Resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. novembra 2018 o Vietnamu, zlasti položaju političnih zapornikov (2018/2925(RSP))

P8_TA(2018)0459 RC-B8-0526/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij, zlasti z dne 14. decembra 2017 o svobodi izražanja v Vietnamu, zlasti primeru Nguyen Van Hoaja(1), in z dne 9. junija 2016 o Vietnamu(2), zlasti glede svobode izražanja,

–  ob upoštevanju sporazuma o partnerstvu in sodelovanju med EU in Vietnamom, podpisanega 27. junija 2012,

–  ob upoštevanju sedmega dialoga med EU in Vietnamom o človekovih pravicah z dne 1. decembra 2017,

–  ob upoštevanju izjave uradne govorke Evropske službe za zunanje delovanje z dne 9. februarja 2018 o kaznovanju zagovornikov človekovih pravic v Vietnamu in z dne 5. aprila 2018 o kaznovanju aktivistov na področju človekovih pravic v Vietnamu,

–  ob upoštevanju lokalne izjave Evropske unije z dne 20. avgusta 2018 o nedavni obsodbi Le Dinh Luonga,

–  ob upoštevanju smernic EU o zagovornikih človekovih pravic,

–  ob upoštevanju izjave strokovnjakov OZN z dne 23. februarja 2018, v kateri pozivajo k izpustitvi aktivistov, zaprtih zaradi protestiranja proti razlitju toksičnih snovi, in z dne 12. aprila 2018, v kateri pozivajo k spremembam po zaprtju zagovornikov pravic,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije človekovih pravic iz leta 1948,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, h kateremu je Vietnam pristopil leta 1982,

–  ob upoštevanju sklepa evropske varuhinje človekovih pravic z dne 26. februarja 2016 v primeru 1409/2014/MHZ o tem, da Evropska komisija ni vnaprej ocenila učinka prostotrgovinskega sporazuma med EU in Vietnamom na človekove pravice,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker naj bi po podatkih iz podatkovne zbirke vietnamskih političnih zapornikov, pripravljene v okviru projekta „The 88 Project“, zaporno kazen v Vietnamu prestajalo 160 aktivistov, okrog 16 pa jih je priprtih in čakajo na sojenje;

B.  ker vietnamske oblasti še naprej zapirajo, pridržujejo, nadlegujejo in ustrahujejo zagovornike človekovih pravic, novinarje, blogerje, odvetnike za človekove pravice in aktiviste civilne družbe v državi; ker zagovorniki človekovih pravic zaradi dela na področju človekovih pravic in uveljavljanja temeljne pravice do svobode izražanja na spletu ali drugje prestajajo dolgoletne zaporne kazni, kar je v nasprotju z obveznostmi, ki jih ima država po mednarodnem pravu;

C.  ker so politični aktivisti in aktivisti na področju človekovih pravic v priporu zaprti v težkih pogojih in nimajo dostopa do zdravstvene oskrbe, pravnega svetovanja in stika z družino;

D.  ker je svoboda veroizpovedi v Vietnamu zatirana, pripadniki katoliške cerkve in drugih nepriznanih verstev, kot so Združena vietnamska budistična cerkev, več protestantskih cerkva, pa tudi etnična manjšina Montagnardov, pa so še naprej žrtve hudega verskega preganjanja;

E.  ker je bil Hoang Duc Binh obsojen na 14 let zapora, ker je na blogu pisal o protestih zaradi katastrofe, ki jo je povzročila jeklarna Formosa; ker je bil Nguyen Nam Phong obsojen na dve leti zapora, ker med vožnjo na protest domnevno ni hotel izpolniti ukazov javnih uslužbencev; ker sta oba veliko prispevala k ozaveščanju javnosti in k temu, da jeklarna Formosa odgovarja za razlitje toksičnih snovi;

F.  ker so bili aprila 2018 člani skupine Bratstvo za demokracijo v okviru obsežnega izvrševanja določb kazenskega zakonika o nacionalni varnosti obsojeni na zaporno kazen od 7 do 15 let; ker je bil septembra 2018 Nguyen Trung Truc, prav tako član te skupine, obsojen na 12-letno zaporno kazen, ker naj bi skušal strmoglaviti državo;

G.  ker je bil Le Dinh Luong, zagovornik človekovih pravic, ki se je mirno zavzemal za spodbujanje in varstvo človekovih pravic, 16. avgusta 2018 v skladu z določbami kazenskega zakonika o nacionalni varnosti obsojen na 20 let zapora in 5 let hišnega pripora; ker predstavniki delegacije EU in veleposlaništev držav članic EU niso smeli opazovati sojenja; ker obstajajo številni drugi primeri zagovornikov človekovih pravic in drugih zapornikov vesti, ki jih je doletela podobna usoda;

H.  ker so skupina strokovnjakov OZN, posebni poročevalec za položaj zagovornikov človekovih pravic, glavni poročevalec delovne skupine za samovoljna pridržanja in posebni poročevalec za spodbujanje in varovanje pravice do svobode mnenja in izražanja 12. aprila 2018 Vietnam pozvali, naj ne zatira civilne družbe in nasprotno mislečih;

I.  ker vietnamski kazenski zakonik vsebuje represivne določbe, ki se zlorabljajo za utišanje, aretacijo, pridržanje, kaznovanje ali omejevanje dejavnosti aktivistov na področju človekovih pravic, nasprotno mislečih, odvetnikov, sindikatov, verskih skupin in nevladnih organizacij, zlasti tistih, ki izražajo kritična stališča do vietnamske vlade;

J.  ker vietnamska vlada še naprej prepoveduje delovanje neodvisnih in zasebnih medijev ter strogo nadzoruje radijske in televizijske postaje ter tiskane publikacije; ker je narodna skupščina aprila 2016 sprejela zakon o medijih, ki močno omejuje svobodo tiska v Vietnamu;

K.  ker je vietnamska narodna skupščina 12. junija 2018 sprejela zakon o kibernetski varnosti, da bi poostrila spletni nadzor, v skladu s katerim morajo ponudniki izbrisati objave, ki naj bi ogrožale nacionalno varnost; ker ta zakon močno omejuje svobodo izražanja na spletu, njegov cilj pa je močno omejiti pravico do zasebnosti;

L.  ker je 1. januarja 2018 v Vietnamu začel veljati prvi zakon o prepričanju in veri, ki vse verske skupine v državi obvezuje, da se registrirajo pri pristojnih organih in jih obveščajo o svojih dejavnostih; ker lahko pristojni organi zavrnejo ali ovirajo registracijo in prepovedo verske dejavnosti, ki so po njihovem mnenju v nasprotju z javnim interesom, javnim redom ali narodno enotnostjo; ker je s tem zakonom vlada institucionalizirala vmešavanje v verske zadeve in državni nadzor verskih skupin;

M.  ker se Vietnam v indeksu svobode medijev za leto 2018 organizacije Novinarji brez meja med 180 državami uvršča na 175. mesto;

N.  ker se v Vietnamu še vedno izvaja smrtna kazen, število usmrtitev pa ni znano, saj oblasti statistične podatke o smrtni kazni obravnavajo kot državno skrivnost; ker je Vietnam januarja 2018 število kaznivih dejanj, ki se kaznujejo s smrtjo, zmanjšal z 22 na 18;

O.  ker Vietnam še ni ratificiral temeljnih konvencij Mednarodne organizacije dela, namreč konvencije št. 98 o pravici do organiziranja in kolektivnega pogajanja, konvencije št. 105 o odpravi prisilnega dela in konvencije št. 87 o sindikalni svobodi in varstvu sindikalnih pravic;

P.  ker je dialog o človekovih pravicah med EU in Vietnamom pomembno orodje za celovito razpravo o vprašanjih, ki so pomembna za EU, vključno s spoštovanjem temeljnih pravic svobode izražanja, združevanja in mirnega zbiranja; ker mora odnos med Evropsko unijo in Vietnamom temeljiti na spoštovanju človekovih pravic, demokraciji in pravni državi ter spoštovanju povezanih mednarodnih standardov;

Q.  ker obstaja jasna povezava med sporazumom o partnerstvu in sodelovanju ter sporazumom o prosti trgovini med EU in Vietnamom v okviru katerih sta se obe strani zavezali izpolnjevanju svojih obveznosti na področju človekovih pravic;

1.  obsoja nenehne kršitve človekovih pravic v Vietnamu, vključno z obsodbami, političnim zastraševanjem, nadzorom, nadlegovanjem, napadi in nepravičnimi sodnimi postopki, katerih tarča so politični aktivisti, novinarji, blogerji, disidenti in zagovorniki človekovih pravic zato, ker na spletu in zunaj njega izvršujejo svojo pravico do svobode izražanja, pri čemer ta država očitno krši svoje mednarodne zaveze glede človekovih pravic;

2.  vietnamske oblasti poziva, naj nemudoma in brezpogojno izpustijo vse zagovornike človekovih pravic in zapornike vesti, ki so bili pridržani ali obsojeni zgolj zaradi uveljavljanja pravice do svobode izražanja, vključno z Hoang Duc Binhom, Nguyen Nam Phongom, Nguyen Trung Trucom in Le Dinh Luongom, ter naj umaknejo vse obtožbe proti njim;

3.  ponovno poziva vietnamske oblasti, naj odpravijo vse omejitve za zagovornike človekovih pravic in opustijo njihovo preganjanje ter zagotovijo, da bodo lahko vedno opravljali svoje legitimne dejavnosti spodbujanja človekovih pravic, brez strahu pred maščevanjem in brez omejitev, vključno s sodnim pregonom; poziva vietnamsko vlado, naj odpravi vse omejitve svobode veroizpovedi in odpravi nadlegovanje verskih skupnosti;

4.  vztraja, da mora vietnamska vlada zagotoviti, da bo ravnanje z zaporniki v skladu z mednarodnimi standardi; poudarja, da je pravica do stika z odvetniki, zdravstvenima osebjem in družinskimi člani pomembna varovalka zoper mučenje in grdo ravnanje in bistvenega pomena za pravično sojenje;

5.  obsoja zlorabo represivnih pravnih določb, ki omejujejo temeljne pravice in svoboščine; poziva vietnamske oblasti, naj razveljavijo, pregledajo ali spremenijo vse represivne zakone, zlasti kazenski zakonik, zakon o kibernetski varnosti in zakon o prepričanju in veri, ter zagotovijo, da bo vsa zakonodaja skladna z mednarodnimi standardi in obveznostmi na področju človekovih pravic, vključno z Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah, katerega podpisnik je tudi Vietnam; poziva vlado, naj zakonodajo, ki ureja javna zborovanja in demonstracije, uskladi s pravico do svobodnega zbiranja in združevanja;

6.  poziva Vietnam, naj podpiše in ratificira vse ustrezne konvencije Organizacije združenih narodov o človekovih pravicah in Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča ter konvencije Mednarodne organizacije dela št. 87, št. 98 in št. 105;

7.  poziva Vietnam, naj izda stalno vabilo za posebne postopke Sveta OZN za človekove pravice, zlasti posebnega poročevalca za svobodo mnenja in izražanja ter posebnega poročevalca za zagovornike človekovih pravic;

8.  poziva vietnamske oblasti, naj priznajo neodvisne delavske sindikate;

9.  poziva EU, naj spremlja razmere in sodeluje z organi in vsemi deležniki, da bi se izboljšalo stanje človekovih pravic v Vietnamu;

10.  ponavlja svoje nasprotovanje smrtni kazni v vseh okoliščinah; poziva vietnamske oblasti, naj uvedejo takojšen moratorij za uporabo smrtne kazni, kar bi bil prvi korak k njeni odpravi; vietnamske oblasti poziva k ponovnemu pregledu vseh smrtnih obsodb, da bi zagotovili, da so se pri teh sodnih postopkih spoštovali mednarodni standardi;

11.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, naj dejavno podpreta skupine civilne družbe in posameznike, ki zagovarjajo človekove pravice v Vietnamu, tudi tako, da pozoveta k izpustitvi zagovornikov človekovih pravic in zapornikov vsakič, ko imata stik z vietnamskimi oblastmi; poziva delegacijo EU v Hanoju, naj zagotovi vso ustrezno podporo zaprtim zagovornikom človekovih pravic in zapornikom vesti, vključno s pripravo obiskov v zaporih, spremljanjem sojenj in zagotavljanjem pravne pomoči;

12.  poziva države članice EU, naj povečajo pritisk za spodbujanje konkretnih izboljšav na področju človekovih pravic v Vietnamu, tudi med prihodnjim splošnim rednim pregledom Vietnama v okviru Sveta OZN za človekove pravice;

13.  ponovno poziva, naj se na ravni EU prepovejo izvoz, prodaja, posodabljanje in vzdrževanje vseh oblik varnostne opreme za države, ki imajo zaskrbljujočo preteklo prakso na področju človekovih pravic, če se ta oprema uporablja ali bi se lahko uporabila za notranjo represijo, kar vključuje tudi tehnologijo za internetni nadzor;

14.  pozdravlja okrepljeno partnerstvo in dialog o človekovih pravicah med EU in Vietnamom in opozarja na pomen tega dialoga kot ključnega instrumenta, ki bi ga lahko učinkovito uporabili, da bi Vietnamu pomagali in ga spodbujali pri izvajanju potrebnih reform; odločno spodbuja Komisijo, naj uvede primerjalna merila in mehanizme za spremljanje, da bi sledila napredku dialoga;

15.  poziva vietnamsko vlado in EU kot pomembni partnerici, naj se zavežeta k večjemu spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin v državi, saj je to temelj dvostranskih odnosov med Vietnamom in Unijo, zlasti zaradi prihodnje ratifikacije sporazuma o prosti trgovini med EU in Vietnamom ter sporazuma o partnerstvu in sodelovanju med EU in Vietnamom;

16.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, generalnemu sekretarju Združenja držav jugovzhodne Azije (ASEAN), vladi in narodni skupščini Vietnama, visoki komisarki OZN za človekove pravice in generalnemu sekretarju Združenih narodov.

(1) UL C 369, 11.10.2018, str. 73. (2) UL C 86, 6.3.2018, str. 122.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. novembra 2018 o stanju na področju človekovih pravic na Kubi (2018/2926(RSP))

P8_TA(2018)0460 RC-B8-0528/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Kubi, med drugim tistih z dne 17. novembra 2004 o Kubi(1), z dne 2. februarja 2006 o stališču Evropske unije do kubanske vlade(2), z dne 21. junija 2007 o Kubi(3), z dne 11. marca 2010 o zapornikih vesti na Kubi(4) in z dne 5. julija 2017 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi sporazuma o političnem dialogu in sodelovanju med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Republiko Kubo na drugi strani(5) in o odobritvi tega sporazuma s strani Parlamenta,

–  ob upoštevanju dejstva, da je kubanska ljudska narodna skupščina 19. aprila 2018 za novega predsednika izvolila Miguela Diaz-Canela,

–  ob upoštevanju ugotovitev odbora OZN o prisilnih izginotjih na Kubi, izdanih 17. marca 2017,

–  ob upoštevanju mnenja št. 59/2018 delovne skupine za samovoljno pridržanje pri OZN, sprejetega na 82. zasedanju te organizacije od 20. do 24. avgusta 2018, o Arielu Ruizu Urquioli, ki ga organizacija Amnesty International obravnava kot zapornika vesti,

–  ob upoštevanju splošnih rednih pregledov Sveta OZN za človekove pravice o Kubi, opravljenih maja 2013 in maja 2018,

–  ob upoštevanju poročila organizacije Human Rights Watch za leto 2017 o Kubi in izjave, ki jo je 27. julija 2018 dala Erika Guevara-Rosas, direktorica za območje Amerik pri organizaciji Amnesty International, v zvezi s 100 dnevi delovanja nove kubanske vlade,

–  ob upoštevanju mesečnih izjav Kubanskega odbora za človekove pravice in narodno spravo (CCHRNC),

–  ob upoštevanju mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah ter drugih mednarodnih pogodb in instrumentov o človekovih pravicah,

–  ob upoštevanju kubanske ustave,

–  ob upoštevanju smernic EU o zagovornikih človekovih pravic,

–  ob upoštevanju splošne deklaracije o človekovih pravicah, katere podpisnica je Kuba,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker so človekove pravice tema političnih dialogov EU, pa tudi sporazumov o sodelovanju in trgovini; ker mora biti nedeljivost človekovih pravic, med drugim državljanskih, političnih, ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic, eden glavnih ciljev Evropske unije v odnosih s Kubo;

B.  ker je Parlament 5. julija 2017 odobril sklenitev sporazuma o političnem dialogu in sodelovanju med EU in Kubo; ker so v tem sporazumu jasno predstavljeni veliki pomisleki glede človekovih pravic na Kubi, vsebuje pa tudi klavzulo o začasni prekinitvi izvajanja, če bi prišlo do kršenja določb o človekovih pravicah;

C.  ker se je dialog o človekovih pravicah med EU in Kubo, ki ga vodi posebni predstavnik EU za človekove pravice, začel leta 2015; ker sta EU in Kuba na četrtem dialogu 9. oktobra 2018 med drugim obravnavali udeležbo državljanov v javnih zadevah, tudi v povezavi z nedavnim volilnim procesom, svobodo združevanja in izražanja ter možnost za zagovornike človekovih pravic in druge sektorje civilne družbe, da se svobodno združujejo, izražajo svoja mnenja in sodelujejo v javnem življenju; ker Parlamentu ni jasno, ali je bil na tem srečanju dosežen kak dogovor; ker v zvezi s človekovimi pravicami na Kubi doslej ni bilo oprijemljivih rezultatov, čeprav je bil začet dialog o človekovih pravicah in je bila Kuba znova izvoljena v Svet OZN za človekove pravice za obdobje 2017–2019; ker mora politični dialog vključevati neposreden in intenziven dialog s civilno družbo in opozicijo, brez vsakršnih omejitev;

D.  ker kubanska vlada še vedno noče priznati spremljanja človekovih pravic kot legitimne dejavnosti in odreka pravni status lokalnim skupinam za človekove pravice;

E.  ker naj bi 24. februarja 2019 potekal ustavni referendum; ker proces sprejemanja nove ustave ne predvideva ustreznega vsedržavnega posvetovanja, zaradi česar bo lahko komunistična stranka ohranila vplivno vlogo v družbi, kjer ni večstrankarskega sistema, temeljnih svoboščin ter političnih in državljanskih pravic, centralizirano državno lastništvo in nadzorovano gospodarstvo pa se bosta še okrepila; ker je enostrankarski politični sistem v 3. členu razglašen kot nepreklicen, 224. člen pa določa, da ne sedanja ne prihodnje generacije ne smejo posegati v nespremenljivost socializma, pa tudi sedanjega političnega in družbenega sistema; ker je v osnutku ustave še več precej skrb zbujajočih določb;

F.  ker so neodvisni novinarji, miroljubni oporečniki in zagovorniki človekovih pravic, ki spremljajo zlorabe teh pravic in so večinoma člani demokratične opozicije, na Kubi tarče preganjanja in samovoljnega pridržanja oziroma so zaprti; ker je po navedbah odbora za človekove pravice CCHRNC oktobra 2018 iz povsem političnih razlogov prišlo do najmanj 202 samovoljnih kratkoročnih aretacij miroljubnih nasprotnikov in neodvisnih aktivistov civilne družbe, ki so uveljavljali svojo pravico do izražanja, zbiranja in političnega združevanja;

G.  ker je ena od teh oseb dr. Eduardo Cardet, državni koordinator Krščanskega osvobodilnega gibanja (MCL), ki je bil obsojen na triletno zaporno kazen zaradi miroljubnega uveljavljanja pravice do svobodnega izražanja; ker je bil novembra 2016 aretiran po vrnitvi iz Miamija; ker je dr. Cardet, ki velja za zapornika vesti, trenutno pridržan v zaporu Cuba Si v Holguinu, kjer je zaprt v samici, prepovedani pa so mu tudi družinski obiski in telefonski klici;

H.  ker je Tomas Nuñez Magdariaga, član neuradne politične opozicijske skupine Unión Patriótica de Cuba (UNPACU), začel 62-dnevno gladovno stavko in je bil 15. oktobra 2018 zahvaljujoč mednarodnemu pritisku izpuščen; ker je bil Tomas Magdariaga spoznan za krivega, ker naj bi grozil državnemu uradniku, ki je nazadnje priznal, da si je obtožbe izmislil; ker je ta primer še en jasen dokaz, da se skuša zatreti vse drugače misleče;

I.  ker so bile Dame v belem oktobra 2018 znova glavne žrtve politične represije, več članov Združenega foruma proti totalitarizmu (FANTU) pa žrtve represalij v več pokrajinah v državi;

J.  ker je treba vsem zapornikom na Kubi zagotoviti humano ravnanje; ker kubanska vlada neodvisnim skupinam za človekove pravice ne dovoli obiskov v zaporih; ker kubanskim državljanom nihče ne jamči dolžnega pravnega ravnanja, na primer pravice do poštenega in javnega sojenja s strani usposobljenih in nepristranskih sodnikov; ker so pogojno izpuščeni zaporniki pogosto še naprej izpostavljeni nadlegovanju oblasti;

K.  ker je delovna skupina za samovoljno pridržanje pri OZN jasno izjavila, da imajo kubanske žrtve samovoljnega pridržanja pravico do poprave krivic s strani vlade, med drugim restitucije, odškodnine, rehabilitacije, zadoščenja in zagotovila, da se te krivice ne bodo ponovile;

L.  ker na Kubi obstajajo znamenja večjega spoštovanja svobode veroizpovedi; ker kubanske oblasti hkrati zelo omejujejo gradnjo in obnovo krščanskih cerkva; ker se je cerkev postopoma uveljavila kot največji akter civilne družbe in osrednja nedržavna ponudnica socialnega varstva na Kubi, njene dejavnosti pa ostajajo pod strogim nadzorom oblasti;

M.  ker naj bi tesnejši politični in gospodarski odnosi s Kubo iz zornega kota EU prispevali k napredku političnih reform v tej državi v skladu z željami vseh njenih državljanov; ker naj bi gospodarska in trgovinska liberalizacija tej državi omogočila, da se postopoma približa svobodni družbi, soobstoju, tehnologiji in komunikacijam, kar kubansko prebivalstvo zelo ceni in zahteva;

N.  ker je Parlament nagrado Saharova za svobodo misli že trikrat podelil kubanskim aktivistom: Oswaldu Payaju leta 2002, Damam v belem leta 2005 in Guillermu Fariñasu leta 2010; ker se še vedno redno dogaja, da dobitniki te nagrade ne smejo zapustiti države in se udeležiti mednarodnih prireditev;

O.  ker je Parlament večkrat prosil, ali lahko pošlje uradno delegacijo na Kubo; ker so kubanske oblasti vstop v državo prav vsakič zavrnile, celo po sklenitvi sporazuma o političnem dialogu in sodelovanju;

1.  ostro obsoja samovoljno pridržanje, preganjanje in nadlegovanje mirnih oporečnikov, neodvisnih novinarjev, zagovornikov človekovih pravic in pripadnikov politične opozicije na Kubi ter napade nanje; poziva, naj se ta dejanja takoj prenehajo in se takoj izpustijo vsi politični zaporniki, tudi Eduardo Cardet, ter osebe, ki so samovoljno pridržane samo zato, ker so uveljavljale pravico do izražanja in zbiranja;

2.  poziva države članice EU, Evropsko službo za zunanje delovanje in svojo delegacijo na Kubi, naj odločno spoštujejo svoja temeljna načela in politike v zvezi s Kubo, sprejmejo vse potrebne ukrepe za izpustitev omenjenih oseb, poskrbijo, da se nadlegovanje političnih nasprotnikov in zagovornikov človekovih pravic takoj preneha, ter slednjim pomagajo in jih poskusijo zaščititi;

3.  poziva kubanske oblasti, naj izboljšajo razmere v zaporih in ravnanje z zaporniki, mednarodnim skupinam za človekove pravice in neodvisnim kubanskim organizacijam pa omogočijo obisk kubanskih zaporov; poudarja, da je odvzem prostosti kubanskih oporečnikov zaradi njihovih idealov in mirnih političnih dejavnosti v nasprotju s splošno deklaracijo o človekovih pravicah;

4.  obžaluje, da se razmere na področju človekovih pravic in demokracije kljub sprejetemu sporazumu o političnem dialogu in sodelovanju niso izboljšale; poziva k izpolnitvi zavezujočih obveznosti iz tega sporazuma med EU in Kubo, zlasti tistih v zvezi s spoštovanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin; poudarja, da je uspeh sporazuma odvisen od njegovega izvajanja in spoštovanja;

5.  opozarja, da sporazum vključuje določbo o začasni prekinitvi izvajanja, ki se uporabi v primeru kršenja določb o človekovih pravicah; zato vztraja, naj Evropska unija pri izvajanju tega sporazuma tesno spremlja in nadzoruje spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin na Kubi ter da se redno pripravljajo poročila za Parlament; poziva podpredsednico/visoko predstavnico Federico Mogherini, naj Parlament na plenarnem zasedanju podrobno obvešča o konkretnih ukrepih, ki so bili sprejeti za to, da se izpolnijo omenjene zahteve;

6.  poziva kubansko vlado, naj ponovno opredeli svojo politiko v zvezi s človekovimi pravicami, tako da jo uskladi z mednarodnim pravom o človekovih pravicah, in omogoči vsej civilni družbi ter akterjem politične opozicije, da brez omejitev dejavno sodelujejo v političnem in družbenem življenju; poziva Kubo, naj potrdi svojo namero o ohranjanju najvišjih standardov pri uveljavljanju in varovanju človekovih pravic, tako da ratificira mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah ter mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, pa tudi njune izbirne protokole;

7.  opominja kubanske oblasti, da je po mednarodnem pravu o človekovih pravicah zagotovljena svoboda gibanja in zbiranja ter da ta svoboda velja tudi za aktiviste in člane demokratične opozicije;

8.  ostro obsoja sprejetje odloka 349, ki ogroža pravico do umetniške svobode na Kubi; poziva kubanske oblasti, naj sprejmejo ustrezne zakonodajne ukrepe, da se odlok 349 umakne, preden bi začel veljati decembra 2018; poudarja, da je svoboda umetniškega izražanja bistvena za delujočo in živahno kulturno panogo, da ta lahko ustvarja delovna mesta, razvija kulturne industrije in oživi kulturno dediščino;

9.  poziva kubansko vlado, naj preneha izvajati cenzuro v spletu in ne blokira spletišč, kar počne samo zato, da bi omejila politično kritiko in omejila dostop do informacij;

10.  v celoti podpira ugotovitve Odbora Združenih narodov za prisilna izginotja na Kubi z dne 17. marca 2017, v katerih je to državo pozval, naj sprejme potrebne ukrepe za popolno neodvisnost sodstva in v skladu s pariškimi načeli ustanovi neodvisno nacionalno institucijo za človekove pravice;

11.  izraža močno zaskrbljenost zaradi novega osnutka ustave in referenduma, načrtovanega za februar 2019; poudarja, da v celotnem postopku ni dovolj vključenosti, strpnosti in spoštovanja temeljnih državljanskih in političnih pravic, ki bi lahko zagotovili demokratičen ustavni postopek; v tem smislu znova izraža odločenost, da spodbudi proces tranzicije v pluralistično demokracijo in spoštovanje človekovih pravic ter temeljnih svoboščin, v katerem bodo sodelovali vsi akterji in ne bo noben izključen, kot je navedeno v splošni deklaraciji o človekovih pravicah, ter trajno oživitev gospodarstva, usmerjeno v izboljšanje življenjskega standarda prebivalcev Kube v skladu z željami kubanskega ljudstva; poziva ustrezne kubanske organe, naj v novi ustavi določijo pravila o svobodnih in pluralističnih volitvah;

12.  poziva evropske institucije in države članice, naj pomagajo pri gospodarskem in političnem prehodu k popolnoma demokratičnemu sistemu na Kubi, v katerem bodo spoštovane temeljne pravice vseh državljanov; podpira uporabo različnih instrumentov zunanje politike EU, zlasti evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice (EIDHR), za okrepitev dialoga EU s kubansko civilno družbo in tistimi, ki podpirajo miren prehod na Kubi;

13.  poziva kubanske organe, naj odpravijo smrtno kazen za vsa kazniva dejanja; poziva k moratoriju na smrtno kazen, dokler ne bo uradno sprejeta ta pravna sprememba; poziva k ponovnemu pregledu vseh smrtnih obsodb, da bi se zagotovilo, da so bili pri sojenjih, povezanih z njimi, upoštevani mednarodni standardi ter da v prihodnje ne bo izvršena nobena smrtna kazen;

14.  poziva kubansko vlado, naj cerkvam dovoli svobodno izvajanje dejavnosti socialne oskrbe v kubanski družbi; poziva, naj se v celoti zagotovi svoboda veroizpovedi in vesti;

15.  poziva podpredsednico/visoko predstavnico Federico Mogherini, naj prizna obstoj politične opozicije kubanski vladi in podpre njeno vključitev v politični dialog med EU in Kubo; opominja evropske institucije, da so civilna družba in prejemniki nagrade Saharova ključni dejavniki demokratizacije Kube in da morajo biti njihova mnenja slišana ter upoštevana v okviru dvostranskih odnosov; v zvezi s tem poziva vse predstavnike držav članic EU, naj med srečanji s kubanskimi oblastmi sprožajo vprašanja o človekovih pravicah in naj se ob obisku Kube sestanejo s prejemniki nagrade Saharova, da bi zagotovili notranjo in zunanjo povezanost politike EU o človekovih pravicah;

16.  močno obžaluje, da kubanske oblasti odborom, delegacijam in nekaterim političnim skupinam Evropskega parlamenta niso dovolile obiska Kube, čeprav je Parlament odobril sklenitev sporazuma o političnem dialogu in sodelovanju; oblasti poziva, naj nemudoma dovolijo vstop v državo, vključno s tem, da omogočijo obisk Kube ob ustavnem referendumu, predvidenem za 24. februar 2019;

17.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje vladi in narodni skupščini Republike Kube, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Komisiji, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, vladam in parlamentom držav članic, visoki komisarki Združenih narodov za človekove pravice in vladam držav CELAC.

(1) UL C 201 E, 18.8.2005, str. 83. (2) UL C 288 E, 24.11.2006, str. 81. (3) UL C 146 E, 12.6.2008, str. 377. (4) UL C 349 E, 22.12.2010, str. 82. (5) UL C 334, 19.9.2018, str. 99.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. novembra 2018 o stanju na področju človekovih pravic v Bangladešu (2018/2927(RSP))

P8_TA(2018)0461 RC-B8-0533/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Bangladešu z dne 6. aprila 2017(1) in 26. novembra 2015(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. junija 2017 o stanju pri izvajanju trajnostnega sporazuma v Bangladešu(3) in ob upoštevanju tehničnega poročila o stanju z dne 28. septembra 2018,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 27. aprila 2017 o vodilni pobudi EU za sektor oblačil(4),

–  ob upoštevanju sporazuma o sodelovanju iz leta 2001 med Evropsko skupnostjo in Ljudsko republiko Bangladeš na področju partnerstva in razvoja(5),

–  ob upoštevanju konvencije Mednarodne organizacije dela o svobodi združevanja in varstvu pravice do organiziranja,

–  ob upoštevanju trajnostnega sporazuma za stalno izboljševanje na področju pravic delavcev in varnosti v tovarnah konfekcijske in pletilne industrije v Bangladešu,

–  ob upoštevanju bangladeškega sporazuma o protipožarni in gradbeni varnosti iz leta 2013 in njegovega podaljšanja leta 2018,

–  ob upoštevanju skupne lokalne izjave, ki so jo 27. septembra 2018 podali vodje misije držav članic EU, delegacija Evropske unije ter vodje misije Norveške in Švice, o bangladeškem zakonu o digitalni varnosti,

–  ob upoštevanju nacionalnega poročila z dne 26. februarja 2018, predloženega Svetu OZN za človekove pravice v splošni redni pregled za Bangladeš,

–  ob upoštevanju Mednarodne konvencije o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem, ki jo je generalna skupščina Združenih narodov sprejela 20. decembra 2006 in ki je začela veljati 23. decembra 2010,

–  ob upoštevanju vodilnih načel OZN o podjetništvu in človekovih pravicah, ki jih je podprl Svet OZN za človekove pravice, z dne 16. junija 2011,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije človekovih pravic iz leta 1948,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o otrokovih pravicah,

–  ob upoštevanju bangladeškega nacionalnega akcijskega načrta za izkoreninjenje porok otrok 2015–2021,

–  ob upoštevanju priporočil 17. zasedanja Stalnega foruma OZN za domorodna vprašanja (UNPFII),

–  ob upoštevanju svetovnega indeksa svobode tiska za leto 2018,

–  ob upoštevanju bangladeškega zakona o digitalni varnosti iz leta 2018,

–  ob upoštevanju bangladeškega zakona o informacijski in komunikacijski tehnologiji (IKT), zlasti oddelka 57,

–  ob upoštevanju smernic EU o človekovih pravicah glede svobode izražanja na spletu in drugje z dne 12. maja 2014,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker ima EU dolgoletne odnose z Bangladešem, tudi v okviru sporazuma o sodelovanju za partnerstvo in razvoj; ker sta spoštovanje in spodbujanje človekovih pravic in demokratičnih načel podlaga notranje in mednarodne politike pogodbenic ter morata biti bistvena sestavina zunanjega delovanja EU;

B.  ker se je zatiranje pripadnikov civilne družbe, vključno s političnimi aktivisti, sindikalisti, novinarji, študenti, zagovorniki človekovih pravic in pripadniki manjšin v zadnjih letih v Bangladešu povečalo; ker strokovnjaki OZN za človekove pravice in mednarodne skupine za človekove pravice poročajo, da v tej državi redno prihaja do izvensodnih usmrtitev, množičnih samovoljnih aretacij in prisilnih izginotij, kot sta primera Marufa Zamana in Mira Ahmada Bin Kasema;

C.  ker je Bangladeš na svetovni lestvici svobode tiska med 180 državami na 146. mestu; ker se v tej državi nadaljuje vsesplošno kršenje temeljnih svoboščin in človekovih pravic, zlasti nasilje, nadlegovanje, ustrahovanje in cenzura novinarjev in blogerjev; ker bangladeški zakon o IKT, zlasti 57. oddelek, v zadnjih letih uporabljajo za aretacijo in pregon aktivistov in novinarjev, ki kritizirajo vlado;

D.  ker zakon o digitalni varnosti, kot ga je 19. septembra 2018 sprejel bangladeški parlament, kljub številnim kritikam bangladeških novinarjev, aktivistov za državljanske pravice in mednarodne skupnosti ne spreminja 57. oddelka zakona o IKT;

E.  ker je bil mednarodno priznan in nagrajen bangladeški fotonovinar, pa tudi učitelj in aktivist, Šahidul Alam 5. avgusta 2018 nasilno ugrabljen s svojega doma in je bil v skladu z zakonom o IKT tudi zaprt, saj je javno spregovoril o nedavnih dijaških protestih v Bangladešu in kritiziral oblasti, ker so pri tem uporabile nasilje; ker je še vedno priprt in mu je bila varščina večkrat zavrnjena; ker mu domnevno ni bila zagotovljena ustrezna zdravniška oskrba in so ga mučili;

F.  ker se vlada glede terorističnih napadov strogo ravna po načelu „ničelne tolerance“; ker so mobilna omrežja v Bangladešu prenehala delovati, bangladeške varnostne sile pa naj bi na mednarodnem trgu skušale kupiti elektronsko opremo za nadzor; ker je bangladeška vlada začela obsežno in vsiljivo nadzirati in spremljati družbene medije;

G.  ker naj bi v Bangladešu 30. decembra 2018 potekale volitve; ker opozicijska voditeljica in nekdanja predsednica vlade Kaleda Zia prestaja desetletno zaporno kazen zaradi korupcije in zato na volitvah ne more kandidirati; ker zanika obtožbe, za katere njeni podporniki trdijo, da so bile politično motivirane;

H.  ker je stopnja nasilja nad ženskami in dekleti v Bangladešu visoka; ker je stopnja porok otrok v Bangladešu najvišja v Aziji in ena najvišjih na svetu; ker je bangladeška vlada leta 2017 sprejela zakon o omejevanju porok otrok, ki uvaja izjeme za „posebne primere“, a meril zanje ne opredeljuje, kot tudi ne določa minimalne starosti za takšne zakonske zveze;

I.  ker se v Bangladešu za številna kazniva dejanja lahko izreče smrtna kazen; ker je bilo leta 2017 usmrčenih šest ljudi;

J.  ker naj bi se letos povečalo število primerov nasilja, zlasti nad domorodnimi ženskami, ter nadlegovanja in aretacij aktivistov za človekove pravice v pogorju Čitagong;

K.  ker je EU bangladeška najpomembnejša trgovinska partnerica, kot ena najmanj razvitih držav pa je Bangladeš deležen najugodnejše ureditve v okviru splošne sheme preferencialov (GSP) EU, in sicer sheme „vse razen orožja“;

L.  ker naj bi Bangladeš leta 2024 napredoval s seznama najmanj razvitih držav; ker je do takrat treba pospešiti reforme na področju človekovih pravic in pravic delavcev, vključno z izkoreninjenjem dela otrok; ker še vedno obstajajo pomisleki v zvezi z določbami bangladeškega zakona o delovnih razmerjih in osnutka zakona o conah izvozne proizvodnje;

M.  ker so svetovne trgovske znamke oblačil, trgovci na drobno in sindikati v okviru trajnostnega sporazuma podpisali sporazum o požarni in gradbeni varnosti v Bangladešu; ker je do danes manj kot polovica tovarn, vključenih v sporazum, vzpostavila ustrezne varnostne ukrepe; ker je sporazum potekel oktobra 2018, čeprav delo še zdaleč ni končano; ker je ta sporazum nasledil prehodni sporazum, ki bo veljal tri leta;

N.  ker je treba ta sporazum podpreti in vsem stranem omogočiti, da bodo tudi po novembru 2018 nemoteno nadaljevale z delom; ker sta vlada Bangladeša in njena enota za usklajevanje sanacije samo v enem primeru dejansko dokazali, da sta izpolnili pogoje pripravljenosti in da tovrstne pobude za odgovorno poslovanje podjetij morda niso več potrebne;

O.  ker se je leta 2018 v Bangladeš zateklo več kot 700 000 rohinških beguncev, ki skušajo ubežati etničnemu čiščenju burmanske vojske, in ki nujno potrebujejo humanitarno pomoč; ker sta Bangladeš in Mjanmar 30. oktobra 2018 sklenila sporazum o začetku vračanja teh beguncev v Mjanmar, ki naj bi se začelo sredi novembra, ne da bi se pri tem posvetovala z Uradom visokega komisarja Združenih narodov za begunce (UNHCR) ali ga v to vključila;

1.  izraža resno zaskrbljenost zaradi vse slabših razmer na področju človekovih pravic v Bangladešu, in zlasti zaradi nenehnega zatiranja svobode izražanja in zbiranja, usmerjenega proti medijem, študentom, aktivistom in opoziciji; obsoja aretacije in nasilje nad ljudmi samo zato, ker uveljavljajo svobodo izražanja in kritizirajo vlado; je zelo zaskrbljen zaradi poročil, da uporaba mučenja postaja običajna praksa;

2.  ugotavlja, da je pri splošnem rednem pregledu OZN maja 2018 Bangladeš prejel pohvalo za „izjemen napredek“ pri izboljševanju človekovih pravic v zadnjih letih; poziva bangladeško vlado, naj izvaja priporočila iz splošnega rednega pregleda, zlasti na področjih, kot so neodvisnost sodstva, državljanske in politične pravice, svoboda medijev, ekonomske, socialne in kulturne pravice ter pravice žensk in deklet;

3.  poziva bangladeške oblasti, naj opravijo neodvisne preiskave poročil o zunajsodnih pobojih, prisilnih izginotjih in prekomerni uporabi sile, vključno s primeri Marufa Zamana in Mira Ahmada Bin Kasema, ter naj odgovorne privedejo pred sodišče v skladu z mednarodnimi standardi; nadalje poziva Bangladeš, naj ratificira mednarodno konvencijo o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem in naj njene določbe vključi v nacionalno zakonodajo;

4.  poziva bangladeške oblasti, naj takoj in brezpogojno izpustijo Šahidula Alama in umaknejo vse obtožbe proti njemu ter mu omogočijo, da bo še naprej legitimno opravljal svoje delo na področju človekovih pravic; vztraja, da morajo bangladeške oblasti sprejeti vse potrebne ukrepe, s katerimi bodo zagotovile telesno in duševno celovitost in varnost Šahidula Alama, pa tudi varnost njegove družine, ter da je treba z njim, medtem ko je v zaporu, ravnati v skladu z mednarodnimi načeli in standardi; poziva bangladeške oblasti, naj takoj začnejo javno preiskavo obtožb o mučenju Šahidula Alama in storilce privedejo pred sodišče;

5.  izraža globoko zaskrbljenost zaradi zakona o informacijski in komunikacijski tehnologiji (IKT), ker je že močno vplival na delo novinarjev, piscev spletnih dnevnikov in komentatorjev, prav tako pa škoduje legitimnemu uveljavljanju pravice do svobode izražanja posameznika, tudi v družbenih medijih; meni, da 57. oddelek zakona o IKT ni združljiv s temeljnimi pravicami do svobode izražanja in poštenega sojenja;

6.  globoko obžaluje odločitev vlade, da sprejme zakon o digitalni varnosti, ki dejansko razširja in krepi pooblastila policije za zatiranje svobode govora, tudi v družbenih medijih, pred nacionalnimi volitvami leta 2018; poziva bangladeške oblasti, naj nujno spremenijo zakon o digitalni varnosti ter zakon o IKT in ju uskladijo z mednarodnimi konvencijami o človekovih pravicah, katerih podpisnica je ta država;

7.  upa, da bodo naslednje splošne volitve mirne, pregledne in participativne, da bodo državljani lahko resnično izrazili svojo politično izbiro; poziva politične sile, naj se v volilnem obdobju vzdržijo vsakršnega nasilja ali napeljevanja k njemu;

8.  ceni konstruktivno vlogo Bangladeša, ki je v težkih razmerah sprejel rohinške begunce; odločno poziva oblasti, naj zagotovijo več zemljišč, da bi se izognili prenatrpanosti in nezdravemu življenju v taboriščih; poziva oblasti, naj ublažijo birokratske omejitve za humanitarne organizacije; poziva vladi Bangladeša in Mjanmara, naj nemudoma ponovno preučita odločitev o začetku vračanja rohinških beguncev, saj pogoji za varno, dostojno in prostovoljno vrnitev še niso izpolnjeni;

9.  poziva EU in druge mednarodne donatorje, naj okrepijo svoja prizadevanja pri zagotavljanju potrebne finančne in materialne pomoči za begunska taborišča rohinških beguncev v Bangladešu;

10.  vztraja, da mora Bangladeš izpolnjevati svoje zaveze v okviru sheme „vse razen orožja“, povezane z demokracijo, človekovimi pravicami in pravno državo;

11.  ponovno poziva k odpravi smrtne kazni v Bangladešu;

12.  izraža resno zaskrbljenost zaradi razveljavitve prehodnega sporazuma, ki naj bi začel veljati 30. novembra 2018; ugotavlja, da Svet za regionalno sodelovanje še nima zmogljivosti za spremljanje in uveljavljanje zdravstvenih in varnostnih zahtev, kar resno vpliva na varnost in pravice delavcev v tovarnah; poziva bangladeško vlado, naj nemudoma prizna in izvaja prehodni sporazum ter pokaže večjo pripravljenost za prevzem vseh funkcij sporazuma; poziva donatorje, naj podprejo bangladeško vlado, da bi to omogočili; nadalje poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj v sodelovanju s Svetom za regionalno sodelovanje nadaljujeta prizadevanja za izgradnjo zmogljivosti;

13.  poziva bangladeško vlado, naj spremeni zakon o delovnih razmerjih in njegova izvedbena pravila, da bi bila skladna z mednarodnimi standardi dela Mednarodne organizacije dela, tako da bi omogočili popolno svobodo združevanja; poziva bangladeško vlado, naj sprejme potrebne ukrepe, da bo učinkovito obravnavala vse primere diskriminacije sindikatov, vključno z nasiljem in ustrahovanjem;

14.  je zaskrbljen, da zakon o omejevanju porok otrok iz leta 2017 sicer vključuje določbe o krepitvi preprečevanja in pregona storilcev kaznivih dejanj, vendar vsebuje klavzulo, ki dovoljuje sklenitev zakonske zveze pod starostjo 18 let pod posebnimi pogoji s privolitvijo staršev in dovoljenjem sodišča; poziva, da je treba to vrzel nujno zapolniti v interesu zaščite otrok;

15.  poziva bangladeške oblasti, naj še naprej obravnavajo grožnje za človekove pravice; ugotavlja, da se bo razprava o človekovih pravic nadaljevala na skupnem odboru med EU in Bangladešem, ki bo potekal v Daki v prvi polovici leta 2019;

16.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Evropske komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice ter vladi in parlamentu Bangladeša.

(1) Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. aprila 2017 o Bangladešu, vključno s porokami otrok (UL C 298, 23.8.2018, str. 65). (2) Resolucija Evropskega parlamenta z dne 26. novembra 2015 o svobodi izražanja v Bangladešu (UL C 366, 27.10.2017, str. 135). (3) UL C 331, 18.9.2018, str. 100. (4) UL C 298, 23.8.2018, str. 100. (5) UL L 118, 27.4.2001, str. 48.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. novembra 2018 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o pravicah in obveznostih potnikov v železniškem prometu (prenovitev) (COM(2017)0548 – C8-0324/2017 – 2017/0237(COD))

P8_TA(2018)0462 A8-0340/2018

(Redni zakonodajni postopek – prenovitev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2017)0548),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 91(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog (C8-0324/2017),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 18. januarja 2018(1),

–  po posvetovanju z Odborom regij,

–  ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 28. novembra 2001 o bolj sistematičnem ponovnem sprejemu pravnih aktov(2),

–  ob upoštevanju pisma Odbora za pravne zadeve z dne 24. julija 2017, naslovljenega na Odbor za promet in turizem v skladu s členom 104(3) Poslovnika,

–  ob upoštevanju členov 104 in 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za promet in turizem ter mnenja Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A8-0340/2018),

A.  ker po mnenju posvetovalne skupine pravnih služb Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije predlog ne predvideva bistvenih sprememb, razen tistih, ki so v njem opredeljene kot take, in ker je ta predlog, kar zadeva kodifikacijo nespremenjenih določb prejšnjih obstoječih besedil skupaj z njihovimi spremembami, zgolj kodifikacija obstoječih besedil brez vsebinskih sprememb;

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju in kakor je bilo prilagojeno v skladu s predlogi posvetovalne skupine pravnih služb Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije;

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, ga bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 15. novembra 2018 z namenom sprejetja Uredbe (EU) .../... Evropskega parlamenta in Sveta o pravicah in obveznostih potnikov v železniškem prometu (prenovitev)

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 91(1) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora(3),

po posvetovanju z Odborom regij,

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)  Potrebnih je več sprememb Uredbe (ES) št. 1371/2007 Evropskega parlamenta in Sveta(4) , da se ob ustreznem upoštevanju zlasti členov 11, 12 in 14 Pogodbe o delovanju Evropske unije zagotovi boljša zaščita za potnike in spodbudi povečanje deleža potovanja po železnici. Glede na te spremembe in zaradi jasnosti bi zato bilo treba navedeno Uredbo (ES) št. 1371/2007 prenoviti. [Sprememba 1]

(2)  V okviru skupne prometne politike je pomembno zagotoviti uporabniške pravice potnikov v železniškem prometu ter izboljšati kakovost in učinkovitost storitev železniškega prevoza potnikov, kar lahko pripomore k povečanju deleža železniškega prevoza v primerjavi z drugimi načini prevoza.

(3)  Kljub znatnemu napredku na področju zaščite potrošnikov v Uniji so še vedno potrebne nadaljnje izboljšave za zaščito pravic potnikov v železniškem prometu, zlasti v zvezi z nadomestili v primeru zamude, odpovedi ali materialne škode. [Sprememba 2]

(4)  Potnik v železniškem prometu je šibkejša stran prevozne pogodbe, zato bi bilo treba njegove pravice v tem pogledu zaščititi.

(5)  S priznavanjem enakih pravic potnikom, ki potujejo v mednarodnem in notranjem železniškem prometu, bi se morali morala povišati raven varstva potrošnikov v Uniji ter zagotoviti enaki konkurenčni pogoji za prevoznike v železniškem prometu in enotna raven pravic za potnike pravic potnikov v Uniji, zlasti kar zadeva njihov dostop do informacij in nadomestilo v primeru zamude ali odpovedi. Potniki bi morali prejeti čim bolj točne informacije o svojih pravicah. [Sprememba 3]

(5a)   Ta uredba ne bi smela posegati v pristojnost držav članic ali pristojnih organov, da določijo socialne tarife za storitve, ki se urejajo v skladu z obveznostmi javnih storitev, in za komercialne storitve. [Sprememba 4]

(6)  Mestne, primestne in regionalne storitve železniškega prevoza potnikov se po svoji naravi razlikujejo od storitev na dolgih relacijah. Države članice bi zato morale zato imeti možnost, da mestne, primestne in regionalne storitve železniškega prevoza potnikov, ki niso čezmejne storitve znotraj Unije, izvzamejo iz nekaterih določb o pravicah potnikov. [Sprememba 136]

(7)  Cilj te uredbe je izboljšati storitve železniškega prevoza potnikov v Uniji. Zato bi morale države članice imeti možnost, da začasno odobrijo odstopanja za storitve v regijah, pri katerih se znaten del storitve izvaja izven Unije, če je na delu takšnih storitev, ki se zagotavlja na ozemlju teh držav članic, v skladu z njihovim nacionalnim pravom zagotovljena zadovoljiva raven pravic potnikov.

(8)  Vendar se ta odstopanja ne bi smela uporabljati za določbe te uredbe, ki olajšujejo uporabo prevoznih storitev v železniškem prometu invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo. Poleg tega se odstopanja ne bi smela uporabljati v zvezi s pravicami oseb, ki želijo kupiti vozovnico za potovanje z vlakom, da to storijo brez nepotrebnih težav, določbami o odgovornosti prevoznikov v železniškem prometu glede potnikov in njihove prtljage, zahtevo, da je prevoznik v železniškem prometu ustrezno zavarovan, ter zahtevo, da prevozniki v železniškem prometu sprejmejo ustrezne ukrepe za zagotovitev osebne varnosti potnikov na železniških postajah in vlakih ter za obvladovanje tveganja. [Sprememba 6]

(9)  Med pravice uporabnikov prevoznih storitev v železniškem prometu sodi prejemanje informacij v zvezi s prevozno storitvijo temi storitvami in povezanimi zadevami pred in med potovanjem. Če je le mogoče, bi morali ter po njem. Prevozniki v železniškem prometu in prodajalci vozovnic bi morali te informacije kar se da hitro zagotoviti vnaprej ali vsaj na začetku potovanja. Te informacije bi bilo treba zagotoviti v obliki, dostopni invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo, in bi morale biti javno dostopne. Prevozniki v železniškem prometu bi morali te informacije zagotoviti prodajalcem vozovnic in drugim prevoznikom v železniškem prometu, ki prodajajo njihovo storitev. [Sprememba 7]

(9a)   Dostop do vseh operativnih podatkov in tarif v realnem času brez diskriminacije in pod sprejemljivimi pogoji povečuje dostopnost potovanja po železnici za nove stranke ter jim zagotavlja večjo izbiro med možnostmi potovanja in tarifami. Da bi prevozniki v železniškem prometu spodbujali potovanje po železnici, bi morali prodajalcem vozovnic zagotavljati operativne podatke in podatke o tarifah. Prizadevati bi si bilo treba za to, da se potnikom omogoči rezervacija enotnih vozovnic in optimalnih enkratnih železniških potovanj. [Sprememba 8]

(9b)   Spodbujanje večmodalnega prevoza potnikov bi omogočilo doseganje podnebnih ciljev. Zato bi morali prevozniki v železniškem prometu objaviti tudi povezave z drugimi načini prevoza, da bodo potniki seznanjeni z njimi pred rezervacijo potovanja. [Sprememba 9]

(9c)  Dobro razvit večmodalni prevoz potnikov bo prispeval k doseganju podnebnih ciljev. Zato bi morali prevozniki v železniškem prometu opozoriti tudi na povezave z drugimi načini prevoza, da bodo potniki seznanjeni z njimi pred rezervacijo potovanja. [Sprememba 10]

(10)  Podrobnejše zahteve glede zagotavljanja potovalnih informacij so določene v tehničnih specifikacijah za interoperabilnost (TSI) iz Uredbe Komisije (EU) št. 454/2011(5).

(11)  Krepitev pravic potnikov v železniškem prometu bi morala temeljiti na obstoječem mednarodnem pravu iz Dodatka A – Enotna pravila za pogodbo o mednarodnem železniškem prevozu potnikov in prtljage (CIV) h Konvenciji o mednarodnem železniškem prometu (COTIF) z dne 9. maja 1980, kakor je spremenjena s Protokolom o spremembi Konvencije o mednarodnem železniškem prometu z dne 3. junija 1999 (Protokol iz leta 1999). Vendar je zaželeno področje uporabe te uredbe razširiti in zaščititi ne le potnike v mednarodnem železniškem prometu, temveč tudi potnike v notranjem železniškem prometu. Unija je h konvenciji COTIF pristopila 23. februarja 2013.

(12)  V okviru prodaje vozovnic za prevoz potnikov bi morale države članice sprejeti vse potrebne ukrepe za prepoved diskriminacije na podlagi državljanstva ali prebivališča, ne glede na to, ali je zadevni potnik trajno ali začasno prisoten v drugi državi članici. Navedeni ukrepi bi se morali nanašati na vse prikrite oblike diskriminacije, ki bi z uporabo meril, kot so prebivališče, fizična ali digitalna lokacija, lahko imele enak učinek. Glede na razvoj spletnih platform za prodajo potniških vozovnic bi morale države članice posebno pozornost posvetiti temu, da do diskriminacije ne prihaja med dostopanjem do spletnih vmesnikov ali nakupom vozovnic. Kljub temu ureditve prevoza, ki vključujejo socialne tarife, ne bi smele biti samodejno izključene, pod pogojem, da so sorazmerne in neodvisne od državljanstva oseb, ki jih zadevajo. [Sprememba 11]

(13)  Vse večja priljubljenost kolesarjenja v Uniji vpliva tudi širše na sektorja mobilnosti in turizma. S povečanjem deleža uporabe železnic in kolesarjenja v strukturi načinov prevoza se zmanjšuje vpliv prometa na okolje. Zato bi morali prevozniki v železniškem prometu kar najbolj olajšati združevanje potovanj s kolesom in vlakom, zlasti tako, da potnikom dovolijo, da kolesa vzamejo s seboj na vlak bi morali dati na voljo zadostno število stojal za sestavljena kolesa v temu namenjenih prostorih na vseh vrstah potniških vlakov, vključno z visokohitrostnimi vlaki, vlaki na dolgih relacijah ter čezmejnimi in lokalnimi vlaki. Potniki bi morali biti obveščeni o prostoru, ki je na voljo za kolesa. Te zahteve bi morale veljati za vse prevoznike v železniškem prometu od ... [dve leti po datumu začetka veljavnosti te uredbe]. [Sprememba 12]

(14)  Prevozniki v železniškem prometu bi morali olajšati prehod potnikov v železniškem prometu od enega operaterja k drugemu s pomočjo izdaje enotnih vozovnic, če je to mogoče. [Sprememba 13]

(15)  Z vidika Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov ter z namenom, da se invalidnim osebam in osebam z zmanjšano mobilnostjo zagotovijo možnosti potovanja po železnici, primerljive z možnostmi drugih državljanov, bi bilo treba določiti pravila o nediskriminaciji in pomoči med potovanjem. Invalidne osebe in osebe z omejeno mobilnostjo, naj bo vzrok zanjo invalidnost, starost ali kateri koli drugi dejavnik, imajo, tako kot vsi drugi državljani, pravico do prostega gibanja in nediskriminacije. Med drugim bi bilo treba posvetiti posebno pozornost zagotavljanju dostopnih informacij invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo v zvezi z dostopnostjo do prevoznih storitev v železniškem prometu, pogoji dostopa do tirnih vozil in njihovo opremo. Da bi bili potniki z omejeno možnostjo zaznavanja kar najbolje obveščeni o zamudah, bi bilo treba uporabljati ustrezne in razumljive optične in akustične sisteme. Invalidne osebe in osebe z omejeno mobilnostjo bi morale imeti možnost kupiti vozovnico na vlaku brez dodatnih stroškov. Osebje bi moralo biti ustrezno usposobljeno, da se odzove na potrebe invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo, zlasti, ko jim nudijo pomoč. Za zagotovitev enakih pogojev potovanja bi morala biti takim osebam na postajah in brezplačno na vlaku voljo pomoč na voljo vedno, kadar obratujejo vlaki, ter ne samo ob določenih urah pri vstopu na vlak in izstopu z njega. [Sprememba 14]

(15a)  Če na postaji ni dostopnih zmogljivosti za prodajo vozovnic, morajo invalidne osebe in osebe z omejeno mobilnostjo imeti možnost, da vozovnico kupijo na vlaku. [Sprememba 15]

(16)  Prevozniki v železniškem prometu in upravljavci postaj bi morali upoštevati potrebe invalidnih oseb ali oseb z omejeno mobilnostjo, skladno s v skladu z Uredbo Komisije (EU) št. 1300/2014 (TSI za osebe z omejeno mobilnostjo)(6) in Direktivo XXX, ki dopolnjuje TSI. Poleg tega bi morali biti v skladu s pravili Unije o javnih naročilih, zlasti z Direktivo 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta(7), vse zgradbe in tirna vozila dostopni s postopnim odpravljanjem fizičnih in funkcionalnih ovir pri nabavi novega materiala ali pri izvajanju gradbenih ali večjih obnovitvenih del. [Sprememba 16]

(17)  Zaželeno je, da bi ta uredba uvedla sistem nadomestil za potnike v primeru zamude, povezane z odgovornostjo prevoznikov v železniškem prometu, na isti podlagi kot mednarodni sistem, ki ga zagotavlja COTIF, zlasti z Enotnimi pravili CIV, ki se nanašajo na pravice potnikov. Kupnina za vozovnico bi morala biti v celoti vračljiva. V primeru zamude pri storitvi prevoza potnikov bi morali prevozniki v železniškem prometu potnikom zagotoviti nadomestilo kot odstotni delež do 100 % cene vozovnice. [Sprememba 17]

(18)  Prevozniki v železniškem prometu bi obvezno morali biti zavarovani ali bi morali skleniti enakovreden dogovor o odgovornosti do potnikov v železniškem prometu v primeru nesreč. Kadar država članica določi najvišji znesek odškodnine za primer smrti ali telesne poškodbe potnika, bi morala biti ta odškodnina najmanj enaka znesku, določenemu v enotnih pravilih CIV. Države članice bi morale imeti možnost, da kadar koli povečajo znesek odškodnine za primer smrti ali telesne poškodbe potnikov. [Sprememba 18]

(19)  Krepitev pravic do nadomestila in pomoči v primeru zamud, zamujenih povezav ali odpovedi prevozne storitve v prometu naj bi spodbudila delovanje trga storitev železniškega potniškega prometa v korist potnikov.

(20)  V primeru zamud bi potniki morali imeti možnost za nadaljevanje ali preusmeritev potovanja pod primerljivimi pogoji prevoza. V takem primeru bi bilo treba zlasti upoštevati potrebe invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo po ustreznih informacijah. [Sprememba 19]

(20a)   Razlaga potovanja ali kombiniranega potovanja bi morala vključevati vse okoliščine z realističnimi ali veljavnimi minimalnimi časi povezav, če se prvotno rezervirajo, ob upoštevanju vseh pomembnih dejavnikov, kot so velikost in lokacija posameznih postaj ali zadevnih platform. [Sprememba 137]

(21)  Vendar pa prevozniku v železniškem prometu ne bi smelo biti treba plačati nadomestila, če lahko dokaže, da je do zamude prišlo zaradi izrednih vremenskih razmer ali večjih naravnih nesreč, ki so ogrozile varno izvajanje storitve. Vsak tak dogodek bi moral imeti značilnosti izredne naravne nesreče in ne vremenskih dogodkov, ki se lahko pričakujejo v zadevnem letnem času, kot so na primer jesenske nevihte ali redne poplave v mestih, ki jih povzroči plimovanje ali taljenje snega. Prevozniki v železniškem prometu bi morali dokazati, da zamude niso mogli niti predvideti niti preprečiti, čeprav so za to sprejeli vse razumne ukrepe. [Sprememba 20]

(22)  Upravljavci postaj bi morali v sodelovanju z upravljavci infrastrukture in prevozniki v železniškem prometu pripraviti in objaviti načrte ravnanja v nepredvidljivih razmerah, da bi kar najbolj zmanjšali učinke večjih prekinitev storitev ter obtičalim potnikom zagotovili ustrezne informacije in oskrbo. [Sprememba 21]

(23)  Ta uredba ne bi smela omejevati pravic prevoznikov v železniškem prometu, prodajalcev vozovnic ali upravljavcev železniških postaj ali infrastrukture, da po potrebi zahtevajo nadomestilo od katere koli osebe, vključno s tretjimi osebami, za izpolnitev obveznosti do potnikov v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo s to uredbo. [Sprememba 22]

(24)  Kadar država članica prevozniku v železniškem prometu odobri neizvajanje določb te uredbe, bi morala spodbujati prevoznike v železniškem prometu, v posvetovanju z organizacijami, ki zastopajo potnike, da uvedejo nadomestila in pomoč v primeru večjih prekinitev storitev železniškega prevoza potnikov.

(25)  Zaželeno je tudi, da se žrtve nesreč in vzdrževane družinske člane razbremeni kratkotrajnih finančnih skrbi neposredno po nesreči.

(26)  V interesu potnikov v železniškem prometu je, da se v dogovoru z javnimi organi sprejmejo ustrezni ukrepi za zagotovitev osebne varnosti potnikov na postajah in vlakih.

(27)  Potniki v železniškem prometu bi morali imeti možnost, da pritožbo v zvezi s pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz te uredbe, predložijo kateremu koli zadevnemu prevozniku v železniškem prometu, prodajalcu vozovnic, upravljavcu železniške postaje ali upravljavcu infrastrukture, in pravico do odgovora v razumnem roku. [Sprememba 23]

(28)  Prevozniki v železniškem prometu in upravljavci postaj bi morali določiti, objaviti, upravljati in spremljati standarde kakovosti za storitve železniškega prevoza potnikov, vključno s storitvami za invalidne osebe in osebe z omejeno mobilnostjo. [Sprememba 24]

(29)  Za ohranitev visoke ravni varstva potrošnikov v železniškem prometu bi se moralo od držav članic zahtevati, da določijo nacionalne izvršilne organe, ki bodo podrobno spremljali in izvrševali to uredbo na nacionalni ravni. Ti organi bi morali imeti možnost, da sprejmejo različne izvršilne ukrepe in potnikom zagotovijo možnost zavezujočega alternativnega reševanja sporov v skladu z Direktivo 2013/11/EU Evropskega parlamenta in Sveta(8). Potniki bi morali imeti možnost, da se tem organom pritožijo glede morebitnih kršitev te uredbe in po dogovoru uporabljajo spletno reševanje sporov, vzpostavljeno v skladu z Uredbo (EU) št. 524/2013 Evropskega parlamenta in Sveta(9). Poleg tega bi bilo treba določiti, da lahko pritožbe vložijo organizacije, ki zastopajo skupine potnikov. Ti organi bi morali med seboj sodelovati, da zagotovijo ustrezno obravnavo takšnih teh pritožb, ta uredba pa bi morala še vedno biti navedena v prilogi k Uredbi (EU) 2017/2394 Evropskega parlamenta in Sveta(10). Nacionalni izvršilni organi vsako leto na svojem spletišču objavijo poročila s statističnimi podatki, v katerih navedejo število in vrsto prejetih pritožb ter izid sprejetih izvršilnih ukrepov. Poleg tega bi bilo ta poročila treba objaviti na spletnem mestu Agencije Evropske unije za železnice. [Sprememba 25]

(30)  Obdelava osebnih podatkov bi se morala izvajati v skladu s predpisi Unije o varstvu osebnih podatkov, zlasti z Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta(11).

(31)  Države članice bi morale določiti kazni za kršitve te uredbe in zagotoviti izvajanje teh kazni. Kazni, med katerimi bi lahko bilo tudi plačilo nadomestila zadevni osebi, bi morale biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne ter med drugim vključevati najnižjo denarno kazen ali delež letnega prometa zadevnega podjetja ali organizacije, odvisno od tega, kateri znesek je višji. [Sprememba 26]

(32)  Ker ciljev te uredbe, namreč razvoja železnic Unije in uvedbe pravic potnikov, ni mogoče v ustrezni meri doseči na ravni držav članic in jih je lažje dosegati na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena, ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za dosego teh ciljev.

(33)  Da se zagotovi visoka raven zaščite potnikov, bi bilo treba v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije na Komisijo prenesti pooblastilo za sprejemanje aktov za spreminjanje Prilog I, II in III v zvezi z Enotnimi pravili CIV, za določanje minimalne ravni informacij, ki jih morajo zagotoviti prevozniki v železniškem prometu in prodajalci vozovnic, in minimalnih standardih kakovosti storitev ter za prilagajanje zneskov, navedenih v tej uredbi, glede na inflacijo. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje(12). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente istočasno kot strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se lahko sistematično udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(33a)  Za zagotovitev enotnih pogojev za izvajanje te direktive bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila v zvezi z oblikovanjem standardiziranega formularja Unije za pritožbe, s katerim lahko potniki zahtevajo nadomestilo v skladu s to uredbo. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta(13). [Sprememba 27]

(34)  Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela iz Listine o temeljnih pravicah Evropske unije, zlasti iz členov 21, 26, 38 in 47, ki določajo prepoved vsakršne diskriminacije, vključenost invalidov, visoko raven varstva potrošnikov ter pravico do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča. Sodišča držav članic morajo to uredbo uporabljati ob upoštevanju teh pravic in načel –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

Poglavje I

Splošne določbe

Člen 1

Predmet urejanja in cilji [Sprememba 28]

Ta uredba določa pravila za železniški prevoz za določitev učinkovite zaščite potnikov in spodbujanje potovanja po železnici v zvezi z: [Sprememba 29]

(a)  nediskriminacijo med potniki v zvezi s pogoji prevoza in izdajanja vozovnic; [Sprememba 30]

(b)  odgovornostjo prevoznikov v železniškem prometu in njihovimi obveznostmi v zvezi z zavarovanjem potnikov in njihove prtljage;

(c)  pravicami potnikov v primeru nesreče s smrtnim izidom ali osebno poškodbo oziroma izgubo ali poškodbo prtljage, ki se zgodi pri uporabi storitev železniškega prevoza;

(d)  pravicami potnikov in nadomestilom potnikom v primeru odpovedi motenj, kot sta odpoved ali zamude zamuda; [Sprememba 31]

(e)  minimalnimi, točnimi in pravočasnimi informacijami, ki jih je treba v dostopni obliki zagotoviti potnikom, vključno s sklenitvijo prevoznih pogodb in izdajanjem vozovnic; [Sprememba 32]

(f)  nediskriminacijo in obvezno pomočjo, ki jo invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo zagotovi usposobljeno osebje; [Sprememba 33]

(g)  določanjem in spremljanjem standardov kakovosti za prevozne storitve v prometu in obvladovanjem tveganj v zvezi z osebno varnostjo potnikov;

(h)  reševanjem ustreznimi postopki za vlaganje in reševanje pritožb; [Sprememba 34]

(i)  splošnimi predpisi o izvrševanju.

Člen 2

Področje uporabe

1.  Ta uredba se uporablja po vsej Uniji za potovanja in storitve železniškega prevoza v notranjem in mednarodnem prometu, ki jih zagotavlja en ali več prevoznikov v železniškem prometu z licenco v skladu z Direktivo 2012/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta(14).

2.  Države članice lahko ob upoštevanju odstavka 4 iz uporabe te uredbe izvzamejo naslednje storitve:

(a)  mestne, primestne in regionalne storitve železniškega prevoza potnikov, kot so navedene v Direktivi 2012/34/EU, razen čezmejnih storitev v Uniji; [Sprememba 138]

(b)  storitve mednarodnega potniškega prometa, od katerih se znaten del, ki vključuje vsaj en v voznem redu predviden postajni postanek, izvaja izven Skupnosti, pod pogojem, da so pravice potnikov ustrezno zagotovljene v skladu z zadevno nacionalno zakonodajo na ozemlju države članice, ki odobri odstopanje. [Sprememba 36]

(ba)  notranje storitve železniškega prevoza potnikov, za katere so države članice takšno oprostitev odobrile na podlagi Uredbe (ES) št. 1371/2007 za največ 12 mesecev po ... [datum začetka veljavnosti te uredbe]. [Sprememba 37]

3.  Države članice obvestijo Komisijo o odstopanjih, odobrenih na podlagi točk (a), in (b) in (ba) odstavka 2, ter o ustreznosti njihovih nacionalnih zakonov na njihovem ozemlju za namene točke (b) odstavka 2. [Sprememba 38]

4.  Členi 5, 106, 11, 12 in 2517 ter poglavje V se uporabljajo za vse storitve železniškega prevoza potnikov iz odstavka 1, vključno s storitvami, ki so izvzete v skladu s točkama točko (a) in (b) odstavka 2. [Sprememba 39]

4a.  Ta uredba se ne uporablja za storitve izključno zgodovinskega pomena. [Sprememba 40]

Člen 3

Opredelitev pojmov

V tej uredbi:

(1)  „prevoznik v železniškem prometu“ pomeni prevoznika v železniškem prometu, kakor je opredeljen v členu 3(1) Direktive 2012/34/EU;

(1a)  „prevoznik“ pomeni pogodbenega prevoznika v železniškem prometu, s katerim je potnik sklenil prevozno pogodbo, ali niz zaporednih prevoznikov v železniškem prometu, ki jih lahko zavezuje ta pogodba; [Sprememba 41]

(1b)  „nadomestni prevoznik“ pomeni prevoznika v železniškem prometu, ki ni sklenil prevozne pogodbe s potnikom, vendar mu je pogodbeni prevoznik v železniškem prometu v celoti ali deloma poveril izvedbo prevoza po železnici; [Sprememba 42]

(2)  „upravljavec infrastrukture“ pomeni upravljavca infrastrukture, kakor je opredeljen v členu 3 Direktive 2012/34/EU;

(3)  „upravljavec postaje“ pomeni organizacijski subjekt v državi članici, na katerega je bila prenesena odgovornost za upravljanje železniške postaje in ki je lahko upravljavec infrastrukture;

(4)  „organizator potovanja“ pomeni organizatorja ali posrednika, pri katerem ne gre za prevoznika v železniškem prometu v smislu točke (8) člena 3(8) in (9) Direktive (EU) 2015/2302 Evropskega parlamenta in Sveta(15); [Sprememba 43]

(5)  „prodajalec vozovnic“ pomeni vsakega posrednika prevoznih storitev v železniškem prometu, ki sklepa pogodbe o prevozu in prodaja vozovnice, ločene vozovnice ali enotne vozovnice v svojem imenu ali v imenu prevoznika enega ali več prevoznikov v železniškem prometu; [Sprememba 44]

(5a)   „distributer“ pomeni posrednika prevoznih storitev v železniškem prometu, ki prodaja vozovnice v imenu prevoznika v železniškem prometu in za katerega ne velja nobena obveznost iz pogodbe, sklenjene med potnikom in prevoznikom v železniškem prometu; [Sprememba 45]

(6)  „pogodba o prevozu“ pomeni pogodbo o prevozu, za katerega se zahteva plačilo, ali brezplačnem prevozu med prevoznikom v železniškem prometu ali prodajalcem vozovnic in potnikom o zagotovitvi ene ali več prevoznih storitev; [Sprememba 46]

(6a)   „vozovnica“ pomeni veljavno dokazilo, ki potniku daje pravico do prevoza v železniškem prometu, ne glede na to, ali je vozovnica izdana v papirni obliki, v obliki e-vozovnice, pametne kartice ali potovalne kartice; [Sprememba 47]

(6b)   „kombiniran prevoz“ pomeni vozovnico ali vozovnice, ki predstavljajo več kot eno pogodbo o prevozu za zaporedne storitve železniškega prevoza enega ali več prevoznikov v železniškem prometu; [Sprememba 48]

(7)  „rezervacija“ pomeni dovoljenje, pisno ali elektronsko, ki daje prevoznemu subjektu pravico do prevoza na podlagi predhodno potrjenih dogovorov o prevozu za določeno osebo;

(8)  „enotna vozovnica“ pomeni vozovnico ali ločene vozovnice, ki predstavljajo eno pogodbo ali več pogodb o prevozu za zaporedne storitve železniškega prevoza enega ali več prevoznikov v železniškem prometu za celotno potovanje, kupljene pri istem prodajalcu vozovnic, organizatorju potovanja ali prevozniku v železniškem prometu; [Sprememba 49]

(9)  „storitev“ pomeni storitev železniškega prevoza potnikov, ki deluje med železniškimi postajami ali postajališči po voznem redu;

(10)  „potovanje“ pomeni prevoz potnika med postajo odhoda in postajo prihoda na podlagi ene pogodbe o prevozu; [Sprememba 50]

(11)  „storitev železniškega prevoza potnikov v notranjem prometu“ pomeni storitev železniškega prevoza potnikov, pri kateri ni prečkanja meje države članice;

(12)  „storitev mednarodnega potniškega prometa“ pomeni storitev mednarodnega potniškega prometa, kot je opredeljena v členu 3(5) Direktive 2012/34/EU;

(13)  „zamuda“ pomeni časovno razliko med časom prihoda potnika, načrtovanega v skladu z objavljenim voznim redom, in časom njegovega dejanskega ali pričakovanega prihoda na končno namembno postajo;

(13a)  „prihod“ pomeni trenutek, ko se vrata vlaka odprejo na namembnem peronu in se dovoli izstop; [Sprememba 51]

(14)  „večkratna vozovnica“ ali „sezonska vozovnica“ pomeni vozovnico za neomejeno število voženj, ki omogoča veljavnemu imetniku potovanje z vlakom na določeni progi ali omrežju v določenem obdobju;

(15)  „zamujena povezava“ pomeni okoliščino, ko potnik na potovanju ali kombiniranem potovanju, ne glede na to, ali poteka na podlagi ene pogodbe ali ne, zamudi eno ali več storitev na potovanju, do katere pride zaradi zamude ali odpovedi ene ali več prejšnjih storitev; [Sprememba 139]

(16)  „invalidna oseba“ in „oseba z omejeno mobilnostjo“ pomenita katero koli osebo s trajnimi ali začasnimi telesnimi, duševnimi,, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki jih v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da ne morejo tako kot drugi potniki polno in učinkovito uporabljati storitev prevoza, ali osebe, ki so pri uporabi prevoza funkcionalno ovirane zaradi svoje starosti; [Sprememba 53]

(17)  „splošni pogoji prevoza“ pomeni pogoje prevoznika v železniškem prometu v obliki splošnih pogojev ali tarif, ki pravno veljajo v vsaki državi članici in ki so postali s sklenitvijo pogodbe o prevozu njen sestavni del;

(18)  „vozilo“ pomeni motorno vozilo ali priklopnik, ki se prevaža na tirnem vozilu v času, ko se prevažajo potniki;

(19)  „Enotna pravila CIV“ pomeni Enotna pravila za pogodbo o mednarodnem železniškem prevozu potnikov in prtljage (CIV), kot so določena v Dodatku A h Konvenciji o mednarodnem železniškem prometu (COTIF).

Poglavje II

Pogodba o prevozu, informacije in vozovnice

Člen 4

Pogodba o prevozu

Ob upoštevanju določb tega poglavja je sklepanje in izvajanje pogodbe o prevozu ter zagotavljanje informacij in vozovnic urejeno z določbami iz II. dela in III. dela iz Priloge I.

Člen 5

Nediskriminatorni pogoji pogodbe o prevozu

Brez poseganja v socialne tarife bi morali prevozniki v železniškem prometu, organizatorji potovanj ali prodajalci vozovnic splošni javnosti prodajati vozovnice in enotne vozovnice in sprejemati rezervacije od potnikov v skladu s členom 10 te uredbe ter ponujati pogodbene pogoje glede prevoza in prodaje vozovnic ter tarife, ki ne povzročajo neposredne ali posredne diskriminacije na podlagi državljanstva ali prebivališča končne stranke končnega potnika ali na podlagi sedeža prevoznika v železniškem prometu, organizatorja potovanj ali prodajalca vozovnic v Uniji ali na podlagi tega, kako so potniki kupili vozovnico. [Sprememba 55]

Člen 6

Kolesa

Potniki imajo pravico na vlak prinesti kolesa, po potrebi proti razumnemu plačilu. Svoja kolesa morajo ves čas potovanja imeti pod nadzorom in zagotoviti, da ne povzročijo nevšečnosti ali škode drugim potnikom, na opremi za mobilnost, prtljagi ali pri opravljanju železniških storitev. Prevoz koles se lahko zavrne ali omeji zaradi varnostnih ali operativnih razlogov pod pogojem, da, vključno s hitrimi vlaki, vlaki za dolge razdalje ter čezmejnimi in lokalnimi vlaki, prinesti kolesa. Vsi novi ali prenovljeni potniški vlaki morajo imeti najpozneje do ... [dve leti po datumu začetka veljavnosti te uredbe] dobro označen namenski prostor za prevoz sestavljenih koles, kjer je prostora za najmanj osem koles. Prevozniki v železniškem prometu, prodajalci vozovnic, organizatorji potovanja in, kadar je to ustrezno, upravljavci postaj, potnike najpozneje pri nakupu vozovnic obvestijo o pogojih za takšno zavrnitev ali omejitev prevoz koles na vseh vlakih v skladu z Uredbo (EU) št. 454/2011. [Sprememba 56]

Člen 7

Izključitev odstopanja od obveznosti in omejevalnih določb

1.  Obveznosti do potnikov v skladu s to uredbo ni mogoče omejevati ali od njih odstopati, še zlasti ne z omejevalnimi klavzulami ali klavzulami o odstopanju od teh obveznosti v pogodbi o prevozu. Pogodbeni pogoji, katerih neposreden ali posreden namen je odpoved ali odstopanje od pravic, ki izhajajo iz te uredbe, ali omejitev teh pravic, niso zavezujoči za potnika. [Sprememba 57]

2.  Prevozniki v železniškem prometu, organizatorji potovanj ali prodajalci vozovnic lahko potnikom ponudijo pogodbene pogoje, ki so zanje ugodnejši od pogojev, določenih v tej uredbi. [Sprememba 58]

Člen 8

Obveznost zagotavljanja informacij o ukinitvi prevoznih storitev v prometu

Prevozniki v železniškem prometu ali, po potrebi, pristojni organi, odgovorni za pogodbe o opravljanju železniških storitev po javnem naročilu, objavijo sklepe o stalni ali začasni ukinitvi ali bistvenem zmanjšanju prevoznih storitev v prometu pravočasno pred njihovo uveljavitvijo, stalno ali začasno objavijo na primeren način in brez odlašanja, in sicer tudi v obliki, dostopni invalidnim osebam invalidom, v skladu z zahtevami glede dostopnosti iz Direktive XXX(16) in Uredbe (EU) št. 1300/2014, obenem pa zagotovijo smiselno in ustrezno posvetovanje o teh predlogih pred začetkom njihovega izvajanja. [Sprememba 59]

Člen 9

Potovalne informacije

1.  Na zahtevo potnika prevozniki v železniškem prometu, organizatorji potovanj in prodajalci vozovnic, ki v svojem imenu ali v imenu enega ali več prevoznikov v železniškem prometu ponujajo pogodbe o prevozu, zagotovijo vsaj informacije, določene v delu I Priloge II v zvezi s potovanji, za katera zadevni prevoznik v železniškem prometu ponuja pogodbo pogodbe o prevozu. Te informacije, če so na razpolago, zagotovijo prodajalci vozovnic, ki pogodbe o prevozu nudijo v svojem imenu, in organizatorji potovanj. Za zagotovitev skladnosti s to uredbo prevozniki v železniškem prometu zagotovijo te informacije prodajalcem vozovnic in drugim prevoznikom v železniškem prometu, ki prodajajo njihovo storitev. [Sprememba 60]

2.  Prevozniki v železniškem prometu in, če kjer je to mogoče potrebno, prodajalci vozovnic med potovanjem, in sicer tudi na povezovalnih postajah, zagotovijo potnikom vsaj informacije, določene v delu II Priloge II. Za zagotovitev skladnosti s to uredbo prevozniki v železniškem prometu zagotovijo te informacije prodajalcem vozovnic in drugim prevoznikom v železniškem prometu, ki prodajajo njihovo storitev. [Sprememba 61]

3.  Prevozniki v železniškem prometu, organizatorji potovanj in prodajalci vozovnic potnikom zagotovijo informacije iz odstavkov 1 in 2 se zagotovijo v najprimernejši obliki in sicer tudi z uporabo prek preprosto dostopnih, splošno uporabljanih najsodobnejših komunikacijskih tehnologij, ki v zvezi z odstavkom 2 delujejo v realnem času, ter po možnosti v pisni obliki, da bi potnikom zagotovili vse zahtevane informacije iz Priloge II k tej uredbi. Predvsem je treba zagotoviti, da so te informacije dostopne invalidnim osebam v skladu z zahtevami glede dostopnosti iz Direktive XXX in, Uredbe (EU) št. 454/2011 in Uredbe (EU) št. 1300/2014. Razpoložljivost oblik, dostopnih osebam z omejeno mobilnostjo, je jasno objavljena. [Sprememba 62]

4.  Prevozniki v železniškem prometu, upravljavci postaj in upravljavci infrastrukture dajo realnočasne podatke o vlakih, in sicer tudi o vlakih, ki jih upravljajo drugi prevozniki v železniškem prometu, nediskriminatorno javno na voljo prevoznikom v železniškem prometu in prodajalcem vozovnic realnem času, da bi odpravili diskriminacijo med potniki. [Sprememba 63]

4a.  Prevozniki v železniškem prometu v sodelovanju z upravljavci postaj in upravljavci infrastrukture v časovnih razporedih navedejo informacije o dostopnih železniških povezavah in postajah. [Sprememba 64]

Člen 10

Razpoložljivost vozovnic, enotnih vozovnic in rezervacij

1.  Prevozniki v železniškem prometu in prodajalci vozovnic ponujajo vozovnice in, če so na voljo, enotne vozovnice in rezervacije. Po najboljših močeh si prizadevajo ponuditi enotne vozovnice, in sicer tudi za vsa čezmejna potovanja in ali potovanja, ki vključujejo nočni vlak in več kot enega prevoznika v železniškem prometu.

2.  Brez poseganja v odstavka 3 in 4 prevozniki v železniškem prometu in prodajalci vozovnic izdajajo vozovnice potnikom na vsaj enega od naslednjih načinov:

(a)  prek prodajnih mest ali avtomatov za vozovnice;

(b)  prek telefona, interneta ali druge široko dostopne informacijske tehnologije;

(c)  na vlakih.

Države članice Pristojni organi iz Uredbe (ES) št. 1370/2007 Evropskega parlamenta in Sveta(17) lahko od prevoznikov v železniškem prometu zahtevajo, da izdajajo vozovnice v okviru pogodb za opravljanje storitev po javnem naročilu na več kot en način. [Sprememba 66]

3.  Prevozniki v železniškem prometu nudijo možnost pridobitve vozovnic za zadevno prevozno storitev na vlaku, razen če se ta omeji ali ne dopusti iz utemeljenih varnostnih razlogov, razlogov, ki izhajajo iz politike boja proti goljufijam, zaradi obvezne rezervacije ali iz tehtnih komercialnih razlogov, vključno z omejeno razpoložljivostjo prostora ali sedežev. [Sprememba 67]

4.  Če na postaji odhoda ni prodajnega mesta ali avtomata za vozovnice, morajo biti potniki na postaji obveščeni:

(a)  o možnosti, da vozovnico kupijo prek telefona ali interneta ali na vlaku, ter o postopku takšnega nakupa;

(b)  o najbližji železniški postaji ali kraju, kjer so na voljo prodajna mesta in/ali avtomati za vozovnice.

5.  Če na postaji ni prodajnega mesta ali dostopnega avtomata za vozovnice, lahko invalidne osebe in osebe z omejeno mobilnostjo ali ni na voljo nobene druge možnosti za predhodni nakup vozovnice, lahko potniki vozovnice brez dodatnih stroškov kupijo na vlaku. [Sprememba 68]

6.  Če so potniku izdane ločene vozovnice za eno potovanje ali kombinirano potovanje, ki sestoji iz več zaporednih storitev železniškega prevoza enega ali več prevoznikov v železniškem prometu, ima enako pravico do informacij, pomoči, oskrbe in nadomestil, kot bi jo imel, če bi mu bila izdana enotna vozovnica, ta pravica pa velja za celotno potovanje ali kombinirano potovanje od odhoda do končne postaje, razen če je bil izrecno in v pisni obliki obveščen o nasprotnem. Takšne informacije zlasti navajajo, da potnik v primeru, da zamudi povezavo, ni upravičen do pomoči ali nadomestila, ki bi temeljila na celotni dolžini potovanja. Dokazno breme, da so bile te informacije zagotovljene, nosi prevoznik v železniškem prometu, njegov zastopnik, organizator potovanja ali prodajalec vozovnic. [Sprememba 140]

Člen 10a

Zagotavljanje informacij o potovanju prek vmesnikov za aplikacijsko programiranje

1.  Prevozniki v železniškem prometu zagotovijo nediskriminatoren dostop do vseh informacij o potovanju, tudi operativnih informacij v realnem času o voznih redih in tarifah, kot je določeno v členu 9, in sicer prek vmesnikov za aplikacijsko programiranje (API).

2.  Prevozniki v železniškem prometu zagotovijo organizatorjem potovanj, prodajalcem vozovnic in drugim prevoznikom v železniškem prometu, ki ponujajo njihove storitve, nediskriminatoren dostop do sistemov rezervacij prek vmesnikov aplikacijskih programov, da lahko sklepajo pogodbe o prevozu in izdajajo vozovnice, enotne vozovnice in sprejemajo rezervacije, tako da bodo zagotovili najboljšo in stroškovno najučinkovitejšo pot, vključno s čezmejnimi potmi.

3.  Prevozniki v železniškem prometu zagotovijo, da so tehnične specifikacije vmesnikov za aplikacijsko programiranje dobro znane ter prosto in brezplačno dostopne. Vmesniki za aplikacijsko programiranje uporabljajo odprte standarde, splošno uporabljene protokole in strojno berljive oblike, da se omogoči medobratovalnost med sistemi.

4.  Prevozniki v železniškem prometu zagotovijo, da so spremembe tehničnih specifikacij za njihove vmesnike za aplikacijsko programiranje dane na voljo organizatorjem potovanj in prodajalcem vozovnic čim prej in najpozneje tri mesece pred uvedbo spremembe, razen v izrednih razmerah. Izredne razmere se dokumentirajo in dokumentacija se da na voljo pristojnim organom na njihovo zahtevo.

5.  Prevozniki v železniškem prometu morajo zagotoviti, da je dostop do vmesnikov za aplikacijsko programiranje zagotovljen na nediskriminatoren način na enaki ravni razpoložljivosti in uspešnosti, vključno s podporo, dostopom do vse dokumentacije, standardov, protokolov in formatov. Organizatorji potovanj in prodajalci vozovnic ne smejo biti v slabšem položaju v primerjavi s prevoznikom v železniškem prometu.

6.  Vmesniki za aplikacijsko programiranje se določijo v skladu z Delegirano uredbo Komisije (EU) 2017/1926(18). [Sprememba 70]

POGLAVJE III

ODGOVORNOST PREVOZNIKOV V ŽELEZNIŠKEM PROMETU ZA POTNIKE IN NJIHOVO PRTLJAGO

Člen 11

Odgovornost glede potnikov in prtljage

Ob upoštevanju določb tega poglavja in brez poseganja v veljavne nacionalne določbe, ki potnikom podeljujejo dodatno nadomestilo za škodo, odgovornost prevoznikov v železniškem prometu glede potnikov in njihove prtljage urejajo poglavja I, III in IV IV. dela, VI. del in VII. del iz Priloge I.

Člen 12

Zavarovanje in kritje odgovornosti za primer smrti ali telesne poškodbe potnika

Prevoznik v železniškem prometu se ustrezno zavaruje v skladu s členom 22 Direktive 2012/34/EU in na podlagi ocene svojih tveganj ali sklene enakovreden dogovor o kritju svojih odgovornosti po tej uredbi.

Člen 13

Predplačilo

1.  V primeru smrti ali poškodbe potnika prevoznik v železniškem prometu iz člena 26(5) Priloge I nemudoma, najpozneje pa v petnajstih dneh po ugotovitvi identitete fizične osebe, ki je upravičena do nadomestila, izplača predplačilo v višini, ustrezni trenutnim ekonomskim potrebam ter sorazmerno z utrpljeno škodo.

2.  Brez poseganja v odstavek 1 predplačilo ni nižje od 21 000 EUR na osebo v primeru smrti.

3.  Predplačilo ne pomeni priznavanja odgovornosti in se lahko izravna pri pozneje izplačanih zneskih na podlagi te uredbe, vendar ni vračljivo – razen v primerih, ko je bila škoda povzročena zaradi malomarnosti ali po krivdi potnika ali ko oseba, ki je prejela predplačilo, ni bila oseba, upravičena do nadomestila.

Člen 14

Izpodbijanje odgovornosti

Četudi prevoznik v železniškem prometu izpodbija svojo odgovornost za telesne poškodbe potniku, ki ga prevaža, stori vse razumno, da pomaga potniku, ki zahteva nadomestilo za škodo od tretjih oseb.

POGLAVJE IV

ZAMUDE, ZAMUJENE POVEZAVE IN ODPOVEDI

Člen 15

Odgovornost glede zamud, zamujenih povezav in odpovedi

Ob upoštevanju določb tega poglavja odgovornost prevoznikov v železniškem prometu glede zamud, zamujenih povezav in odpovedi ureja Poglavje II IV. dela iz Priloge I.

Člen 16

Povračilo in preusmeritev

1.  Če se pri odhodu ali v primeru zamujene povezave med potovanjem z enotno vozovnico z razlogom pričakuje, da bo zamuda pri prihodu na namembno postajo po pogodbi o prevozu daljša od 60 minut ali da bo vlak odpovedan, imajo potniki takoj na voljo izbiro med eno od naslednjih možnosti: [Sprememba 71]

(a)  povračilom cene celotne vozovnice pod pogoji, po katerih je bila plačana, za del ali dele poti, ki niso bili opravljeni, in za del ali za dele poti, ki so bili že opravljeni, če potovanje glede na potnikov prvotni potovalni načrt ne služi več svojemu namenu, in ob prvi priložnosti, kadar je primerno, tudi povratno prevozno storitvijo do prvega izhodišča. Izplačilo povračila se izvede pod istimi pogoji kot izplačilo nadomestila iz člena 17;

(b)  nadaljevanjem ali spremembo potovanja pod primerljivimi pogoji prevoza in brez dodatnih stroškov do namembne postaje, in sicer ob prvi priložnosti, tudi v primeru zamujene povezave zaradi zamude ali odpovedi predhodnega dela prevoza potnika. V takem primeru se potniku omogoči potovanje z naslednjim vlakom, ki pelje do namembne postaje, tudi če nima posebne rezervacije ali če naslednji vlak upravlja drug prevoznik v železniškem prometu; [Sprememba 72]

(c)  nadaljevanjem ali spremembo potovanja pod primerljivimi pogoji prevoza do namembne postaje, in sicer s poznejšim datumom po izbiri potnika, vendar najpozneje v enem mesecu po ponovni vzpostavitvi storitve. [Sprememba 73]

2.  Za namene točke (b) odstavka 1 lahko primerljivo preusmeritev izvede katero koli prevozno podjetje v železniškem prometu, ta storitev pa lahko vključuje uporabo prevoza višjega razreda v drugih načinih kopenskega prevoza, ne da bi potniku pri tem nastali dodatni stroški. Prevozniki v železniškem prometu si razumno prizadevajo, da bi se izognili dodatnim povezavam. Skupni čas potovanja pri uporabi drugega načina prevoza za del potovanja, ki ni bil opravljen po načrtu, pa mora biti primerljiv s časom potovanja, kot je bil prvotno načrtovan v skladu z voznim redom. Potniki se ne prerazporedijo v vozila nižjega razreda, razen če si ta vozila edino sredstvo, ki je na voljo za preusmeritev. [Sprememba 74]

3.  Ponudniki storitev preusmeritvenega prevoza so posebej pozorni, da se invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo pri storitvi nadomestnega prevoza zagotovi primerljiva zagotovijo primerljivo raven pomoči in dostopnosti. Ta storitev nadomestnega prevoza je lahko skupna vsem potnikom, lahko pa se prevoznik odloči, da bo nekaterim invalidnim osebam oziroma osebam z omejeno mobilnostjo zagotovil individualen prevoz, prilagojen njihovim posebnim potrebam. [Sprememba 75]

Člen 17

Nadomestilo cene vozovnice

1.  Ne da bi izgubil Čeprav obdrži pravico do prevoza, lahko potnik v primeru zamude od prevoznika v železniškem prometu zahteva nadomestilo za zamudo med krajem odhoda in krajem prihoda, navedenima v pogodbi na vozovnici ali vozovnicah, ki predstavljajo eno ali več pogodb o prevozu, v zvezi s katero strošek nakupa vozovnice ni bil povrnjen v skladu z določbami člena 16. Najmanjša nadomestila za zamude so:

(a)  2550 % cene vozovnice v primeru zamude od 60 do 11990 minut;

(b)  5075 % cene vozovnice v primeru zamude od 91 do 120 minut ali več.;

(ba)  100% cene vozovnice v primeru zamude 121 minut ali več. [Sprememba 76]

2.  Odstavek 1 se uporablja tudi za potnike, ki imajo večkratno vozovnico ali sezonsko vozovnico za železniški prevoz. Če je pri njih v času veljavnosti večkratne ali sezonske vozovnice ali kartice ugodnosti prišlo do več zamud in odpovedi, lahko zahtevajo primerno nadomestilo v skladu z ureditvijo glede nadomestil prevoznikov v železniškem prometu. Ta ureditev navede merila za določanje zamud in za izračun nadomestila. Če se med obdobjem veljavnosti večkratne vozovnice ali sezonske vozovnice zamude, krajše od 60 minut, zgodijo večkrat, se zamude seštevajo in se potnikom zagotovi nadomestilo v skladu z ureditvijo glede nadomestil prevoznikov v železniškem prometu, določeno v točkah (a), (b) in (ba) odstavka 1. [Sprememba 77]

3.  Nadomestilo za odpoved ali zamudo je izračunano v razmerju s polno ceno, ki jo je potnik dejansko plačal za odpovedano storitev ali storitev z zamudo. Če pogodba o prevozu velja za povratno potovanje, se nadomestilo za odpoved ali zamudo na poti tja ali nazaj izračuna na podlagi polovične cene vozovnice. Na enak način se cena za odpovedano prevozno storitev ali prevozno storitev z zamudo v okviru katere koli druge pogodbe o prevozu, ki omogoča potovanje z več zaporednimi etapami, izračuna v razmerju do polne cene. [Sprememba 78]

4.  Pri izračunu zamude se ne upošteva zamuda, za katero lahko prevoznik v železniškem prometu dokaže, da je do nje prišlo izven ozemelj Unije.

5.  Nadomestilo cene vozovnice se izplača v enem mesecu od predložitve zahtevka za nadomestilo. Nadomestilo se lahko izplača v obliki bonov in/ali drugih storitev, če so pogoji prilagodljivi (zlasti glede trajanja veljavnosti in namembnega kraja). Nadomestilo se na zahtevo potnika izplača v gotovini.

6.  Nadomestilo cene vozovnice se ne zniža za stroške finančnih transakcij, kot so pristojbine, telefonski stroški ali poštnina. Prevozniki v železniškem prometu lahko določijo najnižji znesek, pod katerim se nadomestilo ne izplača. Ta najnižji znesek ne presega 45 EUR na vozovnico. [Sprememba 79]

7.  Potniki niso upravičeni do nadomestila, če so o zamudi obveščeni pred nakupom vozovnice ali če pri prihodu z namenom nadaljevanja potovanja z uporabo druge storitve ali preusmeritve potovanja zamuda ostaja pod 60 minutami.

8.  Prevozniku v železniškem prometu ni treba plačati nadomestila, če lahko dokaže, da je do zamude prišlo zaradi izrednih vremenskih razmer ali večjih naravnih nesreč, ki so ogrozile varno izvajanje storitve in jih ni bilo mogoče predvideti ali preprečiti kljub temu, da so bili sprejeti vsi razumni ukrepi. [Sprememba 81]

Člen 18

Pomoč

1.  Prevoznik v železniškem prometu ali prodajalec vozovnic ali upravljavec postaje v primeru zamude pri prihodu ali odhodu v skladu s členom 9 obvesti potnike o stanju in o predvidenem času odhoda in prihoda takoj, ko so te informacije na voljo. [Sprememba 83]

2.  V primeru vsake zamude iz odstavka 1, ki je daljša od 60 minut, se potnikom brezplačno ponudi:

(a)  obrok in osvežilna pijača, primerno glede na čakalno dobo, če sta na voljo na vlaku ali na postaji ali ju je možno razumno nabaviti ob upoštevanju meril, kot so razdalja od dobavitelja, čas za dostavo in stroški;

(b)  hotel ali druga vrsta namestitve in prevoz od železniške postaje do mesta namestitve, kadar je potrebna ena ali več nočitev ali kadar je potrebna dodatna nočitev, kjer in kadar je to fizično mogoče, pri čemer se upošteva posebne zahteve za dostop invalidnih oseb ali oseb z omejeno mobilnostjo ter potrebe certificiranih živali vodnic; [Sprememba 84]

(c)  če vlak obtiči na progi, prevoz od vlaka do železniške postaje, nadomestnega izhodišča ali namembne postaje pri zadevni prevozni storitvi, kjer in kadar je to fizično mogoče.

3.  Če železniške prevozne storitve ni več mogoče nadaljevati, prevozniki v železniškem prometu za potnike čim prej organizirajo nadomestni prevoz.

4.  Prevoznik v železniškem prometu na zahtevo potnika potrdi potnikom, ki jih to zadeva, ponudi potrditev na njihovi vozovnici ali kako drugače, da je pri železniški prevozni storitvi prišlo do zamude, da je bila zaradi nje zamujena povezava, ali da je bila storitev odpovedana. Ta potrditev se uporablja v zvezi z določbami iz člena 17, če potnik z večkratno ali sezonsko vozovnico dokaže, da je potoval na zadevnem vlaku. [Sprememba 85]

5.  Prevoznik v železniškem prometu, ki opravlja storitev, pri uporabi odstavkov 1, 2, 3 in 4 posveti posebno pozornost potrebam invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo in morebitnim spremljevalcem, morebitnih spremljevalcev in certificiranih živali vodnic. [Sprememba 86]

6.  Poleg obveznosti za prevoznike v železniškem prometu, ki izhajajo iz člena 13a(3) Direktive 2012/34/EU, upravljavec železniške postaje, ki jo na letni ravni v povprečju uporabi vsaj 10 000 potnikov na dan, zagotovi, da se dejavnosti postaje, prevoznikov države članice, prevozniki v železniškem prometu in upravljavca infrastrukture usklajujejo z ustreznim načrtom ravnanja v nepredvidljivih razmerah, da se pripravijo na možnost večjih prekinitev storitev ali velikih zamud, zaradi katerih bi večje število potnikov obtičalo na postaji. Z načrtom se obtičalim potnikom zagotovi, da bodo prejeli ustrezno pomoč in informacije, in sicer tudi v dostopni obliki v skladu z zahtevami glede dostopnosti iz Direktive XXX. Načrt in vse njegove spremembe upravljavec postaje na zahtevo da na voljo nacionalnemu izvršilnemu organu ali kateremu koli drugemu organu, ki ga določi država članica. Upravljavci železniških postaj, ki jo na letni ravni v povprečju uporabi manj kot 10 000 potnikov na dan, si v takšnih situacijah po svojih najboljših močeh prizadevajo usmerjati uporabnike postaj ter obtičalim potnikom pomagati in jih obveščati, upravljavci železniških postaj in upravljavci infrastrukture s sodelovanjem zagotovijo, da načrti ukrepov iz člena 13a(3) Direktive 2012/34/EU vključujejo zahteve glede dostopnosti do sistemov za hitro opozarjanje in informacijskih sistemov. [Sprememba 87]

Člen 19

Pravica do povrnitve stroškov

Kadar prevoznik v železniškem prometu plača nadomestilo ali izpolni druge obveznosti v skladu s to uredbo, se nobena določba te uredbe ali nacionalnega prava ne sme razlagati kot omejevalna za njegovo pravico, da zahteva nadomestilo za stroške od katere koli osebe, vključno s tretjimi osebami, v skladu z veljavno zakonodajo. Zlasti ta uredba na noben način ne omejuje pravice prevoznika v železniškem prometu, da zahteva nadomestilo od tretje osebe, s katero je v stiku in ki je prispevala k dogodku, ki je bil povod za nadomestilo ali izpolnitev drugih zahtev. Nobena določba te uredbe ali nacionalnega prava se ne sme razlagati kot omejevalna za pravice tretje osebe, ki ni potnik, s katero ima prevoznik v železniškem prometu pogodbo, da od prevoznika v železniškem prometu zahteva povračilo ali nadomestilo v skladu z zadevnimi veljavnimi zakoni. [Sprememba 88]

POGLAVJE V

INVALIDNE OSEBE IN OSEBE Z OMEJENO MOBILNOSTJO

Člen 20

Pravica do prevoza

1.  Prevozniki v železniškem prometu in upravljavci postaj, z aktivno udeležbo organizacij, ki zastopajo invalidne osebe in osebe z omejeno mobilnostjo, uvedejo ali imajo v veljavi nediskriminatorne določbe o dostopu za prevoz invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo vključno z njihovimi osebnimi pomočniki. Pravila potniku dovoljujejo, da ga spremlja pes vodnik v skladu z zadevnimi nacionalnimi predpisi brezplačno spremlja certificirana žival vodnica ali spremljevalec, kadar samostojna mobilnost ni mogoča, ter zagotavljajo, da se železniški prevoz invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo opravi takoj, kadarkoli je to mogoče. [Sprememba 89]

2.  Za rezervacije in vozovnice se invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo ne zaračunavajo dodatni stroški. Prevoznik v železniškem prometu, prodajalec vozovnic ali organizator potovanja ne sme zavrniti rezervacije ali izdaje vozovnice invalidni osebi in osebi z omejeno mobilnostjo oziroma ne zahteva, naj tako osebo spremlja druga oseba, razen če je to nujno potrebno, da se upoštevajo predpisi o dostopu iz odstavka 1.

Člen 20a

Prevozniki v železniškem prometu in upravljavci postaj v skladu s TSI za osebe z omejeno mobilnostjo zagotovijo, da so postaje, ploščadi, vozna sredstva in drugi prostori dostopni invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo. [Sprememba 90]

Člen 21

Informacije za invalidne osebe in osebe z omejeno mobilnostjo

1.  Upravljavec postaje, prevoznik v železniškem prometu, prodajalec vozovnic ali organizator potovanja invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo v skladu s predpisi o dostopu iz člena 20(1) na zahtevo zagotovita informacije, in sicer tudi v dostopni obliki v skladu z zahtevami glede dostopnosti iz Uredbe (EU) št. 454/2011 in, Direktive XXX in Uredbe (EU) št. 1300/2014, o dostopnosti postaje in pripadajočih objektov ter železniških storitev, o pogojih dostopa do tirnih vozil in o njihovi opremi. [Sprememba 91]

2.  Če prevoznik v železniškem prometu, prodajalec vozovnic ali organizator potovanja uveljavlja odstopanje iz člena 20(2), invalidno osebo ali osebo z omejeno mobilnostjo na njeno zahtevo pisno seznani s svojimi razlogi za takšno ukrepanje v petih delovnih dneh po tem, ko ji je odrekel rezervacijo ali vozovnico ali za to osebo zahteval spremstvo. Prevoznik v železniškem prometu, prodajalec vozovnic ali organizator potovanja si po najboljših močeh prizadeva zadevni osebi predlagati predlaga možnost nadomestnega prevoza ob upoštevanju njenih potreb za dostop. [Sprememba 92]

Člen 22

Pomoč na železniških postajah

1.  Ob odhodu, prestopanju ali prihodu invalidne osebe ali osebe z omejeno mobilnostjo na železniško postajo z osebjem, upravljavec postaje in/ali prevoznik v železniškem prometu zagotovi brezplačno pomoč, tako da ta oseba lahko vstopi v odhajajoči vlak ali izstopi iz prispelega vlaka za vožnjo, za katero je kupila vozovnico, brez poseganja v predpise o dostopu iz člena 20(1). Rezervacija pomoči je vedno brezplačna, ne glede na uporabljeni komunikacijski kanal. [Sprememba 93]

2.  Če ni spremljevalnega osebja na vlaku ali osebja na postaji, si prevozniki v železniškem prometu in upravljavci postaj po najboljših močeh prizadevajo, da invalidnim osebam ali osebam z omejeno mobilnostjo omogočijo potovanje z vlakom v skladu z zahtevami glede dostopnosti iz Direktive XXX [Evropski akt o dostopnosti] in Uredbe (EU) št. 454/2011. [Sprememba 94]

3.  Prevozniki v železniškem prometu in upravljavci postaj zagotovijo, da so na postajah brez osebja lahko razpoložljive informacije, in sicer tudi v dostopni obliki v skladu z zahtevami glede dostopnosti iz Direktive XXX in Uredbe (EU) št. 1300/2014, objavljene v skladu s predpisi o dostopu iz člena 20(1) glede najbližjih postaj z osebjem in neposredno dostopni pomoči za invalidne osebe ali in osebe z omejeno mobilnostjo. [Sprememba 95]

4.  Pomoč na postajah je na razpolago v vsakem trenutku izvajanja železniških storitev. [Sprememba 96]

Člen 23

Pomoč na vlaku

1.  Prevoznik v železniškem prometu brez poseganja v predpise za dostop iz člena 20(1) zagotovi invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo brezplačno pomoč na vlaku ter pri vstopu na vlak in izstopu z njega.

2.  Če ni spremljevalnega osebja na vlaku, si prevozniki v železniškem prometu po najboljših močeh prizadevajo, da invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo kljub temu omogočijo potovanje z vlakom. [Sprememba 97]

3.  Za namene tega člena pomoč na vlaku vsebuje vse razumne napore, da se ponudi pomoč Invalidni osebi ali osebi z omejeno mobilnostjo se mora zagotoviti pomoč, da bi ta na vlaku lahko imela dostop do enakih storitev kot drugi potniki, če zanjo zaradi stopnje invalidnosti ali omejitve mobilnosti samostojen in varen dostop do teh storitev sicer ne bi bil mogoč. [Sprememba 98]

4.  Pomoč na vlakih je na razpolago v vsakem trenutku izvajanja železniških storitev. [Sprememba 99]

Člen 24

Pogoji, pod katerimi se nudi pomoč

Prevozniki v železniškem prometu, upravljavci postaj, prodajalci vozovnic in organizatorji potovanj sodelujejo, da bi zagotovili brezplačno pomoč invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo v skladu s členoma 20 in 21 ter naslednjimi točkami: [Sprememba 100]

(a)  pomoč na postajah se nudi v času izvajanja železniških storitev pod pogojem, da so bili prevoznik v železniškem prometu, upravljavec postaje, prodajalec vozovnic ali organizator potovanja, pri katerem je bila kupljena vozovnica, vsaj 4812 ur prej obveščeni o tem, da je tovrstna pomoč potrebna. Na postajah, kjer dnevni promet presega 10 000 potnikov na dan, predhodno obvestilo ni potrebno, vendar mora biti oseba, ki potrebuje pomoč, na postaji vsaj 30 minut pred odhodom vlaka. Na postajah, kjer dnevni promet obsega med 2 000 in 10 000 potnikov na dan, se zadnji rok za to obvestilo skrajša na največ tri ure. Kjer vozovnica ali sezonska vozovnica dovoljuje več potovanj, zadostuje eno obvestilo, in sicer pod pogojem, da se zagotovijo ustrezne informacije o času naslednjih potovanj. Takšna obvestila se posredujejo drugim prevoznikom v železniškem prometu in upravljavcem postaj, ki so vključeni pri potovanju zadevne osebe; [Sprememba 101]

(b)  prevozniki v železniškem prometu, upravljavci postaj, prodajalci vozovnic in organizatorji potovanj storijo vse potrebno za prejemanje obvestil;

(c)  če predhodnega obvestila v skladu s točko (a) ni, si prevoznik v železniškem prometu in upravljavec postaje po najboljših močeh prizadevata nuditi pomoč, tako da bi invalidna oseba ali oseba z omejeno mobilnostjo lahko potovala;

(d)  brez poseganja v pristojnosti drugih subjektov glede območij izven prostorov železniške postaje upravljavec postaje ali katera koli druga pooblaščena oseba določi točke znotraj in zunaj železniške postaje, kjer lahko invalidne osebe in osebe z omejeno mobilnostjo oznanijo svoj prihod na železniško postajo in po potrebi zahtevajo pomoč;

(e)  pomoč se nudi pod pogojem, da se invalidna oseba in oseba z omejeno mobilnostjo zglasi na določenem mestu ob uri, ki jo določi prevoznik v železniškem prometu ali upravljavec postaje, ki tako pomoč nudi. Določeni čas ne sme biti več kot 60 minut pred objavljenim časom odhoda ali pred časom, ko so vsi potniki naprošeni, naj se prijavijo. Če ura, do katere se mora invalidna oseba ali oseba z omejeno mobilnostjo zglasiti, ni določena, se mora oseba zglasiti na določenem mestu najmanj 30 minut pred objavljenim časom odhoda ali pred časom, ko so vsi potniki naprošeni, naj se prijavijo. [Sprememba 102]

Člen 25

Nadomestilo za opremo za gibanje, drugo posebno opremo in pripomočke

1.  Če prevozniki v železniškem prometu ali upravljavci postaj povzročijo izgubo ali poškodbo na invalidskem vozičku, drugi opremi za gibanje ali pripomočkih in psih vodnikih certificiranih živalih vodnicah, ki jih uporabljajo invalidne osebe ali osebe z omejeno mobilnostjo, so odgovorni za takšno izgubo ali škodo in so jo dolžni čim prej nadomestiti. [Sprememba 103]

2.  Nadomestilo iz odstavka 1 se izplača pravočasno in ustreza celotnim stroškom nadomestitve, ki temeljijo na dejanski vrednosti, ali celotnim stroškom popravila izgubljene izgubljenega ali poškodovane poškodovanega invalidskega vozička, opreme ali pripomočkov ali izgube ali poškodbe certificirane živali vodnice. Z nadomestilom se v primeru popravila krijejo tudi stroški začasne nadomestitve, kadar te stroške nosi potnik. [Sprememba 104]

3.  Kadar je to potrebno, si prevozniki v železniškem prometu in upravljavci postaj po najboljših močeh prizadevajo zagotoviti začasno nadomestno posebno opremo ali pripomočke, ki imajo, če je mogoče, enakovredne tehnične lastnosti in funkcije, kot jih je imela izgubljena ali poškodovana oprema ali pripomoček. Invalidne osebe ali osebe z omejeno mobilnostjo smejo začasno nadomestno opremo ali pripomoček obdržati, dokler jim ni izplačano nadomestilo iz odstavkov 1 in 2.

Člen 26

Usposabljanje osebja

Prevozniki v železniškem prometu in upravljavci postaj;

(a)  zagotovijo, da vsi zaposleni vse osebje, ki nudijo nudi neposredno pomoč invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo, vključno s tistimi, ki jih zaposluje kateri koli drug izvajalec, znajo opravi usposabljanje v zvezi z invalidnostjo, da zna izpolniti potrebe invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo, vključno z osebami z motnjami v duševnem ali intelektualnem razvoju; [Sprememba 105]

(b)  zagotovijo usposabljanje za ozaveščanje celotnega postajnega osebja, ki dela neposredno s potniki, o potrebah invalidnih oseb;

(c)  zagotovijo, da vsi novi zaposleni se vse novo osebje, ki ima neposredno opraviti s potniki, ob zaposlitvi prejmejo usposabljanje uvede v vprašanja, povezana z invalidnostjo potnikov in železniškim podjetjem, ter da se osebje redno udeležuje osvežitvenih tečajev v zvezi z invalidnostjo zaposleni, ki nudijo neposredno pomoč potnikom z omejeno mobilnostjo, za to ustrezno usposobijo in se redno udeležujejo osvežitvenih tečajev; [Sprememba 106]

(d)  na zahtevo lahko odobrijo prošnjo za udeležbo na usposabljanjih invalidnim zaposlenim, invalidnim potnikom ter potnikom ter pretehtajo udeležbo invalidnih potnikov in potnikov z omejeno mobilnostjo in/ali organizacijam organizacij, ki jih zastopajo, na usposabljanjih. [Sprememba 107]

POGLAVJE VI

KAKOVOST, PRITOŽBE IN VARNOST PREVOZNE STORITVE

Člen 27

Osebna varnost potnikov

Prevozniki v železniškem prometu, upravljavci infrastrukture in upravljavci postaj v dogovoru z javnimi organi sprejmejo ustrezne ukrepe na področjih, za katere so odgovorni, in jih prilagodijo stopnji varnosti, ki jo določijo javni organi, da bi zagotovili osebno varnost potnikov na železniških postajah in vlakih ter da bi obvladali tveganja. Sodelujejo in izmenjujejo informacije o najboljših praksah pri preprečevanju ravnanja, ki lahko poslabša raven varnosti.

Člen 28

Pritožbe

1.  Vsak prevoznik v železniškem prometu, prodajalec vozovnic in upravljavec postaje, ki jo na letni ravni v povprečju uporabi vsaj 10 000 potnikov na dan, vzpostavi mehanizem reševanja pritožb glede pravic in obveznosti iz te uredbe, ki spadajo v njegovo področje odgovornosti. Potnike obširno seznani s svojimi kontaktnimi podatki in delovnimi jeziki. Potniki morajo imeti možnost vložiti pritožbo v uradnem jeziku ali uradnih jezikih države članice, v kateri imajo sedež ustrezni prevoznik v železniškem prometu, prodajalec vozovnic in upravljavec postaje, v vsakem primeru pa v angleščini. [Sprememba 108]

2.  Potniki lahko pritožbo predložijo kateremu koli zadevnemu prevozniku v železniškem prometu, prodajalcu vozovnic ali upravljavcu infrastrukture postaje. Pritožbe morajo biti vložene v šestih mesecih od incidenta, ki je predmet pritožbe. Naslovnik pritožbe v enem mesecu od prejema pritožbe bodisi poda obrazložen odgovor bodisi – v upravičenih primerih – obvesti potnika, do katerega datuma da bo odgovor prejel znotraj obdobja, krajšega od treh mesecev od datuma prejema pritožbe, lahko pričakuje odgovor. Prevozniki v železniškem prometu, prodajalci vozovnic, upravljavci postaj in upravljavci infrastrukture podatke o incidentu, ki so potrebni za preučitev pritožbe, hranijo dve leti ter jih na zahtevo dajo na voljo nacionalnim izvršilnim organom. [Sprememba 109]

3.  Podrobnosti o postopku reševanja pritožb so preprosto na voljo potnikom ter dostopne invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo. Ta informacija je na zahtevo na voljo v uradnem jeziku ali uradnih jezikih države članice, v kateri ima sedež prevoznik v železniškem prometu. [Sprememba 110]

4.  Prevoznik v železniškem prometu v letnem poročilu iz člena 29 navede število in vrsto prejetih pritožb, obravnavanih pritožb, odzivni čas in morebitne ukrepe za izboljšanje stanja.

4a.  Komisija sprejme izvedbene akte, s katerimi določi standardni pritožbeni obrazec Unije, ki ga lahko potniki uporabijo za odškodninski zahtevek v skladu s to uredbo. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s svetovalnim postopkom iz člena 37a(2). [Sprememba 111]

Člen 29

Standardi kakovosti storitev

1.  Prevozniki v železniškem prometu in upravljavci postaj določijo standarde kakovosti za prevozne storitve in izvajajo sistem vodenja kakovosti, da bi zagotovili kakovost storitev. Standardi kakovosti storitve morajo zajemati vsaj področja, našteta v Prilogi III.

2.  Prevozniki v železniškem prometu in upravljavci postaj spremljajo svojo učinkovitost na podlagi standardov kakovosti storitev. Prevozniki v železniškem prometu vsako leto poleg letnega poročila objavijo poročilo o doseženi kakovosti storitev. Prevozniki v železniškem prometu poročila o doseženi kakovosti storitev objavijo na svojem spletišču. Poleg tega se ta poročila objavijo na spletišču Agencije Evropske unije za železnice.

2a.   Prevozniki v železniškem prometu in upravljavci postaj aktivno sodelujejo z organizacijami, ki zastopajo invalidne osebe, da se izboljša kakovost dostopnosti prevoznih storitev. [Sprememba 112]

POGLAVJE VII

OBVEŠČANJE IN IZVRŠEVANJE

Člen 30

Obveščanje potnikov o njihovih pravicah

1.  Prevozniki v železniškem prometu, upravljavci postaj, prodajalci vozovnic in organizatorji potovanj ob prodaji kart za potovanja z vlakom obvestijo potnike o njihovih pravicah in obveznostih na podlagi te uredbe. Da ugodijo tej zahtevi po informacijah, lahko uporabijo povzetek določb te uredbe, ki ga pripravi Komisija v vseh uradnih jezikih Unije in jim ga da na voljo. Poleg tega na vozovnici izdajo tudi obvestilo informacije v papirni ali elektronski obliki ali na kakršen koli drug način, in sicer tudi v obliki, dostopni invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo v skladu z zahtevami iz Direktive XXX. Na obvestilu je navedeno Uredbe (EU) št. 1300/2014, ki določa, kje je mogoče pridobiti takšne informacije v primeru odpovedi, zamujene povezave ali velike zamude. [Sprememba 113]

2.  Prevozniki v železniškem prometu in upravljavci postaj ustrezno, in sicer tudi v dostopni obliki v skladu z zahtevami Direktive XXX iz Uredbe (EU) št. 1300/2014, obvestijo potnike na postaji in, vlaku in svojem spletnem mestu o njihovih pravicah in obveznostih, ki izhajajo iz te uredbe, in o kontaktnem naslovu organa, ki so ga določile države članice v skladu s členom 31. [Sprememba 114]

Člen 31

Določitev nacionalnih izvršilnih organov

Vsaka država članica določi organ ali organe, odgovorne za izvajanje te uredbe. Vsak organ sprejme ukrepe, potrebne za zagotovitev spoštovanja pravic potnikov.

Vsak organ je glede svoje organizacije, odločitev o financiranju, pravne strukture in sprejemanja odločitev neodvisen od upravljavca infrastrukture, organa za zaračunavanje uporabnine, organa za dodeljevanje in prevoznika v železniškem prometu.

Države članice obvestijo Komisijo o organu ali organih, določenih v skladu s tem členom, in o njihovih odgovornostih ter te informacije objavijo na primernem mestu na svojem spletnem mestu. [Sprememba 115]

Člen 32

Naloge izvrševanja

1.  Nacionalni izvršilni organi pozorno spremljajo skladnost s to uredbo in sprejmejo ukrepe, potrebne za uveljavitev pravic potnikov. Prevozniki v železniškem prometu, upravljavci postaj in upravljavci infrastrukture brez odlašanja in v vsakem primeru v roku enega meseca v ta namen navedenim organom na zahtevo predložijo zadevne dokumente in informacije. Navedeni organi pri opravljanju svojih nalog upoštevajo informacije, ki jim jih je predložil organ za reševanje pritožb, določen v skladu s členom 33, če je to drug organ. Lahko se tudi odločijo za izvršilne ukrepe na podlagi posamezne pritožbe, ki jim jo je predložil tak organ. Države članice zagotovijo nacionalnim izvršilnim organom in organom za reševanje pritožb dovolj pooblastil in sredstev za primerno in učinkovito izvrševanje posameznih pritožb potnikov na podlagi te uredbe. [Sprememba 116]

2.  Nacionalni izvršilni organi za vsako leto najpozneje do konca aprila naslednjega koledarskega leta objavijo na svojih spletnih mestih objavijo poročila, v katerih navedejo statistične podatke o svoji dejavnosti, številu in vrsti prejetih pritožb ter izid sprejetih izvršilnih ukrepov in sicer tudi o naloženih kaznih uporabljene sankcije. Za posamezno leto to opravijo najpozneje do prvega dne aprila naslednje leto. Poleg tega se ta poročila objavijo na spletnem mestu Agencije Evropske unije za železnice. [Sprememba 117]

3.  Prevozniki v železniškem prometu sporočijo svoje kontaktne podatke nacionalnim izvršilnim organom v državah članicah, v katerih opravljajo svoje dejavnosti.

3a.  Nacionalni izvršilni organi v sodelovanju z organizacijami, ki zastopajo invalidne osebe in osebe z omejeno mobilnostjo, redno preverjajo storitve pomoči, zagotovljene v skladu s to uredbo, ter rezultate objavijo v dostopni in običajno uporabljeni obliki. [Sprememba 118]

Člen 33

Reševanje pritožb s strani nacionalnih izvršilnih organov

1.  Brez poseganja v pravice potrošnikov do uporabe alternativnih pravnih sredstev, ki izhajajo iz Direktive 2013/11/EU, se lahko potnik, potem ko se je neuspešno pritožil prevozniku v železniškem prometu, prodajalcu vozovnic, upravljavcu postaje ali upravljavcu infrastrukture, v skladu s členom 28 pritoži izvršilnemu organu. Izvršilni organ pritožnike obvesti o njihovi pravici do pritožbe organom za alternativno reševanje sporov, če želijo uveljavljati individualna pravna sredstva. Države članice zagotovijo, da se izvršilni organi in organi, ki obravnavajo pritožbe, priznajo za potrebe sheme alternativnih pravnih sredstev v skladu z Direktivo 2013/11/EU, in da morajo v primeru, ko želijo potniki uporabiti alternativna pravna sredstva, prevoznik v železniškem prometu, prodajalec vozovnic, upravljavec postaje ali upravljavec infrastrukture sodelovati v postopku, katerega rezultat je zanje obvezujoč in izvršljiv. [Sprememba 119]

2.  Vsak potnik se lahko glede domnevne kršitve te uredbe pritoži nacionalnemu izvršilnemu organu ali kateremu koli drugemu organu, ki ga je v ta namen določila država članica. Pritožbe lahko vložijo tudi organizacije, ki zastopajo skupine potnikov. [Sprememba 120]

3.  Navedeni organ potrdi prejem pritožbe v dveh tednih po njenem prejemu. Postopek reševanja pritožbe traja največ tri mesece. V zapletenih primerih lahko navedeni organ po svoji presoji to obdobje podaljša na šest mesecev. V takem primeru potnika ali organizacijo, ki zastopa potnike, obvesti o razlogih za podaljšanje in o času, ki bo predvidoma potreben za zaključek postopka. To obdobje lahko traja več kot šest mesecev samo v primerih, ki vključujejo sodne postopke. Če je navedeni organ tudi organ za alternativno reševanje sporov v smislu Direktive 2013/11/EU, se prednostno upoštevajo roki, določeni v navedeni direktivi, spletno reševanje sporov v skladu z Uredbo (EU) št. 524/2013 pa je lahko na voljo v dogovoru z vsemi udeleženimi stranmi. [Sprememba 121]

Postopek reševanja pritožbe je dostopen invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo.

4.  Pritožbe potnikov o incidentih, ki vključujejo prevoznika v železniškem prometu, obravnava nacionalni izvršilni organ države članice, ki je navedenemu prevozniku podelila licenco.

5.  Če se pritožba navezuje na morebitne kršitve upravljavcev postaj ali infrastrukture, je za njeno reševanje pristojen nacionalni izvršilni organ države članice, na ozemlju katere je prišlo do incidenta.

6.  V okviru sodelovanja v skladu s členom 34 lahko nacionalni izvršilni organi odstopajo od odstavka 4 ali 5, kadar je to iz upravičenih razlogov, zlasti zaradi jezika ali prebivališča, v interesu potnika.

Člen 33a

Neodvisni spravni organi

Države članice vzpostavijo dobro opremljene neodvisne spravne organe, ki bodo lahko in cenovno dostopni potnikom pri uveljavljanju pravic v primeru sporov s prevozniki v železniškem prometu ter prodajalci vozovnic. [Sprememba 122]

Člen 34

Izmenjava informacij in čezmejno sodelovanje med nacionalnimi izvršilnimi organi

1.  Če sta v skladu s členoma 31 in 33 določena različna organa, se vzpostavijo mehanizmi za poročanje, da se zagotovi izmenjava informacij med njima v skladu z Uredbo (EU) 2016/679, kar nacionalnemu izvršilnemu organu pomaga pri opravljanju nadzora in izvrševanja ter organu za reševanje pritožb iz člena 33 omogoči, da zbere vse potrebne podatke za preučitev posameznih pritožb.

2.  Nacionalni izvršilni organi zaradi usklajevanja izmenjujejo informacije o svojem delu in načelih sprejemanja odločitev ter praksah. Pri teh nalogah jih podpira Komisija.

3.  Nacionalni izvršilni organi ravnajo v skladu s postopkom iz Priloge IV.

POGLAVJE VIII

KONČNE DOLOČBE

Člen 35

Kazni

1.  Države članice predpišejo kazni, ki se uporabljajo za kršitve te uredbe, in sprejmejo vse ukrepe, potrebne za njihovo izvajanje. Predpisane kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne ter med drugim vključevati najnižjo denarno kazen ali delež letnega prometa zadevnega podjetja ali organizacije, odvisno od tega, kateri znesek je višji. Države članice seznanijo Komisijo s temi določbami in jo nemudoma obvestijo o kakršnih koli poznejših spremembah, ki vplivajo nanje. [Sprememba 123]

2.  V okviru sodelovanja iz člena 34 nacionalni izvršilni organ, pristojen za naloge iz člena 33(4) ali (5), na zahtevo nacionalnega izvršilnega organa, ki rešuje pritožbo, izvede preiskavo kršitve te uredbe, ki jo je ugotovil navedeni organ, in po potrebi naloži kazni.

Člen 36

Prenos pooblastil

Komisija je pooblaščena za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 37, s katerimi se:

(i)   prilagodijo finančni zneski iz člena 13 glede na inflacijo;

(ii)  spremenijo priloge I, II in III zaradi upoštevanja sprememb Enotnih pravil CIV in tehnološkega napredka na tem področju.

Člen 37

Izvajanje pooblastila

1.  Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

2.  Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 36 se na Komisijo prenese za obdobje petih let od ... [datum začetka veljavnosti te uredbe]. Komisija pripravi poročilo o prenosu pooblastila najpozneje devet mesecev pred koncem petletnega obdobja. Prenos pooblastila se samodejno podaljšuje za enako dolga obdobja, razen če Evropski parlament ali Svet nasprotuje temu podaljšanju najpozneje tri mesece pred koncem posameznega obdobja.

3.  Evropski parlament ali Svet lahko kadar koli prekliče prenos pooblastila iz člena 36. S sklepom o preklicu preneha veljati prenos pooblastila iz navedenega sklepa. Sklep začne veljati dan po njegovi objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši datum, ki je določen v njem. Sklep ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4.  Komisija se pred sprejetjem delegiranega akta posvetuje s strokovnjaki, ki jih imenujejo države članice, v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje.

5.  Komisija takoj po sprejetju delegiranega akta o njem sočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

6.  Delegirani akt, sprejet na podlagi člena 36, začne veljati le, če mu niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje v roku dveh mesecev od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu ali če pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet obvestita Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta se ta rok lahko podaljša za dva meseca.

Člen 37a

Postopek v odboru

1.  Komisiji pomaga odbor. Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011.

2.  Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 4 Uredbe (EU) št. 182/2011. [Sprememba 124]

Člen 38

Poročilo

Komisija poroča Evropskemu parlamentu in Svetu o izvajanju in o doseženih rezultatih iz te uredbe do ... [pet let po datumu sprejetja te uredbe].

Poročilo bo temeljilo na informacijah, ki se zagotovijo na podlagi te uredbe. Poročilu se po potrebi priložijo ustrezni predlogi.

Člen 39

Razveljavitev

Uredba (ES) št. 1371/2007 se razveljavi.

Sklicevanja na razveljavljeno uredbo se štejejo za sklicevanja na to uredbo in se berejo v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge V.

Člen 40

Začetek veljavnosti

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V ...,

Za Evropski parlament Za Svet

Predsednik Predsednik

PRILOGE

PRILOGA I

Izvleček iz Enotnih pravil za pogodbo o mednarodnem železniškem prevozu potnikov in prtljage (CIV)

Dodatek A

H Konvenciji o mednarodnem železniškem prometu (COTIF) z dne 9. maja 1980, kakor je bila spremenjena s Protokolom o spremembah Konvencije o mednarodnem železniškem prometu z dne 3. junija 1999

II. DEL

SKLENITEV IN VSEBINA POGODBE O PREVOZU

6. člen

Prevozna pogodba

1.  S prevozno pogodbo se prevoznik zaveže, da bo potnike in po potrebi tudi prtljago in vozila prepeljal do namembne postaje, kjer bo izročil prtljago in vozila.

2.  Prevozna pogodba mora biti potrjena z eno ali več vozovnicami, ki se izdajo potniku. Ne glede na 9. člen pa to, da je potnik nima, da je nepravilno izdana ali da jo je izgubil, ne vpliva niti na obstoj niti na veljavnost pogodbe, za katero ostanejo veljavna ta enotna pravila.

3.  Dokler se ne dokaže nasprotno, se vozovnica uporablja kot dokazilo o sklenitvi in vsebini prevozne pogodbe.

7. člen

Vozovnica

1.  Splošni prevozni pogoji določajo obliko, vsebino vozovnic, jezik in pisavo, ki ju je treba uporabiti pri tiskanju in izpolnjevanju vozovnic.

2.  Na vozovnico je treba vnesti vsaj:

(a)  ime prevoznika ali prevoznikov;

(b)  izjavo, da tudi pri drugačnem dogovoru prevoz urejajo ta enotna pravila; v ta namen se lahko uporabi kratica CIV;

(c)  kakršno koli drugo izjavo, potrebno kot dokazilo o sklenitvi in vsebini prevozne pogodbe, ki omogoča potniku uveljavljati pravice iz te pogodbe.

3.  Ob prevzemu vozovnice se mora potnik prepričati, ali je bila izdana v skladu z njegovimi navodili.

4.  Vozovnica je prenosljiva, če se ne glasi na določeno ime in se potovanje še ni začelo.

5.  Vozovnica se lahko izda tudi v obliki elektronskega podatkovnega zapisa, ki ga je mogoče spremeniti v obliko čitljivega zapisa. Postopki, ki se uporabljajo za zapisovanje in obdelavo podatkov, morajo biti funkcionalno enakovredni, zlasti glede dokazne vrednosti vozovnice.

8. člen

Plačilo in vračilo prevoznine

1.  Če se potnik in prevoznik ne dogovorita drugače, se prevoznina plača vnaprej.

2.  Splošni prevozni pogoji določajo, pod katerimi pogoji se prevoznina vrne.

9. člen

Pravica do prevoza. Izključitev iz prevoza

1.  Vse od začetka potovanja mora imeti potnik pri sebi veljavno vozovnico, ki jo mora ob kontroli vozovnic tudi pokazati. Splošni prevozni pogoji lahko določajo:

(a)  da mora potnik, ki ne pokaže veljavne vozovnice, poleg prevoznine plačati še dodatek;

(b)  da je mogoče od potnika, ki odkloni takojšnje plačilo prevoznine ali dodatka, zahtevati, da prekine potovanje;

(c)  ali in pod katerimi pogoji se potniku vrne plačani dodatek.

2.  Splošni prevozni pogoji lahko določajo, da je mogoče potnike, ki:

(a)  ogrožajo varnost in red med vožnjo oziroma ogrožajo varnost drugih potnikov;

(b)  na nedopusten način nadlegujejo druge potnike;

pred začetkom potovanja ali med samim potovanjem izključiti iz potovanja in da take osebe niso upravičene do vračila prevoznine in prevoznine za prtljago.

10. člen

Upoštevanje predpisov upravnih organov

Potnik mora upoštevati carinske predpise in druge predpise upravnih organov.

11. člen

Odpoved in zamujanje vlaka. Zamujena zveza

Če je bil vlak odpovedan ali če mu ni uspelo ujeti zveze za nadaljevanje potovanja, mora prevoznik to vpisati na vozovnico.

III. DEL

PREVOZ ROČNE PRTLJAGE, ŽIVALI, PRTLJAGE IN VOZIL

I. poglavje

Skupne določbe

12. člen

Dovoljeni predmeti in živali

1.  V skladu s splošnimi prevoznimi pogoji lahko potnik vzame s seboj na potovanje ročno prtljago in žive živali. Poleg tega lahko potnik vzame s seboj tudi nerodne kose prtljage v skladu s posebnimi določbami splošnih prevoznih pogojev. Predmetov in živali, ki bi lahko motili ali vznemirjali druge potnike ali povzročili škodo, potnik ne sme vzeti s seboj.

2.  Potnik lahko predmete in živali v skladu s splošnimi prevoznimi pogoji odda kot prtljago.

3.  Prevoznik lahko dovoli prevoz vozil skupaj s potniki v skladu s posebnimi določbami splošnih prevoznih pogojev.

4.  Prevoz nevarnega blaga kot ročne prtljage in prtljage ter v vozilih, ki se v skladu s tem delom prevažajo po železnici, ali na njih, je dovoljen samo v skladu s Pravilnikom o mednarodnem železniškem prevozu nevarnega blaga (RID).

13. člen

Preverjanje

1.  Če prevoznik utemeljeno domneva, da se prevozni pogoji ne upoštevajo, ima pravico pregledati, ali predmeti (ročna prtljaga, prtljaga, vozila in nanje naložen tovor) in živali, ki se prevažajo, izpolnjujejo prevozne pogoje, razen če tega preverjanja ne prepovedujejo zakoni in predpisi države, v kateri naj bi bilo opravljeno. Potnika je treba povabiti, naj bo navzoč pri preverjanju. Če potnika pri tem preverjanju ni ali ni mogoče stopiti v stik z njim, mora prevoznik poskrbeti, da sta navzoči dve neodvisni priči.

2.  Če se ugotovi, da prevozni pogoji niso bili upoštevani, lahko prevoznik zahteva od potnika, da plača stroške preverjanja.

14. člen

Upoštevanje predpisov upravnih organov

Potnik mora upoštevati carinske predpise in predpise drugih upravnih organov, če s seboj prevaža predmete (ročna prtljaga, prtljaga, vozila skupaj s tovorom) ali živali. Potnik mora biti navzoč pri pregledu teh predmetov, razen če zakonodaja in predpisi posamezne države ne določajo drugače.

II. poglavje

Ročna prtljaga in živali

15. člen

Nadzor ročne prtljage in živali

Potnik mora sam nadzorovati ročno prtljago in živali, ki jih ima s seboj.

III. poglavje

Prtljaga

16. člen

Oddaja prtljage

1.  Pogodbene obveznosti v zvezi s prevozom prtljage je treba potrditi s prtljažnico, ki jo je treba izročiti potniku.

2.  Če prtljažnice ni, je nepravilno izdana ali jo je potnik izgubil, ne glede na 22. člen to ne vpliva niti na obstoj niti veljavnost dogovorov o prevozu prtljage, za katere še vedno veljajo ta enotna pravila.

3.  Dokler se ne dokaže nasprotno, se prtljažnica uporablja kot dokazilo o oddaji prtljage in pogojih njenega prevoza.

4.  Dokler se ne dokaže nasprotno, se predpostavlja, da je bila prtljaga, ko jo je prevoznik prevzel, po zunanjem videzu v dobrem stanju in da sta število in masa kosov prtljage ustrezala podatkom na prtljažnici.

17. člen

Prtljažnica

1.  Splošni prevozni pogoji določajo obliko in vsebino prtljažnice ter tudi jezik in pisavo, ki ju je treba uporabiti pri njenem tiskanju in izpolnjevanju. Pri tem smiselno velja peti odstavek 7. člena.

2.  Na prtljažnici je treba navesti vsaj:

(a)  ime prevoznika ali prevoznikov;

(b)  izjavo, da tudi pri drugačnem dogovoru prevoz urejajo ta enotna pravila; v ta namen se lahko uporabi kratica CIV;

(c)  kakršno koli drugo izjavo, ki se lahko uporablja kot dokazilo pogodbenih obveznosti pri prevozu prtljage in potniku omogoča uveljavljati pravice iz prevozne pogodbe.

3.  Ob prevzemu prtljažnice se mora potnik prepričati, da je bila izdana v skladu z njegovimi navodili.

18. člen

Odprava in prevoz

1.  Če splošni prevozni pogoji določajo izjemo, se prtljaga odpravi samo ob predložitvi vozovnice, veljavne vsaj do namembne postaje. Sicer se prtljaga odpravi v skladu s predpisi, veljavnimi v kraju oddaje prtljage.

2.  Če splošni prevozni pogoji dopuščajo, da se lahko prtljaga, namenjena prevozu, sprejme brez predložitve vozovnice, veljajo za prtljago določila teh enotnih pravil o pravicah in obveznostih potnikov smiselno tudi za pošiljatelja prtljage.

3.  Prevoznik lahko prevaža prtljago z drugim vlakom, drugim prevoznim sredstvom ali po drugi prevozni poti, kot jo uporablja potnik.

19. člen

Plačilo prevoznine

Če se potnik in prevoznik ne dogovorita drugače, se prevoznina za prtljago plača pri oddaji.

20. člen

Označevanje prtljage

Potnik mora na vsak kos prtljage na vidno mesto čitljivo in dovolj trajno napisati:

(a)  svoje ime in naslov;

(b)  namembni kraj.

21. člen

Pravica do razpolaganja s prtljago

1.  Če okoliščine dopuščajo in to ne nasprotuje carinskim predpisom ali drugim predpisom upravnih organov, lahko potnik zahteva, da se mu ročna prtljaga vrne na kraju oddaje prtljage v zameno za vrnitev prtljažnice, in če tako zahtevajo splošni prevozni pogoji, tudi ob predložitvi vozovnice.

2.  Splošni prevozni pogoji lahko vsebujejo tudi druge določbe o pravici do razpolaganja s prtljago, še posebej spremembo namembnega kraja in s tem povezanih stroškov, ki jih krije potnik.

22. člen

Izročitev

1.  Prtljaga se izroči v zameno za vrnjeno prtljažnico in plačilo morebitnih stroškov, povezanih s pošiljko.

Prevoznik ima pravico, ne pa tudi dolžnost, da preveri, ali je imetnik prtljažnice upravičen do prejema prtljage.

2.  Enakovredno izročitvi prtljage imetniku prtljažnice je, če se v skladu s predpisi, veljavnimi v namembnem kraju:

(a)  preda prtljaga carinski ali davčni upravi v njenih skladiščnih ali delovnih prostorih, če ti prostori niso pod nadzorom prevoznika;

(b)  predajo žive živali kaki tretji osebi v varstvo.

3.  Imetnik prtljažnice lahko v namembnem kraju zahteva izročitev prtljage, ko potečeta dogovorjeni čas in čas, ki je morda potreben za izvedbo nalog carine ali drugih upravnih organov.

4.  Če se prtljažnica ne vrne, mora prevoznik izročiti prtljago samo osebi, ki dokaže, da je upravičena do nje; če je predloženi dokaz nezadosten, lahko prevoznik zahteva plačilo ustreznega jamstva.

5.  Prtljaga se izroči v namembnem kraju, v katerega je bila poslana.

6.  Imetnik prtljažnice, ki mu prtljaga ni bila izročena, lahko zahteva, da se na prtljažnico vpišeta datum in ura, ko je zahteval izročitev prtljage v skladu s tretjim odstavkom.

7.  Oseba, ki je upravičena do prtljage, lahko zavrne prevzem prtljage, če prevoznik ne izpolni zahteve, naj v njeni prisotnosti pregleda prtljago, da bi ugotovil škodo, ki jo poskuša oseba, upravičena do prtljage, dokazati.

8.  Izročitev prtljage sicer poteka v skladu s predpisi, ki veljajo v namembnem kraju.

IV. poglavje

Vozila

23. člen

Prevozni pogoji

Posebne določbe o prevozu vozil, vsebovane v splošnih prevoznih pogojih, določajo zlasti pogoje za sprejem za prevoz, odpravo, nakladanje in prevoz, razkladanje in izročitev ter obveznosti potnika.

24. člen

Prevoznica

1.  Pogodbene obveznosti pri prevozu vozil morajo biti potrjene s prevoznico, ki se izroči potniku. Ta prevoznica je lahko sestavni del potnikove vozovnice.

2.  Posebne določbe o prevozu vozil, vsebovane v splošnih prevoznih pogojih, določajo obliko in vsebino prevoznice ter tudi jezik in pisavo, ki naj se uporabljata pri tiskanju in izpolnjevanju. Pri tem smiselno velja peti odstavek 7. člena.

3.  V prevoznico je treba vnesti vsaj:

(a)  ime prevoznika ali prevoznikov;

(b)  izjavo, da tudi pri drugačnem dogovoru prevoz urejajo ta enotna pravila; v ta namen se lahko uporabi kratica CIV;

(c)  kakršno koli drugo izjavo, potrebno kot dokazilo pogodbenih obveznosti pri prevozu vozil, ki omogoča potniku uveljavljati pravice iz prevozne pogodbe.

4.  Ob prevzemu prevoznice se mora potnik prepričati, da je bila izdana v skladu z njegovimi navodili.

25. člen

Druge veljavne določbe

Ob upoštevanju določb tega poglavja za vozila veljajo določbe III. poglavja o prevozu prtljage.

IV. DEL

ODGOVORNOST PREVOZNIKA

I. poglavje

Odgovornost za smrt ali poškodbo potnikov

26. člen

Podlaga za odgovornost

1.  Prevoznik je odgovoren za škodo, nastalo zaradi smrti, telesne poškodbe ali druge telesne ali duševne okvare zdravja potnika, ki jo je povzročila nesreča v železniškem prometu med potnikovim zadrževanjem v železniških vagonih ali pri vstopanju vanje ali izstopanju iz njih, ne glede na to, katera železniška infrastruktura se pri tem uporablja.

2.  Prevoznik je te odgovornosti oproščen:

(a)  če so nesrečo povzročile okoliščine, ki niso povezane z železniškim prometom, in se jim prevoznik kljub varnostnim ukrepom, ki jih zahtevajo posebne okoliščine tega primera, ni mogel izogniti, njihovih posledic pa ne preprečiti;

(b)  če je za nesrečo kriv potnik sam;

(c)  če se je nesreča zgodila zaradi ravnanja tretje osebe, ki se mu prevoznik kljub okoliščinam, ustreznim varnostnim ukrepom ni mogel izogniti, njegovih posledic pa ni mogel preprečiti; kot tretjo osebo ne štejemo kakega drugega podjetja, ki uporablja isto železniško infrastrukturo; ta določba ne vpliva na pravico do povrnitve stroškov.

3.  Če se je nesreča zgodila zaradi ravnanja tretje osebe, prevoznik pa v skladu s točko (c) drugega odstavka kljub temu ni popolnoma oproščen svoje odgovornosti, je polno odgovoren v okviru omejitev, določenih s temi enotnimi pravili, kar pa ne vpliva na njegovo pravico do povrnitve stroškov v odnosu do tretje osebe.

4.  Ta enotna pravila ne vplivajo na morebitno odgovornost prevoznika v primerih, ki niso predvideni v prvem odstavku.

5.  Če prevoz, ki ga ureja ena sama prevozna pogodba, drug za drugim opravlja več prevoznikov, je pri smrti ali poškodbi potnikov odgovoren tisti prevoznik, ki ga prevozna pogodba določa za izvedbo tiste prevozne storitve, pri kateri se je zgodila nesreča. Če te prevozne storitve ni opravljal sam prevoznik, ampak drug nadomestni prevoznik, sta oba solidarno odgovorna v skladu s temi enotnimi pravili.

27. člen

Odškodnina pri smrti

1.  Pri smrti potnika odškodnina vključuje:

(a)  vse nujne stroške, ki nastanejo zaradi smrti, še posebej stroške prevoza posmrtnih ostankov in stroške pogreba;

(b)  če smrt ne nastopi takoj, tudi odškodnino, določeno v 28. členu.

2.  Če so zaradi smrti potnika osebe, ki jih je po zakonu imel dolžnost vzdrževati ali pa bi jih v prihodnosti moral začeti vzdrževati, izgubile skrbnika, je treba tudi za to izgubo plačati odškodnino. Pravico do odškodnine za osebe, ki jih je potnik vzdrževal, ne da bi bila to njegova zakonska dolžnost, določa notranja zakonodaja.

28. člen

Odškodnina pri telesni poškodbi

Pri telesni poškodbi ali drugi telesni ali duševni okvari zdravja potnika odškodnina vključuje:

(a)  vse nujne stroške, še posebej stroške zdravljenja in nege ter prevoza;

(b)  nadomestilo za popolno ali delno nesposobnost za delo ali zaradi povečanja potreb.

29. člen

Odškodnina za drugo osebno škodo

Ali in v kolikšnem obsegu mora prevoznik plačati odškodnino tudi za tisto osebno škodo, ki ni navedena v 27. in 28. členu, določa notranja zakonodaja.

30. člen

Oblika in znesek odškodnine pri smrti ali poškodbi

1.  Odškodnina iz drugega odstavka 27. člena in iz točke (b) 28. člena se dodeli v enkratnem znesku. Če notranja zakonodaja dopušča dodelitev rente, se odškodnina plačuje kot renta, če to zahteva poškodovani potnik ali upravičenci iz drugega odstavka 27. člena.

2.  Višina odškodnine, ki se dodeli po prvem odstavku, se določa v skladu z notranjo zakonodajo. Pri izvajanju teh enotnih pravil za vsakega potnika velja zgornja meja, ki znaša 175 000 obračunskih enot kot enkratni znesek ali temu znesku ustrezna letna renta, če notranja zakonodaja določa zgornjo mejo, ki je nižja od te.

31. člen

Drugi načini prevoza

1.  Ob upoštevanju drugega odstavka se določbe o odgovornosti prevoznika pri smrti in poškodbi potnikov ne nanašajo na škodo, ki nastane med prevozom, ki v skladu s prevozno pogodbo ne poteka po železnici.

2.  Toda če se železniški vagoni prevažajo na trajektu, je treba določbe o odgovornosti pri smrti in poškodbi potnikov uporabljati za škodo, omenjeno v prvem odstavku 26. člena in prvem odstavku 33. člena, ki jo ima potnik pri nesreči v železniškem prometu med svojim zadrževanjem v teh vagonih, vstopanjem vanje ali izstopanjem iz njih.

3.  Kadar se zaradi izjemnih okoliščin železniški promet začasno prekine in se potniki prevažajo z drugim prevoznim sredstvom, je prevoznik odgovoren v skladu s temi enotnimi pravili.

II. poglavje

Odgovornost pri kršenju voznega reda

32. člen

Odgovornost pri odpovedi, zamudi vlakov in zamujenih zvezah

1.  Prevoznik je potniku odgovoren za škodo, ki nastane, če zaradi odpovedi vlaka, njegove zamude ali zamujene zveze ne more nadaljevati vožnje istega dne oziroma zaradi nastalih okoliščin nadaljevanja vožnje istega dne od njega ni mogoče pričakovati. Odškodnina pokriva razumno visoke stroške, ki jih ima potnik s prenočitvijo in obvestitvijo oseb, ki ga čakajo.

2.  Prevoznik je oproščen te odgovornosti, kadar je mogoče odpoved, zamudo vlaka ali zamujeno zvezo pripisati enemu od teh razlogov:

(a)  okoliščinam, ki niso povezane z železniškim prometom in se jim prevoznik kljub ustreznim varnostnim ukrepom ni mogel izogniti, njihovih posledic pa ne preprečiti;

(b)  krivdi potnika; ali

(c)  ravnanju tretje osebe, ki se mu prevoznik kljub ustreznim varnostnim ukrepom ni mogel izogniti in posledic katerega ni mogel preprečiti; pri tem drugega podjetja, ki uporablja isto železniško infrastrukturo, ne štejemo za tretjo osebo; ta določba ne vpliva na pravico do povrnitve stroškov.

3.  Notranje pravo določa, ali in v kateri višini mora prevoznik plačati odškodnino za tiste vrste škode, ki niso določene v prvem odstavku. Ta določba ne vpliva na veljavnost 44. člena.

III. poglavje

Odgovornost za ročno prtljago, živali, prtljago in vozila

1. ODDELEK

Ročna prtljaga in živali

33. člen

Odgovornost

1.  Pri smrti ali poškodbi potnika je prevoznik odgovoren tudi za škodo, ki je posledica popolne ali delne izgube ali poškodovanja predmetov, ki jih potnik nosi na sebi ali kot ročno prtljago s seboj; to velja tudi za živali, ki jih ima potnik s seboj. Pri tem smiselno velja 26. člen.

2.  Sicer pa je za škodo, nastalo zaradi popolne ali delne izgube ali poškodovanja predmetov, ročne prtljage ali živali, katerih nadzor je v skladu s 15. členom naloga samega potnika, prevoznik odgovoren samo, če ta škoda nastane po prevoznikovi krivdi. V tem primeru ne veljajo drugi členi IV. dela, razen 51. člena, in VI. dela.

34. člen

Omejitev odškodnine pri izgubi ali poškodovanju predmetov

Če je prevoznik odgovoren po prvem odstavku 33. člena, mora plačati odškodnino v znesku največ 1 400 obračunskih enot za vsakega potnika.

35. člen

Izključitev odgovornosti

Prevoznik ni odgovoren za škodo, ki nastane zato, ker potnik ne izpolnjuje svojih obveznosti v skladu s carinskimi predpisi ali predpisi drugih upravnih organov.

2. ODDELEK

Prtljaga

36. člen

Podlaga za odgovornost

1.  Prevoznik je odgovoren za škodo, ki nastane zaradi popolne ali delne izgube ali poškodovanja prtljage od trenutka, ko jo prevoznik prevzame, in do trenutka, ko jo izroči, kot tudi zaradi prepozne izročitve.

2.  Prevoznik je te odgovornosti oproščen, če je izguba, poškodba ali zamuda pri izročitvi nastala po krivdi potnika ali potnikovem naročilu, za katero pa prevoznik ni kriv, ali zaradi posebnih pomanjkljivosti same prtljage ali zaradi okoliščin, ki se jim prevoznik ni mogel izogniti, njihovih posledic pa ne preprečiti.

3.  Prevoznik je te odgovornosti oproščen, če je izguba ali poškodba nastala zaradi posebnih tveganj, povezanih z enim ali več naštetih dejstev:

(a)  odsotnost ali neustreznost embalaže;

(b)  posebne lastnosti prtljage;

(c)  kot prtljaga so bili oddani predmeti, ki se ne smejo prevažati.

37. člen

Dokazno breme

1.  Prevoznik je tisti, ki mora dokazati, da je izguba, poškodba ali prepozna izročitev posledica enega od dejstev, navedenih v drugem odstavku 36. člena.

2.  Če prevoznik ugotovi, da bi lahko glede na konkretne okoliščine izguba ali poškodba nastala zaradi posebnih tveganj iz tretjega odstavka 36. člena, se domneva, da je škoda nastala prav zaradi njih. Upravičenec pa ima pravico dokazati, da škoda ni v celoti ali delno nastala zaradi enega od teh tveganj.

38. člen

Zaporedni prevozniki

Če prevoz, ki ga ureja ena sama pogodba, opravlja več zaporednih prevoznikov, potem vsak od teh prevoznikov s tem, da prevzame prtljago s prtljažnico ali vozilo s prevoznico, glede prevoza prtljage ali vozil postane pogodbena stranka prevozne pogodbe v skladu z določili prtljažnice ali prevoznice in prevzame obveznosti, ki iz tega izhajajo. V tem primeru je vsak prevoznik odgovoren za izvedbo prevoza na celotni poti do izročitve.

39. člen

Nadomestni prevoznik

1.  Če prevoznik v celoti ali delno zaupa izvedbo prevoza nadomestnemu prevozniku, ne glede na to, ali ima na podlagi prevozne pogodbe do tega pravico ali ne, ostane prevoznik kljub temu odgovoren za celoten prevoz.

2.  Vse določbe teh enotnih pravil, ki urejajo odgovornost prevoznika, veljajo tudi za odgovornost nadomestnega prevoznika za prevoz, ki ga ta opravi. 48. in 52. člen se uporabljata, če je vložena tožba proti uslužbencem in drugim osebam, katerih storitve uporablja nadomestni prevoznik za opravljanje prevoza.

3.  Kateri koli poseben dogovor, s katerim prevoznik prevzema obveznosti, ki mu jih ne nalagajo ta enotna pravila, ali se odpove pravicam, ki jih ima po njih, se nanaša na nadomestnega prevoznika samo, če na to izrecno pristane v pisni obliki. Ne glede na to, ali nadomestni prevoznik tako strinjanje izrazi ali ne, za prevoznika še naprej veljajo iz takega posebnega dogovora izhajajoče obveznosti ali odpovedi pravicam.

4.  Če sta prevoznik in njegov nadomestni prevoznik odgovorna in v obsegu, v katerem sta odgovorna, sta odgovorna solidarno.

5.  Skupen znesek odškodnine, ki jo morajo plačati prevoznik, nadomestni prevoznik in njuni uslužbenci ter druge osebe, katerih storitve uporablja za opravljanje prevoza, ne presega najvišjih dopustnih zneskov, določenih v teh enotnih pravilih.

6.  Ta člen ne vpliva na pravice do povrnitve stroškov med prevoznikom in nadomestnim prevoznikom.

40. člen

Domneva o izgubi

1.  Upravičenec lahko sklepa, da je določen kos prtljage izgubljen, ne da bi mu bilo treba to še dodatno dokazovati, če mu ni bil izročen ali dan na razpolago v 14 dneh po tem, ko je bila zahtevana njegova izročitev v skladu s tretjim odstavkom 22. člena.

2.  Če se kos prtljage, ki je že veljal za izgubljenega, najde v enem letu po vložitvi zahteve za izročitev, mora prevoznik o tem obvestiti upravičenca, če pozna njegov naslov ali ga lahko ugotovi.

3.  V 30 dneh po prejemu obvestila, omenjenega v drugem odstavku, lahko upravičenec zahteva, da mu izročijo ta kos prtljage. V tem primeru mora sam plačati stroške prevoza zanj od kraja oddaje do kraja izročitve in vrniti odškodnino, ki jo je prejel, morda z odbitkom zneska stroškov, vsebovanega v odškodnini. Vseeno pa obdrži pravico do odškodnine za zamudo pri izročitvi prtljage, ki jo določa 43. člen.

4.  Če najdenega kosa prtljage potnik ne zahteva v roku, določenem v tretjem odstavku, ali če se najde več kot eno leto po vložitvi zahteve po njegovi izročitvi, prevoznik z njim razpolaga v skladu z zakoni in predpisi, ki veljajo v kraju, v katerem je ta kos prtljage.

41. člen

Odškodnina pri izgubi prtljage

1.  Pri popolni ali delni izgubi prtljage je dolžnost prevoznika plačati samo te zneske:

(a)  če je višina škode ugotovljena, plača odškodnino v tej višini, ki pa ne sme presegati 80 obračunskih enot za vsak manjkajoči kilogram bruto mase ali 1 200 obračunskih enot za vsak kos prtljage;

(b)  če višina škode ni ugotovljena, plača povprečno odškodnino 20 obračunskih enot za vsak manjkajoči kilogram bruto mase ali 300 obračunskih enot za vsak kos prtljage.

Vrsta odškodnine (glede na maso ali število kosov prtljage) je določena v splošnih prevoznih pogojih.

2.  Poleg tega mora prevoznik vrniti prevoznino za prtljago in druge zneske, plačane v zvezi s prevozom izgubljenega kosa prtljage, in tudi že plačane carine in trošarine.

42. člen

Odškodnina pri poškodbi prtljage

1.  Če se prtljaga poškoduje, prevoznik plača samo odškodnino, ki ustreza zmanjšanju vrednosti prtljage.

2.  Odškodnina ne presega:

(a)  zneska, ki bi ga bilo treba plačati pri popolni izgubi, če je bila zaradi poškodbe vsa prtljaga razvrednotena;

(b)  zneska, ki bi ga bilo treba plačati pri popolni izgubi razvrednotenega dela prtljage, če je bil zaradi poškodbe samo del prtljage razvrednoten.

43. člen

Odškodnina zaradi zamude pri izročitvi

1.  Zaradi zamude pri izročitvi prtljage mora prevoznik, potem ko je bila vložena zahteva za izročitev, za vsako začeto obdobje 24 ur, vendar pa največ za 14 dni, plačati:

(a)  če upravičenec dokaže, da je kot posledica nastala škoda, lahko tudi poškodba, plača odškodnino, enakovredno znesku nastale škode, vendar največ 0,80 obračunske enote za vsak kilogram bruto mase prtljage ali 14 obračunskih enot za vsak kos z zamudo izročene prtljage;

(b)  če upravičenec ne dokaže, da je kot posledica nastala škoda, plača povprečno odškodnino 0,14 obračunske enote za vsak kilogram bruto mase ali 2,80 obračunske enote za vsak kos z zamudo izročene prtljage.

Načini nadomestila za kilogram ali kos prtljage se določijo s splošnimi prevoznimi pogoji.

2.  Pri popolni izgubi prtljage ni treba poleg odškodnine, določene v 41. členu, plačati še odškodnine iz prvega odstavka.

3.  Pri delni izgubi prtljage se odškodnina, določena v prvem odstavku, plača za tisti del prtljage, ki ni izgubljen.

4.  Pri poškodbi prtljage, ki ni posledica zamude pri izročitvi, se odškodnina, določena v prvem odstavku, če je to smiselno, plača poleg odškodnine, določene v 42. členu.

5.  V nobenem primeru pa ne sme vsota odškodnine iz prvega odstavka in odškodnine iz 41. in 42. člena presegati odškodnine, ki bi jo bilo treba plačati pri popolni izgubi prtljage.

3. ODDELEK

Vozila

44. člen

Odškodnina za zamudo

1.  Če pri nakladanju vozila nastane zamuda zaradi okoliščin, za katere je odgovoren prevoznik, ali če nastane zamuda pri izročitvi vozila, mora prevoznik, če upravičenec dokaže, da je zaradi tega nastala škoda, plačati odškodnino, katere višina ne presega prevoznine.

2.  Če pri nakladanju nastane zamuda zaradi okoliščin, za katere je odgovoren prevoznik, in zato upravičenec odstopi od prevozne pogodbe, se mu vrne prevoznina. Poleg tega lahko upravičenec, če dokaže, da je kot posledica zamude nastala škoda, zahteva odškodnino, ki ne presega prevoznine.

45. člen

Odškodnina za izgubo

Pri popolni ali delni izgubi vozila se odškodnina, ki jo je treba plačati upravičencu za dokazano škodo, določi na podlagi trenutne vrednosti vozila. Ne sme presegati 8 000 obračunskih enot. Naložen ali nenaložen priklopnik se šteje kot ločeno vozilo.

46. člen

Odgovornost za druge predmete

1.  Pri predmetih, ki so spravljeni v samem vozilu ali avtomobilski kovček (npr. prtljažniki ali prtljažniki za smuči), je prevoznik odgovoren samo za škodo, za katero je dejansko kriv. Skupna odškodnina ne sme presegati 1 400 obračunskih enot.

2.  Za predmete, nameščene na zunanji strani vozila, tudi v kovčkih iz prvega odstavka, je prevoznik odgovoren samo, če se dokaže, da je škoda nastala zaradi prevoznikovega dejanja ali opustitve, storjene z namenom povzročitve take škode, ali pa iz malomarnosti in z zavedanjem, da bo taka škoda verjetno nastala.

47. člen

Druge veljavne določbe

Ob upoštevanju določb tega oddelka veljajo za vozila določbe 2. oddelka odgovornosti za prtljago.

IV. poglavje

Skupne določbe

48. člen

Izguba pravice do omejitve odgovornosti

Omejitve odgovornosti, določene v teh enotnih pravilih, in določbe notranje zakonodaje, ki omejujejo odškodnino na določeni znesek, se ne uporabljajo, če se dokaže, da je škoda posledica prevoznikovega dejanja ali opustitve, storjene z namenom povzročitve take škode ali pa iz malomarnosti in z zavedanjem, da bo taka škoda verjetno nastala.

49. člen

Preračunavanje in obresti

1.  Če je treba pri izračunavanju odškodnine preračunati zneske, izražene v tuji valuti, se preračunajo po tečaju, ki velja na dan in v kraju plačila odškodnine.

2.  Upravičenec lahko na podlagi dolžne odškodnine zahteva 5-odstotne letne obresti, ki začnejo teči na dan vložitve zahtevka iz 55. člena, če pa zahtevek ni bil vložen, na dan, ko se začne sodni postopek.

3.  Za odškodnine iz 27. in 28. člena pa začnejo obresti teči šele na dan, ko se pojavijo okoliščine, odločilne za določitev višine odškodnine, če je ta dan po dnevu vložitve pritožbe ali tožbe.

4.  Za prtljago je mogoče zahtevati plačilo obresti samo, če odškodnina presega 16 obračunskih enot za prtljažnico.

5.  Če upravičenec za prtljago v za to določenem primernem roku prevozniku ne pošlje dokaznih dokumentov, potrebnih za dokončno obravnavo zahtevka, obresti ne tečejo od poteka tega roka do dejanske predložitve dokaznih dokumentov.

50. člen

Odgovornost pri jedrskih nesrečah

Prevoznik je oproščen odgovornosti, ki jo ima po enotnih pravilih, če je škodo povzročila jedrska nesreča in če je zanjo po zakonih in predpisih države o odgovornosti na področju jedrske energije za to škodo odgovoren upravljavec jedrske naprave ali njemu enakovredna oseba.

51. člen

Osebe, za katere je odgovoren prevoznik

Prevoznik je odgovoren za svoje uslužbence in druge osebe, katerih storitve uporablja pri izvedbi prevoza, kadar uslužbenci in druge osebe delujejo v okviru svojih nalog. Upravljavci železniške infrastrukture, po kateri se odvija prevoz, se štejejo za osebe, katerih storitve prevoznik uporablja za opravljanje prevoza.

52. člen

Druge tožbe

1.  V vseh primerih, za katere veljajo ta enotna pravila, se lahko vsaka odškodninska tožba, ne glede na to, na kateri pravni podlagi temelji, vloži proti prevozniku samo v skladu s pogoji in omejitvami teh enotnih pravil.

2.  To velja tudi za tožbe proti uslužbencem in drugim osebam, za katere je prevoznik odgovoren na podlagi 51. člena.

V. DEL

ODGOVORNOST POTNIKA

53. člen

Posebna načela za odgovornost

Potnik je odgovoren prevozniku za vsako škodo,

(a)  ki nastane zato, ker ni izpolnil svojih obveznosti iz:

1.  10., 14. in 20. člena;

2.  posebnih določb o prevozu vozil, vsebovanih v splošnih prevoznih pogojih, ali

3.  Pravilnika o mednarodnem železniškem prevozu nevarnega blaga (RID) ali

(b)  ki jo povzročijo predmeti ali živali, ki jih ima s seboj; razen če ne dokaže, da je škoda nastala zaradi okoliščin, ki se jim kljub skrbnosti, ki se zahteva od vestnega potnika, ni mogel izogniti, njihovih posledic pa ne preprečiti. Ta določba ne spreminja odgovornosti prevoznika, kot jih določata 26. člen in prvi odstavek 33. člena.

VI. DEL

UVELJAVLJANJE PRAVIC

54. člen

Ugotavljanje delne izgube ali poškodbe

1.  Če prevoznik odkrije delno izgubo ali poškodbo predmeta (prtljage, vozila), za katerega prevoz je odgovoren, ali domneva, da je prišlo do take delne izgube ali poškodbe, ali če upravičenec trdi, da je do nje prišlo, mora prevoznik takoj, in če je mogoče, v navzočnosti upravičenca sestaviti zapisnik o dejanskem stanju, v katerem za vsako vrsto škode navede stanje predmeta, in če je mogoče, obseg in vzrok škode in čas njenega nastanka.

2.  Izvod tega zapisnika o dejanskem stanju je treba brezplačno izročiti upravičencu.

3.  Če upravičenec ne prizna ugotovitev iz zapisnika o dejanskem stanju, lahko zahteva, da stanje prtljage ali vozila in vzrok za škodo ter njen znesek določi izvedenec, ki ga imenujeta pogodbeni stranki prevozne pogodbe ali sodišče. Ta postopek se izvede po zakonih in predpisih države, v kateri to določanje poteka.

55. člen

Zahtevki

1.  Zahtevke v zvezi z odgovornostjo prevoznika pri smrti ali poškodbi potnikov je treba v pisni obliki poslati prevozniku, proti kateremu je mogoče uveljavljati zahtevke na sodišču. Pri prevozu, ki ga obravnava ena sama pogodba in ga zaporedno opravi več prevoznikov, se lahko zahtevki naslovijo na prvega ali zadnjega prevoznika in tudi na prevoznika, ki ima v državi potnikovega stalnega ali običajnega prebivališča svoj sedež podjetja ali podružnico ali zastopstvo, ki je sklenilo prevozno pogodbo.

2.  Drugi zahtevki iz prevozne pogodbe se pošljejo v pisni obliki prevozniku iz drugega in tretjega odstavka 56. člena.

3.  Dokazne dokumente, ki jih želi upravičenec priložiti k zahtevku, je treba priložiti kot izvirnik ali kopijo, ki mora biti, če prevoznik tako zahteva, ustrezno overjena. Pri obravnavi zahtevka lahko prevoznik zahteva predložitev vozovnice, prtljažnice ali prevoznice.

56. člen

Prevozniki, proti katerim je mogoče sodno uveljavljati zahtevke

1.  Odškodninski zahtevki na podlagi odgovornosti prevoznika pri smrti in poškodbi potnikov se lahko uveljavljajo samo proti prevozniku, ki je odgovoren po petem odstavku 26. člena.

2.  Ob upoštevanju četrtega odstavka se lahko drugi zahtevki potnikov na podlagi prevozne pogodbe uveljavljajo samo proti prvemu, zadnjemu ali tistemu prevozniku, ki je opravljal tisti del prevoza, med katerim se je pojavilo dejstvo, s katerim se utemeljuje zahtevek.

3.  Če je pri prevozu, ki ga zaporedno opravlja več prevoznikov, prevoznik, katerega dolžnost je tovor izročiti, z lastnim privoljenjem vpisan v prtljažnico ali prevoznico, se lahko zahtevki iz drugega odstavka proti njemu sodno uveljavljajo tudi, če ni prejel prtljage ali ni prevzel vozila.

4.  Zahtevki za vračilo zneskov, ki so bili vplačani na podlagi prevozne pogodbe, se lahko sodno uveljavljajo proti prevozniku, ki je plačilo prejel, ali proti prevozniku, v imenu katerega je bilo plačilo prejeto.

5.  Z vložitvijo nasprotnega zahtevka ali ugovora se lahko zahtevki uveljavljajo tudi proti prevozniku, ki ni naveden med prevozniki v drugem in četrtem odstavku, če sodni zahtevek temelji na isti prevozni pogodbi.

6.  Kadar se ta enotna pravila nanašajo na nadomestnega prevoznika, se lahko zahtevki sodno uveljavljajo tudi proti njemu.

7.  Če lahko tožnik izbira med več prevozniki, izgubi to pravico do izbire takrat, ko vloži tožbo proti enemu od teh prevoznikov; to velja tudi, če lahko tožnik izbira med enim ali več prevozniki in nadomestnim prevoznikom.

58. člen

Prenehanje pravice do zahtevka pri smrti ali poškodbi

1.  Vse pravice upravičenca na podlagi odgovornosti prevoznika pri smrti ali poškodbi potnikov potečejo, če upravičenec enega od prevoznikov, pri katerem je mogoče vložiti zahtevek v skladu s prvim odstavkom 55. člena, ne obvesti o potnikovi nesreči v 12 mesecih po datumu, ko je za škodo izvedel. Če upravičenec prevoznika o nesreči obvesti ustno, mu mora o tem izdati potrdilo.

2.  Ta pravica pa ne preneha, če:

(a)  upravičenec v roku, določenem v prvem odstavku, vloži zahtevek pri enem od prevoznikov, določenem v prvem odstavku 55. člena;

(b)  prevoznik, ki je odgovoren za to, v roku, določenem v prvem odstavku, izve za nesrečo potnika na drug način;

(c)  obvestilo o nesreči zaradi okoliščin, za katere upravičenec ni odgovoren, ni bilo poslano ali je bilo poslano z zamudo;

(d)  upravičenec dokaže, da je do nesreče prišlo po krivdi prevoznika.

59. člen

Prenehanje pravice do zahtevka pri prevozu prtljage

1.  Ko upravičenec prevzame prtljago, prenehajo vse pravice do zahtevka proti prevozniku iz prevozne pogodbe pri delni izgubi, poškodovanju prtljage ali zamudi pri izročitvi.

2.  Ta pravica ne preneha:

(a)  pri delni izgubi ali poškodbi, če:

1.  je bila ta izguba ali poškodba v skladu s 54. členom ugotovljena, preden je upravičenec prevzel prtljago;

2.  izključno po krivdi prevoznika ni bilo opravljeno ugotavljanje, ki bi moralo biti opravljeno v skladu s 54. členom;

(b)  pri navzven neopazni škodi, ki jo upravičenec ugotovi šele po tem, ko prevzame prtljago, če:

1.  zahteva ugotavljanje iz 54. člena takoj, ko odkrije škodo, vendar najpozneje v treh dneh po prevzemu prtljage, in

2.  poleg tega dokaže, da je škoda nastala v času med dnevom, ko je prtljago prevzel prevoznik, in trenutkom izročitve;

(c)  pri zamudi pri izročitvi, če upravičenec v 21 dneh uveljavlja svoje pravice proti enemu od prevoznikov, navedenih v tretjem odstavku 56. člena;

(d)  če upravičenec dokaže, da je škoda nastala po krivdi prevoznika.

60. člen

Zastaranje

1.  Pravica do zahtevka do odškodnine na podlagi odgovornosti prevoznika pri smrti ali poškodbi potnikov zastara:

(a)  če jo uveljavlja potnik, v treh letih po dnevu nesreče;

(b)  če jo uveljavljajo drugi upravičenci, v treh letih po dnevu potnikove smrti, vendar najpozneje v petih letih po dnevu nesreče.

2.  Drugi zahtevki na podlagi prevozne pogodbe zastarajo v enem letu. Zahtevki na podlagi škode, ki je nastala zaradi dejanja ali opustitve, storjene bodisi z namenom tako škodo povzročiti ali pa iz malomarnosti in z zavedanjem, da bo taka škoda verjetno nastala, zastarajo v dveh letih.

3.  Zastaralni rok za zahtevke iz drugega odstavka začne teči:

(a)  za odškodnino zaradi popolne izgube: štirinajsti dan po poteku roka, določenega v tretjem odstavku 22. člena;

(b)  za odškodnino zaradi delne izgube, poškodovanja ali zamude pri izročitvi, od dneva izročitve;

(c)  v vseh drugih primerih, povezanih s prevozom potnikov: od dneva, ko poteče veljavnost vozovnice.

Dan, na katerega začne teči zastaralni rok, v nobenem primeru ni vključen v rok.

4.  […]

5.  […]

6.  Za zadržanje in prekinitev zastaralnega roka sicer velja notranja zakonodaja.

VII. DEL

MEDSEBOJNI ODNOSI PREVOZNIKOV

61. člen

Razdelitev prevoznine

1.  Vsak prevoznik, ki je dobil plačano ali bi moral zahtevati plačilo prevoznine, mora prevoznikom, ki sodelujejo pri prevozu, plačati delež prevoznine, ki jim pripada. Načine plačila določijo prevozniki z medsebojnimi sporazumi.

2.  Tretji odstavek 6. člena, tretji odstavek 16. člena in 25. člen veljajo tudi za odnose med zaporednimi prevozniki.

62. člen

Pravica do povrnitve stroškov

1.  Če je prevoznik po teh enotnih pravilih plačal odškodnino, mu pripada pravica do povrnitve stroškov do prevoznikov, ki so sodelovali pri prevozu, po teh določbah:

(a)  prevoznik, ki je povzročil škodo, je zanjo odgovoren sam;

(b)  če je škodo povzročilo več prevoznikov, je vsak odgovoren za škodo, ki jo je povzročil; če taka razmejitev odgovornosti ni mogoča, se plačilo odškodnine razdeli med prevoznike v skladu s točko (c);

(c)  če ni mogoče dokazati, kdo od prevoznikov je povzročil škodo, se plačilo odškodnine porazdeli med vse prevoznike, razen med tiste, ki dokažejo, da niso povzročili škode; razdeli se v razmerju deležev prevoznine, ki pripadajo posameznim prevoznikom.

2.  Če je eden od teh prevoznikov plačilno nesposoben, se delež, ki bi ga moral plačati, pa ga ni, razdeli med vse druge prevoznike, ki so sodelovali pri prevozu, in sicer v razmerju deležev prevoznine, ki jim pripadajo.

63. člen

Postopek za povrnitev stroškov

1.  Prevoznik, proti kateremu se v skladu z 62. členom uveljavlja pravica do povrnitve stroškov, ne more spodbijati zakonitosti plačila odškodnine, ki jo je plačal prevoznik, ki uveljavlja pravico za povrnitev stroškov, če je sodišče odškodnino določilo po tem, ko je prevoznik na podlagi pravilno vročenega obvestila o sodnem postopku dobil priložnost, da sodeluje v tem sodnem postopku. Sodišče, na katerem poteka glavna obravnava, določi roke za obveščanje o sodnem postopku in pristop k njemu.

2.  Prevoznik, ki uveljavlja pravico do povrnitve stroškov, mora proti vsem prevoznikom, s katerimi se ni mogel sporazumeti, vložiti tožbo v istem postopku; v nasprotnem primeru preneha njegova pravica do povrnitve stroškov do tistih prevoznikov, ki jih ne toži.

3.  Sodišče mora z eno samo sodbo odločiti o vseh zahtevkih za povrnitev stroškov, s katerimi se ukvarja.

4.  Prevoznik, ki hoče uveljavljati svojo pravico do povrnitve stroškov na sodišču, lahko to stori na pristojnem sodišču države, v kateri ima eden od prevoznikov, ki so sodelovali pri prevozu, sedež podjetja, podružnico ali zastopstvo, ki je sklenilo prevozno pogodbo.

5.  Če tožeči prevoznik vloži tožbo proti več prevoznikom, lahko izbira med sodišči, pristojnimi po četrtem odstavku.

6.  Postopki za povrnitev stroškov se ne smejo vključevati v sodni postopek za uveljavljanje odškodnine, ki ga je sprožila stranka, upravičena do nje na podlagi prevozne pogodbe.

64. člen

Sporazumi o povrnitvi stroškov

Prevozniki imajo pravico med seboj sklepati sporazume, ki odstopajo od 61. in 62. člena.

PRILOGA II

MINIMALNE INFORMACIJE, KI JIH ZAGOTAVLJAJO PREVOZNIKI V ŽELEZNIŠKEM PROMETU IN PRODAJALCI VOZOVNIC

Del I: Informacije pred začetkom potovanja

–  Splošni pogoji, ki veljajo za pogodbo

–  Vozni redi in pogoji najhitrejšega potovanja

–  Vozni redi in pogoji potovanja po najugodnejšihvseh razpoložljivih cenah, vključno z najugodnejšimi. [Sprememba 125]

–  Dostopnost, pogoji dostopa in razpoložljivost pripomočkov na vlaku za invalidne osebe in osebe z omejeno mobilnostjo v dostopni obliki v skladu z zahtevami glede dostopnosti iz Direktive XXX

–  Pogoji za dostopMožnosti dostopa s kolesom [Sprememba 126]

–  Razpoložljivost sedežev v kadilskih in za vse veljavne voznine v nekadilskih (in po potrebi kadilskih oddelkih), v prvem in drugem razredu ter v ležalnih in spalnih vagonih [Sprememba 127]

–  Vse dejavnosti, ki lahko privedejo do prekinitev ali zamud prevoznih storitev Prekinitve in zamude (načrtovane in v realnem času) [Sprememba 128]

–  Razpoložljivost storitev na vlaku, vključno z brezžičnim omrežjem in stranišči [Sprememba 129]

–  Postopki za vračilo izgubljene prtljage

–  Postopki za vlaganje pritožb

Del II: Informacije med potovanjem

–  Storitve na vlaku, vključno z brezžičnim omrežjem [Sprememba 130]

–  Naslednja postaja

–  Prekinitve in zamude (načrtovane in v realnem času) [Sprememba 131]

–  Glavne povezovalne storitve

–  Vprašanja glede varnosti in zaščite

PRILOGA III

MINIMALNI STANDARDI KAKOVOSTI STORITEV

I.  Zahteve za prevoznike v železniškem prometu

Prevozniki v železniškem prometu vsako leto do 30. junija objavijo poročilo o doseženi kakovosti storitev za preteklo poslovno leto na svojem spletišču ter ga pošljejo nacionalnemu izvršilnemu organu in Agenciji Evropske unije za železnice za objavo na njenem spletišču. Prevoznik na svojem spletišču objavi poročilo v uradnem(-ih) nacionalnem(-ih) jeziku(-ih) in po možnosti tudi v drugih jezikih Unije, vključno s povzetkom v angleščini.

Poročila o doseženi kakovosti storitev vključujejo vsaj informacije o naslednjem:

(1)  Točnost storitev in splošna načela o tem, kako prevozniki v železniškem prometu pristopajo k prekinitvam storitev

(a)  zamude:

(i)  povprečna skupna zamuda pri opravljanju storitve kot odstotni delež na kategorijo storitev (mednarodne storitve, storitve na dolgih relacijah v notranjem prometu, regionalne in mestne/primestne storitve);

(ii)  odstotni delež storitev z zamudo ob odhodu;

(iii)  odstotni delež storitev z zamudo ob prihodu,

‒  odstotni delež storitev z zamudo, krajšo od 60 minut,

‒  odstotni delež storitev z zamudo od 6091 do 119120 minut, [Sprememba 132]

‒  odstotni delež storitev z zamudo 120 minut ali več;

(b)  odpovedi storitev:

odpovedane storitve kot odstotni delež na kategorijo storitev (mednarodne storitve, storitve na dolgih relacijah v notranjem prometu, regionalne in mestne/primestne storitve);

(c)  uporaba Uredbe v zvezi z zamudami in odpovedmi storitev:

(i)  število potnikov, ki jim je bila zagotovljena oskrba ali pomoč;

(ii)  stroški zagotavljanja takšne oskrbe in pomoči;

(iii)  število potnikov, ki jim je bilo odobreno nadomestilo;

(iv)  stroški odobrenih nadomestil.

(2)  Raziskava o zadovoljstvu strank

Vključiti je treba vsaj naslednje kategorije:

(i)  točnost vlakov;

(ii)  informacije za potnike v primeru zamude;

(iii)  točnost in razpoložljivost informacij o vlakih;

(iv)  kakovost vzdrževanja/stanje vlakov;

(v)  raven varnosti na vlakih;

(vi)  čistost notranjosti vlaka;

(vii)  zagotavljanje koristnih informacij med potovanjem, tudi o brezžičnem omrežju in drugih storitvah na vlaku; [Sprememba 133]

(viii)  razpoložljivost kakovostnih stranišč na vsakem vlaku;

(ix)  visoka raven čistosti in vzdrževanja postaj;

(x)  dostopnost vlakov in opreme na vlaku, vključno z dostopnimi stranišči;

(xi)  število primerov in kakovost dejansko zagotovljene pomoči invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo na vlakih v skladu s členom 24, ne glede na to, ali je bila prošnja za pomoč vložena vnaprej.

(3)  Reševanje pritožb

(i)  število pritožb in njihov izid;

(ii)  kategorije pritožb;

(iii)  število obravnavanih pritožb;

(iv)  povprečni čas za odgovor;

(v)  možnosti in sprejeti ukrepi za izboljšave.

(4)  Pomoč, zagotovljena invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo

število primerov nudenja pomoči na kategorijo storitev (mednarodne, na dolgih relacijah v notranjem prometu, regionalne in mestne/primestne).

(5)  Prekinitve

obstoj in kratek opis načrtov ravnanja v nepredvidljivih razmerah in načrtov kriznega upravljanja.

II.  Zahteve za upravljavce postaj in infrastrukture

Poročila o doseženi kakovosti storitev vključujejo vsaj informacije o naslednjem:

(1)  Informacije in vozovnice

(i)  postopek za obravnavo prošenj za informacije na postaji;

(ii)  postopek in sredstva za zagotavljanje informacij o voznem redu vlakov, cenah in peronih; kakovost informacij;

(iii)  prikaz informacij o pravicah in obveznostih v skladu z Uredbo ter kontaktnih podatkov nacionalnih izvršilnih organov;

(iv)  mesta za nakup vozovnic;

(v)  razpoložljivost osebja za zagotavljanje informacij in prodajo vozovnic na postaji;

(vi)  zagotavljanje informacij invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo.

(2)  Splošna načela pristopanja k prekinitvam storitev

(i)  število potnikov, ki jim je bila zagotovljena oskrba ali pomoč;

(ii)  stroški zagotavljanja takšne oskrbe in pomoči.

(3)  Opis ukrepov, ki se izvajajo za zagotavljanje čistosti objektov na postaji (stranišč itd.)

(i)  pogostost čiščenja;

(ii)  razpoložljivost stranišč.

(4)  Raziskava o zadovoljstvu strank

Vključiti je treba vsaj naslednje kategorije:

(i)  informacije za potnike v primeru zamude;

(ii)  natančnost, razpoložljivost in dostopnost informacij o prihodih/odhodih vlakov in peronih;

(iii)  raven varnosti na postaji;

(iv)  čas, potreben za odgovor na prošnje za informacije na postajah;

(v)  razpoložljivost in dostopnost stranišč ustrezne kakovosti na postaji;

(vi)  čistost in vzdrževanost postaj;

(vii)  dostopnost postaje in objektov na postaji, vključno z dostopom brez stopnic, s tekočimi stopnicami, dvigali in klančinami za prtljago; [Sprememba 134]

(viii)  število primerov in kakovost pomoči invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo na postaji.

PRILOGA IV

POSTOPEK REŠEVANJA PRITOŽB S STRANI NACIONALNIH IZVRŠILNIH ORGANOV

V zapletenih primerih, na primer takih, ki obsegajo več zahtevkov ali prevoznikov, čezmejna potovanja ali nesreče na ozemlju države članice, ki ni država, ki je prevozniku izdala licenco, zlasti če ni jasno, kateri nacionalni izvršilni organ je pristojen, ali kjer bi to olajšalo ali pospešilo reševanje pritožbe, nacionalni izvršilni organi v medsebojnem sodelovanju določijo „vodilni“ organ, ki opravlja vlogo enotne kontaktne točke za potnike. Vsi zadevni nacionalni izvršilni organi medsebojno sodelujejo, da bi olajšali reševanje pritožbe (vključno z izmenjavo informacij, pomočjo pri prevajanju dokumentov in posredovanjem informacij o okoliščinah incidentov). Potniki so obveščeni o tem, kateri organ je „vodilni“. Poleg tega nacionalni izvršilni organi vedno in v vsakem primeru zagotovijo skladnost z Uredbo 2017/2394/EU. [Sprememba 135]

PRILOGA V

Korelacijska tabela

(1) UL C 197, 8.6.2018, str. 66. (2) UL C 77, 28.3.2002, str. 1. (3) UL C 197, 8.6.2018, str. 66. (4) Uredba (ES) št. 1371/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o pravicah in obveznostih potnikov v železniškem prometu (UL L 315, 3.12.2007, str. 14). (5) Uredba Komisije (EU) št. 454/2011 z dne 5. maja 2011 o tehnični specifikaciji za interoperabilnost v zvezi s podsistemom „telematske aplikacije za potniški promet“ vseevropskega železniškega sistema (UL L 123, 12.5.2011, str. 11). (6) Uredba Komisije (EU) št. 1300/2014 z dne 18. novembra 2014 o tehničnih specifikacijah za interoperabilnost v zvezi z dostopnostjo železniškega sistema Unije za invalide in funkcionalno ovirane osebe (UL L 356, 12.12.2014, str. 110). (7) Direktiva 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES (UL L 94, 28.3.2014, str. 65). (8) Direktiva 2013/11/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2013 o alternativnem reševanju potrošniških sporov ter spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 in Direktive 2009/22/ES (UL L 165, 18.6.2013, str. 63). (9) Uredba (EU) št. 524/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2013 o spletnem reševanju potrošniških sporov ter spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 in Direktive 2009/22/ES (UL L 165, 18.6.2013, str. 1). (10) Uredba (EU) 2017/2394 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2017 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov, in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 2006/2004 (UL L 345, 27.12.2017, str. 1). (11) Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (UL L 119, 4.5.2016, str. 1). (12) UL L 123, 12.5.2016, str. 1. (13) Uredba (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL L 55, 28.2.2011, str. 13). (14) Direktiva 2012/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. novembra 2012 o vzpostavitvi enotnega evropskega železniškega območja (UL L 343, 14.12.2012, str. 32). (15) Direktiva (EU) 2015/2302 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o paketnih potovanjih in povezanih potovalnih aranžmajih, spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 in Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 90/314/EGS (UL L 326, 11.12.2015, str. 1). (16) Direktiva XXX o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z zahtevami glede dostopnosti proizvodov in storitev (Evropski akt o dostopnosti) (UL L X, X.X.XXXX, str. X). (17) Uredba (ES) št. 1370/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o javnih storitvah železniškega in cestnega potniškega prevoza ter o razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 1191/69 in št. 1107/70 (UL L 315, 3.12.2007, str. 1). (18) Delegirana uredba Komisije (EU) 2017/1926 z dne 31. maja 2017 o dopolnitvi Direktive 2010/40/EU Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z opravljanjem storitev zagotavljanja večmodalnih potovalnih informacij po vsej EU (UL L 272, 21.10.2017, str. 1).

Spremembe Evropskega parlamenta, sprejete 15. novembra 2018, o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o obstojnih organskih onesnaževalih (prenovitev) (COM(2018)0144 – C8-0124/2018 – 2018/0070(COD))(1)

P8_TA(2018)0463 A8-0336/2018

(Redni zakonodajni postopek – prenovitev)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija   Sprememba Sprememba 1 Predlog uredbe Uvodna izjava 5 (5)  Pri izvajanju določb Konvencije na ravni Unije je treba zagotoviti koordinacijo in usklajenost z določbami Roterdamske konvencije o postopku soglasja po predhodnem obveščanju za določene nevarne kemikalije in pesticide v mednarodni trgovini, ki jo je Unija potrdila 19. decembra 200217, in Baselske konvencije o nadzoru prehoda nevarnih odpadkov preko meja in njihovega odstranjevanja, ki jo je Unija potrdila 1. februarja 199318. To koordinacijo in usklajenost bi bilo treba ohraniti tudi pri sodelovanju v zvezi z izvajanjem in nadaljnjim razvojem strateškega pristopa k mednarodnemu ravnanju s kemikalijami (SAICM) , ki je bil sprejet 6. februarja 2006 v Dubaju na prvi mednarodni konferenci o ravnanju s kemikalijami v okviru Združenih narodov. (5)  Pri izvajanju določb Konvencije na ravni Unije je treba zagotoviti koordinacijo in usklajenost z določbami Rotterdamske konvencije o postopku soglasja po predhodnem obveščanju za nekatere nevarne kemikalije in pesticide v mednarodni trgovini, ki jo je Unija potrdila 19. decembra 200217, Baselske konvencije o nadzoru prehoda nevarnih odpadkov preko meja in njihovega odstranjevanja, ki jo je Unija potrdila 1. februarja 199318 in Konvencije Minamata o živem srebru, ki jo je Unija potrdila 11. maja 201718a. To koordinacijo in usklajenost bi bilo treba ohraniti tudi pri sodelovanju v zvezi z izvajanjem in nadaljnjim razvojem strateškega pristopa k mednarodnemu ravnanju s kemikalijami (SAICM) , ki je bil sprejet 6. februarja 2006 v Dubaju na prvi mednarodni konferenci o ravnanju s kemikalijami v okviru Združenih narodov. _________________ _________________ 17 UL L 63, 6.3.2003, str. 29. 17 UL L 63, 6.3.2003, str. 29. 18 UL L 39, 16.2.1993, str. 3. 18 UL L 39, 16.2.1993, str. 3. 18a UL L 142, 2.6.2017, str. 4. Sprememba 2 Predlog uredbe Uvodna izjava 10 (10)  Stare ali malomarno upravljane zaloge obstojnih organskih onesnaževal lahko resno ogrozijo okolje in zdravje ljudi, na primer s kontaminacijo tal in podzemne vode. Zato je primerno za upravljanje takšnih zalog določiti pravila, ki so strožja od tistih iz Konvencije. Zaloge prepovedanih snovi je treba obravnavati kot odpadke, medtem ko je treba zaloge snovi, katerih proizvodnja ali uporaba sta še vedno dovoljeni, priglasiti organom in jih primerno nadzorovati. Zlasti je treba z obstoječimi zalogami, ki so sestavljene iz prepovedanih obstojnih organskih onesnaževal ali jih vsebujejo, čim prej začeti ravnati kot z odpadki. (10)  Stare ali malomarno upravljane zaloge obstojnih organskih onesnaževal lahko resno ogrozijo okolje in zdravje ljudi, na primer s kontaminacijo tal in podzemne vode. Zato je primerno za upravljanje takšnih zalog določiti pravila, ki so strožja od tistih iz Konvencije. Zaloge prepovedanih snovi je treba obravnavati kot odpadke, medtem ko je treba zaloge snovi, katerih proizvodnja ali uporaba sta še vedno dovoljeni, priglasiti organom in jih primerno nadzorovati. Zlasti je treba z obstoječimi zalogami, ki so sestavljene iz prepovedanih obstojnih organskih onesnaževal ali jih vsebujejo, čim prej začeti ravnati kot z odpadki. Če bodo v prihodnosti prepovedane še druge snovi, bo treba tudi njihove zaloge nemudoma uničiti in se ne bi smele delati nove. Zaradi posebnih težav nekaterih držav članic bi jim bilo treba nuditi primerno finančno in tehnično pomoč z obstoječimi finančnimi instrumenti Unije. Sprememba 3 Predlog uredbe Uvodna izjava 11 (11)  V skladu s Protokolom in Konvencijo je treba izpuste obstojnih organskih onesnaževal, ki so nenamerni stranski proizvodi industrijskih postopkov, čim prej identificirati in zmanjšati s končnim ciljem odprave, kadar je to izvedljivo. Pripraviti in izvajati je treba ustrezne nacionalne načrte, ki zajemajo vse vire in ukrepe, vključno s tistimi iz veljavne zakonodaje Unije, da bi nepretrgoma in stroškovno učinkovito zmanjševali takšne izpuste. Zato je treba pripraviti ustrezne instrumente v okviru Konvencije. (11)  V skladu s Protokolom in Konvencijo je treba izpuste obstojnih organskih onesnaževal, ki so nenamerni stranski proizvodi industrijskih postopkov, čim prej identificirati in zmanjšati s končnim ciljem odprave, kadar je to izvedljivo. Pripraviti in izvajati je treba ustrezne nacionalne načrte, ki zajemajo vse vire in ukrepe, vključno s tistimi iz veljavne zakonodaje Unije, da bi čim prej nepretrgoma in stroškovno učinkovito zmanjševali takšne izpuste. Zato je treba pripraviti ustrezne instrumente v okviru Konvencije. Sprememba 4 Predlog uredbe Uvodna izjava 15 (15)  Obstaja potreba po zagotovitvi učinkovitega usklajevanja in upravljanja tehničnih in upravnih vidikov te uredbe na ravni Unije. Evropska agencija za kemikalije (v nadaljnjem besedilu: Agencija), ki je bila ustanovljena z Uredbo (ES) št. 1907/2006, ima sposobnosti in izkušnje pri izvajanju zakonodaje Unije o kemikalijah ter mednarodnih sporazumov o kemikalijah. Države članice in Agencija bi zato morale opravljati naloge, ki zadevajo upravne, tehnične in znanstvene vidike izvajanja te uredbe ter izmenjavo informacij. Naloge Agencije bi morale vključevati pripravo in pregled tehničnih dokumentacij, vključno s posvetovanji z zainteresiranimi stranmi, ter pripravo mnenj, na podlagi katerih bo Komisija lahko sprejela odločitev o sprejetju predlogov za vključitev snovi na seznam obstojnih organskih onesnaževal v Konvenciji ali Protokolu. Poleg tega bi morale Komisija, države članice in Agencija sodelovati z namenom učinkovitega izvajanja mednarodnih obveznosti, ki jih ima Unija na podlagi Konvencije. (15)  Obstaja potreba po zagotovitvi učinkovitega usklajevanja in upravljanja tehničnih in upravnih vidikov te uredbe na ravni Unije. Evropska agencija za kemikalije (v nadaljnjem besedilu: Agencija), ki je bila ustanovljena z Uredbo (ES) št. 1907/2006, ima sposobnosti in izkušnje pri izvajanju zakonodaje Unije o kemikalijah ter mednarodnih sporazumov o kemikalijah. Države članice in Agencija bi zato morale opravljati naloge, ki zadevajo upravne, tehnične in znanstvene vidike izvajanja te uredbe ter izmenjavo informacij. Naloge Agencije morajo zajemati pripravo in pregled tehničnih dokumentacij, vključno s posvetovanji z zainteresiranimi stranmi, ter pripravo mnenj, na podlagi katerih bo Komisija odločila o sprejetju predlogov za vključitev snovi na seznam obstojnih organskih onesnaževal v Konvenciji ali Protokolu. Poleg tega bi morale Komisija, države članice in Agencija sodelovati z namenom učinkovitega izvajanja mednarodnih obveznosti, ki jih ima Unija na podlagi Konvencije. Sprememba 5 Predlog uredbe Uvodna izjava 16 (16)  Konvencija določa, da vsaka pogodbenica pripravi načrt izpolnjevanja svojih obveznosti po Konvenciji in si ustrezno prizadeva za njegovo uresničevanje. Pri pripravi , izvajanju in posodabljanju svojih izvedbenih načrtov bi morale države članice zagotoviti udeležbo javnosti. Ker si v zvezi s tem Unija in države članice delijo pristojnost, je treba izvedbene načrte pripraviti na nacionalni ravni in na ravni Unije. Spodbujati je treba izmenjavo informacij med Komisijo, Agencijo in organi držav članic. (16)  Konvencija določa, da vsaka pogodbenica pripravi načrt izpolnjevanja svojih obveznosti po Konvenciji in si ustrezno prizadeva za njegovo uresničevanje ter ga čim prej, najpozneje pa do ... [dve leti po začetku veljavnosti te uredbe] pošlje konferenci pogodbenic. Pri pripravi , izvajanju in posodabljanju svojih izvedbenih načrtov bi morale države članice zagotoviti udeležbo javnosti. Ker si v zvezi s tem Unija in države članice delijo pristojnost, je treba izvedbene načrte pripraviti na nacionalni ravni in na ravni Unije. Spodbujati je treba izmenjavo informacij med Komisijo, Agencijo in organi držav članic. Sprememba 6 Predlog uredbe Uvodna izjava 17 (17)  Proizvodnja in uporaba snovi, navedenih v delu A Priloge I ali v delu A Priloge II k tej uredbi, bi morala biti dovoljena samo, če so te snovi intermediati v zaprtem in krajevno omejenem sistemu ter če je v zadevni prilogi izrecno navedena opomba, ki to dovoljuje, in proizvajalec zadevni državi članici potrdi, da se snov proizvaja in uporablja samo pod strogo nadzorovanimi pogoji. (17)  Proizvodnja in uporaba snovi, navedenih v delu A Priloge I ali v delu A Priloge II k tej uredbi, bi morala biti dovoljena samo, če so ti intermediati v zaprtem in krajevno omejenem sistemu ter če je v zadevni prilogi izrecno navedena opomba, ki to dovoljuje, in proizvajalec zadevni državi članici potrdi, da se snov proizvaja in uporablja samo pod strogo nadzorovanimi pogoji, namreč da ne povzroča večjih tveganj za okolje ali zdravje ljudi in da ni tehnično izvedljivih alternativnih možnosti. Sprememba 7 Predlog uredbe Uvodna izjava 18 (18)  V skladu s Konvencijo in Protokolom je treba informacije o obstojnih organskih onesnaževalih zagotoviti drugim pogodbenicam teh sporazumov. Spodbujati je tudi treba tudi izmenjavo informacij s tretjimi državami, ki niso pogodbenice teh sporazumov. (18)  V skladu s Konvencijo in Protokolom je treba informacije o obstojnih organskih onesnaževalih zagotoviti drugim pogodbenicam teh sporazumov. Spodbujati je tudi treba tudi izmenjavo informacij s tretjimi državami, ki niso pogodbenice teh sporazumov. Konvencija tudi določa, da si mora vsaka pogodbenica prizadevati, da bi razvila ustrezno strategijo za opredelitev območij, ki so onesnažena z obstojnimi organskimi onesnaževali, pa tudi po sedmem okoljskem akcijskem programu Unije do leta 2020 morajo Unija in države članice okrepiti prizadevanja za sanacijo onesnaženih območij. Sprememba 8 Predlog uredbe Uvodna izjava 19 (19)  Ozaveščenost javnosti glede nevarnosti, ki jih obstojna organska onesnaževala predstavljajo za zdravje sedanjih in prihodnjih generacij kakor tudi za okolje, zlasti v državah v razvoju, je pogosto pomanjkljiva, zato je potrebno obsežno informiranje, ki bi povečalo stopnjo previdnosti ter javno razumevanje razlogov za omejitve in prepovedi. V skladu s Konvencijo je treba, kadar je to primerno, spodbujati in krepiti programe ozaveščanja javnosti glede navedenih snovi, zlasti tiste, namenjene najbolj ranljivim skupinam, kakor tudi usposabljanje delavcev, znanstvenikov, vzgojiteljev ter tehničnega in vodstvenega osebja. (19)  Ozaveščenost javnosti glede nevarnosti, ki jih obstojna organska onesnaževala predstavljajo za zdravje sedanjih in prihodnjih generacij kakor tudi za okolje, zlasti v državah v razvoju, je pogosto pomanjkljiva, zato je potrebno obsežno informiranje, ki bi povečalo stopnjo previdnosti ter javno razumevanje razlogov za omejitve in prepovedi. V skladu s Konvencijo je treba, kadar je to primerno, spodbujati in krepiti programe ozaveščanja javnosti glede teh snovi, njihovih učinkov na zdravje in okolje ter nadomestil, zlasti programe, namenjene najbolj ranljivim skupinam, kakor tudi usposabljanje delavcev, znanstvenikov, vzgojiteljev ter tehničnega in vodstvenega osebja. Unija bi morala omogočiti dostop do informacij in udeležbo javnosti, tako da izvaja Konvencijo Gospodarske komisije Združenih narodov za Evropo o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah („Aarhuška konvencija“), ki jo je Unija potrdila 17. februarja 20051a. _________________ 1a UL L 124, 17.5.2005, str. 1. Sprememba 9 Predlog uredbe Člen 2 – odstavek 1 – točka j (j)  „intermediat v zaprtem in krajevno omejenem sistemu“ pomeni snov, ki se proizvaja za kemično predelavo in porablja ali uporablja v kemični predelavi, kjer se pretvori v eno ali več drugih snovi in kjer se proizvodnja intermediata in njegova pretvorba v eno ali več drugih snovi zgodi na istem mestu v strogo nadzorovanih pogojih ter v okolju, ki je v celotnem življenjskem ciklu snovi strogo zaprto s tehničnimi sredstvi. (j)  „intermediat v zaprtem in krajevno omejenem sistemu“ pomeni snov, ki se proizvede in porabi ali uporabi pri kemijskem procesu za pretvorbo v drugo snov (sinteza), pri čemer se intermediat proizvede in s sintezo pretvori v eno ali več drugih snovi na istem mestu, tudi če ga upravlja ena ali več pravnih oseb, v strogo nadzorovanih pogojih ter v okolju, tako da je v vsem življenjskem ciklu snovi strogo zaprt s tehničnimi sredstvi. Sprememba 10 Predlog uredbe Člen 4 – odstavek 3 – pododstavek 2 – točka b (b)  proizvajalec dokaže, da se bo v postopku izdelave snov pretvorila v eno ali več drugih snovi, ki ne kažejo lastnosti obstojnega organskega onesnaževala; (b)  proizvajalec dokaže, da se bo v postopku izdelave snov pretvorila v eno ali več drugih snovi, ki ne kažejo lastnosti obstojnega organskega onesnaževala in za katere se ne pričakuje, da jim bodo ljudje ali okolje med proizvodnjo in uporabo izpostavljeni v večjih količinah, kar se izkaže z oceno zaprtega sistema v skladu z Uredbo (ES) št. 1272/20081a Evropskega parlamenta in Sveta, ter da ni nobene tehnično izvedljive alternativne možnosti za uporabo snovi iz dela A Priloge I ali dela A Priloge II k tej uredbi; _________________ 1a Uredba (ES) št. 1272/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o razvrščanju, označevanju in pakiranju snovi ter zmesi, o spremembi in razveljavitvi direktiv 67/548/EGS in 1999/45/ES ter spremembi Uredbe (ES) št. 1907/2006 (UL L 353, 31.12.2008, str. 1). Sprememba 11 Predlog uredbe Člen 5 – odstavek 2 – pododstavek 2 Imetnik ravna z zalogo na varen, učinkovit in okolju prijazen način. Imetnik ravna z zalogo na varen, učinkovit in okolju prijazen način ter v skladu z mejnimi vrednostmi in zahtevami iz Direktive 2012/18/EU Evropskega parlamenta in Sveta1a ter Direktive 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta1b, kjer je ustrezno. _________________ 1a Direktiva 2012/18/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o obvladovanju nevarnosti večjih nesreč, v katere so vključene nevarne snovi, ki spreminja in nato razveljavlja Direktivo Sveta 96/82/ES (UL L 197, 24.7.2012, str. 1), 1b Direktiva 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o industrijskih emisijah (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja) (UL L 334, 17.12.2010, str. 17). Sprememba 12 Predlog uredbe Člen 5 – odstavek 3 a (novo) 3a.   Podatki iz tega člena se izrazijo s šiframi iz Uredbe (ES) št. 2150/2002 Evropskega parlamenta in Sveta1a. _________________ 1a Uredba (ES) št. 2150/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2002 o statistiki odpadkov (UL L 332, 9.12.2002, str. 1). Sprememba 13 Predlog uredbe Člen 6 – odstavek 3 3.  Države članice pri obravnavi predlogov za gradnjo novih zmogljivosti ali za pomembne spremembe obstoječih zmogljivosti, pri katerih se uporabljajo postopki, med katerimi se izpuščajo snovi s seznama v Prilogi III, brez poseganja v Direktivo 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta30 dajo prednost obravnavi drugih možnih postopkov, tehnik ali praks, ki imajo podobno uporabnost, s katerimi pa se prepreči nastanek in izpust snovi s seznama v Prilogi III. 3.  Države članice pri obravnavi predlogov za gradnjo novih zmogljivosti ali za pomembne spremembe obstoječih zmogljivosti, pri katerih se uporabljajo postopki, med katerimi se izpuščajo snovi s seznama v Prilogi III, brez poseganja v Direktivo 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta30 dajo prednost obravnavi drugih možnih postopkov, tehnik ali praks29a, ki imajo podobno uporabnost, s katerimi pa se prepreči nastanek in izpust snovi s seznama v Prilogi III. _________________ _________________ 29a Stockholmska konvencija o obstojnih organskih onesnaževalih (2008). Smernice o najboljših razpoložljivih tehnikah in začasna navodila za najboljše okoljske prakse v skladu s členom 5 in Prilogo C k Stockholmski konvenciji o obstojnih organskih onesnaževalih. Ženeva, sekretariat za Stockholmsko konvencijo o obstojnih organskih onesnaževalih. http://www.pops.int/Implementation/BATandBEP/BATBEPGuidelinesArticle5/tabid/187/Default.aspx 30 Direktiva 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o industrijskih emisijah (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja) (UL L 334, 17.12.2010, str. 17). 30 Direktiva 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o industrijskih emisijah (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja) (UL L 334, 17.12.2010, str. 17). Sprememba 14 Predlog uredbe Člen 7 – odstavek 6 6.  Komisija lahko, če je to primerno in ob upoštevanju tehničnega razvoja in zadevnih mednarodnih smernic ter sklepov in katere koli odobritve s strani države članice ali pristojnega organa, ki ga je imenovala ta država, v skladu z odstavkom 4 in Prilogo V z izvedbenim aktom sprejme dodatne ukrepe v zvezi z izvajanjem tega člena. Komisija zlasti lahko opredeli informacije , ki jih morajo države članice predložiti v skladu z odstavkom 4(b)(iii). O teh ukrepih se odloča v skladu s svetovalnim postopkom iz člena 20(2). 6.  Komisija lahko, če je to primerno in ob upoštevanju tehničnega razvoja in ustreznih mednarodnih smernic ter sklepov in odobritev s strani države članice ali pristojnega organa, ki ga imenuje ta država, v skladu z odstavkom 4 in Prilogo V sprejme izvedbene akte, s katerimi določi obliko informacij, ki jih morajo države članice predložiti v skladu z odstavkom 4(b)(iii). Izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s svetovalnim postopkom iz člena 20(2). Sprememba 15 Predlog uredbe Člen 8 – odstavek 1 – točka c (c)  Komisiji na zahtevo zagotavlja tehnično in znanstveno podporo ter prispevke v zvezi s snovmi, ki morda izpolnjujejo merila za vključitev v sezname v Konvenciji ali Protokolu; (c)  Komisiji na zahtevo zagotavlja trdno tehnično in znanstveno podporo ter prispevke v zvezi s snovmi, ki morda izpolnjujejo merila za vključitev v sezname v Konvenciji ali Protokolu, tudi o preprečevanju proizvodnje in uporabe novih obstojnih organskih snovi ter o oceni pesticidov ali industrijskih kemikalij, ki se trenutno uporabljajo; Sprememba 16 Predlog uredbe Člen 8 – odstavek 1 – točka f (f)  zbira, evidentira, obdeluje ter Komisiji in pristojnim organom držav članic daje na voljo vse informacije, ki jih je prejela ali so ji bile dane na voljo v skladu s členom 4(2) in (3), členom 7(4)(b)(iii), členom 9(2) ter členom 13(1). Agencija nezaupne informacije objavi na svojem spletišču in omogoča lažjo izmenjavo teh informacij z zadevnimi informacijskimi platformami, kot so tiste iz člena 13(2); (f)  zbira, evidentira, obdeluje ter Komisiji in pristojnim organom držav članic daje na voljo vse informacije, ki jih je prejela ali so ji bile dane na voljo v skladu s členom 4(2) in (3), členom 5, členom 7(4)(b)(iii), členom 9(2) ter členom 13(1). Agencija nezaupne informacije objavi na svojem spletišču in omogoča lažjo izmenjavo teh informacij z ustreznimi informacijskimi platformami, kot so tiste iz člena 13(2); Sprememba 17 Predlog uredbe Člen 8 – odstavek 1 a (novo) 1a.  Agencija začne zagotavljati pomoč ter tehnične in znanstvene napotke iz točke (a) člena 8(1) od ... [eno leto po datumu začetka veljavnosti te uredbe]. Sprememba 18 Predlog uredbe Člen 11 – odstavek 2 a (novo) 2a.   Komisija pripravi izmenjavo informacij z državami članicami o ukrepih na nacionalni ravni, s katerimi se opredelijo in ocenijo območja, onesnažena z živim srebrom in živosrebrovimi spojinami, ter obravnavajo večja tveganja tega onesnaženja za zdravje ljudi in okolje. Sprememba 19 Predlog uredbe Člen 11 – odstavek 3 3.  Brez poseganja v Direktivo 2003/4/ES32 Evropskega parlamenta in Sveta se informacije iz odstavkov 1 in 2 ne obravnavajo kot zaupne. Komisija, Agencija in države članice, ki izmenjujejo informacije s tretjimi državami, vse zaupne informacije varujejo v skladu z zakonodajo Unije. 3.  Brez poseganja v Direktivo 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta32 se informacije o zdravju in varnosti ljudi in okolja ne obravnavajo kot zaupne. Komisija, Agencija in države članice, ki izmenjujejo druge informacije s tretjimi državami, vse zaupne informacije varujejo v skladu z zakonodajo Unije. _________________ _________________ 32 Direktiva 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o dostopu javnosti do informacij o okolju in o razveljavitvi Direktive Sveta 90/313/EGS (UL L 41, 14.2.2003, str. 26). 32 Direktiva 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o dostopu javnosti do informacij o okolju in o razveljavitvi Direktive Sveta 90/313/EGS (UL L 41, 14.2.2003, str. 26). Sprememba 20 Predlog uredbe Člen 13 – odstavek 1 – pododstavek 2 a (novo) Unija ves čas spremljanja izvajanja omogoči dostop do informacij in udeležbo javnosti. Sprememba 21 Predlog uredbe Člen 13 – odstavek 5 5.  Komisija lahko sprejme izvedbene akte, ki podrobneje opredelijo minimalne informacije, ki jih je treba zagotoviti v skladu z odstavkom 1, vključno z opredelitvijo kazalnikov, kart in poročil držav članic iz odstavka 1(f). Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s svetovalnim postopkom iz člena 20(2). 5.  Komisija lahko sprejme izvedbene akte, s katerimi določi obliko informacij, ki jih je treba zagotoviti v skladu z odstavkom 1, vključno z opredelitvijo kazalnikov, kart in poročil držav članic iz točke (f) odstavka 1. Izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s svetovalnim postopkom iz člena 20(2). Sprememba 22 Predlog uredbe Člen 18 – odstavek 2 2.  Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz členov 4(3), 7(5) in 15 se na Komisijo prenese za nedoločen čas od […]. 2.  Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz členov 4(3), 7(5) in 15 se prenese na Komisijo za obdobje petih let od ... [datum začetka veljavnosti te uredbe]. Komisija najpozneje devet mesecev pred koncem petletnega obdobja pripravi poročilo o prenosu pooblastila. Prenos pooblastila se samodejno podaljšuje za enako dolga obdobja, razen če Evropski parlament ali Svet nasprotuje temu podaljšanju najpozneje tri mesece pred koncem vsakega obdobja. Sprememba 23 Predlog uredbe Člen 20 – odstavek 1 1.  Komisiji pri vseh zadevah v okviru te uredbe pomaga odbor, ustanovljen s členom 133 Uredbe (ES) št. 1907/2006. 1.   Komisiji pomagata: (a)  odbor, ustanovljen v skladu s členom 133 Uredbe (ES) št. 1907/2006, pri izvajanju zadev iz člena 13(5), razen če se sklicuje na izvedbene akte, ki določajo obliko informacij iz točke (a) člena 13(1) o izvajanju člena 7, in iz točke (b) člena 13(1), če se sklicuje na informacije, prejete v skladu s členom 5(2) in točko (b)(iii) člena 7(4), in (b)  odbor, ustanovljen v skladu s členom 39 Direktive 2008/98/ES1a Evropskega parlamenta in Sveta pri izvajanju zadev iz člena 7(6) in 13(5), če se sklicuje na izvedbene akte, ki določajo obliko informacij iz točke (a) člena 13(1) o izvajanju člena 7, in iz točke (b) člena 13(1), če se sklicuje na informacije, prejete v skladu s členom 5(2) in točko (b)(iii) člena 7(4). _________________ 1a Direktiva 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv (UL L 312, 22.11.2008, str. 3); Sprememba 24 Predlog uredbe Priloga I – del A – razpredelnica – vrstica 17 Besedilo, ki ga predlaga Komisija poliklorirani bifenili (PCB) 1336-36-3 in druge 215-648-1 in druge Brez poseganja v Direktivo 96/59/ES se dovoli uporaba izdelkov, ki so že v uporabi ob začetku veljavnosti te uredbe.       Države članice identificirajo in iz uporabe odstranijo opremo (npr. transformatorje, kondenzatorje ali druge posode, ki vsebujejo zaloge tekočine), ki vsebuje več kot 0,005 % PCB-jev, s prostornino, večjo od 0,05 dm3, takoj ko je to mogoče, najpozneje pa do 31. decembra 2025. Sprememba poliklorirani bifenili (PCB) 1336-36-3 in druge 215-648-1 in druge Brez poseganja v Direktivo 96/59/ES se dovoli uporaba izdelkov, ki so že v uporabi ob začetku veljavnosti te uredbe.       Države članice si prizadevajo identificirati in iz uporabe odstraniti opremo (npr. transformatorje, kondenzatorje ali druge posode, ki vsebujejo zaloge tekočine), ki vsebuje več kot 0,005 % PCB-jev, s prostornino, večjo od 0,05 dm3, takoj ko je to mogoče, najpozneje pa do 31. decembra 2025. Sprememba 25 Predlog uredbe Priloga I – del A – vrstica 24 a (novo) Besedilo, ki ga predlaga Komisija Sprememba Snov Št. CAS Št. ES Posebna izjema za uporabo snovi kot intermediata ali druga specifikacija Bis(pentabromofenil)eter (dekabromodifenil eter) decaBDE) 1163-19-5 214-604-9 1.  Za namene tega vnosa se točka (b) člena 4(1) uporablja za koncentracije dekabromodifenil etra, enake ali nižje od 10 mg/kg (0,001 masnega %), kadar se pojavlja v snoveh, zmeseh, izdelkih ali kot sestavina ognjeodpornih delov izdelkov.       2.  Proizvodnja, dajanje v promet in uporaba dekabromodifenil etra se z odstopanjem dovoli:       (a)  do 2. marca 2027 v proizvodnji zrakoplovov, za katera je bila vloga za homologacijo vložena pred datumom začetka veljavnosti te uredbe in je bila prejeta pred decembrom 2022;       (b)  v proizvodnji nadomestnih delov za:       (i)  zrakoplove, za katera je bila vloga za homologacijo vložena pred datumom začetka veljavnosti te uredbe in je bila prejeta pred decembrom 2022 ter ki so se začela proizvajati pred 2. marcem 2027, odstopanje velja do izteka tehnične življenjske dobe teh zrakoplovov;       (ii)  motorna vozila, ki sodijo v področje uporabe Direktive 2007/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta in so bila proizvedena pred ... [datum začetka veljavnosti te uredbe], odstopanje velja bodisi do leta 2036 bodisi do izteka tehnične življenjske dobe teh vozil, kar je prej.       3.  Posebna odstopanja za nadomestne dele, ki se uporabljajo v motornih vozilih iz odstavka 2(b)(ii), veljajo tudi za proizvodnjo in uporabo komercialnega dekabromodifenil etra iz ene ali več naslednjih kategorij:       (i)  pogonski sistem in oprema pod pokrovom motorja, kot so ozemljitveni kabli, povezovalni kabli akumulatorja, cevi premične klimatske naprave, pogonski sklopi, puše izpušnega kolektorja, izolacija pod pokrovom motorja, kabli in jermenje pod pokrovom motorja (vezje motorja itd.), senzorji hitrosti, cevi, ventilatorski moduli in senzorji detonacije;       (ii)  oprema sistema za dovajanje goriva, kot so cevi za gorivo, rezervoarji za gorivo in rezervoarji za gorivo pod podvozjem;       (iii)  pirotehnične naprave in oprema, na katero te naprave vplivajo, kot so kabli za sprožitev zračne blazine, sedežne prevleke/material prevlek (samo, če je relevantno za zračne blazine) in (sprednje in stranske) zračne blazine;       (iv)  vzmetenje in notranja oprema, na primer sestavni deli notranjih prevlek, akustični materiali in varnostni pasovi;       (v)  ojačana plastika (merilne plošče in notranja plastična obloga);       (vi)  pod pokrovom motorja ali pod nadzorno ploščo (priključni sklopi/bloki varovalk, žice za tok višje jakosti in kabelske obloge (žice za svečke));       (vii)  električna in elektronska oprema (ohišje akumulatorja ali baterijskih plošč, električni konektorji za krmiljenje motorja, sestavni deli radijskih diskov, satelitski navigacijski sistemi, sistemi za satelitsko določanje položaja in računalniški sistemi);       (viii)  tkanine, na primer na prtljažni polici, tekstilnih prevlekah, stropu, sedežih, vzglavnikih, senčnikih, oblogah, talnih oblogah in predpražnikih.       3.  Dovoli se proizvodnja dekabromodifenil etra ter njegova uporaba v proizvodnji naslednjih izdelkov in pri njihovem dajanju v promet:       (a)  izdelki, dani v promet pred ... [datum začetka veljavnosti te uredbe];       (b)  zrakoplovi, proizvedeni v skladu s pododstavkom 2(a);       (c)  nadomestni deli za zrakoplove, proizvedeni v skladu s točko (b) odstavka 2;       (d)  električna in elektronska oprema s področja uporabe Direktive 2011/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta.       4.  Za namene tega vnosa „zrakoplov“ pomeni:       (a)  civilni zrakoplov, proizveden v skladu s certifikatom tipa, izdanim v skladu z Uredbo (EU) št. 2018/11391c Evropskega parlamenta in Sveta, ali odobritvijo projekta, izdano v skladu z nacionalnimi predpisi države pogodbenice Mednarodne organizacije civilnega letalstva (ICAO), ali za katerega je država pogodbenica ICAO izdala spričevalo o plovnosti v skladu s Prilogo 8 h Konvenciji o mednarodnem civilnem letalstvu;       (b)  vojaški zrakoplov.       ___________       1a Direktiva 2007/46/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 5. septembra 2007 o vzpostavitvi okvira za odobritev motornih in priklopnih vozil ter sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za taka vozila (Okvirna direktiva) (UL L 263, 9.10.2007, str. 1).       1b Direktiva 2011/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2011 o omejevanju uporabe nekaterih nevarnih snovi v električni in elektronski opremi (UL L 174, 1.7.2011, str. 88).       1c Uredba (EU) 2018/1139 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2018 o skupnih pravilih na področju civilnega letalstva in ustanovitvi Agencije Evropske unije za varnost v letalstvu ter spremembi uredb (ES) št. 2111/2005, (ES) št. 1008/2008, (EU) št. 996/2010, (EU) št. 376/2014 ter direktiv 2014/30/EU in 2014/53/EU Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 552/2004 in (ES) št. 216/2008 Evropskega parlamenta in Sveta ter Uredbe Sveta (EGS) št. 3922/91 (UL L 212, 22.8.2018, str. 1). Sprememba 26 Predlog uredbe Priloga I – del A – vrstica 24 b (novo) Besedilo, ki ga predlaga Komisija Sprememba Snov Št. CAS Št. ES Posebna izjema za uporabo snovi kot intermediata ali druga specifikacija Klorirani alkani C10–C13 (klorirani parafini s kratkimi verigami – SCCP) 85535-84-8 287-476-5 1.  Z odstopanjem se dovoli proizvodnja, dajanje v promet in uporaba snovi ali pripravkov, ki vsebujejo SCCP v koncentracijah, nižjih od 1 mas. %, ali izdelkov, ki vsebujejo SCCP v koncentracijah, nižjih od 0,15 mas. %.       2.  Uporaba se dovoli v zvezi s:       (a)  transportnimi trakovi v rudarski industriji in tesnilnimi sredstvi pri jezovih, ki vsebujejo SCCP in so bili v uporabi že pred 4. decembrom 2015 ali na ta datum, in       (b)  izdelki, ki vsebujejo SCCP, a niso navedeni v točki (a) in ki so bili v uporabi že pred 10. julijem 2012 ali na ta datum.       3.  Za izdelke iz odstavka 2 se uporabljata tretji in četrti pododstavek člena 4(2). Sprememba 27 Predlog uredbe Priloga I – del B Besedilo, ki ga predlaga Komisija Snov Št. CAS Št. ES Posebna izjema za uporabo snovi kot intermediata ali druga specifikacija 4 4 4 4 4     4 5 Klorirani alkani C10–C13 (klorirani parafini s kratkimi verigami – SCCP) 5 85535-84-8 5 287-476-5 5 1.  Z odstopanjem se dovoli proizvodnja, dajanje v promet in uporaba snovi ali zmesi, ki vsebujejo SCCP v koncentracijah, nižjih od 1 mas. %, ali izdelkov, ki vsebujejo SCCP v koncentracijah, nižjih od 0,15 mas. %.       2.  Uporaba se dovoli v zvezi s:       (a)  transportnimi trakovi v rudarski industriji in tesnilnimi sredstvi pri jezovih, ki vsebujejo SCCP in so bili v uporabi že pred 4. decembrom 2015 ali na ta datum, in       (b)  izdelki, ki vsebujejo SCCP, a niso navedeni v točki (a) in ki so bili v uporabi že pred 10. julijem 2012 ali na ta datum.       3.  Za izdelke iz odstavka 2 se uporabljata tretji in četrti pododstavek člena 4(2). Sprememba črtano Sprememba 28 Predlog uredbe Priloga III SEZNAM SNOVI, ZA KATERE VELJAJO DOLOČBE O ZMANJŠANJU IZPUSTOV SEZNAM SNOVI, ZA KATERE VELJAJO DOLOČBE O ZMANJŠANJU IZPUSTOV Snov (št. CAS) Snov (št. CAS) Poliklorirani dibenzo-p-dioksini in dibenzofurani (PCDD/PCDF) Poliklorirani dibenzo-p-dioksini in dibenzofurani (PCDD/PCDF) Heksaklorobenzen (HCB) (št. CAS: 118-74-1) Heksaklorobenzen (HCB) (št. CAS: 118-74-1) Poliklorirani bifenili (PCB) Poliklorirani bifenili (PCB) Policiklični aromatski ogljikovodiki (PAO)37 Policiklični aromatski ogljikovodiki (PAO)37 37.  Za namen popisov emisij se uporabljajo naslednji štirje sestavljeni indikatorji: benzo(a)piren, benzo(b)fluoranten, benzo(k)fluoranten in indeno(1,2,3-cd)piren. 37.  Za namen popisov emisij se uporabljajo naslednji štirje sestavljeni indikatorji: benzo(a)piren, benzo(b)fluoranten, benzo(k)fluoranten in indeno(1,2,3-cd)piren. Pentaklorobenzen (št. CAS 608-93-5) Pentaklorobenzen (št. CAS 608-93-5) Poliklorirani naftaleni 37a 37a   Poliklorirani naftaleni so kemijske spojine, ki temeljijo na sistemu naftalenskih obročev, kjer se eden ali več vodikovih atomov nadomesti z atomi klora. Heksaklorobutadien (št. CAS 87-68-3) Sprememba 37 Predlog uredbe Priloga IV – vrstice 5 do 8   Besedilo, ki ga predlaga Komisija Snov Št. CAS Št. ES Mejna koncentracija iz člena 7(4)(a) …       Tetrabromodifenil eter C12H6Br4O 40088-47-9 in druge 254-787-2 in druge Vsota koncentracij tetrabromodifenil etra, pentabromodifenil etra, heksabromodifenil etra in heptabromodifenil etra: 1000 mg/kg Pentabromodifenil eter C12H5Br5O 32534-81-9 in druge 251-084-2 in druge Heksabromodifenil eter C12H4Br6O 36483-60-0 in druge 253-058-6 in druge Heptabromodifenil eter C12H3Br7O 68928-80-3 in druge 273-031-2 in druge …       Sprememba Snov Št. CAS Št. ES Mejna koncentracija iz člena 7(4)(a) …       Tetrabromodifenil eter C12H6Br4O 40088-47-9 in druge 254-787-2 in druge Vsota koncentracij tetrabromodifenil etra, pentabromodifenil etra, heksabromodifenil etra, heptabromodifenil etra in dekabromodifenil etra: 500 mg/kg Pentabromodifenil eter C12H5Br5O 32534-81-9 in druge 251-084-2 in druge Heksabromodifenil eter C12H4Br6O 36483-60-0 in druge 253-058-6 in druge Heptabromodifenil eter C12H3Br7O 68928-80-3 in druge 273-031-2 in druge Dekabromodifenil eter C12Br10O 1163-19-5 in druge 214-604-9 in druge   …       Sprememba 29 Predlog uredbe Priloga IV – razpredelnica 1 – stolpec „Mejna koncentracijska vrednost iz člena 7(4)(a)“ – vrstica „Poliklorirani“ – opomba 7 Besedilo, ki ga predlaga Komisija 7.  Mejna vrednost se izračuna kot PCDD in PCDF glede na faktorje ekvivalence toksičnosti (TEF): PCDD TEF PCDF TEF PCDD TEF 2,3,7,8-TeCDD 1 1,2,3,7,8-PeCDD 1 1,2,3,4,7,8-HxCDD 0,1 1,2,3,6,7,8-HxCDD 0,1 1,2,3,7,8,9-HxCDD 0,1 1,2,3,4,6,7,8-HpCDD 0,01 OCDD 0,0003 2,3,7,8-TeCDF 0,1 1,2,3,7,8-PeCDF 0,03 2,3,4,7,8-PeCDF 0,3 1,2,3,4,7,8-HxCDF 0,1 1,2,3,6,7,8-HxCDF 0,1 1,2,3,7,8,9-HxCDF 0,1 2,3,4,6,7,8-HxCDF 0,1 1,2,3,4,6,7,8-HpCDF 0,01 1,2,3,4,7,8,9-HpCDF 0,01 OCDF 0,0003 Sprememba 7.  Mejna vrednost se izračuna kot PCDD in PCDF glede na faktorje ekvivalence toksičnosti (TEF):   PCDD TEF   2,3,7,8-TeCDD 1   1,2,3,7,8-PeCDD 1   1,2,3,4,7,8-HxCDD 0,1   1,2,3,6,7,8-HxCDD 0,1   1,2,3,7,8,9-HxCDD 0,1   1,2,3,4,6,7,8-HpCDD 0,01   OCDD 0,0003   PCDF TEF   2,3,7,8-TeCDF 0,1   1,2,3,7,8-PeCDF 0,03   2,3,4,7,8-PeCDF 0,3   1,2,3,4,7,8-HxCDF 0,1   PCDD TEF   1,2,3,6,7,8-HxCDF 0,1   1,2,3,7,8,9-HxCDF 0,1   2,3,4,6,7,8-HxCDF 0,1   1,2,3,4,6,7,8-HpCDF 0,01   1,2,3,4,7,8,9-HpCDF 0,01   OCDF 0,0003

(1) Zadeva je bila v skladu s četrtim pododstavkom člena 59(4) Poslovnika vrnjena pristojnemu odboru v medinstitucionalna pogajanja (A8-0336/2018).

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. novembra 2018 o storitvah oskrbe v EU za večjo enakost spolov (2018/2077(INI))

P8_TA(2018)0464 A8-0352/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. aprila 2017 z naslovom Pobuda za podporo zaposlenim staršem in oskrbovalcem pri usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja (COM(2017)0252),

–  ob upoštevanju predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja staršev in oskrbovalcev ter razveljavitvi Direktive Sveta 2010/18/EU, ki ga je Komisija predložila 26. aprila 2017 (COM(2017)0253),

–  ob upoštevanju Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu(1),

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti členov 1, 3, 5, 27, 31, 32, 33 in 47,

–  ob upoštevanju konvencije ZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, sprejete v New Yorku 18. decembra 1979,

–  ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, ki so jo ratificirale Evropska unija in vse njene države članice,

–  ob upoštevanju cilja trajnostnega razvoja 5 za dosego enakosti spolov ter krepitev vloge vseh žensk in deklet, ter zlasti podcilja trajnostnega razvoja 5.4: da se prizna in ovrednoti neplačana oskrba in gospodinjsko delo z zagotavljanjem javnih storitev, infrastrukture in politik socialne zaščite ter spodbujanjem skupne odgovornosti v gospodinjstvu in družini, prilagojeno glede na državo,

–  ob upoštevanju poročila generalnega sekretarja OZN z dne 10. maja 2018 o napredku pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 7. decembra 2017 o izboljšanju podpore in oskrbe v skupnosti za samostojno življenje,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o predšolski vzgoji in varstvu: zagotovimo vsem našim otrokom najboljši izhodiščni položaj za življenje v jutrišnjem svetu(2),

–  ob upoštevanju sklepov predsedstva Evropskega sveta 15. in 16. marca 2002 v Barceloni,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. novembra 2017 z naslovom Akcijski načrt EU obdobje 2017–2019 Spoprijemanje z razliko v plačah med spoloma (COM(2017)0678),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 3. decembra 2015 z naslovom Strateška prizadevanja za enakost spolov v obdobju 2016–2019, zlasti njegovega poglavja 3.1: Povečanje udeležbe žensk na trgu dela ter enaka ekonomska neodvisnost žensk in moških (SWD(2015)0278),

–  ob upoštevanju poročila Komisije z dne 8. maja 2018 o razvoju storitev otroškega varstva za majhne otroke z namenom povečati udeležbo žensk na trgu dela, olajšati usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja zaposlenih staršev in omogočiti trajnostno in vključujočo rast v Evropi (barcelonski cilji) (COM(2018)0273),

–  ob upoštevanju poročila Komisije z dne 29. maja 2013 o barcelonskih ciljih: Razvoj storitev varstva predšolskih otrok v Evropi za trajnostno in vključujočo rast (COM(2013)0322),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 17. februarja 2011 z naslovom Predšolska vzgoja in varstvo: najboljši začetek v jutrišnjem svetu za vse naše otroke (COM(2011)0066),

–  ob upoštevanju načrta Komisije o kakovosti predšolske vzgoje in varstva (Ares(2018)1505951),

–  ob upoštevanju priporočila Komisije z dne 20. februarja 2013 z naslovom Vlaganje v otroke: prekinimo krog prikrajšanosti(3),

–  ob upoštevanju sporočil Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom Evropa 2020: strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast (COM(2010)2020), z dne 20. februarja 2013 z naslovom Socialne naložbe za rast in kohezijo – vključno z izvajanjem Evropskega socialnega sklada 2014–2020 (COM(2013)0083) in z dne 26. aprila 2017 z naslovom Vzpostavitev evropskega stebra socialnih pravic (COM(2017)0250),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 6. junija 2014 o strateškem okviru EU za varnost in zdravje pri delu za obdobje 2014–2020 (COM(2014)0332),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. oktobra 2017 o krepitvi ekonomskega položaja žensk v zasebnem in javnem sektorju v EU(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. junija 2017 o potrebi po strategiji EU za odpravo in preprečevanje razlik v pokojninah med spoloma(5),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2016 o ustvarjanju ugodnih razmer na trgu dela za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja(6),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. maja 2016 o revščini: vidik spola(7),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 28. aprila 2016 o delavkah v gospodinjstvu in negovalkah v EU(8),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. marca 2016 o vključevanju načela enakosti spolov v delo Evropskega parlamenta(9),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. septembra 2010 o vlogi žensk v starajoči se družbi(10),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2010 o netipičnih pogodbah, zanesljivih poklicnih poteh, prožni varnosti in novih oblikah socialnega dialoga(11),

–  ob upoštevanju Evropskega pakta za enakost spolov (2011–2020),

–  ob upoštevanju predloga Komisije z dne 22. maja 2018 za priporočilo Sveta o visokokakovostnih sistemih predšolske vzgoje in varstva (COM(2018)0271) ter spremnega dokumenta služb Komisije z istega dne (SWD(2018)0173),

–  ob upoštevanju indeksa Evropskega inštituta za enakost spolov o enakosti spolov za leto 2015 in poročila iz leta 2015 o usklajevanju poklicnega, družinskega in zasebnega življenja v Evropski uniji: pregled politike,

–  ob upoštevanju poročila Eurofounda z dne 7. decembra 2011 z naslovom Company initiatives for workers with care responsibilities for disabled children or adults (Pobude podjetij za delavce, ki skrbijo za invalidne otroke ali odrasle),

–  ob upoštevanju informativnega dokumenta Eurofounda z dne 14. julija 2013 z naslovom Caring for children and dependants: effect on careers of young workers (Skrb za otroke in vzdrževane osebe: učinek na poklicno pot mladih delavcev),

–  ob upoštevanju poročila Eurofounda z dne 17. junija 2014 z naslovom Residential care sector: Working conditions and job quality (Nega na domu: delovne razmere in kakovost delovnih mest),

–  ob upoštevanju poročila Eurofounda z dne 22. oktobra 2015 z naslovom Working and caring: Reconciliation measures in times of demographic change (Delo in nega: ukrepi za usklajevanje v obdobju demografskih sprememb),

–  ob upoštevanju preglednega poročila Eurofounda z dne 17. novembra 2016 o šesti evropski raziskavi o delovnih razmerah,

–  ob upoštevanju študije Eurofounda z dne 28. novembra 2017 z naslovom Care homes for older Europeans: Public, for-profit and non-profit providers (Domovi za oskrbo ostarelih Evropejcev: javni, profitni in neprofitni ponudniki),

–  ob upoštevanju raziskave Eurofonda z dne 23. januarja 2018 z naslovom European Quality of Life Survey 2016: Quality of life, quality of public services and quality of society (Evropska raziskava o kakovosti življenja 2016: Kakovost življenja, kakovost javnih storitev in kakovost družbe),

–  ob upoštevanju skupnega poročila Odbora za socialno zaščito in Komisije z dne 10. oktobra 2014 z naslovom Adequate social protection for long-term care needs in an ageing society (Ustrezno socialno varstvo za potrebe po dolgotrajni oskrbi v starajoči se družbi),

–  ob upoštevanju skupnega poročila Odbora za ekonomsko politiko in Komisije z dne 7. oktobra 2016 o zdravstveni oskrbi, sistemih za dolgotrajno oskrbo in fiskalni vzdržnosti,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 21. septembra 2016 o pravicah negovalcev, ki živijo z oskrbovanci(12),

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 16. oktobra 2014 o razvoju družinskih storitev za večjo stopnjo zaposlenosti in več enakopravnosti med moškimi in ženskami pri delu(13),

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 26. maja 2010 o profesionalizaciji dela v gospodinjstvih(14),

–  ob upoštevanju poročila Evropskega inštituta za enakost spolov za leto 2017 o indeksu enakosti spolov: merjenje enakosti spolov v Evropski uniji med letoma 2005 in 2015,

–  ob upoštevanju študij, ki ju je marca 2016 pripravil Generalni direktorat za notranjo politiko z naslovom Differences in men’s and women’s work, care and leisure time (Razlike med moškimi in ženskami pri delu, oskrbi in prostem času) in novembra 2016 z naslovom The use of funds for gender equality in selected Member States (Uporaba sredstev za enakost spolov v izbranih državah članicah),

–  ob upoštevanju objave projekta WeDo za blaginjo in dostojanstvo starejših iz leta 2012 z naslovom European Quality Framework for long-term care services: Principles and guidelines for the wellbeing and dignity of older people in need of care and assistance, (Evropski okvir kakovosti za storitve dolgotrajne oskrbe: načela in smernice za blaginjo in dostojanstvo starejših, ki potrebujejo oskrbo in pomoč),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A8-0352/2018),

A.  ker je v skladu s členoma 2 in 3(3) Pogodbe o Evropski uniji ter členom 21 Listine o temeljnih pravicah enakost med ženskami in moškimi ena temeljnih vrednot, na katerih temelji EU; ker si Evropska unija v skladu s členom 8 Pogodbe o delovanju Evropske unije pri vseh svojih dejavnostih prizadeva odpraviti neenakosti ter spodbujati enakost med moškimi in ženskami; ker se enakost spolov še vedno le počasi uresničuje;

B.  ker evropski steber socialnih pravic, ki so ga 17. novembra 2017 skupaj razglasili Parlament, Svet in Komisija, zagovarja pomembna načela, njegov namen pa je zagotoviti državljanom Unije nove pravice, tudi enakost spolov, enake možnosti, podporo za otroke in vključevanje invalidov, kar soglasno podpirajo institucije EU in države članice; ker načelo 9 stebra o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja določa, da imajo starši in druge osebe, ki morajo skrbeti za druge, pravico do ustreznega dopusta, do prožnih ureditev dela ter dostopa do storitev oskrbe;

C.  ker je v Evropski uniji splošna stopnja zaposlenosti žensk za skoraj 12 % nižja kot pri moških, 31,5 % zaposlenih žensk pa dela za krajši delovni čas v primerjavi z 8,2 % zaposlenih moških; ker v Evropski uniji vrzel v zaposlenosti med spoloma še vedno znaša 12 %; ker se na podlagi dokazov lahko sklepa, da je eden od glavnih razlogov nesorazmerna odgovornost žensk za oskrbo; ker kumulativni učinek številnih vrzeli na poklicni poti, ki vplivajo na ženske zaradi odgovornosti za oskrbo, bistveno prispeva k nižjim plačam, krajši delovni dobi in razliki v plačah (16 %) in pokojnini (37 %) med spoloma; ker se s tem povečuje tveganje revščine in socialne izključenosti za ženske, negativne učinke pa čutijo tudi njihovi otroci in družine; ker je pomembno odpraviti vrzel v stopnji zaposlenosti med spoloma ter razliko v plačah in pokojninah med spoloma, saj ekonomska izguba zaradi vrzeli v stopnji zaposlenosti med spoloma znašajo 370 milijard EUR letno; ker je lahko zagotavljanje storitev oskrbe bistveno za učinkovit odziv na pomanjkanje delovne sile;

D.  ker je treba „oskrbo“ razumeti kot delo, ki ga posameznik opravi v javnih ali zasebnih ustanovah ali v zasebnem gospodinjstvu ali gospodinjstvih za otroke, starejše, bolne ali invalide; ker bi morali oskrbo v idealnih razmerah opravljati poklicni negovalci, zaposleni pri javnih ali zasebnih subjektih ali družinah, ali samozaposleni, vendar ga neformalno – in brezplačno – opravljajo tudi nepoklicni negovalci, običajno družinski člani;

E.  ker je povprečni čas neplačanega dela v gospodinjstvu in oskrbi pri ženskah več kot trikrat večji kot pri moških, kar je najbolj opazno pri parih, katerih najmlajši otrok je mlajši od sedem let, saj ženske v povprečju opravijo 32 ur plačanega in 39 ur neplačanega dela tedensko, v primerjavi z moškimi, ki opravijo 41 ur plačanega in 19 ur neplačanega dela na teden;

F.  ker je bilo po podatkih Mednarodnega organizacije dela v letu 2010 v sektorju dela v gospodinjstvu in oskrbi na svetu zaposlenih približno 52 milijonov ljudi, poleg tega pa še 7,4 milijona delavcev v gospodinjstvu, mlajših od 15 let, kar zanaša od 5 do 9 % vseh zaposlenih v industrializiranih državah;

G.  ker so številna delovna mesta v oskrbi v več državah članicah slabo plačana in pogosto ne omogočajo formalnih pogodb ali drugih osnovnih delavskih pravic ter zaradi visoke izpostavljenosti telesnemu in čustvenemu stresu, tveganja za izčrpanost in pomanjkanja priložnosti za poklicni razvoj niso poklicno privlačna; ker ta sektor ponuja le malo možnosti za usposabljanje, poleg tega pa med zaposlenimi v tem sektorju prevladujejo starejši, ženske in delavci migranti;

H.  ker so se podporni ukrepi, kot so davčne olajšave za delo v gospodinjstvu na Švedskem, „boni za uporabo storitev“ v Franciji ali „storitveni boni“ v Belgiji, izkazali za učinkovit način za zmanjševanje obsega neprijavljenega dela, izboljševanje delovnih razmer in zagotavljanje rednih delavskih pravic delavcem v gospodinjstvu in oskrbi;

I.  ker 80 % oskrbe v EU dokazano zagotavljajo neplačani nepoklicni oskrbovalci, med katerimi je 75 % žensk; ker 27,4 % žensk zaradi oskrbe otrok ali odraslih, potrebnih nege, dela s skrajšanim delovnim časom, v primerjavi s 4,6 % moških(15); ker neformalni oskrbovalci zaradi zagotavljanja oskrbe ne bi smeli biti prisiljeni izbirati med obveznostmi pri oskrbi in prostim časom, saj morajo tisti, ki so še zaposleni, že zdaj iskati ravnovesje med različnim obveznostmi in izkoriščanjem svojega časa;

J.  ker po nekaterih nacionalnih statističnih podatkih 6–7 % oskrbovalcev v državah članicah predstavljajo mladi oskrbovalci, mlajši od 17 let, hkrati pa se z oskrbo ukvarja kar petkrat več mladih žensk v starosti od 15 do 24 let v primerjavi z mladimi moškimi v tej starostni skupini; ker mladi oskrbovalci lahko nosijo velik del odgovornosti odraslih pri zagotavljanju oskrbe, pomoči in podpore staršem, sorojencem, starim staršem ali drugim sorodnikom z invalidnostjo, kronično boleznijo ali duševnimi težavami; ker se mladi oskrbovalci soočajo s posebnimi ovirami pri dostopu do izobraževanja in usposabljanja ter pri usklajevanju izobraževanja z obveznostmi pri oskrbi, kar vpliva tudi na njihovo zdravje in preživljanje;

K.  ker v številnih državah članicah primanjkuje kakovostnih storitev strokovne oskrbe, ki bi bile na voljo vsem ne glede na dohodek;

L.  ker veliko vzdrževanih družinskih članov, ki potrebuje oskrbo, živi na območjih, kjer nenehno primanjkuje storitev, zaradi izoliranosti ali drugih okoliščin pa so zanje storitve strokovne oskrbe težko dostopne; ker zanje pogosto skrbijo le nepoklicni oskrbovalci, kar so zelo pogosto ženske v družini;

M.  ker se Evropa mora spoprijeti z demografskimi spremembami, zaradi katerih se povečuje pogostost s starostjo povezanih bolezni in staranje prebivalstva, s tem pa tudi potrebe po oskrbi; ker so ob vse večjih potrebah po oskrbi obveznosti pri tem nesorazmerno porazdeljene med spoloma, pri čemer ženske nosijo levji delež bremena zaradi stereotipnih spolnih vlog, ki še vedno prevladujejo v evropski družbi; ker naraščanje števila starejših, upadanje števila delovno sposobnega prebivalstva in varčevalne proračunske omejitve močno vplivajo na socialne storitve, kar bo vplivalo tudi na ljudi, ki bodo morali pogosto v težavnih razmerah usklajevati delo in obveznosti pri oskrbi;

N.  ker se bo prebivalstvo EU predvidoma staralo, saj se bo delež prebivalstva, starejšega od 65 let, s 17,1 % v letu 2008 povečal na 30 % v letu 2060, delež prebivalstva, starejšega od 80 let, pa se bo v istem obdobju s 4,4 % povečal na 12,1 %.

O.  ker starejše bolj kot splošno populacijo ogroža revščina, pri čemer je bilo leta 2008 ogroženih 19 % starejših od 65 let, leta 2000 pa je ta delež znašal 17 %; ker je ta delež pri ženskah za pet točk višji kot pri moških;

P.  ker so starejši včasih izpostavljeni diskriminaciji zaradi starosti in seksizmu, zloraba starejših, ki jo je najti v različnih oskrbovalnih okoljih, pa je socialni problem v vseh državah članicah;

Q.  ker je večina nacionalnih modelov politike za storitve oskrbe ta čas slabo prilagojenih potrebam starajoče se družbe v Uniji in ker večina držav članic demografskih izzivov še ne obravnava v svoji politiki ter pobudah in sistemih na področju socialnega varstva;

R.  ker se je število domov za starejše v preteklih 10 letih sicer povečalo v skoraj vseh državah članicah, vendar povpraševanje še vedno presega razpoložljivost samostojne nastanitve in podpornih storitev oskrbe; ker so nujno potrebne dodatne naložbe v storitve dolgotrajne oskrbe v skupnosti ali doma, saj ima vsak pravico do samostojnega življenja, podpornih storitev in vključenosti v skupnost; ker je zaradi pomanjkanja razčlenjenih podatkov na nacionalni ravni, tudi o finančnih naložbah, in pomanjkanja kazalnikov kakovosti težko spremljati in oceniti ta pomemben del infrastrukture za oskrbo ter pripraviti priporočila za odločanje;

S.  ker so bili barcelonski cilji glede zagotavljanja otroškega varstva za vsaj 33 % otrok, mlajših od treh let (cilj 1), in za vsaj 90 % otrok med tretjim letom starosti in šoloobvezno starostjo (cilj 2) od leta 2002 izpolnjeni samo v 12 državah članicah, pri čemer so v nekaterih državah članicah stopnje uresničevanja teh ciljev zaskrbljujoče nizke;

T.  ker se z vse večjo udeležbo žensk na trgu dela povečuje potreba po kakovostnem in cenovno dostopnem otroškem varstvu, povpraševanje po mestih v otroških vzgojno-varstvenih ustanovah v Evropi pa presega ponudbo; ker podatki kažejo, da se otroško varstvo za otroke do tretjega leta v več kot polovici vseh držav članic večinoma uporablja za skrajšan čas (manj kot 20 ur tedensko); ker mora biti za polno udeležbo žensk na trgu dela otroško varstvo na voljo polni delovni čas ter ustrezati povpraševanju glede na delovnik staršev;

U.  ker primanjkuje ustrezne infrastrukture, ki bi ponujala kakovostno in dostopno otroško varstvo za vse dohodkovne ravni, kar kaže tudi dejstvo, da ima od 32 milijonov otrok, ki še niso v šoloobvezni starosti v EU, le približno 15 milijonov dostop do storitev otroškega varstva(16), večina javnih izdatkov držav članic za otroško varstvo pa je namenjena otrokom od tretjega leta do šoloobvezne starosti; ker bi bilo treba povečati naložbe vseh sektorjev, saj podatki držav Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj kažejo, da se z večjimi naložbami BDP v storitve oskrbe poveča zaposlenost žensk; ker so naložbe v otroško varstvo strategija, ki koristi vsem, prinaša pa tudi dodatne davčne prihodke zaradi večje udeležbe staršev na trgu dela; ker kakovostna predšolska vzgoja in varstvo, ki dopolnjuje osrednjo vlogo družine, zagotavlja tudi številne kratko- in dolgoročne koristi za posameznike in družbo kot celoto, tudi za osebe iz socialno-ekonomsko prikrajšanih okolij ali osebe s posebnimi izobraževalnimi potrebami, ter je učinkovita pri odpravljanju neenakosti, ki prizadene otroke od zgodnjega otroštva, in preprečevanju zgodnjega opuščanja šolanja;

V.  ker je zagotavljanje kakovostnega predšolskega varstva učinkovita naložba, ki zagotavlja temelj za uspešno vseživljenjsko učenje in odpravlja neenakosti in izzive, s katerimi se soočajo prikrajšani otroci;

W.  ker je v EU več kot 80 milijonov invalidov, to število pa se še povečuje, eden od štirih Evropejcev pa ima družinskega člana z invalidnostjo; ker se je Evropska unija s tem, ko je leta 2011 postala pogodbenica Konvencije ZN o pravicah invalidov, zavezala spodbujanju in varovanju pravic invalidov; ker je glede na te pravice in potrebe invalidov vseh starosti v zadnjem času prišlo do prehoda z institucionalne oskrbe za invalide na oskrbo v skupnosti;

X.  ker ima v skladu s členom 19 Konvencije o pravicah invalidov vsak pravico do samostojnega življenja in vključitve v skupnost, za kar je treba zagotoviti samostojno nastanitev, pa tudi podporne storitve, prilagojene potrebam invalidov;

Y.  ker je za otroke in odrasle z nizkofunkcionalnim avtizmom samostojno opravljanje dnevnih dejavnosti najverjetneje težavno, in na splošno pri večini dejavnosti potrebujejo pomoč;

Z.  ker so storitve dolgotrajne oskrbe in otroškega varstva pogosto podcenjene, v precej državah članicah pa ima ta poklic precej nizek profil in ugled, kar se kaže v nizkih plačah, neenaki zastopanosti moških in žensk v delovni sili, slabih delovnih pogojih;

AA.  ker delovna mesta v formalni oskrbi, tudi pri negi na domu, zahtevajo usposobljeno osebje, ki mora biti ustrezno plačano(17); ker je treba zagotoviti ustrezno ponudbo usposobljenih oskrbovalcev, saj je razvoj kakovostnih storitev formalne oskrbe za otroke, starejše in invalide povezan s kakovostnimi zaposlitvenimi razmerji, dostojnim plačilom in vlaganjem v delavce, ki opravljajo te storitve, vključno z naložbami v usposabljanje delavcev v otroškem varstvu; ker profesionalna zaposlitvena razmerja z oskrbovalci pozitivno vplivajo na njihove zmožnosti za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja;

AB.  ker si uporabniki pri dolgotrajni oskrbi morda težje privoščijo zasebne storitve oskrbe, ki so običajno dražje od storitev oskrbe v javnem sektorju; ker so pri tem zaradi razlik v plačah in pokojninah med spoloma bolj prizadete ženske kot moški in morajo večji del dohodka nameniti za dolgotrajno oskrbo;

AC.  ker je znano, da se ljudje iz prikrajšanih okolij soočajo s posebnimi izzivi, kadar je ponudba kakovostnih storitev oskrbe omejena, kar velja tudi za tiste iz družin z nizkim dohodkom, prebivalstvo na podeželju in otroke iz etničnih manjšin ali z migrantskim ozadjem;

Okvir za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja

1.  ugotavlja, da se razlike v zaposlenosti med spoloma zelo povečajo, ko imajo družine otroke, kar kaže na težave, ki jih imajo ženske pri usklajevanju obveznosti vzgoje otrok in obveznosti oskrbe s svojim delom, kar je posledica pomanjkanja ustrezne infrastrukture za javno oskrbo in stalne delitve dela na podlagi spola, ki nalaga ogromno količino oskrbe, ki jo večinoma opravljajo ženske, ki za neplačano oskrbo porabijo dvakrat do desetkrat več časa kot moški(18);

2.  ugotavlja, da je četrtina vseh žensk še vedno pomagajočih družinskih delavcev, za kar ne prejemajo nobenega neposrednega plačila, in da obstaja jasna segregacija žensk v sektorjih, za katere so na splošno značilni nizka plača, dolg delovnik in pogosto neformalna ureditev dela, zaradi česar ženske prejemajo manjše denarne, socialne in strukturne koristi;

3.  poudarja, da je feminizacija revščine posledica več dejavnikov, tudi razlike med spoloma v plačah in pokojninah, družinskih obveznosti in s tem povezanih prekinitev dela; poudarja, da večplastna diskriminacija, s katero se soočajo ženske zaradi svoje spolne identitete, spolnega izražanja in spolnih značilnosti, med drugim prispeva k feminizaciji revščine;

4.  pozdravlja medinstitucionalno razglasitev evropskega stebra socialnih pravic in opozarja na njegova načela, ki vključujejo:

5.  izraža zaskrbljenost zaradi neugodnih sprememb na področju starševskega dopusta in pravic, povezanih s starševstvom, kot sta umik osnutka direktive o podaljšanju porodniškega dopusta in nedavna sodba Sodišča, s katero je bilo ugotovljeno, da je odpoved delovnega razmerja noseči delavki v okviru kolektivnih odpustov zakonita; poziva Komisijo, naj hitro zapolni vrzeli v zakonodaji EU;

6.  pozdravlja predlog Komisije za direktivo o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja delavcev in oskrbovalcev ter v zvezi s tem poudarja pomen individualnih pravic do dopusta in prožnih delovnih ureditev za pomoč zaposlenim posameznikom pri upravljanju njihovega zasebnega in poklicnega življenja; opozarja, da bi morale politike na področju usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja moške spodbujati, da prevzamejo enak delež obveznosti oskrbe kot ženske; meni, da bi si bilo treba za prihodnji razvoj postaviti cilj o postopnem podaljšanju očetovskega dopusta in dopusta za oskrbo(19). povečanju plačila zanju, ki bi moralo biti ustrezno za zagotovitev neprenosljivega starševskega dopusta, o zagotovilih v zvezi z odpustom, vrnitvijo na isto ali enakovredno delovno mesto, zaščito pred diskriminacijo zaradi odločitev v zvezi z dopustom ter o razširitvi pravic na samozaposlene in tiste, ki potrebujejo ustrezno plačan dopust, da bi lahko skrbeli za vzdrževane osebe, ki niso otroci;

7.  poziva vse države članice k spodbujanju očetov, naj čim bolj izkoristijo očetovski dopust, kar je učinkovit način, da se spodbudijo k prevzemanju obveznosti skrbi za svoje otroke in družine, ter koristno sredstvo za doseganje dejanske enakosti med ženskami in moškimi;

8.  meni, da zagotavljanje storitev oskrbe v družini ne bi smelo negativno vplivati na višino plač ali socialna nadomestila in pokojnine oskrbovalcev; v zvezi s tem poziva, naj se spodbuja enakost spolov pri izvajanju politik za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja;

9.  opozarja na težaven položaj družin, ki skrbijo za invalidnega otroka ali sorodnika, saj je oskrba v teh primerih vseživljenjska;

10.  opozarja na pomanjkanje storitev za razbremenitev staršev invalidnih otrok; poudarja, da starši zaradi tega pomanjkanja podpore pogosto nikakor ne morejo delati; v zvezi s tem opozarja na zaskrbljujoče pomanjkanje zmogljivosti za osebe s hudo obliko avtizma;

11.  meni, da bi morala imeti vsaka oseba, ki potrebuje oskrbo, subjektivno pravico, da izbere kakovostne storitve oskrbe, ki najbolje izpolnjujejo njene potrebe po oskrbi ter so ustrezne in dostopne tako zanje kot za njihove oskrbovalce; meni, da bi bilo treba storitve oskrbe, ne glede na razlike med uporabniki in njihovimi potrebami, razviti tako, da bodo osredotočene na človeka, individualizirane in celovite; ugotavlja, da družine niso homogene in da bi bilo treba politiko in načrtovanje prilagoditi tej raznolikosti;

12.  meni, da bi morale izbire storitev oskrbe pri njihovem nadaljnjem razvoju odražati spreminjajočo se naravo dela;

13.  meni, da bi bilo treba dolgotrajno oskrbo v skladu s pravico do dolgotrajne oskrbe, ki je vključena v evropski steber socialnih pravic, obravnavati kot vejo socialnega varstva, ki bi moralo za vse določiti pravico do oskrbe, ki je kakovostna in osredotočena na posameznika; poleg tega meni, da obstaja nujna potreba, da se v skladu z evropskim socialnim stebrom socialnih pravic in Konvencijo OZN o pravicah invalidov še naprej vlaga v cenovno dostopne in kakovostne storitve, zlasti v storitve oskrbe na domu in v skupnosti; v zvezi s tem poziva države članice, naj starejšim, otrokom, invalidom in/ali kroničnim bolnikom, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, zagotovijo enak dostop do storitev oskrbe in pravično obravnavo pri teh storitvah, ter naj posebno pozornost namenijo osebam iz prikrajšanih okolij;

14.  poudarja, da se je izkazalo, da je razpoložljivost raznolike, kakovostne, dostopne in cenovno sprejemljive javne in zasebne infrastrukture, storitev in podpore za oskrbo otrok, starejših, invalidov in oseb, ki kronično bolne ali potrebujejo dolgotrajno oskrbo, doma ali v skupnosti v domu podobnih nastanitvah ključni vidik politik za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja ter pomemben dejavnik, ki spodbuja uporabo dopusta med starši in nepoklicnimi oskrbovalci kot del prizadevanj za pomoč ženskam, da se hitro vrnejo na trg dela in ostanejo na njem; pozdravlja prehod na storitve v skupnosti v skladu z evropskim stebrom socialnih pravic in Konvencijo OZN o pravicah invalidov, hkrati pa ugotavlja, da je treba te službe spremljati za zagotovitev njihove kakovosti; meni, da je visoka kakovost oskrbe povezana z visoko kakovostjo opravljenih storitev in s tem, koliko te ohranjajo dostojanstvo in človekove pravice prejemnikov ter kako zagotavljajo vključitev prejemnikov v skupnost;

15.  opozarja, da je pomanjkanje storitev oskrbe pomemben dejavnik premajhne zastopanosti žensk na trgu dela, saj je zaradi tega pomanjkanja težje uskladiti delovne in družinske obveznosti, zaradi česar so nekatere ženske v celoti zapustile trg dela, tako da delajo manj ur v plačani zaposlitvi ter porabijo več časa za izpolnjevanje neplačanih obveznosti oskrbe, kar slabo vpliva na njihove prejemke socialne varnosti, zlasti pokojnine, ter povečuje tveganje revščine in socialne izključenosti, zlasti v starosti;

Vrsta oskrbe

16.  ugotavlja, da obstaja vrsta skrbstvenih storitev, vključno z varstvom v zgodnjem otroštvu in izobraževanjem, storitvami oskrbe za starejše ter oskrbo ali podporo za invalide in/ali kronične bolnike, ki potrebujejo dolgotrajno zdravljenje in oskrbo, ter ugotavlja, da so bili zato oblikovani različni politični pristopi; meni, da bi lahko oskrbo opravljali formalni in neformalni oskrbovalci;

17.  meni, da bi bilo treba pri pristopu k razvoju storitev oskrbe upoštevati vse kategorije uporabnikov in razlike med njimi ter različne želje glede vrste storitev, ki jih potrebujejo, tudi osebe iz prikrajšanih okolij, kot so etnične manjšine ali migrantske družine, osebe, ki živijo na oddaljenih in podeželskih območjih, in družine z nizkimi dohodki; opozarja, da je treba pojem družine, ki se uporablja v zakonodaji in politikah, razlagati široko;

18.  priznava, da sta nizek socialno-ekonomski status in nizka stopnja izobrazbe za številne osebe ovira za storitve oskrbe, ki le stopnjujejo izzive, s katerimi se soočajo pri usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja; meni, da to zahteva izrecno načrtovanje in oblikovanje politik;

19.  ugotavlja, da ima zasebni sektor pomembno vlogo pri zagotavljanju storitev dolgotrajne oskrbe za invalide in starejše osebe ter da se vprašanja dostopnosti in kakovosti teh storitev postavljajo po vsej EU; poziva Komisijo, naj oceni razmere na trgu storitev oskrbe in sprejme potrebne regulativne pobude za nadzor in spremljanje kakovosti storitev, ki so v tem okolju na voljo;

Kakovost, cenovna sprejemljivost in dostopnost oskrbe

20.  meni, da bi morale biti storitve oskrbe zasnovane tako, da zagotavljajo dejansko izbiro vsem uporabnikom, njihovim družinskim članom in njihovim oskrbovalcem, če delajo s polnim ali skrajšanim delovnim časom, če so samozaposleni ali brezposelni;

21.  meni, da se morajo osebe, ki načrtujejo in zagotavljajo storitve oskrbe, seznaniti s potrebami uporabnikov, in da je treba storitve oskrbe starejših in invalidov načrtovati in razvijati v dejavnem in smiselnem sodelovanju z uporabniki ter bi se morale oblikovati in izvajati po pristopu, ki temelji na pravicah; opozarja na pozitivne izkušnje oseb z motnjami v duševnem ali intelektualnem razvoju, ki so sodelovale pri razvoju infrastrukture in storitev, ki izboljšujejo njihovo neodvisno življenje in kakovost življenja;

22.  poudarja, da se zagotavljanje kakovostne oskrbe v EU razlikuje tako v državah članicah kot med njimi: med zasebnim in javnim okoljem, mestnimi in podeželskimi območji ter različnimi starostnimi skupinami; ugotavlja, da velik del odgovornosti za varstvo otrok in dolgotrajno oskrbo nosijo družine, v zadnjenavedenem primeru zlasti stari starši, kar je zlasti očitno v južni in vzhodni Evropi(20);

23.  poziva države članice, naj zagotovijo dobro pokritost s storitvami oskrbe v mestih in na podeželju, da bi se izboljšala dostopnost in razpoložljivost oskrbe za osebe iz prikrajšanih okolij, vključno s tistimi, ki živijo na podeželskih in oddaljenih območjih;

24.  meni, da je dostopnost rezultat kombinacije stroškov in prožnosti in da bi zato morala biti na voljo vrsta storitev, javnih in zasebnih, za oskrbo na domu in v domu podobnih nastanitvah; poleg tega meni, da bi morali imeti družinski člani možnost prostovoljnega ali subvencioniranega opravljanja storitev oskrbe;

25.  poudarja, da je treba kakovost storitev oskrbe razumeti na več načinov, vključno s kakovostjo zmogljivosti in storitev, kakovostjo učnih programov za otroke, strokovnostjo oskrbovalcev, kakovostjo prostorov in okolja, stopnjo izobrazbe oskrbovalcev in njihovimi delovnimi pogoji;

26.  ugotavlja, da bi se morale storitve oskrbe razvijati tako, da bi se izboljšali neprekinjenost oskrbe, preventivno zdravstveno in socialno varstvo, rehabilitacija in neodvisno življenje; meni, da bi bilo treba spodbujati ureditve neposredne oskrbe na domu, da bi lahko ljudje, ki potrebujejo oskrbo, prejeli storitve usposobljenih poklicnih oskrbovalcev v lastnem domu in bi lahko živeli samostojno, če je to mogoče; meni, da bi morale biti storitve oskrbe, če je to ustrezno, namenjene celoviti podpori družine, kot so pomoč pri gospodinjstvu, tutorstvo in otroško varstvo;

27.  poudarja, da bi morale biti informacije o razpoložljivih storitvah oskrbe in ponudnikih storitev dostopne staršem, starejšim osebam, invalidom in/ali kroničnim bolnikom, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, ter neformalnim oskrbovalcem;

28.  poudarja, da nerazpoložljivost storitev in previsoki stroški otroškega varstva negativno vplivajo na otroke iz družin z nizkimi dohodki, saj jih postavljajo v slabši položaj že od zgodnjega otroštva; poudarja, da ima vsak otrok pravico do kakovostne oskrbe in razvoja v zgodnjem otroštvu, kar vključuje tudi celoten spekter socialnih spodbud; ugotavlja, da čezmerni stroški storitev oskrbe prizadenejo tudi vzdrževane osebe iz družin z nizkimi dohodki, saj jih postavijo v slabši položaj;

29.  meni, da bi pomanjkanje naložb v visokokakovostno otroško varstvo za otroke, mlajše od treh let, podaljšalo prekinitve poklicne poti žensk in povzročilo težave pri vrnitvi na delo;

30.  meni, da bi bilo treba okrepiti nacionalne programe, da bi se izboljšala kakovost življenja starejših žensk, zlasti tistih z nevrodegenerativnimi boleznimi in njihovih oskrbovalcev, ki so pogosto prav tako starejše ženske; predlaga, da se pri načrtovanju in izvajanju teh ukrepov zaprosi za mnenje združenja za Alzheimerjevo bolezen;

31.  poziva Komisijo, naj v skladu z navedenimi predlogi pripravi smernice za države članice glede razvoja celovitih, zaposlovanju prijaznih, na osebe osredotočenih, na skupnosti temelječih in dostopnih storitev oskrbe, ki vključujejo storitve otroškega varstva, storitve oskrbe starejših, invalidov in kroničnih bolnikov, ki temeljijo na sodelovanju in posvetovanju s predvidenimi uporabniki storitev, da bi se zagotovilo, da bodo dostopne in da bodo zadovoljevale potrebe predvidenih uporabnikov;

32.  je seznanjen z različnimi praksami v državah članicah in poudarja, da lahko sodelovanje in izmenjava dobrih praks na evropski ravni podpirata vzajemno učenje in vzajemno svetovanje med državami članicami ter prispevata k razvoju kakovostnih storitev oskrbe s podporo in dopolnjevanjem ukrepov, sprejetih na regionalni in nacionalni ravni, poleg pomoči državam članicam pri spopadanju s skupnimi izzivi; poziva Komisijo, naj služi kot platforma in olajša to izmenjavo izkušenj in dobrih praks glede kakovosti, dostopnosti in cenovne sprejemljivosti storitev oskrbe, pa tudi različnih modele zagotavljanja storitev oskrbe, prilagojenih posameznim okoliščinam in finančnim zmogljivostim, za soočanje z izzivi oskrbe;

33.  je zaskrbljen zaradi delovnih pogojev v številnih službah za oskrbo, kot so dolg delovni čas, neustrezno plačilo, pomanjkanje usposabljanja in slabe politike na področju zdravja in varnosti pri delu; je zaskrbljen, ker se delo v oskrbi dojema kot neprivlačen sektor za zaposlovanje, ki privablja predvsem ženske in delavce migrante; poudarja, da ti pogoji vplivajo tudi na kakovost oskrbe, ki se izvaja; zato poziva države članice, naj oskrbo prevrednotijo v poklicno izbiro, in poziva Komisijo, naj v sodelovanju s socialnimi partnerji vzpostavi pravni okvir za minimalne standarde za delavce v tem sektorju in sproži pobudo v zvezi s kakovostjo dolgotrajne oskrbe, pri čemer naj se zgleduje po razpoložljivih prostovoljnih orodjih in pobudah, ki jih vodi civilna družba, kot sta evropski okvir kakovosti za storitve dolgotrajne oskrbe in nedavni predlog Komisije za priporočilo Sveta o visokokakovostnih sistemih predšolske vzgoje in varstva;

34.  poziva države članice, naj spremljajo in zagotovijo, da so ustanove in drugi kraji, ki zagotavljajo oskrbo, varna in navdihujoča okolja za delo ter da se dovolj vlaga v dobro počutje in zdravje izvajalcev storitev oskrbe na delovnem mestu; meni, da je treba zagotoviti dobro počutje oskrbovalcev, da bi se preprečila zloraba oskrbovancev; v zvezi s tem podpira zakonodajne pobude za potrjevanje in priznavanje poklicnih oskrbovalcev ter poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe za izboljšanje delovnih pogojev oskrbovalcev, kot je zagotavljanje njihovih pravic do formalne pogodbe o zaposlitvi in plačanega dopusta; poleg tega poziva Komisijo in države članice, naj povečajo ozaveščenost javnosti o pomenu storitev oskrbe, da bi se izboljšal status oskrbovalcev in spodbujala vključenost moških v dejavnosti oskrbe;

35.  poziva Komisijo, naj Svetu predloži v odobritev evropski program oskrbovalcev, da se opredelijo in prepoznajo različne vrste oskrbe v Evropi in zagotovi finančna podpora za oskrbovalce ter postopoma razvije ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem;

36.  opozarja, da njegova resolucija z dne 4. julija 2013 o vplivu krize na dostop ranljivih skupin do oskrbe(21) izrecno poziva k sprejetju direktive o dopustu oskrbovalcev; ugotavlja, da bi morali neformalni negovalci, ki se odločijo za neformalno oskrbo svojih sorodnikov, prejeti ustrezno nadomestilo in dostop do socialnih pravic, primerljivo z drugimi izvajalci oskrbe; zato poziva k celovitemu pristopu k obravnavanju izzivov neformalnih negovalcev, ki presega delovno zakonodajo, kot so nadaljnja dohodkovna podpora, dostop do zdravstvenega varstva, možnost letnega dopusta in pridobivanje pokojninskih pravic, tako da bodo zadostne, tudi če so dohodki oskrbovalcev začasno nižji zaradi zagotavljanja neformalne oskrbe, kar v glavnem velja za ženske; meni, da zagotavljanje storitev oskrbe ne bi smelo negativno vplivati na zdravje in dobro počutje neformalnih oskrbovalcev; v zvezi s tem poziva države članice, naj zagotovijo ustrezne storitve za razbremenitev in svetovanje, vzajemno svetovanje, psihološko podporo, vrtce in zmogljivosti za nadomestno oskrbo za neformalne oskrbovalce, ki bi pomagali povečati njihovo zaposlenost;

37.  poziva države članice, naj prek delovne zakonodaje in zakonodaje o socialni varnosti uvedejo „dobropise za oskrbo“ za ženske in moške kot enakovredna obdobja za pridobitev pravic iz pokojninskega zavarovanja, da bi zaščitili osebe, ki prekinejo zaposlitev zaradi nudenja neformalne in neplačane oskrbe oskrbovancu ali družinskemu članu, s čimer bi priznali prispevek oskrbovalcev v družbi kot celoti;

38.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bodo neformalni oskrbovalci priznani kot enakovredni akterji pri opravljanju storitev oskrbe in da se poleg tega v okviru programov vseživljenjskega učenja razvijejo usposabljanja o pridobljenih znanjih in spretnostih neformalnih negovalcev in njihovo priznavanje; poziva Komisijo in države članice, naj v sodelovanju z nevladnimi organizacijami in izobraževalnimi ustanovami nudijo podporo mladim oskrbovalcem; poziva Komisijo, naj predlaga akcijski načrt s temi in drugimi ukrepi za zagotovitev kakovosti oskrbe in kakovosti življenja oskrbovalcev;

39.  poziva Komisijo in države članice, naj v sodelovanju z nevladnimi organizacijami in izobraževalnimi ustanovami opravljajo raziskave o številu mladih oskrbovalcev in o vplivu te vloge na njihovo dobro počutje in preživljanje ter na podlagi teh raziskav zagotovijo podporo in obravnavajo posebne potrebe mladih oskrbovalcev;

40.  poziva Komisijo, naj pri oblikovanju raziskav in politik bolje upošteva storitve oskrbe in oskrbovalce, zlasti v povezavi z Evropskim socialnim skladom, evropsko strategijo o invalidnosti in evropskim programom zdravja;

Cilji oskrbe

41.  poudarja, da je sedanji izziv pri doseganju barcelonskih ciljev povečati zagotavljanje otroškega varstva za otroke, stare od tri do štiri leta; pozdravlja priporočilo Komisije o razširitvi cilja strategije izobraževanja in usposabljanja 2020, da bi se zagotovilo otroško varstvo za vsaj 95 % otrok med starostjo treh let in šoloobvezno starostjo; poziva Komisijo, naj v posvetovanju z ustreznimi akterji, vključno z državami članicami, poviša barcelonske cilje in cilje v zvezi s predšolsko vzgojo; poziva države članice, naj okrepijo svoja prizadevanja za izpolnitev ciljev in postavijo zagotavljanje varstva na pomembno mesto v svojih političnih načrtih; poziva države članice, naj izboljšajo nacionalne okvire kakovosti storitev predšolske vzgoje in varstva, tako da upoštevajo predlog Komisije za priporočilo Sveta o visokokakovostnih sistemih predšolske vzgoje in varstva, ter spodbuja države članice, naj pregledajo pet ključnih področij storitev predšolske vzgoje in varstva, navedenih v predlogu: dostop, delovna sila, izobraževalni program, vrednotenje in spremljanje ter upravljanje in financiranje; poziva države članice, naj pri zagotavljanju predšolskega varstva posebne pozornosti ne namenijo le dostopnosti, ampak tudi kakovosti varstva, zlasti za otroke iz okolij z omejenimi možnostmi in invalidne otroke;

42.  poziva Komisijo, naj vzpostavi kazalnike in ustrezne cilje glede kakovosti storitev oskrbe starejših ter invalidov in/ali kroničnih bolnikov, ki potrebujejo oskrbo, podobne barcelonskim ciljem, in orodja za spremljanje za merjenje kakovosti, dostopnosti in cenovne sprejemljivosti teh storitev;

43.  poziva Komisijo, naj podatke v zvezi z oskrbo starejših, invalidov in kroničnih bolnikov vključi v svoje spremljanje in pregled podatkov v okviru evropskega semestra ter v letno poročilo o enakosti spolov; poziva države članice, naj razmislijo o vključitvi ocen storitev oskrbe za starejše in invalide in/ali kronične bolnike v svoja nacionalna poročila, pri čemer naj upoštevajo povratne informacije oskrbovalcev in oskrbovancev; poziva Komisijo, naj podatke o tej oskrbi vključi v niz kazalnikov socialnega napredka, ki bi jih bilo treba spremljati v okviru evropskega semestra; poziva Komisijo in Svet, naj te socialne kazalnike vključita v pravila semestra; spodbuja države članice, naj sprejmejo in uporabijo popravljalne ukrepe, če bi se izkazalo, da je napredek počasen;

44.  poziva Komisijo, naj izboljša zbiranje podatkov, razčlenjenih po spolu, in razvije sektorsko statistiko, primerljive opredelitve in kazalnike za oceno razsežnosti spola pri dostopnosti, kakovosti, razpoložljivosti in učinkovitosti storitev oskrbe za otroke, invalide in kronične bolnike ter starejše osebe na ravni EU, pri tem pa ugotovi, kako preprečiti povečanje bremena spremljanja za zdravstvene delavce; poziva Komisijo, naj spremlja razvoj storitev oskrbe in po potrebi pripravi priporočila za popravljalne ukrepe;

45.  poziva države članice, naj zbirajo kakovostne podatke o zagotavljanju razpoložljivih storitev oskrbe z javnim in zasebnim financiranjem za otroke, starejše in invalide, da bi se spremljale razmere na splošno in izboljšale storitve oskrbe ob upoštevanju potreb uporabnikov, pa tudi usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja ter delovnih pogojev velikega števila oskrbovalcev; poziva države članice, naj po potrebi sprejmejo učinkovite instrumente politike in popravljalne ukrepe;

Financiranje oskrbe

46.  poziva države članice, tudi zato, da bi se odpravili sedanji primanjkljaji pri naložbah, naj povečajo javne naložbe v storitve oskrbe in infrastrukture za otroke, zlasti v zgodnjem otroštvu, in za oskrbo drugih vzdrževanih oseb, da bi se zagotovil splošen dostop do teh storitev, da bi se izboljšala kakovost oskrbe in da bi se povečale naložbe v posebne ukrepe, ki oskrbovalcem omogočajo ohranjanje aktivnega poklicnega življenja;

47.  opozarja na nesorazmeren učinek, ki ga imajo nezadostne naložbe v strukture in storitve za oskrbo na starše samohranilce, od katerih je velika večina žensk, ter na družine, ki živijo v revščini in jim grozi socialna izključenost;

48.  opozarja na pomen vključevanja načela enakosti spolov v vse faze izvajanja različnih politik, zlasti v fazo načrtovanja; poziva države članice, naj zagotovijo, da bo razsežnost spola v celoti vključena v nacionalne načrte za reforme s podporo Evropskega socialnega sklada, pa tudi drugih skladov EU, ki zagotavljajo sredstva za splošno socialno infrastrukturo, ki bi jih morale države članice uporabljati za razvoj storitev oskrbe;

49.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da se bo postopek evropskega semestra uporabil za uresničitev evropskega stebra socialnih pravic in bo državam članicam omogočil učinkovito in vzdržno financiranje storitev oskrbe;

50.  podpira, da se v priporočila Komisije za posamezne države vključijo ukrepi, ki se osredotočajo na naložbe v zmogljivosti otroškega varstva in odvračalne davčne ukrepe, ki prejemnike drugega dohodka v gospodinjstvu – predvsem ženske – odvračajo od tega, da bi delali več ali da bi sploh delali, ter na druge ukrepe za odpravljanje razlik v plačah med spoloma;

51.  poziva Komisijo, naj okrepi financiranje vseh vrst storitev oskrbe, po potrebi zlasti v zvezi s prehodom z institucionalnih storitev na storitve v skupnosti, prek Evropskega socialnega sklada plus in drugih finančnih instrumentov, namenjenih financiranju socialne infrastrukture; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj okrepi financiranje Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), da bi se podpiralo zagotavljanje zmogljivosti za otroško varstvo na podeželju, in naj še naprej uporablja Evropski sklad za strateške naložbe (EFSI) za financiranje projektov predšolske vzgoje in varstva; poleg tega poziva Komisijo, naj strogo spremlja porabo sredstev EU, zlasti v okviru evropskih strukturnih in investicijskih skladov, na področju storitev socialnega varstva in dolgotrajne oskrbe ter zagotovi, da bodo naložbe v skladu z obveznostmi na področju človekovih pravic ob upoštevanju Konvencije OZN o pravicah invalidov in Listine o temeljnih pravicah;

52.  poziva Komisijo, naj razmisli o tem, da bi se prispevki za socialno varnost uporabljali čezmejno, tako da bi lahko država članica izvora osebe financirala namestitev tega državljana v ustanovo za socialne storitve v drugi državi članici (kadar ta ustanova ni na voljo v državi članici izvora);

53.  poudarja, da je treba bolje analizirati potencial javno-zasebnih naložb v zagotavljanje storitev oskrbe v zvezi z obstoječimi pobudami podjetij za delavce z obveznostmi oskrbe invalidov in odraslih;

54.  poziva države članice, naj sprejmejo celovit pristop za vse vrste storitev oskrbe in okrepijo predpise za učinkovito in sinergijsko uporabo ustreznih finančnih instrumentov EU na področjih vseživljenjskega učenja, raziskav in razvoja infrastrukture; spodbuja države članice, naj dajo prednost financiranju otroškega varstva in dolgotrajne oskrbe z uporabo finančnih instrumentov, ki so na voljo v naslednjem večletnem finančnem okviru, zlasti obstoječi Evropski sklad za strateške naložbe, evropskih strukturni in investicijski skladi, kot sta Evropski socialni sklad in Evropski sklad za regionalni razvoj, ter Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja; poleg tega spodbuja države članice, naj svoja sredstva učinkoviteje razdelijo tako, da bodo povečale dostop do storitev oskrbe in njihovo cenovno sprejemljivost za prikrajšane in ranljive skupine, ter naj oblikujejo učinkovite modele financiranja, vključno s ciljnim financiranjem, ki zagotavljajo ustrezno ravnovesje med javnimi in zasebnimi naložbami v skladu z nacionalnimi in lokalnimi razmerami;

55.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo imel Evropski inštitut za enakost spolov (EIGE) dovolj sredstev za spremljanje razvoja infrastrukture za oskrbo in izvajanje politik za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, ter naj preuči, ali in kako politike dosegajo želene izboljšave na področju enakosti spolov;

56.  pozdravlja odločitev nekaterih držav članic za uvedbo davčnih spodbud za podjetja, ki zaposlenim zagotavljajo otroško varstvo za izboljšanje ravnovesja med poklicnim in zasebnim življenjem;

o
o   o

57.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 204, 26.7.2006, str. 23. (2) UL C 175, 15.6.2011, str. 8. (3) UL L 59, 2.3.2013, str. 59. (4) UL C 346, 27.9.2018, str. 6. (5) UL C 331, 18.9.2018, str. 60. (6) UL C 204, 13.6.2018, str. 76. (7) UL C 76, 28.2.2018, str. 93. (8) UL C 66, 21.2.2018, str. 30. (9) UL C 50, 9.2.2018, str. 15. (10) UL C 308 E, 20.10.2011, str. 49. (11) UL C 351 E, 2.12.2011, str. 39. (12) UL C 487, 28.12.2016, str. 7. (13) UL C 12, 15.1.2015, str. 16. (14) UL C 21, 21.1.2011, str. 39. (15) Poročilo Evropske komisije o enakosti med ženskami in moškimi za leto 2018. (16) Časovni načrt Evropske komisije 2018, Evropsko središče za politično strategijo (2017) 10 Trends Transforming Education as We Know It’ (10 trendov, ki spreminja izobraževanje, kot ga poznamo) (17) Eurofound, Caring for children and dependants: effect on careers of young workers’ (Skrb za otroke in vzdrževane osebe: učinek na poklicno pot mladih delavcev). (18) Podatki Eurostata iz leta 2010; poročilo Komisije za leto 2015 o enakosti žensk in moških v Evropski uniji (2016). (19) Kot je poudaril v zakonodajni resoluciji z dne 20. oktobra 2010 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive Sveta 92/85/EGS o uvedbi ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo (UL C 70 E, 8.3.2012, str. 162). (20) Evropska raziskava o kakovosti življenja 2016 agencije Eurofound: pregledno poročilo. (21) UL C 75, 26.2.2016, str. 130.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. novembra 2018 o lymski boreliozi (2018/2774(RSP))

P8_TA(2018)0465 B8-0514/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju vprašanja Komisiji o lymski boreliozi (O-000088/2018 – B8-0417/2018),

–  ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane,

–  ob upoštevanju poročila Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni o sistematičnem pregledu literature o diagnostični natančnosti seroloških testov za lymsko boreliozo,

–  ob upoštevanju posvetovalnega sestanka strokovne mreže o spremljanju borelioze v Evropski uniji, ki je potekal januarja 2016 v Stockholmu,

–  ob upoštevanju Odločbe št. 2119/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. septembra 1998 o vzpostavitvi mreže epidemiološkega spremljanja in obvladovanja nalezljivih bolezni v Skupnosti(1),

–  ob upoštevanju člena 128(5) in člena 123(2) Poslovnika,

A.  ker je pravica do zdravja temeljna pravica, priznana z evropskimi pogodbami, zlasti s členom 168 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU);

B.  ker je lymska borelioza bolezen, ki jo povzroča bakterija Borrelia burdorferi, na človeka pa se prenaša z vbodom klopa, ki je okužen z njo; ker je borelioza nalezljiva bolezen za ljudi in različne vrste domačih in prostoživečih živali;

C.  ker je borelioza najpogostejša zoonotska bolezen v Evropi, kjer je po ocenah od 650 000 do 850 000 primerov te bolezni, bolj pogosta pa je v Srednji Evropi; ker do okužb prihaja v spomladanskem in poletnem času (od aprila do oktobra) in ker je ta bolezen v državah, kjer se pojavlja, priznana kot poklicna bolezen kmetov, gozdarskih delavcev in terenskih raziskovalcev;

D.  ker naj bi se okuženi klopi in bolezen geografsko celo širili, saj se po novem pojavljajo tudi na višjih nadmorskih višinah in zemljepisnih širinah, pa tudi v mestih, med drugim domnevno zaradi sprememb v rabi zemljišč, tudi zaradi pogozdovanja zemljišč najnižje kakovosti ali širjenja invazivnih rastlin, podnebnih sprememb, globalnega segrevanja, prevelike vlažnosti in drugih dejavnosti, povezanih s človekovim vedenjem;

E.  ker ni evropskega soglasja o zdravljenju te bolezni, diagnosticiranju in presejalnih testih, nacionalne prakse pa se precej razlikujejo;

F.  ker lahko vbod okuženega klopa in simptomi borelioze ostanejo neopaženi ali simptomov celo ni, kar lahko včasih privede do hudih zapletov in trajnih poškodb, podobnih kroničnim boleznim, zlasti če se pri okuženem človeku bolezen ne ugotovi pravočasno;

G.  ker bo z zanesljivejšim zgodnjim odkrivanjem lymske borelioze precej manj primerov bolezni v poznejšem stadiju, s čimer se bo izboljšala kakovost življenja bolnikov; ker bo zaradi tega tudi manjše finančno breme te bolezni, in sicer naj bi po podatkih vodij raziskovalnega projekta DualDur EU že v prvih petih letih prihranili približno 330 milijonov EUR v zdravstvenih stroških;

H.  ker se bolezen pri številnih bolnikih ne odkrije pravočasno, prav tako mnogi nimajo dostopa do ustreznega zdravljenja; ker imajo občutek, da so javni organi nanje pozabili, in ker imajo nekateri od njih stalne simptome, ki lahko prerastejo v kronično bolezen;

I.  ker cepiva za boreliozo ni;

J.  ker ni znano, kakšno je dejansko breme te bolezni v EU, saj ni statističnih podatkov o njej, poleg tega se uporabljajo zelo različne opredelitve primerov te bolezni, laboratorijske metode in sistemi spremljanja;

K.  ker za zgodnje in pozne stadije borelioze ni ločenih kod MKB (mednarodne klasifikacije bolezni); ker ni ločenih kod MKB za simptome različnih poznih stadijev borelioze;

L.  ker se smernice ILADS (Mednarodno društvo za lymsko boreliozo in z njo povezane bolezni) za zdravljenje razlikujejo od smernic IDSA (Ameriško društvo za nalezljive bolezni), te razlike v pristopu k tej bolezni pa vplivajo na načine zdravljenja v EU;

M.  ker še ne razumemo dovolj dobro mehanizma, po katerem borelioza preraste v kronično bolezen;

N.  ker zdravstveni delavci, pa tudi združenja bolnikov in žvižgači, že skoraj deset let opozarjajo na to zdravstveno težavo;

O.  ker se borelioza, ki je v medicinski znanosti sicer dobro znana, še vedno preredko ugotovi, zlasti zaradi težav pri odkrivanju simptomov in pomanjkanja ustreznih diagnostičnih testov;

P.  ker presejalni testi za boreliozo, ki so v uporabi, kot je test ELISA, s katerim se lahko naenkrat odkrije le ena okužba, ne morejo vedno zagotoviti natančnih rezultatov;

Q.  ker so številni Evropejci zaradi svojega poklica (kmetje, gozdarski delavci, raziskovalci in študenti, ki izvajajo raziskovalne dejavnosti na terenu – npr. biologi, geologi, geodeti in arheologi itd.) ves čas izpostavljeni tej bolezni;

R.  ker zdravniki pogosto sledijo zastarelim priporočilom glede borelioze, v katerih niso upoštevana najnovejša dognanja raziskav;

1.  je zaskrbljen zaradi zastrašujočega širjenja borelioze med evropskim prebivalstvom, saj ima po podatkih, pridobljenih z uporabljenimi metodami vzorčenja, to bolezen približno milijon državljanov;

2.  opozarja, da smo v vseh državah članicah v različni meri priča porastu borelioze, ki postaja vseevropska zdravstvena težava;

3.  pozdravlja, da je Unija doslej za raziskave za zgodnje odkrivanje in prihodnje zdravljenje te bolezni namenila že nekaj sredstev (do 16 milijonov EUR v okviru projektov, kot so ANTIDotE, ID-LYME in LYMEDIADEX);

4.  poziva k dodatnemu financiranju metod za diagnosticiranje in zdravljenje borelioze; meni, da je treba v ta namen spodbujati raziskovalna prizadevanja, tako v z več sredstvi kot z izmenjavo epidemioloških podatkov, vključno s podatki o razširjenosti in prevalenci patogenih in nepatogenih genskih vrst;

5.  poziva k dodatnemu mednarodnemu sodelovanju pri raziskovanju borelioze;

6.  spodbuja Komisijo, naj zbere kar največ informacij o presejalnih metodah ali metodah zdravljenja borelioze, ki se uporabljajo v državah članicah;

7.  poziva k obveznemu poročanju v vseh državah članicah, ki jih je prizadela borelioza;

8.  poziva Komisijo, naj olajša sodelovanje in izmenjavo primerov dobre prakse med državami članicami na področju spremljanja, diagnosticiranja in zdravljenja te bolezni;

9.  pozdravlja, da je v nekaterih državah članicah borelioza na podlagi posebne metodologije vključena v nacionalne sisteme nadzora;

10.  poziva Komisijo, naj uvede enotne programe nadzora in naj sodeluje z državami članicami, da bi olajšala standardizacijo diagnostičnih testov in zdravljenja; poziva jo tudi, naj boreliozo prizna kot poklicno bolezen kmetijskih in gozdarskih delavcev ter znanstvenikov, ki delajo na terenu (npr. biologi, geologi, geodeti ali arheologi);

11.  poziva, naj se v državah članicah sprejmejo posamezni ukrepi za profilakso in nadzor populacije klopov, da bi omejili širjenje bakterije borelije;

12.  poziva k oblikovanju na dokazih temelječih smernic za klinično in laboratorijsko diagnosticiranje borelioze; poziva k uvedbi ločenih kod MKB za zgodnje in pozne stadije te bolezni; poziva k določitvi posameznih kod MKB za simptome različnih poznih stadijev borelioze;

13.  prosi Komisijo, naj objavi smernice za usposabljanje splošnih zdravnikov, ki bodo temeljile na zgledih dobre prakse v EU, da se olajšata diagnosticiranje in odkrivanje borelioze;

14.  poziva države članice, naj razširijo uporabo kliničnih pregledov, da bodo lahko zdravniki diagnosticirali to bolezen tudi v primeru negativnih seroloških testov, da se pacientom pomaga in bodo deležni zdravljenja;

15.  poziva Komisijo, naj oceni razsežnost primerov, ko si pacienti dolgo prizadevajo za ustrezno diagnozo, da bi bili deležni ustreznega zdravljenja borelioze, zlasti to, koliko pacientov je šlo na zdravljenje v drugo državo, in s tem povezane finančne posledic;

16.  poziva k načrtovanju in ustvarjanju inovativnih projektov, ki lahko prispevajo k boljšemu zbiranju podatkov in večji učinkovitosti izobraževanja in dejavnosti ozaveščanja;

17.  pozdravlja Izvedbeni sklep Komisije (EU) 2018/945 z dne 22. junija 2018 o nalezljivih boleznih in z njimi povezanih posebnih zdravstvenih problemih, zajetih v epidemiološko spremljanje, ter o ustreznih opredelitvah primerov(2), s katerim je bila lymska nevroborelioza vključena na seznam nalezljivih bolezni.

18.  poudarja, da vključitev borelioze v evropsko mrežo za epidemiološko spremljanje pomeni, da bodo pacienti deležni prednosti zanesljivega in strukturiranega zdravstvenega sistema, ki omogoča stalne stike med pristojnimi nacionalnimi organi, hitro in zanesljivo odkrivanje primerov lymske borelioze v Uniji, vzajemno pomoč na področju analize in razlage podatkov, zbranih v okviru spremljanja, ter uporabo naprav, potrebnih za zaustavitev širjenja bolezni pri ljudeh;

19.  poziva države članice, naj začnejo kampanjo za obveščanje in ozaveščanje o tej bolezni, da bodo nanjo opozorile prebivalce in vse deležnike, zlasti tam, kjer je najbolj razširjena, pri čemer se bodo lahko zanesle na logistično podporo Komisije;

20.  poziva Komisijo, naj pripravi evropski načrt za boj proti boreliozi, ki bo sorazmeren teži te tihe epidemije; se zavzema za vzpostavitev evropske mreže o lymski boreliozi, v kateri bodo sodelovali vsi ustrezni deležniki;

21.  poziva Komisijo in države članice, naj objavijo skupne smernice za preprečevanje okužbe za osebe z velikim tveganjem za boreliozo, na primer delavce na prostem, in standardizirane smernice za diagnostiko in zdravljenje;

22.  poziva Komisijo, naj uvede preventivne teste, hitro obravnavo in spremljanje razvoja okužbe z borelijo med zaposlenimi v kmetijsko-gozdarskem sektorju in znanstveniki, ki zbirajo podatke na terenu;

23.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji.

(1) UL L 268, 3.10.1998, str. 1. (2) UL L 170, 6.7.2018, str. 1.