Resolucija Evropskega parlamenta z dne 28. novembra 2019 o stanju svoboščin v Alžiriji (2019/2927(RSP))

P9_TA(2019)0072 RC-B9-0193/2019

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Alžiriji, zlasti resolucije o zaprtju aktivistov za človekove pravice in pravice delavcev v Alžiriji(1) z dne 30. aprila 2015 in resolucije o razmerah po arabski pomladi: pot naprej v državah na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki(2) z dne 27. marca 2019,

–  ob upoštevanju posodobljenih informacij o Alžiriji v letnem poročilu EU o človekovih pravicah in demokraciji v svetu za leto 2018, ki ga je Evropski svet sprejel 18. marca 2019,

–  ob upoštevanju 11. zasedanja pridružitvenega sveta EU-Alžirija z dne 14. maja 2018,

–  ob upoštevanju tretjega splošnega rednega pregleda za Alžirijo, ki ga je Svet OZN za človekove pravice sprejel na 36. zasedanju 21. in 22. septembra 2017,

–  ob upoštevanju skupnih prednostnih nalog, ki sta jih Ljudska demokratična republika Alžirija in Evropska unija 13. marca 2017 sprejeli v okviru revidirane evropske sosedske politike, ki se osredotoča na izvajanje ustavnih sprememb in na podporo, ki jo EU nudi napredku demokracije in človekovih pravic v Alžiriji,

–  ob upoštevanju pridružitvenega sporazuma med EU in Alžirijo(3), zlasti člena 2, ki določa, da je spoštovanje demokratičnih načel in temeljnih človekovih pravic bistveni element notranjih in mednarodnih politik pogodbenic in bistvena sestavina tega sporazuma,

–  ob upoštevanju alžirske ustave, spremenjene 7. februarja 2016, in zlasti njenih členov 2, 34–36, 39, 41, 42, 48 in 54,

–  ob upoštevanju smernic EU o zagovornikih človekovih pravic, smrtni kazni, mučenju in drugih krutih, nečloveških ali poniževalnih kaznih ali ravnanju, svobodi izražanja na spletu in zunaj njega, ter novega strateškega okvira in akcijskega načrta za človekove pravice in demokracijo, s katerima bi varstvo človekovih pravic in nadzor nad njimi postavili v središče vseh politik EU,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju in Konvencije o otrokovih pravicah,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije človekovih pravic iz leta 1948 in Deklaracije OZN o odpravi vseh oblik nestrpnosti in diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja,

–  ob upoštevanju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev,

–  ob upoštevanju alžirskega zakona št. 12-06 o združenjih in odloka št. 06-03, ki ureja nemuslimanske verske obrede,

–  ob upoštevanju členov 144(5) in 132(4) Poslovnika,

A.  ker je Alžirija bližnja soseda in ključna partnerica Evropske unije in severnoafriške regije;

B.  ker so se 16. februarja 2019, deset dni po tem, ko je Abdelaziz Buteflika napovedal svojo kandidaturo za peti predsedniški mandat, v Alžiriji začeli mirni protesti, imenovani tudi Hirak (gibanje); ker je Buteflika 2. aprila 2019 odstopil; ker je funkcijo vršilca dolžnosti predsednika države prevzel predsednik narodnega sveta Abdelkader Bensalah; ker je vojaško vodstvo pod poveljstvom generalpodpolkovnika Ahmeda Gaïd Salaha po Buteflikovem odstopu odkrito prevzelo oblast v državi;

C.  ker je bil Abdelaziz Buteflika predsednik od leta 1999; ker je bilo s spremembo ustave leta 2016 število predsedniških mandatov prihodnjih predsednikov omejeno na dva; ker revizija ustave ne more veljati retroaktivno, kar je pomenilo, da bi se Buteflika lahko potegoval za peti mandat; ker so bile predsedniške volitve, ki so bile prvotno načrtovane za 18. april 2019, najprej prestavljene na 4. julij 2019, nato pa na 12. december 2019;

D.  ker so v februarju, marcu in aprilu 2019 po vsej državi potekali mirni protesti, v zadnjih 40 tednih pa vsak torek in petek; ker so v zadnjih tednih protestniki po vsej državi organizirali nočne pohode;

E.  ker ima gibanje Hirak široko podporo po vsej državi in je največje protestno gibanje v Alžiriji; ker je med protestniki največ mladih; ker protestniki zahtevajo, da se odpravijo korupcija, pomanjkanje priložnosti za politično delovanje, visoka stopnja brezposelnosti in zatiranje demonstracij ter da se kot del širše politične tranzicije vzpostavi bolj pluralističen in bolj vključujoč okvir, ki bo omogočil priprave na svobodne volitve;

F.  ker se je na svetovnem indeksu svobode tiska za leto 2019 Alžirija med 180 pregledanimi državami uvrstila na 141. mesto, pri čemer so avtorji dodali, da je svoboda tiska v državi „ogrožena“, novinarji pa pogosto preganjani; ker alžirske oblasti izvajajo strukturno cenzuro nad neodvisnimi medijskimi organizacijami, državljani, ki poročajo prek družbenih medijev, in drugimi viri informacij zaradi vsakega poročanja, ki naj bi izražalo nasprotovanje prevladujočim stališčem;

G.  ker so alžirski organi od januarja 2018 zaprli več cerkva, od katerih velika večina pripada zakonsko priznani krovni organizaciji protestantskih cerkva v Alžiriji;

H.  ker je glavna urednica javne radijske postaje La chaîne III Meriem Abdu 23. februarja 2019 odstopila, da bi izrazila protest zoper pristransko obravnavanje protestov; ker je bilo več drugih novinarjev aretiranih ali ustrahovanih, na primer nekdanja arabska poročevalka televizijske hiše France 24 Sofiane Merakči in novinarja Azeb El Šejk and Abdelmudži Heladi, ki sta v priporu od 26. septembra oziroma 14. oktobra 2019;

I.  ker je 4. marca 2019 Nadia Madasi, ki je bila 15 let napovedovalka na televizijskem kanalu Algérie, odstopila, pri čemer so se pojavile domneve, da je bila žrtev cenzure; ker je 5. marca 2019 ministrstvo za komunikacije sankcioniralo časopis Ečoruk in televizijski kanal El Bilad, ker sta poročala o protestih; ker so Facebook skupino Algérie – Debout!, ki ima več kot 500 000 članov, zatemnili, njeno ustanoviteljico in administratorko Sofiane Benjunes pa nadlegovali in večkrat zaslišali, preden so zoper njo podali obtožbo; ker so bile revije Jeune Afrique, Tout Sur l’Algerie, Algérie Part, Interlignes, in Observ'Algérie cenzurirane;

J.  ker so protestniki gibanja Hirak, zagovorniki človekovih pravic, novinarji in blogerji vse večkrat žrtve napadov ali aretirani, da bi jim preprečili uveljavljanje svobode izražanja, združevanja ali mirnega zbiranja;

K.  ker je alžirska odvetniška zbornica (UNOA) soglasno obsodila aretacije aktivistov gibanja Hirak in zatiranje svoboščin; ker je 24. oktobra 2019 približno 500 odvetnikov na protestih v Alžiru zahtevalo spoštovanje pravice protestnikov do poštenega sojenja in neodvisnost sodstva; ker je UNOA ustanovila odbor za podporo odvetnikom, ki zagovarjajo pridržane protestnike in disidente;

L.  ker je bilo po navedbah Alžirske lige za zaščito človekovih pravic od začetka protestov gibanja Hirak v okviru miroljubnih protestov aretiranih in pridržanih več kot sto ljudi; ker so obtožbe, na podlagi katerih so pridržani – ogrožanje nacionalne enotnosti in ozemeljske celovitosti, spodbujanje zbiranja in oslabitev morale vojske – nejasne in kršijo mednarodne standarde na področju človekovih pravic;

M.  ker je bil 29. junija 2019 aretiran 87-letni Lakhdar Burega, veteran vojne za neodvisnost, ker je kritiziral vrhovnega poveljnika vojske; ker je bil 25. novembra 2019 izpuščen iz zapora 22-letni študent Nur El Huda Dahmani, ki je bil obsojen na šestmesečno zaporno kazen zaradi udeležbe na študentskem pohodu 17. septembra 2019 in postal zgled študentov na tedenskih pohodih; ker so bili 12. oktobra 2019 skupaj z Ibrahimom Dauadžijem aretirani še štirje drugi aktivisti, ki so protestirali proti obisku ministra za mladino;

N.  ker je zdravnik, zagovornik človekovih pravic, zagovornik skupnosti Amazig At-Mzab in nekdanji član Alžirske lige za varstvo človekovih pravic (LADDH) Kamal Edin Fekar 28. maja 2019 po 53 dneh gladovne stavke umrl v priporu, kjer je bil zato, ker je bil aretiran na množičnih protestih, njegova smrt pa se zdi posledica razmer v priporu in zdravniške malomarnosti; ker je 22-letni Ramzi Jetu umrl zaradi poškodb, ki jih je dobil, ko ga je policija brutalno pretepla aprila 2019;

O.  ker je bil 12. septembra 2019 aretiran Karim Tabu, vodilna osebnost opozicije, bivši generalni sekretar zgodovinske opozicijske stranke Fronta socialističnih sil (Front des Forces Socialistes, FFS), danes pa vodja nepriznane stranke Socialna in demokratična unija; ker ga je 26. septembra 2019 sodišče v Tipazi izpustilo, a je bil manj kot 14 ur pozneje ponovno aretiran v podobnih okoliščinah na območju druge sodne pristojnosti (Sidi M’Hamed) in je sedaj dejansko priprt v samici;

P.  ker je bilo med mirnimi demonstracijami v podporo zapornikom vesti v Alžiriji aretiranih več članov gibanja Rassemblement Actions Jeunesse (RAJ), med drugim ustanovitelj Hakim Adad, predsednik Abdeluahab Fersaui ter člani Masinisa Aisus, Džalal Mokrani, Ahmed Buider, Kamel Ulduali, Karim Butata, Ahcene Kadi, Vafi Tigrin in Hiredin Medžani;

Q.  ker se zaradi „slabljenja morale vojske“ sodno preganja več protestnikov – na primer Samir Belarbi, Fodil Bumala, Fuad Uičer, Saida Defeur in Rauf Rais, ki so še vedno pridržani – in zagovornikov človekovih pravic – vključno s Saidom Budurjem, Hamidom Guro in Slimanom Hamitučejem;

R.  ker se je na sodišču v Sidi M’Hamedu v Alžiru 11. novembra 2019 začelo sojenje 42 aktivistom, med katerimi je Samira Mesuči, članica ljudske skupščine province Vilaja, ki je obtožena „ogrožanja celovitosti nacionalnega ozemlja“, ker je nosila berbersko zastavo; ker je bila ta zastava na demonstracijah, ki so trajale ves teden, izobešena skupaj z državno zastavo po vsej državi; ker je več sodišč v državi izpustilo demonstrante, ki so bili aretirani zaradi enake obtožbe;

S.  ker alžirska ustava zagotavlja temeljne svoboščine, vključno s svobodo združevanja, ki je dodatno opredeljena v zakonu 12–06; ker ta zakon določa, da se mora vsako združenje, tudi tista, ki so se že uspešno registrirala, če želi delovati v skladu z zakonom, registrirati in od ministrstva za notranje zadeve pridobiti potrdilo o registraciji; ker je več organizacij civilne družbe, nevladnih organizacij, verskih in dobrodelnih organizacij – kot so LADDH, EuromedRights, RAJ, Amnesty International, Protestantsko združenje Alžirije, Nacionalna komisija za nemuslimanske verske skupine in Feministično združenje za osebni razvoj in uveljavljanje državljanstva (AFEPEC) – zaprosilo za predhodno registracijo, a so še vedno v obravnavi, čeprav izpolnjujejo vse pravne zahteve; ker zato nimajo uradnega pravnega statusa;

T.  ker Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, ki ga je Alžirija ratificirala, določa, da morajo vlade zagotoviti pravico do svobode veroizpovedi, misli in vesti vsem, ki so pod njihovo pristojnostjo, zlasti verskim manjšinam; ker ta pravica vključuje svobodo opravljanja bogoslužja ali izražanja prepričanja v javnosti ali zasebno, samostojno ali skupaj z drugimi;

1.  odločno obsoja samovoljne in nezakonite aretacije in pridržanja novinarjev, sindikalistov, odvetnikov, študentov, zagovornikov človekovih pravic in pripadnikov civilne družbe ter vseh miroljubnih protestnikov, ki so sodelovali na miroljubnih protestih gibanja Hirak, ter njihovo ustrahovanje in napade nanje;

2.  poziva alžirske oblasti, naj nemudoma in brezpogojno izpustijo vse, ki so bili obtoženi, ker so uveljavljali svojo pravico do svobode izražanja, zlasti Hakima Adada, Abdeluahaba Fersauija, Masinisa Aisusa, Džalala Mokranija, Ahmeda Buidera, Kamela Ulda Ualija, Karima Butato, Ahceneja Kadija, Vafija Tigrineja, Hiredina Medžanija, Samirja Belarbija, Karima Tabuja, Fodila Boumalaja, Lahdarja Buregaja, Samiro Mesuci, Ibrahima Dauadžija, Salaha Matija, Sofiane Merakči, Azeba El Šejka, Fuada Uičerja, Saido Defeur in druge miroljubne protestnike, zagovornike človekovih pravic in novinarje, ki so bili samovoljno zaprti, čeprav so njihove dejavnosti po alžirski zakonodaji dovoljene in so v skladu z mednarodnimi instrumenti na področju človekovih pravic, ki jih je Alžirija ratificirala; poziva alžirske oblasti, naj odpravijo prepovedi potovanj in pogojne kazni Slimaneja Hamitučeja, Abdelmonžija Heladija in Mustafe Bendžama;

3.  poziva alžirske oblasti, naj končajo vse oblike ustrahovanja, vključno s sodnim in zakonodajnim nadlegovanjem, kriminalizacijo in samovoljne aretacije in pridržanja miroljubnih protestnikov, zagovornikov človekovih pravic, kritičnih novinarjev in blogerjev ter naj sprejmejo ustrezne ukrepe za zagotovitev njihove fizične in psihološke zaščite ter varnosti in jim zagotovijo svobodo pri opravljanju legitimnih in miroljubnih dejavnosti; poziva alžirske oblasti, naj zagotovijo in jamčijo za pravico do svobode izražanja, združevanja, mirnega zbiranja ter medijsko svobodo, ki je zagotovljena z alžirsko ustavo in Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah, ki ga je Alžirija podpisala in ratificirala;

4.  poziva, naj se ustavi kršenje svobode kristjanov, ahmadijev in drugih verskih manjšin do bogoslužja; opozarja alžirsko vlado, da odlok 06–03 zagotavlja svobodo opravljanja bogoslužja; poziva alžirske oblasti, naj ponovno odprejo zadevna cerkvena poslopja;

5.  poziva alžirske oblasti, naj spremenijo zakon 91–19 z dne 2. decembra 1991 in prekličejo vse omejitve mirnih demonstracij, ki niso nujno potrebne ali sorazmerne z določbami člena 21 Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah; izraža zaskrbljenost, ker kljub določbam v ustavni reviziji iz leta 2016 odlok z dne 18. junija 2001, ki prepoveduje demonstracije v glavnem mestu, ni bil preklican in se na splošno uporablja po vsej državi;

6.  poziva alžirske oblasti, naj dejansko odpravijo in preprečijo vse oblike prekomerne uporabe sile s strani organov pregona pri razganjanju javnih shodov; odločno obsoja pretirano uporabo sile, ki je povzročila smrt Ramzija Jetuja; poziva alžirske oblasti, naj izvedejo neodvisno preiskavo vseh primerov pretirane uporabe sile s strani pripadnikov varnostnih sil in zagotovijo, da bodo krivci za to odgovarjali;

7.  poudarja, da je neodvisno sodstvo eden od temeljnih elementov za delovanje demokracije, in poziva alžirske oblasti, naj spodbujajo in zagotavljajo neodvisnost sodstva;

8.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, Komisijo in države članice, naj podprejo civilnodružbene skupine, zagovornike človekovih pravic, novinarje in protestnike, tudi z organizacijo obiskov v zaporih, spremljanjem sojenj in javnimi izjavami, naj podprejo komisijo urada OZN v Alžiriji in druge organizacije, ki zagovarjajo človekove pravice, ter naj pozorno spremljajo razmere na področju človekovih pravic v Alžiriji z vsemi razpoložljivimi instrumenti, vključno z evropskim instrumentom za demokracijo in človekove pravice;

9.  spodbuja alžirske oblasti, naj revidirajo zakon o združenjih 12–06 iz leta 2012 in vzpostavijo pristen in vključujoč dialog z organizacijami civilne družbe, da bi oblikovale nov zakon, ki bo v skladu z mednarodnimi standardi na področju človekovih pravic in alžirsko ustavo;

10.  poziva alžirske oblasti, naj vsem zagotovijo polno uveljavljanje svobode misli, vesti in veroizpovedi ali prepričanja, saj so zagotovljene z alžirsko ustavo in Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah;

11.  izraža zaskrbljenost glede upravnih ovir, s katerimi se spoprijemajo verske manjšine v Alžiriji, zlasti v zvezi z odlokom 06–03; spodbuja alžirsko vlado, naj revidira odlok 06–03, da bi ga še bolj uskladila z ustavo in svojimi mednarodnimi zavezami na področju človekovih pravic, in sicer s členom 18 Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah;

12.  pozdravlja, da je bil leta 2016 jezik amazigh priznan v ustavi kot uradni jezik, in spodbuja k izvajanju tega statusa v praksi; poziva k takojšnji in brezpogojni izpustitvi 42 protestnikov, ki so bili pridržani, ker so nosili berbersko zastavo;

13.  poziva, naj se kriza reši na podlagi mirnega in vključujočega političnega procesa; je prepričan, da bi lahko z demokratičnimi reformami ter konstruktivnim in vključujočim dialogom, ki bi zagotavljal politično, gospodarsko in socialno stabilnost v Alžiriji, oživili bogato Unijo arabskega Magreba, ki bi bila pomembna za uspešno sodelovanje med obema stranema Sredozemlja;

14.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, delegaciji EU v Alžiru, vladi Alžirije, generalnemu sekretarju OZN, Svetu OZN za človekove pravice ter Svetu Evrope.

(1) UL C 346, 21.9.2016, str. 106. (2) Sprejeta besedila, P8_TA(2019)0318. (3) UL L 265, 10.10.2005, str. 2.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 28. novembra 2019 o Kubi, primer Joséja Daniela Ferrera (2019/2929(RSP))

P9_TA(2019)0073 RC-B9-0200/2019

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Kubi, med drugim tistih z dne 17. novembra 2004 o Kubi(1), z dne 2. februarja 2006 o politiki EU do Kube(2), z dne 21. junija 2007 o Kubi(3), z dne 11. marca 2010 o zapornikih vesti na Kubi(4), z dne 5. julija 2017 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi sporazuma o političnem dialogu in sodelovanju med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Republiko Kubo na drugi strani(5) ter z dne 15. novembra 2018(6),

–  ob upoštevanju sporazuma o političnem dialogu in sodelovanju, ki sta ga Evropska unija in Kuba podpisali decembra 2016 in ki se začasno uporablja od 1. novembra 2017,

–  ob upoštevanju drugega skupnega sveta EU–Kuba, ki je potekal 9. septembra 2019 v Havani,

–  ob upoštevanju drugega uradnega dialoga med EU in Kubo o človekovih pravicah, ki je potekal v okviru sporazuma o političnem dialogu in sodelovanju med EU in Kubo 3. oktobra 2019 v Bruslju,

–  ob upoštevanju splošnega rednega pregleda za Kubo, ki ga je Svet za človekove pravice OZN izvedel maja 2018,

–  ob upoštevanju mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah ter drugih mednarodnih pogodb in instrumentov o človekovih pravicah,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, ki jo je generalna skupščina OZN sprejela 10. decembra 1984, Kuba pa je njena podpisnica,

–  ob upoštevanju smernic EU o zagovornikih človekovih pravic,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah, katere podpisnica je Kuba,

–  ob upoštevanju členov 144(5) in 132(4) Poslovnika,

A.  ker je bil vodja opozicijske skupine UNPACU (Unión Patriótica de Cuba) José Daniel Ferrer 1. oktobra 2019 samovoljno pridržan povsem brez obtožb in ker so mu bili vsaj 72 ur onemogočeni vsakršni stiki z zunanjim svetom;

B.  ker ga kubanske oblasti že več kot desetletje zapirajo, nadlegujejo in ustrahujejo zaradi miroljubnega političnega aktivizma; ker je bil leta 2018 deset dni zaprt v samici;

C.  ker je José Daniel Ferrer 2. novembra 2019 v javnost pretihotapil pismo, ki navaja, da je bil podvržen mučenju in slabemu ravnanju, da je bilo njegovo življenje v priporu ogroženo in da mu je bila odvzeta pravica do ustrezne zdravstvene oskrbe; ker je po podatkih, ki jih je 15. novembra 2019 posredovala njegova družina, zaprt v kaznovalni celici v zaporu Aguadores v mestu Santiago de Cuba; ker ga je 7. novembra 2019 za nekaj minut videla njegova žena in potrdila, da je njegovo zdravstveno stanje kritično, saj je izgubil polovico svoje telesne teže, kar je tudi posledica gladovne stavke, ki jo je začel;

D.  ker je po podatkih več nevladnih organizacij le eden od približno 120 političnih zapornikov na Kubi; ker so številni neodvisni novinarji, miroljubni oporečniki in zagovorniki človekovih pravic, večinoma člani demokratične opozicije, na primer José Guía Piloto, Silverio Portal Contreras, Mitzael Díaz Paseiro, Orlando Zapata Tamayo, Eliecer Bandera Barrera, Edilberto Ronal Azuaga in Roberto de Jesús Quiñones Haces, tarča pregona in samovoljnega pridržanja ali pa na Kubi prestajajo zaporno kazen;

E.  ker je 28. oktobra 2019 umrl Armando Sosa Fortuny, najdlje pridržani kubanski politični zapornik, ki je v zaporu preživel 43 let; ker ga kubanske oblasti kljub vse šibkejšemu zdravju niso želele izpustiti;

F.  ker je treba v skladu z mednarodnimi standardi na področju človekovih pravic vsakogar, ki se ga aretira ali pridrži, ob aretaciji obvestiti o razlogih in ga brez odlašanja privesti pred sodnika;

G.  ker so ukrepi kubanske vlade v nasprotju z določbami členov 1(5) in 22 sporazuma o političnem dialogu in sodelovanju med Evropsko unijo in Kubo, podpisanega leta 2016, v katerem se je kubanska vlada zavezala, da bo spoštovala in spodbujala človekove pravice;

H.  ker je Parlament 5. julija 2017 odobril sklenitev sporazuma o političnem dialogu in sodelovanju med EU in Kubo; ker je pri tem jasno izrazil precejšnje pomisleke v zvezi s stanjem na področju človekovih pravic na Kubi ter vključil tudi klavzulo o začasni prekinitvi izvajanja, če bi prišlo do kršitve določb o človekovih pravicah;

I.  ker se je dialog o človekovih pravicah med EU in Kubo, ki ga vodi posebni predstavnik EU za človekove pravice, začel leta 2015, peti krog pa je potekal 9. oktobra 2018; ker je 3. oktobra 2019 med EU in Kubo potekal drugi uradni dialog o človekovih pravicah; ker dialog ni prinesel oprijemljivih rezultatov, čeprav je bila Kuba znova izvoljena v Svet OZN za človekove pravice za obdobje 2017–2019; ker mora vsak politični dialog vključevati neposredno in intenzivno komunikacijo s civilno družbo in opozicijo brez vsakršnih omejitev;

J.  ker je bilo 9. septembra 2019, ko je v Havani potekalo drugo srečanje skupnega sveta med EU in Kubo, samovoljno aretiranih več kot 100 aktivistov; ker EU še naprej molči o teh ukrepih, enako pa se je zavila v molk tudi o primeru Joséja Daniela Ferrera;

K.  ker je Parlament nagrado Saharova za svobodo misli že trikrat podelil kubanskim aktivistom, in sicer Oswaldu Payaju leta 2002, Damam v belem leta 2005 in Guillermu Fariñasu leta 2010; ker se dobitnike nagrade Saharova in njihove sorodnike še vedno redno nadleguje in ustrahuje, prav tako pa se jim preprečuje, da bi odpotovali iz države in se udeležili mednarodnih prireditev;

L.  ker se človekove pravice, svobodo ter dostojanstvo in interese ljudi najbolje zastopajo in branijo v demokraciji;

1.  obsoja samovoljno pridržanje Joséja Daniela Ferrera in odločno poziva kubanske oblasti, naj ga nemudoma izpustijo; zahteva, da se mu dovoli dostop do odvetnika, ki si ga bo sam izbral, omogočijo stiki z družino in priskrbi celotna dokumentacija v zvezi z njegovim pridržanjem skupaj z domnevnimi razlogi zanj;

2.  obsoja mučenje in slabo ravnanje, o katerem José Daniel Ferrer poroča v pismu; opozarja, da so kubanske oblasti dolžne preprečiti mučenje in slabo ravnanje ter zagotoviti hitro in nepristransko preiskavo; poziva kubanske oblasti, naj Joséju Danielu Ferreru nemudoma omogočijo dostop do zdravstvene oskrbe po lastni izbiri ter mu priskrbijo neoporečno hrano in vodo;

3.  izraža močno zaskrbljenost zaradi nenehnega preganjanja in nadlegovanja miroljubnih oporečnikov, neodvisnih novinarjev, zagovornikov človekovih pravic in pripadnikov politične opozicije na Kubi ter napadov nanje; poziva, naj se ta dejanja takoj prenehajo in se takoj izpustijo vsi politični zaporniki ter osebe, ki so samovoljno pridržane samo zato, ker so uveljavljale pravico do izražanja in zbiranja; poziva, naj se bolje uveljavlja pravica do poštenega sojenja in zagotavlja neodvisnost sodstva, prav tako pa naj se osebam, ki jim je bila odvzeta prostost, omogoči dostop do neodvisnega odvetnika;

4.  znova poziva države članice, ESZD in delegacijo EU na Kubi, naj odločno in javno obsodijo samovoljno aretacijo Joséja Daniela Ferrera in zgoraj omenjenih posameznikov ter sprejmejo vse potrebne ukrepe za zaščito demokracije in človekovih pravic;

5.  obžaluje, da se razmere na področju človekovih pravic in demokracije kljub sprejetju sporazuma o političnem dialogu in sodelovanju niso izboljšale; poziva, naj se izpolnijo zavezujoče obveznosti iz tega sporazuma in sprejmejo jasna merila na tem področju;

6.  poudarja, da sporazum vključuje določbo o začasni prekinitvi izvajanja, ki se uporabi, če pride do kršitve določb o človekovih pravicah; zato vztraja, naj Evropska unija pri izvajanju tega sporazuma tesno spremlja in nadzoruje spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin na Kubi ter v zvezi s tem redno poroča Parlamentu; meni, da gre pri zaporni kazni in obravnavi Joséja Daniela Ferrera in drugih političnih zapornikov za „posebej nujni primer“, kakor je opredeljen v členu 85(3)(b) sporazuma, zato poziva EU, naj skliče izredno sejo v zvezi s tem;

7.  zahteva, da kubanska vlada izvede pravne reforme, s katerimi bi zagotovila svobodo tiska, združevanja in demonstracij, ter sprejme politične reforme, ki bi omogočile izvedbo svobodnih, pravičnih in demokratičnih volitev, pri katerih bi se upoštevala suverena in svobodno izražena volja Kubancev; poziva kubansko vlado, naj politiko na področju človekovih pravic uskladi z mednarodnimi standardi, opredeljenimi v listinah, deklaracijah in mednarodnih instrumentih, katerih podpisnica je Kuba, civilni družbi in opozicijskim političnim akterjem pa naj omogoči dejavno sodelovanje v političnem in družbenem življenju brez kakršnih koli omejitev; poziva vlado, naj neodvisnim domačim in mednarodnim opazovalcem na področju človekovih pravic omogoči neoviran dostop do Kube ter v državo povabi tudi posebne poročevalce OZN za spodbujanje in varstvo pravice do mirnega zbiranja in izražanja ter za spremljanje položaja zagovornikov človekovih pravic;

8.  opozarja, da na Kubi od leta 2003 velja moratorij za smrtno kazen; poziva kubanske organe, naj odpravijo smrtno kazen za vsa kazniva dejanja; poziva k ponovnemu pregledu vseh smrtnih obsodb, s čimer bi zagotovili, da so se pri sojenju res spoštovali mednarodni standardi;

9.  poziva kubanske oblasti, naj zagotovijo svobodo medijev in svobodo izražanja, tudi z razveljavitvijo odloka št. 349, ki omejuje svobodo umetniškega izražanja, ter prenehajo nadlegovati in pridrževati neodvisne novinarje; poziva kubansko vlado, naj preneha izvajati cenzuro v spletu, blokirati spletišča in omejevati dostop do informacij;

10.  obžaluje, da je bila več evropskim in kubanskim organizacijam civilne družbe odvzeta možnost sodelovanja v dialogu civilne družbe v sklopu širšega dialoga o človekovih pravicah, ki je potekal 2. oktobra 2019 v okviru sporazuma med EU in Kubo o političnem dialogu in sodelovanju, saj jim kubanska vlada ni izdala dovoljenja; poziva tudi, naj se med EU in Kubo vzpostavi institucionaliziran, uraden, odprt in javen dialog z resnično neodvisno civilno družbo, ki bi bil podoben dialogu z drugimi državami, s katerimi ima EU sklenjene sporazume o sodelovanju;

11.  poziva novega podpredsednika/visokega predstavnika, naj prizna obstoj politične opozicije kubanski vladi in podpre njeno vključitev v politični dialog med EU in Kubo; v zvezi s tem poziva vse predstavnike držav članic, naj med srečanji s kubanskimi oblastmi izpostavljajo vprašanje človekovih pravic in naj se ob obisku Kube sestanejo z dobitniki nagrade Saharova, da bi zagotovili dosledno notranje in zunanje izvajanje politike EU o človekovih pravicah ter okrepili sodelovanje neodvisne civilne družbe;

12.  poziva ESZD in Komisijo, naj dejavno podpreta skupine civilne družbe in posameznike, ki zagovarjajo človekove pravice na Kubi, tudi z obiski v zaporih, spremljanjem sojenj in izjavami za javnost; poziva ESZD, naj Evropskemu parlamentu poroča o ukrepih, ki jih je doslej sprejela delegacija EU;

13.  poziva novega podpredsednika/visokega predstavnika, naj od kubanskih oblasti zahteva, da po večletnem neukrepanju sprejmejo reforme, ki bi omogočile demokratično preobrazbo države v skladu s sporazumom o političnem dialogu in sodelovanju; poudarja, da sedanje razmere na Kubi spodkopavajo načela človekovih pravic in demokracije, na katerih temelji sporazum;

14.  močno obžaluje, da kubanske oblasti Parlamentu, njegovim delegacijam in nekaterim političnim skupinam ne dovolijo obiska Kube, čeprav je Parlament odobril sklenitev sporazuma o političnem dialogu in sodelovanju; poziva jih, naj jim nemudoma omogočijo vstop v državo;

15.  obsoja intervencionistično držo kubanske vlade in jo poziva, naj preneha z dejavnostmi vmešavanja v različne latinskoameriške države;

16.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje vladi in narodni skupščini Republike Kube, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Komisiji, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, vladam in parlamentom držav članic, visoki komisarki Združenih narodov za človekove pravice in vladam držav CELAC.

(1) UL C 201 E, 18.8.2005, str. 83. (2) UL C 288 E, 24.11.2006, str. 81. (3) UL C 146 E, 12.6.2008, str. 377. (4) UL C 349 E, 22.12.2010, str. 82. (5) UL C 334, 19.9.2018, str. 99. (6) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0460.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 28. novembra 2019 o Haitiju (2019/2928(RSP))

P9_TA(2019)0074 RC-B9-0214/2019

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju prejšnjih resolucij o Haitiju, zlasti z dne 19. januarja 2011 o razmerah na Haitiju leto po potresu: humanitarna pomoč in obnova(1) in z dne 8. februarja 2018 o suženjstvu otrok na Haitiju(2),

–  ob upoštevanju letnega poročila EU o človekovih pravicah in demokraciji v svetu za leto 2018, zlasti posodobljenega individualnega dela o Haitiju, ki ga je Svet sprejel 13. maja 2019,

–  ob upoštevanju končnega poročila o misiji EU za spremljanje izvajanja priporočil po volitvah na Haitiju med 19. in 23. novembrom 2018,

–  ob upoštevanju letnega poročila misije OZN za stabilizacijo na Haitiju (MINUSTAH) in visokega komisariata za človekove pravice o položaju človekovih pravic na Haitiju med 1. julijem 2015 in 31. decembrom 2016, ki je bilo objavljeno julija 2017,

–  ob upoštevanju poročila misije MINUSTAH in visokega komisariata za človekove pravice o domnevnih kršitvah človekovih pravic z dne 13. in 14. novembra 2018 v predelu La Saline v Port-au-Princeu,

–  ob upoštevanju splošnega rednega pregleda v zvezi s Haitijem, ki ga je Svet OZN za človekove pravice sprejel na svoji 34. seji 17. marca 2017,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, ki ga je generalna skupščina OZN sprejela 16. decembra 1966, katere država pogodbenica je Haiti,

–  ob upoštevanju Sporazuma iz Cotonouja,

–  ob upoštevanju Deklaracije OZN o človekovih pravicah,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o otrokovih pravicah, katerega podpisnik je tudi Haiti,

–  ob upoštevanju resolucije varnostnega sveta OZN št. 2476 (2019) z dne 25. junija 2019,

–  ob upoštevanju končnega poročila misije EU za opazovanje volitev iz leta 2015,

–  ob upoštevanju izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko v imenu Evropske unije o razmerah na Haitiju z dne 7. novembra 2019,

–  ob upoštevanju članka Amnesty International z dne 31. oktobra 2019 z dokazi o nesorazmerni uporabi sile proti protestnikom,

–  ob upoštevanju poročila o razmerah na Haitiju z dne 1. oktobra 2019, ki ga je pripravil Urad OZN za usklajevanje humanitarnih aktivnosti,

–  ob upoštevanju izjave delegacije Evropske unije na Haitiju z dne 28. maja 2019,

–  ob upoštevanju členov 144(5) in 132(4) Poslovnika,

A.  ker je vlada julija 2018 najavila odpravo subvencij, zaradi česar so se cene goriva zvišale tudi do 50 odstotkov, kar je privedlo do številnih protestov in najhujših državljanskih nemirov v državi doslej; ker je bil ta ukrep odziv na varčevalne ukrepe, o katerih se je država februarja 2018 dogovorila z Mednarodnim denarnim skladom v zameno za 96 milijonov dolarjev posojil, s čimer naj bi državi pomagali plačati njen tuji dolg;

B.  ker udeleženci demonstracij, ki so jih organizirali opozicijski voditelji, zahtevajo odstop predsednika Jovenela Moïseja zaradi nebrzdane inflacije, obtožb o sistematični vladni korupciji, ki bremenijo tudi nekdanjega predsednika Michela Martellyja, ter zaradi gospodarske in prehranske negotovosti, čemur preostali svet ne namenja velike pozornosti; ker so več kot leto dni trajajoče demonstracije proti korupcijskim škandalom v haitijskih javnih organih zahtevale že okoli sto žrtev in se neustavljivo širijo; ker je korupcija očitno endemična težava haitijske družbe in politike;

C.  ker so varnostne sile proteste zatrle z uporabo pravega streliva in solzivca; ker je po podatkih visokega komisariata OZN za človekove pravice februarja v protestih umrlo 41 ljudi, 100 pa jih je bilo ranjenih; ker je po njegovih zadnjih podatkih med 15. septembrom in 1. novembrom 2019 v podobnih protestih umrlo vsaj 42 ljudi, 19 so jih ubili organi kazenskega pregona, 86 pa je bilo ranjenih;

D.  ker je Haiti že od marca 2019 brez vlade, kar ovira njegovo zmožnost za dostop do mednarodne finančne pomoči in posojil Svetovne banke; ker bo država od januarja 2020 ostala tudi brez parlamenta, saj oktobra 2019 niso bile izvedene parlamentarne volitve; ker je predsednik Moïse najavil ustavne spremembe, s katerimi bo okrepil pristojnosti predsednikovega kabineta;

E.  ker kljub demonstracijam ni prišlo do nikakršnega pravnega ukrepanja; ker nekaznovanost v teh primerih in premajhna pozornost mednarodne skupnosti le še podžigata nasilje; ker dolgotrajna kriza še dodatno onemogoča dostop do zdravstvenega varstva, hrane, izobraževanja in podobnega ter vse pogosteje primanjkuje električne energije in goriva;

F.  ker mnoge skupnosti po potresu leta 2010 še vedno nimajo dostopa do elektroenergetskega omrežja in so za izpolnjevanje vsakodnevnih potreb odvisni od generatorjev; ker višje cene goriva le še bolj omejujejo njihove ekonomske možnosti;

G.  ker obstajajo verodostojni dokazi, da so policisti, oboroženi s polavtomatskimi puškami, med protesti uporabili pravo strelivo ter s tem kršili mednarodno pravo o človekovih pravicah in standarde o uporabi sile; ker so tarča stalnega nadlegovanja in fizičnih napadov tudi novinarji; ker je bil 11. oktobra 2019 v svojem avtomobilu ustreljen Néhémie Joseph, novinar radia Méga, ki je pokrival proteste, fotoreporterja agencije Associated Press Cheryja Dieu-Nalia so junija 2019 v lastnem avtomobilu ustrelili v obraz, isti mesec so prav tako v lastnem avtomobilu ustrelili poročevalca Radia Sans Fin Pétiona Rospida, marca 2018 pa je izginil novinar Vladjimir Leagneur;

H.  ker pokol v predelu La Saline na obrobju prestolnice Port-au-Prince, kjer so oktobra 2018 samovoljno ubili 70 ljudi in posilili 13 žensk, in podobni dogodki še vedno ostajajo nekaznovani; ker je vlada ta pokol pripisala spopadom med tolpami; ker Organizacija ameriških držav (OAS) in misija OZN za pravosodno podporo na Haitiju na podlagi informacij, ki jih je zbrala Nacionalna mreža za človekove pravice (RNDDH), menita, da je šlo za poskus predsednikove žene Martine Moïse in več vladnih predstavnikov, da bi tamkajšnje prebivalstvo podkupili za ustavitev protestov proti predsedniku Moïseju, do pokola pa naj bi prišlo zato, ker se je lokalno prebivalstvo temu uprlo; ker so haitijske organizacije za človekove pravice na Haitiju zaprosile Organizacijo ameriških držav za napotitev misije, ki bi pokol preiskala;

I.  ker so se varnostne razmere v državi od oktobra 2017 drastično poslabšale, saj so bile mirovne sile stabilizacijske misije Združenih narodov na Haitiju (UNSTAMIH) nadomeščene s člani misije MINUJUSTH, katerih osebje je le omejeno policijsko usposobljeno;

J.  ker je v tej državi še vedno hud problem diskriminacija na podlagi spola; ker je indeks neenakosti spolov na Haitiju 0,593, kar ga za leto 2015 uvršča na 142. mesto od 159 držav; ker so na Haitiju sistemski in razširjeni diskriminacija, stigmatizacija, izključenost in nasilje nad osebami LGBTI; ker so mlada dekleta le nizko ali sploh niso izobražena; ker zakonodaja, ki kriminalizira posilstvo in nasilje v družini, ni bila sprejeta do leta 2005, kazenski zakonik že od leta 1835 ni bil spremenjen, ženske in dekleta pa so pogosto deležne neenakega pravnega varstva; ker je bilo 7. novembra 2019 v civilnem zaporu Gonaïves posiljenih 10 zapornic, med njimi 15-letno dekle; ker so v haitijskem zaporskem sistemu že od začetka protestov razširjeni prenaseljenost, pomanjkanje hrane, odsotnost družinskih obiskov in druge nečloveške razmere;

K.  ker večina otrok na Haitiju vse od začetka tega šolskega leta ne more hoditi v šolo; ker sta nepismenost in dostop do izobraževanja na Haitiju veliki težavi, saj je približno polovica vseh državljanov, starih nad 15 let, nepismenih, in ker vsaj 350 000 otrok po vsej državi in mladih ne obiskuje osnovne in srednje šole;

L.  ker se še vedno uporablja sistem Restavèk, moderna oblika suženjstva, ko haitijski otroci iz obubožanih domov živijo v drugi družini in tam delajo kot služabniki in so pogosto žrtve zlorabe in slabega ravnanja ter nimajo dostopa do šolanja;

M.  ker Haiti na 168. mestu med svetovnimi državami po indeksu človekovega razvoja Programa Združenih narodov za razvoj (UNDP), kar je še nižje kot prejšnja leta, in stalno potrebuje humanitarno in razvojno pomoč: ker Haiti po podatkih Svetovne banke ostaja najrevnejša država v Ameriki in ena najrevnejših držav na svetu, saj 59 % prebivalstva živi pod nacionalno mejo revščine, 24 % pod nacionalno mejo skrajne revščine in je več kot 40 % prebivalstva brezposelnega; ker je korupcija v javni upravi zelo razširjena in ker indeks zaznave korupcije organizacije Transparency International za leto 2018 uvršča Haiti na 161. mesto od 180 držav, vključenih v raziskavo;

1.  odločno obsoja zatiranje mirnih protestov s strani haitijskih oblasti, pa tudi uporabo smrtonosne sile, samovoljna pridržanja, ustrahovanje, nadlegovanje in spolno nasilje; zahteva, da haitijski organi nemudoma prenehajo uporabljati nezakonito silo proti miroljubnim protestnikom, zlasti strelno orožje in pravo strelivo, ter da ljudem zagotovijo pravico do svobodnega in mirnega demonstriranja; podpira zahteve haitijskega naroda po odpravi korupcije in nekaznovanosti;

2.  poudarja, da se morajo vse vpletene strani vzdržati nasilja, da bi preprečili nadaljnjo nestabilnost in trpljenje prebivalstva; poziva vse strani, naj vzpostavijo odkrit, odprt in vključujoč dialog med Haitijci, da bi se bolje odzvali na osnovne potrebe in želje prebivalstva ter zagotovili trajne rešitve za sedanjo politično, gospodarsko in humanitarno krizo;

3.  opozarja, da morajo reforma pravosodja, odprava dolgotrajnega pripora pred začetkom sojenja ter boj proti korupciji ostati prednostne naloge, kot je opredeljeno v zadnjem splošnem rednem pregledu; poziva mednarodno skupnost, naj haitijskemu narodu pomaga pri krepitvi neodvisnega in zanesljivega pravosodnega sistema, ki bo omogočal sojenje storilcem in njihovo kaznovanje, ne glede na družbeni položaj;

4.  poziva k neodvisni preiskavi poboja v revnem predelu La Saline, nadlegovanja novinarjev in napadov nanje ter smrti, do katerih je prišlo sredi septembra 2019; zahteva sojenje vsem storilcem kaznivih dejanj ter njihovo kaznovanje; ponovno poudarja, da je pomembno, da mediji svobodno poročajo o teh razmerah; poziva vse akterje, naj se vzdržijo napadov na novinarje in jim omogočijo, da poročajo o razmerah v državi; ponovno poudarja, da je treba zagotoviti pravico do mirnega izražanja mnenja in kritike;

5.  podpira poziv k organizaciji neodvisne strokovne misije Organizacije ameriških držav, ki bi jo na Haiti poslali za daljše obdobje, da bi se razjasnile številne kršitve človekovih pravic v tej državi, opravile nepristranske, temeljite, pregledne in neodvisne preiskave, povečala odgovornost ter da bi se zagotovili pravica in resnica za družine in preživele, kot zahtevajo nacionalne organizacije za človekove pravice;

6.  zavrača vsakršen poskus nekaterih sil, da bi se obnovila diktatura; poudarja, da so za povrnitev zaupanja v politični sistem države nujno potrebni strukturno upravljanje in gospodarske reforme; poudarja, da je treba odpraviti sistemsko korupcijo v vladi, klientelizem in spodkopavanje pravne države;

7.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in veleposlaništvo EU v Port-au-Princeu, naj podpreta popolno demokratično stabilizacijo države ter pomagata odpraviti korupcijo in druge oblike kriminala;

8.  pozdravlja dejstvo, da je varnostni svet OZN 16. oktobra 2019 ustanovil integrirani urad Združenih narodov na Haitiju (BINUH), ki naj bi bil zadolžen za svetovanje tamkajšnji vladi pri izboljševanju politične stabilnosti in dobrega upravljanja; poziva OZN, naj ima še naprej dejavno vlogo v procesu priprave in ohranjanja miru, a naj ne ponavlja napak iz preteklosti; poziva OZN in njene države članice, naj učinkovito preiščejo primere domnevnega spolnega izkoriščanja ali spolne zlorabe s strani mirovnih sil MINUSTAH in nevladnih organizacij na Haitiju ter naj preganjajo storilce teh kaznivih dejanj in žrtvam zagotovijo podporo in odškodnino;

9.  poziva EU, naj okrepi in podpre zmogljivost haitijskih organizacij, da prevzamejo vodilno vlogo pri odločanju o vrsti pomoči, ki naj se nudi državi, in upravičencih;

10.  poziva haitijsko vlado, naj humanitarnim organizacijam nujno omogoči neoviran dostop, da bodo lahko opravljale svoje dejavnosti, nudile pomoč tistim, ki jo potrebujejo, in delile hrano in drugo življenjsko pomembno pomoč;

11.  poziva k odpravi prakse Restavèk; poziva haitijsko vlado, naj izvaja ukrepe, ki zagotavljajo registracijo ter fizično in psihološko zaščito otrok, ter naj zagotovi šolanje; poziva EU, naj sodeluje s haitijsko vlado pri izvajanju zakonodajnega okvira za zaščito pravic otrok;

12.  poudarja, da se je treba boriti proti nasilju nad ženskami in dekleti, sprejeti zakonodajo proti vsem oblikam nasilja na podlagi spola in dekriminalizirati splav, ki je trenutno prepovedan v vseh okoliščinah, tudi v primerih spolnega nasilja; meni , da je treba izvesti nujne ukrepe za zaščito in podporo žensk in otrok, ki so žrtve spolne zlorabe, kot so zdravstvena in psihološka oskrba ter posebni programi za socialno vključevanje in rehabilitacijo; obsoja skupinsko posilstvo žensk, pridržanih v zaporu Gonaïves; zahteva hitro, nepristransko, neodvisno in učinkovito preiskavo obtožb; opozarja, da država nekoga prikrajša za svobodo, je odgovorna za zagotavljanje njegove integritete in zaščite pred nasilnimi dejanji;

13.  obsoja zakon proti osebam LGBTI, ki je bil sprejet leta 2017 in v katerem so prepovedane homoseksualne zakonske zveze, homoseksualnost pa je poleg otroške pornografije, incesta in spolnega izkoriščanja otrok v komercialne namene razlog za to, da se državljanu zavrne potrdilo uglednem statusu; izraža zaskrbljenost zaradi okoliščin v zvezi s smrtjo predsednika skupine za zagovarjanje pravic oseb LGBTQI Kouraj Charlota Jeudyja;

14.  poziva haitijsko vlado, naj vzpostavi upravni sistem, ki bo zagotavljal registracijo vseh novorojencev že ob rojstvu, ter naj zagotovi registracijo vseh, ki niso bili registrirani ob rojstvu;

15.  poziva k sistematičnemu boju zoper nasilje nad starejšimi;

16.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, državam članicam, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, svetu ministrov AKP-EU, institucijam Cariforuma, vladi in parlamentu Haitija ter generalnemu sekretarju Združenih narodov.

(1) UL C 136 E, 11.5.2012, str. 46. (2) UL C 463, 21.12.2018, str. 40.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 28. novembra 2019 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi Sporazuma med Združenimi državami Amerike in Evropsko unijo o dodelitvi Združenim državam deleža tarifne kvote za visokokakovostno goveje meso iz Spremenjenega memoranduma o soglasju glede uvoza govejega mesa živali, ki niso dobivale določenih hormonov za pospeševanje rasti, in glede povečanih dajatev, ki jih Združene države uporabljajo za določene proizvode Evropske unije (2014) (10681/2019 – C9-0107/2019 – 2019/0142(NLE))

P9_TA(2019)0075 A9-0038/2019

(Odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (10681/2019),

–  ob upoštevanju osnutka Sporazuma med Združenimi državami Amerike in Evropsko unijo o dodelitvi Združenim državam deleža tarifne kvote za visokokakovostno goveje meso iz Spremenjenega memoranduma o soglasju glede uvoza govejega mesa živali, ki niso dobivale določenih hormonov za pospeševanje rasti, in glede povečanih dajatev, ki jih Združene države uporabljajo za določene proizvode Evropske unije (2014) (10678/2019),

–  ob upoštevanju zahteve za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s prvim pododstavkom člena 207(4) in točko (a)(v) drugega pododstavka člena 218(6) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C9-0107/2019),

–  ob upoštevanju svoje nezakonodajne resolucije z dne 28. novembra 2019(1) o osnutku sklepa,

–  ob upoštevanju člena 105(1) in (4) ter člena 114(7) Poslovnika,

–  ob upoštevanju mnenja Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za mednarodno trgovino (A9-0038/2019),

1.  odobri sklenitev sporazuma;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in Združenih držav Amerike.

(1) Sprejeta besedila, P9_TA(2019)0076.

Nezakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 28. novembra 2019 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi, v imenu Evropske unije, Sporazuma med Združenimi državami Amerike in Evropsko unijo o dodelitvi Združenim državam deleža tarifne kvote za visokokakovostno goveje meso iz Spremenjenega memoranduma o soglasju glede uvoza govejega mesa živali, ki niso dobivale določenih hormonov za pospeševanje rasti, in glede povečanih dajatev, ki jih Združene države uporabljajo za določene proizvode Evropske unije (2014) (10681/2019 – C9-0107/2019 – 2019/0142M(NLE))

P9_TA(2019)0076 A9-0037/2019

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (10681/2019),

–  ob upoštevanju osnutka Sporazuma med Združenimi državami Amerike in Evropsko unijo o dodelitvi Združenim državam deleža tarifne kvote za visokokakovostno goveje meso iz Spremenjenega memoranduma o soglasju glede uvoza govejega mesa živali, ki niso dobivale določenih hormonov za pospeševanje rasti, in glede povečanih dajatev, ki jih Združene države uporabljajo za določene proizvode Evropske unije (2014) (10678/2019),

–  ob upoštevanju zahteve za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s prvim pododstavkom člena 207(4) in točko (a)(v) drugega pododstavka člena 218(6) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C9-0107/2019),

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 12. septembra 2018 o stanju odnosov med EU in ZDA(1), z dne 3. julija 2018 o podnebni diplomaciji(2) ter z dne 14. marca 2019 o podnebnih spremembah – evropska strateška dolgoročna vizija za uspešno, sodobno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo v skladu s Pariškim sporazumom(3),

–  ob upoštevanju skupne izjave ZDA in EU z dne 25. julija 2018 po obisku predsednika Junckerja v Beli hiši (v nadaljnjem besedilu: skupna izjava)(4),

–  ob upoštevanju poročila o napredku pri uresničevanju skupne izjave EU in ZDA z dne 25. julija 2018(5),

–  ob upoštevanju svoje zakonodajne resolucije z dne 28. novembra 2019(6) o osnutku sklepa,

–  ob upoštevanju člena 105(2) Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za mednarodno trgovino (A9-0037/2019),

A.  ker imata EU in ZDA največji obseg dvostranskih trgovinskih in naložbenih odnosov, uživata najbolj celovite gospodarske odnose na svetu in kljub sedanjim trgovinskim trenjem delita pomembne vrednote ter politične in gospodarske interese;

B.  ker sta EU in ZDA leta 2009 sklenili memorandum o soglasju (spremenjen leta 2014(7)), ki omogoča začasno rešitev dolgotrajnega spora v Svetovni trgovinski organizaciji (STO) v zvezi z ukrepi, ki jih je EU leta 1989 uvedla za izvoz mesa iz ZDA, ki je vsebovalo umetne rastne hormone za govedino(8); ker je memorandum o soglasju vzpostavil tarifno kvoto 45.000 ton za govedino, ki ni hormonsko obdelana, odprto za vse kvalificirane dobavitelje iz držav članic STO;

C.  ker je Komisija leta 2019 z ZDA izpogajala novo tarifno kvoto (35.000 ton od skupaj 45.000 ton se nameni ZDA), pri čemer so se drugi dobavitelji (Avstralija, Urugvaj in Argentina) strinjali, da si bodo razdelili preostanek kvote;

D.  ker je treba ta sporazum obravnavati v kontekstu zmanjševanja trgovinskih napetosti med EU in ZDA, dogovorjenem v skupni izjavi EU in ZDA z dne 25. julija 2018;

E.  ker so ZDA, domnevno zaradi varnostnih pomislekov, marca 2018 uvedle dodatne carinske dajatve na uvoz jekla in aluminija, grozijo pa tudi, da bodo podobne dajatve uvedle za uvoz motornih vozil in avtomobilskih delov iz EU (v skladu z oddelkom 232 ameriškega zakona o širitvi trgovine iz leta 1962);

F.  ker EU v STO izpodbija uvedbo protidampinških in izravnalnih dajatev za španske oljke, ki so jih uvedle Združene države(9);

G.  ker so ZDA 18. oktobra 2019 na podlagi arbitražne odločitve STO, razposlane 2. oktobra 2019(10), kot povračilni ukrep za nezakonite subvencije, ki jih je EU dodelila proizvajalcu zrakoplovov Airbus, uvedle tarife na uvoz EU v vrednosti 7,5 milijard USD, s čimer so bolj kot industrijski sektor s tarifo 25 % ogrozile večino kmetijskih sektorjev EU, s tarifo 10 % pa tudi letalski sektor;

H.   ker je Evropski parlament večkrat spodbudil EU, naj razmisli, kako bi dodatno povečala ambicije Pariškega sporazuma in vključila podnebne cilje v vse politike EU, vključno s trgovinsko politiko, in poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo vsi trgovinski sporazumi, ki jih podpiše EU, povsem skladni s Pariškim sporazumom;

1.  pozdravlja, da je bil s sklenitvijo sporazuma z ZDA o dodelitvi deleža v tarifni kvoti za kakovostno govedino rešen dolgotrajni trgovinski spor in postavljen zgled za s pogajanji doseženo rešitev med EU in ZDA;

2.  pozdravlja in priznava, da so druge članice STO, ki v EU izvažajo govedino, ki ni hormonsko obdelana, podprle sporazum in sprejele dejstvo, da bo največji del kvote dodeljen ZDA; potrjuje, da po podatkih Komisije te članice STO za podporo sporazuma niso prejele nikakršnega nadomestila;

3.  ugotavlja, da sporazum ne vpliva na sedanjo raven dostopa za govedino na trg EU in da se splošna kvota za dostop do trga EU za govedino, ki ni hormonsko obdelana, ne sme povečati; se zaveda, da sporazum ne sme vplivati na tehnične značilnosti kvote, kakor so opredeljene v prilogi 2 k Uredbi (EU) št. 481/2012(11), vključno s kakovostjo in sledljivostjo proizvodov, da bi zagotovili najvišjo mogočo raven varstva potrošnikov EU; ugotavlja, da sporazum ne vpliva na prepoved EU za uvoz govejega mesa živali, ki so dobivale določene hormone za rast;

4.  podpira Komisijo pri prizadevanjih za pravično in uravnoteženo rešitev, da bi – tudi s tem sporazumom – zmanjšali sedanjo trgovinsko napetost; poudarja, kako pomembno je doseči rešitev s pogajanji; ugotavlja, da je EU storila vse, kar je v njeni moči, da bi zmanjšala sedanjo trgovinsko napetost; poziva ZDA, naj v zvezi s tem sodelujejo z EU; obžaluje, da so ZDA 4. novembra 2019 posredovale uradno obvestilo o odstopu od Pariškega sporazuma; opozarja, da mora skupna trgovinska politika EU prispevati k uresničevanju Pariškega sporazuma;

5.   poudarja, kako pomembno je, da se ta sporazum razlikuje od drugih potekajočih trgovinskih pogajanj med ZDA in EU, v katere ne bi smeli vključiti kmetijskega sektorja;

6.  je seznanjen s tem, da ni vidnejšega napredka pri uresničevanju skupne izjave, čeprav si EU prizadeva izpolniti cilje za zmanjševanje trgovinske napetosti, navedene v skupni izjavi;

7.  obžaluje, da ZDA v luči dolgotrajnega spora v zvezi z družbama Airbus in Boeing še zmeraj zavrača sodelovanje z EU pri iskanju pravične in uravnotežene rešitve za letalsko industrijo na obeh straneh, in poziva ZDA, naj začnejo pogajanja za rešitev tega spora; je zaskrbljen zaradi ukrepov ZDA, ki vplivajo na evropski letalski sektor in številne agroživilske proizvode; poziva Komisijo, naj sprejme ukrepe v podporo evropskim proizvajalcem;

8.  poziva Združene države, naj odpravijo enostransko sprejete dodatne dajatve za jeklo in aluminij ter oljke, prav tako pa naj umaknejo grožnjo o uvedbi dodatnih carinskih dajatev za avtomobile in avtomobilske dele;

9.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in Združenih držav Amerike.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0342. (2) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0280. (3) Sprejeta besedila, P8_TA(2019)0217. (4) http://europa.eu/rapid/press-release_STATEMENT-18-4687_sl.htm (5) https://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2019/july/tradoc_158272.pdf (6) Sprejeta besedila, P9_TA(2019)0075. (7) Spremenjeni memorandum o soglasju z Združenimi državami Amerike glede uvoza govejega mesa živali, ki niso dobivale določenih hormonov za pospeševanje rasti, in glede povečanih dajatev, ki jih Združene države uporabljajo za določene proizvode Evropske unije (UL L 27, 30.1.2014, str. 2). (8) Skupno sporočilo Evropske unije in Združenih držav Amerike o ukrepih v zvezi z mesom in mesnimi izdelki (hormoni) z dne 17. aprila 2014 (WT/DS26/29). (9) Protidampinške in izravnalne dajatve na uvoz zrelih oljk iz Španije: zahteva Evropske unije za ustanovitev odbora z dne 17. maja 2019 (WT/DS577/3). (10) Evropske skupnosti in nekatere države članice – ukrepi, ki vplivajo na trgovino z velikimi civilnimi zrakoplovi: Uporaba člena 7.9 Sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih in člena 22.7 Dogovora o pravilih in postopkih za reševanje sporov s strani ZDA dne 4. oktobra 2019 (WT/DS316/42). (11) Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 481/2012 z dne 7. junija 2012 o določitvi pravil za upravljanje tarifne kvote za visokokakovostno goveje meso (UL L 148, 8.6.2012, str. 9).

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 28. novembra 2019 o razmerah v Boliviji (2019/2896(RSP))

P9_TA(2019)0077 RC-B9-0187/2019

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju izjav podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko o volilnem postopku v Boliviji z dne 22. oktobra 2019 in razmerah v Boliviji z dne 15. novembra 2019,

–  ob upoštevanju izjave misije za opazovanje volitev Organizacije ameriških držav v Boliviji z dne 21. oktobra 2019,

–  ob upoštevanju izjave skupine revizorjev volilnega procesa v Boliviji z dne 10. novembra 2019,

–  ob upoštevanju izjave visoke komisarke OZN za človekove pravice Michelle Bachelet z dne 16. novembra 2019,

–  ob upoštevanju ustavnega referenduma, ki je v Boliviji potekal 21. februarja 2016,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o razmerah v Boliviji,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah,

–  ob upoštevanju najnovejših izjav za javnost Medameriške komisije za človekove pravice o Boliviji, predvsem z dne 23. oktobra, 12. novembra in 19. novembra 2019,

–  ob upoštevanju bolivijske ustave,

–  ob upoštevanju členov 132(2) in 132(4) Poslovnika,

A.  ker so 20. oktobra 2019 v Boliviji potekale predsedniške in parlamentarne volitve v okolju, ki je bilo zelo razdvojeno, saj je predsednik Evo Morales kontroverzna osebnost, polemike pa so obkrožale tudi sprejetje njegove kandidature;

B.  ker je Evo Morales, potem ko je bil njegov poskus spremembe bolivijske ustave zavrnjen na referendumu leta 2016, z odobritvijo ustavnega sodišča še četrtič kandidiral na predsedniških volitvah, kar je jasno pokazalo na pomanjkanje neodvisnosti sodstva v Boliviji;

C.  ker je vrhovno volilno sodišče prenehalo sporočati predhodne rezultate, ko je bilo s hitrim in varnim sistemom za sporočanje predhodnih rezultatov preštetih več kot 80 % glasov; ker so na tej točki rezultati jasno kazali, da bo potreben drugi krog glasovanja; ker je 24 ur pozneje vrhovno volilno sodišče po navedbah Organizacije ameriških držav predstavilo podatke z nepojasnjeno spremembo trenda, ki je bistveno spremenila izid volitev in povzročila splošno izgubo zaupanja v volilni proces; ker je ustavno sodišče izključilo možnost drugega kroga glasovanja, češ da je bila dosežena potrebna 10-odstotna razlika med prvima dvema kandidatoma;

D.  ker so ukrepi vrhovnega volilnega sodišča sprožili nestrinjanje in sum prevare, ne le pri podpornikih opozicijskih kandidatov, temveč tudi pri nacionalnih in mednarodnih opazovalcih ter večini mednarodne skupnosti;

E.  ker se je predsednik Morales javno oklical za zmagovalca volitev, še preden so bili posredovani in javno razglašeni vsi uradni rezultati;

F.  ker so Organizacija ameriških držav, EU in mednarodna skupnost v svojih izjavah izrazile resne pomisleke glede neupravičene prekinitve štetja glasov, kar kaže, da bi opazovalci volilne komisije utegnili biti pristranski; ker so domači in mednarodni sogovorniki priporočili, naj se organizira drugi krog volitev kot način za izhod iz politične krize;

G.  ker je nepričakovana prekinitev štetja glasov in razglasitev zmage predsednika Moralesa privedla do množičnih protestov in mobilizacije tako podpornikov opozicije kot podpornikov predsednika Moralesa; ker je mednarodna skupnost zelo zaskrbljena zaradi teh demonstracij, v katerih je bilo do zdaj ubitih vsaj 32 ljudi, na stotine jih je bilo ranjenih, več kot 600 ljudem pa je bila odvzeta prostost; ker je v državi zaradi uličnih zapor Moralesovih podpornikov primanjkovalo hrane in goriva, kar ima resne posledice za civilno prebivalstvo; ker obstaja zaskrbljenost zaradi nasilja, obtožb o nepotrebni in nesorazmerni uporabi sile s strani varnostnih sil in razkola v družbi;

H.  ker organ, pristojen za upravljanje volitev, nima nikakršne verodostojnosti, eden od njegovih članov pa je med štetjem odstopil; ker opozicija ni priznala izida volitev, izvedenih v teh okoliščinah, in je obsodila domnevno volilno prevaro;

I.  ker EU ni napotila misije za opazovanje volitev s polnimi pooblastili, temveč jo je zastopala le majhna tehnična skupina treh nižjih uradnikov;

J.  ker so tako vlada kot volilni organi sprejeli tehnično zavezujočo revizijo strokovne skupine Organizacije ameriških držav, da bi se ponovno vzpostavilo zaupanje; ker je to revizijo podprl generalni sekretar OZN;

K.  ker je revizija 10. novembra 2019 pokazala velike nepravilnosti in manipulacijo v času volitev, zato je Organizacija ameriških držav pozvala k razveljavitvi izida volitev in priporočila nov volilni postopek, v katerem bi morali sodelovati novi volilni organi, da bi zagotovili izvedbo verodostojnih volitev;

L.  ker so po predstavitvi revizijskega poročila Organizacije ameriških držav 10. novembra 2019, v katerem poziva k razveljavitvi volilnega postopka in njegovi ponovitvi, številni visoki državni uradniki odstopili, vključno s predsednikom, podpredsednikom, predsednico senata in predstavniki volilnega telesa; ker so Evo Morales in nekateri drugi člani njegove vlade morali odstopiti, zapustiti državo in prenehati opravljati svoje funkcije; ker so vodilni predstavniki oboroženih sil predlagali odstop Eva Moralesa; ker bi se morale oborožene sile in policija vzdržati vplivanja na politične procese in bi morale biti pod civilnim nadzorom;

M.  ker je Jeanine Añez podpisala sporni odlok o zaščiti oboroženih sil pred kazenskim pregonom zaradi dejanj, storjenih z namenom ponovne vzpostavitve javnega reda;

N.  ker je druga podpredsednica Jeanine Áñez zaradi več odstopov začasno prevzela predsedniško vlogo, da bi hitro razpisala nove predsedniške volitve, saj je to edini demokratični in ustavni način za rešitev sedanje krize;

O.  ker sta tako spodnji kot zgornji dom bolivijskega parlamenta 23. novembra 2019 potrdila zakonodajo, ki omogoča ponovno izvedbo predsedniških volitev in ki jo je nato podpisala začasna predsednica Áñez; ker potrjena zakonodaja prepoveduje kandidaturo po dveh zaporednih predsedniških mandatih, kar pomeni, da Evo Morales ne more kandidirati;

1.  pozdravlja dejstvo, da sta oba domova odobrila ukrepe za pripravo naslednjih predsedniških volitev, ter meni, da je za ponovno vzpostavitev stabilnosti v Boliviji potrebna čim hitrejša izvedba novih volitev, zato podpira cilj imenovanja novega neodvisnega volilnega sodišča, da bi zagotovili pregledne volitve; poziva začasne oblasti, naj prevzamejo odgovornost za verodostojnost postopka in organizirajo pravilno izvedene in vključujoče volitve, na katerih bodo imeli priložnost sodelovati vsi politični akterji v skladu z bolivijskim pravom in ustavnim redom;

2.  obsoja bolivijske oblasti zaradi pomanjkanja preglednosti in verodostojnosti ter poskusa prevare, s čimer so kršile pravice državljanov Bolivije, da svobodno in demokratično izvolijo svojega predsednika; obsoja poskus volilne prevare, ki je hudo kaznivo dejanje; želi spomniti, da je treba v skladu z bolivijsko zakonodajo volitve razveljaviti, posameznike in organizacije, vpletene v takšne nezakonite postopke, pa samodejno izključiti iz volilnih teles;

3.  odločno zavrača nasilje in uničevanje po volitvah 20. oktobra 2019, izreka sožalje vsem družinskim članom žrtev in poziva k sojenju odgovornim;

4.  izraža polno podporo in priznanje delu volilnih opazovalcev Organizacije ameriških držav, ki v Boliviji delujejo v izjemno težkih razmerah;

5.  pozdravlja odločitev, da se vojska umakne iz območij, kjer potekajo protesti, in da se razveljavi zakon, ki jim daje široko diskrecijsko pravico pri uporabi sile; poziva varnostne sile, naj pri ohranjanju varnosti in javnega reda delujejo sorazmerno in zadržano; poziva k takojšnjim, nepristranskim, preglednim in temeljitim preiskavam nasilja ter k sojenju odgovornim;

6.  poziva nove začasne oblasti, naj sprejmejo potrebne ukrepe za izboljšanje stanja in povrnitev zaupanja, njihov glavni cilj pa naj bo organizacija volilnega postopka; poziva, naj se vzpostavi dialog, ki bo usmerjen v takojšnjo organizacijo novih demokratičnih, vključujočih, preglednih in poštenih volitev, z novo sestavljenim volilnim organom, da bi našli izhod iz sedanje krize in se izognili političnim povračilnim ukrepom; poziva začasno vlado, naj ne sprejme nobenih škodljivih ukrepov, ki bi lahko razmere še poslabšali;

7.  pozdravlja posredniško vlogo EU in katoliške cerkve pri dosegi sporazuma med stranmi o izvedbi svobodnih, vključujočih in preglednih volitev v določenem časovnem okviru in v skladu z bolivijsko ustavo;

8.  ponovno poudarja, da so spoštovanje neodvisnosti sodstva, politični pluralizem ter svoboda zbiranja in izražanja za vse Bolivijce, vključno s kmečkimi domorodnimi narodi in ljudstvi, temeljne pravice ter nosilni stebri demokracije in pravne države;

9.  zahteva, da novi volilni postopek poteka v navzočnosti verodostojnih in preglednih mednarodnih opazovalcev, ki lahko svobodno delujejo in si izmenjujejo svoje neodvisne pripombe;

10.  izraža pripravljenost pomagati v tem volilnem postopku in poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj napoti misijo EU za opazovanje volitev s polnimi pooblastili;

11.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, bolivijski vladi, andskemu parlamentu in skupščini EUROLAT.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 28. novembra 2019 o izrednih podnebnih in okoljskih razmerah (2019/2930(RSP))

P9_TA(2019)0078 RC-B9-0209/2019

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) in Kjotskega protokola k tej konvenciji,

–  ob upoštevanju sporazuma, sprejetega na 21. konferenci pogodbenic UNFCCC (COP 21) 12. decembra 2015 v Parizu (Pariški sporazum),

–  ob upoštevanju konvencije Združenih narodov o biološki raznovrstnosti,

–  ob upoštevanju najnovejših in najobsežnejših znanstvenih dokazov o škodljivih učinkih podnebnih sprememb, ki so predstavljene v posebnem poročilu medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) z naslovom „Globalno segrevanje za 1,5°C“, njegovem petem ocenjevalnem poročilu (AR5) in pripadajočem zbirnem poročilu, njegovem posebnem poročilu o podnebnih spremembah in zemljiščih ter njegovem posebnem poročilu o oceanih in kriosferi v spreminjajočem se podnebju,

–  ob upoštevanju velike nevarnosti za upad biotske raznovrstnosti, kot je opisana v povzetku globalnega ocenjevalnega poročila medvladne platforme IPBES o biotski raznovrstnosti in ekosistemskih storitvah z dne 29. maja 2019, namenjenega oblikovalcem politik,

–  ob upoštevanju 25. konference pogodbenic UNFCCC (COP 25), ki bo potekala od 2. do 13. decembra 2019 v Madridu v Španiji,

–  ob upoštevanju 26. konference pogodbenic UNFCCC, ki bo potekala decembra 2020, in tega, da morajo vse pogodbenice UNFCCC prispevke, določene na nacionalni ravni, povečati v skladu s cilji Pariškega sporazuma,

–  ob upoštevanju 15. konference pogodbenic Konvencije o biološki raznovrstnosti (COP15), ki bo oktobra 2020 v Kunmingu na Kitajskem, kjer bodo morale pogodbenice določiti globalni okvir za zaustavitev upada biotske raznovrstnosti za čas po letu 2020,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. marca 2019 o podnebnih spremembah – Evropska strateška dolgoročna vizija za uspešno, sodobno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo v skladu s Pariškim sporazumom(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 28. novembra 2019 o konferenci OZN o podnebnih spremembah leta 2019 v Madridu, Španija (COP 25)(2),

–  ob upoštevanju člena 132(2) in 132(4) Poslovnika,

A.  ker so za omejitev globalnega segrevanja na 1,5°C in preprečitev znatnega upada biotske raznovrstnosti potrebni takojšnji ambiciozni ukrepi;

B.  ker morajo biti ti ukrepi znanstveno utemeljeni in morajo pri njih na socialno uravnotežen in trajen način sodelovati državljani ter vsi sektorji družbe in gospodarstva, tudi industrija; ker morajo podpirati konkurenčnost naših gospodarstev in jih morajo spremljati močni socialni in vključujoči ukrepi, da se zagotovi pravičen in enakopraven prehod, ki bo podpiral ustvarjanje delovnih mest, hkrati pa upošteva potreba po visoki ravni socialnega varstva in kakovostnih delovnih mestih ter usposabljanju;

C.  ker izrednih razmer ne bi smeli nikoli uporabljati za spodkopavanje demokratičnih institucij ali kratenje temeljnih pravic; ker bodo vsi ukrepi vedno sprejeti v demokratičnem procesu;

1.  razglaša izredne podnebne in okoljske razmere; poziva Komisijo, države članice in vse svetovne akterje, naj nemudoma sprejmejo konkretne ukrepe, potrebne za boj proti tej grožnji in njeno zajezitev, še preden bo prepozno, ter razglaša svojo zavezanost temu cilju;

2.  poziva novo Komisijo, naj v celoti oceni podnebni in okoljski vpliv vseh ustreznih zakonodajnih in proračunskih predlogov ter zagotovi, da bodo v celoti usklajeni s ciljem omejitve globalnega segrevanja na raven pod 1,5 °C in ne bodo prispevali k upadu biotske raznovrstnosti;

3.  se zaveda, da ima kot institucija dolžnost zmanjšati svoj ogljični odtis; predlaga sprejetje ukrepov za zmanjšanje emisij, vključno z zamenjavo voznega parka z brezemisijskimi vozili, in poziva vse države članice, naj se zedinijo glede enega sedeža Evropskega parlamenta;

4.  poziva novo Komisijo, naj obravnava nedoslednosti veljavnih politik Unije o izrednih podnebnih in okoljskih razmerah, zlasti z daljnosežno reformo svoje kmetijske, trgovinske, prometne in energetske politike ter politike infrastrukturnih naložb;

5.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2019)0217. (2) Sprejeta besedila, P9_TA(2019)0079.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 28. novembra 2019 o konferenci OZN o podnebnih spremembah leta 2019 v Madridu, Španija (COP25) (2019/2712(RSP))

P9_TA(2019)0079 B9-0174/2019

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) in njenega Kjotskega protokola,

–  ob upoštevanju Pariškega sporazuma, sprejetega na enaindvajseti konferenci pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (COP 21), ki je potekala 12. decembra 2015 v Parizu,

–  ob upoštevanju 24. konference pogodbenic UNFCCC (COP24), 14. sestanka pogodbenic Kjotskega protokola (CMP14), in tretjega dela prve konference pogodbenic kot sestanka pogodbenic Pariškega sporazuma (CMA1.3), ki so potekale od 2. do 14. decembra 2018 v Katovicah na Poljskem,

–  ob upoštevanju sklepa predsedstva konference Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC COP) z dne 1. novembra 2019 o sprejetju predloga vlade Čila kot prihodnjega predsedstva, da bo izvedla konferenco COP25 v Madridu, Španiji, od 2. do 13. decembra 2019,

–  ob upoštevanju agende Združenih narodov za trajnostni razvoj do leta 2030 in ciljev trajnostnega razvoja,

–  ob upoštevanju vrhunskega srečanja o podnebnih ukrepih, ki ga je 23. septembra 2019 organiziral generalni sekretar Združenih narodov,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2018 o konferenci OZN o podnebnih spremembah leta 2018 v Katovicah na Poljskem (COP24)(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. marca 2019 o podnebnih spremembah – evropska strateška dolgoročna vizija za uspešno, sodobno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo v skladu s Pariškim sporazumom(2),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. novembra 2018 z naslovom Čist planet za vse – Evropska strateška dolgoročna vizija za uspešno, sodobno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo (COM(2018)0773),

–  ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 20. junija 2019,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 4. oktobra 2019,

–  ob upoštevanju dokumenta o predlaganem načrtovanem nacionalnem prispevku EU in njenih držav članic, ki sta ga 6. marca 2015 Latvija in Evropska komisija predložili UNFCCC,

–  ob upoštevanju posebnega poročila Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) z naslovom Globalno segrevanje za 1,5 °C, njegovega petega ocenjevalnega poročila (AR5) in njegovega zbirnega poročila, njegovega posebnega poročila o podnebnih spremembah in zemljiščih ter njegovega posebnega poročila o oceanih in kriosferi v spreminjajočem se podnebju,

–  ob upoštevanju poročila Svetovne komisije za prilagajanje (GCA) o prilagajanju na podnebne spremembe,

–  ob upoštevanju zbirnega poročila Programa OZN za okolje (UNEP) iz novembra 2018 z naslovom The Emissions Gap Report 2018 (Poročilo o emisijski vrzeli za leto 2018) in njegovega četrtega poročila o vrzelih pri prilagajanju za leto 2018,

–  ob upoštevanju ocene kazalnika Evropske agencije za okolje z naslovom Economic losses from climate-related extremes in Europe (Gospodarske izgube zaradi skrajnih podnebnih pojavov v Evropi), objavljene 2. aprila 2019,

–  ob upoštevanju izjave Svetovne meteorološke organizacije o stanju svetovnega podnebja v letu 2018 (Statement on the state of the global climate in 2018) iz marca 2019 in njenega 14. biltena o toplogrednih plinih (Greenhouse Gas Bulletin) z dne 22. novembra 2018,

–  ob upoštevanju Šlezijske deklaracije o solidarnosti in pravičnem prehodu, Šlezijske ministrske izjave z naslovom Gozdovi za podnebje in partnerstva Driving Change Together (Skupaj za spremembo) za elektromobilnost in promet brez emisij, ki so bili podpisani ob robu konference o podnebnih spremembah COP24,

–  ob upoštevanju povzetka ocenjevalnega poročila za oblikovalce politik o biološki raznovrstnosti in ekosistemskih storitvah Medvladne platforme o biološki raznovrstnosti in ekosistemskih storitvah (IPBES) z dne 29. maja 2019,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. novembra 2017 o akcijskem načrtu za naravo, ljudi in gospodarstvo(3),

–  ob upoštevanju zbirnega poročila na visoki ravni o najnovejših informacijah o podnebju, ki ga je zasnovala znanstvena svetovalna skupina vrha OZN o podnebnih ukrepih leta 2019, z naslovom Združeni v znanosti,

–  ob upoštevanju raziskave Eurobarometer o podnebnih spremembah iz aprila 2019,

–  ob upoštevanju vprašanja za Svet (O-000029/2019 – B9-0055/2019) in Komisijo (O-000030/2019 – B9-0056/2019) o konferenci OZN o podnebnih spremembah leta 2019 v Madridu, Španija (COP25),

–  ob upoštevanju člena 136(5) in člena 132(2) Poslovnika,

A.  ker je Pariški sporazum začel veljati 4. novembra 2016; ker je 19. novembra 2019 187 od 197 pogodbenic konvencije UNFCCC vložilo svoje listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu k OZN;

B.  ker so EU in njene države članice 6. marca 2015 UNFCCC posredovale dokument o svojih načrtovanih nacionalno določenih prispevkih in se s tem zavezale vsaj 40-odstotnem domačem zmanjšanju emisij toplogrednih plinov do leta 2030 glede na raven iz leta 1990;

C.  ker dosedanje zaveze držav podpisnic Pariškega sporazuma ne bodo zadoščale za dosego skupnega cilja; ker trenutni nacionalno določeni prispevki EU in njenih držav članic niso skladni s cilji, opredeljenimi v Pariškem sporazumu, in jih je treba revidirati;

D.  ker poročilo IPCC o globalnem segrevanju za 1,5 °C kaže, da bi bile posledice povečanja temperature za 1,5°C verjetno precej blažje od posledic povečanja za 2 °C;

E.  ker so bila zadnja štiri leta – od 2015 do 2018 – štiri najtoplejša leta v zgodovini meritev svetovne temperature in ker je bila v letu 2018 zabeležena rekordna višina emisij ogljika na svetovni ravni; ker je bil julij 2019 najtoplejši zabeleženi mesec in se ta trend v letu 2019 še nadaljuje, tako da so leta od 2015 do 2019 po podatkih Svetovne meteorološke organizacije obdobje najtoplejših izmerjenih petih letih;

F.  ker je po podatkih Svetovne meteorološke organizacije (WMO) svetovna koncentracija CO2 v letu 2018 znašala 407,8 delcev na milijon (ppm), kar je 2,2 ppm več kot 2017, in so koncentracije CO2 na dobri poti, da do konca leta 2019 dosežejo ali celo presežejo 410 ppm;

G.  ker so septembra 2019 v okviru svetovnega podnebnega gibanja v 185 državah po vsem svetu potekale demonstracije, ko se je 7,6 milijona ljudi odpravilo na ulice, kar je zgodovinsko največje udejstvovanje za podnebje,

H.  ker preambula Pariškega sporazuma priznava pomen zagotavljanja celovitosti vseh ekosistemov, vključno z oceani; člen 4(1)(d) konvencije UNFCCC poudarja, da njene pogodbenice spodbujajo trajnostno upravljanje, ohranjanje in povečanje ponorov in zbiralnikov vseh toplogrednih plinov, vključno z biomaso, gozdovi in oceani ter drugimi kopenskimi, obalnimi in morskimi ekosistemi;

I.  ker je Čile kot prihodnji predsedujoči konferenci COP25 že navedel, da bo poudaril vlogo oceanov v boju proti globalnemu segrevanju, in je ta odločitev še toliko bolj smiselna po objavi novega skrb vzbujajočega poročila Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) o segrevanju oceanov;

J.  ker gozdovi znatno prispevajo k blaženju podnebnih sprememb in prilagajanju nanje; ker približno 10 % emisij toplogrednih plinov v EU absorbirajo rastoči gozdovi; ker krčenje gozdov povzroča skoraj 20 % svetovnih emisij toplogrednih plinov, zanj pa je krivo predvsem širjenje industrijske reje živine in proizvodnje soje in palmovega olja, tudi tistih, namenjenih za trg EU; ker bi morala EU zmanjšati svoje posredne prispevke h krčenju gozdov („poosebljeno krčenje gozdov“), za katere je odgovorna;

K.  ker je Parlament zdaj večkrat pozval Komisijo, tudi v njeni resoluciji o podnebnih spremembah z dne 14. marca 2019, naj preuči oblikovanje cen CO2 v sektorjih, ki še niso vključeni v sistem EU za trgovanje z emisijami;

L.  ker imajo podnebne spremembe nesorazmerne posledice za države v razvoju, čeprav ravno one izpuščajo veliko manj CO2 kot razvite države;

1.  opozarja, da so podnebne spremembe med najpomembnejšimi izzivi za človeštvo in da morajo vse države ter akterji po vsem svetu storiti vse za boj proti njim; poudarja, da so pravočasno mednarodno sodelovanje, solidarnost in dosledna ter neomajna zavezanost k skupnemu ukrepanju edina rešitev, s katero lahko zaščitimo ves planet;

2.  priznava, da so ljudje zelo zaskrbljeni zaradi resnih tveganj, povezanih s podnebnimi spremembami; opozarja, da po podatkih ankete Eurobarometer za leto 2019 93 % državljanov EU meni, da so podnebne spremembe resen problem; pozdravlja, da si ljudje po svetu, zlasti mlajše generacije, vse bolj dejavno prizadevajo za ukrepe v zvezi s podnebnimi spremembami; pozdravlja pozive k višjim skupnim ambicijam ter hitrim ukrepom, da bi izpolnili cilje Pariškega sporazuma in da bi ne presegli omejitve dviga temperature na 1,5 °C; poziva nacionalne, regionalne in lokalne vlade ter EU, naj te pozive upoštevajo;

3.  priznava, da je za uspešnost ambiciozne in vključujoče podnebne politike in ukrepov EU nepogrešljiva javna podpora; meni, da bi se to moralo odražati tudi v prizadevanjih EU za boj proti podnebnim spremembam;

4.  priznava, da največje breme podnebnih sprememb nosijo in bodo tudi v prihodnosti nosile države svetovnega juga, da so te države bolj občutljive na negativne učinke podnebnih sprememb kot države svetovnega severa, da so že utrpele izgube in škodo, hkrati pa se težje prilagajajo in so k podnebni krizi prispevale znatno manj kot slednje;

5.  opozarja, da je v preambuli Pariškega sporazuma pravica do zdravja priznana kot ključna človekova pravica; poudarja, da je v 1. odstavku 4. člena Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) navedeno, da vse pogodbenice pri projektih ali ukrepih za zmanjšanje podnebnih sprememb ali prilagoditev nanje uporabljajo „primerne metode, na primer presojo vplivov, ki bodo oblikovane in določene na državni ravni z namenom čim bolj zmanjšati škodljive učinke na gospodarstvo, zdravje in kakovost okolja“; meni, da bi bilo treba vidik zdravja vključiti v nacionalne načrte za prilagajanje in nacionalna sporočila v okviru konvencije;

6.  obžaluje dejstvo, da kazalniki ciljev trajnostnega razvoja v zvezi s podnebnimi spremembami ne vključujejo zdravja; kljub temu opaža, da se poskuša ta pomanjkljivost odpraviti v akademskih raziskovalnih pobudah Svetovne zdravstvene organizacije in sekretariata Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja; pozdravlja, da je bila v OZN 23. septembra 2019 na visoki ravni sprejeta politična izjava o splošnem zdravstvenem varstvu;

7.  priznava, da bo večino ciljev trajnostnega razvoja skoraj nemogoče uresničiti, če ne bomo izpolnili podnebnih in okoljskih ciljev, glede katerih je bil sklenjen dogovor na konferenci COP21;

8.  poudarja, da se neposredne posledice podnebnih sprememb že občutijo; poudarja, da bi se lahko po navedbah iz poročila Globalne komisije za prilagajanje zaradi podnebnih sprememb do leta 2030 več kot 100 milijonov ljudi znašlo v revščini, poljski pridelek pa bi se lahko do leta 2050 zmanjšal za 5 do 30 %, zaradi česar bi bila zlasti na ranljivih območjih ogrožena prehranska varnost;

9.  poudarja, da bo po ocenah neublaženo segrevanje preoblikovalo svetovno gospodarstvo, tako da se bodo povprečni svetovni dohodki do leta 2100 zmanjšali za 23 %, dohodkovna neenakost na svetovni ravni pa se bo še poglobila; poudarja, da so pričakovane izgube na svetovni ravni v nasprotju s predhodnimi ocenami približno sorazmerne s povprečno globalno temperaturo, pri čemer so povprečne izgube mnogokrat večje, kot kažejo glavni modeli(4);

Znanstvena osnova podnebnih ukrepov

10.  poudarja, da gre pri posebnem poročilu Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) o segrevanju za 1,5 °C za najcelovitejšo in najsodobnejšo znanstveno oceno scenarijev blažitve podnebnih sprememb v skladu s Pariškim sporazumom; poudarja, da po ugotovitvah tega poročila, če želimo zagotoviti možnost zadržanja zvišanja povprečne globalne temperature pod 1,5 °C do leta 2100 brez prekoračitve ali z omejeno prekoračitvijo pomeni, da je treba najpozneje do leta 2067 na svetovni ravni doseči ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov in da je treba letne svetovne emisije toplogrednih plinov do leta 2030 omejiti na največ 27,4 GtCO2eq na leto; poudarja, da si mora EU, ki ima v svetu vodilno vlogo, v sodelovanju z drugimi velikimi svetovnimi gosodarstvi, ob upoštevanju teh ugotovitev in v skladu s Pariškim sporazumom, čim prej začeti prizadevati za ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov, najpozneje pa do leta 2050;

11.  poudarja, da posebno poročilo Medvladnega foruma o podnebnih spremembah in zemljiščih opozarja na močan vpliv globalnega segrevanja na zemljišča; izraža zaskrbljenost, da degradacija tal, ki jo povzroča človek, zlasti zaradi netrajnostnih kmetijskih praks in vse večjih motenj v zvezi z rabo zemljišč, kot so gozdni požari, še bolj omejujejo zmožnost zemljišč, da delujejo kot ponor ogljika; poudarja, da bodo te že zdaj resne posledice v prihodnosti predvidoma še hujše, če se bodo nadaljevali prevladujoči svetovni trendi;

12.  poudarja, da Medvladni forum o podnebnih spremembah v posebnem poročilu o oceanih in kriosferi v spreminjajočem se podnebju opozarja, da so podnebni mehanizmi odvisni od zdravja oceanov in morskih ekosistemov, ki so zdaj izpostavljeni globalnemu segrevanju, onesnaževanju, prekomernemu izkoriščanju morske biotske raznovrstnosti, naraščanju gladine morja, zakisljevanju, deoksigeniranju, morskim vročinskim valovom, taljenju ledenikov in morskega ledu, kot ga doslej še ni bilo, ter obalni eroziji; poleg tega poudarja ugotovitve iz poročila v zvezi s povečanim tveganjem za morske ekosisteme, obalne skupnosti in načine preživljanja; opozarja, da oceani lahko prispevajo k blaženju posledic podnebnih sprememb in prilagajanju nanje; poudarja, da bo 25. konferenca pogodbenic prva „modra“ konferenca; zato poziva EU, naj vidik oceanov obravnava prednostno v okviru zelenega dogovora in ga uvrsti visoko na agendo potekajočih mednarodnih pogajanj o podnebju;

13.  je zaskrbljen zaradi poročila v okviru Programa Združenih narodov za okolje o emisijski vrzeli za leto 2018, zlasti zaradi dejstva, da trenutni brezpogojni nacionalno določeni prispevki niti približno ne zadostujejo za omejitev globalnega segrevanja na 2 °C iz Pariškega sporazuma in da bodo namesto tega povzročili, da se bo do leta 2100 predvidoma povišala temperature za 3,2 °C(5), če predpostavljamo, da se bodo podnebni ukrepi dosledno izvajali v 21. stoletju; opozarja na visoko tveganje, da bomo s segrevanjem za 3,2 °C prestopili določene meje in da bo to vodilo v močno nadaljnje segrevanje;

14.  izraža zaskrbljenost zaradi ugotovitev zbirnega poročila na visoki ravni z naslovom Združeni v znanosti, ki je bilo pripravljeno v okviru vrha OZN o podnebnih ukrepih leta 2019, zlasti dejstva, da so se emisije, nastale pri uporabi premoga, leta 2017 znova povečale in da je letna rast emisij CO2, nastalih pri uporabi fosilnih goriv, v letu 2018 dosegla novo najvišjo vrednost, kar je povzročilo alarmantne in doslej najvišje koncentracije toplogrednih plinov v ozračju;

15.  poudarja, da bi bilo treba za to, da ne bi presegli omejitve segrevanja za 1,5 °C, sedanje ambicije v nacionalno določenih prispevkih petkratno povečati; poudarja, da je ta globalni cilj tehnično še vedno dosegljiv in da bi prinesel številne dodatne koristi za okolje in javno zdravje;

16.  poudarja, da po navedbah Svetovne zdravstvene organizacije podnebne spremembe vplivajo na družbene in okoljske dejavnike zdravja – čist zrak, neoporečno pitno vodo, zadostno preskrbo s hrano in varno zavetje – in da ocenjujejo, da bo med letoma 2030 in 2050 zaradi neustrezne prehranjenosti, malarije, driske in toplotne preobremenjenosti letno umrlo 250.000 ljudi več, izredno visoke temperature zraka pa bodo neposredno prispevale k večji umrljivosti zaradi bolezni srca in ožilja ter bolezni dihal, zlasti med starejšimi in ranljivimi osebami; poudarja, da poplave, vročinski valovi, suše in požari, ki so posledica podnebnih sprememb, občutno vplivajo na zdravje ljudi in med drugim škodujejo duševnemu zdravju ter povzročajo podhranjenost, bolezni srca in ožilja, bolezni dihal in okužbe z vektorsko nalezljivimi boleznimi; poudarja, da je zaradi poslabšanja higienskih razmer, omejenega dostopa do pitne vode ter zdravstvenih storitev ogroženo zdravje žensk, zlasti nosečnic;

17.  poudarja, da se v globalnem poročilu o oceni biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev IPBES 2019, v posebnem poročilu Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) in zemljiščih in njegovem posebnem poročilu o oceanih in kriosferi v spreminjajočem se podnebju ter v poročilu Globalne komisije za prilagajanje priznava, da so podnebne spremembe eden od glavnih neposrednih dejavnikov izgube biotske raznovrstnosti in degradacije tal; poudarja, da bodo negativni učinki podnebnih sprememb na naravo in biotsko raznovrstnost, ekosistemske storitve ter oceane in varnost hrane v prihodnjih desetletjih postajali vse pomembnejši;

18.  ponovno poudarja, da je dosledno ohranjanje visokoogljičnih ekosistemov, kot so šotišča, močvirja, naravni pašniki, mangrove in še nedotaknjeni gozdovi, eden od možnih odzivov s takojšnjim učinkom, in ga pod nobenim pogojem ne morejo nadomestiti pogozdovanje in ponovno pogozdovanje ter obnova degradiranih zemljišč, saj ti nimajo takojšnjega učinka;

19.  poudarja, da je v globalnem poročilu o oceni biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev IPBES 2019 navedeno, da danes izumrtje grozi milijon vrstam; opozarja, da je biotska raznovrstnost ključnega pomena, saj ljudem omogoča boj proti globalnemu segrevanju in prilagajanje nanj; je zaskrbljen, kako bo izguba biotske raznovrstnosti vplivala na našo odpornost; poudarja, da pri izgubi biotske raznovrstnosti ne gre le za okolje, pač pa tudi za širše družbene in gospodarske učinke;

Ambiciozna podnebna politika EU: nacionalno določeni prispevki EU in dolgoročna strategija

20.  poziva vse pogodbenice UNFCCC, v sodelovanju z regijami in nedržavnimi akterji, naj konstruktivno sodelujejo v procesu, ki bo vzpostavljen do leta 2020, ko bo treba posodobiti nacionalno določene prispevke in zagotoviti njihovo skladnost z dolgoročnim temperaturnim ciljem Pariškega sporazuma; priznava, da sedanje zaveze ne zadoščajo za izpolnitev ciljev sporazuma; zato poudarja, da bi morale svetovne emisije toplogrednih plinov čim prej doseči vrh in da bi morale vse pogodbenice, zlasti EU in vse države G20, okrepiti svoja prizadevanja in posodobiti svoje nacionalno določene prispevke do začetka leta 2020, kot je predvideno v Pariškem sporazumu;

21.  pozdravlja ustanovitev zavezništva za podnebne ukrepe na vrhu OZN o podnebnih ukrepih leta 2019, ki vključuje 59 pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, ki so napovedale, da nameravajo do leta 2020 predložiti zavezo o povečanih nacionalno določenih prispevkih, kot je določeno v Pariškem sporazumu, odobrava pa tudi, da si 65 pogodbenic, vključno z EU, prizadeva za dosego ničelne stopnje neto emisij toplogrednih plinov do leta 2050; kljub temu obžaluje, da vse države članice EU še niso bile pripravljene podpreti ambicioznejših ciljev v zvezi z nacionalno določenimi prispevki EU, kljub zahtevam Evropskega parlamenta;

22.  poudarja, da je pomembno, da ima EU ambiciozno in vključujočo podnebno politiko, da bo lahko verodostojna in zanesljiva partnerica na svetovni ravni, ter da mora ohraniti vodilno vlogo na svetovni ravni na področju podnebnih sprememb; zato poudarja, da mora EU vlagati in znatno napredovati na področju raziskav in inovacij, ki se uporabljajo v industriji;

23.  ponovno poziva voditelje EU, ko se bodo sestali na zasedanju Evropskega sveta 12. in 13. decembra 2019, naj čim prej in najpozneje do leta 2050 podprejo dolgoročni cilj EU, da doseže domače ničelne neto emisije toplogrednih plinov; poziva državo, ki predseduje Svetu in Komisiji, naj nato ta cilj čim prej sporoči sekretariatu UNFCCC; poudarja, da bo treba cilje za leto 2030 povečati, da bi stroškovno čim učinkoviteje dosegli ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov do leta 2050 in da se ne bi bilo treba zanašati na tehnologije za odstranjevanje ogljika, ki bi lahko povzročile znatna tveganja za ekosisteme, biotsko raznovrstnost in prehransko varnost; poudarja, da so naravne rešitve ključno orodje, da bo EU dosegla cilje zmanjšanja emisij toplogrednih plinov; obžaluje, da je EU na podnebnem vrhu OZN septembra 2019 zamudila priložnost, da bi si zastavila višje cilje in prevzela vodilno vlogo pri uresničevanju Pariškega sporazuma; meni, da je izjemno pomembno, da EU na COP25 prenese jasno sporočilo, da je pripravljena okrepiti svoj prispevek k Pariškemu sporazumu;

24.  podpira posodobitev nacionalno določenih prispevkov EU, da bi se v celotnem gospodarstvu do leta 2030 zmanjšale domače emisije toplogrednih plinov za 55 % glede na ravni iz leta 1990; zato voditelje EU poziva, naj podprejo ambicioznejši pristop glede nacionalno določenih prispevkov Unije; meni, da je treba vzporedno s tem v zakonodajo EU vključiti tudi cilj, da bi čim prej, najkasneje pa do leta 2050, dosegli podnebno nevtralnost; poziva druga svetovna gospodarstva, naj posodobijo svoje nacionalno določene prispevke, da bi spodbudili globalne učinke;

25.  pričakuje, da bo evropski zeleni dogovor določil celovito in ambiciozno strategijo, s katero bi najkasneje do leta 2050 dosegli podnebno nevtralno Evropo, vključno z ciljem zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za 55 % do leta 2030; poziva Komisijo, naj ustrezno prilagodi vse svoje politike na tem področju, zlasti podnebno, kmetijsko in kohezijsko politiko;

26.  poudarja, da za doseganje ciljev Pariškega sporazuma potrebujemo konkretne izvedbene ukrepe in izvrševanje na nacionalni ravni in ravni EU, kot je uspešno uresničevanje ciljev na področju obnovljivih virov do leta 2030 in energetske učinkovitosti;

27.  poudarja, da bi bilo treba vse podnebne politike izvajati v skladu z načelom pravičnega prehoda in v tesnem sodelovanju s civilno družbo in socialnimi partnerji; zato meni, da je treba za pravično, vključujoče in socialno trajnostno doseganje podnebne nevtralnosti v vseh sektorjih družbe okrepiti socialno partnerstvo in udeležbo civilne družbe na nacionalni ravni in ravni EU; meni, da so naravne rešitve, obnova in ohranjanje ekosistemov in biološke raznovrstnosti bistveni elementi za ublažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje;

28.  meni, da bi bilo koristno, da bi EU zaradi nadaljnjega zagotavljanja večje stabilnosti trgov določila tudi dodatni cilj vmesnega zmanjšanja emisij do leta 2040, saj bi to zagotovilo dodatno stabilnost in izpolnitev dolgoročnega cilja ničelne stopnje neto emisij toplogrednih plinov do leta 2050; opozarja, da je treba cilje redno posodabljati, da bi zagotovili njihovo skladnost z izvajanjem Pariškega sporazuma;

29.  meni, da bi bilo treba nadaljevati razvoj zanesljivega modela za merjenje vpliva na podnebje, ki bo temeljil na potrošnji; je seznanjen z ugotovitvijo v poglobljeni analizi Komisije, da se prizadevanja EU za zmanjšanje emisij iz njene proizvodnje delno izničijo z uvozom blaga z večjim ogljičnim odtisom, vendar je EU kljub temu do leta 2016 že znatno prispevala k zmanjšanju emisij v drugih državah, ker je povečala obseg trgovine in pri svojem izvozu izboljšala učinkovitost glede CO2;

30.  poudarja, da je potreben trdnejši mednarodni okvir, da se zaščiti biotska raznovrstnost na globalni ravni, ustavi njeno upadanje in da se čim bolj obnovi; meni, da bi moral ta okvir temeljiti na ciljih in trdnih zavezah, ki bi zajemale prispevke, določene na nacionalni ravni, in druge ustrezne instrumente, finančne zaveze in zagotovila za večjo krepitev zmogljivosti, pa tudi mehanizem petletnega pregleda, pri čemer bi bil poudarek na vse večji ambicioznosti;

COP25 v Madridu, Španiji

31.  priznava dosežke na konferenci COP24 v Katovicah, ki je okrepila zagon za podnebne ukrepe in z dokončanjem delovnega programa Pariškega sporazuma (Katoviški pravilnik) zagotovila operativne smernice za izvajanje Pariškega sporazuma; vendar ugotavlja, da je treba na konferenci COP25 dokončati nekatere nezaključene zadeve iz Katovic, zlasti mehanizme iz člena 6 Pariškega sporazuma; poleg tega meni, da bo treba na konferenci COP25 sprejeti več izvedbenih sklepov, zlasti na področjih blaženja, prilagajanja, preglednosti in podpore; z zanimanjem pričakuje uspešen zaključek pregleda Varšavskega mednarodnega mehanizma za izgubo in škodo na konferenci COP25 ter pogajanja o akcijskem načrtu za enakost spolov ; priznava, da bodo na konferenci COP25 potekale nadaljnje razprave, da bi dosegli dogovor o skupnih časovnih okvirih;

32.  poudarja, da je pomembno določiti skupna obdobja izvajanja za nacionalno določene prispevke, ker imajo številne pogodbenice Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja pet- ali desetletni časovni okvir, druge pa imajo krajšega ali pa ga sploh niso določile; ugotavlja, da bi ohranjanje različnih časovnih okvirov lahko negativno vplivalo na prihodnja pogajanja o podnebnih ciljih; meni, da bi s skupnimi obdobji izvajanja za nacionalne določene prispevke zagotovili, da bi vse pogodbenice hkrati posodabljale in sporočale svoje zaveze ter izboljšale skupna prizadevanja in olajšale njihovo količinsko opredeljevanje; podpira uvedbo petletnega skupnega časovnega okvira za vse nacionalno določene prispevke po letu 2030, kar bo v skladu s ciklom ciljev Pariškega sporazuma in ne bo vplivalo na dodatne dolgoročne zaveze, ki jih bodo pogodbenice izpolnjevale doma;

33.  pozdravlja, da je Čile glede prehoda na čisto energijo med najuspešnejšimi državami v vzponu in da beleži zlasti najvišjo rast proizvodnje sončne energije na svetu; meni, da bi moral biti prispevek te države k obvladovanju podnebne krize navdih številnim državam južne Amerike in vsega sveta;

34.  poudarja, da bodo globalni ukrepi v naslednjih desetih letih vplivali na prihodnost človeštva naslednjih 10 000 let; zato poziva Komisijo in vse pogodbenice COP25, naj sprejmejo drzne in ambiciozne ukrepe;

35.  priznava vlogo sodelovalnih pristopov pri doseganju višjih ciljev v smislu blažitve in prilagajanja ter pri spodbujanju trajnostnega razvoja in okoljske celovitosti; poudarja, da so potrebna ta prizadevanja, da bi dosegli splošno zmanjšanje emisij in da bi se izognili povečanju emisij v programskih obdobjih nacionalno določenih prispevkov ali med njimi; izraža zaskrbljenost zaradi omejenega napredka, doseženega na 50. vmesnem zasedanju UNFCCC v Bonnu glede tržnih in netržnih mehanizmov;

36.  Komisijo in države članice poziva, naj se zavzema za stroga in robustna mednarodna pravila glede člena 6 Pariškega sporazuma; priznava številne težave, ki jih številni projekti mehanizma čistega razvoja in skupnega izvajanja v okviru Kjotskega protokola predstavljajo za okoljsko celovitost in trajnost; poziva, naj se preprečijo vrzeli v obračunavanju ali dvojnem štetju ter pri dodatnosti zmanjšanja emisij; je zaskrbljen zaradi možnosti, da bi se enote, izdane v okviru Kjotskega protokola, morebiti uporabile za cilje v zvezi z nacionalno določenimi prispevki za nacionalno varnost, saj bi to resno poslabšalo okoljsko celovitost prihodnjih mehanizmov, vzpostavljenih v skladu s členom 6; poudarja, da morajo biti pravice do emisij, s katerimi se trguje po novih tržnih mehanizmih, dodatne in da morajo krepiti blažitvena prizadevanja v okviru sedanjih in prihodnjih nacionalno določenih prispevkov; podpira zamisel, da se del prihodkov iz mehanizmov 6. člena uporabi za povečanje sredstev nezadostno financiranega Prilagoditvenega sklada;

37.  meni, da bi morala konferenca COP25 določiti novo raven ciljev, tako glede ciljev izvajanja pariškega sporazuma kot tudi v zvezi z naslednjim krogom nacionalno določenih prispevkov, ki bi morali odražati okrepljene zaveze na področju podnebnih sprememb v vseh sektorjih na kopnem in v oceanih;

38.  poudarja, kako pomembno je, da EU na konferenci COP25 spregovori z enotnim glasom in s tem ubrani svojo politično moč in verodostojnost; vse države članice poziva, naj podprejo mandat EU med pogajanji in dvostranskimi srečanji z drugimi akterji;

Vloga gozdov

39.  želi spomniti, da bi morale v skladu s Pariškim sporazumom vse pogodbenice sprejeti ukrepe za ohranjanje in povečanje ponorov, vključno z gozdovi; ugotavlja, da bi se z ustavitvijo krčenja in propadanja gozdov ter omogočanjem ponovnega razraščanja gozdov zagotovilo vsaj 30 % vseh blažilnih ukrepov, potrebnih za omejitev globalnega segrevanja na 1,5 °C1a; poudarja, da so gozdovi, s katerimi se trajnostno gospodari, izjemnega pomena v boju proti podnebnim spremembam zaradi večje sekvestracije CO2 v rastočih gozdovih, skladiščenja ogljika v lesnih proizvodih in menjave fosilnih surovin in energije, hkrati pa zmanjšujejo tveganje gozdnih požarov, napadov škodljivcev in bolezni; poudarja pomen spodbujanja praks, ki ohranjajo naravne ponore ogljika, vključno s primarnimi gozdovi in neokrnjenimi gozdnimi tlemi, ki jih sporočilo Komisije o okrepitvi ukrepov EU za obnovo gozdov priznava kot nenadomestljive;

40.  poziva vse strani, tudi EU in njene države članice, naj spoštujejo mednarodne obveznosti, med drugim tiste, prevzete v okviru foruma OZN o gozdovih, Konvencije OZN o biološki raznovrstnosti, newyorške deklaracije o gozdovih in cilja št. 15 trajnostnega razvoja za ustavitev krčenja gozdov do leta 2020, zlasti cilja št. 15.2, tj. do leta 2020 spodbujati trajnostno gospodarjenje z vsemi vrstami gozdov, ustaviti krčenje gozdov, obnoviti degradirane gozdove ter znatno povečati pogozdovanje in ponovno pogozdovanje na svetovni ravni; poziva k večjim prizadevanjem na vseh političnih ravneh, da bi preprečili slabšanje stanja gozdov v Evropi in jih po potrebi povrnili v boljše stanje; poziva Komisijo in države članice, naj podprejo ukrepe za pogozdovanje na degradiranih tleh in tleh, neustreznih za kmetijsko rabo;

41.  glede na temeljno vlogo gozdov v boju proti podnebnim spremembam in izzive, s katerimi se nekateri lastniki gozdov v Evropi soočajo zaradi hude suše in škodljivcev, meni, da bi morala Komisija razmisliti o okviru spodbud, če trajnostno gospodarjenje z gozdovi ne bi bilo več poslovno smiselno;

Odpornost na podnebne spremembe prek prilagajanja

42.  pozdravlja objavo poročila Komisije o izvajanju strategije EU o prilagajanju podnebnim spremembam, ki kaže, da je bil določen napredek dosežen pri vsakem od osmih posameznih ukrepov strategije; kljub temu ugotavlja, da so posledice podnebnih sprememb kljub svetovnim prizadevanjem za zmanjšanje emisij neizogibne in da so nujno potrebni nadaljnji ukrepi za prilagajanje; zato poziva Komisijo, naj pregleda strategijo ob upoštevanju ugotovitev poročila, v katerih je navedeno, da je EU še vedno izpostavljena podnebnim spremembam znotraj in zunaj svojih meja; poudarja, da morajo zavarovalnice vlagati v prilagajanje, javne in zasebne naložbe pa biti usmerjene v raziskave in inovacije; meni, da so prednostne naloge: varovanje zdravja ljudi, zaustavitev zmanjševanja biotske raznovrstnosti in degradacije tal ter spodbujanje prilagajanja mest;

43.  ugotavlja, da člen 8 Pariškega sporazuma o izgubi in škodi določa, da bi morale pogodbenice sodelovati pri obravnavi izgube in škode, povezane z negativnimi posledicami podnebnih sprememb; zato poudarja pomen globalnih podpornih dejavnosti na področjih, ki so še posebej podvržena učinkom podnebnih sprememb;

44.  ponovno poudarja, da so prilagoditveni ukrepi neizogibni za vse države, če želijo čim bolj zmanjšati negativne učinke podnebnih sprememb in izkoristiti priložnosti za rast in trajnostni razvoj, ki bosta odporna na podnebne spremembe; poudarja, da je treba razviti enotne sisteme in orodja za spremljanje napredka in učinkovitosti nacionalnih načrtov ter ukrepov prilagajanja; obžaluje dejstvo, da osnutki nacionalnih energijskih in podnebnih načrtov držav članic niso ambiciozni glede ciljev energijske učinkovitosti in obnovljivih virov energije; opozarja, da so obnovljivi viri energije, vključno z obnovljivimi morskimi viri energije, kot element krožnega gospodarstva del rešitve za ublažitev učinkov podnebnih sprememb in prilagoditev nanje; poziva države članice, naj okrepijo svoje nacionalne načrte na področju energije in podnebnih sprememb, da bi začele v celoti izvajati Pariški sporazum;

Podnebno financiranje in drugi načini izvajanja

45.  pozdravlja sklep, ki ga je sprejela COP24, da bi Prilagoditveni sklad moral še naprej podpirati Pariški sporazum; priznava pomen tega sklada za tiste skupnosti, ki so najbolj izpostavljene podnebnim spremembam, in zato pozdravlja novo zavezo držav članic, da bodo v sklad prispevale 10 milijonov ameriških dolarjev;

46.  ugotavlja, da gre trenutno 37 % proračuna EU za financiranje skupne kmetijske politike, v okviru katere bi lahko zbrali obsežna sredstva za spodbujanje in nagrajevanje podnebju in okolju prijaznih praks v kmetijstvu;

47.  poudarja, da bi morali v okviru skupne kmetijske politike prenehati izplačevati subvencije za okolju in podnebju škodljive prakse, med drugim za izsuševanje šotišč in čezmerno črpanje vode za namakanje, pa tudi prisotnosti dreves na kmetijskih območjih ne bi smeli več kaznovati;

48.  ugotavlja, da največji delež pri javnem financiranju ukrepov proti podnebnim spremembam prispevajo EU in njene države članice; pozdravlja odločitev, sprejeto na konferenci COP24, da bo od leta 2025 dalje odločala o ambicioznejšem cilju, ki presega sedanjo zavezo, da bo od leta 2020 mobilizirala 100 milijard USD na leto, vendar izraža zaskrbljenost, ker dejanske zaveze razvitih držav še zdaleč ne dosegajo skupnega cilja 100 milijard USD na leto; pričakuje, da bodo gospodarstva v razvoju od leta 2025 dalje prispevala k višjemu znesku mednarodnega financiranja podnebnih ukrepov;

49.  priznava, da podnebne spremembe niso lokaliziran izziv in da podnebni učinki zunaj EU vplivajo tudi na EU, na primer orkani, suše, poplave in gozdni požari lahko vplivajo na prehransko varnost in varnost vode v EU ter na oskrbovalne verige za storitve in blago; poziva Komisijo in države članice, naj dajo prednost povečanju mednarodnih finančnih sredstev za prilagajanje, da bo njihova raven enaka sredstvom za ublažitev podnebnih sprememb, ter naj zagotovijo sredstva za podnebno izgubo in škodo;

50.  poudarja pomen začetka izvajanja globalnega cilja glede prilagajanja in mobilizacije obsežnih novih sredstev za prilagajanje v državah v razvoju; poziva EU in njene države članice, naj se zavežejo k precejšnjemu povečanju sredstev za prilagajanje; priznava potrebo po napredku v zvezi z vprašanjem izgube in škode, za kateri bi bilo treba zbrati dodatna sredstva z inovativnimi viri javnih financ v okviru varšavskega mednarodnega mehanizma;

51.  poudarja vlogo trajnostnega financiranja in meni, da je hitro sprejetje in razvoj zelenega financiranja v ključnih finančnih institucijah bistveno za uspešno razogljičenje svetovnega gospodarstva; poudarja, da je treba izvajati akcijski načrt EU za trajnostno financiranje, in pozdravlja vzpostavitev mednarodne platforme v ta namen;

52.  poleg tega poudarja vlogo zasebnega sektorja, vključno s podjetji in finančnimi trgi, pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja: pozdravlja prizadevanja za sprejetje zakonodaje o trajnosti v financah in poziva Komisijo, naj uvede preglednost in odgovornost za podjetja, v katera se vlaga, zlasti kadar so ogroženi trajnost in človekove pravice v državah v razvoju;

53.  pozdravlja, da se je na 14. zasedanju pogodbenic Konvencije o biološki raznovrstnosti 196 vlad dogovorilo, da bodo do leta 2020 in tudi v letih potem povečale naložbe v naravo in ljudi; poudarja, da lahko gospodarska rast k trajnostnemu razvoju pripomore le, če hkrati ne propada biotska raznovrstnost in se ne zmanjšuje zmogljivost narave, da služi ljudem;

54.  poudarja, da bi moral biti proračun EU skladen z njenimi mednarodnimi obvezami glede trajnostnega razvoja ter srednje- in dolgoročnimi podnebnimi in energijskimi cilji, ne pa imeti nasprotnega učinka ali ovirati izvajanja teh ciljev; zato poziva Komisijo, naj zagotovi, da naložbe EU ne bodo vplivale na okolje in biotsko raznovrstnost, in po potrebi pripravi usklajena in zavezujoča pravila; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo naslednji večletni finančni okvir v celoti skladen s Pariškim sporazumom in da nobena porabljena sredstva ne bodo v nasprotju z njim; poudarja pomen obnavljanja sredstev v Zelenem podnebnem skladu in spodbuja države članice, naj vsaj podvojijo svoj prispevek v uvodno zbiranje sredstev; pozdravlja odločitev sveta direktorjev EIB, da se bo do konca leta 2021 ukinilo financiranje večine projektov na področju fosilnih goriv, in da se bo postopoma povečal delež financiranja, namenjen podnebnim ukrepom in okoljski trajnosti, da bo ta do leta 2025 dosegel 50 % dejavnosti banke; meni, da je to prvi ambiciozen korak k preoblikovanju EIB v evropsko podnebno banko; poziva države članice, naj pri izvoznih kreditnih jamstvih uporabljajo isto načelo; poziva k posebnim državnim jamstvom v korist zelenim naložbam ter oznakam za zeleno financiranje in davčnim ugodnostim za zelene investicijske sklade in za izdajo zelenih obveznic; poudarja, da je potrebno bolj ambiciozno financiranje raziskav in inovacij, ki se lahko uporabijo v industriji;

55.  poziva EIB, naj v letu 2020 pregleda svojo podnebno strategijo ter sprejme konkretne in ambiciozne akcijske načrte, da bi izpolnila svojo zavezo za uskladitev vseh svojih finančnih dejavnosti s Pariškim sporazumom, pa tudi da bi vse politike in smernice za posojila v tem sektorju čim prej uskladila s cilji Pariškega sporazuma;

56.  poudarja, da je treba zagotoviti pravičen prehod na podnebno nevtralno gospodarstvo ter anticipativen in vključujoč pristop, da bi državljani imeli koristi od tega prehoda ter podprli najbolj izpostavljene regije in skupnosti; meni, da je sklad za pravičen prehod eden pravih instrumentov na ravni EU, ki lahko zagotovi vključujoč in informiran prehod za ljudi in regije v EU, ki jih bo razogljičenje najbolj prizadelo, na primer premogovniške regije v prehodu; priznava, da odškodninski skladi ne zagotavljajo pravičnega prehoda in da bi morala biti v osredju vsake politike prehoda celovita strategija EU za razvoj in modernizacijo teh regij EU, podpora vodilnim v prehodu pa bi morala biti v središču vsake politike prehoda; meni, da mora biti podnebni prehod EU trajnosten z ekološkega, gospodarskega in socialnega vidika; poziva EU in države članice, naj v zvezi s tem uvedejo ustrezne politike in financiranje, za katere bodo veljale jasne, verodostojne ter izvršljive kratkoročne in dolgoročne zaveze zadevnih držav članic v zvezi z razogljičenjem celotnega gospodarstva, tudi z vključitvijo v končne nacionalne energijske in podnebne načrte konkretnih politik za postopno opustitev premoga, ostalih fosilnih goriv in subvencij za fosilna goriva v časovnem okviru, ki bo skladen z zavezo EU, da bo globalno segrevanje ohranila v skladu z dolgoročnimi cilji Pariškega sporazuma in ciljem podnebne nevtralnosti do leta 2050;

57.  meni, da je za uspešnost trajnostnega energetskega prehoda bistvena demokratizacija energetskega sistema; zato poziva k okrepitvi pravic državljanov in njihovih znanj in veščin za sodelovanje pri proizvodnji varne in čiste energije;

58.  poudarja, da je treba na svetovni ravni začeti razprave z državami, ki so še vedno odvisne od izvoza fosilnih goriv, in sicer o tem, kako bo mogoče izvajati strategijo skupne energetske in podnebne varnosti tako, da bodo tudi tem regijam zagotovljeni boljši obeti za prihodnost;

59.  meni, da ima jedrska energije lahko svoj delež pri uresničevanju podnebnih ciljev, saj ne proizvaja toplogrednih plinov, zagotovi pa lahko tudi pomemben delež električne energije, ki se proizvede v Evropi; vseeno meni, da je za to energijo, zaradi odpadkov, ki jih proizvaja, potrebna srednjeročna in dolgoročna strategija, ki upošteva tehnološki napredek (laser, fuzijo itd.), da bi se izboljšala vzdržnost celotnega sektorja;

60.  podpira delo koalicije finančnih ministrov za podnebno ukrepanje in spodbuja vse vlade, naj sprejmejo njene zaveze, da bi vse politike in prakso na svojem delovnem področju uskladili s cilji Pariškega sporazuma in uvedli tudi učinkovito določanje cen ogljika, kot zahtevajo helsinška načela;

61.  želi opomniti pogodbenice, da je treba zagotoviti dovolj sredstev za prehod od zavez k ukrepom in za izvajanje potrebnih ukrepov za uresničitev ciljev Pariškega sporazuma; odobrava ponovni zagon za to, da bi na evropskih mejah za uvoz v EU uvedli mehanizem za ogljično prilagoditev, da bi zagotovili enake konkurenčne pogoje v mednarodni trgovini in preprečili selitev virov CO2;

Vloga nedržavnih akterjev

62.  pozdravlja odločno in vse intenzivnejše gibanje mladih proti podnebnim spremembam; poudarja, kako pomembno je voditi tvoren dialog z mladimi in jih spodbujati k sodelovanju pri oblikovanju politik na vseh ravneh; pozdravlja, da si vse širši krog nedržavnih akterjev na svetovni ravni bolj in bolj prizadeva za podnebne ukrepe s konkretnimi in merljivimi cilji; opozarja na odločilno vlogo civilne družbe, zasebnega sektorja in poddržavnih oblasti pri vplivanju in dajanju pobude za javno mnenje in državne ukrepe; poziva EU, države članice in vse pogodbenice, naj spodbujajo in podpirajo nedržavne akterje, jim olajšajo delovanje in sodelujejo z njimi, saj se vse bolj prebijajo v ospredje boja proti podnebnim spremembam; meni, da bi morali pri tem sodelovati tudi državljani in da bi bilo potrebno ozaveščanje;

63.  poudarja, da imajo pri doseganju ciljev Pariškega sporazuma ključno vlogo mesta, saj je v zbirnem poročilu OZN iz leta 2018 o 11. cilju trajnostnega razvoja o spremljanju napredka v smeri vključujočih, varnih, odpornih in trajnostnih mest in naselij navedeno, da v mestih nastane več kot 70 % vseh emisij toplogrednih plinov, odpadkov in onesnaževal zraka; pozdravlja zavezo 102 mest na vrhu o podnebnih ukrepih, da bodo do leta 2050 dosegla ogljično nevtralnost; poziva pogodbenice, naj mesta v večji meri vključijo v svoje načrte za zmanjšanje emisij;

Odprtost, vključevalnost in preglednost

64.  poudarja, da je v prizadevanjih za omejitev povišanja povprečne svetovne temperature na 1,5 °C potrebno resnično sodelovanje vseh pogodbenic, to pa zahteva obravnavanje problematike posebnih ali nasprotujočih si interesov; ob tem ponovno izraža podporo uvedbi namenske politike o nasprotju interesov v sklopu Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC); poziva Komisijo in države članice, naj se konstruktivno vključijo v ta proces, ne da bi bili pri tem ogroženi cilji in nameni UNFCCC ter Pariškega sporazuma;

65.  poudarja, da je med razseljenimi zaradi podnebnih sprememb kar 80 % žensk in otrok, ki jih podnebne spremembe na splošno tudi bolj prizadenejo kot moške, obenem pa so zaradi tega tudi bolj obremenjeni, čeprav niso toliko vključeni v sprejemanje glavnih odločitev o podnebnih ukrepih; zato poudarja, da je za uspešnost in učinkovitost podnebnih ukrepov bistvenega pomena okrepiti vlogo vseh marginaliziranih spolov ter poskrbeti za njihovo polno in enakopravno sodelovanje in vodilno vlogo v mednarodnih forumih, kot je UNFCCC, ter tudi pri nacionalnih, regionalnih in lokalnih podnebnih ukrepih; poziva EU in države članice, naj v celoti podprejo izvajanje akcijskega načrta UNFCCC za enakost spolov, zlasti tako, da ta vidik vključijo v podnebne in razvojne politike EU in da spodbujajo udeležbo pripadnic domorodnih skupnosti in zagovornikov pravic žensk v proces UNFCCC;

66.  ugotavlja, da posledice podnebnih sprememb za preživetje, prehrano in dostop do izobraževanja resno vplivajo na zdravje, varstvo in razvoj otrok in mladostnikov; meni, da je treba ukrepati, da bi te škodljive posledice omejili;

Skupno prizadevanje vseh sektorjev

67.  svetuje Komisiji, naj preuči povezave in druge oblike sodelovanja z deležniki na trgih ogljika v tretjih državah in regijah ter naj spodbuja k vzpostavitvi dodatnih trgov ogljika ter drugih mehanizmov za oblikovanje cen, ki bodo pripomogli k dodatni učinkovitosti in pomagali zmanjšati tveganje selitve virov CO2 z vzpostavitvijo enakih konkurenčnih pogojev na svetovni ravni; poziva Komisijo, naj uvede varovala, da bodo morebitne povezave s sistemom EU za trgovanje z emisijami še naprej dodatno in trajno prispevale k blaženju podnebnih sprememb in ne bodo škodovale zavezam EU glede domačih emisij toplogrednih plinov;

68.  opozarja, da morajo vsi sektorji prispevati, da bi dosegli podnebno nevtralno gospodarstvo in da razogljičenje gospodarstva EU ne bi smelo voditi v selitev emisij ogljika v tretje države prek selitve virov CO2, temveč bi moralo predstavljati uspeh našega gospodarstva in industrije, ki bi bil rezultat ustreznih naložb, primernih instrumentov in priložnosti za razvoj potrebnih prelomnih inovacij in tehnologij; verjame v uspeh pristopov, ki temeljijo na trgu; meni, da morajo ukrepi za ogljično prilagoditev na mejah temeljiti na študiji izvedljivosti in biti skladni s pravili STO;

69.  je seznanjen z napovedjo novoizvoljene predsednice Komisije Ursule von der Leyen, da bo sistem trgovanja z emisijami razširjen na sektorje, ki še niso vključeni v sistem trgovanja EU; zavrača neposredno vključitev v sistem EU za trgovanje z emisijami;

70.  obžaluje, da je prometni sektor edini, v katerem zaznavamo rast emisij od leta 1990; poudarja, da to ni v skladu z dolgoročnim ciljem podnebne nevtralnosti, za katerega je potrebno večje in hitrejše zmanjševanje emisij v vseh sektorjih družbe, tudi v letalstvu in pomorstvu; želi spomniti, da je treba prometni sektor do leta 2050 popolnoma razogljičiti; je seznanjen, da glede na analizo Komisije aktualni globalni cilji in ukrepi, ki sta jih določili Mednarodna pomorska organizacija in Mednarodna organizacija za civilno letalstvo, ne bi dosegli potrebnega zmanjšanja emisij, tudi če bi bili izvedeni v celoti, in da so potrebni obsežni nadaljnji ukrepi, skladni s ciljem ničelnih neto emisij v celotnem gospodarstvu; meni, da bi bilo treba, če želimo zagotoviti skladnost nacionalno določenih prispevkov z zavezami vsega gospodarstva, kakor zahteva Pariški sporazum, pogodbenice spodbuditi, naj za zmanjšanje emisij iz teh sektorjev vključijo tudi emisije iz mednarodnega pomorskega in letalskega prometa ter naj opredelijo in začnejo izvajati ukrepe na mednarodni, regionalni in nacionalni ravni;

71.  opozarja, da bodo globalne emisije iz mednarodnega letalstva do leta 2020 predvidoma za približno 70 % večje kot leta 2005, do leta 2050 pa bi se lahko dodatno povečale za 300 do 700 %; je zaskrbljen zaradi stopnje ambicioznosti v sistemu Mednarodne organizacije civilnega letalstva (ICAO) za izravnavo in zmanjšanje emisij CO2 za mednarodno letalstvo (CORSIA) glede na sedanja prizadevanja v zvezi s standardi in priporočeno prakso, v skladu s katerimi naj bi sistem začeli izvajati z letom 2019; poudarja, da sedanji standardi niso zadovoljivi, nesprejemljiva bi bila tudi nadaljnja razvodenitev sistema CORSIA; poziva Komisijo in države članice, naj si po najboljših močeh prizadevajo okrepiti določbe sistema CORSIA in podprejo sprejetje dolgoročnega cilja za znatno zmanjšanje emisij v letalskem sektorju, obenem pa naj ohranijo zakonodajno avtonomijo Unije v zvezi z direktivo o ETS; v zvezi s tem opozarja, da je treba v vseh evropskih ali mednarodnih ureditvah obravnavati tudi neogljične emisije toplogrednih plinov iz letalstva;

72.  izraža globoko zaskrbljenost zaradi sprejetja resolucije A40-19 na 40. skupščini ICAO in tako imenovane klavzule o izključnosti za shemo CORSIA; poziva države članice, naj vložijo uradni pridržek v zvezi s tem delom resolucije, da bi ohranili zakonodajno avtonomijo Unije v zvezi z ukrepi za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov iz letalskega sektorja;

73.  želi opomniti na pravno obveznost Komisije, da v 12 mesecih po tem, ko ICAO sprejme ustrezne instrumente in preden začne delovati sistem CORSIA, pošlje poročilo Evropskemu parlamentu in Svetu, v katerem med drugim preuči cilje in splošno okoljsko celovitost sistema CORSIA, vključno z njegovimi splošnimi cilji v zvezi s ciljem Pariškega sporazuma; poudarja, da sta Evropski parlament in Svet kot sozakonodajalca edini instituciji, ki odločata o prihodnjih spremembah direktive o ETS; poudarja, da naj do nadaljnjih sprememb direktive o ETS pride le, če bodo skladne z zavezo Unije glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov v celotnem gospodarstvu, ki po letu 2020 ne predvideva uporabe ogljične izravnave;

74.  pozdravlja vse večjo podporo usklajenemu pristopu za določanje cen v letalstvu po vsej EU in poziva Komisijo, naj čim prej predstavi ambiciozen pregled direktive o obdavčitvi energije v zvezi s tem, vključno z odpravo davčnih oprostitev, ki se trenutno uporabljajo za kerozin in pomorska goriva;

75.  opozarja, da se bodo emisije CO2 v pomorskem prometu do leta 2050 po ocenah povečale za med 50 % in 250 %; pozdravlja sporazum o prvotni strategiji Mednarodne pomorske organizacije za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov z ladij, kar je prvi korak tega sektorja proti izpolnjevanju temperaturnega cilja Pariškega sporazuma; poziva Mednarodno pomorsko organizacijo, naj si prizadeva za hiter napredek pri sprejemanju kratko- in srednjeročnih ukrepov za doseganje ciljev te strategije; poudarja, da je pomembno in nujno začeti izvajati kratkoročne in srednjeročne ukrepe še pred letom 2023; poziva EU, Komisijo in države članice, naj storijo vse, kar je v njihovi moči, da bi podprle hitro opredelitev Sredozemskega morja za območje kombiniranega nadzora nad emisijami emisij SOx in NOx, kar bi bil ključni korak k zmanjšanju emisij v pomorskem prometu v Evropi; poudarja, da je treba nemudoma razmisliti o nadaljnjih ukrepih in dejavnostih (tudi o instrumentih za določanje cene ogljika), da bi obravnavali emisije v pomorstvu, kar bi bilo skladno s strategijo tega sektorja o prehodu na nižje emisije; zato tudi meni, da bi morale EU in države članice pozorno spremljati vpliv in izvajanje prvotne strategije Mednarodne pomorske organizacije; pozdravlja predlog o uredbi EU, da bi se ustrezno upošteval svetovni sistem za zbiranje podatkov o porabi goriva ladij (MRV) in svetovni sistem zbiranja podatkov Mednarodne pomorske organizacije o porabi goriva na ladjah; opozarja, da je sistem MRV prvi korak, ki naj bi EU na koncu omogočil sprejetje zavezujočih ciljev za zmanjšanje emisij; poziva Komisijo, naj v okviru svoje strategije za razogljičenje do leta 2050 čim prej razmisli o dodatnih ukrepih EU, kot je vključitev pomorskega sektorja v sistem EU za trgovanje z emisijami ter uvedba standarda za učinkovitost ladij in ladijske oznake, ter naj predlaga strategijo za sodelovanje z drugimi pogodbenicami, ki bi bile pripravljene čim prej ukrepati, da bi se zmanjšale emisije v pomorskem sektorju v skladu s temperaturnim ciljem Pariškega sporazuma;

76.  poudarja, da že obstajajo preproste rešitve za zmanjšanje emisij, na primer hitrostne omejitve ali uvedba območij za nadzor emisij, kar omogoča mednarodna konvencija MARPOL; meni, da bi morala strategija za razogljičenje in evropski zeleni dogovor spodbosti naložbe, smelo zastavljene raziskave o brezemisijskih ladjah in zelenih ladje z ekološkimi sestavnimi deli, o boljšem ravnanju z odpadki in vodo ter o infrastrukturnih izboljšavah, ki bi jih potrebovali za intenziviranje trga še pred letom 2030, na primer o elektrifikaciji pristanišč;

77.  poziva, naj se povečajo sredstva za raziskave v zvezi z alternativnimi gorivi ter za njihovo uvajanje na trg;

78.  želi spomniti, da 23 % svetovnih emisij toplogrednih plinov izvira iz kmetijstva; poudarja, da je treba za zagotovitev zadostne prehrane za vse številnejše svetovno prebivalstvo vlagati v pametne kmetijske tehnike in proizvodne metode, kot so zajemanje metana iz gnoja, učinkovitejša raba gnojil, uporaba biomase v ciklih ter učinkovitejše metode v proizvodnji mesa in mleka;

79.  želi spomniti, da približno 10 % emisij toplogrednih plinov EU povzroči kmetijstvo, a lahko z dobrim upravljanjem tal, kmetijskim gozdarstvom, varstvom biotske raznovrstnosti in drugimi tehnikami gospodarjenja z zemljišči Uniji tudi pomaga zmanjšati emisije; priznava, da ima kmetijstvo potencial, da do leta 2050 letno prihrani približno 3,9 gigaton ekvivalenta CO2, kar je približno 8 % aktualnih svetovnih emisij toplogrednih plinov;

80.  se zaveda, da približno 60 % svetovnih emisij metana oddajajo viri, kot so kmetijstvo, odlagališča odpadkov, obrati za obdelavo odpadne vode ter proizvodnja in prenos fosilnih goriv po cevovodih; opozarja, da je metan močan toplogredni plin s stoletnim potencialom segrevanja, ki je 28-krat večji od potenciala CO2; želi Komisijo spomniti na obveznost, da mora čim prej preučiti možnosti politike za hitro obravnavo emisij metana v okviru strateškega načrta Unije za metan; poziva Komisijo, naj Evropskemu parlamentu in Svetu v prvi polovici svojega mandata posreduje ustrezne zakonodajne predloge;

81.  priznava, da ima lahko kmetijski sektor v boju proti podnebnim spremembam pozitivno in pomembno vlogo, ter poudarja, kako pomembno je reformirati skupno kmetijsko politiko, da se kmete podpre pri razvoju in izvajanju kmetijskih praks, prilagojenih podnebnim spremembam, kot sta sekvestracija ogljika in ponovna uporaba emisij ogljika;

82.  želi opozoriti na pomembno vlogo naravnih ponorov pri doseganju podnebne nevtralnosti v EU; poziva Komisijo, naj zasnuje podrobno strategijo EU za trajnostno povečanje naravnih ponorov v skladu s ciljem podnebne nevtralnosti do leta 2050; spodbuja države članice, naj ta vidik temeljito obravnavajo v svojih dolgoročnih strategijah, kot zahteva člen 15(4)(b) uredbe o upravljanju energetske unije;

83.  priznava vlogo, ki se pripisuje zajemanju in shranjevanju ogljika v večini scenarijev zvišanja globalne temperature za 1,5 °C iz posebnega poročila IPCC o segrevanju za 1,5 °C in sporočila Komisije z naslovom Čist planet za vse;

84.  pozdravlja večja prizadevanja za uresničitev ciljev, ki so jih določile države članice v okviru strateškega načrta za energetsko tehnologijo (SET) v zvezi z izvajanjem komercialnega zajemanja in shranjevanja ogljika v evropskem energetskem in industrijskem sektorju in za razvoj trdnega regulativnega okvira za neposredno odstranjevanje CO2 iz ozračja za varno shranjevanje do leta 2022;

85.  obžaluje, da se subvencije za fosilna goriva še vedno povečujejo in znašajo približno 55 milijard EUR na leto; nujno poziva vse države članice, naj v svoje končne nacionalne energetske načrte vključijo konkretne politike, časovne načrte in ukrepe za postopno opustitev neposrednih in posrednih subvencij za fosilna goriva do leta 2022, da bodo pomagale izpolniti skupne zaveze EU in sprostile vire, ki bi jih mogli uporabiti za podnebno nevtralno družbo; poziva vse druge države pogodbenice, naj sprejmejo podobne ukrepe;

86.  pozdravlja, da je začela veljati kigalijska sprememba k Montrealskemu protokolu; meni, da bi morala prinesti nov zagon, tako da bi Unija lahko poskrbela za hitro revizijo uredbe o fluoriranih plinih, da bo odpravila že znane pomanjkljivosti, ki ogrožajo podnebne ambicije Unije, na primer nezakonito trgovino z delno halogeniranim fluoroogljikovodikom, in nezadostno ukrepanje proti uporabi žveplovega heksafluorida (SF6);

Industrija in konkurenčnost

87.  meni, da bi se morale gospodarska blaginja, svetovna industrijska konkurenčnost ter podnebna politika vzajemno krepiti; poudarja, da bi morala EU do leta 2050 zavzeti vodilno mesto v prehodu na gospodarstvo z ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov in s tem svojim gospodarskim panogam zagotoviti ustrezno konkurenčno prednost;

88.  poudarja, kako pomembno je doseči cilje Pariškega sporazuma ter hkrati obdržati delovna mesta in industrijsko bazo v Evropi, da bi ljudem v tem sektorju dali pozitivne obete in svetu pokazali, da se industrija in podnebna nevtralnosti ne izključujeta; toplo pozdravlja zavezanost in prizadevanja številnih industrijskih akterjev v Evropi, da bi dosegli ogljično nevtralnost, ter spodbuja še neodločene sektorje in podjetja, naj sledijo številnim dobrim zgledom;

89.  poleg tega pozdravlja prizadevanja in že doseženi napredek državljanov, podjetij in sektorjev EU proti izpolnitvi obveznosti iz Pariškega sporazuma po katoviškem pravilniku; zaveda pa se, da vse to ne zadošča, da bi do leta 2050 prestopili v popolnoma brezemisijsko gospodarstvo; zato spodbuja države članice ter njihove regije in občine, pa tudi podjetja in sektorje, naj si postavijo višje cilje in jih skušajo prek evropskega zelenega dogovora dejavno izpolniti, da bi se spoprijeli s podnebnimi spremembami in dodobra izkoristili priložnosti, ki jih odpira Pariški sporazum;

90.  poudarja, da lahko stabilen in zanesljiv pravni okvir ter javni signali v politikah tako v EU kot v svetovnem merilu olajšajo in spodbudijo podnebne naložbe ter pomagajo preprečiti odvisnost od ogljika; ob tem želi poudariti, da je pomembno začeti pravilno in pravočasno izvajati akt „Čista energija za vse Evropejce“, in poziva, da bi skladno z obvezami iz Pariškega sporazuma zasnovali dolgoročno strategijo EU za industrijsko politiko in podnebno pravo Unije, s čimer bi poskrbeli za kratkoročni in dolgoročni razvoj industrije EU, zlasti s podpiranjem malih in srednjih podjetij, ustvarili kakovostna delovna mesta in omogočili ekološki prehod, hkrati pa tudi zagotovili, da bo industrija EU ostala svetovno konkurenčna, da bo EU do leta 2050 dosegla ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov in da nikogar ne bomo pozabili;

91.  pozdravlja, da je več držav, v katerih imajo sedež večji konkurenti Evropske unije v energetsko intenzivnih panogah, uvedlo trgovanje z emisijami in druge mehanizme za oblikovanje cen; spodbuja tudi druge države, naj sledijo temu zgledu; poziva k razširitvi teh mehanizmov na vse energetsko intenzivne panoge;

92.  poudarja, da je pomembno poskrbeti za več kakovostnih delovnih mest in kvalificiranih delavcev v industriji EU, saj so gonilo inovacij in prehoda na trajnostne proizvodne procese; poudarja, da je treba pomagati regijam, ki so močno odvisne od premoga in so ogljično intenzivne ter v katerih je velik delež delavcev prav v teh sektorjih, in sicer je treba v te regije vlagati in zasnovati programe za prekvalifikacijo in dokvalifikacijo, da bi tja pritegnili nova, inovativna in zagonska podjetja in panoge, zato da bi lahko na noge postavili trajnostno regionalno gospodarstvo in poskrbeli, da nihče ne bo odrinjen na stranski tir;

93.  poudarja, da v boju proti podnebnim spremembam nimajo vse regije istega izhodišča, nimajo vse istih orodij in neenako nosijo tudi posledice podnebnih sprememb; zato poudarja, da je treba pri prehodu upoštevati posebnosti najbolj ranljivih regij, skupin prebivalstva in sektorjev;

Energetska politika

94.  poudarja osrednjo vlogo energije pri prehodu na gospodarstvo z ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov;

95.  poudarja, da je treba problem energetske revščine pri trajnostnem energetskem prehodu reševati z okrepljenimi pravicami in boljšim obveščanjem odjemalcev energije, z ukrepi za večjo energijsko učinkovitost stavb, zlasti za gospodinjstva z nizkimi dohodki, ter z ukrepi socialne politike;

96.  želi poudariti, kako pomembna je energijska učinkovitost in obnovljivi viri energije za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov in za ublažitev energetske revščine;

97.  poudarja, da si morajo vsi sektorji družno prizadevati za razogljičenje gospodarstva EU in doseči ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov; poudarja, da bi morale imeti države na voljo prožne možnosti, kako želijo razogljičiti svoje gospodarstvo, zato da bodo lažje ublažile socialne stroške prehoda in v družbi pridobile podporo in sprejetost;

98.  meni, da bo imelo nadaljnje povezovanje notranjega energetskega trga EU osrednjo vlogo, zlasti pri doseganju gospodarstva z ničelnimi neto emisijami toplogrednih plinov;

99.  želi spomniti, da sta prednostna obravnava energijske učinkovitosti, tudi z načelom „energijska učinkovitost na prvem mestu“, in vodilni položaj na področju obnovljivih virov energije v svetovnem merilu dva osrednja cilja energetske unije EU; želi spomniti, da je bil kot cilj EU na področju obnovljivih virov do leta 2030 zastavljen delež vsaj 32 %, cilj energijske učinkovitosti pa vsaj 32,5 %; poudarja, da naj bi ta cilja sicer pripomogla k večjemu zmanjšanju emisij toplogrednih plinov, kot je bilo prvotno predvideno, a še zdaleč nista skladna s 50- do 55-odstotnim zmanjšanjem, kakor predlaga nova predsednica Komisije, niti s ciljem, da bi svetovni porast temperature omejili na 1,5 °C; poziva Komisijo in Svet, naj določita dodatna prizadevanja, ki bodo potrebna za tolikšno intenziviranje energije iz obnovljivih virov in povečanje energijske učinkovitosti, da bo skladno s ciljem zmanjšanja emisij toplogrednih plinov; poziva, da bi v svetovnem merilu spodbujali ukrepe za energijsko učinkovitost in jo tudi čim hitreje začeli uporabljati;

100.  pozdravlja, da delež energije iz obnovljivih virov zajema vse večji delež v svetovni oskrbi, zlasti v elektroenergetskem sektorju; je zaskrbljen, ker se energija iz obnovljivih virov le stežka uveljavlja pri ogrevanju, hlajenju in v prometu, zlasti pa v letalstvu in pomorstvu; močno ga skrbi tudi upočasnitev (po letu 2014) pri širjenju splošnega tržnega deleža energije iz obnovljivih virov v EU, kar ogroža njene energetske in podnebne cilje; poudarja, da bodo morali vsi sektorji začeti več uporabljati energijo iz obnovljivih virov, če želimo izpolniti svoje cilje na področju trajnosti;

Raziskave, inovacije, digitalne tehnologije in vesoljska politika

101.  priznava, da morajo imeti v boju proti podnebnim spremembam, če naj bo uspešen, pri uresničevanju strateških ciljev Pariškega sporazuma in pri morebitnih ambicioznejših podnebnih programu ključno vlogo znanost in znanstvene inovacije; poudarja, da mora EU prevzeti vodilno vlogo v boju proti podnebnim spremembam in pri spodbujanju tehnološkega napredka za razvoj, odporen proti podnebnim spremembam;

102.  poudarja tudi, da je za boj proti podnebnim spremembam zelo pomembno nadaljevati in krepiti raziskave in inovacije na področju blaženja podnebnih sprememb, politik prilagajanja, učinkovite rabe virov, nizkoogljičnih ali brezemisijskih tehnologij, trajnostne rabe sekundarnih surovin (krožno gospodarstvo) in zbiranja podatkov o podnebnih spremembah; poudarja, da je treba glede na zaveze Unije v okviru energetske unije in Pariškega sporazuma vsekakor prednostno obravnavati financiranje projektov na področju trajnostne energije v okviru programa Obzorje Evropa;

103.  želi spomniti, da je področje raziskav, inovacij in konkurenčnosti eden od petih stebrov strategije EU za energetsko unijo; zato želi tudi spomniti, da imajo v boju proti globalnemu segrevanju ključno vlogo raziskovalci, in poudarja, da morajo mednarodni partnerji pri tem tesno sodelovati tudi na znanstvenem področju;

104.  želi opozoriti, da ima pri podpiranju energetskega in industrijskega prehoda osrednjo vlogo digitalna tehnologija, zlasti pri izboljševanju energijske učinkovitosti, povečevanju prihrankov in zmanjševanju emisij; poudarja okoljske koristi, ki jih lahko prinese digitalizacija evropskih industrijskih panog z učinkovito rabo virov in recikliranjem ter z zmanjšanjem snovne intenzivnosti; poudarja, da bi popolna digitalizacija prenosnih in distribucijskih omrežij in vozlišč za trgovanje z energijo ter vodenje programov za odziv na povpraševanje s programskimi aplikacijami prinesla precej koristi;

105.  se zaveda pomembne vloge novega vesoljskega programa EU pri podpiranju njenega boja proti podnebnim spremembam in njihovim posledicam; želi spomniti, da da imajo podatki in informacijske storitve programa Copernicus za opazovanje Zemlje, odločilno vlogo pri spremljanju Zemlje; poudarja, kako pomemben je ta program pri omogočanju mednarodnega usklajevanja opazovalnih sistemov in s tem povezanega izmenjevanja podatkov;

Podnebne spremembe in razvoj

106.  želi spomniti, da je v poročilu posebnega poročevalca OZN o skrajni revščini in človekovih pravicah z dne 25. junija 2019 o problematiki podnebnih sprememb in revščini zapisano, da bi lahko podnebne spremembe podrle ves napredek, ki smo ga v zadnjih 50 letih dosegli pri razvoju, globalnem zdravju in zmanjševanju revščine, ocenjuje pa se tudi, da bodo 75 do 80 % stroškov podnebnih sprememb nosile države v razvoju;

107.  poudarja, da so države v razvoju najbolj ranljive, izpostavljene podnebnim razmeram in manj utrjene proti temu, da bi zdržale čedalje intenzivnejše posledice spreminjajočega se podnebja, kar pomeni tudi prehranske in vodooskrbne krize, obsežno materialno škodo zaradi naravnih nesreč, razseljevanje prebivalcev in večje pritiske na že tako omejene vire; želi opomniti, da imajo podnebne spremembe drastične posledice za dolgoročni gospodarski razvoj teh držav, zlasti najmanj razvitih držav;

108.  želi izpostaviti tropska ciklona Idai in Kenneth (slednji je najmočnejši ciklon, ki je kdaj koli prizadel afriško celino), ki sta v prvi polovici leta 2019 pustošila po Komorih, Malaviju, Mozambiku in Zimbabveju in povzročila mnogo smrti, več kot dva milijona ljudi je potrebovalo takojšnjo humanitarno pomoč v vrednosti skoraj 400 milijonov USD, kar je v največji meri pokrila EU, stroške obnove pa ocenjujejo na tri milijarde USD;

109.  želi opozoriti, da bo za zmožnost držav v razvoju za prilagajanje na podnebne spremembe odločilna odpornost njihove infrastrukture; zato trdi, da je treba spodbujati naložbe v odporno infrastrukturo v teh državah in jim tako pomagati pri zoperstavljanju hudim naravnim nesrečam;

110.  ponavlja svoje stališče, da bi morali vsaj 45 % sredstev iz predlaganega instrumenta za sosedstvo in razvojno sodelovanje za obdobje 2021–2027 nameniti za podporo podnebnim in okoljskim ciljem;

111.  vztraja, da bo treba Pariški sporazum in agendo za trajnostni razvoj do leta 2030 v notranjih in zunanjih politikah izvajati s skupnim pristopom ter ob najstrožjem spoštovanju skladnosti politik za razvoj, predvsem glede razvoja, trgovine, kmetijstva, energije in podnebja;

112.  poudarja, da so podnebje, gospodarstvo in družba medsebojno soodvisni; izrecno poudarja, da podnebne spremembe neposredno življenjsko ogrožajo domorodne skupnosti, še posebej izolirane skupnosti, ki niso v stiku z drugimi; poudarja, da je tradicionalno znanje domorodnih skupnosti po podatkih IPCC najpomembnejši vir za preprečevanje podnebnih sprememb, nenazadnje tudi zato, ker je 80 % preostale biotske raznovrstnosti prav na ozemlju domorodnih ljudstev; je zgrožen nad nedavnim ubojem domorodnega voditelja Emrye Wajãpija na severu Brazilije in pozdravlja, da je visoka komisarka OZN za človekove pravice 29. julija 2019 pozvala brazilsko vlado, naj ustavi vdiranje na ozemlja domorodnih prebivalcev ter jim zagotovi miroljubno uživanje skupne pravice do zemljišč, kakor določa konvencija št. 169 Mednarodne organizacije dela;

113.  poziva razvite države, s tem pa tudi države članice EU, naj si bolj prizadevajo za deljenje znanja, vzpostavljanje zmogljivosti in prenos tehnologije v državah v razvoju in s tem začnejo izvajati člene 9 do 11 Pariškega sporazuma ter člene 49, 116 in 120 akcijske agende iz Adis Abebe o financiranju za razvoj, s tem bodo namreč tudi začele izpolnjevati svoje zaveze v zvezi s 17. ciljem trajnostnega razvoja (vključno s podcilji od 17.6 do 17.8); zato poudarja pozitivni potencial večjih naložb EU v obetavne znanstvenoraziskovalne projekte; poleg tega poziva, naj EU spodbuja k sprejetju deklaracije, podobne deklaraciji iz Dohe o sporazumu TRIPS in javnem zdravju leta 2001, da bi spodbujali zakonit prenos podnebju prijazne tehnologije v države v razvoju;

114.  poudarja, da so zasebne naložbe in rast bistvenega pomena za prehod na podnebju prijazno infrastrukturo in proizvodne metode; poudarja, da je treba čim bolj povečati prispevek teh naložb k podnebnemu ukrepanju in k izpolnjevanju ciljev trajnostnega razvoja, kar velja tudi za spodbude in spodbujanje javno-zasebnih partnerstev; meni, da je tu načrt za zunanje naložbe osrednje orodje; poleg tega poudarja, da bodo mogle države v razvoju samo z vključujočim in trajnostnim razvojem in rastjo resnično sodelovati v podnebnem prehodu, na primer z inovacijskimi strategijami in tehnološkim napredkom; meni, da bi morala EU hitro začeti spodbujati odgovorno in trajnostno zasebno financiranje, predvsem zaradi obvez na področju človekovih pravic in prispevanja v domače gospodarstvo v državah v razvoju; svari pa pred pretiranim zanašanjem na prostovoljna prizadevanja zasebnega sektorja;

115.  se zaveda, da je vse več interesa za oblikovanje standardov za podnebju prijazne in trajnostne naložbe, in izraža pomisleke, da je primerjava zaradi širjenja pobud v zasebnem sektorju precej otežena; zato pozdravlja pobudo Komisije in mednarodne skupnosti za politični dialog in podporo naložbam v podnebno ukrepanje v državah v razvoju, na primer globalno zavezništvo o podnebnih spremembah plus (GCCA +) in Zeleni podnebni sklad; ob tem spodbuja Komisijo in države članice, naj se v mednarodnih forumih bolj zavzamejo za spodbujanje učinkovitosti in pravičnosti pri naložbah v podnebne ukrepe;

Podnebna diplomacija

116.  močno podpira nadaljevanje in dodatno okrepitev političnega ozaveščanja in podnebne diplomacije EU, ki sta bistvena za močnejše uveljavljanje podnebnih ukrepov v partnerskih državah in za svetovno javno mnenje; obenem meni, da so ta prizadevanja nedvomno neustrezna, človeški viri, ki jih imata za to na voljo Komisija in Evropska služba za zunanje delovanje, pa še zdaleč ne zadoščajo; zato predlaga, da je treba na tem področju močno povečati človeške vire; spodbuja Komisijo in države članice, naj k podnebni diplomaciji EU pristopijo celostno ter naj poskrbijo za povezave med podnebnimi spremembami in trajnostnim razvojem, kmetijstvom, reševanjem sporov ter migracijami in humanitarno problematiko, zato da bi omogočili svetovni prehod na ničelne neto emisije, podnebno odpornost, trajnostni razvoj ter prehransko in vodno varnost;

117.  poudarja, da podnebne spremembe vse bolj negativno vplivajo na mednarodno varnost in regionalno stabilnost, kar je posledica degradacije okolja, izgube možnosti za preživljanje, selitev prebivalstva zaradi podnebnih sprememb in s tem povezanih oblik nemirov, pri katerih imajo podnebne spremembe pogosto multiplikativni učinek; zato poziva EU in države članice, naj sodelujejo s svojimi partnerji po svetu, da bi bolje razumeli, vključevali, predvidevali in obvladovali destabilizacijske posledice podnebnih sprememb; spodbuja k izvajanju programa zgodnjega opozarjanja za velike potencialne prelomne točke, ki bi lahko ogrozile trajnostne strukture in ekološke sisteme v večjih regijah ali na celinah;

118.  pozdravlja zavezo in konkretne dejavnosti za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v številnih delih sveta, na primer zelo ambiciozne zaveze številnih držav v razvoju in malih otoških držav; obžaluje pa, da manjka podobnih ambicij v številnih največjih gospodarstvih in da ni pripravljenosti na razpravo o povečanju nacionalno določenih prispevkov; želi opomniti, da EU povzroči 9 % svetovnih emisij toplogrednih plinov, čeprav ima samo 6,7 % svetovnega prebivalstva, zato je odločilno, da pokaže večje ambicije, saj ima tudi zgodovinsko večjo odgovornost za podnebne spremembe in mora biti preostalemu svetu za zgled; poudarja, da ne bo mogoče doseči ciljev Pariškega sporazuma in preprečiti točke preloma, če ne bo večjih ambicij tudi v drugih večjih gospodarstvih;

119.  poziva Komisijo, naj nemudoma preuči možnosti za dodatne ukrepe, s katerimi bi spodbudili druga večja gospodarstva k povečanju nacionalno določenih prispevkov, naj izvaja dodatne konkretne ukrepe ter razmisli tudi o inovativnih pristopih;

120.  poziva Komisijo in države članice, naj uporabijo vse razpoložljive instrumente (npr. mednarodna pogajanja, trgovinske in regionalne sporazume, mednarodna partnerstva), da bi podprle in spodbudile sodelovanje pri globalnem prehodu na ničelno stopnjo neto emisij, odpornost proti podnebnim spremembam, trajnostni razvoj ter prehransko in vodno varnost;

121.  poudarja, da je treba podnebne cilje vključiti v vse politike EU, tudi v trgovinsko; poziva Komisijo, naj poskrbi, da bodo vsi novi sporazumi o trgovini in naložbah, ki jih podpiše EU, v celoti skladni s Pariškim sporazumom, ter zagotovi, da bodo okoljske in podnebne določbe pravno zavezujoče in izvršljive; poziva Komisijo, naj izvede in objavi celovito oceno skladnosti obstoječih in prihodnjih sporazumov s Pariškim sporazumom; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo imeli vsi sklenjeni trgovinski sporazumi zavezujoče klavzule o izpolnjevanju zahtev Pariškega sporazuma, zlasti določb, kot sta trajnostno upravljanje in ohranjanje gozdov; poziva Komisijo, naj posebno pozornost nameni življenjskemu ciklu trgovskega blaga od zasnove do potrošnje in varstvu naravnih virov ter naj pri tem upošteva kumulativne vplive, vključno s prevozom;

122.  poziva Komisijo in Svet, naj Pariški sporazum vključita v trgovinske sporazume, da bi naše trgovinske partnerje spodbudila k doseganju ciljev sporazuma; poziva ju tudi, naj revidirata dvostranske trgovinske sporazume, da bi vanje vključili ambiciozne podnebne obveznosti in partnerje tako spodbudili k sprejetju podnebnih strategij, ki bodo skladne s Pariškim sporazumom;

123.  toplo pozdravlja napoved Rusije, da bo izvajala Pariški sporazum;

124.  priznava, da je partnerstvo med EU in ZDA izredno pomembno za doseganje strateških ciljev Pariškega sporazuma in drugih ambicioznejših strategij; ponovno izraža obžalovanje, ker je predsednik ZDA Donald Trump napovedal izstop Združenih držav Amerike iz Pariškega sporazuma; močno pozdravlja nadaljnja proaktivna prizadevanja za podnebne ukrepe velikih ameriških zveznih držav, mest, univerz in drugih nedržavnih akterjev v ZDA v okviru kampanje „Še vedno smo zraven“; se nadeja, da bodo ZDA spet pristopile k boju proti podnebnim spremembam, in to v partnerstvu z EU, da bosta prevzela vodilno vlogo pri sklepanju svetovnih sporazumov o trgovini, industriji in energiji v skladu s Pariškim sporazumom;

125.  močno obžaluje medli odziv brazilskega predsednika Jaira Bolsonara in brazilske vlade na neprimerljivo število in obseg gozdnih požarov v brazilski Amazoniji; poziva EU in njene države članice, naj si po najboljših močeh prizadevajo, da bi preprečile uničevanje okolja na tem in drugih ključnih območjih globalnega ekosistema in upoštevale tudi možno vlogo lastne trgovinske politike;

Vloga Evropskega parlamenta

126.  ker mora Parlament odobriti mednarodne sporazume in ima kot sozakonodajalec osrednjo vlogo tudi pri notranjem izvajanju, meni, da mora biti tudi primerno vključen v delegacijo EU; zato pričakuje, da bo lahko navzoč na usklajevalnih sestankih EU za COP25 v Madridu in da mu bo vse od začetka faze pogajanj zagotovljen dostop do vseh pripravljalnih dokumentov;

o
o   o

127.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter sekretariatu UNFCCC s prošnjo, naj jo posreduje tudi vsem pogodbenicam, ki niso članice EU.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0430. (2) Sprejeta besedila, P8_TA(2019)0217. (3) UL C 356, 4.10.2018, str. 38. (4) Burke in dr., Global non-linear effect of temperature on economic production (Globalni nelinearni vpliv temperature na gospodarsko proizvodnjo), Nature, zvezek 527, str. 235–239. (5) Program OZN za okolje, Emissions Gap Report 2018 (Poročilo o emisijski vrzeli za leto 2018), str. 21.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 28. novembra 2019 o pristopu EU k Istanbulski konvenciji in drugih ukrepih za boj proti nasilju na podlagi spola (2019/2855(RSP))

P9_TA(2019)0080 B9-0225/2019

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji (PEU), Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in Listine Unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima, ki je bila na voljo za podpis od 11. maja 2011 v Istanbulu v Turčiji (v nadaljnjem besedilu: Istanbulska konvencija),

–  ob upoštevanju deklaracije in izhodišč za ukrepanje, sprejetih na četrti svetovni konferenci o ženskah 15. septembra 1995 v Pekingu, ter poznejših končnih dokumentov, sprejetih na posebnih zasedanjih OZN Peking +5 (2005), Peking +15 (2010) in Peking +20 (2015),

–  ob upoštevanju določb pravnih instrumentov OZN na področju človekovih pravic, zlasti tistih, ki zadevajo pravice žensk,

–  ob upoštevanju predloga sklepa Sveta z dne 4. marca 2016 (COM(2016)0109),

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta (EU) 2017/865 z dne 11. maja 2017 o podpisu, v imenu Evropske unije, Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima glede zadev na področju pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah(1),

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta (EU) 2017/866 z dne 11. maja 2017 o podpisu, v imenu Evropske unije, Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima, kar zadeva azil in nevračanje(2),

–  ob upoštevanju Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb z dne 23. maja 1969 in zlasti njenih členov 26 in 27,

–  ob upoštevanju sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP),

–  ob upoštevanju Direktive 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ(3),

–  ob upoštevanju Direktive 2011/99/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o evropski odredbi o zaščiti(4) in Uredbe (EU) št. 606/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o vzajemnem priznavanju zaščitnih ukrepov v civilnih zadevah(5),

–  ob upoštevanju Direktive 2011/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev in o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2002/629/PNZ(6) ter Direktive 2011/93/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o boju proti spolni zlorabi in spolnemu izkoriščanju otrok ter otroški pornografiji in nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2004/68/PNZ(7),

–  ob upoštevanju Direktive 2006/54/ES Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu(8) in Direktive Sveta 2004/113/ES z dne 13. decembra 2004 o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk pri dostopu do blaga in storitev ter oskrbi z njimi(9), ki opredeljujeta in obsojata nadlegovanje in spolno nadlegovanje,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. aprila 2019 o pridobitvi mnenja Sodišča o združljivosti predlogov za pristop Evropske unije h Konvenciji Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima s Pogodbama ter o postopku za ta pristop(10),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. septembra 2018 o ukrepih za preprečevanje trpinčenja in spolnega nadlegovanja na delovnem mestu, javnih mestih in v političnem življenju v EU ter boj proti njima(11),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. oktobra 2017 o boju proti spolnemu nadlegovanju in zlorabam v EU(12),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. septembra 2017 o predlogu sklepa Sveta o sklenitvi, s strani Evropske unije, Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (COM(2016)0109 – 2016/0062(NLE))(13),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. junija 2015 o strategiji EU za enakost žensk in moških po letu 2015(14),

–  ob upoštevanju smernic EU z dne 8. decembra 2008 glede nasilja nad ženskami in dekleti ter boja proti vsem oblikam njihove diskriminacije,

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 3. decembra 2015 z naslovom „Strategic engagement for gender equality 2016-2019“ (SWD(2015)0278), ki govori o strateških prizadevanjih za enakost spolov med letoma 2016 in 2019,

–  ob upoštevanju poročila Agencije Evropske unije za temeljne pravice (FRA) iz leta 2014 z naslovom Nasilje nad ženskami: vseevropska raziskava,

–  ob upoštevanju mnenja Beneške komisije z dne 14. oktobra 2019 o Armeniji z naslovom „Opinion on the constitutional implications of the ratification of the Council of Europe Convention on preventing and combating violence against women and domestic violence“ (Mnenje o ustavnih posledicah ratifikacije Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima),

–  ob upoštevanju Okvirnega sklepa Sveta 2008/913/PNZ z dne 28. novembra 2008 o boju proti nekaterim oblikam in izrazom rasizma in ksenofobije s kazensko-pravnimi sredstvi(15),

–  ob upoštevanju člena 132(2) Poslovnika,

A.  ker je enakost spolov temeljna vrednota EU; ker sta pravici do enakega obravnavanja in nediskriminacije temeljni pravici, zapisani v Pogodbah in Listini o temeljnih pravicah, ter bi se morali v celoti spoštovati;

B.  ker enakost moških in žensk po indeksu o enakosti spolov Evropskega inštituta za enakost spolov (EIGE) doslej v nobeni državi EU ni v celoti dosežena; ker je izkoreninjenje nasilja na podlagi spola eden osnovnih pogojev za doseganje tega cilja;

C.  ker je boj proti nasilju na podlagi spola ena prednostnih nalog strateških prizadevanj EU za enakost spolov v obdobju 2016–2019;

D.  ker nasilje nad ženskami, kot je opredeljeno v Istanbulski konvenciji, pomeni kršitev človekovih pravic in obliko diskriminacije žensk ter vsa nasilna dejanja zaradi spola, ki povzročijo ali bi lahko povzročila fizične, spolne, psihične ali ekonomske posledice ali trpljenje žensk, vključno z grožnjami s takimi dejanji, prisilo ali samovoljnim odvzemom prostosti, ne glede na to, ali do njih pride v javnem ali zasebnem življenju;

E.  ker je bil pojem feminicid v mehanizmu nadaljnjega spremljanja konvencije iz Belém do Pará (MESECVI) opredeljen kot nasilna smrt žensk zaradi spola – ne glede na to, ali se zgodi v družini, domačem partnerstvu ali drugem medosebnem razmerju – v skupnosti, ki jo zagreši katera koli oseba ali ki jo z ukrepanjem ali neukrepanjem zakrivi ali dopusti država ali njeni predstavniki(16);

F.  ker je v Istanbulski konvenciji določeno, da je treba zagotoviti izvajanje vseh določb te konvencije, zlasti ukrepov za varstvo pravic žrtev brez diskriminacije zaradi biološkega ali socialnega spola, rase, barve, jezika, vere, političnega ali drugega prepričanja, narodnega ali socialnega porekla, pripadnosti narodni skupnosti, premoženja, rojstva, spolne usmerjenosti, spolne identitete, starosti, zdravstvenega stanja, invalidnosti, zakonskega stanu, statusa migranta ali begunca ali drugega statusa;

G.  ker sta fizično in psihično nasilje nad ženskami in nasilje na podlagi spola močno razširjeni ter vplivata na ženske na vseh ravneh družbe, ne glede na starost, stopnjo izobrazbe, dohodek, socialni položaj, državo izvora ali prebivališča;

H.  ker je nasilje na podlagi spola vzrok in posledica strukturnih neenakosti, ki jih ženske doživljajo v številnih vidikih življenja – delu, zdravstvu, dostopu do finančnih virov, oblasti in znanju, pa tudi upravljanju osebnega časa; ker je treba za boj proti nasilju na podlagi spola razumeti njegove vzroke in dejavnike, ki prispevajo k njemu;

I.  ker je pomembno, da se pri poskusih pojasnjevanja razširjenosti nasilja nad ženskami v naših družbah prizna strukturno ali institucionalno nasilje, ki ga je mogoče opredeliti kot podrejenost žensk v gospodarskem, družbenem in političnem življenju;

J.  ker ženske v EU zaradi različnih politik in zakonodaj v državah članicah niso enako zaščitene pred nasiljem na podlagi spola;

K.  ker pravosodni sistemi ženskam pogosto ne zagotavljajo zadostne podpore; ker so lahko žrtve v številnih primerih deležne ponižujočih pripomb uslužbencev organov kazenskega pregona ali so v položaju odvisnosti, zato se še bolj bojijo prijaviti nasilje;

L.  ker smo v tem desetletju na svetovni in evropski ravni priča opazni in organizirani ofenzivi zoper enakost spolov in pravice žensk, vključno s spolnim in reproduktivnim zdravjem in pravicami;

M.  ker je raziskava Agencije Evropske unije za temeljne pravice iz leta 2014 pokazala, da je bila tretjina vseh žensk v Evropi vsaj enkrat po petnajstem letu žrtev telesnega ali spolnega nasilja, 55 % žensk je doživelo eno ali več oblik spolnega nadlegovanja, 11 % jih je bilo izpostavljenih kibernetskemu nadlegovanju, vsaka dvajseta (5 %) je bila posiljena, več kot desetina pa je bila žrtev spolnega nasilja z uporabo sile; ker v številnih državah članicah več kot polovico umorjenih žensk ubijejo intimni partnerji, sorodniki ali družinski člani; ker so žrtve najresnejše primere nasilja partnerja policiji prijavile le v 14 % primerov, najresnejše primere nasilja drugih oseb pa le v 13 % primerov, kar pomeni, da velika večina primerov ni prijavljena; ker je gibanje #MeToo ženske in dekleta v zadnjih letih spodbudilo k prijavljanju zlorab, nasilja in nadlegovanja;

N.  ker so suženjstvo in sodobne oblike trgovine z ljudmi, ki večinoma prizadenejo ženske, še vedno prisotne v EU; ker je 71 % vseh žrtev trgovine z ljudmi po svetu žensk in deklet, tri četrtine teh žensk in deklet pa je spolno izkoriščenih(17);

O.  ker imata spletno nasilje in nadlegovanje pogosto fizične posledice, resno pa je tudi tveganje, da uporabnike spleta, ki berejo o njiju, spodbujata k oponašanju ter izvajanju prav takšnega nasilja in nadlegovanja;

P.  ker se nekatere skupine žensk in deklet, kot so migrantke, begunke in prosilke za azil, invalidke, lezbijke, biseksualke, transseksualke in interseksualke ter romske ženske, srečujejo s presečnimi in številnimi oblikami diskriminacije, zato so v še ranljivejšem položaju, v katerem so izpostavljene tveganju za nasilje na podlagi spola, ter nimajo dostopa do pravnega varstva, podpore in storitev zaščite ter uživanja svojih temeljnih pravic;

Q.  ker ženske, ki so žrtve nasilja na podlagi spola, in njihovi otroci pogosto potrebujejo posebno podporo in zaščito zaradi velike nevarnosti ponovne viktimizacije, ustrahovanja in maščevanja, povezanega s takim nasiljem;

R.  ker nasilje na podlagi spola ogroža spoštovanje človekovih pravic, socialno stabilnost in varnost, javno zdravje, izobraževalne in zaposlitvene priložnosti žensk ter dobrobit in možnosti za razvoj otrok in skupnosti;

S.  ker izpostavljenost fizičnemu, spolnemu ali psihološkemu nasilju in zlorabam močno vpliva na žrtve, kar lahko povzroči trajno fizično, spolno, čustveno ali psihološko ter ekonomsko in finančno škodo;

T.  ker storilci zločinov nad ženskami včasih še vedno ostajajo nekaznovani, kar je treba izkoreniniti ter zagotoviti, da bodo storilci kazensko preganjani ter da bodo ženske in dekleta, ki so preživela nasilje, v pravosodnem sistemu deležne ustrezne podpore in priznanja; ker je bistveno, da se zagotovi usposabljanje tistim, ki se borijo proti nasilju nad ženskami, kot so policisti, sodniki ali oblikovalci politik;

U.  ker mora EU v sodelovanju s svojimi državami članicami sprejeti vse potrebne ukrepe za spodbujanje in varovanje pravice vseh žensk in deklet do življenja brez nasilja, tako v javnem kot zasebnem življenju;

V.  ker Istanbulske konvencije osem let po sprejetju še vedno niso ratificirale vse države članice in niti EU;

1.  obsoja vse oblike nasilja na podlagi spola ter obžaluje, da so ženske in dekleta še vedno izpostavljene psihičnemu, fizičnemu, spolnemu in ekonomskemu nasilju, vključno z nasiljem v družini, spolnim nadlegovanjem, kibernetskim nasiljem, zalezovanjem, posilstvom, zgodnjimi in pod prisilo sklenjenimi zakonskimi zvezami, pohabljanjem ženskih spolovil, kaznivimi dejanji, storjenimi iz tako imenovane časti, prisilnim splavom, prisilno sterilizacijo, spolnim izkoriščanjem in trgovino z ljudmi ter drugimi oblikami nasilja, ki pomenijo grobo kršitev njihovih človekovih pravic in dostojanstva; je globoko zaskrbljen zaradi pojava feminicida v Evropi, ki je najskrajnejša oblika nasilja nad ženskami;

2.  poziva Svet, naj nujno zaključi postopek ratifikacije Istanbulske konvencije s strani EU na podlagi širokega pristopa brez omejitev ter se zavzame za njeno ratifikacijo v vseh državah članicah; poziva Svet in Komisijo, naj zagotovita, da bo Konvencija v celoti vključena v zakonodajni in politični okvir EU; želi opomniti, da morajo Istanbulsko konvencijo kljub pristopu EU k tej konvenciji ratificirati tudi države članice; poziva države članice, naj pospešijo pogajanja o ratifikaciji in izvajanju Istanbulske konvencije, ter še zlasti poziva Bolgarijo, Češko, Madžarsko, Latvijo, Litvo, Slovaško in Združeno kraljestvo, ki so Konvencijo podpisale, ne pa tudi ratificirale, naj to nemudoma storijo;

3.  ostro obsoja poskuse v nekaterih državah članicah, da bi preklicali ukrepe, ki so bili že sprejeti pri izvajanju Istanbulske konvencije in pri boju proti nasilju nad ženskami;

4.  poziva države članice, naj zagotovijo pravilno izvajanje in uveljavljanje Konvencije ter dodelijo ustrezne finančne in kadrovske vire za preprečevanje nasilja nad ženskami in nasilja na podlagi spola, za boj proti njima ter za zaščito žrtev; odločno poziva države članice, naj upoštevajo priporočila skupine strokovnjakov Sveta Evrope za ukrepanje proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini ter izboljšajo svojo zakonodajo, da bo bolj skladna z določbami Istanbulske konvencije;

5.  poudarja, da Istanbulska konvencija ostaja mednarodni standard in ključno orodje za izkoreninjenje nasilja na podlagi spola s celostnim, celovitim in usklajenim pristopom, ki v ospredje postavlja pravice žrtve, obravnavanjem vprašanja nasilja nad ženskami in dekleti ter nasilja na podlagi spola, vključno z nasiljem v družini, z najrazličnejših vidikov z zagotavljanjem ukrepov, kot so preprečevanje nasilja, boj proti diskriminaciji, kazenskopravni ukrepi za boj proti nekaznovanju, zagotavljanje zaščite in pomoči žrtvam, zaščita otrok ter zaščita prosilk za azil in begunk, uvedbo postopkov za oceno tveganja in ocenjevanjem tveganja ter boljšim zbiranjem podatkov, pa tudi s kampanjami ali programi ozaveščanja, med drugim v sodelovanju z nacionalnimi institucijami za človekove pravice in organi za enakost, civilno družbo ter nevladnimi organizacijami;

6.  obsoja napade na Istanbulsko konvencijo in kampanje proti njej, ki temeljijo na namernih napačnih razlagah in lažnem predstavljanju njene vsebine javnosti;

7.  odločno poudarja, da je odrekanje storitev na področju spolnega in reproduktivnega zdravja ter spolnih in reproduktivnih pravic oblika nasilja nad ženskami in dekleti, ter poudarja, da je Evropsko sodišče za človekove pravice že večkrat razsodilo, da restriktivni zakoni o prekinitvi nosečnosti in njihovo pomanjkljivo izvajanje pomenijo kršitev človekovih pravic žensk;

8.  poudarja, da so kampanje za ozaveščanje, ki so namenjene boju proti spolnim stereotipom in patriarhalnemu nasilju ter spodbujanju ničelne strpnosti do nadlegovanja in nasilja na podlagi spola, bistvena orodja za boj proti tem kršitvam človekovih pravic; meni, da so širše izobraževalne strategije, ki temeljijo na boju proti diskriminaciji, ključno orodje za preprečevanje vseh oblik nasilja, posebej nasilja na podlagi spola, in zlasti v adolescenci;

9.  poudarja, da bi morali za večjo učinkovitost ukrepov za boj proti nasilju na podlagi spola te spremljati ukrepi, namenjeni spodbujanju opolnomočenja in ekonomske neodvisnosti žensk, ki so žrtve nasilja;

10.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo ustrezno usposabljanje, postopke in smernice, pri katerih se upošteva različnost spolov in ki v ospredje postavljajo pravice žrtve, namenjeni pa so vsem strokovnim delavcem, ki obravnavajo žrtve vseh oblik nasilja na podlagi spola, da bi preprečili diskriminacijo, travmatizacijo ali ponovno viktimizacijo v sodnih, medicinskih in policijskih postopkih; poziva k takim izboljšavam, da bi prispevali k višji stopnji prijavljanja takih kaznivih dejanj;

11.  želi spomniti, da v okviru programa za pravice in vrednote podpira posebno dodelitev 193,6 milijona EUR za ukrepe za preprečevanje vseh oblik nasilja na podlagi spola in boj proti njim ter spodbujanje celovitega izvajanja Istanbulske konvencije, in poudarja, kako pomembno je, da se dovolj sredstev dodeli tudi na ravni držav članic;

12.  ponovno poziva Komisijo, naj po oceni učinka revidira okvirni sklep Sveta o boju proti nekaterim oblikam in izrazom rasizma in ksenofobije s kazenskopravnimi sredstvi, ki je trenutno v veljavi, da bo vključeval spodbujanje k sovraštvu zaradi spola, spolne usmerjenosti, spolne identitete in spolnih značilnosti;

13.  poziva države članice, naj zagotovijo celovito izvajanje in uveljavljanje ustrezne zakonodaje, ki je že v veljavi;

14.  poziva Komisijo in države članice, naj izboljšajo razpoložljivost in primerljivost kakovostnih razčlenjenih podatkov o nasilju na podlagi spola, tako da v skladu z obveznostmi iz Konvencije v zvezi z zbiranjem podatkov in raziskavami sodelujejo z Eurostatom, Evropskim inštitutom za enakost spolov in Agencijo Evropske unije za temeljne pravice; ponovno poziva Komisijo, naj ustanovi evropsko nadzorno opazovalno skupino za področje nasilja na podlagi spola s točnimi in primerljivimi podatki (po vzoru državne opazovalne skupine Evropskega inštituta za enakost spolov za področje nasilja nad ženskami);

15.  poudarja, kako pomembno je vzpostaviti formalne postopke za prijavljanje spolnega nadlegovanja na delovnem mestu ter izvajati namenska usposabljanja in kampanje za ozaveščanje, namenjene uveljavljanju načela dostojanstva na delovnem mestu in pristopa ničelne strpnosti kot osnovnega standarda; meni, da bi morale evropske institucije dajati zgled na tem področju;

16.  poziva predsednika Evropskega parlamenta, predsedstvo in upravo Parlamenta, naj si še naprej prizadevajo za to, da v delovnem okolju Evropskega parlamenta ne bo nadlegovanja in seksizma, ter v skladu z zahtevami, sprejetimi v resoluciji iz leta 2017 o boju proti spolnemu nadlegovanju in zlorabam v EU, izvajajo naslednje ukrepe: 1) naročijo zunanjo revizijo obeh obstoječih odborov za preprečevanje nadlegovanja v Evropskem parlamentu in javno objavijo njene rezultate; 2) preoblikujejo organe za preprečevanje nadlegovanja ter vanje vključijo zunanje pravne, medicinske in terapevtske strokovnjake s polno glasovalno pravico; 3) uvedejo obvezna usposabljanja o spoštovanju in dostojanstvu na delovnem mestu za vse poslance EP in vse kategorije osebja;

17.  pozdravlja zavezo novoizvoljene predsednice Komisije o povečanju prizadevanj, da bi preganjali nasilje na podlagi spola, zagotavljali boljšo podporo žrtvam, uvrstili pristop EU k Istanbulski konvenciji med prednostne naloge Komisije ter izkoristili priložnosti iz Pogodbe, da se nasilje nad ženskami doda na seznam kaznivih dejanj v EU;

18.  poziva Komisijo, naj boj proti nasilju na podlagi spola kot prednostno nalogo doda v naslednjo strategijo EU za enakost spolov, pri čemer naj vanjo vključi ustrezne politične ter zakonodajne in nezakonodajne ukrepe;

19.  poziva Komisijo, naj predloži pravni akt o preprečevanju in zatiranju vseh oblik nasilja na podlagi spola, vključno z nasiljem nad ženskami in dekleti; v zvezi s tem se zavezuje, da bo proučil vse možne ukrepe, vključno z ukrepi proti kibernetskemu nasilju, tako da bo izkoristil pravico do zakonodajne pobude iz člena 225 PDEU;

20.  poziva Komisijo in Svet, naj aktivirata premostitveno klavzulo iz člena 83(1) PDEU, da bi na seznam kaznivih dejanj v EU dodali nasilje nad ženskami in dekleti ter druge oblike nasilja na podlagi spola;

21.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam držav članic in parlamentarni skupščini Sveta Evrope.

(1) UL L 131, 20.5.2017, str. 11. (2) UL L 131, 20.5.2017, str. 13. (3) UL L 315, 14.11.2012, str. 57. (4) UL L 338, 21.12.2011, str. 2. (5) UL L 181, 29.6.2013, str. 4. (6) UL L 101, 15.4.2011, str. 1. (7) UL L 335, 17.12.2011, str. 1. (8) UL L 204, 26.7.2006, str. 23. (9) UL L 373, 21.12.2004, str. 37. (10) Sprejeta besedila, P8_TA(2019)0357. (11) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0331. (12) UL C 346, 27.9.2018, str. 192. (13) UL C 337, 20.9.2018, str. 167. (14) UL C 407, 4.11.2016, str. 2. (15) UL L 328, 6.12.2008, str. 55. (16) https://www.oas.org/es/mesecvi/docs/DeclaracionFemicidio-EN.pdf (17) https://www.un.org/en/events/endviolenceday/

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 28. novembra 2019 o nedavnih ukrepih Ruske federacije proti litovskim sodnikom, tožilcem in preiskovalcem, ki so sodelovali pri preiskavi tragičnih dogodkov z dne 13. januarja 1991 v Vilni (2019/2938(RSP))

P9_TA(2019)0081 RC-B9-0182/2019

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Ruski federaciji,

–  ob upoštevanju Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Evropska konvencija o človekovih pravicah),

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije človekovih pravic,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah,

–  ob upoštevanju Evropske konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah,

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju osnovnih načel OZN o neodvisnosti sodstva,

–  ob upoštevanju nedavne izmenjave mnenj v Odboru za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve 12. novembra 2019(1),

–  ob upoštevanju člena 132(2) in 132(4) Poslovnika,

A.  ker si je komunistična ZSSR neposredno zaradi pakta Molotov-Ribbentrop poleg drugih držav priključila tudi Republiko Litvo;

B.  ker se je Ruska federacija v okviru Splošne deklaracije o človekovih pravicah in Evropske konvencije o človekovih pravicah ter kot polnopravna članica Sveta Evrope in Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi zavezala načelom demokracije, pravne države in spoštovanja temeljnih svoboščin in človekovih pravic;

C.  ker so med 11. in 13. januarjem 1991 oborožene sile ZSSR storile dejanje agresije proti neodvisni državi Litvi in njenim prebivalcem, ki so skušali mirno obraniti televizijski stolp v Vilni, zaradi česar je umrlo 14 ljudi, skoraj 800 pa je bilo ranjenih; ker so se represivni ukrepi sovjetskih oboroženih sil nadaljevali do poskusa državnega udara avgusta 1991 v Moskvi;

D.  ker so to prelivanje krvi obsodili po vsem svetu in je to nekaj dni pozneje storil tudi vodja vrhovnega sveta Ruske sovjetske federativne socialistične republike na množičnih demonstracijah v Moskvi;

E.  ker je Ruska federacija v pogodbi med Republiko Litvo in Rusko sovjetsko federativno socialistično republiko o podlagi za odnose med državama z dne 29. julija 1991 priznala ponovno vzpostavitev neodvisne Republike Litve dne 11. marca 1990;

F.  ker je Ruska federacija prevzela pravice in obveznosti nekdanje Sovjetske zveze in je njena naslednica;

G.  ker je okrožno sodišče v Vilni 27. marca 2019 izdalo sodbo v tako imenovani „trinajstojanuarski zadevi“, v kateri so bili nekdanji sovjetski obrambni minister Dmitrij Jazov, nekdanji poveljnik sovjetske vojske v Vilni Vladimir Ushopčik, nekdanji poveljnik posebnih enot KGB Mihail Golovatov ter 64 ruskih, beloruskih in ukrajinskih državljanov zaradi sodelovanja v agresiji proti litovski državi spoznani za krive vojnih hudodelstev in hudodelstev zoper človečnost;

H.  ker so vsem obtoženim za ta napad sodili v nenavzočnosti, razen dvema nekdanjima sovjetskima častnikoma, Juriju Melu in Genadiju Ivanovu, obsojeni pa so bili na do 14 let zapora; ker se sodbe, izdane spomladi 2019, nanašajo na tragične dogodke, ki so sledili litovski izjavi o neodvisnosti dne 11. marca 1990, in sovjetska prizadevanja, da bi Litvo prisilili k preklicu izjave, ki so se začela z gospodarsko blokado v prvi polovici 1990 in so doživela svoj vrh v nasilnih prizadevanjih za strmoglavljenje litovske vlade januarja 1991;

I.  ker so organi Republike Litve med predkazensko preiskavo v zadevi z dne 13. januarja aktivno zaprosili pristojne organe Ruske federacije za pravno pomoč v tem kazenskem postopku, vendar Ruska federacija ni sodelovala;

J.  ker se za Rusko federacijo meni, da dejavno varuje in ščiti poveljnike in storilce dejanj oboroženega napada na nedolžne in neoborožene civiliste, na primer glavnega vojaškega častnika med dogodki januarja 1991 Mihaila Golovatova, ter skuša na vse načine preprečiti, da ne bi odgovarjali za svoja dejanja;

K.  ker je bil prvi ruski odziv na sodbo sodišča negativen in je ruska duma trdila, da je bilo sojenje „politično motivirano“ in „poskus, da bi ponovno napisali zgodovino“, rusko zunanje ministrstvo pa je napovedalo, da „ne bo odstopilo od zadeve brez nadaljnjih ukrepov“;

L.  ker je preiskovalni odbor Ruske federacije od julija 2018 do aprila 2019 uvedel kazenski postopek proti litovskim sodnikom, tožilcem in preiskovalcem, ki so sodelovali v preiskavi ali sojenju v tej zadevi, in sicer na podlagi členov 299 in 305 kazenskega zakonika Ruske federacije, ki določa kazensko odgovornost za „zavestno uveljavljanje kazenske odgovornosti za očitno nedolžno osebo“ ter, za sodnika ali sodnike, za „izrekanje očitno nezakonitih kazni, odločitev ali drugih pravnih aktov“;

M.  ker lahko ta politično motivirani kazenski pregon, ki ga je začela Ruska federacija, privede do zlorabe Interpolovega sistema in drugih dvostranskih in večstranskih sporazumov o sodelovanju, da bi se omejile pravice tožilcev in sodnikov v tej zadevi med preiskavami, zasliševanji in aretacijami; ker bi lahko Ruska federacija poskusila pridobiti mednarodne naloge za prijetje litovskih uradnikov, ki so sodelovali pri tem postopku;

N.  ker mediji Ruske federacije, ki so pod nadzorom države, pa tudi njeni uradni predstavniki, izvajajo propagandno in dezinformacijsko kampanjo, s katerimi želijo sejati teorije zarote v zvezi s to zadevo in je del hibridnih groženj EU in drugim demokracijam;

O.  ker je pravna država, skupaj s neodvisnostjo sodstva, ena od vrednot, na katerih temelji Unija; ker je Komisija skupaj s Parlamentom in Svetom v skladu s Pogodbama odgovorna za spoštovanje načela pravne države kot temeljne vrednote Unije in za zagotavljanje spoštovanja prava, vrednot in načel EU;

P.  ker so sodniki katerekoli države članice tudi sodniki vse Evropske unije;

Q.  ker je neodvisnost sodstva temelj pravne države in je bistvena za delovanje demokracije in spoštovanje človekovih pravic; ker je neodvisnost sodstva zapisana v členu 47 Listine o temeljnih pravicah in členu 6 Evropske konvencije o človekovih pravicah;

R.  ker osnovna načela OZN o neodvisnosti sodstva določajo, da morajo vse vladne in druge institucije spoštovati in upoštevati neodvisnost sodstva; ker prav tako navajajo, da ne sme biti neustreznega ali neupravičenega vmešavanja v sodni postopek(2);

S.  ker Splošna deklaracija človekovih pravic določa zlasti načela enakosti pred zakonom, domneve nedolžnosti in pravice do poštenega in javnega obravnavanja pred pristojnim, neodvisnim in nepristranskim sodiščem;

T.  ker člen 1 Evropske konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah, ki jo je ratificirala Ruska federacija, določa, da se „pogodbenice zavezujejo, da si bodo v skladu z določbami te konvencije čim bolj medsebojno pomagale v postopkih v zvezi s kaznivimi dejanji, za katera je kaznovanje v trenutku zaprosila za pravno pomoč v pristojnosti pravosodnih organov pogodbenice prosilke“;

U.  ker Ruska federacija krši vse več mednarodnega prava in zavez ter sprejema stališča, ki škodijo dobrim sosedskim odnosom in s tem spodkopava morebitno prihodnje sodelovanje;

1.  izreka solidarnost in sočustvovanje z družinam žrtev v tej zadevi;

2.  ugotavlja, da dejanja organov Ruske federacije v zvezi z litovskimi sodniki in tožilci kršijo temeljne pravne vrednote, zlasti neodvisnost sodstva, ter načelo, da se lahko človekove pravice in svoboščine zakonito omejijo le za namene, za katere so omejitve uvedene z mednarodnim pravom;

3.  opozarja, da je kazenski pregon tožilcev in sodnikov zaradi njihovih poklicnih dejavnosti nesprejemljiva oblika zunanjega posega v prevlado prava;

4.  poudarja, da postopek v tovrstnih kazenskih zadevah proti tožilcem in sodnikom ne more šteti za legitimnega;

5.  odločno obsoja te kršitve temeljnih načel in norm mednarodnega prava, ki so jih storili ruski organi, in nasprotuje temu politično motiviranemu kazenskemu pregonu;

6.  izraža solidarnost z litovskimi tožilci, preiskovalci in sodniki, ki so jih ruski organi obtožili v tej zadevi, ter s prizadevanji litovske vlade, da na to opozori ter zmanjša škodo in nevarnost, ki grozi tistim, ki so jih ruski organi nezakonito obtožili;

7.  poudarja, da univerzalno priznana jamstva o neodvisnosti sodnikov in tožilcev prepovedujejo kakršno koli vmešavanje v sodno oblast, ki bi jo izvajalo sodišče, ali še tako neznatno vplivanje na sodbo ter sodno preganjanje sodnika zaradi izrečene sodbe ali vmešavanje v delo tožilstva pri preiskovanju zadev;

8.  poziva javne organe Ruske federacije, naj zaključijo kazenski postopek proti litovskim tožilcem, preiskovalcem in sodnikom v tej zadevi;

9.  poziva organe Ruske federacije, naj pri izvajanju pogodbe med Republiko Litvo in Rusko sovjetsko federativno socialistično republiko o podlagi za odnose med državama z dne 29. julija 1991 ocenijo odgovornost oseb, ki so vodile dejanje agresije proti Litvi od 11. do 13. januarja 1991 ali sodelovale v njej, ter naj pomagajo organom preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj Republike Litve pri iskanju pravice v zadevi z dne 13. januarja;

10.  poziva organe Ruske federacije in Belorusije, naj upoštevajo prošnje Republike Litve za medsebojno pravno pomoč v zadevi z dne 13. januarja;

11.  poziva ruske organe, naj ustavijo neodgovorno posredovanje dezinformacij in propagandne izjave uradnikov Ruske federacije v zvezi s trinajstojanuarsko zadevo;

12.  poziva države članice EU, naj, če prejmejo prošnjo Ruske federacije za medsebojno pravno pomoč v zvezi s kazenskim pregonom litovskih tožilcev in sodnikov, ki so sodelovali v tej zadevi, v Ruski federaciji, obravnavajo to zadevo kot politično motivirano, tesno sodelujejo s pristojnimi litovskimi organi in zavrnejo pravno pomoč Ruski federaciji v tej zadevi;

13.  poziva komisijo za nadzor Interpolove zbirke, ki je pristojna za preprečevanje neprimerne uporabe nalogov za prijetje v politične namene, naj bo pozorna na vsak mednarodni nalog za prijetje za obtožene litovske uradnike; poziva države članice in druge podpisnice statuta Interpola, naj prezrejo vse mednarodne naloge za prijetje za obtožene litovske uradnike; poziva Interpol, naj prezre vse ruske zahteve za naloge, povezane z zadevo z dne 13. januarja;

14.  poziva vse države članice, naj Rusiji ne posredujejo osebnih podatkov, ki bi jih bilo mogoče uporabiti v kazenskih postopkih zoper litovske sodnike, tožilce in preiskovalce;

15.  poziva države članice, naj na evropski ravni v celoti sodelujejo pri politiki glede Rusije, saj sta večja doslednost in boljše usklajevanje bistvenega pomena za učinkovitejšo politiko EU, ter naj si bolj prizadevajo za krepitev odpornosti ter iščejo praktične rešitve, kako podpreti in okrepiti demokratične procese in neodvisno sodstvo;

16.  poziva predsednika Sveta in Komisije, podpredsednico/visoko predstavnico in države članice, naj še naprej pozorno spremljajo te zadeve, izpostavijo ta vprašanja v različnih oblikah na srečanjih z Rusko federacijo ter poročajo Parlamentu o izmenjavah z ruskimi organi, pri čemer naj se te v celoti zavedajo enotnosti in solidarnosti Evropske unije tako v tej zadevi kot v drugih sorodnih primerih; poziva države članice, naj pri svojih stikih z ruskimi organi opozorijo na to zadevo;

17.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, Svetu Evrope, Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi ter predsednikoma, vladam in parlamentoma Ruske federacije in Belorusije.

(1) https://www.europarl.europa.eu/ep-live/en/committees/video?event=20191112-0900-COMMITTEE-LIBE (2) https://www.ohchr.org/EN/ProfessionalInterest/Pages/IndependenceJudiciary.aspx

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 28. novembra 2019 o ukrepih za obravnavo vpliva razsodbe STO v sporu v zvezi z Airbusom na evropsko kmetijstvo (2019/2895(RSP))

P9_TA(2019)0082 RC-B9-0197/2019

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju odločitve, ki jo je 2. oktobra 2019 sprejel arbiter STO v sporu o subvencijah Airbusu (DS316) in v kateri je dovolil protiukrepe, ki jih lahko Združene države Amerike uvedejo na izvoz iz Evropske unije, v višini 7,5 milijarde USD (6,8 milijarde EUR),

–  ob upoštevanju uradne odločitve, ki jo je 14. oktobra 2019 sprejel organ za reševanje sporov STO in v kateri je dovolil te protiukrepe,

–  ob upoštevanju odločitve ZDA, da z 18. oktobrom 2019 za nekatere agroživilske proizvode in za nekatere nekmetijske proizvode uvedejo dodatne carine v višini 25 % ad valorem, za nekmetijske proizvode pa v višini 10 % ad valorem,

–  ob upoštevanju ustreznih členov Uredbe (EU) št. 1144/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2014 o ukrepih za informiranje o kmetijskih proizvodih in njihovo promocijo, ki se izvajajo na notranjem trgu in v tretjih državah ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 3/2008(1) (v nadaljevanju: uredba o promociji) in Izvedbenega sklepa Komisije z dne 18. novembra 2019 o sprejetju delovnega programa za leto 2020 o ukrepih za informiranje o kmetijskih proizvodih in njihovo promocijo, ki se izvajajo na notranjem trgu in v tretjih državah,

–  ob upoštevanju ustreznih členov Uredbe (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o vzpostavitvi skupne ureditve trgov kmetijskih proizvodov(2) (uredba o enotni skupni ureditvi trgov (SUT)),

–  ob upoštevanju člena 132(2) in 132(4) Poslovnika,

A.  ker so ZDA najpomembnejši izvozni trg za kmetijske proizvode iz EU-28 in ker je ta izvoz leta 2018 znašal 22,3 milijarde EUR (16,2 % vsega izvoza agroživilskih proizvodov), zaradi česar predstavlja nenadomestljiv trg v smislu vrednosti in količine;

B.  ker bodo agroživilski izvoz, vreden 4,3 milijarde EUR (60 % skupne vrednosti protiukrepov), prizadele nove carine v višini 1,1 milijarde EUR;

C.  ker bo odločitev ZDA najbolj prizadela Združeno kraljestvo, Francijo, Španijo, Italijo, Nemčijo in Irsko, negativno pa bo vplivala tudi na agroživilski sektor v drugih državah članicah EU;

D.  ker bodo glavni kmetijski proizvodi, na katere so usmerjene sankcije ZDA, prepoznavni proizvodi EU z zelo visoko dodano vrednostjo, ki so pogosto zaščiteni v okviru shem kakovosti EU (vino in žgane pijače, kot so single malt whisky, oljčno olje in mlečni izdelki, kot sta maslo in sir);

E.  ker so ti ukrepi, četudi v manjši meri, usmerjeni tudi na druge kmetijske proizvode, kot so namizne oljke, svinjina, kava, keksi, predelano sadje, agrumi, školjke, žgane pijače in kašmir;

F.  ker so kmetje in gospodarski subjekti v agroživilski verigi po ruskem embargu ponovno žrtve nekmetijskega trgovinskega spora, na katerega nimajo vpliva, in lahko odločitev ZDA o uporabi teh carin traja v nedogled, dokler ne bodo države članice začele upoštevati resolucije STO o sporu v zvezi z Airbusom;

G.  ker se bo nestabilnost notranjega trga EU, ki se sooča z motnjami zaradi ruskega embarga in se mora pripraviti na gospodarsko škodo, ki jo bo povzročil morebitni izstop Združenega kraljestva iz EU, s protiukrepi ZDA le še poglobila in se bo zato povečala gospodarska in pravna negotovost za evropske proizvajalce v tem sektorju, ki je že po naravi nestabilen;

H.  ker ZDA lahko v skladu z določbami svojega prava povzročijo tako imenovani carinski vrtiljak, ki bo posredno prizadel tudi druge proizvode in povečal gospodarske posledice protiukrepov ter imel nesorazmeren negativni učinek na agroživilski sektor;

I.  ker spor pred STO o subvencijah Boeingu še poteka;

J.  ker bo v nekaterih sektorjih, kot so namizne oljke (ki ga je že prizadela ameriška uvedba carin novembra 2017) in oljčno olje, odločitev ZDA še poslabšala že tako nestabilno stanje na notranjem trgu, v drugih sektorjih, kot so vino, viski in mlečni izdelki, pa bi lahko povzročila resne motnje na trgu nasploh; ker bi odločitev torej ogrozila rast, naložbe in ustvarjanje delovnih mest ter povzročila znatno zmanjšanje konkurenčnosti in tržnega deleža, katerih vzpostavljanje je bilo dolgotrajno in ki bi si jih lahko povrnili le stežka in na dolgi rok;

K.  ker bodo carine privedle do znatnih zvišanj cen za potrošnike ter gospodarskih izgub in izgube delovnih mest za podjetja na obeh straneh Atlantika, od česar bodo imeli na koncu koristi kvečjemu proizvajalci zunaj EU in ZDA;

L.  ker v skladu z veljavnimi pravili EU ni mogoče preoblikovati promocijskih kampanj, ki so že bile odobrene in so usmerjene na trg ZDA, in bodo nekateri ukrepi, ki se že izvajajo za promocijo proizvodov z zelo visoko vrednostjo, brezplodni, če bodo uvedene nove carine;

M.  ker je kmetijstvo EU, ki je že po naravi zelo občutljivo, vse bolj vpeto v mednarodne trge, zaradi česar je pomembno ohranjati konstruktivne trgovinske odnose nasploh in verigo preskrbe z visokokakovostnimi prehrambenimi proizvodi, ki izpolnjujejo zahteve potrošnikov;

1.  izraža globoko zaskrbljenost zaradi postranske škode, s katero se srečuje agroživilski sektor EU v vsej agroživilski verigi zaradi odločitve ZDA o uvedbi protiukrepov za Evropsko unijo zaradi spora v zvezi z Airbusom; meni, da je nesprejemljivo, da mora kmetijski sektor nositi velik del stroškov tega pravnega spora, ki izvira iz sektorja, s katerim nima nikakršne povezave; obžaluje odločitev o uvedbi dajatev na tako veliko število kmetijskih proizvodov;

2.  globoko obžaluje nepripravljenost ZDA za sodelovanje v prizadevanjih EU, da bi našla pravočasno rešitev s pogajanji še pred začetkom veljavnosti carin; je zaskrbljen, ker so ZDA doslej zavračale sodelovanje z EU pri iskanju pravočasne rešitve za ameriško in evropsko letalsko industrijo v okviru dolgoletnega spora med Airbusom in Boeingom;

3.  podpira Komisijo v njenih prizadevanjih in jo poziva, naj še naprej poskuša najti rešitve s pogajanji, da bi omilila trenutno napetost na področju trgovine med obema stranema;

4.  poudarja potrebo po usklajenem in enotnem odzivu EU, zlasti ker so carine določene tako, da na države članice vplivajo v različnem obsegu, zato da bi poskušali omajati skupno stališče Unije;

5.  poziva Komisijo, naj podrobno spremlja agroživilski trg EU, da bi pravočasno odkrila motnje zaradi uporabe carin, kumulativnih učinkov z drugimi spremembami na trgu, vključno s tistimi, ki izhajajo iz veljavnega ruskega embarga, ter posrednega učinka izrinjenih proizvodov na verigo preskrbe s hrano;

6.  Komisijo poziva, naj prouči učinek teh protiukrepov na prizadete sektorje in notranji trg ter, kjer bo utemeljeno, v skladu s pravili STO in v mejah proračuna zagotovi hitro podporo sektorjem, ki jih bodo te carine najbolj prizadele; v zvezi s tem izraža globoko obžalovanje, ker v proračunu za leto 2020 ni ustreznih finančnih sredstev za te namene;

7.  poziva Komisijo, naj razmisli o uporabi orodij v okviru enotne skupne ureditve trga, kot so sistemi zasebnega skladiščenja in umik s trga, ter vse nove ali druge razpoložljive instrumente in ustrezne ukrepe za odpravo motenj, ki se pojavijo na notranjem trgu;

8.  pozdravlja napoved Komisije, da bo pregledala veljavno sekundarno zakonodajo, ki jo pokriva enotna skupna ureditev trga, da bi gospodarskim subjektom omogočila podaljšanje promocijskih kampanj v ZDA in omogočila večjo prožnost pri vodenju takih promocijskih kampanj v tretjih državah, da bi se ti subjekti lahko odzvali in okrepili svoje ukrepe v ZDA ter omilili vpliv na potrošnike ali se po potrebi preusmerili na druge trge s preoblikovanjem ukrepov, ki so že bili odobreni za trg ZDA; poziva Komisijo, naj čim prej uvede te spremembe in sprejme dodatne ukrepe za zagotovitev večje prožnosti pri vodenju promocijskih kampanj v okviru uredbe o promociji;

9.  vztraja, da so sankcije ZDA izjemne in jih gospodarski subjekti niso mogli predvideti in obvladati; zato poziva Komisijo, naj prilagodi pravila nadzora in revizije tako, da gospodarski subjekti ne bodo kaznovani zaradi neizogibnih prilagoditev, ki jih bodo primorani izvesti za promocijske ukrepe oziroma zaradi neizvajanja že načrtovanih promocijskih ukrepov;

10.  poziva Komisijo, naj v skladu s členoma 2 in 9 uredbe o promociji sprejme horizontalne ukrepe za informiranje in promocijo, ki lahko vključujejo obiske na visoki ravni ter udeležbo na sejmih in razstavah mednarodnega pomena za izboljšanje podobe in promocijo teh proizvodov;

11.  ugotavlja, da bi morala Komisijo zaradi te posebne težave na trgu razmisliti o uporabi določb iz členov 15 in 19 uredbe o promociji, da bi podprla gospodarske subjekte, ki bodo morali okrepiti svoja prizadevanja za vstop na trg ZDA, in jim pomagati pri zmanjšanju ovir za vstop;

12.  poziva Komisijo, naj v okviru razpoložljivih možnosti odobri dodatne razpise, obenem pa poveča dodeljena sredstva za promocijo za leto 2019, ker so sredstva letnega proračuna že vezana, da bi preprečila zamude pri hitrem odzivanju na protiukrepe ZDA;

13.  podpira razširitev horizontalne uredbe o promociji in opiranje na strokovno znanje nacionalnih uradov za trgovinsko promocijo, da bi gospodarskim subjektom pomagali izboljšati in utrditi njihov položaj na tretjih trgih in najti nove trge za proizvode EU, ob upoštevanju reforme skupne kmetijske politike in prihodnje revizije uredbe o promociji;

14.  poudarja, da je v teh okoliščinah ključno preprečiti nadaljnje zmanjševanje proračunskih sredstev za skupno kmetijsko politiko in izvesti reformo njene rezerve za krizne razmere, saj na kmetijski sektor vse bolj vplivajo nestanovitnost in politično motivirane mednarodne krize, ki zahtevajo odločen in učinkovit proračunski odziv;

15.  poudarja, da je treba diverzificirati izvozne trge in zagotoviti dostop do trga za agroživilske proizvode, ki so jih prizadele carine ZDA, tako da se odpravijo tehnične ovire, ki še vedno obstajajo in gospodarskim subjektom preprečujejo, da bi v celoti izkoristili izvozne možnosti, ki se ponujajo v okviru drugih trgovinskih sporazumov;

16.  ponavlja, da je zavezan prosti trgovini in odprtim trgom, ker so povečali gospodarske in zaposlitvene možnosti za številna mala in srednja podjetja v ZDA in EU, ter poudarja pomen konstruktivnih trgovinskih odnosov, ki so vzajemno koristni za EU in ZDA;

17.  poudarja, da podpira ohranitev trgovinskega sistema, ki temelji na pravilih, in STO kot institucije ter priznava potrebo po celoviti reformi, zlasti kar zadeva pritožbeni organ STO;

18.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 317, 4.11.2014, str. 56. (2) UL L 347, 20.12.2013, str. 671.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 28. novembra 2019 o krizi pritožbenega organa STO (2019/2918(RSP))

P9_TA(2019)0083 B9-0181/2019

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Marakeškega sporazuma z dne 15. aprila 1994 o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (STO),

–  ob upoštevanju člena 17 Dogovora o pravilih in postopkih za reševanje sporov, s katerim se ustanovi stalni pritožbeni organ organa STO za reševanje sporov,

–  ob upoštevanju sporočila Evropske unije, Kitajske, Kanade, Indije, Norveške, Nove Zelandije, Švice, Avstralije, Republike Koreje, Islandije, Singapurja, Mehike, Kostarike in Črne gore Generalnemu svetu STO z dne 11. decembra 2018 (WT/GC/W/752/Rev. 2) ter sporočila Evropske unije, Kitajske, Indije in Črne gore Generalnemu svetu STO z dne 11. decembra 2018 (WT/GC/W/753/Rev. 1),

–  ob upoštevanju začasne ureditve z arbitražo pritožb med EU in Kanado v skladu s členom 25 dogovora o reševanju sporov z dne 25. julija 2019 ter podobne ureditve z Norveško, o kateri je bil dogovor dosežen 21. oktobra 2019,

–  ob upoštevanju neformalnega postopka v zvezi z zadevami, povezanimi z delovanjem pritožbenega organa pod okriljem Generalnega sveta, ter poročil, ki jih je veleposlanik Nove Zelandije David Walker predložil Generalnemu svetu STO 28. februarja 2019 (JOB/GC/215), 7. maja 2019 (JOB/GC/217), 23. julija 2019 (JOB/GC/220) in 15. oktobra 2019 (JOB/GC/222), ter osnutka sklepa Generalnega sveta o delovanju pritožbenega organa, ki ga je veleposlanik Walker predstavil Generalnemu svetu 15. oktobra 2019 in je priložen njegovemu poročilu,

–  ob upoštevanju izjave Komisije z dne 26. novembra 2019,

–  ob upoštevanju člena 132(2) Poslovnika,

–  ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za mednarodno trgovino,

A.  ker je bila STO ustanovljena za krepitev multilateralizma, spodbujanje vključujočega svetovnega gospodarskega reda ter podpiranje odprtega, na pravilih temelječega in nediskriminatornega večstranskega trgovinskega sistema;

B.  ker je sistem STO za reševanje sporov s svojo zavezujočo naravo, dvema ravnema odločanja ter neodvisnostjo in nepristranskostjo razsodnikov uspešno prispeval k zagotavljanju spoštovanja pravil STO in k varnosti in predvidljivosti večstranskega trgovinskega sistema ter je tako preprečeval uporabo enostranskih ukrepov;

C.  ker je pritožbeni organ bistvenega pomena v sistemu STO za reševanje sporov;

D.  ker Združene države Amerike od leta 2017 blokirajo zamenjavo katerega koli od sedmih članov pritožbenega organa in so zavrnile številne predloge za začetek izbirnega postopka za zapolnitev preostalih prostih mest;

E.  ker se bosta 10. decembra 2019 iztekla mandata dveh od preostalih treh članov pritožbenega organa in ta ne bo mogel več razsojati o novih pritožbah, saj so za to potrebni trije člani;

1.  je zelo zaskrbljen, da pritožbeni organ po 10. decembru 2019 ne bo več deloval, če ne bo rešitve, to pa bi lahko imelo zelo resne posledice za večstranski trgovinski sistem, ki temelji na pravilih;

2.  obžaluje, da razprave, ki potekajo med članicami STO, še niso prinesle pozitivnih rezultatov;

3.  v celoti podpira neformalni postopek, ki ga vodi veleposlanik Walker, in meni, da so njegovi predlogi zelo dobra podlaga za iskanje zadovoljive rešitve, ki bo upoštevala skupne pomisleke glede delovanja pritožbenega organa in potrebe po njegovi reformi; poziva vse članice STO, naj konstruktivno sodelujejo v teh razpravah, da bo mogoče čim prej zapolniti prosta mesta ter obenem tej organizaciji zagotoviti finančne in človeške vire, ki jih potrebuje;

4.  poziva Komisijo, naj še naprej sodeluje z vsemi članicami STO, tudi z Združenimi državami Amerike, da bi se čim prej končala blokada postopka imenovanj, po potrebi tudi po 10. decembru 2019;

5.  podpira nedavne pobude EU za sklenitev začasnih dogovorov za začasne rešitve z našimi glavnimi trgovinskimi partnerji, s katerimi bi ohranili pravico Evropske unije glede reševanja trgovinskih sporov v STO z zavezujočo dvostopenjsko, neodvisno in nepristransko presojo, pri čemer opozarja, da glavni cilj strategije EU tudi v prihodnje ostaja stalni pritožbeni organ;

6.  opozarja na pomen medparlamentarnega dialoga kot sredstva za prispevanje k sedanjim razpravam in dosego pozitivnega razpleta;

7.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom članic STO ter generalnemu direktorju STO.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 28. novembra 2019 o potekajočih pogajanjih o novem partnerskem sporazumu med Evropsko unijo ter skupino afriških, karibskih in pacifiških držav (2019/2832(RSP))

P9_TA(2019)0084 B9-0175/2019

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi strani, podpisanega 23. junija 2000 v Cotonouju (Sporazum iz Cotonouja)(1), in njegovih revizij iz let 2005 in 2010(2),

–  ob upoštevanju priporočila Komisije z dne 12. decembra 2017 za sklep Sveta o odobritvi začetka pogajanj o Sporazumu o partnerstvu med Evropsko unijo ter državami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. oktobra 2016 o prihodnosti odnosov AKP-EU po letu 2020(4) in resolucije z dne 14. junija 2018 o prihodnjih pogajanjih o novem partnerskem sporazumu med Evropsko unijo ter skupino afriških, karibskih in pacifiških držav(5),

–  ob upoštevanju vprašanj za Svet in Komisijo o potekajočih pogajanjih o novem partnerskem sporazumu med Evropsko unijo ter skupino afriških, karibskih in pacifiških držav (O-000035/2019 – B9‑0057/2019 in O-000036/2019 – B9‑0058/2019),

–  ob upoštevanju člena 136(5) in člena 132(2) Poslovnika,

–  ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za razvoj,

A.  ker pogajanja o novem partnerskem sporazumu med Evropsko unijo ter skupino afriških, karibskih in pacifiških držav še potekajo in bodo verjetno trajala dlje, kot se je sprva pričakovalo;

B.  ker moč Sporazuma iz Cotonouja in njegov pravni red temeljita na številnih edinstvenih značilnostih, ki jih je treba ohraniti in okrepiti;

C.   ker so odnosi med AKP in EU zelo pomembni, zlasti v tem trenutku, ko je večstranski sistem pod pritiskom in se o njem pojavljajo pomisleki; ker je Sporazum iz Cotonouja ključni element našega večstranskega sistema zaradi števila držav, ki jih združuje, zaradi vsebine in strukture partnerstva, in ker bi bilo treba dati/pripisati/nameniti partnerstvu večji pomen in prepoznavnost v Združenih narodih in drugih svetovnih forumih; ker je mednarodna skupnost leta 2015 sprejela pomembne skupne zaveze kot del Agende 2030 in ciljev trajnostnega razvoja, Pariškega sporazuma in agende iz Adis Abebe in ker bo sodelovanje med AKP in EU bistvenega pomena za doseganje teh skupnih ciljev;

D.   ker bi morala biti krepitev parlamentarne razsežnosti med EU in skupino držav AKP, ki bi zagotavljala večjo učinkovitost in reprezentativnost, ključni element novega partnerstva EU-AKP;

E.  ker sta pogostost in raznolikost sej skupne parlamentarne skupščine AKP-EU skozi leta omogočili stalen dialog, kar je dejansko prispevalo h krepitvi parlamentarne diplomacije; ker bi moralo sedanje mednarodno okolje delovati kot spodbuda za države AKP in EU, da bi nadaljevale ta parlamentarni dialog in povečale njegovo učinkovitost;

1.  pozdravlja dosedanji napredek pri pogajanjih o strateških prednostnih nalogah fundacije in delu v zvezi z regionalnimi protokoli;

2.  je seznanjen s tem, da je za pogajanja o preostalih delih sporazuma potrebno več časa in da niso bila zaključena do konca oktobra 2019, kot je bilo prvotno načrtovano;

3.  ker bo Sporazum iz Cotonouja prenehal veljati februarja 2020, pozdravlja odločitev Sveta ministrov AKP-EU, da na Odbor veleposlanikov AKP-EU prenese pooblastilo za sprejetje prehodnih ukrepov, dokler ne bo začelo veljati novo partnerstvo AKP-EU;

4.  odločno potrjuje stališče, izraženo v dveh resolucijah o obdobju po prenehanju veljavnosti Sporazuma iz Cotonouja, ki sta bili sprejeti oktobra 2016 in junija 2018, in meni, da je treba nekatere bistvene elemente Sporazuma iz Cotonouja izrecno ponoviti, da bi jih bilo mogoče v celoti upoštevati v preostalem času pogajanj;

5.  ponovno poudarja, da je treba okrepiti parlamentarno razsežnost prihodnjega sporazuma, za kar je potrebno zagotoviti demokratično odgovornost na vseh ravneh; poudarja, da bi moral institucionalni okvir vključevati tudi skupno parlamentarno skupščino AKP-EU; meni, da je to vprašanje, o katerem se ni mogoče pogajati, če naj bi Evropski parlament podal soglasje k prihodnjemu sporazumu;

6.  opozarja, da ima skupna parlamentarna skupščina AKP-EU pomembno vlogo pri zagotavljanju demokratičnega nadzora nad prihodnjim sporazumom, ter ponovno poziva k okrepitvi njene posvetovalne in nadzorne vloge; je prepričan, da so na ravni AKP-EU potrebna redna srečanja za zagotovitev trdnega partnerstva;

7.  meni, da ima skupna parlamentarna skupščina AKP-EU ključno vlogo pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja in ocenjevanju skladnosti politik za razvoj; je prepričan, da skupna parlamentarna skupščina spodbuja izmenjavo mnenj o svetovnih izzivih, kot so človekove pravice, demokracija, dobro upravljanje, enakost spolov, mir in varnost ter podnebje, okolje in biotska raznovrstnost;

8.  ponovno poudarja svojo zavezanost multilateralizmu in poziva k usklajevanju, zlasti v okviru skupne parlamentarne skupščine, da bi sprejeli usklajeno stališče AKP-EU v mednarodnih forumih; poudarja, da je treba v pripravah na večstranska pogajanja še naprej sodelovati z drugimi mednarodnimi partnerji in civilno družbo;

9.  meni, da bi morala biti skupna parlamentarna skupščina sestavljena iz enakega števila predstavnikov EU in AKP ter da bi se morala sestati dvakrat letno na plenarnem zasedanju, in sicer izmenično v Evropski uniji in v državah AKP;

10.  poudarja, da se morajo parlamentarni odbori za regionalno partnerstvo sestati enkrat letno v vsaki regiji in ne bi smeli biti odvisni od tega, ali se je sestal Svet ministrov za regionalno partnerstvo; poleg tega poudarja, da se regionalizacija partnerstva EU-AKP v okviru novega sporazuma, ki je namenjena spodbujanju globljega regionalnega povezovanja med državami AKP, ne bi smela izvajati tako, da bi škodovala splošnim skupnim ciljem sporazuma;

11.  ponavlja, da je treba ohraniti in okrepiti nekatere edinstvene značilnosti Sporazuma iz Cotonouja, kot so spoštovanje človekovih pravic, demokracija, temeljne svoboščine, dobro upravljanje in pravna država;

12.  poudarja, da bi moral novi sporazum dodatno okrepiti zamisel o enakopravnem partnerstvu, pri tem pa upoštevati posebnosti vsake države in sodelovanje med državami AKP in EU kot združenih partnerjev v večstranskem sistemu, ki se medsebojno podpirajo; poudarja, da bi moral novi sporazum zato omogočiti, da bomo presegli odnos zgolj med donatorji in prejemniki;

13.  ponovno poudarja pomen političnega dialoga pri obrambi naših skupnih vrednot in kot sestavni del partnerstva ter poziva k sistematični in učinkovitejši ter proaktivnejši uporabi političnega dialoga, da bi preprečili politične krize;

14.  obžaluje, da je prostor za civilno družbo v nekaterih državah vse manjši, in ponovno poudarja, da bi moral prihodnji sporazum zagotavljati večjo vlogo civilne družbe, vključno z nevladnimi organizacijami, skupinami za človekove pravice in lokalnimi skupinami, diasporami, cerkvami in verskimi združenji in skupnostmi, pa tudi predstavniki mladih in zlasti žensk, da bi zaščitili interese invalidov, socialnimi gibanji in sindikati, domorodnimi ljudstvi in fundacijami ter predstavniki ranljivih in marginaliziranih oseb, ki so diskriminirane, kar bi bilo treba doseči v političnem dialogu in na vseh ravneh;

15.  poziva k izkoreninjenju revščine in spodbujanju trajnostnega razvoja kot glavnih ciljev sodelovanja med AKP in EU, v skladu z načelom, da nihče ne bo zapostavljen; ponavlja, da mora biti boj proti izključenosti, diskriminaciji in neenakosti v središču tega sporazuma;

16.  opozarja, da bi morali v prihodnjem sporazumu v delu, ki se nanaša na človekove pravice, izrecno navesti boj proti vsakršni diskriminaciji, tudi zaradi spolne usmerjenostjo ali spolne identitete, ter boj proti diskriminaciji otrok, migrantov, starejših ali invalidov;

17.  poudarja pomen enakosti spolov in krepitve vloge žensk kot gonilne sile razvoja ter poziva EU in države AKP, naj enakost spolov vključijo v sporazum kot medsektorsko vprašanje; poudarja, da se morajo strani zavezati zagotavljanju spolnega in reproduktivnega zdravja in z njim povezanih pravic ter celovitemu izvajanju akcijskega programa Mednarodne konference o prebivalstvu in razvoju;

18.  pričakuje, da bo EU namenila ustrezno pozornost politikam in izzivom, s katerimi se srečujejo partnerske države pri dodeljevanju finančne pomoči, zlasti ob upoštevanju dejstva, da se večina migracijskih tokov odvija med samimi državami AKP; ponavlja, da mora prihodnji sporazum nuditi pomoč gostiteljskim skupnostim, ki jih je prizadelo veliko število razseljenih prebivalcev, in obravnavati temeljne vzroke prisilnega razseljevanja celovito in na podlagi pravic;

19.  pozdravlja, da je doseganje ciljev trajnostnega razvoja ključni cilj prihodnjega sporazuma, in ponavlja svojo zahtevo po vzpostavitvi močnih mehanizmov za spremljanje, s katerimi bi zagotovili, da bo izvajanje sporazuma učinkovito prispevalo k ciljem trajnostnega razvoja in jih spodbujalo; poudarja potrebo, da se v vse politike, načrte in ukrepe prihodnjega sporazuma vključijo medsektorska vprašanja, kot so okoljska trajnost, cilji na področju podnebnih sprememb ter vprašanja enakosti spolov in socialne pravičnosti;

20.  ponovno poudarja, da je glavni cilj sporazumov o gospodarskem partnerstvu spodbujanje dolgoročnega razvoja in regionalnega povezovanja; poudarja, da bi morali trgovinski sporazumi spodbujati trajnostni razvoj in človekove pravice, in vztraja, da bi morali biti ti sestavni del prihodnjega sporazuma;

21.  poziva k sistematičnemu vključevanju izvršljivih določb o trajnostnem razvoju in človekovih pravicah v vse sporazume o gospodarskem partnerstvu, o katerih trenutno potekajo pogajanja, in v prihodnje sporazume o gospodarskem partnerstvu ter k poglobljeni analizi učinka teh sporazumov na lokalna gospodarstva in trgovino znotraj regije, da bi upoštevali pomisleke glede njihovega izvajanja v zvezi z regionalnim povezovanjem in industrializacijo;

22.  meni, da je za izvajanje Agende 2030 in ciljev trajnostnega razvoja potrebna močna udeležba lokalnih organov in nedržavnih akterjev, da bi okrepili demokratično odgovornost; meni, da bi bil za doseganje tega cilja koristen mehanizem AKP-EU za medsebojne preglede, odgovornost in pregled, pri katerem bi sodelovali predstavniki nacionalnih, regionalnih in lokalnih organov, civilne družbe in znanstvenih skupnosti, ki bi pripravljali letne zaključke in priporočila za nadaljnje ukrepanje;

23.  ponovno opozarja, da je zasebni sektor ključni partner za doseganje trajnostnega razvoja, spodbujanje gospodarske rasti in zmanjšanje revščine; poziva, da je treba v prihodnji sporazum vključiti jasne določbe o vlogi in pristojnostih podjetij, ki so vključena v razvojna partnerstva, in spodbujati načela družbene odgovornosti, globalnega dogovora OZN, vodilnih načel OZN o podjetništvu in človekovih pravicah, temeljnih delovnih standardov Mednarodne organizacije dela, okoljskih standardov in konvencije OZN proti korupciji;

24.  opozarja pogajalske strani, naj v novi sporazum vključijo ambiciozne določbe za boj proti nezakonitim finančnim tokovom in davčnim utajam ter zagotovijo finančno in tehnično pomoč državam v razvoju pri doseganju novih svetovnih standardov za boj proti davčnim utajam, vključno s samodejno izmenjavo informacij, informacijami o dejanskem lastništvu podjetij in javnem poročanju o multinacionalkah po državah, da bi zaustavili erozijo davčne osnove in preusmerjanje dobička na podlagi modelov G20 in OECD;

25.  znova poudarja, da pogojevanje dodeljevanja pomoči s sodelovanjem z EU pri vprašanjih, povezanih z migracijami, ni skladno z dogovorjenimi načeli razvojne učinkovitosti;

26.  opozarja, da je treba Evropski parlament v vseh fazah postopka pogajanj nemudoma in izčrpno obveščati v skladu s členom 218(10) Pogodbe o delovanju Evropske unije, in ponovno poudarja, da je treba izboljšati praktične ureditve za sodelovanje in izmenjavo informacij skozi celoten življenjski cikel mednarodnih sporazumov;

27.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Svetu ministrov AKP, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Komisiji Afriške unije, vseafriškemu parlamentu in predsedstvu Skupne parlamentarne skupščine AKP-EU.

(1) UL L 317, 15.12.2000, str. 3. (2) UL L 287, 4.11.2010, str. 3. (3) COM(2017)0763. (4) UL C 215, 19.6.2018, str. 2. (5) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0267.