Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2020/2021(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A9-0209/2020

Predložena besedila :

A9-0209/2020

Razprave :

PV 23/11/2020 - 13
PV 23/11/2020 - 15
CRE 23/11/2020 - 13
CRE 23/11/2020 - 15

Glasovanja :

Sprejeta besedila :

P9_TA(2020)0318

Sprejeta besedila
PDF 176kWORD 51k
Sreda, 25. november 2020 - Bruselj
K trajnostnemu enotnemu trgu za podjetja in potrošnike
P9_TA(2020)0318A9-0209/2020

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 25. novembra 2020 K trajnostnemu enotnemu trgu za podjetja in potrošnike (2020/2021(INI))

Evropski parlament,

—  ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), zlasti člena 114,

—  ob upoštevanju členov 169, 191, 192 in 193 PDEU,

—  ob upoštevanju Direktive 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu(1),

—  ob upoštevanju Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov(2),

—  ob upoštevanju Direktive (EU) 2019/771 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2019 o nekaterih vidikih pogodb za prodajo blaga(3),

—  ob upoštevanju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. junija 2018 o vzpostavitvi programa za enotni trg, konkurenčnost podjetij, vključno z malimi in srednjimi podjetji, in evropsko statistiko (COM(2018)0441),

—  ob upoštevanju Uredbe (EU) 2019/1020 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o nadzoru trga in skladnosti proizvodov(4),

—  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. decembra 2019 z naslovom Evropski zeleni dogovor (COM(2019)0640),

—  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19. februarja 2020 z naslovom Evropska strategija za podatke (COM(2020)0066),

—  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. marca 2020 z naslovom Novi akcijski načrt za krožno gospodarstvo – za čistejšo in konkurenčnejšo Evropo (COM(2020)0098),

—  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. julija 2017 o daljši življenjski dobi za izdelke: koristi za potrošnike in podjetja(5),

—  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2018 o izvajanju svežnja o krožnem gospodarstvu: možnosti za rešitev vprašanja stičišča med zakonodajo o kemikalijah, proizvodih in odpadkih(6),

—  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. januarja 2020 o evropskem zelenem dogovoru(7),

—  ob upoštevanju publikacije Komisije iz oktobra 2018 z naslovom „Behavioural Study on Consumers’ Engagement in the Circular Economy“ (Vedenjska študija vključevanja potrošnikov v krožno gospodarstvo),

—  ob upoštevanju poročila Skupnega raziskovalnega središča iz leta 2019 z naslovom „Analysis and development of a scoring system for repair and upgrade of products“ (Analiza in razvoj sistema točkovanja za popravilo in nadgradnjo izdelkov),

—  ob upoštevanju poročila Evropske agencije za okolje z dne 4. decembra 2019 z naslovom Evropsko okolje – stanje in napovedi za obdobje do leta 2020,

—  ob upoštevanju študije iz marca 2020 z naslovom „Promoting product longevity“ (Spodbujanje dolge življenjske dobe proizvodov), ki je bila izvedena na zahtevo Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov,

—  ob upoštevanju poglobljene analize iz aprila 2020, ki jo je zahteval njegov Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov z naslovom „Sustainable Consumption and Consumer Protection Legislation“ (Trajnostna potrošnja in zakonodaja na področju varstva potrošnikov),

—  ob upoštevanju poročila Evropske potrošniške organizacije (BEUC) z dne 18. avgusta 2015 z naslovom „Durable goods: More sustainable products, better consumer rights – Consumer expectations from the EU’s ressource efficiency and circular economy agenda“ (Trajno potrošno blago: trajnostnejši izdelki, večje pravice potrošnikov – Pričakovanja potrošnikov glede načrta EU o učinkoviti rabi virov in krožnem gospodarstvu),

—  ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

—  ob upoštevanju mnenja Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane,

—  ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A9-0209/2020),

A.  ker je treba zaradi redčenja naravnih virov in širjenja odpadkov nujno oblikovati trajnostne proizvodne in potrošne vzorce v mejah zmogljivosti planeta, pri čemer mora biti na prvem mestu učinkovitejša in bolj trajnostna raba virov;

B.  ker je kriza zaradi pandemije COVID-19 pokazala, da je treba vzpostaviti nove in odpornejše poslovne modele ter podpirati evropska podjetja, zlasti mala in srednja podjetja, mikropodjetja in samozaposlene;

C.  ker mora trajnostni enotni trg izražati poziv Parlamenta(8) k sprejetju ambicioznega evropskega zelenega dogovora; ker je zato nujno razviti strategijo, ki temelji na raziskavah, da bi povečali trajnost, ponovno uporabo, nadgradljivost in popravljivost proizvodov; ker bi bilo treba s to strategijo ustvarjati delovna mesta ter priložnosti za rast in inovacije za evropska podjetja, podpirati njihovo konkurenčnost na svetovni ravni in zagotavljati visoko raven varstva potrošnikov;

D.  ker skupna in celovita strategija ne ustreza enotnemu pristopu; ker bi bil primernejši diferenciran pristop, ki bi temeljil na posebnostih vsake kategorije proizvodov in sektorja, pa tudi na tržnem in tehnološkem razvoju; ker sta učinkovito izvajanje in izvrševanje obstoječih pravil bistvena za dobro delujoč in trajnostni enotni trg;

E.  ker je bistveno, da se prek finančnih programov, kot je program za enotni trg, mobilizirajo zadostna sredstva za prehod na podnebno nevtralnost in krožno gospodarstvo, da bi financirali raziskave in razvoj na področju trajnostnih proizvodov ter kampanje ozaveščanja, usmerjene v podjetja in potrošnike;

F.  ker so potrošniki pripravljeni sodelovati v procesu krožnega gospodarstva in ker glede na vedenjsko študijo Komisije iz leta 2018 obstaja trikrat večja verjetnost, da bodo kupili izdelek, ki je označen kot trajnejši in popravljiv, vendar še vedno obstajajo ovire, vključno z asimetričnimi informacijami; ker so za ozaveščenost potrošnikov in pošteno konkurenco med podjetji potrebne jasne, zanesljive in pregledne informacije o značilnostih proizvodov, vključno s predvideno življenjsko dobo in popravljivostjo; ker je zato treba obstoječe informacije izboljšati, hkrati pa preprečiti preobremenitev z informacijami;

G.  ker sta življenjska doba proizvoda in način, kako se stara, odvisna od različnih naravnih ali umetnih dejavnikov, kot so sestava, funkcionalnost, stroški popravila, vzorci potrošnje in uporaba; ker je treba predvideno življenjsko dobo proizvoda izmeriti na podlagi objektivnih preskusov in meril, ki odražajo okoliščine dejanske uporabe ter jih je treba določiti pred dajanjem proizvoda na trg;

H.  ker je treba Direktivo (EU) 2019/771 pregledati do leta 2024; ker je treba v pripravah na ta pregled oceniti več ukrepov, namenjenih ustvarjanju pravih pogojev za povečanje trajnosti proizvodov ter zagotavljanju visoke ravni varstva potrošnikov in konkurenčnega poslovnega okolja; ker dveletna zakonsko določena garancijska doba morda ni primerna za vse kategorije proizvodov z daljšo predvideno življenjsko dobo;

I.  ker je Evropski parlament v prejšnji resoluciji(9) pozval k ukrepom za reševanje vprašanja načrtovane zastarelosti blaga in programske opreme, vključno z razvojem skupne opredelitve za preskušanje in odkrivanje problematičnih praks; ker je treba razviti skupno strategijo za enotni trg ter zagotoviti pravno varnost in zaupanje za podjetja in potrošnike;

J.  ker je življenjska doba programske opreme bistvena za življenjsko dobo elektronskih naprav; ker morajo biti elektronske naprave zaradi vse hitrejšega zastaranja programske opreme prilagodljive, da bi ostale konkurenčne(10);

K.  ker 79 % državljanov EU meni, da bi bilo treba od proizvajalcev zahtevati, da olajšajo popravilo digitalnih proizvodov ali nadomeščanje njihovih posameznih delov(11); ker visokokakovostni proizvodi spodbujajo konkurenčnost evropskih podjetij;

L.  ker je raziskava iz decembra 2015(12) razkrila, da 59 % potrošnikov ne ve, da je zakonsko določena garancijska doba v EU najmanj dve leti; ker bi se poznavanje obstoječih obsežnih pravic v zvezi z zakonsko določeno garancijo pri potrošnikih lahko izboljšalo, kar bi prispevalo k bolj trajnostni uporabi blaga;

M.  ker je zaradi povečanja e-trgovanja treba bolje nadzorovati, ali so blago in storitve, ki prihajajo iz tretjih držav, skladni z okoljskimi in varnostnimi standardi EU ter pravicami potrošnikov;

N.  ker je za trajnostni enotni trg, na katerem imajo ključno vlogo organi za nadzor trga in carinski organi, potreben učinkovit nadzor trga, da bi zagotovili ustrezno izvrševanje teh pravil;

O.  ker bi se s spodbujanjem popravil in ponovne uporabe ter krepitvijo zaupanja v trg rabljenega blaga lahko ponujale gospodarske in socialne priložnosti ter zagotavljala delovna mesta, v posebnih okoliščinah pa spodbujala tudi konkurenčnost industrijskega sektorja; ker v nekaterih primerih potrošnike od popravil odvračajo ovire, kot so slab dostop do nadomestnih delov, nezadostni standardizacija in interoperabilnost ter nedostopnost storitev popravil; ker to negativno vpliva na sektor popravil;

P.  ker bi glede na poročilo Eurobarometra(13) 77 % državljanov EU svoje izdelke raje popravilo, kot jih nadomestilo z novimi; ker bi lahko bila podjetja, ki se ukvarjajo s popravili, vir lokalnih delovnih mest in posebnega strokovnega znanja v Evropi;

Q.  ker bi bilo treba podaljševanje življenjske dobe vrste proizvodov, katerih okoljska učinkovitost se znatno izboljšuje, uravnotežiti z uvajanjem teh izboljšanih proizvodov in zato ne bi smelo povzročiti zamud pri uvajanju inovativnih tehnologij, ki bi lahko privedle do znatnih okoljskih koristi;

R.  ker vse večja digitalizacija našim družbam zagotavlja nove kanale za izmenjavo informacij in prispeva k oblikovanju trajnostnega trga, ki temelji na odgovornosti, preglednosti, izmenjavi informacij in učinkovitejši rabi virov;

S.  ker bi lahko spletne platforme storile več, kar zadeva njihovo odgovornost za zagotavljanje zanesljivih informacij potrošnikom o proizvodih in storitvah, ki jih ponujajo;

T.  ker digitalni sektor prispeva k inovacijam in spodbujanju trajnostnega gospodarstva; ker bi bilo treba obravnavati vpliv na okolje v smislu porabe energije in virov njegove infrastrukture; ker so pri vzpostavljanju krožnega gospodarstva ključnega pomena bolj trajnostni načini pakiranja in dostave;

U.  ker so zelena in trajnostna javna naročila skupaj z drugimi pomembnimi politikami lahko strateškega pomena pri podpiranju evropskega industrijskega sektorja v njegovem prehodu ter krepitvi njegove odpornosti in odprte strateške avtonomije; ker lahko strateška uporaba trajnostnih javnih naročil koristi podjetjem in potrošnikom, saj se z njo spodbuja povpraševanje po trajnostnem blagu in preskrbo z njim ter zagotavlja, da so ti proizvodi stroškovno učinkoviti in privlačni za potrošnike;

V.  ker je treba odpraviti zavajajoče okoljske trditve in prakse lažnega zelenega oglaševanja (greenwashing) z učinkovitimi metodologijami, med drugim o tem, kako take trditve utemeljiti;

W.  ker oglaševanje vpliva na ravni in vzorce potrošnje; ker bi oglaševanje lahko podjetjem in potrošnikom pomagalo pri sprejemanju informiranih trajnostnih odločitev;

1.  pozdravlja nov akcijski načrt Komisije za krožno gospodarstvo ter zavezanost spodbujanju trajnostnih proizvodov, ki jih je lažje popraviti, ponovno uporabiti in reciklirati, ter podpiranju potrošnikov v tem prehodu;

2.  poudarja, da bi morala vsaka strategija za trajnostni enotni trg pošteno, uravnoteženo in sorazmerno združevati načela trajnostnosti, varstva potrošnikov in visoko konkurenčnega socialnega tržnega gospodarstva; poudarja, da bi morali vsi morebitni regulativni ukrepi temeljiti na teh načelih, biti okoljsko stroškovno učinkoviti ter koristni za podjetja in potrošnike, da bi lahko sprejeli zeleni prehod na notranjem trgu; poudarja, da bi morali regulativni ukrepi evropskim podjetjem omogočiti konkurenčne prednosti, ne da bi jih nesorazmerno finančno obremenili, ter da bi morali spodbujati inovacije in naložbe v trajnostne tehnologije ter krepiti evropsko konkurenčnost in nenazadnje varstvo potrošnikov; poudarja, da bi morale vse predvidene regulativne ukrepe spremljati ocene učinka ter da bi morali vedno upoštevati tržni razvoj in potrebe potrošnikov;

3.  poziva Komisijo, naj pri oblikovanju, sprejemanju in izvajanju ustreznih prihodnjih predlogov, kot sta pobuda za opolnomočenje potrošnikov za prehod na zeleno gospodarstvo in pobuda za politiko trajnostnih proizvodov, ki bi morali biti v celoti usklajeni s podnebnimi cilji EU in drugimi okoljskimi cilji, pokaže visoke politične ambicije, da bi izboljšali krožnost vrednostnih verig, učinkovito rabo virov in uporabo sekundarnih surovin, zmanjšali nastajanje odpadkov in vzpostavili krožno gospodarstvo brez strupov; poudarja, kako pomembna sta pravočasno izvajanje in skladnost z obstoječimi obveznostmi in standardi; poziva Komisijo, naj ju več ne odlaga;

4.  poudarja, da je dobro delujoč enotni trg močno orodje za zeleni in digitalni prehod EU, tudi v zvezi z njegovo vlogo v globaliziranem gospodarstvu; poudarja, da sta dokončna vzpostavitev enotnega trga in njegova okrepitev, med drugim z učinkovitim izvrševanjem veljavne zakonodaje ter odpravljanjem preostalih neupravičenih in nesorazmernih ovir, osnovna pogoja za doseganje bolj trajnostne proizvodnje in potrošnje v EU; poziva k preglednejšemu upravljanju notranjega trga ter učinkovitejšemu in izboljšanemu spremljanju; meni, da bi moral pravni okvir za bolj trajnosten enotni trg krepiti inovacije in razvoj trajnostne tehnologije, spodbujati podjetja k prehodu na bolj trajnostne poslovne modele in tako prispevati k trajnostnemu okrevanju gospodarstva;

5.  poudarja, da je trajnostna potrošnja tesno povezana s trajnostno proizvodnjo in da bi bilo treba gospodarske subjekte spodbujati, da upoštevajo trajnost proizvodov in storitev že od faze zasnove ter takrat, ko so dani na notranji trg ali se na njem ponujajo, da se potrošnikom zagotovi varna, trajnostna, stroškovno učinkovita in privlačna izbira; poziva Komisijo, naj predlaga ukrepe za razlikovanje med kategorijami proizvodov in za sektorje z znatnim vplivom na okolje, ki bodo izboljšali trajnost proizvodov, vključno z njihovo predvideno življenjsko dobo, ponovno uporabnostjo, nadgradljivostjo, popravljivostjo in možnostjo recikliranja;

Ukrepanje proti načrtovanemu zastaranju in pravice potrošnikov

6.  poziva Komisijo, naj v posvetovanju z ustreznimi deležniki oblikuje široko strategijo z ukrepi, ki bodo razlikovali med kategorijami proizvodov ter upoštevali tržni in tehnološki razvoj, da bi podpirali podjetja in potrošnike ter prešli na trajnostne vzorce proizvodnje in potrošnje; ugotavlja, da bi morala ta strategija vključevati ukrepe za:

   (a) opredelitev predpogodbenih informacij o predvideni življenjski dobi (ki jo je treba izraziti v letih in/ali ciklih uporabe ter določiti pred dajanjem proizvoda na trg na podlagi objektivne in standardizirane metodologije, ki med drugimi parametri temelji na okoliščinah dejanske uporabe, razlikah v intenzivnosti uporabe in naravnih dejavnikih) in popravljivosti proizvoda, pri čemer je treba upoštevati, da bi bilo treba te informacije zagotoviti na jasen in razumljiv način, da potrošnikov ne bi zmedli in jih preobremenili z informacijami, te informacije pa bi morale biti njegove „bistvene značilnosti“ v smislu direktiv 2011/83/EU in 2005/29/ES;
   (b) razvoj in uvedba obveznega označevanja, da se potrošnikom ob nakupu zagotovijo jasne, dobro vidne in zlahka razumljive informacije o ocenjeni življenjski dobi in popravljivosti izdelka; poudarja, da bi morali pri razvoju programa označevanja sodelovati vsi ustrezni deležniki, in sicer na podlagi usklajenih, na raziskavah temelječih in preglednih meril v zvezi z ocenami učinka, ki dokazujejo ustreznost, sorazmernost in učinkovitost pri zmanjševanju negativnih vplivov na okolje in varstvu potrošnikov; meni, da bi moralo to označevanje vključevati zlasti informacije o trajnosti in popravljivosti, kot je oznaka popravljivosti, in bi lahko imelo obliko indeksa okoljske učinkovitosti, pri čemer bi bilo treba upoštevati več meril v celotnem življenjskem ciklu proizvodov glede na kategorijo proizvodov;
   (c) okrepitev vloge znaka EU za okolje, da bi povečali njegovo uporabo v industriji in o njem ozaveščali potrošnike;
   (d) oceno, ki temelji na analizi stroškovne/okoljske učinkovitosti oceni, katere kategorije blaga so najprimernejše za opremljenost s števcem uporabe, da bi izboljšali obveščanje potrošnikov in vzdrževanje proizvodov, spodbujali dolgoročno uporabo proizvodov s poenostavljeno ponovno uporabo ter okrepili poslovne modele v zvezi s ponovno uporabo in rabljenimi proizvodi;
   (e) oceno, kako bi med pripravami na pregled Direktive (EU) 2019/771 zakonsko določeno garancijsko dobo bolj uskladili s predvideno življenjsko dobo kategorije proizvodov in kako bi se s podaljšanjem obrnjenega dokaznega obdobja za neskladnost povečala možnost potrošnikov in podjetij, da sprejemajo trajnostne odločitve; poziva, naj se v tej oceni učinka proučijo možni učinki takih morebitnih podaljšanj na cene, predvideno življenjsko dobo proizvodov, sisteme tržnih garancij in neodvisne storitve popravil;
   (f) proučitev – med pripravami na pregled Direktive (EU) 2019/771 – izvedljivosti okrepitve položaja prodajalcev v razmerju do proizvajalcev z uvedbo mehanizma skupne odgovornosti proizvajalca in prodajalca v okviru sistema zakonsko določene garancijske dobe;
   (g) odpravo prehitre zastarelosti izdelkov tako, da se prakse, ki dejansko skrajšajo življenjsko dobo proizvoda, da bi se povečala stopnja njegovega nadomeščanja in neupravičeno omejila popravljivost proizvodov, vključno s programsko opremo, uvrstijo na seznam iz Priloge I k Direktivi 2005/29/ES; poudarja, da je treba te prakse jasno opredeliti na podlagi objektivne in skupne opredelitve ob upoštevanju ocene vseh vključenih deležnikov, kot so raziskovalne ustanove ter potrošniške, poslovne in okoljske organizacije;

7.  poudarja, da je treba posebno pozornost nameniti blagu z digitalnimi elementi in da bi bilo treba pri pregledu Direktive (EU) 2019/771, ki ga je treba izvesti do leta 2024, upoštevati naslednje elemente:

   (a) zagotoviti je treba kontinuiteto popravnih posodobitev – tj. varnostnih posodobitev in posodobitve glede skladnosti – med predvideno življenjsko dobo blaga glede na kategorijo proizvodov;
   (b) ločiti je treba popravne posodobitve od razvojnih posodobitev ter zagotoviti njihovo reverzibilnost, pri čemer se z nobeno posodobitvijo ne sme zmanjšati učinkovitost blaga ali njegova odzivnost;
   (c) trgovec mora potrošnika ob nakupu obvestiti, kdaj se lahko pričakuje, da se bodo izvajale posodobitve programske opreme, zagotovljene ob nakupu proizvodov, na način, ki je združljiv z inovacijami in možnim prihodnjim razvojem trga, ter o njihovih posebnostih in vplivih na delovanje naprav, da se zagotovi, da so proizvodi še naprej skladni in varni;

8.  poudarja, da so potrebna enostavna, učinkovita in izvršljiva pravna sredstva za potrošnike in podjetja; opozarja, da bi morali biti potrošniki obveščeni o svojih pravicah in pravnih sredstvih, ki so na voljo; poziva k financiranju v okviru programa za enotni trg večletnega finančnega okvira za ukrepe za odpravo informacijske vrzeli ter podporo potrošniškim, poslovnim in okoljskim združenjem v zvezi z njihovimi pobudami; meni, da bi morale države članice izvajati informacijske kampanje za povečanje varstva in zaupanja potrošnikov, zlasti med ranljivimi skupinami, in poziva Komisijo, naj prek enotnega digitalnega portala potrošnikom zagotovi ustrezne informacije o njihovih pravicah; poudarja, da mala in srednja podjetja, mikropodjetja in samozaposleni potrebujejo posebno podporo, vključno s finančno podporo, da bodo lahko razumeli in izvajali svoje zakonske obveznosti na področju varstva potrošnikov;

9.  ugotavlja, da številni proizvodi, dani na enotni trg, zlasti proizvodi, ki se prodajajo na spletnih trgih in se uvažajo iz tretjih držav, niso skladni z zakonodajo EU o varnosti proizvodov in zahtevah glede trajnostnosti; poziva Komisijo in države članice, naj nemudoma sprejmejo ukrepe za zagotovitev enakih konkurenčnih pogojev podjetjem EU glede na mednarodne konkurente ter naj zagotovijo varne in trajnostne proizvode za potrošnike z boljšim nadzorom trga in enakih standardov carinske kontrole po vsej EU za tradicionalna in spletna podjetja; opozarja, da morajo imeti organi za nadzor trga v skladu z Uredbo (EU) 2019/1020 za izvajanje te naloge na voljo ustrezne finančne, tehnične, informacijske in človeške vire ter poziva države članice, naj izpolnijo njihove potrebe, Komisijo pa, naj zagotovi ustrezno izvajanje uredbe; poudarja, da bi bilo treba znatno okrepiti interakcijo med sistemom RAPEX ter spletnimi trgi in platformami;

Strategija za popravila

10.  poziva, naj se ob nakupu zagotovijo naslednje jasne in enostavne berljive informacije o razpoložljivosti nadomestnih delov, posodobitvah programske opreme in popravljivosti proizvoda: predvideno obdobje razpoložljivosti od datuma nakupa, povprečna cena nadomestnih delov ob nakupu, priporočen približen čas dostave in popravila ter po potrebi informacije o storitvah popravila in vzdrževanja; poleg tega zahteva, da se v dokumentaciji o proizvodu zagotovijo naslednje informacije skupaj s povzetkom najpogostejših okvar in načinom njihovega popravila;

11.  poziva Komisijo, naj določi „pravico do popravila“ potrošnikov, da bi popravila postala sistematična, stroškovno učinkovita in privlačna, ob upoštevanju posebnosti različnih kategorij proizvodov v skladu z ukrepi, ki so bili že sprejeti za več gospodinjskih aparatov v skladu z direktivo o okoljsko primerni zasnovi izdelkov, tako da se:

   (a) akterjem v panogi popravil, vključno z neodvisnimi serviserji, in potrošnikom zagotovi brezplačen dostop do potrebnih informacij o popravilu in vzdrževanju, vključno z informacijami o diagnostičnih orodjih, nadomestnih delih, programski opremi in posodobitvah, potrebnih za popravila in vzdrževanje, ob upoštevanju zahtev glede varnosti potrošnikov brez poseganja v Direktivo (EU) 2016/943;
   (b) spodbuja standardizacija nadomestnih delov, s čimer se spodbujajo interoperabilnost in inovacije, hkrati pa upoštevajo zahteve glede varnosti proizvodov;
   (c) določi obvezno najkrajše obdobje za dobavo nadomestnih delov, ki odraža predvideno življenjsko dobo proizvoda po tem, ko je bila na trg dana zadnja enota, pa tudi razumne najdaljše dobavne roke po kategoriji proizvodov v skladu z izvedbenimi uredbami o okoljsko primerni zasnovi, sprejetimi 1. oktobra 2019, ki bi jih bilo treba razširiti na širši nabor proizvodov;
   (d) zagotovi, da je cena nadomestnega dela razumna in zato stroškovno učinkovita glede na ceno celotnega proizvoda ter da imajo neodvisni in pooblaščeni serviserji ter potrošniki dostop do potrebnih nadomestnih delov brez nepoštenih ovir;
   (e) spodbujajo popravila namesto zamenjave proizvoda s podaljšanjem garancijskega lista ali s ponovnim začetkom garancijskega obdobja za potrošnika, ki se odloči za to možnost, pri pripravi pregleda Direktive (EU) 2019/771 in glede na analizo stroškovne učinkovitosti za potrošnike in podjetja, ter zagotovi, da prodajalci vedno obvestijo potrošnike o možnosti popravila in povezanih pravicah do garancije;
   (f) oceni, kako bi bilo mogoče olajšati popravila na ravni EU z vzpostavijo zakonsko določene garancijske dobe za dele, ki jih nadomesti poklicni serviser, kadar blago pri pripravi pregleda Direktive (EU) 2019/771 ni več pod zakonsko določeno ali tržno garancijo;
   (g) države članice spodbujajo k ustvarjanju spodbud za popravila, kot je „bonus za obrtnike“, zlasti po koncu zakonsko določene garancije za potrošnike, ki se odločijo za nekatera popravila prek pooblaščenih/neodvisnih serviserjev;

Celovita strategija za ekonomijo ponovne uporabe

12.  pozdravlja, da Komisija razmišlja o sprejetju zavezujočih ukrepov za preprečevanje uničenja neprodanega ali nepokvarjenega blaga, ki deluje, da bi ga bilo mogoče ponovno uporabiti, ter količinsko opredeljenih ciljev za ponovno uporabo, vključno z uvedbo sistemov kavcij v skladu z okvirno direktivo o odpadkih ter direktivo o embalaži in odpadni embalaži; poudarja, da bi bilo treba pri dostopu do odlagališč odpadkov dati prednost novim trajnostnim poslovnim modelom, ter poziva Komisijo in države članice, naj bolj spodbujajo trajnostno ravnanje z odpadki; poudarja, da je potrebna strategija za oceno in odpravo pravnih ovir za popravilo, nadaljnjo prodajo, ponovno uporabo in donacije, da bi zagotovili učinkovitejšo in trajnostno rabo virov, pa tudi za krepitev notranjega trga sekundarnih surovin, brez poseganja v določbe Uredbe (ES) št. 1013/2006 o pošiljkah odpadkov, med drugim z večjo standardizacijo;

13.  poudarja, kako pomembno je spodbujanje krožnega gospodarstva in trajnostnih poslovnih modelov za zmanjšanje uničevanja blaga ter spodbujanje popravil in ponovne uporabe; poziva Komisijo, naj spodbuja uporabo takih modelov, hkrati pa ohranja njihovo stroškovno učinkovitost in privlačnost ter zagotavlja visoko raven varstva potrošnikov, ter naj spodbuja države članice, da ozaveščajo o teh modelih z izobraževalnimi kampanjami in usposabljanjem za potrošnike in podjetja; poudarja, kako pomembne so naložbe v raziskave in razvoj na tem področju;

14.  opozarja na prakse, ki jih podjetja sprejmejo za odvračanje od popravil, kar pomeni omejitev pravice do popravila in vpliva na možnosti potrošnikov za popravilo; poziva k pristopu, ki ščiti uveljavljanje pravic intelektualne lastnine in zagotavlja učinkovito podporo neodvisnim izvajalcem popravil, da se spodbujata izbira potrošnikov in vzpostavitev splošno trajnostnega enotnega trga;

15.  poudarja, da je treba ustvariti spodbude za potrošnike, da bodo kupovali rabljeno blago; poudarja, da bi lahko imeli potrošniki ob zagotovitvi prenosa še veljavne garancije v primeru nadaljnje prodaje izdelka večje zaupanje v ta trg; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj prouči, v kakšnem obsegu bi se lahko garancija, do katere je upravičen prvi kupec, v primeru naknadne prodaje prenesla na naslednje kupce, zlasti v okviru digitalnega potnega lista za izdelke; poleg tega poziva, naj se v okviru pregleda Direktive (EU) 2019/771 oceni potreba po pregledu določb o izjemah za rabljene proizvode v okviru sistema zakonsko določene garancije, ki ga določa navedena direktiva, in sicer v zvezi z oceno učinka o možnih učinkih za poslovne modele, ki temeljijo na rabljenem blagu in ponovni uporabi;

16.  poziva k jasnim opredelitvam obnovljenega in prenovljenega blaga ter k spodbujanju obsežne uvedbe prostovoljnega sistema podaljšanih tržnih garancij za tako blago, da bi dopolnili prvotno garancijo in preprečili, da bi bili potrošniki izpostavljeni zlorabi;

17.  poudarja, da bo dokončanje notranjega trga storitev odločilno prispevalo k prehodu na bolj trajnosten enotni trg; poziva Komisijo, naj sprejme nadaljnje ukrepe za dobro delujoč notranji trg storitev in učinkovito poveča prizadevanja za okrepitev izvrševanja obstoječe zakonodaje;

18.  opozarja na vlogo storitvenega sektorja pri povečanju dostopnosti popravil in drugih poslovnih modelov; pozdravlja zlasti razvoj poslovnih modelov, pri katerih je potrošnja ločena od fizičnega lastništva in v okviru katerih se prodaja funkcija izdelka, ter obenem zahteva, da se izvede zanesljiva ocena učinka glede tako imenovane ekonomije uporabe in morebitnih povratnih učinkov, vplivov na potrošnike in njihove finančne interese ter okoljskega vpliva takih modelov; poudarja, da se lahko z razvojem internetnih storitev, novih oblik trženja (najemi, zakup, pristop „proizvod kot storitev“ itd.) in dostopnih objektov za popravila podaljša življenjska doba proizvodov ter povečata ozaveščenost potrošnikov o takih proizvodih in zaupanje vanje; poziva Komisijo, naj spodbuja razvoj teh novih poslovnih modelov s ciljno usmerjeno finančno podporo v okviru programa enotnega trga in vseh drugih ustreznih programov večletnega finančnega okvira;

19.  poziva k pripravi nacionalnih kampanj in ustreznih mehanizmov, da bi potrošnike spodbudili k podaljšanju življenjske dobe proizvodov s popravilom in uporabi rabljenega blaga ter ozaveščali o dodani vrednosti trajnostnih inovativnih tehnologij; poziva Komisijo in nacionalne organe, naj pristojnim organom na nacionalni in lokalni ravni ter podjetjem in združenjem pomagajo ter jih spodbujajo pri izvajanju takih kampanj, in sicer tehnično in finančno na podlagi programa za enotni trg večletnega finančnega okvira;

20.  poziva vsa podjetja in organizacije, naj se vpišejo v sistem EU za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS) in izboljšajo svojo okoljsko uspešnost; z zanimanjem pričakuje bližnji pregled direktive o nefinančnem poročanju, s katerim naj bi znatno izboljšali razpoložljivost informacij o okoljski uspešnosti podjetij;

Digitalna strategija za trajnosten trg

21.  pozdravlja napovedano vzpostavitev skupnega evropskega podatkovnega prostora za pametne krožne aplikacije in cilj Komisije, da razvije digitalni „potni list“ za izdelke, da bi izboljšali sledljivost ter dostop do informacij o pogojih proizvodnje izdelkov, trajnosti, sestavi, ponovni uporabi, popravilu, razstavljivosti blaga in o ravnanju z njim po koncu njegove življenjske dobe, in sicer ob upoštevanju načela sorazmernosti in stroškov za podjetja ter namenjanju posebne pozornosti potrebam malih in srednjih podjetij, mikropodjetij ter samozaposlenih; poziva, naj se ta orodja razvijejo v tesnem sodelovanju z industrijo ustreznimi deležniki;

22.  je seznanjen, da digitalna tehnologija prispeva k inovacijam in k bolj krožnemu gospodarstvu; poziva Komisijo, naj razvije standarde in protokole za dostop do interoperabilnih podatkov in njihovo uporabo, da bi zagotovili učinkovito izmenjavo podatkov med podjetji, vlagatelji in organi ter omogočili nove, na podatkih temelječe krožne poslovne priložnosti; poziva Komisijo in države članice, naj v novem večletnem finančnem okviru povečajo finančna sredstva za raziskave in inovacije na področju trajnostnih tehnologij;

23.  poudarja, da imata digitalni sektor in spletna potrošnja okoljski odtis bodisi pri proizvodnji blaga bodisi pri opravljanju storitev, in poziva Komisijo, naj oceni, kako bi z evropskim indeksom digitalne trajnostnosti vključili trajnostno proizvodnjo in potrošnjo digitalnih tehnologij; poudarja, da bi morale biti prakse za zmanjšanje takega vpliva na okolje, kot sta zmanjšanje količine embalaže in razvoj bolj trajnostne embalaže, del strategije za trajnostni enotni trg;

24.  dodaja, da je treba povečati ozaveščenost o morebitnem okoljskem odtisu nepotrebnih podatkov, kot so neuporabljene aplikacije, datoteke, videoposnetki, fotografije in neželena elektronska pošta; poziva Komisijo, naj oceni vpliv digitalnih praks in infrastrukture v smislu njihovega ogljičnega in okoljskega odtisa, pa tudi njihov vpliv na potrošniške prakse, ter razmisli o ustreznih ukrepih za njihovo zmanjšanje;

25.  zahteva, da Komisija upošteva odločitve Parlamenta glede vzpostavitve skupnega sistema polnjenja za zmanjšanje proizvodnje in elektronskih odpadkov;

Nujen prehod javnih organov

26.  meni, da bi morala imeti javna naročila v skladu z evropskim zelenim dogovorom osrednjo vlogo v načrtu EU za oživitev gospodarstva, in sicer s podpiranjem prizadevanj zasebnega sektorja na področju inovacij in procesov digitalizacije javnih razpisov ter z zagotovitvijo ustreznih spodbud za povečanje trajnostne proizvodnje in potrošnje; poziva, naj se prednost nameni spodbujanju povpraševanja po okolju prijaznem blagu in storitvah z manjšim okoljskim odtisom ter spodbujanju socialnih in okoljskih meril;

27.  poudarja, da je treba pri prehodu na trajnostno in podnebno nevtralno gospodarstvo zagotoviti uporabo javnih naročil na področju okolja, sociale in inovacij z uvedbo meril in ciljev glede trajnostnosti v javne razpise; v zvezi s tem opozarja na zavezanost Komisije, da bo ukrepala z oblikovanjem sektorskih ukrepov in smernic o zelenih javnih naročilih, hkrati pa bo ohranila sedanji zakonodajni okvir o javnih naročilih, ter poziva Komisijo, naj se prizadevno zavzema za to, da bodo v javnih naročilih merila trajnostnosti privzeta izbira; poudarja, kako pomembno je, da se z določitvijo ciljev za javna naročila podpirajo rabljeni, ponovno uporabljeni, reciklirani in obnovljeni proizvodi ter računalniški programi z nizko porabo energije; poudarja možne koristi instrumenta za pregledovanje trajnostnosti javnih razpisov, da se zagotovi njihova združljivost s podnebnimi zavezami EU in odpravi lažno zeleno oglaševanje;

28.  poudarja vlogo, ki bi jo lahko imela zelena in socialna javna naročila pri skrajšanju dobavnih verig, zmanjšanju odvisnosti od tretjih držav in spodbujanju trajnostnosti v ključnih sektorjih, kot so sektorji proizvodnje zdravil, energije in hrane; poziva k zagotovitvi dejanske vzajemnosti na področju javnih naročil s tretjimi državami ter ustreznega dostopa do javnih naročil za mala in srednja podjetja ter podjetja socialnega gospodarstva, med drugim z uvedbo prednostnih klavzul o dodelitvi;

29.  poziva države članice, naj obstoječe sisteme EU uporabljajo za trajnostno javno naročanje, in poziva Komisijo, naj v zvezi s tem izboljša svoje smernice in daje zgled, tako da objavi cilje in statistične podatke, povezane z vplivom njenih nakupov na okolje; poleg tega poziva k uvedbi obveznosti poročanja institucij EU in držav članic o njihovih trajnostnih javnih naročilih, ne da bi pri tem ustvarili neupravičeno upravno breme in ob upoštevanju načela subsidiarnosti;

Odgovorno trženje in oglaševanje

30.  opozarja, da se potrošniki na spletu in drugje srečujejo z zavajajočimi trditvami glede okoljskih značilnosti proizvodov in storitev; zato priporoča, da se pred dajanjem proizvoda ali storitve na trg učinkovito spremljajo okoljske trditve proizvajalcev in distributerjev ter da se nedavno spremenjena Direktiva 2005/29/ES izvršuje s proaktivnimi ukrepi za odpravo zavajajočih praks; poziva Komisijo, naj pripravi posodobljene smernice za enotno izvajanje te direktive v zvezi z okoljskimi trditvami in zagotovi navodila v zvezi z dejavnostmi za nadzor trga;

31.  poziva k oblikovanju jasnih smernic in standardov za ekološke trditve in zaveze, ki bi bile ustrezno izražene z okrepljenimi okoljskimi znaki, in pozdravlja napovedani zakonodajni predlog o dokazovanju ekoloških trditev; priporoča, naj se oceni morebitna potreba po vzpostavitvi javnega evropskega registra z dovoljenimi in prepovedanimi okoljskimi trditvami ter pogoji in koraki, ki jih je treba izpolniti, da se dovoli uporaba določene trditve; dodaja, da se bo z zagotavljanjem preglednih, zanesljivih in točnih informacij povečalo zaupanje potrošnikov v proizvode in trge, kar bo posledično privedlo do bolj trajnostne potrošnje;

32.  poudarja, da oglaševanje vpliva na ravni in vzorce potrošnje ter da bi moralo spodbujati trajnostne odločitve podjetij in potrošnikov; poudarja pomen odgovornega oglaševanja, pri katerem se upoštevajo javni standardi za okolje in zdravje potrošnikov; poudarja, da bi lahko s sedanjim regulativnim okvirom, s katerim se odpravlja zavajajoče oglaševanje, okrepili varstvo potrošnikov, zlasti za nekatere kategorije potrošnikov, ki se štejejo za ranljive, ter spodbudili trajnostno proizvodnjo in potrošnjo;

o
o   o

33.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 149, 11.6.2005, str. 22.
(2) UL L 304, 22.11.2011, str. 64.
(3) UL L 136, 22.5.2019, str. 28.
(4) UL L 169, 25.6.2019, str. 1.
(5) UL C 334, 19.9.2018, str. 60.
(6) UL C 433, 23.12.2019, str. 146.
(7) Sprejeta besedila, P9_TA(2020)0005.
(8) Sprejeta besedila, P9_TA(2020)0005.
(9) UL C 334, 19.9.2018, str. 60.
(10) UL C 334, 19.9.2018, str. 60, uvodna izjava S.
(11) Posebno poročilo Eurobarometer 503 iz decembra 2019 z naslovom „Attitudes towards the impact of digitalisation on daily lives“ (Odnos do vpliva digitalizacije na vsakdanje življenje).
(12) Raziskava iz decembra 2015, izvedena v imenu Komisije, z naslovom „Consumer market study on the functioning of legal and commercial guarantees for consumers in the EU“ (Študija potrošniškega trga o delovanju zakonsko določenih in tržnih garancij za potrošnike v EU).
(13) Poročilo Flash Eurobarometer 388 iz junija 2014 z naslovom „Attitudes of Europeans towards waste management and resource efficiency“ (Odnos Evropejcev do ravnanja z odpadki in učinkovite rabe virov).

Zadnja posodobitev: 26. februar 2021Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov