Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2018/0233(COD)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A8-0421/2018

Predložena besedila :

A8-0421/2018

Razprave :

PV 16/01/2019 - 30
CRE 16/01/2019 - 30

Glasovanja :

PV 17/01/2019 - 10.9
CRE 17/01/2019 - 10.9
Obrazložitev glasovanja
PV 17/04/2019 - 8.12

Sprejeta besedila :

P8_TA(2019)0039
P8_TA(2019)0404

Sprejeta besedila
PDF 226kWORD 65k
Sreda, 17. april 2019 - Strasbourg Končna izdaja
Program Fiscalis za sodelovanje na področju obdavčitve ***I
P8_TA(2019)0404A8-0421/2018
Resolucija
 Prečiščeno besedilo

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 17. aprila 2019 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi programa „Fiscalis“ za sodelovanje na področju obdavčitve (COM(2018)0443 – C8-0260/2018 – 2018/0233(COD))

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2018)0443),

–  ob upoštevanju člena 294(2) ter členov 114 in 197 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0260/2018),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 17. oktobra 2018(1),

–  ob upoštevanju pisma predsednika Parlamenta konferenci predsednikov odborov z dne 25. januarja 2019, v katerem je opisan pristop Parlamenta k večletnemu zakonodajnemu okviru za sektorske programe po letu 2020,

–  ob upoštevanju pisma Sveta predsedniku Evropskega parlamenta z dne 1. aprila 2019, v katerem potrjuje skupni dogovor, ki sta ga sozakonodajalca dosegla med pogajanji,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve ter mnenja Odbora za proračun (A8-0421/2018),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju(2);

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, ga bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

(1) UL C 62, 15.2.2019, str. 118.
(2) To stališče nadomesti spremembe, sprejete 17. januarja 2019 (Sprejeta besedila, P8_TA(2019)0039).


Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 17. aprila 2019 z namenom sprejetja Uredbe (EU) .../... Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi programa „Fiscalis“ za sodelovanje na področju obdavčitve
P8_TC1-COD(2018)0233

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti členov 114 in 197 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora(1),

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom(2),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)  Program Fiscalis 2020, ki je bil vzpostavljen z Uredbo (EU) št. 1286/2013 Evropskega parlamenta in Sveta(3) ter ga izvaja Komisija v sodelovanju z državami članicami in povezanimi državami, ter njegovi predhodniki so pomembno prispevali k olajšanju in izboljšanju sodelovanja med davčnimi organi znotraj Unije. Davčni organi sodelujočih držav so priznali dodano vrednost teh programov, vključno za zaščito finančnih in gospodarskih interesov držav članic Unije in davkoplačevalcev. Ugotovljenih izzivov za naslednje desetletje ni mogoče reševati, če so države članice usmerjene le na svoja upravna ozemlja in ne sodelujejo intenzivno z ostalimi državami članicami.

(2)  Program Fiscalis 2020 ponuja državam članicam okvir Unije za razvoj teh dejavnosti sodelovanja, ki je stroškovno učinkovitejši, kot če bi vsaka država članica vzpostavila lastne okvire sodelovanja na dvo- ali večstranski podlagi. Zato je ustrezno zagotoviti nadaljevanje navedenega programa, in sicer z uvedbo novega programa na istem področju, tj. programa Fiscalis (v nadaljnjem besedilu: program).

(3)  Z zagotavljanjem okvira za ukrepe, ki podpirajo enotni trg, spodbujajo konkurenčnost Unije ter ščitijo finančne in gospodarske interese Unije in njenih držav članic, bi moral program prispevati k: podpiranju davčne politike in izvajanju prava Unije s področja obdavčitve; preprečevanju davčnih goljufij, davčnih utaj, agresivnega davčnega načrtovanja in dvojne neobdavčitve; preprečevanju in zmanjševanju nepotrebnega upravnega bremena za državljane in podjetja pri čezmejnih transakcijah; podpiranju pravičnejših in učinkovitejših davčnih sistemov; uresničevanju celotnega potenciala enotnega trga in spodbujanju pravične konkurence v Uniji; ▌podpiranju skupnega pristopa Unije v mednarodnih forumih in izboljšanja upravnih zmogljivosti davčnih organov, vključno s posodobitvijo tehnik poročanja in revizije, pa tudi podpiranju usposabljanja njihovega osebja v zvezi s tem.

(4)  Ta uredba določa finančna sredstva za program, ki za Evropski parlament in Svet pomenijo prednostni referenčni znesek v letnem proračunskem postopku v smislu točke 17 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 2. decembra 2013 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini, sodelovanju v proračunskih zadevah in dobrem finančnem poslovodenju(4).

(5)  V podporo procesu pristopa in pridruževanja tretjih držav bi moralo biti sodelovanje v programu omogočeno tudi za pristopne države in države kandidatke kot tudi za potencialne države kandidatke in partnerske države evropske sosedske politike, če so izpolnjeni nekateri pogoji. V programu lahko sodelujejo tudi druge tretje države, in sicer v skladu s pogoji, določenimi v posebnih sporazumih med Unijo in zadevnimi državami, ki obravnavajo njihovo sodelovanje v katerem koli programu Unije.

(6)  Uredba (EU, Euratom) 2018/1046 Evropskega parlamenta in Sveta(5) (finančna uredba) se uporablja za ta program. Določa pravila o izvrševanju proračuna Unije, pa tudi pravila o nepovratnih sredstvih, nagradah, javnem naročanju in povračilih stroškov zunanjih strokovnjakov.

(7)  Ukrepi, ki so se uporabljali v okviru programa Fiscalis 2020, so se izkazali za ustrezne in bi jih bilo zato treba ohraniti. Da bi se pri izvajanju programa zagotovilo več enostavnosti in prožnosti ter bi se tako bolje uresničevali njegovi cilji, bi bilo treba ukrepe opredeliti le v smislu splošnih kategorij s seznamom ponazoritvenih primerov konkretnih dejavnosti, kot so sestanki in podobni priložnostni dogodki, po potrebi tudi s prisotnostjo v upravnih uradih in sodelovanjem v upravnih preiskavah, strukturirano sodelovanje na podlagi projektov, po potrebi tudi s skupnimi revizijami, in krepitev zmogljivosti na področju IT, po potrebi tudi z dostopom davčnih organov do medsebojno povezanih registrov. Kadar je ustrezno, bi bilo treba z ukrepi obravnavati tudi prednostne teme, da se izpolnijo cilji programa. Program Fiscalis bi moral s sodelovanjem in krepitvijo zmogljivosti tudi spodbujati in podpirati uvajanje inovacij in vzvode zanje, da bi dodatno izboljšal zmogljivosti za uresničevanje osrednjih prioritet obdavčevanja.

(8)  Zaradi vse večje mobilnosti davkoplačevalcev, vse več čezmejnih transakcij, internacionalizacije finančnih instrumentov in zato tudi večjih možnosti za davčne goljufije, davčne utaje in agresivno davčno načrtovanje, ki močno presegajo meje Unije, bi bile lahko prilagoditve ali razširitve evropskih elektronskih sistemov na tretje države, ki niso pridružene programu, in mednarodne organizacije v interesu Unije ali držav članic. Zlasti bi z njimi preprečili upravno breme in stroške, ki nastanejo zaradi razvoja in delovanja dveh podobnih elektronskih sistemov za izmenjavo informacij v Uniji oziroma mednarodno izmenjavo informacij. Zato bi morale prilagoditve ali razširitve evropskih elektronskih sistemov za sodelovanje s tretjimi državami in mednarodnimi organizacijami, kadar je to ustrezno utemeljeno s takšnim interesom, spadati med upravičene stroške v okviru programa.

(9)  Glede na pomembnost globalizacije ter boja proti davčnim goljufijam, davčnih utajam in agresivnemu davčnemu načrtovanju bi moral program še naprej omogočati sodelovanje zunanjih strokovnjakov v smislu člena 238 finančne uredbe. Ti zunanji strokovnjaki bi bili večinoma predstavniki vladnih organov, vključno iz nepridruženih tretjih držav, tudi iz najmanj razvitih, ter predstavniki mednarodnih organizacij, gospodarskih subjektov, davkoplačevalcev in civilne družbe. Izraz najmanj razvita država bi bilo treba razumeti kot državo nečlanico EU ali ozemlje, ki sta upravičena do uradne razvojne pomoči v skladu z zadevnim seznamom, ki ga javno objavi Odbor za razvojno pomoč pri Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj in ki temelji na opredelitvi Organizacije združenih narodov. Izbor strokovnjakov v strokovnih skupinah bi moral temeljiti na sklepu Komisije z dne 30. maja 2016 o oblikovanju horizontalnih pravil za ustanovitev in delovanje strokovnih skupin Komisije. Pri strokovnjakih, imenovanih za delovanje v svojem imenu, neodvisno in v javnem interesu, bi bilo treba zagotoviti, da so nepristranski, da ni morebitnega nasprotja interesov z njihovo poklicno vlogo ter da so informacije o njihovem izboru javno dostopne.

(10)  V skladu z zavezo Komisije, da bo zagotovila skladnost in poenostavitev programov financiranja, kot je določeno v Sporočilu dne 19. oktobra 2010 z naslovom „Pregled proračuna EU“(6), bi bilo treba sredstva deliti z drugimi instrumenti financiranja Unije, če so predvideni ukrepi v okviru programa namenjeni uresničevanju ciljev, ki so skupni različnim instrumentom financiranja, pri čemer je izključeno dvojno financiranje. Ukrepi v okviru programa bi prav tako morali zagotoviti skladnost pri uporabi sredstev Unije, s katerimi se podpirajo davčna politika in davčni organi.

(10a)  Pri programu Fiscalis bi bilo treba zaradi stroškovne učinkovitosti poiskati morebitne sinergije z drugimi ukrepi Unije na sorodnih področjih, kot so program Carina, program EU za boj proti goljufijam, program za enotni trg in program za podporo reformam.

(11)  Največ sredstev iz proračuna programa bo namenjenih za ukrepe za krepitev zmogljivosti na področju informacijske tehnologije. Zato bi posebne določbe morale opisati skupne in nacionalne komponente evropskih elektronskih sistemov. Poleg tega bi bilo treba jasno opredeliti področje uporabe ukrepov in obseg odgovornosti Komisije in držav članic. Kolikor je to mogoče, bi morale biti skupne in nacionalne komponente evropskih elektronskih sistemov interoperabilne ter zmožne sinergije z drugimi elektronskimi sistemi ustreznih programov Unije.

(12)  Trenutno ni nobene zahteve po pripravi večletnega strateškega načrta za obdavčitev (v nadaljnjem besedilu: VSN-O) za oblikovanje skladnega in interoperabilnega elektronskega okolja za obdavčevanje v Uniji. V programu bi morala biti določena vzpostavitev takega načrtovalnega orodja VSN-O, ki bi bilo skladno z obveznostmi iz zadevnih zavezujočih pravnih aktov Unije in jih ne bi presegalo, da se zagotovita skladnost in usklajevanje ukrepov za krepitev zmogljivosti na področju informacijske tehnologije.

(13)  To uredbo bi bilo treba izvajati s programi dela. Programi dela bi morali biti sposobni zajeti obdobje več let zaradi srednje- do dolgoročne narave zastavljenih ciljev in da bi se lahko upoštevale izkušnje, pridobljene skozi čas. Prehod z letnih na večletne programe dela, od katerih noben ne bi smel pokrivati več kot tri leta, bo zmanjšal upravno breme tako za Komisijo kot tudi za države članice.

(14)  Za dopolnitev te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) sprejme akte v zvezi s sprejetjem delovnih programov.

(15)  V skladu s točkama 22 in 23 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje(7) je treba ta program oceniti na podlagi informacij, zbranih v skladu s posebnimi zahtevami glede spremljanja, pri tem pa se izogibati pretiranemu urejanju in nalaganju upravnih bremen, zlasti državam članicam. Te zahteve lahko po potrebi vključujejo merljive kazalnike, ki bodo podlaga za oceno učinkov instrumenta na terenu. Vmesne in končne ocene, ki bi jih bilo treba izvesti najpozneje štiri leta po začetku izvajanja ali dokončanju programa, bi morale prispevati k postopku odločanja v okviru naslednjih večletnih finančnih okvirov. V navedenih ocenah bi bilo treba obravnavati tudi preostale ovire za doseganje ciljev programa in predlagati priporočila za najboljšo prakso. Poleg vmesnih in končnih ocen bi bilo treba za spremljanje doseženega napredka v okviru sistema za poročanje o smotrnosti izdajati tudi letna poročila o napredku. V teh poročilih bi bilo treba povzeti pridobljene izkušnje in po potrebi ugotovljene ovire v okviru dejavnosti programa, ki so potekale v zadevnem letu.

(15a)  Komisija bi morala prirejati redne seminarje davčnih organov s predstavniki držav članic upravičenk, na katerih bi obravnavali težave in predlagali potencialne izboljšave ciljev programa, med drugim tudi v zvezi z izmenjavo informacij med davčnimi organi.

(16)  Za ustrezen odziv na spremembe v prioritetah davčne politike bi bilo treba Komisiji podeliti pooblastilo za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 PDEU v zvezi s spremembo seznama kazalnikov za merjenje uresničevanja posameznih ciljev programa. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu o boljši pripravi zakonodaje z dne 13. aprila 2016. Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(17)  V skladu z Uredbo (EU, Euratom) 2018/1046 Evropskega parlamenta in Sveta (v nadaljnjem besedilu: finančna uredba), Uredbo (EU, Euratom) št. 883/2013 Evropskega parlamenta in Sveta(8) ter Uredbo Sveta (Euratom, ES) št. 2988/95(9), Uredbo Sveta (Euratom, ES) št. 2185/96(10) in Uredbo Sveta (EU) 2017/1939(11)je treba finančne interese Unije zaščititi s sorazmernimi ukrepi, ki vključujejo preprečevanje, odkrivanje, popravljanje in preiskovanje nepravilnosti, tudi goljufij, izterjavo izgubljenih, neupravičeno plačanih ali nepravilno porabljenih sredstev ter po potrebi naložitev upravnih sankcij. Zlasti lahko v skladu z Uredbo (EU, Euratom) št. 883/2013 in Uredbo (Euratom, ES) št. 2185/96 Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) izvaja upravne preiskave, vključno s pregledi in inšpekcijami na kraju samem, da bi ugotovil, ali je prišlo do goljufije, korupcije ali drugih nezakonitih ravnanj, ki škodijo finančnim interesom Unije. V skladu z Uredbo (EU) 2017/1939 lahko Evropsko javno tožilstvo (v nadaljnjem besedilu: EJT) preiskuje in preganja goljufije ter druga kazniva dejanja, ki nasprotujejo finančnim interesom Unije, kot je določeno v Direktivi (EU) 2017/1371 Evropskega parlamenta in Sveta(12). V skladu s finančno uredbo mora vsaka oseba ali subjekt, ki prejema sredstva Unije, v celoti sodelovati pri zaščiti finančnih interesov Unije, podeliti ustrezne pravice in dostop Komisiji, OLAF, EJT – za tiste države članice, ki so vključene v okrepljeno sodelovanje v skladu z Uredbo (EU) 2017/1939 – in Evropskemu računskemu sodišču (ERS) ter zagotoviti, da vse tretje osebe, ki so vključene v izvrševanje sredstev Unije, podelijo enakovredne pravice.

(17a)  Tretje države, ki so članice EGP, lahko sodelujejo v programih Unije v okviru sodelovanja, vzpostavljenega s Sporazumom EGP, ki določa, da se programi izvajajo na podlagi sklepa v okviru navedenega sporazuma. Tretje države lahko sodelujejo tudi na podlagi drugih pravnih instrumentov. V to uredbo bi bilo treba uvesti posebno določbo, ki bi podelila potrebne pravice in dostop odgovornemu odredbodajalcu, uradu OLAF in Evropskemu računskemu sodišču, da bi lahko celovito izvrševali svoje pristojnosti.

(18)  Za to uredbo se uporabljajo horizontalna finančna pravila, ki sta jih sprejela Evropski parlament in Svet na podlagi člena 322 PDEU. Ta pravila so določena v finančni uredbi, pri čemer določajo zlasti postopek za pripravo in izvrševanje proračuna prek nepovratnih sredstev, javnih naročil, nagrad in posrednega izvrševanja ter urejajo nadzor odgovornosti finančnih akterjev. Pravila, sprejeta na podlagi člena 322 PDEU, se nanašajo tudi na zaščito proračuna Unije v primeru splošnih pomanjkljivosti v zvezi z načelom pravne države v državah članicah, saj je spoštovanje tega načela bistven predpogoj za dobro finančno poslovodenje in učinkovito financiranje EU.

(19)  Vrste financiranja in metode izvajanja v skladu s to uredbo bi morale biti izbrane na podlagi njihove sposobnosti za doseganje specifičnih ciljev ukrepov in za uresničevanje rezultatov, pri čemer bi se upoštevali zlasti stroški kontrol, upravno breme in pričakovano tveganje neskladnosti. Pri tem bi bilo treba razmisliti o uporabi pavšalnih zneskov, pavšalnih stopenj in stroškov na enoto ter o financiranju, ki ni povezano s stroški, kot je navedeno v členu 125(1) finančne uredbe. Upravičeni stroški se določijo glede na naravo upravičenih ukrepov. Izredno pomembno bi moralo biti kritje potnih stroškov, stroškov nastanitve in dnevnic za sodelujoče na sestankih in podobnih dejavnostih ali stroškov, povezanih z organizacijo prireditev, da se zagotovi sodelovanje nacionalnih strokovnjakov pri skupnih ukrepih.

(20)  Ker države članice posamezno cilja te uredbe ne morejo zadovoljivo doseči, ampak je ta cilj zaradi obsega in učinkov mogoče bolje doseči na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena Pogodbe ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(21)  Ta uredba nadomešča Uredbo (EU) št. 1286/2013 Evropskega parlamenta in Sveta, ki bi jo bilo treba zato razveljaviti –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

POGLAVJE I

SPLOŠNE DOLOČBE

Člen 1

Predmet urejanja

1.  S to uredbo se vzpostavi program „Fiscalis“ za sodelovanje na področju obdavčitve (v nadaljnjem besedilu: program).

2.  V Uredbi so določeni cilji programa, proračun za obdobje 2021–2027, oblike financiranja Unije in pravila za zagotavljanje takega financiranja.

Člen 2

Opredelitve pojmov

V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(1)  „obdavčitev“ pomeni dejavnosti, vključno z oblikovanjem, izvrševanjem in izpolnjevanjem obveznosti, povezane z naslednjimi davki in dajatvami:

(a)  davek na dodano vrednost iz Direktive Sveta 2006/112/ES(13);

(b)  trošarine za alkohol iz Direktive Sveta 92/83/EGS(14);

(c)  trošarine za tobačne izdelke iz Direktive Sveta 2011/64/EU(15);

(d)  davki na energente in električno energijo iz Direktive Sveta 2003/96/ES(16);

(e)  drugi davki in dajatve iz člena 2(1)(a) Direktive Sveta 2010/24/EU(17), če so pomembni za enotni trg in upravno sodelovanje med državami članicami;

(2)  „davčni organi“ pomenijo javne in druge organe, ki so pristojni za obdavčitev in druge z davki povezane dejavnosti;

(3)  „evropski elektronski sistemi“ pomenijo elektronske sisteme, ki so potrebni za obdavčitev in izvajanje nalog davčnih organov;

(4)  „tretja država“ pomeni državo, ki ni članica Unije;

Člen 3

Cilji programa

1.  Splošni cilji programa so podpirati davčne organe in obdavčevanje za izboljšanje delovanja enotnega trga, spodbujati konkurenčnost in pravično konkurenco v Uniji, zaščititi finančne in gospodarske interese Unije in njenih držav članic, tudi pred davčnimi goljufijami, davčnimi utajami in izogibanjem davkom, ter izboljšati pobiranje davkov.

2.  Specifičen cilj programa je podpirati davčno politiko in izvajati pravo Unije s področja obdavčitve; spodbujati sodelovanje na davčnem področju, vključno z izmenjavo davčnih informacij; in podpirati izboljšanje upravnih zmogljivosti, vključno z usposobljenostjo ljudi ter razvojem in delovanjem evropskih elektronskih sistemov.

Člen 4

Proračun

1.  Finančna sredstva za izvajanje programa za obdobje 2021–2027 znašajo 300 milijonov EUR v cenah iz leta 2018 oziroma 339 milijonov EUR v tekočih cenah.

2.  Znesek iz odstavka 1 lahko med drugim krije odhodke za dejavnosti pripravljanja, spremljanja, kontrole, revizije, ocenjevanja in druge dejavnosti za upravljanje programa ter ocenjevanje doseganja njegovih ciljev. Poleg tega lahko krije tudi odhodke, povezane s študijami in drugim ustreznim pisnim gradivom, srečanji strokovnjakov ter ukrepi informiranja in komuniciranja, če so povezani s cilji programa, ter odhodke za informacijska omrežja, ki so osredotočena na obdelavo in izmenjavo informacij, vključno s korporativnimi informacijskimi orodji ter drugo tehnično in upravno pomočjo, potrebno v povezavi z upravljanjem programa.

Člen 5

Tretje države, pridružene programu

Programu se lahko pridružijo naslednje tretje države:

(a)  države pristopnice, države kandidatke in potencialne države kandidatke v skladu s splošnimi načeli in pogoji za udeležbo teh držav v programih Unije, določenimi v zadevnih okvirnih sporazumih in sklepih pridružitvenih svetov ali podobnih sporazumih, ter v skladu s posebnimi pogoji, določenimi v sporazumih med Unijo in temi državami;

(b)  države, ki jih zajema evropska sosedska politika, v skladu s splošnimi načeli in splošnimi pogoji za udeležbo teh držav v programih Unije, določenimi v zadevnih okvirnih sporazumih in sklepih pridružitvenega sveta ali podobnih sporazumih, ter v skladu s posebnimi pogoji, določenimi v sporazumih med Unijo in temi državami, če so te dosegle zadostno raven približevanja ustrezne zakonodaje in upravnih metod tistim na ravni Unije;

(c)  druge tretje države v skladu s pogoji, določenimi v posebnem sporazumu, ki ureja udeležbo tretje države v katerem koli programu Unije, če sporazum:

–  zagotavlja pravično ravnotežje med prispevki in koristmi za tretjo državo, udeleženo v programih Unije,

–  določa pogoje udeležbe v programih, vključno z izračunom finančnih prispevkov za posamezne programe in njihove upravne stroške. Ti prispevki so namenski prejemki v skladu s členom 21(5) ▌finančne uredbe;

–  na tretjo državo ne prenese pristojnosti za odločanje v zvezi s programom;

–  Uniji zagotavlja pravice za zagotavljanje dobrega finančnega poslovodenja in zaščito njenih finančnih interesov.

Člen 6

Izvajanje in oblike financiranja EU

1.  Program se izvaja z neposrednim upravljanjem v skladu s finančno uredbo.

2.  Program lahko zagotavlja financiranje v kateri koli obliki iz finančne uredbe, zlasti pa z nepovratnimi sredstvi, nagradami, javnim naročanjem in povračilom potnih stroškov in plačilom dnevnic zunanjim strokovnjakom.

POGLAVJE II

UPRAVIČENOST

Člen 7

Upravičeni ukrepi

1.  Do financiranja so upravičeni samo ukrepi, s katerimi se uresničujejo cilji iz člena 3.

2.  Ukrepi iz odstavka 1 vključujejo naslednje:

(a)  srečanja in podobne priložnostne dogodke;

(b)  strukturirano sodelovanje na podlagi projektov;

(c)  ukrepe za krepitev zmogljivosti na področju informacijske tehnologije, zlasti razvoj in delovanje evropskih elektronskih sistemov;

(d)  ukrepe za izboljševanje usposobljenosti in sposobnosti ljudi;

(e)  podporne in druge ukrepe, vključno s:

(1)  študijami in drugim ustreznim pisnim gradivom;

(2)  dejavnostmi na področju inovacij, zlasti pobudami v zvezi s potrditvijo konceptov, pilotnimi projekti in prototipi;

(3)  skupno razvitimi ukrepi na področju komuniciranja;

(4)  katerimi koli drugimi ustreznimi ukrepi, ki so določeni v programih dela iz člena 13 ter so potrebni za doseganje ciljev iz člena 3 ali njihovo podporo.

Možne oblike ustreznih ukrepov iz točk (a), (b) in (d) so naštete v neizčrpnem seznamu v Prilogi I.

Prednostne teme za ukrepe se predstavijo v neizčrpnem seznamu v Prilogi III.

3.  Ukrepi, povezani z razvojem in izvajanjem prilagoditev ali razširitev skupnih komponent evropskih elektronskih sistemov za sodelovanje s tretjimi državami, ki niso pridružene programu, ali mednarodnimi organizacijami, so upravičeni do financiranja, kadar so v interesu Unije. Komisija bo sklenila potrebne upravne dogovore, ki lahko zagotovijo finančni prispevek tretjih strani, ki jih ti ukrepi zadevajo.

4.  Kadar ukrep za krepitev zmogljivosti na področju informacijske tehnologije iz točke (c) odstavka 2 zadeva razvoj in delovanje evropskih elektronskih sistemov, so do financiranja v okviru programa upravičeni le stroški, povezani z odgovornostmi, zaupanimi Komisiji v skladu s členom 11(2). Države članice krijejo stroške, povezane z odgovornostmi, ki so jim zaupane v skladu s členom 11(3).

Člen 8

Sodelovanje zunanjih strokovnjakov

1.  Predstavniki vladnih organov, tudi iz tretjih držav, ki niso pridružene programu v skladu s členom 5, vključno z najmanj razvitimi državami, po potrebi pa tudi predstavniki mednarodnih in drugih zadevnih organizacij, predstavniki gospodarskih subjektov in organizacij, ki predstavljajo gospodarske subjekte, ter predstavniki civilne družbe lahko kot zunanji strokovnjaki sodelujejo v ukrepih, organiziranih v okviru programa, kadar je to koristno za uresničevanje ukrepov, s katerimi se dosegajo cilji iz člena 3.

2.  Stroški, ki jih imajo zunanji strokovnjaki iz odstavka 1, so upravičeni do povračila v okviru programa v skladu z določbami člena 238 finančne uredbe.

3.  Komisija priložnostno in na podlagi potreb izbere zunanje strokovnjake, tudi med strokovnjaki, ki jih predlagajo države članice, na podlagi njihovih spretnosti, izkušenj in znanj, ki so pomembni za specifične dejavnosti.

Komisija med drugim oceni nepristranskost teh zunanjih strokovnjakov in morebitno nasprotje interesov z njihovimi poklicnimi obveznostmi.

POGLAVJE III

NEPOVRATNA SREDSTVA

Člen 9

Dodelitev, dopolnjevanje in kombinirano financiranje

1.  Nepovratna sredstva v okviru programa se dodeljujejo in upravljajo v skladu z naslovom VIII finančne uredbe.

2.  Ukrep, ki je prejel prispevek iz drugega programa Unije, lahko prejme tudi prispevek v okviru programa, če prispevki ne krijejo istih stroškov. Pravila vsakega programa Unije, iz katerega se prispeva, se uporabljajo za njegov prispevek k ukrepu. Kumulativno financiranje ne presega skupnih upravičenih stroškov ukrepa, podpora iz različnih programov Unije pa se lahko izračuna sorazmerno v skladu z dokumenti, v katerih so določeni pogoji za podporo.

3.  V skladu s členom 198(f) finančne uredbe se nepovratna sredstva dodelijo brez razpisa za zbiranje predlogov, kadar so upravičeni subjekti davčni organi držav članic in tretjih držav, pridruženih programu v skladu s členom 5 te uredbe, če so izpolnjeni pogoji iz navedenega člena.

Člen 10

Stopnje sofinanciranja

1.  Program lahko z odstopanjem od člena 190 finančne uredbe financira do 100 % upravičenih stroškov ukrepa.

2.  Kadar so za ukrepe potrebna nepovratna sredstva, se delež sofinanciranja, ki se uporabi, določi v večletnih programih dela iz člena 13.

POGLAVJE IV

POSEBNE DOLOČBE ZA UKREPE ZA KREPITEV ZMOGLJIVOSTI NA PODROČJU INFORMACIJSKE TEHNOLOGIJE

Člen 11

Odgovornosti

1.  Komisija in države članice skupaj zagotovijo razvoj in delovanje, vključno z oblikovanjem, specifikacijo, preskušanjem skladnosti, uvajanjem, vzdrževanjem, nadaljnjim razvojem, varnostjo ter zagotavljanjem in nadzorom kakovosti, evropskih elektronskih sistemov, naštetih v večletnem strateškem načrtu za obdavčitev iz člena 12.

2.  Komisija zagotovi zlasti naslednje:

(a)  razvoj in delovanje skupnih komponent, kot je določeno v večletnem strateškem načrtu za obdavčitev iz člena 12;

(b)  splošno usklajevanje razvoja in delovanja evropskih elektronskih sistemov za doseganje njihovega delovanja, medsebojne povezljivosti in stalnega izboljševanja ter časovno usklajenega izvajanja;

(c)  usklajevanje evropskih elektronskih sistemov na ravni Unije za njihovo spodbujanje in izvajanje na nacionalni ravni;

(d)  usklajevanje razvoja in delovanja evropskih elektronskih sistemov, kar zadeva njihove interakcije s tretjimi strankami, razen ukrepov, oblikovanih za izpolnjevanje nacionalnih zahtev;

(e)  usklajevanje evropskih elektronskih sistemov z drugimi zadevnimi ukrepi, povezanimi z e-upravo na ravni Unije;

3.  Države članice zagotovijo zlasti naslednje:

(a)  razvoj in delovanje nacionalnih komponent, kot je določeno v večletnem strateškem načrtu za obdavčitev iz člena 12;

(b)  usklajevanje razvoja in delovanja nacionalnih komponent evropskih elektronskih sistemov na nacionalni ravni;

(c)  usklajevanje evropskih elektronskih sistemov z drugimi zadevnimi ukrepi, povezanimi z e-upravo, na nacionalni ravni;

(d)  redno obveščanje Komisije o ukrepih, s katerimi svojim organom ali gospodarskim subjektom omogočajo polno uporabo evropskih elektronskih sistemov;

(e)  izvajanje evropskih elektronskih sistemov na nacionalni ravni.

Člen 12

Večletni strateški načrt za obdavčitev (VSN-O)

1.  Komisija in države članice pripravijo in posodabljajo večletni strateški načrt za obdavčitev, usklajen z zadevnimi pravno zavezujočimi akti Unije, v katerem so naštete vse naloge v zvezi z razvojem in delovanjem evropskih elektronskih sistemov ali njihovih delov, poleg je vsak sistem ali njegov del tudi razvrščen kot:

(a)  skupna komponenta: komponenta evropskega elektronskega sistema, razvita na ravni Unije, ki je na voljo vsem državam članicam ali ki jo je Komisija opredelila kot skupno zaradi njene učinkovitosti, varnosti in poenostavitve;

(b)  nacionalna komponenta: komponenta evropskega elektronskega sistema, razvita na nacionalni ravni, ki je na voljo v državi članici, ki je razvila to komponento ali je prispevala k njenemu nastanku;

(c)  ali kombinacija obeh.

2.  Večletni strateški načrt za obdavčitev vključuje tudi ukrepe na področju inovacij in pilotnih projektov ter podporne metodologije in orodja, povezana z evropskimi elektronskimi sistemi.

3.  Države članice obvestijo Komisijo o dokončanju vsake naloge, ki jim je bila zaupana v okviru večletnega strateškega načrta za obdavčitev iz odstavka 1. Poleg tega Komisiji redno poročajo o napredku pri izvajanju njihovih nalog.

4.  Države članice najpozneje do 31. marca vsako leto Komisiji predložijo letno poročilo o napredku pri izvajanju večletnega strateškega načrta za obdavčitev iz odstavka 1, ki zajema obdobje od 1. januarja do 31. decembra predhodnega leta. Ta letna poročila se pripravijo po vnaprej določeni predlogi.

5.  Komisija na podlagi letnih poročil iz odstavka 4 najpozneje do 31. oktobra vsako leto pripravi konsolidirano poročilo, v katerem oceni napredek držav članic in Komisije pri izvajanju načrta iz odstavka 1 ter poročilo javno objavi.

POGLAVJE V

NAČRTOVANJE, SPREMLJANJE, OCENJEVANJE, KONTROLA

Člen 13

Program dela

1.  Program se izvaja z večletnimi programi dela iz člena 110 finančne uredbe.

2.  Komisija sprejme večletne programe dela z delegiranimi akti. Ti delegirani akti se sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 17.

Člen 14

Spremljanje in poročanje

1.  Kazalniki za poročanje o napredku programa pri doseganju specifičnih ciljev iz člena 3 so določeni v Prilogi II.

2.  Za zagotovitev učinkovite ocene napredka programa pri doseganju njegovih ciljev je Komisija pooblaščena za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 17 za spremembo Priloge II za pregled ali dopolnitev kazalnikov, kadar se ji to zdi potrebno, ter za dopolnitev te uredbe z določbami o vzpostavitvi okvira za spremljanje in ocenjevanje.

3.  Sistem za poročanje o smotrnosti zagotavlja, da se podatki za spremljanje izvajanja in rezultatov programa zbirajo uspešno, učinkovito in pravočasno. V ta namen se prejemnikom finančnih sredstev Unije naložijo sorazmerne zahteve glede poročanja.

Člen 15

Ocenjevanje

1.  Ocene se opravijo pravočasno, da prispevajo k postopku odločanja. Komisija ocene objavi.

2.  Vmesna ocena programa se opravi, ko je na voljo dovolj informacij o izvajanju programa, vendar najpozneje v štirih letih od začetka izvajanja programa.

3.  Na koncu izvajanja programa, vendar ne pozneje kot v štirih letih po zaključku obdobja iz člena 1, Komisija opravi končno oceno programa.

4.  Komisija zaključke teh ocen skupaj s svojimi pripombami predloži Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij.

Člen 16

Zaščita finančnih interesov Unije

Kadar tretja država sodeluje v programu na podlagi sklepa v okviru mednarodnega sporazuma ali na podlagi kakršnega koli drugega pravnega instrumenta, tretja država dodeli potrebne pravice in dostop odgovornemu odredbodajalcu, Evropskemu uradu za boj proti goljufija (OLAF) in Evropskemu računskemu sodišču, da lahko celovito izvajajo svoje pristojnosti. V primeru Evropskega urada za boj proti goljufijam take pravice vključujejo pravico do izvajanja preiskav, vključno s pregledi in inšpekcijami na kraju samem, v skladu z Uredbo (EU, Euratom) št. 883/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o preiskavah, ki jih izvaja Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF).

POGLAVJE VI

IZVAJANJE PRENOSA POOBLASTILA IN POSTOPEK V ODBORU

Člen 17

Izvajanje prenosa pooblastila

1.  Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

2.  Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz členov 13(2) in 14(2) se prenese na Komisijo za obdobje do 31. decembra 2028.

3.  Prenos pooblastila iz členov 13(2) in 14(2) lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. S sklepom o preklicu preneha veljati prenos pooblastila iz navedenega sklepa. Sklep začne učinkovati dan po njegovi objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je določen v navedenem sklepu. Sklep ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4.  Komisija se pred sprejetjem delegiranega akta posvetuje s strokovnjaki, ki jih imenujejo države članice, v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje.

5.  Komisija takoj po sprejetju delegiranega akta o njem sočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

6.  Delegirani akt, sprejet na podlagi členov 13(2) in 14(2), začne veljati le, če mu niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje v roku dveh mesecev od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu ali če pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet obvestita Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca.

Člen 18

Postopek v odboru

1.  Komisiji pomaga odbor, ki se imenuje „odbor programa Fiscalis“. Navedeni odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011.

2.  Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011.

POGLAVJE VII

PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE

Člen 19

Informiranje, komuniciranje in oglaševanje

1.  Prejemniki finančnih sredstev Unije potrdijo izvor in zagotovijo prepoznavnost financiranja Unije (zlasti pri promoviranju ukrepov in njihovih rezultatov) z zagotavljanjem jasnih, učinkovitih in sorazmernih ciljno usmerjenih informacij različnemu občinstvu, vključno z mediji in javnostjo.

2.  Komisija izvaja ukrepe informiranja in komuniciranja v zvezi s programom ter njegovimi ukrepi in rezultati. Finančna sredstva, dodeljena programu, prispevajo tudi k institucionalnemu komuniciranju o političnih prioritetah Unije, kolikor so povezane s cilji iz člena 3.

Člen 20

Razveljavitev

Uredba (EU) št. 1286/2013 se razveljavi z učinkom od 1. januarja 2021.

Člen 21

Prehodne določbe

1.  Ta uredba do zaključka zadevnih ukrepov ne vpliva na njihovo nadaljevanje ali spremembo v skladu z Uredbo (EU) št. 1286/2013, ki se še naprej uporablja za zadevne ukrepe do njihovega zaključka.

2.  Finančna sredstva za program lahko krijejo tudi odhodke za tehnično in upravno pomoč, ki so potrebni za zagotovitev prehoda med programom in ukrepi, sprejetimi v okviru predhodne Uredbe (EU) št. 1286/2013.

3.  Po potrebi se lahko v proračun po letu 2027 knjižijo odobritve za kritje odhodkov iz člena 4(2), da se omogoči upravljanje ukrepov, ki ne bodo zaključeni do 31. decembra 2027.

Člen 22

Začetek veljavnosti

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V ...,

Za Evropski parlament Za Svet

Predsednik Predsednik

_______________

PRILOGA I

Neizčrpen seznam možnih oblik ukrepov iz točk (a), (b) in (d) prvega pododstavka člena 7(2)

Ukrepi iz točk (a), (b) in (d) prvega pododstavka člena 7(2) so lahko med drugim v obliki:

(a)  Kar zadeva sestanke in podobne ad hoc dogodke:

–  seminar in delavnica, na katerih navadno prisostvujejo vse države in kjer potekajo predstavitve, udeleženci pa o vsebini razpravljajo in sodelujejo v dejavnostih, povezanih z zadevnim področjem;

–  delovni obisk, organiziran tako, da uradnikom omogoča pridobivanje ali izpopolnjevanje izkušenj in strokovnega znanja na področju davčne politike;

–  prisotnost v upravnih uradih in udeležba v uradnih preiskavah.

(b)  Kar zadeva strukturirano sodelovanje:

–  projektne skupine, ki so običajno sestavljene iz omejenega števila držav in delujejo v omejenem obdobju, da bi uresničevale predhodno določen cilj z natančno opredeljenim rezultatom, vključno z usklajevanjem ali primerjalno analizo;

–  projektne skupine, ki so strukturirane oblike stalnega ali nestalnega sodelovanja in združujejo strokovno znanje in izkušnje za opravljanje nalog na posebnih področjih ali operativnih dejavnosti, po možnosti s podporo spletnega sodelovanja, upravne pomoči ter infrastrukture in opreme;

–  večstranske ali istočasne kontrole, ki vključujejo usklajeno preverjanje davčnega položaja enega ali več povezanih davčnih zavezancev, ki jih organizirata dve ali več držav, vključno z vsaj dvema državama članicama, s skupnimi interesi ali interesi, ki se dopolnjujejo;

–  skupne revizije, ki vključujejo skupno preverjanje davčnega položaja enega ali več povezanih davčnih zavezancev, ki jih opravi ena revizijska ekipa, v kateri sta zastopani dve ali več držav, vključno z vsaj dvema državama članicama, s skupnimi interesi ali interesi, ki se dopolnjujejo;

–  vsaka druga oblika upravnega sodelovanja, določena z Direktivo 2011/16/EU, Uredbo (EU) št. 904/2010, Uredbo (EU) št. 389/2012 ali Direktivo 2010/24/EU.

(d)  Kar zadeva usposobljenost ljudi in ukrepe za izboljšanje sposobnosti:

–  skupno usposabljanje ali razvoj e-učenja za podporo potrebnim strokovnim znanjem in spretnostim na področju davkov;

–  tehnična podpora, namenjena izboljšanju upravnih postopkov, upravne zmogljivosti ter delovanja in dejavnosti davčne uprave z uvajanjem in izmenjavo dobrih praks.

PRILOGA II

Kazalniki

Specifični cilj: podpirati davčno politiko, davčno sodelovanje in izboljšanje upravnih zmogljivosti, vključno z usposobljenostjo ljudi ter razvojem in delovanjem evropskih elektronskih sistemov.

1.  Krepitev zmogljivosti (upravnih in človeških ter zmogljivosti na področju informacijske tehnologije):

1.  Indeks uporabe in izvajanja zakonodaje in politike Unije (število ukrepov v okviru programa, organiziranih na tem področju, ter priporočila, izdana po teh ukrepih)

2.  Indeks znanja (uporabljeni učni moduli; število usposobljenih uradnikov; točke za kakovost po udeležencih)

3.  Razpoložljivost evropskih elektronskih sistemov (v odstotku časa)

4.  Razpoložljivost skupnega komunikacijskega omrežja (v odstotku časa)

5.  Poenostavljeni informacijski postopki za nacionalne uprave in gospodarske subjekte (število registriranih gospodarskih subjektov, število zahtevkov in število poizvedb v različnih elektronskih sistemih, ki se financirajo iz programa)

2.  Izmenjava znanja in mreženje:

6.  Indeks trdnosti sodelovanja (stopnja ustvarjenega mreženja, število srečanj v živo, število spletnih skupin za sodelovanje)

7.  Indeks najboljših praks in smernic (število ukrepov v okviru programa, organiziranih na tem področju; odstotek davčnih uprav, ki so izkoristile delovno prakso oziroma uporabljale smernice, razvite s podporo iz programa)

PRILOGA III

V skladu s specifičnimi in splošnimi cilji programa so lahko ukrepi iz člena 7 med drugim osredotočeni na naslednje prednostne teme:

(a)  podpiranje izvajanja prava Unije na področju obdavčitve, vključno z usposabljanjem osebja v zvezi s tem, in pomoč pri opredelitvi možnih načinov izboljšanja upravnega sodelovanja med davčnimi organi, vključno s pomočjo pri izterjavi;

(b)  podpiranje učinkovite izmenjave informacij, vključno s skupinskimi zahtevki, razvoja standardnih formatov IT, dostopa davčnih organov do informacij o dejanskem lastništvu in boljše uporabe prejetih informacij;

(c)  podpiranje učinkovitega delovanja mehanizmov upravnega sodelovanja in izmenjave najboljše prakse med davčnimi organi, vključno z najboljšo prakso na področju izterjave davkov;

(d)  podpiranje digitalizacije in posodobitev metodologij v davčnih upravah;

(e)  podpiranje izmenjave najboljše prakse za boj proti goljufijam na področju DDV.

_______________

(1) UL C […], […], str. […].
(2) Stališče Evropskega parlamenta z dne 17. aprila 2019. Besedilo, obarvano s sivo, ni bilo dogovorjeno v okviru medinstitucionalnih pogajanj.
(3) Uredba (EU) št. 1286/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o vzpostavitvi akcijskega programa za izboljšanje delovanja sistemov obdavčitve v Evropski uniji za obdobje 2014–2020 (Fiscalis 2020) in razveljavitvi Odločbe št. 1482/2007/ES (UL L 347, 20.12.2013, str. 25).
(4) UL C 373, 20.12.2013, str. 1.
(5) Uredba (EU, Euratom) 2018/1046 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. julija 2018 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, spremembi uredb (EU) št. 1296/2013, (EU) št. 1301/2013, (EU) št. 1303/2013, (EU) št. 1304/2013, (EU) št. 1309/2013, (EU) št. 1316/2013, (EU) št. 223/2014, (EU) št. 283/2014 in Sklepa št. 541/2014/EU ter razveljavitvi Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 (UL L 193, 30.7.2018, str. 1).
(6) COM(2010)0700.
(7) Medinstitucionalni sporazum z dne 13. aprila 2016 med Evropskim parlamentom, Svetom Evropske unije in Evropsko komisijo o boljši pripravi zakonodaje (UL L 123, 12.5.2016, str. 1).
(8) Uredba (EU, Euratom) št. 883/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. septembra 2013 o preiskavah, ki jih izvaja Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF), ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta in Uredbe Sveta (Euratom) št. 1074/1999 (UL L 248, 18.9.2013, str. 1).
(9) Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti (UL L 312, 23.12.1995, str. 1).
(10) Uredba Sveta (Euratom, ES) št. 2185/96 z dne 11. novembra 1996 o pregledih in inšpekcijah na kraju samem, ki jih opravlja Komisija za zaščito finančnih interesov Evropskih skupnosti pred goljufijami in drugimi nepravilnostmi (UL L 292, 15.11.1996, str. 2).
(11) Uredba Sveta (EU) 2017/1939 z dne 12. oktobra 2017 o izvajanju okrepljenega sodelovanja v zvezi z ustanovitvijo Evropskega javnega tožilstva (EJT) (UL L 283, 31.10.2017, str. 1).
(12) Direktiva (EU) 2017/1371 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2017 o boju proti goljufijam, ki škodijo finančnim interesom Unije, z uporabo kazenskega prava (UL L 198, 28.7.2017, str. 29).
(13) Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L 347, 11.12.2006, str. 1).
(14)Direktiva Sveta 92/83/EGS z dne 19. oktobra 1992 o uskladitvi strukture trošarin za alkohol in alkoholne pijače (UL L 316, 31.10.1992, str. 21).
(15) Direktiva Sveta 2011/64/EU z dne 21. junija 2011 o strukturi in stopnjah trošarine, ki velja za tobačne izdelke (UL L 176, 5.7.2011, str. 24).
(16) Direktiva Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije (UL L 283, 31.10.2003, str. 51).
(17) Direktiva Sveta 2010/24/EU z dne 16. marca 2010 o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi (UL L 84, 31.3.2010, str. 1).

Zadnja posodobitev: 16. marec 2020Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov