Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 2 Pogodbe o Evropski uniji ter členov 2, 9, 10, 19, 165, 166, 168 in 216(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti členov 1, 3, 14, 20, 21, 26 in 35,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o pravicah invalidov (v nadaljnjem besedilu: konvencija), zlasti njenih členov 11, 24, 25 in 28, v skladu s Sklepom Sveta št. 2010/48/ES z dne 26. novembra 2009 o sklenitvi Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov s strani Evropske skupnosti(1),

–  ob upoštevanju evropskega stebra socialnih pravic, zlasti načela št. 17 o vključevanju invalidov, načela št. 3 o enakih možnosti in načela št. 10 o varnem, zdravem in ustrezno prilagojenem delovnem okolju ter varstvu podatkov,

–  ob upoštevanju agende za trajnostni razvoj do leta 2030 in njenih ciljev trajnostnega razvoja, k izvajanju katerih je EU zavezana,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. aprila 2020 o usklajenem ukrepanju EU za spoprijemanje s pandemijo COVID-19 in njenimi posledicami(2),

–  ob upoštevanju člena 227(2) Poslovnika,

A.  ker je Odbor za peticije prejel peticijo št. 0470/2020, ki izraža zaskrbljenost glede pravic oseb z motnjami v duševnem razvoju in njihovih družin v času krize zaradi COVID-19 ter poziva EU, naj zagotovi, da bodo ukrepi, sprejeti v času krize zaradi COVID-19 in po njej, skladni tako s Konvencijo o pravicah invalidov kot z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah;

B.  ker člen 11 Konvencije o pravicah invalidov, ki je prva mednarodna pogodba na področju človekovih pravic, ki so jo ratificirale EU in njenih 28 držav članic, določa, da morajo države pogodbenice konvencije sprejeti vse potrebne ukrepe za zaščito in varnost invalidov v tveganih razmerah in humanitarnih krizah;

C.  ker bi morali ukrepi, ki jih vlade sprejmejo v izjemnih okoliščinah, kot so hude zdravstvene krize, izredne humanitarne razmere in naravne nesreče, vedno spoštovati temeljne pravice vsakega posameznika in ne bi smeli diskriminirati nekaterih skupin, kot so invalidi;

D.  ker je bolj verjetno, da bodo osebe z motnjami v duševnem razvoju trpele za posledicami COVID-19 zaradi ovir pri dostopu do preventivnih informacij in higiene, odvisnosti od fizičnih stikov z ljudmi, ki jim nudijo podporo, ker pogosto živijo v ustanovah oziroma uporabljajo storitve, ki se nudijo v skupnosti, in zaradi drugih zdravstvenih okoliščin, povezanih z nekaterimi vrstami invalidnosti;

E.  ker stroge omejitve gibanja še posebej prizadenejo osebe z motnjami v duševnem razvoju;

F.  ker kriza COVID-19 in ukrepi za omejitev gibanja razkrivajo trajno in še vedno navzočo socialno segregacijo in diskriminacijo oseb z motnjami v duševnem razvoju;

G.  ker je omejena razpoložljivost razčlenjenih podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti vpliv posledic pandemije na osebe z motnjami v duševnem razvoju;

H.  ker poročila iz nekaterih držav članic navajajo, da je bila osebam z motnjami v duševnem razvoju zavrnjena zdravstvena oskrba, da so bile zaprte v ustanovah ter da se soočajo s socialno izolacijo in jih sorodniki ne morejo obiskati oziroma se ne morejo vrniti k sorodnikom, navajajo pa tudi, da so bile sprejete diskriminatorne smernice za triažo;

I.  ker so bile ustanove za osebe z motnjami v duševnem razvoju, kot so centri za dnevno nego ali šole, začasno zaprte in ker so nastopile izredne razmere, v katerih morajo družine skrbeti za svoje sorodnike z motnjami v duševnem razvoju;

J.  ker je kriza COVID-19 pokazala, da koncept vključujočega izobraževanja še ni uresničen; ker učenci z motnjami v duševnem razvoju v več državah članicah v času omejitve gibanja niso mogli nadaljevati z izobraževanjem; ker družine nimajo podpore za izobraževanje učencev z motnjami v duševnem razvoju, zlasti kar zadeva dostopne digitalne in inovativne tehnologije ter aplikacije za učenje na daljavo;

K.  ker lahko tehnologija odigra ključno vlogo pri zagotavljanju kakovostne podpore invalidom, njihovim staršem, mentorjem in oskrbovalcem;

L.  ker poročila navajajo veliko pomanjkanje zaščitne opreme za invalide, zlasti za tiste, ki živijo v ustanovah, ter njihove oskrbovalce in zaposlene v teh ustanovah;

M.  ker se morajo države pogodbenice Konvencije o pravicah invalidov v skladu z njenim členom 4(3) v vseh postopkih odločanja, ki zadevajo invalide, z njimi posvetovati in jih dejavno pritegniti v te postopke, tudi invalidne otroke, in sicer prek organizacij, ki jih zastopajo;

N.  ker bi se morale EU in države članice posvetovati z invalidskimi organizacijami o svojem odzivu na pandemijo COVID-19 in jih dejavno vključiti vanj, saj sicer utegnejo biti sprejeti ukrepi, ki kršijo njihove temeljne pravice;

O.  ker je evropska varuhinja človekovih pravic začela pobudo, naslovljeno na Evropsko komisijo, za zbiranje informacij o tem, kako je kriza COVID-19 vplivala na invalide, ki jih zaposluje, in o razumnih ukrepih prilagajanja, ki jih je sprejela za zadovoljitev njihovih potreb, ter da bi ugotovila, ali bi bilo mogoče katero od ugotovljenih in načrtovanih rešitev uporabiti za spodbujanje lažjih stikov invalidov z upravo EU;

1.  je zelo zaskrbljen zaradi nesorazmernega vpliva krize COVID-19 na osebe z motnjami v duševnem razvoju in osebe z drugimi težavami v duševnem zdravju ter njihove družine, kar ustvarja dodatno breme za družinske člane, ki skrbijo zanje, med katerimi je veliko žensk; poudarja, da invalidi ne bi smeli biti še dodatno izolirani, ko bodo prenehali veljati ukrepi omejitve gibanja, in da jih je treba v tej fazi obravnavati prednostno;

2.  opozarja, da je bila omejitev gibanja resen problem, ne le za osebe z motnjami v duševnem razvoju, temveč za vse, ki imajo duševno bolezen, saj izolacija samo poveča težave;

3.  meni, da strogi ukrepi za osamitev še posebej negativno vplivajo na invalide in da morajo biti oblasti bolj prožne;

4.  odločno obsoja vsakršno zdravstveno diskriminacijo oseb z motnjami v duševnem razvoju; opozarja, da morajo biti ustrezni ukrepi, ki jih sprejmejo države članice, v skladu s Konvencijo o pravicah invalidov ter zagotavljati enakopraven in nediskriminatoren dostop do zdravstvenega varstva in socialnih storitev; poudarja, da imajo osebe z motnjami v duševnem razvoju ali duševnimi boleznimi pravico do enakega zdravljenja kot katera koli druga oseba s COVID-19, tudi do intenzivne zdravstvene oskrbe;

5.  opozarja, da morajo biti zdravstvene smernice nediskriminatorne in spoštovati mednarodno pravo in obstoječe etične smernice o oskrbi v primeru izrednih razmer, zdravstvenih kriz in naravnih nesreč;

6.  opozarja, da je treba v času omejitve gibanja zagotoviti podporne storitve, osebno pomoč, fizično dostopnost in komunikacijo za osebe z motnjami v duševnem razvoju, in sicer s sprejetjem inovativnih metod zagotavljanja zdravstvenega varstva;

7.  zahteva, naj se v vsaki državi članici zberejo podatki o ravnanju z osebami z motnjami v duševnem razvoju v bolnišnicah, ustanovah in v okviru storitev v skupnostih, pa tudi o stopnjah smrtnosti invalidov, da bi ocenili, ali so invalidi deležni ustrezne zaščite, zdravstvenega varstva in podpore v času krize COVID-19 ali ne;

8.  poudarja, da ukrepi za omejitev gibanja močno vplivajo na duševno zdravje oseb z motnjami v duševnem razvoju in njihovih sorodnikov ter da bi bilo treba s tem povezane ukrepe prilagoditi potrebam oseb z motnjami v duševnem razvoju, da bi zagotovili njihovo dobro počutje in neodvisno življenje;

9.  poudarja, da ima vsakdo pravico do samostojnega življenja ter do tega, da se ga nemudoma in pravilno, v dostopni obliki, obvesti o pandemiji in ukrepih, ki zadevajo njega in njegovo družino; zahteva, da so vsa obvestila s področja javnega zdravja dostopna invalidom ter da se posredujejo v preprostem jeziku, v različnih tradicionalnih in digitalnih formatih ter v nacionalnih znakovnih jezikih;

10.  priznava, da so razmere v času pandemije COVID-19 predstavljale opozorilo, kar zadeva pozornost, ki jo namenjamo tej skupnosti; priznava, da ji je treba pozornost posvečati prek čvrstih javnih zdravstvenih storitev; poziva, naj se razmisli o okrepitvi teh storitev s financiranjem na ravni EU, kjer je to primerno in mogoče; poudarja pomen ustreznih zdravstvenih politik v državah članicah;

11.  poudarja pomen odprave ovir, s katerimi se srečujejo osebe z motnjami v duševnem razvoju pri dostopu do zdravstvenih storitev in higienskih izdelkov, ter pomen razmisleka o razumnih ukrepih prilagajanja, da se jim omogoči delo na daljavo;

12.  poudarja, da je pandemija COVID-19 razkrila velike pomanjkljivosti v podpornih sistemih za številne rizične skupine v družbi; poudarja, da bi bilo treba prednost nameniti vlaganju v postopen prehod z oskrbe v ustanovah na storitve v skupnosti za osebe z motnjami v duševnem razvoju; poudarja, da bi morali investicijski skladi podpreti zagotavljanje prilagojenih podpornih storitev, saj so številni ponudniki teh storitev med pandemijo in po njej utrpeli veliko škodo ter tvegajo, da do nadaljnjega ne bodo mogli opravljati svojega dela;

13.  poziva Komisijo, naj sprejme nadaljnje ukrepe za mobilizacijo bistvenih naložb in virov, da bi zagotovila neprekinjeno izvajanje storitev oskrbe in podpore v skladu z načeli Konvencije o pravicah invalidov in evropskega stebra socialnih pravic;

14.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo skupne protokole za morebitne tvegane okoliščine ali humanitarne krize in naravne nesreče v prihodnosti, in sicer na podlagi izkušenj, pridobljenih v času krize COVID-19, vključno z zagotavljanjem potrebne zaščitne opreme, informativnega gradiva in usposabljanja za zdravstvene in socialne delavce ter regulativne organe, pri tem pa vedno upoštevajo posebne potrebe in okoliščine invalidov;

15.  poziva Komisijo in države članice, naj se pri sprejemanju ukrepov za odziv na prihodnje krize že od samega začetka posvetujejo z invalidi in njihovimi predstavniškimi organizacijami ter jih vključijo v sprejemanje teh ukrepov;

16.  poziva Komisijo in države članice, naj spremljajo, ali so zdravstvene in socialne storitve vzdržne in če se lahko prilagodijo novim oblikam zagotavljanja storitev; poziva k spodbujanju resničnega socialnega vključevanja pri dodeljevanju sredstev EU za te storitve, pri čemer se je treba osredotočiti na tiste, ki ponujajo bivanje v skupnostih, ne pa v ustanovah; poudarja, kako pomembno je zagotoviti, da ni finančnih ovir za dostop do zdravstvenega varstva;

17.  poziva Komisijo, naj predlaga celovito, ambiciozno in dolgoročno evropsko strategijo o invalidnosti za obdobje po letu 2020, ki bo vključevala izkušnje, pridobljene v pandemiji COVID-19;

18.  poudarja, da je treba pri razvoju virov, ki bodo dostopni učencem z motnjami v duševnem razvoju, upoštevati načela univerzalnega oblikovanja, pri tem pa upoštevati možnosti, ki jih ponujajo digitalne in inovativne tehnologije in aplikacije, ter zagotavljati dejavnosti učenja na daljavo;

19.  opozarja Komisijo na neizkoriščen potencial digitalnih tehnologij in aplikacij pri spodbujanju samostojnega življenja invalidov; poziva k boljši uporabi teh tehnologij in aplikacij v morebitnih tveganih razmerah v prihodnosti ali ob humanitarnih krizah in naravnih nesrečah; poudarja pomen razpoložljivosti odprtih virov za podeljevanje licenc na spletu ter izpopolnjevanja učiteljev za uporabo informacijskih in komunikacijskih tehnologij;

20.  poziva države članice, naj zagotovijo psihološko podporo za osebe z motnjami v duševnem razvoju, da se ublaži posledice ukrepov za omejitev gibanja;

21.  poziva države članice, naj zagotovijo pravna sredstva za osebe z motnjami v duševnem razvoju, tako da posebno pozornost namenijo proaktivnemu prepoznavanju primerov, v katerih osebe z motnjami v duševnem razvoju, ki nimajo pravne sposobnosti, nimajo dostopa do svojega zakonitega skrbnika, ki bi jim zagotavljal njihove pravice, ali ta dostop ni zadosten;

22.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Evropski komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 23, 27.1.2010, str. 35. (2) Sprejeta besedila, P9_TA(2020)0054.