Evropski parlament,

–  ob upoštevanju izjave podpredsednika Komisije/visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 10. decembra 2019 v imenu EU o dnevu človekovih pravic,

–  ob upoštevanju sporočila za javnost Komisije z dne 13. novembra 2019, v katerem je napovedala dodatnih 35 milijonov EUR za humanitarno pomoč afriški regiji Sahel,

–  ob upoštevanju izjave uradne govorke podpredsednice/visoke predstavnice z dne 7. novembra 2019 o napadih v Burkini Faso,

–  ob upoštevanju obiska podpredsednice /visoke predstavnice Federice Mogherini na območju Sahela julija 2019 in njenega govora z dne 9. julija 2019 v Burkini Faso,

–  ob upoštevanju govora v imenu podpredsednice/visoke predstavnice Federice Mogherini na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta 17. septembra 2019 o varnostnih razmerah v Burkini Faso,

–  ob upoštevanju študije z naslovom „Svoboda veroizpovedi ali prepričanja in svoboda izražanja“, ki jo je februarja 2009 objavil Generalni direktorat za zunanjo politiko Unije,

–  ob upoštevanju javne predstavitve v pododboru za človekove pravice z naslovom „Svoboda veroizpovedi ali prepričanja: položaj preganjanih manjšin, zlasti kristjanov“, ki je potekala 22. novembra 2017,

–  ob upoštevanju poročila posebnega odposlanca za spodbujanje svobode veroizpovedi ali prepričanja z dne 21. novembra 2019 z naslovom „Mandat posebnega odposlanca za spodbujanje svobode veroizpovedi ali prepričanja zunaj Evropske unije: dejavnosti in priporočila“,

–  ob upoštevanju smernic EU o spodbujanju in zaščiti svobode veroizpovedi ali prepričanja iz leta 2013,

–  ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi (sporazum iz Cotonouja),

–  ob upoštevanju izjave z dne 1. decembra 2019, ki jo je mogoče pripisati uradnemu govorcu visokega predstavnika Zavezništva civilizacij OZN o napadu na cerkev v Burkini Faso,

–  ob upoštevanju poročila Varnostnega sveta OZN o skupnih silah skupine petih za Sahel z dne 11. novembra 2019,

–  ob upoštevanju posodobljenih informacij o Burkini Faso, ki jo je oktobra 2019 pripravila agencija OZN za begunce,

–  ob upoštevanju izjave generalnega sekretarja OZN z dne 13. oktobra 2019 o napadu na mošejo v severni Burkini Faso,

–  ob upoštevanju poročila Unicefa št. 8 iz oktobra 2019 o humanitarnih razmerah v Burkini Faso,

–  ob upoštevanju poročila o človekovem razvoju za leto 2019 o neenakostih v človekovem razvoju v 21. stoletju, zlasti poročila o človekovem razvoju v Burkini Faso,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije človekovih pravic z dne 10. decembra 1948, katere podpisnica je Burkina Faso,

–  ob upoštevanju akcijskega načrta OZN za zaščito verskih objektov z dne 12. septembra 2019,

–  ob upoštevanju ustave Republike Burkine Faso,

–  ob upoštevanju izjave, ki so jo po medkonferenčni delavnici o varnosti v Sahelu 12. in 13. novembra 2019 izdali škofi, duhovnik in laični predstavniki na škofovskih konferencah v Burkini Faso, Nigru, Maliju, Slonokoščeni obali in Gani,

–  ob upoštevanju izjave škofa Laurenta Birfuoréja Dabiréja iz Dorija z dne 5. julija 2019, ki je govoril o katoliški dobrodelni pomoči cerkvi v stiski,

–  ob upoštevanju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev, ki je bila sprejeta 27. junija 1981 in je stopila v veljavo 21. oktobra 1986,

–  ob upoštevanju pariškega mirovnega foruma z dne 12. in 13. novembra 2019,

–  ob upoštevanju členov 144(5) in 132(4) Poslovnika,

A.  ker je imela Burkina Faso močno tradicijo verske strpnosti in laičnosti, vendar je zdaj vse bolj izpostavljena nestabilnosti, zlasti zaradi islamistične radikalizacije, ki pesti širše območje Sahela, in se sooča s prepletanjem vse večjega nasilja, razseljevanja, lakote, revščine in podnebnih sprememb;

B.  ker vse večja negotovost v Burkini Faso botruje hudim kaznivim dejanjem, ki jih zakrivljajo džihadisti in druge oborožene skupine; ker po podatkih iz poročila organizacije Human Rights Watch te skupine morijo ljudi, osumljene, da sodelujejo z vlado, ustrahujejo učitelje in vnašajo strah med ljudi po vsej državi; ker so varnostne sile Burkine Faso v letih 2017 in 2018 izvedle protiteroristične operacije, ki so privedle do zunajsodnih pobojev, zlorab osumljenih v priporu in samovoljnih aretacij; ker je vlada Burkine Faso obljubila, da bo preiskala te obtožbe;

C.  ker džihadisti in druge oborožene skupine, ki so bili pred tem dejavni v sosednjem Maliju, od leta 2015 ustrahujejo prebivalstvo Burkine Faso in napadajo številne državne simbole, kot so vojaški objekti, šole in zdravstvene ustanove, pa tudi zlasti cerkve in krščanske vernike; ker so napadi džihadistov in oboroženih skupin od leta 2015 terjali najmanj 700 življenj, na tisoče pa jih je bilo ranjenih v Ouagadougouju in severnih pokrajinah, zlasti v pokrajini Soum, leta 2018 pa so se razširili še na vzhodne in zahodne pokrajine; ker nasilje ni uperjeno le zoper kristjane; ker je bil na primer 11. oktobra 2019 med petkovo molitvijo izveden napad na mošejo v mestu Salmossi v severnem delu države;

D.  ker je bilo med januarjem in novembrom 2019 zabeleženih 520 varnostnih incidentov v primerjavi s 404, zabeleženimi med letoma 2015 in 2018; ker je bilo samo oktobra 2019 zabeleženih 52 incidentov, ki so jih povzročile nedržavne oborožene skupine, od katerih je bilo skoraj 70 % uperjenih zoper civiliste in varnostne sile;

E.  ker napade izvajajo čeznacionalne oborožene skupine, ki delujejo ob malijski in nigrski meji, vključno z Džamatom Nusratom al Islamom Val Mulimenom in Islamsko državo na širšem območju Sahare, ter domače skupine, predvsem Ansarul Islam, ki prihajajo iz severnih in vzhodnih pokrajin;

F.  ker je bilo leta 2019 v številnih napadih v Burkini Faso ubitih več kot 60 kristjanov, od katerih 14 v nedavnem napadu 1. decembra 2019 v času nedeljske maše v protestantski cerkvi v mestu Hantoukoura na vzhodu države;

G.  ker so številni duhovniki in krščanski verniki postali žrtve načrtnih umorov in ugrabitev po vsej državi; ker so zaradi vse večjega nasilja številni prebivalci, zlasti na severu države, zapustili svoje domove, kot na primer nedavno vasi Hitté in Rounga, ter so zbežali v taborišča za znotraj razseljene osebe ali v druge predele države, tudi v glavno mesto Ouagadougou;

H.  ker prebivalstvo Burkine Faso pripada predvsem skupini malikitskih sunitov, veliko pa je krščanskih in avtohtonih verskih manjšin; ker so medverske meje v Burkini Faso prožne, saj pripadniki vseh ver na splošno sodelujejo v sinkretičnih praksah, verska strpnost pa je pravilo; ker so bili sunitski in krščanski verski objekti nedavno tarča gverilskih napadov salafijskih oboroženih skupin; ker je to prispevalo k povečanju medverskih napetosti in ker preganjanje verskih skupnosti, vključno z velikim številom pripadnikov krščanskih veroizpovedi, povzroča razdor v socialnem ustroju in povečuje izseljevanje;

I.  ker džihadistične skupine pritiskajo na medversko sobivanje v Burkini Faso kot del širše strategije za spodbujanje medetničnih in verskih konfliktov in razseljevanja prebivalstva;

J.  ker je zaradi pomanjkanja vladne zaščite škof Justin Kientega iz škofije Ouahigouya na severovzhodu Burkine Faso priporočil varnostne ukrepe, da bi bolje zaščitil krščanske vernike;

K.  ker je zaradi nasilja v avgustu škof Laurent Dabiré iz Dorija, predsednik škofovske konference Burkine Faso in Nigra, svetovno skupnost pozval, naj poveča podporo kristjanom v Burkini Faso, da se prepreči „izbris krščanske prisotnosti“; ker so bile večkrat prijavljene grožnje o cenzuri in ponovljeni pozivi k nadaljnji podpori medverskemu dialogu;

L.  ker je generalni sekretar OZN v svojem akcijskem načrtu za zaščito verskih objektov, objavljenem 12. septembra 2019, poudaril, da morajo biti verska središča po svetu varna zatočišča za razmišljanje in mir, ne pa kraji, kjer se preliva kri in izvaja teror, ljudem pa je treba omogočiti, da izražajo svojo vero v miru;

M.  ker imajo humanitarne organizacije, od katerih mnoge temeljijo na veri, bistveno vlogo pri pomoči žrtvam nasilja, zlasti ženskam, otrokom in notranje razseljenim osebam;

N.  ker kaže, da vlada Burkine Faso nima zmogljivosti, da bi našla učinkovite rešitve za velike varnostne, socialne in gospodarske izzive v državi; ker so nekatere regije, zlasti na severovzhodu države, dejansko odrezane od osrednje vlade;

O.  ker je Burkina Faso med desetimi najrevnejšimi državami na svetu; ker nestabilnost, podnebne spremembe in konflikti v državi dodatno zmanjšujejo gospodarske priložnosti, povečujejo revščino in povzročajo hudo pomanjkanje hrane; ker te posledice še dodatno poslabšuje hitro širjenje puščave na severu države, kar povzroča pomanjkanje vode, slabšo kakovost tal in pomanjkanje virov; ker je zaradi tega več kot milijon ljudi ogroženih zaradi pomanjkanja hrane, milijon in pol ljudi pa nujno potrebuje humanitarno pomoč;

P.  ker je bila leta 2014 stopnja pismenosti med odraslimi ocenjena na 34,5 %; ker vse večja negotovost in terorizem v nekaterih regijah v državi negativno vplivata na izobraževalni in zdravstveni sektor; ker je moralo 85 zdravstvenih ustanov in več kot 2000 šol prisilno zapreti svoja vrata, kar je prizadelo več kot milijonov bolnikov in 300 000 študentov; ker je 93 drugih zdravstvenih ustanov zaradi trenutnih težkih varnostnih razmer na minimalni operativni ravni;

Q.  ker je nasilje v Burkini Faso povzročilo razselitev skoraj pol milijona ljudi; ker sodijo številni med njimi v ranljive skupine, otroci pa predstavljajo 44 % razseljenih oseb; ker Burkina Faso gosti še 31 000 malijskih beguncev; ker se Urad visokega komisarja OZN za begunce sooča s hudimi težavami pri dostopu do notranje razseljenih oseb in beguncev v Burkini Faso; ker so notranje razseljene osebe in begunci, ki jih je prizadela humanitarna kriza v tej regiji, izpostavljeni varnostnemu tveganju, njihova prisotnost pa lahko privede do konfliktov z lokalnim prebivalstvom zaradi omejenih naravnih virov, če se ne sprejmejo ustrezni ukrepi za zagotavljanje nastanitve, zaposlitve in hrane; ker bi posledični spori, povezani z viri, lahko še dodatno prispevali k začaranemu krogu nasilja v državi;

R.  ker je EU v zadnjih sedmih letih zagotovila več kot 1 milijardo EUR za razvojne programe v Burkini Faso in nedavno dodelila 15,7 milijonov EUR za boj proti hudi problematiki prehranske varnosti ter podhranjenosti; ker je ta država ena od glavnih upravičenk finančne podpore iz Evropskega razvojnega sklada (628 milijonov EUR), poleg znatne podpore v okviru nujnega skrbniškega sklada, ki se financira iz ERS (245,8 milijonov EUR) za obdobje 2016–2020;

S.  ker Burkina Faso sodeluje v večdimenzionalni integrirani stabilizacijski misiji Združenih narodov v Maliju (MINUSMA), hibridni operaciji Afriške unije in Združenih narodov v Darfurju (UNAMID), transsaharskem partnerstvu za boj proti terorizmu (TSCTP) in skupini G5 Sahel; ker je zaradi svoje udeležbe v teh misijah in pobudah ta država postala glavni cilj nedržavnih oboroženih skupin, ki si prizadevajo ovirati in onesposobiti prispevek Burkine Faso k regionalni varnosti; ker je poročilo generalnega sekretarja OZN izpostavilo kršitve človekovih pravic, ki so jih zagrešile malijske enote iz skupine G5 Sahel;

T.  ker Evropska unija neposredno prispeva k stabilnosti na območju Sahela prek civilnih misij EUCAP SAHEL v Maliju in Nigru ter prek misije za vojaško usposabljanje v Maliju (EUTM Mali), pa tudi posredno prek sodelovanja držav članic misiji MINUSMA in operaciji Barkhane; ker je skupina G5 Sahel, ki jo podpira EU, obrambni ukrep na podlagi sodelovanja med Burkino Faso, Čadom, Malijem, Mavretanijo in Nigrom, kar krepi usklajevanje regionalnega razvoja in varnosti, da bi nevtralizirali oborožene skupine in zmanjšali njihovo privlačnost; ker je bil v napadu na vojaško oporišče v Tahoui v Nigru 11. decembra 2019 ubitih 71 nigrskih vojakov, 12 pa je bilo ranjenih, šlo pa je za najbolj smrtonosen incident v tej regiji od leta 2016;

U.  ker je bil na vrhunskem srečanju Ekonomske skupnosti zahodnoafriških držav (ECOWAS) v Ouagadougouju 14. septembra 2019 napovedan načrt v vrednosti 1 milijarde ameriških dolarjev za boj proti vse večji negotovosti na območju Sahela;

V.  ker je cilj skupne zunanje in varnostne politike EU razvijati in utrjevati demokracijo, načela pravne države ter spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin;

1.  ostro obsoja vse oblike nasilja, ustrahovanja ter ugrabitve civilistov, katerih tarča so varnostno osebje, verniki in verski objekti v Burkini Faso, zlasti nasilja, katerega žrtve so posamezne verske skupnosti, ter politične instrumentalizacije in zlorabe vere za upravičevanje preganjanja kristjanov in drugih verskih manjšin;

2.  izreka sožalje družinam žrtev in vladi Burkine Faso; izraža solidarnost z Burkinafasci, ki skoraj dnevno žalujejo zaradi napadov na civiliste, varnostne sile ter pripadnike krščanskih skupnosti in drugih verskih manjšin;

3.  poziva nacionalne organe, naj več vlagajo v nacionalni dialog kot pomemben gradnik kohezije; poudarja, da je treba spodbujati enotnost in dialog med vsemi skupnostmi v Burkini Faso, vključno s tradicionalnimi vodji in organizacijami civilne družbe, da se nasprotuje poskusom širitve sovraštva in ustvarjanja medskupnostnih napetosti;

4.  poziva vlado Burkine Faso, naj poveča zaščito muslimanskih, krščanskih in animističnih skupnosti ter jih podpre, da se ohrani dolgotrajna burkinafaška tradicija mirnega sožitja islama in krščanstva; poziva k dodatni podpori žrtvam nasilja, zlasti ženskam in otrokom;

5.  ponovno opozarja, da lahko boj proti terorizmu obrodi sadove le, če varnostne sile spoštujejo vladavino prava in človekove pravice; v zvezi s tem poziva burkinafaško vlado, naj nemudoma ustavi svojo nasilno protivstajno strategijo, zlasti zunajsodne uboje osumljencev, zaradi katerih se lahko konflikt še bolj razvname, kar lahko še več ljudi pahne v roke militantnim islamistom;

6.  burkinafaško vlado poziva, naj izpolni svojo zavezo, da bo preiskala domnevne zlorabe s strani državnih sil, sprejme konkretne ukrepe za preprečevanje nadaljnjih zlorab ter svojo strategijo za boj proti terorizmu in nasilnemu ekstremizmu opre na pravno državo in spoštovanje temeljnih pravic, v skladu s svojimi obveznostmi po mednarodnem pravu, zlasti mednarodnem pravu človekovih pravic, mednarodnem humanitarnem pravu in begunskem pravu;

7.  vztraja, da je treba do preprečevanja radikalizacije in terorizma pristopati celovito ter se pri tem osredotočati na krepitev socialne kohezije in preprečevanje kriminala; poziva burkinafaške oblasti, naj okrepijo prizadevanja za zmanjšanje revščine, ustvarjanje boljših zaposlitvenih obetov, zlasti za mlade, za povečanje vloge in spoštovanja posameznika, da bi odpravili izvor krivic in frustracij, ki bi jih lahko izkoristili nasilni skrajneži; ponavlja, da so za preprečevanje konfliktov in za obnovo miroljubnih in vključujočih družb bistvene naložbe v izobraževanje;

8.  ponovno opozarja, da bo povezovanje političnega, varnostnega in trajnostnega razvoja, pa tudi verske zavesti s spodbujanjem medverskega dialoga, bistvenega pomena za iskanje dolgoročne rešitve za različne težave, s katerimi se soočata Burkina Faso in ves Sahel;

9.  poziva k mednarodnemu usklajevanju v vsej regiji, zlasti v okviru skupnosti ECOWAS, s političnimi cilji zaščite ozemeljske suverenosti in integritete njenih članic, regionalnih demokratičnih institucij, varnosti vseh državljanov in njihovega premoženja; opozarja, da razmere v Burkini Faso neposredno vplivajo na sosednje države; poziva burkinafaško vlado, naj še okrepi sodelovanje s sosednjimi državami, zlasti v zvezi s svojimi severnimi regijami, in tistimi državami, ki jih je neposredno prizadelo nasilje, kot sta Mali in Niger;

10.  želi pohvaliti EU in njene države članice za podporo skupini G5 Sahel, misiji MINUSMA in operaciji Barkhane; pozdravlja prizadevanja civilnih misij EUCAP SAHEL v Maliju in Nigru ter misije za vojaško usposabljanje EUTM Mali; poziva EU, naj še poveča svojo podporo Burkini Faso, da se bo lahko soočila z ogromnimi varnostnimi izzivi v državi; poudarja, da je potrebno celovitejše in bolj usklajeno mednarodno varnostno ukrepanje v Burkini Faso; poziva države skupine G5 Sahel in mednarodne donatorje, naj povečajo prizadevanja, da bi se brez nadaljnjega odlašanja skupna vojaška sila G5 Sahel spremenila v operativno silo z zadostnimi sredstvi, ob popolnem spoštovanju človekovih pravic;

11.  poudarja, da je varnost bistvenega pomena, vendar ni edini odgovor na izzive, s katerimi se sooča Burkina Faso, in da je zato usklajevanje med varnostno in razvojno politiko ter trgovinsko politiko eden od bistvenih izzivov; poudarja, da bi morala biti varnost lokalnega prebivalstva vodilno načelo reforme varnostnega sektorja EU in pomoči v nestabilnih državah in regijah;

12.  ugotavlja, da je zaradi konfliktov, razseljevanja in dezertifikacije težko opravljati tradicionalne vrste dela; poudarja, da je 65 % Burkinafascev mlajših od 25 let; meni, da morajo varnostne operacije v Burkini Faso spremljati prizadevanja za lokalni razvoj, da bi se zmanjšala neenakost in izboljšali infrastruktura, politična udeležba, pravosodje, emancipacija žensk in gospodarske priložnosti;

13.  opozarja na vse slabše razmere v Burkini Faso in mednarodne geopolitične posledice; poudarja, da je nadaljnja varnost in politična pomoč EU pri prizadevanjih v tej regiji, ki jih vodi skupina G5-Sahel, nujno potrebna, tudi za mirovni proces v Maliju; poziva k večji podpori varnostnim silam v Burkini Faso, da se bodo lahko odzivale na nevarnost džihadističnih napadov in nasilja ter podprle vladni nadzor v severnih in vzhodnih regijah;

14.  poudarja, da je mednarodno usklajevanje prav tako bistvenega pomena in da bi morala biti EU še bolj pripravljena sodelovati s celotno regijo in to vključiti v svojo novo „strategijo EU-Afrika – partnerstvo za trajnostni in vključujoč razvoj“;

15.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj v svojo strategijo komunikacije s tretjimi državami kot orodje vključi učinkovito prakso medverskega dialoga in naj spodbuja mediacijo v konfliktnih razmerah, da bi zaščitila verske manjšine ter svobodo veroizpovedi in prepričanja;

16.  pozdravlja akcijski načrt Združenih narodov za varovanje verskih krajev, ki ga je oblikovalo zavezništvo civilizacij pri Združenih narodih, generalni sekretar Združenih narodov António Guterres pa ga je razglasil 12. septembra 2019;

17.  poudarja, da je prednostna naloga v boju proti terorizmu odpraviti mednarodno financiranje džihadističnih oboroženih skupin na eni strani in odpraviti temeljne vzroke revščine in neenakosti na drugi;

18.  meni, da mora EU sodelovati s skupnostjo ECOWAS in vlado ter vsemi deležniki v Burkini Faso, da bi se okrepila prizadevanja za razvoj, izobraževanje in prilagajanje podnebnim spremembam, s čimer bi se spopadli z revščino in preprečili nadaljnjo radikalizacijo; poudarja , da so podnebne spremembe velik multiplikator konfliktov, suše, lakote in razseljevanja; poziva vlado Burkine Faso, naj prednostno obravnava boj proti korupciji in nekaznovanju;

19.  je zlasti zaskrbljen zaradi vpliva varnostnih groženj na učinkovitost humanitarne pomoči in razvojnega sodelovanja; poziva države članice in mednarodno skupnost, naj povečajo svojo humanitarno pomoč Burkini Faso, zlasti z zagotavljanjem hrane, vode in zdravstvenih storitev; opozarja, da se bo pojavila nova humanitarna kriza, če ne bodo izpolnjene osnovne potrebe razseljenih in gostiteljskih skupnosti (kot so hrana, voda, bivališče in zdravstveno varstvo);

20.  poziva vlado Burkine Faso, naj zagotovi dostavo humanitarne pomoči in pomoči v hrani, zlasti na območja z omejenim humanitarnim dostopom, in sprejme posebne ukrepe za povečanje ukrepov za preprečevanje in obvladovanje akutne podhranjenosti v taboriščih za notranje razseljene osebe, s posebnim poudarkom na ranljivih skupinah, vključno z ženskami in otroki;

21.  poziva vlado Burkine Faso, naj zagotovi in olajša selitve živine, da se preprečijo konflikti v skupnostih, ter naj poveča razpoložljivost in dostop živine do krme, vode in oskrbe na območjih z znatnimi primanjkljaji v krmi;

22.  izraža hvaležnost za pomembno delo nevladnih organizacij, vključno z verskimi nevladnimi organizacijami, in mednarodnih institucij pri zagotavljanju podpore številnim žrtvam nasilja, zlasti ženskam in otrokom;

23.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsedniku Komisije/visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, predsedniku Republike Burkina Faso, predsedniku burkinafaškega parlamenta ter Afriški uniji in njenim institucijam.