Kazalo 
Sprejeta besedila
Četrtek, 5. oktober 2017 - StrasbourgKončna izdaja
Položaj albinov v Malaviju in drugih afriških državah
 Primeri voditeljev krimskih Tatarov Ahtema Čijgoza in Ilmija Umerova ter novinarja Mikole Semene
 Razmere na Maldivih
 Okrepljeno sodelovanje: Evropsko javno tožilstvo ***
 Zaporniški sistemi in razmere v zaporih

Položaj albinov v Malaviju in drugih afriških državah
PDF 264kWORD 52k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 5. oktobra 2017 o položaju albinov v Malaviju in drugih afriških državah (2017/2868(RSP))
P8_TA(2017)0381RC-B8-0543/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih predhodnih resolucij o albinizmu v Afriki, predvsem resolucije z dne 7. julija 2016 o položaju oseb z albinizmom v Afriki, zlasti v Malaviju(1), in resolucije z dne 4. septembra 2008 o ubijanju albinov v Tanzaniji(2),

–  ob upoštevanju poročil neodvisne strokovnjakinje OZN za človekove pravice albinov z dne 24. marca 2017 in 18. januarja 2016,

–  ob upoštevanju izjave Evropske službe za zunanje delovanje z dne 13. junija 2017 o mednarodnem dnevu ozaveščanja o albinizmu,

–  ob upoštevanju sporočil za javnost Urada visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice z dne 19. septembra 2017 z naslovom „Prelomni korak pri odpravi nekaznovanja kršitev človekovih pravic v povezavi s čarovništvom“ in z dne 28. julija 2017 z naslovom „Tanzanija: število poročil o napadih na albine upada, vendar so glavni vzroki še vedno pogosti na podeželskih območjih – strokovnjakinja OZN“,

–  ob upoštevanju resolucije Generalne skupščine OZN št. 69/170 z dne 18. decembra 2014 o mednarodnem dnevu ozaveščanja o albinizmu,

–  ob upoštevanju resolucije Generalne skupščine OZN št. 70/229 z dne 23. decembra 2015 o albinih,

–  ob upoštevanju resolucije Afriške komisije za človekove pravice in pravice ljudstev št. 263 o preprečevanju napadov na albine in njihove diskriminacije z dne 5. novembra 2013,

–  ob upoštevanju regionalnega akcijskega načrta za končanje napadov na albine v Afriki za obdobje 2017–2021 in resolucije Afriške komisije za človekove pravice in pravice ljudstev št. 373 z dne 22. maja 2017,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah z dne 10. decembra 1948,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o otrokovih pravicah,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o pravicah invalidov,

–  ob upoštevanju Mednarodne konvencije o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije,

–  ob upoštevanju Deklaracije OZN o pravicah pripadnikov narodnih ali etičnih, verskih ali jezikovnih manjšin z dne 18. decembra 1992,

–  ob upoštevanju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev,

–  ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu iz Cotonouja,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker je albinizem podedovana genetska bolezen, ki prizadene približno eno od 20 tisoč oseb po svetu in znatno višji delež oseb v državah podsaharske Afrike, zlasti v Tanzaniji, Malaviju in Burundiju, kjer je koncentracija oseb z albinizmom najvišja;

B.  ker izjemno grožnjo za osebe z albinizmom v večinskem delu Afrike predstavlja zavajajoče in vraževerno prepričanje glede te bolezni; ker napačna povezava med albinizmom in čudežnimi močmi predstavlja največjo grožnjo za albine; ker takšni miti spodbujajo nasilje in trgovino z njihovimi deli telesa, saj naj bi prinašali srečo, zdravje in bogastvo; ker so ženske z albinizmom pogosto žrtve posilstev zaradi zmotnega prepričanja, da lahko spolni odnos z njimi pozdravi HIV/AIDS;

C.  ker se je po navedbah skupin za človekove pravice v zadnjem desetletju v Afriki poročalo o več kot 600 napadih na albine, to število pa je najverjetneje še višje; ker se je število teh napadov v zadnjih nekaj letih zlasti v Malaviju, Tanzaniji in Mozambiku znatno povečalo;

D.  ker je bilo leta 2016 v 25 afriških državah zagrešenih 172 umorov in 276 drugih napadov na albine; ker so letos o napadih na albine poleg Malavija poročali tudi iz Burundija, Mozambika, Zambije in Tanzanije, pri čemer naj bi bile žrtve večinoma otroci;

E.  ker se je zaradi sistemskih pomanjkljivosti malavijskega kazenskega pravosodja v začetku leta 2017 sprožil nov val ubijanja albinov in napadov nanje, člani te ranljive skupine pa so na milost in nemilost prepuščeni kriminalnim združbam; ker sta bila od januarja 2017 ubita vsaj dva albina, sedem pa jih je poročalo o zločinih, kot je poskus umora ali ugrabitev;

F.  ker strožja zakonodaja, ki so jo leta 2016 uvedli v Malaviju, vključno z reformami kazenskega zakonika in zakona o anatomiji, ni preprečila novih ubojev in napadov na to ranljivo skupino, storilce pa se predvsem zaradi slabega delovanja organov kazenskega pregona in pravosodnih zmogljivosti, glavnih vzrokov ter socialnega in kulturnega okolja le redko identificira, privede pred sodišče ali obsodi;

G.  ker se albini soočajo z najskrajnejšimi oblikami kršitev človekovih pravic, vse od nadlegovanja, preganjanja, družbene diskriminacije in izključenosti do ugrabitve, posilstva in umora;

H.  ker socialna izključenost zlasti preti ženskam in otrokom z albinizmom; ker je zaradi tega obolenja zavrženih veliko dojenčkov; ker zaradi ustrahovanja, stigmatiziranja in strahu pred napadi trpi izobraževanje otrok;

I.  ker je tanzanijska vlada začela izvajati resne in oprijemljive ukrepe za boj proti čarovništvu v državi, vključno z odpravo izdajanja licenc tradicionalnim zdravilcem in številnimi aretacijami vračev; ker je tanzanijski predsednik leta 2008 imenoval prvega parlamentarnega poslanca z albinizmom, decembra 2015 pa prvega namestnika ministra z albinizmom;

J.  ker so Mozambik, Nigerija in Kenija sprejeli akcijski načrt za odzivanje na napade, osredotočen na izobraževanje javnosti o albinizmu ter ozaveščanje družin in skupnosti o tem problemu, zagotavljanje zaščite in socialne pomoči albinom, nudenje pravne pomoči, hitre postopke in preprečevanje napadov, širjenje in objavo sodnih sklepov kot sredstva za odvračanje ter izvajanje nadaljnjih raziskav, da se izboljšajo ukrepi, opredeljeni v načrtu, ter podpre oblikovanje politik na osnovi dokazov;

K.  ker je Afriška komisija za človekove pravice in pravice ljudstev (ACHPR) junija 2017 sprejela regionalni akcijski načrt za končanje napadov na albine za obdobje 2017–2021, ki so ga podprli OZN ter številni regionalni in mednarodni deležniki; ker naj bi ta akcijski načrt spodbudil skupna prizadevanja in ukrepe za boj proti nasilju nad albini ter za zaščito njihovih pravic in pravic njihovih družin;

L.  ker je kljub vse večji mednarodni prepoznavnosti in sprejetju nove zakonodaje v prizadetih državah redko kdaj sprožen kazenski pregon, obsodb je malo, v številnih afriških državah pa še vedno prihaja do povsem nekaznovanih kaznivih dejanj in mučenja;

M.  ker je zaradi pobojev, pohabljanja, diskriminacije, nadlegovanja in stigmatiziranja moralo pobegniti na stotine albinov in si poiskati začasno zatočišče; ker albini zaradi tega živijo v večji negotovosti in nevarnosti ter imajo omejen dostop do osnovnih storitev, kot sta zdravstveno varstvo in izobraževanje, zaposlitvenih možnosti in sodelovanja v družbi; ker je ustrezna zdravstvena oskrba, med drugim preventivna zdravila za kožnega raka, zaradi izzivov, s katerimi se soočajo albini, omejena, vendar bi bilo mogoče te težave preseči z razvojem zdravstvenih zmogljivosti in znanja v tej regiji;

N.  ker strah in diskriminacija skozi vse življenje povzročata dolgotrajne in celo trajne psihosocialne okvare;

O.  ker je OZN marca 2015 imenovala prvo neodvisno strokovnjakinjo za človekove pravice albinov Ikponwosa Ero in 13. junij uradno razglasila za mednarodni dan ozaveščanja o albinizmu;

P.  ker EU izvaja javne kampanje za večje ozaveščanje o tej zadevi in podpira sodelovanje organizacij civilne družbe in prizadevanja za krepitev zmogljivosti lokalnih oblasti za boj proti pobijanju albinov;

Q.  ker so albini zaradi nasilja, diskriminacije in marginalizacije še bolj izpostavljeni revščini;

1.  je zelo zaskrbljen zaradi vztrajne in razširjene diskriminacije in preganjanja albinov v Afriki, zlasti po nedavnem razmahu nasilja v Malaviju; odločno obsoja poboje, ugrabitve, pohabljanje in drugo nečloveško in ponižujoče ravnanje, ki so mu izpostavljeni albini, ter izraža sožalje družinam žrtev in solidarnost z njimi; obsoja tudi vsakršno špekulativno trgovanje z deli telesa albinov;

2.  je še vedno resno zaskrbljen, ker uvedba strožje zakonodaje v Malaviju ni preprečila nedavnega ponovnega razmaha nasilja nad albini; pozdravlja reformo kazenskega zakonika in zakona o anatomiji; vseeno poziva malavijske oblasti, naj podrobno raziščejo nedavne zločine zoper albine in storilce sodno preganjajo;

3.  spominja, da je za zaščito državljanov, zlasti ranljivih skupin, odgovorna predvsem država, in poziva malavijsko vlado, naj albinom ponudi učinkovito zaščito in jim tako zagotovi pravico do življenja in osebne varnosti v skladu z mednarodnimi obveznostmi in zavezami Malavija glede človekovih pravic;

4.  poziva malavijske oblasti, naj proaktivno ukrepajo zoper kriminalne združbe, ki se ukvarjajo s čarovništvom in trgovino z ljudmi, policiji namenijo ustrezno usposabljanje in vire, temeljito raziščejo zločine, povezane z albinizmom, naredijo konec nekaznovanosti in nemudoma zaprosijo za mednarodno podporo pri nepristranskem in učinkovitem preiskovanju vseh domnevnih napadov na albine, da bodo storilci pred sodiščem odgovarjali za svoja dejanja;

5.  poziva prizadete afriške države, naj po potrebi dopolnijo zakonodajo, da bodo kriminalizirale posedovanje delov telesa in trgovanje z njimi;

6.  poziva malavijsko vlado, naj bolje zadosti zdravstvenim, psihološkim in socialnim potrebam albinov ter jim v sklopu politike vključevanja zagotovi enakopraven dostop do zdravstvenega varstva in izobraževanja; spominja, da je ta dostop še vedno velik izziv za albine, ki ga je treba ustrezno rešiti; poziva k večjim naložbam v ustrezne socialne, oskrbovalne in svetovalne strukture za žrtve, zlasti ženske in otroke, ter boljšemu odzivanju na njihove zdravstvene in psihološke potrebe; vztraja, da je treba sprejeti politike, ki bodo omogočile njihovo ponovno vključitev v skupnost;

7.  poudarja, da splošno nepoznavanje albinizma in pomanjkljivi zdravstveni podatki o njem še poslabšujejo zdravstveno stanje albinov; opozarja, da jim je treba omogočiti dostop do zdravstvenega varstva, zlasti na podeželju in na odročnih območjih; meni, da bi bilo treba zdravstvene delavce ozaveščati o albinizmu; poziva k boljšemu usposabljanju učiteljev in šolskih uprav o albinizmu ter prosi malavijske oblasti, naj albinom olajšajo izobraževanje in dostop do njega;

8.  pozdravlja prizadevanja tanzanijske vlade v boju proti diskriminaciji albinov in njeno odločitev o zakonski prepovedi vračev, ki naj bi ustavila poboje albinov, vendar ugotavlja, da se le redki primeri znajdejo pred sodiščem; pozdravlja tudi prizadevanja Mozambika, Kenije in Nigerije;

9.  je prepričan, da bi si morali prek ozaveščanja javnosti bolj prizadevati za odpravo glavnih vzrokov diskriminacije in nasilja zoper albine; poudarja, da imajo lokalni organi in organizacije civilne družbe odločilno vlogo pri zavzemanju za pravice albinov, obveščanju in izobraževanju prebivalstva ter zatiranju vraž in predsodkov zoper albinizem;

10.  je zaskrbljen zaradi posebnih izzivov, s katerimi se soočajo ženske in otroci z albinizmom, saj so zato še bolj izpostavljeni revščini, negotovosti in osamitvi; vztraja, da bi morali vsem žrtvam ponuditi ustrezno zdravstveno in psihološko oskrbo ter sprejeti politike, ki bodo omogočile njihovo ponovno vključitev v skupnosti;

11.  poziva oblasti prizadetih držav, naj se v sodelovanju z mednarodnimi in regionalnimi partnerji zavežejo, da se bodo borile proti škodljivemu vraževerju, ki podžiga napade na albine, in sprejele vse potrebne ukrepe, s katerimi bodo preprečile in zatrle nezakonito trgovino z deli telesa albinov, naj znova preučijo domnevne rope grobov, izsledijo in identificirajo tiste, ki po teh delih telesa povprašujejo, ter „lovce na albine“ privedejo pred sodišče;

12.  spominja, da je nasilje nad albini pogosto čezmejne narave, in vztraja, da je potrebno regionalno sodelovanje na tem področju; zato pozdravlja pobude za boj proti nasilju nad albini na regionalni in mednarodni ravni ter zlasti regionalni akcijski načrt o albinizmu za obdobje 2017–2021, ki sta ga sprejeli Afriška unija in OZN, kar je pozitivno in konkretno znamenje zavezanosti afriških voditeljev; poziva k njegovemu takojšnjemu in brezpogojnemu izvajanju;

13.  poziva EU in njene države članice, naj še naprej sodelujejo s prizadetimi državami ter jih s potrebno finančno in tehnično pomočjo učinkovito podprejo pri oblikovanju politik, ki bodo obravnavale posebne potrebe in pravice albinov na osnovi nediskriminacije in socialne vključenosti;

14.  poziva EU, naj pozorno spremlja razmere na področju človekovih pravic albinov v Afriki, zlasti z rednim poročanjem in nadaljnjim ukrepanjem delegacij, ter se še naprej zavzema za precejšnje izboljšave pri njihovi zaščiti in vključevanju v družbo;

15.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladama in parlamentoma Malavija in Tanzanije, Afriški uniji in generalnemu sekretarju Združenih narodov.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0314.
(2) UL C 295 E, 4.12.2009, str. 94.


Primeri voditeljev krimskih Tatarov Ahtema Čijgoza in Ilmija Umerova ter novinarja Mikole Semene
PDF 260kWORD 52k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 5. oktobra 2017 o primerih voditeljev krimskih Tatarov Ahtema Čijgoza in Ilmija Umerova ter novinarja Mikole Semene (2017/2869(RSP))
P8_TA(2017)0382RC-B8-0545/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju pridružitvenega sporazuma med EU in Ukrajino ter poglobljenega in celovitega območja proste trgovine,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Ukrajini in Krimu, evropski sosedski politiki in vzhodnem partnerstvu ter zlasti svoje resolucije z dne 21. januarja 2016 o pridružitvenih sporazumih ter poglobljenih in celovitih območjih proste trgovine z Gruzijo, Moldavijo in Ukrajino(1), svoje resolucije z dne 4. februarja 2016 o razmerah na področju človekovih pravic na Krimu, zlasti o krimskih Tatarih(2), svoje resolucije z dne 12. maja 2016 o krimskih Tatarih(3) in svoje resolucije z dne 16. marca 2017 o ukrajinskih zapornikih v Rusiji in razmerah na Krimu(4),

–  ob upoštevanju poročila Urada visokega komisarja OZN za človekove pravice z dne 25. septembra 2017 o razmerah na področju človekovih pravic v začasno zasedeni Avtonomni republiki Krim in mestu Sevastopol (Ukrajina),

–  ob upoštevanju resolucije generalne skupščine OZN št. 68/262 z dne 27. marca 2014 o ozemeljski celovitosti Ukrajine in resolucije generalne skupščine OZN št. 71/205 z dne 19. decembra 2016 o razmerah na področju človekovih pravic v Avtonomni republiki Krim in mestu Sevastopol (Ukrajina),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o nadaljevanju sankcij proti Ruski federaciji v zvezi z nezakonito priključitvijo Krimskega polotoka,

–  ob upoštevanju mednarodnega humanitarnega prava in zlasti njegove določbe o zasedenih ozemljih in ravnanju s civilnim prebivalstvom ter njegovi zaščiti,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker številna verodostojna poročila, vključno z najnovejšim visokega komisarja OZN za človekove pravice, navajajo pričevanja o vse hujših zlorabah človekovih pravic na Krimu, zaradi katerih so prizadeti predstavniki krimskih Tatarov, novinarji, zaposleni v medijih, blogerji in navadni ljudje, ki se izrečejo proti ruski zasedbi ali zgolj poskušajo dokumentirati grozodejstva dejanskih oblasti;

B.  ker je v poročilu urada OZN za človekove pravic z dne 25. septembra 2017 o razmerah na področju človekovih pravic v začasno zasedeni Avtonomni republiki Krim in mestu Sevastopol (Ukrajina) navedeno, da so bile dokumentirane hude kršitve človekovih pravic, kot so samovoljne aretacije in pridržanja, prisilna izginotja, grdo ravnanje in mučenje ter vsaj ena zunajsodna usmrtitev;

C.  ker je bil Ilmi Umerov, vodja krimskih Tatarov in podpredsednik samoupravnega organa medžlis na podlagi člena 280.1 ruskega kazenskega zakonika (o javnih pozivih k dejavnosti, katere cilj je kršitev ruske teritorialne celovitosti) obsojen na dve leti zaporne kazni, ker je izrazil nestrinjanje z nezakonito priključitvijo Krimskega polotoka;

D.  ker je bil Ahtem Čijgoz, prav tako podpredsednik samoupravnega organa medžlis, 26. februarja 2014 obsojen na osem let zaporne kazni zaradi organiziranja množičnih nemirov;

E.  ker je bil novinar Mikola Semena obsojen na dveinpolletno pogojno zaporno kazen in triletno prepoved opravljanja novinarskega dela na podlagi člena 280.1 ruskega kazenskega zakonika o javnih pozivih k dejavnosti, katere cilj je kršitev ruske teritorialne celovitosti;

F.  ker nedavne sodbe sodišča kažejo, da se sodni sistem uporablja kot politično orodje za zatiranje oseb, ki nasprotujejo ruski priključitvi Krimskega polotoka;

G.  ker so v več primerih poročali o ugrabitvah, prisilnih izginotjih in uporabi mučenja ter krutega in poniževalnega ravnanja v centrih za pridržanje; ker so bili lažni obremenilni dokazi pridobljeni z mučenjem; ker te obtožbe doslej niso bile ustrezno raziskane;

H.  ker na Krimu izvajajo obsežne razlastitve javne in zasebne lastnine, pri čemer ne izplačujejo odškodnin in se ne ozirajo na določila mednarodnega humanitarnega prava, ki ščitijo lastnino pred zasegom ali uničenjem;

I.  ker se je prostor za delovanje civilne družbe na Krimu močno skrčil, saj so medije ukinili, kar je nesorazmerno prizadelo krimsko tatarsko skupnost in njeno pravico do obveščanja in do ohranjanja svoje kulture in identitete;

J.  ker je priključitev Krima Ruski federaciji nezakonita in v nasprotju z mednarodnim pravom ter evropskimi sporazumi, ki sta jih podpisali tako Ruska federacija kot Ukrajina, zlasti z ustanovno listino OZN, Helsinško sklepno listino, memorandumom iz Budimpešte iz leta 1994 in sporazumom o prijateljstvu, sodelovanju in partnerstvu med Ukrajino in Rusko federacijo iz leta 1997;

K.  ker so za zaščito državljanov in prebivalcev Krima v času priključitve odgovorne ruske oblasti, ki jih zastopajo dejanske oblasti v regiji;

1.  obsoja obsodbo vodje krimskih Tatarov in podpredsednika medžlisa Ilmija Umerova, podpredsednika medžlisa Ahtema Čijgoza in novinarja Mikole Semene; zahteva razveljavitev obsodb in takojšnjo in brezpogojno izpustitev Ilmija Umerova in Ahtema Čijgoza ter takojšnjo in brezpogojno opustitev vseh obtožb zoper Mikolo Semeno;

2.  ostro obsoja stroge kazni za voditelje skupnosti krimskih Tatarov ter drugim, ki nasprotujejo ruski priključitvi, kot so Uzair Abdulajev, Tejmur Abdulajev, Zevri Abseutov, Rustem Abiltarov, Muslim Alijev, Refat Alimov, Ali Asanov, Vladimir Baluh, Enver Bekirov, Aleksij Besarabov, Hlib Šablij, Aleksij Črni, Mustafa Degermenji, Emil Džemadenov, Arsen Džeparov, Vladimir Dudka, Pavlo Grib, Rustem Ismailov, Mikola Karpjuk, Stanislav Klih, Andrij Kolomijec, Aleksander Kolčenko, Aleksander Kostenko, Emir-Usein Kuku, Sergej Litvinov, Enver Mamutov, Remzi Memetov, Jevhen Panov, Juri Primov, Vladimir Prisič, Ferat Sajfulajev, Eider Saledinov, Oleg Sencov, Vadim Siruk, Aleksij Stogni, Redvan Sulejmanov, Roman Suščenko, Mikola Šiptur, Dmitro Štiblikov, Viktor Ščur, Rustem Vajtov, Valentin Vigovski, Andrij Zahtej in Ruslan Zejtulajev, ki so bile izrečene v absurdnih sodnih postopkih in na podlagi vprašljivih obtožb; zahteva razveljavitev sodb in takojšnjo izpustitev vseh pridržanih;

3.  obsoja diskriminatorne politike, ki jih tako imenovane oblasti izvajajo zlasti zoper avtohtono skupnost krimskih Tatarov, kršenje njihovih lastninskih pravic, vedno hujše ustrahovanje te skupnosti v političnem, družbenem in gospodarskem življenju ter vseh, ki nasprotujejo ruski priključitvi;

4.  meni, da so bile krimskim Tatarom hudo kršene pravice s tem, ko je bilo prepovedano delovanje medžlisa, ko je bil ta 26. aprila 2016 razglašen za ekstremistično organizacijo in ko je bil njihovim voditeljem prepovedan ponovni vstop na polotok; odločno poziva k takojšnjemu preklicu odločitev o tem in odpravi njihovih posledic ter k spoštovanju odredbe Mednarodnega kazenskega sodišča z dne 19. aprila 2017 o začasnih ukrepih v okviru tožbe, ki jo je Ukrajina vložila proti Ruski federaciji, v kateri je določeno, da se mora Ruska federacija vzdržati ohranjanja obstoječih ali uvajanja novih omejitev glede možnosti krimskih Tatarov, da ohranijo svoje predstavniške institucije, vključno z medžlisom;

5.  želi spomniti, da so se zaradi dejanskega nasilja in izvajanja zakonodaje o ekstremizmu, terorizmu in separatizmu resnega poslabšale razmere na področju človekovih pravic na Krimskem polotoku in se širijo kršitve svobode govora in združevanja, ter da je vsiljevanje ruskega državljanstva postalo sistematična praksa, temeljne svoboščine pa na Krimskem polotoku niso zagotovljene; zahteva razveljavitev diskriminatorne zakonodaje in poudarja, da je nujno treba zagotoviti odgovornost za kršitev in zlorabe človekovih pravic na polotoku;

6.  ostro obsoja prevladujočo prakso premeščanja pridržanih oseb v oddaljene ruske regije, saj to močno ovira njihove stike z družino in prijatelji, organizacije za varstvo človekovih pravic pa zelo težko spremljajo njihovo dobrobit; poudarja, da je takšno ravnanje v nasprotju z veljavno rusko zakonodajo, zlasti s členom 73 zakonika o izvrševanju kazenskopravnih ukrepov, ki določa, da bi se morale kazni izvrševati v regiji prebivališča obsojenega oziroma v regiji, v kateri je sodišče izreklo sodbo;

7.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in delegacijo EU v Rusiji, naj pozorno spremljata še vedno potekajoče sodne postopke ter naj bosta pozorni na ravnanje s pridržanimi osebami; zlasti izraža zaskrbljenost zaradi poročil o uporabi kazenskega psihiatričnega zdravljenja; pričakuje, da bodo delegacija EU, Evropska služba za zunanje delovanje in veleposlaništva držav članic pozorno spremljali te postopke ter poskušali stopiti v stik s pridržanimi osebami pred in med njihovimi sojenji ter po tem;

8.  poziva Evropsko sodišče za človekove pravice, naj obravnava vse krimske zahtevke za odškodnino, saj ruski pravosodni sistem v teh primerih ne more zagotoviti in ne zagotavlja pravnih sredstev;

9.  obsoja zatiranje neodvisnih medijev, ki zastopajo manjšinske skupnosti, ter poziva ruske oblasti, naj ne uvajajo pravnih in upravnih ovir za njihovo delovanje;

10.  poziva, naj se mednarodnim opazovalcem izvajanja človekovih pravic, vključno s specializiranimi strukturami OZN, OVSE in Sveta Evrope, zagotovi neoviran dostop do Krimskega polotoka, da bi preučili tamkajšnje razmere, ter naj se vzpostavijo neodvisni mehanizmi za spremljanje; podpira pobude pod vodstvom Ukrajine, da bi ta vprašanja obravnavala Svet za človekove pravice in generalna skupščina OZN; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in posebnega predstavnika Evropske unije za človekove pravice, naj bosta stalno osredotočena na razmere na področju človekovih pravic na Krimskem polotoku in naj obveščata Parlament;

11.  poziva Komisijo, naj podpre projekte in izmenjave za izboljšanje stikov med ljudmi ter spodbujanje vzpostavljanja miru, reševanja konfliktov, sprave in medkulturnega dialoga, vključno z medverskim dialogom, tudi na Krimu; spodbuja izogibanje birokratskim oviram in prožnejše pristope, ki bodo mednarodnim opazovalcem, vključno s poslanci, omogočili lažji dostop do polotoka, in sicer s soglasjem Kijeva in ne da bi to razumeli kot priznanje priključitve;

12.  poudarja, da bi bilo treba uvesti omejevalne ukrepe za vse posameznike, ki so odgovorni za hude kršitve človekovih pravic, vključno s krimskimi in ruskimi uradniki, ki so neposredno odgovorni za obtožbo in obsodbo Ahtema Čijgoza, Mikole Semene in Ilmija Umerova, to pa bi moralo vključevati zamrznitev premoženja v bankah EU in prepoved potovanja; ponovno poudarja, da podpira sklep EU o prepovedi uvoza s Krima in izvoza nekaterega blaga in tehnologije, naložb, trgovine in storitev na Krim;

13.  obžaluje trpljenje krimskih otrok, ki odraščajo brez očetov, saj jim je bila odvzeta svoboda in so dejansko politični zaporniki, vključno s tistimi, ki so bili premeščeni v oddaljene dele Ruske federacije; meni, da gre pri tem za očitno kršitev mednarodnega prava na področju človekovih pravic, pravic otrok in mednarodnih obveznosti Ruske federacije, kot je Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah; poziva ruske oblasti in dejanske krimske organe, naj tem osebam omogočijo redne stike z družinskimi člani, zlasti mladoletniki;

14.  opozarja ruske oblasti, da so v svoji vlogi okupacijske sile, ki dejansko izvaja nadzor nad Krimom, v celoti odgovorne za zaščito krimskih državljanov pred samovoljnimi sodnimi ali upravnimi ukrepi, v tej vlogi pa so dolžne tudi spoštovati mednarodno humanitarno pravo in tako zagotoviti varstvo človekovih pravic na Krimskem polotoku;

15.  podpira suverenost, neodvisnost, enotnost in ozemeljsko celovitost Ukrajine v njenih mednarodno priznanih mejah ter ponavlja, da obsoja nezakonito priključitev Avtonomne republike Krim in mesta Sevastopol Ruski federaciji; podpira politiko EU in njenih držav članic o nepriznavanju nezakonite priključitve Krimskega polotoka in uvedbi omejevalnih ukrepov, sprejetih v zvezi s tem; je zelo zaskrbljen zaradi potekajoče obsežne militarizacije Krimskega polotoka s strani Rusije, ki ogroža regionalno in vseevropsko varnost;

16.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, državam članicam, predsedniku Ukrajine, vladama in parlamentoma Ukrajine in Ruske federacije ter parlamentarnima skupščinama Sveta Evrope in Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi, medžlisu krimskih Tatarov in generalnemu sekretarju Združenih narodov.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0018.
(2) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0043.
(3) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0218.
(4) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0087.


Razmere na Maldivih
PDF 172kWORD 51k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 5. oktobra 2017 o razmerah na Maldivih (2017/2870(RSP))
P8_TA(2017)0383RC-B8-0549/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Maldivih, zlasti z dne 16. septembra 2004(1), 30. aprila 2015(2) in 17. decembra 2015(3),

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki so ga podpisali tudi Maldivi,

–  ob upoštevanju Deklaracije OZN o odpravi vseh oblik nestrpnosti in diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja iz leta 1981,

–  ob upoštevanju smernic EU o smrtni kazni,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948, zlasti členov 2, 7 in 19,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o otrokovih pravicah iz leta 1989,

–  ob upoštevanju Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk,

–  ob upoštevanju izjave generalnega sekretarja OZN Antónia Guterresa z dne 27. julija 2017,

–  ob upoštevanju poročila o misiji s 5. medparlamentarnega srečanja EU-Maldivi 8. in 9. februarja 2016,

–  ob upoštevanju izjave o razmerah na Maldivih, ki jo je delegacija EU na Maldivih 25. julija 2017 sprejela skupaj z veleposlaništvi držav članic EU ter veleposlaništvi Kanade, Norveške, Švice in Združenih držav na Maldivih,

–  ob upoštevanju izjave uradne govorke podpredsednice Evropske komisije/visoke predstavnice za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 14. marca 2016 o obsodbi nekdanjega predsednika Maldivov Mohameda Našida,

–  ob upoštevanju izjave posebne poročevalke OZN za usmrtitve, izvršene po zunajsodnih, skrajšanih in samovoljnih postopkih, Agnès Callamard z dne 3. avgusta 2017 o „bližajočem se“ nadaljevanju usmrtitev na Maldivih,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker ima EU z Maldivi dolgotrajne odnose, tja pa vsako leto potuje več sto tisoč evropskih turistov;

B.  ker so se razmere na področju človekovih pravic na Maldivih od prvih demokratičnih volitev v tej državi leta 2008 in od takrat, ko je bil leta 2012 strmoglavljen prvi demokratično izvoljeni predsednik Mohamed Našid, močno poslabšale;

C.  ker se politične in državljanske svoboščine zmanjšujejo, opozicijski voditelji so samovoljno pridržani, mediji so napadeni, naraščajoči verski konservatizem pa krivijo za zmanjšanje verske svobode in strpnosti, pri čemer si predsednik Abdula Jamin, nekdanji vodja Maldivijske napredne stranke, in njegova vlada prizadevata okrepiti svojo moč;

D.  ker so varnostne sile 22. avgusta 2017 na silo zaprle parlament (madžlis), kar so opozicijski poslanci označili za poskus blokade predloga za odstavitev predsednika parlamenta;

E.  ker člani strank opozicije, neodvisni novinarji in zagovorniki človekovih pravic poročajo o vse številnejših grožnjah in napadih oblasti, policije in skupin skrajnežev;

F.  ker je bil Mohamed Našid, prvi demokratično izvoljeni predsednik Maldivov, marca 2015 obsojen na 13-letno zaporno kazen zaradi terorizma; ker proti 12 opozicijskim poslancem 85-članskega parlamenta poteka sodni postopek, vsaj trem je bil odvzet potni list, vsaj eden pa je še vedno samovoljno pridržan; ker so predsedniške volitve načrtovane v letu 2018;

G.  ker so bili izraženi pomisleki v zvezi z zelo politiziranim maldivijskim sodstvom, ki je dolga leta zlorabljalo svoja pooblastila in delovalo v prid vladajoče stranke in proti opozicijskim politikom; ker pravica do poštenega sojenja še vedno ni zagotovljena, s tem povezana načela pa predstavljajo temeljne elemente pravne države;

H.  ker je maldivijski parlament 9. avgusta 2016 sprejel „zakon o zaščiti ugleda in dobrega imena ter svobodi izražanja“, ki uvaja številne omejitve svobode izražanja in daje vladi pooblastila za odvzem ali zamrznitev licenc radiotelevizijskih in založniških hiš, spletnih mest in drugih medijskih virov;

I.  ker je maldivijski predsednik avgusta 2016 ratificiral številne spremembe zakona o svobodi zbiranja, s katerimi so omejili območja, namenjena za zakonite proteste;

J.  ker je odbor Medparlamentarne unije za človekove pravice poslancev Maldive opredelil kot eno najslabših držav na svetu zaradi napadov na opozicijske poslance, pri čemer se opozicijske politike redno ustrahuje, aretira in se jim odvzema prostost; ker so svoboda izražanja, svoboda medijev, svoboda združevanja ter demokratični pluralizem čedalje bolj ogroženi, saj je bilo več sto protivladnih protestnikov aretiranih in obtoženih; ker je vedno več dokazov, da so bile kazenske obtožnice proti političnim nasprotnikom predsednika Jamina politično motivirane;

K.  ker je predsednik Jamin večkrat izrazil namero, da bo nadaljeval usmrtitve, ukazane s strani države, s čimer bo končal 60-letni moratorij; ker je v azijsko-pacifiški regiji dvajset držav odpravilo smrtno kazen, sedem drugih držav pa je v praksi ne izvaja;

L.  ker je trenutno na Maldivih vsaj 20 posameznikov, ki jim je bila izrečena smrtna kazen, vsaj pet od njih pa je bilo v času aretacije mlajših od 18 let; ker maldivijska zakonodaja v nasprotju z mednarodnim pravom dovoljuje obsodbo mladoletnikov na preloženo smrtno kazen, ki se izvrši, ko mladoletnik dopolni 18 let; ker je posebna poročevalka OZN za usmrtitve, izvršene po zunajsodnih, skrajšanih in samovoljnih postopkih, pozvala maldivijsko vlado, naj ne nadaljuje teh usmrtitev;

M.  ker je maldivijsko vrhovno sodišče vsaj v treh primerih, in sicer v primerih Huseina Humama Ahmeda, Ahmeda Murata in Mohameda Nabila, potrdilo smrtno kazen po sodnih postopkih, v katerih se niso spoštovali mednarodno priznani standardi; ker jim zdaj grozi skorajšnja usmrtitev;

N.  ker je mednarodni odbor pravnikov nedavno obsodil suspenz 56 maldivijskih odvetnikov, kar je tretjina vseh odvetnikov v tej državi, ki opravljajo ta poklic, vsi med njimi pa so se udeležili pozivov k pravosodnim reformam za zagotovitev neodvisnosti sodstva;

O.  ker je bila izražena zaskrbljenost tudi zaradi naraščajoče radikalne islamistične militantnosti in številnih mladih radikaliziranih moških in žensk, ki naj bi se pridružili Islamski državi/Daišu;

P.  ker je bil 23. aprila 2017 umorjen bloger in glasen kritik vlade Jamin Rašid; ker je novinar Ahmen Rilvan pogrešan od avgusta 2014, bojijo pa se tudi, da je mrtev; ker je bil bloger Ismail Rašid leta 2012 zaboden in ranjen;

1.  izraža globoko obžalovanje zaradi slabšanja političnih razmer in položaja človekovih pravic na Maldivih ter vse bolj avtoritarnega vladanja predsednika Abdula Jamina in njegove vlade, kar je povzročilo ozračje strahu in ogrozilo napredek, ki je bil v državi v zadnjih letih dosežen na področju človekovih pravic, demokracije in pravne države, zlasti glede na volitve, ki naj bi potekale leta 2018;

2.  obsoja, da je bil leta 2016 sprejet zakon o obrekovanju in svobodi govora, katerega cilj je zatiranje svobode izražanja; prav tako obsoja spremembe iz leta 2016 k zakonu o svobodi zbiranja, ki omejujejo pravico do zbiranja; poziva maldivijsko vlado, naj vso nacionalno zakonodajo uskladi z mednarodnim pravom na področju človekovih pravic ter naj razveljavi oziroma spremeni omenjena akta;

3.  obžaluje zatiranje političnih nasprotnikov na Maldivih, in poziva vlado, naj umakne vse obtožbe zoper nekdanjega predsednika Mohameda Našida ter nemudoma in brezpogojno izpusti vse, ki so bili pridržani iz političnih razlogov, vključno z vodjo stranke Džumhuri, Kasimom Ibrahimom; opominja vlado na njene mednarodne obveznosti glede spoštovanja temeljnih svoboščin in pravic v skladu z Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah, ki vključuje minimalna jamstva poštenega sojenja;

4.  poziva vrhovno sodišče Maldivov, naj nemudoma prekliče začasno izključitev 56 odvetnikov, za katere ukrep velja že od septembra 2017; ponovno poziva vlado, naj zagotovi popolno neodvisnost in nepristranskost sodstva in vsem državljanom zajamči pravico do poštenega in preglednega sodnega varstva brez političnih vplivov;

5.  ponavlja, da EU odločno nasprotuje smrtni kazni v vseh primerih in brez izjem; poziva k vsesplošni odpravi smrtne kazni; ostro obsoja napoved ponovne uvedbe smrtne kazni na Maldivih, ter poziva maldivijsko vlado in parlament, naj spoštujeta moratorij za smrtno kazen, ki je v veljavi že več kot 60 let;

6.  poziva Komisijo in države članice, naj javno pozovejo predsednika Jamina in maldivijsko vlado, naj ponovno pregledata vse zadeve oseb, ki čakajo na smrtno kazen, da se zagotovi spoštovanje mednarodno priznanih in ustavno zagotovljenih pravic do poštenega sojenja; poziva vlado, naj nemudoma prekliče vse smrtne kazni zoper mladoletnike ter prepove usmrtitve mladoletnih storilcev kaznivih dejanj;

7.  meni, da se lahko le s procesom pristnega dialoga z vsemi vpletenimi političnimi strankami in drugimi državljanskimi voditelji odpravi poslabšanje demokracije, človekovih pravic in svoboščin na Maldivih;

8.  poziva maldivijsko vlado, naj spoštuje in popolnoma podpre pravico do protesta, svobodo izražanja, zbiranja in združevanja, svobodo vesti, veroizpovedi in prepričanja, ne glede na večinsko veroizpoved;

9.  poziva maldivijsko vlado, naj odpravi nekaznovanost pripadnikov milic, ki so uporabili nasilje nad osebami, ki spodbujajo versko strpnost, mirne protestnike, kritične medije in civilno družbo;

10.  obsoja prisilno preprečevanje dostopa v maldivijski madžlis njegovim članom ter nadlegovanje, ustrahovanje in aretacije izvoljenih poslancev;

11.  obsoja stalno ustrahovanje in grožnje, ki so jim izpostavljeni novinarji, blogerji in zagovorniki človekovih pravic na Maldivih, aretacije novinarjev in napade na poročevalske agencije ter njihovo prisilno zapiranje;

12.  poziva vlado, naj zagotovi nepristransko in neodvisno preiskavo smrti Jamina Rašida in ugrabitve Ahmeda Rilvana, da bi odkrili vse odgovorne in jih privedli pred sodišče;

13.  poziva maldivijske oblasti, naj zagotovijo, da bodo lahko maldivijska komisija za človekove pravice, nacionalna komisija za integriteto in volilne komisije delovale neodvisno ter brez vmešavanja vlade; poziva maldivijsko vlado, naj polno sodeluje z mehanizmi Združenih narodov za človekove pravice, vključno s posebnimi postopki, in Uradom visokega komisarja za človekove pravice;

14.  poziva EU, naj dodobra izkoristi vse instrumente, ki jih ima na voljo, za spodbujanje spoštovanja človekovih pravic in demokratičnih načel na Maldivih, naj razmisli tudi o uvedbi začasnih posameznih usmerjenih sankcij proti tistim, ki spodkopavajo človekove pravice;

15.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Evropski službi za zunanje delovanje, Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, OVSE/ODHIR, Svetu Evrope ter vladi Maldivov.

(1) UL C 140 E, 9.6.2005, str. 165.
(2) UL C 346, 21.9.2016, str. 60.
(3) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0464.


Okrepljeno sodelovanje: Evropsko javno tožilstvo ***
PDF 232kWORD 46k
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 5. oktobra 2017 o osnutku uredbe Sveta o izvajanju okrepljenega sodelovanja v zvezi z ustanovitvijo Evropskega javnega tožilstva („EJT“) (09941/2017 – C8-0229/2017 – 2013/0255(APP))
P8_TA(2017)0384A8-0290/2017

(Posebni zakonodajni postopek – odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka uredbe Sveta (09941/2017),

–  ob upoštevanju zahteve za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s členom 86 Pogodbe o delovanju Evropske unije (C8-0229/2017),

–  ob upoštevanju člena 99(1) in (4) Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A8-0290/2017),

1.  odobri osnutek uredbe Sveta;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.


Zaporniški sistemi in razmere v zaporih
PDF 365kWORD 65k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 5. oktobra 2017 o zaporniških sistemih in razmerah v zaporih 2015/2062(INI)
P8_TA(2017)0385A8-0251/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju členov 2, 6 in 7 Pogodbe o Evropski uniji in Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti členov 4, 19, 47, 48 in 49,

–  ob upoštevanju Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) (člena 3 in 8), protokolov EKČP in sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, Evropske konvencije iz leta 1987 o preprečevanju mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja ter poročil Evropskega odbora za preprečevanje mučenja,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah (člena 3 in 5), Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (člen 7) in Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju,

–  ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, sprejete 20. novembra 1989 v New Yorku,

–  ob upoštevanju naslednjih splošnih pripomb Odbora Združenih narodov za otrokove pravice: št. 10 (2007) o otrokovih pravicah v mladoletniškem pravu, št. 13 (2011) o pravici otrok do svobode pred vsemi oblikami nasilja in št. 17 (2013) o pravici otrok do počitka, prostega časa, igre, rekreativnih dejavnosti, kulturnega življenja in umetnosti (člen 31),

–  ob upoštevanju standardnih minimalnih pravil Združenih narodov o ravnanju z zaporniki ter deklaracij in načel, ki jih je sprejela Generalna skupščina Združenih narodov; ob upoštevanju Minimalnih predpisov Združenih narodov glede upravljanja pravnega varstva mladoletnih oseb (Predpisi iz Pekinga), ki jih je sprejela Generalna skupščina; ob upoštevanju Smernic Odbora ministrov Sveta Evrope o otroku prijaznem pravosodju; ob upoštevanju priporočil Odbora ministrov Sveta Evrope, zlasti priporočila CM/Rec (2006)2 o evropskih zaporniških pravilih, priporočila CM/Rec (2006)13 o uporabi ukrepa pripora, pogojih, v katerih se izvršuje, in o vzpostavitvi varoval zoper zlorabe, priporočila CM/Rec (2008)11 o evropskih pravilih za mladoletne storilce kaznivih dejanj, ki so jim naložene sankcije ali ukrepi, priporočila CM/Rec (2010)1 o pravilih Sveta Evrope o preizkusni dobi in priporočila CM/Rec (2017)3 o evropskih pravilih o sankcijah in ukrepih v skupnosti; pa tudi ob upoštevanju priporočil, ki jih je sprejela parlamentarna skupščina Sveta Evrope,

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 18. januarja 1996 o slabih razmerah v zaporih v Evropski uniji(1), z dne 17. decembra 1998 o razmerah v zaporih v Evropski uniji: izboljšanja in alternativne kazni(2), z dne 25. novembra 2009 o večletnem programu 2010–2014 o območju svobode, varnosti in pravice (Stockholmski program)(3) in z dne 15. decembra 2011 o pogojih izvrševanja pripora in zaporne kazni v EU(4),

–  ob upoštevanju Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami(5),

–  ob upoštevanju Okvirnega sklepa Sveta 2008/909/PNZ z dne 27. novembra 2008 o uporabi načela vzajemnega priznavanja sodb v kazenskih zadevah, s katerimi so izrečene zaporne kazni ali ukrepi, ki vključujejo odvzem prostosti, za namen njihovega izvrševanja v Evropski uniji(6) („premestitev zapornikov“),

–  ob upoštevanju Okvirnega sklepa Sveta 2008/947/PNZ z dne 27. novembra 2008 o uporabi načela vzajemnega priznavanja sodb in pogojnih odločb zaradi zagotavljanja nadzorstva nad spremljevalnimi ukrepi in alternativnimi sankcijami(7) („spremljevalni ukrepi in alternativne sankcije“),

–  ob upoštevanju Okvirnega sklepa Sveta 2009/829/PNZ z dne 23. oktobra 2009 o uporabi načela vzajemnega priznavanja odločb o nadzornih ukrepih med državami članicami Evropske unije kot alternativi začasnemu priporu(8) („evropski nalog za nadzor“),

–  ob upoštevanju Direktive (EU) 2016/800 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2016 o procesnih jamstvih za otroke, ki so osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku(9),

–  ob upoštevanju poročila Agencije Evropske unije za temeljne pravice z naslovom Criminal detention and alternatives: fundamental rights aspects in EU cross-border transfers (Odvzem prostosti in alternativne kazni: temeljne pravice pri premestitvah med državami članicami),

–  ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 14. junija 2011 z naslovom Krepitev medsebojnega zaupanja na evropskem pravosodnem območju – Zelena knjiga o izvajanju kazenskopravne zakonodaje EU na področju pripora (COM(2011)0327),

–  ob upoštevanju sodbe Sodišča Evropske unije v združenih zadevah C-404/15 in C-659/15 PPU, Pál Aranyosi in Robert Căldăraru,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2015 o preprečevanju radikalizacije in novačenja evropskih državljanov s strani terorističnih organizacij(10) in Priročnika Urada Združenih narodov za droge in kriminal o ravnanju z nasilnimi ekstremističnimi zaporniki in preprečevanju nasilne radikalizacije v zaporih(11),

–  ob upoštevanju pisne izjave št. 0006/2011 z dne 14. februarja 2011 o kršenju temeljnih pravic zapornikov v Evropski uniji,

–  ob upoštevanju konvencij, priporočil in resolucij Sveta Evrope o vprašanjih v zvezi z zapori,

–  ob upoštevanju bele knjige Sveta Evrope o prezasedenosti zaporov z dne 28. septembra 2016,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora ministrov Sveta Evrope CM/Rec (2012)12 državam članicam glede tujih zapornikov, ki ga je odbor sprejel 10. oktobra 2012,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora ministrov Sveta Evrope CM/Rec (2012)5 državam članicam o evropskem etičnem kodeksu za osebje v zaporu, ki ga je odbor sprejel 12. aprila 2012,

–  ob upoštevanju priročnika Sveta Evrope glede radikalizacije in nasilnega ekstremizma za službe za izvrševanje kazenskih sankcij in pogojni odpust,

–  ob upoštevanju študij Evropskega opazovalnega urada za zapore z naslovom From national practices to European guidelines: interesting initiatives in prisons management (Od nacionalnih praks do evropskih smernic: zanimive pobude pri upravljanju zaporov) (2013) in National monitoring bodies of prison conditions and the European standards (Nacionalni organi za spremljanje razmer v zaporih in evropski standardi) (2015),

–   ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter mnenja Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A8-0251/2017),

A.  ker je bilo leta 2014 v Evropski uniji v zaporih več kot pol milijona oseb, ta številka pa vključuje tako obsojene osebe, ki služijo pravnomočno zaporno kazen, kot tudi osebe, ki so obtožene kaznivega dejanja in so v priporu;

B.  ker so razmere v zaporih in upravljanje zaporov v pristojnosti držav članic, EU pa ima pomembno vlogo pri varovanju temeljnih pravic zapornikov ter oblikovanju evropskega območja svobode, varnosti in pravice; ker je EU pristojna za spodbujanje izmenjave dobre prakse med državami članicami, ki se soočajo s skupnimi težavami, ki povzročajo dejanske varnostne izzive na evropskem ozemlju;

C.  ker razmere v zaporih ter včasih nedostojni in nečloveški pogoji v njih v nekaterih državah članicah zbujajo izjemno zaskrbljenost, kar je razvidno iz poročil, kot so poročila Evropskega odbora za preprečevanje mučenja pri Svetu Evrope;

D.  ker je prezasedenost zaporov stalen problem v EU, ki ga priznava več kot tretjina držav članic in je razvidna iz poročil, kot so zadnji letni kazenski statistični podatki Sveta Evrope (SPACE), objavljeni 14. marca 2017; in ker prezasedenost zaporov po mnenju Evropskega sodišča za človekove pravice pomeni kršitev člena 3 EKČP;

E.  ker prezasedenost zaporov ovira izročitev ali premestitev obsojenih oseb zaradi skrbi glede slabih razmer v zaporih v državi sprejema; ker se razmere v nekaterih državah članicah še naprej slabšajo in so v več zaporih postale nevzdržne;

F.  ker prezasedenost zaporov resno ogroža kakovost razmer v zaporih, lahko prispeva k radikalizaciji, negativno vpliva na zdravje in dobro počutje zapornikov, predstavlja oviro za socialno rehabilitacijo ter prispeva k nevarnemu, zapletenemu in nezdravemu delovnemu okolju za osebje v zaporu;

G.  ker je v sodbi z dne 6. oktobra 2005 v zadevi Hirst proti Združenemu kraljestvu Evropsko sodišče za človekove pravice potrdilo, da splošna in samodejna prepoved volilne pravice za zapornike ni skladna z demokracijo; ker je leta 2011 na Poljskem na parlamentarnih volitvah sodelovalo 58,7 % zapornikov z volilno pravico;

H.  ker ni povezave med strogostjo kazni in zmanjšanjem stopnje kriminala;

I.  ker je odvzem prostosti še posebno neprimeren ukrep za nekatere ranljive osebe, kot so mladoletniki, starostniki, nosečnice ter ljudje s hudimi duševnimi ali telesnimi boleznimi ali invalidnostmi; ker je za te osebe potreben ustrezno prilagojen pristop;

J.  ker člen 37 Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah določa, da je lahko otroku odvzeta prostost „le v skrajnem primeru ter za najkrajši potrebni čas“ in da „morajo biti otroci ločeni od odraslih, razen če se presodi, da ima otrok največjo korist, če se tega ne stori“;

K.  ker so po podatkih Eurostata leta 2014 osebe v priporu predstavljale 20 % vseh zapornikov;

L.  ker bi se moral pripor pred sojenjem uporabljati le kot skrajni ukrep; ker otrok ne bi smeli zadrževati v zaporih, v katerih so izpostavljeni negativnim vplivom; ker bi bilo treba vedno upoštevati potrebe otrok, specifične za njihovo stopnjo razvoja;

M.  ker bi se moral odvzem prostosti, tudi pridržanje pred sojenjem, uporabljati le v pravno utemeljenih primerih in bi morala imeti uporaba alternativnih sankcij namesto odvzema prostosti (na primer hišni zapor ali drugi ukrepi) prednost pri zapornikih, ki ne predstavljajo resne nevarnosti za družbo, saj bi tako ostali v odprtem ali znanem okolju in imeli boljši dostop do socialnih storitev in oskrbe ter možnosti ponovne vključitve v družbo;

N.  ker bi morali imeti mladoletni storilci kaznivih dejanj načeloma vedno pravico do alternativnih ukrepov, ki ne vključujejo pridržanja, ne glede na to, kakšno kaznivo dejanje so storili;

O.  ker je po podatkih Sveta Evrope za leto 2015 v povprečju kar 10,8 % zapornikov v evropskih zaporih tujcev, medtem ko jih je bilo leta 2014 13,7 %, in ker so najpogosteje v priporu zaradi domnevne večje nevarnosti pobega;

P.  ker osebje v zaporu opravlja pomembno funkcijo v imenu skupnosti in bi moralo imeti pogoje zaposlovanja, ki bi ustrezali njegovi usposobljenosti in bi upoštevali zahtevnost njegovega dela; ker so ukrepi, kot so boljše začetno in nadaljnje usposabljanje osebja v zaporu, povečanje namenskih finančnih sredstev, izmenjava dobre prakse, dostojni in varni delovni pogoji ter povečanje števila osebja glede na zahtevnost in občutljivost njegovega dela bistvenega pomena za zagotavljanje dobrih razmer v zaporih; ker bi stalno usposabljanje osebju v zaporih pomagalo pri soočanju z novimi in nastajajočimi izzivi, kot je radikalizacija v zaporih;

Q.  ker je motivirano, predano in spoštovano osebje predpogoj za humane razmere v zaporu in s tem tudi za uspešnost konceptov odvzema prostosti, namenjenih boljšemu upravljanju zaporov, uspešno ponovno vključitev v družbo ter zmanjšanje tveganja za radikalizacijo in povratništvo;

R.  ker so samopoškodbe in nasilno obnašanje zapornikov pogosto posledica prezasedenosti zaporov in slabih razmer; ker je osebje, ki ni ustrezno usposobljeno ali kvalificirano, dodaten dejavnik; ker raven napetosti v številnih zaporih ustvarja posebej težke delovne pogoje za osebje, v številnih primerih pa je v državah članicah privedla do kolektivnih ukrepov;

S.  ker so za učinkovito upravljanje zaporov potrebna ustrezna sredstva in dovolj osebja, da bi se lahko izvajale naloge zagotavljanja varnosti in rehabilitacije;

T.  ker je prepoved mučenja ali drugih krutih, nečloveških ali poniževalnih kazni ali ravnanja splošna norma, ki velja tako za odrasle kot za otroke, in ker kršitve temeljnih pravic zapornikov, ki ne izhajajo iz omejitev, nujnih zaradi odvzema prostosti, posegajo v človekovo dostojanstvo;

U.  ker je število samomorov v zaporih v EU še posebno zaskrbljujoče;

V.  ker je radikalizacija v številnih zaporih v EU zelo zaskrbljujoč pojav, ki zahteva posebno pozornost in ga je treba ustrezno obravnavati ob polnem spoštovanju človekovih pravic in mednarodnih obveznosti; ker so lahko med razlogi za povečanje tega pojava tudi nehumane razmere v zaporih in njihova prezasedenost, kar lahko okrepi vpliv oseb, ki novačijo za nasilni ekstremizem;

W.  ker je EU za boj proti radikalizaciji v zaporih namenila sredstva v okviru evropske agende za varnost; ker je glede na varnostne razmere v Evropi nujno, da vsaka država članica nemudoma sprejme ukrepe za preprečevanje radikalizacije v zaporih; ker je bistvenega pomena, da se na evropski ravni izmenjajo primeri dobre prakse;

X.  ker nekateri zaporniški sistemi in zmogljivosti ter velik delež stavb, ki se trenutno uporabljajo kot zapori, v številnih evropskih državah izvirajo iz 19. stoletja; ker nekatere izmed teh stavb niso več primerne za uporabo v 21. stoletju zaradi obžalovanja vrednih razmer, ki kršijo temeljne človekove pravice;

Y.  ker so raziskave pokazale, da razvoj predstavniške demokracije in konstruktivnega dialoga v zaporih ugodno vpliva na zapornike, osebje in širšo družbo ter pripomore k izboljšanju odnosov med osebjem in zaporniki;

1.  je zelo zaskrbljen zaradi trenutnih razmer v zaporih v nekaterih državah članicah in stanja številnih evropskih zaporov; poziva države članice, naj spoštujejo pravila glede odvzema prostosti iz instrumentov mednarodnega prava in standardov Sveta Evrope; opozarja, da odvzem prostosti ne pomeni odvzema dostojanstva; poziva države članice, naj sprejmejo neodvisni mehanizem za nadzor v zaporih, ki ga predvideva opcijski protokol h konvenciji proti mučenju (MOPPM);

2.  poziva države članice, naj okrepijo svoje pravosodne sisteme in vlagajo v usposabljanje sodnikov;

3.  ponovno potrjuje, da so razmere v zaporih ključni element pri izvajanju načela vzajemnega priznavanja sodnih odločb na območju svobode, varnosti in pravice Evropske unije, kot je Sodišče navedlo v zadevah Aranyosi in Căldăraru; želi spomniti na bistven pomen načela medsebojnega priznavanja sodnih odločb, zapisanega v Pogodbi o Evropski uniji;

4.  obžaluje dejstvo, da je prezasedenost zaporov v Evropi nekaj povsem običajnega; je zelo zaskrbljen zaradi nove rekordne prezasedenosti v nekaterih državah članicah; poudarja, da po podatkih iz najnovejše izdaje letnih kazenskih statističnih podatkov Sveta Evrope z dne 14. marca 2017 v tretjini evropskih kazenskih zavodov število zapornikov še vedno presega število razpoložljivih mest; poziva države članice, naj upoštevajo priporočila bele knjige Sveta Evrope o prezasedenosti zaporov z dne 28. septembra 2016 in priporočilo Odbora ministrov Sveta Evrope  R(99)22 z dne 30. septembra 1999 glede prezasedenosti zaporov in naraščanja zaporniške populacije;

5.  opozarja, da države članice izračunavajo zmogljivost zaporov in posledično stopnjo prezasedenosti s prostorskimi parametri, ki se močno razlikujejo glede na državo, zaradi česar je primerjava na ravni Unije težka ali celo nemogoča;

6.  obžaluje tudi dejstvo, da ima prezasedenost zaporov v številnih primerih velik vpliv na varnost osebja in zapornikov, kar vpliva na življenjske pogoje in zdravje, razpoložljive dejavnosti, zdravniško in psihološko oskrbo, rehabilitacijo in spremljanje zapornikov; poziva države članice, naj vzpostavijo sisteme in podatkovne zbirke za spremljanje razmer v zaporih v realnem času in zagotovijo učinkovito razporeditev zapornikov;

7.  trdi, da večja zmogljivost zaporov ni edina rešitev za prezasedenost; kljub temu poziva države članice, naj namenijo ustrezna sredstva za obnovo in posodobitev zaporov, da bi dali prednost manjšim objektom z nastanitvijo za omejeno število zapornikov, zagotovijo dostojne razmere v zaporih, oblikujejo skupne prostore, ki bi izpolnjevali cilje nudenja dejavnosti in socializacije, spodbujajo rehabilitacijo in ponovno vključevanje v družbo, razvijejo dodatne izobraževalne možnosti in zagotovijo varnejše okolje za zapornike in osebje;

8.  meni, da so pravila glede odvzema prostosti, ki se prilagajajo zapornikom in njihovi nevarnosti, primerna metoda za preprečevanje povratništva in spodbujanje ponovnega vključevanja v družbo; ponovno poudarja, da se morajo ukrepi ponovnega vključevanja ponotranjiti in začeti med prestajanjem kazni; spodbuja države članice, naj upoštevajo vrsto storjenega kaznivega dejanja pri odločanju, kako razdeliti zapornike, in preprečijo, da bi bili zaporniki s kratko zaporno kaznijo ali obsojeni zaradi lažjih kaznivih dejanj v stiku z zaporniki, ki prestajajo dolge kazni;

9.  poziva države članice, naj za zapornike zagotovijo uravnotežen program dejavnosti, ki jim bo omogočil, da bodo zunaj celic preživeli toliko ur na dan, kot je potrebno za običajno človeško in socialno interakcijo ter zmanjšanje nezadovoljstva in nasilja; poudarja, da mora nastanitev zapornikov, zlasti pogoji za spanje, spoštovati človekovo dostojanstvo in zasebnost ter ustrezati zahtevam glede zdravja in higiene, pri čemer je treba ustrezno upoštevati klimatske pogoje v prostorih ter zlasti talno površino, prostornino zraka, razsvetljavo, izogibanje večjemu hrupu, ogrevanje in prezračevanje; poziva države članice, naj sprejmejo skupno opredelitev najmanjšega prostora, ki ga je treba zagotoviti vsakemu zaporniku; želi spomniti, da je Komisija nedavno omenila možnost financiranja v državah članicah iz strukturnih skladov EU;

10.  poziva države članice, naj razmislijo o iskanju prostovoljcev v okviru izvrševanja sankcij za podporo strokovnemu osebju, da se ustvarijo vezi, ki bodo pripomogle k ponovni vključitvi posameznika v družbo; meni, da bi morale biti naloge prostovoljcev jasno ločene od nalog, ki jih opravlja strokovno osebje, in ne bi smele presegati njihovih sposobnosti;

11.  predlaga, naj države članice uvedejo generalnega nadzornika zaporov (kot ga imajo nekatere države članice), da bi se lahko oprle na delo neodvisnih organov pri ocenjevanju razmer v zaporih;

12.  je zaskrbljen zaradi vse večje privatizacije zaporniških sistemov v EU in opozarja, da je v privatizaciji kazenskih sistemov pogosto precej odprtih vprašanj glede njenega učinka na razmere v zaporih in spoštovanje temeljnih pravic; obžaluje, da je bilo izvedenih zelo malo primerjalnih raziskav, ki bi ocenile stroške in kakovost javnih in zasebnih zaporov; poudarja, da morajo glavne naloge upravljanja in nadzora ter administracija sodišč ostati v pristojnosti države;

13.  poudarja, da mora pripor ostati ukrep v skrajni sili, ki se uporablja samo v nujno potrebnih primerih in za čim krajši čas v skladu z veljavnim nacionalnim zakonikom o kazenskem postopku; obžaluje, da se v številnih državah članicah v praksi sistematično uporablja pripor, ki lahko v kombinaciji s slabimi razmerami, pa tudi sicer, v zaporih pomeni kršenje temeljnih pravic zapornikov; meni, da so za odpravo problema prepogoste uporabe pripora pred sojenjem potrebne inovativne rešitve, tudi prek posodobitve zakonika o kazenskem postopku in krepitve sodstva;

14.  želi spomniti, da je v evropskih zaporniških pravilih, ki jih je sprejel Odbor ministrov Sveta Evrope, poudarjeno, da bi bilo treba zapornikom omogočiti sodelovanje na volitvah, referendumih in pri drugih vidikih javnega življenja, če jim te pravice ne omejuje nacionalna zakonodaja; opozarja, da sodelovanje na volitvah zapornikom omogoča, da ponovno postanejo dejavni člani družbe, kar je koristno na njihovi poti ponovnega vključevanja v družbo; poziva države članice, naj zapornikom olajšajo dostop do volilne pravice na praktičen način, na primer tako, da na dan volitev v zaporu postavijo glasovalne kabine;

15.  vztraja, da bi bilo treba izvajati dolgoročno učinkovito upravljanje kazenskih sistemov, in sicer z zmanjšanjem števila zapornikov s pogostejšo uporabo kaznovalnih ukrepov brez odvzema prostosti, kot so odločbe o delu v splošno korist in elektronski nadzor, ter z zmanjšanjem uporabe pripora pred sojenjem na najnižjo možno raven;

16.  poziva države članice, naj poleg kazenskega vidika odvzema prostosti več pozornosti namenijo razvoju praktičnih veščin in rehabilitaciji zapornikov, da bi omogočili boljše upravljanje kazni, uspešno ponovno vključitev zapornikov v družbo in manjše število povratnikov; opozarja, da primerjava med alternativnimi ukrepi in zapornimi kaznimi v primeru krajših kazni kaže, da zapor privede do večjega števila povratnikov;

17.  spodbuja države članice, naj uvedejo ukrepe za prilagajanje kazni, predvsem za najkrajše kazni in zlasti z uporabo prestajanja kazni v zavodu odprtega tipa, prestajanjem kazni med dopustom, da zapornik ne izgubi službe, z odločbami o delu v splošno korist ali vse pogostejšo uporabo hišnega zapora in elektronskega nadzora; meni tudi, da je smiselno okrepiti individualizacijo kazni, da se omogoči njihovo boljše izvrševanje;

18.  meni, da je za učinkovitost novih ukrepov brez odvzema prostosti potrebno, da jih spremljajo tudi drugi ukrepi, kot so kazenska, izobraževalna in socialna reforma, ki si bo prizadevala za ponovno vključitev in ohranjanje stika z družbo in gospodarstvom zunaj zapora; zato meni, da bi morale uprave zaporov vzpostaviti močne vezi z lokalnimi skupnostmi, pripraviti obrazložitvene dokumente in statistične dokaze, s katerimi bi javno mnenje prepričale, da so ukrepi brez odvzema prostosti potrebni za zmanjšanje povratništva in za zagotavljanje dolgoročne varnosti v naši družbi; v zvezi s tem opozarja na obstoječe prakse v skandinavskih državah;

19.  poziva Komisijo, naj izvede primerjalno študijo alternativnih ukrepov v državah članicah ter podpre razširjanje nacionalnih primerov dobre prakse;

20.  poziva vse države članice, naj uvedejo okrepljene ukrepe za spremljanje zapornikov po njihovi izpustitvi iz zapora, če so bili obsojeni zaradi hudih kaznivih dejanj; predlaga uvedbo ukrepov za spremljanje po izpustitvi iz zapora s sklicem obravnave, ki jo vodi sodnik, ki mu pomagata svetovalec za pogojni odpust in svetovalec za ponovno vključevanje v družbo, da se oceni ponovno vključevanje v družbo in tveganje za povratništvo;

21.  poudarja, da okvirni sklep o spremljevalnih ukrepih in alternativnih sankcijah predvideva mehanizme vzajemnega priznavanja za ukrepe, ki jih uporabljajo države članice, kot so omejitve gibanja, odločbe o delu v splošno korist, omejitve komuniciranja in ukrepi izgona, ter da okvirni sklep o evropskem nalogu za nadzor isto predvideva za pripor;

22.  poziva države članice, naj upoštevajo posebna priporočila v zvezi z razmerami v zaporih za ranljive zapornike; obžaluje dejstvo, da so včasih osebe z duševnimi motnjami zaprte zgolj zaradi pomanjkanja ustreznih storitev zunaj zaporov, ter opozarja, da lahko po mnenju Evropskega sodišča za človekove pravice neprimerno obravnavanje oseb z duševnimi motnjami pomeni kršitev člena 3 EKČP, v primeru samomorilnih zapornikov pa tudi kršitev člena 2 EKČP (pravica do življenja);

23.  obžaluje dejstvo, da nekatere države članice ranljivosti starejših in invalidnih zapornikov ne upoštevajo v celoti; poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo starejše zapornike, ki postanejo invalidi, izpustile, in da se invalidnim zapornikom zagotovi potrebna infrastruktura;

24.  poziva države članice, naj ukrepajo proti vsem oblikam diskriminacije pri obravnavi zapornikov, ki temelji na spolni usmerjenosti, in zapornikom zagotovijo pravice do spolnosti;

25.  poudarja, da imajo zapornice posebne potrebe in da morajo imeti dostop do ustreznih zdravstvenih storitev, zdravniških pregledov in do primernih sanitarnih ukrepov; poziva države članice, naj upoštevajo veljavna priporočila glede obravnave zapornic in preprečijo kakršno koli diskriminacijo na podlagi spola;

26.  meni, da je treba posebno pozornost nameniti potrebam nosečnic v zaporih, ne le med nosečnostjo, ampak tudi po porodu, in da je treba zagotoviti ustrezne prostore za dojenje ter kvalificirano in specializirano zdravstveno nego; meni, da bi bilo treba razmisliti o alternativnih modelih, ki upoštevajo dobro počutje otrok v zaporih; vztraja, da samodejno ločevanje matere in otroka ustvarja globoke čustvene težave pri otroku in lahko predstavlja dodatno kazen, ki prizadene mater in otroka;

27.  izraža zaskrbljenost zaradi visoke stopnje samomorov v zaporih; poziva vse države članice, naj pripravijo akcijski načrt za preprečevanje samomorov v zaporih;

28.  spodbuja države članice, naj zagotovijo, da bodo zaporniki imeli redne stike z družino in prijatelji, tako da jim omogočijo prestajanje kazni v zavodih v bližini doma, in naj za ohranjanje družinskih vezi spodbujajo obiske, telefonske klice in uporabo elektronskih komunikacij z dovoljenjem sodnika in ob nadzoru uprave zapora; opozarja, da je treba pojem družine razlagati široko, da bi vključeval neformalizirana razmerja; meni, da je pomembno, da se zagotavljajo primerni pogoji, ki omogočajo ohranjanje teh stikov;

29.  obsoja razpršitev zapornikov, ki jo izvajajo nekatere države, saj gre za dodatno kazen, ki prizadene družine zapornikov; poziva k vzpostavitvi ukrepov, ki bodo omogočili premestitev oseb v oddaljenih zaporih bliže njihovemu domačemu kraju, razen če pravosodni organ ne odloči drugače iz pravno utemeljenih razlogov; opozarja, da lahko po mnenju Evropskega sodišča za človekove pravice namestitev osebe v zapor, ki je tako oddaljen od družine te osebe, da so zaradi tega družinski obiski oteženi ali celo nemogoči, predstavlja kršitev člena 8 EKČP (pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja);

30.  ponovno poudarja, da je treba zagotoviti, da se otroci v zaporih obravnavajo na način, ki upošteva njihovo največjo korist, vključno s tem, da so ves čas, tudi med premestitvijo, ločeni od odraslih in da imajo pravico, da ohranijo stik s svojimi družinami, razen če sodišče odloči drugače; obžaluje, da so v nekaterih državah članicah mladoletni storilci kaznivih dejanj zaprti skupaj z odraslimi, zaradi česar so izpostavljeni tveganju zlorab in nasilja ter prikrajšani za posebno varstvo, ki ga ranljiva skupina potrebuje; opozarja, da Direktiva (EU) 2016/800 o procesnih jamstvih za otroke daje prednost uporabi alternativnih ukrepov; poziva države članice, naj za mladoletnike vzpostavijo posebne vzgojne centre;

31.  opozarja, da bi morali otroci v zaporu imeti zagotovljeno varstvo, zaščito in vse potrebne oblike individualne pomoči (socialno, izobraževalno, poklicno, psihološko, zdravstveno in telesno), ki jih potrebujejo glede na njihovo starost, spol in osebnost; spodbuja države članice, naj namesto zaporne kazni podpirajo zaprte izobraževalne centre z oskrbo otroške psihiatrije za najtežavnejše mladoletnike; poziva države članice, naj otrokom v zaporu namenijo posebno skrb in zaščito;

32.  poziva države članice, naj zagotovijo ustrezne prostore za izobraževanje za mladoletnike v zaporih; opozarja, da morajo otroci v zaporu imeti dostop do programov, ki jih vnaprej pripravljajo na vrnitev v njihove skupnosti, pri čemer je treba v celoti nameniti pozornost njihovim čustvenim in telesnim potrebam, družinskim odnosom, nastanitvi, šolanju in možnostim zaposlitve ter socialnoekonomskemu statusu;

33.  spodbuja Komisijo, naj oblikuje posebne delovne skupine, ki jih bodo sestavljali predstavniki ministrstev za pravosodje držav članic in nacionalnih organov, pa tudi nevladnih organizacij, ki delujejo na tem področju, da bi olajšali izmenjavo dobre prakse;

34.  poudarja, da bi morali otroci v zaporih ohranjati redne in kakovostne stike s starši, družinami in prijatelji s pomočjo obiskov in korespondence, razen ko so potrebne omejitve v interesu pravice in otroka; opozarja, da se omejitve te pravice nikoli ne bi smele uporabiti kot kazen;

35.  poziva Komisijo, naj spodbuja politike, katerih cilj je odprava diskriminacije, s katero se utegnejo soočiti otroci staršev v zaporu, s stališča okrepitve družbenega vključevanja ter vzpostavljanja vključujoče in pravične družbe;

36.  priznava pravico otrok do ohranjanja neposrednih stikov s starši v zaporu in obenem ponovno poudarja pravico zapornikov do opravljanja starševske vloge; v zvezi s tem meni, da bi morali zapori imeti posebne prostore za otroke, kjer bi na otroke pazilo ustrezno usposobljeno osebje v zaporu, med drugim socialni delavci in prostovoljci iz nevladnih organizacij, ki lahko pomagajo otrokom in družinam med obiski v zaporu;

37.  poziva Komisijo, naj oceni možnost priprave memoranduma o soglasju na ravni EU, da bi staršem, ki so v zaporu, omogočila, da ohranijo starševske odnose in da bi bili lahko ti starši navzoči pri pomembnih mejnikih pri izobraževanju otrok, s čimer bi zagovarjali varstvo interesov mladoletnikov;

38.  poudarja, da imajo zaporniki, ki so zaprti v državi članici, ki ni država članica njihovega bivališča, večje težave pri ohranjanju stikov s svojimi družinami;

39.  poziva države članice, naj upoštevajo veljavna priporočila glede obravnave tujih zapornikov, ki temeljijo na njihovi pravici do nediskriminacije, in naj zlasti spodbujajo posredovanje kulturnih mediatorjev;

40.  poziva države članice, naj kazen samice uporabijo le v skrajnem primeru in ko zapornik ogroža druge zapornike ali samega sebe ter vzpostavijo vse možne mehanizme za preprečevanje zlorab; poziva države članice, naj prenehajo uporabljati samico za mladoletnike;

41.  poziva države članice, naj se učinkoviteje borijo proti pojavu preprodaje prepovedanih snovi in drog v zaporih;

42.  opozarja na načelo, da je pravica do zdravja splošna, in poziva države članice, naj zagotovijo dostop do ustreznih zdravstvenih storitev in ustrezno zdravstveno opremo v zaporih, pa tudi da imajo zaporniki dostop do zdravstvene oskrbe, kadar koli je to potrebno, zato naj v vsakem zaporu zaposlijo zadostno število ustrezno kvalificiranih zdravnikov; izraža zaskrbljenost zaradi težav, ki jih imajo zaporniki v številnih državah članicah pri dostopanju do zdravnika ali psihološke podpore;

43.  poziva države članice, naj zagotovijo, da zaporniki s hudimi ali kroničnimi obolenji, tudi rakom, prejmejo potrebno specifično zdravljenje;

44.  poziva tiste države članice, ki tega še ne izvajajo, naj v primeru hudo bolnih zapornikov razmislijo o prilagoditvi kazni iz humanitarnih razlogov na podlagi sodne odobritve, pri čemer se upošteva stopnja nevarnosti zapornikov in mnenje izvedenskega odbora;

45.  poziva države članice k boju proti vse pogostejšemu pojavu radikalizacije v zaporih, pri čemer naj zaščitijo svobodo veroizpovedi in preprečijo diskriminacijo, povezano s prakticiranjem določene vere; poudarja, da mora vsak poseben program, namenjen določeni skupini zapornikov, kot so tisti, ki veljajo za radikalizirane, spoštovati enaka merila za človekove pravice in mednarodne obveznosti, kot veljajo za katerega koli zapornika; priporoča, da predstavniki uprav zaporov pristojne organe obveščajo o radikalizaciji posameznikov;

46.  poudarja, da nehumane razmere v zaporih, slabo ravnanje in prezasedenost lahko pomenijo dejavnike, ki povečujejo tveganje za radikalizacijo;

47.  meni, da se radikalizacija lahko učinkovito rešuje med drugim z boljšim odkrivanjem zgodnjih znakov tega pojava (npr. z usposabljanjem osebja in izboljšanjem obveščevalnih služb v zaporih), boljšim mehanizmom za obravnavanje ekstremističnega vedenja, razvojem izobraževalnih ukrepov ter podpiranjem medverskega dialoga in komunikacije; meni, da so za boj proti radikalizaciji nujni boljše mentorstvo, več psihološke pomoči in stikov z osebami, ki so deradikalizirane; opozarja, da so mladi še posebno izpostavljeni propagandi terorističnih organizacij; spodbuja države članice, naj vzpostavijo programe za deradikalizacijo;

48.  meni, da bi morale države članice v dejavnosti spremljanja vključevati opozarjanje pravosodnih organov in/ali nacionalnih organov, pristojnih za boj proti terorizmu, o najnevarnejših radikaliziranih zapornikih;

49.  spodbuja države članice, naj izmenjujejo primere dobre prakse, da se prepreči radikalizacija v zaporih in zavodih za mladoletnike ter se proti njej bori; želi spomniti, da je Evropska unija v okviru evropske agende za varnost zagotovila sredstva za podpiranje poklicnega usposabljanja osebja v zaporu za boj proti radikalizaciji v zaporih; poziva države članice, naj v celoti izkoristijo center odličnosti mreže za ozaveščanje o radikalizaciji in posebej, naj še naprej izmenjujejo strokovno znanje prek delovne skupine za zapore in pogojni odpust, ki deluje v njegovem okviru;

50.  poudarja, da predstavljajo drugačna pravila za zapornike, ki naj bi bili radikalizirani ali ki so jih novačile teroristične organizacije, možne ukrepe za omejitev radikalizacije v zaporih; vendar svari, da bi se morali tovrstni ukrepi uvesti le za vsak primer posebej in na podlagi sodne odločbe ter bi zanje moral veljati pregled pristojnih ustreznih pravosodnih organov;

51.  poudarja, da osebje v zaporih opravlja zelo zahtevno delo v korist skupnosti, zato bi mu morali zagotoviti ustrezno plačilo in dostojne delovne pogoje, ki bi morali vključevati tudi brezplačno psihološko svetovanje in telefonske linije, namenjene podpori osebju, ki se sooča s težavami, ki bi utegnile vplivati na njegovo delo;

52.  opozarja, da sta družbeno priznanje in sistematično usposabljanje osebja v zaporih bistvenega pomena za zagotavljanje varnih in ustreznih razmer v zaporih; spodbuja države članice k izmenjavi informacij, izmenjavi in uporabi primerov dobre prakse in sprejetju kodeksa ravnanja in etike za osebje v zaporih; poziva, naj se v ta namen skliče skupščina uprav zaporov, ki naj vključuje predstavnike osebja v zaporu;

53.  želi spomniti na temeljno vlogo socialnega dialoga z osebjem v zaporu ter nujnost, da se ga obvešča in se z njim posvetuje, zlasti pri razvoju novih konceptov odvzema prostosti, namenjenih izboljšanju zaporniških sistemov in razmer v zaporih, tudi tistih, namenjenih omejevanju nevarnosti radikalizacije;

54.  poziva države članice, naj zagotovijo reden dialog med zaporniki in osebjem v zaporu, saj so dobri delovni odnosi med osebjem in zaporniki temeljni element dinamične varnosti pri umirjanju morebitnih incidentov ali pri ponovnem vzpostavljanju reda skozi proces dialoga;

55.  poziva države članice, naj upravnike zaporov spodbujajo k ustanavljanju zaporniških svetov v vseh zaporih;

56.  poziva Komisijo, naj oblikuje evropski forum o razmerah v zaporih, da bi spodbudila izmenjavo dobre prakse med strokovnjaki iz vseh držav članic;

57.  poziva Komisijo in institucije EU, naj sprejmejo potrebne ukrepe v okviru svojih pristojnosti, da se zagotovita spoštovanje in zaščita temeljnih pravic zapornikov, zlasti ranljivih oseb, otrok, duševnih bolnikov, invalidov in žensk, vključno s sprejetjem skupnih evropskih standardov in pravil za pridržanje v vseh državah članicah;

58.  poziva Komisijo, naj spremlja razmere v zaporih v vseh državah članicah in zbere podatke, tudi statistične, o njih ter o vseh primerih kršitev temeljnih pravic zapornikov, pri tem pa naj spoštuje načelo subsidiarnosti; poziva države članice, naj poslancem omogočijo neoviran vstop v zapore in centre za pridržanje;

59.  poziva države članice, naj v skladu s priporočilom Sveta Evrope 1656/2004 z dne 27. aprila 2004 sprejmejo evropsko listino o zaporih;

60.  poziva države članice, naj spodbujajo politike za ponovno vključevanje zapornikov v civilno življenje, zlasti politike, namenjene odpravi strukturnih ovir za ponovno vključitev nekdanjih zapornikov v družbo, ter vzpostavijo politike spremljanja in prilagajanja kazni; opozarja, da je povratništvo manj pogosto, če zaporniki postopno preidejo iz zaporniškega življenja v življenje zunaj zapora;

61.  meni, da restorativni in varstveni pogled na sisteme kazenskega pravosodja samodejno vključuje večje spoštovanje človekovega dostojanstva posameznika, saj ima za cilj varstvo družbe in rehabilitacijo osebe, s tem da se laže dosežejo prevzgojni cilji kazni, zaporniki ponovno vključijo v družbo in zmanjša število povratnikov; obžaluje, da v večini držav članic skoraj ne obstaja razvijanje mediacije in restorativne pravičnosti namesto disciplinskih postopkov; spodbuja države članice, naj dajo prednost politikam in zakonodaji za restorativno in mediacijsko pravičnost, ki uporablja socialne, ekonomske in kulturne instrumente in ne le izključno kaznovalnih;

62.  poudarja pomen zagotavljanja dostopa do izobrazbe in poklicnih kvalifikacij zapornikom; spodbuja države članice, naj v skladu z mednarodnimi standardi vsem zapornikom nudijo smiselne dejavnosti, na primer možnosti za izobraževanje ali delo, da bi se po prestani kazni ponovno vključili v družbo in bili ustrezno opremljeni za življenje brez kriminala; spodbuja države članice, naj zagotovijo, da zaporniki med prestajanjem kazni delajo, študirajo ali se udeležijo usposabljanja, da bi bolje upravljali s svojim časom in se pripravili na ponovno vključitev v družbo; meni, da je nujno, da imajo mladoletniki dostop do šolanja in poklicnega usposabljanja;

63.  spodbuja države članice, naj razvijejo orodja za podporo zaporniku pri vrnitvi v delovno življenje, da opredelijo možnosti za zaposlitev glede na lokalne potrebe, čim bolj prilagojeno organizirajo in nadzorujejo usposabljanje in delo ter nenehno sodelujejo s predstavniki delodajalcev; spodbuja jih tudi, naj vzpostavijo programe usposabljanja, ki bodo delodajalce in zasebna podjetja spodbujali k zagotavljanju strokovnega usposabljanja zapornikom z namenom, da jih ob izteku zaporne kazni zaposlijo; nadalje jih spodbuja, naj uvedejo spodbude, tudi finančne in davčne, za delodajalce, ki želijo zaposliti zapornike, ali za spodbudo nekdanjim zapornikom k ustanavljanju lastnih podjetij; poleg tega jih spodbuja, naj vzpostavijo kontaktne točke za izpuščene zapornike, ki bodo nudile informacije in podporo pri iskanju zaposlitve, ter obvezno in strogo nadzorovano učenje na daljavo;

64.  želi spomniti, da je Evropski socialni sklad finančni instrument Unije, namenjen izboljšanju možnosti za zaposlitev milijonov Evropejcev, zlasti teže zaposljivih, kot so tudi zaporniki in nekdanji storilci kaznivih dejanj; pozdravlja pripravo projektov, ki zapornikom po odsluženi kazni pomagajo pri ponovnem vključevanju v družbo in na trg dela;

65.  poudarja, da delo, ki ga opravlja zapornik, ne sme veljati za obliko kaznovanja ter da se je treba boriti proti morebitnim zlorabam; poudarja, da morajo možna dela, ki se ponudijo zapornikom, ustrezati sodobnim standardom in tehnikam dela in morajo biti organizirana v okviru sodobnih sistemov upravljanja in proizvodnih procesov; poziva države članice, naj bo delo v zaporu plačano bolje, kot je trenutno; poziva Komisijo, naj izvede primerjalno raziskavo o plačah zapornikov v državah članicah z namenom, da bi določili pošteno in trajnostno višino plačila, ki bi omogočila delo vsakemu zaporniku;

66.  spodbuja države članice, naj izmenjujejo primere dobre prakse v zvezi s programi izobraževanja, rehabilitacije in ponovnega vključevanja, zlasti za izboljšanje ponovne vključitve po odhodu iz zapora ter preprečevanje povratništva nadaljnje radikalizacije;

67.  poziva institucije EU, naj v čim večji meri tehnično in ekonomsko podprejo izboljšave zaporniških sistemov in razmer v zaporih, zlasti v državah članicah, ki se soočajo s hudimi finančnimi težavami;

68.  poziva Komisijo, naj vsakih pet let od sprejetja te resolucije objavi podrobno poročilo o razmerah v zaporih v Evropi, ki naj vključuje poglobljeno analizo kakovosti izobraževanja in usposabljanja, ki je na voljo zapornikom, in oceno rezultatov alternativnih ukrepov namesto zaporne kazni (vključno s stopnjo povratništva);

69.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, Svetu Evrope, Parlamentarni skupščini Sveta Evrope, komisarju Sveta Evrope za človekove pravice in Evropskemu odboru za preprečevanje mučenja.

(1) UL C 32, 5.2.1996, str. 102.
(2) UL C 98, 9.4.1999, str. 299.
(3) UL C 285 E, 21.10.2010, str. 12.
(4) UL C 168 E, 14.6.2013, str. 82.
(5) UL L 190, 18.7.2002, str. 1.
(6) UL L 327, 5.12.2008, str. 27.
(7) UL L 337, 16.12.2008, str. 102.
(8) UL L 294, 11.11.2009, str. 20.
(9) UL L 132, 21.5.2016, str. 1.
(10) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0410.
(11) www.unodc.org/documents/brussels/News/2016.10_Handbook_on_VEPs.pdf

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov