Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah (UNFCCC) in Kjotskega protokola k tej konvenciji,

–  ob upoštevanju Pariškega sporazuma, sklepa 1/CP.21, ter 21. konference pogodbenic (COP 21) UNFCCC in 11. konference pogodbenic kot sestanka pogodbenic Kjotskega protokola (CMP 11), ki sta potekali od 30. novembra do 11. decembra 2015 v Parizu,

–  ob upoštevanju 18. konference pogodbenic (COP 18) UNFCCC in 8. konference pogodbenic kot sestanka pogodbenic Kjotskega protokola (CMP 8), ki sta potekali od 26. novembra do 8. decembra 2012 v Dohi v Katarju, in sprejetja spremembe protokola, s katero je bilo vzpostavljeno drugo ciljno obdobje Kjotskega protokola, in sicer od 1. januarja 2013 do 31. decembra 2020,

–  ob upoštevanju, da je bil Pariški sporazum 22. aprila 2016 odprt za podpis na sedežu OZN v New Yorku, da je ostal odprt do 21. aprila 2017, in tega, da ga je podpisalo 195 držav in da je 160 držav deponiralo listine o njegovi ratifikaciji,

–  ob upoštevanju 22. konference pogodbenic UNFCCC (COP 22) in 1. konference pogodbenic kot sestanka pogodbenic Pariškega sporazuma (CMA 1), ki sta potekali od 15. novembra do 18. novembra 2016 v Marakešu v Maroku,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. oktobra 2016 o izvajanju Pariškega sporazuma ter konference OZN o podnebnih spremembah leta 2016 v Marakešu v Maroku (COP 22)(1),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. julija 2016 z naslovom Pospeševanje evropskega prehoda na nizkoogljično gospodarstvo (COM(2016)0500),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom Evropa 2020: strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast (COM(2010)2020),

–  ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 15. februarja 2016, 30. septembra 2016 in 23. junija 2017,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 19. junija 2017,

–  ob upoštevanju dokumenta o načrtovanih, nacionalno določenih prispevkih EU in njenih držav članic, ki sta ga Latvija in Evropska komisija v imenu Evropske unije in njenih držav članic 6. marca 2015 predložili UNFCCC,

–  ob upoštevanju 5. ocenjevalnega poročila Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) in njegovega zbirnega poročila,

–  ob upoštevanju zbirnega poročila Programa OZN za okolje (UNEP) iz novembra 2016 z naslovom The Emissions Gap Report 2016 (Poročilo o emisijski vrzeli za leto 2016) in poročila UNEP o vrzelih pri prilagajanju za leto 2016,

–  ob upoštevanju izjave voditeljev, sprejete na vrhunskem srečanju skupine G-7 v dvorcu Elmau v Nemčiji, ki je potekal 7. in 8. junija 2015, z naslovom Think ahead. Act together (Predvidevajmo. Ukrepajmo skupaj), v kateri so voditelji iz skupine G7 ponovno poudarili, da nameravajo spoštovati zavezo za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za 40 do 70 % do leta 2050 v primerjavi z ravnmi iz leta 2010 in da morajo zagotoviti, da bo zmanjšanje bližje 70 % kot 40 %,

–  ob upoštevanju sporočila voditeljev držav G7 iz leta 2017 in zlasti sporočila okoljskih ministrov držav G7 s srečanja v Bologni,

–  ob upoštevanju odločitve za odstop od Pariškega sporazuma, ki jo je objavil predsednik ZDA,

–  ob upoštevanju enciklike papeža Frančiška „Laudato Si’“,

–  ob upoštevanju vprašanj za Svet in Komisijo o konferenci OZN o podnebnih spremembah v Bonnu v Nemčiji (COP 23) (O-0000068/2017 – B8-0329/2017 in O-000069/2017 – B8-0330/2017),

–  ob upoštevanju člena 128(5) in člena 123(2) Poslovnika,

A.  ker je Pariški sporazum začel veljati 4. novembra 2016, ko je 160 od 197 pogodbenic konvencije pri OZN deponiralo svoje listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu (na dan 8. septembra 2017);

B.  ker sta predlog reforme sistema za trgovanje z emisijami iz julija 2015 in podnebni sveženj iz julija 2016 (ki zajema predloge za porazdelitev prizadevanj, rabo zemljišč, spremembo rabe zemljišč in gozdarstvo (LULUCF) ter Evropsko strategijo za mobilnost z nizkimi emisijami) ključna instrumenta za izpolnjevanje teh zavez in ponovno potrditev vloge EU kot vodilne v svetovnem merilu v boju proti podnebnim spremembam;

C.  ker prizadevanj za blažitev globalnega segrevanja ne bi smeli razumeti kot oviro za gospodarsko rast, temveč – ravno nasprotno – kot gonilo pri doseganju nove in trajnostne rasti ter zaposlovanja;

D.  ker bodo zaradi podnebnih sprememb najbolj prizadete države v razvoju, zlasti najmanj razvite države in majhne otoške države v razvoju, ki nimajo dovolj virov, da bi se pripravile na prihajajoče spremembe in se jim prilagodile; ker Medvladni odbor za podnebne spremembe navaja, da je zlasti Afrika ranljiva za izzive, ki jih to predstavlja, ter še posebej izpostavljena motnjam pri oskrbi z vodo, skrajnim vremenskim pojavom in neustrezni prehranski varnosti, ki je posledica suše in dezertifikacije;

E.  ker lahko podnebne spremembe zaostrijo tekmovanje za vire, kot so hrana, voda in pašniki, poglobijo gospodarske težave in politično nestabilnost ter bi lahko postale glavni vzrok za preseljevanje prebivalstva znotraj in zunaj nacionalnih meja, in to v ne zelo daljni prihodnosti; ker bi zato morali migracije, ki so posledica podnebnih sprememb, obravnavati kot eno od najpomembnejših vprašanj na mednarodni ravni;

F.  ker so EU in njene države članice 6. marca 2015 UNFCCC posredovale dokument o svojih načrtovanih, nacionalno določenih prispevkih, s čemer so se zavezale k obvezujočemu cilju vsaj 40 % domačega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2030 glede na ravni iz leta 1990;

G.  ker lahko ambiciozna politika za blaženje podnebnih sprememb ustvari rast in delovna mesta; ker pa lahko nekateri posebni sektorji z visoko ogljično in trgovinsko intenzivnostjo utrpijo škodo zaradi selitve virov CO2, če ambicije na drugih trgih niso primerljive; ker je treba zagotoviti ustrezno zaščito pred selitvijo virov CO2, da bi zaščitili delovna mesta v teh sektorjih;

1.  opozarja, da so podnebne spremembe med najpomembnejšimi izzivi za človeštvo in da morajo vse države in vsi svetovni akterji storiti vse, kar je v njihovi moči, da bi omejili s tem povezane težave; poudarja, da je Pariški sporazum pomemben korak v to smer, vendar je treba še veliko narediti;

Znanstvena osnova podnebnih ukrepov

2.  želi spomniti, da na podlagi znanstvenih dognanj, predstavljenih v petem ocenjevalnem poročilu Medvladnega foruma za podnebne spremembe iz leta 2014, podnebne spremembe potekajo, človekove dejavnosti pa so od srede 20. stoletja glavni vzrok opaženega segrevanja; je zaskrbljen, ker so obsežne in pomembne posledice podnebnih sprememb že vidne v naravnih in človeških sistemih na vseh celinah in v vseh oceanih;

3.  je seznanjen s svetovnimi ogljičnimi proračuni, predstavljenimi v 5. ocenjevalnem poročilu Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, in sklepa, da bo, če se bodo svetovne emisije toplogrednih plinov nadaljevale na sedanjih stopnjah, preostali ogljični proračun, namenjen omejitvi dviga povprečne svetovne temperature na 1,5 °C, porabljen v naslednjih štirih letih; poudarja, da bi morale vse države pospešiti prehod na ničelno stopnjo emisij toplogrednih plinov in odpornost na podnebne spremembe v skladu s Pariškim sporazumom, da bi preprečili najhujše posledice globalnega segrevanja;

4.  ponovno poudarja, da morajo globalni podnebni ukrepi temeljiti na najboljših razpoložljivih znanstvenih spoznanjih in pozdravlja spodbujevalni dialog leta 2018, ki se bo zgodil pred rokom UNFCCC leta 2020 za ponovno predložitev nacionalno določenih prispevkov za leto 2030, in prvi pregled globalnega stanja leta 2023 kot priložnost za praktično uporabo tega načela;

5.  spodbuja dialog med strokovnjaki IPCC in pogodbenicami, medtem ko se rezultati šestega cikla ocenjevanja pripravljajo in objavljajo; zato pozdravlja odločitev, da se leta 2018 objavi posebno poročilo IPCC o učinkih svetovnega segrevanja za 1,5 °C nad predindustrijsko ravnjo in s tem povezanih globalnih usmeritev glede emisij toplogrednih plinov;

Ratifikacija Pariškega sporazuma in izvajanje zavez

6.  pozdravlja, da so ratifikacije Pariškega sporazuma potekale izjemno hitro in da je hitro začel veljati, pa tudi globalno odločnost, da se zagotovi njegovo celovito in hitro izvajanje, kot je izražena v razglasitvi marakeškega ukrepa; poziva vse pogodbenice, naj sporazum karseda hitro ratificirajo;

7.  izraža zadovoljstvo, da so se na konferenci COP 22 v Marakešu vse pogodbenice zavezale, da bodo neodvisno od sprememb političnih razmer trajno upoštevale zaveze iz Pariškega sporazuma;

8.  izraža razočaranje nad napovedjo predsednika ZDA Donalda Trumpa, da nameravajo ZDA odstopiti od Pariškega sporazuma; obžaluje to odločitev, saj pomeni korak nazaj; poudarja, da formalni odstop ne more začeti veljati prej kot po naslednjih predsedniških volitvah v ZDA leta 2020; pozdravlja močne odzive vlad po svetu ter njihovo nadaljnjo in okrepljeno podporo polnemu izvajanju Pariškega sporazuma; z zadovoljstvom ugotavlja, da nekatere zvezne države, mesta in podjetja ZDA še naprej izpolnjujejo zaveze ZDA iz Pariškega sporazuma;

9.  izraža zadovoljstvo, ker so po objavi predsednika Trumpa vse glavne pogodbenice potrdile svojo zavezanost Pariškemu sporazumu;

10.  poudarja, da mora Evropa zdaj prevzeti vodilno vlogo pri obrambi Pariškega sporazuma, da bi zagotovila prihodnost tako našega okolja kot naše industrije; pozdravlja dejstvo, da bo EU okrepila obstoječa partnerstva in si prizadevala za nova zavezništva;

11.  opozarja na hiter dosedanji napredek pri prenosu mednarodne zaveze EU v zakonodajo EU z vzpostavitvijo trdnega okvira podnebne in energetske politike do leta 2030 ter poudarja, da namerava ta zakonodajni postopek končati do konca leta 2017;

12.  vztraja, da je zlasti po napovedi predsednika Trumpa pomembno sprejeti ustrezne določbe proti selitvi virov CO2in zagotoviti, da podjetja, ki so med najuspešnejšimi ter imajo visoko ogljično in trgovinsko intenzivnost, brezplačno dobijo kvote, ki jih potrebujejo; poziva Komisijo, naj prouči učinkovitost in zakonitost dodatnih ukrepov za zaščito panog, kjer obstaja tveganje za selitev virov CO2, kot sta na primer prilagoditev davka na meji glede na ogljik in pristojbina za porabo, zlasti ko gre za izdelke iz držav, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti iz Pariškega sporazuma;

13.  poudarja, da zaveze v okviru Pariškega sporazuma, da se povišanje povprečne globalne temperature ohrani močno pod 2 °C glede na predindustrijske ravni in da se hkrati prizadeva za omejitev tega povišanja na 1,5 °C, pa tudi cilj, da bi v drugi polovici tega stoletja dosegli ravnotežje med emisijami, katerih viri so antropogeni, in odstranitvijo toplogrednih plinov v ponorih (ničelna stopnja neto emisij), in sicer na podlagi enakosti, predstavljajo odločilen preboj pri skupnem globalnem prizadevanju za prehod na podnebno nevtralno svetovno gospodarstvo, ki bo odporno na podnebne spremembe;

14.  želi spomniti, da omejitev povišanja povprečne globalne temperature precej pod 2 °C ne zagotavlja, da bomo preprečili znatne negativne podnebne učinke; priznava, da sedanje obljube še ne zadoščajo za izpolnitev ciljev Pariškega sporazuma; zato poudarja, da bi morale svetovne emisije toplogrednih plinov čim prej doseči svoj vrh in da bi morale vse pogodbenice, zlasti vse države G20, okrepiti svoja prizadevanja in posodobiti svoje nacionalno določene prispevke po spodbujevalnem dialogu v letu 2018; želi spomniti, da je treba globalne emisije odpraviti do leta 2050; meni, da bi morala biti uvedba politik in ukrepov za izpolnitev in sčasoma tudi preseganje nacionalno določenih prispevkov ključna nacionalna prednostna naloga za vse države in da bi jih bilo treba ponovno oceniti vsakih pet let v skladu z mehanizmom ambicij iz Pariškega sporazuma; kljub temu priznava, da strogost in ambicioznost strategij za zmanjšanje domačih emisij nista pogojeni s predložitvijo posodobljenega nacionalno določenega prispevka;

15.  poziva vse pogodbenice, naj poskrbijo, da so njihovi nacionalno določeni prispevki skladni z dolgoročnimi cilji, ki ustrezajo dolgoročnemu temperaturnemu cilju Pariškega sporazuma; poudarja, da bi bilo treba upoštevati delo v okviru posebnega poročila Medvladnega odbora za podnebne spremembe o vplivih segrevanja za 1,5 °C in usmeritvah, pa tudi sklepe spodbujevalnega dialoga v letu 2018; v zvezi s tem opozarja na zavezo držav G7, da bodo razvojne strategije do sredine stoletja za nizke emisije toplogrednih plinov predstavile precej pred dogovorjenim rokom leta 2020; izraža pripravljenost, da v celoti sodeluje v oblikovanju strategije EU na podlagi analize Komisije, kot je bila objavljena v sporočilu Po pariški konferenci z dne 2. marca 2016 (COM(2016)0110);

16.  poudarja posebno odgovornost vseh večjih gospodarstev, ki skupaj proizvedejo tri četrtine svetovnih emisij, ter meni, da bi morali biti podnebni ukrepi še naprej ena od ključnih tem srečanj držav G7 in G20, zlasti na področjih, kot so izvajanje nacionalno določenih prispevkov, strategije do sredine stoletja, reforma subvencij za fosilna goriva, razkrivanje ogljika, čista energija in druga področja; poudarja, da je treba še naprej zagotavljati sodelovanje ministrov večjih gospodarstev na forumih, kot je ministrski forum o čisti energiji;

17.  poziva EU, naj se po spodbujevalnem dialogu v letu 2018 v svojem nacionalno določenem prispevku do leta 2030 zaveže k nadaljnjim zmanjšanjem emisij;

18.  poudarja, da je pomembno, da EU pokaže svojo zavezanost Pariškemu sporazumu, tudi z izvajanjem sporazuma prek zakonodaje EU, vključno z uredbo EU o podnebnih ukrepih, ki jo morata sozakonodajalca hitro sprejeti, in revizijo direktive o EU ETS, ter pravočasnim stopnjevanjem ciljev in instrumentov politike EU; želi spomniti, da so bile vse strani pozvane, da to leta 2020 sekretariatu UNFCCC sporočijo dolgoročne razvojne strategije do sredine stoletja za nizke emisije toplogrednih plinov; zato poziva Komisijo, naj za izpolnitev obveznosti iz sporazuma do konference pogodbenic (COP 24) pripravi strategijo ničelnih emisij do sredine stoletja za EU, ki bo stroškovno učinkovit način za izpolnitev cilja ničelne stopnje neto emisij, sprejete v Pariškem sporazumu, da bi ohranili povišanje povprečne globalne temperature precej pod 2 °C in si prizadevali, da bi ga omejili na 1,5 °C; meni, da bi bilo treba ta proces začeti karseda hitro, da bi omogočili celoviti razpravo, v kateri bi moral imeti Evropski parlament ključno vlogo, v partnerstvu s predstavniki nacionalnih, regionalnih in lokalnih organov ter civilne družbe in poslovnega sektorja; vendar opozarja, da ukrepi zgolj na ravni EU ne bodo zadovoljivi, zato poziva Komisijo in Svet, naj okrepita dejavnosti spodbujanja drugih partneric, da bi storile enako;

19.  pozdravlja zavezo iz Pariškega sporazuma glede zmanjšanja globalnih emisij na ničelno neto stopnjo v drugi polovici stoletja; priznava, da to pomeni, da mora večina sektorjev v EU ničelno stopnjo emisij doseči bistveno prej;

20.  meni, da bi morali na pogajanjih doseči napredek glede ključnih delov Pariškega sporazuma, kar zajema okrepljeni okvir preglednosti, podrobnosti o globalnem pregledu stanja, nadaljnje smernice o načrtovanih, nacionalno določenih prispevkih, dogovor glede diferenciacije, izgube in škode, podnebno financiranje in podporo za namene zmogljivosti, vključujoče upravljanje na več ravneh ter mehanizem za spodbujanje izvajanja in skladnosti; poziva Komisijo in države članice, naj spoštujejo zaveze, dogovorjene v okviru Pariškega sporazuma, zlasti kar zadeva prispevek EU k blažitvi in prilagajanju, pa tudi njeno podporo na področjih financ, prenosa tehnologije in krepitve zmogljivosti;

21.  poudarja, da je pri skupnih prizadevanjih za boj proti podnebnim spremembam in za upoštevanje Pariškega sporazuma čas bistvenega pomena; poudarja, da je EU zmožna in dolžna biti zgled drugim in da bi morala svoje podnebne in energetske cilje takoj začeti usklajevati z dogovorjenim mednarodnim ciljem glede omejitve povišanja globalne povprečne temperature pod 2 °C ter si hkrati prizadevati za omejitev povišanja na 1,5 °C;

22.  želi spomniti, da je za doseganje cilja glede globalne povprečne temperature potrebno zgodnje razogljičenje, globalne emisije toplogrednih plinov pa bi morale svoj vrh doseči karseda hitro; želi spomniti, da naj bi globalne emisije odpravili do leta 2050 ali kmalu po tem, da bi svet ostal na stroškovno učinkoviti krivulji zmanjšanja emisij, ki je skladna s temperaturnimi cilji, določenimi v Pariškem sporazumu; poziva vse strani, ki to zmorejo, naj si prizadevajo za doseganje svojih nacionalnih ciljev in izvedejo svoje nacionalne strategije glede razogljičenja tako, da dajo prednost odpravi emisij premoga, ki je vir energije, ki najbolj onesnažuje, EU pa poziva, naj v ta namen sodeluje z mednarodnimi partnerji, tako da ponudi primere dobre prakse;

23.  pozdravlja vključujočo naravo postopka UNFCCC; meni, da je za zagotavljanje učinkovite udeležbe treba obravnavati vprašanje bistvenih in nasprotujočih si interesov; v zvezi s tem poziva vse udeležence postopka, naj vzpostavijo smernice ali postopke za krepitev odprtosti, preglednosti in vključenosti, ne da bi škodovali namenom in ciljem UNFCCC in Pariškega sporazuma;

24.  poziva vse države članice, naj ratificirajo spremembo iz Dohe h Kjotskemu protokolu;

Konferenca COP 23 v Bonnu

25.  pozdravlja zavezo, sprejeto v Marakešu, da se do leta 2018 dokonča delovni program, da bi pripravili podrobna izvedbena pravila Pariškega sporazuma; meni, da je COP23 ključni mejnik za to tehnično delo;

26.  z zanimanjem pričakuje pojasnitev strukture spodbujevalnega dialoga v letu 2018 med konferenco COP 23, saj bo ta glavna priložnost za oceno napredka pri doseganju cilja blažitve iz sporazuma, bo pa tudi osnova za pripravo in revizijo nacionalno določenih prispevkov držav pogodbenic za leto 2030 do leta 2020, da bi dosegli cilje sporazuma; meni, da bi morala imeti EU proaktivno vlogo v tem prvem spodbujevalnem dialogu, da bi ocenili skupne ambicije in napredek pri izpolnjevanju zavez; poziva Komisijo in države članice, naj dovolj pred začetkom spodbujevalnega dialoga predložijo zaveze za nadaljnje zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, ki bodo presegle sedanje zaveze na podlagi Pariškega sporazuma in s katerimi bomo v skladu z zmogljivostmi EU primerno prispevali k odpravi vrzeli v blažilnih ukrepih;

27.  opozarja, da je stopnjevanje ukrepov za blažitev v obdobju pred letom 2020 nujen pogoj za izpolnjevanje dolgoročnih ciljev Pariškega sporazuma, in poziva EU, naj zagotovi, da bodo bližnji ukrepi ostali na dnevnem redu konference COP 23;

Podnebno financiranje in drugi načini izvajanja

28.  pozdravlja časovni načrt za 100 milijard dolarjev, s katerim naj bi do leta 2020 mobilizirali 100 milijard USD za podnebne ukrepe v državah v razvoju; poudarja, da se bo ta mobilizacijski cilj nadaljeval do leta 2025, kot je bilo dogovorjeno na konferenci COP 21;

29.  pozdravlja zavezo pogodbenic Pariškega sporazuma, da bodo vse finančne tokove uskladile z usmerjenostjo v zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in razvojem, ki bo odporen na podnebne spremembe; zato meni, da mora EU nujno obravnavati finančne tokove za fosilna goriva in visokoogljično infrastrukturo;

30.  priznava pomen obravnavanja mehanizma za izgubo in škodo, vstavljenega v Pariški sporazum, in močno podpira razpravo o njem na konferenci COP 23 v Bonnu;

31.  poudarja, da je pomembno človekove pravice ohraniti v središču podnebnih ukrepov, ter vztraja, naj Komisija in države članice zagotovijo, da se bo pri pogajanjih o prilagoditvenih ukrepih upoštevala potreba po spoštovanju, varstvu in spodbujanju človekovih pravic, vključno z enakostjo spolov, polno in enakopravno udeležbo žensk ter aktivnim spodbujanjem pravičnega prehoda delovne sile z ustvarjanjem dostojnega dela in kakovostnih delovnih mest za vse;

32.  pozdravlja, da EU postopno povečuje izdatke za podnebno financiranje, vendar poudarja, da so potrebna dodatna prizadevanja; poudarja, da morajo druge razvite države pogodbenice izpolniti svoje obveznosti prispevanja k cilju 100 milijard USD; poziva EU in mednarodno skupnost, naj sprejmeta konkretne zaveze za dodatna finančna sredstva;

33.  poziva k ambiciozni zavezi vlad, javnih in zasebnih finančnih ustanov, vključno z bankami, pokojninskimi skladi in zavarovalnicami, za usklajevanje posojilnih in naložbenih praks s ciljem o zvišanju povprečne svetovne temperature za precej pod 2° C v skladu s členom 2(1)(c) Pariškega sporazuma in prenehanjem uporabe fosilnih goriv, vključno s postopno odpravo izvoznih kreditov za naložbe v fosilna goriva; poziva k posebnim državnim jamstvom za spodbujanje zelenih naložb in oznak in davčnim ugodnostim za zelene investicijske sklade in za izdajo zelenih obveznic;

34.  ugotavlja, da so spremembe v nacionalnih in mednarodnih davčnih sistemih, kot so prenos davčne obveznosti z dela na kapital, uporaba načela „onesnaževalec plača“, dezinvestiranje v fosilne vire energije in določitev ustrezne cene ogljika, ključne za ustvarjanje gospodarskega okolja, ki bo spodbujalo javne in zasebne naložbe, da bi lahko izpolnili cilje industrijske politike na področju trajnostnega razvoja;

35.  spodbuja okrepljeno sodelovanje razvitih držav in držav v razvoju, med drugim v okviru partnerstva na področju načrtovanih nacionalno določenih prispevkov, da bodo imele države učinkovitejši dostop do tehničnega znanja in finančne podpore, ki sta potrebna za sprejetje politik za izpolnitev in preseganje njihovih nacionalno določenih prispevkov;

36.  poziva Komisijo, naj opravi celovito oceno morebitnih učinkov Pariškega sporazuma na proračun EU ter razvije poseben, samodejen finančni mehanizem EU, ki bo zagotovil dodatno in ustrezno financiranje, da bi zagotovili pravičen delež EU pri uresničevanju mednarodnega cilja za financiranje podnebnih ukrepov v višini 100 milijard USD;

37.  poziva h konkretnim zavezam za zagotavljanje dodatnih virov financiranja podnebnih ukrepov, vključno s tem, da se uvede davek na finančne transakcije, prihrani del pravic do emisij iz sistema EU za trgovanje z emisijami v obdobju 2021–2030, prihodki iz ukrepov EU in mednarodnih ukrepov glede emisij iz letalstva in ladijskega prometa pa namenijo za financiranje mednarodnih podnebnih ukrepov in Zeleni podnebni sklad;

Vloga nedržavnih akterjev

38.  poudarja, da si vse več nedržavnih akterjev prizadeva za razogljičenje in povečanje odpornosti na podnebne spremembe; poudarja pomen strukturiranega in konstruktivnega dialoga med vladami, poslovnim svetom, mesti, regijami, mednarodnimi organizacijami, civilno družbo ter akademskimi ustanovami, pa tudi zagotovitve njihove udeležbe pri načrtovanju in izvajanju prilagodljivih podnebnih ukrepov, da bi na svetovni ravni spodbujali odločne ukrepe v smeri nizkoogljičnih in odpornih družb in pokazali napredek pri uresničevanju ciljev Pariškega sporazuma;

39.  poziva EU in njene države članice, naj skupaj z ostalimi pogodbenicami UNFCCC spodbujajo postopek, ki v pogajanja o izvajanju Pariškega sporazuma aktivno vključuje nedržavne akterje in podpira njihova prizadevanja, da bi kljub nacionalnim političnim spremembam prispevali k izpolnjevanju nacionalno določenega prispevka države, ter jim omogoča, da proučijo nove možnosti sodelovanja in povezovanja v okviru UNFCCC;

40.  poudarja pomembno vlogo cone nedržavnih akterjev za podnebne ukrepe (NAZCA) pri spodbujanju in spremljanju ukrepov nedržavnih akterjev, kot so globalna konvencija županov, pobuda Misija za inovacije, pobuda InsuResilience, pobuda Trajnostna energija za vse in partnerstvo na področju načrtovanih nacionalno določenih prispevkov;

41.  pozdravlja prizadevanja zagovornikov podnebja v okviru marakeškega partnerstva za podnebne ukrepe;

42.  poziva EU in njene države članice, naj skupaj z vsemi akterji civilne družbe (institucijami, zasebnim sektorjem, nevladnimi organizacijami in lokalnimi skupnostmi) razvijejo pobude v poglavitnih sektorjih (energetika, tehnologija, mesta, promet in drugo) ter pobude za prilagoditev in večjo odpornost na podnebne spremembe, da bi se odzvali na izzive prilagajanja, npr. kar zadeva dostop do vode, zanesljivo oskrbo s hrano ali preprečevanje tveganj; poziva vse vlade in vse akterje civilne družbe, naj podprejo to agendo ukrepov;

43.  opozarja OZN in pogodbenice UNFCCC, da so individualni ukrepi enako pomembni kot vladni in institucionalni ukrepi; zato poziva k večjim prizadevanjem pri organiziranju kampanj in dejavnosti za ozaveščanje in obveščanje javnosti o majhnih in velikih dejanjih, ki lahko prispevajo k boju proti podnebnim spremembam v razvitih državah in v državah v razvoju;

Skupno prizadevanje vseh sektorjev

44.  pozdravlja razvoj sistemov trgovanja z emisijami v svetu, vključno s 18 tovrstnimi sistemi, ki delujejo na štirih celinah in predstavljajo 40 % svetovnega BDP; poziva Komisijo, naj spodbuja povezovanje med sistemom EU za trgovanje z emisijami in drugimi tovrstnimi sistemi, da bi ustvarili mednarodne mehanizme za trg ogljika in tako povečali ambicije glede podnebnih ciljev, hkrati pa bi se zaradi izenačevanja konkurenčnih pogojev zmanjšala nevarnost selitve virov CO2; poziva Komisijo, naj uvede varovala, da bodo povezave s sistemom EU za trgovanje z emisijami trajno prispevale k blaženju podnebnih sprememb in ne bodo škodovale uresničevanju cilja EU glede domačih emisij toplogrednih plinov;

45.  poudarja, da je potrebnih več ambicij in ukrepov, da bi ohranili zadostne spodbude za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, ki je potrebno za izpolnitev podnebnih in energetskih ciljev EU do leta 2050; poudarja, da v sektorjih prometa in kmetijstva glede na cilje za leto 2020 ni bil dosežen zadosten napredek pri zmanjšanju emisij toplogrednih plinov in da je treba okrepiti prizadevanja, da bodo ti sektorji dosegli svoje cilje v zvezi z zmanjšanjem emisij do leta 2030;

46.  poudarja pomen zagotavljanja okoljske celovitosti vseh prihodnjih tržnih pristopov, tako v okviru Pariškega sporazuma kot tudi zunaj njega, pri čemer je treba upoštevati tveganja, kot so vrzeli, ki omogočajo dvojno štetje, težave s stalnimi in dodatnimi zmanjšanji emisij, možni negativni učinki na trajnostni razvoj ter neprimerne spodbude za zniževanje ambicioznosti nacionalno določenih prispevkov;

47.  poudarja, da so bili cilji 20-20-20 na področju emisij toplogrednih plinov, energije iz obnovljivih virov in prihrankov energije ključni dejavniki tega napredka, bistveno pa so prispevali tudi k ohranjanju več kot 4,2 milijona delovnih mest v različnih ekoloških panogah, ki so v času krize dosegale nepretrgano rast;

48.  je seznanjen z odločitvijo skupščine Mednarodne organizacije civilnega letalstva o uvedbi sistema za izravnavo in zmanjšanje emisij CO2 za mednarodno letalstvo (CORSIA);

49.  kljub temu izraža razočaranje, da Mednarodna organizacija civilnega letalstva ob uvedbi sistema CORSIA ni dosegla dogovora o zmanjšanju emisij, saj se osredotoča predvsem na izravnave; obžaluje, da kakovost izravnav nikakor ni zagotovljena, da je izvajanje sistema CORSIA pravno zavezujoče šele od leta 2027 naprej in da se večje članice Mednarodne organizacije civilnega letalstva še niso zavezale k sodelovanju v prostovoljni fazi, drugi večji proizvajalci emisij pa se še niso zavezali k ogljično nevtralni rasti, kar sproža številna vprašanja o dejanskem vplivu na podnebje, ker je rezultat precej slabši od pričakovanj EU, ko se je odločila za začasno ustavitev sistema EU za trgovanje z emisijami; poziva k hitremu izoblikovanju trdnega sklopa pravil za operativno uporabo sistema CORSIA, da se bo sistem pravočasno izvajal na nacionalni in regionalni ravni in da ga bodo vse pogodbenice pravilno izvrševale; poleg tega poziva k izboljšanju vseh tehnoloških inovacij, povezanih z zmogljivostjo motorja in kakovostjo goriv;

50.  želi spomniti, da bodo notranji evropski leti še naprej vključeni v sistem EU za trgovanje z emisijami in da je o spremembah obstoječe zakonodaje in načrtovane operacionalizacije sistema CORSIA mogoče razmišljati le ob upoštevanju ravni ambicioznosti sistema in izvedbenih ukrepov, ki jih je še treba določiti;

51.  je seznanjen s časovnim načrtom za pripravo obsežne strategije Mednarodne pomorske organizacije (IMO) za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov z ladij, ki je bil sprejet na 70. zasedanju Odbora za varstvo morskega okolja IMO; poziva IMO, naj razvije svetovni mehanizem v skladu s cilji Pariškega sporazuma, tako da se določi ambiciozen cilj zmanjšanja emisij in pripravi konkreten časovni načrt v okviru prvotne strategije IMO za zmanjšanje toplogrednih plinov, ki bo sprejeta spomladi 2018;

52.  pozdravlja spremembo iz Kigalija o postopnem svetovnem zmanjšanju uporabe fluoriranih ogljikovodikov; meni, da je to konkreten korak k izpolnitvi Pariškega sporazuma, s čimer bi lahko do leta 2050 preprečili precej več kot 70 milijard ton emisij ekvivalenta CO2, kar znaša enajstkrat toliko kot letne emisije ZDA, in zato spodbuja vse pogodbenice Montrealskega protokola, naj sprejmejo vse potrebne korake za hitro ratifikacijo; opozarja, da je EU sprejela ambiciozno zakonodajo za postopno zmanjševanje fluoriranih ogljikovodikov za 79 % do leta 2030, saj so okolju prijazne alternative široko dostopne, njihov potencial pa bi bilo treba v celoti izkoristiti;

Odpornost na podnebne spremembe prek prilagajanja

53.  ugotavlja, da prednostne naloge fidžijskega predsedstva konference COP 23 zajemajo področja, kjer so v ospredju prilagoditveni ukrepi in krepitev odpornosti; opozarja, da so prilagoditveni ukrepi neizogibni za vse države, če želijo čim bolj zmanjšati negativne učinke in v celoti izkoristiti priložnosti za rast, ki bo odporna na podnebne spremembe, in trajnostni razvoj;

54.  poziva, naj se v skladu s tem določijo dolgoročni cilji za prilagajanje; želi spomniti, da so države v razvoju, zlasti najmanj razvite države in male otoške države v razvoju, ki so najmanj odgovorne za podnebne spremembe, najbolj dovzetne za njihove škodljive učinke in imajo najmanj zmogljivosti za prilagajanje nanje;

55.  poudarja, da je treba prilagajanje podnebnim spremembam resnično vključiti v nacionalne razvojne strategije, vključno s finančnim načrtovanjem, ter hkrati izboljšati kanale usklajevanja med različnimi ravnmi upravljanja in deležniki, ter meni, da je pomembna tudi usklajenost s strategijami in načrti za zmanjšanje tveganja nesreč;

56.  poudarja, da je treba posebej oceniti vplive podnebnih sprememb na mesta ter njihove edinstvene izzive in priložnosti v zvezi s prilagajanjem in blažitvijo posledic; meni, da je krepitev sposobnosti mest in lokalnih organov za sodelovanje in prizadevanje za odpornost njihovih skupnosti ključna za obravnavo lokalne razsežnosti vplivov podnebnih sprememb;

57.  meni, da imajo podnebne politike dovolj široko podporo, če jih spremljajo socialni ukrepi, vključno s pravičnim skladom za prehod, da se trenutni izzivi preprečevanja podnebnih sprememb povežejo z bojem proti brezposelnosti in prekarnim zaposlitvam;

58.  poziva Evropsko komisijo, naj ponovno oceni strategijo EU za prilagajanje podnebnim spremembam iz leta 2013, da bi prilagoditve na ravni EU dobile več pozornosti in dodane vrednosti, tako da okrepi povezave s Pariškim sporazumom in podpre nadaljnji razvoj učinkovite izmenjave dobrih praks, primerov in informacij v zvezi s prilagajanjem; poudarja, da je treba razviti sisteme in orodja za spremljanje napredka in učinkovitosti nacionalnih načrtov in ukrepov prilaganja;

59.  opominja, da bodo kmetijske površine, mokrišča in gozdove, ki pokrivajo več kot 90 % vse površine v EU, podnebne spremembe hudo prizadele; ugotavlja, da je ta sektor – znan kot „raba zemljišč, sprememba namembnosti zemljišč in gozdarstvo“ (LULUCF) – tako ponor kot vir emisij ter je ključen za blažitev in krepitev odpornosti;

60.  spominja, da je v skladu s členom 2 Pariškega sporazuma z dne 4. novembra 2016 sporazum med drugim namenjen povečanju sposobnosti prilagajanja škodljivim vplivom podnebnih sprememb ter spodbujanja odpornosti nanje in razvoja z nizkimi emisijami toplogrednih plinov na način, ki ne ogroža proizvodnje živil, ter poziva Komisijo in države članice, naj finančne tokove uskladijo s tem ciljem;

61.  opozarja na hude in pogosto nepopravljive posledice nedejavnosti ter spominja, da podnebne spremembe na različne, a vedno zelo škodljive načine, vplivajo na vse regije po svetu ter povzročajo migracijske tokove in smrt, pa tudi gospodarske, ekološke in socialne izgube; poudarja, da so za uresničitev naših podnebnih ciljev ter za spodbujanje rasti bistvenega pomena politično in finančno usklajena globalna prizadevanja za raziskave, razvoj in inovacije na področju čistih in obnovljivih energetskih tehnologij in energetske učinkovitosti;

62.  se zaveda številnih težav pri oblikovanju splošno sprejemljive opredelitve podnebnega begunca, vendar poziva, da se je treba resno zavedati narave in obsega razselitev in preseljevanja zaradi podnebnih sprememb, ki so posledice katastrof, ki jih povzroča globalno segrevanje; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je bilo med letom 2008 in 2013 vsako leto povprečno 166 milijona ljudi prisiljenih zapustiti dom zaradi naravnih nesreč, dvigovanja morske gladine, ekstremnih vremenskih pojavov, širjenja puščav, pomanjkanja vode ter širjenja tropskih in vektorskih nalezljivih bolezni; še posebej opozarja, da bi lahko zaradi dogajanja v nekaterih delih Afrike in Bližnjega vzhoda, ki je povezano s podnebjem, prišlo do politične nestabilnosti, gospodarske stiske in stopnjevanja begunske krize v Sredozemlju;

63.  se zaveda, da zaradi krčenja in uničevanja gozdov nastane 20 % svetovnih emisij toplogrednih plinov, in poudarja vlogo gozdov in aktivnega gospodarjenja z njimi pri blažitvi podnebnih sprememb ter to, da je treba povečati prilagodljivost in odpornost gozdov na podnebne spremembe; poudarja, da se je treba pri prizadevanjih za blažitev posledic osredotočiti na sektor tropskega gozda (REDD+); poudarja, da se bo brez teh prizadevanj za blažitev podnebnih sprememb verjetno izkazalo, da je cilj omejitve globalnega segrevanja na manj kot 2 °C nedosegljiv; poleg tega poziva EU, naj okrepi mednarodno financiranje za zmanjšanje krčenja gozdov v državah v razvoju;

Podpora državam v razvoju

64.  poudarja, da so pri uresničevanju ciljev Pariškega sporazuma pomembno vlogo imele tudi države v razvoju ter da je treba tem državam pomagati pri uresničevanju njihovih podnebnih načrtov s celovitim izkoriščanjem sinergij med ustreznimi cilji trajnostnega razvoja v okviru sprejetih podnebnih ukrepov, akcijskim programom iz Adis Abebe in Agendo 2030;

65.  poudarja, da je treba spodbujati univerzalni dostop do trajnostne energije v državah v razvoju, zlasti v Afriki, z obsežnejšim uvajanjem obnovljivih virov energije, saj ima Afrika na voljo ogromno naravnih virov, s katerimi si lahko zagotovi zanesljivo oskrbo z energijo; poudarja, da bi lahko sčasoma – če bi bile uspešno vzpostavljene elektroenergetske povezave – del evropske energije prihajal iz Afrike;

66.  poudarja, da ima EU izkušnje, zmogljivosti in vpliv po vsem svetu, zato lahko ima vodilno vlogo pri gradnji pametnejše, čistejše in odpornejše infrastrukture, ki je potrebna za zagotovitev svetovnega prehoda, ki ga je sprožil Pariški sporazum; poziva EU, naj podpira prizadevanja držav v razvoju pri prehodu na nizkoogljične družbe, ki bodo bolj vključujoče, socialno in okoljsko trajnostne, uspešne in varnejše;

Industrija in konkurenčnost

67.  pozdravlja nenehna prizadevanja in doseženi napredek v evropski industriji pri izpolnjevanju obveznosti in pri tem, da v celoti izkoristi priložnosti, ki izhajajo iz Pariškega sporazuma, ki lahko privedejo do uspešnih in stroškovno učinkovitih podnebnih ukrepov;

68.  poudarja, da je boj proti podnebnim spremembam prednostna naloga na svetovni ravni in bi ga bilo treba obravnavati kot resnično svetovno prizadevanje, obenem pa zagotavljati energetsko varnost in trajnostno gospodarstvo;

69.  poudarja, da bi stabilen in predvidljiv pravni okvir in jasni politični signali tako na ravni EU kot na svetovni ravni spodbujali in okrepili naložbe, povezane s podnebjem;

70.  poudarja, da so nenehna prizadevanja, zlasti pri ključnih svetovnih onesnaževalcev, bistvenega pomena za boj proti podnebnim spremembam in za Pariški sporazum; globoko obžaluje napoved ameriške vlade v zvezi z njenim stališčem do Pariškega sporazuma; vendar odločno pozdravlja nadaljnjo podporo velikih ameriških podjetij, ki jasno razumejo tveganja podnebnih sprememb in priložnosti, ki izhajajo iz podnebnih ukrepov;

71.  meni, da če v drugih velikih gospodarstvih ne bodo dali zavez, primerljivih s tistimi v EU, o zmanjšanju emisij toplogrednih plinov, bo treba ohraniti določbe o selitvi virov CO2, zlasti za tiste sektorje, ki so izpostavljeni visoko intenzivni trgovini in visokemu deležu stroškov ogljika v proizvodnji, da bi zagotovili svetovno konkurenčnost evropske industrije;

72.  odobrava, da Kitajska in druge večje tekmice energetsko intenzivnih panog v EU uvajajo trgovanje z emisijami in druge mehanizme za oblikovanje cen; meni, da bi morala EU ohraniti ustrezne in sorazmerne ukrepe, da bi zagotovila konkurenčnost svoje industrije, dokler ne bodo doseženi enaki tržni pogoji, ter po potrebi preprečiti selitev virov CO2, ob upoštevanju, da so energetska, industrijska in podnebna politika tesno povezane;

73.  poudarja pomen povečanja števila kvalificiranih delavcev v industriji, ter podpiranja znanja in dobre prakse za spodbuditev ustvarjanja kakovostnih delovnih mest ob hkratnem podpiranju pravičnega prehoda delovne sile, kjer je to potrebno;

Energetska politika

74.  poziva EU, naj mednarodno skupnost pripravi k takojšnjemu sprejetju konkretnih ukrepov – vključno s časovnim razporedom – za postopno odpravo okolju škodljivih subvencij, med drugim za fosilna goriva, ki izkrivljajo konkurenco, odvračajo od mednarodnega sodelovanja ter ovirajo inovacije;

75.  poudarja, da so prihranki energije, energijska učinkovitost in obnovljivi viri energije pomembni za zmanjšanje emisij, pa tudi za finančne prihranke, energetsko varnost ter preprečevanje in blaženje energijske revščine, da se pomaga ranljivim in revnim gospodinjstvom in se jih zaščiti; poziva k spodbujanju ukrepov za energijsko učinkovitost in varčevalne ukrepe ter razvoj obnovljivih virov energije (tj. s spodbujanjem lastne proizvodnje in porabe teh virov) po vsem svetu ter njihovo učinkovito uvajanje; opozarja, da sta prednostna obravnava energetske učinkovitosti in vodilni položaj na področju obnovljivih virov energije v svetovnem merilu dva glavna cilja energetske unije EU;

76.  poudarja, kako pomembno je razviti tehnologije za shranjevanje energije, pametna omrežja in programe za odziv na povpraševanje, kar bo prispevalo h krepitvi učinkovite uvedbe obnovljivih virov energije v sektorjih pridobivanja energije ter ogrevanja in hlajenja gospodinjstev;

Raziskave, inovacije in digitalne tehnologije

77.  poudarja, da so nadaljnje in okrepljene raziskave in inovacije na področju blažitve podnebnih sprememb in prilagajanja nanje, učinkovite rabe virov, tehnologij z nizkimi emisijami in trajnostne rabe sekundarnih surovin („krožno gospodarstvo“) ključne v boju proti podnebnim spremembam na stroškovno učinkovit način, poleg tega pa zmanjšujejo odvisnost od fosilnih goriv; zato poziva k svetovnim zavezam za okrepitev in osredotočenje naložb na to področje;

78.  poudarja, da bodo za razvoj tehnologij, potrebnih za dekarbonizacijo, potrebna jasna politična sporočila, med drugim tudi zmanjšanje tržnih in regulativnih ovir za nove tehnologije in poslovne modele ter ciljno usmerjena javna poraba;

79.  želi spomniti, da je področje raziskav, inovacij in konkurenčnosti eden od petih stebrov strategije EU za energetsko unijo; je seznanjen, da je EU odločena ohraniti vodilno vlogo v svetu na teh področjih, pri tem pa razviti tesno znanstveno sodelovanje z mednarodnimi partnerji; poudarja pomen izgradnje in ohranjanja trdnih zmogljivosti za inovacije, tako v razvitih državah kot v državah v vzponu, za uvedbo čistih in trajnostnih energetskih tehnologij;

80.  opozarja na ključno vlogo digitalne tehnologije pri spodbujanju energetskega prehoda, ustvarjanju novih trajnostnih poslovnih modelov in izboljšanju energetske učinkovitosti in varčevanja z energijo; poudarja okoljske koristi, ki jih lahko prinese digitalizacija evropske industrije z učinkovito rabo virov in zmanjšanjem snovne intenzivnosti;

81.  poudarja, kako pomembno je v celoti uporabiti obstoječe programe in instrumente EU, kot je Obzorje 2020, ki se jih lahko udeležijo tudi tretje države, zlasti na področjih energije, podnebnih sprememb in trajnostnega razvoja;

82.  poziva k boljši uporabi tehnologij, kot so vesoljski sateliti, za natančno zbiranje podatkov o emisijah, temperaturi in podnebnih spremembah; zlasti opozarja na prispevek programa Copernicus; poziva tudi k preglednemu sodelovanju in izmenjavi informacij med državami ter odprtosti podatkov za znanstveno skupnost;

Podnebna diplomacija

83.  odločno podpira nadaljnjo osredotočenost EU na podnebno diplomacijo, ki je bistvena za večjo prepoznavnost podnebnih ukrepov v partnerskih državah in za svetovno javno mnenje; poudarja, da morajo podnebne spremembe ostati strateška prednostna naloga v diplomatskih pogovorih, pri tem pa je treba upoštevati najnovejše razvojne dosežke in spreminjajočo se geopolitično pokrajino; poudarja dejstvo, da imajo Evropska služba za zunanje delovanje (EEAS) in države članice ogromne zunanjepolitične zmogljivosti in morajo prevzeti vodilno vlogo na podnebnih forumih; poudarja, da morata ambiciozno in nujno podnebno ukrepanje ter uresničitev zavez s konference COP 21 ostati ena od prednostnih nalog EU v dvostranskih in medregionalnih pogovorih na visoki ravni s partnerskimi državami, s skupinama G7 in G20, OZN in z drugimi mednarodnimi forumi;

84.  ponavlja mnenje, da je treba cilje podnebne politike postaviti v središče zunanjepolitičnih prizadevanj in svetovne agende EU; poziva EU in države članice, naj dokažejo svojo vodilno vlogo pri svetovnih podnebnih ukrepih s stalno zavezanostjo Pariškemu sporazumu in z dejavnim povezovanjem s strateškimi partnerji na nacionalni in podnacionalni ravni, da bi oblikovali ali okrepili podnebna zavezništva in tako ohranili zagon za ambiciozen podnebni režim zaščite;

85.  poziva EU in države članice, naj si prizadevajo za širše ozaveščanje, analiziranje in obvladovanje podnebnih tveganj ter naj podpirajo partnerje EU po svetu, da bi bolje razumeli, vključevali, predvidevali in obvladovali posledice podnebnih sprememb za notranjo stabilnost, mednarodno varnost in razseljevanje ljudi;

86.  se zavezuje, da bo izkoristil svojo mednarodno vlogo in članstvo v mednarodnih parlamentarnih omrežjih za dosledno prizadevanje za hitro izvajanje Pariškega sporazuma;

Vloga Evropskega parlamenta

87.  ker mora Parlament odobriti mednarodne sporazume in ima pri nacionalnem izvajanju Pariškega sporazuma osrednjo vlogo kot sozakonodajalec, meni, da mora biti primerno vključen v delegacijo EU; zato pričakuje, da bo lahko navzoč na usklajevalnih sestankih EU v Bonnu in da mu bo od začetka pogajanj zagotovljen dostop do vseh pripravljalnih dokumentov;

o
o   o

88.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter sekretariatu UNFCCC s prošnjo, naj jo posreduje tudi vsem pogodbenicam, ki niso članice EU.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0383.