Evropski parlament,

–  ob upoštevanju členov 208, 209, 210, 211 in 214 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju vrhunskega srečanja Organizacije združenih narodov (OZN) o trajnostnem razvoju in končnega dokumenta, ki ga je generalna skupščina OZN sprejela 25. septembra 2015, z naslovom Spreminjamo naš svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030 ter ob upoštevanju 17 ciljev trajnostnega razvoja,

–  ob upoštevanju Evropskega soglasja o razvoju z naslovom Naš svet, naše dostojanstvo, naša prihodnost(1), sprejetega maja 2017,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. oktobra 2015 z naslovom Trgovina za vse: za odgovornejšo trgovinsko in naložbeno politiko (COM(2015)0497),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 2. maja 2017 z naslovom Digitalizacija za razvoj: vključevanje digitalnih tehnologij in storitev v razvojno politiko EU (SWD(2017)0157),

–  ob upoštevanju strategije za enotni digitalni trg za Evropo, sprejete maja 2015,

–  ob upoštevanju evropskega načrta za zunanje naložbe,

–  ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o izvajanju strategije trgovinske politike Trgovina za vse – Napredna trgovinska politika za izkoriščanje globalizacije (COM(2017)0491),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. decembra 2017 z naslovom Digitalni trgovinski strategiji naproti(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. decembra 2015 o pripravah na svetovni humanitarni vrh: izzivi in priložnosti za humanitarno pomoč(3),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. maja 2014 z naslovom Krepitev vloge zasebnega sektorja pri doseganju vključujoče in trajnostne rasti v državah v razvoju (COM(2014)0263),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta iz novembra 2017 o digitalizaciji za razvoj,

–  ob upoštevanju 11. ministrske konference Svetovne trgovinske organizacije (STO), ki je potekala v Buenos Airesu (Argentina) od 10. do 13. decembra 2017,

–  ob upoštevanju pobud Mednarodne telekomunikacijske zveze OZN v podporo državam v razvoju (ITU-D),

–  ob upoštevanju sporazuma STO o informacijski tehnologiji (ITA),

–  ob upoštevanju ministrske izjave Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) o digitalnem gospodarstvu, sprejete v Cancúnu leta 2016,

–  ob upoštevanju skupne izjave ministrov za IKT držav G7, ki so jo sprejeli na srečanju v Takamatsuju (Japonska) 29. in 30. aprila 2016,

–  ob upoštevanju pobude e-trgovina za vse Konference OZN za trgovino in razvoj (UNCTAD),

–  ob upoštevanju Konvencije o pravicah invalidov in njenih izbirnih protokolov (A/RES/61/106),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj (A8-0338/2018),

A.  ker je v Evropskem soglasju o razvoju iz leta 2017 poudarjena pomembna vloga, ki jo imajo informacijske in komunikacijske tehnologije in storitve kot tehnologije in storitve, ki omogočajo vključujočo rast in trajnostni razvoj;

B.  ker strategija Komisije o digitalizaciji za razvoj zajema gospodarsko rast in človekove pravice, zdravstvo, izobraževanje, kmetijstvo in prehransko varnost, osnovno infrastrukturo, vodo in komunalno ureditev, upravljanje, socialno zaščito ter medsektorske cilje na področju spolov in okolja;

C.  ker digitalne tehnologije nudijo potencial za zagotavljanje trajnosti in varstva okolja; ker pa proizvodnja digitalne opreme uporablja nekatere redke kovine z majhno možnostjo recikliranja in omejenimi dostopnimi rezervami in ker elektronski in električni odpadki pomenijo okoljski izziv in izziv za zdravje; ker Program OZN za okolje (UNEP) in Interpol(4) v skupni študiji ugotavljata, da je odpadna električna in elektronska oprema (OEEO) prednostno področje okoljske kriminalitete;

D.  ker je iz podatkovne zbirke Svetovne banke Identification for Development Global Dataset (ID4D), posodobljene leta 2017, mogoče oceniti, da 1,1 milijarde ljudi po svetu ne more uradno dokazati svoje identitete, tudi z rojstnim listom ne, da 78 % teh ljudi živi v podsaharski Afriki in Aziji; ker je to velika ovira za uresničitev cilja trajnostnega razvoja 16.9 in pa za igranje aktivne vloge in izkoriščanje digitalnega okolja;

E.  ker so digitalne tehnologije izrecno omenjene v petih ciljih trajnostnega razvoja (4. cilj o izobraževanju, 5. cilj o enakosti spolov, 8. cilj o dostojnem delu in gospodarski rasti, 9. cilj o infrastrukturi, industrializaciji in inovacijah in 17. cilj o partnerstvih);

F.  ker je v ciljih trajnostnega razvoja poudarjeno, da bo zagotovitev splošnega in cenovno ugodnega dostopa do interneta ljudem v najmanj razvitih državah do leta 2020 bistvena za spodbujanje razvoja, saj bi razvoj digitalnega gospodarstva lahko postal gonilo novih dostojnih delovnih mest in vključujoče rasti, izvoznih količin ter diverzifikacije izvoza;

G.  ker UNCTAD ugotavlja, da digitalizacija vodi v vedno več monopolov in predstavlja nove izzive za protimonopolne politike in politike konkurence v državah v razvoju in razvitih državah(5);

H.  ker se je generalna skupščina OZN v svojem splošnem pregledu izvajanja sklepov, sprejetih na svetovnem vrhu o informacijski družbi(6), zavezala, da bo izkoristila potencial IKT, da bi dosegla cilje agende za trajnostni razvoj do leta 2030 in druge mednarodno dogovorjene razvojne cilje, pri čemer je navedla, da bi se z IKT lahko pospešil napredek pri vseh 17 ciljih trajnostnega razvoja;

I.  ker je povezljivost še vedno izziv in razlog za skrb, ki je temeljni vzrok različnih digitalnih vrzeli, tako pri dostopu do IKT kot pri njihovi uporabi;

J.  ker je zaradi hitrega razvoja digitalnega gospodarstva in znatnih vrzeli v državah v razvoju, kar zadeva digitalno gospodarstvo v smislu razvoja varne nacionalne politike, predpisov in varstva potrošnikov, nujno treba nadgraditi krepitev zmogljivosti in tehnično pomoč državam v razvoju, še zlasti najmanj razvitim državam;

K.  ker so digitalna pismenost ter spretnosti in veščine ključni za družbeno in osebno rast in napredek ter za spodbujanje podjetništva in vzpostavljanje močnih digitalnih gospodarstev;

L.  ker bi digitalizacija morala tudi prispevati k izboljšanju dostave humanitarne pomoči in odpornosti, preprečevanju tveganja nesreč in prehodni podpori, s čimer bi se v nestabilnih in konfliktnih razmerah povezali humanitarna in razvojna pomoč;

M.  ker več kot polovica svetovnega prebivalstva še vedno nima dostopa do interneta, napredek pri doseganju podcilja 9. cilja trajnostnega razvoja (znatno razširiti dostop do IKT ter si prizadevati za zagotovitev splošnega in cenovno ugodnega dostopa do interneta v najmanj razvitih državah do leta 2020) pa je počasen;

N.  ker se po svetu močno povečuje obseg mobilnih storitev in ker število uporabnikov mobilnih telefonov že presega število ljudi z dostopom do električne energije, komunalne ureditve ali čiste vode;

O.  ker morajo biti humanitarne inovacije skladne s humanitarnimi načeli (človečnost, nepristranskost, nevtralnost in neodvisnost) ter načelom dostojanstva;

P.  ker je treba humanitarne inovacije izvajati s ciljem spodbujanja pravic, dostojanstva in zmogljivosti prebivalstva, ki jih prejema, in ker bi bilo treba vsem članom skupnosti, ki jo je prizadela kriza, omogočiti, da uživajo koristi inovacij brez diskriminatornih ovir pri uporabi;

Q.  ker je treba uporabiti analizo in ublažitev tveganja za preprečevanje nenamerne škode, vključno s škodo, ki vpliva na zasebnost in varnost podatkov ter na lokalna gospodarstva;

R.  ker je treba poskuse, pilotne projekte in testiranja izvajati v skladu z mednarodno priznanimi etičnimi standardi;

Potreba po podpiranju digitalizacije v državah v razvoju

1.  pozdravlja strategijo Komisije o digitalizaciji za razvoj, saj vključuje digitalne tehnologije v razvojno politiko EU, ki bi morala imeti za cilj prispevati k uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja; vztraja, da je pomembno okrepiti digitalizacijo, osredotočeno na cilje trajnostnega razvoja; opozarja, da digitalna revolucija družbam postavlja vrsto novih izzivov, ki prinašajo tveganja in priložnosti;

2.  ponovno opozarja na ogromen potencial digitalne tehnologije in storitev pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja, pod pogojem, da se sprejmejo ukrepi za obravnavo motečih učinkov tehnologij, kot so avtomatizacija delovnih mest, ki vpliva na zaposljivost, digitalna izključenost in neenakost, kibernetska varnost, zasebnost podatkov in regulativna vprašanja; opozarja, da mora biti vsaka digitalna strategija povsem v skladu z agendo za trajnostni razvoj do leta 2030 in prispevati k njenemu uresničevanju, zlasti kar zadeva 4. cilj o kakovostnem izobraževanju, 5. cilj o doseganju enakosti spolov ter krepitvi vloge vseh žensk in deklic, 8. cilj o dostojnem delu in gospodarski rasti ter 9. cilj o industriji, inovacijah in infrastrukturi; opozarja, da je, če želimo doseči cilje do leta 2030, potrebno okrepljeno svetovno, nacionalno, regionalno in lokalno partnerstvo med vladnimi, znanstvenimi, gospodarskimi in civilnodružbenimi akterji;

3.  poudarja, da številne države v razvoju in hitro rastoča gospodarstva, kljub povečanju razširjenosti interneta, zaostajajo pri uživanju koristi digitalizacije, mnogi še vedno nimajo dostopa do IKT in med državami ter med mestnimi in podeželskimi območji obstajajo velike razlike; opozarja, da je digitalna tehnologija še vedno orodje in ne cilj, ter meni, da bi bilo treba glede na finančne omejitve prednost nameniti najučinkovitejšim sredstvom za doseganje ciljev trajnostnega razvoja ter da je v nekaterih državah – kljub morebitnim koristim digitalizacije – še vedno treba zagotoviti izpolnjevanje osnovnih človeških potreb, zlasti v zvezi z dostopom do hrane, energije, vode in sanitarnih storitev, izobraževanja in zdravja, kot je poudarjeno v poročilu OZN o ciljih trajnostnega razvoja iz leta 2017; vseeno meni, da je treba pogoje za digitalni razvoj zagotoviti v fazi načrtovanja infrastrukture, tudi če do izvedbe pride pozneje;

4.  poudarja, da mora biti vsaka digitalna trgovinska strategija povsem v skladu z načelom skladnosti politik za razvoj, ki je bistveno za uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja; poudarja, da so dostop do internetne povezljivosti in digitalnega plačevanja, ki je zanesljivo in skladno z mednarodnimi standardi, zakonodaja o varstvu potrošnikov na področju spletnega blaga in storitev, pravice intelektualne lastnine, pravila za varstvo osebnih podatkov ter davčna in carinska zakonodaja, ki ustrezata elektronskemu trgovanju, ključnega pomena za omogočanje digitalne trgovine, trajnostnega razvoja in vključujoče rasti; v zvezi s tem ugotavlja potencial sporazuma o olajševanju trgovine za podporo digitalnim pobudam v državah v razvoju, da bi se spodbujala čezmejna trgovina;

5.  poziva, naj se pripravi akcijski načrt za tehnične inovacije na področju humanitarne pomoči, da bi se zagotovila skladnost s pravnimi in etičnimi načeli, določenimi v dokumentih, kot sta Novo evropsko soglasje o razvoju – naš svet, naše dostojanstvo, naša prihodnost in Spreminjamo naš svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030;

6.  poudarja, da bi bilo treba vse vidike humanitarnih inovacij oceniti in spremljati, vključno z oceno primarnih in sekundarnih učinkov procesa inovacij; poudarja, da bi bilo treba opraviti etični pregled in analizo tveganja pred začetkom izvajanja humanitarnih inovacij in projektov digitalizacije, kjer je to primerno pa bi morali vključevati zunanje strokovnjake ali strokovnjake tretjih strani;

7.  poziva, naj se v zunanjem delovanju EU izvajajo načela, zajeta v strategiji za enotni digitalni trg za Evropo, in sicer prek podpore regulativnim okvirom partneric EU;

8.  poziva, naj se v večletnem finančnem okviru za obdobje 2021–2027 zagotovijo zadostna sredstva, da bi omogočili vključevanje digitalnih tehnologij v vse vidike razvojne politike;

9.  ugotavlja, da je uvedba digitalne tehnologije v državah v razvoju pogosto prehitela vzpostavitev državnih institucij, pravnih predpisov in drugih mehanizmov, ki bi lahko pripomogli k obvladovanju novih izzivov, ki se v zvezi s tem pojavljajo, zlasti v zvezi s kibernetsko varnostjo; poudarja pomen poglobitve sodelovanja med raziskovalci in inovatorji na medregionalni ravni, spodbujanja raziskovalnih in razvojnih dejavnosti, ki spodbujajo znanstveni napredek in prenos tehnologije in znanja; poziva, naj ima digitalizacija, v skladu s pogajalskimi smernicami, pomembno mesto v prihodnjem sporazumu, ki bo nasledil sporazum iz Cotonouja, saj omogoča vključujoč in trajnostni razvoj;

10.  poziva k nadaljnjim skupnim ukrepom pri sodelovanju na področju digitalne infrastrukture, saj bi to moralo postati ena od ključnih dejavnosti v partnerstvu EU z regionalnimi organizacijami, zlasti z Afriško unijo; poudarja pomen tehnične pomoči in prenosa strokovnega znanja na institucije, ki razvijajo digitalne politike na nacionalni, regionalni in celinski ravni;

11.  poziva k vključitvi digitalizacije v nacionalne strategije držav članic za razvoj;

12.  poziva k bolj usklajenim in celovitim medsektorskim prizadevanjem mednarodne skupnosti, vključno z nedržavnimi akterji, kot so predstavniki civilne družbe, tretji sektor, zasebna podjetja in akademski krogi, da se zagotovi, da prehod v bolj digitalno gospodarstvo ne bo zapostavil nikogar in da bo prispeval k uresničevanju agende OZN za trajnostni razvoj ter zagotavljal dostop do digitalnih tehnologij in storitev vsem gospodarskim akterjem in državljanom in preprečeval pretirano raznolikost pristopov, ki bi povzročila nezdružljivosti, prekrivanja ali vrzeli v zakonodaji; poziva, naj se izboljša politično izražanje med EU, državami članicami in drugimi ustreznimi akterji, da bi se povečalo usklajevanje, dopolnjevanje in ustvarjanje sinergij;

13.  poudarja, da tehnologija, umetna inteligenca in avtomatizacija že nadomeščajo nekatere zaposlitve, za katere so potrebne spretnosti nizke in srednje ravni; poziva Komisijo, naj spodbuja digitalizacijo, osredotočeno na cilje trajnostnega razvoja, in poudarja, da so najnižje ravni socialnega varstva, ki jih financira država, bistvene za odpravo nekaterih motenj, ki jih povzročajo nove tehnologije, da bi se premostile spremembe na svetovnih trgih dela in v mednarodni delitvi dela, ki vplivajo zlasti na nizkokvalificirane delavce v državah v razvoju;

14.  poziva zasebni sektor, naj odgovorno prispeva k digitalizaciji za razvoj s tehnologijo in inovacijami, strokovnim znanjem, naložbami, obvladovanjem tveganj, trajnostnimi poslovnimi modeli in rastjo, kar bi moralo vključevati preprečevanje, zmanjševanje, popravljanje, recikliranje in ponovno uporabo surovin;

15.  obžaluje, da ima manj kot polovica vseh držav v razvoju zakonodajo o varstvu podatkov, in spodbuja EU, naj ustreznim organom zagotovi tehnično pomoč pri pripravi take zakonodaje, pri čemer naj se zlasti opre na svoje izkušnje in zakonodajo, ki je mednarodno priznana kot vzor na tem področju; poudarja, da je treba upoštevati stroške, ki bi lahko bili del standardizacije takšne zakonodaje, zlasti za mala in srednja podjetja (MSP); ugotavlja, da se zaradi čezmejne narave digitalne tehnologije zakonodaje o varstvu podatkov ne bi smele preveč razlikovati, saj bi to povzročilo nezdružljivosti;

16.  poziva, naj vsi deležniki zbirajo, obdelujejo, analizirajo in razširjajo podatke, tudi statistične, na lokalni, regionalni, nacionalni in svetovni ravni, da bi zagotovili visoko raven varstva podatkov v skladu z ustreznimi mednarodnimi standardi in instrumenti ter si prizadevali za uresničitev ciljev agende za trajnostni razvoj do leta 2030; ugotavlja, da natančno in pravočasno zbiranje podatkov zagotavlja ustrezno spremljanje izvajanja in prilagajanja politik ter po potrebi posredovanje, pa tudi oceno doseženih rezultatov in njihovih učinkov; vseeno opozarja, da je zaradi „podatkovne revolucije“ sicer lažje, hitreje in ceneje proizvajati in analizirati podatke iz najrazličnejših virov, a ta prinaša tudi velike izzive glede varnosti in zasebnosti; zato poudarja, da inovacije pri zbiranju podatkov v državah v razvoju ne bi smele nadomestiti uradnih statističnih podatkov, ampak bi jih morale dopolnjevati;

17.  obžaluje, da v vseh državah še vedno obstaja digitalni razkorak, ki je povezan s spolom, geografijo, starostjo, dohodkom, etnično pripadnostjo in zdravstvenim stanjem ali invalidnostjo, pa tudi z drugimi dejavniki diskriminacije; zato vztraja, da si mora mednarodno razvojno sodelovanje prizadevati za večji napredek in vključevanje oseb, ki so v slabšem ali ranljivem položaju, pri tem pa spodbujati odgovorno uporabo digitalnih orodij in ustrezno ozaveščenost o morebitnih tveganjih; poziva, naj se podpirajo inovacije, ki so prilagojene lokalnim potrebam in prehodu v gospodarstva, ki temeljijo na znanju;

18.  zato poziva, naj se povečajo prizadevanja za spoprijemanje z izzivi digitalne izključenosti prek izobraževanja in usposabljanja glede bistvenih digitalnih veščin ter oblikujejo pobude za spodbujanje ustrezne uporabe IKT in za uporabo digitalnih orodij pri izvajanju participativnih metodologij, in sicer glede na starost, osebni položaj in okoliščine, tudi za starejše in invalide; ugotavlja, da bi se lahko mednarodno razvojno sodelovanje oprlo na digitalne tehnologije, usmerjene v boljše vključevanje prikrajšanih skupin, pod pogojem, da imajo dostop do digitalnih tehnologij; pozdravlja pobude, kot je afriški teden programiranja, ki s spodbujanjem digitalne pismenosti prispevajo k opolnomočenju mlade generacije Afričanov; poudarja pomen e-učenja in učenja na daljavo pri doseganju oddaljenih območij in ljudi vseh starosti;

19.  poziva, naj se v državah v razvoju v učne načrte na vseh ravneh izobraževanja, od osnovne šole do univerze, uvede digitalna pismenost, s katero bi se pridobila znanja in spretnosti, ki so potrebni za izboljšanje dostopa do informacij; meni pa, da orodja IKT in nove tehnologije ne bi smeli nadomestiti resničnih učiteljev in šol, temveč bi jih bilo treba uporabiti kot sredstvo za izboljšanje dostopa do izobraževanja in izboljšanje njegove kakovosti; poudarja, da so nove tehnologije bistveno orodje za razširjanje znanja, usposabljanje učiteljev in upravljanje ustanov; vztraja tudi, da so potrebni okrepljeni lokalni izobraževalni centri (vključno s šolami programiranja) za usposabljanje razvijalcev in spodbujanje oblikovanja digitalnih rešitev in aplikacij, ki ustrezajo lokalnim potrebam in okoliščinam;

20.  poudarja, da sta za premostitev digitalne vrzeli potrebna postavitev infrastrukture in dostop do nje, zlasti na podeželju in v odročnih krajih, in da mora biti ta infrastruktura ustrezna z vidika kakovostnega pokrivanja ter cenovno dostopna, zanesljiva in varna; opaža, da so med glavnimi ovirami za povezljivost revščina in pomanjkanje osnovnih storitev ter premalo razvita prizemna omrežja, pomanjkanje javnih politik in regulativnih okvirov, ki bi jo omogočali, visoka obdavčitev digitalnih proizvodov in storitev, majhna konkurenca na trgu in neobstoj energetskega omrežja;

21.  izraža zaskrbljenost v zvezi s tehnološko odvisnostjo od majhnega števila operaterjev in zlasti od GAFA (Google, Apple, Facebook in Amazon) ter poziva k razvoju alternativ za spodbujanje konkurence; ugotavlja, da bi si lahko EU in Afrika v partnerstvu prizadevali za uresničitev tega cilja;

22.  opozarja, da kibernetski napadi grozijo tudi državam v razvoju, in poudarja, da obstaja tveganje motenj za gospodarsko, politično in demokratično stabilnost, če digitalna varnost ni zagotovljena; poziva vse deležnike v digitalno povezanem svetu, naj dejavno prevzamejo odgovornost s sprejetjem praktičnih ukrepov za spodbujanje večje ozaveščenosti o kibernetski varnosti in znanja na tem področju; zato poudarja pomen razvoja človeškega kapitala na vseh ravneh, da se zmanjšajo grožnje za kibernetsko varnost z usposabljanjem, izobraževanjem in večjo ozaveščenostjo, ter pomen uvedbe ustreznih kazenskopravnih in mednarodnih okvirov za boj proti kibernetski kriminaliteti in dejavnega sodelovanja v mednarodnih forumih, kot je svetovni forum OECD za digitalno varnost;

23.  opozarja na potencial digitalizacije za zmanjšanje razlik pri socialnem vključevanju, dostopu do informacij in zmanjšanju gospodarske marginalizacije na obrobnih območjih;

Digitalizacija: orodje za trajnostni razvoj

24.  pozdravlja evropski načrt za zunanje naložbe, ki spodbuja vlaganje v inovativne digitalne rešitve za lokalne potrebe, finančno vključevanje in ustvarjanje dostojnih delovnih mest; poudarja, da je digitalizacija pomembna priložnost za naložbe ter da bi bilo zato na podlagi sodelovanja z evropskimi in mednarodnimi finančnimi institucijami ter zasebnim sektorjem pomembno orodje za zagotovitev finančnih sredstev mešano financiranje;

25.  poziva Komisijo, naj sprejme nove pobude s posebnim poudarkom na razvoju digitalne infrastrukture, spodbujanju e-upravljanja ter digitalnih znanj in spretnosti, krepitvi digitalnega gospodarstva ter spodbujanju zagonskih ekosistemov, osredotočenih na cilje trajnostnega razvoja, vključno z možnostmi za financiranje mikro-, malih in srednjih podjetij, da se jim omogoči digitalno komuniciranje z multinacionalkami ter dostop do globalnih vrednostnih verig;

26.  poziva Komisijo k dodatnemu vključevanju digitalnih tehnologij in storitev v razvojno politiko EU, kot je med drugim poudarjeno v agendi za digitalizaciji za razvoj (D4D); poudarja potrebo po spodbujanju uporabe digitalnih tehnologij na posebnih političnih področjih, vključno z e-upravo, kmetijstvom, izobraževanjem, gospodarjenjem z vodo, zdravstvom in energetiko;

27.  poziva Komisijo, naj poveča naložbe v digitalno infrastrukturo v državah v razvoju, da bi premostili veliko digitalno vrzel na način, ki bi bil razvojno učinkovit in bi temeljil na načelih;

28.  želi opomniti, da mikro-, mala in srednja podjetja v državah v razvoju predstavljajo večino podjetij ter zaposlujejo večino delavcev v predelovalnih dejavnostih in storitvenem sektorju; ponavlja, da se bodo z olajšanjem dobro reguliranega čezmejnega e-trgovanja lahko neposredno izboljšale možnosti preživljanja, spodbudil višji življenjski standard in okrepila zaposlovanje in gospodarski razvoj; zatrjuje, da bi taka prizadevanja lahko prispevala k enakosti spolov, saj je veliko teh podjetij v lasti žensk, ki jih tudi vodijo; poudarja, da je treba zmanjšati pravne, upravne in socialne ovire za podjetništvo, zlasti za ženske; poziva, naj se digitalizacija uporabi tudi za spodbujanje izobraževanja in krepitev zmogljivosti za podjetništvo v državah v razvoju, hkrati pa naj se ustvari ugodno okolje za zagonska in inovativna podjetja;

29.  poudarja, da je treba zajeziti trgovino z minerali, saj se z njihovim izkoriščanjem financirajo oboroženi konflikti oziroma to izkoriščanje vključuje prisilno delo; opozarja, da je koltan osnovna surovina za številne elektronske naprave (npr. pametne telefone) in da so bili razlogi za državljansko vojno, ki je zajela regijo Velikih jezer v Afriki in zlasti Demokratično republiko Kongo ter zahtevala več kot osem milijonov življenj, izkoriščanje in pridobivanje koltana ter nezakonita trgovina z njim; poziva k prenehanju izkoriščanja otrok v rudnikih koltana in odpravi nezakonite trgovine s to rudo, da bi se ustvarile razmere, v katerih se pridobivala in tržila na sprejemljiv način, kar bo koristilo tudi lokalnemu prebivalstvu;

30.  poudarja, da ima lahko največji sektor afriškega gospodarstva, tj. kmetijstvo, koristi od digitalnih tehnologij; poudarja, da bi se lahko v državah v razvoju uporabljale digitalne platforme, na katerih bi se kmetje informirali o tržnih cenah, se povezali s potencialnimi kupci ter dobili praktične informacije o pridelovalnih metodah in tržnih trendih, informacije o vremenu ter opozorila in nasvete o rastlinskih in živalskih boleznih; vseeno poudarja, da je lahko v okoliščinah, ko se kmetijstvo vedno bolj opira na znanje in visoko tehnologijo, digitalno kmetijstvo tudi velika družbena in okoljska motnja v državah v razvoju, saj utegne dostop do najnovejše tehnologije ostati omejen na velike in industrializirane kmetije, ki so dejavne na izvoznem trgu in tržnih pridelkih, omejeno znanje in spretnosti pa bi lahko še dodatno marginalizirali majhne kmetije v državah v razvoju;

31.  vztraja, da mora biti financiranje EU za kmetijstvo v državah v razvoju skladno s preobrazbeno naravo Agende 2030 in Pariškim sporazumom o podnebnih spremembah ter posledično s sklepi mednarodnega ocenjevanja kmetijskega znanja, znanosti in tehnologije za razvoj (IAASTD) ter priporočili posebnega poročevalca OZN za pravico do hrane; poudarja, da to pomeni priznavanje večnamenskosti kmetijstva in hiter premik od monokultur, ki temeljijo na intenzivni uporabi kemičnih dodatkov, k raznovrstnemu in trajnostnemu kmetijstvu, ki temelji na kmetijsko-ekoloških načinih kmetovanja, krepi lokalne prehranske sisteme in kmetovanje majhnega obsega;

32.  poudarja, da se lahko orodja IKT uporabijo za razširjanje informacij, ki so lahko ključne pri naravnih in tehnoloških nesreče in v izrednih razmerah, pa tudi na občutljivih območjih in območjih, ki so jih prizadeli konflikti; poudarja, da se z digitalnimi tehnologijami skupnostim z nizkimi dohodki in drugim ranljivim skupnostim lahko omogoči dostop do kakovostnih osnovnih storitev (npr. zdravstvo, izobraževanje, oskrba z vodo, sanitarne storitve in električna energija), pa tudi do humanitarne pomoči ter drugih javnih in zasebnih storitev; poudarja pomen boja proti dezinformacijam na spletu (lažne novice) in potrebo po posebnih programih, osredotočenih na medijsko pismenost kot orodju za reševanje teh izzivov;

33.  poudarja, da so tehnološke inovacije na področju humanitarne pomoči, še zlasti v primerih prisilnih razselitev, prednostna naloga za prispevanje k trajnostnim rešitvam, ki ljudem omogočajo stabilno in dostojanstveno življenje ter lahko spodbudijo povezavo med humanitarnim delovanjem in razvojem; pozdravlja svetovne pobude za spodbujanje humanitarnih inovacij, kot so Global Alliance for Humanitarian Innovation (globalno zavezništvo za humanitarne inovacije), Humanitarian Innovation Fund (sklad za humanitarne inovacije) in Global Pulse (svetovni utrip) pri OZN, ter poziva EU, naj spodbuja odprte podatke in odločno podpre svetovne skupnosti razvijalcev in snovalcev programske opreme, ki gradijo praktično ter odprto tehnologijo z namenom, da bi rešili mednarodne razvojne in humanitarne težave;

34.  poudarja, da lahko digitalne tehnologije, kot so SMS in aplikacije za mobilne telefone, ponudijo dostopna nova orodja za pošiljanje pomembnih informacij, ki jih lahko uporabijo revni ali osamljeni oziroma invalidi; je seznanjen s potencialom tehnologije mobilnih telefonov, katere morebitne prednosti vključujejo nižje stroške dostopa, saj je pokritost z omrežjem vedno večja, prijaznost do uporabnika ter vedno nižje cene klicev in besedilnih sporočil; vseeno opozarja tudi, da mobilni telefoni ustvarjajo zdravstvena in okoljska tveganja, zlasti zaradi pridobivanja mineralnih surovin ter vse večjih količin elektronskih in električnih odpadkov; poudarja, da lahko digitalizacija spodbudi ali oslabi demokracijo, in poziva EU, naj ustrezno razmisli o teh tveganjih, da bi nadzorovala neustrezno uporabo digitalnih tehnologij pri spodbujanju uporabe tehnoloških inovacij v razvojni pomoči, pa tudi pri spodbujanju upravljanja interneta;

35.  poudarja pomen oblikovanja trajnostnega ekosistema za digitalno gospodarstvo, da bi se zmanjšal vpliv digitalizacije na okolje z razvojem učinkovite uporabe virov v digitalnem in energetskem sektorju, zlasti z dajanjem prednosti krožnemu gospodarstvu; poziva k oblikovanju načrta za zunanje naložbe za podporo odgovornosti proizvajalcev oziroma natančneje za podporo MSP, ki razvijajo dejavnosti za ponovno uporabo, popravilo in obnovo ter v svoje poslovne dejavnosti vključujejo sheme vračanja, da bi se odstranile nevarne sestavine, ki se uporabljajo v električni in elektronski opremi; poziva k izboljšanju ozaveščenosti potrošnikov o okoljskih učinkih e-naprav in k učinkovitemu obravnavanju poslovne odgovornosti pri proizvodnji električne in elektronske opreme; poudarja tudi potrebo po podpori za statistične podatke o elektronskih in električnih odpadkih ter nacionalnih politikah o e-odpadkih v državah v razvoju, da bi se pripomoglo k zmanjšanju nastajanje e-odpadkov, preprečevalo njihovo nezakonito odlaganje in neustrezna obdelava, spodbujalo recikliranje ter ustvarila delovna mesta v sektorju obnove in recikliranja;

36.  priznava, da digitalne tehnologije zagotavljajo energetskemu sektorju inovativna orodja za optimalno uporabo virov; vseeno opozarja, da digitalne tehnologije puščajo znaten ekološki odtis, in sicer v potrošnji virov energije (digitalne emisije CO2 po ocenah predstavljajo 2–5 % vseh emisij) in v uporabi kovin (kot so srebro, kobalt, baker in tantal), zaradi česar je vprašljiva njihova dolgoročna vzdržnost; potrjuje potrebo po spremembi vzorcev proizvodnje in potrošnje v boju proti podnebnim spremembam;

37.  priznava potencialno vlogo digitalne tehnologije pri spodbujanju demokracije in udeležbe državljanov pri odločanju;

38.  poudarja pomen oblikovanja in izvajanja državnih digitalnih informacijskih platform, ki povečujejo priložnosti za ljudi na splošno, da se v celoti seznanijo s svojimi pravicami in s storitvami, ki jih države nudijo svojim državljanom;

39.  poudarja, da aplikacije e-uprave prispevajo k hitrejšemu in cenejšemu dostopu do javnih storitev, izboljšujejo doslednost in zadovoljstvo državljanov, spodbujajo civilnodružbene izraze in dejavnosti ter povečujejo preglednost, s čimer znatno prispevajo k spodbujanju demokracije in boju proti korupciji; poudarja, da imata tehnologija in digitalizacija bistveno vlogo pri učinkoviti fiskalni politiki in upravljanju, kar omogoča dejansko povečanje uporabe domačih virov ter pomaga pri boju proti davčnim goljufijam in utajam; vztraja, da je nujno ustvariti varne digitalne identitete, saj bi se tako lažje ugotovilo, koliko ljudi potrebuje nekatere osnovne storitve;

40.  poziva k izkoriščanju priložnosti, ki jih ponuja digitalna tehnologija kot sredstvo za izboljšanje vpisa otrok v rojstne matične knjige ter vpisov v registre smrti in zakonskih zvez; poudarja, da UNICEF ocenjuje, da je samo v podsaharski Afriki 95 milijonov otrok še vedno neregistriranih ob rojstvu(7) in zato nimajo rojstnega lista, to pa jim preprečuje, da bi bili pravno priznani, tako da njihov obstoj v družbi ostaja nezabeležen od rojstva do odraslosti, zato so izkrivljeni tudi demografski podatki držav, kar ima resne posledice pri ocenjevanju potreb prebivalstva, zlasti kar zadeva dostop do izobraževanja ali zdravstvenega varstva;

41.  je seznanjen z osrednjo vlogo digitalne tehnologije pri upravljanju zdravstvenih storitev, nujnemu odzivanju na epidemije, razširjanju kampanj javnega zdravstva, javnemu dostopu do zdravstvenih storitev ter pri usposabljanju zdravstvenih delavcev, podpori in spodbujanju temeljnih raziskav in razvoju zdravstvenih informacijskih storitev in storitev e-zdravja; zato poziva oblikovalce politike, naj uvedejo ustrezne okvire politike in regulativne okvire, da bi nadgradili projekte e-zdravja; poziva Komisijo, naj v zvezi s tem zagotovi potrebna finančna sredstva;

42.  pozdravlja spletni program „akademije DEVCO“, ki omogoča usposabljanje ljudi iz držav partneric EU prek spleta; poziva k nadaljnjemu razvoju programov usposabljanja za lokalne voditelje in vzpostavitvi postopkov za vlaganje prošenj za subvencije EU, da bi si ti partnerji lahko jasneje predstavljali pričakovanja, cilje in pogoje ter tako izboljšali možnosti, da bodo njihovi projekti sprejeti; poudarja, da bi take pobude, če bi bile lahko dostopne, učinkovite in relevantne, pozitivno vplivale na črpanje pomoči in na podobo, ki jo ima EU med svojimi partnerji;

o
o   o

43.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter Evropski službi za zunanje delovanje.

(1) UL C 210, 30.6.2017, str. 1. (2) UL C 369, 11.10.2018, str. 22. (3) UL C 399, 24.11.2017, str. 106. (4) Študija UNEP-Interpol: The Rise of Environmental Crime: a growing Threat to Natural Resources, Peace, Development and Security, 2016. (5) UNCTAD: South-South Digital Cooperation for Industrialisation: A Regional Integration Agenda, (2017). (6) Generalna skupščina OZN, GA/RES/70/125. (7) https://www.unicef.org/french/publications/files/UNICEF_SOWC_2016_French_LAST.pdf