Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Direktive 2011/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2011 o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu(1),

–  ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti členov 114 in 168 Pogodbe,

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti(2),

—  ob upoštevanju Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov)(3),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 6. junija 2011 o poti k sodobnim, odzivnim in vzdržnim zdravstvenim sistemom(4),

–  ob upoštevanju večletnih zdravstvenih programov za obdobje 2003–2008(5), 2008–2013(6) in 2014–2020(7),

–  ob upoštevanju poročil Komisije z dne 4. septembra 2015 in 21. septembra 2018 o izvajanju direktive o čezmejnem zdravstvenem varstvu (COM(2015)0421, COM(2018)0651),

—  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 25. aprila 2018 o omogočanju digitalne preobrazbe zdravstva in zdravstvenega varstva na enotnem digitalnem trgu; krepitev vloge državljanov in oblikovanje bolj zdrave družbe (COM(2018)0233),

–  ob upoštevanju poročila Komisije z dne 18. julija 2018 o podatkih držav članic o čezmejni zdravstveni oskrbi pacientov v letu 2016(8),

–  ob upoštevanju Izvedbenega sklepa Komisije 2011/890/EU z dne 22. decembra 2011 o pravilih za vzpostavitev, upravljanje in delovanje mreže nacionalnih organov, pristojnih za e-zdravje(9),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 6. maja 2015 o strategiji za enotni digitalni trg za Evropo (COM(2015)0192),

–  ob upoštevanju akcijskega načrta za e-zdravje za obdobje 2012–2020, zlasti izrecne čezmejne razsežnosti (COM(2012)0736),

–  ob upoštevanju vmesne ocene akcijskega načrta za e-zdravje za obdobje 2012–2020, ki jo je opravila Komisija (COM(2017)0586),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. novembra 2008 o redkih boleznih (COM(2008)0679) in priporočila Sveta z dne 8. junija 2009 o ukrepanju na področju redkih bolezni(10),

–  ob upoštevanju poročila Komisije o izvajanju z dne 5. septembra 2014 v zvezi z njenim sporočilom o redkih boleznih (COM(2014)0548),

–  ob upoštevanju priporočil evropskih referenčnih mrež za redke bolezni Odbora strokovnjakov EU za redke bolezni z dne 31. januarja 2013 in dodatka z dne 10. junija 2015,

–  ob upoštevanju referenčnega dokumenta Računskega sodišča o čezmejnem zdravstvenem varstvu v EU iz maja 2018(11),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. septembra 2017 o spodbujanju rasti in kohezije v obmejnih regijah EU (COM(2017)0534),

–  ob upoštevanju medinstitucionalne razglasitve evropskega stebra socialnih pravic(12),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika ter člena 1(1)(e) sklepa konference predsednikov z dne 12. decembra 2002 o postopku odobritve samoiniciativnih poročil in Priloge 3 k temu sklepu,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter mnenja Odbora za notranji trg in zaščito potrošnikov (A8-0046/2019),

A.  ker so zdravstveni sistemi, ki so cenovno dostopni za vse, v EU poglavitni za zagotavljanje visoke ravni javnega zdravja, socialne zaščite, socialne kohezije in socialne pravičnosti, saj ohranjajo in zagotavljajo splošen dostop, in ker je kakovost življenja pacientov priznana kot pomemben del ocene stroškovne učinkovitosti zdravstvenih storitev;

B.  ker Direktiva 2011/24/EU (v nadaljnjem besedilu „direktiva“) v skladu s členom 168(7) PDEU spoštuje svobodo vseh državah članic, da sprejemajo ustrezne odločitve o zdravstvenem varstvu, in ne posega v temeljne etične odločitve njihovih pristojnih organov niti jih ne spodkopava; ker se storitve med državami članicami razlikujejo, prav tako pa se razlikuje način njihovega financiranja; ker direktiva evropskim državljanom poleg tistih, ki so na voljo v njihovi državi, zagotavlja druge možnosti zdravstvenega varstva;

C.  ker se zdravje lahko obravnava kot temeljna pravica v okviru člena 2 (pravica do življenja) in člena 35 (varovanje zdravja) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah;

D.  ker se zdravstveni sistemi v EU spopadajo z izzivi, ki nastajajo zaradi staranja prebivalstva, proračunskih omejitev, pogostejšega pojavljanja kroničnih in redkih bolezni, težav pri zagotavljanju osnovne zdravstvene oskrbe in visokih cen zdravil; ker so države članice odgovorne za oblikovanje, ohranjanje in čezmejno izmenjavo informacij o posodobljenem katalogu pomanjkanja zdravil, da zagotovijo razpoložljivost osnovnih zdravil;

E.  ker se zdravstveno varstvo, ki ga državljani potrebujejo, včasih najlažje zagotovi v drugi držav članici, in sicer zaradi bližine, enostavnega dostopa, specializirane oskrbe ali zato, ker v domači državi članici ni dovolj zmogljivosti, na primer, da primanjkuje osnovnih zdravil;

F.  ker rezultati poročila o izvajanju direktive kažejo, da je leta 2015 še niso v celoti ali ustrezno izvajale vse države članice;

G.  ker je zdravstveni sektor bistven del gospodarstva EU in znaša 10 % njenega BDP, ta številka pa bi zaradi družbeno-ekonomskih dejavnikov lahko do leta 2060 narasla do 12,6 %;

H.  ker mora v skladu s členom 20 direktive Komisija vsaka tri leta pripraviti poročilo o izvajanju direktive; ker bi morala Komisija redno ocenjevati pretok pacientov, upravne, socialne in finančne vidike mobilnosti pacientov in delovanje evropskih referenčnih mrež in nacionalnih kontaktnih točk ter o tem redno zagotavljati informacije;

I.  ker je poročilo Komisije z dne 21. septembra 2018 o izvajanju direktive pokazalo, da državljani še vedno težko izvejo, kako lahko uveljavljajo svoje pravice glede čezmejnega zdravstvenega varstva; ker sta potrebni dodatna jasnost in preglednost glede pogojev, v katerih delujejo ponudniki zdravstvenih storitev, da bi zagotovili varno mobilnost pacientov;

J.  ker Komisija v svojem sporočilu o e-zdravju z dne 25. aprila 2018 ugotavlja, da so v zdravstvenih sistemih in sistemih oskrbe potrebne reforme in inovativne rešitve, da bi ti sistemi lahko postali odpornejši, dostopnejši in učinkovitejši; ker je zato treba okrepiti rabo novih tehnologij in digitalnih orodij, da bi izboljšali kakovost in trajnost zdravstvenih storitev;

K.  ker je direktiva nedvoumna pravna podlaga za evropsko sodelovanje pri ocenjevanju zdravstvene tehnologije, pri e-zdravju, redkih boleznih ter standardih varnosti in kakovosti zdravstvenih storitev in proizvodov;

L.  ker imajo državljani EU pravico do dostopa do specializirane oskrbe v svoji državi članici; ker število pacientov, ki uveljavljajo svojo pravico do čezmejnega zdravstvenega varstva, kar direktiva omogoča, vključno s preventivnimi zdravniškimi testi in pregledi, sicer narašča, a zelo počasi;

M.  ker direktiva ne zajema programov cepljenja, čeprav gre za eno učinkovitejših politik EU, in ker je treba upoštevati težave, ki jih imajo ljudje v nekaterih državah članicah pri dostopu do cepiv;

N.  ker vse države članice niso mogle zagotoviti podatkov ali informacij o pacientih, ki potujejo v tujino, in ker zbiranje podatkov med državami članicami ni vedno primerljivo;

O.  ker je 83 % oseb, ki so sodelovale v nedavni anketi Komisije, podprlo razkritje zdravstvenih podatkov za namene izvajanja raziskav in izboljšanja zdravstvenih razmer pacientov(13); ker je treba pri prihodnjem povezovanju zdravstvenih sistemov z digitalnega vidika zagotoviti, da bodo zdravstveni sistemi končni skrbniki in upravljavci zadevnih informacij, da se zagotovi pravičnost, trajnost in varnost pacientov;

P.  ker je mobilnost pacientov v EU, ki obravnava ta direktiva, še vedno dokaj nizka in nima večjega proračunskega vpliva na vzdržnost nacionalnih zdravstvenih sistemov;

Q.  ker so za zagotavljanje dostopa do zdravstvenega varstva, ki ga ljudje potrebujejo, odgovorne države članice, ravno tako pa tudi za povračilo vseh ustreznih stroškov; ker so za določanje meril, kdaj smejo državljani uporabljati zdravstvene storitve v drugi državi članici, odgovorni zavodi držav članic za zdravstveno varstvo; ker so v številnih državah članicah ovire, s katerimi se srečujejo pacienti na področju zdravstva, še vedno velike; ker bi upravne obremenitve lahko povzročile zamude pri povračilu stroškov; ker ta težava le poglablja razdrobljenost dostopa do storitev in bi jo zato morali obravnavati s koordinacijo med državami članicami;

R.  ker evropsko kartico zdravstvenega zavarovanja ureja uredba o koordinaciji sistemov socialne varnosti, njeno izvajanje pa se med državami članicami močno razlikuje; ker sta enotno izvajanje evropske kartice zdravstvenega zavarovanja in večja koordinacija med državami članicami bistvena za zmanjšanje obstoječih upravnih bremen ter za zagotavljanje hitrega povračila stroškov pacientom, brez diskriminacije in ob zagotavljanju prostega gibanja državljanom EU;

S.  ker se pacienti pri uporabi zdravniških receptov v različnih državah članicah še vedno srečujejo s praktičnimi in pravnimi težavami;

T.  ker je naloga nacionalnih kontaktnih točk, da pacientom zagotavljajo ustrezne informacije za informirano odločanje;

U.  ker nacionalne kontaktne točke javnosti še niso dovolj poznane, to pa vpliva na njihovo učinkovitost; ker sta učinkovitost in doseg teh točk odvisna od podpore, ki jo dobijo od EU in držav članic, od kanalov za komuniciranje, izmenjave dobre prakse in informacij, vključno s kontaktnimi podatki, ter smernic za napotitev pacientov;

V.  ker se nacionalne kontaktne točke močno razlikujejo glede delovanja, dostopnosti, prepoznavnosti in sredstev, in to tako v kakovosti kot tudi številčno;

W.  ker glede na raziskavo Eurobarometer iz maja 2015(14) pacienti niso dovolj dobro obveščeni o njihovih pravicah v zvezi s čezmejnim zdravstvenim varstvom, saj je manj kot 20 % državljanov dobro obveščenih;

X.  ker bo čezmejno zdravstveno varstvo učinkovito le, če bodo pacienti, negovalci, zdravstveni delavci in drugi deležniki dobro obveščeni in če bodo pravila, ki direktivo urejajo, zlahka razumljiva in splošno dostopna;

Y.  ker pacienti, negovalci in zdravstveni delavci še vedno naletijo na velike razkorake glede pravic pacientov na splošno, zlasti tistih, ki jih imajo na podlagi direktive;

Z.  ker se zdravstveni delavci zelo občutljivimi težavami pacientov, pri katerih je potrebna jasna in razumljiva komunikacija; ker bi jezikovne ovire lahko ovirale prenos informacij med zdravstvenimi delavci in njihovimi pacienti;

AA.  ker je v številnih državah članicah mogoče še dodatno izboljšati in poenostaviti postopkov za povračilo stroškov, predvsem kar zadeva recepte, zdravila sirote, magistralna zdravila ter terapije in postopki za nadaljnje zdravljenje;

AB.  ker šest držav članic in Norveška nimajo sistema za predhodne odobritve, tako da imajo pacienti popolnoma prosto izbiro in zaradi česar je manjše tudi upravno breme;

AC.  ker je ima več sosednjih držav članic in regij sklenjene dvostranske sporazume, ki bi bili lahko osnova za odlično prakso, s katero bi vseevropsko čezmejno zdravstveno varstvo razvijali naprej;

Izvajanje

1.  pozdravlja ukrepe Komisije, s katerimi želi oceniti, ali so države članice direktivo pravilno prenesle;

2.  ugotavlja koristi direktive pri pojasnjevanju pravil o čezmejnem zdravstvenem varstvu in pri zagotavljanju dostopa do varnega in visokokakovostnega čezmejnega zdravstvenega varstva v Uniji ter za doseganje mobilnosti pacientov v skladu s sodno prakso Sodišča; izraža razočaranje nad dejstvom, da veliko držav članic zahtev glede zagotavljanja pravic pacientov ne izvaja učinkovito; zato poziva države članice, naj zagotavljajo pravilno izvajanje te direktive, ki pomeni jamstvo visoke ravni varovanja javnega zdravja, kar prispeva k izboljšanju zdravja državljanov ob spoštovanju načela prostega gibanja oseb na notranjem trgu;

3.  poziva Komisijo, naj še naprej izvaja svoja triletna ocenjevalna poročila o delovanju direktive in jih posreduje Parlamentu in Svetu; poudarja pomen zbiranja informacij, za statistične namene, o pacientih, ki potujejo na zdravljenje v tujino, in analize razlogov, zaradi katerih pacienti izberejo drugo državo; poziva jo tudi, naj, če je izvedljivo, vsako leto objavi razčlenitve zagotovljenih storitev in skupnih zneskov, ki jih vsaka država članica povrne kot čezmejno zdravstveno oskrbo;

4.  poziva Komisijo, naj pri ocenjevanju stroškovne učinkovitosti izvajanja direktive upošteva tudi pacientovo kakovost življenja in rezultate oskrbe pacientov;

5.  želi opomniti države članice, da morajo Komisiji nuditi pomoč in ji posredovati vse zahtevane informacije, da bo lahko izvedla oceno in pripravila omenjena poročila;

6.  poziva Komisijo, naj oblikuje smernice za izvajanje, predvsem na področjih, kjer direktiva in uredba o koordinaciji sistemov socialne varnosti medsebojno delujeta, in naj v zvezi s tem zagotovi boljše usklajevanje med vsemi ustreznimi deležniki v okviru institucij;

7.  želi poudariti, da bi morale države članice direktivo pravilno prenesti in s tem pacientom zagotoviti kakovostno in dostopno čezmejno zdravstveno varstvo, ob polnem spoštovanju rokov za izvajanje, določenih v zakonodaji; priznava, da so možne nekatere izboljšave v zvezi z dostopom do predpisanih zdravil in neprekinjenostjo zdravljenja; poziva Komisijo, naj razišče možnost razširitve področja uporabe direktive na programe cepljenja;

8.  z zadovoljstvom ugotavlja pozitiven učinek pobud, kot je evropska kartica zdravstvenega zavarovanja, ki se izdaja brezplačno in vsem, ki so zavarovani ali vključeni v zakonsko določen sistem socialne varnosti, zagotavlja brezplačno ali cenejšo zdravstveno oskrbo v drugi državi članici; poudarja, kako pomembno je uspešno sodelovanje med institucijami, da se prepreči nepravilna uporaba evropske kartice zdravstvenega zavarovanja;

9.  poudarja potrebo po zagotavljanju jasnosti in preglednosti v zvezi s pogoji, pod katerimi delujejo izvajalci zdravstvenih dejavnosti; poudarja, da morajo imeti ponudniki zdravstvenih storitev in zdravstveni delavci zavarovanje poklicne odgovornosti, kot določata ta direktiva in Direktiva 2005/36/EC, da bi izboljšali kakovost zdravstvenih storitev in povečali zaščito pacientov;

Financiranje

10.  poudarja, da je financiranje čezmejnega zdravstvenega varstva v pristojnosti držav članic, ki povrnejo stroške v skladu z ustreznimi predpisi; poleg tega poudarja, da Komisija z zdravstvenimi programi podpira sodelovanje iz poglavja IV direktive;

11.  V zvezi s tem ima velike pomisleke glede predlaganega zmanjšanja financiranja za program zdravja; ponovno poziva, naj se program zdravja v naslednjem večletnem finančnem okviru za obdobje 2021–2027 znova vzpostavi kot trden samostojen program z več finančnimi sredstvi za izvajanje ciljev trajnostnega razvoja OZN na področju javnega zdravja, zdravstvenih sistemov in okolja ter za ambiciozno zdravstveno politiko, osredotočeno na čezmejne izzive, ki bo vključevala zlasti bistveno okrepljena skupna prizadevanja Unije v boju proti raku, pri preprečevanju, zgodnjem odkrivanju in obvladovanju kroničnih in redkih bolezni, vključno z genetskimi in pandemičnimi boleznimi ter redkimi oblikami raka, pri preprečevanju protimikrobne odpornosti in lajšanju čezmejnega zdravstvenega varstva;

12.  poudarja pomen Evropskega socialnega sklada, evropskih strukturnih in naložbeni skladov za zdravje in Evropskega sklada za regionalni razvoj, vključno s programom Interreg, pri izboljševanju zdravstvenih storitev in zmanjševanju neenakosti v zdravstvu med regijami in družbenimi skupinami v državah članicah; poziva, da bi se v naslednjem večletnem finančnem okviru strukturni in kohezijski skladi uporabili tudi za izboljšanje in olajšanje čezmejnega zdravstvenega varstva;

Mobilnost pacientov

13.  ugotavlja, da so razlogi za nizko mobilnost pacientov štirje: i) nekatere države članice so dokaj pozno začele izvajati direktivo, ii) državljani izredno slabo poznajo svoje splošne pravice do povračila stroškov, iii)nekatere države članice so postavile določene ovire, ki omejujejo čezmejno zdravstveno varstvo, kot na primer upravna bremena, in iv) informacije o pacientih, ki na podlagi te direktive iščejo zdravstveno varstvo v drugi državi članici, so pomanjkljive ali nepopolne;

14.  ugotavlja, da so nekateri sistemi predhodne odobritve preveč obremenjujoči in/ali omejujoči glede števila zahtev, ki jih je mogoče obravnavati vsako leto; poziva Komisijo, naj nadaljuje strukturirane dialoge z državami članicami, da bi dobila več vpogleda v zahteve za predhodno odobritev, in v pogoje za to;

15.  poziva Komisijo, naj oblikuje smernice za države članice, da bodo ljudje lahko, če bo izdana predhodna odobritev, zdravljenje v tujini primerjali z zdravljenjem, ki je na voljo v njihovi državi članici, pri čemer naj bo stroškovna učinkovitost za paciente vodilno načelo;

16.  želi opomniti države članice, da bi morale biti vse omejitve uporabe direktive, kot so zahteve za predhodno odobritev ali omejitve za povračilo stroškov, potrebne in sorazmerne ter ne bi smele povzročati arbitrarne ali socialne diskriminacije, prav tako ne bi smele ustvarjati neupravičenih ovir prostemu gibanju pacientov in storitev ali ustvarjati prekomernega bremena za nacionalne sisteme javnega zdravstva; poziva države članice, naj upoštevajo težave pacientov z nizkimi dohodki, ki morajo vnaprej kriti stroške čezmejnega zdravljenja; ugotavlja, da so sistemi predhodne odobritve namenjeni temu, da lahko države članice načrtujejo in zaščitijo paciente pred zdravljenjem, ki bi vzbujalo resne in izrecne pomisleke glede kakovosti ali varnosti oskrbe;

17.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da zdravstvene zavarovalnice držav članic samovoljno diskriminirajo ali neupravičeno ovirajo prosto gibanje pacientov in storitev, kar ima negativne finančne posledice za paciente;

18.  poziva države članice, naj Komisijo obvestijo o vseh odločitvah za uvedbo omejitev glede povračila stroškov iz člena 7(9) direktive in navedejo tudi razloge za to;

19.  obžaluje, da nekatere države članice včasih povrnejo manj stroškov za čezmejno zdravstveno varstvo, ki ga zasebni ali nepogodbeni izvajalci zagotavljajo na svojem ozemlju, kot za čezmejno zdravstveno varstvo, ki ga zagotavljajo javni ali pogodbeni izvajalci zdravstvenega varstva; meni, da je treba za zasebno zdravstveno varstvo zagotoviti povračilo stroškov na enaki ravni kot za javno zdravstveno varstvo, če je mogoče zagotoviti kakovost in varnost oskrbe;

20.  poziva Komisijo in države članice, naj tesno sodelujejo pri oceni, ponovni uskladitvi in poenostavitvi postopkov za povračilo stroškov pacientom, ki koristijo čezmejno oskrbo, med drugim tako, da pojasnijo povračilo stroškov za nadaljnjo oskrbo in postopke, ter naj vzpostavijo sprejemne točke „vse na enem mestu“ v ustreznih zdravstvenih zavarovalnicah;

21.  obžaluje dejstvo, da je pri uporabi direktive na področju telemedicine – zdravstvene storitve na daljavo – nekaj nejasnosti v zvezi s shemami za povračilo stroškov, saj nekatere države članice zagotavljajo posvetovanja s splošnim zdravnikom ali specialistom na daljavo ali povrnejo stroške zanje, medtem ko druge ne; poziva Komisijo, naj podpre uporabo pravil za povračilo stroškov v skladu s členoma 7(1) in 4(1), da bodo po potrebi veljala tudi za telemedicino; spodbuja države članice, naj uskladijo svoje pristope k povračilu stroškov za telemedicino;

Obmejne regije

22.  spodbuja države članice in obmejne regije k učinkoviti in finančno vzdržni poglobitvi čezmejnega sodelovanja na področju zdravstvenega varstva, tudi z zagotavljanjem dostopnih, zadostnih in razumljivih informacij, da bi pacientom zagotovili najboljšo možno oskrbo; poziva Komisijo, naj podpira in spodbuja strukturno izmenjavo dobre prakse med obmejnimi regijami; spodbuja države članice, naj te dobre prakse uporabijo tudi za izboljšanje zdravstvenega varstva v drugih regijah;

23.  pozdravlja predlog Komisije, da bi kohezijo med obmejnimi regijami okrepili z odpravo nekaterih pravnih in upravnih ovir, s katerimi se soočajo, in sicer tako, da bi zasnovali čezmejni mehanizem EU;

Informacije za paciente

24.  opozarja na bistveno vlogo nacionalnih kontaktnih točk pri zagotavljanju informacij in pomoči pacientom, da lahko informirano odločajo o iskanju zdravstvenega varstva v drugi državi članici EU; poziva Komisijo in države članice, naj še naprej vlagajo v razvoj in spodbujanje dostopnih in dobro prepoznavnih nacionalnih kontaktnih točk in platform e-zdravja za paciente, ki bi morale pacientom in zdravstvenim delavcem zagotavljati uporabniku prijazne, digitalno dostopne in neovirane informacije v več jezikih;

25.  priporoča, naj Komisija skupaj z organizacijami pacientov izdela smernice za delovanje nacionalnih kontaktnih točk, da bodo dodatno olajšani in znatno izboljšani načini sistematične izmenjave informacij in praks, s tem pa bodo zagotovljeni usklajeni, poenostavljeni in pacientom prijazni postopki, obrazci ali priročniki, vzpostavljena pa bo tudi povezava med nacionalnimi kontaktnimi točkami ter viri informacij in strokovnega znanja v državah članicah;

26.  poziva države članice, naj tem točkam zagotovijo dovolj finančnih sredstev, da bodo lahko ponujale izčrpne informacije, in poziva Komisijo, naj okrepi sodelovanje med temi točkami po vsej Uniji;

27.  poudarja, da ima e-zdravje potencial za boljši dostop pacientov do informacij o možnostih čezmejnega zdravstvenega varstva in o pravicah, ki jim jih omogoča direktiva;

28.  poziva države članice, naj od izvajalcev zdravstvenih storitev in bolnišnic zahtevajo, da pacientom vnaprej zagotovijo točne in posodobljene ocene stroškov zdravljenja v tujini, vključno z zdravili, honorarji, nočitvami in dodatnimi pristojbinami;

29.  poziva Komisijo, naj v dobro nacionalnih strokovnjakov z informacijskimi kampanjami pojasni kompleksni pravni položaj, ki nastaja zaradi medsebojnega delovanja direktive in uredbe, ki urejata koordinacijo socialne varnosti;

30.  poziva Komisijo, naj skupaj s pristojnimi nacionalnimi organi, nacionalnimi kontaktnimi točkami, evropskimi referenčnimi mrežami, organizacijami pacientov in mrežami zdravstvenih delavcev pripravi celovite javne informacijske kampanje, tudi z izkoriščanjem novih digitalnih priložnosti, s katerimi bi strukturno ozaveščali o pravicah pacientov, ki jih zagotavlja direktiva;

31.  poziva Komisijo, naj države članice spodbuja, naj zagotovijo enostavno dostopne informacije o postopkih, s katerimi lahko pacienti vložijo pritožbe, če njihove pravice iz direktive niso bile spoštovane ali so bile celo kršene;

32.  priporoča, naj Komisija zasnuje smernice za vrsto informacij, ki bi jih nacionalne kontaktne točke morale dajati, zlasti glede seznama zdravljenj, za katera je ali ni potrebna predhodna odobritev, glede uporabljenih meril in veljavnih postopkov;

33.  poziva Komisijo in države članice, naj ocenijo potrebo po opredelitvi razlogov za odobritev dostopa do čezmejnega zdravstvenega varstva, da se zagotovi prost pretok, pri čemer zdravstveno varstvo ne sme biti samo po sebi cilj, dokler je organizacija zdravstvenih sistemov v nacionalni pristojnosti;

34.  spodbuja Komisijo, naj se zavzema za okrepljeno sodelovanje med organi držav članic na splošno, ne le prek nacionalnih kontaktnih točk, ter naj zlasti v čezmejnih regijah podrobneje oceni prednosti obstoječih pobud za sodelovanje, ki zagotavljajo dostop do varnega visokokakovostnega in učinkovitega zdravstvenega varstva za državljane;

Redke bolezni, redke oblike raka in evropske referenčne mreže

35.  poudarja, da je pri zagotavljanju učinkovitega združevanja znanja, informacij in virov pomembno vseevropsko sodelovanje, če se želimo po vsej EU spoprijeti s problemom redkih in kroničnih bolezni, vključno z redkimi oblikami raka; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj podpre ustanovitev specializiranih centrov za redke bolezni v EU, ki naj bodo popolnoma vključeni v evropske referenčne mreže;

36.  priporoča nadgradnjo že opravljenega dela za ozaveščanje javnosti o redkih boleznih in redkih oblikah raka ter poziva, naj se povečajo finančna sredstva za raziskave in razvoj na tem področju; poziva Komisijo, naj bolnikom z redkimi boleznimi v vsej EU zagotovi dostop do informacij, zdravil in zdravljenja ter naj si prizadeva za boljši dostop do zgodnje in natančne diagnoze; poziva Komisijo, naj obravnava problematiko nizke stopnje registracije redkih bolezni ter naj dodatno razvije in spodbuja skupne standarde za širjenje in izmenjavo podatkov v registrih redkih bolezni;

37.  poudarja, da je nujno treba izboljšati modele za upoštevanje navodil zdravljenja, ki bi morali temeljiti na najbolj zanesljivih ugotovitvah iz metaanaliz in obsežnih empiričnih študij ter odražati realnost medicinske prakse in zagotavljati priporočila za večjo zavzetost bolnikov pri zdravljenju, zlasti pri obvladovanju kroničnih bolezni, kar je ključni barometer pri merjenju učinkovitosti in uspešnosti sistemov zdravstvenega varstva;

38.  poudarja, da je mobilnost zdravstvenih delavcev v vsej EU pomembna in ima dodano vrednost za njihovo izobraževalno in poklicno pot, zlasti za izboljšanje znanja in strokovnega védenja o redkih boleznih;

39.  predlaga, naj Komisija objavi nov razpis za razvoj novih evropskih referenčnih mrež in še naprej podpira razvoj in krepitev tega modela, da se izbrišejo geografske neenakosti in zapolnijo vrzeli v strokovnem znanju; vendar poudarja, da širitev evropskih referenčnih mrež v začetni fazi ne sme ogrožati delovanja obstoječih evropskih referenčnih mrež;

40.  obžaluje, da vlada nejasnost glede operativnih načel evropskih referenčnih mrež in glede njihove interakcije z nacionalnimi zdravstvenimi sistemi in drugimi programi EU; zato poziva Komisijo, naj države članice in evropske referenčne mreže podpira pri oblikovanju jasnih in preglednih pravil o napotitvi pacientov in naj se dogovori, kako naj države članice podpirajo evropske referenčne mreže;

41.  poziva Komisijo, naj prek skupnega evropskega programa za redke bolezni izvaja akcijski načrt za nadaljnji trajnosti razvoj in financiranje evropskih referenčnih mrež in mrež pacientov, ki jih podpirajo; spodbuja države članice, naj podprejo ponudnike zdravstvenih storitev v evropskih referenčnih mrežah in naj te mreže vključijo v svoje sisteme zdravstvenega varstva, naj prilagodijo svoje pravne in regulativne okvire ter naj evropske referenčne mreže omenijo v svojih nacionalnih načrtih za redke bolezni in raka;

Vzajemno priznavanje (e-)receptov

42.  obžaluje, da imajo pacienti, predvsem tisti v obmejnih regijah, zaradi neenake razpoložljivosti in različnih upravnih pravil v EU težave pri dostopanju do zdravil v drugih državah članicah in pri povračilu stroškov za ta zdravila; poziva države članice in njihove zdravstvene organe, naj obravnavajo pravna in praktična vprašanja, ki ovirajo vzajemno priznavanje zdravniških receptov v EU, in poziva Komisijo, naj v zvezi s tem sprejme podporne ukrepe;

43.  obžaluje, da imajo pacienti zaradi neenake razpoložljivosti in različnih pravil v EU težave pri dostopanju do zdravil v drugih državah članicah in pri povračilu stroškov za ta zdravila;

44.  poziva Komisijo, naj zasnuje akcijski načrt, s katerim se bo sistematično lotila previsokih cen zdravil in velikih razhajanj med njimi v različnih državah članicah;

45.  poziva Komisijo, naj ustrezno ukrepa, da bi recepte, ki jih izdajo strokovni centri, povezani z evropskimi referenčnimi mrežami, sprejeli za povračilo v vseh državah članicah;

46.  pozdravlja podporo instrumenta za povezovanje Evrope v okviru prizadevanj, da bi uspešno razvili sedanje pilotne projekte o izmenjavi e-receptov in povzetkov o pacientih ter do leta 2020 utrli pot k temu še drugim državam članicam; vztraja, da bi morala biti ta podpora na voljo tudi v naslednjem večletnem finančnem okviru;

E-zdravje

47.  priznava, da bi lahko z e-zdravjem zagotovili vzdržnost zdravstvenih sistemov z zmanjšanjem nekaterih stroškov in da bi e-zdravje lahko postalo pomembno pri odzivanju EU na sedanje izzive zdravstvenega varstva; poudarja, da bi morala biti interoperabilnost e-zdravja prednostna naloga, zato da se izboljšajo globalne kartoteke pacientov in kontinuiteta oskrbe, obenem pa se zagotovi zasebnost pacientov; meni, da bi bilo treba posebno pozornost nameniti zagotavljanju enostavnega dostopa do oskrbe za vse paciente, predvsem pa starejše in invalide; v zvezi s tem predlaga, naj države članice sprejmejo ukrepe za vlaganje v digitalno pismenost državljanov in za več novih rešitev za starajoče se prebivalstvo, pri čemer naj uporabijo vsa sredstva, ki so jim na voljo, da bi preprečili izključenost zaradi digitalizacije;

48.  pozdravlja oblikovanje vseevropske infrastrukture za digitalne storitve e-zdravja (eHDSI), ki bodo pomagale pri čezmejni izmenjavi zdravstvenih podatkov, zlasti e-receptov in povzetkov o pacientih;

49.  poziva države članice, naj po tem, ko izvedejo oceno tveganja, svoj zdravstveni sistem nemudoma povežejo v to infrastrukturo prek namenske nacionalne kontaktne točke za e-zdravje, in poziva Komisijo, naj pri tem pomaga;

50.  poziva Komisijo, naj prednostno obravnava potrebe digitalnega zdravstva v državah članicah; pozdravlja, da Komisija podpira vzdržne finančne vire, da bi zagotovili trdne nacionalne strategije za digitalno zdravje in oblikovali primeren okvir za skupne ukrepe na ravni EU ter s tem preprečili podvajanje prizadevanj in zagotovili izmenjavo dobre prakse za širšo uporabo digitalne tehnologije v državah članicah;

51.  poziva države članice, naj dodatno okrepijo sodelovanje med zdravstvenimi po vsej Evropi, da bi podatke e-zdravja in osebne kartoteke povezali z orodji za izdajanje elektronskih receptov, kar bi zdravstvenim delavcem omogočilo, da bi svojim pacientom zagotavljali posamezniku prilagojeno in dobro obveščeno zdravljenje, pri tem pa spoštovali zakonodajo EU o varstvu podatkov; poziva Komisijo, naj ukrepa v podporo takšnim prizadevanjem;

52.  poziva države članice, naj hitro začnejo izvajati splošno uredbo o varstvu podatkov, da bi varovale podatke pacientov, uporabljene v aplikacijah e-zdravja, in poudarja, da je treba, še posebej v zvezi z zdravjem, spremljati izvajanje Uredbe (EU) št. 910/2014 o elektronski identifikaciji in storitvah zaupanja za elektronske transakcije na notranjem trgu(15); poudarja, da je treba državljanom omogočiti dostop do lastnih zdravstvenih podatkov in njihovo uporabo v skladu z načeli iz splošne uredbe o varstvu podatkov;

Izstop Združenega kraljestva

53.  poziva Komisijo, naj s pogajanji z Združenim kraljestvom doseže trden sporazum o zdravju za obdobje po izstopu, pri čemer naj bo posebna pozornost namenjena čezmejnim pravicam pacientom in delovanju evropskih referenčnih mrež;

54.  pozdravlja namero Evropskega računskega sodišča, da izvede revizijo o učinkovitosti in izvajanju direktive ter zlasti da preuči, kako Komisija spremlja in nadzira njeno izvajanje, kakšni so doseženi rezultati pri zagotavljanju dostopa do čezmejnega zdravstvenega varstva ter ali je okvir financiranja EU v zvezi s financiranim ukrepom učinkovit;

55.  poziva države članice, naj ustrezno in v popolnem sodelovanju s Komisijo izvajajo vse določbe direktive;

o
o   o

56.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 88, 4.4.2011, str. 45. (2) UL L 166, 30.4.2004, str. 1. (3) UL L 119, 4.5.2016, str. 1. (4) UL C 202, 8.7.2011, str. 10. (5) Sklep št. 1786/2002/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. septembra 2002 o sprejetju programa ukrepov Skupnosti na področju javnega zdravja (2003–2008) (UL L 271, 9.10.2002, str. 1). (6) Sklep št. 1350/2007/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o uvedbi drugega programa ukrepov Skupnosti na področju zdravja (2008–2013) (UL L 301, 20.11.2007, str. 3). (7) Uredba (EU) št. 282/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi tretjega programa za ukrepe Unije na področju zdravja (2014–2020) in razveljavitvi Sklepa št. 1350/2007/ES (UL L 86, 21.3.2014, str. 1). (8) https://ec.europa.eu/health/sites/health/files/cross_border_care/docs/2016_msdata_en.pdf (9) UL L 344, 28.12.2011, str. 48. (10) UL C 151, 3.7.2009, str. 7. (11) https://www.eca.europa.eu/Lists/ECADocuments/BP_CBH/BP_Cross-border_healthcare_EN.pdf (12) UL C 428, 13.12.2017, str. 10. (13) Zbirno poročilo Komisije z naslovom Preobrazba zdravstva in zdravstvenega varstva na enotnem digitalnem trgu, 2018 https://ec.europa.eu/health/sites/health/files/ehealth/docs/2018_consultation_dsm_en.pdf (14) Posebna raziskava Eurobarometer št. 425: Pravice pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu v Evropski uniji. (15) UL L 257, 28.8.2014, str. 73.