Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. januarja 2020 o Burundiju, zlasti svoboda izražanja (2020/2502(RSP))

P9_TA(2020)0011 RC-B9-0054/2020

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Burundiju, zlasti resolucij z dne 9. julija 2015(1), 17. decembra 2015(2), 19. januarja 2017(3), 6. julija 2017(4) in 5. julija 2018(5),

–  ob upoštevanju sklepa Komisije z dne 30. oktobra 2019 o financiranju letnega akcijskega programa za Republiko Burundi za leto 2019,

–  ob upoštevanju izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko v imenu EU o pridružitvi nekaterih tretjih držav o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Burundiju z dne 29. novembra 2019,

–  ob upoštevanju poročil generalnega sekretarja OZN z dne 23. februarja 2017, 25. januarja 2018 in 24. oktobra 2019 o razmerah v Burundiju,

–  ob upoštevanju poročila komisije za preiskavo o Burundiju v okviru Sveta OZN za človekove pravice iz septembra 2019,

–  ob upoštevanju pisma z dne 9. decembra 2019, v katerem je 39 poslancev Evropskega parlamenta pozvalo k izpustitvi novinarjev burundijske medijske hiše Iwacu,

–  ob upoštevanju izjave podpredsednika Komisije/visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 10. decembra 2019 v imenu EU o dnevu človekovih pravic,

–  ob upoštevanju resolucij varnostnega sveta OZN št. 2248 z dne 12. novembra 2015 in št. 2303 z dne 29. julija 2016 o razmerah v Burundiju,

–  ob upoštevanju poročila komisije za preiskavo o Burundiju, ki je bilo predstavljeno Svetu OZN za človekove pravice dne 15. junija 2017,

–  ob upoštevanju izjave za medije Varnostnega sveta OZN z dne 13. marca 2017 o razmerah v Burundiju,

–  ob upoštevanju neodvisne preiskave OZN o Burundiju (UNIIB), objavljene 20. septembra 2016,

–  ob upoštevanju mirovnega in spravnega sporazuma iz Aruše za Burundi z dne 28. avgusta 2000,

–  ob upoštevanju izjave o Burundiju, sprejete na vrhu Afriške unije 13. junija 2015,

–  ob upoštevanju resolucije Sveta OZN za človekove pravice 36/19 z dne 29. septembra 2017 o podaljšanju mandata komisije za preiskavo o Burundiju,

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU) 2015/1755 z dne 1. oktobra 2015(6) ter sklepov Sveta (SZVP) 2015/1763 z dne 1. oktobra 2015(7), (SZVP) 2016/1745 z dne 29. septembra 2016(8) in (SZVP) 2019/1788 z dne 24. oktobra 2019(9) o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Burundiju,

–  ob upoštevanju izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko v imenu Evropske unije o razmerah v Burundiju pred ustavnim referendumom z dne 8. maja 2018,

–  ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi, ki je bil podpisan v Cotonouju dne 23. junija 2000 (sporazum iz Cotonouja),

–  ob upoštevanju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev, ki je bila sprejeta 27. junija 1981 in je začela veljati 21. oktobra 1986 ter jo je ratificiral Burundi,

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta (EU) 2016/394 z dne 14. marca 2016 o zaključku postopka posvetovanj z Republiko Burundi na podlagi člena 96 Sporazuma o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi(10),

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije človekovih pravic,

–  ob upoštevanju razdelka, ki se v poročilu organizacije Human Rights Watch za leto 2019 nanaša na Burundi,

–  ob upoštevanju svetovnega indeksa svobode tiska za leto 2019, ki ga je določila organizacija Novinarji brez meja,

–  ob upoštevanju členov 144(5) in 132(4) Poslovnika,

A.  ker so zaradi predsedniških volitev leta 2015, za katere je misija OZN za opazovanje volitev v Burundiju menila, da so jih zaznamovale hude kršitve temeljnih pogojev za učinkovito izvrševanje volilne pravice, in ki jih je opozicija bojkotirala, nastali državljanski nemiri;

B.  ker so neodvisne radijske postaje še vedno zaprte, številni novinarji se še vedno ne morejo vrniti iz izgnanstva, tisti, ki so ostali, pa težko svobodno opravljajo svoje delo, saj jih pogosto nadlegujejo predstavniki varnostnih sil, ki jih spodbuja uradna razprava, v kateri se nestrankarski mediji povezujejo s sovražniki naroda;

C.  ker razmere v Burundiju ostajajo zaskrbljujoče, saj se poroča o številnih kršitvah temeljnih državljanskih in političnih svoboščin, vse višje cene pa negativno vplivajo na ekonomske in družbeno-kulturne pravice, kot so pravica do ustreznega življenjskega standarda, pravica do izobraževanja, pravica do ustrezne hrane in sitosti, pravice žensk, pravica do dela in sindikalne pravice;

D.  ker so prizadevanja za dosego politične rešitve v okviru dialoga znotraj države na mrtvi točki, kar resno ogroža izvedbo volitev, predvidenih v maju 2020; ker lahko te volitve in odsotnost plodnega političnega dialoga dodatno utrdijo pot Burundija v avtoritarizem; ker ostaja negotovost glede sodelovanja vseh deležnikov v procesu, na čedalje ožjem političnem prostoru in s potrebo po ustvarjanju okoliščin za mirne, pregledne in verodostojne volitve;

E.  ker je komisija za preiskavo o Burundiju v okviru Sveta OZN za človekove pravice v poročilu z dne 4. septembra 2019 poudarila, da nekaj mesecev pred predsedniškimi in parlamentarnimi volitvami leta 2020 prevladuje strah in se ustrahujejo nasprotniki vladajoče stranke CNDD-FDD, napetosti pred majskimi volitvami se stopnjujejo, lokalne oblasti in pripadniki zloglasne Imbonerakure, mladinske sekcije stranke na oblasti, pa še naprej izvajajo nasilje iz političnih razlogov in hudo kršijo človekove pravice; ker je kljub večkratnim zahtevam omenjene komisije vlada v Burundiju zavrnila sodelovanje z njo;

F.  ker je urad OZN za človekove pravice v Burundiju, ki je sodeloval z burundijsko vlado pri graditvi miru, reformi varnostnega sektorja in reformi pravosodja ter je pomagal vzpostaviti institucionalne zmogljivosti in zmogljivosti civilne družbe na področju človekovih pravic, od marca 2019 zaprt na zahtevo vlade Burundija, ki je že oktobra 2016 zavrnila vse oblike sodelovanja z uradom;

G.  ker je Svetovna banka ocenila gospodarsko rast Burundija v letu 2019 na 1,8 %, v letu 2018 pa je bila 1,7 %; ker skupni državni proračun za obdobje 2019–2020 kaže primanjkljaj v višini 189,3 milijarde burundijskih frankov (14,26 %) v primerjavi s primanjkljajem v višini 163,5 milijarde burundijskih frankov v istem času v obdobju 2018–2019; ker je bilo po podatkih UNHCR 30. septembra 2019 v sosednjih državah 369 517 burundijskih beguncev; ker se je od septembra 2017 78 000 beguncev prostovoljno vrnilo v Burundi; ker je bilo do 28. februarja 2019 notranje razseljenih 130 562 Burundijcev;

H.  ker je organizacija Novinarji brez meja na svetovnem indeksu svobode tiska za leto 2019 med 180 državami Burundi uvrstila na 159. mesto; ker sta svoboda izražanja in svoboda govora bistvenega pomena za zagotovitev svobodnih volitev z udeležbo informiranih državljanov; ker je svobodno, neodvisno in nepristransko novinarstvo rezultat temeljne človekove pravice do svobode govora; ker so tradicionalni mediji pod državnim nadzorom, kot so radio in časopisi, še vedno prevladujoči vir informacij; ker je treba okrepiti medijsko pismenost ter dostop do interneta in družbenih medijev, da bi se omogočil dostop do informacij, povečala socialna in politična stabilnost in dialog ter tako zagotovile svobodne in pravične volitve z udeležbo informiranih državljanov;

I.  ker je Burundi ena najrevnejših držav na svetu, saj 74,7 % prebivalstva živi v revščini, in je na indeksu človekovega razvoja uvrščena na 185. mesto od 189; ker več kot 50 % burundijskega prebivalstva živi v stalnem pomanjkanju prehranske varnosti, skoraj polovica prebivalstva je mlajša od 15 let in samo v letu 2019 je več kot osem milijonov ljudi zbolelo za malarijo, več kot 3000 pa jih je nato zaradi te bolezni tudi umrlo; ker v državi zaradi revščine, slabih socialnih storitev, visoke brezposelnosti mladih in pomanjkanja priložnosti še naprej prihaja do nasilja;

J.  ker je burundijski svet za nacionalno varnost 27. septembra 2018 napovedal trimesečno začasno prekinitev delovanja mednarodnih nevladnih organizacij, kar resno ovira delovanje približno 130 mednarodnih nevladnih organizacij, od katerih so nekatere zagotavljale nujno življenjsko pomoč;

K.  ker je vlada 18. julija 2019 sprejela dva odloka o ustanovitvi medministrskega odbora za spremljanje in ocenjevanje mednarodnih nevladnih organizacij, ki delujejo v Burundiju;

L.  ker je vlada po zaprtju Urada visokega komisarja OZN za človekove pravice v Burundiju 28. februarja 2019 zavrnila vsakršno priznanje kršenja človekovih pravic in ne kaže pripravljenosti, da bi ohranila kakršno koli obliko sodelovanja z uradom; ker je komisija za preiskavo o Burundiju trenutno edini neodvisni mednarodni organ, ki preiskuje kršitve in zlorabe človekovih pravic v Burundiju;

M.  ker burundijske oblasti še nadalje v celoti in sistematično zavračajo delo komisije ter so ji zavrnile vstop v državo, saj ji očitajo, da je politično pristranska, vendar niso predložile nobenih dokazov za utemeljitev teh obtožb;

N.  ker se je Burundi oktobra 2017 umaknil iz Rimskega statuta o ustanovitvi Mednarodnega kazenskega sodišča; ker burundijska vlada kljub pozivom mednarodne skupnosti, naj začne postopek za ponovni pristop k Rimskemu statutu, še ni ukrepala;

O.  ker sta Tanzanija in Burundi leta 2019 podpisala sporazum, da se bo do 31. decembra 2019 180 000 burundijskih beguncev vrnilo iz Tanzanije v državo izvora; ker je UNHCR avgusta 2019 poročal, da razmere v Burundiju niso ugodne za spodbujanje vračanja, saj so povratniki najpogostejše žrtve zlorab človekovih pravic;

P.  ker je burundijski javni tožilec 30. decembra 2019 na 15-letno zaporno kazen obsodil štiri novinarje iz časopisne hiše Iwacu, in sicer Christine Kamnikzi, Agnès Ndirubusa, Térenca Mupozenziija, Egideja Harerimaneja, in njihovega voznika Adolpha Masabarakizeja, ki so bili 22. oktobra 2019 aretirani v občini Musicati v pokrajini Bubanza, medtem ko so poročali o spopadih med uporniki in vladnimi silami v severozahodnem Burundiju, ker so obtoženi vpletenosti v ogrožanje notranje državne varnosti;

Q.  ker je od 22. julija 2016 pogrešan poročevalec časopisne hiše Iwacu Jean Bigirimana, ki naj bi ga nazadnje videli v priporu članov nacionalne obveščevalne službe v Muramvyi, 45 km vzhodno od glavnega mesta Bujumbura; ker burundijski organi niso nikoli ničesar sporočili o njegovem izginotju;

R.  ker so bili 13. oktobra 2015 v svoji hiši v Bujumburi umorjeni novinar Christophe Nkezabahizi, njegova žena in njuna otroka; ker si oblasti niso dejansko prizadevale raziskati tega nasilnega kaznivega dejanja in privesti storilce pred sodišče;

S.  ker člen 31 burundijske ustave zagotavlja svobodo izražanja, vključno s svobodo tiska; ker je Burundi pogodbenica Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev, ki vsem Burundijcem zagotavlja pravico do prejemanja in širjenja informacij; ker ima burundijska vlada dolžnost spodbujati in ščititi pravico do svobode izražanja in združevanja, zapisano v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah, katerega država pogodbenica je Burundi;

T.  ker je prostor za civilno družbo in medije v zadnjih letih veliko bolj omejen, številni aktivisti civilne družbe in neodvisni novinarji pa so še vedno v izgnanstvu; ker se mnogi, ki so ostali v Burundiju, soočajo z zastraševanjem, pridržanji ali poskusi sojenja na podlagi izmišljenih obtožb;

U.  ker so vlada in člani mladinske sekcije vladajoče stranke Imbonerakure organizirali nacionalno kampanjo za zbiranje „prostovoljnih“ prispevkov prebivalstva za pomoč pri financiranju volitev leta 2020; ker je v poročilu organizacije Human Rights Watch z dne 6. decembra 2019 ugotovljeno, da so v ta namen člani Imbonerakure in lokalni vladni uradniki pogosto uporabljali nasilje in ljudi ustrahovali, omejevali gibanje in dostop do javnih storitev ter pretepali tiste, ki tega niso storili;

V.  ker je bil aktivist na področju človekovih pravic Germain Rukuki, član Združenja kristjanov za odpravo mučenja, aprila 2019 obsojen na 32 let zapora z obtožbo o uporu in ogrožanju državne varnosti, sodelovanju v uporniškem gibanju in pri napadih na vodjo države; ker je bil avgusta 2018 aktivist Nestor Nibitanga, opazovalec Združenja za varstvo človekovih pravic in zaprtih oseb, obsojen na pet let zapora zaradi ogrožanja državne varnosti;

W.  ker je od maja 2019 v Burundiju prepovedano predvajanje medijskih hiš BBC in Voice of America, saj so bila njuna dovoljenja začasno preklicana, najprej za šest mesecev, kot je takrat poročal Odbor za zaščito novinarjev; ker je 29. marca 2019 burundijski regulativni svet za medije, Nacionalni svet za komunikacije, sporočil, da je preklical operativno licenco za BBC in podaljšal začasno prepoved za Voice of America; ker je Nacionalni svet za komunikacije vsem novinarjem v Burundiju prepovedal nudenje informacij, ki bi jih lahko medijski hiši BBC ali Voice of America neposredno ali posredno predvajali;

X.  ker je Svet 24. oktobra 2019 podaljšal omejevalne ukrepe proti Burundiju do 24. oktobra 2020;

Y.  ker ti ukrepi vključujejo prepoved potovanja in zamrznitev sredstev za štiri osebe, ki naj bi s svojimi dejavnostmi spodkopavale demokracijo ali ovirale politično reševanje krize v Burundiju;

Z.  ker so prizadevanja Vzhodnoafriške skupnosti, da bi našla posredniško rešitev za politično krizo, ki jo je leta 2015 sprožila predsednikova odločitev, da kandidira še za tretji mandat, na mrtvi točki; ker je predsednik Pierre Nkurunziza večkrat ponovil, da ne bo kandidiral za ponovni mandat, vladajoča stranka pa še ni imenovala svojega kandidata za prihodnje predsedniške volitve;

1.  odločno obsoja sedanje omejitve svobode izražanja v Burundiju, vključno z obsežnejšimi omejitvami javnih svoboščin, pa tudi obsežne kršitve človekovih pravic, ustrahovanje in samovoljne aretacije novinarjev ter prepoved medijskih prenosov, ki so okrepile vzdušje strahu med mediji v Burundiju, povečale omejitve pri poročanju ter preprečile ustrezno poročanje, zlasti v času pred volitvami leta 2020;

2.  je še naprej globoko zaskrbljen zaradi razmer na področju človekovih pravic v Burundiju, ki ogrožajo morebitne pobude za spravo, mir in pravičnost, zlasti nenehne samovoljne aretacije in zunajsodne usmrtitve;

3.  odločno obsoja nadaljnje poslabševanje razmer na področju človekovih pravic v tej državi, zlasti za dejanske in domnevne podpornike opozicije, vključno z Burundijci, ki se vračajo iz tujine; želi spomniti, da Burundi zavezuje klavzula o človekovih pravicah iz Sporazuma iz Cotonouja; poziva burundijske oblasti, naj nemudoma zaustavijo ta trend zlorab in spoštujejo obveznosti države na področju človekovih pravic, vključno s tistimi, ki so vključene v Afriško listino o človekovih pravicah in pravicah ljudstev, MPDPP ter druge mednarodne mehanizme, ki jih je vlada ratificirala;

4.  opozarja burundijsko vlado, da pogoji za izvedbo vključujočih, verodostojnih, miroljubnih in preglednih volitev vključujejo pravico do svobode izražanja, dostopa do informacij, svobode tiska, svobode medijev in obstoja prostega območja, na katerem lahko zagovorniki človekovih pravic govorijo brez ustrahovanja ali strahu pred povračilnimi ukrepi; zato poziva burundijske oblasti, naj odpravijo ukrepe, ki omejujejo ali ovirajo delo civilne družbe in ki omejujejo dostop do neodvisnih tradicionalnih in sodobnih medijev ter njihovo svobodo;

5.  poziva burundijske oblasti, naj umaknejo obtožbe proti nedavno zaprtim novinarjem spletnega portala Iwacu ter jih nemudoma in brezpogojno izpustijo, kar velja tudi za vse druge, ki so bili aretirani zaradi izvrševanja svojih temeljnih pravic;

6.  poudarja bistveno vlogo civilne družbe in novinarjev v demokratični družbi, zlasti v okviru bližajočih se volitev, ter poziva burundijske oblasti, naj prenehajo z ustrahovanjem, nadlegovanjem in samovoljnimi aretacijami novinarjev, zagovornikov človekovih pravic in članov opozicije; poziva jih tudi, naj zagovornikom človekovih pravic in novinarjem omogočijo nemoteno izvajanje svojih legitimnih nalog preiskovanja kršitev človekovih pravic in poročanja o njih;

7.  je zelo zaskrbljen zaradi vedno več notranje razseljenih prebivalcev Burundija in sosednjih držav; poziva EU, naj poveča financiranje in druga humanitarna prizadevanja za Burundijce, ki so notranje razseljene osebe ali begunci;

8.  poziva burundijske oblasti, naj prenehajo izsiljevati državljane in zagotovijo, da se nikomur ne bo preprečeval dostop do javnih dobrin in storitev, kot so zdravstvo, prehrana, voda in izobraževanje, ter naj humanitarnim akterjem omogočijo, da delujejo neodvisno in zagotavljajo pomoč na podlagi dolžnosti za izpolnjevanje najnujnejših potreb;

9.  poudarja, da so potrebni znatne izboljšave političnih razmer in razmer na področju človekovih pravic, zlasti v zvezi s temeljnimi svoboščinami, kot so svoboda izražanja, svoboda tiska ter svoboda združevanja in zbiranja, ter napredek na področju sprave, da bi omogočili verodostojne volitve; poziva burundijsko vlado, naj zagotovi, da se bodo kršitve teh pravic neodvisno preiskale in da se bo storilcem sodilo na sojenjih, ki bodo izpolnjevala mednarodne standarde;

10.  poziva oblasti, naj opravijo temeljite in pregledne preiskave, da bi se zoper vse domnevne krivce za uboje, izginotja, izsiljevanja, pretepanja, samovoljne aretacije, grožnje, nadlegovanja ali druge vrste zlorab vodil pošten in verodostojen sodni postopek; je zelo zaskrbljen zaradi stalne nekaznovanosti storilcev kršitev človekovih pravic, ki jih je zakrivilo gibanje Imbonerakure; poziva burundijske oblasti, naj začnejo neodvisno preiskavo izginotja novinarjev Jeana Bigirimane, ki je pogrešan od 22. julija 2016, in Cristopha Nkezabahzija, ki je bil skupaj z ženo in otrokoma umorjen 13. oktobra 2015;

11.  se zaveda ključne vloge te regije, in sicer EAC in Afriške unije, pri zagotavljanju trajnostne rešitve za politično krizo v Burundiju, ter poudarja potrebo po dejavnejšem pristopu in večjih prizadevanjih za končanje krize in zaščito burundijskega prebivalstva, da bi preprečili nadaljnje poslabšanje razmer v regiji; poziva Afriško unijo, naj nujno napoti svoje opazovalce razmer na področju človekovih pravic v Burundi ter zagotovi, da bodo imeli nemoten dostop po vsej državi in bodo lahko izvedli svoj mandat;

12.  izraža obžalovanje, da je izvajanje sporazuma iz Aruše zastalo, in poziva garante tega sporazuma, naj si prizadevajo za spravo; izraža zavezanost dialogu znotraj Burundija; poziva podpredsednika/visokega predstavnika, naj podpre EAC pri spodbujanju dialoga znotraj Burundija; poziva vse udeležence dialoga znotraj Burundija, naj konstruktivno sodelujejo in omogočijo nemoteno udeležbo opozicije, zagovornikov človekovih pravic in organizacij civilne družbe;

13.  poziva Burundi, naj se vrne k agendam srečanj regionalne in mednarodne skupnosti, da bi se dogovorili o sporazumu za izvajanje veljavnih sklepov na ravni OZN in Afriške unije, in sicer k izvajanju resolucije 2303, k podpisu memoranduma o soglasju z opazovalci Afriške unije; in k nadaljnjemu sodelovanju z OHCHR;

14.  obžaluje, da je Burundi vztrajal pri svojem zavračanju sodelovanja s komisijo OZN za preiskavo in ni dovolil nadaljevanja dejavnosti lokalne pisarne Urada visokega komisarja OZN za človekove pravice;

15.  poziva OZN, naj nadaljuje svoje nepristranske preiskave vseh domnevnih kršitev človekovih pravic in humanitarnega prava, vključno s tistimi, ki so jih zagrešili državni uslužbenci in mladinska sekcija Imbonerakure, ter naj izvede ustrezen pregon odgovornih; poudarja, da je treba soditi zločincem in morilcem, ne glede na to, kateri skupini pripadajo, in da je treba žrtvam in preživelim hudih kršitev človekovih pravic v Burundiju zagotoviti ustrezno nadomestilo;

16.  poziva države članice EU, naj zagotovijo prožno in neposredno finančno podporo organizacijam civilne družbe in medijskim organizacijam, tudi organizacijam žensk, ki še delujejo na terenu, pa tudi tistim v izgnanstvu in zlasti tistim, ki si prizadevajo za spodbujanje in varstvo političnih, državljanskih, ekonomskih, socialnih in medijskih pravic;

17.  poziva EU in diplomate držav članic EU v Burundiju, naj zagotovijo izvajanje smernic EU glede zagovornikov človekovih pravic v celoti, zlasti tako, da se udeležijo zaslišanj vseh novinarjev, političnih zapornikov in zagovornikov človekovih pravic pred sodiščem v Burundiju, in zlasti novinarjev portala Iwacu, ter tako, da v zaporu obiščejo zagovornike človekovih pravic, aktiviste in novinarje;

18.  poziva k razširitvi ciljno usmerjenih sankcij EU in poziva Varnostni svet OZN, naj uvede lastne ciljno usmerjene sankcije, vključno s prepovedmi potovanja in zamrznitvijo premoženja, zoper posameznike, odgovorne za stalne resne kršitve človekovih pravic v Burundiju; poziva podpredsednika/visokega predstavnika, naj nujno pripravi razširjen seznam imen tistih, ki so odgovorni za načrtovanje, organizacijo in izvajanje kršitev človekovih pravic, da bi jih dodali na seznam uradnikov Burundija, za katere že veljajo sankcije EU;

19.  globoko obžaluje, da Burundi ni sprejel nobenih ukrepov, da bi se znova pridružil Rimskemu statutu; poziva burundijsko vlado, naj nemudoma začne tak postopek; poziva EU, naj podpre vsa prizadevanja Mednarodnega kazenskega sodišča za preiskavo zločinov, zagrešenih v Burundiju, in za sojenje storilcem;

20.  obžaluje, da je financiranje burundijske begunske krize še vedno premajhno, kar resno vpliva na varnost in dobrobit beguncev; poziva mednarodno skupnost in humanitarne agencije, naj povečajo svojo pomoč vsem tistim, ki so trenutno begunci ali razseljeni zaradi konflikta; poziva EU in njene države članice, kot priporoča komisija OZN za preiskavo o Burundiju, naj prosilcem za azil iz Burundija podelijo status begunca in naj podrobno spremljajo razmere v državi v zvezi z volitvami v letu 2020;

21.  izraža globoko zaskrbljenost zaradi poročil o vedno večjem pritisku na burundijske begunce, naj se vrnejo domov pred volitvami v letu 2020; poziva vlade v tej regiji, naj zagotovijo, da bo vrnitev beguncev prostovoljna, da bo temeljila na informiranih odločitvah ter da bo izvedena varno in dostojno; želi spomniti, da po mnenju UNHCR pogoji za varne, dostojne in prostovoljne vrnitve niso izpolnjeni;

22.  poziva vlado Burundija, naj omogoči, da se bodo politični nasprotniki v izgnanstvu vrnili in svobodno, brez ustrahovanja, aretacij ali nasilja izvedli volilno kampanjo, in naj zunanjim opazovalcem omogoči, da bodo spremljali priprave na volitve, pa tudi same postopke volitev in štetja glasov;

23.  ponavlja, da je vključujoč politični dialog v okviru mednarodne mediacije ter v skladu s sporazumom iz Aruše in burundijsko ustavo še vedno edini način za zagotovitev trajnega miru v Burundiju; zato poziva EAC kot glavno sklicateljico dialoga znotraj Burundija, da sprejme ustrezne ukrepe za odločno in takojšnje sodelovanje z burundijsko vlado v obliki vključujočega dialoga za miroljubno in trajno rešitev sedanje krize;

24.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsedniku Komisije/visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, predsedniku Republike Burundi, predsedniku burundijskega parlamenta, Skupni parlamentarni skupščini AKP-EU ter Afriški uniji in njenim institucijam.

(1) UL C 265, 11.8.2017, str. 137. (2) UL C 399, 24.11.2017, str. 190. (3) UL C 242, 10.7.2018, str. 10. (4) UL C 334, 19.9.2018, str. 146. (5) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0305. (6) UL L 257, 2.10.2015, str. 1. (7) UL L 257, 2.10.2015, str. 37. (8) UL L 264, 30.9.2016, str. 29. (9) UL L 272, 25.10.2019, str. 147. (10) UL L 73, 18.3.2016, str. 90.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. januarja 2020 o Nigeriji, zlasti nedavnih terorističnih napadih (2020/2503(RSP))

P9_TA(2020)0012 RC-B9-0056/2020

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Nigeriji, zadnje z dne 18. januarja 2018(1),

–  ob upoštevanju izjave o Nigeriji, ki jo je 24. decembra 2019 podal tiskovni predstavnik generalnega sekretarja OZN,

–  ob upoštevanju poročila posebnega odposlanca za spodbujanje svobode veroizpovedi ali prepričanja zunaj Evropske unije z dne 25. novembra 2019,

–  ob upoštevanju izjave, ki jo je ob koncu obiska v Nigeriji 2. septembra 2019 podala posebna poročevalka OZN za izvensodne, nagle in samovoljne usmrtitve,

–  ob upoštevanju izjave za medije o terorističnih napadih na severovzhodu Nigerije, ki jo je 31. julija 2019 podal varnostni svet OZN,

–  ob upoštevanju izjave tiskovne predstavnice visoke predstavnice/podpredsednice z dne 29. julija 2018 o terorističnih napadih skupine Boko Haram v Bornu na severovzhodu Nigerije,

–  ob upoštevanju razdelka, ki se v poročilu organizacije Human Rights Watch za leto 2019 nanaša na Nigerijo,

–  ob upoštevanju sklepnih ugotovitev o Nigeriji, ki jih je – sicer brez drugega rednega poročila – 29. avgusta 2019 objavil odbor OZN za človekove pravice,

–  ob upoštevanju Deklaracije Združenih narodov o odpravi vseh oblik nestrpnosti in diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja,

–  ob upoštevanju smernic EU o spodbujanju in zaščiti svobode veroizpovedi ali prepričanja iz leta 2013,

–  ob upoštevanju tega, da je bila nagrada Saharova za svobodo misli leta 2005 podeljena zagovornici človekovih pravic Hauvi Ibrahim,

–  ob upoštevanju svetovnega indeksa terorizma za leto 2019,

–  ob upoštevanju pisma o omejitvah humanitarnih ukrepov v severovzhodni Nigeriji, ki ga je na visoko predstavnico/podpredsednico Komisije in komisarja za krizno upravljanje naslovil predsednik Odbora za razvoj,

–  ob upoštevanju ustave Zvezne republike Nigerije, zlasti njenih določb o varovanju svobode veroizpovedi iz poglavja IV ter o pravici do svobode misli, vesti in veroizpovedi,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o otrokovih pravicah iz leta 1989, ki jo je Nigerija ratificirala aprila 1991,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk iz leta 1979,

–  ob upoštevanju Sporazuma iz Cotonouja,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije človekovih pravic,

–  ob upoštevanju členov 144(5) in 132(4) Poslovnika,

A.  ker so se varnostne razmere v Nigeriji v zadnjih letih občutno poslabšale, to pa resno ogroža regionalno in mednarodno varnost; ker so kršitve človekovih pravic in množični poboji močno razširjeni, zlasti na severovzhodu države; ker je skupina Boko Haram v Nigeriji od leta 2009 ubila več kot 36 000 ljudi;

B.  ker je država že deseto leto prizorišče regionalnega oboroženega konflikta; ker so v porastu predvsem nasilni ekstremizem in teroristične dejavnosti, teroristične skupine, kot sta Boko Haram in ISWAP (Islamska država v zahodnoafriški pokrajini), pa pridobivajo čedalje večji vpliv in moč; ker Boko Haram od leta 2009 vse pogosteje napada nigerijsko policijo in vojsko, politike, šole, verske objekte, javne ustanove in civiliste; ker je velika večina žrtev muslimanov;

C.  ker Nigerija na svetovnem indeksu terorizma med 163 državam zaseda tretje mesto za Irakom in Afganistanom, kar pomeni, da je tretja med državami, ki najbolj čutijo posledice terorizma;

D.  ker se varnostne razmere še slabšajo zaradi stopnjevanja verskega in etničnega nasilja v nekaterih delih države, vključno s konfliktom v podeželski regiji Middle Belt, kjer se nomadski pastirji prepirajo zaradi zemljišč in vodnih virov;

E.  ker se ocenjuje, da ima ISWAP trenutno več deset ujetnikov, tudi krščanskih voditeljev, pripadnikov varnostnih sil in humanitarnih delavcev;

F.  ker je v Nigeriji, afriški državi z največ prebivalci, delež muslimanov in kristjanov skoraj enak; ker v državi domuje največja krščanska skupnost v regiji, na severu Nigerije pa živi skoraj 30 milijonov kristjanov; ker se je zgodovinsko rivalstvo med pretežno muslimanskim severom in krščanskim jugom s širjenjem radikalnega islama močno zaostrilo;

G.  ker je skupina ISWAP prevzela odgovornost za usmrtitev 11 oseb v videoposnetku, objavljenem 26. decembra 2019; ker je sporočila, da so bile vse ubite osebe kristjani, z napadom pa se je maščevala za smrt voditelja Islamske države Abu Bakra Al Bagdadija v Siriji;

H.  ker so uboji del daljšega niza terorističnih dejanj, vključno z napadom na krščansko vas blizu mesta Chibok 24. decembra 2019, v katerem je bilo ubitih sedem vaščanov in ugrabljena najstnica, ubojem treh civilistov na obrobju mesta Biu 23. decembra 2019 ter ubojem sedmih civilistov v Naganzaiju 22. decembra 2019;

I.  ker so po podatkih sklada za humanitarno pomoč od leta 2015 džihadistične skupine in fulanski militantni skrajneži, ki izvajajo politiko razlaščanja s smrtnimi grožnjami, ubili več kot 6000 kristjanov; ker se kristjani v državah, v katerih velja šeriatsko pravo, soočajo s stalno diskriminacijo in pogosto veljajo za drugorazredne državljane;

J.  ker je predsednik Muhamadu Buhari sicer obsodil uboje in pozval prebivalstvo, naj ne dovoli razkola zaradi verske pripadnosti, vendar so ostali napadi povsem nekaznovani, storilci pa na splošno redko odgovarjajo za svoja dejanja; ker si po podatkih iz poročila organizacije Amnesty International nigerijske varnostne sile pri smrtonosnih napadih na skupnosti kmetov do določene mere namerno zatiskajo oči;

K.  ker organizacija Human Rights Watch poroča, da je nigerijska vojska pridržala več kot 3600 otrok, med njimi polovico deklet, ki naj bi sodelovali z islamističnimi in nedržavnimi oboroženimi skupinami, za kar pa ima v številnih primerih le malo dokazov oziroma je povsem brez njih; ker so številni priporniki tarča zlorab, vključno s spolnim nasiljem, in v priporu umirajo zaradi bolezni, lakote, dehidracije ali strelnih ran; ker vojska sistematično zavrača dostop do centrov za pridržanje, da bi bilo mogoče preveriti, v kakšnih razmerah živijo pridržani otroci;

L.  ker je položaj deklet in žensk v Nigeriji še posebej težaven zaradi splošne diskriminacije, omejenega dostopa do zdravstvenih storitev in izobraževanja, razširjenega pohabljanja ženskih spolnih organov in porok otrok;

M.  ker po navedbah Mednarodnega kazenskega sodišča obstajajo utemeljeni razlogi za domnevo, da so skupina Boko Haram in nigerijske varnostne sile v Nigeriji zagrešile hudodelstva zoper človečnost po členu 7 Rimskega statuta, vključno z umori in preganjanjem; ker Mednarodno kazensko sodišče v poročilu o predhodnih preiskavah iz leta 2019 navaja, da so nigerijske oblasti sicer sprejele vrsto ukrepov, da bi ugotovile kazensko odgovornost domnevnih storilcev, vendar sta omejena tako obseg kot podrobnost preiskovalnih in tožilskih dejavnosti, ki so se doslej izvajale v zvezi s pripadniki skupine Boko Haram in nacionalnih varnostnih sil;

N.  ker je vlada že od leta 2015 deležna kritik zaradi nezadostnega odgovora na islamske upore po vsej državi; ker se vojska in policija v Nigeriji soočata s številnimi varnostnimi grožnjami, prav tako pa se zdi, da sta preobremenjeni in nesposobni obravnavati več sočasnih varnostnih kriz;

O.  ker je mednarodna oborožena enota za posredovanje od ustanovitve leta 2015 pregnala teroristične skupine s številnih območij, ki so bila pred tem pod njihovim nadzorom, vendar je regija še vedno zelo nestabilna; ker je nedavni umik 1200 čadskih vojakov, ki je časovno sovpadal s porastom nasilja v severovzhodni regiji, povzročil zaskrbljenost med prebivalci; ker je po umiku vojakov več sto nigerijskih civilistov, ki so prebivali v bližini, v strahu pred novimi napadi džihadistov zbežalo s tega območja;

P.  ker so EU, Zvezna republika Nemčija in Gospodarska skupnost zahodnoafriških držav (ECOWAS) oktobra 2019 začeli izvajati projekt na področju mirovne in varnostne strukture in operacij (EPSAO); ker je cilj projekta okrepiti mehanizme EPSAO, povečati sposobnost obvladovanja konfliktov in omogočiti hitrejše zagotavljanje podpore po konfliktih v zahodni Afriki;

Q.  ker so razmere v Nigeriji povzročile humanitarno krizo brez primere, saj je moralo po podatkih Urada Združenih narodov za usklajevanje humanitarnih aktivnosti (OCHA) domove zapustiti več kot 2 milijona ljudi; ker po podatkih organizacije Human Rights Watch večina notranje razseljenih oseb ne more uveljavljati osnovne pravice do hrane, nastanitve, izobraževanja, zdravja, zaščite pred poškodbami, odvzema pa se jim tudi pravica do prostega gibanja; ker je EU humanitarno pomoč v državi podprla s sredstvi v višini 28,3 milijona EUR; ker potrebe po humanitarni pomoči s sredstvi, ki so na voljo, še zdaleč niso izpolnjene;

R.  ker se je po podatkih iz razdelka, ki je v svetovnem poročilu za leto 2019 namenjen Nigeriji, kljub varnostnim pomislekom in pomanjkanju osnovnih potrebščin, vključno s hrano in zatočišči, v letu 2018 več kot 35 000 notranje razseljenih oseb vrnilo v svoje skupnosti na severovzhodu države;

S.  ker skoraj polovica nigerijskega prebivalstva živi v skrajni revščini; ker se ocenjuje, da več kot 7 milijonov Nigerijcev nujno potrebuje življenjsko potrebno pomoč;

T.  ker jih na tisoče tvega življenje na migracijskih poteh v EU v upanju na boljše gospodarske, socialne in varnostne življenjske pogoje;

U.  ker se prostor za delovanje humanitarnih organizacij v državi krči, saj je bilo ugrabljenih in ubitih več humanitarnih delavcev; ker je bilo leta 2019 ubitih osem humanitarnih delavcev, skupaj pa jih je v konfliktu od leta 2011 življenje izgubilo 26; ker varnostna tveganja pogosto ovirajo dostavo pomoči in so povzročila odhod številnih humanitarnih organizacij;

V.  ker je vlada poleg tega začasno onemogočila delovanje več mednarodnih agencij za pomoč in dobrodelnih organizacij, saj naj bi prale denar za islamistične skupine; ker so nigerijske oborožene sile septembra 2019 brez predhodnega obvestila zahtevale, da organizaciji Action Against Hunger in Mercy Corps prekineta svoje dejavnosti, zaradi česar je 400 000 ljudi ostalo brez dostopa do pomoči;

W.  ker EU v skladu s členom 8 sporazuma iz Cotonouja vodi redni politični dialog z Nigerijo o človekovih pravicah in demokratičnih načelih, vključno z vprašanji etnične, verske in rasne diskriminacije;

1.  obžaluje teroristične napade, ki so se zgodili v državi; znova izraža zaskrbljenost zaradi dolgotrajne krize v Nigeriji in nestabilnih varnostnih razmer na severovzhodu države ter odločno obsoja stalne kršitve človekovih pravic in mednarodnega in humanitarnega prava, naj je njihov vzrok vera ali etnična pripadnost;

2.  obsoja zlasti nedaven porast nasilja nad etničnimi in verskimi skupnostmi, vključno z napadi na verske ustanove in vernike;

3.  izraža sožalje družinam žrtev in solidarnost z nigerijskim ljudstvom, ki že več kot desetletje trpi zaradi terorizma v regiji;

4.  poziva nigerijske oblasti, naj zagotovijo spoštovanje človekovih pravic v državi ter civilno prebivalstvo obvarujejo pred terorizmom in nasiljem; vztraja, da morajo to storiti ob polnem spoštovanju človekovih pravic in pravne države ter v skladu z mednarodnimi obveznostmi Nigerije;

5.  meni, da so vse oblike iztrebljanja ljudi in etničnega čiščenja barbarske in da gre za zločine zoper človečnost; poziva nigerijsko vlado, naj se spopade z glavnimi vzroki nasilja, tako da zagotovi enake pravice vsem državljanom in sprejme nediskriminacijsko zakonodajo; v zvezi s tem vztraja, da se je treba še odločneje zavzemati za medverski dialog in miroljubno sožitje državljanov ne glede na njihovo veroizpoved, k tem prizadevanjem pa pritegniti tudi vse pomembne deležnike, vključno z Nigerijskim medverskim svetom;

6.  opominja, da so ženske in otroci najbolj izpostavljeni konfliktu, terorizmu in nasilju v državi; obžaluje, da teroristične skupine vse pogosteje rekrutirajo otroke in jih uporabljajo kot vojake ali samomorilske napadalce;

7.  je močno zaskrbljen zaradi poročil o slabem ravnanju z otroki, pridržanimi v vojaških objektih; poziva nigerijske oblasti, naj Združenim narodom dovolijo obisk vojaških priporov, podpišejo uradni protokol o izročitvi, da bodo otroci, ki jih je pridržala vojska, hitro predani ustreznim organom za zaščito otrok, in naj prepovejo vojaški pripor za otroke; vztraja, da morajo biti protiteroristični ukrepi, pa tudi sodstvo in organi pregona, zasnovani tako, da bodo zaščitene pravice najbolj ranljivega prebivalstva, med drugim otrok;

8.  nigerijske oblasti opominja na obveznost, da zavarujejo pravice otrok in ponudijo zaščito in oskrbo za vse žrtve terorizma in konflikta ter jim med drugim omogočijo izobraževanje; spominja tudi, da so izobrazba in gospodarske priložnosti močno orodje zoper radikalizacijo, in poziva mednarodne partnerje, naj v okviru protiteroristične strategije za to regijo podprejo dostopno in kakovostno izobraževanje;

9.  je globoko zaskrbljen, ker so nigerijske ženske še vedno žrtve diskriminacije, nasilja, spolnih zlorab in posilstev; poziva Nigerijo, naj v celoti izvaja Konvencijo OZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk; se zavzema za večjo podporo žrtvam močno razširjenega spolnega nasilja in nasilja na podlagi spola, vključno s psihološko podporo;

10.  poudarja, da je boj proti nekaznovanosti bistven za stabilnost države in trajni mir; zato poziva nigerijske oblasti, naj takoj sprožijo temeljite in transparentne preiskave ter storilce privedejo pred sodišče, kjer bodo odgovarjali za svoja dejanja; poziva tudi k večji učinkovitosti in neodvisnosti nigerijskega sodnega sistema, da bi kazensko pravosodje učinkovito uporabili za boj proti nasilju, terorizmu in korupciji;

11.  obžaluje, da je napredek v boju proti skupinama Boko Haram in ISWAP zastal in da so samomorilski napadi in napadi na vojaške položaje vse pogostejši in vse ostrejši; opominja, da je bil nigerijski predsednik Buhari leta 2019 ponovno izvoljen zaradi obljub, da bo premagal nasilni ekstremizem Boke Harama in drugih terorističnih skupin, in ga poziva, naj obljube iz predvolilne kampanje uresniči;

12.  podpira cilje strukture za mir in varnost, projekta, ki ga vodita EU in ECOWAS; spodbuja države članice, naj odločno podprejo gradnjo zmogljivosti in reševanje konfliktov v zahodni Afriki;

13.  znova izraža podporo regionalni večnacionalni skupni sili in pohvalo za njena prizadevanja, da bi se učinkovito borila proti terorizmu in obnovila stabilnost v regiji Čadskega jezera; spominja, da terorizem ne pozna meja, in poziva vse države v regiji, naj se še naprej usklajujejo v prizadevanjih, da bi zavarovale celotno regijo;

14.  svetuje novo reformo nigerijskega varnostnega sektorja, da bi se povečala zmogljivost državnih in regionalnih akterjev v boju proti terorizmu; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD) in države članice, naj ne opustijo tehnične pomoči EU na tem področju;

15.  svari pred izrabo konflikta med kmeti in pastirji kot sredstva za širjenje verskega sovraštva; poziva nigerijsko vlado, naj izvede državni načrt za reformo živinoreje, da bi zaščitila interese tako kmetov kot pastirjev; meni, da so potrebni nadaljnji koraki, na primer boljši mehanizmi za posredovanje v konfliktih in njihovo reševanje, za spravo in gradnjo miru;

16.  poudarja medsebojno odvisnost razvoja, demokracije, človekovih pravic, dobrega upravljanja in varnosti v državi; je prepričan, da vojaško posredovanje ne bo zadostovalo za uspešen boj proti terorizmu; poziva nigerijsko vlado, naj oblikuje celovito strategijo za odpravo glavnih vzrokov terorizma, ki bo osredotočena na preventivni pristop, na primer na zmanjšanje privlačnosti teroristične ideologije, omejevanje priložnosti za rekrutiranje in radikalizacijo ter preprečevanje financiranja terorizma, pa tudi na podporo in financiranje programov organizacij civilne družbe, namenjenih skupnostim;

17.  poziva EU, Afriško unijo in mednarodno skupnost, naj odločneje podprejo boj proti terorizmu v Nigeriji ter še naprej nudijo politično in varnostno pomoč državi, pa tudi celotni regiji;

18.  je globoko zaskrbljen zaradi posledic varnostnih razmer v državi za učinkovitost humanitarne in razvojne pomoči; poziva EU, naj humanitarno in razvojno pomoč nudi še naprej, ne samo v Nigeriji, temveč v celotni regiji; pozdravlja dodatnih 50 milijonov EUR, ki jih je EU v letu 2019 obljubila za podporo obnovi in odpornosti Nigerije;

19.  se zaveda, da so Nigerija in sosednje države pod hudim pritiskom zaradi regionalnega razseljevanja; poziva k boljšemu usklajevanju podpore in donatorjev v korist razseljenega prebivalstva v Nigeriji, vključno z dodatnimi finančnimi sredstvi mednarodne skupnosti; opominja, da sredstev za razvoj ne bi smeli preusmerjati od njihovega prvotnega cilja, ki je izkoreninjenje vseh oblik revščine;

20.  obsoja napade na humanitarne delavce in opremo ter poziva k ukrepom za zaščito teh delavcev in varno okolje, v katerem bodo humanitarne organizacije lahko opravljale svoje nepogrešljivo delo;

21.  je izjemno zaskrbljen zaradi vse hitrejših in opaznejših podnebnih sprememb in njihovih posledic za življenja in preživetje, zlasti v osrednjem pasu; ponavlja, da je treba poiskati dolgoročne rešitve za zaščito naravnih virov in dostopa do njih; znova poudarja, da je boj proti podnebni krizi bistvena sestavina gospodarske stabilnosti in miru v regiji;

22.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropski službi za zunanje delovanje, podpredsedniku Komisije/visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, predsedniku in parlamentu Nigerije, Afriški uniji, skupni parlamentarni skupščini AKP-EU in Vseafriškemu parlamentu.

(1) UL C 458, 19.12.2018, str. 43.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. januarja 2020 o razmerah v Venezueli po nezakonitih volitvah novega predsednika in novega predsedstva nacionalne skupščine (parlamentarni državni udar) (2020/2507(RSP))

P9_TA(2020)0013 RC-B9-0048/2020

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Venezueli, zlasti resolucije z dne 31. januarja 2019(1), v kateri je Juana Guaidója priznal kot začasnega predsednika Venezuele,

–  ob upoštevanju izjav podpredsednika Komisije/visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko o Venezueli, zlasti izjave z dne 9. januarja 2020 v imenu EU o nedavnih dogodkih v nacionalni skupščini in izjave predstavnice za stike z javnostjo podpredsednika Komisije z dne 5. januarja 2020 o dogodkih v nacionalni skupščini v Venezueli,

–  ob upoštevanju izjave Mednarodne kontaktne skupine za Venezuelo z dne 9. januarja 2020,

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta (SZVP) 2019/1893 z dne 11. novembra 2019 o spremembi Sklepa (SZVP) 2017/2074 o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Venezueli(2), s katerim je Svet podaljšal ciljno usmerjene omejevalne ukrepe, ki se že izvajajo, do 14. novembra 2020,

–  ob upoštevanju izjave generalnega sekretariata Organizacije ameriških držav z dne 5. januarja 2020 o razmerah v Venezueli in resolucije z dne 10. januarja 2020, ki jo je sprejel stalni sveta Organizacije ameriških držav, o nedavnih dogodkih v Venezueli,

–  ob upoštevanju izjave skupine iz Lime z dne 5. januarja 2020,

–  ob upoštevanju venezuelske ustave,

–  ob upoštevanju Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča,

–  ob upoštevanju člena 132(2) in 132(4) Poslovnika,

A.  ker so EU, njene države članice in Evropski parlament ponovno poudarili, da je nacionalna skupščina edini zakoniti in demokratično izvoljeni organ v Venezueli; ker v skladu s členom 194 venezuelske ustave nacionalna skupščina med svojimi člani izvoli enega predsednika in izvršilni organ za obdobje enega leta;

B.  ker je bil januarja 2019 na podlagi člena 233 venezuelske ustave kot predsednik nacionalne skupščine izvoljen Juan Guaidó, ki je kasneje zaprisegel kot začasni predsednik Venezuele; ker ga je kot začasnega predsednika Venezuele priznalo več kot 50 držav, tudi 25 držav članic EU, pa tudi sama EU;

C.  ker je v okviru napovedanih volitev predsednika nacionalne skupščine Venezuele 5. januarja 2020 nezakoniti režim Nicolása Madura poskusil izvesti parlamentarni državni udar, ki so ga zaznamovale hude nepravilnosti in napadi na demokratično in ustavno delovanje nacionalne skupščine;

D.  ker so oborožene sile predsedniku nacionalne skupščine Juanu Guaidóju nasilno preprečile predsedovanje zasedanju, več opozicijskim poslancem in medijem pa niso dovolile vstopiti v zgradbo nacionalne skupščine;

E.  ker so bili poskusi za imenovanje Luisa Parre za predsednika novega Maduru naklonjenega predsedstva nični in neveljavni, saj zasedanje uradno sploh ni bilo odprto, potekalo je brez predsednika, sklepčnost ni bila preverjena in ni bilo uradnega poimenskega glasovanja, kakor zahtevajo členi 7, 8 in 11 poslovnika nacionalne skupščine in člen 221 venezuelske ustave;

F.  ker se je pozneje zaradi izrednih okoliščin velika večina poslancev zbrala na izredni seji na sedežu časopisa El Nacional v skladu z venezuelsko ustavo in poslovnikom nacionalne skupščine, ki omogočata zasedanja zunaj parlamentarnih prostorov; ker je 100 od 167 poslancev v skladu z zahtevami člena 221 venezuelske ustave glede sklepčnosti in poimenskega glasovanja glasovalo za ponovno izvolitev Juana Guaidója in njegovega predsedstva, da vodijo nacionalno skupščino v zadnjem letu parlamentarnega obdobja 2015–2020;

G.  ker se je uradno zasedanje nacionalne skupščine 7. januarja 2020 zaključilo s prisego predsednika Juana Guaidója, čeprav so sile, lojalne Madurovemu režimu, poskušale zasedanje onemogočiti, med drugim z oviranjem vstopa v stavbo in prekinitvijo oskrbe stavbe z električno energijo;

H.  ker je treba poslancem nacionalne skupščine omogočiti, da izvršujejo parlamentarni mandat, ki so ga prejeli od venezuelskega ljudstva, ne da bi jih pri tem ustrahovali ali jim grozili s povračilnimi ukrepi;

I.  ker so bile predsedniške volitve 20. maja 2018 izvedene na način, ki ni izpolnjeval minimalnih mednarodnih standardov za verodostojen postopek; ker teh volitev in oblasti, vzpostavljenih v tem nezakonitem procesu, niso priznale niti EU niti druge regionalne organizacije in demokratične države;

J.  ker dejanja, uperjena proti poslancem nacionalne skupščine, vključno z nadlegovanjem in ustrahovanjem 59 poslancev s strani nezakonitih skupin in varnostnih enot, 29 samovoljnimi pridržanji in 27 prisilnimi izgoni pa tudi mučenjem in prisilnimi izginotji, ovirajo ustavno delo nacionalne skupščine;

K.  ker se razmere na področju človekovih pravic, pravne države in demokracije v Venezueli močno slabšajo že vrsto let, zlasti pa vse od izvolitve Nicolása Madura na spornih volitvah, ki so potekale leta 2013; ker se je politična, gospodarska, institucionalna, družbena in večdimenzionalna humanitarna kriza v državi bistveno poslabšala;

1.  priznava in podpira Juana Guaidója kot zakonitega predsednika nacionalne skupščine in zakonitega začasnega predsednika Bolivarske republike Venezuele v skladu s členom 233 venezuelske ustave, saj je bil izvoljen na preglednem in demokratičnem glasovanju v nacionalni skupščini;

2.  odločno obsoja poskus parlamentarnega državnega udara, ki so ga izvedli Madurov režim in njegovi zavezniki, ter njihova prizadevanja, da bi nacionalni skupščini, ki je edini zakoniti demokratični organ Venezuele, preprečili ustrezno izvajale svojega ustavnega mandata, ki mu ga je podelilo venezuelsko ljudstvo;

3.  obžaluje te hude kršitve, ki niso združljive z zakonitim volilnim postopkom za predsednika nacionalne skupščine in pomenijo nadaljnji korak v zaostritvi venezuelske krize; odločno zavrača kršitve demokratičnega, ustavnega in preglednega delovanja nacionalne skupščine ter nenehno ustrahovanje, podkupovanje, izsiljevanje, nasilje, mučenje in prisilna izginotja ter samovoljne odločitve proti njenim poslancem;

4.  znova poudarja, da popolnoma podpira nacionalno skupščino, ki je edini zakonito izvoljeni demokratični organ Venezuele in pooblastila katere je treba spoštovati, vključno s pravicami in varnostjo njegovih poslancev; vztraja, da je miroljubno in politično rešitev mogoče doseči le s popolnim spoštovanjem ustavnih pravic nacionalne skupščine;

5.  opozarja, da je EU pripravljena podpreti resničen proces, ki bo vodil k mirni in demokratični rešitvi krizi ter bo temeljil na načrtu, ki ga je sprejela venezuelska nacionalna skupščina; poudarja, da prejšnji poskusi reševanja krize s pogajanji in dialogom niso prinesli oprijemljivih rezultatov; zahteva, da Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD) še naprej sodeluje pri pobudah, kot je mednarodna kontaktna skupina;

6.  opozarja, da sta spoštovanje demokratičnih institucij in načel ter spoštovanje načela pravne države bistvena pogoja za mirno in trajno rešitev krize v Venezueli, ki bi koristila njenim prebivalcem;

7.  poziva podpredsednika Komisije/visokega predstavnika, naj okrepi odziv EU na obnovo demokracije v Venezueli, tudi z razširitvijo ciljno usmerjenih sankcij proti posameznikom, odgovornim za kršitve človekovih pravic in zatiranje, ter naj te sankcije razširi tudi na njihove družinske člane; podpira izjavo EU v zvezi s tem;

8.  poziva države članice, ki tega še niso storile, naj priznajo zakoniti mandat predsednika Guaidója, in pozdravlja, da ga je visoki predstavnik v imenu EU priznal kot edino demokratično oblast v Venezueli; zato zahteva, da se priznajo politični predstavniki, ki jih imenuje Juan Guaidó;

9.  prosi, naj se v državo napoti misija za ugotavljanje dejstev, da bi ocenili razmere;

10.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsedniku Komisije/visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, zakonitemu začasnemu predsedniku republike in predsedniku nacionalne skupščine Bolivarske republike Venezuele, vladam in parlamentom držav skupine iz Lime, Evro-latinskoameriški parlamentarni skupščini ter generalnemu sekretarju Organizacije ameriških držav.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2019)0061. (2) UL L 291, 12.11.2019, str. 42.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. januarja 2020 o tekočih zaslišanjih v skladu s členom 7(1) PEU, primer Poljske in Madžarske (2020/2513(RSP))

P9_TA(2020)0014 B9-0032/2020

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 2 in člena 7(1) Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. septembra 2018 o predlogu, s katerim se Svet poziva, naj v skladu s členom 7(1) PEU ugotovi obstoj očitnega tveganja, da bi Madžarska lahko huje kršila vrednote, na katerih temelji Unija(1),

–  ob upoštevanju obrazloženega predloga Komisije v skladu s členom 7(1) PEU v zvezi s pravno državo na Poljskem: predlog sklepa Sveta o ugotovitvi očitnega tveganja hujše kršitve načela pravne države v Republiki Poljski (COM(2017)0835), ki je bil objavljen 20. decembra 2017,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 1. marca 2018 o sklepu Komisije o uporabi člena 7(1) PEU glede razmer na Poljskem(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. novembra 2019 o kriminalizaciji spolne vzgoje na Poljskem(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. decembra 2019 o javnem diskriminiranju oseb LGBTI in sovražnem govoru proti njim, vključno z „območji brez LGBTI“(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. januarja 2019 o razmerah na področju temeljnih pravic v Evropski uniji v letu 2017(5),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2016 s priporočili Komisiji o uvedbi mehanizma EU za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice(6),

–  ob upoštevanju svoje zakonodajne resolucije z dne 4. aprila 2019 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o zaščiti proračuna Unije v primeru splošnih pomanjkljivosti v zvezi z načelom pravne države v državah članicah(7),

–  ob upoštevanju sodne prakse Sodišča Evropske unije,

–  ob upoštevanju standardnih postopkov za predstavitve iz člena 7(1) PEU, ki jih je Svet odobril 18. julija 2019,

–  ob upoštevanju, da je poljski sejm 20. decembra 2019 sprejel osnutek zakona, s katerim se uvaja niz sprememb zakona o splošnih sodiščih, zakona o vrhovnem sodišču in nekaterih drugih aktov; ob upoštevanju prošnje poljskega senata, naj Beneška komisija pripravi nujno mnenje o tem osnutku;

–  ob upoštevanju člena 132(2) Poslovnika,

A.  ker Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin, ki so določene v členu 2 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) in se odražajo v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, zapisane pa so tudi v mednarodnih pogodbah na področju človekovih pravic; ker na teh vrednotah, ki so skupne državam članicam in so se jim vse prostovoljno zavezale, temeljijo pravice prebivalcev Unije;

B.  ker očitno tveganje, da bi država članica lahko huje kršila vrednote iz člena 2 PEU, ne zadeva zgolj nje same, temveč vpliva tudi na druge države članice, vzajemno zaupanje med njimi, na samo naravo Unije in temeljne pravice njenih državljanov, določene v pravu Unije;

C.  ker člen 7(1) PEU omogoča, da v primeru očitnega tveganja hujše kršitve skupnih vrednot Unija posreduje v preventivni fazi; ker ta preventivni ukrep predvideva dialog z ustrezno državo članico, njegov namen pa je izogniti se morebitnim sankcijam;

D.  ker sta Komisija in Parlament v zvezi s Poljsko in Madžarsko uporabila člen 7(1) PEU, saj sta ugotovila očitno tveganje hujše kršitve vrednot, na katerih temelji Unija;

E.  ker je Svet v okviru Sveta za splošne zadeve doslej trikrat zaslišal Poljsko in dvakrat Madžarsko;

F.  ker je finsko predsedstvo 11. decembra 2019 zaprosilo za pisno pojasnilo v zvezi z domnevno kršitvijo člena 339 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in člena 6(1) Poslovnika Sveta o zaupnosti sej, ki naj bi jo storil javni uslužbenec iz madžarske delegacije;

1.  je seznanjen, da je Svet v skladu s členom 7(1) PEU organiziral zaslišanja, s čimer se je odzval na ogrožanje skupnih evropskih vrednot na Poljskem in Madžarskem; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da zaslišanja ne potekajo redno in strukturirano ter niso odprtega značaja; poziva hrvaško in druga prihodnja predsedstva, naj zaslišanja organizirajo redno; poudarja, da morajo biti zaslišanja objektivna in pregledna ter temeljiti na dejstvih, zadevne države članice pa morajo skozi ves postopek sodelovati v dobri veri v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU; priporoča Svetu, naj kot nadaljnji korak po zaslišanjih zadevnim državam članicam predloži konkretna priporočila, kot je zapisano v členu 7(1) PEU, in navede roke za izvedbo teh priporočil; poudarja, da se lahko vzajemno zaupanje med državami članicami obnovi šele, ko bo zagotovljeno spoštovanje vrednot iz člena 2 PEU, in poziva Svet, naj deluje v tej smeri; poziva države članice, naj spoštujejo primarnost prava EU;

2.  izraža globoko zaskrbljenost, ker standardna ureditev za zaslišanja iz člena 7(1) PEU ne zagotavlja, da bi bil Parlament v zvezi s predložitvijo obrazloženega predloga obravnavan enako kot Komisija in tretjina držav članic; opozarja, da člen 7(1) PEU v zvezi s sprožitvijo postopka za tretjino držav članic, Parlament in Komisijo določa enake pravice in status v postopku; pozdravlja prizadevanja finskega predsedstva za neformalni dialog s Parlamentom, vseeno pa meni, da tovrsten dialog ne more nadomestiti uradne predstavitve obrazloženega predloga v Svetu; vztraja, da bi moral Svet Parlament povabiti na svojo uradno sejo, in sicer na podlagi pravice do pobude in načela lojalnega sodelovanja med institucijami iz člena 4(3) PEU; ponovno poziva Svet, naj Parlament v vseh fazah postopka obvešča izčrpno in brez odlašanja;

3.  izraža obžalovanje, da zadevni državi članici kljub zaslišanjem še nista dosegli pomembnega napredka pri odpravljanju očitnih tveganj resne kršitve vrednot iz člena 2 PEU; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da poročila in izjave Komisije in mednarodnih organizacij, kot so OZN, OVSE in Svet Evrope, kažejo, da se je položaj na Poljskem in Madžarskem od začetka uporabe člena 7(1) PEU poslabšal; poudarja, da so zaradi tega, ker Svet ni učinkovito uporabil člena 7 PEU, še naprej ogroženi neokrnjenost skupnih evropskih vrednot, medsebojno zaupanje in verodostojnost Unije kot celote; ponavlja svoje stališče glede odločitve Komisije, da uporabi člen 7(1) PEU v zvezi z razmerami na Poljskem, in glede svojega predloga, v katerem je Svet pozval, naj v skladu s členom 7(1) PEU ugotovi obstoj očitnega tveganja, da bi Madžarska lahko huje kršila temeljne vrednote Unije, zato poziva Svet, naj zagotovi, da bodo na zaslišanjih v skladu s členom 7(1) PEU obravnavani tudi novi dogodki in da se bodo ocenila tveganja kršitev na področju neodvisnosti sodstva, svobode izražanja, vključno s svobodo medijev, svobode umetnosti in znanosti, svobode združevanja in pravice do enake obravnave; poziva Komisijo, naj pri obravnavi očitnega tveganja, da bi Poljska in Madžarska lahko huje kršili vrednote, na katerih temelji Unija, v celoti izkoristi razpoložljive instrumente za ta namen, med katerimi sta zlasti hitri postopek za ugotavljanje kršitev in predlog Sodišču za sprejetje začasnih ukrepov;

4.  ugotavlja, da ima obrazloženi predlog Komisije v zvezi z načelom pravne države na Poljskem omejeno področje uporabe; poziva Svet, naj preuči, kako obravnavati domnevne kršitve temeljnih pravic na Poljskem v okviru tekočih zaslišanj;

5.  meni, da tudi zadnji dogodki v okviru tekočih zaslišanj kažejo, da je nujno treba uvesti mehanizem EU za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice, ki ga je predlagal Parlament, in sicer bi ta mehanizem temeljil na medinstitucionalnem sporazumu ter vključeval neodvisen in nediskriminatoren letni pregled na podlagi dokazov, pri katerem bi se po enakih merilih za vsako državo članico ocenilo, kako spoštuje vrednote iz člena 2 PEU, poleg tega pa bi se za posamezno državo izdala priporočila, ki bi jim sledila medparlamentarna razprava, v institucijah EU pa stalni politični cikel na področju demokracije, pravne države in temeljnih pravic; v zvezi s tem Komisijo in Svet poziva, naj se s Parlamentom nemudoma začneta pogajati o medinstitucionalnem sporazumu v skladu s členom 295 PDEU; še enkrat poudarja, da mora ta mehanizem dopolnjevati in okrepiti sedanje in prihodnje postopke v skladu s členom 7 PEU, ne pa jih nadomestiti;

6.  ponovno izraža stališče o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o zaščiti proračuna Unije v primeru splošnih pomanjkljivosti v zvezi z načelom pravne države v državah članicah, in poziva Svet, naj čim prej začne medinstitucionalna pogajanja;

7.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji in Svetu, predsedniku, vladi in parlamentu Poljske in Madžarske ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL C 433, 23.12.2019, str. 66. (2) UL C 129, 5.4.2019, str. 13. (3) Sprejeta besedila, P9_TA(2019)0058. (4) Sprejeta besedila, P9_TA(2019)0101. (5) Sprejeta besedila, P8_TA(2019)0032. (6) UL C 215, 19.6.2018, str. 162. (7) Sprejeta besedila, P8_TA(2019)0349.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. januarja 2020 o 15. zasedanju Konference pogodbenic Konvencije o biološki raznovrstnosti (COP 15) (2019/2824(RSP))

P9_TA(2020)0015 B9-0035/2020

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju vmesnega pregleda strategije EU za biotsko raznovrstnost in svoje resolucije z dne 2. februarja 2016 o vmesnem pregledu te strategije(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. novembra 2017 o akcijskem načrtu EU za naravo, ljudi in gospodarstvo(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2018 o 14. zasedanju Konference pogodbenic Konvencije o biološki raznovrstnosti (COP 14)(3),

–  ob upoštevanju poročila Komisije z dne 20. maja 2015 z naslovom Stanje narave v Evropski uniji – Poročilo o stanju in trendih za habitatne tipe in vrste, ki jih zajemata direktivi o pticah in habitatih, za obdobje 2007–2012 v skladu z zahtevo iz člena 17 direktive o habitatih in člena 12 direktive o pticah (COM(2015)0219),

–  ob upoštevanju Direktive 2008/56/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju politike morskega okolja(4) (okvirna direktiva o morski strategiji),

–  ob upoštevanju Direktive 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike(5) (okvirna direktiva o vodah),

–  ob upoštevanju globalnega poročila IPBES z dne 31. maja 2019 o oceni biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev,

–  ob upoštevanju rdečega seznama ogroženih vrst, ki ga je pripravila Mednarodna zveza za varstvo narave,

–  ob upoštevanju Listine o biotski raznovrstnosti, sprejete 6. maja 2019 v Metzu,

–  ob upoštevanju agende Združenih narodov za trajnostni razvoj do leta 2030 in ciljev trajnostnega razvoja ter dokumenta Komisije za razpravo z dne 30. januarja 2019 z naslovom Za trajnostno Evropo do leta 2030 (COM(2019)0022),

–  ob upoštevanju posebnih poročil Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC) o podnebnih spremembah, dezertifikaciji, degradaciji tal, trajnostnem gospodarjenju z zemljišči, prehransko varnostjo in tokovih toplogrednih plinov v kopenskih ekosistemih ter njegovega posebnega poročila z dne 25. septembra 2019 o oceanih in kriosferi v spreminjajočem se podnebju, pa tudi njegovega posebnega poročila o globalnem segrevanju za 1,5 °C, njegovega 5. ocenjevalnega poročila (AR5) in njegovega zbirnega poročila iz septembra 2018,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 23. julija 2019 z naslovom Okrepitev ukrepov EU za zaščito in obnovo svetovnih gozdov (COM(2019)0352) in sporočila Komisije z dne 20. septembra 2013 z naslovom Nova gozdarska strategija EU: za gozdove in gozdarski sektor (COM(2013)0659),

–  ob upoštevanju poročila Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo iz leta 2019 o stanju svetovne biotske raznovrstnosti v zvezi s prehrano in kmetijstvom,

–  ob upoštevanju izjave visoke komisarke Združenih narodov za človekove pravice v okviru tretjega odbora Generalne skupščine Združenih narodov v New Yorku 15. oktobra 2019,

–  ob upoštevanju pekinškega poziva k ohranitvi biotske raznovrstnosti in boju proti podnebnim spremembam z dne 6. novembra 2019,

–  ob upoštevanju poročila Evropske agencije za okolje z dne 4. decembra 2019 z naslovom „Evropsko okolje – stanje in napovedi za obdobje do leta 2020“ (SOER 2020),

–  ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane,

–  ob upoštevanju člena 132(2) Poslovnika,

–  ob upoštevanju vprašanj Komisiji in Svetu o 15. zasedanju Konference pogodbenic Konvencije o biološki raznovrstnosti, ki bo leta 2020 potekala v Kunmingu na Kitajskem (COP15)(O-000044/2019 in O-000043/2019),

A.  ker je cilj strateškega načrta za biotsko raznovrstnost v obdobju 2011–2020, da se njen upad zaustavi z učinkovitimi in nujnimi ukrepi, s tem pa zagotovi, da bodo ekosistemi do leta 2020 odporni in bodo še naprej opravljali bistvene storitve, ki omogočajo ohranjanje raznovrstnosti življenja na planetu, prispevajo k blaginji ljudi ter izkoreninjajo revščino;

B.  ker je vizija za leto 2050, ki je bila sprejeta v okviru Konvencije o biološki raznovrstnosti, živeti v sozvočju z naravo, tako da se biotska raznovrstnost do leta 2050 ovrednoti, ohrani, obnovi in smotrno uporablja, s čimer se bodo ohranile ekosistemske storitve in zdrav planet ter zagotovile koristi, ki so pomembne za vse ljudi in za prihodnje generacije;

C.  ker to vizijo podpira pet splošnih ciljev, ki so tudi okvir ciljev iz Aičija v zvezi z biotsko raznovrstnostjo: (a) obravnavati temeljne vzroke za izgubljanje biotske raznovrstnosti z vključevanjem biotske raznovrstnosti v vsa področja upravljanja in družbe, (b) zmanjšati neposredne pritiske na biotsko raznovrstnost in spodbujati trajnostno rabo, (c) izboljšati stanje biotske raznovrstnosti z varovanjem ekosistemov, vrst in genske pestrosti, (d) okrepiti koristi biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev za vse in (e) izboljšati izvajanje s participativnim načrtovanjem, upravljanjem znanja in krepitvijo zmogljivosti;

D.  ker je v globalnem poročilu Medvladne platforme za biotsko raznovrstnost in ekosistemske storitve (IPBES) o oceni biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev poudarjeno, da je zaradi sedanjih negativnih trendov na področju biotske raznovrstnosti in ekosistemov ogrožen napredek pri doseganju 80 % v poročilu ocenjenih ciljev trajnostnega razvoja v zvezi z revščino, lakoto, zdravjem, vodo, mesti, podnebjem, oceani in zemljo; ker bo to po napovedih najbolj prizadelo domorodna ljudstva in številne najrevnejše svetovne skupnosti; ker je treba zato izgubo in degradacijo biotske raznovrstnosti obravnavati ne le kot okoljsko, temveč tudi kot razvojno, gospodarsko, socialno in moralno vprašanje;

E.  ker množična uporaba sistemskih herbicidov širokega spektra, kakršen je glifosat, neposredno povzročajo obsežno izgubljanje biotske raznovrstnosti;

F.  ker po podatkih Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC) in Medvladne platforme za biotsko raznovrstnost in ekosistemske storitve trajnih rešitev za spopadanje s podnebnimi spremembami ne more biti brez obsežnejšega uvajanja usklajenih in učinkovitih naravnih rešitev;

G.  ker se priznava, da so podnebne spremembe vzrok za velik porast skrajnih vremenskih pojavov, ki povzročajo naravne nesreče po vsem svetu, na primer gozdne požare;

H.  ker Nagojski protokol o dostopu in delitvi koristi zagotavlja pregleden pravni okvir za pošteno in pravično delitev koristi, ki izhajajo iz uporabe genskih virov in s tem povezanega tradicionalnega znanja;

I.  ker je cilj strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020, da se zaustavi upad biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev v EU in do leta 2020 pomaga zaustaviti upad biotske raznovrstnosti na svetovni ravni;

J.  ker so EU in države članice sprejele Agendo za trajnostni razvoj do leta 2030 in v njej določile sedemnajst ciljev trajnostnega razvoja ter so v celoti zavezane njihovemu uresničevanju;

K.  ker je v političnih usmeritvah Komisije za obdobje 2019–2024 določeno, da si bo EU v naslednjih petih letih skupaj s svetovnimi partnerji prizadevala za zajezitev izgube biotske raznovrstnosti;

L.  ker so gozdovi nujno potrebni za preživetje po vsem svetu in predstavljajo 80 % biotske raznovrstnosti na Zemlji, čeprav pokrivajo le 30 %;

M.  ker podnebne spremembe ogrožajo habitate in vrste, kar dokazuje tudi umiranje velikega dela Velikega koralnega grebena v Avstraliji, in skrajnih vremenskih pojavov, kakršni so bili tamkajšnji hudi gozdni požari, v katerih je umrla okoli milijarda živali; ker je za blažitev podnebnih sprememb in prilagoditev nanje bistveno ohraniti naravo in zaustaviti izgubljanje biotske raznovrstnosti;

N.   ker so, ko gre za zmogljivost planeta, presežene štiri od devetih mej, kakor jih je opredelil center za odpornost v Stockholmu;

Splošne ugotovitve

1.  je zaskrbljen, saj je v globalnem poročilu IPBES o oceni biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev jasno poudarjeno, kakšen je obseg te ekološke krize in da si je treba usklajeno prizadevati za korenite spremembe, saj narava še nikoli v zgodovini človeštva ni propadala tako hitro, vrste izumirajo vse hitreje, približno milijonu živalskih in rastlinskih vrst grozi izumrtje, kar lahko ima hude posledice za ljudi po vsem svetu in bo vplivalo na življenje prihodnjih generacij;

2.  je zelo zaskrbljen, ker naj bi na podlagi posebnega poročila IPCC z dne 8. avgusta 2019 biotski raznovrstnosti še dodatno škodovale podnebne spremembe ; prav tako je zaskrbljen zaradi podatkov iz posebnega poročila IPCC z dne 24. septembra 2019 o upadu števila morskih sesalcev in drugih staležev rib ter drastičnem izginotju koralnih grebenov, od katerih naj bi jih po podatkih iz posebnega poročila IPCC o globalnem segrevanju za 1,5° C v primeru dviga temperature za 2° C 99 % propadlo;

3.  je zelo zaskrbljen zaradi navedb v poročilu IPCC o oceanih in kriosferi v spreminjajočem se podnebju, da so podnebne spremembe eden od glavnih neposrednih vzrokov za izgubo biotske raznovrstnosti in da bodo njihovi negativni učinki na naravo in biotsko raznovrstnost, ekosistemske storitve, oceane in prehransko varnost v prihodnjih desetletjih vse izrazitejši; poudarja, da IPCC opozarja, da je zdravje oceanskih in morskih ekosistemov danes prizadeto zaradi globalnega segrevanja, onesnaževanja, prekomernega izkoriščanja morske biotske raznovrstnosti, dvigovanja morske gladine, zakisljevanja, deoksigenacije, morskih vročinskih valov, taljenja ledenikov in morskega ledu, kot ga doslej še ni bilo, obalne erozije in pogostejših naravnih nesreč, saj vse to vpliva na morske in obalne ekosisteme tako, da spreminja njihovo delovanje in pospešuje zmanjševanje števila morskih sesalcev in upad ribištva, prispeva pa tudi k drastičnemu izginjanju koralnih grebenov in mangrov; opozarja, da oceani lahko prispevajo k blaženju posledic podnebnih sprememb in prilagajanju nanje; zato poziva EU, naj oceane uvrsti med prednostna področja strategije za biotsko raznovrstnost, vse pogodbenice pa poziva, naj jih priznajo kot skupno dobro človeštva ter naj za njihovo ohranitev razvijejo nov pristop, na podlagi katerega bo posameznikova in kolektivna odgovornost postavljena precej nad tradicionalnimi načeli svobode in lastništva oceanov;

4.  meni, da smo se znašli v izrednih okoljskih razmerah, ki zahtevajo obsežne ukrepe v Evropi in zunaj nje; poziva Komisijo, naj v evropskem zelenem dogovoru varstvo in obnovo narave poleg podnebnih sprememb zastavi kot najpomembnejše prednostno področje;

5.  je zaskrbljen, da cilji iz Aičija v zvezi z biotsko raznovrstnostjo do leta 2020 ne bodo doseženi, če bo biotska raznovrstnost tako hitro upadala kot doslej, in znova poziva vse pogodbenice, naj nujno storijo več; obžaluje, da EU ni na dobri poti, da bi dosegla svoj glavni cilj, tj. da bi do leta 2020 ustavila upad biotske raznovrstnosti in degradacijo ekosistemov; poziva Komisijo in države članice, naj se zavežejo k takojšnjemu, konkretnemu in dodatnemu obveznemu ukrepanju na področju ohranjanja in obnove biotske raznovrstnosti, da bomo dosegli cilje EU in prispevali k uresničitvi ciljev iz Aičija;

6.  opozarja, da so biotska raznovrstnost in zdravi ekosistemi, vključno z oceani, ki absorbirajo več kot 25 % emisij CO2 in so glavni vir kisika, bistveni za uresničitev ciljev iz Pariškega sporazuma ter krepijo odpornost EU proti podnebnim spremembam in zmogljivost za prilagajanje nanje; obžaluje, da je uradno zaščitenih le sedem odstotkov oceanov; opozarja, da je za ohranjanje biotske raznovrstnosti ter za blaženje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje pomembno razvijati in uvajati naravne rešitve, zlasti za absorpcijo ogljika; zato poziva k večji usklajenosti in boljši sinergiji med tremi konvencijami iz Ria(6), poleg tega naj se te konvencije bolj uskladijo z agendo OZN za trajnostni razvoj do leta 2030; poziva Komisijo, naj biotsko raznovrstnost polno vključi v podnebne politike;

7.  pozdravlja pekinški poziv k ohranitvi biotske raznovrstnosti in boju proti podnebnim spremembam z dne 6. novembra 2019;

8.  poudarja, da bi se bilo treba zlasti v sektorju biogospodarstva, ki ima lahko osrednjo vlogo pri prehodu na podnebno nevtralno gospodarstvo, vselej izogniti sprejemanju kompromisov med varstvom podnebja in zaščito biotske raznovrstnosti, kadar ne gre za vprašanje kakovosti ekosistemov; je zaskrbljen, ker se takšni kompromisi v nedavnih političnih razpravah niso dovolj obravnavali; poziva Komisijo in vse deležnike, naj razvijejo usklajen pristop, da bodo vzpostavili dejansko trajnostno biogospodarstvo, temelječe na ohranjanju narave in drugih rešitvah na podlagi ekosistema, saj tak pristop prinaša najboljše rezultate za podnebje in biotsko raznovrstnost;

9.  želi opomniti, da je biotska raznovrstnost nenadomestljiva za proizvodnjo hrane, goriva in zdravil, prav tako pa je poleg zdrave narave pomembna za dolgoročni gospodarski razvoj;

10.  pozdravlja zavezo Ursule von der Leyen v političnih usmeritvah Komisije za obdobje 2019–2024 ter v poslanici z dne 10. septembra 2019 za komisarja za okolje in oceane, da bo v prvih stotih dneh nove Komisije predstavila strategijo za biotsko raznovrstnost do leta 2030 kot del evropskega zelenega dogovora, pozdravlja pa tudi, da si bo prizadevala, da bo EU prevzela vodilni svetovni položaj na Konferenci pogodbenic Konvencije o biološki raznovrstnosti leta 2020, kot ga je že leta 2015 na pariški podnebni konferenci; vztraja, da mora biti to ena glavnih prednostnih nalog nove Komisije in da mora EU pred konferenco COP 15 dati zagon svetovnim ambicijam v zvezi z biotsko raznovrstnostjo; poziva Komisijo, naj glede na globalno krizo v zvezi z biotsko raznovrstnostjo, ki jo je v nedavnem poročilu Medvladna platforma o biološki raznovrstnosti in ekosistemskih storitvah, ravna drugače in ne sprejema prostovoljnih zavez ter naj predlaga velikopotezno in vključujočo strategijo za biotsko raznovrstnost za leto 2030, ki bo določala pravno zavezujoče cilje za EU in države članice, vključno s posebnimi cilji za zaščito vsaj 30 % kopenskih in morskih naravnih območij ter obnovo vsaj 30 % degradiranih ekosistemov na ravni Unije do leta 2030;

11.  meni, da bi bilo treba v tej novi strategiji posebno pozornost nameniti obnovi ekosistemov, habitatov in vrst, zlasti tako, da bi z raziskavami in inovacijami v vseh sektorjih spodbudili uvajanje gospodarskih modelov, ki temeljijo na naravi, saj je to ključno za doseganje ciljev na področju biotske raznovrstnosti;

12.  poziva Komisijo in države članice, naj zahtevajo, da se na 15. zasedanju konference pogodbenic sprejmejo določbe v zvezi s pregledom perspektiv, oceno tehnologije in spremljanjem novega tehnološkega razvoja, vključno s tistim, ki izhaja iz sintezne biologije;

13.  poziva Komisijo in države članice, naj na 15. zasedanju konference pogodbenic pozovejo k vzpostavitvi svetovnega moratorija za izpuščanje organizmov, pridobljenih z genskim vlekom, v naravo, kar vključuje preskuse na terenu, da se te nove tehnologije ne bi začele uporabljati prehitro in bi se upoštevalo previdnostno načelo, ki je zapisano v Pogodbi o delovanju Evropske unije in Konvenciji o biološki raznovrstnosti;

14.  poudarja, da sta zaščita in ohranjanje globalne biotske raznovrstnosti nadvse pomemben izziv in sta torej v strateškem interesu EU, zato bi morali biti deležni kar največje politične pozornosti; poziva Komisijo in države članice, naj zlasti prek svojih instrumentov zunanjega delovanja, kot je instrument za sosedstvo ter razvojno in mednarodno sodelovanje, dejavno sodelujejo s tretjimi državami ter spodbujajo ukrepe za ohranjanje in obnovo biotske raznovrstnosti in upravljanje na tem področju in določajo cilje zanje, zlasti kar zadeva večstranske in trgovinske sporazume ter ukrepe v primeru neizpolnjevanja zahtev; zato Komisijo poziva, naj v vse prihodnje trgovinske sporazume vključi zavezujoča in izvršljiva poglavja o trgovini in trajnostnem razvoju;

15.  ponavlja svoje stališče, da bi bilo treba 45 % sredstev instrumenta za sosedstvo ter razvojno in mednarodno sodelovanje dodeliti za naložbe, ki prispevajo k podnebnim ciljem, upravljanju in varstvu okolja, biotski raznovrstnosti ter boju proti dezertifikaciji;

16.  poudarja, da je potreben celovit pristop, ki bo zagotovil upravljanje na več ravneh in obravnaval ohranjanje, obnovo in trajnostno rabo biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev; poziva EU in države članice, naj si še naprej močno prizadevajo za nadaljnjo krepitev Konvencije o biološki raznovrstnosti ter prevzamejo vodilno vlogo pri pripravi okvira za obdobje po letu 2020, zlasti v pripravah na 15. zasedanje konference pogodbenic, naj se za biotsko raznovrstnost zavežejo cilju, ki bo enakovreden podnebnemu cilju o 1,5 ºC iz Pariškega sporazuma, ter naj pregledno določijo svoje vizije in prednostne naloge za globalni okvir na področju biotske raznovrstnosti za obdobje po letu 2020;

17.  želi spomniti, da je ohranjanje biotske raznovrstnosti in ekosistemov neločljivo povezano z doseganjem ciljev trajnostnega razvoja in osrednjega pomena zanj; poudarja, da morajo Komisija in države članice naravo in biotsko raznovrstnost ter s tem povezane cilje učinkovito vključiti v vse sektorje, spremeniti gospodarski model, da bo bolj trajnosten, in pri tem obravnavati ogljični odtis EU, poleg tega pa morajo vse notranje in zunanje politike EU, med drugim na področjih kmetijstva, ribištva, energije iz obnovljivih virov, prometa in trgovine, ter večletni finančni okvir za obdobje 2021–2027 bolj uskladiti z okoljsko politiko; meni, da je potrebno tesnejše sodelovanje med vsemi sektorji, saj bi tako vanje lahko vključili prizadevanja za zaščito, ohranitev in obnovo biotske raznovrstnosti; poudarja, da bi bilo treba posebno pozornost nameniti življenjskemu ciklu blaga od zasnove do potrošnje, da bi zaščitili naravne vire in biotsko raznovrstnost ter upoštevali kumulativne učinke, vključno s prevozom;

18.  meni, da je nadvse pomembno, da dolgoročno strateško obravnavamo ključne dejavnike za upad biotske raznovrstnosti in čim prej določimo in zaščitimo najbolj ogrožena in strateška območja, ki so ključna za biotsko raznovrstnost in ekosistemske storitve, ter neokrnjene ekosisteme, in sicer na podlagi občutljivosti območja, obstoja ogroženih vrst, ugotovljenih vrzeli v znanju in/ali učinkovitem upravljanju ter obstoja razširjenih vrst, ki so temeljnega pomena za ekološke procese, ter omejimo upad biotske raznovrstnosti in negativne učinke na ozemlja domorodnih in lokalnih skupnosti ter njihovo preživetje;

19.  poziva Komisijo in države članice, naj vztrajajo, da se na 15. zasedanju konference pogodbenic zagotovi, da se pred uvedbo vseh tehnologij, ki bi lahko vplivale na tradicionalno znanje, inovacije, prakse ter preživetje domorodnih ljudstev in lokalnih skupnosti ter njihovo uporabo zemlje, virov in vode, zahteva in pridobi njihovo prosto, predhodno in informirano soglasje; poudarja, da je to treba pridobiti na participativni način ob vključitvi vseh skupnosti, na katere bi lahko tehnologija vplivala, pred kakršno koli uvedbo;

20.  ponovno poudarja, da države članice EU v okviru bonskega izziva še vedno povsem pozabljajo na obnovo kljub njeni pomembnosti;

21.  poudarja, da podnebna kriza in obsežna izguba biotske raznovrstnosti pomenita veliko grožnjo človekovim pravicam; opozarja, da so brez zdravega okolja ogrožene temeljne človekove pravice do življenja, zdravja, hrane in neoporečne vode; poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj pripravita strategijo EU za varstvo pravice do zdravega okolja, pri tem pa naj tesno sodelujeta s tretjimi državami in mednarodnimi organizacijami, kot je Urad visokega komisarja za človekove pravice (OHCHR), ki je skupaj s Programom Združenih narodov za okolje začel nedavno izvajati strategijo na tem področju;

Izvajanje konvencije in strateškega načrta za biotsko raznovrstnost za obdobje 2011–2020

22.  pozdravlja odločitev, ki je bila sprejeta na 14. zasedanju pogodbenic Konvencije o biološki raznovrstnosti v Egiptu, da morajo pogodbenice med drugim bistveno hitreje izvajati strateški načrt za biotsko raznovrstnost 2011–2020 in preučiti možnosti za nacionalno vrednotenje biotske raznovrstnosti ter ekosistemskega delovanja in storitev; meni, da je nadvse pomembno, da se pri izvajanju veljavnega strateškega načrta za biotsko raznovrstnost za obdobje 2011–2020 bolj potrudimo in se osredotočimo na doseganje ciljev o biotski raznovrstnosti iz Aičija ter oblikujemo ambiciozen strateški načrt in mehanizem izvajanja za obdobje po letu 2020, ki bo formalno vključeval lokalne in regionalne oblasti, pri tem pa moramo upoštevati scenarij do leta 2050 in nove izzive na področju biotske raznovrstnosti v skladu s cilji iz agende za trajnostni razvoj do leta 2030;

23.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je iz ocene(7) stanja ohranjenosti vrst in habitatnih tipov, katerih ohranitev je v interesu, razvidno, da ima v EU le 7 % morskih vrst in 9 % morskih habitatnih tipov ugodno stanje ohranjenosti, in da je bilo pri 27 % ocen vrst in 66 % ocen habitatnih tipov ugotovljeno neugodno stanje ohranjenosti; poudarja tudi, da naj bi glede na to oceno v zadnjem desetletju stalno upadalo kar 48 % vrst morskih živali in rastlin z znanimi populacijskimi trendi, s čimer se povečuje tveganje izumrtja vrst, ki se spremljajo;

Globalni okvir za biotsko raznovrstnost po letu 2020

24.  pozdravlja napredek, ki so ga pogodbenice Konvencije o biološki raznovrstnosti na 14. zasedanju dosegle pri celovitem in sodelovalnem postopku za oblikovanje globalnega okvira za biotsko raznovrstnost po letu 2020; podpira Listino o biotski raznovrstnosti iz Metza, ki jo je sprejela skupina G7;

25.  poudarja, da bi moral biti globalni okvir za biotsko raznovrstnost po letu 2020 ambicioznejši in bolj vključujoč ter bi moral bolje delovati; poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo mehanizme za izvajanje Konvencije o biološki raznovrstnosti, si dejavno prizadevajo oblikovati velikopotezne pravno zavezujoče cilje, podroben časovni načrt, jasne kazalnike uspešnosti, instrumente sledenja in mehanizme vzajemnih pregledov/poročanja na podlagi skupnih standardov – po možnosti v sodelovanju z oblastmi na poddržavni ravni –ter zagotovijo popolno preglednost in odgovornost za pogodbenice ter splošno učinkovitost naslednjega globalnega strateškega načrta za biotsko raznovrstnost;

26.  poudarja, da potrebujemo mednaroden okvir v obliki globalnega pravno zavezujočega sporazuma, da se zaščiti biotska raznovrstnost na globalni ravni, ustavi njeno upadanje in se obnovi v vseh vidikih; meni, da mora ta okvir temeljiti na specifičnih, merljivih in številčno opredeljivih, ambicioznih, stvarnih in časovno omejenih ciljih in trdnih zavezah, kar vključuje okrepljene nacionalne strategije za biotsko raznovrstnost in akcijske načrte ter ustrezne druge instrumente, kot so poddržavni akcijski načrti, finančne zaveze in zagotovila za krepitev zmogljivosti, pa tudi mehanizem petletnega spremljanja in pregleda, s poudarkom na vse večji ambicioznosti; poudarja, da je za dober postopek spremljanja potrebno redno poročanje vseh pogodbenic ter usklajeno zbiranje in obdelava primerljivih in skladnih podatkov in kazalnikov;

27.  poziva Komisijo in države članice, naj zahtevajo, da globalni okvir za biotsko raznovrstnost po letu 2020 kot ključne stebre vključuje previdnostno načelo, pristop, ki temelji na pravicah, in pregled perspektiv, oceno tehnologij in spremljanje v zvezi s sprejemanjem novih tehnologij;

28.  poziva Komisijo in države članice, naj se zavzemajo za opredelitev novega globalnega cilja, da bi do leta 2030 obrnili trend izgubljanja biotske raznovrstnosti in bi se lahko narava regenerirala, kar bi koristilo vsem, ter bi prispevali k zaščiti biotske raznovrstnosti, blažitvi podnebnih sprememb in prilagajanju nanje, boju proti dezertifikaciji in degradaciji tal ter prehranski varnosti; poziva, naj si EU med prizadevanji prizadeva za večjo ambicioznost ter naj morebiti pozove k zaščiti polovice planeta do leta 2050; meni, da bi moral biti v okviru za obdobje po letu 2020 določen jasen cilj, da se do leta 2030 ohrani vsaj 30 % naravnih območij, in cilj, da se obnovi vsaj 30 % degradiranih ekosistemov, EU pa bi morala zase določiti podobna cilja;

29.  poudarja, da bodo mednarodna prizadevanja in sporazumi obrodili sadove le, če bodo pri tem dejavno sodelovali vsi deležniki; poziva k oblikovanju koalicije deležnikov iz zasebnega in javnega sektorja, ki bi oblikovala svetovni okvir za biotsko raznovrstnost po letu 2020; opozarja, da je agenda rešitev iz Pariškega sporazuma uporabna za oblikovanje konstruktivne agende za vse deležnike Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, in poziva, naj se podobni ukrepi vključijo v okvir za obdobje po letu 2020;

30.  poudarja, da je treba čim bolj zmanjšati morebiten časovni zamik med sprejetjem globalnega okvira za biotsko raznovrstnost po letu 2020 in njegovim prenosom v nacionalne cilje o biotski raznovrstnosti in akcijske načrte na poddržavni ravni, da ne bo prišlo do zamud pri sprejemanju konkretnih ukrepov za zajezitev upada biotske raznovrstnosti;

Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030

31.  poziva Komisijo, naj oblikuje strategijo, ki bo obravnavala glavne dejavnike za izgubo biotske raznovrstnosti doma in po svetu;

32.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bosta strategija „od vil do vilic“ in cilj ničelne stopnje onesnaževanja skladna s skupno kmetijsko politiko po letu 2020, zlasti glede zmanjšanja uporabe pesticidov;

33.  poziva Komisijo in Evropsko investicijsko banko, naj v svoje finančne instrumente vključita preverjanje primernosti z vidika biotske raznovrstnosti, da bi se izognili škodljivim učinkom nanjo; poziva Evropsko investicijsko banko, naj svoje okoljske in socialne standarde posodobi v skladu z določbami strategije za biotsko raznovrstnost do leta 2030;

34.  poziva k zavezujočemu cilju na ravni EU, da bi do leta 2030 obnovili degradirane habitate, in sicer z obnovo naravnih gozdov, šotišč, poplavnih ravnic, mokrišč, biotsko zelo raznovrstnih travišč, obalnih območij in morskih območij; obžaluje, da s strategijo za biotsko raznovrstnost do leta 2020 ni bil izpolnjen cilj o obnovi 15 % degradiranih ekosistemov;

35.  poziva Komisijo in Evropsko investicijsko banko, naj v zunanje delovanje, zlasti zunanje finančne instrumente, vključita preverjanje primernosti z vidika biotske raznovrstnosti, da s sredstvi ali programi financiranja EU ne bi prispevali k zmanjševanju neto biotske raznovrstnosti;

36.  meni, da bodo morale biti svetovne ambicije EU v skladu z njenim notranjim delovanjem v okviru strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030;

37.  poziva Komisijo, naj zmanjšanje globalnega odtisa EU kot pomembno točko vključi v strategijo EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030, da ne bi prišlo do neskladja med njenimi notranjimi in mednarodnimi ukrepi;

Gospodarski vidiki in financiranje

38.  pozdravlja, da se je na 14. zasedanju pogodbenic Konvencije o biološki raznovrstnosti 196 vlad dogovorilo, da bodo do leta 2020 in tudi v letih potem povečale naložbe v naravo in ljudi; poudarja, da lahko gospodarska rast k trajnostnemu razvoju pripomore le, če hkrati ne propadata biotska raznovrstnost in zmogljivost narave, da prispeva k dobrobiti ljudi;

39.  poudarja, da je treba za biotsko raznovrstnost nameniti ustrezna in zadostna finančna sredstva; poziva, naj se v naslednji večletni finančni okvir vključi preverjanje primernosti z vidika izboljšanja biotske raznovrstnosti in podnebja in naj se na vseh političnih področjih bolj upoštevajo vidiki biotske raznovrstnosti, da bi v veliki meri in pozitivno vplivali na uresničevanje vizije za leto 2050; poziva Komisijo in Svet, naj jasno določita, da je treba za biotsko raznovrstnost v večletnem finančnem okviru nameniti vsaj 10 % sredstev poleg odhodkov za vključevanje podnebnih vprašanj; poudarja tudi, da je treba vzpostaviti preglednejšo, celovitejšo in strožjo metodologijo za spremljanje odhodkov za biotsko raznovrstnost in podnebne spremembe; ponovno poziva, da je treba sredstva za program LIFE vsaj podvojiti; poziva tudi k odpravi škodljivih subvencij in usklajenosti med vsemi skladi in programi EU, tako da nobena stroškovna postavka v proračunu EU ne bo prispevala k izgubi biotske raznovrstnosti;

40.  poudarja, je treba vključevanje biotske raznovrstnosti dopolnjevati z zbiranjem podatkov; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da se za temeljne raziskave, tudi taksonomijo, ki je bistvenega pomena za ta cilj, nameni veliko premalo sredstev in podpore na področju politike in financiranju raziskav; poziva, naj se v programu Obzorje Evropa dodeli dovolj sredstev za osnovne raziskovalne projekte in krepitev zmogljivosti ter naj se v tam namen uporabi tudi tehnična pomoč drugih skladov EU;

41.  poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo uvedbo dodatnih mednarodnih finančnih mehanizmov za zaščito in ohranjanje biotske raznovrstnosti v okviru Konvencije o biološki raznovrstnosti ter si hkrati karseda prizadevajo za vključevanje vidika biotske raznovrstnosti v obstoječe sklade; ugotavlja, da so lahko gospodarske dejavnosti pomemben vzrok za svetovni upad biotske raznovrstnosti in izgubo naravnega kapitala; zato poziva podjetja in finančne organizacije, naj sprejmejo in delijo trdne zaveze glede biotske raznovrstnosti in prispevajo k njim, tudi s preverjanjem primernosti svojih dejavnosti z vidika biotske raznovrstnosti, in poudarja pomen spodbujanja ustreznih finančnih pobud; obžaluje, da so podatki o finančnih tokovih, usmerjenih v biotsko raznovrstnost, iz domačih in mednarodnih javnih zasebnih virov nedosledni, kar ogroža sisteme spremljanja in poročanja ter slabo vpliva na morebitne reforme; zato poziva Komisijo, države članice in Evropsko investicijsko banko, naj razvijejo konkretne standarde za podatke o finančnih tokovih za biotsko raznovrstnost; poudarja, da bo prihodnji trajnostni finančni načrt udeležencem na finančnem trgu pomagal razumeti njihova tveganja, povezana z izgubo biotske raznovrstnosti, saj bo biotsko raznovrstnost vključil v zahteve glede finančnih razkritij;

42.  poudarja, kako pomembno je povečati naložbe, vključno z naravnimi rešitvami in ustreznimi pobudami, od katerih bodo imeli koristi tako ukrepi na področju biotske raznovrstnosti kot tudi podnebni ukrep, tako da se bo posledično zmanjšal vpliv podnebnih sprememb na biotsko raznovrstnost, obenem pa je treba postopoma opuščati okolju škodljive naložbe; želi spomniti, da je treba večji del naložb v okviru Pariškega sporazuma porabiti za ohranjanje in obnavljanje biotske raznovrstnosti; obžaluje pa, da se kljub potencialu naravnih rešitev za podnebne spremembe le 2,5 % svetovnega proračuna za blaženje podnebnih sprememb nameni za sekvestracijo ogljika v tla; poziva, naj se več sredstev EU in mednarodnih sredstev za podnebje nameni za zaščito in obnovo naravnih ekosistemov, saj bi s tem prispevali tako biotski raznovrstnosti kot tudi blaženju podnebnih sprememb in prilagajanju nanje;

43.  pozdravlja odločitev skupine EIB, da bo vse svoje finančne dejavnosti uskladila s cilji Pariškega sporazuma in namenila vsaj 50 % finančnih sredstev EIB za podnebne ukrepe; poziva Evropsko investicijsko banko, naj v okviru svojih finančnih sredstev še naprej povečuje zaščito in ohranjanje biotske raznovrstnosti; poziva Komisijo, naj skupaj z državami članicami in finančnim sektorjem uskladi svoje dejavnosti s Pariškim sporazumom ter zagotovi preverjanje primernosti finančnih transakcij in naložb v EU in zunaj njenih meja z vidika podnebja in biotske raznovrstnosti;

44.  poudarja, da se mednarodne organizacije, kot so Mednarodni denarni sklad, program OZN za okolje in Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj, strinjajo, da je okoljska obdavčitev bistveno orodje pri obravnavanju okoljskih izzivov, kot je izguba biotske raznovrstnosti; pozdravlja pobude, kot je mreža za zeleno fiskalno politiko okoljskega programa OZN in Mednarodnega denarnega sklada, da bi pospešili izmenjavo znanja in dialog o zeleni fiskalni reformi; opozarja na cilj št. 3 iz Aičija, na potrebo po pozitivnih pobudah za ohranitev in trajnostno uporabo biotske raznovrstnosti ter na cilj trajnostnega razvoja št. 15 in potrebo po mobilizaciji in bistvenem povečanju finančnih sredstev iz vseh virov, da bi ohranili in trajnostno uporabljali biotsko raznovrstnost in ekosisteme; zato poudarja, da bi lahko z uvedbo pravične okoljske obdavčitve, ki bi bila skladna z načelom „onesnaževalec plača“, zmanjšali škodovanje okolju in pridobili finančnih sredstva za varstvo narave; poziva EU in države članice, naj davčne sisteme preoblikujejo in v večji meri uporabijo okoljske obdavčitve;

45.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je le 8,3 % vseh finančnih sredstev za prevzem obveznosti povezanega z ustavitvijo izgube biotske raznovrstnosti, kar je najnižji odstotek od leta 2015, čeprav vrste izginjajo tako hitro, kot še nikoli prej; poziva Komisijo, naj poveča količino dodeljenih sredstev, da se zagotovi dolgoročna in enotna zaščita biotske raznovrstnosti v EU; vztraja, naj se v naslednjem večletnem finančnem okviru uporablja zanesljiva metodologija za spremljanje biotske raznovrstnosti, da ne bi precenjevali ukrepov za biotsko raznovrstnost;

Gozdarstvo, kmetijstvo, ribištvo in tla

46.  poudarja, da so kmetijske in ribiške dejavnosti, zdrava tla in ohranjanje biotske raznovrstnosti tesno povezani; ugotavlja, da netrajnostno kmetijstvo in ribištvo slabo vplivata na biotsko raznovrstnost; poudarja, da pa lahko s trajnostnim kmetijstvom, gozdarstvom in ribištvom zmanjšamo negativni vpliv na vrste, habitate in ekosisteme ter posledice podnebnih sprememb;

47.  zato poziva EU in pogodbenice, naj sprejmejo trdne zaveze za trajnostne prehranske sisteme, kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo, vključno z zahtevami in strategijami za trajnostno rabo fitofarmacevtskih sredstev in hranil, zmanjšanjem rabe pesticidov in zaščito tal, habitatov in vrst, ki zagotavljajo ključne ekosistemske storitve, kot je opraševanje, in povečanjem selektivnosti, da bi zmanjšali kumulativne vplive na morske in obalne ekosisteme ter prispevali k obnovi staležev rib na občutljivih območjih in območjih prelova; poziva Komisijo, naj v okviru naslednje revizije direktive EU o trajnostni rabi pesticidov (2009/128/ES) vanjo vključi zavezujoče cilje na ravni EU o zmanjšanju njihove rabe, in poziva Komisijo, države članice in regionalne vlade k neposredni podpori trajnostnih metod in ekoloških shem na področju kmetijstva, gozdarstva in ribištva;

48.  poziva Komisijo in države članice, naj finančno podprejo kmetijske in gozdarske metode, ki so v skladu s cilji biotske raznovrstnosti, kot so integrirano varstvo rastlin pred škodljivimi organizmi in upravljanje hranil, ekološko kmetijstvo, agroekološke prakse, prakse ohranjanja tal in vode, ohranitveno kmetijstvo, kmetijsko gozdarstvo, drevesno-pašna raba zemljišč, upravljanje namakanja, mali ali zakrpani sistemi ter prakse za izboljšanje dobrobiti živali;

49.  želi spomniti, da so v skladu s sporočilom Komisije o okrepitvi ukrepov EU za zaščito in obnovo svetovnih gozdov gozdovi nepogrešljivi za sisteme našega planeta, ki nam omogočajo življenje, saj prekrivajo 30 % kopnega in gostijo 80 % biotske raznovrstnosti; poudarja, da je krčenje gozdov eden osrednjih vzrokov za upadanje biotske raznovrstnosti in da so emisije zaradi sprememb v rabi tal, ki so posledica krčenja gozdov, velik vzrok podnebnih sprememb; je zaskrbljen zaradi učinka porabe EU na krčenje gozdov, saj je EU končna porabnica 10 % vseh proizvodov, povezanih s krčenjem gozdov; poziva Komisijo, naj sprejme enotno opredelitev pojma „ne povzroča krčenja gozdov“;

50.  poziva Komisijo, naj predlaga celovit sklop ukrepov, s katerimi bi zmanjšali odtis porabe EU na zemljiščih, tudi z zakonodajo in na podlagi primerne skrbnosti, da bi za proizvode, ki se dajo na trg EU, zagotovila trajnostne dobavne verige, ki ne bi prispevajo h krčenju gozdov, pa tudi akcijski načrt za palmovo olje; meni, da bi morali ukrepi EU proti krčenju gozdov obravnavati glavne vzroke, kot so palmovo olje, soja, govedina in kakav; poziva Komisijo, naj karseda hitro opusti vsa biogoriva, za katera obstaja veliko tveganje posredne spremembe rabe zemljišč v EU;

51.  poudarja, da morajo biti gozdne politike usklajene, preprečevati izgubo biotske raznovrstnosti in posledice podnebnih sprememb ter povečevati naravne ponore EU, hkrati pa varovati, ohranjati in krepiti biotsko raznovrstnost;

52.  poudarja, da noben učinek zamenjave lesnih izdelkov ne more nadoknaditi izgube starih gozdov in pragozdov, ki veljajo za nezamenljive(8), zato bi jih bilo treba zaščititi s pravnimi in spodbujevalnimi instrumenti, usmerjenimi v njihovo kompleksnost, povezljivost in reprezentativnost;

53.  poudarja, da se po projekcijah OZN (World Population Prospects) v naslednjih 30 letih pričakuje porast svetovnega prebivalstva za 2 milijardi oseb, zaradi česar bo raba tal in morja še bolj vplivala na biotsko raznovrstnost in sekvestracijo ogljika; se zaveda, da vse večje izgubljanje biotske raznovrstnosti ogroža prehransko varnost in prehrano; poziva pogodbenice, naj spodbujajo trajnostno rabo biotske raznovrstnosti v programih, ki prispevajo k prehranski varnosti in boljši prehrani ljudi, pomagajo pa uresničevati tudi cilje trajnostnega razvoja, s posebnim poudarkom na cilju trajnostnega razvoja 2 (odprava lakote);

Mestna območja

54.  ugotavlja, da so onesnaževanje, širjenje mest, pozidava tal in uničevanje habitatov drugi večji povzročitelji uničenja biotske raznovrstnosti; opozarja, da se je po navedbah globalnega poročila o oceni biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev IPBES površina mestnih območij od leta 1992 podvojila in da dve tretjini državljanov EU živi na urbanih območjih; poziva k boljši oceni vloge mestnih območij pri ohranjanju biotske raznovrstnosti ter k boljši vključenosti mest in lokalnih organov v opredeljevanje politik za zaščito in ohranjanje biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev ter v spremljanje, poročanje in preverjanje;

55.  vztraja, da se premalo zavedamo potenciala mest za varstvo biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev; želi opozoriti, da izboljšanje koristi biotske raznovrstnosti, ekosistemskih storitev in zelene infrastrukture v mestih in na primestnih območjih izboljšuje zdravje ljudi; poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo upoštevanje in nadaljnje vključevanje biotske raznovrstnosti in funkcij ekosistemov v oblikovanje, politike in načrtovanje mest ter naj tudi zmanjšajo ogljikove emisije in izboljšajo prilagajanje podnebnim spremembam;

56.  ugotavlja, da lahko imajo mestna območja v EU pri vprašanju biotske raznovrstnosti preobrazbeno vlogo; poudarja, da sta onesnaženost s plastiko in onesnaženost vode velika vzroka za izgubo biotske raznovrstnosti; meni, da bi lahko močno krožno gospodarstvo v okviru novega akcijskega načrta za krožno gospodarstvo bistveno prispevalo k prizadevanjem EU na področju biotske raznovrstnosti;

57.  obžaluje, da onesnaženje s plastiko in razpršeno onesnaževanje, na primer iz čistilnih naprav, onesnaženje zaradi zdravil in netrajnostnih kmetijskih praks, na primer intenzivne uporabe hranil, močno vpliva na zdravje oceanskih ekosistemov;

Zaščitena območja EU

58.  poziva k podrobni preučitvi vseh zaščitenih območij EU, vključno z območji Natura 2000, in k njihovemu izboljšanju, večji povezanosti in razširitvi; poudarja, da potrebujemo standardizirano metodo za izračun zaščitenih območij v EU in jasno opredelitev, kaj je zaščiteno območje; poudarja, da je treba glede na nedavno poročilo IPCC o oceanih in kriosferi v spreminjajočem se podnebju opraviti celovito oceno zaščitenih morskih območij EU in njihovega upravljanja ter ta območja precej razširiti; poziva k razširitvi zaščitenih morskih območij EU, tako da bi zajela več odprtega morja; poudarja, da je za zaustavitev izgube biotske raznovrstnosti poleg količinskih vidikov pomembna tudi kakovost zaščitenih območij in je zato treba nameniti več pozornosti njihovemu dobremu in trajnostnemu upravljanju;

59.  poziva Komisijo, naj še naprej pravno ukrepa, če ugotovi, da se ne ravna v skladu s predpisi EU o varstvu narave; poudarja, da morajo biti postopki za obravnavanje okoljskih kršitev učinkovitejši, saj utegne nastati nepopravljiva okoljska škoda; poudarja, da je treba nujno poskrbeti za ustrezno izvrševanje direktiv o naravi in pregledno ukrepati v primeru pritožb o kršitvah zakonodaje;

60.  ugotavlja, da lahko ustvarimo sovražno okolje za aktiviste in okoljevarstvenike ter celo neposredno ali posredno ogrozimo njihovo življenje, če bomo okvir za varstvo narave slabo izvajali; poudarja, da mora EU dejavno obsojati umore okoljskih aktivistov in okoljevarstvenikov;

61.  poudarja, da zelena infrastruktura zagotavlja ekosistemske storitve, ki podpirajo biotsko raznovrstnost, na primer s številčnejšimi ekološkimi koridorji v mestih;

Inovacije, raziskave in izobraževanje

62.  želi spomniti na pomen inovacij, raziskav in razvoja za doseganje ciljev vizije za leto 2050; poudarja, da je treba podpirati raziskave in participativne znanosti, da bi okrepili znanje, zlasti v zvezi z oceani, saj jih je do danes raziskanih le 5 %; poziva Komisijo in Svet, naj v naslednjem večletnem finančnem okviru povečata sredstva za Obzorje Evropa na 120 milijard EUR, zlasti v korist razdelku o naravnih virih, vključno z osnovnimi in uporabnimi raziskavami, na primer na področju taksonomije, ter naj v okviru programa Obzorje Evropa začneta misijo za zaščito in obnovo biotske raznovrstnosti; poziva pogodbenice, naj se zlasti osredotočijo na povezave med ohranjanjem biotske raznovrstnosti in koristmi za zdravje ljudi in gospodarsko blaginjo ter uskladijo ukrepe na področju zbiranja podatkov;

63.  poziva Komisijo, naj podpre nadaljnje raziskave v učinke rabe tal in spremembe rabe tal, vključno s krčenjem gozdov in proizvodnjo bioenergije, na emisije toplogrednih plinov, rezultate pa upošteva pri prihodnjem oblikovanju politike;

64.  je seznanjen s podatki iz evropske strategije za plastiko v krožnem gospodarstvu, sprejete 16. januarja 2018, da bi se lahko 150 milijonov ton plastike, ki se je nakopičila v svetovnih oceanih, do leta 2030 podvojilo, kar bi ogrozilo več kot 660 vrst in škodovalo našemu okolju; poziva Komisijo, naj poskrbi za vodilne pobude proti onesnaženju s plastiko in njegovemu vplivu na biotsko raznovrstnost; želi posebej poudariti problem mikroplastike, ki je prisotna v več kot 80 % zbranih morskih odpadkov, kar ogroža morsko biotsko raznovrstnost; zato pozdravlja zavezo Ursule von der Leyen, da bo v našem boju proti plastičnim odpadkom odprla novo fronto proti mikroplastiki; poudarja, da je potreben pristop krožnega gospodarstva, v katerem bo poudarek na raziskavah in inovacijah za trajnostne proizvode;

65.  poudarja pomen izobraževanja za ozaveščanje o biotski raznovrstnosti in varstvu okolja; ugotavlja, da so učna zaščitena območja ustrezno in učinkovito orodje za ozaveščanje javnosti in okrepitev ohranjanja;

Krepitev zmogljivosti, ozaveščanje javnosti in sodelovanje vseh akterjev

66.  poudarja, da sta krepitev zmogljivosti in ozaveščanje ključnega pomena za uspešno izvajanje in boljše razumevanje pomena biotske raznovrstnosti; zato pozdravlja odločitev na 14. konferenci pogodbenic Konvencije o biološki raznovrstnosti, da je treba pogodbenice, druge vlade in donatorje, ki to zmorejo, pozvati k zagotovitvi finančnih sredstev za krepitev zmogljivosti, tehnično pomoč in prenos tehnologije;

67.  poudarja pomen intenzivnejšega ozaveščanja in vključevanja civilne družbe in širše javnosti iz različnih starostnih skupin in okolij za doseganje ciljev EU in svetovnih ciljev;

68.  poziva pogodbenice, naj ozaveščajo javnost in spodbujajo udeležbo več deležnikov, da bi z lokalnimi skupnostmi in domorodnim prebivalstvom zagotovile prilagojene rešitve za bolj trajnostno rabo zemljišč in večjo biotsko raznovrstnost, pri katerih se bodo v celoti upoštevale regionalne razlike v krajini in habitatih;

69.  pozdravlja, da se namerava dejavno vključiti več deležnikov, kar je bistveno za vrednotenje, zaščito, ohranjanje, trajnostno rabo in obnovo biotske raznovrstnosti, in poudarja, da bo boljše sodelovanje z ravnmi upravljanja, sektorji in zasebnimi akterji ter med njimi omogočilo vključevanje ciljev o biotski raznovrstnosti v druge politike; meni, da je treba vključiti podjetja in finančne organizacije, ter pozdravlja prizadevanja Komisije, da bi zasebni sektor vključili v ohranjanje biotske raznovrstnosti, zlasti prek platforme EU za podjetja in biotsko raznovrstnost; ob tem pozdravlja pobude zasebnega sektorja, kot je začetek pobude „One Planet Business for Biodiversity“ na vrhu Združenih narodov o podnebju v New Yorku;

70.  poziva Komisijo, naj razmisli o usklajeni metodologiji za izračun ekološkega odtisa podjetij EU in njihovega vpliva na biotsko raznovrstnost;

71.  meni, da so za spoprijem s podnebnimi spremembami, degradacijo okolja in izgubljanjem biotske raznovrstnosti potrebne korenite spremembe v družbi; poudarja, da je pri tem treba upoštevati načelo pravičnega prehoda in zagotoviti, da bo proces vključujoč in pravičen;

72.  se zaveda, da ozaveščanje javnosti in dostop do celovitih in enostavno razumljivih informacij omogočata, da se potrošniki ozaveščeno odločajo, in spodbujata trajnostno potrošnjo, zato vztraja da bi morala biti del celovitega sklopa ukrepov, zlasti v zvezi s proizvodi, ki so vzrok za krčenje gozdov, uničevanje ekosistemov in kršitev človekovih pravic; poziva Komisijo in države članice, naj v vrednostnih in dobavnih verigah izboljšajo sledljivost in nadzor nad proizvodi, s tem pa tudi preglednost za potrošnike;

73.  poudarja, da je treba bolje razviti certificiranje na področju okoljskega označevanja in boja proti krčenju gozdov;

74.  pozdravlja, da se bo leta 2020 v Marseillu sestala Mednarodna zveza za ohranjanje narave; poziva Komisijo, naj na tem forumu jasno izrazi podporo zavezam na področju biotske raznovrstnosti;

o
o   o

75.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL C 35, 31.1.2018, str. 2. (2) UL C 356, 4.10.2018, str. 38. (3) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0431. (4) UL L 164, 25.6.2008, str. 19. (5) UL L 327, 22.12.2000, str. 1. (6) Konvencija o biološki raznovrstnosti, Konvencija OZN o boju proti dezertifikaciji in Okvirna konvencija OZN o spremembi podnebja. (7) Poročilo o regionalni oceni biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev za Evropo in Srednjo Azijo https://ipbes.net/sites/default/files/2018_eca_full_report_book_v5_pages_0.pdf (8) Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 23. julija 2019 o okrepitvi ukrepov EU za zaščito in obnovo svetovnih gozdov (COM(2019)0352).

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. januarja 2020 o letnem poročilu o dejavnostih evropskega varuha človekovih pravic za leto 2018 (2019/2134(INI))

P9_TA(2020)0016 A9-0032/2019

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju letnega poročila o dejavnostih Evropskega varuha človekovih pravic za leto 2018,

–  ob upoštevanju členov 15, 24(3) in 228 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju členov 11, 41, 42 in 43 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (Listina),

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o pravicah invalidov,

–  ob upoštevanju Sklepa 94/262/ESPJ, ES, Euratom Evropskega parlamenta z dne 9. marca 1994 o pravilih in splošnih pogojih, ki urejajo opravljanje funkcije varuha človekovih pravic(1),

–  ob upoštevanju Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev, ki ga je Parlament sprejel 6. septembra 2001,

–  ob upoštevanju okvirnega sporazuma o sodelovanju, ki sta ga Parlament in evropski varuh človekovih pravic sklenila 15. marca 2006 in je začel veljati 1. aprila 2006,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. januarja 2019 o strateški preiskavi varuhinje človekovih pravic št. OI/2/2017 o preglednosti zakonodajnih razprav v pripravljalnih telesih Sveta EU(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. februarja 2019 o izidu razprav v Odboru za peticije v letu 2018(3),

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o dejavnostih evropskega varuha človekovih pravic,

–  ob upoštevanju člena 54 in člena 232(1) Poslovnika,

–  ob upoštevanju pisma Odbora za ustavne zadeve,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za peticije (A9-0032/2019),

A.  ker je bilo 2. oktobra 2019 predsedniku Evropskega parlamenta uradno posredovano letno poročilo o dejavnostih evropskega varuha človekovih pravic za leto 2018 in ker je evropska varuhinja človekovih pravic Emily O’Reilly 4. septembra 2019 v Bruslju Odboru za peticije predstavila svoje poročilo;

B.  ker je evropski varuh človekovih pravic v skladu s členoma 24 in 228 PDEU pooblaščen, da sprejema pritožbe glede nepravilnosti pri dejavnostih institucij, organov, uradov ali agencij Unije, razen Sodišča Evropske unije pri opravljanju njegove sodne funkcije;

C.  ker člen 10(3) Pogodbe o Evropski uniji določa, da ima vsak državljan pravico sodelovati v demokratičnem življenju Unije ter da se odločitve sprejemajo kar najbolj odprto in v kar najtesnejši povezavi z državljani;

D.  ker člen 15 PDEU določa, da institucije, organi, uradi in agencije Unije zaradi spodbujanja dobrega upravljanja in zagotovitve sodelovanja civilne družbe pri svojem delu kar najbolj upoštevajo načelo javnosti delovanja ter da imajo vsi državljani Unije in vse fizične ali pravne osebe s prebivališčem ali statutarnim sedežem v eni od držav članic pravico dostopa do dokumentov institucij, organov, uradov in agencij Unije;

E.  ker člen 41(1) Listine o temeljnih pravicah določa, da ima vsakdo pravico, „da institucije, organi, uradi in agencije Unije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku“;

F.  ker člen 43 Listine določa, da ima vsak državljan Unije in vsaka fizična ali pravna oseba s prebivališčem ali statutarnim sedežem v eni od držav članic pravico, da se obrne na evropskega varuha človekovih pravic glede nepravilnosti pri dejavnostih institucij, organov, uradov ali agencij Unije, razen glede Sodišča Evropske unije pri opravljanju njegove sodne funkcije;

G.  ker je varuhinja človekovih pravic leta 2018 začela 490 preiskav (482 preiskav na podlagi pritožbe, 8 pa na lastno pobudo) in zaključila 545 preiskav (534 na podlagi pritožb in 11 na lastno pobudo); ker se je večina preiskav nanašala na Komisijo (285 preiskav oziroma 58,2 %), na drugem mestu so bile preiskave glede agencij EU (43 preiskav oziroma 8,8 %), preostale pa so se nanašale na: Parlament (30 preiskav oziroma 6,1 %), Evropski urad za izbor osebja (23 preiskav oziroma 4,7 %), Evropsko službo za zunanje delovanje (23 preiskav oziroma 4,7 %), Evropsko investicijsko banko (16 preiskav oziroma 3,3 %), Evropski urad za boj proti goljufijam (14 preiskav oziroma 2,8 %) in druge institucije (56 preiskav oziroma 11,4 %);

H.  ker so bila glavna tri vprašanja v preiskavah, ki jih je varuhinja človekovih pravic zaključila leta 2018: preglednost, odgovornost in dostop javnosti do informacij in dokumentov (24,6 %), kultura storitev (19,8 %) in ustrezna uporaba diskrecijskih pravic (16,1 %); ker so druga vprašanja vključevala spoštovanje postopkovnih pravic, kot je pravica do zaslišanja, spoštovanje temeljnih pravic, zaposlovanje, etična vprašanja, sodelovanje javnosti v postopku odločanja EU, tudi v postopkih ugotavljanja kršitev, dobro finančno poslovodenje razpisov, nepovratnih sredstev in pogodb EU, zaposlovanje ter dobro urejanje vprašanj glede osebja EU;

I.  ker je Evropska komisija leta 2018 upoštevala 76 % priporočil evropskega varuha človekovih pravic glede dobrega upravljanja, kar kaže, da upošteva vedno manj priporočil tega urada, saj jih je leta 2016 upoštevala 82 %, leta 2017 pa 77 %;

J.  ker je v letu 2018 evropsko varuhinjo človekovih pravic za pomoč prosilo 17.996 državljanov; ker je 14.596 državljanov dobilo nasvet prek interaktivnega vodnika na spletnem mestu njenega urada; ker je bilo 1220 prošenj v vednost posredovanih drugam; ker je varuhinja človekovih pravic ukrepala v primeru 2180 prejetih prošenj;

K.  ker je urad evropskega varuha človekovih pravic v strateškem delu v letu 2018 začel pet novih strateških preiskav, in sicer o obravnavi invalidov v okviru skupnega sistema zdravstvenega zavarovanja, o dostopnosti spletišč Komisije za invalide, o dejavnostih Evropske agencije za zdravila pred predložitvijo, o obravnavi prehajanja osebja EU med zasebnim in javnim sektorjem na Komisiji ter o odgovornosti zakonodajnega dela Sveta; ker je varuhinja v letu 2018 podala deset strateških pobud, med drugim o uporabi jezikov v javni upravi EU, o izvajanju politik proti nadlegovanju v javni upravi EU ter o zaščiti otrok pri migracijah;

L.  ker ima varuh človekovih pravic ključno vlogo pri zagotavljanju bolj odprtega in odgovornega zakonodajnega postopka EU do državljanov, da bi lahko ti uresničevali svojo pravico do sodelovanja v demokratičnem življenju Unije, kar krepi njihovo udeležbo in zaupanje;

M.  ker ima varuh človekovih pravic ključno vlogo pri zagotavljanju odgovornosti institucij EU ter kar največje preglednosti in nepristranskosti uprave EU in postopkov odločanja, da se varujejo pravice državljanov in s tem poveča njihovo zaupanje, delovanje in udeležba v demokratičnem življenju Unije;

N.  ker je glavna prednostna naloga varuha človekovih pravic zagotoviti, da se pravice državljanov povsem spoštujejo;

O.  ker je varuhinja človekovih pravic v letu 2018 vzpostavila novo spletišče s prenovljenim in uporabnikom prijaznim vmesnikom za morebitne pritožnike; ker „hitri“ postopek varuha človekovih pravic za obravnavo pritožb o dostopu javnosti do dokumentov odraža zavezo varuhinje, da iskalcem pomoči v 40 dneh nudi pomoč in sprejme odločitve v vseh 24 uradnih jezikih EU; ker je ta nova pobuda del strategije za večjo učinkovitost njenega urada;

P.  ker je bilo v strateški preiskavi varuhinje človekovih pravic OI/2/2017/TE ugotovljeno, da Svet ne deluje pregledno, kar zadeva dostop javnosti do njegovih zakonodajnih dokumentov in prakse v postopku odločanja, zlasti v pripravljalni fazi na ravni Odbora stalnih predstavnikov (COREPER) in delovne skupine; ker je varuhinja zaradi nepripravljenosti Sveta, da izvede njena priporočila, 16. maja 2018 Parlamentu predložila posebno poročilo OI/2/2017/TE o preglednosti zakonodajnega postopka v Svetu; ker je Parlament 17. januarja 2019 sprejel poročilo o strateški preiskavi varuhinje človekovih pravic, v katerem je v celoti podprl priporočila varuhinje; ker se je finsko predsedstvo zavezalo k večji odprtosti in zakonodajni preglednosti v Svetu;

Q.  ker je Parlament 12. februarja 2019 odobril osnutek uredbe Evropskega parlamenta o pravilih in splošnih pogojih, ki urejajo opravljanje nalog varuha človekovih pravic (Statut evropskega varuha človekovih pravic), in razveljavitvi Sklepa 94/262/ESPJ, ES, Euratom(4), za katera je primarno zakonodajno pristojen; ker mora Svet novo uredbo še odobriti;

R.  ker se bo ob večji odprtosti in preglednosti v zvezi s stališči, ki jih v Svetu sprejmejo vlade držav članic, povečalo zaupanje v EU ter bo manj evroskepticizma in populizma;

S.  ker bo večja preglednost postopka odločanja v trialogih povečala zaupanje državljanov v institucije EU;

T.  ker je varuhinja človekovih pravic v letu 2018 uvedla strateško pobudo za boj proti nadlegovanju in preverja politike boja proti nadlegovanju, ki se uporabljajo v upravi EU; ker je leta 2018 varuhinja 26 institucij in agencij EU zaprosila za podrobnosti o teh politikah in načinu njihovega izvajanja;

U.  ker je varuhinja leta 2018 začela preiskovati pomisleke v zvezi z diskriminacijo na podlagi spola in enakimi možnostmi v Evropski investicijski banki; ker je Evropska investicijska banka upoštevala njena priporočila in predloge v zvezi z enakimi možnostmi in enaki zastopanosti spolov;

V.  ker je varuhinja človekovih pravic del okvira Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov na ravni EU, pri čemer so njene naloge varovanje, spodbujanje in spremljanje izvajanja konvencije na ravni institucij EU;

W.  ker marca 2018 v Odboru Evropskega parlamenta za peticije potekala konvencija, na kateri se je zbrala evropska mreža varuhov človekovih pravic, ena glavnih točk razprave pa je bila, kako bi lahko varuhi tesneje sodelovali med seboj;

1.  pozdravlja letno poročilo za leto 2018, ki ga je predložila evropska varuhinja človekovih pravic;

2.  čestita Emily O’Reilly za odlično delo in tvorna prizadevanja za bolj kakovostno upravo EU ter dostopnejše in bolj kakovostne storitve, ki jih ta nudi državljanom;

3.  poudarja pomen preglednosti in javnega dostopa do dokumentov Sveta; poudarja, da je visoka raven preglednosti zakonodajnega postopka bistvena, da lahko državljani, mediji in deležniki zahtevajo odgovornost svojih izvoljenih uradnikov in vlad; priznava, da ima varuh človekovih pravic koristno vlogo pri povezovanju in posredovanju med institucijami EU in državljani; meni, da mora Svet spremeniti svojo politiko zaupnosti; želi spomniti na delo varuhinje za večjo odgovornost do javnosti v zakonodajnem postopku EU;

4.  poudarja, da morajo državljani dejavneje sodelovati pri odločanju in da je to pomembno, poleg tega mora uprava delovati pregledneje, da se poveča demokratična legitimnost Unije in povrne zaupanje vanjo;

5.  poziva varuhinjo človekovih pravic, naj zagotovi večjo preglednost postopka odločanja v trialogih;

6.  poudarja, da je povrnitev zaupanja državljanov v institucije Unije primarna skrb Evropskega parlamenta in da gre za vprašanje izjemnega socialno-političnega in etičnega pomena;

7.  poudarja, da je treba poleg dialoga med organi, institucijami in državljani Unije izboljšati in okrepiti tudi socialni dialog;

8.  povsem podpira priporočila evropske varuhinje človekovih pravic Svetu in ga poziva, naj stori vse potrebno in jih čim prej izvede;

9.  poziva varuhinjo človekovih pravic, naj institucijam EU še naprej daje smernice za boljše komuniciranje z državljani v vseh uradnih jezikih EU; poziva jo tudi, naj institucijam zagotovi smernice o tem, kako oblikovati jezikovno politiko, ki bo omogočala pripravo ustreznih vsebin in informacij v čim več možnih jezikih;

10.  pozdravlja strategijo varuhinje človekovih pravic o povečanju vpliva in prepoznavnosti svoje funkcije med državljani EU;

11.  pozdravlja preoblikovanje spletišča evropskega varuha človekovih pravic, tako da je bolj uporaben in dostopen za državljane;

12.  zahteva, naj Svet kot sozakonodajalec svoje delovne metode uskladi s standardi parlamentarne demokracije, kot določata Pogodbi, in naj ne deluje kot diplomatski forum, saj to ni njegov namen; želi spomniti, da je varuhinja v strateški preiskavi OI/2/2017/TE ugotovila, da nepregledno ravnanje Sveta pomeni nepravilnost; poziva Svet, naj nemudoma začne izvajati priporočila varuhinje, podana v strateški preiskavi, vključno s priporočili, ki jih je Parlament podal v svojem poročilu o posebnem poročilu; poziva varuhinjo, naj še naprej spremlja napredek v zvezi s strateško preiskavo;

13.  ponovno poziva k posodobitvi zakonodaje EU o dostopu do dokumentov in zahteva revizijo Uredbe (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije(5), da bo lahko varuhinja človekovih pravic nadzorovala odobritev dostopa do dokumentov Parlamenta, Sveta in Komisije; obžaluje, da je Svet blokiral revizijo Uredbe (ES) št. 1049/2001, in ga poziva, naj ponovno začne razpravo, na podlagi stališča, ki ga je Parlament sprejel v drugi obravnavi v resoluciji z dne 12. junija 2013 o reviziji Uredbe (ES) št. 1049/2001 na mrtvi točki(6);

14.  ponovno poziva k reviziji Uredbe (ES) št. 1049/2001, saj je zelo zastarela in ne odraža več sedanjega stanja in institucionalnih praks, ki jih izvajajo institucije, uradi, organi in agencije EU;

15.  pozdravlja uradni začetek pospešenega postopka preiskav v zvezi z dostopom do dokumentov in je seznanjen z njegovimi pozitivnimi rezultati v primeru pritožb;

16.  poudarja, kako zelo pomembno je, da varuhinja še naprej pozorno spremlja preglednost Komisije in izvaja strateške preiskave v zvezi s tem; se zaveda, da pojav prehajanja osebja med zasebnim in javnim sektorjem še vedno obstaja, zlasti med najvišjimi uradniki institucij; poziva varuhinjo, naj še naprej spremlja izvajanje revidiranih pravil Komisije o prehajanju osebja med zasebnim in javnim sektorjem, ki so začela veljati septembra 2018;

17.  poudarja, da je nasprotje interesov širše vprašanje, ki presega primere prehajanja osebja med javnim in zasebnim sektorjem, in vztraja, da je treba oblikovati strožja merila, ki bodo zagotavljala, da se bodo odločitve in zakonodaja sprejemale v interesu državljanov;

18.  opozarja, da so načela obveščanja javnosti, odprtosti in preglednosti neločljivo povezana za zakonodajnim postopkom EU, da se lahko državljani seznanijo s premisleki, na katerih temeljijo zakonodajni ukrepi, kar zagotavlja učinkovito uveljavljanje njihovih demokratičnih pravic(7); priznava, da je v postopku odločanja EU potrebna preglednost; podpira, da so službe treh institucij razvile skupni zakonodajni portal, ki naj bi bil uporabnikom prijazen kanal in naj bi nestrokovnjakom omogočal dostop do informacij o tekočih zakonodajnih postopkih;

19.  podpira objavo končnih dokumentov trialoga; poudarja, da Sodišče Evropske unije v sodbi v zadevi De Capitani (T-540/15) iz marca 2018 navaja, da za mnenja institucij v dokumentih s štirimi stolpci ne velja splošna domneva nerazkritja dokumentov; ugotavlja, da občutljivost obravnavanih tem v dokumentih trialoga sama po sebi še ne predstavlja zadostnega razloga za zavrnitev dostopa javnosti; meni, da morajo vse tri institucije prispevati k doseganju preglednosti v trialogu; ugotavlja, da je pravica javnega dostopa do dokumentov institucij Unije zaščitena in neodtujljiva pravica vsakega državljana, ki neposredno izhaja iz demokratičnega načela in temeljne pravice do svobodnega izražanja, kar za Unijo pomeni obveznost skladnosti in odgovornosti; poudarja, da je treba nadalje spodbujati ustrezne institucije za preglednost, kot je urad varuha človekovih pravic, da bo Unija izpolnjevala to obveznost;

20.  ponavlja, da je treba zagotoviti integriteto Evropske centralne banke (ECB) in njeno neodvisnost od zasebnih finančnih interesov; poudarja, da člani njenega izvršilnega odbora ne smejo biti istočasno člani forumov ali drugih organizacij, ki vključujejo vodstvene delavce bank pod nadzorom ECB, in ne smejo sodelovati na forumih, ki niso odprti za javnost; pozdravlja mnenje varuhinje človekovih pravic z dne 5. julija 2018;

21.  obžaluje, da ECB še ni sprejela in začela izvajati minimalnih pravil za odgovornost, kot je bilo priporočeno; meni, da se utegnejo pojaviti dvomi glede neodvisnosti ECB od zasebnih finančnih interesov, če ne bo zagotovljena preglednost njenih dejavnosti;

22.  podpira priporočila varuhinje človekovih pravic z dne 15. januarja 2018 glede sodelovanja predsednika Evropske centralne banke in članov njenih organov odločanja v „Skupini tridesetih“ ter banko poziva, naj spremeni ustrezna pravila, da bi zagotovila konkretno izvajanje najvišjih etičnih standardov in standardov odgovornosti;

23.  poziva Komisijo, naj v fazi neformalnega dialoga z državami članicami zagotovi visoko raven preglednosti ter dostop do dokumentov in informacij glede postopkov EU Pilot in postopkov za ugotavljanje kršitev, zlasti tistimi, ki so povezani s prejetimi peticijami, in naj z ustreznimi sredstvi zagotovi tudi popoln dostop do že zaključenih tovrstnih postopkov; poziva jo tudi, naj pri preiskavah o kršitvah prava EU uporabi drugačen pristop in začne postopke za ugotavljanje kršitev, ne da se pri tem opira zgolj na mehanizem EU Pilot;

24.  poudarja pomen ukrepov, uvedenih za večjo preglednost odločitev, ki se sprejmejo v postopkih za ugotavljanje kršitev; opozarja, da je Komisija leta 2014 na spletišču Evropa vzpostavila osrednjo platformo z izčrpnimi informacijami o kršitvah; poudarja, da Komisija Evropskemu parlamentu in javnosti v letnih poročilih o spremljanju uporabe prava EU posreduje informacije o postopkih EU Pilot in dosjejih o kršitvah;

25.  povsem podpira zavezanost varuhinje človekovih pravic k večji preglednosti pri lobiranju v EU; podpira zavezo Komisije, da izvaja revidirana horizontalna pravila o strokovnih skupinah, tudi glede preglednosti in nasprotja interesov; poudarja, da je pomembno v register za preglednost vpisati posameznike in organizacije, ki zastopajo zasebne interese, da bodo imenovanja v skladu s horizontalnimi pravili;

26.  poudarja, da je potreben tristranski sporazum med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo, ki bi bil korak v smeri poostritve veljavnih pravil o lobiranju in odpravljanja vrzeli; meni, da bi morale institucije iti še dlje in uvesti zavezujoče ukrepe za vse institucije in agencije EU;

27.  poudarja, da je treba dati brezplačno na voljo vse informacije o vplivu lobistov, ki so popolnoma razumljive in zlahka dostopne javnosti, kar pomeni, da je treba izboljšati točnost podatkov v registru EU za preglednost; poudarja, da je treba zagotoviti popolno preglednost financiranja vseh zastopnikov interesov, in poziva k začasni ustavitvi vsake organizacije, ki prekrši pravila o prehajanju zaposlenih v javnem in zasebnem sektorju;

28.  poudarja, da je treba sprejeti zakonodajni akt, s katerim bi postal register EU za preglednost povsem obvezen in pravno zavezujoč za vse institucije in agencije EU ter tretje osebe, s čimer bi zagotovili popolno preglednost lobiranja; poziva institucije EU, naj preučijo, katere praktične ureditve bi lahko privedle do hitrega in učinkovitega dogovora;

29.  obžaluje, da sta diskriminacija na podlagi spola in neustrezna zastopanost spolov še vedno težavi v institucijah EU; je zaskrbljen zaradi ugotovitev v zadevi 366/2017/AMF in odločno poziva Evropsko investicijsko banko, naj v celoti upošteva priporočila varuhinje za doseganje uravnotežene zastopanosti spolov na vodstvenih položajih;

30.  pozdravlja preiskavo varuhinje človekovih pravic iz leta 2018 v zvezi s postopkom imenovanja nekdanjega generalnega sekretarja Komisije in je seznanjen, da je odkrila štiri primere nepravilnosti; obžaluje, da prejšnja Komisija ni izvedla priporočil varuhinje, čeprav jih je podprl Parlament; je posebej zaskrbljen, ker ni uvedla posebnega postopka imenovanja, in od nove Komisije zahteva, naj ga uvede in pri tem zagotovi najvišje standarde kakovosti, etike in pravne države;

31.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da Komisija vse manj upošteva priporočila, predloge in rešitve, ki jih predlaga varuh človekovih pravic; poziva Komisijo, naj pokaže večjo zavezanost, kar zadeva reševanje vseh primerov nepravilnosti, ki jih je pri svojem delu odkrila varuhinja

32.  poziva varuhinjo človekovih pravic, naj spremlja izvajanje novega poslovnika Parlamenta pri predstavitvah kandidatov za komisarje, zlasti člena 2 Priloge VII o preverjanju finančnih interesov, in sicer v duhu preglednosti in objektivnosti;

33.  je seznanjen s predlogom o novem kodeksu ravnanja članov Evropske komisije, ki ga je Komisija sprejela 31. januarja 2018; meni, da je treba določbe tega kodeksa še poostriti;

34.  ponavlja in je trdno prepričan, da je treba v institucijah EU uporabljati stroga etična pravila ter standarde, s čimer se spoštuje dolžnost o poštenem ravnanju;

35.  je prepričan, da je preglednost bistvena komponenta pravne države in jo je treba spoštovati v celotnem zakonodajnem postopku, saj vpliva na dejansko uresničevanje volilne pravice in pravice do kandidiranja na volitvah, pa tudi drugih pravic (npr. svoboda izražanja, svoboda govora in svoboda prejemanja informacij);meni, da aktivno državljanstvo zahteva javni nadzor, pregled in oceno postopka in možnost za izpodbijanje izida; poudarja, da bi to pripomoglo k temu, da bi bili državljani vedno bolj seznanjeni z osnovnimi pojmi zakonodajnega postopka in bi v večji meri sodelovali v demokratičnem življenju v Uniji;

36.  pozdravlja, da varuhinja človekovih pravic institucije EU ves čas prepričuje, naj sodelujejo v javnih posvetovanjih, ki se nanašajo na področja njenega dela; pozdravlja njene predloge za povečanje preglednosti modela EU za oceno tveganja v prehranski verigi, kar vključuje tudi priporočila o objavi dnevnih redov in zapisnikov s sej Evropske agencije za varnost hrane, ki se nanašajo na oceno tveganja;

37.  spodbuja varuhinjo človekovih pravic, naj nadaljuje preiskavo, ki jo je začela na lastno pobudo, v zvezi s preglednostjo delovanja med Evropsko agencijo za zdravila in farmacevtskimi podjetji pred predložitvijo vloge za odobritev dajanja v promet in v zvezi z javnim posvetovanjem, ki je potekalo do januarja 2019;

38.  pozdravlja njeno preiskavo v zvezi z varnostnimi poročili Evropske agencije za varnost v letalstvu, na podlagi katere je agencija spremenila svojo prakso, tako da po novem tisti, ki prijavijo varnostne pomisleke, prejmejo povratne informacije;

39.  poziva varuhinjo človekovih pravic, naj spremlja skladnost skupnega sistema zdravstvenega zavarovanja (JSIS) s Konvencijo OZN o pravicah invalidov; poziva Komisijo, naj posodobi besedilo splošnih izvedbenih določb, ki urejajo delovanje skupnega sistema zdravstvenega zavarovanja na področju zdravstvenih izdatkov in izdatkov, povezanih z razumno prilagoditvijo delovnega okolja invalidov in hudo bolnih oseb; poziva varuhinjo človekovih pravic, naj zagotovi, da bo vsa uprava Evropske unije v celoti izvajala Konvencijo OZN o pravicah invalidov;

40.  pozdravlja praktična priporočila varuhinje človekovih pravic v zvezi z dostopnostjo izbirnih postopkov Evropskega urada za izbor osebja (EPSO) za slepe in slabovidne kandidate; poziva varuhinjo človekovih pravic, naj spremlja, ali urad EPSO povsem spoštuje zahteve v zvezi z dostopnostjo izbirnih postopkov na spletu; poziva jo tudi, naj spremlja uresničevanje svojih predlogov o podporni tehnologiji pri računalniško podprtih testih, ki se opravljajo po svetu;

41.  podpira varuhinjo človekovih pravic pri ozaveščanju institucij EU v zvezi z uvedbo odločnejših politik proti nadlegovanju;

42.  podpira pobudo varuhinje človekovih pravic za spremljanje gibanja #MeToo in jo poziva, naj spremlja tudi, katere politike proti nadlegovanju je uvedla uprava EU;

43.  podpira varuhinjo človekovih pravic v njenem prizadevanju, da omogoči udeležbo državljanov pri odločanju na ravni EU; poziva jo, naj še naprej spremlja uporabo orodja evropske državljanske pobude, vključno s spremljanjem izvajanja revidirane uredbe o evropski državljanski pobudi;

44.  opozarja, da se je vloga varuha človekovih pravic od njegove ustanovitve razvila od preprečevanja nepravilnosti k spodbujanju dobrega upravljanja; meni, da bo glede na logični razvoj tega trenda varuh človekovih pravic še naprej spodbujal boljše upravljanje in dobre upravne prakse;

45.  pozdravlja pobudo varuha človekovih pravic za nagrado za dobro upravljanje, ki priznava prizadevanja javne uprave EU pri iskanju inovativnih načinov za izvajanje državljanom prijaznih politik;

46.  ponavlja svoj dolgoletni poziv k nagraditvi veljavnega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev v ustrezno zavezujočo uredbo za vse institucije in agencije EU;

47.  želi spomniti na zvezo varuhinje človekovih pravic k zelo visoki ravni preglednosti EU v vseh pogajanjih o sporazumu o izstopu Združenega kraljestva iz Evropske unije;

48.  spodbuja varuhinjo človekovih pravic, naj prek evropske mreže varuhov človekovih pravic še naprej sodeluje z nacionalnimi varuhi človekovih pravic; poudarja, da je treba razviti še več oblik sodelovanja med nacionalnimi varuhi človekovih pravic;

49.  želi spomniti, da novi osnutek statuta evropskega varuha človekovih pravic, ki ga je pred kratkim sprejel Parlament, vsebuje določbo o triletnem obdobju mirovanja, preden lahko poslanec Evropskega parlamenta kandidira za varuha človekovih pravic;

50.  ponavlja, da je nadvse pomembno ohraniti neodvisnost in integriteto varuha človekovih pravic in zagotoviti, da ta položaj zasede oseba brez očitne pripadnosti politični stranki in nasprotja interesov ter oseba, ki ima močan občutek etike;

51.  ceni odlično in uspešno sodelovanje varuhinje človekovih pravic in njenih sodelavcev z Odborom za peticije;

52.  je seznanjen s primeri odličnega sodelovanja varuhinje človekovih pravic tekom njenega mandata in prihodnjega varuha poziva k sodelovanju in strukturnemu dialogu z Odborom za peticije, da se izboljšata kakovost uprave EU ter dostopnost in kakovost njenih storitev za državljane;

53.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo in poročilo Odbora za peticije posreduje Svetu, Komisiji, evropskemu varuhu človekovih pravic, vladam in parlamentom držav članic ter njihovim varuhom človekovih pravic oziroma podobnim pristojnim organom.

(1) UL L 113, 4.5.1994, str. 15. (2) Sprejeta besedila, P8_TA(2019)0045. (3) Sprejeta besedila, P8_TA(2019)0114. (4) Sprejeta besedila, P8_TA(2019)0080. (5) UL L 145, 31.5.2001, str. 43. (6) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0271. (7) Združeni zadevi C-39/05 in C-52/05 P, Kraljevina Švedska in Maurizio Turco proti Svetu Evropske unije, poročila Sodišča 2008 I-04723.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. januarja 2020 o institucijah in organih ekonomske in monetarne Unije: preprečevanje nasprotij interesov po koncu zaposlitve v javnem sektorju (2019/2950(RSP))

P9_TA(2020)0017 B9-0047/2020

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 298 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju Uredbe št. 31 (EGS), 11 (ESAE) o določitvi kadrovskih predpisov za uradnike in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske gospodarske skupnosti in Evropske skupnosti za atomsko energijo (kadrovski predpisi), zlasti členov 11(a), 12, 16 in 17(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. maja 2011 o razrešnici za leto 2009: uspešnost, finančno poslovodenje in nadzor agencij EU(2),

–  ob upoštevanju posebnega poročila Evropskega računskega sodišča št. 15/2012 o obvladovanju nasprotij interesov v izbranih agencijah EU(3),

–  ob upoštevanju sklepa Komisije z dne 29. junija 2018 o zunanjih dejavnostih in nalogah ter o poklicnih dejavnostih po prenehanju službovanja (C(2018)4048),

–  ob upoštevanju izjave za javnost Evropskega bančnega organa (EBA) z dne 17. septembra 2019 o odstopu Adama Farkasa z mesta izvršnega direktorja EBA, ki bo začel veljati 31. januarja 2020(4),

–  ob upoštevanju vprašanja Komisiji o imenovanju izvršnega direktorja EBA Adama Farkasa za glavnega izvršnega direktorja Združenja za finančne trge v Evropi (AFME) (O-000031/2019 – B9-0054/2019) in odgovorov Komisije z dne 24. oktobra 2019(5),

–  ob upoštevanju odgovorov predsednika EBA na predstavitvi Odbora za ekonomske in monetarne zadeve 4. novembra 2019,

–  ob upoštevanju poročila Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) z dne 23. avgusta 2010 z naslovom Post-Public Employment: Good Practices for Preventing Conflict of Interest (Po zaposlitvi v javnem sektorju – primeri dobre prakse za preprečevanje nasprotij interesov)(6),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta 06/2010 organizacije Transparency International z naslovom Regulating the Revolving Door (Urejanje pojava vrtljivih vrat)(7),

–  ob upoštevanju osnutka priporočil evropskega varuha človekovih pravic v zvezi s preiskavo o pritožbi 775/2010/ANA proti Evropski agenciji za varnost hrane (EFSA)(8),

–  ob upoštevanju pisma varuhinje človekovih pravic direktorju Evropske agencije za kemikalije z dne 13. junija 2017 o izvajanju člena 16 kadrovskih predpisov EU(9),

–  ob upoštevanju pisma varuhinje človekovih pravic direktorju Evropskega bančnega organa z dne 13. junija 2017 o izvajanju člena 16 kadrovskih predpisov EU(10),

–  ob upoštevanju poročila evropske varuhinje človekovih pravic z dne 28. februarja 2019 o objavi informacij o nekdanjih višjih uslužbencih, da bi izvrševali enoletno prepoved lobiranja in zagovorništva: SI/2/2017/NF(11),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. februarja 2019 o osnutku uredbe Evropskega parlamenta o pravilih in splošnih pogojih, ki urejajo opravljanje nalog varuha človekovih pravic (Statut evropskega varuha človekovih pravic)(12),

–  ob upoštevanju političnih smernic za naslednjo Evropsko komisijo v obdobju 2019–2024(13),

–  ob upoštevanju vprašanja Komisiji z naslovom: „Institucije in organi ekonomske in monetarne Unije: preprečevanje nasprotij interesov po koncu zaposlitve v javnem sektorju“ (O-000048/2019 – B9-0001/2020),

–  ob upoštevanju člena 136(5) in člena 132(2) Poslovnika,

–  ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za ekonomske in monetarne zadeve,

A.  ker člen 298(1) PDEU določa, da „institucije, organe, urade in agencije Unije pri izvajanju njihovih nalog podpira odprta, učinkovita in neodvisna evropska uprava“;

B.  ker člen 68(1) Uredbe (EU) št. 1093/2010(14) določa, da se „za osebje Organa, vključno z njegovim izvršnim direktorjem in predsednikom, uporabljajo Kadrovski predpisi in Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev ter predpisi, ki so jih za njihovo izvajanje skupaj sprejele institucije Unije“;

C.  ker zlasti člena 16 in 17 kadrovskih predpisov določata načela za osebje, ki zapušča institucije, vključno z določbami o preprečevanju nasprotja interesov;

D.  ker je izvršni direktor Evropskega bančnega organa sprejel položaj izvršnega direktorja Združenja za finančne trge v Evropi s 1. februarjem 2020 in je napovedal svoj odstop s položaja izvršnega direktorja Evropskega bančnega organa, ki bo začel veljati 31. januarja 2020;

E.  ker sta upravni odbor in odbor nadzornikov Evropskega bančnega organa potrdila novo zaposlitev izvršnega direktorja Evropskega bančnega organa kot generalnega izvršnega direktorja Združenja za finančne trge v Evropi; ker je odbor nadzornikov izvršnemu direktorju naložil dokaj blage omejitve, ki po mnenju Evropskega bančnega organa obravnavajo nasprotje interesov zaradi njegovega sprejetja novega položaja pri Združenju za finančne trge v Evropi; ker se te omejitve uporabljajo za dejavnosti, ki se izvajajo med službovanjem v Evropskem bančnem organu in po odhodu iz njega;

F.  ker je predsednik Evropskega bančnega organa med predstavitvijo pri Evropskem parlamentu poudaril, da je težko izvrševati omejitve za tovrstne dejavnosti po koncu zaposlitve v javnem sektorju;

G.  ker uslužbenci na vodstvenih delovnih mestih, ki zapustijo nadzorne organe, trenutno ne prejemajo začasnih nadomestil;

H.  ker sta nasprotje interesov po koncu zaposlitve na javni funkciji in t. i. mehanizem „vrtljivih vrat“ ponavljajoča se problema, tovrstne primere pa ocenjujejo in analizirajo mednarodni organi in organi EU, predvsem Evropski varuh človekovih pravic in Evropsko računsko sodišče;

I.  ker primeri „vrtljivih vrat“ interesnim skupinam omogočajo nagrajevanje regulatorjev za preteklo ravnanje, s čimer odpirajo vrata škodljivim spodbudam;

1.  poudarja pomen odprte, učinkovite in neodvisne evropske uprave za EU kot celoto, vključno z institucijami, organi in agencijami v ekonomski in monetarni uniji;

2.  je zaskrbljen zaradi nasprotja interesov, do katerega je prišlo zaradi imenovanja izvršnega direktorja Evropskega bančnega organa za glavnega izvršnega direktorja Združenja za finančne trge v Evropi od 1. februarja 2020; ugotavlja, da zaposlitev po koncu zaposlitve v javnem sektorju brez obdobja mirovanja ogroža ugled in neodvisnost tako Evropskega bančnega organa kot tudi vseh institucij EU in celotnega evropskega projekta;

3.  opozarja, da nerazrešeni primeri nasprotja interesov ne ovirajo le uveljavljanja visokih etičnih standardov v celotni evropski upravi, temveč lahko ogrozijo tudi pravico do dobrega upravljanja, s čimer ogrožajo raven enakih konkurenčnih pogojev, ki so potrebni za pravilno delovanje enotnega trga;

4.  poziva k učinkoviti in dosledni uporabi kadrovskih predpisov, zlasti člena 16, da bi preprečili nasprotja interesov, zlasti, vendar ne izključno, pri višjih uradnikih; poudarja, da člen 16 institucijam EU omogoča, da zavrnejo prošnjo nekdanjega uradnika za sprejem specifičnega delovnega mesta, če omejitve ne zadostujejo za zaščito legitimnih interesov institucij; poudarja, da bi bilo mogoče v primeru Adama Farkasa preučiti prepoved neposrednega prehoda k Združenju za finančne trge v Evropi v skladu s členom 21(3)(b) Sklepa Komisije C(2018)4048, saj se Združenje za finančne trge v Evropi lahko obravnava kot „nasprotna stranka“;

5.  izraža bojazen, da pogosto ni mogoče uveljavljati pogojev, naloženih dejavnostim po koncu zaposlitve v javnem sektorju; zato spodbuja institucije in agencije EU, naj upoštevajo vsa orodja, ki so na voljo v skladu s členom 16 kadrovskih predpisov;

6.  izraža dvome glede odločitve odbora nadzornikov in upravnega odbora Evropskega bančnega organa, da Adamu Farkasu dovoli prevzem položaja glavnega izvršnega direktorja Združenja za finančne trge v Evropi; jih poziva, naj pregledajo svojo odločitev;

7.  ugotavlja, da so izkušnje iz zasebnega sektorja sicer lahko koristne pri delu v institucijah, vendar je sistem „vrtljivih vrat“ tudi posledica zaposlitve v zasebnem sektorju pred zaposlitvijo v javnem sektorju, ko obstaja neposredna povezava med nekdanjim delodajalcem in novim položajem v instituciji, ter da lahko to morda ogrozi verodostojnost institucij EU in škoduje zaupanju državljanov vanje; zato opozarja, da je treba oceniti, kako bi lahko do nasprotij interesov prišlo zaradi delovnih mest pred zaposlitvijo v jasnem sektorju ali zaradi prerazporeditve na delovno mesto z regulativnimi ali izvedbenimi pooblastili in odgovornostmi, ter predlaga, da se to vprašanje dodatno preuči;

8.  poudarja, da so nasprotja interesov zaradi zaposlitev po koncu zaposlitve v javnem sektorju in „vrtljivih vrat“, skupna vsem institucijam, organom, uradom in agencijam v EU in njenih državah članicah; zato poudarja, da je za učinkovito reševanje teh vprašanj potreben enoten pravni okvir;

9.  je seznanjen z delom, opravljenim na mednarodni ravni (OECD), da se zagotovi usklajen okvir za razmere po koncu zaposlitve v javnem sektorju; je seznanjen z delom, ki ga na ravni EU v ta namen opravljata Evropsko računsko sodišče in evropski varuh človekovih pravic; ugotavlja, da bi lahko pravočasno izvajanje teh priporočil preprečilo podobne težave v prihodnosti;

10.  poudarja, da so lahko izkušnje zaposlenih iz zaposlitve v zasebnem sektorju sicer dragocene za regulativni ali nadzorni organ, vendar bi morali biti telesa in institucije Unije prežeti z močnim duhom javnih storitev, da bi kar najbolje služili državljanom Evrope;

11.  poziva Evropsko računsko sodišče, naj opravi celovito analizo pristopa organov in agencij v ekonomski in monetarni uniji v zvezi z upravljanjem potencialnih primerov nasprotja interesov; poziva Evropsko računsko sodišče, naj opredeli primere najboljše prakse;

12.  poziva Komisijo, naj oceni sedanjo prakso na področju zaposlovanja po koncu zaposlitve v javnem sektorju na ravni EU in na nacionalni ravni, da bi opredelila močnejše ukrepe za preprečevanje nasprotij interesov, do katerih prihaja, kadar višji uradniki v EU zapustijo svoj položaj in se zaposlijo v zasebnem sektorju, ali kadar so posamezniki, ki prihajajo iz zasebnega sektorja, imenovani na višje položaje v organu EU, ter naj svoje ugotovitve upošteva pri obravnavi harmoniziranega pravnega okvira za preprečevanje nasprotij interesov po koncu zaposlitve v javnem sektorju;

13.  želi spomniti na zavezo, ki jo je Komisija podala na plenarni razpravi 24. oktobra 2019, da bo pregledala pravni okvir za zaposlovanje po koncu zaposlitve v javnem sektorju; poziva Komisijo, naj vzpostavi harmoniziran pravni okvir za preprečevanje nasprotja interesov pri zaposlovanju po koncu zaposlitve v javnem sektorju, da bi zagotovila visoke etične standarde; poudarja, da je treba prakso EU uskladiti z mednarodnimi standardi; poudarja, da bi bilo treba iste standarde uporabljati tudi na ravni EU in na nacionalni ravni;

14.  poziva Komisijo, naj v svojem pregledu okvira za zaposlovanje po koncu zaposlitve v javnem sektorju opredeli posebna tvegana področja, ki bi jih bilo morda treba okrepiti, vključno z razširitvijo možnosti za blokiranje menjave poklica, ter naj preuči morebitno podaljšanje obdobij mirovanja za višje uradnike, sorazmerno za vsak posamezni primer, da bi zagotovila enako obravnavo v skladu s členom 15 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah; poudarja, da bi bilo treba zahtevo po predhodnem razkritju nasprotja interesov iz člena 11 kadrovskih predpisov izvajati na način, ki bo zagotovil, da se potencialna nasprotja interesov kandidata razkrijejo dovolj zgodaj pred zaposlitvijo v organu EU; nadalje poudarja, da bi morali vsi organi EU objaviti svoja notranja pravila za obravnavanje nasprotij interesov na svojih spletnih mestih in upoštevati priporočila evropske varuhinje človekovih iz leta 2017 glede objave letnih informacij, ki jih zahteva člen 16(4) kadrovskih predpisov;

15.  poziva Komisijo, naj ta pregled razširi na nasprotja interesov zaradi zaposlitve pred zaposlitvijo v javnem sektorju, ter naj preuči možnost okrepitve obstoječih ukrepov, kot je obvezna odprodaja deležev v podjetjih, ki spadajo na delovno področje organa ali institucije, v katerem je zaposlen novo imenovani uradnik, ali ki poslujejo s to institucijo, ter naj tudi upošteva nove vrste preventivnih ukrepov, kot je obvezna izločitev pri obravnavi zadev, ki vplivajo na nekdanjega delodajalca v zasebnem sektorju;

16.  meni, da prepoved menjave poklica, kadar je zadevna oseba trenutno zaposlena in kadar je prepoved dovolj dobro usmerjena in upravičena, ni kršitev pravice do zaposlitve;

17.  opozarja, da bi lahko v primeru uvedbe daljših obdobij mirovanja za višje uradnike, ki zapustijo agencijo, preučili tudi možnost, da se jim odobri ustrezno začasno nadomestilo; poudarja, da bi se morala takšna začasna nadomestila prekiniti, če se oseba zaposli med obdobjem mirovanja;

18.  poziva Komisijo, naj oceni, ali je primerno, da zadevne agencije EU same odločajo o izvrševanju pravil o preprečevanju nasprotja interesov in kako dosledno uporabo teh pravil je mogoče zagotoviti; meni, da bo neodvisen organ za etiko, ki ga je predvidela predsednica Komisije Ursula von der Leyen, v prihodnosti najprimernejši organ za sprejemanje odločitev o nasprotjih interesov v zvezi z uslužbenci EU;

19.  predlaga vsem poslancem Evropskega parlamenta in vsem predstavnikom Evropske komisije in Sveta Evropske unije, naj v obdobju dveh let ne stopajo v stik s trenutnim izvršnim direktorjem, če in ko bo nastopil novo delovno mesto kot izvršni direktor Združenja za finančne trge v Evropi; poziva službe, ki so pristojne za izdajanje stalnih dovolilnic (rjave izkaznice) za vstop v prostore Parlamenta, naj temeljito preučijo primer Adama Farkasa in pri tem upoštevajo možnost, da mu za enako obdobje (dve leti) ne odobrijo dovolilnice, s čimer bi preprečili morebitno nasprotje interesov;

20.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropskemu računskemu sodišču in evropski varuhinji človekovih pravic.

(1) UL 45, 14.6.1962, str. 1385. (2) UL L 250, 27.9.2011, str. 268. (3) https://www.eca.europa.eu/Lists/News/NEWS1210_11/NEWS1210_11_EN.PDF (4) https://eba.europa.eu/adam-farkas-steps-down-as-eba-executive-director (5) https://www.europarl.europa.eu/doceo/document/O-9-2019-000031_SL.html (6) https://read.oecd-ilibrary.org/governance/post-public-employment_9789264056701-en#page7 (7) https://www.transparency.org/whatwedo/publication/working_paper_06_2010_regulating_the_revolving_door (8) https://www.ombudsman.europa.eu/en/recommendation/en/11089 (9) https://www.ombudsman.europa.eu/en/correspondence/en/80697 (10) https://www.ombudsman.europa.eu/en/correspondence/en/80699 (11) https://www.ombudsman.europa.eu/en/report/en/110521 (12) Sprejeta besedila, P8_TA(2019)0080. (13) https://ec.europa.eu/commission/sites/beta-political/files/political-guidelines-next-commission_sl.pdf (14) Uredba (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa (Evropski bančni organ) (UL L 331, 15.12.2010, str. 12).