Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2018/2684(RSP)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : B8-0096/2019

Predložena besedila :

B8-0096/2019

Razprave :

PV 12/02/2019 - 21
CRE 12/02/2019 - 21

Glasovanja :

PV 13/02/2019 - 16.9
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P8_TA(2019)0111

Sprejeta besedila
PDF 139kWORD 53k
Sreda, 13. februar 2019 - Strasbourg Končna izdaja
Nazadovanje na področju pravic žensk in enakosti spolov v EU
P8_TA(2019)0111B8-0096/2019

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. februarja 2019 o nazadovanju na področju pravic žensk in enakosti spolov v EU (2018/2684(RSP))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju vprašanja Komisiji o nazadovanju na področju pravic žensk in enakosti spolov v EU (O-000135/2018 – B8-0005/2019),

–  ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za pravice žensk in enakost spolov,

–  ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), zlasti členov 8 in 153 (o enakosti med moškimi in ženskami), 10 in 19 (o nediskriminaciji) ter 6, 9 in 168 (o zdravju),

–  ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji, zlasti členov 2 in 3, ki določata, da je načelo enakosti spolov in nediskriminacije osrednja vrednota Unije,

–  ob upoštevanju Listine o temeljnih pravicah, zlasti členov 21 (o nediskriminaciji), 23 (o enakosti med ženskami in moškimi) in 35 (o zdravstvenem varstvu),

–  ob upoštevanju pekinške deklaracije in izhodišč za ukrepanje iz septembra 1995 ter Mednarodne konference o prebivalstvu in razvoju iz septembra 1994 (kairska konferenca), njenega akcijskega programa ter rezultatov ustreznih konferenc o pregledu,

–  ob upoštevanju Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP),

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o odpravi diskriminacije žensk (CEDAW),

–  ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (istanbulska konvencija),

–  ob upoštevanju ugotovitev letnega kolokvija o temeljnih pravicah za leto 2017 z naslovom „Pravice žensk v nemirnem obdobju“, ki ga je organizirala Komisija,

–  ob upoštevanju členov 128(5) in 123(2) Poslovnika,

A.  ker nasprotovanje mogoče opredeliti kot upiranje naprednim družbenim spremembam, nazadovanje na področju pridobljenih pravic ali ohranjanje neenakopravnega sedanjega stanja in ker je nazadovanju na področju pravic žensk in enakosti spolov posebej zaskrbljujoče; ker se je mogoče tako upirati ne glede na socialno ozadje ali starost, upiranje pa je lahko formalno ali neformalno in lahko vključuje pasivne ali aktivne strategije za preprečevanje nadaljnjega napredka s prizadevanji za spremembo zakonov ali politik, ki bi nazadnje omejili pridobljene pravice državljanov; ker je to spremljalo širjenje lažnih novic in škodljivih stereotipnih prepričanj;

B.  ker so pravice žensk človekove pravice;

C.  ker je raven enakosti spolov pogosto okvirna in se uporablja kot prvo opozorilo o vse slabših razmerah v družbi na področju temeljnih pravic in vrednot, vključno z demokracijo in pravno državo; ker so prizadevanja za omejevanje ali oslabitev pravic žensk pogosto znak širšega družbenega konflikta;

D.  ker so vse države članice prevzele obveznosti in dolžnosti na podlagi mednarodnega prava in Pogodb Unije glede spoštovanja, zagotavljanja, varstva in uveljavljanja temeljnih pravic in pravic žensk;

E.  ker je enakost med ženskami in moškimi temeljna vrednota EU; ker sta pravici do enakega obravnavanja in nediskriminacije temeljni pravici iz Pogodb, ki bi se morali uporabljati v zakonodaji, praksi, sodni praksi in v vsakdanjem življenju;

F.  ker člen 8 PDEU določa naslednje: „V vseh svojih dejavnostih si Unija prizadeva odpraviti neenakosti in spodbujati enakost med moškimi in ženskami.“; ker so za odpravljanje teh neenakosti v prvi vrsti odgovorne države članice;

G.  ker je iz indeksa enakosti spolov razvidno, da neenakosti še vedno obstajajo, napredek od leta 2005 do leta 2015 pa je bil le neznaten; ker so v vseh državah članicah še vedno potrebne znatne izboljšave za oblikovanje družbe, v kateri bo upoštevana enakost spolov, tako da bodo ženske in moški na vseh življenjskih in poklicnih področjih enako zastopani; ker vsakomur koristijo učinki politik za enakost spolov, ki pozitivno vplivajo na celotno družbo; ker bi ustavitev napredka na področju pravic žensk pomenila nazadovanje;

H.  ker bi moral razvoj politik enakosti temeljiti na dostopu do enakih možnosti za ženske in moške, hkrati pa bi moral podpirati ženske in moške pri usklajevanju poklicnega in družinskega življenja;

I.  ker napredek na področju enakosti spolov in spodbujanja pravic žensk ni samodejen ali linearen; ker si je treba ves čas prizadevati za varstvo in spodbujanje enakosti spolov;

J.  ker se lahko diskriminacija žensk pojavlja v različnih oblikah, vključno s strukturno in ekonomsko diskriminacijo ter diskriminacijo na delovnem mestu, ki je lahko zaradi splošne razširjenosti skrita in neopazna;

K.  ker smo v tem desetletju na svetovni in evropski ravni priča opazni in organizirani ofenzivi zoper enakost spolov in pravice žensk, tudi v EU, zlasti pa je razvidna v številnih državah članicah;

L.  ker je to nazadovanje razvidno tudi na ravni EU in ostaja obžalovanja vredno, da pa se je Komisija na začetku tega parlamentarnega obdobja odločila, da ne bo več uresničevala strategije enakosti spolov, ki jo je do tedaj izvajala;

M.  ker so v različnih državah glavne tarče tega nazadovanja glede pravic žensk in enakosti spolov podobne in zajemajo tudi ključna področja institucionalnega in političnega okvira za enakost spolov in pravice žensk, kot so vključevanje načela enakosti spolov, socialna zaščita in zaščita delavcev, izobraževanje, spolno in reproduktivno zdravje in pravice, preprečevanje nasilja nad ženskami in nasilja na podlagi spola ter boj proti njima, pravice oseb LGBTI+, zastopanost žensk na vodilnih političnih položajih ter delovni prostori in ustrezno financiranje organizacij in gibanj za pravice žensk in druge človekove pravice; ker si nekateri aktivisti in organizacije, ki nasprotujejo človekovim pravicam, s svojimi strategijami prizadevajo za razveljavitev obstoječih zakonov o temeljnih človekovih pravicah, ki se nanašajo na: spolnost in razmnoževanje, vključno s pravico do dostopa do sodobnih oblik kontracepcije, tehnologij za oploditev z biomedicinsko pomočjo ali varnega splava; enakost za lezbijke, geje, biseksualne, transseksualne in interspolne (LGBTI+) osebe; dostop do raziskav o matičnih celicah zarodka; in na pravico do spremembe družbenega ali biološkega spola brez strahu pred pravnimi posledicami;

N.  ker so ženske še posebej prizadete zaradi negotove zaposlitve in različnih oblik netipičnega dela; ker se je brezposelnost v obdobju 2008–2014 močno povečala zaradi globoke gospodarske krize po vsej EU, leta 2014 pa je bila stopnja brezposelnosti žensk (10,4 %) še vedno višja kot stopnja brezposelnosti moških (10,2 %); ker je gospodarska kriza prizadela vso Evropsko unijo, zlasti na podeželskih območjih, kjer je stopnja brezposelnosti, revščine in odseljevanja izredno visoka, kar negativno vpliva predvsem na ženske;

O.  ker so ženske organizacije in skupine ter zagovorniki pravic žensk v preteklem desetletju delovali kot pobudniki in vodilna sila v razvoju zakonodaje in politik ter so tako prispevali k napredku in uveljavljanju pravic žensk; ker se soočajo z velikimi izzivi pri dostopu do financiranja zaradi omejevalnih meril in upravnih bremen ter vse bolj sovražnega okolja, ki jim ne omogoča več učinkovitega izvajanja nalog v javnem interesu;

P.  ker številne države članice še vedno niso niti ratificirale niti prenesle istanbulske konvencije in ker v Evropski uniji obstajajo državne omejitve glede dostopa do spolnih in reproduktivnih pravic;

Q.  ker je v prvi polovici leta 2018 v več državah članicah prišlo do upora zoper istanbulsko konvencijo, kar je omogočilo širjenje sovražnega govora, uperjenega zlasti proti osebam LGBTI+; ker ta upor nikoli ni bil deležen nasprotovanja v Svetu ali Evropskemu svetu;

R.  ker je Svet Evrope leta 2017 opozoril, da so spolne in reproduktivne pravice žensk ogrožene, saj je več članic poskušalo poostriti zakonodajo o dostopu do splava in kontracepcije; ker sta tudi Odbor OZN za odpravo diskriminacije žensk in Odbor za pravice invalidov avgusta 2018 podala skupno izjavo, v kateri sta poudarila, da gre pri dostopu do varnega in zakonitega splava ter z njim povezanih storitev in informacij za bistven vidik reproduktivnega zdravja žensk, države pa sta pozvala, naj ustavijo nazadovanje na področju spolnih in reproduktivnih pravic žensk in deklet, saj to ogroža njihovo zdravje in življenja; ker je Parlament priznal, da zavračanje zagotovljenega in zakonitega dostopa do splava pomeni nasilje nad ženskami;

S.  ker v nekaterih državah članicah organizacije, ki dejavno nasprotujejo spolnim in reproduktivnim pravicam žensk, prejemajo polno podporo vlad v obliki javnega financiranja, ki jim omogoča organiziranje usklajenih dejavnosti na mednarodni in evropski ravni;

T.  ker ni v vseh državah članicah zagotovljeno izobraževanje o odnosih, spolnosti in enakosti spolov, ki ustreza standardom Svetovne zdravstvene organizacije za spolno vzgojo in njenemu akcijskemu načrtu za spolno in reproduktivno zdravje, kar pomeni, da se ne upoštevajo mednarodne smernice; je zaskrbljen zaradi vse večjega odpora nekaterih političnih gibanj proti temu izobraževanju in tistim, ki v njem sodelujejo, odpor pa je pogosto posledica dezinformacijskih kampanj o vsebini spolne vzgoje v številnih državah članicah, ki ovirajo, da bi se ta informativna, pomembna in vključujoča vzgoja zagotavljala vsem;

U.  ker se patriarhalne strukture po vsem svetu uporabljajo za zatiranje žensk in njihovih pravic ter ohranjajo neenakost spolov; ker bo premagovanje teh struktur vključevalo konflikte z različnimi stališči in mehanizmi moči po vsem svetu;

V.  ker spodbujanje enakosti spolov in vlaganje v ženske koristi celotni družbi, saj bodo ženske, ki imajo gospodarske vire in vodstvene priložnosti, vlagale v zdravje, prehrano, izobraževanje ter dobro počutje svojih otrok in družin;

1.  poziva Komisijo in države članice, naj ostanejo trdno zavezane in se prednostno posvečajo enakosti spolov, pravicam žensk in pravicam LGBTI+ , vključno s pravicami najbolj ranljivih manjšin; opominja vse države članice na njihove obveznosti glede zagovarjanja pravic žensk in spodbujanja enakosti spolov; poziva k vsesplošni obsodbi razprav in ukrepov, ki spodkopavajo pravice, samostojnost in emancipacijo žensk na vseh področjih; ugotavlja, da se lahko proti nazadovanju pravic borimo s proaktivnim spodbujanjem enakosti spolov na podlagi pravic in vključevanjem načela enakosti spolov v vsa področja;

2.  ugotavlja, da se nazadovanje na področju pravic žensk med državami in regijami razlikuje po značilnostih, intenzivnosti in učinkih, saj v nekaterih primerih ostane na ravni retorike, v drugih pa se odraža v konkretnih ukrepih in pobudah; ker je nazadovanje vendarle opazno v skoraj vseh državah članicah, meni, da ga oblikujejo tudi razprave in politične možnosti;

3.  ugotavlja, da so za neodvisnost žensk z družbeno in ekonomsko emancipacijo potrebni politični ukrepi, ki bodo usmerjeni na delovno mesto, pomagali odpravljati velike razlike in diskriminacijo pri delu ter zagotoviti boljše plače in boljšo ureditev dela in delovnega časa, skupaj z ukrepi za preprečevanje in prepoved vseh oblik prekarne zaposlitve ter zaščito pravice do kolektivnih pogajanj;

4.  ugotavlja, da nazadovanje pravic najbolj prizadene ženske v manjšinskih skupinah, med drugim glede na njihovo spolno usmerjenost in spolno identiteto ter etnično in versko pripadnost;

5.  poudarja, da enakosti spolov ni mogoče doseči, dokler vse ženske ne bodo imele enakih pravic, vključno z ženskami iz verskih in etničnih manjšin, ki se soočajo s presečnimi neenakostmi;

6.  obsoja, da v nekaterih državah članicah prihaja do novih razlag in preusmeritve politike enakosti spolov na področju politike družine in materinstva; ugotavlja, da se te nanašajo le na nekatere skupine in ne omogočajo vključujočega pristopa; ugotavlja tudi, da cilj te politike niso trajnostne strukturne spremembe, ki bi prinesle trajne izboljšave na področju pravic žensk in enakosti spolov;

7.  poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo pravice žensk in pravice LGBTI+ zaščitene in priznane kot načela enakosti v okviru demokracije in pravne države; vendar meni, da vključitev pravic žensk v pravo ni dovolj, da bi dosegli enakosti spolov; te ni mogoče doseči, če države članice ne bodo prenesle, sprejele ter na koncu izvajale in uveljavljale zadevne zakonodaje, da bi v celoti zaščitile pravice žensk; obžaluje, da se pravice žensk ne obravnavajo celostno, kot vodilno načelo vseh nacionalnih in evropskih javnih politik, pospremljeno z ustreznim proračunom; meni, da je treba vlagati v izobraževanje, ki ima odločilno vlogo pri preprečevanju nazadovanja pravic; poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo ozaveščenost javnosti o pomenu in koristih varovanja pravic žensk in enakosti spolov ter odpravljanja stereotipov o spolih za družbo ter naj še naprej podpirajo razvoj in širjenje raziskav in informacij na področju pravic žensk, ki temeljijo na dokazih;

8.  poziva vse države članice, naj sprejmejo in upoštevajo mednarodne sporazume in konvencije, pa tudi načela, zapisana v njihovih temeljnih zakonih, da bi zagotovile spoštovanje in krepitev pravic manjšin in žensk, vključno s pravicami na področju spolnega in reproduktivnega zdravja, ter splošno enakost spolov;

9.  poudarja, da se preprečevanje vseh oblik nasilja nad ženskami, vključno s tradicionalnimi škodljivimi praksami in nasiljem na podlagi spola, in boj proti njim še naprej soočata s številnimi izzivi; izraža zaskrbljenost, ker so se okrepile različne oblike nasilja, kot so seksistični sovražni govor, sovražni govor, usmerjen proti LGBTI, sovraštvo do žensk in spletno nasilje, vključno z nadlegovanjem in zalezovanjem, pa tudi nasilje nad ženskami na delovnem mestu ali v okviru trgovine z ljudmi in prostitucije; opozarja, da se je treba nasilju na podlagi spola zoperstaviti s preventivnimi in zaščitnimi ukrepi, namenjenimi ženskam in dekletom, da je treba storilce privesti pred sodišče in zatočiščem za ženske zagotoviti ustrezno financiranje, podporo ter dovolj osebja; opozarja na ključni pomen izvajanja direktive o pravicah žrtev, direktive o evropski odredbi o zaščiti in direktive o preprečevanju trgovine z ljudmi; poudarja, da je treba odpraviti pomanjkanje primerljivih podatkov, da bi lahko oblikovalce politik ustrezno obvestili o novem razvoju; poziva, naj bodo EU in države članice še naprej pobudnice kampanj za ozaveščanje javnosti o boju proti nasilju na podlagi spola in nasilju v družini;

10.  poziva poslance, naj izkažejo ničelno strpnost do seksističnega sovražnega govora na plenarnih zasedanjih ter spremenijo Poslovnik in vanj vključijo prepoved takega sovražnega govora;

11.  ponovno poziva, naj se v Evropskem parlamentu izvajajo najučinkovitejši ukrepi za boj proti spolnemu nadlegovanju, da bi dosegli resnično enakost spolov; poziva k zunanji reviziji, ki bi zbrala najboljša operativna pravila, na podlagi katerih bi uvedli obvezno usposabljanje za vse uslužbence Parlamenta, tudi poslance, o spoštovanju in dostojanstvu na delovnem mestu, pa tudi k preoblikovanju odborov, ki obravnavata nadlegovanje, s katerim bi vanju vključili neodvisne strokovnjake in poskrbeli za spoštovanje enakosti;

12.  meni, da je sodelovanje z moškimi pomembno za spodbujanje enakosti med moškimi in ženskami ter odpravljanje nasilja nad ženskami;

13.  obsoja kampanjo proti Istanbulski konvenciji, ki se osredotoča na nasilje nad ženskami, in napačne razlage konvencije; je zaskrbljen, ker se zavrača pravilo ničelne strpnosti do nasilja nad ženskami in nasilja na podlagi spola, za katero obstaja močno mednarodno soglasje; navaja, da se postavlja pod vprašaj samo bistvo načel človekovih pravic, enakosti, samostojnosti in dostojanstva; poziva Svet, naj zaključi postopek ratifikacije Istanbulske konvencije in zagotovi njeno polno izvajanje s strani EU ter se zavzame za njeno ratifikacijo v vseh državah članicah;

14.  ugotavlja, da naj bi bilo nasilje v družini v nekaterih državah članicah najbolj razširjena oblika nasilja, in izraža zaskrbljenost, ker narašča število žensk, ki so žrtve nasilja v družini;

15.  izraža svojo zgroženost zaradi porasta nasilja nad ženskami, ki se brutalno odraža v zaskrbljujočem številu umorov;

16.  ugotavlja, da imajo žrtve nasilja na podlagi spola, vključno z nasiljem v družini, kljub zakonodaji o boju proti vsem oblikam nasilja pogosto omejen dostop do pravnega varstva in ustrezne zaščite, ter da se zakoni pomanjkljivo upoštevajo in izvajajo; poziva države članice, naj vsem žrtvam nasilja na podlagi spola in nasilja v družini zagotovijo pravno pomoč, ki bo upoštevala vidik spola, da bi preprečili ponovno viktimizacijo in nekaznovanje ter izboljšali poročanje o teh kaznivih dejanjih;

17.  opozarja, da je v svetu in tudi v Evropi opazen zaskrbljujoč trend oženja prostora za civilno družbo ter da se organizacije za temeljne pravice, pa tudi organizacije za pravice žensk in aktivisti, vse pogosteje inkriminirajo, birokratizirajo oziroma se jim omejujejo sredstva;

18.  odločno podpira razširjene, tudi lokalne, pobude ženskih organizacij in gibanj, ki zahtevajo enakost spolov, in izraža solidarnost z njimi; poudarja, da jim je treba zagotoviti stalno finančno podporo, da bi lahko nadaljevale svoje delo; zato poziva države članice in EU, naj povečajo sredstva za finančne instrumente, ki so jim na voljo; vztraja, da je treba zmanjšati birokracijo za dostop do teh sredstev in da organizacij pri tem ne bi smeli diskriminirati glede na cilje in dejavnosti;

19.  zato je zaskrbljen zaradi novice, da so se v številnih državah članicah skrčila sredstva, ki so na voljo organizacijam za pravice žensk in zatočiščem za ženske;

20.  poziva države članice, naj zagotovijo zadostna finančna sredstva za izvajanje instrumentov za boj proti vsem oblikam nasilja, zlasti nasilja nad ženskami;

21.  opozarja na težnjo nekaterih držav članic, da bi oblikovale vzporedni sistem nevladnih organizacij, v katerih so provladne osebe in organizacije; poudarja, da so kritične in raznolike nevladne organizacije zelo pomembne za pravice žensk in enakosti spolov ter za razvoj družbe kot celote;

22.  poziva Komisijo in države članice, naj pregledajo svoje mehanizme za razdeljevanje sredstev ter spremljanje in vrednotenje financiranja, naj zagotovijo, da se bo v njih upoštevala različnost spolov in bodo prilagojeni težavam, s katerimi se zaradi sedanjega nazadovanja na tem področju soočajo nekatere organizacije in gibanja, zlasti mala in srednja, ter naj po potrebi uporabljajo orodja, kot je ocena učinka na enakost spolov in priprava proračuna ob upoštevanju vidika spola; poziva Komisijo in države članice, naj povečajo sredstva za zaščito in spodbujanje pravic žensk in enakosti spolov, tudi za spolno in reproduktivno zdravje in pravice, v EU in po svetu;

23.  poziva Komisijo, naj zagotovi neposredno in dovolj veliko finančno podporo organizacijam žensk v tistih državah, kjer se organizacije civilne družbe soočajo s sistemskim zmanjševanjem financiranja in napadi nanje, da bi zagotovila kontinuiteto za prekinjene storitve, ki ščitijo in podpirajo ženske in njihove pravice, ter naj opravi pregled financiranja, s katerim bo zagotovila, da sredstva, ki jih EU porazdeli med države članice, podpirajo organizacije, katerih dejavnosti in storitve so nediskriminatorne, vključujoče in osredotočene na preživele ter ki ne ohranjajo stereotipov o spolih, tradicionalnih vlog spolov ali nestrpnosti;

24.  meni, da je prostitucija huda oblika nasilja in izkoriščanja;

25.  poziva Komisijo, naj spodbuja k pripravi ocene sedanjih razmer na področju prostitucije v EU, saj mreža preprodajalcev na tem področju izkorišča enotni trg, in naj dodeli finančna sredstva programom, ki bodo žrtvam trgovine z ljudmi in spolnega izkoriščanja zagotovili finančno pomoč za izhod iz prostitucije;

26.  poziva Komisijo, naj v naslednjo strategijo za javno zdravje vključi spodbujanje in izboljšanje spolnega in reproduktivnega zdravja ter pravic;

27.  poziva države članice, naj odpravijo krčenja pri oblikovanju programov za enakost spolov, javnih storitvah, zlasti pa pri zagotavljanju spolnega in reproduktivnega zdravstvenega varstva, ter preobrnejo politiko na tem področju;

28.  obžaluje, da v nekaterih državah članicah dolžino porodniškega dopusta določa gospodarstvo, ne da bi se upoštevali socialni in zdravstveni dejavniki, ki vplivajo na ženske in otroke; opozarja, da je ohranjanje materinskih, očetovskih in starševskih pravic tesno povezano z zaščito pravic delavcev in varnostjo zaposlitve;

29.  opozarja, da imata zagotavljanje enakosti spolov in obravnavanje razlik v plačah in pokojninah med spoloma velike socialne in gospodarske koristi za družine in družbe;

30.  poziva k pobudam, usmerjenim v krepitev ekonomskega položaja žensk ter obravnavo spolne segregacije in dostopa žensk do trga dela, zlasti na področju podjetništva, digitalizacije ter naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike, da bi preprečili digitalno ločnico med spoloma;

31.  poudarja, da je treba okrepiti vlogo žensk in jim omogočiti sodelovanje pri odločanju in vodenju, da bi ovrgli negativne stereotipe;

32.  poziva h konkretnim ukrepom za odpravo razlike v plačah med spoloma, ki negativno vpliva na družbeni in ekonomski položaj žensk; poudarja, da so ohranjanje in dejavno izvajanje kolektivnih pogajanj, spodbujanje plač, prepoved vseh oblik prekarnega dela in ureditev pravic delavcev bistveni koraki za odpravo razlik v plačah med spoloma;

33.  poudarja, da je treba dodatno izboljšati zbiranje po spolu ločenih podatkov na področjih, kot so neformalno zaposlovanje, podjetništvo, dostop do financiranja in zdravstvenih storitev, nasilje nad ženskami in neplačano delo; poudarja, da je za oblikovanje politike, podprte z informacijami in dokazi, treba zbrati in uporabiti kakovostne podatke in dokaze;

34.  obžaluje, da priprava proračuna ob upoštevanju vidika spola ni bila priznana kot horizontalno načelo v uredbi o večletnem finančnem okviru za obdobje 2021–2027, in poziva Svet, naj to uredbo nujno spremeni in ponovno potrdi svojo zavezanost enakosti spolov; poziva Komisijo in države članice, naj pri pripravi proračuna uporabijo pristope, pri katerih se upošteva vidik spola, in sicer tako, da bo jasno razvidno, kolikšen delež javnih sredstev se namenja ženskam, ter naj se borijo proti nazadovanju na področju spolov in zagotovijo, da bodo vse politike za mobilizacijo sredstev in dodeljevanje odhodkov spodbujale enakost spolov;

35.  ugotavlja, da je vključevanje načela enakosti spolov del celovite strategije o enakosti spolov, in zato poudarja, da je zavezanost institucij EU na tem področju bistvenega pomena; v zvezi s tem obžaluje, da ni bila sprejeta strategija EU za enakost spolov za obdobje 2016–2020 in da so bila strateška prizadevanja za enakost spolov razvrednotena v delovni dokument služb Komisije; ponovno poziva Komisijo, naj sprejme strategijo EU za pravice žensk in enakost spolov;

36.  poziva Svet, naj odpravi blokado direktive o zagotavljanju uravnotežene zastopanosti spolov med neizvršnimi direktorji družb, ki kotirajo na borzi (t. i. direktiva o zastopanosti žensk v upravnih odborih), da bi odpravili precejšnje neravnovesje med ženskami in moškimi pri gospodarskem odločanju na najvišji ravni;

37.  poziva Svet, naj odpravi blokado direktive o izvajanju načela enake obravnave na področjih, ki niso del trga dela, ne glede na starost, invalidnost, spolno usmerjenost ali veroizpoved, katere cilj je razširitev zaščite pred diskriminacijo s pomočjo horizontalnega pristopa;

38.  ponovno poziva Komisijo, naj pregleda Direktivo 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu(1), in jo spodbuja, naj predvidi ustrezne zakonodajne ukrepe na osnovi lastnih priporočil o preglednosti plač iz leta 2014, da bi odpravili vztrajne razlike v plačilu med spoloma;

39.  obžaluje, da je delo v zvezi z direktivo o porodniškem dopustu prekinjeno;

40.  poziva Komisijo, naj oblikuje jasen in celovit načrt za doseganje enakosti spolov in varstva enakih pravic žensk, vključno z odpravo vseh oblik nasilja nad ženskami;

41.  poziva Komisijo, naj pozorno spremlja spodbujanje in status enakosti spolov v najbolj prizadetih državah članicah, s posebnim poudarkom na institucionalnem, političnem in zakonodajnem okviru;

42.  je zaskrbljen, ker so nasprotniki reproduktivnih pravic in avtonomije žensk pomembno vplivali na nacionalno zakonodajo in politiko, zlasti v nekaterih državah članicah, in so skušali omajati zdravstvene in reproduktivne pravice žensk, zlasti kar zadeva dostop do načrtovanja družine in kontracepcijo, pa tudi omejiti ali odpraviti pravico do prostovoljne prekinitve nosečnosti; ponovno poudarja, da je treba sprejeti politike za zaščito materinstva in starševstva, ki bodo zagotovile trdno podporo na delovnem mestu in socialno varstvo, skupaj s politikami, ki bodo zagotavljale infrastrukturo za podporo družinam, predšolsko varstvo in nego na domu za bolne ali starejše;

43.  je kritičen do zlorabe feminizma in boja za pravice žensk za spodbujanje k rasizmu;

44.  priporoča državam članicam, naj vsem mladim zagotovijo spolno vzgojo in vzgojo o odnosih; meni, da so širše izobraževalne strategije ključno orodje za preprečevanje vseh oblik nasilja, posebej nasilja na podlagi spola, zlasti v adolescenci;

45.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji in Svetu.

(1) UL L 204, 26.7.2006, str. 23.

Zadnja posodobitev: 27. januar 2020Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov