Sklep Evropskega parlamenta z dne 4. julija 2017 o potrditvi imenovanja Mariye Gabriel za članico Komisije (C8-0166/2017 – 2017/0805(NLE))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju drugega odstavka člena 246 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 106a Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo,

–  ob upoštevanju točke 6 Okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo(1),

–  ob upoštevanju odstopa Kristaline Georgieve z mesta članice Komisije,

–  ob upoštevanju pisma Sveta z dne 29. maja 2017, s katerim se je Svet posvetoval s Parlamentom o odločitvi, ki bo sprejeta v skupnem soglasju s predsednikom Komisije, o imenovanju Mariye Gabriel za članico Komisije (C8-0166/2017),

–  ob upoštevanju predstavitve Mariye Gabriel 20. junija 2017, ki sta jo vodila Odbor za industrijo, raziskave in energetiko ter Odbor za kulturo in izobraževanje, s pridružitvijo Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov, Odbora za pravne zadeve in Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, ter izjave o oceni, ki je bila pripravljena po predstavitvi,

–  ob upoštevanju člena 118 in Priloge VI Poslovnika,

1.  potrjuje imenovanje Mariye Gabriel za članico Komisije za preostanek mandata Komisije do 31. oktobra 2019;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep posreduje Svetu, Komisiji ter vladam držav članic.

(1) UL L 304, 20.11.2010, str. 47.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. julija 2017 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi Okvirnega sporazuma med Evropsko unijo in Kosovom(1) o splošnih načelih sodelovanja Kosova v programih Unije (13391/2016 – C8-0491/2016 – 2013/0115(NLE))

P8_TA(2017)0276 A8-0207/2017

(Odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (13391/2016),

–  ob upoštevanju osnutka okvirnega sporazuma med Evropsko unijo in Kosovom o splošnih načelih sodelovanja Kosova v programih Unije(2) (13393/2016),

–  ob upoštevanju zahteve za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s členom 212 in točko (a) drugega pododstavka člena 218(6) ter členom 218(7) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C8-0491/2016),

–  ob upoštevanju člena 99(1) in (4) ter člena 108(7) Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za zunanje zadeve (A8-0207/2017),

1.  odobri sklenitev sporazuma;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in Kosova.

(1) * To poimenovanje ne posega v stališča glede statusa ter je v skladu z RVSZN 1244(1999) in mnenjem Meddržavnega sodišča o razglasitvi neodvisnosti Kosova. (2) * To poimenovanje ne posega v stališča glede statusa ter je v skladu z RVSZN 1244(1999) in mnenjem Meddržavnega sodišča o razglasitvi neodvisnosti Kosova.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. julija 2017 o predlogu sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o uporabi sredstev Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji na podlagi vloge Španije – EGF/2017/001 ES/Castilla y León mining (COM(2017)0266 – C8-0174/2017 – 2017/2079(BUD))

P8_TA(2017)0277 A8-0248/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2017)0266 – C8-0174/2017),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1309/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o Evropskem skladu za prilagoditev globalizaciji (2014–2020) in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1927/2006(1) (uredba o ESPG),

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU, Euratom) št. 1311/2013 z dne 2. decembra 2013 o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020(2), zlasti člena 12,

–  ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 2. decembra 2013 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini, sodelovanju v proračunskih zadevah in dobrem finančnem poslovodenju(3), zlasti točke 13,

–  ob upoštevanju postopka tristranskih pogovorov iz točke 13 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 2. decembra 2013,

–  ob upoštevanju pisma Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve,

–  ob upoštevanju pisma Odbora za regionalni razvoj,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za proračun (A8-0248/2017),

A.  ker je Unija vzpostavila zakonodajne in proračunske instrumente za zagotavljanje dodatne podpore delavcem, ki so jih prizadele posledice velikih strukturnih sprememb v svetovnih trgovinskih tokovih ali svetovne finančne in gospodarske krize, ter za pomoč pri njihovi ponovni vključitvi na trg dela;

B.  ker bi morala biti finančna pomoč Unije za presežne delavce dinamična ter na voljo čim hitreje in čim učinkoviteje, v skladu s skupno izjavo Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije, sprejeto na usklajevalnem sestanku 17. julija 2008, in ob upoštevanju medinstitucionalnega sporazuma z dne 2. decembra 2013, kar zadeva sprejemanje sklepov o uporabi sredstev Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (ESPG);

C.  ker je bil pri sprejetju uredbe o ESPG upoštevan dogovor Parlamenta in Sveta o tem, da se znova uvede merilo za uporabo sklada zaradi krize, da se finančni prispevek Unije določi kot 60 % celotnih ocenjenih stroškov predlaganih ukrepov, da se v Komisiji, Parlamentu in Svetu poveča učinkovitost pri obravnavi vlog za sredstva ESPG, tako da se skrajša postopek ocene in odobritve, ter da se razširi obseg upravičenih ukrepov in prejemnikov z vključitvijo samozaposlenih in mladih ter financiranjem spodbud za ustanovitev lastnega podjetja;

D.  ker je Španija vložila vlogo EGF/2017/001 ES/Castilla y León za finančni prispevek iz ESPG zaradi odpuščanja presežnih delavcev v gospodarskem sektorju, razvrščenem v oddelek 5 NACE Revizija 2 (Pridobivanje premoga) v regiji Castilla y León (ES41) na ravni 2 NUTS in ker naj bi v ukrepih sodelovalo 339 presežnih delavcev, pa tudi do 125 mladih, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo (NEET) in so mlajši od 30 let; ker je do odpuščanja presežnih delavcev prišlo v podjetjih Hullera Vasco Leonesa SA, Centro de Investigación y Desarrollo SA, Hijos de Baldomero García SA, Minas del Bierzo Alto SL in Unión Minera del Norte SA;

E.  ker je bila vloga vložena na podlagi meril za pomoč iz člena 4(2) uredbe o ESPG in odstopa od meril za upravičenost iz člena 4(1)(b), v skladu s katerim bi moralo biti presežnih vsaj 500 delavcev v referenčnem obdobju devetih mesecev v podjetjih, ki delujejo v isti gospodarski panogi na ravni oddelka NACE Revizija 2 in se nahajajo v eni regiji ali dveh sosednjih regijah na ravni NUTS 2;

1.  se strinja s Komisijo, da so pogoji iz člena 4(2) uredbe o ESPG izpolnjeni in da je zato Španija na podlagi te uredbe upravičena do finančnega prispevka v znesku 1.002.264 EUR, kar je 60 % skupnih stroškov v znesku 1  670  440  EUR;

2.  ugotavlja, da so španski organi vlogo za finančni prispevek iz ESPG predložili 20. januarja 2017, Komisija pa je svojo oceno dokončala 2. junija 2017 in še istega dne obvestila Parlament;

3.  želi spomniti, da sta v zadnjih 10 letih proizvodnja premoga v Uniji in svetovna cena premoga strmo upadli, zaradi česar se je povečal obseg uvoza premoga iz držav zunaj EU, številni premogovniki v Uniji pa niso več dobičkonosni in jim grozi zaprtje; poudarja, da je ta trend v Španiji prišel še bolj do izraza, zaradi česar je prišlo do reorganizacije in preoblikovanja premogovniškega sektorja; poudarja, da je zaposlovanje v pokrajini Castilla y León močno prizadel učinek krize v rudarskem sektorju, in tudi, da je bilo v obdobju od 2010 do 2016 samo v pokrajini Castilla y León zaprtih deset premogovnikov;

4.  ugotavlja, da je Španija prosila za odstopanje od člena 4(1)(b) na podlagi dejstva, da je do odpuščanja presežnih delavcev na prizadetem ozemlju prišlo v številnih malih, izoliranih mestih v oddaljeni, redko poseljeni kantabrijski gorski dolini, ta mesta pa so večinoma zelo odvisna od premogovništva, njihove povezave pa so omejene, zato jih je mogoče obravnavati kot majhni trg dela v skladu s členom 4(2);

5.  poudarja zlasti zelo nizko gostoto prebivalstva, težave zaradi goratega terena in težavne zaposlovalne razmere na severu provinc León in Palencia; je zaskrbljen zaradi ostrega upada števila prebivalcev, ki je sorazmerno največji med mlajšimi od 25 let;

6.  poudarja, da bo finančni prispevek namenjen 339 delavcem, ki so postali presežni, pri čemer je 97 % teh delavcev moških;

7.  pozdravlja sklep Španije, da do 125 NEET, mlajšim od 30, priskrbi prilagojene storitve, ki se sofinancirajo iz ESPG; je seznanjen, da bodo te storitve vključevale podporo tistim, ki želijo ustanoviti svoje podjetje;

8.  ugotavlja, da bo ukrepe usmerjala prihodnja študija o ustvarjanju delovnih mest in produktivnih dejavnostih v pokrajini Castilla y León, da bi se bolje opredelile pobude iz svežnja;

9.  ugotavlja, da Španija načrtuje šest vrst ukrepov za odpuščene delavce in NEET, zajete v tej vlogi, in sicer: (i) uvodna in informativna srečanja, (ii) poklicno usmerjanje in svetovanje, (iii) intenzivno pomoč pri iskanju zaposlitve, (iv) usposabljanje na področju medsektorskih spretnosti in kompetenc ter poklicno usposabljanje, (v) spodbujanje podjetništva in (vi) podporo za ustanavljanje podjetij, pa tudi program spodbud.

10.  ugotavlja, da bo za pobude namenjenih 19,53 % celotnega svežnja prilagojenih storitev, kar je pod najvišjim pragom 35 %, določenim v uredbi o ESPG; ugotavlja tudi, da so ti ukrepi odvisni od dejavnega sodelovanja upravičencev do pomoči pri iskanju zaposlitve ali usposabljanju;

11.  ugotavlja, da bodo tečaji usposabljanja vključevali delavnice o tehnikah iskanja zaposlitve, usposabljanje na področjih osebnih in socialnih spretnosti, informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT) ter tujih jezikov, medtem ko bo poklicno usposabljanje usmerjeno v krepitev znanja in spretnosti, povezanih z rudarstvom, ki bi lahko bili pomembni za druge ekonomske sektorje, ali v razvoj spretnosti za sektorje, kot so: turizem in gostinstvo na podeželskih območjih; okoljska obnova rudarskih bazenov; pogozdovanje in urejanje krajine;

12.  pozdravlja posvetovanja z deležniki, vključno s sindikati, poslovnimi združenji, regionalno agencijo za gospodarski razvoj, inovacije, financiranje in poslovno internacionalizacijo ter javno fundacijo, povezano z regionalno javno službo za zaposlovanje, ki so potekala na regionalni ravni, da bi pripravili usklajen sveženj prilagojenih storitev, ter dejstvo, da se bosta za dostop do ukrepov, ki se financirajo iz ESPG, in med njihovim izvrševanjem uporabljala politika enakosti med ženskami in moškimi ter načelo nediskriminacije;

13.  opozarja, da bi bilo treba v skladu s členom 7 uredbe o ESPG pri zasnovi usklajenega svežnja prilagojenih storitev predvideti prihodnje obete na trgu dela in potrebne veščine ter da bi moral biti sveženj združljiv s prehodom na trajnostno gospodarstvo, ki bo učinkovito izkoriščalo vire;

14.  pozdravlja vključitev prispevkov v stroške za oskrbovalce odvisnih oseb med razpoložljive pobude, kar bo verjetno pozitivno vplivalo na uravnoteženo zastopanost spolov; poziva Komisijo, naj predstavi podrobne informacije o uporabi te možnosti;

15.  želi spomniti, da je treba v skladu s sporazumom COP 21 iz Pariza hitro preoblikovati gospodarstva Unije in spodbujati ustrezna delovna mesta;

16.  ugotavlja, kako pomembno je začeti informacijsko kampanjo, da bi dosegli NEET, ki niso upravičeni v okviru teh ukrepov, pri tem pa zagotoviti uravnoteženo zastopanost spolov, kjer je to mogoče;

17.  poziva Komisijo, naj v prihodnjih predlogih zagotovi več podrobnosti o sektorjih, ki imajo možnosti za rast in v katerih je torej verjetno, da se bodo ustvarila delovna mesta, ter naj zbere utemeljene podatke o vplivu financiranja iz ESPG, vključno s kakovostjo delovnih mest in stopnjo ponovne vključitve na trg dela, dosežene s pomočjo ESPG;

18.  ugotavlja, da so španski organi potrdili, da se za upravičene ukrepe ne črpa pomoč iz drugih finančnih instrumentov Unije ter da se bo dvojno financiranje preprečevalo in da bodo upravičeni ukrepi dopolnjevali tiste, ki se financirajo iz strukturnih skladov;

19.  ponovno poudarja, da pomoč iz ESPG ne sme nadomestiti ukrepov, za katere so odgovorna podjetja na podlagi nacionalnega prava ali kolektivnih pogodb, niti ukrepov za prestrukturiranje podjetij ali sektorjev;

20.  pozdravlja, da bo intervencijski načrt vključeval pobudo za spremljanje, v kateri bi lahko sodelovali socialni akterji, s čimer bi zagotovili, da se bo predlog izvajal v skladu s priporočili študije, ki jo je treba izvesti kot del ukrepov, vključenih v pobudo, da se preučijo potrebe po poklicnem usposabljanju in priložnosti za ukrepe ter zagotovi dobro upravljanje temu namenjenega proračuna;

21.  želi spomniti na svoj poziv Komisiji, naj javnosti omogoči vpogled v vse dokumente, povezane z vlogami za sredstva ESPG;

22.  odobri sklep, priložen tej resoluciji;

23.  naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep podpiše skupaj s predsednikom Sveta ter poskrbi za njegovo objavo v Uradnem listu Evropske unije;

24.  naroči svojemu predsedniku, naj resolucijo skupaj s prilogo posreduje Svetu in Komisiji.

PRILOGA

SKLEP EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o uporabi sredstev Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji na podlagi vloge Španije – EGF/2017/001 ES/Castilla y León mining

(Besedilo Priloge na tem mestu ni navedeno, saj je enako končnemu aktu, Sklepu (EU) 2017/1372.)

(1) UL L 347, 20.12.2013, str. 855. (2) UL L 347, 20.12.2013, str. 884. (3) UL C 373, 20.12.2013, str. 1.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. julija 2017 o evropskih standardih za 21. stoletje (2016/2274(INI))

P8_TA(2017)0278 A8-0213/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1025/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o evropski standardizaciji, spremembi direktiv Sveta 89/686/EGS in 93/15/EGS ter direktiv 94/9/ES, 94/25/ES, 95/16/ES, 97/23/ES, 98/34/ES, 2004/22/ES, 2007/23/ES, 2009/23/ES in 2009/105/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Sklepa Sveta 87/95/EGS in Sklepa št. 1673/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta,

–   ob upoštevanju Direktive (EU) 2016/1148 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. julija 2016 o ukrepih za visoko skupno raven varnosti omrežij in informacijskih sistemov v Uniji (direktiva o varnosti omrežij in informacij),

–  ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 1. junija 2016 o izvajanju Uredbe (EU) št. 1025/2012 od leta 2013 do leta 2015 (COM(2016)0212),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 1. junija 2016 z naslovom Analysis of the implementation of the Regulation No 1125/2012 from 2013 to 2015 and factsheets (Analiza izvajanja Uredbe (EU) št. 1025/2012 v obdobju 2013–2015 in informativni pregled) (SWD(2016)0126),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 1. junija 2016 z naslovom Evropski standardi za 21. stoletje (COM(2016)0358),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 1. junija 2016 z naslovom Tapping the potential of European service standards to help Europe’s consumers and businesses (Izkoriščanje potenciala evropskih standardov za storitve za pomoč evropskim potrošnikom in podjetjem) (SWD(2016)0186),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 1. junija 2016 z naslovom Letni program dela Unije za evropsko standardizacijo za leto 2017 (COM(2016)0357),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 1. junija 2016 z naslovom The implementation of the actions foreseen in the 2016 Union work programme for European standardisation, including the implementing acts and mandates sent to the European standardisation organisations (Izvajanje ukrepov iz Letnega programa dela Unije za evropsko standardizacijo za leto 2016, vključno z izvedbenimi akti in mandati, podeljenimi evropskim organizacijam za standardizacijo) (SWD(2016)0185),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19. aprila 2016 z naslovom Prednostne naloge na področju standardizacije IKT za enotni digitalni trg (COM(2016)0176),

–  ob upoštevanju Skupne pobude za standardizacijo v okviru strategije za enotni trg, kot je opredeljena v sporočilu Komisije z dne 28. oktobra 2015 z naslovom Izpopolnitev enotnega trga: več priložnosti za prebivalstvo in gospodarstvo 2015 (COM(2015)0550),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. oktobra 2010 o prihodnosti evropske standardizacije(1),

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomskega in socialnega odbora z naslovom Evropski standardi za 21. stoletje,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomskega in socialnega odbora z naslovom Evropska standardizacija za leto 2016,

–   ob upoštevanju strategije Evropske komisije za odprtokodno programsko opremo za obdobje 2014–2017(2),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter mnenj Odbora za industrijo, raziskave in energetiko ter Odbora za promet in turizem (A8-0213/2017),

A.  ker je evropski standardizacijski sistem osrednja prvina pri ustvarjanju enotnega trga; ker so prizadevanja Komisije za oblikovanje skupne vizije evropske standardizacije neposreden rezultat desetih prednostnih nalog Junckerjeve Komisije, zlasti tistih, ki se nanašajo na povezan enotni digitalni trg in strategijo za enotni trg;

B.  ker je odprt, vključujoč, pregleden in tržno naravnan evropski standardizacijski sistem, ki temelji na zaupanju in ustrezni skladnosti, bistvenega pomena pri zadovoljevanju naraščajočih potreb, v evropski industrijski, gospodarski, socialni in okoljski politiki in zakonodaji, po standardih, ki bodo lahko prispevali k varnosti proizvodov, inovacijam, interoperabilnosti, trajnosti in dostopnosti za invalide in ki bodo izboljšali kakovost življenja državljanov, potrošnikov in delavcev;

C.  ker bi moral učinkovit evropski standardizacijski sistem temeljiti na tesnem partnerstvu in sodelovanju med industrijo, javnimi organi, organi za standardizacijo in drugimi zainteresiranimi stranmi, kot so organizacije iz Priloge III, priznane v skladu z Uredbo (EU) št. 1025/2012;

D.  ker bi bilo treba razviti odprt, vključujoč in pregleden sistem evropskih standardov, ki bi temeljil na soglasju med vsemi deležniki, namenjen pa bi moral biti določanju strateških tehničnih ali kakovostnih zahtev, ki naj bi jih izpolnjevali sedanji ali prihodnji proizvodi, proizvodni postopki, storitve ali metode;

E.  ker je v sporočilu Komisije o prednostnih nalogah na področju standardizacije IKT za enotni digitalni trg priznana vrednost odprtih standardov, ni pa njihove opredelitve; ker se je izkazalo, da so odprti standardi pomembni za ustvarjanje in razvoj interneta in internetnih storitev, ki so spodbudili inovacije ter družbene in gospodarske možnosti;

F.  ker bi uporaba rešitev licenciranja za odprtokodno programsko in strojno opremo morala in bi lahko evropskim podjetjem in upravam pomagala zagotoviti boljši dostop do digitalnega blaga in storitev;

G.  ker je sodoben in prilagodljiv evropski standardizacijski sistem koristen za ambiciozno in prenovljeno evropsko industrijsko politiko in za delovanje enotnega trga; ker lahko standardi okrepijo konkurenčnost EU na svetovni ravni, rast, pošteno konkurenco in inovacije ter podprejo kakovost in podjetja, predvsem pa mala in srednja podjetja ter zaščito potrošnikov, delavcev in okolja;

H.  ker v Evropi soobstajata dva sistema za razvoj standardov, eden temelji na načelu nacionalnega delegiranja, kot ga izvajata Evropski odbor za standardizacijo (CEN) in Evropski odbor za standardizacijo v elektrotehniki (CENELEC), drugi pa na članarinah, ki jih plačajo deležniki, kot v primeru Evropskega inštituta za telekomunikacijske standarde (ETSI); ker je treba oceniti sisteme za razvoj standardov, povezane z Uredbo (EU) št. 1025/2012, da bi prepoznali obstoječe izzive in dobro prakso;

I.  ker se je z Uredbo (EU) št. 1025/2012 izboljšal postopek standardizacije, s tem ko so bili družbeni deležniki ter mala in srednja podjetja prvič vključeni v pravno podlago evropskega standardizacijskega sistema;

J.  ker standardi na področju IKT, ki so v glavnem razviti na svetovni ravni, omogočajo razvoj interoperabilnih rešitev za dopolnilne proizvode in različne dele posameznega proizvoda, kar je še zlasti pomembno za razvoj interneta stvari; ker razdrobljenost standardov ter lastniških in polzaprtih rešitev ogroža rast in uporabo interneta stvari, zato je treba razviti strateški pristop k standardizaciji IKT, da bi zagotovili uspešen odziv na potrebe prihodnjega desetletja in s tem EU omogočili, da ohrani vodilno vlogo v globalnem standardizacijskem sistemu;

K.  ker je objavljanje dokumentov in podatkov v skladu z vladnimi obveznostmi in cilji preglednosti, vključno z odgovornostjo, ponovljivostjo, trajnostjo in zanesljivostjo vladnih ukrepov; ker morajo biti dokumenti ali podatki objavljeni v odprtih in standardiziranih oblikah, da bi preprečili vezanost na ponudnika, saj se lahko zgodi, da programske opreme ali prodajalca ni več na trgu, in da bi lahko te oblike izvedli neodvisni subjekti z različnimi razvojnimi in poslovnimi modeli, vključno z odprto kodo, s čimer bi zagotovili nepretrgano izvajanje vladnih in upravnih postopkov;

L.  ker ima prometni sektor vodilno vlogo pri razvoju in uvedbi standardov, ki so potrebni za vzpostavitev enotnega evropskega prometnega prostora;

Splošne ugotovitve

1.  pozdravlja krovni sveženj Komisije o standardizaciji, s katerim naj bi skupaj s sporočilom o standardih IKT in skupno pobudo za standardizacijo vzpostavili skladno in preprosto evropsko standardizacijsko politiko, tako da bi ohranili njene številne uspešne prvine, izboljšali njene šibke točke in dosegli pravo ravnovesje med evropsko, nacionalno in mednarodno razsežnostjo; poudarja, da bi moral vsak prihodnji pregled evropskega standardizacijskega sistema temeljiti na prednostih obstoječega sistema, ki so trdna podlaga za izboljšanje, pri čemer se je treba vzdržati korenitih sprememb, ki bi spodkopale njegove osrednje vrednote;

2.  priznava specifičnost in pomen evropskega standardizacijskega sistema za vse deležnike, vključno z industrijo, malimi in srednjimi podjetji, potrošniki in delavci, ter poziva Komisijo, naj zagotovi, da se bo ta evropski sistem ohranil in imel na voljo dovolj sredstev za izvajanje ciljev Uredbe (EU) št. 1025/2012 ter da bo s tem med drugim prispeval k interoperabilnosti, pravni varnosti in uporabi ustreznih varoval v korist podjetij in potrošnikov ter prostega pretoka informacijske tehnologije; poziva Komisijo, naj pri reviziji večletnega finančnega okvira zagotovi vzdržen proračun za evropski standardizacijski sistem;

3.  pozdravlja okroglo mizo o tržnem pomenu standardov (SMARRT) v okviru skupne pobude za standardizacijo, ki omogoča dialog med Komisijo in industrijo ter popolno preglednost za deležnike, kar zadeva točke dnevnega reda odbora za standarde;

4.  ugotavlja, da so standardi prostovoljno, tržno usmerjeno orodje za oblikovanje tehničnih zahtev in smernic, katerih uporaba omogoča skladnost blaga in storitev z evropsko zakonodajo in podpira evropske politike, če so oblikovane na odgovoren, pregleden in vključujoč način; kljub temu pa poudarja, da standardi ne morejo biti del prava EU, saj zakonodajo in politike v zvezi z ravnjo varstva potrošnikov, zdravja in okolja, zagotavljanja varnosti in varstva podatkov ter stopnjo socialne vključenosti določa zakonodajalec;

5.  priznava, da odprte standardizirane oblike pomagajo vladam, upravam in evropskim institucijam pri zagotavljanju preglednosti; poziva države članice, naj poskušajo uporabljati splošne standarde za digitalno upravo, pri tem pa naj se osredotočijo na sodne organe in lokalne oblasti; poudarja, da so odprti standardi temeljnega pomena za nadaljnji razvoj politik odprtih podatkov javne uprave in pametnih mest ter da je zato treba dokumente in podatke objaviti v odprtih, standardiziranih formatih, ki jih je mogoče enostavno izvajati, tako da se omogoči ponovna uporaba podatkov; poudarja vlogo javnega naročanja in rešitev v zvezi z odprtimi standardi pri preprečevanju vezanosti na ponudnika;

6.  je močno prepričan, da so, zlasti v prometnem sektorju, odprti podatki še naprej bistveni element, da bi lahko v celoti izkoristili prednosti enotnega digitalnega trga, kot je spodbujanje in razvoj večmodalnega prometa; zato podarja, da je potrebna večja pravna varnost, predvsem v smislu lastništva in odgovornosti; poziva Komisijo, naj torej nemudoma objavi načrt za razvoj standardov za harmonizacijo podatkov o javno financiranem prevozu in programskih vmesnikov, da bi se spodbudile podatkovno intenzivne inovacije in zagotavljanje novih prevoznih storitev;

7.  poudarja, da obstoječi sistem akreditacije preskuševalnih institucij ne zagotavlja vedno, da so proizvodi in storitve na trgu, za katere se prostovoljno uporabljajo evropski standardi, skladni s temi standardi; obžaluje, da v okviru skupne pobude za standardizacijo in letnega programa dela Unije za evropsko standardizacijo ni obravnavana akreditacija preskuševalnih institucij in standardov, ter poziva Komisijo, naj pri novih pobudah ta vidik upošteva;

8.  meni, da morajo odprti standardi temeljiti na odprtosti postopka standardizacije ter razvoju in dostopnosti standardov za izvajanje in uporabo, v skladu z Uredbo (EU) št. 1025/2012 in načeli Svetovne trgovinske organizacije; pozdravlja namero Komisije, ki je bila izražena v načrtu o standardnih patentih, da se pojasnijo vprašanja v zvezi z licenčnimi pogoji FRAND in standardnimi patenti; spodbuja Komisijo, naj skupaj z evropskimi organizacijami za standardizacijo in odprtokodnimi skupnostmi razišče primerne načine sodelovanja;

9.  poudarja, da mora evropski standardizacijski sistem prispevati k evropskim inovacijam, povečati konkurenčnost Unije, utrditi mesto Evrope v mednarodni trgovini ter prinesti koristi za blaginjo njenih državljanov; meni, da mora zato Evropa ohraniti svojo pomembno vlogo v mednarodnem sistemu standardizacije, in poudarja pomen spodbujanja evropskih standardov na svetovni ravni pri pogajanjih o trgovinskih sporazumih s tretjimi državami; poudarja, da evropski sistem standardizacije lahko izkoristi tudi sporazume o partnerstvu evropskih organizacij za standardizacijo z organizacijami za standardizacijo v tretjih državah, ter ugotavlja, da člena 13 in 14 Uredbe (EU) št. 1025/2012 že predvidevata sodelovanje številnih organizacij za razvoj standardov pri javnih naročilih na področju IKT; priporoča, naj evropske organizacije za standardizacijo razmislijo o tesnejšem sodelovanju z nacionalnimi organi tretjih držav za standardizacijo, vključno s spremljajočimi organi za standardizacijo, kjer obstajajo možnosti za tesno usklajevanje; spodbuja Komisijo, države članice in evropske organizacije za standardizacijo, naj si še naprej prizadevajo za oblikovanje globalnih standardov ter naj pri delu v zvezi s standardizacijo pozornost namenijo tudi regionalnim razmeram in ustreznosti standarda;

10.  poudarja, da mednarodno sodelovanje o standardih pripomore k zagotavljanju preglednosti, učinkovitosti in povezanosti ter ustvarja konkurenci prijazno okolje za industrijo – dober primer je Svetovni forum za harmonizacijo pravilnikov o vozilih (WP.29) pri Ekonomski komisiji Združenih narodov za Evropo (UNECE), ki je bil ustanovljen za sektor informacijske in komunikacijske tehnologije;

11.  poudarja, da se standardi, ki jih sprejmejo mednarodne organizacije, ponavadi oblikujejo zunaj področja uporabe Uredbe (EU) št. 1025/2012, evropskim organizacijam za standardizacijo pa priporoča, naj jih potrdijo šele po izvedbi notranjega postopka odobritve, v katerem so ustrezno zastopani deležniki, kot so organizacije iz Priloge III, zlasti kadar gre za harmonizirane standarde, ki podpirajo izvajanje evropske zakonodaje;

12.  meni, da bi morale evropske organizacije za standardizacijo v vseh okoliščinah oblikovati vključujoče, trajnostne, varne in zelo kakovostne standarde, ki bi zagotovili pravičen dostop in obravnavo vseh deležnikov ter čim manjši vpliv na okolje in ustrezno varstvo osebnih podatkov in zasebnosti;

13.  meni, da je sodelovanje Komisije in držav članic z industrijo EU ključno za lažje sprejemanje globalnih standardov, ki nosijo evropski žig, pri opredelitvi in uvajanju tehnologij 5G;

14.  obžaluje dejstvo, da razlike med nacionalnimi standardi, na primer v sektorju tovornega prometa in logističnem sektorju, še vedno ovirajo notranji trg, in zato poziva Komisijo in evropske organizacije za standardizacijo, naj po potrebi razvijejo ustrezne standarde za harmonizacijo pogojev na nacionalni ravni, da bi odstranili vse morebitne ovire na notranjem trgu; v zvezi s tem poudarja, da si je treba s tem v zvezi prizadevati za intermodalno harmonizacijo standardov;

15.  poleg tega poudarja, da lahko standardizacija poleg tega, da preprečuje razdrobljenost trga, bistveno prispeva k zmanjšanju upravnega bremena in stroškov prevoza za vsa podjetja (npr. z e-dokumenti), zlasti mala in srednja podjetja, in pripomore k pravilnemu izvrševanju zakonodaje EU (npr. z digitalnimi tahografi ali sistemi za elektronsko cestninjenje);

16.  ugotavlja, da se je z Uredbo (EU) št. 1025/2012 izboljšala vključenost v evropski standardizacijski sistem, kar malim in srednjim podjetjem, potrošnikom, delavcem in okoljskim organizacijam omogoča aktivno sodelovanje v postopku standardizacije, in spodbuja, naj se to nadaljuje, da bodo vsi deležniki ustrezno zastopani in bodo lahko sodelovali v standardizacijskem sistem, s tem pa bodo lahko v celoti izrabiti koristi standardizacije; poziva Evropsko komisijo, evropske organizacije za standardizacijo in nacionalne organe za standardizacijo, naj opredelijo najboljše načine za dosego tega cilja in za obravnavanje izzivov v zvezi z nadaljnjim sodelovanjem, med drugim pomanjkanja ozaveščenosti;

17.  pozdravlja prizadevanja Evropskega inštituta za telekomunikacijske standarde, da bi evropskim malim in srednjim podjetjem zagotovili lahek dostop, pa tudi njegovo dolgoročno strategijo (2016–2021) za obravnavanje posebnega medsektorskega sodelovanja;

18.  priznava, da se je hitrost oblikovanja standardov povečala, in opozarja, da bi bilo treba najti ustrezno ravnovesje med potrebo po pravočasnem razvoju standardov ter po njihovi visoki kakovosti;

19.  meni, da je mogoče poleg obstoječe dobre prakse, ki se je pokazala med standardizacijskimi skupnostmi, še bolj povečati preglednost in odgovornost standardizacijskega sistema z večjim ozaveščanjem o predlaganih standardih, resnično in dovolj zgodnjo vključitvijo vseh ustreznih deležnikov ter z večjo kakovostjo zahtev za standardizacijo;

20.  poleg tega poziva Komisijo, naj nameni pozornost in zagotovi podporo prizadevanjem držav kandidatk pri usklajevanju njihovih standardov z evropskimi standardi, da bi čimbolj zmanjšali obstoječa ozka grla;

Standardi na področju IKT

21.  pozdravlja sporočilo o prednostnih nalogah na področju standardizacije IKT, ki določa strateški pristop k standardizaciji informacijskih in komunikacijskih tehnologij, vendar Komisijo poziva, naj na jasno pokaže usklajenost sporočila in tekočega načrta za standardizacijo IKT, svežnja standardov za 21. stoletje in letnega programa dela;

22.  ugotavlja, da se s sedanjim zbliževanjem tehnologij ter digitalizacijo družbe, podjetij in javnih storitev zabrisuje tradicionalna ločnica med splošno standardizacijo in standardizacijo na področju IKT; meni, da bi morala biti standardizacija na področju IKT del evropske digitalne strategije, da bi ustvarjala ekonomijo obsega, proračunske prihranke, večjo konkurenčnost in inovativnost evropskih podjetij ter povečala medsektorsko in čezmejno interoperabilnost blaga in storitev s hitrejšo, odprto in konkurenčno opredelitvijo prostovoljnih standardov, ki jih bodo mala in srednja podjetja z lahkoto izvajala;

23.  poudarja potrebo po večjem sodelovanju znotraj skupnosti za standardizacijo informacijske in komunikacijske tehnologije, zlasti med evropskimi organizacijami za standardizacijo, ter slednje poziva, naj pripravijo skupni letni delovni program, v katerem bodo opredelile medsektorska področja v skupnem interesu;

24.  poudarja, da so bili odprti, prostovoljni, vključujoči in konsenzni postopki standardizacije doslej učinkoviti, saj delujejo kot gonilna sila inovativnosti, medsebojne povezanosti in uporabe tehnologij, in ob tem opozarja, da je prav tako pomembno zagotoviti ustrezne naložbe ter strokovno znanje in izkušnje na področju najnovejših tehnologij in pri njihovem razvoju ter zagotavljati podporo malim in srednjim podjetjem;

25.  poziva Komisijo, naj od evropskih organizacij za standardizacijo zahteva, da prispevajo k visokokakovostnim, interoperabilnim in odprtim standardom, da bi preprečili fragmentacijo in spodbudili njihovo splošno sprejetost, ter da priznajo že obstoječe ekosisteme in različne poslovne modele, ki podpirajo razvoj digitalnih tehnologij, saj bodo tako prispevale k socialni, gospodarski in okoljski trajnosti vrednostnih verig IKT ter potrdile zavezanost javnemu interesu na področju zagotavljanja zasebnosti in varstva podatkov;

26.  poudarja, da je politiko standardizacije na področju IKT nujno treba prilagoditi razvoju dogodkov na trgu in v politiki, saj bomo tako dosegli pomembne cilje evropske politike, za kar je potrebna interoperabilnost, na primer dostopnost, varnost, e-poslovanje, e-uprava, e-zdravje in promet; priporoča, naj Komisija in evropske organizacije za standardizacijo dajo prednost standardom na področju tehnologije 5G, računalništva v oblaku, interneta stvari, podatkov in kibernetske varnosti, kot so povezana in avtomatizirana vožnja ter inteligentni prometni sistemi, pametna mesta, pametna energija, napredna proizvodnja in pametna življenjska okolja;

27.  poudarja, da je treba ustvariti odprt, interoperabilen ekosistem informacijske in komunikacijske tehnologije na podlagi petih prednostnih standardov te tehnologije, da bi spodbujali konkurenco pri ustvarjanju vrednosti, ki bo omogočala razcvet inovacij; meni, da:

28.  priznava, da so učinkovita komunikacijska omrežja 5G izrazito odvisna od skupnih standardov za zagotovitev interoperabilnost in zanesljivosti, vendar želi spomniti, da je razvoj visokozmogljivostnega omrežja temelj za zanesljivo omrežje 5G;

29.  ugotavlja, da je uspešno podatkovno gospodarstvo odvisno od širšega ekosistema informacijske in komunikacijske tehnologije, vključno z visoko izobraženimi strokovnjaki ter kvalificiranimi ljudmi, da bi opravili digitalni razkorak in izključenost;

30.  spodbuja Komisijo, naj zbere statistične podatke za boljšo presojo vpliva digitalizacije in IKT na promet in turizem;

31.  se zaveda vse večjega števila platform, skupin, sestankov in kanalov za standarde IKT; poziva Komisijo, naj racionalizira število platform in usklajevalnih mehanizmov, ki se ukvarjajo s standardizacijo, ter pri novih pobudah vključi organizacije za standardizacijo, da bi preprečili podvajanje prizadevanj deležnikov; poudarja, da je treba bolje uskladiti standarde IKT in prednostne naloge v zvezi s standardizacijo med različnimi organizacijami, in poziva Komisijo, naj nemudoma obvesti zainteresirane strani o napredku pri tekočih pobudah v zvezi s standardi IKT;

32.  poudarja, da digitalizacija zelo hitro napreduje in je glavno gonilo gospodarstva; poudarja pomen učinkovite digitalizacije vertikalnih industrij v korist malim in srednjim podjetjem, zlasti pa potrošnikom na evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni, ter potrebo po ustreznem upoštevanju njihovih pomislekov pri mednarodni standardizaciji informacijske in komunikacijske tehnologije;

33.  podpira namero Komisije, da bo raziskala pobude, kot je zaupanja vreden sistem označevanja in certificiranja interneta stvari, ki lahko pomaga spodbuditi zaupanje v ravni zasebnosti in celostne varnosti naprave interneta stvari prek zagotavljanja merljivih in primerljivih ocen morebitnih tveganj, povezanih z delovanjem in uporabo naprave ali storitve interneta stvari; meni, da je te treba razvijati po potrebi in bi naprave interneta stvari lahko vplivale na ustrezno infrastrukturo na podlagi zahtev iz direktive o varnosti omrežij in informacij, ki bi morala biti osnova za opredelitev varnostnih zahtev; ugotavlja, da mora biti vsaka taka oznaka po potrebi prilagodljiva na prihodnje tehnologije in upoštevati globalne standarde;

34.  poziva Komisijo, naj prevzame vodilno vlogo pri spodbujanju medsektorskih, medjezikovnih standardov ter pri podpiranju zasebnosti prijaznih, zanesljivih in varnih storitev;

35.  v ta namen podpira opredelitev namenskih in izmerljivih minimalnih zahtev, ki bi upoštevale dolgoročno trajnost in zanesljivost naprav ali storitev interneta stvari, pa tudi računalniško varnost po industrijskih standardih in standarde trajnosti; ta seznam bi moral na primer obsegati obveznost, da so po nakupu za minimalno časovno obdobje na voljo posodobitve, ali obveznost, da izdelovalec ali ponudnik v določenem časovnem obdobju po pojavu in obvestilu o ranljivosti zagotavljata posodabljanje; v ta namen bi morala Komisija oceniti možnost industrijske samoregulacije, upoštevaje hitrost, s katero se standardi in tehnologije v sektorju IKT razvijajo, in raznolikost razvojnih in poslovnih modelov, vključno z odprto kodo, zagonskimi podjetji ter malimi in srednjimi podjetji;

36.  je seznanjen s pomisleki glede kibernetske varnosti in posebnostmi nevarnosti v prometnem sektorju; poziva Komisijo, naj te posebnosti obravnava ob sprejetju priporočil o standardih za kibernetsko varnost, pričakovanih do konca 2017, kot prvi korak k celoviti strategiji za kibernetsko varnost v prometnem sektorju;

37.  ugotavlja, da bo standardizacija IKT koristna za razvoj prometnih in turističnih storitev ter multimodalnih prometnih rešitev; poziva Komisijo, naj skupaj z evropskimi organizacijami za standardizacijo pri izvajanju prednostnega akcijskega načrta za standardizacijo IKT temu razvoju pripiše večji pomen ter zlasti razišče potencialno vlogo standardizacije pri podpori tehnološkim spremembam in novim poslovnim modelom, ki nastajajo v sektorju turizma; poziva Komisijo, naj hitro ukrepa, da bi spodbudila razvoj celostnega in pametnega izdajanja vozovnic in zagotavljanja informacij ter nove koncepte mobilnosti, kot je mobilnost kot storitev;

38.  ugotavlja, da so ljudje zaradi vse večje uporabe interneta, spletnega bančništva, družbenih omrežij in pobud za e-zdravje vse bolj zaskrbljeni za varnost in zasebnost ter da morajo standardi IKT odražati načela zaščite posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in prostem pretoku teh podatkov;

39.  poziva Komisijo, naj med prednostne naloge pri standardizaciji IKT vključi digitalno povezovanje proizvodnje, ter spodbuja k razvoju odprtih standardov za komunikacijski protokol in podatkovne formate za digitalno povezovanje proizvodne opreme, da se zagotovi popolna interoperabilnost med stroji in napravami;

40.  priznava pomisleke, zlasti kar zadeva informacijsko in komunikacijsko tehnologijo in standardne patente (SEP), in priznava, da bo trdna, poštena in razumna politika pravic intelektualne lastnine spodbudila naložbe in inovacije ter spodbudila uporabo enotnega digitalnega trga in novih tehnologij, zlasti kar zadeva uvajanje tehnologije 5G in naprav interneta stvari, ki so močno odvisne od standardizacije; poudarja, da je treba ohraniti uravnotežen okvir standardizacije in učinkovite prakse izdajanja licenc za bistvene patente, ki temeljijo na metodologiji FRAND (poštene, razumne in nediskriminatorne prakse), ter obravnavati upravičene pomisleke dajalcev in pridobiteljev licenc, pri tem pa zagotoviti, da bo postopek standardizacije zagotavljal enake konkurenčne pogoje, v katerih lahko na vzajemno koristen način sodelujejo podjetja vseh velikosti, vključno z MSP; spodbuja prizadevanja Komisije za zagotovitev da bi bilo interoperabilnosti digitalnih komponent mogoče doseči z različnimi vrstami rešitev licenciranja in poslovnih modelov;

41.  poziva Komisijo, naj nemudoma pojasni ključne elemente pravične, učinkovite in izvedljive metodologije licenciranja na podlagi načel FRAND, pri čemer se upoštevajo interesi imetnikov pravic in izvajalcev standardov, ki vključujejo bistvene patente, pošteno donosnost naložb ter široko dostopnost tehnologij, razvitih s trajnostnim odprtim postopkom standardizacije; poziva Komisijo, naj upošteva sodbo Sodišča Evropske unije C-170/13 (zadeva Huawei proti ZTE), v kateri je vzpostavljeno ravnovesje med imetniki standardnih patentov in izvajalci standardov, da bi odpravili kršitve patentov in zagotovili učinkovito reševanje sporov; poleg tega poziva Komisijo, naj izboljša opredelitev informacij, ki se nanašajo na obseg patentov, in naj obravnava vprašanja v zvezi z asimetrijo informacij med MSP in velikimi podjetji, poveča preglednost prijav za standardni patent in izboljša kakovost informacij o razmerju med standardnimi patenti in proizvodi; meni, da morajo nadomestila za razvijalce standardnih patentov temeljiti na poštenih, sorazmernih in nediskriminacijskih pogojih ter na preglednih, razumnih, predvidljivih in vzdržnih stopnjah licenčnine, razen če razvijalci odločijo, da bo standard na voljo brez finančnega nadomestila; vendar priznava, da obstajajo različni poslovni modeli, kot sta brezplačno licenciranje ali uporaba odprtokodne programske opreme, zato bi bilo treba v zakonodaji in razpravah še naprej priznavati uporabo vseh modelov, vključno s pravicami vseh tržnih sektorjev in imetnikov pravic intelektualne lastnine;

42.  ugotavlja, da je pri spremljanju in nadaljnjemu razvijanju okvira podeljevanja licenc potreben na dokazih temelječ pristop, da bi zagotovili dinamičen ekosistem, s katerim bi ustvarjali dodano vrednost in delovna mesta;

43.  poziva Komisijo, naj objavi polletna poročila, v katerih bodo navedeni dejanski primeri: (a) nelicenčne uporabe standardnih patentov (tj. kršitev), ki traja 18 mesecev ali več, in (b) vprašanj v zvezi z dostopom do standardov zaradi sistematičnega neizpolnjevanja zavez FRAND;

44.  poziva Komisijo, naj konča razprave o „zaznani potrebi“ po oblaku za znanost in naj skupaj z državami članicami nemudoma ukrepa za vzpostavitev evropskega oblaka za odprto znanost, ki bi moral v okviru skupnih politik in standardov IKT nemoteno povezati obstoječa omrežja, podatke ter visoko zmogljive računalniške sisteme in e-infrastrukturne storitve z različnih znanstvenih področij;

Evropski standardi za 21. stoletje

45.  pozdravlja sveženj Komisije o standardizaciji z naslovom Standardi za 21. stoletje in meni, da bi moral biti standardizacijski sistem bolj pregleden, odprt in vključujoč, da bi v celoti zajel pomisleke državljanov, potrošnikov ter malih in srednjih podjetij;

46.  obžaluje, da pred sprejetjem svežnja ni imel možnosti izraziti svojega mnenja ter poziva evropske institucije, naj različne pobude združijo v enoten strateški celostni program dela ter preprečijo podvajanje ukrepov in politik; poudarja, da lahko ustrezni odbori Evropskega parlamenta odigrajo pomembno vlogo pri javnem nadzoru nad standardi, ki jih da harmonizirati Komisija;

47.  poziva h krepitvi, večji usklajenosti in izboljšanju natančnosti letnega programa dela Unije;

48.  poudarja, da je treba v naslednjem letnem programu dela Unije posebej obravnavati ukrepe za boljše usklajevanje standardov IKT in drugih standardov, prispevati k izboljšanju pravil različnih nacionalnih organov za standardizacijo ter spodbujati vključevanje evropskih organizacij za standardizacijo z večjim poudarkom na vlogi deležnikov iz člena 5;

49.  poudarja pomen medinstitucionalnega dialoga pri pripravi letnega programa dela Unije in spodbuja prizadevanja, da bi pred njegovim sprejetjem na forumu o letni standardizaciji sodelovali vsi deležniki ter razpravljali o novih področjih, obstoječih izzivih in potrebnih izboljšavah postopka standardizacije;

50.  spodbuja države članice, naj vlagajo v nacionalne strategije, kar bo na nacionalni ravni spodbujalo javni sektor, organe za standardizacijo, družbene deležnike, mala in srednja podjetja in visokošolske ustanove ter jim pomagalo razvijati in izvajati posamezne standardizacijske akcijske načrte;

51.  pozdravlja skupno pobudo za standardizacijo, priporoča, naj se tudi Parlament povabi k sodelovanju, v okviru katerega bo lahko prispeval k tej pobudi, ter poudarja, da bi morali vsi deležniki, tudi institucije EU, spoštovati pravila takega javno-zasebnega partnerstva; poziva Komisijo, naj prevzame vodilno vlogo pri izvajanju najpomembnejših ukrepov in priporočil iz pobude o standardizaciji ter Parlamentu do konca leta 2017 poroča o doseženem napredku;

52.  pozdravlja zavezo, sprejeto v okviru skupne pobude za standardizacijo, za pripravo študije o ekonomskem in socialnem vplivu standardov in njihove uporabe, vključno z informacijami o politikah, tveganjih in rezultatih v zvezi s kakovostjo življenja, socialnimi vidiki in vidiki zaposlenih; poziva Komisijo, naj študijo sestavi na podlagi kvantitativnih in kvalitativnih podatkov ter analizira poslovni model postopka standardizacije in različne finančne modele tudi priložnosti in izzive za zagotovitev preprostega dostopa do usklajenih standardov;

53.  poudarja, da se standardizacijo vse pogosteje obravnava kot pomemben dejavnik, ki prispeva k raziskavam in razvoju, ter da ima pomembno vlogo pri odpravljanju razlik med raziskavami in trgom, spodbuja širjenje in uporabo rezultatov raziskav ter ustvarja podlago za nadaljnje inovacije;

54.  poziva Komisijo, naj sprejme politike, s katerimi bo odpravila pretirane ovire v inovativnih sektorjih, da bi spodbudila naložbe v raziskave in razvoj ter standardizacijo EU; ugotavlja, da morajo vertikalne panoge pripraviti svoje načrte za standardizacijo, in sicer na podlagi postopkov pod okriljem industrije, ki bi, če bi jih vodila močna volja za doseganje skupnih standardov, lahko postali svetovni standardi; meni, da bi morali imeti organi EU za standardizacijo pri tem posebno vlogo;

55.  poziva udeležence skupne pobude, naj zagotovijo, da bodo raziskave in inovacije bolje usklajene s prednostnimi nalogami za določanje standardov;

56.  meni, da so odprto znanje in licence najboljše orodje za spodbujanje inovacij in razvoja tehnologije; spodbuja raziskovalne ustanove, ki prejemajo sredstva EU, naj uporabijo odprte patente in licence, da bi prevzele večjo vlogo pri določanju standardov;

57.  podpira ukrepe, namenjene izboljšanju sinergij med skupnostmi za standardizacijo in raziskave ter pri spodbujanju standardov na zgodnji stopnji raziskovalnih projektov; spodbuja nacionalne organe za standardizacijo, naj raziskovalce in skupnost inovacij, vključno z ustreznimi vladnimi organizacijami in agencijami za financiranje, spodbujajo k standardizaciji ter priporoča, da bi v program Obzorje 2020 vključili posebno poglavje o standardizaciji;

58.  poziva Komisijo, naj evropske organizacije za standardizacijo spodbuja k zagotavljanju, da bodo standardi za storitve, ki so pomembni za trg, odražali večjo storitvizacijo gospodarstva in se bodo razvijali z namenom zagotavljanja varnosti in kakovosti storitev ter da se bodo prednostno obravnavala področja, na katerih nastaja največ škode potrošnikom, ne da bi se pri tem posegalo v obstoječe nacionalne regulativne zahteve, zlasti v določbe delovnega prava ali kolektivne pogodbe in pogajanja; poleg tega ugotavlja, da standardi za storitve pogosto ustrezajo nacionalnim posebnostim in da je njihov razvoj povezan s potrebami trga, pa tudi z interesi potrošnikov in javnim interesom; poudarja, da bi moral razvoj evropskih standardov za storitve prispevati k delovanju notranjega trga storitev ter hkrati povečati preglednost, kakovost in konkurenčnost ter spodbujati konkurenco, inovacije in varstvo potrošnikov;

59.  poudarja, da mora postopek standardizacije v Evropi zajemati standarde, ki bodo izboljšali neovirano dostopnost prometa in prometnih storitev za invalide in starejše;

60.  meni, da hitro spreminjajoč se sodobni svet in njegova vse večja tehnična zapletenost vodita v razvoj vse večjega števila standardov in platform za izdelavo specifikacij, ki ne ustrezajo priznanim organom za standardizacijo po Uredbi (EU) št. 1025/2012 in da obstaja večja potreba po vključevanju malih in srednjih podjetij ter mikropodjetij; poudarja, da bi bilo treba podpirati ukrepe za izboljšanje dostopa malih in srednjih podjetij do sredstev za razvoj in uporabo standardov;

61.  poudarja pomen medsebojno povezanih platform in podatkovnih baz na evropski ravni, s čimer bi omogočili boljšo interoperabilnost omrežij in sistemov;

62.  meni, da standardizacija informacijske in komunikacijske tehnologije ne zajema le določanja zahtev za proizvode, temveč tudi razvoj inovativnih tehnologij;

63.  poudarja, da enotna (tehnična) ureditev pripomore k zmanjšanju stroškov razvoja, proizvodnje in certificiranja ter preprečuje podvajanje nalog;

64.  poudarja, da je treba zaradi demografskega staranja v Evropi pri oblikovanju standardov dosledno upoštevati potrebe starejših oseb in invalidov ter drugih ranljivih članov družbe, saj so primerno orodje za nastanek aktivne in zdrave družbe v Evropi ter povečanje dostopnosti do izdelkov in storitev za ljudi;

65.  poudarja, da inovacije v prometnem in turističnem sektorju ponujajo ogromne priložnosti in imajo ugoden vpliv za podjetja EU, zlasti mala in srednja podjetja ter zagonska podjetja, in vztraja, da je treba oblikovati nove standarde, po možnosti z uporabo medpodročnega pristopa, in si še naprej prizadevati za standardizacijo, da bi zagotovili pravilno izvajanje pobud EU na področju digitalizacije, kot so kooperativni inteligentni prometni sistemi (C-ITS) in razvoj prometnih aplikacij v okviru satelitskih navigacijskih sistemov EU (Galileo in EGNOS);

Evropska organizacija za standardizacijo

66.  pozdravlja vlogo evropskih organizacij za standardizacijo, spodbuja pa tudi nadaljnje pobude za izboljšanje njihove odprtosti, dostopnosti in preglednosti ter priporoča, naj njihovo delo usmerjajo evropski interesi;

67.  priznava, da je načelo nacionalnih delegacij ključno za evropski sistem, hkrati pa opozarja, da obstajajo razlike v sredstvih, strokovnem znanju in izkušnjah ter vključevanju deležnikov na nacionalni ravni, in priporoča, naj se delo nacionalnih delegacij dopolni;

68.  priznava, da je pomembno standarde oblikovati pravočasno, v primeru harmoniziranih standardov pa navesti sklice v Uradnem listu Evropske unije; se zaveda, da se navajanje referenčnih standardov v Uradnem listu zmanjšuje, in poziva Komisijo, naj preuči in obravnava razloge za to ter odpravi nepotrebne ovire; v zvezi s tem priporoča večjo vključenost strokovnjakov Komisije in svetovalcev za novi pristop v proces standardizacije ter poziva Komisijo, naj skupaj z evropskih organizacijami za standardizacijo oblikuje smernice za standardizacijo, ki bodo različnim službam pri Komisiji, evropskim organizacijam za standardizacijo in svetovalcem za novi pristop v pomoč pri skladnem ocenjevanju standardov;

69.  ponavlja, da lahko s preglednimi in dostopnimi pritožbenimi mehanizmi okrepijo zaupanje v evropske organizacije za standardizacijo in v postopke za določanje standardov;

70.  spodbuja uporabo novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij za boljšo dostopnost in preglednost procesov standardizacije, kot je orodje CEN-CENELEC za e-učenje za mala in srednja podjetja; meni, da lahko uporaba digitalnih orodij olajša sodelovanje deležnikov pri oblikovanju standardov in širila informacije o prihodnjih, tekočih in zaključenih projektih standardizacije;

Strateška priporočila

71.  poziva Komisijo, naj v okviru letnega foruma za standardizacijo okrepi sinergije in usklajevanje med evropskimi institucijami, evropskimi organizacijami za standardizacijo, nacionalnimi organi za standardizacijo in vsemi ustreznimi deležniki, obenem pa tudi prizna mednarodni kontekst standardov; priznava, da se velika večina standardov oblikuje prostovoljno v odziv na potrebe trga in potrošnikov, in to podpira;

72.  poziva k strogemu izvajanju Uredbe (EU) št. 1025/2012 v zvezi s priznavanjem organizacij iz Priloge III in k objavi poročil iz člena 24 Uredbe;

73.  poziva Komisijo, naj v celoti uskladi pogoje za organizacije iz Priloge III in naj zagotovi odpravo dejanskih ovir za njihovo uspešno vključevanje v standardizacijo;

74.  priporoča, naj se članstvo, pravice in dolžnosti organizacij iz Priloge III, kot na primer pravica do pritožbe, pristojnost posvetovanja, pravica do mnenja v času, ko standard še ni sprejet, ter dostop do tehničnih odborov in delovnih skupin, ponovno preučijo v okviru evropskih organizacij za standardizacijo, da se ugotovi, ali izpolnjujejo zahteve iz Uredbe (EU) št. 1025/2012;

75.  poziva evropske organizacije za standardizacijo, naj zagotovijo, da dunajski sporazum med ISO in CEN in frankfurtski sporazum med IEC in CENELEC ne bosta preprečila ali ogrozila sodelovanja organizacij iz Priloge III ali nacionalnih standardizacijskih organov v postopku standardizacije;

76.  poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo, olajšajo financiranje in pospešijo nameščanje potrebne infrastrukture, tudi s posodabljanjem, preoblikovanjem in naknadnim opremljanjem, za tržni prevzem novih tehnologij, podprtih z evropskimi standardi (npr. infrastruktura za alternativna goriva), skladno s predpisi o zdravju, varnosti in okolju; poudarja, da je infrastruktura dolgoročna naložba in da bi morala njena standardizacija zato zagotoviti čim večjo interoperabilnost in s tem omogočati prihodnji tehnološki razvoj in njegovo uporabo;

77.  poziva Komisijo, naj skupaj s evropskimi organi za standardizacijo in nacionalnimi organi za standardizacijo spodbuja za uporabo enostavne kontaktne točke za dostop do standardov, ki uporabnikom standardov lahko nudijo podporo ter informacije o razpoložljivosti in splošnih specifikacijah in ki jim lahko pomagajo pri iskanju standardov, ki najbolj ustrezajo njihovim potrebam, ter jih usmerjajo pri izvajanju; poleg tega priporoča informacijske in izobraževalne kampanje na nacionalni ravni ter na ravni EU za promocijo vloge standardov in spodbujanje držav članic, naj ustrezno poklicno izobraževalno usposabljanje vključijo v nacionalne izobraževalne sisteme;

78.  poziva Komisijo, naj razvije dejavnosti za spremljanje tehnologije, da bo prepoznala bodoči napredek IKT, za katerega bi bila standardizacija koristna, izboljšala pretok in preglednost informacij, potrebnih za prodor na trg in delovanje teh tehnologij ter v zvezi s tem spodbujala lahko dostopne in uporabniku prijazne mehanizme za ocenjevanje prek interneta;

79.  priporoča, naj nacionalni organi za standardizacijo preučijo, ali je mogoče zagotoviti tak dostop do standardov, da bi njihovi uporabniki lahko ocenili ustreznost standarda; močno priporoča, naj nacionalni organi za standardizacijo in evropske organizacije za standardizacijo pri določanju pristojbin za standarde upoštevajo potrebe malih in srednjih podjetij ter deležnikov, ki so nekomercialni uporabniki;

80.  poziva Komisijo, naj pripravi evropski register obstoječih evropskih standardov v vseh uradnih jezikih EU, ki bi vseboval tudi informacije o tekočem standardizacijskem delu evropskih organizacij za standardizacijo, obstoječih mandatih za standardizacijo, doseženem napredku in odločitvah, ki vsebujejo formalne ugovore;

81.  poziva Komisijo, naj spremlja mednarodni razvoj na področju standardizacije IKT in po potrebi podpira udeležbo in usklajevanje evropskih deležnikov na vodilnih položajih v okviru ustreznih organov za standardizacijo in strateško pomembnih projektih za standardizacijo ter tako spodbuja evropski regulativni model in interese; spodbuja k uporabi platforme več deležnikov o standardizaciji IKT, da bi tako združili evropske organizacije za standardizacijo in mednarodne organe za standardizacijo IKT;

82.  spodbuja EU, naj za digitalizacijo evropske industrije sprejme referenčni arhitekturni model za industrijo 4.0;

83.  poziva države članice, naj v postopkih javnih naročil uporabljajo evropske standarde IKT, da bi izboljšale kakovost javnih storitev in spodbujale inovativne tehnologije; vendar poudarja, da uporaba standardov ne bi smela pomeniti dodatnih ovir, zlasti za mala podjetja, ki želijo sodelovati v postopkih javnih naročil;

84.  poziva institucije EU, nacionalne vlade in evropske organizacije za standardizacijo, naj pripravijo smernice za usposabljanje oblikovalcev politik, da bi jim pomagale odpraviti neskladja, ki se pojavljajo zaradi uporabe različnih delovnih metod v različnih oddelkih in institucijah, ter vzpostavijo kulturo standardizacije in pojasnijo, kako delujejo postopki oblikovanja standardov in v katerih primerih se lahko uporabljajo;

o
o   o

85.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL C 70 E, 8.3.2012, str. 56. (2) https://ec.europa.eu/info/european-commissions-open-source-strategy_en

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. julija 2017 o vzpostavitvi vseevropskega okvira za krite obveznice (2017/2005(INI))

P8_TA(2017)0279 A8-0235/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju poročila EBA z dne 20. decembra 2016 o kritih obveznicah: priporočila o harmonizaciji okvirov za krite obveznice v EU (EBA-Op-2016-23),

–  ob upoštevanju posvetovalnega dokumenta Komisije z dne 30. septembra 2015 o kritih obveznicah v Evropski uniji in nedatiranega dokumenta Komisije z naslovom Povzetek prispevkov k javnemu posvetovanju o kritih obveznicah,

–  ob upoštevanju Poročila Komisije z dne 20. oktobra 2015 v zvezi s členom 503 Uredbe (EU) št. 575/2013: Kapitalske zahteve za krite obveznice (COM(2015)0509),

–  ob upoštevanju mnenja EBA z dne 1. julija 2014 o prednostni kapitalski obravnavi kritih obveznic (EBA/Op/2014/04),

–  ob upoštevanju poročila EBA z dne 1. julija 2014 o okvirih za kapitalske obveznice in kapitalski obravnavi kritih obveznic: odgovor na zaprosilo Komisije za mnenje iz decembra 2013 v zvezi s členom 503 Uredbe (EU) št. 575/2013 in k priporočilu E ESRB o financiranju kreditnih institucij iz decembra 2012 (ESRB/12/2),

–  ob upoštevanju Direktive 2014/91/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o spremembi Direktive 2009/65/ES o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP), kar zadeva funkcije depozitarja, plačne politike in sankcije(1), zlasti člena 52(4) Direktive (direktiva o KNPVP),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012(2), zlasti člena 129 Uredbe (CRR),

–  ob upoštevanju Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi Šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta(3), zlasti člena 44(2) Direktive,

–  ob upoštevanju člena 1(2) Delegirane uredbe Komisije (EU) 2015/2205 z dne 6. avgusta 2015 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z regulativnimi tehničnimi standardi za obveznost kliringa(4),

–  ob upoštevanju člena 1(2) Delegirane uredbe Komisije (EU) 2016/1178 z dne 10. junija 2016 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z regulativnimi tehničnimi standardi za obveznost kliringa(5),

–  ob upoštevanju Delegirane uredbe Komisije (EU) 2015/61 z dne 10. oktobra 2014 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z zahtevo glede likvidnostnega kritja za kreditne institucije(6) (delegirani akt o zahtevi glede likvidnostnega kritja),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A8-0235/2017),

A.  ker so krite obveznice instrument z zgodovinsko nizko stopnjo neplačil in zanesljivimi plačili, pomagajo financirati okoli 20 % evropskih hipotek in so v letu 2015 v Evropi predstavljale več kot 2000 milijard EUR obveznosti; ker je približno 90 % vseh kritih obveznic na svetu izdanih v devetih evropskih državah;

B.  ker so imele krite obveznice osrednjo vlogo pri financiranju kreditnih institucij, zlasti v času finančne krize; ker so te obveznice med finančno krizo ohranile visoko stopnjo varnosti in likvidnosti, kar gre pripisati kakovostni nacionalni ureditvi; ker dogajanje med letoma 2008 in 2014, ko so se po državah članicah večale razlike v cenah kritih obveznic, ni neovrgljiv dokaz razdrobljenosti trga, saj so bile razlike v tesni korelaciji z razlikami v vladnih obveznicah in so verjetno zgolj odsevale tveganja pri kritnem premoženju; ker ustrezna občutljivost cen kritih obveznic na tveganja v različnih državah članicah kaže, da ti trgi dobro delujejo in da so dobro povezani;

C.  ker se v evropske trge kritih obveznic veliko čezmejno vlaga; ker imajo te obveznice dobro razpršeno bazo vlagateljev, v katerih imajo pomembno mesto banke, njihov tržni delež med letoma 2009 in 2015 pa je bil približno 35-odstoten; ker se je tržni delež upravljavcev premoženja, zavarovalnic in pokojninskih skladov skrčil za skoraj 20 odstotnih točk, nadomestile pa so ga višje naložbe centralnih bank v krite obveznice;

D.  ker so krite obveznice privlačen dolžniški instrument, saj so – do ravni zavarovanja v kritnem premoženju – izvzete iz instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov iz člena 44 DSRB; ker imajo krite obveznice, ki so skladne s členom 129 CRR, ugodnejšo utež tveganja;

E.  ker je eden od dejavnikov, zakaj banke povprašujejo po kritih obveznicah, njihova prednostna regulativna obravnava v delegiranem aktu o zahtevi glede likvidnostnega kritja, po katerem lahko banke krite obveznice vključijo v likvidnostni blažilec tudi, če po baselskih pravilih niso upravičene do likvidnostnega kritja;

F.  ker so programi kritih obveznic v poslih z izvedenimi finančnimi instrumenti pod nekaterimi pogoji izključeni iz zahtev po začetnem kritju za kreditno tveganje nasprotne stranke;

G.  ker se lahko krite obveznice, ki se prepustijo nacionalni domeni, izvzamejo iz zahtev EU glede velikih izpostavljenosti;

H.  ker pozicijam nezavarovanih upnikov bank škoduje to, da so sredstva obremenjena z zahtevami o presežnem zavarovanju s premoženjem, ne pa načelo dolžniškega financiranja z ločenim kritnim premoženjem; ker te operacije, če je njihovo razmerje med posojilom in vrednostjo precej pod 100 %, na splošno izboljšajo pozicije nezavarovanih upnikov bank, saj se te rezerve ne uporabijo za poravnavo terjatev do kritnega premoženja;

I.  ker številne banke na strani sredstev v svojih bilancah stanja izkazujejo velik delež kritih obveznic; ker je za finančno stabilnost bistveno, da ta sredstva ohranijo največjo varnost in likvidnost; ker tega cilja ne bi smeli ogrožati z inovacijami pri kritih obveznicah, s katerimi bi izdajateljem dopustili, da tveganje po lastni presoji prenesejo na vlagatelje;

J.  ker se je izdajanje kritih obveznic s pogojnim podaljšanjem zapadlosti (obveznice z izplačilom glavnice po zapadlosti, pri katerih se lahko ta rok podaljša, in pogojnih struktur prenosa, pri katerih se lahko zapadlost podaljša) v 12 mesecih povečalo za 8 % in aprila 2016 doseglo 45-odstotni tržni delež; ker tovrstne možnosti omilijo likvidnostno tveganje v kritnem premoženju z neusklajenimi roki, zmanjšajo zahteve glede presežnega zavarovanja s premoženjem in pomagajo preprečevati nujne razprodaje; ker pa podaljšanje zapadlosti prenese izdajateljevo tveganje na vlagatelje; ker bi smela biti prednostna regulativna obravnava omogočena samo za izredno varne dolžniške instrumente;

K.  ker krite obveznice v pravu EU niso natančno opredeljene;

L.  ker trgi kritih obveznic zaostajajo v državah članicah, kjer ni tovrstne tradicije ali kjer njihovo rast ovira tveganje državnih posojilojemalcev ali težavne makroekonomske razmere;

M.  ker je splošno znano, da so si nacionalni okviri za krite obveznice zelo raznoliki, zlasti pri tehničnih vidikih, kot je stopnja javnega nadzora;

N.  ker se mora okvir za krite obveznice na ravni EU zgledovati po najvišjih standardih;

O.  ker obstaja nekaj zelo uspešnih nacionalnih okvirov za krite obveznice, ki izhajajo iz zgodovinskih in pravnih dejavnikov ter so delno zakoreninjeni v nacionalnem pravu; ker te nacionalne okvire družijo temeljne značilnosti, zlasti dvojno zavarovanje, ločevanje kritnega premoženja s sredstvi z nizkim tveganjem ter poseben javni nadzor; ker bi bilo lahko koristno, če bi se ta načela razširila na druge vrste posojilnih instrumentov;

P.  ker harmonizacija ne bi smela pomeniti enakega pristopa za vse, saj bi to utegnilo oklestiti raznolikost produktov in negativno vplivati na nacionalne trge, ki dobro delujejo; ker bi bilo treba pri harmonizaciji spoštovati načelo subsidiarnosti;

Q.  ker so udeleženci na trgu sprožili pobude za spodbujen razvoj trgov kritih obveznic, na primer oznako za krite obveznice (CBL) iz leta 2013 in harmonizirano predlogo za preglednost (HTT);

R.  ker je EBA po nadzornem pregledu zbral primere dobre prakse pri izdaji in nadzoru kritih obveznic ter ocenil usklajenost nacionalnih okvirov s to prakso;

S.  ker je v odziv na javno posvetovanje Komisije velika večina deležnikov nasprotovala popolni harmonizaciji, vlagatelji pa so poudarili, da cenijo raznolikost produktov; ker so deležniki zadržano podprli zakonodajo EU, pod pogojem, da bodo njena načela dopolnjevala že obstoječe okvire in predvsem upoštevala značilnosti nacionalnih okvirov;

Splošne ugotovitve in stališča

1.  poudarja, da domače in čezmejne naložbe v krite obveznice na trgih EU na podlagi veljavnega zakonodajnega okvira zaenkrat dobro delujejo; poudarja, da je treba ohraniti raznolikost zdravih in varnih produktov;

2.  poudarja, da bi lahko obvezna uskladitev nacionalnih modelov ali njihova zamenjava z evropskim modelom povzročila nepričakovane negativne posledice na trgih, katerih sedanja uspešnost temelji na nacionalni zakonodaji o kritih obveznicah; vztraja, da bi moral biti bolj povezan evropski okvir omejen na pristop na podlagi načel, ki bi določal zgolj cilje, medtem ko bi se načini in sredstva opredelila pri prenosu v nacionalno zakonodajo; poudarja, da bi moral ta okvir graditi na zelo kakovostnih standardih in dobri tržni praksi ter na dobro delujočih nacionalnih ureditvah, ne pa bi jih smel izkrivljati; poudarja, da bi moral morebitni novi evropski okvir za krite obveznice postati referenčno merilo za novonastajajoče trge in da bi moral povečati kakovost kritih obveznic;

3.  poziva k oblikovanju direktive EU, ki bo nedvoumno razlikovala med obema vrstama kritih obveznic, kot jih poznamo v tem trenutku:

poudarja, da bi morale biti prednostne krite obveznice še naprej upravičene do regulativne prednosti pred navadnimi, te pa bi morale imeti prednost pred drugimi oblikami zavarovanih dolgov; se zaveda, da imajo vsi dolžniški instrumenti, ki so skladni z direktivo o KNPVP, potencial za uresničevanje ciljev unije kapitalskih trgov;

4.  poziva države članice, naj zaščitijo oznako „krita obveznica“ (za prednostne in za navadne krite obveznice), in sicer naj v nacionalni zakonodaji zagotovitvijo, da morajo biti te obveznice zelo likvidne in da mora to biti dolžniški instrument skoraj brez tveganja; močno priporoča, da dolžniških instrumentov, zavarovanih s sredstvi, ki so bistveno bolj tvegana od državnega dolga in hipotek (npr. z infrastrukturo, ki je ne financira vlada, ali s krediti za mala in srednja podjetja) ne bi smeli označevati kot krite obveznice, ampak kot evropske zavarovane obveznice; podpira načelo, da bi se moralo kritno premoženje za prednostne in navadne krite obveznice v celoti opirati na dolgotrajna sredstva, ki se ji da oceniti in zaseči;

5.  poziva Komisijo, naj v direktivo vključi načela pravnega okvira za evropske zavarovane obveznice, na primer dvojno zavarovanje, poseben javni nadzor, izvzetost iz stečaja in zahteve po preglednosti; poziva države članice, naj ta načela vključi v svojo zakonodajo in postopke v zvezi z insolventnostjo; poudarja, da bi smotrn pravni okvir za evropske zavarovane obveznice lahko pripomogel, da bi bile te obveznice preglednejše, bolj likvidne in stroškovno učinkovite kot vrednostni papirji na podlagi pogodbenih dogovorov; poudarja, da bi zaradi tega mogli z evropskimi zavarovanimi obveznicami financirati bolj tvegane dejavnosti, kot so krediti za mala in srednja podjetja, potrošniški krediti ali naložbe v infrastrukturo brez državnega jamstva; ugotavlja, da bi bile evropske zavarovane obveznice izvzete iz instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov po členu 44 DSRB;

6.  spodbuja, da bi v direktivo vključili minimalne nadzorne standarde, ki bi se opirali na ugotovljeno dobro prakso na področju kritih obveznic; spodbuja k zbliževanju nadzora po vsej EU;

7.  poziva, naj se z direktivo poveča preglednost v zvezi z informacijami o kritnem premoženju in pravnem okviru za zagotavljanje dvojnega zavarovanja in ločevanja teh sredstev v primeru insolventnosti ali reševanja izdajatelja; vztraja tudi, da mora direktiva temeljiti na načelih in biti osredotočena samo na zahteve glede informacij;

Opredelitev prednostnih in navadnih kritih obveznic, evropskih zavarovanih obveznic in njihovega regulativnega okvira

8.  poziva Komisijo, naj pripravi predlog okvira za evropske krite obveznice, v katerem bo sočasno opredelila prednostne in navadne krite obveznice ter evropske zavarovane obveznice in tako preprečila motnje na trgu v različnih fazah prehoda; poziva Komisijo, naj v opredelitvi zajame vsa naslednja skupna načela, ki jih je mogoče izpolnjevati ves čas trajanja izdanega instrumenta in neodvisno od morebitne prednostne obravnave:

9.  poziva Komisijo, naj v opredelitev prednostnih kritih obveznic v direktivi vključi tudi naslednja dodatna načela:

10.  poudarja, da morajo uteži tveganja, dodeljene kritim obveznicam v evropski zakonodaji, odražati tržne ocene povezanih tveganj; ugotavlja, da to ne velja za vse druge vrste dolžniških instrumentov, ki so zaradi nekaterih značilnosti deležni prednostne regulativne obravnave;

11.  poziva Komisijo, naj evropske nadzorne organe pooblasti za ocenjevanje skladnosti z merili za prednostne in navadne krite obveznice in evropske zavarovane obveznice, zato da bi sezname iz pododstavka člena 52(4) direktive o KNPVP dopolnili ali celo zamenjali z uradnim seznamom skladnih ureditev za vse te vrste obveznic na evropski ravni;

12.  poziva EBA, naj izda priporočila glede upravičenosti ureditev za prednostne in navadne krite obveznice ter evropske zavarovane obveznice do sredstev (vključno z nadomestnimi sredstvi), glede razmerij med vrednostjo kredita in vrednostjo zastavljenih nepremičnin, glede minimalne dejanske stopnje čezmernega zavarovanja s premoženjem za različne vrste sredstev in glede možnih revizij uredbe o kapitalskih zahtevah; poziva EBA, naj zagotovi ustrezne smernice za vzpostavitev tovrstnega posebnega okvira za javni nadzor in upravljanje;

13.  priporoča, da se odpravijo ovire za dostop do trga za izdajatelje, ki izdajajo krite obveznice na razvijajočih se tovrstnih trgih zunaj Evropskega gospodarskega prostora, tako da se zagotovi enako obravnavanje kritih obveznic izdajateljev v tretjih državah, če bi pristojna evropska institucija v temeljiti oceni enakovrednosti ugotovila, da je njihovo pravno, institucionalno in nadzorno okolje ustrezno; priporoča spodbujanje poglavitnih načel evropske zakonodaje, da bi postavili potencialno referenčno merilo za trge kritih obveznic na svetovni ravni;

14.  poziva Komisijo, naj predlaga revizijo evropske zakonodaje o finančnih storitvah, ki ureja regulativno obravnavanje prednostnih in navadnih kritih obveznic in evropskih zavarovanih obveznic;

15.  poziva Komisijo, naj pri ocenjevanju obstoječe zakonodaje EU o finančnih storitvah upošteva potencial prednostnih in navadnih kritih obveznic ter evropskih zavarovanih obveznic za doseganje ciljev unije kapitalskih trgov;

16.  poziva Komisijo, naj opredeli morebitne ovire na nacionalni ravni za razvoj sistemov kritih obveznic in naj objavi smernice, kako te ovire odpraviti brez poseganja v zdravo in preudarno poslovanje bank;

17.  poziva Komisijo in EBA, naj ocenita (po možnosti v okviru ocene učinka) upravičenost zastavne pravice na ladjah za uporabo v kritnem premoženju, kot je določeno v členu 129(1)(g) CRR; ima pomislek, da prednostno obravnavanje ladij izkrivlja konkurenco z drugimi načini prevoza; poziva Komisijo in EBA naj preučita, ali so krite obveznice za ladje enakovredne drugim kritim obveznicam, ki so skladne s CRR, z vidika likvidnosti in ocene tveganja, ki jo opravijo neodvisne bonitetne agencije, in ali bi bila na podlagi vsega tega smiselna prednostna obravnava teh obveznic na podlagi upravičenosti glede likvidnostnega kritja in nižja utež tveganja v skladu s CRR;

18.  poziva države članice, naj v nacionalni zakonodaji omogočijo uvedbo ločenih sklopov kritnega premoženja za vsak homogeni razred sredstev (na primer stanovanjska posojila); poziva države članice, naj dovolijo uporabo vsega kritnega premoženja iz člena 129(1)(a)(b) in (c) CRR kot nadomestnega premoženja, ki prispeva k zahtevi glede kritja, ob upoštevanju omejitev kreditne kakovosti, izpostavljenosti in zgornje meje za prispevek nadomestnega premoženja h kritju;

Podpiranje preglednosti trga in prostovoljnega približevanja

19.  pozdravlja, da so bile metodologije bonitetnega ocenjevanja kritih obveznic izboljšane in trgi bonitetnega ocenjevanja kritih obveznic razširjeni;

20.  poudarja, da je pomembno vzpostaviti enake konkurenčne pogoje, da se na finančnih trgih zagotovi poštena konkurenca; poudarja, da evropska zakonodaja ne sme delati razlik med različnimi vrstami zavarovanih dolžniških instrumentov, če ni utemeljenega razloga za domnevo, da se razlikujejo glede varnosti ali likvidnosti;

21.  pozdravlja tržne pobude za oblikovanje harmoniziranih standardov in predlog za razkritje (npr. harmonizirana predloga za preglednost), da se olajša primerjava in analiza razlik med kritimi obveznicami po vsej EU;

22.  podpira oblikovanje priporočil EBA za tržne standarde in smernice o dobri praksi; spodbuja k prostovoljnemu približevanju na tej podlagi;

23.  spodbuja k rednemu izvajanju stresnih testov za kritno premoženje in objavljanju rezultatov teh testov;

o
o   o

24.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter Evropskemu bančnemu organu.

(1) UL L 257, 28.8.2014, str. 186. (2) UL L 176, 27.6.2013, str. 1. (3) UL L 173, 12.6.2014, str. 190. (4) UL L 314, 1.12.2015, str. 13. (5) UL L 195, 20.7.2016, str. 3. (6) UL L 11, 17.1.2015, str. 1.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. julija 2017 o vlogi ribiškega turizma v diverzifikaciji ribištva (2016/2035(INI))

P8_TA(2017)0280 A8-0221/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1380/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o skupni ribiški politiki in o spremembi uredb Sveta (ES) št. 1954/2003 in (ES) št. 1224/2009 ter razveljavitvi uredb Sveta (ES) št. 2371/2002 in (ES) št. 639/2004 ter Sklepa Sveta 2004/585/ES(1),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 508/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo in razveljavitvi uredb Sveta (ES) št. 2328/2003, (ES) št. 861/2006, (ES) št. 1198/2006 in (ES) št. 791/2007 in Uredbe (EU) št. 1255/2011 Evropskega parlamenta in Sveta(2),

–  ob upoštevanju Direktive 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike(3) („okvirna direktiva EU o vodah“),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. novembra 2012 o malem priobalnem in obrtnem ribolovu ter reformi skupne ribiške politike,(4)

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 2. julija 2013 o modri rasti: krepitev trajnostnega razvoja v morskem sektorju, sektorju pomorskega prometa in turističnem sektorju EU(5),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. maja 2014 z naslovom Inovacije v modrem gospodarstvu: izkoriščanje potenciala naših morij in oceanov za delovna mesta in rast (COM(2014)0254),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 30. junija 2010 z naslovom Evropa, prva svetovna turistična destinacija – nov okvir evropske turistične politike (COM(2010)0352),

–  ob upoštevanju strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020 in zlasti cilja 4 o prizadevanjih za bolj trajnostni ribolov in bolj zdrava morja, v katerem se EU med drugim zavezuje, da bo odpravila negativne učinke na ribje staleže, vrste, habitate in ekosisteme, tudi s finančnimi spodbudami prek prihodnjih finančnih instrumentov za ribištvo in pomorsko politiko za zaščitena morska območja (vključno z območji Natura 2000 in tistimi, ki so bila vzpostavljena z mednarodnimi ali regionalnimi sporazumi). To lahko vključuje ponovno vzpostavitev morskih ekosistemov, prilagajanje ribolovnih dejavnosti in pobude, da se sektor vključi v alternativne dejavnosti, kot so ekoturizem, spremljanje in upravljanje morske biotske raznovrstnosti, in boj proti morskim odpadkom,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom Evropa 2020 – Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ (COM(2010)2020),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. septembra 2012 z naslovom Modra rast: možnosti za trajnostno rast v morskem in pomorskem sektorju (COM(2012)0494),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. februarja 2014 z naslovom Evropska strategija za večjo rast in delovna mesta v obalnem in pomorskem turizmu (COM(2014)0086),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ribištvo ter mnenja Odbora za promet in turizem (A8-0221/2017),

A.  ker tradicionalni ribolov vse bolj nazaduje;

B.  ker je diverzifikacija postala nujna za številne male ribiče, saj lahko le tako povečajo svoje prihodke, ki so pogosto nezadostni;

C.  ker je treba pri obravnavi diverzifikacije v ribištvu upoštevati dejstvo, da je velik del ribiškega sektorja skoraj v celoti odvisen od tradicionalnih oblik ribolova;

D.  ker se večina obalnih in otoških regij sooča s hudo gospodarsko recesijo, kar povzroča beg prebivalstva, zapuščanje teh območij in naseljevanje tam, kjer so večje zaposlitvene in izobraževalne priložnosti;

E.  ker nekatere obalne ribolovne regije, kljub bližini turističnih destinacij, ne uspejo doseči ustrezne gospodarske rasti, čeprav sta ribiški in turistični sektor združljiva;

F.  ker lahko ribiški turizem prispeva k ustvarjanju delovnih mest, socialni vključenosti ter izboljšanju kakovosti življenja in oživitvi skupnosti, ki so odvisne od ribolova, zlasti na območjih, kjer niso na voljo druge gospodarske dejavnosti; ker se ta potencial zelo razlikuje, odvisno od regije ter od vrste ribištva in velikosti plovil;

G.  ker lahko ribiški turizem prispeva k zmanjšanju vpliva na ribje staleže in okolje ter k izboljšanju znanja in ozaveščenosti o potrebi po varovanju okolja in ohranjanju kulture; ker lahko zlasti ribolovna dejavnost in turistične storitve, ki jih ribiči nudijo na kopnem, prispevajo k dopolnjevanju in diverzifikaciji primarne dejavnosti v številnih evropskih regijah;

H.  ker lahko turistične dejavnosti, povezane z ribištvom, prispevajo k prepoznavnosti ribičev ter k spoštovanju in razumevanju njihovega kompleksnega področja delovanja; ker širša javnost malo ve o ribolovnih in drugih turističnih dejavnosti, povezanih z ribištvom (turistične storitve, ki jih ribiči nudijo na kopnem, rekreacijski ribolov itd.), zato je treba povečati osveščenost o tem, kako pomembno je uživanje lokalnih ribjih izdelkov iz kratke dobavne verige;

I.  ker je lahko ribiški turizem dobra priložnost za privabljanje turistov s široko ponudbo, ki vključuje vse, od lokalnih izdelkov do predstavitev različnih oblik okolju prijaznih podjetij;

J.  ker je lahko tradicionalna kuhinja v povezavi z ribiškimi proizvodi in tradicionalno dejavnostjo predelave in konzerviranja pomembne dejavnik za razvoj turizma okrog ribolovne dejavnosti;

K.  ker trnkarjenje nudi številne socialne koristi in ima pozitiven vpliv na človekovo zdravje in dobro počutje;

L.  ker so družbeno-ekonomske koristi ribiškega turizma močno odvisne od sezonskosti in so osredotočene predvsem na poletne mesece; ker se često navaja, da so pozitivni učinki večje zvestobe turistov dosegljivi vse leto;

M.  ker bo leto 2018 evropsko leto kulturne dediščine, katerega cilj bo ozavestiti državljane o evropski zgodovini in pomenu evropske kulturne dediščine kot skupne dobrine; ker je tradicionalni ribolov del bogate evropske kulturne dediščine in prispeva k identiteti lokalnih skupnosti, nenazadnje zaradi njegovega prispevka k oblikovanju okusov, hrane, tradicije, zgodovine in krajine; ker se ta vidik močno krepi prek stikov s turisti;

N.  ker Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo podpira naložbe, ki pomagajo ribičem pri diverzifikaciji njihovega prihodka z razvijanjem dodatnih dejavnosti, vključno z naložbami v varnostno opremo na krovu, ribolovni turizem, turistične storitve na kopnem, gostinske storitve, rekreacijski in športni ribolov ter v didaktične dejavnosti, povezane z ribolovom;

O.  ker še ne obstajata skupna opredelitev ribiškega turizma in pravna podlaga zanj; ker tovrstni turizem velja na primer v Italiji za poklicno dejavnost, Francija pa ga uvršča med občasne dejavnosti; ker lahko glede na njegov pravni status obstajajo velike razlike pri obdavčevanju, postopkih izdajanja dovoljenj, zahtev glede kvalifikacij, varnostni opremi itd.;

P.  ker evropska okvirna direktiva o vodah in okvirna direktiva o morski strategiji države članice zavezujeta k zagotavljanju dobrega stanja obalnih in morskih voda; ker direktiva o habitatih od držav članic zahteva, da odkrijejo in ohranjajo morske in obalne habitate z vzpostavljanjem in upravljanjem območij Natura 2000;

Q.  ker je za večino zaščitenih morskih območij in morskih in obalnih območij Natura 2000 zelo pomemben turizem; ker obstaja mnogo pozitivnih primerov skupnega upravljanja in partnerstva med upravnimi organi zaščitenih morskih območij in malimi ribiči za spodbujanje ribolovnega turizma in promocijo drugih oblik tradicionalnega ribolova za turistične in kulturne namene;

R.  ker je premalo podatkov o ribiškem turizmu v Evropi in zunaj nje ter so ti nepovezani in neprimerljivi;

S.  ker je EU v okviru strategije modre rasti iz leta 2012 obalni in pomorski turizem označila kot ključni sektor za razvoj trajnostnega in na solidarnosti temelječega gospodarstva;

T.  ker je Komisija leta 2010 v sporočilu z naslovom Evropa, prva svetovna turistična destinacija – nov okvir evropske turistične politike navedla, da je treba oblikovati strategijo za trajnostni obalni in pomorski turizem;

U.  ker je Komisija leta 2012 začela javno posvetovanje o izzivih in možnostih obalnega in pomorskega turizma v Evropi, po katerem je 20. februarja 2014 objavila sporočilo z naslovom Evropska strategija za večjo rast in delovna mesta v obalnem in pomorskem turizmu;

V.  ker ribiške dejavnosti, povezane s turizmom, izvajajo poklicni ribiči, da bi diverzificirali svojo dejavnost, promovirali in krepili status svojega poklica in družbeno-kulturno dediščino ter izboljšali trajnostno rabo vodnih ekosistemov, tudi s prevažanjem turistov na ribiških plovilih; ker kljub temu, da je jasno, da vključujejo ribolovne dejavnosti turistične elemente in imajo rekreacijski namen, nimajo standardne opredelitve;

W.  ker izraz „ribolovni turizem“ pomeni turistično-rekreacijske ribolovne dejavnosti, ki jih izvajajo poklicni ribiči, ki na krov svojih plovil sprejmejo turiste, da bi jim pokazali ribiški svet;

X.  ker turistične storitve, ki jih na obali ponujajo ribiči, vključujejo kulinarični turizem in gostinstva, ki jih vodijo poklicni ribiči; ker je ena glavnih razlik med omenjenima oblikama turizma, da se turistične storitve ne smejo izvajati na ribiških plovilih;

Y.  ker je rekreacijski ribolov dejavnost, ki se izvaja izključno v rekreacijske in/ali športne namene ter izkorišča žive vodne vire, vendar prepoveduje vse oblike prodaje ulova; ker se rekreacijski ribolov ne izvaja za ustvarjanje dohodka, vseeno pa šteje za turistično dejavnost, ki ustvarja vzporedno ekonomijo, kar lahko izkoristijo poklicni ribiči z upravljanjem storitev, struktur in infrastrukture, ki jih dajejo na voljo rekreacijskim ribičem; ker ima lahko nenadzorovani in intenzivni rekreacijski ribolov negativne posledice za ribje staleže na nekaterih območjih;

Z.  ker ni zanesljivih družbeno-ekonomskih ali okoljskih statističnih podatkov o vplivu rekreacijskega ribolova na staleže, zlasti na območjih, kjer se izvaja intenzivni rekreacijski ribolov, in ker ni jasnih pravil ali temeljitega nadzora nad ulovom, še manj pa nad nezakonito prodajo ulova od rekreacijskega ribolova prek neformalnih kanalov, ki so običajno povezani z restavracijami;

Ribiški turizem v državah EU

AA.  ker je študija, ki jo je leta 2015 izvedla obalna akcijska skupina „Il mare delle Alpi“ (Alpsko morje)(6) o navadah in mnenjih javnosti na ribolovnem območju obalne akcijske skupine, pokazala, da tretjina vprašanih večkrat tedensko uživa ribe, vendar le štiri vrste ribjih prehranskih proizvodov, in sicer dva sladkovodna in dva morska (mastna riba, losos, polenovka in postrv); ker ribiški turizem prispeva k ozaveščajo o raznovrstnosti rib in kulinarični tradiciji, ki ju širša potrošniška javnost pogosto ne pozna; ker diverzifikacija očitno vpliva na ribolovni napor;

AB.  ker se v Italiji stalno povečuje število vlog za pridobitev dovoljenj za izvajanje turističnih dejavnosti, povezanih z ribištvom; ker so po podatkih iz nedavne raziskave italijanske regije z največjim številom dovoljenj Ligurija (290), Emilija-Romanja (229), Sardinija (218), Kalabrija (203), Kampanja (200) in Sicilija (136); ker je bilo med letoma 2002 in 2012 registriranih skupno 1600 dovoljenj; ker so bile leta 2003 regije z največjim številom dovoljenj Kampanja (63), Ligurija (62), Sicilija (60) in Sardinija (59), tesno pa so jim sledile tudi Apulija (46), Kalabrija (39) in Toskana (37)(7);

AC.  ker tretjina flote z dovoljenjem za izvajanje turističnih dejavnosti, ki temeljijo na ribištvu, lahko sprejme na krov največ štiri potnike, 29 % jih lahko sprejme 5 do 8 potnikov, preostalih 37 % pa lahko na krov sprejme 9 do 12 turistov(8);

AD.  ker je veliko število turistov koncentriranih večinoma v juliju in avgustu, kar pomeni, da je ribiški turizem izredno sezonske narave, zato je pomembno spodbujanje diverzifikacije;

AE.  ker tudi stopnja izobraženosti sledi modelu starostnih skupin, kar pomeni, da se višja izobrazbena stopnja beleži med tistimi, ki se ukvarjajo z ribolovnim turizmom, v primerjavi s tistimi, ki se ukvarjajo samo s poklicnim ribolovom; ker ima več kot 30 % kapitanov diplomo ali drugo potrdilo o poklicnih kvalifikacijah, poleg tega pa imajo vsaj osnovno znanje angleščine (64 %), francoščine (34 %), španščine (16 %) ali nemščine (7 %)(9);

AF.  ker je raziskava, izvedena v Italiji, ki je vključevala subjekte, ki se ukvarjajo z ribolovnim turizmom, pokazala, da lahko ribolovni turizmom koristi prizadevanjem za ohranjanje ribjih staležev in morskih ekosistemov, zlasti z manjšim ulovom, ter s socialnega vidika k telesnemu in umskemu dobremu počutju ribičev in njihovih družin s pomočjo skrajšanega delovnika na morju(10);

AG.  ker se je opazno povečala udeležba žensk v dejavnostih, ki spremljajo delo ribičev, pa tudi pri razvijanju njihovih dejavnosti, povezanih z ribištvom;

AH.  ker bi mladi lahko bili ciljna skupina za razvoj ribolovnih turističnih destinacij,

AI.  ker je tradicionalni ribolov trenutno najmanj poznan primarni sektor dejavnosti in eden od sektorjev, ki se ga najmanj preučuje in izkorišča kot izobraževalno sredstvo na osnovni in srednji ravni izobraževalnih sistemov;

AJ.  ker je na voljo še veliko manevrskega prostora, da bi dejavnosti, povezane s tradicionalnim ribolovom, postale del izobraževalnega sistema, po modelu učnih kmetij;

AK.  ker so za razvoj ribolovnih dejavnosti, povezanih s turizmom, ključna partnerstva (lokalne akcijske skupine za ribištvo) med delavci v ribiškem sektorju ter drugimi lokalnimi javnimi in zasebnimi deležniki, da bi se lahko oblikovala in izvajala strategija od spodaj navzgor, ki bi se prilagajala in ustrezala ekonomskim, družbenim in okoljskim potrebam zadevnega območja; ker lokalne akcijske skupine za ribištvo v EU sicer delujejo v zelo različnih okoljih in uporabljajo zelo različne strategije, vendar je velika večina, skoraj brez izjem, turizem prepoznala kot ključni razvojni dejavnik;

AL.  ker je Komisija vzpostavila podporno enoto FARNET (omrežje evropskih ribolovnih območij), ki naj bi prispevala k uresničitvi osi 4 Evropskega sklada za ribištvo; ker je FARNET platforma, ki povezuje ribolovna območja ter podpira lokalne akcijske skupine za ribištvo pri razvijanju lokalnih strategij, pobud in projektov;

AM.  ker so se lokalni akterji prek lokalnih akcijskih skupin za ribištvo naučili, da lahko turistično ponudbo na ribolovnem območju razvijajo tako, da bo vključevala niz dejavnosti in bo privlačna kljub visoki konkurenčnosti tovrstnega turizma; ker lahko turizem postane velik vir dodatnih prihodkov za ribiške skupnosti in lahko prispeva k celovitemu razvoju obalnih in otoških skupnosti;

AN.  ker dobri zgledi kažejo, da lokalne akcijske skupine za ribištvo odlično sodelujejo na področju malega ribolova v Grčiji, Italiji in Španiji; ker je mreža FARNET poleg tega izpostavila dobre prakse v Franciji, Belgiji, Španiji, na Hrvaškem in v Italiji(11);

AO.  ker so na Finskem sprejeli model ocenjevanja učinka turističnih dejavnosti, ki temeljijo na ribištvu, na podlagi trajanja, kraja in števila obiskovalcev; ker so zbrane ocene pokazale, da obstaja težava glede opredelitve pojma „ribiški turist“ in načina štetja obiskov(12);

AP.  ker potekajo v številnih obmorskih vaseh v državah članicah festivali, kamor je pomembno, da se vključijo različni prijemi za dvigovanje turistične privlačnosti, na primer prek kombiniranja z drugimi kakovostnimi ponudbami v primarnem sektorju: seznanjanje z malim ribolovom in življenjem ribičev, omogočanje stikov s tradicionalnimi kulturami, vključno s hrano in vinom, nudenje visokokakovostnih končnih proizvodov predelovalne industrije in industrije konzerviranja, ki odraža raznolikost EU;

AQ.  ker so bile v Španiji ustanovljene posebne agencije, kot je Pomorski turizem – Costa del Sol, katerih cilj je spodbujati tradicionalni ribolovni sektor ter pomagati lokalnemu prebivalstvu pri razvijanju in oglaševanju turističnih dejavnostih, povezanih z ribištvom; ker agencija Costa del Sol organizira kuharske tečaje na ladjah, ki jih uporabljajo lokalni ribiči, izlete, ki vključujejo opazovanje ribjih vrst, in dejavnosti rekreacijskega ribolova; ker so možni tudi vodeni ogledi bioparka, muzeja na prostem, načrtovanega posebej za otroke, kjer se lahko seznanijo z morsko biologijo, tradicionalnim ribolovom (tradicionalna ribolovna orodja in tehnike) in lokalno kulturo; ugotavlja, da bi bilo za obalne in podeželske skupnosti, zlasti v obrobnih regijah, koristno zgledovanje po takšnih pobudah in izmenjava izkušenj na tem področju med državami članicami(13);

AR.  ker Komisija, Parlament in države članice ne smejo neselektivno prepovedati tehnik malega tradicionalnega družinskega ribolova, ampak morajo najprej opraviti ustrezno oceno učinka, da se prepreči onemogočanje oblik trajnostnega, malega in izvirnega ribiškega turizma s tradicionalnim ribolovnim orodjem;

AS.  ker na Hrvaškem ribiški festivali, ki potekajo v poletnih mesecih v obmorskih in otoških turističnih središčih, prispevajo k promociji ribolovne tradicije, kulturne in zgodovinske dediščine, lokalne kuhinje in tradicionalnega načina življenja;

1.  meni, da bi bilo treba ribiška plovila nujno preurediti in jih prilagoditi za izvajanje turističnih dejavnosti, saj so potrebna prenove, da bodo zagotavljala varnost turistov in ne bo ovir za izvajanje ribolovnih dejavnosti, hkrati pa bodo dovolj udobna, da bodo te dejavnosti čim prijetnejše, ne da bi se ob tem povečala njihova ribolovna zmogljivost; vendar poudarja, da tovrstne spremembe, zlasti če se opravijo v času zunaj turistične sezone, ne smejo omejevati komercialnega ribolova;

2.  opozarja na še neizkoriščene možnosti ribiškega turizma, ki lahko prinese velike koristi za skupnosti, ki živijo na obalnih območjih, med drugim z diverzifikacijo virov lokalnih prihodkov; v zvezi s tem meni, da lahko ribolovni turizem na morju in turistične storitve na kopnem, ki jih ponujajo ribiči, dopolnjujejo komercialni ribolov in so dodatni vir prihodkov za ribiške skupnosti;

3.  meni, da bi moral biti strateški cilj pobude Komisije spodbujanje in celovit razvoj turističnih storitev na kopnem, ribolovnega turizma ter turizma, ki temelji na športnem ribolovu, v vsej EU, kar bi lahko dosegli z vzpostavitvijo skupne mreže in temu namenjenega okvira;

4.  poziva Komisijo, naj prek Evropske komisije za turizem in njenega portala visiteurope.com promovira turistične destinacije za trajnostni rekreacijski ribolov v Evropi ter naj ribiška podjetja s ciljnimi kampanjami obveščanja opozarja na nove in trajnostne poslovne modele in možnosti za rast;

5.  poziva Komisijo, naj spodbuja nastanek in razvoj ribolovnega turizma, da se uporabijo različne poslovne strategije, ki ustrezajo potencialu tega turističnega segmenta, ter da se učinkovitejše izpolnijo njegove potrebe, s prizadevanjem za novo obliko turizma, ki skrbi za kakovost, fleksibilnost, inovacije in ohranjanje zgodovinske in kulturne dediščine ribolovnih območij ter, med drugim, tudi za okolje in zdravje; prav tako poziva Komisijo, naj spodbuja in podpira naložbe v ribištvo na področju turizma, da se ustvarijo različne turistične zmogljivosti s promocijo gastronomije na podlagi proizvodov obrtnega ribolova, turističnega trnkarjenja, podvodnega in potapljaškega turizma itd., da se izkoristi ribolovna dediščina in prepoznavnost določene ribolovne regije;

6.  poziva Komisijo, naj za pospešeni nastanek in razvoj ribolovnega turizma spodbuja in dejavno podpira naložbe v diverzifikacijo ribištva s kulturnega in umetnostnega vidika, kot dela tradicionalne dediščine (obrt, glasba, ples itd.), ter naj z odpiranjem muzejev in organiziranjem razstav, ki so tesno povezane s priobalnim ribolovom, spodbuja naložbe v promocijo ribolovne tradicije, zgodovine in ribolovne dediščine na splošno (ribolovno orodje, tehnike, zgodovinski dokumenti idr.);

7.  poziva Komisijo, naj preuči možnosti za omogočanje mešane uporabe plovil za ribolovne dejavnosti, tako da lahko poleg osnovne dejavnosti opravljajo tudi druge, ki so povezane z rekreacijo in turizmom, na primer organizacija navtičnih informativnih dnevov, ali dejavnosti, vezane na predelavo, učenje, gastronomijo itd., po zgledu sistema, ki že deluje v podeželskem sektorju in ki vključuje didaktične kmetije ali kmetije, ki se ukvarjajo s turizmom;

8.  zato meni, da je treba vzpostaviti evropsko mrežo ribiškega turizma ter evropsko mrežo turističnih storitev, ki temeljijo na športnem/rekreacijskem ribolovu, in sicer po uspešnem zgledu mreže FARNET, ki učinkovito pomaga lokalnim akcijskim skupinam za ribištvo;

9.  meni, da je nujno treba biti previden pri ukrepih neposredne podpore, pravilno oceniti njihove rezultate ter sistematizirati, standardizirati in izboljšati zbiranje statističnih podatkov o prispevku diverzificiranih dejavnosti k prihodkom evropskih ribolovnih območij; prav tako poudarja, da je treba spremljati dejanski učinek rekreativnega ribolova kot gospodarske dejavnosti ter njegov učinek na staleže in morebitno konkurenco v okviru neuradnih prodajnih poti s poklicnim ribolovnim sektorjem; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo ribolovni sektor sodeloval pri oblikovanju tovrstnih nadzornih ukrepov;

10.  poziva Komisijo in države članice, naj razvijajo in podpirajo partnerstvo s sektorjem ribiškega turizma, ki ga spodbujajo organi za upravljanje zaščitenih morskih območij in območij Natura 2000, da se s pomočjo odgovornega uživanja združijo cilji varovanja naravnih virov s spodbujanjem in razvijanjem kulture;

11.  meni, da je treba na ravni Unije harmonizirati opredelitev ribiške dejavnosti, povezane s turizmom, pri čemer je treba zlasti poudariti ribolovni turizem, turistične storitve na kopnem, ki jih ponujajo ribiči, turizem, povezan z akvakulturo, ter turizem, ki temelji na športnem/rekreacijskem ribolovu; ta opredelitev bi morala upoštevati številne različne oblike teh dejavnosti, jamčiti posvetovanje z vsemi deležniki, da se zagotovi, da se ribiški turizem obravnava kot pomožna dejavnost, ki ribičem omogoča, da dopolnjujejo glavno ribolovno dejavnost, ne da bi se oddaljili od ribolovnega sektorja;

12.  poudarja, da je treba razlikovati med različnimi oblikami ribiškega turizma, ki vključuje ribolovni turizem (turistični ribolov in turistične storitve, ki jih na obali ponujajo ribiči), pomorske in obalne vodne dejavnosti, rekreacijski ribolov (tudi turistično trnkarjenje), ribolov v celinskih vodah ter dejavnosti, ki temeljijo na dediščini in kulturi, ter spodbujati sinergije s pobudami za trženje visokokakovostnih primarnih proizvodov, hkrati pa spoštovati naravno dediščino, skrbeti za varstvo živali in ohranjati biotsko raznovrstnost;

13.  poziva Komisijo, naj glede na velike razlike med ribolovnimi subjekti v turističnem sektorju sprejme skupne predpise o varnosti plovbe, zdravstvene in higienske zahteve za plovila, ki se uporabljajo za opravljanje ribolovnih turističnih dejavnosti, in morebitne davčne ugodnosti, pod pogojem, da so omenjeni ukrepi dovolj prožni, da upoštevajo velike razlike v posameznih ribištvih in pri ribolovnih plovilih in omogočajo razlikovanje med regionalnimi značilnostmi;

14.  priporoča, naj se načelo razogljičenja in energetske učinkovitosti motornih plovil vključi med prilagoditve, ki jih je treba izvesti za taka plovila, če se preuredijo za uporabo pri teh dejavnostih;

15.  meni, da je priporočljivo, da se zagotovi ustrezna infrastruktura za prevoz in bivanje turistov ter da se ustrezno in po potrebi vzdržujejo javne površine, da se skrbi zanje, saj so nepogrešljive za dolgoročni uspeh turističnih dejavnosti;

16.  poziva države članice, naj spoštujejo svoje obveznosti iz evropske okvirne direktive o vodah in okvirne direktive o morski strategiji, da bi zagotovile dobro stanje obalnih in morskih voda, zlasti z večjo učinkovitostjo virov ter učinkovitim preprečevanjem onesnaženosti in odpadkov ter bojem proti njim;

17.  poziva države članice, naj zmanjšajo upravno breme s poenostavitvijo izdajanja dovoljenj in drugih birokratskih postopkov;

18.  poudarja, da morajo biti te dejavnosti združljive z varstvom biotske raznovrstnosti, območij Natura 2000 in zaščitenih morskih območij (strategija EU za biotsko raznovrstnost ter direktivi o pticah in habitatih) ter da je treba okrepiti dialog in sinergije z drugimi zadevnimi državami članicami;

19.  meni, da je treba omogočiti usposabljanje ribičev in ribogojcev, njihovih družin in vseh udeležencev na lokalni ravni, da se tako zagotovi, da imajo jezikovne spretnosti in znanje, potrebne za sprejem turistov in zagotavljanje njihove varnosti, za promocijo informacij o morski biologiji, lokalnih ribjih vrstah, okolju in kulturni tradiciji; poziva Komisijo in Svet, naj priznata vlogo, ki jo imajo ženske v ribiškem turizmu ter pri trajnostnem razvoju območij, ki so odvisna od ribolova, da se zagotovi njihova udeležba pod enakimi pogoji;

20.  poziva države članice ter regionalne in lokalne organe, naj širijo informacije o evropskem portalu Komisije za zaposlitveno mobilnost EURES, ki iskalcem zaposlitve in delodajalcem zagotavlja informacije o možnostih za zaposlitev, potrebah po spretnostih in usposabljanju na področju modrih delovnih mest, in naj spodbujajo vsem dostopne spletne tečaje za dopolnjevanje znanja na področju turističnega upravljanja in inovativnega ribolovnega turizma ali za prekvalifikacijo;

21.  poziva Komisijo, naj v evropski portal za mala podjetja doda poseben razdelek, ki naj bo podjetnikom/ribičem v pomoč pri iskanju finančnih sredstev za dejavnosti na področju ribiškega turizma;

22.  meni, da je pridobivanje strokovnih znanj na področjih, kot so digitalno trženje, upravljanje in vzdrževanje komuniciranja prek družbenih medijev, družbeno in kulturno upravljanje ter jezikovne spretnosti, prednostna naloga na ribolovnih območjih, da se spodbuja ustvarjanje in razširjenje informacij o ponudbi ribiškega turizma;

23.  meni, da je pomembno, da ima posamezna turistična ponudba svojo identiteto, ki izhaja na primer iz strategije, ki bi temeljila na lokalnih posebnostih in specializaciji, povezani z njimi, in na razpoložljivih virih; zato poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo trajnostne oblike turizma in ekološkega turizma, tudi prek inovativnih tržnih strategij, ki bi se morale osredotočiti na tradicionalne in trajnostne značilnostih in ki bi jih treba stalno spremljati, da se uravnotežita ponudba in povpraševanje;

24.  poziva k celostni ponudbi, oblikovani tako, da potrošniku nudi izkušnje na podlagi strukturirane in sinergijske kombinacije vsega, kar ponuja območje, in k sklepanju partnerstev za osvajanje potrošnikov s pomočjo turistične dinamike, ki že deluje na območjih, ki mejijo na območja s tradicionalnim ribolovom, kot sta kongresni in/ali poslovni turizem;

25.  poziva Komisijo, naj podpira in spodbuja vključevanje ribolova in ribičev tudi v projekte na področju kulturnega in zgodovinskega turizma, kot je ponovno odkrivanje pomorskih dejavnosti in tradicionalnih ribolovnih območij in poklicev;

26.  ugotavlja, da je potrebno sodelovanje med turističnimi subjekti in ribiči, da se čim bolj izkoristi potencial ribiškega turizma;

27.  poudarja, da so pomembne turistične dejavnosti v zvezi z opazovanjem prostoživečih živali in rastlin, zlasti z opazovanjem kitov, vendar je treba spoštovati naravne habitate prostoživečih živali in rastlin ter biološke potrebe; to bi lahko prineslo številne izobraževalne, okoljske, znanstvene in druge družbeno-gospodarske koristi in bi lahko prispevalo k ozaveščanju in cenjenju teh edinstvenih vrst in dragocenega okolja, v katerem živijo;

28.  poziva države članice ter regionalne in lokalne oblasti, naj zagotovijo trajnostno in inovativno infrastrukturo, med drugim internetno povezavo in informacijske tehnologije, da se spodbuja razvoj ribiškega turizma in obnovi obstoječa pomorska, rečna in jezerska infrastruktura;

29.  poziva Komisijo, države članice ter regionalne in lokalne oblasti, naj okrepijo promocijske in informativne kampanje, na primer v povezavi s pobudami, kot so evropske destinacije odličnosti, evropsko leto kulturne dediščine 2018 in podobne pobude, katerih cilj je boljše poznavanje tradicionalne kulture ribolova in ribogojstva in ozaveščenost o njej; zato spodbuja deležnike, naj izkoristijo potencial turistov in tistih, ki lahko potujejo tudi zunaj sezone;

30.  meni, da bi morali odgovorni in vzdržni poslovni modeli za diverzifikacijo ribištva narekovati spoštovanje kulture lokalnih ribiških skupnosti in pomagati pri ohranjanju njihove identitete; poudarja zlasti, da bi moral biti turistični rekreacijski ribolov usklajen z interesi malih lokalnih obrtnih ribiških podjetij;

31.  meni, da je treba razvijati ribolovni turizem ter turistične dejavnosti, ki jih ponujajo ribiči, kot obliko aktivnih počitnic, katerih učinek bi bil spodbujanje pomorske kulture in ribolovne tradicije ter vzgoja v duhu spoštovanja okolja in ohranjanja vrst;

32.  poudarja, da je treba preučiti načine za povečanje potencialnega povpraševanja po predelanih plovilih in razširiti ponudbo na primer na izobraževalno skupnost, ki ima izkušnje s pedagoškim delom v kmetijskem sektorju, na primer s projekti didaktičnih kmetij;

33.  poudarja, da so za diverzifikacijo proizvodov potrebna ustrezna promocijska prizadevanja, za ciljno skupino ribičev pa strategija za prepoznavnost, vključno s čezmejnimi promocijskimi pobudami;

34.  zato meni, da bi morala ribolovna območja razmisliti o uvedbi skupnih tržnih kampanj z drugimi destinacijami v isti regiji, kot je bilo predlagano v resoluciji Parlamenta z dne 29. oktobra 2015 o novih izzivih in strategijah za spodbujanje turizma v Evropi(14), in o spodbujanju skupnih tržnih platform s posebnim poudarkom na promociji in spletni prodaji na osnovi mednarodnega sodelovanja;

35.  meni, da bi bilo treba znotraj te tržne strategije razvijati sinergije med pobudami za trženje visokokakovostnih svežih ali predelanih proizvodov ter gostinske in turistične ponudbe, združene v skupine po kulturnih, proizvodnih ali okoljskih območjih, ki so medsebojno skladna in/ali se dopolnjujejo;

36.  meni, da je treba ohraniti uporabo tradicionalnih praks in tehnik, kot sta almadraba in xeito, saj so tesno povezane z identiteto in načinom življenja v obalnih regijah in priznane kot del kulturne dediščine;

37.  opozarja na pomen naložb v diverzifikacijo ribištva, da se spodbuja tradicija, zgodovina in ribolovna dediščina kot celota (vključno s tradicionalnim ribolovnim orodjem in tehniko);

38.  opozarja na pomen naložb v diverzifikacijo ribištva, da se spodbuja predelava lokalnih ribiških proizvodov;

39.  poziva države članice, naj sprejmejo strategije za rešitev problema sezonskosti, ki zadeva turistične dejavnosti, na primer z uvedbo gastronomskih festivalov in dogodkov, pristaniških in vaških sejmov/tržnic(15), tematskih vasi ali muzejev (primer Španije in italijanske Cetare), kjer lahko dejavnosti potekajo vse leto, ne glede na vremenske razmere ali razmere na morju;

40.  je prepričan, da lahko uravnotežen nabor alternativnih in ciljno usmerjenih turističnih proizvodov ter njihova ustrezna promocija in trženje pomaga rešiti problem sezonskosti;

41.  meni, da je bistvenega pomena, da si države članice, regije in deležniki izmenjujejo najboljše prakse zaradi pomanjkanja sinergije med podjetji v morskih bazenih EU, kar povzroča razdrobljenost in omejene gospodarske prednosti; ugotavlja, da bi bilo treba raziskovalne ustanove, muzeje, turistična podjetja, upravljavce območij Natura 2000 in zaščitenih morskih območij, sektorja za konzerviranje in predelavo rib in druge deležnike spodbujati k sodelovanju pri razvijanju trajnostnih inovativnih izdelkov, ki bi poleg tega, da bi prinašali dodano vrednost, izpolnjevali tudi pričakovanja obiskovalcev; poudarja, da bi bilo treba te dejavnosti vključiti v enoten splošni okvir za spodbujanje trajnostnega in odgovornega turizma na zadevnih območjih; meni, da imajo lahko lokalne akcijske skupine za ribištvo pri tem pomembno vlogo, zato jim je treba dodeliti ustrezna finančna sredstva;

42.  poziva države članice in Komisijo, naj okrepijo vezi med lokalnimi, regionalnimi in nacionalnimi organi ter EU, da bi se spodbudile oblike upravljanja, ki bi omogočile izvajanje horizontalnih politik, kar bi prispevalo k uresničevanju ciljev na različnih področij delovanja, tudi k trajnostni in vključujoči rasti;

43.  poziva Komisijo, naj v okviru omrežja evropskih ribolovnih območij (FARNET) in lokalnih akcijskih skupin za ribištvo spodbuja vseevropski dialog s pristanišči, deležniki s turističnega področja ter okoljskimi strokovnjaki;

44.  poziva nacionalne organe in agencije, naj tesneje sodelujejo s turističnimi agencijami in prednostno obravnavajo diverzifikacijo modrega gospodarstva, s posebnim poudarkom na pomorskem turizmu in njegovih dopolnilnih področjih; ugotavlja, da bi bilo treba po potrebi tudi morsko trnkarjenje vključevati v turistične pakete in tržne kampanje, zlasti za otoke in obalna območja; poudarja, da je treba izdajanje dovoljenj za dvojno uporabo ribiških plovil (za komercialni, mali in obrtni ribolov in za pomorski turizem, vključno s turističnim trnkarjenjem) obravnavati kot prednostno nalogo in da bi bilo treba za to preoblikovanje zagotoviti nepovratna sredstva;

45.  poziva Komisijo, države članice, lokalne in regionalne oblasti, zadevni sektor in druge deležnike, naj sprejmejo ciljne ukrepe in delujejo skladno s politikami EU, ki vplivajo na ribiški in ribogojni sektor; v zvezi s tem poudarja, da je treba sprejeti priročnik najboljših praks, v katerem bi bili navedeni najpomembnejši primeri tovrstnih dejavnosti, da bi se spodbudila druga podjetja k posnemanju zgledov; opozarja, da je za preprečevanje okoljskih težav pomembno tudi sodelovanje z lokalno znanstveno skupnostjo;

46.  poudarja pomen okolju prijaznih poslovnih modelov, zato priporoča, da bi bili okoljski strokovnjaki vedno tesno povezani z lokalnimi akcijskimi skupinami (npr. lokalne akcijske skupine za ribištvo ter lokalne podeželske akcijske skupine);

47.  poziva k dodelitvi sredstev, potrebnih za vzpostavitev evropske mreže za izmenjavo najboljših praks in evidentiranje ribolovnih dejavnosti, z informacijami o zanimivostih in značilnostih posameznih ribolovnih skupnosti;

48.  upa, da bodo uporabljeni posebni podporni mehanizmi (v okviru Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo in/ali drugih instrumentov), ki se lahko aktivirajo v primeru izrednih dogodkov (npr. naravne nesreče) na območjih, na katerih ribolov in ribolovni turizem predstavljata edini vir dohodka;

49.  meni, da je treba spodbujati financiranje ukrepov, ki spadajo v okvir Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo, Evropskega sklad za regionalni razvoj, Evropskega socialnega sklada in Kohezijskega sklada, okvirnega programa za raziskave ter Evropskega sklada za strateške naložbe, v tesnem sodelovanju s svetovalci iz Evropske investicijske banke, ter omogočiti pridobivanje ugodnih posojil, s katerimi se je mogoče izogniti specifičnim težavam, na katere naletijo ženske pri iskanju sredstev za financiranje projektov, upravičenih za vključitev v nacionalne programe;

50.  poudarja, da so imele lokalne akcijske skupine za ribištvo v programskem obdobju 2007–2013 na voljo 486 milijonov EUR iz Evropskega sklada za ribištvo in da je bilo v tem obdobju podprtih približno 12 000 lokalnih projektov;

51.  spodbuja države članice in lokalne akcijske skupine za ribištvo, naj čim bolje izkoristijo razpoložljiva sredstva in naj po možnosti uporabljajo sredstva iz več skladov (iz Evropskega sklada za regionalni razvoj, Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja ali Evropskega socialnega sklada);

52.  poziva države članice, naj vzpostavijo kontaktne točke na regionalni ravni, da bi zagotovili ustrezne informacije in podporo;

53.  priporoča, naj lokalne akcijske skupine za ribištvo tesno sodelujejo s strokovnjaki na področju turizma, da se opredelijo projekti in prek osi 4 Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo zagotovi ustrezno financiranje diverzifikacije na ribiških območjih;

54.  poudarja, da Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo zagotavlja posebno finančno podporo za pobude v ribiških skupnostih, ki jih podpirajo ženske;

55.  poziva države članice, naj z oblikovanjem izbirnih meril za dejavnosti v okviru Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo zagotovijo, da se bo v vse financirane ukrepe vključevalo načelo enakosti spolov ter se ga spodbujalo (na primer tako, da se privilegirajo ukrepi, posebej namenjeni ženskam ali ki jih izvajajo ženske);

56.  poziva Komisijo, naj izvede študijo o morebitnih socialno-ekonomskih in okoljskih vplivih teh dejavnosti;

57.  poziva Komisijo, naj preuči socialno-ekonomski vpliv rekreacijskega ribolova na kopenski turizem, zlasti na podeželju, in predlaga možne ukrepe za regije, kjer so te ribolovne možnosti slabo izkoriščene;

58.  poziva države članice in Komisijo, naj izboljšajo zbiranje in upravljanje podatkov o ribiškem turizmu;

59.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru, Odboru regij ter vladam držav članic in svetovalnim svetom.

(1) UL L 354, 28.12.2013, str. 22. (2) UL L 149, 20.5.2014, str. 1. (3) UL L 327, 22.12.2000, str. 1. (4) UL C 419, 16.12.2015, str. 167. (5) UL C 75, 26.2.2016, str. 24. (6) Indagine sulle abitudini e opinioni dei cittadini nel comprensorio del GAC "il mare delle Alpi" – Analisi della pescaturismo in Italia come strumento di sviluppo sostenibile, 2015 (Raziskava o navadah in mnenjih državljanov na območju pristojnosti skupine Il mare delle Alpi – Analiza ribolovnega turizma v Italiji kot instrumenta trajnostnega razvoja). (7) L’integrazione della pesca con altre attività produttive – La pescaturismo come modello sociale e culturale, Cenasca Cisl et al., (2005) (Povezovanje ribolova z drugimi proizvodnimi dejavnostmi – Ribolovni turizem kot družbeni in kulturni model, Cenasca (nacionalno združenje za spodbujanje socialnega gospodarstva, nepridobitnih dejavnosti, prostovoljstva) v okviru Cisl (italijanska konfederacija delavskih sindikatov)). (8) Indagine sulle abitudini e opinioni dei cittadini nel comprensorio del GAC "il mare delle Alpi" – Analisi della pescaturismo in Italia come strumento di sviluppo sostenibile, 2015 (Raziskava o navadah in mnenjih državljanov na območju pristojnosti skupine Il mare delle Alpi – Analiza ribolovnega turizma v Italiji kot instrumenta trajnostnega razvoja). (9) L’integrazione della pesca con altre attività produttive – La pescaturismo come modello sociale e culturale, Cenasca Cisl et al., (2005) (Povezovanje ribolova z drugimi proizvodnimi dejavnostmi – Ribolovni turizem kot družbeni in kulturni model, Cenasca (nacionalno združenje za spodbujanje socialnega gospodarstva, nepridobitnih dejavnosti, prostovoljstva) v okviru Cisl (italijanska konfederacija delavskih sindikatov)). (10) Indagine sulle abitudini e opinioni dei cittadini nel comprensorio del GAC "il mare delle Alpi" – Analisi della pescaturismo in Italia come strumento di sviluppo sostenibile, 2015 (Raziskava o navadah in mnenjih državljanov na območju pristojnosti skupine Il mare delle Alpi – Analiza ribolovnega turizma v Italiji kot instrumenta trajnostnega razvoja). (11) Socio-economic analysis on fisheries related tourism in EUSAIR – Nemo project 1M-MED14-11, WP2, Action 2.3. (Družbeno-ekonomska analiza ribiškega turizma v okviru projekta EUSAIR NEMO 11M-MED14-11, WP2, ukrep 2.3.). (12) Perspectives for the development of tourism activities related to fishing, European Parliament, IP/B/PECH/IC/2013-103 (2014) (Perspektive za razvoj turističnih dejavnosti, povezanih z ribolovom, Evropski parlament, IP/B/PECH/IC/2013-103 (2014). (13) Perspectives for the development of tourism activities related to fishing, European Parliament, IP/B/PECH/IC/2013-103 (2014) (Perspektive za razvoj turističnih dejavnosti, povezanih z ribolovom, Evropski parlament, IP/B/PECH/IC/2013-103 (2014). (14) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0391. (15) Npr. dnevi flote za ulov sleda in pristaniški dnevi na Nizozemskem.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. julija 2017 s priporočili Komisiji o zastaralnih rokih za prometne nesreče (2015/2087(INL))

P8_TA(2017)0281 A8-0206/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 225 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju členov 67(4) in 81(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina),

–  ob upoštevanju člena 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) ter zadevne sodne prakse,

–  ob upoštevanju sodne prakse Sodišča Evropske unije o načelih nacionalne procesne avtonomije in učinkovitega sodnega varstva(1),

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti („Rim II“)(2) (v nadaljnjem besedilu: uredba Rim II),

–  ob upoštevanju Haaške konvencije z dne 4. maja 1971 o pravu, ki se uporabi pri prometnih nesrečah (v nadaljnjem besedilu: Haaška konvencija o prometnih nesrečah iz leta 1971),

–  ob upoštevanju Direktive 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti(3) (v nadaljnjem besedilu: direktiva o zavarovanju avtomobilske odgovornosti),

–  ob upoštevanju Evropske konvencije o izračunavanju rokov(4),

–  ob upoštevanju študije ocene evropske dodane vrednosti z naslovom „Limitation periods for road traffic accidents‟ (Zastaralni roki pri prometnih nesrečah), spremni dokument k zakonodajnemu samoiniciativnemu poročilu Evropskega parlamenta, ki jo je pripravil Oddelek za evropsko dodano vrednost službe Evropskega parlamenta za raziskave(5),

–  ob upoštevanju študije Generalnega direktorata za notranjo politiko z naslovom „Cross-border traffic accidents in the EU-the potential impact of driverless cars‟ (Čezmejne prometne nesreče v EU – morebiten vpliv na avtomobile brez voznikov)(6),

–  ob upoštevanju študije Komisije z naslovom „Compensation of victims of cross-border road traffic accidents in the EU: Comparison of national practices, analysis of problems and evaluation of options for improving the position of cross-border victims‟ (Odškodnina za udeležence v čezmejnih prometnih nesrečah v EU: primerjava nacionalnih praks, analiza problemov in ocena možnosti za izboljšanje položaja udeležencev v čezmejnih nesrečah)(7),

–  ob upoštevanju poročila Komisije z dne 20. aprila 2010 z naslovom „Zagotavljanje območja svobode, varnosti in pravice za državljane Evrope – Akcijski načrt izvajanja stockholmskega programa‟(8),

–  ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 1. februarja 2007 s priporočili Komisiji o zastaralnih rokih v čezmejnih sporih v primeru telesnih poškodb ali nesreč s smrtnim izidom(9),

–  ob upoštevanju resolucije z dne 22. oktobra 2003 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi direktiv Sveta 72/166/EGS, 84/5/EGS, 88/357/EGS in 90/232/EGS ter Direktive 2000/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil(10),

–  ob upoštevanju členov 46 in 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A8-0206/2017),

A.  ker se v Uniji predpisi glede zastaranja odškodninskih tožb med državami članicami zelo razlikujejo, tako da niti v dveh državah članicah ne veljajo popolnoma enaki temeljni predpisi glede zastaranja; ker so ustrezne omejitve določene na podlagi raznih dejavnikov, med drugim tudi, ali obstajajo povezani kazenski postopki in ali se zahtevek šteje za odškodninskega ali pogodbenega;

B.  ker so torej nacionalni sistemi zastaralnih rokov zelo zapleteni in je pogosto lahko zelo težko razumeti, kateri splošni zastaralni rok se uporablja, kdaj in kako začnejo teči zastaralni roki in kako se ti roki zadržijo, prekinejo ali podaljšajo;

C.  ker je lahko nepoznavanje tujih pravil o zastaranju razlog za izgubo pravice do vložitve sicer veljavnega zahtevka ali ovira za žrtve pri dostopu do pravnega varstva v obliki dodatnih stroškov in zamud;

D.  ker je trenutno na voljo le malo statističnih podatkov o zavrnitvi zahtevkov za škode pri čezmejnih prometnih nesrečah zaradi pretečenega zastaralnega roka;

E.  ker je na področju čezmejnih prometnih nesreč na ravni Unije edini že usklajeni zahtevek ta, ki je opredeljen v členu 18 direktive o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, po katerem lahko oškodovanci v svoji državi prebivališča z odškodninskim zahtevkom od zadevne zavarovalnice ali odškodninskega organa zahtevajo odškodnino iz naslova civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil(11);

F.  ker so zastaralni roki pomemben in poglavitni del ureditev držav članic v zvezi s civilno odgovornostjo, skladno s katerimi se upravljajo zadeve o prometnih nesrečah, saj je kratek zastaralni rok lahko uravnoteženje pravila stroge odgovornosti oziroma velikodušnih odškodnin;

G.  Ker so zastaralni roki za zahtevke ključni za zagotovitev pravne varnosti in pravnomočnosti sporov; ker pa bi bilo treba pravice tožene stranke do pravne varnosti in pravnomočnosti sporov uravnotežiti s temeljnimi pravicami prosilca za dostop do pravnega varstva in učinkovitega pravnega sredstva, po nepotrebnem kratki zastaralni roki pa bi lahko ovirali učinkovit dostop do pravnega varstva po vsej Uniji;

H.  ker je – glede na trenutna razhajanja v zvezi s pravili o zastaranju in vrstami težav, ki so neposredno povezave z različnimi nacionalnimi predpisi, s katerimi se urejajo nadnacionalne zadeve glede telesne poškodbe in materialne škode – določena stopnja usklajenosti edini način za zagotovitev ustrezne ravni gotovosti, predvidljivosti in preprostosti pri izvajanju pravil držav članic o zastaranju v primerih čezmejnih prometnih nesreč;

I.  ker bi morala taka zakonodajna pobuda vzpostaviti ravnovesje pravičnosti med strankami v postopku v zvezi z vprašanji o pravilih o zastaranju ter olajšati izračun in zadržanje roka; ker se s tem dokumentom predvideva ciljno usmerjen pristop, ki upošteva čedalje večji čezmejni promet v Uniji, ne da bi s tem spreminjali celotni pravni okvir držav članic;

1.  priznava, da se je položaj oškodovancev v prometnih nesrečah v zadnjih nekaj desetletjih že močno izboljšal, vključno z ravnjo pristojnosti v mednarodnem zasebnem pravu, pri čemer imajo lahko oškodovanci iz tujine koristi iz postopkov v državi članici prebivališča za vsak neposredni zahtevek, ki ga vložijo zoper zavarovatelje civilne odgovornosti za zadevni avtomobil ali odškodninske organe;

2.  Vendar ugotavlja, da nadaljnji obstoj dveh vzporednih ureditev v Uniji v zvezi s pravom, ki se uporablja v zadevah o prometnih nesrečah, odvisno od države, kjer je zahtevek vložen, in sicer ali Haaška konvencija o prometnih nesrečah iz leta 1971 ali uredba Rim II, ki skupaj z možnostmi za izbiro sodišča na podlagi Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta(12) ustvarja pravno negotovost in zapletenost ter morebitne priložnosti za izbiranje najugodnejšega sodišča;

3.  znova poudarja, da čezmejni pravdni postopek ter čas, porabljen za preiskovanje in pogajanja, pogosto trajajo dlje kot domači zahtevki; poudarja v tem kontekstu, da bi se ti problemi lahko še poslabšali, ko bodo imele večjo vlogo nove tehnologije, na primer avtomobili brez voznikov;

4.  v zvezi s tem opozarja, da bi se moral subjekt pravil o zastaranju razumeti kot del ukrepov na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah v smislu člena 67(4) in člena 81 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU);

5.  ugotavlja, da je obstoj skupnih minimalnih pravil o zastaralnih rokih v čezmejnih sporih bistvenega pomena za zagotovitev učinkovitega pravnega sredstva za zaščito žrtev čezmejnih cestnoprometnih nesreč in za zagotavljanje pravne varnosti;

6.  poudarja, da nesorazmerno kratki zastaralni roki v nacionalnih pravnih sistemih ovirajo dostop do pravnega varstva v državah članicah, kar je lahko v nasprotju s pravico do poštenega sojenja iz člena 47 Listine in člena 6 EKČP;

7.  poudarja, da velike razlike med pravili držav članic glede zastaralnih rokov za čezmejne prometne nesreče povzročajo dodatne ovire za žrtve pri vložitvi odškodninskih zahtevkov za telesne poškodbe in materialno škodo, nastalo v državah članicah, ki niso njihove matične države;

8.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da so splošne informacije držav članic o pravilih o zastaranju za odškodninske zahtevke za škodo pri čezmejnih prometnih nesrečah na voljo in da se stalno posodabljajo na portalu e-pravosodje;

9.  Komisijo še poziva, naj izvede študijo o varstvu pravic, ki so v državah članicah zagotovljene mladoletnikom in invalidom glede poteka zastaralnega roka, in o potrebi po določitvi minimalnih pravil na ravni Unije za zagotovitev, da take osebe ne izgubijo svojih pravic zahtevati odškodnino, kadar so udeležene v čezmejni prometni nesreči, in da jim je zagotovljen učinkovit dostop do sodnega varstva v Uniji;

10.  poziva Komisijo, naj na podlagi člena 81(2) PDEU predloži predlog akta o zastaralnih rokih v zvezi s telesno poškodbo in materialno škodo v čezmejnih prometnih nesrečah, in sicer na podlagi priporočil iz Priloge k temu dokumentu;

11.  meni, da zahtevani predlog ne bo imel finančnih posledic;

12.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo in spremljajoča priporočila posreduje Komisiji in Svetu ter parlamentom in vladam držav članic.

PRILOGA K RESOLUCIJI:

PRIPOROČILA ZA DIREKTIVO EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA O SKUPNIH ZASTARALNIH ROKIH ZA ČEZMEJNE PROMETNE NESREČE

A.  NAČELA IN CILJI ZAHTEVANEGA PREDLOGA

1.  V Evropski uniji je izvrševanje prava pred sodišči še vedno pretežno stvar nacionalnih postopkovnih pravil in prakse. Nacionalna sodišča so tudi sodišča Unije. Zato je naloga teh sodišč, da v teku postopov pred njimi zagotavljajo poštenost, pravičnost in učinkovitost ter učinkovito uporabo prava Unije in s tem zagotovijo, da so pravice evropskih državljanov zaščitene po vsej Evropski uniji.

2.  Unija si je zadala cilj ohraniti in razvijati območje svobode, varnosti in pravice. Skladno s sklepi predsedstva Evropskega sveta v Tampereju 15. in 16. oktobra 1999 in zlasti točke 38 teh sklepov je treba pripraviti novo postopkovno zakonodajo za čezmejne primere, zlasti v zvezi s tistimi elementi, ki so ključni za nemoteno pravosodno sodelovanje in izboljšanje dostopa do pravnega varstva, na primer začasnimi ukrepi, pridobivanjem dokazov, odredbami za denarna izplačila in roki.

3.  Skupna minimalna pravila o zastaralnih rokih, ki se uporabljajo pri nadnacionalnih pravdnih postopkih v zvezi s telesno poškodbo in materialno škodo pri prometnih nesrečah, se zdijo potrebna za zmanjšanje ovir za vlagatelje zahtevkov, ko ti uveljavljajo svoje pravice v državah članicah, ki niso njegova matična država.

4.  Skupna minimalna pravila o zastaralnih rokih bi omogočila večjo gotovost in predvidljivost ter zmanjšala tveganja za premajhne odškodnine žrtev v čezmejnih prometnih nesrečah.

5.  Cilj predlagane direktive je vzpostavitev posebne ureditve zastaralnih rokov za čezmejne primere, ki bi zagotovila učinkovit dostop do sodnega varstva in olajšala pravilno delovanje notranjega trga ter odpravila ovire za prosto gibanje državljanov po celotnem ozemlju držav članic.

6.  Cilj predlagane direktive ni, da bi v celoti nadomestila nacionalne ureditve o civilni odgovornosti; njen cilj je, da bi ob upoštevanju nacionalnih posebnosti vzpostavila skupna minimalna pravila o zastaralnih rokih za zahtevke, ki spadajo na področje uporabe Direktive 2009/103/ES in ki se nanašajo na čezmejne primere.

7.  Ta predlog je v skladu z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti, saj države članice ne morejo same vzpostaviti minimalnih pravil o zastaralnih rokih, in ne presega tega, kar je nujno potrebno za zagotavljanje učinkovitega dostopa do sodnega varstva in pravne varnosti v Uniji.

B.  BESEDILO ZAHTEVANEGA PREDLOGA

Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih zastaralnih rokih za čezmejne prometne nesreče

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije ter zlasti člena 67(4) in člena 81(2) Pogodbe,

ob upoštevanju zahteve Evropskega parlamenta, naslovljene na Evropsko komisijo,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora,

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)  Unija si je zastavila cilj ohranjati in razvijati območje svobode, varnosti in pravice, na katerem je zagotovljeno prosto gibanje oseb. Za postopno vzpostavitev takšnega območja mora Unija sprejeti ukrepe v zvezi s pravosodnim sodelovanjem v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami, zlasti kadar so ti potrebni za pravilno delovanje notranjega trga.

(2)  V skladu s členom 81(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije morajo ti ukrepi vključevati ukrepe, s katerimi bi se med drugim zagotovila učinkovit dostop do sodnega varstva in odprava ovir za dobro delovanje civilnih postopkov, po potrebi s spodbujanjem skladnosti pravil o pravdnem postopku, ki se uporabljajo v državah članicah.

(3)  V skladu s poročilom Komisije z dne 20. aprila 2010 z naslovom „Zagotavljanje območja svobode, varnosti in pravice za državljane Evrope – Akcijski načrt izvajanja stockholmskega programa‟(13) potrebujejo državljani, kadar se peljejo v drugo državo članico in se jim na poti pripeti prometna nesreča, pravno varnost glede zastaralnih rokov v zvezi z odškodninskimi zahtevki. V ta namen je bila napovedana nova uredba o zastaralnih rokih za čezmejne prometne nesreče, ki naj bi bila sprejeta leta 2011.

(4)  Pravila o zastaranju imajo precejšnji učinek ne le na pravico oškodovancev do dostopa do sodnega varstva, ampak tudi na njihove materialne pravice, saj ni mogoče učinkovito uveljavljati pravice brez pravilnega in ustreznega varstva te pravice. Namen te direktive je spodbujati izvajanje skupnih zastaralnih rokov za čezmejne prometne nesreče, da se zagotovi učinkovit dostop do sodnega varstva v Uniji. Splošno priznano pravico do dostopa do sodnega varstva potrjuje tudi člen 47 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Listina).

(5)  Zahteva po pravni varnosti in potreba po pravičnem ravnanju v posameznih primerih sta poglavitna elementa vsakega območja pravice. Skupni zastaralni roki, ki povečajo pravno varnost, zagotavljajo razrešitev sporov in prispevajo k učinkovitemu izvajanju ureditve, so torej nujni za zagotovitev izvajanja tega načela.

(6)  Določbe te direktive bi morale veljati za zahtevke, ki spadajo na področje uporabe Direktive 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta(14) in se nanašajo na čezmejne primere.

(7)  Državam članicam nič ne bi smelo preprečevati, da katere koli določbe iz te direktive po potrebi uporabijo tudi v izključno notranjih primerih prometnih nesreč.

(8)  Vse države članice so pogodbenice Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin z dne 4. novembra 1950 (EKČP). Zadeve iz te direktive, bi bilo treba obravnavati v skladu z navedeno konvencijo in zlasti s pravicama do poštenega sojenja in učinkovitega pravnega sredstva.

(9)  Načelo lex loci damni je splošno pravilo, vzpostavljeno z Uredbo (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta(15), v zvezi s pravom, ki se uporablja za primere telesne poškodbe ali materialne škode in ki bi se moralo torej določiti na podlagi tega, kje je nastala škoda, ne glede na državo ali države, v katerih lahko pride do posrednih posledic. V skladu s točko (h) člena 15 navedene uredbe pravo, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti, ureja predvsem način prenehanja obveznosti ter pravila glede zastaranja in izgube pravic na podlagi poteka roka zastaranja, vključno s pravili v zvezi z začetkom, prekinitvijo in zadržanjem zastaralnega roka ali roka za izgubo pravic.

(10)  Na področju prometnih nesreč imajo lahko oškodovanci iz tujine velike težave pri pridobivanju osnovnih informacij o nesreči od tujih sodišč v razmeroma kratkem času, kot so identiteta toženca in potencialno zadevne odgovornosti. Poleg tega je lahko potrebnega precej časa za ugotovitev, kateri pooblaščenec za obravnavo odškodninskih zahtevkov ali zavarovatelj bi moral prevzeti primer, zbrati dokazno gradivo o nesreči in dati prevesti potrebne dokumente.

(11)  V primerih čezmejnih prometnih nesreč ni nič nenavadnega, če se vlagatelj zahtevka spoprijema s skorajšnjim potekom zastaralnega roka, preden se pogajanja s tožencem sploh začnejo. To se zgodi največkrat takrat, kadar je splošni rok zelo kratek ali ni jasno, kako je mogoče zastaralni rok zadržati ali prekiniti. Zbiranje informacij o nesreči, ki se je zgodila v državi, ki ni država prebivališča vlagatelja zahtevka, lahko traja precej dolgo. Zato bi bilo treba potek splošnega zastaralnega roka, določenega v direktivi, zadržati takoj, ko je zahtevek predložen zavarovatelju ali odškodninskemu organu, s čimer se vlagatelju zahtevka omogoči, da se pogaja o poravnavi odškodninskega zahtevka.

(12)  Ta direktiva bi morala predpisovati minimalna pravila. Države članice bi morale imeti možnost, da zagotovijo višjo raven varstva. Taka višja raven varstva pa ne bi smela ovirati učinkovitega dostopa do sodnega varstva, ki naj bi ga taka minimalna pravila omogočala. Raven varstva, ki je zagotovljena z Listino, kot jo razlaga Sodišče, ter primarnost, enotnost in učinkovitost prava Unije s tem ne bi smele biti ogrožene.

(13)  Ta direktiva ne bi smela posegati v Uredbo (ES) št. 864/2007 in Uredbo (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta(16).

(14)  Ta direktiva si prizadeva spodbujati temeljne pravice in upošteva načela in vrednote, ki so priznani zlasti v Listini, obenem pa si prizadeva doseči cilj Unije, ki je ohranjati in razvijati območje svobode, varnosti in pravice.

(15)  Ker cilja te direktive, namreč vzpostaviti skupne minimalne standarde o zastaralnih rokih za čezmejne prometne nesreče, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se ta cilj zaradi obsega ali učinkov ukrepa lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(16)  V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen k Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, [sta Združeno kraljestvo in Irska podali uradno obvestilo, da želita sodelovati pri sprejetju in uporabi te direktive]/[brez poseganja v člen 4 navedenega protokola Združeno kraljestvo in Irska ne sodelujeta pri sprejetju te direktive, ki zato zanju ni zavezujoča in se v teh državah ne uporablja].

(17)  V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zanjo zato ni zavezujoča in se v njej ne uporablja –

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

POGLAVJE I:

PREDMET UREJANJA, PODROČJE UPORABE IN OPREDELITEV POJMOV

Člen 1

Predmet urejanja

Cilj te direktive je določiti minimalne standarde o celovitem trajanju, začetku, zadržanju in izračunavanju zastaralnih rokov za odškodninske zahtevke za telesno poškodbo in materialno škodo, ki se lahko izterjajo v skladu z Direktivo 2009/103/ES, za čezmejne prometne nesreče.

Člen 2

Področje uporabe

Ta direktiva se uporablja za odškodninske zahtevke za vsako izgubo ali poškodbo, ki je posledica nesreče, povzročene z motornim vozilom, vključenim v zavarovanje proti:

(a)  zavarovalnici, ki krije civilno odgovornost povzročitelja nesreče, v skladu s členom 18 Direktive 2009/103/ES, ali

(b)  odškodninskemu organu iz členov 24 in 25 Direktive 2009/103/ES.

Člen 3

Čezmejna prometna nesreča

1.  Za namene te direktive čezmejna prometna nesreča pomeni vsako prometno nesrečo, ki je posledica uporabe motornih vozil, zavarovanih v državi članici, na ozemlju katere se ponavadi nahajajo, in ki se zgodi v državi članici, ki ni država članica stalnega prebivališča oškodovanca, ali v tretjih državah, katerih nacionalni zavarovalni biro, kot je opredeljen v členu 6 Direktive 2009/103/ES, je vključen v sistem zelenih kart.

2.  Za namene te direktive „država članica“ pomeni državo članico, ki ni [Združeno kraljestvo, Irska ali] Danska.

POGLAVJE II:

MINIMALNI STANDARDI ZA ZASTARALNE ROKE

Člen 4

Zastaralni rok

1.  Države članice zagotovijo, da se za ukrepe v zvezi z odškodninami za telesno poškodbo in materialno škodo, ki je posledica čezmejne prometne nesreče iz člena 2, uporablja najmanj štiriletni zastaralni rok. Zastaralni rok začne teči od dne, ko je vlagatelj zahtevka izvedel ali je imel razumne razloge, da bi lahko izvedel za obseg poškodbe, izgube ali škode, njen vzrok ter identiteto odgovorne osebe in zavarovalnice, ki krije civilno odgovornost povzročitelja nesreče, oziroma pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov ali odškodninskega organa, odgovornega za zagotovitev odškodnine, in proti kateremu je treba vložiti zahtevek.

2.  Države članice zagotovijo, da se, kadar zadevno pravo, po katerem se obravnava zahtevek, določa zastaralni rok, daljši od štirih let, uporabi tak daljši zastaralni rok.

3.  Države članice zagotovijo, da Komisiji predložijo najnovejše informacije o nacionalnih pravilih o zastaranju za škodo, povzročeno v prometnih nesrečah.

Člen 5

Zadržanje zastaralnih rokov

1.  Države članice zagotovijo, da se zastaralni rok iz člena 4 te direktive zadrži za čas od tedaj, ko vlagatelj zahtevka vloži svoj zahtevek:

(a)  pri zavarovalnici osebe, ki je povzročila nesrečo, ali pooblaščencu za obravnavo odškodninskih zahtevkov iz členov 21 in 22 Direktive 2009/103/ES, ali

(b)  pri odškodninskem organu iz členov 24 in 25 Direktive 2009/103/ES,

do tedaj, ko toženec zavrne zahtevek.

2.  Kadar je preostalo obdobje zastaralnega roka, po tem ko se konča obdobje zadržanja, krajše od šestih mesecev, države članice zagotovijo, da se vlagatelju zahtevka odobri dodatno najmanj šestmesečno obdobje, da začne sodne postopke.

Člen 6

Samodejno podaljšanje rokov

Države članice zagotovijo, da se, če se rok izteče na soboto, nedeljo ali na enega izmed njihovih uradnih praznikov, ta rok podaljša do konca prvega naslednjega delovnega dne.

Člen 7

Izračun rokov

Države članice zagotovijo, da se kateri koli rok, določen s to direktivo, upošteva, kot sledi:

(a)  izračun se začne z naslednjim dnem po dnevu, ko se je ustrezni dogodek zgodil;

(b)  kadar je rok izražen kot eno leto ali določeno število let, ta rok poteče v ustreznem naslednjem letu, in sicer v mesecu z istim nazivom in na dan z isto številko kot mesec oziroma dan, ko se je navedeni dogodek zgodil. Če zadevni naslednji mesec nima dneva z isto številko, rok poteče zadnji dan navedenega meseca;

(c)  roki se med sodnimi počitnicami ne zadržijo.

Člen 8

Poravnava odškodninskih zahtevkov

Države članice zagotovijo, da kadar oškodovanci lahko uporabijo postopek iz člena 22 Direktive 2009/103/ES za obravnavanje odškodninskih zahtevkov, ki so vloženi zaradi nesreče, povzročene z motornim vozilom, ki je vključeno v zavarovanje, to oškodovancem ne preprečuje, da ne bi mogli začeti sodnih postopkov ali arbitraže v zvezi s temi zahtevki do poteka katerega koli zastaralnega roka v skladu s to direktivo, in sicer med trajanjem postopka za poravnavo njihovega odškodninskega zahtevka.

POGLAVJE III:

DRUGE DOLOČBE

Člen 9

Splošne informacije o pravilih o zastaranju

Komisija objavi splošne informacije o nacionalnih pravilih, ki jih države članice sporočijo v skladu s členom 4(3) te direktive, o zastaranju za odškodninske zahtevke za škodo, povzročeno v prometnih nesrečah, pri čemer uporabi vsa ustrezna sredstva in informacije, ki morajo biti lahko dostopne, objavi v vseh jezikih Unije.

Člen 10

Povezava z nacionalnim pravom

Ta direktiva državam članicam ne preprečuje, da razširijo pravice iz te direktive, da bi tako zagotovile višjo raven varstva.

Člen 11

Povezava z drugimi določbami zakonodaje Unije

Ta direktiva ne posega v uporabo Uredbe (ES) št. 864/2007 in Uredbe (EU) št. 1215/2012.

POGLAVJE IV:

KONČNE DOLOČBE

Člen 12

Prenos

1.  Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, do ... [eno leto od dneva začetka veljavnosti te direktive]. O tem takoj obvestijo Komisijo.

2.  Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

3.  Države članice sporočijo Komisiji besedilo določb predpisov nacionalnega prava, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 13

Pregled

Komisija najpozneje do 31. decembra 2025, nato pa vsakih pet let, predloži Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru poročilo o uporabi te direktive na podlagi kvalitativnih in kvantitativnih podatkov. V tem kontekstu Komisija zlasti prouči vpliv te direktive na dostop do sodnega varstva, na pravno varnost in prosto gibanje oseb. Poročilu se po potrebi priložijo zakonodajni predlogi za prilagoditev in okrepitev te direktive.

Člen 14

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati 20. dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 15

Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice v skladu s Pogodbama.

V Bruslju, [datum]

Za Evropski parlament Za Svet

Predsednik Predsednik

(1) Glej med drugim: sodbo z dne 18. septembra 2003, Peter Pflücke proti Bundesanstalt für Arbeit, zadeva C-125/01, ECLI:EU:C:2003:477, sodbo z dne 25. julija 1991, Theresa Emmott proti Minister for Social Welfare and Attorney General, zadeva C-208/90, ECLI:EU:C:1991:333, in sodbo z dne 13. julija 2006, Vincenzo Manfredi in drugi proti Lloyd Adriatico Assicurazioni SpA in drugi, združene zadeve C-295/04 do C-298/04, ECLI:EU:C:2006:461. (2) UL L 199, 31.7.2007, str. 40. (3) UL L 263, 7.10.2009, str. 11. (4) CETS št. 76. (5) PE 581.386, julij 2016. (6) PE 571.362, junij 2016. (7) Na voljo na spletu: http://ec.europa.eu/civiljustice/news/docs/study_compensation_road_victims_en.pdf (30. november 2008). (8) UL C 121, 19.4.2011, str. 41. (9) UL C 250 E, 25.10.2007, str. 99. (10) Sprejeta besedila, P5_TA(2003)0446. (11) Glej tudi: sodbo z dne 13. decembra 2007, FBTO Schadeverzekeringen NV proti Jack Odenbreit, zadeva C-463/06, ECLI:EU:C:2007:792. (12) Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL L 351, 20.12.2012, str. 1). (13) COM(2010)0171. (14) Direktiva 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (UL L 263, 7.10.2009, str. 11). (15) Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim II) (UL L 199, 31.7.2007, str. 40). (16) Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL L 351, 20.12.2012, str. 1).

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. julija 2017 s priporočili Komisiji o skupnih minimalnih standardih za civilne postopke v Evropski uniji (2015/2084(INL))

P8_TA(2017)0282 A8-0210/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 225 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju členov 67(4) in 81(2) PDEU,

–  ob upoštevanju člena 19(1) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) in člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina),

–  ob upoštevanju člena 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) ter ustrezne sodne prakse,

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta o uvedbi skupnih minimalnih standardov za civilne postopke v Evropski uniji – pravna podlaga(1),

–  ob upoštevanju študije o oceni evropske dodane vrednosti, ki jo je pripravil oddelek za evropsko dodano vrednost službe Evropskega parlamenta za raziskave (EPRS), o skupnih minimalnih standardih za civilne postopke(2),

–  ob upoštevanju poglobljene analize službe za raziskovalne storitve za poslance EPRS z naslovom Evropeizacija civilnega postopka – oblikovanje skupnih minimalnih standardov?(3),

–  ob upoštevanju poglobljene analize generalnega direktorata za notranjo politiko Unije z naslovom Harmonizirana pravila in minimalni standardi v evropskem civilnem procesnem pravu(4),

–  ob upoštevanju projekta Evropskega pravnega inštituta (ELI) in Mednarodnega inštituta za unifikacijo zasebnega prava (Unidroit) z naslovom Od nadnacionalnih načel do evropskih pravil o civilnem postopku,

–  ob upoštevanju načel o nadnacionalnem civilnem postopku Ameriškega pravnega inštituta (ALI) in Unidroita(5),

–  ob upoštevanju študije z naslovom Študija o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o nekaterih vidikih civilnega pravdnega postopka, tako imenovanega Stormovega poročila(6),

–  ob upoštevanju začetnega nabora določb poslovnika enotnega sodišča za patente,

–  ob upoštevanju pravnega reda Unije na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah,

–  ob upoštevanju sodne prakse Sodišča Evropske unije o načelih nacionalne procesne avtonomije in učinkovitem sodnem varstvu(7),

–  ob upoštevanju pregleda stanja na področju pravosodja v EU za leto 2016,

–  ob upoštevanju študije Evropske komisije za učinkovitost pravosodja (CEPEJ) št. 23 iz leta 2016 z naslovom Evropski pravosodni sistemi: učinkovitost in kakovost sodstva,

–  ob upoštevanju načel za pravosodno usposabljanje Evropske mreže centrov za izobraževanju v pravosodju iz leta 2016(8),

–  ob upoštevanju resolucije z dne 2. aprila 2014 o vmesnem pregledu stockholmskega programa(9),

–  ob upoštevanju členov 46 in 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A8-0210/2017),

Sodna praksa Sodišča Evropske unije o nacionalni procesni avtonomiji in učinkovitem sodnem varstvu

A.  ker so države članice v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Sodišče) o načelu procesne avtonomije odgovorne za imenovanje pristojnih sodišč in za določitev podrobnosti postopkov, ki jim je treba slediti v zvezi z ukrepi za zagotavljanje varstva pravic, ki jih podeli Unija, če ni pravil Unije o postopkovnih vidikih spora v zvezi s pravom Unije;

B.  ker v skladu z isto sodno prakso za uporabo nacionalnega prava glede postopkovnih pravil veljata dva pomembna pogoja: kadar se nacionalna postopkovna pravila uporabljajo za spore v zvezi s pravom Unije, ne smejo biti manj ugodna kakor za podobne notranjepravne postopke (načelo enakovrednosti) in ne smejo biti oblikovana tako, da onemogočajo ali pretirano otežujejo uveljavljanje pravic in obveznosti Unije v praksi (načelo učinkovitosti);

C.  ker se ob pomanjkanju določb Unije o harmonizaciji postopkovnih pravil pristojnost držav članic za določanje postopkovnih pravil za uveljavljanje pravic, ki jih podeli Unija, ne nanaša na uvajanje novih pravnih sredstev v nacionalne pravne ureditve, da se zagotovi uporabljivost prava EU(10);

D.  ker sodna praksa Sodišča prispeva k sodelovanju tega sodišča s sodišči na ravni držav članic, obenem pa izboljšuje razumevanje prava Unije pri državljanih in teh sodiščih;

Listina

E.  ker je pravica do učinkovitega pravnega sredstva in do poštenega sojenja, zapisana v členu 47 Listine in členu 6 EKČP, eno temeljnih jamstev spoštovanja pravne države in demokracije ter sta neločljivo povezani s celotnim civilnim postopkom;

F.  ker kljub dejstvu, da je člen 47 Listine zavezujoč in da je člen 6 EKČP splošno načelo prava Unije, raven varstva pravice do poštenega sojenja v civilnem postopku in zlasti ravnovesje med pravico tožeče stranke do dostopa do sodnega varstva in pravico tožene stranke do obrambe nista harmonizirana po vsej EU;

G.  ker je bila pravica do poštenega sojenja kot temeljna pravica vendarle dopolnjena z več postopkovnimi sekundarnimi akti prava Unije, med njimi z uredbo o sporih majhne vrednosti(11), direktivo o pravni pomoči(12), priporočilom o kolektivnih pravnih sredstvih(13), direktivo o opustitvenih tožbah(14) in direktivo o odškodninskih tožbah zaradi kršitev konkurenčnega prava(15);

Pravni red Unije na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah

H.  ker državljani Unije, zlasti tisti, ki se selijo prek meja, veliko pogosteje prihajajo v stik s sistemi civilnega postopka v drugi državi članici;

I.  ker bi minimalni standardi za civilne postopke na ravni Unije lahko prispevali k posodobitvi nacionalnih postopkov, izenačitvi pogojev za podjetja ter večji gospodarski rasti zaradi uspešnejših in bolj učinkovitih sodnih sistemov, hkrati pa olajšali dostop državljanov do sodnega varstva v Uniji in pripomogli k spoštovanju temeljnih svoboščin Unije;

J.  ker zakonodajalec Unije vprašanja civilnega postopka vse bolj obravnava ne le horizontalno, z izbirnimi instrumenti(16), temveč tudi področno, na različnih področjih politik, kot so intelektualna lastnina(17), varstvo potrošnikov(18) ali pred nedavnim konkurenčno pravo(19);

K.  ker je bila nesistematična harmonizacija postopkovnih pravil na ravni Unije že večkrat deležna kritik, pojav področnega civilnega procesnega prava Unije pa izpodbija skladnost sistemov civilnega postopka na ravni držav članic in različnih instrumentov Unije;

L.  ker je namen predlagane direktive vzpostaviti okvir za razsojanje v civilnih postopkih s sistematizacijo veljavnih pravil Unije o civilnem postopku in razširitvijo njihovega področja uporabe na vse zadeve, ki sodijo na področje uporabe prava Unije;

M.  ker naj bi predlagana direktiva pripomogla k doseganju bolj usklajenega, notranje skladnega in sistematičnega pristopa k civilnopravnim sistemom, ki ga ne bodo omejevale meje, interesi in viri posamezne države;

Pravna podlaga predloga

N.  ker lahko Unija v skladu s členoma 4(1) in 5(1) PEU (načelo prenosa pristojnosti) sprejema zakonodajo na nekem področju samo, če je področje v njeni izključni pristojnosti in če upošteva načeli subsidiarnosti in sorazmernosti;

O.  ker je glavna pravna podlaga za harmonizacijo čezmejnih civilnih postopkov v okviru veljavnih Pogodb določena v naslovu V PDEU (območje svobode, varnosti in pravice);

P.  ker je v Lizbonski pogodbi ohranjena določba o obveznem čezmejnem elementu v zadevah, ki sodijo v pristojnost Unije, kar pomeni, da lahko Unija ukrepa na področju civilnega pravosodja samo, če obstajajo v primeru povezovalni dejavniki (npr. prebivališče, kraj izvedbe itd.), ki vključujejo vsaj dve različni državi članici;

Q.  ker se je kot pravna podlaga za različne sektorske direktive o harmonizaciji nekaterih vidikov civilnega postopka, kot je na primer direktiva o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine in najnovejša direktiva o odškodninskih tožbah zaradi kršitve monopolnih pravil, zlasti uporabljala (in se še vedno uporablja) splošna določba člena 114 PDEU o približevanju določb zakonov in drugih predpisov v državah članicah, katerih predmet je vzpostavitev in delovanje notranjega trga;

R.  ker na podlagi člena 67(4) PDEU Unija olajšuje dostop do sodnega varstva, zlasti z načelom vzajemnega priznavanja sodnih in zunajsodnih odločb v civilnih zadevah, kakor je ponazorjeno v členu 81 PDEU;

Vzajemno zaupanje na evropskem pravosodnem območju

S.  ker je prost pretok sodnih odločb povezan s potrebo po vzpostavitvi zadostnega vzajemnega zaupanja med sodnimi organi različnih držav članic, zlasti glede ravni varstva procesnih pravic;

T.  ker se vzajemno zaupanje v tem oziru razume kot zaupanje držav članic v pravne in sodne sisteme drugih držav članic, posledica pa je prepoved pregledovanja ukrepov drugih držav in njihovih sodnih organov;

U.  ker načelo vzajemnega zaupanja služi večji pravni varnosti, državljanom in podjetjem Unije pa zagotavlja zadostno stabilnost in predvidljivost;

V.  ker bi izvajanje in spoštovanje načela vzajemnega priznavanja sodnih odločb, skupaj s približevanjem zakonodaje, izboljšalo sodelovanje med organi in sodno varstvo posameznih pravic;

W.  ker bi bil sistem skupnih minimalnih standardov Unije v obliki načel in pravil prvi korak h konvergenci nacionalnih predpisov o civilnem postopku in bi v interesu popolnega vzajemnega zaupanja med pravosodnimi sistemi držav članic vzpostavil ravnovesje med temeljnimi pravicami strank;

X.  ker sta za zagotovitev vzajemnega zaupanja zaželena in nujna obstoj in spoštovanje postopkovnih jamstev za uspešnost in učinkovitost civilnega postopka ter enaka obravnava strank;

Y.  ker bi se z uveljavitvijo takega sistema skupnih minimalnih standardov hkrati vzpostavila minimalna raven kakovosti civilnega postopka po vsej Uniji, kar ne bi prispevalo samo h krepitvi vzajemnega zaupanja med sodnimi organi, temveč tudi k bolj nemotenemu delovanju notranjega trga, saj se ocenjuje, da lahko postopkovne razlike med državami članicami med drugim pomenijo motnje v trgovini in lahko odvrnejo podjetja in potrošnike od uveljavljanja njihovih pravic na notranjem trgu;

Drugi vidiki

Z.  ker je približevanje postopkovnih ureditev v Uniji potrebno; ker je predlagana direktiva zamišljena kot prvi korak pri nadaljnji harmonizaciji in konvergenci sistemov civilnega sodstva držav članic ter dolgoročnem oblikovanju zakonika Unije o civilnem postopku;

AA.  ker predlagana direktiva ne vpliva niti na organiziranost sodstva držav članic ali glavne značilnosti načina izvajanja civilnega pravdnega postopka, temveč omogoča učinkovitejša nacionalna postopkovna pravila;

AB.  ker je zato izjemno pomembno, da se sprejme in ustrezno izvaja zakonodaja, ki bo omogočila sprejetje skupnih minimalnih standardov za civilne postopke v Uniji;

Sodna praksa Sodišča o nacionalni procesni avtonomiji in učinkovitem sodnem varstvu

1.  poudarja bistveno vlogo Sodišča pri vzpostavljanju temeljev civilnega postopka Unije, saj je to izoblikovalo razumevanje, kaj civilni postopek pomeni za pravni sistem Unije;

2.  poudarja pa, da čeprav so bili nekateri standardi za civilne postopke, ki so danes sprejeti kot del postopkovnega sistema Unije, priznani v sodni praksi Sodišča, bi bilo treba prispevek Sodišča obravnavati kot razlago standardov, ne postavljanje standardov;

3.  zato poudarja, da so bogate izkušnje Sodišča pri reviziji pravil o odpravi napak in postopkovnih pravil ter kompromisi in konkurenčne vrednote, ki jim sledi, zelo poučni in bi jih bilo treba upoštevati pri uvedbi horizontalnega krovnega akta zakonodajne narave, ki bi vseboval skupne standarde za civilni postopek;

Listina

4.  poudarja, da bi bilo treba v zvezi s poštenim sojenjem in dostopom do sodnega varstva ohraniti in dodatno razširiti omrežja sodelovanja in zbirke podatkov, ki krepijo pravosodno sodelovanje in izmenjavo informacij;

5.  zato se zelo veseli novosti na področju e-pravosodja, zlasti ustanovitve Evropske pravosodne mreže in evropskega portala e-pravosodja, ki naj bi postal enotna vstopna točka na področju pravosodja v Uniji;

Pravni red Unije na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah

6.  poleg tega poziva Komisijo, naj oceni, ali bi bilo treba predlagati nadaljnje ukrepe za utrditev in okrepitev horizontalnega pristopa k zasebnemu uveljavljanju pravic iz prava Unije in ali bi lahko trdili, da tu predlagani skupni minimalni standardi za civilni postopek spodbujajo in zagotavljajo tak horizontalni pristop;

7.  poudarja, da je sistematično zbiranje statističnih podatkov o uporabi in učinkovitosti obstoječih instrumentov Unije na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah izrednega pomena;

8.  v zvezi s tem poziva Komisijo, naj oceni, ali bi dodatni izvedbeni ukrepi držav članic lahko prispevali k učinkoviti uporabi samostojnih postopkov Unije, in meni, da bi bilo treba v ta namen vzpostaviti trden in sistematičen postopek Komisije za nadzor;

Pravna podlaga predloga

9.  ugotavlja, da je bil za sprejetje številnih aktov Unije s postopkovnimi posledicami uporabljen člen 114 PDEU (harmonizacija na notranjem trgu); da se je kot pravna podlaga za različne sektorske direktive o harmonizaciji nekaterih vidikov civilnega postopka, kot je na primer direktiva o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine, zlasti uporabljal in se še vedno uporablja člen 114 o približevanju določb zakonov in drugih predpisov v državah članicah, katerih predmet je vzpostavitev in delovanje notranjega trga;

10.  vendar pa opozarja, da člen 81 PDEU določa sprejetje ukrepov na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami, skupaj z ukrepi za približevanje zakonov in drugih predpisov države članice, zlasti kadar je to potrebno za pravilno delovanje notranjega trga; zato meni, da je člen 81 PDEU ustrezna pravna podlaga za predlagani zakonodajni akt;

11.  meni, da bi bilo treba pojem „s čezmejnimi posledicami“ v členu 81(1) PDEU glede sprejetja ukrepov pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah razumeti širše, ne pa kot sopomenko za „čezmejne pravdne postopke“;

12.  poudarja, da je sedanja razlaga pojma „zadeve s čezmejnimi posledicami“ dokaj ozka in vodi v oblikovanje dvojnih pravil in dveh kategorij strank, kar bi lahko povzročilo dodatne težave in nepotrebno zapletenost; poudarja, da bi bilo zato treba sprejeti širšo razlago;

13.  v zvezi s tem poudarja, da bi tu predlagani skupni minimalni standardi za civilni postopek dodatno prispevali k večji učinkovitosti, če bi države članice razširile njihovo področje uporabe ne le za zadeve, ki sodijo na področje uporabe prava Unije, temveč na splošno na čezmejne ter tudi povsem notranjepravne zadeve;

Vzajemno zaupanje na evropskem pravosodnem območju

14.  ugotavlja, da se glavne dejavnosti Unije v zvezi s civilnimi zadevami na evropskem območju pravice nanašajo na uvedbo aktov o pristojnosti, poteku in čezmejnem izvrševanju sodb;

15.  ponavlja in poudarja, da je prosti pretok sodnih odločb povečal vzajemno zaupanje med pravosodji držav članic, s tem pa tudi pravno varnost, ter zagotovil zadostno stabilnost in predvidljivost za državljane in podjetja v Uniji;

16.  v zvezi s tem poudarja, da je medsebojno zaupanje zapleten pojem in da so v ustvarjanje tega zaupanja vključeni mnogi dejavniki, kot so sodno izobraževanje, čezmejno sodelovanje na področju pravosodja ter izmenjava izkušenj in dobre prakse med sodniki;

17.  ugotavlja, da je moč vzajemno zaupanje med drugim spodbujati z nezakonodajnimi ukrepi, na primer s sodelovanjem sodnikov v okviru Evropske pravosodne mreže ali z udeležbo na usposabljanjih;

18.  zato odobrava devet načel usposabljanja v pravosodju Evropske mreže institucij za izobraževanje v pravosodju, sprejetih na njeni generalni skupščini leta 2016, saj zagotavljajo skupni temelj in okvir za ustanove, ki izvajajo usposabljanje na področju sodstva in pravosodja v Evropi;

19.  trdi pa, da strogo pravno gledano iz vzajemnega zaupanja izhaja, da pravosodja držav članic v Uniji na zelo osnovni ravni dojemajo, da postopkovne ureditve v drugih državah tako na normativni kot praktični ravni jamčijo pošten civilni postopek;

20.  zato poudarja, da bi oblikovanje sistematičnih minimalnih standardov za civilne postopke v Uniji v obliki splošne horizontalne direktive povečalo vzajemno zaupanje med pravosodji držav članic in zagotovilo skupno, vseevropsko izenačenje temeljnih procesnih pravic v civilnih zadevah, s čimer bi okrepili globlji občutek pravičnosti, varnosti in predvidljivosti v Uniji;

Skupni minimalni standardi za civilne postopke

21.  poudarja, da imajo učinkoviti sistemi civilnega postopka ključno vlogo pri podpiranju načela pravne države in temeljnih vrednot Unije. So tudi pogoj za trajnostno naložbeno ter do podjetij in potrošnikov prijazno okolje;

22.  meni, da pomanjkljiva jasnost na področju zastaralnih rokov v sporih s čezmejnimi posledicami lahko ovira dostop državljanov, potrošnikov in podjetij do sodnega varstva. Zato poziva Komisijo in države članice, naj ocenijo, ali bi bilo možno in zaželeno uskladiti te zastaralne roke v civilnih postopkih;

23.  ugotavlja, da obstaja jasna potreba po zakonodaji, ki bo določila nabor postopkovnih standardov za civilne postopke, in poziva Komisijo, naj nadaljuje izvajanje svojega akcijskega načrta za izvajanje stockholmskega programa, ki ga je na področju svobode, varnosti in pravice sprejel Evropski svet;

24.  v skladu s členom 225 PDEU zato poziva Komisijo, naj do 30. junija 2018 na podlagi člena 81(2) PDEU pripravi predlog zakonodajnega akta o skupnih minimalnih standardih za civilne postopke, ob upoštevanju priporočil iz priloge k tej resoluciji;

25.  potrjuje, da priporočila, priložena tej resoluciji, spoštujejo temeljne pravice ter načeli subsidiarnosti in sorazmernosti;

26.  meni, da zahtevani predlog ne bo imel finančnih posledic, saj bo uvedba minimalnih standardov za civilne postopke privedla do ekonomije obsega v smislu zmanjšanja stroškov za stranke in njihove zastopnike, ki se jim ne bo treba seznanjati z različnimi ureditvami držav glede civilnega postopka;

o
o   o

27.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo in spremljajoča priporočila posreduje Komisiji in Svetu ter parlamentom in vladam držav članic.

PRILOGA K RESOLUCIJI:

PRIPOROČILA ZA DIREKTIVO EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA O SKUPNIH MINIMALNIH STANDARDIH ZA CIVILNE POSTOPKE V EU

A.   NAČELA IN CILJI ZAHTEVANEGA PREDLOGA

1.  V Uniji je izvrševanje prava pred sodišči še vedno v veliki meri stvar nacionalnih postopkovnih pravil in prakse. Nacionalna sodišča so tudi sodišča Unije. Zato morajo postopki pred njimi zagotavljati poštenost, pravičnost in učinkovitost ter učinkovito uporabo prava Unije.

2.  Z izvajanjem načela vzajemnega priznavanja sodb v civilnih zadevah se je povečalo zaupanje držav članic v civilnopravne sisteme drugih držav članic, medtem ko lahko ukrepi za približevanje zakonov in predpisov držav članic olajšajo sodelovanje med organi ter izboljšajo sodno varstvo pravic posameznika. Obseg vzajemnega zaupanja je močno odvisen od številnih dejavnikov, ki vključujejo mehanizme za zavarovanje pravic tožeče ali tožene stranke ob zagotovitvi dostopa do sodišč in sodnega varstva.

3.  Čeprav so vse države članice pogodbenice Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), izkušnje kažejo, da zgolj to ne jamči vedno zadostnega zaupanja v civilnopravne sisteme drugih držav članic. Nacionalna pravila za civilni postopek v državah članicah se med seboj precej razlikujejo, pogosto v nekaterih temeljnih postopkovnih načelih in jamstvih, kar utegne ovirati vzajemno zaupanje med sodnimi organi.

4.  Da bi zaščitili temeljne pravice in svoboščine državljanov Unije, posodobili nacionalne postopke, zagotovili enotne pogoje za podjetja in povečali rast zaradi uspešnih in učinkovitih pravnih sistemov, je treba sprejeti direktivo, v kateri bodo nadalje razviti minimalni standardi iz Listine in EKČP. Ustrezna pravna podlaga za tak predlog je člen 81(2) PDEU, ki se nanaša na ukrepe na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah. Direktivo je treba sprejeti po rednem zakonodajnem postopku.

5.  Skupni minimalni standardi za civilne postopke so potrebni za oblikovanje trdne podlage za približevanje in izboljšanje nacionalnih zakonodaj, in sicer zaradi prožnosti, ki jo omogočajo državam članicam pri pripravi novih zakonov o civilnem postopku, in ker hkrati zrcalijo splošen konsenz o načelih pravosodne prakse v civilnih zadevah.

6.  Skupni minimalni standardi bi morali voditi do okrepljenega zaupanja v civilnopravne sisteme vseh držav članic, kar bi moralo po drugi strani voditi do učinkovitejšega, hitrejšega in prožnejšega pravosodnega sodelovanja v duhu vzajemnega zaupanja. Prav tako bi morala odpraviti ovire za prosto gibanje državljanov na ozemlju vseh držav članic, s čimer bi zagotovili, da državljani, ki potujejo v tujino, ne bodo več imeli zadržkov glede civilnih pravosodnih sistemov drugih držav članic.

7.  Predlagana direktiva ne nadomešča nacionalnih sistemov civilnega postopka v celoti. Ob upoštevanju nacionalnih posebnosti ter temeljne pravice do učinkovitega pravnega sredstva in do poštenega sojenja, kar zagotavlja uspešen in učinkovit dostop do sodnega varstva, naj bi direktiva vzpostavila skupne minimalne standarde glede funkcije in vodenja civilnih postopkov v državah članicah za vse zadeve, ki sodijo na področje uporabe prava Unije Njen namen je tudi zagotoviti podlago za postopno nadaljnje približevanje sistemov civilnih postopkov v državah članicah.

8.  Predlog ne vpliva na predpise držav članic glede organiziranosti sodišč in njihova pravila o imenovanju sodnikov.

9.  Ta predlog je v skladu z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti, saj države članice ne morejo same vzpostaviti minimalnih standardov za civilne postopke, in ne presega tega, kar je nujno potrebno za zagotavljanje učinkovitega dostopa do pravnega varstva in vzajemnega zaupanja v Uniji.

B.  BESEDILO ZAHTEVANEGA PREDLOGA

Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih minimalnih standardih za civilne postopke v Evropski uniji

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 81(2) Pogodbe,

ob upoštevanju zahteve Evropskega parlamenta, naslovljene na Evropsko komisijo,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora,

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)  Unija si je zastavila cilj ohranjati in razvijati območje svobode, varnosti in pravice, na katerem je zagotovljeno prosto gibanje oseb. Za postopno vzpostavitev takega območja bo Unija sprejela ukrepe na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami, zlasti kadar je to potrebno za pravilno delovanje notranjega trga.

(2)  V skladu s členom 81(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije bi morali biti ti ukrepi namenjeni zagotavljanju, med drugim, vzajemnega priznavanja in izvrševanja sodnih odločb med državami članicami, čezmejnega vročanja listin, sodelovanja pri pridobivanju dokazov, učinkovitega dostopa do sodnega varstva in odprave ovir za nemoten potek civilnih postopkov, po potrebi s spodbujanjem združljivosti predpisov o civilnih postopkih, ki veljajo v državah članicah.

(3)  V skladu s sklepi predsedstva Evropskega sveta iz Tampereja z dne 15. in 16. oktobra 1999, zlasti s točko 33, bi se z okrepljenim vzajemnim priznavanjem sodb in drugih sodnih odločb ter potrebnim približevanjem zakonodaje izboljšala sodelovanje med pristojnimi organi in sodno varstvo pravic posameznika. Načelo vzajemnega priznavanja bi moralo tako postati temelj pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah v Uniji.

(4)  Glede na akcijski načrt Komisije za izvajanje stockholmskega programa, ki ga je na področju svobode, varnosti in pravice sprejel Evropski svet, evropsko pravosodno območje in pravilno delovanje enotnega trga temeljita na načelu vzajemnega priznavanja, ki izhaja iz ideje, da države članice medsebojno zaupajo v svoje sodne sisteme. To načelo lahko učinkovito deluje le na podlagi medsebojnega zaupanja sodnikov, pravnih strokovnjakov, podjetij in državljanov. Obseg zaupanja je odvisen od številnih dejavnikov, tudi od obstoja mehanizmov za zavarovanje procesnih pravic strank v civilnem postopku. Da se zagotovi uporaba tega načela, so zato potrebni skupni minimalni standardi, ki utrjujejo pravico do poštenega sojenja in učinkovitost pravosodnih sistemov ter prispevajo k učinkovitemu izvrševanju.

(5)  Z določitvijo minimalnih pravil o varstvu procesnih pravic strank in zagotavljanjem lažjega dostopa državljanov do sodnega varstva bi morala ta direktiva okrepiti zaupanje držav članic v civilnopravne sisteme drugih držav članic in s tem prispevati k spodbujanju kulture temeljnih pravic v Uniji, pa tudi k učinkovitejšemu notranjemu trgu, obenem pa s krepitvijo splošnega občutka pravičnosti, varnosti in predvidljivosti pripomoči k spoštovanju temeljnih svoboščin na celotnem ozemlju Unije.

(6)  Določbe te direktive bi se morale uporabljati za civilne spore s čezmejnimi posledicami, skupaj s tistimi, ki izhajajo iz kršitve pravic in svoboščin, ki jih jamči pravo Unije. Kjer se ta direktiva nanaša na kršitev pravic iz prava Unije, so zajeti vsi primeri, v katerih so bile ali bi lahko bile fizične ali pravne osebe oškodovane zaradi kršitve pravil Unije. Državam članicam nič ne bi smelo preprečevati uporabe določb te direktive tudi v izključno notranjih civilnopravnih zadevah.

(7)  Vse države članice so pogodbenice Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin z dne 4. novembra 1950. Zadeve, omenjene v tej direktivi, bi se morale obravnavati v skladu z navedeno konvencijo in zlasti s pravico do poštenega sojenja in učinkovitega pravnega sredstva.

(8)  Ta direktiva si prizadeva za spodbujanje uporabe skupnih minimalnih standardov za civilne postopke, da se zagotovi učinkovit dostop do sodnega varstva v Uniji. Splošno priznano pravico do dostopa do sodnega varstva potrjuje tudi člen 47 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Listina).

(9)  Civilni postopek bi bilo treba dodatno izboljšati z izkoriščanjem tehnološkega napredka na področju pravosodja in novih orodij, ki so na voljo sodiščem, s čimer bi lahko pripomogli k premoščanju geografske razdalje in njenih posledic v smislu visokih stroškov in dolgotrajnosti postopkov. Stranke in sodišča bi bilo treba še naprej spodbujati k uporabi sodobne komunikacijske tehnologije, da bi tako dodatno zmanjšali stroške pravdnega postopka in skrajšali njegovo trajanje.

(10)  Da bi se omogočilo zaslišanje oseb, ne da bi za to morale potovati na sodišče, bi morale države članice zagotoviti, da se glavne obravnave in pridobivanje dokazov z zaslišanji prič, izvedencev ali strank lahko izvajajo z uporabo vseh ustreznih sredstev komuniciranja na daljavo, razen če uporaba takšne tehnologije zaradi posebnih okoliščin zadeve ne bi bila ustrezna za pošteno vodenje postopka. Ta določba ne posega v Uredbo Sveta (ES) št. 1206/2001(20).

(11)  Sodišča držav članic bi morala imeti dostop do izvedenskih mnenj o tehničnih, pravnih ali drugih dokaznih vprašanjih. Razen če so potrebni prisilni ukrepi, in v skladu s svobodo opravljanja storitev ter sodno prakso Sodišča, bi morali sodniki v eni državi članici imeti možnost, da imenujejo izvedence za opravljanje preiskav v drugi državi članici brez predhodnega dovoljenja za to. Da bi olajšali upoštevanje strokovnega znanja na področju pravosodja in upoštevali omejitve pri imenovanju dovolj usposobljenih izvedencev v pristojnosti ene države članice, na primer zaradi tehnične zapletenosti zadeve ali obstoja neposredne ali posredne povezave med izvedencem in strankama, bi bilo treba vzpostaviti in posodabljati evropski register vseh nacionalnih imenikov izvedencev v okviru evropskega portala e-pravosodje.

(12)  Pri začasnih in varovalnih ukrepih bi bilo treba ustrezno uskladiti interes tožeče stranke za dodelitev začasnega sodnega varstva in interes tožene stranke, da prepreči zlorabo takega varstva. Kadar se začasni ukrepi zahtevajo pred izdajo sodne odločbe, bi moralo sodišče, pri katerem se vloga vloži, na podlagi dokazov, ki jih predloži tožeča stranka, ugotavljati, da je verjetno, da je tožbeni zahtevek po vsebini utemeljen. Poleg tega bi morala tožeča stranka v vseh primerih sodišču dokazati, da je za njen zahtevek nujno potrebno sodno varstvo in da bi bila brez začasnih ukrepov izvršitev obstoječe ali prihodnje sodne odločbe lahko onemogočena ali znatno otežena.

(13)  Določbe te direktive ne bi smele posegati v posebne določbe za uveljavljanje pravic na področju intelektualne lastnine iz aktov Unije, zlasti iz Direktive 2004/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta(21). Prav tako ne bi smele posegati v posebne določbe o izterjavi čezmejnih dolgov, določene v evropskem nalogu za zamrznitev bančnih računov(22).

(14)  Sodišča bi morala dobiti ključno vlogo pri varovanju pravic in interesov vseh strank ter uspešnem in učinkovitem vodenju civilnih postopkov.

(15)  Cilj zagotavljanja poštenega sojenja, boljšega dostopa do sodnega varstva in vzajemnega zaupanja, ki je del politike Evropske unije za vzpostavitev območja svobode, varnosti in pravice, bi moral vključevati dostop do sodnih in izvensodnih načinov reševanja sporov. Da bi stranke spodbudili k uporabi mediacije, bi morale države članice zagotoviti, da njihovi predpisi o zastaralnih in prekluzivnih rokih strankam ne preprečujejo dostopa do sodišča ali arbitraže v primeru neuspešnega poskusa mediacije.

(16)  Zaradi razlik v predpisih o civilnih postopkih med državami članicami in predvsem v pravilih o vročanju pisanj bi bilo treba opredeliti minimalne standarde, ki bi se morali uporabljati za civilne postopke, ki sodijo na področje delovanja prava Unije. Predvsem bi prednost morali imeti načini vročanja, ki zagotavljajo hiter in varen prejem vročenih pisanj z vročilnico. Zato bi bilo treba spodbujati uporabo sodobnih komunikacijskih tehnologij. Za pisanja, ki jih je treba vročiti strankam, bi morali biti elektronska vročitev in vročitev po pošti enakovredni. Elektronska oblika bi morala zagotavljati, da je vsebina teh pisanj in prejetega drugega pisnega sporočanja resnična in istovetna vsebini poslanih pisanj in poslanega drugega pisnega sporočanja ter da se na način, ki se uporablja za potrditev prejema, jamčita potrditev prejema s strani naslovnika in potrditev datuma prejema.

(17)  Države članice bi morale zagotoviti, da imajo stranke v civilnem postopku pravico do odvetnika po lastni izbiri. V čezmejnih sporih bi morale imeti stranke pravico do odvetnika v matični državi za predhodni posvet in do odvetnika v državi gostiteljici za vodenje pravdnega postopka. Da se zagotovi učinkovito uveljavljanje pravice do poštenega sojenja, je bistvenega pomena zaupnost komuniciranja med strankami in odvetnikom. Države članice bi zato pri uveljavljanju pravice do odvetnika iz te direktive morale spoštovati zaupnost srečanj in drugih oblik komuniciranja med odvetnikom in stranko. Stranke v postopku bi morale imeti možnost, da se odpovejo pravici, ki jo imajo v skladu s to direktivo, če so bile obveščene o morebitnih posledicah v primeru odpovedi navedeni tej pravici.

(18)  Od tožeče stranke se ne bi smelo zahtevati, da zaradi plačila sodnih taks potuje v državo članico sodišča, pred katerim poteka postopek, ali da v ta namen najame odvetnika. Da se zagotovi učinkovit dostop tožečih strank do postopka, bi morale države članice ponujati najmanj eno od možnosti plačila na daljavo po tej direktivi. Zagotoviti bi bilo treba, da so informacije o sodnih taksah in načinih plačila ter ustreznih organih ali organizacijah v državi članici, pristojnih za praktično pomoč, preglednejše in enostavno dostopne na internetu prek ustreznih nacionalnih spletnih strani.

(19)  Države članice bi morale zagotoviti spoštovanje temeljne pravice do brezplačne pravne pomoči iz tretjega odstavka člena 47 Listine. Vse fizične ali pravne osebe, vpletene v civilni spor, na katerega se nanaša ta direktiva, ne glede na to ali so tožeče ali tožene stranke, bi morale imeti možnost uveljaviti svoje pravice na sodiščih, tudi če zaradi svojega osebnega finančnega položaja ne morejo nositi stroškov postopka. Pravna pomoč bi morala kriti predpravdne nasvete z namenom doseči poravnavo, preden se sproži sodni postopek, pravno pomoč pri vložitvi zadeve na sodišče ter zastopanje na sodišču in pomoč pri kritju stroškov postopka. Ta določba ne posega v Direktivo Sveta 2003/8/ES(23).

(20)  Oblikovanje evropske pravosodne kulture, ki v celoti spoštuje subsidiarnost in sorazmernost ter neodvisnost pravosodja, je ključnega pomena za učinkovito delovanje evropskega pravosodnega območja. Izobraževanje v pravosodju je bistveni element tega procesa, saj povečuje zaupanje med državami članicami, pravosodnimi delavci in državljani. V zvezi s tem bi morale države članice sodelovati in podpirati poklicno usposabljanje in izmenjavo dobre prakse med pravnimi strokovnjaki.

(21)  Ta direktiva določa minimalna pravila. Države članice lahko razširijo pravice iz te direktive, da zagotovijo višjo raven varstva. Takšna višja raven varstva pa ne bi smela ovirati vzajemnega zaupanja in učinkovitega dostopa do sodnega varstva, ki naj bi ju ta minimalna pravilna omogočala. Raven varstva, ki je zagotovljena z Listino, kot jo razlaga Sodišče, ter primarnost, enotnost in učinkovitost prava Unije s tem ne bi smele biti ogrožene.

(22)  Ker države članice ciljev te direktive, in sicer opredelitve minimalnih standardov za civilne postopke, ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(23)  V skladu s [členom 3]/[členoma 1 in 2] Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, [sta ti dve državi članici predložili uradno obvestilo, da želita sodelovati pri sprejetju in uporabi te direktive] / [in brez poseganja v člen 4 navedenega protokola ti dve državi članici ne sodelujeta pri sprejetju te direktive, ki zato zanju ni zavezujoča niti se v njiju ne uporablja].

(24)  V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri sprejetju te direktive, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja –

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

POGLAVJE I

PREDMET UREJANJA, PODROČJE UPORABE IN OPREDELITEV POJMOV

Člen 1

Predmet urejanja

Namen te direktive je približati sisteme civilnih postopkov, da se v celoti zagotovi spoštovanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva in do poštenega sojenja, kot je priznana v členu 47 Listine in členu 6 EKČP, z določitvijo minimalnih standardov glede začetka, poteka in zaključka civilnega postopka pred sodišči držav članic.

Člen 2

Področje uporabe

1.  Brez poseganja v standarde civilnega postopka, ki so določeni ali so lahko določeni v zakonodaji Unije ali nacionalni zakonodaji, če so ti za stranke ugodnejši, se ta direktiva uporablja v sporih s čezmejnimi posledicami za civilne in gospodarske zadeve, ne glede na vrsto sodišča, razen za tiste pravice in obveznosti, ki niso na voljo strankam v skladu s pravom, ki se uporablja. Zlasti ne zajema davčnih, carinskih ali upravnih zadev ali odgovornosti države za dejanja in opustitve pri izvajanju državne oblasti (acta iure imperii).

2.  Za namene te direktive „država članica“ pomeni državo članico, razen [Združenega kraljestva, Irske in] Danske.

Člen 3

Spori s čezmejnimi posledicami

1.  Za namene te direktive je spor s čezmejnimi posledicami tisti, v katerem:

(a)  ima vsaj ena od strank stalno ali običajno prebivališče v državi članici, ki ni država članica, v kateri je sodišče, pred katerim poteka postopek, ali

(b)  imata obe stranki stalno prebivališče v isti državi članici, v kateri je sodišče, pred katerim poteka postopek, če je kraj izvajanja pogodbe, kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka, ali kraj izvršbe sodbe v drugi državi članici, ali

(c)  imata obe stranki stalno prebivališče v isti državi članici, v kateri je sodišče, pred katerim poteka postopek, če spor spada na področje uporabe prava Unije.

2.  Za namen odstavka 1 se stalno prebivališče določi v skladu s členoma 62 in 63 Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta(24).

POGLAVJE II:

MINIMALNI STANDARDI ZA CIVILNE POSTOPKE

Oddelek 1:

Pošten in učinkovit izid

Člen 4

Splošna obveznost glede učinkovitega sodnega varstva

Države članice določijo ukrepe, postopke in pravna sredstva, potrebne za zagotovitev uveljavljanja pravic iz civilnega prava Unije. Ti ukrepi, postopki in pravna sredstva morajo biti pošteni in pravični in ne smejo biti nepotrebno zapleteni ali dragi ter določati nerazumnih rokov ali povzročati neupravičenih zamud, obenem pa morajo spoštovati nacionalne posebnosti in temeljne pravice.

Ukrepi, postopki in pravna sredstva morajo biti tudi učinkoviti in sorazmerni, uporabljati pa se morajo na način, ki omogoča izogibanje nastajanju ovir za učinkovit dostop do sodnega varstva ter morajo zagotavljati varovala pred njihovo zlorabo.

Člen 5

Glavna obravnava

1.  Države članice zagotovijo pošteno vodenje postopka. Kjer stranke ne morejo biti fizično prisotne ali kjer so se stranke s soglasjem sodišča dogovorile, da uporabijo sredstva za hitrejše komuniciranje, države članice zagotovijo, da se lahko glavna obravnava izvede ob uporabi katere koli ustrezne tehnologije komuniciranja na daljavo, na primer videokonference ali telekonference, ki je na voljo sodišču.

2.  Kadar ima oseba, ki bo zaslišana, stalno ali običajno prebivališče v državi članici, ki ni država članica, v kateri je sodišče, pred katerim poteka postopek, se udeležba te osebe na glavni obravnavi prek videokonference, telekonference ali s pomočjo druge ustrezne tehnologije komuniciranja na daljavo uredi z uporabo postopkov, določenih v Uredbi (ES) št. 1206/2001. Kar zadeva videokonference, se upoštevajo priporočila Sveta o čezmejni uporabi videokonferenc, ki jih je sprejel Svet 15. in 16. junija 2015(25), in delo, opravljeno v okviru evropskega portala e-pravosodja.

Člen 6

Začasni in varovalni ukrepi

1.  Države članice zagotovijo, da so vzpostavljeni začasni ukrepi za ohranitev dejanskega ali pravnega stanja, da se zagotovi popolna učinkovitost poznejše sodne odločbe o glavni stvari pred začetkom postopka o glavni stvari in v kateri koli fazi takšnega postopka.

Ukrepi iz prvega pododstavka vključujejo tudi potrebne ukrepe za preprečitev morebitne neposredne kršitve ali takojšnje prenehanje domnevne kršitve ter ohranitev premoženja, s katerimi se zagotovi, da poznejša izvršba zahtevka ne bo ovirana ali znatno otežena.

2.  Taki ukrepi spoštujejo pravice obrambe in morajo biti sorazmerni z značilnostmi in resnostjo domnevne kršitve, po potrebi pa omogočajo zagotavljanje jamstev za kritje stroškov in škode, povzročene toženi stranki z neupravičenimi zahtevki. Sodišča smejo od tožeče stranke zahtevati, da predloži vsakršne razumno razpoložljive dokaze, ki v zadostni meri utemeljujejo potrebnost in sorazmernost začasnega ukrepa.

3.  Države članice zagotovijo, da se v ustrezno utemeljenih primerih lahko začasni ukrepi sprejmejo brez zaslišanja tožene stranke, kadar bi odlašanje lahko povzročilo nepopravljivo škodo tožeči stranki ali kadar obstaja dokazljivo tveganje, da bodo dokazi uničeni. V tem primeru se stranke obvesti brez nepotrebnega odlašanja, najpozneje takoj po izvedbi ukrepov.

Na zahtevo tožene stranke se opravi pregled, vključno s pravico do izjave, z namenom, da se v razumnem roku po obvestilu o ukrepih odloči, ali je treba ukrepe spremeniti, preklicati ali potrditi.

Če se ukrepi iz prvega pododstavka prekličejo ali če se naknadno ugotovi, da ni bilo kršitve ali nevarnosti kršitve, lahko Sodišče tožeči stranki na zahtevo tožene stranke naloži plačilo ustrezne odškodnine toženi stranki za kakršno koli škodo, ki jo je utrpela zaradi teh ukrepov.

4.  Ta člen ne posega v Direktivo 2004/48/ES in Uredbo (EU) št. 655/2014.

Oddelek 2

Učinkovitost postopka

Člen 7

Postopkovna učinkovitost

1.  Sodišča držav članic bi morala spoštovati pravico do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja, ki zagotavlja dostop do sodnega varstva, in načelo kontradiktornosti postopka, še zlasti pri odločanju o nujnosti glavne obravnave in izvajanja dokazov ter obsegu izvajanja dokazov.

2.  Sodišča držav članic odločajo v najkrajšem možnem času ne glede na prekluzivne roke za konkretne zahtevke v različnih fazah postopka.

Člen 8

Obrazložene odločbe

Države članice zagotovijo, da sodišča predložijo dovolj podrobno obrazloženo odločbo v razumnem času, da se strankam omogoči, da učinkovito izkoristijo pravice do pregleda odločbe ali pritožbe.

Člen 9

Splošna načela za vodenje postopka

1.  Države članice zagotovijo, da sodišča dejavno vodijo zadeve, ki potekajo pred njimi, s čimer zagotovijo pošteno in učinkovito reševanje sporov v razumnem času in s sprejemljivimi stroški, brez omejevanja prostega opredeljevanja strank o vsebini in dokaznem materialu v svojem primeru.

2.  Kolikor je to izvedljivo, sodišče zadevo vodi v posvetovanju s strankami. Natančneje, dejavno vodenje zadev lahko vključuje:

(a)  spodbujanje strank k medsebojnemu sodelovanju med postopkom;

(b)  opredeljevanje zahtevkov v zgodnji fazi;

(c)  odločanje, katere zahtevke je treba temeljito preučiti, in vnaprejšnje odločanje o drugih zahtevkih;

(d)  odločanje o zaporedju reševanja zahtevkov;

(e)  pomoč strankama, da se sporazumeta o tožbi v celoti ali delno;

(f)  določitev rokov za nadzor nad potekom tožbe;

(g)  obravnavanje čim več različnih vidikov tožbe hkrati;

(h)  obravnavanje tožbe brez zahtevane navzočnosti strank;

(i)  uporabo razpoložljivih tehničnih sredstev.

Člen 10

Pridobivanje dokazov

1.  Države članice zagotovijo, da so na voljo učinkovita sredstva za predstavljanje, pridobivanje in hrambo dokazov ob upoštevanju pravic obrambe in potrebe po varstvu zaupnih podatkov.

2.  Države članice spodbujajo uporabo sodobne komunikacijske tehnologije pri pridobivanju dokazov. Sodišče izbere najpreprostejši in najcenejši način pridobivanja dokazov.

Člen 11

Sodni izvedenci

1.  Države članice zagotovijo, da lahko sodišče brez poseganja v možnost strank, da predložijo izvedenske dokaze, kadar koli imenuje sodne izvedence, da bi pridobilo izvedensko mnenje o posameznih vidikih primera. Sodišče takšnemu izvedencu priskrbi vse potrebne informacije za pripravo izvedenskega mnenja.

2.  V čezmejnih sporih, razen kadar so potrebni prisilni ukrepi ali kadar preiskava poteka na krajih, povezanih z izvajanjem pristojnosti države članice, ali na krajih, do katerih je po pravu države članice, v kateri se opravlja preiskava, dostop ali drug povezan ukrep prepovedan ali omejen na določene osebe, države članice zagotovijo, da lahko sodišče imenuje sodnega izvedenca, da opravi preiskave zunaj pristojnosti sodišča brez predložitve predhodnega zahtevka v zvezi s tem pri pristojnem organu druge države članice.

3.  Za namen odstavkov 1 in 2 Komisija z združitvijo obstoječih nacionalnih imenikov izvedencev vzpostavi evropski register izvedencev, ki je na voljo prek evropskega portala e-pravosodja.

4.  Sodni izvedenci jamčijo neodvisnost in nepristranskost v skladu z določbami, ki veljajo za sodnike, iz člena 22.

5.  Izvedenska mnenja, ki jih sodišču predložijo sodni izvedenci, so dostopna strankam, ki imajo možnost, da nanje podajo pripombe.

Oddelek 3:

Dostop do sodišč in sodnega varstva

Člen 12

Reševanje sporov

1.  Države članice zagotovijo, da lahko sodišče v kateri koli fazi postopka in ob upoštevanju vseh okoliščin primera, če meni, da je spor primeren za poravnavo, strankama predlaga uporabo mediacije za poravnavo ali preučitev možnosti poravnave spora.

2.  Odstavek 1 ne posega v pravico strank, ki izberejo mediacijo, da sprožijo sodni postopek ali arbitražo v zvezi s tem sporom zaradi izteka zastaralnega ali prekluzivnega roka med postopkom mediacije.

Člen 13

Stroški pravdnega postopka

1.  Države članice zagotovijo, da sodne takse, zaračunane v državah članicah za civilne spore, niso nesorazmerne z vrednostjo zahtevka in ne onemogočijo ali čezmerno otežijo pravdnega postopka.

2.  Sodne takse, ki se v državah članicah zaračunajo za civilne spore, državljane ne odvračajo od predložitve zadeve sodišču ali jih ovirajo pri dostopu do sodnega varstva.

3.  Stranke lahko sodne takse poravnajo z uporabo sredstev za plačilo na daljavo, tudi iz države članice, ki ni država članica, v kateri je sodišče, prek bančnega nakazila ali s kreditno ali debetno kartico.

4.  Države članice zagotovijo, da so informacije o sodnih taksah in načinih plačila ter organih ali organizacijah v državi članici, pristojnih za praktično pomoč, preglednejše in zlahka dostopne na internetu. V ta namen države članice te informacije predložijo Komisiji, ta pa poskrbi, da se javno objavijo in razširijo na kakršen koli ustrezen način, zlasti pa prek evropskega portala e-pravosodje.

Člen 14

Načelo kdor izgubi, plača

1.  Države članice zagotovijo, da stroške postopka plača stranka, ki v pravdi ne uspe, vključno tudi z vsemi stroški, nastalimi zato, ker je drugo stranko zastopal odvetnik ali drug pravni strokovnjak, ali vse stroške, nastale zaradi vročitve ali prevoda pisanj, ki ustrezajo vrednosti zahtevka in so neizogibni.

2.  Če stranka v pravdi le delno uspe ali pa uspe v izrednih razmerah, lahko sodišča odredijo, naj se stroški pravično porazdelijo ali naj stranke krijejo lastne stroške.

3.  Stranka mora kriti vse nepotrebne stroške, ki jih je povzročila sodišču ali drugi stranki, bodisi z nepotrebnimi zahtevki ali drugim nerazumnim pravdanjem.

4.  Sodišče lahko plačilo stroškov prilagodi tako, da izražajo nerazumno nesodelovanje ali sodelovanje v slabi veri v prizadevanjih za poravnavo v skladu s členom 20.

Člen 15

Brezplačna pravna pomoč

1.  Da bi poskrbele za učinkovit dostop do sodnega varstva, države članice zagotovijo, da lahko sodišča stranki dodelijo brezplačno pravno pomoč.

2.  Brezplačna pravna pomoč lahko v celoti ali deloma krije naslednje stroške:

(a)  sodne takse, s popolno ali delno oprostitvijo ali odlogom plačila;

(b)  stroške pravne pomoči in zastopanja v zvezi s:

(i)  predpravdnimi nasveti z namenom doseči poravnavo, preden se sproži sodni postopek, v skladu s členom 12(1);

(ii)  začetkom in vodenjem postopka pred sodiščem;

(iii)  vsemi stroški v zvezi s postopkom, vključno s prošnjo za brezplačno pravno pomoč;

(iv)  izvršbo;

(c)  druge potrebne stroške v povezavi s postopkom, ki jih nosi stranka, vključno s stroški prič, izvedencev, tolmačev in prevajalcev ter potrebnimi potnimi stroški, stroški nastanitve in bivanja stranke in njenega zastopnika;

(d)  stroške uspešne stranke, če tožeča stranka izgubi tožbo, v skladu s členom 14.

3.  Države članice zagotovijo, da je fizična oseba, ki je državljan Evropske unije ali državljan tretje države, ki zakonito biva v državi članici Evropske unije, upravičen do pravne pomoči, če:

(a)  je zaradi svojega ekonomskega položaja v celoti ali delno nesposoben nositi stroške iz odstavka 2 tega člena in

(b)  obstajajo razumne možnosti za uspeh tožbe, v zvezi s katero se vloži prošnja za brezplačno pravno pomoč, ob upoštevanju postopkovnega položaja tožeče stranke in

(c)  je tožeča stranka, ki zaprosi za pravno pomoč, aktivno legitimirana v skladu z ustreznimi nacionalnimi določbami.

4.  Pravne osebe so upravičene do pravne pomoči v obliki oprostitve plačila predujma stroškov postopka in/ali odvetnika. Pri odločanju o dodelitvi take pomoči lahko sodišča med drugim upoštevajo:

(a)  organizacijsko obliko pravne osebe in to, ali opravlja pridobitno ali nepridobitno dejavnost;

(b)  finančno sposobnost njenih družbenikov ali delničarjev;

(c)  zmožnost, da si ti družbeniki ali delničarji priskrbijo denarna sredstva, potrebna za vložitev tožbe.

5.  Države članice zagotovijo, da so državljani Unije in pravne osebe v njej obveščeni o postopku za pridobitev brezplačne pravne pomoči iz odstavkov 1 do 4 zaradi zagotavljanja njene učinkovitosti in dostopnosti.

6.  Ta člen ne posega v Direktivo 2003/8/ES.

Člen 16

Financiranje

1.  Države članice zagotovijo, da v primerih, ko tožbo financira tretja oseba zasebnega prava, ta tretja oseba ne:

(a)  skuša vplivati na postopkovne odločitve tožeče stranke, vključno z odločitvami o poravnavi;

(b)  financira tožbe zoper toženo stranko, ki je konkurent osebe, ki financira, ali zoper toženo stranko, od katere je oseba, ki financira, odvisna;

(c)  zaračuna previsokih obresti za zagotovljena finančna sredstva.

2.  Države članice zagotovijo, da v primerih, ko tožbe financirajo tretje osebe zasebnega prava, plačilo ali obresti osebi, ki financira, niso odvisni od doseženega zneska poravnave ali odškodnine, razen če dogovora o financiranju ne ureja javni organ, ki jamči interese strank.

Oddelek 4:

Poštenost postopka

Člen 17

Vročanje pisanj

1.  Države članice zagotovijo, da se načelno uporabljajo načini, pri katerih se jamči prejem vročenih pisanj.

2.  Države članice zagotovijo, da se pisanja o začetku postopka ali enakovredna pisanja in sodni pozivi na sodno obravnavo lahko vročajo v skladu z nacionalnim pravom na enega od naslednjih načinov:

(a)  osebna vročitev;

(b)  vročitev po pošti;

(c)  vročitev po elektronski poti, denimo po telefaksu ali elektronski pošti.

Vročitev potrjuje vročilnica z datumom prejema, ki jo podpiše naslovnik.

Za vročitev po elektronski poti v skladu s točko (c) prvega pododstavka tega odstavka se uporabljajo ustrezno visoki tehnični standardi, ki jamčijo istovetnost pošiljatelja in varen prenos vročenih pisanj.

Ta pisanja se lahko vročajo tudi z osebno vročitvijo, ki jo potrjuje dokument s podpisom pristojne osebe, ki je opravila vročitev, in navedbo, da je naslovnik prejel pisanje ali je brez pravne utemeljitve zavrnil njen sprejem, ter datumom vročitve.

3.  Če vročitev v skladu z odstavkom 2 ni mogoča in če je naslov tožene stranke zanesljivo znan, se lahko vročitev izvede na enega od naslednjih načinov:

(a)  z osebno vročitvijo na osebnem naslovu tožene stranke osebam, ki s toženo stranko živijo v istem gospodinjstvu ali so tam zaposlene;

(b)  v primeru samozaposlene tožene stranke ali pravne osebe z osebno vročitvijo v poslovnih prostorih tožene stranke osebam, ki jih zaposluje tožena stranka;

(c)  z oddajo pisanj v poštni nabiralnik tožene stranke;

(d)  z deponiranjem pisanj na poštnem uradu ali pri pristojnem javnem organu in oddajo pisnega obvestila o deponiranju v poštni nabiralnik tožene stranke, če pisno obvestilo jasno navaja naravo pisanja kot sodnega pisanja ali pravni učinek pisnega obvestila kot opravo vročitve in začetek teka rokov;

(e)  s poštno vročitvijo brez vročilnice iz odstavka 4, če ima tožena stranka naslov v državi članici izvora;

(f)  v elektronski obliki z avtomatično potrditvijo dostave, če je tožena stranka ta način vročanja vnaprej izrecno sprejela.

Vročitev na podlagi točk od (a) do (d) prvega pododstavka tega odstavka se potrdi:

(a)  z dokumentom, podpisanim s strani pristojne osebe, ki je opravila vročitev, z navedbo:

(i)  polnega imena osebe, ki je obvestilo ali sporočilo vročila;

(ii)  uporabljenega načina vročitve;

(iii)  datuma vročitve;

(iv)  če so bila vročena pisanja vročena drugi osebi namesto toženi stranki, imena te osebe in njenega razmerja do tožene stranke in

(v)  drugih obveznih informacij, ki jih je treba zagotoviti v skladu z nacionalnim pravom.

(b)  s potrdilom o prejemu s strani osebe, ki ji je bilo pisanje vročeno, za namen točk (a) in (b) prvega pododstavka tega odstavka.

4.  Vročitev na podlagi odstavkov 2 in 3 tega člena se lahko izvrši tudi pri pravnem ali pooblaščenemu zastopniku tožene stranke.

5.  Če se pisanja o začetku postopka ali enakovredna pisanja ali sodni pozivi vročajo zunaj držav članic, se lahko vročijo na kakršen koli način, določen z:

(a)  Uredbo (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta(26), kadar se uporablja, ob spoštovanju pravic prejemnika po uredbi ali

(b)  Haaško konvencijo z dne 15. novembra 1965 o vročitvi sodnih in zunajsodnih listin v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini ali drugo konvencijo ali sporazumom, kadar se uporablja.

6.  Ta direktiva ne vpliva na uporabo Uredbe (ES) št. 1393/2007 in ne posega v Uredbo (ES) št. 805/2004 Evropskega parlamenta in Sveta(27) in Uredbo (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta(28).

Člen 18

Pravica do odvetnika v civilnem postopku

1.  Države članice strankam v civilnem postopku zagotovijo pravico do odvetnika po lastni izbiri na takšen način, da se jim omogoči dejansko in učinkovito uveljavljanje pravic.

V čezmejnih sporih države članice zagotovijo, da imajo stranke v civilnem postopku pravico do odvetnika v matični državi za predhodni posvet in do odvetnika v državi gostiteljici za vodenje pravdnega postopka.

2.  Države članice spoštujejo zaupnost komunikacije med strankami v sporu in njihovim odvetnikom. Takšna komunikacija vključuje srečanja, dopisovanje, telefonske pogovore in druge oblike komunikacije, dovoljene na podlagi nacionalnega prava.

3.  Brez poseganja v nacionalno pravo, ki določa obvezno navzočnost ali pomoč odvetnika, se lahko stranke v civilnem postopku odpovejo pravici iz odstavka 1 tega člena, kadar:

(a)  so stranke ustno ali pisno prejele jasne in zadostne informacije v preprostem in razumljivem jeziku o morebitnih posledicah odpovedi tej pravici in

(b)  je odpoved dana prostovoljno in nedvoumno.

Države članice zagotovijo, da lahko stranke naknadno prekličejo odpoved pravici v kateri koli fazi civilnega postopka in da so seznanjene s to možnostjo.

4.  Ta določba ne posega v določbe o pravnem zastopanju iz Uredbe (ES) št. 861/2007 Evropskega parlamenta in Sveta(29), Uredbe (ES) št. 1896/2006 in Uredbe (EU) št. 655/2014.

Člen 19

Dostop do informacij

Države članice si prizadevajo državljanom zagotoviti pregledne in zlahka dostopne informacije o začetku različnih postopkov, zastaralnih oziroma prekluzivnih rokih, pristojnih sodiščih za različne spore in obrazcih, ki jih je treba izpolniti za ta namen. S tem členom se od držav članic nikakor ne zahteva, da zagotovijo pravno pomoč v obliki pravne presoje konkretne zadeve.

Člen 20

Tolmačenje in prevod ključnih pisanj

Države članice si prizadevajo zagotoviti, da vse strani v sporu popolnoma razumejo pravdni postopek. Ta cilj vključuje tudi razpoložljivost tolmačenja med civilnim postopkom in pisnih prevodov vseh ključnih pisanj, da bi zagotovili poštenost postopka v skladu z določbami člena 15 te direktive.

Člen 21

Obveznosti strank ali njihovih zastopnikov

Države članice zagotovijo, da stranke v sporu in njihovi zastopniki v stikih s sodiščem in drugimi strankami ravnajo v dobri veri in s spoštovanjem ter zadev ali dejstev pred sodiščem ne prikazujejo napačno, bodisi namerno bodisi ob obstoju utemeljenih razlogov, da bi to morali vedeti.

Člen 22

Javni postopki

Države članice zagotovijo, da so postopki javni, razen če jih sodišče po potrebi določi za tajne, če je to v interesu ene izmed strank ali drugih vpletenih oseb ali v splošnem interesu pravice ali javnega reda.

Člen 23

Sodna neodvisnost in nepristranskost

1.  Države članice zagotovijo, da sodišča in sodniki uživajo sodno neodvisnost. Iz sestave sodišč izhajajo zadostna jamstva, da se izključi vsak upravičen dvom o nepristranskosti.

2.  Sodniki pri opravljanju svojih nalog niso vezani na nikakršna navodila in niso izpostavljeni vplivom ali pritiskom ter osebnim predsodkom ali pristranskosti v nobeni zadevi.

Člen 24

Usposabljanje

1.  Brez poseganja v neodvisnost sodstva in razlike v organiziranosti sodstva v Uniji države članice zagotovijo, da sodstvo, pravne fakultete in pravni poklici okrepijo svoje programe usposabljanja v pravosodju, da se zagotovi vključitev prava in postopkov Unije v usposabljanje na nacionalni ravni.

2.  Programi usposabljanja so praktično naravnani, povezani z vsakodnevnim delom pravnih strokovnjakov, se izvajajo v kratkem času in uporabljajo aktivne in sodobne učne metode ter vključujejo možnosti osnovnega in permanentnega usposabljanja. Programi usposabljanja so usmerjeni zlasti v:

(a)  pridobivanje zadostnega poznavanja instrumentov pravosodnega sodelovanja Unije in samodejnega rednega sklicevanja na sodno prakso Unije, preverjanja prenosa v nacionalno pravo ter uporabe postopka predhodnega odločanja Sodišča Evropske unije;

(b)  razširjanje znanja in izkušenj o pravu in postopkih Unije ter drugih pravnih sistemih;

(c)  omogočanje kratkoročnih izmenjav za nove sodnike;

(d)  obvladovanje tujega jezika in pravnega izrazoslovja v njem.

POGLAVJE III:

KONČNE DOLOČBE

Člen 25

Prenos

1.  Države članice uveljavijo zakone in druge predpise, potrebne za izpolnjevanje te direktive, do ... [eno leto po začetku veljavnosti te direktive]. O tem nemudoma obvestijo Komisijo.

2.  Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

3.  Države članice sporočijo Komisiji besedilo določb predpisov nacionalne zakonodaje, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 26

Pregled

Komisija najpozneje do 31. decembra 2025, nato pa vsakih pet let, predloži Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru poročilo o uporabi te direktive na podlagi kvalitativnih in kvantitativnih podatkov. V okviru tega zlasti oceni njegov učinek na dostop do sodnega varstva, na temeljno pravico do učinkovitega pravnega sredstva in do poštenega sojenja, na sodelovanje v civilnih zadevah ter na delovanje enotnega trga, MSP, konkurenčnost gospodarstva Evropske unije in zaupanje potrošnikov. Poročilu se po potrebi priložijo zakonodajni predlogi za prilagoditev in okrepitev te direktive.

Člen 27

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 28

Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice v skladu s Pogodbama.

V …, [datum]

za Evropski parlament.......................................................za Svet

Predsednik............................................................................Predsednik

(1) PE 572.853, december 2015. (2) PE 581.385, junij 2016. (3) PE 559.499, junij 2015. (4) PE 556.971, junij 2016. (5) Uniform Law Review, 2004(4). (6) M. Storme, Study on the approximation of the laws and rules of the Member States concerning certain aspects of the procedure for civil litigation (Študija o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o nekaterih vidikih civilnega pravdnega postopka, končno poročilo, Dordrecht, 1994). (7) Glej med drugim: sodbo z dne 16. decembra 1976 v zadevi Comet BV proti Produktschap voor Siergewassen, 45/76, ECLI:EU:C:1976:191 in sodbo z dne 15. maja 1986 v zadevi Marguerite Johnston proti Chief Constable of the Royal Ulster Constabulary, 222/84, ECLI:EU:C:1986:206. (8) Na voljo na spletu: http://www.ejtn.eu/PageFiles/15756/Judicial%20Training%20Principles_SL.pdf (9) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0276. (10) Glej med drugim: sodbo z dne 13. marca 2007 v zadevi Unibet (London) Ltd in Unibet (International) Ltd proti Justitiekanslern, C-432/05, ECLI:EU:C:2007:163. (11) Uredba (ES) št. 861/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti (UL L 199, 31.7.2007, str. 1). (12) Direktiva Sveta 2003/8/ES z dne 27. januarja 2003 o izboljšanju dostopa do pravnega varstva v čezmejnih sporih z uvedbo minimalnih skupnih pravil v zvezi s pravno pomočjo pri takih sporih (UL L 26, 31.1.2003, str. 41). (13) Priporočilo Komisije z dne 11. junija 2013 o skupnih načelih za mehanizme kolektivnih opustitvenih in odškodninskih tožb v državah članicah v zvezi s kršitvami pravic iz prava Unije (UL L 201, 26.7.2013, str. 60). (14) Direktiva 2009/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o opustitvenih tožbah zaradi varstva interesov potrošnikov (UL L 110, 1.5.2009, str. 30). (15) Direktiva 2014/104/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. novembra 2014 o nekaterih pravilih, ki urejajo odškodninske tožbe po nacionalnem pravu za kršitve določb konkurenčnega prava držav članic in Evropske unije (UL L 349, 5.12.2014, str. 1). (16) Glej na primer uredbo o evropskem postopku v sporih majhne vrednosti (glej drugo opombo k uvodni izjavi G zgoraj) in uredbo o evropskem nalogu za zamrznitev bančnih računov (Uredba (EU) št. 655/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o določitvi postopka za evropski nalog za zamrznitev bančnih računov z namenom olajšanja čezmejne izterjave dolgov v civilnih in gospodarskih zadevah (UL L 189, 27.6.2014, str. 59). (17) Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine (UL L 157, 30.4.2004, str. 45). (18) Glej četrto opombo k uvodni izjavi G zgoraj. (19) Glej peto opombo k uvodni izjavi G zgoraj. (20) Uredba Sveta (ES) št. 1206/2001 z dne 28. maja 2001 o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah (UL L 174, 27.6.2001, str. 1). (21) Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine (UL L 157, 30.4.2004, str. 45). (22) Uredba (EU) št. 655/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o določitvi postopka za evropski nalog za zamrznitev bančnih računov z namenom olajšanja čezmejne izterjave dolgov v civilnih in gospodarskih zadevah (UL L 189, 27.6.2014, str. 59). (23) Direktiva Sveta 2003/8/ES z dne 27. januarja 2003 o izboljšanju dostopa do pravnega varstva v čezmejnih sporih z uvedbo minimalnih skupnih pravil v zvezi s pravno pomočjo pri takih sporih (UL L 26, 31.1.2003, str. 41). (24) Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL L 351, 20.12.2012, str. 1). (25) Priporočila Sveta „Spodbujanje uporabe in izmenjave najboljših praks o čezmejnih videokonferencah na področju pravosodja v državah članicah in na ravni EU“ (UL C 250, 31.7.2015, str. 1). (26) Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah (vročanje pisanj) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 (UL L 324, 10.12.2007, str. 79). (27) Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov (UL L 143, 30.4.2004, str. 15). (28) Uredba (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog (UL L 399, 30.12.2006, str. 1). (29) Uredba (ES) št. 861/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti (UL L 199, 31.7.2007, str. 1).

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. julija 2017 o predlogu sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o zagotovitvi makrofinančne pomoči Republiki Moldaviji (COM(2017)0014 – C8-0016/2017 – 2017/0007(COD))

P8_TA(2017)0283 A8-0185/2017

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2017)0014),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 212 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih mu je Komisija podala predlog (C8-0016/2017),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju skupne izjave Evropskega parlamenta in Sveta, sprejete skupaj s Sklepom št. 778/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. avgusta 2013 o zagotavljanju nadaljnje makrofinančne pomoči Gruziji(1),

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor v skladu s členom 69f(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 15. junija 2017, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za mednarodno trgovino ter mnenj Odbora za zunanje zadeve in Odbora za proračun (A8-0185/2017),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  odobri skupno izjavo Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije, priloženo tej resoluciji;

3.  poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če svoj predlog nadomesti, bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

4.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 4. julija 2017 z namenom sprejetja Sklepa (EU) 2017/... Evropskega parlamenta in Sveta o zagotavljanju makrofinančne pomoči Republiki Moldaviji

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Sklepu (EU) 2017/1565.)

PRILOGA K ZAKONODAJNI RESOLUCIJI

SKUPNA IZJAVA Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije

Evropski parlament, Svet in Komisija glede na pobude v zvezi s spremembo volilnega sistema v Republiki Moldaviji poudarjajo, da je predpogoj za dodelitev makroekonomske pomoči ta, da država upravičenka spoštuje učinkovite demokratične mehanizme, vključno z večstrankarskim parlamentarnim sistemom, in pravno državo ter zagotavlja spoštovanje človekovih pravic. Komisija in Evropska služba za zunanje delovanje bosta spremljali izpolnjevanje tega predpogoja v celotnem obdobju izvajanja makrofinančne pomoči in bosta še posebej pozorni na to, ali organi Republike Moldavije upoštevajo priporočila ustreznih mednarodnih partnerjev (zlasti Beneške komisije in OVSE/ODIHR).

(1) UL L 218, 14.8.2013, str. 15.

Spremembe Evropskega parlamenta, sprejete 4. julija 2017 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2013/34/EU v zvezi z obveznostjo nekaterih podjetij in podružnic glede razkritja davčnih informacij v zvezi z dohodki (COM(2016)0198 – C8-0146/2016 – 2016/0107(COD))(1)

P8_TA(2017)0284 A8-0227/2017

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija   Sprememba Sprememba 1 Predlog direktive Uvodna izjava -1 (novo) (-1)   Enaka davčna obravnava za vse, zlasti za vsa podjetja, je osnovni pogoj enotnega trga. Usklajen in dosleden pristop k izvajanju nacionalnih davčnih sistemov je ključnega pomena za dobro delovanje enotnega trga in bi prispeval k preprečevanju izogibanja davkom in preusmerjanja dobička. Sprememba 2 Predlog direktive Uvodna izjava -1 a (novo) (-1a)   Izogibanje davkom in davčne utaje so skupaj s shemami za preusmerjanje dobička vlade in državljane prikrajšali za potrebna sredstva, s katerimi bi se med drugim zagotavljal splošen brezplačni dostop do storitev javnega šolstva in zdravstva ter državnih socialnih storitev, poleg tega pa so države prikrajšali za možnost ponujanja dostopnih stanovanj in javnega prevoza ter za izgradnjo infrastrukture, ki je ključnega pomena za socialni razvoj in gospodarsko rast. Na kratko, te sheme so vzrok za nepravičnost, neenakost ter ekonomske, socialne in teritorialne razlike. Sprememba 3 Predlog direktive Uvodna izjava -1 b (novo) (-1b)   Pravičen in učinkovit sistem obdavčitve dohodkov pravnih oseb bi moral zadostiti nujni potrebi po progresivni in pravični globalni davčni politiki, spodbujati prerazporeditev bogastva in prispevati k boju proti neenakostim. Sprememba 4 Predlog direktive Uvodna izjava 1 (1)  V zadnjih letih je izziv, ki ga predstavlja izogibanje davkom od dohodkov pravnih oseb, znatno večji, v Uniji in po svetu pa vzbuja veliko zaskrbljenost. Evropski svet je v svojih sklepih z dne 18. decembra 2014 priznal, da je treba nujno okrepiti prizadevanja za boj proti izogibanju davkom tako na svetovni ravni kot na ravni Unije. Komisija je v svojem sporočilu z naslovom „Delovni program Komisije za leto 2016 – Čas je za drugačen pristop“16 in v sporočilu z naslovom „Delovni program Komisije za leto 2015 – Nov začetek“17 kot prioriteto opredelila potrebo po prehodu na sistem, po katerem bo država, v kateri se ustvarijo dobički, tudi država obdavčenja. Prav tako je kot prioriteto opredelila potrebo po odzivu na pozive naše družbe k pravičnosti in davčni preglednosti. (1)  Preglednost je ključna za dobro delovanje enotnega trga. V zadnjih letih je izziv, ki ga predstavlja izogibanje davkom od dohodkov pravnih oseb, znatno večji, v Uniji in po svetu pa vzbuja veliko zaskrbljenost. Evropski svet je v svojih sklepih z dne 18. decembra 2014 priznal, da je treba nujno okrepiti prizadevanja za boj proti izogibanju davkom tako na svetovni ravni kot na ravni Unije. Komisija je v svojem sporočilu z naslovom „Delovni program Komisije za leto 2016 – Čas je za drugačen pristop“16 in v sporočilu z naslovom „Delovni program Komisije za leto 2015 – Nov začetek“17 kot prioriteto opredelila potrebo po prehodu na sistem, po katerem bo država, v kateri se ustvarijo dobički, tudi država obdavčenja. Prav tako je kot prioriteto opredelila potrebo po odzivu na pozive evropskih državljanov k preglednosti in potrebo, da se zagotovi referenčni model za druge države. Ključnega pomena je, da se pri preglednosti upošteva vzajemnost med konkurenti. __________________ __________________ 16 COM(2015)0610 z dne 27. oktobra 2015. 16 COM(2015)0610 z dne 27. oktobra 2015. 17 COM(2014)0910 z dne 16. decembra 2014. 17 COM(2014)0910 z dne 16. decembra 2014. Sprememba 5 Predlog direktive Uvodna izjava 2 (2)  Evropski parlament je v svoji resoluciji z dne 16. decembra 2015 o spodbujanju preglednosti, usklajevanja in konvergence pri politikah na področju davka od dohodkov pravnih oseb v Uniji18 priznal, da lahko večja preglednost na področju obdavčitve dohodkov pravnih oseb izboljša pobiranje davkov, poveča učinkovitost davčnih organov in zagotovi večje zaupanje javnosti v davčne sisteme in vlade. (2)  Evropski parlament je v svoji resoluciji z dne 16. decembra 2015 o spodbujanju preglednosti, usklajevanja in konvergence pri politikah na področju davka od dohodkov pravnih oseb v Uniji18 priznal, da lahko večja preglednost, sodelovanje in konvergenca na področju politike obdavčitve dohodkov pravnih oseb v Uniji izboljšajo pobiranje davkov, poveča učinkovitost davčnih organov, podpirajo oblikovalce politik pri ocenjevanju obstoječega davčnega sistema in razvoju zakonodaje v prihodnosti, zagotovijo več zaupanja javnosti v davčne sisteme in vlade ter izboljšajo odločanje o naložbah na podlagi natančnejših profilov tveganja podjetij. __________________ __________________ 18 2015/2010(INL). 18 2015/2010(INL). Sprememba 6 Predlog direktive Uvodna izjava 2 a (novo) (2a)  Javno poročanje po državah je učinkovito in ustrezno orodje za povečanje preglednosti v zvezi z dejavnostmi multinacionalnih podjetij, s katerim lahko javnost oceni učinek teh dejavnosti na realni sektor. Poleg tega bo izboljšalo sposobnost delničarjev, da pravilno ocenijo tveganja, ki jih prevzemajo podjetja, privedlo do naložbenih strategij, ki bodo temeljile na točnih informacijah, in povečalo zmožnosti nosilcev odločanja, da ocenijo učinkovitost in vpliv nacionalnih zakonodaj. Sprememba 7 Predlog direktive Uvodna izjava 2 b (novo) (2b)  Poročanje po državah bo tudi pozitivno vplivalo na pravice zaposlenih do obveščanja in posvetovanja, kot so določene v Direktivi 2002/14/ES, s povečanjem znanja o dejavnostih podjetij, pa tudi na kakovost poglobljenega dialoga v podjetjih. Sprememba 8 Predlog direktive Uvodna izjava 4 (4)  Skupina G-20 je novembra 2015 ob pozivu k globalnemu pravičnemu in sodobnemu mednarodnemu davčnemu sistemu potrdila „Akcijski načrt za preprečevanje erozije davčne osnove in preusmerjanja dobička“ organizacije OECD (v nadaljnjem besedilu: akcijski načrt BEPS), katerega cilj je vladam zagotoviti jasne mednarodne rešitve pri obravnavanju vrzeli in neskladij med obstoječimi pravili, ki omogočajo prenašanje dobičkov pravnih oseb v države brez ali z zelo nizko stopnjo obdavčitve, kjer se morda ne ustvarja resnična vrednost. Zlasti ukrep 13 akcijskega načrta BEPS uvaja obveznost za nekatera multinacionalna podjetja, da nacionalnim davčnim organom na zaupni osnovi predložijo poročila po državah. Komisija je 27. januarja 2016 sprejela tako imenovani sveženj proti izogibanju davkom. Eden od ciljev navedenega svežnja je prenos ukrepa 13 akcijskega načrta BEPS v pravo Unije, in sicer s spremembo Direktive Sveta 2011/16/EU20 . (4)  Skupina G-20 je novembra 2015 ob pozivu k globalnemu pravičnemu in sodobnemu mednarodnemu davčnemu sistemu potrdila „Akcijski načrt za preprečevanje erozije davčne osnove in preusmerjanja dobička“ organizacije OECD (v nadaljnjem besedilu: akcijski načrt BEPS), katerega cilj je vladam zagotoviti jasne mednarodne rešitve pri obravnavanju vrzeli in neskladij med obstoječimi pravili, ki omogočajo prenašanje dobičkov pravnih oseb v države brez ali z zelo nizko stopnjo obdavčitve, kjer se morda ne ustvarja resnična vrednost. Zlasti ukrep 13 akcijskega načrta BEPS uvaja obveznost za nekatera multinacionalna podjetja, da nacionalnim davčnim organom na zaupni osnovi predložijo poročila po državah. Komisija je 27. januarja 2016 sprejela tako imenovani sveženj proti izogibanju davkom. Eden od ciljev navedenega svežnja je prenos ukrepa 13 akcijskega načrta BEPS v pravo Unije, in sicer s spremembo Direktive Sveta 2011/16/EU20. Vendar je za obdavčitev dobička, kjer se ustvarja vrednost, potreben celovit pristop k poročanju po državah, ki temelji na javnem poročanju. __________________ __________________ 20 Direktiva Sveta 2011/16/EU z dne 15. februarja 2011 o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja in razveljavitvi Direktive 77/799/EGS (UL L 64, 11.3.2011, str. 1). 20 Direktiva Sveta 2011/16/EU z dne 15. februarja 2011 o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja in razveljavitvi Direktive 77/799/EGS (UL L 64, 11.3.2011, str. 1). Sprememba 9 Predlog direktive Uvodna izjava 4 a (novo) (4a)  Upravni odbor za mednarodne računovodske standarde (IASB) bi moral posodobiti mednarodne standarde računovodskega poročanja (MSRP) in mednarodne računovodske standarde (MRS), da bi olajšal uvedbo obveznosti javnega poročanja po državah. Sprememba 10 Predlog direktive Uvodna izjava 4 b (novo) (4b)  Javno poročanje po državah je v Uniji že uveljavljeno za bančni sektor, in sicer z Direktivo 2013/36/EU, pa tudi za ekstraktivno in gozdarsko industrijo z Direktivo 2013/34/EU. Sprememba 11 Predlog direktive Uvodna izjava 4 c (novo) (4c)  Unija je z uvedbo javnega poročanja po državah, kot ga prej nismo poznali, dokazala, da je postala vodilna v svetu na področju boja proti izogibanju davkom. Sprememba 12 Predlog direktive Uvodna izjava 4 d (novo) (4d)  Ker je lahko učinkovit boj proti davčnim utajam, izogibanju davkom in agresivnemu davčnemu načrtovanju uspešen samo s skupnim ukrepanjem na mednarodni ravni, je bistvenega pomena, da Unija z ohranjanjem vodilne vloge v svetu v tem boju uskladi svoje ukrepe z mednarodnimi akterji, na primer v okviru OECD. Enostranski ukrepi, četudi zelo ambiciozni, nimajo resnične možnosti za uspeh, poleg tega pa ogrožajo konkurenčnost evropskih podjetij in škodujejo naložbenemu okolju Unije. Sprememba 13 Predlog direktive Uvodna izjava 4 e (novo) (4e)  Večja preglednost pri finančnem razkrivanju prinaša koristi vsem, saj bodo davčne uprave učinkovitejše, civilna družba bolj vključena, zaposleni bolje obveščeni, vlagatelji pa manj naklonjeni tveganju. Poleg tega bodo podjetja imela koristi od boljših odnosov z deležniki, kar prinaša večjo stabilnost in lažji dostop do financiranja zaradi jasnejšega profila tveganja in boljšega ugleda. Sprememba 14 Predlog direktive Uvodna izjava 5 (5)  Okrepljen javni nadzor nad davki od dohodkov multinacionalnih podjetij, ki poslujejo v Uniji, je bistven element dodatne spodbuditve družbene odgovornosti gospodarskih družb, prispevanja k blaginji s pobiranjem davkov, spodbujanja bolj pravične davčne konkurence v Uniji prek bolj osveščene javne razprave ter obnovitve zaupanja javnosti v pravičnost nacionalnih davčnih sistemov. Takšen javni nadzor je mogoče doseči s poročanjem o davčnih informacijah v zvezi z dohodki, ne glede na to, kje ima sedež končno obvladujoče podjetje multinacionalne skupine podjetij. (5)  Poleg večje preglednosti, ustvarjene s poročanjem nacionalnim davčnim organom po državah, je okrepljen javni nadzor nad davki od dohodkov multinacionalnih podjetij, ki poslujejo v Uniji, bistven element za spodbuditev družbene odgovornosti in dodatno spodbuditev socialne odgovornosti gospodarskih družb, za prispevanje k blaginji s pobiranjem davkov, spodbujanje bolj pravične davčne konkurence v Uniji prek bolj osveščene javne razprave ter obnovitev zaupanja javnosti v pravičnost nacionalnih davčnih sistemov. Takšen javni nadzor je mogoče doseči s poročanjem o davčnih informacijah v zvezi z dohodki, ne glede na to, kje ima sedež končno obvladujoče podjetje multinacionalne skupine podjetij. Javni nadzor pa mora potekati brez ogrožanja naložbenega okolja v Uniji ali konkurenčnosti podjetij Unije, zlasti malih in srednjih podjetij, kot so opredeljena v tej direktivi, in podjetij s srednje veliko tržno kapitalizacijo, kot so opredeljena v Uredbi (EU) 2015/10171a, ki bi morala biti izvzeta iz obveznosti poročanja po tej direktivi. __________________ 1a Uredba (EU) 2015/1017 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. junija 2015 o Evropskem skladu za strateške naložbe, Evropskem svetovalnem vozlišču za naložbe in Evropskem portalu naložbenih projektov ter o spremembi uredb (EU) št. 1291/2013 in (EU) št. 1316/2013 – Evropski sklad za strateške naložbe (UL L 169, 1.7.2015, str. 1). Sprememba 15 Predlog direktive Uvodna izjava 5 a (novo) (5a)   Komisija je družbeno odgovornost gospodarskih družb opredelila kot odgovornost podjetij za njihov vpliv na družbo. Družbeno odgovornost bi morale upravljati gospodarske družbe. Javni organi lahko zagotavljajo podporo s premišljeno kombinacijo prostovoljnih ukrepov politike in po potrebi dopolnilnimi predpisi. Podjetja lahko postanejo družbeno odgovorna bodisi s spoštovanjem zakonov ali vključevanjem socialnih, okoljskih in etičnih vprašanj ter vprašanj v zvezi s človekovimi pravicami v poslovno strategijo in dejavnosti ali oboje. Sprememba 16 Predlog direktive Uvodna izjava 6 (6)  Javnosti je treba omogočiti, da nadzoruje vse dejavnosti skupine podjetij, če so nekatere poslovne enote skupine v Uniji. Kar zadeva skupine podjetij, ki v Uniji poslujejo zgolj prek odvisnih podjetij ali podružnic, bi morala ta odvisna podjetja in podružnice objavljati poročilo končnega obvladujočega podjetja in omogočiti dostop do njega. Vendar bi bilo treba zaradi sorazmernosti in učinkovitosti, obveznost objave in omogočanja dostopa do poročila omejiti na srednja ali velika odvisna podjetja s sedežem v Uniji ali na podružnice primerljive velikosti, odprte v posamezni državi članici. Področje uporabe Direktive 2013/34/EU bi bilo zato treba ustrezno razširiti na podružnice, ki jih podjetje s sedežem zunaj Unije odpre v državi članici. (6)  Javnosti je treba omogočiti, da nadzoruje vse dejavnosti skupine podjetij, če so nekatere poslovne enote skupine v Uniji in zunaj nje. Skupine s poslovnimi enotami v Uniji bi morale spoštovati načela Unije o dobrem davčnem upravljanju. Multinacionalna podjetja poslujejo po vsem svetu in njihovo ravnanje znatno vpliva na države v razvoju. Z omogočanjem dostopa državljanov do informacij o podjetjih po državah bi lahko njim in davčnim upravam v njihovi državi omogočili, da nadzorujejo, ocenjujejo in/ali kazensko preganjajo taka podjetja. Z objavo informacij za posamezne davčne jurisdikcije, v katerih poslujejo multinacionalna podjetja, bi Unija povečala skladnost svoje razvojne politike in omejila morebitne sheme izogibanja davkom v državah, v katerih je bila uporaba domačih virov opredeljena kot ključni element razvojne politike Unije. Sprememba 17 Predlog direktive Uvodna izjava 8 (8)  Poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki bi moralo vsebovati informacije v zvezi z vsemi dejavnostmi podjetja oziroma vseh povezanih podjetij skupine, ki jo nadzira končno obvladujoče podjetje. Informacije bi morale temeljiti na specifikacijah poročanja iz ukrepa 13 akcijskega načrta BEPS in bi morale biti omejene na tisto, kar je nujno za omogočitev učinkovitega javnega nadzora, tako da razkritje ne povzroči nesorazmernih tveganj ali škode. Poročilo bi moralo vsebovati tudi kratek opis vrste dejavnosti. Takšen opis bi lahko temeljil na kategorizaciji iz razpredelnice 2 Priloge III poglavja V smernic OECD za dokumentacijo določanja transfernih cen. Poročilo bi moralo vključevati splošen opis z obrazložitvijo bistvenih odstopanj na ravni skupine med obračunanim in plačanim davkom, ter pri tem upoštevati ustrezne zneske iz preteklih poslovnih let. (8)  Poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki bi moralo vsebovati informacije v zvezi z vsemi dejavnostmi podjetja oziroma vseh povezanih podjetij skupine, ki jo nadzira končno obvladujoče podjetje. Informacije bi morale upoštevati specifikacije poročanja iz ukrepa 13 akcijskega načrta BEPS in bi morale biti omejene na tisto, kar je nujno za omogočitev učinkovitega javnega nadzora, tako da razkritje ne povzroči nesorazmernih tveganj ali škode v smislu konkurenčnosti ali nepravilne razlage za zadevna podjetja. Poročilo bi moralo vsebovati tudi kratek opis vrste dejavnosti. Takšen opis bi lahko temeljil na kategorizaciji iz razpredelnice 2 Priloge III poglavja V smernic OECD za dokumentacijo določanja transfernih cen. Poročilo bi moralo vključevati splošen opis z obrazložitvijo, vključno z bistvenimi odstopanji na ravni skupine med obračunanim in plačanim davkom, ter pri tem upoštevati ustrezne zneske iz preteklih poslovnih let. Sprememba 18 Predlog direktive Uvodna izjava 9 (9)  Da bi bilo mogoče zagotoviti ustrezno raven podrobnosti informacij, na podlagi katerih bi lahko državljani bolje ocenili prispevek multinacionalnih podjetij k blaginji posamezne države članice, bi morale biti informacije razčlenjene po državah članicah. Poleg tega bi morale biti zelo podrobne tudi informacije o poslovnih dejavnostih multinacionalnih podjetij, kar zadeva nekatere davčne jurisdikcije, ki predstavljajo poseben izziv. Za vse druge poslovne dejavnosti v tretjih državah bi bilo treba informacije navesti v skupnem znesku. (9)  Da bi bilo mogoče zagotoviti ustrezno raven podrobnosti informacij, na podlagi katerih bi lahko državljani bolje ocenili prispevek multinacionalnih podjetij k blaginji posamezne jurisdikcije, v kateri delujejo, tako v Uniji kot zunaj nje, ne da bi to škodilo konkurenčnosti podjetja, bi morale biti informacije razčlenjene po jurisdikcijah. Poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki je mogoče smiselno razumeti in uporabljati samo, če so informacije predstavljene razčlenjeno po posamezni davčni jurisdikciji. Sprememba 82 Predlog direktive Uvodna izjava 9 a (novo) (9a)  Če bi podjetje informacije, ki jih je treba razkriti, štelo za poslovno občutljive, bi moralo biti omogočeno, da pri pristojnem organu v državi svojega sedeža zaprosi za dovoljenje, da ni bi razkrilo popolnoma vseh informacij. Če nacionalni pristojni organ ni davčni organ, bi moral o tem odločati davčni organ. Sprememba 19 Predlog direktive Uvodna izjava 11 (11)  Da bi se primeri neskladij razkrili javnosti, bi moral(-i) zakoniti revizor(-ji) ali revizijsko(-a) podjetje(-a) preveriti, ali je bilo poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki pripravljeno in predloženo v skladu z zahtevami te direktive ter omogočen dostop do poročila na spletišču zadevnega podjetja oziroma njegovega povezanega podjetja. (11)  Da bi se primeri neskladij razkrili javnosti, bi moral(-i) zakoniti revizor(-ji) ali revizijsko(-a) podjetje(-a) preveriti, ali je bilo poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki pripravljeno in predloženo v skladu z zahtevami te direktive in omogočen dostop do poročila na spletišču zadevnega podjetja oziroma njegovega povezanega podjetja ter ali so javno razkrite informacije v skladu z revidiranimi finančnimi informacijami podjetja v rokih, določenih v tej direktivi. Sprememba 20 Predlog direktive Uvodna izjava 11 a (novo) (11a)  O primerih kršitev s strani podjetij in podružnic v zvezi z zahtevami glede sporočanja davčnih informacij v zvezi z dohodki, zaradi katerih države članice naložijo kazni v skladu z Direktivo 2013/34/EU, bi bilo treba poročati v javnem registru, ki ga upravlja Komisija. Te kazni bi lahko med drugim vključevale upravne kazni ali izključitev iz javnih razpisov in dodeljevanja sredstev iz strukturnih skladov Unije. Sprememba 21 Predlog direktive Uvodna izjava 13 (13)  Za določitev tistih davčnih jurisdikcij, za katere je treba navesti zelo podrobne informacije, bi bilo treba pooblastilo za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 PDEU prenesti na Komisijo, da bi pripravila skupni seznam Unije teh davčnih jurisdikcij. Seznam bi bilo treba pripraviti v skladu z določenimi merili, opredeljenimi na podlagi Priloge 1 k Sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o zunanji strategiji za učinkovito obdavčenje (COM(2016) 24 final). Posebej pomembno je, da Komisija med pripravljalnimi deli izvede ustrezna posvetovanja, tudi na strokovni ravni, ter pri tem upošteva načela iz Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje, kot so ga potrdili Evropski parlament, Svet in Komisija in ki čaka na uradni podpis. Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov. črtano Sprememba 22 Predlog direktive Uvodna izjava 13 a (novo) (13a)   Da bi zagotovili enotne pogoje za izvajanje člena 48b(1), (3), (4) in (6) ter člena 48c(5) Direktive 2013/34/EU, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta1a. ________________ 1a Uredba (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL L 55, 28.2.2011, str. 13). Sprememba 23 Predlog direktive Uvodna izjava 14 (14)  Ker cilja te direktive države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se ta cilj zaradi njegovega učinka lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za dosego navedenega cilja. (14)  Ker cilja te direktive države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se ta cilj zaradi njegovega učinka lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. Zato je ukrepanje Unije upravičeno, da se primerno obravnava čezmejna razsežnost poslovanja v primerih agresivnega davčnega načrtovanja ali ureditev določanja transfernih cen. Ta pobuda je odgovor na pomisleke, ki so jih zainteresirane strani izrazile glede potrebe po odpravi izkrivljanj na enotnem trgu brez ogrožanja konkurenčnosti Unije. Prav tako ne bi smela povzročiti neupravičenega upravnega bremena za podjetja, ustvariti dodatnih davčnih sporov oziroma predstavljati tveganja dvojnega obdavčenja. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja, vsaj kar zadeva večjo preglednost. Sprememba 24 Predlog direktive Uvodna izjava 15 (15)  Ta direktiva upošteva temeljne pravice in spoštuje načela, priznana zlasti z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah. (15)  Na splošno je obseg razkritih informacij v okviru te direktive sorazmeren s ciljem okrepitve javne preglednosti in javnega nadzora. Za to direktivo se zato šteje, da spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana zlasti v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah. Sprememba 25 Predlog direktive Uvodna izjava 16 (16)  V skladu s skupno politično izjavo držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih24 z dne 28. septembra 2011 se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med sestavnimi elementi direktive in ustrezajočimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. V zvezi s to direktivo zakonodajalec meni, da je pošiljanje takšnih dokumentov upravičeno. (16)  V skladu s Skupno politično izjavo držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih24 z dne 28. septembra 2011 se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med sestavnimi elementi direktive in ustrezajočimi deli nacionalnih instrumentov za prenos, na primer v obliki primerjalnega grafa. Zakonodajalec meni, da je v primeru te direktive posredovanje takih dokumentov upravičeno za dosego cilja te direktive ter preprečitev morebitnih manjkajočih informacij in nedoslednosti v zvezi z izvajanjem v državah članicah v skladu z njihovo nacionalno zakonodajo. __________________ __________________ 24 UL C 369, 17.12.2011, str. 14. 24 UL C 369, 17.12.2011, str. 14. Sprememba 26 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 2 Direktiva 2013/34/EU Člen 48b – odstavek 1 – pododstavek 1 Države članice zahtevajo, da končna obvladujoča podjetja, za katera velja nacionalna zakonodaja in katerih konsolidirani čisti prihodek presega 750 000 000 EUR, in podjetja, za katere velja nacionalna zakonodaja, ki niso povezana podjetja, in katerih čisti prihodek presega 750 000 000 EUR, pripravijo in objavijo letno poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki. Države članice zahtevajo, da končna obvladujoča podjetja, za katera velja nacionalna zakonodaja in katerih konsolidirani prihodek znaša ali presega 750 000 000 EUR, in podjetja, za katere velja nacionalna zakonodaja, ki niso povezana podjetja, in katerih čisti prihodek znaša ali presega 750 000 000 EUR, pripravijo letno poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki in ga dajo brezplačno na voljo javnosti. Sprememba 27 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 2 Direktiva 2013/34/EU Člen 48b – odstavek 1 – pododstavek 2 Poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki je dostopno javnosti na spletišču podjetja na dan objave. Poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki se objavi po skupni predlogi in v odprtem podatkovnem formatu ter je brezplačno dostopno javnosti na spletišču podjetja na dan objave v vsaj enem od uradnih jezikov Unije. Podjetje istega dne poročilo vloži tudi v javni register, ki ga upravlja Komisija. Države članice ne uporabljajo pravil, določenih v tem odstavku, kadar so taka podjetja ustanovljena samo na ozemlju ene države članice in v nobeni drugi davčni jurisdikciji. Sprememba 28 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 2 Direktiva 2013/34/EU Člen 48b – odstavek 3 – pododstavek 1 Države članice zahtevajo, da srednja in velika odvisna podjetja iz člena 3(3) in (4), za katera velja nacionalna zakonodaja in ki jih nadzira končno obvladujoče podjetje, katerega konsolidirani čisti prihodek presega 750 000 000 EUR in za katerega ne velja zakonodaja države članice, objavijo letno poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki navedenega končnega obvladujočega podjetja. Države članice zahtevajo, da odvisna podjetja, za katera velja nacionalna zakonodaja in ki jih nadzira končno obvladujoče podjetje, katerega konsolidirani čisti prihodek v njegovi bilanci stanja v finančnem letu znaša ali presega 750 000 000 EUR in za katerega ne velja zakonodaja države članice, objavijo letno poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki navedenega končnega obvladujočega podjetja. Sprememba 29 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 2 Direktiva 2013/34/EU Člen 48b – odstavek 3 – pododstavek 2 Poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki je dostopno javnosti na dan objave na spletišču odvisnega podjetja ali na spletišču povezanega podjetja. Poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki se objavi po skupni predlogi in v odprtem podatkovnem formatu ter je brezplačno dostopno javnosti na dan objave na spletišču odvisnega podjetja ali na spletišču povezanega podjetja v vsaj enem od uradnih jezikov Unije. Podjetje istega dne poročilo vloži tudi v javni register, ki ga upravlja Komisija. Sprememba 30 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 2 Direktiva 2013/34/EU Člen 48b – odstavek 4 – pododstavek 1 Države članice zahtevajo, da podružnice, ki jih v državi članici odpre podjetje, za katero ne velja zakonodaja države članice, objavijo letno poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki končnega obvladujočega podjetja iz točke (a) odstavka 5 tega člena. Države članice zahtevajo, da podružnice, ki jih v državi članici odpre podjetje, za katero ne velja zakonodaja države članice, objavijo in dajo brezplačno na voljo javnosti letno poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki končnega obvladujočega podjetja iz točke (a) odstavka 5 tega člena. Sprememba 31 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 2 Direktiva 2013/34/EU Člen 48b – odstavek 4 – pododstavek 2 Poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki je dostopno javnosti na dan objave na spletišču podružnice ali na spletišču povezanega podjetja. Poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki se objavi po skupni predlogi in v odprtem podatkovnem formatu ter je dostopno javnosti na dan objave na spletišču podružnice ali na spletišču povezanega podjetja v vsaj enem od uradnih jezikov Unije. Podjetje istega dne poročilo vloži tudi v javni register, ki ga upravlja Komisija. Sprememba 32 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 2 Direktiva 2013/34/EU Člen 48b – odstavek 5 – točka a (a)  podjetje, ki je odprlo podružnico, je bodisi povezano podjetje skupine, ki jo nadzira končno obvladujoče podjetje, za katero ne velja zakonodaja države članice in katerega konsolidirani čisti prihodek presega 750 000 000 EUR, bodisi podjetje, ki ni povezano in katerega konsolidirani čisti prihodek presega 750 000 000 EUR; (a)  podjetje, ki je odprlo podružnico, je bodisi povezano podjetje skupine, ki jo nadzira končno obvladujoče podjetje, za katero ne velja zakonodaja države članice in katerega konsolidirani čisti prihodek v bilanci stanja znaša ali presega 750 000 000 EUR, bodisi podjetje, ki ni povezano in katerega čisti prihodek znaša ali presega 750 000 000 EUR; Sprememba 33 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 2 Direktiva 2013/34/EU Člen 48b – odstavek 5 – točka b (b)  končno obvladujoče podjetje iz točke (a) nima srednjega ali velikega odvisnega podjetja, kot je navedeno v odstavku 3. (b)  končno obvladujoče podjetje iz točke (a) nima srednjega ali velikega odvisnega podjetja, kot je navedeno v odstavku 3, za katero bi že veljale obveznosti poročanja. Sprememba 34 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 2 Direktiva 2013/34/EU Člen 48b – odstavek 7 a (novo) 7a.  V državah članicah, ki niso uvedle eura, se znesek, določen v odstavkih 1, 3 in 5, v nacionalno valuto preračuna po menjalnem tečaju, objavljenem v Uradnem listu Evropske unije, ki velja na dan začetka veljavnosti tega poglavja. Sprememba 35 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 2 Direktiva 2013/34/EU Člen 48c – odstavek 2 – uvodni del 2.  Informacije iz odstavka 1 zajemajo naslednje: 2.  Informacije iz odstavka 1 se predložijo v skupni predlogi in zajemajo naslednje informacije, razčlenjene po davčnih jurisdikcijah: Sprememba 36 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 2 Direktiva 2013/34/EU Člen 48c – odstavek 2 – točka a (a)  kratek opis vrste dejavnosti; (a)  ime končnega podjetje in, če je ustrezno, seznam vseh njegovih odvisnih podjetij, kratek opis narave njihovih dejavnosti in njihove različne geografske lokacije; Sprememba 37 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 2 Direktiva 2013/34/EU Člen 48c – odstavek 2 – točka b (b)  število zaposlenih; (b)  število zaposlenih v ekvivalentu polnega delovnega časa; Sprememba 38 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 2 Direktiva 2013/34/EU Člen 48c – odstavek 2 – točka b a (novo) (ba)  osnovna sredstva razen denarnih sredstev ali njihovih ustreznikov; Sprememba 39 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 2 Direktiva 2013/34/EU Člen 48c – odstavek 2 – točka c (c)  znesek čistega prihodka, ki vključuje prihodek, ustvarjen s povezanimi strankami, (c)  znesek čistega prihodka, ki vključuje ločeno naveden prihodek, ustvarjen s povezanimi strankami, in prihodek, ustvarjen z nepovezanimi strankami; Sprememba 40 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 2 Direktiva 2013/34/EU Člen 48c – odstavek 2 – točka g a (novo) (ga)  izkazani kapital; Sprememba 65 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 2 Direktiva 2013/34/EU Člen 48c – odstavek 2 – točka g b (novo) (gb)  podrobnosti o prejetih javnih prispevkih in morebitnih donacijah politikom, političnim skupinam ali fundacijam s političnimi cilji; Sprememba 41 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 2 Direktiva 2013/34/EU Člen 48c – odstavek 2 – točka g c (novo) (gc)  ali imajo podjetja, odvisna podjetja ali podružnice koristi od preferencialne davčne obravnave, v okviru ureditve za obdavčitev intelektualne lastnine ali enakovrednih ureditev. Sprememba 42 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 2 Direktiva 2013/34/EU Člen 48c – odstavek 3 – pododstavek 1 V poročilu se informacije iz odstavka 2 navedejo ločeno za vsako državo članico. Če je v posamezni državi članici več davčnih jurisdikcij, se informacije združijo na ravni države članice. V poročilu se informacije iz odstavka 2 navedejo ločeno za vsako državo članico. Če je v posamezni državi članici več davčnih jurisdikcij, se informacije navedejo za vsako davčno jurisdikcijo posebej. Sprememba 43 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 2 Direktiva 2013/34/EU Člen 48c – odstavek 3 – pododstavek 2 V poročilu se informacije iz odstavka 2 navedejo ločeno tudi za vsako davčno jurisdikcijo, ki je bila ob koncu preteklega poslovnega leta navedena na skupnem seznamu Unije nekaterih davčnih jurisdikcij, sestavljenem na podlagi člena 48g, razen če poročilo na podlagi odgovornosti iz člena 48e v nadaljevanju izrecno potrjuje, da odvisna podjetja skupine, za katera velja zakonodaja takšne davčne jurisdikcije, ne poslujejo neposredno z nobenim povezanim podjetjem iste skupine, za katerega velja zakonodaja katere koli države članice. V poročilu se informacije iz odstavka 2 navedejo ločeno tudi za vsako davčno jurisdikcijo zunaj Unije. Sprememba 44 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 2 Direktiva 2013/34/EU Člen 48c – odstavek 3 – pododstavek 3 V poročilu se informacije iz odstavka 2 navedejo združeno za druge davčne jurisdikcije. črtano Sprememba 83 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 2 Direktiva 2013/34/EU Člen 48c – odstavek 3 – pododstavek 3 a (novo) Zaradi varovanja poslovno občutljivih informacij in za zagotovitev poštene konkurence lahko države članice dovolijo začasno izpustitev ene ali več informacij iz tega člena iz poročila glede dejavnosti v eni ali več posebnih davčnih jurisdikcij, kadar je narava teh informacij takšna, da bi razkritje resno škodovalo poslovnemu položaju podjetja iz člena 48b(1) in člena 48b(3), na katerega se nanaša. Izpustitev ne sme onemogočiti poštenega in uravnoteženega razumevanja davčnega položaja podjetja. Izpustitev se v poročilu navede skupaj s pojasnilom za vsako davčno jurisdikcijo, razlogom zanjo in z navedbo ustrezne davčne jurisdikcije oziroma jurisdikcij. Sprememba 69rev Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 2 Direktiva 2013/34/EU Člen 48c – odstavek 3 – pododstavek 3 b (novo) Države članice za takšne opustitve zahtevajo predhodno odobritev nacionalnega pristojnega organa. Podjetje vsako leto pristojni organ zaprosi za novo odobritev, ta pa sprejme odločitev na podlagi nove ocene položaja. Kadar opuščene informacije ne izpolnjujejo več zahtev iz pododstavka 3a, se nemudoma objavijo. Po končanem obdobju nerazkritja mora podjetje vse informacije, ki se zahtevajo po tem členu, v obliki aritmetičnega povprečja razkriti tudi za pretekla leta, ko je veljalo obdobje nerazkritja. Sprememba 47 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 2 Direktiva 2013/34/EU Člen 48c – odstavek 3 – pododstavek 3 c (novo) Države članice obvestijo Komisijo o odobritvi takšnega začasnega odstopanja in ji zaupno pošljejo opuščene informacije skupaj s podrobnim pojasnilom odobrenega odstopanja. Komisija vsako leto na svoji spletni strani objavi obvestila, ki jih je prejela od držav članic, in pojasnila v skladu s pododstavkom 3a. Sprememba 48 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 2 Direktiva 2013/34/EU Člen 48c – odstavek 3 – pododstavek 3 d (novo) Komisija preveri ustrezno spoštovanje zahteve iz pododstavka 3a in spremlja uporabo takega začasnega odstopanja, ki ga odobrijo nacionalni organi. Sprememba 70/rev Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 2 Direktiva 2013/34/EU Člen 48c – odstavek 3 – pododstavek 3 e (novo) Če Komisija po tem, ko oceni informacije, ki jih prejme v skladu s pododstavkom 3c, ugotovi, da zahteva iz pododstavka 3a ni izpolnjena, podjetje nemudoma poskrbi, da so te informacije javno dostopne. Po končanem obdobju nerazkritja mora podjetje vse informacije, ki se zahtevajo po tem členu, v obliki aritmetičnega povprečja razkriti tudi za pretekla leta, ko je veljalo obdobje nerazkritja. Sprememba 50 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 2 Direktiva 2013/34/EU Člen 48c – odstavek 3 – pododstavek 3 f (novo) Komisija z delegiranimi akti sprejme smernice za pomoč državam članicam pri opredelitvi primerov, v katerih se šteje, da objava informacij resno škoduje poslovnemu položaju podjetij, na katera se nanaša. Sprememba 51 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 2 Direktiva 2013/34/EU Člen 48c – odstavek 5 5.  Poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki se objavi in je dostopno na spletišču v vsaj enem od uradnih jezikov Unije. 5.  Poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki se objavi po skupni predlogi in v odprtem podatkovnem formatu ter je brezplačno dostopno javnosti na dan objave na spletišču odvisnega podjetja ali na spletišču povezanega podjetja v vsaj enem od uradnih jezikov Unije. Podjetje istega dne poročilo vloži tudi v javni register, ki ga upravlja Komisija. Sprememba 52 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 2 Direktiva 2013/34/EU Člen 48e – odstavek 1 1.  Države članice zagotovijo, da so člani upravnega, poslovodnega in nadzornega organa končnega obvladujočega podjetja iz člena 48b(1), ki delujejo v okviru pristojnosti, ki jim jih podeljuje nacionalno pravo, skupno odgovorni za zagotovitev, da se poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki pripravi in objavi ter omogoči dostop do njega v skladu s členi 48b, 48c in 48d. 1.  Države članice za povečanje odgovornosti do tretjih strani in zagotovitev ustreznega upravljanja zagotovijo, da so člani upravnega, poslovodnega in nadzornega organa končnega obvladujočega podjetja iz člena 48b(1), ki delujejo v okviru pristojnosti, ki jim jih podeljuje nacionalno pravo, skupno odgovorni za zagotovitev, da se poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki pripravi in objavi ter omogoči dostop do njega v skladu s členi 48b, 48c in 48d. Sprememba 53 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 2 Direktiva 2013/34/EU Člen 48g Člen 48g črtano Skupni seznam Unije nekaterih davčnih jurisdikcij Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 49 v zvezi s pripravo skupnega seznama Unije nekaterih davčnih jurisdikcij. Navedeni seznam temelji na oceni davčnih jurisdikcij, ki ne izpolnjujejo naslednjih meril: (1)  preglednosti in izmenjave informacij, vključno z izmenjavo informacij na zahtevo in avtomatično izmenjavo informacij o finančnih računih; (2)  poštene davčne konkurence; (3)  standardov, ki jih je določila skupina G20 in/ali OECD; (4)  drugih relevantnih standardov, vključno z mednarodnimi standardi, ki jih je določila Projektna skupina za finančno ukrepanje. Komisija seznam redno pregleduje in ga po potrebi spreminja, da upošteva nove okoliščine. Sprememba 54 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 2 Direktiva 2013/34/EU Člen 48i – odstavek 1 Komisija poroča o izpolnjevanju obveznosti poročanja iz členov 48a do 48f in njihovem učinku. V poročilo vključi oceno, ali so rezultati poročila o davčnih informacijah v zvezi z dohodki primerni in sorazmerni, pri čemer upošteva potrebo po zagotovitvi zadostne ravni preglednosti in po konkurenčnem okolju za podjetja. Komisija poroča o izpolnjevanju obveznosti poročanja iz členov 48a do 48f in njihovem učinku. V poročilo vključi oceno, ali so rezultati poročila o davčnih informacijah v zvezi z dohodki primerni in sorazmerni, in oceni stroške in koristi nižjega praga konsolidiranega čistega prihodka, nad katerim morajo podjetja in podružnice poročati o davčnih informacijah v zvezi z dohodki. V poročilu se tudi oceni potrebo po sprejetju dopolnilnih ukrepov, pri čemer se upošteva potrebo po zagotovitvi zadostne ravni preglednosti in po ohranitvi in zagotovitvi konkurenčnega okolja za podjetja in zasebne naložbe. Sprememba 55 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 2 a (novo) Direktiva 2013/34/EU Člen 48i a (novo) (2a)  vstavi se naslednji člen: „Člen 48ia Komisija najpozneje v štirih letih po sprejetju te direktive in ob upoštevanju razmer na ravni OECD ponovno pregleda in oceni določbe tega poglavja in o tem poroča, zlasti v zvezi s: –  podjetji in podružnicami, ki morajo poročati o davčnih informacijah v zvezi z dohodki, zlasti glede tega, ali bi bilo primerno razširiti področje uporabe tega poglavja, da bi vključevalo velika podjetja, kot so opredeljena v členu 3(4), in velike skupine, kot so opredeljene v členu 3(7) te direktive; –  vsebino poročila o davčnih informacijah v zvezi z dohodki iz člena 48c; –  začasnim odstopanjem iz pododstavkov od 3a do 3f člena 48c(3). Komisija to poročilo predloži Evropskemu parlamentu in Svetu ter mu po potrebi priloži zakonodajni predlog.“ Sprememba 56 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 2 b (novo) Direktiva 2013/34/EU Člen 48i b (novo) (2b)  vstavi se naslednji člen: „Člen 48ib Skupna predloga za poročilo Komisija z izvedbenimi akti določi skupno predlogo iz člena 48b(1), (3), (4) in (6) ter člena 48c(5). Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 50(2).“ Sprememba 57 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 3 – točka b Direktiva 2013/34/EU Člen 49 – odstavek 3 a (3a)  Pred sprejetjem delegiranega akta se Komisija posvetuje s strokovnjaki, ki jih imenuje vsaka država članica v skladu z načeli iz Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje z dne [date].“; (3a)  Pred sprejetjem delegiranega akta se Komisija posvetuje s strokovnjaki, ki jih vsaka država članica imenuje v skladu z načeli iz Medinstitucionalnega sporazuma z dne 13. aprila 2016*o boljši pripravi zakonodaje, pri čemer upošteva zlasti določbe Pogodb in Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. ________________ * UL L 123, 12.5.2016, str. 1. Sprememba 58 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 3 a (novo) Direktiva 2013/34/EU Člen 51 – odstavek 1 (3a)  v členu 51 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim: Države članice določijo kazni, ki se uporabljajo za kršitve nacionalnih določb, sprejetih na podlagi te direktive, in sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev izvrševanja teh kazni. Predpisane kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne. „Države članice določijo pravila o kaznih za kršitve nacionalnih določb, sprejetih v skladu s to direktivo, in sprejmejo vse potrebne ukrepe, da zagotovijo njihovo izvajanje. Predpisane kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Države članice določijo vsaj upravne ukrepe in sankcije za podjetja, ki kršijo nacionalne določbe, sprejete v skladu s to direktivo. Države članice o teh določbah obvestijo Komisijo najkasneje do ... [eno leto po začetku veljavnosti] in ji nemudoma sporočijo vsakršne naknadne spremembe teh določb. Komisija do ... [tri leta po začetku veljavnosti te direktive] pripravi seznam ukrepov in kazni, sprejetih v posamezni državi članici v skladu s to direktivo.“

(1) Zadeva je bila v skladu s četrtim pododstavkom člena 59(4) Poslovnika vrnjena pristojnima odboroma v medinstitucionalna pogajanja (A8-0227/2017).

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. julija 2017 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o uvedbi začasnih avtonomnih trgovinskih ukrepov za Ukrajino, ki dopolnjujejo trgovinske koncesije in so na voljo na podlagi Sporazuma o pridružitvi (COM(2016)0631 – C8-0392/2016 – 2016/0308(COD))

P8_TA(2017)0285 A8-0193/2017

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2016)0631),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 207(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0392/2016),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor v skladu s členom 69f(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 29. junija 2017, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za mednarodno trgovino ter mnenja Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja (A8-0193/2017),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju(1);

2.  je seznanjen z izjavo Komisije, priloženo tej resoluciji, ki bo objavljena v seriji L Uradnega lista Evropske unije skupaj s končnim zakonodajnim aktom,

3.  poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če svoj predlog nadomesti, bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

4.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu, Komisiji in nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 4. julija 2017 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2017/... Evropskega parlamenta in Sveta o uvedbi začasnih avtonomnih trgovinskih ukrepov za Ukrajino, ki dopolnjujejo trgovinske koncesije in so na voljo na podlagi Sporazuma o pridružitvi

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) 2017/1566.)

PRILOGA K ZAKONODAJNI RESOLUCIJI

Izjava Komisije v zvezi s členom 3 Uredbe o začasnih avtonomnih trgovinskih ukrepih za Ukrajino

Komisija opozarja, da si bo, če bi bilo nemogoče izvesti opustitev preferencialne ureditve pred dokončno izkoriščenostjo letnih ničnih tarifnih kvot za kmetijske proizvode, prizadevala za pripravo predloga o znižanju ali opustitvi teh koncesij v naslednjih letih.

(1) To stališče nadomešča spremembe, sprejete 1. junija 2017 (Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0236).

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. julija 2017 o stališču Sveta o predlogu spremembe proračuna Evropske unije št. 2/2017 za proračunsko leto 2017: vključitev presežka iz proračunskega leta 2016 (09437/2017 – C8-0190/2017 – 2017/2061(BUD))

P8_TA(2017)0286 A8-0229/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 314 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 106a Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002(1),

–  ob upoštevanju splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2017, kakor je bil dokončno sprejet 1. decembra 2016(2),

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU, Euratom) št. 1311/2013 z dne 2. decembra 2013 o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020(3),

–  ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 2. decembra 2013 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini, sodelovanju v proračunskih zadevah in dobrem finančnem poslovodenju(4),

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 2014/335/EU, Euratom z dne 26. maja 2014 o sistemu virov lastnih sredstev Evropske unije(5),

–  ob upoštevanju predloga spremembe proračuna št. 2/2017, ki ga je Komisija sprejela 12. aprila 2017 (COM(2017)0188),

–  ob upoštevanju stališča o predlogu spremembe proračuna št. 2/2017, ki ga je Svet sprejel 8. junija 2017 in ga 9. junija 2017 posredoval Parlamentu (09437/2017 – C8-0190/2017),

–  ob upoštevanju členov 88 in 91 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za proračun (A8-0229/2017),

A.  ker je namen predloga spremembe proračuna št. 2/2017 v proračun za leto 2017 vključiti presežek iz proračunskega leta 2016, ki znaša 6 405 milijonov EUR;

B.  ker so glavni elementi tega presežka pozitiven rezultat pri prihodkih v višini 1 688 milijonov EUR, neporabljena sredstva za odhodke v višini 4 889 milijonov EUR in tečajne razlike v višini -173 milijonov EUR;

C.  ker sta na strani prihodkov glavna elementa zamudne obresti in globe (3 052 milijonov EUR) ter negativen rezultat pri lastnih sredstvih (1 511 milijonov EUR);

D.  ker na strani odhodkov nezadostno izvrševanje znaša 4 825 milijonov EUR prenosov za leto 2016 in 28 milijonov EUR za leto 2015 v okviru oddelka III (Komisija) in 35 milijonov EUR za druge institucije;

1.  je seznanjen s predlogom spremembe proračuna št. 2/2017, kot ga je predložila Komisija, ki je namenjen zgolj vključitvi presežka iz leta 2016 v višini 6 405 milijonov EUR v proračun v skladu s členom 18 finančne uredbe in s stališčem Sveta o tem predlogu;

2.  z veliko zaskrbljenostjo opaža nezadostno izvrševanje proračuna v letu 2016 v višini 4 889 milijonov EUR, čeprav je sprememba proračuna št. 4/2016 raven odobritev za plačila že zmanjšala za 7 284,3 milijona EUR; poudarja, da je bilo izvrševanje odobritev plačil na področju kohezije (razdelek 1b) zelo nizko tudi zaradi netočnih napovedi držav članic ter zamud pri imenovanju organov upravljanja in organov za potrjevanje na nacionalni ravni;

3.  opozarja na negativen vpliv zaradi zmanjšanja vrednosti britanskega funta v razmerju do eura, kar je glavni razlog za primanjkljaj prihodkov v znesku 1 511 milijonov EUR v okviru lastnih sredstev; ugotavlja, da bi lahko ta primanjkljaj povzročil resne težave pri financiranju proračuna Unije; želi spomniti, da ta primanjkljaj sredstev izhaja iz enostranske britanske odločitve o izstopu iz Unije, da pa mora popravek kriti Unija kot celota; vztraja, da bi bilo treba te stroške upoštevati pri pogajanjih o poravnavi finančnih obveznosti med Združenim kraljestvom in Unijo;

4.  opozarja zlasti na sorazmerno visoko raven glob v letu 2016, ki so skupaj znašale 4 159 milijonov EUR, od tega se 2 861 milijonov EUR šteje v presežek v letu 2016;

5.  vztraja, da bi morali presežek v proračunu Unije, ki nastane zaradi nezadostnega izvrševanja odobritev ali zaradi glob, izrečenih podjetjem zaradi kršenja prava Unije o konkurenci, porabiti za finančne potrebe Unije, namesto da se prilagodi prispevek na osnovi BND;

6.  ugotavlja, da se bo s sprejetjem predloga spremembe proračuna št. 2/2017 prispevek držav članic v proračun Unije na podlagi BND v letu 2017 zmanjšal za 6 405 milijonov EUR; znova poziva države članice, naj izkoristijo priložnost in s temi sredstvi uresničijo zaveze glede begunske krize ter v skrbniške sklade Unije in Evropski sklad za trajnostni razvoj prispevajo enak znesek, kot ga je prispevala Unija(6);

7.  poziva institucije Unije, naj čim prej obravnavajo nedokončane in prihodnje predloge spremembe proračuna za pobudo za zaposlovanje mladih ter Evropski sklad za trajnostni razvoj v skladu z zavezami, sprejetimi v okviru izida spravnega postopka o proračunu za leto 2017;

8.  v okviru tega predloga spremembe proračuna obžaluje, da je Svet več mesecev blokiral sprejetje vmesne revizije večletnega finančnega okvira; je olajšan, da je britanska vlada držala besedo in takoj po splošnih volitvah v Združenem kraljestvu umaknila blokado revizije večletnega finančnega okvira; upa, da bodo vrnjena finančna sredstva državam članicam olajšala prihodnja pogajanja o poravnavi finančnih obveznosti med Združenim kraljestvom in Unijo;

9.  odobri stališče Sveta o predlogu spremembe proračuna št. 2/2017;

10.  naroči svojemu predsedniku, naj razglasi, da je sprememba proračuna št. 2/2017 dokončno sprejeta, in poskrbi za njeno objavo v Uradnem listu Evropske unije;

11.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, drugim zadevnim institucijam in organom ter nacionalnim parlamentom.

(1) UL L 298, 26.10.2012, str. 1. (2) UL L 51, 28.2.2017, str. 1. (3) UL L 347, 20.12.2013, str. 884. (4) UL C 373, 20.12.2013, str. 1. (5) UL L 168, 7.6.2014, str. 105. (6) Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o Evropskem skladu za trajnostni razvoj (EFSD) ter ustanovitvi jamstva EFSD in jamstvenega sklada EFSD (COM(2016)0586).

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. julija 2017 o daljši življenjski dobi za izdelke: koristi za potrošnike in podjetja (2016/2272(INI))

P8_TA(2017)0287 A8-0214/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti člena 114,

–  ob upoštevanju členov 191, 192 in 193 Pogodbe o delovanju Evropske unije ter sklicevanja na cilj skrbne in preudarne uporabe naravnih virov,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 16. julija 2008 z naslovom Trajnostna potrošnja in proizvodnja ter akcijski načrt za trajnostno industrijsko politiko (COM(2008)0397),

–  ob upoštevanju Direktive 2009/125/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o vzpostavitvi okvira za določanje zahtev za okoljsko primerno zasnovo izdelkov, povezanih z energijo(1),

–  ob upoštevanju delovnega načrta Komisije za okoljsko primerno zasnovo za obdobje 2016–2019 (COM(2016)0773), zlasti cilja glede določitve zahtev, ki bi bile bolj specifične za posamezni izdelek in bolj horizontalne na področjih, kot so trpežnost, popravljivost, nadgradljivost, zasnovanost za razstavljanje ter preprosta ponovna uporaba in recikliranje,

–  ob upoštevanju Direktive 2010/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 2010 o navajanju porabe energije in drugih virov izdelkov, povezanih z energijo, s pomočjo nalepk in standardiziranih podatkov o izdelku(2),

–  ob upoštevanju Sklepa št. 1386/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. novembra 2013 o splošnem okoljskem akcijskem programu Unije do leta 2020 „Dobro živeti ob upoštevanju omejitev našega planeta“(3) (sedmi okoljski akcijski program),

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 17. oktobra 2013 o temi Za trajnejšo potrošnjo: življenjska doba industrijskih proizvodov in obveščanje potrošnikov za ponovno pridobitev zaupanja(4),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. januarja 2011 z naslovom Evropa, gospodarna z viri – vodilna pobuda iz strategije Evropa 2020 (COM(2011)0021),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. septembra 2011 z naslovom Časovni okvir za Evropo, gospodarno z viri (COM(2011)0571),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 9. aprila 2013 z naslovom Oblikovanje enotnega trga za ekološke proizvode – Izboljšanje obveščanja o okoljski učinkovitosti proizvodov in organizacij (COM(2013)0196),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. julija 2014 z naslovom Na poti h krožnemu gospodarstvu: program za Evropo brez odpadkov (COM(2014)0398),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. decembra 2015 z naslovom Zaprtje zanke – akcijski načrt EU za krožno gospodarstvo (COM(2015)0614) in svežnja o krožnem gospodarstvu, na podlagi katerega je predvidena zlasti revizija direktiv o odpadkih (Direktiva 2008/98/ES, t. i. okvirna direktiva o odpadkih), embalaži in odpadni embalaži (Direktiva 94/62/ES), odlaganju odpadkov na odlagališčih (Direktiva 1999/31/ES), izrabljenih vozilih (Direktiva 2000/53/ES), baterijah in akumulatorjih ter odpadnih baterijah in akumulatorjih (Direktiva 2006/66/ES) ter odpadni električni in elektronski opremi (Direktiva 2012/19/EU),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 22. novembra 2016 z naslovom Novi ukrepi za trajnostno prihodnost Evrope – Evropsko ukrepanje za trajnost (COM(2016)0739),

–  ob upoštevanju predloga Komisije za Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. decembra 2015 o nekaterih vidikih pogodb o spletni in drugi prodaji blaga na daljavo (COM(2015)0635),

–  ob upoštevanju Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov(5),

–  ob upoštevanju Direktive 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu(6),

–  ob upoštevanju poročila Evropske potrošniške organizacije z dne 18. avgusta 2015 z naslovom Durable goods: More sustainable products, better consumer rights. Consumer expectations from the EU’s ressource efficiency and circular economy agenda (Trpežno blago: bolj trajnostni izdelki, večje pravice potrošnikov. Pričakovanja potrošnikov glede načrta EU o učinkoviti rabi virov in krožnem gospodarstvu),

–  ob upoštevanju študije Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 29. marca 2016 z naslovom The influence of lifespan labelling on consumers (Učinki označevanja življenjske dobe izdelkov na potrošnike),

–  ob upoštevanju študije, izvedene julija 2016 na zahtevo Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov, z naslovom A longer life time for products: benefits for consumers and companies (Daljša življenjska doba izdelkov: koristi za potrošnike in podjetja),

–  ob upoštevanju sinteze Evropskega centra za varstvo potrošnikov z dne 18. aprila 2016 z naslovom Planned obsolescence or by-products of consumer society (Načrtovano zastaranje ali odkloni potrošniške družbe),

–  ob upoštevanju avstrijskega standarda ONR 192102, ki se imenuje Label of excellence for durable, repair-friendly designed electrical and electronic appliances (oznaka odličnosti za trpežne popravljive električne in elektronske naprave),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter mnenja Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A8-0214/2017),

A.  ker je Komisija v delovnem načrtu za okoljsko primerno zasnovo za obdobje 2016–2019 obravnavala krožno gospodarstvo in potrebo po reševanju vprašanja trpežnosti in možnosti recikliranja izdelkov;

B.  ker dejstvo, da je Evropski ekonomsko-socialni odbor sprejel mnenje o življenjski dobi izdelkov, kaže na to, da se gospodarski subjekti in civilna družba zanimajo za to vprašanje;

C.  ker je treba poiskati ravnovesje med daljšo življenjsko dobo izdelkov ter inovacijami, raziskavami in razvojem;

D.  ker študija, ki jo je naročil Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov, kaže, da so za spodbujanje daljše življenjske dobe izdelkov potrebni širši ukrepi politike;

E.  ker soobstajajo raznovrstni gospodarski in poslovni modeli, med drugim gospodarski model, ki temelji na uporabi in s katerim je mogoče zmanjšati negativne okoljske vplive;

F.  ker je treba spodbujati daljšo življenjsko dobo izdelkov, zlasti pa ukrepati proti načrtovanemu zastaranju;

G.  ker je treba podpirati evropski sektor popravil, ki ga večinoma sestavljajo mikro, mala in srednja podjetja;

H.  ker bo bolj harmonizirana ureditev na področju ponovne uporabe izdelkov spodbudila lokalno gospodarstvo in notranji trg z ustvarjanjem novih delovnih mest in spodbujanjem povpraševanja po rabljenem blagu;

I.  ker sta ohranjanje surovin in omejevanje proizvodnje odpadkov pomembna tako z gospodarskega kot okoljskega vidika, kar se je skušalo upoštevati v pojmu razširjene odgovornosti proizvajalca;

J.  ker raziskava Eurobarometer iz junija 2014 kaže, da bi 77 odstotkov potrošnikov v Evropski uniji pokvarjene izdelke najprej poskusilo popraviti, šele potem bi kupili nove; ker je treba še izboljšati potrošniške informacije o trpežnosti in popravljivosti izdelkov;

K.  ker so zanesljivi in trpežni izdelki za potrošnike stroškovno učinkoviti in preprečujejo čezmerno izkoriščanje virov ter odpadke; ker je zato pomembno zagotoviti, da bo uporabna življenjska doba potrošniških izdelkov podaljšana z zasnovo, tako da bo zagotovljena trpežnost ter možnost popravila, nadgradnje, razstavitve in recikliranja;

L.  ker upadanje zaupanja potrošnikov v kakovost izdelkov škodi evropskim podjetjem; ker je 24-mesečna zakonita garancija najnižji prag, ki velja v vsej EU, in ker so nekatere države članice v skladu z Direktivo 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij sprejele določbe, ki bolj varujejo potrošnike;

M.  ker je treba spoštovati pravico potrošnikov do izbire glede na njihove različne potrebe, pričakovanja in želje;

N.  ker potrošniki niso pravilno poučeni o življenjski dobi izdelkov, čeprav je študija Evropskega ekonomsko-socialnega odbora iz marca 2016 pokazala, da obstaja pozitivna povezava med označevanjem življenjske dobe izdelkov in vedenjem potrošnikov;

O.  ker o življenjski dobi izdelkov in načinu, kako se starajo, odločajo različni naravni ali umetni dejavniki, kot so sestava, funkcionalnost, stroški popravila in vzorci porabe;

P.  ker je treba omogočiti enostaven dostop do popravil in rezervnih delov;

Q.  ker je poleg dolge življenjske dobe in kakovosti izdelkov v njihovi življenjski dobi pomembno tudi to, kako prispevajo k varstvu virov;

R.  ker je vse več nacionalnih pobud za reševanje vprašanja prezgodnjega zastaranja blaga in programske opreme; ker je treba v zvezi s tem oblikovati skupno strategijo za enotni trg;

S.  ker je življenjska doba digitalnih nosilcev bistvena za življenjsko dobo elektronskih naprav; ker morajo biti elektronske naprave zaradi vse hitrejšega zastaranja programske opreme prilagodljive, da bi ostale konkurenčne;

T.  ker izdelki z vgrajenimi napakami, ki so zasnovani tako, da se po določeno pogosti uporabi pokvarijo in dokončno prenehajo delovati, pri potrošnikih kvečjemu vzbudijo nezaupanje in na trgu ne bi smeli biti dovoljeni;

U.  ker po podatkih Eurobarometer 90 % evropskih državljanov meni, da bi morali imeti izdelki jasno označeno uporabno življenjsko dobo;

V.  ker bi imeli vsi gospodarski subjekti, tudi mala in srednja podjetja, korist od izdelkov z daljšo življenjsko dobo;

W.  ker se v sedmem okoljskem akcijskem programu poziva k sprejetju posebnih ukrepov za izboljšanje trpežnosti, popravljivosti in ponovne uporabe izdelkov ter za podaljšanje njihove življenjske dobe;

X.  ker ima pri tem pomembno vlogo razširjena odgovornost proizvajalca;

Y.  ker so za uresničitev modela krožnega gospodarstva nujni sodelovanje oblikovalcev politik, državljanov in podjetij ter spremembe v zasnovi in prodaji izdelkov in storitev, pa tudi spremembe v miselnosti in pričakovanjih potrošnikov ter pri poslovnih dejavnostih, in sicer prek ustvarjanja novih trgov, ki se odzivajo na spremembe v vzorcih potrošnje in se razvijajo k uporabi, ponovni uporabi in souporabi izdelkov, s čimer bi pomagali podaljšati njihovo življenjsko dobo in ustvarili konkurenčne, trajne in trajnostne izdelke;

Z.  ker pri številnih svetilkah ni mogoče zamenjati žarnice, kar lahko pri njeni okvari povzroči težave, če pridejo na trg nove, učinkovitejše žarnice ali če se spremenijo želje strank, na primer glede barve svetlobe, saj je treba zamenjati celotno svetilko;

AA.  ker bi bilo zaželeno, da bi bile tudi sijalke (LED) zamenljive in ne trdno pritrjene;

AB.  ker je treba pri razvoju krožnega gospodarstva dodatno spodbujati možnost popravila, predelave in nadgradnje, trpežnost ter možnost recikliranja izdelkov, da bi podaljšali življenjsko dobo in trajanje uporabe izdelkov in/ali njihovih sestavnih delov;

AC.  ker vse večja raznolikost izdelkov, vse krajši inovacijski cikli in modni trendi, ki se nenehno spreminjajo, vodijo k vse hitrejšemu nakupu izdelkov ter s tem h krajši dobi njihove uporabe;

AD.  ker ima sektor popravil, prodaje rabljenega blaga in menjave velik potencial, saj je njegov namen podaljšanje življenjske dobe izdelkov;

AE.  ker je treba doseči ravnovesje med ciljem podaljšanja življenjske dobe izdelka in ciljem zagotavljanja okolja, ki spodbuja inovacije in nadaljnji razvoj;

Zasnova odpornih, trpežnih in kakovostnih izdelkov

1.  poziva Komisijo, naj spodbuja, kadar je izvedljivo, da se za posamezne kategorije izdelkov določijo merila za minimalno odpornost, ki naj med drugim zajemajo odpornost, popravljivost in nadgradljivost, veljajo pa naj že ob njihovi zasnovi, pri čemer bodo v pomoč standardi, ki jih bodo razvili v vseh treh evropskih organizacijah za standardizacijo (CEN, CENELEC in ETSI);

2.  poudarja, da je treba vzpostaviti ravnovesje med podaljšanjem življenjske dobe izdelkov, pretvarjanjem odpadkov v vire (sekundarne surovine), industrijsko simbiozo, inovacijami, povpraševanjem potrošnikov, varstvom okolja in politiko na področju rasti v vseh fazah cikla izdelka, ter meni, da se pri razvoju energijsko učinkovitejših izdelkov ne sme spodbujati, da bi imeli kratko življenjsko dobo ali da bi jih prezgodaj zavrgli;

3.  poudarja, da bi morale biti teme, kot so življenjska doba izdelkov, podaljšanje garancijske dobe, dostopnost rezervnih delov, enostavnost popravila in zamenljivost delov sestavni del proizvajalčeve ponudbe, ki bi ustrezala različnim potrebam, pričakovanjem in željam potrošnikov, in da so to pomembni vidiki svobodne konkurence;

4.  je seznanjen, da so pri zasnovi trpežnih izdelkov pomembne komercialne strategije, kot je lizing izdelkov, pri katerih lizinška podjetja ohranijo lastništvo nad izdelki, ki jih dajo v lizing, zato je v njihovem interesu, da ponovno tržijo izdelke in vlagajo v zasnovo trpežnejših izdelkov, kar vodi v manjši obseg nove proizvodnje in zavrženja izdelkov;

5.  želi spomniti na stališče Parlamenta o reviziji svežnja o krožnem gospodarstvu, ki spreminja direktivo o odpadkih, pri čemer je bilo okrepljeno načelo razširjene odgovornosti proizvajalca, s tem pa tudi ustvarjene spodbude za bolj trajnostne izdelke;

6.  poziva Komisijo in države članice, naj podpirajo proizvajalce modularno zasnovanih izdelkov, ki jih je mogoče enostavno razstaviti in zamenjati;

7.  poudarja, da mora biti doseganje trpežnosti in popravljivosti izdelkov skladno s ciljem trajnostnega razvoja, na primer z uporabo okolju prijaznih materialov;

8.  je zaskrbljen zaradi količine elektronskih odpadkov v obliki modemov, usmerjevalnikov, dekodirnikov in komunikatorjev, ki nastane, ko potrošniki preidejo k novemu izvajalcu telekomunikacijskih storitev; potrošnike in izvajalce telekomunikacijskih storitev spominja, da imajo potrošniki v skladu z Uredbo (EU) 2015/2120 že sedaj pravico, da uporabljajo terminalsko opremo po svoji izbiri, ko preidejo k novemu izvajalcu storitev;

Spodbujanje možnosti popravila in daljše življenjske dobe izdelkov

9.  poziva Komisijo, naj spodbuja možnost popravila izdelkov, tako da:

10.  meni, da bi bilo koristno zagotoviti razpoložljivost nadomestnih delov, ki so bistveni za dobro in varno delovanje blaga, in sicer tako, da se:

11.  spodbuja države članice, naj preučijo ustrezne spodbude za spodbujanje trpežnih, visokokakovostnih in popravljivih izdelkov, spodbujajo popravila in prodajo rabljenega blaga ter uvedejo usposabljanje za popravila;

12.  poudarja, da mora biti popravilo izdelka vedno mogoče pri neodvisnem serviserju, na primer z odvračanjem od tehničnih, varnostnih ali programskih rešitev, pri katerih je popravilo mogoče le pri odobrenih podjetjih ali organih;

13.  spodbuja ponovno uporabo nadomestnih delov na trgu rabljenega blaga;

14.  priznava možnost, da se za zagotavljanje delov strokovnjakom in potrošnikom uporablja tiskanje v tehniki 3D; poziva, da je treba pri tem poskrbeti za varnost izdelkov, zaščito proti ponarejanju in za varstvo avtorskih pravic;

15.  spominja, da imajo pri uspešnem izvajanju krožnega gospodarstva pomembno vlogo razpoložljivost standardiziranih in modularnih sestavnih delov, načrtovanje razstavljanja in zasnova za dolgotrajno rabo izdelkov ter učinkoviti proizvodni procesi;

Delovanje gospodarskega modela, usmerjenega k uporabi, in podpiranje malih in srednjih podjetij ter zaposlovanja v EU

16.  poudarja, da se lahko s preusmeritvijo na nove poslovne modele, na primer „izdelki kot storitve“, poveča trajnost vzorcev proizvodnje in porabe, če se s sistemi, ki združujejo izdelke in storitve, ne bo skrajšala življenjska doba izdelkov, ter poudarja, da taki poslovni modeli ne bi smeli biti priložnost za izogibanje davkom;

17.  poudarja, da se lahko z razvojem novih poslovnih modelov, kot so internetne storitve, nove oblike trženja, veleblagovnice, ki prodajajo samo rabljeno blago, in bolj dostopni neformalni objekti za popravila (kavarniške popravljalnice, delavnice, na katerih lahko ljudje sami popravijo stvari), podaljša življenjska doba izdelkov ter hkrati okrepi zavest potrošnikov o izdelkih z dolgo življenjsko dobo in zaupanje vanje;

18.  poziva države članice, naj:

19.  spodbuja države članice, naj zagotovijo, da se bo pri javnih naročilih upoštevala določba o izračunu stroškov v življenjski dobi iz Direktive 2014/24/EU, in povečajo stopnjo ponovne uporabe opreme za javno upravo;

20.  spodbuja države članice in Komisijo, naj v svojih javnih politikah podprejo sodelovalno gospodarstvo, saj prinaša koristi, kot je uporaba rezervnih virov in zmogljivosti, na primer v sektorju prevoza in nastanitve;

21.  poziva Komisijo, naj poudari, da je pri spodbujanju krožnega gospodarstva pomembna trpežnost izdelkov;

22.  poziva Komisijo in države članice, naj v celoti upoštevajo hierarhijo ravnanja z odpadki, ki jo določa zakonodaja EU (okvirna direktiva o odpadkih (2008/98/ES)), in naj zlasti poskrbijo, da bodo električni in elektronski aparati ostali uporabni in da bodo čim bolj ohranili vrednost, ter naj jih ne obravnavajo kot odpadek, osebju centrov za ponovno uporabo naj denimo omogočijo dostop do zbirnih mest odpadne električne in elektronske opreme, kjer bodo lahko vzeli tovrstne aparate ali njihove sestavne dele ter jih ponovno uporabili;

23.  meni, da bi bilo treba ukrepe iz te resolucije uporabljati zlasti za mala in srednja podjetja ter mikropodjetja, kot so opredeljena v Priporočilu Komisije 2003/361/ES, in sicer tako, kot bo najprimerneje in najbolj sorazmerno glede na njihovo velikost in zmogljivost, tako da bi se še naprej razvijala, obenem pa bi to spodbujalo zaposlovanje in usposabljanje za nove poklice v EU;

24.  poziva Komisijo, naj preveri, kako bi lahko spodbujali in omogočili zamenljivost sijalk (LED), ter pri tem ob ukrepih za okoljsko primerno zasnovo upošteva milejše ukrepe, kot so na primer označevanje, sistemi spodbude, javna naročila ali podaljšana garancija v primeru, da sijalk ni mogoče zamenjati;

25.  poziva države članice, naj izvajajo učinkovit nadzor trga ter zagotovijo, da bodo evropski in uvoženi izdelki v skladu z zahtevami glede politike proizvodov in okoljsko primerne zasnove;

26.  poziva Komisijo in države članice, naj vključijo lokalne in regionalne organe ter spoštujejo njihova področja pristojnosti;

Boljše obveščanje potrošnikov

27.  poziva Komisijo, naj izboljša obveščanje o trpežnosti izdelkov, tako da:

28.  poziva države članice in Komisijo, naj:

29.  poziva Komisijo, naj po Uniji med Komisijo in državami članicami spodbuja redno in strukturirano izmenjavo informacij in najboljše prakse, tudi med regionalnimi in občinskimi organi;

Ukrepi glede načrtovanega zastaranja

30.  poziva Komisijo, naj ob posvetovanju s potrošniškimi organizacijami, proizvajalci in drugimi deležniki na ravni EU predlaga opredelitev načrtovanega zastaranja materialnega blaga in programske opreme; poleg tega jo poziva, naj v sodelovanju z organi za nadzor trga preuči možnost, da bi vzpostavili neodvisen sistem, s katerim bi lahko preverjali in odkrivali vgrajeno zastaranje izdelkov; v zvezi s tem poziva k večji pravni zaščiti žvižgačev in ustreznim odvračilnim ukrepom za proizvajalce;

31.  glede tega omenja pionirsko vlogo nekaterih držav članic, na primer pobudo držav Beneluksa glede preprečevanja načrtovanega zastaranja in podaljšanja življenjske dobe (električnih) gospodinjskih aparatov; pri tem poudarja pomen izmenjave najboljše prakse;

32.  ugotavlja, da lahko možnost nadgradnje izdelkov upočasni njihovo zastaranje in zmanjša vpliv na okolje ter stroške za uporabnike;

Okrepitev pravice do zakonite garancije za skladnost

33.  meni, da je bistveno, da so potrošniki bolje obveščeni o delovanju pravnega jamstva za skladnost; poziva, naj bo to jamstvo v celoti omenjeno na računu za nakup izdelka;

34.  poziva Komisijo, naj sprejme pobude in ukrepe za izboljšanje zaupanja potrošnikov, tako da:

35.  poziva, naj se na ravni EU uvede mehanizem za vlaganje pritožb zaradi neupoštevanja pravice do garancije, s katerim bi lažje nadzorovali, ali upravne službe izvajajo evropske standarde;

36.  poudarja, da bi s krepitvijo načela razširjene odgovornosti proizvajalca in določitvijo minimalnih zahtev ustvarili spodbudo za bolj trajnostno zasnovo izdelkov;

Varstvo potrošnikov pred zastaranjem programske opreme

37.  poziva k večji preglednosti glede nadgradljivosti, varnostnih posodobitev in trpežnosti, kar vse je potrebno za pravilno delovanje programske in strojne opreme; poziva Komisijo, naj preuči, ali je treba omogočiti večje sodelovanje med podjetji;

38.  spodbuja k preglednosti pri dobaviteljih in proizvajalcih, tako da v prodajnih pogodbah določijo minimalni rok, do katerega bodo zagotovljene varnostne posodobitve operacijskih sistemov; predlaga, naj se določi razumni rok uporabe; poleg tega poudarja, da mora dobavitelj izdelka v primeru vgrajenih operacijskih sistemov zagotoviti dobavo teh posodobitev; poziva proizvajalce, naj zagotovijo jasne informacije za potrošnike o združljivosti posodobitve in nadgradnje programske opreme z vgrajenimi operacijskimi sistemi;

39.  poziva, naj se omogoči odstranjevanje nujnih posodobitev programske opreme in zagotovijo informacije o posledicah za delovanje aparata ter naj bo nova nujna programska oprema združljiva s programsko opremo predhodne generacije;

40.  spodbuja, naj bodo s standardizacijo deli, vključno s procesorjem, prilagodljivi, da bi blago ohranilo svojo raven delovanja;

o
o   o

41.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 285, 31.10.2009, str. 10. (2) UL L 153, 18.6.2010, str. 1. (3) UL L 354, 28.12.2013, str. 171. (4) UL C 67, 6.3.2014, str. 23. (5) UL L 304, 22.11.2011, str. 64. (6) UL L 149, 11.6.2005, str. 22.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. julija 2017 o obravnavanju kršitev človekovih pravic pri vojnih hudodelstvih in hudodelstvih zoper človečnost, tudi genocidu (2016/2239(INI))

P8_TA(2017)0288 A8-0222/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju konvencije OZN o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida z dne 9. decembra 1948,

–  ob upoštevanju poglavja VII Ustanovne listine Združenih narodov o akciji v primeru ogrožanja miru, kršitve miru in agresivnih dejanj,

–  ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov proti mučenju in drugemu okrutnemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju z dne 10. decembra 1984,

–  ob upoštevanju člena 18 Splošne deklaracije človekovih pravic, člena 18 Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, Deklaracije Združenih narodov o odpravi vseh oblik nestrpnosti in diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja in Smernic EU za spodbujanje in varstvo svobode veroizpovedi ali prepričanja,

–  ob upoštevanju resolucije varnostnega sveta OZN št. 1325 o ženskah, miru in varnosti z dne 31. oktobra 2000,

–  ob upoštevanju Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča z dne 17. julija 1998, ki je začel veljati 1. julija 2002,

–  ob upoštevanju sprememb Rimskega statuta iz Kampale, sprejetih na pregledni konferenci v Kampali (Uganda) junija 2010,

–  ob upoštevanju okvira Združenih narodov za prepoznavanje grozodejstev, ki sta ga pripravila posebna svetovalca OZN za preprečevanje genocida in odgovornost za zaščito,

–  ob upoštevanju poročila Urada visokega komisarja OZN za človekove pravice z dne 15. marca 2015 o razmerah na področju spoštovanja človekovih pravic v Iraku glede na zlorabe, ki so jih zagrešile t. i. Islamska država Iraka in Levanta ter z njo povezane skupine,

–  ob upoštevanju resolucije generalne skupščine Združenih narodov št. A/71/L.48 iz decembra 2016, ki vzpostavlja mednarodni, nepristranski in neodvisni mehanizem za pomoč pri preiskovanju in pregonu oseb, odgovornih za najtežja kazniva dejanja po mednarodnem pravu, ki so bila zagrešena v Sirski arabski republiki od marca 2011,

–  ob upoštevanju posebne preiskave dogodkov v Alepu, rezultate katere je neodvisna mednarodna preiskovalna komisija za Sirsko arabsko republiko objavila 1. marca 2017,

–  ob upoštevanju Skupnega stališča Sveta št. 2001/443/SZVP z dne 11. junija 2001 o Mednarodnem kazenskem sodišču(1),

–  ob upoštevanju sklepa Sveta 2002/494/PNZ z dne 13. junija 2002 o vzpostavitvi evropske mreže kontaktnih točk v zvezi z osebami, odgovornimi za genocid, hudodelstva zoper človečnost in vojna hudodelstva(2),

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 2003/335/PNZ z dne 8. maja 2003 o preiskavi in sodnem pregonu genocida, hudodelstev zoper človečnost in vojnih zločinov(3),

–  ob upoštevanju Skupnega stališča Sveta št. 2003/444/SZVP z dne 16. junija 2003 o Mednarodnem kazenskem sodišču(4),

–  ob upoštevanju smernic EU o spodbujanju spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava,

–  ob upoštevanju Sporazuma med Mednarodnim kazenskim sodiščem in Evropsko unijo o sodelovanju in pomoči(5),

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta št. 2011/168/SZVP z dne 21. marca 2011 o Mednarodnem kazenskem sodišču(6),

–  ob upoštevanju skupnega delovnega dokumenta služb Komisije in visoke predstavnice Evropske unije za zunanjo in varnostno politiko o spodbujanju načela dopolnjevanja (SWD(2013)0026),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o celostnem pristopu EU z dne 12. maja 2014,

–  ob upoštevanju Strategije mreže EU za področje genocida za boj proti nekaznovanosti za genocid, hudodelstva zoper človečnost in vojna hudodelstva v Evropski uniji in njenih državah članicah, sprejete dne 30. oktobra 2014,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 16. novembra 2015 o podpori EU tranzicijski pravičnosti,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 23. maja 2016 o regionalni strategiji EU za Sirijo in Irak ter za odziv na grožnjo skupine Daiš,

–  ob upoštevanju izjave podpredsednice/visoke predstavnice Evropske unije za zunanjo in varnostno politiko z dne 9. decembra 2016 ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve genocida in njihovega dostojanstva ter preprečevanja tega zločina,

–  ob upoštevanju akcijskega načrta Evropske unije za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2015–2019,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. novembra 2011 o podpori EU Mednarodnemu kazenskemu sodišču: soočanje z izzivi in reševanje težav(7),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. julija 2014 o kaznivem dejanju agresije(8),

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 8. oktobra 2015 o množičnem razseljevanju otrok v Nigeriji zaradi napadov skupine Boko Haram(9) in z dne 17. julija 2014 o nedavnih napadih skupine Boko Haram v Nigeriji(10),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. decembra 2015 o pripravah na svetovni humanitarni vrh: izzivi in priložnosti za humanitarno pomoč(11),

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 24. novembra 2016 o razmerah v Siriji(12), z dne 27. oktobra 2016 o razmerah v severnem Iraku/Mosulu(13), z dne 4. februarja 2016 o sistematičnih množičnih pobojih verskih manjšin, ki jih izvaja ISIS(14), in z dne 11. junija 2015 o Siriji: razmere v Palmiri in primer Mazena Darviša(15),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve ter mnenja Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A8-0222/2017),

A.  ker so genocid, hudodelstva zoper človečnost in vojna hudodelstva, ki jih imenujemo tudi grozodejstva, razlog za skrb za celotno mednarodno skupnost in so globoko pretresli človeštvo;

B.  ker ima mednarodna skupnost dolžnost preprečevati grozodejstva; ker taki zločini, ko se zgodijo, ne smejo ostati nekaznovani in je treba na nacionalni in mednarodni ravni zagotoviti učinkovit, pravičen in hiter kazenski pregon, ki bo čim hitrejši, čim učinkovitejši ter v skladu z načelom dopolnjevanja;

C.  ker so odgovornost, pravičnost, pravna država in boj proti nekaznovanju bistveni pogoji za mir in rešitev konfliktov, spravo in obnovo;

D.  ker resnična sprava lahko temelji le na resnici in pravici;

E.  ker imajo žrtve teh zločinov pravico do dostopa do pravnih sredstev in odškodnine in ker bi morali biti begunci, ki so žrtve grozodejstev, deležni popolne podpore mednarodne skupnosti; ker je v zvezi s tem pomembno vključiti vidik spola, tudi z upoštevanjem posebnih potreb žensk in deklet v begunskih taboriščih, med vračanjem in preselitvijo, rehabilitacijo ter obnovo po konfliktu;

F.  ker ima Mednarodno kazensko sodišče ključno vlogo pri boju proti nekaznovanju in ponovni vzpostavitvi miru ter zagotavljanju pravice za žrtve;

G.  ker je Mednarodno kazensko sodišče zaradi sistema odškodnin žrtvam zločinov v sodni pristojnosti tega sodišča edinstvena sodna institucija na mednarodni ravni;

H.  ker je vsesplošen pristop k Rimskemu statutu bistven za celovito učinkovitost Mednarodnega kazenskega sodišča; ker je Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča ratificiralo 124 držav pogodbenic, vključno z vsemi državami članicam EU;

I.  ker je spremembe Rimskega statuta iz Kampale o kaznivem dejanju agresije, ki velja za najbolj resno in nevarno obliko nezakonite uporabe sile, ratificiralo 34 držav, s čimer je bilo doseženih 30 ratifikacij, potrebnih za uveljavitev, kar omogoča skupščini držav pogodbenic, da po 1. januarju 2017 uveljavi pristojnost Sodišča v zvezi z agresijo na podlagi pogodbe;

J.  ker se je Rusija novembra 2016 odločila, da umakne svoj podpis iz Rimskega statuta; ker so oktobra 2016 svoj odstop sporočili tudi Južna Afrika, Gambija in Burundi; ker je Afriška unija 31. januarja 2017 sprejela nezavezujočo resolucijo, ki vključuje strategijo za izstop iz Mednarodnega kazenskega sodišča in poziv vsem državam članicam Afriške unije, naj razmislijo o izvajanju njenih priporočil; ker sta Gambija in Južna Afrika februarja oziroma marca 2017 sporočili, da preklicujeta odstop od Rimskega statuta;

K.  ker je sodelovanje med državami pogodbenicami Rimskega statuta in sodelovanje z regionalnimi organizacijami izjemnega pomena, zlasti kadar je ogrožena sodna pristojnost Mednarodnega kazenskega sodišča;

L.  ker Mednarodno kazensko sodišče trenutno izvaja deset preiskav v devetih državah (Gruzija, Mali, Slonokoščena obala, Libija, Kenija, Sudan (Darfur), Uganda, Demokratična republika Kongo (dve preiskavi) in Srednjeafriška republika);

M.  ker v skladu z načelom dopolnjevanja iz Rimskega statuta Mednarodno kazensko sodišče ukrepa le v primerih, ko nacionalna sodišča ne morejo ali ne želijo dejansko izvajati preiskav in pregonov grozodejstev, tako da je privedba domnevnih storilcev najhujših kaznivih dejanj mednarodnih razsežnosti pred sodišče v prvi vrsti odgovornost držav pogodbenic;

N.  ker so države članice v Skupnem stališču Sveta št. 2001/443/SZVP z dne 11. junija 2001 o Mednarodnem kazenskem sodišču izjavile, da so zločini v pristojnosti Mednarodnega kazenskega sodišča skrb vseh držav članic, ki so odločene, da bodo sodelovale pri preprečevanju teh zločinov in odpravile nekaznovanje storilcev;

O.  ker so EU in njene države članice tesne zaveznice Mednarodnega kazenskega sodišča že od njegove ustanovitve in ga nenehno politično, diplomatsko, finančno in logistično podpirajo, kar vključuje spodbujanje univerzalnosti in ščitenje integritete sistema Rimskega statuta;

P.  ker so se EU in njene države članice zavezale Mednarodnemu odboru Rdečega križa, da bodo odločno podprle vzpostavitev učinkovitega mehanizma za okrepitev spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava; ker je Parlament prosil podpredsednico Komisije/visoko predstavnico, naj poroča o ciljih in strategiji za izpolnitev te zaveze;

Q.  ker je bilo med vojnami v obdobju 1991–1995 na ozemlju držav nekdanje Jugoslavije zagrešenih veliko grozodejstev;

R.  ker sodni postopki za grozodejstva, zagrešena na ozemlju držav dela nekdanje Jugoslavije med vojnami v obdobju 1991–1995, napredujejo zelo počasi;

S.  ker je Sirija leta 1955 pristopila h konvenciji proti genocidu in leta 2004 h konvenciji proti mučenju;

T.  ker je Parlament v svoji resoluciji z dne 27. oktobra 2016 opozoril, da kršitve človekovih pravic, ki jih izvaja ISIS/Daiš, vključujejo genocid;

U.  ker je bilo v več poročilih OZN, vključno s poročili neodvisne mednarodne preiskovalne komisije za Sirsko arabsko republiko, posebnega svetovalca generalnega sekretarja OZN za preprečevanje genocida in posebnega svetovalca generalnega sekretarja OZN za odgovornost zaščititi, posebnega poročevalca OZN za vprašanja manjšin in Urada visokega komisarja OZN za človekove pravice, pa tudi v virih nevladnih organizacij, navedeno, da bi dejanja vseh strani lahko bila grozodejstva in da so med bitko za Alepo decembra 2016 vse strani zagrešile vojna hudodelstva;

V.  ker je Mednarodno kazensko sodišče navedlo, da obstaja precejšnja verjetnost, da je Boko Haram v Nigeriji zagrešil hudodelstva zoper človečnost iz člena 7 Statuta, vključno z umorom in preganjanjem;

W.  ker je bilo v poročilu o neodvisni preiskavi OZN v Burundiju zaradi več sto usmrtitev v tej državi od aprila 2015 ugotovljeno, da bi bilo treba nekatere ljudi v Burundiju preganjati zaradi domnevnih hudodelstev zoper človečnost;

X.  ker so organizacije civilne družbe, mednarodni odvetniki in nevladne organizacije opozarjali, da bi dogodki, ki so se konec leta 2016 zgodili v Burundiju, lahko veljali za genocid;

Y.  ker mednarodna pravila o vojnih hudodelstvih in hudodelstvih zoper človečnost zavezujejo tudi nedržavne akterje in osebe, ki delujejo v imenu ali v okviru nedržavnih organizacij; ker bi se moralo to še bolj poudarjati zdaj, ko so nedržavni akterji vse bolj prisotni v vojnih scenarijih ter spodbujajo in izvršujejo ta huda kazniva dejanja;

Z.  ker lahko pod nekaterimi pogoji države odgovarjajo za kršitve obveznosti iz mednarodnih pogodb in konvencij, ki so v pristojnosti Mednarodnega kazenskega sodišča, vključno s Konvencijo proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju iz leta 1984 in Konvencijo o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida iz leta 1948;

AA.  ker lahko Mednarodno kazensko sodišče uveljavi odgovornost države;

AB.  ker vse strani, udeležene v konfliktu, uporabljajo posilstvo in spolne zločine kot vojno taktiko za ustrahovanje in poniževanje sovražnika; ker se poleg tega med konfliktom izredno poveča pogostost nasilja na podlagi spola in spolnih zlorab;

AC.  ker se nasilje nad ženskami med konfliktom in po njem lahko razume kot nadaljevanje diskriminacije, ki jo ženske občutijo v mirnih časih; ker se med konfliktom okrepijo obstoječi vzorci diskriminacije na podlagi spola in od nekdaj neenakomerna porazdelitev moči med spoloma ter poveča tveganje za spolno, telesno in duševno nasilje nad ženskami in dekleti;

1.  opozarja na zavezo EU, da bo na mednarodnem prizorišču delovala v imenu načel, ki so navdihnila njen nastanek, vključno z demokracijo, pravno državo in spoštovanjem človekovih pravic, in v korist načel Ustanovne listine Združenih narodov in mednarodnega prava; v zvezi s tem ponovno poudarja, kako pomembno je, da EU obravnava in privede pred sodišče osebe, odgovorne za resne kršitve človekovih pravic, ki dosegajo stopnjo resnosti hudodelstev zoper človečnost, ter genocid in hude kršitve mednarodnega humanitarnega prava, ki dosegajo stopnjo vojnih hudodelstev;

2.  poziva EU in države članice, naj uporabijo vso svojo politično moč za preprečevanje vseh dejanj, ki bi jih lahko označili za grozodejstva, naj se odzivajo učinkovito in usklajeno, ko se taki zločini zgodijo, in uporabijo vsa potrebna sredstva, da odgovorne osebe privedejo pred sodišče, ter pomagajo žrtvam in podprejo postopke stabilizacije in sprave;

O potrebi po osredotočenosti na preprečevanje grozodejstev

3.  poziva pogodbenice konvencije OZN o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida iz leta 1948, štirih ženevskih konvencij iz leta 1949, Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju iz leta 1984 ter drugih ustreznih mednarodnih dogovorov, vključno z državami članicami EU, naj v skladu s svojimi zavezami storijo vse, kar je v njihovi moči, da bi preprečile grozodejstva na svojem ozemlju, ozemlju, ki je pod njihovo pristojnostjo, ali grozodejstva, ki jih zagrešijo njihovi državljani; poziva vse države, ki še niso ratificirale teh konvencij, naj to storijo;

4.  poudarja, da mora mednarodna skupnost nujno okrepiti svoja prizadevanja za nadzorovanje in odzivanje na konflikte ali morebitne konflikte, ki bi lahko vodili k dejanjem, ki bi jih lahko označili za grozodejstva;

5.  poziva mednarodno skupnost, naj vzpostavi instrumente, ki lahko skrajšajo čas med opozorilom in odzivom, da bi preprečila nastanek, ponoven nastanek in stopnjevanje nasilnih konfliktov, kot je sistem za zgodnje opozarjanje EU;

6.  poziva EU, naj okrepi svoja prizadevanja za razvoj usklajenega in učinkovitega pristopa k prepoznavanju kriz in konfliktov, ki bi lahko vodili h grozodejstvom, in pravočasnemu odzivanju nanje; zlasti poudarja, kako pomembna in potrebna je učinkovita izmenjava informacij in usklajevanje preventivnih ukrepov med institucijami EU, vključno z delegacijami EU, misijami in operacijami skupne varnostne in obrambne politike (SVOP), in državami članicami, skupaj z njihovimi diplomatskimi predstavništvi; v zvezi s tem pozdravlja novo pobudo Komisije za belo knjigo, ki bi povečala učinkovitost zunanjega delovanja EU; poudarja, kako pomembne so civilne misije in operacije skupne varnostne in obrambne politike v podporo spravi v tretjih državah, zlasti tistih, v katerih so se dogajala hudodelstva zoper človečnost;

7.  meni, da bi morala EU v svoj celostni pristop zunanje politike k reševanju konfliktov in kriz vključiti potrebna orodja za zgodnje prepoznavanje in preprečevanje grozodejstev; v zvezi s tem opozarja na okvir za prepoznavanje grozodejstev, ki sta ga pripravila posebna svetovalca OZN za preprečevanje genocida in za odgovornost zaščititi; meni, da bi morale EU in države članice v primerih, ko se zdi, da se bodo zločini kmalu zgodili, vedno zavzeti trdno stališče in uporabiti vse razpoložljive miroljubne instrumente, kot so dvostranski odnosi, večstranski forumi in javna diplomacija;

8.  poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj: vzpostavi sodelovanje z osebjem delegacij EU in veleposlaništev držav članic ter tudi civilnih in vojaških misij ter njihovo usposabljanje na področju mednarodnih človekovih pravic, humanitarnega prava in kazenskega prava, vključno z njihovo zmožnostjo zaznavanja morebitnih razmer v zvezi z vojnimi hudodelstvi, hudodelstvi zoper človečnost, genocidom in hudimi kršitvami mednarodnega humanitarnega prava, med drugim z rednim sodelovanjem z lokalno civilno družbo; zagotovi, da posebni predstavniki EU podpirajo načelo odgovornosti zaščititi, kadar koli je to potrebno, ter razširi mandat posebnega predstavnika EU za človekove pravice, da bo ta vključeval tudi vidike načela odgovornosti zaščititi; še naprej podpira kontaktno točko EU za odgovornost zaščititi v Evropski službi za zunanje delovanje (ESZD) v okviru obstoječih struktur in virov, katere naloga bosta zlasti ozaveščanje o vplivih odgovornosti zaščititi in zagotavljanje pravočasnega pretoka informacij o skrb zbujajočih situacijah med vsemi vpletenimi, hkrati pa naj spodbuja vzpostavitev nacionalnih kontaktnih točk za odgovornost zaščititi v državah članicah; se nadalje profesionalizira in okrepi področje preventivne diplomacije in mediacije;

9.  poudarja, da je za države in regije, v katerih obstaja nevarnost konfliktov, nujno, da imajo spretne in zanesljive varnostne sile; poziva EU in države članice, naj si še naprej prizadevajo za razvoj programov za krepitev zmogljivosti za varnostni sektor ter platform za spodbujanje kulture spoštovanja človekovih pravic in ustave, integritete ter javnih storitev med lokalnimi varnostnimi in vojaškimi silami;

10.  poudarja, da je za preprečevanje genocida in zločinov zoper človečnost nujno treba obravnavati temeljne vzroke nasilja in konfliktov, prispevati k ustvarjanju miroljubnih in demokratičnih razmer, zagotavljati spoštovanje človekovih pravic, vključno z zaščito žensk, mladih in mladoletnih, manjšin in skupnosti LGBTI, prav tako pa spodbujati medverski in medkulturni dialog;

11.  poziva k razvoju izobraževalnih in kulturnih programov na mednarodni, regionalni in nacionalni ravni, ki bodo spodbujali razumevanje razlogov za grozodejstva in njihovih posledic za človeštvo ter ozaveščali o potrebi in pomenu krepitve miru, spodbujanja človekovih pravic in medverske strpnosti ter pregona in preiskovanja vseh zločinov; v zvezi s tem pozdravlja organizacijo prvega vsakoletnega dneva EU za boj proti nekaznovanju za genocid, hudodelstva proti človečnosti in vojna hudodelstva;

O podpiranju preiskave in pregona genocida, hudodelstev zoper človečnost in vojnih hudodelstev

12.  ponavlja, da popolnoma podpira Mednarodno kazensko sodišče, Rimski statut, tožilstvo, pooblastilo tožilca, da deluje na lastno pobudo, in napredek pri sprožanju novih preiskav, ki so bistvene za boj proti nekaznovanju za grozodejstva;

13.  pozdravlja da so se 6. julija 2016 predstavniki EU in Mednarodnega kazenskega sodišča sestali v Bruslju v okviru priprav na 2. okroglo mizo EU-MKS, da bi ustrezni uslužbenci Mednarodnega kazenskega sodišča in evropskih institucij določili skupna področja interesa, izmenjali informacije o ustreznih dejavnostih ter zagotovili boljše sodelovanje med EU in Mednarodnim kazenskim sodiščem;

14.  ponovno poudarja, da je ohranjanje neodvisnosti Mednarodnega kazenskega sodišča osrednjega pomena ne le za zagotavljanje njegove popolne učinkovitosti, temveč tudi za spodbujanje univerzalnosti Rimskega statuta;

15.  opozarja, da zagotavljanje pravice ne sme temeljiti na iskanju ravnovesja med pravico in kakršnimi koli političnimi vprašanji, saj to ravnovesje ne bi spodbujalo prizadevanj za spravo, ampak bi jih oviralo;

16.  ponovno potrjuje, da je vsesplošno spoštovanje Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča izredno pomembno; poziva države, ki Rimskega statuta, sporazuma o privilegijih in imunitetah Sodišč ter sprememb Rimskega statuta iz Kampale še niso ratificirale, naj to storijo in tako podprejo odgovornost in spravo, ki sta ključna elementa pri preprečevanju grozodejstev v prihodnosti; prav tako ponovno potrjuje, da je celovitost Rimskega statuta bistvena;

17.  z velikim obžalovanjem opozarja na nedavna obvestila o odstopu od Rimskega statuta, kar predstavlja izziv, zlasti ko gre za dostop žrtev do sodnega varstva, dejanje pa bi bilo treba odločno obsoditi; pozdravlja dejstvo, da sta tako Gambija kot Južna Afrika umaknili obvestilo o odstopu; odločno poziva tretjo državo, naj ponovno premisli o svoji odločitvi; prav tako poziva EU, naj si, med drugim s sodelovanjem z Afriško unijo, odločno prizadeva zagotoviti, da ne bo prišlo do odstopov; pozdravlja dejstvo, da se je skupščina držav pogodbenic Mednarodnega kazenskega sodišča strinjala, da bo proučila predloge sprememb Rimskega statuta, da bi obravnavala pomisleke, ki jih je Afriška unija izrazila med svojim posebnim vrhom;

18.  poziva štiri države podpisnice, ki so obvestile generalnega sekretarja OZN, da ne nameravajo več postati pogodbenice Rimskega statuta, naj ponovno razmislijo o svoji odločitvi; ugotavlja tudi, da tri stalne članice varnostnega sveta Združenih narodov, niso pogodbenice Rimskega statuta;

19.  poziva tudi vse države pogodbenice statuta Mednarodnega kazenskega sodišča, naj okrepijo prizadevanja za vsesplošen pristop k njemu in k sporazumu o privilegijih in imunitetah Sodišča; je mnenja, da bi morali Komisija in Evropska služba za zunanje delovanje skupaj z državami članicami še naprej spodbujati tretje države k ratifikaciji in izvajanju Rimskega statuta in sporazuma o privilegijih in imunitetah Sodišča ter oceniti dosežke EU v zvezi s tem;

20.  poudarja, kako pomembno je zagotoviti zadostne finančne prispevke za učinkovito delovanje Sodišča, bodisi v obliki prispevkov držav pogodbenic ali z mehanizmi EU za financiranje, kot sta Evropski instrument za demokracijo in človekove pravice (EIDHR) ali Evropski razvojni sklad, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti financiranju akterjev civilne družbe, ki se ukvarjajo s spodbujanjem mednarodnega kazenskega pravosodja in vprašanji, povezanimi z Mednarodnim kazenskim sodiščem;

21.  pozdravlja neprecenljivo pomoč organizacij civilne družbe Sodišču; izraža zaskrbljenost zaradi poročil o grožnjah in ustrahovanjih, usmerjenih proti nekaterim organizacijam civilne družbe, ki sodelujejo s Sodiščem; poziva, naj se sprejmejo potrebni ukrepi, da bi organizacijam civilne družbe zagotovili varno okolje za delovanje in sodelovanje s Sodiščem, prav tako pa naj se obravnavajo vse grožnje in ustrahovanja, usmerjena proti tem organizacijam;

22.  je seznanjen z napredkom pri izvajanju akcijskega načrta z dne 12. julija 2011, ki je sledil sklepu Sveta z dne 21. marca 2011 o Mednarodnem kazenskem sodišču; poziva k oceni izvajanja akcijskega načrta, da bi odkrili morebitna področja, kjer bi učinkovitost ukrepanja EU lahko izboljšali, vključno s spodbujanjem integritete in neodvisnosti Sodišča;

23.  poziva vse države, ki so ratificirale Rimski statut, naj v celoti sodelujejo z Mednarodnim kazenskim sodiščem pri njegovih prizadevanjih, da se osebe, odgovorne za hude mednarodne zločine, preišče in privede pred sodišče, spoštujejo avtoriteto MKS in v celoti izvajajo njegove odločbe;

24.  odločno spodbuja EU in njene države članice, naj uporabijo vsa razpoložljiva politična in diplomatska sredstva za učinkovito sodelovanje z Mednarodnim kazenskim sodiščem, zlasti v zvezi s programi za zaščito prič in izvrševanjem nerešenih nalogov za prijetje, predvsem 13 osumljencev, ki so kot ubežniki še na prostosti; poziva Komisijo, Evropsko službo za zunanje delovanje in Svet, naj se dogovorijo o sprejetju konkretnih ukrepov za odzivanje na nesodelovanje z Mednarodnim kazenskim sodiščem, poleg političnih izjav;

25.  poziva EU in njene države članice, naj pri odnosih s tretjimi državami izkoristijo vsa sredstva, ki so na razpolago, tudi sankcije, še posebej ko gre za države, v katerih razmere preiskuje Mednarodno kazensko sodišče in v katerih to sodišče izvaja predhodne preiskave, da bi okrepile njihovo politično voljo za popolno sodelovanje in podprle njihovo zmogljivost za sprožanje nacionalnih postopkov za grozodejstva, prav tako poziva EU in države članice, naj tem državam ponudijo polno podporo, ki jim bo v pomoč pri izpolnjevanju zahtev Mednarodnega kazenskega sodišča; poziva države članice, naj v celoti upoštevajo Skupno stališče Sveta št. 2008/944/SZVP z dne 8. decembra 2008;

26.  meni, da bi morali žrtvam grozodejstev zagotoviti dostop do učinkovitih in izvršljivih pravnih sredstev in odškodnin; poudarja, da imajo žrtve in priče v postopkih pred Sodiščem posebno vlogo ter da so potrebni posebni ukrepi za zagotavljanje njihove varnosti in učinkovitega sodelovanja v skladu z Rimskim statutom; poziva EU in njene države članice, naj pravice žrtev še naprej uvrščajo na osrednje mesto v vseh ukrepih pri boju proti nekaznovanju, prav tako pa naj prostovoljno sodelujejo v skrbniškem skladu Mednarodnega kazenskega sodišča za žrtve;

27.  poziva ESZD, naj poskrbi, da se bosta odgovornost za grozodejstva in podpora Mednarodnemu kazenskemu sodišču vključili v vse prednostne naloge zunanje politike EU, tudi prek procesa širitve, s sistematičnim upoštevanjem boja proti nekaznovanju; v zvezi s tem poudarja pomembno vlogo poslancev pri spodbujanju Mednarodnega kazenskega sodišča in boja proti nekaznovanju, vključno z medparlamentarnim sodelovanjem;

28.  poziva države članice, naj poskrbijo, da bo usklajevanje in sodelovanje z Mednarodnim kazenskim sodiščem vključeno v pooblastila posebnih predstavnikov EU za določeno regijo; ponovno poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj imenuje posebnega predstavnika EU za mednarodno humanitarno pravo in mednarodno pravosodje s pooblastili za spodbujanje in zastopanje zaveze EU za boj proti nekaznovanju in Mednarodnega kazenskega sodišča v vseh zunanjih politikah EU ter vključevanje vanje;

29.  poudarja, da ima Evropski parlament bistveno vlogo pri spremljanju delovanja EU na tem področju; pozdravlja, da je bil v letno poročilo Parlamenta o človekovih pravicah in demokraciji v svetu vstavljen del o boju proti nekaznovanju in Mednarodnem kazenskem sodišču, in predlaga, da bi imel Parlament bolj proaktivno vlogo s spodbujanjem in vključevanjem boja proti nekaznovanju in Mednarodnega kazenskega sodišča v vse politike in institucije EU, zlasti v delo odborov Parlamenta, pristojnih za zunanje politike Unije, in delegacij Parlamenta v tretjih državah;

30.  poudarja, da iz načela dopolnjevanja Mednarodnega kazenskega sodišča izhaja, da so za preiskovanje in kazensko preganjanje grozodejstev v prvi vrsti odgovorne države pogodbenice; izraža zaskrbljenost, ker nekatere države članice EU nimajo zakonodaje, ki bi opredeljevala ta kazniva dejanja v nacionalnem pravu, na podlagi katerega njihova sodišča izvršujejo svojo pristojnost; poziva EU in njene države članice, naj v celoti izkoristijo sklop orodij za spodbujanje načela dopolnjevanja;

31.  spodbuja države članice, naj spremenijo člen 83 Pogodbe o delovanju Evropske unije, da bi na seznam kaznivih dejanj, ki so v pristojnosti EU, dodale grozodejstva;

32.  odločno spodbuja EU, naj pripravi in zagotovi sredstva za pripravo akcijskega načrta za boj proti nekaznovanju v Evropi za kazniva dejanja po mednarodnem pravu z jasnimi merili za institucije EU in države članice, katerega cilj bi bil okrepiti nacionalne preiskave in pregone za genocid, hudodelstva zoper človečnost in vojna hudodelstva;

33.  opozarja, da lahko države, vključno z državami članicami EU, posamezno začnejo postopke zoper druge države pred Meddržavnim sodiščem (ICJ) zaradi kršenja obveznosti na državni ravni, ki izhajajo iz mednarodnih pogodb in konvencij, vključno s Konvencijo proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju iz leta 1984 ter Konvencijo o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida iz leta 1948;

34.  ponovno ostro obsoja grozodejstva, ki jih je Asadov režim zagrešil v Siriji in ki se jih lahko šteje za huda vojna hudodelstva in hudodelstva zoper človečnost, ter obžaluje nekaznovanost storilcev takih zločinov v Siriji;

35.   obžaluje splošno razširjeno nespoštovanje mednarodnega humanitarnega prava ter zaskrbljujočo stopnjo smrtnih žrtev med civilisti in napadov na civilno infrastrukturo v oboroženih spopadih po svetu; poziva mednarodno skupnost, naj skliče novo mednarodno konferenco, na kateri se bo pripravil nov mednarodni mehanizem za sledenje podatkom in njihovo zbiranje ter za javno poročanje o kršitvah med oboroženimi spopadi; ponovno zahteva, da podpredsednica Komisije/visoka predstavnica vsako leto predloži javni seznam domnevnih storilcev napadov na šole in bolnišnice, da bi lahko opredelili ustrezne ukrepe EU za končanje takih napadov;

36.  poziva države članice, naj ratificirajo glavne instrumente mednarodnega humanitarnega prava in druge ustrezne pravne instrumente; priznava pomembnost smernic EU o spodbujanju spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava ter ponovno poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj okrepita njihovo izvajanje, zlasti v zvezi z vojnimi hudodelstvi na Bližnjem vzhodu; poziva EU, naj podpira pobude, katerih cilj je razširjati znanje o mednarodnem humanitarnem pravu in primere dobre prakse pri njegovi uporabi; poziva EU, naj uporabi vsa dvostranska orodja, ki jih ima na voljo, da bi učinkovito spodbujala spoštovanje mednarodnega humanitarnega prava s strani svojih partnerjev, vključno s političnim dialogom;

37.  poudarja, da države članice ne bi smele zagotavljati orožja, opreme ali finančne oziroma politične podpore vladam ali nedržavnim akterjem, ki kršijo mednarodno humanitarno pravo, vključno s posilstvi ali drugim spolnim nasiljem nad ženskami in otroki;

38.  EU in njene države članice poziva tudi, naj podprejo reformne postopke in nacionalna prizadevanja za krepitev zmogljivosti, katerih cilj je krepitev neodvisnosti pravosodja, sektorja kazenskega pregona, kazenskega sistema in prevzgojnih programov v tretjih državah, na katere neposredno vplivajo domnevni tovrstni zločini, kot so se k temu zavezale v akcijskem načrtu EU za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2015–2019; v zvezi s tem pozdravlja okvir EU za podporo tranzicijski pravičnosti 2015 in z veseljem pričakuje njegovo učinkovito izvajanje;

O boju proti nekaznovanju nedržavnih akterjev

39.  ugotavlja, da so mednarodno kazensko pravo, zlasti pa pristojnosti in sodna praksa mednarodnih kazenskih sodišč, jasno opredelili odgovornost posameznikov, ki pripadajo nedržavnim akterjem, vpletenim v mednarodne zločine; poudarja, da ta odgovornost ne velja le za omenjene posameznike, temveč tudi za posredne storilce mednarodnih zločinov; poziva vse države članice EU, naj privedejo pred sodišče državne akterje, nedržavne akterje in posameznike, odgovorne za vojna hudodelstva, hudodelstva zoper človečnost in genocid;

40.  poudarja, da so o zločinih nad ženskami in dekleti, ki so jih zagrešili ISIS/Daiš in drugi nedržavni akterji, obširno poročali ustrezni mednarodni organi, in ugotavlja, da se mednarodna pravna skupnost sooča s težavami pri uvrščanju teh zločinov v mednarodni kazenski okvir;

41.  v zvezi s tem ponovno odločno obsoja odvratne zločine in kršitve človekovih pravic, ki so jih zakrivili nedržavni akterji, kot sta Boko Haram v Nigeriji ter ISIS/Daiš v Siriji in Iraku; je zgrožen nad velikim obsegom zagrešenih zločinov, vključno s poboji, mučenjem, posilstvi, suženjstvom in spolnim suženjstvom, novačenjem otrok vojakov, prisilnimi verskimi spreobrnitvami in sistematičnimi poboji verskih manjšin, vključno s kristjani, jazidi in drugimi; opozarja, da je lahko spolno nasilje po mnenju Mednarodnega kazenskega sodišča hudodelstvo zoper človečnost; meni, da bi moral biti pregon storilcev prednostna naloga mednarodne skupnosti;

42.  spodbuja EU in njene države članice, naj se borijo proti nekaznovanju in aktivno podprejo mednarodna prizadevanja, da se pripadniki nedržavnih skupin, kot so Boko Haram, ISIS/Daiš in drugi akterji, ki so zagrešili hudodelstva zoper človečnost, privedejo pred sodišče; poziva k razvoju jasnega pristopa k pregonu borcev ISIS/Daiša in njihovih napeljevalcev, vključno z uporabo strokovnega znanja mreže EU za preiskavo in sodni pregon genocida, hudodelstev zoper človečnost in vojnih hudodelstev;

43.  poudarja, da bi morale EU in njene države članice s prizadevanjem za soglasje v varnostnem svetu Združenih narodov podpirati sodni pregon pripadnikov nedržavnih skupin, kot je ISIS/Daiš, da se Mednarodnemu kazenskemu sodišču podeli pristojnost za to, saj Sirija in Irak nista pogodbenici Rimskega statuta; poudarja, da bi lahko EU raziskala in na mednarodni ravni ter z vsemi sredstvi, na primer z ustanovitvijo mednarodnega kazenskega sodišča za Irak in Sirijo, podprla možnosti za preiskovanje in kazenski pregon zločinov, ki jih je storila katera koli stran, udeležena v konfliktu v Siriji, tudi ISIS/Daiš;

44.  obžaluje, da sta Rusija in Kitajska kot stalni članici varnostnega sveta Združenih narodov vložili veto na predlog o predaji primera Sirije tožilstvu Mednarodnega kazenskega sodišča v skladu s poglavjem VII Ustanovne listine OZN in se izrekli proti sprejetju sankcij zoper Sirijo zaradi uporabe kemičnega orožja; poziva EU, naj podpre hitre ukrepe za reformo delovanja varnostnega sveta Združenih narodov, zlasti kar zadeva izvrševanje pravice do veta, in se zavzame predvsem za pobudo Francije proti uporabi te pravice, kadar se pojavijo dokazi za genocid, vojna hudodelstva in hudodelstva zoper človečnost;

45.  spodbuja morebitni poziv k uporabi načel, opredeljenih v poglavju VII Ustanovne listine Združenih narodov, za delovanje v skladu z načelom odgovornosti zaščititi, vedno pod okriljem mednarodne skupnosti in z dovoljenjem varnostnega sveta Združenih narodov;

46.  pozdravlja preiskovalno komisijo za Sirijo, ki jo je ustanovil Svet za človekove pravice, in mednarodni, nepristranski in neodvisni mehanizem, ki ga je vzpostavila generalna skupščina OZN, njun namen pa je zagotavljati pomoč pri preiskavah resnih zločinov v Siriji; poudarja, da je treba vzpostaviti podoben neodvisni mehanizem tudi za Irak, in poziva vse države članice EU, vse udeležene v konfliktu v Siriji, civilno družbo in sistem OZN, naj v celoti sodelujejo z mednarodnim, nepristranskim in neodvisnim mehanizmom in mu posredujejo vse informacije in dokumentacijo, ki jo morda imajo, in mu tako pomagajo pri uresničitvi poslanstva; se zahvaljuje državam članicam EU, ki so finančno prispevale k mednarodnemu, nepristranskemu in neodvisnemu mehanizmu ter poziva tiste, ki tega niso storile, naj to storijo;

47.  poziva EU, naj ustrezno financira organizacije, ki izvajajo preiskave na podlagi splošno dostopnih podatkov in digitalno zbirajo dokaze o vojnih hudodelstvih in hudodelstvih zoper človečnost, da se zagotovi, da bodo storilci odgovarjali pred sodiščem;

48.  pozdravlja prizadevanja EU za podporo delu Komisije za mednarodno pravo in odgovornost ter drugih nevladnih organizacij, ki dokumentirajo grozodejstva; poziva EU, naj neposredno podpre iraško in sirsko civilno družbo pri zbiranju, ohranjanju in varovanju dokazov za zločine, ki so jih v Iraku in Siriji zagrešile strani, vpletene v konflikte, tudi ISIS/Daiš; poziva, naj bo osrednji ukrep pri boju proti nekaznovanosti in temeljna prednostna naloga, da se zberejo in ohranijo dokazi, digitalni in drugi, za ta vojna hudodelstva, hudodelstva zoper človečnost in genocid, ki so jih zagrešile vse strani, vpletene v konflikt; podpira britansko, belgijsko in iraško pobudo na ravni OZN („koalicija za privedbo Daiša pred sodišče“) za zbiranje dokazov za zločine, ki jih je zagrešil ISIS/Daiš v Siriji in Iraku, da bi ga lažje mednarodno preganjali, in poziva države članice EU, naj se koaliciji pridružijo ali jo podprejo; podpira tudi dejavnosti programa za kulturno dediščino in njegove dejavnosti ugotavljanja dejstev v Siriji in Iraku v zvezi z uničevanjem arheološke in kulturne dediščine;

49.  spodbuja EU in njene države članice, naj sprejmejo vse potrebne ukrepe, da bi učinkovito ustavile dotok sredstev do ISIS/Daiša, med katerimi so orožje, vozila, denarna sredstva ter številne druge vrste premoženja;

50.  poziva EU, naj izreče sankcije državam in organom, ki neposredno ali posredno lajšajo dotok sredstev do ISIS/Daiša in posledično prispevajo k razvoju njegove kaznive teroristične dejavnosti;

51.  poudarja, da bi morale države članice EU preiskovati in sodno preganjati svoje državljane in osebe, za katere so pristojne, ki so v Iraku in Siriji zagrešili, poskusili zagrešiti ali sodelovali pri grozodejstvih, ali jih v skladu z Rimskim statutom predati Mednarodnemu kazenskemu sodišču; opozarja pa, da je pregon članov ISIS/Daiša s strani držav članic lahko le dopolnilni ukrep za mednarodni sodni pregon;

52.  poudarja pomembnost sporazuma med Mednarodnim kazenskim sodiščem in Evropsko unijo o sodelovanju in pomoči; poziva države članice, naj izvajajo načelo splošne sodne pristojnosti v boju proti nekaznovanju, ter poudarja pomembnost tega načela za učinkovitost in dobro delovanje mednarodnega kazenskega pravosodnega sistema; prav tako poziva države članice, naj preganjajo vojna hudodelstva in hudodelstva zoper človečnost v svoji nacionalni pristojnosti, tudi kadar so bila zagrešena v tretji državi ali so jih zagrešili državljani tretje države;

53.  poziva vse države mednarodne skupnosti, vključno z državami članicami EU, naj si dejavno prizadevajo za preprečevanje radikalizacije in boj proti njej ter izboljšujejo svoje pravne in sodne sisteme, da bi se izognile temu, da bi se njihovi prebivalci pridružili ISIS/Daišu;

Vidik spola pri obravnavi kršitev človekovih pravic v vojnih hudodelstvih

54.  poudarja, da je treba nujno izkoreniniti spolno nasilje in nasilje na podlagi spola, tako da se odpravi njuna sistematična uporaba kot vojnega orožja zoper ženske in dekleta; poziva vse države, naj razvijejo nacionalne akcijske programe (NAP) v skladu z resolucijo varnostnega sveta Združenih narodov št. 1325, skupaj s strategijami za boj proti nasilju nad ženskami, in poziva k celoviti predanosti izvajanju te resolucije; poziva k sprejetju svetovne zaveze, s katero bi z vsemi razpoložljivimi sredstvi zagotovili varnost žensk in deklet že od nastanka nujnih razmer ali izbruha krize in v obdobju po konfliktu, med drugim z zagotavljanjem dostopa do celotne palete storitev na področju spolnega in reproduktivnega zdravja, vključno z zakonitim in varnim splavom za žrtve posilstev v vojnih razmerah; poudarja tudi, da ženske tudi po koncu konflikta pogosto čutijo fizične, psihične in socialno-ekonomske posledice nasilja;

55.  meni, da bi morale imeti ženske prepoznavnejšo vlogo pri preprečevanju konfliktov ter spodbujanju človekovih pravic in demokratičnih reform, in poudarja, kako pomembno je sistematično sodelovanje žensk kot bistvenih elementov pri mirovnih procesih in obnovi po konfliktu; poziva EU in države članice, naj spodbujajo vključevanje žensk v mirovne procese in nacionalne postopke sprave;

56.  poziva Komisijo, države članice in pristojne mednarodne organe, naj sprejmejo ustrezne ukrepe, kot so okrepitev vojaških disciplinskih ukrepov, spoštovanje načela poveljniške odgovornosti in izobraževanje vojakov ter mirovnega in humanitarnega osebja o prepovedi vseh oblik spolnega nasilja;

o
o   o

57.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, vladam in parlamentom držav članic, generalnemu sekretarju OZN, predsedniku generalne skupščine OZN in vladam držav članic OZN.

(1) UL L 155, 12.6.2001, str. 19. (2) UL L 167, 26.6.2002, str. 1. (3) UL L 118, 14.5.2003, str. 12. (4) UL L 150, 18.6.2003, str. 67. (5) UL L 115, 28.4.2006, str. 49. (6) UL L 76, 22.3.2011, str. 56. (7) UL C 153 E, 31.5.2013, str. 115. (8) UL C 224, 21.6.2016, str. 31. (9) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0344. (10) UL C 224, 21.6.2016, str. 10. (11) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0459. (12) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0449. (13) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0422. (14) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0051. (15) UL C 407, 4.11.2016, str. 61.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. julija 2017 o zasebnih varnostnih podjetjih (2016/2238(INI))

P8_TA(2017)0289 A8-0191/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju dokumenta iz Montreuxa o ustreznih mednarodnih pravnih obveznostih in dobrih praksah za države glede delovanja zasebnih vojaških in varnostnih služb med oboroženimi spopadi,

–  ob upoštevanju resolucij št. 15/26, 22/33, 28/7 in 30/6 Sveta OZN za človekove pravice,

–  ob upoštevanju delovne skupine OZN za uporabo najemniških vojakov kot sredstva za kršenje človekovih pravic in oviranje uveljavljanja pravice narodov do samoodločbe, ki je bila ustanovljena julija 2005,

–  ob upoštevanju poročil odprte medvladne delovne skupine, ki je bila ustanovljena za razmislek o možnostih za pripravo mednarodnega regulativnega okvira v zvezi z regulacijo, spremljanjem in nadzorom dejavnosti zasebnih vojaških in varnostnih podjetij,

–  ob upoštevanju smernic OZN o uporabi storitev oboroženega varovanja, ki jih izvajajo zasebna varnostna podjetja, ki so bile nedavno razširjene na storitve neoboroženega varovanja,

–  ob upoštevanju kodeksa ravnanja OZN za uslužbence organov pregona,

–  ob upoštevanju osnutka morebitne konvencije o zasebnih vojaških in varnostnih službah, ki bi ga obravnaval svet OZN za človekove pravice in v zvezi z njim sprejel ukrepe,

–  ob upoštevanju mednarodnega kodeksa ravnanja za ponudnike storitev zasebnega varovanja, ki ga je določilo združenje za mednarodni kodeks ravnanja (ICoCA), pri čemer gre za sektorski samourejevalni mehanizem z nezavezujočimi standardi,

–  ob upoštevanju kodeksa ravnanja mednarodnega združenja za operacije za stabilnost, pri čemer gre za sektorski samourejevalni mehanizem,

–  ob upoštevanju kodeksa ravnanja in etike za sektor zasebnega varovanja Konfederacije evropskih varnostnih služb in federacije evropskih sindikatov UNI Evropa,

–  ob upoštevanju sistema upravljanja za zasebne varnostne operacije ISO 18788, ki določa parametre za upravljanje zasebnih varnostnih podjetij,

–  ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 13. junija 2002 o sodelovanju med pristojnimi nacionalnimi organi držav članic, odgovornimi za sektor zasebnega varovanja,

–  ob upoštevanju Direktive 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES(1),

–  ob upoštevanju Direktive 2009/81/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o usklajevanju postopkov za oddajo nekaterih naročil gradenj, blaga in storitev, ki jih oddajo naročniki na področju obrambe in varnosti, ter spremembi direktiv 2004/17/ES in 2004/18/ES(2),

–  ob upoštevanju koncepta, ki ga je EU razvila za logistično podporo operacij pod svojim vodstvom, ter koncepta, ki ga je razvila za podporo ponudnikov pri vojaških operacijah pod svojim vodstvom,

–  ob upoštevanju priporočil iz projekta Priv-War za regulativne ukrepe EU na področju zasebnih vojaških in varnostnih podjetij in njihovih storitev,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. oktobra 2013 o korupciji v javnem in zasebnem sektorju: vpliv na človekove pravice v tretjih državah(3) ter svoje resolucije z dne 6. februarja 2013 o družbeni odgovornosti gospodarskih družb: spodbujanje interesov družbe in pot k trajnostnemu in vključujočemu okrevanju(4),

–  ob upoštevanju veliko različnih tveganj, izzivov in groženj v Evropski uniji in zunaj nje,

–  ob upoštevanju začasnih smernic Mednarodne pomorske organizacije iz maja 2012 v zvezi z oboroženim varnostnim osebjem na ladjah,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A8-0191/2017),

A.  ker sta varnost in obramba javni dobrini, ki ju upravljajo javni organi na podlagi meril uspešnosti, učinkovitosti, odgovornosti in načel pravne države, ki niso odvisna le od zagotavljanja zadostnih finančnih sredstev, temveč tudi od znanja; ker javnim organom na nekaterih področjih lahko primanjkuje potrebnih zmogljivosti in sposobnosti;

B.   ker morajo za varnost in obrambo skrbeti predvsem javni organi;

C.  ker raziskave Eurobarometra kažejo, da si državljani EU želijo bolj dejavne EU na področju varnosti in obrambe;

D.  ker je bilo v letu 2013 v približno 40 000 zasebnih varnostnih podjetjih v Evropi zaposlenih več kot 1,5 milijona izvajalcev storitev zasebnega varovanja; ker se bodo ta številka še povečala; ker je promet teh podjetij v tistem letu znašal približno 35 milijard EUR; ker je bil sektor zasebnega varovanja leta 2016 na svetovni ravni ocenjen na 200 milijard USD, zajemal pa je približno 100 000 zasebnih varnostnih podjetij in 3,5 milijona zaposlenih;

E.  ker v zadnjih nekaj desetletjih nacionalne vlade, oborožene sile in civilne agencije vse bolj uporabljajo zasebna varnostna podjetja (ta izraz za namene te resolucije vključuje tudi zasebna vojaška podjetja), tako za zagotavljanje storitev doma kot za podporo pri premestitvah v tujino;

F.  ker je nabor storitev, ki jih zagotavljajo zasebna varnostna podjetja, zelo širok, saj sega od logističnih storitev do dejanske podpore pri bojnemu delovanju, zagotavljanja vojaške tehnologije in sodelovanja pri pokonfliktni obnovi; ker zasebna varnostna podjetja zagotavljajo ključne storitve tudi znotraj držav članic, na primer upravljanje zaporov in patruljiranje na območjih infrastrukturnih objektov; ker se zasebna varnostna podjetja uporabljajo pri civilnih in vojaških misijah v okviru skupne varnostne in obrambne politike, varovanju delegacij EU, postavljanju vojaških taborov, usposabljanju, zračnemu transportu in podpori dejavnostim humanitarne pomoči;

G.  ker se v okviru EU prakse držav članic glede uporabe zasebnih varnostnih podjetij, postopkov za njihovo najemanje in kakovosti regulativnih sistemov zelo razlikujejo, saj jih številne med njimi uporabljajo za podporo svojim kontingentom v večstranskih operacijah;

H.  ker oddajanje vojaških dejavnosti v zunanje izvajanje, ki je bilo poprej sestavni del dejavnosti oboroženih sil, med drugim poteka zaradi stroškovno učinkovitejšega zagotavljanja storitev, pa tudi zaradi izravnave pomanjkljivih zmogljivosti oboroženih sil, ki se vedno bolj krčijo, v razmerah rastočega števila večstranskih misij v tujini in krčenja proračunov, ki so posledica nepripravljenosti nosilcev odločanja, da bi odobrili ustrezna sredstva; ker bi to moralo biti izjema; ker je treba reševati pomanjkljivosti; ker zasebna varnostna podjetja lahko zagotavljajo tudi zmogljivosti, ki jih v nacionalnih oboroženih silah popolnoma primanjkuje, pogosto v zelo kratkem času in kot dopolnitev; ker se zasebna varnostna podjetja uporabljajo tudi zaradi političnih koristi, da bi se izognili omejitvam glede uporabe vojaških sil, zlasti za zaobidenje morebitnega pomanjkanja javne podpore glede uporabe oboroženih sil; ker mora biti uporaba zasebnih varnostnih podjetij kot orodja zunanje politike predmet učinkovitega parlamentarnega nadzora;

I.  ker so bila zasebna varnostna podjetja obtožena vpletenosti v številne kršitve človekovih pravic in incidentov, ki so imeli za posledico izgubo življenj; ker se taki incidenti razlikujejo glede na čas in državo, pri čemer gre v nekaterih primerih za resne kršitve mednarodnega humanitarnega prava, vključno z vojnimi hudodelstvi; ker so nekateri od teh primerov bili kazensko preganjani; ker je vse to skupaj s pomanjkanjem preglednosti vplivalo na prizadevanja mednarodne skupnosti v zadevnih državah ter razkrilo precejšnje vrzeli v strukturi odgovornosti, ki jih med drugim lahko pripišemo nastajanju več prekrivajočih se slojev odvisnih podjetij ali podizvajalcev v različnih državah, zlasti lokalnih, kar v nekaterih primerih vodi v nezmožnost zagotavljanja osnovne varnosti civilnega prebivalstva v državah gostiteljicah;

J.  ker bi si morale EU in njene države članice prizadevati za preprečevanje takih razmer v prihodnosti ter se odpovedati oddajanju v zunanje izvajanje vojaških operacij, ki vključujejo uporabo sile in orožja, sodelovanje v sovražnostih in drugo prisotnost v bojih ali na bojnih območjih ter presegajo upravičeno samoobrambo; ker bi morale biti operacije in dejavnosti, oddane v zunanje izvajanje zasebnim varnostnim podjetjem na konfliktnih območjih, omejene na zagotavljanje logistične podpore in varovanje objektov brez dejanske prisotnosti zasebnih varnostnih podjetij na območjih, na katerih se izvajajo bojne dejavnosti; ker uporaba zasebnih varnostnih podjetij v nobenem primeru ne more nadomestiti osebja nacionalnih oboroženih sil; ker bi morala biti glavna prednostna naloga pri izvajanju obrambnih politik zagotoviti, da imajo oborožene sile držav članic na voljo vire, orodja, usposabljanje, znanje in sredstva za celovito opravljanje svojih nalog;

K.  ker bi bilo treba za to, da bi države koristile prednosti, ki jih ponujajo zasebna varnostna podjetja, ter za to, da bi ta podjetja odgovarjala za svoja dejanja, vzpostaviti pravni okvir z zavezujočimi regulativnimi mehanizmi in mehanizmi za spremljanje na mednarodni ravni, s katerim bi regulirali njihovo uporabo in zagotovili zadosten nadzor nad njihovimi dejavnostmi; ker so zasebna varnostna podjetja del panoge, ki je pretežno nadnacionalnega značaja ter je tesno povezana z vladnimi in medvladnimi akterji, zato zahteva globalni pristop k regulaciji; ker sedanje regulativne razmere v tem sektorju temeljijo na vrsti neusklajenih predpisov, ki se med državami članicami močno razlikujejo; ker so nehomogene nacionalne zakonodaje in samoregulacija, ki so jih sprejela nekatera zasebna varnostna podjetja, zaradi odsotnosti kazni neučinkovito orodje za preprečevanje zlorab in močno vplivajo na to, kako zasebna varnostna podjetja delujejo v večstranskih intervencijah in konfliktnih regijah;

L.  ker ni dogovorjenih opredelitev zasebnih varnostnih podjetij, zasebnih vojaških podjetij in njihovih storitev; ker je, kot je predlagano v opredelitvi iz osnutka konvencije, ki ga je pripravila delovna skupina OZN za uporabo najemniških vojakov, zasebno varnostno podjetje mogoče opredeliti kot gospodarsko družbo, ki za plačilo zagotavlja vojaške in/ali varnostne storitve fizičnih in/ali pravnih oseb; ker vojaške storitve v tem kontekstu lahko opredelimo kot specializirane storitve, povezane z vojaškimi ukrepi, ki vključujejo strateško načrtovanje, obveščevalno dejavnost, preiskave, kopensko, morsko ali zračno izvidovanje, vse vrste letalskih operacij, s posadko ali brez, satelitski nadzor in obveščevalno dejavnost, vse vrste prenosa znanja za vojaško uporabo, materialno in tehnično podporo oboroženim silam in druge s tem povezane dejavnosti; ker varnostne storitve lahko opredelimo kot oboroženo straženje ali varovanje stavb, objektov, premoženja in oseb, kakršen koli prenos znanja za varnostno ali policijsko uporabo, pripravo in izvajanje ukrepov informacijske varnosti in druge sorodne dejavnosti;

M.  ker je dokument iz Montreuxa prvi pomembnejši dokument, ki opredeljuje uporabo mednarodnega prava za zasebna varnostna podjetja; ker so v mednarodnem kodeksu ravnanja za ponudnike storitev zasebnega varovanja opredeljeni standardi za to panogo in ker se kodeks vse bolj izkazuje kot orodje za zagotavljanje skupnih osnovnih standardov v tej panogi na globalni ravni; ker je cilj združenja za mednarodni kodeks ravnanja za ponudnike storitev zasebnega varovanja (ICoCA) spodbujati, voditi in nadzorovati izvajanje kodeksa ter spodbujati odgovorno izvajanje varnostnih storitev, spoštovanje človekovih pravic ter nacionalnega in mednarodnega prava; ker se pristop k ICoCA izvaja prostovoljno in je plačljiv, in ker se zaradi visoke članarine ne morejo včlaniti vsa zasebna varnostna podjetja;

N.  ker dejavnosti glede regulacije zasebnih varnostnih podjetij potekajo na mnogih mednarodnih forumih, med drugim na forumu o dokumentu iz Montreuxa, kjer je bila EU izvoljena v skupino prijateljev predsedstva, v odprti medvladni delovni skupini, katere naloga je razmisliti o možnostih za pripravo mednarodnega regulativnega okvira za regulacijo, spremljanje in nadzor dejavnosti zasebnih vojaških in varnostnih podjetij, ter v Združenju za mednarodni kodeks ravnanja;

O.  ker se je EU skupaj s 23 državami članicami pridružila dokumentu iz Montreuxa in ker je EU članica delovne skupine o Združenju za mednarodni kodeks ravnanja; ker EU v okviru Sveta za človekove pravice prispeva k morebitnemu razvoju mednarodnega regulativnega okvira; ker ima EU ključno vlogo pri spodbujanju nacionalnega in regionalnega nadzora nad zagotavljanjem in izvažanjem različnih vojaških in varnostnih storitev;

P.  ker Evropska unija nima svojega regulativnega okvira kljub velikemu številu zasebnih varnostnih podjetij evropskega izvora, ki sodelujejo v okviru misij in operacij v okviru skupne varnostne in obrambne politike ali delegacij EU; ker obstoječi regulativni okviri temeljijo skoraj izključno na ameriškem modelu, ki je bil uveden med konfliktom v Iraku in je služil interesom vojaških podjetij, ki so bila udeležena v bojnih misijah; ker ti referenčni modeli ne ustrezajo obliki in misijam evropskih zasebnih varnostnih podjetij;

Q.  ker je nujno treba dati prednost določitvi jasnih pravil o vzajemnem delovanju, sodelovanju in pomoči med organi pregona in zasebnimi varnostnimi podjetji;

R.  ker bi zasebna varnostna podjetja lahko imela pomembnejšo vlogo v boju proti piratstvu in pri izboljšanju pomorske varnosti, v misijah, ki vključujejo pse, kibernetski obrambi, raziskavah in razvoju varnostnih orodij, mešanih nadzornih misijah in usposabljanju v sodelovanju z javnimi organi in pod njihovim nadzorom; ker je uporaba oboroženih zasebnih varnostnih podjetij ustvarila posebne izzive za pomorski sektor in privedla do številnih incidentov, katerih posledica so bili izguba življenj in diplomatski spori;

Uporaba zasebnih varnostnih podjetij v podporo vojaškim silam v tujini

1.  ugotavlja, da imajo zasebna varnostna podjetja pomembno vlogo pri zagotavljanju pomoči državnim vojaškim agencijam in civilnim agencijam, saj zapolnjujejo vrzeli v zmogljivostih, ki jih povzroča vse večje povpraševanje po uporabi oboroženih sil v tujini, občasno pa, če okoliščine dopuščajo, pri zagotavljanju zmogljivosti za takojšen odziv; poudarja, da zasebna varnostna podjetja v izjemnih primerih zapolnjujejo obstoječe vrzeli v zmogljivostih, ki pa bi jih morale države članice najprej poskušati zapolniti z nacionalnimi oboroženimi ali policijskimi silami; poudarja, da se zasebna varnostna podjetja uporabljajo kot instrument za izvajanje zunanje politike teh držav;

2.  poudarja, da morajo zasebna varnostna podjetja pri delovanju v državah gostiteljicah, zlasti tistih, ki se bistveno razlikujejo v kulturi in veri, upoštevati lokalne običaje in navade, da ne bi ogrozila učinkovitosti svoje misije in odtujila lokalnega prebivalstva;

3.  ugotavlja, da zasebna varnostna podjetja, zlasti tista s sedežem v državah gostiteljicah, za razliko od nacionalnih vojaških sil lahko zagotavljajo dragoceno znanje o lokalnih razmerah, pogosto pa tudi prihranke pri stroških, pri čemer je treba zagotoviti, da ne bi bila ogrožena kakovost; vseeno poudarja, da bi z uporabo storitev, ki jih zagotavljajo lokalna zasebna varnostna in podjetja v nestabilnih državah in regijah, izpostavljenih krizam, lahko negativno vplivali na cilje zunanje politike EU, če bi z njo okrepili nekatere lokalne oborožene akterje, ki bi lahko postali udeleženi v konfliktu; ugotavlja, da je treba jasno pravno ločevati med operacijami zasebnih varnostnih podjetij in zasebnih akterjev, ki so neposredno vpleteni v vojaške dejavnosti;

4.  poudarja, da ne bi smeli oddati v zunanje izvajanje nobenih dejavnosti, pri katerih je predvidena uporaba sile in/ali aktivno sodelovanje v sovražnostih, z izjemo samoobrambe, in v nobenem primeru zunanji izvajalci ne bi smeli sodelovati pri zaslišanjih ali jih voditi; poudarja, da bi morala biti prednostna naloga na področju varnosti in obrambe EU okrepiti nacionalne oborožene sile, ki jih zasebna varnostna podjetja lahko le dopolnjujejo, ne da bi bila pristojna za strateške odločitve; poudarja, da mora biti sodelovanje zasebnih varnostnih podjetij v vojaških operacijah utemeljeno in imeti opredeljene preverljive cilje s konkretnimi kazalniki, izčrpno in podrobno razdelan proračun ter predpisan datum začetka in konca, izvajati pa ga je treba v skladu s strogim etičnim kodeksom; opozarja, da je delo oboroženih in varnostnih sil v tujini ključnega pomena za ohranjanje miru in preprečevanje konfliktov ter obnovo družbe in nacionalno spravo po konfliktih;

5.  poudarja, da načelo stroškovne učinkovitosti pri najemanju zasebnih varnostnih podjetij zagotavlja predvsem kratkoročne koristi, zlasti če se ne upoštevajo številne socialno-ekonomske spremenljivke, zato ne bi smelo postati glavno merilo pri obravnavanju varnostnih vprašanj; opozarja, da so mehanizmi odgovornosti in nadzora poglavitnega pomena za zagotovitev popolnega doseganja legitimnosti in morebitnih koristi zasebnih varnostnih podjetij;

6.  poudarja pomen parlamentarnega nadzora nad uporabo zasebnih varnostnih podjetij v državah članicah;

Uporaba zasebnih varnostnih podjetij s strani EU

7.  ugotavlja, da EU uporablja zasebna varnostna podjetja v tujini za varovanje svojih delegacij in osebja ter za podporo civilnih in vojaških misij v okviru skupne varnostne in obrambne politike; ugotavlja, da njihova uporaba tako neposredno prispeva k ugledu EU in temu, kako jo dojemajo tretje strani, zato so pomemben vidik lokalne prisotnosti EU in vplivajo na stopnjo zaupanja vanjo; zahteva, da Komisija in Svet pripravita pregled o tem, kje, kdaj in zakaj so bila zasebna varnostna podjetja uporabljena v podporo misij EU; ocenjuje, da bi bilo smotrno, če bi Evropska unija v svojih razpisih za zbiranje ponudb glede varnosti svojih delegacij dajala prednost najemanju zasebnih varnostnih podjetij, ki imajo dejansko sedež v Evropi in ustrezajo predpisom Evropske unije ter so zavezana k obdavčitvi v Evropski uniji;

8.  vseeno poudarja, da ima najemanje zasebnih varnostnih podjetij za nekatere naloge zlasti v okolju, kjer pogosto prihaja do konfliktov, za EU lahko negativne stranske učinke, predvsem za njeno legitimnost, saj bi jo lahko naključno povezovali z oboroženimi akterji na tem območju, kar bi v primeru oboroženih incidentov lahko imelo negativne posledice, ali zato, ker bi bila zaradi nenamerne krepitve lokalnih akterjev ogrožena prizadevanja za razoroževanje, demobilizacijo in ponovno vključevanje ter reformo varnostnega sektorja; ugotavlja zlasti tveganje, ki ga prinaša nenadzorovano sklepanje pogodb s podizvajalci, na primer z lokalnimi zasebnimi varnostnimi podjetji;

9.  izpostavlja številne resne pravne in politične težave, povezane s sedanjo prakso sklepanja pogodb s podizvajalci na področju vojaških in varnostnih storitev, zlasti storitev, ki jih zagotavljajo lokalni podizvajalci v tretjih državah; meni, da bi se morale države članice, Evropska služba za zunanje delovanje in Komisija dogovoriti, da bodo sledile zgledu Nata in najemale le zasebna varnostna podjetja s sedežem v državah članicah EU;

10.  zato priporoča, naj Komisija predlaga skupne smernice za sklepanje pogodbenih razmerij z zasebnimi varnostnimi podjetji v zvezi z najemanjem, uporabo in vodenjem ponudnikov vojaških in varnostnih storitev, ki bi jasno določale zahteve za zasebna varnostna podjetja glede izpolnjevanja pogojev za sklepanje pogodb z EU, s ciljem, da bi nadomestili sedanjo mešanico pristopov; poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj uporabljata enake smernice za najemanje, uporabo in vodenje ponudnikov vojaških in varnostnih storitev v vseh zunanjih dejavnostih, misijah in operacijah ter za delegacije EU v vseh državah in regijah in za vse storitve z revidiranega Skupnega seznama vojaškega blaga Evropske unije; smernice bi morale temeljiti na najboljši mednarodni praksi v zvezi z ravnanjem zasebnih varnostnih podjetij in njihovim vodenjem, zlasti na dokumentu iz Montreuxa in mednarodnemu kodeksu ravnanja za ponudnike storitev zasebnega varovanja (ICoC), ter upoštevati, da je pri izbiri lokalnih zasebnih varnostnih podjetij v kompleksnih razmerah po krizi potrebna posebna previdnost; poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj dasta jasno prednost ponudnikom, ki jih je potrdilo združenje za mednarodni kodeks ravnanja za ponudnike storitev zasebnega varovanja (ICoCA), kot to že počne Organizacija združenih narodov, za katero je potrdilo združenja ICoCA pogoj; opozarja na pristop organov ZDA, ki v vsako posamezno pogodbo vključijo natančne standarde in zahteve, in poziva EU, naj sledi temu zgledu; poudarja, da bi morale pogodbe z zasebnimi varnostnimi podjetji med drugim vključevati določbe o posedovanju licenc in dovoljenj, evidencah osebja in premoženja, usposabljanju, zakoniti nabavi in uporabi orožja ter notranji organizaciji;

11.  zahteva, naj bo na območjih, ki jih financira EU, in pri delegacijah EU prisoten varnostni nadzornik EU iz varnostnega podjetja EU, katerega naloge bodo zagotavljanje kakovosti opravljenih varnostnih storitev, varnostno preverjanje in usposabljanje lokalno najetega varnostnega osebja, vzpostavljanje in vzdrževanje dobrih odnosov z lokalnimi varnostnimi silami, izvajanje ocen tveganja in opravljanje vloge prve kontaktne točke za delegacijo v zvezi z varnostnimi vprašanji;

12.  poziva Komisijo, naj oblikuje odprt seznam ponudnikov, ki spoštujejo standarde EU, kot so nekaznovanost, finančna in ekonomska sposobnost, posedovanje licenc in dovoljenj ter varnostno preverjanje osebja; ugotavlja, da se standardi v zvezi z zasebnimi varnostnimi podjetji v EU zelo razlikujejo in meni, da bi si morale države članice prizadevati za doseganje podobnih standardov; meni, da bi bilo treba ta seznam posodabljati najmanj vsaki dve leti;

13.  poudarja, da morajo sporazumi o statusu sil, ki jih je EU sklenila s tretjimi državami, katerih zasebna vojaška in varnostna podjetja uporablja, vedno vključevati najeta zasebna vojaška in varnostna podjetja ter posebej pojasnjevati, da bodo podjetja odgovarjala v skladu z zakonodajo EU;

14.  poudarja, da je treba koncept, ki ga je EU razvila za podporo izvajalcem, okrepiti in določiti za zavezujočega za države članice in institucije EU; meni, da bi bilo treba v okviru tega koncepta zlasti določiti strožje standarde za vključitev v pogodbe, na primer na podlagi standardov ZDA, poleg tega pa zahtevati, da se v konfliktnih regijah ne najemajo lokalna zasebna varnostna podjetja ter da se z njimi ne sklepajo pogodbe o podizvajanju; poudarja, da bi bilo treba mednarodnim zasebnim varnostnim podjetjem omogočiti zaposlovanje lokalnega osebja, vendar le posamično in neposredno, da bi zagotovili učinkovito varnostno preverjanje in preprečili oblikovanje lokalnih varnostnih industrij v konfliktnih regijah;

Ureditev zasebnih varnostnih podjetij

15.  priporoča Evropski komisiji, naj pripravi zeleno knjigo s ciljem vključitve vseh deležnikov iz javnega in zasebnega varnostnega sektorja v široko posvetovanje in razpravo o postopkih, s katerimi bi bolj učinkovito opredelili možnosti za neposredno sodelovanje in določili osnovni sklop pravil o sodelovanju in dobrih praks; priporoča oblikovanje sektorskih standardov kakovosti EU; zato priporoča, da se zasebna varnostna podjetja opredelijo preden se izvede regulacija njihovih dejavnosti, saj bi zaradi pomanjkanja take opredelitve lahko nastale zakonodajne vrzeli;

16.  meni, da bi morala EU najprej natančno opredeliti ustrezne vojaške in varnostne storitve; v zvezi s tem poziva Svet, naj vojaške in varnostne storitve zasebnih varnostnih podjetij takoj doda na Skupni seznam vojaškega blaga Evropske unije;

17.  poziva Komisijo, naj razvije učinkovit regulativni model, ki bo:

18.  ugotavlja, da globalni regulativni okviri, ki se postopoma razvijajo, kamor sodijo dokument iz Montreuxa, mednarodni kodeks ravnanja za ponudnike storitev zasebnega varovanja (ICoC) in druge regulativne pobude v okviru OZN, pomenijo jasen napredek v primerjavi z odsotnostjo smiselne ureditve, ki je prevladovala še pred desetimi leti;

19.  pozdravlja tudi prizadevanja številnih držav članic EU, da bi na osnovi dobre prakse, navedene v dokumentu iz Montreuxa, uvedle učinkovito nacionalno regulacijo zasebnih varnostnih podjetij;

20.  vseeno ugotavlja, da ocenjevanje učinkovitosti zasebnih varnostnih podjetij ovira pomanjkanje doslednega poročanja o njihovi uporabi tako s strani institucij EU kot vlad držav članic; spodbuja države članice in institucije EU, naj bolj dosledno in pregledno zagotavljajo te informacije in tako omogočijo, da njihovi proračunski organi in neodvisni revizorji ustrezno ocenijo uporabo zasebnih varnostnih podjetij; priporoča, naj parlamenti in nevladne organizacije dejavno sodelujejo v postopkih ocenjevanja, ki so bistveni za regulacijo in nadzor tega sektorja;

21.  priporoča Komisiji in Svetu, naj vzpostavita pravni okvir, ki bo zahteval nadzor nad izvozom vojaških in varnostnih storitev v okviru nacionalne zakonodaje, ter v letnem poročilu EU o izvozu orožja poročata o dovoljenjih za izvoz vojaških in varnostnih storitev, ki so jih podelile države članice, da bi povečali javno preglednost in odgovornost;

22.  poudarja, da zaradi nadnacionalne narave zasebnih varnostnih podjetij, zlasti pa njihovih dejavnosti na kriznih področjih sveta, predvsem na področjih s šibko lokalno pravno strukturo, včasih nastajajo vrzeli glede pristojnosti, kar lahko otežuje klicanje podjetij ali njihovih zaposlenih na odgovornost za njihova dejanja; ugotavlja, da nacionalni predpisi o zasebnih varnostnih podjetjih pogosto ne veljajo zunaj njihovega ozemlja; poudarja, da morajo biti zasebna varnostna podjetja vedno urejena z zakoni in da mora zanje veljati obveznost učinkovitega nadzora, ki ga izvajata država gostiteljica in država naročnica; je seznanjen s pravno praznino, ki pogosto obstaja v primeru sporov ali incidentov na zelo nevarnih območjih, v katere so vpletena zasebna varnostna podjetja in uslužbenci Evropske unije; v zvezi s tem priporoča oblikovanje enotnih in jasnih pravil za evropske institucije, ki uporabljajo zasebna varnostna podjetja za zaščito osebja EU, da bi jasno določili odgovornost ter se tako izognili vrzelim v zaščiti ter upoštevali pravni okvir države gostiteljice; zato poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, Komisijo in države članice, naj najemajo le zasebna vojaška in varnostna podjetja s sedežem v EU, poleg tega pa naj tem podjetjem postavijo pogoj, da v tretjih državah, ki so pogosto nestabilne, storitve izvajajo neposredno, brez uporabe lokalnih podizvajalcev;

23.  zato zahteva, da EU in njene države članice na forumu o dokumentu iz Montreuxa uporabijo svoj status in vztrajajo pri rednih pregledih stanja izvajanja priporočil iz dokumenta iz Montreuxa glede dobre prakse njegovih udeležencev; poziva države članice, ki tega še niso storile, naj se čim prej pridružijo dokumentu iz Montreuxa; spodbuja države članice k izmenjavi dobre prakse;

24.  poziva EU in njene države članice, naj si prizadevajo za mednarodni pravno zavezujoč instrument, ki bi šel dlje od dokumenta iz Montreuxa, reguliral dejavnosti zasebnih varnostnih podjetij, vzpostavil enake konkurenčne pogoje in tako zagotovil, da bodo imele države gostiteljice pristojnost za regulacijo delovanja zasebnih varnostnih podjetij ter da bodo države naročnice svoje pristojnosti lahko uporabljale za zaščito človekovih pravic in preprečevanje korupcije; poudarja, da mora ta okvir vključevati odvračilne kazni za kršitve, odgovornost za kršilce in učinkovit dostop do pravnih sredstev za žrtve, pa tudi sistem licenc in spremljanja, ki bo od vseh zasebnih varnostnih podjetij zahteval, da omogočajo neodvisno revizijo njihove dejavnosti, od njihovih uslužbencev pa, da se udeležujejo obveznih usposabljanj o človekovih pravicah;

25.  poziva visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednico Komisije, države članice, Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, naj odločno podprejo oblikovanje mednarodne konvencije, s katero bi vzpostavili mednarodno pravno ureditev za regulacijo storitev, ki jih zagotavljajo zasebna varnostna podjetja;

26.  pozdravlja prizadevanja Mednarodne pomorske organizacije, da bi zagotovila smernice za uporabo zasebnih oboroženih varnostnih skupin; spodbuja Komisijo in države članice, naj še naprej sodelujejo z Mednarodno pomorsko organizacijo, da bi dosegle globalno uporabo smernic;

27.  poudarja, da je na zasebna varnostna podjetja mogoče najučinkoviteje vplivati prek odločitev o javnih naročilih; zato poudarja, kako pomembno je, da se dodeljevanje naročil zasebnim varnostnim podjetjem pogojuje s sprejetjem najboljše prakse, na primer preglednosti, in udeležbo teh podjetij v združenju za mednarodni kodeks ravnanja za ponudnike storitev zasebnega varovanja (ICoCA), kar nekatere države članice že izvajajo; kljub temu ugotavlja, da je treba mehanizem skladnosti v kodeksu ravnanja za ponudnike storitev zasebnega varovanja (ICoC) okrepiti in zagotoviti njegovo popolno neodvisnost, da bi postal verodostojna spodbuda za skladnost; ugotavlja, da sta od držav članic mednarodni kodeks ravnanja za ponudnike storitev zasebnega varovanja (ICoC) sprejela le Švedska in Združeno kraljestvo, in meni, da bi se morala EU osredotočiti na to, da kot prvi korak zagotovi podpis ostalih držav članic;

28.  ugotavlja, da bi morala biti zasebna varnostna podjetja zavarovana za primer odgovornosti, kar bi povečalo stabilnost in zanesljivost varnostnega trga ter privabilo tudi manjša in srednja zasebna varnostna podjetja;

29.  poudarja, da bi bilo treba pri oddaji naročil zasebnim varnostnim podjetjem namesto prihodkov, ki jih omogočajo taka naročila, upoštevati izkušnje zasebnih varnostnih podjetij in čas dela v sovražnem okolju, na podlagi tega pa bi bilo treba oddajo naročil tudi ocenjevati;

30.  opozarja, da zasebna varnostna podjetja poleg zagotavljanja varnostnih storitev izvajajo tudi obveščevalne dejavnosti, ki zaradi morebitnih posledic zahtevajo učinkovito regulacijo in nadzor;

31.  ugotavlja, da imajo EU in njene države članice precejšen vpliv na globalno varnostno industrijo, kar je rezultat tega, da ima več pomembnejših akterjev sedež v EU; zato posebej opozarja na prihajajočo revizijo skupnega seznama vojaškega blaga kot priložnost za vključitev nekaterih storitev, ki jih zagotavljajo zasebna varnostna podjetja, s čimer bi za ta podjetja postalo obvezno, da spoštujejo predpise o izvozu in da pri svojih dejavnostih v tujini uporabljajo temeljne standarde;

o
o   o

32.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Evropskemu svetu, Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter nacionalnim parlamentom držav članic.

(1) UL L 94, 28.3.2014, str. 65. (2) UL L 216, 20.8.2009, str. 76. (3) UL C 181, 19.5.2016, str. 2. (4) UL C 24, 22.1.2016, str. 33.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. julija 2017 o delovnih pogojih in prekarni zaposlitvi (2016/2221(INI))

P8_TA(2017)0290 A8-0224/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), zlasti členov 151 in 153,

–  ob upoštevanju člena 5 Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti naslova IV (Solidarnost),

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 94/33/ES z dne 22. junija 1994 o varstvu mladih ljudi pri delu(1),

–  ob upoštevanju Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu(2),

–  ob upoštevanju Direktive 2008/104/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela(3),

–  ob upoštevanju ciljno usmerjene revizije Direktive 96/71/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 1996 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev(4) (direktiva o napotitvi delavcev) in Direktive 2014/67/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o izvrševanju Direktive 96/71/ES o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev(5) (v nadaljnjem besedilu: direktiva o izvrševanju),

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I)(6),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. oktobra 2010 o negotovem položaju delavk(7),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. septembra 2015 o vzpostavitvi konkurenčnega trga dela EU za 21. stoletje: usklajevanje znanj in spretnosti s povpraševanjem in zaposlitvenimi možnostmi kot način reševanja iz krize(8),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. februarja 2016 o evropskem semestru za usklajevanje ekonomskih politik: zaposlovanje in socialni vidiki v letnem pregledu rasti za leto 2017(9),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. septembra 2016 o socialnem dampingu v Evropski uniji(10),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. septembra 2016 o uporabi Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu(11),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. januarja 2017 o evropskem stebru socialnih pravic(12),

–  ob upoštevanju poročila Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o spremembah pri delovnih razmerjih in njihovem vplivu na ohranjanje dostojnih plač(13),

–  o vzpostavitvi evropske platforme za okrepitev sodelovanja pri ukrepanju proti neprijavljenemu delu,

–  ob upoštevanju študije iz leta 2016, ki jo je naročil Odbor za zaposlovanje in socialne zadeve Parlamenta, z naslovom Precarious Employment in Europe: Patterns, trends and policy strategies (Prekarno zaposlovanje v Evropi: vzorci, trendi in strategije na področju politike)(14),

–  ob upoštevanju Evropske listine kakovosti za prakse in vajeništvo, ki je začela veljati 14. decembra 2011,

–  ob upoštevanju poročila Komisije o četrtletnem pregledu zaposlovanja in socialnih razmer v Evropi za jesen 2016,

–  ob upoštevanju strateških prizadevanj Komisije za enakost spolov v obdobju 2016–2020,

–  ob upoštevanju poročila Eurofounda iz leta 2010 z naslovom Flexible forms of work: 'very atypical' contractual arrangements (Prožne oblike dela: zelo netipični pogodbeni dogovori),

–  ob upoštevanju poročila Eurofonda iz leta 2014 z naslovom Impact of the crisis on industrial relations and working conditions in Europe (Vpliv krize na industrijske in delovne razmere v Evropi)(15),

–  ob upoštevanju poročila Eurofounda iz leta 2015 z naslovom New forms of employment (Nove oblike zaposlitve)(16),

–  ob upoštevanju poročila Eurofonda iz leta 2016 z naslovom Exploring the fraudulent contracting of work in the European Union (Proučitev sklepanja goljufivih pogodb o zaposlitvi v Evropski uniji)(17),

–  ob upoštevanju Eurofoundove evropske raziskave o delovnih razmerah in njegovega šestega preglednega poročila(18),

–  ob upoštevanju Slovarja evropskih odnosov med delodajalci in delojemalci(19),

–  ob upoštevanju temeljnih delovnih standardov Mednarodne organizacije dela (ILO) ter njenih konvencij in priporočil o delovnih razmerah,

–  ob upoštevanju priporočila ILO R198 iz leta 2006 o delovnih razmerjih(20) in njenih določb o določitvi delovnega razmerja;

–  ob upoštevanju poročila Mednarodne organizacije dela iz leta 2011 o politikah in predpisih za preprečevanje prekarnih zaposlitev(21),

–  ob upoštevanju poročila Mednarodne organizacije dela iz leta 2016 o nestandardnih oblikah zaposlitve po svetu(22),

–  ob upoštevanju študije Mednarodne organizacije dela iz leta 2016 o gradnji socialnega stebra za evropsko konvergenco,(23)

–  ob upoštevanju osnutka splošnega priporočila OZN št. 28 iz leta 2010 o temeljnih obveznostih držav podpisnic v skladu z 2. členom Konvencije Združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk,

–  ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (istanbulska konvencija),

–  ob upoštevanju strategije Sveta Evrope za enakost spolov za obdobje 2014–2017,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve ter mnenj Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja in Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A8-0224/2017),

A.  ker nastajajo nestandardne, netipične oblike zaposlitve; ker se je v EU v zadnjih petnajstih letih znatno povečalo število delavcev za določen čas in s krajšim delovnim časom; ker so potrebne učinkovite politike, da bomo sprejeli različne oblike zaposlovanja in poskrbeli za ustrezno varstvo delavcev;

B.  ker se je delež standardnih zaposlitev v zadnjih desetih letih zmanjšal z 62 % na 59 %(24); ker se lahko zgodi, da se bodo standardne pogodbe uporabljale le za manjši del delavcev, če se bo ta trend še nadaljeval;

C.  ker pogodbe za nedoločen čas s polnim delovnim časom med pogodbami o zaposlitvi v EU še vedno prevladujejo in je netipične oblike zaposlovanja v nekaterih sektorjih mogoče najti tudi vzporedno ob standardni zaposlitvi; ker lahko netipične oblike zaposlitve negativno vplivajo na ravnovesje med delom in zasebnim življenjem, saj delovni čas ni standarden, plače in pokojninski prispevki pa niso redni;

D.  ker so pri novih oblikah delovnih razmerij, zlasti zaradi digitalizacije in novih tehnologij, zabrisane meje med odvisno zaposlitvijo in samozaposlitvijo(25), zaradi česar bi se utegnila poslabšati kakovost zaposlitve;

E.  ker se nekatere nove oblike zaposlitve v več pogledih razlikujejo od tradicionalnih standardnih oblik; nekatere spreminjajo razmerje med delodajalcem in delavcem, medtem ko druge prinašajo spremembe v delovnem vzorcu in organiziranosti dela, nekatere pa vplivajo na oboje; ker se utegnejo zaradi tega zvišati navidezno samozaposlovanje, poslabšati delovne razmere in zmanjšati socialna varnost, a spremembe lahko imajo tudi prednosti; ker je zato bistvenega pomena izvajati veljavno zakonodajo;

F.  ker je treba pozdraviti, da se je v Uniji povečala stopnja zaposlenosti, odkar se je začela kriza, a je to mogoče deloma pripisati večjemu številu netipičnih pogodb, kar v nekaterih primerih pomeni večje tveganje prekarnosti kot pri standardnih zaposlitvah; ker je treba več pozornosti nameniti kakovosti pri ustvarjanju delovnih mest;

G.  ker se število zaposlitev s krajšim delovnim časom med krizo nikoli ni zmanjšalo, zaposlitev s polnim delovnim časom pa še vedno precej manj, kot jih je bilo pred začetkom krize leta 2008; ker je stopnja zaposlenosti kljub zviševanju v zadnjih letih še vedno nižja od evropskega 75-odstotnega cilja za leto 2020 in se pri tem kažejo velike razlike med državami članicami;

H.  ker je pomembno razlikovati med nastajajočimi novimi oblikami delovnih razmerij ter obstojem prekarnih zaposlitev;

I.  ker si Evropska unija in države članice delijo pristojnost za socialno politiko; ker lahko EU na tem področju zgolj dopolnjuje in podpira države članice;

J.  ker lahko EU sprejme samo minimalne zahteve glede delovnih razmer, ne sme pa harmonizirati zakonov in predpisov držav članic;

K.  ker je že bila ustanovljena evropska platforma za ukrepanje proti neprijavljenemu delu, ki omogoča tesnejše čezmejno sodelovanje med pristojnimi organi držav članic EU in drugimi akterji in njihovo skupno ukrepanje, da bi se učinkovito in uspešno borili proti temu pojavu;

L.  ker prekarne zaposlitve povzročajo razdrobljenost trga in povečujejo razlike v plačah;

M.  ker še nimamo skupne opredelitve prekarne zaposlitve; ker bi jo bilo treba oblikovati v tesnem sodelovanju s socialnimi partnerji; ker vrsta pogodbe more sama po sebi še ne ustvarja tveganja prekarnosti, temveč je to odvisno od najrazličnejših dejavnikov;

N.  ker lahko standardna zaposlitev pomeni redno zaposlitev s polnim delovnim časom ali s prostovoljno izbranim krajšim delovnim časom na podlagi pogodbe za nedoločen čas; ker ima vsaka država članica svojo zakonodajo in prakso z delovnimi pogoji za različne oblike pogodb o zaposlitvi in pripravništvu; ker ni jasne, splošno sprejete opredelitve standardne zaposlitve;

O.  ker nekatere nedavne težave v zvezi z zastopanostjo, bodisi zaradi pomanjkljivosti v organizacijah socialnih partnerjev v nekaterih sektorjih bodisi zaradi reform v evropskih državah, ki omejujejo vloge socialnih partnerjev, vplivajo na vsa delovna razmerja;

P.  ker imajo prekarne zaposlitve v nekaterih sektorjih, kot so kmetijstvo, gradbeništvo in umetnost, nesorazmerne učinke; ker so se prekarne zaposlitve v zadnjih letih razširile tudi na druge sektorje, na primer v letalstvo in hotelirstvo(26);

Q.  ker je bilo v nedavnih študijah ugotovljeno, da je v kvalificiranih in nizkokvalificiranih poklicih manj možnosti za zaslužek, manj poklicnih obetov in slabša kakovost delovnih mest; ker ti delavci pogosteje navajajo, da so izpostavljeni okoljskim tveganjem in težavam z držo, ter izpričujejo nižjo stopnjo duševnega zdravja in telesnega dobrega počutja(27);

R.  ker ženske tvorijo 46 % aktivnega prebivalstva na trgu dela EU in so zaradi diskriminacije, na primer pri plačilu, še posebej izpostavljene negotovosti glede zaposlitve, in ker v EU zaslužijo približno 16 % manj kot moški; ker so ženske pogosto zaposlene za krajši ali omejen čas ali opravljajo slabo plačana dela in jih zato bolj ogroža prekarnost; ker te delovne razmere ustvarjajo vseživljenjske izgube v smislu dohodka in zaščite, najsi gre za plače, pokojnine ali socialnovarstvene prejemke; ker je pri moških večja verjetnost kot pri ženskah, da se zaposlijo redno in s polnim delovnim časom; ker ženske še posebej prizadene neprostovoljno delo s krajšim delovnim časom, navidezna samozaposlitev in neprijavljeno delo(28);

S.  ker je stopnja zaposlenosti v EU višja pri moških kot pri ženskah; ker so glavni razlogi, zakaj ženske zapustijo trg dela, skrb za otroke ali starejše, lastna bolezen ali delovna nezmožnost in druge osebne ali družinske obveznosti; ker ženske zaradi svojega obstoječega ali potencialnega materinstva pogosto doživljajo diskriminacijo in oviranje; ker samske ženske z vzdrževanimi otroki prekarnost še posebej ogroža;

T.  ker je enakost med moškimi in ženskami temeljna pravica in osnovni pogoj za zagotavljanje enakih možnosti in enakega obravnavanja na vseh področjih življenja in ker politike za zagotavljanje enakosti prispevajo k spodbujanju pametne in trajnostne rasti;

U.  ker številni delavci, ki opravljajo prekarno delo ali so brezposelni, nimajo pravice do starševskega dopusta;

V.  ker mlade delavce bolj ogroža tveganje prekarne zaposlitve; ker je pri delavcih, mlajših od 25 let, dvakrat bolj verjetno, da bodo doživeli večkratno prikrajšanost, kot pri delavcih, starih 50 let ali več(29);

I.Na poti k dostojnemu delu – ureditev delovnih razmer ter rešitev problema negotovih zaposlitev

1.  poziva države članice, naj za določitev obstoja delovnega razmerja upoštevajo naslednje kazalnike Mednarodne organizacije dela:

2.  je seznanjen z Eurofoundovo opredelitvijo netipičnega dela, torej da gre za delovna razmerja, ki niso skladna s standardnim ali tipičnim modelom redne zaposlitve s polnim delovnim časom za nedoločen čas in daljše obdobje pri enem delodajalcu(30); poudarja, da izrazov „netipična“ in „negotova“ zaposlitev ne smemo uporabljati kot sinonima;

3.  meni, da prekarna zaposlitev pomeni vse zaposlitve, pri katerih niso upoštevane evropski in nacionalni standardi in zakonodaja in/ali ki ne zagotavljajo zadostnih sredstev za dostojno življenje ali ustrezne socialne zaščite;

4.  se zaveda, da nekatere netipične oblike zaposlitve vključujejo večje tveganje prekarnosti in negotovosti, na primer neprostovoljno sprejeto delo s krajšim delovnim časom in delo za krajši čas, pogodbe brez zagotovljene minimalne delovne obveznosti ter neplačano pripravništvo in praksa;

5.  je trdno prepričan, da prožnost na trgu dela ne bo zmanjšala pravic delavcev v zameno za večjo produktivnost in konkurenčnost, temveč da bo zagotovila ustrezno ravnovesje med zaščito delavcev ter možnostjo posameznikov in delodajalcev, da se dogovorijo o takem načinu dela, da bodo zadovoljene potrebe obeh strani;

6.  ugotavlja, da je tveganje prekarnosti odvisno od vrste pogodbe pa tudi od naslednjih dejavnikov:

7.  je seznanjen z opredelitvijo dostojnega dela v okviru Mednarodne organizacije dela, da je dostojno delo produktivno in zagotavlja pravičen dohodek, varnost na delovnem mestu in socialno zaščito, boljše obete za osebni razvoj in socialno vključevanje, pravico, da lahko ljudje svobodno izrazijo svoje pomisleke, se organizirajo in sodelujejo pri odločitvah, ki vplivajo na njihovo življenje, ter enake možnosti in enako obravnavanje vseh žensk in moških(32); spodbuja Mednarodno organizacijo dela, naj opredelitvi doda plačo, ki omogoča preživetje; spodbuja Komisijo in države članice, naj uveljavijo to opredelitev pri reviziji ali oblikovanju zakonodaje na področju zaposlovanja;

8.  želi spomniti, da so dejavniki uspeha za dobro prakso zoper negotove zaposlitve: trdna pravna podlaga, vključenost socialnih partnerjev in svetov delavcev na delovnem mestu, sodelovanje z ustreznimi deležniki, ravnovesje med prožnostjo in varnostjo, osredotočenost na sektor, majhno upravno breme za delodajalce, izvrševanje s strani inšpektoratov za delo in kampanje ozaveščanja;

9.  poudarja, da naj bi z agendo za dostojno delo, ki jo je opredelila Mednarodna organizacija dela, izrecno zagotavljali ustvarjanje novih delovnih mest, pravice iz dela, socialno zaščito in socialni dialog pa tudi enakost spolov; poudarja, da bi moralo dostojno delo izrecno zagotavljati:

10.  ugotavlja, da k spreminjanju narave dela prispevajo številni dejavniki, na primer digitalizacija in avtomatizacija, zaradi česar se povečuje število novih oblik zaposlitve; ob tem ugotavlja, da bodo za nove oblike dela morda potrebni novi, odzivni in sorazmerni predpisi, tako da bodo zares zajete vse oblike zaposlitve;

11.  glede digitalnih delovnih mest ponovno poudarja, da bi bilo treba delavcem in drugim posrednikom digitalnih platform zagotoviti ustrezno socialno in zdravstveno varstvo in zaščito;

12.  poudarja, da na digitalizacijo ne gledati le kot na povod za propadanje delovnih mest, temveč da odpira tudi priložnosti za razvoj in širitev posameznikovih kompetenc;

13.  poudarja, da naj bi bilo po ocenah leta 2020 v sektorju informacijske in komunikacijske tehnologije nezasedenih 756 000 delovnih mest, kar pomeni, da bo treba izboljšati digitalne veščine evropskih delavcev;

14.  poudarja, da je gospodarska kriza spodbudila migracijske tokove znotraj EU, kar je razkrilo, da še vedno obstajajo ovire za prosti pretok oseb med državami članicami in diskriminacijo na podlagi državljanstva, zaradi česar državljane EU ogroža negotovost zaposlitve;

15.  poudarja, da bodo negotove delovne razmere, na primer neprijavljeno delo in navidezne samozaposlitve, dolgotrajno negativno vplivale na duševno zdravje in telesno počutje ter da bodo delavce bolj ogrožali revščina, socialna izključenost in poslabšanje temeljnih pravic;

16.  poudarja, da so delavci z zelo kratkimi pogodbami najbolj izpostavljeni neugodnim razmeram pri fizičnih vidikih dela; poudarja, da negotovost delovnega mesta in pomanjkanje nadzora nad delovnim časom pogosto izhajata iz stresnih poklicnih tveganj;

17.  poudarja, da se prožna ali netipična delovna razmerja v nekaterih gospodarskih sektorjih pretirano uporabljajo ali že skoraj zlorabljajo;

18.  poziva Komisijo in države članice, naj uveljavljajo politike, ki bodo utrdile položaj delavcev, pripravnikov in vajencev z okrepljenim socialnim dialogom in spodbujanjem kolektivnih pogajanj, tako da bodo lahko vsi delavci, ne glede na status, prosto uveljavljali svojo pravico do združevanja in kolektivnega pogajanja, brez strahu pred neposrednimi ali posrednimi delodajalčevimi sankcijami;

19.  poudarja, da so socialni partnerji pomembni za varstvo pravic delavcev ter dostojnih delovnih razmer, plač in dohodkov v skladu z zakoni in prakso držav članic, njihova vloga pa je tudi svetovanje delodajalcem in delavcem ter zagotavljanje smernic zanje;

20.  poziva države članice, naj v tesnem sodelovanju s socialnimi partnerji zavarujejo poklicne poti in tako olajšajo prehod med različnimi položaji, v katerih se lahko posameznik znajde v življenju, zlasti z vseživljenjskim poklicnim usposabljanjem, dovolj visokim nadomestilom za brezposelnost, prenosljivostjo socialnih pravic ter učinkovitimi in dejavnimi politikami trga dela;

21.  poziva Komisijo in države članice, naj poskrbijo za dejansko zaščito ter enako plačilo moških in žensk, ki opravljajo delo v okviru delovnega razmerja, in sicer s celostnim odzivom na področju politike, s katerim bodo zmanjšale prekarne zaposlitve in zajamčile poklicne poti in ustrezno socialno zavarovanje;

22.  poudarja, da so delovni inšpektorati držav članic pomembni in da se morajo osredotočiti na spremljanje in izboljševanje delovnih razmer, zagotavljanje skladnosti z zdravjem in varnostjo pri delu in na preprečevanje nezakonitega in neprijavljenega dela, vsega tega pa nikakor ne smejo zlorabljati, da bi postali mehanizem za nadzor migracij; opozarja na tveganje diskriminacije najranljivejših delavcev in ostro obsoja prakso, da podjetja zaposlujejo migrante, ne da bi jim zagotovila vse pravice in prejemke ali jih ustrezno poučila o tem; zato poziva države članice, naj inšpektoratom za delo priskrbijo zadostna sredstva in tako zagotovijo učinkovito spremljanje;

II.Predlogi

23.  poziva Komisijo in države članice, naj v skladu z agendo za dostojno delo Mednarodne organizacije dela, členom 9 PDEU, Listino EU o temeljnih pravicah in Evropsko socialno listino rešijo problem negotovih zaposlitev ter neprijavljenega dela in navideznih samozaposlitev ter tako zagotovijo, da bodo vse vrste pogodb o zaposlitvi jamčile dostojne delovne razmere z ustrezno socialno varnostjo;

24.  poziva Komisijo in države članice, naj se borijo proti vsem praksam, zaradi katerih bi se utegnilo povečati število prekarnih zaposlitev, in tako prispevajo k cilju strategije Evropa 2020, da je treba zmanjšati revščino;

25.  poziva države članice, naj povečajo kakovost delovnih mest pri nestandardnih zaposlitvah, in sicer naj zagotovijo vsaj sklop minimalnih standardov, kar zadeva socialno zaščito, minimalne plače ter dostop do usposabljanja in spopolnjevanja; poudarja, da bi bilo treba ob tem ohraniti priložnosti za dostop;

26.  poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo njihovi sistemi socialne varnosti ustrezali svojemu namenu tudi pri novih oblikah delovnih razmerij;

27.  poziva Komisijo, naj oceni nove oblike zaposlitve, ki nastajajo z digitalizacijo; zlasti jo poziva, naj oceni pravni status posrednikov na trgu dela in spletnih platformah ter tudi njihovo odgovornost; poziva Komisijo, naj revidira Direktivo Sveta 91/533/EGS z dne 14. oktobra 1991 o obveznosti delodajalca, da zaposlene obvesti o pogojih, ki se nanašajo na pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje(33) (direktiva o pisni izjavi), tako da bodo upoštevane nove oblike zaposlovanja;

28.  poudarja, da ima sodelovalno gospodarstvo velik potencial, zlasti na področju novih delovnih mest; poziva Komisijo in države članice, naj ocenijo, ali bi bila za zaposlitve, ki nastajajo v sodelovalnem gospodarstvu, morda potrebna nova pravila; zatrjuje, da je treba v tem sektorju povečati varstvo delavcev, in sicer z večjo preglednostjo glede njihovega položaja, obveščenosti in nediskriminacije;

29.  poziva Komisijo, naj nadaljuje namenski pregled direktive o napotitvi delavcev in naj pregleda direktivo o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela, da bi vsem delavcem zagotovila temeljne socialne pravice, vključno z enakim plačilom za enako delo na enakem delovnem mestu;

30.  poudarja, da je treba spodbujati javne in zasebne naložbe zlasti v tistih gospodarskih sektorjih, ki obetajo največji multiplikacijski učinek, da bi spodbudili navzgor usmerjeno socialno zbliževanje in kohezijo v Uniji ter ustvarjanje dostojnih delovnih mest; glede tega poudarja, da je treba podpreti mala in srednja ter zagonska podjetja;

31.  poudarja, da se je treba spoprijeti s pojavom neprijavljenega dela, saj spodjeda davčne in socialnovarstvene prihodke, ustvarja negotove in slabe delovne razmere in povzroča nepošteno konkurenco med delavci; pozdravlja vzpostavitev evropske platforme za okrepitev sodelovanja pri preprečevanju in odpravljanju neprijavljenega dela;

32.  ugotavlja, da je treba glede na število delavcev, zlasti mladih, ki zdaj zapuščajo svojo matično državo in iščejo zaposlitvene priložnosti v drugih državah članicah, nujno oblikovati ustrezne ukrepe, zato da noben delavec ne bo ostal brez socialnih in delavskih pravic; v zvezi s tem poziva Komisijo in države članice, naj še izboljšajo mobilnost delovne sile v EU, pri tem pa spoštujejo načelo enakega obravnavanja, zaščitijo plače in socialne standarde ter zagotovijo popolno prenosljivost socialnih pravic; poziva vse države članice, naj uvedejo ustrezno socialno politiko in politiko zaposlovanja za enake pravice in enako plačilo na istem kraju dela;

33.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da moč kolektivnih pogajanj in obseg kolektivnih pogodb upadata; poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo strateške politike za univerzalno zajetje delavcev v kolektivnih pogodbah ter za ohranitev in okrepitev vloge sindikatov in organizacij delodajalcev;

34.  priznava, da imajo socialni partnerji pomembno vlogo pri direktivah EU o delu s krajšim delovnim časom, po pogodbah za določen čas in prek agencij za posojanje delovne sile, ter spodbuja Komisijo, naj skupaj z njimi po potrebi sprejme ukrepe za ureditev novih oblik zaposlitve; poziva Eurofound, naj prouči, kako socialni partnerji razvijajo strategije za zagotavljanje kakovosti delovnih mest in omejevanje tveganja prekarnosti;

35.  poziva Komisijo in države članice, naj v okviru svojih pristojnosti zagotovijo, da bodo imeli tudi individualni samozaposleni, ki so pravno gledano gospodarske družbe z enim družbenikom, pravico do kolektivnega pogajanja in svobodnega združevanja;

36.  opominja, da ima v skladu z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah in Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa(34) (direktiva o delovnem času) vsak delavec pravico do omejenega delovnega časa, dnevnega in tedenskega počitka ter plačanega letnega dopusta; poudarja, da je treba te pravice zagotoviti vsem delavcem, tudi za delavcem na zahtevo, delavcem, ki opravljajo postransko delo s krajšim delovnim časom, in delavcem, ki delajo v okviru spletnih platform; želi opomniti, da je direktiva o delovnem času zdravstveni in varnostni ukrep; poziva k izvrševanju sklepov Sodišča Evropske unije o tem, da je delovna pripravljenost delovni čas in ji mora slediti nadomestni počitek;

37.  opozarja, da so za postransko delo s krajšim delovnim časom značilni manjša varnost zaposlitve, manjše število poklicnih priložnosti, manj naložb delodajalcev v usposabljanje in večji delež nizkih plač; poziva države članice in Komisijo, naj spodbujajo ukrepe za daljši delavnik za tiste, ki želijo delati več;

38.  opozarja, da ima po Listini Evropske unije o temeljnih pravicah vsakdo pravico do dostopa do poklicnega usposabljanja in vseživljenjskega učenja; poziva države članice, naj zagotovijo, da bosta poklicno in nadaljnje usposabljanje na voljo tudi delavcem v netipičnih delovnih razmerjih; opozarja, da so ukrepi izpopolnjevanja v hitro spreminjajočem se digitalnem gospodarstvu še posebej pomembni; želi opomniti, da k visoki stopnji brezposelnosti prispevata tudi pomanjkanje strokovnega znanja in njegova neusklajenost s potrebami na trgu dela; pozdravlja nedavne pobude za odpravo pomanjkanja strokovnega znanja;

39.  poziva, naj postane jamstvo za spretnosti nova pravica, da bo lahko vsakdo vse življenje pridobival temeljne spretnosti za 21. stoletje, vključno z bralno in matematično pismenostjo, digitalno in medijsko pismenostjo, kritičnim razmišljanjem, socialnimi in drugimi veščinami, potrebnimi za zeleno in krožno gospodarstvo, in sicer ob upoštevanju novonastajajočih panog in vodilnih sektorjev rasti ter ob zagotavljanju pomoči prikrajšanim, na primer invalidom, prosilcem za azil, dolgotrajno brezposelnim in premalo zastopanim skupinam; poudarja, da morajo biti izobraževalni sistemi vključujoči in zagotavljati kakovostno izobraževanje vsemu prebivalstvu, omogočiti ljudem, da bodo aktivni evropski državljani, jih pripraviti na vseživljenjsko učenje in prilagajanje ter se odzivati na družbene potrebe in potrebe trga dela;

40.  poudarja, da bi bilo treba politike držav članic oblikovati in izvajati v skladu z nacionalno zakonodajo in prakso ter v tesnem sodelovanju z delodajalci in delavskimi organizacijami;

41.  opozarja, da prekarna zaposlitev ne škoduje le posameznikom, temveč povzroča visoke stroške tudi družbi zaradi davčnih izgub in na dolgi rok tudi višjih javnih izdatkov, poleg tega pa je potrebna podpora za žrtve dolgoročnih učinkov izgube dohodkov in težkih delovnih razmer; poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo uporabo pogodb za nedoločen čas in izmenjavo zgledov dobre prakse med državami članicami, da bi zmanjšali prekarno zaposlovanje;

42.  opozarja, da delavci v okviru neformalne ekonomije doživljajo z visoko stopnjo negotovosti; poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo ustrezno prilagojene politike za to skupino, in sicer z reševanjem njihove problematike ne glede na prebivališče;

43.  poziva Komisijo in države članice, naj se borijo proti neprijavljenemu delu, navideznemu samozaposlovanju in vsem praksam nezakonitega zaposlovanja, saj spodjedajo pravice delavcev in sisteme socialne varnosti; ponovno poudarja svoje stališče, da bi bilo treba pri vseh prihodnjih politikah zaposlovanja upoštevati preprečevanje pogodb brez določenega delovnega časa;

44.  poudarja, da je prekarna zaposlitev značilna predvsem za najranljivejše delavce, ki jih ogrožajo diskriminacija, revščina in izključenost; zlasti opozarja, da invalidnost, pripadnost drugi etnični skupini, veri ali prepričanju ali ženski spol povečujejo tveganje negotovih delovnih razmer; obsoja vse oblike negotovosti ne glede na pogodbeno razmerje;

45.  poziva Komisijo in države članice, naj poskrbijo za dejansko varstvo ranljivih delavcev; poziva Komisijo in države članice k učinkovitemu ukrepanju zoper diskriminacijo žensk na delovnem mestu, s posebnim poudarkom na usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja ter odpravi razlik v plačah med spoloma; poziva Komisijo, naj oceni, ali je Direktiva 2006/54/ES o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu primerna za nove oblike zaposlitve;

46.  poziva Komisijo in države članice, naj ocenijo vso zakonodajo, ki je ciljno usmerjena na vidike prekarne zaposlitve, in njen učinek na enakost spolov; meni, da je treba zakonodajne in nezakonodajne ukrepe osrediniti na potrebe žensk s prekarno zaposlitvijo, saj bo sicer ta skupina, ki je že zdaj nesorazmerno močno zastopana, še naprej čezmerno prizadeta;

47.  meni, da povečevanje zahtev na trgu dela po prožnosti nikakor ne bi smelo povzročati, da bi ženske še naprej več kot prevladovale v netipičnih oblikah zaposlitve in med delavci z negotovim zaposlitvenim statusom;

48.  poziva Komisijo in države članice, naj spremljajo in rešijo problem trpinčenja na delovnem mestu, vključno z nadlegovanjem nosečih delavk ali odrivanjem v slabši položaj po vrnitvi s porodniškega dopusta; poziva države članice, naj spoštujejo in izvršujejo zakonodajo o porodniških pravicah, tako da ženske ne bodo prikrajšane pri pokojnini, ker so med delovno dobo imele otroke; poudarja, da morajo porodniški dopust spremljati učinkoviti ukrepi za varstvo pravic nosečnic, mladih in doječih mater ter mater samohranilk, kakor priporočata Mednarodna organizacija dela in Svetovna zdravstvena organizacija;

49.  ponavlja svojo zahtevo, da bi bilo treba delavcem v vseh delovnih razmerjih in samozaposlenim omogočiti zbiranje pravic, ki zagotavljajo varnost dohodka v primeru brezposelnosti, bolezni, starosti, prekinitve poklicne poti zaradi skrbi za otroka in drugih oseb ali zaradi usposabljanja;

50.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo dostojne delovne razmere pri vseh priložnostih za nabiranje prvih delovnih izkušenj za mlade, kot so pripravništvo, vajeništvo ali druge možnosti v okviru jamstva za mlade; spodbuja države članice, naj sprejmejo in izvajajo okvire kakovosti za delovno prakso, pripravništvo in vajeništvo, ki bodo mladim jamčili pravice iz dela, pri priložnostih za nabiranje prvih delovnih izkušenj pa zagotavljali izobraževalni poudarek;

51.  poziva Evropsko komisijo pa tudi države članice, naj ukrepajo zoper negotove zaposlitvene razmere mladih; glede tega poudarja, kako pomembno je, da Komisija izvaja jamstvo za mlade;

52.  priporoča državam članicam, naj zagotovijo, da bodo imeli vsi mladi dostop do visokokakovostnega brezplačnega javnega izobraževanja za vse starosti, zlasti na višjih ravneh izobraževanja in usposabljanja, saj je dokazano, da višja izobrazba pomaga zmanjšati razlike med moškimi in ženskami;

53.  poudarja, da bi bilo v zvezi s tem koristno, če bi Komisija in države članice uporabljale izraz „delavec“, kot ga je opredelila Mednarodna organizacija dela, namesto ožje opredeljenega izraza „zaposleni“, saj bi s tem izboljšale razumevanje uporabe temeljnih načel in pravic iz dela;

54.  poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo podjetništvo in sodelovanje med delavci v večnamenskih podjetjih ter v novonastajajočem sodelovalnem gospodarstvu in na digitalnih platformah, zato da bi zmanjšale tveganja za pravice iz dela in delovne razmere zaradi novih poslovnih modelov;

55.  poudarja, da so kratkoročne pogodbe v kmetijstvu povezane s sezonsko naravo kmetijskih dejavnosti; poziva, da je treba upoštevati te velike naravne omejitve, da bodo lahko kmetje še naprej zaposlovali glede na sezonske potrebe, ne da bi jim bilo pri zaposlovanju in vodenju delovne sile naloženo dodatno upravno breme;

56.  poziva Komisijo, naj se zavzema za varstvo pravic sezonskih delavcev in naj ozavešča o tem, države članice pa poziva, naj uredijo socialni in pravni status teh delavcev, poskrbijo za higieno, zdravje in varnost pri delu ter jim zagotovijo socialno zavarovanje, ob tem pa upoštevajo člen 23 Direktive 2014/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o pogojih za vstop in bivanje državljanov tretjih držav zaradi zaposlitve sezonskih delavcev(35), vključno z načelom enakega plačila in enake socialne zaščite za enako delo; poudarja, da je treba vsem sezonskim delavcem zagotoviti celovite informacije o njihovih pravicah iz delovnega razmerja in socialnovarstvenih pravicah, tudi o pokojninah, pri čemer je treba upoštevati čezmejni vidik sezonskega dela;

o
o   o

57.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 216, 20.8.1994, str. 12. (2) UL L 204, 26.7.2006, str. 23. (3) UL L 327, 5.12.2008, str. 9. (4) UL L 18, 21.1.1997, str. 1. (5) UL L 159, 28.5.2014, str. 11. (6) UL L 177, 4.7.2008, str. 6. (7) UL C 70 E, 8.3.2012, str. 1. (8) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0321. (9) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0059. (10) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0346. (11) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0360. (12) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0010. (13) UL C 303, 19.8.2016, str. 54. (14) www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/STUD/.../IPOL_STU(2016)587285_EN.pdf. (15) http://www.eurofound.europa.eu/sites/default/files/ef_publication/field_ef_document/ef1398en.pdf (16) https://www.eurofound.europa.eu/sites/default/files/ef_publication/field_ef_document/ef1461en.pdf (17) http://www.eurofound.europa.eu/sites/default/files/ef_publication/field_ef_document/ef1639en.pdf (18) http://www.eurofound.europa.eu/sites/default/files/ef_publication/field_ef_document/ef1634en.pdf (19) https://www.eurofound.europa.eu/observatories/eurwork/industrial-relations-dictionary (20) http://www.ilo.org/dyn/normlex/en/f?p=NORMLEXPUB:12100:0::NO::P12100_INSTRUMENT_ID:312535 (21) http://www.ilo.org/wcmsp5/groups/public/---ed_dialogue/---actrav/documents/meetingdocument/wcms_164286.pdf (22) http://www.ilo.org/wcmsp5/groups/public/---dgreports/---dcomm/---publ/documents/publication/wcms_534496.pdf (23) http://www.ilo.org/wcmsp5/groups/public/---dgreports/---dcomm/---publ/documents/publication/wcms_490959.pdf (24) Pogodbe za nedoločen čas s polnim delovnim časom predstavljajo 59 % vseh zaposlitev v EU; samozaposlitev je 4 %, samozaposlenih izvajalcev 11 %, dela prek agencij za posredovanje začasnega dela 1 %, dela za določen čas 7 %, vajeništva ali pripravništva 2 %, postranskega dela s krajšim delovnim časom (manj kot 20 ur na teden) 9 % in dela za določen čas s krajšim delovnim časom 7%. (25) Gl. poročilo Mednarodne organizacije dela iz leta 2016 o gradnji socialnega stebra za evropsko konvergenco. (26) Gl. študijo iz leta 2016 z naslovom Prekarious Employment in Europe: Patterns, trends and policy strategies (Prekarno zaposlovanje v Evropi: vzorci, trendi in strategije na področju politike). (27) Eurofound (2014), Occupational profiles in working conditions: Identification of groups with multiple disadvantages (Poklicni profili v delovnih razmerah: opredelitev skupin, ki so večkratno prikrajšane). (28) Glej študijo iz leta 2016 o Prekarnem zaposlovanju v Evropi: vzorci, trendi in strategije na področju politike. (29) Eurofound (2014), Occupational profiles in working conditions: Identification of groups with multiple disadvantages (Poklicni profili v delovnih razmerah: opredelitev skupin, ki so večkratno prikrajšane). (30) Glej: https://www.eurofound.europa.eu/observatories/eurwork/industrial-relations-dictionary/atypical-work (31) Glej resolucijo Evropskega parlamenta z dne 19. oktobra 2010 o negotovem položaju delavk. (32) Poročilo Mednarodne organizacije dela z dne 14. novembra 2016 o nestandardnih oblikah zaposlitve po svetu. (33) UL L 288, 18.10.1991, str. 32. (34) UL L 299, 18.11.2003, str. 9. (35) UL L 94, 28.3.2014, str. 375.