Sklep Evropskega parlamenta z dne 2. marca 2017 o zahtevi za odvzem imunitete Marine Le Pen (2016/2295(IMM))

P8_TA(2017)0056 A8-0047/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju zahteve za odvzem imunitete Marine Le Pen, ki jo je 5. oktobra 2016 posredoval francoski minister za pravosodje Jean-Jaques URVOAS v zvezi s preiskavo pred višjim sodiščem v Nanterre zaradi širjenja islamskih posnetkov z nasilno vsebino na njenem računu na Twitterju,

–  po zaslišanju Jean-Françoisa Jalkha, ki je zastopal Marine Le Pen v skladu s členom 9(6) Poslovnika,

–  ob upoštevanju členov 8 in 9 Protokola št. 7 o privilegijih in imunitetah Evropske unije ter člena 6(2) Akta o volitvah poslancev Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami z dne 20. septembra 1976,

–  ob upoštevanju sodb Sodišča Evropske unije z dne 12. maja 1964, 10. julija 1986, 15. in 21. oktobra 2008, 19. marca 2010, 6. septembra 2011 in 17. januarja 2013(1),

–  ob upoštevanju člena 26 ustave Francoske republike,

–  ob upoštevanju člena 5(2), člena 6(1) in člena 9 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A8-0047/2017),

A.  ker so francoski pravosodni organi podali zahtevo za odvzem imunitete Marine Le Pen, poslanke Evropskega parlamenta in predsednice Nacionalne fronte (FN) v okviru postopka zaradi širjenja posnetkov z nasilno vsebino prek njenega računa na Twitterju, ki kažejo usmrtitev treh ujetnikov teroristične skupine Daiš, in spremnega komentarja To je Daiš z dne 16. decembra 2015, po intervjuju na radijski postaji RMC, ko se je vzpon FN primerjal z dejanji teroristične skupine Daiš;

B.  ker je ustaljena praksa Evropskega parlamenta, da se lahko odvzame imuniteta njegovemu poslancu, če izražena mnenja in/ali posnetki niso neposredno ali očitno povezani z opravljanjem funkcije poslanca Evropskega parlamenta, ne sodijo v okvir izražanja mnenja ali glasovanja pri opravljanju teh funkcij v smislu člena 8 Protokola št. 7 o privilegijih in imunitetah Evropske unije ter člena 26 ustave Francoske republike;

C.  ker imajo poleg tega v skladu s členom 9 Protokola št. 7 o privilegijih in imunitetah Evropske unije poslanci Evropskega parlamenta na ozemlju svoje države imunitete, priznane poslancem parlamenta te države;

D.  ker je širjenje posnetkov z nasilno vsebino, ki lahko škodujejo človekovemu dostojanstvu, kaznivo dejanje, ki se ga kaznuje v skladu s členi 227-24, 227-29, 227-31 kazenskega zakonika Francoske republike;

E.  ker člen 6-1 francoskega zakona št. 2004-575 z dne 21. junija 2004 Za zaupanje v digitalno gospodarstvo (Pour la Confiance dans l'Économie Numérique), ki prevzema Direktivo 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (direktiva o elektronskem poslovanju), določa dejavnost ponudnikov storitev informacijske družbe, ne pa dejavnosti posameznikov;

F.  ker so posnetki, ki jih je objavila Marine Le Pen, dostopni vsem na iskalniku Google in so se po začetni objavi hitro razširili po omrežju, kljub temu pa lahko njihova nasilna vsebina škoduje človekovemu dostojanstvu;

G.  ker je družina ugrabljenega Jamesa Foleya 17. decembra 2015 zahtevala umik treh posnetkov, torej tri dni po posredovanju sodnih oblasti, in ker je nato Marine Le Pen umaknila le posnetek, na katerem je James Foley;

H.  ker so izbira trenutka in okoliščine sodnega postopka proti Marine Le Pen tipični za sodne postopke, ki zadevajo tisk in druga komunikacijska sredstva, in torej ni razlogov za sum, da gre za fumus persecutionis, torej primer, ko obstaja indic ali dokaz, da gre za namen škodovati poslančevi politični dejavnosti;

I.  ker se v skladu s členom 26 ustave Francoske republike poslanca v kazenski zadevi ne sme aretirati ali mu drugače odvzeti ali omejiti prostosti brez dovoljenja parlamenta;

J.  ker ni v pristojnosti Evropskega parlamenta, da se izreče o krivdi ali nekrivdi poslanca niti o tem, ali je ustrezen kazenski pregon za dejanja, ki so mu pripisana,

1.  sklene, da se Marine Le Pen odvzame imuniteta;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep in poročilo pristojnega odbora nemudoma posreduje pristojnemu organu Francoske republike in Marine Le Pen.

(1) Sodba Sodišča z dne 12. maja 1964 v zadevi Wagner proti Fohrmann in Krier, 101/63, ECLI:EU:C:1964:28; sodba Sodišča z dne 10. julija 1986 v zadevi Wybot proti Faure in drugi, 149/85, ECLI:EU:C:1986:310; sodba Splošnega sodišča z dne 15. oktobra 2008 v zadevi Mote proti Parlamentu, T-345/05, ECLI:EU:T:2008:440; sodba Sodišča z dne 21. oktobra 2008 v združenih zadevah Marra proti De Gregorio in Clemente, C-200/07 in C-201/07, ECLI:EU:C:2008:579; sodba Splošnega sodišča z dne 19. marca 2010 v zadevi Gollnisch proti Parlamentu, T-42/06, ECLI:EU:T:2010:102; sodba Sodišča z dne 6. septembra 2011 v zadevi Patriciello, C-163/10, ECLI:EU:C:2011:543; sodba Splošnega sodišča z dne 17. januarja 2013 v zadevi Gollnisch proti Parlamentu, T-346/11 in T-347/11, ECLI:EU:T:2013:23.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 2. marca 2017 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi, v imenu Evropske unije in njenih držav članic, Protokola k Evro-mediteranskemu sporazumu o pridružitvi med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani ter Libanonsko republiko na drugi strani zaradi upoštevanja pristopa Republike Hrvaške k Evropski uniji (05748/2016 – C8-0171/2016 – 2015/0292(NLE))

P8_TA(2017)0057 A8-0027/2017

(Odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (05748/2016),

–  ob upoštevanju osnutka protokola k Evro-mediteranskemu sporazumu o pridružitvi med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani ter Libanonsko republiko na drugi strani zaradi upoštevanja pristopa Republike Hrvaške k Evropski uniji (05750/2016),

–  ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s členom 217 in točko (a) drugega pododstavka člena 218(6) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C8-0171/2016),

–  ob upoštevanju člena 99(1) in (4) ter člena 108(7) Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za zunanje zadeve (A8-0027/2017),

1.  odobri sklenitev protokola;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in Libanonske republike.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 2. marca 2017 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi, v imenu Evropske unije, Sporazuma med Evropsko unijo in Kneževino Lihtenštajn o dopolnilnih pravilih v zvezi z instrumentom za finančno podporo na področju zunanjih meja in vizumov v okviru Sklada za notranjo varnost za obdobje 2014–2020 (12852/2016 – C8-0515/2016 – 2016/0247(NLE))

P8_TA(2017)0058 A8-0025/2017

(Odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (12852/2016),

–  ob upoštevanju osnutka sporazuma med Evropsko unijo in Kneževino Lihtenštajn o dopolnilnih pravilih v zvezi z instrumentom za finančno podporo na področju zunanjih meja in vizumov v okviru Sklada za notranjo varnost za obdobje 2014–2020 (12881/2016),

–  ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s točko (a) člena 77(2) in točko (a)(v) drugega pododstavka člena 218(6) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C8-0515/2016),

–  ob upoštevanju člena 99(1) in (4) ter člena 108(7) Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A8-0025/2017),

1.  odobri sklenitev sporazuma;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in Kneževine Lihtenštajn.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 2. marca 2017 o predlogu sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi mehanizma za izmenjavo informacij v zvezi z medvladnimi sporazumi in nezavezujočimi instrumenti med državami članicami in tretjimi državami na področju energije ter o razveljavitvi Sklepa št. 994/2012/EU (COM(2016)0053 – C8-0034/2016 – 2016/0031(COD))

P8_TA(2017)0059 A8-0305/2016

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2016)0053),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 194(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0034/2016),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju obrazloženih mnenj francoskega senata, malteškega parlamenta, avstrijskega zveznega sveta in portugalskega parlamenta v skladu s Protokolom št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, v katerih izjavljajo, da osnutek zakonodajnega akta ni v skladu z načelom subsidiarnosti,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 21. septembra 2016(1),

–  ob upoštevanju zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 16. decembra 2016, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko ter mnenj Odbora za zunanje zadeve in Odbora za mednarodno trgovino (A8-0305/2016),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 2. marca 2017 z namenom sprejetja Sklepa (EU) 2017/... Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi mehanizma za izmenjavo informacij v zvezi z medvladnimi sporazumi in nezavezujočimi instrumenti med državami članicami in tretjimi državami na področju energije ter o razveljavitvi Sklepa št. 994/2012/EU

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Sklepu (EU) 2017/684.)

(1) UL C 487, 28.12.2016, str. 81.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 2. marca 2017 o obveznostih Komisije na področju vizumske vzajemnosti v skladu s členom 1(4) Uredbe (ES) št. 539/2001 (2016/2986(RSP))

P8_TA(2017)0060 B8-0173/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 539/2001(1), zlasti člena 1(4) (mehanizem vzajemnosti),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 12. aprila 2016 z naslovom „Stanje nevzajemnosti z nekaterimi tretjimi državami na področju vizumske politike in možnosti nadaljnjega ukrepanja“ (COM(2016)0221),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. julija 2016 o trenutnem stanju in morebitnih nadaljnjih korakih glede stanja nevzajemnosti z nekaterimi tretjimi državami na področju vizumske politike (nadaljnje ukrepanje po sporočilu Komisije z dne 12. aprila) (COM(2016)0481),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 21. decembra 2016 o stanju nevzajemnosti z nekaterimi tretjimi državami na področju vizumske politike in možnostih nadaljnjega ukrepanja (nadaljnje ukrepanje po sporočilu z dne 12. aprila) (COM(2016)0816),

–  ob upoštevanju člena 17 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) ter členov 80, 265 in 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju svoje razprave o obveznosti na področju vizumske vzajemnosti, ki je potekala 14. decembra 2016 v Strasbourgu,

–  ob upoštevanju vprašanja Komisiji o obveznostih Komisije na področju vizumske vzajemnosti v skladu s členom 1(4) Uredbe (ES) št. 539/2001 (O-000142/2016 – B8-1820/2016),

–  ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve,

–  ob upoštevanju člena 128(5) in člena 123(2) Poslovnika,

A.  ker se vizumska vzajemnost kot eno od meril, na katerih temelji vizumska politika EU, splošno razlaga v smislu, da bi morale za državljane EU pri potovanjih v tretje države veljati enake zahteve kot za državljane teh tretjih držav, ko potujejo v EU;

B.  ker je namen mehanizma vizumske vzajemnosti doseči tovrstno vizumsko vzajemnost; ker vizumska politika EU posameznim državam članicam prepoveduje uvedbo vizumske obveznosti za državljane tretjih držav, ki so navedene v Prilogi II k Uredbi (ES) št. 539/2001 (države, katerih državljani so izvzeti iz vizumske obveznosti za kratkoročno bivanje);

C.  ker je bil mehanizem vzajemnosti pregledan leta 2013, pri čemer je bil Parlament sozakonodajalec, saj je bilo treba mehanizem prilagoditi v luči začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe in sodne prakse Sodišča Evropske unije glede sekundarne pravne podlage, „da bi se Unija lahko odzvala solidarno v primeru, da bi tretja država s seznama iz Priloge II k Uredbi (ES) št. 539/2001 za državljane vsaj ene države članice izvajala vizumsko obveznost (uvodna izjava 1 Uredbe (EU) št. 1289/2013)“;

D.  ker mehanizem vzajemnosti določa postopek, ki se prične s stanjem nevzajemnosti in vsebuje točen časovni okvir in ukrepe, ki jih je treba sprejeti, da bi odpravili stanje nevzajemnosti; ker se v skladu z logiko mehanizma zoper zadevno državo izvajajo vse strožji ukrepi, vključno z – v končni fazi – zadržanjem izvzetja iz vizumske obveznosti za vse državljane zadevne tretje države (druga faza uporabe mehanizma vzajemnosti);

E.  ker je bilo, „da bosta Evropski parlament in Svet – glede na to, da je zadržanje izvzetja iz vizumske obveznosti za vse državljane tretje države s seznama iz Priloge II k Uredbi (ES) št. 539/2001 politično zelo občutljivo, hkrati pa ima posledice za države članice, pridružene schengenske države in za samo Unijo, zlasti za njihove zunanje odnose in delovanje schengenskega območja na splošno – ustrezno vključena v drugo fazo uporabe mehanizma vzajemnosti, je bilo na Komisijo preneseno pooblastilo, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejme akte v zvezi z nekaterimi elementi mehanizma vzajemnosti“, vključno z začasnim zadržanjem izvzetja iz vizumske obveznosti za vse državljane zadevne tretje države;

F.  ker lahko „Evropski parlament ali Svet sklene, da bo preklical pooblastilo“ (člen 290(2)(a) PDEU);

G.  ker lahko „delegirani akt začne veljati samo, če Evropski parlament ali Svet v roku, določenem v zakonodajnem aktu, temu ne nasprotuje“ (člen 290(2)(b) PDEU);

H.  ker je Komisija pred Sodiščem Evropske unije izpodbijala izbiro delegiranih aktov v drugi fazi uporabe mehanizma in ker je Sodišče menilo, da je bila izbira zakonodajalca pravilna (zadeva C-88/14);

I.  ker so z mehanizmom Parlamentu in Svetu ter Komisiji tako jasno dodeljene obveznosti in odgovornosti v različnih fazah mehanizma vzajemnosti;

1.  meni, da je Komisija pravno zavezana, da sprejme delegirani akt – s katerim začasno zadrži izvzetje iz vizumske obveznosti za državljane tretje države, ki ne odpravi vizumske obveznosti za državljane nekaterih držav članic EU – v roku 24 mesecev po datumu objave uradnega obvestila v zvezi s tem, ki se je iztekel 12. aprila 2016;

2.  na podlagi člena 265 PDEU poziva Komisijo, naj zahtevani delegirani akt sprejme najkasneje v dveh mesecih od datuma sprejetja te resolucije;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji, Svetu, Evropskemu svetu in nacionalnim parlamentom.

(1) UL L 81, 21.3.2001, str. 1.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 2. marca 2017 o možnostih, ki jih ima EU za izboljšanje dostopa do zdravil (2016/2057(INI))

P8_TA(2017)0061 A8-0040/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojega stališča z dne 6. februarja 2013 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o preglednosti ukrepov, ki urejajo cene zdravil za uporabo v humani medicini in njihovo vključitev v področje nacionalnih sistemov zdravstvenega zavarovanja(1),

–  ob upoštevanju člena 168 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), v skladu s katerim je treba pri opredeljevanju in izvajanju vseh politik in dejavnosti Unije zagotavljati visoko raven varovanja zdravja ljudi,

–  ob upoštevanju ocene Uredbe Sveta (ES) št. 953/2003 za preprečevanje preusmerjanja trgovine nekaterih ključnih zdravil v Evropsko unijo (SWD(2016)0125), ki jo je v okviru programa REFIT izvedla Komisija,

–  ob upoštevanju obveznosti iz člena 81 Direktive 2001/83/ES o ohranjanju ustrezne in neprekinjene dobave zdravil,

–  ob upoštevanju začetne ocene učinka(2) o okrepitvi sodelovanja EU na področju ocenjevanja zdravstvene tehnologije, ki jo je izvedla Komisija,

–  ob upoštevanju strategije mreže za ocenjevanje zdravstvene tehnologije za sodelovanje EU pri ocenjevanju zdravstvene tehnologije z dne 29. oktobra 2014(3),

–  ob upoštevanju končnega poročila Komisije o preiskavi farmacevtskega sektorja (SEC(2009)0952),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije iz leta 2013 z naslovom Health inequalities in the EU – Final report of a consortium. Consortium lead: Sir Michael Marmot (Neenakost na področju zdravja v EU – Končno poročilo konzorcija. Vodja konzorcija: Sir Micael Marmot)(4), v katerem se priznava, da imajo zdravstveni sistemi pomembno vlogo pri zmanjševanju tveganja revščine ali lahko pomagajo zmanjšati revščino,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 1. decembra 2014 o inovacijah v korist pacientov(5),

–  ob upoštevanju sklepov neformalnega zasedanja Sveta za zaposlovanje, socialno politiko, zdravje in varstvo potrošnikov o zdravju z dne 18. aprila 2016,

–  ob upoštevanju šestega poročila Komisije o spremljanju patentnih poravnav v farmacevtskem sektorju,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Varna, inovativna in dostopna zdravila: nova vizija za farmacevtski sektor (COM(2008)0666),

–  ob upoštevanju sodbe Sodišča z dne 14. februarja 1978 o pretiranih cenah (zadeva 27/76, odstavka 249 in 250),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 17. junija 2016 o krepitvi ravnovesja v farmacevtskih sistemih v EU in njenih državah članicah,

–  ob upoštevanju Sklepa št. 1082/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o resnih čezmejnih nevarnostih za zdravje in o razveljavitvi Odločbe št. 2119/98/ES(6),

–  ob upoštevanju poročila o dostopu do zdravil (spodbujanje inovacij in dostopa do zdravstvene tehnologije), ki ga je septembra 2016 objavila skupina na visoki ravni generalnega sekretarja Organizacije združenih narodov,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 10. maja 2006 o skupnih vrednotah in načelih zdravstvenih sistemov Evropske unije ter sklepov Sveta za zaposlovanje, socialno politiko, zdravje in varstvo potrošnikov z dne 6. aprila 2011 in 10. decembra 2013 o razmisleku o sodobnih, odzivnih in vzdržnih zdravstvenih sistemih;

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Učinkoviti, dostopni in prožni zdravstveni sistemi (COM(2014)0215),

–  ob upoštevanju študije z naslovom Towards Harmonised EU Assessment of Added therapeutic Value of Medicines (Usklajenemu ocenjevanju dodane terapevtske vrednosti zdravil v EU naproti), ki jo je objavil tematski sektor za gospodarsko in znanstveno politiko Parlamenta leta 2015(7)

–  ob upoštevanju poročila Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) z naslovom WHO Expert Committee on the Selection of Essential Drugs, 17-21 October 1977 – WHO Technical Report Series, No. 615 (Strokovni odbor SZO o izbiri osnovnih zdravil, 17.–21. oktober 1977 – Serija tehničnih poročil SZO, št. 615), poročila sekretariata SZO z dne 7. decembra 2001 z naslovom WHO medicines strategy: Revised procedure for updating WHO’s Model List of Essential Drugs (Strategija SZO o zdravilih: Spremenjen postopek za posodabljanje vzorčnega seznama osnovnih zdravil SZO) (EB109/8), poročila SZO iz marca 2015 z naslovom Access to new medicines in Europe (Dostop do novih zdravil v Evropi) ter poročila SZO z dne 28. junija 2013 z naslovom Priority Medicines for Europe and the World (Prednostna zdravila z Evropo in svet),

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 141/2000 o zdravilih sirotah,

–  ob upoštevanju člena 35 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in člena 6(a) PDEU o pravici do varovanja zdravja za državljane EU,

–  ob upoštevanju členov 101 in 102 PDEU o konkurenčnih pravilih,

–  ob upoštevanju deklaracije iz Dohe o Sporazumu o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine in javnem zdravju (WTO/MIN(01/DEC/2) ter o izvajanju odstavka 6 deklaracije iz Dohe z dne 1. septembra 2003 (WTO/L/540),

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 816/2006 o prisilnih licencah za patente, ki so povezani s proizvodnjo farmacevtskih izdelkov za izvoz v države s težavami v javnem zdravju,

–  ob upoštevanju sporazuma o skupnem javnem naročanju, ki ga je Komisija odobrila 10. aprila 2014(8),

–  ob upoštevanju konference v Nairobiju leta 1985 o smotrni uporabi zdravil,

–  ob upoštevanju poročila o spremembi Uredbe (ES) št. 726/2004, ki sta ga odobrila Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A8-0035/2016) ter spremembe Parlamenta z dne 10. marca 2016(9),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. septembra 2015 o delovnem programu Komisije za leto 2016(10),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. septembra 2012 o prostovoljnem in neplačanem darovanju tkiv in celic(11),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane in mnenj Odbora za razvoj, Odbora za pravne zadeve in Odbora za peticije (A8-0040/2017),

A.  ker Listina o temeljih pravicah Evropske unije priznava temeljne pravice državljanov do zdravja in zdravljenja(12);

B.  ker je javno zdravstvo ključno za zagotavljanje univerzalnega dostopa do zdravstvenega varstva, ki je temeljna pravica evropskih državljanov; ker se zdravstveni sistemi v EU soočajo z izzivi, kot so staranje prebivalstva, vse večje breme kroničnih bolezni, drag razvoj novih tehnologij, visoki in vse večji izdatki za zdravila ter učinki gospodarske krize na porabo v zdravstvenem varstvu; ker so leta 2014 izdatki v farmacevtskem sektorju v EU predstavljali 17,1 % vseh izdatkov za zdravstveno varstvo in 1,41 % bruto domačega proizvoda (BDP); ker so zaradi teh izzivov potrebni evropsko sodelovanje in novi politični ukrepi tako na ravni EU kot na nacionalni ravni;

C.  ker so zdravila eden stebrov zdravstvenega varstva in ne zgolj predmet trgovanja in ker so nezadosten dostop do bistvenih zdravil in visoke cene inovativnih zdravil resna grožnja za vzdržnost nacionalnih sistemov zdravstvenega varstva;

D.  ker bi morali imeti pacienti dostop do zdravstvenega varstva in zdravljenja po lastni izbiri in želji, vključno z dodatnimi in alternativnimi zdravljenji in zdravili;

E.  ker je zagotavljanje dostopa pacientov do osnovnih zdravil eden izmed osrednjih ciljev EU in Svetovne zdravstvene organizacije ter cilj trajnostnega razvoja št. 3 ZN; ker je dostop do zdravil za vse odvisen od njihove pravočasne razpoložljivosti in cenovne dostopnosti za vse, brez geografske diskriminacije;

F.  ker je konkurenca pomemben dejavnik za skupno ravnotežje farmacevtskega trga in lahko zniža cene, zmanjša potrošnjo za zdravila ter izboljša pravočasni dostop pacientov do cenovno dostopnih zdravil, hkrati pa se spoštujejo višji standardi kakovosti v postopku raziskav in razvoja;

G.  ker je vstop generičnih zdravil na trg pomemben mehanizem za krepitev konkurence, zmanjševanje cen in zagotavljanje vzdržnosti sistemov zdravstvenega varstva; ker vstopa generičnih zdravil na trg ne bi smeli prelagati in ne izkrivljati konkurence;

H.  ker je budno spremljanje upoštevanja zakonodaje na področju konkurence koristno za zdrav in konkurenčen trg z zdravili;

I.  ker so se v številnih primerih cene novih zdravil v zadnjih desetletjih tako povišale, da si jih veliko evropskih državljanov ne more privoščiti in da resno ogrožajo vzdržnost nacionalnih zdravstvenih sistemov;

J.  ker poleg visokih cen in cenovne nedostopnosti obstajajo še druge ovire pri dostopu do zdravil, vključno s pomanjkanjem osnovnih in drugih zdravil, slabo povezavo med kliničnimi potrebami in raziskavami, pomanjkljivim dostopom do zdravstvenega varstva in zdravstvenih delavcev, neupravičenimi upravnimi postopki, zamudami pri izdajanju dovoljenj za promet in odločitvami o cenah in nadomestilu, nerazpoložljivostjo izdelkov, patentnimi ureditvami in proračunskimi omejitvami;

K.  ker je mogoče bolezni, kot je hepatitis C, uspešno zdraviti z zgodnjim odkrivanjem ter kombiniranim zdravljenjem z novimi in starimi zdravili, s čimer je mogoče rešiti na milijone ljudi po EU;

L.  ker se število ljudi s postavljeno diagnozo raka iz leta v leto veča ter ker so zaradi kombinacije večje pojavnosti raka pri prebivalstvu in novih tehnološko naprednih zdravil proti raku skupni stroški na področju raka vse višji, kar povzroča ogromen pritisk na proračune za zdravstveno varstvo in zaradi česar je zdravljenje cenovno nedostopno za številne bolnike z rakom, to pa veča tveganje, da bo cenovna dostopnost ali cena zdravila postala odločilni dejavnik pri zdravljenju raka pacienta;

M.  ker je bil namen Uredbe (ES) št. 1394/2007o zdravilih za napredno zdravljenje to, da se spodbudijo inovacije na tem področju po vsej Evropi in zagotovi varnost, a je bilo doslej odobrenih le osem novih načinov zdravljenja;

N.  ker mora EU uvajati spodbude za povečanje števila raziskav na področjih, kot so redke in otroške bolezni; ker je uredba o redkih boleznih zagotovila pomemben okvir za spodbujanje raziskav na področju zdravil sirot, s katerimi je zdravljenje redkih bolezni, za katere prej ni bilo alternativnih možnosti, veliko bolj uspešno, vendar še vedno obstajajo pomisleki glede njenega izvajanja;

O.  ker razkorak med vse večjo odpornostjo na protimikrobna zdravila in razvojem novih protimikrobnih učinkovin vse bolj narašča in ker bi lahko bolezni, odporne na zdravila, povzročile 10 milijonov smrti letno do leta 2050; ker po ocenah v EU vsako leto umre najmanj 25 000 oseb zaradi okužb z odpornimi bakterijami, kar letno predstavlja strošek 1,5 milijarde EUR, v zadnjih 40 letih pa je bila razvita le ena nova vrsta antibiotikov;

P.  ker je bil v zadnjih desetletjih dosežen znaten napredek pri zdravljenju prej neozdravljivih bolezni, tako da na primer pacienti s HIV/aidsom dandanes v EU ne umirajo več; ker pa za številne bolezni še vedno nimamo optimalnega načina zdravljenja (med drugim za raka, za katerim v EU vsako leto umre skoraj 1,3 milijona ljudi);

Q.  ker je dostop do cenovno dostopnih in primernih diagnostičnih testov in cepiv enako pomemben kot dostop do varnih, učinkovitih in cenovno dostopnih zdravil;

R.  ker lahko zdravila za napredno zdravljenje (ATMP) potencialno spremenijo zdravljenje mnogih obolenj, zlasti na bolezenskih področjih, kjer konvencionalni pristop ne zadošča, in ker je bilo do zdaj odobrenih le nekaj zdravil ATMP;

S.  ker nekatera osnovna zdravila v več državah članicah niso na voljo, kar lahko povzroči težave pri zdravljenju pacientov; ker lahko prihaja do pomanjkanja številnih zdravil, in sicer zaradi nepoštenih poslovnih strategij v farmacevtskem sektorju, na primer „plačil za zamude“, zaradi političnih težav, težav s proizvodnjo ali distribucijo, ali pa zaradi vzporedne trgovine; ker so v členu 81 Direktive 2001/83/ES določeni ukrepi za preprečevanje pomanjkanja zdravil, in sicer s tako imenovano obveznostjo javne službe, ki proizvajalcem in distributerjem zavezuje, da morajo zagotoviti dobavo na nacionalnih trgih; ker se obveznost javne službe v mnogih primerih ne uporablja za proizvajalce, ki dobavljajo zaloge distributerjem, kot so to ugotovili v študiji, ki jo je naročila Komisija;

T.  ker sta stabilen in predvidljiv regulativni okvir za intelektualno lastnino ter njegovo pravilno in pravočasno izvajanje bistvenega pomena za ustvarjanje inovacijam prijaznega okolja, ki podpira dostop pacientov do inovativnih in učinkovitih zdravljenj;

U.  ker je namen intelektualne lastnine koristiti družbi in spodbujati inovacije ter ker obstaja zaskrbljenost, da se ta lastnina zlorablja oz. nepravilno uporablja;

V.  ker je s Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine v okviru SZO od leta 1995 zagotovljena prožnost pri patentih, kot so prisilne licence;

W.  ker je pilotski projekt Evropske agencije za zdravila o „prilagojenih poteh“, ki ga je uvedla leta 2014 in se v prvi vrsti ukvarja z zdravljenjem na področju, kjer je potreba največja, sprožil razvneto razpravo o razmerju med tveganjem in koristjo odobravanja zgodnjega dajanja inovativnih zdravil na trg na podlagi manj kliničnih podatkov;

X.  ker je varstvo intelektualne lastnine bistveno na področju dostopa do zdravil in ker je treba opredeliti mehanizme, ki lahko pomagajo v boju proti ponaredkom zdravil;

Y.  ker je pred nekaj leti evropski dialog na visoki ravni, ki so se ga udeležili najpomembnejši nosilci odločanja in deležniki s področja zdravstva (skupina G-10 v letih 2001 in 2002 ter nato farmacevtski forum v obdobju od 2005 do 2008), omogočil oblikovanje skupne strateške vizije in sprejetje konkretnih ukrepov za večjo konkurenčnost farmacevtskega sektorja;

Z.  ker se zgolj 3 % zdravstvenega proračuna nameni za ukrepe preprečevanja in za spodbujanje javnega zdravja;

AA.  ker je določanje cen in povračil za zdravila v pristojnosti držav članic in je urejeno na nacionalni ravni; ker EU zagotavlja zakonodajo o intelektualni lastnini, kliničnih študijah, izdajanju dovoljenj za promet, preglednosti pri oblikovanju cen, farmakovigilanci in konkurenci; ker vse višji stroški v farmacevtskem sektorju in jasno nesorazmerje v zmogljivostih za pogajanje in informacijah o določanju cen med farmacevtskimi podjetji in državami članicami terja nadaljnje evropsko sodelovanje in nove politične ukrepe na evropski in nacionalni ravni; ker se o cenah zdravil običajno pogajajo na dvostranskih in zaupnih pogajanjih med farmacevtsko industrijo in državami članicami;

AB.  ker ima večina držav članic svoje agencije za ocenjevanje zdravstvene tehnologije in vsaka od njih uporablja lastna merila;

AC.  ker v skladu s členom 168 Pogodbe o delovanju Evropske unije Parlament in Svet lahko v odziv na skupna varnostna vprašanja sprejmeta ukrepe za določanje visokih standardov kakovosti in varnosti za zdravila in ker je treba v skladu s členom 114(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije pri zakonodajnih predlogih na področju zdravja poskrbeti za dovolj visoko raven varstva;

Farmacevtski trg

1.  deli zaskrbljenost, ki jo je Svet izrazil v sklepih iz leta 2016 o večji uravnoteženosti farmacevtskih sistemov v EU;

2.  pozdravlja sklepe Sveta z dne 17. junija 2016, v katerih poziva Komisijo, naj na podlagi dokazov preuči splošni učinek intelektualne lastnine na inovacije, pa tudi na razpoložljivost – med drugim na nezadostno oskrbo in primere, ko so bila zdravila dana na trg z odlogom ali ko poskus, da bi bila dana na trg, ni uspel – in dostopnost generičnih zdravil;

3.  ponovno poudarja, da je pravica do zdravja človekova pravica, ki je priznana v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah in Mednarodnem paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, ter da morajo to pravico spoštovati vse države članice, saj so ratificirale mednarodne pogodbe o človekovih pravicah, ki jo priznavajo; poudarja, da je treba za uresničevanje te pravice med drugim zagotoviti tudi dostop do zdravil;

4.  priznava pomen državljanskih pobud, kot sta evropska listina o pacientovih pravicah, ki temelji na Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, in evropski dan pacientovih pravic, ki se 18. aprila vsako leto praznuje v državah članicah na lokalni in nacionalnih ravni; poziva Komisijo, naj evropski dan pacientovih pravic institucionalizira na ravni EU;

5.  opozarja na sklepe neformalnega srečanja Sveta ministrov za zdravje, ki je potekalo v Milanu 22. in 23. septembra 2014 med italijanskim predsedovanjem Svetu in na katerem so se mnoge države članice strinjale, da si morajo skupaj prizadevati za lažjo izmenjavo primerov dobre prakse in za hitrejši dostop pacientov do zdravstvene oskrbe;

6.  poudarja, da je treba vse politike EU (svetovno javno zdravje, razvoj, raziskave in trgovina) uskladiti med seboj ter da je zato treba vprašanje dostopa do zdravil v državah v razvoju obravnavati v širšem okviru;

7.  opozarja, da so pri odkrivanju novih načinov zdravljenja pomembna tako javna in zasebna prizadevanja na področju raziskav in razvoja; poudarja, da je treba pri raziskavah dati prednost zdravstvenim potrebam pacientov, pri čemer priznava interes farmacevtskih podjetij, da na podlagi naložb ustvarjajo finančne donose; poudarja, da mora regulativni okvir omogočiti najboljšo možno rešitev za paciente in javni interes;

8.  poudarja, da se velik obseg javnih sredstev, porabljenih za financiranje raziskav in razvoja, ne odraža v cenah, in sicer zato, ker manjka sledljivost javnih sredstev pri pogojih za patentiranje in podeljevanje licenc, to pa onemogoča, da bi imela javnost od javnih naložb ustrezno korist;

9.  se zavzema za večjo preglednost pri stroških raziskav in razvoja, med drugim tudi glede deleža javno financiranih raziskav ter trženja zdravil;

10.  poudarja, da imajo pri zagotavljanju lažjega dostopa do zdravil na ravni EU pomembno vlogo evropski raziskovalni projekti ter mala in srednja podjetja; v zvezi s tem opozarja na vlogo programa Obzorje 2020;

11.  želi spomniti, da je farmacevtska industrija EU ena od najbolj konkurenčnih industrij v Uniji; poudarja, da je ohranjanje visoke kakovosti pri inovacijah ključno za nadaljnje izpolnjevanje potreb pacientov in za krepitev konkurenčnosti; poudarja, da bi bilo treba odhodke za zdravstvo obravnavati kot javne naložbe ter da lahko kakovostna zdravila izboljšajo javno zdravje in pacientom omogočijo daljše in bolj zdravo življenje;

12.  poudarja, da je v Evropski uniji, ki jo je zajela deindustrializacija, farmacevtski sektor še naprej pomemben industrijski steber in gonilo za ustvarjanje delovnih mest;

13.  meni, da so mnenja evropskih državljanov, ki jih v peticijah sporočajo Evropskemu parlamentu, zelo pomembna in bi jih moral evropski zakonodajalec prednostno obravnavati;

14.  poudarja, da bi bilo treba organizacije pacientov bolj vključiti v določanje raziskovalnih strategij za zasebne in javne klinične študije, da bi pri njem upoštevali dejanske neizpolnjene potrebe evropskih pacientov;

15.  poudarja, da je hiter dostop do novih inovativnih zdravil v interesu pacientov, zlasti ko njihove zdravstvene potrebe niso izpolnjene; poudarja pa, da izdajanje dovoljenj za promet po hitrem postopku ne bi smelo postati pravilo, temveč bi ga bilo treba uporabiti le v primeru neizpolnjenih velikih zdravstvenih potreb in ne iz komercialnih razlogov; želi spomniti, da so za oceno učinkovitosti in varnosti zdravil potrebne verodostojne klinične študije in dosledno farmakovigilančno spremljanje;

16.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je 5 % vseh hospitalizacij v EU pripisati neželenim učinkom zdravil in da so ti učinki peti največji vzrok smrti v bolnišnicah;

17.  želi spomniti na deklaracijo o sporazumu o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (sporazum TRIPS) in javnem zdravju, sprejeto 14. novembra 2001 v Dohi, v kateri je navedeno, da bi bilo treba ta sporazum razlagati in izvajati tako, da bo koristil javnemu zdravju, torej da bo spodbujal dostop do že obstoječih zdravil in razvoj novih; v zvezi s tem je seznanjen s sklepom z dne 6. novembra 2015 sveta Svetovne trgovinske organizacije (STO) za sporazum TRIPS o podaljšanju izvzetja zdravil iz patentih pravic za najmanj razvite države do januarja 2033;

18.  poudarja, da je v državah v razvoju nujno treba razviti lokalne zmogljivosti na področju farmacevtskih raziskav, da bi zapolnili obstoječe vrzeli na področju raziskav in proizvodnje zdravil z javno-zasebnimi partnerstvi za razvoj zdravil ter z ustanavljanjem odprtih centrov za raziskave in proizvodnjo;

Konkurenca

19.  obžaluje, da prihaja do pravdnih sporov, s katerimi se skuša odložiti dajanje generičnih zdravil na trg; opozarja, da se je po navedbah v poročilu Komisije o preiskavi farmacevtskega sektorja v obdobju med 2000 in 2007 število teh primerov povečalo za štirikrat, skoraj 60 % njih pa se nanaša na patente druge generacije in v povprečju traja dve leti, preden se razrešijo;

20.  poudarja, da bo boljša regulacija spodbujala konkurenčnost; priznava, kako pomembna so učinkovita protimonopolna orodja proti nekonkurenčnemu ravnanju, kot je zloraba ali nepravilna uporaba patentnih sistemov in sistema izdaje dovoljenj za zdravila, ki predstavlja kršitev členov 101 in/ali 102 PDEU;

21.  poudarja, da podobna biološka zdravila omogočajo večjo konkurenco, nižje cene in s tem prihranke za zdravstvene sisteme, s tem pa tudi lažji dostop bolnikov do zdravil; poudarja, da bi bilo treba preučiti dodano vrednost in gospodarski učinek podobnih bioloških zdravil na vzdržnost zdravstvenih sistemov ter preprečiti odlaganje njihovega vstopa na trg, po potrebi pa bi bilo treba preučiti tudi ukrepe za spodbujanje njihovega dajanja na trg;

22.  poudarja, da je mogoče določanje cen zdravil na podlagi vrednosti proizvoda zlorabiti z ekonomsko strategijo čim večjega dobička, pri čemer so cene določene nesorazmerno s stroškovno strukturo, to pa je v nasprotju z optimalno porazdelitvijo koristi socialnega varstva;

23.  priznava, da je lahko nenamenska uporaba zdravil koristna za paciente, kadar ni odobrenih alternativ; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da so pacienti pri tem izpostavljeni povečanemu tveganju, saj ni trdnih dokazov za varnost in učinkovitost nenamenske uporabe, manjka informirana privolitev, poleg tega pa je težje spremljati neželene učinke; poudarja, da so tej praksi še posebej izpostavljene nekatere podskupine prebivalstva, kot so otroci in starejši;

Določanje cen in preglednost

24.  opozarja, da so pri dostopu do zdravil najbolj ranljivi pacienti in da s tem povezane težave ne bi smele imeti negativnih posledic zanje;

25.  poudarja, da večina nacionalnih in regionalnih agencij za ocenjevanje zdravstvene tehnologije pri določanju cen in povračila stroškov že upošteva različna klinična in ekonomska merila ter merila družbene koristi za vrednotenje novih zdravil;

26.  poudarja, kako pomembno je oceniti pravo dokazano terapevtsko dodano vrednost novih zdravil v primerjavi z najboljšo razpoložljivo alternativo;

27.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da so podatki, na katerih temelji ocena dodane vrednosti inovativnih zdravil, pogosto pomanjkljivi in premalo prepričljivi, da bi omogočali premišljeno določanje cene;

28.  poudarja, da je treba ocenjevanje zdravstvene tehnologije obravnavati kot pomemben in učinkovit instrument, ki zagotavlja lažji dostop do zdravil, prispeva k vzdržnosti nacionalnih zdravstvenih sistemov, obenem pa omogoča spodbude za inovacije in pacientom prinaša visoko dodano vrednost; poleg tega ugotavlja, da bi z uvedbo skupnega ocenjevanje zdravstvene tehnologije na ravni EU preprečili razdrobljenost sistemov ocenjevanja, podvajanje prizadevanj in neustrezno razporejanje sredstev znotraj EU;

29.  poudarja, da bi moralo biti za razvoj varne in učinkovite zdravstvene politike, usmerjene k pacientom, ter za čim večjo učinkovitost zdravstvene tehnologije njeno vrednotenje zasnovano kot večdisciplinaren proces, pri katerem bi na sistematičen, neodvisen, objektiven, kakovosten, ponovljiv in pregleden način upoštevali zdravstvene, socialne, ekonomske in etične informacije o uporabi tehnologije;

30.  meni, da bi morala cena zdravila kriti stroške za razvoj in proizvodnjo zdravila ter biti primerna za specifične gospodarske razmere v državi, v kateri se zdravilo trži, hkrati pa bi morala biti v skladu s terapevtsko dodano vrednostjo za paciente, pri čemer bi bilo treba zagotoviti dostop zdravila za paciente, vzdržno zdravstvo in nagrajevanje inovacij;

31.  opozarja, da tudi kadar je dodana vrednost novega zdravila velika, cena ne bi smela onemogočati vzdržnega dostopa do njega v EU;

32.  meni, da je treba pri določanju cene in postopkov povračila stroškov za zdravila upoštevati vse – pravo terapevtsko dodano vrednost zdravila, socialni učinek, stroške in koristi, posledice za proračun in učinkovitost za sistem javnega zdravstva;

33.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da so zaradi manjše pogajalske moči majhnih držav in držav z nizkimi dohodki zdravila v teh državah članicah, predvsem na področju onkologije, s cenovnega vidika manj dostopna; obžaluje, da pri določanju mednarodnih referenčnih cen ni preglednosti glede razlik med cenami na cenikih zdravil in dejanskimi cenami ter da zaradi tega prihaja do asimetričnih informacij na pogajanjih med industrijo in nacionalnimi zdravstvenimi sistemi;

34.  opozarja, da Direktiva 89/105/EGS (direktiva o preglednosti) ni bila revidirana že 20 let in da je v tem času sistem zdravil v EU doživel pomembne spremembe;

35.  v zvezi s tem poudarja, da so potrebni neodvisni postopki zbiranja in analize podatkov, pa tudi preglednost;

36.  ugotavlja, da morajo države članice pri projektu EURIPID poskrbeti za večjo preglednost in da morajo navesti dejanske cene, ki jih plačajo;

37.  meni, da je potreben strateški preboj na področju preprečevanja bolezni, saj to lahko bistveno prispeva k zmanjšanju uporabe zdravil ob hkratnem zagotavljanju visoke ravni varovanja zdravja ljudi; poziva EU in države članice, naj okrepijo zakonodajo, ki podpira trajnostno proizvodnjo živil, ter sprejme vse potrebne pobude za spodbujanje zdravih in varnih navad, kot je zdrava prehrana;

Pristojnosti EU in sodelovanje

38.  želi spomniti, da člen 168 PDEU določa, da mora biti pri opredeljevanju in izvajanju vseh politik in dejavnosti Unije zagotovljena visoka raven varovanja zdravja ljudi;

39.  poudarja, kako pomembno je povečati preglednost in okrepiti prostovoljno sodelovanje držav članic na področju določanja cen in povračil za zdravila, saj bi s tem zagotovili vzdržnost zdravstvenih sistemov, evropski državljani pa bi ohranili pravico in dostop do kakovostnega zdravstvenega varstva;

40.  želi opozoriti, da je preglednost v vseh evropskih in nacionalnih institucijah in agencijah ključna za dobro delovanje demokracije ter da strokovnjaki, ki sodelujejo v postopku izdaje dovoljenj, ne bi smeli imeti navzkrižnih interesov;

41.  pozdravlja pobude, kot je pobuda za inovativna zdravila, ki povezuje zasebni in javni sektor, njen cilj pa je spodbujati raziskave in zagotoviti hitrejši dostop pacientov do inovativnih načinov zdravljenja v primeru neizpolnjenih zdravstvenih potreb; vseeno pa obžaluje, da zaradi nepogojenosti glede dostopa pri uporabi javnih sredstev EU javnost od javnih naložb nima velikih koristi; poleg tega ugotavlja, da pobudo za inovativna zdravila 2, ki je druga in zadnja faza te pobude, v veliki meri financirajo davkoplačevalci EU, in poudarja, da mora EU okrepiti svojo vodilno vlogo pri določanju prednostnih potreb javnega zdravstva pri raziskavah v okviru te pobude, zagotavljanju široke izmenjave podatkov, oblikovanju skupne politike za upravljanje intelektualnih pravic v zdravstvu ter zagotavljanju preglednosti in ustrezne koristi javnosti od javnih naložb;

42.  opozarja na postopek EU za skupna javna naročila zdravil, ki se uporablja za nabavo cepiv v skladu s Sklepom št. 1082/2013/EU; spodbuja države članice, naj to orodje v celoti izkoristijo, na primer ko primanjkuje cepiv za dojenčke;

43.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da v EU ni standardiziranega in preglednega mehanizma poročanja o razlogih za nezadostno oskrbo, kakršen obstaja v ZDA; poziva Komisijo in države članice, naj predlagajo in vzpostavijo tak instrument, s katerim bi politike oblikovali na podlagi dokazov;

44.  opozarja, da je digitalna agenda za zdravje velikega pomena in da je treba dati prednost razvoju in uporabi rešitev e-zdravja in mobilnega zdravja, da bi zagotovili varne, zanesljive, dostopne, sodobne in vzdržne nove modele zdravstva za paciente, negovalce, zdravstvene delavce in plačnike;

45.  želi spomniti, da je v najmanj razvitih državah največ z revščino povezanih bolezni, med katerimi so zlasti HIV/aids, malarija, tuberkuloza, bolezni reproduktivnih organov ter nalezljive in kožne bolezni;

46.  poudarja, da imajo ženske in otroci v državah v razvoju težji dostop do zdravil kot odrasli moški, saj zdravljenje ni razpoložljivo, dostopno, cenovno dosegljivo in sprejemljivo zaradi diskriminacije na podlagi kulturnih, verskih ali družbenih dejavnikov ter slabših zdravstvenih ustanov;

47.  ugotavlja, da je tuberkuloza postala nalezljiva bolezen z največ smrtnimi žrtvami na svetu in da je najnevarnejša oblika te bolezni multirezistentna tuberkuloza; poudarja, da se je treba spopasti z vse večjo krizo protimikrobne odpornosti, in sicer tudi s financiranjem raziskav in razvoja za nova orodja za cepiva proti tuberkulozi ter njeno diagnosticiranje in zdravljenje, obenem pa je treba zagotoviti vzdržen in cenovno sprejemljiv dostop do teh novih orodij, da ne bo nihče zapostavljen;

Intelektualna lastnina ter raziskave in razvoj

48.  želi spomniti, da pravice intelektualne lastnine omogočajo omejeno obdobje izključnih pravic, ki ga morajo pristojni organi skrbno in učinkovito zakonsko urediti, spremljati in izvajati, da to ne bi posegalo v človekovo pravico do varovanja zdravja ter da bi spodbujali kakovostne inovacije in konkurenčnost; poudarja, da bi moral Evropski patentni urad in države članice patente dodeliti le za zdravila, ki strogo izpolnjujejo zahteve patentiranja glede novosti, inventivnosti in industrijske uporabnosti, kot je določeno v Evropski patentni konvenciji;

49.  poudarja, da gre pri nekaterih zdravilih za resnično prelomne inovacije, nekatera druga pa ne prinašajo zadostne dodane terapevtske vrednosti, da bi lahko štela za prave inovacije („podobne“ snovi); želi spomniti, da so lahko za paciente koristne tudi inkrementalne inovacije ter da sprememba namena in formulacije znanih molekul lahko prinese dodano terapevtsko vrednost, ki bi jo bilo treba skrbno oceniti; svari pred morebitnimi zlorabami pravil o varstvu intelektualne lastnine, s katerimi bi pravice za patente postale „zimzelene“, konkurenca pa bi bila onemogočena;

50.  priznava pozitivni učinek Uredbe (ES) št. 141/2000 o zdravilih sirotah, ki je omogočila dajanje na trg številnih inovativnih proizvodov za paciente, ki jih ni bilo mogoče zdraviti; je seznanjen s pomisleki glede morebitne nepravilne uporabe merila za določanje zdravil sirot in njenega možnega učinka na vse večje število dovoljenj za zdravila sirote; priznava, da se tovrstna zdravila uporabljajo tudi nenamensko, s spremenjenim namenom ali so odobrena za dodatne indikacije, kar omogoča večji obseg prodaje; poziva Komisijo, naj vzpostavi uravnotežene spodbude, ne da bi s tem odvračala od inovacij na tem področju; poudarja, da bi bilo treba določbe uredbe o zdravilih sirotah uporabljati le, če so izpolnjena vsa ustrezna merila;

51.  ugotavlja, da sporazum TRIPS Svetovne trgovinske organizacije vsebuje določbe o prožnosti pri patentnih pravicah, kot so prisilne licence, s katerimi so se cene občutno znižale; opozarja, da je te ukrepe prožnosti mogoče uporabiti kot učinkovito orodje v izrednih okoliščinah, vzpostavljenih z zakoni vsake članice STO za reševanje težav na področju javnega zdravja, da bi lahko v okviru svojih nacionalnih programov javnega zdravja zagotovile osnovna zdravila po sprejemljivih cenah ter varovale in podpirale javno zdravje;

Priporočila

52.  poziva k ukrepom na nacionalni ravni in na ravni EU, s katerimi bi zagotovili pravico pacientov do univerzalnega, cenovno sprejemljivega, učinkovitega, varnega in pravočasnega dostopa do osnovnih in inovativnih zdravljenj, pa tudi vzdržnost sistemov javnega zdravstva v EU in prihodnje naložbe v farmacevtske inovacije; poudarja, da je dostop do zdravil za paciente skupna odgovornost vseh akterjev zdravstvenega sistema;

53.  poziva Svet in Komisijo, naj okrepita pogajalsko moč držav članic, da bi zagotovile cenovno sprejemljiv dostop do zdravil po vsej EU;

54.  je seznanjen s poročilom skupine generalnega sekretarja OZN na visoki ravni za dostop do zdravil;

55.  ugotavlja, da lahko spreminjanje namena obstoječih zdravil za nove indikacije spremlja zvišanje cene; poziva Komisijo, naj zbira in analizira podatke o zvišanju cen v primeru spremembe namena zdravil ter Parlamentu in Svetu poroča o uravnoteženosti in sorazmernosti spodbud, zaradi katerih industrija vlaga v spreminjanje namena zdravil;

56.  poziva države članice, naj začnejo tesneje sodelovati v boju zoper razdrobljenost trga, in sicer zlasti z oblikovanjem skupnih postopkov in rezultatov na področju ocenjevanja zdravstvene tehnologije, prav tako pa naj sodelujejo pri vzpostavljanju skupnih meril za določanje cen in povračil na nacionalni ravni;

57.  poziva Komisijo, naj pregleda direktivo o preglednosti, pri tem pa naj se osredotoči na zagotavljanje pravočasnega dajanja na trg za generična in podobna biološka zdravila, iztek vezave patenta v skladu s smernicami Komisije, pospeševanje postopkov določanja cen in povračil za generična zdravila in preprečevanje večkratnega ponovnega ocenjevanja elementov, ki so podlaga za pridobitev dovoljenja za promet; meni, da se bodo s tem v nacionalnih proračunih za zdravstvo ustvarili precejšnji prihranki, povečala se bo cenovna dostopnost, dostop pacientov bo hitrejši, poleg tega pa se bodo preprečile upravne ovire za proizvajalce generičnih in podobnih bioloških zdravil;

58.  poziva Komisijo, naj predlaga novo direktivo o preglednosti postopkov določanja cen in sistemov povračila stroškov, pri čemer naj upošteva izzive trga;

59.  poziva, naj nova direktiva o preglednosti nadomesti Direktivo 89/105/EGS, da bi zagotovili učinkovit nadzor in popolno preglednost nad postopki, ki se uporabljajo za določitev cen in povračilo stroškov za zdravila v državah članicah;

60.  poziva države članice, naj Direktivo 2011/24/EU o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu izvajajo na pravičen način, tako da ne omejujejo uporabe pravil o povračilu stroškov čezmejnega zdravstvenega varstva, vključno s povračilom za zdravila, saj bi to lahko predstavljalo samovoljno diskriminacijo ali neupravičeno oviranje svobode gibanja;

61.  poziva Komisijo, naj v državah članicah učinkovito nadzira in ocenjuje izvajanje Direktive 2011/24/EU o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu, poleg tega pa naj načrtuje in izvede uradno oceno te direktive, vključno s pritožbami, kršitvami in vsemi izvedbenimi ukrepi;

62.  poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo raziskave in razvoj, ki bodo temeljili na neizpolnjenih potrebah pacientov, kot je raziskovanje novih protimikrobnih zdravil, pri čemer naj na učinkovit način usklajujejo javna sredstva, namenjena za zdravstvene raziskave, ter spodbujajo družbeno odgovornost farmacevtskega sektorja;

63.  poziva države članice, naj gradijo na obstoječih pobudah v EU, ki so namenjene spodbujanju neodvisnih raziskav na interesnih področjih nacionalnih zdravstvenih služb, ki jih komercialne raziskave ne pokrivajo v zadostni meri (npr. protimikrobna odpornost), in skupin pacientov, ki običajno niso vključeni v klinične študije, kot so otroci, nosečnice in starejši;

64.  opozarja na nevarnost vse večje protimikrobne odpornosti in njeno resnost, ki jo je nedavno priznal OZN; poziva Komisijo, naj okrepi ukrepe za odpravo protimikrobne odpornosti, spodbuja raziskave in razvoj na tem področju ter pripravi nov in celovit akcijski načrt EU na podlagi pristopa „eno zdravje“;

65.  priznava, da se pobude, predlagane v uredbi o pediatričnih zdravilih (ES) št. 1901/2006, niso izkazale za učinkovite pri spodbujanju inovacij pri zdravilih za otroke, zlasti na področju onkologije in neonatologije; poziva Komisijo, naj preuči obstoječe ovire in predlaga ukrepe za spodbujanje napredka na tem področju;

66.  poziva Komisijo, naj spodbuja pobude, s katerimi bi javne in zasebne raziskav usmerili v odkrivanje inovativnih zdravil za zdravljenje bolezni, ki se pojavljajo pri otrocih;

67.  poziva Komisijo, naj nemudoma začne pripravljati poročilo, ki se zahteva v členu 50 uredbe o pediatričnih zdravilih, in spremeni zakonodajo, da bi ukrepala v zvezi s pomanjkanjem inovacij na področju pediatričnega onkološkega zdravljenja, in sicer s pregledom meril za odobritev opustitve načrtov pediatričnih preiskav, ter da bi zagotovila izvajanje načrtov pediatričnih preiskav že zgodaj v razvoju zdravila, da otroci na dostop do inovativnih novih metod zdravljenja ne bodo čakali dlje, kot je potrebno;

68.  poziva Komisijo, naj spodbuja javne in zasebne raziskave o zdravilih pri pacientkah, da bi odpravili razlike med spoloma pri raziskavah in razvoju ter vsem državljanom omogočili enak dostop do zdravil;

69.  poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo strateške načrte, s katerimi bi zagotovile dostop do zdravil za reševanje življenj; v zvezi s tem jih tudi poziva, naj uskladijo načrt za izkoreninjenje hepatitisa C v EU, pri čemer naj uporabijo orodja, kot je evropsko skupno javno naročilo;

70.  poziva, naj se okvirni pogoji na področju raziskav in v farmacevtski politiki določijo tako, da se bodo spodbujale inovacije, zlasti za bolezni, za katere še ni zadovoljivega zdravljenja, kot je rak;

71.  poziva Komisijo k nadaljnjim ukrepom za spodbujanje razvoja zdravil za napredno zdravljenje in dostopa pacientov do njih;

72.  Komisijo tudi poziva, naj v temeljiti in objektivni študiji preuči splošni učinek intelektualne lastnine na inovacije na področju zdravil in na dostop pacientov do njih, kot je zahteval Svet v sklepih z dne 17. junija 2016, zlasti pa naj v njej preuči učinek dodatnih varstvenih certifikatov, izključnega dostopa do podatkov in izključne pravice do trženja na kakovost inovacij in konkurenco;

73.  poziva Komisijo, naj oceni izvajanje regulativnega okvira za zdravila sirote (zlasti kar zadeva koncept neizpolnjene zdravstvene potrebe, kako se koncept razlaga in katera merila morajo biti izpolnjena pri določitvi neizpolnjene zdravstvene potrebe), zagotovi smernice glede prednostnih neizpolnjenih zdravstvenih potreb, oceni obstoječe sheme spodbud za razvoj učinkovitih, varnih in cenovno dostopnih zdravil za redke bolezni v primerjavi z najboljšimi razpoložljivimi alternativami, spodbuja vzpostavitev evropskega registra redkih bolezni in referenčnih centrov ter zagotovi pravilno izvajanje zakonodaje;

74.  odobrava zakonodajo o farmakovigilanci iz leta 2010 in 2012; poziva Komisijo, Evropsko agencijo za zdravila in države članice, naj nadaljujejo spremljanje izvajanja zakonodaje in javno poročanje o njem ter zagotovijo ocenjevanje učinkovitosti in škodljivih učinkov zdravil po izdaji dovoljenja;

75.  poziva Komisijo naj sodeluje z Evropsko agencijo za zdravila in deležniki, da bi uvedli kodeks ravnanja za obvezno poročanje o škodljivih učinkih in posledicah nenamenske uporabe zdravil ter da bi vzpostavili registre pacientov, s katerimi bi okrepili dokazno podlago in zmanjšali tveganja za paciente;

76.  poziva Komisijo, naj se zavzame za odprte podatke pri javno financiranih raziskavah o zdravilih ter spodbuja vidike, kot so dostopne cene, neizključne pravice in solastništvo intelektualne lastnine pri projektih, ki so financirani z javnimi nepovratnimi sredstvi EU, na primer iz programa Obzorje 2020 in pobude za inovativna zdravila;

77.  poziva Komisijo, naj spodbuja etično ravnanje in preglednost pri postopku izdaje dovoljenj in ocenjevanju inovacij v farmacevtskem sektorju, zlasti pri kliničnih študijah in dejanskih stroških raziskav in razvoja;

78.  je seznanjen z uporabo prilagojenih poti za spodbujanje hitrejšega dostopa do zdravil za paciente; opozarja na večjo negotovost glede varnosti in učinkovitosti novih zdravil ob njihovem vstopu na trg; opozarja na pomisleke zdravstvenih delavcev, organizacij civilne družbe in regulatorjev v zvezi s prilagojenimi potmi; poudarja, da je ustrezno izvajanje sistema za nadzor po fazi trženja ključnega pomena; meni, da bi bilo treba prilagojene poti omejiti na posebne primere neizpolnjenih velikih zdravstvenih potreb, in poziva Komisijo in Evropsko agencijo za zdravila, naj pripravita smernice, s katerimi bi zagotovili varnost pacientov;

79.  poziva Komisijo, naj poskrbi za varnost, kakovost in učinkovitost vseh hitrih postopkov odobritve ter zagotovi, da bodo takšne odobritve možne samo s pogojnim dovoljenjem ter le v izjemnih okoliščinah, ko je nedvoumno ugotovljena neizpolnjena zdravstvena potreba, poleg tega pa naj zagotovi uvedbo preglednega in odgovornega postopka za spremljanje varnosti, kakovosti in učinkovitosti zdravila po izdaji dovoljenja, pa tudi sankcij za nespoštovanje predpisov;

80.  poziva Komisijo in države članice, naj vzpostavijo okvir za spodbujanje, zagotavljanje in krepitev konkurenčnosti in uporabe generičnih in podobnih bioloških zdravil, s katerim bi v skladu s členoma 101 in 102 PDEU pospešili njihov vstop na trg in spremljali nepoštene prakse, ter o tem vsaki dve leti poročajo; prav tako poziva Komisijo, naj spremlja sporazume o poravnavi glede patentov med proizvajalci originalnih in generičnih zdravil, ki se lahko zlorabljajo za omejevanje vstopa generičnih zdravil na trg;

81.  poziva Komisijo, naj v skladu s členoma 101 in 102 PDEU nadaljuje in po možnosti okrepi spremljanje in preiskovanje morebitnih primerov zlorab trga, vključno s tako imenovanim plačilom za odlog, določanjem previsokih cen in drugimi oblikami tržnih omejitev, ki zadevajo še posebej farmacevtska podjetja, ki poslujejo v EU;

82.  poziva Komisijo, naj v Uredbo (ES) št. 469/2009 doda opustitev dodatnega varstvenega certifikata, da bi omogočili proizvodnjo generičnih in podobnih bioloških zdravil v Evropi ter njihov izvoz v države, ki nimajo teh certifikatov oziroma kjer so že potekli, pri čemer pa se ne smejo spodkopavati izključne pravice, ki so na podlagi ureditve dodatnega varstvenega certifikata zagotovljene na zaščitenih trgih; meni, da bi lahko te določbe pozitivno vplivale na dostop do kakovostnih zdravil v državah v razvoju in najmanj razvitih državah, pa tudi na okrepitev proizvodnje ter raziskav in razvoja v EU, ustvarjanje delovnih mest in spodbujanje gospodarske rasti;

83.  poziva Komisijo, naj spremlja in okrepi zakonodajo in pristojnosti EU na področju konkurence na farmacevtskem trgu, da bi preprečevali zlorabe in spodbujali pravične cene za paciente;

84.  poziva Komisijo, naj okrepi dialog o neizpolnjenih zdravstvenih potrebah med vsemi pomembnimi deležniki, pacienti, zdravstvenimi delavci, regulatorji, organi za ocenjevanje zdravstvene tehnologije, plačniki in razvijalci v vsem življenjskem ciklu zdravil;

85.  poziva Komisijo, naj čim prej predlaga zakonodajo o evropskem sistemu za ocenjevanje zdravstvene tehnologije, da bi harmonizirali njegova merila, na podlagi teh pa bi lahko ocenili dodano terapevtsko vrednost v primerjavi z najboljšo možno alternativo ter pri tem med drugim upoštevali stopnjo inovativnosti in vrednost za paciente; poleg tega naj Komisija uvede obvezno oceno relativne učinkovitosti na ravni EU kot prvi korak pri uvajanju novih zdravil in vzpostavi evropski sistem klasifikacije za prikaz njihove dodane terapevtske vrednosti, pri čemer naj uporabi z neodvisen in pregleden postopek, pri katerem ne bo prihajalo do navzkrižja interesov; meni, da bo ta zakonodaja zagotovila, da se bodo rezultati ocenjevanja zdravstvenih tehnologij, skupaj pridobljeni na ravni EU, uporabljali na nacionalni ravni; poleg tega Komisijo poziva, naj okrepi zgodnji dialog in razmisli o mehanizmu usklajevanja na podlagi neodvisnega organa, s katerim bi lahko spodbudili sodelovanje med nacionalnimi organi za ocenjevanje zdravstvene tehnologije in obenem zagotovili, da bi ti nacionalni (in regionalni) organi ohranili strokovno znanje o ocenjevanju te tehnologije;

86.  poziva Svet, naj okrepi sodelovanje med državami članicami v zvezi s postopki določanja cen, da bi si lahko izmenjevale informacije zlasti o sporazumih na podlagi pogajanj in dobri praksi ter se izognile nalaganju nepotrebnih upravnih zahtev in zamudam; poziva Komisijo in Svet, naj preučita gospodarska, socialna in etična merila, ki jih nekatere agencije za ocenjevanje zdravstvene tehnologije že uporabljajo, pri čemer pa morata spoštovati pristojnosti držav članic;

87.  poziva Komisijo in države članice, naj se dogovorijo o skupni opredelitvi „dodane terapevtske vrednosti zdravil“, pri tem pa naj sodelujejo predstavniki držav članic iz vrst strokovnjakov; v zvezi s tem opozarja na opredelitev „dodane terapevtske vrednosti“, ki se uporablja za pediatrična zdravila;

88.  poziva Komisijo in države članice, naj ob sodelovanju pacientov in njihovih predstavniških organizacij določijo in/ali razvijejo okvire, strukture in metodologije za pravo upoštevanje dokazov o učinkih zdravljenja na paciente v vseh fazah raziskav in razvoja zdravila, tj. od zgodnjega dialoga do zakonske odobritve, ocenjevanja zdravstvene tehnologije, ocenjevanja relativne učinkovitosti ter določanja cene in povračila stroškov;

89.  poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo večje javne naložbe v razvoj na podlagi neizpolnjenih zdravstvenih potreb, zagotovijo, da bodo te naložbe prinesle koristi v javnem zdravju, ter uvedejo pogojno financiranje, ki naj temelji na izdajanju neizključnih dovoljenj in cenovno dostopnih zdravilih;

90.  poziva Svet, naj spodbuja preudarno uporabo zdravil v EU ter podpira izobraževalne kampanje in programe za ozaveščanje državljanov glede takšne uporabe zdravil, da bi preprečili preveliko porabo, zlasti antibiotikov, zdravstvene delavce pa spodbudili k predpisovanju zdravil po učinkovinah in uporabi generičnih zdravil;

91.  poziva države članice, naj zagotovijo dostopnost lekarn, vključno z njihovim številom v mestih in na podeželju, številom strokovnih delavcev, ustreznim odpiralnim časom ter kakovostjo svetovalnih storitev;

92.  poziva Komisijo in Svet, naj oblikujeta ukrepe za cenovno sprejemljiv dostop do zdravil za paciente, ki bodo koristili družbi, pri tem pa naj se izogneta vsem nesprejemljivim posledicam za zdravstvene proračune, uporabita naj različne ukrepe, na primer analizo perspektiv, zgodnji dialog, inovativne modele za določanje cen, prostovoljna skupna javna naročila in prostovoljno sodelovanje pri pogajanjih o cenah, kot je na primer skupna pobuda držav Beneluksa in Avstrije, ter preučita številna orodja, ki temeljijo na mehanizmih za ločevanje, za zapostavljena področja raziskav, kot so protimikrobna odpornost in z revščino povezane bolezni;

93.  poziva Komisijo, naj skupaj z vsemi deležniki določi, kako bi lahko merila za ekonomsko najugodnejšo ponudbo, ki so opisana v direktivi o javnem naročanju in ne zajemajo le meril najnižjih stroškov, na najboljši način uporabili za javno naročanje zdravil v bolnišnicah na nacionalni ravni ter tako omogočili vzdržno in odgovorno oskrbo z zdravili; spodbuja države članice, naj merila za ekonomsko najugodnejšo ponudbo na področju zdravil čim prej in na najboljši način prenesejo v svojo nacionalno zakonodajo;

94.  poziva Komisijo in države članice, naj z vsemi deležniki začnejo nov strateški dialog na visoki ravni o sedanjem stanju in prihodnjem razvoju farmacevtskega sistema v EU, ki naj se ga udeležijo predstavniki Komisije, Evropskega parlamenta, držav članic, organizacij pacientov, plačilnih agencij in zdravstvenih delavcev ter predstavniki iz akademskega in znanstvenega sveta in gospodarstva, cilj tega dialoga pa naj bo oblikovanje kratko-, srednje- in dolgoročne celostne strategije za dostop do zdravil ter vzdržnost zdravstvenih sistemov in konkurenčno farmacevtsko industrijo, kar bo privedlo do sprejemljivih cen in hitrejšega dostopa do zdravil za paciente;

95.  poziva Komisijo in Svet, naj določita jasna pravila glede nezdružljivosti, navzkrižja interesov in preglednosti v institucijah EU ter za strokovnjake, ki sodelujejo pri zadevah, povezanih z zdravili; poziva strokovnjake, ki sodelujejo v postopku izdaje dovoljenj, naj objavijo svoje življenjepise in podpišejo izjavo o odsotnosti navzkrižja interesov;

96.  poziva Komisijo in nacionalne protimonopolne organe, naj spremljajo nepoštene prakse, da bi potrošnike zaščitili pred umetno visokimi cenami zdravil;

97.  poziva Komisijo in Sodišče, naj v skladu s členom 102 PDEU pojasnita, kdaj gre pri zaračunavanju visokih cen za zlorabo prevladujočega položaja;

98.  poziva Komisijo in države članice, naj izkoristijo določbe o prilagodljivosti iz sporazuma TRIPS Svetovne trgovinske organizacije ter po potrebi uskladijo in pojasnijo njihovo uporabo;

99.  poziva Komisijo, naj Svetu in Parlamentu vsaj vsakih pet let predloži poročilo o dostopu do zdravil v EU, poleg tega pa naj bolj redno poroča o primerih izjemnih težav pri dostopu do zdravil;

100.  poziva Komisijo, naj predlaga ukrepe, s katerimi bi izboljšali odobritev novih načinov zdravljenja in njihovo dostopnost za paciente;

101.  poziva Komisijo in Svet, naj oblikujeta boljšo opredelitev koncepta nezadostne oskrbe in preučita vzroke zanjo ter v zvezi s tem ocenita učinke vzporedne trgovine in dobavnih kvot, poleg tega pa naj skupaj z državami članicami, Evropsko agencijo za zdravila in ustreznimi deležniki pripravita seznam osnovnih zdravil, ki jih primanjkuje, pri čemer naj kot referenco uporabita seznam Svetovne zdravstvene organizacije, spremljata naj upoštevanje člena 81 Direktive 2001/83/ES v zvezi z nezadostno oskrbo in preučita mehanizme za ukrepanje v primeru umika učinkovitih zdravil iz prometa izključno iz komercialnih razlogov in za odpravo pomanjkanja zdravil;

102.  poziva Komisijo in Svet, naj vzpostavita mehanizem, ki bo omogočal letno poročanje o nezadostni oskrbi v EU;

103.  poziva Komisijo in Svet, naj pregledata pravno podlago Evropske agencije za zdravila in preučita možnost za razširitev njenih pristojnosti, da bi usklajevala vseevropske dejavnosti za odpravo nezadostne oskrbe v državah članicah;

104.  poudarja, da bi lahko z izgradnjo trdnih nadzornih in distribucijskih sistemov na vseh ravneh, od ravni skupnosti, okrožja, pokrajine do nacionalne ravni, ki bi jih podpirale visokokakovostne laboratorijske storitve ter močni logistični sistemi, zagotovili lažji dostop do zdravil, medtem ko bi lahko s prenosom zdravstvenih tehnologij v države v razvoju (z licenčnimi pogodbami, zagotavljanjem informacij, znanjem in praktičnimi spretnostmi, tehničnimi materiali in opremo) v teh državah omogočili lokalno proizvodnjo zdravil, s čimer bi bil dostop do zdravil lažji, zdravje pa bi se izboljšalo;

105.  poziva Komisijo in države članice, naj oblikujejo enotni načrt za e-zdravje in mobilno zdravje ter vanj vključijo zlasti razvoj in ovrednotenje pilotnih projektov na nacionalni ravni, posodobitev modelov povračila stroškov, da bodo spodbujali prehod na zdravstvene sisteme, ki bodo temeljili na zdravstvenih rezultatih, ter določitev spodbud, s katerimi bi okrepili sodelovanje zdravstvene skupnosti v tej digitalni revoluciji in izboljšali izobraženost zdravstvenih delavcev, pacientov in vseh deležnikov, da bi se njihova vloga okrepila;

106.  spodbuja države članice, naj ocenijo zdravstvene poti in politike, da bi izboljšale rezultate zdravljenja pacientov in finančno vzdržnost sistema, predvsem s spodbujanjem digitalnih rešitev za izboljšanje zdravstvene oskrbe pacientov in odkrivanje tratenja virov;

107.  poziva EU, naj si bolj prizadeva za povečanje zmogljivosti držav v razvoju in jim pomaga pri oblikovanju delujočih zdravstvenih sistemov, ki bodo namenjeni lažjemu dostopu do storitev, zlasti za ranljive skupine;

108.  poudarja, da bi moral biti potekajoči pregled uredbe o vzporednem določanju cen (ES) št. 953/2003 v okviru programa ustreznosti in uspešnosti predpisov namenjen dodatnemu spodbujanju nižanja cen v državah v razvoju, ter poziva EU, naj začne široko in pregledno razpravo o regulaciji in strategijah določanja cen, ki bi zagotavljale dostop do kakovostnih in cenovno sprejemljivih zdravil; želi spomniti, da vzporedno določanje cen ne vodi nujno k cenovni sprejemljivosti in je v nasprotju z izkušnjami, ki kažejo, da so nižje cene posledica močne konkurence generičnih zdravil in prenosa tehnologije;

109.  poziva EU, naj okrepi svojo podporo svetovnim programom in pobudam, ki spodbujajo dostop do zdravil v državah v razvoju, saj imajo ključno vlogo pri uresničevanju zdravstvenih ciljev ter so močno olajšali dostop do zdravil in cepiv;

o
o   o

110.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL C 24, 22.1.2016, str. 119. (2) http://ec.europa.eu/smart-regulation/roadmaps/docs/2016_sante_144_health_technology_assessments_en.pdf (3) http://ec.europa.eu/health/technology_assessment/docs/2014_strategy_eucooperation_hta_en.pdf (4) ec.europa.eu/health/social_determinants/docs/healthinequalitiesineu_2013_en.pdf (5) http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_data/docs/pressdata/en/lsa/145978.pdf. (6) UL L 293, 5.11.2013, str. 1. (7) http://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/STUD/2015/542219/IPOL_STU(2015)542219_EN.pdf (8) http://ec.europa.eu/health/preparedness_response/docs/jpa_agreement_medicalcountermeasures_en.pdf (9) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0088. (10) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0323. (11) UL C 353 E, 3.12.2013, str. 31. (12) Pravica do zdravstvenega varstva je ekonomska, socialna in kulturna pravica do univerzalnega minimalnega standarda zdravstvenega varstva, do katerega so upravičene vse osebe.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 2. marca 2017 o izvajanju Uredbe (EU) št. 1295/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o uvedbi programa Ustvarjalna Evropa (2014–2020) in razveljavitvi sklepov št. 1718/2006/ES, št. 1855/2006/ES in št. 1041/2009/ES (2015/2328(INI))

P8_TA(2017)0062 A8-0030/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1295/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o uvedbi programa Ustvarjalna Evropa (2014–2020) in razveljavitvi sklepov št. 1718/2006/ES, št. 1855/2006/ES in št. 1041/2009/ES(1) (uredba),

–  ob upoštevanju členov 167 in 173 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju Konvencije o varovanju in spodbujanju raznolikosti kulturnih izrazov, ki jo je Organizacija združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) sprejela 20. oktobra 2005,

–  ob upoštevanju skupnega sporočila Evropske komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 8. junija 2016 Evropskemu parlamentu in Svetu z naslovom „Oblikovanje strategije EU za mednarodne kulturne povezave“ (JOIN(2016)0029),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. septembra 2012 z naslovom „Spodbujanje kulturnih in ustvarjalnih sektorjev za rast in delovna mesta v EU“ (COM(2012)0537),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 30. junija 2010 z naslovom „Evropa, prva svetovna turistična destinacija – nov okvir evropske turistične politike“ (COM(2010)0352),

–  ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 27. aprila 2010 z naslovom „Izkoriščanje potenciala kulturnih in ustvarjalnih industrij“ (COM(2010)0183),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) 2015/1017 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. junija 2015 o Evropskem skladu za strateške naložbe, Evropskem svetovalnem vozlišču za naložbe in Evropskem portalu naložbenih projektov ter o spremembi uredb (EU) št. 1291/2013 in (EU) št. 1316/2013 – Evropski sklad za strateške naložbe(2),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 27. maja 2015 o povezovanju kulturnih in ustvarjalnih sektorjev z drugimi sektorji za spodbujanje inovacij, ekonomske vzdržnosti in socialnega vključevanja,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. septembra 2015 z naslovom „Na poti k celostnemu pristopu do kulturne dediščine za Evropo“(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. januarja 2016 o vlogi medkulturnega dialoga, kulturne raznolikosti in izobraževanja pri spodbujanju temeljnih vrednot EU(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 28. aprila 2015 o evropskem filmu v digitalni dobi(5),

–  ob upoštevanju študije o evropskih kulturnih prestolnicah ter o strategiji uspeha in dolgoročnih učinkih, ki jo je na prošnjo Odbora za kulturo in izobraževanje leta 2013 pripravil tematski sektor B: strukturna in kohezijska politika,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. septembra 2013 z naslovom „Spodbujanje evropskih kulturnih in ustvarjalnih sektorjev kot virov gospodarske rasti in delovnih mest“(6),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. maja 2011 z naslovom „Kulturne razsežnosti zunanjega delovanja EU“(7),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. maja 2011 z naslovom „Izkoriščanje potenciala kulturnih in ustvarjalnih industrij“(8),

–  ob upoštevanju delovnega načrta EU za področje kulture za obdobje 2015–2018,

–  ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 13. aprila 2016 med Parlamentom, Svetom in Komisijo o boljši pripravi zakonodaje, zlasti členov 20 do 24 o naknadnem vrednotenju veljavne zakonodaje,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika ter člena 1(1)(e) sklepa konference predsednikov z dne 12. decembra 2002 o postopku odobritve samoiniciativnih poročil in Priloge 3 k navedenemu sklepu,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za kulturo in izobraževanje ter mnenja Odbora za proračun (A8-0030/2017),

A.  ker je cilj programa Ustvarjalna Evropa varovati in spodbujati evropsko kulturno in jezikovno raznolikost ter na eni strani spodbujati kulturno dediščino Evrope, na drugi pa okrepiti konkurenčnost evropskega kulturnega in ustvarjalnega sektorja;

B.  ker je kultura ključni dejavnik pri spodbujanju evropskega povezovanja;

C.  ker imata program Ustvarjalna Evropa in zlasti njegov podprogram Kultura bistveno premalo finančnih sredstev, kar zanju pomeni težave pri izpolnjevanju visokih pričakovanj;

D.  ker na podlagi členov 3 in 4 uredbe med osnovne cilje programa sodita spodbujanje evropske kulturne in jezikovne raznolikosti ter evropske kulturne dediščine, oziroma natančneje spodbujanje mednarodnega kroženja kulturnih in ustvarjalnih del;

E.  ker na podlagi člena 12 uredbe med prednostne naloge podprograma Kultura sodi spodbujanje nadnacionalnega kroženja in mobilnosti, oziroma natančneje podpiranje kroženja evropske literature, da se zagotovi njena kar se da široka dostopnost;

F.  ker struktura v obliki enega samega programa kaže na prednosti, kar zadeva doseganje kritične mase, in lahko zagotovi prepoznavnost področij, ki so še vedno podcenjena in se soočajo z enakimi izzivi v zvezi z razdrobljenostjo, globalizacijo, pomanjkanjem podatkov in težavami pri dostopu do posojil;

G.  ker struktura programa v dveh podprogramih, pri čemer se ohranijo posebnosti in identiteta obeh, in njuna dopolnitev z medsektorskim sklopom predstavljata prednost, ki zagotavlja boljše razumevanje sodelovanja in razvoja na področju kulture, kar omogoča vzpostavitev povezav s tretjimi državami;

H.  ker je medsektorski sklop le delno razvil svoj strateški cilj spodbujanja nadnacionalnega in nadsektorskega kulturnega sodelovanja;

I.  ker program Ustvarjalna Evropa omogoča sodelovanje in skupno ukrepanje z državami, ki ne sodelujejo v programu, in mednarodnimi organizacijami, ki so dejavne v kulturnem in ustvarjalnem sektorju, kot so Unesco, Svet Evrope ter Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), na podlagi skupnih prispevkov za uresničitev ciljev programa;

J.  ker sistem kazalnikov uspešnosti iz člena 18 uredbe, vključno s kazalniki za splošne cilje programa, kazalniki, povezanimi s podprogramoma MEDIA oz. Kultura, pa tudi posebni kazalniki v zvezi z instrumentom Jamstvene sheme, doslej še ni bil določen oz. se še ni začel uporabljati;

K.  ker se je sedanji sistem ocenjevanja glede na naravo in specifičnost programa izkazal za neprimernega in bi ga bilo treba zato izboljšati;

L.  ker so posebni ukrepi, kot so pobuda evropske prestolnice kulture, vključno z njenim omrežjem, nagrade in znak evropske dediščine, pokazali, da imajo potencial, kar zadeva trajnostni razvoj lokalnega gospodarstva in kulturnega turizma, in bi jih zato bilo treba okrepiti in bolj dejavno spodbujati;

M.  ker je bil leta 2016 v okviru medsektorskega sklopa objavljen poseben razpis za vključevanje beguncev v evropsko družbo z namenom spodbujanja in podpiranja ustvarjalnosti in medkulturnega dialoga;

N.  ker postavka „projekti sodelovanja“ iz podprograma Kultura pokriva okrog 70 % proračuna tega podprograma, uživa veliko priljubljenost pri kulturnih izvajalcih, je usmerjena v čezmejen in skupen pristop k projektom ter omogoča prosto oblikovanje nepredvidljivih, zelo inovativnih in ustvarjalnih projektov, ki so izrecno zaželeni;

O.  ker uredba predvideva vzpostavitev dvostranskih sporazumov s tretjimi državami, da bi te sodelovale v programu oziroma delih programa, a je do zdaj le nekaj držav dokončalo ta postopek;

P.  ker so bile zaradi ukrepov Parlamenta kultura, kulturne in ustvarjalne industrije ter avdiovizualni sektor vključeni (čeprav nezadostno) v večletne programe Erasmus +, Obzorje 2020 in COSME, v strukturne sklade in med prednostne naloge Evropskega sklada za strateške naložbe;

Q.  ker obstaja močna sinergija med priložnostnim učenjem ter ustvarjalnim in medijskim sektorjem, saj številne organizacije, dejavne na področju umetnosti, medijev in kulture, nudijo možnosti za priložnostno učenje;

R.  ker je delež uspešnih kandidatov v podprogramu Kultura 15 % in v podprogramu MEDIA 44 %, pri slednjem pa je še nižji (32 %), če samodejne sheme niso vključene;

S.  ker se je za podprogram MEDIA do sedaj prijavilo 13.000 kandidatov, sredstva pa so bila dodeljena več kot 5 500 projektom;

T.  ker sistem samodejnega točkovanja v podprogramu MEDIA, katerega cilj je zagotoviti enake konkurenčne pogoje za države članice, vodi do izkrivljanja trga in močno oškoduje države z visoko stopnjo avdiovizualnih produkcijskih zmogljivosti;

U.  ker vrsta nepovratnih sredstev za projekte sodelovanja v podprogramu Kultura programa Ustvarjalna Evropa ne ustreza potrebam mrež, ki temeljijo na operativni strukturi in dejavnostih, kot je to veljalo za predhodni program Kultura 2007–2013;

V.  ker deležniki kritizirajo upravno vodenje (postopke vložitve vloge, ocenjevanja in poročanja), ki naj bi bilo še vedno obremenjujoče; zato poudarja, da je treba poenostaviti postopek prijave, da bi potencialnim upravičencem olajšali dostop do programa in jih spodbudili k sodelovanju;

W.  ker so centri Ustvarjalne Evrope ključni posredniki med Komisijo, Izvajalsko agencijo za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo (EACEA) in kandidati ter ker bi morali biti bolje obveščeni o tekočem postopku sprejemanja odločitev ter vključeni v zagotavljanje informacij o projektih ter v promocijo njihovih rezultatov;

X.  ker izvajalci obžalujejo veliko upravno breme v postopku vložitve vloge, ki vključuje obsežne smernice in veliko število dokumentov z informacijami, ki si včasih nasprotujejo;

Y.  ker naj bi bila registracija podjetij v sistemu avtentikacijske storitve Evropske komisije (ECAS) problematična; ker pa je elektronski obrazec za vlaganje prošenj zelo dobrodošel;

1.  poziva države članice, naj povečajo proračun programa Ustvarjalna Evropa v skladu s pričakovanji evropskih državljanov in z ambicijami njegovih dveh podprogramov, s tem pa upoštevajo, da vrednosti kulturne produkcije ni mogoče izraziti le z gospodarskimi podatki, ter omogočajo večjo učinkovitost in boljše rezultate;

2.  pozdravlja vrsto racionalizacijskih ukrepov glede upravljanja programa, ki se izvajajo od leta 2014;

3.  obžaluje, da je pomanjkanje finančnih sredstev poleg upravnih in regulativnih ovir še naprej ena izmed glavnih ovir za potencialne prijavitelje; spodbuja Komisijo, agencijo EACEA in nacionalne urade za program Ustvarjalna Evropa, naj si prizadevajo poiskati rešitev za prenizko zastopanost kulturnih mikroizvajalcev med financiranimi organizacijami in v nekaterih sektorjih v podprogramu Kultura;

4.  poziva Komisijo, naj poveča skladnost programa z vsemi ustreznimi politikami EU in drugimi viri financiranja;

5.  poziva Komisijo, naj zagotovi dobro usklajevanje med generalnimi direktorati, ki so pristojni za program Ustvarjalna Evropa, pa tudi z agencijo EACEA in centri Ustvarjalne Evrope, zadolženimi za posamezne faze izvajanja programa Ustvarjalna Evropa, pri čemer naj upošteva, da je vloga centrov Ustvarjalne Evrope in agencije EACEA bistvenega pomena, saj predstavljajo neposredno povezavo ne le z upravičenci, ampak tudi s celotnim kulturnim in ustvarjalnim sektorjem;

6.  poziva Komisijo, naj čim tesneje sodeluje z Unescom, Svetom Evrope, pa tudi z OECD, da bi razvili trdnejšo podlago za skupne prispevke pri uresničevanju ciljev programa in oceni učinka, zlasti, kar zadeva mednarodno razsežnost in spoštovanje posebnih človekovih in gospodarskih vrednot kulture in ustvarjanja;

7.  poziva Komisijo, naj ohrani sedanjo strukturo programa Ustvarjalna Evropa, hkrati pa pregleda in bolje opredeli posebnosti obeh podprogramov ter okrepi potencial medsektorskega sklopa, pa tudi preveri, ali se jamstveni sklad uspešno izvaja;

8.  poziva Komisijo, naj v obeh podprogramih in smernicah za ocenjevalce doseže boljše ravnovesje med umetniško in ustvarjalno komponento ter vodstvenimi in inovativnimi vidiki, zlasti v kulturni in ustvarjalni industriji;

9.  poziva Komisijo, naj uporabi sistem kazalnikov uspešnosti iz člena 18 pravne podlage programa Ustvarjalna Evropa in s tem vztraja pri umetniški in ustvarjalni komponenti programa, ki je prepogosto podrejena izključno gospodarskim premislekom, kot so zmogljivosti upravljanja ali kvantitativno razvijanje občinstva;

10.  poziva Komisijo, naj določi več kot sedanjih šest področij strokovnega znanja za ocenjevalce, da bi ti uspešneje obvladovali posebna področja;

11.  poziva Komisijo in agencijo EACEA, naj izboljšata postopek ocenjevanja, tako da povečata število ocenjevalcev v prvi fazi in omogočita krog kolegialnega odločanja de visu pri izbiri kandidatov, ki so bili v drugi fazi uvrščeni v ožji izbor; poudarja, da bi morali paziti na veliko preglednost in pri odklonjenih projektih poskrbeti za temeljito in jasno obrazložitev, da ne bi z nerazumljivimi utemeljitvami ogrozili sprejemanja programa;

12.  poziva Komisijo, naj zagotovi možnosti za usposabljanje in za krepitev zmogljivosti kulturnih izvajalcev, ki želijo izboljšati svoje spretnosti v zvezi s postopki prijave, splošnim upravljanjem projektov in izvajanjem projektov;

13.  poziva Komisijo in agencijo EACEA, naj bolje podpirata kulturne izvajalce pri iskanju partnerjev za projekte sodelovanja, in sicer z ukrepi, ki med drugim vključujejo posebne dogodke za srečevanje v okviru najpomembnejših evropskih kulturnih prireditev, pa tudi z izboljšanjem obstoječih iskalnih orodij in zbirk podatkov ter organiziranjem mreženja na predhodno oznanjene teme;

14.  poziva Komisijo in agencijo EACEA, naj sprejmeta ukrepe za povečanje preglednosti postopka ugovora za zavrnjene vloge, s čimer bi zmanjšali splošno razočaranje kandidatov in povečali dolgoročno verodostojnost programa;

15.  poziva Komisijo, naj še bolj poenostavi postopke vložitve vloge in poročanja, tako da omeji število smernic in drugih dokumentov in jih poenostavi, poskrbi za manj tog časovni list in pripravi predlogo za sporazum o sodelovanju;

16.  poziva Komisijo, naj uporabi vsa razpoložljiva sredstva za boljšo promocijo in razširjanje rezultatov izvedenih projektov ter informacij o evropski dodani vrednosti vseh ukrepov, izvedenih v okviru programa;

17.  poziva Komisijo, naj ne spreminja ali dodaja novih prednostnih nalog in pravil, ne da bi centrom Ustvarjalne Evrope in deležnikom dala dovolj časa za pripravo na naslednje razpise;

18.  poziva Komisijo, naj še bolj poenostavi finančne vidike, tudi z razširitvijo uporabe instrumenta enkratnih zneskov in s spodbujanjem večje uporabe pavšalnih nadomestitev stroškov, uporablja naj merila, ki ne bodo omejevala dostopa majhnih projektov do financiranja, ter naj zagotovi, da bo zadnje izplačilo nepovratnih sredstev izvedeno v najkrajšem možnem času, kar bi moralo biti eno od meril odličnosti za delo agencije EACEA, tako za podprogram Kultura kot za podprogram MEDIA;

19.  ugotavlja, da obstajajo velike nacionalne razlike v plačah osebja, ki sodeluje pri projektih sodelovanja, zaradi česar nato prihaja do precejšnjih razlik, kar zadeva zmogljivost partnerjev iz različnih držav članic glede sofinanciranja; zato poziva Komisijo, naj poišče drugo možnost za ocenjevanje dela, ki ga osebje opravi pri projektih sodelovanja, da plačni razred ne bo več edini kazalnik;

20.  poziva Komisijo, naj skupaj z Eurostatom še naprej določa posebna merila, ki ustrezajo specifični naravi sektorjev (ustvarjalnost, kulturna in umetniška vrednost, inovativnost, rast, socialno vključevanje, oblikovanje skupnosti, internacionalizacija, izboljšanje podjetništva, sposobnosti za prelivanje in povezovanje z drugimi sektorji itd.), ter oceni morebitno vključitev Skupnega raziskovalnega središča v postopek; v zvezi s tem poudarja pomen vzpostavitve zelo kakovostnih virov znanja o sektorju ter statističnih raziskav in dostopa do primerljivih podatkov s področja, da bi tako omogočili učinkovito spremljanje in analizo kulturnih, gospodarskih in družbenih posledic politik v kulturnem in ustvarjalnem sektorju;

MEDIA

21.  pozdravlja sedanje delo Komisije in agencije EACEA, ki spreminjata sistem samodejnega točkovanja tako, da bo zagotovil resnično enake konkurenčne pogoje, pri tem pa na uravnotežen način upošteval vsa merila, navedena v programu Ustvarjalna Evropa (nadnacionalni značaj, razvoj nadnacionalnega sodelovanja, gospodarstvo obsega, kritična masa, učinek vzvoda), ter produkcijske zmogljivosti in obstoječe podporne sheme za avdiovizualno industrijo;

22.  priznava, da se je izkazalo, da je podprogram MEDIA globoko zakoreninjen v raznolikem avdiovizualnem sektorju ter da učinkovito podpira kulturno raznolikost in industrijsko politiko;

23.  spodbuja večji razvoj podnaslavljanja in sinhronizacije, da bi olajšali kroženje avdiovizualnih izdelkov znotraj in zunaj EU;

24.  priporoča, da se evropska avdiovizualna dediščina zavaruje in da je na voljo za študijske namene, za vključevanje občinstva in ekonomsko promocijo, in sicer z digitalizacijo filmov in avdiovizualnih arhivov;

25.  poudarja, da mora evropski avdiovizualni sektor v mednarodnem in vse bolj konkurenčnem filmskem okolju še vedno ohranjati ukrepe za zaščito svoje raznolikosti in neodvisnosti; poudarja potrebo po neposredni podpori za evropsko avdiovizualno produkcijo, zlasti v fazi razvijanja projektov, in sicer z razširitvijo usposabljanja na več ukrepov in okrepitvijo konkurenčnosti sektorja;

26.  priporoča, da se za boljšo promocijo evropskih del na ozemljih sosednjih držav in skupnih ustvarjalnih projektov okrepijo ukrepi programa, namenjeni tem državam;

27.  priznava, da evropske spletne platforme kljub podpori za spletno distribucijo še vedno niso konkurenčne na mednarodni ravni in da je evropske vsebine na obstoječih platformah težko najti in dostopati do njih;

28.  pozdravlja delitev razvoja občinstva na pobude za filmsko pismenost, s poudarkom na filmskem izobraževanju v šolah, in za razvoj občinstva;

29.  poudarja, da mora Komisija pripraviti projekt, v katerega bo vključeno evropsko občinstvo in ki bo temeljil na podatkih, usmerjen pa bi bil v preučevanje in krepitev zmogljivosti evropskega avdiovizualnega in filmskega sektorja za zbiranje, analiziranje in napovedovanje podatkov o vedenju občinstva, da bi povečali povpraševanje po nenacionalnih evropskih filmih;

30.  poudarja, da je podpora za neodvisne televizijske producente igranih serij, ki želijo konkurirati na svetovni ravni, v teku, zlasti zato, da bi se na trenutno veliko povpraševanje po kakovostnih serijah odzvali z avtentično evropsko ponudbo, čeprav so bili najboljši rezultati do sedaj doseženi v dokumentarnem in otroškem sektorju;

31.  poziva Komisijo, naj še naprej podpira mreže kinematografov (kot je Europa Cinemas), ki evropski film spodbujajo po vsem svetu, in sicer tako, da finančno in operativno podpre kinematografe, ki predvajajo večje število evropskih filmov, in poudarja odločilno vlogo, ki jo imajo kinematografi pri dvigovanju ozaveščenosti občinstva in ohranjanju družbenega elementa kinematografske izkušnje;

32.  poziva Komisijo, naj spremeni sistem bonusov za istočasno predvajanje v kinematografih in sistemih videa na zahtevo;

33.  priporoča, da se ocenjevalcem zagotovijo orodja, pri katerih se upoštevajo posebnosti shem podpore v posameznih državah, da bi zagotovili enake konkurenčne pogoje v podprogramu MEDIA;

34.  poziva Komisijo, naj poveča najvišji znesek financiranja za projekte evropskih videoiger, da bi se upoštevali njihovi visoki proizvodni stroški, ki vse bolj naraščajo; poudarja tudi, da je treba pregledati merila za upravičenost v zvezi z izključno pripovednim značajem videoiger, da bi omogočili širše vključevanje projektov, ki so zanimivi za čezmejno distribucijo (športne igre, peskovniške igre itd.) in vključiti igralnost v merila za oceno projektov, da bodo odražala osrednji pomen, ki ga ima ta vidik za uspeh igre;

Podprogram Kultura

35.  poziva Komisijo, naj gospodarsko razsežnost uravnoteži z notranjo vrednostjo same umetnosti in kulture ter se bolj osredotoči na umetnike in ustvarjalce;

36.  priporoča, da evropski projekti sodelovanja upoštevajo inovacije, mobilnost in razširjene koprodukcije;

37.  poziva Komisijo, naj uvede ukrepe, s katerimi bi lahko omejila nesorazmernost števila upravičencev in števila kandidatov ter ki bi med drugim vključevali povečanje proračuna za podprogram Kultura, ustreznejšo zastopanost vseh kulturnih in ustvarjalnih sektorjev in večjo podporo za manjše projekte;

38.  opozarja na pomembnost prevajanja za spodbujanje dediščine jezikovne raznolikosti in priporoča, da projekti literarnega prevajanja vključujejo promocijo knjig in branja ter podpirajo udeležbo na knjižnih sejmih, vključno z razmislekom o uvedbi vsakoletnega evropskega knjižnega sejma, da bi povečali pretok knjig, spodbujali evropske literarne izmenjave in zagotovili predstavitev različnih nacionalnih literatur ter dostop do pismenosti za vse, vključno z invalidi;

39.  pozdravlja oblikovanje središč (projektov evropskih platform) za podporo obetavnim umetnikom in ustvarjalcem, ki jim omogočajo izmenjave in sodelovanje;

40.  vztraja, da so stabilne in reprezentativne evropske kulturne mreže bistvenega pomena za prepoznavnost kulturnih in umetniških dejavnosti v Evropi ter v odnosu do tretjih držav, saj so pogosto prve, ki vstopijo v sodelovanje z novimi področji, sektorji ali državami; meni, da bi bilo treba njihovo vlogo pri usklajevanju ukrepov in spodbujanju kulture in ustvarjalnosti za cela umetniška področja podpreti z nepovratnimi sredstvi za njihovo delovanje; meni, da bi bilo treba v zvezi s tem vnaprej določiti jasna in pregledna izbirna merila;

41.  poziva Komisijo in agencijo EACEA, naj podprogramu Kultura omogočita priložnosti, da se sam predstavi navzven in da prireja strukturirana srečanja z izvajalci iz tega sektorja;

42.  priporoča, da se zopet uvede evropska gledališka nagrada in da se ji dodelijo ustrezna finančna sredstva;

43.  poudarja uspeh in pomen sheme evropskih prestolnic kulture, ki temelji na dinamiki mest in regij, ki sodelujejo v postopku, in izkoristi znak in še vedno precej zanemarljiv finančni prispevek EU kot resnično prednost za nadaljnje financiranje in dejavnosti, tudi v času po izteku naziva prestolnice kulture;

44.  pozdravlja prihajajočo razširitev evropskih prestolnic kulture na države kandidatke in države članice EFTA po letu 2020 in priporoča boljše širjenje te izkušnje v EU in širše;

45.  priporoča, da se poveča prepoznavnost znaka evropske dediščine, in poudarja pomen ustreznih (materialnih in nematerialnih) krajev tako pri evropski identiteti kot pri spodbujanju skupnega čustva pripadnosti Evropi, oblikovanju EU in spoznavanju raznolike dediščine za boljšo prihodnost;

46.  priporoča, da se sprejmejo ukrepi za usklajevanje in ustrezno podpiranje pobud v okviru evropskega leta kulturne dediščine 2018 s programom Ustvarjalna Evropa, začenši s pripravljalnim letom 2017, vendar prek ustrezne proračunske vrstice in ne s sredstvi, namenjenimi podprogramu Kultura, kot je predlagala Komisija;

47.  poziva Komisijo, naj preuči, kako bi lahko beguncem, ki so vešči umetnosti, omogočila lažji dostop do programa Ustvarjalna Evropa;

Medsektorski sklop

48.  poziva Komisijo, naj razvije in v celoti izkoristi potencial sklopa, da bo dosegla cilje iz uredbe, zlasti s spodbujanjem nadnacionalnega in medsektorskega sodelovanja;

49.  priporoča uvedbo treh novih podpornih ukrepov v okviru sklopa: (a) Ustvarjalna Evropa Mundus za nadnacionalno sodelovanje, (b) socialno vključevanje in (c) inovativni medsektorski projekti in projekti povezovanja z drugimi sektorji;

50.  poziva Komisijo, naj zagotovi geografsko in sektorsko ravnovesje v Jamstveni shemi ter enak dostop za majhne organizacije, lokalne pobude in projekte iz vseh držav članic, oceni njen učinek, zlasti za majhna podjetja na področju kulture, kulturne mediatorje in posrednike, in preuči možnosti za razvoj sinergij z Evropskim skladom za strateške naložbe in drugimi programi, zlasti COSME, da bi zagotovili, da se Jamstvena shema uporablja kar najbolj učinkovito, da bi tako pomagali kulturnemu in ustvarjalnemu sektorju;

51.  z zadovoljstvom pričakuje prve rezultate Jamstvene sheme, ki se je začela izvajati leta 2016; pričakuje, da bo ta novi tržni instrument – s tem, ko bo malim in srednjim podjetjem ter mikropodjetjem olajšal dostop do posojil – prispeval k večanju števila projektov v kulturnem in ustvarjalnem sektorju, ki predstavljata 4,4 % BDP EU in 3,8 % njene delovne sile, da bosta lahko v celoti uresničila svoj potencial kot obetaven vir rasti in delovnih mest ter kot gonilna sila konkurenčnosti, kulturne raznolikosti in čezmejnega sodelovanja; močno pa obžaluje, da se bo instrument v celoti uporabljal le v tistih državah, kjer podoben instrument že obstaja;

52.  pozdravlja ukrepe, ki sta jih sprejeli Komisija in EACEA, da bi zagotovili usposabljanje in izenačili spretnosti v posameznih centrih Ustvarjalne Evrope, ter priporoča, da se ta prizadevanja nadaljujejo;

53.  poziva Komisijo in agencijo EACEA, naj izboljšata komunikacijo in izmenjavo informacij s centri Ustvarjalne Evrope o postopkih sprejemanja odločitev v teku, vključno s finančnimi instrumenti in novimi medsektorskimi pobudami; za izboljšanje izvajanja programa Komisiji priporoča, naj upošteva izkušnje centrov Ustvarjalne Evrope v vseh fazah izbirnega postopka ter naj instrumente in dokumentacijo, ki jo pripravijo centri Ustvarjalne Evrope, objavi na spletu kot primere dobre prakse; poudarja, da bi morali centri Ustvarjalne Evrope bolje sodelovati, da bi postali bolj učinkovit svetovalni instrument za nacionalne kandidate; poudarja, da bi lahko zaupna izmenjava poročil o ocenjevanju, tudi negativnih, pomagala izboljšati njihove zmogljivosti, in poziva Komisijo, naj izboljša preglednost ocen in postopka izbire;

Priporočila za naslednje generacije programa

54.  priporoča, da se program Ustvarjalna Evropa v obdobju 2021–2028 nadaljuje, pregleda in izboljša, kot program, ki vključuje vse kulturne in ustvarjalne sektorje, s poudarkom na kakovostnih projektih, z enakimi vrednotami in prednostnimi nalogami, kot program z dvema podprogramoma in medsektorskim sklopom, ki vključuje usposabljanje, razvoj občinstva, dostop do trgov, socialno vključevanje, sodelovanje, medsektorske projekte in projekte povezovanja z drugimi sektorji ter vzajemno učenje, kakor tudi komuniciranje, študije, podporo, ki je prilagojena kulturnim in ustvarjalnim sektorjem, Jamstveno shemo in podporo za centre Ustvarjalne Evrope;

55.  glede na velik pritok priseljencev in beguncev v EU v zadnjih letih pozdravlja vse večjo medkulturno razsežnost programa, za katero upa, da bo od leta 2017 dalje privedla do večjega števila projektov, ki bodo spodbujali kulturno raznolikost, medkulturni dialog in večjezičnost; poudarja, da bi to moralo postati redni sestavni del programa, saj bo kulturna integracija po vsej verjetnosti tudi v prihodnjih letih v številnih državah članicah izziv;

56.  priporoča, da pravna podlaga za naslednji program med cilje programa in podprogramov, pa tudi v izbirna in ocenjevalna merila, izrecno vključi spodbujanje kulturne in umetniške kakovosti ter vrednost kulture same po sebi;

57.  poziva Komisijo, naj pri reviziji podprograma MEDIA preveri, ali je mogoče doseči večjo učinkovitost podpore z dodeljevanjem manjših projektov k različnim programskim nitim, kot so produkcija, festivali, kinematografi in distribucija;

58.  poziva Komisijo, naj sprejme proaktiven pristop k vključevanju novih držav v program s posebnim statusom za države iz južnega in vzhodnega evropskega sosedstva;

59.  ugotavlja, da so evropske filmske koprodukcije nujne, če hočemo zagotoviti ustrezno konkurenčnost naših izdelkov in z njimi uspešno premagati tržne izzive, ter priporoča, da se te razvijajo z uporabo sorazmernih metod in virov, tudi s sodelovanjem z vodilnimi evropskimi institucijami v tem sektorju, kot je Eurimages;

60.  poziva Komisijo, naj preveri, ali je zaradi mnogoterosti ustvarjalne industrije smiselno ustanoviti evropski opazovalni urad za kulturo in ustvarjalnost, ki bi ga bilo mogoče primerjati z Evropskim avdiovizualnim observatorijem, s standardi, ki so primerljivi s standardi Evropskega avdiovizualnega observatorija, in jo v primeru pritrdilnega odgovora poziva, naj oblikuje merila, ki ustrezajo posebni naravi teh sektorjev;

o
o   o

61.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in Izvajalski agenciji za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo.

(1) UL L 347, 20.12.2013, str. 221. (2) UL L 169, 1.7.2015, str. 1. (3) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0293. (4) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0005. (5) UL C 346, 21.9.2016, str. 10. (6) UL C 93, 9.3.2016, str. 95. (7) UL C 377 E, 7.12.2012, str. 135. (8) UL C 377 E, 7.12.2012, str. 142.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 2. marca 2017 o izvajanju Uredbe Sveta (EU) št. 390/2014 z dne 14. aprila 2014 o uvedbi programa „Evropa za državljane“ za obdobje 2014–2020 (2015/2329(INI))

P8_TA(2017)0063 A8-0017/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju členov 10 in 11 Pogodbe o Evropski uniji (PEU), v katerih je navedeno, da ima vsak državljan pravico sodelovati v demokratičnem življenju Unije in da dajejo institucije državljanom in predstavniškim združenjem možnost izražanja in javne izmenjave mnenj glede vseh področij delovanja Unije ter vzdržujejo odprt, pregleden in reden dialog s predstavniškimi združenji in civilno družbo,

–  ob upoštevanju protokola št. 1 o vlogi nacionalnih parlamentov v Evropski uniji,

–   ob upoštevanju protokola št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti,

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU) št. 390/2014 z dne 14. aprila 2014 o uvedbi programa „Evropa za državljane“ za obdobje 2014–2020(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. januarja 2016 o vlogi medkulturnega dialoga, kulturne raznolikosti in izobraževanja pri spodbujanju temeljnih vrednot EU(2),

–  ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o izvajanju, rezultatih in splošni oceni programa „Evropa za državljane“ za obdobje 2007–2013 (COM(2015)0652),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika ter člena 1(1)(e) sklepa konference predsednikov z dne 12. decembra 2002 o postopku odobritve samoiniciativnih poročil in Priloge 3 k navedenemu sklepu,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za kulturo in izobraževanje ter mnenj Odbora za proračun in Odbora za ustavne zadeve (A8-0017/2017),

A.  ker je Evropa za državljane edinstven in zelo simboličen program, saj gre za spremljanje razprave civilne družbe in kritično razmišljanje o evropskem projektu, njegovi zgodovini ter gibanjih in idejah, na katerih temelji, ter ker z boljšimi pogoji za državljansko in demokratično udeležbo na ravni Unije prispeva k boljšemu poznavanju evropskih postopkov odločanja;

B.  ker je cilj programa Evropa za državljane okrepiti občutek evropskega državljanstva in pripadnosti, povečati solidarnost, medsebojno strpnost in spoštovanje ter spodbujati boljše razumevanje EU, njenega nastanka in razvoja, vrednot, institucij in pristojnosti ter spodbujati aktivni dialog med državljani EU; ker je mogoče dejavnosti v okviru tega programa razumeti kot del neformalnega vseživljenjskega izobraževanja na področju državljanstva;

C.  ker želi kampanja „en evro na državljana“ za program Evropa za državljane poslati močno simbolično sporočilo o upoštevanju mnenj državljanov v Evropi;

D.  ker sedanje naraščanje evroskepticizma (ki ga odražajo protievropske sile, ki postavljajo pod vprašaj sam obstoj evropskega projekta, in ki je nedavno dosegel vrhunec z glasovanjem v prid izstopa Združenega kraljestva iz EU), poudarja pomen takih programov in povečuje potrebo po oblikovanju skupne evropske identitete, razmisleku o razlogih, zaradi katerih je Evropska unija izgubila kredibilnost, spodbujanju aktivnega državljanstva in začetku poglobljene razprave o evropskih vrednotah, v katero naj bo vključena celotna družba in institucije, ter kampanje usposabljanja o delovanju institucij EU, pri čemer bi morali poudariti priložnosti, ki jih prinaša članstvo v EU;

E.  ker je pred pristopom države k Evropski uniji potrebna temeljita, celovita priprava, ki zajema vprašanja spomina, soočenje s preteklostjo ter zagotavljanje aktivne udeležbe državljanov v javnem življenju v državi;

F.  ker so institucije EU v skladu s členom 11 PEU zavezane dajati državljanom in predstavniškim združenjem možnost javne izmenjave mnenj glede vseh področij delovanja Unije; ker ta določba vsebuje tudi obveznost institucij EU, da vzdržujejo odprt, pregleden in reden dialog s civilno družbo, ter dolžnost Komisije, da izvaja obsežna posvetovanja z udeleženimi stranmi;

G.  ker člen 20 PDEU vzpostavlja temeljni status državljanstva Unije in podrobno opisuje z njim povezane pravice in ker so boljše razumevanje EU ter njenih vrednot pomembni pogoji za omogočanje državljanom, da v celoti uživajo svoje pravice;

H.  ker so aktivno državljanstvo, državljanska vzgoja in medkulturni dialog ključni za oblikovanje odprte, vključujoče in odporne družbe;

I.  ker sedanji program temelji na členu 352 PDEU, ki Evropskemu parlamentu daje le pravico, da izraža svoje mnenje v okviru postopka odobritve, in ki mu je Evropski parlament ob predložitvi predloga Komisije odločno nasprotoval, saj je močno v nasprotju z demokratično naravo programa;

J.  ker sta se z naknadnim ocenjevanjem, ki ga je izvedla Komisija, potrdila pomembnost ciljev programa in dejstvo, da je program zato, ker se razlikuje od drugih programov v smislu njegovega področja uporabe, ciljev, dejavnosti in ciljnih skupin, omogočil pobude, ki se sicer ne bi mogle financirati drugje;

K.  ker so se po zmanjšanju proračuna na podlagi pogajanj o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020 finančna sredstva za program Evropa za državljane zmanjšala za približno 29,5 milijona EUR in ker omejena finančna sredstva v višini 185,47 milijona EUR za program predstavljajo samo 0,0171 % večletnega finančnega okvira;

L.  ker je moč opaziti, da države članice pogosto odstopajo od sofinanciranja teh projektov in da so pri evropskih projektih z visoko stopnjo sofinanciranja lokalni organi v težavah;

M.  ker se je zaradi zmanjšanja finančnih sredstev število projektov, ki so se lahko financirali leta 2014, zmanjšalo za skoraj 25 % v primerjavi s prejšnjim programom;

N.  ker neformalno in priložnostno učenje, prostovoljstvo, šport, umetnost in kultura ponujajo veliko priložnosti za državljansko vzgojo in aktivno državljanstvo;

O.  ker so za zmanjšanje prekrivanja in povečanje učinka programa potrebne dodatne sinergije z drugimi programi in boljša komunikacija z drugimi generalnimi direktorati;

P.  ker so dokazane koristi obstoječih mednarodnih partnerstev med mesti in občinami (partnerstva med mesti – mreže mest), ki krepijo medsebojno razumevanje med državljani ter spodbujajo prijateljstvo in sodelovanje;

Glavni zaključki

1.  poudarja, da so celotna razpoložljiva sredstva (185,47 milijona EUR) za edini program, ki se v celoti posveča evropskemu državljanstvu, tj. program Evropa za državljane, zanemarljiva v primerjavi z drugimi izobraževalnimi in kulturnimi programi, kot sta Ustvarjalna Evropa (1,46 milijarde EUR) in Erasmus+ (14,7 milijarde EUR), in s tem ne doseže visokih pričakovanj prijaviteljev;

2.  pozdravlja dejstvo, da je program Evropa za državljane, namenjen premostitvi vrzeli med institucijami EU in evropskimi državljani, v prvih dveh letih novega ciklusa financiranja očitno dobro potekal, z naraščajočim številom kandidatov, visoko kakovostjo projektov in njihovim doslednim izvajanjem;

3.  priznava, da je glavna ovira za uspešno izvajanje programa nezadostna dodelitev finančnih sredstev, in obžaluje, da so se v okviru večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020 zmanjšala za 13,7 %, zaradi česar se je bistveno zmanjšalo število projektov, ki jih je mogoče financirati, kar pomeni, da ni mogoče zadovoljiti velikega povpraševanja, to pa povzroča razočaranje med kandidati s koristnimi projekti;

4.  ugotavlja, da je zaradi proračunskih omejitev skupno število financiranih projektov premajhno, da bi lahko dosegli ambiciozne cilje programa, in da se je leta 2015 lahko financiralo samo približno 6 % projektov evropskega zgodovinskega spomina in državljanske udeležbe, kar je zelo malo v primerjavi z rezultati programa Ustvarjalna Evropa za isto leto (19,64 % za program Kultura in 45,6 % za program MEDIA); navaja, da bi bilo treba v skladu z ambicijami programa znatno povečati finančna sredstva za ta dva sklopa programa Evropa za državljane;

5.  priznava uspeh projektov partnerskih mest po vsej EU ter poziva države članice, naj promovirajo program med občinami in olajšajo sodelovanje;

6.  pozdravlja glasilo Europe for Citizens (Evropa za državljane) in podatkovno zbirko o financiranih projektih, ki jo je začela pripravljati Komisija;

7.  poudarja dejstvo, da imajo nacionalne kontaktne točke programa Evropa za državljane pomembno vlogo pri ozaveščanju ter zagotavljanju podpore in smernic morebitnim prijaviteljem (zlasti prvič sodelujočim prijaviteljem v ciljnih državah), pa tudi evropskim in nacionalnim združenjem lokalnih in regionalnih vladnih organov ter organizacijam civilne družbe;

8.  pozdravlja multidisciplinarni pristop programa, njegov jasen in enostaven prijavni obrazec, njegove jasne in preproste zahteve glede poročanja ter njegovo osredotočanje na posebne dejavnosti;

9.  pozdravlja dejstvo, da so prednostne naloge, določene za oba sklopa programa, „evropski zgodovinski spomin“ ter „demokratično delovanje in državljanska udeležba“, ki so se prej vsako leto spreminjale, odslej večletne in bodo veljale za celotno preostalo obdobje programa (2016–2020);

10.  priznava, da je učinek programa še vedno razmeroma velik, kar kaže dejstvo, da je bilo leta 2015 po ocenah 1.100.000 udeležencev vključenih v 408 izbranih projektov; meni tudi, da veliko število vlog – 2087 leta 2014 in 2791 leta 2015 – in kakovost projektov kažeta na veliko zanimanje za program in na to, da bi morali zanj nameniti več človeških in finančnih virov ter tako podpreti več projektov;

Priporočila

Pravni vidiki izvajanja

11.  priporoča, naj se naslednja generacija programa Evropa za državljane sprejme s pravno podlago, ki bo Evropskemu parlamentu omogočala, da enakopravno s Svetom sodeluje pri sprejemanju programa kot sozakonodajalec v okviru rednega zakonodajnega postopka; spodbuja Komisijo, naj razmisli o možnih rešitvah za uresničitev tega cilja;

Finančni vidik izvajanja

12.  meni, da so bili visokokakovostni projekti, kot so projekti evropskega zgodovinskega spomina in civilne družbe (s 6-odstotno stopnjo uspešnosti v primerjavi z 19,64-odstotno za program Kultura in 45,6-odstotno stopnjo uspešnosti za program MEDIA v okviru programa Ustvarjalna Evropa), zavrnjeni, ker v okviru programa Evropa za državljane ni bilo dovolj finančnih sredstev; meni, da bi bilo ob upoštevanju odločilne vloge tega programa kot predpogoj za udeležbo državljanov v demokratičnem življenju Unije potrebno znatno povečanje proračuna za dosego višje ciljne stopnje; zato poziva Komisijo, Svet in države članice, naj proučijo možnost zagotovitve finančnih sredstev v skupni višini približno 500 milijonov EUR za program Evropa za državljane v okviru naslednjega večletnega finančnega okvira, kar je samo en EUR na državljana;

13.  priznava skupni cilj in morebitne sinergije evropske državljanske pobude in programa Evropa za državljane, da se državljanom omogoči, da neposredno sodelujejo pri oblikovanju politik EU; vendar poziva Komisijo, naj zagotovi, da se evropska državljanska pobuda ne bo financirala iz omejenega proračuna programa Evropa za državljane, kot je to sedaj, ter poziva države članice, naj bolj sodelujejo pri finančni podpori obeh programov;

14.  ugotavlja, da bi bilo treba pri sistemu pavšalnih zneskov ali pavšalnega financiranja upoštevati razlike v cenah v EU, ki so odvisne od življenjskih stroškov v državah članicah; priporoča ponovno proučitev tega sistema in zmanjšanje predhodnega financiranja, da se zagotovita trajnost financiranih projektov in dolgoročnejša podpora sodelovanju med lokalnimi upravami ali organizacijami ter da se zlasti manjšim organizacijam z omejeno finančno zmogljivostjo in udeležencem s posebnimi potrebami omogočijo boljše možnosti za sodelovanje;

15.  prosi Komisijo in Izvajalsko agencijo za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo, naj redno ocenjujeta, kakšen učinek imajo številne proračunske ureditve na prosilce in morebitne upravičene prosilce; zlasti prosi za oceno, ali so zaradi nižje stopnje predhodnega financiranja (s 50 % na 40 % za projekte in z 80 % na 50 % za nepovratna sredstva in nacionalne kontaktne točke), uporabljene leta 2015 zaradi akutnega pomanjkanja odobritev plačil, potrebe po sofinanciranju in zaradi uporabe enakih meril, ne glede na dejanske življenjske stroške in geografsko oddaljenost, morda nekatere oblike organizacij in določene države članice bile – in so še – v slabšem položaju; poziva, naj poleg tega razvijeta dodatne strategije za približevanje evropskih institucij državljanom in državljane bolje obveščata o različnih politikah EU;

16.  ugotavlja, da bi bilo treba v sistem pavšalnih zneskov vključiti dodaten parameter za boljše vključevanje ljudi s posebnimi potrebami, saj je prav za vključevanje invalidov potrebnih veliko več zaposlenih, pogosto pa so potrebni tudi dodatni ukrepi, ki so povezani z višjimi stroški;

17.  poudarja, da nepovratna sredstva za poslovanje zagotavljajo neodvisnost upravičencem (tj. možganskim trustom) ter nudijo možnost dolgoročnega načrtovanja za izvedbo dejavnosti z vizijo in razvoj strokovnega znanja; priporoča uporabo posebnih meril, kazalnikov in letnega poročanja za spremljanje napredka pri doseganju njihovih ciljev in za zagotovitev, da ti sistemi financiranja ne povzročajo odvisnosti upravičenca od Komisije;

18.  poziva Komisijo in Izvajalsko agencijo za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo, naj javno poročata o stroških, nastalih v okviru sklopa 3 (Horizontalni ukrep – Ovrednotenje – Analiza, razširjanje in uporaba rezultatov projekta);

19.  poziva Komisijo in Izvajalsko agencijo za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo, naj v poročilo o vmesni oceni, ki mora biti pripravljeno do 31. decembra 2017, vključita temeljito oceno o finančnem izvajanju in proračunskem izvrševanju programa in naj pri ponovni določitvi bodočih ciljev in prilagoditvi proračunski zahtev za program v naslednjem večletnem finančnem okviru upoštevata njene izsledke;

Vidiki usklajevanja in komuniciranja

20.  poziva Komisijo, naj vse koristne informacije v zvezi s programom Evropa za državljane (vodnik po programu, prednostne naloge, razpisi za zbiranje predlogov, sedanji in pretekli projekti, rezultati in pridobljena spoznanja, glasilo), skupaj z vsemi programi, ukrepi, nepovratnimi sredstvi in strukturnimi skladi, ki spadajo v okvir evropskega državljanstva (kot sta evropska državljanska pobuda in evropska prostovoljska služba), zbira na edinstvenem, uporabnikom prijaznem komunikacijskem portalu (spletna platforma „vse na enem mestu“), dostopnem tudi invalidom; priporoča, da se ta platforma uporablja kot javni register kontaktnih podatkov upravičencev in kot orodje za dostopanje do opisov projektov in iskanje partnerjev v drugih državah;

21.  poudarja, da bi morali primerno odgovoriti na zavrnjene prošnje, in sicer z razlogi za zavrnitev, zlasti če vlagatelj prošnje prosi za pojasnilo; predlaga, naj se, v kolikor je to mogoče, iz podobnih zavrnjenih prošenj izluščijo prednostna vprašanja;

22.  poudarja, da so določeni cilji programa Evropa za državljane podobni ciljem Evropske državljanske pobude ali jih dopolnjujejo, zlasti v okviru težnje po večji vključenosti državljanov v delo EU; zato meni, da si je treba prizadevati za skupni pristop pri oblikovanju politik EU za udeležbo državljanov in participativno demokracijo, podprto z dosledno strategijo obveščanja, da bi se pod eno streho združili vsi programi Komisije v zvezi z evropskim državljanstvom, po možnosti s spodbujanjem in krepitvijo neposrednih izkušenj in sodelovanja državljanov;

23.  poudarja, da je treba oblikovati odprt seznam potencialnih partnerjev v vsaki državi članici, da bi se olajšalo sodelovanje med tistimi, ki želijo dostop do programa Evropa za državljane;

24.  priporoča tudi vzpostavitev spletne platforme za glavne organizacije, ki so dejavne na področju državljanstva in imajo koristi od programa, za zbiranje primerov dobre prakse, krepitev zmogljivosti in povečanje prepoznavnosti zaključenih projektov;

25.  poziva Komisijo, naj izboljša prepoznavnost programa in javnost bolje seznani z njegovimi cilji, in sicer z izvajanjem vključujoče komunikacijske strategije za evropsko državljanstvo (z uporabo družabnih omrežij, radia, televizijskega oglaševanja in oglasnih panojev), okrepitvijo lokalnega delovanja z aktivno vključitvijo nacionalnih kontaktnih točk ter stalnim posodabljanjem vsebine in doseganjem novih ciljnih skupin v sodelujočih državah, zlasti tistih, kjer je stopnja udeležbe nizka, ter mladih, invalidov in ranljivih oseb;

26.  meni, da je treba program uporabiti tudi za obveščanje javnosti o možnostih za sodelovanje, ki že obstajajo v Evropski uniji, kot so evropska državljanska pobuda, državljanski forumi in javna posvetovanja, da bi tako povečali ozaveščenost javnosti o možnostih neposredne udeležbe v institucionalnem okviru EU;

27.  poziva sodelujoče države, ki tega še niso storile, naj določijo nacionalno kontaktno točko; priporoča okrepitev usklajevanja in sinergije med temi državami, državami članicami in Komisijo;

28.  priznava, da je največji izziv doseči sedanje ambiciozno zastavljene cilje z omejenimi sredstvi, ki so na voljo; poudarja, kako pomembne so države članice, regije in lokalne vlade za večjo učinkovitost in priljubljenost programa, tudi z boljšim izkoriščanjem potenciala nacionalnih kontaktnih točk, da se jim omogoči izmenjava izkušenj s subjekti, ki so odgovorni za podobne projekte, na primer Erasmus+ in Ustvarjalno Evropo; spodbuja Izvajalsko agencijo za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo, naj, kjer je mogoče, išče sinergije s programi EU, kot so Ustvarjalna Evropa, Erasmus+ in Evropski socialni sklad, da bi dosegli največji učinek;

29.  poziva Komisijo, naj si še bolj prizadeva za poenostavitev upravnih postopkov, glede na to, da zlasti male organizacije včasih težko izpolnijo formalne zahteve in da zaradi birokratskih razlogov ne bi smele biti diskriminirane;

30.  priporoča, naj se sredstva, dodeljena za komuniciranje, ne uporabljajo za financiranje institucionalnega obveščanja o prednostnih nalogah Unije, kot je zdaj določeno v členu 12 sedanjega programa, temveč za obveščanje o samem programu v sodelujočih državah, zlasti tistih, ki v katerih je stopnja udeležbe nizka;

Usmeritev in posebni cilji programa

31.  priporoča, naj se pri naslednji generaciji programa formalizira večletni pristop pri določanju prednostnih nalog ter povečajo sinergije med sklopoma in sestavnimi deli programa; poudarja, da bi bilo treba strukturo programa spremeniti tako, da ne bi povzročila zmede pri končnih uporabnikih in torej zmanjšala njegov učinek;

32.  pozdravlja močno osredotočenost na državljane in družbene vidike EU, kar omogoča institucijam EU, da v praksi neposredno sodelujejo s civilno družbo; v okviru prednostnih nalog programa poudarja pomen projektov, ki se osredotočajo na trenutne izzive za Evropo, tj. na vprašanja, kot so raznolikost, migracije, begunci, preprečevanje radikalizacije, spodbujanje socialne vključenosti, medkulturni dialog, reševanje finančnih problemov ter opredelitev skupne evropske kulturne dediščine; poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo povezave med prednostnimi nalogami in politikami programa, povezanimi z evropskim državljanstvom, ter vsakdanom evropskih državljanov;

33.  zagovarja stališče, da bi moral biti program usmerjen v večji krog udeležencev, zagotavljati udeležbo ljudi s posebnimi potrebami, spodbujati sodelovanje marginalnih ljudi in ljudi brez volilne pravice, vključno z migranti, begunci in prosilci za azil;

34.  meni, da bi moral program, kjer je to ustrezno, temeljiti na že obstoječih uspešnih lokalnih pobudah, kot je partnerstvo med mesti;

35.  poudarja potrebo po razvoju evropske identitete v okviru sklopa „evropski zgodovinski spomin“, ki bi morala biti usmerjena v prihodnost in ne le v preteklost, pluralistična, medkulturna in odprta za migracijske tokove in vplive z ostalih delov sveta, s ciljem uresničitve splošnega povezovanja, ki bo temeljilo na evropskih vrednotah ter evropski posvetni in duhovni dediščini; poudarja, da je pomembno poskrbeti, da se zgodovina ne bo uporabljala za razdvajanje, temveč za obravnavanje sodobnih izzivov z obzirno razlago in spretnimi ciljnimi izobraževalnimi programi; poudarja pomen spodbujanja medgeneracijskih projektov, ki omogočajo izmenjavo izkušenj med starejšimi in mlajšimi generacijami;

36.  poudarja, da je treba spodbujati projekte, ki uvajajo nove oblike razprave z državljani ter katerih format in slog sta privlačna, pristop, ki mu sledijo pa večdimenzionalen;

37.  predlaga, da Komisija vsako leto objavi zbirno poročilo, ki bo vsebovalo najpomembnejše predloge za izboljšanje evropskega projekta, ki jih sporočijo udeleženci v projektih, financiranih iz programa Evropa za državljane;

38.  poudarja, da je treba program obogatiti s predlogi v zvezi udeležbo državljanov v demokratičnem procesu in pri sprejemanju odločitev v EU, in sicer na način, ki bo prispeval h krepitvi možnosti državljanov, da uveljavljajo svoje pravice, na primer z izvajanjem e-demokracije; poudarja, da bi morale Unija in države članice v ta namen oblikovati ukrepe in politike za krepitev prenosljivih spretnosti kritičnega in ustvarjalnega razmišljanja ter digitalne in medijske pismenosti, vključenosti in radovednosti pri svojih državljanih, zlasti otrocih in mladih, da bodo znali sprejemati informirane odločitve in pozitivno prispevati k demokratičnim procesom;

39.  poudarja, da bi s sodelovanjem držav, ki želijo postati članice EU, v programu dosegli boljše medsebojno razumevanje in tesnejše sodelovanje; priporoča večjo internacionalizacijo programa, zlasti s povabilom vsem državam Evropskega združenja za prosto trgovino (EFTA), Evropskega gospodarskega prostora (EGP), državam pristopnicam in državam kandidatkam, naj združijo moči z državami članicami EU pri prijavi na projekte, ter poziva k večjemu sodelovanju med nevladnimi organizacijami iz EU, državami vzhodnega in južnega partnerstva in morebitnih kandidatk, da bi EU približali državljanom; priporoča spodbujanje sodelovanja med organizacijami v EU in sosednjih državah na področju evropskih vrednot;

40.  poudarja, da je treba razvijati partnerstva med mesti in se pri tem osredotočati na to, kako bi bilo mogoče program v večji meri uporabljati, na njegovo promocijo in rezultate, vključno z namenjanjem ustreznih finančnih sredstev;

o
o   o

41.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 115, 17.4.2014, str. 3. (2) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0005.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 2. marca 2017 o skupni trgovinski politiki EU v okviru zahtev glede vzdržnosti prostoživečih rastlin in živali (2016/2054(INI))

P8_TA(2017)0064 A8-0012/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti členov 191 in 207,

–  ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji, zlasti člena 21(2),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije „Trgovina za vse – Za odgovornejšo trgovinsko in naložbeno politiko“ (COM(2015)0497),

–  ob upoštevanju predloga besedila EU za poglavje o trgovini in trajnostnem razvoju v okviru čezatlantskega partnerstva za trgovino in naložbe (TTIP), zlasti členov 10 do 16,

–  ob upoštevanju končnega dokumenta z vrhunskega srečanja Združenih narodov o trajnostnem razvoju leta 2015 „Spreminjamo naš svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030“, zlasti odstavkov 9 in 33 ter cilja 15,

–  ob upoštevanju Splošnega sporazuma o carinah in trgovini (GATT), zlasti člena XX(a) in (g),

–  ob upoštevanju akcijskega načrta EU za boj proti nezakoniti trgovini s prostoživečimi vrstami iz leta 2016 (COM(2016)0087) (v nadaljevanju: akcijski načrt),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 20. junija 2016 o akcijskem načrtu EU in nezakoniti trgovini s prostoživečimi vrstami,

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 338/97 z dne 9. decembra 1996 o varstvu prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst z zakonsko ureditvijo trgovine z njimi(1) in Direktive 2008/99/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o kazenskopravnem varstvu okolja(2),

–  ob upoštevanju resolucije generalne skupščine Združenih narodov št. 69/314 o boju proti nezakoniti trgovini s prostoživečimi vrstami in resolucije skupščine Združenih narodov za okolje št. 1/3 o nezakoniti trgovini s prostoživečimi vrstami,

–  ob upoštevanju rezultatov s konvencije CITES CoP 17 v Johannesburgu,

–  ob upoštevanju rezultatov s konference o nezakoniti trgovini s prostoživečimi vrstami, ki je potekala februarja 2014 v Londonu, in pregleda napredka v Kasaneju marca 2015,

–  ob upoštevanju rezultatov s svetovnega kongresa Mednarodne zveze za ohranjanje narave (IUCN), ki je potekal na Havajih,

–  ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu,

–  ob upoštevanju svetovnega programa za prostoživeče vrste v sklopu globalnega sklada za okolje (GEF) pri Svetovni banki,

–  ob upoštevanju poročila o kaznivih dejanjih, povezanih s prostoživečimi vrstami po svetu, ki ga je leta 2016 pripravil Urad Združenih narodov za droge in kriminal (UNODC),

–  ob upoštevanju izjave Sveta za carinsko sodelovanje Svetovne carinske organizacije o nezakoniti trgovini s prostoživečimi vrstami iz junija 2014,

–  ob upoštevanju izjave, ki jo je v Buckinghamski palači (London) podala projektna skupina United for Wildlife Transport (v nadaljevanju: buckinghamska izjava),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za mednarodno trgovino (A8-0012/2017),

A.  ker se svet sooča s porastom nezakonite trgovine s prostoživečimi vrstami, kot ga še ni bilo, in zaradi nenehnega nezakonitega in netrajnostnega izkoriščanja in trženja svetovnih živalskih in rastlinskih vrst posledično prihaja do bioloških kriz;

B.  ker je nenadzorovana in čezmerna uporaba prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst druga največja grožnja njihovemu preživetju v divjini, takoj za uničevanjem habitatov;

C.  ker je po ocenah nezakonita trgovina s prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami četrta najbolj dobičkonosna kriminalna dejavnost, njen ocenjeni promet pa naj bi znašal kar 20 milijard EUR;

D.  ker najnovejši trendi kažejo vse večjo vpletenost obsežnih kriminalnih in organiziranih mrež, ki uporabljajo čedalje bolj izpopolnjene metode;

E.  ker trgovina s prostoživečimi vrstami podžiga konflikte, z njo pa naj bi se med drugim financirale teroristične mreže in pri tem ustvarjale precejšen dobiček;

F.  ker spremljajoče težave na področju korupcije in šibkih struktur upravljanja še poslabšujejo obstoječe pomanjkljivosti okvirov za trgovino s prostoživečimi vrstami;

G.  ker je Evropska unija za te vrste trenutno ciljni trg, tranzitno središče za druge regije, pa tudi območje, iz katerega izhajajo nekatere vrste, s katerimi se nezakonito trguje;

H.  ker pri obravnavanju temeljnih vzrokov nezakonite trgovine s prostoživečimi vrstami bistvenega pomena zagotoviti sodelovanje in koristi podeželskih skupnosti v državah izvora pri ohranjanju prostoživečih vrst;

I.  ker kibernetska kriminaliteta na področju prostoživečih pomeni resno nevarnost za ogrožene vrste, vključno s sloni, nosorogi, luskavci, plazilci, dvoživkami, pticami in žirafami;

J.  ker bi utegnila razvojnemu sodelovanju naklonjena trgovinska politika občutno spodbuditi gospodarsko rast v državah v razvoju;

K.  ker zaradi povečanja nezakonite trgovine s številnimi živalskimi in rastlinskimi vrstami prihaja do izgube biotske raznovrstnosti in uničenja ekosistema, čedalje več vrst pa je ranljivih ali celo izumrlih;

L.  ker je lahko trajnostna trgovina s prostoživečimi vrstami bistvenega pomena za nekatere obrobne skupnosti, ki se zanašajo na pravne okvire, da bi ohranili lokalne vire in prispevali k zmanjševanju revščine;

Trendi, načela in splošne ugotovitve

1.  z resno zaskrbljenostjo opaža, da v zadnjem času prihaja do porasta nezakonite trgovine in kaznivih dejanj, povezanih s prostoživečimi vrstami, ki utegnejo, če se jih ne zaustavi in spreobrne, povzročiti resne in trajne posledice za ohranjanje biotske raznovrstnosti in okoljske trajnosti;

2.  ugotavlja, da ima EU kot podpisnica številnih svetovnih konvencij za varstvo okolja pravno obvezo zagotoviti, da njene politike in mednarodne pogodbe prispevajo k temu cilju;

3.  meni, da se okrepljen gospodarski razvoj, izhajajoč iz vključevanja na svetovne trge, in uporaba naravnih virov v namene trajnostnega gospodarskega razvoja ne izključujeta, temveč bi ju bilo treba obravnavati kot vzajemno dopolnjujoča;

4.  zato odločno podpira pristop k vprašanjem prostoživečih vrst, ki ne ohranja zgolj okoljevarstvenih ciljev EU in njenih trgovinskih partnerjev, temveč omogoča tudi oblikovanje trajnostnih in zakonitih trgovinskih okvirov, ki bi povečali pozitiven prispevek trgovinske politike k trajnostnemu razvoju;

5.  z zaskrbljenostjo poudarja, da je EU – tako kot ZDA – še vedno pomemben namembni trg in tranzitna pot za nezakonite proizvode iz prostoživečih vrst;

6.  pozdravlja akcijski načrt EU za boj proti nezakoniti trgovini s prostoživečimi vrstami, saj bo imel pomembno vlogo v boju proti zaskrbljujočemu porastu tega nadvse dobičkonosnega posla, ki slabi gospodarstva in skupnosti, katerih preživetje je odvisno od prostoživečih vrst, s krepitvijo nezakonitih poti pa ogroža mir in varnost nestabilnih regij, kjer ima EU trgovinske partnerje;

7.  meni, da je lahko le celostni pristop h kaznivim dejanjem, povezanim s prostoživečimi vrstami, v končni fazi uspešen pri omejevanju in odpravi nezakonite trgovine in da mora EU prevzeti vodilno vlogo ter se spoprijeti ne le z vprašanji na strani dobave, vključno z razvojnimi vprašanji na terenu v tretjih državah, temveč tudi na strani povpraševanja po nezakonitih proizvodih na domačih trgih, med drugim tudi na spletnih platformah;

Mednarodne institucije in vlade

8.  opozarja, da lahko države v skladu s predpisi STO uvedejo odstopanja od splošnih pravil iz člena XX(g) sporazuma GATT, da bi uravnavale neobnovljive narave vire, ter člena XX(a), da bi zaščitile javno moralo; ugotavlja, da prizivni organ STO „neobnovljive naravne vire“ na široko tolmači tako, da so zajete žive vrste, ki jim preti izumrtje, in da je v sodni praksi STO posebej poudarjeno, da vključitev vrst v priloge Konvencije o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (CITES) dokazuje neobnovljivost teh vrst; ugotavlja tudi, da prizivni organ STO „javno moralo“ na široko tolmači tako, da so zajeta tudi prizadevanja za preprečevanje okrutnega ravnanja z živalmi;

9.  pozdravlja prizadevanja EU v sklopu STO, da bi se zmanjšale škodljive subvencije za ribolov, ki bi utegnile spodkopati trajnostno upravljanje ribolovne dejavnosti in ogroziti ohranjanje vrst, kot so želve, morski psi, morske ptice in morski sesalci;

10.  ponovno izraža odločno zavezanost ciljem trajnostnega razvoja OZN in zagotavljanju končnega uspeha cilja št. 15, ki vključuje zavezo o odpravi divjega lova in trgovine z zaščitenimi živalskimi in rastlinskimi vrstami, pa tudi o boju proti ponudbi in povpraševanju po nedovoljenih proizvodih;

11.  pozdravlja nenehna prizadevanja Mednarodnega konzorcija za boj proti kriminalu, povezanemu s prostoživečimi vrstami, pobude, pri kateri sodelujejo CITES, Interpol, UNODC, Svetovna banka in Svetovna carinska organizacija;

Carina in spletna trgovina

12.  pozdravlja tudi projekt STO INAMA, katerega cilj je povečati zmožnost carinskih organov, da bi okrepili zmogljivosti in omogočili boj proti kaznivim dejanjem, povezanim s prostoživečimi vrstami; poziva k večjemu sodelovanju carinskih organov pri izvajanju dejavnosti, katerih cilj je boj proti nezakoniti trgovini s prostoživečimi vrstami, in okrepitvi dejavnosti ozaveščanja, s katerimi bi izboljšali usposabljanje in delovanje carinskih organov;

13.  meni, da spletni kriminal, povezan s prostoživečimi vrstami, pomeni resno nevarnost za ogrožene živali, vključno s sloni, nosorogi, dvoživkami, plazilci in pticami, ter da bi se morale vlade, družbe in nevladne organizacije s skupnimi močmi zoperstaviti temu;

14.  meni, da je treba zaradi sodelovanja s partnerskimi državami ter boljšega in učinkovitejšega izvajanja v Uniji še bolj okrepiti carinsko razsežnost akcijskega načrta; zato z zanimanjem pričakuje, da bo Komisija leta 2016 pregledala izvajanje in izvrševanje sedanjega pravnega okvira EU in poziva, naj v pregled vključi oceno carinskih postopkov;

15.  poziva Komisijo, naj preveri, do kolikšne mere carinski uradniki, pristojni za nadzor, v različnih državah članicah enotno izvajajo zakonodajo EU na področju trgovine s prostoživečimi vrstami;

16.  poziva Komisijo in države članice, naj izboljšujejo izmenjavo informacij in krepitev zmogljivosti, vključno s posebnim usposabljanjem carinskih uradnikov;

Vloga zasebnega sektorja in nevladnih organizacij

17.  poudarja, kako pomembno je pri boju proti nezakoniti trgovini s prostoživečimi vrstami zagotoviti sodelovanje zasebnega sektorja, tudi spletnih tržnic in družbenih medijev;

18.  pozdravlja izvedljive rešitve, ki bodo, če bodo vključene v obstoječe sisteme upravljanja dobavne verige in trgovine, zasebnemu sektorju omogočile, da bo odigral vlogo resničnega partnerja vlad in mednarodnih organov pri zagotavljanju odgovornega upravljanja svetovnih dobavnih verig; poudarja pa, da bi morala skupna trgovinska politika spodbujati zavezujoče standarde družbene odgovornosti gospodarskih družb ter usmerjati in podpirati zasebni sektor pri uveljavljanju družbeno odgovorne prakse; meni, da so standardi družbene odgovornosti gospodarskih družbe še posebej pomembni v okviru transportnih mrež;

19.  pozdravlja nove sodelovalne pristope nične tolerance med strokovnjaki na področju trgovine s prostoživečimi vrstami in logističnimi podjetji; meni, da bi morala Komisija razmisliti o najboljšem načinu za odpravljanje tveganj, povezanih z elektronsko trgovino ter komercialnim oglaševanjem na internetu in zunaj njega, z ustreznimi pravnimi okviri;

20.  poziva vlogo nevladnih organizacij in civilne družbe ne le pri boju zoper nezakonito trgovino s prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami, vključno z ozaveščanjem, ter zmanjševanju povpraševanja v EU in na ozemlju tretjih držav, iz katerih izvirajo te vrste, pač pa tudi pri dejavnostih nacionalnih svetovalnih skupin, ki jih predvidevajo prostotrgovinski sporazumi EU za spremljanje izvajanja določb o trgovini in trajnostnem razvoju;

21.  pozdravlja buckinghamsko izjavo, ki jo je marca 2016 podala projektna skupina United for Wildlife Transport, njen cilj pa je pritegniti akterje iz zasebnega sektorja, da bi obravnavali pomanjkljivosti pri prevozu in carinskih postopkih, ki jih izkoriščajo trgovci s prostoživečimi vrstami, ter izboljšali izmenjavo informacij vzdolž celotne svetovne dobavne verige in trgovinskih poti;

22.  poziva Komisijo in države članice, naj sodelujejo z nevladnimi organizacijami pri odpravljanju nezakonite trgovine, spreminjanju vedenja potrošnikov in zmanjševanju povpraševanja po nezakonitih proizvodih ter organizirajo kampanje, katerih cilj je ozaveščanje o vprašanjih, povezanih z izzivi boja proti nezakoniti trgovini s prostoživečimi vrstami, zlasti v državah, v katerih je povpraševanje po teh proizvodih večje;

Pravni okvir EU in trgovinski sporazumi

23.  meni, da je v tej fazi izvajanje obstoječih predpisov v nacionalnih pravnih okvirih največji izziv in prednostna naloga držav članic EU; priznava pa, da bi bilo treba preučiti dodatne zakonodajne določbe, pri tem pa upoštevati pravila iz drugih držav, da bi prepovedali dajanje na razpolago in uvrščanje na trg, transport in nabava prostoživečih vrst, ki so bile nezakonito pridobljene ali prodane v tretjih državah; meni, da bi bilo treba preučiti tudi veljavni pravni okvir, da bi bilo mogoče bolje obravnavati tveganja, povezana z e-trgovanjem;

24.  podpira pristop, s katerim se bodo v prihodnje trgovinske sporazume EU dodale določbe za boj proti trgovini s prostoživečimi vrstami;

25.  je zadovoljen, da je Komisija v sklopu nenehnih prizadevanj za zagotavljanje trajnostnega razvoja predlagala, da se v sporazum TTIP vključi poglavje o trgovini in trajnostnem razvoju, ugotavlja, da želijo ZDA v trgovinskih sporazumih izpogajati standarde o trgovini s prostoživečimi vrstami, vključno z omejitvijo subvencij za ribolov; poudarja, da bi bilo treba pri vseh prihodnjih prostotrgovinskih sporazumih EU izpogajati dosledne določbe o zaščiti prostoživečih vrst, vključno z določbami in zavezami, katerih cilj je ustrezno izvajanje dogovorjenih večstranskih okoljskih sporazumov v okviru poglavij o trgovini in trajnostnem razvoju;

26.  pozdravlja bolj ambiciozen pristop k zaščiti prostoživečih vrst, ki ga je EU ubrala v poglavju sporazuma o prosti trgovini med EU in Vietnamom, ki se nanaša na trgovino in trajnostni razvoj ter zajema ne le zaveze v zvezi z ustreznim izvajanjem in uveljavljanjem večstranskih okoljskih sporazumov, kot so CITES, Konvencija o biološki raznovrstnosti in Mednarodna konvencija o ureditvi kitolova (ICRW), temveč tudi določbe v zvezi s krepitvijo trgovinske zmogljivosti, izmenjavo informacij in ozaveščanjem, ter poziva EU in države članice, naj zagotovijo ustrezno izvajanje teh obveznosti in določb; meni, da bi morale biti te zaveze izvršljive, da bi zagotavljale učinkovito in nenehno skladnost, vključno z določitvijo ustrezne vloge za nevladne organizacije in organizacije civilne družbe;

27.  podpira pristop, naveden v strategiji o trgovini za vse, s katerim bi glede na vlogo, ki jo ima korupcija pri olajševanju nezakonite trgovine s prostoživečimi vrstami, v prihodnje trgovinske sporazume vključevali protikorupcijske predpise, pa tudi zavezanost EU izvajanju trgovinskih politik, ki spodbujajo trajnostni razvoj in s katerimi bo mogoče doseči svetovne cilje, dogovorjene v sklopu agende za trajnostni razvoj do leta 2030;

Priporočila

28.  podpira pristop k trgovinski politiki EU, ki ne daje zgolj prednosti vprašanju boja proti nezakoniti trgovini s prostoživečimi vrstami, temveč v vse prihodnje sporazume dodaja tudi določbe, s katerimi bi omejili in v končni fazi odpravili to dejavnost, in zajema odločne in učinkovite dopolnilne ukrepe, pri katerih se posebna pozornost posveča usposabljanju, preprečevanju in uveljavljanju kazni na področju upravljanja gozdov, zdravja in carine;

29.  poudarja, da noben element trgovinske politike EU ne bi smel EU ali njenim trgovinskim partnerjem preprečevati sprejemanja odločitev, potrebnih za varstvo prostoživečih vrst in naravnih virov, pod pogojem, da so ti ukrepi še naprej del upravičenih ciljev javne politike in ne predstavljajo samovoljne ali neupravičene diskriminacije;

30.  meni, da ni univerzalne rešitve za trajnost svetovnih prostoživečih vrst in boj proti nezakoniti trgovini; v zvezi s tem opozarja, da je treba zagotoviti popolno prilagodljivost in izmenjavo informacij, podatkov in primerov najboljše prakse, da bi olajšali dialog in okrepili sodelovanje, pri tem pa upoštevali čezmejno naravo te vrste kršitev;

31.  priporoča, naj države članice EU razmislijo o političnih rešitvah, s katerimi bi lahko odpravile vse pravne vrzeli, ki bi utegnile olajševati „pranje“ nezakonito pridobljenih prostoživečih vrst in proizvodov iz njih; prav tako priporoča, naj se na tem področju izvaja celovit nadzor ter učinkovito uporabljajo obstoječi viri in agencije, da bo mogoče uresničiti zadani cilj;

32.  poziva EU in države članice, naj razmislijo o morebitni evropski prepovedi trgovine, izvoza ali ponovnega izvoza slonovine, vključno s tisto iz obdobja pred konvencijo, znotraj in zunaj meja EU, pri čemer je treba upoštevati zakone STO;

33.  poziva, naj se politikam in ukrepom, namenjenim izpolnjevanju ciljev EU v zvezi z bojem proti nezakoniti trgovini s prostoživečimi vrstami, nameni dovolj sredstev, in sicer tudi za krepitev zmogljivosti v tretjih državah, predvsem ko gre za carinske postopke, organe, preglednost in dobro upravljanje;

34.  poziva Komisijo in države članice, naj še naprej sodelujejo z vsemi ustreznimi akterji, da bi oblikovali celovit pristop, ki ni usmerjen zgolj v vire nezakonite trgovine s prostoživečimi vrstami in proizvodi iz njih, pač pa zmanjšuje tudi povpraševanje in povečuje ozaveščenost na trgih;

35.  poziva države članice in Komisijo, naj okrepijo prizadevanja za razbijanje, odpravljanje in kazenski pregon kriminalnih mrež in tolp, ki se ukvarjajo z nezakonito trgovino s prostoživečimi vrstami, ter države članice, naj zagotovijo, da bodo kazni za zločine na tem področju sorazmerne in odvračalne ter po potrebi v skladu z zavezami, opredeljenimi v Konvenciji Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu;

36.  poziva EU, naj predvsem glede na tekoča prizadevanja za večjo usklajenost sporazumov STO in večstranskih okoljskih sporazumov ter glede na sporazum o olajševanju trgovine v okviru STO razišče, kako bi se lahko svetovni trgovinski in okoljski sistemi bolje medsebojno podpirali;

37.  meni, da bi bilo treba raziskati nadaljnje možnosti sodelovanja med Svetovno trgovinsko organizacijo in konvencijo CITES, zlasti v smislu nudenja tehnične pomoči in izgradnje zmogljivosti na področju trgovine in okoljskih zadev za uradnike iz držav v razvoju; poziva Komisijo, naj to zadevo še naprej obravnava v okviru razprav po konferenci v Nairobiju in prihodnjih elementov, o katerih se bo razpravljalo leta 2017 na naslednji ministrski konferenci v Buenos Airesu;

o
o   o

38.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, državam članicam, CITES, Uradu Združenih narodov za droge in kriminal, Svetovni carinski organizaciji, STO in Interpolu.

(1) UL L 61, 3.3.1997, str. 1. (2) UL L 328, 6.12.2008, str. 28.