Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 7. junija 2016 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi protokola za odpravo nezakonite trgovine s tobačnimi izdelki k Okvirni konvenciji Svetovne zdravstvene organizacije za nadzor nad tobakom, v imenu Evropske unije, z izjemo določb, ki spadajo na področje uporabe naslova V tretjega dela Pogodbe o delovanju Evropske unije (14384/2015 – C8-0118/2016 – 2015/0101(NLE))

P8_TA(2016)0238 A8-0154/2016

(Odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (14384/2015),

–  ob upoštevanju osnutka protokola za odpravo nezakonite trgovine s tobačnimi izdelki k Okvirni konvenciji Svetovne zdravstvene organizacije za nadzor nad tobakom (15044/2013),

–  ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s členi 33, 113, 114, 207 in točko (a) drugega pododstavka člena 218(6) ter drugega pododstavka člena 218(8) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C8-0118/2016),

–  ob upoštevanju prvega in tretjega pododstavka člena 99(1), člena 99(2) in člena 108(7) Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za mednarodno trgovino (A8-0154/2016),

1.  odobri sklenitev protokola;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in Svetovni zdravstveni organizaciji.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 7. junija 2016 o osnutku sklepa Sveta o zaključku revizije 3 Sporazuma Gospodarske komisije Združenih narodov za Evropo o sprejetju enotnih tehničnih predpisov za cestna vozila, opremo in dele, ki se lahko vgradijo v cestna vozila in/ali uporabijo na njih, in o pogojih za vzajemno priznavanje homologacij, dodeljenih na podlagi teh predpisov („Revidirani Sporazum iz leta 1958“) (13954/2015 – C8-0112/2016 – 2015/0249(NLE))

P8_TA(2016)0239 A8-0185/2016

(Odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (13954/2015),

–  ob upoštevanju revizije 3 Sporazuma Gospodarske komisije Združenih narodov za Evropo o sprejetju enotnih tehničnih predpisov za cestna vozila, opremo in dele, ki se lahko vgradijo v cestna vozila in/ali uporabijo na njih, in o pogojih za vzajemno priznavanje homologacij, dodeljenih na podlagi teh predpisov („Revidirani Sporazum iz leta 1958“) (13954/2015),

–  ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s členom 207 in točko (a) drugega pododstavka člena 218(6) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C8-0112/2016),

–  ob upoštevanju prvega in tretjega pododstavka člena 99(1), člena 99(2) in člena 108(7) Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za mednarodno trgovino (A8-0185/2016),

1.  odobri sklenitev sporazuma;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in Ekonomski komisiji Združenih narodov za Evropo.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 7. junija 2016 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi Dodatnega protokola k Trgovinskemu sporazumu med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Kolumbijo in Perujem na drugi strani zaradi upoštevanja pristopa Republike Hrvaške k Evropski uniji, v imenu Evropske unije in njenih držav članic (12594/2014 – C8-0180/2015 – 2014/0234(NLE))

P8_TA(2016)0240 A8-0155/2016

(Odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (12594/2014),

–  ob upoštevanju Dodatnega protokola k Trgovinskemu sporazumu med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Kolumbijo in Perujem na drugi zaradi upoštevanja pristopa Republike Hrvaške k Evropski uniji (12595/2014),

–  ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s členi 91, 100(2), 207 in točko (a)(v) drugega pododstavka člena 218(6) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C8-0180/2015),

–  ob upoštevanju prvega in tretjega pododstavka člena 99(1), člena 99(2) in člena 108(7) Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za mednarodno trgovino (A8-0155/2016),

1.  odobri sklenitev dodatnega protokola;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic ter Kolumbije in Peruja.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 7. junija 2016 o osnutku sklepa Sveta o odobritvi okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskih razmerij mednarodnih parov, ki zajema tako področje premoženjskih razmerij med zakoncema kot premoženjskopravne posledice registriranih partnerskih skupnosti (08112/2016 – C8-0184/2016 – 2016/0061(NLE))

P8_TA(2016)0241 A8-0192/2016

(Odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (08112/2016),

–  ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s členom 329(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C8-0184/2016),

–  ob upoštevanju pogojev iz člena 20 Pogodbe o Evropski uniji ter členov 326 in 327 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 85 ter prvega in tretjega pododstavka člena 99(1) Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za pravne zadeve (A8-0192/2016),

1.  odobri osnutek sklepa Sveta o odobritvi okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskih razmerij mednarodnih parov, ki zajema tako področje premoženjskih razmerij med zakoncema kot premoženjskopravne posledice registriranih partnerskih skupnosti;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 7. junija 2016 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi Protokola za odpravo nezakonite trgovine s tobačnimi izdelki k Okvirni konvenciji Svetovne zdravstvene organizacije za nadzor nad tobakom, v imenu Evropske unije, kar zadeva določbe navedenega protokola o obveznostih v zvezi s pravosodnim sodelovanjem v kazenskih zadevah in opredelitvijo kaznivih dejanj (14387/2015 – C8-0119/2016 – 2015/0100(NLE))

P8_TA(2016)0242 A8-0198/2016

(Odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (14387/2015),

–  ob upoštevanju osnutka protokola za odpravo nezakonite trgovine s tobačnimi izdelki k Okvirni konvenciji Svetovne zdravstvene organizacije za nadzor nad tobakom (15044/2013),

–  ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s členom 82(1), členom 83 in točko (a) drugega pododstavka člena 218(6) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C8-0119/2016),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. marca 2016 o tobačnem sporazumu (sporazum z družbo PMI)(1),

–  ob upoštevanju prvega in tretjega pododstavka člena 99(1), člena 99(2) in člena 108(7) Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter mnenja Odbora za proračunski nadzor (A8-0198/2016),

1.  odobri sklenitev protokola;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter Europolu, Eurojustu in Evropskemu uradu za boj proti goljufijam (OLAF).

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0082.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 7. junija 2016 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2014/65/EU o trgih finančnih instrumentov glede nekaterih datumov (COM(2016)0056 – C8-0026/2016 – 2016/0033(COD))

P8_TA(2016)0243 A8-0126/2016

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2016)0056),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 53(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0026/2016),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropske centralne banke z dne 29. aprila 2016(1),

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 26. maja 2016(2),

–  ob upoštevanju zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 18. maja 2016, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A8-0126/2016),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 7. junija 2016 z namenom sprejetja Direktive (EU) 2016/... Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2014/65/EU o trgih finančnih instrumentov

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Direktivi (EU) 2016/1034.)

(1) Še ni objavljeno v Uradnem listu. (2) Še ni objavljeno v Uradnem listu.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 7. junija 2016 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 600/2014 o trgih finančnih instrumentov, Uredbe (EU) št. 596/2014 o zlorabi trga in Uredbe (EU) št. 909/2014 o izboljšanju ureditve poravnav vrednostnih papirjev v Evropski uniji in o centralnih depotnih družbah glede nekaterih datumov (COM(2016)0057 – C8-0027/2016 – 2016/0034(COD))

P8_TA(2016)0244 A8-0125/2016

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2016)0057),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0027/2016),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropske centralne banke z dne 29. aprila 2016(1),

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 26. maja 2016(2),

–  ob upoštevanju zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 18. maja 2016, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A8-0125/2016),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 7. junija 2016 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2016/... Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 600/2014 o trgih finančnih instrumentov, Uredbe (EU) št. 596/2014 o zlorabi trga in Uredbe (EU) št. 909/2014 o izboljšanju ureditve poravnav vrednostnih papirjev v Evropski uniji in o centralnih depotnih družbah

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) 2016/1033.)

(1) Še ni objavljeno v Uradnem listu. (2) Še ni objavljeno v Uradnem listu.

Sklep Evropskega parlamenta z dne 7. junija 2016 o imenovanju Rimantasa Šadžiusa za člana Računskega sodišča (C8-0126/2016 – 2016/0805(NLE))

P8_TA(2016)0245 A8-0183/2016

(Posvetovanje)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 286(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, v skladu s katerim se je Svet posvetoval s Parlamentom (C8-0126/2016),

–  ob upoštevanju člena 121 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za proračunski nadzor (A8-0183/2016),

A.  ker je Odbor za proračunski nadzor ocenil kandidatova priporočila, zlasti glede na zahteve iz člena 286(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije;

B.  ker je Odbor za proračunski nadzor na seji 23. maja 2016 poslušal predstavitev kandidata Sveta za člana Računskega sodišča;

1.  odobri predlog Sveta, da se Rimantas Šadžius imenuje za člana Računskega sodišča;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep posreduje Svetu in v vednost Računskemu sodišču, drugim institucijam Evropske unije in revizorskim organom držav članic.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 7. junija 2016 o poročilu EU za leto 2015 o usklajenosti politik za razvoj (2015/2317(INI))

P8_TA(2016)0246 A8-0165/2016

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 208 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki potrjuje, da mora Unija upoštevati cilj razvojnega sodelovanja pri politikah, ki jih izvaja in ki lahko vplivajo na države v razvoju,

–  ob upoštevanju člena 21 Pogodbe o Evropski uniji, ki določa, da delovanje Unije na mednarodnem prizorišču vodijo načela, ki so spodbudila njen nastanek, razvoj in širitev in ki jih želi tudi spodbujati v širšem svetu: demokracija, pravna država, univerzalnost in nedeljivost človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spoštovanje človekovega dostojanstva, načel enakosti in solidarnosti ter spoštovanje načel Ustanovne listine Združenih narodov in mednarodnega prava,

–  ob upoštevanju odstavkov 9 in 35 skupne izjave Sveta in predstavnikov vlad držav članic v okviru srečanj Sveta, Evropskega parlamenta in Komisije z decembra 2005 z naslovom „Evropsko soglasje o razvoju“(1),

–  ob upoštevanju zaporednih sklepov Sveta, dveletnih poročil Komisije in resolucij Evropskega parlamenta v zvezi z usklajenostjo politik za razvoj, zlasti resolucije Parlamenta z dne 13. marca 2014 o poročilu EU o usklajenosti politik za razvoj za leto 2013(2),

–  ob upoštevanju petega dveletnega poročila Komisije o usklajenosti politik za razvoj, zlasti delovnega dokumenta o usklajenosti politik za razvoj, objavljenega avgusta 2015 (SWD(2015)0159),

–  ob upoštevanju agende za trajnostni razvoj do leta 2030, ki je bila leta 2015 sprejeta na vrhu OZN za trajnostni razvoj v New Yorku(3) in ki vsebuje tudi cilj o „krepitvi usklajenosti politik trajnostnega razvoja“ (cilj 17.14),

–  ob upoštevanju dokumenta o partnerstvu za učinkovito razvojno sodelovanje četrtega Foruma na visoki ravni o učinkovitosti pomoči iz decembra 2011,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj in mnenja Odbora za mednarodno trgovino (A8-0165/2016),

A.  ker je v sklepih Sveta o petem dveletnem poročilu Komisije o usklajenosti politik za razvoj, sprejetih oktobra 2015, poudarjeno, da mora biti usklajevanje politik za razvoj pomemben del prispevka EU k doseganju širšega cilja usklajenosti politik za trajnostni razvoj;

B.  ker je sprejetje agende za trajnostni razvoj do leta 2030 nov izziv za doseganje usklajenosti politik za razvoj, saj agenda postavlja enoten, univerzalen nabor razvojnih ciljev, ki veljajo za vse;

C.  ker mora EU prevzeti vodilno vlogo pri spodbujanju usklajenosti politik za razvoj;

D.  ker 1,5 milijarde ljudi še zmeraj živi v revščini in trpi pomanjkanje zdravstvenih, izobraževalnih in življenjskih standardov; ker je med njimi večina žensk;

E.  ker fiskalni manevrski prostor držav v razvoju dejansko omejujejo zahteve globalnih vlagateljev in finančnih trgov; ker države v razvoju ponujajo različne davčne spodbude in izjeme, da bi privabile ali zadržale vlagatelje, zaradi česar prihaja do nevarne davčne konkurence in tekmovanja v zniževanju standardov;

F.  ker ima EU pri sodelovanju s partnerskimi državami neposredno in zgodovinsko odgovornost;

G.  ker v obstoječem evropskem razvojnem okviru primanjkuje učinkovitih mehanizmov za preprečevanje in odpravljanje neskladnosti, do katerih prihaja zaradi politik Unije;

Usklajenost politik za razvoj v okviru agende 2030

1.  poudarja, da je usklajenost politik za razvoj ključni element za uresničevanje in doseganje nove agende trajnostnega razvoja; poziva k proaktivnim ukrepom, temelječim na skupnem razumevanju usklajenosti politik za razvoj; poudarja, da bi moral pristop na podlagi človekovih pravic voditi k poglobljenemu razumevanju usklajenosti politik za razvoj, saj brez obravnavanja ovir pri uresničevanju pravic ne more biti napredka k trajnostnemu razvoju in izkoreninjenju revščine; meni, da bi morala usklajenost politik za razvoj prispevati k vzpostavljanju načel pravne države, neodvisnim institucijam ter obravnavi izziva dobrega upravljanja v državah v razvoju;

2.  obžaluje le majhen napredek pri konkretnem doseganju usklajenosti politik za razvoj, kljub temu, da je bila temu vprašanju izražena podpora v Deklaraciji tisočletja OZN(4), Lizbonski pogodbi in na forumu o učinkovitosti pomoči v Busanu(5);

3.  poziva k temu, naj se v EU v okviru agende za trajnostni razvoj in njenih 17 univerzalnih in nedeljivih ciljev trajnostnega razvoja opravi splošna razprava o usklajenosti politik za razvoj, da bi bolje razumeli, kako bi lahko koncept sovpadel z bolj univerzalnim konceptom usklajenosti politik za trajnostni razvoj;

4.  opozarja, da cilji trajnostnega razvoja veljajo tako za razvite države kot za države v razvoju in da bi jih bilo treba celovito vključiti v proces sprejemanja odločitev EU na notranji in zunanji ravni; poudarja, da je treba oblikovati procese upravljanja za spodbujanje usklajenosti politik za razvoj na svetovni ravni, in poziva, naj se usklajenost politik za razvoj kot osrednje vprašanje vključi v prihodnje razprave EU o novi globalni strategiji in večletnem finančnem okviru;

Mehanizmi usklajenosti politik za razvoj

5.  poziva, naj Evropski svet razpravlja o usklajenosti politik za razvoj, da bi spodbudili medinstitucionalno razpravo med Komisijo, Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD), Svetom in Parlamentom, pa tudi razpravo na nacionalni ravni;

6.  predlaga, da bi morali med pripravami na ta vrh Komisija in ESZD na voditelje držav in vlad EU nasloviti konkretna priporočila o tem, kako izvajati usklajenost politik za razvoj, kako vključiti strategije EU za boljše izvajanje ciljev trajnostnega razvoja ter kako natančneje opredeliti odgovornost posameznih institucij EU pri doseganju zavez na tem področju; meni, da bi moral biti ta proces kolikor mogoče pregleden in vključujoč, pri njem pa bi morale sodelovati lokalne in regionalne vlade, organizacije civilne družbe in možganski trusti;

7.  pozdravlja ustanovitev skupine komisarjev, ki se ukvarja z zunanjimi odnosi; poziva tudi, naj podpredsednica/visoka predstavnica Odboru za razvoj redno poroča o delu te skupine.

8.  meni, da bi morali mehanizme, ki jih nekatere delegacije EU uporabljajo za sporočanje povratnih informacij Komisiji med pripravo poročila o usklajenosti politik za razvoj za leto 2015, razširiti na vse delegacije EU, ki bi morale povratne informacije sporočati vsako leto; poziva delegacije EU, naj zagotovijo, da bo usklajenost politik za razvoj na dnevnem redu ustreznih dvostranskih srečanj, sej skupnih parlamentarnih skupščin in letnega srečanja vodij delegacij EU v Bruslju;

9.  pozdravlja novi sveženj ukrepov za boljšo zakonodajo, ki ga je Komisija sprejela 19. maja 2015; pozdravlja tudi dejstvo, da je usklajenost politik za razvoj posebej navedena kot pravna zahteva v orodju 30 smernic za boljše pravno urejanje (COM(2015)0215);

10.  obžaluje, da so ocene učinka kot pomembno sredstvo za doseganje usklajenosti politik za razvoj dokaj maloštevilne na področju razvoja in da ne obravnavajo dovolj morebitnega učinka na države v razvoju; upa, da se bodo pri svežnju ukrepov za boljšo zakonodajo in njegovih smernicah z upoštevanjem razvoja in človekovih pravic v vseh ocenah učinka ter s povečanjem preglednosti te razmere izboljšale; poziva Komisijo, naj se začne v zgodnji fazi oblikovanja politik sistematično posvetovati z organizacijami za človekove pravice ter uvede močnejša varovala in mehanizme, da bi bolje uravnotežila zastopanost deležnikov; pozdravlja javno razpravo o načrtu, ki je namenjena določanju rezultatov in vpliva usklajenosti politik za razvoj na države v razvoju ter zunanjim deležnikom, tudi državam v razvoju in civilni družbi, ponuja priložnost za izražanje stališča in aktivno udeležbo; pozdravlja tudi terensko fazo načrta in študije primerov, ki bi lahko učinkovito prispevale k natančni oceni vpliva usklajenosti politik za razvoj; meni, da je treba začeti v izvajanje politike EU bolj sistematično vključevati naknadna ocenjevanja;

11.  meni, da mora biti poudarek na institucionalnem usklajevanju med institucijami EU, pa tudi z državami članicami; poziva vlade držav članic, naj usklajenost politik za razvoj vključijo v pravno zavezujoč akt ter opredelijo akcijski načrt za usklajenost politik za trajnostni razvoj, s katerim bi začeli ta akt izvajati; meni, da bi morali k usklajevanju politik za razvoj v večji meri pritegniti nacionalne parlamente, saj lahko od vlad terjajo odgovornost in tako nadzirajo napredek na tem področju;

12.  poudarja, da bi moral Parlament odigrati pomembno vlogo v procesu spodbujanja usklajenosti politik za razvoj, tako da bi temu področju namenil prednostno mesto v parlamentarnih agendah, povečal število srečanj v zvezi z usklajenostjo politik za razvoj med odbori in parlamenti, spodbujal izmenjavo mnenj o tej temi s partnerskimi državami in podpiral dialog s civilno družbo;

13.  ugotavlja, da so nekatere države članice za usklajevanje med ministrstvi vzpostavile učinkovit mehanizem s posebnim mandatom za usklajenost politik za trajnostni razvoj; poziva države članice, naj sledijo temu zgledu in izmenjujejo primere dobre prakse, ki je že uveljavljena v drugih državah članicah;

14.  ugotavlja, da je skupno načrtovanje uspešen način za usklajeno delovanje Unije na področju razvojnega sodelovanja; pozdravlja dejstvo, da ta način že zajema dvostranske dejavnosti držav članic v državah partnericah, vendar vseeno obžaluje, da v preteklosti ni prišlo do povezovanja med ukrepanjem EU in dejavnostmi držav članic, saj so bile na ta način zamujene priložnosti za sinergije;

15.  se zaveda, da bo za pravilno usklajevanje politik za razvoj potrebna ustrezna raven virov in zaposlenih; poziva, naj kontaktne osebe za usklajenost politik za razvoj v nacionalnih ministrstvih in delegacijah EU razpolagajo s potrebnimi viri, da bodo lahko oblikovali evropsko in nacionalne strategije glede usklajenosti politik za razvoj;

16.  poudarja, da imajo nacionalni parlamenti bistveno vlogo pri izvajanju usklajenosti politik za trajnostni razvoj, saj zagotavljajo reden nadzor nad političnimi zavezami, spremljanjem in polno vključitvijo organizacij civilne družbe, pa tudi nadzor nad poročili o oceni učinka, ki jih pripravljajo vlade;

17.  spominja na svoj predlog o tem, da bi v Uniji vzpostavili neodvisen sistem za sprejemanje pritožb oseb ali skupnosti, na katere vplivajo politike Unije; priznava pomembno vlogo Odbora za razvoj v Parlamentu in njegovega stalnega poročevalca o usklajenosti politik za razvoj pri posredovanju pomislekov posameznikov ali skupnosti, na katere vplivajo politike EU;

18.  poudarja, da mora EU več virov nameniti na dokazih temelječi analizi usklajenosti politik za razvoj; poziva Komisijo, naj brez odlašanja poišče neusklajenosti in pripravi analizo njihovih stroškov, prav tako pa naj oblikuje ustrezno spremljanje in mehanizme za ugotavljanje napredka na področju usklajenosti politik za razvoj; prav tako poziva Komisijo, naj v analizo vključi predloge, kako preprečiti oziroma obravnavati neusklajenosti med različnimi politikami; poudarja tudi, da je treba izboljšati navajanje usklajenosti politike za razvoj v programskih dokumentih;

19.  poudarja, da je treba okrepiti usklajenost politik za razvoj v okviru revizije Evropskega soglasja o razvoju in razprav o prihodnosti po sporazumu iz Cotonouja;

Prednostna področja

Migracije

20.  priznava, da se EU sooča z največjo begunsko krizo po drugi svetovni vojni; poudarja, da je krepitev povezave med migracijsko in razvojno politiko bistvena za spopadanje s temeljnimi vzroki tega pojava; meni, da bi morala EU pri spoprijemanju s krizo uporabiti vsa razpoložljiva orodja; vključno z varnostnimi in diplomatskimi instrumenti; poudarja, da se pri odzivu na begunsko krizo ne bi smeli osredotočati zgolj na varnostne pomisleke in da bi bilo treba bolje vključiti razvojne cilje, da bodo politike EU na področju migracij združljive s politikami, katerih cilj je zmanjšati revščino; poudarja, da je usklajenost politik za razvoj pomemben del nove politike EU v zvezi z migracijami; pozdravlja sprejetje evropske agendo o migracijah (COM(2015)0240), ki ponuja celovit odziv na krizo; meni, da bi bilo treba njeno izvajanje pospremiti s konkretnimi ukrepi za spodbujanje gospodarskega, političnega in družbenega razvoja ter dobrega upravljanja v izvornih državah; poudarja, kako pomembna so nakazila v domovino kot vir financiranja razvoja; poudarja, kako pomembni so sporazumi držav članic s tretjimi državami pri olajševanju varnega gibanja in mobilnosti mednarodnih delavcev; meni, da se programov in proračunov razvojne pomoči ne bi smelo uporabljati za obvladovanje migracij; poudarja, da se mora vsaka skupna migracijska politika osredotočati na zakonite poti v Evropo in sprejemanje migrantov;

21.  poudarja, da EU potrebuje bolj usklajeno migracijsko in azilno politiko znotraj Unije, pa tudi s svojimi mednarodnimi partnerji; predlaga, da mora resnično učinkovita in celostna migracijska in azilna politika postati sestavni del notranje in zunanje politike EU, predvsem v delovnih strukturah EU; poudarja, kako pomembno je razviti skupno azilno in migracijsko politiko; poziva, naj se vključujoče pristopi k obravnavi temeljnih vzrokov za migracije, ki so tesno povezani z razvojem, da bi trajno rešili sedanjo migracijsko krizo; opozarja, da so vse ženske in dekleta, ki so begunke ali migrantke, še posebej izpostavljene spolnemu nasilju in izkoriščanju in da je treba v migracijsko politiko EU vključiti vidik spola;

22.  poziva EU in države članice, naj, če želijo izboljšati skladnost med migracijskimi in razvojnimi politikami, stroškov za begunce ne sporočajo kot uradno razvojno pomoč, saj tako nastajajo obsežni oportunitetni stroški na račun razvojnih programov, s katerimi se učinkovito obravnavajo temeljni vzroki za migracije;

Trgovina in finance

23.  poudarja, da so EU in države članice skupaj še vedno največje svetovne donatorice pomoči za trgovino (11,7 milijard evrov leta 2013 – SWD(2015)0128); predlaga, da mora biti cilj pomoči EU za trgovino biti tudi krepitev vloge revnih proizvajalcev, zadrug ter mikro in malih podjetij, poenostavitev diverzifikacije domačih trgov, krepitev enakosti žensk ter nadaljnje regionalno povezovanje in zmanjševanje neenakosti v dohodkih; pozdravlja namero Komisije, da se v večji meri osredotoči na z razvojem povezane določbe v trgovinskih sporazumih, opozarja, da so se države članice zavezale h konkretnim prizadevanjem za uresničitev cilja nameniti 0,7 BNP uradni razvojni pomoči za države v razvoju, in spominja na priporočilo Odbora za razvojno pomoč pri OECD, da bi si bilo treba prizadevati za 86-odstotni povprečni delež subvencij v skupni uradni razvojni pomoči; poudarja, da bi morali trgovinski sporazumi prispevati k spodbujanju trajnostnega razvoja, človekovih pravic in boja proti korupciji po vsem svetu;

24.  opozarja, da liberalizacija trgovine v smislu zmanjševanja revščine sama po sebi ni pozitivna, saj bi utegnila negativno vplivati na trajnostni razvoj;

25.  poziva Komisijo, naj Parlamentu in Svetu posreduje letno poročilo o izvajanju pomoči EU za trgovino v državah v razvoju, pri tem pa podrobno navede zneske in vire dodeljenih sredstev, tako iz poglavja 4 proračuna EU kot iz Evropskega razvojnega sklada; meni, da bi takšno poročilo zagotovilo trdno podlago za poročila EU o usklajenosti politik za razvoj, ki se bodo objavljala vsaki dve leti;

26.  opozarja, da cilj trajnostnega razvoja 17.15 potrjuje, da je treba spoštovati politični prostor vseh držav članic za izkoreninjenje revščine in trajnostni razvoj; poudarja, da imajo države članice pravico regulirati naložbe ter tako določiti obveznosti za vse vlagatelje, tudi tuje, s tem pa zaščititi človekove pravice ter delavske in okoljske standarde;

27.  pozdravlja napredek, dosežen od sklenitve bangladeškega trajnostnega sporazuma, in poziva Komisijo, naj razširi zavezujoče okvire, da bi vanje vključila tudi druge sektorje; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj razširi pobude o družbeni odgovornosti gospodarskih družb in potrebni skrbnosti, ki dopolnjujejo obstoječo uredbo EU o lesu ali se nanašajo na predlagano uredbo EU o konfliktnih mineralih, tudi na druge sektorje, s tem pa zagotovi, da bodo EU ter trgovci in operaterji izpolnili zavezo o spoštovanju človekovih pravic ter najvišjih socialnih in okoljskih standardov;

28.  želi opomniti, da mora naložbena politika EU, zlasti pri porabi javnih sredstev, prispevati k uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja; opozarja, da je treba povečati preglednost in odgovornost razvojnih finančnih institucij, da bi učinkovito spremljali in nadzirali tokove, vzdržnost dolga in dodano vrednost za projekte trajnostnega razvoja;

29.  spominja na edinstveno vlogo uradne razvojne pomoči pri doseganju učinkovitih razvojnih rezultatov; poziva k zaščiti razvojne usmeritve in narave uradne razvojne pomoči, vključno s preglednim in odgovornim sistemom za poročanje; opozarja, da je razvezava pomoči potreben pogoj, da bi odprli priložnosti socialno-ekonomskim akterjem v državah v razvoju, in se zavzema za to, da bi se sistemi javnega naročanja v državah v razvoju okrepljeno uporabljali za programe pomoči, s katerimi se podpirajo dejavnosti javnega sektorja, da bi tako okrepili lokalni zasebni sektor;

30.  vseeno opozarja, da pomoč sama ni dovolj; meni, da bi bilo treba razmisliti o inovativnih in raznolikih virih financiranja, kot so davek na finančne transakcije, davek na ogljikov dioksid, solidarnostni prispevek od letalskih vozovnic, najemnine za naravne vire ipd., te vire financiranja pa uskladiti z načeli učinkovitosti razvoja; meni, da bi bilo treba povečati skladnost med javnim, zasebnim, mednarodnim in domačim financiranjem; priznava osrednjo vlogo zasebnega sektorja pri tem; poudarja, da je pomembno ustvariti ustrezne pogoje za zasebna podjetja v državah v razvoju ter spodbujati vzpostavitev političnih in pravnih okvirov, ki bi olajševali uporabo bančnih računov in oblikovanje digitalne infrastrukture;

31.  meni, da je treba pri trgovinski politiki EU upoštevati realnost in stanje razvoja držav v razvoju, da bi izpolnili cilje usklajenosti politik za razvoj, spoštovati pa je treba tudi pravico držav v razvoju za oblikovanje lastnih razvojnih strategij; poudarja, da trgovinski in naložbeni sporazumi, ki so jih sklenile EU in države članice, ne smejo neposredno ali posredno spodkopavati razvojnih ciljev ali spodbujanja in varovanja človekovih pravic v partnerskih državah; spominja, da bi utegnila pravična in ustrezno regulirana trgovina, usklajena s pravili STO, ponujati možnosti za razvoj; pozdravlja vključitev celovitih poglavij o trgovini in trajnostnem razvoju v vse trgovinske in naložbene sporazume;

32.  poziva EU, naj vzpostavi ustrezen okvir, s katerim bi obravnavala način, na katerega gospodarske družbe vključujejo človekove pravice ter socialne in okoljske standarde; poziva EU in države članice, naj še naprej aktivno sodelujejo pri delu Sveta OZN za človekove pravice, da bi od gospodarskih družb terjali odgovornost za zlorabo človekovih pravic;

33.  podpira učinkovit, pravičen in pregleden davčni sistem v skladu z načeli dobrega upravljanja; pozdravlja sveženj ukrepov za davčno preglednost, ki ga je 18. marca 2015 predstavila Komisija, in sveženj proti izogibanju davkom, ki ga je predstavila 28. januarja 2016, vključno s sporočilom Komisije o zunanji strategiji za spodbujanje dobrega davčnega upravljanja na mednarodnem prizorišču; poudarja, kako pomembno je opraviti oceno učinka in analizo prelitja nove davčne zakonodaje EU, da bi preprečili negativen vpliv na države v razvoju; opozarja, da je zbiranje domačih virov z obdavčitvijo najpomembnejši vir prihodkov za javno financiranje trajnostnega razvoja; poziva EU, naj podpira države v razvoju pri vzpostavljanju zmogljivosti na področju davčne uprave, finančnega upravljanja, vodenja javnih financ in zaustavljanja nezakonitih finančnih tokov; poziva EU, naj zagotovi, da bodo gospodarske družbe plačevale davke v državah, v katerih pridobivajo ali ustvarjajo vrednost; v skladu s tem poudarja, da je EU odgovorna za globalno spodbujanje in izvajanje načela usklajenosti politik za razvoj v davčnih zadevah; v zvezi s tem poziva EU, naj državam v razvoju omogoči enakopravno sodelovanje pri svetovni reformi veljavnih mednarodnih davčnih pravil;

34.  meni, da je mednarodno sodelovanje izjemno pomembno pri obravnavi nezakonitih finančnih tokov in izogibanju davkom, in poziva EU, naj spodbuja nadaljnje mednarodno sodelovanje v davčnih zadevah; poziva EU, naj zagotovi pravično obravnavo držav v razvoju pri pogajanjih o davčnih sporazumih, v skladu z vzorčno konvencijo OZN o dvojnem obdavčevanju, pri tem pa naj upošteva njihov položaj in zagotovi pravično porazdelitev obdavčitvenih pravic; pozdravlja zaveze, sprejete na konferenci za financiranje razvoja, ki je potekala julija 2015 v Adis Abebi, na primer o pregledu večstranskega razvojnega financiranja in davčni pobudi, ki državam v razvoju pomaga pri vzpostavljanju sistema domačih virov; poziva EU, naj v celoti uporablja vzorčno konvencijo OECD o davku na dohodek in kapital, ki vsebuje izbirno določbo o pomoči pri pobiranju davkov;

35.  poziva k oceni vpliva cenovnih subvencij na izvoz, tarife in trgovinske ovire za države v razvoju;

36.  ponovno poudarja, da prizadevanja za zagotovitev dostopa do surovin iz držav v razvoju ne smejo ogrožati lokalnega razvoja in izkoreninjenja revščine, temveč morajo podpirati države v razvoju pri pretvorbi njihovih mineralnih bogastev v pravi razvoj;

Prehranska varnost

37.  poudarja, da bo za doseganje svetovne prehranske varnosti potrebno usklajevanje politik za razvoj na vseh ravneh, zlasti če želimo izpolniti ambiciozni cilj agende 2030, to je izkoreninjene lakote in vseh oblik podhranjenosti; meni, da bi morala EU spodbujati oblikovanje robustnih regulativnih okvirov z jasnimi merili za zaščito pravic in prehranske varnosti ranljivega prebivalstva;

38.  poziva EU, naj sistematično ocenjuje tudi učinke kmetijske, trgovinske in energetske politike EU – pri slednji zlasti politiko na področju biogoriv – na prehransko varnost v državah v razvoju in na preživetje najranljivejših skupin; poziva Komisijo, naj se še naprej osredotoča na zadruge, mikro, majhno in srednje kmetijstvo in kmetijske delavce, prav tako pa naj spodbuja trajnostne in kmetijsko-ekološke prakse v skladu z zaključki Mednarodne ocene kmetijskega znanja, znanosti in tehnologije za razvoj (IAASTD), priporočil posebnega poročevalca ZN za pravico do hrane in cilji trajnostnega razvoja; opozarja, da je treba pri začetku izvajanja ukrepov v okviru skupne kmetijske politike poskrbeti, da ti ne bodo ogrožali zmogljivosti za pridelavo hrane in dolgoročne prehranske varnosti v državah v razvoju; poudarja, da je treba osrednji vprašanji usklajenosti in učinka politik redno spremljati znotraj okvira politike EU za prehransko varnost (COM(2010)0127); poudarja, da mora EU podpreti oblikovanje predelovalne industrije v kmetijskem sektorju in izboljšanje tehnologij za shranjevanje živil; opozarja, kako pomembno je upoštevati vpliv sporazuma o ribištvu na prehransko varnost držav v razvoju; poziva EU in države članice, naj zagotavljajo podporo državam v razvoju pri izvajanju prostovoljnih smernic ZN za odgovorno upravljanje posesti zemlje, ribištva in gozdov na nacionalni ravniter tako prispevajo k preprečevanju prilaščanja zemljišč;

Zdravje

39.  poudarja, da morajo države v razvoju sredstva iz proračuna prednostno nameniti vzpostavitvi trdnih zdravstvenih sistemov, izgradnji trajnostne zdravstvene infrastrukture ter zagotavljanju osnovnih storitev in kakovostne nege; poziva EU, naj podpre vzpostavitev splošnega zdravstvenega varstva, s katerim se bo porazdelilo zdravstveno tveganje v državah v razvoju;

Podnebne spremembe

40.  poziva EU, države članice in vse mednarodne partnerje, naj začejo odločno izvajati pred kratkim sklenjeni pariški podnebni sporazum COP21; poudarja, da morajo EU in druge razvite države tudi v prihodnje podpirati podnebne ukrepe za zmanjšanje emisij in večjo odpornost na posledice podnebnih sprememb v državah v razvoju, predvsem v najmanj razvitih državah; opozarja na bistveni pomen zagotavljanja ustreznih finančnih sredstev v tem kontekstu; v zvezi s tem podpira proces energetskega prehoda EU in premik proti obnovljivim virom energije; poudarja, da utegne neuspeh pri omejitvi globalnega segrevanja na precej pod 2°C spodkopati razvojne dosežke; poziva EU, naj prevzame proaktivno vlogo pri obravnavi izziva globalnih podnebnih sprememb, tako da na vseh ravneh in v vseh panogah določi strateške prednostne naloge ter v skladu s pariškim sporazumom oblikuje in začne izvajati nove, zavezujoče cilje v zvezi s podnebjem, energetsko učinkovitostjo in obnovljivimi viri energije;

41.  priznava, da zasebno financiranje na področju boja proti podnebnim spremembam ne more nadomestiti javnega financiranja; poudarja, da je treba v zvezi z zasebnim financiranjem boja proti podnebnim spremembam zagotoviti pregledno poročanje in odgovornost, pa tudi izvajanje ustreznih družbenih in okoljskih varoval;

Spol

42.  pozdravlja akcijski načrt EU za enakost spolov 2016–2020 ter spodbuja spremljanje in izvajanje njegovih ciljev v vseh zunanjih ukrepih EU, vključno s projekti na ravni držav, ki jih financira EU; prav tako poziva EU, naj učinkovito vključi enakost spolov in krepitev vloge žensk v vse svoje politike, tudi proračun, ter naj zagotovi, da bodo zunanje politike prispevale k boju proti vsem oblikam diskriminacije, tudi zoper osebe LGBT;

Varnost

43.  priznava, da trajnostni razvoj in izkoreninjenje revščine nista mogoča brez zagotovljene varnosti; priznava tudi, da je povezovanje varnosti in razvoja pomemben element učinkovitega zunanjega delovanja EU;

44.  poudarja, da je treba zagotavljati usklajenost in skladnost politik med zunanjo politiko EU, varnostno, obrambno, trgovinsko politiko, humanitarno pomočjo in razvojnim sodelovanjem; opominja na izziv dobrega upravljanja v državah v razvoju; vztraja, da bi morala usklajenost politik za razvoj prispevati k vzpostavitvi načel pravne države in nepristranskih institucij, h krepitvi ukrepov za razoroževanje, zagotavljanje javnega zdravstva in prehranske varnosti, pa tudi k oblikovanju povezanih politik za varnost in razvoj;

45.  poziva EU, naj okrepi svoje zmogljivosti za preprečevanje kriz in hitro odzivanje, pa tudi sinergije med skupno varnostno in obrambno politiko (SVOP) in razvojnimi instrumenti, pri čemer naj si prizadeva za ravnotežje med kratkoročnimi odzivi na krize in dolgoročnimi razvojnimi strategijami; predlaga vzpostavitev novega instrumenta za povezovanje varnosti in razvoja, ki bi lahko pripomogel k večji usklajenosti in učinkovitosti politik za razvoj; poudarja, da se tega instrumenta ne bi smelo financirati iz obstoječih razvojnih instrumentov, temveč z novimi proračunskimi sredstvi; poziva, naj se v pripravo strategij EU za varnost in razvoj vključijo prednostne naloge in politike ustreznih regij in držav; pozdravlja uporabo političnega okvira za pristop h krizam in meni, da gre za pomembno orodje, ki omogoča splošno in hitro razumevanje kriz; poziva k okrepitvi sodelovanja med Komisijo, ESZD in državami članicami, da bi opravili celovito analizo, na podlagi katere bi bilo mogoče pri spoprijemanju s krizami sprejeti obveščeno odločitev med ukrepi SVOP in drugimi ukrepi;

46.  meni, da so strategija EU za varnost in razvoj Sahela(6), afriške enote za hitro posredovanje in regionalni akcijski načrt za Sahel za obdobje 2015–2020(7) dober primer uspešnega izvajanja celostnega pristopa EU, kjer se prepletajo ukrepi s področja varnosti, razvoja in upravljanja;

47.  poziva Komisijo in države članice, naj še naprej izboljšujejo povezave med humanitarno pomočjo, razvojnim sodelovanjem in odpornostjo na nesreče, da se bo mogoče bolj prilagodljivo in učinkovito odzivati na čedalje večje potrebe;

o
o   o

48.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL C 46, 24.2.2006, str. 1. (2) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0251. (3) http://www.un.org/en/ga/search/view_doc.asp?symbol=A/RES/70/1 (4) http://www.un.org/millennium/declaration/ares552e.htm (5) http://www.oecd.org/development/effectiveness/49650173.pdf (6) http://eeas.europa.eu/africa/docs/sahel_strategy_en.pdf (7) www.consilium.europa.eu/en/meetings/fac/2015/04/st07823-en15_pdf

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 7. junija 2016 o novem zavezništvu za prehransko varnost in prehrano (2015/2277(INI))

P8_TA(2016)0247 A8-0169/2016

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju vrhunskega srečanja Združenih narodov o trajnostnem razvoju in končnega dokumenta, ki ga je Generalna skupščina sprejela 25. septembra 2015, z naslovom Spreminjamo naš svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030, zlasti cilja 2 v okviru ciljev trajnostnega razvoja iz te agende, ki predvideva odpravo lakote, zagotovitev prehranske varnosti in boljše prehrane ter spodbujanje trajnostnega kmetijstva(1),

–  ob upoštevanju pariškega sporazuma pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, ki je bil sprejet 12. decembra 2015(2),

–  ob upoštevanju celostnega razvojnega programa za afriško kmetijstvo (CAADP), ki ga je sprejela Afriška unija (AU) leta 2002(3),

–  ob upoštevanju vrhunskega srečanja voditeljev držav Afriške unije leta 2003 v Maputu (Mozambik), na katerem so se vlade Afriške unije dogovorile, da bodo v kmetijski sektor vložile več kot 10 % skupnih sredstev, dodeljenih iz nacionalnih proračunov(4),

–  ob upoštevanju zasedanja skupščine voditeljev držav in vlad Afriške unije iz julija 2012, na kateri je bilo v počastitev desete obletnice sprejetja CAADP leto 2014 razglašeno za leto kmetijstva in prehranske varnosti(5) v Afriki,

–  ob upoštevanju deklaracije o pospešitvi rasti in preoblikovanja kmetijstva za skupno blaginjo in boljše možnosti preživljanja, ki je bila sprejeta na vrhu voditeljev držav Afriške unije dne 27. junija 2014 v Malabu (Ekvatorialna Gvineja) in s katero so se vlade Afriške unije ponovno zavezale, da bodo kmetijstvu dodelile vsaj 10 % javnih sredstev(6),

–  ob upoštevanju pobude skupine G8 za prehransko varnost, ki je bila sprejeta leta 2009 v L'Aquili(7),

–  ob upoštevanju okvira in smernic za zemljiško politiko v Afriki, ki so bili sprejeti na skupni konferenci ministrov za kmetijstvo, zemljišča in živinorejo aprila 2009 v Adis Abebi (Etiopija)(8), ter deklaracije o vprašanjih in izzivih v zvezi z zemljišči v Afriki(9), ki so jo sprejeli voditelji držav Afriške unije na vrhu julija 2009 v Sirti, da bi pozvali k učinkovitemu izvajanju okvira in smernic za zemljiško politiko v Afriki,

–  ob upoštevanju vodilnih načel o obsežnih naložbah v kmetijska zemljišča v Afriki, ki so bila sprejeta na skupni konferenci ministrov za kmetijstvo, razvoj podeželja, ribištvo in akvakulturo Afriške unije dne 1. in 2. maja 2014 v Adis Abebi(10),

–  ob upoštevanju deklaracije afriških organizacij civilne družbe iz maja 2013 z naslovom Posodobitev afriškega kmetijstva – komu prinaša koristi?(11),

–  ob upoštevanju deklaracije zahodnoafriških organizacij malih kmetov, ki je bila sprejeta 13. marca 2014 v Djiminiju(12),

–  ob upoštevanju prostovoljnih smernic FAO iz leta 2004 za postopno uresničitev pravice do zadostne hrane v okviru nacionalne prehranske varnosti(13),

–  ob upoštevanju poročila Mednarodne ocene kmetijskega znanja, znanosti in tehnologije za razvoj (IAASTD) z naslovom Kmetijstvo na razpotju iz leta 2009(14),

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966(15),

–  ob upoštevanju Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW) iz leta 1979(16),

–  ob upoštevanju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev iz leta 1987(17),

–  ob upoštevanju Deklaracije OZN o pravicah avtohtonih prebivalcev iz leta 2007(18),

–  ob upoštevanju osnovnih načel in smernic OZN o izselitvah in razselitvah na podlagi razvoja iz leta 2007(19),

–  ob upoštevanju vodilnih načel OZN o podjetništvu in človekovih pravicah, ki jih je leta 2011 potrdil Svet za človekove pravice(20), in smernic OECD za večnacionalna podjetja, ki so bile posodobljene leta 2011(21),

–  ob upoštevanju partnerstva za učinkovito razvojno sodelovanje iz Busana iz leta 2011(22),

–  ob upoštevanju prostovoljnih smernic za odgovorno upravljanje zemljiške posesti, ribištva in gozdov (VGGT) iz leta 2012(23),

–  ob upoštevanju Mednarodne konvencije o varstvu novih sort rastlin (Konvencija UPOV) iz leta 1991(24),

–  ob upoštevanju Mednarodne pogodbe o rastlinskih genskih virih za prehrano in kmetijstvo (ITPGRFA) iz leta 2001(25),

–  ob upoštevanju Konvencije o biološki raznovrstnosti iz leta 1992 ter z njo povezanega Kartagenskega protokola o biološki varnosti iz leta 2000 in Nagojskega protokola o dostopu do genskih virov ter pošteni in pravični delitvi koristi, ki izhajajo iz njihove uporabe, iz leta 2010(26),

–  ob upoštevanju afriškega vzorčnega zakona o biološki varnosti(27),

–  ob upoštevanju resolucije o zemljiški zakonodaji za samopreskrbo s hrano, ki jo je parlamentarna skupščina Frankofonije sprejela 12. julija 2012(28),

–  ob upoštevanju resolucije o družbenih in okoljskih posledicah pašništva v državah AKP, ki jo je Skupna parlamentarna skupščina AKP-EU sprejela 27. novembra 2013 v Adis Abebi(29),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Okvir politike EU za pomoč državam v razvoju pri reševanju vprašanja zanesljive preskrbe s hrano(30), ki je bilo sprejeto 31. marca 2010, in sklepov Sveta o okviru politike, ki so bili sprejeti 10. maja 2010(31),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o prehranski varnosti in zagotavljanju zadostne hranilne vrednosti živil z dne 28. maja 2013(32),

–  ob upoštevanju akcijskega načrta Komisije za prehrano iz julija 2014(33),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 27. septembra 2011 o okviru politike EU za pomoč državam v razvoju pri reševanju vprašanja zanesljive preskrbe s hrano(34),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. decembra 2013 o pristopu EU k odpornosti in zmanjšanju tveganja nesreč v državah v razvoju: izkušnje s krizami prehranske varnosti (35),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. marca 2014 o vlogi premoženjskih pravic, lastnine in ustvarjanja bogastva pri izkoreninjenju revščine in spodbujanju trajnostnega razvoja v državah v razvoju(36),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. marca 2015 o Tanzaniji, zlasti o vprašanju prilaščanja zemljišč(37),

–  ob upoštevanju izjave o zbliževanju mnenj pri boju za zemljišča in vodo, podane na Svetovnem socialnem forumu marca 2015 v Tunisu(38);

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 30. aprila 2015 o o Expu 2015 v Milanu: Nahranimo planet– energija za življenje(39),

–  ob upoštevanju zahtev afriške civilne družbe za vključitev samopreskrbe s hrano in pravice do hrane v program predsedovanja Nemčije skupini G7 iz junija 2015(40),

–  ob upoštevanju milanske listine(41), ki je bila predstavljena na Expu 2015 v okviru teme Nahranimo planet – energija za življenje in jo je podpisalo več kot milijon voditeljev držav, vlad in posameznikov ter poziva vsa združenja, podjetja, nacionalne in mednarodne institucije ter posameznike, naj prevzamejo odgovornost in zagotovijo, da bodo lahko prihodnje generacije uživale pravico do hrane, prav tako pa vsebuje zavezujoče obveznosti za zagotavljanje te pravice po vsem svetu,

–  ob upoštevanju dejstva, da je Odbor OZN za prehransko varnost v svetu ustrezen forum za soglasje o mednarodni politični usmeritvi pri tem vprašanju in da lahko vse vpletene strani na tem forumu izrazijo svoje mnenje,

–  ob upoštevanju Milanskega pakta mest o prehranski politiki z dne 15. oktobra 2015(42), ki ga je pripravil milanski mestni svet in podpisalo 113 mest po vsem svetu, nato pa je bil posredovan generalnemu sekretarju OZN Ban Ki Munu, in ki ponazarja ključno vlogo mest pri oblikovanju politike na področju hrane,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. januarja 2016 o razmerah v Etiopiji(43),

–  ob upoštevanju javne predstavitve o novem zavezništvu za prehransko varnost in prehrano (NAFSN), ki jo je organiziral Odbor za razvoj 1. decembra 2015(44),

–  ob upoštevanju študije z naslovom Novo zavezništvo za prehransko varnost in prehrano v Afriki, ki jo je po naročilu Odbora za razvoj opravil profesor Olivier de Schutter in objavil generalni direktorat za zunanjo politiko Unije novembra 2015(45),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj ter mnenja Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja (A8-0169/2016),

A.  ker je cilj novega zavezništva za prehransko varnost v Afriki (NAFSN) izboljšati prehransko varnost in 50 milijonov ljudem v podsaharski Afriki do leta 2020 pomagati poiskati izhod iz revščine; ker so sodelujoče države s pogajanji sprejele okvire državnega sodelovanja (CCF), v katerih so opredeljene zaveze glede olajševanja zasebnih naložb v afriškem kmetijskem sektorju;

B.  ker so se v Afriki v zadnjih tridesetih letih zanemarjale naložbe v kmetijstvo v malem obsegu, odvisnost držav z nizkim dohodkom od uvožene hrane pa se je precej povečala, zaradi česar so postale ranljive na nihanje cen na mednarodnih trgih;

C.  ker obstaja tveganje, da bodo velika javno-zasebna partnerstva postavila v prevladujoč položaj velika kmetijska podjetja v afriškem kmetijstvu, ki izpodrivajo lokalna podjetja;

D.  ker so zasebne naložbe v sklopu NAFSN dosegle več kot 8,2 milijona malih kmetov in ustvarile več kot 21.000 delovnih mest, pri čemer je več kot polovica namenjena ženskam;

E.  ker je po krizi zaradi pomanjkanja hrane leta 2008 prevladalo splošno priznavanje, da je treba podpirati male kmete pri pridelavi hrane za domače trge;

F.  ker je začetek programov strukturnega prilagajanja v zgodnjih osemdesetih prispeval k razvoju izvoznega kmetijstva, v katerem se je prednost namenila povečanju pridelave dobičkonosnih pridelkov za prodajo na svetovnem trgu; ker je takšna izbira dajala prednost obsežnim, zelo kapitaliziranim in mehaniziranim oblikam pridelave, malo kmetijstvo pa povsem zanemarjala;

G.  ker bodo mednarodni trgi v prihodnosti bolj nestanovitni; ker države ne bi smele tvegati, da bi bile prekomerno odvisne od uvoza, temveč bi morale v prvi vrsti vlagati v domačo pridelavo hrane in tako povečati odpornost;

H.  ker morajo biti družinski in mali kmetje v središču NAFSN;

I.  ker je prehranska varnost v državah v razvoju povečini odvisna od trajnostne uporabe naravnih virov;

J.  ker je namen tako imenovanih polov rasti privabiti mednarodne vlagatelje, tako da se zemljišča zagotovijo velikim zasebnim podjetjem, in ker tega ne bi smeli početi na račun družinskih kmetov;

K.  ker sporazumi o NASFN ne vsebujejo konkretnih kazalnikov za lakoto in podhranjenost;

L.  ker so družinski in mali kmetje dokazali, da lahko s kmetijsko-ekološkimi praksami pridelujejo raznolike pridelke in trajnostno povečajo proizvodnjo hrane;

M.  ker monokulture povečujejo odvisnost od kemičnih gnojil in pesticidov, povzročajo obsežno degradacijo tal in prispevajo k podnebnim spremembam;

N.  ker je kmetijstvo odgovorno za vsaj 14 % skupnih emisij toplogrednih plinov, predvsem zaradi uporabe dušikovih gnojil;

O.  ker obstajajo različne oblike zemljiške posesti (običajna, javna in zasebna), vendar se NAFSN v zvezi z urejanjem pravic do posesti skoraj izključno sklicuje na vpisovanje zemljiških pravic;

P.  ker bo do leta 2050 70 % svetovnega prebivalstva živelo v mestih, zato bo združen svetovni in lokalni pristop k prehrani pomembnejši kot kdajkoli prej;

Q.  ker vpisovanje zemljiških pravic ni edina zaščita pred razlastitvijo zemljišča in preselitvijo;

R.  ker je spol zelo pomemben vidik naložb v afriško kmetijstvo; ker so ženske na podeželju dolgo že dolgo tarča diskriminacije, ko gre za dostop do vrste proizvodnih virov, vključno z zemljišči, posojili, naložbami in storitvami;

S.  ker je bila do nedavnega podpora za kmetijstvo usmerjena v pridelavo kmetijskih rastlin za izvoz, ki jo upravljajo moški, ženske pa so bile večinoma odgovorne za pridelavo hrane za preživljanje družine;

T.  ker FAO ocenjuje, da je bilo po svetu izgubljenih približno 75 % genetske raznolikosti rastlin; ker obsežna genetska erozija povečuje izpostavljenost podnebnim spremembam in pojav novih škodljivcev in bolezni;

U.  ker so nadzor, lastništvo in cenovna dostopnost semen ključni za prehransko varnost in odpornost revnih kmetov;

V.  ker bi bilo treba zaščititi pravico kmetov do razmnoževanja, uporabe, izmenjave in prodaje lastnih semen;

W.  ker so izboljšave v prehranjevalni vrzeli v Afriki osrednjega pomena za agendo za trajnostni razvoj; ker slabo prehranjevanje izhaja iz vrste med seboj prepletenih procesov, povezanih z zdravstveno oskrbo, izobraževanjem, komunalno ureditvijo in higieno, dostopom do virov, krepitvijo vloge žensk ipd.;

X.  ker je namen zavez o regulativnih reformah v panogi semen, sprejetih v okviru državnega sodelovanja (CCF), krepiti žlahtniteljske pravice na račun sedanjih semenskih sistemov, ki jih še zmeraj uporabljajo najrevnejši kmeti;

Naložbe v kmetijstvo v Afriki in doseganje ciljev trajnostnega razvoja

1.  ugotavlja, da je več okvirov državnega sodelovanja usmerjenih v razvoj posebnih gospodarskih območij, da bi čim bolj povečali naložbe s pobudami, ki segajo od cestne ali energetske infrastrukture do davčnih in carinskih režimov ter režimov zemljiške posesti; poudarja tudi, da je treba zagotoviti in izboljšati poudarek na dostopu do vode, okrepiti izobraževanje o prehrani in deliti najprimernejše strategije;

2.  opaža, da se politike naložb v kmetijstvo osredotočajo predvsem na spodbujanje obsežnega pridobivanja zemljišč in kmetijstvo, usmerjeno v izvoz, ki običajno ni povezano z lokalnimi gospodarstvi; ugotavlja, da bi utegnili z vzpostavitvijo obsežnega namakanja v ciljih območjih za naložbe NAFSN zmanjšati razpoložljivost vode za druge uporabnike, kot so mali kmetje ali pastirji; poudarja, da je treba v navedenih okoliščinah kritično oceniti in izboljšati sposobnost velikih javno-zasebnih partnerstev za zmanjševanje revščine in prehransko varnost; poudarja, da bi morale kmetijske naložbene politike povezovati in podpirati razvoj lokalnega gospodarstva, vključno z malimi in družinskimi kmeti; opozarja, da smernice FAO o lastništvu posesti priporočajo varen dostop do zemljišč, da bi družinam omogočili pridelavo hrane za gospodinjsko porabo in izboljšanje dohodka gospodinjstev; poudarja, da je treba obsežne naložbe v afriška zemljišča oblikovati na podlagi teh smernic, zagotoviti malim kmetom in lokalnim skupnostim dostop do zemljišč, spodbujati lokalne naložbe MSP ter zagotoviti, da bodo javno-zasebna partnerstva prispeval k prehranski varnosti ter zmanjševanju revščine in neenakosti;

3.  poudarja, da pri procesu odločanja v okviru sodelovanja niso sodelovali vsi deležniki in so bili med drugim podeželske skupnosti, delavci na kmetijskih gospodarstvih, mali kmetje, ribiči in staroselci prejkone izključeni, kar pomeni, da ni bila upoštevana njihova pravica do sodelovanja;

4.  obžaluje odsotnost posvetovanja med afriškimi organizacijami civilne družbe ob začetku delovanja NAFSN; poudarja, da bi morala biti udeležba skupin, za katere ni zagotovljena prehranska varnost, v politikah, ki vplivajo nanje, temelj vseh politik na področju prehranske varnosti;

5.  poudarja, da se je NAFSN zavezal spodbujanju vključujoče, na kmetijstvu temelječe rasti, ki podpira malo kmetijstvo ter pomaga zmanjševati revščino, lakoto in podhranjenost; v zvezi s tem poudarja, da mora NAFSN kolikor mogoče omejiti uporabo kemičnih gnojil in pesticidov, ki povzročajo zdravstvene in okoljske posledice za lokalne skupnosti, na primer izgubo biotske raznovrstnosti in erozijo tal;

6.  kritizira domnevo, da korporativne naložbe v kmetijstvo samodejno izboljšujejo prehransko varnost in prehrano ter zmanjšujejo revščino;

7.  opozarja na poročilo skupine G-20 iz leta 2011, v katerem je poudarjeno, da se naložbe zaradi davčnih razlogov lahko izkažejo kot prehodne; opozarja, da se je v številnih raziskavah o spodbudah za vlagatelje pokazalo, da posebne davčne olajšave nimajo vpliva ali da negativno vplivajo na odločitev za naložbe(46);

8.  ugotavlja, da so afriške države zaradi davčnih olajšav, tudi oprostitve davka od dohodkov pravnih oseb v posebnih ekonomskih conah, prikrajšane za davčne prihodke, ki bi lahko služili za nujne javne naložbe v kmetijstvu, zlasti prehransko varnost in programe za prehrano(47);

9.  poziva vlade in donatorje, naj ustavijo pregled vseh politik, projektov in svetovalnih ureditev, ki neposredno podpirajo in olajšujejo prilaščanje zemljišč, saj podpirajo izjemno škodljive projekte in naložbe ter posredno povečujejo pritisk na zemljišča in naravne vire, to pa lahko privede do resnih kršitev človekovih pravic; poziva, naj se raje podprejo politike, ki ščitijo in dajejo prednost proizvajalcem hrane na drobno, zlasti ženskam, ter spodbujajo trajnostno rabo tal;

10.  svari pred posnemanjem azijskega modela „zelene revolucije“ iz 60. let prejšnjega stoletja v Afriki ter zanemarjanjem njegovih negativnih socialnih vplivov in vplivov na okolje; opozarja, da cilji trajnostnega razvoja vključujejo cilj spodbujanja trajnostnega kmetijstva, ki bi ga bilo treba doseči do leta 2030;

11.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da NAFSN v Malaviju spodbuja širitev tobačne proizvodnje, namesto da bi podpiral alternativne načine preživetja v skladu z zavezami iz Okvirne konvencije Svetovne zdravstvene organizacije o nadzoru nad tobakom (FCTC) iz leta 2005 in obveznostmi, ki jih je sprejel v Agendi za trajnostni razvoj do leta 2030;

12.  poziva države članice EU, naj si prizadevajo za preoblikovanje NAFSN v resnični instrument trajnostni razvoj in podpiranje družinskega kmetovanja in lokalnih gospodarstev v podsaharski Afriki, pri čemer želi spomniti, da družinski in mali kmetje proizvedejo približno 80 % hrane v svetu ter zagotavljajo več kot 60 % delovnih mest v regiji;

13.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da se okviri državnega sodelovanja zgolj selektivno sklicujejo na mednarodne standarde, ki opredeljujejo odgovorne naložbe v kmetijstvo, in da se ne sklicujejo ne na prostovoljne smernice FAO iz leta 2004 za postopno uresničitev pravice do zadostne hrane v okviru nacionalne prehranske varnosti ne na druge dolžnosti zasebnih vlagateljev glede spoštovanja človekovih pravic;

14.  poziva EU in države članice, ki so skupaj največje svetovne donatorice pomoči, naj:

15.  poziva sodelujoče države, naj:

Upravljanje, lastništvo in odgovornost

16.  opozarja na zavezo članov NAFSN o upoštevanju prostovoljnih smernic FAO za postopno uresničitev pravice do zadostne hrane v okviru nacionalne prehranske varnosti ter jih poziva, naj se zavežejo izvajanju mednarodnih standardov, ki določajo odgovorno vlaganje v kmetijstvo, in ravnajo v skladu z vodilnimi načeli o podjetništvu in človekovih pravicah ter smernicami OECD za večnacionalna podjetja;

17.  poudarja, da mora NAFSN okrepiti dobro upravljanje naravnih virov, zlasti z zagotavljanjem, da bodo imeli ljudje dostop do svojih virov, in z varovanjem njihovih pravic v povezavi s pogodbami, ki urejajo posle z naravnimi viri;

18.  poziva EU, naj si v sodelovanju z OZN prizadeva, da bi vse države sprejele milansko listino in zaveze, ki jih ta vsebuje, in sicer kot zavezujoče;

19.  poudarja pomen, ki ga imata za trajnostno kmetijstvo urejanje voda in boj proti podnebnim spremembam; poziva vse partnerje NAFSN, naj se osredotočijo na izboljšanje dostopa do vode in do tehnik, ki vključujejo namakanje ter izboljšanje varstva okolja in ohranjanja tal;

20.  poziva EU, naj si v sodelovanju z OZN prizadeva za sprejetje in širjenje Milanskega pakta mest o prehranski politiki (Milan Urban Food Policy Pact);

21.  poziva sodelujoče države, naj se zavežejo izvajanju mednarodnih standardov, ki urejajo naložbe v skladu s pristopom, ki temelji na človekovih pravicah, ter vključujejo okvir in smernice Afriške unije za zemljiško politiko v Afriki in njena vodilna načela o obsežnih naložbah v Afriki;

22.  poziva, naj se v celoti objavijo vsa pisma o nameri v okvirih državnega sodelovanja; poudarja, da so za zagotovitev pravične delitve tveganj in koristi potrebni trdni institucionalni in pravni okviri; poudarja, da je aktivno sodelovanje civilne družbe v NAFSN bistvenega pomena za krepitev preglednosti zagotavljanje uresničevanja ciljev tega združenja; poudarja, da je treba spodbujati dialog in posvetovanje z vsemi civilnodružbenimi skupinami;

23.  obžaluje, da je edini skupni kazalnik v desetih okvirih sodelovanja v novem zavezništvu indeks enostavnosti poslovanja Svetovne banke;

24.  poudarja, da bi morala zasebna podjetja, vključena v večstranske razvojne pobude, odgovarjati za svoja dejanja; poziva člane NAFSN, naj za to predložijo letna poročila o ukrepih v okviru združenja in naj ta poročila objavijo in zagotovijo, da bodo dostopna lokalnemu prebivalstvu in skupnostim, ter naj vzpostavijo neodvisni mehanizem odgovornosti, ki bo vključeval mehanizem za pritožbe lokalnega prebivalstva in skupnosti; poudarja tudi, da je treba za naložbe novega zavezništva, ki vplivajo na zemljiške pravice, opraviti neodvisne predhodne ocene vpliva na zemljiške pravice ter da morajo biti te naložbe skladne s prostovoljnimi smernicami FAO za odgovorno upravljanje posesti zemlje, ribištva in gozdov;

25.  ugotavlja, da so mednarodna podjetja, ki delujejo v okviru NAFSN, naklonjena pogodbenemu kmetovanju v velikem obsegu, zaradi česar obstaja tveganje zapostavljanja majhnih pridelovalcev; poziva afriške države, ki sodelujejo v NAFSN, naj zagotovijo, da bo pogodbeno kmetovanje koristilo tako kupcem kot lokalnim dobaviteljem; zato meni, da je ključnega pomena krepiti na primer organizacije kmetov, da bi se izboljšal njihov pogajalski položaj;

26.  poudarja, da zasebni sektor že zagotavlja 90 % delovnih mest v partnerskih državah in da ni mogoče zanikati potenciala za sodelovanje zasebnega sektorja, saj so zasebna podjetja idealna za zagotavljanje trajnostne podlage za mobilizacijo domačih virov, ki so podlaga vsakega programa pomoči; poudarja pomen preglednega regulativnega okvira, ki jasno določa pravice in obveznosti vseh akterjev, tudi revnih kmetov in ranljivih skupin, saj brez takšnega okvira ni mogoče uspešno varovati teh pravic;

27.  poziva, naj se okviri državnega sodelovanja revidirajo tako, da bo mogoče učinkovito obvladovati tveganja pogodbenega kmetovanja in shem pogodbene pridelave za male proizvajalce z zagotovitvijo poštenih pogodbenih določb, vključno s cenovnimi sporazumi, spoštovanja pravic žensk, podpore za trajnostno kmetijstvo in ustreznih mehanizmov za reševanje sporov;

Dostop do zemljišč in varnost posesti

28.  opozarja, da popolna osredotočenost na vpisovanje zemljiških pravic pogosto ustvarja negotovost za male proizvajalce hrane in domorodna ljudstva, zlasti ženske, katerih zemljiške pravice niso pravno priznane, poleg tega pa so izpostavljene nepoštenim zemljiškim poslom, razlastitvi brez privolitve ali pa jim ni zagotovljeno pravično nadomestilo;

29.  poudarja, da je treba male proizvajalce hrane postaviti na vodilne položaje in jim omogočiti, da jih njihova neodvisna združenja podpirajo pri nadzorovanju njihove zemlje, naravnih virov in programov;

30.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da vlagatelji in lokalne elite, ki sodelujejo v poslih z zemljišči, ciljna območja pogosto opisujejo kot „prazna“, „neobdelana“ ali „premalo izkoriščena“, a je v Afriki zelo malo zemljišč resnično neobdelanih, saj so na primer zelo razširjene pašniške dejavnosti;

31.  poudarja, da 1,2 milijarde ljudi še vedno živi bodisi brez stalnega dostopa do zemlje bodisi zaseda posest, do katere formalno niso upravičeni, zanjo nimajo lastninskih pravic, ne razpolagajo s popisi, ki bi določali meje njihovih posesti, niti pravnih ali finančnih sredstev, s katerimi bi posest spremenili v kapital;

32.  pozdravlja vključitev prostovoljnih smernic za odgovorno upravljanje zemljiške posesti, ribištva in gozdov (VGGT) iz leta 2012 v vse okvire državnega sodelovanja; poziva, naj se v postopku pregleda okvirov državnega sodelovanja učinkovito izvajajo VGGT in izvede sistematična ocena skladnosti z njimi, pa tudi z okvirom ciljev trajnostnega razvoja;

33.  poudarja, da bi se moral NAFSAN osredotočati na boj proti prilaščanju zemljišč, ki predstavlja kršenje človekovih pravic, saj lokalne skupnosti prikrajša za zemljišča, od katerih so odvisne za pridelavo hrane in za preživljanje družin; poudarja, da je prilaščanje zemljišč v več državah v razvoju ljudem odtegnilo delo in njihova sredstva za preživljanje ter jih prisililo, da so zapustili svoje domove;

34.  poziva sodelujoče države, naj:

35.  opozarja tudi, da bi moral pravni sistem priznavati in varovati pravice do uporabe, ki izhajajo iz običajnih pravic zemljiške posesti, in sicer v skladu z odločbami in sodbami Afriške komisije za človekove pravice in pravice ljudstev;

36.  poziva, naj se za NAFSN izvede predhodna ocena učinka v zvezi z zemljiškimi pravicami, pogoj zanj pa naj bo prostovoljna, predhodna in informirana privolitev zadevnega lokalnega prebivalstva;

37.  podpira čvrst in inovativen mehanizem za spremljanje v okviru odbora za svetovno prehransko varnost (CFS); poziva EU, naj ob posvetovanju s civilnodružbenimi organizacijami oblikuje odločno stališče, da bi prispevala k svetovni prireditvi za spremljanje v okviru 43. zasedanja CFS oktobra 2016, da bi se zagotovila celostna in temeljita ocena uporabe in izvajanja smernic o zemljiški posesti;

38.  poziva vlade zadevnih držav, naj zagotovijo, da podjetja pozorno analizirajo vpliv svojih dejavnosti na človekove pravice (skrbni pregled) z izvedbo in objavo neodvisnih predhodnih ocen o njihovem vplivu na človekove, socialne in okoljske pravice ter z izboljšanjem in zagotavljanjem dostopa do domačih pritožbenih postopkov na področju človekovih pravic, ki so neodvisni, pregledni, zanesljivi in je zoper njih mogoča pritožba;

39.  poziva člane NAFSN, naj vzpostavijo neodvisne mehanizme za reševanje sporov za skupnosti, ki so prizadete zaradi razlastitev zemlje, ki so posledica velikih naložbenih projektov;

40.  opozarja, da je za boj proti podhranjenosti potrebna tesna povezava med kmetijstvom, živilskim sektorjem in javnim zdravstvom;

Prehranska varnost, prehrana in trajnostno družinsko kmetovanje

41.  opozarja, da si je treba po najboljših močeh prizadevati za izboljšanje prehrane in varnost hrane ter boj proti lakoti iz 2. cilja trajnostnega razvoja; vztraja, da bi bilo treba bolj podpirati opolnomočenje zadrug kmetov, ki so bistvene za razvoj kmetijstva in varnost hrane;

42.  ugotavlja, da je stabilnost večja in je izseljevanja manj, kjer je prehranska varnost utemeljena na zdravih in živih tleh ter produktivnih kmetijskih ekosistemih, odpornih na podnebne spremembe;

43.  poudarja, da je visoko kakovostna, uravnotežena prehrana bistvenega pomena in potrjuje, da bi morala biti prehrana v središču (ponovne) vzpostavitve prehranskih sistemov;

44.  zato poziva, naj se omogoči nadomestitev pretirane odvisnosti od uvožene hrane s krepitvijo njene domače proizvodnje, pri tem pa da prednost lokalnim poljščinam, ki imajo ustrezno hranilno vrednost; ugotavlja, da to postaja bolj pomembno zaradi vse večje spremenljivosti podnebja in nestanovitnosti trgov;

45.  opozarja, da vnosa energije samega po sebi ni mogoče uporabiti za določitev stanja prehranjenosti;

46.  poudarja, da so potrebne strategije za zmanjšanje živilskih odpadkov v celotni prehranski verigi;

47.  poudarja, da je treba zaščititi kmetijsko biotsko raznovrstnost; poziva države članice EU, naj vlagajo v kmetijsko-ekološke načine kmetovanja v državah v razvoju v skladu z ugotovitvami IAASTD, priporočili posebnega poročevalca Združenih narodov o pravici do hrane in cilji trajnostnega razvoja;

48.  podpira razvoj politik, ki bodo vodile k trajnostnemu družinskemu kmetovanju in spodbujale vlade, da oblikujejo okolje (naklonjene politike, ustrezna zakonodaja, participativno načrtovanje za dialog o politikah, naložbe), ki bo omogočalo razvoj družinskega kmetovanja;

49.  poziva afriške vlade, naj:

50.  poudarja, da mora NAFSN privesti v primarni in predelovalni fazi do regionalno prilagojene kmetijske strukture;

51.  poziva afriške vlade, naj spodbujajo medgeneracijsko solidarnost in ji priznajo ključno vlogo v boju proti revščini;

52.  poudarja pomen spodbujanja programov izobraževanja o prehrani v šolah in lokalnih skupnostih;

53.  poudarja, da je pravica do vode neločljiva od pravice do hrane in da resolucija OZN iz leta 2010 še ni privedla do odločnih ukrepov, da bi se pravica do vode uveljavila kot človekova pravica; poziva EU, naj obravnava predlog Italijanskega odbora za svetovno pogodbo o vodi (CICMA) o izbirnem protokolu k Mednarodnemu paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah;

54.  priznava, da je dostop do čiste pitne vode življenjskega pomena in da kmetovanje nanj učinkuje;

55.  priznava, da je dostop do vode za potrebe kmetovanja pomemben in da je prevelika odvisnost od dragocene vode za namakanje tvegana, zato ugotavlja, da je treba zmanjšati potratno namakalno prakso, in poudarja, da so lahko z vodo varčne kmetijske tehnike pomembne za preprečevanje evapotranspiracije, saj zadržujejo vodo v zdravih in živih tleh ter ne onesnažujejo vodnih virov;

56.  ugotavlja, da bi trajnostno upravljanje tal lahko povečalo svetovno proizvodnjo hrane tudi za 58 %(48);

57.  opaža sinergije med pristopi, ki so osredotočeni na tla, in tistimi, ki so osredotočeni na drevesa, ter pomen prilagajanja kmetijskih ekosistemov na podnebne spremembe; ugotavlja zlasti, da je veliko povpraševanje po lesu za kurjavo; še posebej poudarja, da so drevesa večnamenska, saj izboljšujejo vsebnost dušika;

58.  priznava posebne potrebe kmetijstva na tropskih in polsušnih območjih, zlasti zaradi poljščin, ki jih je treba zaščititi pred soncem, in varstva tal, ter meni, da so ekstraktivne monokulture preživete, in tudi opaža, da se v državah donatoricah NASFN postopoma opuščajo;

59.  opozarja pred tem, da bi s pobudami, ki se financirajo iz NAFSN, ustvarili preveliko odvisnost od proizvodnje neživilskih kmetijskih proizvodov namesto živil, zlasti surovin za biološko gorivo, saj lahko njihova proizvodnja škoduje prehranski varnosti in samopreskrbi s hrano v sodelujočih državah;

60.  ugotavlja, da lahko kmetijske tehnike, ki krepijo naravne procese, kot so ustvarjanje vrhnje plasti tal, regulacija vode, nadzor škodljivcev ali kroženje hranil v zaprtih krogih, zagotovijo dolgoročno produktivnost in rodovitnost z nizkimi stroški za kmete in upravne organe;

61.  ugotavlja, da lahko pride v državah v razvoju, kot so države, ki sodelujejo v NAFSN, do prekomerne ali neustrezne uporabe kmetijskih kemikalij;

62.  ugotavlja, da nepismenost in pomanjkanje ustreznega usposabljanja ta pojav še zaostrujeta, kar lahko pripelje do občutno povišane stopnje ostankov pesticidov v svežem sadju in zelenjavi ter zastrupitev in drugih učinkov na zdravje kmetov in njihovih družin;

Reforma zakonodaje na področju semen

63.  opozarja, da je preživetje kmetov v Afriki v 90 odstotkih povezano s pravico, da prosto pridelujejo, izmenjujejo in prodajajo semena, in da je raznovrstnost semen izjemno pomembna za odpornost kmetijstva na podnebne spremembe; poudarja, da zahteve podjetij po krepitvi žlahtniteljskih pravic v skladu s Konvencijo UPOV iz leta 1991 ne smejo privesti do prepovedi tovrstnih neformalnih praks;

64.  ugotavlja, da je prekomerna deregulacija sektorja semen v sodelujočih državah nevarna, saj lahko povzroči preveliko odvisnost malih kmetov od semen in fitofarmacevtskih sredstev, ki jih proizvajajo tuja podjetja;

65.  opozarja, da določbe TRIPS, ki zahtevajo določeno obliko zaščite rastlinskih sort, od držav v razvoju ne zahtevajo sprejetja režima iz Konvencije UPOV; poudarja, da te določbe vseeno omogočajo državam, da razvijejo sisteme sui generis, ki so bolje prilagojeni značilnostim kmetijske proizvodnje vsake države in tradicionalnim semenskim sistemom, ki temeljijo na kmetih, medtem ko najmanj razvitim državam, ki so članice STO, ni treba upoštevati tozadevnih določb TRIPS; poudarja, da morajo sistemi sui generis podpirati cilje in obveznosti iz Konvencije o biološki raznovrstnosti, Nagojskega protokola in pogodbe ITPGRFA ter da ne smejo biti v nasprotju z njimi;

66.  obžaluje poziv podjetij, da se – v afriškem kontekstu prek regionalnih institucij – uskladijo zakoni o semenih na podlagi načel razločljivosti, izenačenosti in nespremenljivosti, kar bo na nacionalni in regionalni ravni oviralo razvoj in rast semenskih sistemov, ki temeljijo na kmetih, saj takšni sistemi navadno ne pridelujejo oziroma shranjujejo semen, ki bi izpolnjevala merila razločljivosti, izenačenosti in nespremenljivosti;

67.  poziva države članice G7, naj prek semenskih bank v skupnostih podpirajo semenske sisteme, s katerimi upravljajo kmetje,

68.  opozarja, da komercialne vrste semen kratkoročno sicer lahko izboljšajo donos, a se lahko tradicionalne in domače vrste, ki jih vzgojijo kmetje, ter z njimi povezano znanje najbolje prilagodijo posebnim kmetijsko-ekološkim okoljem in podnebnim spremembam; poleg tega poudarja, da je njihov večji donos odvisen od uporabe različnih sredstev (gnojil, pesticidov, hibridnih semen), kar pa utegne kmete potisniti v začaran krog zadolženosti;

69.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da uvajanje in širjenje certificiranih semen v Afriki krepi odvisnost malih kmetov, povečuje verjetnost zadolževanja in zmanjšuje raznovrstnost semen;

70.  zagovarja podpiranje lokalnih politik, ki so usmerjene v zagotavljanje skladnega in trajnostnega dostopa do raznolike in hranljive prehrane na podlagi načel prevzemanja odgovornosti in subsidiarnosti;

71.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da se bodo zaveze v zvezi s pravicami kmetov, ki jih je sprejela EU v pogodbi ITPGRFA, odražale v vsaki tehnični podpori in finančni pomoči za oblikovanje politike o semenih; poziva EU, naj podpira režime pravic intelektualne lastnine, ki izboljšujejo razvoj lokalno prilagojenih sort semen in semen, shranjenih na kmetijah;

72.  poziva države članice G8, naj ne podpirajo gensko spremenjenih kmetijskih rastlin v Afriki;

73.  opozarja, da afriški vzorčni zakon o biološki varnosti določa visoko referenčno merilo za biološko varnost; meni, da bi bilo treba v skladu s tem merilom zagotoviti vso pomoč tujih donatorjev za razvoj biološke varnosti na nacionalni in regionalni ravni;

74.  poziva afriške države, naj ne izvajajo nacionalnih ali regionalnih režimov biološke varnosti s standardi, ki bi bili nižji od tistih, določenih v Kartagenskem protokolu o biološki varnosti;

75.  poziva sodelujoče države, naj kmetom ponudijo možnost, da se izognejo odvisnosti od vhodnih surovin, in naj podpirajo semenske sisteme kmetov, da bi se ohranjala in izboljšala kmetijska biotska raznovrstnost z ohranjanjem lokalnih javnih semenskih bank ter izmenjevanjem in stalnim razvijanjem lokalnih vrst semen, zlasti z zagotavljanjem prilagodljivosti katalogov semen, da ne bi bile izključene vrste, ki jih vzgojijo kmetje, in da bi se zagotovilo ohranjanje tradicionalnih pridelkov;

76.  poziva sodelujoče države, naj varujejo in spodbujajo dostopnost in izmenjavo semen in kmetijskih vhodnih surovin za male kmete, marginalizirane skupine in podeželske skupnosti ter naj spoštujejo mednarodne sporazume o prepovedi patentiranja življenjskih in bioloških procesov, zlasti kar zadeva avtohtone sorte in vrste;

77.  izpostavlja tveganje še večje marginalizacije žensk pri odločanju zaradi razvoja nekaterih tržnih pridelkov; ugotavlja, da je agronomsko usposabljanje pogosto osredotočeno na moške in da ženske potiska na obrobje, zaradi česar so potem izključene iz upravljanja z zemljo in pridelki, za katere so tradicionalno skrbele;

Spol

78.  obžaluje, da v okvirih državnega sodelovanja večinoma niso določene natančne zaveze v zvezi z upoštevanjem načela enakosti spolov pri pripravi proračuna in ne spremljajo napredka na podlagi razčlenjenih podatkov; poudarja, da se je treba od abstraktnih in splošnih zavez pomakniti h konkretnim in natančnim, ki sodijo v nacionalne akcijske načrte za opolnomočenje žensk kot nosilk pravic;

79.  poziva vlade, naj odpravijo vsakršno diskriminacijo žensk v smislu dostopa do zemljišč ter programov in storitev mikrokreditov, poleg tega pa ženske učinkovito vključijo v oblikovanje in izvajanje politik za raziskave in razvoj kmetijstva;

Financiranje naložb v kmetijstvo v Afriki

80.  poudarja, da je treba zagotoviti preglednost vsakršnega financiranja, odobrenega zasebnim podjetjem, in da je treba tako financiranje razkriti javnosti;

81.  poziva donatorje, naj uskladijo uradno razvojno pomoč (URP) z načeli učinkovitosti razvoja, se osredotočijo na rezultate, da bi izkoreninili revščino, ter spodbujajo vključujoča partnerstva, preglednost in odgovornost;

82.  poziva donatorje, naj svojo podporo za razvoj kmetijstva namenjajo predvsem prek nacionalnih skladov za razvoj, ki dodeljujejo subvencije in posojila malim kmetom in družinskim kmetijam;

83.  poziva donatorje, naj podpirajo izobraževanje in usposabljanje kmetov ter tehnično svetovanje zanje;

84.  poziva donatorje, naj spodbujajo ustanavljanje poklicnih in ekonomskih organizacij kmetov ter podpirajo oblikovanje kmetijskih zadrug, ki bodo omogočale dostop do proizvodnih sredstev in kmetom pomagale pri predelavi in trženju svojih proizvodov na načine, ki bodo varovali dobičkonosnost njihove proizvodnje;

85.  meni, da financiranje, ki so ga države članice G8 zagotovile za NAFSN, nasprotuje cilju podpiranja domačih lokalnih podjetij, ki ne morejo konkurirati večnacionalnim podjetjem, ki že imajo vzpostavljen prevladujoč položaj na trgu ter se jim pogosto odobrijo poslovne, tarifne in davčne ugodnosti;

86.  opozarja, da je namen razvojne pomoči zmanjšati revščino in jo na koncu izkoreniniti; je prepričan, da bi bilo treba uradno razvojno pomoč osredotočiti na neposredno podpiranje malega kmetijstva;

87.  poudarja, da je treba oživiti javne naložbe v afriško kmetijstvo ob hkratnem zagotavljanju podpore za zasebne naložbe ter dati prednost naložbam v agroekologijo, da bi trajnostno povečali prehransko varnost in zmanjšali revščino in lakoto, hkrati pa ohranili biotsko raznovrstnost ter spoštovali avtohtono znanje in inovacije;

88.  poudarja, da bi morale države članice G7 afriškim državam zajamčiti pravico, da zavarujejo svoje kmetijske sektorje s carinskimi in davčnimi režimi, ki so naklonjeni družinskim in malim kmetijam;

89.  poziva EU, naj poskuša odpraviti vse naštete pomanjkljivosti NAFSN, naj si prizadeva za izboljšanje preglednosti in upravljanja tega združenja ter naj zagotovi, da bodo ukrepi, sprejeti v njegovem okviru, skladni s cilji razvojne politike;

o
o   o

90.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in članom NAFSN.

(1) Resolucija Generalne skupščine Združenih narodov A/RES/70/1. (2) ZN FCCC/CP/2015/L.9/Rev.1. (3) http://www.nepad.org/system/files/caadp.pdf (4) Assembly/AU/Decl.7(II). (5) Assembly/AU/Decl.449(XIX). (6) Assembly/AU/Decl.1(XXIII). (7) http://www.ifad.org/events/g8/statement.pdf (8) http://www.uneca.org/publications/framework-and-guidelines-landpolicy-africa (9) Assembly/AU/Decl.1(XIII) Rev.1. (10) http://www.uneca.org/publications/guiding-principles-large-scale-land-based-investments-africa (11) http://acbio.org.za/modernising-african-agriculture-who-benefits-civil-society-statement-on-the-g8-agra-and-the-african-unions-caadp/ (12) https://www.grain.org/bulletin_board/entries/4914-djimini-declaration (13) http://www.fao.org/docrep/009/y7937e/y7937e00.htm (14) http://www.unep.org/dewa/Assessments/Ecosystems/IAASTD/tabid/105853/Defa (15) https://treaties.un.org/pages/ViewDetails.aspx?src=IND&mtdsg_no=IV-4&chapter=4&lang=en (16) http://www.un.org/womenwatch/daw/cedaw/ (17) http://www.achpr.org/instruments/achpr/ (18) http://www.un.org/esa/socdev/unpfii/documents/DRIPS_en.pdf (19) http://www.ohchr.org/EN/Issues/Housing/Pages/ForcedEvictions.aspx (20) https://www.unglobalcompact.org/library/2 (21) http://www.oecd.org/corporate/mne/oecdguidelinesformultinationalenterprises.htm (22) http://www.oecd.org/development/effectiveness/busanpartnership.htm (23) http://www.fao.org/nr/tenure/voluntary-guidelines/en/ (24) http://www.upov.int/upovlex/en/conventions/1991/content.html (25) http://www.planttreaty.org/ (26) https://www.cbd.int/ (27) http://hrst.au.int/en/biosafety/modellaw (28) http://apf.francophonie.org/IMG/pdf/2012_07_session_58_Resolution_Regulation_du_foncier.pdf (29) UL C 64, 4.3.2014, str. 31. (30) COM(2010)0127. (31) http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_data/docs/pressdata/EN/foraff/114357.pdf (32) http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_Data/docs/pressdata/EN/foraff/137318.pdf (33) SWD(2014)0234. (34) UL C 56 E, 26.2.2013, str. 75. (35) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0578. (36) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0250. (37) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0073. (38) http://viacampesina.org/en/index.php/main-issues-mainmenu-27/agrarian-reform-mainmenu-36/1775-declaration-of-the-global-convergence-of-land-and-water-struggles (39) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0184. (40) http://afsafrica.org/wp-content/uploads/2015/05/AFSA-Demands-to-the-Germany-G7-Presidency-Agenda.pdf (41) http://carta.milano.it/wp-content/uploads/2015/04/English_version_Milan_Charter.pdf (42) http://www.foodpolicymilano.org/wp-content/uploads/2015/10/Milan-Urban-Food-Policy-Pact-EN.pdf (43) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0023. (44) http://www.europarl.europa.eu/committees/en/deve/events.html?id=20151201CHE00041 (45) http://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/STUD/2015/535010/EXPO_STU(2015)535010_EN.pdf (46) Mwachinga, E. (ekipa za poenostavitev svetovnega davka, Skupina Svetovne banke), ‘Results of investor motivation survey conducted in the EAC’ (Rezultati ankete o motivaciji vlagateljev, izvedena v Vhodnoafriški skupnosti), predstavitev v Lusaki dne 12. februarja 2013. (47) „Podpora razvoju učinkovitejših davčnih sistemov“, poročilo Mednarodnega denarnega sklada, OECD in Svetovne banke delovni skupini G-20, 2011. (48) FAO, globalno partnerstvo za tla.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 7. junija 2016 o oceni mednarodnih računovodskih standardov (MRS) ter dejavnosti Fundacije za mednarodne standarde računovodskega poročanja (Fundacija MSRP), Evropske svetovalne skupine za računovodsko poročanje (EFRAG) in Odbora za zaščito javnega interesa (PIOB) (2016/2006(INI))

P8_TA(2016)0248 A8-0172/2016

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1606/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. julija 2002 o uporabi mednarodnih računovodskih standardov(1),

–  ob upoštevanju poročila skupine na visoki ravni za finančni nadzor v EU, ki ji je predsedoval Jacques de Larosière, z dne 25. februarja 2009,

–  ob upoštevanju Direktive 2013/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o letnih računovodskih izkazih, konsolidiranih računovodskih izkazih in povezanih poročilih nekaterih vrst podjetij, spremembi Direktive 2006/43/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi direktiv Sveta 78/660/EGS in 83/349/EGS(2),

–  ob upoštevanju Direktive 2012/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o uskladitvi zaščitnih ukrepov za varovanje interesov družbenikov in tretjih oseb, ki jih države članice zahtevajo od gospodarskih družb v smislu drugega odstavka člena 54 Pogodbe o delovanju Evropske unije, glede ustanavljanja delniških družb ter ohranjanja in spreminjanja njihovega kapitala, zato da se oblikujejo zaščitni ukrepi z enakim učinkom v vsej Skupnosti(3),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 258/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. aprila 2014 o vzpostavitvi programa Unije za podpiranje posebnih dejavnosti na področju računovodskega poročanja in revizije za obdobje 2014–2020 in o razveljavitvi Sklepa št. 716/2009/ES(4),

–  ob upoštevanju predloga Komisije za Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 258/2014 o vzpostavitvi programa Unije za podpiranje posebnih dejavnosti na področju računovodskega poročanja in revizije za obdobje 2014–2020 (COM(2016)0202),

–  ob upoštevanju poročila Philippa Maystadta iz oktobra 2013 z naslovom „Ali bi morali standardi MSRP biti bolj evropski?“,

–  ob upoštevanju poročila Komisije z dne 2. julija 2014 Evropskemu parlamentu in Svetu o napredku pri izvajanju reforme Evropske svetovalne skupine za računovodsko poročanje v skladu s priporočilom iz Maystadtovega poročila (COM(2014)0396),

–  ob upoštevanju poročila Komisije z dne 18. junija 2015 Evropskemu parlamentu in Svetu o oceni Uredbe (ES) št. 1606/2002 z dne 19. julija 2002 o uporabi mednarodnih računovodskih standardov (COM(2015)0301),

–  ob upoštevanju poročila Komisije z dne 17. septembra 2015 Evropskemu parlamentu in Svetu o dejavnostih Fundacije MSRP, EFRAG in PIOB v letu 2014 (COM(2015)0461),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 30. septembra 2015 Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o akcijskem načrtu za oblikovanje unije kapitalskih trgov (COM(2015)0468),

–  ob upoštevanju študije o upravnem odboru za mednarodne računovodske standarde („Vloga Evropske unije v mednarodnih gospodarskih forumih – dokument 7: IASB“) in štirih študij o MSRP 9 („Merila o sprejemanju MSRP glede na MSRP 9“, „Pomen MSRP 9 za finančno stabilnost in nadzorna pravila“, „Oslabitve grških državnih obveznic v skladu z MRS 39 in MSRP 9: študija primera“ in „Obračunavanje, ki temelji na pričakovanih izgubah, za oslabitev finančnih instrumentov: pristopa FASB in IASB MSRP 9“),

–  ob upoštevanju Uredbe Komisije (ES) št. 1569/2007 z dne 21. decembra 2007 o določitvi mehanizma za ugotavljanje enakovrednosti računovodskih standardov izdajateljev vrednostnih papirjev iz tretjih držav v skladu z direktivama 2003/71/ES in 2004/109/ES Evropskega parlamenta in Sveta(5),

–  ob upoštevanju izjave voditeljev G20 z dne 2. aprila 2009,

–  ob upoštevanju dokumenta za razpravo Upravnega odbora za mednarodne računovodske standarde iz julija 2013 o pregledu temeljnega okvira za računovodsko poročanje (DP/2013/1) ter prošnje tega odbora za mnenje o pregledu strukture in učinkovitosti s strani skrbnikov iz julija 2015,

–  ob upoštevanju komentarja Komisije z dne 1. decembra 2015 o pregledu strukture in učinkovitosti s strani skrbnikov Upravnega odbora za mednarodne računovodske standarde,

–  ob upoštevanju Mednarodnega standarda računovodskega poročanja 9 o finančnih instrumentih, kot ga je 24. julija 2014 izdal Upravni odbor za mednarodne računovodske standarde, nasveta Evropske svetovalne skupine za računovodsko poročanje o podpori za ta standard, ocene te svetovalne skupine o tem standardu glede na načelo resničnega in poštenega vpogleda, dokumentov za sestanek Računovodskega regulativnega odbora o tem standardu ter pisem s komentarjem Evropske centralne banke in Evropskega bančnega organa o podpori za ta mednarodni standard računovodskega poročanja,

–  ob upoštevanju pisma z dne 14. januarja 2014, poslanega v imenu koordinatorjev Odbora za ekonomske in monetarne zadeve s komentarji o dokumentu za razpravo o pregledu temeljnega okvira za računovodsko poročanje,

–  ob upoštevanju poročila Evropskega organa za vrednostne papirje in trge o izvrševanju in regulativnih dejavnostih izvršilnih računovodskih organov v letu 2014 z dne 31. marca 2015 (ESMA/2015/659),

–  ob upoštevanju smernic Evropskega organa za vrednostne papirje in trge za izvrševanje finančnih informacij z dne 10. julija 2014 (ESMA/2014/807),

–  ob upoštevanju razpredelnice Evropskega organa za vrednostne papirje in trge o spoštovanju njegovih smernic za izvrševanje finančnih informacij z dne 19. januarja 2016 (ESMA/2015/203 REV),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. aprila 2008 o mednarodnih standardih računovodskega poročanja (MSRP) in vodenju Upravnega odbora za mednarodne računovodske standarde (IASB)(6),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. aprila 2016 o vlogi EU v okviru mednarodnih finančnih, monetarnih in regulativnih institucij ter organov(7),

–  ob upoštevanju Direktive 2006/43/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. maja 2006 o obveznih revizijah za letne in konsolidirane računovodske izkaze(8), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2014/56/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014(9), ki se uporablja od sredine junija 2016,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve ter mnenja Odbora za proračunski nadzor (A8-0172/2016),

A.  ker so mednarodni standardi računovodskega poročanja (MSRP) in mednarodni revizijski standardi (MRS) eden od bistvenih elementov za učinkovito delovanje notranjega trga in kapitalskih trgov; ker lahko mednarodni standardi računovodskega poročanja in mednarodni revizijski standardi štejejo za javno dobrino in zato ne bi smeli ogroziti finančne stabilnosti ali ovirati gospodarskega razvoja Unije ter bi morali služiti skupnemu dobremu, ne le interesom vlagateljev, posojilodajalcev in upnikov;

B.  ker napačno prikazovanje računovodskih izkazov podjetij ogroža gospodarsko in finančno stabilnost, poleg tega da zmanjšuje zaupanje državljanov v model socialnega tržnega gospodarstva.

C.  ker je namen mednarodnih standardov računovodskega poročanja krepiti odgovornost z zmanjševanjem informacijske vrzeli med vlagatelji in podjetji, zaščititi naložbe, zagotoviti preglednost preko izboljšanja mednarodne primerljivosti in kakovosti finančnih informacij ter omogočiti vlagateljem in drugim udeležencem na trgu sprejemanje ozaveščenih poslovnih odločitev in torej vplivajo na ravnanje akterjev na finančnih trgih in na stabilnost teh trgov; ker pa računovodski model, ki pripomore k odločanju, ni popolnoma v skladu s funkcijo računovodstva glede kapitalske ustreznosti, kot je določena v sodni praksi Sodišča Evropske unije, in računovodsko direktivo, ki navaja, da konceptualna podlaga za računovodstvo, določena v okviru mednarodnih standardov računovodskega poročanja, ne zajema namena računovodskih izkazov v pravu EU, za katerega je standard resnični in pošten vpogled v določene številčne podatke, kot je bilo navedeno v pisnem odgovoru lorda Hilla E-016071/2015 z dne 25. februarja 2016; ker je zaradi zahteve po resničnem in poštenem prikazu treba celovito oceniti, kateri številčni podatki in količinske razlage so pomembni;

D.  ker računovodska direktiva določa, da so računovodski izkazi „posebej pomembni za zaščito delničarjev, družbenikov in tretjih oseb“ in „da taka podjetja tretjim osebam ne nudijo nobenega varovanja zunaj obsega njihovih neto sredstev“; ker računovodska direktiva določa tudi, da je njen cilj „zavarovati interese, ki obstajajo v družbah z delniškim kapitalom“, in sicer z zagotovitvijo, da se dividende ne plačajo iz delniškega kapitala; ker je ta splošni namen izkazov mogoče izpolniti le, če številčni podatki v izkazih zagotavljajo resničen in pošten vpogled v sredstva in obveznosti, finančnega stanja in dobička ali izgube družbe; ker resničen in pošten pogled, določitev izplačila dividend in ocena solventnosti podjetja tudi zahtevajo kvalitativne podatke in širšo oceno tveganj;

E.  ker Upravni odbor za mednarodne računovodske standarde deluje pod okriljem Fundacije MSRP – zasebne neprofitne družbe, registrirane v Londonu/Združenem kraljestvu in Delawaru/ZDA – in določa standarde, zato morajo njegovi postopki biti pregledni, neodvisni in demokratični ter upoštevati neposredno javno odgovornost; ker EU v proračun Fundacije MSRP prispeva okoli 14 % in je zato največja plačnica;

F.  ker je zaradi svetovnega pretoka kapitala potreben globalni sistem računovodskih standardov; ker se MSRP uporabljajo v 116 jurisdikcijah pod različnimi pogoji (popolno sprejetje, delno, opcijsko ali konvergenca), ne pa tudi v ZDA za domače izdajatelje;

G.  ker se v skladu z „dogovorom iz Norwalka“ iz oktobra 2002 med Upravnim odborom za mednarodne računovodske standarde in Odborom za standarde finančnega računovodstva ZDA (FASB) predlaga zbliževanje med mednarodnimi standardi računovodskega poročanja, ki jih izdaja Upravni odbor za mednarodne računovodske standarde, ter splošno sprejetimi računovodskimi načeli, ki jih izdaja Odbor za standarde finančnega računovodstva;

H.  ker postopek sprejemanja v EU temelji na merilih za sprejem, kot so določena v uredbi o mednarodnih računovodskih standardih; ker mednarodni standardi računovodskega poročanja ne bi smeli biti v nasprotju z načelom resničnega in poštenega vpogleda, v skladu s katerim morajo računovodski izkazi podati resničen in pošten vpogled v sredstva in obveznosti, finančno stanje in dobiček ali izgubo družbe; ker dividende in bonusi ne bi smeli biti plačani iz nerealiziranih dobičkov, kar na koncu pomeni iz kapitala, kot to zahteva direktiva o ohranjanju kapitala; ker bi morali MSRP biti v javnem interesu v Evropi in izpolnjevati osnovna merila glede kakovosti podatkov, zahtevanih za računovodske izkaze;

I.  ker so Komisija, Svet in Evropski parlament vključeni v postopek sprejemanja, ki temelji na mnenju Evropske svetovalne skupine za računovodsko poročanje (EFRAG), zasebne tehnične svetovalke Komisije, in na delu Računovodskega regulativnega odbora (ARC), ki ga sestavljajo predstavniki držav članic; ker Maystadtovo poročilo obravnava možnost ustanovitve agencije, ki bo nadomestila Evropsko svetovalno skupino za računovodsko poročanje kot dolgoročna rešitev;

J.  ker so v EU različni deležniki – zlasti dolgoročni vlagatelji – sprožili vprašanje skladnosti MSRP s pravnimi zahtevami računovodske direktive, zlasti z načelom previdnosti in načelom upravljanja; ker udeležba Parlamenta v postopku določanja standardov ni dovolj močna in ni sorazmerna s finančnim prispevkom EU v proračun Fundacije MSRP; ker je bil poudarek tudi na krepitvi glasu Evrope, s čimer bi zagotovili popolno priznavanje in vključenost teh načel pri postopku določanja standardov;

K.  ker so nedavne finančne krize poudarile vlogo MSRP pri zagotavljanju finančne stabilnosti in rasti v agendi G20 in agendi EU, zlasti pravil v zvezi s priznanjem izgub, nastalih v bančnem sistemu; ker sta skupina G20 in de Larosièrjevo poročilo poudarila glavne pomanjkljivosti v zvezi z računovodskimi standardi pred krizo, vključno z zunajbilančnim računovodstvom, procikličnostjo, ki je nastala zaradi načela vrednotenja po tržnih cenah, in pripoznavanja dobička in izgube, podcenjevanjem kopičenja tveganja v obdobjih izboljšanja konjunkturnega cikla in pomanjkanjem skupne in pregledne metodologije za vrednotenje nelikvidnih in oslabljenih sredstev;

L.  ker je IASB izdal MSRP 9 o finančnih instrumentih kot ključni odziv na nekatere vidike krize in njen učinek na bančni sektor; ker je bil nasvet EFRAG glede MSRP 9 pozitiven s številnimi pripombami v zvezi z uporabo poštene vrednosti v primeru težav na trgih, pomanjkanjem konceptualne podlage v zvezi s pristopom oblikovanja rezervacij za izgube v obdobju 12 mesecev in nezadovoljivimi določbami o dolgoročnih naložbah; ker je zaradi različnih datumov začetka veljavnosti MSRP 9 in prihodnje zavarovalne norme nasvet vključeval pridržek glede uporabnosti norme za zavarovalni sektor; ker je ta problem priznal tudi sam IASB; ker še vedno obstajajo pomisleki, da bi predlagana računovodska obravnava kapitala negativno vplivala na dolgoročne naložbe; ker sta bili pismi s komentarjem Evropske centralne banke in Evropskega bančnega organa o MSRP 9 pozitivni, vendar je bilo v njima navedenih več specifičnih pomanjkljivosti;

M.  ker je bilo vprašanje zunajbilančnega računovodstva obravnavano v poznejših spremembah MSRP 7 o finančnih instrumentih: razkritje in izdaja treh novih standardov, MSRP 10 – Konsolidirani računovodski izkazi, MSRP 11 – Skupni aranžmaji in MSRP 12 – Razkritje deležev v drugih podjetjih;

N.  ker je IASB maja 2015 objavil osnutek „konceptualnega okvira“ za javno obravnavo, v katerem so opisani pojmi, ki so v pomoč IASB pri razvoju MSRP, s katerim lahko pripravljavci računovodskih izkazov razvijajo in izbirajo računovodske usmeritve, ter ki je v pomoč vsem stranem pri razumevanju in tolmačenju MSRP;

O.  ker je upravljavska struktura Fundacije MSRP v postopku pregleda, v skladu s svojo ustavo; ker je torej pravi čas za pregled organizacijske strukture in sprememb, ki so potrebne za upravne in nadzorne organe Fundacije MSRP in IASB, zato da bi jih vključili v javne mednarodne institucije in zagotovili široko zastopanost (kot so potrošniške agencije in finančna ministrstva) interesov in javno odgovornost, ki bo zagotavljala visoko kakovost računovodskih standardov;

P.  ker MRS razvija Odbor za mednarodne standarde revidiranja in dajanja zagotovil (IAASB), neodvisen organ pri Mednarodnem združenju računovodskih strokovnjakov (IFAC); ker je Odbor za zaščito javnega interesa (PIOB) mednarodna neodvisna organizacija, ki nadzoruje proces sprejemanja MRS in drugih dejavnosti IFAC, ki so javnega pomena;

Q.  ker program Unije za podpiranje posebnih dejavnosti na področju računovodskega poročanja in revizije za obdobje 2014–2020 krije financiranje Fundacije MSRP in PIOB za obdobje 2014–2020, financiranje EFRAG pa le za obdobje 2014–2016;

Ocena 10 let uporabe MSRP v EU

1.  je seznanjen z ocenjevalnim poročilom službe Komisije za notranjo revizijo o uporabi MSRP v EU in njeno oceno, da so bili cilji Uredbe o MRS izpolnjeni; obžaluje, da Komisija še ni predlagala pravnih sprememb, potrebnih za odpravo pomanjkljivosti, ki jih je navedla v svoji oceni; poziva določevalca standardov, naj zagotovi, da so MSRP skladni z obstoječimi računovodskimi standardi in spodbujajo konvergenco na mednarodni ravni; poziva k bolj usklajenemu pristopu pri razvoju novih standardov, vključno z usklajenimi časovnimi okviri za uporabo, zlasti v zvezi z izvajanjem MSRP 9 o finančnih instrumentih in novega MSRP 4 o zavarovalnih pogodbah; spodbuja Komisijo, naj v zvezi s tem skrbno pripravi zakonodajne predloge in zagotovi, da morebitna zamuda ne bi povzročila neusklajenosti ali motnje konkurence v zavarovalništvu; poziva Komisijo, naj natančno preuči, ali se priporočila iz de Larosièrjevega poročila v celoti izvajajo, zlasti priporočilo št. 4 s pozivom k širšem razmisleku, ali je načelo vrednotenja po tržnih cenah potrebno;

2.  poziva Komisijo, naj nujno upošteva Maystadtovo priporočilo v zvezi z razširitvijo merila „javno dobro“, tj. da računovodski standardi ne bi smeli ogrožati finančne stabilnosti v EU niti ovirati njenega gospodarskega razvoja, in naj zagotovi, da bo to merilo v postopku sprejemanja v celoti upoštevano; poziva Komisijo, naj skupaj z EFRAG izda jasne smernice o pomenu pojma „javno dobro“ in načela „resničnega in poštenega vpogleda“ na podlagi sodne prakse Sodišča Evropske unije in računovodske direktive, da bi dosegli skupno razumevanje teh meril za sprejemanje; poziva Komisijo, naj pripravi predlog za vključitev Maystadtove opredelitve merila „javnega dobrega“ v uredbo o mednarodnih računovodskih standardih; poziva Komisijo, naj skupaj z Evropsko svetovalno skupino za računovodsko poročanje sistematično preuči, ali je treba zaradi merila „javnega dobrega“, kot ga je opredelil Maystadt, prilagoditi veljavne računovodske standarde in na podlagi tega sodeluje z IASB, nacionalnimi organi in organi tretjih držav, ki določajo standarde, da bi pridobili širšo podporo za spremembe ali, kjer te širše podpore ni, sprejeli zakonodajo EU, na podlagi katere morajo specifični standardi izpolnjevati ta merila, kjer je potrebno;

3.  ugotavlja, da se preizkus resničnega in poštenega vpogleda člena 4(3) Direktive 2013/34/EU nanaša na določene številčne podatke v izkazih kot standard za namen izkazov, pripravljen v skladu z evropskim pravom, kot je opisano v uvodnih izjavah 3 in 29 navedene direktive; opozarja, da je ta namen povezan s funkcijo kapitalske ustreznosti izkazov, kar pomeni, da vlagatelji, tako upniki kot delničarji, uporabljajo številčne podatke v letnih izkazih kot podlago za ugotavljanje, ali je družba po neto sredstvih solventna, in za določitev izplačila dividend;

4.  poudarja, da je preudarno vrednotenje osrednji element doseganja resničnega in poštenega prikaza za določene številčne podatke v izkazih, kar pomeni, da ni podcenjevanja izgub ali precenjevanja dobičkov, kot je opisano v členu 6(1)(c)(i) in (ii) računovodske direktive; poudarja, da je bila ta razlaga računovodske direktive potrjena v številnih sodbah Sodišča Evropske unije;

5.  ugotavlja, da uvodna izjava 9 uredbe o mednarodnih računovodskih standardih dopušča določeno stopnjo prilagodljivosti pri sprejemanju odločitve o uporabi mednarodnega standarda računovodskega poročanja, saj ne zahteva „dosledne skladnosti prav z vsako določbo teh direktiv“; vendar meni, da to ne pomeni, da bi lahko dopustili odstopanje mednarodnih standardov računovodskega poročanja od splošnega namena računovodske direktive iz leta 2013 (2013/34/EU), ki je nadomestila 4. (78/660/EGS) in 7. direktivo o pravu gospodarskih družb (83/349/EGS), kot sta navedeni v členu 3(2) uredbe o mednarodnih računovodskih standardih, v tolikšni meri, da bi to privedlo do računovodskih izkazov, ki bi precenjevali dobičke ali podcenjevali izgube; v zvezi s tem meni, da je bila uporaba mednarodnega računovodskega standarda 39 morda v nasprotju s tem splošnim namenom 4. in 7. direktive o pravu gospodarskih družb, ki ju je nadomestila računovodska direktiva iz leta 2013, saj je njegov model nastalih izgub, zlasti člen 31(1)(c)(bb) četrte direktive o pravu gospodarskih družb, ki je določal, da morajo biti upoštevane „vse predvidljive obveznosti in morebitne izgube, ki izhajajo iz poslovnega leta ali predhodnega leta, tudi če postanejo takšne obveznosti in izgube očitne šele med dnem bilance stanja in dnem, ko je bilanca pripravljena“;

6.  pozdravlja namero Upravnega odbora za mednarodne računovodske standarde, da bo ponovno uvedel načelo „previdnosti“ in okrepil načelo „upravljanja“ v novem konceptualnem okviru; obžaluje, da Upravni odbor za mednarodne računovodske standarde „previdnost“ razlaga zgolj kot „previdno obravnavanje diskrecije“; ugotavlja, da Upravni odbor za mednarodne računovodske standarde načel previdnosti in upravljanja ne razume enako, kot je razložen v ustrezni sodni praksi Sodišča Evropske unije in računovodski direktivi; meni, da bi bilo treba načelu previdnosti dodati načelo zanesljivosti; poziva Komisijo in EFRAG, naj se dogovorita o pomenu načel previdnosti in upravljanja, kot sta opredeljeni v sodni praksi Sodišča Evropske unije in v računovodski direktivi, ter nato sodelujeta z IASB, nacionalnimi organi in organi tretjih držav, ki določajo standarde, da bi pridobili širšo podporo za ta načela; poziva Upravni odbor za mednarodne računovodske standarde, naj sistematično preuči, ali je treba zaradi pregledanega konceptualnega okvira prilagoditi veljavne računovodske standarde in jih po potrebi spremeni;

7.  je seznanjen z reformo v zvezi s pripoznavanjem izgub v okviru mednarodnih standardov računovodskega poročanja, ki bi morala omogočiti previdnejše določbe o kopičenju izgub na podlagi v prihodnost usmerjenega koncepta pričakovanih izgub namesto nastalih izgub; meni, da bi morali s postopkom sprejemanja v EU previdno in skrbno začrtati okvir, kako naj bo določen koncept pričakovanih izgub, da bi preprečili pretirano zanašanje na model in omogočili jasne nadzorne smernice o oslabitvi sredstev;

8.  meni, da vprašanje zunajbilančnega računovodstva še ni bilo primerno in učinkovito obravnavano, saj odločitev, ali je treba o sredstvih poročati v bilanci stanja ali ne, še vedno poteka na podlagi mehaničnega pravila, ki ga je mogoče zaobiti; poziva Upravni odbor za mednarodne računovodske standarde, naj odpravi te pomanjkljivosti;

9.  pozdravlja Fundacijo MSRP in protokole IOSCO o okrepljenem sodelovanju spričo ključnih težav pri nadzoru trga vrednostnih papirjev, ki jih je opredelila skupina G20; meni, da je to sodelovanje potrebno, da bi zagotovili kakovostne in globalne računovodske standarde in spodbudili uporabo skladnih standardov nad različnimi nacionalnimi predpisi;

10.  je prepričan, da izmenjava informacij med IASB in IOSCO o vse večji uporabi MSRP ni le pregled stanja, temveč tudi možnost za opredelitev primerov dobre prakse; v zvezi s tem pozdravlja letne razprave izvršiteljev, ki jih je uvedel IOCSO, da bi IASB seznanil s ključnimi vprašanji v zvezi z izvajanjem in izvrševanjem;

11.  ugotavlja, da je treba učinke računovodskega standarda v celoti razumeti; vztraja, da bi morala biti prednostna naloga za IASB in EFRAG okrepiti svoje analize učinka, zlasti na področju makroekonomije in oceniti različne potrebe različnih deležnikov, vključno z dolgoročnimi vlagatelji, podjetji in splošno javnostjo; poziva Komisijo, naj opomni EFRAG, naj okrepi svoje zmogljivosti za ocenjevanje učinka novih računovodskih standardov na finančno stabilnost, s posebnim poudarkom na evropskih potrebah, ki bi jih bilo treba v procesu standardizacije, ki ga vodi Upravni odbor za mednarodne računovodske standarde, upoštevati bolj zgodaj; ugotavlja zlasti, da ni ocene učinka za MSRP 9, za katerega podatki ne bodo na voljo pred letom 2017; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo MSRP 9 koristil dolgoročni naložbeni strategiji EU, zlasti z omejevanjem določb, ki bi lahko privedle do čezmerne kratkoročne volatilnosti računovodskih izkazov; ugotavlja, da so evropski nadzorni organi, Evropski organ za vrednostne papirje in trge, Evropski bančni organ in Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine, ki imajo strokovno znanje in zmogljivosti, da pomagajo pri tej nalogi, zavrnile polnopravno članstvo v odboru Evropske svetovalne skupine za računovodsko poročanje, saj je ta skupina zasebni organ; meni, da bi ECB in evropski nadzorni organi kot opazovalci v upravnem odboru EFRAG lahko pozitivno prispevali k boljšemu upoštevanju vplivov na finančno stabilnost; poziva Komisijo, naj v okviru revizije uredbe o mednarodnih računovodskih standardih preuči, kako bi lahko od evropskih nadzornih agencij sistematično in uradno prejemala povratne informacije;

12.  je prepričan, da morajo biti pravila preprosta, da se omogoči njihova učinkovita uporaba ter učinkovit nadzor; želi spomniti, da je skupina G20 v svoji izjavi z dne 2. aprila 2009 pozvala, naj se zmanjša zapletenost računovodskih standardov za finančne instrumente in zagotovi jasnost in doslednost pri mednarodni uporabi standardov vrednotenja, v sodelovanju z nadzorniki; izraža zaskrbljenost zaradi še vedno prisotne zapletenosti MSRP; poziva k zmanjšanju te zapletenosti pri razvoju novih računovodskih standardov, kadar koli je to ustrezno in mogoče; meni, da bo manj zapleten sistem računovodskih standardov prispeval k enotnejšemu izvajanju, da bodo finančni podatki podjetij primerljivi med državami članicami;

13.  poziva k obveznemu poročanju po posameznih državah v okviru MSRP; ponavlja stališče Parlamenta, da ima lahko javno poročanje po posameznih državah odločilno vlogo v boju proti izogibanju davkom in davčni goljufiji;

14.  poziva IASB, Komisijo in EFRAG, naj pri oblikovanju standardov računovodskega poročanja vključita Parlament in Svet v zgodnji fazi na splošno in zlasti v postopek sprejemanja; meni, da bi moral biti takšen postopek nadzora za sprejem MFRS v EU formaliziran in strukturiran po analogiji s postopkom nadzora za ukrepe ravni 2 na področju finančnih storitev; priporoča evropskim organom, naj pozovejo deležnike civilne družbe, da podprejo njihove dejavnosti, tudi na ravni EFRAG; poziva Komisijo, naj deležnikom omogoči prostor za razpravo o temeljnih računovodskih načelih v Evropi; poziva Komisijo, naj omogoči, da bo Parlament prejel ožji seznam kandidatov za predsednika odbora EFRAG, da bi lahko pred glasovanjem o izbranem kandidatu organiziral neuradne predstavitve;

15.  ob tem poudarja, da bi moral Parlament prevzeti vlogo dejavnega spodbujevalca mednarodnih standardov računovodskega poročanja, če bodo zahteve v njegovih resolucijah ustrezno upoštevane, saj obstajajo dokazi, da njihove koristi odtehtajo stroške;

16.  je prepričan, da so v globaliziranem gospodarstvu potrebni mednarodno sprejeti računovodski standardi; vendar opozarja, da zbliževanje ni samo sebi namen, temveč je zaželeno le, če pomeni boljše računovodske standarde, kar se odraža v usmeritvi v javno dobro, previdnost in zanesljivost; zato meni, da je treba kljub počasnemu napredovanju postopka zbliževanja nadaljevati neposreden dialog med IASB in nacionalnimi določevalci računovodskih standardov;

17.  ugotavlja, da je večina podjetij malih in srednjih podjetij; je seznanjen z namero Komisije, da z IASB preuči možnost oblikovanja skupnih visoko kakovostnih in poenostavljenih računovodskih standardov za mala in srednja podjetja, ki bi jih na prostovoljni osnovi na ravni EU lahko uporabljala mala in srednja podjetja, ki sodelujejo v večstranskih sistemih trgovanja, natančneje na zagonskih trgih malih in srednjih podjetij; v zvezi s tem je seznanjen z možnostjo že obstoječih standardov računovodskega poročanja za mala in srednja podjetja; meni, da je pogoj za nadaljevanje dela na tem področju to, da morajo biti MSRP manj zapleteni, ne smejo spodbujati procikličnosti in da morajo mala in srednja podjetja biti v zadostni meri zastopana v IASB; meni, da morajo biti ustrezni deležniki zastopani v IASB; poziva Komisijo, naj pred sprejetjem nadaljnjih ukrepov izvede ustrezno oceno učinka MSRP na mala in srednja podjetja; poziva, naj se ta razvoj pozorno spremlja in dosledno obvešča Parlament, ob upoštevanju procesa boljšega pravnega urejanja;

18.  poudarja, da so nacionalni organi, ki določajo standarde, zdaj tesno vključeni v EFRAG; zato ugotavlja, da ima EFRAG svetovalno vlogo, kar zadeva računovodska vprašanja v zvezi z malimi podjetji, ki kotirajo na borzi, kot tudi z malimi in srednjimi podjetji na splošno;

19.  pozdravlja dejstvo, da Komisija spodbuja države članice, naj upoštevajo smernice organa ESMA o izvrševanju finančnih informacij; obžaluje, da države članice ne upoštevajo smernic organa ESMA o izvrševanju finančnih informacij in jih ne nameravajo upoštevati; poziva te države članice, naj si prizadevajo za doseganje skladnosti; poziva Komisijo, naj oceni, ali pooblastila organa ESMA omogočajo zagotavljanje doslednega in usklajenega izvajanja v vsej EU, in če ne, naj razišče druge načine za zagotovitev ustrezne uporabe in izvajanja;

20.  priznava, da ravnotežje med obveznim področjem uporabe Uredbe o MRS in možnostjo za države članice, da razširijo uporabo MSRP na nacionalni ravni, zagotavlja ustrezno subsidiarnost in sorazmernost;

21.  pozdravlja namero Komisije, da bo preučila možnosti za uskladitev pravil EU, ki se nanašajo na razdeljevanje dividend; v zvezi s tem opozarja na člen 17(1) direktive o ohranjanju kapitala, ki se neposredno sklicuje na letne računovodske izkaze podjetja kot osnovo za odločitve o razdelitvi dividend in uvaja nekatere omejitve na razdeljevanje dividend; ugotavlja, da je ocena uredbe o mednarodnih računovodskih standardih, ki jo je izvedla Komisija, dokazala, da pri izvajanju MSRP še naprej ostajajo razlike med državami; poudarja, da so bila pravila o ohranjanju kapitala in razdeljevanju dividend v poročilu o oceni uredbe o mednarodnih računovodskih standardih navedena kot razlog za pravno izpodbijanje, do katerega lahko pride v nekaterih jurisdikcijah, kjer države članice dovolijo ali zahtevajo uporabo MSRP za posamezne letne računovodske izkaze, na katerih temelji bilančni dobiček; poudarja, da vsaka država članica odloča o tem, kako ta vprašanja v okviru zahtev EU o ohranjanju kapitala obravnavati v svoji nacionalni zakonodaji; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj zagotovi skladnost z direktivo EU o ohranjanju kapitala in računovodsko direktivo EU;

22.  poziva EFRAG in Komisijo, naj čim prej preučita, ali računovodski standardi omogočajo davčne goljufije in izogibanje davkom, in uvedeta vse potrebne spremembe, da bi popravila in preprečila morebitne zlorabe;

23.  je seznanjen s prizadevanji za preglednost in primerljivost javnih računov z oblikovanjem evropskih računovodskih standardov za javni sektor;

Dejavnosti Fundacije MSRP, EFRAG in PIOB

24.  podpira priporočila Komisije, da bi moral nadzorni odbor Fundacije MSRP svojo pozornost preusmeriti od vprašanja notranje organizacije na razpravljanje o vprašanjih javnega interesa, ki bi se lahko nanašala na Fundacijo MSRP; vendar meni, da je v zvezi z upravljanjem Fundacije MSRP in IASB potreben nadaljnji napredek, zlasti kar zadeva preglednost, preprečevanje nasprotij interesov in raznolikost najetih strokovnjakov; poudarja, da je ogrožena legitimnost IASB, če nadzorni odbor ne bo uspel doseči soglasja o svoji odgovornosti, pri čemer je odvisen od soglasnega sprejemanja sklepov; zlasti podpira predlog Komisije, da se pri pripravi standardov preučijo potrebe v zvezi s poročanjem vlagateljev z različnimi časovnimi okviri naložb in zagotovijo konkretne rešitve, zlasti za dolgoročne vlagatelje; podpira boljše vključevanje IASB v sistem mednarodnih finančnih institucij in ukrepe za zagotovitev široke zastopanosti (kot so potrošniške agencije in finančna ministrstva) interesov ter javne odgovornosti, ki bo zagotavljala visoko kakovost računovodskih standardov;

25.  ugotavlja, da v IASB prevladujejo zasebni akterji; poudarja, da srednje velika podjetja sploh niso zastopana; opozarja, da se Fundacija MSPR še naprej opira na prostovoljne prispevke, pogosto iz zasebnega sektorja, kar lahko povzroči tveganje nasprotja interesov; poziva Komisijo, naj pozove Fundacijo MSRP, naj si prizadeva za bolj raznoliko in uravnoteženo strukturo financiranja, tudi na podlagi prispevkov in javnih virov;

26.  pozdravlja dejavnosti Fundacije MSRP/IASB pri poročanju o ogljiku in podnebju; zlasti meni, da bi bilo treba ključna dolgoročna strukturna vprašanja, kot so vrednotenje nasedlih ogljičnih naložb v bilancah podjetij, izrecno vključiti v delovni program MSRP, da bi razvili povezane standarde; poziva organe MSRP, naj v svoj program uvrstijo izziv na področju poročanja o ogljiku in tveganj v zvezi z ogljikom.

27.  poziva Komisijo in EFRAG, naj preučita premik pokojninskih sredstev iz delnic v obveznice, kar je posledica uvedbe računovodske metode vrednotenja po tekočih tržnih cenah v okviru MSRP;

28.  podpira Komisijo pri pozivanju Fundacije MSRP, naj zagotovi, da sta uporaba MSRP in stalni finančni prispevek pogoja za članstvo upravnih in nadzornih organov Fundacije MSRP in IASB; poziva Komisijo, naj preuči možnosti za reformo Fundacije MSPR in IASB, da bi članom, ki ne izpolnjujejo navedenih meril, odvzeli pravico veta;

29.  poziva skrbnike MSRP, nadzorni odbor MSRP ter IASB, naj znotraj svojih organov spodbujajo ustrezno ravnovesje med spoloma;

30.  ponavlja svoj poziv iz Goulardovega poročila, k ukrepom za okrepitev demokratične legitimnosti, preglednosti, odgovornosti in integritete, ki med drugim zadevajo javni dostop do dokumentov, odprt dialog z različnimi deležniki, vzpostavitev obveznih registrov za preglednost in pravil o preglednosti srečanj z lobisti ter notranja pravila, zlasti glede preprečevanja nasprotja interesov;

31.  poudarja, da mora reforma EFRAG izboljšati evropski prispevek k razvoju novih MSRP in bi lahko sodelovala pri reformi upravljanja Fundacije MSRP;

32.  obžaluje, da EFRAG že nekaj časa deluje brez predsednika/predsednice odbora, glede na ključno vlogo, ki jo ima ta pri doseganju soglasja in pri zagotavljanju jasnega in trdnega evropskega stališča o računovodskih zadevah na mednarodni ravni; poudarja, da je pomembno čim prej imenovati novega predsednika; zato poziva Komisijo, naj pospeši postopek zaposlovanja in pri tem v celoti upošteva vlogo Parlamenta in njegovega Odbora za ekonomske in monetarne zadeve;

33.  pozdravlja reformo EFRAG, ki je začela veljati 31. oktobra 2014, in priznava, da so bili vanjo vloženi znatni napori; ugotavlja, da se je preglednost izboljšala; obžaluje, da je Komisija, kar zadeva financiranje EFRAG, zlasti možnost vzpostavitve sistema obveznih dajatev, ki jih plačujejo podjetja, ki kotirajo na borzi, svoja prizadevanja osredotočila na izvedbo delov reforme, ki so kratkoročno dosegljivi; poziva Komisijo, naj v skladu s priporočili Maystadtovega poročila sprejme formalne ukrepe, s katerimi bi spodbudila države članice, ki še nimajo nacionalnega mehanizma financiranja, da ga vzpostavijo; je seznanjen s predlogom Komisije za razširitev programa Unije za EFRAG za obdobje 2017–2020; poziva Komisijo, naj opravi letno celovito oceno njegove dogovorjene reforme, kot je določeno v členu (9)(3) in (9)(6) Uredbe (EU) št. 258/2014; poziva Komisijo, naj oceni možnost in izvedljivost pretvorbe EFRAG v javno agencijo v daljšem časovnem okviru;

34.  obžaluje, da je zahteva, ki jo je predlagal Maystadt, da se združita funkciji direktorja EFRAG in predsednika skupine tehničnih strokovnjakov EFRAG, spremenjena v možnost; ugotavlja, da sestava novega upravnega odbora odstopa od Maystadtovega predloga, ker so evropski nadzorni organi in Evropska centralna banka zavrnili polnopravno članstvo v odboru; poziva EFRAG, naj razširi število uporabnikov v odboru (trenutno je samo eden) in zagotovi, da bodo v EFRAG zastopani vsi zadevni deležniki;

35.  pozdravlja dejstvo, da je PIOB leta 2014 diverzificiral svoje financiranje; ugotavlja, da je skupno financiranje Mednarodnega združenja računovodskih strokovnjakov znašalo 58 %, kar je sicer še vedno znaten del financiranja, vendar krepko pod dvotretjinsko mejo, zato ni bilo potrebno, da Komisija omeji svoj letni prispevek, kot določa člen 9(5) Uredbe (EU) št. 258/2014; poziva PIOB, naj okrepi svoja prizadevanja, da bi zagotovila integriteto revizorskega poklica;

o
o   o

36.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 243, 11.9.2002, str. 1. (2) UL L 182, 29.6.2013, str. 19. (3) UL L 315, 14.11.2012, str. 74. (4) UL L 105, 8.4.2014, str. 1. (5) UL L 340, 22.12.2007, str. 66. (6) UL C 259 E, 29.10.2009, str. 94. (7) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0108. (8) UL L 157, 9.6.2006, str. 87. (9) UL L 158, 27.5.2014, str. 196.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 7. junija 2016 o operacijah v podporo miru – sodelovanje EU z OZN in Afriško unijo (2015/2275(INI))

P8_TA(2016)0249 A8-0158/2016

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju naslova V Pogodbe o Evropski uniji, zlasti členov 21, 41, 42 in 43 Pogodbe,

–  ob upoštevanju člena 220 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju Ustanovne listine Združenih narodov, zlasti poglavij VI, VII in VIII Listine,

–  ob upoštevanju poročila generalnega sekretarja OZN Partnering for peace: moving towards partnership peacekeeping (Partnerstva za mir: prehod k partnerskim mirovnim operacijam; ni prevedeno v slovenščino) z dne 1. aprila 2015(1),

–  ob upoštevanju skupnega sporočila Evropske komisije in visoke predstavnice za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 28. aprila 2015 z naslovom Krepitev zmogljivosti v podporo varnosti in razvoju – usposabljanje partnerjev za preprečevanje in obvladovanje kriz(2);

–  ob upoštevanju poročila neodvisnega odbora OZN na visoki ravni za mirovne operacije z dne 16. junija 2015(3),

–  ob upoštevanju izjave z vrha voditeljev o ohranjanju miru, ki ga je sklical predsednik Združenih držav Barack Obama, z dne 28. septembra 2015,

–  ob upoštevanju dokumentov Akcijski načrt za večjo podporo EU v okviru SVOP pri dejavnostih OZN za ohranjanje miru z dne 14. junija 2012(4) ter Krepitev strateškega partnerstva OZN in EU za ohranjanje miru in krizno upravljanje: prednostna področja za obdobje 2015–2018 z dne 27. marca 2015(5),

–  ob upoštevanju skupne strategije EU–Afrika, sprejete na 2. vrhu EU–Afrika 8. in 9. decembra 2007 v Lizboni(6) in časovnega načrta te strategije za obdobje 2014–2017, sprejetega na 4. vrhu EU–Afrika, ki je potekalo v Bruslju 2. in 3. aprila 2014(7),

–  ob upoštevanju posebnega poročila Evropskega računskega sodišča št. 3/2011 z naslovom Učinkovitost in uspešnost prispevkov EU, usmerjenih prek organizacij Združenih narodov v državah, ki so bile prizadete v konfliktih,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. novembra 2015 o vlogi Evropske unije v Združenih narodih – kako bolje uresničiti cilje zunanje politike EU(8),

–  ob upoštevanju resolucije skupne parlamentarne skupščine AKP-EU z dne 9. decembra 2015 z naslovom Ocena mirovne pomoči za Afriko po desetih letih: učinkovitost in obeti za prihodnost,

–  ob upoštevanju Agende za trajnostni razvoj do leta 2030,

–  ob upoštevanju smernic iz Osla o uporabi tujih vojaških in civilnih obrambnih sredstev v okviru pomoči ob nesrečah iz novembra 2007,

–  ob upoštevanju člena 4h in 4j ustanovne listine Afriške unije,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2010 o 10. obletnici resolucije Varnostnega sveta OZN št. 1325(2000) o ženskah, miru in varnosti(9),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 15. oktobra 2012 o koreninah demokracije in trajnostnega razvoja: sodelovanje Evrope s civilno družbo na področju zunanjih odnosov,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve in mnenja Odbora za razvoj (A8-0158/2016),

A.  ker so mirovne operacije oblika kriznega odzivanja z mandatom OZN in običajno podpirajo mednarodno priznane organizacije, kot sta OZN ali Afriška unija, namenjene pa so preprečevanju oboroženih konfliktov, obnavljanju, ohranjanju ali izgradnji miru, uveljavljanju mirovnih sporazumov ter reševanju zapletenih izrednih razmer in izzivov, nastalih v propadajočih ali šibkih državah; ker bi stabilnost afriškega in evropskega sosedstva zelo koristila vsem našim državam;

B.  ker je namen mirovnih operacij pomagati ustvariti okolje, ki bo dolgoročno stabilno, varno in uspešnejše; ker so bistveni pogoji za to dobro upravljanje, pravosodje, večje spoštovanje pravne države, zaščita civilistov, spoštovanje človekovih pravic in varnost, medtem ko bodo uspešna sprava, obnova in programi gospodarskega razvoja prispevali k samozadostnemu miru in blaginji;

C.  ker so se varnostne razmere v Afriki zlasti v zadnjem desetletju z vzponom terorističnih in uporniških skupin v Somaliji, Nigeriji in regiji Sahela dramatično spremenile, uveljavljanje miru in protiteroristične operacije pa so postali na številnih področjih prej pravilo kot izjema; ker se nestabilne države in brezvladna območja širijo, zaradi česar se veliko ljudi znajde v okolju revščine, brezvladja, korupcije in nasilja; ker lahka prehodnost meja na tej celini prispeva k podžiganju nasilja in zmanjševanju varnosti ter omogoča kaznive dejavnosti;

D.  ker je bil mir priznan kot ključen za razvoj nove agende za trajnostni razvoj do leta 2030, uveden pa je bil cilj trajnostnega razvoja št. 16 o miru in pravičnosti;

E.  ker bi morale organizacije in države z ustreznimi izkušnjami in opremo ter z ustreznim in realističnim mandatom OZN zagotoviti sredstva, potrebna za uspešne mirovne operacije, da bi pripomogle k ustvarjanju varnih okolij, v katerih bi lahko organizacije civilne družbe opravljale svoje delo;

F.  ker ima OZN še vedno glavno vlogo pri zagotavljanju mednarodnega miru in varnosti ter ima vzpostavljen najcelovitejši okvir za večstransko sodelovanje pri kriznem upravljanju; ker trenutno poteka 16 operacij OZN za ohranjanje miru z več kot 120 000 člani osebja, kar je več kot kadar koli prej; ker je več kot 87 % pripadnikov mirovnih sil OZN razporejenih v osmih misijah v Afriki; ker je obseg operacij OZN omejen;

G.  ker ima Afriška unija drugačne omejitve kot OZN in lahko podpre katero od strani ter posreduje brez poziva in tudi če mirovni sporazum ni bil podpisan, ob tem pa še vedno spoštuje Ustanovno listino OZN; ker je ta razlika zaradi številnih konfliktov med afriškimi državami in v njih pomembna;

H.  ker NATO zagotavlja podporo Afriški uniji, med drugim tudi misiji Afriške unije v regiji Darfur v Sudanu (AMIS) in misiji Afriške unije v Somaliji (AMISOM), in sicer pri načrtovanju in strateških sredstvih prevoza po zraku in vodi ter krepitvi zmogljivosti za afriške sile v pripravljenosti;

I.  ker je zaradi kriz v Afriki potreben usklajen globalni odziv, ki presega zgolj varnostne vidike; ker sta mir in varnost nujno potrebna pogoja za razvoj in so vsi lokalni in mednarodni akterji izpostavili potrebo po tesnem usklajevanju med varnostno in razvojno politiko; ker je potrebna dolgoročna perspektiva; ker so lahko reforma varnostnega sektorja ter razoroževanje, demobilizacija in ponovna vključitev nekdanjih bojevnikov pomembni pri doseganju ciljev glede stabilnosti in razvoja; ker imata Urad OZN za zvezo za mir in varnost in stalna misija Afriške unije v Bruslju ključno vlogo pri razvoju odnosa med svojima organizacijama ter EU, Natom in nacionalnimi veleposlaništvi;

J.  ker je poglavitni mehanizem za evropsko sodelovanje z Afriško unijo mirovna pomoč za Afriko, ki je bila prvotno vzpostavljena leta 2004 in zagotavlja okoli 1,9 milijarde EUR iz Evropskega razvojnega sklada (ERS), ki ga financirajo države članice; ker je bilo ob vzpostavitvi mirovne pomoči za Afriko leta 2003 mišljeno, da bo financiranje te pomoči iz ERS začasno, vendar je 12 let kasneje ERS še vedno glavni vir financiranja te pomoči; ker je bilo leta 2007 področje uporabe sklada razširjeno, da bi obsegalo tudi dejavnosti za preprečevanje konfliktov in stabilizacijo po spopadih; ker se v akcijskem programu za obdobje 2014–2016 upoštevajo zunanja ocena in posvetovanja z državami članicami in so vanj uvedeni novi elementi za večjo učinkovitost; ker se člen 43 PEU sklicuje na tako imenovane petersberške naloge plus, ki vključujejo vojaško svetovanje in pomoč, misije za preprečevanje sporov in ohranjanje miru, bojne operacije za krizno upravljanje, vključno z vzpostavljanjem miru in pokonfliktno stabilizacijo; ker je bilo leta 2014 več kot 90 % proračuna namenjenega mirovnim operacijam, od tega pa 65 % za osebje AMISOM; ker je krepitev institucionalnih zmogljivosti Afriške unije in afriških regionalnih gospodarskih skupnosti bistveno za uspeh mirovnih operacij in proces sprave ter obnove po konfliktih;

K.  ker je treba vlogo EU obravnavati ob upoštevanju prispevkov številnih držav in organizacij, namenjenih mirovnim operacijam; ker na primer ZDA finančno največ prispevajo za operacije OZN za ohranjanje miru in zagotavljajo neposredno podporo Afriški uniji v okviru afriškega partnerstva hitrega odzivanja za ohranjanje miru, pa tudi z okoli 5 milijardami USD v podporo operacijam OZN v Srednjeafriški republiki, Maliju, Slonokoščeni obali, Južnem Sudanu in Somaliji; ker teh različne vire financiranja usklajuje partnerska skupina Afriške unije za mir in varnost; ker je Kitajska začela dejavno sodelovati v operacijah OZN za ohranjanje miru, forum za sodelovanje med Kitajsko in Afriko pa vključuje Komisijo Afriške unije; ker po Etiopiji največ osebja za operacije OZN za ohranjanje miru prihaja iz Indije, Pakistana in Bangladeša;

L.  ker evropske države ter sama EU pomembno prispevajo v sistem OZN, zlasti z zagotavljanjem finančne podpore za programe in projekte OZN; ker Francija, Nemčija in Združeno kraljestvo v Evropi največ prispevajo v proračun operacij OZN za ohranjanje miru; ker države članice EU skupaj največ prispevajo v proračun OZN za ohranjanje miru, in sicer približno 37 %, ter trenutno prispevajo enote za devet misij za ohranjanje miru; ker so poleg tega v letih 2014 in 2015 finančne obveznosti EU do Afriške unije skupaj znašale 717,9 milijona EUR, prispevki Afriške unije pa zgolj 25 milijonov EUR; ker evropske države prispevajo zgolj 5 % osebja OZN za ohranjanje miru, kar pomeni 5 000 enot od skupaj približno 92 000; ker pa na primer Francija vsako leto usposobi 25 000 afriških vojakov in ločeno na afriške operacije za ohranjanje miru napoti 4 000 članov osebja;

M.  ker so protipehotne kopenske mine tudi v Afriki med glavnimi ovirami za obnovo in razvoj po koncu konflikta, EU pa je v zadnjih 20 letih namenila približno 1,5 milijarde EUR za procese v podporo razminiranju in v pomoč žrtvam min ter je tako postala največja donatorica na tem področju;

N.  ker EU poleg posameznih evropskih držav z večrazsežnostnimi ukrepi posebej prispeva k mirovnim operacijam; ker EU zagotavlja tehnično in finančno podporo Afriški uniji in podregionalnim organizacijam, zlasti prek mirovne pomoči za Afriko, instrumenta za prispevanje k stabilnosti in miru ter Evropskega razvojnega sklada; ker EU izvaja ukrepe svetovanja in usposabljanja v okviru svojih misij SVOP in s tem prispeva k okrepitvi afriških zmogljivosti pri kriznem upravljanju;

O.  ker pet civilnih misij EU in štiri vojaške operacije EU, ki se trenutno izvajajo v Afriki, pogosto potekajo vzporedno ali sosledno z OZN, Afriško unijo ali nacionalnimi ukrepi;

P.  ker je EU zavezana h krepitvi Afriške strukture za mir in varnost, zlasti s podporo za operacionalizacijo afriških sil v pripravljenosti;

Q.  ker je Evropski svet zahteval, naj EU in njene države članice okrepijo podporo partnerskim državam in organizacijam z zagotavljanjem usposabljanja, svetovanja, opreme in virov, da bi lahko te vedno bolj tudi same preprečevale ali obvladovale krize; ker so za uresničitev tega cilja očitno potrebni ukrepi za vzajemno krepitev na področjih varnosti in razvoja;

R.  ker bi morala EU podpirati ukrepe drugih, ki so morda bolje usposobljeni za opravljanje posebnih nalog, se izogibati podvajanju ter prispevati h krepitvi dela tistih, ki so že prisotni na terenu, zlasti držav članic;

S.  ker člen 41(2) PEU prepoveduje odhodke iz proračunov EU za operacije, ki so vojaškega ali obrambnega pomena, pri tem pa izrecno ne izključuje financiranja EU za vojaške naloge, kot so operacije za ohranjanje miru z razvojnimi cilji; ker so skupni stroški v breme držav članic v okviru mehanizma Athena; ker je glavni cilj razvojne politike EU sicer zmanjšanje revščine, dolgoročno pa njeno izkoreninjenje, vendar pa člena 209 in 212 PDEU izrecno ne izključujeta financiranja gradnje zmogljivosti v varnostnem sektorju; ker sta ERS in mirovna pomoč za Afriko kot instrumenta izven proračuna EU pomembna za obravnavo povezave med varnostjo in razvojem; ker mora biti za ERS programsko načrtovanje oblikovano tako, da izpolnjuje merila za uradno razvojno pomoč (URP), ki večinoma ne vsebujejo odhodkov v zvezi z varnostjo; ker se EU ukvarja z možnostjo dodatnih namenskih instrumentov v okviru njene pobude za krepitev zmogljivosti v podporo varnosti in razvoju;

T.  ker morajo biti vodilna načela sodelovanja EU potrebe udeleženih držav in evropski varnostni interesi;

1.  poudarja, da je potrebno usklajeno zunanje delovanje, pri katerem se bodo za obnovo zaupanja in reševanje izzivov vojn, notranjih konfliktov, nezadostne varnosti, nestabilnosti in tranzicije uporabila diplomatska, varnostna in razvojna orodja;

2.  ugotavlja, da je napotitev več misij, ki jih odobri OZN na istem območju operacij in v katere so vključeni različni akterji in regionalne organizacije, vse bolj realnost sodobnih mirovnih operacij; poudarja, da je za uspešnost operacij bistvenega pomena upravljanje teh zapletenih partnerstev brez podvajanja dela ali misij; v zvezi s tem poziva k oceni in racionalizaciji obstoječih struktur;

3.  poudarja pomen zgodnjega obveščanja in izboljšanja postopkov za krizno posvetovanje z OZN in Afriško unijo ter drugimi organizacijami, kot sta NATO in OVSE; poudarja, da je treba izboljšati izmenjavo informacij, med drugim tudi o načrtovanju, izvajanju in analizi misij; pozdravlja dokončanje in podpis upravnega dogovora med EU in OZN o izmenjavi tajnih podatkov; priznava pomen partnerstva med Afriko in EU in političnega dialoga med EU in Afriško unijo o miru in varnosti; predlaga dogovor med Afriško unijo, EU in drugimi ključnimi akterji ter OZN o sklopu skupnih ciljev za varnost in razvoj v Afriki;

4.  poziva EU, naj si glede na razsežnost izzivov in kompleksno vključenost drugih organizacij in držav prizadeva za ustrezno delitev dela in se osredotoči na področja, na katerih lahko največ prispeva; ugotavlja, da številne države članice že sodelujejo v operacijah v Afriki in da bi lahko EU ustvarila resnično dodano vrednost s povečanjem podpore za te operacije;

5.  ugotavlja, da v vse bolj zapletenih varnostnih razmerah misije OZN in Afriške unije potrebujejo celovit pristop, katerega bistveni elementi poleg uporabe vojaških, diplomatskih in razvojnih instrumentov vključujejo tudi temeljito poznavanje varnostnih razmer, izmenjavo obveščevalnih podatkov in informacij ter sodobnih tehnologij, znanje o izvajanju boja proti terorizmu in boja proti kriminalu na konfliktnih in pokonfliktnih območjih, uporabo ključnih podpornih ukrepov, zagotavljanje humanitarne pomoči in ponovno vzpostavitev političnega dialoga, evropske države pa lahko pomagajo pri zagotavljanju vseh teh elementov; je seznanjen z delom, ki ga opravljajo posamezne države članice, pa tudi druge mednarodne organizacije na tem področju;

6.  poudarja pomen drugih instrumentov EU na področju varnosti, ter zlasti misij in operacij SVOP; želi spomniti, da EU posreduje v Afriki, da bi prispevala k stabilizaciji držav, ki se soočajo s krizami, zlasti prek misij usposabljanja; izpostavlja vlogo misij SVOP, tako civilnih kot vojaških, pri podpiranju reform v varnostnem sektorju in prispevanju k mednarodni strategiji kriznega upravljanja;

7.  ugotavlja, da je za uspeh mirovnih operacij bistvenega pomena, da so sprejete kot legitimne; meni, da bi zato morala Afriška unija prispevati podporo in vojaške sile, ko je to mogoče; ugotavlja, da je to pomembno tudi v zvezi z dolgoročnimi cilji Afriške unije glede samoregulacije;

8.  pozdravlja, da novi akcijski program mirovne pomoči za Afriko obravnava pomanjkljivosti in daje večji poudarek izhodnim strategijam, boljši porazdelitvi bremen z afriškimi državami, bolj usmerjeni podpori in izboljšanim postopkom odločanja;

9.  pozdravlja strateško partnerstvo med OZN in EU za ohranjanje miru in krizno upravljanje ter njegove prednostne naloge za obdobje 2015–2018, kot je bilo dogovorjeno marca 2015; je seznanjen z nekdanjimi in sedanjimi misijami SVOP, namenjenimi ohranjanju miru, preprečevanju konfliktov in krepitvi mednarodne varnosti, ter upošteva vlogo drugih organizacij, vključno z vseafriškimi in regionalnimi organizacijami, in držav na teh območjih; poziva EU, naj si dodatno prizadeva za olajšanje prispevkov držav članic; želi spomniti, da EU sodeluje pri dejavnostih kriznega upravljanja v Afriki, namenjenih ohranjanju miru, preprečevanju konfliktov in krepitvi mednarodne varnosti v skladu z Ustanovno listino OZN; ugotavlja, da je zgolj 11 od 28 držav članic EU 28. septembra 2015 na vrhu voditeljev o ohranjanju miru sprejelo zaveze, medtem ko je Kitajska sprejela zavezo o silah v pripravljenosti z 8 000 enotami, Kolumbija pa s 5 000 enotami; poziva države članice EU, naj v vojaškem in policijskem smislu prispevajo znatno več k mirovnim misijam OZN za ohranjanje miru;

10.  poudarja, da se mora Afrika hitro odzvati na krizo, in ugotavlja, da imajo pri tem ključno vlogo afriške sile v pripravljenosti; poudarja velik prispevek EU prek mirovne pomoči za Afriko in financiranja Afriške unije, ki je Afriški uniji omogočil okrepiti svoje zmogljivosti za skupen odziv na krize na tem kontinentu; spodbuja regionalne organizacije, kot sta Gospodarska skupnost zahodnoafriških držav (ECOWAS) ali Južnoafriška razvojna skupnost (SADC), naj povečajo svoja prizadevanja na področju hitrega afriškega odzivanja na krize in dopolnijo prizadevanja Afriške unije;

11.  vseeno poudarja pomen večjih naložb v preprečevanje konfliktov, pri čemer se upoštevajo dejavniki, kot so politična in verska radikalizacija, nasilje med volitvami, razseljevanje prebivalstva in podnebne spremembe;

12.  priznava izjemno pomemben prispevek mirovne pomoči za Afriko k razvoju tristranskega partnerstva med OZN, EU in Afriško unijo; meni, da ta pomoč pomeni izhodišče in potencialni vzvod za ustvarjanje močnejšega partnerstva med EU in Afriško unijo, izkazala pa se je za nepogrešljivo, saj je Afriški uniji in s tem osmim regionalnim gospodarskim skupnostim omogočila načrtovati in upravljati svoje operacije; meni, da je bistveno, da institucije EU in države članice ostanejo še naprej močno vključene v ta instrument, da bi bil v celoti uporabljen, in da bi morala Afriška unija doseči višjo raven učinkovitosti in preglednosti pri uporabi sredstev; meni, da bi morala biti mirovna pomoč za Afriko osredotočena na strukturno podporo, ne pa zgolj na dopolnilno financiranje afriških sil; priznava, da se uporabljajo tudi drugi mehanizmi financiranja, vendar meni, da je ta mehanizem glede na svojo izključno osredotočenost na Afriko in jasne cilje še posebej pomemben v zvezi z mirovnimi operacijami v Afriki; meni, da bi morale dobiti organizacije civilne družbe, ki si prizadevajo za izgradnjo miru v Afriki, priložnost izraziti svoje mnenje, in sicer v okviru bolj strateškega sodelovanja z njimi pri vprašanjih miru in varnosti; je še vedno zaskrbljen zaradi stalnih težav s financiranjem in politično voljo afriških držav; je seznanjen s sklepi Sveta z dne 24. septembra 2012, v katerih je zapisano, da bi bilo treba razmisliti tudi o alternativah za financiranje iz ERS;

13.  ugotavlja, da bi krepitev evropskega vojaškega sodelovanja povečala uspešnost in učinkovitost evropskega prispevka k mirovnim misijam OZN;

14.  glede na velik pomen gradnje afriških zmogljivosti pozdravlja uspešno izvedbo cikla Amani Afrika II oktobra 2015, v katerem je sodelovalo več kot 6 000 vojaških, policijskih in civilnih udeležencev, in z zanimanjem pričakuje operacionalizacijo afriških enot v pripravljenosti, ki bo vključevala 25 000 udeležencev, čim prej v letu 2016;

15.  poziva EU in njene države članice, pa tudi druge člane mednarodne skupnosti, naj pomagajo z usposabljanjem, vključno z disciplino, opremo, logistično podporo, finančno podporo in oblikovanjem pravil delovanja, naj celovito spodbujajo afriške države in jim pomagajo ter naj bodo še naprej zavezane afriškim silam v pripravljenosti; poziva veleposlaništva držav članic in delegacije EU k dejavnejšemu zavzemanju za afriške enote v pripravljenosti v afriških prestolnicah; meni, da je treba uradno razvojno pomoč v okviru OECD preoblikovati s poudarkom na izgradnji miru; meni, da bi bilo treba pregledati uredbo o ERS, da bi tako omogočili programsko zasnovo, ki bo vključevala odhodke za mir, varnost in pravičnost, ki bodo spodbujali razvoj;

16.  je seznanjen s pomenom misij SVOP za varnost v Afriki, zlasti v okviru misij za usposabljanje in podporo afriškim silam, predvsem misij EUTM Mali, EUCAP Sahel Mali in EUCAP Sahel Niger, EUTM Somalia ter EUCAP Nestor; je seznanjen z dodatno podporo, ki jo te misije zagotavljajo prizadevanjem drugih misij, ki jih vodi OZN; poziva EU, naj okrepi zmogljivosti teh misij za usposabljanje, zlasti tako, da omogoči spremljanje usposobljenih afriških vojakov na prizoriščih operacij in po njih;

17.  vztraja, da niti EU niti države članice pri podpiranju operacij v podporo miru ne bi smele delovati ločeno, temveč bi morale v celoti upoštevati prispevke drugih mednarodnih akterjev, izboljšati usklajevanje z njimi in hitrost odzivanja, svoja prizadevanja pa osredotočiti na določene prednostne države in kot vodilne države vključiti najbolj ustrezne in izkušene države članice in afriške države; poudarja pomen regionalnih gospodarskih skupnosti v strukturi afriške varnosti; je seznanjen z vlogo, ki bi jo lahko imele delegacije EU kot spodbujevalke usklajevanja med mednarodnimi akterji;

18.  podpira celostni pristop EU, ki je glavni instrument za aktiviranje celotnega potenciala ukrepov EU v okviru operacij za ohranjanje miru in stabilizacijskega procesa ter za uporabo različnih načinov podpore za razvoj držav Afriške unije;

19.  vztraja, da je pomoč pri upravljanju meja prednostna naloga sodelovanja EU v Afriki; ugotavlja, da je prepustnost meja eden glavnih dejavnikov za razvoj terorizma v Afriki;

20.  pozdravlja skupno sporočilo o krepitvi zmogljivosti ter se pridružuje pozivom Sveta k takojšnjemu izvajanju tega sporočila; poudarja, da ima EU predvsem prek svojega celovitega pristopa, ki zajema civilna in vojaška sredstva, potencial za izboljšanje varnosti v državah, ki so nestabilne ali prizadete zaradi konfliktov, in za obravnavanje potreb naših partnerjev, zlasti vojaških prejemnikov, hkrati pa ponavlja, da je varnost predpogoj za razvoj in demokracijo; obžaluje, da niti Evropska komisija niti Svet Evropskemu parlamentu nista posredovala svoje ocene pravnih možnosti za podporo gradnji zmogljivosti; poziva obe instituciji, naj Evropski parlament čim prej obvestita o tem; poziva Evropsko komisijo, naj predlaga pravno podlago v skladu z izvirnimi evropskimi cilji iz leta 2013, navedenimi v pobudi o „omogočanju in izboljšanju“;

21.  poudarja, da prispevek pravne službe Sveta z dne 7. decembra 2015 z naslovom Krepitev zmogljivosti v podporo varnosti in razvoju – pravne zadeve predvideva načine in sredstva za financiranje opreme za vojaške sile afriških držav; poziva Svet, naj nadaljuje to razpravo;

22.  pozdravlja pozitivne odgovore, ki jih je prejela Francija po uporabi člena 42(7); zelo pozdravlja ponovno sodelovanje evropskih oboroženih sil v Afriki;

23.  ugotavlja, da težava pogosto ni pomanjkanje sredstev, temveč to, kako se sredstva porabljajo in kateri drugi viri se uporabljajo; ugotavlja, da priporočila Računskega sodišča glede sredstev EU niso bila v celoti izvedena; poziva k rednim pregledom, kako se porabijo sredstva nacionalnih vlad v okviru EU in OZN; meni, da je zaradi omejenih sredstev in razsežnosti težav bistveno, da se sredstva uporabijo učinkovito; meni, da je prevzemanje odgovornosti ključni del tega procesa, pripomore pa tudi k odpravi razširjene korupcije v Afriki; vztraja, da je potrebna bolj temeljita in pregledna ocena mirovnih operacij, ki jih podpira EU; podpira pobude, kot je skrbniški sklad Békou, ki deluje v Srednjeafriški republiki, katerega namen je združevanje evropskih virov, strokovnih izkušenj in zmogljivosti na področju razvoja, da se odpravita razdrobljenost in neučinkovitost mednarodnega delovanja pri obnovi države; poziva k bolj sistematičnemu skupnemu načrtovanju programov med različnimi instrumenti EU;

24.  je seznanjen s poročilom OZN z dne 15. maja 2015 o oceni prizadevanj na področju pregona in pomoči žrtvam zaradi spolnega izkoriščanja in zlorab, ki jih zagreši osebje Združenih narodov in drugi pripadniki mirovnih operacij; meni, da bi morale biti Afriška unija, EU in države članice zelo pozorne na takšna kazniva dejanja, ter poziva k najstrožjim disciplinskim in sodnim postopkom ter največjim možnim prizadevanjem za preprečitev teh kaznivih dejanj; poleg tega priporoča ustrezno usposabljanje in izobraževanje osebja operacij za ohranjanje miru in verjame, da bi imenovanje ženskega osebja in svetovalcev za vprašanja spola pripomoglo k preseganju kulturnih zmotnih predstav in zmanjšanju pojava spolnega nasilja;

25.  poziva EU in OZN k usklajenim prizadevanjem za gradnjo zmogljivosti; meni, da je sedanji program financiranja nevzdržen in da bi bilo treba za mirovno pomoč za Afriko uvesti pogoje, da bi Afriško unijo spodbudili k povečanju prispevkov k mirovnim operacijam;

26.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje predsedniku Evropskega sveta, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, parlamentom držav članic, generalnemu sekretarju Združenih narodov, predsednici Komisije Afriške unije, predsedniku vseafriškega parlamenta, generalnemu sekretarju Nata ter predsedniku parlamentarne skupščine Nata.

(1) S/2015/229. (2) JOIN(2015)0017. (3) A/70/95–S/2015/446. (4) Dokument Sveta 11216/12. (5) EEAS(2015)0458, Dokument Sveta 7632/15. (6) Dokument Sveta 7204/08. (7) Dokument Sveta 8370/14. (8) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0403. (9) UL C 99 E, 3.4.2012, str. 56.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 7. junija 2016 o nepoštenih trgovinskih praksah v verigi preskrbe s hrano (2015/2065(INI))

P8_TA(2016)0250 A8-0173/2016

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 15. julija 2014 z naslovom Boj proti nepoštenim trgovinskim praksam v verigi preskrbe s hrano med podjetji (COM(2014)0472),

–  ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o nepoštenih trgovinskih praksah v verigi preskrbe s hrano med podjetji (COM(2016)0032),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 28. oktobra 2009 z naslovom Bolje delujoča veriga preskrbe s hrano v Evropi (COM(2009)0591),

–  ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 31. januarja 2013 o nepoštenih trgovinskih praksah v oskrbni verigi z živili in neživili med podjetji v Evropi (COM(2013)0037),

–  ob upoštevanju svoje izjave z dne 19. februarja 2008 o preiskavi in odpravi zlorabe moči velikih supermarketov, ki delujejo v Evropski uniji(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. septembra 2010 o poštenih prihodkih za kmete: bolje delujoča veriga preskrbe s hrano v Evropi(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. januarja 2012 o neravnovesjih v verigi preskrbe s hrano(3),

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 12. novembra 2013 o zeleni knjigi Komisije o nepoštenih trgovinskih praksah v oskrbni verigi z živili in neživili med podjetji v Evropi,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sektorju velikih trgovcev na drobno – trendi in vplivi na kmete in potrošnike(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. januarja 2016 o letnem poročilu o politiki EU na področju konkurence(5), zlasti odstavka 104,

–  ob upoštevanju Sklepa Komisije z dne 30. julija 2010 o ustanovitvi foruma na visoki ravni za izboljšanje delovanja verige preskrbe s hrano(6),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. julija 2011 o bolj učinkovitem in poštenem maloprodajnem trgu(7),

–  ob upoštevanju študije z naslovom Monitoring the implementation of principles of good practice in vertical relationships in the food supply chain (Spremljanje izvajanja načel dobre prakse v vertikalnih odnosih v verigi preskrbe s hrano), ki jo je za Komisijo pripravila družba Areté (januar 2016),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. decembra 2013 o evropskem akcijskem načrtu za maloprodajni sektor v korist vseh udeležencev(8),

–  ob upoštevanju Direktive 2006/114/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o zavajajočem in primerjalnem oglaševanju(9),

–  ob upoštevanju Direktive 2011/7/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih(10),

–  ob upoštevanju Direktive 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu(11),

–  ob upoštevanju preiskave varuha živilskega kodeksa (Groceries Code Adjudicator) v Združenem kraljestvu o družbi Tesco, objavljene 26. januarja 2016,

–  ob upoštevanju Direktive 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah(12),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 261/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. marca 2012 o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 1234/2007 glede pogodbenih razmerij v sektorju mleka in mlečnih izdelkov(13),

–  ob upoštevanju poročila o napredku pobude za verigo preskrbe s hrano iz julija 2015,

–  ob upoštevanju poročila potrošniške organizacije Consumers International iz leta 2012 z naslovom "The relationship between supermarkets and suppliers: what are the implications for consumers?" (Odnos med supermarketi in dobavitelji: Kakšne so posledice za potrošnike?),

–  ob upoštevanju splošnega okvira za oceno trajnosti sistemov za prehrano in kmetijstvo, ki so ga oblikovali pri Organizaciji Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo,

–  ob upoštevanju izjemno kritičnega položaja, v katerem so se znašli kmetje in kmetijske zadruge, zlasti v sektorju mleka, prašičjega in govejega mesa, sadja in zelenjave ter žit,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter mnenja Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja (A8-0173/2016),

A.  ker so nepoštene trgovinske prakse resen problem, ki se pojavlja v številnih gospodarskih panogah; ker poročilo Komisije z dne 29. januarja 2016 o nepoštenih trgovinskih praksah v verigi preskrbe s hrano med podjetji (COM(2016)0032) potrjuje, da lahko do teh praks prihaja v vseh fazah verige preskrbe s hrano; ker je ta problem posebej očiten prav v tej verigi, kar slabo vpliva na njen najšibkejši člen; ker o tej problematiki poročajo vsi subjekti v verigi preskrbe s hrano in mnogi nacionalni organi za varstvo konkurence; ker Komisija, Parlament in Evropski ekonomsko-socialni odbor pogosto opozarjajo nanjo;

B.  ker je nepoštenost v verigi preskrbe s hrano težko tolmačiti kot kršitev veljavnega konkurenčnega prava, saj se njegova obstoječa orodja lahko učinkovito uporabijo le za nekatere oblike protikonkurenčnega ravnanja;

C.  ker je treba upoštevati velikost in strateški pomen verige preskrbe s hrano za Evropsko unijo; ker je v tem sektorju v EU zaposlenih več kot 47 milijonov ljudi in se ustvari okoli 7 % bruto dodane vrednosti na ravni EU, skupna vrednost trga EU s proizvodi, povezanimi z maloprodajo hrane, pa se ocenjuje na 1,05 milijarde EUR; ker sektor maloprodajnih storitev ustvari 4,3 % BDP Evropske unije in zajema 17 % malih in srednjih podjetij Evropske unije(14); ker je 99,1 % podjetij v živilskem sektorju in sektorju pijač malih, srednjih in mikropodjetij;

D.  ker je enotni trg prinesel ogromne koristi udeležencem v verigi preskrbe s hrano in ker ima trgovina s hrano vse bolj čezmejno razsežnost in je še posebej pomembna za delovanje notranjega trga; ker čezmejna trgovina med državami članicami EU znaša 20 % skupne proizvodnje živil in pijač v EU; ker je 70 % skupnega izvoza živil iz držav članic namenjeno v druge države članice EU;

E.  ker se v verigi preskrbe s hrano v zadnjem času dogajajo velike strukturne spremembe med podjetji zaradi velike koncentracije ter vertikalnega in čezmejnega povezovanja subjektov, ki delujejo v proizvodnem sektorju, predvsem v predelavi in maloprodaji hrane;

F.  ker subjekti, udeleženi v verigi preskrbe s hrano, poročajo o nepoštenih trgovinskih praksah, pri katerih gre večinoma za:

G.  ker kmetijske proizvodnje ni mogoče ustaviti, ko se enkrat začne, proizvodi pa so pokvarljivi, in ker so zato kmetje posebej ranljivi za nepoštene trgovinske prakse v verigi preskrbe s hrano;

H.  ker proizvajalci včasih delajo z izgubo zaradi neugodnega izida pogajanj z drugimi udeleženci v verigi preskrbe s hrano, na primer zaradi popustov in znižanja cen v supermarketih;

I.  ker se nepoštene trgovinske prakse pojavljajo tam, kjer obstajajo neenakosti v trgovinskih odnosih med partnerji v verigi preskrbe s hrano, tako da v poslovnih odnosih prihaja do razlik v pogajalski moči, katerih vzrok je vse večja koncentracija tržne moči v manjšem številu multinacionalnih skupin, te razlike pa običajno škodujejo malim in srednjim proizvajalcem;

J.  ker imajo lahko nepoštene trgovinske prakse negativne posledice za posamezne subjekte v verigi preskrbe s hrano, zlasti kmete ter mala in srednja podjetja, kar bi lahko vplivalo na vse gospodarstvo EU, pa tudi na končne potrošnike, saj jim zmanjšujejo izbiro pri proizvodih in dostop do novih in inovativnih proizvodov; ker utegnejo tovrstne prakse vplivati na pogajanja med podjetji o cenah, odvračati od čezmejne trgovine v EU in ovirati pravilno delovanje notranjega trga; ker se lahko njihove posledice pokažejo zlasti tako, da podjetja zaradi nižjih prihodkov in manjše gotovosti manj vlagajo in so manj inovativna, tudi na področju varstva okolja, delovnih razmer in dobrobiti živali, lahko pa celo opustijo proizvodno, predelovalno ali trgovinsko dejavnost;

K.  ker nepoštene trgovinske prakse ovirajo razvoj in nemoteno delovanje notranjega trga in so zelo moteče za pravilno delovanje trga;

L.  ker nepoštene trgovinske prakse lahko privedejo do pretiranih stroškov ali nižjih dobičkov od pričakovanih za podjetja z manjšo pogajalsko močjo, pa tudi do čezmerne proizvodnje in zavržene hrane;

M.  ker se utegnejo potrošniki zaradi nepoštenih trgovinskih praks soočiti z manj raznovrstno ponudbo, zmanjšano kulturno dediščino in manjšim številom prodajnih mest;

N.  ker so mala, srednja in mikropodjetja, ki prestavljajo več kot 90 % gospodarske strukture EU, še posebej oškodovana zaradi nepoštenih trgovinskih praks in jih bolj prizadenejo kot velika podjetja, saj težje preživijo na trgu, težje se lotijo novih naložb v proizvode in tehnologijo ter inovacij in težje razširijo svoje dejavnosti na enotnem trgu, sploh v čezmejnem obsegu; ker si mala in srednja podjetja ne upajo vzpostavljati poslovnih odnosov zaradi tveganja, da se bodo soočila z nepoštenimi trgovinskimi praksami;

O.  ker se nepoštene trgovinske prakse ne pojavljajo samo v verigi preskrbe s hrano, marveč enako pogosto tudi v drugih verigah, na primer v tekstilni ali avtomobilski industriji;

P.  ker se mnoge države članice na različne načine spoprijemajo z nepoštenimi trgovinskimi praksami, ponekod s prostovoljnimi ali samoregulativnimi mehanizmi, drugod pa z ustreznimi nacionalnimi predpisi; ker je to privedlo do visokega odstopanja in diverzifikacije med državami v smislu ravni, značaja in oblike pravnega varstva; ker nekatere države na tem področju niso sprejele nobenih ukrepov;

Q.  ker so se nekatere države članice, ki so se prvotno odločile, da bodo odpravljale nepoštene trgovinske prakse s prostovoljnimi pristopi, naknadno odločile, da jih uredijo z zakonodajo;

R.  ker so nepoštene trgovinske prakse samo delno zajete v konkurenčnem pravu;

S.  ker bi moralo evropsko konkurenčno pravo omogočiti potrošnikom široko izbiro kakovostnih proizvodov po konkurenčnih cenah in hkrati spodbujati podjetja k naložbam in inovacijam ter jim dajati enake možnosti za promocijo proizvodov, ne da bila neupravičeno izrinjena s trga dela zaradi nepoštenih trgovinskih praks;

T.  ker mora evropsko konkurenčno pravo omogočati, da končni potrošniki kupujejo blago po konkurenčnih cenah, zagotavljati pa mora tudi svobodno in pošteno konkurenco med podjetji ter jih tako zlasti spodbujati k inovacijam;

U.  ker lahko v poslovnih odnosih odloča tudi strah, ko šibkejša stran iz bojazni, da bi to pomenilo prekinitev poslovnega odnosa, ne more zares uveljavljati svojih pravic in se ne želi pritožiti zoper nepoštene trgovinske prakse, ki jih vsili močnejša stran;

V.  ker uspešnost verige preskrbe s hrano vpliva na vsakodnevno življenje državljanov EU, saj okoli 14 % gospodinjskih izdatkov namenijo za prehrano;

W.  ker v verigi preskrbe s hrano delujejo številni udeleženci, od pridelovalcev, trgovcev na drobno, posrednikov do proizvajalcev, nepoštene trgovinske prakse pa se lahko pojavijo na različnih ravneh verige;

X.  ker mali dobavitelji iz strahu ne bodo mogli zares uveljaviti svoje pravice do sodnega postopka, če jim bo omogočena, in ker bodo za njihove interese ustreznejši drugi, poceni in dostopni mehanizmi, na primer posredovanje neodvisnega razsodnika;

Y.  ker ima pobuda za verigo preskrbe s hrano velike omejitve, na primer da ni kazni za neupoštevanje pravil in možnosti za vlaganje zaupnih pritožb glede nepravilnosti, tako da ne more postati učinkovito orodje za boj proti nepoštenim trgovinskim praksam;

1.  pozdravlja doslejšnje ukrepanje Komisije zoper nepoštene trgovinske prakse, da bi bil trg bolj uravnovešen in da bi odpravili sedanjo razdrobljenost zaradi različnih nacionalnih pristopov pri obravnavanju tovrstnih praks v EU, vendar poudarja, da to ne zadostuje za njihovo odpravo; pozdravlja zgoraj omenjeno poročilo Komisije z dne 29. januarja 2016 in dolgo pričakovano spremno študijo o spremljanju izvajanja načel dobre prakse v vertikalnih odnosih v verigi preskrbe s hrano, vendar ugotavlja, da Komisija v svojih sklepih ne predvideva okvira na ravni EU za odpravo nepoštenih trgovinskih praks v EU;

2.  pozdravlja dejavnosti foruma na visoki ravni za izboljšanje delovanja verige preskrbe s hrano in ustanovitev izvedenske platforme za prakse poslovanja med podjetji, ki je pripravila seznam, opis in oceno trgovinskih praks, ki bi lahko veljale za skrajno nepoštene;

3.  pozdravlja oblikovanje in razvoj pobude za verigo preskrbe s hrano, ki ima pomembno vlogo pri spodbujanju kulturnih sprememb in izboljšanju poslovne etike in ki je pripomogla k sprejetju načel dobre prakse v vertikalnih odnosih v tej verigi in k uvedbi celovitega prostovoljnega okvira za izvajanje teh načel, vanjo pa je že samo v drugem letu delovanja vključenih več kot tisoč podjetij, zlasti malih in srednjih, iz vse EU; pozdravlja dosedanji napredek in verjame, da bi morala prizadevanja za uveljavljanje poštenih trgovinskih praks v verigi preskrbe s hrano imeti resničen učinek, niso pa dovolj za rešitev problema nepoštenih trgovinskih praks v tej verigi; vseeno poudarja, da pobuda za verigo preskrbe s hrano ni dovolj učinkovita, saj ima številne pomanjkljivosti, kar priznava tudi Komisija v svojem nedavnem poročilu, med drugim so to pomanjkljivo upravljanje, omejena preglednost, neobstoj ukrepov izvrševanja in kazni ter neučinkovito odvračanje od nepoštenih trgovinskih praks, prav tako pa niso mogoče individualne anonimne pritožbe morebitnih žrtev teh praks ali preiskave na lastno pobudo, ki bi jih izvajal neodvisni organ, vse to pa je razlog za slabo zastopanost malih in srednjih podjetij ter zlasti kmetov, saj bi se jim lahko pobuda zdela neustrezna; priporoča uvedbo podobnih pobud za preskrbno verigo tudi v ustreznih neživilskih sektorjih;

4.  obžaluje pa, da se nekatere možnosti reševanja sporov, ki jih spodbuja pobuda za verigo preskrbe s hrano, v praksi še niso uporabile, kar pomeni, da ocena njihove učinkovitosti temelji na teoretičnih presojah; je zaskrbljen, ker ni bil preučen noben konkreten primer, na podlagi katerega bi ocenili vlogo pobude za verigo preskrbe s hrano pri odpravljanju nepoštenih trgovinskih praks, in ker ni bila opravljena podrobnejša analiza zbranih podatkov v zvezi s prejetimi in rešenimi pritožbami; meni, da pomanjkanje bolj poglobljene ocene zmanjšuje verodostojnost splošne ocene pobude; je razočaran, ker v zgoraj omenjeni študiji družbe Areté o učinkovitosti pobude za verigo preskrbe s hrano piše, da se zdijo dejanski dosežki te pobude zelo skromni, če se merijo z vidika dejanskega ali domnevnega obsega in resnosti vprašanja nepoštenih trgovinskih praks v verigi preskrbe s hrano;

5.  je seznanjen, da so bile v okviru pobude za verigo preskrbe s hrano oblikovane nacionalne platforme za organizacije in podjetja v tej verigi, ki naj bi spodbujale dialog med udeleženimi stranmi, se zavzemale za uveljavljanje in izmenjavo poštenih trgovinskih praks in si prizadevale za odpravo nepoštenih, vendar se sprašuje, ali so resnično učinkovite; opozarja pa, da nekatere platforme niso uresničile teh ciljev, zato so kmetje iz njih izstopili, kot se je to zgodilo na Finskem; predlaga, naj se države članice spodbuja in podpira, da pri pritožbah ali neskladnostih, o katerih poročajo te nacionalne platforme, sprejmejo nadaljnje ukrepe in pri tem uporabijo ustrezna orodja;

6.  meni, da bi bilo treba načela dobre prakse in seznam primerov poštenih in nepoštenih praks v vertikalnih odnosih v verigi preskrbe s hrano razširiti in učinkovito uporabljati;

7.  pozdravlja študijo, ki jo pripravlja Komisija o izbiri in inovacijah v maloprodajnem sektorju; verjame, da bodo z njo pojasnjeni razvoj in gonila izbire in inovacij na ravni trga kot celote;

8.  odobrava razvoj alternativnih in neformalnih mehanizmov za reševanje sporov in odškodninske dogovore, zlasti s posredovanjem in sporazumno poravnavo;

9.  ugotavlja, da so nepoštene trgovinske prakse v verigi preskrbe s hrano v nasprotju s temeljnimi pravnimi načeli;

10.  obsoja prakse, ki izkoriščajo neenako pogajalsko moč gospodarskih subjektov in škodujejo svobodnemu sklepanju pogodb;

11.  opozarja, da nepoštene trgovinske prakse, ki jih vsilijo močnejše pogajalske strani, negativno vplivajo na vso verigo preskrbe s hrano, tudi na zaposlovanje, kar zmanjšuje izbiro za potrošnike ter kakovost, raznolikost in inovativnost proizvodov, ki so na voljo; poudarja, da lahko zavirajo poslovno konkurenčnost in naložbe ter podjetja silijo v varčevanje na račun plač, delovnih razmer in kakovosti surovin;

12.  ponovno poudarja, da so osrednjega pomena za pravilno delovanje verige preskrbe s hrano in zagotavljanje prehranske varnosti svobodna in lojalna konkurenca, uravnoteženi odnosi med vsemi akterji, svoboda sklepanja pogodb ter dosledno in učinkovito izvrševanje ustrezne zakonodaje, da bi zaščitili vse gospodarske subjekte v tej verigi, ne glede na njihov geografski položaj;

13.  poudarja, da je treba doseči vzajemno zaupanje med partnerji v verigi preskrbe s hrano, in sicer na podlagi načel svobodnega sklepanja pogodb in vzajemno koristnega odnosa; poudarja družbeno odgovornost podjetij, da mora močnejša pogodbena stran med pogajanji omejiti svoj prednostni položaj in s šibkejšo stranjo sodelovati za obojestransko ugodno rešitev;

14.  pozdravlja, da Komisija v svoji zeleni knjigi z dne 31. januarja 2013 priznava, da ni resnične pogodbene svobode, če med pogodbenima stranema obstaja opazna neenakost;

15.  priznava, da so nepoštene trgovinske prakse predvsem posledica neravnovesja v dohodku in moči v verigi preskrbe s hrano, in poudarja, da jih je treba nujno obravnavati in izboljšati položaj kmetov v živilskem sektorju; ugotavlja, da veliki trgovci na drobno prodajajo po ceni, ki je nižja od proizvodnih stroškov, in resno zlorabljajo osnovne kmetijske živilske proizvode, kot so mlečni izdelki, sadje in zelenjava, kot drobnoprodajne izdelke, ki prinašajo največ izgube, s čimer ogrožajo dolgoročno vzdržnost proizvodnje teh živil v EU; pozdravlja prizadevanja, kot je pobuda Tierwohl v Nemčiji, ki kmetom pomagajo, da konkurirajo na podlagi odlik svojih proizvodov;

16.  opozarja, da imajo nepoštene trgovinske prakse resne negativne posledice za kmete, na primer manjši dobiček, višje stroške od načrtovanih, čezmerno proizvodnjo in zametavanje hrane ter težave pri finančnem načrtovanju; poudarja, da se zaradi teh negativnih posledic izbira za potrošnike sčasoma zmanjša;

17.  izraža pomisleke glede neomajne podpore, ki jo Komisija v svojem poročilu daje pobudi za verigo preskrbe s hrano, kljub njenim omejitvam; ponavlja, da kmetje niso naklonjeni sodelovanju prav zaradi pomanjkanja zaupanja, omejevanja anonimnih pritožb, pomanjkanja zakonskih pooblastil, nezmožnosti uvedbe učinkovitih sankcij, odsotnosti ustreznih mehanizmov za preprečevanje dobro dokumentiranih nepoštenih trgovinskih praks in doslej neupoštevanih pomislekov glede neravnovesja v naravi mehanizmov za izvrševanje; obžaluje, da Komisija ni pripravljena zagotoviti anonimnosti in ustreznih sankcij;

18.  priznava, da bi bilo treba še bolj razviti in spodbujati pobudo za verigo preskrbe s hrano ter druge prostovoljne mehanizme na nacionalni ravni in ravni EU (kodeksi dobre prakse, prostovoljni mehanizmi za reševanje sporov), ki bi dopolnjevali učinkovite in stroge mehanizme izvrševanja na ravni držav članic, s katerimi bi zagotavljali anonimnost pritožb ter naložitev odvračilnih kazni, usklajevali pa bi se na ravni EU; spodbuja proizvajalce in trgovce ter združenja kmetov, naj sodelujejo v tovrstnih pobudah; meni, da bi morale biti te pobude na voljo vsem dobaviteljem, ki jih ne skrbi, da ne bi bili anonimni, in bi se lahko koristno razvile kot platforme za izobraževanje in izmenjavo primerov najboljše prakse; ugotavlja, da je Komisija v svojem nedavnem poročilu navedla, da je treba izboljšati pobudo za verigo preskrbe s hrano, zlasti z upoštevanjem zaupnih pritožb in podeljevanjem pooblastil za preiskovanje in sankcioniranje neodvisnim organom;

19.  poziva Komisijo, naj sprejme ukrepe, s katerimi bo zagotovila učinkovite mehanizme izvrševanja, na primer oblikovanje in usklajevanje mreže nacionalnih organov, vzajemno priznanih na ravni EU; pri tem poudarja, da bi bil lahko varuh živilskega kodeksa v Združenem kraljestvu (Groceries Code Adjudicator) model za njegovo uvedbo v EU, kar bi lahko resnično odvračalo od nepoštenih trgovinskih praks in pripomoglo k odpravi dejavnika strahu;

20.  pozdravlja nedavni ukrep v okviru pobude za verigo preskrbe s hrano, ki malim, srednjim in mikropodjetjem omogoča pristop po poenostavljenem postopku; ugotavlja, da število registriranih malih in srednjih podjetij narašča; poudarja, da je treba pobudo za verigo preskrbe s hrano dodatno okrepiti z več ukrepi, ki jih je Komisija navedla v svojem nedavnem poročilu z dne 29. januarja 2016, pri tem pa bi morala Komisija spremljati napredek, da bi

21.  je seznanjen z ugotovitvijo Komisije, da so se predstavniki kmetov odločili, da se ne bodo pridružili pobudi za verigo preskrbe s hrano, saj menijo, da ne zagotavlja zadostne ravni zaupnosti pritožb in nima zakonskih pooblastil za opravljanje neodvisnih preiskav in nalaganje pomembnih sankcij, prav tako pa nima mehanizmov za boj proti dobro dokumentiranim nepoštenim trgovinskim praksam, poleg tega menijo, da niso bili ustrezno upoštevani njihovi pomisleki glede neravnotežja pri mehanizmih izvrševanja; meni, da je udeležba kmetov bistvenega pomena in da zmanjšanje njihove udeležbe ni posledica neozaveščenosti, temveč nezaupanja v obstoječe postopke v okviru pobude za verigo preskrbe s hrano in njeno upravljanje; zato predlaga izboljšave v delovanju pobude za verigo preskrbe s hrano, med drugim z neodvisnim upravljanjem, zaupnostjo in anonimnostjo, učinkovitim izvrševanjem in odvračanjem, kar bi v prvi fazi lahko povečalo zanimanje kmetov, njihovo podporo in udeležbo;

22.  poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo proizvajalce, da se bodo pridružili organizacijam proizvajalcev in združenjem teh organizacij, s čimer bi se povečala njihova pogajalska moč ter njihov položaj v verigi preskrbe s hrano;

23.  priznava pa, da so lahko prostovoljni in samoregulativni mehanizmi skupaj z neodvisnimi in učinkovitimi mehanizmi izvrševanja stroškovno učinkovit način za pošteno ravnanje na trgu, reševanje sporov in odpravo nepoštenih trgovinskih praks; vendar poudarja, do so bili s temi mehanizmi doseženi le omejeni rezultati, in sicer zaradi nepravilnega izvrševanja, slabe zastopanosti kmetov, nepristranske strukture upravljanja, nasprotja interesov med udeleženimi stranmi, mehanizmov za reševanje sporov, v katerih se ne upošteva dejavnik strahu pri dobaviteljih, in dejstva, da se ne uporabljajo za vso preskrbno verigo; poziva Komisijo, naj še naprej spodbuja izmenjavo primerov najboljše prakse med državami članicami;

24.  je seznanjen, da že obstaja zakonodaja EU za boj proti slabim nepoštenim trgovinskim praksam v odnosih med podjetji in potrošniki (Direktiva 2005/29/ES), vendar opozarja, da ni zakonodaje EU za boj proti nepoštenim praksam med različnimi akterji v agroživilski verigi;

25.  poudarja, da je potrebna resna analiza nepoštenih trgovinskih praks, ki bo izhajala iz nove gospodarske paradigme, ki se je pojavila v zadnjih letih: med velikimi trgovinskimi verigami vlada huda konkurenca pri dostopu do prodajnih mest, ki jih imajo pod nadzorom supermarketi; nekateri organi za varstvo konkurence so opredelili prakse, ki pomenijo preveliko tveganje za dobavitelje in bi utegnile ogroziti njihovo konkurenčnost; prav tako so ugotovili, da lastne trgovske blagovne znamke uvajajo razsežnost horizontalne konkurence glede na industrijske znamke, ki še ni dovolj upoštevana;

26.  poudarja, da bo ukrepanje zoper nepoštene trgovinske prakse pripomoglo k pravilnemu delovanju notranjega trga in razvoju čezmejnega trgovanja znotraj EU, pa tudi s tretjimi državami; opozarja, da so udeleženci v preskrbni verigi zaradi razdrobljenosti trgov in razlik v nacionalnih zakonodajah o nepoštenih trgovinskih praksah izpostavljeni zelo različnim tržnim pogojem, prav tako pa lahko to privede do prakse izbiranja najugodnejšee jurisdikcije in posledično do regulativne negotovosti;

27.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo popolno in dosledno izvajanje konkurenčnega prava, pravil o nelojalni konkurenci in protimonopolnih pravil, zlasti pa naj naložijo stroge kazni za zlorabe prevladujočega položaja v verigi preskrbe s hrano;

28.  meni, da je nujno zagotoviti, da bo konkurenčno pravo EU upoštevalo posebne značilnosti kmetijstva in služilo dobrobiti proizvajalcev in potrošnikov, ki imajo pomembno vlogo v preskrbni verigi; meni, da mora to pravo ustvariti pogoje za bolj učinkovit trg, ki bo potrošnikom omogočil, da bodo koristili ugodnosti širokega nabora kakovostnih izdelkov po konkurenčnih cenah, obenem pa zagotavljal spodbude za primarne proizvajalce, da bodo vlagali in bodo inovativni ter da zaradi nepoštenih trgovinskih praks ne bodo prisiljeni zapustiti trga;

29.  poudarja, da proizvodi lastnih blagovnih znamk potrošnikom sicer lahko prinesejo večjo vrednost, izbiro in izdelke „pravične trgovine“, gre pa pri njih tudi za srednje- in dolgoročno strateško vprašanje, saj uvajajo horizontalno konkurenco v odnosu do industrijskih znamk, do česar prej ni prihajalo in kar lahko trgovce na drobno nepošteno potisne v nekonkurenčen položaj, saj so jim veliki trgovci obenem stranka in konkurent; opozarja, da obstaja prag tveganja, nad katerim bi utegnil prodor lastnih znamk na trg v posameznih kategorijah proizvodov pretvoriti pozitivne učinke v negativne in ki tako številna podjetja odvrnil od inovacij; zato vztraja, da morajo Komisija in organi za varstvo konkurence tej problematiki nameniti posebno pozornost, zlasti glede na to, da je treba oceniti potencialne dolgoročne posledice za preskrbno verigo in položaj kmetov v njej, pri tem pa morajo upoštevati, da se navade potrošnikov v državah članicah razlikujejo;

30.  poziva Komisijo in države članice, naj v celoti in dosledno izvršujejo Direktivo 2011/7/EU o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih, zato da bi podjetja svoje upnike poplačala v 60 dneh ali bi jim bila v nasprotnem primeru dolžna plačati obresti ali kriti razumne stroške izterjave;

31.  poziva Komisijo, naj vloži predlog ali predloge za okvir na ravni EU, ki bo določal splošna načela in ustrezno upošteval nacionalne okoliščine in primere najboljše prakse za odpravo nepoštenih trgovinskih praks v celotni verigi preskrbe s hrano, da bi zagotovili enake konkurenčne pogoje v državah članicah, ki bodo omogočili normalno delovanje trgov ter poštene in pregledne odnose med proizvajalci, dobavitelji in distributerji hrane;

32.  je trdo prepričan, da bi bilo treba v morebitnem predlogu za okvir na ravni EU upoštevati opredelitev nepoštenih trgovinskih praks, ki so jo oblikovali Komisija in deležniki v dokumentu Vertical relationships in the Food Supply Chain: Principles of Good Practice (Vertikalni odnosi v verigi preskrbe s hrano: načela dobre prakse) z dne 29. novembra 2011(15), prav tako pa bi bilo treba upoštevati odprt seznam nepoštenih trgovinskih praks;

33.  predlaga tudi, naj se v morebitne prihodnje zakonodajne pobude na tem področju vključita anonimnost in zaupnost;

34.  meni, da bi morale države članice, če tega še nimajo, na nacionalni ravni ustanoviti ali priznati javne agencije ali namenske organe, na primer razsodišča, pristojne za izvrševanje ukrepov proti nepoštenim trgovinskim praksam v verigi preskrbe s hrano; meni, da bi lahko tovrstne agencije olajšale izvrševanje teh ukrepov, če bi bile denimo pooblaščene, da začnejo izvajati in izvajajo preiskave na lastno pobudo in na podlagi zaupno obravnavanih neformalnih informacij ali pritožb (na ta način bi odpravili dejavnik strahu), lahko pa bi tudi posredovale med udeleženimi stranmi; poudarja, da je potrebno vzajemno priznavanje in učinkovito sodelovanje med nacionalnimi organi na ravni EU, da bi zagotovili izmenjavo ustreznih informacij, zlasti o dobri praksi, in strokovnega znanja o novih oblikah nepoštenih trgovinskih praks, pri tem pa dosledno upoštevali načelo subsidiarnosti;

35.  poziva Komisijo, države članice in druge ustrezne deležnike, naj v odziv na poročilo Komisije omogočijo vključevanje organizacij kmetov (vključno z organizacijami proizvajalcev in združenji teh organizacij) v delovanje nacionalnih organov izvrševanja, ki so pristojni za verigo preskrbe s hrano, zlasti z zagotovitvijo anonimnosti pritožb in učinkovitim sistemom sankcij;

36.  meni, da je okvirna zakonodaja na ravni EU nujna za obravnavo nepoštenih trgovinskih praks, evropskim kmetom in potrošnikom pa bi zagotovila možnost, da bi imeli korist od pravičnih prodajnih in nakupnih pogojev;

37.  poudarja, da ta evropska okvirna zakonodaja ne sme zmanjšati ravni zaščite v državah, ki so že sprejele nacionalno zakonodajo za preprečevanje nepoštenih trgovinskih praks med podjetji;

38.  poziva države članice, ki nimajo pristojnega organa za izvrševanje, naj razmislijo o njegovi ustanovitvi in mu podelijo pristojnosti nadzora in izvrševanja ukrepov, potrebnih za odpravo nepoštenih trgovinskih praks;

39.  poudarja, da bi morali organi za izvrševanje razpolagati z različnimi ukrepi izvrševanja in sankcijami, da bi bili lahko glede na resnost okoliščin pri svojem delovanju prožni; meni, da bi morali ti ukrepi in sankcije učinkovati odvračilno, tako da bi spremenili ravnanje deležnikov;

40.  želi spomniti, da imajo že vse države članice regulativne okvire za obravnavanje nepoštenih trgovinskih praks; je seznanjen z nedavnimi regulativnimi ukrepi nekaterih držav članic, ki so dopolnile nacionalno konkurenčno pravo, razširile področje uporabe direktiv o nepoštenih trgovinskih praksah, tako da so zajeti tudi odnosi med podjetji, in ustanovile neodvisne organe za izvrševanje; vendar opaža, da sta zaradi različnih pristopov držav članic pri tem stopnja in vrsta zaščite proti nepoštenim trgovinskim praksam različni;

41.  opozarja, da je treba pri sprejemanju ukrepov za odpravljanje nepoštenih trgovinskih praks v verigi preskrbe s hrano upoštevati posebnosti in zakonske zahteve vsakega trga, različne razmere in pristope v posameznih državah članicah, raven konsolidiranosti ali razdrobljenosti posameznih trgov in druge pomembne dejavnike, pa tudi graditi na ukrepih, ki so že bili sprejeti v nekaterih državah članicah in ki so se izkazali kot učinkoviti; meni, da bi morali z vsemi regulativnimi pobudami na tem področju zagotoviti dovolj diskrecije za prilagoditev potrebnih ukrepov posebnostim vsakega trga, s čimer bi preprečili vsiljevanje enakega pristopa za vse, pobude pa bi morale temeljiti tudi na splošno izboljšanem izvrševanju, tako da bi poleg koncepta zasebnega izvrševanja pritegnili ustrezne javne organe, s tem pa bi izboljšali razdrobljeno in skromno sodelovanje med različnimi nacionalnimi organi izvrševanja in pripomogli k obravnavanju čezmejnih izzivov na področju nepoštenih trgovinskih praks;

42.  poudarja, da obstoječe razdrobljeno in skromno sodelovanje med različnimi nacionalnimi organi izvrševanja ni dovolj za reševanje čezmejnih izzivov na področju nepoštenih trgovinskih praks;

43.  poziva Komisijo, naj oceni učinkovitost in učinek regulativnih in neregulativnih ukrepov, pri čemer naj upošteva možne posledice za različne deležnike in za dobrobit potrošnikov, ter učinkovitost in učinek kombinacije makroekonomskih politik, ki so jo navedli vprašani v zgoraj omenjeni študiji družbe Areté, namreč kombinacije prostovoljnih pobud in javnega izvrševanja (33 % vseh odgovorov) in posebne zakonodaje na ravni EU (32 %);

44.  je prepričan, da je ozaveščenost potrošnikov o kmetijskih proizvodih temeljnega pomena za reševanje težav, ki izvirajo iz neravnovesja v verigi preskrbe s hrano, tudi iz nepoštenih trgovinskih praks; poziva vse deležnike v tej verigi, naj povečajo preglednost vzdolž vse verige ter obveščenost potrošnikov z ustreznejšim označevanjem proizvodov in sistemi certificiranja, s tem pa omogočijo potrošnikom, da se bodo popolnoma lahko informirano odločali o razpoložljivih proizvodih in ravnali v skladu s tem;

45.  poziva Komisijo, naj v tesnem sodelovanju z državami članicami spodbuja pobude, v okviru katerih bi lahko potrošnike opozarjali na nevarnosti dampinških cen za primarne proizvajalce, in naj izrecno podpira kampanje ozaveščanja o tej temi v šolah in zavodih za usposabljanje;

46.  ugotavlja, da je Evropski parlament od leta 2009 sprejel pet resolucij o težavah v maloprodajni verigi EU, od tega so tri še posebej obravnavale neravnovesje in zlorabo v verigi preskrbe s hrano; ugotavlja tudi, da je Komisija v istem obdobju izdala tri sporočila in zeleno knjigo ter naročila dve končni poročili o podobni tematiki; glede na vse to trdi, da bo še ena analiza razmer v verigi preskrbe s hrano zgolj odložila nujno potrebno ukrepanje, s katerim bi kmetom pomagali v boju proti nepoštenim trgovinskim praksam;

47.  odločno poziva vse strani v verigi preskrbe s hrano, naj razmislijo o standardnih pogodbah in tudi o pogodbah nove generacije, pri katerih so tveganja in koristi deljeni;

48.  priznava, da so bili z reformo skupne kmetijske politike in novo enotno skupno ureditvijo trgov uvedeni številni ukrepi, namenjeni odpravljanju razlik v pogajalski moči med kmeti, trgovci na drobno, trgovci na debelo ter malimi in srednjimi podjetji v verigi preskrbe s hrano, zlasti pa se podpirata ustanavljanje in širjenje organizacij proizvajalcev; poudarja pomen tega sodelovanja na strani ponudbe;

49.  ugotavlja, da je Uredba (EU) št. 1308/2013, ki določa ustanovitev organizacij proizvajalcev, podprta s finančnimi spodbudami iz drugega stebra skupne kmetijske politike; opozarja, da pravni okvir razširja možnosti za kolektivna pogajanja (v nekaterih sektorjih) in dobavne pogodbe (v vseh sektorjih) še na organizacije proizvajalcev, združenja organizacij proizvajalcev in medpanožne organizacije, uvaja pa tudi začasno izvzetje iz nekaterih pravil o konkurenci v obdobjih velikega tržnega neravnovesja, pri čemer bi veljali zaščitni ukrepi;

50.  poziva Komisijo, naj odločno spodbuja ta pristop, da bi se povečala pogajalska moč primarnih proizvajalcev in da bi to spodbudilo proizvajalce k včlanjevanju v organizacije proizvajalcev in združenja teh organizacij; poudarja zlasti ranljivost malih in družinskih kmetij, ki imajo potencial za ustvarjanje in podpiranje zaposlovanja v izoliranih, oddaljenih in gorskih regijah;

51.  meni, da morata krepitev in ustanavljanje organizacij proizvajalcev potekati hkrati s krepitvijo pogajalske moči kmetov v prehranski verigi, zlasti tako, da se jim da pravica do kolektivnega pogajanja o njihovih pogodbah;

52.  poziva k večji preglednosti in zagotavljanju informacij v preskrbni verigi ter h krepitvi organov in instrumentov za tržne podatke, kot sta evropski instrument za spremljanje cen živil in opazovalna skupina za evropski mlečni trg, da bi kmetom in organizacijam proizvajalcev zagotavljali natančne in pravočasne tržne podatke;

53.  meni, da bi morale cene v vsej verigi preskrbe s hrano bolje odražati dodano vrednost, ki jo ustvarijo primarni proizvajalci; zato poziva, naj bo oblikovanje drobnoprodajnih cen karseda pregledno;

54.  poudarja, da so si kmetje v številnih državah članicah EU utrdili položaj v verigi preskrbe s hrano z ustanovitvijo zadrug, ki zagotavljajo, da se dodana vrednost na ravni predelave vrne k njim, in da je bistveno, da se teh zadrug ne obremeni z dodatnimi stroški zaradi obvezne in drage birokracije;

55.  poziva proizvajalce in predelovalce, naj sodelujejo in vlagajo v inovacije ter tako povečajo dodano vrednost svojih proizvodov;

56.  želi spomniti Komisijo, da je Parlament decembra 2013 sprejel samoiniciativno poročilo, v katerem jo je pozval, naj preuči možnost neodvisnega izvrševanja, da bi obravnavali dejavnik strahu med primarnimi proizvajalci; poziva jo, naj to upošteva v svojem poročilu;

57.  meni, da bi poklicna združenja lahko delovala kot platforma za primarne proizvajalce ter jim omogočila, da bi brez strahu vlagali pritožbe pri pristojnem organu zaradi domnevnih nepoštenih trgovinskih praks;

58.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL C 184 E, 6.8.2009, str.23. (2) UL C 308 E, 20.10.2011, str. 22. (3) UL C 227 E, 6.8.2013, str. 11. (4) UL C 255, 14.10.2005, str. 44. (5) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0004. (6) UL C 210, 3.8.2010, str. 4. (7) UL C 33 E, 5.2.2013, str.9. (8) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0580. (9) UL L 376, 27.12.2006, str. 21. (10) UL L 48, 23.2.2011, str. 1. (11) UL L 149, 11.6.2005, str. 22. (12) UL L 95, 21.4.1993, str. 29. (13) UL L 94, 30.3.2012, str. 38. (14) Eurostat, 2010. (15) https://ec.europa.eu/digital-single-market/sites/digital-agenda/files/discussions/Vertical%20relationships%20in%20the%20Food%20Supply%20Chain%20-%20Principles%20of%20Good%20Practice.pdf.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 7. junija 2016 o tehnoloških rešitvah za trajnostno kmetijstvo v EU (2015/2225(INI))

P8_TA(2016)0251 A8-0174/2016

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), zlasti členov 11, 114(3), 168(1) in 191,

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 2013/743/EU z dne 3. decembra 2013 o vzpostavitvi posebnega programa za izvajanje okvirnega programa za raziskave in inovacije (2014–2020) – Obzorje 2020 in razveljavitvi odločb 2006/971/ES, 2006/972/ES, 2006/973/ES, 2006/974/ES in 2006/975/ES(1),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1291/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o vzpostavitvi okvirnega programa za raziskave in inovacije (2014–2020) – Obzorje 2020 in razveljavitvi Sklepa št. 1982/2006/ES(2),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1305/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005(3),

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1107/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet in razveljavitvi direktiv Sveta 79/117/EGS in 91/414/EGS(4),

–  ob upoštevanju Direktive 2009/128/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti za doseganje trajnostne rabe pesticidov(5),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 233/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja za obdobje 2014–2020(6),

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 870/2004 z dne 24. aprila 2004 o vzpostavitvi programa Skupnosti za ohranjanje, karakterizacijo, zbiranje in uporabo genskih virov v kmetijstvu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1467/94(7) ter poročila Komisije z dne 28. novembra 2013 z naslovom „Genski viri v kmetijstvu – od ohranjanja do trajnostne uporabe“ (COM(2013)0838),

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1829/2003 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. septembra 2003 o gensko spremenjenih živilih in krmi(8),

–  ob upoštevanju memoranduma o soglasju z dne 14. julija 2014 med Evropsko komisijo in Evropsko investicijsko banko za sodelovanje na področju kmetijstva in razvoja podeželja v obdobju 2014–2020,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. marca 2014 o prihodnosti evropskega hortikulturnega sektorja – strategije za rast(9),

–  ob upoštevanju študije iz leta 2014, ki jo je pripravil tematski sektor B: kohezijska in strukturna politika – Kmetijstvo in razvoj podeželja, z naslovom: „Precision agriculture: An opportunity for EU farmers – potential support with the CAP 2014–2020“ (Precizno kmetijstvo: priložnost za kmete v EU – potencialna podpora v okviru SKP 2014–2020),

–  ob upoštevanju študije iz leta 2013 z naslovom Tehnološke možnosti za prehransko oskrbo 10 milijard ljudi, ki jo je pripravila agencija STOA (Presoja znanstvenih in tehnoloških izbir),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 29. februarja 2012 o Evropskem partnerstvu za inovacije „Kmetijska produktivnost in trajnost“ (COM(2012)0079),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. februarja 2012 z naslovom „Inovacije za trajnostno rast: biogospodarstvo za Evropo (COM(2012)0060),

–  ob upoštevanju sklepa Komisije z dne 16. oktobra 2015 o ustanovitvi skupine znanstvenih svetovalcev na visoki ravni (C(2015)6946),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19. maja 2015 z naslovom „Boljše pravno urejanje za boljše rezultate – agenda EU“ (COM(2015)0215),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. decembra 2015 o patentnih in žlahtniteljskih pravicah(10),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja (A8-0174/2016),

A.  ker se naše družbe soočajo z mnogoterimi izzivi, v katere je kmetijstvo vključeno in mora odigrati svojo vlogo, in ker je ocenjeno, da bo število svetovnega prebivalstva do leta 2050 doseglo 9,6 milijarde, kar pomeni, da bo približno 2,4 milijarde ljudi več kot danes;

B.  ker se v povprečju zavrže ena tretjina proizvedene hrane, v nekaterih sektorjih pa skoraj polovica, in ker je eden od najučinkovitejših načinov, da se zadovolji to povpraševanje, hkrati pa prepreči osiromašenje že tako skromnih virov, izkoriščanje tehnoloških rešitev za povečanje proizvodnje, izboljšanje načinov distribucije in zmanjšanje količine zavržene hrane;

C.  ker obstaja vse večja potreba po proizvodnji več varne, zdrave in hranljive hrane za državljane EU in druge ljudi po svetu, da bi se reševala vprašanja podhranjenosti, debelosti, bolezni srca in ožilja itd.; ker so visoki standardi EU na področju kakovosti hrane priznani po vsem svetu;

D.  ker pri rabi zemljišč kmetovanje tekmuje z mnogimi drugimi oblikami rabe, na primer urbanizacijo, industrijo, turizmom in rekreacijo;

E.  ker kmetijske surovine ponujajo možnosti za rast v zeleni kemiji;

F.  ker je zvišanje stopnje trajnosti v kmetijstvu vse pomembnejši cilj izvajalcev v kmetijstvu, saj je treba na eni strani obvladovati cene in ohranjati dobiček, na drugi strani pa se je treba odzvati na pomanjkanje in propadanje naravnih virov (tla, vode, zrak, biotska raznovrstnost); ker se 70 % svetovne sladke vode porabi za kmetijstvo in ker je v nekaterih regijah EU in po svetu razpoložljivost vode že velika ovira za kmetijsko proizvodnjo; ker je mogoče z učinkovitimi modernimi namakalnimi tehnikami in pridelavo lokalnim podnebnim pogojem prilagojenih poljščin močno zmanjšati porabo pitne vode v kmetijstvu;

G.  ker dušikova gnojila omogočajo visok donos, vendar gre za njihovo proizvodnjo približno 50 % energije iz fosilnih goriv, ki se porabi v sistemih kmetijske proizvodnje;

H.  ker se predvideva, da bo do leta 2030 splošno povpraševanje po energiji zraslo za 40 %, in ker je treba resno obravnavati vprašanje zadovoljevanja teh potreb z večjo energetsko učinkovitostjo in zanesljivo mešanico energetskih virov, ki vključuje tudi obnovljive vire; ker so raziskave pokazale, da lahko krajše agroživilske verige pripomorejo k zmanjšanju potreb po energiji ter imajo stroškovne in okoljske koristi;

I.  ker znaša v svetovnem merilu izguba donosa poljščin zaradi škodljivcev in bolezni do 40 % vsako leto, in ker se pričakuje, da se bo ta odstotek v prihodnjih letih bistveno povečal; ker je treba sprejeti ukrepe za preprečevanje nadaljnjega zviševanja tega odstotka, vključno s sistemskimi pristopi in prilagoditvami obstoječim proizvodnim modelom, in ker podnebne spremembe prispevajo k tej izgubi in nastanku novih ekoloških škodljivcev in bolezni;

J.  ker globalno segrevanje povzroča skrajne vremenske pojave, ki so odgovorni za suše in poplave, zaradi katerih ima prebivalstvo veliko škodo, močno pa tudi ogrožajo prehransko varnost; ker lahko biološko in strukturno raznoliki kmetijski ekosistemi, odporni na podnebne spremembe, zmanjšajo tveganje;

K.  ker se potencial EU na področju gensko spremenjenih poljščin na evropskih kmetijah, kjer so donosi v zadnjih letih dosegli zgornjo mejo, ne izkorišča v polni meri;

L.  ker imata raznovrstnost in kakovost rastlinskih genskih virov poglavitno vlogo v kmetijski proizvodnji in odpornosti in sta zato odločilna dejavnika za dolgoročno kmetovanje in prehransko varnost;

M.  ker predstavlja premostitev vrzeli v donosih poseben izziv za raziskovalni program na področju trajnostnega kmetijstva;

N.  ker precizno kmetovanje vključuje uporabo avtomatizacije in drugih tehnologij za izboljšanje preciznosti in učinkovitosti ključnih praks na področju upravljanja kmetijstva z uporabo sistemskih pristopov za zbiranje in analiziranje podatkov ter optimizacijo medsebojnih vplivov med vremenskimi razmerami, tlemi, vodo in poljščinami, in ker je precizno kmetovanje zasnovano s končnim namenom, da se zmanjša poraba pesticidov, gnojil in vode ter obenem izboljša rodovitnost tal in optimizira donos;

O.  ker izsledki vede, ki preučuje tla, kažejo, da zdrava in živa tla vzdržujejo in varujejo poljščine s koristnimi vrstami, ki varujejo pred patogeni in škodljivci, obenem pa v zameno za sladkorje v koreninskih izločkih poljščinam zagotavljajo hranila in vodo; ker lahko kmetijske prakse negativno vplivajo na biološko, kemično in fizično kakovost tal, kar posledično povzroča erozijo, vpliva na slabšo kakovost strukture tal in na izgubo rodovitnosti;

P.  ker koristi inovativnih tehnologij ne bi smeli omejevati na eno vrsto kmetijske prakse in bi jih bilo treba izkoristiti pri vseh oblikah kmetovanja, konvencionalnih ali ekoloških, živinorejskih ali poljedelskih, na majhni ali veliki ravni;

Q.  ker se je število pesticidnih aktivnih snovi med letoma 1993 in 2009 zmanjšalo za 70 %, medtem ko se je v Evropski uniji povečalo število izbruhov škodljivih organizmov; ker postaja postopek pridobitve dovoljenja, vključno z merili za opredeljevanje učinkovin in novih snovi, ki so alternativa fitofarmacevtskim proizvodom, vse večji izziv za kmetijstvo EU in njene državljane; ker je treba nujno rešiti pomanjkanje aktivnih snovi za manjšo uporabo;

R.  ker nezadostne rešitve za varstvo pridelka posebnih poljščin ogrožajo kakovost, raznolikost in trajnostno proizvodnjo poljščin za prehrano v EU, kar ima neposredne posledice, ki so ocenjene na več kot 1 milijardo EUR, vključno z izgubo proizvodnje in dodatnimi stroški za kmete;

S.  ker lahko kratkoročni cikli glede prednostnih nalog z vidika politike in financiranja raziskav škodljivo vplivajo na znanja in spretnosti, infrastrukturo in inovacije v kmetijstvu in ker je treba dati prednost učinkovitemu prenosu raziskovalnih sredstev od znanosti na kmete in raziskovalne programe, katerih cilj je izboljšanje trajnosti v kmetijstvu, zmanjšanje proizvodnih stroškov in povečanje konkurence;

Precizno kmetijstvo

1.  ugotavlja, da kmetijski sektor vedno računa na nove poslovne modele kmetovanja in prakse, vključno z novimi tehnikami in pridelovalnimi metodami, da poveča donos in se prilagodi novim in spreminjajočim se razmeram; poudarja, da so ekosistemske storitve, kot je kroženje hranil, izjemnega pomena za kmetijstvo, ter da nekatere dejavnosti, kot je sekvestracija ogljika, presegajo proizvodnjo hrane;

2.  je prepričan, da lahko inovacije prispevajo k dosegi trajnostnega kmetijstva v EU, ter meni, da so tehnologije preciznega kmetijstva zelo pomembne za ohranjanje napredka, vendar priznava omejitve, ki ovirajo njihovo širše uveljavljanje, vključno z zanesljivostjo, obvladljivostjo in omejenim poznavanjem teh tehnologij ter njihovo prilagodljivostjo vsem vrstam in velikostim kmetij;

3.  meni, da lahko načela preciznega kmetijstva zelo koristijo okolju, povečajo prihodke kmetom, racionalizirajo uporabo kmetijskih strojev ter znatno povečajo učinkovito uporabo virov, vključno z vodo za namakanje; zato spodbuja Komisijo, naj spodbuja razvoj in uvajanje tehnologij preciznega kmetijstva za vse vrste kmetij, ne glede na velikost in proizvodnjo, naj gre za poljedelstvo in/ali živinorejo;

4.  poudarja, da je posebej pomembno, da inovacijski proces v preciznem kmetijstvu reši težavo visokih stroškov pri razvoju in uporabi nekaterih tehnologij preciznega kmetijstva ter da so kmetje in vsa dobavna veriga dejavno vključeni v razvoj teh tehnologij, da se kmetijam zagotovijo jasne koristi in pomoč, da postanejo odpornejše;

5.  je prepričan, da se gospodarski razvoj in trajnostna proizvodnja ne izključujeta med seboj ter da ju je z inovacijami mogoče doseči; meni, da je treba zagotoviti regulativno usklajenost, jasnost in prostor za podjetništvo ter podpreti inovacije na področju tehnologije in gospodarjenja, in poziva Komisijo, naj zagotovi, da se bodo v naslednjih pregledih in reformah ustrezne zakonodaje inovacije izrecno upoštevale; poudarja, da je evropsko kmetijstvo sposobno pridelati kakovostne proizvode z visoko dodano vrednostjo in na podlagi znanja poiskati donosne rešitve, da se nahrani vse številčnejše in vse zahtevnejše svetovno prebivalstvo;

6.  poziva industrijo, Komisijo in države članice, naj sodelujejo, da bi se izboljšali učinkovitost in prilagodljivost robotskih in drugih tehnik v okviru preciznega kmetijstva, da bi se tako povečali povpraševanje in naložbe kmetov ter za učinkovito uporabo sredstev za raziskave v kmetijstvu in vrtnarstvu;

7.  prav tako poziva industrijo, naj izkoristi priložnosti, ki izhajajo iz inovacij pri razvoju zmogljivosti preciznega kmetijstva, ki so dostopne vsem, in tako pripomore k opolnomočenju invalidnih oseb, spodbujanju enakosti spolov ter širitvi spretnosti in znanj in zaposlitvenih možnosti v podeželskih skupnostih;

8.  pozdravlja vključitev robotike na področju preciznega kmetijstva v novoobjavljeni delovni program za program Obzorje 2020 za obdobje 2016–2017, vendar obžaluje, da predlogi v skladu s tem razpisom ne zahtevajo vključevanja več akterjev in zato ne bodo dosegli inovativnih pristopov, ki jih razvijajo kmetje; poudarja, da se s preciznim kmetijstvom raba virov zmanjša za vsaj 15 %; poziva k prehodu na precizno kmetijstvo, ki zagotavlja nove pristope upravljanja celotnega kmetijskega gospodarstva, kot so stroji, ki uporabljajo tehnologijo GPS/GNSS, v kombinaciji s sistemi daljinsko pilotiranega zrakoplova (RPAS);

Velepodatki in informatika

9.  opozarja, da se kmetijski sektor, tako kot vse druge gospodarske panoge, spreminja; poudarja, da je postalo moderno kmetijstvo mogoče šele s sprejetjem znanstvenotehnološkega napredka ter da tudi digitalni napredek nudi priložnost za nadaljnji razvoj kmetijskega sektorja;

10.  poudarja, da imata zbiranje in analiza velikih povezanih podatkovnih nizov potencial za spodbujanje inovacij v kmetijstvu in sta zlasti koristna pri obravnavi in razvoju učinkovite in trajnostne prehranske verige, ki bo koristila kmetom, gospodarstvu, potrošnikom in okolju; poziva Komisijo in države članice, naj odpravijo ovire za vključevanje zahtevnih in razdrobljenih sistemov informacijskih in komunikacijskih tehnologij, spodbujanje naložb in pokrivanje stroškov usposabljanja, ter naj kmetijstvu omogočijo dostop do potrebne infrastrukture;

11.  se veseli napredka Evropske vesoljske agencije (ESA) v korist preciznega kmetijstva; meni, da bo lahko satelit Sentinel 2B ESA, ki bo v orbiti ob koncu leta 2016, pokazal jasnejšo sliko pokritosti z obdelano površino in gozdovi ter omogočil učinkovitejše izvajanje kmetijske politike, racionalizacijo porabe virov ter izkoristek najugodnejšega trenutka za pobiranje pridelka; poziva Komisijo in države članice, naj podpirajo uporabo satelitskih sistemov;

Upravljanje tal ter uravnavanje vode in hranil

12.  priznava, da je degradacija tal velika omejitev v kmetijski proizvodnji in poziva k ambicioznejšim ciljem in večjim prizadevanjem za izboljšanje praks za boljše upravljanje tal in uravnavanje vode, zlasti glede na podnebne spremembe; pozdravlja uvajanje tehnologij za kmetovanje z načrtovanjem pretoka blaga in poti, ki zmanjšujejo škodo, ki jo na prsti povzroči prekomerna obdelava, ter pozdravlja nedavna prizadevanja za vključitev tehnologij za daljinsko zaznavanje z visoko resolucijo v ekološko kmetovanje; poziva Komisijo, naj količinsko ovrednoti okoljske in proizvodne koristi teh novih tehnologij in zagotovi ozaveščenost in znanje o njih ter njihov prenos;

13.  poziva, naj se v oblikovanje, testiranje in razširjanje tehnologij za kartiranje hranil v tleh vključijo kmetje, da se bo izboljšala njihova učinkovitost;

14.  obžaluje, da je učinkovitost izrabe hranil v EU zelo nizka, in poudarja, da so potrebni ukrepi za izboljšanje učinkovitosti izrabe dušika (N), fosforja (P) in kalija (K), da bi se zmanjšal njihov učinek na okolje, obenem pa izboljšala proizvodnjo hrane in energije; poziva k usmerjenim raziskavam (in njihovi praktični uporabi) o izboljšanju spremljanja učinkovitosti hranil in nadaljnji optimizaciji tehnologij variabilne uporabe;

15.  se strinja, da bi razvoj novih tehnologij in inovativnih kmetijskih praks precej zmanjšal uporabo fitofarmacevtskih sredstev, gnojil in vode ter prispeval k preprečevanju erozije tal;

Genska raznovrstnost

16.  meni, da izguba genske raznovrstnosti v zadnjem stoletju ogroža prehransko varnost in varnost krme ter spodkopava politike EU na področju trajnostnega kmetijstva, varstva biotske raznovrstnosti in strategij blaženja posledic podnebnih sprememb; meni, da prehod na monokulture in pomanjkljivo kolobarjenje največ prispevata k tej izgubi; meni, da so vse rastlinske in živalske vrste, vključno z njim sorodnimi divjimi in poldivjimi vrstami, ter stare ali nove sorte ključnega pomena za ohranjanje genske raznovrstnosti ter rejskih programov in programov žlahtnjenja za proizvodnjo hranljive in zdrave hrane v zadostnih količinah;

17.  meni, da bi morala ureditev EU kmetom in žlahtniteljem omogočati, da najbolje izkoristijo te genske vire za zaščito biotske raznovrstnosti in inovacij pri razvoju novih sort; poudarja, da namen ureditve EU ne bi smel biti spodkopavanje inovativnih procesov z nepotrebnimi upravnimi obremenitvami za kmete in žlahtnitelje;

18.  poudarja, da je potreben boljši dialog med genskimi bankami, zasebnimi in javnimi ustanovami za raziskave rastlin, žlahtnitelji, končnimi uporabniki in vsemi drugimi akterji, ki so vključeni v ohranjanje in uporabo genskih virov, da bi se oblikovala odpornost in omogočilo soočenje z izzivi trajnostnega kmetijstva v vsej Evropi;

19.  poudarja prejšnjo podporo GD za kmetijstvo in razvoj podeželja (AGRI) ter GD za razvoj in inovacije (RTD), namenjeno dejavnostim ohranjanja genskih virov, kot je na primer evropska mreža za ohranjanje avtohtonih semen (ENSCONET), vendar poziva, naj se oblikujejo nadaljnji programi, ki bodo še naprej podpirali dejavnosti ohranjanja genskih virov za poljščine in živali za živinorejo, zlasti za uporabo genskih virov na terenu z izvajanjem ukrepov na kmetijah;

20.  poudarja, da je treba v ohranjanje genskih virov vključiti bolj raznolik nabor rastlinskih in živalskih vrst ter da mora financiranje raziskav na tem področju prinesti tehnološke izboljšave za kmetijstvo in hortikulturo;

21.  poziva Komisijo, naj predloži predloge za evropsko strategijo za ohranjanje genske raznovrstnosti v kmetijstvu, ki je predvidena v ukrepu 10 strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020;

22.  priznava potrebo po odgovorni uporabi zbirk genskega materiala, da bi se ugotovile in določile značilnosti učinkovite rabo virov, odpornosti na škodljivce in bolezni ter druge značilnosti, ki izboljšujejo kakovost in odpornost; meni, da to zahteva večjo pozornosti fenotipizaciji, ki predstavlja posebno ozko grlo za številne poljščine;

23.  ugotavlja, da je najučinkovitejši način ohranjanja genske raznovrstnosti v kmetijstvu uporaba in vivo; ugotavlja, da od treh značilnosti razločljivosti, izenačenosti in nespremenljivosti, ki veljajo za uradne kataloge semen v EU, izenačenost in nespremenljivost nista naravni značilnosti gensko raznovrstnih rastlin; ugotavlja, da je prilagajanje podnebnim spremembam odvisno od visoke genske variabilnosti; je seznanjen z vse bolj koncentriranim trgom semen in vse manjšo variabilnostjo sort; želi okrepiti vlogo semenskih sistemov v kmetijstvu in izmenjav za opolnomočenje kmetov in želi priznati dolgo tradicijo inovacij v okviru participativnega žlahtnjenja v podeželskih skupnostih;

24.  priznava potrebo po ohranjanju in uporabi genskih virov za dolgoročno prehransko varnost in širjenje genske podlage za sodobne programe za rejo živali in žlahtnjenje rastlin; priznava, da se ekološke kmetije soočajo s pomanjkanjem novih sort, odpornih na škodljivce in bolezni, ki bi se lahko gojile brez uporabe fitofarmacevtskih sredstev; pozdravlja koncept dostopa in delitve koristi, vendar poziva k izvajanju Nagojskega protokola v okviru Uredbe (EU) št. 511/2014 in Izvedbene uredbe (EU) 2015/1866, da kompleksnost in vse višji stroški ne bodo odvračali rejcev in žlahtniteljev od uporabe divjega materiala, da bi uvedli nove značilnosti, kot so odpornost na škodljivce in bolezni, boljša hranilna vrednost in okoljska odpornost; ugotavlja, da bi treba to storiti brez onemogočanja podeželskih skupnosti, ki so skozi leta skrbele za vrste in gojile sorte;

25.  meni, da je zelo pomembno ohraniti in razvijati zmogljivost lokalnih pasem, ob upoštevanju njihove sposobnosti prilagajanja značilnostim svojega domačega okolja, ter da je treba spoštovati pravico kmetov, da samostojno žlahtnijo rastline ter hranijo in si izmenjujejo semena različnih vrst in sort, da bi se zagotovila genska raznovrstnost evropskega kmetijstva;

26.  priznava, da je treba podpreti ustrezno kolobarjenje, ki za kmete ostaja donosno; poudarja, da je pomembno ohranjati niz ustreznih orodij za zaščito pridelkov širokega razpona poljščin ter genske vire; poudarja, da bo brez takšnih orodij resno okrnjena raznolikost poljščin, ki jih je mogoče pridelovati z donosom;

Precizna reja in gojenje

27.  se strinja, da je potreben stalen napredek na področju inovativnega žlahtnjenja z uporabo varnih in preverjenih tehnik, da bi se na trgu povečal ne le nabor značilnosti, ki omogočajo odpornost poljščin na škodljivce in bolezni, temveč tudi nabor živilskih surovin s hranljivimi in za zdravje ugodnimi značilnostmi;

28.  meni, da je treba zagotoviti tudi trajno podporo razvoju in uporabi tehnoloških orodij, s katerimi se bo gojenje lahko odzivalo na družbene izzive v prihodnosti;

29.  meni, da je čas, da Komisija objavi končno poročilo delovne skupine za nove tehnike in njene znanstvene ugotovitve uporabi, med drugim, kot podlago za pojasnitev pravnega statusa tehnik za gojenje, ki so trenutno predmet pregleda, ter naj za presojo uporabi dobro pravno analizo;

30.  spodbuja odprt in pregleden dialog med vsemi deležniki in javnostjo za odgovoren razvoj visoko preciznih in inovativnih rešitev za rejske programe, vključno z njihovimi tveganji in koristmi; ugotavlja, da bo to zahtevalo prizadevanja za večjo ozaveščenost kmetov in širše javnosti ter njihovo boljše razumevanje novih tehnik; poziva Komisijo, naj poskrbi, da bodo potrošniki in kmetje ustrezno seznanjeni z novimi in nastajajočimi tehnikami gojenja, da bo mogoča odprta in ozaveščena javna razprava;

31.  izraža zaskrbljenost zaradi nedavne odločitve razširjenega odbora za pritožbe Evropskega patentnega urada z dne 25. marca 2015 v zadevah G2/12 in G2/13;

Fitofarmacevtska sredstva

32.  poudarja nujno potrebo po pregledu izvajanja regulativnega okvira za fitofarmacevtska sredstva in po razvoju skladnega, učinkovitega, predvidljivega, na tveganju temelječega in z znanstvenega vidika zanesljivega sistema ocenjevanja in potrjevanja; meni, da je treba čim bolj zmanjšati odvisnost kmetov od pesticidov, ob upoštevanju, da proizvodnja hrane in krme deluje v konkurenčnem, mednarodnem okolju; meni, da je pomembno razviti fitofarmacevtska sredstva, ki bodo stroškovno učinkovita, varna za uporabo in prijazna do okolja;

33.  pozdravlja pobude REFIT v okviru delovnega programa Komisije za leto 2016, v skladu s katerimi je EU zavezana k izvedbi ocene Uredbe (ES) št. 1107/2009 in Uredbe (ES) št. 396/2005; poudarja, da se zaradi tega procesa ne smejo zmanjšati ustrezni standardi za varnost hrane in varstvo okolja;

34.  poziva Komisijo, naj v svoje poročilo Parlamentu in Svetu vključi možnosti za spremembe in izboljšanje sedanje zakonodaje, zlasti glede delovanja vzajemnega priznavanja dovoljenj in postopka conskega ocenjevanja;

35.  opozarja na pomisleke, da sistem registracij po conah morda ne deluje zaradi stalne uporabe zastarelih nacionalnih metodologij za avtorizacijo, in poziva Komisijo, naj harmonizira sistem za zagotavljanje vzajemnega priznavanja proizvodov v državah članicah v conah, opredeljenih v Uredbi (ES) št. 1107/2009;

36.  pozdravlja najnovejšo mrežo evropskega raziskovalnega prostora za integrirano varstvo rastlin pred škodljivimi organizmi (IPM-ERANET) in novo platformo za koordinacijo pri manjši uporabi, vendar meni, da bi treba platformo boljše izkoristiti za raziskave in inovacije, da se poiščejo rešitve za varstvo pridelka pri manjši uporabi in posebnih poljščinah;

37.  poudarja pomen pregledne ocene vpliva aktivnih snovi pri zagotavljanju trajnostnega kmetijstva v skladu z zakonodajo EU, ter celostnega tveganja in nevarnosti, povezane z uporabo proizvodov, in opozarja, da je treba uporabiti previdnostno načelo, če je stopnja negotovosti previsoka za zagotovitev javnega zdravja ali dobrih kmetijskih in okoljskih pogojev;

38.  poziva GD za zdravje in varnost hrane, naj vzpostavi jasna merila za opredelitev aktivnih snovi z majhnim tveganjem, primernih za razvoj in uporabo pesticidov z majhnim tveganjem, pri tem pa naj upošteva razvijajoča se znanstvena spoznanja in zagotovi doseganje ciljev zdravstvenega in okoljskega varstva ter upoštevanja varnostnih podatkov za merila, ki se uporabljajo za vse potencialne snovi z majhnim tveganjem;

39.  meni, da bi morali snovi z majhnim tveganjem, vključno z nekemičnimi substancami, alternativnimi fitofarmacevtskim sredstvom obravnavati prednostno, kar zadeva oceno s strani držav članic poročevalk in Evropske agencije za varnost hrane, da bi prispevali k doseganju cilja Direktive 2009/128/ES glede integriranega varstva rastlin pred škodljivimi organizmi ter trajnostne rabe pesticidov, zlasti za uporabo proizvodov na redkih in posebnih poljščinah;

40.  poudarja, da je treba kmetom dati na voljo več orodij za zaščito poljščin in izbiro ukrepa, ki jih bo najbolje zaščitil; zato spodbuja širšo uporabo različnih alternativ tradicionalnim pesticidom, tudi biopesticidom, kot del celostnega zatiranja škodljivcev, ter poziva k okrepitvi prizadevanj za razvoj stroškovno učinkovitejših alternativ za sistem celostnega zatiranja škodljivcev, in sicer s podporo terenskih raziskav in več demonstracij nekemičnih nadomestkov in ukrepov z nizkim tveganjem ter pesticidov, ki so okolju prijaznejši;

41.  ugotavlja, da je biološki nadzor način za zaščito poljščin, ki temelji na uporabi živih organizmov ali naravnih substanc, in lahko zmanjša uporabo tradicionalnih pesticidov ter prispeva z večji odpornosti rastlin;

42.  poziva Komisijo, naj pripravi akcijski načrt in ustanovi skupino strokovnjakov in si tako prizadeva za bolj trajnostni sistem zatiranja škodljivcev; poudarja, da se lahko s sistemom za zatiranje škodljivcev izboljša interakcija med prizadevanji pri žlahtnjenju rastlin, naravnimi sistemi zatiranja in uporabo pesticidov;

43.  obžaluje počasen napredek držav članic pri izvajanju in Komisije pri oceni izvajanja celostnega zatiranja škodljivcev in Direktive 2009/128/ES;

Razvoj znanj in spretnosti ter prenos znanja

44.  priznava, da so za razvoj tehnologij, povezanih s kmetijstvom, potrebni raznovrstni nabori znanj in spretnosti, ki so po svojem pristopu transdisciplinarni – ti zajemajo med drugim splošne znanosti na področju rastlin, živali in okolja, fiziologijo in inženiring;

45.  obžaluje vse večje pomanjkanje znanj in spretnosti v številnih od teh poklicev in poziva države članice, naj sodelujejo v partnerstvu s panogo, raziskovalnimi ustanovami in drugimi zadevnimi deležniki pri zasnovi novih programov za razvoj podeželja, vključno z evropskim partnerstvom za inovacije, da bi opredelili priložnosti za podpiranje razvoja znanj in spretnosti ter prenos znanja na teh področjih, tudi z usposabljanji in vajeništvi za mlade kmete in nove akterje;

46.  poziva sektor kmetijske tehnologije, naj izboljša usklajevanje in vključevanje demonstracij na kmetijah ter uporabo demonstracijskih kmetij in kmetij za spremljanje, da se izmenjajo najboljše prakse na regionalni, nacionalni in evropski ravni, z uporabo obstoječih ali novih programov, pobud ali virov;

47.  priznava, da imata precizno kmetijstvo in digitalna tehnološka integracija potencial, s katerim bo kmetijstvo privlačnejše za mlade kmete in ki bo ustvaril nove priložnosti za rast in ustvarjanje delovnih mest na podeželju; meni, na so lahko naložbe v razvoj kmetijskih tehnologij spodbuda za generacijsko zamenjavo na kmetijah;

Prednostne naloge na področju raziskav in financiranja

48.  priznava dolgoročne izzive, ki so povezani s trajnostnim kmetijstvom in hortikulturo, ter poziva Komisijo in države članice, naj razvijejo dolgoročni naložbeni načrt za temeljne in uporabne raziskave, ki bo prednostno usmerjen v sektorski pristop in ki bo zagotavljal stalno financiranje, in jih poziva, naj izboljšajo usposabljanje za strokovnjake in sodelavce na področju trajnostnega kmetijstva ter zagotovijo strokovno svetovanje;

49.  meni, da bi moral načrt vsebovati stroškovno učinkovite rešitve ter veljati tudi za male proizvajalce, podeželska območja, najbolj oddaljene regije in gorske regije; poudarja, da so kmetje v Evropi pomembni skrbniki okolja in potrebujejo stalen dostop do inovacij in raziskav, s katerimi bodo lahko trajnostno proizvajali hrano, krmo in druge proizvode na stroškovno učinkovitejši način, hkrati pa varovali okolje za prihodnje generacije ter krepili biotsko raznovrstnost in ekosistemske storitve;

50.  pozdravlja napredek, dosežen na področju uporabnih raziskav v zadnjih letih, vendar poziva k okrepljenim prizadevanjem za zagotavljanje prenosa znanja do končnih uporabnikov ter za vključevanje kmetov in drugih uporabnikov kmetijskih tehnologij in proizvodov, vključno z malimi kmeti;

51.  poziva k okrepitvi evropskega partnerstva za inovacije za konkurenčno in trajno kmetijstvo iz drugega stebra skupne kmetijske politike, kar bo omogočilo vzpostavljanje partnerstev inovativnih akterjev, vključno s kmeti, zlasti malimi kmeti, daleč stran od evropskih centrov odločanja;

52.  ugotavlja, da je v državah članicah, kjer so se pametno izkoristila javno-zasebna partnerstva, prišlo do večjega premika v smeri uporabnih raziskav in do večje vključenosti končnih uporabnikov;

53.  meni, da je ključnega pomena, da Komisija in države članice razvijejo projekte, ki se osredotočajo na razvoj kmetijskih praks z učinkovitejšo uporabo virov in v razvoj sort poljščin, tudi posebnih lokalnih sort, za ohranitev in izboljšanje strukture prsti in izmenjave hranil, zlasti glede na vse bolj omejeno razpoložljivost vode in nekaterih ključnih sestavin gnojil, kot so fosfati; poziva Komisijo, naj prednostno vlaga v krožno gospodarstvo in v kmetijsko prakso, pri kateri se upoštevajo podnebne spremembe, z ustreznimi finančnimi spodbudami za raziskave in vključevanje kmetov; poudarja, da bi treba ustrezno ovrednotiti, širiti in spodbujati prednosti akvaponike, kroženja hranil v zaprtih krogih, agroekologijo, tudi agrogozdarstvo, konzervacijsko kmetijstvo in trajnostno upravljanje gozdov, sapropel, kratke prehranske verige, pašo na pašnikih in proizvodnjo z majhnimi vložki;

54.  prav tako meni, da je ključnega pomena, da Komisija in države članice razvijejo inovativne projekte za proizvodnjo neprehranskih proizvodov (bioekonomija, obnovljivi viri energije itd.) in storitve za razvoj kmetijstva, ki bo učinkovitejše uporabljalo vire (boljša uporaba vode, energije, hranil za poljščine in živali) in ki bo bolj avtonomno;

55.  ugotavlja, da so neodvisni ali javno financirani centri za izobraževanje, usposabljanje in inovacije v kmetijstvu v velikem delu EU opešali oziroma ne zadoščajo potrebam transdisciplinarnih pristopov na področjih v vzponu, kot je kmetijski inženiring; se zaveda, da je usposobljenost kmetov v nekaterih državah članicah še vedno omejena, kar otežuje dostop do novih tehnologij in njihovo uporabo, zato Komisijo poziva, naj pripravi evropski načrt za naložbe v tehnično ali višje- in visokošolsko kmetijsko usposabljanje in izobraževanje;

56.  pozdravlja nedavno ustanovljeno evropsko partnerstvo za inovacije za produktivnost in trajnost kmetijstva, ki si prizadeva povezati raziskave in kmetovanje v praksi, ter poziva Komisijo, naj aktivno krepi usklajevanje na nacionalni in čezmejni ravni, da se bo promoviral izrecni inovacijski program, povezan z Obzorjem 2020, in zagotovil ustrezen prenos znanja na končne uporabnike;

57.  poziva Komisijo in države članice, naj javnost učinkoviteje obveščajo o pomenu kmetijstva v EU, razvijejo vseevropske centre za inovacije v kmetijstvu, ki bi predstavljali nove tehnologije ter omogočali dostop do njih, ter do trajnostnega kmetijstva, prehranske varnosti in suverenosti;

58.  odpira dejavnost centrov, ki omogočajo dostop do novih tehnologij – ne samo za trajnostno kmetijstvo, temveč tudi za trajnostni razvoj podeželja – in sicer s sodelovanjem s skupnostmi, podeželskimi malimi in srednjimi podjetji, zadrugami in organizacijami proizvajalcev; poudarja, da bi morali biti centri pregledni in dostopni za javnost in kmete, njihov pristop bi moral biti medsektorski in spodbujati dialog med sektorji, na katere morda inovacije različno vplivajo;

59.  poziva Komisijo, naj skupaj s tehnološkimi in znanstvenimi inovacijami zagotovi nadaljnji razvoj tradicionalnih metod in kmetij, saj pomenijo izjemen kapital, ker so vir kulturne, podeželske, zgodovinske in turistične raznolikosti ter zagotavljajo preživetje številnim evropskim malim kmetom v različnih regijah;

60.  poziva države članice, naj bolje uporabljajo finančne instrumente, oblikovane v okviru memoranduma o soglasju med Komisijo in Evropsko investicijsko banko, kar zadeva kmetijstvo in razvoj podeželja v obdobju 2014–2020;

61.  poudarja dodano vrednost, povezano s temi instrumenti, zlasti kar zadeva učinek vzvoda in posojilnih jamstev, namenjenih krepitvi izvajanja raziskovalnega programa na področju trajnostnega kmetijstva in gozdarstva, vključno z družbenim izzivom 2 programa Obzorje 2020; zlasti poudarja njihovo koristnost za zmanjšanje potreb po naložbah in tveganj za kmete, ki želijo privzeti drage tehnologije in metode preciznega kmetovanja;

Ohranjanje osrednjega položaja Evrope, kar zadeva znanstveni razvoj in inovacije

62.  ugotavlja, da so podeželska območja, tudi najbolj oddaljene in gorske regije, najbolj izpostavljeni dejanskim in potencialnim podnebnim spremembam, zaradi česar so manj privlačni in bolj izpostavljeni staranju in odseljevanju prebivalstva; priznava, da je treba kmetijstvu omogočiti, da se prilagodi spreminjajočim se razmeram z uporabo vseh razpoložljivih tehnoloških rešitev, da bi zagotovili bolj trajnostno rabo kmetijskih zemljišč;

63.  ugotavlja, da lahko sodobne tehnologije, ki se uporabljajo v kmetijstvu in tudi širše v sektorju rabe zemljišč, precej prispevajo k svetovnim prizadevanjem za ublažitev podnebnih sprememb; poudarja, da je treba razširiti opredelitev produktivnega kmetijstva in popolnoma podpreti in spoštovati kmetijska zemljišča, ki z blaženjem podnebnih sprememb in sekvestracijo ogljika, vključno z agroekološkim kmetovanjem, zagotavljajo javne dobrine;

64.  meni, da je nujno ohranjati kmetijska zemljišča tudi v legah, kot so gorske in najbolj oddaljene regije Unije, in zato podpira vse ukrepe, ki bi tudi tem običajno majhnim kmetijam omogočili dostop do visoke tehnologije, ki bo prilagojena njihovim posebnim potrebam;

65.  meni, da je pomembna razumna ureditev EU, ki je usmerjena v varstvo potrošnikov ter varovanje zdravja in okolja, ki temelji na neodvisni, strokovno pregledani znanosti, kmetijskim pridelkom EU omogoča, da so konkurenčni in privlačni na notranjem in svetovnem trgu, ter poziva, naj se to načelo ustrezno ohrani;

66.  zlasti opozarja na visoke stroške, dolga časovna obdobja in poslovno ter pravno negotovost pri dajanju novih tehnologij in trajnostnih proizvodov na trg na podlagi sedanjih predpisov EU; ugotavlja, da so ta dejstva še bolj očitna v najbolj oddaljenih regijah, oddaljenih podeželskih območjih, območjih z omejenimi možnostmi in gorskih območjih;

67.  poziva Komisijo, naj uporablja in izboljša vse značilnosti najbolj oddaljenih regij, in sicer z izvajanjem pilotskih projektov na področju tehnoloških in znanstvenih inovacij, namenjenih zmanjšanju naravnih omejitev teh regij in težav, ki jih imajo zaradi svojega majhnega obsega pri dostopu do najnovejših znanstvenih in tehnoloških dosežkov in njihovi uporabi;

68.  poziva Komisijo, naj izboljša svoj regulativni okvir v skladu z načeli boljšega pravnega urejanja, da bi zagotovila pravočasne, učinkovite in uspešne postopke odločanja, ki bi pripomogli k tehnološkemu razvoju v EU;

69.  poziva Komisijo, naj uporabi svoj novi mehanizem za znanstvene nasvete, da bi zasnovala regulativni okvir, ki pri ocenjevanju tveganj, nevarnosti in koristi pri sprejemanju ali nesprejemanju novih tehnologij, proizvodov in praks daje večji poudarek na tveganju temelječim in neodvisnim znanstvenim dokazom;

70.  je seznanjen s široko podporo, ki jo uživa sprejetje inovacijskega načela, v skladu s katerim bi morali zakonodajne predloge EU v celoti oceniti glede na njihov učinek na inovacije;

71.  poziva Komisijo, naj sprejme bolj obsežne ukrepe na področju znanstvenega sodelovanja na mednarodni ravni, tudi zato, da bi okrepila izmenjavo informacij ter za opredelitev možnosti za razvoj;

o
o   o

72.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 347, 20.12.2013, str. 965. (2) UL L 347, 20.12.2013, str. 104. (3) UL L 347, 20.12.2013, str. 487. (4) UL L 309, 24.11.2009, str. 1. (5) UL L 309, 24.11.2009, str. 71. (6) UL L 77, 15.3.2014, str. 44. (7) UL L 162, 30.4.2004, str. 18. (8) UL L 268, 18.10.2003, str. 1. (9) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0205. (10) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0473.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 7. junija 2016 o krepitvi inovacij in gospodarskem razvoju pri evropskem upravljanju kmetij v prihodnje (2015/2227(INI))

P8_TA(2016)0252 A8-0163/2016

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1307/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o pravilih za neposredna plačila kmetom na podlagi shem podpore v okviru skupne kmetijske politike ter razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 637/2008 in Uredbe Sveta (ES) št. 73/2009,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o financiranju, upravljanju in spremljanju skupne kmetijske politike in razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 352/78, (ES) št. 165/94, (ES) št. 2799/98, (ES) št. 814/2000, (ES) št. 1290/2005 in (ES) št. 485/2008,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o vzpostavitvi skupne ureditve trgov kmetijskih proizvodov in razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 922/72, (EGS) št. 234/79, (ES) št. 1037/2001 in (ES) št. 1234/2007,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1305/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005,

–  ob upoštevanju Mednarodne ocene kmetijskega znanja, znanosti in tehnologije za razvoj, ki jo je OZN pripravil za organizacijo FAO, Globalni sklad za okolje, UNDP, UNEP, UNESCO, Svetovno banko in WHO,

–  ob upoštevanju memoranduma o soglasju med Evropsko komisijo in Evropsko investicijsko banko, podpisanega dne 14. julija 2014,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. marca 2011 o pomanjkanju beljakovin v EU: kako rešiti ta dolgotrajni problem?(1),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 18. junija 2012 o Evropskem partnerstvu za inovacije „Kmetijska produktivnost in trajnost“(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. decembra 2015 o patentnih in žlahtniteljskih pravicah(3),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja in mnenja Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A8-0163/2016),

A.  ker Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo ocenjuje, da bo treba zaradi pričakovanega povečanja svetovnega prebivalstva na 9,1 milijarde do leta 2050 v razvitih državah po običajnem scenariju do takrat povečati preskrbo s hrano, ki mora biti varna in visoko kakovostna, za 60 %, donos pridelkov pa za 24 %, obenem pa ohraniti vire za prihodnje generacije in preprečiti živilske odpadke in izgubo, ki trenutno dosegata več kot tretjino svetovne proizvodnje; ker tudi ocenjuje, da se bo površina ornih zemljišč do leta 2050 povečala le za 4,3 %, zato bo potrebno boljše upravljanje naravnih virov, med drugim za boj proti degradaciji tal;

B.  ker je pri vseh zemljiščih opazen upad produktivnosti in rodovitnosti zaradi degradacije zemljišč, zlasti erozije tal, ki je posledica izgube ekosistemskih funkcij, kot so nastajanje živice, humifikacija, opraševanje, zadrževanje vode in kroženje hranilnih snovi; ker obstaja široko soglasje, da moramo za reševanje teh vprašanj ter ohranjanje in povečanje produktivnosti izboljšati rezultate teh ekosistemskih funkcij, med drugim za zagotavljanje odpornosti na podnebne spremembe;

C.  ker bo treba po mnenju OZN do leta 2030 podvojiti kmetijsko produktivnost, če želimo doseči cilje trajnostnega razvoja, obenem pa se bo moral agroživilski sektor prilagoditi podnebnim spremembam in spreminjajočim se vremenskim razmeram, izboljšati kakovost ekosistemov in tal ter čim bolj zmanjšati izgubo biotske raznovrstnosti; ker je treba za dosego tega cilja dati prednost uporabi mikrobioloških pripravkov, ki povečujejo življenje v zemlji; ker so štirje od osmih razvojnih ciljev tisočletja, ki jih je določila Organizacija združenih narodov, povezani s kmetijstvom;

D.  ker se bodo zaradi naraščanja prebivalstva, višjih povprečnih dohodkov in sprememb vedenjskih vzorcev potrošnikov spremenile prehrambne navade, zlasti se bo povečalo povpraševanje po predelanih živilih in beljakovinah živalskega izvora, kot so meso in mlečni izdelki;

E.  ker je treba izboljšali kakovost življenja kmetijskih delavcev in podeželskih skupnosti;

F.  ker potrošniki EU za hrano še nikoli niso namenili nižjega deleža svojih dohodkov kot sedaj, kljub temu da se kmetje soočajo s številnimi izzivi in morajo izpolnjevati vse več predpisov, da se zaloge virov kmetijske tehnologije zmanjšujejo in da se je rast namakalnih zemljišč izrazito upočasnila; ker se je zaradi sedanje gospodarske krize povečala stopnja revščine, ki pogosto sili potrošnike EU, da zaprosijo za pomoč pri bankah hrane;

G.  ker Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo v svojem glavnem poročilu o svetovnih razmerah na področju prehrane in kmetijstva ugotavlja, da ženske v vseh regijah znatno prispevajo h gospodarstvu na podeželju in se njihove vloge po regijah razlikujejo, vendar imajo v primerjavi z moškimi še vedno slabši dostop do sredstev in priložnosti, ki jih potrebujejo, da bi bile bolj produktivne;

H.  ker uporabniki zahtevajo živila, ki so pridelana v skladu z višjimi okoljskimi, hranilnimi in zdravstvenimi standardi ter vrednotami in ki so vse bolj kakovostna, obenem pa je so potrebne diverzifikacija kmetijskega sektorja in inovacije za zagotavljanje kakovostne, varne in cenovno dostopne hrane za vse državljane ter zagotavljanje dostojnega dohodka za proizvajalce, ki omogoča preživetje;

I.  ker se mora kmetijska pridelava z manj viri povečati in izboljšati, zlasti zaradi pritiska na naravne vire in s tem povezanih učinkov na biotsko raznovrstnost, ranljivost okolja, podnebne spremembe in pomanjkanje zemljišč, skupaj z rastjo prebivalstva in spremembami v vedenju potrošnikov; vztraja, da bi moralo inovativno kmetijstvo zagotoviti manjši ekološki odtis in optimalno uporabo naravnih procesov in ekosistemskih storitev, vključno z obnovljivimi viri energije in večjo porabo lokalnih agroživilskih proizvodov;

J.  ker je z viri bolj gospodaren model kmetijstva, ki povečuje vrednost kmetijskih proizvodov, ključen za premagovanje izzivov trajnosti za vse kmetije, ne glede na velikost, pa tudi za to, da so bolje pripravljene za ohranjanje naravnih virov in okolje;

K.  ker razvoj bolj trajnostnih modelov kmetovanja, ki niso namenjeni le zagotavljanju hrane prebivalstvu, temveč tudi proizvodnji neživilskih proizvodov in storitev, pomeni pomemben nov potencial za ustvarjanje delovnih mest v vseh regijah, in sicer ne le na področju pridelave hrane (za ljudi in živali), ampak tudi na področju biogospodarstva, zelene kemije, obnovljivih virov energije, turizma itd.; ker teh delovnih mest pogosto ni mogoče preseliti;

L.  ker je EU v svetovnem merilu največja izvoznica kmetijskih proizvodov, tako da je agroživilski sektor njen glavni gospodarski steber, saj je v 15 milijonih podjetjih v verigi tega sektorja, kot so podjetja na področju živilske predelave, prodaje živil na drobno in storitev, zaposlenih 47 milijonov ljudi in ta sektor prispeva k pozitivni trgovinski bilanci v višini 17 802 milijonov EUR, kar ustreza 7,2 % skupne vrednosti izvoza EU;

M.  ker sta konkurenčnost in trajnost skupne kmetijske politike ključni prednostni nalogi njene reforme iz leta 2013; ker je zagotavljanje zanesljive preskrbe s hrano s povečano produktivnostjo trajnostnega kmetijstva in zagotovitvijo razumnih in pravičnih cen za kmeta in potrošnika, kot je zapisano v členu 39 PDEU, med drugim najlažje doseči z inovacijami; poudarja, da trajnostno in inovativno kmetijstvo, ki pridela visokokakovostne proizvode, prispeva k izpolnjevanju številnih horizontalnih ciljev politike PDEU, povezanih z okoljem in zdravjem; ker bo v prihodnosti konkurenčnost med drugim odvisna od lastne produktivnosti in rodovitnosti naravnih procesov in virov;

N.  ker memorandum o soglasju, ki sta ga 14. julija 2014 podpisali Komisija in Evropska investicijska banka, izrecno spodbuja dodatne naložbe v inovativno kmetijstvo, ter zagotavlja orodje za spodbujanje uporabe naložb v kmetijstvu in vključuje predlog Komisije za podporo in razširitev finančnih orodij v kmetijskem sektorju, da bi preprečili cenovna nihanja;

O.  ker se v kmetijski sektor pogosto ciklično vnašajo spremembe, namenjene povečanju produktivnosti; ker so ti cikli bistveno prispevali, da se je kmetijstvo gospodarsko razvilo na sedanjo raven; ker bosta vključitev najnovejših tehnologij ter prilagoditev in ponovna uporaba sedanjih, tudi ekoloških in kmetijsko-ekoloških pristopov v kmetovanje, prinesla pomembne koristi za kmetije vseh velikosti; ker še ni dovolj raziskan potencial akvakulture za uvajanje inovacij v tradicionalne kmetijske prakse z izkoriščanjem morskih in oceanskih naravnih virov na trajnosten način;

P.  ker so v nekaterih državah članicah zaradi različnih strukturnih razlogov še vedno neobdelana velika območja opuščenih kmetijskih zemljišč;

1.  je seznanjen s tem, da so se v kmetijstvu vedno razvijali novi načini, tehnike in pridelovalne metode, s katerimi sta se povečala donos in prilagodljivost načinov kmetovanja novim spreminjajočim se razmeram, stroški proizvodnje pa so se znižali; se poleg tega zaveda, da sta kmetijstvo in gozdarstvo nadvse pomembna dela narave in poleg pridelovanja živil zagotavljata tudi druge dobrine in storitve, s spodbujanjem novih dosežkov pa ju je mogoče še okrepiti; je prepričan, da so inovacije osnovni pogoj za ohranitev napredka v tej smeri;

2.  je trdno prepričan, da se gospodarski razvoj in trajnostna proizvodnja nista medsebojno izključujoča in ju je mogoče doseči predvsem z inovacijami, raziskavami in razvojem, novim upravljanjem in izboljšano agronomijo; poudarja, da je treba spodbujati inovacije na področju tehnologije in upravljanja, in sicer z zagotavljanjem skladne in jasne ureditve, ki bo omogočala podjetništvo; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo to vidno pri vseh prihodnjih skupnih kmetijskih politikah in da bodo inovacije izrecno upoštevane pri prihodnjih pregledih in reformah ustrezne zakonodaje, ki bo več priznanja namenila novim in mladim kmetom z novimi zamislimi in poslovnimi modeli; poudarja, da je evropsko kmetijstvo uresničuje svoj cilj, ki je pridelava visokokakovostnih proizvodov z visoko dodano vrednostjo z uporabo donosnih in na znanju temelječih rešitev, kot to podpira strategija Evropa 2020; v zvezi s tem pozdravlja prihodnjo oceno strategije za biogospodarstvo iz leta 2012 kot prispevek h krožnemu gospodarstvu, ki jo pripravlja Komisija, saj prehod s fosilnih goriv na obnovljive vire energije prispeva k zmanjšanju stroškov energije za kmete in tako omogoča več vlaganj v inovacije;

3.  poudarja, da je kmetijstvo s preudarno rabo naravnih virov in zagotavljanjem biotske raznovrstnosti lahko del rešitve, in da je spodbujanje inovacij ključnega pomena za doseganje tega namena; meni, da je treba optimizirati kmetijske prakse, ki so odvisne od naravnih virov in njihov medsebojni vpliv, ter bolje razumeti sisteme proizvodnje za izboljšanje sistemov upravljanja; poziva k zagotovitvi srednje- in dolgoročne lastne produktivnosti, rodovitnosti in odpornosti kmetijskih ekosistemov in zmanjšanju emisij; poudarja pomembnost izboljšanja proizvodnih sistemov z uporabo bolje prilagojenih rastlin in sistemov rotacije ter boljšim upravljanjem sistemov ter opozarja na pomen živih tal; poudarja potencial, ki ga imajo živilska industrija, turistični sektor, biogospodarstvo in sektor zelene kemije za ustvarjanje delovnih mest;

4.  upošteva dejstvo, da je trg za prehrano in kmetijstvo EU eden najbolj povezanih trgov v Evropi, in poziva Komisijo, naj za gospodarski razvoj kmetijskega in živilskega sektorja v vseh državah članicah oblikuje in izvaja predpise, ki zagotavljajo bolj enake konkurenčne pogoje in pošteno konkurenco, da bi spodbudili gospodarski razvoj v kmetijskem in živilskem sektorju v vseh državah članicah;

5.  poudarja, da so male in srednje družinske kmetije sestavni del evropskega kmetijskega sektorja in prispevajo k oblikovanju socialno in ekonomsko živahnih podeželskih območij, ki prispevajo k ohranjanja kulturne in naravne dediščine; nadalje opozarja, da se te kmetije včasih srečujejo s težavami, ko želijo izkoristiti napredne pridelovalne tehnike in prakse za zagotovitev pravičnega dohodka kmetov in izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev ter ustvarjanje kakovostnih delovnih mest; poudarja, da imajo inovacije potencial za povečanje produktivnosti dela in dohodka z zmanjševanjem proizvodnih stroškov in izboljšanjem učinkovitosti poslovanja; poudarja, da sta lastništvo in dostop do obdelovalnih zemljišč osrednjega pomena za kmete in družinske kmetije; se zavzema, da bi naredili kmetijsko dejavnost bolj privlačno za mlade ženske in moške, med drugim z izboljšanjem dostopa do financiranja, tehnologije in podpornih programov; poziva k razvoju novih poslovnih idej ter poziva Komisijo, naj kmete učinkoviteje obvešča o njihovih možnostih v zvezi s tem; priznava družbeno vlogo kmetijstva, njegov prispevek k socialni koheziji in učinek, ki ga ima na boj proti odseljevanju s podeželja, inovativne storitve, ki jih prinaša za lokalne skupnosti, in vlogo, ki jo ima pri ohranjanju tradicionalnega znanja; poudarja pomen dostopa do hitrih in zanesljivih storitev širokopasovnega interneta na podeželju ter inovativnih zamisli, prilagojenih vsem prikrajšanim regijam, kot so gorske in obrobne regije v Uniji, in poziva Komisijo, naj ju opredeli kot prednostno nalogo;

6.  poziva Komisijo, naj predlaga rešitve za spodbujanje uporabe sistemov upravljanja na podlagi informacijske in komunikacijske tehnologije, spremljanja v realnem času in senzorike ter uporabe sistemov za zaznavanje za optimizacijo sistemov proizvodnje ali precizno kmetijstvo, kar bi med drugim lahko pomenilo prilagajanje spremembam proizvodnih in tržnih pogojev, ki vi vodilo v učinkovitejšo in optimalno uporabo naravnih virov, boljše spremljanje številnih faz pridelave, agronomsko učinkovitost, zmanjšanje okoljskega odtisa, porabe energije in emisij toplogrednih plinov, boljše razumevanje vedenja živali ter njihovo boljše zdravje in dobrobit; poudarja tudi, da je bolj intenzivna uporaba informacijske in komunikacijske tehnologije ključna, da bi naredili kmetijstvo bolj okoljsko trajnostno, sektor pa bolj konkurenčen; v zvezi s tem spodbuja Komisijo, naj izboljša usklajevanje različnih ustreznih politik za bolj učinkovito spodbujanje IKT sistemov upravljanja;

7.  opominja, da bi s poenostavljenimi ukrepi in boljšim svetovanjem pri izvajanju ukrepov skupne kmetijske politike kmete spodbudili k sprejetju bolj trajnostnih načinov kmetovanja;

8.  je prepričan, da bodo informacije, zbrane z robotiko, senzoriko, avtomatskim nadzorom in drugimi tehnološkimi inovacijami v okviru tehnologije na področju interneta stvari in velikih podatkov, omogočile spremljanje v realnem času, boljše odločanje in poslovodenje v celotni prehranski verigi; pozdravlja ustanovitev zavezništva za inovacije na področju interneta stvari, delovne skupine 06 o pametnem kmetovanju in varnosti hrane, in v zvezi s tem poudarja pomen evropskega enotnega digitalnega trga za kmetijstvo v smislu rešitve problemov medobratovalnosti, standardov za boljšo konvergenco in vprašanj lastništva in uporabe osebnih in neosebnih podatkov ter dostopa do njih;

9.  je zaskrbljen zaradi slabe ozaveščenosti o potencialu velikih podatkov in interneta stvari ter zaradi razdrobljenosti s tem povezanih tehnoloških sistemov, kar ovira sprejemanje in upočasnjuje uvedbo, ter je razočaran zaradi počasnega uvajanja tehnologij GPS; poudarja, da morajo biti te tehnologije koristne za kmete; ugotavlja, da se v EU trenutno uporablja le 10 % sistemov za vodenje, manj kot 1 % kinematike v realnem času in manj kot 1 % tehnik variabilne uporabe (variable rate application); poziva Komisijo, naj količinsko ovrednoti okoljske in proizvodne koristi teh tehnologij in zagotovi ozaveščenost in znanje o njih ter njihov prenos; je zaskrbljen, ker bi lahko nekatere države članice zaradi pomanjkljivih zemljiških knjig leta 2018 izgubile delež zneska neposrednih plačil, in predlaga, da Komisija omogoči dostop do pametnih orodij za hitro kartografiranje kmetijskih zemljišč;

10.  poziva k prehodu na precizno kmetijstvo, ki zagotavlja nove pristope k upravljanju celotnega kmetijskega gospodarstva, kot so stroji, ki uporabljajo tehnologijo GPS/GNSS, v kombinaciji s sistemi daljinsko pilotiranega zrakoplova (RPAS ali droni), kar omogoča do centimetra natančno obdelovanje ornega zemljišča; se strinja, da bi lahko s temi tehnikami precej zmanjšali uporabo fitofarmacevtskih sredstev in gnojil ter porabo vode, s čimer bi preprečili erozijo tal; poziva Komisijo, naj odpravi ovire za sprejem preciznega kmetovanja, zlasti tiste, ki so povezane z zapletenimi in razdrobljenimi sistemi informacijskih in komunikacijskih tehnologij ter vprašanjem ravni naložb; ugotavlja, da je precizno kmetovanje pomembno tudi v živinoreji kot način za spremljanje zdravja živali, prehrane in donosa; poziva države članice, naj te načine podprejo, zlasti naj izkoristijo možnosti v okviru novih pravil na področju razvoju podeželja v skladu z Uredbo (EU) št. 1305/2013; poziva Komisijo, naj pri prihodnjih revizijah skupne kmetijske politike upošteva, da kmetje za povečanje ekološkosti uporabljajo precizno kmetijstvo; poudarja, da je treba zagotoviti, da bodo imele najbolj oddaljene in najbolj oddaljene regije ter kmetije, vključno z najmanjšimi, in vsi drugi akterji na kmetijskih podeželskih območjih dostop do teh večnamenskih tehnologij, saj je treba ohraniti in zvišati stopnje zaposlenosti na teh najranljivejših območjih;

11.  pozdravlja, da se pri kmetovanju vse bolj uporabljajo sistemi RPAS, saj lahko to privede do manjše uporabe fitofarmacevtskih sredstev in vode; je seznanjen s tem, da se v okviru revizije temeljne zakonodaje Evropske agencije za varnost v letalstvu pripravlja zakonodajni predlog, s katerim bodo vsi droni v področju pristojnosti EU; poziva Komisijo, naj zagotovi jasne in nepristranske standarde in pravila za civilno uporabo RPAS, ki bodo veljali v vsej EU, in poskrbi, da se bodo v prihodnji zakonodaji upoštevali posebni pogoji, pod katerimi se droni uporabljajo v kmetijstvu;

12.  poudarja pomembnost novih inovativnih in cenovno sprejemljivih rešitev v kmetijskem sektorju za večjo uporabo okolju prijaznejših metod, dobrin in virov, med katerimi so tudi nove pridelovalne metode in upravljanje polj, ter tudi načini za povečanje uporabe obnovljive energije in postopno odpravo potrebe po fosilnih gorivih;

13.  spodbuja inovativne rešitve v sistemih živinoreje, ki bodo prispevale k višji ravni zdravja in dobrobiti živali in zmanjšale potreba po zdravilih za uporabo v veterinarski medicini, vključno s protimikrobnimi zdravili; opozarja na možnosti za optimizacijo uporabe živalskih iztrebkov v proizvodnji energije iz obnovljivih virov in boljših gnojil; ugotavlja, da lahko v okviru naravnih procesov najdemo inovativne rešitve za zajemanje emisij, razpršitev onesnaževanja in povečanje energetske učinkovitosti sistemov za uhlevitev živali, obenem pa za spopadanje z vplivi na neto ceno; opozarja, da je metan mogoče zajemati pri proizvodnji energije, kar bi lahko pripomoglo k blažitvi podnebnih sprememb; poudarja, da je treba protimikrobna zdravila uporabljati preudarno in odgovorno in da bi lahko izboljšali celotno proizvodno verigo, če bi uporabljali učinkovitejša in hitrejša diagnostična orodja, spremljanje v realnem času, ciljno usmerjene previdnostne ukrepe in nove načine izdaje za preprečitev protimikrobne odpornosti, državam članicam, ki so naprednejše v tem pogledu, pa pustili dovolj manevrskega prostora, in poudarja, da so potrebne raziskave zdravil za nastajajoče bolezni;

14.  podpira metode ekstenzivne živinoreje in poziva k razvoju novih tehnologij za natančno ovrednotenje okoljskih koristi travnikov in pašnikov, ki se vzdržujejo na ta način, in priznava, da koristno dopolnjujejo rastlinsko pridelavo;

15.  poudarja pomen izkoristka živalskih beljakovin v proizvodnem ciklu; poziva Komisijo, naj pripravi ukrepe za ovrednotenje odpadkov v kmetijstvu s spodbujanjem predelave beljakovin za krmo;

16.  spodbuja Komisijo, naj spodbuja politiko dostopa do zemlje za male in srednje kmetije, pašno in krmno živinorejo, proizvodnjo rastlinskih beljakovin ter raziskave in inovacije v zvezi s trajnostno proizvodnjo rastlinskih beljakovin;

17.  poudarja neizkoriščeni potencial, ki ga imajo tehnologija in inovacije za razvoj novega blaga in proizvodov (na področju živil in krme, mehanizacije, biokemije, bioloških sredstev za zatiranje škodljivcev itd.), ki imajo morda potencial za ustvarjanje delovnih mest v vsej agroživilski vrednostni verigi; kljub temu opozarja, da inovacije in razvoj tehnologije vodijo do izgube delovnih mest v tradicionalnih kmetijskih poklicih, ter poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo usposabljanje in prekvalifikacijo delavcev v teh kmetijskih sektorjih; poudarja, da je ustvarjanje novih delovnih mest v kmetijskem sektorju odločilnega pomena za razvoj podeželja, ponovno naseljevanje podeželja in gospodarsko rast ter meni, da bo postalo kmetijstvo z razvojem sodobne kmetijske prakse privlačnejše za mlade kmete in podjetnike; poziva Komisijo, naj preuči možnosti za spodbujanje kmetov, da bi javnost ozaveščali o delovanju agroživilske verige in novih pridelovalnih metodah;

18.  meni, da nove informacijske tehnologije zagotavljajo precej možnosti za izoblikovanje novih vrednostnih verig, ki bi lahko vključevale bolj neposreden stik med proizvajalci in potrošniki ter bi bile bolj osredotočene na inovativne proizvode, nove storitve in večjo diverzifikacijo proizvodov in bi kmetom omogočale nove pritoke dohodkov, poleg tega bi pripomogle k preglednejšemu trgu, ki bo koristil kmetom in bo povečal število potencialnih potrošnikov njihovih proizvodov; poudarja, da bi lahko inovacije v verigi preskrbe s hrano zagotovile enakomernejšo razporeditev tveganj;

19.  poudarja, da se je treba lotiti reševanja vprašanja živilskih odpadkov, zlasti sistemskih, saj se v Evropi vsako leto zavrže ali odvrže 100 milijonov ton živil, kar znaša približno 30 %–50 % hrane, pridelane v EU; meni, da je potrebno boljše sodelovanje v prehranski verigi za zmanjšanje sedanjih ravni odpadkov; poudarja, da zastareli regulativni okviri ne bi smeli predstavljati ovire za inovativne načine obdelave živilskih odpadkov in da bi bilo treba za preprečevanje nastajanja živilskih odpadkov in izgub, tudi v okviru programa Obzorje 2020, spodbujati izmenjavo primerov dobre prakse in prednostno razvrstitev inovativnih projektov;

20.  poudarja, da bi lahko na vsako tono živilskih odpadkov, ki bi se jim izognili, ustvarili 4,2 tone prihranka CO2, kar bi močno vplivalo na okolje; poleg tega poudarja, kako pomembno je, da je pravni okvir skladen z načelom krožnega gospodarstva, pri čemer se določijo jasna pravila o stranskih proizvodih, uporaba surovin se optimizira, količina preostalih odpadkov pa se čim bolj zmanjša;

21.  poudarja, da se precejšnji delež bioloških odpadkov denimo že uporablja za živalsko krmo ali kot osnovni material za biogoriva; vseeno meni, da bi morali biti izkoristki teh materialov še večji, zato bi si bilo treba prizadevati za njihovo čim višjo dodano vrednost, poleg tega bi bilo treba uporabljati nove tehnologije, kot so biorafiniranje, gojenje insektov, ponovna uporaba živalskih lipidov, encimov in beljakovin iz ostankov v živilski industriji, fermentacija na trdnem gojišču, pridobivanje bioplina, pridobivanje mineralov iz gnoja in uporaba odvečnega gnoja kot obnovljivega vira energije; ugotavlja pomanjkanje jasnih pravil in nezadostno uporabo drugih virov iz biomase, kot so kmetijski stranski proizvodi in odpadki, in poziva Komisijo, naj podpira njihovo ponovno uporabo na področjih, kot je energija, in torej na ravni EU omogoči sisteme priznavanja in posebne ukrepe iz programov na področju razvoja podeželja, ki lahko vključujejo kmete in druge deležnike, na primer lokalni organi v primeru manjših projektov; ugotavlja, da ti sistemi priznavanja in posebni razvojni programi lahko tudi olajšajo čezmejni pretok in izboljšajo sinergijo in skladnost z drugimi politikami EU;

22.  meni, da poslabšanje kakovosti tal pomeni grožnjo za prihodnjo pridelavo ter je dober razlog za spremembo proizvodnih praks in sistemov kmetovanja, saj je postopno ukinjanje dejavnosti živinoreje na številnih kmetijah prispevalo k poslabšanju rodovitnosti tal zaradi nezadostne ravni organskih snovi in organskih gnojil v njej; je zaskrbljen, ker je EU močno odvisna od uvoza mineralov za proizvodnjo mineralnih gnojil, kot so fosfati, in ker sta ogljikov in ekološki odtis proizvodnje teh gnojil precejšnja; poudarja možnost predelave živalskega gnoja v mineralni koncentrat, ki ga je mogoče uporabiti za proizvodnjo zelenih gnojil, s katerimi bi bilo mogoče zmanjšati potrebo po mineralih gnojilih in ta navsezadnje nadomestiti, saj so skoraj enako učinkovita; pozdravlja dejstvo, da proizvodnja in uporaba mineralnih koncentratov z zaprtjem mineralnega kroga na kmetijah znatno prispevata h krožnemu gospodarstvu in bosta znatno zmanjšala stroške kmetij za gnojila; poziva Komisijo, naj pregleda uredbo EU o gnojilih in odpravi zakonodajne ovire iz direktive o nitratih, da bi omogočili in spodbudili razvoj mineralnih koncentratov iz živalskega gnoja;

23.  je tudi zaskrbljen, ker je Evropska unija še vedno odvisna od uvoza beljakovinskih živil, kot je soja, in poziva k ambiciozni politiki za razvoj pridelave beljakovinskih rastlin v EU;

24.  priporoča uporabo sistemov upravljanja, prilagojenih posamezni kmetiji, pri katerih se meri in ocenjuje bilanca hranil na ravni kmetij, povezanih z različnimi verigami v proizvodnem ciklu, kar omogoča merjenje vpliva posameznih kmetij na okolje in izračun bilanc hranil za posamezno kmetijo; ugotavlja, da je pri učinkoviti uporabi mineralov pridelek večji, uporabiti pa je treba tudi manj gnojila, ter da to prispeva k učinkoviti praksi krmljenja, pri čemer lahko kmetje izboljšajo svojo dejavnost, tako da znižajo stroške in opustijo generične ukrepe; poziva Komisijo, naj pilotne projekte na tem področju, ki so že načrtovani, podpre s sofinanciranjem iz različnih evropskih skladov, vključno s programom Obzorje 2020 in EFSI, ter o tem pripravi študijo;

25.  spodbuja uveljavljanje visoko preciznih tehnik z nizkimi emisijami za shranjevanje, prevoz in trosenje gnoja po zemljišču, s čimer se bo pri rastlinah občutno izboljšalo sprejemanje hranil iz gnoja in tako zmanjšala potreba po uporabi mineralnih gnojil ter zmanjšalo tveganje za onesnaženje voda;

26.  poudarja, da je eden od ključnih dejavnikov za zmanjšanje skupnih emisij amonijaka in zakisljevanja boljša uporaba tehnik vnosa gnojil in da bi morala zato vsaka država zagotoviti, da se pri nizkoemisijskih tehnikah za vnos gnojevke ta razdeljuje v pasovih (uporaba trosilnega čevlja ali trosilne cevi) ali injicira;

27.  poudarja, da bi lahko s kmetijsko prakso, pri kateri se upoštevajo podnebne spremembe, trojno pridobili, saj bi se povečala trajnostna proizvodnja, zagotovilo na podnebne spremembe odporno kmetovanje, ki se bolje spopada s spreminjajočimi se in uničujočimi vremenskimi vzorci, poleg tega pa bi se s spodbujanjem produktivnih, z viri gospodarnih in krožnih sistemov zmanjšale emisije iz kmetijskega sektorja; poudarja, da sta kmetijski in gozdarski sektor edinstvena glede dejavnega zajemanja CO2 z rastlinami in pogozdovanjem, uporabo pokrovnih posevkov in stročnic, gozdnih pasov, ki so koristni tudi za zaščito posevkov in so sposobni zadrževati vodo, ter z absorpcijo toplogrednih plinov v prsti (ponor ogljika); v zvezi s tem opozarja na program „4 na 1000“, predstavljen v okviru konference COP21, ter možnosti za finančne spodbude; spodbuja kmete, naj nadaljujejo in okrepijo uvajanje teh novih in inovativnih praks;

28.  poudarja pomembno vlogo, ki jo imajo agrogozdarski in kmetijski sistemi, zlasti za zmanjševanje poplav in erozije tal ter izboljšanje zdravja tal; poziva k nadaljnjemu vključevanju inovativnih pristopov, osredotočenih na drevesa, v kmetijske dejavnosti in k odstranitvi upravnih bremen za optimizacijo načrtovanja vodnih zbiralnikov in gospodarjenja z vodo; poudarja koristi, povezane z uporabo dreves, za povečano trajnost in produktivnost kmetijstva, ohranjanje biotske raznovrstnosti ter lokalni in regionalni gospodarski razvoj; priznava, da bi bilo treba zaščititi in nagraditi tradicionalne drevesno-pašne sisteme z večnamensko in trajnostno uporabo zemljišč, hkrati pa upoštevati tudi novejše metode vključevanja dreves v nižinske kmetijske sisteme, kot so drevoredi;

29.  meni, da je kakovost tal gospodarsko in ekološko pomembna, saj bo v primeru, da se ekološko stanje poslabša, prst manj rodovitna, poleg tega bo na voljo manj hranil, rastline bodo bolj dovzetne za škodljivce in bolezni, zmogljivost zadrževanja vode bo slabša, biotska raznovrstnost pa manjša; poziva Komisijo, naj podpre inovativne prakse in izmenjavo zgledov najboljše prakse, kot so sistemi kolobarjenja, stalna talna odeja, omejeno obdelovanje tal ali pognojevanje z zelenimi stročnicami in bakterijami, ki nase vežejo dušik, da se prepreči nadaljnja degradacija tal; poudarja, da je za boj proti dezertifikaciji in evtrofikaciji treba kmete spodbujati k razvijanju namakalnih sistemov, vključno z izboljšanjem učinkovitosti rabe vode in uporabo tehnik varčnega namakanja; meni, da je treba bolje razumeti vpliv med mobilizacijo organske snovi in proizvodnimi potrebami; pozdravlja raziskovanje inovativnih praks, kot so uporaba mikrobnih posegov (bakterijska gnojila) in študije interakcije med rastlino in prstjo z mikorizo, rizobakterijami za pospeševanje rasti rastlin (PGPR) in regulatorji rasti rastlin (PGR), s katerimi bi lahko zmanjšali vpliv na okolje ter uporabo kemičnih gnojil in pesticidov, ki škodujejo zdravju ljudi in živali in okolju; priznava pomen trajnostne rabe tal, pri kateri se upoštevajo potrebe posameznega terena;

30.  priznava, da kmetijski sistemi niso produktivni, če so večino leta izpostavljeni poplavam ali suši; poziva Komisijo in države članice, da spodbujajo inovacije na področju upravljanja in varovanja voda z vključevanjem storitev svetovanja na kmetijah in storitev širitve gospodarstev, pri čemer naj uporabijo inovativne tehnike in tehnologije, ki na primer zmanjšujejo potratnost namakalnih sistemov ali blažijo posledice poplav; poziva k uporabi novih tehnik, skupaj z obstoječimi in novimi značilnosti krajin kot so ribniki, in s shemami, ki so namenjene povečevanju zadrževanja vode v tleh in v habitatih, povezanih s kmetijstvom, kot so močvirni travniki, zavarovati območja pronicanja podtalnice, povečati zmožnost pronicanja vode v tla in zadrževanje vode; pozdravlja sinergije pri načrtovanju pokrajine in upravljanju povodja; poziva k spodbujanju uporabe tehnik „obnavljanja kmetijstva“ za povečanje globine vrhnje plasti prsti, spodbujanje ustvarjanja humusa, inokulacijo mrtve ali nezdrave prsti s kompostom, da se povrne njihova optimalna funkcionalnost itd.,;

31.  poziva h krepitvi prizadevanj za razvoj in popolno uporabo sistema celostnega upravljanja fitofarmacevtskih sredstev , torej je treba podpreti znanstvene raziskave nekemičnih nadomestkov in ukrepov z nizkim tveganjem, kot so opredeljeni z ustrezno zakonodajo, ter pesticidov, ki so okolju prijaznejši; svari pred profilaktično rabo fitofarmacevtskega materiala in v zvezi s tem poudarja, da bi bilo celostno upravljanje zatiranja škodljivcev pametnejši način uporabe medsebojnega vpliva bioloških in kemičnih ukrepov; poudarja, da bi bilo mogoče inovacije na področju alternativnih snovi z nizkim tveganjem, kot so opredeljene v ustrezni zakonodaji, in fizične posege dodatno spodbujati na evropski ravni, skupaj z ekološkimi spodbudami in biotičnim zatiranjem; je zaskrbljen, da sedanji pristop k registraciji fitofarmacevtskih sredstev ni optimalen in da zakonodaja za spodbujanje razvoja integriranega varstva rastlin pred škodljivci ni v koraku s časom; poziva Komisijo, naj pripravi načrt za bolj trajnostni sistem zatiranja škodljivcev, kar vključuje svetovalne storitve; ugotavlja, da bi se lahko z mehanizmi biološkega nadzora, kar zadeva škodljivce in bolezni, zmanjšala uporaba pesticidov, odpornost rastlin pa bi se izboljšala;

32.  poziva k nadaljnjemu razvoju inovativnih metod gojenja, obenem pa, da je treba ohraniti evropske banke semen, ker so bistvene za zagotavljanje novih in raznovrstnih sort z višjimi donosi, večjo hranilno vrednost, boljšo odpornost na bolezni in neugodne vremenske razmere, ter spodbujajo večjo biotsko raznovrstnost; poudarja, da bi lahko nove tehnike gojenja ponudile možnosti za zmanjšanje vpliva konvencionalnega kmetijstva na okolje; svari pred kakršno koli vezanostjo novih sort na odvisnost od kemičnih snovi; se ne strinja s sedanjimi upravnimi in regulativnimi obremenitvami za podjetja in spodbuja lokalne kmetijske programe gojenja; poudarja, da je potrebna skrbnost pri odobritvi novih sort; poziva Komisijo, naj spodbuja uporabo novih tehnik, ki imajo ustrezno oceno tveganja, če je potrebna, in so v celoti skladne s previdnostnim načelom, in da malim in srednjim podjetjem zagotovi dostop do bioloških materialov v sektorju gojenja ter pričakuje, da bo v zvezi s tem odločno podprla inovacije; zato nasprotuje sedanjemu sklepu razširjenega odbora za pritožbe Evropskega patentnega urada v zadevah G2/12 in G2/13 z dne 25. marca 2015;

33.  v zvezi z inovativnimi tehnikami gojenja rastlinskih sort in živalskih pasem opozarja na pravno varstvo biotehnoloških izumov(4), v skladu s katerim splošnih rastlinskih sort in živalskih pasem ter postopkov za pridobivanje rastlin in živali, ki so v bistvu biološki, ni mogoče patentirati; poziva Komisijo, naj preuči pojasnilo razlage in področja uporabe navedene izjeme, saj morata biti prost dostop do uporabe zarodnega materiala in njegova prosta uporaba v interesu prehranske varnosti še naprej zagotovljena;

34.  poudarja, da je mogoče uporabiti finančne instrumente in prispevati k izboljšanju prihodkov evropskih kmetij; ugotavlja, da je le pet držav članic sprejelo dodatne možnosti v okviru novega programa za razvoj podeželja, da bi finančne instrumente, skladne s trgom, uporabile za odpravljanje tržnih vrzeli; poziva Komisijo, naj olajša dostop do posojil, saj pomanjkanje tega dostopa ovira inovacije;

35.  pozdravlja memorandum o soglasju med Evropsko komisijo in Evropsko investicijsko banko in njeno pripravljenost za podporo kmetijskim projektom in mladim kmetov z ustvarjanjem nove možnosti financiranja za države članice, ki uvajajo oblike finančne podpore, kot so jamstveni skladi, obnovljivi skladi ali naložbeni kapital, da bi se olajšal dostop do posojil kmetom in skupinam kmetov, kot so zadruge, organizacije proizvajalcev in skupine ter njihovi partnerji, da bi so pomagalo pri naložbah v posodabljanje kmetij, obenem pa nudilo finančne možnosti za premagovanje ovir za pridobitev posojil, kar proporcionalno bolj vpliva na ženske, in da bi se mladim kmetom ponudilo finančne možnosti, da razširijo svojo dejavnost, pa tudi da bi zagotovili naložbe v raziskave v javnem sektorju v povezavi z javno-zasebnimi partnerstvi, v okviru katerih se preskušajo in uvajajo inovativni proizvodi; ponovno izjavlja, da Parlament želi doseči, da ta finančna podpora steče, in odpraviti ovire pri dostopu do financiranja;

36.  poziva Komisijo, naj podrobno preuči nova znanja, ki so potrebna za prihodnje upravljanje evropskih kmetij in spodbujanje njihove razširitve s pomočjo vseh razpoložljivih instrumentov;

37.  priznava, da je mogoče tveganje veliko bolje obvladovati, in meni, da so razpoložljiva orodja za obvladovanje tveganj in upravljanje trgov premalo razvita, kar utegne kratkoročno privesti do manjše produktivnosti, dolgoročno pa do izgub na področju inovacij; poziva Komisijo, naj preuči možnost spodbujanja zasebnih sistemov zavarovanja, ki krijejo izgubo v primeru slabih vremenskih razmer, bolezni živali ali rastlin, napada škodljivcev ali okoljske nesreče, kot je navedeno v členu 37 Uredbe (EU) št. 1305/2013, in naj o tem poroča;

38.  pozdravlja možnosti v okviru Evropskega partnerstva za inovacije na področju uporabnih raziskav v kmetijskem sektorju in participativnih inovacij v skupnostih podeželskih izvajalcev; je zaskrbljen zaradi razdrobljenega načina, na katerega se to partnerstvo izvaja na nacionalni ravni, in v zvezi s tem poziva Komisijo, naj zagotovi kar najbolj enostavne postopke za sodelovanje; poziva Komisijo, naj oceni mehanizme sofinanciranja na področju partnerstva in drugih evropskih javnih politik za spodbujanje učinkovitejših raziskav, ki se bolj osredotočajo na potrebe trga, in potrebo po oblikovanju trajnostnih kmetijsko in agroekoloških praks, in ga poganjajo podjetniške in socialno-ekonomske potrebe, ki oblikujejo čezmejne tematske raziskovalne skupine in boljše možnosti za udeležbo podjetij; poziva Komisijo, naj dejavneje sodeluje pri pripravi jasne agende na področju inovacij in raziskav, povezane s programi Obzorje 2020;

39.  želi poudariti pomen, ki ga imata ozaveščanje in obveščanje potrošnikov; poudarja, da lahko večja preglednost v dobavni verigi in pridelavi potrošnikom pomaga sprejeti bolj ozaveščene odločitve pri nakupu proizvodov; meni, da lahko to kmetom omogoči, da od svoje pridelave zaslužijo več;

40.  meni, da se gospodarski razvoj in okoljska trajnost lahko dopolnjujeta, če se omogoči dovolj prostora za inovacije in podjetništvo ter če se z ukrepi prepreči neupravičene razlike pri izvajanju na nacionalni ravni in take razlike odpravi naknadno, ter se tako dejansko zagotovijo enaki konkurenčni pogoji v Uniji, med drugim z raziskovanjem novih in ustreznih tehnik, kot je priprava satelitskih posnetkov; poziva komisijo, naj dejansko zagotovi enake konkurenčne pogoje za kmetijski sektor in hkrati zagotovi, da se veljavno okoljsko zakonodajo, kot sta direktivi o pticah in o habitatih, v različnih državah članicah v celoti upošteva ter se konča njeno neenotno, nasprotujoče in neustrezno izvajanje;

41.  je zaskrbljen, ker je vmesni pregled strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020 pokazal, da ni znatnega skupnega napredka glede prispevka kmetijstva k ohranjanju in izboljšanju biotske raznovrstnosti;

42.  poudarja, da bi moral biti poudarek skupne kmetijske politike na potrebah kmetov in lokalnih pogojih, kar pa ne bi smelo ogroziti ciljev politike; poudarja, da je potreben bolj enostaven in prožen zakonodajni okvir, ki bo bolj prilagojen nacionalnim in lokalnim razmeram in bolj primeren za zagotavljanje sinergij z drugimi sektorji s spodbujanjem povezovanja znanja in vključevanjem uporabe virov ter bo bolj usklajen s cilji krožnega gospodarstva, da bi izboljšali prepoznavnost obstoječih posebnih promocijskih sistemov označevanja in spodbudili nove inovacije za promocijo raznolikosti evropskih kmetijskih proizvodov; poudarja tudi, da konkurenčna in trajnostna skupna kmetijska politika zagotavlja večjo uporabo inovativnih praks in dolgoročno sposobnost preživetja evropskega kmetijskega sektorja, in sicer z racionalizacijo državnih intervencij in spodbujanjem inovacij v javnem in zasebnem sektorju, ki prispevajo h gospodarskemu razvoju Evrope, zlasti podeželskih območij;

43.  poziva Komisijo, naj vsaki dve leti poroča o vplivu financiranja EU in drugih ukrepov EU s področja kmetijskih inovacij na razvoj neto in prodajnih cen kmetijskih proizvodov in na s tem povezane finančne in gospodarske obete družinskih kmetij v EU;

44.  meni, da so inovacije bistveno orodje in ključna horizontalna prednostna naloga za razvoj, izvajanje in uresničevanje ciljev reforme skupne kmetijske politike v obdobju 2014–2020; zato poziva Komisijo, naj oblikuje ambicioznejšo krovno strategijo z merljivimi rezultati, da bodo raziskave in inovacije bolj prilagojene in osredotočene na prednostne naloge; poudarja, da bi bilo treba v skupni kmetijski politiki zagotoviti več prožnosti za uporabo novorazvitih tehnik in praks brez povečanja upravnih bremen; meni, da bi morala biti horizontalna prednostna naloga, da se v evropskem zakonodajnem okviru zagotovi dovolj manevrskega prostora za pilotne programe in preskušanje inovativnih tehnik v skladu s previdnostnim načelom;

45.  poziva Komisijo, naj tudi zagotovi, da bo spodbujanje pravične konkurence tudi na drugih področjih cilj predpisov in politik za bolj funkcionalen in integriran notranji trg;

46.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL C 199 E, 7.7.2012, str. 58. (2) UL C 193, 30.6.2012, str. 1. (3) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0473. (4) Direktiva 98/44/ES o pravnem varstvu biotehnoloških izumov.