Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 225 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju členov 67(4) in 81(2) PDEU,

–  ob upoštevanju člena 19(1) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) in člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina),

–  ob upoštevanju študije Generalnega direktorata za notranjo politiko z naslovom Razvijanje usposobljenosti na področju gospodarskega prava v državah članicah,

–  ob upoštevanju pregleda stanja na področju pravosodja v EU za leto 2018,

–  ob upoštevanju „Načel izobraževanja v pravosodju“ Evropske mreže institucij za izobraževanje v pravosodju (EJTN) iz leta 2016(1),

–  ob upoštevanju pravnega reda Unije na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah,

–  ob upoštevanju členov 46 in 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A8‑0396/2018),

A.  ker je pravica do poštene in javne obravnave v razumnem časovnem obdobju, kot je zapisana v členu 47 Listine in členu 6 Evropske konvencije o človekovih pravicah, eno od temeljnih zagotovil pravne države in demokracije in je sestavni del civilnega postopka kot celote;

B.  ker bi uvedba evropskega hitrega postopka v civilnih zadevah lahko prispevala k posodobitvi nacionalnih postopkov, izenačitvi pogojev za podjetja ter večji gospodarski rasti zaradi uspešnih in učinkovitih sodnih sistemov, hkrati pa olajšala dostop do sodnega varstva v Uniji in pripomogla k spoštovanju temeljnih svoboščin Unije;

C.  ker je pregled stanja na področju pravosodja za leto 2018 pokazal, da razpoložljivost brezplačne pravne pomoči in višina sodnih taks pomembno vplivata na dostop do sodnega varstva, zlasti za državljane, ki živijo v revščini;

D.  ker pravosodno sodelovanje spodbuja in podpira več postopkovnih aktov sekundarnega prava Unije, vključno z uredbo o sporih majhne vrednosti, direktivo o brezplačni pravni pomoči, uredbo o pridobivanju dokazov in uredbo o vročanju pisanj;

E.  ker so cilji pravosodnega sodelovanja med državami članicami med drugim zagotavljanje polnega spoštovanja pravice do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja v čezmejnih primerih, zagotavljanje učinkovitih in nemotenih sodnih postopkov v teh primerih ter vzpostavljanje vzajemnega zaupanja v pravosodne sisteme, ki je podlaga za nadaljnje vzajemno priznavanje sodnih odločb v Uniji;

F.  ker se številna vprašanja v zvezi s postopkovnim pravom na področju civilnega pravosodja urejajo na nacionalni ravni, zato se postopkovno pravo na tem področju med posameznimi državami članicami razlikuje, kar je v skladu z načeli subsidiarnosti in sorazmernosti; ker bi lahko pospešen postopek privedel do potrebnega približevanja postopkovnih ureditev v Uniji;

G.  ker je treba okrepiti sodelovanje med organi držav članic in pravosodnimi sistemi na ravni Unije, da se odpravijo morebitne ovire, ki bi lahko nastale zaradi nezdružljivosti različnih pravosodnih in upravnih sistemov;

H.  ker uredba Bruselj I določa osnovna pravila glede pristojnosti in priznavanja ter izvrševanja v civilnih in gospodarskih čezmejnih zadevah v Uniji; ker je prenovljena različica, ki se uporablja od leta 2015 (Bruselj Ia), uvedla številne ključne prilagoditve za reševanje čezmejnih sporov EU, kar pomeni prihranek časa in denarja za podjetja in posameznike;

I.  ker uredba Rim I določa pravila o pravu, ki se uporablja za civilne in gospodarske pogodbene obveznosti;

J.  ker bi morala postopkovna pravila vključevati varstvo pravic strank in hitro reševanje sporov;

K.  ker reševanje zadev na področju gospodarskega prava na sodiščih v državah članicah na splošno poteka počasi in ne izpolnjuje pričakovanj strank, udeleženih v gospodarskih sporih, kar še poudarja uvedba evropskega postopka v sporih majhne vrednosti, s čimer se je po drugi strani bistveno pospešilo reševanje potrošniških sporov; ker pravilna uporaba informacijskih in komunikacijskih tehnologij na sodiščih prispeva k pospešitvi postopkov in zmanjševanju stroškov;

L.  ker bi stranke v gospodarskem sporu zaradi počasnega reševanja teh sporov v Uniji lahko zahtevale alternativno reševanje sporov ali reševanje sporov v državah nečlanicah ter se odločile, da v zvezi s pogodbami uporabijo nacionalno pravo države nečlanice;

M.  ker je visoka kakovost pri reševanju gospodarskih sporov odvisna od visoke ravni usposobljenosti in izkušenj na tem področju na sodiščih, in sicer med sodniki, odvetniki in pravosodnimi delavci;

N.  ker bi se s pomočjo hitrega in stroškovno učinkovitega postopka, ki bi ga podprli zelo izkušeni in usposobljeni sodniki in odvetniki v državah članicah, povečala verjetnost izbora nacionalnega prava države članice, s tem pa izboljšala usposobljenost na področju civilnih in gospodarskih zadev v državah članicah;

O.  ker se zdi potrebno najti primerno rešitev za različne jezikovne ureditve, ki bi lahko bila sestavljena iz harmoniziranih obrazcev, ki bi bili na voljo v vseh uradnih jezikih Unije;

P.  ker sodišča in zbornice, specializirane za gospodarske zadeve, zagotavljajo višjo raven usposobljenosti in neodvisnosti v teh zadevah, s tem pa usmerjajo te primere na sodišča držav članic;

1.  ugotavlja, da reševanje gospodarskih zadev poteka precej počasneje, kot bi lahko, saj v povprečju traja od tri do štiri leta, in da to povzroča znatne izgube za podjetja, ne samo v gospodarskem smislu, temveč tudi z vidika časa, energije in drugih virov, ki bi jih bilo mogoče usmeriti v druge priložnosti;

2.  poudarja, da je treba zagotoviti polno spoštovanje pravice strank do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja, kot je določeno v Listini, ter zagotoviti visoko kakovost sodnih postopkov v gospodarskih zadevah;

3.  poudarja uspešno izvajanje evropskega postopka v sporih majhne vrednosti, s čimer se je zagotovilo hitro in stroškovno učinkovito reševanje potrošniških in drugih čezmejnih sporov v zvezi z nizkimi zneski v Uniji ob sočasnem ohranjanju varstva pravic strank;

4.  poudarja, da je medsebojno zaupanje zapleten pojem in da so v ustvarjanje tega zaupanja vključeni mnogi dejavniki, kot so sodno izobraževanje in izpopolnjevanje, čezmejno sodelovanje na področju pravosodja ter izmenjava izkušenj in dobre prakse med sodniki;

5.  v zvezi s poštenim sojenjem in dostopom do sodnega varstva poudarja, da bi bilo treba ohranjati in še razširiti mreže sodelovanja in zbirke podatkov, ki krepijo pravosodno sodelovanje in izmenjavo informacij, vključno z Evropsko pravosodno mrežo in evropskim pravosodnim portalom, ki bo postal enotna vstopna točka na področju pravosodja v Uniji;

6.  trdi, da bi bilo sprejetje uredbe o evropskem hitrem postopku v civilnih zadevah, ki bi bila podobna uredbi o evropskem postopku v sporih majhne vrednosti in bi se uporabljala za čezmejne gospodarske spore, najboljši način za spopadanje z dolgotrajnim reševanjem gospodarskih sporov v Uniji in bi omogočilo velike prihranke za evropska podjetja in sprostilo neuporabljeni kapital;

7.  trdi, da bodo stranke v gospodarskem sporu v boljšem položaju za plačilo za zastopanje in pripravo na sodni primer, kar pomeni, da imajo boljše možnosti za zaščito svojih pravic, kar bi omogočilo hitrejši postopek;

8.  ugotavlja, da bi tak postopek lahko temeljil na zahtevah v zvezi s temeljito pripravo strank pred začetkom postopka, strogimi roki, omejenimi možnostmi za dodajanje novih dejstev ali dokazov med postopkom in odpravo možnosti za ločene pritožbe na postopkovne odločitve, kar bi postopek pospešilo;

9.  meni, da je ta strog postopkovni sistem združljiv z varstvom pravic strank, pod pogojem, da je evropski hitri postopek v civilnih zadevah prostovoljen in se uporablja samo:

10.  meni, da bi moral evropski hitri postopek v civilnih zadevah v vsakem primeru veljati le, če so bile stranke vnaprej ustrezno obveščene o posledicah privolitve v uporabo tega postopka; meni, da stroški evropskega hitrega postopka v civilnih zadevah ne bi smeli biti pretirani za stranki, da bi se zagotovilo spoštovanje pravice do dostopa do sodnega varstva;

11.  poudarja, da stranki v sporu pogosto dosežeta sporazumno rešitev, samo če so okoliščine in argumenti v celoti pripravljeni, kar pomeni, da bi se v postopkovnem sistemu, ki bi od strank zahteval, da preiščejo okoliščine in pripravijo svoje argumente, še preden gredo na sodišče, več sporov rešilo sporazumno v zgodnejši fazi;

12.  ugotavlja, da cilja v zvezi z zagotavljanjem hitrega in stroškovno učinkovitejšega reševanja gospodarskih sporov v Uniji ni mogoče doseči samo z uvedbo harmoniziranega hitrega postopkovnega sistema; zato bi bili potrebni sodišča, sodniki, odvetniki in pravosodni delavci, ki so visoko usposobljeni in izkušeni na področju gospodarskega prava in mednarodnega zasebnega prava, da bi bil tak postopkovni sistem učinkovit;

13.  poudarja, da sedanja porazdelitev, kar zadeva izbiro prava v gospodarskih pogodbah med različnimi evropskimi jurisdikcijami, v državah članicah ni enaka;

14.  ugotavlja, da izbira veljavnega prava pogosto temelji na zahtevnem premisleku, vendar da kombinacija tujega prava in sodišča pogosto izpostavlja stranko velikim gospodarskim tveganjem in da so take določbe še posebej vprašljive, če so dogovorjene v okviru standardnih pogodb ali v okoliščinah, v katerih ima ena stranka malo možnosti, da v tem smislu vpliva na dogovor, ali pa teh možnosti sploh nima;

15.  razume, da bi bile lahko jezikovne prepreke dodatna ovira in še en razlog za izbiro veljavnosti ene zakonodaje in ne druge;

16.  poudarja, da bi razpoložljivost enotnih standardnih obrazcev, ki bi bili na voljo v vseh uradnih jezikih Unije, olajšala dostop do evropskega hitrega postopka v civilnih zadevah;

17.  meni, da bi bilo treba za zagotovitev enotnih standardnih obrazcev na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila v skladu z Medinstitucionalnim sporazumom z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje;

18.  poziva Komisijo, naj oceni potrebo po pregledu uredb Rim I, Rim II in Bruselj Ia, da bi se okrepila povezava med ciljem in vsebino pogodb ter izbrano zakonodajo, obenem pa zagotovila zaščita šibkejših strank v odnosih med podjetji in pogodb ter ohranila avtonomija strank v zvezi z izbiro prava;

19.  poudarja, da zakonodajni ukrepi sami ne morejo obravnavati teh vprašanj, ampak so potrebni tudi praktični ukrepi za povečanje strokovnega znanja sodišč in odvetnikov, kot so izboljšano usposabljanje v gospodarskih zadevah ter boljši dostop do prava Unije in nacionalnega prava držav članic, zlasti sodne prakse;

20.  ugotavlja, da sta gospodarsko pravo in mednarodno zasebno pravo področji, ki sta manj kodificirani od drugih pravnih področij, kar pomeni pomembnejšo vlogo za akademske raziskave, zato je eden od ukrepov pri krepitvi usposobljenosti na področju gospodarskih zadev v državah članicah tudi zagotavljanje več sredstev za raziskave na tem področju;

21.  zato odobrava devet načel usposabljanja v pravosodju Evropske mreže institucij za izobraževanje v pravosodju (EJTN), sprejetih na njeni generalni skupščini leta 2016, saj zagotavljajo skupni temelj in okvir za ustanove, ki izvajajo usposabljanje na področju sodstva in pravosodja v Evropi;

22.  poudarja, da sta zelo pomembni tudi kakovost prava, ki se uporablja v gospodarskih zadevah, ter raven, do katere je to pravo dobro prilagojeno praksam in razvoju na gospodarskem področju;

23.  v skladu s členom 225 PDEU zato zahteva, da Komisija do 1. januarja 2020 na podlagi člena 81(2) PDEU predloži predlog zakonodajnega akta o evropskem hitrem postopku v civilnih zadevah in, v skladu s priporočili iz priloge po oceni Komisije o potrebi po takšnem pregledu, morebitni predlog za spremembe uredb Rim I in Rim II ter Bruselj Ia;

24.  poziva Komisijo in države članice, naj dopolnijo te predloge z drugimi podpornimi ukrepi, katerih cilj je povečati strokovno znanje v državah članicah na področju gospodarskega prava in mednarodnega zasebnega prava;

25.  potrjuje, da priporočila, priložena tej resoluciji, spoštujejo temeljne pravice, načelo nacionalne postopkovne avtonomije ter načeli subsidiarnosti in sorazmernosti;

26.  meni, da se bodo vse finančne posledice predloga, zlasti stroški evropskega hitrega postopka v civilnih zadevah, izravnale z enakimi prihranki, saj je evropski hitri postopek v civilnih zadevah stroškovno znatno učinkovitejši od rednih postopkov v državah članicah in ker se zadevni spori ne bodo sprožili v okviru splošnega postopkovnega sistema zadevne države članice;

27.  poudarja, da je gospodarsko pravo le eno od področij, kjer so potrebni nadaljnji ukrepi na ravni Unije za zagotovitev boljšega dostopa do pravosodja, večje kakovosti postopkov, strožjih zaščitnih ukrepov za stranke in hitrejšega reševanja sporov;

28.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo in spremljajoča priporočila posreduje Komisiji in Svetu ter parlamentom in vladam držav članic.

(1) http://www.ejtn.eu/PageFiles/15756/Judicial%20Training%20Principles_SL.pdf

PRIPOROČILA KOMISIJI V ZVEZI Z UKREPI ZA UVEDBO IN PODPORO EVROPSKEGA HITREGA POSTOPKA V CIVILNIH ZADEVAH

NAČELA IN CILJI ZAHTEVANIH PREDLOGOV

I.  Evropski hitri postopek v civilnih zadevah

Glavni cilj naslednjega predloga je uvedba prostovoljnega evropskega hitrega postopka v civilnih zadevah, ki bo evropskim podjetjem omogočil, da rešijo izključno gospodarske čezmejne spore med podjetji v razumnem časovnem okviru.

Evropski hitri postopek v civilnih zadevah bi lahko temeljil na naslednjih načelih:

1.  uporabljati bi se moral v čezmejnih gospodarskih sporih, v katerih se evropski postopek v sporih majhne vrednosti ne uporablja;

2.  če se stranki strinjata, bi se moral uporabljati po nastanku spora ali če tožeča stranka vloži tožbo v okviru postopka in jo tožena stranka sprejme;

3.  uporabljati bi se moral le, če so bile stranke vnaprej ustrezno obveščene o posledicah privolitve v uporabo tega postopka;

4.  od strank bi se moralo zahtevati, naj zelo temeljito pripravijo svojo tožbo, preden se odpravijo na sodišče; k temu spada zgodnja izključitev možnosti za vključitev novih dejstev ali novih dokazov na sodišču;

5.  ne bi smel omogočati ločene pritožbe na postopkovne odločitve;

6.  načeloma bi bil lahko pisni postopek, ki bi na zahtevo vsaj ene stranke omogočal ustno obravnavo;

7.  v izhodišču bi moral uporabljati zelo kratke postopkovne roke, sodišču pa bi se moralo ob dogovoru s strankami omogočiti, da v primeru večje zapletenosti določi daljše roke;

8.  spodbujanje sodnega in izvensodnega sporazumnega reševanja čezmejnih gospodarskih sporov, vključno z mediacijo;

9.  spodbujanje uporabe sodobnih tehnologij za ustno obravnavo, pridobivanje dokazov in vročanje pisanj;

10.  stroški bi morali biti omejeni, da bi se zagotovilo spoštovanje pravice do dostopa do sodnega varstva;

11.  omogočanje priznavanja in izvrševanja pravnomočne sodbe na podlagi postopka na najenostavnejši in uporabniku najprijaznejši način, ki je na voljo v pravu Unije;

II.  Morebitne spremembe uredb Rim I, Rim II in Bruselj Ia

Predlog za evropski hitri postopek v civilnih zadevah bi lahko podprl predlog o spremembi uredb Rim I, Rim II in Bruselj Ia, da bi se dosegla boljša povezava med namenom in ciljem pogodb ter pravom, izbranim v Uniji, in strankam v izključno gospodarskih pogodbah zagotovila nadaljnja avtonomija ob hkratnem zagotavljanju zaščite šibkejših strank v odnosih med podjetji.

Spremembe uredbe Rim I bi lahko vključevale:

1.  preučitev možnosti okrepitve povezave med izbranim pravom in vsebino, ciljem in namenom pogodbe in strank;

2.  ponovno upoštevanje pravil glede veljavnosti izbranega prava, kar bi bilo treba preučili na podlagi vnaprej določenega prava, ki velja za pogodbo.

III.  Drugi ukrepi za razvijanje usposobljenosti na področju gospodarskih zadev v državah članicah

1.  Komisija in države članice bi morale dodatno podpreti te predloge z ukrepi za razvijanje usposobljenosti na področju gospodarskih zadev, kot so:

(a)  usposabljanje sodnikov in odvetnikov ter pravosodnih delavcev na področju gospodarskih zadev;

(b)  poenostavljen in večji dostop do prava Unije in nacionalnega prava držav članic, vključno s sodno prakso;

(c)  dodaten poudarek na gospodarskem pravu in mednarodnem zasebnem pravu v pravnem izobraževanju;

(d)  dodatna sredstva za akademske raziskave na področju gospodarskega prava in mednarodnega zasebnega prava ter

(e)  obvladanje tujega jezika in pravnega izrazoslovja v njem.

2.  Države članice so poleg tega pozvane, naj zagotovijo, da bodo sodišča, ki bodo uporabljala evropski hitri postopek v civilnih zadevah, posebej usposobljena na področju gospodarskega prava, na primer z imenovanjem ali povečanjem vloge sedanjih gospodarskih sodišč ali zbornic.

3.  Poleg tega je Komisija pozvana, naj nadalje preuči možnost za vzpostavitev evropskega gospodarskega sodišča, kar bi dopolnilo sodišča držav članic in ponudilo strankama v sporu dodaten, mednarodni forum, specializiran za reševanje gospodarskih sporov.

4.  Države članice so na koncu tudi povabljene, da preučijo možnost za ponovni pregled svojega prava na področju gospodarskih zadev v odnosih med podjetji, saj je eden pomembnejših dejavnikov pri izbiri prava učinkovitost in kakovost gospodarskega prava države.