Sklep Evropskega parlamenta, da ne nasprotuje osnutku uredbe Komisije o spremembi Uredbe (ES) št. 1126/2008 o sprejetju nekaterih mednarodnih računovodskih standardov v skladu z Uredbo (ES) št. 1606/2002 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi s spremembami Mednarodnega standarda računovodskega poročanja 9 (D054380/02 – 2017/3018(RPS))

P8_TA(2018)0027 B8-0066/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka uredbe Komisije (D054380/02),

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1606/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. julija 2002 o uporabi mednarodnih računovodskih standardov(1) in zlasti člena 3(1) Uredbe,

–  ob upoštevanju pisma Komisije z dne 18. decembra 2017, v katerem le-ta poziva Parlament, naj izjavi, da ne bo nasprotoval osnutku uredbe,

–  ob upoštevanju pisma Odbora za ekonomske in monetarne zadeve predsedniku konference predsednikov odborov z dne 24. januarja 2018,

–  ob upoštevanju člena 5a Sklepa Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil(2),

–  ob upoštevanju priporočila za sklep Odbora za ekonomske in monetarne zadeve,

–  ob upoštevanju člena 106(4)(d) in člena 105(6) Poslovnika,

–  ob upoštevanju, da ni bilo izraženo nobeno nasprotovanje v roku iz tretje in četrte alinee člena 105(6) Poslovnika, ki se je iztekel 6. februarja 2018,

A.  ker je Upravni odbor za mednarodne računovodske standarde dne 12. oktobra 2017 objavil spremembe Mednarodnega standarda računovodskega poročanja (MSRP) 9 – Finančni instrumenti; ker je namen teh sprememb ustvariti jasnost in doslednost pri razvrščanju dolžniških instrumentov z negativnimi možnostmi predčasnega odplačila;

B.  ker je Evropska svetovalna skupina za računovodsko poročanje 10. novembra 2017 Komisiji priporočila, naj podpre te spremembe; ker v tem priporočilu obravnava nekatera vprašanja, ki jih je v pismu z dne 8. novembra 2017, naslovljenim na skupino, izpostavila Evropska centralna banka;

C.  ker je Komisija ugotovila, da razlaga izpolnjuje tehnična merila za sprejetje v skladu s členom 3(2) Uredbe (ES) št. 1606/2002 in meni, da bi predlagana sprememba samo ohranila sedanje stanje pri računovodenju odplačne vrednosti za te posebne instrumente iz obdobja pred uvedbo MSRP 9;

D.  ker je Upravni odbor za mednarodne računovodske standarde določil 1. januar 2019 kot začetek uporabe te spremembe MSRP 9, s tem da se dovoli uporaba tudi pred tem datumom; ker se računovodenje za finančne instrumente v skladu z MSRP 9 uporablja že od 1. januarja 2018; ker finančne institucije, ki pri računovodenju uporabljajo Mednarodne standarde računovodskega poročanja, ne morejo uporabljati pristopa iz predlagane spremembe pred njenim sprejetjem in objavo;

E.  ker je Komisija nameravala spremembe Uredbe (ES) št. 1126/2008 z dne 3. novembra 2008 o sprejetju nekaterih mednarodnih računovodskih standardov(3) objaviti pred koncem marca 2018, da bi se lahko uporabljali za finančna obdobja, ki se začnejo 1. januarja 2018 ali po tem datumu;

1.  izjavlja, da ne nasprotuje osnutku uredbe Komisije;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep posreduje Komisiji, in Svetu v vednost.

(1) UL L 243, 11.9.2002, str. 1. (2) UL L 184, 17.7.1999, str. 23. (3) UL L 320, 29.11.2008, str. 1.

Sklep Evropskega parlamenta, da ne nasprotuje delegirani uredbi Komisije z dne 20. decembra 2017 o spremembi Delegirane uredbe (EU) 2017/2358 in Delegirane uredbe (EU) 2017/2359 v zvezi z njunima datumoma začetka uporabe (C(2017)08681 – 2017/3032(DEA))

P8_TA(2018)0028 B8-0069/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju delegirane uredbe Komisije (C(2017)08681) (delegirana uredba o spremembi),

–  ob upoštevanju pisma Odbora za ekonomske in monetarne zadeve predsedniku konference predsednikov odborov z dne 24. januarja 2018,

–  ob upoštevanju člena 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju Direktive (EU) 2016/97 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. januarja 2016 o distribuciji zavarovalnih produktov(1) in zlasti njenega člena 25(2), člena 28(4), člena 29(4) in (5), člena 30(6) in člena 39(5),

–  ob upoštevanju priporočila za sklep Odbora za ekonomske in monetarne zadeve,

–  ob upoštevanju člena 105(6) Poslovnika,

–  ob upoštevanju, da ni bilo izraženo nobeno nasprotovanje v roku iz tretje in četrte alinee člena 105(6) Poslovnika, ki se je iztekel 6. februarja 2018,

A.  ker bi se morala delegirana uredba o spremembi začeti izvajati pred 23. februarjem 2018, ki je datum začetka veljavnosti Delegirane uredbe Komisije (EU) 2017/2358 in Delegirane uredbe Komisije (EU) 2017/2359 (delegirani uredbi), in ker bi v primeru, da bi Parlament v celoti izkoristil trimesečno obdobje pregleda, ki mu je na voljo, delegirani uredbi začeli veljati pred spremenjenim datumom začetka uporabe Direktive (EU) 2016/97 (direktiva o distribuciji zavarovalnih produktov) in sicer 1. oktobrom 2018, kot je Komisija predlagala v svojem predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive (EU) 2016/97 v zvezi z datumom začetka uporabe ukrepov za prenos v državah članicah (COM(2017)0792);

B.  ker bi hitra objava delegirane uredbe o spremembi v uradnem listu omogočila uskladitev datumov začetka uporabe dveh delegiranih uredb s spremenjenim datumom začetka uporabe direktive o distribuciji zavarovalnih produktov;

C.  ker se to ujema s sklepom Parlamenta z dne 25. oktobra 2017(2), da ne bo nasprotoval omenjenima direktivama, v katerem od Komisije zahteva, da oceni, ali se lahko datum začetka uporabe direktive o distribuciji zavarovalnih produktov premakne na 1. oktober 2018;

1.  izjavlja, da ne nasprotuje delegirani uredbi o spremembi;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 26, 2.2.2016, str. 19. (2) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0404 in P8_TA(2017)0405.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 7. februarja 2018 o sestavi Evropskega parlamenta (2017/2054(INL) – 2017/0900(NLE))

P8_TA(2018)0029 A8-0007/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 14(2) Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

–  ob upoštevanju člena 10 PEU(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. marca 2013 o sestavi Evropskega parlamenta glede na volitve leta 2014(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. novembra 2015 o reformi volilne zakonodaje Evropske unije in priloženega predloga sklepa Sveta o sprejetju določb, ki spreminjajo Akt o volitvah poslancev Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami(3),

–  ob upoštevanju Sklepa Evropskega sveta 2013/312/EU z dne 28. junija 2013 o sestavi Evropskega parlamenta(4),

–  ob upoštevanju Velikonočnega sporazuma z dne 10. aprila 1998,

–  ob upoštevanju členov 45, 52 in 84 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ustavne zadeve (A8-0007/2018),

A.  ker mora sestava Evropskega parlamenta izpolnjevati merila iz prvega pododstavka člena 14(2) PEU, in sicer da število predstavnikov državljanov Unije ne preseže števila sedemsto petdeset poleg predsednika, da je zastopanost proporcionalno upadajoča, z najnižjim pragom šestih poslancev na državo članico, in da se nobeni državi članici ne dodeli več kot šestindevetdeset sedežev;

B.  ker člen 14(2) PEU določa, da je Evropski parlament sestavljen iz predstavnikov državljanov Unije;

C.  ker PEU in Pogodba o delovanju Evropske unije poudarjata pomen enakosti in enakega obravnavanja državljanov s strani Evropskih institucij; ker je nujno treba izboljšati enakopravnost zastopanja, da bi povečali legitimnost Evropskega parlamenta kot zakonodajnega organa, ki zastopa državljane Unije;

D.  ker je Evropski parlament preučil številne predloge za stalni sistem razdelitve sedežev na podlagi matematičnih formul, ki jih je naročil in ki so mu bile predložene;

E.  ker je vlada Združenega kraljestva 29. marca 2017 v skladu s členom 50(2) PEU Evropski svet uradno obvestila o svoji nameri, da izstopi iz Evropske unije, in ker se dveletni časovni okvir za pogajanja o sporazumu o izstopu in sklenitev sporazuma zaključi 29. marca 2019, razen če Evropski svet v dogovoru z Združenim kraljestvom soglasno sklene, da bo to obdobje podaljšal;

F.  ker razen v primeru, da se sedanje pravne razmere spremenijo, Združeno kraljestvo v času prihodnjih evropskih volitev leta 2019 ne bo več članica Evropske unije;

G.  ker je nedavno več držav članic podprlo oblikovanje enotnega volilnega okrožja za evropske volitve leta 2019; ker je predpogoj za vzpostavitev enotnega volilnega okrožja sprememba Akta o volitvah poslancev Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami, ki bi jo bilo treba sprejeti vsaj eno leto pred evropskimi volitvami, kot to določa Kodeks dobre volilne prakse Beneške komisije;

H.  ker je Evropski parlament v svojem predlogu sklepa Sveta z dne 11. novembra 2015 o sprejetju določb, ki spreminjajo Akt o volitvah poslancev Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami, zahteval uvedbo obveznega praga za volilna okrožja in države članice z enim volilnim okrožjem, v katerih se uporabi sistem list in ki zajemajo več kot določeno število sedežev; meni, da je treba pri novi razdelitvi sedežev upoštevati ta prag;

1.  ugotavlja, da sedanja razdelitev sedežev v Evropskem parlamentu, kakor je bila določena s Sklepom Evropskega sveta 2013/312/EU, velja le za zakonodajno obdobje 20142019; zato poudarja, da je treba sprejeti nov sklep o sestavi Evropskega parlamenta za zakonodajno obdobje 20192024;

2.  priznava dejstvo, da sedanja razdelitev sedežev v številnih primerih ne spoštuje načela upadajoče proporcionalnosti, zato jo je treba popraviti za sestavo Evropskega parlamenta po evropskih volitvah leta 2019;

3.  priznava, da številne države članice menijo, da je treba pri odločanju o razdelitvi sedežev v Evropskem parlamentu upoštevati volilni sistem v Svetu;

4.  poudarja, da je kljub temu, da matematične formule ponujajo različne možnosti za stalni sistem razdelitve sedežev v prihodnosti, politično nevzdržno, da bi Parlament v tej fazi predlagal stalni sistem;

5.  priznava, da razen v primeru, da se sedanje pravne razmere spremenijo, Združeno kraljestvo v času prihodnjih evropskih volitev leta 2019 ne bo več država članica;

6.  predlaga, da bi od prihodnjih volitev leta 2019 dalje veljala nova razdelitev sedežev v Parlamentu, ki bi spoštovala merila iz člena 14 PEU; v primeru, da bi se zgoraj omenjene pravne razmere v zvezi z izstopom Združenega kraljestva iz Evropske unije spremenile, meni, da bi se morala uporabiti razdelitev sedežev, ki je bila uporabljena za zakonodajno obdobje 20142019, vse dokler izstop Združenega kraljestva iz Evropske unije ne začne pravno učinkovati;

7.  poudarja, da bodo sedeži, ki se bodo sprostili po izstopu Združenega kraljestva iz Evropske unije, olajšali sprejetje novega sistema razdelitve v Parlamentu, s katerim se bo uveljavilo načelo upadajoče proporcionalnosti; poudarja, da bi predlagana nova razdelitev omogočila, da se velikost Parlamenta zmanjša; ugotavlja, da bi uporaba le dela sedežev, ki jih bo sprostilo Združeno kraljestvo, omogočila, da nobena država članica ne bi izgubila sedeža;

8.  poudarja, da bi z zmanjšanjem velikosti Parlamenta ostalo določeno število sedežev za morebitne prihodnje širitve Evropske unije;

9.  ponovno opozarja, da imajo v skladu z Velikonočnim sporazumom prebivalci Severne Irske neodtujljivo pravico do bodisi britanskega ali irskega državljanstva ali do obojega ter na podlagi irskega državljanstva tudi pravico do državljanstva Unije;

10.  ponovno opozarja, da upadajoča proporcionalnost, kot jo opredeljujejo pogodbe, temelji na številu sedežev na državo članico in ne na nacionalnosti kandidatov;

11.  poziva Svet, naj čim prej spremeni Akt o volitvah poslancev Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami;

12.  poudarja, da bo reforma Akta o volitvah poslancev Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami, ki jo predlaga Evropski parlament, okrepila evropski značaj volitev in prinesla pozitivno sporočilo za prihodnost evropskega projekta;

13.  meni, da predlagana razdelitev, ki temelji na načelih iz Pogodb, ustvarja trdne temelje za prihodnjo metodo dodelitve sedežev, ki bo upoštevala merila iz člena 14 PEU, zlasti načelo upadajoče proporcionalnosti, in bo poštena, pregledna, objektivna, v skladu z najsodobnejšimi demografskimi premiki in razumljiva za evropske državljane;

14.  na podlagi svoje pravice do pobude v skladu s členom 14(2) PEU posreduje Evropskemu svetu priloženi predlog sklepa Evropskega sveta o sestavi Evropskega parlamenta; poudarja, kako nujno je sprejetje navedenega sklepa, ki ga mora Evropski parlament odobriti, da bodo lahko države članice pravočasno uveljavile potrebne nacionalne določbe za izvedbo evropskih volitev za zakonodajno obdobje 20192024;

15.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo in priloženi predlog sklepa Evropskega sveta, skupaj z navedenim poročilom Odbora za ustavne zadeve, posreduje Evropskemu svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

PRILOGA K RESOLUCIJI EVROPSKEGA PARLAMENTA

Predlog

sklepa Evropskega sveta

o sestavi Evropskega parlamenta

EVROPSKI SVET JE –

ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji in zlasti člena 14(2) Pogodbe,

ob upoštevanju pobude Evropskega parlamenta,

ob upoštevanju odobritve Evropskega parlamenta,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)  Prvi pododstavek člena 14(2) Pogodbe o Evropski uniji določa merila za sestavo Evropskega parlamenta, in sicer da število predstavnikov državljanov Unije ne preseže števila sedemsto petdeset poleg predsednika, da je zastopanost proporcionalno upadajoča, z najnižjim pragom šestih članov na državo članico, in da se nobeni državi članici ne dodeli več kot šestindevetdeset sedežev.

(2)  Člen 10 Pogodbe o Evropski uniji med drugim določa, da delovanje Unije temelji na predstavniški demokraciji, kjer so državljani na ravni Unije neposredno zastopani v Evropskem parlamentu, države članice pa v Svetu predstavljajo njihove vlade, ki so demokratično odgovorne bodisi svojemu nacionalnemu parlamentu bodisi svojim državljanom. Člen 14(2) Pogodbe o Evropski uniji o sestavi Evropskega parlamenta se zato uporablja v okviru širših institucionalnih ureditev, določenih v Pogodbah, ki vključujejo tudi določbe o sprejemanju odločitev v Svetu.

SPREJEL NASLEDNJI SKLEP:

Člen 1

Ob uporabi določb iz člena 14(2) Pogodbe o Evropski uniji se upoštevajo naslednja načela:

–  pri razdelitvi sedežev v Evropskem parlamentu se v celoti uporablja s Pogodbo o Evropski uniji določeni najnižji in najvišji prag za države članice, s čimer se v največji možni meri odraža velikost posameznega prebivalstva,

–  upadajoča proporcionalnost se opredeli tako: razmerje med prebivalstvom in številom sedežev vsake države članice se pred zaokroženjem na cela števila prilagaja njenemu prebivalstvu, tako da vsak poslanec Evropskega parlamenta iz države članice z več prebivalci predstavlja več državljanov kot poslanec države članice z manj prebivalci in, obratno, kolikor več prebivalcev ima država članica, večja je njena pravica do večjega števila sedežev,

–  razdelitev sedežev odraža demografski razvoj v državah članicah.

Člen 2

Skupno število prebivalcev držav članic izračuna Komisija (Eurostat) na podlagi najsodobnejših podatkov, ki jih posredujejo države članice, v skladu z metodo iz Uredbe (EU) št. 1260/2013 Evropskega parlamenta in Sveta(5).

Člen 3

1.  Za zakonodajno obdobje 20192024 se število predstavnikov v Evropskem parlamentu, izvoljenih v vsaki državi članici, določi, kakor sledi:

2.  Vendar v primeru, da bi bilo Združeno kraljestvo na začetku zakonodajnega obdobja 20192024 še vedno država članica Evropske unije, ostane število predstavnikov iz posameznih držav članic v Evropskem parlamentu, ki prevzamejo funkcijo, tisto iz člena 3 Sklepa Evropskega Sveta 2013/312/EU(6), vse dokler izstop Združenega kraljestva iz Evropske unije ne začne pravno učinkovati.

Ko izstop Združenega kraljestva iz Evropske unije začne pravno učinkovati, je število predstavnikov v Evropskem parlamentu, izvoljenih v vsaki državi članici, tisto iz odstavka 1 tega člena.

Istočasno prevzamejo svoj sedež v Evropskem parlamentu vsi predstavniki, ki zapolnijo dodatne sedeže, ki izhajajo iz razlike med številom sedežev, dodeljenih v prvem in drugem pododstavku tega odstavka.

Člen 4

Evropski parlament Evropskemu svetu dovolj zgodaj pred začetkom zakonodajnega obdobja 20242029 v skladu s členom 14(2) Pogodbe o Evropski uniji poda predlog za posodobljeno razdelitev sedežev.

Člen 5

Ta sklep začne veljati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

V ...,

Za Evropski svet

Predsednik

(1) Člen določa, da so „državljani na ravni Unije neposredno zastopani v Evropskem parlamentu“. (2) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0082. (3) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0395. (4) UL L 181, 29.6.2013, str. 57. (5) Uredba (EU) št. 1260/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. novembra 2013 o evropski demografski statistiki (UL L 330, 10.12.2013, str. 39). (6) Sklep Evropskega sveta 2013/312/EU z dne 28. junija 2013 o sestavi Evropskega parlamenta (UL L 181, 29.6.2013, str. 57).

Sklep Evropskega parlamenta z dne 7. februarja 2018 o reviziji Okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo (2017/2233(ACI))

P8_TA(2018)0030 A8-0006/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sklepa konference predsednikov dne 5. oktobra 2017,

–  ob upoštevanju izmenjave pisem med predsednikom Parlamenta in predsednikom Komisije, zlasti pisma slednjega z dne 2. oktobra 2017, v katerem se strinja s pripravljenimi predlogi, ki jih je predsednik Parlamenta predložil 7. septembra 2017,

–  ob upoštevanju Okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo(1) in osnutka njegovih sprememb,

–  ob upoštevanju člena 10(1) in (4) ter člena 17(3) in (7) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) ter člena 245 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju člena 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju člena 295 PDEU,

–  ob upoštevanju delovnega programa Komisije za leto 2017(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. novembra 2015 o reformi volilne zakonodaje Evropske unije(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 1. decembra 2016 o izjavah o interesih komisarjev – smernice(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. februarja 2017 o izboljšanju delovanja Evropske unije z izkoriščanjem potenciala Lizbonske pogodbe(5),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. septembra 2017 o preglednosti, odgovornosti in integriteti v institucijah EU(6),

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Komisije z dne 12. septembra 2017 o kodeksu ravnanja za člane Evropske komisije, zlasti člena 10 sodelovanju v evropski politiki v času mandata,

–  ob upoštevanju posodobljene študije Generalnega direktorata za notranjo politiko z naslovom „The Code of conduct for Commissioners – Improving effectiveness and efficiency“ (Kodeks ravnanja komisarjev – izboljšanje uspešnosti in učinkovitosti),

–  ob upoštevanju člena 140(1) Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ustavne zadeve (A8-0006/2018),

A.  ker člen 10(1) PEU določa, da delovanje Unije temelji na predstavniški demokraciji, in ker ima Komisija kot izvršilna veja Unije odločilno vlogo pri delovanju Unije;

B.  ker člen 10(3) in člen 11 PEU podeljuje državljanom Unije pravico do sodelovanja v demokratičnem življenju Unije;

C.  ker člen 17(3) PEU določa, da je Komisija je pri izvrševanju svojih obveznosti popolnoma neodvisna, da so člani Komisije izbrani na podlagi svoje splošne usposobljenosti in zavzetosti za Evropo, med osebami, katerih neodvisnost je nedvomna, in ne smejo zahtevati niti sprejemati navodil od posameznih vlad, institucij, organov, uradov ali agencij;

D.  ker je namen osnutka sprememb izvajanje demokratičnih načel pri izvolitvi predsednika Komisije, v skladu s členom 17(7) PEU;

E.  ker osnutek sprememb omogoča, da člani Komisije kandidirajo na evropskih volitvah, ne da bi morali odstopiti;

F.  ker je v državah članicah običajna praksa, da člani vlade kandidirajo na nacionalnih zakonodajnih volitvah, ne da bi jim bilo treba odstopiti;

G.  ker osnutek sprememb tudi omogoča, da evropske politične stranke člane Komisije imenujejo kot vodilne kandidate (‘Spitzenkandidaten’) za položaj predsednika Komisije;

H.  ker je Parlament v svojem predlogu za revizijo Akta o volitvah članov Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami(7) že podprl postopek vodilnih kandidatov, kot je izrecno določen v Pogodbi;

I.  ker v skladu s členom 10(4) PEU politične stranke na evropski ravni prispevajo k oblikovanju evropske politične zavesti in ker so s členoma 10(3) in 11(1) PEU v to zajeti tudi državljani in predstavniška združenja;

J.  ker osnutek sprememb omogoča tudi potrebne zaščitne ukrepe za varovanje preglednosti, nepristranskosti, zaupnosti in kolegialnosti, ki se vse še naprej uporabljajo za kampanje članov komisije;

K.  ker osnutek sprememb predsednika Komisije zavezuje, da Parlament obvesti o ukrepih, sprejetih za zagotovitev spoštovanja načel neodvisnosti, poštenosti in diskretnosti iz člena 245 PDEU in Kodeksa ravnanja za člane Evropske komisije, ko komisarji kandidirajo v volilnih kampanjah na evropskih volitvah;

L.  ker osnutek sprememb določa, da člani Komisije ne smejo uporabljati človeških ali materialnih virov Komisije za dejavnosti, povezane z volilno kampanjo;

1.  opozarja, da bo predsednika Komisije izvolil Evropski parlament na predlog Evropskega sveta in po ustreznih posvetovanjih, pri čemer se bodo upoštevali izidi evropskih volitev, in da bodo evropske politične stranke tako kot leta 2014 izbrale vodilne kandidate (‘Spitzenkandidaten’), da bi evropskim državljanom dali možnost izbire predsednika Komisije na evropskih volitvah;

2.  opozarja, da postopek z vodilnimi kandidati odraža medinstitucionalno ravnovesje med Parlamentom in Evropskim svetom, kot je določeno v Pogodbah; poleg tega poudarja, da je ta nadaljnji korak h krepitvi parlamentarne razsežnosti Unije načelo, ki ga ni mogoče spremeniti;

3.  poudarja, da Evropski svet tvega, če ne bo upošteval postopka z vodilnimi kandidati, da bi Parlamentu predlagal v odobritev kandidata za predsednika Komisije, ki ne bi imel dovolj velike parlamentarne podpore;

4.  opozarja, da je Evropski parlament pripravljen zavrniti vsakega kandidata v postopku imenovanja predsednika Komisije, ki v obdobju pred evropskimi volitvami ni bil imenovan za vodilnega kandidata;

5.  meni, da postopek z vodilnimi kandidati tudi prispeva k preglednosti, ker so kandidati za predsednika Komisije znani že pred evropskimi volitvami, namesto po njih, kot je bilo doslej;

6.  poudarja, da postopek z vodilnimi kandidati spodbuja politično ozaveščenost evropskih državljanov pred evropskimi volitvami in krepi politično legitimnost tako Parlamenta kot Komisije z bolj neposredno povezavo med volitvami v oba organa in izbiro volivcev; zato priznava pomembno dodano vrednost načela vodilnih kandidatov pri cilju krepitve politične narave Komisije;

7.  meni, da bi politično legitimnost Komisije še dodatno okrepili, če bo več izvoljenih poslancev Evropskega parlamenta imenovanih za člane Komisije;

8.  opozarja, da so v času pred evropskimi volitvami leta 2014 vse glavne evropske politične stranke sprejele postopek z vodilnimi kandidati in navedle svojega kandidata za predsednika Komisije in da so med kandidati potekale javne razprave, ki so udejanile ustavno in politično prakso, ki odraža medinstitucionalno ravnovesje, določeno v Pogodbah;

9.  meni, da se je postopek z vodilnimi kandidati leta 2014 izkazal za uspešnega in poudarja, da bodo evropske volitve leta 2019 priložnost za utrditev uporabe te prakse;

10.  spodbuja evropske politične stranke, naj imenujejo svoje vodilne kandidate po odprtem, preglednem in demokratičnem postopku;

11.  meni, da je osnutek sprememb v skladu s členoma 10(1) in 17(7) PEU in ga pozdravlja kot napredek k utrjevanju postopka demokratičnih volitev predsednika Komisije;

12.  je seznanjen s tem, da je za člane Evropske komisije začel veljati revidirani kodeks ravnanja, katerega namen je razjasniti obveznosti, ki veljajo za člane Komisije med službenim časom in zunaj njega; želi spomniti na stališča, ki jih je že izrazil Evropski parlament, kar zadeva, med drugim, obdobje mirovanja, ki se uporablja za nekdanje člane Komisije po prenehanju mandata, preglednost, imenovanje neodvisnega odbora za etiko in sodelovanje v evropskih volilnih kampanjah;

13.  meni, da bi bilo treba v Kodeksu ravnanja za člane Komisije določiti visoke standarde preglednosti, nepristranskosti in zaščitne ukrepe, da bi se izognili morebitnemu navzkrižju interesov članov Komisije med kampanjo;

14.  še posebej opozarja na svojo zahtevo po uporabi triletnega obdobja mirovanja za nekdanje člane Komisije po prenehanju mandata;

15.  odobri spremembe Okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo, ki so priložene temu sklepu;

16.  naroči svojemu predsedniku, naj podpiše te spremembe skupaj s predsednikom Komisije ter poskrbi za njihovo objavo v Uradnem listu Evropske unije;

17.  naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep in njegovo prilogo posreduje Komisiji ter v vednost Svetu in parlamentom držav članic.

PRILOGA

Sporazum med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo o spremembi točke 4 Okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo

(Besedilo Priloge na tem mestu ni navedeno, saj je enako sporazumu, kot je objavljen v UL L 45 z dne 17. februarja 2018, str. 46.)

(1) UL L 304, 20.11.2010, str. 47. (2) Sporočilo Komisije z dne 25. oktobra 2016 z naslovom „Delovni program Komisije za leto 2017 – Za Evropo, ki varuje, opolnomoča in ščiti“ (COM(2016)0710). (3) UL C 366, 27.10.2017, str. 7. (4) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0477. (5) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0049. (6) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0358. (7) Akt o volitvah predstavnikov Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami, priložen Sklepu Sveta 76/787/ESPJ, EGS, Euratom (UL L 278, 8.10.1976, str. 1.), kakor je bil spremenjen s Sklepom Sveta 93/81/Euratom, ESPJ, EGS (UL L 33, 9.2.1993, str. 15) in Sklepom Sveta 2002/772/ES, Euratom (UL L 283, 21.10.2002, str. 1).

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 7. februarja 2018 o osnutku izvedbenega sklepa Sveta o začetku avtomatizirane izmenjave podatkov iz registrov vozil na Portugalskem (13308/2017 – C8-0419/2017 – 2017/0821(CNS))

P8_TA(2018)0031 A8-0017/2018

(Posvetovanje)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka Sveta (13308/2017),

–  ob upoštevanju člena 39(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije, kakor je bila spremenjena z Amsterdamsko pogodbo, in člena 9 Protokola št. 36 o prehodni ureditvi, na podlagi katerih se je Svet posvetoval s Parlamentom (C8-0419/2017),

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 2008/615/PNZ z dne 23. junija 2008 o poglobitvi čezmejnega sodelovanja, zlasti na področju boja proti terorizmu in čezmejnemu kriminalu(1), in zlasti člena 33 tega sklepa,

–  ob upoštevanju člena 78c Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A8-0017/2018),

1.  odobri osnutek Sveta;

2.  poziva Svet, naj ga obvesti, če namerava odstopiti od besedila, ki ga je odobril Parlament;

3.  poziva Svet, naj se ponovno posvetuje z njim, če namerava bistveno spremeniti besedilo, ki ga je odobril Parlament;

4.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 210, 6.8.2008, str. 1.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 7. februarja 2018 o varstvu in nediskriminaciji manjšin v državah članicah EU (2017/2937(RSP))

P8_TA(2018)0032 B8-0064/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju členov 2 in 3 Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

–  ob upoštevanju členov 10, 19, 21 in 167 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju členov 20 in 227 PDEU in člena 44 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (Listina),

–  ob upoštevanju členov 21 in 22 Listine,

–  ob upoštevanju preambule PEU,

–  ob upoštevanju Okvirne konvencije Sveta Evrope za varstvo narodnih manjšin, protokola št. 12 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter Evropske listine o regionalnih ali manjšinskih jezikih,

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost(1) (direktiva o rasni enakosti),

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu(2) (direktiva o enakem obravnavanju pri zaposlovanju),

–  ob upoštevanju Direktive 2004/38/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EGS(3) (direktiva o prostem gibanju),

–  ob upoštevanju sodbe Splošnega sodišča z dne 3. februarja 2017 (zadeva T-646/13), Minority SafePack – one million signatures for diversity in Europe proti Komisiji(4),

–  ob upoštevanju svojih resolucij o stanju temeljnih pravic v Evropski uniji,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. junija 2005 o varstvu manjšin in protidiskriminacijski politiki v razširjeni Evropi(5),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. septembra 2013 o ogroženih evropskih jezikih in jezikovni raznolikosti v Evropski uniji(6),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. marca 2014 o Poročilu o državljanstvu EU iz leta 2013 – Državljani EU: vaše pravice, vaša prihodnost(7),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. decembra 2016 o dejavnostih Odbora za peticije za leto 2015(8),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2017 o vidikih temeljnih pravic pri vključevanju Romov v EU: boj proti anticiganizmu(9),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. decembra 2017 o poročilu o državljanstvu EU iz leta 2017: krepitev pravic državljanov v Uniji demokratičnih sprememb(10),

–  ob upoštevanju študije iz aprila 2017, ki jo je na zahtevo Odbora za peticije naročil tematski sektor C Evropskega parlamenta, z naslovom Discrimination(s) as emerging from the petitions received (Oblike diskriminacije v prejetih peticijah),

–  ob upoštevanju študije iz avgusta 2017, ki jo je na zahtevo Odbora za državljanske pravice, pravosodje in notranje zadeve naročil tematski sektor C Evropskega parlamenta, z naslovom Towards a comprehensive EU protection system for minorities (Za celovit evropski sistem zaščite za manjšine),

–  ob upoštevanju študije iz maja 2017, ki jo je na zahtevo Odbora za kulturo in izobraževanje naročil tematski sektor B Evropskega parlamenta, z naslovom Minority Languages and Education: Best Practices and Pitfalls (Manjšinski jeziki in izobraževanje: najboljša praksa in pasti),

–  ob upoštevanju javne predstavitve, ki jo je 4. maja 2017 organiziral Odbor za peticije, z naslovom Fighting against discrimination of EU citizens in the EU Member States and the protection of minorities (Boj proti diskriminaciji državljanov EU v državah članicah EU in varstvo manjšin)(11),

–  ob upoštevanju člena 216(2) Poslovnika,

A.  ker je Odbor za peticije prejel številne peticije, v katerih so izraženi pomisleki glede različnih praks, pri katerih se diskriminirajo državljani EU, ki so pripadniki manjšin, in je organiziral predstavitev o različnih vprašanjih, ki jih peticije obravnavajo;

B.  ker so pravice manjšin močno povezane z načelom pravne države; ker so v členu 2 PEU izrecno navedene pravice pripadnikov manjšin in ker si te pravice zaslužijo enako obravnavo kot druge pravice iz Pogodb;

C.  ker je v členu 10 PDEU navedeno, da si Evropska unija pri opredeljevanju in izvajanju svojih politik in dejavnosti prizadeva za boj proti diskriminaciji na podlagi spola, rase ali narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti;

D.  ker mednarodni sporazumi sicer zagotavljajo trden okvir za pravice manjšin, še vedno pa je mogoče precej izboljšati način, kako se varstvo teh pravic v EU izvaja v praksi;

E.  ker imajo vse osebe v EU enako pravico in dolžnost, da postanejo polnopravni, dejavni in vključeni člani družbe;

F.  ker je spoštovanje pravic manjšin bistvena zahteva iz københavnskih meril za države kandidatke;

G.  ker je po podatkih iz najnovejše raziskave Eurobarometra o diskriminaciji diskriminacija na podlagi etničnega porekla najpogostejša oblika diskriminacije, diskriminacija na podlagi spolne usmerjenosti pa je znatno narasla(12);

H.  ker predlog Komisije za direktivo o enakem obravnavanju (COM(2008)0426) vključuje številna področja, kot so izobraževanje, socialno varstvo, dostop do blaga in storitev in preskrba z njimi;

I.  ker bi bilo treba peticije s področja diskriminacije v zvezi s pravicami manjšin, ki jih prejme Odbor za peticije, temeljito preučiti, da bi razumeli skrb državljanov in predlagali rešitve;

J.  ker je iz številnih peticij razvidno, da se manjšine srečujejo z diskriminacijo pri uveljavljanju svojih temeljnih pravic, in ker to povzroča skrb v zvezi z nadaljnjim obstojem manjšinskih skupnosti, zlasti zaradi dejavnosti, pri katerih se onesnažuje okolje;

K.  ker imata zaščita in krepitev kulturne dediščine narodnih manjšin (ki je ključna sestavina kulturne identitete skupnosti, skupin in posameznikov) v državah članicah ključno vlogo pri socialni koheziji;

L.  ker imajo države članice izrecno odgovornost, da sprejmejo popravne ukrepe proti praksam, pri katerih se diskriminirajo pripadniki romske skupnosti, zlasti pri njihovih stikih z regionalnimi in nacionalnimi upravnimi organi;

M.  ker so vlagatelji peticij zaskrbljeni, saj ni celovitega odziva in varstva na ravni EU, kar zadeva njihove jezikovne in druge manjšinske pravice, ki so opredeljene v Listini in uvrščene med splošna načela prava EU, kot je določilo Sodišče Evropske unije;

1.  obžaluje dejstvo, da se pripadniki manjšin še vedno spopadajo z ovirami pri zagotavljanju spoštovanja temeljnih pravic in so žrtve sovražnega govora in kaznivih dejanj iz sovraštva;

2.  meni, da bi morale države članice dosledno spoštovati pravice manjšin in redno ocenjevati, ali se te pravice spoštujejo;

Boj proti diskriminaciji avtohtonih, narodnih in jezikovnih manjšin: nacionalna odgovornost in odgovornost EU

3.  ugotavlja, da vprašanja v zvezi z manjšinami niso dovolj visoko na prednostnem seznamu EU, in podpira celovit pristop k enakosti in nediskriminaciji, da bi zagotovili, da bi države članice ustrezno obravnavale raznolikost ljudi v svojih družbah;

4.  meni, da je EU dolžna varovati in spodbujati pravice manjšin; meni, da je treba izboljšati zakonodajni okvir EU za celovito varstvo pravic pripadnikov manjšin;

5.  poudarja vlogo institucij EU pri ozaveščanju o vprašanjih v zvezi z varstvom manjšin ter pri spodbujanju in podpiranju držav članic pri promociji kulturne raznolikosti in strpnosti, zlasti v okviru izobraževanja;

6.  poudarja, da bi bilo treba morebitne politike v zvezi s kulturno dediščino oblikovati na vključujoč, na skupnosti temelječ in participativen način, vključno s posvetovanjem in dialogom z manjšinskimi skupnostmi, ki jih to zadeva;

7.  ugotavlja, da EU nima učinkovitih orodij za spremljanje pravic manjšin; poziva k učinkovitemu vseevropskemu spremljanju položaja avtohtonih in jezikovnih manjšin; meni, da bi morala Agencija EU za temeljne pravice okrepljeno spremljati diskriminacijo narodnih manjšin v državah članicah;

8.  priznava pomembno vlogo držav članic na področju varstva avtohtonih, narodnih ali jezikovnih manjšin; želi spomniti, da sta varstvo narodnih manjšin in prepoved diskriminacije na podlagi jezika in pripadnosti narodni manjšini določeni v Pogodbah in Listini;

9.  obžaluje, da vprašanja iz resolucije o varstvu manjšin in protidiskriminacijski politiki v razširjeni Evropi še niso rešena;

Pravni okvir EU na področju manjšin: izzivi in priložnosti

10.  poudarja dejstvo, da so pravice narodnih manjšin in njihovo varstvo neločljiv del pravne države, kot to določa københavnski dokument Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, podpisan leta 1990;

11.  poziva države članice, naj poskrbijo, da bo njihov pravni sistem zagotavljal, da pripadniki manjšin ne bodo diskriminirani, in naj sprejmejo ciljno usmerjene zaščitne ukrepe, ki bodo temeljili na ustreznih mednarodnih normah; obsoja vsakršno diskriminacijo pri obravnavi pripadnikov manjšin s strani javnih uslužbencev; predlaga, naj pristojni organi uporabijo ukrepe, ki so na voljo za poročanje, in po potrebi te primere diskriminacije sankcionirajo;

12.  poudarja, da je treba obravnavati položaj in pravni status nedržavljanov s stalnim prebivališčem v državah članicah;

13.  poudarja, da so viri naravne in kulturne dediščine narodnih manjšin ključni stebri socialne kohezije in jih je treba obravnavati kot dobrine, ki se morajo v celoti ohraniti za prihodnje generacije, med drugim s prenehanjem onesnaževanja;

14.  poziva države članice, naj podpišejo, ratificirajo in uveljavijo Okvirno konvencijo Sveta Evrope za varstvo narodnih manjšin, protokol št. 12 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter Evropsko listino o regionalnih ali manjšinskih jezikih oziroma naj posodobijo svoje zaveze ustreznim mednarodnim sporazumom; poudarja, da bi bilo treba jezikovne in avtohtone manjšine obravnavati v skladu z načeli iz teh dokumentov;

15.  poziva k reviziji direktive o rasni enakosti in direktive o enakem obravnavanju pri zaposlovanju; globoko obžaluje, ker je bilo malo napredka pri sprejemanju predloga direktive o enakem obravnavanju, in poziva Komisijo in Svet, naj ponovno začneta ustrezna pogajanja, da se bodo ta zaključila pred koncem tega zakonodajnega obdobja;

Varstvo in zaščita manjšinskih jezikov

16.  spodbuja države članice, naj zagotovijo spoštovanje pravice do uporabe manjšinskega jezika in varujejo jezikovno raznolikost v Uniji v skladu s Pogodbama EU;

17.  meni, da je treba spoštovati jezikovne pravice v skupnostih z več kot enim uradnim jezikom, ne da bi pri tem omejevali pravice ene skupnosti v primerjavi z drugo, v skladu z ustavnim redom vsake države članice;

18.  poziva Komisijo, naj še bolj spodbuja poučevanje in uporabo regionalnih in manjšinskih jezikov kot možen način boja proti jezikovni diskriminaciji v EU;

Pravice oseb LGBTI

19.  spodbuja Komisijo, naj odločneje ukrepa v boju proti diskriminaciji oseb LGBTI in homofobiji, vključno s konkretnimi zakonodajnimi ukrepi, pri čemer naj spoštuje pristojnosti držav članic; priporoča, naj se pravice oseb LGBTI spremljajo in naj se zagotovijo jasne in dostopne informacije o priznavanju čezmejnih pravic teh oseb in njihovih družin v EU; meni, da bi morale države članice ustrezno vlagati v zagotavljanje usmerjenega izobraževanja na različnih stopnjah, da bi strukturirano preprečevale trpinčenje in homofobijo;

20.  spodbuja Komisijo, naj zagotovi, da države članice pravilno izvajajo direktivo o prostem gibanju, pri čemer naj med drugim dosledno spoštujejo določbe, ki se nanašajo na družinske člane in prepoved diskriminacije na kateri koli podlagi;

21.  poziva Komisijo, naj ukrepa in zagotovi, da lahko osebe LGBTI in njihove družine uveljavijo svoje pravice do prostega gibanja v skladu s členom 21 PDEU in členom 21 Listine;

º

º º

22.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 180, 19.7.2000, str. 22. (2) UL L 303, 2.12.2000, str. 16. (3) UL L 158, 30.4.2004, str. 77. (4) ECLI:EU:T:2017:59. (5) UL C 124 E, 25.5.2006, str. 405. (6) UL C 93, 9.3.2016, str. 52. (7) UL C 378, 9.11.2017, str. 146. (8) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0512. (9) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0413. (10) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0487. (11) http://www.europarl.europa.eu/cmsdata/117287/peti-hearing-programme-20170504-en.pdf (12) Diskriminacija v EU v letu 2015, http://ec.europa.eu/COMMFrontOffice/publicopinion/index.cfm/Survey/getSurveyDetail/instruments/SPECIAL/surveyKy/2077

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 7. februarja 2018 o ničelni strpnosti do pohabljanja ženskih spolovil (2017/2936(RSP))

P8_TA(2018)0033 B8-0068/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju členov 8 in 9 direktive o pravicah žrtev (2012/29/EU) z dne 25. oktobra 2012(1) o obveznem zagotavljanju storitev za podporo žrtvam nasilja, vključno z žrtvami pohabljanja ženskih spolovil,

–  ob upoštevanju členov 11 in 12 direktive o pogojih za sprejem (2013/33/EU) z dne 26. junija 2013(2), ki izrecno navaja žrtve pohabljanja ženskih spolovil med ranljivimi osebami, ki morajo biti med azilnim postopkom deležne ustreznega zdravstvenega varstva,

–  ob upoštevanju člena 20 direktive o pogojih (2011/95/EU) z dne 13. decembra 2011(3), v kateri je pohabljanje ženskih spolovil kot težja oblika psihološkega, fizičnega ali spolnega nasilja vključena kot razlog, ki ga je treba upoštevati pri presoji o mednarodni zaščiti,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. februarja 2014 o sporočilu Komisije z naslovom „Za odpravo pohabljanja ženskih spolovil“(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. junija 2012 o končanju pohabljanja ženskih spolnih organov(5), v kateri je pozval h končanju te prakse po vsem svetu s preprečevanjem, zaščitnimi ukrepi in zakonodajo,

–  ob upoštevanju letnih poročil EU o človekovih pravicah in demokraciji v svetu,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta iz junija 2014 o preprečevanju vseh oblik nasilja nad ženskami in dekleti, tudi pohabljanja ženskih spolnih organov, in boju proti njim,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta iz marca 2010 o odpravi nasilja nad ženskami v EU,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 25. novembra 2013 z naslovom Za odpravo pohabljanja ženskih spolovil (COM(2013)0833),

–  ob upoštevanju skupne izjave z dne 6. februarja 2013 ob mednarodnem dnevu boja proti pohabljanju ženskih spolnih organov, v katerem podpredsednica Komisije / visoka predstavnica in pet komisarjev potrjuje zavezo EU, da se bo v svojih zunanjih odnosih zavzemala za boj proti pohabljanju ženskih spolnih organov,

–  ob upoštevanju akcijskega načrta EU za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2015–2019, zlasti njegovega cilja 14(b),

–  ob upoštevanju agende za trajnostni razvoj do leta 2030, zlasti cilja 5.3 o odpravi vseh škodljivih praks, kot so poroke otrok, zgodnje in prisilne poroke ter pohabljanje ženskih spolnih organov,

–  ob upoštevanju akcijskega načrta za enakost spolov za obdobje 2016–2020,

–  ob upoštevanju poročila Evropskega inštituta za enakost spolov iz leta 2013 o pohabljanju ženskih spolovil v Evropski uniji in na Hrvaškem,

–  ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope iz leta 2014 o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (Istanbulska konvencija),

–  ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 12. septembra 2017(6) o pristopu k Istanbulski konvenciji o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima,

–  ob upoštevanju Deklaracije odbora ministrov Sveta Evrope iz septembra 2017 o tem, da je treba okrepiti prizadevanja za preprečevanje pohabljanja ženskih spolovil in prisilnih porok v Evropi in boj proti njim,

–  ob upoštevanju resolucije generalne skupščine OZN z dne 20. decembra 2012 o okrepitvi mednarodnih prizadevanj za odpravo pohabljanja ženskih spolovil (A/RES/67/146),

–  ob upoštevanju Sporazuma iz Cotonouja,

–  ob upoštevanju nove pobude EU in OZN, imenovane Spotlight, o odpravi nasilja nad ženskami in dekleti,

–  ob upoštevanju vprašanja Komisiji o ničelni strpnosti do pohabljanja ženskih spolovil (O-000003/2018 – B8-0005/2018),

–  ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za pravice žensk in enakost spolov,

–  ob upoštevanju člena 128(5) in člena 123(2) Poslovnika,

A.  ker agenda za trajnostni razvoj do leta 2030 izrecno poziva k odpravi pohabljanja ženskih spolovil poleg drugih škodljivih praks iz cilja 5 – „Doseči enakost spolov ter krepiti vlogo vseh žensk in deklic“;

B.  ker je pohabljanje ženskih spolovil označeno kot praksa, ki ji je treba nameniti posebno pozornost v cilju 14 akcijskega načrta EU za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2015–2019, namreč „Spodbujanje enakosti spolov, pravic žensk ter krepitve vloge in udeležbe žensk in deklet“;

C.  ker akcijski načrt EU za enakost spolov 2016–2020 (GAP II) v okviru tematske prednostne naloge B: „Telesna in duševna celovitost“ kot kazalnik vsebuje odstotni delež deklet in žensk, starih od 15 do 49 let, ki so bile podvržene pohabljanju ženskih spolovil;

D.  ker je ta kvarna praksa nadnacionalne narave zdaj priznana kot globalni problem in je v agendi OZN za trajnostni razvoj do leta 2030 opredeljena kot škodljiva praksa, ki jo je treba do takrat odpraviti;

E.  ker je v statističnem poročilu Unicefa iz leta 2016 navedeno, da je po svetu pohabljanju ženskih spolovil podvrženih najmanj 200 milijonov deklic in žensk, dejansko število pa ni znano;

F.  ker ta praksa, ki jo še vedno tradicionalno izvajajo na nekaterih delih afriške celine, pa tudi v delih Bližnjega vzhoda, Azije in Oceanije, povzroča težave tudi v Evropski uniji in ima hude posledice za prizadete ženske in deklice;

G.  ker je bil v zadnjih treh desetletjih dosežen napredek, čeprav neizenačen, saj je stopnja pogostnosti padla za kakih 30 %; ker bi utegnil biti ta napredek izničen zaradi rasti prebivalstva, kar pomeni, da bo temu postopku podvrženo večje število deklic in žensk;

H.  ker imajo lokalne skupnosti pogosto največji posamični vpliv na odločitev staršev, da obrežejo svoje hčerke, ali na to, da se ženske same odločijo za ta poseg;

I.  ker je potrebno, da v gibanju proti temu običaju sodelujejo verski in drugi voditelji, kajti čeprav nobena vera ne zahteva pohabljanja ženskih spolovil, je vera močno prisotna v mnogih skupnostih, kjer izvajajo ta običaj;

J.  ker je treba to prakso vedno proučiti v lokalnem kontekstu, da bi oblikovali ustrezno strategijo za njeno izkoreninjenje;

K.  ker pohabljanja ženskih spolovil ni mogoče ločiti od drugih vprašanj neenakosti spolov in je samo ena od mnogih kršitev pravic žensk, kot so: pomanjkanje dostopa do izobraževanja za deklice, vključno s celovito spolno vzgojo; pomanjkanje dela ali zaposlitve za ženske; nezmožnost, da bi posedovale in dedovale lastnino; prisilne in zgodnje otroške poroke; spolno in telesno nasilje in pomanjkanje kakovostnega zdravstva, tudi storitev na področju spolnega in reproduktivnega zdravja in pravic;

L.  ker je izhodišče pohabljanja ženskih spolovil in drugih oblik nasilja na podlagi spola nadzor nad ženskim telesom in je s tem kršena pravica žensk do zdravja, varnosti in telesne celovitosti, v nekaterih primerih pa celo njihova pravica do življenja;

M.  ker je preprečevanje sicer bolj zaželena pot do opustitve pohabljanja ženskih spolovil kot sodno preganjanje, saj so kršitelji, pomočniki in napeljevalci pogosto starši žrtve, a je treba vseeno nujno odpraviti ovire za sodno preganjanje v tovrstnih primerih, hkrati pa upoštevati največjo korist otroka;

1.  opaža upad pogostnosti pohabljanja ženskih spolovil zaradi odločnih ukrepov in večje ozaveščenosti ter spodbuja vse akterje, naj si še naprej prizadevajo ohraniti zagon v državah, kjer je to pohabljanje pogosto;

2.  meni, da je ta zagon priložnost za mednarodne organizacije in države, da povečajo svoje prizadevanje, zlasti z oblikovanjem vezi in povezovanja med različnimi regijami, deležniki in sektorji, da bi dejavno sodelovali pri prizadevanjih za opustitev te in drugih praks, ki deklicam škodijo, njihove telesne, duševne in čustvene posledice pa lahko čutijo vse življenje;

3.  priznava, kako neprecenljivo je delo organizacij, ki na terenu tako v EU kot zunaj nje sodelujejo s skupnostmi pri preprečevanju, ozaveščanju in zagovorništvu, ter priznava, da je treba med skupnostmi graditi mostove, če naj postane pohabljanje stvar preteklosti;

4.  poziva Komisijo in države članice, naj vključijo preprečevanje pohabljanja ženskih spolovil na vsa področja, zlasti pa področje zdravja, vključno s spolnim in reproduktivnim zdravjem, na področje socialnega dela, azila, izobraževanja, vključno s spolno vzgojo, kazenskega pregona, sodstva, zaščite otrok ter medijev in komuniciranja;

5.  poudarja da imajo države članice po členu 38 Istanbulske konvencije obveznost, da kriminalizirajo pohabljanje ženskih spolovil, pa tudi spodbujanje, prisilo in vplivanje na deklice, da se mu podvržejo, in da ta konvencija ne varuje samo deklic in žensk, ki jim grozi nevarnost pohabljanja, temveč tudi tiste, ki vse življenje trpijo njegove posledice (pri ponovni infibulaciji, razmerah, povezanih z azilom, dostopu do oskrbe itd.); poudarja, da Istanbulska konvencija določa, da nobenega nasilja nad ženskami ni mogoče upravičiti s kulturo, običaji, vero, tradicijo in tako imenovano „častjo“;

6.  poziva EU in tiste države članice, ki doslej še niso ratificirale Istanbulske konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima, naj to brez odlašanja storijo, da bodo zaveze EU skladne z mednarodnimi standardi, ki spodbujajo celovit in celosten pristop k nasilju nad ženskami in pohabljanju ženskih spolovil;

7.  z veseljem opaža, da kazensko pravo v vseh državah članicah izrecno ali implicitno varuje deklice in ženske pred pohabljanjem spolovil, je pa izredno zaskrbljen zaradi njegove očitne neučinkovitosti, saj je bil v EU priča zgolj peščici pravnih primerov;

8.  zaskrbljeno ugotavlja, da je izvajanje zakonodaje, zlasti sodno preganjanje, izziv za vse države članice in države izvora; zato poziva Komisijo, naj ustreznim akterjem olajša udeležbo v posebnem usposabljanju o odkrivanju, preiskovanju in sodnem preganjanju pohabljanja ženskih spolovil; poziva države članice, naj bodo bolj čuječne pri odkrivanju, preiskovanju in sodnem preganjanju te prakse;

9.  opaža, da morata hoditi kazensko pravo in posebno usposabljanje vštric s prizadevanji za ozaveščenost, da bi izvajalce te prakse odvrnili od tega, da bi jo še naprej opravljali;

10.  se zaveda, da je pomembna razlika, ki ločuje to pohabljanje od drugih oblik nasilja na podlagi spola, da je dejanje storjeno s slabimi namerami, ter poudarja, da je treba v strategijah za opuščanje te prakse to upoštevati, čeprav nikakor ne sme služiti kot opravičilo;

11.  obžaluje, da v nekaterih državah prihaja do vedno večje medikalizacije, in vztraja, da to ni sprejemljiv odgovor za odpravljanje temeljnih vzrokov, kot sta že ugotovila OZN in Svetovna zdravstvena organizacija; poziva države članice, naj izrecno prepovedo medikalizacijo pohabljanja ženskih spolovil, hkrati pa ozaveščajo zdravstveno osebje o tem problemu;

12.  poudarja, da je pohabljanje ženskih spolovil ena od najbolj predvidljivih oblik nasilja na podlagi spola, in poziva Komisijo in države članice, naj v begunskih taboriščih zagotovijo stroge preprečevalne ukrepe; poziva Komisijo, naj še naprej vključuje preprečevanje pohabljanja ženskih spolovil in druge škodljive prakse v okviru integracije in Sklada za azil, migracije in vključevanje ter prek Agencije EU za azil zagotovi potrebne informacije;

13.  poziva, naj se v okviru reform skupnega evropskega azilnega sistema in pregleda direktiv o azilu ter prek vloge nove Agencije EU za azil uporabijo najvišji standardi varstva za prosilce za azil na podlagi razlogov, povezanih s pohabljanjem ženskih spolovil;

14.  se veseli oblikovanja svetovnega omrežja, ki bo povezovalo ustrezne akterje z vsega sveta, da bi združili ideje in moči; poziva Komisijo, naj temu pomembnemu omrežju zagotovi podporo;

15.  poziva Komisijo, naj se odzove na pozive civilne družbe za dovolj prilagodljivo financiranje, da bodo organizacije na terenu, ki svoje delo opravljajo v skupnostih, lahko zaprosile za financiranje, da bo poleg pohabljanja ženskih spolovil mogoče celostno obravnavati cel niz vprašanj o pravicah deklic in žensk in da se bodo vzpostavile povezave med organizacijami, ki delujejo v EU, in tistimi, ki delujejo v državah, kjer se praksa pohabljanja izvaja; v zvezi s tem pozdravlja delo Evropske mreže za odpravo pohabljanja ženskih spolovil in njihovih članic, tudi prek projekta Change Plus, pri usposabljanju predstavnikov lokalnih skupnosti za spodbujanje ne samo zakonodajnih sprememb, temveč tudi sprememb vedenja v njihovih skupnostih;

16.  poziva Komisijo in države članice, naj hranijo podatke o pogostnosti in vrsti pohabljanja ženskih spolovil ter pritegnejo akademski svet k sodelovanju pri zbiranju podatkov, raziskavah in izobraževanju prihodnjih generacij strokovnjakov o tej problematiki; priznava, da ima lahko pri tem pomembno vlogo Evropska migracijska mreža; meni, da bi skupna razvojna agenda o pohabljanju ženskih spolovil omogočila univerzam na področjih, kjer se ta praksa izvaja, da se povežejo z univerzami v EU, zato da bi organizirale programe izmenjave, izboljšale zbiranje podatkov in zmogljivosti prihodnjih strokovnjakov v različnih sektorjih;

17.  poziva Komisijo in države članice, naj vključijo temeljne informacije o pohabljanju ženskih spolovil in drugih za deklice škodljivih praksah v izobraževalne programe tistih predmetov, ki imajo pomembno vlogo pri preprečevanju pohabljanja;

18.  poudarja, da bi bilo treba pohabljanje ženskih spolovil ne glede na lokalni kontekst obravnavati v okviru nasilja na podlagi spola in kot vprašanje enakosti spolov ter bi se bilo treba z njim spoprijeti celovito, tako da bi preprečili blatenje skupnosti, v katerih se izvaja;

19.  poudarja, kako sta zagotavljanje, da deklice obiskujejo šolo, in razvijanje osnovnih pogojev za gospodarsko krepitev vloge žensk prva koraka k izboljšanju položaja žensk v skupnostih, kjer se izvaja praksa pohabljanja;

20.  opozarja na potencial in moč različnih komunikacijskih poti, kot so umetnost, literatura, novi in lokalni mediji, pri prenosu sporočil ljudem; poudarja, kako pomembno je sodelovanje dečkov in moških za ustvarjanje novega pristopa k enakosti spolov in za boj proti obstoječim strukturam moči prek omrežij, programov medsebojnega izobraževanja, informacijskih kampanj in programov usposabljanja;

21.  poziva Komisijo, naj državam članicam in državam, kjer se izvaja pohabljanje ženskih spolovil, pomaga vzpostaviti omrežje in celovite strategije za njegovo preprečevanje, tudi z usposabljanjem socialnih delavcev, zdravstvenega osebja, voditeljev skupnosti in verskih voditeljev ter uslužbencev policije in sodstva; ugotavlja, da te prakse ne zagovarja nobena vera;

22.  poziva Komisijo, naj vključi vprašanje pohabljanja ženskih spolovil in drugih praks, ki so škodljive za ženske in deklice, v svoje razprave o človekovih pravicah in v diplomatsko navezovanje stikov; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice, naj okrepijo sodelovanje s tretjimi državami, da bi jih spodbudile k sprejetju nacionalne zakonodaje, ki bo prepovedala pohabljanje ženskih spolovil, in naj podprejo organe kazenskega pregona pri njenem izvajanju;

23.  ceni, da imajo delegacije in Evropska služba za zunanje delovanje v okviru usposabljanja o pravicah otrok ali enakosti spolov vsako leto tudi usposabljanje s področja pohabljanja ženskih spolovil, ter poziva Komisijo, naj razširi poznavanje svojih orodij, kakršno je „United to end FGM“ (Skupaj za odpravo pohabljanja ženskih spolovil) za strokovnjake v različnih sektorjih, in jih da na voljo ciljnim populacijam;

24.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji in Svetu Evropske unije.

(1) UL L 315, 14.11.2012, str. 57. (2) UL L 180, 29.6.2013, str. 96. (3) UL L 337, 20.12.2011, str. 9. (4) UL C 93, 24.3.2017, str. 142. (5) UL C 332 E, 15.11.2013, str. 87. (6) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0329.