Kazalo 
Sprejeta besedila
Torek, 13. november 2018 - Strasbourg
Uporaba Solidarnostnega sklada Evropske unije za zagotavljanje pomoči Latviji
 Razvojna pomoč EU na področju izobraževanja
 Energetska učinkovitost ***I
 Upravljanje energetske unije ***I
 Spodbujanje uporabe energije iz obnovljivih virov ***I
 Večletni načrt za male pelagične staleže v Jadranskem morju in ribolov, ki izkorišča te staleže ***I
 Pravna država v Romuniji
 Minimalni standardi za manjšine v EU
 Digitalizacija za razvoj: zmanjševanje revščine s tehnologijo

Uporaba Solidarnostnega sklada Evropske unije za zagotavljanje pomoči Latviji
PDF 122kWORD 50k
Resolucija
Priloga
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. novembra 2018 o predlogu sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o uporabi Solidarnostnega sklada Evropske unije za zagotavljanje pomoči Latviji (COM(2018)0658 – C8-0416/2018 – 2018/2230(BUD))
P8_TA(2018)0440A8-0357/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2018)0658 – C8-0416/2018),

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 2012/2002 z dne 11. novembra 2002 o ustanovitvi Solidarnostnega sklada Evropske unije(1),

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU, Euratom) št. 1311/2013 z dne 2. decembra 2013 o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020(2) in zlasti člena 10 Uredbe,

–  ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 2. decembra 2013 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini, sodelovanju v proračunskih zadevah in dobrem finančnem poslovodenju(3) in zlasti točke 11 Sporazuma,

–  ob upoštevanju pisma Odbora za regionalni razvoj,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za proračun (A8-0357/2018),

1.  pozdravlja sklep kot znak solidarnosti Unije z državljani in regijami Unije, ki jih je prizadela naravna nesreča;

2.  poudarja, da je nujno treba sprostiti finančno pomoč prek Solidarnostnega sklada Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Sklad) za regije, ki so jih v Uniji v letu 2017 prizadele naravne nesreče;

3.  podpira države članice pri uporabi evropskih strukturnih in investicijskih skladov za obnovo prizadetih regij; poziva Komisijo, naj podpre in hitro odobri prerazporeditev sredstev za partnerske sporazume, kot so v zvezi s tem zahtevale države članice;

4.  poziva države članice, naj finančne prispevke iz Sklada uporabijo pregledno ter zagotovijo pravično razdelitev med vse prizadete regije;

5.  odobri sklep, priložen tej resoluciji;

6.  naroči svojemu predsedniku, naj podpiše ta sklep skupaj s predsedujočim Svetu ter poskrbi za njegovo objavo v Uradnem listu Evropske unije;

7.  naroči svojemu predsedniku, naj resolucijo skupaj s prilogo posreduje Svetu in Komisiji.

PRILOGA

SKLEP EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o uporabi Solidarnostnega sklada Evropske unije za zagotavljanje pomoči Latviji

(Besedilo Priloge na tem mestu ni navedeno, saj je enako končnemu aktu, Sklepu (EU) 2018/1859.)

(1) UL L 311, 14.11.2002, str. 3
(2) UL L 347, 20.12.2013, str. 884.
(3) UL C 373, 20.12.2013, str. 1.


Razvojna pomoč EU na področju izobraževanja
PDF 155kWORD 56k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. novembra 2018 o razvojni pomoči EU na področju izobraževanja (2018/2081(INI))
P8_TA(2018)0441A8-0327/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 26 Splošne deklaracije o človekovih pravicah, v skladu s katero ima „Vsakdo pravico do izobraževanja. Izobraževanje mora biti brezplačno vsaj na začetni stopnji.“,

–  ob upoštevanju dokumenta z naslovom Spreminjamo naš svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030, ki jo je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela 25. septembra 2015 in ki priznava, da so enakost med spoloma, vključevanje in enakost spolov neločljivo povezani s pravico do vključujočega izobraževanja,

–  ob upoštevanju ciljev trajnostnega razvoja in zlasti cilja št. 4: „Vsem enakopravno zagotoviti kakovostno izobrazbo ter spodbujati možnosti vseživljenjskega učenja za vsakogar“, ter deklaracije iz Incheona in okvira za ukrepanje za izvajanje cilja trajnostnega razvoja 4, ki navaja, da „je enakost spolov neločljivo povezana s pravico do izobraževanja za vse“,

–  ob upoštevanju priporočila št. 36 (2017) odbora Združenih narodov za odpravo diskriminacije žensk v zvezi s pravico deklet in žensk do izobraževanja,

–  ob upoštevanju akcijskega programa iz Adis Abebe o financiranju za razvoj, ki ga je generalna skupščina OZN sprejela 27. julija 2015,

–  ob upoštevanju resolucije št. 35/L2 Sveta za človekove pravice Organizacije združenih narodov (OZN) z dne 22. junija 2017 z naslovom Pravica do izobraževanja: odziv na resolucijo št. 8/4 Sveta za človekove pravice,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije iz leta 2002 z naslovom Izobraževanje in usposabljanje v zvezi z zmanjševanjem revščine v državah v razvoju (COM(2002)0116),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije iz leta 2010 o povečanju in izboljšanju izobraževanja v državah v razvoju z naslovom More and Better Education in Developing Countries (SEC(2010)0121),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije iz leta 2018 z naslovom Izobraževanje v izrednih razmerah in dolgotrajnih krizah (COM(2018)0304),

–  o upoštevanju izjave iz Charlevoix o kakovostnem izobraževanju za deklice, dekleta in žene v državah v razvoju, ki jo je sprejela skupina G7 9. junija 2018,

–  ob upoštevanju evropskega soglasja o razvoju ter kodeksa ravnanja EU o delitvi dela v razvojni politiki (COM(2007)0072),

–  ob upoštevanju resolucij z dne 31. maja 2018 o izvajanju skupnega delovnega dokumenta služb Komisije (SWD(2015)0182) – Enakost spolov in krepitev vloge žensk: spreminjanje življenj deklet in žensk prek zunanjih odnosov EU (2016–2020)(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. aprila 2018 o krepitvi vzdržnosti zadolževanja v državah v razvoju(2),

–  ob upoštevanju svetovnega poročila Unesca o spremljanju izobraževanja, ki je bilo objavljeno leta 2017, z naslovom Polaganje računov na področju izobraževanja: izpolnjevanje naših zavez,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj (A8-0327/2018),

A.  ker je izobraževanje temeljna človekova pravica in ima osrednjo vlogo pri doseganju vseh ciljev trajnostnega razvoja; ker preprečuje prenos revščine med generacijami in ima ključno vlogo pri doseganju enakosti žensk in moških ter krepitvi vloge žensk; ker izobraževanje kot področje pravic presega aritmetično enakost in teži k spodbujanju resnične enakosti med spoloma v izobraževanju in z njim;

B.  ker najnovejše sporočilo Komisije o izobraževanju v državah v razvoju sega v leto 2002 in je bilo posodobljeno šele leta 2010 z delovnim dokumentom;

C.  ker je pomoč za izobraževanje v letu 2009 predstavljala 8,3 % skupne razvojne pomoči; ker je ta delež v letu 2015 padel na 6,2 %; ker je v Uniji in njenih državah članicah ta delež v istem obdobju padel z 11 % na 7,6 %;

D.  ker se je med letoma 2009 in 2015 pomoč Unije in njenih držav članic za osnovno izobraževanje zmanjšala za 33,9 %, torej več kot pomoč za splošno izobraževanje (15,2 %);

E.  ker leta 2015 v šolo ni bilo vpisanih 264 milijonov otrok in mladih, ki naj bi obiskovali osnovnošolsko ali srednješolsko izobraževanje;

F.  ker je bilo konec leta 2017 po vsem svetu več kot 25,4 milijona beguncev, od katerih jih je bilo 7,4 milijona osnovnošolskih otrok, med temi 4 milijoni niso imeli dostopa do nobene vrste osnovnega izobraževanja; v državah, ki so jih prizadele nestabilne razmere in konflikti, 37 % deklic več kot fantov ne obiskuje osnovne šole in obstaja več kot 90 % večja možnost za dekleta, da ne bodo obiskovala srednje šole, v primerjavi s fanti v državah, kjer ni konfliktov;

G.  ker je v skladu z ugotovitvami poročila Organizacije združenih narodov iz leta 2017 o ciljih trajnostnega razvoja leta 2011 le približno četrtina šol v podsaharski Afriki imela dostop do električne energije, manj kot polovica pa do pitne vode; ker ima podsaharska Afrika najmanjši odstotek usposobljenih učiteljev v osnovnošolskem in srednješolskem izobraževanju;

H.  ker je bila podpora izobraževanju v državah v razvoju v preteklosti preveč osredotočena na število vpisanih študentov in ne na kakovost zagotovljene izobrazbe; ker je cilj trajnostnega razvoja št. 4 zagotoviti vsem kakovostno izobraževanje do leta 2030;

I.  ker imajo nekatera podjetja v državah v razvoju težave pri iskanju kvalificirane delovne sile, ki jo potrebujejo;

J.  ker prizadevanja od leta 2016, ki so vsekakor dobrodošla, ne zadostujejo za nadomeščanje zaostanka in jih je zato treba nadaljevati in še okrepiti;

K.  ker naj bi se po mnenju Unesca pomoč za izobraževanje v državah v nizkem ali nižjem srednjem prihodkovnem razredu pomnožila s šest, da bi do leta 2030 dosegli cilj trajnostnega razvoja št. 4; ker mora po mnenju mednarodne komisije za financiranje možnosti izobraževanja na svetu pomoč na področju izobraževanja leta 2030 doseči 89 milijard USD v primerjavi z 12 milijardami danes;

Umestitev izobraževanja v središče razvoja

1.  je prepričan, da mora biti pomoč na področju izobraževanja prednostna naloga, saj je izobraževanje temeljna pravica, pa tudi zato, ker je bistveno za doseganje drugih ciljev trajnostnega razvoja: gospodarski razvoj in zmanjševanje neenakosti, enakopravnost spolov, neodvisnost deklet in žensk, družbeno vključevanje invalidov, zdravje, demokracija in pravna država ter preprečevanje konfliktov;

2.  zato obžaluje, da pomoč za izobraževanje ni prednostna naloga mednarodnih donatorjev; poziva, naj se izobraževanje nemudoma uvrsti v središče razvojnih politik Evropske unije in njenih držav članic;

3.  se zaveda, da doseganje cilja trajnostnega razvoja št. 4 zahteva velike naložbe v izobraževalne sisteme; trdi, da bodo morale te naložbe najprej izvesti države v razvoju, vendar bo mednarodna pomoč še naprej nujno potrebna za premostitev vrzeli v financiranju;

4.  poziva Komisijo, naj posodobi svoje sporočilo o izobraževanju in usposabljanju v zvezi z zmanjševanjem revščine v državah v razvoju, ki je iz leta 2002, ter svoj delovni dokument iz leta 2010; navaja, da bo treba z novim sporočilom predvideti načine za doseganje cilja trajnostnega razvoja št. 4 do leta 2030;

5.  poziva Unijo in njene države članice, naj 10 % svoje uradne razvojne pomoči namenijo izobraževanju do leta 2024, v letu 2030 pa 15 %;

6.  opozarja, da potrebno povečanje prizadevanj držav v razvoju za spodbujanje sistemov pravične obdavčitve in boj proti nezakonitim finančnim tokovom ter nujno potrebno povečanje uradne razvojne pomoči ne bodo zadostovali za kritje primanjkljaja pri financiranju; zato poziva k oblikovanju inovativnih instrumentov financiranja, ki imajo učinek finančnega vzvoda in so usklajeni z obstoječimi mehanizmi in pobudami za financiranje, da bi okrepili nacionalne izobraževalne sisteme;

7.  z zanimanjem spremlja predlog Mednarodne komisije za financiranje možnosti izobraževanja v svetu o vzpostavitvi mednarodnega instrumenta za izobraževanje, pod pogojem, da bo dejansko dopolnjeval sedanja prizadevanja in jih ne bo nadomestil; meni, da bi bilo treba to pobudo izvajati v sinergiji z delovanjem Globalnega partnerstva za izobraževanje; navaja, da je treba pred vsakim financiranjem posebno pozornost nameniti kreditni sposobnosti upravičenih držav;

8.  ugotavlja, da je cilj 20 % javne pomoči razvoju Unije, ki naj bi se namenila družbenemu vključevanju in humanitarnemu razvoju ter krije osnovne socialne storitve, vključno z zdravjem in izobraževanjem, nenatančen in ne omogoča ustreznega spremljanja odhodkov; zahteva, da se številčni cilji vključijo v naslednji večletni finančni okvir;

Uresničevanje prednostnih nalog

9.  opozarja, da je obvladovanje osnovnih znanj, vključno z digitalnimi spretnosti in znanji, predpogoj za razvoj znanj in spretnosti ter za vključitev v poklicno življenje; opozarja tudi, da je izobraževanje deklet ključni vzvod za doseganje ciljev trajnostnega razvoja, za zdravje in dobro počutje ter za vzpostavitev miroljubne družbe in da so najmanj razvite države najbolj izpostavljene pomanjkanju financiranja, obenem pa so to države, v katerih naložbe ustvarjajo največje človeške, družbene, gospodarske in zdravstvene koristi;

10.  opozarja, da je krepitev vloge ranljivih skupin bistvena za zmanjšanje revščine; vztraja, da imajo vse osebe, ne glede na spol, narodnost, jezik, vero, politično ali drugo mnenje, ter invalidi, priseljenci in avtohtoni prebivalci, dostop do vključujočih in pravičnih možnosti izobraževanja in usposabljanja;

11.  zato trdi, da mora pomoč Evropske unije na področju izobraževanja najprej izpolniti dve prednostni nalogi: dati prednost kakovostnemu in vključujočemu osnovnemu izobraževanju ter zagotoviti večjo podporo najmanj razvitim državam;

12.  zlasti vztraja pri cilju trajnostnega razvoja št. 4.1, ki je usmerjen v brezplačen in kakovostni, 12-letni cikel osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja za vse; ponavlja, da bi ta moral biti temeljni steber partnerstva Afrika-EU v skladu s strateškimi prednostnimi nalogami, sprejetimi na vrhu med Evropsko unijo in Afriško unijo leta 2017; navaja, da bi morala brezplačnost veljati ne le za šolanje, temveč tudi za prikrite stroške, kot so šolske potrebščine, prevoz in prehrana; meni, da bi morale države razmisliti o sistemih štipendiranja, s katerimi bi zagotovile šolanje za otroke, ki so najbolj prikrajšani; opozarja, da je treba zagotavljati pluralizem in svobodno izbiro staršev; kljub temu Evropski uniji in državam članicam priporoča, v skladu s ciljem trajnostnega razvoja št. 4.1 in členom 26 Splošne deklaracije o človekovih pravicah, naj ne uporabljajo javne pomoči za podpiranje pridobitnih izobraževalnih ustanov, ki ne spoštujejo načel in vrednot Unije;

13.  poziva Unijo in države članice, naj vsaj polovico svoje pomoči za izobraževanje namenijo osnovnemu izobraževanju do leta 2030;

14.  prav tako zahteva, da se vsaj 40 % pomoči za izobraževanje v Uniji in državah članicah usmeri v najmanj razvite države;

15.  nazadnje zahteva, da je treba posebno pozornost nameniti enakosti med dekleti in fanti v šoli, ki je bistvena za trajnostni razvoj in načelo, da se nikogar ne zapostavlja; poziva Unijo, naj spodbuja vključujoče in kakovostno izobraževanje, da se odpravijo ovire za dostop deklet do izobraževanja, njihovo sodelovanje v šoli in zaključek njihovega študija; opozarja na cilj, da bi moralo do leta 2020 85 % novih programov Evropske unije imeti enakost spolov za glavni ali pomemben cilj; poziva k podpori vzpostavljanju izobraževalnih sistemov, ki ustrezajo potrebam invalidnih učencev ter drugih manjšin in ranljivih skupin, ob upoštevanju lokalnih specifičnosti;

16.  pozdravlja sprejetje sporočila Komisije o izobraževanju v izrednih razmerah in dolgotrajnih krizah ter cilj, da se od leta 2019 10 % humanitarne pomoči Unije nameni izobraževanju;

17.  opozarja, da se mora izobraževanje begunskih ali razseljenih otrok od začetka obravnavati kot prednostna naloga; poudarja, da je pomembno podpreti države, ki so jih prizadeli nestabilne razmere in konflikti, da se okrepi odpornost njihovih sistemov in zagotovi dostop do kakovostnega izobraževanja, vključno s srednješolsko izobrazbo, za otroke in mlade begunce, notranje razseljene osebe ter njihove gostiteljske skupnosti;

18.  poudarja, da se morajo vsi deležniki bolj integrirano, hitro, sistematično in učinkovito odzvati na potrebe na področju izobraževanja v izrednih razmerah v skladu z načelom povezovanja pomoči, rehabilitacije in razvoja;

19.  ugotavlja, da nekatere ciljne države ne morejo ali nočejo izpolniti temeljnih potreb prebivalstva, tudi na področju izobraževanja; poziva, naj se določi najprimernejši partner civilne družbe ter naj nevladne organizacije in drugi akterji okrepijo in razširijo dobre prakse na tem področju;

20.  opozarja na pomen srednješolskega, tehničnega in poklicnega izobraževanja za zaposljivost mladih in trajnostni razvoj; meni, da bi slednja morala voditi do dostojnih delovnih mest, biti usmerjena k razvojnim potrebam države in potrebam podjetij, usklajena z njimi ter, kolikor je mogoče, financirana z njihove strani; opozarja na projekte, ki združujejo zasebni sektor s centri usposabljanja, in poziva Komisijo, naj preuči, kako finančno podpreti razvoj takih pobud; ugotavlja, da bi se načrt Unije za zunanje naložbe lahko uporabil za doseganje teh ciljev in poziva k strateški udeležbi organizacij civilne družbe pri načrtovanju in izvajanju na tem področju;

21.  je zaskrbljen zaradi pojava „bega možganov“; ugotavlja, da nekatere države članice namenijo več kot polovico svoje pomoči za izobraževanje za stroške šolnin na svojem ozemlju; navaja, da bo moralo povečanje pomoči za izobraževanje ta delež zmanjšati; poziva države članice, naj raziščejo in uporabijo dobre prakse ter izkušnje, kot so akademske in strokovne izmenjave; meni, da bi vizumi za večkratni vstop tem študentom omogočili posodobitev znanja in spodbujali krožno mobilnost; hkrati poziva k spodbudam ali ukrepom za spodbujanje študentov k delu v gospodarskem ali vladnem sektorju v njihovi matični državi po njihovem povratku za minimalno obdobje, da bi znanje, ki so ga pridobili, koristilo predvsem partnerskim državam;

22.  ugotavlja, da je kakovost poučevanja bistvena za učenje; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je kakovost in razpoložljivost usposabljanja učiteljev še vedno resen problem, zlasti v podsaharski Afriki; vztraja, da je treba zagotavljati prizadevanja za začetno in nadaljevalno usposabljanje učiteljev s poudarkom na pedagoškem znanju in veščinah ter na njihovem zaposlovanju, dohodkih in pogojih dela, med drugim da bi jih spodbudili, da ostanejo in posredujejo svoja znanja prihodnjim generacijam; poziva k zagotavljanju večjega števila programov za izmenjavo med učitelji iz držav v razvoju in državami članicami Unije, na primer prek programa Erasmus +;

23.  ugotavlja, da so potrebne obsežne naložbe v šolsko infrastrukturo, material in opremo, zlasti na podeželskih ali manj poseljenih območjih, da bi vsem brez diskriminacije zagotovili dostop do izobraževanja;

24.  poudarja pomen novih tehnologij za izboljšanje dostopa do izobraževanja in njegove kakovosti, tudi za razširjanje znanja, usposabljanje, pedagogiko in razvoj učiteljev ter upravljanje ustanov; poudarja, da je treba izkoristiti priložnosti digitalnega prehoda, da bi razvili sodobne pedagoško znanje in metode v državah v razvoju; opozarja na dejstvo, da morajo te nove tehnologije podpirati prizadevanja na področju izobraževanja, ne pa jih nadomeščati z zniževanjem pedagoških standardov; poziva k izboljšanemu ocenjevanju učinka tehnoloških naložb na učne rezultate; vztraja da je treba okrepiti digitalne spretnosti, da bi spodbudili krepitev vloge žensk in deklet;

25.  poziva, naj se okrepijo prizadevanja za reševanje izzivov digitalne izključenosti, in sicer z izobraževanjem in usposabljanjem na področju bistvenih digitalnih znanj in spretnosti ter s pobudami za spodbujanje uporabe IKT; poleg tega poziva, naj se v državah v razvoju v učne načrte na vseh ravneh izobraževanja uvede digitalna pismenost, s katero bi se pridobila znanja in spretnosti, ki so potrebna za izboljšanje dostopa do informacij;

26.  ugotavlja, da mora izobraževanje naslednji generaciji omogočiti, da živi resnično produktivno življenje v svetu, ki ga spreminjata robotika in avtomatizacija; da bi izpolnili pričakovanja tako oseb, ki iščejo zaposlitev, kot podjetij, morajo razpoložljiva usposabljanja resnično voditi do poklica, zato na področju poklicnega izobraževanja ne bi smela biti izključena partnerstva z zasebnim sektorjem; s tem v zvezi poudarja, da so v izobraževanju pomembni prilagodljivost in znanja, a tudi življenjske in socialne veščine; prepričan je, da morajo otroci poleg prenosa teoretičnega znanja v šoli pridobiti sposobnosti razmišljanja, da bi lahko postavljali prava vprašanja, in ustvarjalne sposobnosti za pretvorbo teh idej v dejanja in da morajo imeti možnost, da se učijo vse življenje;

27.  vztraja, da sta izobraževanje in zdravje povezana; poudarja, da šolska medicina in zdravstvena vzgoja poleg spodbujanja učenja omogočata doseganje širokih slojev družbe; poziva k celovitemu in celostnemu pristopu k spolnemu izobraževanju za dekleta in fante, v okviru katerega bodo obravnavana zdravstvena vprašanja, kot so HIV, načrtovanje družine in nosečnost, kar bo prispevalo tudi k doseganju širših ciljev, kot je izboljšanje dostopa deklet do izobraževanja; poudarja vlogo, ki jo imajo zdravstveni delavci za psihosocialno podporo pri izboljšanju odpornosti mlajših otrok, zlasti v državah, ki so jih prizadeli konflikti;

28.  spodbuja države, naj uvedejo vsaj eno leto brezplačnega izobraževanja otrok, v skladu s ciljem trajnostnega razvoja 4.2;

29.  ponavlja, da le ugodno okolje omogoča kakovostno izobraževanje, vključno s sodelovanjem staršev, prehranskimi vidiki, varnostjo ter dostopom do električne energije, vode in primernih sanitarij, da bi lahko učenci dejansko imeli koristi od šole in da bi povečali stopnjo dokončanja šolanja, zlasti v osnovnošolskem izobraževanju;

Izboljšanje kakovosti pomoči

30.  meni, da je vrednotenje sistemov izobraževanja, tudi tistega, ki ga izvajajo nedržavne institucije, kakovosti poučevanja in rezultatov učenja predpogoj za vsako izboljšanje učinkovitosti pomoči; poziva Komisijo in države članice, naj financirajo raziskave, zbiranje podatkov in zanesljivih, tehničnih, nediskriminatornih ter neodvisnih orodij za vrednotenje;

31.  meni, da je bistvenega pomena boljše usklajevanje donatorjev v okviru lokalnih skupin za izobraževanje, da bi preprečili dvojno zaposlovanje oziroma situacije, v katerih prihaja do konfliktov pri prizadevanjih za pomoč; poziva države članice, naj bolj sistematično uporabljajo skupno načrtovanje programov in prenos pooblastil; opozarja, da razvojna pomoč ne bi smela služiti strategiji vplivanja;

32.  poudarja, da so vlade obvezane, da svojim državljanom zagotovijo pravico do izobraževanja; zato poudarja, da je treba zagotoviti zmogljivosti odgovornih na vseh ravneh, da zagotovijo storitve za vse in vzpostavijo poštene, dostopne in nediskriminatorne nacionalne izobraževalne institucije, ki bodo imele resnično odgovornost in bodo oblikovane na podlagi pomembnega posvetovanja in strateškega sodelovanja ključnih akterjev, tudi civilne družbe, s posebnimi cilji in mehanizmi za spremljanje, rednim ocenjevanjem in rednimi inšpekcijskimi pregledi, jasno in pregledno razmejitvijo odgovornosti ter dodelitvijo sredstev pod neodvisnim nadzorom; spodbuja sprejetje nacionalnih regulativnih okvirov za vzpostavitev in delovanje izobraževalnih storitev;

33.  poudarja, da mora biti pomoč predvidljiva in da morajo prevzeti odgovornost zanjo partnerske države; v zvezi s tem navaja, da sta za te zahteve najbolj primerni proračunska podpora in pomoč, ki jo zagotavljajo večstranske organizacije;

34.  poziva Komisijo in države članice, naj dajo prednost sektorski proračunski podpori, kjer je to mogoče, s strogimi merili, med katerimi je dobro upravljanje, in obsežnimi pregledi, zlasti za preprečevanje primerov korupcije; opozarja, da se tretje države obvežejo, da bodo v primeru resnih nepravilnosti povrnile plačila; poziva k vključitvi civilne družbe v spremljanje sporazumov o financiranju; poudarja, da je treba vzpostaviti mehanizem za spremljanje, ki bo omogočil preverjanje, ali je bila razvojna pomoč zlorabljena, in ustrezno uporabo sankcij, tudi s prerazporeditvijo finančnih sredstev, da se poveča pomoč državam z najboljšimi praksami na tem področju;

35.  spodbuja Komisijo in države članice, naj promovirajo vlogo lokalnih organov in organizacij civilne družbe pri pripravi in izvajanju programov pomoči za izobraževanje, tudi v okviru proračunske podpore;

36.  ugotavlja, da se samo tretjina pomoči na področju izobraževanja izvaja preko večstranskih organov v primerjavi z dvema tretjinama pomoči na področju zdravja; zato poziva Komisijo in države članice, naj povečajo financiranje Globalnega partnerstva za izobraževanje in sklad Education cannot wait; meni, da bi moralo biti globalno partnerstvo sposobno v svojem naslednjem strateškem načrtu za obdobje po letu 2020 podaljšati programsko obdobje s treh na šest let, da se omogoči stabilnejše in predvidljivejše financiranje, ki je zlasti potrebno za krepitev nacionalnih izobraževalnih sistemov;

o
o   o

37.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0239.
(2) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0104.


Energetska učinkovitost ***I
PDF 122kWORD 57k
Resolucija
Besedilo
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. novembra 2018 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2012/27/EU o energetski učinkovitosti (COM(2016)0761 – C8-0498/2016 – 2016/0376(COD))
P8_TA(2018)0442A8-0391/2017

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2016)0761),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 194(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0498/2016),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju Protokola št. 1 o vlogi nacionalnih parlamentov v Evropski uniji,

–  ob upoštevanju Protokola št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 26. aprila 2017(1),

–  ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 13. julija 2017(2),

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor v skladu s členom 69f(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 29. junija 2018, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko ter mnenja Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A8-0391/2017),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju(3);

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 13. novembra 2018 z namenom sprejetja Direktive (EU) 2018/... Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2012/27/EU o energetski učinkovitosti

P8_TC1-COD(2016)0376


(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Direktivi (EU) 2018/2002.)

(1) UL C 246, 28.7.2017, str. 42.
(2) UL C 342, 12.10.2017, str. 119.
(3) To stališče nadomesti spremembe, sprejete 17. januarja 2018 (Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0010).


Upravljanje energetske unije ***I
PDF 123kWORD 54k
Resolucija
Besedilo
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. novembra 2018 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o upravljanju energetske unije, spremembi Direktive 94/22/ES, Direktive 98/70/ES, Direktive 2009/31/ES, Uredbe (ES) št. 663/2009, Uredbe (ES) št. 715/2009, Direktive 2009/73/ES, Direktive Sveta 2009/119/ES, Direktive 2010/31/EU, Direktive 2012/27/EU, Direktive 2013/30/EU in Direktive Sveta (EU) 2015/652 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 525/2013 (COM(2016)0759 – C8-0497/2016 – 2016/0375(COD))
P8_TA(2018)0443A8-0402/2017

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2016)0759),

–  ob upoštevanju člena 294(2) ter členov 192(1) in 194(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0497/2016),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 26. aprila 2017(1),

–  ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 13. julija 2017(2),

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor v skladu s členom 69f(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 29. junija 2018, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju skupne razprave Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter Odbora za industrijo, raziskave in energetiko v skladu s členom 55 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane in Odbora za industrijo, raziskave in energetiko ter mnenja Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja (A8-0402/2017),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju(3);

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, ga bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 13. novembra 2018 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2018/... Evropskega parlamenta in Sveta o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov, spremembi uredb (ES) št. 663/2009 in (ES) št. 715/2009 Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv 94/22/ES, 98/70/ES, 2009/31/ES, 2009/73/ES, 2010/31/EU, 2012/27/EU in 2013/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Sveta 2009/119/ES in (EU) 2015/652 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 525/2013 Evropskega parlamenta in Sveta

P8_TC1-COD(2016)0375


(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) 2018/1999.)

(1) UL C 246, 28.7.2017, str. 34.
(2) UL C 342, 12.10.2017, str. 111.
(3) To stališče nadomesti spremembe, sprejete 17. januarja 2018 (Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0011).


Spodbujanje uporabe energije iz obnovljivih virov ***I
PDF 123kWORD 59k
Resolucija
Besedilo
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. novembra 2018 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov (prenovitev) (COM(2016)0767 – C8-0500/2016 – 2016/0382(COD))
P8_TA(2018)0444A8-0392/2017

(Redni zakonodajni postopek – prenovitev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2016)0767),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 194(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0500/2016),

–  ob upoštevanju mnenja Odbora za pravne zadeve o predlagani pravni podlagi,

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 26. aprila 2017(1),

–  po posvetovanju z Odborom regij,

–  ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 28. novembra 2001 o bolj sistematičnem ponovnem sprejemu pravnih aktov(2),

–  ob upoštevanju pisma Odbora za pravne zadeve z dne 20. oktobra 2017, naslovljenega na Odbor za industrijo, raziskave in energetiko v skladu s členom 104(3) Poslovnika,

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor v skladu s členom 69f(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 26. junija 2018, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju členov 104, 59 in 39 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko ter mnenj Odbora za razvoj, Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane, Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja in Odbora za peticije (A8-0392/2017),

A.  ker po mnenju posvetovalne skupine pravnih služb Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije predlog ne predvideva bistvenih sprememb, razen tistih, ki so v njem opredeljene kot take, in ker je ta predlog, kar zadeva kodifikacijo nespremenjenih določb prejšnjih obstoječih besedil skupaj z njihovimi spremembami, zgolj kodifikacija obstoječih besedil brez vsebinskih sprememb;

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju(3) in kakor je bilo prilagojeno v skladu s predlogi posvetovalne skupine pravnih služb Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije;

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 13. novembra 2018 z namenom sprejetja Direktive (EU) 2018/... Evropskega parlamenta in Sveta o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov

P8_TC1-COD(2016)0382


(prenovitev)(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Direktivi (EU) 2018/2001.)

(1) UL C 246, 28.7.2017, str. 55.
(2) UL C 77, 28.3.2002, str. 1.
(3) To stališče nadomesti spremembe, sprejete 17. januarja 2018 (Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0009).


Večletni načrt za male pelagične staleže v Jadranskem morju in ribolov, ki izkorišča te staleže ***I
PDF 255kWORD 71k
Resolucija
Prečiščeno besedilo
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. novembra 2018 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi večletnega načrta za male pelagične staleže v Jadranskem morju in ribolov, ki izkorišča te staleže (COM(2017)0097 – C8-0095/2017 – 2017/0043(COD))
P8_TA(2018)0445A8-0337/2018

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2017)0097),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 43(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0095/2017),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 31. maja 2017(1),

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ribištvo in stališča v obliki predlogov sprememb Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A8-0337/2018),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, ga bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi 13. novembra 2018 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2019/... Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi večletnega načrta za male pelagične staleže v Jadranskem morju in ribolov, ki izkorišča te staleže

P8_TC1-COD(2017)0043


EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 43(2) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora(2),

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom(3),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)  Skupna ribiška politika (v nadaljnjem besedilu: SRP) bi morala prispevati k varstvu morskega okolja, trajnostnemu upravljanju vseh komercialno izkoriščanih vrst in zlasti k doseganju dobrega okoljskega stanja v morskem okolju do leta 2020, kot je določeno v členu 1(1) Direktive 2008/56/ES Evropskega parlamenta in Sveta(4), ter ugodno stanje ohranjenosti naravnih habitatov in vrst v skladu z Direktivo Sveta 92/43/EGS(5) in Direktivo 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta(6). [Sprememba 1]

(1a)   Na vrhu Organizacije združenih narodov o trajnostnem razvoju v New Yorku leta 2015 so se Unija in njene države članice zavezale, da bodo do leta 2020 učinkovito uredile lovljenje in odpravile prelov, nezakoniti, neprijavljeni in neregulirani ribolov in škodljive ribolovne prakse ter izvedle znanstveno utemeljene načrte upravljanja, da bi se v najkrajšem možnem času obnovili ribji staleži vsaj do ravni, ki omogočajo največji trajnostni donos, kot ga omogočajo njihove biološke značilnosti. [Sprememba 2]

(2)  Uredba (EU) št. 1380/2013 Evropskega parlamenta in Sveta(7) določa pravila SRP v skladu z mednarodnimi obveznostmi Unije. Cilji SRP so med drugim zagotoviti, da so ribolovne dejavnosti in dejavnosti akvakulture dolgoročno okoljsko, ekonomsko in socialno trajnostne, da se uporablja previdnostni pristop k upravljanju ribištva in da se izvaja ekosistemski pristop k upravljanju ribištva. [Sprememba 3]

(2a)  V skladu z Uredbo (EU) št. 1380/2013 so za upravljanje ribištva na podlagi najboljših razpoložljivih znanstvenih mnenj potrebni harmonizirani, zanesljivi in točni sklopi podatkov. [Sprememba 4]

(3)  Znanstvena mnenja Znanstvenega, tehničnega in gospodarskega odbora za ribištvo (v nadaljnjem besedilu: STECF) in Znanstvenega svetovalnega odbora Generalne komisije za ribištvo v Sredozemlju (v nadaljnjem besedilu: GFCM – SAC) kažejo, da izkoriščanje staležev sardona in sardele v Jadranskem morju presega ravni, potrebne za doseganje največjega trajnostnega donosa.

(3a)  Jadransko morje je pomembno podobmočje v Sredozemlju in predstavlja približno tretjino skupne vrednosti iztovora. [Sprememba 5]

(4)  Čeprav se staleži sardona in sardele v Jadranskem morju upravljajo na podlagi mednarodnega načrta upravljanja GFCM in nacionalnih načrtov upravljanja, sprejetih v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 1967/2006(8), se še vedno čezmerno izkoriščajo, sedanji ukrepi za upravljanje pa veljajo za nezadostne za doseganje največjega trajnostnega donosa do leta 2020. Države članice in zainteresirane strani so podprle razvoj in izvajanje načrtov upravljanja za ta staleža na ravni Unije.

(4a)   Načrti upravljanja, ki so se izvajali, in tehnični ukrepi, ki so se uvedli leta 2016, vplivajo na zaloge ter jih je treba analizirati in upoštevati pri pripravi večletnega načrta za pelagične staleže v regiji. [Sprememba 6]

(4b)   Uvedba pristopa za minimalni pobeg zahteva spremembe protokolov biološkega vzorčenja in raziskav, za katere bo potreben čas, zato je potrebno prehodno obdobje, preden se lahko začne izvajati. [Sprememba 99]

(5)  Sedanji ukrepi za upravljanje malih pelagičnih vrst v Jadranskem morju zadevajo dostop do voda, nadzor nad ribolovnim naporom in tehnične ukrepe za urejanje uporabe orodja. V znanstvenem mnenju je bilo navedeno, da je nadzor nad ulovom najprimernejši način prilagajanja ribolovne umrljivosti ter da bi bilo za male pelagične vrste to učinkovitejše orodje za upravljanje(9). [Sprememba 7]

(6)  Za doseganje ciljev SRP je treba sprejeti potrebno kombinacijo nekaterih od številnih ohranitvenih ukrepov, kot so večletni načrti, in tehnični ukrepi ter določitev in dodelitev ribolovnih možnosti. [Sprememba 8]

(6a)   Ribolov malih pelagičnih vrst v Jadranskem morju, zlasti v geografskih podobmočjih 17 in 18, ima zelo velik socio-ekonomski vpliv za preživetje in prihodnost obalnih skupnosti držav članic. [Sprememba 9]

(6b)   V skladu z načeli in cilji SRP in v skladu s členom 18 Uredbe (EU) št. 1380/2013 bi bilo treba regionalizacijo uporabiti za sprejetje in izvajanje ukrepov, ki upoštevajo posebnosti vsakega ribolovnega območja in varujejo okoljske razmere. [Sprememba 10]

(6c)   Ribolovne možnosti bi bilo treba dodeliti v skladu z načeli, določenimi v členu 17 Uredbe (EU) št. 1380/2013, na podlagi preglednih in objektivnih meril, vključno z okoljskimi, socialnimi in ekonomskimi merili. Ribolovne možnosti bi bilo treba tudi enakomerno razporediti po različnih ribolovnih segmentih, vključno s tradicionalnim in malim ribolovom. Države članice bi morale zagotoviti spodbude za ribiška plovila, ki uporabljajo selektivno ribolovno orodje ali ribolovne tehnike z manjšim vplivom na okolje. [Sprememba 11]

(7)  V skladu s členoma 9 in 10 Uredbe (EU) št. 1380/2013 morajo večletni načrti temeljiti na najboljših razpoložljivih znanstvenih, tehničnih in ekonomskih mnenjih ter vsebovati cilje , in merljive cilje z jasno določenimi roki, referenčne točke ohranjanja, cilje za ohranitvene in tehnične ukrepe za izvajanje obveznosti iztovarjanja, ukrepe za preprečevanje in čim večje zmanjšanje nenamernega ulova ter in zaščitne ukrepe. [Sprememba 12]

(8)  Cilj večletnega načrta bi moral biti prispevati k doseganju ciljev SRP, zlasti doseči obnavljati in ohranjati ribje staleže nad ravnmi biomase, ki omogočajo največji trajnostni donos za zadevne staleže, izvajati obveznost iztovarjanja, doseči trajnosten ribiški sektor in zagotoviti učinkovit okvir za upravljanje. [Sprememba 13]

(8a)   Ta uredba ne bi smela šteti kot precedens za druge večletne načrte v Sredozemskem morju, razen če ni določeno drugače. [Sprememba 14]

(8b)   Večletni načrt bi moral vedno najti ravnovesje med možnim rezultatom v danem časovnem okviru in socialno-ekonomskim učinkom. [Sprememba 15]

(9)  Poleg tega je bila s členom 15 Uredbe (EU) št. 1380/2013 uvedena obveznost iztovarjanja tudi za celoten ulov vrst, za katere so določene najmanjše velikosti, kot je opredeljeno v Prilogi III k Uredbi (ES) št. 1967/2006. Z odstopanjem od člena 15(1) Uredbe (EU) št. 1380/2013 je bil z Delegirano uredbo Komisije (EU) št. 1392/2014(10) vzpostavljen triletni načrt za zavržke, ki določa izjemo de minimis od obveznosti iztovarjanja za sardona, sardelo, skušo in šura v Jadranskem morju. Za izvajanje obveznosti iztovarjanja je primerno veljavnost ukrepov iz Delegirane uredbe (EU) št. 1392/2014 razširiti z vključitvijo njenih ustreznih določb v večletni načrt.

(10)  V skladu z ekosistemskim pristopom in poleg deskriptorja iz Direktive bi moral ta načrt prispevati tudi k doseganju dobrega okoljskega stanja, kot je določeno v Direktivi 2008/56/ES, povezanega z ribištvom, je treba v okviru za upravljanje ribištva pa je treba upoštevati kakovostne deskriptorje 1, 4 in 6 iz Priloge I k Direktivi. Ta načrt bi moral prispevati tudi k doseganju ugodnega stanja ohranjenosti habitatov in vrst, kot določata Direktiva 2009/147/ES in Direktiva 92/43/EGS. [Sprememba 16]

(11)  V skladu s členom 16(4) Uredbe (EU) št. 1380/2013 je treba ribolovne možnosti dodeliti v skladu s cilji iz večletnih načrtov. [Sprememba 17]

(12)  Določiti je treba ciljno stopnjo ribolovne umrljivosti (F), ki ustreza cilju doseganja in ohranjanja največjega trajnostnega donosa, in sicer kot razpone vrednosti, ki so skladni z doseganjem največjega trajnostnega donosa (FMSY). Ti razponi, ki temeljijo na najboljšem razpoložljivem znanstvenem mnenju, so potrebni, da se zagotovi prilagodljivost prožnost pri upoštevanju sprememb znanstvenega mnenja, spodbudi izvajanje obveznosti iztovarjanja in ter upoštevajo značilnosti mešanega ribolova. Razpone FMSY je izračunal STECF,(11). in sicer tako, da Na podlagi tega načrta omogočajo dolgoročno zmanjšanje donosa za največ 5 % v primerjavi z največjim trajnostnim donosom(12). Poleg tega je določena zgornja meja razpona, tako da možnost zmanjšanja staleža pod Blim ni večja od 5 %. [Sprememba 18]

(13)  Za namene določitve ribolovnih možnosti doseganje ciljev iz večletnega načrta bi bilo treba določiti prag morale biti ciljne vrednosti za običajno uporabljene razpone FMSY, če se za zadevni stalež šteje, da je v dobrem stanju, pavsako vrsto SSBpa. Višjo mejo za nekatere primere. Ribolovne možnosticiljno vrednost bi moralo biti možno do višje meje določiti le, če je na podlagi znanstvenega mnenja ali dokazov to potrebno za uresničevanje ciljev iz te uredbe pri mešanem ribolovu ali zaradi preprečitve škode staležu, ki jo povzroča dinamika znotraj staleža ali med staleži določenih vrst, ali da se omejijo medletne spremembe ribolovnih možnosti kadar je eden od staležev malih pelagičnih vrst pod SSBlim. [Sprememba 19]

(14)  Če cilji v zvezi z največjim trajnostnim donosom niso na voljo, bi bilo treba uporabiti previdnostni pristop.

(15)  Za staleže, za katere so na voljo, in zaradi izvajanja zaščitnih ukrepov je treba določiti referenčne točke ohranjanja, ki so izražene kot najnižja drstitvena biomasa (MSY Btrigger) SSBlim in Blim SSBpa za staleže sardona in sardelemale pelagične vrste. Če staleži padejo pod MSY BtriggerSSBlim, bi bilo treba ribolovno umrljivost zmanjšati pod FMSYsprejeti ustrezne popravne ukrepe, ki bi prispevali k hitri vrnitvi zadevnega staleža na raven nad SSBpa. [Sprememba 20]

(16)  Če se velikost staleža zmanjša pod referenčno točko Blim, bi bilo treba izvesti nadaljnje zaščitne ukrepe. Kadar znanstveno mnenje kaže, da je stalež ogrožen, bi morali zaščitni ukrepi vključevati zmanjšanje ribolovnih možnosti in posebne ohranitvene ukrepe. Te ukrepe bi bilo treba dopolniti z drugimi primernimi ukrepi, kot so ukrepi Komisije v skladu s členom 12 Uredbe (EU) št. 1380/2013 ali ukrepi držav članic v skladu s členom 13 Uredbe (EU) št. 1380/2013. [Sprememba 21]

(17)  Za staleže, za katere referenčne točke niso na voljo, bi bilo treba uporabiti previdnostno načelo. Za staleže, ki so ujeti kot prilov in za katere ni podano znanstveno mnenje o ravneh najnižje drstitvene biomase takih staležev, bi bilo treba sprejeti posebne ohranitvene ukrepe, kadar znanstveno mnenje kaže, da so potrebni popravni ukrepi. [Sprememba 22]

(18)  Da bi omogočili izvajanje obveznosti iztovarjanja iz člena 15(1) Uredbe (EU) št. 1380/2013, bi bilo treba v načrtu zagotoviti dodatne ukrepe za upravljanje, zlasti ukrepe za postopno odpravo zavržkov, štetje rib pod najmanjšo referenčno velikostjo ohranjanja in čim večje zmanjšanje negativnih vplivov ribolovnih dejavnosti na morsko okolje ali po možnosti njihovo odpravo. Takšne ukrepe bi bilo treba določiti z delegiranimi akti. [Sprememba 23]

(18a)  Neodvisni strokovnjaki in STECF so prejeli in pregledali skupno priporočilo Hrvaške, Italije in Slovenije (Jadranska skupina na visoki ravni) in študijo o tehničnih značilnosti zapornih plavaric in njihovega vpliva na vrste, ki živijo na morskem dnu. Zato je primerno določiti odstopanje od drugega pododstavka člena 13(3) Uredbe (ES) št. 1967/2006 in točke 2 Priloge II k navedeni uredbi. [Sprememba 24]

(19)  Rok za predložitev skupnih priporočil držav članic, ki imajo neposreden upravljalni interes, bi bilo treba določiti v skladu z Uredbo (EU) št. 1380/2013.

(19a)   Če je v znanstvenem mnenju navedeno, da rekreacijski ribolov pomembno vpliva na ribolovno umrljivost določenega staleža, bi moral Svet to upoštevati. Zato bi moral Svet imeti možnost določiti celotni dovoljeni ulov za komercialni ulov, ki upošteva obseg rekreacijskega ulova, in/ali sprejeti druge ukrepe, ki omejujejo rekreacijski ribolov, kot so omejitve za vreče in obdobja zapore ribolova. [Sprememba 25]

(20)  Načrt bi moral zagotavljati tudi sprejetje nekaterih spremljevalnih tehničnih, časovnih in prostorskih ukrepov z delegiranimi akti in ob upoštevanju najboljšega razpoložljivega znanstvenega mnenja, da bi se tako prispevalo k doseganju ciljev načrta, zlasti glede zaščite nedoraslih rib ali izboljšanja selektivnosti. [Sprememba 26]

(20a)   Pri določanju tehničnih ukrepov, ki izhajajo iz večletnega načrta, ali delegiranih aktov, sprejetih na njegovi podlagi, bi bilo treba zaščititi obrtniško ribolovno orodje, ki temelji na zgodovinskih praksah v ribiških skupnostih. [Sprememba 27]

(21)  Zaradi zagotovitve popolne skladnosti z ukrepi iz te uredbe bi bilo treba za dopolnitev ukrepov iz Uredbe Sveta (ES) št. 1224/2009(13) sprejeti posebne nadzorne ukrepe.

(21a)   Da industrija ne bi občutila posledic ukrepov za zmanjšanje ribolovnega napora in torej zmanjšanja prihodkov za podjetja in pomorščake, bi bilo treba v skladu z Uredbo (EU) št. 508/2014 Evropskega parlamenta in Sveta(14) vzpostaviti ureditev za prednostni dostop do ustrezne podpore iz Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo (ESPR). [Sprememba 28]

(21b)   Za zagotovitev izvajanja, ki je v skladu s socio-ekonomskimi vplivi, je zato zaželeno, da se na eni strani odobri odstopanje od rokov za ukrepe za začasno prenehanje ribolovne dejavnosti iz člena 33 Uredbe (EU) št. 508/2014, ki naj veljajo le za plovila, ki jih vključuje ta večletni načrt, in da se na drugi strani dovoli ponovno odprtje in dostop teh plovil do ukrepov za trajno prenehanje dejavnosti iz člena 34 navedene uredbe. [Sprememba 29]

(22)  Ker v Jadranskem morju plovila za ribolov malih pelagičnih vrst izvajajo kratka ribolovna potovanja, bi bilo treba uporabo predhodnega obveščanja, kakor je določena v členu 17 Uredbe (ES) št. 1224/2009, prilagoditi tako, da se predhodna obvestila predložijo vsaj eno uro in pol ure pred predvidenim prihodom v pristanišče. A ob upoštevanju omejenega učinka ribolovnih potovanj, pri katerih je ulov rib zadevnih staležev zelo majhen, je primerno določiti prag za takšno predhodno obveščanje, in sicer je to potrebno, kadar imajo ta plovila na krovu najmanj 1 tono sardona ali sardele malih pelagičnih vrst. [Sprememba 30]

(23)  Ker elektronska orodja za nadzor zagotavljajo boljši in pravočasnejši nadzor nad ribolovom, zlasti prostorsko porazdelitev ribolovnih dejavnosti in izkoriščanja staležev, bi bilo treba uporabo sistema za spremljanje plovil in elektronskega ladijskega dnevnika, kot se zahteva s členom 9 oziroma členom 15 Uredbe (ES) št. 1224/2009, razširiti na vsa ribiška plovila z dolžino čez vse osem metrov.

(24)  V skladu s členom 43 Uredbe (ES) št. 1224/2009 bi bilo treba določiti prage za ulov sardona in sardele malih pelagičnih vrst, nad katerimi mora ribiško plovilo ulov iztovoriti v določenem pristanišču ali kraju blizu obale. Poleg tega bi morale države članice pri določanju teh pristanišč ali krajev blizu obale merila iz člena 43(5) navedene uredbe uporabljati tako, da se zagotovi učinkovit nadzor. [Sprememba 31]

(25)  Da se zagotovita pravočasna in sorazmerna prilagoditev tehničnemu in znanstvenemu napredku, zagotovi prožnost in omogoči oblikovanje nekaterih ukrepov, bi bilo treba na Komisijo v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije prenesti pooblastilo za sprejemanje aktov za dopolnitev te uredbe, kar zadeva popravne ukrepe za ohranjanje skuše in šura, izvajanje obveznosti iztovarjanja in tehnične ukrepe. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno s strokovnjaki, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje(15). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se lahko sistematično udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov. [Sprememba 32]

(26)  V skladu s členom 10(3) Uredbe (EU) št. 1380/2013 bi bilo treba sprejeti določbe o rednem ocenjevanju ustreznosti in učinkovitosti uporabe te uredbe, ki bi ga izvajala Komisija. To ocenjevanje bi moralo temeljiti na rednih ocenah načrta na podlagi znanstvenega mnenja. Načrt bi bilo treba oceniti tri leta po datumu začetka veljavnosti te uredbe in nato vsakih pet let. V tem obdobju so mogoči popolno izvajanje obveznosti iztovarjanja, sprejetje in izvajanje regionaliziranih ukrepov ter prikaz vplivov na staleže in ribolov. Poleg tega je to minimalno obdobje, ki ga zahtevajo znanstveni organi. [Sprememba 33]

(27)  V skladu s členom 9(4) Uredbe (EU) št. 1380/2013 so bile pred pripravo načrta ustrezno ocenjene njegove možne gospodarske in socialne posledice(16).

(27a)   Za podporo ribičem pri izvajanju ukrepov iz te uredbe bi morale države članice čim bolj izkoristiti ukrepe, ki so na voljo v skladu z Uredbo (EU) št. 508/2014. Primerno je pojasniti, da se lahko ukrepi za začasno prenehanje ribolovne dejavnosti, ki so bili sprejeti za doseganje ciljev te uredbe, štejejo za upravičene do podpore na podlagi Uredbe (EU) št. 508/2014, da se upoštevajo socialno-ekonomski vidiki te uredbe. Poleg tega je primerno odobriti odstopanje za plovila, ki jih zadeva večletni načrt, za čas, za katerega se lahko odobri podpora, in od zgornje meje finančnega prispevka iz ESPR za ukrepe za začasno prenehanje iz Uredbe (EU) št. 508/2014[Sprememba 34]

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

POGLAVJE I

SPLOŠNE DOLOČBE

Člen 1

Vsebina in področje uporabe

1.  S to uredbo se vzpostavlja večletni načrt za male pelagične staleže v Jadranskem morju.

2.  Ta uredba se uporablja za staleža sardona (Engraulis encrasicolus) in sardele (Sardina pilchardus) v Jadranskem morju (v nadaljnjem besedilu: zadevna staležamale pelagične vrste) ter usmerjeni ribolov, ki izkorišča teh staležev. Za namen izvajanja obveznosti iztovarjanja iz člena 15 Uredbe (EU) št. 1380/2013 se ta staleža. uredba uporablja se tudi za prilov skuše (Scomber spp.) in šura (Trachurus spp.) v Jadranskem morju, ujetih med ribolovom enega ali obeh zadevnih staležev malih pelagičnih vrst. [Sprememba 35]

Člen 2

Opredelitev pojmov

1.  Za namene te uredbe se uporabljajo opredelitve pojmov iz člena 4 Uredbe (EU) št. 1380/2013, člena 4 Uredbe (ES) št. 1224/2009 in člena 2 Uredbe (ES) št. 1967/2006.

2.  Poleg tega se uporabljajo še naslednje opredelitve pojmov:

(a)  „Jadransko morje“ pomeni geografski podobmočji GFCM 17 in 18;

(b)  „geografsko podobmočje GFCM“ pomeni geografsko podobmočje Generalne komisije za ribištvo v Sredozemlju (v nadaljnjem besedilu: GFCM), kot je opredeljeno v Prilogi I k Uredbi (EU) št. 1343/2011 Evropskega parlamenta in Sveta(17);

(ba)  „usmerjeni ribolov“ pomeni vsaj 50 % žive teže ulova sardel ali sardonov; [Sprememba 37]

(c)  „mali pelagični staleži“ pomeni „male pelagične vrste“ pomeni staleže iz člena 1(2) te uredbe sardele (Sardina pilchardus) in vse njihove kombinacije sardona (Engraulis encrasicolus); [Sprememba 38]

(ca)  „najboljše razpoložljivo znanstveno mnenje“ se nanaša na javno razpoložljivo znanstveno mnenje, podprto z najnovejšimi znanstvenimi podatki in metodami, ki ga je izdal ali pregledal neodvisen mednarodni znanstveni organ, priznan na ravni Unije ali mednarodni ravni, kot sta Znanstveni, tehnični in gospodarski odbor za ribištvo (STECF) ali Generalna komisija za ribištvo v Sredozemlju (GFCM), in izpolnjuje zahteve iz člena 25 Uredbe (EU) št. 1380/2013. [Sprememba 104]

(d)  „razpon FMSY“ pomeni razpon vrednosti, pri katerih vse ravni ribolovne umrljivosti znotraj znanstveno določenih meja tega razpona v primeru mešanega ribolova in v skladu z znanstvenim mnenjem dolgoročno ustrezajo največjemu trajnostnemu donosu v obstoječih povprečnih okoljskih razmerah, brez pomembnega vpliva na razmnoževanje zadevnih staležev; [Sprememba 39]

(da)  „ribolovni dnevi“ pomeni neprekinjeno obdobje 24 ur ali del obdobja, ko ribiško plovilo opravlja ribolovne dejavnosti, kot je iskanje rib, metanje, namestitev, vlečenje in izvleka ribolovnega orodja, prenos ulova na krov, pretovarjanje, obdržanje na krovu, predelavo na krovu, premestitev, rejo v mrežastih kletkah, pitanje in iztovarjanje rib in ribiških proizvodov, kot je opredeljeno v točki 28 člena 4 Uredbe (EU) št. 1380/2013; [Sprememba 40]

(db)  „SSBlim“ pomeni referenčno točko za biomaso drstitvenega staleža, pod katero je treba sprejeti popravljalne ukrepe za upravljanje, da se zagotovi obnovitev ribjega staleža do varne biološke meje; [Sprememba 41]

(dc)  „SSBpa“ pomeni previdnostno referenčno točko za biomaso drstitvenega staleža, pod katero je treba sprejeti ukrep za upravljanje, da se zagotovi obnovitev ribjega staleža do varne biološke meje; [Sprememba 42]

(e)  „MSY Btrigger“ pomeni referenčno točko za biomaso drstitvenega staleža, pod katero je treba sprejeti poseben in ustrezen ukrep za upravljanje za zagotovitev, da stopnje izkoriščanja skupaj z naravnim nihanjem omogočajo obnovitev staležev nad ravni, ki dolgoročno omogočajo največji trajnostni donos; [Sprememba 43]

(f)  „ribolovna možnost“ pomeni v količini izraženo zakonito pravico do ribolova, izraženo v ulovu in/ali ribolovnem naporu.

Člen 3

Cilji

1.  Večletni načrt prispeva k uresničevanju ciljev skupne ribiške politike iz člena 2 Uredbe (EU) št. 1380/2013, zlasti z uporabo previdnostnega pristopa k upravljanju ribištva, njegov namen pa je zagotoviti, da se pri izkoriščanju živih morskih bioloških virov populacije lovljenih vrst obnavljajo in ohranjajo nad ravnmi, ki omogočajo največji trajnostni donos. [Sprememba 45]

2.  Večletni načrt zagotavlja učinkovit, preprost in stabilen okvir za upravljanje izkoriščanja malih pelagičnih staležev v Jadranskem morju.

2a.   Ko se večletni načrt razvija ali spreminja, se upoštevajo socio-ekonomski vidiki v skladu s členom 2(5) Uredbe (EU) št. 1380/2013. [Sprememba 47]

3.  Večletni načrt s čim večjim preprečevanjem in zmanjševanjem neželenega ulova prispeva k odpravi zmanjševanju zavržkov in izvajanju obveznosti iztovarjanja iz člena 15 Uredbe (EU) št. 1380/2013 za vrste, za katere velja in za katere se uporablja ta uredba. [Sprememba 48]

4.  Z večletnim načrtom se izvaja ekosistemski pristop k upravljanju ribištva, da se čim bolj zmanjšajo ali po možnosti odpravijo negativni vplivi ribolovnih dejavnosti na morski ekosistem, zlasti na ogrožene habitate in zaščitene vrste, vključno z morskimi sesalci, morskimi pticami in plazilci. Skladen Načrt je skladen z okoljsko zakonodajo Unije, zlasti s ciljem glede doseganja dobrega okoljskega stanja do leta 2020, kot je določeno v členu 1(1) Direktive 2008/56/ES, ter s cilji in pravili iz direktiv 2009/147/ES in 92/43/EGS. [Sprememba 49]

5.  Namen večletnega načrta je zlasti:

(a)  zagotoviti, da so izpolnjeni pogoji, opisani v deskriptorju 3 iz Priloge I k Direktivi 2008/56/ES, in

(b)  prispevati k izpolnjevanju drugih ustreznih deskriptorjev iz Priloge I k Direktivi 2008/56/ES sorazmerno z vlogo, ki jo ima ribištvo pri njihovem izpolnjevanju.

5a.   Ukrepi v okviru načrta se sprejmejo v skladu z najboljšim razpoložljivim znanstvenim mnenjem. [Sprememba 50]

POGLAVJE II

SOCIO-EKONOMSKI CILJI, ZAŠČITNI UKREPI AND IN POSEBNI UKREPI [Sprememba 51]

Člen 4

Cilji za sardona in sardelomale pelagične vrste [Sprememba 52]

1.  Ciljna ribolovna umrljivost se doseže čim prej, a postopoma in z rastočim ritmom do leta 2020 za zadevne staleže Ciljne referenčne točke za male pelagične vrste se dosežejo čim prej, nato pa se ohranja v razponih, določenih ohranjajo nad vrednostmi, določenimi v Prilogi I, in v skladu s cilji iz člena 3(1). [Sprememba 53]

2.  Ribolovne možnosti so skladne z razponi ciljne ribolovne umrljivosti Ukrepi za upravljanje malih pelagičnih vrst so skladni s ciljnimi referenčnimi točkami iz stolpca A Priloge I k tej uredbi. [Sprememba 54]

3.  Ne glede na odstavka 1 in 2 se so lahko ribolovne možnosti določijo ukrepi za upravljanje ciljno usmerjeni na ravneh, ki ustrezajo nižjim ravnem ribolovne umrljivosti višjim vrednostim od tistih iz stolpca A Priloge I, če je:

(a)  na podlagi znanstvenega mnenja ali dokazov to potrebno za uresničevanje ciljev iz člena 3 v primeru mešanega ribolova;

(b)  na podlagi znanstvenega mnenja ali dokazov to potrebno za preprečevanje velike škode za stalež, ki jo povzroča dinamika znotraj staleža ali med staleži različnih vrst; ali

(c)  eden od staležev malih pelagičnih vrst pod referenčno točko iz stolpca B Priloge I. [Sprememba 55]

4.  Ne glede na odstavka 2 in 3 se lahko ribolovne možnosti za posamezni stalež določijo v skladu z razponi ribolovne umrljivost iz stolpca B Priloge I, če je zadevni stalež nad najnižjo referenčno točko za drstitveno biomaso iz stolpca A Priloge II:

(a)  če je na podlagi znanstvenega mnenja ali dokazov to potrebno za uresničevanje ciljev iz člena 3 v primeru mešanega ribolova;

(b)  če je na podlagi znanstvenega mnenja ali dokazov to potrebno za preprečitev resne škode za stalež, ki jo povzroča dinamika znotraj staleža ali med staleži različnih vrst, ali

(c)  da se spremembe ribolovnih možnosti med zaporednimi leti omejijo na največ 20 %. [Sprememba 56]

4a.   Če znanstveno mnenje kaže, da ima rekreacijski ribolov velik vpliv na ribolovno umrljivost določenega staleža, ga Svet upošteva in lahko pri določanju ribolovnih možnosti omeji rekreacijski ribolov, da se prepreči prekoračitev skupnega cilja ribolovne umrljivosti. [Sprememba 57]

Člen 4a

Socio-ekonomski cilji

Pri izvajanju tehničnih ukrepov in ukrepov ohranjanja iz te uredbe države članice zaradi upoštevanja socio-ekonomskih ciljev iz točke (f) člena 2(5) Uredbe (EU) št. 1380/2013 v veliki meri uporabljajo ustrezne ukrepe iz Uredbe (EU) št. 508/2014. [Sprememba 58]

Člen 5

Zaščitni ukrepi

1.  Referenčne točke ohranjanja, izražene kot najnižja in mejna raven za biomaso drstitvenega staleža, ki se uporabljajo za zaščito popolne sposobnosti razmnoževanja zadevnih staležev, so določene v Prilogi II. [Sprememba 59]

1a.   Tri leta po začetku uporabe ukrepov za upravljanje iz člena 6(1a) se z znanstvenimi raziskavami preveri učinkovitost sprejetih ukrepov, zlasti za staleže, za katere se uporablja ta uredba, in ribištvo, ki te staleže izkorišča. [Sprememba 60]

2.  Kadar znanstveno mnenje kaže, da je biomasa drstitvenega staleža katerega katere od zadevnih staležev malih pelagičnih vrst nižja od najnižje referenčne točke za biomaso drstitvenega staleža iz stolpca A B Priloge II I, se sprejmejo vsi ustrezni popravni ukrepi, da se zagotovi hitra vrnitev zadevnega staleža prispeva k hitri vrnitvi malih pelagičnih vrst na ravni, višje od ravni, ki omogoča največji trajnostni donosreferenčne točke iz stolpca A Priloge I. Zlasti se z odstopanjem od člena 4(2) in v skladu s členom 4(4)4(3) ribolovne možnosti prilagodijo ukrepi za zadevni stalež določijo na ravni, skladni z ribolovno umrljivostjo, ki je zmanjšana pod razpon iz stolpca A Priloge I k tej uredbi, upravljanje, ob upoštevanju zmanjšanja biomase zadevnega staleža. [Sprememba 61]

3.  Kadar znanstveno mnenje kaže, da je biomasa drstitvenega staleža katerega od zadevnih staležev obeh malih pelagičnih vrst nižja od mejne referenčne točke za biomaso drstitvenega staleža (BlimSSBlim) iz stolpca B Priloge II I, se sprejmejo nadaljnji popravni ukrepi, da se zagotovi hitra vrnitev zadevnega staleža prispeva k hitri vrnitvi obeh staležev na ravni, višje od ravni, ki omogoča največji trajnostni donosreferenčne točke iz stolpca A Priloge I. Zadevni popravni ukrepi z odstopanjem od odstavkov 2 in 4 člena 4(2) lahko vključujejo zlasti prekinitev ciljnega ribolova zadevnega staleža in ustrezno zmanjšanje ribolovnih možnosti druge ustrezne ukrepe za upravljanje. [Sprememba 62]

Člen 6

Posebni ohranitveni ukrepi

1.  Kadar znanstveno mnenje kaže, da je za ohranitev malih pelagičnih staležev iz člena 1(2) te uredbe vrst potreben popravni ukrep ali če je v primeru sardona in sardele drstitvena biomasa katerega od teh staležev v določenem letu nižja od referenčnih točk ohranjanja iz stolpca A B Priloge II I k tej uredbi, je se na Komisijo preneseno prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 16 te uredbe in členom 18 Uredbe (EU) št. 1380/2013 v zvezi z:.

(a)  lastnostmi ribolovnega orodja, zlasti velikostjo mrežnega očesa, izdelavo orodja, velikostjo orodja ali uporabo selektivnih naprav, da se zagotovi ali izboljša selektivnost;

(b)  uporabo ribolovnega orodja in globino, na kateri se orodje uporablja, da se zagotovi ali izboljša selektivnost;

(c)  prepovedjo ali omejitvijo ribolova na določenih območjih za zaščito drstečih se in nedoraslih rib ali rib pod najmanjšo referenčno velikostjo ohranjanja ali neciljnih vrst rib;

(d)  prepovedjo ali omejitvijo ribolova ali uporabe nekaterih vrst ribolovnega orodja v določenih obdobjih za zaščito drstečih se rib ali rib pod najmanjšo referenčno velikostjo ohranjanja ali neciljnih vrst rib;

(e)  najmanjšimi referenčnimi velikostmi ohranjanja, da se zaščitijo nedorasli morski organizmi;

(f)  drugimi lastnostmi, povezanimi s selektivnostjo. [Sprememba 63]

1a.  Ne glede na odstavek 1 se za doseganje ciljev iz člena 4 za obdobje 2019–2022 izvajajo naslednji ukrepi:

(a)  za leto 2019 se ulov za male pelagične vrste določi na ravni iz leta 2014; od leta 2020 do leta 2022 se omejitve ulova za male pelagične vrste za zadevno državo članico vsako leto postopno zmanjšujejo za 4 % v primerjavi s predhodnim letom; vendar zmanjšanje ne velja, če je v prejšnjem letu skupni ulov za vsako zadevno državo članico za več kot 2 % nižji od ravni ulova iz leta 2014;

(b)  ribolovni napor ribiških plovil, ki usmerjeno lovijo male pelagične vrste, ne presega 180 ribolovnih dni na leto in 20 ribolovnih dni na mesec, z največ 144 ribolovnimi dnevi na leto za usmerjeni ribolov sardel in z največ 144 ribolovnimi dnevi na leto za usmerjeni ribolov sardonov;

(c)  vsako leto se izvajajo prostorsko-časovne zapore za zaščito območij odraščanja in drstitvenih območij; takšne zapore za različne vrste ribolovnega orodja vključujejo celotno distribucijo malih pelagičnih vrst v Jadranskem morju za obdobja, ki niso krajša od 15 zaporednih dni in daljša od 30 zaporednih dni; te zapore veljajo v naslednjih obdobjih:

(i)  za sardele od 1. oktobra do 31. marca in

(ii)  za sardone od 1. aprila do 30. septembra;

(d)  dodatne zapore za plovila s skupno dolžino nad 12 metrov veljajo, posebej za vsako ribolovno orodje, najmanj šest mesecev; takšne zapore vključujejo najmanj 30 % površine, ki je opredeljena kot območje odraščanja ali območje posebnega pomena za zaščito mladih skupin rib (v teritorialnem in notranjem morju);

(e)  celotna zmogljivost flote plovil z vlečno mrežo in zaporno plavarico, ki dejavno lovijo male pelagične staleže, ne presega registrirane zmogljivosti aktivne flote v letu 2014 po bruto tonaži (BT) in/ali bruto registrski tonaži (BRT), moči motorja (kW) in po številu plovil. [Sprememba 70]

1b.  Za zagotovitev stabilnosti in omejitev razlik med ukrepi za upravljanje se ne glede na odstavek 1a trajanje zapore iz točk (c) in (d) ne spremeni za več kot 10 % med zaporednimi leti. [Sprememba 71]

Člen 6a

Tehnični ukrepi

1.  Za namene te uredbe se ne uporabljata drugi pododstavek člena 13(3) in ter točka 2 Priloge II k Uredbi (ES) št. 1967/2006.

2.  Za namene te uredbe je največja dolžina obkroževalne mreže (zaporne plavarice in plavarice brez zaporne vrvi) omejena na 600 m, njena največja globina pa na tretjino njene dolžine. [Sprememba 72]

POGLAVJE III

DOLOČBE, POVEZANE Z OBVEZNOSTJO IZTOVARJANJA

Člen 7

Določbe, povezane z obveznostjo iztovarjanja za male pelagične vrste, ulovljene v Jadranskem morju

Na Komisijo je se v skladu s členom 15 te uredbe in členom 18 Uredbe (EU) št. 1380/2013 preneseno prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v zvezi z: [Sprememba 73]

(a)  izjemami od uporabe obveznosti iztovarjanja za vrste, za katere znanstveni dokazi najboljše razpoložljivo znanstveno mnenje, v katerih katerem so upoštevane lastnosti orodja, značilnosti ribolovnih praks in ekosistemov, kažejo kaže visoko stopnjo preživetja, da se olajša izvajanje obveznosti iztovarjanja; [Sprememba 74]

(b)  izjemami de minimis, da se omogoči izvajanje obveznosti iztovarjanja; take izjeme de minimis se določijo za primere, navedene v členu 15(5)(c) Uredbe (EU) št. 1380/2013, in so v skladu s pogoji iz navedenega člena; in

(c)  posebnimi določbami o dokumentiranju ulova, zlasti za namene spremljanja izvajanja obveznosti iztovarjanja.

(d)  določitvijo najmanjših referenčnih velikosti ohranjanja, da se zagotovi zaščita nedoraslih morskih organizmov. [Sprememba 75]

POGLAVJE IV

REGIONALIZACIJA

Člen 8

Regionalno sodelovanje

1.  Člen 18(1) do (6) Uredbe (EU) št. 1380/2013 se uporablja za ukrepe, navedene v členih 6 in 7 te uredbe.

2.  Za namene odstavka 1 tega člena lahko države članice, ki imajo neposreden upravljalni interes, skupna priporočila v skladu s členom 18(1) Uredbe (EU) št. 1380/2013 prvič predložijo najpozneje dvanajst mesecev po datumu začetka veljavnosti te uredbe in nato 12 mesecev po vsaki predložitvi ocene večletnega načrta v skladu s členom 14 te uredbe. Prav tako lahko taka priporočila predložijo po potrebi, zlasti v primeru nenadne spremembe stanja katerega od staležev, za katere se uporablja ta uredba. Skupna priporočila za ukrepe v zvezi z določenim koledarskim letom se predložijo najpozneje do 1. junija prejšnjega leta.

3.  Pooblastila, dodeljena na podlagi členov 6 in 7 te uredbe, ne posegajo v pooblastila, dodeljena Komisiji na podlagi drugih določb zakonodaje Unije, vključno na podlagi Uredbe (EU) št. 1380/2013.

POGLAVJE V

NADZOR IN IZVRŠEVANJE

Člen 9

Povezava z Uredbo (ES) št. 1224/2009

Nadzorni ukrepi iz tega poglavja se uporabljajo ob ukrepih, določenih v Uredbi (ES) št. 1224/2009, razen če je v tem poglavju določeno drugače.

Člen 10

Predhodno obveščanje

1.  Z odstopanjem od člena 17(1) Uredbe (ES) št. 1224/2009 se predhodno obveščanje iz navedenega člena opravi vsaj eno uro in pol ure predvidenim prihodom v pristanišče. Pristojni organi obalnih držav članic lahko za vsak primer posebej dovolijo zgodnejši vstop v pristanišče. [Sprememba 76]

2.  Obveznost predhodnega obveščanja velja za kapitane ribiških plovil Unije, ki imajo na krovu vsaj eno tono sardona dve toni sardonov ali eno tono sardele dve toni sardel. Ta količina se izračuna, ko se odšteje ulov iz člena 15(11) Uredbe (EU) št. 1380/2013. [Sprememba 77]

Člen 11

Sistem za spremljanje plovil

1.  Za namene te uredbe se uporaba določb člena 9(2) Uredbe (ES) št. 1224/2009 razširi na ribiška plovila, katerih dolžina čez vse je osem metrov ali več in ki v Jadranskem morju izvajajo ciljni ribolov malih pelagičnih vrst.

2.  Izjema iz člena 9(5) Uredbe (ES) št. 1224/2009 se ne uporablja za plovila, ki v Jadranskem morju ciljni ribolov malih pelagičnih vrst izvajajo v skladu s to uredbo, in sicer ne glede na njihovo dolžino.

Člen 12

Elektronsko izpolnjevanje in pošiljanje ribolovnih ladijskih dnevnikov

1.  Za namene te uredbe se obveznost vodenja elektronskega ribolovnega ladijskega dnevnika in njegovega pošiljanja pristojnemu organu države članice zastave v elektronski obliki vsaj enkrat dnevno, določena v členu 15(1) Uredbe (ES) št. 1224/2009, razširi na kapitane ribiških plovil Unije, katerih dolžina čez vse je osem metrov ali več ter ki izvajajo ciljni ribolov sardona ali sardele.

2.  Izjema iz člena 15(4) Uredbe (ES) št. 1224/2009 se ne uporablja za kapitane plovil, ki izvajajo ciljni ribolov sardona ali sardele, in sicer ne glede na dolžino plovil.

2a.   Z odstopanjem od člena 15(2) Uredbe (ES) št. 1224/2009 poveljniki vseh plovil Unije s skupno dolžino 12 metrov ali več pošljejo informacije iz člena 14 te uredbe pred začetkom iztovarjanja. [Sprememba 78]

Člen 13

Določena pristanišča

Prag, ki se uporablja za živo težo vrst zadevnega staleža, za katerega velja večletni načrt, nad katero mora ribiško plovilo svoj ulov iztovoriti v določenem pristanišču ali kraju blizu obale, kot določa člen 43 Uredbe (ES) št. 1224/2009, je:

(a)  2 000 kg sardona;

(b)  2 000 kg sardele.

POGLAVJE VI

PREGLED

Člen 14

Ocena večletnega načrta

Pet let Tri leta po datumu začetku veljavnosti te uredbe in nato vsakih pet let Komisija zagotovi oceno učinka večletnega načrta na staleže, za katere se uporablja ta uredba, in ribištvo, ki izkorišča te staleže. Komisija rezultate te ocene predloži Evropskemu parlamentu in Svetu in po potrebi poda predlog za spremembo te uredbe. [Sprememba 80]

POGLAVJE VII

POSTOPKOVNE DOLOČBE

Člen 15

Izvajanje prenosa pooblastila

1.  Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je se podeli Komisiji preneseno na Komisijo pod pogoji iz tega člena 18 Uredbe (EU) št. 1380/2013. [Sprememba 81]

2.  Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz členov 6 in 7 se prenese na Komisijo za obdobje petih let od ... [datum začetka veljavnosti te uredbe]. Komisija pripravi poročilo o prenesenem pooblastilu najpozneje devet mesecev pred koncem petletnega obdobja. Prenos pooblastila se samodejno podaljša za enako dolga obdobja, razen če Evropski parlament ali Svet nasprotuje temu podaljšanju najpozneje tri mesece prek koncem vsakega obdobja.

3.  Pooblastilo iz členov 6 in 7 lahko Evropski parlament ali Svet kadar koli prekliče. S sklepom o preklicu preneha veljati prenos pooblastila iz navedenega sklepa. Sklep začne veljati dan po njegovi objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši datum, ki je določen v navedenem sklepu. Odločitev ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4.  Komisija se pred sprejetjem delegiranega akta posvetuje s strokovnjaki, ki jih imenujejo države članice, v skladu z načeli iz Medinstitucionalnega sporazuma z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje.

5.  Komisija takoj po sprejetju delegiranega akta o njem sočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

6.  Delegirani akt, sprejet v skladu s členoma 6 in 7, začne veljati samo, če mu niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotujeta v dveh mesecih od uradnega obvestila o tem aktu ali če pred iztekom navedenega roka oba obvestita Komisijo, da delegiranemu aktu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca.

Člen 15a

Podpora iz Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo (ESPR)

1.  Ukrepi za začasno prenehanje, sprejeti za uresničitev ciljev večletnega načrta, štejejo za začasno prenehanje ribolovnih dejavnosti za namene točk (a) in (d) člena 33(1) Uredbe (EU) št. 508/2014.

2.  Z odstopanjem od člena 33(2) Uredbe (EU) št. 508/2014 lahko do 31. decembra 2020 za ribiška plovila, ki so predmet prostorske in časovne zapore, določene v tej uredbi, podpora na podlagi te uredbe traja največ devet mesecev.

3.  Za zagotovitev izvajanja odstavka 2 tega člena, je z odstopanjem od člena 25(3) Uredbe (EU) št. 508/2014 mogoče povečati skupni finančni prispevek iz ESPR nad zgornjo mejo 15 %, določeno v navedenem členu.

4.  Pri izvajanju ukrepov iz člena 30 Uredbe (EU) št. 508/2014 imajo prednost ribiči, ki jih zadeva izvajanje ukrepov iz tega večletnega načrta.

5.  Do 31. decembra 2020 in z odstopanjem od roka iz člena 34(4) Uredbe (EU) št. 508/2014 so lahko plovila, ki so prenehala z vsemi ribolovnimi dejavnostmi kot posledica ukrepov za zmanjšanje ribolovnega napora iz te uredbe, upravičena do podpore za trajno prenehanje iz člena 34 Uredbe (EU) št. 508/2014. [Sprememba 82]

POGLAVJE VIII

KONČNE DOLOČBE

Člen 16

Začetek veljavnosti

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V ...,

Za Evropski parlament Za Svet

Predsednik Predsednik

PRILOGA I

Ciljna ribolovna umrljivost Ciljne referenčne točke

(iz člena členov 4 in 5) [Sprememba 86]

Stalež

Razpon ciljne ribolovne umrljivosti, ki je skladen z doseganjem največjega trajnostnega donosa (FMSY)Ciljne referenčne točke za male pelagične vrste

Stolpec A

Stolpec B

sardon

0,23–0,30SSBpa

0,30–0,364SSBlim

sardela

0,065–0,08

0,08–0,11SSBlim

[Sprememba 87]

PRILOGA II

Referenčne točke ohranjanja

(iz člena 5)

Stalež

Najnižja referenčna točka za biomaso drstitvenega staleža (v tonah) (MSY Btrigger)

Mejna referenčna točka za biomaso (v tonah) (Blim)

Stolpec A

Stolpec B

sardon

139 000

69 500

sardela

180 000

36 000

[Sprememba 84]

(1) UL C 288, 31.8.2017, str. 68.
(2)UL C 288, 31.8.2017, str. 68.
(3)Stališče Evropskega parlamenta z dne 13. novembra 2018.
(4)Direktiva 2008/56/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju politike morskega okolja (okvirna direktiva o morski strategiji) (UL L 164, 25.6.2008, str. 19).
(5) Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (UL L 206, 22.7.1992, str. 7).
(6) Direktiva 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra 2009 o ohranjanju prosto živečih ptic (UL L 20, 26.1.2010, str. 7).
(7)Uredba (EU) št. 1380/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o skupni ribiški politiki in o spremembi uredb Sveta (ES) št. 1954/2003 in (ES) št. 1224/2009 ter razveljavitvi uredb Sveta (ES) št. 2371/2002 in (ES) št. 639/2004 ter Sklepa Sveta 2004/585/ES (UL L 354, 28.12.2013, str. 22).
(8)Uredba Sveta (ES) št. 1967/2006 z dne 21. decembra 2006 o ukrepih za upravljanje za trajnostno izkoriščanje ribolovnih virov v Sredozemskem morju, spremembi Uredbe (EGS) št. 2847/93 in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1626/94 (uredba o Sredozemskem morju) (UL L 36, 8.2.2007, str. 6).
(9)Znanstveni, tehnični in gospodarski odbor za ribištvo (STECF), Ocena staležev rib v Sredozemskem morju – drugi del (STECF-11-14).
(10)Delegirana uredba Komisije (EU) št. 1392/2014 z dne 20. oktobra 2014 o načrtu za zavržke pri ribolovu nekaterih malih pelagičnih vrst v Sredozemskem morju (UL L 370, 30.12.2014, str. 21).
(11)Znanstveni, tehnični in gospodarski odbor za ribištvo (STECF) – Mali pelagični staleži v Jadranskem morju. Ocene za Sredozemlje, prvi del (STECF-15-14). 2015. [Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg, EUR 27492 EN, JRC 97707, 52 str.] [Drugi del tega sklica se zdi napačen. Urad za publikacije, preverite.]
(12) Znanstveni, tehnični in gospodarski odbor za ribištvo (STECF) – Mali pelagični staleži v Jadranskem morju. Ocene za Sredozemlje, prvi del (STECF-15-14). 2015. [Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg, EUR 27492 EN, JRC 97707, 52 str.] [Drugi del tega sklica se zdi napačen. Urad za publikacije, preverite.]
(13)Uredba Sveta (ES) št. 1224/2009 z dne 20. novembra 2009 o vzpostavitvi nadzornega sistema Skupnosti za zagotavljanje skladnosti s pravili skupne ribiške politike, o spremembi uredb (ES) št. 847/96, (ES) št. 2371/2002, (ES) št. 811/2004, (ES) št. 768/2005, (ES) št. 2115/2005, (ES) št. 2166/2005, (ES) št. 388/2006, (ES) št. 509/2007, (ES) št. 676/2007, (ES) št. 1098/2007, (ES) št. 1300/2008, (ES) št. 1342/2008 in razveljavitvi uredb (EGS) št. 2847/93, (ES) št. 1627/94 in (ES) št. 1966/2006 (UL L 343, 22.12.2009, str. 1).
(14) Uredba (EU) št. 508/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo in razveljavitvi uredb Sveta (ES) št. 2328/2003, (ES) št. 861/2006, (ES) št. 1198/2006 in (ES) št. 791/2007 in Uredbe (EU) št. 1255/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 149, 20.5.2014, str. 1).
(15) UL L 123, 12.5.2016, str. 1.
(16)Ocena učinka ... [ob objavi je treba navesti sklic].
(17)Uredba (EU) št. 1343/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o nekaterih določbah za ribolov na območju Sporazuma GFCM (Generalne komisije za ribištvo v Sredozemlju) in spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 1967/2006 o ukrepih za upravljanje za trajnostno izkoriščanje ribolovnih virov v Sredozemskem morju (UL L 347, 30.12.2011, str. 44).


Pravna država v Romuniji
PDF 127kWORD 54k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. novembra 2018 o pravni državi v Romuniji (2018/2844(RSP))
P8_TA(2018)0446B8-0522/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju pogodb EU, zlasti členov 2, 3, 4, 6 in 7 Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP),

–  ob upoštevanju romunske ustave,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. marca 2014 o novem okviru EU za krepitev načela pravne države (COM(2014)0158),

–  ob upoštevanju svoje razprave 2. februarja 2017 o demokraciji in pravičnosti v Romuniji,

–  ob upoštevanju svoje razprave 7. februarja 2018 o nevarnostih za pravno državo, ki izhajajo iz reforme romunskega pravosodnega sistema,

–  ob upoštevanju svoje razprave 3. oktobra 2018 o pravni državi v Romuniji,

–  ob upoštevanju izmenjave mnenj 1. oktobra 2018 s prvim podpredsednikom Komisije Fransom Timmermansom v Odboru za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve,

–  ob upoštevanju predstavitve 22. marca 2017 v Odboru za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve o demokraciji in pravičnosti v Romuniji,

–  ob upoštevanju skupne izjave predsednika Komisije Jean-Clauda Junckerja in prvega podpredsednika Komisije Timmermansa z dne 24. januarja 2018 o zadnjih dogodkih v Romuniji,

–  ob upoštevanju skupnega mnenja Beneške komisije z dne 16. marca 2018 o osnutku romunskega zakona št. 140/2017 o spremembi vladnega odloka št. 26/2000 o združenjih in fundacijah,

–  ob upoštevanju skupnega mnenja Beneške komisije z dne 20. oktobra 2018 o spremembah romunskega zakona št. 303/2004 o statutu sodnikov in tožilcev, zakona št. 304/2004 o organizaciji pravosodja in zakona št. 317/2004 o vrhovnem sodnem svetu,

–  ob upoštevanju skupnega mnenja Beneške komisije z dne 20. oktobra 2018 o spremembah romunskega kazenskega zakonika in zakonika o kazenskem postopku, ki vplivata tudi na zakon št. 78/2000 o preprečevanju, odkrivanju in sankcioniranju korupcije in zakon št. 304/2004 o organizaciji pravosodja,

–  ob upoštevanju ad hoc poročila Skupine držav proti korupciji v okviru Sveta Evrope (GRECO) z dne 11. aprila 2018 o Romuniji,

–  ob upoštevanju poročila Komisije z dne 15. novembra 2017 o napredku Romunije v okviru mehanizma za sodelovanje in preverjanje,

–  ob upoštevanju treh zakonov o reformi pravosodja, ki jih je decembra 2017 sprejel romunski parlament, o spremembi zakona št. 303/2004 o statutu sodnikov in tožilcev, zakona št. 304/2004 o organizaciji pravosodja in zakona št. 317/2004 o vrhovnem sodnem svetu; ob upoštevanju sprejetja sprememb kazenskega zakonika junija 2018 in sprememb zakonika o kazenskem postopku julija 2018,

–  ob upoštevanju resolucije 2226/2018 in priporočila 2134/2018 parlamentarne skupščine Sveta Evrope,

–  ob upoštevanju odločitve romunskega ustavnega sodišča z dne 20. oktobra 2018, da je 64 od 96 sprememb zakonika o kazenskem postopku neustavnih; ob upoštevanju izjave ustavnega sodišča z dne 25. oktobra 2018, da 30 sprememb kazenskega zakonika ni v skladu z ustavo,

–  ob upoštevanju ponavljajočih se množičnih protestov od januarja 2017 proti korupciji in v obrambo pravne države, vključno z množičnim protestom „Diaspora doma“ 10. avgusta 2018 v Bukarešti, po katerem je zaradi policijskega nasilja na stotine ljudi potrebovalo zdravniško pomoč,

–  ob upoštevanju člena 123(2) Poslovnika,

A.  ker Evropska unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin, in ker so te vrednote skupne vsem državam članicam v družbi, ki jo označujejo pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost ter enakost žensk in moških (člen 2 PEU);

B.  ker člen 6(3) PEU potrjuje, da so temeljne pravice, kakor jih zagotavlja EKČP ter kakor izhajajo iz skupnega ustavnega izročila držav članic, splošna načela prava Unije;

C.  ker EU deluje na podlagi domneve medsebojnega zaupanja, da države članice spoštujejo demokracijo, načelo pravne države in temeljne pravice, kot je zapisano v EKČP in Listini o temeljnih pravicah;

D.  ker je neodvisnost sodstva določena v členu 47 Listine o temeljnih pravicah in členu 6 EKČP ter je bistven pogoj demokratičnega načela delitve oblasti;

E.  ker je v svojem poročilu o Romuniji iz aprila 2018 Skupina držav proti korupciji v okviru Sveta Evrope izrazila resno zaskrbljenost glede nekaterih vidikov zakonodaje o statusu sodnikov in tožilcev, o organizaciji pravosodja in o vrhovnem sodnem svetu, ki jo je sprejel romunski parlament, ter glede predlogov sprememb kazenske zakonodaje; ker Skupina držav proti korupciji v okviru Sveta Evrope postavlja pod vprašaj zakonodajni postopek, izraža bojazen glede vpliva na neodvisnost sodstva in svari pred prikritim kršenjem standardov za boj proti korupciji;

F.  ker je Beneška komisija v svojem mnenju št. 924/2018 z dne 20. oktobra 2018, ki je bilo omejeno na „določene, še posebej sporne vidike osnutkov“, sklenila, da „so bile v zvezi z osnutki po kritikah in številnih odločitvah ustavnega sodišča sicer uvedene dobrodošle izboljšave, vendar obstajajo pomembni vidiki, ki so bili uvedeni v treh osnutkih, kar bi lahko privedlo do pritiska na sodnike in tožilce ter nazadnje ogrozilo neodvisnost sodstva in njegovih članov ter, skupaj s predčasnim upokojevanjem, njegovo učinkovitost in kakovost, kar bi imelo negativne posledice za boj proti korupciji“, ob tem pa meni, da bodo ti vidiki „verjetno ogrozili zaupanje javnosti v sodstvo“(1);

G.  ker je Beneška komisija v svojem mnenju št. 930/2018 z dne 20. oktobra 2018 ugotovila, da je „potrebno in primerno, da romunski parlament izvede reformo kazenskega zakonika zavoljo izvajanja odločitev ustavnega sodišča in ustreznih direktiv EU“ in da bodo številne spremembe „pomembno zmanjšale učinkovitost romunskega kazenskopravnega sistema v boju proti različnim oblikam kriminala, vključno s kaznivimi dejanji, povezanimi s korupcijo, nasilnimi kaznivimi dejanji in organiziranim kriminalom“(2);

H.  ker je Beneška komisija v skupnem mnenju št. 914/2018 z dne 16. marca 2018 pozdravila dejstvo, da „so pobudniki osnutka zakona na sestankih v Bukarešti izrazili pripravljenost, da spremenijo več vidikov osnutka zakona“, in pozvala romunske organe, naj upoštevajo njena glavna priporočila, in sicer, da „so nove zahteve za poročanje in razkritje iz osnutka zakona, vključno s sankcijami prekinitve dejavnosti in prenehanja v primeru neskladnosti z zakonodajo, očitno nepotrebne in nesorazmerne ter da bi jih bilo treba razveljaviti„ ter da bo podrobna objava finančnih poročil vsakih šest mesecev in navedba vira dohodka ne glede na znesek, skupaj s sankcijo razpustitve, imela „negativen učinek na civilno družbo“ in bo v nasprotju s „svobodo združevanja in pravico do spoštovanja zasebnega življenja“(3);

I.  ker je parlamentarna skupščina Sveta Evrope pozvala Romunijo, naj zavrne nedavno predlagane osnutke zakonov o dodatnih obveznostih finančnega poročanja za nevladne organizacije, jih spremeni v skladu s priporočili Beneške komisije in Urada za demokratične institucije in človekove pravice Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE/ODIHR) ter jih predloži v široko javno posvetovanje pred sprejetjem(4);

J.  ker je Komisija 19. julija 2018 proti Romuniji sprožila postopek pred Sodiščem Evropske unije, ker v nacionalno zakonodajo ni vključila četrte direktive o preprečevanju pranja denarja; ker je romunski parlament 24. oktobra 2018 sprejel osnutek zakona o boju proti pranju denarja in financiranju terorizma;

K.  ker poteka razprava v zvezi z vlogo romunske obveščevalne službe (SRI) in njenim domnevnim poseganjem v dejavnosti romunskega sodstva, v kateri se pojavljajo vprašanja o obsegu in podrobnostih tega domnevnega poseganja; ker Beneška komisija v svojem mnenju z dne 20. oktobra 2018 ugotavlja, da „je potrebna temeljita revizija pravnih predpisov o nadzoru nad obveščevalnimi službami“;

L.  ker je bila maja 2016 vložena peticija za spremembo romunske ustave, da bi se opredelitev družine omejila na zakonsko zvezo med moškim in žensko; ker so številne skupine za človekove pravice izrazile zaskrbljenost, da bi predlog lahko privedel do kršitve mednarodnih standardov človekovih pravic in povečal diskriminacijo istospolno usmerjenih oseb v Romuniji; ker je parlament to spremembo podprl z dvotretjinsko večino; ker referendum o tem vprašanju ni dosegel zahtevane 30-odstotne udeležbe;

M.  ker je po podatkih iz letnega pregleda razmer na področju človekovih pravic oseb LGBTI v Evropi leta 2018, ki ga je objavila evropska regija Mednarodnega združenja lezbijk in gejev (ILGA-Europe), Romunija na 25. mestu med 28 državami članicami EU na področju zakonodaje, sovražnega govora in diskriminacije proti lezbijkam, gejem, biseksualnim, transseksualnim in interseksualnim osebam (LGBTI);

N.  ker je Evropska unija zavezana k spoštovanju svobode in pluralnosti medijev ter pravice do obveščenosti in svobode izražanja; ker je žvižgaštvo bistveni del preiskovalnega novinarstva in svobode tiska ter ker so žvižgači v večini držav članic zaščiteni le v zelo omejenih primerih, kot je navedeno v sporočilu Komisije z dne 23. aprila 2018 o krepitvi zaščite žvižgačev na ravni EU (COM(2018)0214); ker so funkcije medijev kot javnega čuvaja bistvene za spoštovanje teh pravic in za zaščito vseh drugih temeljnih pravic;

O.  ker so Novinarji brez meja opozorili na poskuse pretvarjanja romunskih medijev v orodja za politično propagando ter na vprašanje politične cenzure v medijih(5);

P.  ker je v členu 12 Listine o temeljnih pravicah določeno, da ima vsakdo pravico do mirnega zbiranja in združevanja na vseh ravneh, zlasti na področju političnih, sindikalnih in državljanskih zadev;

Q.  ker so poročila o nasilju romunske policije med protesti 10. avgusta 2018 vzbudila resno zaskrbljenost glede sorazmernosti uporabe sile in glede kršitev temeljnih pravic protestnikov, kar je privedlo do potekajočih preiskav romunskih organov kazenskega pregona;

R.  ker ostaja korupcija velik izziv v Evropski uniji; ker se narava in obseg korupcije med državami članicami sicer razlikujeta, vendar korupcija škoduje Uniji kot celoti, njenemu gospodarstvu in družbi, ovira gospodarski razvoj, slabi demokracijo in škoduje pravni državi;

S.  ker je bil glavni tožilec nacionalnega direktorata za boj proti korupciji 9. julija 2018 kljub mnenju sodnega sveta po sodbi ustavnega sodišča, ki je omejilo pooblastila predsednika, razrešen s položaja; ker je Beneška komisija v mnenju z dne 20. oktobra 2018 ravno nasprotno poudarila, da bi bilo pomembno „okrepiti neodvisnost tožilcev ter ohraniti in povečati vlogo institucij, kot sta predsednik in vrhovni sodni svet, ki lahko uravnotežijo vpliv ministra za pravosodje“; ker je 24. oktobra 2018 minister za pravosodje zahteval razrešitev generalnega državnega tožilca in ga obtožil, da je prekoračil svoje pristojnosti;

1.  poudarja, da je izjemno pomembno zagotoviti, da se v celoti ohranjajo skupne evropske vrednote, navedene v členu 2 PEU, in da se zagotavljajo temeljne pravice, opredeljene v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah;

2.  je zelo zaskrbljen zaradi spremenjenih zakonodajnih predlogov v zvezi z romunsko sodno in kazensko zakonodajo, natančneje zaradi njihovega potenciala za strukturno slabitev neodvisnosti pravosodnega sistema in zmogljivosti za učinkovit boj proti korupciji v Romuniji, pa tudi za slabitev načela pravne države;

3.  obsoja nasilno in nesorazmerno posredovanje policije med protesti v Bukarešti avgusta 2018; poziva romunske organe, naj zagotovijo pregledno, nepristransko in učinkovito preiskavo dejanj posebnih policijskih enot;

4.  poziva romunske organe, naj sprejmejo zaščitne ukrepe, da bi zagotovili pregledno in pravno podlago za kakršno koli institucionalno sodelovanje ter se izognili vsakršnemu vmešavanju, ki bi obšel sistem zavor in ravnovesij; poziva k okrepitvi parlamentarnega nadzora nad obveščevalnimi službami;

5.  poziva romunske oblasti, naj se zoperstavijo vsem ukrepom, ki bi dekriminalizirali korupcijo med izvajanjem javnega mandata, ter naj izvajajo nacionalno strategijo za boj proti korupciji;

6.  močno priporoča ponovno preučitev zakonodaje o financiranju, organizaciji in delovanju nevladnih organizacij v zvezi z morebitnim ustrahovalnim učinkom na civilno družbo in v zvezi z dejstvom, da je v nasprotju z načelom svobode združevanja in s pravico do zasebnosti; meni, da bi jo bilo treba v celoti uskladiti z okvirom EU;

7.  poziva romunski parlament in vlado, naj v celoti izvajata vsa priporočila Evropske komisije, Skupine držav proti korupciji v okviru Sveta Evrope in Beneške komisije ter naj ne uvajata reform, ki bi ogrozile spoštovanje načela pravne države, vključno z neodvisnostjo sodstva; poziva k trajnemu sodelovanju s civilno družbo in poudarja, da je treba zgoraj omenjena vprašanja obravnavati na podlagi preglednega in vključujočega postopka; spodbuja aktivno pridobivanje mnenj Beneške komisije o zadevnih zakonodajnih ukrepih pred njihovo dokončno odobritvijo;

8.  poziva romunsko vlado, naj sodeluje s Komisijo v skladu z načelom iskrenega sodelovanja, zapisanem v Pogodbi;

9.  ponovno izraža obžalovanje, da se Komisija leta 2017 ni odločila objaviti poročila EU o boju proti korupciji, in jo odločno poziva, naj začne brez odlašanja ponovno vsako leto spremljati boj proti korupciji v vseh državah članicah; poziva Komisijo, naj v skladu z resolucijo Parlamenta z dne 8. marca 2016 o letnem poročilu za leto 2014 o zaščiti finančnih interesov Evropske unije(6) vzpostavi sistem doslednih kazalnikov in enostavnih enotnih meril za merjenje korupcije v državah članicah ter oceni njihove politike za boj proti korupciji;

10.  odločno poziva k rednemu, sistematičnemu in nepristranskemu spremljanju in dialogu, ki bo vključeval vse države članice, pa tudi Svet, Komisijo in Parlament, da bi se zaščitile temeljne vrednote EU, in sicer demokracijo, temeljne pravice in pravno državo, kot je predlagal v svoji resoluciji z dne 25. oktobra 2016 o uvedbi mehanizma EU za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice(7); ponovno poudarja, da bi moral biti ta mehanizem sestavljen iz letnega poročila s priporočili za posamezne države(8);

11.  poziva Komisijo kot varuhinjo pogodb, naj spremlja ukrepanje romunskih organov na podlagi priporočil, ob tem pa Romuniji še naprej zagotavlja polno podporo pri iskanju ustreznih rešitev;

12.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji, Svetu, vladam in parlamentom držav članic ter predsedniku Romunije.

(1) Mnenje Beneške komisije št. 924/2018 z dne 20. oktobra 2018 (CDL-AD(2018)017).
(2) Mnenje Beneške komisije št. 930/2018 z dne 20. oktobra 2018 (CDL-AD(2018)021).
(3) Skupno mnenje Beneške komisije št. 914/2018 z dne 16. marca 2018(CDL-AD (2018)004).
(4) Resolucija 2226/2018 in priporočilo 2134/2018 parlamentarne skupščine Sveta Evrope.
(5) https://rsf.org/en/romania
(6) UL C 50, 9.2.2018, str. 2.
(7) UL C 215, 19.6.2018, str. 162.
(8) Glej: resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. decembra 2016 o razmerah na področju temeljnih pravic v Evropski uniji v letu 2015 (UL C 238, 6.7.2018, str. 2).


Minimalni standardi za manjšine v EU
PDF 184kWORD 67k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. novembra 2018 o minimalnih standardih za manjšine v EU (2018/2036(INI))
P8_TA(2018)0447A8-0353/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju členov 2 in 3(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) ter člena 19 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju členov 10, 21 in 22 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost(1) (direktiva o rasni enakosti),

–  ob upoštevanju københavnskih meril in sklopa predpisov Unije, ki jih mora država kandidatka izpolnjevati, če želi pristopiti k Uniji (pravni red Evropske unije),

–  ob upoštevanju Deklaracije OZN o pravicah pripadnikov narodnih ali etničnih, verskih in jezikovnih manjšin ter Deklaracije OZN o pravicah domorodnih ljudstev,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije človekovih pravic, ki jo je generalna skupščina OZN sprejela leta 1948,

–  ob upoštevanju resolucije generalne skupščine OZN A/RES/60/7 z dne 1. novembra 2005 o spominu na holokavst,

–  ob upoštevanju Evropske konvencije o človekovih pravicah in njenih protokolov, zlasti protokola št. 12 o nediskriminaciji,

–  ob upoštevanju poročila Agencije Evropske unije za temeljne pravice o temeljnih pravicah za leto 2018 in njene druge raziskave Evropske unije o manjšinah in diskriminaciji (EU-MIDIS II),

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o pravicah invalidov in izbirnega protokola k njej (A/RES/61/106), sprejete 13. decembra 2006,

–  ob upoštevanju Okvirne konvencije za varstvo narodnih manjšin in Evropske listine o regionalnih ali manjšinskih jezikih, ki ju je sprejel Svet Evrope,

–  ob upoštevanju resolucije parlamentarne skupščine Sveta Evrope št. 1985, sprejete leta 2014, o položaju in pravicah narodnih manjšin v Evropi,

–  ob upoštevanju resolucije parlamentarne skupščine Sveta Evrope št. 2153, sprejete leta 2017, o spodbujanju vključevanja Romov in potujočih skupin,

–  ob upoštevanju resolucije parlamentarne skupščine Sveta Evrope št. 2196, sprejete leta 2018, o zaščiti in spodbujanju regionalnih ali manjšinskih jezikov v Evropi,

–  ob upoštevanju resolucije Kongresa lokalnih in regionalnih oblasti Sveta Evrope št. 424, sprejete leta 2017, o regionalnih in manjšinskih jezikih v Evropi,

–  ob upoštevanju priporočila parlamentarne skupščine Sveta Evrope št. 1201, sprejetega leta 1993, o dodatnem protokolu o pravicah manjšin k Evropski konvenciji o človekovih pravicah,

–  ob upoštevanju deklaracije odbora ministrov Sveta Evrope o naraščanju anticiganizma in rasističnega nasilja nad Romi v Evropi, ki je bila sprejeta 1. februarja 2012,

–  ob upoštevanju smernice 5 o odnosih med Svetom Evrope in Evropsko unijo, sprejete v Varšavi 16. in 17. maja 2005 na tretjem vrhu voditeljev držav in vlad Sveta Evrope,

–  ob upoštevanju dokumenta OVSE iz Københavna iz leta 1990 in številnih tematskih priporočil in smernic o pravicah manjšin, ki sta jih izdala Visoki komisar za narodne manjšine OVSE in Urad za demokratične institucije in človekove pravice OVSE,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. februarja 2018 o varstvu in nediskriminaciji manjšin v državah članicah EU(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2017 o vidikih temeljnih pravic pri vključevanju Romov v EU: boj proti anticiganizmu(3),

–  ob upoštevanju Okvirnega sklepa Sveta 2008/913/PNZ z dne 28. novembra 2008 o boju proti nekaterim oblikam in izrazom rasizma in ksenofobije s kazensko-pravnimi sredstvi(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. decembra 2016 o razmerah na področju temeljnih pravic v Evropski uniji(5),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. aprila 2015 ob mednarodnem dnevu Romov – rasno sovraštvo do Romov v Evropi in priznanje, s strani EU, dneva spomina na genocid nad Romi med drugo svetovno vojno(6),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. septembra 2013 o ogroženih evropskih jezikih in jezikovni raznolikosti v Evropski uniji(7),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. junija 2005 o varstvu manjšin in protidiskriminacijski politiki v razširjeni Evropi(8),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. decembra 2017 o poročilu o državljanstvu EU iz leta 2017: krepitev pravic državljanov v Uniji demokratičnih sprememb(9),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2016 s priporočili Komisiji o uvedbi mehanizma EU za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice(10),

–  ob upoštevanju sodb in sodne prakse Sodišča Evropske unije in zlasti zadeve T-646/13 (Minority SafePack – one million signatures for divesity in Europe proti Komisiji) ter sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice,

–  ob upoštevanju poročil in raziskav Agencije Evropske unije za temeljne pravice, kot je poročilo o spoštovanju in zaščiti pripadnikov manjšin za obdobje 2008–2010, in drugih poročil nacionalnih, evropskih in mednarodnih organizacij ter nevladnih organizacij na tem področju,

–  ob upoštevanju dejavnosti in ugotovitev medskupine Evropskega parlamenta za tradicionalne manjšine, narodne skupnosti in jezike,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter mnenja Odbora za kulturo in izobraževanje (A8-0353/2018),

A.  ker so pravice pripadnikov manjšin neločljiv del človekovih pravic, ki so univerzalne, nedeljive in neodvisne; ker sta varovanje in spodbujanje pravic manjšin bistvena za mir, varnost in stabilnost ter za spodbujanje strpnosti, medsebojnega spoštovanja, razumevanja in sodelovanja med vsemi ljudmi, ki živijo na določenem ozemlju;

B.  ker je EU mozaik kultur, jezikov, ver, tradicij in zgodovine, ki tvori skupnost različnih državljanov, ki jih združujejo skupne temeljne vrednote; ker to bogastvo Evrope ni samoumevno ter bi ga bilo treba zaščititi in negovati;

C.  ker približno 8 % državljanov EU pripada narodni manjšini, približno 10 % pa jih govori regionalni ali manjšinski jezik; ker vztrajno nadlegovanje, diskriminacija (vključno z večplastno in presečno diskriminacijo) in nasilje omejujejo ljudi pri polnem uveljavljanju temeljnih pravic in svoboščin ter ogrožajo njihovo enakopravno udeležbo v družbi;

D.  ker lahko varovanje pravic pripadnikov manjšin pomaga pri zagotavljanju trajnostne prihodnosti za Evropo ter prispeva k zagotavljanju spoštovanja načel dostojanstva, enakosti in nediskriminacije; ker koristi niso omejene samo na manjšine, saj bodo s to zaščito in spodbujanjem zagotovljeni stabilnost, gospodarski razvoj in blaginja za vse;

E.  ker je bil z Lizbonsko pogodbo v primarno zakonodajo EU uveden izraz „pripadniki manjšin“, kar je prva izrecna omemba tega izraza v zgodovini zakonodaje EU; ker člen 2 PEU določa, da „Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin“ in da so te vrednote „skupne vsem državam članicam v družbi, ki jo označujejo pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost ter enakost žensk in moških“; ker ugotavlja, da so te vrednote skupne vsem državam članicam in jih morajo EU in vsaka država članica posebej dosledno spoštovati in dejavno spodbujati v vseh svojih politikah, notranjih in zunanjih; ker se morajo te pravice obravnavati enako kot druge pravice, zapisane v Pogodbah;

F.  ker pogodbi EU, ki v zvezi s tem temeljita na pristopu mednarodnega prava, ne opredeljujeta izraza „manjšine“; ker v skladu s členom 17 PEU Komisija skrbi za uporabo Pogodb;

G.  ker člen 19 PDEU določa, da Svet lahko po posebnem zakonodajnem postopku in po odobritvi Evropskega parlamenta soglasno sprejme ustrezne ukrepe za boj proti diskriminaciji;

H.  ker je z Listino EU o temeljnih pravicah pojem narodnih manjšin postal izraz, ki se uporablja v zakonodaji EU; ker člen 21 Listine izrecno poudarja, da je diskriminacija prepovedana; ker bi bilo treba posebno pozornost nameniti varstvu temeljnih pravic posameznikov v najbolj ranljivih okoliščinah;

I.  ker člen 9 PEU glede opredelitve državljanstva Unije izrecno navaja, da Unija spoštuje načelo enakosti svojih državljanov, ki so deležni enake obravnave s strani njenih institucij, organov, uradov in agencij;

J.  ker sta Okvirna konvencija za varstvo narodnih manjšin in listina o jezikih pomembna dosežka mednarodnega sistema za zaščito manjšin in pomembni mednarodni orodji za določanje standardov za države pogodbenice; ker je učinek teh sporazumov oslabljen zaradi počasnega postopka ratifikacije, pridržkov pogodbenic in pomanjkanja pristojnosti nadzora, zaradi česar so odvisni od dobre volje držav; ker sistematično neizvajanje sodb, odločb in priporočil vodi tudi k normalizaciji nespoštovanja teh dveh mednarodnih instrumentov;

K.  ker bi bilo treba pri oblikovanju skupnih evropskih minimalnih standardov za varstvo pravic pripadnikov manjšin upoštevati dobro prakso, ki se že uporablja v državah članicah, na primer v Italiji (Alto Adige/Južna Tirolska) ali v Nemčiji (Schleswig-Holstein);

L.  ker pravice pripadnikov manjšin zagotavljajo večstranski in dvostranski mednarodni sporazumi ter so zapisane v ustavnih sistemih številnih držav članic, njihovo spoštovanje pa je pomemben pogoj za oceno pravne države;

M.  ker je direktiva o rasni enakosti ključni pravni ukrep za boj proti etnični in rasni diskriminaciji; ker je več držav članic še vedno ne izvaja v celoti; ker v skladu s členom 5 te direktive velja, da za zagotovitev popolne enakopravnosti načelo enakega obravnavanja ne ovira držav članic pri ohranjanju ali sprejemanju nekaterih ukrepov za preprečevanje prikrajšanosti ali za nadomestilo neugodnosti, ki so povezane z raso ali narodnostjo;

N.  ker slogan Evropske unije „Združena v raznolikosti“, sprejet leta 2000, poudarja spoštovanje raznolikosti kot eno izmed temeljnih vrednot Evropske unije;

O.  ker so københavnska merila del meril za pristop k EU; ker se v skladu z enim od treh københavnskih meril od držav jasno zahteva, da zagotovijo demokracijo, vladavino prava, človekove pravice ter spoštovanje in zaščito manjšin; ker se po tem, ko država kandidatka postane država članica, pravice manjšin ne nadzorujejo več;

P.  ker izkušnje kažejo, da so države v predpristopnem procesu bolj pripravljene spoštovati københavnska merila; ker se kot posledica pomanjkanja zadostnega okvira za zagotavljanje, da bi se ta merila po pristopu izpolnjevala, pričakuje resno nazadovanje v mnogih državah članicah po pridružitvi EU; ker v EU države članice še vedno nimajo skupnih standardov na ravni Unije za zaščito manjšin;

Q.  ker ima Unija trenutno za odzivanje na sistematične in institucionalne pojave diskriminacije, rasizma in ksenofobije na voljo samo instrumente z omejeno učinkovitostjo; ker so bili kljub številnim pozivom Komisiji sprejeti le omejeni ukrepi za zagotovitev učinkovitega varstva pripadnikov manjšin;

R.  ker je treba razviti močne instrumente in postopke pravne države, da bi zagotovili spoštovanje načel in vrednot iz Pogodb po vsej Uniji; ker je spoštovanje pravic pripadnikov manjšin sestavni del teh vrednot; ker bi moral obstajati učinkovit mehanizem za odpravo preostalih pomanjkljivosti; ker bi moral ta mehanizem temeljiti na dokazih, biti objektiven, nediskriminatoren, spoštovati načela subsidiarnosti, nujnosti in sorazmernosti, se uporabljati za države članice in institucije Unije, temeljiti na stopenjskem pristopu ter vključevati preventivno in korektivno komponento; ker je Parlament podprl tak mehanizem v resoluciji z dne 25. oktobra 2016 s priporočili Komisiji o uvedbi evropskega mehanizma za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice, ki bi pomembno prispeval k skupnemu evropskemu pristopu k upravljanju, ki ga trenutno ni;

S.  ker so jeziki neločljiv del evropske identitete in najbolj neposreden izraz kulture; ker je spoštovanje jezikovne raznolikosti temeljna vrednota EU, kakor je na primer določeno v členu 22 Listine in preambuli PEU, ki se sklicuje na zajemanje „navdiha iz kulturne, verske in humanistične dediščine Evrope, iz katere so se razvile univerzalne vrednote nedotakljivosti in neodtujljivosti človekovih pravic, svobode, demokracije, enakosti in pravne države“;

T.  ker je jezikovna raznolikost pomemben del kulturnega bogastva regije; ker od 40 do 50 milijonov ljudi v EU govori enega izmed 60 regionalnih in manjšinskih jezikov Unije, od katerih so nekateri resno ogroženi; ker je po vsej Evropi mogoče zaznati upad manjšinskih jezikov; ker so jeziki, ki jih govorijo v manjših skupnostih in ki nimajo uradnega statusa, še bolj izpostavljeni tveganju, da bodo izumrli;

U.  ker približno ena oseba od tisočih kot svoj prvi jezik uporablja nacionalni znakovni jezik; ker bi bilo treba tem jezikom dodeliti status uradnih jezikov;

V.  ker sta v vključujočih družbah pomembni tako individualna kot narodna identiteta in ker nobena izmed njiju ne izključuje druge; ker so v nacionalnih zakonodajnih sistemih držav članic velike vrzeli, povezane z manjšinami, za same sisteme pa je značilna nizka raven usklajenosti in enakomernosti;

W.  ker je kulturna dediščina Evrope bogata in raznolika; ker kulturna dediščina bogati življenja posameznih državljanov; ker člen 3 PEU določa, da Unija „spoštuje svojo bogato kulturno in jezikovno raznolikost ter skrbi za varovanje in razvoj evropske kulturne dediščine“; ker pripadniki manjšin, ki v Evropi živijo že več stoletij, prispevajo k tej bogati, edinstveni in raznoliki dediščini ter so neločljiv del evropske identitete;

X.  ker so razlike med državami članicami na področju priznavanja manjšin in spoštovanja njihovih pravic velike; ker se manjšine v EU še vedno soočajo z institucionalizirano diskriminacijo, so izpostavljene žaljivim stereotipom in celo njihove pridobljene pravice so pogosto omejene ali pa se izvajajo izbirno;

Y.  ker je razlika med varstvom manjšin in politikami za boj proti diskriminaciji; ker nediskriminacija ne zadostuje za ustavitev asimilacije; ker je dejanska enakost več kot le izogibanje diskriminaciji in pomeni zagotavljanje, da lahko manjšine uveljavljajo svoje pravice, na primer pravico do identitete, uporabe jezika in izobrazbe, kulturnih, državljanskih in drugih pravic, ki so primerljive z enakimi pravicami večine;

Z.  ker naraščajoče ksenofobno nasilje in sovražni govor v Evropski uniji, ki ga pogosto spodbujajo skrajno desne sile, vpliva na pripadnike manjšin in je usmerjeno nanje;

AA.  ker državljani EU, ki so pripadniki manjšin, pričakujejo, da se na evropski ravni stori več za zaščito njihovih pravic, kot kažejo številne peticije, predložene Evropskemu parlamentu;

AB.  ker je evropska državljanska pobuda Minority Safepack zbrala 1 215 879 podpisov po vsej EU, kar kaže na voljo državljanov EU, da bi se okrepil zakonodajni okvir, ki ureja politiko manjšin na ravni EU;

AC.  ker je še vedno mogoče precej izboljšati način dejanskega izvajanja varstva teh pravic v EU; ker legitimnost demokratičnih ustanov temelji na tem, da v njih sodelujejo in so v njih zastopane vse družbene skupine, vključno s pripadniki manjšin;

1.  opozarja, da morajo države članice manjšinam zagotoviti popolno uveljavljanje človekovih pravic, bodisi kot posameznikom ali kot skupnostim;

2.  opozarja, da medtem ko je varstvo manjšin sestavni del københavnskih meril, ki veljajo tako za države kandidatke kot države članice, ni zagotovila za to, da bodo države kandidatke po vstopu v Evropsko unijo še naprej izpolnjevale obveznosti v skladu s temi merili;

3.  ugotavlja, da EU še vedno nima učinkovitih instrumentov za spremljanje in uveljavljanje spoštovanja pravic manjšin; obžaluje, da je bila EU na področju varstva manjšin bodisi prepričana, da njene države članice spoštujejo pravice manjšin, bodisi se je zanašala na zunanje instrumente za spremljanje, kot so instrumenti OZN, Sveta Evrope in OVSE;

4.  ugotavlja, da je to, da države članice pred pristopom k Uniji in po njem spoštujejo københavnska merila, treba nenehno spremljati ter da je potreben stalen dialog v Parlamentu, Komisiji in Svetu ter med njimi; poudarja, da je treba vzpostaviti celovit sistem EU za zaščito manjšin, ki bi ga spremljal trden mehanizem za nadzor;

5.  opozarja, da ima Evropska komisija v skladu s členom 17(1) PEU kot varuhinja Pogodb legitimnost in pristojnost za zagotavljanje, da vse države članice spoštujejo načela pravne države in druge vrednote iz člena 2 PEU; zato meni, da ukrepi, ki jih je Komisija sprejela za uspešno izvajanje te naloge in preverjanje, ali države članice še vedno izpolnjujejo pogoje, ki so veljali pred njihovim pristopom, ne pomenijo kršitve suverenosti držav članic;

6.  opozarja, da ima v okviru obstoječih mednarodnih standardov vsaka država članica pravico opredeliti pripadnike narodnih manjšin;

7.  opozarja, da v politiki EU ni niti skupnih standardov EU za pravice manjšin niti jasnega dogovora o tem, kdo lahko velja za pripadnika manjšine; ugotavlja, da opredelitve manjšin ni niti v Deklaraciji OZN o pravicah pripadnikov narodnih ali etničnih, verskih in jezikovnih manjšin niti v Okvirni konvenciji za varstvo narodnih manjšin; poudarja, da je treba zaščititi vse narodne ali etnične, verske in jezikovne manjšine, ne glede na opredelitev, in da je treba vsako opredelitev uporabljati prožno, saj je dejanska vključitev upravičencev do zaščite manjšinskih pravic pogosto del razvojnega procesa, ki lahko nazadnje privede do uradnega priznanja; priporoča, da mora na podlagi načel subsidiarnosti, sorazmernosti in nediskriminacije opredelitev „narodne manjšine“ temeljiti na opredelitvi iz priporočila parlamentarne skupščine Sveta Evrope št. 1201 (1993) o dodatnem protokolu o pravicah manjšin k Evropski konvenciji o človekovih pravicah, tj. kot skupine ljudi v državi, ki:

   prebivajo na ozemlju te države ali so njeni državljani,
   imajo dolgoletne, močne in trajne vezi s to državo,
   imajo posebne etnične, kulturne, verske ali jezikovne značilnosti,
   so dovolj reprezentativni, vendar jih je manj kot večinskega prebivalstva te države ali regije,
   želijo ohraniti svojo samobitnost in identiteto, kulturo, tradicijo, vero ali jezik;

8.  opozarja na smernico 5 o odnosih med Svetom Evrope in Evropsko unijo, kakor so jo sprejeli voditelji držav in vlad držav članic Sveta Evrope v Varšavi 16. in 17. maja 2005 in v kateri je navedeno, da si bo Evropska unija v okviru svojih pristojnosti prizadevala za prenos teh vidikov v svojo zakonodajo;

9.  ugotavlja, da je za izvajanje nekaterih delov določb Okvirne konvencije za varstvo narodnih manjšin in Evropske listine o regionalnih in manjšinskih jezikih (v nadaljnjem besedilu: listina o jezikih) pristojna EU ter opozarja na ugotovitev Agencije Evropske unije za temeljne pravice, da lahko Unija kljub temu, da ni v celoti zakonsko pristojna za odločanje o zaščiti narodnih manjšin kot takih, odloča pri raznih drugih vprašanjih, ki zadevajo pripadnike narodnih manjšin;

10.  meni, da je potreben zakonodajni predlog o minimalnih standardih za varstvo manjšin v EU, in sicer po ustrezni oceni učinka ter v skladu z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti, ki veljata za države članice, da bi izboljšali položaj manjšin in zaščitili že obstoječe pravice v vseh državah članicah, hkrati pa se izognili dvojnim merilom; meni, da bi morali ti standardi, ob upoštevanju načel subsidiarnosti in sorazmernosti, temeljiti na tistih, ki so že kodificirani v instrumentih mednarodnega prava, in da bi morali biti trdno vpeti v pravni okvir, ki zagotavlja demokracijo, načelo pravne države in temeljne pravice po vsej EU, hkrati pa bi bilo treba vzpostaviti tudi delujoč mehanizem spremljanja; poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da njihov pravni sistem ne omogoča diskriminacije pripadnikov manjšin, ter sprejmejo in izvajajo usmerjene zaščitne ukrepe;

11.  opozarja, da je varstvo pravic manjšin del predloga za sklenitev pakta Unije za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice; v zvezi s tem želi spomniti na prošnjo Komisiji iz svoje resolucije z dne 25. oktobra 2016 o mehanizmu EU za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice, naj predloži predlog za sklenitev pakta EU za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice, in to prošnjo ponavlja; poziva Komisijo, naj pravice manjšin vključi v vse ustrezne poddele mehanizma EU za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice;

12.  spodbuja Evropsko komisijo, naj ustanovi komisijo na ravni EU (bodisi v okviru obstoječih struktur ali kot ločen organ) za priznavanje in zaščito manjšin v EU;

13.  pozdravlja uspešno prijavo in zbiranje podpisov v okviru evropske državljanske pobude Minority SafePack, ki poziva k evropskemu okviru za varstvo manjšin; spodbuja Komisijo, naj poišče načine za izboljšanje zastopanosti interesov in potreb manjšin na ravni EU;

14.  poziva Komisijo in države članice, naj zaščitijo pravice pripadnikov manjšin do ohranjanja, zaščite in razvoja lastne identitete ter sprejmejo potrebne ukrepe za zagotavljanje učinkovitega sodelovanja manjšin v družbenem, gospodarskem in kulturnem življenju ter javnih zadevah;

15.  opozarja, da se državljanstvo EU pridobi z državljanstvom države članice, ki je urejeno z nacionalnim pravom; opozarja, da se morajo države članice na področju dostopa do nacionalnega državljanstva ravnati po načelih zakonodaje EU, kot sta načeli sorazmernosti in nediskriminacije, ki sta temeljito razdelani v sodni praksi Sodišča Evropske unije; spominja, da člen 20 PDEU določa, da so vse osebe z državljanstvom ene od držav članic tudi državljani Unije, s pravicami in dolžnostmi, ki so določene v Pogodbah in v Listini; opozarja, da je v skladu s Pogodbama vsak državljan EU deležen enake pozornosti evropskih institucij;

16.  ponovno izraža globoko zaskrbljenost zaradi številnih Romov brez državljanstva v Evropi, ki so v položaju, v katerem jim je v celoti odvzet dostop do socialnih, izobraževalnih in zdravstvenih storitev ter so odrinjeni na rob družbe; poziva države članice, naj odpravijo apatridnost in zagotovijo, da bodo vsi uživali temeljne človekove pravice;

17.  spodbuja države članice, naj sprejmejo učinkovite ukrepe za odpravo ovir pri dostopu manjšin do sistema zdravstvenega varstva; ugotavlja, da imajo manjšinske skupine slabši dostop do zdravstvenih storitev in informacij; spodbuja Komisijo in države članice, naj manjšinam zagotovijo dostop do telesnega in duševnega zdravstvenega varstva brez diskriminacije;

18.  poziva Evropsko unijo, naj pristopi k Okvirni konvenciji za varstvo narodnih manjšin in listini o jezikih, države članice pa k ratifikaciji teh dokumentov in upoštevanju načel, določenih v njih; poziva države članice in Komisijo, naj se vzdržijo ukrepov, ki so v nasprotju s temi načeli; poudarja, da se morajo pri oblikovanju minimalnih standardov za manjšine institucije in države članice EU vzdržati sprejemanja zakonov in upravnih ukrepov, ki omejujejo pravice pripadnikov manjšin ali od njih odstopajo;

19.  ponovno potrjuje, da domorodna ljudstva pri uveljavljanju svojih pravic ne smejo biti diskriminirana in imajo pravico do dostojanstva in raznolikosti svoje kulture, tradicij, zgodovine in prizadevanj, ki se morajo ustrezno odražati v izobraževanju in javno dostopnih informacijah; spodbuja države članice, ki tega še niso storile, naj ratificirajo konvencijo o domorodnih in plemenskih ljudstvih (konvencija MOD št. 169) in jo izvajajo v dobri veri;

20.  meni, da je treba na podlagi izvajanja mednarodnih standardov in norm v EU pripraviti skupne evropske minimalne standarde za varovanje pravic pripadnikov manjšin v skladu s postopkovnimi načeli dobrega sosedstva in prijateljskih odnosov ter z zagotavljanjem sodelovanja med državami članicami in s sosednjimi tretjimi državami; meni, da se obstoječe pravice in standardi za zaščito pripadnikov manjšin s sprejetjem teh skupnih evropskih minimalnih standardov ne bi smeli zmanjšati; opozarja, da je treba izvajati zaveze, ki jih je sprejel OVSE, in načela, razvita v njegovem okviru, zlasti iz njegovih tematskih priporočil in smernic; opozarja, da je Komisija te standarde že upoštevala v okviru københavnskih meril med pristopnimi pogajanji; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj za vse države članice EU uporabi enake standarde;

21.  poudarja, da politika nediskriminacije sama po sebi ne rešuje vprašanj, s katerimi se srečujejo manjšine, in ne preprečuje asimilacije; ugotavlja, da pripadniki manjšin v zvezi s pravico do pravnih sredstev sodijo v posebno kategorijo in imajo posebne potrebe, ki jih je treba zadovoljiti, da bi bili popolnoma enakopravni, ter da je treba njihove pravice spoštovati in spodbujati, vključno s pravico do svobodnega izražanja, ohranjanja in razvijanja kulturne ali jezikovne identitete, ob spoštovanju identitete, vrednot in načel države, v kateri prebivajo; poziva Komisijo, naj spodbuja redno spremljanje jezikovne in kulturne raznolikosti v EU;

22.  spodbuja Komisijo in države članice, naj še naprej podpirajo in financirajo zbiranje zanesljivih in primerljivih podatkov o enakopravnosti za merjenje neenakosti in diskriminacije, pri čemer naj se posvetujejo s predstavniki manjšin; poziva k učinkovitemu vseevropskemu spremljanju položaja narodnih in etničnih manjšin; meni, da bi morala Agencija EU za temeljne pravice okrepljeno spremljati diskriminacijo narodnih in etničnih manjšin v državah članicah;

23.  priznava pomembno vlogo civilne družbe in nevladnih organizacij pri zaščiti manjšin in spodbujanju njihovih pravic ter v boju proti diskriminaciji; spodbuja Komisijo in države članice, naj se zavzemajo za zadostno financiranje in podporo teh organizacij;

24.  poziva Komisijo in države članice, naj varujejo zaščito manjšin znotraj manjšin in obravnavajo neenakost v neenakosti, saj se pripadniki manjšin pogosto srečujejo z večplastno in presečno diskriminacijo; poziva Komisijo in države članice, naj izvajajo raziskave, ki bi obravnavale zapleteno vprašanje večplastne in presečne diskriminacije;

Boj proti diskriminaciji, kaznivim dejanjem iz sovraštva in sovražnemu govoru

25.  je zaskrbljen zaradi skrb vzbujajočega naraščanja kaznivih dejanj iz sovraštva in sovražnega govora zaradi rasizma, ksenofobije ali verske nestrpnosti do manjšin v Evropi; poziva EU in države članice, naj okrepijo boj proti kaznivim dejanjem iz sovraštva ter diskriminatornim stališčem in ravnanju; poziva Komisijo in Agencijo EU za temeljne pravice, naj nadaljujeta svoja prizadevanja za spremljanje kaznivih dejanj iz sovraštva in sovražnega govora, ki so usmerjeni proti manjšinam, v državah članicah ter redno poročata o primerih in težnjah;

26.  ostro obsoja vse oblike diskriminacije iz katerega koli razloga in vse oblike segregacije, sovražnega govora, kaznivih dejanj iz sovraštva in socialne izključenosti ter poziva Komisijo in države članice, naj jasno obsodijo in sankcionirajo zanikanje grozodejstev nad narodnimi in etničnimi manjšinami; ponovno poudarja svoje stališče, izraženo v resoluciji z dne 25. oktobra 2017 o vidikih temeljnih pravic pri vključevanju Romov v EU: boj proti anticiganizmu; opozarja, da bi morali biti vsi evropski državljani deležni enake pomoči in zaščite, ne glede na njihovo etnično ali kulturno pripadnost; poziva Komisijo, naj vzpostavi evropski okvir, in države članice, naj pripravijo posebne nacionalne načrte za boj proti ksenofobnemu nasilju in sovražnem govoru, usmerjenemu v pripadnike manjšin;

27.  poudarja, da bi morale države članice spodbujati prijateljske in stabilne medsebojne odnose, in jih spodbuja k ohranjanju odprtega in podpornega dialoga s sosednjimi državami, zlasti na mejnih območjih, kjer se govori več jezikov in so prisotne različne kulture;

28.  poziva Komisijo in države članice, naj začnejo ozaveščati prebivalce EU o raznolikosti in spodbujajo vse mirne oblike izražanja manjšinskih kultur; poziva države članice, naj v svoje učne načrte vključijo zgodovino narodnih in etničnih manjšin ter spodbujajo kulturo strpnosti v šolah; spodbuja Komisijo in države članice, naj vzpostavijo kulturne dialoge, med drugim tudi v šolah, v zvezi z različnimi oblikami sovraštva do manjšinskih skupin; spodbuja države članice, naj zagotovijo, da bodo nediskriminacija ter zgodovina in pravice pripadnikov manjšin vključeni v nacionalni izobraževalni sistem;

29.  spodbuja Komisijo in države članice, naj začnejo izvajati kampanje proti sovražnemu govoru, naj v okviru policijskih sil ustanovijo enote za boj proti kaznivim dejanjem iz sovraštva, ki bodo temeljile na poznavanju izzivov, s katerimi se soočajo različne manjšinske skupine, in izvajajo usposabljanje na delovnem mestu, ter naj zagotovijo, da bodo pripadniki manjšin uživali enakost pred zakonom in imeli enak dostop do pravnega varstva in procesnih pravic;

30.  meni, da morajo Komisija in države članice zagotoviti, da lahko pripadniki manjšin uveljavljajo svoje pravice brez strahu; v zvezi s tem spodbuja države članice, naj v šolske učne načrte na vseh ravneh vključijo obvezno izobraževanje o človekovih pravicah, demokratičnem državljanstvu in politični pismenosti; spodbuja Komisijo in države članice, naj zagotovijo obvezno usposabljanje za nosilce odgovornosti, ki so ključni za pravilno izvajanje zakonodaje EU in držav članic ter ki morajo biti usposobljeni za delovanje v korist vseh državljanov z vidika človekovih pravic; poziva Komisijo in države članice, naj obravnavajo presečno diskriminacijo v svojih politikah in programih financiranja;

31.  spodbuja države članice, naj z namenom krepitve vzajemnega zaupanja vzpostavijo nacionalne komisije za resnico in spravo, da se prizna večstoletno preganjanje, izključevanje in odtujevanje pripadnikov manjšin, in to dokumentirajo; poziva države članice, naj jasno obsodijo in sankcionirajo zanikanje grozodejstev nad pripadniki manjšin, ter jih spodbuja, naj na državni ravni določijo in počastijo pomembnejše dni spomina na manjšinske skupine, kot je dan spomina na žrtve holokavsta nad Romi; jih spodbuja, naj ustanovijo institucije, ki bodo predstavljale zgodovino in kulturo manjšinskih skupin, ter jih finančno in upravno podprejo;

32.  meni, da je aktivna in smiselna socialna, gospodarska, politična in kulturna udeležba manjšinskih skupin ključna; zato poziva Komisijo in države članice, naj pripravijo strategije, ki bodo vključevale proaktivne in reaktivne ukrepe na podlagi dejanskih sistematičnih posvetovanj s predstavniki manjšinskih skupin, ter naj jih vključijo v vodenje, spremljanje in vrednotenje glavnih programov in projektov na vseh ravneh, tudi na lokalni, in s tem zagotovijo, da bodo vključujoče in nediskriminacijske;

33.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo celovito in temeljito izvajanje, uporabo in izvrševanje direktive o rasni enakosti, ter jih spodbuja, naj organizirajo kampanje za ozaveščanje o protidiskriminacijski zakonodaji; meni, da bi države članice morale zagotoviti, da so sankcije dovolj učinkovite, sorazmerne in odvračilne, kot je določeno v direktivi; poziva Komisijo, naj ustrezno spremlja izvajanje te direktive;

34.  obžaluje, da predlagana direktiva o enakem obravnavanju iz leta 2008 (COM(2008)0426) še vedno čaka na odobritev Sveta; znova poziva Svet, naj čim prej sprejme stališče o predlogu;

Narodne in etnične manjšine

35.  ugotavlja, da so narodne in etnične manjšine skupine pripadnikov manjšin, ki živijo na istem ozemlju in imajo skupno identiteto, kar je ponekod posledica tega, da so se spremenile meje, ponekod pa tega, da te osebe živijo na območju že dalj časa, pri tem pa so ohranile svojo identiteto; poziva Komisijo in države članice, naj zaščitijo kulturno in jezikovno identiteto narodnih in etničnih manjšin ter ustvarijo pogoje za spodbujanje te identitete; poudarja pomembno vlogo regionalnih in lokalnih organov v EU pri zaščiti narodnih in etničnih manjšin ter meni, da upravna reorganizacija in spremenjena ozemeljska rajonizacija ne bi smeli imeti negativnih posledic zanje; spodbuja države članice, naj finančna sredstva za uveljavljanje pravic manjšin zagotovijo iz centralnega proračuna, da ne bi obremenjevale lokalnih proračunov;

36.  spodbuja Komisijo in države članice, naj narodnim in etničnim manjšinam zagotovijo enake možnosti sodelovanja v političnem in družbenem življenju; spodbuja države članice, naj sprejmejo volilne sisteme in zakone, ki bodo olajšali zastopanost narodnih in etničnih manjšin; poziva države članice, naj nemudoma sprejmejo popravne ukrepe za ustavitev diskriminatorne registracije rojstev, izvajajo registracijo rojstev pripadnikov manjšinskih skupin brez diskriminacije in zagotovijo, da so izdane osebne izkaznice nediskriminatorne;

37.  spodbuja Komisijo in države članice, naj celovito proučijo sedanje manjšinske politike, da bi razjasnile prednosti in izzive ter zagotovile spoštovanje pravic narodnih in etničnih manjšin;

38.  poziva Agencijo Evropske unije za temeljne pravice, naj pripravi mnenje o tem, kako bi zasnovali sredstva za zaščito in uveljavljanje pravic pripadnikov narodnih manjšin v skladu s sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi št. T-646/13;

Kulturne pravice

39.  poudarja, da so kulturne dejavnosti bistvene za ohranjanje identitete narodnih in etničnih manjšin ter da sta ohranjanje tradicij manjšin in izražanje umetniških vrednot v maternem jeziku še posebej pomembna za ohranjanje evropske raznolikosti; ugotavlja, da je ohranjanje kulturne dediščine manjšin v skupnem interesu EU in držav članic; poziva Komisijo in države članice, naj podpirajo, krepijo in spodbujajo kulturne pravice manjšin;

40.  opozarja, da je razumevanje pojma „kultura“ bistveno za opredelitev obsega pravic manjšin na tem področju; ugotavlja, da je kultura v širšem smislu skupek materialnih in nematerialnih dejavnosti in dosežkov dane skupnosti, ki jo razlikujejo od drugih; poudarja, da bi morale kulturne pravice vključevati pravico do sodelovanja v kulturnem življenju, pravico do uživanja kulture, pravico do pripadnosti skupini, jezikovne pravice in varstvo kulturne in znanstvene dediščine;

41.  spodbuja Komisijo in države članice, naj priznajo prispevek narodnih in etničnih manjšin h kulturni dediščini Unije, okrepijo dialog s predstavniki in pripadniki manjšin ter opredelijo in izvajajo usklajene politike in ukrepe za trajnostno upravljanje ohranjanja in razvijanja njihove kulture; spodbuja države članice, naj zagotovijo ustrezno stopnjo institucionalizacije praks na nacionalni ravni, da bi zaščitile kulturne pravice;

42.  poziva Komisijo in države članice, naj narodne in etnične manjšine in njihove pripadnike vključijo v spodbujanje pridobivanja znanja in spretnosti, ki so potrebni za zaščito, trajnostno upravljanje in razvoj kulturne dediščine in jih je treba prenesti na prihodnje generacije, ter jih pri tem podpirajo; spodbuja Komisijo in države članice, naj tako na horizontalni kot vertikalni ravni vzpostavijo in vzdržujejo precejšnja sredstva za kulturo, namenjena pripadnikom manjšin, da bi zagotovile učinkovito, pregledno in enakopravno podporo kulturnemu življenju manjšinskih skupnosti;

43.  poudarja dejstvo, da imajo mediji v zvezi s kulturnimi in jezikovnimi pravicami osrednjo vlogo; opozarja, da je možnost dostopa do informacij in vsebin ter prejemanja in objavljanja teh v jeziku, ki ga ljudje v celoti razumejo in se v njem sporazumevajo, osnovni pogoj za enakopravno in učinkovito udeležbo v javnem, gospodarskem, družbenem in kulturnem življenju; ugotavlja, da je treba v zvezi s tem posebno pozornost nameniti potrebam pripadnikov nacionalnih in etničnih manjšin, ki živijo na mejnih, podeželskih in odročnih območjih; izraža zaskrbljenost zaradi premajhnega financiranja medijskih hiš, ki objavljajo ali oddajajo vsebine v regionalnih ali manjšinskih jezikih; spodbuja Komisijo in države članice, naj zagotovijo ustrezno financiranje za organizacije ali medijske hiše, ki zastopajo manjšine, da bi prispevale k ohranjanju kulturnih identitet manjšin in jim omogočile, da z večino delijo svoja stališča, jezik in kulturo;

44.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo neodvisno delovanje medijev, spodbujajo uporabo manjšinskih jezikov v medijih ter upoštevajo nacionalne in etnične manjšine pri izdajanju dovoljenj za medijske storitve, vključno z dodeljevanjem pravic televizijskim in radijskim radiodifuznim hišam; poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo ustrezna sredstva za organizacije, ki predstavljajo manjšine, da bi se okrepil njihov občutek pripadnosti svoji manjšinski skupini in bi se z njo identificirali, ter naj identitete, jezike, zgodovino in kulturo manjšin približajo večinskemu prebivalstvu;

45.  opozarja na temeljno vlogo javnih medijev pri spodbujanju teh vsebin, zlasti v okviru demokratičnega nadzora lokalnih ali regionalnih oblasti; spodbuja Komisijo, naj ustvari pravne in zakonodajne pogoje za zagotovitev svobode storitev, posredovanja in sprejemanja avdiovizualnih vsebin v regijah, v katerih živijo manjšine, da bodo te lahko vsebine, ki se oddajajo čezmejno brez geografskega blokiranja, gledale in poslušale v maternem jeziku;

46.  poziva Komisijo in države članice, naj z ustreznimi sredstvi zagotavljajo, da avdiovizualne medijske storitve ne vsebujejo spodbujanja nasilja ali sovražnega govora, usmerjenega proti pripadnikom manjšin; opozarja, da imajo mediji pomembno vlogo pri poročanju o kršitvah pravic manjšin, in če se o njih ne poroča, vsakodnevna resničnost, s katero se srečujejo manjšine, ostane neopažena;

47.  spodbuja države članice, naj ne sprejemajo političnih ali pravnih aktov in politik, ki predpisujejo omejevalne ukrepe, kot so obveznosti glede podnaslavljanja in/ali prevajanja ter obvezne kvote za programe v uradnih jezikih; poziva Komisijo in države članice, naj omogočijo in spodbujajo prisotnost medijev, ki dejavnost opravljajo v regionalnih ali manjšinskih jezikih, tudi na spletnih vmesnikih; poziva Komisijo in države članice, naj organizacijam in medijem, ki zastopajo narodne in etnične manjšine, zagotovijo ustrezno financiranje ali nepovratna sredstva glede na njihove regionalne posebnosti in potrebe;

48.  poziva države članice, naj v okviru evropskega leta kulturne dediščine spodbujajo in promovirajo kulturo svojih manjšin in s tem spodbudijo širjenje njihove zgodovine in tradicije ter zagotovijo, da te skupnosti ne bodo več izolirane;

49.  poudarja, da bi bilo treba vsa področja politike, povezana s kulturno dediščino, oblikovati na vključujoč, na skupnosti temelječ in participativen način, vključno s posvetovanjem in dialogom z manjšinskimi skupnostmi, ki jih to zadeva;

Pravica do izobraževanja

50.  ugotavlja, da ima izobraževanje ključno vlogo pri socializaciji in razvoju identitete ter ostaja glavno orodje za ponovno oživitev in ohranjanje ogroženih manjšinskih jezikov; ugotavlja, da ima vsak pripadnik narodne manjšine pravico do izobraževanja v manjšinskem jeziku; poudarja, da je stalnost izobraževanja v maternem jeziku osrednjega pomena za ohranjanje kulturne in jezikovne identitete; ugotavlja, da v zvezi z izobraževanjem v manjšinskem jeziku ni nobenega modela dobre prakse, ki bi bil primeren za vse narodne in etnične manjšine; ugotavlja, da je treba posebno pozornost nameniti osebam, ki uporabljajo znakovni jezik;

51.  opozarja, da je v 14. členu Okvirne konvencije Sveta Evrope za varstvo narodnih manjšin priporočilo, naj podpisnice v okviru svojih izobraževalnih sistemov v kar največji možni meri zagotovijo, da imajo pripadniki narodnih manjšin enake možnosti za učenje jezika manjšine ali za izobraževanje v tem jeziku, ne da bi to vplivalo na učenje uradnega jezika ali poučevanje v njem;

52.  poziva Komisijo in države članice k prihodnjim ukrepom, s katerimi se bodo oblikovala primerna orodja na lokalni ali regionalni ravni za spodbujanje in podporo uradne rabe jezikov, ki jih govorijo narodne in etnične manjšine na ozemljih, na katerih živijo, v skladu z načeli Okvirne konvencije za varstvo narodnih in etničnih manjšin ter z listino o jezikih, ob tem pa naj upoštevajo, da zaščita in spodbujanje rabe regionalnih in manjšinskih jezikov ne bi smela negativno vplivati na uradne jezike in obveznost njihovega učenja;

53.  izraža obžalovanje, da nekatere države članice še niso ratificirale listine o jezikih in da jo nekatere, ki so jo ratificirale, ne izvajajo učinkovito; je razočaran zaradi dejstva, da se v nekaterih državah članicah obstoječe pravice ne izvajajo ali pa se celo kršijo;

54.  spodbuja Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bodo imeli pripadniki narodnih in etničnih manjšin v skladu z mednarodnimi normami zagotovljene pravice in ustrezne možnosti za izobraževanje v manjšinskem jeziku in učenje maternega jezika v javnih in zasebnih izobraževalnih ustanovah; spodbuja države članice, naj pripravijo ustrezne izobraževalne politike in izvajajo tiste, ki najbolj ustrezajo potrebam narodnih in etničnih manjšin, tudi prek posebnih izobraževalnih programov ali s posebnimi učnimi načrti in učbeniki; spodbuja države članice, naj zagotovijo finančna sredstva za usposabljanje učiteljev, da bi zagotovile učinkovito izobraževanje v manjšinskih jezikih, ter naj najboljšo prakso poučevanja tujih jezikov vključijo v metodologijo poučevanja uradnih jezikov v učnih načrtih za šole, ki izvajajo izobraževanje v manjšinskem jeziku; poudarja, da bi morale države članice zagotoviti, da se regionalni ali manjšinski jeziki in uradni jezik poučujejo z ustreznimi metodami;

55.  spodbuja države članice, naj naravnim govorcem regionalnega ali manjšinskega jezika omogočijo, da se uradnega jezika dobro naučijo z vključevanjem dobrih praks poučevanja tujega in drugega jezika v metodološki pristop, sprejet za učenje uradnega jezika države;

56.  poudarja, da bi se morali pripadniki manjšin naučiti tudi jezika, zgodovine in kulture večinskega prebivalstva, učenci večinskega prebivalstva in splošna javnost pa seznaniti z zgodovino in kulturo manjšin ter imeti možnost, da se učijo manjšinskih jezikov;

57.  poziva države članice, naj spodbujajo pripravo učbenikov, ki bi zadostili potrebam govorcev regionalnih in manjšinskih jezikov, ali, če to ni mogoče, naj omogočajo uporabo učbenikov iz drugih držav, objavljenih v teh jezikih, v sodelovanju z regulativnimi organi s področja izobraževanja iz držav, v katerih se ti jeziki uporabljajo;

58.  poudarja, kako pomembna sta visokošolsko izobraževanje v maternem jeziku in usposabljanje strokovnjakov s specializirano terminologijo, zlasti v regijah, kjer je veliko govorcev zadevnega jezika; poudarja, da je zdravnike nujno treba učiti manjšinskih jezikov;

59.  spodbuja vlade držav članic, naj predstavnike manjšin vključijo v razprave o organizaciji svojih izobraževalnih sistemov;

60.  spodbuja države članice, naj določijo preferencialne prage pri učenju regionalnih ali manjšinskih jezikov, da bi zagotovile pravičnost pri izobraževanju; spodbuja Komisijo in države članice, naj pripadnikom narodnih ali etničnih manjšin, ki živijo na območjih, kjer je teh manjšin veliko, vključno s podeželskimi ali redko poseljenimi območji, zagotavljajo pravico do izobraževanja v manjšinskem jeziku, zlasti v maternem jeziku, če je povpraševanje zadostno; poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da reforme in politike na področju izobraževanja ne omejujejo pravice do izobraževanja v manjšinskem jeziku;

61.  poziva Komisijo in države članice, naj na vertikalni ravni spodbujajo dostopnost celovite podpore za manjšinske in regionalne jezike v izobraževalnih sistemih, zlasti s tem, da se na ministrstvih držav članic za izobraževanje in na Komisiji ustanovijo enote, pristojne za vključevanje izobraževanja v manjšinskem in regionalnem jeziku v šolske učne načrte; poziva države članice, naj spodbujajo neprekinjeno učenje manjšinskih jezikov od predprimarne vzgoje in izobraževanja do terciarnega izobraževanja;

62.  poudarja, da sta usposabljanje učiteljev in dostop do kakovostnih učbenikov in učnega gradiva bistven pogoj za zagotavljanje kakovostnega izobraževanja učencem; meni, da bi morale biti v učnih načrtih, učnem gradivu in učbenikih za zgodovino pošteno, točno in informativno prikazane družbe in kulture manjšinskih skupin; ugotavlja, da sta splošno priznani težavi pri izobraževanju v manjšinskem jeziku, ki ju je treba obravnavati, nezadosten dostop do visokokakovostnega učnega gradiva in nezadostno število ustrezno usposobljenih učiteljev, ki govorijo manjšinski jezik; ugotavlja, da bi bilo treba večdimenzionalno poučevanje zgodovine zahtevati v vseh šolah, in sicer tako v manjšinskih kot večinskih skupnostih; ugotavlja, da je pomembno razviti usposabljanje učiteljev, ki bo ustrezalo potrebam poučevanja na različnih ravneh in v različnih vrstah šol;

63.  poudarja, da poučevanje manjšinskih jezikov prispeva k vzajemnemu razumevanju med večino in manjšino in približevanju skupnosti; spodbuja države članice, naj izvajajo pozitivne ukrepe za zagotovitev ustrezne zastopanosti manjšin v izobraževanju, javni upravi in izvršnih organih na nacionalni, regionalni in občinski ravni;

64.  spodbuja Komisijo, naj okrepi promocijo programov, osredotočenih na izmenjavo izkušenj in primerov najboljše prakse v zvezi z izobraževanjem v regionalnih in manjšinskih jezikih v Evropi; poziva EU in Komisijo, naj v prihodnjih generacijah programov Erasmus+, Ustvarjalna Evropa in Evropa za državljane v novem večletnem finančnem okviru več pozornosti namenita regionalnim in manjšinskim jezikom;

65.  globoko obžaluje, da v nekaterih državah članicah učenci, ki so pripadniki manjšin, niso vključeni v običajne izobraževalne ustanove, temveč v posebne šole, z obrazložitvijo, da učnega jezika ne obvladajo dovolj dobro; opozarja, da izobraževanje v manjšinskem jeziku ali dejstvo, da je nekdo pripadnik manjšine, ne sme biti opravičilo za segregacijo otrok na podlagi identitete; poziva države članice, naj se vzdržijo tovrstne segregacije in sprejmejo ustrezne ukrepe, da tem učencem omogočijo pouk v običajnih šolah; spodbuja države članice, naj razmislijo o uvedbi tem, povezanih s temeljnimi človekovimi pravicami in pravicami manjšin, zlasti v šolske učne načrte, da bi se v okviru izobraževanja spodbujali kulturna raznolikost in strpnost;

Jezikovne pravice

66.  ugotavlja, da je jezik pomemben vidik kulturne identitete in človekovih pravic manjšin; poudarja, da je treba spodbujati pravico do uporabe manjšinskega jezika v zasebnem in javnem življenju ter brez diskriminacije na območjih, kjer je veliko število pripadnikov manjšin, da bi omogočili prenos jezika iz ene generacije v drugo in da se zaščiti jezikovna raznolikost v Uniji; poziva Komisijo, naj okrepi svoj načrt za spodbujanje poučevanja in rabe regionalnih jezikov kot možen način odpravljanja diskriminacije na podlagi jezika v EU ter spodbuja jezikovno raznolikost; opozarja, da je spodbujanje znanja manjšinskih jezikov med ljudmi, ki niso pripadniki manjšin, način za spodbujanje vzajemnega razumevanja in priznavanja;

67.  poudarja, da je Evropski parlament v svoji resoluciji z dne 11. septembra 2013 o ogroženih evropskih jezikih in jezikovni raznolikosti v Evropski uniji(11) spomnil, da bi morala Komisija nameniti pozornost dejstvu, da nekatere države članice in regije s svojimi politikami ogrožajo preživetje jezikov znotraj svojih meja, četudi ti jeziki niso ogroženi drugod po Evropi; poziva Komisijo, naj preuči administrativne in zakonodajne ovire za uporabo teh jezikov;

68.  ugotavlja, da se v EU poleg 24 uradnih jezikov uporablja še 60 drugih jezikov, ki so tudi del kulturne in jezikovne dediščine Unije in ki jih govori 40 milijonov ljudi iz določenih regij ali posebnih skupin; ugotavlja, da je večjezičnost Evropske unije na ravni mednarodnih organizacij edinstvena; ugotavlja, da je načelo večjezičnosti zapisano tudi v Listini EU o temeljnih pravicah, ki Evropsko unijo zavezuje k spoštovanju jezikovne raznolikosti ter podpiranju bogate jezikovne in kulturne dediščine Evrope s spodbujanjem učenja jezikov in jezikovne raznolikosti;

69.  spodbuja Komisijo in države članice, naj v okviru upravnih organov in organizacij v javnem sektorju v skladu z načelom sorazmernosti omogočijo in spodbujajo rabo regionalnih in manjšinskih jezikov v praksi, na primer v odnosih med fizičnimi osebami in organizacijami na eni strani ter javnimi organi na drugi strani; spodbuja države članice, naj v teh jezikih zagotavljajo informacije in javne storitve, tudi na spletu, na območjih, kjer je število pripadnikov narodnih ali etničnih manjšin veliko;

70.  poziva države članice, naj spodbujajo dostop do manjšinskih in regionalnih jezikov s financiranjem in podporo prevajanja, sinhronizacije in podnaslavljanja ter s kodifikacijo ustrezne in nediskriminatorne terminologije v upravnem, trgovinskem, gospodarskem, socialnem, tehničnem in pravnem registru;

71.  spodbuja občinske organe na zadevnih območjih, naj zagotavljajo rabo regionalnih in manjšinskih jezikov; spodbuja države članice, naj kot smernice uporabljajo dobro prakso, ki že obstaja na nacionalni ravni;

72.  poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo uporabo regionalnih ali manjšinskih jezikov na lokalni in regionalni ravni; ob upoštevanju tega cilja aktivno spodbuja zadevne občinske organe, naj zagotovijo uporabo teh jezikov v praksi;

73.  spodbuja Komisijo in države članice, naj na območjih, kjer živi veliko pripadnikov narodnih manjšin, zagotovijo, da so varnostne in zaščitne oznake in označbe, pomembna obvezna navodila in za državljane pomembne javne objave organov ali zasebnega sektorja ter krajevna imena in topografske oznake pravilno navedeni in so na voljo v jezikih, ki se običajno uporabljajo v zadevni regiji, tudi na znakih, ki označujejo vstop v urbano območje in izstop iz tega območja, in na vseh drugih prometnih znakih, na katerih so navedene informacije;

74.  ugotavlja, da je vizualna predstavitev regionalnih in manjšinskih jezikov – prometni znaki, imena ulic, imena upravnih, javnih in komercialnih institucij itd. – osrednjega pomena za spodbujanje in varovanje pravic narodnih in etničnih manjšin, saj odraža in krepi pomembno rabo regionalnih in manjšinskih jezikov ter pri tem pripadnike narodnih in etničnih manjšin spodbuja k rabi, ohranjanju in razvoju njihove posebne jezikovne identitete in jezikovnih pravic, izražanju njihove večetnične lokalne identitete in krepitvi njihovega občutka odgovornosti kot članov skupine v lokalni ali regionalni skupnosti;

75.  poziva države članice, naj ne izvajajo pravnih praks, ki ovirajo dostop manjšin do celotnega spektra poklicev, ki se opravljajo v zadevni državi, oziroma naj te prakse odpravijo; poziva države članice, naj zagotovijo ustrezen dostop do pravnih in sodnih storitev; poudarja, da bi morali biti predstavniki manjšin izrecno obveščeni o postopkih v skladu z nacionalno zakonodajo, ki jih naj izvedejo, če so kršene njihove pravice kot pripadnikov manjšin;

76.  spodbuja Komisijo in države članice, naj priznajo, da ima vsak pripadnik manjšine pravico uporabljati svoj priimek (ime očeta) in ime v manjšinskem jeziku in pravico, da sta uradno priznana tudi v kontekstu svobode gibanja v EU;

77.  spodbuja Komisijo in države članice, naj ukrepajo in preprečijo upravne in finančne ovire, ki bi lahko vplivale na jezikovno raznolikost na evropski in nacionalni ravni ter preprečevale rabo in uveljavljanje jezikovnih pravic pripadnikov narodnih in etničnih manjšin; poziva države članice, naj ustavijo jezikovno diskriminacijske prakse;

Sklep

78.  poziva Komisijo, naj pripravi skupni okvir za oblikovanje minimalnih standardov EU za zaščito manjšin; priporoča, naj ta okvir vsebuje merljive mejnike in redno poročanje, sestavljajo pa ga naj vsaj:

   priprava smernic, ki odražajo dobro prakso v državah članicah, v sodelovanju z različnimi deležniki, vključenimi v varovanje pravic manjšin,
   priporočilo Komisije, v katerem se upoštevajo obstoječi nacionalni ukrepi, subsidiarnost in sorazmernost,
   zakonodajni predlog direktive o minimalnih standardih za manjšine v EU, ki bo pripravljen na podlagi zgoraj navedenih točk po opravljeni ustrezni oceni učinka v skladu z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti, ki veljata za države članice, in bo vključeval jasna merila in sankcije;

79.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bo okvir vključeval zbirko podatkov ter metodologije za spremljanje in poročanje, ki bodo temeljile na terenskem delu ter bodo usmerjene v finančni in kakovostni vidik, saj ti elementi podpirajo učinkovite politike, ki temeljijo na dokazih, ter lahko prispevajo k izboljšanju učinkovitosti sprejetih strategij in ukrepov;

o
o   o

80.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Agenciji Evropske unije za temeljne pravice, vladam in parlamentom držav članic ter držav kandidatk, OVSE, OECD, Svetu Evrope in OZN.

(1) UL L 180, 19.7.2000, str. 22.
(2) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0032.
(3) UL C 346, 27.9.2018, str. 171.
(4) UL L 328, 6.12.2008, str. 55.
(5) UL C 238, 6.7.2018, str. 2.
(6) UL C 328, 6.9.2016, str. 4.
(7) UL C 93, 9.3.2016, str. 52.
(8) UL C 124 E, 25.5.2006, str. 405.
(9) UL C 369, 11.10.2018, str. 11.
(10) UL C 215, 19.6.2018, str. 162.
(11) UL C 93, 9.3.2016, str. 52.


Digitalizacija za razvoj: zmanjševanje revščine s tehnologijo
PDF 169kWORD 62k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. novembra 2018 o digitalizaciji za razvoj: zmanjševanje revščine s tehnologijo (2018/2083(INI))
P8_TA(2018)0448A8-0338/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju členov 208, 209, 210, 211 in 214 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju vrhunskega srečanja Organizacije združenih narodov (OZN) o trajnostnem razvoju in končnega dokumenta, ki ga je generalna skupščina OZN sprejela 25. septembra 2015, z naslovom Spreminjamo naš svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030 ter ob upoštevanju 17 ciljev trajnostnega razvoja,

–  ob upoštevanju Evropskega soglasja o razvoju z naslovom Naš svet, naše dostojanstvo, naša prihodnost(1), sprejetega maja 2017,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. oktobra 2015 z naslovom Trgovina za vse: za odgovornejšo trgovinsko in naložbeno politiko (COM(2015)0497),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 2. maja 2017 z naslovom Digitalizacija za razvoj: vključevanje digitalnih tehnologij in storitev v razvojno politiko EU (SWD(2017)0157),

–  ob upoštevanju strategije za enotni digitalni trg za Evropo, sprejete maja 2015,

–  ob upoštevanju evropskega načrta za zunanje naložbe,

–  ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o izvajanju strategije trgovinske politike Trgovina za vse – Napredna trgovinska politika za izkoriščanje globalizacije (COM(2017)0491),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. decembra 2017 z naslovom Digitalni trgovinski strategiji naproti(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. decembra 2015 o pripravah na svetovni humanitarni vrh: izzivi in priložnosti za humanitarno pomoč(3),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. maja 2014 z naslovom Krepitev vloge zasebnega sektorja pri doseganju vključujoče in trajnostne rasti v državah v razvoju (COM(2014)0263),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta iz novembra 2017 o digitalizaciji za razvoj,

–  ob upoštevanju 11. ministrske konference Svetovne trgovinske organizacije (STO), ki je potekala v Buenos Airesu (Argentina) od 10. do 13. decembra 2017,

–  ob upoštevanju pobud Mednarodne telekomunikacijske zveze OZN v podporo državam v razvoju (ITU-D),

–  ob upoštevanju sporazuma STO o informacijski tehnologiji (ITA),

–  ob upoštevanju ministrske izjave Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) o digitalnem gospodarstvu, sprejete v Cancúnu leta 2016,

–  ob upoštevanju skupne izjave ministrov za IKT držav G7, ki so jo sprejeli na srečanju v Takamatsuju (Japonska) 29. in 30. aprila 2016,

–  ob upoštevanju pobude e-trgovina za vse Konference OZN za trgovino in razvoj (UNCTAD),

–  ob upoštevanju Konvencije o pravicah invalidov in njenih izbirnih protokolov (A/RES/61/106),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj (A8-0338/2018),

A.  ker je v Evropskem soglasju o razvoju iz leta 2017 poudarjena pomembna vloga, ki jo imajo informacijske in komunikacijske tehnologije in storitve kot tehnologije in storitve, ki omogočajo vključujočo rast in trajnostni razvoj;

B.  ker strategija Komisije o digitalizaciji za razvoj zajema gospodarsko rast in človekove pravice, zdravstvo, izobraževanje, kmetijstvo in prehransko varnost, osnovno infrastrukturo, vodo in komunalno ureditev, upravljanje, socialno zaščito ter medsektorske cilje na področju spolov in okolja;

C.  ker digitalne tehnologije nudijo potencial za zagotavljanje trajnosti in varstva okolja; ker pa proizvodnja digitalne opreme uporablja nekatere redke kovine z majhno možnostjo recikliranja in omejenimi dostopnimi rezervami in ker elektronski in električni odpadki pomenijo okoljski izziv in izziv za zdravje; ker Program OZN za okolje (UNEP) in Interpol(4) v skupni študiji ugotavljata, da je odpadna električna in elektronska oprema (OEEO) prednostno področje okoljske kriminalitete;

D.  ker je iz podatkovne zbirke Svetovne banke Identification for Development Global Dataset (ID4D), posodobljene leta 2017, mogoče oceniti, da 1,1 milijarde ljudi po svetu ne more uradno dokazati svoje identitete, tudi z rojstnim listom ne, da 78 % teh ljudi živi v podsaharski Afriki in Aziji; ker je to velika ovira za uresničitev cilja trajnostnega razvoja 16.9 in pa za igranje aktivne vloge in izkoriščanje digitalnega okolja;

E.  ker so digitalne tehnologije izrecno omenjene v petih ciljih trajnostnega razvoja (4. cilj o izobraževanju, 5. cilj o enakosti spolov, 8. cilj o dostojnem delu in gospodarski rasti, 9. cilj o infrastrukturi, industrializaciji in inovacijah in 17. cilj o partnerstvih);

F.  ker je v ciljih trajnostnega razvoja poudarjeno, da bo zagotovitev splošnega in cenovno ugodnega dostopa do interneta ljudem v najmanj razvitih državah do leta 2020 bistvena za spodbujanje razvoja, saj bi razvoj digitalnega gospodarstva lahko postal gonilo novih dostojnih delovnih mest in vključujoče rasti, izvoznih količin ter diverzifikacije izvoza;

G.  ker UNCTAD ugotavlja, da digitalizacija vodi v vedno več monopolov in predstavlja nove izzive za protimonopolne politike in politike konkurence v državah v razvoju in razvitih državah(5);

H.  ker se je generalna skupščina OZN v svojem splošnem pregledu izvajanja sklepov, sprejetih na svetovnem vrhu o informacijski družbi(6), zavezala, da bo izkoristila potencial IKT, da bi dosegla cilje agende za trajnostni razvoj do leta 2030 in druge mednarodno dogovorjene razvojne cilje, pri čemer je navedla, da bi se z IKT lahko pospešil napredek pri vseh 17 ciljih trajnostnega razvoja;

I.  ker je povezljivost še vedno izziv in razlog za skrb, ki je temeljni vzrok različnih digitalnih vrzeli, tako pri dostopu do IKT kot pri njihovi uporabi;

J.  ker je zaradi hitrega razvoja digitalnega gospodarstva in znatnih vrzeli v državah v razvoju, kar zadeva digitalno gospodarstvo v smislu razvoja varne nacionalne politike, predpisov in varstva potrošnikov, nujno treba nadgraditi krepitev zmogljivosti in tehnično pomoč državam v razvoju, še zlasti najmanj razvitim državam;

K.  ker so digitalna pismenost ter spretnosti in veščine ključni za družbeno in osebno rast in napredek ter za spodbujanje podjetništva in vzpostavljanje močnih digitalnih gospodarstev;

L.  ker bi digitalizacija morala tudi prispevati k izboljšanju dostave humanitarne pomoči in odpornosti, preprečevanju tveganja nesreč in prehodni podpori, s čimer bi se v nestabilnih in konfliktnih razmerah povezali humanitarna in razvojna pomoč;

M.  ker več kot polovica svetovnega prebivalstva še vedno nima dostopa do interneta, napredek pri doseganju podcilja 9. cilja trajnostnega razvoja (znatno razširiti dostop do IKT ter si prizadevati za zagotovitev splošnega in cenovno ugodnega dostopa do interneta v najmanj razvitih državah do leta 2020) pa je počasen;

N.  ker se po svetu močno povečuje obseg mobilnih storitev in ker število uporabnikov mobilnih telefonov že presega število ljudi z dostopom do električne energije, komunalne ureditve ali čiste vode;

O.  ker morajo biti humanitarne inovacije skladne s humanitarnimi načeli (človečnost, nepristranskost, nevtralnost in neodvisnost) ter načelom dostojanstva;

P.  ker je treba humanitarne inovacije izvajati s ciljem spodbujanja pravic, dostojanstva in zmogljivosti prebivalstva, ki jih prejema, in ker bi bilo treba vsem članom skupnosti, ki jo je prizadela kriza, omogočiti, da uživajo koristi inovacij brez diskriminatornih ovir pri uporabi;

Q.  ker je treba uporabiti analizo in ublažitev tveganja za preprečevanje nenamerne škode, vključno s škodo, ki vpliva na zasebnost in varnost podatkov ter na lokalna gospodarstva;

R.  ker je treba poskuse, pilotne projekte in testiranja izvajati v skladu z mednarodno priznanimi etičnimi standardi;

Potreba po podpiranju digitalizacije v državah v razvoju

1.  pozdravlja strategijo Komisije o digitalizaciji za razvoj, saj vključuje digitalne tehnologije v razvojno politiko EU, ki bi morala imeti za cilj prispevati k uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja; vztraja, da je pomembno okrepiti digitalizacijo, osredotočeno na cilje trajnostnega razvoja; opozarja, da digitalna revolucija družbam postavlja vrsto novih izzivov, ki prinašajo tveganja in priložnosti;

2.  ponovno opozarja na ogromen potencial digitalne tehnologije in storitev pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja, pod pogojem, da se sprejmejo ukrepi za obravnavo motečih učinkov tehnologij, kot so avtomatizacija delovnih mest, ki vpliva na zaposljivost, digitalna izključenost in neenakost, kibernetska varnost, zasebnost podatkov in regulativna vprašanja; opozarja, da mora biti vsaka digitalna strategija povsem v skladu z agendo za trajnostni razvoj do leta 2030 in prispevati k njenemu uresničevanju, zlasti kar zadeva 4. cilj o kakovostnem izobraževanju, 5. cilj o doseganju enakosti spolov ter krepitvi vloge vseh žensk in deklic, 8. cilj o dostojnem delu in gospodarski rasti ter 9. cilj o industriji, inovacijah in infrastrukturi; opozarja, da je, če želimo doseči cilje do leta 2030, potrebno okrepljeno svetovno, nacionalno, regionalno in lokalno partnerstvo med vladnimi, znanstvenimi, gospodarskimi in civilnodružbenimi akterji;

3.  poudarja, da številne države v razvoju in hitro rastoča gospodarstva, kljub povečanju razširjenosti interneta, zaostajajo pri uživanju koristi digitalizacije, mnogi še vedno nimajo dostopa do IKT in med državami ter med mestnimi in podeželskimi območji obstajajo velike razlike; opozarja, da je digitalna tehnologija še vedno orodje in ne cilj, ter meni, da bi bilo treba glede na finančne omejitve prednost nameniti najučinkovitejšim sredstvom za doseganje ciljev trajnostnega razvoja ter da je v nekaterih državah – kljub morebitnim koristim digitalizacije – še vedno treba zagotoviti izpolnjevanje osnovnih človeških potreb, zlasti v zvezi z dostopom do hrane, energije, vode in sanitarnih storitev, izobraževanja in zdravja, kot je poudarjeno v poročilu OZN o ciljih trajnostnega razvoja iz leta 2017; vseeno meni, da je treba pogoje za digitalni razvoj zagotoviti v fazi načrtovanja infrastrukture, tudi če do izvedbe pride pozneje;

4.  poudarja, da mora biti vsaka digitalna trgovinska strategija povsem v skladu z načelom skladnosti politik za razvoj, ki je bistveno za uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja; poudarja, da so dostop do internetne povezljivosti in digitalnega plačevanja, ki je zanesljivo in skladno z mednarodnimi standardi, zakonodaja o varstvu potrošnikov na področju spletnega blaga in storitev, pravice intelektualne lastnine, pravila za varstvo osebnih podatkov ter davčna in carinska zakonodaja, ki ustrezata elektronskemu trgovanju, ključnega pomena za omogočanje digitalne trgovine, trajnostnega razvoja in vključujoče rasti; v zvezi s tem ugotavlja potencial sporazuma o olajševanju trgovine za podporo digitalnim pobudam v državah v razvoju, da bi se spodbujala čezmejna trgovina;

5.  poziva, naj se pripravi akcijski načrt za tehnične inovacije na področju humanitarne pomoči, da bi se zagotovila skladnost s pravnimi in etičnimi načeli, določenimi v dokumentih, kot sta Novo evropsko soglasje o razvoju – naš svet, naše dostojanstvo, naša prihodnost in Spreminjamo naš svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030;

6.  poudarja, da bi bilo treba vse vidike humanitarnih inovacij oceniti in spremljati, vključno z oceno primarnih in sekundarnih učinkov procesa inovacij; poudarja, da bi bilo treba opraviti etični pregled in analizo tveganja pred začetkom izvajanja humanitarnih inovacij in projektov digitalizacije, kjer je to primerno pa bi morali vključevati zunanje strokovnjake ali strokovnjake tretjih strani;

7.  poziva, naj se v zunanjem delovanju EU izvajajo načela, zajeta v strategiji za enotni digitalni trg za Evropo, in sicer prek podpore regulativnim okvirom partneric EU;

8.  poziva, naj se v večletnem finančnem okviru za obdobje 2021–2027 zagotovijo zadostna sredstva, da bi omogočili vključevanje digitalnih tehnologij v vse vidike razvojne politike;

9.  ugotavlja, da je uvedba digitalne tehnologije v državah v razvoju pogosto prehitela vzpostavitev državnih institucij, pravnih predpisov in drugih mehanizmov, ki bi lahko pripomogli k obvladovanju novih izzivov, ki se v zvezi s tem pojavljajo, zlasti v zvezi s kibernetsko varnostjo; poudarja pomen poglobitve sodelovanja med raziskovalci in inovatorji na medregionalni ravni, spodbujanja raziskovalnih in razvojnih dejavnosti, ki spodbujajo znanstveni napredek in prenos tehnologije in znanja; poziva, naj ima digitalizacija, v skladu s pogajalskimi smernicami, pomembno mesto v prihodnjem sporazumu, ki bo nasledil sporazum iz Cotonouja, saj omogoča vključujoč in trajnostni razvoj;

10.  poziva k nadaljnjim skupnim ukrepom pri sodelovanju na področju digitalne infrastrukture, saj bi to moralo postati ena od ključnih dejavnosti v partnerstvu EU z regionalnimi organizacijami, zlasti z Afriško unijo; poudarja pomen tehnične pomoči in prenosa strokovnega znanja na institucije, ki razvijajo digitalne politike na nacionalni, regionalni in celinski ravni;

11.  poziva k vključitvi digitalizacije v nacionalne strategije držav članic za razvoj;

12.  poziva k bolj usklajenim in celovitim medsektorskim prizadevanjem mednarodne skupnosti, vključno z nedržavnimi akterji, kot so predstavniki civilne družbe, tretji sektor, zasebna podjetja in akademski krogi, da se zagotovi, da prehod v bolj digitalno gospodarstvo ne bo zapostavil nikogar in da bo prispeval k uresničevanju agende OZN za trajnostni razvoj ter zagotavljal dostop do digitalnih tehnologij in storitev vsem gospodarskim akterjem in državljanom in preprečeval pretirano raznolikost pristopov, ki bi povzročila nezdružljivosti, prekrivanja ali vrzeli v zakonodaji; poziva, naj se izboljša politično izražanje med EU, državami članicami in drugimi ustreznimi akterji, da bi se povečalo usklajevanje, dopolnjevanje in ustvarjanje sinergij;

13.  poudarja, da tehnologija, umetna inteligenca in avtomatizacija že nadomeščajo nekatere zaposlitve, za katere so potrebne spretnosti nizke in srednje ravni; poziva Komisijo, naj spodbuja digitalizacijo, osredotočeno na cilje trajnostnega razvoja, in poudarja, da so najnižje ravni socialnega varstva, ki jih financira država, bistvene za odpravo nekaterih motenj, ki jih povzročajo nove tehnologije, da bi se premostile spremembe na svetovnih trgih dela in v mednarodni delitvi dela, ki vplivajo zlasti na nizkokvalificirane delavce v državah v razvoju;

14.  poziva zasebni sektor, naj odgovorno prispeva k digitalizaciji za razvoj s tehnologijo in inovacijami, strokovnim znanjem, naložbami, obvladovanjem tveganj, trajnostnimi poslovnimi modeli in rastjo, kar bi moralo vključevati preprečevanje, zmanjševanje, popravljanje, recikliranje in ponovno uporabo surovin;

15.  obžaluje, da ima manj kot polovica vseh držav v razvoju zakonodajo o varstvu podatkov, in spodbuja EU, naj ustreznim organom zagotovi tehnično pomoč pri pripravi take zakonodaje, pri čemer naj se zlasti opre na svoje izkušnje in zakonodajo, ki je mednarodno priznana kot vzor na tem področju; poudarja, da je treba upoštevati stroške, ki bi lahko bili del standardizacije takšne zakonodaje, zlasti za mala in srednja podjetja (MSP); ugotavlja, da se zaradi čezmejne narave digitalne tehnologije zakonodaje o varstvu podatkov ne bi smele preveč razlikovati, saj bi to povzročilo nezdružljivosti;

16.  poziva, naj vsi deležniki zbirajo, obdelujejo, analizirajo in razširjajo podatke, tudi statistične, na lokalni, regionalni, nacionalni in svetovni ravni, da bi zagotovili visoko raven varstva podatkov v skladu z ustreznimi mednarodnimi standardi in instrumenti ter si prizadevali za uresničitev ciljev agende za trajnostni razvoj do leta 2030; ugotavlja, da natančno in pravočasno zbiranje podatkov zagotavlja ustrezno spremljanje izvajanja in prilagajanja politik ter po potrebi posredovanje, pa tudi oceno doseženih rezultatov in njihovih učinkov; vseeno opozarja, da je zaradi „podatkovne revolucije“ sicer lažje, hitreje in ceneje proizvajati in analizirati podatke iz najrazličnejših virov, a ta prinaša tudi velike izzive glede varnosti in zasebnosti; zato poudarja, da inovacije pri zbiranju podatkov v državah v razvoju ne bi smele nadomestiti uradnih statističnih podatkov, ampak bi jih morale dopolnjevati;

17.  obžaluje, da v vseh državah še vedno obstaja digitalni razkorak, ki je povezan s spolom, geografijo, starostjo, dohodkom, etnično pripadnostjo in zdravstvenim stanjem ali invalidnostjo, pa tudi z drugimi dejavniki diskriminacije; zato vztraja, da si mora mednarodno razvojno sodelovanje prizadevati za večji napredek in vključevanje oseb, ki so v slabšem ali ranljivem položaju, pri tem pa spodbujati odgovorno uporabo digitalnih orodij in ustrezno ozaveščenost o morebitnih tveganjih; poziva, naj se podpirajo inovacije, ki so prilagojene lokalnim potrebam in prehodu v gospodarstva, ki temeljijo na znanju;

18.  zato poziva, naj se povečajo prizadevanja za spoprijemanje z izzivi digitalne izključenosti prek izobraževanja in usposabljanja glede bistvenih digitalnih veščin ter oblikujejo pobude za spodbujanje ustrezne uporabe IKT in za uporabo digitalnih orodij pri izvajanju participativnih metodologij, in sicer glede na starost, osebni položaj in okoliščine, tudi za starejše in invalide; ugotavlja, da bi se lahko mednarodno razvojno sodelovanje oprlo na digitalne tehnologije, usmerjene v boljše vključevanje prikrajšanih skupin, pod pogojem, da imajo dostop do digitalnih tehnologij; pozdravlja pobude, kot je afriški teden programiranja, ki s spodbujanjem digitalne pismenosti prispevajo k opolnomočenju mlade generacije Afričanov; poudarja pomen e-učenja in učenja na daljavo pri doseganju oddaljenih območij in ljudi vseh starosti;

19.  poziva, naj se v državah v razvoju v učne načrte na vseh ravneh izobraževanja, od osnovne šole do univerze, uvede digitalna pismenost, s katero bi se pridobila znanja in spretnosti, ki so potrebni za izboljšanje dostopa do informacij; meni pa, da orodja IKT in nove tehnologije ne bi smeli nadomestiti resničnih učiteljev in šol, temveč bi jih bilo treba uporabiti kot sredstvo za izboljšanje dostopa do izobraževanja in izboljšanje njegove kakovosti; poudarja, da so nove tehnologije bistveno orodje za razširjanje znanja, usposabljanje učiteljev in upravljanje ustanov; vztraja tudi, da so potrebni okrepljeni lokalni izobraževalni centri (vključno s šolami programiranja) za usposabljanje razvijalcev in spodbujanje oblikovanja digitalnih rešitev in aplikacij, ki ustrezajo lokalnim potrebam in okoliščinam;

20.  poudarja, da sta za premostitev digitalne vrzeli potrebna postavitev infrastrukture in dostop do nje, zlasti na podeželju in v odročnih krajih, in da mora biti ta infrastruktura ustrezna z vidika kakovostnega pokrivanja ter cenovno dostopna, zanesljiva in varna; opaža, da so med glavnimi ovirami za povezljivost revščina in pomanjkanje osnovnih storitev ter premalo razvita prizemna omrežja, pomanjkanje javnih politik in regulativnih okvirov, ki bi jo omogočali, visoka obdavčitev digitalnih proizvodov in storitev, majhna konkurenca na trgu in neobstoj energetskega omrežja;

21.  izraža zaskrbljenost v zvezi s tehnološko odvisnostjo od majhnega števila operaterjev in zlasti od GAFA (Google, Apple, Facebook in Amazon) ter poziva k razvoju alternativ za spodbujanje konkurence; ugotavlja, da bi si lahko EU in Afrika v partnerstvu prizadevali za uresničitev tega cilja;

22.  opozarja, da kibernetski napadi grozijo tudi državam v razvoju, in poudarja, da obstaja tveganje motenj za gospodarsko, politično in demokratično stabilnost, če digitalna varnost ni zagotovljena; poziva vse deležnike v digitalno povezanem svetu, naj dejavno prevzamejo odgovornost s sprejetjem praktičnih ukrepov za spodbujanje večje ozaveščenosti o kibernetski varnosti in znanja na tem področju; zato poudarja pomen razvoja človeškega kapitala na vseh ravneh, da se zmanjšajo grožnje za kibernetsko varnost z usposabljanjem, izobraževanjem in večjo ozaveščenostjo, ter pomen uvedbe ustreznih kazenskopravnih in mednarodnih okvirov za boj proti kibernetski kriminaliteti in dejavnega sodelovanja v mednarodnih forumih, kot je svetovni forum OECD za digitalno varnost;

23.  opozarja na potencial digitalizacije za zmanjšanje razlik pri socialnem vključevanju, dostopu do informacij in zmanjšanju gospodarske marginalizacije na obrobnih območjih;

Digitalizacija: orodje za trajnostni razvoj

24.  pozdravlja evropski načrt za zunanje naložbe, ki spodbuja vlaganje v inovativne digitalne rešitve za lokalne potrebe, finančno vključevanje in ustvarjanje dostojnih delovnih mest; poudarja, da je digitalizacija pomembna priložnost za naložbe ter da bi bilo zato na podlagi sodelovanja z evropskimi in mednarodnimi finančnimi institucijami ter zasebnim sektorjem pomembno orodje za zagotovitev finančnih sredstev mešano financiranje;

25.  poziva Komisijo, naj sprejme nove pobude s posebnim poudarkom na razvoju digitalne infrastrukture, spodbujanju e-upravljanja ter digitalnih znanj in spretnosti, krepitvi digitalnega gospodarstva ter spodbujanju zagonskih ekosistemov, osredotočenih na cilje trajnostnega razvoja, vključno z možnostmi za financiranje mikro-, malih in srednjih podjetij, da se jim omogoči digitalno komuniciranje z multinacionalkami ter dostop do globalnih vrednostnih verig;

26.  poziva Komisijo k dodatnemu vključevanju digitalnih tehnologij in storitev v razvojno politiko EU, kot je med drugim poudarjeno v agendi za digitalizaciji za razvoj (D4D); poudarja potrebo po spodbujanju uporabe digitalnih tehnologij na posebnih političnih področjih, vključno z e-upravo, kmetijstvom, izobraževanjem, gospodarjenjem z vodo, zdravstvom in energetiko;

27.  poziva Komisijo, naj poveča naložbe v digitalno infrastrukturo v državah v razvoju, da bi premostili veliko digitalno vrzel na način, ki bi bil razvojno učinkovit in bi temeljil na načelih;

28.  želi opomniti, da mikro-, mala in srednja podjetja v državah v razvoju predstavljajo večino podjetij ter zaposlujejo večino delavcev v predelovalnih dejavnostih in storitvenem sektorju; ponavlja, da se bodo z olajšanjem dobro reguliranega čezmejnega e-trgovanja lahko neposredno izboljšale možnosti preživljanja, spodbudil višji življenjski standard in okrepila zaposlovanje in gospodarski razvoj; zatrjuje, da bi taka prizadevanja lahko prispevala k enakosti spolov, saj je veliko teh podjetij v lasti žensk, ki jih tudi vodijo; poudarja, da je treba zmanjšati pravne, upravne in socialne ovire za podjetništvo, zlasti za ženske; poziva, naj se digitalizacija uporabi tudi za spodbujanje izobraževanja in krepitev zmogljivosti za podjetništvo v državah v razvoju, hkrati pa naj se ustvari ugodno okolje za zagonska in inovativna podjetja;

29.  poudarja, da je treba zajeziti trgovino z minerali, saj se z njihovim izkoriščanjem financirajo oboroženi konflikti oziroma to izkoriščanje vključuje prisilno delo; opozarja, da je koltan osnovna surovina za številne elektronske naprave (npr. pametne telefone) in da so bili razlogi za državljansko vojno, ki je zajela regijo Velikih jezer v Afriki in zlasti Demokratično republiko Kongo ter zahtevala več kot osem milijonov življenj, izkoriščanje in pridobivanje koltana ter nezakonita trgovina z njim; poziva k prenehanju izkoriščanja otrok v rudnikih koltana in odpravi nezakonite trgovine s to rudo, da bi se ustvarile razmere, v katerih se pridobivala in tržila na sprejemljiv način, kar bo koristilo tudi lokalnemu prebivalstvu;

30.  poudarja, da ima lahko največji sektor afriškega gospodarstva, tj. kmetijstvo, koristi od digitalnih tehnologij; poudarja, da bi se lahko v državah v razvoju uporabljale digitalne platforme, na katerih bi se kmetje informirali o tržnih cenah, se povezali s potencialnimi kupci ter dobili praktične informacije o pridelovalnih metodah in tržnih trendih, informacije o vremenu ter opozorila in nasvete o rastlinskih in živalskih boleznih; vseeno poudarja, da je lahko v okoliščinah, ko se kmetijstvo vedno bolj opira na znanje in visoko tehnologijo, digitalno kmetijstvo tudi velika družbena in okoljska motnja v državah v razvoju, saj utegne dostop do najnovejše tehnologije ostati omejen na velike in industrializirane kmetije, ki so dejavne na izvoznem trgu in tržnih pridelkih, omejeno znanje in spretnosti pa bi lahko še dodatno marginalizirali majhne kmetije v državah v razvoju;

31.  vztraja, da mora biti financiranje EU za kmetijstvo v državah v razvoju skladno s preobrazbeno naravo Agende 2030 in Pariškim sporazumom o podnebnih spremembah ter posledično s sklepi mednarodnega ocenjevanja kmetijskega znanja, znanosti in tehnologije za razvoj (IAASTD) ter priporočili posebnega poročevalca OZN za pravico do hrane; poudarja, da to pomeni priznavanje večnamenskosti kmetijstva in hiter premik od monokultur, ki temeljijo na intenzivni uporabi kemičnih dodatkov, k raznovrstnemu in trajnostnemu kmetijstvu, ki temelji na kmetijsko-ekoloških načinih kmetovanja, krepi lokalne prehranske sisteme in kmetovanje majhnega obsega;

32.  poudarja, da se lahko orodja IKT uporabijo za razširjanje informacij, ki so lahko ključne pri naravnih in tehnoloških nesreče in v izrednih razmerah, pa tudi na občutljivih območjih in območjih, ki so jih prizadeli konflikti; poudarja, da se z digitalnimi tehnologijami skupnostim z nizkimi dohodki in drugim ranljivim skupnostim lahko omogoči dostop do kakovostnih osnovnih storitev (npr. zdravstvo, izobraževanje, oskrba z vodo, sanitarne storitve in električna energija), pa tudi do humanitarne pomoči ter drugih javnih in zasebnih storitev; poudarja pomen boja proti dezinformacijam na spletu (lažne novice) in potrebo po posebnih programih, osredotočenih na medijsko pismenost kot orodju za reševanje teh izzivov;

33.  poudarja, da so tehnološke inovacije na področju humanitarne pomoči, še zlasti v primerih prisilnih razselitev, prednostna naloga za prispevanje k trajnostnim rešitvam, ki ljudem omogočajo stabilno in dostojanstveno življenje ter lahko spodbudijo povezavo med humanitarnim delovanjem in razvojem; pozdravlja svetovne pobude za spodbujanje humanitarnih inovacij, kot so Global Alliance for Humanitarian Innovation (globalno zavezništvo za humanitarne inovacije), Humanitarian Innovation Fund (sklad za humanitarne inovacije) in Global Pulse (svetovni utrip) pri OZN, ter poziva EU, naj spodbuja odprte podatke in odločno podpre svetovne skupnosti razvijalcev in snovalcev programske opreme, ki gradijo praktično ter odprto tehnologijo z namenom, da bi rešili mednarodne razvojne in humanitarne težave;

34.  poudarja, da lahko digitalne tehnologije, kot so SMS in aplikacije za mobilne telefone, ponudijo dostopna nova orodja za pošiljanje pomembnih informacij, ki jih lahko uporabijo revni ali osamljeni oziroma invalidi; je seznanjen s potencialom tehnologije mobilnih telefonov, katere morebitne prednosti vključujejo nižje stroške dostopa, saj je pokritost z omrežjem vedno večja, prijaznost do uporabnika ter vedno nižje cene klicev in besedilnih sporočil; vseeno opozarja tudi, da mobilni telefoni ustvarjajo zdravstvena in okoljska tveganja, zlasti zaradi pridobivanja mineralnih surovin ter vse večjih količin elektronskih in električnih odpadkov; poudarja, da lahko digitalizacija spodbudi ali oslabi demokracijo, in poziva EU, naj ustrezno razmisli o teh tveganjih, da bi nadzorovala neustrezno uporabo digitalnih tehnologij pri spodbujanju uporabe tehnoloških inovacij v razvojni pomoči, pa tudi pri spodbujanju upravljanja interneta;

35.  poudarja pomen oblikovanja trajnostnega ekosistema za digitalno gospodarstvo, da bi se zmanjšal vpliv digitalizacije na okolje z razvojem učinkovite uporabe virov v digitalnem in energetskem sektorju, zlasti z dajanjem prednosti krožnemu gospodarstvu; poziva k oblikovanju načrta za zunanje naložbe za podporo odgovornosti proizvajalcev oziroma natančneje za podporo MSP, ki razvijajo dejavnosti za ponovno uporabo, popravilo in obnovo ter v svoje poslovne dejavnosti vključujejo sheme vračanja, da bi se odstranile nevarne sestavine, ki se uporabljajo v električni in elektronski opremi; poziva k izboljšanju ozaveščenosti potrošnikov o okoljskih učinkih e-naprav in k učinkovitemu obravnavanju poslovne odgovornosti pri proizvodnji električne in elektronske opreme; poudarja tudi potrebo po podpori za statistične podatke o elektronskih in električnih odpadkih ter nacionalnih politikah o e-odpadkih v državah v razvoju, da bi se pripomoglo k zmanjšanju nastajanje e-odpadkov, preprečevalo njihovo nezakonito odlaganje in neustrezna obdelava, spodbujalo recikliranje ter ustvarila delovna mesta v sektorju obnove in recikliranja;

36.  priznava, da digitalne tehnologije zagotavljajo energetskemu sektorju inovativna orodja za optimalno uporabo virov; vseeno opozarja, da digitalne tehnologije puščajo znaten ekološki odtis, in sicer v potrošnji virov energije (digitalne emisije CO2 po ocenah predstavljajo 2–5 % vseh emisij) in v uporabi kovin (kot so srebro, kobalt, baker in tantal), zaradi česar je vprašljiva njihova dolgoročna vzdržnost; potrjuje potrebo po spremembi vzorcev proizvodnje in potrošnje v boju proti podnebnim spremembam;

37.  priznava potencialno vlogo digitalne tehnologije pri spodbujanju demokracije in udeležbe državljanov pri odločanju;

38.  poudarja pomen oblikovanja in izvajanja državnih digitalnih informacijskih platform, ki povečujejo priložnosti za ljudi na splošno, da se v celoti seznanijo s svojimi pravicami in s storitvami, ki jih države nudijo svojim državljanom;

39.  poudarja, da aplikacije e-uprave prispevajo k hitrejšemu in cenejšemu dostopu do javnih storitev, izboljšujejo doslednost in zadovoljstvo državljanov, spodbujajo civilnodružbene izraze in dejavnosti ter povečujejo preglednost, s čimer znatno prispevajo k spodbujanju demokracije in boju proti korupciji; poudarja, da imata tehnologija in digitalizacija bistveno vlogo pri učinkoviti fiskalni politiki in upravljanju, kar omogoča dejansko povečanje uporabe domačih virov ter pomaga pri boju proti davčnim goljufijam in utajam; vztraja, da je nujno ustvariti varne digitalne identitete, saj bi se tako lažje ugotovilo, koliko ljudi potrebuje nekatere osnovne storitve;

40.  poziva k izkoriščanju priložnosti, ki jih ponuja digitalna tehnologija kot sredstvo za izboljšanje vpisa otrok v rojstne matične knjige ter vpisov v registre smrti in zakonskih zvez; poudarja, da UNICEF ocenjuje, da je samo v podsaharski Afriki 95 milijonov otrok še vedno neregistriranih ob rojstvu(7) in zato nimajo rojstnega lista, to pa jim preprečuje, da bi bili pravno priznani, tako da njihov obstoj v družbi ostaja nezabeležen od rojstva do odraslosti, zato so izkrivljeni tudi demografski podatki držav, kar ima resne posledice pri ocenjevanju potreb prebivalstva, zlasti kar zadeva dostop do izobraževanja ali zdravstvenega varstva;

41.  je seznanjen z osrednjo vlogo digitalne tehnologije pri upravljanju zdravstvenih storitev, nujnemu odzivanju na epidemije, razširjanju kampanj javnega zdravstva, javnemu dostopu do zdravstvenih storitev ter pri usposabljanju zdravstvenih delavcev, podpori in spodbujanju temeljnih raziskav in razvoju zdravstvenih informacijskih storitev in storitev e-zdravja; zato poziva oblikovalce politike, naj uvedejo ustrezne okvire politike in regulativne okvire, da bi nadgradili projekte e-zdravja; poziva Komisijo, naj v zvezi s tem zagotovi potrebna finančna sredstva;

42.  pozdravlja spletni program „akademije DEVCO“, ki omogoča usposabljanje ljudi iz držav partneric EU prek spleta; poziva k nadaljnjemu razvoju programov usposabljanja za lokalne voditelje in vzpostavitvi postopkov za vlaganje prošenj za subvencije EU, da bi si ti partnerji lahko jasneje predstavljali pričakovanja, cilje in pogoje ter tako izboljšali možnosti, da bodo njihovi projekti sprejeti; poudarja, da bi take pobude, če bi bile lahko dostopne, učinkovite in relevantne, pozitivno vplivale na črpanje pomoči in na podobo, ki jo ima EU med svojimi partnerji;

o
o   o

43.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter Evropski službi za zunanje delovanje.

(1) UL C 210, 30.6.2017, str. 1.
(2) UL C 369, 11.10.2018, str. 22.
(3) UL C 399, 24.11.2017, str. 106.
(4) Študija UNEP-Interpol: The Rise of Environmental Crime: a growing Threat to Natural Resources, Peace, Development and Security, 2016.
(5) UNCTAD: South-South Digital Cooperation for Industrialisation: A Regional Integration Agenda, (2017).
(6) Generalna skupščina OZN, GA/RES/70/125.
(7) https://www.unicef.org/french/publications/files/UNICEF_SOWC_2016_French_LAST.pdf

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov