Resolucija Evropskega parlamenta z dne 5. oktobra 2017 o položaju albinov v Malaviju in drugih afriških državah (2017/2868(RSP))
Evropski parlament,
– ob upoštevanju svojih predhodnih resolucij o albinizmu v Afriki, predvsem resolucije z dne 7. julija 2016 o položaju oseb z albinizmom v Afriki, zlasti v Malaviju(1), in resolucije z dne 4. septembra 2008 o ubijanju albinov v Tanzaniji(2),
– ob upoštevanju poročil neodvisne strokovnjakinje OZN za človekove pravice albinov z dne 24. marca 2017 in 18. januarja 2016,
– ob upoštevanju izjave Evropske službe za zunanje delovanje z dne 13. junija 2017 o mednarodnem dnevu ozaveščanja o albinizmu,
– ob upoštevanju sporočil za javnost Urada visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice z dne 19. septembra 2017 z naslovom „Prelomni korak pri odpravi nekaznovanja kršitev človekovih pravic v povezavi s čarovništvom“ in z dne 28. julija 2017 z naslovom „Tanzanija: število poročil o napadih na albine upada, vendar so glavni vzroki še vedno pogosti na podeželskih območjih – strokovnjakinja OZN“,
– ob upoštevanju resolucije Generalne skupščine OZN št. 69/170 z dne 18. decembra 2014 o mednarodnem dnevu ozaveščanja o albinizmu,
– ob upoštevanju resolucije Generalne skupščine OZN št. 70/229 z dne 23. decembra 2015 o albinih,
– ob upoštevanju resolucije Afriške komisije za človekove pravice in pravice ljudstev št. 263 o preprečevanju napadov na albine in njihove diskriminacije z dne 5. novembra 2013,
– ob upoštevanju regionalnega akcijskega načrta za končanje napadov na albine v Afriki za obdobje 2017–2021 in resolucije Afriške komisije za človekove pravice in pravice ljudstev št. 373 z dne 22. maja 2017,
– ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah z dne 10. decembra 1948,
– ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah,
– ob upoštevanju Konvencije OZN o otrokovih pravicah,
– ob upoštevanju Konvencije OZN o pravicah invalidov,
– ob upoštevanju Mednarodne konvencije o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije,
– ob upoštevanju Deklaracije OZN o pravicah pripadnikov narodnih ali etičnih, verskih ali jezikovnih manjšin z dne 18. decembra 1992,
– ob upoštevanju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev,
– ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu iz Cotonouja,
– ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,
A. ker je albinizem podedovana genetska bolezen, ki prizadene približno eno od 20 tisoč oseb po svetu in znatno višji delež oseb v državah podsaharske Afrike, zlasti v Tanzaniji, Malaviju in Burundiju, kjer je koncentracija oseb z albinizmom najvišja;
B. ker izjemno grožnjo za osebe z albinizmom v večinskem delu Afrike predstavlja zavajajoče in vraževerno prepričanje glede te bolezni; ker napačna povezava med albinizmom in čudežnimi močmi predstavlja največjo grožnjo za albine; ker takšni miti spodbujajo nasilje in trgovino z njihovimi deli telesa, saj naj bi prinašali srečo, zdravje in bogastvo; ker so ženske z albinizmom pogosto žrtve posilstev zaradi zmotnega prepričanja, da lahko spolni odnos z njimi pozdravi HIV/AIDS;
C. ker se je po navedbah skupin za človekove pravice v zadnjem desetletju v Afriki poročalo o več kot 600 napadih na albine, to število pa je najverjetneje še višje; ker se je število teh napadov v zadnjih nekaj letih zlasti v Malaviju, Tanzaniji in Mozambiku znatno povečalo;
D. ker je bilo leta 2016 v 25 afriških državah zagrešenih 172 umorov in 276 drugih napadov na albine; ker so letos o napadih na albine poleg Malavija poročali tudi iz Burundija, Mozambika, Zambije in Tanzanije, pri čemer naj bi bile žrtve večinoma otroci;
E. ker se je zaradi sistemskih pomanjkljivosti malavijskega kazenskega pravosodja v začetku leta 2017 sprožil nov val ubijanja albinov in napadov nanje, člani te ranljive skupine pa so na milost in nemilost prepuščeni kriminalnim združbam; ker sta bila od januarja 2017 ubita vsaj dva albina, sedem pa jih je poročalo o zločinih, kot je poskus umora ali ugrabitev;
F. ker strožja zakonodaja, ki so jo leta 2016 uvedli v Malaviju, vključno z reformami kazenskega zakonika in zakona o anatomiji, ni preprečila novih ubojev in napadov na to ranljivo skupino, storilce pa se predvsem zaradi slabega delovanja organov kazenskega pregona in pravosodnih zmogljivosti, glavnih vzrokov ter socialnega in kulturnega okolja le redko identificira, privede pred sodišče ali obsodi;
G. ker se albini soočajo z najskrajnejšimi oblikami kršitev človekovih pravic, vse od nadlegovanja, preganjanja, družbene diskriminacije in izključenosti do ugrabitve, posilstva in umora;
H. ker socialna izključenost zlasti preti ženskam in otrokom z albinizmom; ker je zaradi tega obolenja zavrženih veliko dojenčkov; ker zaradi ustrahovanja, stigmatiziranja in strahu pred napadi trpi izobraževanje otrok;
I. ker je tanzanijska vlada začela izvajati resne in oprijemljive ukrepe za boj proti čarovništvu v državi, vključno z odpravo izdajanja licenc tradicionalnim zdravilcem in številnimi aretacijami vračev; ker je tanzanijski predsednik leta 2008 imenoval prvega parlamentarnega poslanca z albinizmom, decembra 2015 pa prvega namestnika ministra z albinizmom;
J. ker so Mozambik, Nigerija in Kenija sprejeli akcijski načrt za odzivanje na napade, osredotočen na izobraževanje javnosti o albinizmu ter ozaveščanje družin in skupnosti o tem problemu, zagotavljanje zaščite in socialne pomoči albinom, nudenje pravne pomoči, hitre postopke in preprečevanje napadov, širjenje in objavo sodnih sklepov kot sredstva za odvračanje ter izvajanje nadaljnjih raziskav, da se izboljšajo ukrepi, opredeljeni v načrtu, ter podpre oblikovanje politik na osnovi dokazov;
K. ker je Afriška komisija za človekove pravice in pravice ljudstev (ACHPR) junija 2017 sprejela regionalni akcijski načrt za končanje napadov na albine za obdobje 2017–2021, ki so ga podprli OZN ter številni regionalni in mednarodni deležniki; ker naj bi ta akcijski načrt spodbudil skupna prizadevanja in ukrepe za boj proti nasilju nad albini ter za zaščito njihovih pravic in pravic njihovih družin;
L. ker je kljub vse večji mednarodni prepoznavnosti in sprejetju nove zakonodaje v prizadetih državah redko kdaj sprožen kazenski pregon, obsodb je malo, v številnih afriških državah pa še vedno prihaja do povsem nekaznovanih kaznivih dejanj in mučenja;
M. ker je zaradi pobojev, pohabljanja, diskriminacije, nadlegovanja in stigmatiziranja moralo pobegniti na stotine albinov in si poiskati začasno zatočišče; ker albini zaradi tega živijo v večji negotovosti in nevarnosti ter imajo omejen dostop do osnovnih storitev, kot sta zdravstveno varstvo in izobraževanje, zaposlitvenih možnosti in sodelovanja v družbi; ker je ustrezna zdravstvena oskrba, med drugim preventivna zdravila za kožnega raka, zaradi izzivov, s katerimi se soočajo albini, omejena, vendar bi bilo mogoče te težave preseči z razvojem zdravstvenih zmogljivosti in znanja v tej regiji;
N. ker strah in diskriminacija skozi vse življenje povzročata dolgotrajne in celo trajne psihosocialne okvare;
O. ker je OZN marca 2015 imenovala prvo neodvisno strokovnjakinjo za človekove pravice albinov Ikponwosa Ero in 13. junij uradno razglasila za mednarodni dan ozaveščanja o albinizmu;
P. ker EU izvaja javne kampanje za večje ozaveščanje o tej zadevi in podpira sodelovanje organizacij civilne družbe in prizadevanja za krepitev zmogljivosti lokalnih oblasti za boj proti pobijanju albinov;
Q. ker so albini zaradi nasilja, diskriminacije in marginalizacije še bolj izpostavljeni revščini;
1. je zelo zaskrbljen zaradi vztrajne in razširjene diskriminacije in preganjanja albinov v Afriki, zlasti po nedavnem razmahu nasilja v Malaviju; odločno obsoja poboje, ugrabitve, pohabljanje in drugo nečloveško in ponižujoče ravnanje, ki so mu izpostavljeni albini, ter izraža sožalje družinam žrtev in solidarnost z njimi; obsoja tudi vsakršno špekulativno trgovanje z deli telesa albinov;
2. je še vedno resno zaskrbljen, ker uvedba strožje zakonodaje v Malaviju ni preprečila nedavnega ponovnega razmaha nasilja nad albini; pozdravlja reformo kazenskega zakonika in zakona o anatomiji; vseeno poziva malavijske oblasti, naj podrobno raziščejo nedavne zločine zoper albine in storilce sodno preganjajo;
3. spominja, da je za zaščito državljanov, zlasti ranljivih skupin, odgovorna predvsem država, in poziva malavijsko vlado, naj albinom ponudi učinkovito zaščito in jim tako zagotovi pravico do življenja in osebne varnosti v skladu z mednarodnimi obveznostmi in zavezami Malavija glede človekovih pravic;
4. poziva malavijske oblasti, naj proaktivno ukrepajo zoper kriminalne združbe, ki se ukvarjajo s čarovništvom in trgovino z ljudmi, policiji namenijo ustrezno usposabljanje in vire, temeljito raziščejo zločine, povezane z albinizmom, naredijo konec nekaznovanosti in nemudoma zaprosijo za mednarodno podporo pri nepristranskem in učinkovitem preiskovanju vseh domnevnih napadov na albine, da bodo storilci pred sodiščem odgovarjali za svoja dejanja;
5. poziva prizadete afriške države, naj po potrebi dopolnijo zakonodajo, da bodo kriminalizirale posedovanje delov telesa in trgovanje z njimi;
6. poziva malavijsko vlado, naj bolje zadosti zdravstvenim, psihološkim in socialnim potrebam albinov ter jim v sklopu politike vključevanja zagotovi enakopraven dostop do zdravstvenega varstva in izobraževanja; spominja, da je ta dostop še vedno velik izziv za albine, ki ga je treba ustrezno rešiti; poziva k večjim naložbam v ustrezne socialne, oskrbovalne in svetovalne strukture za žrtve, zlasti ženske in otroke, ter boljšemu odzivanju na njihove zdravstvene in psihološke potrebe; vztraja, da je treba sprejeti politike, ki bodo omogočile njihovo ponovno vključitev v skupnost;
7. poudarja, da splošno nepoznavanje albinizma in pomanjkljivi zdravstveni podatki o njem še poslabšujejo zdravstveno stanje albinov; opozarja, da jim je treba omogočiti dostop do zdravstvenega varstva, zlasti na podeželju in na odročnih območjih; meni, da bi bilo treba zdravstvene delavce ozaveščati o albinizmu; poziva k boljšemu usposabljanju učiteljev in šolskih uprav o albinizmu ter prosi malavijske oblasti, naj albinom olajšajo izobraževanje in dostop do njega;
8. pozdravlja prizadevanja tanzanijske vlade v boju proti diskriminaciji albinov in njeno odločitev o zakonski prepovedi vračev, ki naj bi ustavila poboje albinov, vendar ugotavlja, da se le redki primeri znajdejo pred sodiščem; pozdravlja tudi prizadevanja Mozambika, Kenije in Nigerije;
9. je prepričan, da bi si morali prek ozaveščanja javnosti bolj prizadevati za odpravo glavnih vzrokov diskriminacije in nasilja zoper albine; poudarja, da imajo lokalni organi in organizacije civilne družbe odločilno vlogo pri zavzemanju za pravice albinov, obveščanju in izobraževanju prebivalstva ter zatiranju vraž in predsodkov zoper albinizem;
10. je zaskrbljen zaradi posebnih izzivov, s katerimi se soočajo ženske in otroci z albinizmom, saj so zato še bolj izpostavljeni revščini, negotovosti in osamitvi; vztraja, da bi morali vsem žrtvam ponuditi ustrezno zdravstveno in psihološko oskrbo ter sprejeti politike, ki bodo omogočile njihovo ponovno vključitev v skupnosti;
11. poziva oblasti prizadetih držav, naj se v sodelovanju z mednarodnimi in regionalnimi partnerji zavežejo, da se bodo borile proti škodljivemu vraževerju, ki podžiga napade na albine, in sprejele vse potrebne ukrepe, s katerimi bodo preprečile in zatrle nezakonito trgovino z deli telesa albinov, naj znova preučijo domnevne rope grobov, izsledijo in identificirajo tiste, ki po teh delih telesa povprašujejo, ter „lovce na albine“ privedejo pred sodišče;
12. spominja, da je nasilje nad albini pogosto čezmejne narave, in vztraja, da je potrebno regionalno sodelovanje na tem področju; zato pozdravlja pobude za boj proti nasilju nad albini na regionalni in mednarodni ravni ter zlasti regionalni akcijski načrt o albinizmu za obdobje 2017–2021, ki sta ga sprejeli Afriška unija in OZN, kar je pozitivno in konkretno znamenje zavezanosti afriških voditeljev; poziva k njegovemu takojšnjemu in brezpogojnemu izvajanju;
13. poziva EU in njene države članice, naj še naprej sodelujejo s prizadetimi državami ter jih s potrebno finančno in tehnično pomočjo učinkovito podprejo pri oblikovanju politik, ki bodo obravnavale posebne potrebe in pravice albinov na osnovi nediskriminacije in socialne vključenosti;
14. poziva EU, naj pozorno spremlja razmere na področju človekovih pravic albinov v Afriki, zlasti z rednim poročanjem in nadaljnjim ukrepanjem delegacij, ter se še naprej zavzema za precejšnje izboljšave pri njihovi zaščiti in vključevanju v družbo;
15. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladama in parlamentoma Malavija in Tanzanije, Afriški uniji in generalnemu sekretarju Združenih narodov.