Kazalo 
Sprejeta besedila
Sreda, 23. november 2016 - StrasbourgKončna izdaja
Emisije za nekatera onesnaževala zraka ***I
 Dokončanje sporazuma Basel III
 Izvajanje skupne varnostne in obrambne politike
 Strateško obvestilo EU za boj proti propagandi proti njej s strani tretjih držav
 Znakovni jezik in strokovni tolmači za znakovni jezik
 Obnovitev odobritve aktivne snovi bentazon

Emisije za nekatera onesnaževala zraka ***I
PDF 317kWORD 54k
Resolucija
Besedilo
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 23. novembra 2016 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o zmanjšanju nacionalnih emisij za nekatera onesnaževala zraka in o spremembi Direktive 2003/35/ES (COM(2013)0920 – C7-0004/2014 – 2013/0443(COD))
P8_TA(2016)0438A8-0249/2015

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2013)0920),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 192(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C7‑0004/2014),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 10. julija 2014(1),

–  ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 7. oktobra 2014(2),

–  ob upoštevanju zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 30. junija 2016, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane in mnenj Odbora za industrijo, raziskave in energetiko ter Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja (A8-0249/2015),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju(3);

2.  poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 23. novembra 2016 z namenom sprejetja Direktive (EU) 2016/... Evropskega parlamenta in Sveta o zmanjšanju nacionalnih emisij za nekatera onesnaževala zraka, spremembi Direktive 2003/35/ES in razveljavitvi Direktive 2001/81/ES

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Direktivi (EU) 2016/2284).

(1) UL C 451, 16.12.2014, str. 134.
(2) UL C 415, 20.11.2014, str. 23.
(3) To stališče nadomešča spremembe, sprejete dne 28. oktobra 2015 (Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0381).


Dokončanje sporazuma Basel III
PDF 270kWORD 54k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 23. novembra 2016 o dokončanju okvira Basel III (2016/2959(RSP))
P8_TA(2016)0439B8-1226/2016

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sklepov z zadnjih vrhunskih srečanj skupine G-20 po krizi,

–  ob upoštevanju sporočila finančnih ministrov skupine G-20 in guvernerjev centralnih bank z dne 27. februarja 2016,

–  ob upoštevanju sporočila finančnih ministrov skupine G-20 in guvernerjev centralnih bank z dne 14. in 15. aprila 2016,

–  ob upoštevanju sporočila finančnih ministrov skupine G-20 in guvernerjev centralnih bank z dne 23. in 24. julija 2016,

–  ob upoštevanju sporočila voditeljev držav skupine G-20 z dne 4. in 5. septembra 2016,

–  ob upoštevanju poročil Baselskega odbora za bančni nadzor voditeljem držav skupine G-20 z novicami o izvajanju sprejetega programa reform, zlasti posodobljenega poročila iz novembra 2015 o dokončnem oblikovanju baselskih reform po krizi(1),

–  ob upoštevanju posvetovalnih dokumentov Baselskega odbora za bančni nadzor o reviziji okvira Basel III o stopnji finančnega vzvoda z dne 6. aprila 2016, o zmanjšanju sprememb v sredstvih, prilagojenih kreditnemu tveganju – omejitve glede uporabe pristopov do notranjega modela z dne 24. marca 2016 in o reviziji standardiziranega pristopa za kreditno tveganje z dne 10. decembra 2015,

–  ob upoštevanju dokumenta za razpravo in posvetovalnega dokumenta Baselskega odbora za bančni nadzor o regulativni obravnavi računovodskih rezervacij iz oktobra 2016,

–  ob upoštevanju standarda Baselskega odbora za bančni nadzor za skupno sposobnost pokrivanja izgub v holdingih – spremembe standarda Basel III za opredelitev kapitala iz oktobra 2016(2),

–  ob upoštevanju poročila Evropskega odbora za sistemska tveganja o nebančni kreditni dejavnosti EU iz julija 2016,

–  ob upoštevanju rezultatov testov izjemnih situacij, ki jih je opravil Evropski bančni organ in so bili objavljeni 29. julija 2016,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za ekonomske in finančne zadeve z dne 12. julija 2016 o dokončnem oblikovanju baselskih reform po krizi(3),

–  ob upoštevanju poročila Mednarodnega denarnega sklada o svetovni finančni stabilnosti iz leta 2016,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. marca 2016 o bančni uniji – letno poročilo 2015(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. januarja 2016 o oceni stanja in izzivih pri ureditvi EU o finančnih storitvah: učinek in nadaljnji koraki k bolj učinkovitemu in uspešnemu okviru EU za regulacijo finančnega sektorja in unijo kapitalskih trgov(5),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. aprila 2016 o vlogi EU v okviru mednarodnih finančnih, monetarnih in regulativnih institucij ter organov(6),

–  ob upoštevanju študije za Odbor za ekonomske in monetarne zadeve o vlogi Evropske unije v mednarodnih gospodarskih forumih, dokument 5, Baselski odbor za bančni nadzor,

–  ob upoštevanju izmenjave mnenj z generalnim sekretarjem Baselskega odbora za bančni nadzor Billom Coenom, predsednico nadzornega sveta enotnega mehanizma nadzora Danièle Nouy, predsednikom Evropskega bančnega organa Andreo Enrio in podpredsednikom Evropske komisije Valdisom Dombrovskisom o dokončanju okvira Basel III oziroma Basel IV,

–  ob upoštevanju izjave Komisije o reviziji standardiziranega pristopa za kreditno tveganje, ki jo je opravil Baselski odbor, in izmenjave mnenj, ki je sledila, s podpredsednikom Katainenom 6. julija 2016,

–  ob upoštevanju vprašanja Komisiji o dokončanju okvira Basel III (O-000136/2016 – B8-1810/2016),

–  ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za ekonomske in monetarne zadeve,

–  ob upoštevanju členov 128(5) in 123(2) Poslovnika,

A.  ker je odporen in dobro kapitaliziran bančni sistem temeljni pogoj za ohranjanje finančne stabilnosti in zagotavljanje primernih posojil realnemu gospodarstvu v celotnem življenjskem ciklu ter prispeva h gospodarski rasti;

B.  ker so se voditelji držav skupine G-20 v okviru odpravljanja posledic finančne krize dogovorili o celovitem programu reform za okrepitev regulativnih standardov mednarodnih bank, vključno z okrepitvijo zahtev glede skrbnega in varnega poslovanja;

C.  ker Baselski odbor za bančni nadzor razvija mednarodno dogovorjene minimalne standarde za zahteve glede skrbnega in varnega poslovanja velikih mednarodno dejavnih bank; ker odbor spremlja in preverja izvajanje teh svetovnih standardov in poroča skupini G-20; ker so njegove smernice pomembno orodje za preprečevanje regulativne razdrobljenosti po vsem svetu;

D.  ker je Evropska unija v okviru uredbe o kapitalskih zahtevah (CRR) in direktive o kapitalskih zahtevah (CRD IV) uvedla mednarodno dogovorjene standarde, čeprav jih je prilagodila dejanskim potrebam po sredstvih EU, na primer glede faktorja za podporo MSP, in omogočila določeno stopnjo prilagodljivosti; ker so v EU sklenili, da ti standardi veljajo za vse banke in ne le za največje mednarodno dejavne banke, v nekaterih neevropskih jurisdikcijah pa nekatere od njih uporabljajo samo za največje banke; ker je pomembno doseči napredek pri doseganju enakih konkurenčnih pogojev na mednarodni ravni; ker se od Komisije pričakuje, da bo pripravila zakonodajni predlog za pregled uredbe CRR/direktive CRD IV, ki bo zagotovil nadaljnje izvajanje dogovorjenih sprememb Baselskega okvira;

E.  ker so zahteve glede skrbnega in varnega poslovanja bank medsebojno povezane in se dopolnjujejo z drugimi regulativnimi zahtevami, kot sta skupna sposobnost pokrivanja izgub in obvezna uporaba centralnega kliringa za izvedene finančne instrumente; ker je bil regulativni okvir za bančni sektor EU v zadnjih letih precej izboljšan, zlasti z vzpostavitvijo bančne unije;

F.  ker mora biti trden okvir za finančno stabilnost in rast celovit in uravnotežen, da bi zajel dinamično nadzorno prakso in se ne bi osredotočal le na statično ureditev, ki zadeva zgolj kvantitativne vidike;

G.  ker podatki kažejo, da so uteži tveganja in strateški modeli tveganja za zmanjšanje kapitalskih zahtev bank v preteklosti preveč nihali in da so imeli nacionalni nadzorni organi težave pri ocenjevanju notranjih modelov, kar je prispevalo k finančni krizi;

H.  ker se lahko zahteve glede skrbnega in varnega poslovanja za različne poslovne modele bank močno razlikujejo po obsegu in kompleksnosti, zaradi česar je enoten pristop za vse neučinkovit in nesorazmerno obremenjujoč, zlasti za številne manjše, manj kompleksne in medsebojno povezane banke, osredotočene na domači trg, ter njihove regulativne in nadzorne organe; ker je treba zato zagotoviti primerno stopnjo sorazmernosti in prožnosti;

I.  ker v Baselskem odboru za bančni nadzor potekajo razprave o dodatnih spremembah bonitetnega okvira za banke, ki se nanašajo na kreditno in operativno tveganje; ker se te reforme osredotočajo na povečanje občutljivosti za tveganja in trdnost standardiziranih pristopov za kreditno tveganje, dodatne omejitve v zvezi z notranje zasnovanimi pristopi, dokončno oblikovanje stopnje finančnega vzvoda in potencialni kapitalski prag na podlagi standardiziranega pristopa;

J.  ker večina finančnih institucij ZDA za ocene kreditnega tveganja uporablja standardizirani pristop, medtem ko se v EU številne velike in srednje banke zanašajo na interne modele;

K.  ker sta ustrezen pregled standardiziranega pristopa in spoštovanje načela sorazmernosti bistvena za to, da bo standard Baselskega odbora za bančni nadzor deloval za manjše banke, ki ga v glavnem uporabljajo;

L.  ker je skupina G-20 opozorila, da sedanja revizija ne sme privesti do občutnega povečanja skupnih kapitalskih zahtev, to stališče pa so potrdile tudi države članice na seji Sveta za ekonomske in finančne zadeve julija 2016;

M.  ker regulatorji v evropskih bankah sistematično opravljajo redne teste izjemnih situacij in rezultate dajo na razpolago javnosti;

N.  ker so predstavniki jurisdikcij zunaj EU, med drugim tudi Japonska, izrazili zaskrbljenost, ker so zaradi izpolnjevanja novih standardov izpostavljeni vse večjemu pritisku glede zbiranja kapitala in višjim stroškom izpolnjevanja obveznosti;

O.  ker sklepi Baselskega odbora za bančni nadzor nimajo pravne veljave in jih je treba prenesti prek rednega zakonodajnega postopka, da bi učinkovali v EU; ker v Baselskem odboru ne sodelujejo vsi pristojni nacionalni organi, medtem ko sta Evropska centralna banka in enotni nadzorni mehanizem zastopana kot polnopravna člana, Komisija in Evropski bančni organ pa kot opazovalca;

1.  poudarja, da so za ureditev skrbnega in varnega poslovanja bank potrebni trdni svetovni standardi in načela, in pozdravlja delo Baselskega odbora za bančni nadzor na tem področju v obdobju po krizi;

2.  ponovno poudarja, da morajo biti banke dobro kapitalizirane, da bi podpirale realno gospodarstvo in zmanjšale sistemsko tveganje ter da ne bi znova prišlo do obsežnega reševanja z javnimi sredstvi, ki smo mu bili priča v času krize; poudarja, da je treba poskrbeti za ustrezno ureditev sektorja nebančne kreditne dejavnosti, da bi zagotovili pošteno konkurenco in finančno stabilnost;

3.  poudarja, da imajo banke v nasprotju z drugimi jurisdikcijami zelo pomembno vlogo pri financiranju evropskega gospodarstva in bodo verjetno ostale glavni vir financiranja za gospodinjstva in podjetja, zlasti za mala in srednja podjetja; poudarja, da je zakonodaja EU vedno poskušala to upoštevati (npr. z uporabo faktorja za podporo MSP) in tako bi moralo ostati tudi v prihodnje (npr. s podaljšanjem in razširitvijo faktorja podpore); vseeno priznava pomen diverzifikacije virov financiranja evropskega gospodarstva in v zvezi s tem pozdravlja potekajoče delo v okviru unije kapitalskih trgov;

4.  je seznanjen z delom Baselskega odbora za bančni nadzor za dokončanje okvira Basel III, katerega namen je povečati jasnost, primerljivost in skladnost tveganju prilagojenega kapitalskega okvira, da bi odpravili pretirana nihanja tveganju prilagojenih sredstev ter uporabljali enaka pravila za enaka tveganja; poudarja, da je treba za okrepitev legitimnosti in odgovornosti v razpravah Baselskega odbora za bančni nadzor povečati preglednost in odgovornost; pozdravlja nastop generalnega sekretarja Baselskega odbora pred Odborom za ekonomske in monetarne zadeve in spodbuja nadaljnji dialog;

5.  poudarja, da bi bilo treba pri sedanji reviziji upoštevati načelo, ki ga je navedla skupina guvernerjev in vodij nadzornih organov, da ne bi znatno povečali skupnih kapitalskih zahtev, hkrati pa bi okrepili celotno finančno stanje evropskih bank;

6.  poudarja, da je drugo in enako pomembno načelo, ki ga je treba upoštevati pri reviziji, spodbujati enake konkurenčne pogoje na svetovni ravni, in sicer tako, da bi zmanjšali – ne pa povečali – razlike med jurisdikcijami in bančnimi modeli ter da ne bi neupravičeno oškodovali bančnega modela EU;

7.  je zaskrbljen, ker začetna analiza zadnjih osnutkov, ki jih je pripravil Baselski odbor za bančni nadzor, kaže, da sveženj reform v sedanji fazi morda ni v skladu z zgoraj navedenimi načeli; poziva ga, naj svoje predloge ustrezno spremeni, Evropsko centralno banko in enotni nadzorni mehanizem pa poziva, naj zagotovita, da se bodo ti predlogi upoštevali pri dokončnem oblikovanju in spremljanju novega standarda;

8.  poudarja, da bi ta pristop znatno prispeval k temu, da bi Evropski parlament kot sozakonodajalec novi standard dosledno izvajal;

9.  opozarja, da je treba načelo sorazmernosti presojati ne le glede na velikost institucij, za katere se sprejme ureditev, saj pomeni tudi pošteno ravnovesje med stroški in koristmi ureditve za posamezno skupino deležnikov;

10.  poziva k dialogu in izmenjavi primerov najboljše prakse med regulatorji v zvezi z uporabo načela sorazmernosti, ki ga je treba vzpostaviti na ravni EU in na mednarodni ravni;

11.  poziva Baselski odbor za bančni nadzor, naj pred sprejetjem standarda natančno in celovito oceni kvalitativni in kvantitativni učinek novih reform ter pri tem upošteva njihov vpliv na posamezne jurisdikcije in različne bančne modele; meni, da mora pri oceni upoštevati tudi prejšnje reforme, ki jih je predlagal; poziva ga tudi, naj med analizo v primeru neravnovesja izvede potrebne prilagoditve;

12.  poudarja pomen pristopa k ureditvi na podlagi tveganja z uporabo enakih pravil za enako tveganje, hkrati pa poudarja, da je treba zmanjšati možnosti za regulativno arbitražo in prekomerne razlike v tveganju prilagojenih sredstvih; poziva Baselski odbor za bančni nadzor, naj v bonitetni ureditvi ohrani občutljivost na tveganja, tudi z zagotavljanjem, da se pri reviziji standardiziranega pristopa in področju uporabe pristopa na osnovi notranjih bonitetnih ocen odpravijo tveganja regulativne arbitraže in odrazijo posebnosti različnih oblik financiranja, kot so nepremičninska posojila, financiranje infrastrukture in posebni posojilni aranžmaji, in tako, da se preprečijo nesorazmerni učinki na realno gospodarstvo; v zvezi s tem izraža zaskrbljenost glede možnih učinkov predlagane uvedbe pragov za rezultate;

13.  poziva Komisijo, naj natančno in celovito oceni kvalitativni in kvantitativni učinek nedavnih in novih reform, med drugim na financiranje realnega gospodarstva v Evropi in na predvidene evropske zakonodajne projekte, kot je unija kapitalskih trgov; poziva Komisijo, naj uporabi ugotovitve, ki izhajajo iz poziva za predložitev dokazov in dela v zvezi z prvo oceno stanja na področju ureditve finančnih storitev, ki naj bi bila pripravljena do konca leta 2016; poziva Komisijo, naj zagotovi, da novi predlogi Baselskega odbora za bančni nadzor (ali njihovo izvajanje) ne bodo v nasprotju s temi pobudami; poudarja, da ta ocena ne bi smela spodkopavati dosedanjih dosežkov na področju zakonodaje in da je ne bi smeli obravnavati kot poziv k deregulaciji;

14.  zahteva, da se pri določanju stopnje finančnega vzvoda v celoti upoštevajo zahteve po obveznem centralnem kliringu izvedenih finančnih instrumentov, da bi spodbujali izvajanje centralnega kliringa;

15.  želi opomniti, da je treba pri ocenah učinka in kalibracijskih standardih upoštevati posebnosti evropskih bančnih modelov, trge, na katerih delujejo, različne velikosti institucij in različne profile tveganja, da se ohrani potrebna raznolikost evropskega bančnega sektorja in spoštuje načelo sorazmernosti; poziva Komisijo, naj vsa ta načela upošteva pri določitvi obsega izvajanja predlogov Baselskega odbora za bančni nadzor in pri njihovem prenosu v zakonodajo EU;

16.  poudarja ključno vlogo evropskih in nacionalnih bančnih nadzornikov pri zagotavljanju zbliževanja konvergence nadzora v EU ob upoštevanju načela sorazmernosti in ustreznosti predpisov za različne bančne modele; poudarja pomen zanesljivih in primerljivih informacij o stanju v nadzorovanih institucijah, da se to delo lahko opravi učinkovito in zanesljivo; poudarja, da bi bilo treba ohraniti pravico do uporabe notranjih modelov; poziva enotni mehanizem nadzora in Evropski bančni organ, naj nadaljujeta svoje nadzorno delo, da bi zagotovila dosledno izvajanje notranjih modelov in njihovo zmožnost, da ustrezno odražajo tveganja poslovnih modelov bank, izboljšala konvergenco v načinih za odpravljanje njihovih pomanjkljivosti in po potrebi predlagala spremembe;

17.  opozarja na povezanost zahtev glede skrbnega in varnega poslovanja bank z drugimi večjimi bančnimi standardi, kot je uvedba standarda skupne sposobnosti pokrivanja izgub znotraj EU ter njegova harmonizacija z minimalno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti po direktivi o sanaciji in reševanju bank, pa tudi z uporabo mednarodnega standarda računovodskega poročanja 9 v bližnji prihodnosti in okvirom bančne unije; zato poudarja, da bi bilo treba pri razmisleku o reformah bonitetne ureditve upoštevati vse te različne elemente ter njihove posamezne in skupne učinke;

18.  opozarja, da je več večjih bank v EU v zadnjih letih izplačalo dividende delničarjem, obenem pa so ostale močno podkapitalizirane in niso dosledno uredile svojih bilanc stanja;

19.  poziva Komisijo, naj prednostno obravnava ureditev za male banke za najmanj tvegane bančne modele in pri tem oceni izvedljivost prihodnjega regulativnega okvira, ki bi vseboval manj zapletena ter bolj primerna in sorazmerna pravila skrbnega in varnega poslovanja, posebej prilagojena različnim vrstam bančnih modelov;

20.  poudarja, da imajo Komisija, Evropska centralna banka in Evropski bančni organ pomembno vlogo pri delu Baselskega odbora za bančni nadzor ter pri zagotavljanju preglednih in celovitih najnovejših informacij o napredku razprav v tem odboru; poziva, naj bo njihova vloga na zasedanjih Sveta za ekonomske in finančne zadeve vidnejša in naj se okrepi odgovornost do Odbora Evropskega Parlamenta za ekonomske in monetarne zadeve, in sicer z rednim poročanjem predstavnikov EU, ki sodelujejo v razpravah;

21.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji.

(1) http://www.bis.org/bcbs/publ/d344.pdf
(2) https://www.bis.org/bcbs/publ/d387.htm
(3) http://www.consilium.europa.eu/en/press/press-releases/2016/07/12-conclusions-banking-reform/
(4) Sprejeta poročila, P8_TA(2016)0093.
(5) Sprejeta poročila, P8_TA(2016)0006.
(6) Sprejeta poročila, P8_TA(2016)0108.


Izvajanje skupne varnostne in obrambne politike
PDF 359kWORD 59k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 23. novembra 2016 o izvajanju skupne varnostne in obrambne politike (na podlagi letnega poročila Sveta Evropskemu parlamentu o skupni zunanji in varnostni politiki) (2016/2067(INI))
P8_TA(2016)0440A8-0317/2016

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju izvajanja skupne varnostne in obrambne politike (na podlagi letnega poročila Sveta Evropskemu parlamentu o skupni zunanji in varnostni politiki),

–  ob upoštevanju členov 42(6) in 46 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) o vzpostavitvi stalnega strukturnega sodelovanja,

–  ob upoštevanju letnega poročila podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Evropskemu parlamentu o skupni zunanji in varnostni politiki (SZVP) (13026/2016), zlasti delov, ki zadevajo skupno varnostno in obrambno politiko (SVOP),

–  ob upoštevanju členov 2 in 3 ter naslova V Pogodbe o Evropski uniji, zlasti členov 21 in 36 ter člena 42(2), (3) in (7),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o skupni varnostni in obrambni politiki z dne 25. novembra 2013, 18. novembra 2014, 18. maja 2015, 27. junija 2016 in 17. oktobra 2016,

–  ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 20. decembra 2013 in 26. junija 2015,

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 21. maja 2015 o izvajanju skupne varnostne in obrambne politike(1), z dne 21. maja 2015 o vplivu razvoja evropskih obrambnih trgov na varnost in obrambne zmogljivosti v Evropi(2), z dne 11. junija 2015 o strateških vojaških razmerah na območju Črnega morja po nezakoniti priključitvi Krima k Rusiji(3), z dne 13. aprila 2016 o EU v spreminjajočem se globalnem okolju – bolj povezan, konflikten in kompleksen svet(4) in z dne 7. junija 2016 o operacijah v podporo miru – sodelovanje EU z OZN in Afriško unijo(5),

–  ob upoštevanju dokumenta z naslovom Skupna vizija, enotno ukrepanje: močnejša Evropa – Globalna strategija za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije, ki ga je 28. junija 2016 predstavila podpredsednica/visoka predstavnica Federica Mogherini,

–  ob upoštevanju izvedbenega načrta za varnost in obrambo, ki ga je podpredsednica/visoka predstavnica Federica Mogherini predstavila 14. novembra 2016, in sklepov Sveta z dne 14. novembra 2016 o izvajanju globalne strategije EU na področju varnosti in obrambe,

–  ob upoštevanju skupnega sporočila visoke predstavnice in Komisije z dne 6. aprila 2016 o preprečevanju hibridnih groženj (JOIN(2016)0018) in ustreznih sklepov Sveta z dne 19. aprila 2016,

–  ob upoštevanju skupnega sporočila visoke predstavnice in Komisije z dne 28. aprila 2015 o krepitvi zmogljivosti v podporo varnosti in razvoju (JOIN(2015)0017) ter predloga Komisije z dne 5. julija 2016 za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 230/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta za prispevanje k stabilnosti in miru (COM(2016)0447),

–  ob upoštevanju skupnega sporočila visoke predstavnice in Komisije z dne 5. julija 2016 z naslovom Elements for an EU-wide strategic framework to support security sector reform (Elementi strateškega okvira EU za podpiranje reforme varnostnega sektorja) (JOIN(2016)0031),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o platformi za podporo misijam z dne 18. aprila 2016,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. aprila 2015 z naslovom Evropska agenda za varnost (COM(2015)0185),

–  ob upoštevanju prenovljene strategije notranje varnosti za Evropsko unijo za obdobje 2015–2020 ter ustreznih sklepov Sveta z dne 15. in 16. junija 2015,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. aprila 2016 z naslovom Izvajanje evropske agende za varnost z namenom boja proti terorizmu ter utiranja poti k učinkoviti in pravi varnostni uniji (COM(2016)0230),

–  ob upoštevanju skupnega sporočila visoke predstavnice in Komisije z dne 11. decembra 2013 o celostnem pristopu zunanje politike EU k reševanju konfliktov in kriz (JOIN(2013)0030) in ustreznih sklepov Sveta z dne 12. maja 2014,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. novembra 2012 o kibernetski varnosti in obrambi(6); ob upoštevanju skupnega sporočila visoke predstavnice in Komisije z dne 7. februarja 2013 o strategiji Evropske unije za kibernetsko varnost: odprt, varen in zanesljiv kibernetski prostor (JOIN(2013)0001); ob upoštevanju okvira politike EU za kibernetsko obrambo, ki ga je Svet sprejel dne 18. novembra 2014,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 5. julija 2016 z naslovom Krepitev odpornosti evropskega sistema kibernetske varnosti ter spodbujanje konkurenčne in inovativne industrije kibernetske varnosti (COM(2016)0410),

–  ob upoštevanju tehničnega sporazuma med zmogljivostjo zveze Nato za odzivanje na računalniške incidente (NCIRC) in skupino Evropske unije za odzivanje na računalniške grožnje (CERT–EU), ki je bil podpisan 10. februarja 2016 in omogoča večjo izmenjavo informacij o kibernetskih incidentih,

–  ob upoštevanju skupne izjave EU in zveze Nato, podpisane 8. julija 2016 na vrhu zveze Nato v Varšavi leta 2016 (skupna izjava predsednika Evropskega sveta, predsednika Evropske komisije in generalnega sekretarja Organizacije Severnoatlantske pogodbe),

–  ob upoštevanju sporočila z vrha v Varšavi, ki so ga izdali voditelji držav in vlad, ki so se udeležili srečanja Severnoatlantskega sveta v Varšavi 8. in 9. julija 2016,

–  ob upoštevanju rezultatov iz Eurobarometra 85.1 iz junija 2016,

–  ob upoštevanju člena 132(1) Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A8-0317/2016),

Strateški okvir

1.  ugotavlja, da se je evropsko varnostno okolje zelo poslabšalo ter postalo bolj negotovo, zapletenejše, nevarnejše in manj predvidljivo; ugotavlja, da so grožnje konvencionalne in hibridne, ustvarjajo jih tako državni kot nedržavni akterji z juga in vzhoda, na vsako državo članico pa vplivajo drugače;

2.  opozarja, da je varnost držav članic EU močno prepletena, in ugotavlja, da se na skupne grožnje in tveganja odzivajo neusklajeno in razdrobljeno, kar otežuje in pogosto ovira izvajanje enotnejšega pristopa; poudarja, da je premajhno usklajevanje ena od ranljivih točk ukrepanja Unije; ugotavlja, da Evropa ni dovolj močna, da bi učinkovito reševala hibridne grožnje, ki imajo pogosto čezmejno razsežnost;

3.  meni, da se mora Evropa zdaj odzvati na številne vse kompleksnejše krize na območju, ki se razteza od zahodne Afrike prek Sahela, Afriškega roga in Bližnjega vzhoda ter vzhodne Ukrajine do Kavkaza; meni, da bi morala EU okrepiti dialog in sodelovanje s tretjimi državami iz regije, pa tudi z regionalnimi in podregionalnimi organizacijami; poudarja, da bi morala biti Evropska unija pripravljena na obvladovanje strukturnih sprememb v mednarodnem varnostnem okolju in na izzive, ki vključujejo meddržavne konflikte, propad držav in kibernetske napade, pa tudi na varnostne posledice podnebnih sprememb;

4.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da teroristične dejavnosti v največjem obsegu doslej, ki jih izvajajo radikalne islamistične organizacije in posamezniki ter imajo za cilj Evropo, postavljajo evropski način življenja pod pritisk; poudarja, da je zato varnost posameznika postala izjemno pomembna ter spodkopava tradicionalno razlikovanje med zunanjo in notranjo razsežnostjo;

5.  poziva EU, naj se prilagodi tem varnostnim izzivom, zlasti z učinkovitejšo uporabo sedanjih orodij SVOP v povezavi z drugimi zunanjimi in notranjimi instrumenti; poziva k boljšemu sodelovanju in usklajevanju med državami članicami, predvsem na področju boja proti terorizmu;

6.  poziva k odločni preventivni politiki, ki temelji na celovitih programih deradikalizacije; ugotavlja, da se je nujno treba dejavneje boriti proti radikalizaciji in teroristični propagandi, tako znotraj EU kot v njenih zunanjih odnosih; poziva Komisijo, naj ukrepa in prepreči širjenje skrajnih spletnih vsebin ter spodbuja dejavnejše pravosodno sodelovanje med kazenskopravnimi sistemi, vključno z Eurojustom, v boju proti radikalizaciji in terorizmu v vseh državah članicah;

7.  ugotavlja, da so bile meje v Evropi prvič po drugi svetovni vojni nasilno spremenjene; izpostavlja škodljivost vojaške zasedbe za varnost celotne Evrope; poudarja, da je vsakršno nasilno spreminjanje meja v Ukrajini v nasprotju z načeli Helsinške sklepne listine in Ustanovne listine Združenih narodov;

8.  poudarja, da po podatkih Eurobarometra 85.1, objavljenega junija 2016, približno dve tretjini državljanov EU želi, da se povečajo prizadevanja EU na področju varnostne in obrambne politike;

9.  meni, da bi enotnejša in zato učinkovitejša evropska zunanja in varnostna politika odločilno prispevala k zmanjšanju intenzivnosti vojaških spopadov v Iraku in Siriji ter k uničenju samooklicane Islamske države;

Revidirana in zanesljivejša SVOP

10.  je trdno prepričan, da je zato potrebna temeljita in občutna revizija SVOP, da bi lahko EU in njene države članice začele odločilno prispevati k varnosti Unije, obvladovanju mednarodnih kriz in utrjevanju strateške avtonomije EU; opozarja, da se nobena država ni sposobna sama soočiti s temi izzivi;

11.  meni, da bi bilo treba pri reviziji SVOP, če želimo, da bo uspešna, že od vsega začetka v celoti vključevati države članice EU v proces, s čimer bi preprečili, da bi dejavnosti v prihodnje obtičale na mrtvi točki; poudarja praktične in finančne koristi nadaljnjega sodelovanja za razvoj evropskih obrambnih zmogljivosti in se seznanja s potekajočimi pobudami, kar bi bilo treba izvajati s konkretnimi ukrepi na zasedanju Evropskega sveta na temo obrambe decembra 2016; poziva države članice in EU k ustreznim naložbam v varnost in obrambo;

12.  poudarja, da bi vzpostavitev stalnega strukturnega sodelovanja (člen 42(6) Pogodbe o EU) omogočila razvoj samoobrambe oziroma stalne obrambne strukture, ki bi izboljšala operacije kriznega upravljanja;

13.  poudarja, da Evropa ne nadzoruje več v celoti svojega varnostnega okolja, časa in kraja ukrepanja, EU pa bi morala prek misij in operacij SVOP ter drugih ustreznih instrumentov biti sposobna posredovati v celotnem spektru kriznega upravljanja, vključno s preprečevanjem in odpravljanjem kriznih razmer, ter tako zajeti vse faze v ciklu konflikta, pa tudi v celoti sodelovati pri zagotavljanju varne Evrope in skupne varnostne ter obrambe celotnega območja svobode, varnosti in pravice; spodbuja Evropski svet, naj začne skupno varnostno in obrambno politiko razvijati v skupno obrambo, kakor je predvideno v členu 42(2) Pogodbe o EU; meni, da mora biti osrednji cilj SVOP povečanje odpornosti EU;

14.  pozdravlja načrt za SVOP, ki ga je predstavila podpredsednica/visoka predstavnica ter zajema konkretne ukrepe in časovni načrt; pozdravlja dejstvo, da ta načrt dopolnjuje prihodnji evropski obrambni akcijski načrt; poudarja, da je treba okrepiti vojaško komponento SVOP; odločno podpira zamisel, da države članice usmerjajo naložbe v varnost in obrambo, ter povečano finančno podporo za raziskave v zvezi z obrambo na ravni EU;

15.  poudarja tudi, da bi morala SVOP temeljiti na načelu trdne kolektivne obrambe, učinkovitem financiranju in bi se morala izvajati v skladu z mednarodnimi institucijami na področju varnosti in obrambe ter v popolnem dopolnjevanju z zvezo Nato; meni, da bi morala EU spodbujati države članice, da dosežejo cilje zveze Nato glede zmogljivosti, kar zahteva minimalne odhodke za obrambo v višini 2 % BDP, kot je bilo potrjeno na vrhih v Walesu in Varšavi;

16.  opominja, da so konflikti in krize v Evropi in njeni okolici prisotni tako v fizičnem kot v kibernetskem prostoru, in poudarja, da je zato treba kibernetsko varnost in kibernetsko obrambo vključiti v SVOP kot osrednja elementa ter ju popolnoma vplesti v vse notranje in zunanje politike EU;

17.  pozdravlja globalno strategijo za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije, ki jo je predstavila podpredsednica/visoka predstavnica, kot nujen in pozitiven razvoj institucionalnega okvira, v katerem bosta delovali ter se razvijali SZVP in SVOP; obžaluje slabo sodelovanje držav članic pri pripravi te strategije;

18.  poudarja, da potrebujemo močno zavezanost, lastništvo in podporo držav članic in nacionalnih parlamentov ter tesno sodelovanje z vsemi zadevnimi organi EU, če želimo zagotoviti hitro in učinkovito izvajanje političnih ambicij, prednostnih nalog in celovitega pristopa te strategije v obliki bele knjige EU o varnosti in obrambi, ki sledi izvedbenemu načrtu za varnost in obrambo; poudarja tesno povezanost izvedbenega načrta s širšim izvajanjem globalne strategije EU, s prihajajočim evropskim obrambnim akcijskim načrtom Komisije in z izvajanjem skupne izjave EU in zveze NATO, podpisane v Varšavi; pozdravlja tekoče delo podpredsednice/visoke predstavnice pri procesu izvajanja; poudarja, da je treba za izvajanje te strategije in za učinkovito ter strožjo SVOP dodeliti potrebna in ustrezna sredstva;

19.  meni, da se kot nadaljnji ukrep globalne strategije za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije razvije sektorska strategija, s katero se bo strinjal Svet in v kateri bi morala biti podrobneje določena civilna in vojaška raven ambicij, nalog, zahtev in prednostnih nalog na področju zmogljivosti; ponavlja svoje pozive k pripravi bele knjige o evropski obrambi ter poziva Svet, naj ta dokument takoj pripravi; izraža zaskrbljenost, da predlagani izvedbeni načrt za varnost in obrambo močno zaostaja za parlamentarnimi pričakovanji in pričakovanji javnosti; ponovno izraža nedeljivost varnosti vseh držav članic Evropske unije;

20.  pozdravlja sporazum o evropski varnosti, ki sta ga predlagala nemški in francoski zunanji minister, in med drugim podpira idejo skupne analize evropskega strateškega okolja, v skladu s katero bi ocena ogroženosti postala redna skupna dejavnost, s čimer bi zagotovili upoštevanje pomislekov držav članic ter podporo skupnim zmogljivostim in skupnim ukrepom; pozdravlja tudi nedavne pobude drugih držav članic v zvezi z razvojem SVOP; vendar obžaluje, da države članice niso ocenile svoje nedejavnosti pri izvajanju prejšnjih evropskih zavez na področju obrambe;

21.  ugotavlja, da je za ta namen potrebno sodelovanje pri podobnih dejavnostih zveze Nato; ugotavlja, da sta zato nujni resna zavezanost ter večja in učinkovitejša izmenjava obveščevalnih podatkov in informacij med državami članicami;

22.  ugotavlja, da sta notranja in zunanja varnost vse bolj povezani, razmejitev med fizičnim in kibernetskim prostorom pa je vse težje opredeliti, zato je treba združiti tudi njune instrumente, kar bi EU omogočilo, da ukrepa s celotnim sklopom instrumentov, in sicer vse do stopnje iz člena 42(7) Pogodbe o Evropski uniji;

SVOP in celostni pristop h krizam

23.  poudarja pomen ustanovitve stalnega štaba EU za civilne in vojaške misije in operacije SVOP, v katerem bo integrirano operativno osebje podpiralo celotni cikel načrtovanja, od začetne politične zasnove do podrobnih načrtov; poudarja, da to ne bo podvajanje struktur zveze Nato, ampak potrebna institucionalna ureditev za okrepitev načrtovanja in izvajanja zmogljivosti misij in operacij SVOP;

24.  poudarja, da misije in operacije SVOP, vključno s pomočjo na meji, gradnjo zmogljivosti, misijami vojaškega usposabljanja in pomorskimi operacijami, prispevajo k mednarodnemu miru in stabilnosti;

25.  meni, da je obžalovanja vredno, da so misije in operacije SVOP še vedno prepredene s strukturnimi pomanjkljivostmi, kar ogroža njihovo učinkovitost; meni, da bi to morala biti pristna orodja in da bi jih bilo mogoče bolje vključiti v globalno strategijo za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije;

26.  glede tega je seznanjen z ravnjo političnih ambicij, ki jo globalna strategija določa za celostni pristop h konfliktom in krizam, pri katerem Unija s preprečevanjem, reševanjem in stabilizacijo sodeluje v vseh fazah cikla konfliktov, in zavezo, da se bo izogibala prehitremu umiku; meni, da bi morala EU dosledno podpirati države članice, vključene v koalicijo proti samooklicani Islamski državi, tako da bi začela operacijo SVOP v Iraku, ki bi bila osredotočena na urjenje;

27.  pozdravlja zamisel „regionaliziranih“ misij SVOP v Sahelu, zlasti ker to ustreza pripravljenosti držav te podregije za večje sodelovanje na področju varnosti prek platforme G5 Sahel; je prepričan, da bi to lahko bila priložnost za okrepitev učinkovitosti in pomena misij SVOP (EUCAP Sahel Mali in EUCAP Sahel Niger), ki so prisotne na terenu; je trdno prepričan, da mora ta koncept „regionalizacije“ temeljiti na terenskem strokovnem znanju, točno določenih ciljih in sredstvih za njihovo izpolnitev in da ga ne bi smeli opredeliti zgolj na podlagi spodbude političnih premislekov;

28.  poudarja, da bi morali vsi sklepi Sveta o prihodnjih misijah in operacijah dati prednost sodelovanju v konfliktih, ki neposredno vplivajo na varnost EU ali na varnost partnerjev in regij, v katerih ima EU vlogo akterja, ki zagotavlja varnost; meni, da bi moral sklep o sodelovanju temeljiti na skupni analizi in razumevanju strateškega okolja ter skupnih strateških interesih držav članic, upoštevati pa bi moral ukrepe drugih zaveznikov in organizacij, kot sta OZN in zveza Nato; meni, da je treba misije za krepitev zmogljivosti v okviru SVOP usklajevati z reformo varnostnega sektorja in prizadevanji Komisije na področju pravne države;

29.  je seznanjen s predlogom Komisije za spremembo Uredbe (EU) št. 230/2014 (o vzpostavitvi instrumenta za prispevanje k stabilnosti in miru), da bi pomoč Unije razširili na zagotavljanje opreme vojaškim akterjem v partnerskih državah, saj meni, da je to nepogrešljiv prispevek k zagotavljanju njihove odpornosti in s tem zmanjšanju verjetnosti, da bi znova postale konfliktno območje in zatočišča za sovražne dejavnosti proti EU; poudarja, da je treba to storiti v izjemnih okoliščinah, kot določa člen 3a navedenega predloga za spremembo Uredbe (EU) št. 230/2014, da bi tako prispevali k trajnostnemu razvoju, dobremu upravljanju in načelu pravne države; v zvezi s tem spodbuja ESZD in Komisijo, naj pospešita izvajanje pobude za krepitev zmogljivosti v podporo varnosti in razvoju, da bi povečali učinkovitost in vzdržnost misij SVOP;

30.  poudarja, da je treba opredeliti druge finančne instrumente za okrepitev gradnje zmogljivosti partnerjev na področjih varnosti in obrambe; poziva ESZD in Komisijo, naj zagotovita popolno doslednost in usklajenost, da bi dosegli najboljše rezultate in preprečili podvajanje na terenu;

31.  ugotavlja, da bi bilo zato treba revidirati petersberške naloge, poleg tega pa bi morale bojne skupine prek večje modularnosti in bolj funkcionalnega financiranja postati vojaški instrument za napotitev; je seznanjen, da nekonstruktivni odnos med državami članicami še naprej politično in operativno ovira napotitev bojnih skupin; poziva Svet, naj začne z vzpostavljanjem zagonskega sklada (predvidenega v členu 41(3) Pogodbe o EU) za nujno financiranje začetnih faz vojaških operacij;

32.  poziva k večji prožnosti finančnih pravil EU za podpiranje njenih sposobnosti odzivanja na krize in za izvajanje obstoječih določb Lizbonske pogodbe; poziva k reviziji mehanizma Athena, da bi se področje njegove uporabe razširilo na vse stroške, povezane najprej z operacijami hitrega odzivanja in napotitvami bojnih skupin EU, nato pa z vsemi vojaškimi operacijami;

Sodelovanje z zvezo Nato in drugimi partnerji

33.  opozarja, da so strateški interesi zveze Nato in EU enaki in da se srečujeta z enakimi izzivi na vzhodu in jugu; ugotavlja, kako pomembna je klavzula o vzajemni obrambi iz člena 42(7) za države članice EU, ne glede na to, ali so članice zveze Nato ali ne; ugotavlja, da bi morala biti EU zmožna, da s svojimi sredstvi na enak način zaščiti tudi države članice EU, ki niso članice zveze Nato; je seznanjen s ciljem ustrezne ravni strateške avtonomije EU iz globalne strategije za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije in poudarja, da se morajo sredstva teh organizacij dopolnjevati; meni, da bi bilo treba s strateško avtonomijo EU okrepiti zmogljivost Evrope za spodbujanje varnosti znotraj in zunaj svojih meja ter za krepitev partnerstva z zvezo Nato in čezatlantskih odnosov;

34.  meni, da je temelj tesnega in učinkovitega sodelovanja med EU in zvezo Nato dopolnjevanje in združljivost njunih misij in posledično tudi njunih instrumentov; poudarja, da bi morali odnosi med organizacijama še naprej temeljiti na sodelovanju, ne na tekmovalnosti; meni, da bi morala EU spodbujati države članice, da dosežejo cilje zveze Nato glede zmogljivosti, kar zahteva odhodke za obrambo v višini vsaj 2 % BDP;

35.  poudarja, da je zveza Nato najbolje opremljena za odvračanje in obrambo ter pripravljena izvajati kolektivno obrambo (člen V Severnoatlantske pogodbe) v primeru napada na eno od njenih članic, medtem ko je SVOP trenutno osredotočena na ohranjanje miru, preprečevanje konfliktov in krepitev mednarodne varnosti (člen 42 Pogodbe o EU), EU pa ima tudi dodatna sredstva za obravnavanje izzivov na področju notranje varnosti držav članic, vključno s prevratom, ki jih člen V ne zajema; ponovno izraža, da je namen solidarnostne klavzule iz člena 222 Pogodbe o delovanju Evropske unije zavarovati demokratične institucije in civilno prebivalstvo v primeru terorističnega napada;

36.  pozdravlja nedavno skupno izjavo, ki sta jo EU in zveza Nata podpisali v Varšavi, in v celoti podpira sodelovanje na področjih, omenjenih v izjavi; obžaluje, da izjava opisuje dobro uveljavljene neformalne prakse, namesto da bi sodelovanje med EU in zvezo Nato dvignila na novo raven; poudarja, da je treba zlasti poglobiti sodelovanje in dodatno dopolnjevati krepitev zmogljivosti kar zadeva hibridne in kibernetske grožnje ter raziskave; pozdravlja cilj iz časovnega načrta iz Bratislave o takojšnjem začetku izvajanja skupne izjave;

37.  v celoti podpira nadaljnjo krepitev sodelovanja na področju varnosti in obrambe z drugimi institucionalnimi partnerji, vključno z OZN, Afriško unijo, OVSE ter strateškimi dvostranskimi partnerji, zlasti ZDA, na področjih, kot so hibridne grožnje, pomorska varnost, hitro odzivanje, boj proti terorizmu in kibernetska varnost;

Evropsko sodelovanje na področju obrambe

38.  meni, da razvoj močnejše obrambne industrije krepi strateško avtonomijo in tehnološko neodvisnost EU; je prepričan, da so za krepitev statusa EU kot akterke, ki zagotavlja varnost v evropskem sosedstvu, potrebne ustrezne, zadostne zmogljivosti in konkurenčna, učinkovita in pregledna obrambna industrija, ki bi zagotavljala trajnostno dobavno verigo; ugotavlja, da sta za evropski obrambni sektor značilna razdrobljenost in podvajanje, ki ju je treba postopoma odpraviti z zagotavljanjem spodbud in nagrad vsem nacionalnim subjektom, ki ga sestavljajo, pri čemer je treba upoštevati dolgoročno perspektivo povezanega obrambnega trga;

39.  obžaluje, da države članice še ne izvajajo okvira politike za sistematično in dolgoročno obrambno sodelovanje z zadostno zavzetostjo ter da pobuda za združevanje in souporabo ni privedla do oprijemljivih rezultatov; poziva Svet, naj uvede redne dvoletne razprave o obrambi, da bi zagotovil strateške smernice in politični zagon za SVOP in evropsko sodelovanje na področju obrambe;

40.  poudarja, da je treba še dodatno poglobiti sodelovanje na področju kibernetske obrambe in zagotoviti celovito kibernetsko odpornost za misije SVOP; poziva Svet, naj kibernetsko obrambo kot sestavni del vključi v svoje razprave o obrambi; meni, da potrebujemo nacionalne strategije kibernetske obrambe; poziva države članice, naj v celoti uporabijo ukrepe za krepitev kibernetskih zmogljivosti v okviru pristojnosti Evropske obrambne agencije (EDA) in naj uporabijo Center odličnosti za sodelovanje pri kibernetski obrambi (CCDCOE) zveze Nato;

41.  ugotavlja, da imajo vse države članice – predvsem zaradi finančnih omejitev – težave z vzdrževanjem zelo širokega spektra povsem operativnih obrambnih zmogljivosti; zato poziva k večjemu usklajevanju in jasnejšim izbiram glede tega, katere zmogljivosti vzdrževati, da bi se lahko države članice specializirale za določene zmogljivosti;

42.  meni, da je interoperabilnost bistvenega pomena, če naj bodo sile držav članic bolj združljive in povezane; zato poudarja, da morajo države članice raziskati možnost skupnega javnega naročanja obrambnih sredstev; ugotavlja, da je to težje zaradi protekcionistične in zaprte narave obrambnih trgov EU;

43.  opozarja, da je močna tehnološka in industrijska baza evropske obrambe, ki vključuje instrumente za mala in srednja podjetja, temelj SVOP in osnovni pogoj za skupni trg ter tako omogoča EU, da gradi svojo strateško avtonomijo;

44.  z obžalovanjem ugotavlja, da države članice v povsem različnem obsegu uporabljajo Direktivo 2009/81/ES o oddaji nekaterih naročil na področju obrambe in varnosti ter Direktivo 2009/43/ES o prenosih obrambnih proizvodov znotraj Evropske unije; poziva Komisijo, naj ustrezno uporabi navodilo o členu 346 in prevzame svojo vlogo varuhinje pogodb ter začne izvajati postopke za ugotavljanje kršitev v primerih kršenja direktiv; poziva države članice, naj izboljšajo mednarodna prizadevanja na strani povpraševanja pri vojaških javnih naročilih, in poziva evropsko industrijo, naj na strani ponudbe okrepi svoj svetovni tržni položaj z boljšim usklajevanjem in konsolidacijo industrije;

45.  je zaskrbljen, ker se v državah članicah nenehno zmanjšujejo sredstva za raziskave na področju obrambe, kar ogroža industrijsko in tehnološko bazo, s tem pa tudi evropsko strateško avtonomijo; poziva države članice, naj svoje vojske opremljajo z opremo, ki jo proizvaja evropska obrambna industrija, ne pa konkurenčne industrije;

46.  je prepričan, da bi bila okrepitev vloge agencije EDA pri usklajevanju programov, projektov in dejavnosti, ki temeljijo na zmogljivosti, koristna za učinkovito SVOP; meni, da bi bilo treba v celoti podpirati agencijo EDA pri izpolnjevanju njenih ciljev, zlasti prihodnjih prednostnih nalog in vlog pri evropskem akcijskem načrtu za obrambo (EDAP) ter programu EU za raziskave na področju obrambe (EDRP); zato poziva države članice, naj pregledajo organizacijo, postopke in dejavnosti agencije ter pri tem ustvarijo več možnosti za dodatno sodelovanje in povezovanje; poziva države članice, naj agenciji EDA zagotovijo smernice za usklajevanje revizije načrta za razvoj zmogljivosti v skladu z globalno strategijo za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije ter sektorsko strategijo;

47.  poudarja, da je kibernetska varnost po svoji naravi politično področje, na katerem sta bistvena povezovanje in sodelovanje, ne zgolj med državami članicami EU, ključnimi partnerji in zvezo Nato, temveč tudi med različnimi subjekti znotraj družbe, saj ne gre le za vojaško odgovornost; poziva k jasnejšim smernicam o načinih in kontekstih uporabe obrambnih in napadalnih zmogljivosti EU; opozarja, da je Evropski parlament večkrat pozval k temeljiti reviziji uredbe EU o izvozu blaga z dvojno rabo, da bi se preprečilo, da bi programska oprema in drugi sistemi, ki bi jih bilo mogoče uporabiti proti digitalni infrastrukturi EU in za kršenje človekovih pravic, prišli v napačne roke; poziva EU, naj v mednarodnih forumih, tudi – a ne zgolj – v forumih o upravljanju interneta, zagovarja stališče, da bi morala biti osrednja infrastruktura interneta nevtralno območje, v katerega vlade, ki zasledujejo nacionalne interese, ne bi smele posegati;

48.  podpira pobude Komisije na področju obrambe, kot sta na primer obrambni akcijski načrt in politika za obrambno industrijo, s katerimi bo treba začeti po predstavitvi bele knjige EU o varnosti in obrambi; podpira dodatno sodelovanje Komisije pri obrambi z obsežnimi in dobro osredotočenimi raziskavami, načrtovanjem in izvajanjem; pozdravlja pripravljalni ukrep za raziskave, povezane s SVOP, in poziva k ustreznemu financiranju za preostalo obdobje trenutnega večletnega finančnega okvira; podpira razvoj raziskovalnega programa EU na področju obrambe v naslednjem večletnem finančnem okviru (2021–2027);

49.  meni, da bi moral prihodnji raziskovalni program EU na področju obrambe financirati raziskovalne projekte na prednostnih področjih, o katerih dogovor dosežejo države članice, ter da bi lahko evropski obrambni sklad podpiral financiranje zmogljivosti, o katerih skupni dogovor dosežejo države članice in ki imajo priznano dodano vrednost na ravni EU;

50.  poziva k reformi evropskega prava, da bi se evropski obrambni industriji omogočilo uživanje enake državne podpore, kot jo uživa ameriška industrija;

o
o   o

51.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje predsedniku Evropskega sveta, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, generalnemu sekretarju zveze Nato, predsedniku parlamentarne skupščine zveze Nato, generalnemu sekretarju Združenih narodov, predsedujočemu Organizaciji za varnosti in sodelovanje v Evropi (OVSE) in predsedniku parlamentarne skupščine OVSE.

(1) UL C 353, 27.9.2016, str. 59.
(2) UL C 353, 27.9.2016, str. 74.
(3) UL C 407, 4.11.2016, str. 74.
(4) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0120.
(5) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0249.
(6) UL C 419, 16.12.2015, str. 145.


Strateško obvestilo EU za boj proti propagandi proti njej s strani tretjih držav
PDF 376kWORD 61k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 23. novembra 2016 o strateškem komuniciranju EU zoper propagando, ki jo proti njej usmerjajo tretje strani (2016/2030(INI))
P8_TA(2016)0441A8-0290/2016

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 2. aprila 2009 o evropski zavesti in totalitarizmu(1),

–  ob upoštevanju deklaracije z vrha v Strasbourgu/Kehlu z dne 4. aprila 2009, sprejete ob 60. obletnici zveze NATO,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. decembra 2012 o strategiji digitalne svobode v zunanji politiki EU(2),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve z dne 9. februarja 2015 o boju proti terorizmu,

–  ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 19. in 20. marca 2015,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o regionalni strategiji EU za Sirijo in Irak ter za odziv na grožnjo ISIL/Daiš z dne 16. marca 2015, ki jo je Svet za zunanje zadeve ponovno potrdil 23. maja 2016,

–  ob upoštevanju poročila podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanjo in varnostno politiko z dne 18. maja 2015 z naslovom „EU v spreminjajočem se globalnem okolju – bolj povezan, konflikten in kompleksen svet“ in potekajočega dela o novi globalni varnostni strategiji EU,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. junija 2015 o stanju odnosov med EU in Rusijo(3),

–   ob upoštevanju akcijskega načrta EU o strateški komunikaciji (Ref. Ares(2015)2608242 – 22.6.2015),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. julija 2015 o pregledu evropske sosedske politike(4),

–  ob upoštevanju izjave z vrhovnega srečanja zveze NATO z dne 5. septembra 2014,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2015 o preprečevanju radikalizacije in novačenja evropskih državljanov s strani terorističnih organizacij(5),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 28. aprila 2015 z naslovom „Evropska agenda za varnost“ (COM(2015)0185),

–  ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in Visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 6. aprila 2016 z naslovom „Skupni okvir o preprečevanju hibridnih groženj – odziv Evropske unije“ (JOIN(2016)0018),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu in Svetu z dne 20. aprila 2016 z naslovom „Izvajanje evropske agende za varnost z namenom boja proti terorizmu ter utiranja poti k učinkoviti in pravi varnostni uniji“ (COM(2016)0230),

–  ob upoštevanju študije Evropske ustanove za demokracijo o izvedljivosti medijskih pobud v ruskem jeziku v državah vzhodnega partnerstva in drugod z naslovom "Vnašanje pluralnosti in ravnovesja v medijski prostor v ruskem jeziku",

–  ob upoštevanju poročila posebnega poročevalca ZN za spodbujanje in varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v boju proti terorizmu (A/HCR/31/65),

–  ob upoštevanju splošne opombe št. 34 Odbora ZN za človekove pravice (CCPR/C/GC/34),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve in mnenja Odbora za kulturo in izobraževanje (A8-0290/2016),

A.  ker se je EU zavezala, da bo pri svojih ukrepih na mednarodnem prizorišču upoštevala načela, kot so demokracija, pravna država, spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, svoboda medijev, dostopnost informacij, svoboda izražanja in medijski pluralizem, ki pa ga je mogoče kljub temu do določene mere omejiti, kot določa mednarodno pravo, med drugim evropska konvencija o človekovih pravicah; ker akterji tretjih strani, ki želijo diskreditirati Unijo, nimajo takšnih vrednot;

B.  ker so EU, njene države članice in njeni državljani izpostavljeni vse večjim, sistematičnim pritiskom, saj se morajo spopadati s z informacijskimi in dezinformacijskimi kampanjami in propagando držav in nevladnih akterjev, kot so teroristične in kriminalne organizacije v soseščini, ki želijo spodkopati samo bistvo objektivnih informacij ali etičnega novinarstva ter posredujejo pristranske informacije ali jih izkoriščajo kot instrument za pridobivanje politične moči, prav tako pa spodkopavajo demokratične vrednote in interese;

C.  ker so svoboda medijev, dostop do informacij in svoboda izražanja temeljni kamni demokratičnih sistemov, v katerih je izjemno pomembna tudi preglednost lastništva nad mediji in viri njihovega financiranja; ker so lahko strategije za zagotavljanje kakovostnega novinarstva, pluralnosti medijev in preverjanja dejstev učinkovite le, če tisti, ki posredujejo informacije, uživajo zaupanje in verodostojnost; ker bi bilo treba obenem kritično oceniti, kako obravnavati medijske vire, ki so dokazano večkrat sodelovale v strategiji namernega zavajanja in širjenja napačnih informacij, zlasti nove medije, družbena omrežja in digitalno sfero;

D.  ker je informacijska vojna zgodovinski pojav, ki je tako star kot samo vojskovanje; ker je bilo med hladno vojno pogosto uporabljeno informacijsko vojskovanje, ki je nato postalo neobhoden del hibridnega vojskovanja, kombinacije prikritih in odkritih vojaških in nevojaških ukrepov, katerih namen je destabilizirati politično, gospodarsko in družbeno stanje v državi, ki se napada, brez uradne vojne napovedi in ne samo zoper partnerje EU, temveč tudi zoper EU, njene institucije, vse države članice in državljane, ne glede na narodnost in religijo;

E.  ker je Kremelj s pridružitvijo Krima in rusko hibridno vojno v Doneškem bazenu zaostril konfrontacijo z EU; ker je Kremelj okrepil propagando, Rusija pa je povečala vpliv v evropskem medijskem okolju, da bi v evropskem javnem mnenju pridobila politično podporo za ruske ukrepe in spodkopala skladnost zunanje politike EU;

F.  ker sta propagiranje vojne in vsako hujskanje k nacionalnemu, rasnemu ali verskemu sovraštvu, ki bi pomenilo spodbujanje k diskriminaciji, sovražnosti ali nasilju, prepovedana z zakonom v skladu z 20. členom mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah;

G.  ker finančna kriza in napredek na področju novih oblik digitalnih medijev resno ogrožata kakovostno novinarstvo in sta povzročila upad kritičnega razmišljanja med ciljno publiko, s čimer postaja ta bolj dovzetna za napačne informacije in manipulacije;

H.  ker sta propaganda in vdor ruskih medijev še posebej očitna in pogosto brez odpora v državah vzhodnega sosedstva; ker so tamkajšnji nacionalni mediji pogosto šibki, zato se ne morejo zoperstaviti vplivu in moči ruskih medijev;

I.  ker se za legitimacijo ukrepov, ki pomenijo grožnjo suverenosti in politični neodvisnosti držav članic EU, varnosti njihovih državljanov in njihovi ozemeljski celovitosti, uporabljajo tehnologije informacijskega in komunikacijskega vojskovanja;

J.  ker EU ISIL/Daiša ne priznava kot državo ali državi podobno organizacijo;

K.  ker ISIL/Daiš, Al Kajda in številne druge nasilne džihadistične teroristične skupine s komunikacijsko strategijo in neposredno propagando, tako v spletu kot zunaj njega, sistematično upravičujejo svoja dejanja zoper EU in države članice ter zoper evropske vrednote, pa tudi za rekrutiranje mladih Evropejcev;

L.  ker je bil v odziv na deklaracijo z vrha zveze NATO v Strasbourgu/Kehlu, v kateri je bilo poudarjeno, da je vse bolj pomembno, da ta zveza ustrezno, pravočasno, natančno in na dovzeten način sporoča o svojih razvijajočih se vlogah, ciljih in misijah, v Latviji leta 2014 ustanovljen center odličnosti zveze NATO za strateško komuniciranje (NATO StratCom COE), kar je bilo pozdravljeno v deklaraciji z vrha zveze NATO v Walesu;

Strateško komuniciranje EU zoper propagando, ki jo proti njej usmerjajo tretje strani

1.  poudarja, da ima sovražna propaganda proti EU zelo različne oblike in da se zanjo uporabljajo zelo različna orodja, pogosto prilagojena profilom posameznih držav članic EU, njen namen pa je izkrivljati resnico, zbuditi dvome, vnesti razdor med države članice ter povzročiti strateški spor med Evropsko unijo in njenimi severnoameriškimi partnerji, ohromiti procese odločanja, oblatiti institucije EU in transatlantsko partnerstvo, ki je pomembno prispevalo k evropski varnosti in gospodarski arhitekturi, v očeh državljanov EU in sosednjih držav, ter spodkopati in oslabiti evropski politični diskurz, ki temelji na demokratičnih vrednotah, človekovih pravicah in pravni državi; želi spomniti, da je eno glavnih orodij, ki se uporablja, podžiganje strahu in negotovosti pri državljanih EU, pa tudi predstavljanje sovražnih držav in nedržavnih akterjev kot bistveno močnejših in uspešnejših, kot dejansko so;

2.  poziva institucije EU, naj priznajo, da strateško komuniciranje in informacijska vojna nista le zunanjepolitično, ampak tudi notranjepolitično vprašanje EU, in je zaskrbljen zaradi številnih posrednikov sovražne propagande znotraj EU; je zaskrbljen, da se nekatere njene države članice v večji meri ne zavedajo, da so del občinstva in prizorišča za propagando in zavajanje; poziva akterje v EU, naj obravnavajo nejasnosti in neobstoj dogovora o tem, kaj je treba obravnavati kot propaganda in zavajanje, in naj v sodelovanju s predstavniki medijev in strokovnjaki iz držav članic EU razvijejo skupne definicije ter zberejo podatke in informacije o sprejemanju propagande;

3.  ugotavlja, da so napačne informacije in propaganda del hibridnega vojskovanja; zato poudarja, da je treba okrepiti ozaveščenost in pokazati odločnost preko institucionalnega/političnega komuniciranja, raziskav možganskih trustov/akademikov, kampanj družbenih medijev, pobud civilne družbe, medijskega opismenjevanja in drugih uporabnih ukrepov;

4.  poudarja, da je lahko strategija propagande in širjenja napačnih informacij proti Evropski uniji, ki prihaja iz tretjih držav, različnih oblik in lahko vključuje zlasti tradicionalne medije, družabna omrežja, učne načrte ali politične stranke v Evropski uniji in zunaj nje;

5.  je seznanjen z večplastno naravo strateškega komuniciranja EU na različnih ravneh, vključno z institucijami EU, državami članicami, različnimi organi zveze NATO in OZN, nevladnimi organizacijami in organizacijami civilne družbe, ter poziva k čim boljšemu usklajevanju in izmenjavi informacij med temi stranmi; poziva k tesnejšemu sodelovanju in izmenjavi informacij med različnimi stranmi, ki so izrazile zaskrbljenost zaradi propagande in želijo oblikovati strategije za boj proti dezinformacijam; meni, da bi morale te naloge usklajevanja v EU opravljati institucije EU;

6.  poudarja, da mora EU svoje strateško komuniciranje obravnavati prednostno, to pa bi moralo vključevati ustrezne vire; poudarja, da je EU uspešen model povezovanja, ki v času krize še naprej privablja države, ki ga želijo posnemati in postati njegov del; zato poudarja, da mora EU odločno in pogumno poslati pozitivno sporočilo o svojih uspehih, vrednotah in načelih, poleg tega pa mora biti njen ton ofenziven, ne defenziven;

Prepoznavanje in razkrivanje ruskega vojskovanja z zavajanjem in propagando

7.  z obžalovanjem ugotavlja, da Rusija stike in sestanke s sogovorniki iz EU uporablja v propagandne namene in za javno oslabitev skupnega stališča EU, ne pa za vzpostavitev pristnega dialoga;

8.  ugotavlja, da ruska vlada uporablja najrazličnejša orodja in instrumente, na primer možganske truste in posebne fundacije (Ruski mir (Ruski svet)), posebne organe (Ruski center znanosti in kulture (Rosotrudničestvo)), večjezične televizijske postaje (RT), lažne tiskovne agencije in multimedijske storitve (Sputnik), čezmejne družbene in verske skupnosti, saj se hoče režim predstaviti kot edini zagovornik tradicionalnih krščanskih vrednot, družbene medije in internetne trole, da bi spodkopala demokratične vrednote in razdelila Evropo, pridobila domačo podporo in ustvarila vtis, da države v vzhodni soseščini EU ne delujejo; poudarja, da Rusija namenja znatna finančna sredstva za svoje instrumente zavajanja in propagande, ki jih uporablja država neposredno ali pa prek podjetij in organizacij, ki so pod nadzorom Kremlja; Poudarja, da Kremelj po eni strani financira politične stranke in druge organizacije v EU, da bi spodkopal politično kohezijo, po drugi strani pa propagando neposredno naslavlja na določene novinarje, politike in posameznike v EU;

9.  želi spomniti, da varnostne in obveščevalne službe ugotavljajo, da ima Rusija zmogljivosti in namero za izvajanje operacij, namenjenih destabilizaciji drugih držav; poudarja, da to pogosto počne tako, da podpira politične skrajneže ter vodi obsežne kampanje za zavajanje in množične medije; ugotavlja tudi, da so takšna medijska podjetja navzoča in dejavna v EU;

10.  poudarja, da informacijska kampanja Kremlja dopolnjuje njegovo politiko o okrepitvi dvostranskih odnosov, gospodarskega sodelovanja in skupnih projektov s posameznimi državami članicami EU, da bi se s tem oslabila povezanost EU in spodkopale njene politike;

11.  trdi, da je rusko strateško komuniciranje del večje subverzivne kampanje za oslabitev sodelovanja in suverenosti EU, politične neodvisnosti in ozemeljske celovitosti Unije in njenih držav članic; poziva vlade držav članic, naj bodo pozorne na ruske informacijske operacije na evropskih tleh ter naj povečajo souporabo zmogljivosti in protiobveščevalne dejavnosti v odziv na takšne operacije;

12.  odločno kritizira ruska prizadevanja za prekinitev procesa vključevanja v EU in v zvezi s tem obžaluje, da Rusija podpira sile v EU, ki so usmerjene proti EU, zlasti skrajno desničarske stranke, populistične sile in gibanja, ki zavračajo osnovne vrednote liberalne demokracije;

13.  je resno zaskrbljen zaradi hitrega širjenja dejavnosti, ki jih navdihuje Kremelj, v Evropi, vključno z dezinformacijami in propagando, katerih namen je povečati vpliv Rusije ter oslabiti in razdeliti EU; poudarja, da Kremelj v večjem delu propagande nekatere evropske države opisuje kot del „ruskega tradicionalnega vplivnega območja“; ugotavlja, da je ena glavnih ruskih strategij razširjati in vsiljevati alternativen diskurz, ki pogosto temelji na prirejenem tolmačenju zgodovinskih dogodkov in je namenjen utemeljevanju ruskih zunanjih odnosov in geopolitičnih interesov; ugotavlja, da je potvarjanje zgodovine ena glavnih ruskih strategij; v zvezi s tem ugotavlja, da je treba povečati ozaveščenost o zločinih komunističnih režimov, in sicer prek javnih kampanj in izobraževalnih sistemov, ter podpreti dejavnosti raziskovanja in dokumentiranja, zlasti v nekdanjih članicah sovjetskega bloka, da bi se zoperstavili diskurzu Kremlja;

14.  poudarja, da Rusija izkorišča neobstoj mednarodnega pravnega okvira na področju kibernetske varnosti in premajhno odgovornost pri regulaciji medijev ter vsako nejasnost v zvezi s tem izkoristi v svoj prid; poudarja, da agresivne ruske dejavnosti na kibernetskem področju omogočajo informacijsko vojno; poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD), naj bosta pozorni na vlogo internetnih izmenjevalnih točk kot ključne infrastrukture v varnostni strategiji EU; poudarja, da je treba nujno zagotoviti odpornost informacijskih sistemov na ravni EU in držav članic, zlasti na napade, ki povzročajo zavrnitev storitve, in motnje v delovanju, ki so lahko osrednji element hibridnih konfliktov in propagandnega boja, prav tako pa naj na tem področju tesno sodelujeta z zvezo NATO, zlasti njenim centrom odličnosti za sodelovanje pri kibernetski obrambi;

15.  poziva države članice, naj razvijejo mehanizme za usklajeno strateško komuniciranje za podpiranje prisojanja ter boj proti dezinformacijam in propagandi, da bi se razkrile mešane grožnje;

Razumevanje informacijske vojne ter dezinformacijskih in radikalizacijskih metod ISIL/Daiša in spopadanje z njimi

16.  se zaveda, da ISIL/Daiš tako na regionalni kot na svetovni ravni uporablja različne strategije za širjenje svojih političnih, verskih, družbenih, sovražnih in nasilnih idej; poziva EU in države članice, naj se na te ideje odzovejo prek izobraževalnega sistema in tako, da namenijo večjo vlogo in prepoznavnost zmernim muslimanskim učenjakom, ki lahko verodostojno zanikajo legitimnost propagande ISIL/Daiš; pozdravlja prizadevanja svetovne koalicije zoper ISIL/Daiš in v zvezi s tem podpira regionalno strategijo EU za Sirijo in Irak; poziva EU in države članice, naj nemudoma razvijejo in razširjajo protipropagando zoper džihadistično propagando s posebnim poudarkom na izobraževalni razsežnosti, ki bo poudarjala zlorabo teologije za spodbujanje radikalnega islama;

17.  poudarja, da islamistične teroristične organizacije, zlasti ISIS/Daiš in Al Kajda, vodijo aktivne informacijske kampanje, s katerimi želijo ogroziti evropske vrednote in interese ter povečati njihovo osovraženost; je zaskrbljenost, ker ISIL/Daiš obsežno uporablja družbene medije, zlasti omrežji Twitter in Facebook, za širjenje svoje propagande in novačenje, zlasti med mladimi; v zvezi s tem poudarja, da je pomembno, da se protipropagandna strategija, usmerjena zoper ISIL/Daiš, vključi v širšo in celovito regionalno strategijo, ki bo združevala diplomatska, družbeno-ekonomska in razvojna orodja ter orodja za preprečevanje konfliktov; pozdravlja ustanovitev projektne skupine za strateško komuniciranje z jugom, ki lahko učinkovito prispeva k dekonstrukciji ekstremistične propagande in vpliva ISIL/Daiša ter boju proti njima;

18.  poudarja, da so EU in evropski državljani glavna tarča ISIL/Daiša, ter EU in države članice poziva k tesnejšemu sodelovanju, da bodo družbo, zlasti mlade, zaščitile pred novačenjem, s tem pa se zavarovale tudi pred radikalizacijo; poudarja, da se je treba bolj osredotočiti na izboljšanje orodij in metod EU, predvsem na kibernetskem področju; spodbuja vse države članice, naj v tesnem sodelovanju s centrom odličnosti pri mreži za ozaveščanje o radikalizaciji, ki je bil ustanovljen oktobra 2015, raziščejo in učinkovito odpravijo družbene in demografske vzroke za izpostavljenost radikalizaciji ter vzpostavijo večdimenzionalne institucionalne strukture (povezovanje akademskih raziskav, uprav zaporov, policije, pravosodja, socialnih služb, izobraževanja) za boj proti radikalizaciji; poudarja, da je Svet pozval k spodbujanju kazenskopravnih ukrepov za odzivanje na radikalizacijo, ki vodi v terorizem in nasilni ekstremizem;

19.  poziva države članice, naj skušajo ISIL/Daišu preprečiti dostop do financiranja in se zavzemajo za to načelo v zunanjem delovanju EU, ter poudarja, da je treba razkriti pravo naravo ISIL/Daiša, da bo mogoče oporekati njegovi ideološki legitimaciji;

20.  poziva EU in njene države članice k stalnemu vseevropskemu ukrepanju proti sovražnemu govoru, ki ga s pridigami, knjigami, televizijskimi oddajami, internetom in drugimi komunikacijskimi sredstvi sistematično spodbujajo nestrpni in radikalni pridigarji ter tako ustvarjajo plodno okolje, v katerem lahko uspevajo teroristične organizacije, kot sta ISIL/Daiš in Al Kajda;

21.  poudarja, da je za EU in države članice pomembno, da sodelujejo s ponudniki družbenih medijev, da bi se borile proti širjenju propagande ISIL/Daiša prek teh medijev;

22.  poudarja, da islamistične teroristične organizacije, zlasti ISIL/Daiš in Al Kajda, vodijo aktivne kampanje širjenja napačnih informacij, s katerimi želijo ogroziti evropske vrednote in interese; v zvezi s tem poudarja, kako pomembno je, da se sprejme posebna strategija za boj proti islamistični propagandi zoper EU in širjenju napačnih informacij o njej;

23.  poudarja, da bi nepristranska, zanesljiva in objektivna komuniciranje in pretok informacij, ki temeljita na dejstvih o razmerah v državah EU, preprečila širjenje propagande, ki jo spodbujajo tretje osebe;

Strategija EU za boj proti propagandi

24.  pozdravlja akcijski načrt o strateški komunikaciji; pozdravlja skupno sporočilo o skupnem okviru za preprečevanje hibridnih groženj in poziva k čimprejšnji podpori in uresničitvi priporočil, ki jih vsebuje; poudarja, da sta za predlagane ukrepe potrebna sodelovanje in usklajevanje vseh ustreznih akterjev na ravni EU in na nacionalni ravni; meni, da lahko do uspeha prizadevanj EU privede le celovit pristop; poziva države članice, ki se izmenjujejo v vlogi predsedujočih EU, naj v svoje programe vedno vključijo strateško komuniciranje, da delo na tem področju ne bo prekinjeno; pozdravlja pobude in dosežke latvijskega predsedstva v zvezi s tem; poziva podpredsednico/visoko predstavnico Komisije, naj zagotovi redno komuniciranje na politični ravni z državami članicami, da bi se bolje usklajevali ukrepi EU; poudarja, da bi bilo treba občutno okrepiti sodelovanje EU in zveze NATO na področju strateškega komuniciranja; pozdravlja namero slovaškega predsedstva, da organizira konferenco o totalitarizmu ob evropskem dnevu spomina na žrtve totalitarnih režimov;

25.  zahteva, da pristojne institucije in organi EU pozorno spremljajo vire financiranja protievropske propagande;

26.  poudarja, da je za podpiranje svobode medijev v državah evropske sosedske politike potrebno obsežnejše financiranje v okviru instrumentov EU za demokracijo; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj za varstvo svobode in pluralnosti medijev zagotovi celovito uporabo obstoječih instrumentov, kot so evropski instrument za demokracijo in človekove pravice (EIDHR), evropska sosedska politika, organ vzhodnega partnerstva za nadzor svobode medijev ter Evropska ustanova za demokracijo;

27.  ugotavlja, da Rusija za propagandne dejavnosti namenja ogromno denarja, in se zaveda morebitnih učinkov sovražne propagande na odločanje v EU ter spodkopavanje zaupanja javnosti, odprtosti in demokracije; izreka priznanje projektni skupini EU za strateško obveščanje za pomembno delo, ki ga je opravila; zato poziva k okrepitvi te skupine, tako da bo postala pravi oddelek ESZD, odgovoren za vzhodno in južno sosedstvo, z ustreznimi kadri in zadostnimi proračunskimi sredstvi, po možnosti z uvedbo nove namenske proračunske vrstice; poziva k tesnejšemu sodelovanju med obveščevalnimi službami držav članic EU, da se oceni vpliv tretjih držav, ki skušajo spodkopati demokratične temelje in vrednote EU; poziva k tesnejšemu sodelovanju med Evropskim parlamentom in ESZD na področju strateškega komuniciranja, med drugim z uporabo analitičnih zmogljivosti Parlamenta in informacijskih pisarn v državah članicah;

28.  poudarja, da je bistvenega pomena, da se EU prek zunanjega delovanja še naprej dejavno zavzema za spoštovanje temeljnih pravic in svoboščin; meni, da bi morali ukrepi EU zoper propagando temeljiti na podpiranju svobode izražanja in zbiranja, pravice do informacij, neodvisnosti medijev in pravice do obveščenosti v sosednjih državah;

29.  poudarja, da je treba povečati pluralnost medijev in objektivnost, nepristranskost ter neodvisnost medijev v Evropski uniji in njeni soseščini, vključno z nedržavnimi akterji, med drugim s podporo novinarjem in razvojem programov za krepitev zmogljivosti za medijske akterje, spodbujanjem partnerstev in omrežij za izmenjavo podatkov, kot so platforme za izmenjavo vsebin, raziskave v zvezi z mediji, priložnosti za mobilnost in usposabljanje novinarjev ter pripravništva v medijih, ki imajo sedež v EU, da bi spodbujali izmenjavo najboljše prakse;

30.  poudarja, da imata kakovostno izobraževanje in usposabljanje na področju novinarstva v EU in zunaj nje pomembno vlogo pri oblikovanju kakovostnih novinarskih analiz in visokih uredniških standardov; trdi, da spodbujanje vrednot EU v zvezi s svobodo tiska in izražanja ter pluralnostjo medijev vključuje podpiranje preganjanih in zaprtih novinarjev ter zagovornikov človekovih pravic v tretjih državah;

31.  se zavzema za tesnejše sodelovanje med institucijami EU, Evropsko ustanovo za demokracijo, Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), Svetom Evrope in državami članicami, da bi se izognili podvajanju in zagotovili sinergijo pri podobnih pobudah;

32.  je zaskrbljen zaradi velikih težav, povezanih z neodvisnostjo in svobodo medijev v nekaterih državah članicah, o kateri poročajo mednarodne organizacije, med drugim Novinarji brez meja; poziva EU in države članice, naj sprejmejo ustrezne ukrepe za izboljšanje sedanjega položaja v medijih, s čimer se bo zagotovila tudi verodostojnost zunanjega delovanja Unije, ki podpira svobodo, nepristranskost in neodvisnost medijev;

33.  poziva okrepljeno projektno skupino za komuniciranje, naj v storitvi Twitter vzpostavi spletni prostor z uporabniškim imenom „@EUvsDisInfo“, kjer bo širša javnost našla različna orodja za odkrivanje dezinformacij in pojasnila o njihovem delovanju, bo pa tudi posredovalo številne pobude civilne družbe na tem področju;

34.  potrjuje, da mora učinkovita komunikacijska strategija vključevati lokalne skupnosti v razprave o ukrepih EU, podpirati stike med ljudmi in ustrezno obravnavati kulturne in družbene izmenjave kot ključne platforme za boj proti predsodkom lokalnega prebivalstva; v zvezi s tem opozarja, da morajo delegacije EU ohranjati neposredne stike z lokalnimi temeljnimi deležniki in predstavniki civilne družbe;

35.  poudarja, da se napeljevanje k sovražnosti, nasilju ali vojni ne more skrivati za svobodo izražanja; spodbuja k sprejetju pravnih pobud za lažje pripisovanje odgovornosti pri obravnavanju napačnih informacij;

36.  poudarja, kako pomembna sta skladno in učinkovito komuniciranje o politikah EU na notranji in zunanji ravni ter zagotavljanje prilagojenega komuniciranja v določenih regijah, vključno z dostopom do informacij v lokalnih jezikih; v zvezi s tem pozdravlja vzpostavitev spletišča ESZD v ruščini kot prvi korak v pravi smeri in spodbuja prevod spletišča ESZD v več jezikov, kot sta arabščina in turščina;

37.  poudarja, da je odgovornost držav članic, da se aktivno, preventivno in v medsebojnem sodelovanju borijo proti sovražnim informacijskim akcijam, ki bi lahko škodovale njihovim interesom; poziva vlade držav članic, naj razvijejo lastne zmogljivosti za strateško komuniciranje;

38.  poziva vse države članice, naj državljanom dajo na voljo dva tedenska biltena projektne skupine EU za strateško obveščanje, The Disinformation Digest in The Disinformation Review, da bo splošna javnost ozaveščena o propagandnih metodah tretjih strani;

39.  vztraja pri razlikovanju med propagando in kritiko;

40.  poudarja, da vse kritike EU ali njenih politik, zlasti v sklopu političnega izražanja, niso nujno del propagande ali širjenja napačnih informacij, vendar manipulacije in podpora, povezane s tretjimi državami, ki želijo te kritike spodbuditi in napihniti, lahko sprožijo dvome o zanesljivosti teh sporočil;

41.  poudarja, da se je treba boriti proti propagandi in širjenju napačnih informacij o Evropski uniji, ki prihajajo iz tretjih držav, toda to ne sme ogroziti ohranjanja konstruktivnih odnosov s tretjimi državami in sklepanja strateških partnerstev v okviru spopadanja s skupnimi izzivi;

42.  pozdravlja sprejetje akcijskega načrta o strateškem komuniciranju in ustanovitev skupine East StratCom pri ESZD, katere cilja sta obveščanje o politikah EU ter boj proti propagandi zoper EU in napačnim informacijam; poziva k nadaljnji okrepitvi strateškega komuniciranja; meni, da je treba še izboljšati učinkovitost in preglednost dela skupine East StratCom; poziva ESZD, naj razvije merila za spremljanje učinkovitosti svojega dela; poudarja, da je pomembno zagotoviti zadostno financiranje omenjene skupine in ji dodeliti dovolj osebja;

43.  ugotavlja, da mora pregled napačnih informacij, ki ga je objavila projektna skupina East StratCom, izpolnjevati standarde iz deklaracije Mednarodne zveze novinarjev o načelih ravnanja novinarjev; poudarja, da mora biti ta pregled primerno napisan in ne sme vsebovati žaljivega jezika ali vrednostne presoje; poziva projektno skupino East StratCom, naj ponovno preuči merila, uporabljena pri pripravi tega pregleda;

44.  meni, da bi lahko bilo sprejetje ukrepov, s katerimi bi ciljnemu občinstvu zagotovili ustrezne in zanimive informacije o dejavnostih EU, evropskih vrednotah in drugih vprašanjih javnega interesa, učinkovita strategija za boj proti propagandi proti EU, ter poudarja, da bi lahko v ta namen uporabili sodobne tehnologije in družbena omrežja;

45.  poziva Komisijo, naj pospeši nekatere pravne pobude, da se bo učinkoviteje in odgovorneje spopadala z napačnimi informacijami in propagando, vmesni pregled evropskega instrumenta sosedstva pa izkoristi za spodbujanje odpornosti medijev kot strateške prednostne naloge; poziva Komisijo, naj temeljito preuči učinkovitost obstoječih finančnih instrumentov EU in pripravi predlog za celovito in prilagodljivo rešitev, ki bo ponudila neposredno podporo neodvisnim medijskim hišam, možganskim trustom in nevladnim organizacijam, zlasti v maternih jezikih ciljnih skupin, in preusmeritev dodatnih sredstev organizacijam, ki to lahko omogočijo, kot je Evropska ustanova za demokracijo, hkrati pa ustavi finančne tokove za posameznike in subjekte, ki se ukvarjajo s strateškim komuniciranjem ter podžigajo nasilje in sovraštvo; poziva Komisijo, naj opravi temeljito revizijo učinkovitosti nekaterih obsežnih medijskih projektov, ki jih financira EU, kot je na primer Euronews;

46.  poudarja, kako pomembni so ozaveščanje, izobraževanje ter spletna medijska in informacijska pismenost v EU in njeni soseščini, saj državljanom omogočajo, da kritično analizirajo medijsko vsebino in prepoznajo propagando; v zvezi s tem opozarja, da je treba izboljšati znanje na vseh ravneh izobraževalnega sistema; poudarja, da je treba ljudi spodbujati k aktivnemu državljanstvu in ozaveščanju v vlogi potrošnikov medijev; opozarja na osrednjo vlogo spletnih orodij, zlasti družbenih medijev, kjer je širjenje lažnih informacij in sprožanje dezinformacijskih kampanj lažje, saj pogosto za to ni nobenih ovir; znova opozarja, da je boj proti propagandi s propagando neproduktiven, in razume, da se lahko EU kot celota in posamezne države članice proti propagandi tretjih strani borijo samo z izpodbijanjem dezinformacijskih kampanj ter s pozitivnimi sporočili in informacijami, zato bi morale oblikovati res učinkovito diferencirano strategijo, prilagojeno naravi akterjev, ki širijo propagando; se zaveda, da finančna kriza in napredek na področju novih oblik digitalnih medijev resno ogrožata kakovostno novinarstvo;

47.  je zaskrbljen zaradi uporabe družbenih medijev in spletnih platform za kaznivo dejanje sovražnega govora in napeljevanja k nasilju ter spodbuja države članice, naj prilagodijo in posodobijo zakonodajo, da bo obravnavala sedanje razmere, ali v celoti izvajajo in izvršujejo veljavno zakonodajo o sovražnem govoru tako v spletnem kot nespletnem okolju; trdi, da je treba v zvezi s tem tesneje sodelovati s spletnimi platformami ter vodilnimi spletnimi in medijskimi podjetji;

48.  poziva države članice, naj zagotovijo ustrezen okvir za kakovostno novinarstvo in raznovrstnost informacij ter se borijo proti koncentraciji medijev, ki negativno vpliva na njihovo pluralnost;

49.  ugotavlja, da medijsko izobraževanje omogoča pridobitev znanj in spretnosti ter omogoča državljanom, da uveljavljajo svojo pravico do svobode izražanja, kritično analizirajo medijske vsebine in se odzivajo na napačne informacije; zato poudarja, da je treba z ukrepi medijskega opismenjevanja na vseh ravneh povečati ozaveščenost o nevarnosti širjenja napačnih informacij, tudi prek evropske kampanje za ozaveščanje o medijski, novinarski in uredniški etiki ter s spodbujanjem boljšega sodelovanja s socialnimi platformami in spodbujanjem skupnih pobud za obravnavanje sovražnega govora, hujskanja k nasilju in spletne diskriminacije;

50.  ugotavlja, da nobena strategija mehke moči ne more uspeti brez kulturne diplomacije in spodbujanja medkulturnega dialoga med državami in v njih, tako v EU kot zunaj nje; zato spodbuja dolgoročne javne ukrepe in pobude na področju kulturne diplomacije, kot so štipendije in programi izmenjave za študente in mlade delavce, vključno s pobudami za podporo medkulturnemu dialogu, krepitev kulturnih vezi z EU ter spodbujanje skupnih kulturnih vezi in dediščine, ter za zagotavljanje ustreznega usposabljanja osebja delegacij EU in ESZD, da pridobijo primerne medkulturne spretnosti;

51.  je prepričan, da bi morali biti javni mediji vzor nepristranskega poročanja in objektivnih informacij v skladu z novinarsko dobro prakso in etiko;

52.  poudarja, da je treba posebno pozornost nameniti novim tehnologijam – vključno z digitalno radiodifuzijo, mobilno komunikacijo, spletnimi mediji in socialnimi mrežami, tudi tistimi regionalnega značaja, – ki omogočajo razširjanje informacij in večjo ozaveščenost o evropskih vrednotah iz ustanovnih pogodb; opozarja, da mora tako komuniciranje dosegati visok standard, zajemati konkretne najboljše prakse in poudarjati vpliv EU v tretjih državah, vključno s humanitarno pomočjo EU ter priložnostmi in koristmi, ki jih ima tesnejše povezovanje in sodelovanje z EU za državljane tretjih držav, zlasti za mlade, kot so potovanja brez vizuma ali programi za krepitev zmogljivosti ter programi mobilnosti in izmenjave, kjer je ustrezno;

53.  poudarja, da je treba zagotoviti, da bo novi portal o evropski sosedski politiki, ki se trenutno razvija v okviru sosedskega programa OPEN, poleg vsebin za strokovne skupnosti vseboval tudi del, prilagojen širšemu občinstvu; meni, da bi moral portal imeti tudi rubriko o vzhodnem partnerstvu in združiti informacije o pobudah, ki so zdaj razdrobljene med več spletišči;

54.  poudarja potencial popularne kulture in zabavnih načinov izobraževanja kot sredstva izražanja skupnih človeških vrednot in obveščanja o politikah EU;

55.  izraža podporo pobudam, kot sta Baltski center za medijsko odličnost v Rigi, center odličnosti zveze NATO za strateško komuniciranje (NATO StratCom COE) in center odličnosti pri mreži za ozaveščanje o radikalizaciji; poudarja, da je treba uporabiti njihove ugotovitve in analize ter izboljšati analitične zmogljivosti EU na vseh ravneh; poziva Komisijo in države članice, naj sprožijo podobne projekte, sodelujejo pri usposabljanju novinarjev, podprejo neodvisna medijska središča, podpirajo raznolikost medijev, spodbujajo mreženje in sodelovanje med mediji in možganskimi trusti ter izmenjujejo najboljšo prakso in informacije na teh področjih;

56.  obsoja redno zatiranje neodvisnih medijev, novinarjev in civilnodružbenih aktivistov v Rusiji in na zasedenih ozemljih, tudi na Krimu po njegovi nezakoniti priključitvi; poudarja, da je bilo v Rusiji od leta 1999 ubitih na ducate novinarjev ali pa so izginili brez sledu oziroma so bili zaprti; poziva Komisijo in države članice, naj izboljšajo zaščito za novinarje v Rusiji in soseščini EU, podprejo rusko civilno družbo in vlagajo v stike med ljudmi; poziva k takojšnji izpustitvi novinarjev; ugotavlja, da EU poglablja odnose z zahodnimi partnericami in drugimi sosedami, pri čemer ohranja odprte komunikacijske kanale z Rusijo; priznava, da bi bila največja ovira za ruske kampanje za zavajanje obstoj neodvisnih in svobodnih medijev v sami Rusiji; meni, da bi moral biti to cilj EU; poziva, da se namenijo posebna pozornost in zadostna sredstva za medijski pluralizem, lokalne medije, raziskovalno novinarstvo in medije v tujih jezikih, zlasti ruščini, arabščini, farsiju, turščini in urdujščini, pa tudi drugih jezikih prebivalstva, izpostavljenega propagandi;

57.  podpira obveščevalne kampanje, ki jih izvajajo nekateri akterji v Siriji, Iraku in v tej regiji (vključno z državami izvora tujih borcev), da bi omajali zaupanje v ideologijo ISIL/Daiša in obsodili njegove kršitve človekovih pravic ter se uprli nasilnemu ekstremizmu in sovražnemu govoru, povezanemu z drugimi skupinami v tej regiji; poziva EU in njene države članice, naj v dialogu z državami Bližnjega vzhoda in severne Afrike poudarjajo, da so dobro upravljanje, odgovornost, preglednost, pravna država in spoštovanje človekovih pravic bistvenega pomena, da bi se te družbe zaščitile pred širjenjem nestrpnih in nasilnih ideologij, s katerimi se navdihujejo organizacije, kot sta ISIL/Daiš in Al Kajda; glede na vse večjo teroristično grožnjo ISIL/Daiša in drugih mednarodnih terorističnih organizacij poudarja, da je treba poglobiti sodelovanje pri varnostnih vprašanjih z državami, ki imajo dolgoletne izkušnje z bojem proti terorizmu;

58.  poziva visoko podpredsednico/predstavnico in Svet, naj znova izrazita polno podporo EU tekočemu procesu izvrševanja in finančno podpreta uresničevanje priporočil iz študije o izvedljivosti medijskih pobud v ruskem jeziku v državah vzhodnega partnerstva in drugod, ki jo je leta 2015 opravila Evropska ustanova za demokracijo;

o
o   o

59.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, državam članicam, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Evropski službi za zunanje delovanje in Natu.

(1) UL C 137 E, 27.5.2010, str. 25.
(2) UL C 434, 23.12.2015, str. 24.
(3) UL C 407, 4.11.2016, str. 35.
(4) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0272.
(5) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0410.


Znakovni jezik in strokovni tolmači za znakovni jezik
PDF 363kWORD 55k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 23. novembra 2016 o znakovnih jezikih in poklicnih tolmačih za znakovni jezik (2016/2952(RSP))
P8_TA(2016)0442B8-1230/2016

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju členov 2, 9, 10, 19, 168 in 216(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) ter členov 2 in 21 Pogodbe o Evropski uniji (TEU),

–  ob upoštevanju Listine EU o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 17. junija 1988 o znakovnih jezikih za gluhe(1) in z dne 18. novembra 1998 o znakovnih jezikih(2),

–  ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, ki je v EU začela veljati 21. januarja 2011 v skladu s Sklepom Sveta št. 2010/48/ES z dne 26. novembra 2009 o sklenitvi Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov s strani Evropske skupnosti(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. julija 2016 o izvajanju Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov s posebnim poudarkom na sklepnih ugotovitvah Odbora Združenih narodov za pravice invalidov(4),

–  ob upoštevanju splošne pripombe št. 4 (2016) Odbora Združenih narodov o pravicah invalidov o pravici do vključujočega izobraževanja(5),

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah, Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ter Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah,

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (v nadaljnjem besedilu: direktiva o enakosti pri zaposlovanju)(6),

–  ob upoštevanju Direktive 2005/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. septembra 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij(7),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. aprila 2016 o programu Erasmus+ in drugih instrumentih za spodbujanje mobilnosti pri poklicnem izobraževanju in usposabljanju – pristop do vseživljenjskega učenja(8),

–  ob upoštevanju strateškega dokumenta Evropskega mladinskega foruma o enakosti in nediskriminaciji(9),

–  ob upoštevanju predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta z dne 2. decembra 2015 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z zahtevami glede dostopnosti proizvodov in storitev (COM(2015)0615),

–  ob upoštevanju predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. decembra 2012 o dostopnosti spletišč organov javnega sektorja (COM(2012)0721),

–  ob upoštevanju Direktive 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih(10),

–  ob upoštevanju publikacij Learning Outcomes (Učni izidi) in Assessment Guidelines (Smernice za oceno) Evropskega foruma tolmačev znakovnega jezika (EFSLI), v katerih se zavzema za enake možnosti usposabljanja za tolmače znakovnega jezika in kakovostne storitve za gluhe državljane po vsej Uniji(11),

–  ob upoštevanju smernic EFSLI/Evropske zveze gluhih (EUD) za tolmače znakovnega jezika za srečanja na mednarodni/evropski ravni(12),

–  ob upoštevanju smernic Mednarodnega združenja konferenčnih tolmačev govornega jezika, ki delajo v mešanih skupinah(13),

–  ob upoštevanju poročila EFSLI o pravicah do storitev tolmačenja znakovnega jezika pri delu ali študiju v tujini(14),

–  ob upoštevanju člena 123(2) Poslovnika,

A.  ker imajo vse invalidne osebe, zlasti ženske in otroci, vključno z gluhimi in naglušnimi, med katerimi nekateri uporabljajo znakovni jezik, kot polnopravni državljani enake pravice in neodtujljivo pravico do spoštovanja njihovega dostojanstva, enakega obravnavanja ter neodvisnega življenja, samostojnosti in polne udeležbe v družbi;

B.  ker se mora Unija v skladu s PDEU pri opredeljevanju in izvajanju svojih politik in dejavnosti boriti proti diskriminaciji na podlagi invalidnosti (člen 10) ter lahko sprejme zakonodajo proti tovrstni diskriminaciji (člen 19);

C.  ker člena 21 in 26 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah izrecno prepovedujeta diskriminacijo na podlagi invalidnosti ter invalidom zagotavljata enakopravno udeležbo v družbi;

D.  ker je v EU približno milijon gluhih uporabnikov znakovnega jezika(15) in 51 milijonov naglušnih državljanov(16), med katerimi številni uporabljajo znakovni jezik;

E.  ker so nacionalni in regionalni znakovni jeziki popolnoma razviti naravni jeziki z lastnimi slovničnimi in skladenjskimi pravili, tako kot govorni jeziki(17);

F.  ker politika EU o večjezičnosti spodbuja učenje tujih jezikov in ker je eden od njenih ciljev, da bi vsak Evropejec poleg maternega jezika govoril še dva; ker bi učenje in uveljavljanje nacionalnih in regionalnih znakovnih jezikov lahko prispevala k temu cilju;

G.  ker je dostopnost pogoj za samostojno življenje invalidov ter njihovo polno in enakopravno sodelovanje v družbi(18);

H.  ker dostopnost ne pomeni le dostopa do fizičnega okolja, temveč tudi do informacij in komunikacije, tudi v obliki zagotavljanja vsebin v znakovnem jeziku(19);

I.  ker so zadolžitve in naloge poklicnih tolmačev za znakovni jezik enakovredne tistim, ki jih opravljajo tolmači govornega jezika;

J.  ker so tolmači za znakovni jezik v državah članicah v različnem položaju, saj nekateri izvajajo zgolj neformalno družinsko podporo, drugi pa so polno usposobljeni poklicni tolmači z univerzitetno izobrazbo;

K.  ker usposobljenih in poklicnih tolmačev za znakovni jezik v vseh državah članicah primanjkuje in ker se razmerje med uporabniki znakovnega jezika in tolmači giblje med 8:1 in 2 500:1, povprečno pa znaša 160:1(20);

L.  ker je bila vložena peticija(21), v kateri je Parlament pozvan, naj omogoči vlaganje peticij v nacionalnih in regionalnih znakovnih jezikih EU;

M.  ker Bruseljska deklaracija o znakovnih jezikih v Evropski uniji(22) spodbuja nedisikriminatoren pristop k uporabi naravnega znakovnega jezika, kot zahteva Konvencija Združenih narodov o pravicah invalidov, ki so jo ratificirale EU in vse njene države članice razen ene;

N.  ker se po državah članicah delež in kakovost opremljenosti oddaj s podnapisi na javni in zasebni televiziji precej razlikuje, in sicer sega od manj kot 10 % do skoraj 100 %, standardi kakovosti pa so zelo različni(23); ker v večini držav članic primanjkuje podatkov o obsegu tolmačenja znakovnega jezika na televiziji;

O.  ker bi lahko razvoj novih jezikovnih tehnologij koristil uporabnikom znakovnega jezika;

P.  ker v skladu s Konvencijo Združenih narodov o pravicah invalidov odklonitev primerne prilagoditve pomeni diskriminacijo in ker jo je treba zagotoviti tudi v skladu z direktivo o enakosti pri zaposlovanju, da bi zagotovili spoštovanje načela enakega obravnavanja;

Q.  ker gluhi, gluho-slepi ali naglušni državljani trenutno nimajo dostopa do neposrednega komuniciranja s poslanci Evropskega parlamenta in uradniki institucij Evropske unije, institucije EU pa nimajo dostopa do tovrstnega komuniciranja z gluhimi ali naglušnimi osebami;

Kvalificirani in poklicni tolmači za znakovni jezik

1.  poudarja, da so potrebni usposobljeni in poklicni tolmači za znakovni jezik, kar je mogoče doseči le z naslednjim pristopom:

   (a) uradno priznanje nacionalnih in regionalnih znakovnih jezikov v državah članicah in institucijah EU,
   (b) formalno usposabljanje (univerzitetni ali podoben študij, enakovreden triletnemu dodiplomskemu študiju za tolmače govornih jezikov)(24),
   (c) registracija (uradna akreditacija in sistem za nadzor kakovosti, na primer stalno poklicno izpopolnjevanje),
   (d) uradno priznanje poklica;

2.  se zaveda, da zagotavljanje visokokakovostnih storitev tolmačenja v znakovni jezik:

   (a) temelji na objektivni oceni kakovosti, v kateri morajo biti vključeni vsi deležniki,
   (b) temelji na poklicnih kvalifikacijah,
   (c) vključuje strokovne predstavnike skupnosti gluhih;
   (d) temelji na zadostnih sredstvih za usposabljanje in zaposlovanje tolmačev za znakovni jezik;

3.  priznava, da je tolmačenje znakovnega jezika poklicna storitev, ki zahteva ustrezno plačilo;

Razlikovanje med dostopnostjo in primerno prilagoditvijo(25)

4.  odobrava, da dostopnost nekaterim skupinam prinaša koristi, opira pa se na nabor standardov, ki se uvajajo postopoma;

5.  se zaveda, da nezagotavljanja dostopnosti ne moremo opravičevati z nesorazmernostjo ali nepotrebnim bremenom;

6.  se zaveda, da se primerna prilagoditev nanaša na posameznika in dopolnjuje obveznost glede zagotavljanja dostopnosti;

7.  nadalje ugotavlja, da lahko posameznik zahteva ukrepe za primerno prilagoditev, čeprav je obveznost glede dostopnosti že izpolnjena;

8.  se zaveda, da lahko zagotavljanje tolmačenja za znakovni jezik glede na okoliščine pomeni bodisi ukrep za zagotovitev dostopnosti bodisi za primerno prilagoditev;

Dostopnost

9.  poudarja, da morajo gluhi, gluho-slepi in naglušni državljani imeti dostop do enakih informacij in komunikacije kot slišeči – s tolmačenjem za znakovni jezik, podnaslavljanjem, samodejnim zapisom govora in/ali drugimi oblikami komuniciranja, tudi z govornimi tolmači;

10.  poudarja, da morajo biti javne in vladne službe ter njihove spletne vsebine dostopne prek živih posrednikov, na primer tolmačev za znakovni jezik na kraju samem, po možnosti pa tudi na daljavo prek interneta in storitev na daljavo;

11.  ponavlja svojo zavezo, da bo poskrbel za čim bolj dostopen politični proces, tudi z zagotavljanjem poklicnih tolmačev za znakovni jezik; pripominja, da to zajema volitve, javne posvete in morebitne druge dogodke;

12.  poudarja vedno pomembnejšo vlogo jezikovnih tehnologij pri zagotavljanju enakega dostopa do digitalnega prostora za vse;

13.  priznava, da so za zagotavljanje dostopnosti pomembni minimalni standardi, zlasti glede na nove in nastajajoče tehnologije, kot je zagotavljanje storitev tolmačenja za znakovni jezik in podnaslavljanja prek interneta;

14.  priznava, da so za zagotavljanje zdravstvenega varstva sicer pristojne države članice, a bi moralo biti poskrbljeno tudi za potrebe gluhih, gluho-slepih in naglušnih pacientov, na primer z zagotavljanjem poklicnih tolmačev za znakovni jezik in ozaveščanjem zdravstvenega osebja, pri čemer naj se posebna pozornost nameni ženskam in otrokom;

15.  priznava, da se lahko enak dostop do sodnega varstva za gluhe, gluho-slepe in naglušne državljane zagotovi le z ustrezno usposobljenimi in poklicnimi tolmači za znakovni jezik;

16.  se zaveda, kako pomembne so zanesljive in natančne storitve tolmačenja in prevajanja, zlasti na sodišču in v drugih pravnih okoljih; zato poudarja, da je pomembno imeti specializirane in visoko usposobljene poklicne tolmače za znakovni jezik, zlasti v tovrstnih okoljih;

17.  poudarja, da je treba okrepiti podporo in posebne elemente za invalide v razmerah oboroženih spopadov, humanitarnih kriz in naravnih nesreč – na primer s tolmačenjem znakovnega jezika in dostopnimi pisnimi informacijami o nesrečah v realnem času(26);

Zaposlovanje, izobraževanje in usposabljanje

18.  poudarja, da je treba za zagotovljen enak dostop do zaposlovanja, izobraževanja in usposabljanja sprejeti ukrepe za primerno prilagoditev, med katere sodi tudi zagotavljanje poklicnih tolmačev za znakovni jezik;

19.  poudarja, da je treba zagotoviti uravnotežene in celostne informacije o znakovnem jeziku in o tem, kaj pomeni gluhota, da bodo lahko starši sprejeli ozaveščene odločitve, ki bodo v najboljšem interesu njihovih otrok;

20.  poudarja, da so programi zgodnjega ukrepanja odločilnega pomena za otroke, da pridobijo življenjska znanja in spretnosti, vključno z jezikovnimi kompetencami; poleg tega poudarja, da bi morali ti programi v idealnem primeru vključevati tudi gluhe vzornike;

21.  poudarja, da je treba gluhim, gluho-slepim in naglušnim šolarjem ter njihovim staršem dati možnost, da se med predšolsko vzgojo in v šolah seznanijo z nacionalnim ali regionalnim znakovnim jezikom svojega okolja(27);

22.  poudarja, da bi bilo treba znakovni jezik vključiti v učne načrte, da bi okrepili ozaveščenost o tem jeziku in povečali njegovo uporabo;

23.  poudarja, da je treba sprejeti ukrepe za priznanje in spodbujanje jezikovne identitete skupnosti gluhih(28);

24.  poziva države članice, naj spodbujajo učenje znakovnega jezika na enak način kot učenje tujih jezikov;

25.  poudarja, da so usposobljeni tolmači znakovnega jezika in učno osebje, usposobljeno za znakovni jezik in učinkovito delo v dvojezičnem vključujočem izobraževalnem okolju bistvena sestavina šolske uspešnosti gluhih otrok in mladih, saj dolgoročno pripomorejo k višji izobrazbi in nižji stopnji brezposelnosti;

26.  poudarja, da vsesplošno primanjkuje dvojezičnih učbenikov s kretnjami in učnega gradiva v dostopnih oblikah in jezikih;

27.  poziva, da je treba načelo svobode gibanja v EU zagotoviti tudi gluhim, gluho-slepim in naglušnim, zlasti v okviru programa Erasmus+ in sorodnih programov mobilnosti, in poskrbeti, da udeleženci ne bodo nesorazmerno obremenjeni s tem, da bi si morali sami priskrbeti potrebno tolmačenje;

28.  pozdravlja pilotni projekt evropske kartice za invalide; obžaluje, da v projekt ni vključeno tolmačenje znakovnega jezika, kar znatno ovira prosto gibanje gluhih, gluho-slepih in naglušnih delavcev, dijakov in študentov v EU;

Institucije Evropske unije

29.  se zaveda, da morajo biti institucije EU zgled najboljše prakse glede zagotavljanja primerne prilagoditve in dostopnosti svojemu osebju, izvoljenim uradnikom in praktikantom ter v odnosu do državljanov EU, kar pomeni tudi zagotavljanje tolmačenja znakovnega jezika;

30.  pozdravlja, da so institucije EU že poskrbele za (priložnostno) dostopnost javnih dogodkov in sej parlamentarnih odborov; meni, da bi lahko podnaslavljanje in samodejni zapis govora razumeli kot alternativen, a enakovreden in potreben ukrep za naglušne, ki ne uporabljajo znakovnega jezika, to pa velja tudi za zaposlene v institucijah EU z vidika zagotavljanja razumnih prilagoditev v skladu s členom 5 Direktive 2000/78/ES o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu;

31.  priznava, da imajo institucije EU prek svojih služb za tolmačenje že vzpostavljen sistem za zagotovitev tolmačenja znakovnega jezika za namene dostopnosti; poziva institucije, naj že obstoječe sisteme uporabijo tudi pri zagotavljanju razumne prilagoditve za osebje in/ali izvoljene uradnike, s tem pa učinkovito zmanjšajo upravno breme za posameznike in institucije;

32.  odločno poziva institucije, naj pri storitvah tolmačenja, ki jih zagotavljajo za potrebe institucije in/ali osebja in imenovanih uradnikov, tolmačem za znakovni jezik uradno priznajo enak status kot tolmačem govornega jezika, vključno z dostopom do tehnološke podpore, pripravljalnim gradivom in dokumenti;

33.  poziva Eurostat, naj zagotovi, da bodo institucijam EU posredovani statistični podatki o gluhih, gluho-slepih in naglušnih uporabnikih znakovnega jezika, da bodo lahko bolje opredeljevale, izvajale in analizirale svojo politiko na področju invalidnosti in jezikovno politiko;

34.  poziva službo Evropskega parlamenta za obiskovalce, naj poskrbi za potrebe gluhih, gluho-slepih in naglušnih ter jim zagotovi neposreden dostop do storitev nacionalnega ali regionalnega znakovnega jezika in samodejnega zapisa govora;

35.  poziva institucije, naj v celoti izvajajo pilotni projekt EU INSIGN, ki je nastal v odziv na odločitev Parlamenta z dne 12. decembra 2012 o uvedbi aplikacije in storitve za znakovni jezik v realnem času, s katerima naj bi izboljšali komuniciranje med gluhimi in naglušnimi ter institucijami EU(29);

o
o   o

36.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL C 187, 18.7.1988, str. 236.
(2) UL C 379, 7.12.1998, str. 66.
(3) UL L 23, 27.1.2010, str. 35.
(4) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0318.
(5) http://www.ohchr.org/Documents/HRBodies/CRPD/GC/RighttoEducation/CRPD-C-GC-4.doc
(6) UL L 303, 2.12.2000, str. 16.
(7) UL L 255, 30.9.2005, str. 22.
(8) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0107.
(9) http://www.youthforum.org/assets/2016/04/0099-16_Policy_Paper_Equality_Non-discrimination_FINAL2.pdf
(10) UL L 280, 26.10.2010, str. 1.
(11) http://efsli.org/publications
(12) http://efsli.org/efsliblu/wp-content/uploads/2012/09/SL-Interpreter-Guidelines.pdf
(13) http://aiic.net/page/6701/guidelines-for-spoken-language-interpreters-working-in-mixed-teams/lang/1
(14) http://efsli.org/efsliblu/wp-content/uploads/2012/09/R1101-The-right-to-sign-language-interpreting-services-when-working-or-studying-abroad.pdf
(15) http://europa.eu/rapid/press-release_IP-13-511_en.htm
(16) Evropska zveza naglušnih (EFHOH), http://www.efhoh.org/about_us.
(17) Brentari, D., (ur.), Sign Languages (Znakovni jeziki), Cambridge University Press, 2010. Pfau, R., Steinbach, M., & Bencie, W., (ur.), Sign Language: An International Handbook (Znakovni jezik: mednarodni priročnik), De Gruyter, 2012.
(18) Splošna pripomba št. 2 Odbora Združenih narodov za pravice invalidov, CRPD/C/GC/2.
(19) Člen 9 Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov.
(20) Wit, M. de, Sign Language Interpreting in Europe (Tolmačenje znakovnega jezika v Evropi), 2016 (še ni objavljeno).
(21) Peticija št. 1056–16.
(22) Bruseljska deklaracija, Evropska zveza gluhih (EUD), 2010, http://www.eud.eu/files/8514/5803/7674/brussels_declaration_FINAL.pdf.
(23) EFHOH, State of subtitling access in EU (Stanje glede dostopnosti podnaslavljanja v EU), 2015. Na voljo na naslovu: http://media.wix.com/ugd/c2e099_0921564404524507bed2ff3648781a3c.pdf
(24) EFSLI, Learning Outcomes for Graduates of a Three Year Sign Language Interpreting Training Programme (Učni izidi diplomantov triletnega programa usposabljanja za tolmačenje znakovnega jezika), 2013
(25) CRPD/C/GC/4, odst. 28.
(26) Konvencija Združenih narodov o pravicah invalidov (CRPD), člen 11.
(27) http://www.univie.ac.at/designbilingual/downloads/De-Sign_Bilingual_Findings.pdf
(28) Splošna pripomba Odbora Združenih narodov za pravice invalidov št. 4, CRPD/C/GC/4, na voljo na naslovu: http://www.ohchr.org/Documents/HRBodies/CRPD/GC/RighttoEducation/CRPD-C-GC-4.doc
(29) http://www.eud.eu/projects/past-projects/insign-project/


Obnovitev odobritve aktivne snovi bentazon
PDF 256kWORD 50k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 23. novembra 2016 o osnutku izvedbene uredbe Komisije o obnovitvi odobritve aktivne snovi bentazon v skladu z Uredbo (ES) št. 1107/2009 Evropskega parlamenta in Sveta o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet ter o spremembi priloge k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) št. 540/2011 (D047341/00 – 2016/2978(RSP))
P8_TA(2016)0443B8-1228/2016

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka izvedbene uredbe Komisije o obnovitvi odobritve aktivne snovi bentazon v skladu z Uredbo (ES) št. 1107/2009 Evropskega parlamenta in Sveta o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet ter o spremembi priloge k Izvedbeni uredbi (EU) št. 540/2011 (D047341/00),

–  ob upoštevanju Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1107/2009 z dne 21. oktobra 2009 o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet in razveljavitvi direktiv Sveta 79/117/EGS in 91/414/EGS(1), zlasti člena 20(1) Uredbe,

–  ob upoštevanju členov 11 in 13 Uredbe (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije(2),

–  ob upoštevanju sklepov Evropske agencije za varnost hrane (EFSA) o strokovnem pregledu ocene tveganja aktivne snovi bentazon(3),

–  ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane,

–  ob upoštevanju člena 106(2) in (3) Poslovnika,

A.  ker aktivna snov betazon deluje kot selektivni herbicid za zatiranje listnatega plevela pri širokem razponu poljščin po vzniku in se pogosto uporablja v kmetijstvu;

B.  ker ta snov zaradi svoji lastnosti zlahka pronica v podtalnico;

C.  ker podatki okoljske agencije Združenega kraljestva kažejo, da je aktivna snov bentazon odobren pesticid, ki ga v Združenem kraljestvu najpogosteje zaznajo v podtalnici, prisoten pa je tudi v površinskih vodah; ker so razmere podobne v vsej Evropi;

D.  ker je bilo z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2016/549 z dne 8. aprila 2016 o spremembi Izvedbene uredbe (EU) št. 540/2011 obdobje odobritve aktivne snovi bentazon podaljšano do 30. junija 2017, saj se je ocenjevanje te snovi zavleklo;

E.  ker osnutek izvedbene uredbe Komisije o obnovitvi odobritve aktivne snovi bentazon v skladu z Uredbo (ES) št. 1107/2009 Evropskega parlamenta in Sveta o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet ter o spremembi Priloge k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) št. 540/2011 (v nadaljnjem besedilu: osnutek izvedbene uredbe) na podlagi znanstvene ocene, ki jo je izvedla Evropska agencija za varnost hrane, določa odobritev betazona do 31. januarja 2032, kar je najdaljše možno obdobje;

F.  ker so bili v osnutku izvedbene uredbe v skladu z Uredbo (ES) št. 1107/2009 in glede na trenutno znanstveno in tehnično znanje vključeni nekateri pogoji in omejitve, na primer zahteva za predložitev dodatnih podatkov potrditvene narave;

G.  ker je bilo po obravnavi prejetih pripomb k poročilu o oceni obnovitve sklenjeno, da bi bilo treba od vlagateljev zahtevati dodatne informacije;

H.  ker je bilo po obravnavi prejetih pripomb k poročilu o oceni obnovitve sklenjeno, da bi se morala Evropska agencija za varnost hrane glede toksikoloških učinkov na sesalce, ostankov, končnega stanja in obnašanja snovi v okolju ter ekotoksikologije posvetovati s strokovnjaki in sprejeti sklep o tem, ali je mogoče v primeru aktivne snovi bentazon pričakovati izpolnjevanje pogojev iz člena 4 Uredbe (ES) št. 1107/2009;

I.  ker morajo vlagatelji predložiti podatke potrditvene narave, kar zadeva teste stopnje 2 in 3, ki so navedeni v konceptualnem okviru OECD za obravnavanje morebitnega endokrinega delovanja, v zvezi z učinki na prenatalni razvoj, ugotovljenimi v študiji toksičnosti za prenatalni razvoj pri podganah (povečanje izgube zarodkov po vgnezditvi, zmanjšanje števila živih plodov in zaostajanje razvoja ploda v odsotnosti jasne toksičnosti pri materi, kar pomeni, da bi lahko bila primerna uvrstitev v kategorijo 2 med snovi, ki so strupene za razmnoževanje);

J.  ker ocena tveganja za potrošnike ni bila končana, saj so se predlagane opredelitve ostanka za oceno tveganja pri rastlinah in za uporabo pri živini obravnavale kot začasne, ker je bilo ugotovljeno, da so podatki pomanjkljivi;

K.  ker ocena o izpostavljenosti podtalnice izhodiščnemu bentazonu in metabolitu N-metil-bentazonu ni bila zaključena; ker ni podatkov o morebitni izpostavljenosti podtalnice, če bi stopnja letne uporabe presegla 960 g aktivne snovi/hektar (vloge vsebujejo prošnjo za reprezentativno uporabo do 1440 g aktivne snovi/hektar);

L.  ker bi sklep Komisije o odobritvi aktivne snovi ob hkratnem zahtevanju podatkov, ki potrjujejo varnost (postopek s potrditvenimi podatki), omogočil dajanje aktivne snovi v promet, preden bi Komisija pridobila vse potrebne podatke v podporo temu sklepu;

M.  ker je evropska varuhinja človekovih pravic v svoji odločitvi v primeru 12/2013/MDC z dne 18. februarja 2016 o praksah Evropske komisije v zvezi z registracijo in dajanjem fitofarmacevtskih sredstev (pesticidov) v promet Komisijo pozvala, naj postopek s potrditvenimi podatki uporablja omejevalno in strogo v skladu z veljavno zakonodajo ter v dveh letih od njene odločitve predloži poročilo, iz katerega bo razvidno, da se je število sklepov s potrditvenimi podatki v primerjavi s trenutnim pristopom bistveno zmanjšalo;

N.  ker v osnutek izvedbene uredbe Komisije niso vključeni predlogi evropske varuhinje za izboljšanje sistema Komisije za odobritev pesticidov;

O.  ker naj bi se odobritev v skladu z Uredbo (ES) št. 1107/2009 obnovila za največ 15 let; ker bi moralo biti obdobje odobritve sorazmerno z možnimi tveganji pri uporabi teh snovi; ker mora Komisija v skladu s previdnostnim načelom, ki ga je treba uporabljati na podlagi Uredbe (ES) št. 1107/2009, zagotoviti, da ne odobri aktivnih snovi, če lahko ogrožajo javno zdravje ali okolje;

P.  ker Evropska agencija za varnost hrane v strokovnem pregledu predlaga, da se aktivna snov bentazon v skladu z določbami Uredbe (ES) št. 1272/2008 uvrsti v kategorijo 2 med snovi, ki so strupene za razmnoževanje;

Q.  ker se vprašanje označi za kritično problemsko področje, če je na voljo dovolj podatkov za oceno reprezentativnih uporab v skladu z enotnimi načeli na podlagi člena 29(6) Uredbe (ES) št. 1107/2009 in Uredbe Komisije (EU) št. 546/2011, in ker s to oceno ni mogoče zaključiti, da se lahko pri vsaj eni reprezentativni uporabi pričakuje, da fitofarmacevtsko sredstvo, ki vsebuje aktivno snov, ne bo imelo škodljivih učinkov na zdravje ljudi in živali ali podtalnico ali morebitnega nesprejemljivega vpliva na okolje;

R.  ker so bila glede na sklepe Evropske agencije za varnost hrane opredeljena kritična problemska področja, zlasti dejstvo, da tehnična specifikacija snovi, predlagana za oba vlagatelja, ni primerljiva s snovjo, uporabljeno pri testiranju za pridobitev toksikoloških referenčnih vrednosti, in da ni bilo dokazano, da je tehnična snov, uporabljena pri študiji strupenosti za okolje ustrezno reprezentativna za tehnične specifikacije za oba vlagatelja;

1.  meni da osnutek izvedbene uredbe Komisije presega izvedbena pooblastila, določena v uredbi (ES) št. 1107/2009;

2.  meni, da ocena reprezentativnih uporab aktivne snovi bentazon ne zadostuje za to, da bi zaključili, da je mogoče pri fitofarmacevtskem sredstvu, ki vsebuje aktivno snov bentazon, vsaj za eno reprezentativno uporabo pričakovati, da nima morebitnega škodljivega učinka na zdravje ljudi in živali ali na podtalnico ali morebitnega nesprejemljivega vpliva na okolje;

3.  poziva Komisijo in države članice, naj financirajo raziskave in inovacije na področju alternativnih trajnostnih in stroškovno učinkovitih rešitev za proizvode za zatiranje škodljivcev, da bi zagotovile visoko raven varovanja zdravja ljudi in živali ter okolja;

4.  meni, da je Komisija z uporabo postopka s potrditvenimi podatki za odobritev aktivne snovi bentazon kršila določbe Uredbe (ES) št. 1107/2009 in ravnala v nasprotju s previdnostnim načelom iz člena 191 Pogodbe o delovanju Evropske unije;

5.  poziva Komisijo, naj najprej zaprosi za morebitne pomembne manjkajoče podatke in jih oceni ter šele nato sprejme sklep o odobritvi;

6.  poziva Komisijo, naj umakne svoj osnutek izvedbene uredbe in odboru predloži nov osnutek;

7.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 309, 24.11.2009, str. 1.
(2) UL L 55, 28.2.2011, str. 13.
(3) EFSA Journal 2015;13(4):4077.

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov