Kazalo 
Sprejeta besedila
Četrtek, 14. marec 2019 - StrasbourgKončna izdaja
Stanje človekovih pravic v Kazahstanu
 Iran, zlasti primer zagovornikov človekovih pravic
 Stanje človekovih pravic v Gvatemali
 Pristojnost, priznavanje in izvrševanje odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter mednarodna ugrabitev otrok *
 Izvajanje uredbe o splošnih tarifnih preferencialih (GSP)
 Minimalno kritje izgub za nedonosne izpostavljenosti ***I
 Varstvo konkurence v zračnem prevozu ***I
 Smernice za proračun za leto 2020 – oddelek III
 Uravnotežena zastopanost spolov pri imenovanjih na področju ekonomskih in monetarnih zadev EU
 Imenovanje člana Enotnega odbora za reševanje Sebastiana Laviole
 Imenovanje člana Izvršilnega odbora Evropske centralne banke
 Imenovanje predsednika Evropskega bančnega organa
 Evropski sistem sankcij za kršenje človekovih pravic
 Nujnost črnega seznama EU glede tretjih držav v skladu z direktivo o preprečevanju pranja denarja
 Podnebne spremembe
 Ustanovitev Evropskega denarnega sklada
 Razmere v Nikaragvi
 Letno strateško poročilo o izvajanju in uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja

Stanje človekovih pravic v Kazahstanu
PDF 130kWORD 55k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. marca 2019 o stanju človekovih pravic v Kazahstanu (2019/2610(RSP))
P8_TA(2019)0203RC-B8-0204/2019

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 12. decembra 2017 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi Sporazuma o okrepljenem partnerstvu in sodelovanju med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Republiko Kazahstan na drugi strani, v imenu Unije(1), ter z dne 10. marca 2016 o svobodi izražanja v Kazahstanu(2),

–  ob upoštevanju nezakonodajne resolucije z dne 12. decembra 2017 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi Sporazuma o okrepljenem partnerstvu in sodelovanju med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Republiko Kazahstan na drugi strani, v imenu Unije(3),

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Kazahstanu, vključno s tistimi z dne 18. aprila 2013(4), 15. marca 2012(5) in 17. septembra 2009 o primeru Jevgenija Žovtisa v Kazahstanu(6),

–  ob upoštevanju sporazuma o okrepljenem partnerstvu in sodelovanju, podpisanega 21. decembra 2015 v Astani,

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 15. decembra 2011 o stanju izvajanja strategije EU za osrednjo Azijo(7) ter z dne 13. aprila 2016 o izvajanju in pregledu strategije EU za Srednjo Azijo(8),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 22. junija 2015 in 19. junija 2017 o strategiji EU za Srednjo Azijo,

–  ob upoštevanju letnih dialogov o človekovih pravicah med EU in Kazahstanom,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker sta Evropska unija in Kazahstan 21. decembra 2015 podpisala sporazum o okrepljenem partnerstvu in sodelovanju, ki naj bi zagotovil širok okvir za okrepljen politični dialog in sodelovanje na področju pravosodja in notranjih zadev, pa tudi na številnih drugih področjih; ker sporazum poseben poudarek namenja demokraciji in načelom pravne države, človekovim pravicam in temeljnim svoboščinam, načelom tržnega gospodarstva in trajnostnega razvoja ter sodelovanju civilne družbe, med drugim pri oblikovanju javne politike;

B.  ker se je Kazahstan marca 2012 pridružil Evropski komisiji za demokracijo skozi pravo (Beneški komisiji);

C.  ker je videti, da kazahstanska vlada ni sprejela ukrepov, s katerimi bi spremenila ohlapno opredeljene določbe v 174. členu kazenskega zakonika, ki „prepoveduje nagovarjanje k družbenemu, narodnostnemu ali drugemu razdoru“, in 274. členu, ki prepoveduje „širjenje informacij, za katere je znano, da so lažne“, temveč na podlagi teh določb še naprej obtožuje in zapira aktiviste civilne družbe in novinarje;

D.  ker je v Kazahstanu vse več političnih zapornikov; ker so leta 2016 v različnih regijah države potekali miroljubni protesti zoper spremembe zemljiškega zakonika, v katerih je bilo pridržanih več kot 1000 udeležencev (tudi 55 novinarjev), od katerih jih je bilo nato 30 aretiranih; ker je delovna skupina Združenih narodov za samovoljna pridržanja potrdila, da je šlo pri tem za samovoljno pridržanje, da ni bilo pravičnega sojenja in da je prišlo v nekaterih primerih do hude kršitve pravic; ker aktivist civilne družbe Maks Bokajev prestaja zaporno kazen zaradi zakonitega sodelovanja pri miroljubnih množičnih protestih;

E.  ker je kazahstanska vlada sodelovala z misijo na visoki ravni, ki jo je napotila Mednarodna organizacije dela, in se zavezala, da bo začela izvajati načrt, s katerim bi obravnavala pomisleke te organizacije, vendar nato ni sprejela smiselnih ukrepov, da bi dejansko izvedla določbe tega načrta, na primer spremembo zakona o sindikatih; ker ni začela izvajati niti prejšnjih priporočil odbora Mednarodne organizacije dela za uporabo standardov, v skladu s katerimi bi morala pregledati zakon o sindikatih in zakonik o delovnih razmerjih ter sprejeti vse potrebne ukrepe, da bi lahko Konfederacija neodvisnih sindikatov Kazahstana (CITUK) in z njo povezani sindikati v celoti uveljavljali svoje pravice;

F.  ker sta bila sindikalna aktivista Nurbek Kušakbajev in Amin Eleusinov maja 2018 pogojno izpuščena, vendar ne smeta več sodelovati pri dejavnostih sindikatov; ker aktivistki Larisi Harkovi grozijo podobne omejitve, pa tudi nenehno sodno nadlegovanje, zoper Erlana Baltabaja, prav tako sindikalnega aktivista iz Šimkenta, pa poteka kazenska preiskava na podlagi vprašljivih obtožb;

G.  ker nova zakonodaja o nevladnih organizacijah vsebuje strožja računovodska pravila za organizacije civilne družbe; ker so organizacije za človekove pravice izpostavljene davčnemu pritisku v zvezi s subvencijami mednarodnih donatorjev;

H.  ker je resno ogrožena svoboda veroizpovedi in prepričanja; ker oblasti versko prepričanje zlorabljajo kot izgovor za samovoljna pridržanja; ker je bil Saken Tulbajev zaprt, potem ko so ga obdolžili „podžiganja verskega sovraštva“;

I.  ker so oblasti 13. marca 2018 prepovedale miroljubno opozicijsko gibanje Demokratična izbira Kazahstana (DCK) in aretirale več kot 500 ljudi, ki so na različne načine izrazili podporo temu gibanju; ker sta postala civilni aktivist Almat Žumagulov in pesnik Kenžebek Abišev žrtvi boja kazahstanskih oblasti proti gibanju DCK ter bila obsojena na osemletno oziroma sedemletno zaporno kazen; ker je bil Ablovas Džumajev obsojen na triletno, Aset Abišev pa na štiriletno zaporno kazen, ker sta v spletu kritizirala oblasti in podpirala gibanje DCK;

J.  ker ostaja svoboda združevanja, čeprav zaščitena z kazahstansko ustavo, v državi večinoma omejena, zakon o javnem združevanju pa zahteva, da se vsa javna združenja registrirajo pri ministrstvu za pravosodje; ker so bile z novimi spremembami tega zakonika decembra 2015 uvedene zahteve za poročanje in državna ureditev financiranja prek organa, ki ga imenuje vlada; ker tistim, ki sodelujejo pri dejavnostih neregistriranih organizacij, grozijo upravne in kazenske sankcije;

K.  ker se predstavniki civilne družbe in aktivisti na področju človekovih pravic še naprej soočajo s povračilnimi ukrepi in omejitvami, med njimi tudi aktivistka na področju človekovih pravic Elena Semenova, za katero je bila zaradi „namernega razširjanja lažnih informacij“ izrečena prepoved potovanj, in aktivistka iz Šimkenta Ardak Ašim, ki so jo zaradi kritičnih objav v družbenih medijih obtožili „podžiganja razdora“ in prisilno pridržali v psihiatrični bolnišnici; ker je policija 10. maja 2018 med obiskom delegacije Evropskega parlamenta v Kazahstanu uporabila čezmerno silo zoper miroljubne protestnike, ki so se poskušali sestati s poslanci Evropskega parlamenta; ker je bilo pridržanih več kot 150 ljudi, več kot 30 protestnikom pa je bila izrečena upravna zaporna kazen; ker je kazahstanska policija 17. in 18. septembra 2018 pridržala več aktivistov, ki so se želeli sestati s člani delegacije Evropskega parlamenta;

L.  ker so začeli aprila 2018 veljati nove spremembe, ki omejujejo medijsko in informacijsko zakonodajo, ker je dostop do informacij na družbenih medijih še zmeraj onemogočen in ker je bila zoper medija Forbes Kazahstan in Ratel.kz sprožena kazenska preiskava zaradi „namernega razširjanja lažnih informacij“; ker oblasti nadzirajo in omejujejo uporabo socialnih omrežij; ker so bili blogerji in uporabniki socialnih omrežij, na primer Ruslan Ginatulin, Igor Čupina in Igor Sičev, obsojeni na zaporno kazen; ker je Kirgizija v hudem nasprotju z zakonom Kazahstanu izročila blogerja Muratbeka Tungišbajeva, s katerim so v Kazahstanu grdo ravnali;

M.  ker je nekaznovanost za mučenje zapornikov in osumljencev ter slabo ravnanje z njimi še vedno del vsakdanjika, čeprav se je vlada zavezala ničelni toleranci do mučenja; ker oblastem ni uspelo izpeljati verodostojne preiskave obtožb o mučenju med obsežno stavko naftnih delavcev v Žanaoznu leta 2011;

N.  ker tožilstvo v Almatiju ni našlo oprijemljivih dokazov, s katerimi bi bilo mogoče podkrepiti obtožbe o mučenju poslovneža Iskanderja Jerimbetova, oktobra 2018 obsojenega na sedemletno zaporno kazen zaradi obsežne goljufije; ker je delovna skupina Združenih narodov za samovoljna pridržanja leta 2018 ugotovila, da sta bila njegova aretacija in pridržanje samovoljna, pozvala k njegovi izpustitvi ter izrazila zaskrbljenost nad obtožbami o mučenju v priporu pred sojenjem;

O.  ker enakost spolov v Kazahstanu ovirajo visoka stopnja nasilja nad ženskami ter tradicionalno patriarhalne norme in stereotipi; ker nevladne organizacije navajajo, da se prijavi le majhen delež primerov nasilja nad ženskami, še manjši delež nasilja nad ženskami in primerov spolnega nadlegovanja pa se kazensko preganja;

P.  ker se osebe LGBTI v Kazahstanu soočajo s pravnimi težavami in diskriminacijo; ker so v Kazahstanu istospolni odnosi tako za moške kot za ženske sicer zakoniti, vendar istospolni pari in gospodinjstva, ki jih vodijo, niso upravičeni do enakega pravnega varstva kot velja za heteroseksualne zakonce;

Q.  ker Kazahstan na svetovnem indeksu demokracije med 167 državami zaseda 143. mesto, država pa se uvršča med avtoritarne režime;

1.  poziva Kazahstan, naj izpolnjuje svoje mednarodne obveznosti ter spoštuje človekove pravice in temeljne svoboščine; poziva kazahstanske oblasti, naj končajo kršitve človekovih pravic in vse oblike političnega zatiranja v skladu z načeli iz členov 1, 4, 5 in 235 sporazuma o okrepljenem partnerstvu in sodelovanju;

2.  poudarja, da mora krepitev političnih, gospodarskih in kulturnih odnosov med EU in Kazahstanom temeljiti na skupni zavezi splošnim vrednotam, zlasti demokraciji, pravni državi, dobremu upravljanju in spoštovanju človekovih pravic; pričakuje, da bo sporazum o okrepljenem partnerstvu in sodelovanju spodbujal krepitev pravne države in demokratične participacije vseh državljanov, bolj raznoliko politično okolje, bolje delujoče, neodvisno in nepristransko sodstvo, večjo preglednost in odgovornost vlade ter izboljšanje delovne zakonodaje;

3.  pozdravlja izpustitev več političnih zapornikov, in sicer Vladimirja Kozlova, Gjuzjala Bajdalinova, Sejtkazija Matajeva, Ediga Batirova, Jeržana Orazalinova, Sajata Ibrajeva, Aseta Matajeva, Zinaida Muhortova, Talgata Ajana in naftnih delavcev iz Žanaozna, pa tudi sindikalistov Amina Jelusinova in Nurbeka Kušakbajeva, katerih prostost je vseeno še vedno omejena; pozdravlja odločitev o izpustitvi Ardaka Ašima iz psihiatrične klinike; obsoja uporabo tako brutalnega ukrepa, kot je kaznovalna psihiatrija, ter poziva k umiku prisilne ambulantne psihiatrične obravnave Ašima in vseh prisilnih zdravstvenih ukrepov proti aktivistki Nataliji Ulasik;

4.  poziva, naj popolnoma rehabilitirajo in takoj izpustijo vse aktiviste in politične zapornike, ki so trenutno v pridržani, zlasti Muhtara Džakiševa, Maksa Bokajeva, Iskanderja Jerimbetova, Arona Atabeka, Sanata Bukenova ter Mahambeta Abžana in Sakena Tulbajeva, odpravijo pa naj se tudi omejitve gibanja, ki so bile naložene drugim;

5.  poziva kazahstansko vlado, naj spremeni 174. člen kazenskega zakonika o „nagovarjanju k družbenemu, narodnostnemu, klanskemu, rasnemu, razrednemu ali verskemu razdoru“ in omeji področje njegove uporabe, da prepreči samovoljno preganjanje, ki krši norme na področju človekovih pravic, pa tudi 274. člen kazenskega zakonika, ki na splošno prepoveduje „širjenje informacij, za katere je znano, da so lažne“, ter naj izpusti aktiviste, novinarje in druge kritine posameznike, ki so trenutno v priporu na podlagi teh členov;

6.  poziva kazahstansko vlado, naj konča zatiranje neodvisnih sindikatov in odpravi omejitve njihovih dejavnosti, preneha politično motivirani kazenski pregon sindikalnih voditeljev in razveljavi obsodbe Larise Harkove, Nurbeka Kušakbajeva in Amina Jelusinova ter jim omogoči, da bodo brez vmešavanja ali nadlegovanja nadaljevali svoje sindikalne dejavnosti; vlado poziva tudi, naj se odzove na pomisleke Evropskega parlamenta v zvezi s kazensko preiskavo proti Erlanu Baltabaju in revidira zakon o sindikatih iz leta 2014 in zakonik o delovnih razmerjih iz leta 2015, da ju uskladi s standardi Mednarodne organizacije dela;

7.  poziva kazahstansko vlado, naj izvaja priporočila posebne poročevalke OZN o svobodi mirnega zbiranja in svobodi združevanja ter revidira zakon o javnem zbiranju in pogoje za dostop do financiranja;

8.  poziva kazahstansko vlado, naj preneha z vsemi oblikami samovoljnih pridržanj, povračilnih ukrepov in nadlegovanja zoper aktiviste na področju človekovih pravic, civilnodružbene organizacije in opozicijska politična gibanja, tudi proti dejanskim ali domnevnim podpornikom stranke DVK;

9.  poziva kazahstansko vlado, naj pregleda spremembe zakona o medijih in informiranju, ki je začel veljati letos, uvede moratorij za klevetanje, sprejme vse potrebne ukrepe za razveljavitev ustreznih členov novega kazenskega zakonika v zvezi s klevetanjem, določi zgornjo mejo za odškodnine v civilnih tožbah zaradi obrekovanja ter odpravi nadlegovanje in povračilne ukrepe zoper novinarje, ki kritizirajo vlado, konča pa naj tudi blokiranje dostopa do informacij na spletu in zunaj njega;

10.  poziva k ukrepanju, kar zadeva sporočila odbora OZN za človekove pravice, delovne skupine OZN za samovoljna pridržanja in posebnega poročevalca OZN o mučenju; poziva, naj se zaščitijo žrtve mučenja, naj se jim zagotovi ustrezna zdravstvena oskrba in naj se ustrezno preiščejo primeri mučenja; zahteva, naj se končajo zlorabe Interpolovih postopkov izročitve in naj se preneha nadlegovanje politične opozicije; poziva kazahstansko vlado, naj izpolni svoje obljube o ničelni strpnosti glede mučenja in naj zagotovi celovito preiskavo obtožb o mučenju, vključno s tistimi, povezanimi z dogodki v Žanaoznu; poziva vlado, naj v luči sklepov delovne skupine OZN o samovoljnem pridržanju pregleda primer Iskandra Jerimbetova in zagotovi ustrezno preiskavo obtožb o domnevnem mučenju;

11.  je seznanjen z večetničnim in večverskim značajem Kazahstana in poudarja, da je treba varovati manjšine in njihove pravice, zlasti kar zadeva uporabo jezikov, versko svobodo ali svobodo prepričanja, nediskriminacijo in enake možnosti; pozdravlja miroljubno sobivanje različnih skupnosti v Kazahstanu; poziva Kazahstan, naj preneha preganjati ljudi zaradi legitimnega uveljavljanja svobode vesti in veroizpovedi; zahteva takojšnjo izpustitev oseb, obsojenih zaradi njihovega prepričanja;

12.  poziva oblasti, naj se borijo proti vsem oblikam nasilja nad ženskami; poleg tega poziva k ukrepanju za zagotovitev učinkovitih in dostopnih kanalov za prijavo ter zaščitnih ukrepov, ki bodo upoštevali potrebe in zaupnost žrtev; poziva k odpravi prakse nekaznovanosti in ukrepanju za zagotavljanje ustreznih kazenskih sankcij za storilce;

13.  vztraja, da se v celoti spoštujejo pravice skupnosti LGBTI; poziva kazahstansko vlado, naj zagotovi, da se skupnost LGBTI ne bo soočala z diskriminacijo;

14.  poziva Kazahstan, naj v celoti izvede priporočila, ki so bila v okviru mednarodne misije organizacije OVSE/urada ODIHR za opazovanje volitev podana za volitve z dne 20. marca 2016 in v skladu s katerimi je pred državo še dolga pot do izpolnitve njenih zavez v okviru organizacije OVSE glede demokratičnih volitev; poziva kazahstanske oblasti, naj ne omejujejo dejavnosti neodvisnih kandidatov; poziva tudi, naj se spoštujejo volilne pravice državljanov;

15.  ponovno poudarja pomen sodelovanja EU in OVSE pri izboljšanju dobrih praks demokratičnega upravljanja v državi, zlasti na področju človekovih pravic in pravne države; zato poziva kazahstanske oblasti, naj razširijo mandat OVSE v državi in naj zlasti obnovijo mandat centra OVSE v Astani, kar je pomemben pogoj za nadaljnje sodelovanje med EU in Kazahstanom;

16.  poziva, naj EU in zlasti Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD) pobližje spremlja razvoj dogodkov v Kazahstanu, po potrebi opozarja kazahstanske oblasti na svoje pomisleke, jim nudi pomoč in redno poroča Parlamentu; poziva delegacijo EU v Astani, naj ima še naprej dejavno vlogo pri spremljanju položaja in na vseh ustreznih dvostranskih srečanjih opozarja na vprašanje svobode govora; poziva ESZD, naj proaktivno sodeluje v misijah za opazovanje sojenj, da bi spremljala politično občutljiva sojenja in politično motivirano kazensko preganjanje ter preverjala, da se za vse uporablja pravica do poštenega sojenja;

17.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, posebnemu predstavniku EU za Srednjo Azijo, vladam in parlamentom držav članic ter vladi in parlamentu Kazahstana.

(1) UL C 369, 11.10.2018, str. 2.
(2) UL C 50, 9.2.2018, str. 38.
(3) UL C 369, 11.10.2018, str. 179.
(4) UL C 45, 5.2.2016, str. 85.
(5) UL C 251 E, 31.8.2013, str. 93.
(6) UL C 224 E, 19.8.2010, str. 30.
(7) UL C 168 E, 14.6.2013, str. 91.
(8) UL C 58, 15.2.2018, str. 119.


Iran, zlasti primer zagovornikov človekovih pravic
PDF 125kWORD 52k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. marca 2019 o Iranu, zlasti primeru zagovornikov človekovih pravic (2019/2611(RSP))
P8_TA(2019)0204RC-B8-0186/2019

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Iranu, zlasti tistih z dne 13. decembra 2018 o Iranu, zlasti primeru Nasrin Sotudeh(1), in z dne 25. oktobra 2016 o strategiji EU do Irana po jedrskem sporazumu(2),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o Iranu z dne 4. februarja 2019,

–  ob upoštevanju poročila posebnega poročevalca o razmerah na področju človekovih pravic v Islamski republiki Iran z dne 30. januarja 2019 in njegove izjave o Iranu z dne 29. novembra 2018,

–  ob upoštevanju resolucije generalne skupščine OZN z dne 17. decembra 2018 o stanju človekovih pravic v Islamski republiki Iran,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije človekovih pravic iz leta 1948,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o političnih in državljanskih pravicah iz leta 1966, katerega država pogodbenica je tudi Iran,

–  ob upoštevanju Listine o pravicah državljanov iranskega predsednika,

–  ob upoštevanju smernic EU o zagovornikih človekovih pravic,

–  ob upoštevanju izjave strokovnjakov OZN za človekove pravice z dne 29. novembra 2018, da mora Iran zaščititi zagovornike pravic žensk,

–  ob upoštevanju smernic EU o smrtni kazni, smernic EU glede mučenja in drugih krutih, nečloveških ali poniževalnih kazni ali ravnanja ter smernic EU o človekovih pravicah glede svobode izražanja na spletu in drugje,

–  ob upoštevanju sklepa Sveta z dne 12. aprila 2018 o podaljšanju omejevalnih ukrepov za nadaljnjih 12 mesecev zaradi hudih kršitev človekovih pravic v Iranu,

–  ob upoštevanju izjave uradne govorke Evropske službe za zunanje delovanje z dne 12. marca 2019 o obsodbi iranske odvetnice za človekove pravice Nasrin Sotudeh,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker so zagovorniki človekovih pravic, novinarji, odvetniki in spletni aktivisti v Iranu še vedno tarče nadlegovanja, samovoljnih aretacij, pridržanja in pregona zaradi svojega dela; ker so iransko ministrstvo za obveščevalno dejavnost in druge sile v zadnjih mesecih izvajali hud pogrom nad civilno družbo;

B.  ker v svoji resoluciji z dne 25. oktobra 2016 o strategiji EU do Irana po jedrskem sporazumu poudarja pomen spoštovanja smernic EU o človekovih pravicah, tudi za zagovornike človekovih pravic, v odnosih med EU in Iranom;

C.  ker je bila ugledna odvetnica za človekove pravice Nasrin Sotudeh nedavno obsojena na najmanj sedem let zapora; ker bi lahko bila njena kombinirana kazen iz dveh sojenj po poročanju bistveno daljša, čeprav dejanska dolžina zaporne kazni še vedno ni jasna; ker se zdi, da je pravi razlog za njeno zaporno kazen miroljubno zagovarjanje človekovih pravic v Iranu; ker njeni sojenji nista potekali v skladu z osnovnimi mednarodnimi standardi dolžnega pravnega postopanja;

D.  ker je bil mož Nasrin Sotudeh Reza Kandan pridržan, potem ko je podprl ženske, ki so se v miroljubni kampanji izrekale proti obveznemu nošenju naglavne rute (hidžab) in za izpustitev njegove žene iz zapora; ker ga je revolucionarno sodišče v Teheranu januarja 2019 obsodilo na šest let zapora;

E.  ker so v mesecih januar in februar 2018 aretirali okoljske aktiviste in predstavnike Perzijske fundacije za prostoživeče živali in rastline Taher Ghadirian, Nilufar Bajani, Amirhosein Khaleghi, Human Džokar, Sam Radžabi, Sepideh Kašani, Abdolreza Kuhpajeh in Morad Tahbaz in jih pridržali brez dostopa do odvetnika, v preteklih tednih pa so jim sodili v postopkih, v katerih niso bili spoštovani standardi poštenega sojenja; ker je lani v skrivnostnih okoliščinah v priporu umrl še en član te skupine, iransko-kanadski univerzitetni profesor Kavous Seyed-Emami;

F.  ker so bili v letih 2018 in 2019 aretirani sindikalni aktivisti Ismail Bakši, Sepideh Gholian in Mohamed Habibi, potem ko so vodili proteste za pravice delavcev in učiteljev; ker je bila zagovornica človekovih pravic Marjam Akbari Monfared leta 2010 obsojena na 15 let zapora zaradi „sovraštva do Boga“ in so ji odrekli zdravstveno oskrbo, čeprav je trpela za več boleznimi;

G.  ker so bili aktivisti Araš Sadeghi, Narges Mohamadi in Farhad Mejzami vsi obsojeni na dolgo zaporno kazen zaradi kampanj za pravice žensk, odpravo smrtne kazni in človekove pravice;

H.  ker so na iranskih sodiščih pogosta nepoštena sojenja in se kot dokaz na sodišču uporabljajo z mučenjem pridobljena priznanja; ker organi še naprej kriminalizirajo aktivizem za človekove pravice in z 48. členom iranskega zakona o kazenskem postopku pridržanim osebam preprečujejo dostop do pravnih svetovalcev; ker ni neodvisnih mehanizmov za zagotavljanje odgovornosti v sodstvu;

I.  ker stalni praksi aretacij oseb z dvojnim evropskim in iranskim državljanstvom, tudi v primeru Nazanin Zaghari-Ratcliffe, britansko-iranske državljanke, sledijo podaljšan pripor v samici in zaslišanja, neustrezni pravni postopki in dolge zaporne kazni na podlagi nejasnih ali nedoločenih obtožb glede nacionalne varnosti in vohunjenja ter kampanje blatenja zaprtih posameznikov, ki jih podpira vlada;

J.  ker v mnogih primerih poročajo o nečloveških in ponižujočih razmerah v iranskih zaporih in pomanjkanju ustreznega dostopa do zdravstvene oskrbe med pridržanjem, kar je v nasprotju s standardnimi minimalnimi pravili OZN o ravnanju z zaporniki;

K.  ker je bilo v Iranu po ocenah iz poročila nevladne organizacije za človekove pravice Iran Human Rights leta 2018 usmrčenih 273 oseb, kar je bilo v tem letu največje število na svetu;

L.  ker je leta 2018 na tisoče ljudi sodelovalo v mirnih demonstracijah in stavkah zaradi neizplačanih plač, slabih delovnih razmer, korupcije, političnega zatiranja in drugih težav; ker so organi na stotine med njimi aretirali, mnogo obsodili na zaporne kazni in bičanje;

M.  ker iransko sodstvo še vedno zatira miroljubna dejanja upora zagovornikov človekovih pravic, ki protestirajo zoper obvezno nošenje naglavne rute (hidžab); ker so leta 2018 zaradi protestov aretirali vsaj 39 žensk, 55 drugih pa je bilo pridržanih, ker so se zavzemale za pravice žensk;

N.  ker se v Iranu zatirajo svoboda tiska, tako na spletu kot v drugih oblikah, svoboda združevanja in svoboda misli;

O.  ker so iranske oblasti sistematično uperjene zoper novinarje, tudi tiste ki delajo za perzijsko službo BBC, in njihove družine, s tem ko zoper nje uporabljajo kriminalistične preiskave, jim dajo zamrzniti osebno premoženje, jih samovoljno aretirajo, pridržujejo, nadzorujejo, nadlegujejo ter o njih širijo lažne, zlonamerne in žaljive informacije; ker je v Iranu trenutno pridržanih vsaj osem novinarjev;

P.  ker je iranski predsednik Hasan Rohani decembra 2016 sprejel listino o državljanskih pravicah; ker listina ni pravno zavezujoča;

Q.  ker pripadniki verskih in etničnih manjšin, tudi pripadniki bahajske vere ter azerbajdžanske, kurdske, arabske in beluške skupnosti, sunitski muslimani, kristjani in neverujoči v Iranu doživljajo diskriminacijo pri zaposlovanju, izobraževanju, svobodi veroizpovedi in političnih dejavnostih;

1.  poziva iranske oblasti, naj nemudoma in brezpogojno izpustijo vse zagovornike človekovih pravic, zapornike vesti in novinarje, ki so bili pridržani in obsojeni zgolj zaradi uveljavljanja pravice do svobode izražanja in mirnega zbiranja; poudarja, da morajo iranske oblasti v vseh okoliščinah zagotoviti, da lahko zagovorniki človekovih pravic, odvetniki in novinarji opravljajo svoje delo brez groženj, ustrahovanja in oviranja;

2.  ponovno poziva iransko vlado, naj nemudoma in brezpogojno izpusti prejemnico nagrade Saharova Nasrin Sotudeh, ter pozdravlja njen pogum in zavzemanje za človekove pravice in pravice žensk v Iranu; obsoja skrajnje krivično sojenje in obsodbo Nasrin Sotudeh, s katero so storili silo pravici, in pozdravlja izjavo uradne govorke ESZD z dne 12. marca 2019 o tem;

3.  poziva iranske oblasti, naj popravijo 48. člen zakona o kazenskem postopku, tako da bodo imeli vsi obtoženci pravico do odvetnika po lastni izbiri in do pravičnega sojenja, skladnega z zavezami Irana v okviru Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah;

4.  poziva iranske oblasti, naj poskrbijo za varnost in dobrobit vseh pridržanih oseb in naj jim omogočijo dostop do ustrezne zdravstvene oskrbe; poziva tudi, naj se neodvisno preišče, zakaj je v priporu umrl Kavous Seyed-Emami, pa tudi trditve o mučenju drugih aktivistov v priporu, in obsoja namerno odtegovanje zdravstvene oskrbe političnim zapornikom;

5.  poziva iranske oblasti, naj nemudoma ustavijo nadziranje, aretacije, nadlegovanje in preganjanje novinarjev, spletnih aktivistov in njihovih družin ter naj odpravijo spletno cenzuro, in jih poziva, naj ustvarijo take pogoje, da bo dopuščena spletna in nespletna svoboda izražanja in svoboda medijev;

6.  poziva iransko vlado, naj sodeluje s posebnim poročevalcem OZN o razmerah na področju človekovih pravic v Iranu in naj mu dovoli vstop v državo;

7.  poziva države članice EU in institucije EU, naj v stikih z iranskimi sogovorniki še naprej opozarjajo na zaprte zagovornike človekovih pravic, nanje pa naj opozorijo tudi na prihodnjem zasedanju Sveta OZN za človekove pravice;

8.  poziva ESZD, naj v dialogu na visoki ravni med EU in Iranom še naprej vključuje tudi vprašanje človekovih pravic, zlasti položaj zagovornikov človekovih pravic; poziva tudi podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, naj javno izjavi, da je spoštovanje človekovih pravic osrednji dejavnik pri razvoju odnosov med EU in Iranom;

9.  poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico in Svet, naj raziščeta možnost, da bi z Iranom navezali uradni dialog o človekovih pravicah na podlagi smernic EU o tovrstnih dialogih s tretjimi državami;

10.  poziva uradnike EU, naj iranske oblasti prosijo, da bi aktivistom za človekove pravice v priporu zagotovile varnost in dobro počutje, ter naj skrbno preiščejo poročila o mučenju;

11.  poziva vse države članice, ki imajo v Teheranu diplomatsko predstavništvo, naj uporabijo mehanizme iz smernic EU o zagovornikih človekovih pravic, da bodo te ljudi podprle, na primer z javnimi izjavami, diplomatskimi demaršami, spremljanjem sojenja in obiski v zaporu;

12.  odločno poziva Iran, naj ne kriminalizira dela zagovornikov in zagovornic pravic žensk, tudi tistih, ki mirno protestirajo zoper obvezno nošenje naglavne rute (hidžab), in poziva, naj se ta diskriminatorna in ponižujoča praksa opusti;

13.  poziva iransko vlado, naj zaščiti pravice vseh pripadnikov verskih in etničnih manjšin in naj se spoprime z vsemi oblikami diskriminacije, ki jih doživljajo;

14.  pozdravlja spremembe v zakonu o trgovini s prepovedanimi drogami, kjer je bilo ublaženo izrekanje smrtne kazni, in poziva, naj se vse obsodbe na smrt ponovno pregledajo, da se preveri, ali so bili ti sodni postopki resnično skladni z mednarodnimi standardi; poziva iranske oblasti, naj takoj uvedejo moratorij za smrtno kazen, kar bi bil prvi korak k njeni odpravi;

15.  priporoča, da bi Pododbor za človekove pravice pred koncem sedanjega mandata v Iran napotil ad hoc delegacijo, ki bi obiskala zaprte zagovornike človekovih pravic in organizirala potrebne sestanke z iranskimi oblastmi;

16.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropski službi za zunanje delovanje, visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednici Evropske komisije, parlamentom in vladam držav članic, vrhovnemu vodji Islamske republike Iran, predsedniku Islamske republike Iran in poslancem iranske skupščine.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0525.
(2) UL C 215, 19.6.2018, str. 86.


Stanje človekovih pravic v Gvatemali
PDF 134kWORD 55k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. marca 2019 o stanju človekovih pravic v Gvatemali (2019/2618(RSP))
P8_TA(2019)0205RC-B8-0182/2019

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 15. marca 2007 o Gvatemali(1), z dne 11. decembra 2012 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi Sporazuma o pridružitvi med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Srednjo Ameriko na drugi strani(2) ter z dne 16. februarja 2017 o Gvatemali, zlasti položaju zagovornikov človekovih pravic(3),

–  ob upoštevanju obiska Pododbora za človekove pravice v Mehiki in Gvatemali februarja 2016 in njegovega končnega poročila,

–  ob upoštevanju poročila svoje delegacije za odnose z državami Srednje Amerike o obisku v Gvatemali in Hondurasu od 16. do 20. februarja 2015,

–  ob upoštevanju obiska delegacije za odnose z državami Srednje Amerike v Gvatemali od 28. oktobra do 1. novembra 2018,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2016 o odgovornosti gospodarskih družb za hude kršitve človekovih pravic v tretjih državah(4),

–  ob upoštevanju večletnega okvirnega programa za Gvatemalo za obdobje 2014–2020 in njegove obveze glede prispevanja k reševanju konfliktov, k miru in varnosti,

–  ob upoštevanju programov Evropske unije za podporo pravosodnemu sektorju v Gvatemali, zlasti SEJUST,

–  ob upoštevanju smernic EU o zagovornikih človekovih pravic in strateškega okvira EU o človekovih pravicah, ki zavezujeta k sodelovanju z zagovorniki človekovih pravic;

–  ob upoštevanju letnega akcijskega programa EU za Gvatemalo za leto 2018 za trajnostno in vključujočo gospodarsko rast v gvatemalski mejni coni in v njeni soseščini ter za podporo podaljšanju mandata Mednarodne komisije za odpravo nekaznovanja v Gvatemali (CICIG),

–  ob upoštevanju sporazuma o svetovanju med CICIG in vrhovnim sodiščem Gvatemale, ki je bil podpisan avgusta 2017,

–  ob upoštevanju izjave tiskovne predstavnice Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD) z dne 2. septembra 2018 o sklepu gvatemalske vlade, da ne bo podaljšala mandata CIGIC,

–  ob upoštevanju skupnega pisma predsednika delovne skupine OZN o prisilnih ali neprostovoljnih izginotjih in posebnega poročevalca OZN za spodbujanje resnice, pravičnosti, odškodnin in jamstev za neponovitev kršitev predsedniku Gvatemale z dne 6. aprila 2018,

–  ob upoštevanju izjave visoke komisarke OZN za človekove pravice Michelle Bachelet z dne 10. septembra 2018 o sklepu gvatemalske vlade, da ne bo podaljšala mandata CICIG,

–  ob upoštevanju izjave visoke komisarke OZN za človekove pravice Michelle Bachelet z dne 6. marca 2019 o gvatemalskem zakonu o nevladnih organizacijah za razvoj,

–  ob upoštevanju zadnjega poročila organizacije Human Rights Watch o Gvatemali,

–  ob upoštevanju gvatemalske ustave,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker je Gvatemala predvsem zaradi sodelovanja med uradom gvatemalskega generalnega tožilca in Mednarodno komisijo za odpravo nekaznovanja v Gvatemali (CICIG), ki jo podpira OZN in je bila ustanovljena leta 2007 za preiskovanje organiziranega kriminala in krepitev lokalnih prizadevanj za krepitev pravne države, še naprej dosegala določen napredek pri obravnavanju primerov človekovih pravic in korupcije;

B.  ker se je število ubojev in napadov na zagovornike, organizacije in skupnosti, ki delujejo na področju gospodarskih, socialnih, kulturnih in okoljskih pravic, v Gvatemali v zadnjih nekaj letih povečalo; ker se je leta 2018 v skladu s poročilom Enote za zaščito zagovornikov človekovih pravic v Gvatemali (UDEFEGUA) skupno število napadov na zagovornike človekovih pravic in avtohtone prebivalce, zlasti na tiste, ki branijo zemljiške in teritorialne pravice, vključno s 147 primeri kriminalizacije in 26 umori, v primerjavi z letom 2017 povečalo za 136 %;

C.  ker se zagovorniki človekovih pravic soočajo tudi z grožnjami, ustrahovanjem, stigmatizacijo, kampanjami obrekovanja s strani zasebnih akterjev in gvatemalskih organov ter so žrtve sodnega pregona; ker je zloraba kazenskih postopkov proti zagovornikom človekovih pravic, da se prepreči ali sankcionira njihovo delo, še vedno zaskrbljujoča;

D.  ker je zelo zaskrbljujoče tudi število napadov na novinarje, saj je bilo v letu 2017 zabeleženih 93 napadov, vključno s štirimi uboji; ker so zaradi koncentracije lastništva medijev v rokah nekaj podjetij neodvisne medijske hiše in novinarji še vedno tarča napadov in groženj;

E.  ker je nasilje nad ženskami še vedno velika težava v Gvatemali, kar dokazuje dejstvo, da je število nasilnih smrti žensk naraslo za 8 % oziroma na 662 primerov; ker je ob mednarodnem dnevu žena leta 2017 umrlo 41 deklet, ki so bile po protestiranju proti zlorabam čuvajev zaprte v državnem domu za mladoletnike, v katerem je izbruhnil požar; ker je stopnja nekaznovanosti za zločine v Gvatemali 97 %;

F.  ker se komisija CICIG od leta 2007 bori proti korupciji in nekaznovanosti na povabilo gvatemalske vlade in v tesnem sodelovanju z nacionalnimi institucijami v državi, da bi opredelila paradržavne institucije in pomagala pri njihovi razpustitvi, in prispeva h krepitvi zmogljivosti pravosodnih in varnostnih institucij v državi;

G.  ker je gvatemalska vlada po štirih zaporednih dveletnih mandatih komisije CICIG od generalnega sekretarja OZN zahtevala, da se njen mandat ponovno podaljša do septembra 2019, s čimer se dodatno okrepi upravljanje prek učinkovitih preiskav in podpore za pravno državo v Gvatemali, ki jih izvaja CICIG, ter utrdijo njeni dosežki pri znatnem zmanjšanju korupcije in odpravi nekaznovanje nedržavnih dejavnosti, ki so povezane z državo;

H.  ker sta CICIG in državno tožilstvo aprila 2018 predstavila rezultate novih preiskav o nezakonitem financiranju vladajoče stranke FCN med volilno kampanjo; ker je vrhovno sodišče julija 2018 načrtovalo preiskavo dejavnosti predsednika Jimmyja Moralesa v zvezi z nezakonitim financiranjem njegove volilne kampanje;

I.  ker je gvatemalska vlada konec avgusta 2018 napovedala preklic mandata komisije CICIG s septembrom 2019; ker je vlada kmalu zatem prepovedala tudi vrnitev direktorja CICG Ivána Velásqueza v državo in nato preklicala vizume za 11 zaposlenih pri CICIG, ki so preiskovali primere korupcije na visoki ravni; ker je vlada januarja 2019 enostransko odpovedala sporazum z OZN o CICIG s takojšnjim učinkom in zahtevala, da CICIG zapusti državo; ker se Iván Velásquez sooča tudi s stroški in je tarča blatenja;

J.  ker je ustavno sodišče Gvatemale te ukrepe izpodbijalo in razveljavilo; ker je ustavno sodišče s soglasjem odredilo, da mora vlada dovoliti, da Iván Velasquez vstopi v državo; ker vlada teh sodb ni upoštevala; ker je kongres pripravil ukrepe proti ustavnemu sodišču in njegovim članom ter s tem povzročil očitno navzkrižje s pravno državo;

K.  ker predlog zakona o reformi št. 5377, ki spreminja zakon o narodni spravi in ki ga je kongres potrdil na drugi od treh obravnav na začetku marca 2019, predvideva pomilostitev za vse zločine, ki so jih zagrešili domače varnostne sile in posamezniki, ki delujejo v imenu vlade, vključno s kaznivimi dejanji zoper človečnost, kot so mučenje, prisilna izginotja in genocid; ker sta visoka komisarka OZN za človekove pravice in Medameriška komisija za človekove pravice (IACHR) izrazili pomisleke glede predloga zakona in pozvali, naj se obstoječa zakonodaja ne spreminja;

L.  ker po navedbah IACHR predlog zakona o reformi št. 5377 krši mednarodne zaveze Gvatemale, domnevno krši mednarodno pravo in člen 171(g) gvatemalske ustave, saj bi bile vse osebe v zaporu, ki so bile spoznane za krive za politična kazniva dejanja in kazniva dejanja zoper človečnost, storjena v času oboroženega konflikta, in so bile zanje obsojene, v nekaj urah na prostosti;

M.  ker so ljudje v Gvatemali izpostavljeni izjemno visoki stopnji negotovosti in ker je v zadnjih letih nacionalna civilna policija resno ogrožena; ker so se pojavile obtožbe o ustrahovanju in grožnjah zoper sodnike, tožilce in sodne akterje, ki so sodelovali s CICIG;

N.  ker so dostop do sodnega varstva, razmere v zaporih, ravnanje policije in obtožbe o mučenju skupaj z razširjeno korupcijo, nedovoljenim dogovarjanjem in nekaznovanjem še vedno zelo zaskrbljujoči;

O.  ker so gvatemalski varuh človekovih pravic, katerega proračun je bil zmanjšan, državno tožilstvo in sodstvo sprejeli pomembne ukrepe proti nekaznovanju in za priznavanje človekovih pravic; ker gvatemalske oblasti očitno poskušajo spodkopati boj proti korupciji in nekaznovanju ter pravno državo;

P.  ker so bili po podatkih organizacije UDEFEGUA žrtve napadov večinoma domorodski voditelji, ki so branili pravico do zemlje in ozemlja; ker je posebni poročevalec OZN izrazil zaskrbljenost glede pravic domorodnih ljudstev po pritožbah na račun hidroenergetskih, rudarskih in agroindustrijskih projektov, dovoljenj in operacij, zaradi katerih so bile te pravice kršene; ker je prav tako navedel, da je skrb zbujajoče, da država in vpletene tretje strani mirne proteste skupnosti obravnavajo kot kazniv konflikt, ki ogroža javno varnost; ker je Aura Lolita Chavez, gvatemalska domorodska zagovornica varstva okolja in v letu 2017 finalistka za nagrado Saharova, ki jo podeljuje Evropski parlament, po več hujših napadih, grožnjah s smrtjo in blatenju zapustila svojo domovino in ker jo v primeru vrnitve čaka več sodnih postopkov;

Q.  ker so pripadniki protiizgredniške policije 9. oktobra 2018 med drugim napadli člane miroljubnega odporniškega gibanja v mikroregiji Ixquisis, pri čemer je bilo šest protestnikov ranjenih;

R.  ker je bil švedski veleposlanik v Gvatemali razglašen za nezaželeno osebo, ker naj bi bil tam podpiral delo komisije CICIG, čeprav je to izjavo pozneje preklicalo ustavno sodišče;

S.  ker naj bi bile v Gvatemali 16. junija in 11. avgusta 2019 splošne in predsedniške volitve;

T.  ker morajo biti razvoj in utrjevanje demokracije in pravne države ter spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin sestavni del zunanje politike EU, tudi pridružitvenega sporazuma med EU in državami Srednje Amerike iz leta 2012; ker ta sporazum vključuje klavzulo o demokraciji, ki je njegov bistveni element; ker je Gvatemala tretja največja prejemnica dvostranske razvojne pomoči EU v Srednji Ameriki, ki je v obdobju 2014–2015 znašala 167 milijonov EUR in je bila namenjena prehranski varnosti, reševanju konfliktov ter vzpostavljanju miru, varnosti in konkurenčnosti;

1.  je zelo zaskrbljen zaradi naraščajočega števila umorov in nasilnih dejanj ter nezadostne varnosti za vse državljane, zlasti pa ženske in zagovornike človekovih pravic; znova opominja, kako pomemben je neodvisen in učinkovit pravosodni sistem in da je treba narediti konec nekaznovanosti; obžaluje, da gvatemalska vlada še vedno ne spoštuje pravne države in ločitve vej oblasti; opominja, da sta prav ločitev oblasti in vladavina prava bistveni načeli liberalnih demokracij;

2.  poziva gvatemalske oblasti, naj prenehajo ustrahovati gvatemalsko civilno družbo, še posebej organizacije za človekove pravice, spoštujejo ustavni red in zagotovijo temeljne pravice vsem gvatemalskim državljanom; poudarja, da živahna civilna družba bistveno prispeva k temu, da je država bolj odgovorna, odzivna, vključujoča in učinkovita na vseh ravneh, s tem pa tudi bolj legitimna; vztraja, da je treba podpreti in utrditi vse institucije, ki v Gvatemali branijo ustavno demokracijo in človekove pravice; opominja, da so neodvisno sodstvo, spoštovanje neodvisnosti tega sodstva in zagotavljanje nepristranskega pravnega sistema bistvenega pomena; poudarja, da je to ključni pogoj za odločnejši boj proti korupciji in nekaznovanosti; meni, da bi se bilo treba nemudoma odzvati na vse obtožbe o ustrahovanju sodnikov in tožilcev ter grožnjah zoper njih, da se zavaruje pravosodne institucije države in njihove predstavnike; poziva gvatemalsko izvršno oblast, naj nemudoma zagotovi neodvisnost sodstva ter svobodo tiska in medijev;

3.  je prepričan, da je komisija CICIG odigrala odločilno vlogo v Gvatemali in da sta njen boj proti nekaznovanosti in korupciji ter priprava zadev za sojenje s strani gvatemalskih institucij ključnega pomena za ohranjanje pravne države; je globoko zaskrbljen zaradi trenutnega položaja komisije CICIG v Gvatemali in poziva gvatemalsko vlado, naj ustavi nezakonite napade nanjo ter na njene domače in mednarodne uslužbence;

4.  v zvezi s tem pozdravlja izvedbeni sklep Komisije iz septembra 2018, da se podaljšani mandat komisije CICIG podpre z dodatnimi 5 milijoni EUR iz instrumenta za razvojno sodelovanje v okviru akcijskega programa za Gvatemalo za leto 2018; poziva Komisijo, naj teh 5 milijonov EUR izplača nemudoma in nadaljuje vse odobrene programe s komisijo CICIG; poziva jo, naj bo po septembru 2019 pripravljena na nadaljnje sodelovanje s CICIG in njeno financiranje, in to nadaljevanje dejavno podpira;

5.  je prepričan, da predlagana sprememba zakona o narodni spravi pomeni hudo grožnjo pravni državi v Gvatemali in bo korenito spodkopala pomembni napredek, dosežen v boju državnih sodišč proti nekaznovanosti; se strinja z mnenjem visoke komisarke OZN, da bi amnestija za kršitelje človekovih pravic, storilce zločinov zoper človeštvo in vojne zločince, predvidena v spremenjenem zakonu, še podžgala nasilje v državi; ugotavlja, da bi lahko prišlo tudi do maščevanja izpuščenih zapornikov, kar bi lahko vodilo v destabilizacijo družbe; zato gvatemalski kongres poziva, naj zakona ne sprejme;

6.  poziva, da se pod okriljem OZN opravi neodvisna študija o končnem učinku dela komisije CICIG na gvatemalski pravosodni sistem in njenem prispevku k politični stabilnosti države ter o rezultatih dogovora med CICIG in vrhovnim volilnim sodiščem;

7.  je zaskrbljen zaradi predlaganega zakona o nevladnih organizacijah za razvoj; poziva gvatemalski kongres, naj v skladu s tehničnim nasvetom Urada visokega komisarja OZN za človekove pravice tega zakona ne sprejme, saj bi v nasprotnem primeru omejil svobodo izražanja in zbiranja nevladnih organizacij ter njihov dostop do financiranja in zožil njihovo definicijo, s tem pa zmanjšal njihovo področje delovanja in oviral njihove dejavnosti, kar bi lahko vodilo k njihovi samovoljni prepovedi; opominja gvatemalske oblasti in institucije, da je treba ustvariti in ohraniti varno in naklonjeno okolje za nevladne organizacije, da bodo lahko svobodno izražale svoja mnenja in delale v dobro celotne družbe;

8.  je zaskrbljen zaradi pritožb, da niso bili opravljeni svobodni in informirani predhodni posveti (konvencija Mednarodne organizacije dela št. 169); spominja na priporočilo posebnega poročevalca OZN, da je treba v skladu z mednarodnimi standardi spoštovati vse pravice domorodnih ljudstev, med drugim pravico do svobodnega in informiranega predhodnega posvetovanja; opominja, da domače in mednarodne korporacije neposredno zavezujejo pogodbe in druga državna in mednarodna pravila o človekovih in okoljskih pravicah v celotni vrednostni verigi in da morajo podjetja, ki so povzročila škodo ali prispevala k njenemu nastanku, zagotoviti učinkovita pravna sredstva za prizadete posameznike in skupnosti oziroma sodelovati pri tem; ugotavlja, da to vključuje vračilo, odškodnino, rehabilitacijo in jamstvo, da se zadeva ne bo ponovila; opominja, da so vlade odgovorne za varstvo človekovih pravic in za sodni pregon tistih, ki jih kršijo;

9.  znova zahteva zaščito vseh zagovornikov človekovih pravic, zlasti pa zagovornic; pozdravlja in podpira ukrepe, ki so jih doslej izvedla evropska veleposlaništva in delegacija EU v Gvatemali; zahteva, da Evropska unija ohrani in po potrebi še razširi projekte v podporo delu domačih in mednarodnih organizacij v Gvatemali;

10.  vztraja, da morajo gvatemalske oblasti razglasiti in zagotoviti pravno in telesno varnost finalistke za nagrado Saharova Lolite Chavez, če se bo odločila vrniti v domovino;

11.  poziva, naj volitve v Gvatemali potekajo mirno in pregledno in naj bo varnost zagotovljena vsem kandidatom; poudarja, da mora vrhovno volilno sodišče delovati neodvisno, brez vmešavanja državnih institucij in akterjev; je pripravljen v državo napotiti misijo EU za opazovanje volitev;

12.  obžaluje, da gvatemalski mirovni sporazumi po več kot 20 letih še vedno niso uresničeni in da celo obstaja tveganje, da bodo razveljavljeni; odločno spodbuja vse domače in mednarodne akterje, naj naredijo vse, kar je mogoče, da bi pospešili njihovo polno izvajanje; v ta namen poziva gvatemalsko vlado, naj zagotovi demokratični in politični nadzor ter profesionalnost policije in drugih institucij, kot je državna koordinacija za omejevanje nesreč, da bi preprečila njihovo militarizacijo in preusmerjanje humanitarne pomoči prek vojske, saj to ni v skladu s cilji mirovnih sporazumov;

13.  opominja gvatemalsko vlado, da pridružitveni sporazum med EU in Srednjo Ameriko vsebuje klavzulo o človekovih pravicah, ki je njegov bistveni element, in da utegne biti v primeru kršitev izvajanje tega sporazuma za Gvatemalo začasno ustavljeno; poziva Evropsko unijo in njene države članice, naj uporabijo mehanizme iz pridružitvenega sporazuma in sporazuma o političnem dialogu in sodelovanju kot odločno spodbudo Gvatemali, da bo izvajala ambiciozen program spoštovanja človekovih pravic in boja proti nekaznovanju;

14.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic, predsedniku, vladi in parlamentu Republike Gvatemale, Mednarodni komisiji za odpravo nekaznovanja v Gvatemali (CICIG), Sekretariatu za gospodarsko povezovanje Srednje Amerike (SIECA), Srednjeameriškemu parlamentu in sopredsednikoma Evro-latinskoameriške parlamentarne skupščine.

(1) UL C 301 E, 13.12.2007, str. 257.
(2) UL C 434, 23.12.2015, str. 181.
(3) UL C 252, 18.7.2018, str. 196.
(4) UL C 215, 19.6.2018, str. 125.


Pristojnost, priznavanje in izvrševanje odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter mednarodna ugrabitev otrok *
PDF 110kWORD 48k
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. marca 2019 o osnutku uredbe Sveta o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o mednarodni ugrabitvi otrok (prenovitev) (15401/2018 – C8-0023/2019 – 2016/0190(CNS))
P8_TA(2019)0206A8-0056/2019

(Posebni zakonodajni postopek – ponovno posvetovanje)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka Sveta (15401/2018),

–  ob upoštevanju predloga Komisije Svetu (COM(2016)0411),

–  ob upoštevanju svojega stališča z dne 18. januarja 2018(1),

–  ob upoštevanju člena 81(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerega se je Svet ponovno posvetoval s Parlamentom (C8-0023/2019),

–  ob upoštevanju členov 78c in 78e Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A8-0056/2019),

1.  odobri osnutek Sveta;

2.  poziva Svet, naj ga obvesti, če namerava odstopiti od besedila, ki ga je odobril Parlament;

3.  poziva Svet, naj se ponovno posvetuje z njim, če namerava bistveno spremeniti besedilo, ki ga je odobril Parlament;

4.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0017.


Izvajanje uredbe o splošnih tarifnih preferencialih (GSP)
PDF 155kWORD 59k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. marca 2019 o izvajanju Uredbe (EU) št. 978/2012 o shemi splošnih tarifnih preferencialov (GSP) (2018/2107(INI))
P8_TA(2019)0207A8-0090/2019

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 978/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o uporabi sheme splošnih tarifnih preferencialov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 732/2008(1),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 607/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 552/97 o začasnem umiku dostopa Mjanmara/Burme do splošnih tarifnih preferencialov(2) in resolucije Evropskega parlamenta z dne 23. maja 2013 o obnovitvi dostopa Mjanmara/Burme do splošnih tarifnih preferencialov(3),

–  ob upoštevanju vmesnega pregleda sedanje uredbe o splošni shemi preferencialov iz julija 2018(4) in poročila Komisije o uporabi Uredbe (EU) št. 978/2012(5), ki mu je priložen delovni dokument služb Komisije z dne 4. oktobra 2018(6),

–  ob upoštevanju poročil Komisije z dne 28. januarja 2016 in 19. januarja 2018 o splošni shemi preferencialov za obdobji 2014–2015(7) in 2016–2017(8), v katerih so ocenjeni učinki GSP s poudarkom na uspešnosti držav upravičenk do GSP+,

–  ob upoštevanju javne predstavitve o GSP, ki jo je 16. februarja 2016 organiziral Odbor za mednarodno trgovino (INTA), izmenjave mnenj o dodelitvi GSP+ Šrilanki, ki je potekala 21. marca 2017, in izmenjave mnenj o izvajanju uredbe o GSP, ki je potekala 19. februarja 2018,

–  ob upoštevanju členov 5 in 21 Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

–  ob upoštevanju člena 208 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju sklepa evropske varuhinje človekovih pravic v primeru 1409/2014/MHZ o tem, da Evropska komisija ni vnaprej ocenila učinka prostotrgovinskega sporazuma med EU in Vietnamom na človekove pravice(9),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. julija 2016 o izvajanju priporočil Parlamenta iz leta 2010 o socialnih in okoljskih standardih, človekovih pravicah in družbeni odgovornosti gospodarskih družb(10),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. decembra 2018 o letnem poročilu o človekovih pravicah in demokraciji v svetu za leto 2017 in politiki Evropske unije na tem področju(11),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 27. aprila 2017 o vodilni pobudi EU za sektor oblačil(12),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. junija 2017 o trenutnem stanju pri izvajanju trajnostnega sporazuma v Bangladešu(13),

–  ob upoštevanju prostovoljnih partnerstev z določenimi državami, na primer bangladeškega trajnostnega sporazuma in pobude o pravicah delavcev v Mjanmaru,

–  ob upoštevanju skupne strategije EU in njenih držav članic iz leta 2007 z naslovom Pomoč trgovini: krepitev podpore EU potrebam, povezanim s trgovino, v državah v razvoju,

–  ob upoštevanju ciljev OZN glede trajnostnega razvoja do leta 2030,

–  ob upoštevanju temeljnih konvencij Mednarodne organizacije dela o delu otrok, prisilnem delu, diskriminaciji, svobodi združevanja in kolektivnem pogajanju,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 12. maja 2016 o EU in odgovornih globalnih vrednostnih verigah,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. septembra 2017 o vplivu mednarodne trgovine in trgovinskih politik EU na globalne vrednostne verige(14),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika ter člena 1(1)(e) sklepa konference predsednikov z dne 12. decembra 2002 o postopku odobritve samoiniciativnih poročil in Priloge 3 k temu sklepu(15),

–  ob upoštevanju poročila Odbora za mednarodno trgovino ter mnenj Odbora za zunanje zadeve in Odbora za razvoj (A8-0090/2019),

A.  ker je EU leta 1971 na priporočilo Konference Združenih narodov za trgovino in razvoj (UNCTAD) prva vzpostavila shemo GSP, v skladu s katero naj bi industrializirane države odobrile splošne, nerecipročne in nediskriminatorne preferenciale za države v razvoju, da bi jim pomagale ustvariti dodatne dohodke z mednarodno trgovino in s tem zmanjšati revščino ter spodbujati dobro upravljanje in trajnostni razvoj;

B.  ker člen 207 PDEU določa, da mora trgovinska politika EU temeljiti na načelih in ciljih zunanje politike EU ter spodbujati vrednote, za katere si prizadeva Unija in so zajete v členu 2 PEU, ter prispevati k uresničevanju ciljev iz člena 21, vključno z utrjevanjem demokracije in pravne države, spoštovanjem človekovih pravic, temeljnih pravic in svoboščin, enakostjo, spoštovanjem človekovega dostojanstva ter varovanjem okolja in socialnih pravic;

C.  ker je varuhinja človekovih pravic EU v svojih ugotovitvah navedla naslednje: dobro upravljanje pomeni upoštevanje in spoštovanje temeljnih pravic; če se temeljne pravice ne spoštujejo, dobrega upravljanja ne more biti; institucije in organi EU morajo vedno upoštevati skladnost svojega delovanja s temeljnimi pravicami ter bi si morale prizadevati za uveljavljanje človekovih pravic v partnerskih državah;

D.  ker je bila sedanja shema GSP vzpostavljena z Uredbo (EU) št. 978/2012, sprejeto na podlagi člena 207 PDEU po rednem zakonodajnem postopku, v katerem je Evropski parlament prvič sodeloval kot sozakonodajalec pri uredbi o GSP;

E.  ker mora Komisija v skladu s členom 40 uredbe o GSP pet let po sprejetju te uredbe Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti poročilo o uporabi uredbe o GSP, kar bi moralo prispevati k oblikovanju prihodnje uredbe o GSP, ki naj bi bila sprejeta do leta 2022; ker ta uredba velja od 1. januarja 2014; ker je bila opravljena temeljita neodvisna ocena delovanja sedanje uredbe, da bi se pridobile informacije za postopek ocene, ki ga bo izvedla Komisija, pripravljen pa je bil seznam konkretnih priporočil;

F.  ker shema vsebuje tri režime: splošni režim GSP, spodbujevalni režim GSP+ in režim „vse razen orožja“ (EBA); ker upravičenke do standardnega GSP – trenutno 18 držav – uživajo ugodnosti nižjih carinskih tarif za 66 % vseh kategorij izdelkov EU; ker osem upravičenk do GSP+ izvaža približno 66 % vseh kategorij izdelkov brez dajatev v zameno za zavezo, da bodo učinkovito izvajale 27 temeljnih mednarodnih konvencij, ki zajemajo pravice delavcev, človekove pravice, dobro upravljanje in okoljska vprašanja; ker ima 49 najmanj razvitih držav v okviru režima EBA sheme GSP brezcarinski dostop do EU za vse izdelke, razen za orožje in strelivo; ker vse države upravičenke zavezujejo mednarodne konvencije na področjih človekovih pravic in pravic delavcev v okviru uredbe o GSP, pri čemer države GSP+ zavezujejo tudi mednarodne konvencije na področjih okolja in dobrega upravljanja; ker le shema GSP+ omogoča strukturiran dialog, v okviru katerega se ocenjuje učinkovito izvajanje teh konvencij v državah upravičenkah; ker morajo biti države upravičenke do GSP zmožne izpolnjevati mednarodne standarde in norme, vključno s pripravo, izvajanjem in uveljavljanjem ustrezne zakonodaje, posebej kar zadeva vzpostavitev pravne države in boj proti korupciji;

G.  ker so bili ključni cilji reforme GSP iz leta 2012 boljša osredotočenost na države v stiski – najmanj razvite države ter druge države z nizkimi in nižjimi dohodki –, dodatno spodbujanje osrednjih načel trajnostnega razvoja, okrepitev stabilnosti in predvidljivost ter povečanje gotovosti za poslovne subjekte;

H.  ker je preprečevanju kršitev človekovih pravic namenjenih več mednarodnih konvencij, smernic in predpisov; ker so jih zlasti države upravičenke do GSP dolžne izvajati in ustvariti ustrezne pravne in gospodarske pogoje, v okviru katerih bodo podjetja lahko poslovala in si zagotovila mesto v svetovnih dobavnih verigah;

I.  ker bi se morala EU še učinkoviteje odzivati na socialni in okoljski damping ter nepošteno konkurenco in trgovinske prakse, zagotoviti pa bi morala tudi enake konkurenčne pogoje;

J.  ker so v številnih državah cone izvozne proizvodnje izvzete iz nacionalne delovne zakonodaje, kar preprečuje uživanje pravice do sindikalne dejavnosti ali uporabe pravnih sredstev v celoti; ker to pomeni kršitev temeljnih standardov MOD in bi lahko vodilo k nadaljnjim negativnim učinkom na človekove pravice;

K.  ker je v členu 8 PDEU trdno uveljavljena enakost spolov v vseh politikah EU; ker imajo sporazumi o trgovini in naložbah zaradi strukturnih neenakosti med spoloma običajno različen vpliv na ženske in moške; ker je bilo po navedbah MOD leta 2012 po svetu 21 milijonov ljudi, od tega 55 % žensk in deklet, ki so bili žrtve prisilnega dela, med njimi pa je bilo 90 % zaposlenih v zasebnem gospodarskem sektorju;

L.  ker člen 19(6) uredbe o GSP določa, da mora Komisija upoštevati „vse ustrezne informacije“ pri ugotavljanju, ali države upravičenke do GSP primerno upoštevajo svoje zaveze na področju človekovih pravic, vključno z informacijami, ki jih posreduje civilna družba; ker lahko sodelovanje civilne družbe in socialnih partnerjev pri izvajanju sheme GSP okrepi legitimnost in učinkovitost skupne trgovinske politike EU;

M.  ker uredba o GSP omogoča EU, da opusti preferenciale v najhujših primerih kršitev človekovih pravic na podlagi člena 19(1)(a) iz Poglavja V uredbe o GSP, ki omogoča začasen preklic preferencialne obravnave na podlagi številnih razlogov, vključno s sistematičnimi kršitvami načel iz konvencij, ki so navedene v delu A Priloge VIII;

N.  ker je Komisija začela proces v primeru Kambodže in bo začela preiskavo v primeru Mjanmara v zvezi s kršitvami človekovih pravic v okviru morebitnega umika iz režima „Vse razen orožja“;

Glavne ugotovitve in priporočila

1.  pozdravlja vmesni pregled uporabe sedanje uredbe o GSP, v kateri je podana ocena o tem, ali je verjetno, da bodo uresničeni cilji te uredbe; pozdravlja dejstvo, da se je z novo uredbo povečal uvoz iz upravičenk do ureditve „Vse razen orožja“ (EBA) in sheme GSP+, kar je pomemben dejavnik, ki prispeva k cilju izkoreninjenja revščine;

2.  z zadovoljstvom ugotavlja, da je uvoz v EU v sklopu preferenciala GSP leta 2016 znašal 62,6 milijarde EUR (se povečuje), razčleniti pa ga je mogoče takole: 31,6 milijarde EUR iz upravičenk do standardnega GSP, približno 7,5 milijarde EUR iz držav upravičenk do GSP+ ter 23,5 milijarde EUR iz upravičenk do EBA (podatki urada Eurostat iz septembra 2017);

3.  opozarja, da GSP industrijam v državah v razvoju pomaga pri premagovanju težav, s katerimi se zaradi visokih začetnih stroškov soočajo na izvoznih trgih; opozarja, da je cilj GSP v skladu z cilji UNCTAD povečati izvozne prihodke in spodbujati industrializacijo držav v razvoju in posledično tudi najmanj razvitih držav, prav tako pa pospešiti njihovo gospodarsko rast, da bi izkoreninili revščino;

4.  poudarja, da je GSP+ eden ključnih elementov trgovinske politike EU, ki zagotavlja boljši dostop do trga ter vključuje strog mehanizem spremljanja za spodbujanje človekovih pravic in pravic delavcev, varstva okolja in dobrega upravljanja v ranljivih državah v razvoju;

5.  poudarja, da je sedanja uredba o GSP do začetka procesa vmesnega pregleda veljala tri leta, v okviru tega procesa pa so že bili opredeljeni elementi, ki bi jih bilo treba reformirati v naslednji uredbi o GSP; pozdravlja priporočila iz končnega poročila o vmesnem pregledu;

6.  poudarja, da mora GSP, kot del trgovinske politike EU, temeljiti na načelih njene zunanje politike (učinkovitost, preglednost in vrednote), kot so zapisana v členu 21 PEU; poudarja, da člen 208 PDEU vzpostavlja načelo skladnosti politik za razvoj in kot glavni cilj določa izkoreninjenje revščine; poudarja, da sporočilo Komisije z naslovom Trgovina za vse ponovno potrjuje ta načela;

7.  priznava, da ima GSP+ pomembno vlogo pri spodbujanju mednarodnih delavskih pravic, človekovih pravic, dobrega upravljanja in standardov varstva okolja v njegovih državah upravičenkah, ne le prek nudenja spodbud za spoštovanje teh standardov, ampak tudi z vzpostavitvijo platforme za reden dialog na področjih, ki jih zajemajo konvencije, in spodbujanjem udejstvovanja v obsežnih reformah;

8.  priznava, da je shema GSP s povečanjem izvoza v EU in višjimi stopnjami uporabe preferencialov v državah upravičenkah do EBA in GSP+ prinesla gospodarske koristi za države upravičenke in EU; poziva EU, naj si prizadeva za ozaveščanje o pravilih GSP v državah upravičenkah, da bi spodbudila še večjo uporabo sheme; poziva Komisijo, naj oceni porazdelitev koristi, kar zadeva shemo GSP, kjer je to mogoče, na podlagi razpoložljivosti podatkov; je seznanjen, da so imeli večji izvoz in gospodarske priložnosti v nekaterih primerih neželene negativne posredne učinke na temeljne pravice in družbeni razvoj in so na primer vodili k prilaščanju zemljišč ali neupoštevanju pravic delavcev; zato poudarja, da mora trgovinskim preferencialom slediti izvajanje mednarodnih konvencij in reform, da bi preprečili, da bi programi GSP potencialno vodili k višjim stopnjam okoljskega in socialnega dampinga;

9.  pozdravlja poenostavljeni mehanizem za vstop v GSP+, zaradi katerega bo režim bolj privlačen za države upravičenke do standardnega GSP; opozarja na dejstvo, da so številne države kandidatke za GSP+ ratificirale več mednarodnih konvencij, ki so potrebne za sprejem v GSP+; poudarja, da je bistvenega pomena izboljšano, stalno in sistematično spremljanje procesa izvajanja, ki ga je mogoče doseči z okrepitvijo sodelovanja med vsemi akterji, da bi se izboljšalo zbiranje informacij in poglobljena analiza z uporabo vseh razpoložljivih informacij in virov, kot so poročila mednarodnih organov za spremljanje, vključno z OZN, MOD, Organizacijo za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) ter vključno z neposredno udeležbo civilne družbe in socialnih partnerjev v procesu; opozarja, da je to potrebno za zagotovitev celotnega potenciala sheme GSP+ za izboljšanje razmer na področju pravic delavcev, spodbujanja enakosti spolov ter odprave dela otrok in prisilnega dela prek učinkovitega izvajanja 27 konvencij;

10.  poziva Komisijo, naj obravnava vprašanji vedno manjšega prostora civilne družbe in zaščite ogroženih zagovornikov človekovih pravic, ko bo sodelovala z državami upravičenkami do GSP+ in prek okrepljenega sodelovanja EBA, saj sta ti vprašanji neposredno povezani z obveznostmi v okviru Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in ustreznih določb temeljnih konvencij MOD, v skladu s sporočilom Komisije z naslovom Trgovina za vse; poleg tega jo poziva, naj preuči dodatne možnosti za strukturirano, formalno in neodvisno sodelovanje civilne družbe, predstavnikov sindikatov in zasebnega sektorja, ki bi lahko služilo kot možnost za okrepitev procesa spremljanja;

11.  poudarja, da so bile s shemo GSP na splošno očitno ustvarjene spodbude za ratifikacijo mednarodnih konvencij, kar pomeni boljši okvir za napredek; poudarja, kako pomembno je nadaljnje uvajanje temeljitih ukrepov za zagotavljanje, da GSP spodbuja pozitiven okoljski razvoj; priporoča, naj se Pariški sporazum doda na seznam 27 temeljnih mednarodnih konvencij, ki jih morajo upoštevati države upravičenke do GSP+; poudarja, da je treba v državah upravičenkah doseči še veliko napredka, da bi dosegli model trajnostnega razvoja;

12.  priznava napredek pri učinkovitem izvajanju, dosežen z okrepljenim spremljanjem in dialogom med EU in državami upravičenkami, zlasti pri spremljanju izvajanja 27 temeljnih konvencij; poudarja potrebo po nadaljnjem usklajevanju med Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD), delegacijami Unije, diplomatskimi predstavništvi držav članic, vladami držav upravičenk, mednarodnimi organizacijami, podjetji, socialnimi partnerji in civilno družbo, da bi izboljšali zbiranje informacij in zagotovili bolj poglobljeno analizo postopka spremljanja; priporoča, v kolikor je mogoče, večjo preglednost in komuniciranje med sozakonodajalcema in deležniki v procesih umika GSP, zlasti med postopkom preiskave, ki ga vodi Komisija;

13.  se zaveda, da sta ratifikacija in napredek pri učinkovitem izvajanju ustreznih konvencij pomembni referenčni vrednosti za uresničitev potrebnega napredka v okviru sheme; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo ukrepi, sprejeti za spremljanje učinkovitega izvajanja konvencij v državah upravičenkah, popolnoma skladni s strateškimi dokumenti držav, da bi zagotovili skladnost politik, doslednost in vključitev človekovih pravic v trgovinsko politiko;

14.  poudarja, da je potrebno stalno sodelovanje in nadaljnje povečanje preglednosti pri spremljanju GSP+ ob zagotavljanju, da bo lahko EU ohranila svoj celoten vpliv na države upravičenke v okviru tega dialoga, zlasti v zvezi s preglednicami; poziva Komisijo, naj razmisli o nadaljnjih ukrepih na tem področju in na področju dialoga z državami upravičenkami, da bi povečala preglednost, nadzor in učinkovitost sheme;

15.  meni, da mora biti vsak sklep o opustitvi preferencialov popolnoma skladen s krovnim ciljem zmanjševanja revščine, in poudarja, da se morajo akti sekundarnega prava EU pripraviti in tolmačiti v skladu s primarnim pravom EU in splošnimi načeli prava EU v zvezi s tem; zato poudarja, da je treba ohraniti sedanji ciljno usmerjen pristop za preklic preferencialov in zagotoviti, da bo tak umik omejen na specifične sektorje in zasnovan tako, da se bo čim bolj zmanjšal negativen učinek na lokalno prebivalstvo; poziva Komisijo, naj uporabi gradirane preklice trgovinskih preferencialov ali druge časovno omejene ukrepe preklica, kadar je to ustrezno; poudarja še, da bi bilo treba preklic trgovinskih preferencialov obravnavati kot skrajni ukrep, ki se uporablja le v primerih resnih pomanjkljivosti pri učinkovitem izvajanju mednarodnih konvencij ter pri jasnem pomanjkanju pripravljenosti in prizadevanj države upravičenke za njihovo odpravo; istočasno poudarja pogojno naravo shem in dejstvo, da bi bilo treba to pogojnost uporabiti za ohranitev verodostojnosti vsake sheme in zagotovitev ukrepov v primerih resnih in sistemskih kršitev konvencij;

16.  pozdravlja nedavne odločitve Komisije, da bo začela postopek za preklic preferencialov v okviru EBA za Kambodžo in napotila nujno misijo EU na visoki ravni v Mjanmar kot odziv na razmere na področju človekovih pravic v obeh državah; pričakuje, da bo Komisija redno obveščala Parlament in ga vključila v nadaljnje korake, tudi glede začasne opustitve preferencialov;

17.  ugotavlja, da se je število držav upravičenk znatno zmanjšalo zaradi reformiranih meril za upravičenost, kar je skupaj z graduacijo izdelkov povzročilo skupno manjši obseg uvoza v EU iz držav upravičenk do GSP; priznava, da te reforme omogočajo osredotočenost preferencialov na države, ki so v največji stiski; poziva Komisijo, naj zagotovi skladnost in doslednost med GSP in sporazumi o prosti trgovini v oceni učinka za naslednjo uredbo, da bi zagotovili osrednjo vlogo GSP za države v razvoju v trgovinski politiki EU; v zvezi s tem ugotavlja, da se države upravičenke do EBA soočajo z vedno večjim konkurenčnim pritiskom iz držav, ki so z EU podpisale prostotrgovinski sporazum; poleg tega ugotavlja, da za nekatere države, za katere je prej veljajo spremljanje v okviru GSP+, zdaj veljajo prostotrgovinski sporazumi, ki vključujejo poglavja o trgovini in trajnostnem razvoju, ki bi morala biti učinkovita in izvršljiva;

18.  obžaluje, da shema GSP zlasti v primeru 29 držav EBA ni vodila k nikakršnim spremembam, v nekaterih primerih pa k poslabšanju v njihovih profilih diverzifikacije izvoza na ravni izdelkov; obžaluje tudi, da ni dovolj prispevala h gospodarski diverzifikaciji; poziva k sprejetju nadaljnjih ukrepov za okrepitev diverzifikacije izvoza iz držav upravičenk do GSP; obžaluje, da je diverzifikacijo med upravičenkami očitno ovirala ukinitev možnosti kumulacije z državami, za katere je bila uvedena graduacija v okviru GSP, saj te ne morejo več uživati ugodnosti iz pravil o poreklu za upravičenke do GSP; odločno poziva, naj se ta možnost ponovno uvede, zlasti za najranljivejše države; ugotavlja, da se je diverzifikacija izvoza upravičenk do standardnega GSP na ravni vseh sektorjev bistveno zmanjšala; Komisijo poziva tudi, naj razmisli o prenovi in razširitvi seznama izdelkov, za katere bo veljala uredba, in sicer kar zlasti zadeva polizdelke in končne izdelke, ter, po potrebi, o omilitvi pravil o poreklu za najranljivejše države; nadalje poziva države upravičenke do GSP, naj uvedejo učinkovite ukrepe, namenjene diverzifikaciji izdelkov; v zvezi s tem poudarja, da je treba ustvariti dostop do znanja in tehnologije, da bi se izdelki diverzificirali, izvoz pa bi lahko bil vzdržen v svetovni konkurenci, zlasti v Evropi;

19.  poziva države upravičenke do GSP, naj uvedejo in učinkovito izvedejo pravne ukrepe za zaščito intelektualne lastnine;

20.  pozdravlja dejstvo, da je stopnja uporabe preferencialov za upravičenke do EBA visoka; poudarja pomen krepitve zmogljivosti v državah upravičenkah, da bi jih podprli pri tem, da v kar največji meri izkoristijo shemo; poziva, naj se v zvezi s tem učinkoviteje uporabljajo ukrepi pobude Pomoč za trgovino; meni, da bi bilo treba preučiti vključitev storitev v prihodnjo uredbo o GSP, da bi še bolj spodbudili večjo diverzifikacijo; poleg tega v tem okviru poudarja pomen pristopa odnosov med podjetji; poziva k vzpostavitvi sektorskih platform in spletnih zmogljivosti z več deležniki, ki bodo združevale izvozna podjetja iz držav upravičenk do GSP, uvozna podjetja v EU in potencialna nova podjetja na obeh straneh – tista, ki trenutno ne izvažajo ali ne uvažajo, – da bi se izmenjale najboljše prakse in povečala ozaveščenost o pravilih in pogojih GSP ter ekonomskih perspektivah, ki jih nudi;

21.  pozdravlja zaključek prve preiskave za uvedbo zaščitnih ukrepov v okviru uredbe in meni, da bi bilo treba s to določbo zagotoviti zaščito finančnih, ekonomskih, socialnih in okoljskih interesov EU; poudarja, da bi bilo treba pri nudenju preferencialov za občutljive izdelke omogočiti, da bodo deležni posebne obravnave, da bi preprečili ogrožanje določenih sektorjev;

22.  poudarja, da za vse dele ozemlja držav upravičenk, vključno s conami izvozne proizvodnje, veljajo shema in obveznosti, ki izhajajo iz ratifikacije ustreznih konvencij; poziva države upravičenke, naj učinkovito uvedejo delovne standarde, in Komisijo, naj obravnava kršitve standardov MOD, vključno s kolektivnim pogajanjem in svobodo združevanja v conah izvozne proizvodnje, ki so v sedanjih ali potencialnih državah upravičenkah, ter naj zagotovi, da se bodo odpravile morebitne izjeme; poziva Komisijo, naj preuči možnosti za zagotovitev, da za izdelke iz con izvozne proizvodnje ne bo veljala shema preferencialov, v kolikor so izvzeti iz nacionalne zakonodaje in kršijo ustrezne mednarodne konvencije;

23.  opozarja, da je GSP pripomogel k večji dinamičnosti podjetniškega sektorja, v določeni meri prispeval h krepitvi ekonomske vloge žensk ter spodbudil njihovo udeležbo v delovni sili, zlasti v panogah izvoznih držav, ki trgujejo z EU; v zvezi s tem poudarja, da je pomembno vzpostaviti primerna poslovna okolja za ženske, da bodo lahko izkoristile te nove spretnosti in izkušnje ter napredovale v strukturah podjetij ali ustanovile svoja nova podjetja; kljub temu ugotavlja, da so ženske še vedno diskriminirane, in je zaskrbljen zaradi njihovih delovnih razmer, zlasti v sektorju tekstilnih izdelkov in oblačil; opominja na svojo resolucijo z dne 27. aprila 2017, in poziva Komisijo, naj sprejme nadaljnje ukrepe v zvezi s tem;

24.  pozdravlja učinek GSP na sprejetje čistejših in varnejših tehnologij ter na pobude za prostovoljno družbeno odgovornost podjetij, kar je neposredno pozitivno vplivalo na delavce in okolje; meni, da bi bilo treba načrtovati ukrepe za nadaljnje spodbujanje in zanesljivo ocenjevanje takšnega razvoja; se zaveda, da je treba doseči pravo ravnotežje med regulativnimi in prostovoljnimi ukrepi v zvezi s primerno skrbnostjo podjetij v zvezi s tem, in poziva Komisijo, naj preuči načine za uvedbo obveznosti glede primerne skrbnosti;

25.  meni, da bi morala EU zagotoviti skladnost politik s spodbujanjem drugih mednarodnih akterjev, kot so multinacionalna podjetja, da bi v celoti sodelovali pri izboljševanju človekovih pravic, socialnih pravic in okoljskih standardov po vsem svetu, tudi tako, da bi od gospodarskih subjektov zahtevali, da vzpostavijo prakse primerne skrbnosti v skladu z vodilnimi načeli OZN o podjetništvu in človekovih pravicah; poziva Komisijo, naj prevzame vodilno vlogo, da bi zagotovila spoštovanje človekovih pravic in pravic delavcev v globalnih vrednostnih verigah, ter naj poroča o izvajanju resolucije Parlamenta iz leta 2016 o izvajanju njegovih priporočil o socialnih in okoljskih standardih, človekovih pravicah in družbeni odgovornosti podjetij, vključno s pozivom, naj se v uredbo vključi družbena odgovornost podjetij in se reformirajo pravila STO, ki bodo uvedla zahteve glede primerne skrbnosti in preglednosti v oskrbovalni verigi, pri čemer naj bi izhajali iz vodilnih načel OZN o podjetništvu in človekovih pravicah;

26.  opozarja, da se mora EU zavoljo skladnosti s politikami drugih mednarodnih akterjev, kot so multinacionalne družbe, zavzemati za polno sodelovanje pri izboljševanju spoštovanja človekovih pravic, pravic otrok, socialnih pravic, okoljskih pravic in javnega zdravja po svetu; poziva, naj EU zagotovi, da se bodo spoštovale človekove pravice v zvezi s pravico do dela v globalnih vrednostnih verigah, tj. vzdolž celotne oskrbovalne verige;

27.  poziva Komisijo, naj v zvezi s prihodnjo uredbo o GSP preuči možnost uvedbe dodatnih tarifnih preferencialov za izdelke, ki so bili dokazano proizvedeni trajnostno; meni, da bi bilo prav, da se proizvajalcem omogoči, da na prostovoljni osnovi za proizvedeno blago zaprosijo za certifikat o trajnostnem načinu proizvodnje, in da bi bilo treba pri uvozu v EU o tem zahtevati dokazila;

o
o   o

28.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 303, 31.10.2012, str. 1.
(2) UL L 181, 29.6.2013, str. 13.
(3) UL C 55, 12.2.2016, str. 112.
(4) http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2018/october/tradoc_157434.pdf
(5) COM(2018)0665.
(6) SWD(2018)0430.
(7) COM(2016)0029.
(8) COM(2018)0036.
(9) https://www.ombudsman.europa.eu/sl/decision/en/64308
(10) UL C 101, 16.3.2018, str. 19.
(11) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0515.
(12) UL C 298, 23.8.2018, str. 100.
(13) UL C 331, 18.9.2018, str. 100.
(14) UL C 337, 20.9.2018, str. 33.
(15) http://www.europarl.europa.eu/RegData/organes/conf_pres_groupes/proces_verbal/2002/12-12/CPG_PV(2002)12-12(ANN01)_EN.doc


Minimalno kritje izgub za nedonosne izpostavljenosti ***I
PDF 122kWORD 49k
Resolucija
Besedilo
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. marca 2019 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 575/2013 glede minimalnega kritja izgub za nedonosne izpostavljenosti (COM(2018)0134 – C8-0117/2018 – 2018/0060(COD))
P8_TA(2019)0208A8-0440/2018

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2018)0134),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0117/2018),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropske centralne banke z dne 12. julija 2018(1),

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 11. julija 2018(2),

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor v skladu s členom 69f(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 7. januarja 2019, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A8-0440/2018),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, ga bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 14. marca 2019 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2019/... Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 575/2013 glede minimalnega kritja izgub za nedonosne izpostavljenosti

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) 2019/630.)

(1) UL C 79, 4.3.2019, str. 1.
(2) UL C 367, 10.10.2018, str. 43.


Varstvo konkurence v zračnem prevozu ***I
PDF 122kWORD 59k
Resolucija
Besedilo
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. marca 2019 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Svet o varstvu konkurence v zračnem prevozu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 868/2004 (COM(2017)0289 – C8-0183/2017 – 2017/0116(COD))
P8_TA(2019)0209A8-0125/2018

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2017)0289),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 100(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0183/2017),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 17. januarja 2018(1),

–  po posvetovanju z Odborom regij,

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor v skladu s členom 69f(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 12. decembra 2018, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za promet in turizem ter mnenja Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A8-0125/2018),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, ga bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 14. marca 2019 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2019/... Evropskega parlamenta in Sveta o varstvu konkurence v zračnem prevozu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 868/2004

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) 2019/712.)

(1) UL C 197, 8.6.2018, str. 58.


Smernice za proračun za leto 2020 – oddelek III
PDF 159kWORD 54k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. marca 2019 o splošnih smernicah za pripravo proračuna za leto 2020, oddelek III – Komisija (2019/2001(BUD))
P8_TA(2019)0210A8-0172/2019

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 314 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 106a Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU, Euratom) 2018/1046 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. julija 2018 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, spremembi uredb (EU) št. 1296/2013, (EU) št. 1301/2013, (EU) št. 1303/2013, (EU) št. 1304/2013, (EU) št. 1309/2013, (EU) št. 1316/2013, (EU) št. 223/2014, (EU) št. 283/2014 in Sklepa št. 541/2014/EU ter razveljavitvi Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012(1) (v nadaljnjem besedilu: finančna uredba),

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU, Euratom) št. 1311/2013 z dne 2. decembra 2013 o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020(2) (v nadaljnjem besedilu: uredba o večletnem finančnem okviru),

–  ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 2. decembra 2013 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini, sodelovanju v proračunskih zadevah in dobrem finančnem poslovodenju(3),

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 2014/335/EU, Euratom z dne 26. maja 2014 o sistemu virov lastnih sredstev Evropske unije(4),

–  ob upoštevanju splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2019(5) in skupnih izjav Parlamenta, Sveta in Komisije, ki so mu priložene,

–  ob upoštevanju resolucije generalne skupščine OZN št. 70/1 z dne 25. septembra 2015 z naslovom Spreminjamo naš svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030, ki je začela veljati 1. januarja 2016, in dokumenta za razpravo z naslovom Za trajnostno Evropo do leta 2030, ki ga je pred kratkim predložila Komisija,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 12. februarja 2019 o proračunskih smernicah za leto 2020 (06323/2019),

–  ob upoštevanju člena 86a Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za proračun (A8-0172/2019),

A.  ker bodo pogajanja o proračunu Unije za leto 2020 potekala vzporedno s pogajanji o naslednjem večletnem finančnem okviru in reformo sistema virov lastnih sredstev EU; ker bo leto 2019 sedmo leto večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020;

B.  ker je Svet v zadnjih letih večkrat nastopil protislovno, ko je predstavil nove politične prednostne naloge EU, hkrati pa ni bil pripravljen zagotoviti novih proračunskih sredstev za njihovo financiranje; ker bi bilo treba nove politične prednostne naloge in prihodnje izzive za EU financirati z novimi proračunskimi sredstvi, ne pa z zmanjševanjem sredstev za obstoječe programe;

C.  ker bodo za izvajanje večletnih programov proti koncu sedanjega večletnega finančnega okvira potrebna ustrezna finančna sredstva, zaradi česar bo treba predvideti plačila, ki bodo potrebna v letu 2020, da bi preprečili, da bi v prvih letih izvajanja večletnega finančnega okvira za obdobje 2021–2027 prišlo do nove plačilne krize;

Proračun za leto 2020: most do Evrope prihodnosti – vlaganje v inovacije, trajnostni razvoj, zaščito državljanov in varnost

1.  poudarja, da je proračun Unije za leto 2020 most do večletnega finančnega okvira za obdobje 2021–2027 ter da bi moral prispevati k oblikovanju skupne in dolgoročne vizije prihodnjih političnih prednostnih nalog Unije ter zagotoviti evropsko dodano vrednost; pričakuje, da bo po političnem dogovoru v Evropskem svetu ob sprejetju proračuna za leto 2020 sodeloval pri celovitih pogajanjih s Svetom o večletnem finančnem okviru; meni, da bo trden, odgovoren in v prihodnost usmerjen proračun za leto 2020 olajšal dogovor in prehod v naslednji večletni finančni okvir; zato namerava veljavne določbe o prožnosti in druge določbe iz uredbe o večletnem finančnem okviru in finančne uredbe v celoti izkoristiti za to, da se v okviru proračuna za leto 2020 okrepijo ključni programi EU, ob hkratnem ustreznem upoštevanju pristopa smotrnostne priprave proračuna;

2.  poziva, da se v posebnih programih za kmetijstvo po eni strani podprejo kratke dobavne verige, pravične cene za proizvajalce ter redni in zadostni prihodki kmetov, po drugi strani pa pravična prerazporeditev izplačil med državami ter vrstami proizvodnje in proizvajalcev, da bodo obstoječe razlike odpravljene in da bodo imele koristi države članice z najbolj pomanjkljivo proizvodnjo ter mali in srednji proizvajalci;

3.  zato meni, da bi morale biti v proračunu EU za naslednje leto opredeljene jasne politične prednostne naloge in da bi moral ta proračun Uniji omogočati, da ustvarja trajnostne in vključujoče rast in delovna mesta, še naprej vlaga v inovacijske in raziskovalne zmogljivosti za prihodnje rešitve, povečuje konkurenčnost, ohranja varno in mirno Evropo, izboljšuje razmere za delo in življenje državljanov, povečuje ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo, pripravlja Unijo na spopadanje z okoljskimi izzivi in podnebnimi spremembami, da bi izpolnila obveznosti, ki jih ima v skladu s Pariškim sporazumom, prispeva k celovitemu izvajanju ciljev OZN glede trajnostnega razvoja ter uresniči evropski steber socialnih pravic;

4.  poudarja, da je treba – glede na to, da je 2020 zadnje leto sedanjega večletnega finančnega okvira – še pospešiti izvajanje programov EU, zlasti tistih v okviru deljenega upravljanja na področju kohezije, skupne kmetijske in skupne ribiške politike, da bi nadomestili prejšnje zamude in dosegli zaključno fazo; pričakuje, da bo to privedlo do znatnega povečanja števila zahtevkov za plačila in da bo raven odobritev plačil v letu 2020 zato dosegla vrhunec; poudarja, da se je Parlament zavezal, da bo v letu 2020 zagotovil potrebna plačila in preprečil, da bi se v prvih letih večletnega finančnega okvira za obdobje 2021–2027 ponovila plačilna kriza, do kakršne je prišlo v tekočem obdobju; poudarja, da je treba nenehno izboljševati nadzorne in korektivne mehanizme, da bi zagotovili ustrezno in hitro izvajanje programov EU;

5.  poudarja, kako pomembne so decentralizirane agencije pri zagotavljanju izvajanja zakonodajnih prednostnih nalog EU in s tem pri doseganju ciljev politike EU, kot so tisti v zvezi s konkurenčnostjo, trajnostno rastjo, zaposlovanjem ter upravljanjem sedanjih migracijskih in begunskih tokov; pričakuje, da bodo s pogajanji o proračunu za leto 2020 zagotovljena ustrezna finančna sredstva za delovanje in upravljanje agencij EU, da bodo lahko izvajale vse obsežnejše naloge in dosegale čim boljše rezultate; ponavlja svoje stališče, da je bilo leto 2018 zadnje leto uresničevanja 5-odstotnega zmanjšanja števila osebja in t. i. „rezerve za prerazporeditev“; pričakuje, da Komisija in Svet v proračunu za leto 2020 ne bosta dodatno zmanjšala sredstev agencij;

Inovacije in raziskave za prihodnje rešitve: podpiranje trajnostne in vključujoče gospodarske rasti, da se predvidijo spremembe in spodbudi konkurenčnost

6.  poudarja, kako pomembno je, da Evropa prevzema vodilno vlogo pri ključnih tehnologijah na področjih, kot so vesolje, zdravstveno varstvo, okolje, kmetijstvo, varnost in promet; poudarja, da je treba poskrbeti za to, da se bodo z raziskovalnimi in inovacijskimi dejavnostmi še naprej zagotavljale rešitve za potrebe, izzive in konkurenčnost Evrope, ter v zvezi s tem opozarja na pomembno vlogo temeljnih raziskav; poudarja, da mora prehod s programa Obzorje 2020 na Obzorje Evropa potekati gladko, da bi podjetjem, raziskovalnim ustanovam in akademskemu svetu zagotovili stabilnost; je zaskrbljen, ker se je za program Obzorje 2020 v celotnem obdobju izvajanja namenjalo daleč premalo sredstev, zaradi česar je bila stopnja uspešnosti sicer izvrstnih vlog nizka; namerava zato v proračunu za naslednje leto zagotoviti najvišjo možno letno dodelitev sredstev za program Obzorje 2020, pri tem pa v celoti izkoristiti veljavne določbe o prožnosti iz uredbe o večletnem finančnem okviru in finančne uredbe; poudarja tudi, kako pomembno je okrepiti sinergije z evropskimi strukturnimi in investicijskimi skladi;

7.  poudarja, da tehnološka preobrazba Evrope nudi potencial za gospodarsko rast, in poziva, naj se s proračunom EU ustrezno podpre digitalizacija evropske industrije ter spodbujanje digitalnih znanj in spretnosti ter digitalnega podjetništva; poudarja, kako pomembne so dodatne naložbe v strateške digitalne zmogljivosti, med drugim visokozmogljivostno računalništvo, umetno inteligenco in kibernetsko varnost EU; poudarja, da naj bi bilo v večletnem finančnem okviru 2021–2027 za program za digitalno Evropo dodeljenih znatno več sredstev, in namerava zato v proračunu za naslednje leto povečati finančna sredstva na tem področju;

8.  poudarja uspešnost Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI) pri mobilizaciji dodatnih naložb v EU, pri čemer naj bi bile po podaljšanju njegovega trajanja do leta 2020 zagotovljene naložbe v višini vsaj 500 milijard EUR; hkrati pa opozarja, da je Računsko sodišče priporočilo, naj se njegovo izvajanje – kar zadeva dodatnost izbranih projektov – še izboljša; opozarja, da je bil jamstveni sklad EFSI delno financiran s prerazporeditvami iz programa Obzorje 2020 in instrumenta za povezovanje Evrope, in ponovno potrjuje svoje dolgoletno stališče, da je treba nove pobude v celoti financirati z novimi proračunskimi sredstvi;

9.  je trdno prepričan, da sta večja pravičnost in zagotavljanje enakih možnosti v okviru evropskega socialnega tržnega gospodarstva pogoja za trajnostni razvoj Unije; namerava zagotoviti dovolj finančnih sredstev za programe, kot sta COSME ter prihodnje in nastajajoče tehnologije (FET), ki pomembno prispevajo k uspešnosti zagonskih ter malih in srednjih podjetij, ki so hrbtenica evropskega gospodarstva in osrednje gonilo gospodarske rasti, ustvarjanja delovnih mest, inovacij in vključevanja v družbo; poudarja, da je stopnja izvedbe teh programov visoka, in opozarja, da je v okviru teh programov mogoče počrpati še več sredstev;

Varnost, zaščita in mir za evropske državljane

10.  meni, da so zaščita zunanjih meja EU in notranje varnosti ob podpori okrepljene evropske mejne in obalne straže, Evropska unija brez notranjih meja ter pravilno delovanje schengenskega območja in svoboda gibanja znotraj EU medsebojno prepleteni in vzajemno koristni; hkrati poudarja, kako pomembne so konkretne naložbe EU na področju notranje varnosti, da bi ob večji podpori Eurojusta in Evropskega javnega tožilstva med drugim okrepili preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj na ravni EU in pravosodno odzivanje EU na čezmejne grožnje kriminala ter spodbudili izmenjavo informacij; meni, da je treba vsem agencijam, ki delujejo na področju varnosti, pravosodja in nadzora meja, nujno zagotoviti ustrezna finančna sredstva, kadrovske vire in usposabljanje osebja, saj trenutna raven finančnih sredstev ob upoštevanju občutnega povečanja njihovih pristojnosti, pomena medsebojnega sodelovanja, potreb po tehnoloških inovacijah in vzdrževanju, pa tudi njihove osrednje vloge pri krepitvi sodelovanja in usklajevanja med državami članicami ne zadostuje,

11.  hkrati poudarja, da ima EU na področju migracijske politike humanitarno odgovornost, in priznava, da imata Evropski azilni podporni urad in Agencija za temeljne pravice ključno vlogo pri razvijanju in izvajanju skupnih praks na področju azila v državah članicah; meni, da je treba vsem agencijam, ki delujejo na področju migracij, azila in človekovih pravic, zagotoviti ustrezna finančna sredstva, kadrovske vire in usposabljanje osebja, pa tudi finančne in človeške vire, da bodo lahko ustrezno opravljale svojo vlogo;

12.  pozdravlja, da so države članice zavezane prenovitvi obrambne agende EU in da so na področju obrambe pripravljene dodatno sodelovati na evropski ravni; opozarja, kako pomembno je, da se kot prva faza Evropskega obrambnega sklada začne izvajati evropski program za razvoj obrambne industrije; zahteva dodatno povečanje obrambnega proračuna Unije, ki naj se financira izključno z novimi proračunskimi sredstvi, da bi povečali konkurenčnost in inovativnost evropske obrambne industrije;

13.  močno podpira okrepljena prizadevanja EU za spoprijemanje z vse večjimi varnostnimi grožnjami, kot sta radikalizacija in nasilni ekstremizem v Evropi in sosednjih državah, pa tudi boljše usklajevanje takih programov na ravni EU;

14.  poudarja, da je kibernetska varnost izjemno pomembna za blaginjo in varnost Unije, pa tudi za zasebnost njenih državljanov, da kibernetski napadi, kibernetska kriminaliteta in manipulacije ogrožajo odprte družbe in da gospodarsko vohunjenje ovira delovanje enotnega digitalnega trga in ogroža konkurenčnost evropskih podjetij; zahteva ustrezna finančna sredstva, da bi vsem zadevnim agencijam zagotovili ustrezna finančna sredstva za kritje operativnih in upravnih nalog in tako prispevali k vzpostavitvi omrežnih in informacijskih sistemov, izgradnji močne kibernetske odpornosti in boju proti kibernetski kriminaliteti; v zvezi s tem podpira strateško sodelovanje med Agencijo EU za varnost omrežij in informacij (ENISA) in Europolom;

15.  opozarja, da sta mir in stabilnost temeljni vrednoti, ki se podpirata iz proračuna Evropske unije, in v zvezi s tem poudarja, da je Unija znatno prispevala k miru in spravi na otoku Irska, zlasti tako da je podprla Velikonočni sporazum in financirala programa PEACE in Interreg; poudarja, kako pomembno je, da se s financiranjem teh programov nadaljuje tudi po izstopu Združenega kraljestva iz EU;

16.  sklicujoč se na svojo resolucijo z dne 25. oktobra 2018 o uporabi podatkov uporabnikov Facebooka s strani Cambridge Analytica in vplivu na varstvo podatkov(6) meni, da je boj proti dezinformacijam, zlasti sledenje in odkrivanje dezinformacij in drugih vrst tujega vmešavanja – zlasti v letu evropskih volitev – prednostna naloga, če naj se zagotovijo pravične in demokratične volitve; zahteva dodatna finančna sredstva za še bolj sistematično uporabo orodij strateškega komuniciranja, da se bo EU lahko odločno in usklajeno odzivala; podpira smernice, ki jih je Komisija določila v zvezi s tem, kako bi bilo treba uporabljati veljavna pravila EU za obravnavo tega, da se osebni podatki uporabljajo za ciljno nagovarjanje državljanov v družbenih medijih v času volitev, in zagotavljanje poštenosti volilnega procesa;

17.  ga skrbi, da nima dovolj evropskih državljanov vtis, da Evropska unija dela zanje in jim zagotavlja znatne koristi; zahteva, da se Komisiji zagotovijo ustrezna finančna sredstva za vlaganje v orodja, kot sta pobuda Parlamenta Kaj Evropa počne zame in aplikacija Citizens’ App, ki sta se začeli izvajati pred kratkim, da bi državljane seznanili z delom Unije in poudarili prizadevanja za spodbujanje miru, demokracije, načela pravne države in svobode govora; meni, da bi bilo treba tovrstna orodja na nacionalni ravni bolje razširjati;

18.  poudarja, da sta skupna kmetijska in skupna ribiška politika temelja evropskega povezovanja, katerih cilj je zagotoviti varno preskrbo evropskih državljanov z visokokakovostno hrano, pravilno delovanje enotnega kmetijskega trga, trajnost podeželskih območij za mnoga leta in trajnostno upravljanje naravnih virov; opozarja, da ti politiki prispevata k sposobnosti preživetja in stabilnosti EU; poziva Komisijo, naj še naprej podpira proizvajalce in pridelovalce po vsej Evropi pri spopadanju z nepričakovano nestanovitnostjo trga in pri zagotavljanju varne preskrbe z visokokakovostno hrano; poziva, naj se posebna pozornost nameni malemu kmetijstvu in malemu ribolovu;

Krepitev solidarnosti in medsebojnega razumevanja

19.  zahteva dodatna finančna sredstva, da se – tudi ob upoštevanju zunanje razsežnosti programa Erasmus+ (osrednjega programa za izobraževanje, usposabljanje, vključno s poklicnim izobraževanjem in usposabljanjem, mlade in šport v Evropi) – zadosti prihodnjemu povpraševanju po njem; poudarja, da so potrebna ustrezna sredstva, da se program „demokratizira“ in tako zagotovi, da bodo njegova finančna sredstva dostopna ljudem iz vseh okolij ter da se poskuša vzpostaviti evropski okvir za kakovostna in učinkovita vajeništva kot sredstvo za boj proti brezposelnosti mladih; želi spomniti na zahtevo Parlamenta, naj se sredstva za ta program v naslednjem večletnem finančnem okviru potrojijo; poziva, naj se sodelovanje med izobraževanjem, vajeništvom, kulturo in raziskavami okrepi;

20.  opozarja, da je v času, ko se evropski projekt postavlja pod vprašaj, nujno, da se prek kulture, znanja, ustvarjanja in inovacij ponovno trdno zavežemo Evropi; zato meni, da bi morala biti programa Ustvarjalna Evropa in Media v ustrezni meri podprta;

21.  poudarja, da so pri boju proti brezposelnosti mladih potrebna znatna dodatna finančna prizadevanja, da bi ustvarili priložnosti za izobraževanje, usposabljanje in zaposlovanje; v zvezi s tem poudarja pozitiven vpliv pobude za zaposlovanje mladih, prek katere je do konca leta 2017 podporo prejelo približno 1,7 milijona mladih; pozdravlja, da so se pogajanja o proračunu za leto 2019 na odločno zahtevo Parlamenta končala tako, da bo v letu 2019 za pobudo za zaposlovanje mladih skupaj namenjenih 350 milijonov EUR; pričakuje, da bo predlog proračuna za leto 2020 v zvezi s tem programom ambiciozen, da bi v naslednjem večletnem finančnem okviru zagotovili nemoten prehod na Evropski socialni sklad plus (ESS+); poudarja, da je treba pospešiti izvajanje tega programa in še izboljšati njegovo učinkovitost, da bo nacionalnim politikam zaposlovanja zagotovil večjo evropsko dodano vrednost;

22.  meni, da mora socialna kohezija v Evropi prispevati k trajnostnim rešitvam za boj proti revščini, družbeni izključenosti in diskriminaciji in za boljše vključevanje invalidov, prispevati pa mora tudi k dolgoročnim spremembam v demografski strukturi; poudarja, da so potrebna finančna sredstva za zadevne programe EU, s pomočjo katerih se starajočemu se prebivalstvu v Evropi zagotavlja ustrezna podpora v smislu dostopa do mobilnosti, zdravstvenega varstva in javnih storitev;

23.  opozarja, da morajo biti države članice na področju migracij in azila solidarne in si deliti odgovornost, ter jih poziva, naj v okviru nacionalnih programov dobro izkoristijo Sklad za azil, migracije in vključevanje; poziva, naj se temu skladu v letu 2020 zagotovi dovolj sredstev, da bi podprli sprejemanje prosilcev za azil v državah članicah, učinkovite strategije vračanja, programe za preselitev, politike zakonitih migracij in spodbujanje učinkovitega vključevanja državljanov tretjih držav; meni, da bi bilo treba mestom in občinam v okviru evropskega azilnega sistema zagotoviti več podpore;

24.  opozarja, da je ključ do dolgoročne rešitve sedanjega pojava migracij v političnem, gospodarskem, družbenem in okoljskem razvoju držav, iz katerih migracijski tokovi izvirajo; poziva, naj se v podporo tej prednostni nalogi in za spodbujanje nadaljnjega razvoja trajnostnih in vzajemno koristnih partnerstev, na primer z afriškimi državami, evropskemu instrumentu sosedstva in instrumentu za razvojno sodelovanje namenijo zadostna finančna sredstva; v zvezi s tem ponovno potrjuje, da je treba mednarodnim organizacijam, med drugim Agenciji OZN za pomoč in zaposlovanje palestinskih beguncev na Bližnjem vzhodu (UNRWA), Visokemu komisariatu OZN za begunce (UNHCR) in Mednarodni organizaciji za migracije (IOM), zagotavljati zadostno in stalno finančno podporo; poziva k večji finančni in organizacijski podpori za programe, ki prispevajo k izmenjavi med EU in partnerskimi državami na področjih, kot so poklicno usposabljanje, ustanavljanje zagonskih podjetij, podpora malim in srednjim podjetjem, zdravstveno varstvo in izobraževanje, pa tudi za politike, povezane s čisto vodo, čiščenjem odpadnih voda in odstranjevanjem odpadkov;

25.  meni, da je diskriminacija na podlagi spola nesprejemljiva in nezdružljiva z vrednotami EU; poudarja, da je stopnja uspešnosti pri vlogah za program Daphne in druga sredstva, namenjena boju proti nasilju nad ženskami in dekleti, skrb vzbujajoče nizka, in namerava zagotoviti več sredstev za ta program; poleg tega meni, da je vključevanje načela enakosti spolov učinkovita strategija za doseganje enakosti spolov in boj proti diskriminaciji, ter poziva, naj se vidik enakosti spolov vključi v zadevne evropske politike in programe porabe; pričakuje, da bo Komisija čim prej predložila okvir za vključevanje načela enakosti spolov v proračun Unije;

26.  ponavlja, kako pomembno je, da se z evropsko sosedsko politiko krepijo odnosi s sosednjimi državami in podpirajo mirovni procesi ter spodbujajo gospodarska in socialna rast in trajnostno čezmejno sodelovanje; opozarja, da so trdni odnosi med EU in Zahodnim Balkanom bistvenega pomena za stabilizacijo območja in njegov predpristopni proces; opozarja, da mora biti financiranje iz proračuna Unije prilagojeno tako, da krepi sposobnost držav, da še naprej izvajajo potrebne pravne, politične, socialne in gospodarske reforme, zlasti s krepitvijo pravilnega delovanja javne uprave ter podpiranjem stabilnosti in odpornosti demokratičnih institucij in izvajanja načela pravne države;

Spoprijemanje z okoljskimi izzivi in podnebnimi spremembami

27.  poudarja, da mora proračun za leto 2020 znatno prispevati k spoprijemanju z okoljskimi izzivi in podnebnimi spremembami, da bi nadoknadili obstoječe zaostanke in uresničili zaveze EU; želi spomniti, da se je Unija zavezala, da bo prevzela vodilno vlogo pri prehodu na nizkoogljično krožno in podnebno nevtralno gospodarstvo, a z obžalovanjem ugotavlja, da Unija ne dosega svojih podnebnih ciljev, zlasti glede tega, da bo 20 % odhodkov Unije v obdobju 2014–2020 povezanih s podnebjem; zato meni, da je za napredek pri doseganju ciljev podnebne politike Unije in Pariškega sporazuma bistvenega pomena, da se znatno poveča poraba, povezana s podnebjem; meni, da bi bilo treba še naprej spodbujati in optimizirati vključevanje podnebnih vprašanj v vse področne politike Unije ter, kadar je to primerno, uvesti preverjanje z vidika podnebja in trajnosti; poziva, naj se povečajo finančna sredstva za vse zadevne programe Unije, da bi podprli projekte z evropsko dodano vrednostjo, ki prispevajo k prehodu na čisto energijo in učinkoviti rabi virov, spodbujanju trajnostnega zelenega in modrega gospodarstva, pa tudi k ohranjanju narave, pri čemer bi moral biti poudarek na biotski raznovrstnosti, habitatih in ogroženih vrstah;

28.  poudarja, da bi morala EU prihodnje trgovinske sporazume – zaradi zagotovitve doslednega in učinkovitega pristopa k spoprijemanju s podnebnimi spremembami – pogojiti z ratifikacijo in izvajanjem Pariškega sporazuma; v zvezi s tem opozarja na svojo resolucijo z dne 3. julija 2018 o podnebni diplomaciji(7) in svoj poziv Komisiji, naj pripravi celovito oceno skladnosti veljavnih sporazumov o prosti trgovini z zavezami iz Pariškega sporazuma; meni, da bi lahko Komisija, če določen partner EU teh zavez ne bi izpolnjeval, začasno zamrznila zaveze EU glede liberalizacije trgovine s tem partnerjem;

Odprta vprašanja v postopku za leto 2020

29.  pričakuje, da to, da bo Združeno kraljestva marca 2019 izstopilo iz Unije, ne bo neposredno vplivalo na proračun za leto 2020, saj bo Združeno kraljestvo prispevalo v proračun in sodelovalo pri njegovem izvrševanju; kljub temu poziva Komisijo, naj preveri in se pripravi na vse možne scenarije, da bi za proračun Unije zagotovili dobro finančno poslovodenje, ter naj poskrbi za načrt izrednih ukrepov in opredeli jasne zaveze in navede mehanizme za zaščito proračuna EU za primer, da Združeno kraljestvo ne bo prispevalo v proračun EU za leto 2020 ali sodelovalo pri njegovem izvrševanju;

30.  želi spomniti, da bo Komisija po skupni izjavi Parlamenta, Sveta in Komisije o okrepitvi Razdelka 1a s spremembo proračuna, ki je bila objavljena v skupnih sklepih o proračunu za leto 2019, predložila predlog spremembe proračuna, s katerim bo dvignila raven sredstev za programa Erasmus+ in Obzorje 2020, takoj ko bo spomladi 2019 zaključena tehnična prilagoditev večletnega finančnega okvira za leto 2020, da jo bosta lahko Svet in Parlament hitro obravnavala;

31.  poudarja, da člen 15(3) finančne uredbe omogoča, da se zneski, ki so bili zaradi celotne ali delne neizvedbe ustreznih raziskovalnih projektov sproščeni, v okviru letnega proračunskega postopka znova dajo na razpolago za raziskovalne programe, pri čemer v členu niso določeni nobeni drugi pogoji za njegovo izvajanje; poziva Komisijo, naj posebej poroča o zneskih, sproščenih za raziskovalne programe, ter posreduje vse zadevne informacije in podrobnosti v zvezi z omenjenim členom; poziva predsedstvo Sveta, naj razjasni, ali vse države članice omenjeni člen zdaj v celoti razumejo; v vsakem primeru zahteva, da se ta določba in ustrezni postopek sprožita v okviru proračunskega postopka za leto 2020, začenši že s tem, da se ta določba vključi v predlog proračuna;

32.  meni, da bi moral Parlament kot veja proračunskega organa, ki jo neposredno izvolijo državljani, izpolniti svojo politično vlogo in pripraviti predloge za pilotne projekte in pripravljalne ukrepe, v katerih bi izrazil svojo politično vizijo za prihodnost; se glede tega zavezuje, da bo predlagal sveženj pilotnih projektov in pripravljalnih ukrepov, pripravljenih v tesnem sodelovanju z vsemi svojimi odbori, da bi se tako poiskalo pravšnje ravnovesje med politično voljo in tehnično izvedljivostjo po oceni Komisije;

o
o   o

33.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in Računskemu sodišču.

(1) UL L 193, 30.7.2018, str. 1.
(2) UL L 347, 20.12.2013, str. 884.
(3) UL C 373, 20.12.2013, str. 1.
(4) UL L 168, 7.6.2014, str. 105.
(5) UL L 67, 7.3.2019.
(6) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0433.
(7) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0280.


Uravnotežena zastopanost spolov pri imenovanjih na področju ekonomskih in monetarnih zadev EU
PDF 120kWORD 50k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. marca 2019 o uravnoteženi zastopanosti spolov pri imenovanjih na področju ekonomskih in monetarnih zadev EU (2019/2614(RSP))
P8_TA(2019)0211RC-B8-0171/2019

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 2 in drugega pododstavka člena 3(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) ter člena 8 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju člena 23 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju strateških prizadevanj Komisije za enakost spolov v obdobju 2016–2019,

–  ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 11. februarja 2019 o imenovanju člana Izvršilnega odbora Evropske centralne banke (ECB),

–  ob upoštevanju drugega pododstavka člena 283(2) PDEU, v skladu s katero se je Evropski svet posvetoval s Parlamentom,

–  ob upoštevanju Protokola št. 4 o statutu Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke ter zlasti člena 11.2 Protokola,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A8-0144/2019),

–  ob upoštevanju, da je odbor nadzornikov Evropskega bančnega organa 19. februarja 2019 za predsednika tega organa izbral Joséja Manuela Campo,

–  ob upoštevanju člena 48(2) Uredbe (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa (Evropski bančni organ) in o spremembi Sklepa št. 716/2009/ES ter razveljavitvi Sklepa Komisije 2009/78/ES(1),

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A8-0146/2019),

–  ob upoštevanju predloga Komisije z dne 30. januarja 2019 o imenovanju Sebastiana Laviole za člana Enotnega odbora za reševanje,

–  ob upoštevanju člena 56(6) Uredbe (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2014 o določitvi enotnih pravil in enotnega postopka za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij v okviru enotnega mehanizma za reševanje in enotnega sklada za reševanje ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2010(2),

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A8-0148/2019),

–  ob upoštevanju dopisov, ki jih je predsednik Evropskega parlamenta 5. marca 2019 poslal predsedniku Evropske komisije in predsedujočemu Svetu Evropske unije,

–  ob upoštevanju dopisa, ki ga je predsednik Evropskega parlamenta 5. marca 2019 poslal predsedniku Komisije, in odgovora predsednika Komisije z dne 11. marca 2019,

–  ob upoštevanju dopisa, ki ga je predsednik Evropskega parlamenta 23. marca 2018 poslal predsedniku Sveta,

–  ob upoštevanju dopisa, ki ga je predsednik Odbora Evropskega parlamenta za ekonomske in monetarne zadeve 8. marca 2018 poslal predsedniku Euroskupine,

–  ob upoštevanju indeksa enakosti spolov Evropskega inštituta za enakost spolov (EIGE) za leto 2017,

–  ob upoštevanju člena 123(2) in (4) ter člena 228a Poslovnika,

A.  ker člen 8 PDEU določa vključevanje načela enakosti spolov kot horizontalno načelo, člen 2 PEU pa načelo enakosti spolov kot vrednoto Unije;

B.  ker sta dostop do enakih možnosti in nediskriminacija neodtujljivi vrednoti Evropske unije;

C.  ker je svet dne 7. marca 2011 sprejel Evropski pakt za enakost spolov za obdobje 2011–2020;

D.  ker Parlament obžaluje, da so ženske na izvršnih položajih na področju bančnih in finančnih storitev še vedno premalo zastopane; ker bi morale vse institucije in organi EU ter vse nacionalne institucije in organi izvajati konkretne ukrepe za zagotavljanje uravnotežene zastopanosti spolov;

E.  ker so predsedniki Odbora za ekonomske in monetarne zadeve v imenu političnih skupin skozi leta večkrat obvestili predsednike Sveta, Euroskupine in Komisije in predsedujočega Svetu Evropske unije o neuravnoteženi zastopanosti spolov v Evropski centralni banki (ECB), pa tudi v drugih ekonomskih, finančnih in monetarnih institucijah EU;

F.  ker indeks enakosti spolov za leto 2017, ki ga je pripravil Evropski inštitut za enakost spolov, kaže, da so ravno izvršni položaji v gospodarstvu tisto področje, kjer EU dosega najnižjo raven enakosti spolov in zastopanosti žensk;

G.  ker je med šestimi člani izvršilnega odbora ECB samo ena ženska; ker sta med 25 člani sveta ECB samo dve ženski;

H.  ker so predsedniki Evropskega bančnega organa (EBA), Evropskega organa za zavarovanja in poklicne pokojnine (EIOPA) ter Evropskega organa za vrednostne papirje in trge (ESMA) sami moški;

I.  ker je predsednico enotnega mehanizma nadzora pravkar nadomestil moški, tako da je Enotni odbor za reševanje še edini preostali organ EU na širšem področju finančnih in ekonomskih institucij EU, ki mu predseduje ženska;

J.  ker Svet kljub številnim pozivom Parlamenta, naj uravnoteži zastopanost spolov v izvršilnem odboru ECB, te zahteve ne jemlje resno;

K.  ker so bili kljub številnim pozivom Parlamenta v zvezi s prejšnjimi imenovanji, da je treba pri sestavljanju seznamov kandidatov upoštevati uravnoteženo zastopanost spolov, vsi kandidati za mesto predsednika Evropskega bančnega organa sami moški;

L.  ker je bilo v izbirnih postopkih za predsednika, podpredsednika in člane Enotnega odbora za reševanje doslej v splošnem upoštevano načelo uravnotežene zastopanosti spolov, v navedenem primeru pa so bili na ožjem seznamu, predloženem Parlamentu, samo moški, kljub obveznostim iz člena 56(4) Uredbe (EU) št. 806/2014;

M.  ker sicer ni mogoče izključiti, da v posameznem izbirnem postopku na podlagi posameznih prijav ni dovolj kvalificiranih kandidatov obeh spolov, vseeno pa bi bilo treba splošno načelo uravnoteženosti spolov upoštevati pri sestavi izvršilnih odborov ECB in nadzornih organov;

N.  ker je Odbor Evropskega parlamenta za ekonomske in monetarne zadeve vse sedanje kandidate za mesta glavnega ekonomista ECB, predsednika Evropskega bančnega organa in članov Enotnega odbora za reševanje obravnaval kot izkušene in kvalificirane ter so bili na tajnem glasovanju potrjeni z veliko večino glasov;

O.  ker doseganje enakosti spolov ni žensko vprašanje, temveč mora zajemati vso družbo;

1.  poudarja, da po spolu uravnotežena sestava odborov in vlad zagotavlja večjo usposobljenost in širša obzorja, neuravnoteženost pa pomeni nevarnost, da se spregledajo potencialno odlični kandidati;

2.  obžaluje, da Komisija in velika večina vlad EU doslej nista uspeli spodbuditi bolj uravnotežene zastopanosti spolov v institucijah in organih EU, zlasti pri imenovanju na visoke položaje na področju ekonomskih, finančnih in monetarnih zadev; pričakuje, da bodo države članice in institucije EU hitro uravnotežile zastopanost spolov na najvišjih položajih;

3.  poziva vlade držav članic, Evropski svet, Svet, Euroskupino in Komisijo, naj si dejavno prizadevajo za uravnoteženo zastopanost spolov v prihodnjih predlogih za ožje sezname in imenovanja, da bi bila v posamezen postopek imenovanja vključena vsaj po en kandidat in ena kandidatka;

4.  poudarja, da se Parlament zavezuje, da v prihodnje ne bo upošteval seznamov kandidatov, pri katerih poleg zahtev v zvezi s kvalifikacijami in izkušnjami v izbirnem postopku ne bo upoštevano načelo uravnotežene zastopanosti spolov;

5.  predlaga, naj se uvede zahteva v prihodnjem načrtu za enakost spolov Parlamenta, predvidenem v členu 228a Poslovnika, da imenovanja v upravne odbore in druge organe agencij EU ne potrdi, če na ožjem seznamu, ki ga predlaga zadevna institucija ali organ, zastopanost spolov ni uravnotežena;

6.  ugotavlja, da Parlament sam ne izpolnjuje teh standardov, in se zavezuje, da bo izboljšal stanje glede spodbujanja uravnotežene zastopanosti spolov na področju ekonomskih in monetarnih zadev;

7.  priznava, da so za uravnoteženo zastopanost spolov na izvršni ravni v institucijah in organih Unije potrebni kvalificirani kandidati iz držav članic; zato poziva države članice, naj sprejmejo konkretne ukrepe za bolj uravnoteženo zastopanost spolov v nacionalnih institucijah in tako ustvarijo primerne okoliščine za visoko kvalificirane kandidate in kandidatke za najvišje položaje v EU na področju bančnih in finančnih storitev;

8.  poziva Komisijo in Svet, naj povečata preglednost postopkov zaposlovanja in imenovanja izvršnih direktorjev agencij EU, tako da objavita seznam prijavljenih in ožji seznam kandidatov ter razloge za njihovo uvrstitev nanj, ter naj omogočita javni nadzor nad odprtostjo, konkurenčnostjo in upoštevanjem različnosti spolov pri teh postopkih;

9.  poziva k tesnejšemu sodelovanju med institucijami EU, da se zagotovi učinkovitost teh ukrepov;

10.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Evropskemu svetu, Svetu, Komisiji, vladam držav članic, Evropski centralni banki, enotnemu mehanizmu nadzora, Enotnemu odboru za reševanje, Evropskemu bančnemu organu, Evropskemu organu za zavarovanja in poklicne pokojnine, Evropskemu organu za vrednostne papirje in trge ter pristojnim nacionalnim organom držav članic.

(1) UL L 331, 15.12.2010, str. 12.
(2) UL L 225, 30.7.2014, str. 1.


Imenovanje člana Enotnega odbora za reševanje Sebastiana Laviole
PDF 114kWORD 48k
Sklep Evropskega parlamenta z dne 14. marca 2019 o predlogu Komisije za imenovanje člana Enotnega odbora za reševanje (N8-0021/2019 – C8-0042/2019 – 2019/0901(NLE))
P8_TA(2019)0212A8-0148/2019

(Odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije z dne 30. januarja 2019 o imenovanju Sebastiana Laviole za člana Enotnega odbora za reševanje (N8-0021/2018),

–  ob upoštevanju člena 56(6) Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (EU) št. 806/2014 z dne 15. julija 2014 o določitvi enotnih pravil in enotnega postopka za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij v okviru enotnega mehanizma za reševanje in enotnega sklada za reševanje ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2010(1),

–  ob upoštevanju člena 122a Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A8-0148/2019),

A.  ker člen 56(4) Uredbe (EU) št. 806/2014 določa, da se člani Enotnega odbora za reševanje iz člena 43(1)(b) uredbe imenujejo na podlagi svojih sposobnosti, kvalifikacij, znanja na področju bančništva in financ ter izkušenj, ki so relevantne za finančni nadzor, regulacijo in reševanje bank;

B.  ker so bili kljub obveznostim iz člena 56(4) Uredbe (EU) št. 806/2014 in kljub številnim pozivom Parlamenta, da je treba pri sestavljanju seznamov kandidatov upoštevati uravnoteženo zastopanost spolov, vsi kandidati moški, in ker Parlament to obžaluje; ker Parlament tudi obžaluje, da so ženske še vedno premalo zastopane na vodilnih položajih na področju bančnih in finančnih storitev, ter zahteva, da se njegovi pozivi pri naslednjem imenovanju upoštevajo; ker bi si morale vse institucije in organi EU resnično prizadevati za uravnoteženo zastopanost spolov;

C.  ker je Komisija v skladu s členom 56(6) Uredbe (EU) št. 806/2014 sprejela 7. decembra 2018 ožji seznam kandidatov za člane Enotnega odbora za reševanje iz člena 43(1)(b) navedene uredbe;

D.  ker je ta seznam v skladu s členom 56(6) Uredbe (EU) št. 806/2014 posredovala Parlamentu;

E.  ker je Komisija 30. januarja 2019 sprejela predlog o imenovanju Sebastiana Laviole za člana odbora in direktorja za razvoj in usklajevanje politike za reševanje v enotnem odboru za reševanje in je ta predlog posredovala Parlamentu;

F.  ker je Odbor za ekonomske in monetarne zadeve nato ocenil priporočila predlaganega kandidata za mesto člana Enotnega odbora za reševanje, zlasti glede na zahteve iz člena 56(4) Uredbe (EU) št. 806/2014;

G.  ker je imel Sebastiano Laviola 26. februarja 2019 predstavitev v odboru, ki jo je začel z uvodno izjavo, nato pa je odgovarjal na vprašanja članov odbora;

1.  odobri priporočilo Komisije o imenovanju Sebastiana Laviole za člana Enotnega odbora za reševanje za obdobje petih let;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep posreduje Evropskemu svetu, Svetu, Komisiji in vladam držav članic.

(1) UL L 225, 30.7.2014, str. 1.


Imenovanje člana Izvršilnega odbora Evropske centralne banke
PDF 112kWORD 48k
Sklep Evropskega parlamenta z dne 14. marca 2019 o priporočilu Sveta o imenovanju člana izvršilnega odbora Evropske centralne banke (05940/2019 – C8-0050/2019 – 2019/0801(NLE))
P8_TA(2019)0213A8-0144/2019

(Posvetovanje)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 11. februarja 2019 (05940/2019)(1),

–  ob upoštevanju druge alinee člena 283(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, v skladu s katerim se je posvetoval z Evropskim svetom (C8‑0050/2019),

–  ob upoštevanju Protokola št. 4 o statutu Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke ter zlasti člena 11.2 Protokola,

–  ob upoštevanju člena 122 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A8-0144/2019),

A.  ker se je Evropski svet s pismom z dne 14. februarja 2019 posvetoval z Evropskim parlamentom o imenovanju Philipa R. Lana za člana izvršilnega odbora Evropske centralne banke za mandat osmih let z začetkom 1. junija 2019;

B.  ker je Odbor za ekonomske in monetarne zadeve ocenil kandidatova priporočila, zlasti glede na zahteve iz člena 283(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije ter potrebo po polni neodvisnosti Evropske centralne banke v skladu s členom 130; ker je med ocenjevanjem odbor prejel življenjepis kandidata ter njegove odgovore na pisni vprašalnik, ki mu je bil poslan;

C.  ker je imel nato kandidat 26. februarja 2019 predstavitev v odboru, ki jo je začel z uvodno izjavo, nadaljeval pa z odgovori na vprašanja članov odbora;

D.  ker Evropski parlament obžaluje, da Evropski svet ne glede na številne pozive Evropskega parlamenta Svetu, naj ponovno obravnava neuravnoteženo zastopanost spolov v izvršilnem odboru Evropske centralne banke, tega poziva ni obravnaval resno, in zahteva, da se ta poziv upošteva pri naslednjem imenovanju; ker so ženske še vedno premalo zastopane na vodilnih položajih na področju bančništva in finančnih storitev; ker bi morali EU ter vse nacionalne institucije in organi izvajati konkretne ukrepe za zagotovitev uravnotežene zastopanosti spolov;

1.  odobri priporočilo Sveta za imenovanje Philipa R. Lana za člana izvršilnega odbora Evropske centralne banke;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep posreduje Evropskemu svetu, Svetu in vladam držav članic.

(1) Še ni objavljeno v Uradnem listu.


Imenovanje predsednika Evropskega bančnega organa
PDF 115kWORD 48k
Sklep Evropskega parlamenta z dne 14. marca 2019 o imenovanju predsednika Evropskega bančnega organa (N8-0028/2019 – C8-0052/2019 – 2019/0902(NLE))
P8_TA(2019)0214A8-0146/2019

(Odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju, da je odbor nadzornikov Evropskega bančnega organa 19. februarja 2019 za predsednika Evropskega bančnega organa izbral Joséja Manuela Campo (C8-0052/2019),

–  ob upoštevanju člena 48(2) Uredbe (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa (Evropski bančni organ) in o spremembi Sklepa št. 716/2009/ES ter razveljavitvi Sklepa Komisije 2009/78/ES(1),

–  ob upoštevanju člena 122a Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A8-0146/2019),

A.  ker člen 48(2) Uredbe (EU) št. 1093/2010 določa, da se predsednik Evropskega bančnega organa imenuje na podlagi sposobnosti, veščin, znanja na področju finančnih institucij in trgov ter izkušenj, ki so relevantne za finančni nadzor in regulacijo, ter na podlagi odprtega izbirnega postopka;

B.  ker je Evropski bančni organ 12. decembra 2018 objavil razpis za prosto delovno mesto predsednika organa; ker je bil rok za oddajo prijav 11. januar 2019;

C.  ker je odbor nadzornikov Evropskega bančnega organa 5. februarja 2019 sprejel ožji seznam kandidatov za mesto predsednika organa;

D.  ker je odbor nadzornikov Evropskega bančnega organa 19. februarja 2019 Joséja Manuela Campo izbral za predsednika Evropskega bančnega organa in o tem ustrezno obvestil Parlament;

E.  ker je Odbor za ekonomske in monetarne zadeve nato ocenil priporočila kandidata, ki ga je izbral odbor nadzornikov Evropskega bančnega organa, zlasti glede na zahteve iz člena 48(2) Uredbe (EU) št. 1093/2010;

F.  ker je Odbor za ekonomske in monetarne zadeve 26. februarja 2019 poslušal predstavitev Joséja Manuela Campe, na kateri je slednji podal uvodno izjavo, nato pa odgovarjal na vprašanja članov odborov;

G.  ker Parlament obžaluje, da so bili kljub številnim pozivom Parlamenta v času prejšnjih imenovanj, da je treba pri sestavljanju seznamov kandidatov upoštevati uravnoteženo zastopanost spolov, vsi kandidati moški, in ker Parlament zahteva, da se uravnoteženost spolov upošteva pri naslednjem imenovanju; ker so ženske na področju bančnih in finančnih storitev še vedno premalo zastopane na vodilnih položajih; ker bi morale vse institucije in organi EU ter vse nacionalne institucije in organi izvajati konkretne ukrepe za zagotavljanje uravnotežene zastopanosti spolov;

1.  odobri imenovanje Joséja Manuela Campe kot predsednika Evropskega bančnega organa za obdobje petih let;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep posreduje Svetu, Komisiji, Evropskemu bančnemu organu in vladam držav članic.

(1) UL L 331, 15.12.2010, str. 12.


Evropski sistem sankcij za kršenje človekovih pravic
PDF 128kWORD 54k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. marca 2019 o evropskem sistemu sankcij za kršitve človekovih pravic (2019/2580(RSP))
P8_TA(2019)0215RC-B8-0177/2019

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij, v katerih poziva k vseevropskemu mehanizmu za uvedbo ciljno usmerjenih sankcij proti posameznikom, ki so udeleženi v hudih kršitvah človekovih pravic, vključno s svojo resolucijo z dne 16. decembra 2010 o letnem poročilu o človekovih pravicah v svetu za leto 2009 in politiki Evropske unije na tem področju(1) ter resolucijo z dne 11. marca 2014 o odpravi mučenja v svetu(2),

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij v skladu s členom 135 Poslovnika, v katerih je pozval k uvedbi ciljno usmerjenih sankcij proti posameznikom, ki so vpleteni v hude kršitve človekovih pravic, vključno z resolucijami z dne 19. januarja 2017 o razmerah v Burundiju(3), z dne 5. julija 2018 o Burundiju(4), z dne 18. maja 2017 o Južnem Sudanu(5), z dne 14. junija 2017 o razmerah v Demokratični republiki Kongo(6), z dne 18. januarja 2018 o Demokratični republiki Kongo(7), z dne 14. septembra 2017 o Gabonu: zatiranje opozicije(8), z dne 5. oktobra 2017 o razmerah na Maldivih(9), z dne 5. oktobra 2017 o primerih voditeljev krimskih Tatarov Ahtema Čijgoza in Ilmija Umerova ter novinarja Mikole Semene(10), z dne 30. novembra 2017(11) in 4. oktobra 2018(12) o razmerah v Jemnu, z dne 14. decembra 2017 o Kambodži: zlasti o razpustitvi kamboške stranke za rešitev naroda(13), z dne 14. decembra 2017 o položaju Rohingejcev(14), z dne 15. marca 2018 o razmerah v Siriji(15), z dne 25. oktobra 2018 o razmerah v Venezueli(16), z dne 13. septembra 2018 o Mjanmaru, zlasti primer novinarjev Va Lona in Kjo Sou Uja(17), z dne 25. oktobra 2018 o razmerah v Azovskem morju(18), z dne 25. oktobra 2018 o umoru novinarja Džamala Hašodžija na savdskem konzulatu v Istanbulu(19) in z dne 14. februarja 2019 o razmerah v Čečeniji in primeru Ojuba Titijeva(20),

–  ob upoštevanju svojega priporočila Svetu z dne 2. aprila 2014 o določitvi skupnih vizumskih omejitev za ruske uradnike, vpletene v primer Sergeja Magnickega(21),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. decembra 2018 o letnem poročilu o človekovih pravicah in demokraciji v svetu za leto 2017 in politiki Evropske unije na tem področju(22),

–  – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2017 o korupciji in človekovih pravicah v tretjih državah(23),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. marca 2019 o stanju političnih odnosov med EU in Rusijo(24),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. februarja 2016 o sistematičnih množičnih pobojih verskih manjšin, ki jih izvaja ISIS(25),

–  ob upoštevanju poglavja 2 naslova V Pogodbe o Evropski uniji (PEU) o sprejemanju sankcij v okviru skupne zunanje in varnostne politike (SZVP),

–  ob upoštevanju člena 215 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) o sprejemanju sankcij proti tretjim državam ter posameznikom, skupinam in nedržavnim subjektom,

–  ob upoštevanju izjave št. 25 iz Lizbonske pogodbe, da je treba zagotovitvi ustrezne postopkovne pravice posameznikov ali subjektov, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi EU ali ukrepi EU za boj proti terorizmu;

–  ob upoštevanju Evropske konvencije o človekovih pravicah in njenih protokolov,

–  ob upoštevanju strateškega okvira EU in akcijskega načrta za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2015–2019,

–  ob upoštevanju izjave predsednika Komisije Jeana-Clauda Junckerja iz govora o stanju v Uniji z dne 12. septembra 2018, v kateri je predlagal, naj države članice uporabijo obstoječa pravila EU za prehod s soglasja na glasovanje s kvalificirano večino na nekaterih področjih skupne zunanje in varnostne politike EU, kot sta skupno odzivanje na kršitve človekovih pravic in naložitev učinkovitih sankcij,

–  ob upoštevanju izjave z dne 10. decembra 2018 podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko po zasedanju Sveta za zunanje zadeve decembra 2018,

–  ob upoštevanju resolucije parlamentarne skupščine Sveta Evrope z dne 22. januarja 2019 z naslovom „Sergej Magnicki in pozneje – Boj proti nekaznovanju s ciljno usmerjenimi sankcijami“,

–  ob upoštevanju svoje študije iz aprila 2018 o ciljno usmerjenih sankcijah zoper posameznike zaradi hudih kršitev človekovih pravic – vpliv, trendi in obeti na ravni EU,

–  ob upoštevanju predloga z dne 14. novembra 2018 za uvedbo komisije o prepovedi vstopa zaradi kršitev človekovih pravic,

–  ob upoštevanju srečanja o globalnem sistemu sankcij EU za kršitve človekovih pravic dne 20. novembra 2018 na Nizozemskem,

–  ob upoštevanju člena 123(2) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker člen 21 PEU določa, da Unijo pri njenem delovanju vodijo načela demokracije, pravne države, univerzalnosti in nedeljivosti človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spoštovanja človekovega dostojanstva, enakosti in solidarnosti ter spoštovanje načel Ustanovne listine Organizacije združenih narodov (OZN) in mednarodnega prava;

B.  ker je EU zavezana sistematičnemu izvajanju sankcij, ki jih je določil Varnostni svet OZN v skladu s poglavjem VII Ustanovne listine OZN, in ker hkrati uvaja lastne sankcije brez mandata Varnostnega sveta OZN v primerih, ko Varnostni svet OZN nima pooblastil za sprejemanje ukrepov ali pa mu je to preprečeno zaradi nesoglasja med njegovimi članicami;

C.  ker so sankcije EU (znane tudi kot omejevalni ukrepi) v zadnjih dveh desetletjih postale sestavni del zbirke orodij EU za zunanje odnose, ki vključuje več kot 40 različnih omejevalnih ukrepov, ti pa trenutno veljajo za 34 držav; ker sta približno dve tretjini sankcij EU za posamezne države uvedeni v podporo ciljem na področju človekovih pravic in demokracije;

D.  ker so sankcije oblikovane tako, da bi zmanjšale škodljive posledice za tiste, ki niso odgovorni za politike ali ukrepe, zaradi katerih so bile sankcije uvedene, zlasti za lokalno civilno prebivalstvo in za legitimne dejavnosti v zadevni državi ali v zvezi z njo, ter se neposredno nanašajo na odgovorne osebe in delujejo odvračalno;

E.  ker so vse sankcije, ki jih sprejme EU, v celoti skladne z obveznostmi, ki izhajajo iz mednarodnega prava, vključno s tistimi, ki se nanašajo na človekove pravice in temeljne svoboščine; ker bi bilo treba sankcije redno pregledovati, da bodo res prispevale k doseganju ciljev;

F.  ker je EU poleg sankcij za posamezne države, katerih cilj je spremeniti ravnanje držav, pred kratkim uvedla omejevalne ukrepe proti širjenju in uporabi kemičnega orožja in kibernetskih napadov ter posebne ukrepe za boj proti terorizmu;

G.  ker so obstoječe sankcije EU namenjene državnim in tudi nedržavnim akterjem, kot so teroristi in teroristične skupine;

H.  ker so v zadnjih nekaj mesecih evropska podjetja ali celo države članice EU večkrat prekršili sankcije EU; ker ti primeri kažejo, da je treba dodatno pojasniti področje uporabe in domet trenutno veljavnih sankcij ter pojasniti, v kolikšni meri so države in družbe odgovorne za to, da zagotovijo, da končna uporaba ali namen njihovega blaga in storitev nista zajeta v sankcijah;

I.  ker so za izvrševanje sankcij odgovorni ustrezni organi držav članic EU, ukrepi sami pa se določijo na evropski ravni;

J.  ker je ameriški kongres leta 2016 na podlagi akta Magnickega o odgovornosti pravne države iz leta 2012 sprejel globalni zakon Magnickega, s katerim naj bi se kaznovali posamezniki, odgovorni za smrt Sergeja Magnickega med priporom v ruskem zaporu zaradi nečloveških razmer, namernega zanemarjanja in mučenja;

K.  ker so Estonija, Latvija, Litva, Združeno kraljestvo, Kanada in Združene države Amerike sprejele zakone o sistemu sankcij za kršitve človekovih pravic, tj. „zakone Magnickega“; ker je Parlament večkrat pozval k vzpostavitvi podobnega globalnega sistema sankcij EU za kršitve človekovih pravic, s katerim bi zagotovili dosledno in dejansko zamrznitev sredstev posameznikov, prepoved izdaje vizumov in druge sankcije, ki jih posameznikom in subjektom nalagajo države članice in ki se nalagajo na ravni EU;

L.  ker je nizozemska vlada novembra 2018 začela razpravo med državami članicami EU o politični priložnosti za uvedbo ciljno usmerjenega sistema sankcij za človekove pravice na ravni EU; ker se ta predhodna razprava nadaljuje na ravni delovne skupine Sveta;

1.  odločno obsoja vse kršitve človekovih pravic po svetu; poziva k hitri vzpostavitvi avtonomnega, prilagodljivega in reaktivnega vseevropskega sistema sankcij, ki bi omogočal osredotočanje na posameznike, države in nedržavne akterje ter druge subjekte, odgovorne za hude kršitve človekovih pravic ali vpletene vanje;

2.  poudarja, da bi moral sistem sankcij EU za kršitve človekovih pravic temeljiti tudi na predlogih iz prejšnjih resolucij, da se vzpostavi vseevropski mehanizem za nalaganje ciljno usmerjenih sankcij; meni, da bi se moral sistem sankcij EU na področju človekovih pravic zoper posameznike, ki so kjerkoli na svetu vpleteni v kršitve človekovih pravic, simbolično imenovati po Sergeju Magnickem; pozdravlja dejstvo, da je bila v številnih državah sprejeta podobna zakonodaja, ki obravnava kršitelje človekovih pravic po vsem svetu; poudarja, da je treba pri čezatlantskem sodelovanju poskrbeti, da bodo kršitelji človekovih pravic odgovarjali; spodbuja druge demokratične države, naj oblikujejo podobne instrumente;

3.  je trdno prepričan, da je tak sistem bistveni sestavni del obstoječe palete orodij EU na področju človekovih pravic in zunanje politike ter da bi okrepil vlogo EU kot svetovnega akterja na področju človekovih pravic, zlasti v boju proti nekaznovanosti in v podporo žrtvam in zagovornikom človekovih pravic po vsem svetu;

4.  poudarja, da bi moral ta sistem omogočiti sprejetje omejevalnih ukrepov, zlasti zamrznitev sredstev in prepoved vstopa v EU, proti posamezniku ali subjektu, ki je odgovoren za hude kršitve človekovih pravic ali sistemsko korupcijo, povezano s hudimi kršitvami človekovih pravic, ali je v ta dejanja vpleten, je pri njih sodeloval ali jih financiral ali je prispeval k načrtovanju, vodenju ali izvajanju teh kršitev ali korupcije; poudarja, da je treba jasno opredeliti obseg kršitev ter določiti ustrezne pravne možnosti, s katerimi se bo lahko izpodbijala uvrstitev na seznam;

5.  je prepričan, da bo nova ureditev pozitivno vplivala na ravnanje zadevnih posameznikov in subjektov in da bo imela odvračalni učinek; poudarja, da morajo v ta namen vse države članice EU dosledno razumeti, razlagati in uporabljati sankcije na enak način; poziva države članice in Komisijo, naj okrepijo medsebojno sodelovanje in izmenjavo informacij ter vzpostavijo evropski nadzorni in izvršilni mehanizem;

6.  pozdravlja predlog predsednika Komisije za odmik od soglasnega odločanja v Svetu na področju skupne zunanje in varnostne politike in poziva Svet, naj novi sankcijski instrument sprejme tako, da bi lahko sankcije za kršitve človekovih pravic sprejeli s kvalificirano večino v Svetu;

7.  podpira pretekle razprave na ravni Sveta o vzpostavitvi takega sankcijskega instrumenta; poziva visoko predstavnico in njeno službo, naj zavzameta konstruktiven in proaktiven pristop, s katerim bo ta razprava uspešno zaključena še pred koncem tega zakonodajnega obdobja, in pričakuje, da bo o tem poročala Parlamentu; poudarja pomen nadzorne vloge Parlamenta v tej prihodnji ureditvi, zlasti glede področja uporabe in opredelitve meril za uvrstitev na seznam ter glede možnosti sodnega varstva;

8.  poziva vse države članice, naj zagotovijo, da bodo njihovi organi in drugi subjekti, registrirani na njihovem ozemlju, v celoti spoštovali odločitve Sveta o omejevalnih ukrepih proti posameznikom in subjektom, zlasti o zamrznitvi premoženja oseb s seznama in omejitvi vstopa na njihova ozemlja, zaradi kršitev človekovih pravic; je zaskrbljen zaradi nedavnih poročil o kršitvah teh sklepov in opozarja države članice, da morajo po mednarodnem pravu zagotoviti prijetje in pregon oseb na njihovih ozemlju, osumljenih kaznivih dejanj, tudi hudih;

9.  poudarja, da so okrepljeno sodelovanje in izmenjava informacij med temi organi ter evropski mehanizem izvrševanja bistveni za zagotovitev, da se bodo omejevalni ukrepi EU enotno izvajali in razlagali ter da bodo evropska podjetja delovala pod enakimi pogoji;

10.  vztraja, da mora biti prihodnji sistem sankcij EU za kršitve človekovih pravic skladen s tekočimi politikami EU ter veljavnimi omejevalnimi ukrepi za posamezne države in horizontalnimi omejevalnimi ukrepi ter jih dopolnjevati; v zvezi s tem vztraja, da novi sistem ne bi smel nadomestiti uporabe sedanjih ukrepov na področju človekovih pravic za posamezne države; meni tudi, da mora prihodnja ureditev v celoti dopolnjevati veljavni mednarodni okvir sankcij, zlasti v zvezi z Varnostnim svetom Združenih narodov;

11.  poudarja, da mora biti ta ureditev povsem skladna z najvišjimi možnimi standardi varstva in upoštevanja ustreznih postopkovnih pravic udeleženih posameznikov ali subjektov, če naj bo verodostojna in legitimna; v zvezi s tem vztraja, da morajo odločitve o uvrstitvi posameznikov ali subjektov na seznam ali odstranitvi z njega temeljiti na jasnih, preglednih in razločnih merilih, ki so neposredno v zvezi s storjenimi kaznivimi dejanji, da bi lahko zagotovili temeljit sodni nadzor in pravice do pritožbe; poziva k sistematični vključitvi jasnih in specifičnih meril uspešnosti ter metodologije za odpravo sankcij in odstranitev s seznama;

12.  poudarja, da bi moral biti glavni cilj vseh prizadevanj EU in držav članic v boju proti nekaznovanosti še naprej ta, da kazenski pregon storilcev hudih kršitev človekovih pravic in grozodejstev poteka prek različnih nacionalnih ali mednarodnih pristojnosti; v zvezi s tem ponovno poudarja načelo univerzalne pristojnosti; poziva Svet, naj v področje uporabe tega sistema vključi čezmejne kršitve; poudarja, da je za preprečevanje izogibanja sankcijam potrebno usklajeno večstransko sodelovanje;

13.  poziva Komisijo, naj zagotovi ustrezne vire in strokovno znanje za izvajanje in spremljanje tega sistema, ko bo uveden, posebno pozornost pa nameni obveščanju javnosti o seznamih, tako v EU kot v zadevnih državah;

14.  se zahvaljuje aktivistom civilne družbe za njihova neumorna prizadevanja za tak sistem; spodbuja ustanovitev svetovalnega odbora na ravni EU;

15.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic, generalnemu sekretarju Organizacije združenih narodov ter generalnemu sekretarju Sveta Evrope.

(1) UL C 169 E, 15.6.2012, str. 81.
(2) UL C 378, 9.11.2017, str. 52.
(3) UL C 242, 10.7.2018, str. 10.
(4) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0305.
(5) UL C 307, 30.8.2018, str. 92.
(6) UL C 331, 18.9.2018, str. 97.
(7) UL C 458, 19.12.2018, str. 52.
(8) UL C 337, 20.9.2018, str. 102.
(9) UL C 346, 27.9.2018, str. 90.
(10) UL C 346, 27.9.2018, str. 86.
(11) UL C 356, 4.10.2018, str. 104.
(12) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0383.
(13) UL C 369, 11.10.2018, str. 76.
(14) UL C 369, 11.10.2018, str. 91.
(15) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0090.
(16) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0436.
(17) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0345.
(18) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0435.
(19) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0434.
(20) Sprejeta besedila, P8_TA(2019)0115.
(21) UL C 408, 30.11.2017, str. 43.
(22) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0515.
(23) UL C 337, 20.9.2018, str. 82.
(24) Sprejeta besedila, P8_TA(2019)0157.
(25) UL C 35, 31.1.2018, str. 77.


Nujnost črnega seznama EU glede tretjih držav v skladu z direktivo o preprečevanju pranja denarja
PDF 125kWORD 51k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. marca 2019 o nujnosti črnega seznama EU glede tretjih držav v skladu z direktivo o preprečevanju pranja denarja (2019/2612(RSP))
P8_TA(2019)0216B8-0176/2019

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Delegirane uredbe Komisije (EU) .../... z dne 13. februarja 2019 o dopolnitvi Direktive (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta z opredelitvijo tretjih držav z visokim tveganjem, ki imajo strateške pomanjkljivosti.

–  ob upoštevanju člena 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju Direktive (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma, spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta in Direktive Komisije 2006/70/ES (4AMLD), zlasti členov 9(2) in 64(5)(1), kakor je bila spremenjena z Direktivo (EU) 2018/843 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o spremembi Direktive 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma in spremembi Direktiv 2009/138/ES in 2013/36/EU (5AMLD), zlasti člena 1(5)(2)

–  ob upoštevanju načrta Komisije z naslovom „Za novo metodologijo EU pri ocenjevanju tretjih držav z visokim tveganjem na podlagi Direktive (EU) 2015/849 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma“(3),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 22. junija 2018 z naslovom „Metodologija za opredelitev tretjih držav z visokim tveganjem v skladu z Direktivo (EU) 2015/849“ (SWD(2018)0362), v katerem so med drugim opredeljene tretje države prednostne ravni 1 in 2,

–  ob upoštevanju pisma predsednika Posebnega odbora o finančnem kriminalu, davčni utaji in izogibanju davkom (TAX3) komisarki Věri Jourovi z dne 25. februarja 2019 o delegiranem aktu o tretjih državah z visokim tveganjem, ki imajo v svojih ureditvah o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma strateške pomanjkljivosti,

–  ob upoštevanju pisma predsednika odbora TAX3 z dne 5. marca 2019 o stališču Sveta glede seznama tretjih držav z visokim tveganjem, ki imajo pomanjkljivosti glede preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma,

–  ob upoštevanju izmenjave mnenj med komisarko Jourovo, Odborom za ekonomske in monetarne zadeve in Odborom za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, ki je potekala 6. marca 2019,

–  ob upoštevanju izjave Sveta št. 6964/1/19 o Delegirani uredbi Komisije (EU) z dne 13. februarja 2019 o dopolnitvi Direktive (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta z opredelitvijo tretjih držav z visokim tveganjem, ki imajo strateške pomanjkljivosti (C(2019)1326),

–  ob upoštevanju člena 123(2) Poslovnika,

A.  ker je namen delegirane uredbe, njene priloge in delegiranih uredb o spremembah opredelitev tretjih držav z visokim tveganjem, ki imajo strateške pomanjkljivosti na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma, ki predstavljajo tveganje za finančni sistem EU in pri katerih so za pooblaščene subjekte EU v skladu z direktivo 4AMLD potrebni okrepljeni ukrepi skrbnega preverjanja strank;

B.  ker delegirani akt, sprejet na podlagi člena 9 direktive 4AMLD, začne veljati le, če mu niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje v roku enega meseca od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu ali če pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet obvestita Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala;

C.  ker je Parlament zavrnil dve prejšnji delegirani uredbi o spremembi (C(2016)07495 in C(2017)01951) z utemeljitvijo, da postopek Komisije za opredelitev tretjih držav z visokim tveganjem ni bil dovolj neodvisen;

D.  ker Parlament podpira Komisijo pri oblikovanju nove metodologije, ki se pri opredelitvi jurisdikcij s strateškimi pomanjkljivostmi na področju preprečevanje pranja denarja in boja proti financiranju terorizma ne bi opirala zgolj na zunanje vire informacij;

E.  ker je namen seznama zaščititi celovitost finančnega sistema in notranjega trga Unije; ker uvrstitev države na seznam tretjih držav z visokim tveganjem ne pomeni uvedbe gospodarskih ali diplomatskih sankcij, pač pa morajo pooblaščeni subjekti, kot so banke, igralnice in nepremičninske agencije, uporabljati okrepljene ukrepe glede potrebne skrbnosti pri transakcijah s temi državami in zagotavljati, da je finančni sistem EU zmožen preprečevati tveganja pranja denarja in financiranja terorizma, ki prihajajo iz tretjih držav;

F.  ker je umik držav s seznama mogoč, če odpravijo pomanjkljivosti na področju preprečevanja pranja denarja in boja proti financiranju terorizma;

G.  ker je Komisija 13. februarja 2019 sprejela delegirani akt, ki vsebuje seznam 23 držav in ozemelj: Afganistan, Ameriška Samoa, Bahami, Bocvana, Demokratična ljudska republika Koreja, Etiopija, Gana, Guam, Iran, Irak, Libija, Nigerija, Panama, Pakistan, Portoriko, Samoa, Saudova Arabija, Šrilanka, Sirija, Trinidad in Tobago, Tunizija, Ameriški Deviški otoki in Jemen;

H.  ker je Svet svoje nasprotovanje delegiranemu aktu utemeljil v izjavi z dne 7. marca 2019, v kateri je poudaril, da predlog ni bil pripravljen po preglednem in zanesljivem postopku, ki bi prizadete države dejavno spodbujal k odločnemu ukrepanju, obenem pa upošteval njihovo pravico, da izrazijo svoje mnenje;

I.  ker je bila v delovnem dokumentu služb Komisije, objavljenem 22. junija 2018, določena nova metodologija s sprememnjenimi merili za opredelitev tretjih držav z visokim tveganjem;

J.  ker je Komisija 23. januarja 2019 začela s posvetovanji s tretjimi državami s seznama iz delegiranega akta in se sestala z vsemi državami, ki so zahtevale več informacij o razlogih za njihovo uvrstitev nanj;

K.  ker je Svet 7. marca 2019 v Svetu za pravosodje in notranje zadeve zavrnil delegirani akt;

1.  pozdravlja, da je Komisija 13. februarja 2019 sestavila seznam 23 tretjih držav, ki imajo v svojih okvirih za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma strateške pomanjkljivosti;

2.  obžaluje, da je Svet nasprotoval delegiranemu aktu, ki ga je predlagala Komisija;

3.  spodbuja Komisijo, naj upošteva vse izražene pomisleke in čim prej pripravi nov delegirani akt;

4.  pozdravlja delo, ki ga je opravila Komisija, da bi na podlagi strogih meril, o katerih sta se dogovorila sozakonodajalca, sprejela neodvisen seznam; poudarja, da mora imeti Unija neodvisen seznam tretjih držav z visokim tveganjem, ki imajo pomanjkljivosti glede preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma, ter pozdravlja novo metodologijo Komisije za opredelitev držav z visokim tveganjem v skladu z direktivama 4AMLD in 5AMLD;

5.  opozarja, da člen 9(2) Direktive (EU) 2015/849, kakor je bila spremenjena z direktivo 5AMLD, Komisiji nalaga neodvisno ocenjevanje strateških pomanjkljivosti na več področjih;

6.  meni, da bi bilo treba za zaščito celovitosti seznama držav z visokim tveganjem postopek preverjanja in odločanja izvajati samo na podlagi metodologije, nanj pa ne smejo vplivati vidiki, ki presegajo pomanjkljivosti na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma;

7.   ugotavlja, da postopek opredelitve držav z visokim tveganjem neizbežno spremljata lobiranje in diplomatski pritisk držav s seznama; poudarja, da tak pritisk ne bi smel ogrožati zmožnosti institucij EU, da se učinkovito in neodvisno borijo proti pranju denarja in financiranju terorizma, povezanega z EU;

8.  poziva Komisijo, naj objavi svoje ocene držav s seznama, da bi zagotovila javni nadzor, a da jih ne bo mogoče zlorabiti;

9.   poziva Komisijo, naj zagotovi pregleden postopek z jasnimi in konkretnimi merili uspešnosti za države, ki se zavežejo izvedbi reform, da ne bi bile uvrščene na seznam;

10.  ugotavlja, da ocena Ruske federacije še poteka; pričakuje, da bo Komisija v svojo oceno vključila najnovejša razkritja glede tako imenovane sheme pralnice; opozarja, da je delo odborov ECON, LIBE in TAX3 v tem zakonodajnem obdobju sprožilo pomisleke glede okvirov Ruske federacije za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma;

11.  poziva Komisijo, naj sodeluje z državami članicami, da bi povečala odgovornost Sveta v zvezi s predlagano metodologijo Komisije;

12.  poziva države članice, ki tega še niso storile, naj v svojo nacionalno zakonodajo prenesejo direktivi 4AMLD in 5AMLD;

13.  poziva, naj se več človeških in finančnih virov nameni ustrezni enoti v pristojnem generalnem direktoratu Komisije, in sicer GD za pravosodje in potrošnike (GD JUST);

14.  poziva Komisijo, naj občutno napreduje v fazi ocenjevanja tretjih držav prednostne ravni 2;

15.  opozarja, da sta delegirani akt EU in seznam FATF ločena postopka in da bi moral prvi ostati izključno v pristojnosti EU;

16.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 141, 5.6.2015, str. 73.
(2) UL L 156, 19.6.2018, str. 43.
(3) Glej: https://data.consilium.europa.eu/doc/document/ST-11189-2017-INIT/en/pdf


Podnebne spremembe
PDF 175kWORD 59k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. marca 2019 o podnebnih spremembah – evropska strateška dolgoročna vizija za uspešno, sodobno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo v skladu s Pariškim sporazumom (2019/2582(RSP))
P8_TA(2019)0217RC-B8-0195/2019

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. novembra 2018 z naslovom „Čist planet za vse – Evropska strateška dolgoročna vizija za uspešno, sodobno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo“ (COM(2018)0773),

–  ob upoštevanju poglobljene analize v podporo sporočilu Komisije(1),

–  ob upoštevanju Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) in njenega Kjotskega protokola,

–  ob upoštevanju Pariškega sporazuma, sklepa 1/CP.21, 21. konference pogodbenic UNFCCC (COP21) in 11. konference pogodbenic kot sestanka pogodbenic Kjotskega protokola (CMP11), ki sta potekali od 30. novembra do 11. decembra 2015 v Parizu v Franciji,

–  ob upoštevanju 24. konference pogodbenic UNFCCC (COP24), 14. sestanka pogodbenic Kjotskega protokola (CMP14) in tretjega dela prve konference pogodbenic kot sestanka pogodbenic Pariškega sporazuma (CMA1.3), ki so potekali od 2. do 14. decembra 2018 v Katovicah na Poljskem,

–  ob upoštevanju agende Združenih narodov za trajnostni razvoj do leta 2030 in ciljev trajnostnega razvoja,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2018 o konferenci OZN o podnebnih spremembah leta 2018 v Katovicah na Poljskem (COP24)(2),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 22. marca 2018,

–  ob upoštevanju posebnega poročila Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) z naslovom „Globalno segrevanje za 1,5 °C“, njegovega 5. poročila o oceni (AR5) in njegovega zbirnega poročila,

–  ob upoštevanju devete izdaje poročila v okviru Programa Združenih narodov za okolje o emisijski vrzeli, sprejete 27. novembra 2018,

–  ob upoštevanju člena 123(2) in 123(4) Poslovnika,

1.  pozdravlja objavo sporočila Komisije „Čist planet za vse – Evropska strateška dolgoročna vizija za uspešno, sodobno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo“, v katerem so poudarjene možnosti in izzivi, ki jih za evropske državljane in gospodarstvo Evrope prinaša prehod na gospodarstvo z ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov, poleg tega pa je sporočilo podlaga za široko razpravo, ki bo vključevala institucije EU, nacionalne parlamente, poslovni sektor, nevladne organizacije, mesta in skupnosti ter državljane; podpira cilj ničelne stopnje neto emisij toplogrednih plinov do leta 2050 in poziva države članice, naj na posebnem vrhu EU v Sibiuu maja 2019 v okviru razprave o prihodnosti Evrope določijo isti cilj; poziva države članice, naj se zavežejo k izpolnitvi tega cilja;

2.  priznava, da so državljani zelo zaskrbljeni zaradi resnih tveganj, povezanih s podnebnimi spremembami; pozdravlja dejstvo, da se ljudje v Evropi, zlasti mlade generacije, v obliki demonstracij vse bolj dejavno zavzemajo za podnebno pravičnost; pozdravlja pozive teh aktivistov k večjim ambicijam ter hitrim ukrepom, da ne bi presegli omejitve dviga temperature na 1,5 °C; meni, da bi morale nacionalne, regionalne in lokalne vlade ter EU te pozive upoštevati;

3.  opozarja, da se evropski državljani že soočajo z neposrednimi posledicami podnebnih sprememb; poudarja, da so po podatkih Evropske agencije za okolje povprečne letne izgube, do katerih prihaja zaradi skrajnih vremenskih in podnebnih pojavov, v Uniji med letoma 2010 in 2016 znašale približno 12,8 milijarde EUR ter da bi lahko, če ne bodo sprejeti nadaljnji ukrepi, podnebna škoda v EU do leta 2080 dosegla najmanj 190 milijard EUR, kar bi pomenilo neto zmanjšanje blaginje v višini 1,8 % njenega sedanjega BDP; poudarja, da bi se lahko po scenariju z visokimi emisijami letni stroški zaradi poplav v EU do leta 2100 povečali na 1 bilijon EUR, z vremenom povezane nesreče pa bi lahko do leta 2100 prizadele približno dve tretjini evropskih državljanov, medtem ko se sedaj z njimi sooča 5 % državljanov; nadalje poudarja, da bo po napovedih Evropske agencije za okolje 50 % naseljenih območij v EU do leta 2030 prizadelo hudo pomanjkanje vode;

4.  poudarja, da gre pri posebnem poročilu Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) o segrevanju za 1,5 °C za najcelovitejšo in najsodobnejšo znanstveno oceno scenarijev blažitve podnebnih sprememb v skladu s Pariškim sporazumom;

5.  poudarja, da posebno poročilo IPCC o segrevanju za 1,5 °C navaja, da omejitev globalnega segrevanja na 1,5 °C brez ali z omejeno prekoračitvijo pomeni, da je treba najpozneje do leta 2067 po svetu doseči ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov in da je treba letne svetovne emisije toplogrednih plinov do leta 2030 omejiti na največ 27,4 GtCO2eq na leto; poudarja, da si mora glede na ugotovitve Unija, ki ima v svetu vodilno vlogo, prizadevati, da bi ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov dosegla čim prej in najpozneje do leta 2050, da bi zagotovila znatno možnost zadržanja zvišanja povprečne globalne temperature pod 1,5 °C do leta 2100;

6.  je zaskrbljen zaradi poročila v okviru Programa Združenih narodov za okolje o emisijski vrzeli za leto 2018, v katerem je navedeno, da se bo s trenutnimi brezpogojnimi nacionalno določenimi prispevki močno presegla omejitev globalnega segrevanja na 2 °C iz Pariškega sporazuma in da bodo do leta 2100 po ocenah privedli do povišanja temperature za 3,2 °C(3); poudarja, da morajo vse pogodbenice UNFCCC do leta 2020 nujno posodobiti svoje podnebne cilje;

Scenariji za evropsko strategijo ničelne stopnje emisij do sredine stoletja

7.  meni, da lahko Evropa utira pot podnebni nevtralnosti, in sicer z naložbami v inovativne tehnološke rešitve, krepitvijo vloge državljanov ter usklajevanjem ukrepov na glavnih področjih, kot so energija, industrijska politika in raziskave, pri čemer pa je treba zagotavljati socialno pravičnost za pravičen prehod;

8.  ugotavlja, da strategija ponuja osem scenarijev za ekonomsko, tehnološko in družbeno preobrazbo, ki jo Unija potrebuje za uresničitev dolgoročnega cilja glede temperature iz Pariškega sporazuma; opozarja, da bi le dva izmed njih Uniji omogočila, da bi najpozneje do leta 2050 dosegla ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov; poudarja, da so za to potrebni hitro ukrepanje in znatna prizadevanja na lokalni in regionalni ravni ter na ravni držav in EU, ki vključujejo tudi vse akterje zunaj javnega sektorja; opozarja na obveznost držav članic, da sprejmejo dolgoročno nacionalno strategijo, kot je določeno v uredbi o upravljanju; zato poziva države članice, naj vzpostavijo jasne kratkoročne in dolgoročne cilje in politike, skladne s cilji Pariškega sporazuma, ter zagotovijo naložbeno podporo scenarijem za ničelno stopnjo neto emisij;

9.  poudarja, da je cilj prve kategorije scenarijev, predstavljenih v strategiji, zmanjšanje emisij toplogrednih plinov do leta 2050 samo za približno 80 % v primerjavi z ravnmi iz leta 1990; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je ta ambicija na spodnji meji ohranjanja globalnega segrevanja pod 2 °C in zato ni v skladu niti s pariškim ciljem zadržanja segrevanja precej pod 2 °C niti z nadaljnjim ciljem zadržanja segrevanja pod 1,5 °C;

10.  poudarja, da naj bi se po ocenah Komisije BDP v EU bolj povečal v scenarijih brez emisij kot v scenarijih z manjšim zmanjšanjem emisij, pri čemer bi bili učinki v obeh primerih neenakomerno porazdeljeni po EU zaradi razlik med državami članicami, med drugim v smislu BDP na prebivalca in ogljične intenzivnosti mešanice energetskih virov; meni, da bi bila cena neukrepanja daleč najdražja in da ta možnost ne bi povzročila le občutne izgube BDP v Evropi, temveč bi tudi dodatno povečala ekonomske neenakosti med državami članicami in v njih, saj bi bile po pričakovanjih zaradi posledic neukrepanja nekatere bolj prizadete kot druge;

11.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da odvisnost EU od uvoza energije trenutno znaša okoli 55 %; poudarja, da bi se po scenariju ničelnih neto emisij ta delež do leta 2050 zmanjšal na 20 %, kar bi pozitivno vplivalo na trgovinsko bilanco in geopolitični položaj EU; ugotavlja, da bi kumulativni prihranki stroškov uvoza fosilnih goriv v obdobju 2031–2050 znašali 2–3 bilijone EUR, ta sredstva pa bi lahko porabili za druga področja, ki jih državljani EU štejejo za prednostna;

12.  pozdravlja vključitev dveh scenarijev, s katerima naj bi se do leta 2050 dosegla ničelna stopnja neto emisij toplogrednih plinov, ter podporo, ki jima jo je namenila Komisija, in meni, da je ta cilj za sredino stoletja edini, ki je v skladu z zavezami Unije iz Pariškega sporazuma; obžaluje, da v strategiji ni bil predviden scenarij za uresničitev ničelne stopnje neto emisij toplogrednih plinov pred letom 2050;

13.  ugotavlja, da scenarija, ki sta predlagana v strategiji, vključujeta uporabo več tehnologij za odstranjevanje ogljika – vključno z zajemanjem in shranjevanjem ali zajemanjem in uporabo ogljika ter neposrednim zajemanjem zraka –, ki se še ne uporabljajo v velikem obsegu; kljub temu meni, da bi morali v okviru strategije EU o ničelni stopnji neto emisij dati prednost zmanjšanju neposrednih emisij ter ukrepom za ohranjanje in izboljšanje naravnih ponorov in zbiralnikov v EU, za uporabo tehnologij za odstranjevanja ogljika pa bi si morali prizadevati samo, če emisij ni mogoče zmanjšati neposredno; meni, da so do leta 2030 potrebni nadaljnji ukrepi, če se Unija ne želi zanašati na tehnologije za odstranjevanje ogljika, ki bi lahko povzročile znatna tveganja za ekosisteme, biotsko raznovrstnost in prehransko varnost, kot je bilo potrjeno tudi v posebnem poročilu IPCC o segrevanju za 1,5 °C;

Socialni vidiki podnebnih sprememb in pravičen prehod

14.  pozdravlja oceno Komisije, da so ničelne neto emisije mogoče brez neto izgube delovnih mest, in je zadovoljen s podrobno oceno prehoda v energetsko intenzivnih panogah; opozarja na ugotovitev, da bi lahko dobro izpeljan pravičen prehod na ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov, pri katerem bi bila zagotovljena ustrezna podpora najranljivejšim regijam, sektorjem in državljanom, ustvaril neto povečanje števila delovnih mest v Uniji, saj se bo zaposlenost v celotnem gospodarstvu po scenariju ničelnih neto emisij do leta 2050 povečala za 2,1 milijona dodatnih delovnih mest v primerjavi s scenarijem zmanjšanja emisij za 80 %, pri katerem se bo povečala za 1,3 milijona dodatnih delovnih mest; zato meni, da bi morala Komisija v okviru evropske panorame znanj in spretnosti pripraviti prenovljeno presojo znanj in spretnosti ter vanjo vključiti regionalne podatke o potrebah po znanju in spretnostih za podnebno nevtralno Evropo, s čimer bi podprla najranljivejše regije, sektorje in ljudi, da bi se prekvalificirali za visokokakovostna in za prihodnost primerna delovna mesta v teh regijah;

15.  poudarja, da bo imela podnebno nevtralna družba številne dodatne koristi za javno zdravje, tako z vidika prihranka stroškov oskrbe ter manjše obremenitve sistemov zavarovanj in javnega zdravja kot tudi z vidika splošne dobrobiti evropskih državljanov zaradi večje biotske raznovrstnosti, manjše onesnaženosti zraka in manjše izpostavljenosti onesnaževalom; ugotavlja, da bi se po tem scenariju škoda za zdravje zmanjšala za približno 200 milijard EUR na leto;

16.  poudarja pomembnost vzpostavitve sklada za pravičen prehod, zlasti za regije, ki jih je razogljičenje najbolj prizadelo in med katere spadajo tudi premogovniške regije, skupaj s splošnim upoštevanjem socialnih učinkov v okviru sedanjega podnebnega financiranja; v zvezi s tem poudarja, da mora imeti dolgoročna strategija zaradi preobrazb, potrebnih v nekaterih sektorjih, široko podporo javnosti;

17.  poudarja, da bo treba v nekaterih regijah EU, kot so premogovniške regije, odločneje ukrepati in si bolj prizadevati za prehod na čisto energijo; v zvezi s tem ponovno poziva, naj se v večletni finančni okvir za obdobje 2021–2027 vključijo posebej dodeljena sredstva v višini 4,8 milijarde EUR za nov sklad za pravičen energetski prehod, da bi se podprli delavci in skupnosti v regijah, ki jih bo ta prehod prizadel;

18.  poudarja, da je treba predvidevati vnaprej, da bi državljanom EU zagotovili pravičen prehod ter podprli regije, ki jih bo razogličenje najbolj prizadelo; meni, da mora biti evropski podnebni prehod trajnosten iz ekološkega, gospodarskega in socialnega vidika; poudarja, da je treba za zagotovitev sprejemanja politik s strani vseh državljanov upoštevati njihove distribucijske učinke, povezane s podnebjem in razogljičenjem, zlasti za ljudi z nizkimi dohodki; zato meni, da bi bilo treba socialne učinke v celoti upoštevati v vseh evropskih in nacionalnih podnebnih politikah, da bi zagotovili družbeno in ekološko preobrazbo v Evropi; v zvezi s tem poudarja, da bo treba na vseh ravneh oblikovati prilagojene in ustrezno financirane strategije na podlagi vključujočih procesov in v tesnem sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi javnimi organi, sindikati, izobraževalnimi ustanovami, organizacijami civilne družbe ter zasebnim sektorjem, da bi se v tem prehodu zagotovile pravične in enake možnosti za vse evropske državljane;

19.  opozarja, da trenutno približno 50 do 125 milijonom evropskih državljanov preti energijska revščina(4); poudarja, da lahko energetski prehod nesorazmerno prizadene ljudi z nizkimi dohodki in dodatno poglobi energijsko revščino; poziva države članice, naj v svojih celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih ocenijo število gospodinjstev, ki živijo v energijski revščini, in po potrebi sprejmejo nadaljnje ukrepe v skladu z zahtevami uredbe o upravljanju; poziva države članice, naj sprejmejo v prihodnost usmerjene ukrepe za zagotovitev pravičnega energetskega prehoda in dostopa do energije za vse državljane EU;

20.  meni, da imajo mladi vse močnejši socialni čut in čut za okolje, zaradi katerih se bodo lahko naše družbe usmerile v prihodnost, odporno na podnebne spremembe, in da je izobraževanje mladih eno najučinkovitejših orodij v boju proti podnebnim spremembam; poudarja, da je treba mlajše generacije aktivno vključiti v krepitev mednarodnih, medkulturnih in medgeneracijskih odnosov, ki so podlaga za kulturne spremembe, na katerih bodo temeljila svetovna prizadevanja za bolj trajnostno prihodnost;

Vmesni cilji

21.  se zaveda, da bo obdobje 2020–2030 najpomembnejše, če želi EU do leta 2050 doseči ničelno stopnjo neto emisij; poziva Komisijo in države članice, naj podprejo trden srednjeročni cilj za leto 2030, da bi na trgu zagotovile zadostno stabilnost za naložbe ter da bi se v celoti izkoristil potencial tehnoloških inovacij in povečale možnosti za evropska podjetja, da na svetovnem trgu prevzamejo vodilno vlogo v proizvodnji z nizkimi emisijami;

22.  poudarja, da je treba ambicije za leto 2030 povečati in uskladiti s scenariji ničelnih neto emisij do leta 2050, da bi se stroškovno čim učinkoviteje dosegla ničelna stopnja neto emisij toplogrednih plinov leta 2050; meni, da je izjemno pomembno, da Unija najpozneje na podnebnem vrhu OZN septembra 2019 v New Yorku prenese jasno sporočilo, da je pripravljena pregledati svoj prispevek k Pariškemu sporazumu;

23.  podpira posodobitev nacionalno določenih prispevkov Unije s ciljem zmanjšanja domačih emisij toplogrednih plinov po vsem gospodarstvu za 55 % glede na ravni iz leta 1990 do leta 2030; zato voditelje EU poziva, naj podprejo ambicioznejši pristop glede nacionalno določenih prispevkov Unije na posebnem vrhu EU v Sibiuu maja 2019 v pričakovanju podnebnega vrha OZN septembra 2019;

24.  meni, da bi morala Komisija najpozneje v svojih pregledih podnebnega svežnja za leto 2030 in druge ustrezne zakonodaje v obdobju 2022–2024 predstaviti zakonodajne predloge in v njih zavzeti ambicioznejši pristop v skladu s posodobljenimi nacionalno določenimi prispevki in ciljem ničelnih neto emisij; meni, da bi prenizke ambicije za leto 2030 omejile prihodnje možnosti, morda tudi razpoložljivost nekaterih možnosti za stroškovno učinkovito razogljičenje; meni, da so ti pregledi pomemben mejnik za zagotavljanje podnebnih zavez EU;

25.  meni, da bi bilo koristno, da bi EU zaradi nadaljnjega zagotavljanja večje stabilnosti trgov določila tudi dodatni cilj vmesnega zmanjšanja emisij do leta 2040, saj bi to lahko pomenilo dodatno stabilnost in zagotovilo izpolnitev dolgoročnega cilja za leto 2050;

26.  meni, da bi se morali pri strategiji EU za doseganje ničelne stopnje emisij opirati na petletni globalni pregled stanja, kot je določeno v Pariškem sporazumu, ter upoštevati tehnološki in družbeni razvoj, pa tudi prispevke nedržavnih akterjev in Evropskega parlamenta;

Sektorski prispevki

27.  poudarja, da bo treba neto emisije zmanjšati na skoraj ničelne v vseh gospodarskih sektorjih, ki bi morali vsi prispevati k skupnim prizadevanjem za zmanjšanje emisij; zato poziva Komisijo, naj pripravi scenarije za podnebno nevtralnost vseh sektorjev; v zvezi s tem poudarja pomen načela „onesnaževalec plača“;

28.  poudarja pomen različnih podnebnih ukrepov in zakonodaje, sprejetih na različnih področjih politike, vendar svari, da lahko razdrobljeni pristop privede do nedoslednosti in EU onemogoči prehod na gospodarstvo z ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov do leta 2050; meni, da je treba uporabiti celosten pristop;

29.  poziva Komisijo, naj preuči možnost uskladitve oblikovanja cen ogljika in energije v EU v podporo prehodu na gospodarstvo z ničelnimi neto emisijami, zlasti za sektorje, ki niso zajeti v sistem EU za trgovanje z emisijami; poziva Komisijo, naj preuči, kako bi se lahko čim bolj preprečili primeri težkih razmer, in vztraja, da se skupno breme za državljane ne bi smelo povečati;

30.  priznava vlogo, ki se pripisuje zajemanju in shranjevanju ogljika v večini scenarijev zvišanja globalne temperature za 1,5 °C v posebnem poročilu IPCC o segrevanju za 1,5 °C; poudarja, da mora biti EU na tem področju bolj ambiciozna; poleg tega je seznanjen s cilji, ki so jih postavile države članice v okviru strateškega načrta za energetsko tehnologijo (SET) za izvajanje zajemanja in shranjevanja ogljika v komercialnem obsegu v evropskem energetskem in industrijskem sektorju v 20. letih tega stoletja; meni, da je treba v industrijskih procesih povečati okoljsko varno zajemanje in uporabo ogljika ter okoljsko varno zajemanje in shranjevanje ogljika, da bi dosegli neto zmanjšanje emisij s preprečevanjem emisij ali trajnim shranjevanjem CO2; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da številne tehnologije za zajemanje in uporabo ogljika zaenkrat ne zagotavljajo trajnega zmanjšanja emisij; zato poziva Komisijo, naj razvije tehnična merila, ki zagotavljajo podporo le tehnologijam, ki zagotavljajo preverljive rezultate;

31.  opozarja, da strategija potrjuje, da emisije toplogrednih plinov v prometnem sektorju še vedno naraščajo in da sedanje politike ne bodo zadostovale za razogljičenje prometnega sektorja do leta 2050; poudarja, da je treba zagotoviti prehod z železniškega prevoza na druge oblike prevoza, tudi s hitro vzpostavitvijo interoperabilnega železniškega omrežja znotraj EU in mobilizacijo okrepljenih naložb, ter na javni prevoz in deljeno mobilnost; ugotavlja, da cestni promet prispeva približno petino vseh emisij CO2 v EU; zato poziva države članice in Komisijo, naj sprejmejo odločne ukrepe, da bi potrošnikom v vseh državah članicah omogočili dostop do brezemisijskih vozil in vozil z nizkimi emisijami, ter naj preprečujejo večjo uporabo starih vozil z visoko stopnjo onesnaževanja v državah članicah z nizkimi dohodki; poleg tega poudarja vlogo pametnih tehnologij, kot je pametna infrastruktura za polnjenje, pri vzpostavljanju sinergij med elektrifikacijo prometa in uvedbo obnovljivih virov energije;

32.  poudarja, da morajo k podnebno nevtralnemu gospodarstvu celotne EU prispevati vsi sektorji, vključno z mednarodnim letalskim in pomorskim prometom; je seznanjen z analizo Komisije, da aktualni globalni cilji in ukrepi, ki sta jih predvideli Mednarodna pomorska organizacija in Mednarodna organizacija za civilno letalstvo, ne bodo dosegli potrebnega zmanjšanja emisij, tudi če bi bili izvedeni v celoti, in da so potrebni znatni nadaljnji ukrepi, ki bodo skladni s ciljem ničelnih neto emisij za vse gospodarstvo; poudarja, da so v teh sektorjih potrebne naložbe v brez- in nizkoogljične tehnologije in goriva; poziva Komisijo, naj v teh sektorjih v praksi izvaja načelo „onesnaževalec plača“; opozarja, da se bodo emisije toplogrednih plinov v mednarodnem pomorskem prometu do leta 2050 po napovedih povečale za kar 250 %; pozdravlja, da si je sektor mednarodnega pomorskega prometa za cilj določil absolutno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov; zaskrbljeno ugotavlja, da pri prenosu tega cilja v kratko- in srednjeročne ter druge konkretne ukrepe ni dovolj napredka; ugotavlja, da so različni načini prevoza različno obremenjeni; poziva, naj se povečani prihodki iz sistema za trgovanje z emisijami uporabijo za spodbujanje okolju prijaznih načinov prevoza, kot so avtobusi ali železnice;

33.  ugotavlja, da približno 60 % svetovnih emisij metana oddajo viri, kot so kmetijstvo, odlagališča odpadkov in odpadne vode ter proizvodnja in transport fosilnih goriv po cevovodih; opozarja, da je metan močan toplogredni plin s stoletnim potencialom segrevanja, ki je 28-krat večji od potenciala CO2(5); ponovno poziva Komisijo, naj čim prej preuči možnosti politike za hitro obravnavo emisij metana v okviru strateškega načrta Unije za metan in glede tega predstavi zakonodajne predloge Parlamentu in Svetu;

34.  poudarja, da bo kmetijstvo leta 2050 eden od glavnih preostalih virov emisij toplogrednih plinov v EU, zlasti zaradi emisij metana in dušikovega oksida; poudarja, da ima kmetijski sektor potencial za reševanje izzivov podnebnih sprememb, na primer z ekološkimi in tehnološkimi inovacijami, pa tudi z zajemanjem ogljika v tleh; poziva k skupni kmetijski politiki, ki prispeva k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov v skladu s prehodom na podnebno nevtralno gospodarstvo; poziva Komisijo, naj zagotovi, da so kmetijske politike, zlasti skladi EU in nacionalni skladi, usklajene s cilji Pariškega sporazuma;

35.  poudarja, da je treba podnebne cilje vključiti v vse politike EU, tudi v trgovinsko; odločno poziva Komisijo, naj zagotovi, da so vsi trgovinski sporazumi, ki jih podpiše EU, popolnoma v skladu s Pariškim sporazumom, saj se s tem ne bi samo okrepili svetovni ukrepi v zvezi s podnebnimi spremembami, temveč bi se zagotovili tudi enaki konkurenčni pogoji za vse prizadete sektorje;

36.  podpira dejavno in trajnostno gospodarjenje z gozdovi na nacionalni ravni, skupaj s konkretnimi sredstvi za spodbujanje učinkovitega in trajnostnega biogospodarstva EU, saj lahko gozdovi veliko prispevajo h krepitvi evropskih podnebnih prizadevanj (s sekvestracijo, shranjevanjem in nadomeščanjem) in uresničitvi cilja ničelnih emisij do leta 2050; priznava, da se je treba do leta 2020 v EU prilagoditi podnebnim spremembam ter ustaviti izgubo biotske raznovrstnosti in slabšanje ekosistemskih storitev ter da je treba razviti politike, ki bodo temeljile na dokazih in prispevale k izvajanju in financiranju ukrepov EU za ohranjanje biotske raznovrstnosti;

37.  poudarja, da je v tleh po svetu zajetega več ogljika kot v biosferi in atmosferi skupaj; zato poudarja, kako pomembno je ustaviti degradacijo tal v EU ter zagotoviti skupne ukrepe EU za ohranitev in izboljšanje kakovosti tal in njihove zmogljivosti za shranjevanje ogljika;

Energetska politika

38.  opozarja, da energijska učinkovitost prispeva k zanesljivosti oskrbe, gospodarski konkurenčnosti, varstvu okolja, pa tudi k nižjim računom za energijo in višji kakovosti domov; potrjuje, da ima energijska učinkovitost pomembno vlogo pri ustvarjanju poslovnih priložnosti in delovnih mest ter prinaša koristi na globalni in regionalni ravni; glede tega želi spomniti, da je bilo v uredbi o upravljanju energetske unije uvedeno načelo „energetska učinkovitost na prvem mestu“ in da bi ga bilo treba na stroškovno učinkovit način dodobra izkoristiti v vsej energetski verigi in ga uporabiti kot podlago za vse scenarije za uresničitev cilja ničelnih neto emisij do leta 2050;

39.  poudarja osrednjo vlogo energije pri prehodu na gospodarstvo z ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov; opozarja, da je Unija v zadnjih desetletjih uspešno ločila emisije toplogrednih plinov od gospodarske rasti ter zmanjšala emisije, zlasti s pomočjo energijske učinkovitosti in uveljavitve obnovljivih virov energije; poudarja, da naj bi prehod na čisto energijo še naprej spodbujal posodabljanje evropskega gospodarstva, prispeval k trajnostni gospodarski rasti in prinašal družbene in okoljske koristi evropskim državljanom;

40.  meni, da vodilno mesto EU na področju energije iz obnovljivih virov in energijske učinkovitosti preostalemu svetu kaže, da je prehod na čisto energijo možen, njegove koristi pa presegajo boj proti podnebnim spremembam;

41.  poudarja, da bodo za uresničitev gospodarstva z ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov potrebne precejšnje dodatne naložbe v energetski sistem EU in z njim povezano infrastrukturo glede na današnje izhodišče, in sicer od 175 do 290 milijard EUR letno;

42.  poudarja, da bodo v Uniji prizadevanja za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov s ciljem podnebne nevtralnosti na ravni EU morda neenakomerno porazdeljena, predvsem glede na različna izhodišča pri energetskem prehodu;

43.  poziva države članice, naj nemudoma začnejo izvajati sveženj za čisto energijo; opozarja na pristojnost držav članic, da odločajo o svoji mešanici virov energije v okviru EU za podnebje in energijo;

44.  poziva k energetsko visoko učinkovitemu energetskemu sistemu, ki bo temeljil na obnovljivih virih energije, ter poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo vse potrebne ukrepe v zvezi s tem, saj bo to vplivalo na vse gospodarske sektorje; poudarja, da vsi scenariji, ki jih je predstavila Komisija, temeljijo na domnevi občutnega zmanjšanja uporabe fosilnih goriv in močnega povečanja uporabe energije iz obnovljivih virov;

45.  poudarja, da je direktiva o okoljsko primerni zasnovi(6) pomembno prispevala k doseganju podnebnih ciljev EU, saj se emisije toplogrednih plinov vsako leto zmanjšajo za 320 milijonov ton ekvivalenta CO2, ocene pa kažejo, da bodo potrošniki EU do leta 2020 zaradi te direktive skupaj prihranili 112 milijard EUR oziroma približno 490 EUR na gospodinjstvo na leto; poziva, naj se z direktivo o okoljsko primerni zasnovi zakonsko uredijo še dodatni proizvodi, na primer tablični računalniki in pametni telefoni, obstoječi standardi pa naj se posodabljajo v skladu s tehnološkim razvojem;

46.  poudarja, da je treba zagotoviti nadaljnje povezovanje evropskega energetskega trga, da bi se čim učinkoviteje razogljičil energetski sektor, olajšati naložbe, pri katerih je mogoče proizvesti čim več energije iz obnovljivih virov, ter spodbujati aktivno udeležbo državljanov, da bi pospešili energetski prehod na ogljično nevtralno in trajnostno gospodarstvo; meni, da je bistveno, da se poveča raven medsebojne povezljivosti med državami članicami in da se spodbuja povečanje števila shem čezmejne podpore;

47.  ugotavlja, da se v tem trenutku približno 40 % končne porabe energije v Evropi porabi v gradbenem sektorju EU, v njem pa nastane tudi 36 % emisij CO2 v EU(7); poziva, naj se izkoristi potencial tega sektorja za prihranek energije in zmanjšanje ogljičnega odtisa v skladu s ciljem iz direktive o energetski učinkovitosti stavb(8) glede tega, da bi stavbni fond do leta 2050 postal visoko energijsko učinkovit in da bi ga razogljičili; poudarja, da učinkovitejša poraba energije v stavbah pomeni velik potencial za nadaljnje zmanjševanje emisij toplogrednih plinov v Evropi; poleg tega meni, da so stavbe z majhno porabo energije, ki se v celoti oskrbujejo z energijo iz obnovljivih virov, eden nujnih pogojev za izpolnjevanje Pariškega sporazuma ter agende EU za rast, lokalna delovna mesta in boljše življenjske razmere za državljane po vsej Evropi;

48.  poziva vse ravni upravljanja, nacionalno, regionalno in lokalno, naj uvedejo ukrepe, s katerimi bodo spodbudile udeležbo državljanov pri energetskem prehodu in spodbudile izmenjavo dobre prakse; poudarja, da bodo za prehod na ničelne neto emisije toplogrednih plinov bistveni udeležba državljanov v energetskem sistemu prek decentralizirane lastne proizvodnje energije iz obnovljivih virov, shranjevanje električne energije ter udeležba pri prilagajanju odjema in v shemah energetske učinkovitosti; zato poziva k popolni vključitvi aktivne udeležbe državljanov v te scenarije, zlasti pri povpraševanju;

Industrijska politika

49.  meni, da gospodarska blaginja, svetovna industrijska konkurenčnost ter podnebna politika krepijo druga drugo; ponavlja, da prehod na gospodarstvo z ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov za EU prinaša izzive in priložnosti ter da bo treba vlagati v industrijske inovacije, vključno z digitalnimi tehnologijami ter čisto tehnologijo, da bomo spodbudili rast, povečali konkurenčnost, izboljšali znanja in spretnosti za prihodnost ter ustvarili na milijone delovnih mest, na primer v rastočem krožnem gospodarstvu in biogospodarstvu;

50.  poudarja, da je stabilen in predvidljiv okvir energetske in podnebne politike bistvenega pomena, da bi se zagotovilo prepotrebno zaupanje vlagateljev ter da bo lahko evropska industrija sprejemala odločitve o dolgoročnih naložbah v Evropi, saj življenjska doba večine industrijskih obratov presega 20 let;

51.  poudarja vlogo energetsko intenzivnih industrij pri doseganju dolgoročnega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov v EU; meni, da so za ohranjanje vodilnega položaja EU v nizkoogljični industriji in industrijske proizvodnje v EU, ohranjanje konkurenčnosti evropske industrije, zmanjšanje odvisnosti od fosilnih goriv in izpostavljenosti nestabilnim in rastočim cenam fosilnih goriv ter preprečevanje nevarnosti selitve virov CO2 potrebni pametni in ciljno usmerjeni politični okviri; poziva Komisijo, naj predstavi novo in celovito strategijo EU o industriji in podnebju za energetsko intenzivne industrije, s katero bi podprli konkurenčen prehod težke industrije na ničelne neto emisije;

52.  poziva Komisijo, naj pripravi industrijsko strategijo z ukrepi, ki bi evropski industriji omogočili konkurenčnost na svetovni ravni pod enakimi konkurenčnimi pogoji; meni, da bi morala Komisija v okviru te politike preučiti učinkovitost in skladnost dodatnih ukrepov za zaščito panog, pri katerih obstaja tveganje selitve virov CO2, s pravili Svetovne trgovinske organizacije v zvezi z uvozom proizvodov, ki bi nadomestili, prilagodili ali dopolnili obstoječe ukrepe glede selitve virov CO2;

53.  ugotavlja, da si akterji na več trgih v razvoju prizadevajo, da bi prevzeli pomembno vlogo pri zadovoljevanju potreb svetovnega trga med prehodom na emisijsko nevtralno gospodarstvo, na primer na področjih emisijsko nevtralnega prometa in energije iz obnovljivih virov; poudarja, da mora gospodarstvo EU ostati vodilno na področju zelenih inovacij in naložb v zeleno tehnologijo;

54.  ugotavlja, da je v poročilu Komisije za leto 2018 o cenah in stroških energije v Evropi (COM(2019)0001)(9) poudarjena stalna visoka izpostavljenost Unije nestabilnim in rastočim cenam fosilnih goriv ter da se bodo po pričakovanjih prihodnji stroški proizvodnje električne energije iz fosilnih goriv povečali, stroški proizvodnje iz obnovljivih virov pa zmanjšali; poudarja, da so se stroški uvoza energije v EU leta 2017 povečali za 26 % na 266 milijard EUR, predvsem zaradi vse višjih cen nafte; ugotavlja tudi, da je v poročilu ocenjeno, da je zvišanje cen nafte negativno vplivalo na rast v EU (-0,4 % BDP leta 2017) in inflacijo (+0,6);

Raziskave in inovacije

55.  poudarja, da so programi EU in držav članic za raziskave in inovacije bistveni za podpiranje vodilne vloge Evropske unije v boju proti podnebnim spremembam, ter meni, da bi bilo treba vključevanje podnebnih ukrepov ustrezno povezati s pripravo in izvajanjem programov za raziskave in inovacije;

56.  meni, da bo v naslednjih dvajsetih letih potrebnih precej prizadevanj na področju raziskav in inovacij, da bodo nizko- in brezogljične rešitve na voljo vsem, da bodo socialno in ekonomsko izvedljive ter da se bodo uveljavile nove rešitve za vzpostavitev gospodarstva z ničelnimi neto emisijami toplogrednih plinov;

57.  poudarja svoje stališče, da je treba v programu Obzorje Evropa vsaj 35 % izdatkov ustrezno nameniti podnebnim ciljem v okviru splošnega cilja Unije, da se vključujejo podnebni ukrepi;

Financiranje

58.  poziva k hitremu izvajanju inovacijskega sklada sistema EU za trgovanje z emisijami in k začetku prvega razpisa za zbiranje predlogov leta 2019, da bi spodbudili naložbe v predstavitev nizkoogljičnih industrijskih prebojnih tehnologij v številnih sektorjih, ne samo pri proizvodnji električne energije, temveč tudi v sistemih daljinskega ogrevanja in industrijskih postopkih; poziva k popolni skladnosti večletnega finančnega okvira za obdobje 2021–2027 in njegovih programov s Pariškim sporazumom;

59.  meni, da je treba privabiti obsežne zasebne naložbe, da bi Unija najpozneje do leta 2050 dosegla ničelno stopnjo neto emisij; meni, da bodo za to potrebni dolgoročno načrtovanje, regulativna stabilnost in predvidljivost za vlagatelje in da je treba to ustrezno upoštevati v prihodnjih predpisih EU; zato poudarja, da je treba dati prednost izvajanju akcijskega načrta za financiranje trajnostne rasti, sprejetega marca 2018;

60.  meni, da bi bilo treba večletni finančni okvir za obdobje 2021–2027 pred sprejetjem oceniti ob upoštevanju cilja, da se do leta 2050 doseže podnebno nevtralno gospodarstvo, in da je treba s standardnim preizkusom zagotoviti, da bodo izdatki iz proračuna EU odporni na podnebne spremembe;

61.  obžaluje, da se subvencije za fosilna goriva še vedno povečujejo in znašajo približno 55 milijard EUR na leto(10); poziva EU in države članice, naj takoj začnejo postopno opuščati vse evropske in nacionalne subvencije za fosilna goriva;

62.  poudarja pomen pravičnega prehoda na ogljično nevtralno gospodarstvo ter poziva države članice, naj v zvezi s tem uvedejo ustrezne politike in financiranje; poudarja, da bi lahko poraba EU iz ustreznih skladov zagotovila dodatno podporo, kjer je to primerno;

Vloga potrošnikov in krožno gospodarstvo

63.  poudarja velik vpliv spremembe vedenja na zmanjševanje emisij toplogrednih plinov; poziva Komisijo, naj čim prej preuči možnosti politike, tudi glede okoljskega obdavčevanja, da bi spodbudila spremembe vedenja; poudarja pomen pobud, ki temeljijo na načelu od spodaj navzgor, kot je konvencija županov, pri spodbujanju spremembe vedenja;

64.  poudarja, da je zelo velik del porabe energije in s tem emisij toplogrednih plinov neposredno povezan s pridobivanjem, obdelavo, prevozom, predelavo, uporabo in odlaganjem virov; poudarja, da so v vseh fazah verige gospodarjenja z viri mogoči zelo veliki prihranki; zato opozarja, da se lahko z večjo produktivnostjo virov zaradi učinkovitejše rabe ter zmanjšanja odpadnih virov z ukrepi, kot so ponovna uporaba, recikliranje in ponovna izdelava, precej zmanjša poraba virov in emisije toplogrednih plinov, hkrati pa se poveča konkurenčnost in ustvarijo poslovne priložnosti in delovna mesta; opozarja na stroškovno učinkovitost ukrepov za krožno gospodarstvo; poudarja, da bodo učinkovitejša raba virov, pristopi krožnega gospodarstva in krožna zasnova proizvodov pripomogli k zamenjavi vzorcev proizvodnje in potrošnje ter zmanjšanju količine odpadkov;

65.  poudarja, da je pomembna politika glede proizvodov, na primer zelena javna naročila in okoljsko primerna zasnova, saj lahko znatno prispeva k prihrankom energije in k zmanjševanju ogljičnega odtisa proizvodov, hkrati pa izboljša ogljični odtis materialov in splošni vpliv na okolje; opozarja, da je treba zahteve za krožno gospodarstvo oblikovati v okviru standardov EU za okoljsko primerno zasnovo, sedanjo metodologijo okoljsko primerne zasnove za proizvode, povezane z energijo, pa razširiti tudi na druge kategorije proizvodov;

66.  meni, da bi se morala nadaljevati priprava zanesljivega modela za merjenje vpliva na podnebje, ki temelji na potrošnji; je seznanjen z ugotovitvijo v poglobljeni analizi Komisije, da se prizadevanja EU za zmanjšanje emisij iz njene proizvodnje delno izničijo z uvozom blaga z večjim ogljičnim odtisom, vendar je EU vseeno znatno prispevala k zmanjšanju emisij v drugih državah, ker je povečala obseg trgovine in pri svojem izvozu izboljšala učinkovitost glede CO2;

EU in svetovno ukrepanje proti podnebnim spremembam

67.  poudarja pomen okrepljenih pobud in trajnega dialoga na ravni ustreznih mednarodnih forumov ter učinkovite podnebne diplomacije, da bi se spodbudile podobne politične odločitve za zvišanje ravni podnebnih prizadevanj v drugih regijah in tretjih državah; poziva EU, naj poveča lastno financiranje na področju podnebja in si dejavno prizadeva za spodbujanje držav članic k povečanju njihove pomoči na področju podnebja (razvojna pomoč namesto posojil) v tretjih državah, ki bi morala dopolnjevati čezmorsko razvojno pomoč in se ne bi smela hkrati šteti za razvojno pomoč in finančno pomoč na področju podnebja;

68.  poudarja, da bo podnebni vrh OZN septembra 2019 prava priložnost za voditelje, da napovedo večje ambicije v zvezi z nacionalno določenimi prispevki; meni, da bi morala EU precej pred tem sprejeti stališče o posodobitvi svojih nacionalno določenih prispevkov, da bi bila na vrhu dobro pripravljena in bi v tesnem sodelovanju z mednarodno koalicijo partneric podprla ambicioznejše podnebne cilje;

69.  opozarja na pomen krepitve interoperabilnosti med instrumenti politike EU in enakovrednimi instrumenti tretjih držav, zlasti mehanizmi za določanje cen ogljika; poziva Komisijo, naj nadaljuje in okrepi sodelovanje ter podporo pri razvoju mehanizmov za določanje cen ogljika zunaj Evrope, da bi si prizadevala za večje zmanjšanje emisij in pravičnejše konkurenčne pogoje na svetovni ravni; poudarja, kako pomembno je vzpostaviti okoljske zaščitne ukrepe, da bi se zagotovilo dejansko in dodatno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov; zato Komisijo poziva, naj se zavzema za stroga in neomajna mednarodna pravila, da bi preprečila vrzeli v obračunavanju in dvojno štetje zmanjšanja emisij;

o
o   o

70.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) https://ec.europa.eu/clima/sites/clima/files/docs/pages/com_2018_733_analysis_in_support_en_0.pdf
(2) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0430.
(3) Program OZN za okolje, Poročilo o emisijski vrzeli za leto 2018, str. 10.
(4) http://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/STUD/2015/563472/IPOL_STU(2015)563472_EN.pdf
(5) Van Dingenen, R., Crippa, M., Maenhout, G., Guizzardi, D., Dentener, F., Global trends of methane emissions and their impacts on ozone concentrations (globalni trendi na področju emisij metana in njihovi učinki na koncentracije ozona), EUR 29394 EN, Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg, 2018, ISBN 978-92-79-96550-0, doi:10.2760/820175, JRC113210.
(6) Direktiva 2009/125/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o vzpostavitvi okvira za določanje zahtev za okoljsko primerno zasnovo izdelkov, povezanih z energijo (UL L 285, 31.10.2009, str. 10).
(7) https://ec.europa.eu/energy/en/topics/energy-efficiency/buildings
(8) Direktiva (EU) 2018/844 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o spremembi Direktive 2010/31/EU o energetski učinkovitosti stavb in Direktive 2012/27/EU o energetski učinkovitosti (UL L 156, 19.6.2018, str. 75).
(9) https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX:52019DC0001
(10) Cene in stroški energije v Evropi, stran 10–11.


Ustanovitev Evropskega denarnega sklada
PDF 126kWORD 53k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. marca 2019 o predlogu uredbe Sveta o ustanovitvi Evropskega denarnega sklada (COM(2017)08272017/0333R(APP))
P8_TA(2019)0218A8-0087/2019

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga uredbe Sveta o ustanovitvi Evropskega denarnega sklada (COM(2017)0827),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. februarja 2017 o morebitnem razvoju in prilagoditvi institucionalne ureditve Evropske unije(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. februarja 2017 o boljšem delovanja Evropske unije z izkoriščanjem potenciala Lizbonske pogodbe(2),

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega odbora regij z dne 5. julija 2018 o predlogih za reformo ekonomske in monetarne unije (EMU),

–  ob upoštevanju pisma predsednika Euroskupine predsedniku Evropskega sveta z dne 25. junija 2018 o nadaljnjem poglabljanju EMU in izjave z vrha držav euroobmočja z dne 29. junija 2018 o reformi evropskega mehanizma za stabilnost,

–  ob upoštevanju poročila Euroskupine voditeljem o poglabljanju EMU z dne 4. decembra 2018,

–  ob upoštevanju izjave z vrha držav euroobmočja z dne 14. decembra 2018,

–  ob upoštevanju skupnega stališča o prihodnjem sodelovanju med Komisijo in evropskim mehanizmom za stabilnost z dne 14. novembra 2018,

–  ob upoštevanju mnenja Evropske centralne banke (ECB) z dne 11. aprila 2018 o predlogu uredbe o ustanovitvi Evropskega denarnega sklada(3),

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega računskega sodišča št. 2/2018 z dne 18. septembra 2018 o reviziji in odgovornosti v zvezi s predlogom z dne 6. decembra 2017 za ustanovitev Evropskega denarnega sklada v pravnem okviru Unije,

–  ob upoštevanju poročila petih predsednikov z dne 22. junija 2015 o dokončanju evropske ekonomske in monetarne unije, bele knjige Komisije z dne 1. marca 2017 o prihodnosti Evrope in dokumenta Komisije za razmislek z dne 31. maja 2017 o poglobitvi EMU,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. junija 2013 o krepitvi evropske demokracije v prihodnji ekonomski in monetarni uniji(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. marca 2014 o preiskavi vloge in delovanja trojke (ECB, Komisija in Mednarodni denarni sklad (MDS)) v zvezi z državami v programu euroobmočja(5),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. februarja 2017 o proračunski zmogljivosti euroobmočja(6),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 30. maja 2018 o večletnem finančnem okviru 2021–2027 in lastnih sredstvih(7),

–  ob upoštevanju člena 99(5) Poslovnika,

–  ob upoštevanju skupnih razprav Odbora za proračun ter Odbora za ekonomske in monetarne zadeve v skladu s členom 55 Poslovnika,

–  ob upoštevanju vmesnega poročila Odbora za proračun in Odbora za ekonomske in monetarne zadeve ter mnenj Odbora za proračunski nadzor in Odbora za ustavne zadeve (A8-0087/2019),

A.  ker je bila uvedba evra eden od najpomembnejših političnih dosežkov evropskega projekta in temelj izgradnje EMU;

B.  ker je finančna in gospodarska kriza razkrila slabosti strukture evra in poudarila nujno potrebo po hitrem poglabljanju EMU ter po krepitvi njene demokratične odgovornosti in preglednosti;

C.  ker evro državljanom EU zagotavlja zaščito in priložnosti; ker je močno in stabilno euroobmočje bistveno za njegove člane in za celotno EU;

D.  ker so za članstvo v območju skupne valute potrebna skupna pravila in obveznosti, kot tista, določena v Paktu za stabilnost in rast, ter skupna orodja za odziv na hude gospodarske in finančne pretrese ter za spodbujanje odgovornosti, solidarnosti in navzgor usmerjene socialno-ekonomske konvergence; ker Pogodba o ustanovitvi evropskega mehanizma za stabilnost zagotavlja jasno povezavo z evropskimi mehanizmi makroekonomskega spremljanja, zlasti skladnost s pravili Pakta za stabilnost in rast, vključno z njenimi klavzulami o prožnosti, ter izvajanje trajnostnih in vključujočih strukturnih reform; ker bi moralo zmanjševanje tveganja in delitev tveganja iti z roko v roki s poglabljanjem EMU;

E.  ker je vzpostavitev evropskega instrumenta za finančno stabilnost in njegova poznejša preobrazba v evropski mehanizem za stabilnost predstavljala pomemben korak k vzpostavitvi evropskega mehanizma za krizno upravljanje, ki pomaga krepiti EMU ter zagotavlja finančno pomoč več evropskim državam, ki jih je prizadela kriza;

F.  ker medvladna narava evropskega mehanizma za stabilnost vpliva na njegov proces odločanja in zlasti na njegovo sposobnost hitrega odzivanja na gospodarske in finančne pretrese;

G.  ker bi morali prihodnjo vključitev evropskega mehanizma za stabilnost v pravni okvir EU še naprej razumeti kot del projekta za dokončanje EMU;

H.  ker je sedanja razprava o prihodnosti Evrope in EMU izpostavila različna politična stališča držav članic o dolgoročni prihodnosti evropskega mehanizma za stabilnost, prav tako pa je dobra osnova za pomemben prvi korak h krepitvi njegove vloge, razvoju njegovih finančnih orodij ter izboljšanju njegove učinkovitosti in demokratične odgovornosti v okviru reforme evropskega mehanizma za stabilnost; ker bi razprava o poglabljanju EMU morala zagotoviti politično rešitev za reformo tega evropskega mehanizma;

I.  ker bi morala reforma evropskega mehanizma za stabilnost kratkoročno prispevati k bančni uniji in zagotoviti ustrezen skupni fiskalni varovalni mehanizem za enotni sklad za reševanje;

1.  pozdravlja predlog Komisije z dne 6. decembra 2017 za uredbo Sveta o ustanovitvi Evropskega denarnega sklada in meni, da je pomemben prispevek k potekajoči razpravi o prihodnosti Evrope, poglabljanju EMU in reformi evropskega mehanizma za stabilnost; zlasti pozdravlja predlog Komisije za vključitev evropskega mehanizma za stabilnost v pravni red EU;

2.  ugotavlja, da bodo naloge, ki naj bi jih izvajal reformirani evropski mehanizem za stabilnost, spadale na področje gospodarske politike in da bi lahko bilo ime „Evropski denarni sklad“ zavajajoče; je seznanjen, da je ECB v svojem mnenju z dne 11. aprila 2018 predlagala, da bi naslednik evropskega mehanizma za stabilnost obdržal to ime; glede na navedeno poziva, naj se ustrezno in temeljito ocenijo posledice izbire imena za reformiran evropski mehanizem za stabilnost, da se zagotovi čim manjši vpliv na nemoteno delovanje reformiranega evropskega mehanizma za stabilnost; predlaga, naj ta mehanizem obdrži svoje sedanje ime, ki je poznano na kapitalskem trgu, pri čemer je treba pojasniti, da je monetarna politika euroobmočja še vedno v pristojnosti ECB;

3.  poudarja, da pravilno delovanje EMU podpira obstoj institucije, ki bo delovala kot „posojilodajalec v skrajni sili“; v zvezi s tem ugotavlja pozitiven prispevek evropskega mehanizma za stabilnost k obravnavanju pomanjkljivosti institucionalnega okvira EMU, in sicer z zagotavljanjem finančne pomoči več državam članicam, ki sta jih prizadeli svetovna finančna kriza in državna dolžniška kriza;

4.  opozarja na svoja prejšnja stališča v prid vključitvi evropskega mehanizma za stabilnost v pravni okvir EU, s čimer bi ta postal polnopraven organ EU; vztraja, da bi morala ta vključitev upoštevati tudi vlogo nacionalnih parlamentov in bi jo morali še naprej razumeti kot del projekta za dokončanje EMU; meni, da bi takšna vključitev omogočila upravljanje v skladu z metodo Skupnosti, zagotovila popolno skladnost fiskalnih pravil in obveznosti, olajšala usklajevanje gospodarske in fiskalne politike ter okrepila demokratično legitimnost in odgovornost prek Evropskega parlamenta;

5.  poudarja, da, če bodo v prihodnosti vključena proračunska sredstva EU, bi moral imeti Parlament politično moč, da v okviru postopka razrešnice izvršuje vse ustrezne pravice proračunskega nadzora nad evropskim mehanizmom za stabilnost; ugotavlja, da bi bilo treba v tem primeru Evropsko računsko sodišče obravnavati kot neodvisnega zunanjega revizorja in mu dati jasno in formalno vlogo v postopku razrešnice;

6.  opozarja, da imajo nacionalni parlamenti pravico do fiskalnega in demokratičnega nadzora; meni, da bi bilo treba dodatno izboljšati nadzor nad reformiranim evropskim mehanizmom za stabilnost, ki ga izvajajo nacionalni parlamenti in Evropski parlament; meni, da bi morali imeti nacionalni parlamenti pravico, da pridobijo informacije o dejavnostih reformiranega evropskega mehanizma za stabilnost in vzpostavijo dialog z izvršnim direktorjem reformiranega evropskega mehanizma za stabilnost;

7.  ugotavlja, da je predlog Komisije sprožil živahno razpravo o njegovih političnih, finančnih in pravnih posledicah; vendar poudarja, da ta razprava o dolgoročni viziji institucionalne ureditve evropskega mehanizma za stabilnost ne bi smela prelagati ukrepov, ki so nujno potrebni za krepitev in uveljavljanje demokratične odgovornosti EMU ter njene zmogljivosti za spodbujanje finančne stabilnosti in konvergence ter odzivanje na gospodarske pretrese; zato poziva k smiselni reformi evropskega mehanizma za stabilnost v bližnji prihodnosti s pomočjo revizije pogodbe o evropskem mehanizmu za stabilnost, ne da bi pri tem ogrozili prihodnjih ambicioznejših ukrepov;

8.  poudarja, da bi morala biti glavna naloga reformiranega evropskega mehanizma za stabilnost še naprej zagotavljanje prehodne finančne pomoči državam članicam, ki jo potrebujejo, na podlagi posebnih pogojev, dogovorjenih v programih prilagajanja, in ob upoštevanju izkušenj iz prejšnjih programov finančne pomoči, ki jih upravljajo Komisija, MDS in ECB; poudarja, da mora reformiran evropski mehanizem za stabilnost za ta namen imeti ustrezne zmogljivosti; zato nasprotuje vsem poskusom, da se reformirani evropski mehanizem za stabilnost spremeni v instrument, ki je namenjen le bankam, ali da se zmanjša njegova finančna zmogljivost za podporo državam članicam;

9.  opozarja, da bi se moral nabor finančnih instrumentov, ki je na voljo za evropski mehanizem za stabilnost, izboljšati in biti vedno na razpolago za reformirani evropski mehanizem za stabilnost, vključno z možnostjo zagotavljanja zadostne preventivne finančne pomoči, ki bi državam članicam omogočila dostop do pomoči, še preden bi se soočile z večjimi težavami pri zbiranju sredstev na kapitalskem trgu; zagovarja, da bi moral biti dostop do preventivne pogojene kreditne linije (PCCL) na voljo na podlagi pisma o nameri in ob upoštevanju veljavnih meril; ugotavlja, da je treba ta finančna orodja uporabiti za pomoč državam članicam v primeru hudih gospodarskih in finančnih pretresov; opozarja, da je finančno pomoč, ki se zagotavlja državam članicam, mogoče dopolniti s prihodnjim proračunskim instrumentom za konvergenco in konkurenčnost, da bi spodbudili gospodarsko in finančno stabilizacijo, naložbe in navzgor usmerjeno socialno-ekonomsko konvergenco v euroobmočju;

10.  poudarja, da je EMU sestavljajo vse države članice EU, ki morajo vse, razen Danske in Združenega kraljestva, obvezno sprejeti evro in se pridružiti euroobmočju, in da bi moral biti zato vsak evropski mehanizem za stabilnost odprt za sodelovanje za vse države članice EU;

11.  meni, da bi moral imeti reformirani evropski mehanizem za stabilnost, skupaj s Komisijo in v tesnem sodelovanju z ECB, vidnejšo vlogo pri upravljanju programov finančne pomoči, s čimer bi zagotovili večjo neodvisnost institucionalnega okvira EU, kadar je to potrebno, in brez poseganja v ustrezna partnerstva z drugimi institucijami, na primer z MDS;

12.  poudarja, da bi moral imeti reformiran evropski mehanizem za stabilnost lastno strokovno znanje za pripravo in oceno elementov v skladu s svojim statutom; vendar poudarja, da ocena zahtevkov za finančno pomoč, ki jo opravi evropski mehanizem za stabilnost, ter njegovo odločanje o zasnovi programov prilagajanja v sodelovanju v sodelovanju z drugimi institucijami ne bi smelo na noben način nadomestiti ali podvajati oziroma prekrivati običajnega makroekonomskega in fiskalnega nadzora iz finančnih pravil in predpisov EU, saj mora to ostati v izključni pristojnosti Komisije;

13.  meni, da bi bilo treba pri morebitnih prihodnjih programih prilagajanja upoštevati socialni učinek predlaganih ukrepov, tudi v primerjavi z dolgoročnim učinkom nobene spremembe politike, ob upoštevanju predhodne in smiselne ocene socialnih učinkov;

14.  poudarja potrebo po učinkovitem postopku odločanja v reformiranem evropskem mehanizmu za stabilnost, predvsem v nujnih primerih; v zvezi s tem poziva k oceni trenutne ureditve upravljanja;

15.  poziva k hitri reformi evropskega mehanizma za stabilnost, da bi ponovno opredelili njegovo vlogo, naloge in finančna orodja, da bo tako reformirani evropski mehanizem za stabilnost nudil likvidnostno podporo v primeru reševanja in bi služil kot fiskalni varovalni mehanizem za enotni sklad za reševanje; poziva, naj skupni varovalni mehanizem čim prej postane operativen do leta 2020, ob upoštevanju dogovorjenih pogojev, v vsakem primeru pa pred letom 2024;

16.  poudarja tveganja, ki izhajajo iz zamude pri poglabljanju bančne unije; pozdravlja ugotovitve iz poročila Euroskupine voditeljem o poglabljanju EMU z dne 4. decembra 2018, ki so bile v vseh svojih elementih potrjene na vrhu držav euroobmočja 14. decembra 2018; zlasti pozdravlja začetek uvedbe skupnega varovalnega mehanizma za enotni sklad za reševanje, pod pogojem, da je bil dosežen zadosten napredek na področju zmanjševanja tveganja, ki ga je treba oceniti v letu 2020, in odobritev dokumenta o pogojih za reformo evropskega mehanizma za stabilnost; opozarja na svoje prejšnje stališče o potrebi po dokončanju evropskega sistema jamstva za vloge (EDIS), pri čemer priznava, da bi morala biti zmanjševanje tveganja in delitev tveganja tesno povezana; ugotavlja, da ni bil dosežen noben takojšen izid glede prihodnjega proračuna euroobmočja in stabilizacijske funkcije, vendar je seznanjen s pooblastilom za delo v zvezi s proračunskim instrumentom za konvergenco in konkurenčnost; poudarja, da je bil dosežen znaten napredek na področju zmanjševanja tveganja; opozarja, da je Parlament pomembno prispeval k temu, zlasti glede bančnega svežnja in bonitetnega varovalnega mehanizma za nedonosne kredite;

17.  predlaga oblikovanje protokola k začasnemu memorandumu o sodelovanju med evropskim mehanizmom za stabilnost in Parlamentom, ki bi imel takojšen učinek, bi izboljšal medinstitucionalni dialog, povečal preglednost in odgovornost evropskega mehanizma za stabilnost, natančno določil pravice Parlamenta in njegovih poslancev v zvezi z vprašanji, povezanimi z reformiranim evropskim mehanizmom za stabilnost, rednimi predstavitvami, pravicami do imenovanja in ustreznimi pravicami proračunskega nadzora; želi spomniti na svojo zahtevo po medinstitucionalnem sporazumu o gospodarskem upravljanju; poudarja, da bi moral na podlagi predloga Sveta izvršnega direktorja reformiranega evropskega mehanizma za stabilnost izvoliti Evropski parlament, Parlamentu pa bi moral direktor tudi poročati; poziva, naj se v reformi upravljavskih organov evropskega mehanizma za stabilnost zagotovi uravnotežena zastopanost spolov;

18.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje predsedniku Evropskega sveta, Komisiji, Svetu, Euroskupini, Evropski centralni banki, izvršnemu direktorju evropskega mehanizma za stabilnost ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL C 252, 18.7.2018, str. 201.
(2) UL C 252, 18.7.2018, str. 215.
(3) UL C 220, 25.6.2018, str. 2.
(4) UL C 65, 19.2.2016, str. 96.
(5) UL C 378, 9.11.2017, str. 182.
(6) UL C 252, 18.7.2018, str. 235.
(7) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0226.


Razmere v Nikaragvi
PDF 122kWORD 52k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. marca 2019 o razmerah v Nikaragvi (2019/2615(RSP))
P8_TA(2019)0219RC-B8-0165/2019

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Nikaragvi, zlasti resolucij z dne 18. decembra 2008(1), 26. novembra 2009(2), 16. februarja 2017(3) in 31. maja 2018(4),

–  ob upoštevanju pridružitvenega sporazuma med EU in Srednjo Ameriko iz leta 2012,

–  ob upoštevanju državnega strateškega dokumenta EU in večletnega okvirnega programa za obdobje 2014–2020 za Nikaragvo,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije človekovih pravic iz leta 1948,

–  ob upoštevanju smernic EU o zagovornikih človekovih pravic iz junija 2004,

–  ob upoštevanju nikaragovske ustave,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve o Nikaragvi z dne 21. januarja 2019,

–  ob upoštevanju izjav visoke predstavnice v imenu EU o razmerah v Nikaragvi z dne 2. oktobra 2018, 15. maja 2018, 22. aprila 2018 in 15. decembra 2018 ter izjave o obnovitvi nacionalnega dialoga z dne 1. marca 2019,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 18. februarja 2019 o prednostnih nalogah EU v forumih OZN za človekove pravice v letu 2019,

–  ob upoštevanju poročila o hudih kršitvah človekovih pravic med družbenimi protesti v Nikaragvi, kot ga je 21. junija 2018 potrdila Medameriška komisija za človekove pravice,

–  ob upoštevanju poročila visoke komisarke OZN za človekove pravice o kršitvah in zlorabah človekovih pravic med protesti v Nikaragvi v obdobju med 18. aprilom in 18. avgustom 2018,

–  ob upoštevanju poročila Interdisciplinarne skupine neodvisnih strokovnjakov (GIEI) z dne 20. decembra 2018 o nasilju, ki je potekalo v Nikaragvi med 18. aprilom in 30. majem 2018,

–  ob upoštevanju izjave visoke komisarke OZN za človekove pravice Michelle Bachelet z dne 22. februarja 2019 o inkriminaciji oporečništva v Nikaragvi,

–  ob upoštevanju člena 123(2) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker je Evropski parlament 31. maja 2018 sprejel resolucijo o krizi v Nikaragvi, v kateri je ostro obsodil tamkajšnje razmere; ker je po sprejetju te resolucije državo med 23. in 26. januarjem 2019 obiskala enajstčlanska delegacija poslancev EP, da bi ocenila razmere na terenu;

B.  ker je ta delegacija lahko izpeljala svoj program, nikaragovska vlada pa ji je dovolila vstop v vse objekte, kamor so želeli poslanci, med drugim v dva zapora; ker je nikaragovska vlada dala jamstva, da ne bo maščevanja nad tistimi, ki so prijavili trenutne razmere; ker je bila delegacija priča nadlegovanju, blatenju in ustrahovanju zagovornikov človekovih pravic in organizacij civilne družbe, s katerimi je opravila izmenjavo mnenj; ker so številne organizacije zavrnile povabilo na srečanje z delegacijo zaradi ustrahovanja in groženj na pobudo vlade; ker se je zatiranje po obisku delegacije v državi še okrepilo;

C.  ker je delegacija javno zavrnila uradno stališče nikaragovske vlade, da je bila država žrtev državnega udara in dezinformacijske kampanje pod vodstvom ZDA; ker je bila glavni povod za proteste globoka demokratična, institucionalna in politična kriza, ki je v zadnjem desetletju vplivala na pravno državo in omejevala temeljne svoboščine, kot je pravica do združevanja, protestov in zbiranja;

D.  ker sta svoboda izražanja ter pravica do zbiranja in protestov, vključno z rabo državne himne, za številne ljudi močno omejeni; ker so številni politični zaporniki zaprti samo zaradi uveljavljanja svojih pravic; ker obstaja več skrb zbujajočih poročil o slabšanju razmer pridržanih, vključno z nečloveškim ravnanjem;

E.  ker sodni postopki proti tem pridržanim kršijo mednarodne standarde, zlasti postopkovna in kazenskopravna jamstva za pravico do poštenega sojenja; ker tudi razmere v zaporih ustrezno ne izpolnjujejo vseh mednarodnih standardov; ker je očitno, da veje oblasti v Nikaragvi niso ločene;

F.  ker je pravica do obveščenosti močno ogrožena; ker so novinarji tarče pridržanja, izgona in groženj; ker se avdiovizualne medije zapira oziroma preiskuje brez predhodne sodne odobritve; ker je izdajanje časopisov ogroženo zaradi pomanjkanja papirja in črnila, ki jih je zasegla nikaragovska vlada;

G.  ker je nikaragovska vlada iz države izgnala mednarodne organizacije, kot sta GIEI in Posebni mehanizem spremljanja za Nikaragvo (MESENI), ki so si prizadevale za mirno rešitev spora in narodno spravo; ker se je zatiranje organizacij civilne družbe še okrepilo z odvzemom njihovega pravnega statusa v državi s slabim institucionalnim okvirom, zaradi česar so žrtve represije kaznovane dvojno;

H.  ker je ogrožena tudi akademska svoboda; ker je bilo skoraj 200 univerzitetnih študentov izključenih iz univerz zaradi udeležbe na protestih za demokracijo, večje svoboščine in človekove pravice;

I.  ker mora biti razvoj in utrjevanje demokracije in pravne države ter spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin sestavni del zunanje politike EU, tudi pridružitvenega sporazuma med EU in državami Srednje Amerike iz leta 2012; ker ta sporazum vključuje klavzulo o demokraciji, ki je njegov bistveni element;

J.  ker z nacionalni dialogom med predsednikom Ortego ter nikaragovsko opozicijo in državljanskimi skupinami, ki se je začel 16. maja 2018 in v katerem je posredovala katoliška cerkev, ni bilo mogoče najti rešitve za izhod iz krize; ker so se 27. februarja 2019 znova začeli pripravljalni pogovori za nacionalni dialog med nikaragovsko vlado in združenjem Alianza Civica; ker si je združenje Alianza Civica zastavilo tri glavne cilje, ki jih želi doseči s pogajanji, in sicer: izpustitev političnih zapornikov in spoštovanje individualnih svoboščin, potrebne volilne reforme, ki morajo privesti do volitev, ter pravica; ker je nikaragovska vlada izpustila 100 političnih zapornikov in privolila v omilitev njihovih zapornih kazni v hišni pripor; ker je večina med njimi tarča nadlegovanja, aretacije pa se nadaljujejo; ker veliko število zapornikov (več kot 600) ostaja v zaporu; ker je bil nacionalni dialog prekinjen 10. marca 2019, ko se je Alianza Civica umaknila iz pogajanj;

1.  poudarja, da je Nikaragva zaradi dogodkov v aprilu in maju 2018 soočena s hudimi kršitvami demokracije, človekovih pravic in pravne države; znova opozarja na pomen svoje resolucije, ki jo je sprejel 31. maja 2018;

2.  obsoja vse represivne ukrepe nikaragovske vlade; izjavlja, da si je njegova delegacija med obiskom ustvarila verodostojno podobo trenutnih razmer; izjavlja tudi, da se je v zadnjih mesecih, še posebej po tem obisku, zatiranje opozicije in omejevanje temeljnih svoboščin brez vsakršnega dvoma še dodatno zaostrilo; glede na to obsoja vsesplošno represijo in omejevanje svobode izražanja, zbiranja in protestov, prepoved nevladnih organizacij in civilne družbe, izgon mednarodnih organizacij iz države, zapiranje medijev in napade nanje, omejevanje pravice do obveščenosti, izključitev študentov iz univerz ter poslabšanje razmer v zaporih in nečloveško ravnanje;

3.  meni, da ti ukrepi vlade, njenih institucij in njenih parapolitičnih organizacij sledijo načrtovani strategiji za uničenje politične opozicije, ki je lani vodila proteste; je prepričan, da se ta strategija metodično, sistematično in selektivno uporablja zoper vse voditelje, nevladne organizacije, medije in družbena gibanja, ki skušajo izraziti svoje legitimne zahteve za svobodo in demokracijo;

4.  izraža zaskrbljenost zaradi ogromnih demokratičnih, političnih in ekonomskih tveganj, s katerimi se soočajo prebivalci te države in ki se bodo glede na trenutne notranje spore, družbeni razkol in gospodarski propad še zaostrila, če ne bo hitrega ukrepanja; odločno poziva k resničnemu notranjemu dialogu, da bo mogoče poiskati trajno in mirno rešitev, ki bo vsem družbenim akterjem omogočila delovanje in svobodno izražanje ter jim povrnila državljanske pravice, kot je pravica do mirnega protesta; ponovno poudarja, da bi morali v okviru kakršne koli rešitve vsi, ki so odgovorni za kršitve, za to odgovarjati; poziva vse politične stranke, družbena gibanja, voditelje, študente in organizacije civilne družbe, naj ostanejo neomajno zavezani miroljubnim sredstvom za reševanje krize in to tudi znova poudarijo; znova izraža vso podporo reformi pravosodnega sistema in volilne zakonodaje ter poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj temu ustrezno ukrepa; poziva podpredsednico/visoko predstavnico in delegacijo EU, naj pozorno spremljata pogajanja, ki potekajo v državi med vlado in združenjem Alianza Civica, ter še najprej obravnavata človeške težave, ki izhajajo iz razmer v države ter so povezane z zaporniki, študenti, protestniki, novinarji itd.;

5.  obžaluje prekinitev delovanja mehanizma MESENI in konec mandata skupine GIEI pri Medameriški komisiji za človekove pravice; odločno obsoja preganjanje, aretacije in ustrahovanje ljudi, ki sodelujejo z OZN in drugimi mednarodnimi organi;

6.  poziva nikaragovsko vlado, naj sprejme naslednje tri nujne ukrepe kot znamenje svoje pripravljenosti v potekajočem dialogu: takojšnjo in brezpogojno izpustitev političnih zapornikov, takojšnjo ustavitev vseh oblik represije zoper nikaragovske državljane, vključno z nadlegovanjem, ustrahovanjem, vohunjenjem in preganjanjem opozicijskih voditeljev, in posledično odpravo vseh omejitev svoboščin ter povrnitev pravne subjektivitete in premoženja organizacijam za človekove pravice in vrnitev mednarodnih organizacij v državo;

7.  poudarja, da mora proces pod temi pogoji voditi k opustitvi pravnih postopkov zoper politične zapornike in jamstvom glede njihove telesne nedotakljivosti in moralne integritete, njihove zasebnosti in dolžnega pravnega postopanja, vrnitvi izgnanih, tudi novinarjev in študentov, demilitarizaciji ulic in razorožitvi paravojaških skupin ter oblikovanju jasnega časovnega načrta za svobodne, poštene in pregledne volitve v bližnji prihodnosti, v navzočnosti mednarodnih opazovalcev;

8.  zahteva, da se Italiji nemudoma izroči Alessio Casimirri, ki živi v Managui pod zaščito nikaragovske vlade, saj je bil v Italiji dokončno obsojen na šest kazni dosmrtnega zapora zaradi ugrabitve Alda Mora, nekdanjega predsednika stranke Krščanska demokracija, predsednika italijanske vlade in Evropskega sveta, ter za umor policajev iz njegovega spremstva 16. marca 1978 v Rimu;

9.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice, naj začnejo v skladu s sklepi Sveta z dne 21. januarja 2019 postopno uvajati usmerjene in individualne sankcije, ki ne bodo škodovale prebivalstvu, na primer neizdajanje vizumov in zamrznitev premoženja, zoper nikaragovsko vlado in posameznike, odgovorne za kršitve človekovih pravic, dokler ne bodo v državi povsem obnovljeno spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot se zahteva v dialogu; zato glede na te okoliščine poziva k uporabi klavzule o demokraciji iz pridružitvenega sporazuma med EU in Srednjo Ameriko, katerega podpisnica je tudi Nikaragva, in začasni opustitvi njegovega izvajanja za to državo;

10.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, generalnemu sekretarju Organizacije ameriških držav, Evro-latinskoameriški parlamentarni skupščini, Srednjeameriškemu parlamentu, skupini iz Lime ter vladi in parlamentu Republike Nikaragve.

(1) UL C 45 E, 23.2.2010, str. 89.
(2) UL C 285 E, 21.10.2010, str. 74.
(3) UL C 252, 18.7.2018, str. 189.
(4) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0238.


Letno strateško poročilo o izvajanju in uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja
PDF 201kWORD 67k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. marca 2019 o Letnem strateškem poročilu o izvajanju in uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja (2018/2279(INI))
P8_TA(2019)0220A8-0160/2019

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju resolucije Združenih narodov z naslovom Spreminjamo naš svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030, sprejete na vrhunskem srečanju Združenih narodov o trajnostnem razvoju 25. septembra 2015 v New Yorku,

–  ob upoštevanju Okvirne konvencije OZN o spremembi podnebja (UNFCCC), Pariškega sporazuma, ki je bil sprejet na 21. zasedanju konference pogodbenic (COP21) 12. decembra 2015 v Parizu, ter predložitve načrtovanih nacionalno določenih prispevkov EU in njenih držav članic z dne 6. marca 2015, ki sta jo Latvija in Evropska komisija predložili UNFCCC,

–  ob upoštevanju tretje mednarodne konference o financiranju za razvoj, ki je od 13. do 16. julija 2015 potekala v Adis Abebi,

–  ob upoštevanju člena 208 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju člena 7 PDEU, v katerem je določeno, da EU „skrbi za notranjo usklajenost svojih politik in dejavnosti ob upoštevanju vseh svojih ciljev“,

–  ob upoštevanju Skupne izjave Evropskega parlamenta, Sveta in Evropske komisije z dne 7. junija 2017 z naslovom Novo evropsko soglasje o razvoju – Naš svet, naše dostojanstvo, naša prihodnost(1),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 22. novembra 2016 z naslovom Novi ukrepi za trajnostno prihodnost Evrope – Evropsko ukrepanje za trajnost (COM(2016)0739);

–  ob upoštevanju dokumenta Komisije za razmislek z naslovom Za trajnostno Evropo do leta 2030“, objavljenega 30. januarja 2019,

–  ob upoštevanju večdeležniške platforme na visoki ravni za izvajanje ciljev trajnostnega razvoja OZN in njenega skupnega prispevka z dne 11. oktobra 2018, v katerem priporoča, naj EU razvije in izvaja krovno vizionarsko in preobrazbeno strategijo Trajnostna Evropa 2030, ki bo usmerjala politike in programe EU, vključno z vmesnimi in dolgoročnimi cilji, ter naj opredeli vizijo EU za trajnostno Evropo po Agendi 2030,

–  ob upoštevanju poročila EU o usklajenosti politik za razvoj, objavljenega 28. januarja 2019,

–  ob upoštevanju splošnega okoljskega akcijskega programa Unije do leta 2020 z naslovom Dobro živeti ob upoštevanju omejitev našega planeta(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. maja 2015 o financiranju za razvoj(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. maja 2016 o nadaljnjih korakih in pregledu Agende 2030(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. junija 2016 o poročilu EU za leto 2015 o usklajenosti politik za razvoj(5),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. novembra 2016 o povečanju učinkovitosti razvojnega sodelovanja(6),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2017 o ukrepanju EU za trajnost(7),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. marca 2018 o evropskem semestru za usklajevanje gospodarskih politik: letni pregled rasti za leto 2018(8),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. julija 2018 o kršitvi pravic domorodnih ljudstev v svetu, vključno s prilaščanjem zemljišč(9),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 20. junija 2017 o odzivu EU na agendo za trajnostni razvoj do leta 2030 (10502/17),

–  ob upoštevanju predloga Evropske komisije z dne 30. maja 2018 za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o Evropskem socialnem skladu plus (ESF+) (COM(2018)0382),

–  ob upoštevanju evropskega stebra socialnih pravic,

–  ob upoštevanju skupne izjave Svetovne zdravstvene organizacije in Evropskega parlamenta z dne 20. novembra 2018 z naslovom United to accelerate progress to health related Sustainable Development Goals – leaving no one behind (Združeni za hitrejši napredek pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja, povezanih z zdravjem – nihče ne bo zapostavljen),

–  ob upoštevanju poročila Eurostata o spremljanju napredka pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja v letu 2018 v EU,

–  ob upoštevanju strategije Evropa 2020,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 19. septembra 2018 z naslovom Primernejši kazalniki za ocenjevanje ciljev trajnostnega razvoja – prispevek civilne družbe,

–  ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 18. oktobra 2018 (EUCO 13/18), v katerih navaja, da so EU in njene države članice v celoti zavezane agendi za trajnostni razvoj do leta 2030 in njenemu izvajanju, ter v katerih je Evropski svet pozdravil namero Komisije, da bo objavila dokument za razmislek v letu 2018, in pozval, naj omenjeni dokument začrta pot za celovito strategijo izvajanja v letu 2019,

–  ob upoštevanju prednostnih nalog EU v Organizaciji združenih narodov in pri 73. Generalni skupščini Združenih narodov (september 2018–september 2019), ki jih je Svet sprejel 25. junija 2018,

–  ob upoštevanju prispevka večstranske platforme deležnikov o ciljih trajnostnega razvoja k dokumentu Komisije za razmislek z naslovom Za trajnostno Evropo do leta 2030, ki je bil objavljen 12. oktobra 2018,

–  ob upoštevanju svetovnega dogovora o migracijah in svetovnega dogovora o beguncih iz leta 2018,

–  ob upoštevanju Sendajskega okvira za zmanjševanje tveganja nesreč za obdobje 2015–2030, ki so ga države članice OZN sprejele 18. marca 2015 na tretji svetovni konferenci OZN o zmanjševanju tveganja naravnih nesreč,

–  ob upoštevanju skupnega sporočila Evropske unije in Združenih narodov z dne 27. septembra 2018 z naslovom A renewed partnership in development (Obnovljeno partnerstvo za razvoj)(10),

–  ob upoštevanju skupnega sporočila, objavljenega po tretjem tristranskem srečanju Afriške unije, Evropske unije in Organizacije združenih narodov, ki je potekalo 23. septembra 2018 v New Yorku(11),

–  ob upoštevanju skupne izjave EU in OZN za javnost z dne 23. septembra 2018(12),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju skupnih razprav Odbora za razvoj in Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane v skladu s členom 55 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj ter Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A8-0160/2019),

A.  ker ima Agenda 2030 potencial, da povzroči veliko preobrazbo, in ker določa skupne, ambiciozne, celovite, nedeljive in medsebojno povezane cilje za izkoreninjanje revščine, boj proti vse večji neenakosti in diskriminaciji ter spodbujanje blaginje, trajnosti, okoljske odgovornosti, socialnega vključevanja, enakosti spolov in spoštovanja človekovih pravic, zagotavljanje ekonomske, socialne in teritorialne kohezije ter krepitev miru in varnosti; ker so za doseganje ciljev trajnostnega razvoja potrebni takojšnje ukrepanje na vseh ravneh, učinkovita evropska strategija za izvajanje ter mehanizem za spremljanje in pregled;

B.  ker so Agenda 2030 in cilji trajnostnega razvoja ambiciozna vizija za uspešnejši, bolj vključujoč in odpornejši svet; ker Agenda 2030 temelji na temeljnih vrednotah Unije, kot so demokracija, sodelovanje, dobro upravljanje, socialna pravičnost, solidarnost, trajnost ter spoštovanje pravne države in človekovih pravic v EU, njenih državah članicah in po svetu; ker je prizadevanje za doseganje ciljev trajnostnega razvoja torej v popolnem sozvočju z načrti Unije za boljšo, bolj zdravo in bolj trajnostno prihodnost Evrope, ki bi morali biti med strateškimi prednostnimi nalogami EU;

C.  ker Agenda 2030 in doseganje ciljev trajnostnega razvoja pomenita izziv; ker je za doseganje 17 splošnih in 169 konkretnih ciljev potrebno usklajevanje med EU in njenimi državami članicami, Evropskim parlamentom, nacionalnimi parlamenti ter regionalnimi in lokalnimi oblastmi, pa tudi pristop upravljanja na več ravneh, ki temelji na aktivni in široko zastavljeni udeležbi javnosti, civilne družbe in zasebnega sektorja;

D.  ker je vključenost socialnih partnerjev vse od začetka ključna za Agendo 2030 in cilje trajnostnega razvoja, saj spodbuja vključevanje prednostnih nalog, kot so dostojno delo, boj proti neenakostim in sodelovanje civilne družbe; ker je ključno, da ti partnerji aktivno sodelujejo pri pregledu napredka in izvajanja Agende 2030 in ciljev trajnostnega razvoja;

E.  ker Komisija še ni oblikovala celovite strategije za izvajanje Agende 2030, ki bi vključevala področja notranje in zunanje politike EU s podrobnim časovnim načrtom do leta 2030 ter cilje in konkretne ukrepe, kot so zahtevali Parlament, Svet in Evropski svet, niti ni ciljev trajnostnega razvoja kot splošni okvir vključila v revidirane smernice za boljšo pripravo zakonodaje, ki so bile objavljene leta 2017; ker so potrebni skupni kazalniki in merila za merjenje in sistematično spremljanje izvajanja te strategije ter za opredelitev sedanjih in prihodnjih pomanjkljivosti;

F.  ker sta trajnost in prehod na podnebno nevtralno, krožno in socialno vključujoče gospodarstvo ključna za zagotavljanje dolgoročne rasti in konkurenčnosti EU, kar bo mogoče le ob popolnem upoštevanju zmogljivosti planeta;

G.  ker evropsko soglasje o razvoju priznava, da je skladnost politik za razvoj temeljni del prispevka EU k doseganju ciljev trajnostnega razvoja in da je za trajnostni razvoj potreben celovit in medsektorski pristop, saj je to v končni fazi vprašanje upravljanja, ki ga je treba obravnavati v partnerstvu z vsemi deležniki in na vseh ravneh; ker je učinkovito usklajevanje politik za razvoj ključno za izpolnitev Agende 2030;

H.  ker okvir politike in upravljanja EU že vsebuje nekatere zavezujoče in nezavezujoče cilje, merila in kazalnike, na primer na področju proračuna, socialnih zadev, energije in podnebja, ni pa celovite, dosledne in skupne strategije politik;

I.  ker je za izvajanje agende za trajnostni razvoj do leta 2030 potrebna večja ozaveščenost državljanov;

J.  ker so predhodne in naknadne ocene ključni instrumenti za preprečevanje negativnega učinka politik EU na trajnostni razvoj, predvsem na države v razvoju, in zagotavljajo kar najbolj pozitiven učinek teh politik; ker bi bilo treba ocene objaviti, da bi zagotovili polno preglednost in odgovornost;

K.  ker je Agenda 2030 univerzalna agenda, ki bi jo bilo treba izvajati v vseh državah; ker načelo univerzalnosti zahteva, da vsaka država upošteva učinek svojega delovanja v odnosu do drugih, da bi zagotovili skladnost razvojnih politik, kar zaradi zapletenosti in razdrobljenosti politik EU predstavlja velik izziv za Unijo;

L.  ker mora Komisija v skladu s sedmim okoljskim akcijskim programom izvesti presojo vpliva na okolje, ki ga ima potrošnja hrane in drugih dobrin v Uniji v globalnem kontekstu;

M.  ker bi svetovno partnerstvo za učinkovito razvojno sodelovanje lahko imelo pomembno vlogo pri vidikih spremljanja in odgovornosti, temelječih na dokazih, kar zadeva načela učinkovitosti pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja, ter pri podpori boljšemu izvajanju vseh akterjev na nacionalni ravni; ker bi moralo svetovno partnerstvo za učinkovito razvojno sodelovanje poskrbeti za jasno določene poti sodelovanja posameznih razvojnih akterjev, ki niso donatorji v sklopu OECD, vključno z novimi donatorji, organizacijami civilne družbe, človekoljubnimi zasebniki, finančnimi institucijami in družbami iz zasebnega sektorja;

N.  ker je financiranje za cilje trajnostnega razvoja velik izziv, ki zahteva močno politično zavezo EU in držav članic, zanj pa sta potrebna tudi močno svetovno partnerstvo in uporaba vseh oblik financiranja (iz domačih, mednarodnih, javnih, zasebnih in inovativnih virov); ker je zasebno financiranje bistvenega pomena, vendar ne more nadomestiti javnega financiranja;

O.  ker doseganje ciljev trajnostnega razvoja ni odvisno le od zadostnega financiranja, ampak tudi od nefinančnih ukrepov, kot je priznano v Agendi 2030;

P.  ker je učinkovita mobilizacija domačih virov nepogrešljiv dejavnik pri doseganju ciljev Agende 2030; ker države v razvoju še posebej prizadene utaja davkov od dohodkov pravnih oseb in izogibanje davkom;

Q.  ker je v členu 208 PDEU določeno, da je glavni cilj politike Unije na področju razvojnega sodelovanja zmanjšanje in dolgoročno izkoreninjenje revščine;

R.  ker se bo politični forum OZN na visoki ravni za trajnostni razvoj sestal septembra 2019 na ravni vrhunskih srečanj pod okriljem Generalne skupščine OZN, da bi ocenili izvajanje Agende 2030 kot celote s pregledom napredka na področju vseh ciljev trajnostnega razvoja na celovit način, in julija 2019 na ministrski ravni, da bi pregledali napredek pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja 4 (kakovostno izobraževanje), 8 (dostojno delo in gospodarska rast), 10 (zmanjšanje neenakosti), 13 (podnebni ukrepi), 16 (mir, pravno varstvo in močne ustanove) in 17 (partnerstva za cilje trajnostnega razvoja), nato pa vsako leto, da bi ocenili napredek pri doseganju ciljev, ki niso bili vključeni v tematski pregled leta 2019;

S.  ker je vrhovno zasedanje Generalne skupščine OZN o ciljih trajnostnega razvoja priložnost, da EU in njene države članice izpostavijo svoj napredek pri izvajanju Agende 2030 in na področju ciljev trajnostnega razvoja na celovit način;

T.  ker pri postopkih spremljanja in pregleda izvajanja Agende 2030 pri OZN Unija ni bila vedno enotna pri glasovanju, predvsem na področju spolnega in reproduktivnega zdravja ter spolnih in reproduktivnih pravic;

U.  ker politični forum na visoki ravni za trajnostni razvoj zagotavlja ustrezen prostor za EU in njene države članice, da preverijo svoj napredek pri izvajanju Agende 2030 prek prostovoljnih nacionalnih pregledov in da prevzamejo vodilno vlogo kot največje donatorice uradne razvojne pomoči ter kot gonilna sila na področju trajnosti in okoljskih politik; ker so izpolnjeni prostovoljni nacionalni pregledi namenjeni ocenjevanju napredka pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja in identificiranju vrzeli in izzivov, ki še ostajajo;

V.  ker bo imela uradna razvojna pomoč bistveno vlogo pri uresničevanju agende za trajnostni razvoj do leta 2030, zlasti v državah z nizkim dohodkom, pa tudi pri boju proti skrajni revščini in neenakosti, če se bodo spoštovala načela učinkovitega razvoja, torej odgovornost držav, preglednost, osredotočanje na rezultate in vključenost;

W.  ker je načelo, da nihče ne sme biti zapostavljen, v osrčju Agende 2030; ker je bilo leta 2017 približno 22,5 % prebivalstva EU izpostavljenega revščini ali socialni izključenosti, 6,9 % prebivalstva pa je še vedno trpelo hudo materialno pomanjkanje(13); ker ima neenakost raznolike socialne posledice, kot so velike razlike v blaginji in kakovosti življenja, vključno s profesionalnimi priložnostmi in zdravstvom;

X.  ker je v Uniji revščina otrok in njihova socialna izključenost v Uniji trajno visoka (26,4 % leta 2017); ker je v evropskem stebru socialnih pravic določeno, da imajo otroci pravico do zaščite pred revščino in da imajo otroci iz prikrajšanih okolij pravico do posebnih ukrepov za krepitev enakih možnosti; ker se naložbe v majhne otroke povrnejo kot znatne koristi zanje in za vso družbo in so bistvene za prekinitev cikla prikrajšanosti v mladosti;

Y.  ker je EU v zadnjih petih letih dosegla napredek v zvezi s skoraj vsemi cilji trajnostnega razvoja, saj je sedem držav članic EU-27 med prvimi desetimi na svetovnem indeksu SDG in ker so vse države članice EU-27 med prvimi 50 (od 156)(14); ker so nekatere države članice že vodilne pri izvajanju ciljev trajnostnega razvoja; ker EU kljub temu še vedno nima strategije izvajanja za cilje trajnostnega razvoja;

Z.  ker ima lahko visoka in naraščajoča neenakost med državami in znotraj njih veliko socialno in gospodarsko ceno; ker je neenakost v jasnem nasprotju s ciljem trajnostnega razvoja;

AA.  ker je bilo boljše pravno urejanje izrecno omenjeno v sporočilu Komisije kot orodje za nadaljnje vključevanje trajnostnega razvoja v evropske politike(15);

AB.  ker so v dokumentu služb Komisije z dne 19. julija 2018 o boju proti HIV/aidsu, virusnemu hepatitisu in tuberkulozi v Evropski uniji in sosednjih državah (SWD(2018)0387) poudarjene vrzeli in omejitve v zvezi s podatki o spremljanju virusnega hepatitisa, zaradi katerih je težko oceniti, kako daleč so države članice EU od cilja trajnostnega razvoja;

AC.  ker bela knjiga Komisije z dne 1. marca 2017 o prihodnosti Evrope (COM(2017)2025) ni vključevala trajnostnega razvoja ali Agende 2030 kot opisa prihodnosti EU ali vizije zanjo;

AD.  ker je bilo v Unicefovem poročilu z naslovom Progress for Every Child in the SDG Era (Napredek za vsakega otroka v dobi ciljev trajnostnega razvoja), objavljenem marca 2018, ugotovljeno zaskrbljujoče pomanjkanje podatkov v 64 državah ter nezadosten napredek pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja v 37 državah; ker več kot pol milijarde otrok živi v državah, ki ne morejo meriti napredka v zvezi z cilji trajnostnega razvoja;

AE.  ker je dostojno delo osnova za pošteno in vključujočo rast ter gonilo razvoja in družbenega napredka; ker skupaj s socialno zaščito tistih, ki ne morejo najti zaposlitve ali ne morejo delati, obravnava neenakost in močno pripomore k družbenemu in gospodarskemu napredku;

Evropsko vodstvo za univerzalne vrednote v multilateralnem okviru za ljudi, planet in blaginjo

1.  poudarja, da je za kompleksne globalne izzive, s katerimi se svet sooča, potreben celovit odziv, ki ga lahko zagotovi agenda za trajnostni razvoj do leta 2030;

2.  poudarja, da je cilj Agende 2030 doseči večjo blaginjo za vse ob upoštevanju omejitev našega planeta in pravičen svet, tako da nihče ne bo zapostavljen, ter da je treba štiri bistvene stebre trajnostnega razvoja (družbo, okolje, gospodarstvo in upravljanje) obravnavati na celovit način, da bi dosegli cilje trajnostnega razvoja; poudarja, da je trajnostni razvoj temeljni cilj Unije, kot je določeno v členu 3(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU), ter bi moral imeti osrednjo vlogo v razpravi in zgodbi o prihodnosti Evrope; poleg tega poudarja, da bi moralo izvajanje ciljev trajnostnega razvoja voditi v spremembo paradigme in postati okvirni dolgoročni gospodarski model EU, ki bi nasledil sedanjo strategijo Evropa 2020;

3.  poudarja, da je izvajanje Agende 2030 tesno povezano z evropskimi vrednotami in interesi ter da predstavlja bistveno novost, ki bi lahko z multilateralizmom in mednarodnim sodelovanjem osvežila svetovni red;

4.  opozarja, da je treba podatke za vse ustrezne kazalnike za vse cilje sistematično razčleniti glede na spol in druge značilnosti;

5.  poudarja, da bi morala Unija obnoviti svojo zavezo, da bo vodilna v svetu pri izvajanju Agende 2030 in ciljev trajnostnega razvoja, skupaj s svojimi državami članicami ter njihovimi lokalnimi in regionalnimi oblastmi, v skladu z načelom subsidiarnosti in v tesnem sodelovanju s svojimi mednarodnimi partnerji; opozarja, da bi moral večletni finančni okvir za obdobje 2021–2027 odražati politično delovanje EU; poudarja, da mora Agenda 2030 dodatno spodbuditi usklajen pristop med notranjim in zunanjim delovanjem EU ter njenimi drugimi politikami ter skladnost vseh finančnih instrumentov Unije za globalni odziv in zavezanost trajnostni rasti in razvoju;

6.  vztraja, da je za izvajanje ciljev trajnostnega razvoja potrebno učinkovito sodelovanje na ravni EU ter na nacionalni, regionalni in lokalni ravni ob upoštevanju načel subsidiarnosti in sorazmernosti; poudarja pomembno vlogo svetovalnih svetov za okolje in trajnostni razvoj pri tem sodelovanju in meni, da bi bilo treba okrepiti njihovo udeležbo na vseh ravneh upravljanja;

7.  pozdravlja dejstvo, da si mnoge države članice in partnerske države zunaj EU močno prizadevajo oblikovati mehanizme in strategije za izvajanje ciljev trajnostnega razvoja ter jih vključiti v svoje politike in okvire upravljanja; odločno poziva države članice, ki teh mehanizmov še niso razvile, naj to storijo; poudarja, da EU s podpiranjem in spodbujanjem tretjih držav pri izvajanju podobnih ukrepov prispeva k vzpostavitvi enakih konkurenčnih pogojev za vse; priznava, da so še vedno potrebne nadaljnje izboljšave na ravni EU;

8.  poziva Komisijo in države članice, naj v svoje politike vključijo horizontalni pristop k ciljem trajnostnega razvoja;

9.  ugotavlja, da so se v letu 2015 vse evropske države, tako članice kot nečlanice EU, zavezale k Agendi 2030; meni, da bi bilo treba v okviru razprave o prihodnosti Evrope razmisliti o razvoju vseevropskega okvira za doseganje ciljev trajnostnega razvoja, ki bi zajemal države članice EU, države EGP, podpisnice pridružitvenih sporazumov EU, kandidatke za vstop v EU in Veliko Britanijo po njenem izstopu iz EU; poudarja, da je pomembno spodbujati parlamentarne razprave na vseh ravneh;

10.  pozdravlja dokument Komisije za razmislek z naslovom Za trajnostno Evropo do leta 2030, v katerem so predlagani trije scenariji o prihodnosti ciljev trajnostnega razvoja v EU; se zavzema za prvi scenarij, v katerem je predlagana splošna strategija za izvajanje ciljev trajnostnega razvoja v EU in državah članicah; meni, da je v kontekstu prihodnosti Evrope trajnostna Evropa pravi korak za blaginjo in dobrobit njenih državljanov ter planeta;

11.  obžaluje, da Komisija še ni oblikovala celovite strategije za izvajanje ciljev trajnostnega razvoja;

12.  poudarja pomen uradne razvojne pomoči kot ključnega instrumenta za izkoreninjenje revščine ter opozarja na zaveze EU in držav članic na tem področju, vključno s ciljem, da bodo za uradno razvojno pomoč namenile 0,7 % bruto nacionalnega dohodka (BND), pri čemer bo od 0,15 % do 0,20 % uradne razvojne pomoči iz BND dodeljene najmanj razvitim državam; poziva EU in države članice, naj se nemudoma ponovno zavežejo, da bodo za uradno razvojno pomoč namenile 0,7 % BND, ter naj to pomoč postopoma povečujejo, da bodo ta cilj dosegle v skladu z natančnim časovnim načrtom; poziva države članice, naj pripravijo preverljive letne akcijske načrte za doseganje posameznih ciljev uradne razvojne pomoči; poudarja, da zaradi odgovornosti EU in držav članic, da dosežejo cilj 0,7 % BND za uradno razvojno pomoč, države članice odgovarjajo tako nacionalnim parlamentom kot tudi Evropskemu parlamentu;

13.  priznava, da je treba za doseganje ciljev trajnostnega razvoja zaščititi koristi za zdravje in pospešiti napredek; ugotavlja, da je bil na več zdravstvenih področjih po svetu dosežen izjemen napredek, vendar še številni izzivi še vedno ostajajo, med njimi so odpravljanje razlik v zdravju med prebivalci stabilnih držav in tistimi, ki živijo v nestabilnih, ranljivih razmerah, pa tudi razlik v zdravju znotraj držav;

14.  priznava, da je agenda za trajnostni razvoj do leta 2030 okrepila svetovno zdravje kot politično prednostno nalogo; trdi, da je zdravo prebivalstvo bistvenega pomena za trajnostni razvoj, torej za odpravo revščine, spodbujanje miroljubnih in vključujočih družb ter za varstvo okolja; vztraja, da je zdravje tudi rezultat in kazalnik napredka, ki odraža uspeh številnih ciljev in Agende 2030 kot celote;

15.  poudarja, da je EU na splošno uspela zmanjšati svoje emisije toplogrednih ciljev in jih ločiti od gospodarske rasti, s čimer je bistveno prispevala k svetovnim prizadevanjem, tudi ob upoštevanju emisij, ki so povezane z uvozom in izvozom EU(16); vseeno ugotavlja, da so potrebna dodatna prizadevanja na ravni EU in na svetovni ravni;

Krepitev strateškega in skupnega ukrepanja EU v smeri doseganja globalnih ciljev

16.  poziva Komisijo, naj pripravi podrobno analizo vrzeli v obstoječih politikah in njihovega izvajanja, da bi opredelili kritična področja sinergije in nedoslednosti; poziva Komisijo, naj nemudoma jasno opredeli korake, ki so potrebni do leta 2030 v zvezi s politikami in zakonodajo, zbiranjem statističnih in razčlenjenih podatkov ter upravljanjem in izvajanjem, da bi do konca leta 2019 oblikovali celovito strategijo za doseganje Agende 2030;

17.  odločno poziva Komisijo, naj pripravi ambiciozno, splošno in vseobsegajočo strategijo za izvajanje Agende 2030 ter tako cilje trajnostnega razvoja v celoti vključi v politike in upravljanje EU, zagotovi smernice, ki jih institucije EU in države članice potrebujejo za izvajanje, spremljanje in pregled Agende 2030, ter opredeli podrobne načrte, konkretne cilje in roke; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo v strategiji obravnavane medsebojne povezave med cilji trajnostnega razvoja;

18.  poziva Komisijo, naj okrepi sodelovanje z OZN, države članice pa poziva, naj podprejo reformo, ki trenutno poteka, da bo ustrezala izvajanju Agende 2030;

19.  opozarja, da so vsi cilji trajnostnega razvoja pomembni za uresničevanje pravic otrok; poudarja pomen izvajanja smernic EU za spodbujanje in varstvo pravic otroka v kontekstu zunanjih odnosov EU; poziva Komisijo, naj spremlja napredek na področju pravic otroka v zunanjih programih EU ter poroča o njem;

20.  poziva Komisijo kot ključni temelj za izgradnjo trajnostne Evrope, naj vodi razvoj trajnostnega modela proizvodnje in potrošnje hrane, ki bo varoval in odstranil pritisk prehranskih sistemov na zdravje in okolje ter bo zagotovil gospodarske koristi kmetom, podjetjem in državljanom;

21.  poziva Komisijo, naj si v sodelovanju s ključnimi deležniki na vseh ravneh prizadeva za zagotavljanje zdravega življenja in spodbujanja blaginje za vse in za vse starosti, predvsem, da bi zdravstvo postalo dostopnejše, tudi z vidika cene, učinkovito in trajnostno, da bi bolj celovito obravnavali dejavnike tveganja, da bi zagotovili izmenjavo dobre prakse in okrepili zmogljivosti za preprečevanje in obvladovanje svetovnih zdravstvenih groženj, kot je protimikrobna odpornost;

22.  poziva Komisijo, naj programske, finančne in operativne politike, pristope in metodologije uskladi z OZN in njenimi partnerji, kjer lahko okrepi uspešnost in učinkovitost, da bi se izboljšala učinkovitost skupnih politik, kot so enakost spolov ter reproduktivno zdravje in zdravje mater, novorojenčkov, otrok in najstnikov, podnebne spremembe in okolje ter obravnavanje neenakosti in revščine;

23.  poudarja, da so zagotavljanje davčne pravičnosti in preglednosti, boj proti izogibanju davkom in davčnim utajam, izkoreninjenje nezakonitih finančnih tokov in odprava davčnih oaz ter povečanje mobilizacije domačih sredstev bistvenega pomena za financiranje Agende 2030; ponovno poziva k oceni učinka prelivanja nacionalnih davčnih politik in davčnih politik EU na države v razvoju ter k zagotovitvi skladnosti politik za razvoj;

24.  poudarja, kako pomembno je odpraviti družbene in gospodarske neenakosti ter spodbujati enakost spolov v EU in po svetu; opozarja na temeljno načelo Agende 2030, da nihče ne sme biti zapostavljen; zato poziva Komisijo, naj posebno pozornost nameni najbolj marginaliziranim in ranljivim pripadnikom družbe, da zagotovi vključenost vseh;

25.  poziva Komisijo, naj spodbuja trajnostne globalne vrednostne verige z uvedbo sistemov potrebne skrbnosti za podjetja, pri katerih bi bil poudarek na vsej dobavni verigi, s čimer bi spodbudila podjetja k odgovornejšim naložbam in pospešila učinkovitejše izvajanje poglavij prostotrgovinskih sporazumov o trajnosti, vključno z bojem proti korupciji, preglednostjo, bojem proti izogibanju davkom in z odgovornim ravnanjem podjetij;

26.  meni, da bi morali biti cilji trajnostnega razvoja v središču strategije EU za trajnostni razvoj in vključujočo rast; poudarja, da je treba jasno določiti skupne kazalnike, merila in cilje, analizo oddaljenosti od ciljev, ukrepe, ki so potrebni za doseganje ciljev, ter sredstva za njihovo izvajanje; poudarja, da bi moralo biti v strategiji EU do leta 2030 opisano tudi, kdaj in kako bo Unija izvedla ocene učinka glede trajnosti, da bi odpravila obstoječe vrzeli, preusmerila obstoječe politike in razvila nove zakonodajne predloge ali preglede zakonodaje Unije, hkrati pa zagotovila skladnost in usklajevalne ukrepe na ravni EU in na ravni držav članic; zato poziva Komisijo in Svet v vseh svojih sestavah, naj brez odlašanja nadaljujeta to delo;

27.  meni, da bi moral biti evropski semester usklajen z Agendo 2030 in vključevati Parlament, proces pa bi moral obsegati tudi preverjanje trajnosti; zato poziva Komisijo, naj obstoječi proces evropskega semestra dodatno prilagodi; poudarja, da je treba pri tem zlasti zagotoviti, da se pri evropskem semestru celovito upoštevajo vse razsežnosti ciljev trajnostnega razvoja;

28.  poziva Komisijo, naj razvije celovito strategijo za podporo naložbam, s katerimi se krepi okoljska trajnost, ter zagotovi ustrezno povezavo med cilji trajnostnega razvoja in evropskim semestrom;

29.  poudarja, da je treba jasno opredeliti ukrepe, ki jih je treba sprejeti na posamezni ravni upravljanja za uresničevanje ciljev, hkrati pa upoštevati načelo subsidiarnosti; poziva, naj se za države članice, ki tega še niso storile, oblikujejo jasne in skladne poti za trajnostni razvoj na ustrezni ravni (nacionalni, podnacionalni ali lokalni); poudarja, da bi morala Komisija pripraviti smernice o tem procesu, da se zagotovi skladen pristop; poziva k pristopu na več ravneh, da bi dosegli boljše razumevanje, večjo vključenost in skupno odgovornost pri izvajanju ciljev trajnostnega razvoja;

30.  pozdravlja objavo drugega poročila Eurostata o spremljanju trajnostnega razvoja v EU, ki predstavlja korak naprej k oblikovanju celovitega mehanizma EU za spremljanje;

31.  poudarja, da mora Komisija razviti celovit, učinkovit in participativen okvir za spremljanje, odgovornost in pregled izvajanja in vključevanja ciljev trajnostnega razvoja in Agende 2030, ki je skladen z okvirom svetovnih kazalnikov OZN in kjer se zbirajo informacije in ustrezni razčlenjeni podatki na nacionalni in podnacionalni ravni, hkrati pa priznava, da Eurostat sam ne more izčrpno zajeti vseh razsežnosti napredka v zvezi s cilji trajnostnega razvoja; poudarja, da je treba upoštevati učinke prelivanja ter medsebojno povezanost in nedeljivost ciljev, ter poziva, naj se Eurostatu podeli mandat tudi za sistematično poročanje o uspešnosti ciljev trajnostnega razvoja v posameznih državah članicah na podlagi enotnega sklopa kazalnikov;

32.  poudarja potrebo po širokem naboru kazalnikov, ki niso zgolj ekonomske narave in zajemajo preobrazbeno naravo ciljev trajnostnega razvoja, zlasti v zvezi z obravnavanjem vseh oblik revščine, ter bi jih bilo treba meriti z razčlenjenimi podatki, pomembnimi za uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja; poudarja, da mora Eurostat oblikovati sklop posebnih kazalnikov napredka za notranje uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja v EU na ustreznih ravneh upravljanja;

33.  opozarja na ključno vlogo EU pri krepitvi standardov preglednosti, odgovornosti in trajnosti globalnih vrednostnih verig; poudarja, da je EU normativna in gospodarska sila, zato mora biti vodilna na področju dobre prakse in oblikovanja svetovnih pravil; poziva Komisijo in države članice, naj podprejo pogajanja o zavezujoči pogodbi OZN o nadnacionalnih družbah in človekovih pravicah;

34.  poziva države članice EU, naj zagotovijo podatke za učinkovito spremljanje virusnega hepatitisa v skladu s kazalniki, ki jih je določil Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni, ter poziva Evropsko komisijo, naj ta proces pozorno spremlja v skladu z zavezami iz svojega sporočila z naslovom Novi ukrepi za trajnostno prihodnost Evrope iz novembra 2016;

35.  poudarja, kako pomembno je ozaveščanje o preobrazbenem potencialu agende za trajnostni razvoj do leta 2030 in o njenih ciljih; opozarja, da je treba v procesih izvajanja in spremljanja sodelovati z državljani in organizacijami civilne družbe; poudarja pomembno vlogo Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov;

36.  poudarja, da sta pri spremljanju napredka Unije v zvezi z Agendo 2030 pomembni preglednost in demokratična odgovornost, in zato izpostavlja vlogo sozakonodajalcev v tem procesu; meni, da bi s sklenitvijo zavezujočega medinstitucionalnega sporazuma na podlagi člena 295 PDEU zagotovili primeren okvir za tovrstno sodelovanje;

37.  poziva Komisijo in države članice, naj dodatno izboljšajo razpoložljive informacije in ozaveščenost državljanov o tem, da je treba dokončati Agendo 2030;

38.  poudarja, da je treba večletni finančni okvir usmeriti k Agendi 2030 in zagotoviti boljše vključevanje trajnostnega razvoja v vse mehanizme financiranja in proračunske vrstice; zato poziva Komisijo, naj v večletnem finančnem okviru okrepi odgovornost za doseganje skupnih rezultatov; ponavlja svoje stališče o prihodnjem večletnem finančnem okviru, s katerim poziva k obvezni vmesni reviziji na podlagi pregleda delovanja večletnega finančnega okvira in ob upoštevanju ocene napredka pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja; poudarja, da je treba preveriti načrtovane finančne okvire obstoječih politik, da se zagotovi skladnost s trajnostnim razvojem;

39.  meni, da je treba za pravočasno in uspešno izvajanje Agende 2030 precej pospešiti okolju prijazne naložbe, inovacije in rast v EU, ter poudarja pomen širše uporabe inovativnih in obstoječih finančnih orodij, kot so zelena javna naročila, ter nujnost drugačnih pristopov k sedanji naložbeni politiki, zlasti postopnega opuščanja okolju škodljivih subvencij;

40.  pozdravlja vse večjo količino institucionalnega in zasebnega kapitala, namenjenega financiranju ciljev trajnostnega razvoja, ter poudarja pomen trdnega okvira za vzdržne finance, ki vključuje izračun kapitalskih zahtev bank in bonitetno obravnavo visokoogljičnih sredstev, bonitetna pravila za zavarovalnice ter posodobitev dolžnosti institucionalnih vlagateljev in upraviteljev premoženja;

Skladnost politik, usklajevanje in vključevanje ciljev trajnostnega razvoja

41.  poudarja pomen boljšega usklajevanja in sodelovanja med organi odločanja, različnimi organizacijami in ustreznimi deležniki, vključno z lokalnimi organi in organizacijami civilne družbe, ter znotraj njih, za izvajanje Agende 2030 in večjo skladnost politik za trajnostni razvoj;

42.  pozdravlja, da je bilo sprejeto poročilo Komisije o skladnosti politik za razvoj za leto 2019 in da se skuša to načelo vgraditi v pristop EU k izvajanju ciljev trajnostnega razvoja; želi spomniti, da je to načelo zapisano v členu 208 Pogodbe o delovanju Evropske unije in da je nekakšen temelj za uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja;

43.  priznava napredek, ki je bil z orodji za skladnost politik za razvoj dosežen pri vplivanju na oblikovanje politik EU; poziva k nadaljnjim prizadevanjem, da bi na podlagi mehanizmov za skladnost politik za razvoj zagotovili upoštevanje razvojnih ciljev v nerazvojnih politikah;

44.  poudarja, da je skladnost politik za razvoj temeljni element skladnosti politik za trajnostni razvoj in prispevek k njej; močno priporoča, naj se dobra praksa in izkušnje, pridobljene iz skladnosti politik za razvoj, uporabijo za nadaljnji razvoj in operacionalizacijo skladnosti politik za trajnostni razvoj;

45.  poziva Komisijo in države članice, naj potrdijo svojo zavezo za zagotovitev skladnosti politik za razvoj kot pomembnemu prispevku k širši skladnosti politik za trajnostni razvoj pri ukrepih za izvajanje Agende 2030; poudarja, da je treba okrepiti mehanizme za skladnost politik v vseh institucijah EU in pri oblikovanju politik ter zagotoviti, da bo to načelo ustrezno upoštevano v rednih predhodnih ocenah učinka in z uvedbo ustreznih mehanizmov za odgovornost in reševanje sporov;

46.  meni, da skladnost politik za trajnostni razvoj pomeni, da je treba vse ustrezne prihodnje politike ter vse finančne in nefinančne instrumente na ravni EU oblikovati, izvajati in spremljati z namenom, da bi uresničili cilje trajnostnega razvoja, ter da bi morala Komisija zato hitro razviti potrebne politične zmogljivosti na vseh ravneh;

47.  poziva Komisijo, naj sprejme akcijski načrt za nadaljnje ukrepanje v skladu s priporočili iz zunanje ocene skladnosti za razvoj, ki poziva k oblikovanju jasnega sklopa pravil za izvajanje tega koncepta; ponovno poziva, da je treba jasno opredeliti odgovornost vseh institucij EU pri uresničevanju zavez v zvezi s skladnostjo politik za razvoj;

48.  ponovno poziva k razpravi o skladnosti politik za razvoj na ravni Evropskega sveta in s tem za zagon teh mehanizmov pri uresničevanju ciljev agende za trajnostni razvoj do leta 2030; meni, da bo mogoče, kot je pokazala zunanja ocena skladnosti politik za razvoj, le s politično voljo EU znatno vplivati na spodbujanje in učinkovitost pristopa skladnosti politik za razvoj;

49.  poudarja, da bo morala EU glede na pravno obveznost spodbujanja skladnosti politik za razvoj, določeno v členu 208 PDEU, proaktivno začeti dialog z državami in regijami v razvoju za razpravo in razmislek o političnih pobudah, ki bi lahko vplivale nanje;

50.  poudarja, da ima EU že zdaj ene najvišjih okoljskih standardov na svetu in da so njena podjetja pred svetovno konkurenco, zaradi česar velja za utrdbo svobode in demokracije s stabilnimi institucijami, ki temeljijo na pravni državi in živahni civilni družbi; meni, da bi se EU zato lahko odločila za bolj zavzeto promocijo svojih sedanjih okoljskih in socialnih standardov in standardov upravljanja;

51.  pozdravlja ustanovitev delovne skupine za Agendo 2030 v okviru Sveta za splošne zadeve; poziva k vzpostavitvi mehanizmov za usklajevanje in sodelovanje pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja med Parlamentom, Svetom in Komisijo, pa tudi znotraj njih, da se zagotovi skladnost politike; poudarja, da bi bilo treba te mehanizme jasno opredeliti in določiti v okviru medinstitucionalnega sporazuma za trajnostno Evropo do leta 2030, saj bodo usklajeni politični postopki med tremi institucijami ključni za uspešno izvajanje Agende 2030; poziva vse tri institucije, naj sodelujejo pri nadaljnjem delu večdeležniške platforme na področju ciljev trajnostnega razvoja, in poudarja, kako pomembno je, da se v to platformo vključijo vsi ustrezni deležniki, tudi organizacije civilne družbe;

52.  meni, da bi bilo treba v skladu ciljem trajnostnega razvoja 17 o partnerstvih okrepiti vlogo obstoječe večdeležniške platforme na področju ciljev trajnostnega razvoja ter jo vključiti v uradni medinstitucionalni posvetovalni okvir;

53.  poudarja, da ima razvojno sodelovanje pomembno vlogo pri podpiranju izvajanja Agende 2030 v državah v razvoju; pozdravlja vključitev ciljev trajnostnega razvoja v novo evropsko soglasje o razvoju; želi spomniti, da je poglavitni cilj (cilj trajnostnega razvoja 1) razvojnega sodelovanja EU izkoreninjenje revščine; želi spomniti, da je prvi cilj trajnostnega razvoja neločljivo povezan z drugim; zatrjuje, da ob sedanji hitrosti in obsegu izvajanja najverjetneje ne bomo spodbudili transformativnih sprememb, ki so potrebne za uresničitev podciljev v okviru drugega cilja trajnostnega razvoja, čeprav je bilo nekaj napredka že doseženega; poziva k intenzivnejšim prizadevanjem za nadaljnje spremljanje izvajanja priporočil po pregledu drugega cilja trajnostnega razvoja, ki ga je leta 2017 izvedel forum na visoki ravni za trajnostni razvoj;

54.  ponovno poziva, naj se uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja vključi v vsa področja politike; pozdravlja zavezo Komisije, da bo vključila cilje trajnostnega razvoja v svojo agendo za boljše pravno urejanje, in poudarja možnost, da bi orodja za boljše pravno urejanje strateško uporabili za neodvisne ocene skladnosti politik EU v zvezi z Agendo 2030 in s politiko na področju razvojnega sodelovanja, ki jih izvaja Komisija; poziva Komisijo, naj hitro revidira smernice v okviru agende za boljše pravno urejanje ter dodatno okrepi in spremlja svoje redne predhodne ocene, da bi zagotovila popolno skladnost politik pri izvajanju ciljev trajnostnega razvoja, obenem pa spodbujala sinergijo, pridobivala dodatne koristi in preprečevala kompromise, tako na evropski ravni kot tudi na ravni držav članic;

55.  poziva k usklajevanju parlamentarnih odborov, da bi spremljali izpolnjevanje obveznosti EU iz Agende 2030 in nadalje ukrepali v zvezi z njimi;

56.  poziva konferenco predsednikov in konferenco predsednikov odborov v Evropskem parlamentu, naj ocenita, ali je sedanja struktura v Parlamentu ustrezna za učinkovito in celovito spremljanje dela v vseh sektorjih politike za uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja v notranjih in zunanjih politikah EU;

57.  poziva Evropski parlament, Komisijo in Svet, naj si prizadevajo za skupno izjavo o trajnosti, s katero bi cilje trajnostnega razvoja vpeli med večletne medinstitucionalne prednostne naloge prihodnjega zakonodajnega obdobja;

58.  poudarja vlogo rednih in ustreznih predhodnih ter naknadnih ocen učinka pri zagotavljanju boljšega vključevanja Agende 2030 in doseganju rezultatov; poudarja, da je pomembno ovrednotiti kratkoročne in dolgoročne posledice politik in njihov potencialni prispevek k trajnostnemu razvoju; želi spomniti na obveznost iz primarnih pogodb, da je treba upoštevati cilje razvojnega sodelovanja pri vseh politikah, ki lahko vplivajo na države v razvoju;

59.  želi opomniti, da je za doseganje ciljev trajnostnega razvoja v državah v razvoju izredno pomembno mobilizirati domače vire; poudarja, da po ocenah iz poročila Konference Združenih narodov za trgovino in razvoj (UNCTAD) z naslovom World Investment Report 2015 – Reforming International Investment Governanceorld Investment Report 2015 – Reforming International Investment Governance (Poročilo o naložbah po svetu za leto 2015 – Reforma upravljanja mednarodnih naložb)(17) države v razvoju zaradi izmikanja velikih podjetij plačilu davka od dohodkov pravnih oseb vsako leto izgubijo najmanj 100 milijard USD; v zvezi s tem pozdravlja delovni dokument služb Komisije z dne 15. oktobra 2015 z naslovom Collect More – Spend Better: Achieving Development in an Inclusive and Sustainable Way (Povečanje prihodkov in boljša poraba sredstev za doseganje vključujočega in trajnostnega razvoja) (SWD(2015)0198), ki je namenjen reševanju tega vprašanja; obžaluje pa, da ni konkretnih ukrepov, s katerimi bi zagotovili izvajanje te strategije Komisije; poziva Komisijo, naj predlaga vodilni program za mobilizacijo domačih virov, s čimer bi zagotovili več pobranih davčnih prihodkov in tako poskrbeli za financiranje ciljev trajnostnega razvoja;

60.  vztraja, da je treba okrepiti lokalne akterje, ki se bodo zavzemali za trajnostni razvoj, in poziva k intenzivnejši udeležbi nacionalnih parlamentov ter regionalnih in lokalnih oblasti v vseh fazah uresničevanja teh ciljev – od načrtovanja in zasnove programov do vrednotenja in spremljanja; poleg tega poziva Komisijo, naj okrepi podporo mestom in lokalnim oblastem, da bodo razvili, izvajali in spremljali učinkovite politične pobude in strategije za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja;

61.  pozdravlja vse večje sodelovanje zasebnega sektorja pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja; poudarja, da je pomembno ustvariti okolje, v katerem bodo omogočene nove pobude in partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem in ki bo spodbujal podjetja, da bodo svojo poslovno strategijo uskladila s cilji trajnostnega razvoja;

62.  želi spomniti, da OZN ocenjuje, da bo za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja vsako leto treba vložiti pet do sedem bilijonov USD; zato vztraja, da je treba privabiti naložbe, in pozdravlja potencial načrta EU za zunanje naložbe;

Prostovoljni nacionalni pregledi in poročanje EU za politični forum na visoki ravni za trajnostni razvoj leta 2019 v okviru generalne skupščine OZN

63.  spodbuja države članice, naj izvajajo redne in vključujoče preglede napredka, in spodbuja države članice, ki se še niso zavezale k pripravi prostovoljnega nacionalnega pregleda, naj to storijo v skladu z Agendo 2030; države članice, ki pa so prostovoljni nacionalni pregled že opravile, naj določijo časovni razpored za naprej;

64.  poziva Komisijo, naj izvaja redne analize prostovoljnih nacionalnih pregledov držav članic, da bi ocenili napredek in dobro prakso; nadalje poziva k analizi prostovoljnih nacionalnih pregledov najmanj razvitih držav, da se opredelijo potrebe, odpravijo vrzeli ter okrepita podpora in sodelovanje, ter naj v okviru OECD tesno sodelujejo pri razvoju mehanizmov strokovnega pregleda za uspešne strategije izvajanja ciljev trajnostnega razvoja ter ukrepe v domači in zunanji politiki, za boljšo izmenjavo dobre prakse ter za boljše spremljanje negativnih zunanjih učinkov prelivanja;

65.  spodbuja Komisijo in države članice, naj razširijo skupno načrtovanje programov in skupno izvajanje razvojnega sodelovanja na podlagi političnih dialogov s partnerskimi državami o ciljih trajnostnega razvoja, na podlagi nacionalnih razvojnih načrtov in prostovoljnih nacionalnih pregledov, pri tem pa ustrezno upoštevajo odgovornost vsake države in druga načela učinkovitega razvoja;

66.  poudarja vlogo političnega foruma na visoki ravni za trajnostni razvoj pri spremljanju in pregledu ciljev trajnostnega razvoja; odločno podpira zavezo Unije, da bo dokončala prostovoljni pregled na političnem forumu na visoki ravni za trajnostni razvoj; poziva Komisijo, naj upošteva vodilno vlogo EU pri zasnovi in izvajanju Agende 2030 ter naj predstavi poglobljeno skupno poročilo o vseh ciljih trajnostnega razvoja; poudarja, da bi moralo poročanje EU, vključno s prihodnjim skupnim zbirnim poročilom o podpori EU državam v razvoju, vključevati analizo trenutnega stanja ter aktualnih pomanjkljivosti in vrzeli;

67.  poziva Komisijo, naj bo v procesu političnega foruma na visoki ravni za trajnostni razvoj za zgled; spodbuja jo tudi, naj sodeluje s tretjimi državami pri uresničevanju Agende 2030, tudi prek Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo;

68.  poziva, naj se v okviru priprav na politični forum na visoki ravni za trajnostni razvoj organizira letni evropski forum za cilje trajnostnega razvoja, da se omogočita sodelovanje zunanjih deležnikov, organizacij civilne družbe in poslancev ter dialog med njimi o uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja;

69.  pozdravlja, da bo septembra 2019 v okviru zasedanja generalne skupščine OZN (in na njenih naslednjih zasedanjih) potekalo tudi srečanje političnega foruma na visoki ravni za trajnostni razvoj, kjer naj bi preučili, kako se cilji trajnostnega razvoja izvajajo v okviru Agende 2030 kot celote, in pričakuje, da bo Unija na tem srečanju prevzela vodilno vlogo; se zaveda, da so države članice dosegle različno velik napredek, kar je med drugim odvisno od posameznega cilja trajnostnega razvoja ter nacionalnih prednostnih nalog in ciljev; poudarja, da so cilji trajnostnega razvoja tesno medsebojno povezani ter da bi si bilo treba prizadevati za integriran in celosten pristop k njihovemu izvajanju;

Osredotočenost na skorajšnji poglobljeni pregled v okviru političnega foruma na visoki ravni za trajnostni razvoj leta 2019

70.  pozdravlja prihajajoči poglobljeni pregled ciljev trajnostnega razvoja 4 (kakovostno izobraževanje), 8 (dostojno delo in gospodarska rast), 10 (zmanjšanje neenakosti), 13 (podnebni ukrepi), 16 (mir, pravno varstvo in močne ustanove) in 17 (partnerstva za cilje trajnostnega razvoja) ter pričakuje, da bo Unija v celoti prispevala k pregledu; z zadovoljstvom pričakuje prihodnje poglobljene preglede vseh drugih ciljev trajnostnega razvoja v prihodnjih letih ter poudarja nedeljivost Agende 2030 in medsebojno povezanost ciljev;

71.  ponavlja, da sta za trajnostni razvoj in samozadostne družbe ter za opolnomočenje in zaposlovanje mladih bistvena kakovostno izobraževanje in dostop do osnovnega izobraževanja za vse (četrti cilj trajnostnega razvoja); priznava, da je kakovostno izobraževanje v številnih državah članicah zelo pomembno prednostno področje, ter poudarja, da sta za zaposljivost mladih in njihov dostop do kvalificiranih delovnih mest bistvena tehnično in poklicno usposabljanje; obžaluje pa, da so tako v EU kot drugod v izobraževanju še vedno prisotne razlike med mesti in podeželjem in med spoloma; zato poziva k večjim naložbam za izboljšanje kakovosti izobraževanja in potrebne infrastrukture s posebnim poudarkom na manj razvitih notranjih regijah, zunaj EU pa na najmanj razvitih državah;

72.  spodbuja Komisijo in države članice, naj se posamičnih ciljev v okviru osmega cilja (trajnostna rast in zaposlenost) lotijo bolj sistematično v okviru svojih politik in (skupnega) načrtovanja programov za razvojno sodelovanje; poziva k nadaljnjim prispevkom k doseganju osmega cilja trajnostnega razvoja, med drugim k izboljšavam v proizvodnih zmogljivostih, ustvarjanju prihodkov, industrializaciji, trajnostnih vzorcih potrošnje in proizvodnje, trgovini, razvoju zasebnega sektorja, poslovnem okolju, infrastrukturi in turizmu;

73.  priznava, da so mikro, mala in srednja podjetja, zadruge, vključujoči poslovni modeli ter raziskovalne ustanove gonilna sila rasti, zaposlovanja in lokalnih inovacij; poziva k spodbujanju enakih konkurenčnih pogojev za trajnostne naložbe, industrializacijo, poslovno dejavnost, vključno z odgovornim poslovnim ravnanjem, finance in obdavčenje, znanost, tehnologijo ter raziskave in inovacije, da bi spodbujali in pospešili domači gospodarski in človekov razvoj ter prispevali k dolgoročni trajnostni rasti v skladu s cilji trajnostnega razvoja in Pariškim sporazumom; poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo oblikovanje novih poslovnih modelov in izkoristijo nove tehnologije, kot je umetna inteligenca;

74.  poudarja, da ima zasebni sektor odločilno vlogo pri napredovanju proti ciljem trajnostnega razvoja, predvsem z odgovornimi in trajnostnimi naložbami, spodbujanjem vključujoče rasti ter spodbujanjem in podpiranjem odgovornega poslovnega ravnanja; v zvezi s tem poudarja, da so potrebni naložbam prijazni okviri politike, ki vključujejo kazalnike trajnostne uspešnosti in zahteve zanjo, da bi omogočili vključevanje tveganj glede trajnosti v odločanje o naložbah in pravno državo;

75.  priznava, da so za podpiranje struktur trajnostnega razvoja pomembni raziskave, razvoj ter inovacijska vozlišča in inkubatorji v EU; zato poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo tesnejše povezave med raziskovalci in podjetji, da bi omogočili izmenjavo dobre prakse in spodbudili inovacije; poudarja, da je treba potrebe po financiranju raziskav in inovacij dopolniti s strateškim pristopom k naložbam, tako da bodo lahko inovativne rešitve dosegle trg, saj so zanje pogosto potrebne kapitalsko intenzivne in visoko tvegane naložbe;

76.  poziva Svet, naj upošteva cilje trajnostnega razvoja, ko bo pripravljal svoje stališče o prihodnjem skladu ESF+ in o dodeljevanju potrebnih finančnih sredstev; poudarja, da je uspešnost ciljev trajnostnega razvoja v Uniji odvisna od tega, da bodo ambiciozno zastavljene politike podprte z zadostnimi sredstvi;

77.  obžaluje, da so med državami članicami še vedno velike razlike pri doseganju cilja trajnostnega razvoja 10 v smislu zmanjšanja dohodkovne neenakosti in neenakosti na podlagi starosti, spola, invalidnosti, narodnosti, porekla, vere, ekonomskega položaja in drugih dejavnikov, ki lahko izboljšajo socialno kohezijo, ter da neenakosti v državah znotraj in zunaj EU in med njimi ostajajo in se povečujejo; spodbuja k hitrejšemu napredku pri odpravljanju razlik in uveljavljanju enakih možnosti za vse, k neposredni pomoči ranljivim skupinam in najbolj pomoči potrebnim, k bolj vključujoči in trajnostni rasti ter k človekovemu razvoju; poziva Komisijo, naj v svoj pregled cilja trajnostnega razvoja 10 med drugim vključi izboljšana merila za gospodarsko neenakost;

78.  se zaveda, da so EU in njene države članice podpisale in ratificirale Pariški sporazum in da ga večina držav članic omenja kot osrednji steber svoje politike mednarodnega sodelovanja ob Agendi 2030, medtem ko nekatere druge dajejo prednost cilju boja proti podnebnim spremembam in njihovim posledicam (cilj trajnostnega razvoja 13); poziva Komisijo in države članice, naj s komunikacijskimi strategijami in dejavnostmi pridobijo javno in politično podporo za podnebno ukrepanje in naj ozaveščajo o njegovih stranskih koristih, kot so boljša kakovost zraka in boljše javno zdravje, ohranitev naravnih virov, gospodarska rast in večja zaposlenost, večja energetsko varnost in nižji stroški zaradi energetskega uvoza;

79.  poziva, naj se Agenda 2030 izvaja kot celota ter usklajeno in skladno s Pariškim sporazumom o podnebnim spremembah, tudi kar zadeva potrebo, da se čim hitreje premosti vrzel do omejitve globalnega segrevanja in da se povečajo prizadevanja in financiranje za prilagajanje; želi spomniti na zavezo EU, da bo 20 % svojega proračuna za obdobje 2014–2020 (okoli 180 milijard EUR) namenila prizadevanjem za boj proti podnebnim spremembam, tudi prek zunanje politike in politike razvojnega sodelovanja;

80.  obžaluje, da nekatere pogodbenice Pariškega sporazuma še vedno niso povečale svojih podnebnih zavez, čeprav so v posebnem poročilu Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) o globalnem segrevanju za 1,5 °C navedeni jasni in izčrpni znanstveni dokazi o škodljivih učinkih takšnega zvišanja temperature in veliki razliki v primerjavi s posledicami sprememb pri zvišanju povprečne temperature za dve stopinji; pozdravlja mednarodno sodelovanje na področju trgovanja z emisijami ter povezovanje trgov ogljika tretjih držav in regionalnih trgov ogljika; poziva Unijo, naj spodbudi k oblikovanju tržnih shem za zmanjševanje emisij v gospodarstvih v vzponu in v državah v razvoju; trdi, da bo to prispevalo k zmanjšanju emisij na svetovni ravni, ustvariti prihranke pri stroških in povečati operativne učinke, pa tudi omejiti tveganje selitve virov ogljika, saj bo ustvarilo enake konkurenčne pogoje v svetovnem merilu;

81.  poudarja, da je treba ublažiti globalne podnebne spremembe in se prilagoditi nanje, da imajo države v razvoju temeljno vlogo pri uresničevanju ciljev Pariškega sporazuma, agende za trajnostni razvoj do leta 2030 in akcijske agende iz Adis Abebe ter da je treba tem državam nujno pomagati, da dosežejo svoje nacionalno določene prispevke; v zvezi s tem pozdravlja dejstvo, da je boj proti podnebnim spremembam prednostna naloga nedavno ustanovljenega Evropskega sklada za trajnostni razvoj, katerega cilj je privabljanje naložb javnega in zasebnega sektorja v partnerskih državah v Afriki in sosedstvu EU;

82.  poudarja, da bi morala EU nadaljevati svoja prizadevanja za prehod na nizkoogljično, podnebno nevtralno, z viri gospodarno in biotsko raznovrstno gospodarstvo, ki bo v celoti v skladu z Agendo 2030 OZN in 17 cilji trajnostnega razvoja, da bi zmanjšala netrajnostne prakse čezmernega izkoriščanja naravnih virov ter izgubo biotske raznovrstnosti zaradi netrajnostnih načinov potrošnje in proizvodnje; poudarja, da mora EU pospešiti svoje pobude za spodbujanje odgovorne in trajnostne potrošnje in proizvodnje, obenem pa prevzeti vodilno vlogo pri prizadevanjih za krožno gospodarstvo;

83.  ponavlja, da so univerzalne vrednote demokracije, dobrega upravljanja, pravne države in človekovih pravic osnovni pogoj za trajnostni razvoj, kot je opredeljen v cilju trajnostnega razvoja 16 (miroljubna in vključujoča družba); globoko pa obžaluje, da v svetu še vedno vladajo oboroženi konflikti in nasilje; je zaskrbljen, ker v mnogih državah ni napredka pri uveljavljanju načela pravne države in dostopa do pravosodja; želi spomniti, da so se EU in njene države članice v evropskem soglasju o razvoju zavzele za celovit pristop k obravnavi konfliktov in kriz ter se pri tem osredotočile na ranljivost in varnost ljudi, pri čemer so prepoznale povezave med trajnostnim razvojem, humanitarnim ukrepanjem, mirom in varnostjo ter namenile posebno pozornost ranljivim državam in državam, ki so jih prizadeli konflikti; poudarja, da bi bilo treba cilj miroljubne in vključujoče družbe z dostopom do pravosodja za vse vključiti v zunanje delovanje EU, ki lahko s podpiranjem lokalnih deležnikov pomaga krepiti odpornost, spodbujati varnost ljudi, krepiti pravno državo in reševati zapletene izzive negotovosti, nestabilnosti ter demokratične tranzicije;

84.  poudarja, da morajo biti boj proti neenakostim v državah in med njimi, boj proti diskriminaciji, spodbujanje miru, participativne demokracije, dobrega upravljanja, pravne države in človekovih pravic cilji, vključeni v vsa področja razvojne politike EU;

85.  pozdravlja, da si EU prizadeva za čim večjo skladnost in za sinergijo med različnimi politikami, da bi okrepila orodja za izvajanje in oživitev globalnega partnerstva za trajnostni razvoj;

86.  poudarja, da so vključujoče izobraževanje, znanost, tehnologija, raziskave in inovacije z enakimi možnostmi pomembna orodja za uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja, ter priznava, da je treba na tem področju izboljšati upravljanje; obžaluje, da se doslej še ni dovolj spodbujal potencialni prispevek znanstvene skupnosti; poudarja, da je treba v program Obzorje 2020 in prihodnje okvirne programe za raziskave bolje vključiti pojem trajnostnega razvoja in družbene izzive; želi spomniti, da je treba spodbujati mehanizme za koristen prenos tehnologij v države v razvoju;

87.  poziva Komisijo, naj naborom podatkov visoke vrednosti, opredeljenih v direktivi o odprtih podatkih in informacijah javnega sektorja, doda podatke, povezane s cilji trajnostnega razvoja, in naj države članice spodbudi, da bi vsa poročila o ciljih trajnostnega razvoja objavile pod prosto licenco;

88.  poudarja, da je pomembno dodobra izkoristiti obstoječe in prihodnje programe in instrumente EU, na primer Obzorje in LIFE, ki omogočata sodelovanje tretjih držav na področju energije, podnebnih sprememb in trajnostnega razvoja;

89.  poziva k takemu proračunu EU, v katerem bo trajnostni razvoj imel status primarnega cilja; želi opomniti, da gre pri boju proti goljufijam in davčni utaji za razvoj solidarnosti;

90.  poudarja, da bi lahko uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja na področju hrane, kmetijstva, energije, materialov, mest ter zdravja in dobrega počutja odprlo tržne priložnosti, vredne več kot 10 bilijonov EUR(18); poudarja pa, da če želimo uresničiti ambicijo EU, da bi gospodarno uporabljala vire, morajo EU in njene države članice prevzeti vodstvo v znanosti, tehnologiji in sodobni infrastrukturi;

91.  poudarja, da je glede na vse večjo kompleksnost in globaliziranost dobavnih verig pomembno tudi v tretjih državah spodbujati uporabo visokih standardov trajnosti;

o
o   o

92.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, OECD in Združenim narodom.

(1) UL C 210, 30.6.2017, str. 1.
(2) Sklep št. 1386/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. novembra 2013 (UL L 354, 28.12.2013, str. 171).
(3) UL C 353, 27.9.2016, str. 2.
(4) UL C 76, 28.2.2018, str. 45.
(5) UL C 86, 6.3.2018, str. 2.
(6) UL C 224, 27.6.2018, str. 36.
(7) UL C 334, 19.9.2018, str. 151.
(8) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0077.
(9) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0279.
(10) http://europa.eu/rapid/press-release_STATEMENT-18-5927_en.htm
(11) http://europa.eu/rapid/press-release_STATEMENT-18-5882_en.htm
(12) http://europa.eu/rapid/press-release_STATEMENT-18-5870_en.htm
(13) Podatki Eurostata za leto 2017 z dne 16. oktobra 2018.
(14) Dokument za razmislek z naslovom Za trajnostno Evropo do leta 2030, str. 7 (https://ec.europa.eu/commission/sites/beta-political/files/rp_sustainable_europe_30-01_en_web.pdf).
(15) Sporočilo Komisije z naslovom Novi ukrepi za trajnostno prihodnost Evrope – Evropsko ukrepanje za trajnost (COM(2016)0739).
(16) Podrobna analiza v podporo sporočilu Komisije z naslovom Čist planet za vse – Evropska strateška dolgoročna vizija za uspešno, sodobno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo (COM(2018)0773).
(17) http://unctad.org/en/PublicationChapters/wir2015ch0_KeyMessage_en.pdf
(18) Poročilo Komisije za podjetništvo in trajnostni razvoj z naslovom Better Business, Better World (Boljše podjetništvo, boljši svet), januar 2017.

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov