Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2017 o okrepljenem sodelovanju s partnerji in prepoznavnosti uspešnosti delovanja evropskih strukturnih in investicijskih skladov (2016/2304(INI))

P8_TA(2017)0245 A8-0201/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju členov 174, 175 in 177 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006(1) (uredba o skupnih določbah),

–  ob upoštevanju Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 240/2014 z dne 7. januarja 2014 o Evropskem kodeksu dobre prakse za partnerstvo v okviru evropskih strukturnih in investicijskih skladov(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. februarja 2017 o naložbah v delovna mesta in rast – za kar največji prispevek evropskih strukturnih in investicijskih skladov: ocena poročila v skladu s členom 16(3) uredbe o skupnih določbah(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. februarja 2017 o zamudi pri izvajanju operativnih programov evropskih strukturnih in investicijskih skladov – vpliv na kohezijsko politiko in pot naprej(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. maja 2016 o novih orodjih teritorialnega razvoja v kohezijski politiki za obdobje 2014–2020: celostne teritorialne naložbe in lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost(5),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. novembra 2015 z naslovom Na poti k poenostavljeni in v uspešnost usmerjeni kohezijski politiki za obdobje 2014–2020(6),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 16. novembra 2016 o rezultatih in novih elementih kohezijske politike ter evropskih strukturnih in investicijskih skladov(7),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Zagotavljanje vidnosti kohezijske politike: Pravila za informiranje in komunikacijo za obdobje 2014–2020(8),

–  ob upoštevanju raziskave Flash Eurobarometer 423 iz septembra 2015, ki jo je naročila Komisija, z naslovom Poznavanje in dojemanje regionalne politike EU s strani državljanov(9),

–  ob upoštevanju poročila Luca van den Brandeja z naslovom Multilevel Governance and Partnership (Upravljanje na več ravneh in partnerstvo), pripravljenega oktobra 2014 na zahtevo komisarja za regionalno in mestno politiko Johannesa Hahna(10),

–  ob upoštevanju komunikacijskega načrta Evropskega odbora regij za leto 2016 z naslovom Connecting regions and cities for a stronger Europe (Povezovanje regij in mest za močnejšo Evropo)(11),

–  ob upoštevanju študije iz julija 2016, ki jo je naročila Komisija, z naslovom Implementation of the partnership principle and multi-level governance in the 2014-2020 ESI Funds (Izvajanje načela partnerstva in upravljanja na več ravneh v evropskih strukturnih in investicijskih skladih v obdobju 2014–2020)(12),

–  ob upoštevanju predstavitve sekretariata Interreg Europe z naslovom Designing a project communication strategy (Oblikovanje projektne strategije komuniciranja)(13),

–  ob upoštevanju poročila, pripravljenega v okviru naknadne ocene in napovedi koristi za države EU-15, ki naj bi izvirale iz izvajanja kohezijske politike v državah višegrajske skupine (V4), po naročilu poljskega ministrstva za gospodarski razvoj, z naslovom How do EU-15 Member States benefit from the Cohesion Policy in the V4? (Kakšne koristi imajo države članice EU-15 od kohezijske politike v državah višegrajske skupine?)(14),

–  ob upoštevanju priročnika Evropske mreže za boj proti revščini iz leta 2014 z naslovom Giving a voice to citizens: Building stakeholder engagement for effective decision-making – Guidelines for Decision-Makers at EU and national levels (Krepitev vloge državljanov: spodbujanje sodelovanja deležnikov za učinkovito sprejemanje odločitev – Smernice za nosilce odločanja na ravni EU in nacionalni ravni)(15),

–  ob upoštevanju študije, ki jo je novembra 2014 pripravil Generalni direktorat za notranjo politiko (sektor B: strukturna in kohezijska politika), z naslovom Predstavljanje Evrope njenim državljanom: trenutno stanje in obeti,

–  ob upoštevanju informativnega poročila, ki ga je aprila 2016 pripravil Generalni direktorat za notranjo politiko (sektor B: strukturna in kohezijska politika), z naslovom Research for REGI Committee: Mid-term review of the MFF and Cohesion Policy (Raziskava za odbor REGI: Vmesni pregled večletnega finančnega okvira in kohezijske politike),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 19. septembra 2016 z naslovom Naknadno vrednotenje ESRR in Kohezijskega sklada za obdobje 2007–2013 (SWD(2016)0318),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj in mnenj Odbora za proračun in Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A8-0201/2017),

A.  ker je kohezijska politika pomembno prispevala h krepitvi rasti in delovnih mest ter zmanjšanju razlik med regijami EU;

B.  ker ima financiranje kohezijske politike EU pozitivne učinke na gospodarstvo in življenje državljanov, kar je razvidno iz številnih poročil in neodvisnih ocen, vendar se rezultati ne sporočajo vedno dobro, ozaveščenost o pozitivnih učinkih pa ostaja razmeroma nizka; ker dodana vrednost kohezijske politike EU presega njene dokazane pozitivne ekonomske, socialne in teritorialne učinke, saj je obenem simbol zavezanosti držav članic in regij okrepitvi evropskega povezovanja;

C.  ker je ozaveščenost končnih uporabnikov in civilne družbe o lokalnih programih, ki jih financira EU, ključnega pomena ne glede na ravni financiranja v določeni regiji;

D.  ker lahko načelo partnerstva in model upravljanja na več ravneh, ki temeljita na izboljšanem usklajevanju med javnimi organi, gospodarskimi in socialnimi partnerji ter civilno družbo, učinkovito prispevata k boljšemu komuniciranju o ciljih in rezultatih politik EU;

E.  ker sta stalni dialog in vključenost civilne družbe ključna za zagotavljanje odgovornosti in legitimnosti javnih politik, saj ustvarjata občutek skupne odgovornosti in preglednosti v postopku sprejemanja odločitev;

F.  ker lahko povečanje prepoznavnosti evropskih strukturnih in investicijskih skladov prispeva k izboljšanju mnenj o učinkovitosti kohezijske politike ter ponovni vzpostavitvi zaupanja državljanov v evropski projekt in njihovega zanimanja zanj;

G.  ker je usklajeno komuniciranje bistvenega pomena, ne le od zgoraj navzdol, tj. obveščanje o konkretnih rezultatih pri izvajanju evropskih strukturnih in investicijskih skladov, ampak tudi od spodaj navzgor, tj. seznanjanje nosilcev projektov z možnostmi financiranja, da se poveča udeležba državljanov v procesu izvajanja;

H.  ker bi bilo treba izboljšati metodologijo za zagotavljanje informacij in povečati raznolikost komunikacijskih kanalov;

Splošne ugotovitve

1.  poudarja, da je kohezijska politika eden glavnih javnih instrumentov za rast, ki prek svojih petih skladov ESI zagotavlja naložbe v vseh regijah EU in prispeva k zmanjševanju razlik, podpira konkurenčnost in pametno, trajnostno in vključujočo rast ter evropskim državljanom zagotavlja višjo kakovost življenja;

2.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da se splošna ozaveščenost in mnenje javnosti o učinkovitosti regionalne politike EU z leti poslabšujeta; navaja raziskavo Eurobarometer 423 iz septembra 2015, v kateri je le malo več kot tretjina (34 %) Evropejcev navedla, da so slišali za projekte, ki jih sofinancira EU in so izboljšali kakovost življenja na območju, kjer živijo; ugotavlja, da je večina anketirancev kot pomembna področja navedla izobraževanje, zdravje, socialno infrastrukturo in okoljsko politiko; meni, da se za uspešno komunikacijo ne bi smeli osredotočati le na količino, temveč predvsem na kakovost projektov, financiranih iz skladov ESI, in njihovo dodano vrednost v smislu otipljivih rezultatov; zato poudarja, da se je treba pri oceni, izboru, izvajanju in dokončanju projektov osredotočiti na doseganje pričakovanih rezultatov, da bi preprečili neučinkovito porabo, ki bi lahko privedla do negativne publicitete za kohezijsko politiko; opozarja, da se je treba pri izbiri komunikacijskih ukrepov posebej osredotočiti na njihovo vsebino in obseg, hkrati pa želi spomniti, da je najboljša oblika oglaševanja prikazovanje pomembnosti in uporabnosti izvedenih projektov;

3.  ugotavlja, da bi moralo zagotavljanje vidnosti naložb kohezijske politike ostati skupna odgovornost Komisije in držav članic, da bi se oblikovala učinkovita evropska komunikacijska strategija za zagotovitev vidnosti naložb kohezijske politike; v zvezi s tem opozarja na vlogo organov upravljanja ter zlasti pristojnih lokalnih in regionalnih organov, prek institucionalnega komuniciranja kot tudi upravičencev, ki predstavljajo najbolj učinkovit vmesnik pri komunikaciji z državljani, saj jim zagotavljajo informacije s terena in jim približajo Evropo; poleg tega opozarja, da ti organi najbolje poznajo lokalne in regionalne danosti in potrebe ter da so za izboljšanje prepoznavnosti potrebna večja prizadevanja za boljše obveščanje in preglednost na ravni, ki je državljanom najbližja;

4.  poudarja, da zagotavljanje prepoznavnosti politike vključuje dvostranski proces komunikacije in interakcije s partnerji; poleg tega opozarja, da morajo javni organi glede na zapletene izzive in zaradi zagotovitve legitimnosti in učinkovitih dolgoročnih rešitev v vse faze pogajanj in izvajanja partnerskega sporazuma in operativnih programov vključiti ustrezne deležnike v skladu z načelom partnerstva; poleg tega poudarja, da je treba okrepiti institucionalne zmogljivosti javnih organov in partnerjev, ter znova poudarja, da lahko ima Evropski socialni sklad (ESS) pri tem pomembno vlogo;

5.  v zvezi s tem poudarja, da države članice neenakomerno napredujejo v racionalizaciji upravnih postopkov v smislu širše mobilizacije in vključevanja regionalnih in lokalnih partnerjev, tudi ekonomskih in socialnih partnerjev in teles, ki zastopajo civilno družbo; opozarja na pomen socialnega dialoga v tem okviru;

Izzivi, ki jih je treba obravnavati

6.  opozarja na porast evroskepticizma in protievropske populistične propagande, ki izkrivlja informacije o politikah Unije, ter poziva Komisijo in Svet, naj preučita in obravnavata njune temeljne vzroke; zato poudarja, da je nujno treba razviti bolj učinkovite komunikacijske strategije, ki bi vključevale državljanom prijazen jezik in bi bile namenjene premoščanju vrzeli med EU in njenimi državljani, vključno z brezposelnimi in tistimi, ki jim grozi socialna izključenost, prek različnih medijskih platform na lokalni, regionalni in nacionalni ravni, ki lahko državljanom posredujejo točno in usklajeno sporočilo o dodani vrednosti evropskega projekta za kakovost njihovega življenja in blaginjo;

7.  poziva Komisijo in Svet, naj preučita vpliv ukrepov, namenjenih krepitvi povezave z evropskim semestrom in izvajanju strukturnih reform prek programov, ki se financirajo iz skladov ESI, na dojemanje politik EU, tako za sedanji okvir kot za reformo kohezijske politike po letu 2020;

8.  priznava omejitve pravnega okvira, kar zadeva zagotavljanje ustrezne prepoznavnosti kohezijske politike; poudarja, da komunikacija o oprijemljivih dosežkih te politike doslej ni bila vedno prednostna naloga različnih deležnikov; meni, da bi bilo treba stalno posodabljati priporočene dejavnosti komuniciranja o oprijemljivih dosežkih; v zvezi s tem ugotavlja, da tehnična pomoč v okviru skladov ESI ne vsebuje posebnega finančnega okvira za komunikacije, niti na ravni Unije niti na ravni držav članic; vendar poudarja, da so organi upravljanja in upravičenci odgovorni za redno preverjanje skladnosti z dejavnostmi obveščanja in komuniciranja, kot je določeno v členu 115 in Prilogi XII uredbe o skupnih določbah;

9.  ponovno poudarja, da je treba poiskati ustrezno ravnovesje med potrebo po poenostavitvi pravil o izvajanju kohezijske politike ter potrebo po ohranjanju dobrega in preglednega finančnega poslovodenja in boju proti goljufijam, hkrati pa o tem ustrezno obveščati javnost; v zvezi s tem opozarja, da je treba jasno razlikovati med nepravilnostmi in goljufijami, da ne bi povzročili nezaupanja javnosti v upravne organe in lokalno upravo; poleg tega vztraja, da je treba poenostaviti in zmanjšati upravno breme za upravičence, ne da bi to vplivalo na nujne kontrole in revizije;

10.  poudarja, da je treba povečati odgovornost za politiko na regionalni in lokalni ravni, da bi zagotovili učinkovito doseganje in sporočanje rezultatov; pozdravlja dejstvo, da načelo partnerstva prispeva dodano vrednost k izvajanju evropskih javnih politik, kot je bilo potrjeno v nedavni študiji Komisije; vendar poudarja, da je partnerje v nekaterih primerih še vedno težko mobilizirati, ker se načelo partnerstva uradno sicer izvaja, ne zagotavlja pa dejanske udeležbe v procesu upravljanja; opozarja, da je treba vložiti večja prizadevanja in vire v partnersko sodelovanje in izmenjavo izkušenj prek platform za dialog s partnerji, med drugim z namenom, da bi postali multiplikatorji možnosti in uspešnih zgodb financiranja EU;

11.  nadalje opozarja, da dolgoročna strateška narava naložb kohezijske politike pomeni, da rezultati včasih niso vidni takoj, kar negativno vpliva na prepoznavnost instrumentov kohezijske politike, zlasti v primerjavi z drugimi orodji Unije, kot je Evropski sklad za strateške naložbe (EFSI); zato predlaga, da bi se morale dejavnosti komuniciranja, kjer je to primerno, nadaljevati še štiri leta po zaključku projekta; poudarja, da so rezultati nekaterih naložb (zlasti naložb v človeški kapital) manj prepoznavni in jih je težje količinsko opredeliti kot „fizične“ naložbe, in poziva k podrobnejši in bolj diferencirani oceni dolgoročnih učinkov kohezijske politike na življenje državljanov; poleg tega meni, da bi bilo treba posebno pozornost nameniti naknadni oceni in dejavnostim komuniciranja o prispevanju skladov ESI k strategiji Unije za pametno, trajnostno in vključujočo rast kot dolgoročni evropski razvojni strategiji;

12.  ugotavlja, da imajo mediji pomembno vlogo pri obveščanju državljanov o različnih politikah EU in splošnih zadevah EU; obžaluje pa, da mediji razmeroma malo poročajo o naložbah kohezijske politike EU; poudarja, da je treba razviti kampanje obveščanja in strategije komuniciranja za medije, ki bodo prilagojene sedanjim informacijskim izzivom in bodo zagotavljale informacije v dostopni in privlačni obliki; poudarja, da je treba izkoristiti vse večji vpliv družbenih medijev, prednosti digitalnega napredka in kombinacijo različnih vrst komunikacijskih kanalov, ki so na voljo, da bi jih bolje uporabili pri promociji možnosti, ki jih ponujajo skladi ESI, in njihovih dosežkov;

Izboljšanje komuniciranja in vključevanja partnerjev v drugi polovici obdobja 2014–2020

13.  poziva Komisijo in države članice, naj povečajo usklajevanje obstoječih komunikacijskih sredstev in instrumentov na ravni EU in dostopnost do njih, da bi se obravnavale teme, ki vplivajo na agendo EU; v tem okviru poudarja, da je pomembno zagotoviti smernice, ki določajo tehnike in metode za učinkovito obveščanje o tem, kako kohezijska politika prinaša oprijemljive rezultate za vsakdanje življenje državljanov EU; poziva organe upravljanja in upravičence, naj dejavno in sistematično sporočajo rezultate, koristi in dolgoročni vpliv politike ob upoštevanju različnih faz razvoja projektov;

14.  poudarja, da glede na kakovost in količino informacij, ki potujejo po tradicionalnih in sodobnih medijih, samo prikaz logotipa Evropske komisije na panojih z opisom del ne zadostuje; poziva Komisijo, naj pripravi učinkovitejše identifikacijske instrumente;

15.  pozdravlja tekoče posebne dejavnosti komuniciranja, kot so kampanja „Evropa v moji regiji“ in spletna aplikacija Komisije „Proračun EU, usmerjen v rezultate“, sodelovanje z združenjem CIRCOM Regional(16), program Evropa za državljane in priložnosti, ki jih zagotavlja novoustanovljena evropska solidarnostna enota; poleg tega poudarja ključno vlogo informacijskih centrov Europe Direct pri decentraliziranem komuniciranju in povečevanju ozaveščenosti o vplivu kohezijske politike na terenu na lokalni in regionalni ravni; poleg tega poudarja, da je treba prizadevanja osredotočiti na doseganje študentov in novinarjev kot potencialnih nosilcev komunikacije ter na zagotavljanje geografske uravnoteženosti kampanj za komuniciranje;

16.  poudarja, da je treba prilagoditi ureditev komuniciranja v uredbi o skupnih določbah; poziva Komisijo, naj preuči dodano vrednost določitve posebnega finančnega okvira za komuniciranje v okviru tehnične pomoči ter, kjer je to primerno, povečanja števila zavezujočih zahtev glede obveščanja in informiranja javnosti za projekte kohezijske politike; poziva Komisijo, naj v letu 2017 zagotovi jasna navodila v zvezi s tem, kako bi bilo mogoče tehnično pomoč uporabiti za komuniciranje v tekočem obdobju financiranja, da bi se zagotovila pravna varnost lokalnim in regionalnim organom ter drugim upravičencem; znova poudarja tudi, da običajni komunikacijski in oglaševalski standardi, ki so sicer primerno zasnovani za strukturne in tehnološke naložbe, niso enako učinkoviti pri neotipljivih naložbah v človeški kapital;

17.  poudarja, da je treba komuniciranje uvrstiti višje v hierarhiji prednostnih nalog kohezijske politike EU, zlasti v okviru dela vodstvenih uslužbencev, ki niso neposredno odgovorni za komuniciranje, ter da je treba komuniciranje vključiti v običajni postopek skladov ESI; poziva h krepitvi strokovnosti na področju komuniciranja, zlasti pri lokalnih dejavnostih in izogibanju žargonu EU;

18.  pozdravlja naknadno oceno programov kohezijske politike za obdobje 2007–2013, ki jo je izvedla Komisija in ki je odličen vir informacij o doseženih rezultatih in realiziranih učinkih; je seznanjen s pobudo držav višegrajske skupine o zunanjih učinkih kohezijske politike v EU-15(17) in poziva Komisijo, naj pripravi širšo objektivno študijo na ravni EU-28; poleg tega poziva Komisijo, naj uporablja različne strategije komuniciranja z državami članicami glede na to, ali so neto plačnice ali neto prejemnice, ter naj poudarja posebne koristi kohezijske politike v smislu spodbujanja realnega sektorja, spodbujanja podjetništva in inovacij, ustvarjanja rasti in odpiranja delovnih mest v vseh regijah EU ter izboljšanja socialne in gospodarske infrastrukture, tako z neposrednimi naložbami kot z neposrednim in posrednim izvozom (zunanji učinki);

19.  poziva Komisijo in organe za upravljanje, naj poiščejo načine, kako olajšati in standardizirati dostop do informacij, spodbuditi izmenjavo znanja in primerov dobre prakse v zvezi s komunikacijskimi strategijami, da bi bolje izkoristili obstoječe izkušnje, ter povečati preglednost in prepoznavnost možnosti financiranja;

20.  pozdravlja uvedbo e-kohezije v sedanje programsko obdobje, katere cilj je poenostaviti in racionalizirati izvajanje skladov ESI; poudarja, da lahko e-kohezija učinkovito prispeva k dostopu do informacij, spremljanju priprave programov in ustvarjanju koristnih povezav med deležniki;

21.  meni, da je treba izboljšati komunikacijo prek novih medijskih kanalov, za to pa bo treba sprejeti strategijo za digitalne platforme in družbene medije, zasnovane z namenom obveščati državljane in jim omogoči, da izrazijo svoje potrebe, s poudarkom na doseganju končnih uporabnikov s pomočjo različnih orodij, kot so interaktivna spletna sredstva, razvoju bolj dostopnih vsebin in aplikacij za mobilne naprave ter zagotavljanju, da so informacije prilagojene različnim starostnim skupinam ter na voljo v različnih jezikih, kjer je to primerno; poziva organe upravljanja, naj ustreznim generalnim direktoratom zagotovijo posodobljene informacije o finančnih podatkih ter dosežkih in naložbah, ti pa naj na platformi za odprte podatke o skladih ESI objavijo enostavno berljive podatke in grafikone za novinarje; poziva k začetku izvajanja pobud za priznanja najboljšim regionalnim projektom po zgledu nagrade RegioStars;

22.  poleg tega predlaga, naj se izboljšata spremljanje in ocenjevanje sedanjih dejavnosti komuniciranja ter naj se ustanovijo regionalne delovne skupine za komuniciranje, ki bodo vključevale akterje na več ravneh;

23.  opozarja na pomen Evropskega kodeksa dobre prakse za partnerstvo in vlogo načela partnerstva pri izboljšanju kolektivne zavezanosti kohezijski politiki in odgovornosti zanjo; poziva h krepitvi povezave med javnimi organi, potencialnimi upravičenci, zasebnim sektorjem, civilno družbo in državljani z odprtim dialogom ter k prilagajanju sestave partnerstev med izvajanjem, če je to potrebno, da se zagotovi ustrezna kombinacija partnerjev, ki predstavljajo interese skupnosti na vseh stopnjah postopka;

24.  pozdravlja inovativni model sodelovanja več deležnikov na več ravneh, ki ga predlaga agenda EU za mesta, in predlaga, da se ga uporablja tudi pri izvajanju kohezijske politike, če je le mogoče;

25.  poudarja potrebo po krepitvi komunikacijske razsežnosti čezmejnega in medregionalnega sodelovanja, tudi na ravni tekočih makroregionalnih strategij, ki bi morale postati bolj prepoznavne za državljane EU, z razširjanjem primerov dobre prakse ter zgodb o uspehu in priložnostih za naložbe;

Spodbujanje komuniciranja o kohezijski politiki po letu 2020

26.  poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo privlačnost financiranja kohezijske politike EU z nadaljnjo poenostavitvijo in omejevanjem čezmernega urejanja ter naj razmislijo o zmanjšanju kompleksnosti in, kadar je to primerno, števila predpisov in smernic, glede na nedavno priporočilo skupine neodvisnih strokovnjakov na visoki ravni za spremljanje poenostavitve za upravičence do skladov ESI;

27.  ob upoštevanju, kako kohezijska politika EU prispeva k pozitivni identifikaciji s projektom evropskega povezovanja, poziva Komisijo, naj razmisli o obveznem polju za komuniciranje v prijavnih obrazcih v okviru večje uporabe tehnične pomoči prek sredstev, namenjenih za komuniciranje, na programski ravni, obenem pa naj pazi, da ne bo prišlo do povečanja števila omejitev, ter zagotovi potrebno prožnost; poleg tega poziva lokalne in regionalne organe upravljanja, naj izboljšajo kakovost svojega komuniciranja o končnih rezultatih projektov;

28.  opozarja, da je treba nujno povečati dialog Unije z državljani, ponovno razmisliti o komunikacijskih kanalih in strategijah ter glede na možnosti družbenih omrežij in novih digitalnih tehnologij prilagoditi sporočila lokalnim in regionalnim okoliščinam; poudarja tudi potencialno vlogo deležnikov iz civilne družbe kot vektorjev za komunikacijo; kljub temu znova poudarja, da so izobraževalne vsebine prav tako pomembne kot medijske strategije in promocija prek različnih platform;

29.  v zvezi s komunikacijo in prepoznavnostjo poudarja potrebo po nadaljnji poenostavitvi politike po letu 2020, med drugim v zvezi z deljenim upravljanjem in revizijskimi sistemi, da bi se vzpostavilo ustrezno ravnovesje med usmerjenostjo politike k rezultatom, primernim številom preverjanj in kontrol ter poenostavitvijo postopkov;

30.  poziva k nadaljnji krepitvi načela partnerstva v programskem obdobju po letu 2020; je prepričan, da bi lahko z dejavnim vključevanjem deležnikov, vključno z organizacijami, ki zastopajo civilno družbo, v pogajanja o partnerskem sporazumu in operativnih programih ter v njihovo izvajanje pripomogli k večji odgovornosti in preglednosti pri izvajanju politike in k boljšemu izvajanju politike z vidika proračuna EU; zato poziva države članice, naj razmislijo o izvajanju obstoječih modelov participativnega upravljanja, ki združujejo vse ustrezne družbene partnerje in vključujejo deležnike v participativnem procesu priprave proračuna, da bi se opredelili viri, dodeljeni za nacionalno, regionalno in lokalno sofinanciranje, kakor je ustrezno, ter da bi se povečalo medsebojno zaupanje in vključevanje državljanov v odločitve o javni porabi; poleg tega predlaga izvedbo ocen rezultatov v sodelovanju z upravičenci in različnimi deležniki, da se zberejo ustrezni podatki, ki bi lahko prispevali k spodbujanju dejavnega sodelovanja pri prihodnjih ukrepih in njihovi večji prepoznavnosti;

31.  vztraja tudi pri povečanju sodelovanja med mesti in podeželjem, da se s polnim izkoriščanjem potenciala sinergij med sredstvi EU ter z izhajanjem iz strokovnega znanja mestnih območij in njihovih večjih zmogljivosti za upravljanje sredstev razvijejo teritorialna partnerstva med mesti in podeželskimi območji;

32.  poziva Komisijo in države članice, naj se poleg tega v svojih akcijskih načrtih za komuniciranje osredotočijo na krepitev sodelovanja med različnimi generalnimi direktorati, ministrstvi in poročevalci na različnih ravneh ter na vzpostavitev pregleda ciljnih skupin, z namenom oblikovati in posredovati sporočila, prilagojena posebnim ciljnim skupinam, da bi dosegli državljane bolj neposredno na terenu in jih bolje obveščali;

33.  v zvezi s tem poudarja pomen kulturnega premika v smislu, da je komunikacija odgovornost vseh vpletenih akterjev in da sami upravičenci postajajo glavni poročevalci;

34.  nadalje poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo vlogo in položaj obstoječih komunikacijskih in informacijskih omrežij ter naj uporabljajo interaktivno platformo EU za e-komunikacijo o izvajanju kohezijske politike, da bi se zbrali vsi ustrezni podatki o projektih skladov ESI in da bi se končnim uporabnikom omogočilo, da dajo povratne informacije o procesu izvajanja in doseženih rezultatih, ki bi obsegale več kot le skop opis projekta in nastale izdatke; meni, da bi takšna platforma tudi olajšala ocenjevanje učinkovitosti komuniciranja o kohezijski politiki;

o
o   o

35.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Odboru regij ter nacionalnim in regionalnim parlamentom držav članic.

(1) UL L 347, 20.12.2013, str. 320. (2) UL L 74, 14.3.2014, str. 1. (3) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0053. (4) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0055. (5) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0211. (6) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0419. (7) http://www.consilium.europa.eu/press-releases-pdf/2016/11/47244650399_sl.pdf (8) http://ec.europa.eu/regional_policy/sl/information/publications/brochures/2014/ensuring-the-visibility-of-cohesion-policy-information-and-communication-rules-2014-2020 (9) http://ec.europa.eu/COMMFrontOffice/publicopinion/index.cfm/ResultDoc/download/DocumentKy/67400 (10) http://ec.europa.eu/regional_policy/sources/informing/dialog/2014/5_vandenbrande_report.pdf (11) http://cor.europa.eu/en/about/Documents/CoR-communication-plan-2016.pdf (12) http://ec.europa.eu/regional_policy/sources/policy/how/studies_integration/impl_partner_report_en.pdf (13) http://www.interregeurope.eu/fileadmin/user_upload/events/Rotterdam/pdf/Designing_communication_strategy.pdf (14) https://www.strukturalni-fondy.cz/getmedia/fdc8a04e-590d-47ac-9213-760d4ac76f75/V4_EU15_manazerske-shrnuti.pdf?ext=.pdf (15) http://www.eapn.eu/images/stories/docs/EAPN-position-papers-and-reports/2014-eapn-handbook-Give-a-voice-to-citizens-Guidelines-for-Stakeholder-Engagement.pdf (16) Strokovno združenje javnih regionalnih televizij v Evropi. (17) Poročilo, pripravljeno v okviru naknadne ocene in napovedi koristi za države EU-15, ki naj bi izvirale iz izvajanja kohezijske politike v državah višegrajske skupine (V4), po naročilu poljskega ministrstva za gospodarski razvoj, z naslovom How do EU-15 Member States benefit from the Cohesion Policy in the V4? (Kakšne koristi imajo države članice EU-15 od kohezijske politike v državah višegrajske skupine?).

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2017 o stroškovni učinkovitosti sedmega raziskovalnega programa (2015/2318(INI))

P8_TA(2017)0246 A8-0194/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju naslova XIX Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju Sklepa št. 1982/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o Sedmem okvirnem programu Evropske skupnosti za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti (2007–2013)(1),

–  ob upoštevanju Protokola št. 1 o vlogi nacionalnih parlamentov v Evropski uniji,

–  ob upoštevanju Protokola št. 2 k o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1291/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o vzpostavitvi okvirnega programa za raziskave in inovacije (2014–2020) – Obzorje 2020(2),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije(3) (finančna uredba),

–  ob upoštevanju letnega poročila Računskega sodišča o izvrševanju proračuna v proračunskem letu 2014, skupaj z odgovori institucij(4),

–  ob upoštevanju posebnega poročila Računskega sodišča št. 2/2013 z naslovom „Ali je Komisija zagotovila učinkovito izvajanje sedmega okvirnega programa za raziskave?“,

–  ob upoštevanju poročila odbora za znanost in tehnologijo spodnjega doma parlamenta Združenega kraljestva z naslovom „Izstop iz EU: posledice in priložnosti za znanost in raziskave“ z dne 16. novembra 2016(5),

–  ob upoštevanju svojega sklepa z dne 28. aprila 2016 o razrešnici glede izvrševanja splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2014, oddelek III – Komisija(6),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za proračunski nadzor (A8-0194/2017),

A.  ker se je večletni finančni okvir 2007–2013 zaključil, izvajanje sedmega okvirnega programa za raziskave in inovacije pa še poteka;

B.  ker se za projekte za raziskave in inovacije v večletnem finančnem okviru 2014–2020 uporablja uredba o Obzorju 2020;

C.  ker mu ni znano, da bi obstajala celovita analiza stroškovne učinkovitosti sedmega okvirnega programa;

D.  ker bi bilo treba – v idealnih razmerah – pred začetkom veljavnosti Obzorja 2020 celovito oceniti sedmi okvirni program;

E.  ker stopnje napak in naknadna ocena programa ne zagotavljajo celovitih informacij o stroškovni učinkovitosti;

Sedmi okvirni program

1.  poudarja, da je bil za sedmi okvirni program izglasovan proračun v skupnem znesku 55 milijard EUR, kar je znašalo približno 3 % vseh izdatkov za raziskave in tehnološki razvoj (RTR) v Evropi oziroma 25 % konkurenčnega financiranja; v sedmih letih izvajanja sedmega okvirnega programa je bilo predloženih več kot 139 000 raziskovalnih predlogov, izmed katerih je bilo izbranih in prejelo financiranje 25 000 projektov najvišje kakovosti; med 29 000 organizacijami, ki so sodelovale v sedmem okvirnem programu, so bili sicer največji prejemniki univerze (44 % financiranja iz sedmega okvirnega programa), raziskovalne in tehnološke organizacije (27 %), velike zasebne družbe (11 %) ter mala in srednja podjetja (13 %), delež javnega sektorja (3 %) in civilnodružbenih organizacij (2 %) pa je bil manjši;

2.  se zaveda, da je sedmi okvirni program namenjen upravičencem vseh držav članic EU, partnerskim državam in kandidatkam za članstvo v Uniji, kot so Švica, Izrael, Norveška, Islandija, Lihtenštajn, Turčija, Hrvaška, nekdanja jugoslovanska republika Makedonija, Srbija, Albanija, Črna gora, Bosna in Hercegovina, Ferski otroki ter partnerske članice v mednarodnem sodelovanju;

3.  poudarja, da je strokovna skupina na visoki ravni, ki je opravila naknadno oceno sedmega okvirnega programa(7), menila, da je bil ta uspešen; skupina na visoki ravni je zlasti poudarila, da je sedmi okvirni program:

4.  ugotavlja, da so bile med javnimi posvetovanji z deležniki februarja in maja 2015, ki so bila del ocenjevanja sedmega okvirnega programa, izpostavljene naslednje pomanjkljivosti:

5.  je zaskrbljen, da po mnenju komisarja sedmi okvirni program za raziskave ne bo v celoti izveden in ocenjen pred letom 2020, kar bi lahko povzročilo zamude pri prihodnjih spremljevalnih programih; poziva Komisijo, naj ocenjevalno poročilo objavi čim prej oziroma vsaj pred predstavitvijo raziskovalnega programa po programu Obzorje -2020;

Ugotovitve Evropskega računskega sodišča (Računskega sodišča)

6.  z zaskrbljenostjo poudarja, da so po mnenju Računskega sodišča nadzorni in kontrolni sistemi za raziskave in druge notranje politike „deloma učinkoviti“;

7.  poziva Komisijo, naj pristojni odbor Parlamenta podrobno seznani z 10 transakcijami, ki so zajemale 77 % napak, in o popravnih ukrepih, ki so bili sprejeti;

8.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je stopnja napake pri raziskavah, razvoju in inovacijah v razrešnicah za zadnjih nekaj proračunskih let vedno presegala 5 %;

9.  opaža, da so bile v letu 2015 napake ugotovljene pri 72 od 150 transakcij (48 %), ki jih je revidiralo Računsko sodišče; na podlagi 38 napak, ki jih je Računsko sodišče količinsko opredelilo, je ocenilo, da stopnja napake znaša 4,4 %; nadalje so imeli Komisija, nacionalni organi ali neodvisni revizorji pri 16 količinsko opredeljivih napakah dovolj informacij, da bi lahko preprečili ali odkrili in popravili napake, še preden so bili odhodki sprejeti; če bi bili vsi ti podatki uporabljeni za odpravo napak, bi bila ocenjena stopnja napake za to poglavje nižja za 0,6 %;

10.  obžaluje, da je Računsko sodišče pri 10 od 38 transakcij, v katerih so bile količinsko opredeljene napake, poročalo o napakah pri več kot 20 % pregledanih postavkah; teh 10 primerov (9 iz sedmega okvirnega programa za raziskave in eden iz programa za konkurenčnost in inovativnost za obdobje 2007–2013) predstavlja 77 % skupne ocenjene stopnje napake na področju konkurenčnosti za rast in delovna mesta v letu 2015;

11.  obžaluje, da večina količinsko opredeljenih napak, ki jih je odkrilo Računsko sodišče (33 od 38), zadeva povračilo neupravičenih stroškov osebja in posrednih stroškov, ki so jih prijavili upravičenci, in da so skoraj vse napake, ki jih je Računsko sodišče odkrilo v izkazih stroškov, nastale zato, ker so si upravičenci napačno razlagali zapletena pravila o upravičenosti ali ker so napačno izračunali upravičene stroške, kar seveda pomeni, da je ta pravila treba poenostaviti;

12.  priznava, da je Komisija izračunala stopnjo preostale napake (ob koncu programa in po popravkih), ki je za leto 2014 znašala 3 % (2,88 % v letu 2015);

13.  spominja na svoje stališče iz razrešnic Komisiji za leti 2012 in 2014: „ostaja prepričan, da bi si morala Komisija še naprej prizadevati za sprejemljivo ravnotežje med tem, da so programi privlačni za udeležence, in legitimno potrebo po odgovornosti in finančnemu nadzoru; v zvezi s tem opozarja na izjavo generalnega direktorja iz leta 2012, da postopek, ki je zasnovan tako, da bi v vsakem primeru dosegel stopnjo preostale napake 2 %, ni vzdržen“;

14.  obžaluje, da so bili glavni vir napak nepravilno izračunano stroški osebja ter neupravičeni neposredni in posredni stroški;

15.  z zaskrbljenostjo opozarja na ugotovitve iz posebnega poročila Računskega sodišča št. 2/2013, v katerem to pride do sklepa, da so postopki Komisije usmerjeni v zagotavljanje, da se financiranje vlaga v visokokakovostne raziskave; osredotočanje na učinkovitost pa je manjše;

16.  je seznanjen z odgovori Komisije na ugotovitve Računskega sodišča, v katerih je poudarila, da je bilo vseeno odobrenih 4 324 prošenj za nepovratna sredstva s skoraj 20 000 udeleženci, da je bil že skrajšan čas do dodelitve nepovratnih sredstev ter da so bile strukture za nadzor zasnovane tako, da se najbolj zanašajo na naknadne kontrole;

Stroškovna učinkovitost v okviru sedmega okvirnega programa

17.  poudarja, da bi bilo treba stroškovno učinkovitost meriti glede na gospodarnost, učinkovitost in uspešnost (dobro finančno poslovodenje)(8) pri uresničevanju ciljev politike;

18.  je seznanjen, da je bilo izvajanje okvirnih programov za raziskave razdeljeno med različne generalne direktorate, izvajalske agencije, skupna podjetja, tako imenovana telesa iz člena 185, Evropsko investicijsko banko (EIB) in Evropski inštitut za inovacije in tehnologijo;

19.  poudarja, da je generalni direktorat za raziskave in inovacije (GD RTD) v letu 2015 odobril plačila v znesku 3,8 milijarde EUR, od katerih je bilo 67,4 % opravljenih v neposredni odgovornosti generalnega direktorata, 12,6 % plačil so opravila skupna podjetja, 10,7 % EIB in Evropski investicijski sklad ter 2,4 % izvajalske agencije;

20.  je seznanjen, da GD RTD v svojem letnem poročilu o dejavnostih za leto 2015 navaja, da je Evropska unija za sedmi okvirni program prispevala 44,56 milijarde EUR, od katerih je šlo 58 % Nemčiji (16 %), Združenemu kraljestvu (16 %), Franciji (11 %), Italiji (8 %) in Španiji (7 %);

21.  opaža, da je GD RTD vzpostavil okvir za nadzor, ki je usmerjen v zmanjševanje tveganj, povezanih z različnimi fazami postopka upravljanja neposrednih in posrednih nepovratnih sredstev; poleg tega je GD RTD sprejel strategijo nadzora za finančne instrumente, ki jih izvajata EIB in Evropski investicijski sklad;

22.  je seznanjen z dejstvom, da je GD RTD v okviru sedmega okvirnega programa 2007–2013 do konca leta 2015 dokončal in zaključil 3 035 sporazumov o dodelitvi nepovratnih sredstev od 4 950 ter 1 915 projektov, izplačati pa mora še 1,6 milijarde EUR; GD RTD je v letu 2015 opravil 826 končnih plačil; spodbuja GD k razvoju te statistike v naslednjih proračunskih letih;

23.  poudarja še posebej dejstvo, da je bilo pri kazalnikih, kot so čas do dodelitve nepovratnih sredstev, čas do obvestila in čas do plačila, moč opaziti pozitiven trend in da so se šteli za zadovoljive (93–100 % skladnost);

24.  je seznanjen, da je GD RTD opravil 1 550 revizij, ki so zajele 1 404 upravičence in 58,7 % proračuna v programskem obdobju sedmega okvirnega programa;

25.  pripominja, da je bila za nadzorovanje in usklajevanje dejavnosti, povezanih z izvajalskimi agencijami, po mnenju GD RTD zaposlena delovna sila v obsegu 9,4 polnega delovnega časa; to je predstavljalo 1,26 milijona EUR oziroma 1,35 % vseh upravnih stroškov; poleg tega sta Izvajalska agencija za raziskave (REA) in Izvajalska agencija Evropskega raziskovalnega sveta (ERCEA) izvršili operativni proračun v znesku 1,94 milijarde EUR, Izvajalska agencija za mala in srednja podjetja (EASME) ter Izvajalska agencija za inovacije in omrežja (INEA) pa sta izvršili odobritve za plačila v znesku 480,5 milijona EUR v letu 2015;

26.  opaža, da je imel GD RTD stroške v višini 1,67 milijona EUR oziroma 0,35 % od 479,9 milijona EUR, izplačanih skupnim podjetjem za nadzor njihovih dejavnosti; nadalje opaža, da je imel GD RTD stroške v višini 0,7 milijona EUR oziroma 0,78 % od zneska, izplačanega telesom iz člena 185 za nadzor njihovih dejavnosti;

27.  poudarja, da so skupna podjetja in telesa iz člena 185 sama odgovorna za svoje revizije, rezultate teh revizij pa morajo posredovati GD RTD;

28.  je zaskrbljen zaradi ocene GD RTD, da je splošna stopnja ugotovljene napake znašala 4,35 %; obenem je generalni direktorat menil, da je stopnja preostale napake (ob koncu programa in po popravkih) znašala 2,88 %;

29.  je seznanjen, da je bilo treba do konca leta 2016 izterjati znesek v višini 68 milijona EUR ter da je bilo dejansko izterjanih 49,7 milijona EUR;

30.  kljub temu ugotavlja, da pravila sedmega okvirnega programa niso bila dovolj združljiva s splošnimi poslovnimi praksami, da bi morala biti tveganje in nadzor v nadzornem sistemu bolj uravnotežena, da bi upravičenci potrebovali boljša navodila za soočanje z zapletenostjo programa ter da bi moral biti način vračanja stroškov učinkovitejši;

31.  je zaskrbljen, ker je v letnem poročilu o dejavnostih GD RDT navedeno, da do konca leta 2015 še vedno ni bilo dokončanih 1915 projektov sedmega okvirnega programa za raziskave v vrednosti 1,63 milijarde EUR, kar bi utegnilo povzročiti zamudo pri izvajanju programa Obzorje 2020;

32.  ugotavlja, da je doseganje sinergij med sektorjem raziskav in inovacij na eni strani ter strukturnimi skladi na drugi strani v interesu Evropske unije;

33.  ugotavlja, da bi morala Komisija zagotavljati skladnost financiranja sedmega okvirnega programa in nacionalnih raziskav s pravili EU o državni pomoči, da bi se preprečila neskladja in podvajanje financiranja; poudarja, da bi bilo treba upoštevati posebne nacionalne značilnosti;

34.  poudarja pomen finančnih instrumentov na področju raziskav in inovacij; poudarja, da je z vidika konkurenčnosti raziskav mogoče z uporabo finančnih instrumentov za projekte na višjih ravneh tehnološke pripravljenosti zagotavljati zadostno donosnost javnih naložb; v zvezi s tem opozarja na dejstvo, da Sklad za financiranje na osnovi delitve tveganja (2007–2013) nudi posojila in hibridno ali dolžniško-lastniško financiranje za izboljšanje dostopa do financiranja tveganja za projekte na področju raziskav in inovacij; ugotavlja, da je Sklad Unije za financiranje na osnovi delitve tveganja za obdobje 2007–2015 je s prispevkom 961 milijonov EUR podprl dejavnosti, ki skupaj zajemajo več kot 10,22 milijarde EUR od pričakovanih 11,31 milijarde EUR; je seznanjen, da je instrument za porazdelitev tveganja za MSP zagotovil financiranje, ki je presegalo 2,3 milijarde EUR, k čemur je Unija prispevala 270 milijonov EUR(9); meni, da ti zneski izpostavljajo veliko zainteresiranost gospodarskih družb in drugih upravičencev za tvegano financiranje;

35.  opaža, da je za zagotavljanje podpore za nove udeležence z omejenim dostopom do financiranja na področju raziskav in inovacij treba bolje usmerjati finančne instrumente sedmega okvirnega programa;

36.  ugotavlja, da niso bili vključeni nekateri ukrepi, ki jih je priporočil zunanji revizor oziroma služba Komisije za notranjo revizijo, in sicer dva ukrepa, ki zadevata sisteme kontrole za nadzor zunanjih organov, in trije ukrepi za Jamstveni sklad za udeležence;

37.  predlaga boljše sporočanje rezultatov v državah članicah in informacijske kampanje za ta program;

Obeti za prihodnost v okviru programa Obzorje 2020

38.  poudarja, da je bilo do konca leta 2015, z rokom za predložitev predlogov na ta datum, objavljenih 198 razpisov v okviru programa Obzorje 2020; v odziv na te razpise je bilo prejetih skupaj 78 268 predlogov, od katerih je bilo 10 658 uvrščenih na glavni ali rezervni seznam; če se upoštevajo samo upravičeni predlogi, to pomeni, da je bila stopnja uspešnosti približno 14 %; v istem obdobju je bilo z upravičenci podpisanih 8 832 sporazumov o dodelitvi nepovratnih sredstev, od katerih je GD RTD podpisal 528 sporazumov;

39.  priznava, da so v sedmem okvirnem programu prihranki pri stroških v primerjavi s šestim okvirnim programom znašali 551 milijonov EUR in da si je Komisija prizadevala, da bi izvajanje programa Obzorje 2020 dodatno poenostavila v primerjavi s sedmim okvirnim programom; poudarja, da bi morala poenostavitev nujno koristiti vsem področjem politik, tudi strukturnim skladom, da bi se ohranila enaka obravnava upravičencev do evropske finančne pomoči;

40.  z zadovoljstvom ugotavlja, da poskuša GD RTD dodatno zmanjšati režijske stroške tako, da upravljanje pogodb prenaša na izvajalske agencije in druga telesa; v zvezi s tem poudarja, da bodo v okviru programa Obzorje 2020 izvajalske agencije upravljale 55 % proračuna;

41.  poudarja, da je zaradi velikega števila političnih akterjev, med katerimi so generalni direktorati Komisije, izvajalske agencije, skupna podjetja in telesa iz člena 185, potrebno veliko usklajevanja in da je učinkovitost tega usklajevanja zelo pomembna;

42.  je seznanjen z razhajanjem med mnenji Evropskega inštituta za inovacije in tehnologijo (EIT) ter Komisije na eni strani in Računskega sodišča na drugi strani o zakonitosti plačil; meni, da se tega spora ne bi smelo rešiti v škodo upravičencev, ki so ravnali v dobri veri;

43.  pozdravlja dejstvo, da je za program Obzorje 2020 značilno:

44.  pozdravlja oblikovanje skupnega centra za podporo, ki bo pomagal pri usklajevanju in uresničevanju programa na učinkovit in harmoniziran način, in sicer med sedmimi generalnimi direktorati Komisije, štirimi izvajalskimi agencijami in šestimi skupnimi podjetji; ugotavlja, da od 1. januarja 2014 skupni center za podporo zagotavlja skupne storitve na področjih pravne pomoči, naknadnih revizij, sistemov in operacij na področju informacijske tehnologije, poslovnih procesov ter informacij in podatkov o programu za vse raziskovalne generalne direktorate, izvajalske agencije in skupna podjetja, ki izvajajo program Obzorje 2020;

45.  predlaga povečanje vloge nacionalnih kontaktnih točk za zagotovitev kakovostne tehnične podpore na terenu; letno ocenjevanje rezultatov, usposabljanja in nagrajevanja učinkovitih nacionalnih kontaktnih točk bo povečale stopnjo uspešnosti programa Obzorje 2020;

46.  pozdravlja, da se je delež sredstev iz Obzorja 2020, namenjen malim in srednjim podjetjem, povečal z 19,4 % v letu 2014 na 23,4 % v letu 2015, in priporoča, naj se ta trend proaktivno spodbuja;

47.  šteje za nesprejemljivo, da GD RTD ni ustregel zahtevi Parlamenta, da bi morali generalni direktorati Komisije v svojih letnih poročilih o dejavnostih objaviti vsa svoja priporočila za posamezne države;

48.  poziva Komisijo, naj sprejme ukrepe, s katerimi bo zagotovila enako plačilo za raziskovalce, ki opravljajo enako delo v okviru istega projekta, in pripravi seznam – razčlenjen po državah – vseh podjetij, ki kotirajo na borzi in/ali v letnih računovodskih izkazih prikažejo dobiček ter prejemajo sredstva iz programa Obzorje 2020;

49.  priznava, da novi elementi, uvedeni s programom Obzorje 2020, odražajo tudi ugotovitve Računskega sodišča;

50.  želi spomniti, da se pripravlja deveti okvirni program za raziskave; poudarja, da je treba zagotoviti, da se bodo najboljše prakse iz programa Obzorje 2020 uporabile za opredelitev programa; predlaga večje financiranje inovacij, ki bo gospodarsko učinkovito za poslovni sektor, in večjo prožnost med proračuni različnih podprogramov, da bi se preprečilo, da tisti, ki so opredeljeni kot odlični, ostanejo brez financiranja;

Posledice izstopa Združenega kraljestva iz Evropske unije za sedmi okvirni program

51.  se spoštljivo seznanja z rezultatom referenduma v Združenem kraljestvu 23. junija 2016, na katerem so njegovi državljani izrazili politično voljo, da zapustijo Evropsko unijo;

52.  pozdravlja delo spodnjega doma parlamenta Združenega kraljestva pri oceni posledic te referendumske odločitve na področju znanosti in raziskav(10) ter njegova prizadevanja, da bi kar najbolj omejil negativni vpliv na evropsko konkurenčnost;

53.  poudarja, da so organizacije s sedežem v Združenem kraljestvu prejele 1,27 milijarde EUR na razpisih za nepovratna sredstva v letu 2014, kar je predstavljalo 15 % vseh sredstev, ter 1,18 milijarde EUR na razpisih v letu 2015, kar je predstavljalo 15,9 % vseh sredstev – največji delež financiranja EU, ki ga je v tem letu prejela katera od držav članic(11);

Sklepi

54.  ugotavlja, da je Komisija na splošno stroškovno učinkovito upravljala s sedmim okvirnim programom; ugotavlja, da se izboljšala tudi učinkovitost programa, kljub zamudam in ponavljajočim se stopnjam napake pri njegovi izvedbi;

55.  pozdravlja dejstvo, da so bili upoštevani pomisleki Računskega sodišča;

56.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da se bodo posodobitve, vpeljane v okviru programa Obzorje 2020, kot so denimo pavšalni zneski za posredne stroške, enotna revizijska strategija, enotni portal za sodelujoče itd., podobno uporabile tudi na področjih drugih politik, na primer pri strukturnih skladih; poudarja, da je treba vse upravičence do nepovratnih sredstev obravnavati pravično in enako;

57.  poziva države članice, naj se dodatno potrudijo, da bi dosegle cilj 3 % BDP za naložbe v raziskave; meni, da bi to spodbudilo odličnost in inovacije; zato poziva Komisijo, naj prouči možnost, da bi predlagala pakt za znanost na lokalni, regionalni in nacionalni ravni, ki bi se opiral na dinamiko, ki jo je že ustvarila konvencija županov;

58.  je zaskrbljen, ker obe agenciji – Izvajalska agencija za raziskave (REA) in Izvajalska agencija Evropskega raziskovalnega sveta (ERCEA) – v svojih poročilih o oceni opozarjata, da bi bilo mogoče dodatno izboljšati posredovanje povratnih informacij in komuniciranje med Komisijo in izvajalskimi agencijami;

o
o   o

59.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje vladam in parlamentom držav članic, Evropskemu računskemu sodišču in Komisiji.

(1) UL L 412, 30.12.2006, str. 1. (2) UL L 347, 20.12.2013, str. 104. (3) UL L 298, 26.10.2012, str. 1. (4) UL C 373, 10.11.2015, str. 1. (5) http://www.parliament.uk/business/committees/committees-a-z/commons-select/science-and-technology-committee/inquiries/parliament-2015/leaving-the-eu-inquiry-16-17/publications/ (6) UL L 246, 14.9.2016, str. 25. (7) Commitment and Coherence (Zavezanost in povezanost), naknadna ocena sedmega okvirnega programa EU, november 2015https://ec.europa.eu/research/evaluations/pdf/fp7_final_evaluation_expert_group_report.pdf. (8) Naslov II Poglavje 7 finančne uredbe. (9) COM(2016)0675, str. 18 in 19. (10) Glej poročilo odbora za znanost in tehnologijo spodnjega doma parlamenta Združenega kraljestva z dne 16. novembra 2016. (11) Poročilo za leto 2015 o spremljanju programa Obzorje 2020, str. 21 f.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2017 o apatridnosti v južni in jugovzhodni Aziji (2016/2220(INI))

P8_TA(2017)0247 A8-0182/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju instrumentov OZN na področju človekovih pravic, vključno s tistimi, ki opredeljujejo pravico do državljanstva, kot so Ustanovna listina Združenih narodov, Splošna deklaracija človekovih pravic, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, Konvencija o otrokovih pravicah, Konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije, Konvencija o statusu oseb brez državljanstva iz leta 1954, Konvencija o zmanjšanju števila oseb brez državljanstva iz leta 1961, Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk in njen izbirni protokol, Konvencija o pravicah invalidov in Mednarodna konvencija o varstvu pravic delavcev migrantov in članov njihovih družin,

–  ob upoštevanju drugih instrumentov OZN o apatridnosti in pravici do državljanstva, kot so sklep izvršnega odbora Urada visokega komisarja OZN za begunce (UNHCR) št. 106 o opredelitvi in preprečevanju apatridnosti ter zmanjšanju števila in zaščiti oseb brez državljanstva(1), ki je bil potrjen z resolucijo Generalne skupščine OZN A/RES/61/137 iz leta 2006,

–  ob upoštevanju kampanje UNHCR za odpravo apatridnosti do leta 2024(2) in svetovne kampanje za enake državljanske pravice, ki jo podpirajo UNHCR, Agencija OZN za ženske in drugi ter jo je potrdil Svet OZN za človekove pravice,

–  ob upoštevanju resolucije Sveta OZN za človekove pravice o človekovih pravicah in samovoljnem odvzemu državljanstva z dne 15. julija 2016 (A/HRC/RES/32/5),

–  ob upoštevanju Dunajske deklaracije in akcijskega programa(3), sprejetih na svetovni konferenci OZN o človekovih pravicah 25. junija 1993,

–  ob upoštevanju splošnega priporočila št. 32 Odbora za odpravo diskriminacije žensk o razsežnosti spola pri begunskem statusu, azilu, državljanstvu in apatridnosti žensk(4),

–  ob upoštevanju deklaracije Združenja držav jugovzhodne Azije (ASEAN) o človekovih pravicah(5),

–  ob upoštevanju člena 3(5) Pogodbe o Evropski uniji, ki določa, da mora EU v „odnosih s preostalim svetom“ prispevati k „odpravi revščine in varstvu človekovih pravic, predvsem pravic otrok, kakor tudi k doslednemu spoštovanju in razvoju mednarodnega prava, zlasti k spoštovanju načel Ustanovne listine Združenih narodov“,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 20. julija 2015 o akcijskem načrtu za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2015–2019(6),

–  ob upoštevanju strateškega okvira in akcijskega načrta EU za človekove pravice in demokracijo z dne 25. junija 2012(7),

–  ob upoštevanju sklepov z dne 4. decembra 2015 Sveta o apatridnosti(8),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o strategiji EU v zvezi z Mjanmarom/Burmo z dne 20. junija 2016(9),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2016 o človekovih pravicah in migracijah v tretjih državah(10),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. julija 2016 o Mjanmaru, zlasti položaju ljudstva Rohingja(11),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. marca 2015 o letnem poročilu o človekovih pravicah in demokraciji v svetu za leto 2013 in politiki Evropske unije na tem področju(12),

–  ob upoštevanju študije generalnega direktorata za zunanjo politiko Unije iz novembra 2014 o obravnavanju vpliva apatridnosti na človekove pravice pri zunanjem delovanju EU,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve in mnenja Odbora za razvoj (A8-0182/2017),

A.  ker južno in jugovzhodno Azijo sestavljajo naslednje države: Afganistan, Bangladeš, Butan, Brunej, Kambodža, Indija, Indonezija, Laos, Malezija, Maldivi, Mjanmar, Nepal, Pakistan, Filipini, Singapur, Šrilanka, Tajska, Vzhodni Timor in Vietnam, ki so vse članice bodisi Združenja držav jugovzhodne Azije (ASEAN) bodisi Južnoazijskega združenja za regionalno sodelovanje (SAARC) oziroma imajo v teh združenjih status opazovalke;

B.  ker je v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah nedvoumno zapisano, da imajo vsi ljudje enako dostojanstvo in enake pravice; ker 15. člen te deklaracije, pa tudi drugi mednarodni instrumenti in konvencije s področja človekovih pravic določajo, da ima vsakdo pravico do državljanstva in da se državljanstva ne sme nikomur vzeti samovoljno; ker mednarodni pravni instrumenti za boj proti apatridnosti še vedno niso dosegli svojega primarnega cilja, tj. zaščititi pravico vsake osebe do državljanstva;

C.  ker so vse človekove pravice univerzalne, nedeljive, soodvisne in medsebojno povezane; ker človekove pravice in temeljne svoboščine vsem ljudem pripadejo ob rojstvu, njihovo varstvo in spodbujanje pa je primarna odgovornost vlad;

D.  ker je v Konvenciji o otrokovih pravicah, ki so jo ratificirale vse države južne in jugovzhodne Azije, določeno, da mora biti otrok takoj po rojstvu vpisan v rojstno matično knjigo in ima od rojstva pravico pridobiti državljanstvo; ker se ocenjuje, da otroci predstavljajo polovico oseb brez državljanstva na svetu in da so številni od njih brez državljanstva že od rojstva;

E.  ker deklaracija o človekovih pravicah združenja ASEAN določa, da imajo vsi ljudje pravico do zakonsko predpisanega državljanstva, da se državljanstva ne sme nikomur vzeti samovoljno in da je treba vsem ljudem priznati pravico do spremembe državljanstva;

F.  ker Konvencija o statusu oseb brez državljanstva iz leta 1954 osebe brez državljanstva opredeljuje kot osebe, ki jih po svojem pravu nobena država ne šteje za svoje državljane; ker so vzroki za apatridnost lahko različni in med njimi najdemo tudi naslednje: nasledstvo ali razpad držav, zaradi česar so lahko ljudje prisiljeni v beg, migracijo ali postanejo žrtve trgovine z ljudmi, pa tudi spremembe in vrzeli v zakonih o državljanstvu, potek državljanstva, ker je oseba daljše obdobje živela zunaj svoje države, samovoljni odvzem državljanstva, diskriminacija na podlagi spola, rase, narodnosti ali drugih razlogov, upravne in birokratske ovire, vključno s pridobivanje ali evidentiranjem rojstnih listov; ker lahko večino teh vzrokov za apatridnost, če ne že kar vseh, najdemo v južni in jugovzhodni Aziji;

G.  ker je treba poudariti, da pri obravnavanju oseb brez državljanstva ne gre za isto vprašanje kot pri obravnavanju beguncev; ker večina oseb brez državljanstva ni nikoli zapustila svojega rojstnega kraja ali prečkala mednarodne meje;

H.  ker je apatridnost večplastni problem in vodi v zelo različne kršitve človekovih pravic, ki med drugim zajemajo probleme, povezane z rojstnimi listi in drugimi listinami o civilnem statusu ter listinami, ki se nanašajo na lastninsko pravico, pa neupravičenost do programov otroškega zdravstva in obiskovanja javnih šol, lastništva podjetij, politične zastopanosti in volilne udeležbe ter dostopa do socialne varnosti in javnih storitev; ker lahko apatridnost prispeva k trgovini z ljudmi, samovoljnemu pridržanju, kršitvi svobode gibanja, izkoriščanju in zlorabi otrok ter diskriminaciji žensk;

I.  ker mednarodna javnost apatridnosti še vedno namenja premalo pozornosti, kljub temu da ima zelo zaskrbljujoče posledice za človekove pravice na svetovni in regionalni ravni, ter še vedno velja za notranjo zadevo posameznih držav; ker bi morala omejevanje in dokončna odprava apatridnosti postati prednostna naloga na področju človekovih pravic na mednarodni ravni;

J.  ker je v državah južne in jugovzhodne Azije, kot so Nepal, Malezija in Brunej, še vedno prisotna zakonodajna diskriminacija na podlagi spola, na primer pri pridobitvi državljanstva ali njegovem prenosu na otroka ali zakonca;

K.  ker je UNHCR ocenil, da v celotni regiji 135 milijonov otrok, mlajših od 5 let, ob rojstvu ni bilo vpisanih v rojstno matično knjigo, zato obstaja nevarnost, da bodo ostali brez državljanstva;

L.  ker bo odprava apatridnosti privedla tudi do več demokracije, saj bodo nekdanje osebe brez državljanstva vključene v demokratične procese in bodo k njim lahko prispevale;

M.  ker je zapleteni problem apatridnosti na skrajnem obrobju mednarodnega prava in politike, čeprav ne gre za zanemarljivo vprašanje;

N.  ker apatridnost ogroža razvojne perspektive prizadetih populacij in učinkovito izvajanje agende za trajnostni razvoj do leta 2030;

O.  ker je cilj globalnega akcijskega načrta UNHCR za odpravo apatridnosti za obdobje 2014–2024 podpreti vlade pri odpravi obstoječih obsežnih primerov apatridnosti, preprečiti nove primere ter bolje prepoznati in zaščititi prebivalstvo brez državljanstva; ker je v 10. točki akcijskega načrta poudarjeno, da je treba izboljšati kvantitativne in kvalitativne podatke o apatridnosti; ker se je EU zavezala k dejavnemu podpiranju tega akcijskega načrta;

P.  ker je pomen obravnavanja vprašanja apatridnosti v odnosih z državami, ki so bile opredeljene kot prednostne, potrjen v sklepih Sveta o akcijskem načrtu za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2015–2019, s katerimi je poudarjeno tudi, da si je treba posebej prizadevati za to, da ne bi prihajalo do novih primerov apatridnosti zaradi konfliktov, razseljevanja ali razpada držav;

Q.  ker letno poročilo EU o človekovih pravicah in demokraciji v svetu z dne 20. septembra 2016 v delu, kjer so obravnavane posamezne države in regije, potrjuje cilj EU za večjo usklajenost, učinkovitost in prepoznavnost človekovih pravic v zunanji politiki EU ter cilj poglobljenega sodelovanja EU z OZN in regionalnimi mehanizmi za človekove pravice pri spodbujanju regionalnega prevzema odgovornosti za človekove pravice in njihove univerzalnosti, pri čemer letno poročilo izrecno navaja tudi izvedbo prvega političnega dialoga o človekovih pravicah z mehanizmi za človekove pravice združenja ASEAN;

R.  ker je EU odločena, da bo človekove pravice postavljala v središče svojih odnosov s tretjimi državami;

S.  ker apatridnost povzroča premike prebivalstva, izseljevanje in trgovino z ljudmi ter so zaradi nje destabilizirane celotne regije;

T.  ker velik del 10 milijonov oseb brez državljanstva na svetu prebiva v južni in jugovzhodni Aziji, pri čemer je ljudstvo Rohingja iz Mjanmara največja posamezna skupina ljudi brez državljanstva na svetu, saj v okvir pristojnosti UNHCR na področju apatridnosti spada več kot milijon pripadnikov te skupine, obsežne skupnosti oseb brez državljanstva pa živijo še na Tajskem, v Maleziji, Bruneju, Vietnamu, na Filipinih in drugje; ker osebe brez državljanstva najdemo tudi med Tibetanci, ki med drugim živijo v Indiji in Nepalu; ker nekatere od teh skupin spadajo v okvir pristojnosti UNHCR na področju apatridnosti, druge pa ne; ker sta statistična pokritost in poročanje o populacijah brez državljanstva po svetu nepopolna, saj vse države ne vodijo tovrstne statistike; ker v južni in jugovzhodni Aziji najdemo tako dolgotrajne in nerešene primere kot tudi takšne, kjer je prišlo do napredka;

U.  ker je bil v zadnjih nekaj letih v južni in jugovzhodni Aziji dosežen določen napredek, saj so bili zakoni o državljanstvu dopolnjeni z določbami, ki preprečujejo apatridnost in osebam brez državljanstva omogočajo pridobitev državljanstva; ker je treba tovrstna prizadevanja še okrepiti in sprejete zakone spoštovati tudi v praksi;

V.  ker ljudstvo Rohingja spada med najbolj preganjane manjšine na svetu in tvori največjo skupino oseb brez državljanstva na svetu, ki je državljanstvo uradno izgubila leta 1982, ko je bil v Burmi sprejet zakon o državljanstvu; ker so pripadniki ljudstva Rohingja nezaželeni tako pri mjanmarskih oblasteh kot v sosednjih državah, kamor so se mnogi zatekli kot begunci; ker v državi Rakhine prihaja do nenehnih spopadov; ker je bilo več tisoč beguncev, ki so prišli čez mejo v Bangladeš, ker so obupno potrebovali humanitarno pomoč, prisilno izgnanih nazaj, s čimer je bilo očitno kršeno mednarodno pravo; ker pripadniki ljudstva Rohingja bežijo pred politiko skupinskega kaznovanja v državi Rakhine, kjer varnostne sile izvajajo brezobzirne povračilne napade in menda na vaščane streljajo iz bojnih helikopterjev, zažigajo dome, izvajajo samovoljne aretacije ter posiljujejo ženske in dekleta; ker se mjanmarska in mednarodna javnost le malo odzivata na vse slabše stanje na področju človekovih pravic in humanitarno krizo pripadnikov ljudstva Rohingja, številna orodja za reševanje njihovega vprašanja pa ostajajo neraziskana;

W.  ker se več sto tisoč tako imenovanih Biharcev po bangladeški vojni za neodvisnost ni štelo za državljane Bangladeša, saj je Pakistan zavrnil njihovo repatriacijo; ker pa je bilo po letu 2003 z več sodnimi odločitvami potrjeno, da so Biharci državljani Bangladeša; ker mnogi Biharci še vedno niso v celoti vključeni v bangladeško družbo in razvojne programe, številni pa ne morejo v celoti izkoristiti svojih na novo potrjenih pravic;

X.  ker je v južni in jugovzhodni Aziji še veliko drugih skupin brez državljanstva; ker pa je v zadnjih letih prišlo do več pozitivnih sprememb, na primer v Indoneziji, ki je v postopku za pridobitev indonezijskega državljanstva odpravila diskriminacijo po spolu in je leta 2006 reformirala svoj zakon o državljanstvu, tako da indonezijski migranti, ki v tujini preživijo več kot pet let, ne morejo več izgubiti državljanstva, če bi izguba državljanstva vodila v apatridnost; v Kambodži, ki je uvedla brezplačen vpis rojstva v 30 dneh po rojstvu; v Vietnamu, kjer je od leta 2008 mogoča naturalizacija vseh rezidentov, ki so v Vietnamu brez državljanstva živeli več kot 20 let, in na Tajskem, kjer je po reformi zakonodaje o državljanstvu in registraciji prebivalstva od leta 2011 državljanstvo pridobilo 23.000 oseb brez državljanstva;

Y.  ker je izredno pomembno, da vlade in pristojne oblasti vseh držav v regiji v skladu s svojimi mednarodnimi obveznostmi in mednarodnimi standardi na področju človekovih pravic dosledno spoštujejo načelo nevračanja beguncev in begunce zaščitijo;

Z.   ker bi morale skupine brez državljanstva imeti dostop do humanitarnih programov za pomoč na področju zdravja, prehrane in izobraževanja o njej;

1.  je zaskrbljen zaradi milijonov primerov apatridnosti po svetu, zlasti v južni in jugovzhodni Aziji, in izraža solidarnost z osebami brez državljanstva;

2.  je zelo zaskrbljen zaradi položaja manjšine Rohingja v Mjanmaru; je zgrožen nad poročili o množičnih kršitvah človekovih pravic in neprestani represiji, diskriminaciji in nepriznavanju ljudstva Rohingja kot dela mjanmarske družbe, kar je videti kot usklajeno kampanjo etničnega čiščenja; poudarja, da ljudstvo Rohingja na ozemlju Mjanmara živi že več generacij in je v celoti upravičeno do mjanmarskega državljanstva, kot ga je v preteklosti že imelo, ter do pravic in dolžnosti, ki jih to vključuje; poziva mjanmarsko vlado in oblasti, naj manjšini Rohingja vrnejo mjanmarsko državljanstvo; poziva tudi, naj država Rakhine nemudoma postane dostopna za humanitarne organizacije, mednarodne opazovalce, nevladne organizacije in novinarje; meni, da bo treba izvesti nepristransko preiskavo, da bodo krivci za kršitve človekovih pravic dejansko odgovarjali za svoja dejanja; meni tudi, da so potrebni nujni ukrepi, da se preprečijo novi primeri diskriminacije, sovražnosti in nasilja nad manjšinami oziroma da se onemogoči navajanje nanje; od dobitnice Nobelove nagrade za mir in nagrade Saharova Aung San Su Či pričakuje, da bo uporabila različne položaje v mjanmarski vladi in poiskala poti do rešitve;

3.  obžaluje, da se status oseb brez državljanstva v nekaterih primerih izkorišča za marginalizacijo določenih skupnosti in odvzem njihovih pravic; meni, da je pravna, politična in socialna vključitev manjšin ključni element demokratičnega prehoda in da bi razrešitev vprašanja apatridnosti prispevala k boljši socialni koheziji in politični stabilnosti;

4.  opozarja na dejstvo, da lahko apatridnost povzroči hudo humanitarno krizo, in želi opomniti, da bi morale osebe brez državljanstva imeti dostop do humanitarnih programov; poudarja, da apatridnost pogosto vodi do slabega dostopa do izobraževanja, zdravstvenih storitev, dela, svobode gibanja in varnosti;

5.  je zaskrbljen zaradi pomanjkanja podatkov o apatridnosti v južni in jugovzhodni Aziji, saj za Butan, Indijo, Nepal in Vzhodni Timor na primer praktično ni razpoložljivih podatkov; prav tako je zaskrbljen, ker tudi tedaj, ko skupne številke obstajajo, ni razčlenjenih podatkov za ženske, otroke in druge ranljive skupine na primer; opozarja, da je zaradi pomanjkanja podatkov še težje oblikovati ciljno usmerjene ukrepe, vključno znotraj okvira kampanje UNHCR za odpravo apatridnosti do leta 2024; močno spodbuja države v južni in jugovzhodni Aziji, naj pripravijo zanesljive in javne razčlenjene podatke o apatridnosti;

6.  poudarja, da obstajajo tudi pozitivni primeri, kot je pobuda Filipinov iz maja 2016 za zbiranje podatkov o številu in položaju otrok brez državljanstva v regiji; poziva EU, naj ponudi sodelovanje in pomoč pri natančnem popisu oseb brez državljanstva in pri pripravi potrebnih projektov za odpravo apatridnosti v regiji;

7.  je globoko zaskrbljen, ker je zakonodaja Bruneja, Malezije in Nepala diskriminatorna na podlagi spola; poudarja, da je potreben pregled predpisov s področja državljanstva, zlasti v Konvenciji o otrokovih pravicah in Konvenciji o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk;

8.  pozdravlja pozitiven razvoj dogodkov v regiji in prizadevanja na Filipinih, v Vietnamu in na Tajskem, države iz te regije pa spodbuja, naj sodelujejo in si izmenjujejo dobre zglede in prizadevanja za odpravo apatridnosti v celotni regiji;

9.  opozarja na razmere po apatridnosti v regiji in na načelo udeležbe, ki je del človekovih pravic; spodbuja, naj se skupnosti, ki jih je prizadela apatridnost, in osebe, ki so bile nekdaj brez državljanstva, vključuje v razvojne projekte in načrtovanje; spodbuja, naj se vlade in razvojni projekti za odpravljanje diskriminacije po apatridnosti in za vzpostavitev dejanske enakosti zgledujejo po členu 4(1) Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk;

10.  priznava nacionalno suverenost pri zadevah, kot je državljanstvo, a vseeno poziva države s prebivalci brez državljanstva, naj za reševanje tega vprašanja sprejmejo konkretne ukrepe, ki bodo v skladu z načeli iz mednarodnih konvencij, ki so jih vse ratificirale, zlasti pa z načeli iz Konvencije o otrokovih pravicah; ugotavlja, da je bilo v regiji kar nekaj primerov pozitivnega razvoja;

11.  poziva bangladeško vlado, naj se zaveže jasni časovnici za celovito izvedbo mirovnega sporazuma za hribovito območje Chittagong iz leta 1997 in s tem za rehabilitacijo pripadnikov razseljenega ljudstva Jumma, ki trenutno živijo v Indiji in nimajo državljanstva;

12.  močno spodbuja države, naj izvajajo zaščitne ukrepe iz Konvencije o zmanjšanju števila oseb brez državljanstva iz leta 1961, ki določa, da mora oseba, ki je rojena v določeni državi, dobiti državljanstvo te države, če bi sicer ostala brez njega;

13.  poudarja povezave med apatridnostjo ter socialno in ekonomsko ranljivostjo; poziva vlade držav v razvoju, naj preprečijo odrekanje pravice do državljanstva, njegovo izgubo ali odvzem iz diskriminatornih razlogov, naj sprejmejo pravične zakone o državljanstvu in izvajajo dostopne, cenovno sprejemljive in nediskriminatorne postopke urejanja dokumentov, povezanih z državljanstvom;

14.  pozdravlja zavezo Sveta v sklepih o akcijskem načrtu za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2015–2019, da bo v odnosih z državami, ki so bile opredeljene kot prednostne, obravnaval vprašanje apatridnosti, pozdravlja pa tudi njegovo zavezo krepitvi odnosov z združenjem ASEAN; priporoča, naj se prizadevanja ne usmerjajo le na pojav prebivalstva brez državljanstva, ki je posledica konfliktov, razseljevanja in razpadov držav, ampak tudi na druge pomembne vidike, kot je apatridnost zaradi diskriminacije ali zaradi tega, ker oseba ob rojstvu ni bila vpisana v rojstno matično knjigo ali register prebivalstva;

15.  želi spomniti na obljubljene ukrepe iz akcijskega načrta EU za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2015–2019 glede oblikovanja skupnega okvira Komisije in Evropske službe za zunanje delovanje za opozarjanje na vprašanje apatridnosti s tretjimi državami; poudarja, da bi bili priprava in širjenje formalnega okvira pomemben del podpore Evropske unije pri doseganju cilja UNHCR glede odprave apatridnosti po svetu do leta 2024;

16.  poziva EU, naj ob posameznih regionalnih ali lokalnih strategijah spodbuja tudi iskanje globalnih rešitev za apatridnost, saj za odpravo apatridnosti ne bo dovolj zgolj en sam pristop;

17.  meni, da bi morala EU bolj poudarjati pomembne posledice apatridnosti za globalna vprašanja, kot so odprava revščine, izvajanje Agende 2030 in ciljev trajnostnega razvoja, spodbujanje otrokovih pravic ter obravnavanje nezakonitih migracij in trgovine z ljudmi;

18.  pozdravlja sprejetje cilja trajnostnega razvoja 16.9, ki določa, da bi bilo treba vsem urediti osebni pravni status, tudi z vpisom rojstev v matični register; obžaluje pa, da v Agendi 2030 apatridnost ni izrecno navedena niti kot razlog za diskriminacijo niti kot cilj za zmanjšanje revščine; poziva EU in države članice, naj razmislijo, da bi v mehanizme za spremljanje uresničevanja ciljev trajnostnega razvoja in poročanja o njih vključile kazalnike apatridnosti;

19.   poudarja pomen učinkovite komunikacijske strategije o apatridnosti za večjo ozaveščenost o tem vprašanju; poziva EU, naj v sodelovanju z UNHCR in prek svojih delegacij v tretjih državah, ki jih to zadeva, več in bolje obvešča o apatridnosti in se osredotoča na kršitve človekovih pravic, ki so posledica apatridnosti;

20.  poziva EU, naj oblikuje celovito strategijo o apatridnosti, ki naj temelji na dveh sklopih ukrepov; meni, da bi moral prvi sklop obravnavati nujne primere, v drugem pa bi bilo treba opredeliti dolgoročne ukrepe za odpravo apatridnosti; meni, da bi se morala strategija osredotočiti na omejeno število prednostnih nalog in da bi morala EU v nujnih premerih prevzeti vodilno vlogo, da bi povečala ozaveščenost o apatridnosti na mednarodni ravni;

21.  poudarja, da bi bilo treba celovito strategijo EU o apatridnosti prilagajati posebnim razmeram, s katerimi se srečujejo osebe brez državljanstva; poudarja, da je treba pri opredelitvi ustreznih ukrepov razlikovati med apatridnostjo, ki je posledica premajhne upravne zmogljivosti, in apatridnostjo, ki je posledica diskriminatorne državne politike zoper nekatere skupnosti ali manjšine;

22.  priporoča, naj si države članice za prednostno nalogo zastavijo podpiranje pozitivnega razvoja pri obravnavanju apatridnosti v južni in jugovzhodni Aziji, in predlaga nov celovit politični pristop, ki bo med drugim osnovan na:

23.  poziva vlade Bruneja, Malezije in Nepala, naj se borijo proti oblikam diskriminacije na podlagi spola, ki jo omogočajo njihovi zakoni o državljanstvu in naj spodbujajo pravico otrok do državljanstva;

24.  je seznanjen s povezavo med apatridnostjo in prisilnim razseljevanjem, zlasti na konfliktnih območjih; opozarja, da je vsaj 1,5 milijona oseb brez državljanstva po svetu beguncev ali nekdanjih beguncev, vključno s številnimi mladimi ženskami in dekleti;

25.  opozarja, da podatkov o geografski porazdelitvi apatridnosti po svetu praktično ni, če pa že so, so nezadostno predstavljeni ali pa temeljijo na različnih opredelitvah; poziva mednarodno skupnost, naj sprejme enotno opredelitev in začne odpravljati pomanjkljivosti pri zbiranju podatkov za spremljanje apatridnosti v državah v razvoju, zlasti z nudenjem pomoči lokalnim oblastem pri vzpostavljanju ustreznih metod za kvantifikacijo, identifikacijo in registracijo oseb brez državljanstva ter pri krepitvi njihovih statističnih zmogljivosti;

26.  poziva Komisijo, naj poskrbi za izmenjavo primerov dobre prakse med državami članicami, spodbuja dejavno usklajevanje nacionalnih kontaktnih točk za spremljanje apatridnosti in pozdravlja kampanjo #IBelong;

27.  poudarja ključno vlogo Konvencije o statusu oseb brez državljanstva iz leta 1954 in Konvencije o zmanjšanju števila oseb brez državljanstva iz leta 1961, ki obe pozivata k pripravi pravnih okvirov za opredelitev in zaščito oseb brez državljanstva in preprečevanje apatridnosti ter lahko služita kot pomembno izhodišče za države, ki želijo napredovati pri odpravljanju problematike apatridnosti;

28.  pozdravlja podporo EU osebam brez državljanstva v južni in jugovzhodni Aziji prek različnih instrumentov in spodbuja Unijo, naj si tudi v prihodnje prizadeva za odpravljanje posledic apatridnosti za razvoj, mir in stabilnost kot sestavnega dela njenih programov razvojnega sodelovanja in bolj na splošno zunanjega delovanja;

29.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in vladam držav članic.

(1) http://www.unhcr.org/excom/exconc/453497302/conclusion-identification-prevention-reduction-statelessness-protection.html (2) http://www.unhcr.org/protection/statelessness/54621bf49/global-action-plan-end-statelessness-2014-2024.html (3) http://www.ohchr.org/Documents/ProfessionalInterest/vienna.pdf (4) http://www.refworld.org/docid/54620fb54.html (5) http://www.asean.org/wp-content/uploads/images/ASEAN_RTK_2014/6_AHRD_Booklet.pdf (6) https://ec.europa.eu/anti-trafficking/sites/antitrafficking/files/council_conclusions_on_the_action_plan_on_human_rights_and_democracy_2015_-_2019.pdf (7) https://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_data/docs/pressdata/EN/foraff/131181.pdf (8) http://www.consilium.europa.eu/en/press/press-releases/2015/12/04-council-adopts-conclusions-on-statelessness/ (9) http://www.consilium.europa.eu/en/press/press-releases/2016/06/20-fac-conclusions-myanmar-burma/ (10) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0404. (11) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0316. (12) UL C 316, 30.8.2016, str. 141.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2017 o čezmejnih združitvah in delitvah (2016/2065(INI))

P8_TA(2017)0248 A8-0190/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju členov 49, 54 in 153 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju Šeste direktive Sveta 82/891/EGS z dne 17. decembra 1982 o delitvi delniških družb, ki temelji na členu 54(3)(g) Pogodbe(1),

–  ob upoštevanju Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/56/ES z dne 26. oktobra 2005 o čezmejnih združitvah kapitalskih družb(2),

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 2157/2001 z dne 8. oktobra 2001 o statutu evropske družbe (SE)(3),

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 2001/86/ES z dne 8. oktobra 2001 o dopolnitvi Statuta evropske družbe glede udeležbe delavcev(4),

–  ob upoštevanju Direktive 2002/14/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2002 o določitvi splošnega okvira za obveščanje in posvetovanje z delavci v Evropski skupnosti(5),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 12. decembra 2012 z naslovom Akcijski načrt: evropsko pravo družb in upravljanje podjetij – sodoben pravni okvir za boljše sodelovanje delničarjev in trajnostna podjetja (COM(2012)0740),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. junija 2012 o prihodnosti evropskega prava družb(6),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. marca 2009 s priporočili Komisiji o čezmejnih prenosih sedežev družb(7),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 25. oktobra 2016 z naslovom Vzpostavitev pravičnega, konkurenčnega in stabilnega sistema obdavčevanja dohodkov pravnih oseb v EU (COM(2016)0682),

–  ob upoštevanju sodb Sodišča Evropske unije v zvezi s svobodo ustanavljanja, zlasti zadev SEVIC Systems AG(8), Cadbury Schweppes plc in Cadbury Schweppes Overseas Ltd proti Commissioners of Inland Revenue(9), CARTESIO Oktató és Szolgáltató bt(10), VALE Építési kft.(11), KA Finanz AG proti Sparkassen Versicherung AG Vienna Insurance Group(12), Kamer van Koophandel en Fabrieken voor Amsterdam proti Inspire Art Ltd.(13), Überseering BV proti Nordic Construction Company Baumanagement GmbH (NCC)(14), Centros Ltd proti Erhvervs- og Selskabsstyrelsen(15) ter The Queen proti H. M. Treasury in Commissioners of Inland Revenue, ex parte Daily Mail in General Trust plc.(16);

–  ob upoštevanju izjave Komisije Feedback statement from the Commission of October 2015 containing a summary of responses to the public consultation on cross-border mergers and divisions conducted between 8 September 2014 and 2 February 2015 (Izjava s povratnimi informacijami Komisije iz oktobra 2015, ki povzema odgovore na javno posvetovanje o čezmejnih združitvah in delitvah, ki je potekalo med 8. septembrom 2014 in 2. februarjem 2015)(17);

–  ob upoštevanju študije tematskega sektorja C Evropskega parlamenta (za pravice državljanov in ustavne zadeve) z naslovom Cross-border mergers and divisions, transfers of seat: is there a need to legislate? (Čezmejne združitve in delitve, prenos sedeža: ali je potrebna zakonodaja?)(18);

–  ob upoštevanju študije Službe Evropskega parlamenta za raziskave z naslovom Ex-post analysis of the EU framework in the area of Cross-border mergers and divisions (Naknadna ocena okvira EU na področju čezmejnih združitev in delitev)(19),

–  ob upoštevanju delovnega programa Evropske komisije za leto 2017 Za Evropo, ki varuje, opolnomoča in ščiti, zlasti točke 4 poglavja II (COM(2016)0710),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika ter člena 1(1)(e) sklepa konference predsednikov z dne 12. decembra 2002 o postopku odobritve samoiniciativnih poročil in Priloge 3 k temu sklepu,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A8-0190/2017),

A.  ker bi imela celovita reforma prava družb pomemben učinek na evropsko konkurenčnost ter ker še obstajajo ovire na poti k polnemu izvajanju direktive o čezmejnih združitvah;

B.  ker čezmejne delitve podjetij še niso vključene v pravo Evropske unije; ker zadevnim podjetjem to povzroča očitne postopkovne, upravne in finančne težave ter pomeni nevarnost zlorab in dampinga;

C.  ker Evropski parlament odločno in vztrajno poziva k sprejetju evropske zakonodaje o čezmejnem prenosu sedeža ali glavne uprave podjetij; ker večina deležnikov na splošno podpira pozive Parlamenta;

D.  ker je za izboljšanje mobilnosti podjetij v EU pomembno oblikovati skupen pravni okvir za združitve, delitve in prenose podjetij;

E.  ker v vseh državah članicah, v katerih je prišlo do čezmejnih združitev in delitev ali prenosa sedeža, ni predpisov, ki bi zagotavljali spoštovanje pravic delavcev do posvetovanja, obveščenosti in soodločanja;

F.  ker prenos sedeža ne bi smel omogočati izogibanja pravnim, socialnim in davčnim zahtevam, ki jih določajo predpisi Unije in matičnih držav članic, temveč bi moral biti cilj vzpostavitev enotnega pravnega okvira, ki bi zagotovil največjo možno preglednost in poenostavitev postopkov ter zaviral pojav davčnih goljufij;

G.  ker zadevni pravni red Unije določa številne oblike pravice delavcev do obveščenosti, posvetovanja in udeležbe; ker Direktiva 2009/38/ES(20) in Direktiva 2005/56/ES zagotavljata čezmejno udeležbo delavcev in določata načelo predhodno obstoječih pravic; ker velja, da je treba ta pravice delavcev ščititi tudi v primeru prenosa sedeža;

H.  ker bi morale vse nove pobude na področju evropskega prava družb temeljiti na poglobljeni oceni in presoji obstoječih oblik prava družb, ustreznih sodbah Sodišča Evropske unije o čezmejni mobilnosti podjetij ter na ocenah učinka, ki bi upoštevale interese vseh deležnikov, tudi delničarjev, upnikov, vlagateljev in delavcev, in zagotavljati spoštovanje načel subsidiarnosti in sorazmernosti;

Horizontalna vprašanja

1.  poudarja, da je treba opredeliti okvir, ki bo celovito urejal mobilnost podjetij na evropski ravni, poenostavil postopke in zahteve za prenos, delitev ali združitev ter preprečeval zlorabe in fiktivne prenose zaradi socialnega ali davčnega dampinga;

2.  poziva Komisijo, naj prouči rezultate javnega posvetovanja, ki je potekalo od 8. septembra 2014 do 2. februarja 2015, o možnosti pregleda Direktive 2005/56/ES in uvedbe zakonodajnega okvira, ki bi urejal čezmejne delitve; opozarja, da rezultat posvetovanja kaže določen konsenz o regulativnih prednostnih nalogah na področju čezmejnih združitev in delitev v prizadevanju za izpolnitev cilja krepitve notranjega trga in spodbujanja pravic delavcev;

3.  meni, da morajo biti določbe prihodnjih zakonodajnih predlogov o mobilnosti podjetij čim bolj usklajene, zlasti kar zadeva postopkovne standarde, pravice nosilcev upravljanja podjetij, zlasti manjših, ter razširitev uporabe na vse subjekte, ki so opredeljeni kot podjetja v skladu s členom 54 PDEU, slediti pa jim morajo tudi predpisi na drugih področjih, kot so predpisi o pravicah delavcev;

4.  meni, da bi morala nova pravila o združitvah, delitvah in prenosih sedežev olajšati mobilnost podjetij v Uniji z upoštevanjem njihovih poslovnih potreb po prestrukturiranju, da bi lahko bolje izkoristila priložnosti notranjega trga in bi se jim olajšala svoboda organizacije, ob ustreznem upoštevanju pravic delavcev do zastopanja; v zvezi s tem opozarja, da je treba odpraviti ovire zaradi kolizije zakonov, da se določi, katera nacionalna zakonodaja se uporablja; meni, da bi se lahko zaščita delavskih pravic obravnavala z različnimi pravnimi akti EU, zlasti s predlogom direktive o minimalnih standardih za delavce in udeležbo zaposlenih v evropskih oblikah prava družb in nadzornih svetih, ustanovljenih v skladu z evropsko zakonodajo;

Čezmejne združitve

5.  poudarja pozitivne učinke Direktive 2005/56/ES o čezmejnih združitvah kapitalskih družb, ki je pospešila čezmejne združitve družb z omejeno odgovornostjo v Evropski uniji (kar dokazujejo uradni podatki, saj potrjujejo, da je število čezmejnih združitev v zadnjih letih precej naraslo) ter zmanjšala njihove stroške in upravne postopke;

6.  meni, da je treba izvesti pregled Direktive 2005/56/ES, da bi izboljšali njeno izvajanje ter upoštevali nedavni razvoj sodne prakse Sodišča Evropske unije o svobodi ustanavljanja podjetij in evropskega prava družb; meni, da bi moral prihodnji zakonodajni predlog za spremembo Direktive 2005/56/ES vključevati tudi nov sklop pravil za delitve podjetij in določiti smernice za nadaljnje predpise na področju mobilnosti podjetij;

7.  poziva Komisijo, naj upošteva rezultate posvetovanja iz oktobra 2015, ki zlasti kažejo, da je potrebna čim večja uskladitev meril, ki urejajo učinke združitev na različne deležnike v podjetju;

8.  meni, da je treba prednostno opredeliti sklop naprednejših pravil za različne akterje in kategorije upravljanja podjetij, ter ta pravila uporabiti tudi v prihodnjih skupnih modelih čezmejnih delitev in prenosa sedeža ali glavne uprave; meni, da je bistveno, da se postopki čezmejnih združitev poenostavijo z jasnejšo opredelitvijo standardov za pravno dokumentacijo (začenši z vprašanji glede informacij o delničarjih in zbirko dokumentov o združitvah) ter novimi praksami digitalizacije, vendar je hkrati treba ohraniti osnovne postopkovne standarde in zahteve iz Direktive 2005/56/ES (vključno z izdajo potrdila pred združitvijo iz člena 10 in pregledom zakonitosti iz člena 11) ter zadeve javnega interesa, kot sta pravna varnost in zanesljivost poslovnih registrov;

9.  pričakuje, da bodo predpisi s področja pravic delavcev opredeljeni na način, ki bo onemogočal, da bi nekatera podjetja direktivo o čezmejnih združitvah izkoriščala zgolj za prenos sedeža iz izkoriščevalskih davčnih, socialnih ali pravnih razlogov; poudarja, da je treba odpraviti dvoumnosti glede uporabe nacionalnih kazni v primeru kršenja predpisov o pravicah delavcev;

10.  meni, da je treba izboljšati nekatere bistvene vidike:

11.  pripisuje velik pomen varstvu nekaterih pravic manjšinskih delničarjev, kot so pravica do preiskave združitve, pravica do nadomestila v primeru izstopa iz družbe zaradi nasprotovanja združitvi in pravica do izpodbijanja ustreznosti menjalnega razmerja;

12.  podpira možnost uvedbe pospešenih čezmejnih postopkov v primeru soglasja vseh delničarjev, pomanjkanja delavcev ali nebistvenega učinka na upnike;

Čezmejne delitve

13.  opozarja, da Direktiva 82/891/EGS ureja le delitve podjetij znotraj posamezne države članice; ugotavlja, da kljub redkim specifičnim primerom, ki vključujejo delitve podjetij med različnimi državami članicami (kot izhaja iz posvetovanja Komisije iz leta 2015), podatki o delitvah znotraj držav kažejo potrebo po posebnem okviru EU za čezmejne delitve; poudarja, da morebitne nove direktive ne bi smele služiti kot formalni instrument pri delitvah podjetij z namenom izbiranja najugodnejšega sodišča in s tem izogibanja pravnim obveznostim v nacionalni zakonodaji;

14.  poziva Komisijo, naj premisli o pomembnih ekonomskih učinkih, ki bi izhajali iz ureditve čezmejnih delitev, kot so poenostavitev organizacijske strukture, večja sposobnost prilagajanja in nove priložnosti na notranjem trgu;

15.  ugotavlja, da so sedanji postopki, potrebni za čezmejne delitve, dolgi in zapleteni ter se večinoma izvajajo v dveh fazah: začetna delitev znotraj države in nato čezmejna združitev; je prepričan, da bi se z uvedbo usklajenih standardov na ravni EU za področje čezmejnih delitev ta postopek poenostavil, znižali bi se stroški in skrajšalo trajanje postopkov;

16.  opozarja, da je treba odpraviti ovire zaradi kolizije zakonov, da se določi, katera nacionalna zakonodaja se uporablja;

17.  opozarja, da v nekaterih državah članicah ne obstajajo ad hoc nacionalni predpisi o izvedbi čezmejne delitve;

18.  meni, da bi se morala prihodnja zakonodajna pobuda o čezmejnih delitvah zgledovati po načelih in orodjih, navedenih v okviru direktive o čezmejnih združitvah:

o
o   o

19.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru.

(1) UL L 378, 31.12.1982, str. 47. (2) UL L 310, 25.11.2005, str. 1. (3) UL L 294, 10.11.2001, str. 1. (4) UL L 294, 10.11.2001, str. 22. (5) UL L 80, 23.3.2002, str. 29. (6) UL C 332 E, 15.11.2013, str. 78. (7) UL C 87 E, 1.4.2010, str. 5. (8) Zadeva C-411/03, SEVIC Systems AG, 13.12.2005, ECLI:EU:C:2005:762. (9) Zadeva C-196/04, Cadbury Schweppes Overseas Ltd proti Commissioners of Inland Revenue, 12.9.2006, ECLI:EU:C:2006:544. (10) Zadeva C-210/06, CARTESIO Oktató és Szolgáltató bt., 16.12.2008, ECLI:EU:C:2008:723. (11) Zadeva C-378/10, VALE Építési kft., 12.7.2012, ECLI:EU:C:2012:440. (12) Zadeva C-483/14, KA Finanz AG proti Sparkassen Versicherung AG Vienna Insurance Group, 7.4.2016, ECLI:EU:C:2016:205. (13) Zadeva C-167/01, Kamer van Koophandel en Fabrieken voor Amsterdam proti Inspire Art Ltd., 30.9.2003, ECLI:EU:C:2003:512. (14) Zadeva C-208/00, Überseering BV proti Nordic Construction Company Baumanagement GmbH (NCC), 5.11.2002, ECLI:EU:C:2002:632. (15) Zadeva C-212/97, Centros Ltd proti Erhvervs- og Selskabsstyrelsen, 9.3.1999, ECLI:EU:C:1999:126. (16) Zadeva C81/87, The Queen proti H. M. Treasury in Commissioners of Inland Revenue, ex parte Daily Mail in General Trust plc., 27.9.1988, ECLI:EU:C:1988:456. (17) http://ec.europa.eu/internal_market/consultations/2014/cross-border-mergers-divisions/docs/summary-of-responses_en.pdf (18) PE 556.960. http://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/STUD/2016/556960/IPOL_STU(2016)556960_EN.pdf (19) PE 593.796. (20) Direktiva 2009/38/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. maja 2009 o ustanovitvi Evropskega sveta delavcev ali uvedbi postopka obveščanja in posvetovanja z delavci v družbah ali povezanih družbah na območju Skupnosti (UL L 122, 16.5.2009, str. 28).

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2017 o predlogu sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o sodelovanju Evropske unije v partnerstvu na področju raziskav in inovacij v Sredozemlju (PRIMA), ki ga skupaj izvaja več držav članic (COM(2016)0662 – C8-0421/2016 – 2016/0325(COD))

P8_TA(2017)0249 A8-0112/2017

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2016)0662),

–  ob upoštevanju člena 294(2) ter členov 185 in 188 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija predložila predlog Parlamentu (C8-0421/2016),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 26. januarja 2017(1),

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor v skladu s členom 69f(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 26. aprila 2017, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko in mnenja Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A8-0112/2017),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  se seznanja z izjavo Komisije, priloženo tej resoluciji;

3.  poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če svoj predlog nadomesti, bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

4.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 13. junija 2017 z namenom sprejetja Sklepa (EU) 2017/... Evropskega parlamenta in Sveta o sodelovanju Unije v partnerstvu na področju raziskav in inovacij v Sredozemlju (PRIMA), ki ga skupaj izvaja več držav članic

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Sklepu (EU) 2017/1324.)

PRILOGA K ZAKONODAJNI RESOLUCIJI

Izjava Komisije o finančnih jamstvih za izvedbeno strukturo pobude PRIMA

1.  V zvezi s pobudo PRIMA člen 58(1)(c)(vi) finančne uredbe EU določa, da lahko Komisija izvrševanje proračuna Unije poveri subjektu zasebnega prava, ki opravlja javne storitve (izvedbena struktura – IS). Takšen organ mora zagotavljati ustrezna finančna jamstva.

2.  Zaradi spoštovanja načela dobrega finančnega poslovodenja s sredstvi EU bi morala ta jamstva, brez omejitve glede obsega ali zneskov, kriti kakršen koli dolg IS do Unije, ki je povezan z vsemi izvedbenimi nalogami, predvidenimi v sporazumu o prenosu pooblastil. Komisija od izdajateljev jamstva običajno pričakuje, da sprejmejo solidarno odgovornost za dolgove IS.

3.  Vendar bo odredbodajalec Komisije, odgovoren za pobudo PRIMA, na podlagi podrobne ocene tveganja, zlasti če izid predhodnega (stebrnega) preverjanja, ki se pri IS opravi v skladu s členom 61 finančne uredbe, velja za ustreznega, predvidel naslednje:

—  Ob upoštevanju načela sorazmernosti se lahko finančna jamstva, ki se zahtevajo od IS, omejijo na najvišji znesek prispevka Unije.

—  V skladu s tem je lahko odgovornost vsakega izdajatelja jamstva sorazmerna z deležem njegovega prispevka za pobudo PRIMA.

Izdajatelji jamstva se lahko v svojih dopisih o izjavi o odgovornosti dogovorijo glede načinov kritja te odgovornosti.

(1) UL C 125, 21.4.2017, str. 80.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2017 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 1303/2013 v zvezi s posebnimi ukrepi za zagotovitev dodatne pomoči državam članicam, ki so jih prizadele naravne nesreče (COM(2016)0778 – C8-0489/2016 – 2016/0384(COD))

P8_TA(2017)0250 A8-0070/2017

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2016)0778),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 177 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0489/2016),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 22. februarja 2017(1),

–  po posvetovanju z Odborom regij,

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor v skladu s členom 69f(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 24. maja 2017, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj (A8-0070/2017),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če svoj predlog nadomesti, bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 13. junija 2017 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2017/... Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 1303/2013 glede posebnih ukrepov za zagotovitev dodatne pomoči državam članicam, ki so jih prizadele naravne nesreče

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) 2017/1199.)

(1) UL C 173, 31.5.2017, str. 38.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2017 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi okvira za označevanje energijske učinkovitosti in razveljavitvi Direktive 2010/30/EU (COM(2015)0341 – C8-0189/2015 – 2015/0149(COD))

P8_TA(2017)0251 A8-0213/2016

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2015)0341),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 194(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0189/2015),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 20. januarja 2016(1),

–  po posvetovanju z Odborom regij,

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor v skladu s členom 69f(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 5. aprila 2017, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko ter mnenja Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A8-0213/2016),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju(2);

2.  odobri skupno izjavo Parlamenta, Sveta in Komisije, priloženo tej resoluciji;

3.  se seznanja z izjavo Komisije, priloženo tej resoluciji;

4.  poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če svoj predlog nadomesti, bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

5.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 13. junija 2017 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2017/... Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi okvira za označevanje z energijskimi nalepkami in razveljavitvi Direktive 2010/30/EU

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) 2017/1369.)

PRILOGA K ZAKONODAJNI RESOLUCIJI

Izjava Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije o

členih 290 in 291 PDEU

Evropski parlament, Svet in Komisija ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje, zlasti odstavka 26, izjavljajo, da določbe te uredbe ne posegajo v nobeno prihodnje stališče institucij glede uporabe členov 290 in 291 PDEU v drugih zakonodajnih dosjejih.

Izjava Komisije o finančnem nadomestilu za potrošnike

Glede na trenutna prizadevanja za okrepitev izvrševanja harmonizacijske zakonodaje Unije za proizvode bi morala Komisija za obravnavanje morebitnih finančnih izgub, ki jih utrpijo potrošniki zaradi nepravilno označenih proizvodov ali slabše energijske in okoljske učinkovitosti od označene, preučiti, ali bi bilo mogoče uvesti nadomestilo za potrošnike v primeru neskladnosti z energijskim razredom, navedenim na energijski nalepki.

(1) UL C 82, 3.3.2016, str. 6. (2) To stališče nadomešča spremembe, sprejete 6. julija 2016 (Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0304).

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2017 o predlogu sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Sklepa št. 445/2014/EU o vzpostavitvi aktivnosti Unije za Evropske prestolnice kulture za leta od 2020 do 2033 (COM(2016)0400 – C8-0223/2016 – 2016/0186(COD))

P8_TA(2017)0252 A8-0061/2017

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2016)0400),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 167(5) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0223/2016),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  po posvetovanju z Odborom regij,

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor v skladu s členom 69f(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 24. maja 2017, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za kulturo in izobraževanje (A8-0061/2017),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če svoj predlog nadomesti, bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 13. junija 2017 z namenom sprejetja Sklepa (EU) 2017/... Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Sklepa št. 445/2014/EU o vzpostavitvi aktivnosti Unije za Evropske prestolnice kulture za leta od 2020 do 2033

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Sklepu (EU) 2017/1545.)

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2017 o oceni izvajanja programa Obzorje 2020 ob upoštevanju njegove vmesne ocene in predloga devetega okvirnega programa (2016/2147(INI))

P8_TA(2017)0253 A8-0209/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1291/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o vzpostavitvi okvirnega programa za raziskave in inovacije (2014–2020) – Obzorje 2020(1),

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (Euratom) št. 1314/2013 z dne 16. decembra 2013 o programu za raziskave in usposabljanje Evropske skupnosti za atomsko energijo (2014–2018), ki dopolnjuje okvirni program za raziskave in inovacije Obzorje 2020(2),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1290/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o pravilih za sodelovanje v okvirnem programu za raziskave in inovacije (2014–2020) – Obzorje 2020 ter za razširjanje njegovih rezultatov(3),

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 2013/743/EU z dne 3. decembra 2013 o vzpostavitvi posebnega programa za izvajanje okvirnega programa za raziskave in inovacije (2014–2020) – Obzorje 2020(4),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1292/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o spremembi Uredbe (ES) št. 294/2008 o ustanovitvi Evropskega inštituta za inovacije in tehnologijo(5),

–  ob upoštevanju Sklepa št. 1312/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o strateškem inovacijskem programu Evropskega inštituta za inovacije in tehnologijo (EIT) – prispevek EIT k bolj inovativni Evropi(6),

–  ob upoštevanju uredb Sveta (EU) št. 557/2014, 558/2014, 559/2014, 560/2014 in 561/2014 z dne 6. maja 2014(7) ter uredb Sveta (EU) št. 642/2014(8) in 721/2014(9) z dne 16. junija 2014 o ustanovitvi skupnih podjetij, ki se financirajo v okviru programa Obzorje 2020,

–  ob upoštevanju sklepov Evropskega parlamenta in Sveta št. 553/2014/EU, 554/2014/EU, 555/2014/EU in 556/2014/EU z dne 15. maja 2014(10) o ustanovitvi javno-javnih partnerstev v skladu s členom 185 PDEU, ki se financirajo v okviru programa Obzorje 2020,

–  ob upoštevanju dokumentov o vprašanjih z dne 3. februarja 2017 za skupino na visoki ravni v zvezi s povečanjem vpliva programov EU za raziskave in inovacije(11),

–  ob upoštevanju poročil Komisije za leti 2014 in 2015 o spremljanju programa Obzorje 2020,

–  ob upoštevanju poročila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z naslovom Evropski raziskovalni prostor: čas za izvajanje in za spremljanje napredka (COM(2017)0035),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom Evropski obrambni akcijski načrt (COM(2016)0950),

–  ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom Izvajanje strategije za mednarodno sodelovanje na področju raziskav in inovacij (COM(2016)0657),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom Evropska pobuda za računalništvo v oblaku – vzpostavljanje konkurenčnega podatkovnega gospodarstva znanja v Evropi (COM(2016)0178) in delovnega dokumenta služb Komisije, ki je priložen temu sporočilu (SWD(2016)0106),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o odzivu na poročilo strokovne skupine na visoki ravni o naknadni oceni sedmega okvirnega programa (COM(2016)0005),

–  ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z naslovom Letno poročilo o dejavnostih Evropske unije na področju raziskav in tehnološkega razvoja v letu 2014 (COM(2015)0401),

–  ob upoštevanju poročil Komisije iz leta 2014 in 2015 z naslovom Vključevanje družboslovnih ved in humanistike v program Obzorje 2020: udeleženci, proračuni in discipline,

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z naslovom Boljše pravno urejanje za naložbe na podlagi inovacij na ravni EU (SWD(2015)0298),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z naslovom Evropski raziskovalni prostor – Poročilo o napredku za leto 2014 (COM(2014)0575),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom Raziskave in inovacije kot vir ponovne rasti (COM(2014)0339),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z naslovom Second Situation Report on Education and Training in the Nuclear Energy Field in the European Union (Drugo poročilo o stanju izobraževanja in usposabljanja na področju jedrske energije v Evropski uniji) (SWD(2014)0299),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z naslovom FET Flagships: A novel partnering approach to address grand scientific challenges and to boost innovation in Europe (Vodilne pobude FET: nov partnerski pristop k obravnavanju velikih znanstvenih izzivov in spodbujanju inovacij v Evropi) (SWD(2014)0283),

–  ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom Druga vmesna ocena skupnih podjetij za izvajanje skupnih tehnoloških pobud – čisto nebo, gorivne celice in vodik ter pobuda za inovativna zdravila (COM(2014)0252),

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o vlogi in učinkih skupnih tehnoloških pobud in javno-zasebnih partnerstev pri izvajanju programa Obzorje 2020 za trajnostne spremembe v industriji(12),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. februarja 2017 o evropski pobudi za računalništvo v oblaku(13),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. marca 2017 o sredstvih EU za enakost spolov(14),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2016 o sinergijah za inovacije: evropski strukturni in investicijski skladi, program Obzorje 2020 ter drugi evropski inovacijski skladi in programi EU(15),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2016 o kohezijski politiki ter raziskovalnih in inovacijskih strategijah za pametno specializacijo (RIS3)(16),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika ter člena 1(1)(e) sklepa konference predsednikov z dne 12. decembra 2002 o postopku odobritve samoiniciativnih poročil in Priloge 3 k temu sklepu,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko in mnenj Odbora za proračun, Odbora za regionalni razvoj in Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A8-0209/2017),

A.  ker je program Obzorje 2020 največji centralno upravljani program EU za raziskave in razvoj ter največji javno financiran program za raziskave in razvoj na svetu;

B.  ker je Parlament pri pogajanjih o programu Obzorje 2020 in sedanjem večletnem finančnem okviru namesto prvotno dogovorjenih 77 milijard EUR zahteval proračun v višini 100 milijard EUR; ker se zdi proračun zelo omejen, če naj bi program Obzorje 2020 v celoti izkoristil potencial odličnosti in se primerno odzval na družbene izzive, s katerimi se sooča evropska in globalna družba;

C.  ker bosta poročilo skupine na visoki ravni o povečanju učinka programov EU za raziskave in inovacije ter vmesna ocena, predvidena za tretje četrtletje leta 2017, temelja za strukturo in vsebino devetega okvirnega programa, predlog katerega bo objavljen v prvi polovici leta 2018;

D.  ker je bila gospodarska in finančna kriza odločilen dejavnik pri oblikovanju programa Obzorje 2020; ker bodo nastajajoči izzivi, nove politične in družbeno-gospodarske paradigme ter nadaljujoči se svetovni trendi verjetno močno vplivali na naslednji okvirni program;

E.  ker mora okvirni program temeljiti na evropskih vrednotah, znanstveni neodvisnosti, odprtosti, raznolikosti, visokih evropskih etičnih standardih, socialni koheziji in enakem dostopu državljanov do rešitev in odgovorov, ki jih zagotavlja;

F.  ker so naložbe v raziskave in razvoj bistvenega pomena za evropski gospodarski in socialni razvoj ter konkurenčnost na svetovni ravni; ker se mora pomen odlične znanosti za spodbujanje inovacij in dolgoročne konkurenčne prednosti odražati v financiranju devetega okvirnega programa;

Struktura, filozofija in izvajanje programa Obzorje 2020

1.  meni, da je po več kot treh letih od začetka izvajanja programa Obzorje 2020 čas, da Parlament oblikuje svoje stališče o vmesni oceni in viziji o prihodnjem devetem okvirnem programu;

2.  opozarja, da je cilj programa Obzorje 2020 prispevati k oblikovanju družbe in gospodarstva, ki bosta temeljila na znanju in inovacijah, ter okrepiti znanstveno in tehnološko osnovo ter navsezadnje konkurenčnost Evrope s pritegnitvijo dodatnih nacionalnih javnih in zasebnih sredstev za raziskave in razvoj ter s pomočjo pri doseganju cilja 3-odstotnega BDP za raziskave in razvoj do leta 2020; obžaluje, da je EU leta 2015 v raziskave in razvoj vložila le 2,03 % BDP, pri čemer se posamezni podatki za različne države gibljejo med 0,46 % in 3,26 %(17), medtem ko največji globalni tekmeci vlagajo več kot EU v to področje;

3.  želi spomniti, da se evropski raziskovalni prostor sooča z neposredno konkurenco najzmogljivejših raziskovalnih regij na svetu in da je zato njegova krepitev skupna evropska dolžnost; spodbuja zadevne države članice, naj ustrezno prispevajo k uresničevanju cilja 3 % BDP za raziskave in razvoj; ugotavlja, da bi s skupnim povečanjem na 3 % dodatno zagotovili več kot 100 milijard EUR za raziskave in inovacije v Evropi;

4.  poudarja, da ocena sedmega okvirnega programa in spremljanje programa Obzorje 2020 kažeta, da je okvirni program EU za raziskave in inovacije uspešen in da se z njim ustvarja jasna dodana vrednost za EU(18); priznava, da obstajajo možnosti za izboljšanje okvirnega programa in prihodnjih programov;

5.  meni, da je uspešen zaradi večdisciplinarnega in sodelovalnega okvira ter zahtev glede odličnosti in vpliva;

6.  razume, da je namen okvirnega programa spodbuditi udeležbo industrije, da bi povečali porabo njenih sredstev za raziskave in razvoj(19); ugotavlja, da je udeležba industrije v programu, zlasti malih in srednjih podjetij, bistveno višja kot v sedmem okvirnem programu; vendar opozarja, da industrija v povprečju ni dovolj povečala svojega deleža pri vlaganju v raziskave in razvoj, kot je bilo dogovorjeno v sklepih Sveta iz Barcelone(20); poziva Komisijo, naj oceni evropsko dodano vrednost financiranja instrumentov, usmerjenih v industrijo, kot so skupne tehnološke pobude(21), in njihov pomen za javnost, ter oceni skladnost, odprtost in preglednost vseh skupnih pobud(22);

7.  ugotavlja, da so proračun, upravljanje in izvajanje programa razpršeni po 20 različnih organih EU; se sprašuje, ali to povzroča pretirana prizadevanja za usklajevanje, upravno zapletenost ter podvajanje; poziva Komisijo, naj si prizadeva za racionalizacijo in poenostavitev tega postopka;

8.  ugotavlja, da sta drugi in tretji steber pretežno osredotočena na višje ravni tehnološke pripravljenosti, kar bi lahko omejilo prihodnje sprejemanje prelomnih inovacij, ki se še vedno pripravljajo v okviru raziskovalnih projektov z nižjimi ravnmi tehnološke pripravljenosti; poziva k previdnemu vzdrževanju ravnotežja med ravnmi tehnološke pripravljenosti, da bi spodbujali celotno verigo ustvarjanja vrednosti; meni, da lahko ravni tehnološke pripravljenosti izključujejo netehnološke oblike inovacij, ustvarjene na področju temeljnih in uporabnih raziskav, zlasti v družboslovju in humanistiki;

9.  poziva Komisijo, naj zagotovi uravnotežen nabor malih, srednjih in velikih projektov; je seznanjen s tem, da se je povprečni proračun za projekte v okviru programa Obzorje 2020 povečal in da so večji projekti zahtevnejši, kar zadeva pripravljanje predloga in upravljanja projekta, kar je v prid udeležencem z več izkušnjami z okvirnimi projekti, ustvarja ovire za novince ter omogoča koncentracijo financiranja v rokah omejenega števila institucij;

Proračun

10.  poudarja, da sedanja stopnja uspešnosti, ki je manj kot 14-odstotna(23), pomeni negativni trend v primerjavi s sedmim okvirnim programom; poudarja, da zaradi prevelikega števila prijav veliko visokokakovostnih projektov ne bo mogoče financirati, ter obžaluje, da je krčenje proračuna zaradi Evropskega sklada za strateške naložbe še poglobilo to težavo; poziva Komisijo, naj prepreči dodatno krčenje proračuna za program Obzorje 2020;

11.  opozarja, da so okvirni programi Unije za raziskave in inovacije pod proračunskim pritiskom; obžaluje negativen učinek plačilne krize proračuna EU v prvih letih sedanjega večletnega finančnega okvira na izvajanje programa; med drugim ugotavlja, da je leta 2014 prišlo do umetne zamude pri razpisu za predložitev predlogov v vrednosti 1 milijarde EUR in do znatnega zmanjšanja ravni predhodnega financiranja novih programov; v zvezi s tem poudarja, da so bila v skladu s členom 15 uredbe o večletnem finančnem okviru v obdobju 2014–2015 predhodno zagotovljena sredstva za program Obzorje 2020; poudarja, da so bila ta sredstva v celoti porabljena za program, kar dokazuje uspešnost programa in njegovo zmožnost porabe še več sredstev; poudarja, da predhodna zagotovitev sredstev ne spremeni skupnih finančnih sredstev programa, kar pomeni, da bo v drugi polovici večletnega finančnega okvira manj odobritev; poziva obe veji proračunskega organa in Komisijo, naj zagotovita ustrezno raven odobritev plačil v prihodnjih letih in po najboljših močeh preprečita ponovno plačilno krizo v zadnjih letih sedanjega večletnega finančnega okvira;

12.  poudarja, da mora program Obzorje 2020 v glavnem temeljiti na nepovratnih sredstvih in biti usmerjen predvsem v financiranje temeljnih in skupnih raziskav; vztraja, da so lahko raziskave za vlagatelje zelo tvegana naložba in da jih je treba financirati z nepovratnimi sredstvi; v zvezi s tem poudarja, da številni javni organi pravno izključeni iz prejemanja posojil; obžaluje, da se v nekaterih primerih namesto nepovratnih sredstev pogosteje uporabljajo posojila; priznava, da bi morali biti finančni instrumenti na voljo za visoke ravni tehnološke pripravljenosti, blizu tržnim dejavnostim kot del finančnih instrumentov InnovFin, ter zunaj okvirnega programa (npr. programi Evropske investicijske banke in Evropskega investicijskega sklada);

13.  poudarja, da številne države članice ne upoštevajo svojih nacionalnih zavez glede naložb v raziskave in razvoj; poudarja, da je treba doseči cilj 3 % BDP, in upa, da bo mogoče ta cilj karseda hitro dvigniti na raven največjih svetovnih tekmecev EU; zato poziva Komisijo in države članice, naj izvajajo nacionalne strategije, da bi ta cilj dosegli, in poziva k namenitvi sredstev iz strukturnih skladov za dejavnosti in programe raziskav in razvoja, zlasti k naložbam v krepitev zmogljivosti, infrastrukturo in plače, ter k podpori dejavnosti za pripravljanje predlogov upravljanje projektov okvirnega programa;

Ocena

14.  potrjuje, da bi morala odličnost ostati ključno merilo v vseh treh stebrih okvirnega programa, hkrati je seznanjen z obstoječima meriloma učinka ter kakovosti in učinkovitosti izvajanja, ki bi lahko bila v pomoč pri ocenjevanju dodane vrednosti projekta za EU; zato poziva Komisijo, naj preuči možnosti, da bi v okviru meril učinka ter kakovosti in učinkovitosti izvajanja upoštevali slabo udeležbo v premalo zastopanih regijah EU, vključevanje premalo zastopanjih področij znanosti, kot sta družboslovje in humanistika, ter izkoriščanje infrastrukture za raziskave, financirane z evropskimi strukturnimi in investicijskimi skladi, ki se zdijo pomembni za uspešno izvajanje evropskega raziskovalnega prostora in za zagotavljanje sinergije med okvirnimi programi in evropskimi strukturnimi in investicijskimi skladi;

15.  poziva ocenjevalce k boljšemu in preglednejšemu ocenjevanju in zagotavljanju kakovosti; poudarja, da je treba izboljšati povratne informacije za udeležence vzdolž procesa ocenjevanja, ter poziva k upoštevanju pritožb neuspešnih prosilcev, da zbirna poročila o ocenjevanju niso dovolj natančna in jasna v zvezi s tem, kaj bi bilo treba storiti drugače, da bi dosegli uspeh; zato poziva Komisijo, naj v povezavi z razpisom za zbiranje predlogov objavi podrobna merila za ocenjevanje, da bi udeležencem zagotovila bolj podrobna in informativna zbirna poročila o ocenjevanju, ter naj pri organiziranju razpisov za zbiranje predlogov prepreči pretirano število prijav, ki slabo vpliva na motivacijo raziskovalcev in sloves programa;

16.  poziva Komisijo, naj zagotovi širšo opredelitev vpliva in pri tem upošteva tako gospodarske kot družbene učinke; poudarja, da bi bilo treba ohraniti prilagodljivost ocene vpliva temeljnih raziskovalnih projektov; poziva Komisijo, naj ohrani ravnotežje med razpisi za zbiranje predlogov od spodaj navzgor in od zgoraj navzdol, ter naj analizira, s katerim postopkom ocenjevanja (eno- ali dvostopenjskim) bi lahko najučinkoviteje preprečili preveliko število prijav in izvajali kakovostne raziskave;

17.  poziva Komisijo naj oceni, do katere mere bi bila natančnejša tematska usmeritev smiselna v kontekstu trajnosti;

18.  poziva Komisijo, naj okrepi razpoložljivost portala za udeležence, razširi omrežje nacionalnih kontaktnih točk in mu dodeliti več sredstev, da bi mikro- in malim podjetjem zagotovili učinkovite storitve, zlasti med predložitvijo in ocenjevanjem projekta;

19.  meni, da bi moral Evropski raziskovalni svet sodelovati v več sodelovalnih projektih po Evropi in zlasti pritegniti nizko zmogljive regije in institucije, da bi razširili politiko EU za raziskave in razvoj ter strokovno znanje po vsej EU;

Medsektorska vprašanja

20.  je seznanjen, da sta struktura programa Obzorje 2020 in njegov pristop k družbenim izzivom pri deležnikih na splošno dobro sprejeta; poziva Komisijo, naj še krepi pristop k družbenim izzivom, in poudarja pomen skupnih raziskav, pri katerih bodo sodelovale univerze, raziskovalne organizacije, industrija (zlasti mala in srednja podjetja) in drugi akterji; poziva Komisijo, naj razmisli, da bi ocenila ustreznost in posamezne proračune za družbene izzive na podlagi gospodarskih, socialnih in političnih okoliščin med izvajanjem okvirnega programa ter v tesnem sodelovanju z Evropskim parlamentom;

21.  priznava prizadevanja Komisije, da bi racionalizirala upravljanje in skrajšala čas med objavo razpisa in dodelitvijo nepovratnih sredstev; poziva Komisijo, naj si še naprej prizadeva za zmanjšanje birokracije in poenostavitev upravljanja; pozdravlja predlog Komisije, da bi uvedli pavšalne zneske in tako poenostavili upravljanje in revizijo;

22.  poziva Komisijo, naj oceni, ali je poenostavljeni model financiranja, ki je bil uveden za program Obzorje 2020, pripomogel k večjemu sodelovanju industrije, kot je bilo predvideno; glede tega poziva, naj se oceni učinkovitost tega modela financiranja;

23.  poziva Komisijo, naj oceni, do katere mere bi lahko z uporabo nacionalnih ali posebnih računovodskih sistemov namesto sistema, opredeljenega v pravilih za sodelovanje v programu, znatno poenostavili računovodski postopek in zmanjšali stopnjo napake pri revidiranju projektov, ki se financirajo z evropskimi sredstvi; ob tem poziva k tesnejšemu sodelovanju z Evropskim računskim sodiščem in k uvedbi enkratne revizije;

24.  ugotavlja, da je za večjo učinkovitost naložb bistvena sinergija med skladi; poudarja, da so raziskovalne in inovacijske strategije za pametno specializacijo pomembno orodje za spodbujanje sinergije, saj vzpostavljajo nacionalne in regionalne okvire za naložbe v raziskave, razvoj in inovacije, zato bi jih bilo treba spodbujati in krepiti; obžaluje, da je še vedno precej ovir za resnično vzajemno delovanje(24); zato si prizadeva za uskladitev pravil in postopkov za projekte s področja raziskav, razvoja in inovacij v okviru evropskih strukturnih in investicijskih skladov in okvirnega programa in želi opomniti, da bo sistem pečata odličnosti mogoč le, če bodo izpolnjeni vsi zgoraj našteti pogoji; poziva Komisijo, naj v programu Obzorje 2020 nameni del sredstev iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov za raziskovalne in inovacijske strategije za pametno specializacijo; poziva Komisijo, naj revidira pravila o državni pomoči ter omogoči, da bodo lahko projekti strukturnih skladov na področju raziskav in razvoja upravičeni po poslovniku okvirnega programa, poskrbi pa naj tudi, da bodo pregledni; poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo pravilno uporabo načela dodatnosti, kar v praksi pomeni, da prispevki iz evropskih skladov ne bi smeli nadomestiti nacionalnih ali primerljivih izdatkov držav članic za regije, za katere se to načelo uporablja;

25.  ve, da je za uspešno izvajanje evropskega raziskovalnega prostora dodobra izkoristiti potencial vseh držav članic za raziskave, razvoj in inovacije; priznava, da je pri udeležbi v programu Obzorje 2020 vrzel, s katero se je treba spoprijeti na ravni EU in nacionalni ravni, tudi z evropskimi strukturnimi in investicijskimi skladi; poziva Komisijo in države članice, naj za zapolnitev te vrzeli prilagodijo obstoječa orodja ali sprejmejo nove ukrepe, na primer za raziskovalce razvijejo orodja za mreženje; pozdravlja politiko spodbujanja odličnosti in povečevanja udeležbe; poziva Komisijo, naj oceni, ali vsi trije instrumenti dosegajo svoj namen, namreč da zagotovijo ustrezen proračun in uravnotežen sklop instrumentov, s katerimi se odpravljajo razlike v EU na področju raziskav in inovacij; poziva Komisijo in države članice, naj pripravijo jasna pravila, ki bodo omogočala popolno izvajanje sistema pečata odličnosti, in naj preučijo sinergijo pri financiranju; poziva Komisijo, naj oblikuje mehanizme, s katerimi bo omogočila vključiti raziskovalno infrastrukturo, ki se financira iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov, v projekte okvirnega programa; poziva, naj se kazalniki, po katerih se opredeljujejo „premalo zastopane“ države in regije, pregledajo, in naj se seznam teh držav in regij med izvajanjem okvirnega programa redno preverja;

26.  je seznanjen, da so po podatkih letnega poročila Komisije o izvajanju programa Obzorje 2020 za leti 2014 in 2015 države članice EU-15 prejele 88,6 % sredstev, medtem ko so jih države članice EU-15 prejele samo 4,5 %, kar je celo manj, kot znaša financiranje za države pridružitve (6,4 %);

27.  pozdravlja prizadevanja za zagotovitev boljših povezav med evropskim raziskovalnim prostorom in evropskim visokošolskim prostorom, s katerimi naj bi olajšali usposabljanje naslednje generacije raziskovalcev; priznava, da je v izobraževalne sisteme držav članic pomembno vključevati znanja in spretnosti s področja naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike ter raziskovalne in podjetniške veščine, da bi mlade spodbudili k razvijanju teh spretnosti, saj bi bilo treba raziskave in razvoj razumeti kot strukturno, ne pa ciklično ali časovno vprašanje; poziva države članice in Komisijo, naj za mlade raziskovalce izboljšajo zaposlitveno stabilnost in privlačnost;

28.  poudarja, da je pomembno tesnejše sodelovanje med industrijo, univerzami in znanstveno srenjo, kar bi olajšalo nastajanje namenskih struktur na univerzah in v raziskovalnih centrih, ki bodo pomagale stkati tesnejše stike s proizvodnim sektorjem;

29.  poudarja, da je svetovno sodelovanje pomemben način za okrepitev evropskih raziskav; potrjuje, da se je mednarodno sodelovanje zmanjšalo s 5 % v sedmem okvirnem programu na 2,8 % v programu Obzorje 2020; želi spomniti, da bi moral okvirni program Evropi pomagati ohraniti položaj pomembne globalne akterke, poudarja pa tudi, da je pomembna znanstvena diplomacija; poziva Komisijo, naj pregleda pogoje mednarodnega sodelovanja v okvirnem programu in oblikuje konkretne in takojšnje ukrepe ter dolgoročno strateško vizijo in strukturo, s katero bo to podprla; v zvezi s tem pozdravlja pobude, kot sta BONUS in PRIMA;

30.  poudarja, da je treba okrepiti mednarodno sodelovanje v devetem okvirnem programu in razširiti znanstveno diplomacijo;

31.  želi opozoriti, da vključenost družboslovnih in humanističnih ved pomeni družboslovne in humanistične raziskave v interdisciplinarnih projektih, ne pa naknadnega dodajanja sicer tehnološkim projektom, in da so za obravnavanje najbolj perečih vprašanj, s katerimi se spoprijema EU, potrebne metodološke raziskave, ki so že v zasnovi bolj družboslovno in humanistično usmerjene; ugotavlja, da sta družboslovje in humanizem v sedanjem okvirnem programu premalo zastopana; poziva Komisijo, naj poveča možnosti za sodelovanje družboslovnih in humanističnih raziskovalcev v interdisciplinarnih projektih okvirnega programa in naj priskrbi dovolj finančnih sredstev za teme s teh področij;

32.  poudarja, da v programu Obzorje 2020 vlada ravnovesje med raziskavami in inovacijami, in poziva, naj se v naslednjem okvirnem programu uporabi podoben pristop; pozdravlja ustanovitev Evropskega sveta za inovacije (EIC)(25), a vztraja, da zaradi tega ne bi smeli spet ločevati raziskav od inovacij ali še bolj razdrobiti financiranja; poudarja, da je program Obzorje 2020 ne osredotoča dovolj na premoščanje „doline smrti“, ki je glavna ovira za prenos prototipov v proizvodnjo;

33.  poziva Komisijo, naj razjasni cilje, instrumente in delovanje Evropskega sveta za inovacije, in poudarja, da je treba oceniti rezultate njegovih pilotnih projektov; poziva Komisijo, naj za portfelj Evropskega sveta za inovacije predlaga uravnoteženo kombinacijo instrumentov; poudarja, da Evropski svet za inovacije v nobenem primeru ne bi smel nadomestiti drugega stebra in da ta ne sme postati individualni podporni instrument, temveč bi moral biti še naprej osredotočen na skupne raziskave; poudarja, da je treba ohraniti in okrepiti instrument za mala in srednja podjetja in instrument „Hitra pot do inovacij“; poziva Komisijo, naj oblikuje mehanizme za boljše vključevanje malih in srednjih podjetij v večje interdisciplinarne projekte v devetem okvirnem programu, zato da bi dodobra izkoristili njihov potencial; poziva Komisijo, naj ohrani skupnosti znanja in inovacij v sedanji strukturi Evropskega inštituta za inovacije in tehnologijo, saj se s tem poudari, da sta pomembna preglednost in široko sodelovanje deležnikov, in naj preuči, kako bi Evropski inštitut in skupnosti znanja in inovacij lahko sodelovala z Evropskim svetom za inovacije; poziva Komisijo, naj oblikuje okvir za zasebne naložbe tveganega kapitala v sodelovanju z Evropskim svetom za inovacije, da bi spodbujali tovrstne naložbe v Evropi;

34.  pozdravlja pobude, ki združujejo zasebni in javni sektor za spodbujanje raziskav; poudarja, da je treba okrepiti vodilno vlogo EU na področju javnih potreb po raziskavah, ki jih je treba postaviti višje na dnevni red, potrebna pa je tudi zadostna preglednost, sledljivost in dokajšnja raven javno donosnih naložb programa Obzorje 2020 v smislu cenovne dostopnosti, razpoložljivosti in ustreznosti končnih proizvodov, zlasti na nekaterih občutljivih področjih, kot so zdravje, varstvo javnega interesa in pravični socialni učinki; poziva Komisijo, naj še naprej preučuje mehanizme, zlasti z namenom dolgoročnega izkoriščanja vseh projektov, ki se financirajo z nepovratnimi sredstvi iz okvirnega programa, in sicer z združevanjem primernega javnega donosa in spodbud za sodelovanje industrije;

35.  pozdravlja, da je odprti dostop postal splošno načelo programa Obzorje 2020; poudarja, da precejšnje število publikacij, povezanih s projekti, ki so bili povezani z obzorjem 2020 in so se izvajali do decembra 2016(26), kaže, da so potrebne nove politike za uveljavljanje deljenja podatkov in znanja, zato da bomo čim bolj izkoristili raziskovalne rezultate in količino razpoložljivih znanstvenih podatkov; poziva Komisijo, naj pregleda merila prilagodljivosti, ki bi lahko predstavljala oviro pri doseganju tega cilja, in naj poveča znanje in razvoj;

36.  pozdravlja financiranje pilotnega projekta Odprta znanost, ki je prvi korak k evropskemu oblaku za odprto znanost; priznava, da so e-infrastrukture in superračunalništvo pomembni in imajo velik potencial, da je treba pritegniti deležnike iz javnega in zasebnega sektorja ter civilne družbe in da je znanstvena dejavnost državljanov pomembna za aktivnejšo vlogo družbe pri opredeljevanju in reševanju problematike in za skupno iskanje rešitev; poziva Komisijo ter javno in zasebno raziskovalno skupnost, naj proučita nove modele, ki bodo povezali zasebne vire za oblak in mreženje in javne e-infrastrukture, in naj začneta izvajati agendo državljanov na področju znanosti in inovacij;

37.  pozdravlja, da je Komisija nedavno uvedla koncept inovacijskih centrov, s katerimi bi nadalje krepili evropsko inovacijsko krajino, in sicer s podpiranjem podjetij, zlasti malih in srednjih, pri krepitvi njihovih poslovnih modelov in proizvodnih procesov;

38.  spodbuja nacionalne kontaktne točke, naj dejavneje spodbujajo projekte s pečatom odličnosti in jim pomagajo iskati druge (domače ali mednarodne) vire javnega in zasebnega financiranja za te projekte, in sicer z okrepljenim sodelovanjem na tem področju v okviru mreže nacionalnih kontaktnih točk;

Priporočila za deveti okvirni program

39.  meni, da ima EU možnosti, da postane vodilno svetovno središče za raziskave in znanost; poleg tega meni, da mora deveti okvirni program za raziskave postati osrednja prednostna naloga Evrope, da bomo spodbujali rast, nova delovna mesta in inovacije;

40.  pozdravlja uspešnost programa Obzorje 2020 in količnik vzvoda 1 : 11; poziva Komisijo, naj za deveti okvirni program za raziskave predlaga večji splošni proračun 120 milijard EUR; meni, da je poleg povečanega proračuna potreben okvir, ki bo zajemal inovacije, zato poziva Komisijo, naj razjasni koncept inovacije in različne vrste inovacij;

41.  poudarja, da se EU sooča s številnimi pomembnimi in dinamičnimi izzivi, in poziva Komisijo, naj skupaj z Evropskim parlamentom v okviru tretjega stebra zagotovi uravnotežen in prožen nabor instrumentov za odzivanje na dinamično naravo novonastajajoče problematike; poudarja, da je treba zagotoviti zadostna finančna sredstva za posebne izzive v okviru tretjega stebra ter da je treba redno pregledovati ustreznost teh izzivov;

42.  poziva Komisijo, naj v devetem okvirnem programu za raziskave ohrani ravnotežje med temeljnimi raziskavami in inovacijami; ugotavlja, da je treba okrepiti skupne raziskave; poudarja, da je treba v skupne projekte in inovacije pritegniti več malih in srednjih podjetij;

43.  poziva Komisijo, naj okrepi sinergijo med devetim okvirnim programom za raziskave in drugimi namenskimi evropskimi skladi za raziskave in inovacije ter naj tako na evropski kot na nacionalni ravni in v tesnem sodelovanju z državami članicami vzpostavi usklajene instrumente in pravila za te sklade; poziva Komisijo, naj tudi v prihodnjih okvirnih programih upošteva pomembno vlogo standardizacije pri inovacijah;

44.  opozarja, da bi moral deveti okvirni program za raziskave obravnavati problem prevelikega števila predlogov in nizke stopnje uspešnosti v programu Obzorje 2020; predlaga, naj se ponovno uvede dvostopenjski postopek ocenjevanja z enotno prvo fazo in namensko drugo fazo za izbrane prosilce; poziva Komisijo, naj zagotovi dovolj izčrpna zbirna poročila o ocenjevanju z navedbami o tem, kako bi lahko izboljšali predloge;

45.  poudarja, da je mora evropska dodana vrednost ostati nesporna temeljna sestavina okvirnega raziskovalnega programa;

46.  poziva Komisijo, naj v naslednjem večletnem finančnem okviru loči vojaške raziskave od civilnih, saj je treba zanje oblikovati različna programa z ločenima proračunoma, ki ne bosta vplivala na proračunske težnje civilnih raziskav v devetem okvirnem programu; zato poziva Komisijo, naj Parlamentu predstavi možne načine financiranja za prihodnji program za raziskave na področju obrambe v skladu s Pogodbama, s posebnim proračunom s svežimi viri sredstev in posebnimi pravili; poudarja, da je pri tem pomemben parlamentarni nadzor;

47.  meni, da ima program za prihodnje in nastajajoče tehnologije velik potencial za prihodnost in da je dobro orodje za širjenje inovativnih zamisli in znanja na nacionalni in regionalni ravni;

48.  poudarja, da je treba v okviru Pariškega sporazuma in podnebnih ciljev EU dati prednost financiranju raziskav na področju podnebnih sprememb in infrastrukturi za zbiranje podnebnih podatkov, zlasti glede na to, da so Združene države proračunsko močno oklestile svoje raziskovalne ustanove s področja okolja;

49.  poudarja, da bi morale raziskave in razvoj ter deveti okvirni program za raziskave okrepiti družbeni napredek in konkurenčnost EU ter ustvarjati rast in delovna mesta ter prinesti novo znanje in inovacije za reševanje izzivov, s katerimi se spoprijema Evropa, ter zagotoviti nadaljnje napredovanje proti trajnostnemu evropskemu raziskovalnemu prostoru; glede tega pozdravlja sedanjo stebrno strukturo programa in poziva Komisijo, naj jo ohrani zaradi neprekinjenosti in predvidljivosti, zato poziva Komisijo, naj si še naprej prizadeva za usklajenost, poenostavitev, preglednost in jasnost programa, naj izboljša ocenjevalni postopek, zmanjša razdrobljenost in podvojevanje ter odpravi nepotrebna upravna bremena;

50.  se zaveda, da se upravne naloge in raziskave med seboj pogosto izničijo; zato poudarja, da je pomembno obveznosti poročanja zmanjšati na najmanjšo možno mero in tako preprečiti, da bi birokracija ovirala inovacije, in da je treba zagotoviti učinkovito rabo sredstev devetega okvirnega programa za raziskave, obenem pa poskrbeti za neodvisnost raziskav; spodbuja Komisijo, naj okrepi svoja prizadevanja za poenostavitev na tem področju;

51.  ugotavlja, da se Komisija vedno pogosteje uporablja podporo na podlagi rezultatov; poziva Komisijo, naj natančneje opredeli, kaj to pomeni;

52.  poziva Komisijo in države članice, naj poskrbijo za več sinergije med okvirnim programom in drugimi skladi ter poskušajo problem pomanjkanja raziskav, s katero se srečujejo konvergenčne regije v nekaterih državah članicah, rešiti z uporabo načela dodatnosti; obžaluje, da lahko dodeljevanje finančnih sredstev iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov povzroči zmanjšanje nacionalnih izdatkov za raziskave in razvoj v regijah, v katerih se uporabljajo, a vztraja, da morajo ta sredstva dopolnjevati nacionalne javnofinančne izdatke; poleg tega poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da javno financiranje raziskav in razvoja ne bo štelo za naložbo, temveč za strošek;

53.  opominja, da so učinkovite naložbe v raziskave in inovacije v okviru strukturnih skladov mogoče le, če je v državah članicah dobro pripravljena podlaga za to; zato poziva k tesnejši povezavi med priporočili za posamezne države glede strukturnih reform ter naložbami v raziskave in inovacije;

54.  poudarja, da so potrebni novi centri in regije višje odličnosti ter da pomembno še naprej razvijati evropski raziskovalni prostor; poudarja, da je treba za uresničitev tega cilja poskrbeti za sinergijo med okvirnim programom, Evropskim skladom za strateške naložbe in evropskimi strukturnimi in investicijskimi skladi; poziva k politikam za odpravo ovir, kot so nižje plače v vzhodnih in južnih državah, da bi preprečili beg možganov; poziva, da je treba odličnosti projekta dati prednost pred odličnostjo vodilnih „elitnih“ institucij;

55.  meni, da je treba uvesti močnejše spodbude, da bi se za naložbe uporabljala sredstva iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov, če je to navedeno v priporočilih za posamezne države ali če se ugotovijo pomanjkljivosti; ugotavlja, da bodo sredstva iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov za naložbe v raziskave in inovacije v obdobju 2014–2020 znašala 65 milijard EUR; zato predlaga, naj se rezerva za uspešnost v okviru teh skladov, v državah članicah uporabi za vlaganje znatnega deleža prihodkov iz strukturnih skladov v raziskave in inovacije;

56.  pozdravlja načelo in potencial pečata odličnosti kot znaka kakovosti za sinergijo med evropskimi strukturnimi in investicijskimi skladi in programom Obzorje 2020, a opozarja, da se v praksi ne uporablja dovolj, saj v državah članicah primanjkuje sredstev za to; meni, da bi bilo treba projekte, ki so se potegovali za financiranje v okviru programa Obzorje 2020 in so izpolnjevali stroga merila za izbor in dodelitev sredstev, a jih zaradi proračunskih omejitev niso prejeli, financirati s sredstvi evropskih strukturnih in investicijskih skladov, če so na razpolago za ta namen; poudarja, da bi bilo treba podoben mehanizem vzpostaviti tudi za skupne raziskovalne projekte;

57.  poziva Komisijo, naj v devetem okvirnem programu za raziskave zagotovi višje ravni podpore za mlade raziskovalce, na primer vseevropska orodja za mreženje, in naj okrepi sisteme financiranja za raziskovalce na začetku poklicne poti z manj kot dveletnimi izkušnjami po končanem doktorskem študiju;

58.  opaža, da so ukrepi Marie Skłodowske-Curie splošno priznan vir financiranja med raziskovalci in da spodbujajo mobilnost raziskovalcev in razvoj mladih raziskovalcev; meni, da bi bilo zaradi neprekinjenosti zaželeno, da bi v okviru devetega okvirnega programa še naprej financirali ukrepe Marie Skłodowske-Curie;

59.  poziva Komisijo in države članice, naj še naprej spodbujajo zasebne naložbe v raziskave, razvoj in inovacije, ki bodo dodatne in ne bodo nadomestilo za javne raziskave, razvoj in inovacije; želi opomniti, da bi morali dve tretjini ciljnih 3 % BDP za raziskave in razvoj priti iz zasebnega sektorja(27); ceni dosedanja prizadevanja industrije in glede na splošno omejena sredstva za javne izdatke na področju raziskav in razvoja poziva zasebni sektor k večjemu vključevanju v to financiranje ter k odprtemu dostopu in odprti znanosti; poziva Komisijo, naj določi obseg udeležbe velikih industrijskih podjetij (bodisi prek posojil, nepovratnih sredstev ali na lastne stroške), in sicer glede na evropsko dodano vrednost projekta in njegov potencial gonilne sile za mala in srednja podjetja, pri čemer je treba upoštevati posebnosti in potrebe posameznih sektorjev; poziva Komisijo, naj spremlja „prispevke v naravi“ in tako zagotovi, da bodo naložbe resnične in nove;

60.  poziva Komisijo, naj na podlagi ugotovitev in priporočil, ki izhajajo iz ocen, izboljša preglednost in jasnost pravil za sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem v okviru projektov devetega okvirnega programa; poziva Komisijo, naj preveri in oceni obstoječe instrumente za javno-zasebna partnerstva;

61.  poudarja, da bi bilo treba še naprej podpirati udeležbo industrije, ne glede na instrument za mala in srednja podjetja, saj ima prav industriji dovolj strokovnega znanja z različnih področij in tudi veliko finančno prispeva;

62.  obžaluje, da je bil z osredotočanjem na enakost spolov v programu Obzorje 2020 dosežen mešan sklop rezultatov, saj je bil uresničen le cilj glede udeležbe žensk v svetovalnih skupinah, medtem ko delež žensk v odborih za ocenjevanje projektov in med koordinatorji projektov ter vidik spolov v vsebinah raziskav in inovacij ostajata pod ciljnimi ravnmi; poudarja, da je treba izboljšati sodelovanje in vključevanje načela enakosti med spoloma v deveti okvirni program ter doseči ciljno raven, določeno v uredbi o programu Obzorje 2020, in poziva Komisijo, naj izvede študijo, v kateri bo proučila ovire ali težave, ki utegnejo biti povod za premajhno zastopanost žensk v programu; spodbuja države članice, naj v skladu s cilji evropskega raziskovalnega prostora ustvarijo pravno in politično okolje, ki bo prijazno do spolov in bo zagotavljalo spodbude za spremembe; pozdravlja smernice Komisije o enakosti spolov v okviru programa Obzorje 2020(28); želi spomniti, da je po teh smernicah uravnoteženost spolov eden odločilnih dejavnikov za prednostno razvrščanje predlogov, ki presegajo prag in imajo enako število točk;

63.  želi spomniti, da bo treba v naslednjem okvirnem programu upoštevati izstop Združenega kraljestva iz EU in posledice izstopa; je seznanjen, da so za raziskave in inovacije koristni jasni in stabilni dolgoročni okviri in da ima Združeno kraljestvo vodilni položaj na področju znanosti; si želi, da se bodo omrežja in sodelovanje med Združenim kraljestvom in EU na področju raziskav v prihodnje nadaljevala in da bo mogoče ob upoštevanju nekaterih pogojev hitro najti stabilno in zadovoljivo rešitev za zagotovitev, da EU ne bo izgubljala znanstvenih rezultatov, pridobljenih v okviru Obzorja 2020 in devetega okvirnega programa;

o
o   o

64.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 347, 20.12.2013, str. 104. (2) UL L 347, 20.12.2013, str. 948. (3) UL L 347, 20.12.2013, str. 81. (4) UL L 347, 20.12.2013, str. 965. (5) UL L 347, 20.12.2013, str. 174. (6) UL L 347, 20.12.2013, str. 892. (7) UL L 169, 7.6.2014, str. 54–178. (8) UL L 177, 17.6.2014, str. 9. (9) UL L 192, 1.7.2014, str. 1. (10) UL L 169, 7.6.2014, str. 1–53. (11) http://ec.europa.eu/research/evaluations/pdf/hlg_issue_papers.pdf (12) UL C 34, 2.2.2017, str. 24. (13) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0052. (14) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0075. (15) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0311. (16) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0320. (17) Študija službe Evropskega parlamenta za raziskave z naslovom Horizon 2020, the EU framework programme for research and innovation. European Implementation Assessment (Obzorje 2020, okvirni program EU za raziskave in inovacije. Evropska ocena izvajanja). (18) Z več kot 130 000 prejetimi predlogi, 9 000 podpisanimi pogodbami za nepovratna sredstva, 50 000 udeleženci in 15,9 milijarde EUR sredstev EU. (19) Industrija bi morala zagotoviti dve tretjini 3% BDP za raziskave in razvoj. Glej zasebne izdatke za raziskave in razvoj, ki jih objavlja Eurostat: http://ec.europa.eu/eurostat/tgm/table.do?tab=table&init=1&language=en&pcode=tsc00031&plugin=1 (20) http://ec.europa.eu/invest-in-research/pdf/download_en/barcelona_european_council.pdf (21) Sedmim skupnim tehnološkim pobudam skupaj pripada več kot 7 milijard EUR sredstev v okviru programa Obzorje 2020, kar je približno 10 % celotnega proračuna programa Obzorje 2020 in več kot 13 % dejansko razpoložljivih finančnih sredstev za razpise za zbiranje predlogov v okviru programa Obzorje 2020 (približno 8 milijard EUR na leto v sedemletnem obdobju). (22) Glej sklepe Sveta z dne 29. maja 2015. (23) Študija službe Evropskega parlamenta za raziskave z naslovom Horizon 2020, EU framework programme for research and innovation. European Implementation Assessment (Obzorje 2020, okvirni program EU za raziskave in inovacije. Evropska ocena izvajanja). (24) Velika raziskovalna infrastruktura sicer ustreza področju uporabe in ciljem Evropskega sklada za regionalni razvoj, vendar se ne sme sofinancirati z nacionalno dodeljenimi sredstvi iz tega sklada; v okviru sklada so namreč upravičeni stroški gradnje nove raziskovalne infrastrukture, operativni stroški in stroški za zaposlene pa ne; (25) Sporočilo Komisije z naslovom Naslednji na čelu Evrope: pobuda za zagon in razširitev podjetij (COM(2016)0733). (26) Poročilo OpenAIRE: v okviru programa Obzorje 2020 je bilo leta 2017 zaključenih 10 648 projektov (19 %), 8667 pa se jih še izvaja. V okviru projekta OpenAIRE je bilo opredeljenih 6133 publikacij, povezanih s 1375 projekti programa Obzorje 2020. (27) Glej sklepe Sveta z dne 29. maja 2015. (28) Glej smernice o enakosti spolov v programu Obzorje 2020, http://eige.europa.eu/sites/default/files/h2020-hi-guide-gender_en.pdf

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2017 o gradnikih kohezijske politike EU po letu 2020 (2016/2326(INI))

P8_TA(2017)0254 A8-0202/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji (PEU), zlasti njenega člena 3, in Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), zlasti njenih členov 4, 162, od 174 do 178 in 349,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006(1) (uredba o skupnih določbah),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1301/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o Evropskem skladu za regionalni razvoj in o posebnih določbah glede cilja „naložbe za rast in delovna mesta“ ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1080/2006(2),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1304/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o Evropskem socialnem skladu in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1081/2006(3),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1299/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o posebnih določbah za podporo cilju „evropsko teritorialno sodelovanje“ iz Evropskega sklada za regionalni razvoj(4),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1302/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o spremembi Uredbe (ES) št. 1082/2006 o ustanovitvi evropskega združenja za teritorialno sodelovanje (EZTS), kar zadeva razjasnitev, poenostavitev in izboljšanje ustanavljanja in delovanja takih združenj(5),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1300/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1084/2006(6),

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU, Euratom) št. 1311/2013 z dne 2. decembra 2013 o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020(7),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002(8),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. septembra 2016 z naslovom Vmesni pregled/revizija večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020 – Proračun EU, usmerjen v rezultate (COM(2016)0603),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. decembra 2015 z naslovom Vlaganje v delovna mesta in rast – za kar največji prispevek evropskih strukturnih in investicijskih skladov (COM(2015)0639),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. februarja 2017 o naložbah v delovna mesta in rast – za kar največji prispevek evropskih strukturnih in investicijskih skladov: ocena poročila v skladu s členom 16(3) uredbe o skupnih določbah(9),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2016 o evropskem teritorialnem sodelovanju – najboljša praksa in inovativni ukrepi(10),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. maja 2016 o hitrejšem izvajanju kohezijske politike(11),

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 21. januarja 2010 o evropski strategiji za Podonavje(12), z dne 6. julija 2010 o strategiji Evropske unije za regijo Baltskega morja in vlogi makroregij v prihodnji kohezijski politiki(13), z dne 28. oktobra 2015 o strategiji EU za jadransko-jonsko regijo(14) in z dne 13. septembra 2016 o strategiji EU za alpsko regijo(15),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2016 o sinergijah za inovacije: evropski strukturni in investicijski skladi, program Obzorje 2020 ter drugi evropski inovacijski skladi in programi EU(16),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. maja 2016 o novih orodjih teritorialnega razvoja v kohezijski politiki za obdobje 2014–2020: celostne teritorialne naložbe in lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost(17),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. novembra 2015 z naslovom Na poti k poenostavljeni in v uspešnost usmerjeni kohezijski politiki za obdobje 2014–2020(18),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. septembra 2015 o naložbah za delovna mesta in rast: spodbujanje ekonomske, socialne in teritorialne kohezije v Uniji(19),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. septembra 2015 o mestni razsežnosti politik EU(20),

–  ob upoštevanju sporočil Komisije in svojih resolucij o najbolj oddaljenih regijah, zlasti resolucije z dne 18. aprila 2012 o vlogi kohezijske politike v najbolj oddaljenih regijah Evropske unije v okviru strategije Evropa 2020(21) in resolucije z dne 26. februarja 2014 o čim boljšem izkoriščanju potenciala najbolj oddaljenih regij z ustvarjanjem sinergije med strukturnimi skladi in drugimi programi Evropske unije(22),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 28. oktobra 2015 o kohezijski politiki in pregledu strategije Evropa 2020(23),

–  ob upoštevanju sklepov in priporočil iz poročila skupine na visoki ravni za spremljanje poenostavitve za upravičence do evropskih strukturnih in investicijskih skladov,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o posebnem poročilu Evropskega računskega sodišča iz leta 2016 št. 31 z naslovom Poraba vsaj enega evra od petih iz proračuna EU za podnebne ukrepe: delo, ki poteka, je ambiciozno, vendar obstaja resno tveganje, da cilj ne bo dosežen, ki so bili sprejeti 21. marca 2017,

–  ob upoštevanju sodbe Sodišča Evropske unije z dne 15. decembra 2015(24) glede razlage člena 349 PDEU,

–  ob upoštevanju posebnega poročila Evropskega računskega sodišča št. 19/2016: Izvrševanje proračuna EU s finančnimi instrumenti – izkušnje, pridobljene v programskem obdobju 2007–2013,

–  ob upoštevanju poročila Komisije z dne 22. februarja 2016 o dopolnjevanju evropskih strukturnih in investicijskih skladov ter Evropskega sklada za strateške naložbe za zagotavljanje usklajevanja, sinergij in dopolnjevanja,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj in mnenja Odbora za proračun (A8-0202/2017),

A.  ker kohezijska politika EU izhaja iz PEU in PDEU ter izraža solidarnost EU kot enega od temeljnih načel Unije, in sicer z uresničevanjem cilja iz pogodb za zmanjševanjem regionalnih razlik ter spodbujanje ekonomske, socialne in teritorialne kohezije v vseh regijah EU;

B.  ker se je po letu 2008 delovanje EU kot „orodja za konvergenco“ zaustavilo, zaradi česar so se povečale razlike državami članicami v znotraj njih, poglobile pa so se tudi socialne in gospodarske neenakosti v EU; želi poudariti, da je kohezijska politika na evropski ravni zelo učinkovita, zlasti pri spodbujanju različnih oblik ozemeljskega sodelovanja, zato z ekonomskega, socialnega in ozemeljskega vidika ostaja izredno pomembna politika, ki združuje posebne potrebe posameznega ozemlja in prednosti EU ter zagotavlja lokalne oprijemljive rezultate v korist vseh državljanov;

C.  ker kohezijska politika ostaja glavna, izredno uspešna in cenjena naložbena in razvojna politika na ravni EU za trajnostno ustvarjanje novih delovnih mest ter pametno, trajnostno in vključujočo rast in konkurenčnost po letu 2020, zlasti glede na strm upad javnih in zasebnih naložb v mnogih državah članicah in posledice globalizacije; želi opomniti, da ima kohezijska politika ključno vlogo ter se je izkazala za zelo odzivno na makroekonomske omejitve;

D.  ker je bila zadnja reforma kohezijske politike leta 2013 obsežna in vsebinska, pri čemer je bila politika po eni strani preusmerjena v pristop, temelječ na rezultatih, tematski osredotočenosti, učinkovitosti in uspešnosti, po drugi pa na načelih, kot so partnerstvo, upravljanje na več ravneh, pametna specializacija in lokalni pristopi;

E.  ker je prenovljena kohezijska politika privedla do postopne preusmeritve od velikih projektov, povezanih z infrastrukturo, k spodbujanju gospodarstva, temelječega na znanju in inovacijah;

F.  ker bi bilo treba ta načela ohraniti in utrditi po letu 2020, da se zagotovi kontinuiteta, prepoznavnost, pravna varnost, dostopnost in preglednost izvajanja politike;

G.  ker je za uspešnost kohezijske politike po letu 2020 bistveno zmanjšati upravno breme za njene upravičence in upravne organe, našli pravo mero med usmerjenostjo politike k rezultatom ter ravnjo preverjanj in kontrol, da bi se povečala sorazmernost, uvesti razlikovanje pri izvajanju programov ter poenostaviti pravila in postopke, saj dojema kot preveč kompleksna;

H.  ker ti elementi, skupaj s celostnimi pristopom politike in načelom partnerstva, ponazarjajo dodano vrednost kohezijske politike;

I.  ker kohezijske politike EU ne smejo oslabiti vse večje omejevanje proračuna EU in nacionalnih proračunov ter posledice izstopa Združenega kraljestva; zato obe pogajalski strani poziva, naj preučita prednosti in slabosti, da bi Združeno kraljestvo še naprej sodelovalo v programih evropskega teritorialnega sodelovanja;

J.  ker se v okviru kohezijske politike že obravnavajo zelo različni izzivi, povezani z uresničevanjem njenih ciljev v skladu s pogodbama, in ni mogoče pričakovati, da bi se lahko z enakimi ali celo manjšimi proračunskimi sredstvi soočili z vsemi novimi izzivi, s katerimi se bo EU soočala po letu 2020, čeprav bi lahko bil vpliv večji, če bi državam članicam, regijam in mestom omogočili večjo prožnost pri podpiranju novih političnih izzivov;

Dodana vrednost kohezijske politike EU

1.  močno nasprotuje vsem možnim potekom dogodkom za EU-27 do leta 2025, ki so navedeni v beli knjigi o prihodnosti Evrope, pri čemer bi se zmanjšala prizadevanja EU v zvezi s kohezijsko politiko; poziva Komisijo, naj namesto tega predstavi obsežen zakonodajni predlog za trdno in učinkovito kohezijsko politiko po letu 2020;

2.  poudarja, da lahko dosežemo rast ter regionalno, gospodarsko in socialno zbliževanje samo z dobrim upravljanjem, sodelovanjem, vzajemnim zaupanjem in učinkovitim vključevanjem partnerjev na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, kot to določa načelo partnerstva (člen 5 uredbe o skupnih določbah); ponavlja, da deljeno upravljanje kohezijske politike EU zagotavlja edinstveno orodje, s katerim lahko Unija neposredno obravnava skrbi državljanov v zvezi z notranjimi in zunanjimi izzivi; meni, da je deljeno upravljanje, ki temelji na načelu partnerstva, upravljanju na več ravneh in usklajevanju različnih upravnih ravni, zagotavlja večje prevzemanje odgovornosti za izvajanje politike med vsemi vključenimi deležniki;

3.  poudarja, da ima kohezijska politika in z njo povezane izkušnje, ki jih lahko pridobijo upravni organi, upravičenci in deležniki, spodbujevalni učinek; meni, da ima kohezijska politika pomemben horizontalni in medsektorski pristop ter kot kot pametna, trajnostna in vključujoča politika zagotavlja okvir za mobilizacijo in usklajevanje nacionalnih in podnacionalnih akterjev ter njihovo neposredno vključevanje v sodelovanje pri doseganju prednostnih nalog EU s sofinanciranimi projekti; zato poziva k optimalnem usklajevanju in sodelovanju z generalnimi direktorati Evropske komisije, ki so pristojni za kohezijsko politiko, in drugimi generalnimi direktorati, pa tudi z ministrstvi ter regionalnimi/lokalnimi organi;

4.  obžaluje pozno sprejetje več operativnih programov in pozno določitev organov upravljanja v nekaterih državah članicah v sedanjem programskem obdobju; pozdravlja prve znake pospešenega izvajanja operativnih programov, opažene v letu 2016; poziva Komisijo, naj nadaljuje delo projektne skupine za boljše izvajanje, da bi podpirala izvajanje in opredelila razloge za zamudo pri izvajanju, ter naj predlaga praktične smernice in ukrepe, da bi se takšnim težavam in zamudam izognili v naslednjem programskem obdobju; močno spodbuja vse vključene akterje, si še naprej prizadevajo za izboljšanje in pospešitev izvajanja dejavnosti, ne da bi povzročali nastanek ozkih grl;

5.  je seznanjen s pomanjkljivostmi v sistemu za finančno načrtovanje in izvajanje, ki so povzročile nezaslišano kopičenje neporavnanih računov in zahtevkov, ki so se iz prejšnjega večletnega finančnega okvira prenesli v sedanjega; poziva Komisijo, naj pripravi strukturirano rešitev, da bi te težave odpravili pred koncem sedanjega večletnega finančnega okvira in tako preprečili njihovo širjenje v prihodnji večletni finančni okvir; poudarja, da mora raven odobritev za plačila ustrezati obveznostim iz preteklosti, zlasti proti koncu obdobja, ko so zahteve držav članic po plačilih bistveno višje;

6.  priznava, da je v nekaterih državah članicah načelo partnerstva privedlo do tesnejšega sodelovanja z regionalnimi in lokalnimi organi, da pa še vedno obstajajo možnosti za izboljšave glede dejanskega in zgodnjega vključevanja vseh deležnikov, tudi predstavnikov civilne družbe, da bi zagotovili večjo odgovornost in prepoznavnost pri izvajanju kohezijske politike brez povečanja upravnih bremen ali ustvarjanja zamud; poudarja, da bi morali biti deležniki še naprej vključeni v skladu s pristopom upravljanja na več ravneh; meni, da bi bilo treba v prihodnje načelo partnerstva in kodeks ravnanja dodatno okrepiti, denimo z uvedbo jasnih minimalnih zahtev glede partnerskega sodelovanja;

7.  poudarja, da so regionalne razlike, razlike v konkurenčnosti in socialne neenakosti še vedno precejšnje, čeprav je kohezijska politika ublažila posledice nedavne gospodarske in finančne krize v EU ter posledice varčevalnih ukrepov; poziva k okrepljenim prizadevanjem za zmanjšanje obstoječih razlik in preprečevanje nastajanja novih razlik v vseh tipih regij, pri čemer je treba ohraniti in utrditi podporo regijam, da bi spodbudili odgovornost vseh regij za politiko ter dosegli cilje EU na ozemlju celotne Unije; meni, da je treba pri tem več pozornosti nameniti zagotovitvi, da bodo regije bolj odporne na nenadne pretrese;

8.  poudarja, da se na podlagi vsakršnega teritorialnega sodelovanja, tudi v okviru makroregionalnih strategij, s potencialom, ki še ni v celoti izkoriščen, prenaša koncept čezmejnega političnega sodelovanja in usklajevanja regij in državljanov v EU; poudarja, da je kohezijska politika pomembna za obravnavanje izzivov, s katerimi se soočajo otoki, čezmejne regije in najbolj oddaljene in redko poseljene severne regije, v skladu s členom 174 PDEU, najbolj oddaljene regije v skladu s členoma 349 in 355 PDEU, ki imajo poseben status, njihova posebna orodja in financiranje pa bi bilo treba ohraniti tudi po letu 2020, in obrobne regije;

9.  meni, da je evropsko teritorialno sodelovanje eden od pomembnih ciljev kohezijske politike v obdobju 2014–2020, ki zagotavlja pomembno dodano vrednost pri uresničevanju ciljev EU, spodbuja solidarnost med regijami EU in njihovimi sosedami ter spodbuja izmenjavo izkušenj in prenos dobrih praks, denimo v okviru standardiziranih dokumentov; poudarja, da je treba ohraniti čezmejno, nadnacionalno in medregijsko sodelovanje v okviru krepitve teritorialne kohezije v skladu s členom 174 PDEU; meni, da bi moralo ostati pomemben instrument tudi v obdobju po letu 2020; vendar poudarja, da sedanja proračunska sredstva za evropsko teritorialno sodelovanje ne ustrezajo velikim izzivom, s katerimi se soočajo programi Interreg, ter ne podpirajo učinkovito čezmejnega sodelovanja; zato poziva k znatnemu povečanju proračuna za evropsko teritorialno sodelovanje v naslednjem programskem obdobju;

10.  poudarja, da je sedanji program sodelovanja za evropske javne organe Interreg Europe pomemben za spodbujanje izmenjave izkušenj in prenosa dobrih praks; predlaga povečanje možnosti financiranja v naslednjem programskem obdobju Interreg Europe po letu 2020, da bi omogočili naložbe v pilotne in predstavitvene projekte, pri čemer bi upoštevali tudi sodelovanje deležnikov iz vse Evrope;

Struktura kohezijske politike po letu 2020: kontinuiteta in možnosti za izboljšanje

11.  poudarja, da se je s sedanjo kategorizacijo regij, uvedbo reform, kot je tematska osredotočenost, ter okvirom uspešnosti izkazal pomen kohezijske politike; poziva Komisijo, naj predstavi predloge, kako doseči večjo prožnost pri izvajanju proračuna EU kot celote; meni, da je v zvezi s tem zanimiva opcija oblikovanje rezerve za reševanje večjih nepredvidenih dogodkov v programskem obdobju ter za omogočanje reprogramiranja operativnih programov, da bi naložbe evropskih strukturnih in investicijskih skladov prilagajali glede na nove potrebe v posameznih regijah, ter za soočanje s posledicami globalizacije na regionalni in lokalni ravni, kar pa naj ne bi negativno vplivalo na naložbe v okviru kohezijske politike ali na strateško usmeritev, dolgoročne cilje in gotovost načrtovanja večletnih programov za regionalne in lokalne organe;

12.  priznava pomen predhodnih pogojev, zlasti za raziskovalne in inovacijske strategije za pametno specializacijo (RIS3), ki še naprej podpirajo strateško programiranje evropskih strukturnih in investicijskih skladov in so privedle do večje usmerjenosti v uspešnost; ugotavlja, da predhodni pogoji evropskim strukturnim in investicijskim skladom omogočajo učinkovito podpiranje ciljev strategije EU po letu 2020, brez poseganja v doseganje ciljev kohezijske politike iz Pogodbe;

13.  nasprotuje makroekonomski pogojenosti in poudarja, da mora biti povezava med kohezijsko politiko in procesi ekonomskega upravljanja uravnotežena, vzajemna in nekaznovalna do vseh zainteresiranih strank; podpira nadaljnje priznavanje teritorialne razsežnosti, ki bi lahko bilo koristno za evropski semester, tj. da bi bilo treba najti pravo mero med ekonomskim upravljanjem in cilji kohezijske politike (ekonomska, socialna in teritorialna kohezija, trajnostna rast, delovna mesta in varstvo okolja);

14.  meni, da bi morala Komisija, ker so sredstva kohezijske politike namenjena spodbujanju naložb, rasti in delovnih mest v Uniji, v tesnem sodelovanju z vladami držav članic in v 7. kohezijskem poročilu preučiti, kako obravnavati vpliv teh naložb na proračunski primanjkljaj zadevnih vlad;

15.  poudarja, da je za pravočasno in uspešno izvajanje kohezijske politike ter konvergenco k višjim standardom bistveno povečanje upravnih zmogljivosti za načrtovanje ter tudi krepitev nacionalnih in regionalnih agencij za podpiranje vlaganja na področju programiranja, izvajanja in ocenjevanja operativnih programov ter kakovosti strokovnega usposabljanja v državah članicah in regijah; v zvezi s tem poudarja, da je pomembna pobuda Taiex Regio Peer 2 Peer, ki izboljšuje upravno in institucionalno zmogljivost in prinaša boljše rezultate naložb EU;

16.  poudarja, da je treba poenostaviti splošni sistem upravljanja kohezijske politike na vseh ravneh upravljanja ter s tem olajšati načrtovanje, upravljanje in vrednotenje operativnih programov, da bo bolj dostopen, prilagodljiv in učinkovit; v zvezi s tem poudarja, da se je treba boriti proti pojavu čezmernega prenašanja zakonodaje v državah članicah; poziva Komisijo, naj poveča možnosti za e-kohezijo in posebne vrste stroškov, kot so standardne lestvice stroškov na enoto in pavšalni zneski v okviru uredbe o skupnih določbah, in naj uvede digitalno platformo ali sisteme vse na enem mestu z informacijami za prosilce in upravičence; podpira sklepe in priporočila, ki jih je sprejela skupina na visoki ravni za spremljanje poenostavitve za upravičence do evropskih strukturnih in investicijskih skladov, ter poziva države članice k izvajanju teh priporočil;

17.  poziva Komisijo, naj razmisli o rešitvah v skladu z načelom sorazmernosti in razlikovanja pri izvajanju programov, ki bi temeljile na tveganju, objektivnih merilih in pozitivnih spodbudah za programe, njihovih lestvicah in upravni zmogljivosti, zlasti glede večslojnosti revizij, s poudarkom na boju proti nepravilnostih, tj. goljufijam in korupciji, in števila pregledov, da bi dosegli boljšo usklajenost kohezijske politike, politike konkurence in drugih področij politike Unije, zlasti pravil o državni pomoči, ki veljajo za evropske strukturne in investicijske sklade, ne pa tudi za Evropski sklad za strateške naložbe in Obzorje 2020, pa tudi glede možnosti enotnega sklopa pravil za vse evropske strukturne in investicijske sklade, da bi bilo financiranje učinkovitejše in da bi se upoštevale posebnosti vsakega sklada;

18.  poziva Komisijo, naj z namenom dejanske poenostavitve in v skladu z organi upravljanja nacionalnih in regionalnih programov pripravi izvedljiv načrt za razširitev sistema poenostavljenega obračunavanja na ESRR, tudi v skladu z določbami predlagane uredbe, ki spreminja finančna pravila, ki se uporabljajo za proračun, t. i. uredbe omnibus;

19.  meni, da bi morala biti nepovratna sredstva še naprej podlaga za financiranje kohezijske politike; vendar opaža čedalje večjo vlogo finančnih instrumentov; poudarja, da imajo lahko posojila, lastniški kapital in jamstva dopolnilno vlogo, uporabljati pa jih je treba previdno in na podlagi ustrezne predhodne ocene, in da je treba nepovratna sredstva dopolniti le v primeru, ko se izkaže, da imajo takšni finančni instrumenti dodano vrednost in da bi lahko imeli učinek vzvoda, pri čemer je treba upoštevati razlike med regijami ter raznolikost praks in izkušenj;

20.  poudarja, da je pomembno, da Komisija, Evropska investicijska banka in države članice lokalnim in regionalnim organom nudijo pomoč pri inovativnih finančnih instrumentih prek platform, kot je platforma fi-compass, ali s spodbudami za upravičence, ter opozarja, da ti instrumenti niso primerni za vse oblike posegov v okviru kohezijske politike; meni, da bi morale imeti vse regije možnost na prostovoljni osnovi in v skladu s svojimi potrebami odločati o izvajanju finančnih instrumentov, vendar nasprotuje kvantitativnim in zavezujočim ciljem glede uporabe finančnih instrumentov ter poudarja, da vse pogostejša uporaba finančnih instrumentov ne bi smela privesti do zmanjšanja splošnega proračuna EU;

21.  poziva Komisijo, naj zagotovi boljšo sinergijo med evropskimi strukturnimi in investicijskimi skladi ter drugimi skladi in programi Unije, vključno z Evropskim skladom za strateške naložbe, pa tudi komuniciranje o njih, ter olajša izvajanje operacij, ki se financirajo iz več skladov; poudarja, da Evropski sklad za strateške naložbe ne bi smel ogrožati strateške usklajenosti in teritorialne koncentracije, dolgoročna perspektiva načrtovanja kohezijske politike ne bi smela nadomestiti ali izriniti nepovratnih sredstev ter imeti cilj nadomestiti ali zmanjšati proračun tega sklada; vztraja, da morajo viri sklada zagotavljati resnično dodatnost; poziva, naj se določijo jasne meje med Evropskim skladom za strateške naložbe in kohezijsko politiko ter zagotovijo možnosti za njuno kombinirano in poenostavljeno uporabo, ne da bi se ju pomešalo, s čimer bi lahko postala struktura financiranja privlačnejša, da bi na ta način zagotovili optimalno porabo omejenih sredstev EU; meni, da je treba uskladiti pravila za operacije, ki se financirajo iz več skladov, potrebna pa je tudi jasna komunikacijska strategija o obstoječih možnostih financiranja; poziva Komisijo, naj v zvezi s tem razvije nabor orodij za upravičence;

22.  poziva Komisijo, naj razmisli o razvoju nabora dodatnih kazalnikov, s katerimi bi dopolnili kazalnik BDP, ki ostaja poglavitni zakonit in zanesljiv način za pravično dodeljevanje sredstev evropskih strukturnih in investicijskih skladov; meni, da bi bilo treba v tem okviru oceniti in proučiti kazalnik družbenega napredka ali demografski kazalnik, s čimer bi zagotovili celostno podobno regionalnega razvoja; meni, da bi se lahko s takšnimi kazalniki bolje odzvali na nastajajoče nove oblike neenakosti med regijami EU; poudarja tudi pomen kazalnikov rezultatov za krepitev usmerjenosti k rezultatom in učinkovitosti politike;

23.  poziva Komisijo, naj razmisli o ukrepih za reševanje vprašanja nacionalnega financiranja projektov kohezijske politike ob upoštevanju težav, s katerimi se soočajo lokalni in regionalni organi v močno centraliziranih državah članicah, ki nimajo dovolj fiskalnih in finančnih zmogljivosti ter imajo zaradi pomanjkanja razpoložljivih finančnih sredstev velike težave pri sofinanciranju projektov ali celo pri pripravi dokumentacije zanje, kar povzroča manjšo uporabo kohezijske politike;

24.  spodbuja Komisijo, naj razmisli o možnosti uporabe razvrstitve regij na ravni NUTS III v kohezijski politiki za nekatere izbrane prednostne naloge;

Glavna področja politik za prenovljeno kohezijsko politiko po letu 2020

25.  poudarja pomen Evropskega socialnega sklada, jamstva za mlade in pobude za zaposlovanje mladih, zlasti v boju proti dolgotrajni brezposelnosti in brezposelnosti mladih v Uniji, ki sta visoki kot še nikoli do zdaj, zlasti v manj razvitih regijah, najbolj oddaljenih regijah in regijah, ki jih je kriza najhuje prizadela; poudarja ključno vlogo malih in srednjih podjetij pri ustvarjanju novih delovnih mest (ustvarjajo 80 % delovnih mest v Uniji), saj spodbujajo inovativne sektorje, kot sta digitalno in nizkoogljično gospodarstvo;

26.  meni, da bi si morali v kohezijski politiki za obdobje po letu 2020 še naprej prizadevati za ranljive in marginalizirane, za odpravo vse večjih neenakosti ter za vzpostavitev solidarnosti; je seznanjen s pozitivnim učinkom v smislu socialne in zaposlitvene dodane vrednosti naložb na področju izobraževanja, usposabljanja in kulture; nadalje opozarja, da je treba ohraniti socialno vključenost, vključno s porabo sredstev iz Evropskega socialnega sklada, ki ga je treba na tem področju dopolnjevati z naložbami na tem področju iz Evropskega sklada za regionalni razvoj;

27.  predlaga boljšo porabo evropskih strukturnih in investicijskih skladov za spopadanje z demografskimi spremembami ter za odpravo njihovih lokalnih posledic; meni, da je treba v regijah, ki se soočajo z izzivi, kot je odseljevanje prebivalstva, sredstva evropskih strukturnih in investicijskih skladov optimalno usmeriti v ustvarjanje delovnih mest in rast;

28.  je seznanjen z vse večjim pomenom teritorialne agende in uspešnega sodelovanja med mesti in podeželjem ter zgledno vlogo pametnih mest kot mikrokozmosov in spodbud za inovativne rešitve za regionalne in lokalne izzive;

29.  pozdravlja Amsterdamski pakt in večje priznavanje vloge, ki jo imajo mesta in mestna območja pri oblikovanju evropske politike, ter poziva k učinkovitemu izvajanju metode zadružne prakse prek partnerstev iz pakta; pričakuje, da bodo rezultati vključeni v politike EU za obdobje po letu 2020;

30.  poudarja okrepljeno mestno razsežnost kohezijske politike v obliki posebnih določb za trajnostni razvoj mest in programa inovativnih ukrepov v mestih; meni, da bi bilo treba to v obdobju po letu 2020 dodatno razviti in finančno okrepiti, okrepiti pa bi bilo treba tudi prenosa pristojnosti na nižje ravni; spodbuja Komisijo, naj izboljša usklajevanje med različnimi ukrepi za mesta, da bi in naj v okviru kohezijske politike okrepi neposredno podporo lokalnim vladam s financiranjem in prilagojenimi instrumenti za teritorialni razvoj; poudarja, da bodo imela v prihodnosti pomembno vlogo nova orodja teritorialnega razvoja, kot so lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, in celostne teritorialne naložbe;

31.  podpira izpolnjevanje zavez EU v okviru Pariškega sporazuma o podnebnih spremembah; želi v zvezi s tem opomniti, da so vse institucije EU podprle cilj, po katerem naj bi najmanj 20 % proračuna EU porabili za podnebne ukrepe, in poudarja, da imajo pri tem ključno vlogo evropski strukturni in investicijski skladi in da bi jih morali še naprej čim bolj učinkovito uporabljati za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje ter za zeleno gospodarstvo in obnovljive vire energije; meni, da je treba izboljšati sistem za spremljanje in sledenje izdatkov, povezanih s podnebnimi spremembami; poudarja, da ima pri tem velik potencial evropsko teritorialno sodelovanje, pomembno vlogo pa imajo tudi mesta in regije v okviru agende za mesta;

32.  ugotavlja, da raziskovalne in inovacijske strategije za pametno specializacijo (RIS3) prispevajo h krepitvi regionalnih inovacijskih ekosistemov; poudarja, da morajo imeti raziskave, inovacije in tehnološki razvoj še naprej pomembno vlogo, da bi se lahko EU kosala s svetovno konkurenco; meni, da bi moral model pametne specializacije postati glavni pristop v kohezijski politiki po letu 2020, in sicer s spodbujanjem sodelovanja med posameznimi regijami ter mestnimi in podeželskimi območji ter krepitvijo gospodarskega razvoja EU in vzpostavljanjem sinergije med nadnacionalnimi raziskovalnimi in inovacijskimi strategijami za pametno specializacijo (RIS3) ter vrhunskimi grozdi; želi spomniti na obstoječi pilotni projekt z imenom Pot do odličnosti, ki regije še vedno podpira pri razvoju in izkoriščanju sinergije med evropskimi strukturnimi in investicijskimi skladi, programom Obzorje 2020 in drugimi programi financiranja EU; zato meni, da so potrebna nadaljnja prizadevanja za maksimalno povečanje sinergije, da bi dodatno okrepili pametno specializacijo in inovacije;

33.   poudarja, da je večja prepoznavnost kohezijske politike bistvena za boj proti evroskepticizmu in lahko prispeva k ponovni vzpostavitvi zaupanja državljanov; poudarja, da mora biti za povečanje prepoznavnosti evropskih strukturnih in investicijskih skladov večji poudarek na vsebini in rezultatih njihovih programov s pristopom od spodaj navzgor, da bi omogočili sodelovanje deležnikov in upravičencev, ki so lahko učinkovit kanal za razširjanje dosežkov kohezijske politike; poleg tega poziva Komisijo, države članice, regije in mesta, naj učinkoviteje obveščajo o merljivih rezultatih kohezijske politike, ki zagotavljajo dodano vrednost v vsakdanjem življenju državljanov EU; poziva, da se po potrebi še naprej izvajajo dejavnosti obveščanja v sklopu posameznih proračunskih postavk v okviru tehnične pomoči, dokler se posamezen projekt ne zaključi po jasno doseženih rezultatih;

Obeti

34.  poziva, da se krepitev ekonomske, socialne in teritorialne kohezije in solidarnosti v EU ter usmerjanje skladov EU k rasti, delovnim mestom in konkurenčnosti umesti na vrh dnevnega reda EU; poziva tudi k nadaljnjemu boju proti neenakostim med regijami, revščini in socialni izključenosti ter proti diskriminaciji; meni, da bi morala kohezijska politika poleg ciljev, zapisanih v Pogodbah, še naprej služiti kot orodje za doseganje političnih ciljev EU, s čimer bi tudi prispevala k večji ozaveščenosti o njeni uspešnosti ter bila še naprej glavna naložbena politika Unije za vse regije;

35.  poudarja, da je skrajni čas, da se pripravi kohezijska politika EU za obdobje po letu 2020, da se jo bo lahko začelo učinkovito uporabljati že na samem začetku novega programskega obdobja; zato poziva Komisijo, naj začne pravočasno pripravljati novi zakonodajni okvir, in sicer takoj po predstavitvi in prevodu predloga Komisije o prihodnjem večletnem finančnem okviru v vse uradne jezike; poziva tudi, naj se pravočasno, še pred začetkom novega programskega obdobja, sprejmejo vsi zakonodajni predlogi o prihodnji kohezijski politiki ter o smernicah za upravljanje in nadzor, in sicer brez retroaktivnega učinka; poudarja, da zamuda pri izvajanju operativnih programov vpliva na učinkovitost kohezijske politike;

36.  ugotavlja, da bi bilo treba jedro sedanjega zakonodajnega okvira za kohezijsko politiko po letu 2020 ohraniti s prečiščeno, okrepljeno, lahko dostopno in v rezultate usmerjeno politiko in z dodatno vrednostjo politike, o kateri so državljani bolje obveščeni;

37.  poudarja, glede na predlog Komisije 2016/0282(COD), da sprejem migrantov in begunce, ki uživajo mednarodno zaščito, ter njihovo socialno in ekonomsko vključevanje zahtevajo usklajen mednarodni pristop, ki bi ga bilo treba obravnavati tudi s sedanjo in prihodnjo kohezijsko politiko EU;

38.  poudarja, da morajo biti pravila stabilna; poziva Komisijo, naj v prihodnjem večletnem finančnem okviru čim manj spreminja izvedbene določbe za kohezijsko politiko; meni, da je treba za kohezijsko politiko v obdobju po letu 2020 nameniti ustrezen delež proračuna EU, če ne višji, da bi upoštevali kompleksne notranje in zunanje izzive, s katerimi se bo ta politika soočala pri izpolnjevanju zastavljenih ciljev; meni, da se kohezijske politike v nobenih okoliščinah ne sme oslabiti, tudi v primeru izstopa Združenega kraljestva iz EU ne, in da v skupnem proračunu EU s preusmerjanjem sredstev za financiranje novih izzivov ne bi smeli zmanjšati deleža, namenjenega tej politiki; poudarja tudi večletni vidik kohezijske politike in poziva, da se ohrani njeno sedemletno programsko obdobje ali uvede programsko obdobje 5 + 5 let z obvezno vmesno revizijo;

39.  poziva k hitremu dodeljevanju rezerve za uspešnost; ugotavlja, da je obdobje med doseganjem uspešnosti in odprtjem rezerve predolgo, zato se učinkovitost rezerve zmanjša; odločno poziva Komisijo, naj državam članicam dovoli, da uveljavijo uporabo rezerve za uspešnost, takoj ko je ocena končana;

40.  v zvezi s tem poudarja, da mora biti digitalna agenda skupaj z zagotovitvijo potrebne infrastrukture in naprednih tehnoloških rešitev prednostna naloga v okviru kohezijske politike zlasti v naslednjem obdobju financiranja; meni, da mora razvoj v sektorju telekomunikacij v vsakem primeru spremljati ustrezno usposabljanje, ki ga mora podpirati tudi kohezijska politika;

o
o   o

41.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji državam članicam in njihovim parlamentom ter Odboru regij.

(1) UL L 347, 20.12.2013, str. 320. (2) UL L 347, 20.12.2013, str. 289. (3) UL L 347, 20.12.2013, str. 470. (4) UL L 347, 20.12.2013, str. 259. (5) UL L 347, 20.12.2013, str. 303. (6) UL L 347, 20.12.2013, str. 281. (7) UL L 347, 20.12.2013, str. 884. (8) UL L 298, 26.10.2012, str. 1. (9) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0053. (10) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0321. (11) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0217. (12) UL C 305 E, 11.11.2010, str. 14. (13) UL C 351 E, 2.12.2011, str. 1. (14) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0383. (15) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0336. (16) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0311. (17) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0211. (18) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0419. (19) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0308. (20) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0307. (21) UL C 258 E, 7.9.2013, str. 1. (22) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0133. (23) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0384. (24) ECLI:EU:C:2015:813.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2017 o stanju ribjih staležev in socialno-ekonomskem položaju ribiškega sektorja v Sredozemlju (2016/2079(INI))

P8_TA(2017)0255 A8-0179/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1380/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o skupni ribiški politiki in o spremembi uredb Sveta (ES) št. 1954/2003 in (ES) št. 1224/2009 ter razveljavitvi uredb Sveta (ES) št. 2371/2002 in (ES) št. 639/2004 ter Sklepa Sveta 2004/585/ES(1) (uredba o skupni ribiški politiki),

–  ob upoštevanju Direktive 2008/56/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju politike morskega okolja (Okvirna direktiva o morski strategiji)(2),

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1967/2006 z dne 21. decembra 2006 o ukrepih za upravljanje za trajnostno izkoriščanje ribolovnih virov v Sredozemskem morju, spremembi Uredbe (EGS) št. 2847/93 in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1626/94(3),

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1005/2008 z dne 29. septembra 2008 o vzpostavitvi sistema Skupnosti za preprečevanje nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova, za odvračanje od njega ter za njegovo odpravljanje in o spremembi uredb (EGS) št. 2847/93, (ES) št. 1936/2001 in (ES) št. 601/2004 ter o razveljavitvi uredb (ES) št. 1093/94 in (ES) št. 1447/1999(4),

–  ob upoštevanju srednjeročne strategije Generalne komisije za ribištvo v Sredozemlju (GFCM) za obdobje 2017–2020 za večjo trajnost ribištva v Sredozemlju in Črnem morju,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. septembra 2016 o predlogu direktive Sveta o izvajanju Sporazuma med Splošno konfederacijo kmetijskih zadrug v Evropski uniji (COGECA), Evropsko federacijo delavcev v prometu (ETF) in Združenjem nacionalnih organizacij ribiških podjetij v Evropski uniji (Europêche) z dne 21. maja 2012, kakor je bil spremenjen 8. maja 2013, o izvajanju Konvencije o delu na področju ribolova Mednarodne organizacije dela iz leta 2007(5),

–  ob upoštevanju resolucije generalne skupščine OZN z dne 25. septembra 2015 z naslovom Transforming our world: the 2030 Agenda for Sustainable Development (Spreminjamo naš svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030),

–  ob upoštevanju regionalne konference o gradnji prihodnosti za trajnostni mali ribolov v Sredozemlju in Črnem morju, ki je potekala v Alžiru (Alžirija) od 7. do 9. marca 2016,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ribištvo in mnenja Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A8-0179/2017),

A.  ker je Sredozemsko morje s 17 000 morskimi vrstami eno od območij z največjo biotsko raznovrstnostjo na svetu; ker je zato pri odločanju o njegovem upravljanju potreben pristop na osnovi več vrst;

B.  ker Komisija v svojem sporočilu z naslovom Posvetovanje o ribolovnih možnostih za leto 2017 v okviru skupne ribiške politike (COM(2016)0396) trdi, da v Sredozemlju še nadalje prevladuje prelov ter da so za spremembo tega stanja potrebni nujni ukrepi; ker Komisija v zgoraj omenjenem dokumentu izraža zaskrbljenost, ker se številne vrste, zajete v oceno, lovijo bistveno nad ocenjenimi cilji največjega trajnostnega donosa (MSY);

C.  ker se mora Sredozemlje odzvati na velik izziv in do leta 2020 za vse staleže doseči cilj postopne obnove in ohranitve populacije ribjih staležev nad ravnjo biomase, ki omogoča največji trajnostni donos; ker ta izziv zahteva sodelovanje in zavezanost držav, ki niso članice EU; ker je v sredozemskem bazenu splošna raven prelova med dvakratnikom in trikratnikom ravni FMSY; ker je kljub velikim prizadevanjem v EU in zunaj nje za zagotovitev izvajanja zakonodaje v ribiškem sektorju in njegove skladnosti z njo več kot 93 % ocenjenih vrst v Sredozemlju še vedno prelovljenih;

D.  ker ima ribištvo v tej regiji velik socialno-ekonomski pomen za obalno prebivalstvo; ker sektor zaposluje več sto tisoč ljudi, vključno s sekundarnim sektorjem predelave, zlasti pa je od zaposlitve v tem sektorju odvisno veliko število žensk; ker Sredozemlje bistveno prispeva k prehranski varnosti, zlasti za najranljivejše prebivalce v regiji; ker ribištvo omogoča dodatni prihodek in dopolnjuje preskrbo s hrano, s čimer prispeva k regionalni stabilnosti;

E.  ker so v Sredozemskem morju hkrati prisotni različni dejavniki, ki z ribolovom vplivajo na zdravje staležev (na primer onesnaženost, ki jo povzroča pomorski promet);

F.  ker se z malim ribolovom ukvarja 80 % ribiških flot ter zagotavlja 60 % delovnih mest v Sredozemlju; ker na žalost ni dogovorjene enotne opredelitve malega ribolova na evropski ravni, čeprav je to zaradi mnogih posebnosti in značilnosti morskega ekosistema in ribiškega sektorja zelo težka naloga; ker je „mali priobalni ribolov“ uradno opredeljen le za namene Evropskega sklada za ribištvo (Uredba Sveta (ES) št. 1198/2006) kot „ribolov, ki ga izvajajo ribiška plovila, katerih skupna dolžina ne presega 12 metrov in ki ne uporabljajo vlečnega orodja“ (kot so vlečne mreže); ker bi bilo treba v opredelitvi malega ribolova upoštevati vrsto nacionalnih in regionalnih značilnosti;

G.  ker je bil na srečanju na visoki ravni o stanju staležev v Sredozemskem morju v Catanii februarja 2016 dosežen dogovor o nujnih ukrepih, potrebnih za spremembo negativnih trendov, saj sta obnovitev in ohranitev populacije ribjih staležev nad ravnjo biomase, ki omogoča največji trajnostni donos vseh vrst najpozneje do leta 2020, velik izziv;

H.  ker se poleg s prelovom Sredozemlje sooča s številnimi drugimi izzivi, razlog za katere so predvsem gosto naseljene obale (presežek hranil, onesnaževala, spremembe habitata in obale), pa tudi pomorski promet, prekomerno izkoriščanje virov, med drugim črpanje nafte in zemeljskega plina; ker je Sredozemsko morje zelo občutljivo na podnebne spremembe, ki skupaj z gostim pomorskim prometom ustvarjajo ugodne pogoje za vnos in nastanitev novih invazivnih vrst;

I.  ker nezmožnost uporabe posebnega orodja in tehnik, ki so sprejemljivejši in manj vplivajo na stanje ogroženih staležev, resno vpliva na obstojnost obalnih in otoških skupnosti, ki so že tako marginalizirane, ter onemogoča razvoj in vodi v nadaljnje upadanje števila prebivalcev;

J.  ker so obalne skupnosti v državah članicah v Sredozemlju zelo odvisne od ribištva in zlasti od malega ribolova, jih zelo ogroža pomanjkanje trajnosti ribjih staležev;

K.  ker je v EU na območju Sredozemskega morja ogromno obalnih skupnosti zelo odvisnih od tradicionalnih, obrtnih in neobsežnih ribolovnih dejavnosti;

L.  ker ima za številne sredozemske regije rekreacijski ribolov veliko družbeno-ekonomsko vrednost ter neposredno in posredno vpliva na zaposlovanje;

M.  ker je treba upoštevati vpliv rekreacijskega ribolova na stanje virov v Sredozemlju;

1.  poudarja, da je treba hitro začeti v celoti uresničevati cilje in izvajati ukrepe skupne ribiške politike ter zagotoviti pravočasno in učinkovito izvajanje večletnih načrtov upravljanja v skladu pristopom, usmerjenim v regionalizacijo in raznolikost vrst; zlasti poudarja, da je treba doseči cilj dobrega okoljskega stanja, določen v Okvirni direktivi o morski strategiji 2008/56/ES, glede na to, da bi se moralo o ukrepih za upravljanje ribištva odločati v okviru skupne ribiške politike;

2.  meni, da bi bilo treba v okviru skupne ribiške politike Sredozemlje še naprej obravnavati drugače kot druge morske bazene, saj velik del Sredozemskega morja spada v mednarodne vode, kjer tretje države igrajo odločilno vlogo glede stanja staležev;

3.  meni, da je nujno potreben skupen odziv, ki bo temeljil na mednarodnem, evropskem, nacionalnem in regionalnem sodelovanju; meni, da bi morali biti vsi deležniki, vključno s poklicnimi in rekreacijskimi ribiči, ribiško industrijo, tradicionalnim in obrtnim ribolovom, znanstveniki, regionalnimi organizacijami, upravljavci zaščitenih morskih območij, sindikati in nevladnimi organizacijami, udeleženci v vključujočem procesu „od spodaj navzgor“; v zvezi s tem poudarja strateško vlogo Svetovalnega sveta za Sredozemsko morje;

4.  poudarja, da se z ukrepi in uredbami za upravljanje ne bodo izkoristile vse možnosti brez ozaveščenosti, popolne podpore in sodelovanja obalnih skupnosti, ki morajo biti zaradi svoje ekonomske in socialne prihodnosti obveščene o izčrpanih staležih in vrstah;

5.  opozarja, da ni skupne in podrobne opredelitve malega in obrtnega ribolova; poudarja, da je treba za nadaljnje politično ukrepanje čim prej sprejeti ti opredelitvi na ravni EU;

6.  vztraja, da je treba pri oblikovanju politik na področju ribištva omogočiti, da ribiči, njihova združenja, organizacije proizvajalcev, sindikati, obalne akcijske skupine in lokalne skupnosti sodelujejo v procesih sprejemanja odločitev ter so sestavni del teh procesov, v skladu z načelom regionalizacije iz skupne ribiške politike, vključiti pa je treba tudi tretje države, ki ležijo ob vzhodnih in južnih obalah Sredozemlja; poudarja, da se lahko zdravi ribolovni viri ter trajnostno in donosno ribištvo dosežejo le z vzpostavitvijo poštenih, uravnoteženih in pravičnih pogojev za vse vključene države in upravljavce ribištva v Sredozemlju, s čimer bi ohranili trenutno raven zaposlenosti in v idealnih okoliščinah ustvarili še več delovnih mest v ribiškem sektorju; poudarja, kako pomembni so v ribiškem sektorju močni in neodvisni socialni partnerji, institucionaliziran socialni dialog in sodelovanje zaposlenih v zadevah podjetja;

7.  ugotavlja, da se v okviru skupne ribiške politike zagotavljajo spodbude, vključno z ribolovnimi možnostmi, za selektivni ribolov, ki malo vpliva na morski ekosistem in ribolovne vire; v zvezi s tem poudarja, da bi morale države članice uporabljati pregledna in objektivna merila, vključno z okoljskimi, socialnimi in ekonomskimi (člen 17 uredbe o skupni ribiški politiki); poudarja, da bi si bilo treba nujno prizadevati v tej smeri, da bi se flotam za mali ribolov (obrtni in tradicionalni), če uporabljajo selektivne ribolovne metode in manj vplivajo na okolje, zagotovilo več spodbud in prednostni dostop do območij obalnega ribolova; poudarja, da se je treba posvetovati z zadevnimi obalnimi skupnostmi;

8.  ugotavlja, da vpliv rekreacijskega ribolova na staleže in njegov socialno-ekonomski potencial v Sredozemlju nista dovolj raziskana; meni, da bi bilo treba v prihodnje zbirati podatke o številu rekreacijskih ribičev, količini njihovega ulova in dodani vrednosti, ki jo ustvarijo v obalnih skupnostih;

9.  ugotavlja, da rekreacijski ribolov z dejavnostmi, kot je turizem, lokalnim skupnostim prinaša velik prihodek in malo vpliva na okolje, zato bi ga bilo treba spodbujati;

10.  meni, da je treba v skladu s socialno-ekonomskimi posebnostmi ter na podlagi regionalnega pristopa nujno opredeliti priobalni, mali in tradicionalni ribolov;

11.  poudarja, da se v priobalnem ribolovu uporabljajo tradicionalno orodje in tehnike, ki zaradi svojih posebnosti ustvarjajo identiteto in način življenja v obalnih regijah, zato je treba ohraniti njihovo rabo in jih zaščititi kot del kulturne, zgodovinske in tradicionalne dediščine;

12.  meni, da je treba v okviru regionalizacije, vendar ob upoštevanju posebnosti posameznih oblik ribolova, dopustiti nekatera upravičena odstopanja pri rabi ribolovnih orodij in metod;

13.  poudarja, da je po mnenju Organizacije združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) potreben previdnostni pristop za ohranitev, upravljanje in uporabo živih morskih virov, ob upoštevanju socialno-ekonomskih dejavnikov, da bi se doseglo trajnostno ribištvo, ki bi varovalo in ohranjalo celotno morsko okolje; poudarja, da pomanjkanje znanstvenih podatkov ne sme biti izgovor za neizvajanje ukrepov za ohranjanje in upravljanje; meni, da je treba hitro odpraviti pomanjkanje podatkov in oprijemljivih znanstvenih informacij o stanju staležev; poudarja, da bi se bilo treba v tem procesu posvetovati z vsemi deležniki;

14.  meni, da lahko ribolovne in okoljske vire v Sredozemlju varujemo in zaščitimo z učinkovitimi politikami za upravljanje ribištva, ki pa jih morajo spremljati močni, obsežni in nujni ukrepi in politike proti dejavnikom, ki te vire bremenijo in nanje negativno vplivajo, kot so podnebne spremembe (globalno segrevanje, zakisovanje, padavine), onesnaževanje (kemično, organsko, makro in mikro), nenadzorovano iskanje in črpanje plina in nafte, pomorski promet, invazivne vrste, uničenje ali spreminjanje naravnih habitatov, zlasti obalnih; poudarja, da je zato pomembno, da bolje razumemo vpliv teh dejavnikov na ribje staleže; v zvezi s tem poziva k večji uporabi obstoječih evropskih zmogljivosti za opazovanje in nadzorovanje Sredozemskega morja, kot sta program Copernicus in njegov morski del ter mreža EMODnet;

15.  meni, da varstvo in ohranjanje ribolovnih virov v Sredozemlju ne bi smela temeljiti samo na ukrepih na področju ribolova, temveč mora zajemati tudi druge sektorje dejavnosti, ki vplivajo na morsko okolje;

16.  meni, da je treba okrepiti prizadevanja za boljše poznavanje morja, zlasti staležev, ki se izkoriščajo v komercialne namene, in na podlagi tega znanja načrtovati njihovo trajnostno izkoriščanje;

17.  odločno poudarja, da je v Sredozemlju že vedno prisoten nezakoniti, neprijavljeni in zakonsko neurejeni ribolov, tudi v državah članicah EU; meni, da noben ukrep za ohranitev virov, še zlasti in predvsem v zvezi z gospodarstvi, odvisnimi od malega ribolova, ne more biti učinkovit brez trdnega in odločnega boja proti nezakonitemu, neprijavljenemu in zakonsko neurejenemu ribolovu; meni, da bi si morala v boju proti nezakonitemu, neprijavljenemu in zakonsko neurejenemu ribolovu EU zagotoviti podporo tretjih držav v Sredozemlju; nadalje meni, da bi bilo treba zaradi zelo velikih razlik pri inšpekcijskih in kaznovalnih postopkih harmonizirati nadzor celotnega Sredozemlja;

18.  želi spomniti, da obalne skupnosti zelo vplivajo na učinkovitost ukrepov za preprečevanje, odkrivanje in prepoznavanje nezakonitega, neprijavljenega in zakonsko neurejenega ribolova;

19.  meni, da je prednostna naloga krepitev dejavnosti nadzora na kopnem, skozi vso distribucijsko verigo (na trgih in v gostinstvu) in na morju, zlasti na območjih, kjer je ribolov začasno prekinjen ali prepovedan;

20.  meni, da bo treba za preprečevanje socialnih neenakosti ribolovne možnosti dodeljevati po objektivnih in preglednih merilih, tudi okoljskih, socialnih in ekonomskih, ter ob ustreznem upoštevanju metod z majhnim vplivom na okolje; meni, da bi morale biti ribolovne možnosti enakomerno razporejene po različnih ribolovnih segmentih, vključno s tradicionalnim in malim ribolovom, meni, da bi morale zagotoviti spodbude za flote, da bodo uporabljale bolj selektivno ribolovno orodje in metode z manjšim vplivom na morsko okolje, v skladu s členom 17 uredbe o skupni ribiški politiki;

21.  meni, da je treba obravnavati vprašanje izčrpanosti staležev v Sredozemskem morju z ukrepi za upravljanje ribištva in ohranjanje komercialnega in rekreacijskega ribolova, ki vključujejo predvsem časovne in prostorske omejitve ter dnevne ali tedenske omejitve ribolova ter po potrebi tudi kvote; meni, da bi to zagotovilo enake pogoje s tretjimi državami za lovljenje skupnih staležev; meni, da je treba te ukrepe sprejeti v tesnem sodelovanju s sektorjem, da se zagotovi učinkovito izvajanje;

22.  pozdravlja povečanje števila inšpekcijskih pregledov Agencije za nadzor ribištva in poudarja, da si je treba bolj prizadevati za rešitev dveh glavnih težav v zvezi s spoštovanjem predpisov v letu 2016, in sicer: lažne izjave v dokumentih (ladijski dnevniki, izjave o iztovarjanju in prenosu, obvestilo o prodaji) in uporaba prepovedanega ribolovnega orodja ali ribolovnega orodja, ki ne ustreza zahtevam;

23.  poudarja, da se ribičem ne sme naprtiti obveznosti, ki izhajajo iz obveznosti iztovarjanja iz prenovljene skupne ribiške politike;

24.  poziva k preučitvi posledic pomanjkanja hranilnih snovi za morske organizme in druge živalske vrste, kakor so na primer galebi, zaradi ukinitve zavržkov rib;

25.  ugotavlja, da sistem zavarovanih morskih območij v Sredozemlju obsega neustrezne površine, pri čemer so velike razlike v pokritosti posameznih bazenov; opozarja na splošno pomanjkanje ekonomskih virov; meni, da je treba priznati in okrepiti vlogo zavarovanih morskih območij kot naprednih laboratorijev za znanstvene raziskave, izvajanje posebnih ukrepov, sodelovanje in upravljanje skupaj z ribiči, ter optimizirati njihovo uporabo za znanstvena mnenja in ohranitvene cilje; v zvezi s tem je pomembno, da se sistemu zagotovijo stalno višja sredstva; meni, da je treba z boljšim sodelovanjem z Generalno komisijo za ribištvo v Sredozemlju in s tretjimi državami ugotoviti, za katera območja naj veljajo zaščitni ukrepi, in sprejeti učinkovit sistem spremljanja in nadziranja učinkovitosti teh območij;

26.  poudarja, da je treba zagotoviti, da bodo zavarovana morska območja do leta 2020 pokrivala najmanj 10 % Sredozemskega morja v skladu s ciljem trajnostnega razvoja 14.5 OZN; poziva Generalno komisijo za ribištvo v Sredozemlju, naj se na letnem zasedanju 2018 dogovori o progresivnem koledarju z ustreznimi vmesnimi cilji za dosego tega cilja; poudarja, da se obstoječa zaščitena morska območja pogosto neustrezno upravljajo, zato meni, da sta poleg uvedbe učinkovitega sistema spremljanja in nadzora nujna razvoj in uporaba ukrepov za upravljanje v skladu z ekosistemskim pristopom, da se preveriti učinkovitost zaščitnih ukrepov;

27.  zlasti poudarja, da je treba zaščititi občutljiva območja in sodelovati pri njihovem upravljanju, saj so pomembna za drstenje ekonomsko najpomembnejših vrst (npr. Jabučna kotlina v Jadranskem morju);

28.  poudarja, da so za Sredozemlje značilne biološko edinstvene populacije, ki jih lovijo flote iz različnih držav, zato je zelo pomembno tesno sodelovanje in usklajevanje ukrepov za zakonsko ureditev ribolova med vsemi deležniki in na vseh ravneh;

29.  poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo ukrepe in rešijo problem morskih odpadkov in plastike v morju, ki povzročajo zelo hudo okoljsko, ekološko, ekonomsko in zdravstveno škodo;

30.  meni, da je v okviru načrtov upravljanja nujno potreben raznovrsten pristop in različna merila na podlagi bioloških značilnosti vrst ter tehničnih značilnosti ribolovnih tehnik; poleg tega meni, da bi moral vsak večletni načrt predvideti ustrezno prostorsko (rotacija območij brez ribolova, popolna ali delna prepoved glede na sisteme ribolova) in časovno (biološka obnovitev) načrtovanje ter spodbujanje tehničnih ukrepov za največjo možno selektivnost ribolovnega orodja; poudarja, da je treba predvideti ustrezno finančno nadomestilo;

31.  pozdravlja zavzemanje Komisije za večletni načrt upravljanja za Sredozemsko morje; poudarja pomen regionalizacije skupne ribiške politike za upravljanje ribolova v Sredozemlju; poziva, naj bo Svetovalni svet za Sredozemsko morje vključen v vse faze načrtovanja in priprave večletnega načrta upravljanja in regionaliziranih ukrepov;

32.  poudarja, da je treba zagotoviti primeren dohodek za ribiče med obdobji biološkega mirovanja;

33.  poudarja, da bi bilo treba za vse vrste v Sredozemlju, s katerimi se trguje in ki se lovijo v okviru rekreacijskega ribolova, določiti najmanjšo dovoljeno velikost glede na spolno zrelost rib in na podlagi najboljših znanstvenih dognanj; poudarja, da bi bilo treba sprejeti ukrepe za strožje upoštevanje najmanjših dovoljenih velikosti;

34.  meni, da je treba spodbujati uvedbo usklajenih ukrepov s tretjimi državami sredozemskega območja, in sicer z okrepitvijo političnega in tehničnega sodelovanja pod okriljem mednarodnih institucij, dejavnih na tem območju; pozdravlja nedavno pobudo Komisije, ki s programom MedFish4Ever poziva k ukrepanju za zaustavitev izčrpavanja ribjih staležev v Sredozemlju; poudarja, da je treba v okviru te pobude narediti vse za spodbujanje trajnostnih ribištev v sredozemskih državah;

35.  poudarja, da je treba spodbujati in izvajati sporazum o časovnih prepovedih, ki uvaja začasno omejitev ribolova na drstitvenih območjih določenih vrst skozi celo leto; poudarja, da bo rezultat takšne sezonske razporeditve in specializacije ribolovnega napora visoka produktivnost, ki bi jo bilo treba načrtovati v soglasju z ribiškimi skupnostmi in znanstvenimi svetovalci;

Ukrepi v zvezi s tretjimi državami

36.  poziva Komisijo, naj prek Generalne komisije za ribištvo v Sredozemlju spodbuja ukrepe za izboljšanje stanja staležev, ki si jih EU deli s tretjimi državami, ter naj pri tem izkoristi že ustaljeno sodelovanje med različni predstavniškimi organi flot in podjetij, ki delujejo v ribiškem sektorju, in ustreznimi organi ali ustanovami tretjih držav;

37.  ugotavlja, da pomanjkanje enotnega ureditvenega okvira za flote EU in tretjih držav, ki delujejo v Sredozemlju, povzroča nelojalno konkurenco med ribiči in hkrati ogroža dolgoročno trajnost ulova skupnih vrst;

38.  poudarja, da je pomembno sodelovati in da je treba spodbujati skladnost in enake konkurenčne pogoje pri nadzoru nad ribištvom s tretjimi državami in regionalnimi organizacijami za upravljanje ribištva ter okrepiti horizontalno usklajevanje za upravljanje morskih območij in ribjih staležev zunaj nacionalne pristojnosti;

39.  poziva Komisijo, naj sredozemskim državam, ki niso članice EU, pomaga doseči trajnostni ribolov, s podporo malemu in priobalnemu ribolovu, izmenjavo najboljših praks ter prek odprte komunikacije, in naj vzpostavi potreben dialog med različnimi nacionalnimi upravami, da bi ustrezno podprlo izvajanje srednjeročne strategije Generalne komisije za ribištvo v Sredozemlju za obdobje 2017–2020 in obrnil zaskrbljujoči trend v zvezi s stanjem sredozemskih staležev; poziva Komisijo, naj izvede učinkovite izmenjave informacij s tretjimi državami v Sredozemlju o dejavnostih flot iz tretjih držav, ki delujejo v Sredozemlju;

40.  poziva k uvedbi regionalnega načrta pod okriljem Generalne komisije za ribištvo v Sredozemlju, da bi se zagotovili enaki konkurenčni pogoji za vsa plovila na sredozemskem območju in pošteno ravnotežje med ribolovnimi viri in zmogljivostjo flot vseh držav ob sredozemski obali; nadalje poziva k ustanovitvi regionalnega središča za sistem spremljanja plovil in skupnih inšpekcijskih dejavnosti;

41.  priporoča, naj Komisija začasno prekine uvoz iz tretjih držav, ki ne sprejemajo potrebnih ukrepov za preprečevanje, odvračanje od in izkoreninjenje nezakonitega, neprijavljenega in zakonsko neurejenega ribolova, kar morajo na podlagi mednarodnega prava storiti kot države zastave, pristanišča, obalne ali prodaje;

42.  poziva države članice in Komisijo, naj podprejo tretje države in jim nudijo vso možno pomoč ter z njimi sodelujejo, da bi se uspešnejše borile proti nezakonitemu, neprijavljenemu in zakonsko neurejenemu ribolovu v vsem Sredozemlju;

43.  poziva obalne države, naj sodelujejo pri vzpostavitvi zaprtih območij za ribolov in zavarovanih morskih območij, tudi v mednarodnih vodah;

44.  poudarja, da je treba razviti osnovna pravila za upravljanje rekreacijskega ribolova v vsem Sredozemlju;

Socialno-ekonomski vidiki

45.  poudarja, da je 250 000 oseb zaposlenih neposredno na plovilih in da število oseb, odvisnih od zaposlitve v ribiškem sektorju, eksponentno raste, če upoštevamo družine, katerih preživetje je odvisno od regionalnega ribolova, saj so zaposlene v dejavnostih, povezanih z njim, kot so predelava, vzdrževanje plovil in turizem, vključno s turizmom, povezanim z rekreacijskim ribolovom; opozarja, da se 60 % dela, povezanega z ribolovom, izvaja v državah v razvoju na jugu in vzhodu Sredozemlja, kar kaže na pomembno vlogo malega (obrtnega in tradicionalnega) in rekreacijskega ribolova pri trajnostnem razvoju teh regij in zlasti najbolj ranljivih obalnih skupnosti;

46.  meni, da je treba izboljšati delovne pogoje ribičev, najprej z uvedbo dostojnih dohodkov in lojalne konkurence, posebno pozornost pa bi bilo treba nameniti velikemu številu nesreč pri delu in visokemu tveganju za poklicne bolezni; predlaga državam članicam, naj uvedejo instrumente za podporo dohodkov, ob upoštevanju zakonodaje in ustaljene prakse posameznih držav članic; nazadnje priporoča, naj države članice ustanovijo sklad za nadomestilo stalnega dohodka, iz katerega bi se črpala sredstva v času zunaj ribolovne sezone ali ob neugodnih vremenskih razmerah, ki onemogočajo ribolov, v času, ko je prepovedan (biološko mirovanje), da bi se zaščitil življenjski cikel izkoriščanih vrst, v primeru okoljskih nesreč ali drugih dogodkov, katerih posledica je daljše obdobje onesnaženosti okolja ali onesnaženosti z morskimi biotoksini;

47.  ugotavlja, da so bila zadnja leta težka za ribiški sektor EU zaradi višjih proizvodnih stroškov, slabšega stanja ribjih staležev, manjšega ulova in stalnega zniževanja dohodka;

48.  ugotavlja, da so se socialno-ekonomske razmere v sektorju iz različnih razlogov poslabšale, tudi zaradi upada ribjega staleža, zmanjšanja vrednosti rib pri prvi prodaji (kar se ne odraža v maloprodajni ceni, predvsem zaradi nepoštene delitve dodane vrednosti v sektorski vrednostni verigi s strani večine posrednikov in v nekaterih regijah zaradi monopola distributerjev) in zvišanja cen goriva; poudarja, da so vse težave prispevale k povečanju ribolovnega napora, kar je zlasti zaskrbljujoče v primeru malega ribolova in lahko celo ogrozi prihodnost tega starodavnega načina življenja in preživetje lokalnih skupnosti, ki so zelo odvisne od ribolova;

49.  poudarja, da je treba razviti pobude, ki bi lahko pozitivno vplivale na zaposlovanje in bi bile združljive z zmanjšanjem ribolovnega napora, kot so ribolovni turizem ali raziskovalne dejavnosti;

50.  poziva Komisijo in države članice, naj izboljšajo dostop do dostojnih delovnih pogojev in ustrezne socialne varnosti za delavce v ribiškem sektorju, ne glede na velikost in vrsto podjetja, ki jih zaposluje, kraj dela ali vrsto pogodbe o zaposlitvi, tudi z uveljavljanjem partnerskih sporazumov o trajnostnem ribištvu, podpisanih v regiji za boj proti socialnemu dampingu in izboljšanje dostopa do trgov in financiranja, sodelovanja z javno upravo in institucijami in diverzifikacijo virov za preživljanje; v zvezi s tem poudarja pomen učinkovitih delovnih inšpekcij in nadzora;

51.  poudarja, da je treba glede na visoko stopnjo nesreč v sektorju ter nesorazmerno visoko tveganje za poklicne bolezni, tako fizične kot duševne, izboljšati delovne pogoje za ribiče; poudarja, da je treba ribičem omogočiti ustrezno usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja; poudarja, da je pomembno, da so zagotovljeni ustrezni sanitarni prostori na krovu in na zemlji, dostojna nastanitev ter možnosti za rekreativne dejavnosti; poudarja, da je treba zagotavljati, da so pristanišča in plovne poti stalno varni in plovni;

52.  poudarja, da je treba zagotoviti, da vsaka riba in ribiški proizvod, uvožena v EU, ustrezata pogojem, ki so skladni z mednarodnimi standardi na področju okolja, dela in človekovih pravic; poziva Komisijo in države članice, naj v ribiškem sektorju vzpostavijo pošteno konkurenco in trajnost, da bi zaščitile delovna mesta in rast; poudarja, da to ni pomembno le za konkurenco v Uniji, temveč predvsem za konkurente s sedežem v tretjih državah;

53.  meni, da bi morala Komisija in države članice spodbujati celoten izkoristek sredstev iz Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo ter evropskega sosedskega instrumenta; meni, da bi morala Komisija po najboljših močeh pomagati državam članicam in tretjim državam, da bi vsa razpoložljiva sredstva uporabljale karseda učinkovito, zlasti za:

54.  opozarja, da mora Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo pomagati sektorju malega ribolova pri obnovi ribolovnega orodja, da bi predvsem izpolnjeval stroge omejitve v zvezi z obveznostjo iztovarjanja;

55.  poziva Komisijo, naj spodbuja vzpostavljanje in dejavnosti lokalnih akcijskih skupin za ribištvo, ki spodbujajo model trajnostnega ribištva;

56.  meni, da je nujno treba krepiti, poudarjati in spodbujati sodelovanje med ribiči, zlasti tistimi, ki se ukvarjajo z malim ribolovom znotraj istega območja ali regije, da bi skupaj načrtovali in upravljali lokalne ribolovne vire, da bi v skladu s cilji skupne ribiške politike prišlo do učinkovite in dejanske regionalizacije; meni, da je velika razpršenost in raznolikost poklicev, ciljev, tehničnih značilnosti in uporabljene opreme posebnost ribolova v Sredozemlju, zato enoten horizontalni pristop ne bi upošteval teh lokalnih značilnosti;

57.  opozarja, da je kljub nedavnemu izboljšanju še vedno veliko staležev brez zanesljive ocene stanja ter da Znanstveni, tehnični in gospodarski odbor za ribištvo (STECF) obžaluje dejstvo, da se je število ocen zmanjšalo s 44 v letu 2012 na zgolj 15 v letu 2014; poudarja, da je pomembno zagotoviti hitro in ustrezno zbiranje podatkov in spodbujati in podpirati večje število študij in vrst, vključenih v podatke, ter krepiti poznavanje staležev, vpliva rekreacijskega ribolova in zunanjih dejavnikov, kot so onesnaženost, da bi dosegli trajnostno upravljanje staležev;

58.  meni, da racionalno in trajnostno upravljanje virov ni mogoče brez ustreznih podatkov in njihove znanstvene uporabe o dejavnikih, kot so ribolovne zmogljivosti, opravljene ribolovne dejavnosti in njihov socialni in ekonomski položaj ter biološko stanje izkoriščenih staležev;

59.  ugotavlja, da le 40 % iztovorjenih rib na območju Generalne komisije za ribištvo v Sredozemlju prihaja iz staležev, za katere je bila znanstvena ocena predložena Komisiji, ter da je ta odstotek še nižji za staleže, ki so vključeni v načrt za upravljanje; ugotavlja tudi, da je treba izboljšati obseg znanstvenih ocen o stanju staležev in povečati odstotek iztovora iz oblik ribolova, ki jih zakonsko urejajo večletni načrti upravljanja;

60.  meni, da je pomembno ocenjevati ribolovni napor rekreacijskega ribolova ter zbirati podatke na ravni posameznih morskih bazenov in na ravni Sredozemlja;

61.  poudarja, da so potrebni celostni pristopi, ki upoštevajo raznolikost morskega okolja in kompleksnost morskih vrst (tistih, ki se izkoriščajo, in tistih, ki se ne), različne značilnosti in prakse ribolovnih dejavnosti, zmanjšanje vrednosti rib pri prvi prodaji, monopol distribucije v nekaterih regijah ter vse druge dejavnike, ki vplivajo na zdravje ribjih staležev;

62.  priznava, da so podatki, ki so na voljo za merjenje obsega in učinkov dejavnosti malega ribolova, omejeni ter se lahko razlikujejo po posameznih državah; priznava tudi, da je zaradi tovrstnega pomanjkanja podatkov mali ribolov pogosto podcenjen;

63.  poudarja, da bi boljše razumevanje ekonomskega in socialnega učinka različnih vrst ribolova, zlasti malega in rekreacijskega ribolova, pripomoglo k določitvi najboljših ukrepov upravljanja;

64.  odločno podpira predlog Generalne komisije za ribištvo v Sredozemlju, da bi se oblikoval katalog ribolovnih dejavnosti, ki bi vključeval informacije o ribolovnem orodju in dejavnostih, opis ribolovnih območij in navedbo ciljnih vrst in prilova, ter tako nudil celosten opis ribolovnih dejavnosti na tem območju in njegovih povezav z drugimi sektorji, na primer z rekreacijskim ribolovom;

65.  meni, da bi se morala za rekreacijski ribolov uporabljati nova pravila in da bi bilo treba oblikovati seznam dejavnosti rekreativnega ribolova, ki bi vključeval informacije o ribolovnem orodju in dejavnostih, opis ribolovnih območij, ciljnih vrst in prilova;

66.  poziva Komisijo, naj spodbuja tesno sodelovanje na znanstvenem področju ter si prizadeva za učinkovitejše zbiranje podatkov o najpomembnejših staležih ter krajši čas med zbiranjem in končno oceno podatkov, STEFC pa naj pozove k oceni novih staležev; močno obžaluje, da se v Sredozemlju iztovarjajo večinoma vrste, za katere je na voljo malo podatkov;

67.  poudarja, da je nujno treba okrepiti izmenjavo podatkov ter se boriti proti njihovi nedostopnosti in razpršenosti, zato je treba oblikovati skupno podatkovno zbirko s celovitimi in zanesljivimi podatki o ribolovnih virih ter vzpostaviti mrežo strokovnjakov in raziskovalnih ustanov, ki obravnavajo različna področja ribiške znanosti; poudarja, da bi bilo treba podatkovno zbirko financirati s sredstvi EU, vsebovati pa bi morala podatke o ribištvu in ribolovnih dejavnosti po geografskih podobmočjih, vključno s podatki o rekreacijskem ribolovu, da bi se olajšal nadzor nad kakovostjo, omogočali neodvisni in celoviti podatki ter tako izboljšalo ocenjevanje staležev;

68.  ugotavlja, da vpliv, značilnosti in obseg nezakonitega, neprijavljenega in zakonsko neurejenega ribolova niso ustrezno ocenjeni, njihovo vrednotenje se v Sredozemlju razlikuje od države do države, zato podatki o trenutnem stanju na področju ribištva ter predvidevanja za prihodnost v teh državah niso točni; poudarja, da bi se morale te države ustrezno upoštevati pri razvoju znanstvenih ocen za upravljanje ribolova;

69.  poziva države članice, naj se z označevanjem proizvodov in njihovo sledljivostjo borijo proti goljufijam na področju morske hrane ter naj bodo bolj prizadevne v boju proti nezakonitemu ribolovu; obžaluje, da so podatki o stanju večine staležev pomanjkljivi, da približno 50 % ulova ni uradno prijavljenega in da 80 % iztovora prihaja iz staležev s pomanjkljivimi podatki;

70.  poziva države članice, naj ratificirajo in v celoti izvajajo vse ustrezne konvencije Mednarodne organizacije dela za delavce v ribiškem sektorju, da se zagotovijo dobri delovni pogoji, ter naj okrepijo kolektivna pogajanja, da bodo lahko pomorski delavci, tudi samozaposleni, uživali delavske pravice;

71.  poziva Komisijo, naj z razvijanjem komplementarnih dejavnosti spodbuja in podpira naložbe v diverzifikacijo in inovacije v ribiškem sektorju;

Ozaveščenost

72.  poudarja, da se dejanski rezultati in polno izpolnjevanje dosežejo z visoko ravnjo odgovornosti in ozaveščenosti med zaposlenimi v sektorju, z razvijanjem spretnosti vseh ribičev (poklicnih in rekreacijskih), z izobraževanjem, vključevanjem v proces odločanja ter s posebnimi ukrepi za širjenje dobrih praks;

73.  meni, da je treba z zahtevo po obveznem obveščanju potrošnikov o poreklu in datumu ulova spodbujati primerno obveščenost potrošnikov, da bodo seznanjeni z dejanskim poreklom ponujenega izdelka ter z načinom in datumom ulova; meni, da bi bilo treba analizirati in oceniti, ali ukrepi iz nove skupne ureditve trga zagotavljajo boljše informacije za potrošnika;

74.  poleg tega meni, da je treba bolj ozaveščati in izobraževati potrošnike za odgovorno uživanje rib, da bi izbirali lokalne vrste, ulovljene s trajnostnimi tehnikami in po možnosti iz staležev, ki niso prekomerno izkoriščani in so malo komercializirani; meni, da je treba v ta namen v sodelovanju z ustreznimi deležniki spodbujati sistem učinkovite in zanesljive sledljivosti in označevanja, ki bo med drugim potrošnikom zagotavljal informacije in omogočal boj proti goljufijam;

75.  meni, da je treba vzpostaviti ravnovesje med pošteno konkurenco, zahtevami potrošnikov, trajnostjo ribiškega sektorja in ohranitvijo delovnih mest; poudarja, da morajo vse sredozemske države uporabljati celovit pristop in imeti trdno politično voljo, da bi lahko obvladale izzive in izboljšale stanje v Sredozemskem morju;

76.  pozdravlja kampanjo MEDFISH4EVER, ki jo je začela Komisija za ozaveščanje javnosti o razmerah v Sredozemskem morju;

77.  meni, da bi se morale šole, bolnišnice in druge javne institucije oskrbovati z ribami iz lokalnega ribolova;

78.  poudarja, da je treba zaradi tega novega scenarija in vseh novih, med seboj povezanih dejavnikov v Sredozemlju pregledati Uredbo (ES) št. 1967/2006 o Sredozemskem morju, da se jo prilagodi sedanjim razmeram;

79.  poudarja, da je treba pregledati tisti del Uredbe (ES) št. 1967/2006, ki se nanaša na prepoved uporabe nekaterih tradicionalnih vrst orodja (npr. prepoved uporabe zabodnih mrež za nekomercialni ribolov), ter določbe o posebnostih ribolovnega orodja, denimo višina ribiških mrež in velikost mrežnega očesa, ter o globini in oddaljenosti od obale, na kateri je dovoljena uporaba orodja;

o
o   o

80.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 354, 28.12.2013, str. 22. (2) UL L 164, 25.6.2008, str. 19. (3) UL L 409, 30.12.2006, str. 9. (4) UL L 286, 29.10.2008, str. 1. (5) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0343.