– ob upoštevanju izjave podpredsednika Komisije/visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 10. decembra 2019 v imenu EU o dnevu človekovih pravic,
– ob upoštevanju sporočila za javnost Komisije z dne 13. novembra 2019, v katerem je napovedala dodatnih 35 milijonov EUR za humanitarno pomoč afriški regiji Sahel,
– ob upoštevanju izjave uradne govorke podpredsednice/visoke predstavnice z dne 7. novembra 2019 o napadih v Burkini Faso,
– ob upoštevanju obiska podpredsednice /visoke predstavnice Federice Mogherini na območju Sahela julija 2019 in njenega govora z dne 9. julija 2019 v Burkini Faso,
– ob upoštevanju govora v imenu podpredsednice/visoke predstavnice Federice Mogherini na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta 17. septembra 2019 o varnostnih razmerah v Burkini Faso,
– ob upoštevanju študije z naslovom „Svoboda veroizpovedi ali prepričanja in svoboda izražanja“, ki jo je februarja 2009 objavil Generalni direktorat za zunanjo politiko Unije,
– ob upoštevanju javne predstavitve v pododboru za človekove pravice z naslovom „Svoboda veroizpovedi ali prepričanja: položaj preganjanih manjšin, zlasti kristjanov“, ki je potekala 22. novembra 2017,
– ob upoštevanju poročila posebnega odposlanca za spodbujanje svobode veroizpovedi ali prepričanja z dne 21. novembra 2019 z naslovom „Mandat posebnega odposlanca za spodbujanje svobode veroizpovedi ali prepričanja zunaj Evropske unije: dejavnosti in priporočila“,
– ob upoštevanju smernic EU o spodbujanju in zaščiti svobode veroizpovedi ali prepričanja iz leta 2013,
– ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi (sporazum iz Cotonouja),
– ob upoštevanju izjave z dne 1. decembra 2019, ki jo je mogoče pripisati uradnemu govorcu visokega predstavnika Zavezništva civilizacij OZN o napadu na cerkev v Burkini Faso,
– ob upoštevanju poročila Varnostnega sveta OZN o skupnih silah skupine petih za Sahel z dne 11. novembra 2019,
– ob upoštevanju posodobljenih informacij o Burkini Faso, ki jo je oktobra 2019 pripravila agencija OZN za begunce,
– ob upoštevanju izjave generalnega sekretarja OZN z dne 13. oktobra 2019 o napadu na mošejo v severni Burkini Faso,
– ob upoštevanju poročila Unicefa št. 8 iz oktobra 2019 o humanitarnih razmerah v Burkini Faso,
– ob upoštevanju poročila o človekovem razvoju za leto 2019 o neenakostih v človekovem razvoju v 21. stoletju, zlasti poročila o človekovem razvoju v Burkini Faso,
– ob upoštevanju Splošne deklaracije človekovih pravic z dne 10. decembra 1948, katere podpisnica je Burkina Faso,
– ob upoštevanju akcijskega načrta OZN za zaščito verskih objektov z dne 12. septembra 2019,
– ob upoštevanju ustave Republike Burkine Faso,
– ob upoštevanju izjave, ki so jo po medkonferenčni delavnici o varnosti v Sahelu 12. in 13. novembra 2019 izdali škofi, duhovnik in laični predstavniki na škofovskih konferencah v Burkini Faso, Nigru, Maliju, Slonokoščeni obali in Gani,
– ob upoštevanju izjave škofa Laurenta Birfuoréja Dabiréja iz Dorija z dne 5. julija 2019, ki je govoril o katoliški dobrodelni pomoči cerkvi v stiski,
– ob upoštevanju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev, ki je bila sprejeta 27. junija 1981 in je stopila v veljavo 21. oktobra 1986,
– ob upoštevanju pariškega mirovnega foruma z dne 12. in 13. novembra 2019,
– ob upoštevanju členov 144(5) in 132(4) Poslovnika,
A. ker je imela Burkina Faso močno tradicijo verske strpnosti in laičnosti, vendar je zdaj vse bolj izpostavljena nestabilnosti, zlasti zaradi islamistične radikalizacije, ki pesti širše območje Sahela, in se sooča s prepletanjem vse večjega nasilja, razseljevanja, lakote, revščine in podnebnih sprememb;
B. ker vse večja negotovost v Burkini Faso botruje hudim kaznivim dejanjem, ki jih zakrivljajo džihadisti in druge oborožene skupine; ker po podatkih iz poročila organizacije Human Rights Watch te skupine morijo ljudi, osumljene, da sodelujejo z vlado, ustrahujejo učitelje in vnašajo strah med ljudi po vsej državi; ker so varnostne sile Burkine Faso v letih 2017 in 2018 izvedle protiteroristične operacije, ki so privedle do zunajsodnih pobojev, zlorab osumljenih v priporu in samovoljnih aretacij; ker je vlada Burkine Faso obljubila, da bo preiskala te obtožbe;
C. ker džihadisti in druge oborožene skupine, ki so bili pred tem dejavni v sosednjem Maliju, od leta 2015 ustrahujejo prebivalstvo Burkine Faso in napadajo številne državne simbole, kot so vojaški objekti, šole in zdravstvene ustanove, pa tudi zlasti cerkve in krščanske vernike; ker so napadi džihadistov in oboroženih skupin od leta 2015 terjali najmanj 700 življenj, na tisoče pa jih je bilo ranjenih v Ouagadougouju in severnih pokrajinah, zlasti v pokrajini Soum, leta 2018 pa so se razširili še na vzhodne in zahodne pokrajine; ker nasilje ni uperjeno le zoper kristjane; ker je bil na primer 11. oktobra 2019 med petkovo molitvijo izveden napad na mošejo v mestu Salmossi v severnem delu države;
D. ker je bilo med januarjem in novembrom 2019 zabeleženih 520 varnostnih incidentov v primerjavi s 404, zabeleženimi med letoma 2015 in 2018; ker je bilo samo oktobra 2019 zabeleženih 52 incidentov, ki so jih povzročile nedržavne oborožene skupine, od katerih je bilo skoraj 70 % uperjenih zoper civiliste in varnostne sile;
E. ker napade izvajajo čeznacionalne oborožene skupine, ki delujejo ob malijski in nigrski meji, vključno z Džamatom Nusratom al Islamom Val Mulimenom in Islamsko državo na širšem območju Sahare, ter domače skupine, predvsem Ansarul Islam, ki prihajajo iz severnih in vzhodnih pokrajin;
F. ker je bilo leta 2019 v številnih napadih v Burkini Faso ubitih več kot 60 kristjanov, od katerih 14 v nedavnem napadu 1. decembra 2019 v času nedeljske maše v protestantski cerkvi v mestu Hantoukoura na vzhodu države;
G. ker so številni duhovniki in krščanski verniki postali žrtve načrtnih umorov in ugrabitev po vsej državi; ker so zaradi vse večjega nasilja številni prebivalci, zlasti na severu države, zapustili svoje domove, kot na primer nedavno vasi Hitté in Rounga, ter so zbežali v taborišča za znotraj razseljene osebe ali v druge predele države, tudi v glavno mesto Ouagadougou;
H. ker prebivalstvo Burkine Faso pripada predvsem skupini malikitskih sunitov, veliko pa je krščanskih in avtohtonih verskih manjšin; ker so medverske meje v Burkini Faso prožne, saj pripadniki vseh ver na splošno sodelujejo v sinkretičnih praksah, verska strpnost pa je pravilo; ker so bili sunitski in krščanski verski objekti nedavno tarča gverilskih napadov salafijskih oboroženih skupin; ker je to prispevalo k povečanju medverskih napetosti in ker preganjanje verskih skupnosti, vključno z velikim številom pripadnikov krščanskih veroizpovedi, povzroča razdor v socialnem ustroju in povečuje izseljevanje;
I. ker džihadistične skupine pritiskajo na medversko sobivanje v Burkini Faso kot del širše strategije za spodbujanje medetničnih in verskih konfliktov in razseljevanja prebivalstva;
J. ker je zaradi pomanjkanja vladne zaščite škof Justin Kientega iz škofije Ouahigouya na severovzhodu Burkine Faso priporočil varnostne ukrepe, da bi bolje zaščitil krščanske vernike;
K. ker je zaradi nasilja v avgustu škof Laurent Dabiré iz Dorija, predsednik škofovske konference Burkine Faso in Nigra, svetovno skupnost pozval, naj poveča podporo kristjanom v Burkini Faso, da se prepreči „izbris krščanske prisotnosti“; ker so bile večkrat prijavljene grožnje o cenzuri in ponovljeni pozivi k nadaljnji podpori medverskemu dialogu;
L. ker je generalni sekretar OZN v svojem akcijskem načrtu za zaščito verskih objektov, objavljenem 12. septembra 2019, poudaril, da morajo biti verska središča po svetu varna zatočišča za razmišljanje in mir, ne pa kraji, kjer se preliva kri in izvaja teror, ljudem pa je treba omogočiti, da izražajo svojo vero v miru;
M. ker imajo humanitarne organizacije, od katerih mnoge temeljijo na veri, bistveno vlogo pri pomoči žrtvam nasilja, zlasti ženskam, otrokom in notranje razseljenim osebam;
N. ker kaže, da vlada Burkine Faso nima zmogljivosti, da bi našla učinkovite rešitve za velike varnostne, socialne in gospodarske izzive v državi; ker so nekatere regije, zlasti na severovzhodu države, dejansko odrezane od osrednje vlade;
O. ker je Burkina Faso med desetimi najrevnejšimi državami na svetu; ker nestabilnost, podnebne spremembe in konflikti v državi dodatno zmanjšujejo gospodarske priložnosti, povečujejo revščino in povzročajo hudo pomanjkanje hrane; ker te posledice še dodatno poslabšuje hitro širjenje puščave na severu države, kar povzroča pomanjkanje vode, slabšo kakovost tal in pomanjkanje virov; ker je zaradi tega več kot milijon ljudi ogroženih zaradi pomanjkanja hrane, milijon in pol ljudi pa nujno potrebuje humanitarno pomoč;
P. ker je bila leta 2014 stopnja pismenosti med odraslimi ocenjena na 34,5 %; ker vse večja negotovost in terorizem v nekaterih regijah v državi negativno vplivata na izobraževalni in zdravstveni sektor; ker je moralo 85 zdravstvenih ustanov in več kot 2000 šol prisilno zapreti svoja vrata, kar je prizadelo več kot milijonov bolnikov in 300 000 študentov; ker je 93 drugih zdravstvenih ustanov zaradi trenutnih težkih varnostnih razmer na minimalni operativni ravni;
Q. ker je nasilje v Burkini Faso povzročilo razselitev skoraj pol milijona ljudi; ker sodijo številni med njimi v ranljive skupine, otroci pa predstavljajo 44 % razseljenih oseb; ker Burkina Faso gosti še 31 000 malijskih beguncev; ker se Urad visokega komisarja OZN za begunce sooča s hudimi težavami pri dostopu do notranje razseljenih oseb in beguncev v Burkini Faso; ker so notranje razseljene osebe in begunci, ki jih je prizadela humanitarna kriza v tej regiji, izpostavljeni varnostnemu tveganju, njihova prisotnost pa lahko privede do konfliktov z lokalnim prebivalstvom zaradi omejenih naravnih virov, če se ne sprejmejo ustrezni ukrepi za zagotavljanje nastanitve, zaposlitve in hrane; ker bi posledični spori, povezani z viri, lahko še dodatno prispevali k začaranemu krogu nasilja v državi;
R. ker je EU v zadnjih sedmih letih zagotovila več kot 1 milijardo EUR za razvojne programe v Burkini Faso in nedavno dodelila 15,7 milijonov EUR za boj proti hudi problematiki prehranske varnosti ter podhranjenosti; ker je ta država ena od glavnih upravičenk finančne podpore iz Evropskega razvojnega sklada (628 milijonov EUR), poleg znatne podpore v okviru nujnega skrbniškega sklada, ki se financira iz ERS (245,8 milijonov EUR) za obdobje 2016–2020;
S. ker Burkina Faso sodeluje v večdimenzionalni integrirani stabilizacijski misiji Združenih narodov v Maliju (MINUSMA), hibridni operaciji Afriške unije in Združenih narodov v Darfurju (UNAMID), transsaharskem partnerstvu za boj proti terorizmu (TSCTP) in skupini G5 Sahel; ker je zaradi svoje udeležbe v teh misijah in pobudah ta država postala glavni cilj nedržavnih oboroženih skupin, ki si prizadevajo ovirati in onesposobiti prispevek Burkine Faso k regionalni varnosti; ker je poročilo generalnega sekretarja OZN izpostavilo kršitve človekovih pravic, ki so jih zagrešile malijske enote iz skupine G5 Sahel;
T. ker Evropska unija neposredno prispeva k stabilnosti na območju Sahela prek civilnih misij EUCAP SAHEL v Maliju in Nigru ter prek misije za vojaško usposabljanje v Maliju (EUTM Mali), pa tudi posredno prek sodelovanja držav članic misiji MINUSMA in operaciji Barkhane; ker je skupina G5 Sahel, ki jo podpira EU, obrambni ukrep na podlagi sodelovanja med Burkino Faso, Čadom, Malijem, Mavretanijo in Nigrom, kar krepi usklajevanje regionalnega razvoja in varnosti, da bi nevtralizirali oborožene skupine in zmanjšali njihovo privlačnost; ker je bil v napadu na vojaško oporišče v Tahoui v Nigru 11. decembra 2019 ubitih 71 nigrskih vojakov, 12 pa je bilo ranjenih, šlo pa je za najbolj smrtonosen incident v tej regiji od leta 2016;
U. ker je bil na vrhunskem srečanju Ekonomske skupnosti zahodnoafriških držav (ECOWAS) v Ouagadougouju 14. septembra 2019 napovedan načrt v vrednosti 1 milijarde ameriških dolarjev za boj proti vse večji negotovosti na območju Sahela;
V. ker je cilj skupne zunanje in varnostne politike EU razvijati in utrjevati demokracijo, načela pravne države ter spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin;
1. ostro obsoja vse oblike nasilja, ustrahovanja ter ugrabitve civilistov, katerih tarča so varnostno osebje, verniki in verski objekti v Burkini Faso, zlasti nasilja, katerega žrtve so posamezne verske skupnosti, ter politične instrumentalizacije in zlorabe vere za upravičevanje preganjanja kristjanov in drugih verskih manjšin;
2. izreka sožalje družinam žrtev in vladi Burkine Faso; izraža solidarnost z Burkinafasci, ki skoraj dnevno žalujejo zaradi napadov na civiliste, varnostne sile ter pripadnike krščanskih skupnosti in drugih verskih manjšin;
3. poziva nacionalne organe, naj več vlagajo v nacionalni dialog kot pomemben gradnik kohezije; poudarja, da je treba spodbujati enotnost in dialog med vsemi skupnostmi v Burkini Faso, vključno s tradicionalnimi vodji in organizacijami civilne družbe, da se nasprotuje poskusom širitve sovraštva in ustvarjanja medskupnostnih napetosti;
4. poziva vlado Burkine Faso, naj poveča zaščito muslimanskih, krščanskih in animističnih skupnosti ter jih podpre, da se ohrani dolgotrajna burkinafaška tradicija mirnega sožitja islama in krščanstva; poziva k dodatni podpori žrtvam nasilja, zlasti ženskam in otrokom;
5. ponovno opozarja, da lahko boj proti terorizmu obrodi sadove le, če varnostne sile spoštujejo vladavino prava in človekove pravice; v zvezi s tem poziva burkinafaško vlado, naj nemudoma ustavi svojo nasilno protivstajno strategijo, zlasti zunajsodne uboje osumljencev, zaradi katerih se lahko konflikt še bolj razvname, kar lahko še več ljudi pahne v roke militantnim islamistom;
6. burkinafaško vlado poziva, naj izpolni svojo zavezo, da bo preiskala domnevne zlorabe s strani državnih sil, sprejme konkretne ukrepe za preprečevanje nadaljnjih zlorab ter svojo strategijo za boj proti terorizmu in nasilnemu ekstremizmu opre na pravno državo in spoštovanje temeljnih pravic, v skladu s svojimi obveznostmi po mednarodnem pravu, zlasti mednarodnem pravu človekovih pravic, mednarodnem humanitarnem pravu in begunskem pravu;
7. vztraja, da je treba do preprečevanja radikalizacije in terorizma pristopati celovito ter se pri tem osredotočati na krepitev socialne kohezije in preprečevanje kriminala; poziva burkinafaške oblasti, naj okrepijo prizadevanja za zmanjšanje revščine, ustvarjanje boljših zaposlitvenih obetov, zlasti za mlade, za povečanje vloge in spoštovanja posameznika, da bi odpravili izvor krivic in frustracij, ki bi jih lahko izkoristili nasilni skrajneži; ponavlja, da so za preprečevanje konfliktov in za obnovo miroljubnih in vključujočih družb bistvene naložbe v izobraževanje;
8. ponovno opozarja, da bo povezovanje političnega, varnostnega in trajnostnega razvoja, pa tudi verske zavesti s spodbujanjem medverskega dialoga, bistvenega pomena za iskanje dolgoročne rešitve za različne težave, s katerimi se soočata Burkina Faso in ves Sahel;
9. poziva k mednarodnemu usklajevanju v vsej regiji, zlasti v okviru skupnosti ECOWAS, s političnimi cilji zaščite ozemeljske suverenosti in integritete njenih članic, regionalnih demokratičnih institucij, varnosti vseh državljanov in njihovega premoženja; opozarja, da razmere v Burkini Faso neposredno vplivajo na sosednje države; poziva burkinafaško vlado, naj še okrepi sodelovanje s sosednjimi državami, zlasti v zvezi s svojimi severnimi regijami, in tistimi državami, ki jih je neposredno prizadelo nasilje, kot sta Mali in Niger;
10. želi pohvaliti EU in njene države članice za podporo skupini G5 Sahel, misiji MINUSMA in operaciji Barkhane; pozdravlja prizadevanja civilnih misij EUCAP SAHEL v Maliju in Nigru ter misije za vojaško usposabljanje EUTM Mali; poziva EU, naj še poveča svojo podporo Burkini Faso, da se bo lahko soočila z ogromnimi varnostnimi izzivi v državi; poudarja, da je potrebno celovitejše in bolj usklajeno mednarodno varnostno ukrepanje v Burkini Faso; poziva države skupine G5 Sahel in mednarodne donatorje, naj povečajo prizadevanja, da bi se brez nadaljnjega odlašanja skupna vojaška sila G5 Sahel spremenila v operativno silo z zadostnimi sredstvi, ob popolnem spoštovanju človekovih pravic;
11. poudarja, da je varnost bistvenega pomena, vendar ni edini odgovor na izzive, s katerimi se sooča Burkina Faso, in da je zato usklajevanje med varnostno in razvojno politiko ter trgovinsko politiko eden od bistvenih izzivov; poudarja, da bi morala biti varnost lokalnega prebivalstva vodilno načelo reforme varnostnega sektorja EU in pomoči v nestabilnih državah in regijah;
12. ugotavlja, da je zaradi konfliktov, razseljevanja in dezertifikacije težko opravljati tradicionalne vrste dela; poudarja, da je 65 % Burkinafascev mlajših od 25 let; meni, da morajo varnostne operacije v Burkini Faso spremljati prizadevanja za lokalni razvoj, da bi se zmanjšala neenakost in izboljšali infrastruktura, politična udeležba, pravosodje, emancipacija žensk in gospodarske priložnosti;
13. opozarja na vse slabše razmere v Burkini Faso in mednarodne geopolitične posledice; poudarja, da je nadaljnja varnost in politična pomoč EU pri prizadevanjih v tej regiji, ki jih vodi skupina G5-Sahel, nujno potrebna, tudi za mirovni proces v Maliju; poziva k večji podpori varnostnim silam v Burkini Faso, da se bodo lahko odzivale na nevarnost džihadističnih napadov in nasilja ter podprle vladni nadzor v severnih in vzhodnih regijah;
14. poudarja, da je mednarodno usklajevanje prav tako bistvenega pomena in da bi morala biti EU še bolj pripravljena sodelovati s celotno regijo in to vključiti v svojo novo „strategijo EU-Afrika – partnerstvo za trajnostni in vključujoč razvoj“;
15. poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj v svojo strategijo komunikacije s tretjimi državami kot orodje vključi učinkovito prakso medverskega dialoga in naj spodbuja mediacijo v konfliktnih razmerah, da bi zaščitila verske manjšine ter svobodo veroizpovedi in prepričanja;
16. pozdravlja akcijski načrt Združenih narodov za varovanje verskih krajev, ki ga je oblikovalo zavezništvo civilizacij pri Združenih narodih, generalni sekretar Združenih narodov António Guterres pa ga je razglasil 12. septembra 2019;
17. poudarja, da je prednostna naloga v boju proti terorizmu odpraviti mednarodno financiranje džihadističnih oboroženih skupin na eni strani in odpraviti temeljne vzroke revščine in neenakosti na drugi;
18. meni, da mora EU sodelovati s skupnostjo ECOWAS in vlado ter vsemi deležniki v Burkini Faso, da bi se okrepila prizadevanja za razvoj, izobraževanje in prilagajanje podnebnim spremembam, s čimer bi se spopadli z revščino in preprečili nadaljnjo radikalizacijo; poudarja , da so podnebne spremembe velik multiplikator konfliktov, suše, lakote in razseljevanja; poziva vlado Burkine Faso, naj prednostno obravnava boj proti korupciji in nekaznovanju;
19. je zlasti zaskrbljen zaradi vpliva varnostnih groženj na učinkovitost humanitarne pomoči in razvojnega sodelovanja; poziva države članice in mednarodno skupnost, naj povečajo svojo humanitarno pomoč Burkini Faso, zlasti z zagotavljanjem hrane, vode in zdravstvenih storitev; opozarja, da se bo pojavila nova humanitarna kriza, če ne bodo izpolnjene osnovne potrebe razseljenih in gostiteljskih skupnosti (kot so hrana, voda, bivališče in zdravstveno varstvo);
20. poziva vlado Burkine Faso, naj zagotovi dostavo humanitarne pomoči in pomoči v hrani, zlasti na območja z omejenim humanitarnim dostopom, in sprejme posebne ukrepe za povečanje ukrepov za preprečevanje in obvladovanje akutne podhranjenosti v taboriščih za notranje razseljene osebe, s posebnim poudarkom na ranljivih skupinah, vključno z ženskami in otroki;
21. poziva vlado Burkine Faso, naj zagotovi in olajša selitve živine, da se preprečijo konflikti v skupnostih, ter naj poveča razpoložljivost in dostop živine do krme, vode in oskrbe na območjih z znatnimi primanjkljaji v krmi;
22. izraža hvaležnost za pomembno delo nevladnih organizacij, vključno z verskimi nevladnimi organizacijami, in mednarodnih institucij pri zagotavljanju podpore številnim žrtvam nasilja, zlasti ženskam in otrokom;
23. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsedniku Komisije/visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, predsedniku Republike Burkina Faso, predsedniku burkinafaškega parlamenta ter Afriški uniji in njenim institucijam.
Afganistan, zlasti domnevne spolne zlorabe dečkov in mladostnikov v pokrajini Logar
127k
45k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 19. decembra 2019 o Afganistanu, zlasti domnevnih spolnih zlorabah dečkov in mladostnikov v pokrajini Logar (2019/2981(RSP))
– ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Afganistanu, zlasti tiste z dne 14. decembra 2017(1),
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. novembra 2019 o otrokovih pravicah ob 30. obletnici konvencije OZN o otrokovih pravicah(2),
– ob upoštevanju izjave o domnevnih spolnih zlorabah dečkov in mladostnikov v pokrajini Logar in povračilnih ukrepih zoper zagovornike človekovih pravic, ki jo je 3. decembra 2019 podala skupina prijateljev posebnega predstavnika OZN za otroke in oborožene konflikte (CAAC), katere članica je tudi Evropska unija,
– ob upoštevanju afganistanskega zakona o varstvu otrokovih pravic, ratificiranega 5. marca 2019,
– ob upoštevanju splošne deklaracije o človekovih pravicah,
– ob upoštevanju konvencije OZN o otrokovih pravicah z dne 20. novembra 1989,
– ob upoštevanju Unicefovega poročila iz novembra 2019 o konvenciji o otrokovih pravicah na razpotju,
– ob upoštevanju poročil generalnega sekretarja OZN varnostnemu svetu o spolnem nasilju v konfliktih z dne 23. marca 2018 in 29. marca 2019 ter poročila o otrocih in oboroženih konfliktih v Afganistanu z dne 10. marca 2019,
– ob upoštevanju smernic EU o spodbujanju in varstvu otrokovih pravic, o otrocih v oboroženih konfliktih in o zagovornikih človekovih pravic,
– ob upoštevanju sklepov Sveta o Afganistanu z dne 8. aprila 2019,
– ob upoštevanju sporazuma o sodelovanju za partnerstvo in razvoj med EU in Afganistanom, podpisanega 18. februarja 2017,
– ob upoštevanju členov 144(5) in 132(4) Poslovnika,
A. ker je bilo po navedbah v poročilu generalnega sekretarja OZN o otrocih in oboroženih konfliktih v Afganistanu za leto 2019 med letoma 2015 in 2018 v tej državi zagrešenih 14 tisoč kršitev zoper otroke; ker je bilo najmanj 12.599 otrok ubitih ali pohabljenih, kar je skoraj tretjina vseh civilnih žrtev; ker so v več afganistanskih pokrajinah zelo razširjene spolne zlorabe, posilstva in izkoriščanje dečkov in mladostnikov in ker je ta praksa, imenovana bača bazi, v bistvu spolno suženjstvo otrok;
B. ker je misija OZN za pomoč v Afganistanu (UNAMA) poročala, da je pedofilska mreža spolno zlorabila 136 afganistanskih dečkov iz najmanj šestih šol v pokrajini Logar; ker je bilo v preiskavi doslej odkritih več kot 100 videov, objavljenih v spletu; ker je bilo najmanj sedem dečkov, ki so se pojavili v teh videih, najdenih mrtvih, pet pa so jih umorile njihove lastne družine;
C. ker bače – navadno gre za fante v starosti od 10 do 18 let iz revnih družin – kupijo ali ugrabijo vplivni posamezniki iz podeželske družbene elite, med drugim politiki in vojaški častniki; ker se ti fantje oblačijo v ženske in plešejo na zasebnih zabavah, kjer jih nato pogosto spolno zlorabijo prisotni moški;
D. ker so v to prakso vpleteni ravnatelji, učitelji in lokalni organi v pokrajini Logar; ker je nekaznovanost za spolno nasilje povsem običajna, saj imajo storilci navadno vplivne položaje, družine in skupnosti ne verjamejo žrtvam, sistem vrednot pa družinsko čast uvršča višje kot individualne koristi otrok;
E. ker imajo otroci, ki v Afganistanu postanejo žrtve posilstva in spolnega izkoriščanja, zelo omejene možnosti za pravno varstvo in podporo; ker poročila kažejo, da se dogaja ravno nasprotno, namreč da so otroci, ki prijavijo spolne zlorabe, pogosto soočeni z nadaljnjimi zlorabami, stigmatizacijo, izobčenjem in celo umori s strani storilcev, oblasti, voditeljev milic in lastnih družin, kar jim povzroča dodatne telesne in duševne travme;
F. ker Institucija za mlade, družbo in državljanstvo Logarja preučuje razmere v drugih šolah v tej regiji; ker naj bi bilo več tisoč drugih dečkov v tej pokrajini prav tako žrtev prakse bača bazi;
G. ker je Afganistan leta 2018 spremenil svoj kazenski zakonik in spolno zlorabo otrok opredelil kot kaznivo dejanje; ker so afganistanske oblasti leta 2019 sprejele zakon o varstvu otrokovih pravic; ker pa je izvrševanje določb, ki inkriminirajo rekrutiranje otrok, njihovo izkoriščanje in spolne zlorabe ter spolno nasilje nad njimi, še vedno izziv;
H. ker so pripadniki državne direkcije za varnost samovoljno pridržali zagovornika človekovih pravic Mohameda Muso Mahmudija in Ehsanulo Hamidija iz Institucije za mlade, družbo in državljanstvo Logarja, ko sta bila na poti na sestanek z veleposlanikom EU v Kabulu; ker sta bila oba 27. novembra 2019 izpuščena, vendar njuna varnost ostaja pod vprašajem; ker sta zagovornika prej v družbenih medijih prejemala grožnje, celo od državnih uradnikov; ker jima je zagrozil celo guverner pokrajine, češ da širita lažne informacije;
I. ker so zagovorniki človekovih pravic v Afganistanu vse pogosteje tarče napadov afganistanskih oblasti in oboroženih skupin ter žrtve nadlegovanja, ustrahovanja, groženj in nasilja; ker afganistanska vlada v več primerih ni preiskala napadov na zagovornike človekovih pravic;
1. obžaluje razširjene in stalne spolne zlorabe in suženjstvo dečkov in mladostnikov v Afganistanu; izraža odločno podporo žrtvam in solidarnost z njimi; je zelo zaskrbljen zaradi razširjenosti in zakoreninjenosti spolnih zlorab dečkov, nekaznovanosti storilcev in ranljivosti žrtev;
2. je seznanjen z nedavnim odzivom afganistanskih oblasti in njihovo odločitvijo, da zadevo raziščejo in sodno preganjajo odgovorne; oblasti spominja, da mora biti zaščita otrok in drugih ranljivih skupin v središču prav vsake politike varstva človekovih pravic, in poziva afganistanske centralne in lokalne organe, naj še naprej izvajajo aktivne ukrepe za izkoreninjenje prakse bača bazi v državi;
3. globoko obžaluje, da so se domnevne spolne zlorabe zgodile v šolah, zaupanja vrednih in spoštovanih ustanovah, in da so jih zagrešili učitelji in ravnatelji, ki imajo velik vpliv na učence ter tudi veliko odgovornost za njihov intelektualni in psihološki razvoj;
4. poziva afganistansko vlado, naj nemudoma suspendira posameznike, domnevno vpletene v spolne zlorabe in nasilje, dokler preiskava ne bo končana, žrtvam in njihovim družinam pa ponudi potrebno zdravstveno, psihološko in socialno podporo;
5. poziva generalnega državnega tožilca, naj sproži neodvisno in nepristransko preiskavo obtožb o spolnih zlorabah in nasilju nad dečki v pokrajini Logar, v kateri bodo zagotovljene pravice in zaščita žrtev; opozarja, da so obtožbe uperjene tudi zoper posameznike v državnih organih, zato bi bilo treba preiskavo izvesti v sodelovanju z mednarodnimi telesi, med drugim UNAMA, in povsem transparentno;
6. poziva afganistanske oblasti, naj nemudoma vzpostavijo mehanizem za zaščito in poročanje za organizacije in aktiviste, ki prijavljajo in razkrivajo zlorabe pravic otrok; poziva jih tudi, naj uvedejo državno odprto linijo za pomoč žrtvam teh zlorab;
7. poziva afganistanske oblasti, naj v celoti izkoristijo državno in mednarodno pravo o varstvu otrokovih pravic; poziva jih še, naj dosledno izvajajo novi kazenski zakonik iz leta 2018 in zakon o varstvu otrokovih pravic iz leta 2019, da se zagotovi popolna odgovornost za primere spolnih zlorab in nasilja nad otroki;
8. poziva afganistansko vlado, naj sproži vsedržavno kampanjo za ozaveščanje družbe o prepovedi prakse bača bazi in pravici mladoletnikov do zaščite pred telesnim in spolnim nasiljem; poudarja, da je mogoče samo s kombinacijo izvrševanja zakonodaje in izobraževanja o tem vprašanju doseči kulturno spremembo, ki jo afganistanska družba potrebuje, da bo lahko to prakso izkoreninila; vztraja, da je treba pri teh prizadevanjih najprej odpraviti stigmatizacijo žrtev ter preprečiti, da bi jih skupnosti izobčile, družine izključile ali da bi bili celo umorjene;
9. izraža priznanje Mohamedu Musi Mahmudiju, Ehsanuli Hamidiju in vsem zagovornikom človekovih pravic v Afganistanu, saj delujejo v enem od najbolj nevarnih okolij na svetu in jim grozijo tako državni kot nedržavni akterji, povrhu tega pa niso deležni zaščite, ki jo potrebujejo za opravljanje svojega dela brez strahu pred povračilnimi ukrepi; poudarja, da morajo afganistanske oblasti v vseh okoliščinah zagotoviti, da bodo lahko zagovorniki človekovih pravic svoje delo opravljali brez groženj, ustrahovanja in ovir;
10. poziva k strožjemu nadzoru in spremljanju finančne pomoči EU za Afganistan, da bo proračunska podpora dejansko prispevala k okolju, ki bo omogočalo varstvo in spodbujanje človekovih pravic;
11. poziva afganistanske oblasti, naj zagotovijo varnost Mohamedu Musi Mahmudiju in Ehsanuli Hamidiju; poziva jih še, naj nemudoma in brezpogojno izpustijo vse zagovornike človekovih pravic, zapornike vesti in novinarje, ki so bili pridržani in obsojeni zgolj zaradi uveljavljanja pravice do svobode izražanja in mirnega zbiranja;
12. poziva generalnega državnega tožilca, naj sproži neodvisno in nepristransko preiskavo o samovoljnem pridržanju pripadnikov civilne družbe, ki so bili aretirani, ker so prijavili spolne zlorabe in nasilje, nato pa so bili po nekaj dnevih izpuščeni;
13. poziva države članice EU z diplomatskimi predstavništvi v Afganistanu in razvojnimi agencijami na terenu, naj tamkajšnjim organom in akterjem lokalne civilne družbe pomagajo pri izkoreninjenju prakse bači bazi iz afganistanske družbe;
14. poziva države članice EU z diplomatskimi predstavništvi na terenu, naj v celoti izvajajo smernice EU o zagovornikih človekovih pravic in zagotovijo vso ustrezno podporo pridržanim zagovornikom človekovih pravic, vključno z obiski v zaporih in spremljanjem sojenja; spominja, da imajo delegacije in države članice EU pomembno vlogo pri polnem izvajanju smernic EU o spodbujanju in varstvu otrokovih pravic ter o otrocih v oboroženih konfliktih;
15. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsedniku Komisije/visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, vladam in parlamentom držav članic ter vladi in parlamentu Afganistana.
– ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Rusiji ter odnosih med EU in Rusijo,
– ob upoštevanju izjav tiskovne predstavnice Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD) z dne 23. novembra 2019 o spremembah zakona o tujih agentih v Ruski federaciji in z dne 26. novembra 2017 o ruski zakonodaji, ki dovoljuje registracijo tujih medijev kot tujih agentov,
– ob upoštevanju izjave delegacije EU v Svetu Evrope z dne 11. decembra 2019 o spremembah zakona o tujih agentih v Ruski federaciji,
– ob upoštevanju Splošne deklaracije človekovih pravic, predvsem člena 19 o svobodi mnenja in izražanja ter člena 20 o pravici do svobode mirnega zbiranja in združevanja,
– ob upoštevanju deklaracije Združenih narodov o zagovornikih človekovih pravic, zlasti člena 13 o svobodi združevanja,
– ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, zlasti člena 22 o pravici do svobode zbiranja,
– ob upoštevanju Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Evropska konvencija o človekovih pravicah),
– ob upoštevanju Evropske konvencije o človekovih pravicah in njenih protokolov, predvsem člena 10 o pravici do svobode izražanja ter člena 11 o pravici do svobode mirnega zbiranja in združevanja,
– ob upoštevanju smernic EU o zagovornikih človekovih pravic,
– ob upoštevanju ustave Ruske federacije, zlasti 2. poglavja o človekovih in državljanskih pravicah in svoboščinah,
– ob upoštevanju izjave predstavnika za svobodo medijev pri Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) z dne 20. novembra 2019,
– ob upoštevanju mnenja komisarja Sveta Evrope za človekove pravice o zakonodaji Ruske federacije o nekomercialnih organizacijah v luči standardov Sveta Evrope z dne 15. julija 2013 in njegovega posodobljenega mnenja o zakonodaji in praksi nekomercialnih organizacij v Ruski federaciji v luči standardov Sveta Evrope: posodobitev z dne 9. julija 2015,
– ob upoštevanju mnenja Evropske komisije za demokracijo skozi pravo (Beneška komisija) o zveznem zakonu o nekomercialnih organizacijah (zakon o tujih agentih) z dne 27. junija 2014, njenega mnenja z dne 13. junija 2016 o ruskem zveznem zakonu št. 129-FZ (o nezaželenih dejavnostih tujih in mednarodnih nevladnih organizacij) ter njenega poročila z dne 18. marca 2019 o financiranju združenj,
– ob upoštevanju členov 144(5) in 132(4) Poslovnika,
A. ker je pravica do svobode misli in izražanja, združevanja in mirnega zbiranja zapisana v ustavi Ruske federacije;
B. ker je Ruska federacija podpisnica Splošne deklaracije človekovih pravic in Evropske konvencije o človekovih pravicah ter članica Sveta Evrope, zato se je zavezala mednarodnim standardom in načelom pravne države ter človekovim pravicam in temeljnim svoboščinam;
C. ker je ruski parlament julija 2012 sprejel zakon o tujih agentih, po katerem se morajo ruske nevladne organizacije, ki prejemajo tuja sredstva in se ukvarjajo z dejavnostmi, ki jih je mogoče ohlapno opredeliti kot „politične dejavnosti“, pri ministrstvu za pravosodje Ruske federacije registrirati kot „organizacije, ki opravljajo funkcije tujih agentov“; ker je bil zakon leta 2014 spremenjen in lahko ministrstvo za pravosodje odtlej nevladne organizacije registrira kot tuje agente tudi na lastno pobudo; ker je bilo področje uporabe zakona novembra 2017 razširjeno, da bi bilo mogoče kot tuje agente označiti tudi vse tuje medije, ki se bodisi posredno bodisi neposredno financirajo s sredstvi iz tujine;
D. ker je ruski parlament 21. novembra 2019 potrdil najnovejše spremembe zakona o tujih agentih, s katerimi se je status zunanjih agentov razširil na fizične osebe, tudi blogerje in neodvisne novinarje, predsednik Vladimir Putin pa jih je 2. decembra 2019 podpisal in uzakonil; ker zakon določa posebne zahteve za registracijo, računovodstvo in označevanje publikacij, neupoštevanje pa opredeljuje kot kaznivo dejanje, vključno z možnostjo sankcij z visokimi upravnimi kaznimi ali zaporno kaznijo do dveh let;
E. ker bi bili v skladu s tem zakonom kot tuji agenti razglašeni tudi Rusi in tujci, ki urejajo ali razširjajo vsebino medijskih hiš, ki veljajo za tuje agente, zaradi česar bi bili lahko s to oznako diskreditirani tudi novinarji, njihovi viri ali celo osebe, ki na družbenih omrežjih objavljajo gradivo, to pa bi lahko privedlo do samocenzure in avtorjev ne bi odvračalo le od objavljanja, temveč tudi od izmenjave prispevkov;
F. ker ruski zakon o tujih agentih krši Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, mednarodni sporazum Sveta Evrope, ki med drugim zagovarja svobodo govora in medijev; ker Rusija torej ne izpolnjuje obveznosti, ki jih ima kot članica Sveta Evrope; ker je komisar Sveta Evrope za človekove pravice dejal, da ta zakon ni združljiv z mednarodnimi in evropskimi standardi na področju človekovih pravic; ker zakon o tujih agentih krši zaveze Rusije kot članice OVSE in podpisnice Splošne deklaracije človekovih pravic; ker EU pričakuje, da bo Ruska federacija – stalna članica varnostnega sveta Združenih narodov – v celoti spoštovala sprejete mednarodne obveznosti;
G. ker številne organizacije za človekove pravice in nevladne organizacije, na primer Amnesty International in Human Rights Watch, menijo, da bo spremenjeni zakon še poslabšal že tako restriktivno okolje za neodvisno novinarstvo v Rusiji, to pa bo dodatno spodkopalo svobodo izražanja; ker so kakovostni mediji, neodvisni od vladnih ali vladam naklonjenih struktur, ki sodelujejo s številnimi ruskimi dopisniki po vsej državi in so pogosto edini vir zanesljivih informacij in alternativa državnim medijem v oddaljenih regijah, na udaru organov pregona, kar ovira njihovo delo in splošni dostop do nepristranskih medijev;
H. ker so zakonodajne omejitve in ciljno usmerjeni kazenski pregon na podlagi zakona o tujih agentih v Rusiji v zadnjih mesecih postali represivnejši, zaradi česar prihaja do omejevanja dostopa medijev in civilne družbe do neodvisnega financiranja, blatenja njihovega ugleda in oviranja njihovih dejavnosti, to pa omejuje uveljavljanje temeljnih svoboščin in zmanjšuje prostor za delovanje neodvisnih akterjev in oporečnikov v Rusiji;
I. ker je zakon o tujih agentih del širše kampanje, s katero želijo po vsej Rusiji zatreti oporečnike, opozicijo in civilno družbo; ker je prostor za delovanje ruske civilne družbe vse ožji, zato so vse bolj prisotne nevladne organizacije, ki jih je ustanovila vlada in so od nje odvisne; ker ruska vlada prek teh organizacij spodbuja lastne politike, obenem pa ohranja podobo neodvisne civilne družbe;
J. ker so bile tarča zakona doslej pretežno nevladne organizacije; ker zakon kot tuje agente označuje približno 80 nevladnih organizacij, med njimi skoraj vse vodilne nevladne organizacije, ki v Rusiji delujejo na področju človekovih pravic; ker je 49 ruskih nevladnih organizacij vložilo tožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice, saj naj bi ta zakon kršil več človekovih pravic, vključno s pravico do svobode izražanja in združevanja, pritožujejo pa se tudi nad kakovostjo zakona, kazenskim pregonom, če se ne registrirajo kot tuji agenti, in pretiranim državnim nadzorom;
K. ker so bile od leta 2014 številne organizacije, ki se ukvarjajo z okoljskimi vprašanji, prisilno uvrščene na seznam tujih agentov, čeprav je rusko ustavno sodišče okoljske skupine izrecno izvzelo iz področja uporabe tega zakona; ker so se številne skupine razpustile, ker so se želele izogniti tej označbi ali pa niso mogle plačati kazni;
L. ker se je v zadnjem desetletju pojavil zaskrbljujoč svetovni trend, saj vse več držav sprejema in uporablja zakone za poseganje v pravico do svobode izražanja, ki zajema svobodo sprejemanja in širjenja informacij in idej brez vmešavanja javnih organov in ne glede na državne meje, za omejevanje svobode zbiranja in združevanja ter oviranje dela civilnodružbenih organizacij in posameznikov;
M. ker je Evropsko sodišče za človekove pravice v več sodbah poudarilo, da je vloga javnega čuvaja, ki jo opravljajo nevladne organizacije, bistvenega pomena za demokratično družbo in enako pomembna kot vloga medijev;
N. ker s sicer legitimnim ciljem zagotavljanja preglednosti nevladnih organizacij, ki prejemajo tuja sredstva, ni mogoče upravičiti ukrepov, s katerimi se omejuje njihovo delovanje na področju demokracije, človekovih pravic in pravne države;
1. poziva ruske oblasti, naj nemudoma razveljavijo zakon o tujih agentih ter uskladijo veljavno zakonodajo z rusko ustavo in obveznostmi po mednarodnem pravu; poziva Rusko federacijo, naj preneha namerno ustvarjati ozračje, ki ni naklonjeno civilni družbi, zato obsoja, da se zakon o tujih agentih zlorablja za nadlegovanje in zatiranje organizacij civilne družbe, ki sodelujejo z mednarodnimi donatorji ali izražajo politično mnenje;
2. obsoja pred kratkim sprejete spremembe omenjenega zakona, ki občutno razširjajo njegovo področje uporabe in omogočajo diskreditiranje posameznikov kot „tujih agentov“, s čimer se kršijo njihove človekove pravice, zlasti svoboda izražanja in združevanja, pa tudi pravice, ki jih imajo kot državljani, omejuje njihova predanost in možnost prispevanja k ruski civilni družbi ter s stigmatizacijo ogroža njihova osebna varnost;
3. obsoja nenehna prizadevanja ruskih oblasti, da bi zajezile razprave na spletu in drugod ter omejile neodvisno novinarstvo; opozarja jih, da je svoboda govora temeljna človekova pravica, ki krepi vse druge človekove pravice, družbi pa omogoča razvoj in napredek; poziva Rusko federacijo, naj prizna, da dinamična in dejavna civilna družba pozitivno prispeva k stanju demokracije in družbe;
4. meni, da se želi z omenjenim zakonom, čezmernim izrekanjem kazni in poravnavami medije, organizacije za človekove pravice in organizacije civilne družbe prisiliti, da bi svoje vire preusmerile v plačevanje kazni in honorarjev za pravno pomoč, ter jim tako omejiti njihovo svobodo izražanja; je močno zaskrbljen, da so tarča organizacije in posamezniki, ki zagovarjajo človekove pravice, kar še zaostruje vse slabše razmere na področju človekovih pravic v Rusiji; med drugim obsoja razpustitev zgodovinsko pomembnega gibanja „Za človekove pravice“;
5. izraža zaskrbljenost, da bi bilo mogoče s selektivno uporabo zakonodaje ciljati na posameznike, predvsem neodvisne novinarje in aktiviste iz vrst opozicije, saj ni jasnih kriterijev in ker vlada pravna negotovost v zvezi z razlogi in posledicami uporabe zakona zoper navadne državljane; poziva ruske oblasti, naj vzpostavijo okvir za dejavnosti nekomercialnih organizacij, ki bo jasen, skladen, dosleden in v skladu z evropskimi in mednarodnimi standardi, pri tem pa uporabijo jasne opredelitve, se izogibajo uporabi žaljivih izrazov, kot so „tuji agenti“ ali diskriminatornih pravnih določb, povezanih z viri financiranja, ter naj preprečijo kazenski pregon nevladnih organizacij, medijev in blogerjev, pa tudi posameznikov, ki izvajajo dejavnosti za nevladne organizacije ali medije; izraža zaskrbljenost, ker nevladne organizacije, ki jih je ustanovila vlada, izpodrivajo neodvisne organizacije civilne družbe; z zaskrbljenostjo opozarja predvsem na položaj Anastazije Ševčenko v Rostovu na Donu;
6. odločno nasprotuje metodam ruskih oblasti, ko z državnimi pooblastili zatirajo svobodo izražanja in govora ter sejejo strah v družbi; poziva ruske oblasti, naj podprejo nepristranskost medijskih kanalov, tudi tistih v lasti ruskih državnih podjetij, povečajo varnost ter izboljšajo delovne razmere, s sodelovanjem v obstoječih mednarodnih programih pa obogatijo tudi strokovno znanje novinarjev v Rusiji; poudarja, da je treba novinarjem, katerih svoboda dela je ogrožena, v sodnih postopkih zagotoviti učinkovite pritožne možnosti, da bi preprečili pojav samocenzure;
7. izreka priznanje in izraža podporo vsem posameznikom in organizacijam, ki še vedno zakonito in miroljubno uveljavljajo svoje človekove pravice, čeprav so tarča represije; poziva ruske oblasti, naj prenehajo nadlegovati, ustrahovati in napadati civilno družbo, medije ter organizacije in posameznike, ki se zavzemajo za človekove pravice; obsoja, da ruske oblasti teh akterjev ne zaščitijo in ne opravijo neodvisnih preiskav, kadar so tarča napadov, nadlegovanja ali ustrahovanja tretjih oseb;
8. ugotavlja, da ima ruski register tujih medijev deset vnosov, in pri vseh gre za postaje, ki so povezane z Radio Free Europe ali Voice of America; opozarja, da ruska vlada kritizira tudi druge tuje medije, ki poročajo o demonstracijah v državi;
9. pričakuje, da bodo podpredsednik Komisije/visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko (v nadaljnjem besedilu: podpredsednik/visoki predstavnik), Svet in Komisija na vseh sestankih in srečanjih ter v vseh pogovorih z ruskimi predstavniki, tudi na najvišjih ravneh, izrazili pomisleke glede zakona o tujih agentih, in jih poziva, naj Parlamentu poročajo o komunikaciji z ruskimi oblastmi;
10. znova poziva Komisijo, ESZD in države članice, naj še naprej natančno spremljajo stanje na področju človekovih pravic v Ruski federaciji, delegacije EU in veleposlaništva držav članic v Rusiji pa poziva, naj še naprej spremljajo sodne postopke zoper organizacije civilne družbe in aktiviste; prav tako poziva podpredsednika/visokega predstavnika in ESZD, naj pri komunikaciji z ruskimi oblastmi opozorita na primere oseb, ki so tarča kazenskega pregona iz političnih razlogov, in od ruskih predstavnikov uradno zahtevata odgovor; poziva ju, naj Parlamentu poročata o izmenjavi z ruskimi oblastmi;
11. poziva podpredsednika/visokega predstavnika, naj stori vse, kar je v njegovi moči, da bi podprl civilno družbo, ki spodbuja demokratične vrednote, načela pravne države, temeljne svoboščine in človekove pravice v Rusiji, ter okrepil medosebne stike z ruskimi državljani;
12. poziva države članice EU, naj vprašanje zakona o tujih agentih izpostavijo v institucijah Sveta Evrope, predvsem v Odboru ministrov in Parlamentarni skupščini Sveta Evrope; poziva Beneško komisijo, naj preuči dopolnjeni zakon o tujih agentih ter pripravi pravno mnenje in poda ustrezna priporočila; poziva ruske oblasti, naj začnejo v skladu z mednarodnimi zavezami Rusije izvajati vsa priporočila Beneške komisije Sveta Evrope; poziva države članice EU, naj na forumih OVSE stalno pritiskajo na ruske oblasti, da bodo začele delovati v skladu s standardi OVSE glede človekovih pravic, demokracije, načel pravne države in neodvisnosti sodstva;
13. spodbuja EU, naj Rusijo še naprej poziva k razveljavitvi ali spremembi vseh zakonov, ki niso v skladu z mednarodnimi standardi; poziva podpredsednika/visokega predstavnika, naj oblikuje novo celovito strategijo EU-Rusija, katere cilj bo krepitev miru in stabilnosti; znova poudarja, da bi moral dialog vedno temeljiti na odločnih načelih, vključno s spoštovanjem mednarodnega prava in ozemeljske celovitosti ruskih sosed; poudarja, da bo sankcije proti Rusiji mogoče odpraviti šele, ko bo država v celoti spoštovala svoje obveznosti;
14. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsedniku Komisije/visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, Svetu Evrope, visokemu komisarju OZN za človekove pravice, Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi ter predsedniku, vladi in parlamentu Ruske federacije.
30.obletnica romunske revolucije decembra 1989
116k
42k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 19. decembra 2019 o 30. obletnici romunske revolucije decembra 1989 (2019/2989(RSP))
– ob upoštevanju splošnih načel človekovih pravic in temeljnih načel Evropske unije kot skupnosti, ki temelji na skupnih vrednotah,
– ob upoštevanju Splošne deklaracije človekovih pravic, ki jo je generalna skupščina Organizacije združenih narodov sprejela 10. decembra 1948,
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. septembra 2019 o pomenu evropskega zgodovinskega spomina za prihodnost Evrope(1),
– ob upoštevanju resolucij in izjav o zločinih totalitarnih komunističnih režimov, sprejetih v več nacionalnih parlamentih,
– ob upoštevanju člena 132(2) Poslovnika,
A. ker v letu 2019 obeležujemo 30. obletnico romunske revolucije, ki jo je sprožil upor v Temišvaru, ki se je kasneje razširil na vse dele države in dosegel vrhunec v revoluciji proti totalitarizmu v Bukarešti, kar je povzročilo padec komunističnega režima in uvedbo demokracije; ker je ta revolucija pomenila prehod romunskega naroda v svobodo in pravno državo, žal pa je pri tem umrlo 1142 ljudi, 3138 je bilo težko ranjenih, več kot 760 posameznikov pa je bilo nezakonito pridržanih in mučenih;
B. ker je bila romunska revolucija decembra 1989 najbolj nasilna med vsemi upori, ki so povzročili padec komunizma v državah za železno zaveso;
C. ker sta romunska revolucija decembra 1989 in žrtev romunskih državljanov, ki so se pogumno zoperstavili kroglam, državi odprli pot do zveze NATO, Evropske unije in demokratičnega sveta, iz katerega je bila po koncu druge svetovne vojne iztrgana proti volji romunskega naroda;
D. ker je uporaba sile nad romunskim narodom decembra 1989 boleče in do dna pretresla celotno romunsko družbo, odkritje dejanskih storilcev teh kaznivih dejanj pa je še vedno boleče nerešeno vprašanje za žrtve, njihove družine in vse romunske državljane;
E. ker nobeno dejanje vojaške agresije proti lastnemu narodu ne bi smelo ostati nekaznovano;
F. ker je Evropsko sodišče za človekove pravice (v zadevah Združenje 21. december 1989 in drugi proti Romuniji, Acatrinei in drugi proti Romuniji, Șandru in drugi proti Romuniji) priznalo, da so se med revolucijo zgodile hude kršitve temeljnih pravic – kot so kršitve pravice do življenja, prepovedi mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ter pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja –, zagrešile pa so jih sile diktatorskega komunističnega režima, ki so streljale na miroljubne protestnike in odvzele svobodo številnim protestnikom proti Ceauşescujevemu zatiranju; ker žrtve in njihovi dediči še po vseh teh letih niso izvedeli resnice o dejanskih okoliščinah teh tragičnih dogodkov;
G. ker v skladu s členom 2 Pogodbe o Evropski uniji Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic; ker so te vrednote skupne vsem državam članicam;
H. ker romunska država po nepotrebnem zavlačuje proces, da bi pojasnili in javno objavili resnico, kar pa je bistvenega pomena, da bi žrtvam in njihovim dedičem priznali pravico do pravične odškodnine in povračila; ker nacionalni organi ne ravnajo s potrebno skrbnostjo, ki jo določajo mednarodne norme na področju človekovih pravic;
1. se spominja žrtev revolucije decembra 1989 ter njim in njihovim družinam izraža priznanje, saj so žrtvovali svoje življenje za padec totalitarne diktature v Romuniji;
2. priznava, da je žrtev miroljubnih protestnikov decembra 1989 utrla pot prehodu Romunije v demokracijo in pravno državo, k vzpostavitvi tržnega gospodarstva ter kasnejšemu vključevanju v severnoatlantsko zavezništvo in Evropsko unijo;
3. poziva romunsko državo, naj si bolj prizadeva za odkritje resnice o dogodkih med revolucijo, kar je glede na pravico romunskega naroda, da 30 let po revoluciji decembra 1989 spozna resnico, nujno potrebno za državo, romunski narod, Evropo in Evropsko unijo;
4. poziva institucije Evropske unije in države članice skupaj z Romunijo, naj storijo vse v svoji moči, da ohranijo spomin na zločine komunističnih režimov, ter poskrbijo, da se ti ne bodo nikoli več ponovili;
5. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom vseh držav članic.
– ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o razmerah na Kitajskem, zlasti resolucije z dne 18. aprila 2019 o Kitajski, predvsem o položaju verskih in etničnih manjšin(1), z dne 4. oktobra 2018 o množičnih samovoljnih pridržanjih Ujgurov in Kazahov v avtonomni ujgurski regiji Xinjiang(2), z dne 12. septembra 2018 o stanju odnosov med EU in Kitajsko(3), z dne 15. decembra 2016 o primerih tibetanske budistične akademije Larung Gar in Ilhama Tohtija(4), z dne 10. marca 2011 o razmerah in kulturni dediščini v Kašgaru (avtonomna ujgurska regija Xinjiang)(5) in z dne 26. novembra 2009 o Kitajski: pravice manjšin in izvajanje smrtne kazni(6),
– ob upoštevanju sklepa, da nagrado Saharova za leto 2019 dobi Ilham Tohti, ujgurski ekonomist, ki se na miren način bori za pravice ujgurske manjšine na Kitajskem,
– ob upoštevanju skupne izjave z 21. vrhunskega srečanja med EU in Kitajsko dne 9. aprila 2019,
– ob upoštevanju 37. dialoga med EU in Kitajsko o človekovih pravicah, ki je potekal 1. in 2. aprila 2019 v Bruslju,
– ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 12. marca 2019 o strateških obetih v odnosih med EU in Kitajsko (JOIN(2019)0005),
– ob upoštevanju smernic EU za spodbujanje in varstvo svobode veroizpovedi ali prepričanja, ki jih je Svet za zunanje zadeve sprejel 24. junija 2013,
– ob upoštevanju izjave tiskovne predstavnice Evropske službe za zunanje delovanje z dne 26. oktobra 2018 o razmerah v Xinjiangu,
– ob upoštevanju sklepa Sveta za zunanje zadeve z dne 9. decembra 2019 o pripravah na uvedbo horizontalnega sistema sankcij za resne kršitve človekovih pravic,
– ob upoštevanju s tem povezane resolucije Parlamenta z dne 14. marca 2019 o evropskem sistemu sankcij za kršitve človekovih pravic(7),
– ob upoštevanju ustnih izjav EU v zvezi s točko 4 na 39. zasedanju sveta OZN za človekove pravice 18. septembra 2018 in izjav, ki so jih podali Združeno kraljestvo, Nemčija, Francija, Finska in Kanada, v katerih so izrazili zaskrbljenost zaradi samovoljnih pridržanj Ujgurov v taboriščih v Xinjiangu,
– ob upoštevanju skupne izjave o kršitvah in zlorabah človekovih pravic v Xinjiangu, ki jo je stalni predstavnik Združenega kraljestva pri OZN v imenu 23 držav, vključno s 14 državami članicami EU, 29. oktobra 2019 podal Odboru OZN za odpravo rasne diskriminacije,
– ob upoštevanju 36. člena ustave Ljudske republike Kitajske, ki vsem prebivalcem zagotavlja pravico do svobode veroizpovedi, in člena 4, ki brani pravice narodnostnih manjšin,
– ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah z dne 16. decembra 1966, ki ga je Kitajska podpisala leta 1998, a ga ni nikoli ratificirala,
– ob upoštevanju Splošne deklaracije človekovih pravic iz leta 1948,
– ob upoštevanju vodilnih načel OZN o podjetništvu in človekovih pravicah iz leta 2011,
– ob upoštevanju sklepnih ugotovitev iz poročila Odbora OZN za odpravo rasne diskriminacije o Kitajski,
– ob upoštevanju člena 132(2) in 132(4) Poslovnika,
A. ker bi moralo biti spodbujanje in spoštovanje človekovih pravic, demokracije in načela pravne države še naprej v središču politike EU v odnosu s Kitajsko, v skladu z zavezo EU, da bo pri svojem zunanjem delovanju podpirala ravno te vrednote, in zavezo Kitajske, da jih bo vključila v svoj razvoj in mednarodno sodelovanje;
B. ker se položaj človekovih pravic na Kitajskem stalno poslabšuje, odkar je marca 2013 na oblast prišel predsednik Ši Džinping; ker je kitajska vlada še zaostrila svojo sovražno nastrojenost do mirnega nasprotovanja, svobode izražanja in veroizpovedi ter pravne države; ker kitajske oblasti pridržujejo in sodno preganjajo na stotine zagovornikov človekovih pravic, odvetnikov in novinarjev;
C. ker so se v zadnjih letih razmere v avtonomni ujgurski regiji Xinjiang, kjer živi več kot 10 milijonov muslimanskih Ujgurov in etničnih Kazahov, naglo poslabšale, še posebej zaradi kampanje odločnega pregona nasilnega terorizma (Strike Hard against Violent Terrorism), ki so jo začeli izvajati leta 2014, in ko je nadzor nad Xinjiangom postal prednostna naloga kitajskih oblasti, zaradi nestabilnosti in varnostnega tveganja, ki naj bi ga Ujguri domnevno predstavljali za Xinjiang, in zaradi strateške lokacije regije Xinjiang za pobudo En pas, ena pot, ki ima ambiciozne proizvodne cilje za tekstil in druge delovno intenzivne proizvode; ker se vojna kitajske vlade proti terorju v Xinjiangu vse bolj spreminja v vojno na podlagi veroizpovedi in etnične pripadnosti; ker obstajajo informacije, da naj bi se taboriščni sistem iz Xinjianga širil v druge dele Kitajske;
D. ker kitajski organi izvajajo vse bolj intenzivno kampanjo množičnega zapiranja v taborišča, vsiljivega digitalnega nadzora (vključno s tehnologijo prepoznavanja obrazov in zbiranjem podatkov), politične indoktrinacije in prisilne kulturne asimilacije; ker obstajajo tudi zanesljive informacije, da so bili Ujguri in druge, predvsem muslimanske etnične manjšine v avtonomni ujgurski regiji Xinjiang podvržene samovoljnemu pridržanju, mučenju, nezaslišanim omejitvam verske prakse in kulture ter da je sistem za digitalni nadzor tako razširjen, da spremlja vsak vidik vsakdanjega življenja, in sicer s pomočjo kamer za prepoznavanje obraza, skenerjev na mobilnih telefonih, zbiranja podatkov DNK ter z obsežno in vsiljivo policijsko prisotnostjo;
E. ker številne verodostojne ocene kažejo, da je bilo do danes približno milijon oseb za nedoločen čas samovoljno pridržanih v t.i. centrih za politično prevzgojo pod pretvezo boja proti terorizmu in verskemu ekstremizmu; ker so te prevzgojne ustanove imenovane tudi „centri za poklicno usposabljanje“; ker to pomeni največje množično odvzetje prostosti pripadnikom narodnostne manjšine na svetu v tem času; ker nekateri nekdanji zaporniki pričajo o prenatrpanosti taborišč, nehigienskih razmerah, pomanjkanju hrane, pretepanju in spolni zlorabi; ker obstajajo poročila, da so bili mali otroci poslani v državno vodene sirotišnice, če je vsaj eden od njihovih staršev pridržan v internacijskih taboriščih; ker naj bi bile v nekaterih prevzgojnih taboriščih tovarne, ki proizvajajo blago za izvoz;
F. ker so kitajski dokumenti, ki so bili objavljeni novembra 2019, preiskava glede nadzora in množičnega pridržanja Ujgurov in drugih muslimanskih manjšin v provinci Xinjiang brez obtožnice ali sojenja, ki temelji na razkritih tajnih dokumentih kitajske vlade; ker so tajni dokumenti prek Ujgurov v izgnanstvu prišli v roke mednarodnega konzorcija preiskovalnih novinarjev in ker je verodostojnost dokumentov potrdilo več vodilnih strokovnjakov; ker je objava teh dokumentov razkrila tudi tajne informacije kitajske vlade o notranjem delovanju taborišč, resnosti razmer za ograjami in nečloveškem režimu, ki ureja dnevno rutino zapornikov; ker dokumenti razkrivajo kitajsko sistematično pranje možganov več sto tisoč muslimanov z mrežo strogo varovanih zaporniških taborišč in ustroj sistema regije Xinjiang za množični nadzor in nadzor na podlagi napovedi, kar je potrdilo ugotovitve strokovnjakov na podlagi satelitskih posnetkov, podatkov in izjav prič, ki so bili objavljeni v zadnjih letih; ker kitajska vlada dosledno zatrjuje, da taborišča nudijo prostovoljno izobraževanje in usposabljanje; ker kitajski dokumenti vsebujejo doslej še neodkrite dokaze o tem, da so bili temelji za represivne ukrepe proti Ujgurom, Kazahom in drugim pripravljeni na najvišji politični ravni že od aprila 2014 dalje;
G. ker sta pridržanje in preganjanje Ujgurov in drugih muslimanskih manjšin v Xinjiangu številne ljudi prisilila, da prenehajo komunicirati s svojo družino in prijatelji v tujini, tudi v Evropi, zaradi strahu pred maščevalnimi ukrepi oblasti;
H. ker se je represija še okrepila, odkar so februarja 2018 začeli veljati predpisi o verskih zadevah, ki omejujejo dejavnosti verskih skupin in jih silijo, da pri svojem delovanju bolj sledijo strankarskim politikam; ker se lahko na podlagi teh predpisov javno ali celo zasebno izražanje verske in kulturne pripadnosti obravnava kot ekstremizem; ker novi predpisi ogrožajo osebe, povezane z verskimi skupnostmi, ki nimajo pravnega statusa v državi; ker se verske skupnosti na Kitajskem soočajo z vse večjo represijo, zaradi česar ima država eno od največjih populacij verskih zapornikov;
I. ker se je Odbor OZN za odpravo rasne diskriminacije avgusta 2018 zoperstavil vladi Ljudske republike Kitajske zaradi zlorab v Xinjiangu, tudi zaradi vzpostavitve množičnih samovoljnih taborišč za pridržanje; ker je visoka komisarka OZN za človekove pravice Michelle Bachelet septembra 2018 med svojim prvim govorom v tej vlogi opozorila na zelo zaskrbljujoče obtožbe o obsežnih samovoljnih pridržanjih Ujgurov in pripadnikov drugih muslimanskih skupnosti v tako imenovanih taboriščih za prevzgojo v Xinjiangu; ker je kitajska vlada zavrnila številne prošnje delovne skupine OZN za prisilna in neprostovoljna izginotja, urada visokega komisarja OZN za človekove pravice ter drugih mandatov OZN za posebne postopke, da bi v Xinjiang poslali neodvisne preiskovalce in da bi jim omogočili dostop do taborišč;
J. ker so se internacijska taborišča v regiji Xinjiang hitro razširila, potem ko je bil avgusta 2016 za regijskega vodjo stranke imenovan Chen Quanguo; ker je guverner regije Xinjiang Shohrat Zakir decembra 2019 zatrdil, da je bilo vseh 1,5 milijona ljudi iz prevzgojnih in internacijskih taborišč „vrnjenih v družbo“, a za to ni predložil nobenih dokazov;
K. ker kitajske oblasti nadlegujejo nekatere kitajske manjšinske skupnosti, ki prebivajo v EU; ker se na Ujgure v tujini izvaja pritisk, naj se vrnejo na Kitajsko; ker so v kitajskih dokumentih podrobno navedena izrecna navodila za aretacijo Ujgurov s tujim državljanstvom in za sledenje Ujgurom iz Xinjianga, ki živijo v tujini; nekatere od teh so avtoritarne vlade izgnale nazaj na Kitajsko; ker dokumenti kažejo, da so k temu pripomogla kitajska veleposlaništva;
L. ker je kongres ZDA 4. decembra 2019 sprejel zakon o človekovih pravicah Ujgurov, ki od državnega sekretarja zahteva, da sprejme takojšnje ukrepe za zaščito človekovih pravic in razmisli o uvedbi vizumov in gospodarskih sankcij v skladu z globalnim zakonom Magnickega za uradnike Ljudske republike Kitajske, ki so odgovorni za kršitve človekovih pravic v Xinjiangu, hkrati pa Ujgure, ki prebivajo v ZDA, zaščiti pred kitajskim nadlegovanjem in preganjanjem;
M. ker je nagrado Saharova za svobodo misli za leto 2019 prejel ujgurski profesor ekonomije Ilham Tohti, ki je bil januarja 2014 pridržan, 23. septembra istega leta pa obsojen na dosmrtno zaporno kazen na podlagi obtožbe o domnevnem separatizmu; ker je bilo zaradi sodelovanja z njim pridržanih in nato na zaporno kazen od treh do osmih let obsojenih tudi sedem njegovih nekdanjih študentov; ker je Ilham Tohti vedno zavračal separatizem in nasilje ter poskušal doseči spravo na podlagi spoštovanja ujgurske kulture;
N. ker se je EU v strateškem okviru za človekove pravice in demokracijo zavezala, da si bo še bolj prizadevala spodbujati človekove pravice, demokracijo in pravno državo na vseh področjih svojega zunanjega delovanja ter človekove pravice postaviti v središče svojih odnosov z vsemi tretjimi državami, vključno s strateškimi partnericami;
1. je zelo zaskrbljen zaradi vse bolj represivnega režima, s katerim se soočajo Ujguri in druge muslimanske etnične manjšine, ter zahteva, da oblasti spoštujejo njihove temeljne svoboščine, kot to priporočajo verodostojna poročila; obsoja napotitev več sto tisoč Ujgurov in Kazahov v taborišča za politična prevzgojo na podlagi sistema napovednega policijskega dela, tudi zaradi potovanj v tujino ali ocene, da so preveč verni; poziva kitajske oblasti v regiji Xinjiang, naj zagotovijo informacije o tem, kje se nahajajo pridržane osebe in kakšno je njihovo zdravstveno stanje; poziva kitajsko vlado, naj takoj opusti prakso samovoljnih pridržanj pripadnikov ujgurske in kazaške manjšine brez obtožnice, sojenja ali obsodbe zaradi kaznivega dejanja, naj zapre vsa taborišča in centre za pridržanje ter naj pridržane osebe takoj in brezpogojno izpusti; poudarja, da je vsakršno pridržanje, kadar se uporablja v nasprotju s temeljnim mednarodnim pravom, preganjanje določenih oseb ali skupin iz etničnih, kulturnih ali verskih razlogov in drugi nehumani akti, ki povzročajo veliko trpljenje ali resno škodo, kadar so storjeni kot del razširjenega ali sistematičnega napada na civilno prebivalstvo, nesprejemljivo v mednarodnem pravnem okviru;
2. poziva kitajske oblasti, naj nemudoma in brezpogojno izpustijo ujgurskega akademika Ilhama Tohtija in vse druge zagovornike človekovih pravic, aktiviste, odvetnike, novinarje in vlagatelje peticij, ki so bili pridržani le zaradi mirnega uveljavljanja svobode izražanja, ter končajo stalno zatiranje, ki vključuje pripor, sodno nadlegovanje in ustrahovanje; poziva kitajsko vlado, naj zagotovi, da bodo imeli reden in neomejen dostop do svojih družin in odvetnikov po lastni izbiri ter da njihove družine in njihovi odvetniki ne bodo izpostavljeni mučenju ali drugemu slabemu ravnanju; vztraja, da morajo pogoji pridržanja izpolnjevati standarde iz načel za zaščito vseh oseb, ki so na kakršen koli način pridržane ali zaprte, kakor jih je generalna skupščina OZN sprejela z resolucijo št. 43/173 z dne 9. decembra 1988, vključno z dostopom do zdravstvene oskrbe; poziva k takojšnji, učinkoviti in nepristranski preiskavi domnevnega mučenja Ilhama Tohtija in k sojenju odgovornim;
3. ponovno poziva kitajske oblasti, naj neodvisnim novinarjem in mednarodnim opazovalcem, tudi uradu visokega komisarja OZN za človekove pravice ter nosilcem mandatov v okviru posebnih postopkov Sveta OZN za človekove pravice, omogočijo prost, smiseln in neoviran dostop do avtonomne ujgurske regije Xinjiang; opaža neravnotežje glede medijskega dostopa in svobode medijev med EU in Kitajsko; poziva Kitajsko, naj medijskim hišam iz EU zagotovi enake pravice in dostop, kot jih imajo kitajske medijske hiše v državah članicah; meni, da bi morale EU in države članice na naslednjem zasedanju Sveta OZN za človekove pravice prevzeti vodilno vlogo pri resoluciji o misiji za ugotavljanje dejstev v Xinjiangu;
4. je zelo zaskrbljen zaradi poročil, da kitajski organi nadlegujejo Ujgure v tujini in jih poskušajo prisiliti, da vohunijo za drugimi Ujguri, se vrnejo v Xinjiang ali da o razmerah tam ne govorijo, včasih tudi tako, da pridržijo njihove sorodnike; poziva Komisijo in vse države članice EU, naj nemudoma preučijo ta poročila, sprejmejo posebne ukrepe za zaščito pripadnikov xinjianške diaspore v zadevnih državah in pospešijo prošnje za azil Ujgurov in drugih turško govorečih muslimanov; pozdravlja odločitev nekaterih držav članic, da začasno ustavijo vračanje vseh Ujgurov, Kazahov ali drugih turško govorečih muslimanov na Kitajsko zaradi tveganja samovoljnih pridržanj, mučenja ali drugih oblik slabega ravnanja ter poziva vse druge države članice, da jim sledijo;
5. zaskrbljeno ugotavlja, da je bistveni pomen „dolgoročne stabilnosti“ v Xinjiangu za uspeh pobude En pas, ena pot, privedel do okrepitve dolgoletnih strategij nadzora, okrepljenih z najrazličnejšimi tehnološkimi inovacijami, in povečanja izdatkov za notranjo varnost, pa tudi do uporabe protiterorističnih ukrepov za kriminalizacijo nestrinjanja in nasprotovanja posameznikov s široko opredelitvijo terorizma; izraža globoko zaskrbljenost zaradi ukrepov, ki jih izvaja Kitajska za zagotavljanje „celovitega nadzora“ Xinjianga, in sicer z vzpostavitvijo elektronskega nadzora Skynet na velikih mestnih območjih, namestitvijo sledilnikov GPS na vsa motorna vozila, uporabo optičnih bralnikov za prepoznavanje obrazov na kontrolnih točkah ter železniških in bencinskih postajah ter kampanjo xinjianške policije za zbiranje krvnih vzorcev za dodatno razširitev kitajske podatkovne zbirke DNK; je globoko zaskrbljen tudi, ker Kitajska tovrstno tehnologijo že izvaža za potrebe avtoritarnih režimov po svetu;
6. je globoko zaskrbljen zaradi poročil o morebitni uporabi prisilnega dela iz internacijskih taborišč v dobavni verigi mednarodnih podjetij, ki poslujejo v Xinjiangu, in poročil o sodelovanju s kitajskimi institucijami, ki sodelujejo pri množičnem nadzoru ali pridržanju pripadnikov ujgurskega prebivalstva; poudarja, da bi morali akterji iz zasebnega sektorja preučiti svoje delovanje v regiji Xinjiang, pregledati svoje dobavne verige in zagotoviti, da ne bodo vpleteni v kršitve človekovih pravic, tudi z vzpostavitvijo zanesljivega sistema potrebne skrbnosti na področju človekovih pravic, s čimer bi zagotovili, da ne bodo vpleteni v prisilno delo ali v zatiranje ujgurskega prebivalstva; poudarja, da bi morali biti proizvodi, narejeni v prevzgojnih taboriščih, prepovedani na trgih EU;
7. poziva kitajsko vlado, naj nemudoma objavi seznam vseh pridržanih oseb in vseh, ki so bili izpuščeni, ter naj družine seznani z vsemi podatki o osebah, ki so v regiji Xinjiang izginile;
8. poziva Komisijo, Svet in države članice, naj sprejmejo vse ukrepe, ki so potrebni, da bi prepričali kitajsko vlado, naj zapre taborišča in konča vse kršitve človekovih pravic v Xinjiangu ter spoštuje jezikovne, kulturne, verske in druge temeljne svoboščine Ujgurov; poziva podpredsednika Komisije/visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, ESZD in države članice, naj intenzivneje spremljajo dogajanje na področju človekovih pravic v Xinjiangu, vključno s poostrenim vladnim zatiranjem in nadzorom, ter naj se zasebno in javno ter na najvišji ravni opredelijo proti kršitvam človekovih pravic na Kitajskem; izraža razočaranje nad dejstvom, da 37. krog dialoga o človekovih pravicah med EU in Kitajsko ni prinesel bistvenih rezultatov, čeprav je EU zavzela stališče, da je izgradnja sistema taborišč za politično prevzgojo zaskrbljujoča; obžaluje, da pristop in orodja, ki jih je doslej uporabila EU, niso privedla do oprijemljivega napredka na področju človekovih pravic na Kitajskem, kjer se stanje na tem področju v zadnjem desetletju le še poslabšuje; poziva podpredsednika/visokega predstavnika, naj vztraja pri izvedbi neodvisne preiskave o obsegu in naravi sistema teh taborišč ter številnih obtožbah o domnevnih resnih in sistematičnih kršitvah človekovih pravic; poziva novo Komisijo, naj oblikuje in izvaja celostno strategijo EU, da bi zagotovila dejanski napredek na področju človekovih pravic na Kitajskem;
9. poudarja, da sta EU in Kitajska v skupni izjavi po 21. vrhunskem srečanju ponovno potrdili, da so vse človekove pravice univerzalne, nedeljive, medsebojno odvisne in povezane; poudarja, da mora biti spodbujanje človekovih pravic in pravne države v središču sodelovanja EU s Kitajsko;
10. poziva EU, njene države članice in mednarodno skupnost, naj preučijo možnosti za zaustavitev vsega izvoza in prenosa tehnologije za blago in storitve, ki jih Kitajska uporablja za širitev in izboljšanje svojih sistemov za kibernetski nadzor, tako da ustrezno uporabijo mehanizme za nadzor nad izvozom; v zvezi s tem poziva sozakonodajalca, naj dosežeta skupno stališče o reformi uredbe o dvojni rabi na podlagi interesov nacionalne varnosti in človekovih pravic; poudarja, da je Parlament nadalje razvil in okrepil predlog Komisije o vključitvi strogega nadzora nad izvozom blaga s seznama tehnologije za kibernetski nadzor, in blaga, ki ga ni na seznamu;
11. želi spomniti, da je pomembno, da EU v vseh političnih dialogih in dialogih o človekovih pravicah s kitajskimi oblastmi še naprej opozarja na vprašanje kršitev človekovih pravic na Kitajskem, zlasti v primeru manjšin v Xinjiangu, v skladu z zavezo EU, da bo v svojem pristopu do te države zavzela odločno, jasno in enotno stališče; ponovno poudarja, da se je Kitajska s svojim procesom reform in vse večjim globalnim udejstvovanjem odločila pristopiti k mednarodnemu okviru človekovih pravic, in sicer s podpisom cele vrste mednarodnih pogodb o človekovih pravicah; zato poziva k vzpostavitvi dialoga s Kitajsko, da bi jo spodbudili k uresničevanju teh zavez; poziva kitajske oblasti, naj nadaljujejo z izvajanjem reform, ki so potrebne za ratifikacijo Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki ga je Kitajska podpisala leta 1998, in naj začnejo izvajati priporočila organov OZN za človekove pravice;
12. pozdravlja, da je ameriški kongres sprejel zakon o politiki človekovih pravic Ujgurov in da je Svet za zunanje zadeve pred kratkim odločil, da bo začel pripravljati svetovni režim sankcij za kršitve človekovih pravic; poziva Svet, naj sprejme usmerjene sankcije in zamrznitev sredstev, če bo to primerno in potrebno, proti kitajskim uradnikom, odgovornim za oblikovanje in izvajanje politike množičnega pridržanja Ujgurov in drugih turških muslimanov v regiji Xinjiang, ter za izvajanje hudega zatiranja verske svobode, svobode gibanja in drugih temeljnih pravic v regiji;
13. poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj v svojo komunikacijsko strategijo za tretje države kot orodje vključi dobre prakse medverskega dialoga in naj spodbuja mediacijo v konfliktnih razmerah, da bi zaščitila verske manjšine ter svobodo veroizpovedi in prepričanja;
14. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsedniku Komisije/visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic ter vladi in parlamentu Ljudske republike Kitajske.
– ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Nikaragvi, zlasti resolucij z dne 18. decembra 2008(1), 26. novembra 2009(2), 16. februarja 2017(3), 31. maja 2018(4) in 14. marca 2019(5),
– ob upoštevanju pridružitvenega sporazuma med EU in Srednjo Ameriko iz leta 2012,
– ob upoštevanju državnega strateškega dokumenta EU in večletnega okvirnega programa za obdobje 2014–2020 za Nikaragvo,
– ob upoštevanju sklepov Sveta o Nikaragvi, zlasti sklepov z dne 14. oktobra 2019 o vzpostavitvi okvira za ciljno usmerjene sankcije,
– ob upoštevanju izjav podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, podanih v imenu EU, o razmerah v Nikaragvi, zlasti izjave z dne 20. novembra 2019,
– ob upoštevanju izjave, ki jo je 19. novembra 2019 podal Rupert Colville, tiskovni predstavnik visoke komisarke OZN za človekove pravice,
– ob upoštevanju poročila komisije Organizacije ameriških držav na visoki ravni z dne 19. novembra 2019 o Nikaragvi,
– ob upoštevanju glasil v okviru posebnega mehanizma spremljanja za Nikaragvo (MESENI), ki ga je vzpostavila Medameriška komisija za človekove pravice,
– ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966,
– ob upoštevanju Splošne deklaracije človekovih pravic iz leta 1948,
– ob upoštevanju smernic EU o zagovornikih človekovih pravic iz junija 2004,
– ob upoštevanju nikaragovske ustave,
– ob upoštevanju člena 132(2) in 132(4) Poslovnika,
A. ker so zagovorniki človekovih pravic in drugi kritiki ravnanja nikaragovske vlade na področju človekovih pravic vse pogosteje tarča groženj s smrtjo, ustrahovanja, spletnih obrekovalnih kampanj, nadlegovanja, nadzora, napadov in sodnih pregonov; ker so mednarodne organizacije za človekove pravice poročale, da je bilo zaradi sedanje krize več kot 80 000 ljudi primoranih zapustiti Nikaragvo, represija v državi pa je še močnejša;
B. ker je po zadnjih podatkih mehanizma MESENI umrlo 328 ljudi, več sto je bilo ranjenih, več kot 150 političnih zapornikov je bilo samovoljno pridržanih zgolj zaradi uveljavljanja svojih pravic, 144 študentov pa je bilo izključenih z univerz zaradi sodelovanja na demonstracijah za demokracijo, večjo svobodo in spoštovanje človekovih pravic; ker je urad visokega komisarja OZN za človekove pravice poročal, da je moralo več kot 100 novinarjev in medijskih delavcev zapustiti državo; ker nikaragovska vlada blokira uvoz časopisnega papirja, zaradi česar so številni časopisi prenehali izhajati, med njimi tudi znameniti „Nuevo Diario“;
C. ker so neodvisnost sodstva, politična pluralnost in svoboda zbiranja in izražanja temeljne pravice in nosilni steber demokracije in pravne države;
D. ker je 14. novembra 2019 osem svojcev zaprtih političnih nasprotnikov skupaj z drugimi začelo gladovno stavkati v cerkvi San Miguel v Masaya, da bi pozvali k izpustitvi 130 oseb, ki so jih domnevno pridržali na protestih; ker je policija obkolila cerkev in prekinila vodovodno in električno napeljavo; ker policija nikomur ni dovolila vstopiti v cerkev in je tako preprečila dostavo humanitarne in zdravstvene pomoči;
E. ker je bila isto noč pridržana skupina vsaj 13 pripadnikov opozicije, potem ko so obkoljenim dostavili nekaj vode, med njimi tudi nikaragovska in belgijska zagovornica človekovih pravic Amaya Eva Coppens, ki je bila zaradi protestov osem mesecev v priporu in je bila 11. junija 2019 skupaj z več kot 100 drugimi političnimi zaporniki izpuščena na podlagi zakona o amnestiji; ker ta zakon ni združljiv z mednarodnimi standardi in ohranja nekaznovanost, saj izključuje preiskavo domnevnih kaznivih dejanj, ki naj bi jih storili protestniki;
F. ker je nikaragovsko državno tožilstvo to skupino neupravičeno obtožilo več kaznivih dejanj, vključno z ugrabitvijo, nezakonitim posedovanjem strelnega orožja in terorizmom, kar pomeni očitno kršitev zagotavljanja dolžnega pravnega postopanja in kratenje njihove pravice do poštenega sojenja; ker tudi razmere v nikaragovskih zaporih ne izpolnjujejo mednarodnih standardov; ker so člani nikaragovske opozicije jasno poročali o mučenju in spolnem nasilju v zaporu;
G. ker po podatkih MESENI nikaragovska vlada z zastraševanjem in nadzorom še zaostruje preganjanje družin žrtev demokratične, institucionalne in politične krize, da bi tako preprečila zasebne in javne dejavnosti v spomin na njihove bližnje in iskanje pravice;
H. ker naj bi po podatkih sveta OZN za človekove pravice nikaragovska vlada izvajala povračilne ukrepe proti tistim, ki opozarjajo na stanje človekovih pravic v Nikaragvi in ki se obračajo na uradnike in mehanizme OZN in drugih mednarodnih organizacij;
I. ker je nikaragovska vlada iz države izgnala mednarodni organizaciji, na primer Medameriško komisijo za človekove pravice in regionalni urad visokega komisarja OZN za človekove pravice za Srednjo Ameriko, ki sta pozivali k spoštovanju človekovih pravic v državi ter se zavzemali za mirno reševanje konflikta in nacionalno spravo; ker bi vrnitev obeh organizacij pomenila jamstvo, da bo vlada izpolnila dogovore z opozicijo, o katerih se pogajanja; ker se je zatiranje organizacij civilne družbe še okrepilo, saj so jim odvzeli pravni status, in to v državi, ki ima šibko institucionalno strukturo, kar pomeni, da so žrtve zatiranja dvojno kaznovane;
J. ker je bil visokim uradnikom iz nekaterih držav članic EU večkrat preprečen vstop v Nikaragvo; ker je nikaragovska vlada komisiji Organizacije ameriških držav na visoki ravni za Nikaragvo, ki se je zavzemala za volilno reformo, preprečila vstop v državo; ker je volilna reforma bistvena za ustrezno vzpostavitev demokratičnih institucij v Nikaragvi;
K. ker nikaragovska vlada ne kaže zanimanja, da bi nadaljevala verodostojni in vključujoč dialog z državljansko koalicijo in bi se držala vseh dogovorov iz marca 2019; ker so februarja 2019 znova stekla pogajanja med vlado in državljansko koalicijo; ker je bil 27. marca 2019 dosežen dogovor o izpustitvi oseb, ki jim je bila odvzeta prostost zaradi protestov leta 2018; ker je bil 29. marca 2019 dosežen še dogovor o okrepitvi pravic in jamstev za državljane; ker je državljanska koalicija 20. maja 2019 zapustila pogajalsko mizo, češ da se dogovora ne izpolnjujeta dovolj; ker je vlada 11. junija 2019 izpustila 492 oseb, ki so jih pridržali zaradi protestov iz leta 2018; ker pogajanja kljub poskusom oživitve ostajajo na mrtvi točki;
L. ker komisija Organizacije ameriških držav na visoki ravni za Nikaragvo meni, da ukrepi, ki jih je od aprila 2018 nikaragovska vlada sprejela ali jih dovoljuje, niso v skladu s pravicami in jamstvi, ki jih zagotavlja nikaragovska ustava iz leta 1987, kar pomeni, da spreminjajo ustavno ureditev, kar resno ogroža demokratični red v Nikaragvi, kot je določen v členu 20 medameriške demokratične listine;
M. ker morajo biti razvoj in utrjevanje demokracije in pravne države ter spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin sestavni del zunanje politike EU, tudi pridružitvenega sporazuma med EU in državami Srednje Amerike iz leta 2012; ker ta sporazum vključuje klavzulo o demokraciji, ki je celo njegov bistveni element; ker bi bilo treba glede na sedanje razmere uporabiti klavzulo o demokraciji in začasno prekiniti izvajanje sporazuma za Nikaragvo;
1. izraža solidarnost z nikaragovskim prebivalstvom in obsoja vse represivne ukrepe nikaragovske vlade, zlasti povzročene smrti, vsesplošno represijo in omejevanje svobode izražanja, zbiranja in demonstracij, prepoved nevladnih organizacij in civilne družbe, izgon mednarodnih organizacij iz države, zapiranje medijev in napade nanje, omejevanje pravice do obveščenosti ter izključitev študentov z univerz;
2. poziva nikaragovsko vlado, naj preneha s trajno represijo oporečnikov in stalnim vzorcem samovoljnih aretacij, mučenja in spolnega nasilja ter naj ne kriminalizira, preganja in napada zagovornikov človekovih pravic, političnih nasprotnikov, družin žrtev in drugih nasprotnikov ter nemudoma razpusti paravojaške sile, ki delujejo v državi; poziva k takojšnji, nepristranski, pregledni in temeljiti preiskavi nasilja;
3. poziva k takojšnji izpustitvi vseh samovoljno pridržanih, tudi Amaye Eve Coppens, k opustitvi vseh obtožb proti njim ter k spoštovanju temeljnih pravnih jamstev; poziva, naj odgovorni za kršitve človekovih pravic in ogrožanje demokracije ter pravne države, odgovarjajo za svoja dejanja; poudarja, da morajo nikaragovske oblasti poskrbeti za varnost ter fizično in psihično dobrobit vseh, ki so bili pridržani, ter jim zagotoviti ustrezno zdravstveno oskrbo;
4. poziva k neodvisnemu pregledu obsodb in kazenskih sankcij, da bi se sodstvo, vključno z imenovanji, reformiralo v skladu z mednarodnimi standardi, kot so temeljna načela o neodvisnosti sodstva in smernice o vlogi tožilcev;
5. poziva k reviziji zakona o pomilostitvi in zakona o celoviti oskrbi žrtev, da bi žrtvam zagotovili pravico do resnice, sodnega varstva in ustrezne odškodnine;
6. vztraja, naj se medijskim hišam vrne zaplenjeno premoženje in obnovijo začasno odpovedane licence, ter poudarja, da jim je treba omogočiti opravljanje dela brez ovir ali povračilnih ukrepov;
7. pozdravlja odločitev Sveta, da bo sprejel okvir za ciljno usmerjene omejevalne ukrepe za odgovorne za kršitve človekovih pravic, zlorabe in zatiranje civilne družbe ter demokratične opozicije v Nikaragvi; poziva države članice, naj se hitro dogovorijo o posebnem seznamu posameznikov in subjektov, ki jih je treba sankcionirati, vključno s predsednikom in podpredsednico;
8. obsoja nepripravljenost nikaragovske vlade, da bi ponovno začela pomemben notranji dialog; poziva oblasti, naj ponovno vzpostavijo dialog z državljansko koalicijo, da bi našli demokratično, trajnostno in miroljubno rešitev ter bi se lahko v celoti izvedli dogovori iz marca 2019; poudarja, da je treba zagotoviti politične in državljanske svoboščine za vse Nikaragovce, vrnitev oseb v izgnanstvu, vrnitev mednarodnih organizacij in sodelovanje z njimi, povrnitev pravnega statusa organizacijam s področja človekovih pravic ter uvedbo verodostojnega volilnega postopka z reformirano vrhovno volilno komisijo, da bi se lahko takoj izvedle pravične in pregledne volitve ob navzočnosti mednarodnih opazovalcev;
9. poziva podpredsednika/visokega predstavnika in delegacijo EU v Nikaragvi, naj pozorno spremljata razvoj razmer v državi ter še najprej obravnavata težave zapornikov, študentov, protestnikov, družin žrtev in novinarjev v zvezi s človekovimi pravicami, ki so nastale zaradi razmer v državi; poziva Komisijo, naj zagotovi, da njena pomoč pri sodelovanju povečuje podporo civilni družbi, zlasti zagovornikom človekovih pravic, in da nikakor ne prispeva k sedanjim represivnim politikam nikaragovskih oblasti;
10. opozarja, da mora Nikaragva glede na pridružitveni sporazum med EU in državami Srednje Amerike spoštovati in utrditi načela pravne države, demokracije in človekovih pravic, in zahteva, da se glede na sedanje okoliščine uveljavi demokratična klavzula pridružitvenega sporazuma;
11. poziva delegacijo EU in države članice z diplomatskimi misijami na terenu, naj v celoti izvajajo smernice EU o zagovornikih človekovih pravic in zagotovijo vso ustrezno podporo pridržanim zagovornikom človekovih pravic, vključno z obiski v zaporih in spremljanjem sojenj;
12. poziva, naj se v Nikaragvo čim prej napoti delegacija Parlamenta, da bi lahko nadaljevali spremljanje razmer v državi, in poziva nikaragovske oblasti, naj omogočijo neoviran vstop v državo, pa tudi dostop do vseh sogovornikov in prostorov;
13. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, generalnemu sekretarju Organizacije ameriških držav, Evro-latinskoameriški parlamentarni skupščini, Srednjeameriškemu parlamentu, skupini iz Lime ter vladi in parlamentu Republike Nikaragve.
– ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Iranu, vključno z zadnjo z dne 19. septembra 2019 o Iranu, zlasti položaju zagovornikov pravic žensk in zaprtih državljanov EU z dvojnim državljanstvom(1),
– ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 4. februarja 2019 o Iranu,
– ob upoštevanju izjave podpredsednika Komisije/visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Josepa Borrella Fontellesa z dne 8. decembra 2019 v imenu EU o nedavnih protestih v Iranu,
– ob upoštevanju izjave uradne govorke Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD) z dne 21. novembra 2019 o dogajanju v Iranu,
– ob upoštevanju sklepa Sveta z dne 12. aprila 2018 o podaljšanju omejevalnih ukrepov za nadaljnjih 12 mesecev zaradi hudih kršitev človekovih pravic v Iranu,
– ob upoštevanju smernic EU o zagovornikih človekovih pravic,
– ob upoštevanju ustreznih smernic EU o smrtni kazni ter o mučenju in drugih krutih, nečloveških ali poniževalnih kaznih ali ravnanju, pa tudi smernic EU o človekovih pravicah glede svobode izražanja na spletu in drugje,
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2016 o strategiji EU do Irana po jedrskem sporazumu(2),
– ob upoštevanju resolucije Generalne skupščine OZN št. 73/181 z dne 17. decembra 2018 o razmerah na področju človekovih pravic v Islamski republiki Iran,
– ob upoštevanju poročila posebnega poročevalca OZN o razmerah na področju človekovih pravic v Islamski republiki Iran z dne 30. januarja 2019,
– ob upoštevanju Splošne deklaracije človekovih pravic iz leta 1948,
– ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP) iz leta 1966, katerega država pogodbenica je tudi Iran,
– ob upoštevanju člena 132(2) in 132(4) Poslovnika,
A. ker je več deset tisoč ljudi iz vsega Irana in vseh delov družbe uveljavilo svojo temeljno pravico do svobode zbiranja ter izrazilo nezadovoljstvo zaradi gospodarskih razmer, ki jih je povzročilo povečanje cen goriva za vsaj 50 %, v največjih nemirih v zadnjih 40 letih;
B. ker so iranske varnostne sile kljub stalnim mednarodnim pozivom k zadržanosti uporabile nesorazmerna sredstva in silo proti protestnikom; ker so iranske varnostne sile po poročanju civilne družbe streljale na neoborožene protestnike, ki niso predstavljali neposredne grožnje, in to domnevno z namenom, da bi jih ubile;
C. ker so bile po navedbah organizacije Amnesty International med protesti ubite najmanj 304 osebe, tudi otroci, še veliko več pa je bilo ranjenih, in ker je bilo aretiranih več tisoč protestnikov, pa tudi novinarjev, zagovornikov človekovih pravic in študentov; ker iranske oblasti niso objavile uradnega števila mrtvih, trupel žrtev pa nočejo predati njihovim svojcem;
D. ker so iranske oblasti 16. novembra 2019 za pet dni skoraj popolnoma onemogočile internetne komunikacije in s tem prekinile skoraj vse načine spletnega komuniciranja za osebe v Iranu ter preprečile vsakršen tok informacij v zvezi z nasilno represijo; ker je onemogočanje internetnih komunikacij kršitev temeljne pravice do dostopa do informacij, ki pomeni nesorazmerno omejevanje svobode izražanja in je postalo stalen način delovanja oblasti;
E. ker v svoji resoluciji z dne 25. oktobra 2016 o strategiji EU do Irana po jedrskem sporazumu(3) poudarja pomen spoštovanja smernic EU o človekovih pravicah, tudi za zagovornike človekovih pravic, v odnosih med EU in Iranom;
F. ker so zagovorniki človekovih pravic, novinarji, odvetniki in spletni aktivisti v Iranu še vedno tarče nadlegovanja, samovoljnih aretacij, pridržanja in pregona zaradi svojega dela; ker so iransko obveščevalno ministrstvo in druge sile začeli ostro zatirati civilno družbo; ker je 77 pripadnikov reformistične opozicije, v glavnem članov stranke Fronta za sodelovanje, v izjavi za javnost obsodilo pretirano uporabo sile pri zatiranju protestov; ker jih je bilo nekaj izmed njih privedenih pred iransko sodišče, saj naj bi „širili propagando zoper Islamsko republiko“, Mohamed Kjanuš Rad in Mehdi Mahmudian pa sta bila aretirana;
G. ker iranska sodišča pogosto ne zagotovijo poštenega sojenja ter ne dovolijo dostopa do pravnega svetovanja in obiskov predstavnikov konzulatov, OZN ali humanitarnih organizacij, dovolijo pa, da se kot dokaz uporabljajo z mučenjem pridobljena priznanja; ker ne obstajajo neodvisni mehanizmi za zagotavljanje odgovornosti v sodstvu in ker še vedno obstajajo resni pomisleki glede politizacije sodnikov, zlasti tistih, ki predsedujejo revolucionarnim sodiščem;
H. ker je mnogo oseb z dvojnim državljanstvom EU/Iran pridržanih zaradi svojega aktivizma v zvezi s človekovimi pravicami ali svojega akademskega dela; ker sta dva francoska raziskovalca zaprta v Iranu od junija 2019, in sicer Fariba Adelkhah ter, kot je bilo nedavno potrjeno, Roland Marchal;
1. izraža sožalje družinam žrtev; ranjenim osebam želi čimprejšnje okrevanje;
2. obžaluje zelo razširjeno in nesorazmerno uporabo sile, ki jo Iran uporablja proti nenasilnim protestnikom, ki zgolj uveljavljajo svoje pravice do svobode izražanja, združevanja in mirnega zbiranja; poudarja, da takšno ravnanje ni sprejemljivo, in iranske oblasti poziva, naj objavijo skupno število smrtnih žrtev in pridržanih, izvedejo hitre, nepristranske, neodvisne in transparentne preiskavo o obtožbah nesorazmerne uporabe sile, vključno z neposrednim zatiranjem protestnikov s strani varnostnih sil, ter poskrbijo, da bodo storilci odgovarjali za povzročeno nasilje;
3. zahteva, da se brezpogojno izpustijo vsi protestniki, zagovorniki človekovih pravic in novinarji, ki so trenutno v priporu v Iranu zaradi uveljavljanja svojih legitimnih pravic do svobode izražanja in svobode zbiranja; poleg tega zahteva, da oblasti vsem družinam sporočijo, kje so pridržani njihovi sorodniki, ter poziva, naj se odvetnikom in mednarodnim opazovalcem omogoči neoviran dostop do vseh, ki so bili pridržani med protesti, ter naj se o identiteti zapornikov obvesti mednarodna skupnost; ponavlja pozive Parlamenta k izpustitvi Nazanin Zaghari-Ratcliffe in številni drugi, ki so bili nezakonito pridržani;
4. odločno obsoja odločitev Irana, da onemogoči internetni dostop do globalnih omrežij, kar je iranskim državljanom preprečilo komunikacijo in prost pretok informacij; poudarja, da so takšni ukrepi očitna kršitev svobode govora; poziva iranske oblasti, naj odpravijo vse blokade spletnih komunikacij in storitev;
5. poudarja, da je treba vedno spoštovati temeljne pravice, kot sta svoboda izražanja in zbiranja, ter poziva iranske oblasti, naj spoštujejo svoje mednarodne obveznosti, tudi v okviru MPDPP;
6. poziva OZN, zlasti njen Svet za človekove pravice, naj nemudoma sproži celovito preiskavo o dogodkih v zadnjih tednih, in sicer pod vodstvom posebnega poročevalca OZN o razmerah na področju človekovih pravic v Iranu, da bi preiskali obtožbe o hudih kršitvah človekovih pravic v tej državi od začetka protestov, ter poziva Iran, naj preiskovalcem omogoči poln in neomejen dostop;
7. opozarja na svojo resolucijo z dne 19. septembra 2019; globoko obžaluje, ker ni napredka v primerih oseb z dvojnim državljanstvom EU/Iran, ki so pridržane v Iranu; poziva iranske oblasti, naj nemudoma izpustijo Rolanda Marchala in Faribo Adelkhah, pa tudi vse zagovornike človekovih pravic, ki so bili zaprti in obsojeni zgolj zato, ker so uveljavljali svoje pravice do svobode izražanja, svobode združevanja in mirnega zbiranja;
8. poziva EU in podpredsednika/visokega predstavnika, naj v dvostranskih in večstranskih forumih, zlasti pa v političnem dialogu na visoki ravni med EU in Iranom, še naprej načenjata vprašanja človekovih pravic z iranskimi oblastmi;
9. ponovno poudarja, da v celoti podpira dobitnika nagrade Saharova Nasrin Sotudeh in Džafarja Panahija; obžaluje, da je Nasrin Sotudeh, ki prestaja kazen 33 let zapora in 148 udarcev z bičem, še vedno v zaporu, ter vztraja, naj se jo takoj in brezpogojno izpusti; poziva iranske oblasti, naj prekličejo prepoved potovanja, ki za Džafarja Panahija velja od leta 2010;
10. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropski službi za zunanje delovanje, podpredsedniku Komisije/visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic, vrhovnemu vodji Islamske republike Iran, predsedniku Islamske republike Iran in poslancem iranske skupščine.