Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 225 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti členov 4, 18 in 19,

–  ob upoštevanju Ženevske konvencije z dne 28. julija 1951 o statusu beguncev in protokola k tej konvenciji iz leta 1967,

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 810/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o vizumskem zakoniku Skupnosti (vizumski zakonik)(1),

–  ob upoštevanju globalnega dogovora Organizacije združenih narodov o varnih, urejenih in zakonitih migracijah in globalnega dogovora OZN o beguncih, sklenjenih po Newyorški deklaraciji o beguncih in migrantih, ki jo je Generalna skupščina OZN soglasno sprejela 19. septembra 2016,

–  ob upoštevanju ocene evropske dodane vrednosti humanitarnih vizumov, ki jo je pripravila služba Evropskega parlamenta za raziskave,

–  ob upoštevanju členov 46 in 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A8-0423/2018),

A.  ker kljub številnim napovedim in zahtevam za varne in zakonite poti, ki bi omogočale dostop do evropskega ozemlja, za osebe, ki prosijo za mednarodno zaščito, na evropski ravni trenutno ni harmonizacije glede postopkov zaščitenega vstopa in pravnega okvira za humanitarne vizume, tj. vizume, izdane osebam za vstop na ozemlje države članice, da bi tam zaprosile za mednarodno zaščito;

B.  ker v skladu s sodbo Sodišča Evropske unije z dne 7. marca 2017 v zadevi C-638/16(2), X in X proti État belge, državam članicam na podlagi prava Unije ni treba izdati humanitarnega vizuma osebam, ki želijo vstopiti na njihovo ozemlje, da bi zaprosile za azil, lahko pa to storijo na podlagi svojega nacionalnega prava; ker se s to sodbo razlaga veljavno pravo Unije, ki se lahko spremeni;

C.  ker več držav članic ima ali so imele nacionalne sheme za izdajanje humanitarnih vizumov ali dovoljenj za prebivanje za zagotovitev nacionalnih postopkov zaščitenega vstopa za ljudi v stiski;

D.  ker je število oseb, sprejetih na podlagi nacionalnih postopkov vstopa za humanitarno zaščito ali preselitev, še vedno nizko v primerjavi z globalnimi potrebami, razlike med državami članicami pa so velike; ker je področje uporabe nacionalnih postopkov vstopa za humanitarno zaščito in preselitev opredeljeno ozko ter je v primeru preselitve strogo povezano z merili ranljivosti in registracijo kot begunec pri uradu visokega komisarja OZN za begunce;

E.  ker je zato približno 90 % oseb, ki jim je bila priznana mednarodna zaščita, v Unijo vstopilo nezakonito, kar je privedlo do njihove stigmatizacije še pred prihodom na zunanje meje držav članic;

F.  ker so samske ženske, ki potujejo same ali z otroki, ženske, ki so glava družine, noseče ali doječe ženske, invalidi, mladostnice in starejše ženske med tistimi, ki so na migracijskih poteh v Evropo najbolj ranljivi ter jim grozi večja nevarnost nasilja na podlagi spola, ki zajema posilstvo, nasilje in dejstvo, da so tarče tihotapcev in trgovcev z ljudmi, z namenom, da se spolno in ekonomsko izkoriščajo; ker so ženske in dekleta poleg tega običajno bolj dovzetne za vse oblike izkoriščanja, vključno z izkoriščanjem delovne sile in spolnim izkoriščanjem na migracijskih poteh v Unijo in so pogosto prisiljene v spolne odnose za preživetje in za nadaljevanje potovanja;

G.  ker so bile človeške žrtve teh politik ocenjene na vsaj 30 000 smrti na mejah Unije od leta 2000; ker je nujno potreben pravni okvir Unije kot eden od načinov, da bi odpravili nesprejemljivo umiranje migrantov v Sredozemlju in na migracijskih poteh v Unijo, se resnično borili proti tihotapljenju ljudi, izpostavljenosti trgovini z ljudmi, izkoriščanju delovne sile in nasilju, upravljali urejen prihod, dostojen sprejem in pravično obravnavo prošenj za azil, optimizirali proračun držav članic in Unije, povezan z azilom, azilnimi postopki, nadzorom meje ter dejavnostmi iskanja in reševanja, ter dosegli usklajene prakse v pravnem redu Unije na področju azila;

H.  ker je Parlament v predloge sprememb Uredbe (ES) št. 810/2009 poskušal vključiti določbe v tej smeri;

I.  ker sta Svet in Komisija zavrnila te spremembe, med drugim na podlagi tega, da take določbe ne bi smele biti vključene v Uredbo (ES) št. 810/2009, saj njeno področje uporabe zajema le vizume za kratkoročno bivanje;

J.  ker se je Parlament zaradi neukrepanja Komisije zato odločil, da bo nadaljeval pripravo te resolucije o humanitarnih vizumih;

K.  ker je bilo vloženega veliko dela, tudi s pomočjo strokovnjakov, da bi pripravili priporočila, ki so priložena tej resoluciji;

1.  poziva Komisijo, naj do 31. marca 2019 na podlagi člena 77(2)(a) Pogodbe o delovanju Evropske unije vloži predlog uredbe o uvedbi evropskega humanitarnega vizuma na podlagi priporočil iz Priloge k tej resoluciji;

2.  meni, da bi države članice morale imeti možnost izdati humanitarni vizum osebam, ki želijo mednarodno zaščito, da bi jim omogočili vstop na ozemlje države članice, ki je vizum izdala, izključno za namen vložitve prošnje za mednarodno zaščito v tej državi članici,

3.  meni, da bi morali evropski humanitarni vizumi dopolnjevati obstoječe nacionalne postopke vstopa za humanitarno zaščito, postopke preselitve in spontane prošnje v skladu z mednarodnim pravom o beguncih ter jih ne bi smeli nadomestiti, odločitev o izdaji evropskega humanitarnega vizuma pa bi morala ostati v izključni pristojnosti držav članic;

4.  meni, da nobena pobuda za evropske humanitarne vizume ne bi smela posegati v druge pobude na področju migracijske politike, vključno s tistimi, ki so namenjene odpravljanju temeljnih vzrokov migracij;

5.  poudarja nujno potrebo po varnih in zakonitih poteh v Unijo, humanitarni vizum pa bi moral biti ena od njih, kar je pomembno tudi z vidika spola, saj so ženske še posebej ranljive in so zato bolj izpostavljene spolnemu nasilju in nasilju na podlagi spola na poteh in v sprejemnih centrih; poudarja, da so ženske in dekleta v tretjih državah zaradi šibkega ekonomskega položaja in drugih odvisnosti pogosto v položaju, v katerem še težje kot moški varno zaprosijo za azil;

6.  meni, da bi moral del finančnih posledic zahtevanega predloga kriti splošni proračun Unije, s čimer bi se v praksi izrazilo načelo solidarnosti in pravične delitve odgovornosti, vključno s finančnimi posledicami, med državami članicami v skladu s členom 80 PDEU;

7.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo in priložena priporočila posreduje Komisiji in Svetu ter nacionalnim parlamentom, Sodišču Evropske unije, Evropski službi za zunanje delovanje, Evropskemu azilnemu podpornemu uradu, Evropski agenciji za mejno in obalno stražo, Agenciji Evropske unije za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ter Agenciji Evropske unije za temeljne pravice.

(1) UL L 243, 15.9.2009, str. 1. (2) Sodba Sodišča Evropske unije z dne 7. marca 2017, X in X proti État belge, C-638/16, ECLI:EU:C:2017:173.

PRIPOROČILA O VSEBINI ZAHTEVANEGA PREDLOGA

Evropski parlament meni, da bi moral predvideni zakonodajni akt:

1.  OBLIKA IN NASLOV PREDVIDENEGA INSTRUMENTA

–  biti ločen pravni akt, ki bo sprejet v obliki uredbe z naslovom „Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o uvedbi evropskega humanitarnega vizuma“,

2.  PRAVNA PODLAGA

–  imeti za pravno podlago točko (a) člena 77(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

3.  OBRAZLOŽITEV

–  biti utemeljen s:

–  trenutno pravno vrzeljo v pravu Unije, ki poleg postopkov preselitve, ki se uporabljajo za ranljive begunce, v pravnem redu o vizumih, mejah ali azilu ne določa postopkov za sprejem oseb, ki želijo zaščito, na ozemlje držav članic, pri čemer približno 90 % oseb, ki jim je nato priznan status begunca in upravičenca do subsidiarne zaščite, na ozemlje držav članic prispe nezakonito,(1) pogosto po življenjsko nevarnih poteh,

–  tveganjem razdrobljenosti, saj države članice vse pogosteje vzpostavljajo svoje programe humanitarnega sprejema in postopkov, kar je v nasprotju s splošnim ciljem iz člena 78(1) PDEU, tj. oblikovati skupno politiko o azilu, subsidiarni zaščiti in začasni zaščiti, in povzroča tudi tveganje, da bodo te različne sheme ovirale enotno uporabo skupnih določb o vstopu državljanov tretjih držav na ozemlje držav članic, kot je določeno v uredbah (ES) št. 810/2009(2) in (EU) 2016/399(3) Evropskega parlamenta in Sveta,

–  visokimi stroški, tako v človeškem kot v socialnem, gospodarskem in proračunskem smislu, ki so povezani z obstoječim stanjem za zadevne državljane tretjih držav (plačila tihotapcem, tveganje trgovine z ljudmi in izkoriščanja, tveganje preganjanja, tveganje smrti in trpinčenja itd.) ter za države članice in Unijo (višji proračun za iskanje in reševanje, tudi za zasebne ladijske prevoze, varovanje meja, sodelovanje s tretjimi državami, azilne postopke in morebitno vračanje v primeru zavrnjenih prošenj za mednarodno zaščito ter boj proti organiziranemu kriminalu, trgovini z ljudmi in tihotapljenju itd.),

–  dodano vrednostjo ukrepov Unije v smislu zagotavljanja skladnosti z vrednotami Unije, vključno s temeljnimi pravicami, medsebojnega zaupanja med državami članicami in zaupanja prosilcev za azil v sistem, pravne varnosti, predvidljivosti ter enotne uporabe in izvajanja pravil, doseganja ekonomije obsega in zmanjšanja zgoraj navedenih stroškov obstoječega stanja,

–  opozorilom, da se Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta(4) ter Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta(5) uporabljata samo na ozemlju držav članic, medtem ko trenutno ni dovolj zakonitih poti za prihod prosilcev za azil na to ozemlje,

–  opozorilom, da se po vložitvi prošnje za azil v državi članici uporabljajo določbe skupnega evropskega azilnega sistema Unije,

–  dejstvom, da zavrnitev prošnje za izdajo evropskega humanitarnega vizuma nikakor ne vpliva na pravico do vložitve prošnje za azil v Uniji niti prosilcu ne preprečuje, da bi uporabil druge razpoložljive sisteme varstva,

4.  SPLOŠNE DOLOČBE

–  imeti za cilj oblikovati določbe o postopkih in pogojih za izdajo humanitarnih vizumov, v skladu s katerimi lahko države članice izdajo evropski humanitarnim vizum osebam, ki želijo mednarodno zaščito, da bi jim omogočili vstop na ozemlje države članice, ki vizum izda, izključno za namen vložitve prošnje za mednarodno zaščito v tej državi članici,

–  v svojem področju uporabe zajemati državljane tretjih držav, ki morajo imeti ob prehodu zunanjih meja držav članic vizum v skladu z Uredbo (ES) št. 539/2001(6) in pri katerih so trditve o izpostavljenosti preganjanju ali tveganju preganjanja iz direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta(7) očitno utemeljene, vendar še niso v postopku preselitve, kot je opredeljen v nacionalnih programih preselitve ali v predlagani uredbi o vzpostavitvi okvira Unije za preselitev in spremembi Uredbe (EU) št. 516/2014 Evropskega parlamenta in Sveta(8) ali Direktivi Sveta 2001/55/ES(9),

–  s področja uporabe izključevati družinske člane, ki bi sicer imeli pravico do pravočasne združitve z družino v državi članici na podlagi drugih pravnih aktov Unije ali nacionalne zakonodaje,

5.  POSTOPKI ZA IZDAJO HUMANITARNIH VIZUMOV

–  določati, da se take vloge za vizume vložijo neposredno, elektronsko ali pisno na katerem koli konzulatu ali veleposlaništvu držav članic,

–  določati praktične postopke za take vloge za vizume, vključno z izpolnitvijo prijavnega obrazca, zagotavljanjem informacij o identiteti vlagatelja, vključno z biometričnimi identifikatorji, in zagotavljanje čim bolje dokumentiranih razlogov za strah pred preganjanjem ali resno škodo,

–  določati, da je treba prosilce za tak vizum povabiti na razgovor, po potrebi ob pomoči tolmača, ki ga je mogoče izvesti tudi na daljavo prek avdio in video komunikacije, kar zagotavlja ustrezno raven varnosti, varstva in zaupnosti,

–  določati, da vložene dokumente, vključno z njihovo verodostojnostjo, oceni pristojni, neodvisni in nepristranski organ z ustrezno usposobljenostjo in strokovnim znanjem na področju mednarodne zaščite,

–  določati, da se vloge za izdajo tega vizuma ocenijo na podlagi prosilčeve izjave in razgovora ter po možnosti ustreznih dokazil, ne da bi se izvedel celoten postopek določanja statusa,

–  določati, da se pred izdajo tega vizuma opravi varnostni pregled vsakega prosilca prek ustreznih nacionalnih podatkovnih zbirk in podatkovnih zbirk Unije ob popolnem spoštovanju veljavnih določb o varstvu podatkov, da bi zagotovili, da prosilec ne pomeni varnostnega tveganja,

–  določati, da se odločitev glede vlog za izdajo vizuma sprejmejo v 15 koledarskih dneh od datuma vložitve vloge,

–  določati, da se odločitev glede vloge sporoči prosilcu in da mora biti prilagojena posamezniku, pisna in utemeljena,

–  določati, da ima državljan tretje države, ki se mu izdaja vizuma zavrne, možnost pritožbe, kot je trenutno predvideno v primeru zavrnitve izdaje vizuma za kratkoročno bivanje ali zavrnitve vstopa na meji,

6.  IZDAJA HUMANITARNEGA VIZUMA

–  določati, da se taki vizumi izdajo s skupno nalepko in vnesejo v vizumski informacijski sistem,

–  določati, da izdani humanitarni vizum omogoča imetniku vstop na ozemlje države članice, ki vizum izda, izključno za namen vložitve prošnje za mednarodno zaščito v tej državi članici,

7.  UPRAVLJANJE IN ORGANIZACIJA

–  določati, da vloge za tak vizum obravnava ustrezno usposobljeno osebje,

–  določati, da lahko tako osebje dela bodisi na veleposlaništvih ali konzulatih bodisi v državah članicah, pri čemer se vloge posredujejo elektronsko, razgovori pa se opravljajo na daljavo,

–  določati, da lahko nekatere vidike postopka, ki ne vključujejo nikakršnega predhodnega izbora primerov, ocene ali odločanja, upravljajo zunanji ponudniki storitev, vključno z zagotavljanjem informacij, dogovarjanjem za razgovore in zbiranjem biometričnih identifikatorjev,

–  določati, da se sprejmejo ustrezni ukrepi za zagotavljanje varstva in varnosti podatkov ter zaupnosti komunikacij,

–  določati, da države članice sodelujejo med seboj, z agencijami Unije, mednarodnimi organizacijami, vladnimi in nevladnimi organizacijami ter drugimi ustreznimi deležniki, da bi se zagotovila njegova usklajena uporaba,

–  določati, da morajo biti informacije o postopkih in pogojih za izdajo takega vizuma ter o pogojih in postopkih za priznanje mednarodne zaščite na ozemlju držav članic široko dostopne, tudi na spletiščih veleposlaništev in konzulatov držav članic ter prek Evropske službe za zunanje delovanje,

8.  KONČNE DOLOČBE

–  zagotoviti znatno finančno podporo v okviru Sklada za integrirano upravljanje meja, ki bo na voljo državam članicam za njegovo izvajanje,

–  določiti, da ima država članica, ki izda humanitarni vizum, dostop do enakega nadomestila iz sklada za migracije in azil, kot če sprejme begunca prek evropskega okvira za preselitev,

9.  SPREMEMBE DRUGIH PRAVNIH AKTOV

–  določiti spremembe:

–  Uredbe (ES) št. 810/2009, da bi razjasnili, da se za osebe, ki želijo mednarodno zaščito, uporabljajo določbe uredbe o uvedbi evropskega humanitarnega vizuma,

–  Uredbe (ES) št. 767/2008 Evropskega parlamenta in Sveta(10), da bi se vloge za evropski humanitarni vizum vnesle v vizumski informacijski sistem,

–  Uredbe (EU) 2016/399, da bi prilagodili pogoje za vstop oseb, ki jim je bil izdan evropski humanitarni vizum,

–  Sklada za integrirano upravljanje meja, da bi državam članicam zagotovili finančna sredstva za izvajanje uredbe o uvedbi evropskega humanitarnega vizuma,

–  člena 26 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 med vladami držav Gospodarske unije Beneluks, Zvezne republike Nemčije in Francoske republike o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah(11) in Direktive Sveta 2001/51/ES(12), da bi bili prevozniki, ki prevažajo državljane tretjih držav, oproščeni odgovornosti, obveznosti in kazni, če državljani tretjih držav izjavijo, da nameravajo zaprositi za mednarodno ali humanitarno zaščito na ozemlju držav članic.

(1) Hein in Donato (CIR), 2012: exploring avenues for protected entry in Europe (preučitev možnosti za zaščiteni vstop v Evropo), str. 17. (2) Uredba (ES) št. 810/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o vizumskem zakoniku Skupnosti (Vizumski zakonik) (UL L 243, 15.9.2009, str. 1). (3) Uredba (EU) 2016/399 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o Zakoniku Unije o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik o schengenskih mejah) (UL L 77, 23.3.2016, str. 1). (4) Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (UL L 180, 29.6.2013, str. 60). (5) Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (UL L 180, 29.6.2013, str. 31). (6) Uredba Sveta (ES) št. 539/2001 z dne 15. marca 2001 o seznamu tretjih držav, katerih državljani morajo pri prehodu zunanjih meja imeti vizume, in držav, katerih državljani so oproščeni te zahteve (UL L 81, 21.3.2001, str. 1). (7) Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (UL L 337, 20.12.2011, str. 9). (8) 2016/0225(COD). (9) Direktiva Sveta 2001/55/ES z dne 20. julija 2001 o najnižjih standardih za dodelitev začasne zaščite v primeru množičnega prihoda razseljenih oseb in o ukrepih za uravnoteženje prizadevanj in posledic za države članice pri sprejemanju takšnih oseb (UL L 212, 7.8.2001, str. 12). (10) Uredbe (ES) št. 767/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o vizumskem informacijskem sistemu (VIS) in izmenjavi podatkov med državami članicami o vizumih za kratkoročno prebivanje (Uredba VIS) (UL L 218, 13.8.2008, str. 60). (11) UL L 239, 22.9.2000, str. 19. (12) Direktive Sveta 2001/51/ES z dne 28. junija 2001 o dopolnitvi določb člena 26 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (UL L 187, 10.7.2001, str. 45).