Resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. februarja 2018 o Rusiji, primeru Ojuba Titieva in centru za človekove pravice Memorial (2018/2560(RSP))

P8_TA(2018)0034 RC-B8-0096/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Rusiji, zlasti resolucij z dne 13. junija 2013 o pravni državi v Rusiji(1), z dne 13. marca 2014 o Rusiji: izrekanje kazni protestnikom, udeleženim v dogodkih na Blatnem trgu(2), z dne 23. oktobra 2014 o razpustitvi nevladne organizacije Memorial (dobitnice nagrade Saharova 2009) v Rusiji(3), z dne 12. marca 2015 o umoru voditelja ruske opozicije Borisa Nemcova in položaju demokracije v Rusiji(4), z dne 24. novembra 2016 o primeru Ildarja Dadina, zapornika vesti v Rusiji(5) in z dne 6. aprila 2017 o Rusiji, aretaciji Alekseja Navalnega in drugih protestnikov(6),

–  ob upoštevanju izjave predsednikov Odbora za zunanje zadeve in Pododbora za človekove pravice z dne 12. januarja 2018, v kateri pozivata k takojšnji izpustitvi zagovornika človekovih pravic Ojuba Titieva,

–  ob upoštevanju člena 5 Splošne deklaracije o človekovih pravicah in člena 7 Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki določata, da nihče ne sme biti izpostavljen mučenju ali krutemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju, in katerih pogodbenica je Ruska federacija,

–  ob upoštevanju izjave EU o kršenju človekovih pravic v zvezi s centrom za človekove pravice Memorial v Rusiji z dne 19. januarja 2018 in izjave uradne govorke Evropske službe za zunanje delovanje o pridržanju direktorja centra za človekove pravice Memorial v Republiki Čečeniji Ojuba Titieva z dne 11. januarja 2018,

–  ob upoštevanju obiska odbora Sveta Evrope za preprečevanje mučenja v Republiki Čečeniji Ruske federacije novembra in decembra 2017,

–  ob upoštevanju Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin,

–  ob upoštevanju deklaracije OZN o zagovornikih človekovih pravic, ki jo je njena generalna skupščina sprejela 9. decembra 1998,

–  ob upoštevanju sedanjega sporazuma o partnerstvu in sodelovanju, ki vzpostavlja partnerstvo med Evropskima skupnostma in njunimi državami članicami na eni strani ter Rusko federacijo na drugi, ter začasno ustavljenih pogajanj o novem sporazumu med EU in Rusijo,

–  ob upoštevanju sedmega rednega poročila o Ruski federaciji, ki ga je odbor OZN za človekove pravice obravnaval na 3136. in 3137. seji 16. in 17. marca 2015,

–  ob upoštevanju smernic Evropskega sveta z dne 24. junija 2013 za spodbujanje uresničevanja in varstvo vseh človekovih pravic lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker se je Ruska federacija kot polnopravna članica Sveta Evrope ter podpisnica Splošne deklaracije o človekovih pravicah in Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju zavezala načelom demokracije in pravne države ter spoštovanju temeljnih svoboščin in človekovih pravic; ker je Rusija dolžna preiskati kazniva dejanja čečenskih oblasti in ima tudi sredstva za to; ker je Ruska federacija ratificirala 11 od 18 mednarodnih pogodb o človekovih pravicah;

B.  ker je čečenska policija 9. januarja 2018 aretirala Ojuba Titieva, direktorja čečenskega urada organizacije za človekove pravice, ki je leta 2009 dobila nagrado Saharova, centra za človekove pravice Memorial (splošno znanega kot Memorial), in ga obtožila posedovanja mamil; ker je Ojub Titiev obtožbe zanikal, nevladne organizacije in drugi zagovorniki človekovih pravic pa so jih označili za izmišljene;

C.  ker je vrhovno sodišče Republike Čečenije 25. januarja 2018 potrdilo odločitev mestnega sodišča v šalinskem okrožju o dvomesečnem priporu Ojuba Titieva;

D.  ker je bilo kazensko pravo Ruske federacije spremenjeno in je bil uveden nov člen 212(1), ki določa, da je lahko posameznik v primeru kršitve zakona o javnih zborovanjih obtožen, čeprav ta sprememba omejuje svobodo govora in združevanja;

E.  ker so ruske oblasti nagnjene k neupoštevanju pravice do svobodnega zbiranja in so po miroljubnih protestih, ki so potekali 26. marca 2017, samo v Moskvi pridržale več kot 1 000 protestnikov, v drugih mestih Ruske federacije pa še veliko več;

F.  ker se je po podatkih centra za človekove pravice Memorial število političnih zapornikov v državi v zadnjih letih znatno povečalo, in sicer na skupno 102 osebi v letu 2016;

G.  ker zakonodaja o nevladnih organizacijah iz leta 2016 strogo omejuje možnosti tovrstnih organizacij za neodvisno in učinkovito delovanje; ker je po tej zakonodaji rusko ministrstvo za pravosodje označilo center Memorial za „tujega agenta“;

H.  ker je zgodovinar centra Memorial Juri Dmitriev sodeloval v skupini, ki je v Sandarmohu odkrila množično grobišče z več kot 9 000 ljudmi, od katerih so bili mnogi sovjetski razumniki; ker je postal center Memorial v zadnjih letih zadnja preostala neodvisna organizacija za človekove pravice, ki še deluje v Republiki Čečeniji; ker so napadi na zagovornike človekovih pravic v Čečeniji, vključno z izmišljenimi kazenskimi obtožbami proti Ojubu Titievu in požigalskimi napadi v sosednjih republikah, zelo verjetno zrežiran povračilni ukrep za to, ker je center Memorial razkril kršitve človekovih pravic v Čečeniji in skušal zanje poiskati pravico;

I.  ker je Parlament leta 2009 podelil nagrado Saharova za svobodo misli skupini za človekove pravice Memorial;

J.  ker se je glede na kazalnik demokracije za leto 2017, ki ga določa podjetje Economist Intelligence Unit, Rusija uvrstila na 135. mesto med 167 državami, kar pomeni znatno poslabšanje v primerjavi z uvrstitvijo na 102. mesto leta 2006;

K.  ker vlada velika zaskrbljenost zaradi zlorab človekovih pravic oseb LGBTI v Čečeniji; ker je Ruska federacije podpisnica več mednarodnih pogodb o človekovih pravicah in članica Sveta Evrope ter pogodbenica Evropske konvencije o človekovih pravicah in je zato dolžna zagotoviti varnost vsem osebam, ki bi utegnile biti v nevarnosti; ker je Evropska unija večkrat ponudila dodatno pomoč in strokovno znanje, da bi Rusiji pomagala posodobiti in spoštovati njen ustavni in pravni red v skladu s standardi Sveta Evrope; ker je Rusija dolžna preiskati kazniva dejanja čečenskih oblasti in ima tudi sredstva za to; ker je bila homoseksualnost v Ruski federaciji dekriminalizirana leta 1993;

1.  poziva k takojšnji izpustitvi direktorja centra za človekove pravice Memorial v Republiki Čečeniji Ojuba Titieva, ki je bil pridržan 9. januarja 2018, nato pa uradno obtožen in priprt na podlagi neresničnih obtožb o nezakonitem nakupu in posedovanju drog; poziva ruske oblasti, naj zagotovijo popolno spoštovanje človekovih in zakonitih pravic Ojuba Titieva, vključno z dostopom do odvetnika in zdravstvene oskrbe, telesno celovitostjo in dostojanstvom ter varstvom pred sodnim nadlegovanjem, inkriminacijo in samovoljno aretacijo;

2.  obžaluje izjavo čečenskih oblasti, v kateri se obtožuje delo zagovornikov človekovih pravic in organizacij za človekove pravice; zaskrbljeno ugotavlja, da je do te aretacije prišlo kmalu po javnih izjavah Magomeda Daudova, predsednika čečenskega parlamenta, ki dozdevno opravičuje nasilje nad zagovorniki človekovih pravic;

3.  zagovarja mnenje, da je aretacija Ojuba Titieva del zaskrbljujočega trenda aretacij, napadov, zastraševanj in diskreditiranja neodvisnih novinarjev in zagovornikov človekovih pravic, ki delujejo v Čečeniji; poudarja, da so drugi primeri v tem zaskrbljujočem trendu aretacije predsednika skupščine kavkaških ljudstev Ruslana Kutaeva in novinarja Zalaudija Gerieva, ki sta bila obsojena iz sumljivih razlogov, povezanih z drogami, in sicer Kutaev leta 2014 in Geriev leta 2016;

4.  izraža globoko zaskrbljenost, da doslej še nikomur niso sodili za umor predhodnice Ojuba Titieva in zagovornice človekovih pravic v Čečeniji Natalije Estemirove, ki je bila julija 2009 ugrabljena pred svojim domom v Groznem in so jo kasneje isti dan našli ustreljeno blizu vasi Gazi-Jurt v sosednji Ingušetiji; poziva ruske oblasti, naj ta zločin dejansko temeljito preiščejo; v zvezi s tem opozarja, da je bil leta 2009 v središču Moskve ustreljen še en odvetnik za človekove pravice in njihov zagovornik Stanislav Markelov, znan po svojem delovanju v zvezi z zlorabami v Čečeniji;

5.  poziva ruske oblasti, naj nemudoma ustavijo zaskrbljujoči trend aretacij, napadov, zastraševanj in diskreditiranja neodvisnih novinarjev in zagovornikov človekovih pravic, ki delujejo v tej regiji Ruske federacije, saj so s tem kršene njihove pravice do svobode izražanja; obsoja, da čečenske oblasti napadajo zagovornike človekovih pravic, in odločno poziva Moskvo, naj ustavi te napade in spodbuja normalno delovno okolje za zagovornike in organizacije človekovih pravic v Čečeniji in drugih delih Ruske federacije;

6.  izraža globoko zaskrbljenost zaradi vedno slabših razmer za kritične civilnodružbene skupine v Rusiji, zlasti za organizacije, ki delujejo na področju človekovih pravic in demokratičnih svoboščin, ter izraža kritiko državnih politik v zvezi s tem; poudarja, da je dobitnik nagrade Saharova leta 2009, center Memorial, danes še vedno eden od najbolj verodostojnih glasov v zvezi s človekovimi pravicami v Rusiji in da je to edina preostala neodvisna organizacija za človekove pravice, ki še vedno deluje v Republiki Čečeniji, ter izraža solidarnost in močno podporo njegovemu predanemu delu;

7.  poziva ruske oblasti, naj zaščitijo ruske državljane pred nezakonitimi zlorabami; poziva ruske oblasti, naj nemudoma ustavijo zatiranje svobodnega izražanja v Čečeniji ter naj žrtvam in pričam zlorab zagotovijo dejanska varnostna jamstva ter sodijo njihovim storilcem; poudarja, da nosita Rusija in ruska vlada končno odgovornost za preiskovanje teh dejanj, sojenje storilcem in zaščito vseh ruskih državljanov pred nezakonitimi kršitvami;

8.  poudarja, da sta bili še dodatni znamenji preganjanja in nadlegovanja, ki ga doživljajo organizacije za človekove pravice v severnokavkaški regiji, požigalski napad 17. januarja 2018, usmerjen proti prostorom centra Memorial v sosednji Republiki Ingušetiji, in napad 22. januarja 2018, ko so neznani požigalci podtaknili ogenj v avtomobilu, ki je bil last lokalne pisarne centra Memorial v Dagestanu; obsoja ta napada in poziva ruske oblasti, naj učinkovito preiščejo ta in druge napade, usmerjene zoper lastnino centra Memorial, ter grožnje njegovemu osebju, in naj zagotovijo, da bodo storilci za svoja dejanja odgovarjali;

9.  poziva ruske oblasti, naj nujno izvedejo takojšnje neodvisne, objektivne in temeljite preiskave teh obžalovanja vrednih dogodkov v Čečeniji; poziva čečenske oblasti in oblasti v Ruski federaciji, naj spoštujejo domačo zakonodajo in mednarodne obveznosti, podpirajo pravno državo in splošne standarde človekovih pravic ter vsem ljudem, ki bi utegnili biti v nevarnosti, zagotovijo varnost in demokratične svoboščine;

10.  je seznanjen z zahtevo centra Memorial, da se primer Titieva preišče zunaj Čečenije;

11.  obsoja napade na druge skupine civilne družbe in nevladne organizacije v Čečeniji, tudi napade in kampanje blatenja skupne mobilne skupine zagovornikov človekovih pravic v Čečeniji, zaradi katerih se je leta 2016 ta skupina iz varnostnih razlogov umaknila iz Čečenije;

12.  izraža globoko zaskrbljenost zaradi poročil o samovoljnem pridržanju in mučenju oseb, ki jih dojemajo kot osebe LGBTI, v Republiki Čečeniji; poziva oblasti, naj prekinejo to kampanjo preganjanja, mednarodnim organizacijam za človekove pravice pa dovolijo izvesti verodostojno preiskavo domnevnih kaznivih dejanj; obsoja tudi, da posameznike ubijajo družinski člani v tako imenovanih umorih iz časti, in obžaluje, da čečenske oblasti ta kazniva dejanja podpirajo in spodbujajo;

13.  poziva Komisijo, Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice, naj pomagajo tistim, ki so iz Čečenije pobegnili, in razkrijejo to kampanjo zlorabe; pozdravlja dejstvo, da so številne države članice tem žrtvam podelile azil, in poziva države članice, naj v skladu z evropsko in nacionalno zakonodajo nadaljujejo in pospešijo obravnavo prošenj za azil za žrtve, novinarje in zagovornike človekovih pravic;

14.  poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter Evropsko službo za zunanje delovanje, naj zagotovita, da bodo vsi primeri oseb, preganjanih iz političnih razlogov, postavljeni na dnevni red nadaljnjih posvetovanj med EU in Rusijo o človekovih pravicah, ter naj od ruskih predstavnikov na teh posvetovanjih uradno zahtevata odgovore za vsak primer posebej, nato pa o svojih pogovorih z ruskimi oblastmi poročata Parlamentu;

15.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, Svetu Evrope, Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi, predsedniku, vladi in parlamentu Ruske federacije ter čečenskim oblastem.

(1) UL C 65, 19.2.2016, str. 150. (2) UL C 378, 9.11.2017, str. 250. (3) UL C 274, 27.7.2016, str. 21. (4) UL C 316, 30.8.2016, str. 126. (5) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0446. (6) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0125.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. februarja 2018 o usmrtitvah v Egiptu (2018/2561(RSP))

P8_TA(2018)0035 RC-B8-0109/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Egiptu, še posebej tiste z dne 10. marca 2016 o Egiptu, zlasti primeru Giulia Regenija(1), tiste z dne 17. decembra 2015 o Ibrahimu Halavi, ki mu grozi smrtna kazen(2), in tiste z dne 15. januarja 2015 o razmerah v Egiptu(3); svojih resolucij z dne 16. februarja 2017 o usmrtitvah v Kuvajtu in Bahrajnu(4) in z dne 8. oktobra 2015 o smrtni kazni(5) ter svoje resolucije z dne 7. oktobra 2010 o svetovnem dnevu boja proti smrtni kazni(6),

–  ob upoštevanju smernic EU o smrtni kazni, mučenju, svobodi izražanja in zagovornikih človekovih pravic,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta EU za zunanje zadeve o Egiptu, sprejetih avgusta 2013 in februarja 2014,

–  ob upoštevanju pridružitvenega sporazuma med EU in Egiptom iz leta 2001, ki je začel veljati leta 2004 in bil okrepljen z akcijskim načrtom leta 2007, tudi ob upoštevanju prednostnih nalog partnerstva EU-Egipt za obdobje 20172020, sprejetih 25. julija 2017, in skupne izjave, izdane po srečanju Pridružitvenega sveta EU-Egipt,

–  ob upoštevanju skupne izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Federice Mogherini in generalnega sekretarja Sveta Evrope z dne 10. oktobra 2017 ob evropskem in svetovnem dnevu boja proti smrtni kazni,

–  ob upoštevanju skupne izjave strokovnjakov OZN, tudi posebnega poročevalca za mučenje in drugo okrutno, nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje Nilsa Melzerja z dne 26. januarja 2018, v kateri so bili egiptovski organi pozvani, naj ustavijo skorajšnje usmrtitve,

–  ob upoštevanju egiptovske ustave, zlasti člena 93 (zavezujoči značaj mednarodnega prava človekovih pravic),

–  ob upoštevanju zaščitnih ukrepov OZN, ki zagotavljajo varstvo pravic oseb, ki jim grozi smrtna kazen,

–  ob upoštevanju afriških načel in smernic v zvezi s pravico do poštenega sojenja in pravne pomoči, ki prepovedujejo vojaško sojenje civilistom v vseh okoliščinah,

–  ob upoštevanju končne izjave, sprejete na 6. svetovnem kongresu proti smrtni kazni, ki je potekal od 21. do 23. junija 2016 v Oslu,

–  ob upoštevanju novega strateškega okvira in akcijskega načrta EU za človekove pravice, katerega namen je postaviti varstvo človekovih pravic in nadzor nad njimi v središče vseh politik EU,

–  ob upoštevanju člena 2 Evropske konvencije o človekovih pravicah in njenih protokolov št. 6 in 13,

–  ob upoštevanju šestih resolucij generalne skupščine OZN za sprejem moratorija za smrtno kazen,

–  ob upoštevanju Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, Konvencije o otrokovih pravicah in Arabske listine o človekovih pravicah, ki jih je ratificiral Egipt,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki ga je podpisal tudi Egipt, zlasti njegovega člena 18 in drugega izbirnega protokola o smrtni kazni ter člena 14,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker je smrtna kazen najbolj kruta, nečloveška in ponižujoča kazen ter krši pravico do življenja, kot je zapisano v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah; ker Evropska unija odločno in načelno nasprotuje smrtni kazni in podpira vsesplošni moratorij na smrtno kazen pred dokončno odpravo smrtne kazni kot enega od ključnih ciljev politike Unije na področju človekovih pravic;

B.  ker naj bi bilo po poročilih v Egiptu od januarja 2014 na smrt obsojenih vsaj 2 116 oseb; ker nekdanja predsednika Mohamed Mursi in Adli Mansur nista potrdila nobene smrtne kazni; ker je bilo od 1. januarja 2014 izvršenih najmanj 81 usmrtitev;

C.  ker naj bi po poročanjih egiptovska sodišča leta 2017 izrekla vsaj 186 smrtnih kazni, 16 oseb pa je bilo usmrčenih; ker je v zadnjih tednih in od konca decembra 2017 prišlo do zaskrbljujočega povečanja; ker so bile vse nedavne usmrtitve izvršene, ne da bi pred tem obvestili žrtve ali njihove družinske člane; ker kaže, da 24 drugim Egipčanom grozi skorajšnja usmrtitev, saj so izčrpali vse pritožbene postopke;

D.  ker v Egiptu ravno poteka sojenje 891 osebam ali pa čakajo na sojenje na podlagi obtožb, zaradi katerih se lahko izreče smrtna kazen; ker je sojenje vsaj 38 posameznikom, ki so bili v času domnevnega kaznivega dejanja mlajši od 18 let, potekalo skupaj z odraslimi soobotoženci na podlagi obtožb, ki se kaznujejo s smrtno kaznijo; ker so sodišča že od začetka priporočila smrtno obsodbo za vsaj sedem teh posameznikov; ker sta izrek in izvršitev smrtne kazni zoper osebe, ki so mlajše od 18 let, ko storijo kaznivo dejanje, kršitvi mednarodnega prava, vključno s Konvencijo OZN o otrokovih pravicah, pa tudi člena 111 egiptovskega zakona o otrocih; ker je Egipt podpisnik številnih mednarodnih konvencij o političnih in državljanskih pravicah, mučenju, pravicah otrok in mladostnikov, in pravosodju;

E.  ker je v vojaškem zakoniku opredeljenih kot kaznivih s smrtno kaznijo več kaznivih dejanj kot pa v kazenskem zakoniku, z egiptovsko zakonodajo pa je bila pristojnost vojaških sodišč postopoma razširjena; ker je število ljudi, ki so jih egiptovska vojaška sodišča obsodila na smrt, poskočilo s 60 leta 2016 na najmanj 112 leta 2017; ker je bilo v zadnjih mesecih usmrčenih vsaj 23 Egipčanov, od tega so 22 civilistov obsodila vojaška sodišča v postopkih, ko še zdaleč niso izpolnjevali standardov poštenega sojenja; ker naj bi po poročilih od oktobra 2014 do septembra 2017 k vojaškim tožilcem napotili skupno vsaj 15 000 oseb, med njimi tudi na desetine otrok;

F.  ker naj bi zaskrbljujoče število pričevanj in priznanj, ki se uporabljajo v sojenjih, tudi vojaških, pridobili potem, ko so obtožene osebe domnevno prisilno izginile in so jih mučili ali z njimi slabo ravnali; ker je boj proti mučenju dolgoletna prednostna naloga EU na področju človekovih pravic ter skupni cilj Konvencije proti mučenju, ki jo je podpisal Egipt;

G.  ker naj bi vse nedavne in skorajšnje usmrtitve domnevno izhajale iz sojenj, kjer niso spoštovali pravic do poštenega sojenja in dolžnega pravnega postopanja; ker Zaščitni ukrepi Ekonomskega in socialnega sveta Združenih narodov za varstvo pravic oseb, obsojenih na smrtno kazen, strogo prepovedujejo izvrševanje smrtne kazni po nepravičnih sojenjih; ker je več strokovnjakov OZN za človekove pravice po obtožbah o nepoštenih sojenjih Egipt večkrat pozvalo, naj ustavi vse še neizvršene usmrtitve;

H.  ker je treba sprejeti vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da bodo sojenja potekala v pogojih, kjer bodo zares zagotovljena polna jamstva iz člena 14 Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, katerega država pogodbenica je Egipt; ker morajo sojenja v primerih smrtne kazni ustrezati najvišjim standardom poštenosti in dolžnega pravnega postopanja;

I.  ker je Afriška komisija za človekove pravice in pravice ljudstev dne 29. novembra 2017 egiptovsko vlado pozvala, naj nemudoma odloži smrtno kazen v petih različnih primerih; ker so bili dne 2. januarja 2018 obtoženi v eni od teh zadev, v zadevi Kafr El Šejk, kljub temu usmrčeni;

J.  ker je Egipt od revolucije leta 2011 prestal več težkih izzivov in ga mednarodna skupnost podpira pri spopadanju z gospodarskimi, političnimi in varnostnimi izzivi;

K.  ker v Egiptu obstajajo resni varnostni izzivi, zlasti na Sinajskem polotoku, kjer teroristične skupine izvajajo napade na varnostne sile; ker so se v Egiptu zgodili številni zelo hudi teroristični napadi, kakršen je bilo nedavni napad na sufijsko mošejo, v katerem je bilo ubitih vsaj 311 civilistov, 128 pa jih je bilo ranjenih; ker je 9. aprila 2017 v dvojnem samomorilskem bombnem napadu na koptsko cerkev Mar Gerges v Tanti in na koptsko katedralo svetega Marka ubitih najmanj 47 ljudi;

L.  ker v državi že od aprila 2017 vlada izredno stanje, ki je bilo 13. januarja 2018 podaljšano za tri mesece, ki naj bi bilo po poročanju državnih medijev uvedeno v pomoč pri obvladovanju „nevarnosti in financiranja terorizma“ in ogrožanja temeljnih svoboščin, in ki daje predsedniku ter tistim, ki delujejo v njegovem imenu, pooblastila, da v tem obdobju pošljejo civiliste na izredna sodišča za državno varnost;

M.  ker se splošne razmere na področju človekovih pravic v Egiptu še naprej slabšajo; ker egiptovske oblasti zatiranje terorizma uporabljajo kot opravičilo za obsežno represijo;

N.  ker je z zakonom o boju proti terorizmu, sprejetim leta 2015, pod široko opredelitvijo terorizma, ki vključuje „kršitev javnega reda, ogrožanje varovanja, interesov ali varnosti družbe, oviranje določb ustave in zakonov ali škodovanje narodni enotnosti, socialnemu miri ali nacionalni varnosti“, določena smrtna kazen za vse, ki so spoznani za krive vzpostavitve ali vodenja teroristične skupine, s tem pa so vsem civilistom, tudi zagovornikom človekovih pravic, grozi tveganje, da bodo označeni za teroriste in obsojeni na smrt;

O.  ker proti egiptovskim zagovornikom človekovih pravic, ki dokumentirajo in obsojajo smrtne kazni, mučenje in prisilna izginotja, izvajajo ciljno usmerjene represivne ukrepe, kot je bilo zaprtje centra El Nadim leta 2017 in pa poskusi egiptovskih oblasti, da bi zaprli kairski urad egiptovske komisije za pravice in svoboščine; ker Egipt lani začel pravni napad na nevladne organizacije, ko je zahteval, da njihovo tuje ali domače financiranje odobrijo varnostne agencije, s čimer jih je praktično prepovedal; ker bo najvišje pritožbeno sodišče v Egiptu dne 5. aprila 2018 razsodilo v tako imenovani zadevi o tujem financiranju, ki vključuje mednarodne nevladne organizacije;

P.  ker prednostne naloge partnerstva med EU in Egiptom, ki so bile sprejete 27. julija 2017, v novem obdobju 2017–2020 usmerja skupna zavezanost univerzalnim vrednotam demokracije, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, kar je nov okvir za politično ukrepanje in okrepljeno sodelovanje, tudi na področju varnosti, reforme pravosodja in boja proti terorizmu, na podlagi spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin; ker se je pododbor za politične zadeve, človekove pravice in demokracijo pridružitvenega sporazuma med Egiptom in EU 10. in 11. januarja 2018 sestal v Kairu na svojem petem zasedanju, na katerem je obravnaval sodelovanje na področju človekovih pravic, demokracije in pravne države;

Q.  ker je EU prva gospodarska partnerica Egipta in glavni vir tujih naložb v državi; ker dvostranska pomoč Evropske unije Egiptu v okviru evropskega instrumenta sosedstva za obdobje 2017–2020 znaša približno 500 milijonov EUR; ker je Svet za zunanje zadeve 21. avgusta 2013 zadolžil visoko predstavnico za pregled pomoči Evropske unije Egiptu; ker se je Svet za zunanje zadeve odločil, da je treba sodelovanje EU z Egiptom prilagajati glede na razvoj razmer v državi;

R.  ker podjetja s sedežem v več državah članicah EU še naprej izvažajo opremo za nadzor in vojaško opremo v Egipt;

1.  odločno obsoja izvrševanje smrtne kazni in poziva k ustavitvi morebitnih bližajočih se usmrtitev v Egiptu; odločno podpira takojšnji moratorij za smrtno kazen v Egiptu kot korak na poti do njene odprave; podobno obsoja vse usmrtitve, kjer koli se izvajajo, in znova poudarja, da se z odpravo smrtne kazni prispeva k izboljševanju človekovega dostojanstva, kakor je opredeljeno v prednostnih nalogah politik EU o človekovih pravicah; poziva egiptovske organe, naj znova preverijo vse smrtne obsodbe, s čimer bi tistim, ki so bili obsojeni v pomanjkljivih postopkih, omogočili pravično vnovično sojenje; opozarja, da se usmrtitve kljub varnostnim izzivom v Egiptu ne bi smele uporabljati kot sredstvo boja proti terorizmu;

2.  poziva egiptovski parlament, naj pregleda kazenski zakonik države, zakon o kazenskem postopku, zakonodajo za boj proti terorizmu in vojaški zakonik, vlado pa poziva, naj pregleda ustrezne odloke ter tako zagotovi, da civilisti, osumljeni kaznivih dejanj, za katera je predvidena smrtna kazen, v nobenem primeru ne bodo predani izrednim ali vojaškim sodiščem, saj ta ne izpolnjujejo standardov poštenega sojenja, ki se jim je Egipt zavezal v mednarodnih sporazumih in jih zagotavlja v ustavi; poziva egiptovske oblasti, naj prenehajo soditi civilistom pred vojaškimi sodišči;

3.  odločno poziva egiptovske organe, naj poskrbijo za telesno in duševno varnost vseh osumljencev v priporu; obsoja mučenje ali slabo ravnanje; poziva egiptovske organe, naj zagotovijo, da bodo priporniki deležni vse potrebne zdravstvene oskrbe; poziva EU, naj začne v celoti izvajati nadzor nad izvozom v Egipt, zlasti ko gre za blago, ki bi ga bilo mogoče uporabljati za mučenje ali izvrševanje smrtne kazni;

4.  poziva Egipt, naj podpiše in ratificira drugi izbirni protokol k Mednarodnemu paktu o državljanskih in političnih pravicah, katerega cilj je odprava smrtne kazni, in Mednarodno konvencijo o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem; spodbuja egiptovsko vlado, naj izda odprto povabilo ustreznim posebnim poročevalcem OZN za obisk države;

5.  izraža resno zaskrbljenost zaradi množičnih sojenj na egiptovskih sodiščih in številnih smrtnih kazni, ki jih izrekajo; poziva egiptovske pravosodne organe, naj podprejo in spoštujejo Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, ki ga je podpisal tudi Egipt, predvsem pa člen 14 o pravici do pravičnega in pravočasnega sojenja na podlagi nedvomnih dokazov ter o zagotavljanju spoštovanja pravic obtoženca;

6.  poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj obsodi zaskrbljujoče število nedavnih usmrtitev v Egiptu, Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD) in države članice pa, naj se še naprej borijo proti uporabi smrtne kazni; poziva ESZD, naj se posveti nedavnemu razvoju dogodkov v Egiptu ter z vsemi sredstvi vplivanja, ki jih ima na razpolago, ustavi bližajoče se usmrtitve in spodbudi egiptovske oblasti k spoštovanju njihovih zavez v okviru mednarodnih norm in zakonov;

7.  poziva podpredsednico/visoko predstavnico in države članice, naj zagotovijo, da ukrepi obvladovanja migracij ali boja proti terorizmu v okviru prednostnih nalog partnerstva med EU in Egiptom ne bodo spodkopavali človekovih pravic; poudarja, da EU pripisuje velik pomen sodelovanju z Egiptom kot pomembno sosednjo in partnersko državo; odločno poziva Egipt, naj spoštuje zaveze, dane v sklopu prednostnih nalog partnerstva med EU in Egiptom, ki so bile sprejete 27. julija 2017 z namenom spodbujanja demokracije, temeljnih svoboščin in človekovih pravic v skladu z egiptovsko ustavo in mednarodnimi standardi;

8.  obsoja teroristične napade v Egiptu; izreka iskreno sožalje družinam žrtev terorizma; izraža solidarnost z Egipčani in ponovno poudarja zavezanost boju proti širjenju skrajnih ideologij in terorističnih skupin;

9.  spominja egiptovsko vlado, da je dolgoročna blaginja Egipta in njegovega prebivalstva tesno povezana z varstvom splošnih človekovih pravic ter vzpostavitvijo in utrditvijo demokratičnih in preglednih institucij, ki bodo prav tako sodelovale pri varovanju temeljnih pravic državljanov;

10.  podpira težnje večine Egipčanov, ki želijo oblikovati svobodno, stabilno, cvetočo, vključujočo in demokratično državo, v kateri bodo spoštovane nacionalne in mednarodne obveznosti na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin;

11.  je zelo zaskrbljen zaradi nenehnega omejevanja temeljnih demokratičnih pravic, zlasti svobode izražanja, združevanja in zbiranja, politične pluralnosti in načel pravne države v Egiptu; poziva, naj se nemudoma končajo vsa nasilna dejanja, ščuvanje k nasilju, sovražni govor, nadlegovanje, ustrahovanje ali cenzura političnih nasprotnikov, protestnikov, novinarjev, demonstrantov, blogerjev, sindikalistov, zagovornikov pravic žensk, akterjev civilne družbe in manjšin, tudi Nubijcev, ki jih izvajajo državni organi, varnostne sile in službe ter druge skupine v Egiptu; obsoja pretirano uporabo nasilja nad protestniki; poziva, naj se nemudoma in brezpogojno izpustijo vsi, ki so pridržani zaradi miroljubnega uveljavljanja pravice do svobode izražanja, združevanja in zbiranja, ter zahteva neodvisno in pregledno preiskavo vseh kršitev človekovih pravic;

12.  je še vedno ogorčen zaradi mučenja in uboja italijanskega raziskovalca Giulia Regenija in znova obsoja dejstvo, da ni napredka pri preiskavi tega okrutnega umora; poudarja, da bo še naprej pritiskal na evropske organe, naj sodelujejo z egiptovskimi partnerji, dokler primer ne bo rešen, odgovorni pa privedeni pred sodišče;

13.  poziva predsednika Sisija in njegovo vlado, naj izpolnijo svoje zaveze glede dejanskih političnih reform in spoštovanja človekovih pravic; poudarja, da so verodostojne in pregledne volitve bistvene za demokracijo, kakor jo zagotavlja ustava iz leta 2014, in v skladu z mednarodnimi zavezami Egipta;

14.  poziva EU in njene države članice, naj na prihodnji seji Sveta OZN za človekove pravice zavzamejo jasno, odločno in enotno stališče glede Egipta in ga ne spremenijo, dokler država ne bo pokazala občutnega napredka na področju spoštovanja človekovih pravic;

15.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic ter vladi in parlamentu Egipta.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0084. (2) UL C 399, 24.11.2017, str. 130. (3) UL C 300, 18.8.2016, str. 34. (4) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0044. (5) UL C 349, 17.10.2017, str. 41. (6) UL C 371 E, 20.12.2011, str. 5.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. februarja 2018 o suženjstvu otrok na Haitiju (2018/2562(RSP))

P8_TA(2018)0036 RC-B8-0100/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Haitiju,

–  ob upoštevanju skupne izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter komisarja za razvoj z dne 12. junija 2017 ob svetovnem dnevu boja proti otroškemu delu;

–  ob upoštevanju letnega poročila Sveta OZN za človekove pravice, ki povzema napredek na področju človekovih pravic in izzive na Haitiju v letu 2017;

–  ob upoštevanju študije AKP-EU o trgovini z ljudmi na Haitiju z dne 20. julija 2017, pripravljene v okviru ukrepanja glede migracij;

–  ob upoštevanju poročila o izvajanju na Haitiju, ki ga je Odbor OZN za pravice otrok obravnaval 15. januarja 2016;

–  ob upoštevanju rednega splošnega pregleda UNHCR o razmerah na Haitiju za obdobje med 31. oktobrom in 11. novembrom 2016,

–  ob upoštevanju izbirnega protokola OZN k mednarodnemu paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah,

–  ob upoštevanju mednarodne konvencije o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem,

–  ob upoštevanju Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča,

–  ob upoštevanju konvencije OZN o otrokovih pravicah,

–  ob upoštevanju dopolnilne konvencije OZN o odpravi suženjstva, trgovine s sužnji, ustanov in prakse, podobne suženjstvu, z dne 7. septembra 1956, zlasti člena 1(d);

–  ob upoštevanju konvencij št. 182 in št. 183 Mednarodne organizacije dela o najhujših oblikah otroškega dela in najnižji starosti za zaposlitev;

–  ob upoštevanju 34. zasedanja skupne parlamentarne skupščine AKP-EU decembra 2017 v Port-au-Princeu na Haitiju;

–  ob upoštevanju Sporazuma iz Cotonouja,

–  ob upoštevanju ciljev trajnostnega razvoja OZN,

–  ob upoštevanju deklaracije OZN o človekovih pravicah,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker je Haiti ena najrevnejših držav na svetu s hudo korupcijo, slabo infrastrukturo, nezadostnim zdravstvenim varstvom, nizko stopnjo izobraženosti in dolgotrajno politično nestabilnostjo, kar so poglavitni razlogi za obupno revščino;

B.  ker je izkoriščanje otrok za delo v gospodinjstvu – zanje se uporablja kreolski izraz restavek – na Haitiju močno razširjeno, razlog pa so v glavnem slabe gospodarske razmere in kulturni vzorci o otrocih;

C.  ker so restavki žrtve trgovine s služabniki in sodobnega suženjstva, in sicer gre za približno 400 000 haitijskih otrok, od tega 60 % deklic; ker številni haitijski otroci nimajo rojstnega lista in jim zato grozijo trgovina z ljudmi in zlorabe; ker je po podatkih Unicefa izpostavljenost otrok nasilju in zlorabam, vključno s telesnim kaznovanjem in nasiljem na podlagi spola, hud problem; ker četrtina žensk in petina moških še pred 18. letom postane žrtev spolne zlorabe; ker 85 % otrok, starih od 2 do 14 let, trpi grobe disciplinske ukrepe v družini, 79 % telesno kaznovanje, od tega 16 % zelo hudo telesno kaznovanje; ker po ocenah 30 000 otrok živi v približno 750 sirotišnicah, ki so večinoma zasebne in se tudi financirajo z zasebnimi sredstvi;

D.  ker so restavki po navadi otroci revnih podeželskih družin, ki imajo zelo malo ali nič možnosti zaslužka, zato jih prodajo drugim družinam, v zameno za hrano ali denar;

E.  ker si haitijska vlada prizadeva, da bi odpravila izkoriščanje restavkov, na primer sprejela je obsežno zakonodajo o boju proti trgovini z ljudmi, uvedla ukrepe za odkrivanje in pomoč otrokom služabnikom ter poskrbela za ozaveščanje javnosti; ker je država dolžna podpreti starše, da bodo lahko izpolnili svojo dolžnost;

F.  ker sta izobrazba in šolanje številnih haitijskih otrok nezadostna; ker po podatkih Unicefa 18 % haitijskih otrok, starih od 6 do 11 let, ne obiskuje osnovne šole; ker je približno polovica Haitijcev, starih 15 let ali več, nepismenih, saj je 85 % šol zasebnih in so za družine z nizkimi dohodki odločno predrage; ker je orkan Matthew zelo otežil dostop do izobraževanja, saj je na najbolj prizadetih območjih poškodoval 1 633 izmed 1 991 šol;

G.  ker več kot 175 000 ljudi, med drugim na desettisoče otrok, ki so bili razseljeni po pustošenju orkana Matthew oktobra 2016, še vedno živi v izjemno negotovih in nevarnih razmerah; ker je potres leta 2010 zahteval več kot 220 000 življenj, kakih 800 000 otrok pa je bilo razseljenih, zaradi česar jih je bilo veliko pahnjenih v suženjstvo;

H.  ker je Haiti izvorna, tranzitna in ciljna država za prisilno delo otrok in trgovino z njimi; ker ima obstoj restavkov tudi mednarodno razsežnost, saj se veliko haitijskih otrok proda v sosednjo Dominikansko republiko;

I.  ker je imel Haiti zaradi nedavnega volilnega in političnega zastoja po predsedniških volitvah leta 2016 hude težave s sprejemanjem pomembnih zakonov in državnega proračuna, potrebnih za spopadanje z najnujnejšimi družbenimi in gospodarskimi izzivi;

J.  ker je nekaznovanost na Haitiju mogoča zaradi neodgovornosti uradnikov, zlasti pa zato, ker se uporaba sile ter razširjene nezakonite ali samovoljne aretacije s strani policije ne preiskujejo sistematično; ker je Haiti na indeksu korupcije, ki ga objavlja organizacija Transparency International, med 176 državami na 159. mestu;

K.  ker je Haiti na indeksu človekovega razvoja UNDP uvrščen na 163. mesto in nenehno potrebuje humanitarno in razvojno pomoč;

L.  ker je haitijski parlament septembra 2017 odobril državni proračun za leto 2018, ki se napaja z davki, ki nesorazmerno obremenjujejo že tako obubožano prebivalstvo, kar je privedlo do nasilnih protestov in neredov v glavnem mestu Port-au-Prince; ker je minister za gospodarstvo in finance Patrick Salomon pripravil proračun, ki na primer daje prednost čiščenju vladnih poslopij pred programi javnega zdravstva;

M.  ker je Unija iz 11. evropskega razvojnega sklada Haitiju namenila 420 milijonov EUR, s posebnim poudarkom na prehrani in izobraževanju otrok, da bi prispevala k njihovemu razvoju;

N.  ker je Unija leta 2017 objavila javni razpis za spodbujanje otrokovih pravic in zaščito otrok, ki so žrtve izkoriščanja, diskriminacije, nasilja in zanemarjanja (francoski naslov: La promotion des droits des enfants et la protection des enfants victimes d’exploitation, discrimination, violence et abandon), katerega glavni namen je bil vrnitev ujetih otrok biološkim družinam ali njihova oddaja v rejniške družine;

1.  obžaluje, da morajo številni otroci na Haitiju kot restavki pod prisilo zapustiti svoje družine in postanejo žrtve prisilnega dela; poziva k odpravi te prakse;

2.  je globoko zaskrbljen zaradi stalnih kršitev človekovih pravic na Haitiju, med drugim nasilja na podlagi spola, nezakonitega pridrževanja in zasužnjevanja otrok restavkov; poziva haitijsko vlado, naj prednostno sprejme zakonodajne ukrepe, namreč reformo kazenskega zakonika, za spopadanje s temi problemi, hkrati pa naj ponovno vzpostavi osrednje državne institucije, ki so bile ohromljene zaradi nedavnega političnega zastoja, da bo mogoče izvesti nujne reforme;

3.  poziva haitijsko vlado, naj nemudoma sprejme ukrepe za odpravo pomanjkljivosti, ki omogočajo služabništvo otrok, med drugim zaščiti otroke, ki so žrtve zanemarjanja, zlorab, nasilja in otroškega dela;

4.  poziva Unijo in njene države članice, naj Haitiju še bolj pomagajo pri izvajanju ukrepov za zaščito otrok, vključno s programi in partnerstvi za boj proti nasilju, zlorabam in izkoriščanju otrok; poziva haitijsko vlado, naj prednostno uvede postopke za odpravo služabništva otrok in jim nameni dovolj sredstev, med drugim naj usposobi socialno službo, da bo restavke odvzela družinam, v katerih so izpostavljeni zlorabam, ter jim ponudila rehabilitacijo, ustrezno njihovim fizičnim in psihološkim potrebam;

5.  poziva haitijsko vlado, naj vzpostavi upravni sistem, ki bo zagotavljal registracijo vseh novorojencev že ob rojstvu, ter uvede ukrepe za registracijo vseh tistih, ki niso bili registrirani ob rojstvu, in evidentiranje njihovega prebivališča;

6.  spodbuja haitijske organe in donatorje, naj večino sredstev, ki jih trenutno prejemajo drage, vendar nekakovostne sirotišnice, nameni službam v skupnosti, ki bodo družinam in skupnostim pomagale ustrezno skrbeti za lastne otroke;

7.  poziva haitijsko vlado in države članice Unije, ki tega še niso storile, naj brez pridržkov ratificirajo naslednje konvencije, ki so bistvene v boju proti trgovini z otroki in njihovemu suženjstvu:

8.  poziva Unijo, naj pri nudenju razvojne pomoči posebno pozornost nameni podpori za nujno reformo pravosodnega sistema ter usposabljanju tožilcev in sodnikov za primere posilstva in spolnega nasilja, da bodo policijski in pravosodni organi usposobljeni za nepristransko obravnavo žensk in deklic, ki prijavijo nasilje na podlagi spola;

9.  je seznanjen, da je haitijski parlament septembra 2017 sprejel letni proračun; poudarja, da je bil nedavno dosežen napredek na področju pravice do izobraževanja, zlasti s programom vsesplošnega, brezplačnega in obveznega izobraževanja, ki pa zahteva tako sistem učinkovitega spremljanja in izvajanja kot trajna finančna sredstva iz haitijskega državnega proračuna in razvojne pomoči Unije; poziva, da se v naslednjem evropskem razvojnem skladu in haitijskem državnem okvirnem programu več pozornosti nameni blaginji in rehabilitaciji restavkov, tudi najbolj prikrajšanih, invalidov, tistih z učnimi težavami in tistih s podeželja, med drugim z rednim skupnim poročanjem o napredku pri sprejemanju ukrepov in njihovi učinkovitosti v boju proti obstoju restavkov;

10.  pričakuje, da bodo Unija in njene države članice, ki so obljubile pomoč Haitiju po orkanu Matthew, svoje zaveze izpolnile in tej državi pomagale pri premagovanju dolgoročnih izzivov;

11.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, državam članicam, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, svetu ministrov AKP-EU, institucijam Cariforuma, vladama in parlamentoma Haitija in Dominikanske republike ter generalnemu sekretarju Združenih narodov.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. februarja 2018 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES, Euratom) št. 480/2009 o ustanovitvi Jamstvenega sklada za zunanje ukrepe (COM(2016)0582 – C8-0374/2016 – 2016/0274(COD))

P8_TA(2018)0037 A8-0132/2017

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2016)0582),

–  ob upoštevanju člena 294(2) ter členov 209 in 212 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija predložila predlog Parlamentu (C8-0374/2016),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor v skladu s členom 69f(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 1. decembra 2017, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za proračun in mnenj Odbora za razvoj, Odbora za zunanje zadeve in Odbora za mednarodno trgovino (A8-0132/2017),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 8. februarja 2018 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2018/... Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 480/2009 o ustanovitvi Jamstvenega sklada za zunanje ukrepe

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) 2018409.)

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. februarja 2018 o predlogu sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Sklepa št. 466/2014/EU o odobritvi jamstva EU Evropski investicijski banki za izgube pri financiranju v podporo naložbenim projektom zunaj Unije (COM(2016)0583 – C8-0376/2016 – 2016/0275(COD))

P8_TA(2018)0038 A8-0135/2017

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2016)0583),

–  ob upoštevanju člena 294(2) ter členov 209 in 212 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0376/2016),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o vmesnem pregledu uporabe Sklepa št. 466/2014/EU o odobritvi jamstva EU Evropski investicijski banki za izgube pri financiranju v podporo naložbenim projektom zunaj Unije (COM(2016)0584),

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor v skladu s členom 69f(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 1. decembra 2017, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za proračun ter mnenj Odbora za razvoj, Odbora za zunanje zadeve, Odbora za mednarodno trgovino in Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A8-0135/2017),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti z drugim besedilom, bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 8. februarja 2018 z namenom sprejetja Sklepa (EU) 2018/... Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Sklepa št. 466/2014/EU o odobritvi jamstva EU Evropski investicijski banki za izgube pri financiranju v podporo naložbenim projektom zunaj Unije

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Sklepu (EU) 2018/412.)

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. februarja 2018 o letnem poročilu o finančnih dejavnostih Evropske investicijske banke (2017/2071(INI))

P8_TA(2018)0039 A8-0013/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju členov 15, 126, 175, 177, 208, 209, 271, 308 in 309 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in Protokola št. 5 o statutu Evropske investicijske banke (EIB),

–  ob upoštevanju poslovnega načrta skupine EIB za obdobje 2017–2019, objavljenega na spletišču EIB,

–  ob upoštevanju poročila EIB o dejavnostih za leto 2016,

–  ob upoštevanju finančnega poročila za leto 2016 in statističnega poročila EIB za leto 2016;

–  ob upoštevanju poročila EIB z naslovom Ocena delovanja Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI) iz septembra 2016,

–  ob upoštevanju sporazuma, ki sta ga dne 2. maja 2017 sklenila Evropski parlament in EIB, o informacijah, ki se izmenjujejo na podlagi Uredbe (EU) 2015/1017 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. junija 2015 o Evropskem skladu za strateške naložbe, Evropskem svetovalnem vozlišču za naložbe in Evropskem portalu naložbenih projektov ter o spremembi uredb (EU) št. 1291/2013 in (EU) št. 1316/2013 – Evropski sklad za strateške naložbe(1),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) 2017/2396 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2017 o spremembi uredb (EU) št. 1316/2013 in (EU) 2015/1017 v zvezi s podaljšanjem Evropskega sklada za strateške naložbe ter uvedbo tehničnih izboljšav za ta sklad in Evropsko svetovalno vozlišče za naložbe(2) ,

–  ob upoštevanju predloga sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Sklepa št. 466/2014/EU o odobritvi jamstva EU Evropski investicijski banki za izgube pri financiranju v podporo naložbenim projektom zunaj Unije (COM(2016)0583),

–  ob upoštevanju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES, Euratom) št. 480/2009 o ustanovitvi Jamstvenega sklada za zunanje ukrepe (COM(2016)0582),

–  ob upoštevanju pobude EIB za ekonomsko odpornost,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) 2017/1601 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. septembra 2017 o vzpostavitvi Evropskega sklada za trajnostni razvoj (EFSD), jamstva EFSD ter jamstvenega sklada EFSD(3),

–  ob upoštevanju prve seje strateškega odbora EFSD v Bruslju 28. septembra 2017,

–  ob upoštevanju socialnega vrha za pravična delovna mesta in rast v Göteborgu 17. novembra 2017 ter evropskega stebra socialnih pravic,

–  ob upoštevanju strategije skupine EIB o enakosti spolov in krepitvi ekonomskega položaja žensk,

–  ob upoštevanju poročila o izvajanju politike preglednosti EIB v letu 2015 in poročila EIB o upravljanju podjetij za leto 2016,

–  ob upoštevanju okoljskega in socialnega priročnika EIB,

–  ob upoštevanju sedanje revizije pritožbenega mehanizma EIB – načela, referenčni pogoji in poslovnik iz leta 2010,

–  ob upoštevanju politike EIB do pomanjkljivo reguliranih, nepreglednih in nekooperativnih jurisdikcij (politika NCJ) z dne 15. decembra 2010 in dodatka k tej politiki z dne 8. aprila 2014,

–  ob upoštevanju dejstva, da je EIB odobrila ratifikacijo Pariškega sporazuma s strani EU z dne 4. oktobra 2016,

–  ob upoštevanju agende za trajnostni razvoj do leta 2030 ter ciljev trajnostnega razvoja OZN,

–  ob upoštevanju govora predsednika Junckerja o stanju v Uniji na plenarnem zasedanju Parlamenta v Strasbourgu 13. septembra 2017,

–  ob upoštevanju člena 3 Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za proračun ter mnenj Odbora za ekonomske in monetarne zadeve in Odbora za regionalni razvoj (A8-0013/2018),

A.  ker Evropska investicijska banka (EIB) velja za finančno vejo EU in glavno institucijo za izvajanje javnih in zasebnih naložb znotraj EU, hkrati pa ima zaradi svojih dejavnosti zunanjega posojanja pomembno vlogo tudi zunaj EU;

B.  ker finančne dejavnosti skupine EIB vključujejo tako posojanje lastnih sredstev kot izpolnjevanje različnih mandatov, za katere je pooblaščena, s podporo proračuna EU in tretjih strani, na primer držav članic EU;

C.  ker bi bilo treba redno spremljati razvoj dobre prakse na področju politike delovanja, vodenja, upravljanja in preglednosti skupine EIB;

D.  ker je EIB v letu 2016 ohranila trden finančni položaj, saj je njen letni neto presežek znašal 2,8 milijarde EUR, kar je bilo skladno z napovedjo;

E.  ker bi morala EIB, da bi se zmanjšale razlike med regijami, še naprej krepiti prizadevanja za učinkovito širitev svojih posojilnih dejavnosti z zagotavljanjem tehnične pomoči in svetovanja, zlasti v regijah z nizko stopnjo naložb, pri tem pa zmanjšati upravno breme za prosilce;

F.  ker bi morala EIB kot institucija, odgovorna za delovanje Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI), še naprej stremeti k visokokakovostnemu, geografsko uravnoteženemu portfelju sredstev, z dolgoročnimi gospodarskimi koristmi, ki ustvarjajo kakovostna delovna mesta, ter to postaviti za svojo glavno prednostno nalogo po celotnem ozemlju EU;

G.  ker bi moral imeti Evropski investicijski sklad ključno vlogo pri dopolnjevanju ukrepov EIB, saj je kot specializirani instrument EU za tvegani kapital in jamstva namenjen predvsem spodbujanju malih in srednjih podjetij ter evropske integracije in ekonomske, socialne in regionalne kohezije;

H.  ker so v pogodbe, sklenjene med skupino EIB in nasprotnimi strankami, vključene pogodbene določbe, ki vsebujejo klavzule proti goljufijam, vključno z davčnimi goljufijami in pranjem denarja, ter proti tveganjem financiranja terorizma; ker bi morala skupina EIB od nasprotnih strank zahtevati, da ravnajo v skladu z vso veljavno zakonodajo; ker bi morala skupina EIB na podlagi rezultatov skrbnega pregleda zahtevati dodatne pogodbene določbe za obravnavo posebnih vprašanj glede preglednosti in integritete;

I.  ker je skupina EIB s Pogodbama obvezana, da z namenskimi naložbenimi instrumenti, kot so posojila, lastniški kapital, jamstva, instrumenti za porazdelitev tveganj in svetovalne storitve, prispeva k povezovanju EU, njeni ekonomski in socialni koheziji ter regionalnemu razvoju;

J.  ker bi morala skupina EIB kot temeljno prednost svojega poslovnega modela ohranjati visoko bonitetno oceno ter visokokakovosten, trden portfelj premoženja, ki zajema pametne naložbene projekte v okviru EFSI in vseh finančnih instrumentov, s katerimi posluje;

Globalni izzivi in glavne politike

1.  poudarja, da je gospodarska kriza znatno oslabila gospodarsko rast v EU in da je med glavnimi posledicami upad naložb v EU; poudarja, da je v državah, ki jih je kriza najbolj prizadela, krčenje javnih in zasebnih naložb doseglo zaskrbljujočo raven, kar je razvidno iz ugotovitev Eurostata; je zaskrbljen zaradi makroekonomskih neravnotežij in stopenj brezposelnosti, ki so v nekaterih državah članicah še vedno visoke;

2.  pričakuje, da bo EIB še naprej sodelovala s Komisijo in državami članicami pri obravnavi sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih nekatere regije ali države ne morejo polno izkoriščati dejavnosti financiranja EIB;

3.  pozdravlja pripravljenost skupine EIB, da okrepi konkurenčnost EU, zagotovi dejansko podporo za rast in ustvarjanje delovnih mest ter prispeva k reševanju socialno-ekonomskih izzivov znotraj EU in izven nje z zasledovanjem svojih vsesplošnih ciljev javne politike, povezanih z inovacijami, MSP in podjetji s srednje veliko tržno kapitalizacijo, infrastrukturo, okoljem, gospodarsko in socialno kohezijo ter podnebjem; spominja, da je za te cilje potrebno tudi zagotavljanje javnih dobrin; vztraja, da bi morale biti vse dejavnosti skupine EIB ekonomsko vzdržne ter da bi morale tudi prispevati k pametnejši, bolj zeleni in bolj vključujoči EU, da bi se uspešno dosegli cilji strategije Evropa 2020; v zvezi s tem poziva EIB, naj sodeluje z manjšimi udeleženci na trgu in zadrugami v skupnostih, da bi povezali projekte manjšega obsega na področju obnovljivih virov energije in tako zagotovili, da bi bili primerni za financiranje EIB; poudarja, da morajo biti instrumenti usklajeni, da se ti cilji dosežejo;

4.  v zvezi s tem pozdravlja delo Komisije, ki združuje več virov financiranja, vključno z EFSI, finančnimi instrumenti, ki se upravljajo centralno na ravni EU, programskimi sredstvi Evropskih strukturnih in investicijskih skladov (ESI) ter sredstvi držav članic in nacionalnih spodbujevalnih bank in institucij, in tako omogoča bolj tvegane projekte in tiste, ki imajo omejen dostop do finančnih sredstev, v korist malih in srednjih podjetij;

5.  pozdravlja dejstvo, da je EIB potrdila svojo zavezo, da bo podpirala uresničevanje Pariškega sporazuma; meni, da bo revizija meril za posojila za energetske projekte EIB, načrtovana v letu 2018, za banko priložnost, da oceni podporo, ki jo namenja sektorju fosilnih goriv, ter objavi izčrpne in s tem povezane celovite podatke; v zvezi s tem poziva banko, naj objavi konkretne akcijske načrte, ki izhajajo iz njene podnebne strategije iz leta 2015, ter naj svoj portfelj uskladi s ciljem globalne omejitve rasti povprečne temperature na 1,5 stopinje v skladu s Pariškim sporazumom, in sicer s hitrim in popolnim ukinjanjem projektov na področju fosilnih goriv in z dajanjem prednosti projektom energetske učinkovitosti in obnovljivih virov energije; pozdravlja sklepe Sveta z dne 10. oktobra 2017 o podnebnem financiranju(4) in poudarja, da je treba za trajnostne zelene naložbe, tudi za industrijske panoge, ki temeljijo na rabi biomase(5), zagotoviti dovolj finančnih sredstev; poziva EIB, naj še naprej finančno podpira trajnostne lokalne vire energije, da bi se presegla visoka stopnja odvisnosti Evrope od zunanjih virov energije ter zagotovila zanesljivost oskrbe; poziva EIB, naj preuči sprejetje podnebnih označevalcev OECD iz Ria, ki se uporabljajo za sledenje odhodkom evropskih strukturnih in investicijskih skladov ter spremljanje teh odhodkov, da bi se pri oceni vloge skladov ESI pri obravnavanju podnebnih sprememb bolje upoštevale dejavnosti EIB v zvezi s kohezijsko politiko;

6.  poudarja, da je EIB na področju ukrepov proti podnebnim spremembam dosegla precej mešane rezultate, čeprav je za las dosegla svoj skupni cilj v višini 25 %; je zaskrbljen, da v 16 državah članicah podpora EIB za boj proti podnebnim spremembam ni dosegla niti 20 % in da so se naložbe v te dejavnosti v letu 2016 opravljale predvsem v močnejših gospodarstvih EU, pri čemer je bilo 70 % podpore EFSI za obnovljive vire energije namenjene zgolj eni državi, Belgiji, 80 % naložb v energetsko učinkovitost iz EFSI pa je bilo namenjenih Franciji, Finski in Nemčiji;

7.  pozdravlja dejstvo, da se je EIB odzvala na krizo tako, da je znatno razširila svoje dejavnosti, tudi v najbolj prizadetih državah; poziva EIB, naj dodatno podpira države EU in tako prispeva k njihovemu gospodarskemu okrevanju;

8.  opozarja, da je nujno treba pojasniti posledice izstopa Združenega kraljestva iz Unije za sedanji proračun EIB in njene dejavnosti, da bi lahko institucija še naprej opravljala svoje naloge; je seznanjen, da je Združeno kraljestvo zagotavljalo 16,11 % kapitala EIB, in sicer 3,5 milijarde EUR vplačanega kapitala in 35,7 milijarde EUR kapitala banke na vpoklic; poudarja, da je pomembno pojasniti, kakšen je znesek, ki ga Združeno kraljestvo prispeva za proračun EIB, in kakšno bo sodelovanje Združenega kraljestva v prihodnosti; poziva države članice, naj zagotovijo, da izstop Združenega kraljestva ne bo ogrozil sposobnosti EIB, da podpira gospodarstvo EU; v zvezi s tem poudarja, da je treba pri projektih v teku, ki jih EIB sofinancira v Združenem kraljestvu, čim prej zagotoviti pravno varnost; meni, da bi bilo treba sicer pri naložbah Združeno kraljestvo do njegovega uradnega izstopa iz Unije obravnavati kot katero koli drugo državo članico, a EIB povsem upravičeno pogojuje naložbe z zagotovili, da bodo merila za upravičenost naložb, zlasti na področju okoljskih standardov, izpolnjena ves čas trajanja zadevnih naložb;

9.  poudarja pomen financiranja EIB za vzhodno in južno sosedstvo v podporo državam, ki izvajajo težke gospodarske in demokratične reforme na poti proti EU; spominja, da bi se morali z glavnimi dejavnostmi financiranja odzivati tako na nujne potrebe kot na dolgoročne izzive, kot so obnova infrastrukture, zagotavljanje ustreznih stanovanj, infrastruktura za ukrepanje v izrednih razmerah in boj proti brezposelnosti mladih; poudarja, da mora EIB izvajati zunanje operacije tako, da bodo njene dejavnosti posebej osredotočene na področja, ki so za EU zelo pomembna; v zvezi s tem opozarja na razširitev mandata EIB za zunanja posojila, s katerim želi banka okrepiti dejavnosti v južnem sosedstvu, Sredozemlju, Latinski Ameriki in Aziji; poudarja tudi, da je v operacijah EIB velik potencial za izboljšanje gospodarskih razmer v regijah, ki so ključnega geopolitičnega pomena, zlasti v Ukrajini, ki se sooča s precejšnjimi gospodarskimi težavami zaradi oboroženega konflikta na vzhodu države, ki še traja;

10.  meni, da mora EIB kot banka EU, ki je ustanovljena in urejena s Pogodbama in ustreznim priloženim protokolom, delovati skladno s tem statusom, ki s seboj prinaša edinstvene pravice in dolžnosti; ugotavlja, da ima EIB ključno vlogo pri izvajanju vse večjega števila finančnih instrumentov, pri katerih se kot vzvod uporabljajo proračunska sredstva EU;

11.  ugotavlja, da v skladu s poslovnim načrtom za obdobje 2017–2019 napovedi kažejo ponovno povečanje vrednosti posojil, ki jih odobri EIB, v letu 2019 (na 76 milijard EUR, po znižanju na 73 milijard EUR leta 2016 s 77 milijard leta 2014); opozarja, da bi morale sedanje razmere banko spodbuditi k sprejetju ambicioznejših ciljev in povečanju zneska posojil, ki jih odobri; želi spomniti, da bi morala imeti EIB ključno vlogo pri izvajanju strategije Evropa 2020 prek instrumentov, kakršna sta Obzorje 2020 in Instrument za povezovanje Evrope;

12.  pozdravlja zavezo EIB, da se bo spoprijela z vzroki migracij ter ukrepala v državah, ki jih je migracijska kriza še posebej prizadela, tudi z okrepitvijo in dopolnjevanjem humanitarne dejavnosti in zagotavljanjem podpore za gospodarsko rast, razvoj in naložbe, ki so potrebne za urbane, zdravstvene, izobraževalne in socialne, moderne in trajnostne infrastrukture, spodbujanjem gospodarskih dejavnosti za ustvarjanje delovnih mest ter spodbujanjem čezmejnega sodelovanja med državami članicami in tretjimi državami; pričakuje, da bo skupina EIB v ta namen okrepila prizadevanja pri usklajevanju svoje pobude za ekonomsko odpornost in spremenjenega mandata za zunanja posojila z Evropskim skladom za trajnostni razvoj (EFSD); poziva k povečanju finančne pomoči za projekte, ki bi pomagali ublažiti ekonomske stroške, povezane z migracijsko krizo, ter bi hkrati pozitivno vplivali na državljane, begunce in ostale migrante v državah članicah, ki sprejmejo največje število beguncev in migrantov;

13.  v zvezi s tem pozdravlja pobudo EIB za krizno odzivanje in odpornost, v okviru katere namerava povečati znesek za pomoč, namenjeno državam v južnem sosedstvu Evrope in na Balkanu za 6 milijard EUR; poziva, naj pobuda ustvari pravo dodatnost glede na sedanje dejavnosti EIB v regiji;

14.  je seznanjen s predlogom EIB, da bi v okviru skupine oblikovala podružnico po vzoru Evropskega investicijskega sklada, ki bi bila namenjena financiranju zunaj Evrope; pričakuje, da bo napredku v zvezi s tem pravočasno obveščen;

15.  pozdravlja strategijo skupine EIB o enakosti spolov in krepitvi ekonomskega položaja žensk, ki je bila objavljena v letu 2017; meni, da bi bilo treba vidik enakosti spolov uporabljati pri vseh finančnih operacijah skupine EIB; pričakuje, da se bo kmalu začel izvajati akcijski načrt za enakost spolov, s katerimi bodo določeni ambiciozni cilji, pospremljen pa bo tudi s konkretnimi kazalniki;

16.  pozdravlja dogovor o podaljšanju in prilagoditvi Evropskega sklada za strateške naložbe in pričakuje, da bosta revidiran sklad ter okrepljeno Evropsko svetovalno vozlišče za naložbe omogočila rešitev težav, ki so se pokazale v sedanji ureditvi, in sicer kar zadeva dodatnost, trajnost, podnebne ukrepe, geografsko uravnoteženost in dejavnosti svetovalnega vozlišča; poudarja, da se je treba pri dejavnosti posojanja EIB izogniti geografskemu neravnovesju, da se zagotovi širše geografsko in sektorsko dodeljevanje finančnih sredstev, ne da bi bila ogrožena kakovost projektov; poziva EIB, naj še okrepi sodelovanje z nacionalnimi spodbujevalnimi bankami in institucijami, da se poveča doseg in se nadalje razvijejo svetovalne dejavnosti in tehnična pomoč za dolgoročno reševanje vprašanja geografskega ravnovesja; je seznanjen z bogatimi izkušnjami s projekti sklada EFSI; podpira in spodbuja nadaljnjo izmenjavo primerov najboljše prakse med EIB in državami članicami, da bi se zagotovila gospodarska učinkovitost Junckerjevega načrta in ustrezni finančni vzvod zanj, kar bo vplivalo na življenja državljanov EU;

17.  opaža, da EIB v socialnem sektorju povprečno na leto posodi milijardo EUR za projekte socialnih stanovanj (ki so se v zadnjih letih občutno povečali, projektanti in posojilodajalci pa so se dodatno diverzificirali), 1,5 milijarde EUR za zdravstveno infrastrukturo in 2,4 milijarde EUR za projekte izobraževalne infrastrukture; poudarja, da bi nadaljnji razvoj financiranja EIB v tem sektorju odražal sedanji napredek v smeri podpiranja evropskega stebra socialnih pravic ter – skladno s pričakovanji – zagotavljal, da skupina EIB namenja prednost projektom, ki najbolj vplivajo na ustvarjanja trajnih lokalnih delovnih mest;

18.  pozdravlja, da je po podatkih iz izjave oddelka EIB za gospodarstvo z dne 28. septembra 2017 skupina EIB v letih 2015 in 2016 odobrila skupne naložbe, ki naj bi do leta 2020 prispevale 2,3 % k BDP EU in 2,25 milijona delovnih mest, kar kaže na precejšen makroekonomski učinek EIB; spodbuja EIB, naj še razširi svoje zmogljivosti za makroekonomske analize, vključno z raziskavami o makroekonomskem učinku njenih dejavnosti ter splošnim analitičnim delom in sektorskimi študijami, ter na poskrbi za več empiričnih člankov in publikacij, tako da bi postala tudi „banka znanja“; poziva EIB, naj še naprej izboljšuje ocenjevanje projektov z uporabo bogatejših, natančnejših in bolj izpopolnjenih kazalnikov učinka;

19.  priznava pomen proticiklične vloge, ki jo je EIB odigrala v zadnjih letih; meni, da bi morala biti ena od ključnih nalog EIB, ko se gospodarstvo vrne na predkrizne ravni naložb, osredotočanje na pomoč pri premoščanju naložbene vrzeli v regijah, kjer trgi niso uspešni, na primer zaradi poudarjanja kratkoročnih rezultatov in nesposobnosti pravilnega določanja cen dolgoročnih eksternalij, da bi se podprli trajnostne naložbe, tehnološki napredek in inovacije, ki vodijo v trajnostno rast; poudarja, da je treba prednost nameniti projektom, ki temeljijo na inovacijah in imajo očitno dodano vrednost za EU, pa tudi projektom, ki podpirajo regionalni razvoj, kot je oživljanje podeželja in drugih manj dostopnih in manj razvitih območij;

20.  poudarja, da EIB ima in bo še imela pozitivno vlogo pri zmanjševanju vrzeli v javnih naložbah; poudarja, da morajo biti naložbe, odgovorne in vzdržne strukturne reforme ter preudarna proračunska politika sestavni del splošne strategije; poziva k uskladitvi dejavnosti EIB v državah članicah ter dejavnosti, politik in ciljev vlad, ki so določeni v nacionalnih reformnih programih in v priporočilih za posamezne države, kadarkoli je takšna uskladitev mogoča;

21.  poudarja, da so na ravni EU pomembni strukturni razlogi za rast vrzeli v naložbah med državami članicami; poziva EIB, naj poveča tehnično pomoč, da bi se rešila težava premajhnih zmogljivosti za ustvarjanje projektov v nekaterih državah članicah; poziva EIB, naj zagotovi podrobnejše informacije o delovnih mestih, ki se neposredno in posredno ustvarijo z vsakim financiranim projektom;

22.  poudarja, da je EIB pogodbeno zavezana, da prispeva k uravnoteženemu in enakomernemu razvoju notranjega trga s svojo primarno posojilno dejavnostjo, da bi podprla projekte za razvoj manj razvitih regij in projekt, ki imajo čezmejno naravo, v sinergiji z evropskimi strukturnimi in investicijskimi skladi; zato poudarja potencial pomembne dopolnilne vloge EIB pri izvajanju kohezijske politike, vloge, ki bi morala vedno temeljiti na uspešnosti in biti usmerjena v rezultate, tudi z preko izvajanja dejavnosti, namenjenih krepitvi zmogljivosti za pripravo projektov, storitvam svetovanja in analiziranja ter posojilom za nacionalno sofinanciranje evropskih strukturnih in investicijskih skladov; poziva Komisijo in EIB, naj bolje uskladita svoja prizadevanja za nadaljnje spodbujanje izmenjave najboljših praks in širjenje priložnosti za naložbe v vseh evropskih regijah, tudi tistih, ki niso vključene v Kohezijski sklad, da bi boljše dosegali cilje ekonomske, socialne in teritorialne kohezije;

23.  poudarja, da bi morala EIB kot javna finančna institucija, ki financira projekte za uresničevanje politik in prednostnih nalog EU, prispevati k ekonomski, socialni in teritorialni koheziji, tudi v manj razvitih regijah, kot določa Pogodba o delovanju Evropske unije; vendar z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je bilo, kakor je razvidno iz geografske razčlenitve posojil glede na državo, v kateri se ti projekti izvajajo, petim državam članicam, največjim gospodarstvom EU, dodeljenih 54,11 % vseh posojil, odobrenih za leto 2016; poziva EIB in Komisijo, naj preučita razloge, ki so privedli do tega položaja in o tem poročata Parlamentu do sredine leta 2018; poudarja, da je potrebna širša teritorialna razdelitev finančnih sredstev, vključno v zvezi z Evropskim skladom za strateške naložbe, ki bi moral vedno dopolnjevati sklade ESI, da bi dosegli cilj zmanjšanja regionalnih razlik; poudarja, da je treba okrepiti vlogo EIB pri financiranju socialnega podjetništva in zagonskih podjetij, pospeševanju rasti socialne infrastrukture, projektih za energijo iz obnovljivih virov, energijsko učinkovitost in krožno gospodarstvo; v zvezi s tem opozarja, da je EIB tudi velika vlagateljica v državah, ki niso članice EU;

24.  je seznanjen z vmesno oceno vseh finančnih instrumentov Obzorja 2020 (InnovFin), s katerimi upravlja skupina EIB in s 15 priporočili iz te ocene; pričakuje, da bo skupina EIB oblikovala podrobno strategijo o poti, po kateri namerava uresničiti ta priporočila;

Skladnost

25.  ponavlja svoje stališče, da bi moral evropski pravni okvir, vključno s statutom EIB, uredbo o Evropskem skladu za strateške naložbe (EFSI), štirimi uredbami o skupni kmetijski politiki (CAP) in petimi evropskimi strukturnimi in investicijskimi skladi (Evropski sklad za regionalni razvoj, Evropski socialni sklad, Kohezijski sklad, Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja ter Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo) prepovedati financiranje s sredstvi EU tistih končnih upravičencev ali finančnih posrednikov, ki so dokazano vpleteni v utajo davkov ali davčne goljufije;

26.  želi spomniti, da mora biti politika EIB o nekooperativnih jurisdikcijah (politika NCJ) ambiciozna; ugotavlja, da je opiranje na skupni seznam EU, na katerem so jurisdikcije tretjih držav, ki ne izpolnjujejo standardov dobrega davčnega upravljanja, ter ga je 5. decembra 2017 podprl Svet EU, v primeru navzkrižij pa bo imel prednost pred seznami drugih vodilnih organizacij, pozitiven, vendar nezadosten korak, in poziva, da poročanje za vsako državo posebej brez izjem postane del strategije družbene odgovornosti EIB; poziva EIB, naj: upošteva ustrezne standarde in zakonodajo, ki se uporablja na področju preprečevanja pranja denarja, boja proti terorizmu ter davčnim goljufijam in davčnim utajam; ne uporablja struktur za izogibanje davkom niti sodeluje v njih, predvsem ko gre za sisteme ali prakse agresivnega davčnega načrtovanja, ki niso v skladu z merili za dobro davčno upravljanje, kot je določeno v zakonodaji Unije, sklepih Sveta, sporočilih Komisije in drugih formalnih obvestilih Komisije; nima poslovnih odnosov s subjekti, registriranimi ali s sedežem v jurisdikcijah, ki ne sodelujejo z Unijo pri uporabi mednarodno sprejetih davčnih standardov o preglednosti in izmenjavi informacij; poziva EIB, naj po posvetovanju s Komisijo in deležniki revidira in posodobi svojo politiko o nekooperativnih jurisdikcijah ob upoštevanju sprejetja prej omenjenega seznama nekooperativnih jurisdikcij; poziva Komisijo, naj Parlamentu in Svetu vsako leto predloži poročilo o izvajanju te politike;

27.  je seznanjen, da je Komisija v preteklosti blokirala nekatere projekte, ki so jih predložile mednarodne finančne ustanove(6), ker so ti vključevali neupravičeno zapletene davčne ureditve zaradi škodljivih ali neobstoječih davčnih režimov v tretjih državah; poziva Komisijo in EIB, naj v letno poročilo vključita informacije o projektih, pri katerih so bila sredstva prenesena v offshore jurisdikcije; poudarja, da morajo mednarodne finančne ustanove odpraviti tveganje, da bi sredstva EU neposredno ali posredno pripomogla k izogibanju davkom in davčnim goljufijam;

28.  ugotavlja, da so bili izraženi pomisleki o projektih, ki jih financira EIB in ki vključujejo offshore strukture in nekooperativne jurisdikcije; poziva Komisijo, naj vsako leto objavi javno poročilo o uporabi sredstev EU v zvezi z offshore strukturami ter prenosi denarja iz Evropske investicijske banke (EIB) in Evropske banke za obnovo in razvoj v te strukture, ki bo vključevalo število in vrsto zaustavljenih projektov, pojasnila o razlogih za njihovo zaustavitev in nadaljnje ukrepe za preprečitev, da bi sredstva EU neposredno ali posredno pripomogla k izogibanju davkom in davčnim goljufijam;

29.  pozdravlja dejstvo, da EIB upošteva vpliv davkov v državah, v katerih vlaga, in načine, na katere te naložbe prispevajo h gospodarskemu razvoju, ustvarjanju delovnih mest in zmanjševanju neenakosti;

30.  meni, da bi morala EIB kot banka Evropske unije okrepiti svoja prizadevanja, da bi zagotovila, da finančni posredniki, s katerimi sodeluje, ne bodo uporabljali struktur za izogibanje davkom in v njih ne bodo sodelovali, predvsem v sistemih agresivnega davčnega načrtovanja ali dejavnostih, ki niso v skladu z načeli o dobrem davčnem upravljanju, kot je določeno v zakonodaji EU, tudi v priporočilih in sporočilih Komisije; poudarja, da bi EIB tudi morala zagotoviti, da finančni posredniki niso vpleteni v korupcijo, pranje denarja, organizirani kriminal ali terorizem;

31.  poudarja, da mora imeti EIB zanesljive in popolne informacije o dejanskem lastništvu končnih prejemnikov sredstev EIB, tudi v primerih, ko se financiranje opira na sklade zasebnega kapitala; zato odločno poziva EIB, naj okrepi svoj postopek primerne skrbnosti in preglednost pri sodelovanju s finančnimi posredniki; meni, da je uporaba meril za izbiro finančnih posrednikov in razpolaganje s posodobljenimi informacijami o dejanskem lastništvu podjetij, vključno s skladi, fundacijami in davčnimi oazami, najboljša praksa, ki jo je treba vedno upoštevati; je seznanjen, da EIB v postopku skrbnega preverjanja ugotavlja, kdo so dejanski lastniki takih podjetij; poziva skupino EIB, naj dodatno okrepi svoje pogodbene pogoje z vključitvijo klavzule o dobrem upravljanju ali s sklicevanjem na dobro upravljanje, da bi ublažila tveganja na ravni integritete in ugleda; vztraja pri tem, da mora EIB izdelati javno dostopen natančen seznam meril za izbor finančnih posrednikov, da se okrepijo prizadevanja EU v boju proti davčnim zlorabam in na najučinkovitejši način prepreči nevarnost korupcije in vključevanja kriminalnih združb;

32.  pozdravlja prizadevanja EIB, da opravi skrbni pregled strani in izvajalcev, s katerimi ima skupina EIB sklenjene pogodbe, vključno z dejavnostmi stalnega spremljanja na nadzora, da bi zagotovila, da EIB ne bi nenamerno spodbujala korupcije, goljufij, nedovoljenega dogovarjanja, prisile, pranja denarja, davčnih goljufij, škodljivih davčnih praks ali financiranja terorizma, zlasti z objavljanjem rednih poročil o dejavnostih urada glavne osebe, odgovorne za varovanje zakonitosti poslovanja (OCCO) in njegovim tesnim sodelovanjem z generalnim inšpektoratom EIB; poziva EIB, naj se uskladi z novim sistemom zgodnjega opozarjanja in izključitve, ki ga pripravlja Komisija;

33.  pozdravlja sodelovanje in izmenjave skupine EIB z različnimi službami Komisije o ukrepih, ki jih vsebuje sveženj proti izogibanju davkom, da bi se pojasnili področje uporabe in ključni elementi zakonodajnega svežnja, vloga in vključenost skupine EIB ter njeno sodelovanje pri dialogu z organizacijami civilne družbe o teh vprašanjih tako na ravni upravnega odbora skupine EIB kot na ravni služb EIB, kot na primer OCCO; poziva EIB, naj v svojih skrbnih preverjanjih bolje obravnava izogibanje davkom;

Odgovornost

34.  meni, da je treba okrepljeno gospodarsko vlogo skupine EIB, njene večje naložbene zmogljivosti in uporabo proračuna EU kot jamstva za njene operacije dopolniti z večjo preglednostjo in okrepljeno odgovornostjo, da bi zagotovili resnični javni nadzor nad njenimi dejavnostmi, izborom projektov in prednostnim financiranjem;

35.  potrjuje, da EIB Parlamentu na leto predloži tri poročila o svojih dejavnostih ter da so predsednik in zaposleni EIB na zahtevo Parlamenta in njegovih odborov redno navzoči na predstavitvah; vseeno spominja na svojo zahtevo, da bi bila EIB v večji meri odgovorna Parlamentu in bolj pregledna; v zvezi s tem ponovno poziva k podpisu medinstitucionalnega sporazuma o izmenjavi informacij med EIB in Parlamentom, v katerem bo opredeljena tudi možnost, da poslanci naslovijo pisna vprašanja na predsednika EIB;

36.  opozarja, da preglednost pri izvajanju politik EU krepi splošne odgovornosti in verodostojnosti skupine EIB z jasnim prikazom vrste finančnih posrednikov in končnih upravičencev ter skupaj s pristopom nične tolerance do goljufij in korupcije v posojilnem portfelju EIB prispeva tudi k večji učinkovitosti in vzdržnosti financiranih projektov;

37.  pozdravlja dejstvo, da politika preglednosti skupine EIB temelji na domnevi razkritja ter da lahko vsakdo dostopa do dokumentov in informacij EIB; opozarja na svoje priporočilo, naj skupina EIB na svojem spletnem mestu objavi dokumente, ki niso zaupni, kot so medinstitucionalni sporazumi in memorandumi, ter poziva skupino EIB, naj se ne zadovolji s tem, temveč naj nenehno išče načine za izboljšave;

38.  predlaga, naj skupina EIB sledi zgledu Mednarodne finančne korporacije iz Skupine Svetovne banke in začela razkrivati informacije o podprojektih z visokim tveganjem, ki jih financira prek komercialnih bank (glavni posredniki/finančni nosilci, ki jih skupina EIB uporablja za financiranje malih in srednjih podjetij);

39.  pozdravlja dejstvo, da skupina EIB na zahtevo razkrije vso projektno dokumentacijo, ki jo hrani; poziva skupino EIB, naj opredeli smernice za informacije, ki niso občutljive narave, in osnovne informacije, ki bi se lahko razkrile v zvezi z zahtevki za proaktivno razkritje na ravni projektov;

40.  poziva, naj politika razkritja skupine EIB zagotavlja vedno višjo raven preglednosti, kar zadeva načela, ki urejajo njeno cenovno politiko in upravne organe; v zvezi s tem pozdravlja razkritje zapisnikov sej upravnega odbora skupine EIB iz januarja 2017, javni register dokumentov in objavo podatkov o projektih prek pobude za preglednost mednarodne pomoči(7); poziva, naj se objavijo zapisniki sej upravljalnega odbora;

41.  je seznanjen z revizijami politike skupine EIB glede razkrivanja nepravilnosti, ki so v teku; poziva skupino EIB, naj poveča neodvisnost, legitimnost, dostopnost, predvidljivost, pravičnost in preglednost svojega pritožbenega mehanizma, tudi z vključitvijo direktorjev in izboljšanjem zaščite vlagateljev pritožb; meni, da so ti ukrepi nedvomno v interesu banke, deležnikov in institucij EU;

42.  ugotavlja, da je 53 % od 120 primerov, ki so bili leta 2016 prijavljeni oddelku generalnega inšpektorata za preiskave goljufij, posredovalo osebje skupine EIB; pozdravlja dejstvo, da je mehanizem za sporočanje goljufij na spletnem mestu EIB sedaj na voljo v 30 jezikih(8); meni, da bi morala EIB pozorno spremljati tekoče delo na področju zaščite prijaviteljev nepravilnosti na ravni EU in posledično še izboljševati zmožnost poročanja;

43.  poziva skupino EIB, naj nenehno poudarja spremljanje uspešnosti na podlagi ocen uspešnosti in dokazanega učinka; spodbuja skupino, naj nadaljuje z izboljšavami svojih kazalnikov spremljanja, natančneje kazalnikov dodatnosti, da bi se čim prej v fazi priprave projektov začelo ocenjevanje učinka in da bi se upravnemu odboru zagotovilo dovolj informacij o predvidenem učinku, zlasti kar zadeva prispevek projektov k politikam EU, na primer njihov učinek na zaposlovanje (med izvajanjem in delovanjem); nadalje opozarja, da uspešnosti financiranja skupine EIB ni mogoče ocenjevati zgolj na podlagi njegovega finančnega učinka, in zato poziva k ohranitvi ustreznega ravnotežja med operativnimi cilji, opredeljenimi kot obseg poslovanja, in nefinančnimi cilji osebja skupine EIB; poziva na primer, naj ocene uspešnosti nujno kažejo, katere specifične cilje v okviru ciljev trajnostnega razvoja zasleduje projekt in v kakšni meri je prispeval k njihovi uresničitvi; meni, da je nujno, da so prebivalci območij v bližini financiranih infrastrukturnih projektov dejavno vključeni v njihovo ocenjevanje;

44.  pozdravlja dejstvo, da EIB še naprej izpopolnjuje svojo metodologijo za poročanje o učinku, da bi denimo natančno zajemalo naložbe, ki so bile mobilizirane prek različnih posredniških posojilniških struktur in novih produktov, ter skupne korake z drugimi multilateralnimi razvojnimi bankami pri usklajevanju ključnih vidikov poročanja o učinku, kot je nedavno pripravljeno poročilo o poročanju o podnebnem financiranju in poročilo o posojili vsem sektorjem, ki pa je še v pripravi;

45.  pozdravlja dejstvo, da merjenje rezultatov (ReM+) postopoma prinaša „spremembo kulture“ v skupini EIB; poziva k harmonizaciji in razširitvi tega postopka, v katerega naj se, kolikor je to mogoče, vključijo tudi kazalniki iz akcijske agende iz Adis Abebe in Pariškega sporazuma; meni, da bi lahko nadaljnja prilagoditev teh kazalnikov z vključitvijo lokalnih pogledov zmanjšala njihovo odmaknjenost, ne da bi vplivala na njihovo neodvisnost;

46.  poziva EIB, naj pri naložbah v tretje države upošteva lokalne razmere; poudarja, da naložbe v tretje države ne smejo temeljiti le na pristopu povečevanja dobička, temveč morajo biti namenjene tudi ustvarjanju dolgoročne trajnostne gospodarske rasti, ki jo spodbuja zasebni sektor, in zmanjšanju revščine z ustvarjanjem delovnih mest in boljšim dostopom do proizvodnih virov;

47.  ugotavlja, da so v številnih državah, v katerih deluje EIB, na različne načine ogrožene človekove pravice, zlasti svoboda izražanja, zbiranja in združevanja, od nasilnega zatiranja protestov in kriminalizacije svobodnega govora, do samovoljnih aretacij, pridržanj zagovornikov človekovih pravic ter omejevanja organizacij civilne družbe; poziva EIB, naj sprejme akcijski načrt za človekove pravice za namene izvajanja ciljev strateškega okvira EU za človekove pravice in demokracijo, akcijskega načrta EU za človekove pravice in demokracijo ter vodilnih načel OZN o podjetništvu in človekovih pravicah, da prepreči morebitne negativne učinke projektov EIB na človekove pravice, zagotovi, da bodo njeni projekti pomagali krepiti in uresničevati človekove pravice, ter da zagotovi pravna sredstva v primeru kršitve človekovih pravic;

48.  pozdravlja objavo metodologije okvira ReM, vendar je prepričan, da bi bilo treba rezultate takšnih ocen razkriti za vse operacije, vključno z oceno vpliva na okolje in družbo na ravni projektov ali podprojektov; pozdravlja vmesni pregled mandata EIB za zunanja posojila, na podlagi katerega bo EIB zdaj na zahtevo Parlament obveščala o dokumentih o merjenju rezultatov za projekte, ki jih krije proračunsko jamstvo EU; vendar poziva EIB, naj objavi dodatne dokumente o merjenju rezultatov za posamezne projekte zunaj EU in o ocenjevanju na podlagi treh stebrov za projekte v EU, da bi okrepila preglednost banke;

49.  poziva EIB, naj objavi vse ustrezne dokumente v zvezi s posojili avtomobilski industriji za razvoj dizelske tehnologije, tudi poročilo Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) o tej temi in njegova priporočila za posojila EIB za Volkswagen, splošneje pa naj razloži, kakšen je bil obseg posojil avtomobilskim podjetjem, ki naj bi prikrojila obseg emisij, ter naj pripravi pregled, koliko teh posojil je štelo kot podnebni ukrepi; v zvezi s tem poziva k pojasnitvi, katera preverjanja in usklajevanja se uporabljajo za zagotovitev resnične usmeritve v čiste tehnologije pri novejših posojilnih pogodbah z avtomobilskimi podjetji, kot so tista, ki podpirajo raziskovalne in razvojne dejavnosti na področju povezljivosti, učinkovitih bencinsko-električnih hibridnih motorjev, električnih vozil z daljšim dometom in naprednih sistemov v pomoč vozniku pri vožnji;

50.  pozdravlja, da je skupina EIB sprejela standarde za visoko raven preglednosti in odgovornosti za svojo dejavnost posojanja malim in srednjim podjetjem ter da bo obvezno poročanjem finančnih posrednikov o vsakem malem in srednjem podjetju, ki je prejelo pomoč EIB, upoštevalo te rezultate pri obravnavi nadaljnjih transakcij z istim posrednikom;

51.  poudarja, da bo Evropsko javno tožilstvo po začetku veljavnosti Direktive (EU) 2017/1371 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2017 o boju proti goljufijam, ki škodijo finančnim interesom Unije, z uporabo kazenskega prava(9), ter Uredbe Sveta (EU) 2017/1939 z dne 12. oktobra 2017 o izvajanju okrepljenega sodelovanja v zvezi z ustanovitvijo Evropskega javnega tožilstva (EJT)(10), preveri dejavnosti EIB v državah članicah, kadar bo nacionalni organi ali OLAF upravičeno sumil, da je bilo v zvezi s tem storjeno kaznivo dejanje;

52.  je seznanjen z omejenimi obstoječimi informacijami o tem, kako posojilne dejavnosti EIB prispevajo k doseganju ciljev kohezijske politike; zato poziva EIB, naj po potrebi predstavi posebna poglavja v svojem letnem poročilu, ki je namenjeno ocenjevanju učinka dejavnosti EIB v podporo izvajanju kohezijske politike, vključno z dejavnostmi v zvezi z Interreg, ter zagotovi podrobne informacije o uporabi posojil v projektih in programih kohezijske politike, pri čemer naj se sklicuje tudi na geografsko porazdelitev podpore, njen dejanski prispevek k ciljem kohezijske politike, vključno s horizontalnimi načeli in cilji strategije Evropa 2020 ter konkretnimi zmogljivostmi za uporabo zasebnih sredstev; v zvezi s tem poudarja odgovornost EIB, da zagotavlja Evropskemu parlamentu, Računskemu sodišču in drugim dovolj podatkov, tudi o stroških in upravljanju svojih proizvodov, in upošteva tudi dodano vrednost skupnih podatkov na ravni EU o združevanju naložb v zvezi s kohezijsko politiko in EIB;

Finančne dejavnosti skupine EIB

53.  poziva skupino EIB, naj dejavno sodeluje s Komisijo v procesu racionalizacije števila in vrst finančnih instrumentov v okviru prihodnjega večletnega finančnega okvira ter naj se na ta postopek vnaprej pripravi, tako da na podlagi svojih izkušenj sprva opozori na morebitna podvajanja ali prekrivanja;

54.  je prepričan, da bi morali finančni instrumenti skupine EIB služiti projektom, izbranim na podlagi njihovih prednosti, njihovega potenciala za ustvarjanje dodane vrednosti za celotno EU ter dejanske dodatnosti, zlasti na območjih, kjer trg ne financira in podpre projektov, ter da bi morali biti ustrezno uravnoteženi med potencialnim višjim tveganjem in temeljno potrebo po ohranjanju visoke bonitetne ocene banke;

55.  glede tega opozarja, da se utegne s tržno usmerjenimi instrumenti pojaviti tveganje, da se bo osredotočenost proračuna EU preusmerila stran od javnega dobrega EU, ter spodbuja skupino EIB, naj okrepi kvalitativni vidik svojega poročanja Komisiji o finančnih instrumentih, ne pa kvantitativnega;

56.  ugotavlja, da je skupina EIB z namenom polnega izkoriščanja dodatne sposobnosti za prevzemanje tveganj razvila različne nove proizvode, ki bodo omogočili prevzemanje večjih tveganj (npr. podrejeni dolg, vlaganje v lastniški kapital, delitev tveganj z bankami), pregledala pa je tudi svojo politiko na področju kreditnega tveganja in merila za izbiro, da bi omogočila večjo prilagodljivost;

57.  poziva skupino EIB, naj dodatno razvije svojo kulturo tveganja, da bi izboljšala svojo učinkovitost ter dopolnjevanje in sinergije med svojimi posredovanji in različnimi politikami EU, zlasti s podpiranjem inovativnih podjetij, infrastrukturnih projektov in MSP, ki prevzemajo tveganja ali se razvijajo v gospodarsko prikrajšanih regijah oziroma regijah, ki niso najbolj stabilne, v skladu s stalnim in dolgoročnim ciljem zagotavljanja lažjega dostopa do financiranja za MSP, a brez popuščanja pri načelih dobrega poslovodenja in brez ogrožanja visoke bonitetne ocene EIB; opozarja, da instrumenti, temelječi na tveganih prenosih, ne morejo biti brez tveganja, če želimo, da prispevajo h gospodarskemu razvoju EU, pa tudi h gospodarski, socialni in teritorialni koheziji; poudarja, da se morajo EIB in njeni deležniki tega v celoti zavedati; spodbuja EIB, naj oceni možnost ponudbe obveznic EIB v neposreden nakup;

58.  ugotavlja, da je leta 2016 pomoč skupine EIB malim in srednjim podjetjem ter podjetjem s srednje veliko tržno kapitalizacijo znašala rekordnih 33,6 milijarde EUR in je podprla odpiranje 4,4 milijona delovnih mest; poudarja, da je pomembno, da skupina EIB s krepitvijo dostopa do financiranja nenehno nudi pomoč malim in srednjim podjetjem ter podjetjem s srednje veliko tržno kapitalizacijo; poudarja, da so mala in srednja podjetja steber evropskega gospodarstva in bi morala ostati glavni cilj posojilnih dejavnosti skupine EIB z nadaljnjo krepitvijo instrumentov financiranja za mala in srednja podjetja ter podjetja s srednje veliko tržno kapitalizacijo;

59.  spominja, da je več kot 90 % malih in srednjih podjetij v EU mikropodjetij, ki zaposlujejo skoraj 30 % delavcev v zasebnem sektorju; poudarja, da so mikropodjetja v gospodarskih pretresih bolj ranljiva kot velika podjetja in lahko ostanejo prikrajšana pri zagotavljanju posojil, še posebej, če so v regijah, v katerih imajo sedež, gospodarske in bančne razmere neugodne; poziva EIB, naj pripravi strategijo za odpravljanje težav, s katerimi se mala in srednja podjetja soočajo pri dostopu do financiranja projektov;

60.  priznava, da je dostop do financiranja še vedno osnovna ovira za rast kulturnega in ustvarjalnega sektorja; poudarja, da so nujno potrebne pobude za financiranje, s katerimi bi okrepili tovrstne sektorje; spominja na potencial, ki ga imata EIB in EFSI pri zagotavljanju podpore ustvarjalnemu sektorju, zlasti s financiranjem malih in srednjih podjetij; poziva EIB, naj preuči, zakaj se kulturni in ustvarjalni sektor ne financira s sredstvi EFSI, in razišče morebitno povezavo s programom Ustvarjalna Evropa;

61.  poziva skupino EIB, naj še bolj izkorišča finančno solidne posrednike, kot so nacionalne spodbujevalne banke in institucije za določene vrste projektov, ki ne bodo ogrozili visoke bonitetne ocene;

62.  meni, da so številna pravila za upravljanje skupine EIB pripravljena tako, da varujejo njeno visoko bonitetno oceno, vendar je na voljo zelo malo informacij o tem, kako blizu je skupina EIB nižji bonitetni oceni;

63.  poudarja, da bi moralo skrbno upravljanje naložbenih projektov, ki jih financira skupina EIB, temeljiti na dejavnikih, povezanih s finančnimi donosi, in dejavnikih, ki niso povezani s finančnimi donosi, temveč z uresničevanjem ciljev drugih vrst, kot sta prispevanje projekta k gospodarski konvergenci navzgor in kohezije v EU ali uresničevanje ciljev strategije Evropa 2020 oziroma ciljev trajnostnega razvoja; meni, da bi morala skupina EIB ustrezno pojasniti ta nefinančna merila institucionalnim in zasebnim vlagateljem (na primer pokojninskim skladom in zavarovalnicam) ter tako spodbuditi, da se v celotnem finančnem sektorju več pozornosti nameni družbeno-ekonomskim in okoljskim učinkom;

64.  je prepričan, da bi v primerih, ko bi neurejeni pogoji na finančnem trgu preprečevali uresničitev izvedljivega projekta ali bi bilo treba spodbuditi ustanovitev naložbene platforme ali financiranje projektov v sektorjih ali na območjih, kjer je trg zelo neučinkovit ali razmere z vidika naložb niso optimalne, skupina EIB morala izvajati in beležiti spremembe, zlasti pri nadomestilu za jamstvo EU, ki se plačuje EIB, da bi prispevala k zmanjšanju stroškov financiranja operacij, ki jih nosi upravičenec do financiranja skupine EIB prek finančnih instrumentov, ter tako podprla izvedbo projektov; meni, da bi bila potrebna podobna prizadevanja v primerih, ko bi bilo treba zagotoviti podporo finančnih instrumentov za majhne projekte, in da bi bilo treba razmisliti o tovrstnem postopanju tudi v primerih, ko uporaba lokalnih ali regionalnih posrednikov omogoča zmanjšanje stroškov financiranja s finančnimi instrumenti za majhne projekte;

65.  pozdravlja, da nedavno sprejeta strategija kapitalskih naložb vključuje več ocenjevanja operacij v zvezi z lastniškim kapitalom, da bi se obravnavala vrzel v lastniškem financiranju inovacij in na prednostnih infrastrukturnih območjih v EU, zlasti na dveh tržnih območjih: posredno lastniško financiranje (kapitalske naložbe v infrastrukturne sklade in skupne programe naložb) in neposredno financiranje v zvezi z lastniškim kapitalom (posojila z navideznim lastniškim kapitalom za podjetja s srednje veliko tržno kapitalizacijo) z mešanico posrednih in neposrednih instrumentov (kapitalski skladi in konzorcijska posojila);

66.  pozdravlja podporo Evropskega investicijskega sklada, ki je že bila namenjena platformam za množično financiranje v okviru obstoječih dejavnosti, pripravljenost za nadaljnjo podporo platform v okviru področja uporabe ali prek razširitve obstoječih programov ter delo, ki je bilo opravljeno skupaj s Komisijo, na potencialnem pilotnem projektu za dolžniško in investicijsko množično financiranje; predlaga, naj Evropski investicijski sklad najde načine za prepoznavanje in doseganje finančnih posrednikov pod vodstvom FinTech, ki potrebujejo podporo;

67.  poziva Komisijo, naj oceni in pozorno spremlja stroške, povezane s številom mandatov, dodeljenih EIB; spominja, da utegnejo s tem povezani upravni stroški vplivati na splošno uspešnost, glede na sedanjo raven finančnih in človeških virov;

68.  poudarja, da se vloga EIB v kohezijski politiki krepi, zlasti zaradi povečane uporabe finančnih instrumentov skupaj z nepovratnimi sredstvi; vendar poudarja, da je njihova dostopnost za končne prejemnike še vedno zelo nizka in da države članice ter regije kot enega od razlogov za to navajajo zapletenost postopkov, določenih v finančni uredbi in uredbi o skupnih določbah, vključno z nesorazmernimi stroški in pristojbinami ter konkurenco s privlačnejšimi nacionalnimi in regionalnimi instrumenti; v zvezi s tem pozdravlja ustanovitev platforme fi-compass kot enotne kontaktne točke za svetovalne storitve o finančnih instrumentih v okviru kohezijske politike; vendar poziva k nadaljnji tehnični pomoči in poenostavitvi obstoječih postopkov, pa tudi večji osredotočenosti na krepitev zmogljivosti v razmerju do finančnih posrednikov, in opozarja, da je treba bolje povezati stroške upravljanja in provizije z uspešnostjo upravitelja sklada finančnih instrumentov v okviru evropskih strukturnih in investicijskih skladov; opozarja pa, da je treba nepovratna sredstva, ki so učinkovita oblika podpore na številnih področjih javnega posredovanja, ohraniti kot glavno orodje kohezijske politike, finančne instrumente pa bi bilo treba osredotočiti le v tistih sektorjih, kjer imajo višjo vrednost kot nepovratna sredstva, o njihovi uporabi pa bi morali še naprej odločati organi upravljanja; poudarja, da je treba spodbujati močnejši okvir za sodelovanje EIB z Evropskim parlamentom, da bi omogočili boljši nadzor nad dejavnostmi EIB;

Komunikacijske in svetovalne dejavnosti skupine EIB

69.  obžaluje, da potencialni upravičenci do financiranja skupine EIB praviloma niso v zadostni meri obveščeni o produktih, ki jih razvija skupina EIB; sprašuje, če je dobavna veriga skupine EIB dovolj raznolika in vključujoča;

70.  meni, da bi bilo treba v sodelovanju z ustreznimi nacionalnimi partnerji izboljšati komuniciranje skupine EIB, da bi ozaveščali mala in srednja podjetja o možnostih financiranja, ki so jim na voljo, in bolje seznanili državljane z lokalnimi in konkretnimi projekti, ki jih financira EU;

71.  v zvezi s tem pozdravlja partnerstva, ki se sklepajo z mednarodnimi in nacionalnimi ustanovami, da bi se zagotovilo dopolnjevanje s svetovalnimi storitvami EIB;

72.  obžaluje pomanjkanje razpoložljivih podatkov o vlogi EIB v vsaki fazi cikla izvajanja kohezijske politike in omejene informacije o tem, kako posojilne dejavnosti EIB prispevajo k ciljem kohezijske politike; poudarja potrebo po prizadevanjih in poziva k njihovi okrepitvi, da bi dosegli boljšo preglednost in boljše komuniciranje ter zagotovili, da informacije dosežejo končne prejemnike na regionalni in lokalni ravni ter povečajo prepoznavnost projektov;

73.  pričakuje, da bodo Komisija, skupina EIB ter nacionalni, regionalni in lokalni organi še naprej sodelovali z nacionalnimi spodbujevalnimi bankami in ustanovami ter to sodelovanje okrepili sodelovanje, da bi ustvarjali več sinergij med skladi ESI in instrumenti financiranja ter posojili EIB, da bi zmanjšali upravna bremena, poenostavili postopke, povečali upravno zmogljivost, spodbudili teritorialni razvoj in kohezijo ter izboljšali razumevanje skladov ESI in financiranja EIB, saj nacionalne spodbujevalne banke in ustanove dobro poznajo svoja ozemlja in so sposobne lokalno izvajati prilagojene finančne instrumente;

o
o   o

74.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, EIB ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 128, 19.5.2017, str. 1. (2) UL L 345, 27.12.2017, str. 34. (3) UL L 249, 27.9.2017, str. 1. (4) http://www.consilium.europa.eu/en/press/press-releases/2017/10/10/conclusions-climate-change/pdf (5) Na primer preudarni in dobro ocenjeni projekti, ki ne prejemajo financiranja Skupnega podjetja za industrijske panoge, ki temeljijo na rabi biomase. (6) Evropska investicijska banka, Evropski investicijski sklad in Svetovni sklad za energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije. (7) Resolucija Evropskega parlamenta z dne 28. aprila 2016 o Evropski investicijski banki (EIB) – letno poročilo 2014 (Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0200). (8) http://www.eib.org/attachments/general/reports/ig_fraud_investigations_activity_report_2016_en.pdf (9) UL L 198, 28.7.2017, str. 29. (10) UL L 283, 31.10.2017, str. 1.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. februarja 2018 o sedanjem stanju na področju človekovih pravic v Turčiji (2018/2527(RSP))

P8_TA(2018)0040 RC-B8-0082/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Turčiji, zlasti z dne 27. oktobra 2016 o položaju novinarjev v tej državi(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2017 o poročilu Komisije o Turčiji za leto 2016(2),

–  ob upoštevanju izjav podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Federice Mogherini in komisarja za evropsko sosedsko politiko in širitvena pogajanja Johannesa Hahna o najnovejšem razvoju dogodkov v Turčiji z dne 2. februarja 2018, izjav, ki sta jih podala leto dni po poskusu državnega udara v Turčiji 14. julija 2017 in izjav o mnenju Beneške komisije o spremembah turške ustave in nedavnih dogodkih, ki sta jih podala 13. marca 2017,

–  ob upoštevanju izjav uradne govorke Evropske službe za zunanje delovanje z dne 8. junija 2017, da je bil sodeč po poročilih pridržan predsednik organizacije Amnesty International v Turčiji, Taner Kiliç, z dne 8. julija 2017 o pridržanju zagovornikov človekovih pravic na otoku Büyükada v Turčiji in z dne 26. oktobra 2017 o tekočih primerih, povezanih s človekovimi pravicami v Turčiji,

–  ob upoštevanju političnega dialoga na visoki ravni med EU in Turčijo dne 25. julija 2017,

–  ob upoštevanju pisnih ugotovitev, ki jih je komisar Sveta Evrope za človekove pravice 2. novembra 2017 predložil Evropskemu sodišču za človekove pravice o skupini dvanajstih tožb v zvezi s svobodo izražanja in pravico do svobode in varnosti poslancev v Turčiji in z dne 10. oktobra 2017 o skupini desetih tožb v zvezi s svobodo izražanja in pravico do svobode novinarjev v Turčiji,

–  ob upoštevanju resolucije št. 2156 (2017) parlamentarne skupščine Sveta Evrope o delovanju demokratičnih institucij v Turčiji,

–  ob upoštevanju dejstva, da ustanovne vrednote EU zajemajo načeli pravne države in spoštovanja človekovih pravic, ki veljajo tudi za države kandidatke za članstvo v EU,

–  ob upoštevanju Evropske konvenciji o človekovih pravicah in Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, katerih podpisnica je tudi Turčija,

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju člena 123(2) in (4) Poslovnika,

A.  ker je Parlament odločno obsodil poskus državnega udara 15. julija 2016; ker je turški parlament 18. januarja 2018 še za tri mesece podaljšal izredno stanje; ker izredne razmere izkoriščajo za utišanje nestrinjanja, pri čemer močno presegajo vse upravičene ukrepe za preprečevanje groženj nacionalni varnosti; ker v mednarodnem pravu velja, da morajo biti izredni ukrepi biti zgolj toliko obsežni, kolikor so potrebni, ter sorazmerni po obsegu in trajanju;

B.  ker je Turčija pomembna partnerica EU in se od nje kot države kandidatke pričakuje spoštovanje najvišjih standardov demokracije, vključno s spoštovanjem človekovih pravic, načela pravne države, temeljnih svoboščin in splošne pravice do poštenega sojenja;

C.  ker 148 podpisnikom peticije „Akademiki za mir“ grozi obtožnica, češ da so širili teroristično propagando, in jih maja 2018 čakajo sodne obravnave;

D.  ker je po podatkih Evropske zveze novinarjev od poskusa državnega udara še vedno v zaporu 148 novinarjev; ker se še vedno nadaljuje zatiranje političnega oporečništva prek družbenih medijev; ker je bilo 449 ljudi pridržanih zaradi objave komentarjev v družbenih medijih, kjer so bili kritični do turškega vojaškega vpada v sirsko enklavo Afrin; ker so turški organi po poročanju organizacije Amnesty International po poskusu državnega udara ukinili na stotine civilnodružbenih organizacij in zaprli sedeže več kot 160 radijskih in televizijskih organizacij, časopisov, revij, založniških hiš in distribucijskih podjetij;

E.  ker turški organi od julija 2016 odločili, da 107 000 ljudi ne sme opravljati svojega poklica; ker je komisija za preiskavo izrednih ukrepov, ki je bila ustanovljena po priporočilu Sveta Evrope, do 18. januarja 2018 prejela 104 789 zahtevkov in je doslej izdala odločitve le v 3 110 zadevah, ki pa niso bile objavljene;

F.  ker smo zadnja leta priča širjenju izvršilnega nadzora nad sodstvom in tožilstvom, obsežnim aretacijam, odpuščanju in samovoljnim premestitvam sodnikov in tožilcev ter ponavljajočim se napadom na odvetnike;

G.  ker je bilo po podatkih Združenja za človekove pravice v prvih 11 mesecih leta 2017 mučenju in slabemu ravnanju izpostavljenih 2 278 oseb;

H.  ker je položaj na jugovzhodu države še vedno zelo zaskrbljujoč; ker je bilo po poročanjih v okviru varnostnih operacij ubitih okoli 2 500 ljudi, približno pol milijona ljudi pa je bilo od julija 2015 razseljenih; ker je še vedno zaprtih 68 kurdskih županov;

I.  ker so med priprtimi novinarji na primer nemško-turški novinar Deniz Yücel, akademik in kolumnist Mehmet Altan in novinar Şahin Alpay; prav tako več novinarjev in uslužbencev dnevnika Cumhuriyet, med drugim tudi Ahmet Şık;

J.  ker so se po odvzemu parlamentarne imunitete velikemu številu poslancev mnogi opozicijski poslanci znašli v sodnih postopkih in priporu; ker je v priporu še vedno deset poslancev Ljudske demokratske stranke (HDP), vključno s sopredsednikoma Figen Yüksekdağ in Selahattinom Demirtaşem ter poslancem Republikanske ljudske stranke (CHP) Enisom Berberoğlujem, in so šestim poslancem odvzeli parlamentarni mandat, tudi dobitnici nagrade Saharova Leyli Zana;

K.  ker turške oblasti julija 2017 aretirale deset zagovornikov človekovih pravic (istanbulska deseterica), ki so jih kasneje proti plačilu varščine izpustili; ker je sodišče v Istanbulu 1. februarja 2018 razveljavilo svojo odločitev o izpustitvi Tanerja Kılıça, predsednika Amnesty International v Turčiji, ter ga za čas trajanja sojenja zadržalo v priporu;

L.  ker je bil eden od osrednjih voditeljev civilne družbe v Turčiji, Osman Kavala, 18. oktobra 2017 aretiran in je še vedno v zaporu na podlagi obtožbe, da je poskušal strmoglaviti vlado, ker je decembra 2013 podprl proteste v parku Gezi;

M.  ker je 19. novembra 2017 urad guvernerja v Ankari odločil, da za nedoločen čas prepove vse dogodke, ki jih priredijo organizacije LGBTI;

N.  ker turška ustava zagotavlja svobodo prepričanja, svobodnega izražanja veroizpovedi in zasebnega širjenja verskih idej ter prepoveduje diskriminacijo na podlagi vere, a verske manjšine še vedno doživljajo verbalne in fizične napade, stigmatizacijo in družbeni pritisk v šolah in javnem življenju, diskriminacijo in težave pri zakonitem ustanavljanju bogoslužnih mest;

O.  ker so bila zaradi razmer v Turčiji na področju demokracije, pravne države, človekovih pravic in svobode tiska njena predpristopna sredstva zmanjšana za 105 milijonov EUR v primerjavi s prvotnim predlogom Komisije v proračunu za leto 2018, nadaljnjih 70 milijonov EUR pa ostaja v rezervi, dokler država na teh področjih ne bo dosegla „izmerljivega zadostnega napredka“;

P.  ker je Parlament novembra 2016 pozval, naj se proces pristopa Turčije k EU zamrzne, julija 2017 pa, naj se prekine, če bi ustavne spremembe izvajali take, kot so;

1.  ponovno ostro obsoja poskus državnega udara z dne 16. julija 2016 in izraža solidarnost s turškimi državljani; priznava pravico in odgovornost turške vlade, da sprejme ukrepe, s katerimi bi ob zagotavljanju spoštovanja načel pravne države in pravice do poštenega sojenja privedla storilce pred sodišče; vseeno poudarja, da turška vlada spodleteli vojaški državni udar uporablja za zatiranje legitimne in miroljubne opozicije ter medijem in civilni družbi z nesorazmernimi in nezakonitimi dejanji odreka miroljubno uveljavljanje pravice do svobode izražanja;

2.  izraža globoko zaskrbljenost zaradi vse slabšega stanja temeljnih pravic in svoboščin ter pravne države v Turčiji, pa tudi zaradi neobstoja neodvisnosti sodstva; obsoja uporabo samovoljnih pridržanj ter pravosodnega in upravnega nadlegovanja za preganjanje desettisočev oseb; nujno poziva turške oblasti, naj nemudoma in brezpogojno izpustijo vse, ki so bili pridržani le zato, ker so legitimno opravljali svoje delo in uveljavljali svojo pravico do svobode izražanja in združevanja, in ki so priprti brez trdnih dokazov o kaznivi dejavnosti; poziva k odpravi izrednih razmer v državi in k razveljavitvi izrednih odredb;

3.  poziva turške oblasti, naj spoštujejo Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic, ki vključuje jasno zavrnitev smrtne kazni, in sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, vključno z načelom domneve nedolžnosti;

4.  poziva turško vlado, naj vsem osebam, za katere veljajo omejevalni ukrepi, ponudi ustrezna in učinkovita pravna sredstva ter sodni nadzor v skladu z načeli pravne države; poudarja, da je domneva nedolžnosti temeljno načelo v vsaki ustavni državi; poziva Turčijo, naj nujno pregleda komisijo za preiskavo izrednih ukrepov, in sicer tako, da bo postala robustna in neodvisna ter da bo zmožna individualno obravnavati vse primere, učinkovito obdelati ogromno število vlog, ki jih prejema, ter preprečiti neupravičeno odlaganje sodnega nadzora; poziva omenjeno komisijo, naj svoje odločitve objavi; poziva turške organe, naj sindikatom omogočijo izvajanje legitimne sindikalne dejavnosti;

5.  poudarja, da terorizem v Turčiji ostaja neposredna grožnja; vseeno ponavlja, da široko zastavljene protiteroristične turške zakonodaje ne bi smeli uporabljati za kaznovanje državljanov in medijev, ki uveljavljajo svojo pravico do svobode izražanja; glede tega obsoja pridržanje in sojenje najmanj 148 akademikov iz javnih in zasebnih univerz v Istanbulu, ki so podpisali peticijo „Akademiki za mir“, prav tako pa obsoja nedavne aretacije novinarjev, aktivistov, zdravnikov in navadnih državljanov zaradi izražanja nasprotovanja turški vojaški operaciji v Afrinu; je resno zaskrbljen zaradi humanitarnih posledic vojaškega posredovanja v tej regiji z večinsko kurdskim prebivalstvom v Siriji in svari pred nadaljnjimi nesorazmernimi ukrepi;

6.  je globoko zaskrbljen zaradi poročil o slabem ravnanju in mučenju zapornikov in poziva turške organe, naj temeljito raziščejo te obtožbe; ponovno poziva, naj se poročilo odbora Sveta Evrope za preprečevanje mučenja objavi;

7.  odločno obsoja odločitev turškega parlamenta, da brez ustavne podlage odvzame imuniteto velikemu številu poslancev, s čimer je utrl pot nedavnemu pridržanju desetih opozicijskih poslancev, vključno s sopredsednikoma Ljudske demokratske stranke (HDP) Figen Yüksekdağ in Selahattinom Demirtaşem, ter da prekliče mandat 6 opozicijskim poslancem, nazadnje dobitnici nagrade Saharova Leyli Zana; obsoja odvzem prostosti 68 kurdskim županom; obsoja samovoljno zamenjavo izvoljenih lokalnih predstavnikov, ki dodatno spodkopava demokratično strukturo Turčije;

8.  je resno zaskrbljen zaradi zaprtja več kot 160 medijskih hiš z vladno odredbo o izrednih razmerah; obsoja politični pritisk na novinarje; izraža resno zaskrbljenost, ker turški organi nadzorujejo platforme družbenih medijev in ukinjajo uporabniške račune na družbenih omrežjih; poziva k takojšnji in brezpogojni izpustitvi vseh, ki so pridržani brez dokazov, vključno z državljani EU, kot sta nemški novinar Deniz Yücel, ki je že leto dni v zaporu, vključno z devetimi meseci samice, čeprav zoper njega ni bila vložena obtožnica; poziva Turčijo, naj umakne obtožbe proti finsko-turški novinarki Alyi Albayrak, ki jo je turško sodišče obsodilo v odsotnosti; pozdravlja, da so nekatere novinarje in osebje opozicijskega dnevnika Cumhuriyet po mesecih zapora izpustili, in poziva k takojšnji izpustitvi še štirih novinarjev tega dnevnika, ki so še za zapahi;

9.  je zelo zaskrbljen zaradi obsežnih represivnih ukrepov zoper organizacije civilne družbe v Turčiji, zlasti zaradi prijetja enega od glavnih voditeljev nevladnih organizacij, Osmana Kavale; nujno poziva turško vlado, naj Kavalo takoj izpusti, saj je njegova aretacija spolitizirana in samovoljna;

10.  zaskrbljeno opaža krhanje sekularnih načel in vrednot, ki jih je Turčija dolgo spoštovala; je resno zaskrbljen zaradi nespoštovanja verske svobode, vključno z vse večjo diskriminacijo kristjanov in drugih verskih manjšin; obsoja zaplembo 50 aramejskih cerkva, samostanov in pokopališč v Mardinu; poziva Komisijo, naj to vprašanje nujno obravnava s turškimi organi; poziva turško vlado, naj izpusti pastorja Andrewa Brunsona in mu omogoči vrnitev domov;

11.  opozarja tudi na načelo nediskriminacije manjšin, vključno z Romi, ki imajo enako pravico do izražanja svoje kulture in dostopa do socialne varnosti;

12.  obsoja izjavo, ki jo je urad guvernerja v Ankari podal 19. novembra 2017 o odločitvi, da uvede neomejeno prepoved vseh dogodkov, ki jih organizirajo organizacije LGBTI, po tem, ko je trikrat zapored prepovedal parado ponosa v Istanbulu; poziva turške organe, naj prekličejo prepoved; pozdravlja izpustitev vodilnega aktivista LGBTI Alija Erola in ob tem poziva turške oblasti, naj izpustijo samovoljno priprte aktiviste LGBTI in naj poskrbijo za dobro počutje Diren Coşkun, ki gladovno stavka;

13.  izraža resno zaskrbljenost zaradi razmer na jugovzhodu Turčije, zlasti na območjih, na katerih velja policijska ura, saj se tam uporabljata prekomerna sila in kolektivno kaznovanje; poziva Turčijo, naj oblikuje načrt za učinkovito ponovno vključitev pol milijona notranje razseljenih oseb; ponovno obsoja, da se Kurdska delavska stranka (PKK), ki je že od leta 2002 na seznamu terorističnih organizacij, ponovno zateka k nasilju, zato jo poziva, naj odloži orožje in uporabi miroljubna in demokratična sredstva za izražanje svojih pričakovanj; opozarja, da je turška vlada dolžna zaščiti vse svoje državljane; obžaluje razširjeno prakso razlastitev, vključno z nepremičninami, ki so v lasti občin; je prepričan, da lahko zgolj pravična politična rešitev kurdskega vprašanja prinese trajno stabilnost in blaginjo regiji in vsej Turčiji, zato obe strani poziva, naj se vrneta k pogajalski mizi;

14.  izraža resno zaskrbljenost glede delovanja pravnega sistema v Turčiji po odločitvi istanbulskega kazenskega sodišča, da morata pridržana novinarja Mehmet Altan in Şahin Alpay ostati v priporu kljub zahtevi ustavnega sodišča, da se jih izpusti, ker so jim bile v priporu kršene pravice; ugotavlja, da gre pri tem za nadaljnje spodkopavanje pravne države; močno obžaluje nedavno ponovno pridržanje predsednika organizacije Amnesty International za Turčijo, Tanerja Kılıça, kjer gre po splošnem mnenju za izkrivljanje pravice, in poziva, naj se obtožbe proti njemu in njegovim soobtožencem (istanbulska deseterica) zavržejo, saj zoper nje še ni bil predložen noben konkretni dokaz;

15.  ponavlja svoje stališče iz novembra 2017, v katerem je pozval k pogojevanju sredstev, namenjenih turškim organom v okviru instrumenta za predpristopno pomoč, z izboljšanjem položaja na področju človekovih pravic, demokracije in pravne države, ter da se ta sredstva, kjer je to mogoče, preusmerijo k civilnodružbenim organizacijam; ponovno poziva Komisijo, naj pri pregledu sredstev iz instrumenta za predpristopno pomoč upošteva razvoj dogodkov v Turčiji, predstavi pa naj tudi konkretne predloge za povečanje podpore turški civilni družbi;

16.  poziva visoko predstavnico, Evropsko službo za zunanje delovanje, Komisijo in države članice, naj s svojimi turškimi sogovorniki nadaljujejo razpravo o položaju zagovornikov človekovih pravic, političnih aktivistov, odvetnikov, novinarjev in akademikov v priporu, ter zagotovijo diplomatsko in politično podporo zanje, vključno z opazovanjem sojenj in spremljanjem zadev;

17.  poziva, naj se ta resolucija prevede v turščino;

18.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter predsedniku, vladi in parlamentu Turčije.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0423. (2) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0306.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. februarja 2018 o razmerah v Venezueli (2018/2559(RSP))

P8_TA(2018)0041 RC-B8-0078/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, katerega podpisnica je Venezuela,

–  ob upoštevanju venezuelske ustave,

–  ob upoštevanju svojih številnih resolucij o Venezueli, zlasti z dne 27. februarja 2014 o razmerah v Venezueli(1), z dne 18. decembra 2014 o preganjanju demokratične opozicije v Venezueli(2), z dne 12. marca 2015 o razmerah v Venezueli(3), z dne 8. junija 2016 o razmerah v Venezueli(4), z dne 27. aprila 2017 o razmerah v Venezueli(5) in z dne 13. septembra 2017 o političnih odnosih EU z Latinsko Ameriko(6),

–  ob upoštevanju izjave predsednikov Odbora za zunanje zadeve, delegacije Mercosurja in Evro-latinskoameriške parlamentarne skupščine (EuroLat) z dne 12. julija 2017 o trenutnih razmerah v Venezueli,

–  ob upoštevanju medameriške demokratične listine, sprejete 11. septembra 2001,

–  ob upoštevanju izjave visokega komisarja OZN za človekove pravice Zejda Rada Al Huseina z dne 31. marca 2017 o sodbi venezuelskega vrhovnega sodišča, s katero je prevzelo zakonodajne pristojnosti narodne skupščine,

–  ob upoštevanju izjave Sveta OZN za človekove pravice z dne 2. februarja 2018, v kateri obsoja pridržanje Enriqueja Aristeguite,

–  ob upoštevanju opozoril iz poročil Organizacije ameriških držav o Venezueli z dne 30. maja 2016 in 14. marca 2017 in ob upoštevanju pozivov generalnega sekretarja Organizacije ameriških držav k nujnemu sklicu njenega stalnega sveta v skladu s členom 20 medameriške demokratične listine za razpravo o venezuelski politični krizi,

–  ob upoštevanju pisma podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Federice Mogherini z dne 27. marca 2017 o hudi in čedalje globlji politični, gospodarski in humanitarni krizi v Venezueli,

–  ob upoštevanju izjave Organizacije ameriških držav z dne 13. marca 2017, v kateri je 14 držav članic podpisnic zahtevalo, naj Venezuela med drugim hitro organizira volitve, izpusti politične zapornike in prizna delitev oblasti v skladu z ustavo,

–  ob upoštevanju resolucije stalnega sveta Organizacije ameriških držav z dne 3. aprila 2017 o nedavnih dogodkih v Venezueli,

–  ob upoštevanju izjav skupine iz Lime z dne 23. januarja 2018 o odločitvi nacionalne ustavodajne skupščine, da razpiše predsedniške volitve,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 13. novembra 2017 in 22. januarja 2018 o Venezueli, in sicer da se uvedejo embargo na orožje in sankcije,

–  ob upoštevanju izjave podpredsednice/visoke predstavnice v imenu EU o pridružitvi nekaterih tretjih držav omejevalnim ukrepom glede na razmere v Venezueli z dne 7. decembra 2017,

–  ob upoštevanju izjave podpredsednice/visoke predstavnice v imenu EU z dne 26. januarja 2018 o najnovejših dogodkih v Venezueli, v kateri obsoja odločitev venezuelskih oblasti, da izženejo španskega veleposlanika v Caracasu,

–  ob upoštevanju svoje odločitve, da nagrado Saharova za leto 2017 podeli demokratični opoziciji v Venezueli,

–  ob upoštevanju člena 123(2) in (4) Poslovnika,

A.  ker je nelegitimna narodna ustavodajna skupščina, ki mednarodno ni priznana in katere ne priznava niti EU, pozvala, naj se predsedniške volitve izvedejo pred koncem aprila 2018; ker je v skladu z venezuelsko ustavo za razpis volitev pristojen državni volilni svet; ker je bil nedavno večkrat kršen člen 298 venezuelske ustave, ki jasno določa, da se pravo, ki ureja volilne postopke, nikakor ne sme spreminjati v obdobju med datumom volitev in datumom šest mesecev neposredno pred tem;

B.  ker je bila odločitev sprejeta zunaj nacionalnega dialoga, ki poteka že od decembra 2017, in ne glede na morebiten napredek, dosežen na srečanju med venezuelsko vlado in opozicijo v Santo Domingu; ker sta bila datum in postopek priprave volitev glavni temi pogovorov v Santo Domingu; ker je tak razpis volitev v nasprotju z demokratičnimi načeli in dobro vero, kar zadeva dialog med vlado in opozicijo;

C.  ker je 25. januarja 2018 vrhovno sodišče sklenilo, da bo opozicijsko koalicijo Mesa de la Unidad Democrática (MUD) izločilo iz predsedniških volitev; ker je 4. februarja 2018 državni volilni svet izključil stranko Primero Justicia iz volilnega postopka; ker je voditeljem, kot sta Leopoldo López and Henrique Capriles, prepovedano kandidirati na volitvah; ker se s temi odločitvami hudo krši načelo poštenih volitev, saj se kandidatom opozicije prepoveduje, da svobodno in enakopravno kandidirajo na volitvah;

D.  ker je Parlament koaliciji MUD leta 2017 podelil nagrado Saharova za svobodo misli;

E.  ker sta zaradi neustavnega poziva k predčasnim volitvam Mehika in Čile prekinila sodelovanje v postopku nacionalnih političnih pogajanj med venezuelsko vlado in delom opozicije;

F.  ker je 13. novembra 2017 Svet EU sklenil uvesti embargo na izvoz orožja v Venezuelo in prepoved za sorodni material, ki bi ga bilo mogoče uporabiti za notranjo represijo;

G.  ker je 22. januarja 2018 Svet EU soglasno sklenil, da bo zaradi nespoštovanja demokratičnih načel, pravne države in demokracije sedmim venezuelskim posameznikom, ki zasedajo uradne položaje, naložil sankcije v obliki restriktivnih ukrepov, kot so prepoved potovanja in zamrznitev premoženja;

H.  ker je Venezuela po sprejetju sankcij EU sprejela povračilni ukrep in izgnala španskega veleposlanika v Caracasu, ga razglasila za „persona non grata“ ter Španijo obtožila, da se vmešava v njene notranje zadeve; ker je EU odločno obsodila to potezo, hkrati pa izrazila popolno solidarnost s Španij, saj se odločitve EU na področju zunanje politike, vključno z nalaganjem sankcij, sprejemajo soglasno;

I.  ker so razmere na področju človekovih pravic, demokracije in pravne države v Venezueli vse slabše; ker se Venezuela spopada s politično, družbeno, gospodarsko in humanitarno krizo brez primere, zaradi katere umira veliko ljudi; ker sta organizacija svobodnih in poštenih volitev z vsemi ustreznimi jamstvi in zadostni čas za pripravo bistvena za začetek reševanja številnih težav, s katerimi se država spoprijema; ker je iz države pobegnilo skoraj 2 milijona Venezuelcev; ker so države gostiteljice pod vse večjim pritiskom za zagotavljanje pomoči in storitev novim priseljencem;

J.  ker je bil uporniški pripadnik policije Oscar Pérez zunajsodno ubit, poleg njega pa še šest drugih oseb, čeprav so se pred tem že sami predali;

K.  ker je 2. februarja 2018 ponoči obveščevalna služba ugrabila Enriqueja Aristeguieta Gramcka na njegovem domu, ne da bi posredovala kakršne koli informacije o tem, kje je, naslednji dan pa ga je izpustila;

L.  ker je v Venezueli vse več ljudi, tudi otrok, podhranjenih zaradi omejenega dostopa do kakovostnih zdravstvenih storitev, zdravil in hrane; ker venezuelska vlada žal vztraja pri zanikanju tega problema ter zavrača in otežuje razdelitev mednarodne človekoljubne pomoči; ker si Venezuelci prizadevajo, da bi zaradi hudega pomanjkanja doma kupovali živila in osnovne potrebščine na Karibskih otokih;

1.  obžaluje enostransko odločitev nelegitimne narodne ustavodajne skupščine, ki ni mednarodno priznana niti je ne priznava EU, da razpiše predčasne predsedniške volitve pred koncem aprila 2018; globoko obžaluje nedavno sodbo venezuelskega vrhovnega sodišča, ki predstavnikom koalicije MUD prepoveduje, da bi nastopili na prihodnjih volitvah; poudarja, da številni morebitni kandidati ne bodo mogli sodelovati na volitvah, ker so v izgnanstvu, imajo upravno prepoved oziroma so zaprti ali v hišnem priporu; poudarja, da politične strank ne bi smele imeti nobenih ovir za sodelovanje niti izpolnjevati nobenih pogojev in poziva venezuelske oblasti, naj strankam popolnoma povrnejo upravičenost do sodelovanja;

2.  poudarja, da bodo EU in njene institucije, vključno z Evropskim parlamentom, priznale samo volitve, ki bodo temeljile na izvedljivem volilnem koledarju, bodo dogovorjene v okviru nacionalnega dialoga z vsemi ustreznimi subjekti in političnimi strankami, bodo spoštovale enake, poštene in pregledne pogoje za udeležbo, vključno z odpravo prepovedi kandidiranja za predstavnike opozicije, brez političnih zapornikov in ob zagotovilu, da bo državni volilni svet uravnoteženo sestavljen in nepristranski, ter ob ustreznih jamstvih, vključno z neodvisnim mednarodnim opazovanjem; opozarja, da je pripravljen napotiti misijo za opazovanje volitev, če bodo izpolnjeni vsi potrebni pogoji;

3.  ostro obsoja odločitev venezuelskih oblasti, da izženejo španskega veleposlanika v Caracasu in ga razglasijo za „persona non grata“, ter vztraja, naj venezuelske oblasti nemudoma obnovijo normalne diplomatske odnose s Španijo; želi spomniti, da se vse odločitve EU na področju zunanje politike, tudi glede uvedbe sankcij, sprejemajo soglasno; v zvezi s tem poziva k solidarnosti s Španijo;

4.  meni, da je sklep Sveta EU o uvedbi embarga na orožje in naložitvi sankcij sedmim venezuelskim uradnikom ustrezen odziv na hude kršitve človekovih pravic in demokracije, vendar poziva k razširitvi teh sankcij še na osebe, ki so glavni krivci za zaostritev politične, družbene, gospodarske in humanitarne krize, in sicer predsednika, podpredsednika, obrambnega ministra, člane vrhovnega vojaškega poveljstva in člane ožjega kroga sodelavcev, vključno z družinskimi člani; predlaga, naj se v primeru nadaljnjega slabšanja stanja na področju človekovih pravic preučijo dodatni diplomatski in gospodarski ukrepi, vključno z ukrepi v zvezi z državnim naftnim podjetjem Petróleos de Venezuela, S.A.;

5.  najodločnejše obsoja stalne kršitve demokratičnega reda v Venezueli; ponovno izraža popolno podporo narodni skupščini kot edinemu zakonito sestavljenemu in priznanemu parlamentu v Venezueli ter poziva venezuelsko vlado, naj v celoti obnovi njene ustavne pristojnosti; zavrača vse odločitve, ki jih sprejme narodna ustavodajna skupščina, saj kršijo vse demokratične standarde in pravila; podpira politično rešitev z vsemi ustreznimi subjekti in političnimi strankami; želi spomniti, da je delitev in medsebojno nevmešavanje vej oblasti bistveno načelo demokratičnih držav, ki temeljijo na pravni državi;

6.  poziva tožilca Mednarodnega kazenskega sodišča, naj v skladu z Rimskim statutom začne preiskavo kršitev človekovih pravic, ki jih je zagrešil venezuelski režim, in poziva EU, naj v zvezi s tem prevzame dejavno vlogo;

7.  ponavlja svoje prejšnje pozive k takojšnji in brezpogojni izpustitvi vseh političnih zapornikov, spoštovanju demokratično izvoljenih organov in spoštovanju človekovih pravic;

8.  izraža solidarnost in popolno podporo venezuelskemu narodu, ki ga je prizadela huda humanitarna kriza; poziva k sprejetju takojšnjega dogovora o načrtu dostopa do države zaradi humanitarne krize in poziva venezuelske oblasti, naj brez odlašanja omogočijo neovirano humanitarno pomoč ter dovolijo vstop mednarodnim organizacijam, ki želijo pomagati ljudem; poziva k hitri uvedbi mehanizma kratkoročnega odziva za boj proti podhranjenosti med najranljivejšimi skupinami, kot so otroci; poziva EU, naj pomaga sosednjim državam, zlasti Kolumbiji, pri reševanju položaja venezuelskih beguncev; poziva venezuelske oblasti, naj Venezuelcem v tujini, ki imajo pravico do prejemkov socialne varnosti, omogočijo dostop do pokojnin;

9.  ponavlja zahtevo, da Venezuelo čim prej obišče delegacija Evropskega parlamenta, ki bi čim prej vzpostavila dialog z vsemi sprtimi stranmi;

10.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladi in narodni skupščini Bolivarske republike Venezuele, Evro-latinskoameriški parlamentarni skupščini ter generalnemu sekretarju Organizacije ameriških držav.

(1) UL C 285, 29.8.2017, str. 145. (2) UL C 294, 12.8.2016, str. 21. (3) UL C 316, 30.8.2016, str.190. (4) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0269. (5) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0200. (6) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0345.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. februarja 2018 o stanju v agenciji OZN za pomoč in zaposlovanje palestinskih beguncev na Bližnjem vzhodu (2018/2553(RSP))

P8_TA(2018)0042 RC-B8-0085/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o bližnjevzhodnem mirovnem procesu,

–  ob upoštevanju skupne izjave Evropske unije ter Agencije Združenih narodov za pomoč in zaposlovanje palestinskih beguncev na Bližnjem vzhodu (UNRWA) z dne 7. junija 2017 o pomoči EU za UNRWA (2017–2020),

–  ob upoštevanju resolucij generalne skupščine OZN št. 194 z dne 11. decembra 1948 in št. 302 z dne 8. decembra 1949 ter drugih pomembnih resolucij OZN,

–  ob upoštevanju poročila generalnega sekretarja OZN z dne 30. marca 2017 z naslovom Operacije Agencije Združenih narodov za pomoč in zaposlovanje palestinskih beguncev na Bližnjem vzhodu,

–   ob upoštevanju člena 123(2) in (4) Poslovnika,

A.  ker je UNRWA agencija OZN, ki jo je leta 1949 ustanovila generalna skupščina OZN in ji dodelila mandat, naj zagotovi pomoč in zaščito približno 5 milijonom registriranih palestinskih beguncev; ker storitve agencije zajemajo izobraževanje, zdravstveno oskrbo, pomoč in socialno varstvo, taboriščno infrastrukturo in njeno izboljšanje, zaščito in mikrofinanciranje; ker je generalna skupščina OZN večkrat obnovila njen mandat, nazadnje do 30. junija 2020, in sicer z glasom 167 držav članic OZN;

B.  ker so EU in njene države članice skupaj največje donatorice agencije UNRWA in so v letu 2017 prispevale 441 milijonov EUR; ker so Združene države kot največja država donatorica napovedale, da bodo prispevale 60 milijonov USD, a da bodo zadržale 65 milijonov USD od načrtovanega izplačila 125 milijonov USD; ker je bil po navedbah ministrstva za zunanje zadeve ZDA namen te odločitve spodbuditi druge države k povečanju pomoči, pa tudi podpreti reforme v agenciji;

C.  ker se agencija UNRWA že več let spoprijema z velikim strukturnim finančnim primanjkljajem in bi tudi v letu 2018 imela težave, neodvisno od odločitve vlade ZDA;

D.  ker je generalni sekretar OZN v svojem poročilu z dne 30. marca 2017 predstavil več priporočil, katerih cilj je zagotavljanje ustreznega, predvidljivega in trajnostnega financiranja agencije UNRWA;

1.  je še naprej trdno zavezan podpori agencije UNRWA pri njenem zagotavljanju bistvenih storitev za blaginjo, zaščito in človeški razvoj palestinskih beguncev v Gazi, na Zahodnem bregu, v Jordaniji, Libanonu in Siriji; izraža pohvalo agenciji UNRWA za njena izredna prizadevanja, katerih cilj je zaščititi in podpirati več kot 400.000 palestinskih beguncev in številnih drugih oseb, ki jih je prizadela vojna v Siriji; želi spomniti, da je bila agencija UNRWA ustanovljena v duhu solidarnosti s palestinskimi begunci, da bi olajšali njihovo trpljenje;

2.  izraža zaskrbljenost zaradi resnih težav agencije UNRWA s financiranjem; poziva vse donatorje, naj izpolnijo svoje zaveze agenciji;

3.  ugotavlja, da lahko nepričakovana zmanjšanja in zamude pri nakazilih predvidenih donatorskih sredstev agenciji UNRWA škodujejo dostopu do nujne pomoči v hrani za 1,7 milijona palestinskih beguncev in osnovne zdravstvene oskrbe za 3 milijone, dostopu do izobraževanja za več kot 500 000 palestinskih otrok v 702 šolah UNRWA, vključno s skoraj 50 000 otroki v Siriji, ter stabilnosti v regiji;

4.  je seznanjen, da je EU zavezana, da bo agenciji UNRWA še naprej pomagala pri zagotavljanju finančnih sredstev, s katerimi bo agencija lahko izvršila mandat, ki ji ga je podelila Generalna skupščina OZN, delovala trajnostno in stroškovno učinkovito ter zagotovila kakovost in raven storitev, ki jih nudi palestinskim beguncem;

5.  pozdravlja odločitev, ki so jo sprejele EU in nekatere njene države članice, da se agenciji UNRWA po hitrem postopku zagotovijo finančna sredstva, ter poziva druge donatorje, naj storijo enako; poziva Združene države, naj ponovno premislijo o svoji odločitvi in izvedejo plačilo svojega vsega načrtovanega prispevka agenciji; pozdravlja prispevke držav članic Arabske lige agenciji UNRWA, vendar jih poziva, naj povečajo svoje zaveze, da bi premostili vrzel v financiranju;

6.  spodbuja Evropsko unijo in njene države članice, naj zberejo dodatna sredstva za agencijo UNRWA, da bo lahko pokrila svoje kratkoročne finančne potrebe; poudarja pa, da bo mogoče dolgoročno rešitev ponavljajočih se finančnih težav agencije doseči le z vzdržnim sistemom financiranja v večstranskem svetovnem okviru; poziva EU, naj pri vzpostavitvi tega mehanizma prevzame vodilno vlogo v mednarodni skupnosti; poudarja, kako pomembna so v zvezi s tem priporočila generalnega sekretarja OZN v njegovem poročilu z dne 30. marca 2017;

7.  pozdravlja, da namerava agencija UNRWA sprejeti notranje ukrepe za omejitev stroškov in nadaljnje izboljšanje učinkovitosti ob obravnavi drugih področij, kjer bi bila mogoča večja učinkovitost; poziva agencijo, naj še naprej izboljšuje svojo upravno strukturo in strateško načrtovanje za večjo preglednost, odgovornost in notranji nadzor, da bi zagotovila pravočasno in natančno programsko in finančno poročanje EU, zagotovila, da se objekti UNRWA ne bodo zlorabljali, preiskala obtožbe glede kršitev nevtralnosti, ki naj bi jih zagrešilo njeno osebje, in po potrebi sprejela ustrezne disciplinske ukrepe; poudarja, kako pomembno je spoštovati nevtralnost objektov agencije UNRWA v skladu z mednarodnim humanitarnim pravom in diplomatskim statusom agencije v okviru OZN;

8.  ponovno izraža, da je glavni cilj EU doseči dvodržavno rešitev izraelsko-palestinskega konflikta na podlagi meja iz leta 1967 z Jeruzalemom kot glavnim mestom obeh držav, varne države Izrael in neodvisne, demokratične, nedeljive in trajne palestinske države, ki bosta sobivali v miru in varnosti, na podlagi pravice do samoodločbe in popolnega spoštovanja mednarodnega prava;

9.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, posebnemu predstavniku EU za mirovni proces na Bližnjem vzhodu, parlamentom in vladam držav članic, generalnemu sekretarju OZN in generalnemu komisarju agencije UNRWA, odposlancu četverice za Bližnji vzhod ter kongresu in ministrstvu za zunanje zadeve ZDA.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. februarja 2018 o ureditvi spremembe časa (2017/2968(RSP))

P8_TA(2018)0043 B8-0070/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju Direktive 2000/84/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. januarja 2001 o ureditvi poletnega časa(1),

–  ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma med Evropskim parlamentom, Svetom Evropske unije in Evropsko komisijo z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje(2),

–  ob upoštevanju člena 123(2) Poslovnika,

A.  ker bi morala biti v skladu z Medinstitucionalnim sporazumom o boljši pripravi zakonodaje presoja veljavne zakonodaje temelj za oceno učinka glede možnosti za prihodnje ukrepanje;

B.  ker številne znanstvene študije, vključno s študijo Službe Evropskega parlamenta za raziskave iz oktobra 2017 o ureditvi poletnega časa v EU v skladu z Direktivo 2000/84/ES, niso uspele priti do enotnega zaključka, ugotovljeno pa je bilo, da ima to negativne učinke na človekovo zdravje;

C.  ker so bili v številnih pobudah državljanov izpostavljeni pomisleki o spremembi časa dvakrat letno;

D.  ker je Parlament že sprožil to vprašanje, na primer v vprašanju za ustni odgovor O-000111/2015 – B8-0768/2015 Komisiji z dne 25. septembra 2015;

E.  ker je treba nujno ohraniti enotni časovni režim v EU tudi po ukinitvi spremembe časa dvakrat letno;

1.  poziva Komisijo, naj opravi temeljito oceno Direktive 2000/84/ES in po potrebi predlaga njeno spremembo;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji, Svetu ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 31, 2.2.2001, str. 21. (2) UL L 123, 12.5.2016, str. 1.