Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 21 Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

–  ob upoštevanju člena 208 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju člena 7 PDEU, v katerem je določeno, da EU „skrbi za notranjo usklajenost svojih politik in dejavnosti ob upoštevanju vseh svojih ciljev“,

–  ob upoštevanju ustanovne listine Združenih narodov,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah ter drugih pogodb in instrumentov Združenih narodov o človekovih pravicah, zlasti Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah ter Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, ki sta bila sprejeta 16. decembra 1966 v New Yorku, in Konvencije Združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk iz leta 1979,

–  ob upoštevanju vrha Združenih narodov o trajnostnem razvoju in sklepnega dokumenta, ki ga je generalna skupščina Združenih narodov sprejela 25. septembra 2015, z naslovom Spreminjamo naš svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030(1),

–  ob upoštevanju Evropskega soglasja o razvoju,

–  ob upoštevanju globalne strategije za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije z naslovom Skupna vizija, enotno ukrepanje: močnejša Evropa, ki jo je junija 2016 predstavila podpredsednica Komisije/visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko(2),

–  ob upoštevanju akcijskega načrta za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2015–2019, ki ga je Svet sprejel 20. julija 2015(3),

–  ob upoštevanju nacionalnih časovnih načrtov za sodelovanje z organizacijami civilne družbe,

–  ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi strani, podpisanega 23. junija 2000 v Cotonouju (v nadaljnjem besedilu: Sporazum iz Cotonouja), in njegovih revizij iz leta 2005 in 2010,

–  ob upoštevanju Kodeksa dobrih praks sodelovanja civilne družbe v procesih odločanja, ki ga je 1. oktobra 2009 sprejela konferenca mednarodnih nevladnih organizacij,

–  ob upoštevanju Berlinske izjave o letnem zasedanju osrednje skupine platforme civilne družbe za izgradnjo miru in držav (CSPPS), ki je potekalo od 6. do 9. julija 2016,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 233/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja za obdobje 2014–2020(4) in Uredbe (EU) št. 230/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta za prispevanje k stabilnosti in miru(5),

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU) 2015/323 z dne 2. marca 2015 o finančni uredbi, ki se uporablja za 11. Evropski razvojni sklad(6), in izjave I Sporazuma iz Cotonouja („skupna izjava o nosilcih partnerstva“),

–  ob upoštevanju člena 187(2) Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 (v nadaljnjem besedilu: finančna uredba)(7),

–  ob upoštevanju večletnega okvirnega programa instrumenta za razvojno sodelovanje za obdobje 2014–2020 za organizacije civilne družbe in lokalne organe(8),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 12. septembra 2012 z naslovom Korenine demokracije in trajnostnega razvoja: sodelovanje Evrope s civilno družbo na področju zunanjih odnosov (COM(2012)0492),

–  ob upoštevanju resolucije Sveta Združenih narodov za človekove pravice z dne 27. junija 2016 o možnostih za delovanje civilne družbe(9),

–  ob upoštevanju letnega poročila EU o človekovih pravicah in demokraciji v svetu in politike EU za leto 2015,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2016 o odgovornosti gospodarskih družb za hude kršitve človekovih pravic v tretjih državah(10),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. oktobra 2016 o prihodnosti odnosov AKP-EU po letu 2020(11),

–  ob upoštevanju smernic Evropske unije o človekovih pravicah, vključno s smernicami EU o zagovornikih človekovih pravic, ter smernic EU o spodbujanju in zaščiti veroizpovedi oziroma prepričanja, ki jih je Svet sprejel 24. junija 2013,

–  ob upoštevanju smernic za medparlamentarne delegacije Evropskega parlamenta o spodbujanju človekovih pravic in demokracije med obiski v državah, ki niso članice EU(12),

–  ob upoštevanju sporočila Odbora regij z dne 9. oktobra 2013 z naslovom Krepitev lokalnih organov v partnerskih državah za boljše upravljanje in učinkovitejše razvojne rezultate,

–  ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 24. februarja 2015 z naslovom Dostojno življenje za vse: od vizije do skupnega ukrepanja,

–  ob upoštevanju poročila visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice z dne 11. aprila 2016 o praktičnih priporočilih za vzpostavitev in ohranjanje varnega in ugodnega okolja za civilno družbo na podlagi primerov dobre prakse in pridobljenih izkušenj(13) in poročila posebnega poročevalca Združenih narodov o pravici do mirnega zbiranja in združevanja,

–  ob upoštevanju poročila Svetovnega gospodarskega foruma o svetovnih tveganjih 2017(14),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. februarja 2017 o reviziji Evropskega soglasja o razvoju(15),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. novembra 2016 o povečanju učinkovitosti razvojnega sodelovanja(16),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. junija 2016 o poročilu EU za leto 2015 o usklajenosti politik za razvoj(17),

–  ob upoštevanju vodilnih načel Združenih narodov o podjetništvu in človekovih pravicah,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. maja 2016 o nadaljnjih korakih in pregledu Agende 2030(18),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. oktobra 2013 o lokalnih organih in civilni družbi: angažiranost Evrope za trajnostni razvoj(19),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj in mnenja Odbora za zunanje zadeve (A8-0283/2017),

A.  ker je v členu 21 PEU določeno, da morajo Unijo pri njenem delovanju na mednarodni ravni, ki med drugim zajema razvojno sodelovanje, voditi načela demokracije, pravne države, univerzalnosti in nedeljivosti človekovih pravic in temeljnih svoboščin;

B.  ker civilna družba poleg javnega in zasebnega sektorja predstavlja tretji steber zdrave in dostojne družbe; ker civilna družba vključuje nevladne in neprofitne organizacije, ki so prisotne v javnem življenju in zastopajo etične, kulturne, politične, znanstvene, verske oziroma filantropske interese in vrednote svojih članov in drugih ljudi;

C.  ker ima civilna družba osrednjo vlogo pri gradnji in krepitvi demokracije, spremljanju pooblastil države ter spodbujanju dobrega upravljanja, preglednosti in odgovornosti; ker je navzočnost organizacij civilne družbe kot gonilne sile v družbi ključnega pomena, saj predstavljajo potrebno protiutež vladajoči oblasti, s tem ko igrajo vlogo posrednika in mediatorja med prebivalstvom in državo, pa tudi v svoji vlogi varuha demokracije; ker so številne skupine civilne družbe želele sodelovati pri procesih ustavnih reform, da bi tako zaščitile demokratična načela in institucije;

D.  ker se organizacije civilne družbe ukvarjajo s širokim spektrom človekovih pravic, vključno s pravico do razvoja, izobraževanja in enakosti med spoloma, poleg tega pa tudi izvajajo programe s socialnega in okoljskega področja; ker civilna družba vključuje širok in raznovrsten nabor skupin in ciljev, vključno z organizacijami civilne družbe, pa tudi nevladnimi organizacijami, skupinami za človekove pravice in skupinami skupnosti, diasporami, cerkvami, verskimi združenji in skupnostmi, ki branijo interese invalidov, družbenimi gibanji in sindikati, domorodnimi ljudstvi in fundacijami ter organizacijami, ki zastopajo ranljive, diskriminirane in marginalizirane ljudi;

E.  ker Sporazum iz Cotonouja civilno družbo priznava kot enega ključnih akterjev v sodelovanju AKP-EU; ker se bo s prenehanjem veljavnosti tega sporazuma leta 2020 ponudila priložnost za pregled partnerstva in nadaljnje povečevanje udeležbe organizacij civilne družbe;

F.  ker so organizacije civilne družbe postale pomembne akterke na področju globalne razvojne pomoči, zlasti pri zagotavljanju osnovnih socialnih storitev, ozaveščanju javnosti, spodbujanju demokracije, človekovih pravic in dobrega upravljanja, miroljubnih in vključujočih družb, spodbujanju odpornosti posameznikov, družin in lokalnih skupnosti, boju proti nasilnemu ekstremizmu ter pri odzivanju na humanitarne krize;

G.  ker imajo, kot priznavajo mednarodne organizacije v svojih protokolih in praksah, cerkve, verske skupnosti in združenja, poleg drugih verskih in svetovnonazorskih organizacij dolgo tradicijo operativnega delovanja v prvi liniji, kar zadeva zagotavljanje razvojne in humanitarne pomoči;

H.  ker večletni okvirni program instrumenta za razvojno sodelovanje za obdobje 2014–2020 za tematski program „organizacije civilne družbe in lokalni organi“ kot povezovalni element vključuje spodbujanje ugodnega okolja za organizacije civilne družbe in lokalne organe; ker je program namenjen krepitvi glasu organizacij civilne družbe in njihovega sodelovanja v razvojnem procesu partnerskih držav, pa tudi spodbujanju političnega, socialnega in ekonomskega dialoga;

I.  ker je EU največja donatorka lokalnih organizacij civilne družbe v državah v razvoju in ima vodilno vlogo pri zaščiti akterjev civilne družbe in zagovornikov človekovih pravic, in sicer prek uporabe in izvajanja vrste instrumentov in politik, vključno z evropskim instrumentom za demokracijo in človekove pravice (EIDHR), tematskim programom instrumenta za razvojno sodelovanje za organizacije civilne družbe in lokalne organe, Evropsko ustanovo za demokracijo, časovnimi načrti za civilno družbo, ki se izvajajo v 105 državah, ter strateškimi dokumenti za posamezne države;

J.  ker so se velikost, obseg, sestava in vpliv civilne družbe v zadnjem desetletju po vsem svetu povečali; ker omejitve za akterje civilne družbe in njihove dejavnosti v vse večjem številu državah po svetu (tako v državah v razvoju kot v razvitih državah) istočasno postajajo vse bolj represivne in vse ostrejše;

K.  ker poleg tega program, ki so ga določili institucionalni donatorji, dejanske potrebe akterjev civilne družbe, ki delujejo na terenu, v nekaterih primerih ne obravnava prednostno;

L.  ker je bilo leto 2015 v poročilu o stanju civilne družbe 2016 označeno za slabo leto za civilno družbo, saj so bile državljanske pravice v več kot sto državah resno ogrožene; ker to poročilo zadeva zlasti podsaharsko Afriko ter Bližnji vzhod in severno Afriko, saj se te regije pogosto srečujejo s političnimi napetostmi, konflikti in nestabilnostjo;

M.  ker vse več vlad v pravnem ali upravnem smislu vrši pritisk na organizacije civilne družbe, tudi tako, da zanje uvajajo restriktivne zakone, omejitve financiranja, stroge postopke izdajanja dovoljenj in kazenske davke;

N.  ker sta se v državah v razvoju v zadnjih letih skrb vzbujajoče povečala število poročil o pregonu, nadlegovanju, stigmatizaciji kot „tujih agentov“ in samovoljnih aretacijah ali pridržanjih aktivistov, zaposlenih v organizacijah civilne družbe, zagovornikov človekovih pravic, sindikalistov, odvetnikov, intelektualcev, novinarjev in verskih voditeljev, hkrati pa je opaziti tudi skrb vzbujajoče povečanje števila žrtev zlorab in nasilja; ker ta dejanja v vrsti držav ostanejo povsem nekaznovana, včasih pa se izvajajo tudi s podporo ali z odobravanjem oblasti;

O.  ker so človekove pravice univerzalne in neodtujljive, nedeljive, soodvisne in medsebojno povezane; ker je zmožnost ukrepanja civilne družbe odvisna od uveljavljanja temeljnih svoboščin, med drugim pravice do svobode združevanja, mirnega zbiranja, izražanja, misli, vesti, verske svobode, svobode prepričanja ter prostega dostopa do informacija;

P.  ker obstaja povezava med oslabljeno civilno družbo, omejenimi možnostmi za politično in državljansko delovanje, povečano korupcijo, socialno neenakostjo in razlikami med spoloma, nizko stopnjo človekovega in družbeno-gospodarskega razvoja, pa tudi nestabilnostjo in konflikti;

Q.  ker sta za verodostojen in učinkovit odziv EU pri obravnavi vse bolj omejenih možnosti za delovanje civilne družbe potrebna natančna in pravočasna ocena in razumevanje groženj in dejavnikov, zaradi katerih so omejitve uvedene; ker je za tak odziv EU potreben tudi usklajen pristop med razvojnim in političnim sodelovanjem, da se zagotovi skladnost med vsemi zunanjimi in notranjimi instrumenti EU, tako da se pošlje skupno sporočilo o pomembnosti svobodno delujoče civilne družbe ter sodelovanja na lokalni, regionalni in mednarodni ravni;

R.  ker je v agendi 2030, zlasti pa v ciljih trajnostnega razvoja št. 16 in 17, predvideno okrepljeno sodelovanje s civilno družbo kot ključno partnerico in gonilom za spodbujanje, izvajanje, spremljanje in pregled ciljev trajnostnega razvoja;

1.  meni, da je resnično neodvisna, raznolika, pluralistična in dinamična civilna družba bistvenega pomena za razvoj in stabilnost države, zagotavljanje utrjevanja demokracije, socialno pravičnost, spoštovanje človekovih pravic in oblikovanje vključujoče družbe, da ne bo nihče zapostavljen; poleg tega opozarja, da je civilna družba ključna akterka pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja;

2.  poudarja, da ima civilna družba po svetu osrednjo vlogo pri spodbujanju demokracije, tako da zagotavlja delitev oblasti, in pri spodbujanju preglednosti, odgovornosti in dobrega upravljanja, zlasti v boju proti korupciji in nasilnemu ekstremizmu, poudarja tudi njen neposredni vpliv na gospodarski in človekov razvoj držav ter na okoljsko trajnost;

3.  je zelo zaskrbljen, ker omejevanje možnosti za delovanje civilne družbe v državah v razvoju poteka na vse bolj kompleksen in sofisticiran način, s katerim se je težje spopasti in se uresničuje prek zakonodaje, obdavčitve, omejitev financiranja, večje birokracije, zahtev za poročanje in bančnih zahtev, kriminalizacije in stigmatizacije predstavnikov organizacij civilne družbe, obrekovanja, vseh oblik nadlegovanja, spletne represije in omejevanja dostopa do interneta, cenzure, samovoljnega pridržanja, nasilja na podlagi spola, mučenja in umorov, zlasti na konfliktnih območjih; vztraja, da se je treba boriti proti vladnim in nevladnim taktikam, s katerimi kritične glasove potiskajo v ozadje;

4.  izraža zaskrbljenost, ker so lahko organizacije civilne družbe označene kot „tuji agenti“, kadar zakonito pridobijo financiranje iz tujine, s tem pa so stigmatizirane in izpostavljene precej večjim tveganjem; poziva EU, naj okrepi svoje instrumente in politike, namenjene vzpostavljanju institucij in pravne države, ter vključi zanesljiva referenčna merila za odgovornost in boj proti nekaznovanju za samovoljne aretacije, policijsko nasilje, mučenje in drugo grdo ravnanje z zagovorniki človekovih pravic, pri čemer je treba upoštevati, da ženske in moški to doživljajo drugače;

5.  poudarja, da so vse bolj omejene možnosti za delovanje civilne družbe svetovni pojav, ki ni omejen na države v razvoju, ampak je vse bolj navzoč tudi v uveljavljenih demokracijah ter državah s srednjim in visokim dohodkom, kar vključuje države članice EU in nekatere njene najtesnejše zaveznice; poziva EU in njene države članice, naj bodo zgled in strogo spoštujejo temeljne pravice civilne družbe ter obravnavajo vse negativne trende na tem področju;

6.  vztraja, da je glavna dolžnost in obveznost držav varovati vse človekove pravice in temeljne svoboščine vseh ljudi, poleg tega pa morajo zagotavljati politično, pravno in upravno okolje, ki bo spodbudno za svobodno in delujočo civilno družbo, v kateri sta zagotovljena svobodno in varno delovanje ter dostop do financiranja, tudi s pomočjo tujih virov;

7.  poziva EU, naj prizna, da je treba vladam, političnim strankam, parlamentom in upravam v državah upravičenkah zagotoviti smernice za razvoj strategij, namenjenih vzpostavitvi ustreznega pravnega, upravnega in političnega okolja, da bi omogočili učinkovito delo organizacij civilne družbe;

8.  je globoko zaskrbljen zaradi vse številnejših napadov na zagovornike človekovih pravic po svetu; poziva EU in zlasti podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije za zunanjo in varnostno politiko, naj sprejmeta politiko, s katero bosta sistematično in odločno obsodila umore zagovornikov človekovih pravic in vse poskuse, da se jih podvrže kakršnemu koli nasilju, pregonu, grožnjam, nadlegovanju, prisilnemu izginotju, aretacijam in samovoljnemu priporu, obsodita pa naj tudi tiste, ki ta grozodejstva izvajajo ali dopuščajo, ter okrepita javno diplomacijo, s katero bosta javno in jasno podprli zagovornike človekovih pravic; spodbuja delegacije EU in diplomatska predstavništva držav članic, naj še naprej dejavno podpirajo zagovornike človekovih pravic, zlasti s sistematičnim spremljanjem sojenj, obiski v zaporu in, kadar je to primerno, z izjavami o posameznih primerih;

9.  meni, da bi morale države članice v primeru hitrega in obsežnega zmanjševanja možnosti za delovanje civilne družbe na visoki ravni in javno opozoriti na delo prizadetih nevladnih organizacij na področju človekovih pravic/posameznih zagovornikov človekovih pravic, na primer tako, da se med uradnimi obiski sestanejo z njimi;

10.  spodbuja EU, naj razvije smernice o svobodi mirnega zbiranja in svobodi združevanja; poziva EU, naj v celoti sledi strategiji EU za človekove pravice in demokracijo za posamezne države, naj oblikuje orodja za spremljanje za učinkovito skupno izvajanje smernic EU o zagovornikih človekovih pravic ter naj zagotovi, da ne bo vrzeli v zagotavljanju zaščite in da bodo hude kršitve človekovih pravic kaznovane;

11.  opozarja, da ima civilna družba pomembno vlogo pri spodbujanju svobode misli in vesti, verske svobode oziroma svobode prepričanja, ter ponovno izraža podporo za izvajanje smernic EU o spodbujanju in varstvu verske svobode oziroma svobode prepričanja;

12.  poudarja, da je bistvenega pomena, da se odnos organizacij civilne družbe z državljani in državo okrepi, da bodo skupnosti in ciljne skupine, med drugim ženske organizacije in organizacije za pravice žensk in vse ranljive skupine, resnično zastopane in da bodo prispevale k temu, da bodo države postale učinkovitejše in odgovornejše pri zagotavljanju razvoja in spoštovanju vseh človekovih pravic;

13.  pozdravlja dolgoletno zavezanost in podporo EU civilni družbi v državah v razvoju in ponovno odločno poziva, naj EU stalno in v še večji meri zagotavlja podporo in sredstva za vzpostavitev svobodnega in ugodnega okolja za civilno družbo na nacionalni in lokalni ravni, tudi prek letnega načrtovanja programov; poziva EU, naj diverzificira in čim bolj poveča število načinov in mehanizmov financiranja za akterje civilne družbe, tako da upošteva njihove posebnosti in zagotovi, da ne bo omejila njihovega področja delovanja ali števila potencialnih sogovornikov;

14.  poziva EU, naj zagotovi, da se bodo sredstva EU uporabljala tako za dolgoročno podporo kot za nujne ukrepe, da bi pomagali zlasti ogroženim aktivistom civilne družbe;

15.  opozarja, da bi bilo treba državljansko udeležbo in vpliv civilne družbe upoštevati kot kazalnika demokracije; odločno spodbuja, da se člane organizacij civilne družbe vključi v vse medparlamentarne razprave o demokraciji, civilno družbo pa v proces posvetovanja o vsej zakonodaji, ki jo zadeva;

16.  poziva EU, naj si še naprej prizadeva za večjo avtonomijo glede možnosti za delovanje civilne družbe, ne le tako, da preuči svojo razvojno politiko in politiko na področju človekovih pravic, ampak tudi tako, da – v skladu z načelom usklajenosti politik za razvoj – vključi vse svoje druge notranje in zunanje politike, tudi politiko s področja pravosodja, notranjih zadev, trgovine in varnosti;

17.  svari EU in njene države članice pred milejšim pristopom k vse bolj omejenim možnostim za delovanje civilne družbe in drugim vprašanjem s področja človekovih pravic, ko gre za države, s katerimi EU sodeluje pri vprašanjih v zvezi z migracijami; poudarja, da lahko vse bolj omejene možnosti za delovanje civilne družbe in kršitve človekovih pravic prispevajo k prisilnim migracijam;

18.  poudarja, da je za obravnavo vse bolj omejenih možnosti za delovanje civilne družbe potreben enoten in skladen pristop v odnosih EU s tretjimi državami; poziva EU in njene države članice, naj proaktivno obravnavajo temeljne vzroke za vse bolj omejene možnosti za delovanje civilne družbe, zlasti z vključitvijo spodbujanja prostega in odgovornega sodelovanja in udeležbe organizacij civilne družbe v dvostranskem in večstranskem sodelovanju kot partnerja v političnem, ekonomskem in socialnem dialogu; v zvezi s tem poziva EU, naj upošteva različne velikosti, zmogljivosti in strokovno znanje organizacij civilne družbe;

19.  spodbuja EU, naj začne dejavno omogočati in spodbujati institucionalne mehanizme in pobude, pri katerih bo sodelovalo več deležnikov, za okrepljen dialog in razvoj močnejših in širših koalicij in partnerstev med vladami držav v razvoju, organizacijami civilne družbe, lokalnimi organi in zasebnim sektorjem, in sicer v okolju, ki bo ugodno za civilno družbo; poudarja pomen varnih prostorov za takšne dialoge;

20.  poziva EU, naj spremlja protiteroristične ukrepe in vidike zakonodaje glede preprečevanja pranja denarja in glede preglednosti ter naj ukrepa in tako zagotovi, da le-ti dejavnosti in financiranja organizacij civilne družbe ne omejujejo nelegitimno; v zvezi s tem ponovno izjavlja, da priporočila Projektne skupine za finančno ukrepanje (FATF) ne bi smeli razlagati in uporabljati na način, ki neupravičeno omejuje možnosti za delovanje civilne družbe;

21.  opozarja, da je zasebni sektor eden ključnih partnerjev pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja in da ima pomembno vlogo pri spodbujanju možnosti za delovanje civilne družbe in spodbujanju ugodnega okolja za organizacije civilne družbe in sindikate, zlasti s potrditvijo družbene odgovornosti in obveznosti potrebne skrbnosti v oskrbovalnih verigah, pa tudi s pomočjo javno-zasebnih partnerstev;

22.  ponovno poudarja, da je zasebni sektor dolžan spoštovati človekove pravice ter najvišje socialne in okoljske standarde; poziva EU in njene države članice, naj še naprej dejavno sodelujejo pri delu Združenih narodov glede priprave mednarodne pogodbe, v skladu s katero bodo družbe odgovarjale, če bodo kakor koli sodelovale pri kršitvah človekovih pravic, pa tudi tako, da uvedejo oceno o tveganju za človekove pravice za javna naročila in naložbe;

23.  meni, da trgovinski in naložbeni sporazumi, ki jih sklenejo EU in njene države članice, ne smejo neposredno ali posredno ogrožati spodbujanja uveljavljanja in varovanja človekovih pravic ter možnosti za delovanje civilne družbe v državah v razvoju; meni, da zavezujoče klavzule o človekovih pravicah v trgovinskih sporazumih pomembno prispevajo k zagotavljanju novih možnosti za delovanje civilne družbe; poziva Komisijo, naj okrepi vlogo akterjev civilne družbe v institucijah, povezanih s trgovinskimi sporazumi, vključno z nacionalnimi svetovalnimi skupinami in posvetovalnimi odbori, ki delujejo v okviru sporazuma o gospodarskem partnerstvu;

24.  poziva Komisijo, naj razvije okvir za spremljanje instrumentov EU za zunanje financiranje, pri katerem bo poseben poudarek na človekovih pravicah;

25.  poziva Komisijo in ESZD, naj določita primere dobre prakse ter razvijeta jasna referenčna merila in kazalnike v zvezi s krčenjem prostora v okviru vmesnega pregleda akcijskega načrta EU za človekove pravice in demokracijo ter EIHDR, da bi izmerili oprijemljiv napredek;

26.  poziva vse akterje EU, naj se v večstranskih forumih učinkoviteje zavzamejo za krepitev mednarodnega pravnega okvira za demokracijo in človekove pravice, tudi s sodelovanjem z večstranskimi organizacijami, kot so Združeni narodi, vključno s posebnimi postopki Združenih narodov in mehanizmom splošnega rednega pregleda v Svetu Združenih narodov za človekove pravice, ter regionalnimi organizacijami, kot so Organizacija ameriških držav (OAS), Afriška unija (AU), Združenje držav jugovzhodne Azije (ASEAN), Arabska liga in delovna skupina skupnosti demokracij za omogočanje delovanja in zaščito civilne družbe; opozarja, da kako pomembno je za Unijo, da z vsemi državami partnericami vzpostavi vključujoč dialog o človekovih pravicah, v katerem bodo sodelovale tudi organizacije civilne družbe; Unijo in države članice tudi poziva, naj izboljšajo svoje programe za dobro upravljanje, namenjene tretjim državam, ter spodbujajo izmenjavo primerov dobre prakse na področju vključevanja in sodelovanja organizacij civilne družbe v postopkih odločanja; meni, da je treba spodbujati tristranske dialoge med vladami, EU in organizacijami civilne družbe, med drugim o težavnih vprašanjih, kot so varnost in migracije;

27.  zahteva, da se v sodelovanju z ustreznimi institucijami EU vzpostavi mehanizem za spremljanje in zgodnje opozarjanje na vse bolj omejene možnosti, s katerim bo mogoče spremljati grožnje zoper možnosti za delovanje civilne družbe in zagovornike človekovih pravic ter izdati opozorilo, ko država v razvoju pripravlja nove resne omejitve za civilno družbo ali ko vlada uporablja vladne nevladne organizacije, da bi simulirala obstoj neodvisne civilne družbe, tako da se bo lahko EU odzvala bolj pravočasno, usklajeno in konkretno;

28.  poziva EU, naj okrepi svojo podporo za polno sodelovanje in opolnomočenje manjšin in drugih ranljivih skupin, kot so invalidi, domorodna ljudstva in izolirane populacije, v kulturnih, družbenih, gospodarskih in političnih procesih; poziva države, naj v zvezi s tem zagotovijo, da njihova zakonodaja in politike ne bodo ogrožale uveljavljanja človekovih pravic ali dejavnosti civilne družbe, ki brani svoje pravice;

29.  obžaluje, da v času, ko je svetovni terorizem v vzponu, ni organizacij, ki bi pomagale žrtvam terorizma v tretjih državah; zato poudarja, da je nujno treba vzpostaviti varno okolje za takšne organizacije, da bi zaščitili žrtve terorizma;

30.  poudarja, da imajo ženske organizacije in organizacije za pravice žensk ključno vlogo pri družbenem napredku, med drugim pri mladinskih gibanjih; poziva EU, naj vztraja pri tem, da je treba podpirati opolnomočenje žensk in vzpostavljanje varnega in ugodnega okolja za ženske organizacije civilne družbe in zagovornike pravic žensk, poleg tega pa naj se bori proti oblikam represije na podlagi spola, zlasti na konfliktnih območjih;

31.  poudarja, kako pomembno je dejavno prispevati k podpori politik in ukrepov, povezanih s pravicami žensk, vključno s spolnim in reproduktivnim zdravjem in z njim povezanimi pravicami;

32.  poudarja, kako pomembno je vključiti pristop, ki temelji na spoštovanju pravic, v razvojno politiko EU, da bi načela človekovih pravic in pravne države vključili v razvojne dejavnosti EU in uskladili dejavnosti na področju človekovih pravic in razvojnega sodelovanja;

33.  opozarja, kako pomembno je regionalno sodelovanje pri krepitvi ugodnega okolja za civilno družbo; poziva države v razvoju, naj spodbujajo dialog in primere dobre prakse glede zaščite civilne družbe in sodelovanja z njo;

34.  pozdravlja nacionalne časovne načrte za sodelovanje z organizacijami civilne družbe kot učinkovito orodje in morebiten novi okvir EU za sodelovanje s civilno družbo; meni, da je bistvenega pomena, da se organizacije civilne družbe vključi ne le v posvetovalni proces za pripravo časovnih načrtov, temveč tudi v njihovo izvajanje, spremljanje in pregled;

35.  se zavezuje, da bo vsako leto v tesnem posvetovanju z ustreznimi institucionalnimi akterji in akterji nevladnih organizacij pripravil seznam držav, v katerih so možnosti za delovanje civilne družbe najbolj ogrožene;

36.  poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj razpravo o prizadevanjih EU za izpustitev zagovornikov človekovih pravic, humanitarnih delavcev, novinarjev, političnih aktivistov, oseb, ki so v zaporu zaradi svojih verskih ali moralnih prepričanj, in drugih posameznikov, ki so v zaporu zaradi vse bolj omejenih možnosti za delovanje civilne družbe, ter nadaljnje ukrepe v zvezi s tem redno uvršča na dnevni red Sveta za zunanje zadeve;

37.  pozdravlja vzpostavitev kontaktnih točk za človekove pravice in civilno družbo v okviru delegacij EU, namenjenih izboljšanju sodelovanja z lokalno civilno družbo, zlasti pri zagotavljanju pomoči za ranljive in marginalizirane skupine in posameznike; poziva delegacije EU, naj poslance nacionalnih parlamentov, vlade in uradnike lokalnih organov sistematično ozaveščajo o vse bolj omejenih možnostih za delovanje civilne družbe in ščitenju aktivistov, poleg tega pa naj z organizacijami civilne družbe še naprej sodelujejo pri ciklu načrtovanja programov sredstev EU ter njihovem kasnejšem spremljanju, tudi v primerih, ko se dvostransko sodelovanje postopno opušča; delegacije EU nadalje poziva, naj civilno družbo redno in pregledno obveščajo o sredstvih in možnostih financiranja;

38.  poziva EU in njene države članice, naj vse bolj omejene možnosti za delovanje civilne družbe sistematično vključujejo v svoje dvostranske odnose ter uporabijo vse razpoložljive instrumente in orodja, vključno z razvojem in trgovino, ter tako zagotovijo, da bodo partnerske države spoštovale svoje obveznosti glede varovanja in zagotavljanja človekovih pravic; poziva EU, naj pozorno spremlja vključevanje akterjev civilne družbe v partnerskih državah, vlade pa naj pozove k razveljavitvi vseh zakonov, ki kršijo pravico do svobode zbiranja in združevanja; v zvezi s tem meni, da bi morala EU v zvezi z omejevanjem možnosti za delovanje civilne družbe za proračunsko podporo uvesti pozitivni pogoj;

39.  poudarja, da bi morala zahodna civilna družba podpirati oblikovanje in krepitev nevladnih organizacij s prenosom strokovnega znanja, da bi jim pomagala prispevati k razvoju njihovih držav;

40.  odločno spodbuja ustvarjanje sinergij med instrumenti EU za zunanje financiranje v podporo civilni družbi, poleg tega poziva, naj se po posameznih državah celovito pregledajo vsa sredstva, ki jih je EU namenila za financiranje civilne družbe, da bi se izognili njihovemu podvajanju in prekrivanju ter da bi lahko prepoznali morebitne vrzeli v financiranju in potrebe po financiranju;

41.  spodbuja EU, naj na podlagi izkušenj mednarodnih organizacij in programov (kot so UNICEF, Svetovna banka, SZO ali pa Program Združenih narodov za razvoj) in primerov dobre prakse v državah članicah EU in tretjih državah sprejme smernice za partnerstva s cerkvami, verskimi organizacijami in verskimi voditelji v okviru sodelovanja za razvoj;

42.  močno priporoča, da se predstavnike organizacij civilne družbe v tretjih državah bolje zaščiti, da bi preprečili kakršne koli sovražnosti zoper njih;

43.  pozdravlja večjo prožnost, ki jo omogočajo številni instrumenti EU za financiranje razvojnega sodelovanja in zaradi katere je med drugim mogoče lažje registrirati prosilce za nepovratna sredstva, po potrebi pa tudi zagotoviti zaupnost njihovih prejemnikov; hkrati pa meni, da je mogoče storiti več za to, da bi zagotovili najbolj primeren in prilagojen odziv na specifične razmere v posameznih državah, vključno z več predhodnimi informacijami o prihodnjih razpisih za zbiranje predlogov, več možnostmi za financiranje, bolj rednimi posodobitvami časovnih načrtov, javno razpoložljivostjo časovnih načrtov, uskladitvijo in poenostavitvijo načinov financiranja in podpiranjem organizacij civilne družbe pri upravnih postopkih;

44.  poziva Komisijo, naj v večletni okvirni program instrumenta za razvojno sodelovanje za obdobje 2018–2020 vključi tematski svetovni razpis za zbiranje predlogov, v ospredju katerega bo predvsem problem vse bolj omejenih možnosti za delovanje civilne družbe;

45.  poziva Komisijo, naj poveča sredstva za EIDHR, namenjena vse bolj omejenim možnostim za delovanje in zagovornikom človekovih pravic; obžaluje, da so letni zneski za nekatere države izredno nizki; poziva Komisijo, naj celovito pristopi k vprašanju organizacij civilne družbe in poišče nove oblike aktivizma, ki se bodo financirale iz EIDHR, ter si še naprej prizadeva za prilagodljivejši in preprostejši postopek za dostop do sredstev EIDHR, zlasti za mlade, vključno z več pomembnimi izjemami za posebej ogrožene organizacije civilne družbe in podporo za neregistrirane skupine, ki bi jih morali organi navsezadnje priznati; meni, da se je treba bolj osredotočiti na podporo za lokalne skupnosti in akterje, saj se vprašanja človekovih pravic na lokalni ravni pogosto izkusijo na stvarnejši in bolj akuten način; ponovno poudarja, kako pomemben je EIDHR pri zagotavljanju nujne neposredne finančne in stvarne podpore za ogrožene zagovornike človekovih pravic ter kako pomemben je sklad za nujno pomoč, ki delegacijam EU omogoča, da jim neposredno izplačajo priložnostna nepovratna sredstva; se zaveda, kako pomembne so koalicije oziroma konzorciji mednarodnih in nacionalnih akterjev civilne družbe za spodbujanje dela lokalnih nevladnih organizacij in njegovo zaščito pred represivnimi ukrepi; poziva Komisijo, ESZD in države članice, naj spodbujajo učinkovito skupno izvajanje smernic EU o zagovornikih človekovih pravic v vseh tretjih državah, kjer je civilna družba ogrožena, tako da sprejmejo lokalne strategije za njihovo popolno izvajanje;

46.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) http://www.un.org/ga/search/view_doc.asp?symbol=A/RES/70/1&Lang=E (2) Dokument Sveta 10715/16. (3) Dokument Sveta 10897/15. (4) UL L 77, 15.3.2014, str. 44. (5) UL L 77, 15.3.2014, str. 1. (6) UL L 58, 3.3.2015, str. 17. (7) UL L 298, 26.10.2012, str. 1. (8) C(2014)4865. (9) A/HRC/32/L.29. (10) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0224. (11) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0371. (12) http://www.europarl.europa.eu/document/activities/cont/201203/20120329ATT42170/20120329ATT42170EN.pdf. (13) A/HRC/32/20. (14) http://www3.weforum.org/docs/GRR17_Report_web.pdf. (15) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0026. (16) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0437. (17) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0246. (18) UL C 208, 10.6.2016, str. 25. (19) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0432.