(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2018)0184),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0149/2018),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju obrazloženih mnenj avstrijskega zveznega sveta in švedskega parlamenta v skladu s Protokolom št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, v katerem izjavljata, da osnutek zakonodajnega akta ni v skladu z načelom subsidiarnosti,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 20. septembra 2018(1),

–  ob upoštevanju mnenja Obora regij z dne 10. oktobra 2018(2),

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve ter mnenj Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov in Odbora za promet in turizem (A8-0447/2018),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, ga bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

(1) UL C 440, 6.12.2018, str. 66. (2) UL C 461, 21.12.2018, str. 232.

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 114 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora(1),

ob upoštevanju mnenja Odbora regij(2),

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom(3),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)  Namen te direktive je kvalificiranim zastopniškim subjektom, ki zastopajo kolektivne interese potrošnikov, omogočiti, da z zastopniškimi tožbami zoperzaradi kršitve določb prava Unije uveljavljajo svoje zahtevke. Kvalificirani zastopniški subjekti bi morali imeti možnost zahtevati ustavitev ali prepoved kršitve, potrditev, da je do kršitve prišlo, in povračilo škode v obliki odškodnine, vračila plačane kupnine, popravila, zamenjave, odstranitve ali, znižanja kupnine ali odpovedi pogodbe, kot je predvideno z nacionalno zakonodajo. [Sprememba 1]

(2)  Direktiva 2009/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta(4) je kvalificiranim zastopniškim subjektom omogočila vložitev zastopniških tožb, katerih namen je predvsem ustaviti in prepovedati kršitve določb prava Unije, ki škodijo kolektivnim interesom potrošnikov. Vendar navedena direktiva ni v zadostni meri obravnavala izzivov izvrševanja pravnih določb o varstvu potrošnikov. Za boljše odvračanje od nezakonitih praks, spodbujanje dobrih in odgovornih poslovnih praks in zmanjšanje škode za potrošnike je treba okrepiti mehanizem varstva kolektivnih interesov potrošnikov. Glede na številne spremembe je zaradi jasnosti primerno Direktivo 2009/22/ES nadomestiti. Obstaja velika potreba po posredovanju Unije na podlagi člena 114 PDEU, da bi zagotovili dostop do sodnega varstva in dobro upravljanje pravosodja, ker bi zmanjšali stroške in breme, ki nastanejo zaradi posameznih ukrepov. [Sprememba 2]

(3)  Zastopniška tožba mora nuditi uspešen in učinkovit način varstva kolektivnih interesov potrošnikov pred notranjimi in čezmejnimi kršitvami. Kvalificiranim zastopniškim subjektom mora omogočati, da ukrepajo z namenom zagotavljanja skladnosti z ustreznimi določbami prava Unije in da premagajo ovire, s katerimi se soočajo potrošniki pri posamičnih tožbah, kot je negotovost glede njihovih pravic in razpoložljivih postopkovnih mehanizmov, pretekle izkušnje z neuspešnimi postopki, predolgi postopki, odpor do ukrepanja in negativno razmerje med pričakovanimi stroški in koristmi posamične tožbe, in tako povečujejo pravno gotovost za tožnika in toženo stranko ter pravni sistem. [Sprememba 3]

(4)  Pomembno je, da se zagotovi potrebno ravnovesje med dostopom do sodnega varstva in postopkovnimi zaščitnimi ukrepi pred zlorabo pravdnih postopkov, ki bi lahko neupravičeno ovirala zmožnost podjetij, da poslujejo na enotnem trgu. Da bi se preprečile zlorabe zastopniških tožb, bi se bilo treba izogibati elementom, kot so kaznovalne odškodnine, in odsotnosti omejitev glede upravičenosti do vložitve tožbe v imenu oškodovanih potrošnikov, določiti pa bi bilo treba jasna pravila o različnih postopkovnih vidikih, na primer o imenovanju kvalificiranih zastopniških subjektov, izvoru njihovih sredstev in naravi informacij, potrebnih v podporo zastopniški tožbi. Ta direktiva ne bi smela vplivati na nacionalna pravila o razdelitvi stroškov postopka.Stroške postopka bi morala nositi stranka, ki v postopku ni uspela. Vendar sodišče ne prisodi povračila stroškov stranki, ki v postopku ni uspela, kolikor so ti neupravičeni ali so nesorazmerni z zahtevkom. [Sprememba 4]

(5)  Kršitve, ki vplivajo na kolektivne interese potrošnikov, imajo pogosto čezmejne posledice. Uspešnejše in učinkovitejše zastopniške tožbe, na voljo po vsej Uniji, bi morale povečati zaupanje potrošnikov v notranji trg in jim omogočiti uveljavljanje njihovih pravic.

(6)  Ta direktiva bi morala pokrivati različna področja, kot so varstvo podatkov, finančne storitve, potovanja in turizem, energetika, telekomunikacije in, okolje in zdravje. Zajemati bi morala kršitve določb prava Unije, ki varujejo kolektivne interese potrošnikov, ne glede na to, ali so v ustreznih določbah prava Unije poimenovani kot potrošniki ali potniki, uporabniki, stranke, mali vlagatelji, male neprofesionalne stranke ali kako drugače, ter kolektivne interese posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, v smislu splošne uredbe o varstvu podatkov. Za zagotovitev ustreznega odziva na kršitve določb prava Unije, ki se hitro razvija glede na obliko in obseg, je treba ob vsakem sprejetju novega akta Unije, ki je pomemben za varstvo kolektivnih interesov potrošnikov, presoditi, ali bi bilo treba spremeniti Prilogo k tej direktivi, da bi njeno področje uporabe zajelo tudi novi akt. [Sprememba 5]

(6a)  Ta direktiva se uporablja za zastopniške tožbe, vložene proti trgovcem zaradi kršitev določb prava Unije, navedenih v Prilogi I, z velikim učinkom v javnosti. Velik učinek nastane, če vpliva na dva potrošnika. [Sprememba 6]

(7)  Komisija je sprejela zakonodajni predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 261/2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter Uredbe (ES) št. 2027/97 o odgovornosti letalskih prevoznikov v zvezi z letalskim prevozom potnikov in njihove prtljage ter zakonodajni predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o pravicah in obveznostih potnikov v železniškem prometu. Zato je primerno zagotoviti, da Komisija eno leto po začetku veljavnosti te direktive oceni, ali pravila Unije na področju pravic potnikov v zračnem in železniškem prometu nudijo ustrezno raven varstva potrošnikov, ki je primerljiva z ravnjo iz te direktive, in sprejme vse potrebne ugotovitve v zvezi s področjem uporabe te direktive.

(8)  Na podlagi Direktive 2009/22/ES bi morala ta direktiva zajeti tako notranje kot tudi čezmejne kršitve, zlasti če potrošniki, ki jih kršitev zadeva, prebivajo v eni ali več državah članicah, ki niso država članica sedeža trgovca, ki je kršil pravila. Zajeti bi morala tudi kršitve, ki so prenehale pred začetkom ali zaključkom postopka zastopniške tožbe, saj je morda še vedno treba preprečiti ponovitev prakse, ugotoviti, da določena praksa pomeni kršitev pravil, in potrošnikom omogočiti zahtevanje povračila škode.

(9)  Ta direktiva ne bi smela določati pravil mednarodnega zasebnega prava glede pristojnosti, priznavanja in izvrševanja sodnih odločb ali veljavne zakonodaje. Za zastopniške tožbe, opredeljene v tej direktivi, se uporabljajo obstoječi instrumenti prava Unije, ki preprečujejo povečanje iskanja najugodnejše zakonodaje. [Sprememba 7]

(9a)  Ta direktiva ne bi smela vplivati na uporabo pravil EU o mednarodnem zasebnem pravu v čezmejnih zadevah. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (prenovitev – Bruselj I), Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) in Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim II) se uporabljajo za reprezentativne tožbe, ki izhajajo iz te direktive. [Sprememba 8]

(10)  Ker lahko zastopniške tožbe vložijo samo kvalificirani zastopniški subjekti, bi morali zaradi zagotavljanja primernega zastopanja kolektivnih interesov potrošnikov izpolnjevati merila iz te direktive. Zlasti bi morali biti ustrezno ustanovljeni v skladu s pravom države članice, kar bi lahkomoralo na primer vključevalovključevati zahteve glede števila članov in trajnosti ustanovitve ali zahteve po preglednosti pomembnih vidikov njihove strukture, kot so statut, upravljavska struktura, cilji in načini dela. Prav tako bi morali delovati nepridobitno in imeti upravičen interes za zagotavljanje skladnosti z ustreznim pravom EU. Ta merila bi morala veljati za vnaprej imenovane kvalificirane subjekte in ad hoc kvalificirane subjekte, ki so bili ustanovljeni za namene določene tožbe.Poleg tega morajo biti kvalificirani zastopniški subjekti neodvisni od tržnih udeležencev, tudi finančno. Kvalificirani zastopniški subjekti morajo imeti tudi uveljavljen postopek za preprečevanje nasprotja interesov. Države članice ne uvedejo meril, ki presegajo merila iz te direktive. [Sprememba 9]

(11)  Neodvisni javni organi in zlasti potrošniške organizacije bi morali imeti dejavno vlogo pri zagotavljanju skladnosti z ustreznimi določbami prava Unije in so primerni za to, da delujejo kot kvalificirani subjekti. Ker imajo ti subjekti dostop do različnih virov informacij o praksah trgovcev v razmerju do potrošnikov in se njihove prednostne naloge pri njihovih dejavnostih razlikujejo, bi morale imeti države članice možnost, da se prosto odločijo o vrsti ukrepov, ki jih lahko zahteva vsak od teh kvalificiranih subjektov v zastopniških tožbah.

(12)  Sodni in upravni postopki lahko uspešno in učinkovito služijo varstvu kolektivnih interesov potrošnikov, zato se državam članicam prepušča odločitev, ali se zastopniške tožbe vložijo v okviru sodnih ali upravnih postopkov oziroma obeh, odvisno od ustreznega pravnega področja ali gospodarskega sektorja. To ne posega v pravico do učinkovitega pravnega sredstva v skladu s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, v skladu s katerim države članice zagotovijo, da imajo potrošniki in podjetja pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem zoper vse upravne odločbe, sprejete v skladu z nacionalnimi določbami, ki izvajajo to direktivo. To vključuje možnost, da stranke pridobijo odločbo o začasnem zadržanju izvrševanja sporne odločbe v skladu z nacionalnim pravom.

(13)  Za povečanje postopkovne učinkovitosti zastopniških tožb bi kvalificirani subjekti morali imeti možnost, da v okviru ene same zastopniške tožbe ali v okviru ločenih zastopniških tožb zahtevajo različne ukrepe. Ti ukrepi bi morali vključevati začasne ukrepe za ustavitev obstoječe prakse ali prepoved prakse, če se praksa še ne izvaja, vendar obstaja tveganje, da bi potrošnikom povzročila resno ali nepopravljivo škodo, ukrepe za ugotovitev, da določena praksa pomeni kršitev določb prava, ki po potrebi ustavljajo ali prepovedujejo uporabo prakse v prihodnje, kakor tudi ukrepe za odpravo trajajočih posledic kršitve, vključno s povračilom škode. Če se zahtevajo na podlagi ene same tožbe, bi morali imeti kvalificirani subjekti možnost, da vse ustrezne ukrepe zahtevajo v trenutku vložitve tožbe ali da najprej zahtevajo ustrezne opustitvene odločbe, nato pa izdajo odločbe za povračilo škode, če je to primerno.

(14)  Namen opustitvene odločbe je varstvo kolektivnih interesov potrošnikov, ne glede na dejansko izgubo ali škodo, ki nastane posameznim potrošnikom. Z opustitvenimi odločbami se lahko od trgovcev zahteva, da ravnajo na določen način, na primer potrošnikom zagotovijo informacije, ki so jih prej opustili v nasprotju s pravnimi obveznostmi. Odločbe, s katerimi se ugotavlja, da praksa pomeni kršitev, ne bi smele biti odvisne od tega, ali je do prakse prišlo namerno ali iz malomarnosti.

(15)  Kvalificirani subjekt, ki vloži zastopniško tožbo na podlagi te direktive, bi moral biti stranka v postopku. Potrošniki, ki jih kršitev zadeva, bi morali imetibiti ustrezno možnost, da izkoristijo zadevni izidobveščeni o zadevnem izidu zastopniške tožbe in o tem, kako ga lahko izkoristijo. Opustitvene odločbe, izdane v skladu s to direktivo, ne bi smele posegati v posamične tožbe, vložene s strani potrošnikov, ki so bili oškodovani zaradi prakse, v zvezi s katero je bila izdana opustitvena odločba. [Sprememba 10]

(16)  Kvalificirani zastopniški subjekti bi morali imeti možnost, da predlagajo sprejetje ukrepov, ki so namenjeni odpravi trajajočih posledic kršitve. Ti ukrepi bi morali biti v obliki odločbe za povračilo škode, ki trgovca obvezuje, da zagotovi, med drugim, odškodnino, popravilo, zamenjavo, odstranitev, znižanje kupnine, odpoved pogodbe ali vračilo plačane kupnine, če je to primerno in kot je predvideno v skladu z nacionalno zakonodajo. [Sprememba 11]

(17)  Odškodnina, ki jo prejmejo oškodovani potrošniki v primeru množičnega oškodovanja, ne bi smela biti višja od zneska, ki ga mora trgovec plačati v skladu z veljavnim nacionalnim pravom ali pravom Unije za dejansko škodo, ki so jo potrošniki utrpeli. Zlasti bi se bilo treba izogniti kaznovalnim odškodninam, ki bi privedle do prekomernih odškodnin tožniku za nastalo škodo.

(18)  Države članice lahkobi morale od kvalificiranih zastopniških subjektov zahtevajozahtevati, da zagotovijo zadostne informacije v podporo zastopniški tožbi naza povračilo škode, vključno z opisom skupine potrošnikov, ki jih zadeva kršitev, in dejanskimi ter pravnimi vprašanji, ki jih je treba razrešiti v okviru zastopniške tožbe. Od kvalificiranega subjekta se ne bi smelo zahtevati, da za začetek postopka poimensko določi vse posamezne potrošnike, ki jih kršitev zadeva. Med zastopniškimi tožbami naza povračilo škode bi moralo sodišče ali upravni organ v najzgodnejši možni fazi postopka preveriti, ali je zadeva primerna za vložitev zastopniške tožbe glede na naravo kršitve in značilnosti škode, ki je nastala oškodovanim potrošnikom. Natančneje, te trditve bi morale biti preverljive in enotne, obstajati bi moralo skupno stališče glede zahtevanih ukrepov, dogovor o financiranju kvalificiranih subjektov s strani tretjih oseb pa bi moral biti pregleden in brez nasprotja interesov. Države članice bi morale tudi zagotoviti, da lahko sodišče ali upravni organ v čim zgodnejši fazi postopka zavrne očitno neutemeljene zadeve. [Sprememba 12]

(19)  Državam članicam bi bilo treba dovoliti, da odločijo, ali lahko njihovo sodišče ali nacionalni organ, pri katerem je bila vložena zastopniška tožba na povračilo škode, izjemoma namesto odločbe za povračilo škode izda ugotovitveno odločbo o odgovornosti trgovca do potrošnikov, ki so bili oškodovani zaradi kršitve, na katero bi se bilo mogoče neposredno opreti pri naknadnih tožbah na povračilo škode posameznih potrošnikov. Ta možnost bi morala biti prihranjena za ustrezno utemeljene primere, v katerih je določitev posameznega zahtevka vsakega potrošnika, ki ga zastopniška tožba zadeva, zapletena, njena izvedba v okviru zastopniške tožbe pa bi bila neučinkovita. Ugotovitvene odločbe ne bi smele biti izdane v primerih, ki niso zapleteni, zlasti pa, če so zadevni potrošniki poimensko določljivi in če so utrpeli primerljivo škodo glede na časovno obdobje ali nakup. Podobno se ugotovitvene odločbe ne bi smele izdati, če je izguba, ki je nastala vsakemu posameznemu potrošniku, tako majhna, da posamezni potrošniki verjetno ne bodo zahtevali individualnega povračila škode. Sodišče ali nacionalni organ bi moral v posameznem primeru ustrezno obrazložiti, zakaj je izdal ugotovitveno odločbo in ne odločbo za povračilo škode. [Sprememba 13]

(20)  Če so potrošniki, ki jih zadeva ista praksa, poimensko določljivi in so utrpeli primerljivo škodo glede na časovno obdobje ali nakup, kot velja v primeru dolgoročnih potrošniških pogodb, lahko sodišče ali upravni organ med potekom zastopniške tožbe jasno opredeli skupino potrošnikov, ki jih kršitev zadeva. Sodišče ali upravni organ bi lahko zlasti trgovca, ki je kršil pravila, zaprosil, da zagotovi ustrezne informacije, kot so identiteta zadevnih potrošnikov in trajanje prakse. Države članice bi morale v teh primerih zaradi ekspeditivnosti in učinkovitosti postopka v skladu s svojo nacionalno zakonodajo razmisliti, da bi potrošnikom omogočile, da imajo neposredno korist od odločbe za povračilo škode, potem ko je bila izdana, ne da bi morali dati individualno pooblastilo pred izdajo odločbe za povračilo škode. [Sprememba 14]

(21)  V primerih majhne vrednosti je malo verjetno, da bodo potrošniki ukrepali in uveljavljali svoje pravice, saj bi bil vložen napor večji od posameznih koristi. Če ista praksa zadeva številne potrošnike, pa je lahko skupna izguba precejšnja. V takih primerih lahko sodišče ali organ meni, da bi bila ponovna razdelitev sredstev med zadevne potrošnike nesorazmerna, ker bi bilo to na primer pretežavno ali neizvedljivo. Zato bi bilo koristneje, da se sredstva, prejeta v zastopniških tožbah kot povračilo škode, uporabijo za varstvo kolektivnih interesov potrošnikov, in bi jih bilo treba nameniti ustreznemu javnemu namenu, kot so sklad za pravno pomoč potrošnikom, kampanje ozaveščanja ali potrošniška gibanja. [Sprememba 15]

(22)  Ukrepi za odpravo trajajočih posledic kršitve se lahko zahtevajo le na podlagi pravnomočne odločbe, s katero se ugotovi kršitev določb prava Unije, ki spadajo na področje uporabe te direktive, kršitev pa škoduje kolektivnemu interesu potrošnikov; to vključuje tudi pravnomočno opustitveno odločbo, izdano na podlagi zastopniške tožbe. Ukrepi za odpravo trajajočih posledic kršitve se lahko zlasti zahtevajo na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali upravnega organa v okviru izvršilnih dejavnosti, ki jih ureja Uredba (EU) 2017/2394 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2017 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov, in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 2006/2004(5).

(23)  Ta direktiva določa postopkovni mehanizem, ki ne vpliva na pravila o materialnih pravicah potrošnikov do pogodbenih in nepogodbenih pravnih sredstev v primeru, da so bili njihovi interesi oškodovani zaradi kršitve, kot so pravica do odškodnine, odpovedi pogodbe, vračila kupnine, zamenjave, odstranitve, popravila ali znižanja kupnine. Zastopniška tožba, s katero se zahteva povračilo škode v skladu s to direktivo, se lahko vloži le, če pravo Unije ali nacionalno pravo take materialne pravice določa. [Sprememba 16]

(24)  Ta direktiva je namenjena minimalni harmonizaciji in ne nadomešča obstoječih nacionalnih mehanizmov kolektivnega pravnega sredstva. Ob upoštevanju pravnih tradicij držav članic jim je prepuščena presoja, ali naj se zastopniška tožba, kot je določena v tej direktivi, zasnuje kot del obstoječega ali prihodnjega mehanizma kolektivnega pravnega sredstva ali kot alternativa temu mehanizmu, v kolikor je nacionalni mehanizem skladen z ureditvami iz te direktive. Državam članicam ne preprečuje, da bi ohranile svoj obstoječi okvir, niti jim ne nalaga, da ga spremenijo. Države članice bodo imele možnost, da pravila iz te direktive izvajajo v okviru lastnega sistema kolektivnih pravnih sredstev ali v ločenem postopku. [Sprememba 17]

(25)  Kvalificirani zastopniški subjekti morajo biti popolnoma pregledni glede vira financiranja svojih dejavnosti na splošno in glede sredstev, s katerimi se financira določena zastopniška tožba naza povračilo škode, da bi se sodiščem ali upravnim organom omogočila presoja, ali bi lahko obstajalo navzkrižjenasprotje interesov med tretjo osebo, ki zagotavlja sredstva, ter kvalificiranim subjektom, da bi se izognili tveganju zlorabe pravdnih postopkov ter da bi se lahko presodilo, ali sredstva tretje osebe kvalificiranega subjekta zadostujejo za izpolnitev njenih finančnih obveznosti do kvalificiranega subjektazastopanje interesov zadevnih potrošnikov in poplačilo vseh potrebnih pravnih stroškov, če tožba ne uspe. Informacije, ki jih kvalificirani subjekt v čim zgodnejši fazi postopka predloži sodišču ali upravnemu organu, ki obravnava zastopniško tožbo, bi morale omogočati presojo, ali bi lahko tretja oseba vplivala na postopkovne odločitve kvalificiranega subjekta na splošno in v okviru zastopniške tožbe, vključno z odločitvami o poravnavah, in ali zagotavlja financiranje zastopniške tožbe naza povračilo škode proti toženi stranki, ki je konkurent financerja, ali proti toženi stranki, od katere je financer odvisen. V primeru potrditve katere koli od teh okoliščin bi moralamora biti sodišče ali upravni organ pooblaščenapooblaščen, da od kvalificiranega subjekta zahtevatazahteva zavrnitev zadevnega financiranja in po potrebi zavrnetazavrne procesno upravičenje kvalificiranega subjekta v določenem primeru. Države članice bi morale odvetniškim družbam preprečiti, da ustanovijo kvalificirane zastopniške subjekte. Posredno financiranje postopka z donacijami, vključno z donacijami trgovcev v okviru pobud za družbeno odgovornost gospodarskih družb, je upravičeno do financiranja s strani tretjih oseb, če izpolnjuje zahteve glede preglednosti, neodvisnosti in odsotnosti nasprotja interesov iz člena 4 in člena 7. [Sprememba 18]

(26)  Pred vložitvijo zastopniške tožbe kot tudi v kateri koli fazi zastopniške tožbe bi bilo treba spodbujati kolektivne zunajsodne poravnave, kot je mediacija, katerih namen je zagotoviti povračilo škode oškodovanim potrošnikom. [Sprememba 19]

(27)  Države članice lahko določijo, da lahko kvalificirani subjekt in trgovec, ki sta dosegla poravnavo glede povračila škode potrošnikom, na katere je vplivala domnevno nezakonita praksa tega trgovca, skupaj zaprosita sodišče ali upravni organ, da jo potrdi. Sodišče ali upravni organ bi moralo taki prošnji ugoditi le, če ne poteka nobena druga zastopniška tožba v zvezi z isto prakso. Pristojno sodišče ali upravni organ, ki potrdi tako kolektivno poravnavo, mora upoštevati interese in pravice vseh zadevnih strank, vključno s posameznimi potrošniki. Posamezni potrošniki, ki jih to zadeva, bi morali imeti možnost, da sprejmejo ali zavrnejo tako poravnavo.Poravnave morajo biti dokončne in zavezujoče za vse stranke. [Sprememba 20]

(28)  Sodišče in upravni organ bi morala biti pooblaščena, da trgovca, ki krši pravila, in kvalificirani subjekt, ki je vložil zastopniško tožbo, pozoveta k pogajanjem, da bi dosegla poravnavo glede povračila škode zadevnim potrošnikom. Pri odločitvi, ali se stranki pozoveta k zunajsodnemu reševanju spora, bi bilo treba upoštevati vrsto kršitve, na katero se tožba nanaša, značilnosti zadevnih potrošnikov, način povračila škode, ki se lahko ponudi, pripravljenost strank k poravnavi in ekspeditivnost postopka.

(29)  Da bi se posameznim potrošnikom omogočilo uveljavljanje povračila škode, ki se zahteva na podlagi pravnomočnih ugotovitvenih odločb o odgovornosti trgovca do potrošnikov, ki so bili oškodovani zaradi kršitve, izdanih na podlagi zastopniških tožb, bi morala biti sodišče ali upravni organ, ki je izdal odločbo, pooblaščena, da od kvalificiranega subjekta in trgovca zahtevata, da dosežeta kolektivno poravnavo. [Sprememba 21]

(30)  Vsako zunajsodno poravnavo, ki je bila dosežena v okviru zastopniške tožbe ali temelji na pravnomočni ugotovitveni odločbi, bi moralo potrditi ustrezno sodišče ali upravni organ, da bi se zagotovila njena zakonitost in pravičnost, pri čemer bi bilo treba upoštevati interese in pravice vseh zadevnih strank. Posamezni potrošniki, ki jih to zadeva, bi morali imeti možnost, da sprejmejo ali zavrnejo tako poravnavo.Poravnava je zavezujoča za vse stranke, brez poseganja v morebitne dodatne pravice do povračila škode, ki jih morda imajo zadevni potrošniki na podlagi prava Unije ali nacionalnega prava. [Sprememba 22]

(31)  Zagotavljanje obveščenosti potrošnikov o zastopniški tožbi je ključnega pomena za njen uspeh. Potrošniki bi morali biti obveščeni o zastopniških tožbah, ki potekajo, o tem, da je bila praksa trgovca opredeljena kot kršitev zakonodaje, njihovih pravicah po ugotovitvi kršitve in morebitnih nadaljnjih ukrepih zadevnih potrošnikov, zlasti za pridobitev povračila škode. Tveganja izgube ugleda, povezana s širjenjem informacij o kršitvi, so prav tako pomembna za odvračanje trgovcev od kršenja pravic potrošnikov.

(32)  Da bi lahko bile učinkovite, bi morale biti informacije ustrezne in sorazmerne glede na okoliščine primera. Trgovec, ki krši pravila, bi moralDržave članice bi morale zagotoviti, da lahko sodišče ali upravni organ od stranke, ki v postopku ni uspela, zahteva, da ustrezno obvesti vse zadevne potrošnike ustrezno obvestiti o pravnomočnidokončni opustitveni odločbi in odločbi za povračilo škode, izdanih na podlagi zastopniške tožbe, ter o poravnavi obe stranki pa v primeru poravnave, ki jo je potrdilo sodišče ali upravni organ. Take informacije se lahko zagotovijo na primer na spletnem mestu trgovca, družbenih medijih, spletnih trgih ali v priljubljenih časopisih, vključno s tistimi, ki so na voljo izključno prek elektronskih sredstev obveščanja. Če je to mogoče, bi bilo treba potrošnike obvestiti posamično z elektronskimi sporočili ali pismi. Te informacije bi bilo treba na zahtevo zagotoviti v oblikah, primernih za invalide. Stroške obveščanja potrošnika krije stranka, ki je v postopku neuspešna. [Sprememba 23]

(32a)   Države članice bi bilo treba spodbujati k uvedbi nacionalnega registra zastopniških tožbe, ki bi lahko dodatno okrepil obveznosti glede preglednosti. [Sprememba 24]

(33)  Da bi se povečala pravna varnost, preprečila neskladja pri uporabi prava Unije ter povečali uspešnost in postopkovna učinkovitost zastopniških tožb in morebitnih nadaljnjih tožb naza povračilo škode, bi morala biti ugotovitev kršitve ali nekršitve, opredeljena v pravnomočni odločbi, tudi v pravnomočni opustitveni odločbi na podlagi te direktive, ki jo izda upravni organ ali sodišče, ne bi smela biti ponovno predmet pravdnega postopka v okviru poznejših tožb, ki se nanašajo na isto kršitev istega trgovca, kar zadeva naravo kršitve ter njen vsebinski, osebni, časovni in geografski obseg, kot je bil opredeljen v navedeni pravnomočni odločbizavezujoča za vse stranke, ki so udeležene v zastopniški tožbi. Pravnomočna odločba ne posega v morebitne dodatne pravice do povračila škode, ki jih morda imajo zadevni potrošniki na podlagi prava Unije ali nacionalnega prava. Pravna sredstva, pridobljena s poravnavo, bi morala biti zavezujoča tudi za zadeve, ki vključujejo isto prakso, istega trgovca in istega potrošnika. Kadar se tožba, s katero se zahtevajo ukrepi za odpravo trajajočih posledic kršitve, vključno s povračilom škode, vloži v državi članici, ki ni država članica, v kateri je bila izdana pravnomočna odločba o ugotovitvi kršitve ali nekršitve, bi morala odločba pomeniti izpodbojno domnevo dokaz, da je do kršitve prišlo ali da do kršitve ni prišlo v sorodnih zadevah. Države članice zagotovijo, da se pravnomočna odločba sodišča ene države članice, s katero se ugotovi obstoj ali neobstoj kršitve za namene drugih odškodninskih tožb za povračilo škode pred nacionalnimi sodišči v drugi državi članici proti istemu trgovcu za isto kršitev, obravnava kot izpodbojna predpostavka. [Sprememba 25]

(34)  Države članice bi morale zagotoviti, da lahko posamične tožbe na povračilo škode temeljijo na pravnomočni ugotovitveni odločbi, izdani na podlagi zastopniške tožbe. Take tožbe bi morale biti na voljo v okviru hitrih in poenostavljenih postopkov.

(35)  Tožb na povračilo škode, ki temeljijo na ugotovitvi kršitve s pravnomočno opustitveno odločbo ali pravnomočno ugotovitveno odločbo o odgovornosti trgovca do oškodovanih potrošnikov na podlagi te direktive, ne bi smela ovirati nacionalna pravila o zastaralnih rokih. Učinek vložitve zastopniške tožbe je zadržanje ali pretrganje zastaralnih rokov vseh tožb na povračilo škode za potrošnike, ki jih ta tožba zadeva. [Sprememba 26]

(36)  Zastopniške tožbe na izdajo opustitvene odločbe bi bilo treba obravnavati brez nepotrebnega odlašanja. Opustitvene odločbe z začasnim učinkom bi bilo treba vedno obravnavati po pospešenem postopku, da se prepreči morebitna ali nadaljnja škoda zaradi kršitve.

(37)  Dokazi so pomemben element za ugotavljanje, ali določena praksa pomeni kršitev določb prava in ali obstaja tveganje njene ponovitve, za določitev potrošnikov, ki jih kršitev zadeva, za odločanje o načinu povračila škode in za ustrezno obveščanje potrošnikov, ki jih zastopniška tožba zadeva, o postopku, ki poteka, in njegovih končnih izidih. Vendar je za odnose med podjetji in potrošniki značilna asimetričnost informacij, potrebne informacije pa ima morda izključno trgovec, medtem ko kvalificiranemu subjektu niso dostopne. Kvalificiranim subjektom bi bilo treba zato dati pravico, da pri pristojnem sodišču ali upravnem organu zahtevajo, da trgovec razkrije dokaze, ki so pomembni za njihov zahtevek ali potrebni za ustrezno obveščanje zadevnih potrošnikov o zastopniški tožbi, ne da bi morali podrobneje opredeliti posamezne dokaze. Sodišče ali upravni organ, ki obravnava zastopniško tožbo, mora skrbno presoditi nujnost, obseg in sorazmernost takega razkritja ob upoštevanju varstva upravičenih interesov tretjih oseb ter veljavnih pravil Unije in nacionalnih pravil o zaupnosti.

(38)  Za zagotovitev učinkovitosti zastopniških tožb bi bilo treba trgovcem, ki kršijo pravila, naložiti učinkovite, odvračilne in sorazmerne kazni za nespoštovanje pravnomočne odločbe, izdane na podlagi zastopniške tožbe.

(39)  Ob upoštevanju dejstva, da so zastopniške tožbe v javnem interesu, saj so namenjene varstvu kolektivnih interesov potrošnikov, bi morale države članice zagotoviti, da stroški, povezani s postopkom, kvalificiranim zastopniškim subjektom ne preprečujejo vložitve zastopniških tožb na podlagi te direktive. Vendar pa ob upoštevanju ustreznih pogojev v skladu z nacionalnim pravom to ne bi smelo posegati v dejstvo, da stranka, ki z zastopniško tožbo ni uspela, uspešni stranki povrne potrebne pravne stroške v skladu s pogoji ustreznega nacionalnega prava (načelo, da plača tisti, ki je v postopku neuspešen). Vendar sodišče ali upravni organ ne prisodi povračila stroškov stranki, ki je v postopku neuspešna, kolikor so ti neupravičeni ali so nesorazmerni z zahtevkom. [Sprememba 27]

(39a)   Države članice bi morale zagotoviti, da se preprečijo odvetniške nagrade, vezane na višino odškodnine, ter da odvetniške nagrade in metoda, po kateri se izračunajo, ne smejo po nepotrebnem spodbujati sodnih sporov, ki niso v interesu potrošnikov ali zadevnih strank in bi lahko potrošnikom preprečili, da v celoti izkoristijo prednosti zastopniške tožbe. Države članice, ki omogočajo odvetniške nagrade, vezane na višino odškodnine, bi morale zagotoviti, da take nagrade potrošnikom ne preprečijo pridobitve polnega nadomestila. [Sprememba 28]

(40)  Sodelovanje in izmenjava informacij, dobrih praks in izkušenj med kvalificiranimi zastopniškimi subjekti iz različnih držav članic sta se izkazala za koristna pri obravnavanju čezmejnih kršitev. Ukrepe za krepitev zmogljivosti in ukrepe sodelovanja je treba nadaljevati in jih razširiti na večje število kvalificiranih zastopniških subjektov po vsej Uniji, da bi se povečala uporaba zastopniških tožb s čezmejnimi posledicami. [Sprememba 29]

(41)  Za učinkovito obravnavo kršitev s čezmejnimi posledicami bi bilo treba zagotoviti vzajemno priznavanje procesnega upravičenja kvalificiranih subjektov, ki so v eni od držav članic vnaprej imenovani za vložitev zastopniške tožbe v drugi državi članici. Poleg tega bi morali imeti kvalificirani subjekti iz različnih držav članic možnost, da združijo moči v okviru ene same zastopniške tožbe pred enim forumom ob upoštevanju ustreznih pravil o pristojnosti. Zaradi učinkovitosti in uspešnosti bi moralo biti mogoče, da zastopniško tožbo vloži en kvalificirani subjekt v imenu drugih kvalificiranih subjektov, ki zastopajo potrošnike iz različnih držav članic.

(41a)   Da bi preučili možnost uvedbe postopka za čezmejne zastopniške tožbe na ravni Unije, bi morala Komisija oceniti možnost ustanovitve evropskega varuha človekovih pravic na področju kolektivnih pravnih sredstev. [Sprememba 30]

(42)  Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki so priznana zlasti v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah. Zato bi bilo treba to direktivo razlagati in uporabljati v skladu s temi pravicami in načeli, vključno s tistimi, povezanimi s pravico do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča ter pravico do obrambe.

(43)  Kar zadeva okoljsko pravo, ta direktiva upošteva Konvencijo UNECE o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah („Aarhuška konvencija“).

(44)  Cilja te direktive, tj. vzpostavitve mehanizma zastopniške tožbe za varstvo kolektivnih interesov potrošnikov, namenjenega zagotovitvi visoke ravni varstva potrošnikov po vsej Uniji in pravilnega delovanja notranjega trga, ni mogoče zadovoljivo doseči izključno z ukrepi držav članic, temveč se lahko zaradi čezmejnih posledic zastopniških tožb lažje doseže na ravni Unije. Unija lahko zato sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(45)  V skladu s Skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih(6) se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih uradnemu obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med sestavnimi deli direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takih dokumentov v primeru te direktive upravičeno.

(46)  Primerno je določiti pravila za časovno uporabo te direktive.

(47)  Direktivo 2009/22/ES bi bilo zato treba razveljaviti –

SPREJELA TO DIREKTIVO:

Poglavje 1

Predmet urejanja, področje uporabe in opredelitev pojmov

Člen 1

Predmet urejanja

1.  Ta direktiva določa pravila, ki kvalificiranim zastopniškim subjektom omogočajo vložitev zastopniških tožb, namenjenih varstvu kolektivnih interesov potrošnikov, ter s tem zlasti doseganje ter uveljavitev visoke ravni varstva in dostopa do pravnega varstva, in obenem zagotavljajo ustrezne zaščitne ukrepe za preprečevanje zlorabe pravdnih postopkov. [Sprememba 31]

2.  Ta direktiva državam članicam ne preprečuje sprejetja ali ohranitve veljavnih določb, ki kvalificiranim zastopniškim subjektom ali drugim zadevnim osebamjavnim organom podeljujejo druga postopkovna sredstva za vložitev tožb, namenjenih varstvu kolektivnih interesov potrošnikov na nacionalni ravni. Izvajanje te direktive v nobenem primeru ne sme biti razlog za zmanjšanje varstva potrošnikov na področjih, ki jih zajema pravo Unije. [Sprememba 32]

Člen 2

Področje uporabe

1.  Ta direktiva se uporablja za zastopniške tožbe, vložene proti trgovcem zaradi kršitev določb prava Unije, navedenih v Prilogi I, ki škodijo ali bi lahko škodovale kolektivnim interesom z velikim učinkom v javnosti, ki ščitijo kolektivne interese potrošnikov. Uporablja se za notranje in čezmejne kršitve, tudi če navedene kršitve prenehajo, preden se je postopek z zastopniško tožbo začel ali končal. [Sprememba 33]

2.  Ta direktiva ne vpliva na pravila o pogodbenih in nepogodbenih pravnih sredstvih, ki so potrošnikom na voljo za take kršitve na podlagi prava Unije ali nacionalnega prava.

3.  Ta direktiva ne posega v pravila Unije o mednarodnem zasebnem pravu, zlasti v pravila o pristojnosti sodišč, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah ter pravila o pravu, ki se uporablja za pogodbene in nepogodbene obveznosti, ki veljajo za zastopniške tožbe iz te direktive. [Sprememba 34]

3a.  Ta direktiva ne posega v druge oblike pravnih sredstev, ki jih določa nacionalno pravo. [Sprememba 35]

3b.  Ta direktiva spoštuje temeljne pravice ter upošteva načela, priznana z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, ter zlasti pravico do poštenega in nepristranskega sojenja ter pravico do učinkovitega pravnega sredstva. [Sprememba 36]

Člen 3

Opredelitev pojmov

V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(1)  „potrošnik“ pomeni vsako fizično osebo, ki deluje za namene, ki so zunaj njene trgovske, poslovne, obrtne ali poklicne dejavnosti;

(1a)  „potrošniška organizacija“ pomeni vsako skupino, ki si prizadeva zaščititi interese potrošnikov pred nezakonitimi dejanji ali opustitvami, ki jih storijo trgovci; [Sprememba 37]

(2)  „trgovec“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo, ne glede na to, ali je v zasebni ali javni lasti, ki sama ali deluje v okviru civilnega statusa v skladu s civilnim pravom, tudi prek druge osebe, ki nastopa v njenem imenu ali za njen račun, deluje za namene v zvezi s svojo trgovsko, poslovno, obrtno ali poklicno dejavnostjo; [Sprememba 38]

(3)  „kolektivni interesi potrošnikov“ pomenijo interese več potrošnikov ali posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, kot so opredeljeni v Uredbi (EU) 2016/679 (splošna uredba o varstvu podatkov); [Sprememba 39]

(4)  „zastopniška tožba“ pomeni tožbo za varstvo kolektivnih interesov potrošnikov, v kateri zadevni potrošniki niso stranke;

(5)  „praksa“ pomeni vsako ravnanje ali opustitev s strani trgovca;

(6)  „pravnomočna odločba“ pomeni odločbo sodišča države članice, na katero se ni ali ni več mogoče pritožiti, ali odločbo upravnega organa, ki ne more več biti predmet sodne presoje;

(6a)  „pravo varstva potrošnikov“ pomeni pravo Unije in nacionalno pravo, sprejeto za varstvo potrošnikov. [Sprememba 40]

Poglavje 2

Zastopniške tožbe

Člen 4

Kvalificirani zastopniški subjekti [Sprememba 41]

1.  Države članice zagotovijo, da zastopniške tožbe lahko vložijo kvalificirani subjekti, ki jih na njihovo zahtevo v ta namen vnaprej imenujejo države članice in jih uvrstijo na javno dostopen seznam. Države članice ali njena sodišča na svojem ozemlju imenujejo vsaj en kvalificirani zastopniški subjekt, ki zastopa v zastopniških tožbah v smislu člena 3(4).

Države članice imenujejo subjekt kot kvalificirani zastopniški subjekt, če izpolnjuje vsa naslednja merila: [Sprememba 42]

(a)  je ustrezno ustanovljen v skladu s pravom države članice;

(b)  njegov statut ali drug ustrezen dokument o upravljanju ter stalno delovanje na področju obrambe in varstva potrošnikov dokazuje, da ima upravičen interes za zagotavljanje spoštovanja določb prava Unije, za katere velja ta direktiva; [Sprememba 43]

(c)  je nepridobitne narave;

(ca)  deluje tako, da je neodvisen od drugih subjektov in oseb, ki niso potrošniki in ki bi lahko imeli ekonomski interes glede izida zastopniških tožb, zlasti od tržnih udeležencev; [Sprememba 44]

(cb)  nima finančnih sporazumov z odvetniškimi pisarnami tožnikov, ki bi presegali običajno pogodbo za opravljanje storitev; [Sprememba 45]

(cc)  je vzpostavil notranje postopke za preprečevanje nasprotja interesov s svojimi financerji; [Sprememba 46]

Države članice zagotovijo, da kvalificirani zastopniški subjekti javno in na ustrezen način, na primer na svoji spletni strani, v preprostem in razumljivem jeziku objavijo podatke o svojem financiranju, organizacijski strukturi in strukturi upravljanja, svojih ciljih ter delovnih metodah in dejavnostih.

Države članice redno ocenjujejo, ali kvalificirani zastopniški subjekt še naprej izpolnjuje ta merila. Države članice zagotovijo, da kvalificirani zastopniški subjekt izgubi svoj status na podlagi te direktive, če ne izpolnjuje več enega ali več meril iz prvega pododstavka.

Države članice pripravijo seznam zastopniških subjektov, ki izpolnjujejo merila iz odstavka 1, in ga dajo na voljo javnosti. Navedeni seznam sporočijo Komisiji in ga po potrebi posodabljajo.

Komisija objavi seznam zastopniških subjektov, ki ji ga posredujejo države članice, na javno dostopnem spletnem portalu. [Sprememba 47]

1a.  Države članice lahko določijo, da javni organi, ki so bili imenovani še pred začetkom veljavnosti te direktive v skladu z nacionalnim pravom, ostanejo upravičeni do statusa zastopniškega subjekta v smislu tega člena. [Sprememba 48]

2.  Države članice lahko kvalificirani subjekt na ad hoc podlagi na njegovo zahtevo imenujejo za določeno zastopniško tožbo, če izpolnjuje merila iz odstavka 1. [Sprememba 49]

3.  Države članice zagotovijo, da so do statusa kvalificiranega zastopniškega subjekta upravičene zlasti potrošniške organizacije in neodvisni, ki izpolnjujejo merila iz odstavka 1 in javni organi. Države članice lahko kot kvalificirane zastopniške subjekte imenujejo potrošniške organizacije, ki zastopajo člane iz več kot ene države članice. [Sprememba 50]

4.  Države članice lahko določijo pravila o tem, kateri kvalificirani subjekti lahko zahtevajo vse ukrepe iz členov 5 in 6 in kateri kvalificirani subjekti lahko zahtevajo samo enega ali več teh ukrepov. [Sprememba 51]

5.  Če kvalificirani subjekt izpolnjuje merila iz odstavka 1, to ne posega v pravicodolžnost sodišča ali upravnega organa, da preveri, ali namen kvalificiranega subjekta upravičuje vložitev tožbe v posameznem primeru v skladu s členom 4 in členom 5(1). [Sprememba 52]

Člen 5

Zastopniške tožbe za varstvo kolektivnih interesov potrošnikov

1.  Države članice zagotovijo, da lahko le kvalificirani subjekti, določeni v skladu s členom 4(1), pri nacionalnih sodiščih ali upravnih organih vložijo zastopniško tožbo, če obstaja neposredna povezava med glavnimi cilji subjekta in pravicami na podlagi prava Unije, ki naj bi bile kršene, v zvezi s čimer se vlaga tožba.

Kvalificirani zastopniški subjekti lahko prosto izberejo kateri koli postopek, ki je na voljo v skladu z nacionalnim pravom ali pravom Unije, ki zagotavlja višjo raven varstva kolektivnega interesa potrošnikov.

Države članice zagotovijo, da pri sodišču ali upravnem organu države članice ni bila vložena nobena druga tožba, ki še poteka, v zvezi z isto prakso, istim trgovcem in istimi potrošniki. [Sprememba 53]

2.  Države članice zagotovijo, da so kvalificirani zastopniški subjekti, tudi javni organi, ki so vnaprej določeni, upravičeni do vložitve zastopniških tožb, s katerimi zahtevajo naslednje ukrepe: [Sprememba 54]

(a)  izdaja opustitvene odločbe kot začasnega ukrepa za ustavitev nezakonite prakse ali za prepoved nezakonite prakse, če se praksa še ne izvaja, vendar je tik pred izvedbo; [Sprememba 56]

(b)  izdaja opustitvene odločbe, s katero se ugotovi, da je praksa kršitev določb prava, in ki prakso po potrebi ustavlja ali jo prepoveduje, če se praksa še ne izvaja, vendar je tik pred izvedbo.

Kvalificiranim zastopniškim subjektom za zahtevanje izdaje opustitvenih odločb ni treba pridobiti pooblastila posameznih potrošnikov, ki jih to zadeva, aliin predložiti dokazil o dejanski izgubi ali škodi, ki je nastala zadevnim potrošnikom, niti o nameri ali malomarnosti trgovca. [Sprememba 55]

3.  Države članice zagotovijo, da so kvalificirani zastopniški subjekti upravičeni do vložitve zastopniških tožb, s katerimi zahtevajo ukrepe za odpravo trajajočih posledic kršitve. Ti ukrepi se zahtevajo na podlagi katere koli pravnomočne odločbe, s katero se ugotovi, da praksa predstavlja kršitev določb prava Unije iz Priloge I in škodi kolektivnim interesom potrošnikov, vključno s pravnomočno opustitveno odločbo iz odstavka (2)(b). [Sprememba 57]

4.  Brez poseganja v člen 4(4) države članice zagotovijo, da lahko kvalificirani subjekti ukrepe za odpravo trajajočih posledic kršitve skupaj z ukrepi iz odstavka 2 zahtevajo na podlagi ene same zastopniške tožbe. [Sprememba 58]

Člen 5a

Register kolektivnih tožb

1.  Države članice lahko vzpostavijo nacionalni register zastopniških tožb, ki je vsem zainteresiranim osebam na voljo brezplačno v elektronski in/ali drugačni obliki.

2.  Na spletiščih, na katerih so objavljeni registri, je zagotovljen dostop do celovitih in nepristranskih informacij o mehanizmih, ki so na voljo za pridobitev nadomestila, vključno z izvensodnimi mehanizmi, ter o odprtih zastopniških tožbah.

3.  Nacionalni registri so med seboj povezani. Uporablja se člen 35 Uredbe (EU) št. 2017/2394. [Sprememba 59]

Člen 6

Ukrepi za povračilo škode

1.  Za namene člena 5(3) države članice zagotovijo, da so kvalificirani zastopniški subjekti upravičeni do vložitve zastopniških tožb na izdajo odločbe za povračilo škode, ki trgovca obvezuje, da zagotovi, med drugim, odškodnino, popravilo, zamenjavo, znižanje kupnine, odpoved pogodbe ali vračilo plačane kupnine, če je to primerno. Država članica lahko ali pa ne pred izdajo ugotovitvene odločbe ali izdajo odločbe za povračilo škode zahteva pooblastilo posameznih potrošnikov. [Sprememba 60]

Če država članica od posameznega potrošnika ne zahteva pooblastila, da se lahko pridruži zastopniški tožbi, pa tistim posameznikom, ki nimajo običajnega prebivališča v državi članici, v kateri je vložena tožba, vseeno dovoli, da sodelujejo v zastopniški tožbi, če so v ustreznem roku izrecno dali svoje pooblastilo, da se ji pridružijo. [Sprememba 61]

Kvalificirani zastopniški subjekt zagotovi zadostne vse potrebne informacije v podporo tožbi, kot jih zahteva nacionalno pravo, vključno z opisom potrošnikov, ki jih tožba zadeva, ter dejanskimi in pravnimi vprašanji, ki jih je treba razrešiti. [Sprememba 62]

2.  Z odstopanjem od odstavka 1 lahko države članice v ustrezno utemeljenih primerih, v katerih je zaradi značilnosti posamezne škode, ki je nastala zadevnim potrošnikom, določitev posameznega zahtevka zapletena, sodišče ali upravni organ pooblastijo, da namesto odločbe za povračilo škode izda ugotovitveno odločbo o odgovornosti trgovca do potrošnikov, ki so bili oškodovani zaradi kršitve določb prava Unije iz Priloge I. [Sprememba 63]

3.  Odstavek 2 se ne uporablja, če:

(a)  so potrošniki, ki jih zadeva kršitev, poimensko določljivi in so utrpeli primerljivo škodo, ki jo je povzročila ista praksa glede na časovno obdobje ali nakup. V takih primerih zahteva po pooblastilu posameznih zadevnih potrošnikov ni pogoj za začetek postopka. Povračilo škode se nameni zadevnim potrošnikom;

(b)  so potrošniki utrpeli majhno izgubo in bi bilo nesorazmerno, če bi se povračilo škode razdelilo med njih. V takih primerih države članice zagotovijo, da pooblastilo posameznih zadevnih potrošnikov ni potrebno. Povračilo škode se nameni javnemu namenu, ki služi kolektivnim interesom potrošnikov. [Sprememba 64]

4.  Povračilo škode, pridobljeno s pravnomočno odločbo v skladu z odstavkiodstavkom 1, 2 in 3, ne posega v nobene dodatne pravice do povračila škode, ki jih morda imajo zadevni potrošniki v skladu s pravom Unije ali nacionalnim pravom. Pri uporabi te določbe je treba spoštovati načelo pravnomočnosti. [Sprememba 65]

4a.  Cilj ukrepov za povračilo škode je zadevnim potrošnikom zagotoviti polno odškodnino za njihovo izgubo. Kadar po izplačilu odškodnine ostane neterjan znesek, o njegovem prejemniku odloči sodišče. Ta neterjani znesek se ne dodeli kvalificiranemu zastopniškemu subjektu ali trgovcu. [Sprememba 66]

4b.  Zlasti so prepovedane kaznovalne odškodnine, ki bi pripeljale do previsokega nadomestila tožniku za utrpelo škodo. Odškodnina, ki jo prejmejo oškodovani potrošniki v primeru skupnega oškodovanja, tako ni višja od zneska, ki ga mora trgovec plačati v skladu z veljavnim nacionalnim pravom ali pravom Unije za dejansko škodo, ki so jo potrošniki utrpeli posamično. [Sprememba 67]

Člen 7

Financiranje Dopustnost zastopniške tožbe [Sprememba 68]

1.  Kvalificirani zastopniški subjekt, ki zahteva izdajo odločbe za povračilo škode iz člena 6(1), v začetni fazi tožbe navede virsodišču ali upravnemu organu predloži popoln finančni pregled, kjer so navedeni vsi viri sredstev, ki se uporabljajo za njegove splošne dejavnosti, in sredstev, ki jih uporablja za financiranje tožbe, kot dokaz odsotnosti nasprotja interesov. Kvalificirani subjekt dokaže, da ima zadostna finančna sredstva za zastopanje interesov zadevnih potrošnikov in za poplačilo vseh stroškov nasprotne stranke, če tožba ne uspe. [Sprememba 69]

2.  Države članice zagotovijo, da je v primerih, v katerih zastopniško tožbo na povračilo škode financira tretja oseba, tretjim osebam prepovedano:Nacionalno sodišče lahko zastopniško tožbo razglasi za nedopustno, če ugotovi, da bi financiranje tretje osebe: [Sprememba 70]

(a)  vplivati na odločitve kvalificiranega zastopniškega subjekta v okviru zastopniške tožbe, tudi glede poravnavvložitve zastopniških tožb in sklepov o poravnavi; [Sprememba 71]

(b)  zagotavljati financiranje za kolektivno tožbo zoper toženo stranko, ki je konkurent financerja, ali zoper toženo stranko, od katere je financer odvisen.

3.  Države članice zagotovijo, da so sodišča in upravni organi pooblaščeni za presojo okoliščinpresojajo odsotnost nasprotja interesov iz odstavka 1 in okoliščine iz odstavka 2 in da v skladu s tem zahtevajo, da kvalificirani subjekt zavrne zadevno financiranje, ter po potrebi zavrnejo procesno upravičenje kvalificiranega subjekta v posameznem primeruv fazi presoje dopustnosti in kasnejši fazi med sodnim postopkom, če se okoliščine pojavijo šele tedaj. [Sprememba 72]

3a.  Države članice zagotovijo, da lahko sodišče ali upravni organ v čim zgodnejši fazi postopka zavrne očitno neutemeljene zadeve. [Sprememba 73]

Člen 7a

Načelo kdor izgubi, plača

Države članice zagotovijo, da stranka, ki je v kolektivni tožbi za povračilo škode neuspešna, uspešni stranki povrne pravne stroške, v skladu s pogoji iz nacionalnega prava. Vendar sodišče ali upravni organ ne prisodi povračila stroškov stranki, ki v postopku ne uspe, kolikor so ti neupravičeni ali so nesorazmerni z zahtevkom. [Sprememba 74]

Člen 8

Poravnave

1.  Države članice lahko določijo, da lahko kvalificirani zastopniški subjekt in trgovec, ki sta dosegla poravnavo glede povračila škode potrošnikom, na katere je vplivala domnevno nezakonita praksa tega trgovca, skupaj zaprosita sodišče ali upravni organ, da jo potrdi. Sodišče ali upravni organ tako zahtevo sprejme le, če pred sodiščem ali upravnim organom iste države članice ne poteka nobena druga zastopniška tožba v zvezi z istim trgovcem in v zvezi z isto prakso. [Sprememba 75]

2.  Države članice zagotovijo, da lahko sodišče ali upravni organ v okviru zastopniške tožbe kvalificirani subjekt in toženo stranko po posvetovanju z njima kadar koli pozove, da v določenem razumnem roku dosežeta poravnavo glede povračila škode.

3.  Države članice zagotovijo, da je sodišče ali upravni organ, ki je izdal pravnomočno ugotovitveno odločbo iz člena 6(2), pooblaščen, da od strank v zastopniški tožbi zahteva, da v določenem razumnem roku dosežeta poravnavo glede povračila škode, ki se zagotovi potrošnikom na podlagi te pravnomočne odločbe.

4.  Poravnave iz odstavkov 1, 2 in 3 so predmet nadzora sodišča ali upravnega organa. Sodišče ali upravni organ oceni zakonitost in pravičnost poravnave ob upoštevanju pravic in interesov vseh strank, vključno z zadevnimi potrošniki.

5.  Če se poravnava iz odstavka 2 ne doseže v določenih rokih ali če dosežena poravnava ni potrjena, sodišče ali upravni organ nadaljuje zastopniško tožbo.

6.  Posamezni potrošniki imajo možnost, da sprejmejo ali zavrnejo poravnavo iz odstavkov 1, 2 in 3. Povračilo škode, pridobljeno s potrjeno poravnavo v skladu z odstavkom 4, je obvezno za vse stranke in ne posega v morebitne dodatne pravice do povračila škode, ki jih imajo zadevni potrošniki na podlagi prava Unije ali nacionalnega prava. [Sprememba 76]

Člen 9

Informacije o zastopniških tožbah

-1.  Države članice zagotovijo, da zastopniški subjekti:

(a)  obvestijo potrošnike o domnevni kršitvi pravic iz prava Unije in o nameri, da bodo zaprosili za sodno odredbo ali vložili odškodninsko tožbo,

(b)  zadevnim potrošnikom že vnaprej razložijo možnost pridružitve tožbi, da bi zagotovili hrambo ustreznih dokumentov in drugih informacij, potrebnih za tožbo,

(c)  po potrebi obveščajo o nadaljnjih korakih in morebitnih pravnih posledicah. [Sprememba 77]

1.  DržaveČe poravnava ali pravnomočna odločba koristi potrošnikom, ki se tega morda ne zavedajo, države članice zagotovijo, da sodišče ali upravni organ od trgovca, ki krši pravila,neuspešne stranke ali od obeh strank zahteva, da na svoje stroške v določenih rokih obvesti prizadete potrošnike o pravnomočnih odločbah o ukrepih iz členov 5 in 6 ter potrjenih poravnavah iz člena 8 na način, ki ustreza okoliščinam primera, vključno z obvestitvijo vsakega posameznega zadevnega potrošnika, če je to primerno. Države članice lahko določijo, da se obveznost obveščanja lahko izpolni na javnem in lahko dostopnem spletišču. [Sprememba 78]

1a.  Neuspešna stranka krije stroške obveščanja potrošnikov v skladu z načelom iz člena 7. [Sprememba 79]

2.  Informacije iz odstavka 1 vključujejo razumljivo razlago vsebine zastopniške tožbe, njenih pravnih posledic in nadaljnjih ukrepov zadevnih potrošnikov, če je to ustrezno. Podrobna ureditev in časovni okvir informacij se oblikujeta v dogovoru s sodiščem ali upravnim organom. [Sprememba 80]

2a.  Države članice zagotovijo, da so javnosti na dostopen način na voljo informacije o prihajajočih, potekajočih in zaključenih kolektivnih tožbah, med drugim prek medijev in na spletu na javnem spletišču, ko sodišče odloči, da je tožba dopustna. [Sprememba 81]

2b.  Države članice zagotovijo, da so javna sporočila kvalificiranih subjektov o zahtevkih stvarna in da upoštevajo tako pravico potrošnikov do obveščenosti kot pravice toženih strank do ugleda in do poslovnih skrivnosti. [Sprememba 82]

Člen 10

Učinki pravnomočnih odločb

1.  Države članice zagotovijo, da za kršitev, ki škoduje kolektivnim interesom potrošnikov, ugotovljeno v pravnomočni odločbipravnomočna odločba upravnega organa ali sodišča, vključno s pravnomočno opustitveno odločbo iz člena 5(2)(b), velja, da neizpodbojno ugotavlja kot dokaz za obstoj ali neobstoj navedene kršitve za namene vseh drugih tožb na povračilo škode pred nacionalnimi sodišči zoper istega trgovca in zaradi iste kršitve istih dejstev, upoštevajoč dejstvo, da ni mogoče prejeti dveh odškodnin za isto škodo istemu zadevnemu potrošniku. [Sprememba 83]

2.  Države članice zagotovijo, da njihova nacionalna sodišča ali upravni organi pravnomočno odločbo iz odstavka 1, izdano v drugi državi članici, upoštevajo kot izpodbojno domnevovsaj kot dokaz, da je do kršitve prišlo. [Sprememba 84]

2a.  Države članice zagotovijo, da se pravnomočna odločba sodišča ene države članice, s katero se ugotovi obstoj ali neobstoj kršitve za namene drugih odškodninskih tožb za povračilo škode pred nacionalnimi sodišči v drugi državi članici proti istemu trgovcu za isto kršitev, obravnava kot izpodbojna domneva. [Sprememba 85]

3.  Države članice zagotovijo, da za pravnomočno ugotovitveno odločbo iz člena 6(2) velja, da neizpodbojno ugotavlja odgovornost trgovca do potrošnikov, ki so bili oškodovani zaradi kršitve, za namene morebitnih tožb na povračilo škode pred nacionalnimi sodišči zoper istega trgovca in zaradi iste kršitve. Države članice zagotovijo, da so take tožbe na povračilo škode, ki jih potrošniki vložijo posamično, na voljo brez nepotrebnega odlašanja in v okviru hitrih in poenostavljenih postopkovse spodbuja, da ustvarijo zbirko podatkov z vsemi pravnomočnimi odločbami v zvezi s tožbami za povračilo škode, ki bi lahko olajšala druge ukrepe za povračilo škode, in delijo svojo dobro prakso na tem področju. [Sprememba 86]

Člen 11

Zadržanje roka zastaranja

Države članice v skladu z nacionalnim pravom zagotovijo, da je učinek vložitve zastopniške tožbe iz členov 5 in 6 zadržanje ali pretrganje zastaralnih rokov za zadevne potrošnikeposameznike, ki veljajo za vse tožbe na povračilo škode, če se za zadevne pravice uporabljajo zastaralni roki na podlagi prava Unije ali nacionalnega prava. [Sprememba 87]

Člen 12

Ekspeditivnost postopka

1.  Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da se zastopniške tožbe iz členov 5 in 6 obravnavajo brez nepotrebnega odlašanja.

2.  Zastopniške tožbe na izdajo opustitvene odločbe kot začasnega ukrepa iz člena 5(2)(a) se obravnavajo po pospešenem postopku.

Člen 13

Dokazi

Države članice zagotovijo, da lahko na zahtevo kvalificiranega subjektaene od strank, ki je predstavil predstavila zadostna dejstva in dokaze v podporo zastopniški tožbiter utemeljeno razlago, ki so mu ji dostopni pod razumnimi pogoji, v podporo svojim stališčem, in ki je navedel navedla nadaljnje konkretne in jasno opredeljene dokaze, s katerimi razpolaga tožena druga stranka, sodišče ali upravni organ v skladu z nacionalnimi postopkovnimi pravili odredi, da mora toženata stranka predložiti take dokaze, kakor konkretno je to mogoče in na podlagi primerno razpoložljivih dokazov, v skladu z veljavnimi pravili Unije in nacionalnimi pravili o zaupnosti. V zadevnem primeru mora biti nalog ustrezen in sorazmeren ter ne sme povzročiti neravnovesja med zadevnima strankama. [Sprememba 88]

Države članice zagotovijo, da sodišča omejijo razkritje dokazov le na tisto, kar je sorazmerno. Da bi sodišče ugotovilo, ali je kakršno koli razkritje, ki ga zahteva zastopniški subjekt, sorazmerno, prouči upravičeni interes vseh zadevnih strank, tj. v kolikšni meri zahtevo za razkritje dokazov podpirajo razpoložljiva dejstva in dokazi ter ali dokazi, katerih razkritje se zahteva, vsebujejo zaupne informacije. [Sprememba 89]

Države članice zagotovijo, da imajo nacionalna sodišča pristojnost, da odredijo razkritje dokazov, ki vsebujejo informacije, če menijo, da so pomembni za odškodninsko tožbo. [Sprememba 90]

Člen 14

Kazni

1.  Države članice določijo pravila o kaznih, ki se uporabljajo za neupoštevanje pravnomočnih odločb, izdanih na podlagi zastopniške tožbe, in sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev njihovega izvajanja. Predvidene kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

2.  Države članice zagotovijo, da so kazni lahko med drugim v obliki glob. [Sprememba 91]

3.  Države članice pri odločanju o dodelitvi prihodkov od glob upoštevajo kolektivne interese potrošnikov. Države članice se lahko odločijo, da se ti prihodki dodelijo za sklad, ustanovljen za financiranje zastopniških tožb. [Sprememba 92]

4.  Države članice Komisijo uradno obvestijo o določbah iz odstavka 1 najpozneje do [datum prenosa Direktive] in jo nemudoma uradno obvestijo o vseh naknadnih spremembah, ki vplivajo nanje.

Člen 15

Pomoč kvalificiranim zastopniškim subjektom [Sprememba 93]

1.  Države članice sprejmejo se v skladu s členom 7 spodbuja, da zagotovijo, da imajo kvalificirani zastopniški subjekti na voljo zadostna sredstva za zastopniške tožbe. Sprejmejo potrebne ukrepe za lažji dostop do pravnega varstva in zagotovitev, da stroški postopka, povezani z zastopniškimi tožbami, ne pomenijo finančnih ovir za kvalificirane subjekte, da bi učinkovito uveljavljali pravico do zahtevanja ukrepov iz členov 5 in 6, tako da na primer omejijo veljavne sodne ali upravne takse, ali kvalificiranim subjektom po potrebi zagotovijo dostop do pravne pomoči ali jim v ta namen zagotovijo javna sredstva. [Sprememba 94]

1a.  Države članice zagotovijo strukturno podporo subjektom, ki na področju uporabe te direktive delujejo kot kvalificirani subjekti. [Sprememba 95]

2.  Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da se v primerih, ko morajo kvalificirani subjekti zadevne potrošnike obvestiti o zastopniški tožbi, ki poteka, s tem povezani stroški lahko izterjajo od trgovca, če je tožba uspešna.

3.  Države članice in Komisija podpirajo in omogočajo sodelovanje kvalificiranih subjektov ter izmenjavo in razširjanje njihovih najboljših praks in izkušenj v zvezi z reševanjem čezmejnih in notranjih kršitev.

Člen 15a

Pravno zastopanje in odvetniške nagrade

Države članice zagotovijo, da odvetniške nagrade in metoda, po kateri se izračunajo, ne spodbujajo sodnih sporov, ki z vidika interesov katere koli od strank niso nujni. Zlasti države članice prepovejo odvetniške nagrade glede na uspešnost, vezane na višino odškodnine. [Sprememba 96]

Člen 16

Čezmejne zastopniške tožbe

1.  Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da se lahko vsak kvalificirani zastopniški subjekt, ki je vnaprej imenovan v eni od držav članic v skladu s členom 4(1), obrne na sodišča ali upravne organe druge države članice ob predložitvi javno dostopnega seznama iz navedenega člena. Sodišča ali upravni organi ta seznam sprejmejo kot dokaz procesnega upravičenja lahko ponovno pregledajo procesno upravičenje kvalificiranega zastopniškega subjekta, kar ne posega v njihovo pravico, da preverijo, ali namen kvalificiranega zastopniškega subjekta v posameznem primeru upravičuje vložitev tožbe. [Sprememba 97]

2.  Države članice zagotovijo, da lahko v primeru, ko kršitev vpliva ali bi lahko vplivala na potrošnike iz različnih držav članic, zastopniško tožbo pri pristojnem sodišču ali upravnem organu ene od držav članic vloži več kvalificiranih subjektov iz različnih držav članic, ki delujejo skupaj ali jih zastopa en sam kvalificirani subjekt, za namene varstva kolektivnih interesov potrošnikov iz različnih držav članic.

2a.  Država članica, v kateri poteka kolektivna tožba, lahko zahteva pooblastilo od potrošnikov, ki imajo prebivališče v tej državi članici, in zahteva pooblastilo od posameznih potrošnikov, ki imajo prebivališče v drugi državi članici, če je tožba čezmejna. V takšnih okoliščinah se skupni seznam vseh potrošnikov iz drugih držav članic, ki so dali takšno pooblastilo, predloži sodišču ali upravnemu organu in toženi stranki ob začetku tožbe. [Sprememba 98]

3.  Brez poseganja v pravice, ki jih imajo drugi subjekti na podlagi nacionalne zakonodaje, države članice Komisiji sporočijo seznam kvalificiranih subjektov, ki so bili vnaprej imenovani za namene čezmejnih zastopniških tožb. Države članice sporočijo Komisiji ime in namen teh kvalificiranih subjektov. Komisija te informacije javno objavi in jih posodablja.

4.  Če država članica ali, Komisija ali trgovec izrazi pomisleke v zvezi s tem, ali kvalificirani zastopniški subjekt izpolnjuje merila iz člena 4(1), država članica, ki je ta subjekt imenovala, pomisleke preuči in po potrebi prekliče imenovanje, če eno merilo ali več ni izpolnjeno. [Sprememba 99]

Člen 16a

Javni register

Države članice zagotovijo, da ustrezni pristojni nacionalni organi vzpostavijo javno dostopen register nezakonitih dejanj, ki so bila v skladu z določbami te direktive predmet opustitvenih odločb. [Sprememba 100]

Poglavje 3

Končne določbe

Člen 17

Razveljavitev

Direktiva 2009/22/EU se razveljavi od ... [datum uporabe te direktive] brez poseganja v člen 20(2).

Sklicevanja na razveljavljeno direktivo se štejejo kot sklicevanja na to direktivo in se berejo v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge II.

Člen 18

Spremljanje in ocenjevanje

1.  Komisija ne prej kot 5 let po datumu začetka uporabe te direktive opravi oceno te direktive in Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru predloži poročilo o glavnih ugotovitvah. Ocena se opravi v skladu s smernicami Komisije za boljšo pravno urejanje. Komisija v poročilu zlasti oceni področje uporabe te direktive, opredeljeno v členu 2 in Prilogi I.

2.  Komisija najpozneje eno leto po začetku veljavnosti te direktive oceni, ali pravila o pravicah potnikov v zračnem in železniškem prometu zagotavljajo primerljivo raven varstva pravic potrošnikov kot ta direktiva. V tem primeru namerava Komisija pripraviti ustrezne predloge, ki lahko vključujejo zlasti umik aktov iz točk 10 in 15 Priloge I s področja uporabe te direktive, kakor je opredeljeno v členu 2. [Sprememba 101]

3.  Države članice vsako leto, prvič pa najpozneje 4 leta po datumu začetka uporabe te direktive, Komisiji zagotovijo naslednje podatke, ki so potrebni za pripravo poročila iz odstavka 1:

(a)  število zastopniških tožb, vloženih v skladu s to direktivo pri upravnih in sodnih organih;

(b)  vrste kvalificiranih subjektov, ki so vložili tožbe;

(c)  vrste kršitev, ki so bile predmet zastopniških tožb, stranke v zastopniških tožbah in gospodarski sektor, na katerega so se zastopniške tožbe nanašale;

(d)  trajanje postopka od vložitve tožbe do sprejetja pravnomočnih opustitvenih odločb iz člena 5, odločb za povračilo škode ali ugotovitvenih odločb iz člena 6 ali dokončne potrditve poravnave iz člena 8;

(e)  izidi zastopniških tožb;

(f)  število kvalificiranih subjektov, ki sodelujejo v mehanizmu sodelovanja in izmenjave najboljših praks iz člena 15(3).

Člen 18a

Klavzula o ponovnem pregledu

Komisija brez poseganja v člen 16 oceni, ali bi bilo čezmejne zastopniške tožbe najbolje obravnavati na ravni Unije z ustanovitvijo evropskega varuha za kolektivne tožbe. Komisija najpozneje tri leta po začetku veljavnosti te direktive Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo v zvezi s tem, ki mu po potrebi priloži ustrezne predloge. [Sprememba 102]

Člen 19

Prenos

1.  Države članice najpozneje do ... [18 mesecev od datuma začetka veljavnosti te direktive] sprejmejo in objavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo. Komisiji takoj sporočijo besedilo teh predpisov.

Države članice navedene določbe uporabljajo od ... [6 mesecev po roku za prenos].

Države članice se v sprejetih določbah sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

2.  Države članice Komisiji sporočijo besedilo temeljnih določb nacionalnega prava, ki jih sprejmejo na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 20

Prehodne določbe

1.  Države članice uporabljajo zakone in druge predpise za prenos te direktive za kršitve, ki so se začele po ... [datum začetka uporabe te direktive].

2.  Države članice uporabljajo zakone in druge predpise za prenos Direktive 2009/22/ES za kršitve, ki so se začele pred ... [datum začetka uporabe te direktive].

Člen 21

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 22

Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V ...,

Za Evropski parlament Za Svet

Predsednik Predsednik

PRILOGA I

SEZNAM DOLOČB PRAVA UNIJE IZ ČLENA 2(1)

(1)  Direktiva Sveta 85/374/EGS z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako (UL L 210, 7.8.1985, str. 29)(7).

(2)  Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL L 95, 21.4.1993, str. 29).

(3)  Direktiva 98/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 1998 o varstvu potrošnikov pri označevanju cen potrošnikom ponujenih proizvodov (UL L 80, 18.3.1998, str. 27).

(4)  Direktiva 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij (UL L 171, 7.7.1999, str. 12).

(5)  Direktiva 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju) (UL L 178, 17.7.2000, str. 1).

(6)  Direktiva 2001/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. novembra 2001 o zakoniku Skupnosti o zdravilih za uporabo v humani medicini: členi 86 do 100 (UL L 311, 28.11.2001, str. 67).

(7)  Direktiva 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (Direktiva o univerzalnih storitvah) (UL L 108, 24.4.2002, str. 51).

(8)  Direktiva 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) (UL L 201, 31.7.2002, str. 37): člen 13.

(9)  Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2002/65/ES z dne 23. septembra 2002 o trženju finančnih storitev potrošnikom na daljavo (UL L 271, 9.10.2002, str. 16).

(10)  Uredba (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91 (UL L 46, 17.2.2004, str. 1).

(11)  Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu (UL L 149, 11.6.2005, str. 22).

(12)  Uredba (ES) št. 1107/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o pravicah invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo v zračnem prevozu (UL L 204, 26.7.2006, str. 1).

(13)  Direktiva 2006/114/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o zavajajočem in primerjalnem oglaševanju (UL L 376, 27.12.2006, str. 21): člen 1, člen 2(c) in členi 4 do 8.

(14)  Direktiva 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu (UL L 376, 27.12.2006, str. 36).

(15)  Uredba (ES) št. 1371/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o pravicah in obveznostih potnikov v železniškem prometu (UL L 315, 3.12.2007, str. 14).

(16)  Direktiva 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 87/102/EGS (UL L 133, 22.5.2008, str. 66).

(17)  Uredba (ES) št. 1008/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. septembra 2008 o skupnih pravilih za opravljanje zračnih prevozov v Skupnosti (UL L 293, 31.10.2008, str. 3): členi 22, 23 in 24.

(18)  Uredba (ES) št. 1272/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o razvrščanju, označevanju in pakiranju snovi ter zmesi, o spremembi in razveljavitvi direktiv 67/548/EGS in 1999/45/ES ter spremembi Uredbe (ES) št. 1907/2006 (UL L 353, 31.12.2008, str. 1).

(19)  Direktiva 2008/122/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. januarja 2009 o varstvu potrošnikov v zvezi z nekaterimi vidiki pogodb časovnega zakupa, dolgoročnih počitniških proizvodov, nadaljnje prodaje in zamenjave (UL L 33, 3.2.2009, str. 10).

(20)  Direktiva 2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 2003/54/ES (UL L 211, 14.8.2009, str. 55).

(21)  Direktiva 2009/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom in o razveljavitvi Direktive 2003/55/ES (UL L 211, 14.8.2009, str. 94).

(22)  Direktiva 2009/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP) (UL L 302, 17.11.2009, str. 32).

(23)  Uredba (ES) št. 924/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o čezmejnih plačilih v Skupnosti in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 2560/2001 (UL L 266, 9.10.2009, str. 11).

(24)  Direktiva 2009/110/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti ter nadzoru skrbnega in varnega poslovanja institucij za izdajo elektronskega denarja ter o spremembah direktiv 2005/60/ES in 2006/48/ES in razveljavitvi Direktive 2000/46/ES (UL L 267, 10.10.2009, str. 7).

(25)  Direktiva 2009/125/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o vzpostavitvi okvira za določanje zahtev za okoljsko primerno zasnovo izdelkov, povezanih z energijo (UL L 285, 31.10.2009, str. 10).

(26)  Uredba (ES) št. 1222/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o označevanju pnevmatik glede na izkoristek goriva in druge bistvene parametre (UL L 342, 22.12.2009, str. 46).

(27)  Direktiva 2009/138/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (Solventnost II) (UL L 335, 17.12.2009, str. 1): členi 183, 184, 185 in 186.

(28)  Direktiva 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah) (UL L 95, 15.4.2010, str. 1): členi 9, 10 in 11 ter členi 19 do 26.

(29)  Direktiva 2010/31/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 2010 o energetski učinkovitosti stavb (UL L 153, 18.6.2010, str. 13).

(30)  Uredba (ES) št. 66/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o znaku EU za okolje (UL L 27, 30.1.2010, str. 1).

(31)  Uredba (EU) št. 1177/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o pravicah potnikov med potovanjem po morju in celinskih plovnih poteh ter spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 (UL L 334, 17.12.2010, str. 1).

(32)  Uredba (EU) št. 181/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o pravicah potnikov v avtobusnem prevozu in spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 (UL L 55, 28.2.2011, str. 1).

(33)  Direktiva 2011/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2011 o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu (UL L 88, 4.4.2011, str. 45).

(34)  Direktiva 2011/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2011 o upraviteljih alternativnih investicijskih skladov in spremembah direktiv 2003/41/ES in 2009/65/ES ter uredb (ES) št. 1060/2009 in (EU) št. 1095/2010 (UL L 174, 1.7.2011, str. 1).

(35)  Direktiva 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 304, 22.11.2011, str. 64).

(36)  Uredba (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom, spremembah uredb (ES) št. 1924/2006 in (ES) št. 1925/2006 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Komisije 87/250/EGS, Direktive Sveta 90/496/EGS, Direktive Komisije 1999/10/ES, Direktive 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Komisije 2002/67/ES in 2008/5/ES in Uredbe Komisije (ES) št. 608/2004 (UL L 304, 22.11.2011, str. 18).

(37)  Uredba (EU) št. 260/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. marca 2012 o uvajanju tehničnih in poslovnih zahtev za kreditne prenose in direktne bremenitve v eurih in o spremembi Uredbe (ES) št. 924/2009 (UL L 94, 30.3.2012, str. 22).

(38)  Uredba (EU) št. 531/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. junija 2012 o gostovanju v javnih mobilnih komunikacijskih omrežjih v Uniji (UL L 172, 30.6.2012, str. 10).

(39)  Direktiva 2012/27/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o energetski učinkovitosti, spremembi direktiv 2009/125/ES in 2010/30/EU ter razveljavitvi direktiv 2004/8/ES in 2006/32/ES (UL L 315, 14.11.2012, str. 1).

(40)  Direktiva 2013/11/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2013 o alternativnem reševanju potrošniških sporov (UL L 165, 18.6.2013, str. 63): člen 13.

(41)  Uredba (EU) št. 524/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2013 o spletnem reševanju potrošniških sporov (Uredba o spletnem reševanju potrošniških sporov) (UL L 165, 18.6.2013, str. 1): člen 14.

(42)  Uredba (EU) št. 345/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2013 o evropskih skladih tveganega kapitala (UL L 115, 25.4.2013, str. 1).

(43)  Uredba (EU) št. 346/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2013 o evropskih skladih za socialno podjetništvo (UL L 115, 25.4.2013, str. 18).

(44)  Direktiva 2014/17/ЕU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. februarja 2014 o potrošniških kreditnih pogodbah za stanovanjske nepremičnine in spremembi direktiv 2008/48/ES in 2013/36/EU ter Uredbe (EU) št. 1093/2010 (UL L 60, 28.2.2014, str. 34): členi 10, 11, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 21, 22 in 23, poglavje 10 ter prilogi I in II.

(45)  Direktiva 2014/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o trgih finančnih instrumentov ter spremembi Direktive 2002/92/ES in Direktive 2011/61/EU (UL L 173, 12.6.2014, str. 349).

(46)  Direktiva 2014/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o primerljivosti nadomestil, povezanih s plačilnimi računi, zamenjavi plačilnih računov in dostopu do osnovnih plačilnih računov (UL L 257, 28.8.2014, str. 214): členi 3 do 18 in člen 20(2).

(47)  Direktiva (EU) 2015/2302 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o paketnih potovanjih in povezanih potovalnih aranžmajih, spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 in Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 90/314/EGS (UL L 326, 11.12.2015, str. 1).

(48)  Uredba (EU) št. 1286/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. novembra 2014 o dokumentih s ključnimi informacijami o paketnih naložbenih produktih za male vlagatelje in zavarovalnih naložbenih produktih (PRIIP) (UL L 352, 9.12.2014, str. 1).

(49)  Uredba (EU) 2015/760 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2015 o evropskih dolgoročnih investicijskih skladih (UL L 123, 19.5.2015, str. 98).

(50)  Direktiva (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o plačilnih storitvah na notranjem trgu, spremembah direktiv 2002/65/ES, 2009/110/ES ter 2013/36/EU in Uredbe (EU) št. 1093/2010 ter razveljavitvi Direktive 2007/64/ES (UL L 337, 23.12.2015, str. 35).

(51)  Uredba (EU) 2015/2120 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o določitvi ukrepov v zvezi z dostopom do odprtega interneta in spremembi Direktive 2002/22/ES o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami ter Uredbe (EU) št. 531/2012 o gostovanju v javnih mobilnih komunikacijskih omrežjih v Uniji (UL L 310, 26.11.2015, str. 1).

(52)  Direktiva (EU) 2016/97 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. januarja 2016 o distribuciji zavarovalnih produktov (prenovitev) (UL L 26, 2.2.2016, str. 19).

(53)  Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (UL L 119, 4.5.2016, str. 1).

(54)  Direktiva (EU) 2016/2341 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. decembra 2016 o dejavnostih in nadzoru institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje (UL L 354, 23.12.2016, str. 37).

(55)  Uredba (EU) 2017/1128 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o čezmejni prenosljivosti storitev spletnih vsebin na notranjem trgu (UL L 168, 30.6.2017, str. 1).

(56)  Uredba (EU) 2017/1129 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o prospektu, ki se objavi ob ponudbi vrednostnih papirjev javnosti ali njihovi uvrstitvi v trgovanje na reguliranem trgu, in razveljavitvi Direktive 2003/71/ES (UL L 168, 30.6.2017, str. 12).

(57)  Uredba (EU) 2017/1131 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o skladih denarnega trga (UL L 169, 30.6.2017, str. 8).

(58)  Uredba (EU) 2017/1369 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2017 o vzpostavitvi okvira za označevanje z energijskimi nalepkami in razveljavitvi Direktive 2010/30/EU (UL L 198, 28.7.2017, str. 1).

(59)  Uredba (EU) 2018/302 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. februarja 2018 o naslovitvi neupravičenega geografskega blokiranja in drugih oblik diskriminacije na podlagi državljanstva, kraja prebivališča ali kraja sedeža strank na notranjem trgu ter o spremembi uredb (ES) št. 2006/2004 in (EU) 2017/2394 ter Direktive 2009/22/ES (UL L 60, 2.3.2018, str. 1).

(59a)   Direktiva 2001/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. decembra 2001 o splošni varnosti proizvodov (UL L 11, 15.1.2002, str. 4). [Sprememba 103]

(59b)   Direktiva 2014/35/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o harmonizaciji zakonodaj držav članic v zvezi z omogočanjem dostopnosti na trgu električne opreme, ki je načrtovana za uporabo znotraj določenih napetostnih mej (UL L 96, 29.3.2014, str. 357). [Sprememba 104]

(59c)   Uredba (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (UL L 31, 1.2.2002, str. 1). [Sprememba 105]

(59d)   Direktiva 2014/31/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o harmonizaciji zakonodaj držav članic v zvezi z omogočanjem dostopnosti neavtomatskih tehtnic na trgu (UL L 96, 29.3.2014, str. 107). [Sprememba 106]

(59e)   Uredba Sveta (EGS) št. 2136/89 z dne 21. junija 1989 o določitvi skupnih tržnih standardov za konzervirane sardele in trgovskih opisov konzerviranih sardel in proizvodov tipa sardele (UL L 212, 22.7.1989, str. 79). [Sprememba 107]

(59f)   Uredba (ES) št. 715/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o pogojih za dostop do prenosnih omrežij zemeljskega plina in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1775/2005 (UL L 211, 14.8.2009, str. 36). [Sprememba 108]

PRILOGA II

KORELACIJSKA TABELA

(1) UL C 440, 6.12.2018, str. 66. (2) UL C 461, 21.12.2018, str. 232. (3) Stališče Evropskega parlamenta z dne 26. marca 2019. (4) UL L 110, 1.5.2009, str. 30. (5) UL L 345, 27.12.2017. (6) UL C 369, 17.12.2011, str. 14. (7) Navedena direktiva je bila spremenjena z Direktivo 1999/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. maja 1999 o spremembi Direktive Sveta 85/374/EGS o prilagajanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako (UL L 141, 4.6.1999, str. 20).