Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah, Evropske konvencije o človekovih pravicah ter Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, ki je začela veljati 21. januarja 2011 v skladu s Sklepom Sveta št. 2010/48/ES z dne 26. novembra 2009 o sklenitvi Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov s strani Evropske skupnosti(1), zlasti njenega člena 6 o invalidnih ženskah in dekletih,

–  ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk iz leta 1979 in njenega izbirnega protokola iz leta 1999,

–  ob upoštevanju Listine skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev(2),

–  ob upoštevanju členov 10, 19 in 168 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu(3),

–  ob upoštevanju predloga Komisije za direktivo Sveta o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na vero ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost (COM(2008)0426) ter stališča Parlamenta z dne 2. aprila 2009(4),

–  ob upoštevanju študije generalnega direktorata Evropskega parlamenta za notranjo politiko Unije o diskriminaciji na podlagi spola v povezavi z invalidnostjo,

–  ob upoštevanju poročila Evropskega inštituta za enakost spolov z naslovom „Revščina, spol in prekrivajoče se oblike neenakosti v EU“, s posebnim poudarkom na poglavju 8 o enakosti spolov in invalidnosti,

–  ob upoštevanju indeksa enakosti spolov Evropskega inštituta za enakost spolov za leto 2017,

–  ob upoštevanju vprašanja Komisiji o položaju invalidk (O-000117/2018 – B8-0418/2018),

–  ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za pravice žensk in enakost spolov,

–  ob upoštevanju člena 128(5) in člena 123(2) Poslovnika,

A.  ker v EU živi več kot 80 milijonov invalidov; ker ima vsak četrti Evropejec v družini invalida; ker je v EU približno 46 milijonov invalidnih žensk in deklet, kar je približno 16 % vseh prebivalk in 60 % vseh invalidov;

B.  ker izraz „invalidnost“ zajema veliko različnih začasnih, kratkoročnih ali dolgoročnih osebnih situacij, ki zahtevajo prilagojene odzive v politiki in vključujejo tudi vprašanja duševnega zdravja;

C.  ker se bo zaradi spreminjajoče se demografije in starajočega se prebivalstva vse več ljudi kasneje v življenju soočilo z invalidnostjo;

D.  ker se temeljne pravice invalidov vsakodnevno kršijo, saj tako v javnem kot v zasebnem sektorju še vedno obstajajo ovire, ki invalidom preprečujejo dostop do plačane zaposlitve, ki daje pravice; ker poklicno usposabljanje invalidov ne izpolnjuje potreb in ne dosega optimalnih rezultatov, zato ne omogoča pridobitve znanja, spretnosti in kompetenc, potrebnih za vključitev v poklicno življenje;

E.  ker je v EU le 18,8 % invalidk zaposlenih; ker je 45 % invalidk v delovni starosti (od 20 do 64 let) delovno neaktivnih, pri moških pa ta delež znaša 35 %;

F.  ker 75 % težkih invalidov nima priložnosti za polno udeležbo na evropskem trgu dela, za invalidke pa je v primerjavi z neinvalidkami dvakrat do petkrat bolj verjetno, da bodo žrtve nasilja;

G.  ker 34 % žensk z zdravstvenimi težavami ali invalidk v življenju doživi partnerjevo fizično ali spolno nasilje;

H.  ker je sterilizacija invalidk brez njihove vednosti ali privolitve močno razširjena oblika nasilja, ki še posebej zadeva pripadnice etničnih manjšin, kot so Rominje;

I.  ker invalidi v javnem življenju in medijih niso dovolj vidni;

J.  ker je okoli dve tretjini oskrbovalcev v Evropi žensk; ker 80 % oskrbe v EU zagotavljajo neplačani neformalni oskrbovalci, med katerimi je 75 % žensk; ker se ekonomska vrednost neplačane neformalne oskrbe v Uniji glede na vse stroške formalne dolgotrajne oskrbe ocenjuje na 50 do 90 %;

K.  ker je družbeno in gospodarsko udejstvovanje invalidk bistvenega pomena za uspešnost splošne evropske ekonomske in socialne strategije;

L.  ker se invalidke pogosto soočajo z večplastno diskriminacijo, med drugim tudi zaradi svoje spolne identitete, spolnega izraza in spolnih značilnosti, kar prispeva k feminizaciji revščine;

M.  ker imajo invalidi in zlasti invalidke nižje prihodke ter so izpostavljeni večjemu tveganju revščine in socialne izključenosti; ker se revščina in izključenost ohranjata, če je socialna zaščita očitno nezadostna; ker se položaj invalidk v delovnem razmerju v primerjavi s položajem invalidov skozi čas slabša (delež revnih zaposlenih invalidk je bil leta 2007 10 %, leta 2014 pa 12 %);

N.  ker tehnološki razvoj prinaša tako prednosti kot izzive, kar velja zlasti za invalidke, saj svetovna delovna sila vse bolj uporablja digitalna orodja;

O.  ker še vedno obstajajo ovire pri dostopanju do zdravstvenih centrov, bolnišnične oskrbe, podpornih proizvodov, zdravil in osnovnih terapij za spremljanje stanja in rehabilitacijo; ker je mobilnost še vedno močno ovirana zaradi arhitekturnih ovir, ki preprečujejo promet na javnih mestih in ulicah, ali omejenega dostopa za javni in kolektivni prevoz; ker še vedno obstajajo komunikacijske ovire (na primer pomanjkanje tolmačev za znakovni jezik v javnih službah in slab dostop do televizijskih storitev za gluhe), kar omejuje in preprečuje dostop do javnih storitev in informacij; ker bi morale biti vsem ženskam, zlasti invalidnim ženskam in dekletom, v vseh jezikih, oblikah in formatih na voljo popolnoma dostopne storitve, podpora, zaščita, komunikacije ter storitve oskrbe in zdravstva, kot so storitve, povezane z osnovnim zdravstvenim varstvom, ter storitve s področja nasilja nad ženskami, otroškega varstva in obporodnega varstva;

P.  ker bo načelo polne udeležba invalidov v političnem in javnem življenju iz člena 29 Konvencije o pravicah invalidov ostalo zgolj na papirju, če to vprašanje ne bo ustrezno rešeno, saj so invalidi v politiki in javnem delovanju pogosto premalo zastopani, zlasti ženske;

Q.  ker invalidi kljub številnim mednarodnim konvencijam in določbam v evropski zakonodaji ter evropski strategiji o invalidnosti še vedno ne uživajo v celoti svojih državljanskih in socialnih pravic; ker nista zagotovljena enak dostop do kulture, športa in prostega časa ter enaka udeležba v družbenem in političnem življenju; ker so strokovnjaki, ki delajo na teh področjih, podcenjeni; ker se vse omenjene konvencije in določbe sistematično ne upoštevajo, temeljne pravice invalidnih delavcev in invalidov pa se še naprej kršijo; ker invalidne ženske in dekleta ostajajo na obrobju odločanja in napredka pri enakosti spolov;

R.  ker enakost spolov ni bila horizontalno vključena v evropsko strategijo o invalidnosti za obdobje 2010–2020;

S.  ker člena 21 in 26 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah izrecno prepovedujeta diskriminacijo na podlagi invalidnosti ter invalidom zagotavljata enakopravno udeležbo v družbi; ker je mogoče z izvajanjem pozitivnih ukrepov in politik invalidkam in materam invalidnih otrok zagotoviti enako obravnavanje;

T.  ker bo vključitev razsežnosti spola v evropsko strategijo o invalidnosti po letu 2020 prispevala k celovitemu pristopu do odpravljanja diskriminacije invalidnih žensk in deklet;

U.  ker je v še vedno diskriminacijski resničnosti mesečna plača invalidov višja od plače invalidk, plače vseh invalidov (obeh spolov) pa so na splošno nižje od plač drugih delavcev;

V.  ker je trg dela v tem trenutku nestabilen in negotov, povečevanje brezposelnosti pa pomeni zmanjševanje možnosti dostopa do zaposlitve za invalide;

W.  ker v državnem šolskem sistemu primanjkuje človeških, materialnih in pedagoških sredstev za ustrezno spremljanje in učinkovito vključevanje otrok in mladih s posebnimi izobraževalnimi potrebami; ker je polno vključitev v družbo v glavnem mogoče doseči s kakovostnim zaposlovanjem ter dostopnim izobraževanjem; ker zaposlovanje ni zgolj vir dohodka, temveč tudi mehanizem socialnega vključevanja, saj ustvarja povezavo z družbo, gradi medosebne odnose in daje občutek udeležbe v družbenem, kulturnem in gospodarskem življenju;

X.  ker so invalidke lahko žrtve edinstvenih oblik zlorab, ki jih je težko prepoznati, kot je odstranjevanje ali uničevanje pripomočkov za gibanje ali onemogočanje dostopa do sredstev za invalide v skupnosti in/ali do zdravstvenih pregledov;

Y.  ker je stopnja raka na dojkah pri invalidkah zaradi pomanjkanja prilagojene presejalne in diagnostične opreme veliko višja kot pri splošni ženski populaciji;

Z.  ker indeks enakosti spolov Evropskega inštituta za enakost spolov za leto 2017 kaže, da zdravstvene potrebe ostanejo v povprečju neizpolnjene pri 13 % invalidk, zobozdravstvene pa pri 12 %, medtem ko ostanejo zdravstvene potrebe neizpolnjene le pri 5 % neinvalidk;

Splošna priporočila

1.  znova poudarja, da morajo imeti vsi invalidi možnost v celoti uživati svoje pravice na podlagi vključevanja in polnega sodelovanja v družbi; poudarja, da je to mogoče le z izvajanjem aktivnih in javnih politik ter z odpravo vseh ovir za sodelovanje;

2.  poziva države članice, naj izvajajo politike preprečevanja, zdravljenja, rehabilitacije in vključevanja invalidov ter podpore njihovim družinam in prevzamejo odgovornost za učinkovito uveljavljanje njihovih pravic, pri čemer naj ne posegajo v pravice in dolžnosti staršev ali skrbnikov; poziva tudi k razvoju pedagogike, s katero bo mogoče družbo izobraziti o dolžnosti spoštovanja invalidov in solidarnosti z njimi, da bi odpravili socialno diskriminacijo, s katero se soočajo;

3.  poziva države članice, naj izpolnijo svoje obveznosti glede ratifikacije Konvencije o pravicah invalidov in sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotavljanje pravic in svoboščin ter odgovornosti, ki izhajajo iz nje, zlasti na področjih, kot so zaposlovanje, izobraževanje, zdravstvo, socialna zaščita, stanovanja, mobilnost, dostop do pravnega varstva, kultura, šport, prosti čas in udeležba v družbenem in političnem življenju, pa tudi posebnih odgovornosti glede pravic invalidnih žensk in otrok, ki so opredeljene v konvenciji;

4.  poudarja, da so invalidne ženske in dekleta žrtve dvojne diskriminacije zaradi presečišča spola in invalidnosti, pogosto pa so lahko izpostavljene celo večplastni diskriminaciji, ki izhaja iz presečišča spola in invalidnosti ter spolne usmerjenosti, spolne identitete, spolnega izraza, spolnih značilnosti, države izvora, družbenega razreda, priseljenskega statusa, starosti, vere ali etnične pripadnosti;

5.  ponovno poziva Komisijo in države članice, naj v svoje strategije, politike in programe za enakost spolov vključijo vidik invalidnih žensk in deklet, v strategije o invalidnosti naj vključijo vidik spola v vse druge politike pa tako vidik spola kot vidik invalidnosti;

6.  poziva Komisijo in države članice, naj podpirajo raziskave in inovacije v zvezi z razvojem proizvodov in storitev za podporo invalidom pri njihovih vsakodnevnih dejavnostih;

7.  poudarja, da je vse več starejših in da je po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije invalidnost pogostejša pri ženskah, še posebej jih namreč prizadene zaradi daljše pričakovane življenjske dobe; poudarja, da bo torej število invalidk sorazmerno naraščalo;

8.  vztraja, da je treba zbirati po spolu razčlenjene podatke, da bi odkrili oblike presečne večplastne diskriminacije, ki jo doživljajo invalidne ženske in dekleta, in to na vseh področjih, ki jih zajema Istanbulska konvencija, in povsod, kjer je to pomembno;

9.  poziva Evropski inštitut za enakost spolov, naj še naprej zagotavlja analize in prispevke na ravni EU in držav članic v zvezi s posebnim položajem invalidnih žensk in deklet, s posebnim poudarkom na presečni diskriminaciji;

10.  poudarja, da invalidke pogosto doživljajo še večje izzive in nevarnosti v državah, ki so vpletene v konflikte, in na kriznih območjih; zato poudarja, da jih je treba v zunanji politiki EU zaščititi;

Pravice invalidk

11.  poudarja, da je treba invalidkam zagotoviti polno uživanje pravic v zvezi z dostopom do kakovostnega, dostopnega in cenovno sprejemljivega izobraževanja, v zvezi z zdravstvenim varstvom, vključno s transspolno specifičnim zdravstvenim varstvom ter spolnim in reproduktivnim zdravjem in sorodnimi pravicami, v zvezi z zaposlitvijo, mobilnostjo, družinskim življenjem, telesno avtonomijo, spolnostjo in zakonsko zvezo, zagotoviti pa je treba tudi zaščitne ukrepe za zagotavljanje teh pravic;

12.  opozarja, da morajo javni organi na vseh ravneh in tudi ustrezni deležniki spoštovati in zagotavljati pravico do neodvisnega življenja in zato zagotoviti potrebne instrumente in podporo, s katerimi bosta invalidom, zlasti pa invalidkam, omogočena svobodna izbira in nadzor nad lastnim življenjem in življenjskim slogom;

13.  poudarja, da morajo biti invalidne ženske in dekleta obveščene o svojih pravicah in storitvah, ki so jim na voljo; poudarja, da je treba te informacije zagotavljati na enostaven in varen način, pri tem pa upoštevati različne metode obveščanja, medije in formate, ki jih invalidi sami izberejo in ki so jim ustrezno prilagojeni; poudarja, da pravica do obveščenosti ne pomeni, da morajo invalidi dejavno iskati dostop do pravic (s čimer se odgovornost za udejanjanje pravic preloži na tiste, ki potrebujejo pomoč), saj morajo države članice prevzeti odgovornost za to, da z informacijami dosežejo vse invalide in jim zagotovijo pravice, ki jih določa pravo ali mednarodna konvencija;

14.  poziva k vključevanju invalidov v običajne družbene strukture na vseh ravneh, vključno z zdravjem, izobraževanjem in zaposlovanjem, saj stalna in splošna uporaba posebnih struktur ali storitev vodi v segregacijo in zmanjšuje enake možnosti;

15.  priznava, da invalidi potrebujejo dostop do varnih prostorov, na primer v obliki klubov in društev;

16.  poziva EU, naj odpravi ovire za volilno pravico invalidov, zlasti za evropske volitve leta 2019;

17.  poziva države članice, naj izvajajo načelo enakega plačila za enako delo, se borijo proti diskriminaciji pri plačah in zagotovijo enakost med ženskami in moškimi, tudi ko gre za invalide;

Dostopnost

18.  poziva države članice in Komisijo, naj izvršujejo politike, ki bodo spodbujale dostopnost kot bistven korak k vključevanju in nujen pogoj za vključevanje in sodelovanje invalidov; poudarja tudi pomen spoštovanja načel enakega obravnavanja in enakih možnosti na področju dostopnosti in mobilnosti;

19.  vztraja, da morajo države članice sprejeti ustrezne ukrepe, zlasti na področju zdravstva, izobraževanja, prometa, urbanističnega načrtovanja in stanovanj;

20.  je globoko zaskrbljen, ker invalidne ženske in dekleta prepogosto nimajo dostopa do storitev na področju spolnega in reproduktivnega zdravja ter sorodnih pravic; meni, da je skrb vzbujajoče, da se invalidnim ženskam in dekletom odreka privolitev po predhodni seznanitvi, ko gre za uporabo kontracepcijskih sredstev, in da se soočajo celo s tveganjem prisilne sterilizacije; poziva države članice, naj izvajajo zakonodajne ukrepe za zaščito telesne celovitosti, svobode izbire in samoodločanja v zvezi s spolnim in reproduktivnim življenjem invalidnih žensk in deklet;

21.  je zaskrbljen, da ima le malo držav določbe, ki invalidom zagotavljajo pravico do pravnega priznanja spola; ugotavlja, da je lahko pravno priznanje spola, tudi če je dovoljeno, nedostopno za ženske in dekleta, ki so v zakonitem skrbništvu; ugotavlja, da psihiatrična ocena, ki je obvezna za dostop do pravnega priznanja spola, ovira dostop žensk in deklet, ki imajo težave z duševnim zdravjem; poziva države članice, naj sprejmejo zakonodajo o priznanju spola, ki bo temeljila na samoodločanju in bo upoštevala potrebe invalidov glede dostopnosti;

22.  ugotavlja, da morajo države članice na področju prometa zasnovati politike javnega prevoza, ki bodo invalidom olajševale mobilnost, in odstraniti arhitekturne ovire; poziva Svet in Komisijo, naj za razvoj teh politik namenita potrebna sredstva EU;

Odnosi med delodajalci in delojemalci ter odnosi na delovnem mestu za kakovostno zaposlitev in pravično usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja

23.  poziva države članice, naj razvijejo politike, ki bodo spodbujale vključevanje invalidov na trg dela; meni, da bi morale te politike spodbujati dostop do zaposlitve kot pogoj socialne vključenosti in spodbujati enake možnosti;

24.  poziva države članice, naj zagotovijo posebne oblike delovnih predpisov, ki bodo obravnavali in upoštevali posebne potrebe invalidov, zlasti ko gre za ureditev delovnega časa; poudarja, da je treba opredeliti namensko delovno zakonodajo, v kateri bodo upoštevane potrebe invalidk glede nosečnosti in obporodnega varstva ter zagotovljeni stalna prisotnost na trgu dela in zaščita delavcev;

25.  poziva države članice, naj ocenijo potrebo po ureditvah, s katerimi bi zagotovile, da bi bila uporaba materinskega, očetovskega in starševskega dopusta ter gibljivega delovnega časa prilagojena različnim potrebam, ki izhajajo iz rojstva več otrok, prezgodnjega rojstva, posvojitve, sostarševstva, invalidnosti staršev, duševnih težav staršev, invalidnosti otrok, kronične bolezni ali duševnih težav;

26.  poziva k spodbujanju pravice do zdravja in rehabilitacije ter k politikam, ki preprečujejo in odpravljajo nesreče pri delu in poklicne bolezni za invalide;

27.  poziva Komisijo, naj državam članicam zagotovi strokovno znanje o tem, kako nadalje obravnavati presečno diskriminacijo;

28.  poziva Komisijo, naj podpre in spodbuja države članice pri odpravljanju diskriminacije, ki jo ustvarja presečišče spolne identitete, spolnega izraza, spolne usmerjenosti, spolnih značilnosti in invalidnosti, in sicer z usposabljanjem o raznolikosti in sodelovanjem z delodajalci pri ukrepih na delovnem mestu, npr. s spodbujanjem anonimnih postopkov zaposlovanja;

Izobraževanje

29.  poziva države članice, naj pri zagotavljanju predšolskega varstva ne namenijo posebne pozornosti le dostopnosti, ampak tudi kakovosti in cenovni sprejemljivosti varstva, zlasti za invalidne otroke, in potrebam invalidnih staršev; prav tako poziva države članice, naj izboljšajo javne naložbe v predšolsko vzgojo in varstvo za te skupine ljudi;

30.  poudarja, da je pomembno vključiti invalidke v redni izobraževalni in poklicni sistem;

31.  poudarja, da bosta višji standard in kakovost izobraževanja in usposabljanja privedla do večje vloge invalidk, saj je izobraževanje eno od orodij, ki najbolj vplivajo na napredek družbe, in zagotavlja znanje in vrednote, potrebne za višjo raven blaginje ter za gospodarsko in osebno rast; poudarja poseben pomen kakovostnega izobraževanja in usposabljanja za invalide;

32.  poziva države članice, naj z zagotavljanjem učinkovitega vključevanja invalidnih otrok in mladih v izobraževalne sisteme na vseh ravneh zagotovijo dejanske enake možnosti pri dostopu do izobraževanja; poziva, naj se posebne izobraževalne potrebe in izobraževalno gradivo podprejo z vključujočimi šolami, da se zagotovita enak dostop in uspešnost v izobraževalnem sistemu;

33.  poziva države članice, naj vlagajo v visokokakovostno izobraževanje za invalidne otroke in odrasle v okviru rednega izobraževanja in tako olajšajo dostop zlasti najbolj prikrajšanim skupinam prebivalstva;

34.  poziva k izobraževalnim politikam, ki bodo odpravile številne ovire, s katerimi se invalidi še vedno srečujejo; poziva države članice, naj v svojih rednih izobraževalnih ustanovah dosežejo fizične in/ali pedagoške razmere, ki bodo invalidom omogočile obiskovanje; zato poudarja, da je treba povečati število učiteljev, ki bodo spremljali invalidne otroke;

35.  poziva države članice, naj zasnujejo strategije za boj proti ustrahovanju in nadlegovanju (tudi v izobraževalnem in spletnem okolju) otrok in mladih zaradi invalidnosti, spolne identitete ali spolnega izraza, spolne usmerjenosti, priseljenskega statusa, družbenega razreda, starosti, vere ali etnične pripadnosti;

36.  opozarja, da je pri oblikovanju in izvajanju programov in pobud EU, zlasti na področju izobraževanja, mobilnosti in ukrepov za mlade, pomembno upoštevati potrebe invalidnih žensk in deklet ter sprejeti vse ustrezne ukrepe, da bi dodatno zagotovili njihovo udeležbo na teh področjih;

Zdravje

37.  meni, da morajo imeti invalidne ženske in dekleta poln dostop do zdravstvene in zobozdravstvene oskrbe, primerne njihovim posebnim potrebam, in sicer na področjih, kot so ginekološko posvetovanje, zdravstveni pregledi, spolno in reproduktivno zdravje, načrtovanje družine in prilagojena podpora med nosečnostjo ter transspolno specifično zdravstveno varstvo; poziva države članice, naj poskrbijo za javne naložbe na tem področju in naj nacionalne določbe o javnih zdravstvenih storitvah zajamejo ustrezen dostop do teh storitev;

38.  poudarja, da morajo invalidne ženske in dekleta prejeti vse ustrezne informacije, da bodo lahko svobodno sprejele odločitve v zvezi z svojim zdravjem; poudarja, da morajo države članice sprejeti vse potrebne ukrepe za boj proti prisilni sterilizaciji;

39.  poziva Komisijo, naj uvede cilje glede storitev oskrbe invalidov, podobne barcelonskim ciljem, in orodja za spremljanje, s katerimi se bodo merili kakovost, dostopnost in cenovna sprejemljivost teh storitev;

40.  poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo vse ukrepe, s katerimi bodo invalidnim ženskam in deklicam zagotovile enak dostop tako do zdravstvenega varstva za invalide kot do splošnih storitev;

41.  poziva Komisijo, naj državam članicam zagotovi strokovno znanje o tem, kako nadalje obravnavati presečno diskriminacijo;

Nasilje zaradi spola

42.  pozdravlja odločitev Sveta, da bo EU kot nadaljnji pomemben korak v boju proti nasilju nad invalidnimi ženskami in dekleti podpisala Konvencijo Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (Istanbulska konvencija); poziva EU, naj čim prej ratificira Istanbulsko konvencijo, in poziva tiste države članice, ki je še niso ratificirale, naj to storijo; spodbuja Svet, naj čim prej zaključi pristop EU;

43.  z zaskrbljenostjo poudarja, da je za invalidne ženske in dekleta bolj verjetno, da bodo doživele nasilje zaradi spola, zlasti nasilje v družini in spolno izkoriščanje; poudarja, da to pomeni tudi prisilno sterilizacijo in splav; poziva države članice, naj sprejmejo ustrezne ukrepe in zagotovijo visokokakovostne, dostopne in prilagojene storitve, da bi odpravile nasilje nad ženskami in otroki ter podprle žrtve nasilja, pri čemer bi jim dale na razpolago osebje, usposobljeno za specializirano svetovanje, ter zagotovile ustrezno pravno varstvo in podporo;

44.  spodbuja države članice, naj vsem zdravstvenim in izobraževalnim delavcem zagotovijo ustrezno usposabljanje za preprečevanje diskriminacije in nasilja nad invalidnimi ženskami in dekleti;

45.  ponovno poziva Komisijo, naj vloži celovito evropsko strategijo za boj proti nasilju nad ženskami s predlogom zakonodajnega instrumenta za preprečevanje nasilja zaradi spola in boj proti njemu, pri tem pa naj posebno pozornost nameni invalidnim ženskam in dekletom; poziva tudi k ustanovitvi observatorija EU za nasilje na podlagi spola;

46.  poziva k oblikovanju namenskih ukrepov politike za obravnavanje nasilja in zlorab, ki jih doživljajo invalidi in osebe z učnimi težavami, zlasti ženske in dekleta, vključno s spletnim zastraševanjem, ustrahovanjem in nadlegovanjem ter nasiljem v formalni in neformalni oskrbi;

Digitalno in medijsko vključevanje

47.  poudarja, da je treba storiti več za premagovanje stereotipov in predsodkov o invalidnosti in da morajo invalidne ženske in dekleta pridobiti večjo prepoznavnost v medijih, da bomo spremenili izključujoče norme, ki vladajo v družbi; poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo enakost spolov v medijskih organizacijah, predstavniških organih in ustanovah za usposabljanje, zlasti v njihovih upravnih odborih, in naj vlagajo v pobude za ozaveščanje ter pozorno spremljajo doseženi napredek;

48.  poziva Komisijo in države članice, naj razvijejo programe in storitve za invalidke, pri čemer naj se osredotočijo na digitalno vključenost in poudarjajo izjemen potencial digitalizacije za invalidke;

49.  poudarja, da bi morale biti medijske, pa tudi njihove internetne storitve polno dostopne in da bi morale dosegati najvišje standarde odličnosti, prilagojene invalidom;

50.  poziva države članice, naj radiodifuzne hiše spodbujajo k vključevanju invalidk kot udeleženk ali voditeljic v vse vrste radiodifuzijskih medijev;

Zakonodaja in izvajanje

51.  obžaluje, da nam z veljavno evropsko strategijo o invalidnosti za obdobje 2010–2020 ni uspelo spodbuditi sprejetja učinkovitih zakonskih aktov, ukrepov in politik za odpravo segregacije in zavračanja invalidk na trgu dela in v političnem življenju ter v šolah in učnem okolju;

52.  poziva Komisijo in države članice, naj uvedejo politike za omogočanje in spodbujanje udeleževanja invalidnih žensk in deklet v javnem, družbenem, kulturnem, gospodarskem in političnem življenju, zlasti z zmanjšanjem ovir za mobilnost in spodbujanjem invalidk k oblikovanju organizacij in mrež in k vključevanju vanje, pa tudi s programi usposabljanja in mentorstva;

53.  poziva EU in države članice, naj oblikujejo pozitivne ukrepe za invalidke, da se spodbudijo usposabljanje, zaposlovanje, dostop do zaposlitve, ohranitev zaposlitve, enake poklicne poti, prilagoditev na delovnem mestu ter usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja;

54.  poziva Komisijo, naj razvije pozitivne ukrepe za spodbujanje pravic invalidnih žensk in deklet, vzpostavi mehanizem za spremljanje napredka ter financira zbiranje podatkov in raziskave o invalidnih ženskah in dekletih v skladu z načeli Konvencije o pravicah invalidov;

55.  poziva Komisijo, naj predstavi predlog evropske strategije o invalidnosti za obdobje 2020–2030, ki bo določbe Konvencije o pravicah invalidov popolnoma vključila v prihodnjo zakonodajo, politike in programe EU ter bo skladna s Konvencijo o otrokovih pravicah in strateškimi prizadevanji za enakost spolov 2016–2019, zato da bodo lahko invalidne ženske in dekleta polno uživale svoje pravice kot vsi drugi;

56.  poziva EU in države članice, naj standarde iz konvencije vključijo v svoj pravni in politični okvir in tako zagotovijo, da se bo pristop k invalidnosti, ki temelji na človekovih pravicah, v celoti odražal v pravu in oblikovanju politik;

57.  poudarja, da bi se bilo treba prek predstavniških organizacij podrobno posvetovati z invalidnimi ženskami in dekleti ter jih dejavno vključiti v oblikovanje in izvajanje zakonodaje in politik, da se zagotovijo nediskriminacija in enake možnosti ter spremlja učinkovitost teh politik; poziva k pristnemu strukturiranemu dialogu med EU in invalidskimi organizacijami pri pripravi evropske strategije o invalidnosti za obdobje 2020–2030;

58.  poudarja, da morajo biti organizacije invalidov vključene v pripravo, izvajanje in naknadno ocenjevanje projektov, ki se izvajajo v okviru kohezijske politike EU;

Financiranje

59.  poziva Komisijo in države članice, naj optimizirajo strukturne sklade EU, vključno z Evropskim socialnim skladom, da bi spodbudili dostopnost za invalidke in njihovo nediskriminacijo ter povečali védenje o možnostih financiranja, na primer za zagonska podjetja in podporo podjetništvu na splošno;

o
o   o

60.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji in Svetu.

(1) UL L 23, 27.1.2010, str. 35. (2) UL C 364, 18.12.2000, str. 1. (3) UL L 303, 2.12.2000, str. 16. (4) UL C 137 E, 27.5.2010, str. 68.