Evropski parlament,

–  ob upoštevanju konvencije OZN o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida z dne 9. decembra 1948,

–  ob upoštevanju poglavja VII Ustanovne listine Združenih narodov o akciji v primeru ogrožanja miru, kršitve miru in agresivnih dejanj,

–  ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov proti mučenju in drugemu okrutnemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju z dne 10. decembra 1984,

–  ob upoštevanju člena 18 Splošne deklaracije človekovih pravic, člena 18 Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, Deklaracije Združenih narodov o odpravi vseh oblik nestrpnosti in diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja in Smernic EU za spodbujanje in varstvo svobode veroizpovedi ali prepričanja,

–  ob upoštevanju resolucije varnostnega sveta OZN št. 1325 o ženskah, miru in varnosti z dne 31. oktobra 2000,

–  ob upoštevanju Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča z dne 17. julija 1998, ki je začel veljati 1. julija 2002,

–  ob upoštevanju sprememb Rimskega statuta iz Kampale, sprejetih na pregledni konferenci v Kampali (Uganda) junija 2010,

–  ob upoštevanju okvira Združenih narodov za prepoznavanje grozodejstev, ki sta ga pripravila posebna svetovalca OZN za preprečevanje genocida in odgovornost za zaščito,

–  ob upoštevanju poročila Urada visokega komisarja OZN za človekove pravice z dne 15. marca 2015 o razmerah na področju spoštovanja človekovih pravic v Iraku glede na zlorabe, ki so jih zagrešile t. i. Islamska država Iraka in Levanta ter z njo povezane skupine,

–  ob upoštevanju resolucije generalne skupščine Združenih narodov št. A/71/L.48 iz decembra 2016, ki vzpostavlja mednarodni, nepristranski in neodvisni mehanizem za pomoč pri preiskovanju in pregonu oseb, odgovornih za najtežja kazniva dejanja po mednarodnem pravu, ki so bila zagrešena v Sirski arabski republiki od marca 2011,

–  ob upoštevanju posebne preiskave dogodkov v Alepu, rezultate katere je neodvisna mednarodna preiskovalna komisija za Sirsko arabsko republiko objavila 1. marca 2017,

–  ob upoštevanju Skupnega stališča Sveta št. 2001/443/SZVP z dne 11. junija 2001 o Mednarodnem kazenskem sodišču(1),

–  ob upoštevanju sklepa Sveta 2002/494/PNZ z dne 13. junija 2002 o vzpostavitvi evropske mreže kontaktnih točk v zvezi z osebami, odgovornimi za genocid, hudodelstva zoper človečnost in vojna hudodelstva(2),

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 2003/335/PNZ z dne 8. maja 2003 o preiskavi in sodnem pregonu genocida, hudodelstev zoper človečnost in vojnih zločinov(3),

–  ob upoštevanju Skupnega stališča Sveta št. 2003/444/SZVP z dne 16. junija 2003 o Mednarodnem kazenskem sodišču(4),

–  ob upoštevanju smernic EU o spodbujanju spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava,

–  ob upoštevanju Sporazuma med Mednarodnim kazenskim sodiščem in Evropsko unijo o sodelovanju in pomoči(5),

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta št. 2011/168/SZVP z dne 21. marca 2011 o Mednarodnem kazenskem sodišču(6),

–  ob upoštevanju skupnega delovnega dokumenta služb Komisije in visoke predstavnice Evropske unije za zunanjo in varnostno politiko o spodbujanju načela dopolnjevanja (SWD(2013)0026),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o celostnem pristopu EU z dne 12. maja 2014,

–  ob upoštevanju Strategije mreže EU za področje genocida za boj proti nekaznovanosti za genocid, hudodelstva zoper človečnost in vojna hudodelstva v Evropski uniji in njenih državah članicah, sprejete dne 30. oktobra 2014,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 16. novembra 2015 o podpori EU tranzicijski pravičnosti,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 23. maja 2016 o regionalni strategiji EU za Sirijo in Irak ter za odziv na grožnjo skupine Daiš,

–  ob upoštevanju izjave podpredsednice/visoke predstavnice Evropske unije za zunanjo in varnostno politiko z dne 9. decembra 2016 ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve genocida in njihovega dostojanstva ter preprečevanja tega zločina,

–  ob upoštevanju akcijskega načrta Evropske unije za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2015–2019,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. novembra 2011 o podpori EU Mednarodnemu kazenskemu sodišču: soočanje z izzivi in reševanje težav(7),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. julija 2014 o kaznivem dejanju agresije(8),

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 8. oktobra 2015 o množičnem razseljevanju otrok v Nigeriji zaradi napadov skupine Boko Haram(9) in z dne 17. julija 2014 o nedavnih napadih skupine Boko Haram v Nigeriji(10),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. decembra 2015 o pripravah na svetovni humanitarni vrh: izzivi in priložnosti za humanitarno pomoč(11),

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 24. novembra 2016 o razmerah v Siriji(12), z dne 27. oktobra 2016 o razmerah v severnem Iraku/Mosulu(13), z dne 4. februarja 2016 o sistematičnih množičnih pobojih verskih manjšin, ki jih izvaja ISIS(14), in z dne 11. junija 2015 o Siriji: razmere v Palmiri in primer Mazena Darviša(15),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve ter mnenja Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A8-0222/2017),

A.  ker so genocid, hudodelstva zoper človečnost in vojna hudodelstva, ki jih imenujemo tudi grozodejstva, razlog za skrb za celotno mednarodno skupnost in so globoko pretresli človeštvo;

B.  ker ima mednarodna skupnost dolžnost preprečevati grozodejstva; ker taki zločini, ko se zgodijo, ne smejo ostati nekaznovani in je treba na nacionalni in mednarodni ravni zagotoviti učinkovit, pravičen in hiter kazenski pregon, ki bo čim hitrejši, čim učinkovitejši ter v skladu z načelom dopolnjevanja;

C.  ker so odgovornost, pravičnost, pravna država in boj proti nekaznovanju bistveni pogoji za mir in rešitev konfliktov, spravo in obnovo;

D.  ker resnična sprava lahko temelji le na resnici in pravici;

E.  ker imajo žrtve teh zločinov pravico do dostopa do pravnih sredstev in odškodnine in ker bi morali biti begunci, ki so žrtve grozodejstev, deležni popolne podpore mednarodne skupnosti; ker je v zvezi s tem pomembno vključiti vidik spola, tudi z upoštevanjem posebnih potreb žensk in deklet v begunskih taboriščih, med vračanjem in preselitvijo, rehabilitacijo ter obnovo po konfliktu;

F.  ker ima Mednarodno kazensko sodišče ključno vlogo pri boju proti nekaznovanju in ponovni vzpostavitvi miru ter zagotavljanju pravice za žrtve;

G.  ker je Mednarodno kazensko sodišče zaradi sistema odškodnin žrtvam zločinov v sodni pristojnosti tega sodišča edinstvena sodna institucija na mednarodni ravni;

H.  ker je vsesplošen pristop k Rimskemu statutu bistven za celovito učinkovitost Mednarodnega kazenskega sodišča; ker je Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča ratificiralo 124 držav pogodbenic, vključno z vsemi državami članicam EU;

I.  ker je spremembe Rimskega statuta iz Kampale o kaznivem dejanju agresije, ki velja za najbolj resno in nevarno obliko nezakonite uporabe sile, ratificiralo 34 držav, s čimer je bilo doseženih 30 ratifikacij, potrebnih za uveljavitev, kar omogoča skupščini držav pogodbenic, da po 1. januarju 2017 uveljavi pristojnost Sodišča v zvezi z agresijo na podlagi pogodbe;

J.  ker se je Rusija novembra 2016 odločila, da umakne svoj podpis iz Rimskega statuta; ker so oktobra 2016 svoj odstop sporočili tudi Južna Afrika, Gambija in Burundi; ker je Afriška unija 31. januarja 2017 sprejela nezavezujočo resolucijo, ki vključuje strategijo za izstop iz Mednarodnega kazenskega sodišča in poziv vsem državam članicam Afriške unije, naj razmislijo o izvajanju njenih priporočil; ker sta Gambija in Južna Afrika februarja oziroma marca 2017 sporočili, da preklicujeta odstop od Rimskega statuta;

K.  ker je sodelovanje med državami pogodbenicami Rimskega statuta in sodelovanje z regionalnimi organizacijami izjemnega pomena, zlasti kadar je ogrožena sodna pristojnost Mednarodnega kazenskega sodišča;

L.  ker Mednarodno kazensko sodišče trenutno izvaja deset preiskav v devetih državah (Gruzija, Mali, Slonokoščena obala, Libija, Kenija, Sudan (Darfur), Uganda, Demokratična republika Kongo (dve preiskavi) in Srednjeafriška republika);

M.  ker v skladu z načelom dopolnjevanja iz Rimskega statuta Mednarodno kazensko sodišče ukrepa le v primerih, ko nacionalna sodišča ne morejo ali ne želijo dejansko izvajati preiskav in pregonov grozodejstev, tako da je privedba domnevnih storilcev najhujših kaznivih dejanj mednarodnih razsežnosti pred sodišče v prvi vrsti odgovornost držav pogodbenic;

N.  ker so države članice v Skupnem stališču Sveta št. 2001/443/SZVP z dne 11. junija 2001 o Mednarodnem kazenskem sodišču izjavile, da so zločini v pristojnosti Mednarodnega kazenskega sodišča skrb vseh držav članic, ki so odločene, da bodo sodelovale pri preprečevanju teh zločinov in odpravile nekaznovanje storilcev;

O.  ker so EU in njene države članice tesne zaveznice Mednarodnega kazenskega sodišča že od njegove ustanovitve in ga nenehno politično, diplomatsko, finančno in logistično podpirajo, kar vključuje spodbujanje univerzalnosti in ščitenje integritete sistema Rimskega statuta;

P.  ker so se EU in njene države članice zavezale Mednarodnemu odboru Rdečega križa, da bodo odločno podprle vzpostavitev učinkovitega mehanizma za okrepitev spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava; ker je Parlament prosil podpredsednico Komisije/visoko predstavnico, naj poroča o ciljih in strategiji za izpolnitev te zaveze;

Q.  ker je bilo med vojnami v obdobju 1991–1995 na ozemlju držav nekdanje Jugoslavije zagrešenih veliko grozodejstev;

R.  ker sodni postopki za grozodejstva, zagrešena na ozemlju držav dela nekdanje Jugoslavije med vojnami v obdobju 1991–1995, napredujejo zelo počasi;

S.  ker je Sirija leta 1955 pristopila h konvenciji proti genocidu in leta 2004 h konvenciji proti mučenju;

T.  ker je Parlament v svoji resoluciji z dne 27. oktobra 2016 opozoril, da kršitve človekovih pravic, ki jih izvaja ISIS/Daiš, vključujejo genocid;

U.  ker je bilo v več poročilih OZN, vključno s poročili neodvisne mednarodne preiskovalne komisije za Sirsko arabsko republiko, posebnega svetovalca generalnega sekretarja OZN za preprečevanje genocida in posebnega svetovalca generalnega sekretarja OZN za odgovornost zaščititi, posebnega poročevalca OZN za vprašanja manjšin in Urada visokega komisarja OZN za človekove pravice, pa tudi v virih nevladnih organizacij, navedeno, da bi dejanja vseh strani lahko bila grozodejstva in da so med bitko za Alepo decembra 2016 vse strani zagrešile vojna hudodelstva;

V.  ker je Mednarodno kazensko sodišče navedlo, da obstaja precejšnja verjetnost, da je Boko Haram v Nigeriji zagrešil hudodelstva zoper človečnost iz člena 7 Statuta, vključno z umorom in preganjanjem;

W.  ker je bilo v poročilu o neodvisni preiskavi OZN v Burundiju zaradi več sto usmrtitev v tej državi od aprila 2015 ugotovljeno, da bi bilo treba nekatere ljudi v Burundiju preganjati zaradi domnevnih hudodelstev zoper človečnost;

X.  ker so organizacije civilne družbe, mednarodni odvetniki in nevladne organizacije opozarjali, da bi dogodki, ki so se konec leta 2016 zgodili v Burundiju, lahko veljali za genocid;

Y.  ker mednarodna pravila o vojnih hudodelstvih in hudodelstvih zoper človečnost zavezujejo tudi nedržavne akterje in osebe, ki delujejo v imenu ali v okviru nedržavnih organizacij; ker bi se moralo to še bolj poudarjati zdaj, ko so nedržavni akterji vse bolj prisotni v vojnih scenarijih ter spodbujajo in izvršujejo ta huda kazniva dejanja;

Z.  ker lahko pod nekaterimi pogoji države odgovarjajo za kršitve obveznosti iz mednarodnih pogodb in konvencij, ki so v pristojnosti Mednarodnega kazenskega sodišča, vključno s Konvencijo proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju iz leta 1984 in Konvencijo o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida iz leta 1948;

AA.  ker lahko Mednarodno kazensko sodišče uveljavi odgovornost države;

AB.  ker vse strani, udeležene v konfliktu, uporabljajo posilstvo in spolne zločine kot vojno taktiko za ustrahovanje in poniževanje sovražnika; ker se poleg tega med konfliktom izredno poveča pogostost nasilja na podlagi spola in spolnih zlorab;

AC.  ker se nasilje nad ženskami med konfliktom in po njem lahko razume kot nadaljevanje diskriminacije, ki jo ženske občutijo v mirnih časih; ker se med konfliktom okrepijo obstoječi vzorci diskriminacije na podlagi spola in od nekdaj neenakomerna porazdelitev moči med spoloma ter poveča tveganje za spolno, telesno in duševno nasilje nad ženskami in dekleti;

1.  opozarja na zavezo EU, da bo na mednarodnem prizorišču delovala v imenu načel, ki so navdihnila njen nastanek, vključno z demokracijo, pravno državo in spoštovanjem človekovih pravic, in v korist načel Ustanovne listine Združenih narodov in mednarodnega prava; v zvezi s tem ponovno poudarja, kako pomembno je, da EU obravnava in privede pred sodišče osebe, odgovorne za resne kršitve človekovih pravic, ki dosegajo stopnjo resnosti hudodelstev zoper človečnost, ter genocid in hude kršitve mednarodnega humanitarnega prava, ki dosegajo stopnjo vojnih hudodelstev;

2.  poziva EU in države članice, naj uporabijo vso svojo politično moč za preprečevanje vseh dejanj, ki bi jih lahko označili za grozodejstva, naj se odzivajo učinkovito in usklajeno, ko se taki zločini zgodijo, in uporabijo vsa potrebna sredstva, da odgovorne osebe privedejo pred sodišče, ter pomagajo žrtvam in podprejo postopke stabilizacije in sprave;

O potrebi po osredotočenosti na preprečevanje grozodejstev

3.  poziva pogodbenice konvencije OZN o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida iz leta 1948, štirih ženevskih konvencij iz leta 1949, Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju iz leta 1984 ter drugih ustreznih mednarodnih dogovorov, vključno z državami članicami EU, naj v skladu s svojimi zavezami storijo vse, kar je v njihovi moči, da bi preprečile grozodejstva na svojem ozemlju, ozemlju, ki je pod njihovo pristojnostjo, ali grozodejstva, ki jih zagrešijo njihovi državljani; poziva vse države, ki še niso ratificirale teh konvencij, naj to storijo;

4.  poudarja, da mora mednarodna skupnost nujno okrepiti svoja prizadevanja za nadzorovanje in odzivanje na konflikte ali morebitne konflikte, ki bi lahko vodili k dejanjem, ki bi jih lahko označili za grozodejstva;

5.  poziva mednarodno skupnost, naj vzpostavi instrumente, ki lahko skrajšajo čas med opozorilom in odzivom, da bi preprečila nastanek, ponoven nastanek in stopnjevanje nasilnih konfliktov, kot je sistem za zgodnje opozarjanje EU;

6.  poziva EU, naj okrepi svoja prizadevanja za razvoj usklajenega in učinkovitega pristopa k prepoznavanju kriz in konfliktov, ki bi lahko vodili h grozodejstvom, in pravočasnemu odzivanju nanje; zlasti poudarja, kako pomembna in potrebna je učinkovita izmenjava informacij in usklajevanje preventivnih ukrepov med institucijami EU, vključno z delegacijami EU, misijami in operacijami skupne varnostne in obrambne politike (SVOP), in državami članicami, skupaj z njihovimi diplomatskimi predstavništvi; v zvezi s tem pozdravlja novo pobudo Komisije za belo knjigo, ki bi povečala učinkovitost zunanjega delovanja EU; poudarja, kako pomembne so civilne misije in operacije skupne varnostne in obrambne politike v podporo spravi v tretjih državah, zlasti tistih, v katerih so se dogajala hudodelstva zoper človečnost;

7.  meni, da bi morala EU v svoj celostni pristop zunanje politike k reševanju konfliktov in kriz vključiti potrebna orodja za zgodnje prepoznavanje in preprečevanje grozodejstev; v zvezi s tem opozarja na okvir za prepoznavanje grozodejstev, ki sta ga pripravila posebna svetovalca OZN za preprečevanje genocida in za odgovornost zaščititi; meni, da bi morale EU in države članice v primerih, ko se zdi, da se bodo zločini kmalu zgodili, vedno zavzeti trdno stališče in uporabiti vse razpoložljive miroljubne instrumente, kot so dvostranski odnosi, večstranski forumi in javna diplomacija;

8.  poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj: vzpostavi sodelovanje z osebjem delegacij EU in veleposlaništev držav članic ter tudi civilnih in vojaških misij ter njihovo usposabljanje na področju mednarodnih človekovih pravic, humanitarnega prava in kazenskega prava, vključno z njihovo zmožnostjo zaznavanja morebitnih razmer v zvezi z vojnimi hudodelstvi, hudodelstvi zoper človečnost, genocidom in hudimi kršitvami mednarodnega humanitarnega prava, med drugim z rednim sodelovanjem z lokalno civilno družbo; zagotovi, da posebni predstavniki EU podpirajo načelo odgovornosti zaščititi, kadar koli je to potrebno, ter razširi mandat posebnega predstavnika EU za človekove pravice, da bo ta vključeval tudi vidike načela odgovornosti zaščititi; še naprej podpira kontaktno točko EU za odgovornost zaščititi v Evropski službi za zunanje delovanje (ESZD) v okviru obstoječih struktur in virov, katere naloga bosta zlasti ozaveščanje o vplivih odgovornosti zaščititi in zagotavljanje pravočasnega pretoka informacij o skrb zbujajočih situacijah med vsemi vpletenimi, hkrati pa naj spodbuja vzpostavitev nacionalnih kontaktnih točk za odgovornost zaščititi v državah članicah; se nadalje profesionalizira in okrepi področje preventivne diplomacije in mediacije;

9.  poudarja, da je za države in regije, v katerih obstaja nevarnost konfliktov, nujno, da imajo spretne in zanesljive varnostne sile; poziva EU in države članice, naj si še naprej prizadevajo za razvoj programov za krepitev zmogljivosti za varnostni sektor ter platform za spodbujanje kulture spoštovanja človekovih pravic in ustave, integritete ter javnih storitev med lokalnimi varnostnimi in vojaškimi silami;

10.  poudarja, da je za preprečevanje genocida in zločinov zoper človečnost nujno treba obravnavati temeljne vzroke nasilja in konfliktov, prispevati k ustvarjanju miroljubnih in demokratičnih razmer, zagotavljati spoštovanje človekovih pravic, vključno z zaščito žensk, mladih in mladoletnih, manjšin in skupnosti LGBTI, prav tako pa spodbujati medverski in medkulturni dialog;

11.  poziva k razvoju izobraževalnih in kulturnih programov na mednarodni, regionalni in nacionalni ravni, ki bodo spodbujali razumevanje razlogov za grozodejstva in njihovih posledic za človeštvo ter ozaveščali o potrebi in pomenu krepitve miru, spodbujanja človekovih pravic in medverske strpnosti ter pregona in preiskovanja vseh zločinov; v zvezi s tem pozdravlja organizacijo prvega vsakoletnega dneva EU za boj proti nekaznovanju za genocid, hudodelstva proti človečnosti in vojna hudodelstva;

O podpiranju preiskave in pregona genocida, hudodelstev zoper človečnost in vojnih hudodelstev

12.  ponavlja, da popolnoma podpira Mednarodno kazensko sodišče, Rimski statut, tožilstvo, pooblastilo tožilca, da deluje na lastno pobudo, in napredek pri sprožanju novih preiskav, ki so bistvene za boj proti nekaznovanju za grozodejstva;

13.  pozdravlja da so se 6. julija 2016 predstavniki EU in Mednarodnega kazenskega sodišča sestali v Bruslju v okviru priprav na 2. okroglo mizo EU-MKS, da bi ustrezni uslužbenci Mednarodnega kazenskega sodišča in evropskih institucij določili skupna področja interesa, izmenjali informacije o ustreznih dejavnostih ter zagotovili boljše sodelovanje med EU in Mednarodnim kazenskim sodiščem;

14.  ponovno poudarja, da je ohranjanje neodvisnosti Mednarodnega kazenskega sodišča osrednjega pomena ne le za zagotavljanje njegove popolne učinkovitosti, temveč tudi za spodbujanje univerzalnosti Rimskega statuta;

15.  opozarja, da zagotavljanje pravice ne sme temeljiti na iskanju ravnovesja med pravico in kakršnimi koli političnimi vprašanji, saj to ravnovesje ne bi spodbujalo prizadevanj za spravo, ampak bi jih oviralo;

16.  ponovno potrjuje, da je vsesplošno spoštovanje Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča izredno pomembno; poziva države, ki Rimskega statuta, sporazuma o privilegijih in imunitetah Sodišč ter sprememb Rimskega statuta iz Kampale še niso ratificirale, naj to storijo in tako podprejo odgovornost in spravo, ki sta ključna elementa pri preprečevanju grozodejstev v prihodnosti; prav tako ponovno potrjuje, da je celovitost Rimskega statuta bistvena;

17.  z velikim obžalovanjem opozarja na nedavna obvestila o odstopu od Rimskega statuta, kar predstavlja izziv, zlasti ko gre za dostop žrtev do sodnega varstva, dejanje pa bi bilo treba odločno obsoditi; pozdravlja dejstvo, da sta tako Gambija kot Južna Afrika umaknili obvestilo o odstopu; odločno poziva tretjo državo, naj ponovno premisli o svoji odločitvi; prav tako poziva EU, naj si, med drugim s sodelovanjem z Afriško unijo, odločno prizadeva zagotoviti, da ne bo prišlo do odstopov; pozdravlja dejstvo, da se je skupščina držav pogodbenic Mednarodnega kazenskega sodišča strinjala, da bo proučila predloge sprememb Rimskega statuta, da bi obravnavala pomisleke, ki jih je Afriška unija izrazila med svojim posebnim vrhom;

18.  poziva štiri države podpisnice, ki so obvestile generalnega sekretarja OZN, da ne nameravajo več postati pogodbenice Rimskega statuta, naj ponovno razmislijo o svoji odločitvi; ugotavlja tudi, da tri stalne članice varnostnega sveta Združenih narodov, niso pogodbenice Rimskega statuta;

19.  poziva tudi vse države pogodbenice statuta Mednarodnega kazenskega sodišča, naj okrepijo prizadevanja za vsesplošen pristop k njemu in k sporazumu o privilegijih in imunitetah Sodišča; je mnenja, da bi morali Komisija in Evropska služba za zunanje delovanje skupaj z državami članicami še naprej spodbujati tretje države k ratifikaciji in izvajanju Rimskega statuta in sporazuma o privilegijih in imunitetah Sodišča ter oceniti dosežke EU v zvezi s tem;

20.  poudarja, kako pomembno je zagotoviti zadostne finančne prispevke za učinkovito delovanje Sodišča, bodisi v obliki prispevkov držav pogodbenic ali z mehanizmi EU za financiranje, kot sta Evropski instrument za demokracijo in človekove pravice (EIDHR) ali Evropski razvojni sklad, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti financiranju akterjev civilne družbe, ki se ukvarjajo s spodbujanjem mednarodnega kazenskega pravosodja in vprašanji, povezanimi z Mednarodnim kazenskim sodiščem;

21.  pozdravlja neprecenljivo pomoč organizacij civilne družbe Sodišču; izraža zaskrbljenost zaradi poročil o grožnjah in ustrahovanjih, usmerjenih proti nekaterim organizacijam civilne družbe, ki sodelujejo s Sodiščem; poziva, naj se sprejmejo potrebni ukrepi, da bi organizacijam civilne družbe zagotovili varno okolje za delovanje in sodelovanje s Sodiščem, prav tako pa naj se obravnavajo vse grožnje in ustrahovanja, usmerjena proti tem organizacijam;

22.  je seznanjen z napredkom pri izvajanju akcijskega načrta z dne 12. julija 2011, ki je sledil sklepu Sveta z dne 21. marca 2011 o Mednarodnem kazenskem sodišču; poziva k oceni izvajanja akcijskega načrta, da bi odkrili morebitna področja, kjer bi učinkovitost ukrepanja EU lahko izboljšali, vključno s spodbujanjem integritete in neodvisnosti Sodišča;

23.  poziva vse države, ki so ratificirale Rimski statut, naj v celoti sodelujejo z Mednarodnim kazenskim sodiščem pri njegovih prizadevanjih, da se osebe, odgovorne za hude mednarodne zločine, preišče in privede pred sodišče, spoštujejo avtoriteto MKS in v celoti izvajajo njegove odločbe;

24.  odločno spodbuja EU in njene države članice, naj uporabijo vsa razpoložljiva politična in diplomatska sredstva za učinkovito sodelovanje z Mednarodnim kazenskim sodiščem, zlasti v zvezi s programi za zaščito prič in izvrševanjem nerešenih nalogov za prijetje, predvsem 13 osumljencev, ki so kot ubežniki še na prostosti; poziva Komisijo, Evropsko službo za zunanje delovanje in Svet, naj se dogovorijo o sprejetju konkretnih ukrepov za odzivanje na nesodelovanje z Mednarodnim kazenskim sodiščem, poleg političnih izjav;

25.  poziva EU in njene države članice, naj pri odnosih s tretjimi državami izkoristijo vsa sredstva, ki so na razpolago, tudi sankcije, še posebej ko gre za države, v katerih razmere preiskuje Mednarodno kazensko sodišče in v katerih to sodišče izvaja predhodne preiskave, da bi okrepile njihovo politično voljo za popolno sodelovanje in podprle njihovo zmogljivost za sprožanje nacionalnih postopkov za grozodejstva, prav tako poziva EU in države članice, naj tem državam ponudijo polno podporo, ki jim bo v pomoč pri izpolnjevanju zahtev Mednarodnega kazenskega sodišča; poziva države članice, naj v celoti upoštevajo Skupno stališče Sveta št. 2008/944/SZVP z dne 8. decembra 2008;

26.  meni, da bi morali žrtvam grozodejstev zagotoviti dostop do učinkovitih in izvršljivih pravnih sredstev in odškodnin; poudarja, da imajo žrtve in priče v postopkih pred Sodiščem posebno vlogo ter da so potrebni posebni ukrepi za zagotavljanje njihove varnosti in učinkovitega sodelovanja v skladu z Rimskim statutom; poziva EU in njene države članice, naj pravice žrtev še naprej uvrščajo na osrednje mesto v vseh ukrepih pri boju proti nekaznovanju, prav tako pa naj prostovoljno sodelujejo v skrbniškem skladu Mednarodnega kazenskega sodišča za žrtve;

27.  poziva ESZD, naj poskrbi, da se bosta odgovornost za grozodejstva in podpora Mednarodnemu kazenskemu sodišču vključili v vse prednostne naloge zunanje politike EU, tudi prek procesa širitve, s sistematičnim upoštevanjem boja proti nekaznovanju; v zvezi s tem poudarja pomembno vlogo poslancev pri spodbujanju Mednarodnega kazenskega sodišča in boja proti nekaznovanju, vključno z medparlamentarnim sodelovanjem;

28.  poziva države članice, naj poskrbijo, da bo usklajevanje in sodelovanje z Mednarodnim kazenskim sodiščem vključeno v pooblastila posebnih predstavnikov EU za določeno regijo; ponovno poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj imenuje posebnega predstavnika EU za mednarodno humanitarno pravo in mednarodno pravosodje s pooblastili za spodbujanje in zastopanje zaveze EU za boj proti nekaznovanju in Mednarodnega kazenskega sodišča v vseh zunanjih politikah EU ter vključevanje vanje;

29.  poudarja, da ima Evropski parlament bistveno vlogo pri spremljanju delovanja EU na tem področju; pozdravlja, da je bil v letno poročilo Parlamenta o človekovih pravicah in demokraciji v svetu vstavljen del o boju proti nekaznovanju in Mednarodnem kazenskem sodišču, in predlaga, da bi imel Parlament bolj proaktivno vlogo s spodbujanjem in vključevanjem boja proti nekaznovanju in Mednarodnega kazenskega sodišča v vse politike in institucije EU, zlasti v delo odborov Parlamenta, pristojnih za zunanje politike Unije, in delegacij Parlamenta v tretjih državah;

30.  poudarja, da iz načela dopolnjevanja Mednarodnega kazenskega sodišča izhaja, da so za preiskovanje in kazensko preganjanje grozodejstev v prvi vrsti odgovorne države pogodbenice; izraža zaskrbljenost, ker nekatere države članice EU nimajo zakonodaje, ki bi opredeljevala ta kazniva dejanja v nacionalnem pravu, na podlagi katerega njihova sodišča izvršujejo svojo pristojnost; poziva EU in njene države članice, naj v celoti izkoristijo sklop orodij za spodbujanje načela dopolnjevanja;

31.  spodbuja države članice, naj spremenijo člen 83 Pogodbe o delovanju Evropske unije, da bi na seznam kaznivih dejanj, ki so v pristojnosti EU, dodale grozodejstva;

32.  odločno spodbuja EU, naj pripravi in zagotovi sredstva za pripravo akcijskega načrta za boj proti nekaznovanju v Evropi za kazniva dejanja po mednarodnem pravu z jasnimi merili za institucije EU in države članice, katerega cilj bi bil okrepiti nacionalne preiskave in pregone za genocid, hudodelstva zoper človečnost in vojna hudodelstva;

33.  opozarja, da lahko države, vključno z državami članicami EU, posamezno začnejo postopke zoper druge države pred Meddržavnim sodiščem (ICJ) zaradi kršenja obveznosti na državni ravni, ki izhajajo iz mednarodnih pogodb in konvencij, vključno s Konvencijo proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju iz leta 1984 ter Konvencijo o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida iz leta 1948;

34.  ponovno ostro obsoja grozodejstva, ki jih je Asadov režim zagrešil v Siriji in ki se jih lahko šteje za huda vojna hudodelstva in hudodelstva zoper človečnost, ter obžaluje nekaznovanost storilcev takih zločinov v Siriji;

35.   obžaluje splošno razširjeno nespoštovanje mednarodnega humanitarnega prava ter zaskrbljujočo stopnjo smrtnih žrtev med civilisti in napadov na civilno infrastrukturo v oboroženih spopadih po svetu; poziva mednarodno skupnost, naj skliče novo mednarodno konferenco, na kateri se bo pripravil nov mednarodni mehanizem za sledenje podatkom in njihovo zbiranje ter za javno poročanje o kršitvah med oboroženimi spopadi; ponovno zahteva, da podpredsednica Komisije/visoka predstavnica vsako leto predloži javni seznam domnevnih storilcev napadov na šole in bolnišnice, da bi lahko opredelili ustrezne ukrepe EU za končanje takih napadov;

36.  poziva države članice, naj ratificirajo glavne instrumente mednarodnega humanitarnega prava in druge ustrezne pravne instrumente; priznava pomembnost smernic EU o spodbujanju spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava ter ponovno poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj okrepita njihovo izvajanje, zlasti v zvezi z vojnimi hudodelstvi na Bližnjem vzhodu; poziva EU, naj podpira pobude, katerih cilj je razširjati znanje o mednarodnem humanitarnem pravu in primere dobre prakse pri njegovi uporabi; poziva EU, naj uporabi vsa dvostranska orodja, ki jih ima na voljo, da bi učinkovito spodbujala spoštovanje mednarodnega humanitarnega prava s strani svojih partnerjev, vključno s političnim dialogom;

37.  poudarja, da države članice ne bi smele zagotavljati orožja, opreme ali finančne oziroma politične podpore vladam ali nedržavnim akterjem, ki kršijo mednarodno humanitarno pravo, vključno s posilstvi ali drugim spolnim nasiljem nad ženskami in otroki;

38.  EU in njene države članice poziva tudi, naj podprejo reformne postopke in nacionalna prizadevanja za krepitev zmogljivosti, katerih cilj je krepitev neodvisnosti pravosodja, sektorja kazenskega pregona, kazenskega sistema in prevzgojnih programov v tretjih državah, na katere neposredno vplivajo domnevni tovrstni zločini, kot so se k temu zavezale v akcijskem načrtu EU za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2015–2019; v zvezi s tem pozdravlja okvir EU za podporo tranzicijski pravičnosti 2015 in z veseljem pričakuje njegovo učinkovito izvajanje;

O boju proti nekaznovanju nedržavnih akterjev

39.  ugotavlja, da so mednarodno kazensko pravo, zlasti pa pristojnosti in sodna praksa mednarodnih kazenskih sodišč, jasno opredelili odgovornost posameznikov, ki pripadajo nedržavnim akterjem, vpletenim v mednarodne zločine; poudarja, da ta odgovornost ne velja le za omenjene posameznike, temveč tudi za posredne storilce mednarodnih zločinov; poziva vse države članice EU, naj privedejo pred sodišče državne akterje, nedržavne akterje in posameznike, odgovorne za vojna hudodelstva, hudodelstva zoper človečnost in genocid;

40.  poudarja, da so o zločinih nad ženskami in dekleti, ki so jih zagrešili ISIS/Daiš in drugi nedržavni akterji, obširno poročali ustrezni mednarodni organi, in ugotavlja, da se mednarodna pravna skupnost sooča s težavami pri uvrščanju teh zločinov v mednarodni kazenski okvir;

41.  v zvezi s tem ponovno odločno obsoja odvratne zločine in kršitve človekovih pravic, ki so jih zakrivili nedržavni akterji, kot sta Boko Haram v Nigeriji ter ISIS/Daiš v Siriji in Iraku; je zgrožen nad velikim obsegom zagrešenih zločinov, vključno s poboji, mučenjem, posilstvi, suženjstvom in spolnim suženjstvom, novačenjem otrok vojakov, prisilnimi verskimi spreobrnitvami in sistematičnimi poboji verskih manjšin, vključno s kristjani, jazidi in drugimi; opozarja, da je lahko spolno nasilje po mnenju Mednarodnega kazenskega sodišča hudodelstvo zoper človečnost; meni, da bi moral biti pregon storilcev prednostna naloga mednarodne skupnosti;

42.  spodbuja EU in njene države članice, naj se borijo proti nekaznovanju in aktivno podprejo mednarodna prizadevanja, da se pripadniki nedržavnih skupin, kot so Boko Haram, ISIS/Daiš in drugi akterji, ki so zagrešili hudodelstva zoper človečnost, privedejo pred sodišče; poziva k razvoju jasnega pristopa k pregonu borcev ISIS/Daiša in njihovih napeljevalcev, vključno z uporabo strokovnega znanja mreže EU za preiskavo in sodni pregon genocida, hudodelstev zoper človečnost in vojnih hudodelstev;

43.  poudarja, da bi morale EU in njene države članice s prizadevanjem za soglasje v varnostnem svetu Združenih narodov podpirati sodni pregon pripadnikov nedržavnih skupin, kot je ISIS/Daiš, da se Mednarodnemu kazenskemu sodišču podeli pristojnost za to, saj Sirija in Irak nista pogodbenici Rimskega statuta; poudarja, da bi lahko EU raziskala in na mednarodni ravni ter z vsemi sredstvi, na primer z ustanovitvijo mednarodnega kazenskega sodišča za Irak in Sirijo, podprla možnosti za preiskovanje in kazenski pregon zločinov, ki jih je storila katera koli stran, udeležena v konfliktu v Siriji, tudi ISIS/Daiš;

44.  obžaluje, da sta Rusija in Kitajska kot stalni članici varnostnega sveta Združenih narodov vložili veto na predlog o predaji primera Sirije tožilstvu Mednarodnega kazenskega sodišča v skladu s poglavjem VII Ustanovne listine OZN in se izrekli proti sprejetju sankcij zoper Sirijo zaradi uporabe kemičnega orožja; poziva EU, naj podpre hitre ukrepe za reformo delovanja varnostnega sveta Združenih narodov, zlasti kar zadeva izvrševanje pravice do veta, in se zavzame predvsem za pobudo Francije proti uporabi te pravice, kadar se pojavijo dokazi za genocid, vojna hudodelstva in hudodelstva zoper človečnost;

45.  spodbuja morebitni poziv k uporabi načel, opredeljenih v poglavju VII Ustanovne listine Združenih narodov, za delovanje v skladu z načelom odgovornosti zaščititi, vedno pod okriljem mednarodne skupnosti in z dovoljenjem varnostnega sveta Združenih narodov;

46.  pozdravlja preiskovalno komisijo za Sirijo, ki jo je ustanovil Svet za človekove pravice, in mednarodni, nepristranski in neodvisni mehanizem, ki ga je vzpostavila generalna skupščina OZN, njun namen pa je zagotavljati pomoč pri preiskavah resnih zločinov v Siriji; poudarja, da je treba vzpostaviti podoben neodvisni mehanizem tudi za Irak, in poziva vse države članice EU, vse udeležene v konfliktu v Siriji, civilno družbo in sistem OZN, naj v celoti sodelujejo z mednarodnim, nepristranskim in neodvisnim mehanizmom in mu posredujejo vse informacije in dokumentacijo, ki jo morda imajo, in mu tako pomagajo pri uresničitvi poslanstva; se zahvaljuje državam članicam EU, ki so finančno prispevale k mednarodnemu, nepristranskemu in neodvisnemu mehanizmu ter poziva tiste, ki tega niso storile, naj to storijo;

47.  poziva EU, naj ustrezno financira organizacije, ki izvajajo preiskave na podlagi splošno dostopnih podatkov in digitalno zbirajo dokaze o vojnih hudodelstvih in hudodelstvih zoper človečnost, da se zagotovi, da bodo storilci odgovarjali pred sodiščem;

48.  pozdravlja prizadevanja EU za podporo delu Komisije za mednarodno pravo in odgovornost ter drugih nevladnih organizacij, ki dokumentirajo grozodejstva; poziva EU, naj neposredno podpre iraško in sirsko civilno družbo pri zbiranju, ohranjanju in varovanju dokazov za zločine, ki so jih v Iraku in Siriji zagrešile strani, vpletene v konflikte, tudi ISIS/Daiš; poziva, naj bo osrednji ukrep pri boju proti nekaznovanosti in temeljna prednostna naloga, da se zberejo in ohranijo dokazi, digitalni in drugi, za ta vojna hudodelstva, hudodelstva zoper človečnost in genocid, ki so jih zagrešile vse strani, vpletene v konflikt; podpira britansko, belgijsko in iraško pobudo na ravni OZN („koalicija za privedbo Daiša pred sodišče“) za zbiranje dokazov za zločine, ki jih je zagrešil ISIS/Daiš v Siriji in Iraku, da bi ga lažje mednarodno preganjali, in poziva države članice EU, naj se koaliciji pridružijo ali jo podprejo; podpira tudi dejavnosti programa za kulturno dediščino in njegove dejavnosti ugotavljanja dejstev v Siriji in Iraku v zvezi z uničevanjem arheološke in kulturne dediščine;

49.  spodbuja EU in njene države članice, naj sprejmejo vse potrebne ukrepe, da bi učinkovito ustavile dotok sredstev do ISIS/Daiša, med katerimi so orožje, vozila, denarna sredstva ter številne druge vrste premoženja;

50.  poziva EU, naj izreče sankcije državam in organom, ki neposredno ali posredno lajšajo dotok sredstev do ISIS/Daiša in posledično prispevajo k razvoju njegove kaznive teroristične dejavnosti;

51.  poudarja, da bi morale države članice EU preiskovati in sodno preganjati svoje državljane in osebe, za katere so pristojne, ki so v Iraku in Siriji zagrešili, poskusili zagrešiti ali sodelovali pri grozodejstvih, ali jih v skladu z Rimskim statutom predati Mednarodnemu kazenskemu sodišču; opozarja pa, da je pregon članov ISIS/Daiša s strani držav članic lahko le dopolnilni ukrep za mednarodni sodni pregon;

52.  poudarja pomembnost sporazuma med Mednarodnim kazenskim sodiščem in Evropsko unijo o sodelovanju in pomoči; poziva države članice, naj izvajajo načelo splošne sodne pristojnosti v boju proti nekaznovanju, ter poudarja pomembnost tega načela za učinkovitost in dobro delovanje mednarodnega kazenskega pravosodnega sistema; prav tako poziva države članice, naj preganjajo vojna hudodelstva in hudodelstva zoper človečnost v svoji nacionalni pristojnosti, tudi kadar so bila zagrešena v tretji državi ali so jih zagrešili državljani tretje države;

53.  poziva vse države mednarodne skupnosti, vključno z državami članicami EU, naj si dejavno prizadevajo za preprečevanje radikalizacije in boj proti njej ter izboljšujejo svoje pravne in sodne sisteme, da bi se izognile temu, da bi se njihovi prebivalci pridružili ISIS/Daišu;

Vidik spola pri obravnavi kršitev človekovih pravic v vojnih hudodelstvih

54.  poudarja, da je treba nujno izkoreniniti spolno nasilje in nasilje na podlagi spola, tako da se odpravi njuna sistematična uporaba kot vojnega orožja zoper ženske in dekleta; poziva vse države, naj razvijejo nacionalne akcijske programe (NAP) v skladu z resolucijo varnostnega sveta Združenih narodov št. 1325, skupaj s strategijami za boj proti nasilju nad ženskami, in poziva k celoviti predanosti izvajanju te resolucije; poziva k sprejetju svetovne zaveze, s katero bi z vsemi razpoložljivimi sredstvi zagotovili varnost žensk in deklet že od nastanka nujnih razmer ali izbruha krize in v obdobju po konfliktu, med drugim z zagotavljanjem dostopa do celotne palete storitev na področju spolnega in reproduktivnega zdravja, vključno z zakonitim in varnim splavom za žrtve posilstev v vojnih razmerah; poudarja tudi, da ženske tudi po koncu konflikta pogosto čutijo fizične, psihične in socialno-ekonomske posledice nasilja;

55.  meni, da bi morale imeti ženske prepoznavnejšo vlogo pri preprečevanju konfliktov ter spodbujanju človekovih pravic in demokratičnih reform, in poudarja, kako pomembno je sistematično sodelovanje žensk kot bistvenih elementov pri mirovnih procesih in obnovi po konfliktu; poziva EU in države članice, naj spodbujajo vključevanje žensk v mirovne procese in nacionalne postopke sprave;

56.  poziva Komisijo, države članice in pristojne mednarodne organe, naj sprejmejo ustrezne ukrepe, kot so okrepitev vojaških disciplinskih ukrepov, spoštovanje načela poveljniške odgovornosti in izobraževanje vojakov ter mirovnega in humanitarnega osebja o prepovedi vseh oblik spolnega nasilja;

o
o   o

57.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, vladam in parlamentom držav članic, generalnemu sekretarju OZN, predsedniku generalne skupščine OZN in vladam držav članic OZN.

(1) UL L 155, 12.6.2001, str. 19. (2) UL L 167, 26.6.2002, str. 1. (3) UL L 118, 14.5.2003, str. 12. (4) UL L 150, 18.6.2003, str. 67. (5) UL L 115, 28.4.2006, str. 49. (6) UL L 76, 22.3.2011, str. 56. (7) UL C 153 E, 31.5.2013, str. 115. (8) UL C 224, 21.6.2016, str. 31. (9) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0344. (10) UL C 224, 21.6.2016, str. 10. (11) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0459. (12) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0449. (13) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0422. (14) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0051. (15) UL C 407, 4.11.2016, str. 61.