Kazalo 
Sprejeta besedila
Torek, 16. maj 2017 - Strasbourg
Protokol k Okvirnemu sporazumu o partnerstvu in sodelovanju med EU in Mongolijo (pristop Hrvaške) ***
 Stabilizacijsko-pridružitveni sporazum med EU in Bosno in Hercegovino (pristop Hrvaške) ***
 Sporazum med EU in Norveško o dopolnilnih pravilih v zvezi z instrumentom za finančno podporo na področju zunanjih meja in vizumov ***
 Pristop EU k Mednarodnemu svetovalnemu odboru za bombaž (ICAC) ***
 Evropski akcijski načrt za e-upravo za obdobje 2016–2020
 Letno poročilo za leto 2015 o zaščiti finančnih interesov EU – boj proti goljufijam
 Pobuda za učinkovito rabo virov: zmanjšanje živilskih odpadkov, izboljšanje varnosti hrane
 Ocena zunanjih vidikov učinkovitosti in upravljanja carinskih služb kot orodja za spodbujanje trgovine in boj proti nezakoniti trgovini

Protokol k Okvirnemu sporazumu o partnerstvu in sodelovanju med EU in Mongolijo (pristop Hrvaške) ***
PDF 236kWORD 47k
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. maja 2017 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi Protokola k Okvirnemu sporazumu o partnerstvu in sodelovanju med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Mongolijo na drugi strani, v imenu Unije in njenih držav članic, zaradi upoštevanja pristopa Republike Hrvaške k Evropski uniji (09264/2016 – C8-0455/2016 – 2015/0113(NLE))
P8_TA(2017)0201A8-0074/2017

(Odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (09264/2016),

–  ob upoštevanju osnutka protokola k Okvirnemu sporazumu o partnerstvu in sodelovanju med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Mongolijo na drugi strani zaradi upoštevanja pristopa Republike Hrvaške k Evropski uniji (08940/2016),

–  ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s členoma 207 in 209 ter točke (a) drugega pododstavka člena 218(6) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C8-0455/2016),

–  ob upoštevanju člena 99(1) in (4) ter člena 108(7) Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za zunanje zadeve (A8-0074/2017),

1.  odobri sklenitev protokola;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in Mongolije.


Stabilizacijsko-pridružitveni sporazum med EU in Bosno in Hercegovino (pristop Hrvaške) ***
PDF 237kWORD 47k
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. maja 2017 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi, v imenu Unije in njenih držav članic, Protokola k Stabilizacijsko-pridružitvenemu sporazumu med Evropskima skupnostma in njunimi državami članicami na eni strani ter Bosno in Hercegovino na drugi strani zaradi upoštevanja pristopa Republike Hrvaške k Evropski uniji (13824/2016 – C8-0527/2016 – 2016/0311(NLE))
P8_TA(2017)0202A8-0169/2017

(Odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (13824/2016),

–  ob upoštevanju osnutka protokola k Stabilizacijsko-pridružitvenemu sporazumu med Evropskima skupnostma in njunimi državami članicami na eni strani ter Bosno in Hercegovino na drugi strani zaradi upoštevanja pristopa Republike Hrvaške k Evropski uniji (13823/2016),

–  ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s členom 217, točko (a)(i) drugega pododstavka člena 218(6) in drugim pododstavkom člena 218(8) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C8-0527/2016),

–  ob upoštevanju člena 99(1) in (4) ter člena 108(7) Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za zunanje zadeve (A8-0169/2017),

1.  odobri sklenitev protokola;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic ter Bosne in Hercegovine.


Sporazum med EU in Norveško o dopolnilnih pravilih v zvezi z instrumentom za finančno podporo na področju zunanjih meja in vizumov ***
PDF 242kWORD 47k
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. maja 2017 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi, v imenu Unije, Sporazuma med Evropsko unijo in Kraljevino Norveško o dopolnilnih pravilih v zvezi z instrumentom za finančno podporo na področju zunanjih meja in vizumov v okviru Sklada za notranjo varnost za obdobje 2014–2020 (13710/2016 – C8-0005/2017 – 2016/0322(NLE))
P8_TA(2017)0203A8-0174/2017

(Odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (13710/2016),

–  ob upoštevanju osnutka sporazuma med Evropsko unijo in Kraljevino Norveško o dopolnilnih pravilih v zvezi z instrumentom za finančno podporo na področju zunanjih meja in vizumov v okviru Sklada za notranjo varnost za obdobje 2014–2020 (13711/2016),

–  ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s členom 77(2) in točko (a)(v) drugega pododstavka člena  218(6) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C8-0005/2017),

–  ob upoštevanju pisma Odbora za zunanje zadeve,

–  ob upoštevanju člena 99(1) in (4) ter člena 108(7) Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A8-0174/2017),

1.  odobri sklenitev sporazuma;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in Kraljevine Norveške.


Pristop EU k Mednarodnemu svetovalnemu odboru za bombaž (ICAC) ***
PDF 233kWORD 46k
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. maja 2017 o osnutku sklepa Sveta o pristopu Evropske unije k Mednarodnemu svetovalnemu odboru za bombaž (ICAC) (15540/2016 – C8-0024/2017 – 2016/0349(NLE))
P8_TA(2017)0204A8-0187/2017

(Odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (15540/2016),

–  ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s členom 207(3) in (4) ter točko (a)(v) drugega pododstavka člena 218(6) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C8-0024/2017),

–  ob upoštevanju člena 99(1) in (4) ter člena 108(7) Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za mednarodno trgovino (A8-0187/2017),

1.  odobri sklenitev sporazuma;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.


Evropski akcijski načrt za e-upravo za obdobje 2016–2020
PDF 372kWORD 58k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. maja 2017 o evropskem akcijskem načrtu za e-upravo za obdobje 2016–2020 (2016/2273(INI))
P8_TA(2017)0205A8-0178/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Listine G-8 o odprtih podatkih,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Evropski akcijski načrt za e-upravo za obdobje 2011–2015 – Uporaba IKT za spodbujanje pametne, trajnostne in inovativne uprave (COM(2010)0743),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. aprila 2012 o konkurenčnem enotnem digitalnem trgu – e-uprava kot vodilna sila(1),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Evropski akcijski načrt za e-upravo za obdobje 2016–2020 – pospešitev digitalne preobrazbe uprave (COM(2016)0179),

–  ob upoštevanju študije Komisije o primerjalni oceni e-uprave za leto 2016,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Strategija za enotni digitalni trg za Evropo (COM(2015)0192) in delovnega dokumenta služb Komisije, ki je priložen temu sporočilu (SWD(2015)0100),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. januarja 2016 z naslovom Aktu za enotni digitalni trg naproti(2),

–  ob upoštevanju Sklepa (EU) 2015/2240 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o uvedbi programa za interoperabilnostne rešitve in skupne okvire za evropske javne uprave, podjetja in državljane (program ISA2) kot sredstvo za posodobitev javnega sektorja,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 1. junija 2016 z naslovom Evropski standardi za 21. stoletje (COM(2016)0358),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 31. marca 2011 z naslovom Zaščita kritične informacijske infrastrukture – dosežki in naslednji koraki: h globalni kibernetski varnosti (COM(2011)0163),

–  ob upoštevanju Direktive (EU) 2016/1148 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. julija 2016 o ukrepih za visoko skupno raven varnosti omrežij in informacijskih sistemov v Uniji,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. julija 2014 z naslovom Uspešnemu podatkovno vodenemu gospodarstvu naproti (COM(2014)0442),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. marca 2016 o sporočilu Komisije z naslovom Uspešnemu podatkovno vodenemu gospodarstvu naproti(3),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (splošna uredba o varstvu podatkov),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1316/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o vzpostavitvi Instrumenta za povezovanje Evrope, spremembi Uredbe (EU) št. 913/2010 in razveljavitvi uredb (ES) št. 680/2007 in (ES) št. 67/2010,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom Povezljivost za konkurenčen enotni digitalni trg – evropski gigabitni družbi naproti (COM(2016)0587) in delovnega dokumenta služb Komisije, ki je priložen temu sporočilu (SWD(2016)0300),

–  ob upoštevanju predloga Komisije za direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah (COM(2016)0590) in njegovih prilog od 1 do 11 – ocena učinka (SWD(2016)0303), povzetek ocene učinka (SWD(2016)0304) ter povzetek ocene (SWD(2016)0305),

–  ob upoštevanju predloga Komisije za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 1316/2013 in Uredbe (EU) št. 283/2014 v zvezi s spodbujanjem internetne povezljivosti v lokalnih skupnostih (COM(2016)0589),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) 2015/2120 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o določitvi ukrepov v zvezi z dostopom do odprtega interneta in spremembi Direktive 2002/22/ES o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami ter Uredbe (EU) št. 531/2012 o gostovanju v javnih mobilnih komunikacijskih omrežjih v Uniji,

–  ob upoštevanju Direktive (EU) 2016/2102 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2016 o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij organov javnega sektorja,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 910/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o elektronski identifikaciji in storitvah zaupanja za elektronske transakcije na notranjem trgu in o razveljavitvi Direktive 1999/93/ES („uredba eIDAS“),

–  ob upoštevanju Direktive 2013/37/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o ponovni uporabi informacij javnega sektorja (direktiva o informacijah javnega sektorja),

–  ob upoštevanju predloga Komisije z dne 10. januarja 2017 za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o uvedbi evropske storitvene e-izkaznice in povezanih upravnih zmogljivosti (COM(2016)0824),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. januarja 2017 z naslovom Izmenjava in varovanje osebnih podatkov v globaliziranem svetu (COM(2017)0007),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. januarja 2017 z naslovom Oblikovanje evropskega podatkovnega gospodarstva (COM(2017)0009),

–  ob upoštevanju predloga Komisije z dne 10. januarja 2017 za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o spoštovanju zasebnega življenja in varstva osebnih podatkov na področju elektronskih komunikacij ter o razveljavitvi Direktive 2002/58/ES (uredba o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) (COM(2017)0010),

–  ob upoštevanju predloga Komisije z dne 10. januarja 2017 za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov s strani institucij, organov, uradov in agencij Unije in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 45/2001 in Sklepa 1247/2002/ES (COM(2017)0008),

–  ob upoštevanju Direktive 96/9/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 1996 o pravnem varstvu baz podatkov,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19. aprila 2016 z naslovom Evropska pobuda za računalništvo v oblaku – vzpostavljanje konkurenčnega podatkovnega gospodarstva znanja v Evropi (COM(2016)0178),

–  ob upoštevanju Direktive 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES,

–  ob upoštevanju Direktive 2014/55/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o izdajanju elektronskih računov pri javnem naročanju,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. junija 2016 z naslovom Novi program znanj in spretnosti za Evropo (COM(2016)0381),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in zaščito potrošnikov ter mnenj Odbora za industrijo, raziskave in energetiko ter Odbora za pravne zadeve (A8-0178/2017),

A.  ker je treba strategije za posodobitev javne uprave prilagoditi spremembam okolja, da bi omogočili prehod na digitalno upravo;

B.  ker bi morali z digitalizacijo upravnih storitev pripomoči k temu, da bi v celoti izkoristili potencial enotnega trga, spodbujali boljše izvajanje državljanstva, izboljšali kakovost življenja za državljane ter družbeni in gospodarski razvoj regij, izboljšali razumevanje državljanov glede javnih služb in njihovo udeležbo v njih, izboljšali splošno in stroškovno učinkovitost teh služb ter okrepili politično sodelovanje z izboljšanjem dialoga državljanov z javnimi organi ter povečanjem preglednosti; ker bi morala EU spodbujati izmenjavo primerov dobre prakse in tehnologije med državami članicami;

C.  ker je sektor informacijske in komunikacijske tehnologije zadolžen, da pri tem procesu pomaga z oblikovanjem prilagojenih rešitev za javno upravo;

D.  ker je treba prehod na digitalno upravo začeti na ravni Unije in držav članic ter na regionalni in lokalni ravni;

E.  ker se lahko vse možnosti digitalne javne uprave izkoristijo le, če državljani in podjetja povsem zaupajo ponujenim storitvam;

F.  ker je portal e-pravosodja EU temeljno orodje za dostop do informacij in pravnega varstva ter pomeni pomemben korak k posodobitvi javne uprave EU;

G.  ker naj bi se z boljšim dostopom do informacij in večjo uporabo izboljšanih digitalnih orodij za formalnosti, povezane s pravom družb, povečala pravna varnost in zmanjšali stroški družb v njihovem celotnem življenjskem ciklu;

H.  ker trenutno potekajo prizadevanja za medsebojno povezovanje registrov elektronskega poslovanja in insolventnosti v Uniji, kar je pomembno za preglednost in pravno varnost na notranjem trgu;

I.  ker enoten dostop do teh registrov prek portala e-pravosodja še ni mogoč zaradi razlik v tehničnih standardih, ki se uporabljajo v državah članicah; ker so potrebna nadaljnja prizadevanja za dostopna, interoperabilna in uporabniku prijazna orodja e-uprave, ki bodo na voljo javnosti EU; ker je glede na naravo podatkov, ki so vključeni v pravosodno delo, stopnja njihove varnosti in zaščite pri obdelavi osnovni pogoj za uporabo e-pravosodja;

1.  meni, da je razvoj e-uprave ključni element enotnega digitalnega trga, in poziva Komisijo, naj opredeli posebne in merljive cilje za akcijski načrt na podlagi kazalnikov uspešnosti ter naj spremlja napredek, ki je bil dosežen pri njegovem izvajanju, ter o tem letno poroča Parlamentu; poudarja, da je imel akcijski načrt za e-upravo za obdobje 2011–2015 pozitivne rezultate na ravni EU in na ravni držav članic; spodbuja Komisijo in države članice, naj tudi ocenijo potrebe potrošnikov, da bi povečali raven uporabe e-storitev;

Digitalizacija javne uprave

2.  meni, da bi morala biti javna uprava odprta, pregledna, učinkovita in vključujoča ter da bi morala do leta 2020 državljanom in podjetjem ponuditi čezmejne, prilagojene, uporabniku prijazne, dostopne in vseobsežne (angl. end-to-end) digitalne javne storitve, da bi zmanjšali stroške, ovire in upravno breme za državljane in podjetja, zlasti mala in srednja, s čimer bi izkoristili vse prednosti digitalne revolucije; vendar meni, da bi to moralo biti združljivo s pravičnim prestrukturiranjem javne uprave;

3.  podpira načrt, da bi prihodnje pobude temeljile na načelu privzete digitalnosti, in poudarja, kako pomembno je izvajanje načela enkratne predložitve informacij, s čimer bi državljanom in podjetjem olajšali sodelovanje z javno upravo, saj se bodo izognili po nepotrebnem zamudnim upravnim postopkom, in olajšali ponovno uporabo predhodno posredovanih informacij v drugih aplikacijah; poudarja, da naj bi po ocenah Komisije z izvajanjem načela enkratne predložitve na ravni EU do leta 2017 prihranili približno 5 milijard EUR letno; poziva Komisijo, naj Parlamentu poroča o rezultatih obsežnega pilotskega projekta o enkratni predložitvi informacij za podjetja in naj do konca leta 2017 začne izvajati enak projekt za državljane;

4.  pozdravlja namero Komisije, da čim prej vzpostavi enoten digitalni portal, s katerim bi državljanom in podjetjem zagotovili povezan in skladen sveženj spletnih storitev enotnega trga na nacionalni ravni in ravni EU ter ki bi zajemal informacije o pravilih EU in nacionalnih pravilih, pa tudi podporne storitve, in da dokončno oblikuje najpomembnejše postopke za državljane in podjetja v čezmejni situaciji ter pripomore k izvajanju načela enkratne predložitve informacij v EU; poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo njegovo hitro in popolno izvajanje ter naj sprejmejo vse potrebne ukrepe za njegovo učinkovito delovanje in interoperabilnost, da bi sprostili ves njegov potencial in koristi; poudarja, da je treba spodbujati dobro prakso, ki se že uporablja v nekaterih v državah članicah; meni, da bi morali s to pobudo zagotoviti, da bodo vse države članice imele en sam uradni portal za e-storitve, ki bo zagotavljal dostop do vseh njihovih spletnih storitev in razpoložljivih interoperabilnih storitev; poziva države članice, naj zagotovijo hiter začetek popolnega izvajanja portala „enotnih kontaktnih točk“;

5.  poziva Komisijo, naj preuči nove načine za spodbujanje digitalnih rešitev za formalnosti v celotnem življenjskem ciklu družb, elektronsko oddajo dokumentov in zagotavljanje čezmejnih in drugih informacij za poslovne registre; ugotavlja, da je lahko zakonodaja na tem področju edini način za vzpostavitev ustreznega pravnega okvira za digitalne rešitve v vsej EU;

6.  meni, da je treba okrepiti delo na področju elektronske povezave poslovnih registrov in registrov insolventnosti v državah članicah, in poudarja pomen te povezave za notranji trg; poudarja, da bi bilo treba potrebne informacije vnašati po skupni evropski predlogi ali okviru;

7.  poudarja pomen vključevanja, dostopnosti in splošnega dostopa do digitalnih javnih storitev, ki so osnovni dejavnik pri oblikovanju in izvajanju politik za spodbujanje konkurenčnosti, rasti in delovnih mest, ter poziva države članice, naj v celoti izvajajo in uporabljajo novo direktivo o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij organov javnega sektorja, kar bo prineslo koristi invalidom in starejšim;

8.  poudarja pomen pristopa odprtih podatkov, na podlagi katerega so nekatere informacije javnih organov prosto na voljo za uporabo in ponovno uporabo (tudi tretjih strani) v javnih upravah in med njimi; poudarja potrebo po zaščitnih ukrepih, s katerimi bi zagotovili spoštovanje avtorskih pravic in varstvo podatkov; ponovno poudarja, da bi z odprtim in vključujočim prostim pretokom podatkov omogočili nadaljnji razvoj in oblikovanje novih inovativnih rešitev ter večjo učinkovitost in preglednost; poudarja, da bi morali tovrstne podatke in javne informacije dati na voljo, kadar je to mogoče, da bi spodbudili nove priložnosti za znanje in prispevali k razvoju in krepitvi odprte družbe; opozarja, da bi morale vse javne uprave, kolikor je mogoče, dati na voljo informacije, zlasti pri zelo velikem obsegu ustvarjenih podatkov, kot se dogaja pri programu INSPIRE; meni, da bi si morale institucije EU in države članice bolj prizadevati za izvajanje usklajenih strategij za podatke, vključno s povečanim in hitrejšim sproščanjem podatkov v javno sfero, boljšo kakovostjo podatkov in enostavnim dostopom do podatkov ter zagotavljanjem e-zakonodaje v strojno berljivih formatih;

9.  opozarja na prednosti elektronske udeležbe in poudarja, da bi morale države članice bolje izkoristiti elektronsko posvetovanje, obveščanje in odločanje; poudarja, da mora biti e-udeležba, predvsem v zvezi z e-odločanjem, skladna z uredbo eIDAS, da bi zagotovili prevzemanje odgovornosti in preglednost ter s tem preprečili zlorabo sistema;

10.  pozdravlja pobude vseh institucij EU v zvezi s krepitvijo mehanizmov e-udeležbe na ravni EU in držav članic ter poziva Komisijo, naj dodatno razvije in spodbuja digitalna orodja, kot so elektronski sistemi glasovanja in e-peticije, katerih namen je okrepitev in spodbujanje udeležbe državljanov in podjetij v postopku odločanja EU;

11.  ugotavlja, da se je uporaba mobilnih naprav v zadnjih petih letih močno povečala, medtem ko je tem napravam prilagojena le tretjina javnih spletišč; zato poziva države članice, naj ocenijo možnosti za razvoj mobilnih rešitev za storitve e-uprave ter poskrbijo, da bodo prijazne do uporabnika in vsem dostopne; poudarja, da morajo biti spletišča in instrumenti javne uprave skladni s sodobno tehnologijo in z nenehno spreminjajočimi se zahtevami glede kibernetske varnosti, če želimo, da bodo storitve e-uprave uporabne tudi v prihodnosti;

12.  poziva države članice, naj pri nabavi in naročanju storitev ter naročilih za javne gradnje spodbujajo in uporabljajo elektronsko javno naročanje, da bi bila javna poraba preglednejša in učinkovitejša, stroški in birokracija pa manjši; države članice tudi poziva, naj v svojem javnem sektorju povečajo uporabo pogodbenih registrov in interoperabilnih elektronskih podpisov; poziva Komisijo in države članice, naj storijo vse potrebno, da bi bili postopki javnega naročanja pregledni in da bi vsem udeležencem v postopku zagotovili informacije v realnem času; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj omogoči izmenjavo primerov dobre prakse glede uporabe meril za inovacije pri javnem naročanju, predvsem tako, da se zagotovi, da razpisi ne predvidijo rešitve, ampak dajo ponudnikom možnost, da predlagajo inovativne in odprte rešitve; poziva Komisijo, naj nadaljuje delo na področju standardov izdajanja elektronskih računov ter elektronskih vlog in obvestil ter naj spodbuja uporabo elektronske identifikacije v notranjih sistemih javnih uprav, da bi izboljšali odgovornost in sledljivost v zvezi z vsemi operacijami v takšnih sistemih;

13.  poudarja, da je treba razviti varne, zanesljive in interoperabilne čezmejne javne storitve, pri čemer je treba preprečiti nadaljnjo razdrobljenost in podpreti mobilnost; poudarja, da sta interoperabilnost in standardizacija med ključnimi elementi za uvajanje struktur e-uprave, zato pozdravlja sporočilo Komisije z naslovom Evropski standardi za 21. stoletje in v zvezi s tem revizijo evropskega okvira interoperabilnosti; poudarja, da je uporaba odprtih standardov temeljnega pomena za to, da se državljanom EU omogoči sodelovanje v upravnih platformah, in da morajo standardi služiti interesom družbe na splošno, in sicer tako, da so vključujoči, pošteni in primerni za prihodnost ter da so razviti na odprt in pregleden način; zato poziva Komisijo in države članice, naj pri razvoju javnih digitalnih rešitev spodbujajo odprte standarde in naj večjo pozornost namenijo interoperabilnosti ter potencialnim koristim učinkovite uporabe digitalne tehnologije;

14.  obžaluje, da je imelo leta 2015 le 28 % evropskih gospodinjstev na podeželju hitro fiksno internetno povezavo in da je povprečna pokritost z omrežjem 4G v EU le 36-odstotna na podeželju, kljub temu da je v celotni EU 86-odstotna, in opozarja, da je treba stalno podpirati širitev širokopasovnih omrežij, zlasti na podeželskih območjih, saj je dostop do visokohitrostne širokopasovne povezave nujen za uporabo in izkoriščanje prednosti storitev e-uprave; zato poziva Komisijo in države članice, naj v okviru Instrumenta za povezovanje Evrope ali drugih ustreznih programov EU še naprej ustrezno financirajo širitev širokopasovnih omrežij, infrastrukture za digitalne storitve in čezmejnega delovanja javne uprave po letu 2020 ter s tem zagotovijo dolgoročno trajnost; v zvezi s tem poziva operaterje, naj več vlagajo v infrastrukturo, da bi izboljšali povezanost na podeželju in zagotovili, da bo tudi podeželje imelo koristi od izredno zmogljivih omrežij v obliki 5G, saj bo to bistven gradnik naše digitalne družbe;

15.  poudarja, da je polna uporaba varne, ustrezne, odporne, zanesljive in visokozmogljive infrastrukture, kot so ultrahitra širokopasovna in telekomunikacijska omrežja, nujna za delovanje storitev e-uprave; zato poziva k hitremu sprejetju evropskega zakonika o elektronskih komunikacijah za dosego evropskih strateških ciljev; meni, da je bistvenega pomena, da so javni organi obveščeni o tehnološkem razvoju in da imajo zadostno zmogljivost za uvajanje inovativnih tehnologij, kot so masovni podatki in internet stvari, ali uvajanje mobilnih storitev, kot je 5G, ki bodo sposobne zadostiti potrebam uporabnikov;

16.  meni, da je ponovna uporaba tehničnih gradnikov Instrumenta za povezovanje Evrope v javnem in zasebnem sektorju ključna za delovanje infrastrukture za digitalne storitve; poudarja, da je treba zagotoviti dolgoročno trajnost tehničnih gradnikov Instrumenta za povezovanje Evrope ter rezultatov obsežnih pilotnih projektov in programa ISA2 po letu 2020; poudarja možnosti, ki jih ponuja pobuda WiFi4EU pri spodbujanju univerzalnega dostopa do hitrih omrežij; zato poziva Komisijo, naj skupaj z državami članicami razvije dolgoročno strukturo upravljanja z namenom uresničevanja ciljev enotnega digitalnega trga, katere prednostna naloga bi moralo biti odzivanje na potrebe državljanov in podjetij ter ki bi morala, kjer je mogoče, spodbujati uporabo skupnih standardov;

17.  ugotavlja, da je uvajanje inovativnih rešitev za podatkovno intenzivne javne storitve, kot je uporaba storitev v oblaku, še vedno počasno in razdrobljeno; opozarja, da storitve, kot je INSPIRE, ustvarjajo velike količine podatkov, ki zahtevajo večjo računalniško zmogljivost; v zvezi s tem pozdravlja evropsko pobudo za računalništvo v oblaku, ki jo je pripravila Komisija, in meni, da bi bilo treba baze uporabnikov evropskega oblaka za odprto znanost razširiti na javni sektor;

18.  poziva Komisijo, naj poveča osveščenost o pomenu portala e-pravosodja in njegovi uporabi in naj zagotovi, da bo portal enotna kontaktna točka za relevantne pravne informacije in za dostop do pravnega varstva v državah članicah; vseeno ugotavlja, da vse stranke v postopku nimajo enakega dostopa in potrebnega znanja in spretnosti za uporabo informacijskih in komunikacijskih tehnologij, kar bi lahko pomenilo, da je njihov dostop do pravosodja omejen; poudarja, da je treba posebno pozornost nameniti temu, da bi do portala e-pravosodja lahko dostopali tudi invalidi;

19.  pozdravlja uvedbo projekta e-CODEX, ki omogoča neposredno komuniciranje med državljani in sodišči v vseh državah članicah, saj gre za pomemben korak k lažjemu čezmejnemu dostopu do javnih storitev;

20.  izreka čestitke Svetu in Komisiji za njuno delo pri uvedbi evropske identifikacijske oznake sodne prakse (ECLI), ki je zelo koristna za pravno poizvedovanje in sodni dialog, in pozdravlja vzpostavitev iskalnika ECLI, s katerim bi moral postati dostop do pravnih informacij po vsej Uniji precej lažji;

21.  opozarja, da je treba izboljšati digitalne kompetence upravnih uslužbencev, pa tudi državljanov in podjetij, in sicer z razvijanjem in podpiranjem dejavnosti usposabljanja na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, da bi čim bolj zmanjšali tveganje digitalne izključenosti, ter pripraviti specializirane tečaje usposabljanja o storitvah e-uprave za državne uradnike in nosilce odločanja; poudarja, da so digitalne spretnosti nujen pogoj za udeležbo v e-upravi; spodbuja razvoj učnih načrtov za e-učenje, ki bodo priznani v sistemu prenašanja in zbiranja točk (ECTS); meni, da je ključni element razvoja e-uprave trajna rast na področju razvoja digitalnih spretnosti; poudarja, da je treba obravnavati in preprečiti digitalni razkorak med geografskimi območji, med ljudmi različnih družbenogospodarskih ravni in med generacijami; poziva države članice, naj prevzamejo spodbude iz akcijskega načrta za e-upravo in zlasti mladim omogočijo komuniciranje z upravo, ki bo ustrezalo njihovim komunikacijskim navadam, in poudarja, da je poučevanje digitalnih spretnosti posebej pomembno za starejše, ki jim pogosto primanjkuje spretnosti ali samozavesti za uporabo e-storitev; meni, da bi morale države članice spodbujati vseživljenjsko učenje in omogočiti kampanje za obveščanje in izobraževanje, vključno z oblikovanjem mrež za poučevanje medijske pismenosti, da bodo državljani EU lahko v celoti izkoristili zmogljivosti, ki jih ponujajo novi portali in storitve e-uprave;

22.  glede na sedanjo raven digitalne nepismenosti in glede na to, da več kot 22 % Evropejcev, zlasti starejših, raje ne uporablja spletnih storitev javne uprave, poudarja, da je potreben vključujoč spletni in nespletni dvojni pristop, da bi preprečili izključenost; poudarja, da obstaja več razlogov in ovir za zavračanje uporabe spletnih storitev, kot so neozaveščenost, pomanjkanje znanj in spretnosti, nezaupanje in napačna predstava, ki jih je treba obravnavati in odpraviti; meni, da je treba za preprečevanje digitalne izključenosti ali globljega digitalnega razkoraka zagotoviti dostopnost in kakovost storitev e-uprave za državljane, ki živijo na podeželskih, gorskih in oddaljenih območjih;

23.  poudarja, da lahko digitalizacija javnim organom prinese prihranke; razume, da se digitalizacija in drugi izzivi, ki nastanejo na podlagi svežnjev za modernizacijo, pogosto obravnavajo v okviru proračunskih omejitev in da v prihodnjih letih zlasti regionalne in lokalne oblasti še vedno čaka ogromno dela, saj ne bo treba sprejeti le digitalnih rešitev na podlagi odprtih standardov, da bi zmanjšali stroške vzdrževanja in okrepili inovacije, ampak tudi spodbujati javno-zasebna partnerstva; poudarja, da bo sčasoma prišlo do stroškovne učinkovitosti, saj bodo naložbe v digitalizacijo pripomogle k zmanjšanju upravnih stroškov v prihodnosti; poudarja, da je medtem uporaba spletnega in nespletnega pristopa neizbežna;

24.  poudarja, da bi bilo treba pri digitalizaciji posameznih upravnih postopkov upoštevati ugovore zaradi prevladujočega javnega interesa;

Čezmejne storitve e-uprave na vseh upravnih ravneh

25.  poudarja, kako pomembno je vzpostaviti vzdržno infrastrukturo e-uprave, da bi poenostavili dostop do štirih temeljnih svoboščin in njihovo uresničevanje;

26.  poudarja pomen čezmejnih storitev e-uprave za državljane v njihovem vsakdanjem življenju in opozarja na koristi nadaljnjega razvoja sistema za elektronsko izmenjavo informacij o socialni varnosti (EESSI) in evropskega portala za zaposlitveno mobilnost EURES, pa tudi čezmejnih storitev e-zdravja;

27.  pozdravlja različne pobude Komisije za razvoj čezmejnih digitalnih receptov, zlasti kar zadeva interoperabilnost in standardizacijo; poudarja pa, da glede na vrednost in pomen teh storitev za državljane EU prevzemanje teh rešitev poteka prepočasi; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo vzpostavljen pravi okvir za spodbujanje zaupanja med državami članicami in pospeševanje razvoja čezmejnih digitalnih receptov, od varstva podatkov in varnosti izmenjave podatkov do uvedbe potrebne digitalne infrastrukture in storitev;

28.  poziva Komisijo, naj še naprej razvija in spodbuja uporabo portala za zaposlitveno mobilnost EURES, in sicer prek tesnejšega povezovanja in sodelovanja med sistemi javnih uradov za zaposlovanje in tem portalom, da bi olajšali in povečali mobilnost delodajalcev in iskalcev zaposlitve v Evropski uniji;

29.  poudarja, da lahko e-zdravje bistveno izboljša kakovost življenja državljanov, saj lahko zagotovi dostopnejše, stroškovno učinkovitejše in uspešnejše zdravstveno varstvo za paciente;

30.  meni, da je treba za polno delovanje čezmejnih storitev e-uprave odpraviti jezikovne ovire, in meni, da bi morale javne uprave držav članic, zlasti v obmejnih regijah, informacije in storitve zagotavljati v svojem jeziku, pa tudi v drugih zadevnih evropskih jezikih;

31.  poudarja, kako pomembna je izmenjava dobre prakse, primerov in izkušenj s projekti med vsemi upravnimi ravnmi, tako znotraj držav članic kot med njimi; priznava, da rezultati pilotnih projektov velikega obsega, ki jih financira EU, kot so eSENSE, eCODEX in TOOP, znatno prispevajo k okrepitvi čezmejnih storitev v Evropi;

32.  meni, da bi bilo treba pri celovitem spremljanju uspešnosti e-uprave v državah članicah zagotoviti, da metodologija merjenja uspešnosti ustrezno upošteva nacionalne posebnosti; poudarja prednosti zanesljivega merjenja uspešnosti v državah članicah za oblikovalce politik in javno mnenje;

33.  poudarja, da interoperabilnost, odprti standardi in odprti podatki niso temeljnega pomena samo v čezmejnem okviru, temveč so potrebni tudi na nacionalni, regionalni in lokalni upravni ravni v vsaki državi članici, pri čemer je treba upoštevati tudi potrebo po varstvu podatkov pri prenosu informacij;

34.  poziva Komisijo in druge institucije EU, naj bodo na področju e-uprave zgled ter naj državljanom in podjetjem ponudijo pregleden in uporabniku prijazen portal ter celovite digitalne storitve, zlasti za izvajanje financiranja EU in javnih naročil, in poziva Komisijo, naj pospeši prizadevanja za prevod svojih spletnih mest v vse uradne jezike EU in izpostavljanje dobre prakse;

Varovanje in zaščita podatkov

35.  poudarja, da je zaupanje državljanov v varstvo osebnih podatkov ključnega pomena za uspešno uresničevanje akcijskega načrta EU za e-upravo 2016–2020, in poudarja, da morajo javne uprave z osebnimi podatki ravnati varno ter popolnoma v skladu s splošno uredbo o varstvu podatkov in pravili EU o zasebnosti, s čimer bi se okrepilo zaupanje v digitalne storitve;

36.  poudarja, da bi bilo treba v okviru akcijskega načrta za e-upravo upoštevati tudi načrt za e-zdravje, saj gre za njegov pomemben del; meni, da bi bilo treba zbiranje in prenos podatkov izboljšati ter v nekaterih primerih in, če bi bilo to potrebno, omogočiti čezmejni prenos podatkov, saj bi to olajšalo zagotavljanje zdravstvenih storitev za vse državljane EU;

37.  hkrati opozarja, da zakonodaje o varstvu podatkov ne bi smeli pojmovati kot ovire, temveč kot izhodišče za razvoj inovativnih rešitev za e-upravo, in zato poudarja, da je treba sprejeti učinkovite smernice o uporabi splošne uredbe o varstvu podatkov, potrebno pa je tudi stalno sodelovanje z deležniki;

38.  ugotavlja, da le 15 % Evropejcev trdi, da ima popoln nadzor nad uporabo svojih osebnih podatkov; meni, da je pomembno nadalje raziskati načelo lastništva podatkov, in je prepričan, da bodo lahko prihodnji ukrepi temeljili na sporočilu Komisije o vzpostavljanju evropskega podatkovnega gospodarstva in drugih s tem povezanih predlogih;

39.  poziva države članice, naj hitro in v celoti začnejo izvajati uredbo eIDAS, saj so elektronski podpis, elektronska identifikacija in elektronsko overjanje temeljni gradniki čezmejnih digitalnih javnih storitev; poudarja, kako pomembno je državljane, podjetja in javne uprave spodbujati k prevzemanju priglašenih sistemov elektronske identifikacije v okviru uredbe eIDAS; v zvezi s tem poudarja, da bi moralo biti sprejetje teh ključnih dejavnikov prednostna naloga tako za zasebni kot za javni sektor pri razvoju digitalnih storitev; zato poziva Komisijo, naj z ukrepi olajša in spodbuja javno-zasebno sodelovanje pri čezmejni in medsektorski uporabi digitalne identifikacije in podpisa; pozdravlja tudi program ISA2, ki vključuje vse politike EU, za katere je potrebna medobratovalnost sistemov, ki delujejo na ravni EU in nacionalni ravni;

40.  poudarja, da sta zelo pomembni zaščita pred kibernetskimi napadi in odpornost javnih organov v primeru kibernetskega napada ter ju je treba še dodatno razviti; zato poudarja, da je tu potreben evropski pristop, zlasti ker načelo enkratne predložitve informacij, ki je del evropskega akcijskega načrta za e-upravo 2016–2020, predvideva izmenjavo podatkov o evropskih državljanih med evropskimi upravami;

41.  poudarja, da je treba pri sodobnih aplikacijah, ki so enostavne za uporabo, in učinkovitih upravnih postopkih varnost podatkov upoštevati že v fazi zasnove („vgrajena varnost“), da bi lahko državljani in podjetja v celoti izkoristili sodobno tehnologijo;

o
o   o

42.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL C 258 E, 7.9.2013, str. 64.
(2) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0009.
(3) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0089.


Letno poročilo za leto 2015 o zaščiti finančnih interesov EU – boj proti goljufijam
PDF 478kWORD 64k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. maja 2017 o letnem poročilu za leto 2015 o zaščiti finančnih interesov EU – boj proti goljufijam (2016/2097(INI))
P8_TA(2017)0206A8-0159/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 325(5) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju svojih resolucij o prejšnjih letnih poročilih Komisije in Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF),

–  ob upoštevanju poročila Komisije z dne 14. julija 2016 z naslovom Zaščita finančnih interesov Evropske unije – boj proti goljufijam – letno poročilo 2015 (COM(2016)0472) in spremnih delovnih dokumentov služb (SWD(2016)0234, SWD(2016)0235, SWD(2016)0236, SWD(2016)0237, SWD(2016)0238 in SWD(2016)0239),

–  ob upoštevanju letnega poročila urada OLAF za leto 2015 in letnega poročila o dejavnostih nadzornega odbora urada OLAF za leto 2015,

–  ob upoštevanju letnega poročila Računskega sodišča o izvrševanju proračuna v proračunskem letu 2015, skupaj z odgovori institucij;

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. julija 2016 z naslovom Zaščita proračuna EU do konca leta 2015 (COM(2016)0486),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 250/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o uvedbi programa za spodbujanje dejavnosti na področju zaščite finančnih interesov Evropske unije (program Herkul III) in razveljavitvi Sklepa št. 804/2004/ES(1),

–  ob upoštevanju predloga Komisije z dne 17. julija 2013 o uredbi Sveta o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva (COM(2013)0534),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU, Euratom) št. 883/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. septembra 2013 o preiskavah, ki jih izvaja Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF), ter nadomestitvi Uredbe (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta ter Uredbe Sveta (Euratom) št. 1074/1999(2),

–  ob upoštevanju predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2012 o boju proti goljufijam, ki škodijo finančnim interesom Unije, z uporabo kazenskega prava, ki ga je podala Komisija (COM(2012)0363),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2016 o boju proti korupciji in nadaljnjih korakih na podlagi resolucije odbora CRIM(4),

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti(5),

–  ob upoštevanju poročila o vrzeli pri pobiranju DDV v letu 2015, ki ga je naročila Evropska komisija, in sporočila Komisije o akcijskem načrtu za DDV z dne 7. aprila 2016 (COM(2016)0148),

–  ob upoštevanju sodbe Sodišča Evropske unije v zadevi C-105/14 – Taricco in drugi(6),

–  ob upoštevanju posebnega poročila št. 24/2015 Evropskega računskega sodišča z dne 3. marca 2016 z naslovom Boj proti goljufijam na področju DDV znotraj Skupnosti: potrebnih je več ukrepov,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. februarja 2017 o vlogi prijaviteljev nepravilnosti pri varovanju finančnih interesov EU(7),

–  ob upoštevanju Direktive 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES(8),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za proračunski nadzor ter mnenj Odbora za regionalni razvoj in mnenja Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A8-0159/2017),

A.  ker so države članice in Komisija de jure skupaj pristojne za izvrševanje približno 80 % proračuna Unije; ker so Komisija in države članice, ki ta sredstva porabijo, de facto pristojne za pregled teh projektov, da bi zagotovile določeno mero nadzora; ker so države članice v prvi vrsti pristojne za zbiranje lastnih sredstev, med drugim v obliki DDV in carin;

B.  ker bi morala biti zaščita finančnih interesov EU osrednji element politike, da bi se z zagotavljanjem smiselne porabe denarja državljanov EU skladno z načelom najboljše porabe vsakega evra povečalo njihovo zaupanje;

C.  ker doseganje dobrih rezultatov s procesi poenostavitve zahteva redno ocenjevanje vložkov, izložkov, rezultatov in učinkov z revizijami smotrnosti poslovanja;

D.  ker člen 325(2) PDEU določa, da države članice sprejmejo enake ukrepe za preprečevanje goljufij, ki bi lahko škodovale finančnim interesom Unije, kot jih uporabljajo za preprečevanje goljufij, ki bi lahko škodovale njihovim lastnim finančnim interesom;

E.  ker člen 325(3) PDEU določa, da države članice skupaj s Komisijo organizirajo tesno in redno sodelovanje med pristojnimi organi;

F.  ker raznolikost pravnih in upravnih sistemov v državah članicah pomeni okolje, polno izzivov, v katerem je treba odpravljati nepravilnosti in se boriti proti goljufijam; ker mora Komisija zato okrepiti svoja prizadevanja, da bi zagotovila, da se boj proti goljufijam izvaja učinkovito in da prinaša bolj oprijemljive in zadovoljive rezultate;

G.  ker je vedno jasneje, da je uporaba občutljivih podatkov dejavnik, ki prispeva h goljufijam;

H.  ker je za države članice DDV pomemben in vedno večji vir prihodkov, iz katerega je leta 2014 pritekel skoraj 1 bilijon EUR in ki prispeva k lastnim sredstvom EU 17 667 milijonov EUR ali 12,27 % skupnih prihodkov EU v letu 2014;

I.  ker je sedanji sistem DDV, zlasti v obliki, ki se uporablja za čezmejne posle, izpostavljen goljufijam in strategijam za izogibanje davkom, pri čemer so v letu 2014 goljufije znotraj Skupnosti z neobstoječim trgovcem (MTIC), splošno znane kot davčni vrtiljak, povzročile izgubo prihodkov iz DDV v višini približno 50 milijard EU;

J.  ker je vrzel pri pobiranju DDV leta 2014 znašala približno 159,5 milijarde EUR in se po državah giblje med manj kot 5 % in več kot 40 %;

K.  ker korupcija, zlasti v obliki organiziranega kriminala, zadeva vse države članice, in ne bremeni le gospodarstva EU, ampak tudi ogroža demokracijo in pravno državo po vsej Evropi; vendar pa natančni podatki niso znani, saj se je Komisija odločila, da se podatki ne objavijo v poročilu o protikorupcijski politiki EU;

L.  ker je goljufija primer namerne kršitve in je kaznivo dejanje, nepravilnost pa je neizpolnjevanje pravil;

M.  ker je nihanje števila nepravilnosti lahko povezano z napredovanjem ciklov načrtovanja večletnih programov (z višjimi stopnjami odkrivanja ob koncih ciklov zaradi zaključevanja programov) in zapoznelim poročanjem določenih držav članic, ki običajno poročajo o večini nepravilnosti, odkritih v predhodnih večletnih programih, naenkrat;

Odkrivanje in sporočanje nepravilnosti

1.  je zaskrbljen, ker se je sporočeno število vseh goljufij in drugih nepravilnosti leta 2015 znatno povečalo, za 36 %, kar je privedlo do povečanja za 5876 primerov v številu registriranih nepravilnosti v primerjavi z letom 2014 in skupaj znaša 22349 primerov zaradi nekaterih posebnih primerov na področju kohezijske politike v dveh državah članicah; ugotavlja, da se je kljub povečanju števila nepravilnosti njihova višina leta 2015 (3,21 milijarde EUR) nekoliko znižala, za 1 % v primerjavi z letom 2014 (3,24 milijarde EUR);

2.  je zaskrbljen, ker se je kljub 11-odstotnemu pozitivnemu upadu nepravilnosti, sporočenih kot goljufije, s 1649 leta 2014 na 1461 leta 2015, skupna višina zadevnih sredstev povečala za 18 %, in sicer s 538 milijonov EUR leta 2014 na 637,6 milijona EUR leta 2015; ugotavlja, da so lažni oziroma ponarejeni dokumenti in izjave najpogostejša oblika goljufije, saj znašajo 34 %, največji delež nepravilnosti, sporočenih kot goljufije, je bil zabeležen v kmetijskem sektorju (52 %), najvišji odstotek vseh goljufij (75 %) pa so odkrili sistemi upravnega nadzora, ki jih zagotavljajo predpisi posameznih sektorjev;

3.  opozarja, da vse nepravilnosti niso goljufije in da je treba jasno razlikovati med napakami in goljufijami;

4.  meni, da sodelovanje med Komisijo in državami članicami na področju odkrivanja goljufij ni dovolj učinkovito;

5.  se ne strinja z mnenjem Komisije, da bi bilo povečanje števila nepravilnosti za 36 % mogoče pripisati 14-odstotnemu povečanju razpoložljivih sredstev v proračunu EU v primerjavi s prejšnjim letom;

6.  pozdravlja sveženj štirih delegiranih in štirih izvedbenih uredb Komisije o določbah v zvezi s sporočanjem nepravilnosti na področju deljenja upravljanja, ki je namenjen izboljšanju kakovosti in usklajenosti informacij o nepravilnostih in goljufijah, ki jih sporočajo države članice; obžaluje, da te uredbe ne urejajo časovnih okvirov, v katerih bi države članice morale sporočati nepravilnosti; obžaluje dejstvo, da je bilo leta 2015 glede sporočenih nepravilnosti, ki niso goljufije, od 538 nepravilnosti, ki jih je sporočila Irska, 537 vezanih na program poročanja iz obdobja 2000–2006, in da se je 5105 od 5619 nepravilnosti, ki jih je sporočila Španija, nanašalo na nepravilnosti sektorja kohezijske politike, ki so bile odkrite v obdobju 2007–2013 in sporočene vse naenkrat leta 2015, in da je Nizozemska leta 2014 sporočila le en primer, ki se je nanašal na ribiški sektor, leta 2015 pa 53 primerov; opozarja, da se že več let dogaja, da države članice podatkov ne posredujejo pravočasno ali da posredujejo netočne podatke; poudarja, da ni mogoče primerjati in objektivno oceniti obsega goljufij v državah članicah Evropske unije;

7.  je seznanjen, da Komisija skladno s členom 27(3) Direktive Sveta 2010/24/EU o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi vsakih pet let Evropskemu parlamentu in Svetu poroča o delovanju določb te direktive; obžaluje, da ocena, predvidena najpozneje do 1. januarja 2017, še ni bila objavljena; poziva Komisijo, naj nemudoma objavi oceno;

8.  poziva Komisijo, naj nadaljuje prizadevanja za razvoj programov, kot je program uspešnosti in ustreznosti predpisov, za poenostavitev zakonodaje EU; poudarja, da poenostavitev pravil in postopkov pomaga zmanjševati število nepravilnosti, ki so pogosto povezane z zapletenimi pravili in zahtevami; je seznanjen, da manjše upravno breme za javne organe in državljane EU pomeni manjše stroške, upravičence pa spodbuja k izvajanju novih programov EU; poudarja, da bi morala biti poenostavitev pravil skladna z načelom proračuna EU, usmerjenega v rezultate;

9.  opozarja, da države članice upravljajo približno 80 % proračuna EU; zato meni, da jim mora Komisija pomagati oblikovati nacionalne strategije za boj proti goljufijam;

10.  obžaluje, da niso vse države članice sprejele nacionalnih strategij za boj proti goljufijam;

11.  znova poziva Komisijo, naj vzpostavi enoten sistem za zbiranje primerljivih podatkov o nepravilnostih in primerih goljufije iz držav članic, da bi standardizirala postopek poročanja ter zagotovila kakovost in primerljivost zagotovljenih podatkov;

12.  pozdravlja sprejetje Uredbe (EU) 2015/1525 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. septembra 2015, ki je izboljšala trenutni okvir za odkrivanje in preiskovanje carinskih goljufij na nacionalni ravni in na ravni EU;

13.  ceni prizadevanja držav članic pri odkrivanju, vrednotenju in sporočanju nepravilnosti ter pri izvajanju učinkovitih in sorazmernih ukrepov za boj proti goljufijam; poudarja, da ukrepi za boj proti goljufijam spodbujajo razvoj; poziva Komisijo, naj tudi s tehnično pomočjo okrepi tehnično in upravno zmogljivost upravljavskih organov, da bi zagotovili učinkovite nadzorne sisteme, tudi z uvedbo enostavnejših in preglednejših aplikacij, s katerimi bi bilo mogoče zmanjšati tveganje za goljufije in zagotoviti, da bo mogoče povrniti morebitne izgube; priporoča izboljšanje preglednosti na vseh ravneh upravljanja projektov; spodbuja Komisijo in države članice, naj nadaljujejo v tej smeri in v kontrolne sisteme in postopke postopoma vključujejo sistematično uporabo informacijskih orodij za boj proti nepravilnostim; poziva Komisijo, naj pripravi in sprejme posebne smernice za pomoč nacionalnim organom pri odkrivanju nepravilnosti;

Prihodki – lastna sredstva

14.  je zaskrbljen zaradi izgub kot posledice vrzeli pri pobiranju DDV, ki je leta 2014 povzročila izgubo prihodka za 159,5 EUR milijard, in goljufij na področju DDV znotraj Skupnosti, ki so leta 2014 povzročile izgubo v višini 50 milijard EUR; ugotavlja, da le dve državi članici, Združeno kraljestvo in Belgija, zbirata in objavljata statistične podatke o vprašanju izgub prihodka, ki jih povzročajo čezmejne goljufije na področju DDV;

15.  opozarja, da Komisija nima dostopa do informacij, ki si jih izmenjujejo države članice, da bi lahko preprečevala goljufije znotraj Skupnosti z neobstoječim trgovcem, splošno znane kot davčni vrtiljak, in se borila proti njim; meni, da bi morala imeti Komisija dostop do Eurofisca, zato da bi lahko lažje nadzirala, ocenjevala in izboljševala izmenjavo podatkov med državami članicami; poziva vse države članice, naj sodelujejo na vseh področjih delovanja Eurofisc, da bi spodbudili in pospešili izmenjavo informacij s pravosodnimi organi in organi kazenskega pregona, kot sta Europol in OLAF, v skladu s priporočili Računskega sodišča; poziva države članice in Svet, naj Komisiji omogočijo dostop do teh podatkov, da se spodbudi sodelovanje, okrepi zanesljivost podatkov in boj proti čezmejnemu kriminalu;

16.  ugotavlja, da se je sistem izmenjave podatkov s področja DDV (sistem VIES) izkazal za koristno orodje v boju proti goljufijam, saj davčnim organom omogoča usklajevanje podatkov o trgovcih v različnih državah; poziva države članice, naj v skladu z Evropskim računskim sodiščem skrajšajo odzivni čas za nudenje informacij, odgovarjanje na vprašanja in odzivanje na sporočene napake;

17.  je seznanjen, da je bil 7. aprila 2016 objavljen akcijski načrt Komisije o vzpostavitvi enotnega območja DDV v EU; globoko obžaluje, da bodo ukrepi za izboljšanje sodelovanja med davčnimi upravami ter s carinskimi organi in organi pregona ter za okrepitev zmogljivosti davčnih uprav, predvideni v akcijskem načrtu za leto 2016, objavljeni eno leto pozneje; poudarja, da so za reševanje vprašanj o čezmejnih goljufijah na področju DDV potrebni ostri, usklajeni in hitri ukrepi; zato poziva Komisijo, naj pospeši svoje procese in pripravi rešitve, s katerimi bi se izognili izgubi davčnih prihodkov v EU in državah članicah;

18.  poudarja, da izvajanje kratkoročnih ukrepov za obravnavanje izgub pri pobiranju DDV ne bi smelo povzročiti zamude pri predlogu Komisije o dokončnem sistemu DDV, kot je predvideno v akcijskem načrtu;

19.  z zadovoljstvom ugotavlja, da je bil porast tradicionalnih lastnih sredstev, na katera so vplivale goljufije, leta 2014 enoletno vprašanje in da so se ravni leta 2015 (427 milijonov EUR) vrnile na povprečje let 2011–2015; kljub temu ni zadovoljen, da nekatere države članice ne sporočajo primerov nepravilnosti, povezanih s tradicionalnimi lastnimi sredstvi;

20.  poziva države članice, naj hitreje izterjajo zapadle zneske iz programa tradicionalnih sredstev, zlasti tiste države članice, ki morajo izterjati največje zneske; poziva Grčijo, Romunijo, Latvijo, Malto in Nizozemsko, naj izboljšajo zbiranje tradicionalnih lastnih sredstev, saj njihova stopnja zapadlih tradicionalnih lastnih sredstev, ki znaša 8,95 %, 5,07 %, 5,04 %, 3,84 % oziroma 3,81 %, ostaja znatno nad povprečjem EU, ki znaša 1,71 %;

21.  ugotavlja, da se število prostovoljno sporočenih primerov nepravilnosti povečuje, in poziva države članice, naj ustrezno prilagodijo svoje strategije za carinske preglede, in sicer naj upoštevajo rezultate prostovoljnega sporočanja;

22.  zlasti opozarja na dejstvo, da 75 % vseh sporočenih primerov nepravilnosti zadevajo tobak, električne stroje, obutev, tekstil, železo in jeklo ter da se najpogosteje poroča o Kitajski, Združenih arabskih emiratih, ZDA, Belorusiji, Rusiji in Ukrajini kot državah izvora tega blaga; poudarja, da je Kitajska osrednja država izvora ponarejenega blaga (80 %), sledijo ji Hongkong, Združeni arabski emirati, Turčija in Indija; poziva Komisijo, naj ta vprašanja obravnava med trgovinskimi pogajanji s temi državami;

23.  poudarja, da tihotapljenje visoko obdavčenega blaga povzroča hude izgube za proračune EU in držav članic in da neposredne carinske izgube zaradi tihotapljenja cigaret po ocenah znašajo več kot 10 milijard EUR letno;

24.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da se je tihotapljenje tobačnih izdelkov v EU v zadnjih letih okrepilo in po ocenah predstavlja letno izgubo 10 milijard EUR javnih prihodkov proračuna EU in držav članic ter je obenem eden večjih virov organiziranega kriminala, vključno s terorizmom; poudarja, da nezakonita trgovina s tobačnimi izdelki resno škoduje zakoniti trgovini in nacionalnim gospodarstvom; ugotavlja tudi, da velik delež pretihotapljenih tobačnih izdelkov izhaja iz Belorusije; poziva EU in države članice, naj od Belorusije zahtevajo, da se bori proti nezakoniti trgovini s tobačnimi izdelki in organiziranemu kriminalu ter po potrebi uvede sankcije; poziva države članice, naj glede tega okrepijo sodelovanje;

25.  pozitivno ocenjuje uspešne rezultate številnih skupnih carinskih operacij, ki so vključevale sodelovanje urada OLAF in držav članic z različnimi službami tretjih držav ter med drugim vodile v zasego 16 milijonov kosov cigaret in dveh ton konoplje; ugotavlja, da je bilo med operacijo Baltica, ki so jo vodili poljski carinski organi v sodelovanju z uradom OLAF, Europolom in petimi državami članicami (Finska, Estonija, Latvija, Litva in Švedska), zaseženih 13 milijonov kosov cigaret iz tretjih držav, kot sta Belorusija in Rusija;

26.  je seznanjen, da 241 sporočenih primerov tihotapljenja cigaret pomeni izgubo tradicionalnih lastnih sredstev, ocenjeno na 31 milijonov EUR; postavlja pod vprašaj nadzor carinskih služb nekaterih držav članic, ki v letu 2015 niso sporočile niti enega primera tihotapljenja cigaret;

27.  ugotavlja, da so bili carinske kontrole v času carinjenja blaga in inšpekcijski pregledi služb za boj proti goljufijam leta 2015 najbolj učinkovite metode odkrivanja primerov goljufij na področju prihodkov proračuna EU;

28.  izraža globoko zaskrbljenost, da bi zmanjšanje carinskega osebja lahko negativno vplivalo na število kontrol in imelo zato negativen učinek na odkrivanje goljufivih dejanj na področju prihodkov proračuna EU;

29.  ponovno poudarja, da je učinkovit carinski nadzor ključen element za zaščito finančnih interesov EU in da proračunski ukrepi ne bi smeli ovirati organov držav članic pri izvajanju njihovih nalog;

30.  izraža zaskrbljenost v zvezi s carinskimi kontrolami in z njimi povezanim pobiranjem carin, ki so lastni vir proračuna Unije; opozarja, da so carinski organi držav članic tisti, ki izvajajo kontrole, da bi ugotovili, ali uvozniki spoštujejo predpise o tarifah in uvozu, in poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo nadzor na mejah EU ustrezen in usklajen in s tem zagotovi varnost in zaščito gospodarskih interesov EU, zlasti v boju proti prodaji nezakonitih in ponarejenih izdelkov;

31.  pozdravlja priporočilo Komisije, naj države članice vzpostavijo ustrezno ravnovesje med spodbujanjem trgovine in zaščito finančnih interesov EU; v zvezi s tem izpostavlja hitrejše izvajanje carinskih postopkov za podjetja z majhnim tveganjem, kar je samo po sebi lahko dober sistem za hitro carinjenje blaga, vendar se je izkazalo za dovzetno za koruptivno ravnanje carinikov;

Odhodki

32.  priznava nizko stopnjo sporočenih nepravilnosti (goljufij in drugih nepravilnosti) v zvezi s skladi, ki jih neposredno upravlja Komisija, ki znaša manj kot 0,7 %; poziva Komisijo, naj poda podrobnejše informacije o izterjavah od zakonitih rezidentov držav zunaj EU v povezavi s slabo upravljanimi skladi EU, ki jih neposredno upravlja Evropska komisija;

33.  ugotavlja, da se je število nepravilnosti, povezanih z odhodki, sporočenih kot goljufije, leta 2015 zmanjšalo za 10 %;

34.  ugotavlja, da odkrite goljufije in druge nepravilnosti na področju odhodkov predstavljajo 1,98 % plačil iz proračuna EU leta 2015;

35.  ugotavlja, da se je število sporočenih goljufij za proračunski sektor državnih sredstev leta 2015 znižalo za 14 % v primerjavi z letom 2014, in da se je zadevni znesek povečal za 8 %; je zaskrbljen, ker se je v tem sektorju število drugih nepravilnosti leta 2015 povečalo za 28 %, zadevni znesek pa za 44 %;

36.  izraža globoko zaskrbljenost, ker število sporočenih goljufij in drugih nepravilnosti v zvezi z Evropskim kmetijskim jamstvenim skladom (EKJS) in Evropskim kmetijskim skladom za razvoj podeželja (EKSRP) najmanj pet let zaporedoma narašča, saj je bilo leta 2011 sporočenih 1970 primerov, leta 2015 pa 4612; ugotavlja pa, da se nepravilnosti v zvezi z EKJS v tem obdobju niso bistveno spremenile (6 % več v primerjavi z letom 2014 in 10 % več v primerjavi z letom 2011) in da se je število nepravilnosti v zvezi z EKSRP nenehno povečevalo; ugotavlja, da se je višina zadevnih sredstev zmanjšala z 211 milijonov EUR v letu 2011 na 119 milijonov EUR v letu 2012, vendar je stalno naraščala do 394 milijonov EUR v letu 2015, stopnja vseh sporočenih nepravilnosti v zvezi s skladom EKSRP pa je bila blizu 2 % celotnega sklada; poziva države članice z največjim številom sporočenih nepravilnosti, ki niso goljufije, in sicer Romunijo, Italijo, Španijo, Poljsko, Madžarsko, Portugalsko in Litvo, naj čim prej in učinkovito uredijo razmere, da bi obrnile ta trend;

37.  obžaluje, da je do več kot dveh tretjin ocenjene stopnje napak pri odhodkih ESRR leta 2015 prišlo zato, ker ni bilo spremnih dokumentov, ki bi upravičili odhodke in neskladnost s pravili o javnem naročanju; opozarja, da je za učinkovito spremljanje nujna popolna preglednost, tudi v zvezi s podizvajanjem; poziva Komisijo in države članice, naj takoj obravnavajo te nepravilnosti; poziva Komisijo, naj spremlja in čim prej oceni prenos direktiv 2014/24/EU in 2014/25/EU o javnem naročanju v nacionalno pravo;

38.  je zaskrbljen zaradi neskladja med državami članicami glede števila sporočenih nepravilnosti; poudarja, da je lahko visoko število sporočenih nepravilnosti odvisno od večjih zmožnosti nacionalnega sistema nadzora za prestrezanje in odkrivanje nepravilnosti; poziva Komisijo, naj si še naprej na vsak način prizadeva podpirati države članice pri povečanju obsega in kakovosti nadzora tako prek službe za usklajevanje boja proti goljufijam (AFCOS) kot tudi z vzpostavitvijo nacionalne strategije za boj proti goljufijam v vseh državah članicah;

39.  pozdravlja dejstvo, da je do konca leta 2015 šest držav članic sprejelo nacionalne strategije za boj proti goljufijam, in poziva preostale države članice, naj hitro končajo tekoče postopke sprejemanja oziroma razvijejo lastne strategije za boj proti goljufijam;

40.  je globoko zaskrbljen, ker so se goljufije in druge nepravilnosti, povezane s skupno ribiško politiko, v letu 2015 od leta 2014 podvojile in jih je bilo sporočenih največ doslej, saj sta bila sporočena 202 primera (19 goljufij in 183 nepravilnosti), zadevna sredstva pa so skupaj znašala 22,7 milijona EUR (3,2 milijona EUR za goljufije);

41.  ugotavlja, da se bo zaradi poenostavitve upravnih pravil število drugih nepravilnosti zmanjšalo, tako da bo lažje odkrivati goljufije, sredstva EU pa bodo bolj dostopna upravičencem;

42.  obžaluje dejstvo, da je bilo na področju kohezijske politike zaznano izjemno povečanje števila drugih nepravilnosti, ki so se med letoma 2014 in 2015 za programska obdobja pred 2007–2013 povečale za 104 %, za programsko obdobje 2007–2013 pa za 108 %; vendar ugotavlja, da je višina zadevnih sredstev pri drugih nepravilnostih leta 2015 narasla za le 9 % v primerjavi z letom 2014; poleg obžaluje dejstvo, da je število goljufij leta 2015 naraslo za 21 %, zadevni znesek pa za 74 %;

43.  meni, da bi določanje referenčnih meril za podatke iz letnega poročila in primerljive podatke o nacionalnih shemah porabe, tudi o nepravilnosti in goljufijah, lahko pomagalo potegniti usmerjene zaključke o porabi na področju kohezijske politike, vključno s potrebami po krepitvi zmogljivosti;

44.  v zvezi s tem se sklicuje na Posebno poročilo Evropskega računskega sodišča št. 10/2015, ki med drugim Komisiji in državam članicam priporoča, naj vlagajo v sistematično analizo napak pri javnem naročanju, in poziva Komisijo, naj Parlamentu predloži to podrobno analizo; Komisijo poziva, naj zlasti izrazi svoja stališča o ponavljajočih se napakah in pojasni, zakaj se te napake ne obravnavajo kot pokazatelji morebitnih goljufivih dejavnosti; poziva Komisijo, naj v skladu z nedavno sprejeto direktivo o javnem naročanju hitro dokonča smernice o javnem naročanju;

45.  poudarja, da je popolna preglednost poročanja o odhodkih bistvena, predvsem kar se tiče infrastrukturnih projektov, ki se financirajo neposredno z evropskimi sredstvi in finančnimi instrumenti; poziva Komisijo, naj evropskim državljanom omogoči popoln dostop do podatkov o projektih, sofinanciranih iz evropskih sredstev;

46.  poziva Komisijo, naj podrobno pojasni razloge za visoko stopnjo primerov goljufij na področju raziskav in tehnološkega razvoja, inovacij in podjetništva, kjer se je v programskem obdobju 2007–2013 število sporočenih primerov povečalo s 6 na 91 primerov letno, pri čemer zadevna sredstva znašajo 263 milijonov EUR, kar predstavlja več kot 20 % vseh sporočenih primerov goljufij na področju kohezijske politike;

47.  pozdravlja skupno zmanjšanje števila sporočenih nepravilnosti na področju predpristopne pomoči; vendar ugotavlja, da število nepravilnosti na področju predpristopne pomoči (IPA I) vztrajno narašča, pri čemer delež v Turčiji znaša 46 % primerov oziroma 83 % zneska sporočenih nepravilnosti; poziva Komisijo, naj zaradi trenutnih političnih razmer v Turčiji, ki neposredno ogrožajo absorpcijske sposobnosti države, razmisli o uporabi načela „več za več“ v njegovem negativnem smislu („manj za manj“);

Ugotovljene težave in potrebni ukrepi

Boljše poročanje

48.  obžaluje, da so razmere kljub številnim pozivom Parlamenta k uvedbi enotnih načel poročanja v vseh državah članicah še vedno zelo nezadovoljive in da še vedno obstajajo velike razlike v številu goljufij in nepravilnosti, ki ga sporočijo posamezne države članice; meni, da se tako ustvari izkrivljena podoba resničnega stanja na področju kršitev in zaščite finančnih interesov EU; ponovno poziva Komisijo, naj si odločno prizadeva, da bi poenotila različne pristope držav članic za preprečevanje, odkrivanje in sporočanje nepravilnosti in neenotnih razlag pri uporabi pravnega okvira EU; poziva k oblikovanju enotnega sistema poročanja;

49.  ponovno poziva Komisijo, naj oblikuje sistem izmenjave informacij med pristojnimi organi, da se omogoči navzkrižno preverjanje računovodskih evidenc za transakcije med dvema ali več državami članicami, da bi tako preprečili mednarodne goljufije pri strukturnih in investicijskih skladih, s čimer bi zagotovili celovit horizontalni pristop k zaščiti finančnih interesov držav članic;

50.  izpostavlja ugotovitve mednarodne konference „Cooperation project in the anti-fraud sector“, financirane v okviru programa Herkul III, ki pozivajo Komisijo, naj oblikuje poseben zakonodajni predlog o medsebojni upravni pomoči na področju strukturnih in investicijskih skladov kot pravni instrument za sodelovanje, ki je nujen za preprečevanja tveganja odtujitve lastnine, na podlagi vmesne ocene izvajanja Uredbe (EU, Euratom) št. 883/2013 o preiskavah, ki jih izvaja Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF);

51.  opozarja, da v izrednih razmerah, kot je uporaba sredstev za begunce, pogosto pride do odstopanj od običajnih postopkov javnega naročanja in se uporablja neposreden dostop do finančnih sredstev; poziva Komisijo, naj učinkoviteje spremlja uporabo teh izjem in razširjeno prakso razdelitev javnih naročil na manjše dele, da se ne bi presegle mejne vrednosti, kar omogoča izogibanje rednim postopkom javnega naročanja;

52.  podpira Komisijo pri njenem pristopu za priporočanje okrepitve dela držav članic, ki še naprej sporočajo zelo nizko število goljufij, v zvezi z zaznavanjem in/ali sporočanjem goljufij;

53.  z zadovoljstvom ugotavlja, da se je količina podatkov o goljufijah in drugih nepravilnostih ter kakovosti statistične ocene sporočenih nepravilnosti, ki jih je objavila Komisija, povečala;

54.  poziva države članice, naj v celoti ratificirajo direktivo EU o pranju denarja in vzpostavijo javni register lastništva podjetij, ki naj vključuje tudi sklade;

55.  poudarja, da mnoge države članice nimajo posebne zakonodaje proti organiziranemu kriminalu, čeprav je vse bolj prisoten v čezmejnih dejavnostih in na področjih, ki zadevajo finančne interese EU, kot sta tihotapljenje in ponarejanje denarja; meni, da morajo države članice nujno sprejeti ukrepe, ki so določeni v njegovih resolucijah o boju proti organiziranemu kriminalu(9);

56.  poudarja, da bi moralo preprečevanje zajemati nenehno usposabljanje in podpiranje osebja, ki je v pristojnih organih odgovorno za upravljanje skladov in nadzor nad njimi, pa tudi izmenjavo informacij in najboljše prakse med državami članicami; opozarja na odločilno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti ter deležnikov pri preprečevanju goljufij; poziva Komisijo in države članice, naj spoštujejo določbe, ki urejajo predhodne pogojenosti v kohezijski politiki, zlasti na področju javnih naročil; poziva države članice, naj okrepijo prizadevanja na področjih, ki jih je v letnem poročilu izpostavila Komisija, predvsem v zvezi z javnimi naročili, finančnim kriminalom, konfliktom interesov, korupcijo, prijavljanjem nepravilnosti in opredelitvijo goljufij;

57.  priporoča, naj se sprejmejo ukrepi za izboljšanje uporabe poenostavitvenih ukrepov v obdobju 2014–2020 in zato, da bi regulativni okvir za Evropske strukturne in investicijske sklade po letu 2020 postal orodje za zmanjševanje tveganja nepravilnosti, do katerih pride zaradi napak; poudarja pomen uporabe načela enotne revizije; meni, da bo poenostavitev pravil in postopkov pripomogla k zmanjšanju števila nepravilnosti, ki niso goljufije; spodbuja države članice ter njihove lokalne in regionalne organe, naj delijo primere najboljše prakse, obenem pa naj ves čas upoštevajo potrebo po ustreznem ravnovesju med previdnostnimi orodji in poenostavljenimi postopki;

Boljši nadzor

58.  pozdravlja dejstvo, da je s predhodnim in naknadnim nadzorom Skupnosti odkritih vedno več primerov nepravilnosti; kljub temu meni, da je preprečevanje lažje od izterjav in da bi bilo treba vedno predvideti neodvisno predhodno oceno projektov, ki se financirajo; zato poziva države članice, naj ob podpori Komisije izboljšajo predhodni nadzor in uporabijo vse informacije, ki so jim na voljo, da bi preprečile napake in nepravilna plačila, povezana s sredstvi EU; v zvezi s tem opozarja, da se proračunske omejitve ne morejo uveljavljati kot razlogi za zmanjševanje osebja, namenjenega za predhodni nadzor, saj se preprečevanje nepravilnosti samo po sebi poplača;

59.  spodbuja Komisijo, naj z revizijskimi, nadzornimi in inšpekcijskimi dejavnostmi, akcijskimi načrti za popravne ukrepe in zgodnjimi opozorilnimi pismi še bolj okrepi svojo nadzorno vlogo, da bi zmanjšala nepravilnosti;

60.  poziva Komisijo, naj ohranja strogo politiko glede prekinitev in ustavitev plačil kot preventivni ukrep zoper nepravilnosti pri izvrševanju proračuna EU v skladu z ustrezno pravno podlago;

61.  podpira program Herkul III, ki je dober primer načela najboljše porabe vsakega evra; poudarja pomen tega programa in njegovega prispevka h krepitvi zmogljivosti carinskih organov za spremljanje čezmejnega kriminala ter preprečevanje, da bi ponarejeno in pretihotapljeno blago doseglo države članice; poziva Komisijo, naj izvede vmesno oceno rezultatov programa Herkul III glede na njegove cilje ter spremlja uporabo in učinkovitost nepovratnih sredstev;

62.  poziva Komisijo, naj razišče možnosti obvezne uporabe orodja za oceno tveganja Arachne v vseh državah članicah, da bi okrepila ukrepe za boj proti goljufijam;

63.  z zanimanjem pričakuje vmesno oceno Komisije za leto 2018, da bi ugotovili, ali nova regulativna arhitektura za kohezijsko politiko dodatno preprečuje in zmanjšuje tveganje nepravilnosti, tudi goljufij, in tudi z zanimanjem pričakuje podrobne informacije o učinku novih pravil na sisteme upravljanja in kontrolne sisteme, kar zadeva tveganje nepravilnosti in goljufij ter splošno izvajanje politik;

64.  meni, da je treba sistem finančnega nadzora kohezijskih skladov oceniti pred sprejetjem novega večletnega finančnega okvira, da se popravijo pomanjkljivosti tega sistema;

65.  poudarja, da mora Evropska komisija v svoji vmesni oceni kohezijske politike za leto 2018 upoštevati, da je treba preprečevati in zmanjšati tveganje nepravilnosti, vključno z goljufijami; obžaluje, da postaja financiranje iz skladov EU zaradi zapletenih postopkov manj privlačno; poziva Komisijo, naj analizira koristi uvedbe spodbud za povečanje učinkovitosti porabe; poziva Komisijo, naj oblikuje mehanizem za izmenjavo informacij med pristojnimi nacionalnimi organi, da bi omogočila navzkrižno primerjavo računovodskih izkazov za transakcije med državami članicami in pomagala pri odkrivanju morebitnih mednarodnih goljufij v okviru večletnega finančnega okvira 2014–2020;

66.  izraža zaskrbljenost glede obsega sodelovanja med vsemi nadzornimi strukturami v državah članicah; poziva Komisijo in države članice, naj podpirajo pobude za krepitev zmogljivosti usklajevanja med nadzornimi strukturami, zlasti tistimi, ki kot prve izvajajo nadzor v neposrednem stiku z upravičenci; opozarja, da postajajo goljufije in korupcija vedno bolj nadnacionalne; v zvezi s tem poudarja, da bi bilo ustrezno vzpostaviti neodvisno evropsko javno tožilstvo, ki bi zaščitilo finančne interese EU in istočasno poskrbelo, da se pojasni odnos med tožilstvom in obstoječimi organi v EU ter da se jasno razdelijo pristojnosti z namenom preprečevanja nepotrebnega prekrivanja;

Zaščita valute EU

67.  pozdravlja dejstvo, da je bilo z Direktivo 2014/62/EU, ki je začela veljati leta 2014, določeno, da so namerno zagrešena dejanja, na primer ponarejanje ali spreminjanje denarja, vnašanje takega denarja v obtok, pa tudi podpiranje, pomoč in poskus storitve takšnih dejanj, označena za kazniva; obžaluje dejstvo, da morajo Belgija, Francija in Irska še prenesti Direktivo v predpisanem roku, to je do 23. maja 2016;

68.  ugotavlja, da je po mnenju Evropske centralne banke od uvedbe evra leta 2002 ponarejena valuta v gospodarstvu EU povzročila finančne izgube, ki so se do leta 2016 nakopičile na najmanj 500 milijonov EUR;

Prijavitelji nepravilnosti

69.  poudarja vlogo prijaviteljev nepravilnosti pri odkrivanju goljufij, poročanju o njih, in potrebo po njihovi zaščiti; pozdravlja dejstvo, da je Komisija leta 2015 začela program za izmenjavo izkušenj, da bi uskladila in izmenjala primere najboljše praks, z namenom preprečevanja korupcije v sodelovanju z državami članicami;

70.  poudarja, da imata korupcija in goljufija izrazito negativen učinek na gospodarske interese EU, in čeprav ima EU vzpostavljene mehanizme nadzora na več ravneh, je vloga posameznika absolutno nenadomestljiva na najnižji ravni sistema nadzora; poudarja, da morajo zaradi tega imeti prijavitelji nepravilnosti v zakonodajnih okvirih EU in držav članic jasen položaj, ki bi jasno opredelil njihove pravice in dolžnosti; poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo minimalno raven zaščite evropskih prijaviteljev nepravilnosti;

71.  pozdravlja dejstvo, da so Parlament, Komisija, Svet, Sodišče, Računsko sodišče, Evropska služba za zunanje delovanje, Evropski ekonomsko-socialni odbor, Odbor regij, Evropski varuh človekovih pravic, Evropski nadzornik za varstvo podatkov in večina agencij EU sprejeli interna pravila za zaščito prijaviteljev nepravilnosti v skladu s členi 22a, 22b in 22c kadrovskih predpisov, ter pričakuje nadaljnja izboljšanja v zvezi s pravili za zaščito prijaviteljev nepravilnosti;

72.  opozarja na svojo resolucijo z dne 14. februarja 2017 o vlogi prijaviteljev nepravilnosti pri varovanju finančnih interesov EU(10) ter poziva države članice in Komisijo, naj hitro izvedejo v njej podana priporočila ter obvestijo Parlament o nadaljnjih ukrepih na podlagi te resolucije; ponovno poziva Komisijo, naj nujno pripravi zakonodajni predlog o zaščiti prijaviteljev nepravilnosti, da bi učinkovito preprečevala in se borila proti goljufijam, ki vplivajo na finančne interese Evropske unije;

Korupcija

73.  ugotavlja, da je bil boj proti korupciji tudi v letu 2015 prednostna naloga v okviru evropskega semestra in z njim povezanega procesa ekonomskega upravljanja; pozdravlja ukrepe, ki so bili sprejeti v okviru tega boja, kot je organizacija srečanja z nacionalnimi kontaktnimi točkami držav članic, zagon programa za izmenjavo izkušenj in udeležba urada OLAF na evropskih in mednarodnih forumih za boj proti korupciji v imenu Komisije;

74.  obžaluje dejstvo, da Komisija ne čuti več potrebe po objavljanju poročila EU o boju proti korupciji, kar onemogoča oceno obsega korupcije v letu 2015; obžaluje zlasti to, da je bila ta odločitev sprejeta brez kakršnega koli posvetovanja s Parlamentom; ne glede na to, kakšne namene ima Komisija glede boja proti korupciji, meni, da ta preklic v zadnjem trenutku pošilja napačno sporočilo ne le državam članicam, temveč tudi državljanom; ugotavlja, da Evropska unija vse od tedaj, ko je 12. novembra 2008 pristopila h Konvenciji Združenih narodov proti korupciji (UNCAC), še ni sodelovala v mehanizmu za pregled, ki ga prinaša konvencija, ter še ni naredila prvega koraka za izvedbo samoocene o tem, kako izvaja svoje obveznosti po konvenciji; poziva Evropsko unijo, naj izpolni svoje obveznosti, ki jih ji nalaga konvencija UNCAC, in naj izvede samooceno tega, kako izvaja svoje obveznosti po konvenciji in kako sodeluje v mehanizmu za medsebojni pregled; odločno poziva Komisijo, naj ponovno pretehta svoje stališče do poročila o protikorupcijski politiki Evropske unije; poziva Komisijo, naj na ravni institucij EU in držav članic izvede dodatno analizo okolja, v katerem se izvajajo politike, da bi se ugotovili inherentni ključni dejavniki, ranljiva področja in dejavniki tveganja, ki vodijo v korupcijo;

75.  poziva EU, naj čim prej zaprosi za članstvo v Skupini držav proti korupciji pri Svetu Evrope (GRECO) in naj Parlament stalno obvešča o poteku postopka v zvezi s to prošnjo;

76.  ponovno poudarja svoje mnenje, da je korupcija velikanski izziv za EU in države članice in da zato, ker ni učinkovitih ukrepov za boj proti njej, ovira gospodarsko uspešnost, pravno državo ter verodostojnost demokratičnih institucij EU;

77.  poziva Komisijo, naj objavi drugo poročilo o boju proti korupciji in naj ta poročila redno predstavlja, da javnost obvesti o dosežkih na področju boja proti korupciji, med drugim tudi v okviru programa izmenjave izkušenj o boju proti korupciji;

78.  je zaskrbljen zaradi rezultatov raziskave, ki so pokazali, da je tveganje goljufij in korupcije višje, ko države članice porabljajo evropska sredstva, zlasti ko je delež evropskih sredstev bistveno večji od 50 % celotnih stroškov; zato meni, da v teh primerih države članice ne izpolnjujejo v celoti določb člena 325(2) PDEU, ki določa, da države članice sprejmejo enake ukrepe za preprečevanje goljufij, ki škodijo finančnim interesom Unije, kakršne sprejmejo za preprečevanje goljufij, ki škodijo njihovim lastnim finančnim interesom; zato poziva države članice, naj v celoti izvajajo načelo iz člena 325 (2), in Komisijo, naj preveri, ali se države članice tega res držijo;

79.  ponovno poziva Komisijo, naj na podlagi zahtev iz stockholmskega programa vzpostavi sistem doslednih kazalnikov in zlahka uporabnih enotnih meril za merjenje ravni korupcije v državah članicah, prav tako pa naj oceni stopnjo korupcije v državah članicah in njihove politike boja proti korupciji; poziva jo, naj oblikuje indeks korupcije, s katerim bi razvrstila države članice; meni, da bi indeks korupcije lahko bil dobra osnova, na podlagi katere bi lahko Komisija pri nadzoru porabe sredstev EU vzpostavila mehanizme nadzora za posamezne države;

Raziskovalno novinarstvo

80.  meni, da ima raziskovalno novinarstvo pomembno vlogo pri zagotavljanju potrebne ravni preglednosti v EU in državah članicah; meni, da bi morale države članice in EU spodbujati in podpirati raziskovalno novinarstvo s pravnimi sredstvi in podpira pripravljalne ukrepe, ki vzpostavljajo program finančne podpore za čezmejno raziskovalno novinarstvo, ki ga bo izvajala posredniška organizacija, tj. Evropski center za svobodo tiska in medijev v Leipzigu;

Direktiva o zaščiti finančnih interesov in uredba o evropskem javnem tožilstvu

81.  pozdravlja uspešno zaključena pogajanja o predlogu direktive o boju proti goljufijam, ki škodijo finančnim interesom Unije, z uporabo kazenskega prava (direktiva o zaščiti finančnih interesov), ki bo v področje uporabe vključevala DDV; ugotavlja, da ta direktiva določa, katere oblike goljufivega ravnanja so opredeljene kot kazniva dejanja in opredeljuje pojem korupcije;

82.  ponovno želi spomniti na resolucijo Parlamenta z dne 5. oktobra 2016 o Evropskem javnem tožilstvu in Eurojustu(11) ter s tem ponovno potrditi dolgoročno podporo Parlamenta pri vzpostavitvi učinkovitega in neodvisnega Evropskega javnega tožilstva, ki bi zmanjšal trenutno razdrobljenost prizadevanj nacionalnih organov kazenskega pregona za zaščito proračuna EU; meni, da se bo z Evropskim javnim tožilstvom okrepil boj proti goljufijam v EU, če mu bodo zagotovljene ustrezne zakonske določbe in bo lahko učinkovito delovalo z drugimi organi EU in organi držav članic; ugotavlja, da področje uporabe direktive o zaščiti finančnih interesov neposredno določa trajanje mandata Evropskega javnega tožilstva; z zaskrbljenostjo opaža razhajajoča se mnenja Sveta o Evropskem javnem tožilstvu, kot določa člen 86 PDEU; opaža, da se njene določbe ne izvajajo na podlagi okrepljenega sodelovanja; meni, da je lahko Evropsko javno tožilstvo učinkovito le, če njegovo področje delovanja zajema vse države članice; poziva države članice, naj revidirajo svoja stališča in storijo vse, da se doseže soglasje Sveta;

Tobak

83.  izpostavlja odločitev Komisije, da ne bo obnovila sporazuma z družbo PMI, ki je prenehal veljati 9. julija 2016; opozarja, da je 9. marca 2016 pozval Komisijo, naj ne obnovi, podaljša ali se ponovno pogaja o tem sporazumu po izteku njegove veljavnosti; meni, da trije drugi sporazumi (z družbami BAT, JTI in ITL) ne bi smeli biti obnovljeni;

84.  poziva Komisijo, naj na ravni EU sprejme vse potrebne ukrepe za prepoznavanje tobačnih izdelkov PMI in sledenje tem izdelkom ter sproži pravne postopke pri vseh nezakonitih zasegih izdelkov tega proizvajalca, dokler ne bo mogoče v celoti izvršiti vseh določb direktive o tobačnih izdelkih, tako da ne bo regulativne vrzeli med prenehanjem veljavnosti sporazuma z družbo PMI in začetkom veljavnosti direktive o tobačnih izdelkih in Okvirne konvencije za nadzor nad tobakom;

85.  ugotavlja, da mora v skladu z resolucijo Evropskega parlamenta z dne 9. marca 2016 o tobačnem sporazumu (sporazum z družbo PMI)(12) Komisija pripraviti akcijski načrt za boj proti nezakoniti trgovini s tobačnimi izdelki, tudi proti visokemu deležu „poceni belih“ cigaret brez blagovne znamke; poziva Komisijo, naj Parlamentu nemudoma predloži predlog takega akcijskega načrta;

86.  pozdravlja podporo Komisije za hitro ratifikacijo protokola Svetovne zdravstvene organizacije za odpravo nezakonite trgovine s tobačnimi izdelki kot prvega večstranskega pravnega instrumenta za celovito obravnavo težave tihotapljenja cigaret na svetovni ravni ter poziva h njegovi hitri ratifikaciji in izvajanju;

87.  opominja, da je Okvirno konvencijo Svetovne zdravstvene organizacije za nadzor nad tobakom doslej ratificiralo 25 pogodbenic, med temi pa le sedem držav članic EU in EU kot celota; poziva države članice EU, naj ratificirajo Protokol za odpravo nezakonite trgovine s tobačnimi izdelki;

Preiskave in vloga urada OLAF

88.  obžaluje, da se kljub zagotovilom urada OLAF, da dela vse, kar je v njegovi moči, da bi skrajšal trajanje svojih preiskav, trajanje njegove preiskovalne faze od leta 2012 vztrajno podaljšuje, in sicer z 22,5 na 25,1 meseca za zaključene primere in s 17,3 na 18,7 meseca za vse primere;

89.  je seznanjen z vlogo urada OLAF pri preprečevanju izgub za proračun EU v sklopu različnih skupnih carinskih operacij in ga poziva, naj v prihodnja letna poročila vključi več informacij in konkretnih podatkov o svojem prispevku k zaščiti prihodkov proračuna EU;

90.  je zaskrbljen zaradi porasta primerov nadnacionalnih goljufij, ki ga navaja urad OLAF v svojem zadnjem letnem poročilu; poziva Komisijo, naj oceni možnost uporabe „skupnih operacij“ po metodah in postopkih, ki so bili uspešno uporabljeni na področju carinskih zadev, tudi na področju odhodkov, in sicer na podlagi člena 1(2) Uredbe (EU, Euratom) št. 883/2013;

91.  podpira sodelovanje Evropskega urada za boj proti goljufijam na nacionalnih in mednarodnih srečanjih za boj proti goljufijam, kot je evropska mreža kontaktnih točk za boj proti korupciji, ki je novembra 2015 sprejela pariško deklaracijo o krepitvi boja proti korupciji;

92.  poudarja, da je bil v sektorju boja proti goljufijam dosežen napredek v številnih pogledih; v zvezi s tem pozdravlja nedavno ustanovitev nove preiskovalne enote v okviru OLAF za evropske strukturne in investicijske sklade;

93.  poziva urad OLAF, naj v letnih poročilih o dejavnostih primerja svoja priporočila o finančnih izterjavah z dejansko vrnjenimi zneski;

94.  opozarja, da bi morala urad OLAF in njegov nadzorni odbor za upoštevanje načela lojalnega medsebojnega sodelovanja med institucijami, načela dobrega upravljanja in zahtev pravne varnosti organizirati sodelovanje na podlagi svojih protokolov dela in popolnoma v skladu z veljavnimi zakonskimi določbami;

95.  pozdravlja analizo urada OLAF o nadaljnjem ukrepanju držav članic na podlagi njegovih pravnih priporočil, izdanih med 1. januarjem 2008 in 31. decembrom 2015, ki predstavlja pregled glavnih razlogov, zakaj države članice ne ukrepajo na podlagi njegovih priporočil; vendar ugotavlja, da se podatki iz analize navezujejo le na pravna priporočila brez upoštevanja upravnih, disciplinskih in finančnih priporočil in zato ne predstavljajo celotnega nadaljnjega ukrepanja na podlagi priporočil urada OLAF; poziva Komisijo, naj predloži izčrpen odgovor na nedavno objavljeno analizo urada OLAF o nadaljnjem ukrepanju držav članic na podlagi njegovih pravnih priporočil in poziva urad OLAF, naj svojemu letnemu poročilu doda poglavje o nadaljnjem ukrepanju na podlagi teh priporočil; poziva urad OLAF, naj v sodelovanju s Komisijo pripravi podrobno analizo, ki bo vsebovala podatke o povračilu sredstev EU;

96.  obžaluje dejstvo, da je bila skoraj tretjina pravnih priporočil urada OLAF, izdanih pristojnim organom med 2008 in 2015 (94 od 317 priporočil) , zavrnjenih zaradi nezadostnih dokazov; poziva Komisijo, naj oceni, kako bi se upravne preiskave lahko bolje izkoristile v sodnih primerih; poziva pristojne organe držav članic, naj zagotovijo natančne informacije o razlogih za zavrnitve, zato da bo urad OLAF lahko prilagodil svoja priporočila v skladu z nacionalnim pravom;

97.  meni, da delež priporočil urada OLAF nacionalnim organom, ki so privedla do obtožnic (približno 50 %), ne zadošča; poziva organe držav članic, naj izboljšajo svoje sodelovanje z uradom OLAF; poziva države članice, Komisijo in urad OLAF, naj določijo pogoje, ki bi zagotovili dopustnost dokazov, ki jih je priskrbel OLAF; spodbuja organe držav članic in urad OLAF k izvajanju skupnih preiskav, da se dosežejo optimalni rezultati;

98.  poziva Komisijo, glede na to da se izteka mandat generalnega direktorja urada OLAF, naj nemudoma uvede postopek zbiranja predlogov za novega generalnega direktorja in začne postopek posvetovanja z Evropskim parlamentom;

99.  poziva Komisijo, naj revidira Uredbo (EU, Euratom) št. 883/2013 in pripravi predlog za okrepitev preiskovalnih pooblastil urada OLAF; priporoča, naj se uradu OLAF dodeli več sredstev, da bo lahko preiskoval večje število sporočenih primerov domnevnih goljufij;

100.  izraža zaskrbljenost glede razhajanj med informacijami, ki jih urad OLAF prejme iz javnih virov in tistih iz zasebnih virov v državah članicah; poziva Komisijo, naj podpre pobude za povečanje zbiranja javnih informacij, in poziva države članice, naj izboljšajo kakovost podatkov, ki jih posredujejo;

101.  ugotavlja, da so se pravna priporočila urada OLAF v državah članicah doslej izvajala le v omejenem obsegu; meni, da je takšno stanje nesprejemljivo, in poziva Komisijo, naj zagotovi popolno izvajanje priporočil urada OLAF v državah članicah;

102.  obžaluje dejstvo, da sodni organi nekaterih držav članic priporočila urada OLAF o neustrezni porabi sredstev EU obravnavajo kot priporočila z nizko prioriteto; opozarja, da v skladu s členom 325(2) PDEU države članice sprejmejo enake ukrepe za preprečevanje goljufij, ki bi lahko škodovale finančnim interesom Unije, kot jih uporabljajo za preprečevanje goljufij, ki bi lahko škodovale njihovim lastnim finančnim interesom;

103.  meni, da je treba prednostno obravnavati slabo komuniciranje med državami članicami in uradom OLAF; poziva Komisijo in države članice, naj podpirajo pobude za boljše komuniciranje med javnimi strukturami, pa tudi med civilno družbo držav članic in uradom OLAF; poudarja, da je to pomembno za boj proti korupciji v državah članicah;

o
o   o

104.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, Sodišču Evropske unije, Evropskemu računskemu sodišču, Evropskemu uradu za boj proti goljufijam (OLAF) in nadzornemu odboru urada OLAF.

(1) UL L 84, 20.3.2014, str. 6.
(2) UL L 248, 18.9.2013, str. 1.
(3) UL L 298, 26.10.2012, str. 1.
(4) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0403.
(5) UL L 312, 23.12.1995, str. 1.
(6) Sodba sodišča (veliki senat) z dne 8. septembra 2015, Taricco in drugi, C-105/14, ECLI:EU:C:2015:555.
(7) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0022.
(8) UL L 94, 28.3.2014, str. 65.
(9) Resolucija Evropskega parlamenta z dne 25. oktobra 2016 o boju proti korupciji in nadaljnjih korakih na podlagi resolucije odbora CRIM (Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0403); Resolucija Evropskega parlamenta z dne 23. oktobra 2013 o organiziranem kriminalu, korupciji in pranju denarja: priporočila za ukrepe in pobude, ki bi jih bilo treba sprejeti (UL C 208, 10.6.2016, str. 89).
(10) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0022.
(11) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0376.
(12) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0082.


Pobuda za učinkovito rabo virov: zmanjšanje živilskih odpadkov, izboljšanje varnosti hrane
PDF 450kWORD 72k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. maja 2017 o pobudi za učinkovito rabo virov: zmanjšanje živilskih odpadkov, izboljšanje varnosti hrane (2016/2223(INI))
P8_TA(2017)0207A8-0175/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Zaprtje zanke – akcijski načrt EU za krožno gospodarstvo (COM(2015)0614),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Na poti h krožnemu gospodarstvu: Program za Evropo brez odpadkov (COM(2014)0398),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. julija 2015 o učinkoviti rabi virov: prehod na krožno gospodarstvo(1),

–  ob upoštevanju pisne izjave št. 0061/2015 z dne 14. oktobra 2015 o podarjanju neprodane užitne hrane dobrodelnim organizacijam,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. januarja 2012 o tem, kako preprečevati nastajanje živilskih odpadkov: strategije za učinkovitejšo živilsko verigo v EU(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. junija 2016 o nepoštenih trgovinskih praksah v verigi preskrbe s hrano(3),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 28. junija 2016 o izgubah hrane in živilskih odpadkih,

–  ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 15. junija 2016 o živilskih odpadkih(4),

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 20. marca 2013 o prispevku civilne družbe k strategiji preprečevanja in zmanjševanja izgub hrane in živilskih odpadkov(5),

–  ob upoštevanju posebnega poročila št. 34/2016 Evropskega računskega sodišča z naslovom Boj proti potrati hrane: priložnost, da EU izboljša učinkovitost rabe virov v verigi preskrbe s hrano,

–  ob upoštevanju resolucije skupščine Združenih narodov za okolje z dne 27. maja 2016 o preprečevanju, zmanjševanju in ponovni uporabi živilskih odpadkov,

–  ob upoštevanju študije z naslovom Comparative Study on EU Member States’ legislation and practices on food donation (Primerjalna študija o zakonodaji in praksah držav članic EU v zvezi s darovanjem hrane) iz junija 2014,

–  ob upoštevanju študije organizacije FUSIONS z naslovom Food Use for Social Innovation by Optimising Waste Prevention Strategies iz leta 2016 o ocenah količine živilskih odpadkov v Evropi,

–  ob upoštevanju pregleda zakonodaje in politik EU z vplivom na živilske odpadke, ki ga je leta 2015 izvedla organizacija FUSIONS,

–  ob upoštevanju poročila organizacije FUSIONS iz leta 2014 z naslovom Definitional Framework for Food Waste (Opredelitveni okvir za živilske odpadke),

–  ob upoštevanju svetovnega standarda za evidentiranje izgub hrane in živilskih odpadkov ter poročanje o njih, ki je bil objavljen junija 2016,

–  ob upoštevanju študije Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) iz leta 2013 z naslovom Food wastage footprint Impacts on natural resources (Odtis zavržene hrane – učinki na naravne vire),

–  ob upoštevanju študije FAO iz leta 2011 z naslovom Global food losses and food waste (Svetovne izgube hrane in živilski odpadki),

–  ob upoštevanju peticije Stop Food Waste in Europe! (Ustavimo nastajanje živilskih odpadkov v Evropi!),

–  ob upoštevanju milanske listine, sprejete med razstavo EXPO Milano 2015,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane in mnenja Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja (A8-0175/2017),

A.  ker se po ocenah FAO vsako leto na svetovni ravni izgubi ali zavrže približno 1,3 milijarde ton oziroma približno tretjina (po teži) vse hrane, proizvedene za prehrano ljudi;

B.  ker je hrana dragocena dobrina; ker „prehranski sistem“ izkorišča številne vire, kot so tla, prst, voda, fosfor in energija, zato je učinkovito in trajnostno upravljanje teh virov izjemnega pomena; ker živilski odpadki povzročajo ogromne gospodarske in okoljske stroške, ki po ocenah FAO(6) znašajo 1,7 bilijona USD na leto na svetovni ravni; ker preprečevanje in zmanjševanje količine živilskih odpadkov zagotavljata gospodarske koristi za gospodinjstva in celotno družbo ter hkrati zmanjšujeta okoljsko škodo;

C.  ker živilski odpadki povzročajo visoke socialne, gospodarske in ekološke stroške ter etične posledice; ker izgubljena ali zavržena hrana prispeva k podnebnim spremembam s svetovnim ogljičnim odtisom, ki ustreza 8 % svetovnih antropogenih emisij toplogrednih plinov, in pomeni potrato omejenih virov, kot so zemlja, energija in voda(7), skozi življenjski cikel proizvodov; ker presežki prehranske verige ne bi smeli neposredno postati živilski odpadki, kadar bi se lahko uporabljali za prehrano ljudi, in ker bi ustrezna zakonodaja o presežkih hrane lahko omogočila, da živilski odpadki postanejo vir;

D.  ker se glede na nedavne študije z vsakim kilogramom proizvedenih živil v ozračje sprosti 4,5 kg CO2; ker se v Evropi s približno 89 milijoni ton odpadne hrane proizvede 170 milijonov ton ekvivalenta CO2 letno, in sicer 59 milijonov ton ekvivalenta CO2 letno v živilski industriji, 78 milijonov ton z domačo porabo in 33 milijonov ton drugje; ker je za proizvodnjo 30 % hrane, ki se ne zaužije, treba uporabiti dodatnih 50 % vodnih virov za namakanje, za pridelavo kilograma govedine pa je potrebnih 5–10 ton vode;

E.  ker so se glede na številne študije obsežne spremembe prehranskih navad izkazale za najučinkovitejšo metodo za zmanjšanje vpliva potrošnje hrane na okolje; ker je za vzpostavitev trajnostnega sistema proizvodnje in porabe hrane v Evropi potrebna celovita in enovita prehranska politika;

F.  ker po podatkih Svetovnega programa za hrano 795 milijonov ljudi na svetu nima dovolj hrane za zdravo in aktivno življenje; ker je slaba prehrana vzrok za skoraj polovico (45 %) oziroma približno 3,1 milijona vseh smrtnih primerov pri otrocih, mlajših od pet let; ker ima eden od šestih otrok na svetu prenizko telesno težo in eden od štirih zaostaja v rasti; ker je zato zmanjšanje količine živilskih odpadkov ne le gospodarska in okoljska, temveč tudi moralna dolžnost(8);

G.  ker je danes na svetu skoraj 793 milijonov ljudi podhranjenih(9), več kot 700 milijonov pa jih živi pod pragom revščine(10) in imajo manj kot 1,90 dolarja dohodka na dan; ker bi zato vsako neodgovorno ravnanje z naravnimi viri, namenjenimi za proizvodnjo hrane, in vsaki živilski odpadki morali veljati za moralno nesprejemljive;

H.  ker bi manj živilskih odpadkov prineslo učinkovitejšo rabo zemljišč, boljše upravljanje vodnih virov in pozitivne posledice za celoten kmetijski sektor po vsem svetu ter bi okrepilo boj proti podhranjenosti v državah v razvoju;

I.  ker je EU podpisala agendo za trajnostni razvoj do leta 2030, ki jo je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela 25. septembra 2015; ker je cilj trajnostnega razvoja št. 12.3 do leta 2030 na svetovni ravni zmanjšati količino zavržene hrane na prebivalca v prodaji na drobno in pri potrošnikih za 50 % ter zmanjšati izgube hrane vzdolž proizvodne in dobavne verige, vključno z izgubami pri primarni proizvodnji, prevozu in skladiščenju; ker OZN ocenjuje, da se bo svetovno prebivalstvo do leta 2050 povečalo z zdajšnjih 7,3 milijarde na 9,7 milijarde(11); ker je zmanjšanje količine živilskih odpadkov ključni ukrep za zmanjšanje svetovne lakote in nujno, če želimo nahraniti rastoče svetovno prebivalstvo;

J.  ker se je forum za potrošniško blago, ki zastopa 400 trgovcev, proizvajalcev, ponudnikov storitev in drugih deležnikov iz 70 držav, javno zavezal, da bo do leta 2050, tj. pet let pred ciljem trajnostnega razvoja št. 12.3, prepolovil količino živilskih odpadkov, ki izhajajo iz dejavnosti njegovih članov;

K.  ker preprečevanje nastajanja živilskih odpadkov prinaša okoljske, socialne in ekonomske koristi; ker ocene kažejo, da se v EU vsako leto zavrže 88 milijonov ton hrane, kar ustreza 173 kg zavržene hrane na osebo, in ker se pri proizvodnji in odstranjevanju živilskih odpadkov v EU ustvari 170 milijonov ton emisij CO2 in porabi 26 milijonov ton virov; ker stroški, povezani s to količino živilskih odpadkov, po ocenah znašajo približno 143 milijard EUR(12); ker po podatkih FAO na svetu zaradi lakote trpi 800 milijonov ljudi;

L.  ker si po podatkih iz leta 2014 55 milijona ljudi oziroma 9,6 % prebivalcev EU-28 ni moglo privoščiti kakovostnega obroka vsak drugi dan; ker je po podatkih iz leta 2015 118,8 milijona ljudi oziroma 23,7 % prebivalcev EU-28 bilo izpostavljenih tveganju revščine in socialne izključenosti(13);

M.  ker se z zmanjševanjem količine živilskih odpadkov lahko izboljša gospodarski položaj gospodinjstev, ne da bi se znižal življenjski standard;

N.  ker se zaradi nepoštenih trgovinskih praks in cenovnega dampinga v prehrambni panogi hrana pogosto prodaja pod dejansko vrednostjo, kar povzroča še več odpadkov;

O.  ker se hrana izgubi ali zavrže na vseh stopnjah prehranske verige, naj si bo pri proizvodnji, predelavi, prevozu, skladiščenju, prodaji na drobno, trženju in porabi; ker po ocenah, izvedenih v okviru projekta FUSIONS, največ živilskih odpadkov v EU ustvarijo gospodinjstva, in sicer 53 %, in sektor predelave, 19 %, tem pa sledijo maloprodaja z 12 %, primarna proizvodnja z 10 % in veleprodaja s 5 %(14); ker te ocene kažejo, da bi imeli največji učinek ukrepi za zmanjšanje količine živilskih odpadkov v gospodinjstvih in sektorju predelave; ker večina živilskih odpadkov v državah v razvoju nastane zaradi infrastrukturnih in tehnoloških omejitev;

P.  ker so podatki v projektu FUSIONS pridobljeni iz različnih virov in na podlagi različnih opredelitev živilskih odpadkov;

Q.  ker iz projekta FUSIONS izhaja, da obstaja zelo malo meritev odpadkov v kmetijstvu, hortikulturi, akvakulturi, ribištvu ali drugih dejavnostih primarne proizvodnje; ker to onemogoča dobro oceno dejanskega obsega izgube hrane in živilskih odpadkov v Evropi;

R.  ker so ciljno usmerjeni ukrepi, ki upoštevajo deležnike in ustrezno stopnjo v verigi, primernejši za boj proti živilskim odpadkom, saj so težave, s katerimi se srečujejo, vsakovrstne;

S.  ker je študija, izvedena v Združenem kraljestvu v okviru programa Waste and Resources Action Programme (WRAP) leta 2015, pokazala, da bi se lahko izognili vsaj 60 % živilskih odpadkov, ki jih ustvarijo gospodinjstva, to hrano pa bi lahko porabili, če bi z njo bolje upravljali(15);

T.  ker so nekatere izgube in odpadki na ravni primarne proizvodnje posledica standardov trgovcev na drobno v zvezi s specifikacijami proizvodov, preklicev naročil zaradi sprememb v povpraševanju potrošnikov ter prevelike proizvodnje, ki je posledica zahtev po odzivanju na sezonske potrebe; ker je kvarjenje živil v proizvodnji še eden izmed razlogov za izgubo hrane med njeno proizvodnjo;

U.  ker se po navedbah FAO v Evropi 20 % sadja in zelenjave, 20 % korenovk in gomoljnic ter 10 % oljnic in stročnic izgubi v kmetijstvu, nadaljnjih 5 % sadja in zelenjave ter korenovk in gomoljnic pa se izgubi po spravilu(16);

V.  ker sadje in zelenjava, ki sta bila poškodovana v naravnih nesrečah, uničena ali zaradi izgubljenega trga ali nizkih cen ponovno vnesena v tla na družinskih kmetijah, za kmete pomenita izgubo naložbe in dohodka;

W.  ker gospodarski subjekti v verigi preskrbe s hrano pogosto internalizirajo stroške živilskih odpadkov in jih vključijo v končno ceno proizvoda za potrošnike(17);

X.  ker je v posebnem poročilu Evropskega računskega sodišča št. 34/2016 obravnavano vprašanje, ali EU prispeva k učinkoviti rabi virov v verigi preskrbe s hrano z učinkovitim bojem proti živilskim odpadkom; ker ugotovitve poročila kažejo, da EU trenutno ni učinkovita v boju proti živilskim odpadkom ter da bi se obstoječe pobude in politike lahko učinkoviteje uporabljale za obravnavo problematike živilskih odpadkov; ker je v poročilu navedeno, da se je ambicioznost Komisije glede boja proti živilskim odpadkom znižala, kljub več zahtevam Evropskega parlamenta in držav članic po obravnavanju tega vprašanja; ker iz poročila izhaja, da so ukrepi, ki jih je doslej sprejela Komisija, razdrobljeni in neenakomerni ter premalo usklajeni; ker poročilo vsebuje priporočilo, naj Komisija: pripravi akcijski načrt za naslednja leta, upošteva živilske odpadke v svojih prihodnjih ocenah učinka, bolje usklajuje različne politike EU za boj proti živilskim odpadkom, pojasni razlago pravnih določb, ki lahko odvračajo od darovanja hrane, in razmisli o tem, kako olajšati darovanje hrane na drugih področjih politike;

Y.  ker se je Komisija, potem ko je vložila veliko sredstev in leta 2013 izvedla zelo uspešno javno posvetovanje, končno odločila, da ne bo objavila sporočila z naslovom Building a Sustainable European Food System (Vzpostavitev trajnostnega evropskega prehranskega sistema), čeprav so ga trije komisarji (GD za okolje, GD za zdravje in potrošnike ter GD za kmetijstvo in razvoj podeželja) že dokončali in odobrili; ker to sporočilo vsebuje številne dobre pristope za obravnavanje problematike živilskih odpadkov;

Z.  ker še nista bili oblikovani niti skupna dosledna opredelitev živilskih odpadkov niti skupna metodologija za merjenje živilskih odpadkov na ravni Unije, kar otežuje primerjavo različnih naborov podatkov in spremljanje napredka pri zmanjševanju količine; ker težave, povezane z zbiranjem celovitih, zanesljivih in skladnih podatkov, predstavljajo dodatno oviro pri ocenjevanju živilskih odpadkov v EU; ker v tej resoluciji živilski odpadki pomenijo hrano, namenjeno za prehrano ljudi, bodisi v užitni ali neužitni obliki, izločeno iz proizvodne ali dobavne verige, ki se zavrže na ravni primarne proizvodnje, predelave, proizvodnje, prevoza, skladiščenja, maloprodaje in potrošnikov, razen izgub pri primarni proizvodnji; ker je treba opredeliti „izgube pri primarni proizvodnji“;

AA.  ker je treba razlikovati med užitnimi živilskimi odpadki in neužitnimi deli odpadkov, da se preprečijo zavajajoči sklepi in neučinkoviti ukrepi; ker bi se morala prizadevanja za zmanjšanje količine živilskih odpadkov osredotočati na preprečevanje nastajanja užitnih živilskih odpadkov;

AB.  ker je protokol izgube hrane in živilskih odpadkov rezultat prizadevanj več deležnikov, na podlagi katerega je bil razvit svetovni standard za evidentiranje in poročanje, namenjen količinski opredelitvi hrane in povezanih neužitnih delov, ki so bili odstranjeni iz verige preskrbe s hrano(18);

AC.  ker lahko spremljanje količin hrane, ki se zavrže, pa tudi presežkov hrane in predelave hrane, omogoči bolj celosten pregled, koristen za oblikovanje dobrih politik na ravni EU;

AD.  ker hierarhija ravnanja z odpadki, vzpostavljena z okvirno direktivo o odpadkih(19) (preprečevanje nastajanja, priprava za ponovno uporabo, recikliranje, predelava in odstranjevanje), ne upošteva posebnosti živilskih odpadkov, ki predstavljajo zelo spremenljiv tok odpadkov; ker se z neporabljeno hrano in živilskimi odpadki na ravni EU trenutno ne upravlja po posebni hierarhiji; ker bi bilo treba vzpostaviti hierarhijo živilskih odpadkov, ki bi upoštevala celotno dobavno verigo; ker bi preprečevanje in ponovna uporaba za prehrano ljudi morala biti prednostna ukrepa;

AE.  ker bi z dobrimi spodbudnimi politikami lahko predelali presežke hrane in jih uporabili za prehrano ljudi;

AF.  ker obstajajo možnosti za optimizacijo uporabe nekdanjih živil in stranskih produktov iz prehranske verige pri proizvodnji krme;

AG.  ker se v nekaterih delih EU še vedno uporabljata sežiganje živilskih odpadkov in njihovo odlaganje na odlagališčih, kar je v nasprotju s krožnim gospodarstvom;

AH.  ker člen 9(1)(f) Uredbe (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom(20) določa, da morajo nosilci živilske dejavnosti navesti minimalni rok trajanja ali datum uporabe hrane;

AI.  ker zlasti potrošniki slabo razumejo označbe datumov na živilih; ker označba minimalnega roka trajanja pomeni datum, po katerem je živilo na splošno še vedno primerno za uživanje, vendar morda ne bo najboljše kakovosti, označba datuma uporabe pa pomeni datum, po katerem živilo ni več varno za uživanje; ker niti polovica državljanov EU ne razume pomena označb minimalnega roka trajanja (uporabno najmanj do) in datuma uporabe(21); ker se uporaba teh označb in njihovo razumevanje razlikujeta glede na državo članico, različne proizvajalce, predelovalce in distributerje, tudi če gre za enak proizvod; ker mora biti datum uporabe v skladu s členom 13 Uredbe (EU) št. 1169/2011 o zagotavljanju informacij o hrani za potrošnike označen tako, da je zlahka viden in jasno čitljiv;

AJ.  ker darovanje neprodane hrane vzdolž celotne prehranske verige prispeva k znatnemu zmanjšanju količine živilskih odpadkov, obenem pa pomaga ljudem v stiski, ki si ne morejo privoščiti določenih živil ali zadostnih količin hrane enake kakovosti; ker bi lahko pri tem imeli pomembno vlogo supermarketi in gostinski lokali;

AK.  ker evropski skladi, na primer Sklad za evropsko pomoč najbolj ogroženim, olajšujejo darovanje hrane, saj med drugim financirajo infrastrukturo za shranjevanje in prevoz darovane hrane; ker države članice tega sklada ne uporabljajo dovolj;

AL.  ker dobavo še vedno užitne presežne hrane pomoči potrebnim ovira ozko grlo v zmogljivosti distribucijskega kanala, v nekaterih primerih pa te zmogljivosti sploh ni; ker dobrodelne organizacije in institucije za socialno delo, ki jih vodi država ali lokalni organi, nimajo dovolj finančnih in človeških virov za prevoz in distribucijo užitne hrane, ki je na voljo za dobrodelne namene; ker to še posebej velja v najbolj prikrajšanih regijah;

AM.  ker lahko družbeni programi in programi od spodaj navzgor, kot so banke hrane ali menze, ki jih vodijo dobrodelne organizacije, pripomorejo k zmanjšanju ravni živilskih odpadkov, k pomoči najrevnejšim ter posledično tudi k oblikovanju odgovorne in ozaveščene družbe;

AN.  ker številna podjetja na enotnem trgu proizvajajo hrano za več kot eno državo; ker neprodanih proizvodov takih podjetij v nekaterih primerih ni mogoče darovati v državi proizvodnje zaradi označb v tujih jezikih;

AO.  ker se darovalci hrane v skladu z uredbo o splošni živilski zakonodaji(22) štejejo za nosilce živilske dejavnosti, zato morajo upoštevati vso živilsko zakonodajo EU v zvezi z odgovornostjo in sledljivostjo ter pravila o varnosti hrane, določena v svežnju za higieno živil(23); ker lahko tveganja, povezana z odgovornostjo za podarjeno hrano, prisilijo morebitne darovalce hrane, da presežke hrane zavržejo, namesto da bi jo podarili(24);

AP.  ker se zaradi upravnih ovir velikim trgovcem na drobno in supermarketom zdi sprejemljivo, da hrano, ki je pred iztekom minimalnega roka trajanja, zavržejo, namesto da bi jo darovali;

AQ.  ker Komisija trenutno pripravlja pojasnilo evropske zakonodaje o darovanju;

AR.  ker so številne države članice že sprejele nacionalne zakonodaje za omejevanje nastajanje živilskih odpadkov, Italija pa je sprejela tudi zakonodajo, ki olajšuje darovanje in razdeljevanje hrane v namene socialne solidarnosti, tako da izključuje odgovornost darovalcev za hrano, ki se podari v dobri veri in za katero je znano, da je v trenutku darovanja primerna za uživanje;

AS.  ker lahko države sprejmejo tudi prostovoljne nacionalne smernice za darovanje hrane, kot so smernice, ki so jih pripravili pristojni organi za varnost hrane na Finskem in ki so namenjene zmanjšanju količine živilskih odpadkov, ki jih je mogoče preprečiti;

AT.  ker Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost(25) (direktiva o DDV) določa, da je podarjena hrana obdavčljiva in da oprostitve plačila davka na podarjeno hrano niso dovoljene; ker Komisija priporoča, naj bo za davčne namene vrednost podarjene hrane, ki je pred iztekom minimalnega roka trajanja ali ni primerna za prodajo, razmeroma nizka ali skoraj enaka nič(26); ker nekatere države članice spodbujajo darovanje hrane, tako da opuščajo obveznost plačila DDV, vendar je pri tem nejasna skladnost z direktivo o DDV; ker druge države članice za podarjeno hrano ponujajo odbitek davka od dohodkov pravnih oseb(27);

AU.  ker je v več državah članicah na žalost dražje podariti presežke hrane, ki je primerna za uživanje, kot jo poslati v anaerobno razgradnjo, kar ni v skladu z javnim interesom, saj veliko ljudi živi v hudi revščini;

AV.  ker embalaža živil pomembno prispeva k zmanjševanju količine živilskih odpadkov in trajnosti, saj podaljša uporabnost proizvodov in jih ščiti; ker lahko embalaža živil, ki jo je mogoče reciklirati in je izdelana iz obnovljivih surovin, dodatno prispeva k ciljem na področju okolja in učinkovite rabe virov;

AW.  ker lahko aktivni in inteligentni materiali, namenjeni za stik z živili, izboljšajo kakovost pakiranih živil in podaljšajo njihov rok uporabnosti ali zagotovijo boljše spremljanje stanja pakiranih živil in zagotovijo informacije o svežini živil;

AX.  ker ravnanje z zavrženo hrano terja dodatna sredstva;

AY.  ker boj proti živilskim odpadkom predstavlja tudi gospodarsko prednost, ker vsak evro, porabljen za preprečevanje nastajanja živilskih odpadkov, prepreči nastanek 265 kg živilskih odpadkov v vrednosti 535 EUR, omogoči občinam, da privarčujejo 9 EUR pri stroških ravnanja z odpadki in omogoči prihranek 50 EUR pri okoljskih stroških v zvezi z emisijami toplogrednih plinov in onesnaževanjem zraka(28);

AZ.  ker bi bilo treba ukrepe za zmanjšanje količine živilskih odpadkov sprejeti na ustrezni ravni; ker imajo lokalni in regionalni organi ključno vlogo pri zmanjševanju količine živilskih odpadkov v okviru svojih odgovornosti in pristojnosti na področju ravnanja z odpadki, svojih možnosti za začetek in izvajanje lokalnih kampanj, pa tudi svojega neposrednega stika in sodelovanja s civilno družbo in dobrodelnimi organizacijami, saj je njihov delež pri javnih naročilih velik, pogosto pa imajo tudi nadzor nad izobraževalnimi ustanovami;

BA.  ker sta izmenjava primerov dobre prakse na evropski in mednarodni ravni ter pomoč državam v razvoju zelo pomembni v boju proti živilskim odpadkom po svetu;

BB.  ker Evropski parlament od druge polovice leta 2013 izvaja celostno politiko, katere cilj je občutno zmanjšati količino živilskih odpadkov, ki jih ustvarijo njihove službe za pripravo in dostavo hrane; ker službe Parlamenta v Bruslju redno darujejo neporabljeno hrano iz prekomerne proizvodnje;

1.  poudarja, da je treba v Uniji nujno zmanjšati količino živilskih odpadkov in povečati učinkovito rabo virov v vseh členih verige preskrbe, tako pri proizvodnji, predelavi, prevozu, skladiščenju, prodaji na drobno in trženju kot pri porabi, saj se v močno industrializiranih državah največja količina hrane zavrže na ravni prodaje in porabe, v državah v razvoju pa že na ravni proizvodnje in predelave živil; glede tega poudarja, da je pomembno politično vodenje in prizadevanja Komisije in držav članic; želi spomniti, da Evropski redno poziva Komisijo, naj ukrepa proti nastajanju živilskih odpadkov;

2.  natančneje, poziva k zmanjšanju živilskih odpadkov na ravni prodaje na drobno in pri potrošnikih ter k zmanjšanju izgub hrane v proizvodni in dobavni verigi, vključno z izgubami po spravilu;

3.  zato vztraja, da je treba izboljšati komunikacijo med vsemi akterji v verigi preskrbe s hrano, zlasti med dobavitelji in distributerji, da bi ponudbo uskladili s povpraševanjem;

4.  poziva k usklajenemu odzivu politike na ravni EU in držav članic, pri čemer je treba upoštevati pristojnosti – ne samo glede politike v zvezi z odpadki, varnostjo hrane in informacijami, marveč tudi vidike gospodarstva, davkov in financ, raziskav in inovacij, okolja, strukturnih politik (kmetijstva in ribištva), izobraževanja, socialne politike, trgovine, energetike in javnih naročil; pri tem poziva k usklajevanju med EU in državami članicami; poudarja, da bi bilo treba okrepiti in bolje uskladiti prizadevanja EU za zmanjšanje živilskih odpadkov; ugotavlja, da so podjetja vzdolž verige preskrbe s hrano večinoma mala in srednja podjetja, ki jih ne bi smeli obremenjevati z nerazumno dodatno administracijo;

5.  poziva Komisijo, naj vključi vse svoje ustrezne službe, ki se ukvarjajo z živilskimi odpadki, ter zagotovi stalno in okrepljeno usklajevanje na ravni Komisije; zato jo poziva, naj uporabi sistematičen pristop, pri katerem bo upoštevala vse vidike hrane, in naj pripravi celovit akcijski načrt za živilske odpadke, ki bo vključeval različna področja politike in v katerem bo opisana strategija za naprej;

6.  poziva Komisijo, naj opredeli evropsko zakonodajo, ki utegne ovirati učinkovit boj proti nastajanju živilskih odpadkov, in preuči, kako bi jo lahko prilagodila cilju glede preprečevanja nastajanja živilskih odpadkov;

7.  poziva Komisijo, naj pri izvajanju ocene učinka za nove zakonodajne predloge oceni njihov morebitni učinek na nastajanje živilskih odpadkov;

8.  poziva Komisijo in države članice, naj trajno ohranijo obstoječo finančno podporo za boj proti živilskim odpadkom; poziva države članice, naj bolj izkoristijo možnosti, ki jih na tem področju nudijo različne politike in programi financiranja Evropske unije;

9.  poudarja, da so za razvoj prilagojenega pristopa k boju proti živilskim odpadkom v okviru EU odgovorni pristojnih organov v državah članicah; priznava, da je bilo v več državah članicah že opravljeno pomembno delo na tem področju;

10.  poziva Komisijo in države članice, naj sodelujejo pri kampanjah ozaveščanja in obveščanja o preprečevanju nastajanja živilskih odpadkov;

11.  poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe za zmanjšanje izgub hrane vzdolž vse dobavne verige, vključno z izgubo pri primarni proizvodnji, prevozu in skladiščenju;

12.  države članice poziva, naj sprejmejo potrebne ukrepe za uresničitev cilja EU glede zmanjšanja živilskih odpadkov za 30 % do leta 2025 in za 50 % do leta 2030 v primerjavi z referenčnimi ravnmi iz leta 2014;

13.  poziva Komisijo, naj do 31. decembra 2020 preuči možnost, da bi za vso Unijo določili zavezujoče cilje glede zmanjšanja živilskih odpadkov, ki bi jih bilo treba uresničiti do leta 2025 in 2030, in sicer na podlagi meritev, preračunanih na podlagi skupne metodologije; poziva Komisijo, naj pripravi poročilo in mu po potrebi priloži zakonodajni predlog;

14.  poziva države članice, naj spremljajo in ocenjujejo izvajanje svojih ukrepov za zmanjševanje živilskih odpadkov tako, da merijo stopnje živilskih odpadkov na podlagi skupne metodologije; poziva Komisijo, naj podpre pravno zavezujočo opredelitev živilskih odpadkov in najkasneje do 31. decembra 2017 sprejme skupno metodologijo, ki bo vključevala minimalne zahteve kakovosti za enotno merjenje živilskih odpadkov; meni, da enotna opredelitev in metodologija EU za merjenje „izgube“ hrane, ki bi se uporabljala za vso dobavno verigo, državam članicam in deležnikom olajšala prizadevanja za izračun in zmanjšanje količine živilskih odpadkov;

15.  poziva Evropsko komisijo in države članice, naj uporabljajo naslednjo opredelitev živilskih odpadkov: „živilski odpadki pomenijo živila, namenjena za prehrano ljudi, bodisi užitna ali neužitna, ki so bila odstranjena iz proizvodne ali dobavne verige, tudi na ravni primarne pridelave, predelave, proizvodnje, prevoza, spravila, prodaje na drobno in na ravni potrošnikov, razen izgub pri primarni pridelavi“;

16.  poziva Komisijo, naj v prihodnjih politikah jasno razlikuje med zavrženo hrano in izgubo hrane, ki se ji na primarni proizvodni ravni ni mogoče izogniti zaradi dogodkov, povezanih z neugodnimi vremenskimi razmerami, na primer z neurji;

17.  poziva Komisijo, naj v svoje izračune vključi izgube hrane v kmetijskem in drugih primarnih sektorjih in tako poskrbi za pristop, pri katerem se bo upoštevala vsa dobavna veriga; ugotavlja, da utegne biti količinsko opredeljevanje izgub v fazi primarne pridelave težavno, in poziva Komisijo, naj opredeli dobre prakse za pomoč državam članicam pri zbiranju teh podatkov;

18.  poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami in vsemi ustreznimi deležniki oblikuje skupno opredelitev pojma „izguba“ za vsako fazo živilske verige in skupno metodologijo za merjenje izgub;

19.  je seznanjen, da je v primarni proizvodni fazi zaradi raznolikosti proizvodov, zadevnih postopkov in odsotnosti jasne opredelitve živilskih odpadkov težko določiti količine zavržene hrane in izgube hrane; poziva Komisijo, naj opredeli in med državami članicami razširi primere dobre prakse v zvezi z zbiranjem podatkov o izgubah hrane in živilskih odpadkih na kmetijah, ne da bi kmetom nalagali dodatno upravno breme ali stroške;

20.  poziva Komisijo in države članice, naj se posvetujejo z vsemi ustreznimi deležniki glede statistične metodologije in drugih ukrepov, ki jih je treba izvajati za preprečevanje nastajanja živilskih odpadkov po vsej Uniji in v vseh sektorjih;

21.  želi spomniti, da nimamo niti skupne opredelitve presežkov hrane niti skupne metodologije za merjenje njihovih količin; poudarja, da je Italija sprejela zakonodajo, ki opredeljuje presežke v prehranski verigi in določa hierarhijo za njihovo predelavo, pri čemer ima prednost prehrana ljudi; poziva Komisijo, naj preuči učinke te zakonodaje o darovanju hrane in živilskih odpadkih v Italiji in naj razmisli, ali bi lahko po potrebi predlagala podobno zakonodajo na ravni EU;

22.  poziva, da bi v Direktivi 2008/98/ES uporabil naslednjo izrecno hierarhijo živilskih odpadkov:

   (a) preprečevanje nastajanja pri viru;
   (b) „reševanje“ še užitne hrane, dajanje prednosti prehrani ljudi pred živalsko krmo in ponovno predelavo v neživilske proizvode;
   (c) organsko recikliranje;
   (d) energetska predelava;
   (e) odstranjevanje;

23.  želi izpostaviti pobude v akcijskem načrtu za krožno gospodarstvo glede ukrepov za vzpostavitev platforme za finančno podporo, s katero naj bi pritegnili naložbe in inovacije za zmanjšanje izgub ter smernice, namenjene državam članicam, za pretvorbo nekaterih izgub hrane ali kmetijskih stranskih proizvodov v energijo;

24.  poudarja, da bi bilo treba za energetske potrebe uporabiti odpadke in stranske proizvode, ki jih ni več mogoče uporabiti v nobenem drugem postopku višje v hierarhiji odpadkov;

25.  poudarja, da so za uspešno ukrepanje proti živilskim odpadkom potrebne tudi visoke stopnje recikliranja v revidirani okvirni direktivi o odpadkih in da je treba v energetsko politiko EU vključiti načelo kaskadne uporabe za biomaso;

26.  poudarja, da je treba vključiti obveznost, da morajo države članice Evropsko komisijo enkrat letno obvestiti o skupni količini živilskih odpadkov v posameznem letu;

27.  poziva države članice, naj v okviru svojih programov za preprečevanje nastajanja odpadkov sprejmejo posebne ukrepe za preprečevanje nastajanja živilskih odpadkov; poziva države članice, naj uvedejo prostovoljne sporazume ter ekonomske in davčne spodbude za darovanje hrane in druge načine za zmanjšanje živilskih odpadkov;

28.  zlasti meni, da bi morale države članice spodbujati kompostiranje v gospodinjstvih in ločevanje organskih odpadkov pri viru ter poskrbeti za organsko recikliranje teh odpadkov, da bi zagotovile visoko stopnjo varstva okolja in končni proizvod po visokokakovostnih standardih, na primer pregnito blato in kompost; poleg tega meni, da bi morale države članice prepovedati odlaganje organskih odpadkov na odlagališča;

29.  se zaveda tveganja onesnaževanja zaradi plastike in kovin v živilskih odpadkih, ki se uporabljajo za kompostiranje in prst, nato pa prehajajo v sladkovodne in morske ekosisteme, ter poziva, naj se ta pot onesnaževanja čim bolj zmanjša; poleg tega opozarja, da je namen direktive o uporabi blata iz čistilnih naprav v kmetijstvu zmanjšati onesnaženje kmetijskih zemljišč; zato poziva k previdnosti pri razmišljanju, da bi mešali tokove odpadkov, in k sprejetju ustreznih zaščitnih ukrepov;

30.  poudarja, da je varnost hrane bistvenega pomena in da ukrepi za zmanjšanje živilskih odpadkov ne smejo ogroziti veljavnih standardov na področju varnosti hrane; poudarja, da boj proti nastajanju živilskih odpadkov ne bi smel ogrožati standardov varnosti hrane, okoljskih standardov in standardov varstva živali, zlasti zdravja in dobrobiti živali;

31.  poziva Komisijo, naj pristojne organe držav članic spodbudi k sprejetju ukrepov za nadzor varnosti hrane s stališča zdravja, če je to potrebno, da se pridobi zaupanje državljanov in potrošnikov v politike, ki prispevajo k zmanjševanju količine živilskih odpadkov;

32.  opozarja, da je preprečevanje nastajanja živilskih odpadkov najpomembnejši ukrep za pravilno ravnanje z odpadki v skladu z načeli krožnega gospodarstva; poudarja tudi, da še ni mogoče popolnoma odpraviti živilskih odpadkov; zato sodi, da je treba na ravni EU opredeliti obvezne ukrepe, s katerimi bi zagotovili, da bodo živilski odpadki lahko postali novi viri;

33.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo ekonomske spodbude, s katerimi bi podprle zbiranje neuporabljene hrane, ki se lahko razdeli dobrodelnim organizacijam ali ponovno uporabi za drug sekundarni namen in se tako prepreči nastajanje živilskih odpadkov – na primer uporaba neuporabljene hrane kot dragocenega vira pri proizvodnji krme za živino in druge domače živali;

34.  se zaveda možnosti za optimizirano uporabo neizogibno izgubljenih ali zavrženih živil in stranskih produktov iz živilske verige, zlasti živalskega izvora, pri proizvodnji krme, recikliranju krmil in proizvodnji sredstev za izboljšanje tal ter da je to pomembno za primarno proizvodnjo;

35.  poudarja, da bi učinkovitejša evropska zakonodaja na področju stranskih proizvodov iz Direktive 2008/98/ES lahko prispevala k občutnemu zmanjšanju živilskih odpadkov; zato poziva Komisijo, naj zlasti prek programa obzorje 2020 podpre projekte za pospeševanje sodelovanja med agroživilskimi podjetji in kmetijstvom;

36.  ponovno poudarja, da mora Komisija najkasneje do 31. decembra 2018 pripraviti poročilo z oceno potrebe po horizontalnih regulativnih ukrepih na področju trajnostne potrošnje in proizvodnje ter izdelati poročilo o učinku, da bi ugotovila, kateri predpisi ovirajo razvoj sinergije med različnimi sektorji in onemogočajo nadaljnjo uporabo stranskih proizvodov;

37.  poudarja, da poraba zalog in hrane, ki bi jih sicer zavrgli, ne izključuje potrebe po dobrem upravljanju ponudbe in pametnem upravljanju živilske verige, da bi preprečili sistematične strukturne presežke;

38.  poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo večjo uporabo nekdanjih živil in stranskih proizvodov iz prehranske verige za proizvodnjo živalske krme;

39.  poziva Komisijo, naj analizira pravne ovire za uporabo nekdanjih živil v proizvodnji krme in naj spodbuja raziskave na tem področju, obenem pa poudarja, da so potrebne boljša sledljivost, skladnost s standardi biološke zaščite ter uporaba postopkov za ločevanje in predelavo, pri katerih se izničijo tveganja za varnost hrane;

40.  pozdravlja, da je bila nedavno vzpostavljena platforma EU o izgubah hrane in živilskih odpadkih, s katero naj bi ugotovili, kateri prednostni ukrepi so potrebni na ravni EU za preprečevanje izgub hrane in živilskih odpadkov, in omogočali izmenjavo informacij med sodelujočimi subjekti; v zvezi s tem poudarja, da bi bilo zaželeno sodelovanje Evropskega parlamenta pri delovanju platforme; poziva Komisijo, naj mu posreduje podroben načrt ukrepov, ki se izvajajo, zadanih ciljev in podciljev ter napredka pri oblikovanju skupne metodologije in darovanju; meni, da bi bila lahko ta platforma pravo orodje za spremljanje količin živilskih odpadkov pa tudi presežkov hrane in predelanih živil; vseeno je prepričan, da je to lahko le prvi korak k reševanju problematike živilskih odpadkov;

41.  poziva Komisijo, naj poskrbi za prevod dokumentov platforme EU o izgubah hrane in živilskih odpadkih v vseh 24 jezikov EU;

42.  poziva platformo, naj med drugim podpre razvoj različnih kanalov za obveščanje potrošnikov pa tudi izobraževalnih programov na področju potrošniških informacij in živil; poziva jo tudi, naj omogoči sodelovanje lokalnih deležnikov pri pobudah za preprečevanje nastajanja živilskih odpadkov in za darovanje hrane s poudarkom na zmanjševanju stroškov, ki nastanejo pri tem; ponovno poudarja, da je pomembno izmenjevati primere dobre prakse, združevati znanja in preprečevati podvajanje s podobnimi forumi, kot so na primer forum trgovcev na drobno EU o trajnosti, okrogla miza EU o trajnostni potrošnji in proizvodnji hrane, forum na visoki ravni za izboljšanje delovanja verige preskrbe s hrano in forum o potrošniškem blagu;

43.  poziva Komisijo, naj v okviru ukrepov platforme EU o izgubah hrane in živilskih odpadkih oceni dobro prakso, ki se že izvaja v različnih državah članicah, da bi bolje opredelila učinkovite instrumente za zmanjšanje količine živilskih odpadkov;

44.  meni, da je treba, če želimo kar se da zmanjšati količino živilskih odpadkov, k temu pritegniti vse udeležence v verigi preskrbe s hrano in se usmeriti na raznolike vzroke za odpadke po posameznih sektorjih; zato poziva Komisijo, naj preuči vso živilsko verigo, da bo ugotovila, v katerem živilskem sektorju nastane največ živilskih odpadkov in s katerimi rešitvami je mogoče preprečiti njihov nastanek;

45.  poziva Komisijo in države članice, naj izmenjujejo in spodbujajo dobro prakso zmanjševanja živilskih odpadkov in metode ohranjanja virov, ki jih deležniki že uporabljajo; spodbuja države članice ter lokalne in regionalne organe, naj se posvetujejo z ustreznimi deležniki glede ciljno usmerjenih sektorskih ukrepov, ki jih je treba sprejeti za preprečevanje nastajanja živilskih odpadkov;

46.  poudarja, da bi se morale Komisija in države članice najprej posvetovati predvsem z vsemi najpomembnejšimi deležniki, vključno s kmetijskim sektorjem, in izvesti oceno učinka za vse predlagane ukrepe, ki jih je treba izvajati, da se v Uniji prepreči nastajanje živilskih odpadkov;

47.  poziva Komisijo, države članice ter lokalne in regionalne organe, naj si v sodelovanju z vsemi deležniki prizadevajo za izboljšanje razumevanja datumov uporabe in rokov trajanja ter uporabnosti živil po datumu uporabe, zlasti med potrošniki, in sicer z uvedbo kampanj ozaveščanja in izobraževanja ter z omogočanjem dostopa do izčrpnih in razumljivih informacij o proizvodih; poudarja, da lahko uporaba etiket z dvojnim rokom na istem proizvodu, na primer rokom prodaje in uporabe, negativno vpliva na odločitve potrošnikov glede ravnanja z živili; poudarja, kako pomembno je ozaveščati potrošnike, da bodo lahko sprejemali ozaveščene odločitve;

48.  poziva Komisijo, naj v okviru ocenjevanja, ki ga že izvaja, oceni predvsem: ali veljavna zakonodaja EU in praksa o oznakah „uporabno najmanj do“ in „rok uporabnosti“ v različnih državah članicah ustreza svojemu namenu; ali treba ta izraza spremeniti, da bosta za potrošnike lažje razumljiva; ali bi bilo koristno odstraniti nekatere datume z izdelkov, če to ne predstavlja nevarnosti za zdravje in okolje, in ali bi bilo smiselno izdati evropske smernice o tem; poziva Komisijo, naj izvede študijo, v kateri bo ocenila povezavo med označbami datumov in preprečevanjem nastajanja odpadkov;

49.  pozdravlja pobudo nekaterih velikih maloprodajnih subjektov, da bi spremenili cene proizvodov, namenjene za uživanje, glede na rok trajanja in tako ozaveščali potrošnike in jih spodbujali k nakupu proizvodov, ki so pred iztekom roka trajanja;

50.  glede na to, da številna živila v dneh po izteku navedenega roka trajanja ohranijo svoje organoleptične in hranilne lastnosti, čeprav v zmanjšani meri, in so še naprej primerna za uživanje, če so spoštovana načela varnosti hrane, poziva Komisijo, naj opredeli logistične in organizacijske modele, s katerimi bi omogočili popolnoma varno ponovno uporabo vseh vrst proizvodov, ki niso prodani do roka;

51.  poziva Komisijo in države članice, naj razmislijo o variabilnem oblikovanju cen glede na rok trajanja, s čimer bi zmanjšali količine užitne hrane, še preden postane odpadek; sodi, da je mogoče odpadke na stopnji distribucije znatno zmanjšati z uvedbo znižanj glede na čas, ki ostane do izteka roka proizvoda; meni, da bi bilo treba spodbujati in podpirati to prakso, ki se zdaj izvaja prostovoljno;

52.  poziva Komisijo, naj posodobi seznam živil, izvzetih iz označb minimalnega roka trajanja, da se prepreči nastajanje živilskih odpadkov;

53.  meni, da je potrebnih več raziskav in informacij o rokih trajanja posameznih proizvodov ter da je treba spodbujati in povečati uživanje svežih in nepakiranih proizvodov ter zmanjšati dolgotrajno pakiranje in skladiščenje;

54.  poziva Komisijo, države članice ter regionalne in lokalne organe, naj v sodelovanju z deležniki uvedejo kampanje informiranja in obveščanja za ozaveščanje potrošnikov in vseh subjektov v verigi o preprečevanju nastajanja živilskih odpadkov, varnosti hrane, o dragocenosti hrane in dobri predelavi hrane ter dobri praksi v zvezi z ravnanjem s hrano in njeno porabo; poudarja, da bi morale te pobude pokazati tako okoljske kot tudi ekonomske in socialne koristi boja proti živilskim odpadkom; poziva k uporabi in spodbujanju sodobnih informacijskih orodij, na primer mobilnih aplikacij, da se dosežejo tudi mlajše generacije, ki uporabljajo predvsem digitalne medije; poziva k ustreznemu obravnavanju nastajanja živilskih odpadkov in lakote, ki sta velika problema današnjega časa; opozarja, da moramo biti solidarni in pripravljeni deliti s tistimi, ki so najbolj v stiski;

55.  poziva Svet in Komisijo, naj razglasita evropsko leto boja proti nastajanju živilskih odpadkov kot pomembno pobudo za obveščanje in ozaveščanje evropskih državljanov in naj pritegneta pozornost nacionalnih vlad k tej pomembni tematiki, da bi namenili dovolj finančnih sredstev za izzive, s katerimi se bo treba spoprijeti v bližnji prihodnosti;

56.  poudarja, da je pomembno vzgajati otroke o preprečevanju nastajanja živilskih in jih pritegniti k temu; ugotavlja, da je v posebnem poročilu Evropskega računskega sodišča št. 34/2016 o boju proti živilskim odpadkom poudarjeno, da je pomembno v spremljevalne ukrepe k programoma razdeljevanja mleka ter sadja in zelenjave v šolah vključiti sporočila o živilskih odpadkih, zapisano pa je tudi, da se je za to odločilo zelo malo držav članic; spodbuja pristojne organe držav članic, naj dodobra izkoristijo potencial teh programov, saj naj bi z njima mladim privzgojili dobre prehranjevalne navade in jim dali priložnosti za spoznavanje sveže hrane in kmetijskih proizvodnih postopkov;

57.  poziva Komisijo in države članice, naj motivirajo gospodinjstva k prizadevanjem proti nastajanju živilskih odpadkov s spodbujanjem dneva v tednu, namenjenega ostankom hrane, ter z informiranjem o dobri praksi nakupovanja in kuhanja, s katerimi lahko potrošniki zmanjšajo količino živilskih odpadkov;

58.  poudarja, da je treba postopke distribucije, hrambe in pakiranja ustrezno prilagoditi lastnostim proizvodov in potrebam potrošnikov, da se prepreči potrata proizvodov;

59.  poudarja, da je treba zagotoviti ustrezen način distribucije in hrambe glede na značilnosti proizvodov, da se zmanjša količina odpadkov;

60.  poziva Komisijo, države članice in deležnike, naj bolje obveščajo potrošnike glede načinov hrambe in/ali ponovne uporabe izdelkov;

61.  vztraja, da imajo poleg trgovcev na drobno in medijev pomembno vlogo tudi lokalni organi in občinska podjetja, saj lahko obveščajo državljane in jim pomagajo pri najboljših načinih za hrambo in uporabo hrane, da se prepreči nastajanje živilskih odpadkov in zmanjšajo njihove količine;

62.  poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami izda priporočila o primerni hladilni temperaturi, saj je hrana zaradi neoptimalne in neprimerne temperature dokazano predčasno postane neužitna, kar povzroča nepotrebne odpadke; poudarja, da bi z uskladitvijo temperatur vzdolž vse verige preskrbe s hrano izboljšali ohranjanje proizvodov in pri proizvodih, ki se prevažajo in prodajajo čez mejo, zmanjšali količino živilskih odpadkov;

63.  izpostavlja, da je treba v agroživilskem sektorju izboljšati načrtovanje proizvodnje, da bi omejili presežke hrane; vendar pa poudarja, da je minimalna raven presežkov hrane trenutno fiziološki dejavnik v vsej agroživilski verigi in da jih povzročajo tudi zunanji dejavniki, ki jih ni mogoče nadzirati; zato meni, da bi bili lahko ukrepi za spodbujanje podarjanja pomembno orodje, s katerim lahko preprečimo, da bi presežki hrane postali živilski odpadek;

64.  poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo inovacije in naložbe v predelovalne tehnologije v kmetijski proizvodnji, da bi zmanjšale količino živilskih odpadkov v verigi preskrbe s hrano in izgube pri proizvodnji hrane na družinskih kmetijah;

65.  spodbuja države članice, naj uporabijo sredstva iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, da bi zmanjšale živilske odpadke v primarni proizvodnji in v sektorju predelave;

66.  poudarja, da se morajo kmetje združevati v zadruge ali poklicna združenja, da bi zmanjšali izgube hrane s poglobljenim poznavanjem trgov, kar bi omogočilo učinkovitejše načrtovanje in ekonomijo obsega ter izboljšalo njihove zmogljivosti za trženje proizvodov;

67.  poudarja, da je pomembno sodelovanje, na primer prek organizacij proizvajalcev ali drugih organov, kot so medpanožne organizacije in zadruge, za boljši dostop do financiranja za inovacije in naložbe v tehnologije obdelave, kot sta kompostiranje in anaerobna presnova, kjer je ustrezno, ali nadaljnja predelava proizvodov, ki bi lahko kmetom omogočila dostop do novih proizvodov, trgov in strank; v zvezi s tem opominja, da boljša sektorska organizacija in uporaba pogodb omogočata boljše upravljanje proizvodnje in učinkovitejši boj proti nastajanju živilskih odpadkov; meni, da je bistvenega pomena, da se to izvaja na lokalni ali regionalni ravni, da bi upoštevali načelo bližine;

68.  se zaveda, da kmetom prednosti sodelovanja in digitalizacije, ki omogočata boljši dostop do podatkov in napovedi povpraševanja, ter razvoj programov napredne proizvodnje prinašata koristi, saj jim omogočata prilagajanje proizvodnje povpraševanju, boljše usklajevanje z drugimi sektorji verige preskrbe s hrano ter zmanjšanje količine odpadkov; glede na zahtevni izziv zmanjševanja neizogibnih živilskih odpadkov poudarja, da je treba spodbujati učinkovito uporabo živilskih odpadkov, tudi v biogospodarstvu;

69.  meni, da bi k bolj usklajeni ponudbi in povpraševanju po proizvodih pomagali predpisi o označevanju, ki bi zagotavljali ustrezne informacije o izvoru sestavin ter tehnikah, uporabljenih pri proizvodnji in predelavi, tako da bi potrošniki kupovali bolj ozaveščeno ter s tem neposredno vplivali tudi na proizvodne dejavnike, kar bi pozitivno vplivalo v okoljskem, gospodarskem in socialnem pogledu;

70.  poziva Komisijo in države članice, naj kmete in potrošnike bolje poučijo o učinkovitejšem ravnanju z energetskimi, vodnimi in naravnimi viri vzdolž vse živilske verige, da bi znatno zmanjšali izgubo virov in hrane ter s tem znižali vhodne stroške in izgubo hranil ter povečali inovacije in trajnost v sistemih kmetovanja;

71.  meni, da je potrebnih več raziskav in informacij, da bi se izognili živilskim odpadkom v primarni proizvodnji in da bi prakse, ki v okviru kmetijske proizvodnje, predelave ali distribucije hrane povzročajo izgubljanje virov, nadomestili z okolju prijaznimi metodami;

72.  poudarja, da bi morali za ohranitev najmanjšega možnega obsega živilskih odpadkov kmetom omogočiti, da bi lahko svoje proizvode s tehničnega in ekonomskega vidika uporabljali z najučinkovitejšo mogočo rabo virov;

73.  meni, da lahko pobude kmetov in skupnosti omogočijo trajnostne, ekonomsko vzdržne rešitve in dodajo vrednost proizvodom, ki bi jih sicer zavrgli, z razvijanjem trgov za proizvode, ki bi bili običajno izključeni iz živilske verige, in opozarja na potencial socialnoinovacijskih projektov kmetov in skupnosti, kot sta paberkovanje in podarjanje presežnih živil združenjem za zagotavljanje pomoči v hrani, tudi bankam hrane; poziva Komisijo in države članice, naj te prakse priznajo in jih spodbujajo v okviru drugega stebra skupne kmetijske politike;

74.  poudarja, da bi bilo treba za zmanjšanje odpadkov med proizvodnjo uporabljati inovativne tehnike in tehnologije za optimizirano obdelovanje polj ter pretvorbo proizvodov, ki ne ustrezajo standardom trga, v predelane proizvode;

75.  poudarja, da velike količine povsem užitnega sadja in zelenjave ne pridejo na trg iz estetskih razlogov in zaradi trženjskih standardov; ugotavlja, da obstajajo uspešne pobude za uporabo takih proizvodov, in spodbuja deležnike iz veleprodajnega in maloprodajnega sektorja, naj spodbujajo take prakse; poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo razvoj trgov za ta živila, ter v ta namen izvedejo raziskave o povezavi med trženjskimi standardi in živilskimi odpadki;

76.  poziva Komisijo in države članice, naj skušajo skupaj vplivati na javne standarde Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo, da bi se s preprečevanjem nastajanja živilskih odpadkov izognili izgubljanju virov;

77.  meni, da je potrebnega več sodelovanja med proizvajalci in da je treba izkoristiti organizacije proizvajalcev, da bi zagotovili in spodbujali dostop do priložnosti na sekundarnih trgih, drugih prodajnih možnosti in alternativnih možnosti uporabe za presežke hrane, ki bi jih bilo sicer treba ponovno vnesti v tla ali zavreči, pri čemer je treba dati prednost ponovni uporabi za prehrano ljudi, kot sta prodaja predelane hrane po nižji ceni in prodaja na lokalnih trgih;

78.  ugotavlja, da je treba proizvode, ki jih je mogoče še naprej uporabljati za neprehranske namene, kot so pretvorba v krmo, gnojenje polj ali uporaba za kompostiranje ali proizvodnjo energije, jasno ločevati od tistih, ki veljajo za odpadek, da ne bi ogrozili njihove ponovne uporabe;

79.  ugotavlja, da bi se količina zavrženih pridelkov lahko zmanjšala, če bi se prodajali neposredno potrošniku, na primer na kmetijskih tržnicah ali v prodajalnah s kmetijskimi pridelki, z ustvarjanjem kratkih prodajnih poti in kupovanjem lokalnih in le malo predelanih proizvodov;

80.  spodbuja države članice in Komisijo, naj spodbujajo lokalno pridelano hrano in podpirajo kratke verige preskrbe s hrano in domačo prodajo kmetijskih proizvodov;

81.  poudarja, da lokalni in regionalni proizvodi ter kmetijski programi, ki jih podpirajo skupnosti, skrajšajo dobavne verige, s čimer se zvišajo standardi kakovosti proizvodov, podpira sezonsko povpraševanje ter zagotovijo znatne socialne, okoljske in gospodarske koristi;

82.  meni, da bi lahko imele kratke dobavne verige pomembno vlogo pri zmanjševanju živilskih odpadkov in pretirane uporabe embalaže, zmanjševanju razdalj v živilski verigi ter zagotavljanju kakovostnejše hrane in preglednosti živilskih verig, s tem pa bi pri podeželskih skupnostih spodbujali zmožnost ekonomskega preživetja;

83.  poziva k spodbujanju uživanja sezonske zelenjave in sadja v vseh državah članicah;

84.  poziva, naj se posebna pozornost nameni dobrobiti živali;

85.  poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo ukrepe za zmanjšanje izgub zaradi neustrezne skrbi za dobrobit živali;

86.  poudarja, da so lahko živilski odpadki posledica nepoštenih trgovinskih praks v dobavni verigi; poziva Komisijo in države članice, naj preučijo, kako nepoštene trgovinske prakse v verigi preskrbe s hrano ustvarjajo živilske odpadke, in po potrebi ukrepajo proti temu;

87.  meni, da se bo z rešitvijo problema nepoštenih trgovinskih praks izboljšal položaj kmetov, ki so najšibkejši člen v tej verigi, in da zmanjšanje prevelike proizvodnje in kopičenja presežkov ne bo le pripomoglo k stabilizaciji cen in kmetom omogočilo poštene in dobičkonosne odkupne cene, marveč bo tudi zmanjšalo živilske odpadke vzdolž vse verige in ublažilo izgube, ki jih ustvarjajo družinske kmetije; poudarja, da bi pravičnejše plačevanje proizvajalcev povečalo vrednost proizvodov, s čimer bi se zmanjšali živilski odpadki v zadnjih delih dobavne verige;

88.  poudarja, da lokalni in regionalni organi ter deležniki nosijo poglavitno odgovornost za izvajanje programov za zmanjšanje in preprečevanje nastajanja živilskih odpadkov, in poziva Komisijo in države članice, naj to upoštevajo v vseh fazah procesa;

89.  poziva Komisijo, naj prizna vlogo javnih agencij, ki zagotavljajo storitve splošnega pomena, pri ravnanju z odpadki in prizadevanjih za boj proti živilskim odpadkom, ter prizadevanja podjetij, kot so mala in srednja podjetja, ki neposredno prispevajo h krožnemu gospodarstvu;

90.  poziva države članice, naj spodbujajo lokalne vlade, civilno družbo, supermarkete in druge ustrezne deležnike, naj podprejo pobude za zmanjšanje količine živilskih odpadkov in prispevajo k strategiji uživanja lokalne hrane, na primer z obveščanjem potrošnikov prek mobilnih aplikacij o neprodani hrani, ter s tem usklajujejo povpraševanje in ponudbo;

91.  pozdravlja uvedbo živilskih obratov, v katerih se živila, ki so primerna za uživanje, lahko prepustijo ljudem v stiski (ang. foodsharing); poziva, naj se poenostavijo postopki za ustanavljanje tovrstnih obratov;

92.  meni, da je v EU največja ovira za dobavo še vedno užitne presežne hrane pomoči potrebnim nezadostna ali celo popolnoma neobstoječa zmogljivost distribucijskih kanalov; ugotavlja, da dobrodelne organizacije in državni ali lokalni organi za socialno delo nimajo dovolj materiala ali človeških virov za prevoz in distribucijo še vedno užitne hrane, ki je na voljo za dobrodelne namene; ugotavlja, da to še posebej velja v najbolj prikrajšanih regijah;

93.  ugotavlja, da je živilska industrija že sprejela pobude za zmanjšanje živilskih odpadkov in okrepila sodelovanje z združenji za zagotavljanje pomoči v hrani, med drugim tudi z bankami hrane po vsej Evropi;

94.  poziva Komisijo, naj spodbuja vzpostavitev praks v državah članicah, pri katerih bi prodajalci živil na drobno neprodane proizvode razdelili dobrodelnim organizacijam;

95.  poziva vse deležnike, naj okrepijo prizadevanja, da bi hrano, ki je tik pred iztekom roka trajanja podarili dobrodelnim ustanovam; vendar ugotavlja, da še vedno obstajajo predvsem pravne prepreke za podarjanje hrane; poziva Komisijo, naj pojasni razlago pravnih določb, ki odvrača od podarjanja hrane;

96.  ima pomisleke, ker še vedno ni zagotovljena „pojasnitev zadevne zakonodaje EU o odpadkih, hrani in krmi, da se olajšajo donacije živil in uporaba živil, ki to več niso, za živalsko krmo“, kar je bilo napovedano za leto 2016(29);

97.  pozdravlja osnutek smernic EU za darovanje hrane kot prvi korak v pravo smer; meni pa, da je treba glede na različne ovire za darovanje hrane, ki jih vsebuje zakonodaja EU, darovanje neprodane hrane v vsej verigi preskrbe s hrano dodatno spodbuditi z zakonodajnimi spremembami;

98.  poziva Komisijo, naj preuči možnosti, da bi podjetja darovala hrano dobrodelnim organizacijam v državi proizvodnje, ne glede na jezik na embalaži; poudarja, da bi bilo treba omogočiti darovanje teh proizvodov, če so informacije, ki so ključnega pomena za vzdrževanje varnosti hrane, npr. o alergenih, prejemnikom na voljo v uradnem jeziku njihove države članice;

99.  poziva Komisijo in države članice, naj olajšajo sodelovanje med lokalnimi in regionalnimi deležniki na področju darovanja hrane z zmanjšanjem stroškov poslovanja in tako znižajo prag udeležbe, npr. s ponujanjem orodij za predloge, ki se lahko prilagodijo posebnim lokalnim potrebam ter jih lahko lokalni akterji uporabijo za usklajevanje ponudbe in povpraševanja po presežkih hrane ter za učinkovitejše organiziranje logistike;

100.  pozdravlja vzpostavitev socialnih trgovin z živili pa tudi javnih in zasebnih partnerstev z dobrodelnimi organizacijami za čim bolj smotrno uporabo hrane, ki je še užitna, a ni primerna za prodajo;

101.  poziva države članice, naj institucionalno in finančno podprejo socialne supermarkete, ki so ključni posredniki pri darovanju hrane;

102.  poudarja, da morajo subjekti v živilskem sektorju, ki izvajajo brezplačen prenos hrane, ravnati v skladu z dobrimi praksami delovanja, da se zagotovi higienska in zdravstvena varnost hrane v skladu z Uredbo (ES) št. 852/2004;

103.  poudarja, da imajo nacionalni organi pomembno vlogo pri zagotavljanju pomoči vzdolž verige preskrbe s hrano za uporabo užitne hrane in živil pred iztekom roka trajanja, saj lahko pri izvajanju pravil o varnosti hrane uporabijo spodbujevalni pristop, ne pa kaznovalnega;

104.  poziva Komisijo, naj razišče možnosti za uvedbo zakonodaje „usmiljenega samarijana“ in njene učinke; poziva Komisijo, naj razjasni, kako zakonodajni akti, kot sta Uredba (ES) št. 178/2002 in Direktiva 85/374/EGS, urejajo odgovornost na področju darovanja hrane;

105.  poziva Komisijo, naj predlaga spremembo direktive o DDV, s katero bi se izrecno oprostilo plačilo davka na podarjeno hrano; poziva države članice, naj sledijo priporočilom Komisije in za hrano, ki se podari pred iztekom minimalnega roka trajanja ali ki ni primerna za prodajo, določijo skoraj ničto stopnjo DDV;

106.  poziva Komisijo, naj dopolni Uredbo (EU) št. 223/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o Skladu za evropsko pomoč najbolj ogroženim(30) z izvedbenim aktom, ki bo spodbujal uporabo tega sklada za omogočanje darovanja hrane s financiranjem stroškov zbiranja, prevoza, skladiščenja in razdeljevanja in bo urejal uporabo intervencijskih zalog v okviru skupne kmetijske politike; spodbuja lokalne, regionalne in nacionalne organe, naj podprejo vzpostavitev infrastrukture za darovanje hrane v regijah in na območjih, kjer jih še ni, so neustrezne ali nimajo zadostnih zmogljivosti;

107.  poziva Komisijo in države članice, naj ne preusmerjajo sredstev Sklada za evropsko pomoč najbolj ogroženim, ki so že rezervirana za banke hrane in dobrodelne organizacije za druge ciljne skupine;

108.  poudarja, da darovanja hrane ni mogoče jemati kot samoumeven ukrep za rešitev srži revščine; zato poudarja, da se je treba izogibati nestvarnim pričakovanjem v zvezi s tem: ni namreč mogoče pričakovati, da bi z darovanjem hrane hkrati ublažili socialno problematiko in preprečili nastajanje živilskih odpadkov; zato poziva Komisijo, naj odločneje ukrepa za preprečevanje revščine;

109.  poziva Komisijo in države članice, naj bodo v zvezi z darovanjem hrane čuječne in naj poskrbijo, da ne bo nastal alternativni trg z darovano hrano, tako da bi bili ljudje v stiski prikrajšani za darovano hrano, podjetja pa je ne bi želela darovati;

110.  poziva Komisijo in države članice, naj brez nepotrebnega obremenjevanja malih in srednjih podjetij ter prostovoljskih organizacij pobliže spremljajo darovanje hrane in poskrbijo, da se ne bo izgubljala drugam in da se ne bo prodajala na alternativnih trgih, tako da bo zares prišla do ljudi v stiski in da trgovcev ne bi odvračali od podarjanja hrane zaradi tveganja nepoštene konkurence;

111.  poziva vse akterje v verigi preskrbe s hrano, naj prevzamejo svoje del odgovornosti in izvajajo skupni izjavi o živilskih odpadkih z naslovom Every Crumb Counts (Vsaka drobtinica šteje) in Retail agreement on waste (Maloprodajni sporazum o odpadkih); poudarja, da je maloprodajni sektor vsak dan v stiku z več milijoni potrošnikov in ima edinstven položaj za izobraževanje in ozaveščanje o živilskih odpadkih ter s tem za spodbujanje k ozaveščenim odločitvam; poudarja, da trženjske prakse, kot je „dva za ceno enega“, povečujejo tveganje, da potrošniki kupijo več, kot lahko porabijo; v zvezi s tem poudarja, da je potrebna ponudbi manjših pakiranj za manjša gospodinjstva; pozdravlja, da nekateri trgovci na drobno prodajajo živila s kratkimi roki uporabe po znižanih cenah, a meni, da bi morala biti ta praksa bolj razširjena;

112.  ponovno poudarja, da so zavržena jajca še vedno eden od glavnih problemov, ki pesti trgovce na drobno; poziva Komisijo, naj preuči možnosti za zmanjšanje količine zavrženih jajc ob upoštevanju znanstvene ocene EFSA, in prosi države članice, naj ustrezno obveščajo potrošnike o tem pomembnem vprašanju;

113.  poziva Komisijo, naj izvede študijo o vplivu reform skupne kmetijske in skupne ribiške politike na nastajanje in zmanjševanje živilskih odpadkov;

114.  poudarja, da so možnosti kmetov za preživetje odvisne od dobavljanja izdelkov na trg pod poštenimi pogoji in po dobičkonosnih cenah ter da pomeni izguba pridelka na ravni kmetije izgubo naložbe in prihodka za kmete, vključno z izgubami zaradi ekstremnih ali neobičajnih podnebnih dogodkov, poškodovanim pridelkom zaradi naravnih nesreč ali uničenim, ker cene na trgu padejo ali so nizke; ob tem poudarja, da nihanje cen na kmetijskih trgih vpliva na proizvodnjo in prihodke kmetov ter lahko pripomore k nastajanju živilskih odpadkov, zato bi morala skupna kmetijska politika vsebovati orodja za boj proti nihanju cen;

115.  poudarja, da Komisija še ni izvedla študije, s katero bi ugotovila učinek različnih reform na obseg kmetijske proizvodnje in njen vpliv na nastajanje živilskih odpadkov, zato jo poziva, naj vprašanje živilskih odpadkov vključi v oblikovanje svojih prihodnjih politik in v izvajanje skupne kmetijske politike;

116.  poudarja, da je lahko nastajanje živilskih odpadkov v fazi proizvodnje posledica poslabšane kmetijske proizvodnje zaradi zmanjšanja kakovosti zemlje, biotske raznovrstnosti (zmanjšanje opraševanja) in različnih naravnih virov ter da bi bilo treba to upoštevati pri prihodnjem razvoju kmetijstva in skupne kmetijske politike;

117.  spodbuja države članice, naj dodobra izkoristijo potencial Evropskega sklada za ribištvo in Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo, da bi zmanjšale živilske odpadke zaradi zavržkov rib in pri organizmih, gojenih v okviru akvakulture, izboljšale stopnjo preživetja;

118.  upa, da bo obveznost iztovarjanja v okviru skupne ribiške politike, ki se ravno postopno uvaja, pripomogla k bolj selektivnim ribolovnim orodjem in praksi ter s tem do manj zavržkov rib na morju; ugotavlja, da se obveznost iztovarjanja ne uporablja za vse ribe in da so zato potrebni nadaljnji ukrepi;

119.  izraža pomisleke zaradi količine odpadkov pri ulovu rib, saj gre za hitro pokvarljivo blago in pogosto izredno dolge poti, da ribe pridejo do predelave, kar pomeni pogost prevoz iz Evrope v Azijo in nazaj v Evropo za končno prodajo;

120.  opozarja, da je pri hrani in krmi pomemben koncept odtisa porabe vode;

121.  želi spomniti, da po Uredbi (ES) št. 178/2002 med hrano šteje tudi voda, ki je „namenoma vgrajena v živilo med izdelavo, pripravo ali obdelavo živila“, ter da je voda temeljni strateški vir vse agroživilske industrije;

122.  poudarja, da živilski odpadki glede na kakovost, vrsto in količino porabljene vode pri proizvodnji hrane pomenijo tudi izgubo vode;

123.  opozarja, da je v kmetijstvu pomembno izboljšati gospodarjenje z vodo, razviti sisteme pridelave hrane, ki vključujejo pametno porabo vode, ter povečati varnost vode in hrane ter zanesljivost oskrbe z njima na območjih z največjim tveganjem zaradi podnebnih sprememb;

124.  poudarja, da lahko inovativne in okolju prijazne rešitve na področjih, kot so upravljanje soproizvodov in stranskih proizvodov v proizvodnji hrane, trgovini z živili, shranjevanje hrane, digitalna tehnologija in embalaža, ki je v stiku z živili, bistveno prispevajo k zmanjšanju količine živilskih odpadkov; spodbuja Komisijo, države članice in druge deležnike, naj podpirajo raziskave na teh področjih in spodbujajo trajnostne in učinkovite rešitve; meni, da so storitve v okviru sodelovalnega gospodarstva pomembne za ozaveščanje in spodbujanje trajnostne porabe; poziva Komisijo, naj pospešuje inovacije v okviru raziskovalnih projektov in programov, ki se financirajo iz proračuna EU, kot je evropsko partnerstvo za inovacije;

125.  poudarja, da odgovornost za preprečevanje nastajanja živilskih odpadkov nosijo vsi v dobavni verigi, vključno s proizvajalci sistemov pakiranja; poudarja, da embalažni materiali in rešitve pozitivno prispevajo k preprečevanju izgub hrane in nastajanja živilskih odpadkov vzdolž dobavne verige, npr. embalaža, ki zmanjša izgube hrane pri prevozu in skladiščenju, ki dlje časa ohrani kakovost in higieno živil ali ki podaljšuje rok uporabnosti; poudarja pa, da je treba zagotoviti, da bo embalaža ustrezala svojemu namenu (torej da hrana ne bo preveč ali premalo zapakirana), da bo ustrezala proizvodu in potrošnikovim potrebam ter da bo upoštevan vidika vsega življenjskega cikla pakiranega proizvoda, vključno z zasnovo in uporabo embalaže; poziva Komisijo in države članice, naj ocenijo koristi embalaže za živila, ki je izdelana na biološki osnovi, je biološko razgradljiva in primerna za kompostiranje, ob tem pa naj upoštevajo vpliv na zdravje ljudi in varnost hrane ter delujejo po pristopu življenjskega cikla; poudarja, da morajo biti cilji zmanjševanja živilskih odpadkov v skladu z ukrepi in cilji iz Direktive 94/62/ES ter da morajo države članice sprejeti ukrepe, s katerimi bodo znatno zmanjšale uporabo embalaže, ki ni primerna za recikliranje, in čezmerno embaliranje;

126.  spodbuja Komisijo in države članice, naj podpirajo razvoj in uporabo aktivnih in pametnih embalažnih materialov za stik v živili in drugih inovativnih rešitev, ki bi pripomogli k učinkoviti rabi virov in krožnemu gospodarstvu; poudarja, da bi morala zakonodaja o materialih za stik z živili omogočati največjo možno raven varstva potrošnikov za ves embalažni material, vključno z uvoženim materialom iz tretjih držav; zato poziva Komisijo, naj predstavi usklajena pravila EU za materiale za stik z živili in naj da prednost pripravi posebnih ukrepov EU za papir, karton in podobne materiale v skladu z resolucijo Parlamenta z dne 6. oktobra 2016 o izvajanju Uredbe (ES) št. 1935/2004 o materialih, namenjenih za stik z živili(31);

127.  priporoča spodbujanje uporabe prostovoljnih kodeksov dobre prakse v podjetjih, ki bi jih pripravile sektorske organizacije v živilstvu, gostinstvu in hotelirstvu, za optimalno uporabo proizvodov in spodbujanje darovanja hrane programom, ki zbirajo presežno hrano za socialne namene;

128.  poziva države članice, naj spodbujajo k sklepanju dogovorov ali memorandumov o soglasju za uveljavljanje odgovornega ravnanja in dobre prakse za zmanjševanje količin živilskih odpadkov, kot je uvedba posod za večkratno uporabo iz recikliranih materialov v restavracijah, ki bi gostom omogočile, da ostanke hrane odnesejo s seboj;

129.  priporoča, naj se v gostinstvu in turizmu uporabljajo lokalni in regionalni ter sezonski proizvodi, da se skrajša veriga proizvodnje in porabe hrane in skrčijo faze predelave ter s tem zmanjša količina odpadkov, ustvarjenih v različnih fazah;

130.  poudarja, da razvoj v digitalnem sektorju ponuja številne možnosti za preprečevanje nastajanja živilskih odpadkov, zlasti vzpostavitev spletnih platform za „reševanje“ hrane, ki restavracijam omogočajo ponujanje neprodanih jedi po znižanih cenah; poudarja, da so takšne izkušnje obrodile pomembne rezultate v državah članicah, v katerih so se razvile;

131.  poziva Komisijo, naj prizna prispevek družbeno odgovornih pobud, kot je pobuda Healthy Nutritional Standard, katere cilj je s prostovoljnim in soreguliranim označevanjem hrane v restavracijah in turizmu zagotavljati kakovostnejše informacije o hrani različnim skupinam potrošnikov s posebnimi prehranskimi potrebami ali navadami, da se zmanjša količina živilskih odpadkov v teh sektorjih;

132.  poziva Komisijo in države članice, naj sodelujejo z državami v razvoju, da bi izboljšali njihovo infrastrukturo prehranske verige in zmanjšali količino njihovih živilskih odpadkov;

133.  poziva vse institucije in organe Evropske unije, naj v javne razpise, povezane z gostinstvom, vključijo zahtevo o načrtih za ravnanje z živilskimi odpadki in njihovo zmanjšanje; poziva kvestorje, naj dajo prednost ukrepom za zmanjšanje količine živilskih odpadkov v Evropskem parlamentu, in spodbuja tudi druge evropske institucije, naj sledijo temu zgledu; spodbuja države članice, naj zmanjšajo količino živilskih odpadkov v javnih ustanovah;

134.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0266.
(2) UL C 227 E, 6.8.2013, str. 25.
(3) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0250.
(4) UL C 17, 18.1.2017, str. 28.
(5) UL C 161, 6.6.2013, str. 46.
(6) Študija FAO z naslovom Food waste Foodprint. Impacts on natural resources (Odtis zavržene hrane. Učinki na naravne vire), Rim, 2013.
(7) FAO, 2015. Food wastage footprint & climate change (Odtis zavržene hrane in podnebne spremembe).
(8) https://www.wfp.org/hunger/stats.
(9) The State of Food Insecurity in the World 2015 (Stanje neustrezne prehranske varnosti za leto 2015), FAO, OZN.
(10) Development Goals in an Era of Demographic Change (Razvojni cilji v dobi demografskih sprememb), Global Monitoring Report 2015/2016, Svetovna banka.
(11) http://www.un.org/en/development/desa/news/population/2015-report.html
(12) FUSIONS, Estimates of European food waste levels (Ocene ravni evropskih živilskih odpadkov), marec 2016.
(13) Eurostat, People at risk of poverty or social exclusion (Izpostavljeni tveganju revščine ali socialne izključenosti).
(14) FUSIONS, Estimates of European food waste levels (Ocene ravni evropskih živilskih odpadkov), marec 2016.
(15) WRAP, 2015. Household Food Waste in the UK (Živilski odpadki, ki jih ustvarijo gospodinjstva v Združenem kraljestvu).
(16) FAO (2011): Global food losses and food waste (Svetovne izgube hrane in živilski odpadki).
(17) Posebno poročilo Evropskega računskega sodišča št. 34/2016 z naslovom Boj proti potrati hrane: priložnost, da EU izboljša učinkovitost rabe virov v verigi preskrbe s hrano, str. 14.
(18) Standard za evidentiranje izgub hrane in živilskih odpadkov ter poročanje o njih, 2016.
(19) Direktiva 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv (UL L 312, 22.11.2008, str. 3).
(20) UL L 304, 22.11.2011, str. 18.
(21) Raziskava Flash Eurobarometer 425, Food waste and date marking (Živilski odpadki in označevanje datuma), september 2015.
(22) Uredba (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (UL L 31, 1.2.2002, str. 1).
(23) Uredba (ES) št. 852/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o higieni živil (UL L 139, 30.4.2004, str. 1); Uredba (ES) št. 853/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o posebnih higienskih pravilih za živila živalskega izvora (UL L 139, 30.4.2004, str. 55); Uredba (ES) št. 854/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o določitvi posebnih predpisov za organizacijo uradnega nadzora proizvodov živalskega izvora, namenjenih za prehrano ljudi (UL L 139, 30.4.2004, str. 206).
(24) Comparative Study on EU Member States’ legislation and practices on food donation (Primerjalna študija o zakonodaji in praksah držav članic EU v zvezi s darovanjem hrane) iz leta 2014, ki jo je naročil Evropski ekonomsko-socialni odbor.
(25) UL L 347, 11.12.2006, str. 1.
(26) Skupni odgovor na parlamentarni vprašanji za pisni odgovor (E-003730/13, E-002939/13), 7. maj 2013.
(27) Comparative Study on EU Member States’ legislation and practices on food donation (Primerjalna študija o zakonodaji in praksah držav članic EU v zvezi s darovanjem hrane) iz leta 2014, ki jo je naročil Evropski ekonomsko-socialni odbor.
(28) Delovni dokument služb Komisije, povzetek ocene učinka, ocena učinka ukrepov, ki se nanašajo na živilske odpadke, za dopolnitev SWD(2014)0207 o oceni ciljev za ravnanje z odpadki (SWD(2014)0289, 23.9.2014).
(29) Priloga k sporočilu Komisije COM(2015)0614.
(30) UL L 72, 12.3.2014, str. 1.
(31) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0384.


Ocena zunanjih vidikov učinkovitosti in upravljanja carinskih služb kot orodja za spodbujanje trgovine in boj proti nezakoniti trgovini
PDF 291kWORD 59k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. maja 2017 o oceni zunanjih vidikov učinkovitosti in upravljanja carinskih služb kot orodja za spodbujanje trgovine in boj proti nezakoniti trgovini (2016/2075(INI))
P8_TA(2017)0208A8-0162/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. oktobra 2015 z naslovom Trgovina za vse – Za odgovornejšo trgovinsko in naložbeno politiko (COM(2015)0497),

–  ob upoštevanju strateškega načrta GD TAXUD in načrta GD TAXUD z dne 14. marca 2016 (Ares(2016)1266241),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 21. avgusta 2014 o strategiji in akcijskem načrtu EU za obvladovanje tveganja na carinskem področju: obvladovanje tveganj, krepitev varnosti dobavne verige in olajševanje trgovine (COM(2014)0527),

–  ob upoštevanju poročila Komisije z dne 19. julija 2016 z naslovom Poročilo o napredku pri izvajanju strategije in akcijskega načrta EU za obvladovanje tveganja na carinskem področju (COM(2016)0476),

–  ob upoštevanju smernic za pooblaščene gospodarske subjekte (TAXUD/B2/047/2011),

–  ob upoštevanju pilotnega projekta EU in Kitajske glede inteligentnih in varnih trgovinskih poti (SSTL),

–  ob upoštevanju resolucije Sveta o carinskem akcijskem načrtu EU za boj proti kršitvam pravic intelektualne lastnine v letih 2013 do 2017(1),

–  ob upoštevanju poročila GD TAXUD o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov EU za leto 2015,

–  ob upoštevanju strateškega okvira za carinsko sodelovanje med EU in Kitajsko,

–  ob upoštevanju akcijskega načrta za carinsko sodelovanje med EU in Kitajsko na področju pravic intelektualne lastnine (2014–2017),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. februarja 2014 z naslovom Akcijski načrt za spremljanje delovanja preferencialnih trgovinskih režimov (COM(2014)0105),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. februarja 2016 z naslovom Akcijski načrt za okrepitev boja proti financiranju terorizma (COM(2016)0050),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 21. decembra 2016 z naslovom Razvoj carinske unije EU in njenega upravljanja (COM(2016)0813),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. junija 2015 o strategiji za varstvo in uveljavljanje pravic intelektualne lastnine v tretjih državah(2),

–  ob upoštevanju posebnega poročila Evropskega računskega sodišča št. 23/2016: Pomorski promet v EU: v nemirnih vodah – veliko neuspešnih in netrajnostnih naložb,

–  ob upoštevanju Marakeškega sporazuma o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije,

–  ob upoštevanju poročila OECD z dne 18. aprila 2016 z naslovom Nezakonita trgovina – stekajoče se kriminalne mreže (Illicit Trade, Converging Criminal Networks),

–  ob upoštevanju člena 21 Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

–  ob upoštevanju členov 207, 208 in 218 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije(3) in z njo povezanih delegiranega akta (Delegirana uredba (EU) 2015/2446(4)), izvedbenega akta (Izvedbena uredba (EU) 2015/2447(5)), prehodnega delegiranega akta (Delegirana uredba (EU) 2016/341(6)) in delovnega programa (Izvedbeni sklep (EU) 2016/578(7)),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003(8),

–  ob upoštevanju predloga Komisije o direktivi Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2013 o pravnem okviru Unije za carinske kršitve in sankcije (COM(2013)0884) in mnenja Odbora za mednarodno trgovino o tem predlogu za Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov(9),

–  ob upoštevanju člena 24(2) Uredbe (EU) 2015/478 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2015 o skupnih pravilih za uvoz(10),

–  ob upoštevanju načela usklajenosti politik za razvoj, določenega v PDEU,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. januarja 2017 o reševanju izzivov pri izvajanju carinskega zakonika EU(11),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za mednarodno trgovino in mnenja Odbora za proračunski nadzor (A8-0162/2017),

A.  ker je carinska unija osnovni temelj Evropske unije, zaradi česar spada med največje trgovinske bloke na svetu, in ker je popolnoma delujoča carinska unija bistvena za verodostojnost, ki jo EU potrebuje, da bi imela zagotovljeno moči pri pogajanjih o trgovinskih sporazumih;

B.  ker je izvajanje carinskega zakonika EU bistveno za varovanje lastnih virov Unije, zlasti carin, in nacionalnih interesov, kar zadeva davke;

C.  ker je povsem delujoča carinska unija podlaga za učinkovit boj proti nezakonitim finančnim tokovom in pranju denarja s pomočjo trgovine;

D.  ker bi lahko prišlo do odložitve izvajanja carinskega zakonika Unije, ki je začel veljati 1. maja 2016, do 31. decembra 2020 zaradi pomanjkanja ustreznega financiranja skupnih in delujočih sistemov IT;

E.  ker je v poročilu o napredku pri izvajanju strategije in akcijskega načrta EU za obvladovanje tveganja na carinskem področju poudarjeno, da gre pri nezadostnem financiranju za posodobitev obstoječih sistemov IT in razvoj potrebnih novih sistemov za pomembno vprašanje, ki ovira razvoj, zlasti kar zadeva novi sistem nadzora uvoza; ker zaradi pomanjkanja dodatnih virov ne bo mogoče izvesti številnih ukrepov pred koncem leta 2020, kot je predvideno v strategiji in akcijskem načrtu; ker bi zamuda vplivala tudi na izvajanje zavez glede vidikov agende EU za varnost, ki so povezani s carinami;

F.  ker sedanja razdrobljenost politik carinskega nadzora med državami članicami ne sme privesti do razmer, v katerih bi nastajala dodatna upravna in časovna bremena ali bi povzročale izkrivljanje notranjih trgovinskih tokov;

G.  ker v predlagani direktivi o pravnem okviru Unije za carinske kršitve in sankcije ni jasnega razlikovanja med kazenskimi in upravnimi sankcijami v državah članicah ob popolnem spoštovanju subsidiarnosti; ker to utegne ohrabriti goljufive gospodarske subjekte, da se pri uvozu iz tretjih držav odločajo strateško ter tako povzročijo izkrivljanje pri pobiranju davkov in negativne vplive na okolje, to pa pomeni, da ne gre za učinkovito odvračanje od nezakonitih trgovinskih dejavnosti;

H.  ker zapleteni carinski predpisi in postopki ter različna merila in sankcije, ki jih uporabljajo organi, lahko predstavljajo preveliko breme za mala in srednja podjetja (MSP) ter občutno obremenijo njihove omejene vire in vplivajo na njihove trgovinske načrte;

I.  ker glede na velik obseg trgovine bistveno vlogo igra učinkovito sodelovanje na carinskem področju med carinskimi organi držav članic, pooblaščenimi gospodarskimi subjekti, policijskimi in sodnimi organi, pa tudi drugimi ustreznimi akterji s tretjimi državami in na večstranski ravni, gre pa tudi za enega od temeljev boja proti nezakoniti trgovini, terorizmu, organiziranemu kriminalu, pranju denarja, trgovini s prostoživečimi vrstami, davčnim utajam, tihotapljenju prepovedanih drog in tobačnih izdelkov ter ponarejenim zdravilom, pa tudi varstva pravic intelektualne lastnine v EU, izvajanja in spoštovanja postopkov primerne skrbnosti pri izdelkih v globalni verigi vrednosti, kot je navedeno v strategiji Komisije z naslovom Trgovine za vse, ter sledenja in morebitnega izkoreninjenja povezav med goljufivimi akterji, ki so vpleteni v nezakonite trgovinske dejavnosti v mednarodni dobavni verigi;

J.  ker je EU sklenila sporazume o carinskem sodelovanju in vzajemni upravni pomoči z Južno Korejo, Kanado, ZDA, Indijo, Kitajsko in Japonsko;

K.  ker iz nekaterih trgovinskih partneric še vedno prihaja večina nezakonitih ali ponarejenih proizvodov, ki vstopajo v Unijo; ker je takšnega izvoza iz Malezije zgolj v vrednosti 2,5 milijona EUR, Kitajska in Hongkong pa sta odgovorna za več kot 300 milijonov EUR oziroma 100 milijonov EUR takega izvoza; ker je Belorusija z izvozom izdelkov, ki so se v celoti izognili pravilom o DDV in zdravstvenim predpisom, EU samo v letu 2015 povzročila milijardo EUR davčne izgube;

L.  ker Komisija v svojem zadnjem poročilu o tem, kako carinski organi EU uveljavljajo pravice intelektualne lastnine, navaja, da se je količina ponarejenega blaga, ki so jo ti organi zasegli v letih 2014 in 2015, povečala za 15 %; ker je bilo na zunanjih mejah Unije zaseženih več kot 40 milijonov izdelkov v skupni vrednosti skoraj 650 milijonov EUR, za katere se sumi, da kršijo pravice intelektualne lastnine;

M.  ker mednarodna prostotrgovinska območja skupaj s tretjimi državami, ki so najpogosteje izvor nezakonite trgovine, predstavljajo potencialno izhodišče za nadaljnje širjenje trgovine z nezakonitimi izdelki v EU, kar vodi v strožji nadzor na meji, za to pa utegnejo biti potrebne dodatne podrobne analize;

N.  ker lahko trgovina s ponarejenim blagom prispeva k financiranju hudodelskih združb, ki se ukvarjajo s terorizmom, trgovino s prepovedanimi drogami, strelnim orožjem, pranjem denarja in trgovino z ljudmi;

O.  ker je boj proti ponarejanju bistven za varstvo pravic intelektualne lastnine v Evropi, ohranjanje znanja in spodbujanje inovacij;

P.  ker je posebej pomembna vloga carin na območju varnosti pri preprečevanju, da bi teroristične organizacije premeščale svoja finančna sredstva, in pri motenju njihovih virov prihodkov, kot ugotavlja Komisija v svojem akcijskem načrtu za okrepitev boja proti financiranju terorizma;

Q.  ker imajo carinske službe v svetovnem trgovinskem okolju pomembno vlogo pri obvladovanju škode, ki jo zaradi nezakonite trgovine utrpi uradno gospodarstvo, obenem pa omogočajo boljše razumevanje in spoprijemanje s to vrsto trgovine;

R.  ker mreže nezakonitih dejavnosti škodljivo vplivajo na gospodarstva držav članic v smislu rasti, delovnih mest, tujih naložb, celovitosti trgov, konkurence, trgovine in izgube carinskih prihodkov, ki jo nazadnje krijejo evropski davkoplačevalci;

S.  ker je nezakonita trgovina skrb vzbujajoča predvsem za podjetja in predstavlja resno grožnjo in vse večje svetovno tveganje v smislu preglednosti, integritete in finančne vrednosti, saj posnema uporabo svetovnih trgovinskih shem in dobavnih verig;

T.  ker ponarejanje, nedovoljena trgovina z orožjem in nedovoljen promet s prepovedanimi drogami prek nezakonitih ekonomskih in poslovnih kanalov nadnacionalnim organiziranim kriminalnim združbam prinašajo ogromne zneske;

U.  ker vse številnejši primeri tihotapljenja in drugih oblik nezakonite in nedovoljene trgovine vplivajo ne le na pobiranje carin v državah članicah in na proračun EU, temveč so tudi tesno povezane z mednarodnim organiziranim kriminalom, nevarnostmi za potrošnike in negativnimi učinki na delovanje enotnega trga, kar zmanjšuje enake konkurenčne pogoje za vsa podjetja, zlasti mala in srednja;

V.  ker je varstvo pravic intelektualne lastnine osrednjega pomena pri varovanju in spodbujanju gospodarstva EU, pa tudi pri rasti in ustvarjanju delovnih mest;

1.  poziva Komisijo, naj tesno sodeluje z državami članicami, da bi zagotovila usklajeno, enotno in učinkovito izvajanje novega sistema, ki je določen s carinskim zakonikom Unije, ter s skupnimi osnovnimi smernicami za vse evropske carine odvračala države članice od izvajanja različnih praks po izteku prehodnega obdobja; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj razvije primerjalno analizo ter zbere informacije o carinskih operacijah in izvršilnih postopkih v državah članicah;

2.  poudarja, da ni sistema za prepoznavanje in spremljanje razlik v načinih, kako carinski organi obravnavajo gospodarske subjekte; poziva Komisijo, naj od držav članic zahteva, da podrobne informacije o vrsti in številu carinskih pregledov na ravni posameznih glavnih pristanišč;

3.  poziva Komisijo, naj še naprej sodeluje z državami članicami in ustreznimi trgovinskimi deležniki, da bi odpravila obstoječe vrzeli v nadzornih sistemih, dodatno poenostavila carinske postopke in zmanjšala upravna bremena za trgovce, ki spoštujejo zakone, pri čemer naj se osredotoči na cilj enostavnejše in varnejše trgovine ob hkratnem zagotavljanju ustreznega, učinkovitega, uspešnega in usklajenega nadzora na mejah EU ter potrebne podpore ustreznim organom; poudarja, da mora učinkovit carinski nadzor zagotavljati varnost, varnost potrošnikov, spoštovanje okoljskih zahtev in zdravstvenih predpisov ter gospodarskih interesov EU, posebej pa si mora prizadevati za zaščito pravic intelektualne lastnine in za boj proti nezakoniti trgovini, terorizmu, pranju denarja, trgovini s prostoživečimi vrstami, davčnim utajam, tihotapljenju prepovedanih drog in tobačnih izdelkov ter ponarejenim zdravilom, pa tudi za boj proti vsem oblikam nelojalne konkurence, s katero se utegnejo soočati evropska podjetja, ki spoštujejo standarde EU;

4.  poudarja pomen dokončanja dela pri harmonizaciji kontrol na vseh točkah vstopa v carinsko unijo, zlasti na podlagi obstoječih instrumentov;

5.  poziva Komisijo, naj si prizadeva za obsežnejše sodelovanje z zasebnim sektorjem pri prepoznavanju goljufivih gospodarskih subjektov; poudarja pomen vključitve zasebnih deležnikov v boj proti nezakoniti trgovini, tudi s prostoživečimi vrstami in proizvodi iz njih;

6.  opozarja, da bi bilo treba možnosti, ki jih nudi carinski zakonik Unije in njegova pravila na področju povezanih sistemov IT in elektronskih izmenjav, uporabiti za dostop do podatkov o zanesljivi in zakoniti trgovini in zagotavljanje njihove dostopnosti prek kanalov, ki niso carinske deklaracije, na primer prek mednarodnih programov za vzajemno izmenjavo, kot sta program pooblaščenih gospodarskih subjektov ali projekt inteligentne in varne trgovske poti (SSTL), da se spodbujajo izmenjave;

7.  opozarja, da je treba za razvoj potrebnih sistemov IT nameniti zadostno financiranje, ter poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bodo na voljo sredstva za potrebne sisteme IT, da bi lahko dosegli cilje strategije in akcijskega načrta EU za obvladovanje tveganja na carinskem področju;

8.  poziva Komisijo, naj si prizadeva za širšo uporabo programa pooblaščenih gospodarskih subjektov; poudarja pomen promoviranja koristi tega programa za trgovino ob hkratnem ohranjanju strogih pravil o skladnosti, pa tudi njegove čvrstosti, zanesljivosti in skladnosti s carinskimi pravili tretjih držav med pogajanji o trgovinskih sporazumih;

9.  poziva Komisijo, naj se pri izmenjavi podatkov usklajuje in sodeluje s carinskimi organi, mejnimi službami na terenu in deležniki znotraj EU, pa tudi s trgovskimi partnericami, zlasti kar zadeva priznavanje carinskega nadzora, zaupanja vredne trgovinske partnerje in strategije za omejevanje škode pri razbijanju mrež nezakonite trgovine; poziva Komisijo, naj izboljša in okrepi sodelovanje med svojimi generalnimi direktorati na carinskem področju ter naj, kjer je to potrebno, spodbuja boljše usklajevanje med carinskimi organi in organi pregona, zlasti kar zadeva organizirani kriminal, varnost in boj proti terorizmu tako na nacionalni ravni kot na ravni EU;

10.  poziva Komisijo, naj predstavi sporočilo o najboljših praksah carinskega nadzora in uveljavljanju trgovinskih pravil za vmesno obdobje, da bi zagotovila referenčni okvir za pristojne nadzorne organe v državah članicah, izpostavila najboljše prakse in rezultate, določila niz kazalnikov uspešnosti in analizirala trgovinske tokove s ponarejenim blagom na mejnih točkah;

11.  poziva Komisijo, naj si še naprej prizadeva za izvajanje strategije in akcijskega načrta EU za obvladovanje tveganja na carinskem področju, zlasti na področjih razpoložljivosti podatkov, dostopa do informacij in njihove izmenjave za namene obvladovanja tveganja na carinskem področju in krepitve zmogljivosti;

12.  poziva Komisijo, naj redno poroča pristojnim odborom Evropskega parlamenta o spremljanju in ocenjevanju izvajanja strategije in akcijskega načrta EU za obvladovanje tveganja na carinskem področju;

13.  poziva Komisijo, naj prouči različne prakse carinskega nadzora v EU in njihov učinek na preusmeritev trgovine, pri čemer naj se osredotoči zlasti na carinske službe EU na zunanjih mejah;

14.  ugotavlja, da danes razhajanja med carinskimi postopki, zlasti kar zadeva carinjenje, inšpekcijske preglede, sankcije in kontrole, povzročajo razdrobljenost, dodatna upravna bremena, zamude, razhajanja v pobiranju davkov med državami članicami, izkrivljanje trga in negativne posledice za okolje; poudarja, da lahko ti razhajajoči se carinski postopki pogosto koristijo dostopu do nekaterih pristanišč na škodo drugih, pri čemer nezakoniti subjekti uvažajo ponarejeno ali podcenjeno blago, kar privede do tega, da se blago dostavlja po neobičajnih poteh in se poskuša cariniti v državi članici, ki ni tista, v katero se uvaža, z namenom bodisi zmanjšanja verjetnosti kontrole bodisi zapletanja morebitnega postopka izterjave; zato prosi Komisijo, naj analizira ta problem izbiranja najugodnejšega sodišča (ang. forum shopping) in oceni njegov vpliv na trgovino, davčne prihodke, podnebje in carine;

15.  opozarja države članice in Komisijo, kako pomembno je pravočasno dati na voljo zadostna sredstva za potrebne sisteme IT, da bi lahko dosegli cilje strategije in akcijskega načrta EU za obvladovanje tveganja na carinskem področju, obenem pa zagotoviti medobratovalnost sistemov v korist carinskih organov, trgovcev, ki spoštujejo zakone, in navsezadnje potrošnikov, pa tudi zaradi spodbujanja delovnih mest in gospodarske rasti v EU;

16.  vztraja, da je treba s sedanjega carinskega okolja, v katerem je poraba papirja manjša, napredovati na okolje, v katerem se papir ne bo uporabljal;

17.  poziva Komisijo, naj tesno sodeluje z državami članicami, OECD in Svetovno carinsko organizacijo, da bi zmanjšala obstoječe vrzeli v sistemih carinskega nadzora z zagotavljanjem, da se bodo nezakonita trgovina, ponarejanje in goljufije obravnavali z bolj sistematično usklajenim in na tveganju utemeljenim nadzorom na podlagi harmoniziranih meril za inšpekcijske preglede, najboljših praks ter skupnih postopkov in načina dela, in sicer z vidika delovnega časa, ekonomskih in človeških virov ter interoperabilnih sistemov IT, pri čemer naj drugi pristojni organi zagotavljajo pravočasno in ustrezno podporo; v zvezi s tem opozarja na pomen zagotavljanja preiskovalnih pristojnosti za vse carinske in mejne službe EU ter ustreznega usposabljanja za njihove subjekte;

18.  poziva carinske organe držav članic, naj proaktivno uporabljajo zmogljivosti za elektronsko izmenjavo podatkov, da bi z organi pregona sodelovali pri prepoznavanju odstopanj pri prirejanju tržne vrednosti in se tako bojevali proti nezakonitim finančnim tokovom in pranju denarja, ki ima podlago v trgovini;

19.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo postopno izvajanje carinskega zakonika Unije prineslo dodano vrednost gospodarskim subjektom in oblikovalo enake konkurenčne pogoje v celotni Uniji ter hkrati zagotovilo, da s poenostavitvijo carinskih postopkov ne bodo nastale vrzeli v sistemih obvladovanja tveganja in nadzora na carinskem področju, ki bi lahko ovirale učinkovit boj proti nezakoniti trgovini; šteje za bistveno, da bi bilo treba harmonizirati carinsko zakonodajo EU, ter poziva Komisijo in države članice, naj redno spremljajo pravila EU in njihovo enotno uporabo s strani pristojnih organov ter tako spodbujajo mednarodno trgovino in preprečujejo nezakonite mednarodne dejavnosti;

20.  poziva Komisijo, naj z državami članicami dodatno sodeluje, kar zadeva izmenjavo najboljših praks o carinskih postopkih in DDV, naj sodeluje z različnimi pristojnimi organi in, kjer je to primerno, usklajuje politike glede carin in DDV, da bi zagotovila sinergije, tudi z iskanjem in uporabo pravnih in praktičnih rešitev za izzive in priložnosti, povezane z majhnimi pošiljkami, e-trgovanjem in poenostavljanjem;

21.  poziva Komisijo, naj v luči člena 23 sporazuma STO o olajševanju trgovine, v katerem se poziva k oblikovanju organa za spodbujanje trgovine, razmisli o prenosu pooblastil carinskih organov z nacionalne ravni na raven EU, in sicer kar zadeva zagotavljanje harmonizirane obravnave na točkah vstopa v EU, spremljanje uspešnosti in dejavnosti carinskih uprav ter zbiranje in obdelavo carinskih podatkov;

22.  poleg tega poziva Komisijo, naj bolje razvije natančno analizo stroškovne učinkovitosti posledic harmonizacije uveljavljanja kazenskih sankcij, ki so predpisane v državah članicah za boj proti nezakonitim trgovinskim dejavnostim, ter naj po potrebi predstavi predlog s harmoniziranimi pravili – ob spoštovanju subsidiarnosti – glede opredelitve teh sankcij in kaznivih dejanj v primerih mednarodnega kriminala;

23.  poziva Komisijo in države članice, naj naredijo več, da bi razvile in podpirale možnosti skupnega usposabljanja za carinske uradnike v državah članicah; poudarja, da bo harmonizacija usposabljanja za carinske uradnike v Evropi prispevala k učinkovitemu izvajanju carinskega zakonika Unije;

24.  zahteva, da Komisija okrepi sodelovanje z deležniki s področja mednarodne trgovine in trgovinskimi predstavniki, da bi se obravnavali vsi izzivi, ki izhajajo iz izvajanja carinskega zakonika Unije, tudi različna in razhajajoča se nacionalna pravila, načini in sredstva poročanja ter pomisleki MSP, ki so vključena v trgovino s tretjimi državami;

25.  opozarja, da nekatera goljufiva podjetja s sedežem v tretjih državah uporabljajo e-trgovino za nudenje ponarejenega blaga evropskim potrošnikom ter da je za določeno blago mogoče izstaviti račun, ki je nižji od minimalne cene, da ga organi ne bi pregledali, ali se uvozi z izkoriščanjem razlik med postopki izstavljanja računov, carinskimi pravili in kaznimi; prosi Komisijo, naj dodatno preišče te probleme in razmisli o tem, kako najbolje obravnavati tveganja, povezana z e-trgovino, ter naj tesno sodeluje z vsemi prizadetimi akterji, tudi s prevoznimi in kurirskimi podjetji, da bi podprla države članice pri preprečevanju teh praks, ne da bi s tem nastale nove ovire za e-trgovino ali da bi se ovirala zakonita trgovina;

26.  poziva Komisijo, naj skupaj z državami članicami zagotovi, da bo EU v čim večji meri izvajala sporazum STO o olajševanju trgovine in še naprej spodbujala druge članice STO k njegovemu izvajanju v korist izvoznikov EU, tudi s prispevanjem k prizadevanjem držav v razvoju, da bi se okrepilo olajševanje trgovine po vsem svetu;

27.  poziva Komisijo, naj okrepi mednarodno sodelovanje, da bi dodatno razvila izvajanje – v dobavni verigi – akcijskega načrta EU za obvladovanje tveganja na carinskem področju;

28.  poziva Komisijo, naj pri carinskih zadevah okrepi sodelovanje z glavnimi trgovinskimi partnerji in njihovimi carinskimi organi ter naj začne dialog z državami, iz katerih prihaja največ ponarejenega blaga, z namenom sodelovanja v boju proti nezakonitim finančnim tokovom, pranju denarja, korupciji s podlago v trgovini, davčnim goljufijam in izogibanju plačilu davkov, organiziranemu kriminalu in terorizmu. Vse to namreč ogroža zdravje in varnost potrošnikov ter predstavlja tveganje za družbo in trg, obenem pa škodi gospodarstvom; poziva jo tudi, naj dodatno spodbuja dvostransko trgovino onkraj strogih zavez iz sporazuma o olajševanju trgovine; poudarja, da je to mogoče doseči z vključevanjem področij spodbujanja trgovine, kot so standardizirana pravila o metodah, preglednosti, integriteti in odgovornosti carinskih postopkov, ter z vključitvijo poglavij o boju proti goljufijam in ponarejanju v vsa pogajanja o prostotrgovinskih sporazumih oziroma v posebne carinske sporazume;

29.  poziva Komisijo, naj nadaljuje in krepi carinsko sodelovanje na področju pravic intelektualne lastnine s tretjimi državami in prostotrgovinskimi območji, ki so najpogosteje vir nezakonite trgovine; v zvezi s tem meni, da je treba spodbujati tako upravno sodelovanje med carinskimi organi na mednarodni ravni kot tudi oblikovanje partnerstev z zasebnimi podjetji, da bi se zoperstavili kršitvam carinske zakonodaje in izogibanju davčnim obveznostim;

30.  poziva Komisijo, naj okrepi sodelovanje z Uradom Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) in še posebej z Evropskim opazovalnim uradom za kršitve pravic intelektualne lastnine, da bi podprla pobude glede uveljavljanja pravic intelektualne lastnine, kot so postopki olajševanja za imetnike pravic prek elektronske izmenjave podatkov, kar bi koristilo tudi MSP, in naj boj proti ponarejanju in goljufijam uvrsti med svoje prednostne naloge v okviru STO ter k svojemu delu na tem področju pritegne OECD in Svetovno carinsko organizacijo; zato poudarja, da ima sedanja uredba o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov pomembno vlogo v boju proti ponarejanju (kršitvam blagovnih znamk), piratstvu (kršitvam avtorskih pravic) in tihotapljenju občutljivih proizvodov, pa tudi na področjih geografskih označb, označb izvora in nezakonite trgovine; šteje za bistveno, da se omenjena uredba, skupaj z direktivo o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine, ustrezno izvaja po vsej Uniji in da se potrebno izvrševanje s strani carinskih organov izvaja na način, ki trgovcem, ki spoštujejo zakone, ne bo preprečeval dobronamernega delovanja;

31.  zahteva, da Komisija bolje usklajuje zaščito geografskega označevanja kmetijskih živil, tako znotraj same Komisije kot tudi z Uradom Evropske unije za intelektualno lastnino, saj na zunanjih trgih ta predstavlja resnično dodano vrednost; opozarja Komisijo na pomen oblikovanja enako ambiciozne politike o geografskih označbah za izdelke, ki niso kmetijska živila; poudarja, da bi uvedba sistema za varstvo nekmetijskih proizvodov z geografskimi označbami, ki bi bil dosleden, enostaven, pregleden in ne bi nalagal upravnega in finančnega bremena, predstavljala priložnost za MSP ter bi okrepila položaj EU v mednarodnih trgovinskih pogajanjih;

32.  ugotavlja, da se carinske službe soočajo z novimi vrstami izzivov, povezanimi tako z novimi načini trgovanja kot z varnostjo in zaščito blaga v uvoznih postopkih ali v mednarodnem tranzitu s ciljem v Evropi;

33.  ugotavlja, da učinkovitost carinskih postopkov ni bistvena zgolj za poenostavljanje trgovine, temveč tudi za učinkovito in primerno izvajanje kazenskega pregona ponarejanja in tihotapljenja trošarinskega blaga, ki vstopa v EU; meni, da so se carinske službe znašle na razpotju med varnim pretokom blaga in zaščito potrošnikov v EU ter izvrševanjem določb iz trgovinskih sporazumov;

34.  meni, da sta najpomembnejši kakovost in učinkovitost carinskih kontrol pri tranzitu blaga, zlasti pri dejavnostih pošiljanja in transporta v pristaniščih in na mejnih prehodih, in da ju je treba izboljšati; obžaluje, da trenutno obstaja dejanska vrzel v tipologiji nadzora znotraj Unije, ki daje prednost določenim dostopnim potem, zlasti pristaniškim, na račun drugih, kjer so pregledi strožji; meni, da je treba s spodbujanjem sodobnih, tehnološko razvitih in na obvladovanju tveganja temelječih kontrolnih strategij med državami članicami zagotoviti homogene in standardizirane kontrolne tehnike za filtriranje v pristaniščih in na mejah;

35.  meni, da bi se morale države članice pri carinskih kontrolah in, kolikor je mogoče, drugih ustreznih mejnih kontrolah osredotočati na pošiljke z visokim tveganjem, izbrane naključno z uporabo splošnih izbirnih meril, vključno z merili, ki se nanašajo na naravo in opis blaga, državo izvora, državo, iz katere je bilo blago odposlano, vrednost blaga, evidenco o regulativni skladnosti trgovcev in vrsto prevoznega sredstva;

36.  podpira vsa prizadevanja za spodbujanje celovitosti v mednarodni trgovini s prehodom na povsem elektronske carinske postopke EU do leta 2020, kakor predvideva nov carinski zakonik Unije, s katerim se bo izboljšala preglednost nadzornega vzorčenja blaga in zabojnikov;

37.  meni, da je potrebno tesnejše usklajevanje med Evropskim uradom za boj proti goljufijam (OLAF), carinskimi organi in organi za nadzor trga, saj to ne bo zgolj okrepilo boja proti ponarejanju, temveč bo zajezilo tudi trgovino z nezakonitimi izdelki, ki kršijo pravice intelektualne lastnine v EU;

38.  poudarja vlogo urada OLAF pri preiskovanju izogibanja plačila uvoznih dajatev (vključno s konvencionalnimi, protidampinškimi in izravnalnimi dajatvami) za vse vrste dobrin in blaga, zlasti z lažnimi izjavami o poreklu (v preferencialnih in nepreferencialnih režimih) ter podcenitvijo in napačnim opisom blaga; urad OLAF poziva, naj aktivneje nastopa pri usklajevanju sorodnih preiskav, ki jih vodijo nacionalni carinski organi držav članic EU in drugi partnerji tako v EU kot izven nje;

39.  poudarja, da so redne skupne carinske operacije pomembne pri varovanju javnih financ EU, saj opozorijo na nevarnosti na posameznih trgovskih poteh, državljane in zakonita podjetja pa varujejo tako, da nezakonitim proizvodom onemogočajo vstop v EU; poziva urad OLAF, naj okrepi podporo za carinske organe držav članic EU, pa tudi za nekatere tretje države, da bo s pomočjo njegove tehnične infrastrukture, orodij informacijske tehnologije, komunikacijskih orodij, strateških analiz ter upravne in finančne podpore opravljenih več skupnih carinskih operacij, da bi se tako izboljšala učinkovitost carinskih služb pri izvajanju ciljno usmerjenih preverjanj na evropski ravni;

40.  meni, da bi morala Komisija na standardizirani podlagi tveganja bolje spremljati države, ki so upravičene do preferencialne obravnave, zlasti da bi preverila izvajanje pravil o izvoru in kumulaciji; v zvezi s tem meni, da je preverjanje izvora uvoženih proizvodov in ustreznost dokumentov, s katerimi se odobri preferencialna obravnava, bistven del kontrolnih strategij in sledljivosti;

41.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL C 80, 19.3.2013, str. 1.
(2) UL C 407, 4.11.2016, str. 18.
(3) UL L 269, 10.10.2013, str. 1.
(4) UL L 343, 29.12.2015, str. 1.
(5) UL L 343, 29.12.2015, str. 558.
(6) UL L 69, 15.3.2016, str. 1.
(7) UL L 99, 15.4.2016, str. 6.
(8) UL L 181, 29.6.2013, str. 15.
(9) Glej poročilo A8-0239/2016.
(10) UL L 83, 27.3.2015, str. 16.
(11) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0011.

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov