Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2016/2066(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A8-0238/2017

Predložena besedila :

A8-0238/2017

Razprave :

Glasovanja :

PV 12/09/2017 - 7.6

Sprejeta besedila :

P8_TA(2017)0321

Sprejeta besedila
PDF 329kWORD 54k
Torek, 12. september 2017 - Strasbourg Končna izdaja
Izvajanje direktive o mediaciji
P8_TA(2017)0321A8-0238/2017

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. septembra 2017 o izvajanju Direktive 2008/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2008 o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah (direktiva o mediaciji) (2016/2066(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Direktive 2008/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2008 o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah(1) (v nadaljnjem besedilu: direktiva o mediaciji),

–  ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru o uporabi Direktive 2008/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah (COM(2016)0542),

–  ob upoštevanju zbirke poglobljenih analiz svojega Generalnega direktorata za notranjo politiko z naslovom The implementation of the Mediation Directive – 29 November2016 (Izvajanje direktive o mediaciji – 29. november 2016)(2),

–  ob upoštevanju študije Komisije z naslovom Study for an evaluation and implementation of Directive 2008/52/EC – the „Mediation Directive“ (Študija o oceni in izvajanju Direktive 2008/52/ES – direktiva o mediaciji) iz leta 2014(3),

–  ob upoštevanju študije svojega Generalnega direktorata za notranjo politiko z naslovom Rebooting the Mediation Directive: Assessing the limited impact of its implementation and proposing measures to increase the number of mediations in the EU (Oživitev direktive o mediaciji: ocena omejenega vpliva njenega izvajanja in predlogi ukrepov za povečanje števila mediacij v EU)(4),

–  ob upoštevanju evropske ocene izvajanja direktive o mediaciji, ki jo je izvedel Oddelek za naknadno oceno učinka Službe Evropskega parlamenta za raziskave (EPRS)(5),

–  ob upoštevanju študije svojega Generalnega direktorata za notranjo politiko z naslovom Quantifying the cost of not using mediation – a data analysis (Ocena stroškov neuporabe mediacije – analiza podatkov)(6),

–  ob upoštevanju členov 67 in 81(2)(g) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika ter člena 1(1)(e) sklepa konference predsednikov z dne 12. decembra 2002 o postopku odobritve samoiniciativnih poročil in Priloge 3 k temu sklepu,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A8-0238/2017),

A.  ker je Direktiva 2008/52/ES pomemben mejnik pri uvedbi in uporabi postopkov mediacije v Evropski uniji; ker pa se njeno izvajanje med državami članicami zelo razlikuje glede na to, ali so predhodno imele nacionalni sistem mediacije ali ne, pri čemer so se nekatere države članice odločile za relativno dobesedno izvajanje njenih določb, druge za podroben pregled alternativnih načinov za reševanje sporov (npr. v Italiji, kjer se mediacija uporablja šestkrat pogosteje kot drugod v Evropi), spet tretje pa so menile, da imajo zakonodajo, ki je že v skladu z direktivo o mediaciji;

B.  ker je večina držav članic razširila področje uporabe svojih nacionalnih ukrepov za prenos direktive tudi na domače primere (le tri države članice so se odločile direktivo prenesti samo za čezmejne primere)(7), kar je imelo zelo pozitiven vpliv na pravni red držav članic in zadevne kategorije sporov;

C.  ker težave, ki so se pokazale v fazi prenosa direktive, v veliki meri odražajo razlike v pravni kulturi v različnih nacionalnih pravnih sistemih; ker bi bilo zato treba dati prednost spreminjanju pravne miselnosti z razvojem kulture mediacije, ki temelji na sporazumnem reševanju sporov, kar je vprašanje, ki so ga evropske mreže pravnih strokovnjakov že večkrat izpostavile ob nastanku direktive in nato med njenim prenosom v državah članicah;

D.  ker izvajanje direktive o mediaciji zagotavlja dodano vrednost EU z ozaveščanjem nacionalnih zakonodajalcev o prednostih mediacije ter z določeno stopnjo usklajenosti na področju procesnega prava in med različnimi praksami v državah članicah;

E.  ker je mediacija kot alternativen, prostovoljen in zaupen izvensodni postopek v določenih primerih in ob upoštevanju potrebnih zaščitnih ukrepov lahko koristno orodje za zmanjšanje preobremenitve pravosodnih sistemov, saj fizičnim in pravnim osebam ponuja možnost, da spore poravnajo hitro in poceni, glede na to, da so pretirano dolgi sodni postopki v nasprotju z Listino EU o temeljnih pravicah, hkrati pa zagotavlja boljši dostop do pravnega varstva ter prispeva h gospodarski rasti;

F.  ker je jasno, da cilja, navedena v členu 1 direktive o mediaciji, katerih namen je spodbujanje uporabe mediacije in zlasti zagotavljanje „uravnoteženega odnosa med mediacijo in sodnimi postopki“, nista bila dosežena, saj se mediacija v večini držav članic v povprečju uporablja v manj kot 1 % primerov pred sodišči(8);

G.  ker direktiva o mediaciji ni oblikovala sistema Unije za izvensodno reševanje sporov v najstrožjem pomenu, z izjemo uvedbe posebnih določb na področju zastaralnih in prekluzivnih rokov v pravnih postopkih v primeru poskusa mediacije ter na področju obveznosti glede zaupnosti za mediatorje in njihovo administrativno osebje;

Glavni zaključki

1.  pozdravlja dejstvo, da so bili v številnih državah članicah sistemi mediacije nedavno spremenjeni in revidirani ter da so v drugih državah članicah predvidene spremembe veljavne zakonodaje(9);

2.  obžaluje, da so se tri države odločile prenesti direktivo zgolj v zvezi s čezmejnimi primeri, in ugotavlja, da so pri delovanju nacionalnih sistemov mediacije v praksi nekatere težave, povezane predvsem s tradicijo kontradiktornih postopkov, preskromno kulturo mediacije v državah članicah, nizko ozaveščenostjo o mediaciji v večini držav članic, nezadostnim znanjem, kako obravnavati čezmejne primere, in delovanjem mehanizmov nadzora kakovosti za mediatorje(10);

3.  poudarja, da vse države članice predvidevajo možnost, da sodišča stranke pozovejo, naj uporabijo mediacijo ali se vsaj udeležijo informativnih srečanj o mediaciji; ugotavlja, da je v nekaterih državah članicah sodelovanje na takih informativnih srečanjih obvezno, in sicer na pobudo sodnika(11) ali v povezavi z nekaterimi spori, določenimi z zakonom, kot so družinske zadeve(12); navaja tudi, da nekatere države članice zahtevajo, da odvetniki obvestijo svoje stranke o možnosti uporabe mediacije ali da se v pritožbah na sodišče navede, ali se je poskusila uporabiti mediacija oziroma ali obstajajo razlogi, ki preprečujejo njeno uporabo; vseeno ugotavlja, da člen 8 direktive o mediaciji zagotavlja, da stranke, ki so v poskusu reševanja spora izbrale mediacijo, v nadaljevanju ne izgubijo možnosti sodnega postopka zaradi časa, ki ga porabijo za mediacijo; poudarja, da države članice v zvezi s tem niso zastavile nobenega vprašanja;

4.  ugotavlja tudi, da številne države članice zagotavljajo finančne spodbude za stranke, da bi uporabile mediacijo, in sicer v obliki zmanjšanja stroškov, pravne pomoči ali sankcij za neupravičeno zavrnitev razmisleka o mediaciji; ugotavlja, da rezultati, doseženi v teh državah, dokazujejo, da lahko mediacija zagotovi stroškovno učinkovito in hitro izvensodno reševanje sporov s postopki, prilagojenimi potrebam strank;

5.  meni, da je sprejetje kodeksov ravnanja pomembno orodje za zagotavljanje kakovosti mediacije; v zvezi s tem ugotavlja, da bodisi zainteresirane strani neposredno uporabljajo Evropski kodeks ravnanja mediatorjev bodisi je bil kodeks podlaga za nacionalne ali panožne kodekse; ugotavlja tudi, da ima večina držav članic obvezne postopke akreditacije in/ali registre za mediatorje;

6.  obžaluje, da se pojavljajo težave pri pridobivanju celovitih statističnih podatkov o mediaciji, vključno s številom primerov, v katerih je bila uporabljena mediacija, povprečnim trajanjem in stopnjo uspešnosti postopkov mediacije; ugotavlja, da je zelo težko dodatno spodbujati mediacijo in krepiti zaupanje javnosti v njeno učinkovitost, saj ni zanesljive podatkovne baze; poudarja pa, da se je okrepila vloga Evropske pravosodne mreže pri izboljšanju nacionalnega zbiranja podatkov o uporabi direktive o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah;

7.  pozdravlja poseben pomen, ki ga ima mediacija na področju družinskega prava (zlasti v postopkih v zvezi s skrbništvom nad otroki, pravicami do stika z otrokom in primeri ugrabitve otrok), kjer lahko ustvari konstruktivno vzdušje in zagotovi poštena pogajanja med starši; poleg tega ugotavlja, da je verjetneje, da bodo sporazumne rešitve trajne in v najboljšem interesu otroka ter da lahko, poleg otrokovega primarnega prebivališča, obravnavajo ureditev stikov ali dogovore v zvezi s preživnino za otroka; v zvezi s tem opozarja na pomembno vlogo Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah pri pripravi priporočil za spodbuditev uporabe družinske mediacije v čezmejnem okviru, zlasti v primerih ugrabitve otrok;

8.  poudarja pomen razvoja in vzdrževanja posebnega oddelka na evropskem portalu e-pravosodje, namenjenega čezmejni mediaciji v družinskih zadevah in zagotavljanju informacij o nacionalnih sistemih mediacije;

9.  pozdravlja predanost Komisije sofinanciranju različnih projektov, namenjenih spodbujanju mediacije ter usposabljanju sodnikov in odvetnikov v državah članicah;

10.  poudarja, da je treba kljub prostovoljni naravi mediacije sprejeti nadaljnje ukrepe za zagotavljanje izvršljivosti v mediaciji doseženih dogovorov na hiter in cenovno dostopen način ob popolnem spoštovanju temeljnih pravic ter prava Unije in nacionalnega prava; v zvezi s tem opominja, da je za domačo izvršljivost dogovora, ki ga dosežejo stranke v državi članici, praviloma potrebna homologacija javnega organa, kar povzroča dodatne stroške in je zamudno za stranke v postopku poravnave, kar bi lahko negativno vplivalo na kroženje tujih mediacijskih poravnav, zlasti v primerih manjših sporov;

Priporočila

11.  poziva države članice, naj okrepijo svoja prizadevanja za spodbujanje uporabe mediacije v civilnih in gospodarskih sporih, vključno z ustreznimi informativnimi kampanjami, ki državljanom in pravnim osebam primerno, s celovitimi informacijami o namenu in prednostih postopka v smislu učinkovite izrabe časa in denarja, ter v ta namen zagotovijo boljše sodelovanje med pravnimi strokovnjaki; v zvezi s tem poudarja, da je nujna izmenjava najboljše prakse v različnih nacionalnih jurisdikcijah, ki jo bodo podprli ustrezni ukrepi na ravni Unije, da bi povečali zavest o tem, kako koristna je mediacija;

12.  poziva Komisijo, naj oceni potrebo po razvoju standardov kakovosti na ravni EU za zagotavljanje storitev mediacije, zlasti v obliki minimalnih standardov za zagotavljanje skladnosti, ob upoštevanju temeljne pravice dostopa do sodnega varstva in lokalnih razlik v kulturi mediacije kot sredstva za nadaljnje spodbujanje uporabe mediacije;

13.  poziva Komisijo, naj oceni tudi, ali bi morale države članice vzpostaviti in vzdrževati nacionalne registre postopkov mediacije, ki bi lahko bili vir informacij za Komisijo, uporabljali pa bi jih tudi nacionalni mediatorji in s tem izkoristili najboljšo prakso po vsej Evropi; poudarja, da je register treba vzpostaviti popolnoma v skladu s Splošno uredbo o varstvu podatkov (Uredba (EU) 2016/679)(13);

14.  poziva Komisijo, naj izvede natančno študijo o ovirah za prosti pretok tujih dogovorov, doseženih v mediaciji, v Uniji ter različnih možnostih za spodbujanje uporabe mediacije kot preudarnega, cenovno dostopnega in učinkovitega načina za reševanje notranjih in čezmejnih sporov v Uniji ob upoštevanju pravne države in mednarodnega razvoja, ki poteka na tem področju;

15.  poziva Komisijo, naj v svojem pregledu pravil najde rešitev za učinkovito razširitev področja uporabe mediacije tudi na druge civilne ali upravne zadeve, kjer je to mogoče; vendar poudarja, da je treba posebno pozornost nameniti morebitnim posledicam mediacije za nekatera socialna vprašanja, na primer družinsko pravo; v zvezi s tem priporoča, da Komisija in države članice uporabijo in izvajajo ustrezne zaščitne ukrepe v postopkih mediacije za omejitev tveganj za šibkejše stranke in za njihovo zaščito pred morebitno zlorabo postopka ali položaja s strani močnejše stranke, ter zagotovijo ustrezne celovite statistične podatke; poudarja tudi, da je treba zagotoviti, da so izpolnjena poštena merila v zvezi s stroški, zlasti da bi zaščitili interese prikrajšanih skupin; ugotavlja pa, da mediacija lahko izgubil privlačnost in dodano vrednost, če so standardi za udeležene strani pretirano strogi;

o
o   o

16.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 136, 24.5.2008, str. 3.
(2) PE 571.395.
(3) http://bookshop.europa.eu/en/study-for-an-evaluation-and-implementation-of-directive-2008-52-ec-the-mediation-directive--pbDS0114825/
(4) PE 493.042.
(5) PE 593.789.
(6) PE 453.180.
(7) Glej COM(2016)0542, str. 5.
(8) PE 571.395, str. 25.
(9) Hrvaška, Estonija, Grčija, Madžarska, Irska, Italija, Litva, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Slovaška in Španija.
(10) Glej COM(2016)0542, str. 4.
(11) Na primer v Češki republiki.
(12) Na primer v Litvi, v Luksemburgu, Angliji in Walesu.
(13) UL L 119, 4.5.2016, str. 1.

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov