Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2019/2206(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A9-0245/2020

Predložena besedila :

A9-0245/2020

Razprave :

PV 14/12/2020 - 27
CRE 14/12/2020 - 27

Glasovanja :

PV 16/12/2020 - 2
PV 17/12/2020 - 2
CRE 17/12/2020 - 2

Sprejeta besedila :

P9_TA(2020)0361

Sprejeta besedila
PDF 189kWORD 58k
Četrtek, 17. december 2020 - Bruselj
Izvajanje uredbe Dublin III
P9_TA(2020)0361A9-0245/2020

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 17. decembra 2020 o izvajanju uredbe Dublin III (2019/2206(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 78(2)(e) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju člena 80 PDEU o načelu solidarnosti in pravične delitve odgovornosti med državami članicami, tudi na finančnem področju,

–  ob upoštevanju členov 1, 2, 3, 4, 18, 19 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju 2., 3., 5., 8. in 13. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP),

–  ob upoštevanju 14. člena Splošne deklaracije človekovih pravic, ki jo je generalna skupščina OZN sprejela leta 1948,

–  ob upoštevanju globalnega dogovora OZN o beguncih,

—  ob upoštevanju konvencije iz leta 1951 in protokola iz leta 1967 o statusu beguncev (Ženevska konvencija),

—  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev), znane kot uredba Dublin III(1),

—  ob upoštevanju Sklepov Sveta (EU) 2015/1523 z dne 14. septembra 2015(2) in (EU) 2015/1601 z dne 22. septembra 2015(3), ki uvajata začasne ukrepe na področju mednarodne zaščite v korist Italije in Grčije,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2016)0270) za reformo uredbe Dublin III,

–  ob upoštevanju pogajalskega mandata, ki ga je 19. oktobra 2017 sprejel Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve in je bil potrjen na plenarnem zasedanju 16. novembra 2017, dne 17. oktobra 2019 pa ga je potrdila konferenca predsednikov,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. aprila 2016 o razmerah v Sredozemlju in potrebi po celostnem pristopu EU k migraciji(4),

–  ob upoštevanju sodb Sodišča Evropske unije v zvezi z Uredbo (EU) št. 604/2013, zlasti C-695/15 PPU Mirza (ECLI:EU: C:2016 :188), C-63/15 Ghezelbash (veliki senat) (*) (ECLI:EU:C:2016:409), C-155/15, Karim (ECLI:EU:C:2016:410), C-578/16 PPU C. K. in drugi (*) (ECLI:EU:C:2017:127), C-528/15 Al Chodor (ECLI:EU:C:2017:213), C-36/17 Ahmed (sklep) (ECLI:EU:C:2017:273), C-490/16 A. S. (veliki senat) (ECLI:EU:C:2017 :585), C-646/16 Jafari (veliki senat) (*) (ECLI:EU:C:207:586), C-670/16 Mengesteab (veliki senat) (ECLI:EU:C:2017:587), C-60/16 Khir Amayri, ECLI:EU:C:2017:675, C-201/16 Shiri, (ECLI:EU:C:2017:805), C-360/16 Hasan (ECLI:EU:C:2018:35), C-647/16 Hassan (ECLI:EU:C:2018:368), C-213/17 X (ECLI:EU:C:2018:538), C-56/17 Fathi (ECLI:EU:C:2018:803), C-47/17 X (veliki senat) (ECLI:EU:C:2018:900), C-661/17 M. A. in drugi (veliki senat) (*) (ECLI:EU:C:2019:53), C-163/17 Jawo (veliki senat) (*) (ECLI:EU:C:2019:218), C-582/17 H. (veliki senat) (*) ECLI:EU:C:2019:280 ter C-715/17, C-718/17 in C-719/17 Komisija proti Poljski, Madžarski in Češki republiki,

—  ob upoštevanju sodb Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi z Uredbo (EU) št. 604/2013, zlasti Sharifi proti Avstriji z dne 5. decembra 2013 (sodba senata), Mohammadi proti Avstriji z dne 3. julija 2014 (sodba senata), Sharifi in drugi proti Italiji in Grčiji z dne 21. oktobra 2014 (sodba senata) ter Tarakhel proti Švici z dne 4. novembra 2014 (sodba velikega senata), in sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 21. novembra 2011 v zvezi z Uredbo (ES) št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 (Dublin II), M. S. S. proti Belgiji in Grčiji, vloga št. 30696/09,

—  ob upoštevanju Evropske agende o migracijah, ki jo je Komisija objavila 13. maja 2015 (COM(2015)0240),

—  ob upoštevanju tako imenovane izjave iz Malte iz septembra 2019,

—  ob upoštevanju študije visokega komisarja Združenih narodov za begunce iz avgusta 2017 z naslovom „Left in limbo“ (V negotovem položaju) o izvajanju uredbe Dublin III,

—  ob upoštevanju ocene uredbe Dublin III iz leta 2015 in ocene izvajanja uredbe Dublin III iz leta 2016, ki jo je v imenu Komisije opravilo podjetje ICF International,

—  ob upoštevanju Posebnega poročila št. 24/2019 Evropskega računskega sodišča iz novembra 2019 z naslovom Azil, premestitev in vračanje migrantov: čas za okrepitev ukrepov za odpravo razlik med cilji in rezultati,

—  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom COVID-19: Smernice za izvajanje zadevnih določb EU na področju azila in vračanja ter za preselitve (2020/C 126/02),

—  ob upoštevanju poročila EASO z dne 2. junija 2020 o nujnih ukrepih zaradi pandemije COVID-19 v azilnih in sprejemnih sistemih,

–  ob upoštevanju poročila EASO z naslovom Letno poročilo o razmerah na področju azila v Evropski uniji iz junija 2020,

—  ob upoštevanju ocene izvajanja uredbe Dublin iz januarja 2019, ki jo je izvedla služba Evropskega parlamenta za raziskave (EPRS), pripravili pa sta jo dr. Amandine Scherrer iz oddelka za naknadno oceno direktorata Parlamenta za oceno učinka in evropsko dodano vrednost (prvi del) ter raziskovalna skupina Evropskega sveta za begunce in izgnance (ECRE) na prošnjo oddelka za naknadno oceno (drugi del),

—  ob upoštevanju drugih študij, ki jih je naročil Evropski parlament, zlasti ocene izvajanja dublinske uredbe in azilnih postopkov v Evropi Službe Evropskega parlamenta za raziskave avtorjev Gertrud Malmersjo in Milana Remáča iz leta 2016, študije tematskega sektorja za pravice državljanov in ustavne zadeve (GD za notranjo politiko) o reformi uredbe Dublin III avtorja Francesca Maianija iz junija 2016, študije Službe Evropskega parlamenta za raziskave z naslovom The Cost of Non-Europe in Asylum Policy (Stroški neukrepanja na ravni EU v azilni politiki) avtorjev Wouterja van Ballegooija in Cecilije Navarra iz oktobra 2018 in študije Službe Evropskega parlamenta za raziskave o reformi dublinskega sistema avtorice Anje Radjenovic iz marca 2019,

—  ob upoštevanju predstavitve Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (LIBE) z dne 19. februarja 2020,

—  ob upoštevanju odgovorov parlamentov držav članic o njihovem delu v zvezi z uredbo Dublin III, zagotovljenih prek avtomatiziranega sistema Evropskega centra za parlamentarne raziskave in dokumentacijo,

—  ob upoštevanju odgovora Nemčije na pet vprašanj, ki sta jih predsednik odbora LIBE in poročevalec poslala vsem nacionalnim organom, vključenim v dublinski sistem,

—  ob upoštevanju potovanj poročevalca za zbiranje informacij v mesta Bochum (Nemčija), Ter Apel (Nizozemska), Bukarešta (Romunija) in Lampedusa (Italija),

–  ob upoštevanju člena 54 Poslovnika ter člena 1(1)(e) in priloge 3 sklepa konference predsednikov z dne 12. decembra 2002 o postopku pridobitve dovoljenja za pripravo samoiniciativnih poročil,

–  ob upoštevanju pisma Odbora za pravice žensk in enakost spolov,

—  ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A9-0245/2020),

A.  ker je za mednarodno zaščito v državah EU+ leta 2015 zaprosilo 1 393 920 prosilcev za azil, leta 2016 pa 1 292 740, kar je štirikrat več kot leta 2012 (373 375) in 2013 (464 515); ker se je število prošenj za mednarodno zaščito v državah EU+ ponovno povečalo med letoma 2018 (665 920) in 2019 (738 425) v odstotku 0,13 % celotnega prebivalstva EU v letu 2019;

B.  ker se skoraj polovica prošenj za azil, vloženih v EU, nanaša na otroke in ker je leta 2019 prošnjo za mednarodno zaščito vložilo okrog 17 700 mladoletnikov brez spremstva; ker je bilo od tega 86 % fantov, 90 % pa je bilo starih med 14 in 18 let;

C.  ker je država članica, ki izda vizum državljanu tretje države, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito v skladu s členom 12 uredbe Dublin III; ker v skladu s členom 14 uredbe Dublin III prošnjo državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki je vstopila na ozemlje države članice, ki odobri izvzetje iz vizumske obveznosti, obravnava ta država članica;

D.  ker je bilo leta 2019 izdanih 145 000 sklepov v zvezi z zahtevami na podlagi dublinske uredbe; ker je bila leta 2019 stopnja sprejema za sklepe na podlagi dublinske uredbe 62-odstotna;

E.  ker je v obdobju od 2008 do 2017 tretjina držav gostila 90 % prosilcev za azil;

F.  ker merila za določitev odgovornosti države članice za prošnjo za azil po hierarhičnem vrstnem redu vključujejo enotnost družine, izdajo dovoljenj za prebivanje ali vizumov, nezakonit vstop ali bivanje in vstop brez vizumske obveznosti; ker je v primeru, da se ne uporablja nobeno od teh meril, kot odgovorna država članica v skladu s členom 3(2) določena država članica, v kateri je bila prvič vložena prošnja za azil; ker zaradi nesorazmerne uporabe člena 13, ki določa, da je za obravnavanje prošnje za azil odgovorna država članica prvega nezakonitega vstopa, odgovornosti niso pravično razdeljene med državami članicami; ker je bil velik delež prvih prošenj, zlasti med krizo v letih 2015 in 2016, vložen v državah članicah prvega vstopa v Sredozemlju, in sicer Grčiji, Italiji, Malti, Cipru in Španiji;

G.  ker je Nemčija (82,8 milijona prebivalcev, 18,6 % celotnega prebivalstva EU) zabeležila največje število prošenj (184 180 ali 28 % vseh prošenj, kar ustreza 0,22 % njenega prebivalstva), sledile pa so ji Francija (66,9 milijona prebivalcev, 15 % celotnega prebivalstva EU) s 120 425 prošnjami (19 % vseh prošenj, kar ustreza 0,18 % njenega prebivalstva), Grčija (10,74 milijona prebivalcev, 2,4 % celotnega prebivalstva EU) s 66 695 prošnjami (11 % vseh prošenj, 0,62 % njenega prebivalstva), Italija (60,48 milijona prebivalcev, 13,6 % celotnega prebivalstva EU) z 59 950 prošnjami (10 % vseh prošenj, 0,01 % njenega prebivalstva) in Španija (46,66 milijona prebivalcev, 10,49 % celotnega prebivalstva EU) z 52 700 prošnjami (9 % vseh prošenj in 0,11 % njenega prebivalstva);

H.  ker sta v obdobju 2016–2019 Nemčija in Francija izdali največ zahtev na podlagi dublinske uredbe (68 % vseh v EU), Španija, Estonija, Litva, Latvija, Slovaška, Bolgarija, Poljska in Češka republika pa so jih izdale le malo; ker Španija kljub velikemu in naraščajočemu številu prošenj za azil ni izdala skoraj nobene zahteve na podlagi dublinske uredbe; ker so med državami bistvene razlike, saj je bilo v obdobju 2016–2019 54,6 % premestitev izvedenih iz Grčije, 42,2 % iz Švedske, 11,2 % iz Nemčije, 6,7 % iz Francije in 1,6 % iz Italije; ker za številne države obstajajo znatne informacijske vrzeli;

I.  ker dublinska uredba temelji na osrednji predpostavki, da imajo prosilci za azil v vseh državah članicah enake pravice in da se vsak zahtevek, ne glede na to, kje v EU je vložen, pravično obravnava; ker je resnično stanje precej drugačno;

J.  ker so države članice le malo uporabljale klavzulo o vzdrževanih osebah (člen 16) ali humanitarno in diskrecijsko klavzulo (člen 17) v uredbi; ker te klavzule zagotavljajo razumne rešitve za združitev družine ali premestitve, tudi po izkrcanju;

K.  ker se pri večini dublinskih postopkov določbe o hierarhiji meril in določeni postopkovni roki ne izvajajo pravilno, premestitve pa se sploh se ne izvajajo; ker v okoliščinah, ki vključujejo otroke in družine, te pomanjkljivosti še zlasti ogrožajo korist otroka in pravico prosilcev za azil do združitve družine;

L.  ker so podatki in študije o izvajanju uredbe Dublin III pokazali rutinsko neupoštevanje določb o družini in nepravilno uporabo načela koristi otroka; ker se je na primer merilo enotnosti družine leta 2018 v Franciji uporabilo pri samo 5 % zahtev za prevzem (od 12 000) in v Nemčiji pri 3,7 % (od 17 500), v Belgiji, na Švedskem in v Švici pa so bile te številke še nižje; poudarja, da je Grčija po drugi strani leta 2018 izdala 79,3 % zahtev za prevzem na podlagi merila enotnosti družine; ker se prošnje za ponovno združitev družine odobrijo manj pogosto (48 % primerov) v primerjavi s povprečno stopnjo odobritve vseh postopkov (67,6 %); ker bi z učinkovitim izvajanjem členov 16 in 17 uredbe lahko zagotovili učinkovitost pravice prosilcev za azil do družinskega življenja in enotnosti družine;

M.  ker je bilo izvajanje uredbe Dublin III tudi v času velikega števila prihodov leta 2015 in med pandemijo COVID-19 precej pomanjkljivo, kar ogroža zaupanje med državami članicami in pravico do mednarodne zaščite in vodi v kršitve temeljnih pravic; ker se je izkazalo, da pravila uredbe Dublin III niso primerna za obvladovanje velikega pritoka migrantov, kar je privedlo do sistema, ki nekaterim državam članicam nalaga preveliko odgovornost in bremena;

N.  ker je začasni solidarnostni mehanizem za iskanje in reševanje v Sredozemlju, ki je bil dogovorjen z izjavo z Malte in so ga 23. septembra 2019 podpisale Nemčija, Francija, Italija in Malta, veljal za obdobje najmanj šestih mesecev; ker se temu ad hoc sporazumu ni pridružila nobena druga država članica;

O.  ker se določba o preventivnem ukrepanju (člen 33) ni nikoli uporabila;

P.  ker člen 28 dublinske uredbe pridržanje dovoljuje kot izreden ukrep, da se omogoči „izvedb[a] postopkov za predajo v skladu s to uredbo“, „[k]adar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila“; ker je ta opredelitev še vedno nejasna, njena razlaga pa se med državami članicami razlikuje;

Q.  ker se postopkovna jamstva in zaščitni ukrepi za prosilce za azil, zlasti otroke, ne spoštujejo; ker trajanje postopkov in nepredvidljivost izidov skupaj s slabimi pogoji za sprejem in socialno negotovostjo vplivata na dobrobit prosilcev za azil, ki so v domovini in/ali na poti v EU v številnih primerih prestali pretresljive izkušnje;

R.  ker je izvajanje dublinske uredbe tesno povezano z izvajanjem drugih dokumentov evropske azilne in migracijske politike; ker so na izvajanje dublinske uredbe vplivale predvsem pomanjkljivosti pri izvajanju prenovljene direktive o azilnih postopkih (2013/32/EU), prenovljene direktive o pogojih za sprejem (2013/33/EU) in prenovljene direktive o pogojih za azil (2011/95/EU); ker bi morala Evropska komisija storiti več za zagotovitev, da države članice spoštujejo te direktive, tudi s postopki za ugotavljanje kršitev;

S.  ker so nekatere od teh pomanjkljivosti tesno povezane z zasnovo dublinske uredbe in jih ni mogoče odpraviti le z boljšim izvajanjem;

T.  ker informacijske vrzeli onemogočajo celovito oceno izvajanja dublinske uredbe; ker države članice statističnih informacij ne zagotavljajo sistematično in dosledno ter te niso enako podrobne ali pogoste; ker se glavne informacijske vrzeli nanašajo na razloge za zahteve, trajanje postopkov, sredstva, umaknjene prošnje, neuspele premestitve, pritožbe, procese in pridržanje;

U.  ker je Parlament 6. novembra 2017 z dvotretjinsko večino sprejel zakonodajno resolucijo o predlogu prenovitve uredbe Dublin IV;

Vključitev načela solidarnosti v skupni evropski azilni sistem

1.  meni, da sedanja uredba Dublin III manjšini držav članic nalaga nesorazmerno odgovornost, zlasti v primeru množičnih prihodov ljudi; meni, da zaradi geografske lokacije merilo države prvega vstopa in uredbe Dublin III državam na prvi črti nalaga nesorazmerno breme brez primere v povezavi s prijavo vstopa in sprejemom prosilcev za azil; poudarja, da uredba Dublin III, kot je bila zasnovana in se izvaja, ni zagotovila svojega glavnega cilja, in sicer hitrega določanja države članice, odgovorne za prošnjo za azil, s čimer bi zagotovili pravično porazdelitev odgovornosti med državami članicami ter učinkovit in hiter dostop do azilnih postopkov;

2.  poudarja, da je bila uvedba žariščnih točk skupaj z mehanizmom začasnih premestitev, ki ga je Komisija predlagala leta 2015, namenjena olajšanju upravljanja prošenj za azil, ko prosilci vstopijo na ozemlje EU, in je bil pragmatičen pristop, ki odpravlja pomanjkljivosti v uredbi Dublin III, ki so se takrat pokazale; poleg tega opozarja na prispevek agencij EU, kot sta EASO in Frontex, k podpori državam članicam, ki se soočajo s prevelikim bremenom pri izvajanju pravnega reda na področju azila, in poudarja, da je treba izboljšati sodelovanje med temi agencijami;

3.  poudarja, da je neustrezna uporaba hierarhije meril, zlasti prekomerna uporaba merila prve države vstopa in neučinkovito izvrševanje premestitev, povečala nesorazmerno odgovornost nekaterih držav članic, zlasti držav članic na prvi črti; meni, da EU zato potrebuje trajnosten solidarnostni mehanizem, ki bo določal pravična pravila za porazdelitev odgovornosti med državami članicami v skladu s členom 80 PDEU ter ob polnem spoštovanju temeljne pravice do varnosti in zaščite prosilcev za azil;

4.  meni, da je bistveno zagotoviti več virov in zmogljivosti državam članicam na prvi črti, na primer prek EASO, dokler dublinska uredba ne bo reformirana;

5.  želi spomniti, da je pravica do azila ena temeljnih pravic; poudarja, da je azilni postopek namenjen obravnavi prošenj in zagotavljanju mednarodne zaščite prosilcem, ki izpolnjujejo pogoje, hkrati pa zagotavlja hitro in pravično odločitev za tiste, ki pogojev ne izpolnjujejo;

6.  je seznanjen, da lahko države članice v skladu s členom 24(4) uredbe Dublin III zahtevajo ponovni sprejem osebe ali izvedejo postopek vračanja v primeru oseb, katerih prošnja za mednarodno zaščito je bila zavrnjena s pravnomočno odločbo v državi članici; poudarja, da bi v okviru uporabe člena 24(4), lahko vračanje oseb, ki ne izpolnjujejo pogojev za mednarodno zaščito, zlasti na podlagi prostovoljnega spoštovanja predpisov, pripomoglo k delovanju migracijskih politik EU;

7.  pozdravlja sklepa Sveta o premestitvah iz let 2015 in 2016, ki sta bila sprejeta kot nujna solidarnostna ukrepa; izraža razočaranje nad neizpolnjenimi zavezami držav članic glede solidarnosti in delitve odgovornosti, hkrati pa priznava pozitiven prispevek nekaterih držav članic; želi spomniti, da se Evropska komisija ni odzvala na poziv Parlamenta iz njegove resolucije z dne 18. maja 2017, naj predlaga podaljšanje ukrepov premestitve do sprejetja reforme uredbe Dublin III; poudarja, da priložnostni sporazumi o premestitvi ne morejo nadomestiti usklajenega in trajnostnega skupnega evropskega azilnega sistema (CEAS);

8.  obžaluje, da Svet – za razliko od Parlamenta – ni sprejel stališča o predlogu prenovitve uredbe Dublin IV in je zato prišlo do zastoja pri reformi uredbe Dublin III, kljub njenim dobro dokumentiranim pomanjkljivostim; meni, da se lahko ta zastoj razlaga kot kršitev načela lojalnega sodelovanja med institucijami EU iz člena 13(2) PEU, tudi glede na to, da si je Svet vedno prizadeval za soglasno podporo, čeprav Pogodbi predpisujeta kvalificirano večino; meni, da je še posebej obžalovanja vredno, da ima Unija še vedno enak sklop pravil, ki so se izkazala za neučinkovita pri upravljanju velikega števila prihodov; poziva k hitri reformi CEAS;

9.  ugotavlja, da mehanizem za zgodnje opozarjanje, pripravljenost in krizno upravljanje iz člena 33 do zdaj še ni bil uporabljen, niti med velikim številom prihodov v obdobju 2015–16; prav tako ugotavlja, da se tudi določbe direktive o začasni zaščiti, ki so namenjene obravnavi začasne zaščite v primeru množičnega prihoda razseljenih oseb, ki se ne morejo vrniti v svojo državo izvora, še niso uporabile;

10.  meni, da bi bilo treba v EU vzpostaviti mehanizem na podlagi solidarnosti, s katerim bi zagotovili kontinuiteto temeljne pravice do azila v EU, da bi zagotovili dostop do azila in delitev odgovornosti med državami članicami; poudarja, da bi moralo varstvo temeljnih pravic prosilcev za azil vedno ostati v središču tega mehanizma; meni, da bi moral tak mehanizem omogočati sodelovanje organizacij civilne družbe, ki ljudem, ki potrebujejo mednarodno zaščito, nudijo strokovno pomoč, zlasti kadar je ta pravne narave;

11.  poudarja, da se diskrecijska klavzula iz člena 17, ki državi članici omogoča, da prevzame odgovornost za prošnjo za azil, čeprav ni bila opredeljena kot odgovorna država članica v skladu z uredbo Dublin III, uporablja različno, redko in le v nekaj državah članicah; ugotavlja, da so jo leta 2018 največkrat uporabile Nemčija, Nizozemska in Francija; poziva vse države članice, naj zaradi odsotnosti stalnega solidarnostnega mehanizma bolje izkoristijo diskrecijsko klavzulo iz člena 17 za spopadanje z zahtevnimi razmerami in humanitarnimi izrednimi razmerami; meni, da bi bilo treba diskrecijske klavzule iz člena 17 uporabiti kot solidarnostno orodje za delitev odgovornosti, zlasti v primerih velikega števila prihodov po kopnem in morju, ali za premestitev prosilcev za azil, ki trenutno živijo na žariščnih točkah v nečloveških, ponižujočih, nesanitarnih in nevarnih razmerah ter brez zadostnega dostopa do podpore za telesno in duševno zdravje;

12.  meni, da bi bilo treba dejansko izvajati določbe o enotnosti družine, ki so prve v hierarhiji meril za določitev odgovornosti, ter da bi se morale za podporo enotnosti družine širše uporabljati določbe o vzdrževanih osebah (člen 16) in diskrecijske klavzule (člen 17);

13.  poudarja številne izzive, povezane z izvajanjem uredbe Dublin III; je seznanjen s pomembno operativno in tehnično podporo, ki jo urad EASO zagotavlja organom držav članic pri izvajanju dublinskih postopkov, zlasti na žariščnih točkah;

14.  poziva Komisijo in države članice, naj olajšajo delo uslužbencev EASO in omogočijo, da pogovori s prosilci za azil potekajo v jeziku, ki ni jezik države, v kateri potekajo, ter zagotovijo, da bo prosilcu na voljo tolmačenje v jeziku, ki ga razume; poudarja, da mora EASO pri svojem operativnem delu izpolnjevati najvišje standarde in v ospredje postaviti interese prosilcev, ki potrebujejo mednarodno zaščito, vključno s koristjo otroka; poziva k ustanovitvi evropske agencije za azil, podprte z ustreznimi finančnimi in človeškimi viri, za podporo državam članicam pri dublinskih postopkih; poziva k ustrezni organizaciji in osebju evropskih dublinskih enot, da bi racionalizirali in pospešili izpolnjevanje postopkov, povezanih z dublinsko uredbo, in zlasti zagotovili pravilno uporabo poglavja III uredbe Dublin III, ki prosilca za azil povezuje z določeno državo članico;

Varstvo temeljnih pravic

15.  poudarja, da mora biti varstvo temeljnih pravic, vključno z zaščito otrok, žrtev trgovine z ljudmi, oseb LGBTI in drugih ranljivih oseb, v središču ukrepov, sprejetih za izvajanje uredbe Dublin III; opozarja na človeške stroške, ki jih imajo zaradi pomanjkljivosti CEAS prosilci za azil, katerih duševno zdravje že slabijo travme, ki so jih doživeli v svoji državi izvora in morebiti vzdolž migracijskih poti;

16.  želi spomniti, da imajo prosilci za azil pravico, da se jih v celoti seznani s postopki; obžaluje, da se med državami članicami močno razlikuje raven informacij, ki se zagotovijo prosilcem za azil; poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo mladoletniki deležni prilagojenih, otrokom prijaznih informacij in posebne podpore; poudarja, da je nudenje pravne pomoči in tolmačenja ključno za zagotavljanje pravice prosilcev do obveščenosti;

17.  poudarja, da lahko premestitve prosilcev za azil ter zlasti ranljivih ljudi, mladoletnikov in družin vodijo v kršitve njihovih človekovih pravic; ponovno poudarja, da so načelo nevračanja in kršitve človekovih pravic zadostni razlogi za ustavitev premestitve, tudi če v namembni državi ni sistemskih pomanjkljivosti; poziva države članice, naj ustrezno ocenijo tveganja, ki bi jim bili prosilci izpostavljeni v namembnih državah članicah; zlasti poudarja, da je treba premestitve izvajati tako, da posamezniki pod nobenim pogojem ne bodo izpostavljeni tveganju vrnitve;

18.  opozarja, da se v skladu s členom 28 pridržanje prosilcev za azil v okviru dublinskega sistema lahko izvede le kot skrajni ukrep in le, če je pridržanje v skladu z načelom sorazmernosti in če ni mogoče učinkovito uporabiti nobenega drugega in manj prisilnega ukrepa za zagotovitev postopkov premestitve, v primerih, ko obstaja znatna nevarnost pobega; poziva države članice, naj si konkretno prizadevajo poiskati ustrezne alternative pridržanju;

19.  meni, da mora tako pridržanje trajati čim manj časa in ne sme trajati dlje, kot je razumno potrebno za izvedbo potrebnih upravnih postopkov s primerno skrbnostjo, vse do izvršitve premestitve v skladu s to uredbo; poudarja, da ni usklajenih meril za določanje nevarnosti pobega, zato so države članice sprejele različna in včasih sporna merila; poziva države članice in Komisijo, naj pojasnijo „znatno nevarnost pobega“;

20.  poziva države članice in Komisijo, naj jasno navedejo, da pridržanje nikoli ni v otrokovo korist;

21.  želi spomniti, da je po mnenju Evropskega sodišča za človekove pravice(5) nezakonito, da se mladoletniku naloži ukrep pridržanja, ne da bi se pri tem upoštevala njegova največja korist, njegov individualni položaj kot mladoletnik brez spremstva, če je ustrezno, ali brez ocene sorazmernosti ali če niso na voljo alternative pridržanju;

22.  poudarja, da mora končni namen zaščite otrok, na primer pred trgovino z otroki, vedno prevladati, da se zagotovi, da bodo imeli otroci v migraciji hiter dostop do izobraževanja, zdravstvenega varstva in ustrezne nastanitve; poudarja, da bi morali biti otroci brez spremstva upravičeni do ustreznih zaščitnih ukrepov, kot je učinkovito skrbništvo;

23.  opozarja na številne in sistematične pomanjkljivosti pri skladnosti s hierarhijo meril; poudarja, da se merilo enotnosti družine še zdaleč ne uporablja kot najpogostejše merilo, čeprav je na vrhu hierarhije v poglavju III uredbe; meni, da bi morale države članice na podlagi načela vzajemnega sodelovanja pristojnim organom in državljanom tretjih držav pomagati izboljšati določitev obstoječih dokazanih družinskih vezi v postopku določanja odgovornih držav članic; poziva Komisijo, naj zagotovi, da se bo v celoti spoštovala hierarhija meril;

24.  meni, da je treba pojasniti pogoje za uporabo merila združitve družine ter v skladu s členom 7(3) uredbe dati prednost uporabi členov 8, 10 in 16 kot glavnih meril za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, da se zagotovi učinkovitost pravice do enotnosti družine in hitrejše izvajanje odločb o združitvi družine; poziva Komisijo in države članice, naj uskladijo dokazni standard, ki se zahteva za združitev družine, v smeri bolj dosegljivih standardov in zahtev; poudarja, da se opredelitev družine med državami članicami razlikuje, kar prispeva k neupoštevanju hierarhije meril in nefunkcionalnosti sistema; zato poziva Komisijo, naj pozorno spremlja pravilno uporabo opredelitev, povezanih z družino, v državah članicah, kot je opredeljeno v členu 3 uredbe;

25.  opozarja, da iz uredbe izhaja, da bi se morala pri vseh dublinskih postopkih in odločitvah v zvezi z otroki prednostno upoštevati korist otroka; obžaluje, da države članice korist otroka razlagajo različno;

26.  obžaluje, da se položaj mladoletnikov pogosto še poslabša zaradi neustreznih mehanizmov ugotavljanja istovetnosti in občasno napačnih metod za oceno starosti, kar vodi v zamude ali negativno vpliva na rezultat dublinskih postopkov; ugotavlja, da so se v nekaterih državah članicah razvile dobre prakse, kot je uporaba specializiranega osebja za mladoletnike brez spremstva ali večdisciplinarni pristop k ugotavljanju starosti;

27.  je resno zaskrbljen, da je v številnih državah članicah zaradi praktičnih izzivov imenovanje zastopnika za pomoč mladoletnikom brez spremstva v dublinskih postopkih pogosto odloženo ali ni zagotovljeno; ugotavlja tudi, da v nekaterih državah ti zastopniki niso dovolj seznanjeni z dublinskimi postopki in da mladoletniki brez spremstva nimajo na voljo otrokom prijazne podpore;

Poenostavitev postopkov, znatno skrajšanje časa obravnave in ohranitev pravice do učinkovitih pravnih mehanizmov

28.  poudarja, da se je število postopkov premestitve v obdobju 2016–17 znatno povečalo, kar je terjalo visok človeški davek ter materialne in finančne stroške; vendar obžaluje, da so bile predaje izvedene le v 11 % primerov, kar je dodaten dejavnik pogostih preobremenitev azilnih sistemov, kar jasno kaže na neučinkovitost uredbe; meni, da so bistvena prizadevanja za zagotavljanje dostopa do informacij in hitrih postopkov za združitev družine in premestitve prosilcev za azil;

29.  poudarja, da so bili s pomembno sodno prakso ESČP in Sodišča EU v zadnjih letih pojasnjeni dopustni razlogi za preprečitev predaj v skladu z dublinsko uredbo, zlasti vsakršno tveganje za posameznika; je zlasti seznanjen z vedno večjim številom odločitev evropskih in nacionalnih sodišč o ustavitvi premestitev v države članice, kjer bi bila prosilcem za azil nepravično zavrnjena mednarodna zaščita (primeri posrednega vračanja) ali bi jim bile v okviru dublinskega sistema kratene pravice; obžaluje, da so prosilci za azil v nekaterih državah članicah žrtve nečloveške ali ponižujoče obravnave;

30.  ugotavlja, da so pomanjkljivosti na področju strukturne organizacije in delovanja nacionalnih organov za azil skupaj s pomanjkanjem sredstev prispevale k zamudam pri dublinskih postopkih in ovirale izvajanje uredbe; ugotavlja, da je večina držav določila en specializiran organ za azil, nekatere države članice pa so se odločile, da bodo to odgovornost razdelile med različne organe, zato v nekaterih primerih prihaja do praktične zapletenosti za prosilce za azil in razlik pri izvajanju uredbe;

31.  poudarja, da je učinkovitost dublinskega sistema odvisna tudi od kakovosti in števila osebja posameznega nacionalnega organa za presojo; je seznanjen s pomembnimi vrzelmi med organi za presojo v številu osebja na prosilca za azil; poudarja, da so nacionalne dublinske enote kadrovsko podhranjene in se soočajo z znatnim naraščanjem obsega dela; poziva države članice, naj povečajo sredstva, potrebna za operativnost uredbe Dublin III, zlasti število uradnikov za azil;

32.  poudarja, da države članice premalo sodelujejo in si izmenjujejo informacije, kar konkretno ogroža načelo solidarnosti EU in neposredno prispeva k preobremenitvi sistemov v nekaterih državah članicah;

33.  poudarja, da se s prekomerno in deloma neprimerno uporabo merila nezakonitega vstopa nalaga nesorazmerno breme državam prvega vstopa, ki pogosto nimajo dovolj sredstev in zmogljivosti za gostitev in registracijo prosilcev za azil; ugotavlja, da so zahteve za ponovni sprejem prevladujoča oblika dublinskega sistema, ki se uporablja v zadnjih letih, kar pomeni, da je večina oseb, nameščenih v skladu z dublinskim sistemom, pred tem že vložila prošnjo za azil v drugi državi članici; ugotavlja, da bi morali za države članice schengenskega območja in tudi za tiste zunaj njega veljati ustrezni ukrepi za preprečevanje sekundarnega gibanja;

34.  želi spomniti, da je namen rokov na vsaki stopnji dublinskega sistema kratko trajanje postopkov in omogočanje hitrega dostopa do azilnega postopka; ugotavlja, da so med državami članicami še vedno nejasnosti in razlike v izračunu rokov in časa, ko se začne posamezen postopek; predlaga pojasnitev in uskladitev pogojev, ki sprožijo postopke premestitve;

35.  meni, da pravila o prenosu odgovornosti v skladu z dublinsko uredbo III v nekaterih primerih ogrožajo učinkovitost azilnih postopkov in izvajanje premestitev, saj povečujejo nevarnost pobega; obžaluje, da države članice premestitve pogosto neutemeljeno zavrnejo; meni, da so ti dejavniki med drugim prispevali k povečanju števila sekundarnih gibanj s spodbujanjem prosilcev za azil, naj ostanejo zunaj sistema; poziva Komisijo, naj revidira pravila, da bi izboljšala izvrševanje premestitev in odpravila prenos odgovornosti v primerih, ko prosilec za azil pobegne, da bi spodbudila zaupanje med državami članicami, spremljala razmere in po potrebi naložila kazni državam članicam, ki zavračajo premestitve;

36.  je seznanjen, da nepravilna uporaba pravil o hierarhiji meril, zlasti glede združitve družine in položaja otrok brez spremstva, ter nesorazmerna uporaba merila prve države nezakonitega vstopa prav tako spodkopavata azilne postopke; ugotavlja, da lahko te vrzeli pri izvajanju spodbudijo prosilce za azil, da ostanejo zunaj sistema; poudarja, da je bistveno nadalje uskladiti azilne sisteme držav članic, da bi uredba Dublin III delovala in da bi preprečili sekundarna gibanja; poziva Komisijo, naj predlaga sistem, ki bo ustrezno upošteval dokazane pomembne povezave prosilcev za azil z državo članico, kot so predhodna potrdila o zakonitem prebivanju ali izobraževanju, in ki bo zagotavljal, da bo obravnava prosilcev za azil po vsej EU v relativnem smislu enaka;

37.  meni, da je zagotavljanje pravne pomoči prosilcem za azil za dublinske postopke, zlasti na žariščnih točkah, bistveno za zagotovitev, da bodo prosilci med dublinskim postopkom obveščeni o svojih pravicah in obveznostih; poudarja, da bi to okrepilo postopke, skladne s pravicami, poenostavilo dublinske postopke in izboljšalo odločanje; ugotavlja, da lahko pravni zastopnik zagotovi, da je vsak spis popoln in natančen ter prispeva k zmanjšanju stopnje pritožb in k varstvu pravice do nevračanja; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da na nacionalni ravni ostajajo nerešena nekatera specifična vprašanja, kot so omejen dostop do pravnih zastopnikov v oddaljenih azilnih centrih, nizke stopnje finančnega nadomestila za pravno pomoč, pomanjkanje ustreznih prostorov za pripravljalne in zasebne pogovore ter neustrezno zagotavljanje pravne pomoči prosilcem v centrih za pridržanje; poziva države članice in Evropsko komisijo, naj povečajo sredstva, ki so na voljo za zagotavljanje pravne pomoči med dublinskim postopkom;

38.  poudarja, da kakovost in količina informacij, ki se zagotovijo prosilcem v okviru dublinskega sistema, še zdaleč nista zadovoljivi ter se med državami in v nekaterih primerih znotraj držav znatno razlikujeta; ugotavlja, da na spoštovanje pravice do obveščenosti vplivajo različni dejavniki, kot so kakovost in jasnost informacij, dostop do tolmača, razpoložljivost prevedenih dokumentov, pravočasen dostop do informacij; želi spomniti, da je pravica do obveščenosti iz člena 4 uredbe bistvena zaradi zapletene narave dublinskih postopkov in za zagotavljanje dostopa do pravične obravnave prošnje za azil v EU; poudarja, da je mogoče vrzeli na tem področju pripisati pomanjkanju sredstev, v nekaterih državah, v katerih je bilo imenovanih zelo malo pravnih zastopnikov, pa izvirajo iz namernih političnih odločitev; poziva države članice, naj ob podpori Komisije in EASO izboljšajo informacije, ki so prosilcem za azil na voljo v zvezi z zapletenimi dublinskimi postopki, da bi zagotovili, da bodo jasne in dostopne vsakomur, zlasti kar zadeva združitev družine, v skladu s členoma 4 in 26 uredbe, ter dostop do učinkovitega pravnih mehanizmov in pravne pomoči, v skladu s členom 27;

39.  poziva Komisijo, naj oceni splošno izvajanje CEAS ter morebitne vrzeli in pomanjkljivosti v uredbi Dublin III, ki povzročajo nesorazmerno breme odgovornosti za države na zunanjih mejah EU;

Enotno in na pravice osredotočeno izvajanje dublinske ureditve v azilnih zadevah po vsej EU

40.  poudarja, da načela samo ene prošnje za azil v EU ni mogoče spoštovati, saj je dejansko stanje v nasprotju s samim namenom uredbe Dublin III; ugotavlja, da izvajanje tega načela ovirajo različni dejavniki, kar pomeni, da obstajajo številni razlogi za vložitev naknadnih prošenj za azil; meni, da bi morali pristojni nacionalni organi ob spoštovanju varstva osebnih podatkov izmenjevati ustrezne informacije, zlasti v zvezi z odobritvijo ali zavrnitvijo prošenj za azil, prek evropske baze podatkov, kot je Eurodac, da bi pospešili postopke in preprečili večkratne prošnje za azil; meni, da je prednostna naloga registracija vseh prosilcev in migrantov, ki nezakonito prečkajo meje;

41.  ugotavlja, da se med državami članicami obseg zaščite prosilcev za azil za nekatere narodnosti zelo razlikuje in da lahko to prispeva k nadaljnjemu gibanju; meni, da bi upoštevanje individualnih potreb prosilcev v dublinskih postopkih zmanjšalo sekundarna gibanja; meni, da je upoštevanje „dokazanih pomembnih povezav“ z določeno državo članico učinkovit pristop k zmanjšanju sekundarnih gibanj, in poziva, naj se to vključi kot merilo za premestitev;

Krepitev upravljanja in konvergence med državami članicami

42.  poudarja, da se je mreža Komisije dublinskih enot držav članic srečevala le enkrat ali dvakrat letno in ni imela operativne vloge; meni, da uredba Dublin III zaradi neusklajene uporabe mreže dublinskih enot EASO ne deluje učinkovito; ugotavlja, da je dublinska mreža EASO dejavnejša in da je EASO izvedel številne koristne misije v podporo državam članicam pri izvajanju uredbe Dublin III, kot so priprava smernic in analiz, organizacija usposabljanj ali napotitev uslužbencev; poziva k tesnejšemu sodelovanju med nacionalnimi azilnimi organi, da bi si izmenjevali informacije, spodbudili razvoj enotnih in najboljših praks, racionalizirali premestitve in prispevali k preprečevanju primerov večkratnih prošenj; predlaga, naj se EASO pooblasti za vzpostavitev okrepljenega upravljanja uporabe uredbe Dublin III, vključno z mesečnim operativnim dialogom med nacionalnimi organi ter platformo za izmenjavo in deljenje informacij in dobre prakse;

43.  poziva Komisijo in države članice, naj med vire, ki se uporabljajo za spremljanje izvajanja uredbe, vključijo zanesljive in posodobljene informacije nedržavnih akterjev, zlasti mednarodnih in nevladnih organizacij;

44.  je seznanjen, da so med letoma 2008 in 2017 znatno število prošenj za azil vložili državljani tretjih držav, ki so za vstop v schengensko območje potovali brez vizuma ali z vizumom za kratkoročno bivanje(6); poleg tega ugotavlja, da so bile nekatere od teh vlog vložene v državi članici, ki ni država članica, za katero je bil vizum izdan; poudarja, da je bilo za poznejše dublinske postopke dokazano, da pravila iz členov 12 in 14 niso dovolj jasna, kar ovira določitev odgovorne države članice; poziva Komisijo, naj pojasni, kako bi bilo treba uporabiti člena 12 in 14 uredbe pri določanju, katera država članica bi morala biti odgovorna za prošnjo za azil; predlaga, naj se kot eno od hierarhije meril opravi ocena morebitnega vpliva vlog za vstop brez vizumske obveznosti na pravilno delovanje dublinskega sistema;

45.  ugotavlja, da so bili med državami članicami sklenjeni dvostranski sporazumi za povečanje učinkovitosti dublinskih postopkov ali zagotavljanje premestitve prosilcev za azil; vendar poudarja, da so se tudi izkazali kot škodljivi, saj v nekaterih primerih slabijo doseganje ciljev uredbe na evropski ravni; poziva Komisijo in vse države članice, naj namesto tega preučijo dejavnike, ki prispevajo k večji učinkovitosti, sprejmejo skupne in usklajene ukrepe za čim boljše učinkovito izvajanje uredbe Dublin III ter si prizadevajo za uskladitev izvajanja te uredbe;

46.  je seznanjen, da lahko države članice v skladu s členom 33 ob podpori Komisije in v sodelovanju z njo pripravijo preventivne akcijske načrte, kadar bi lahko bila uporaba uredbe ogrožena zaradi utemeljenega tveganja posebnega pritiska na azilne sisteme držav članic in/ali težav pri delovanju njihovih azilnih sistemov; ugotavlja, da lahko ti preventivni ukrepi upoštevajo informacije Komisije in EASO ter lahko privedejo do resnične in praktične solidarnosti v skladu s členom 80 PDEU z državami članicami, ki se soočajo s posebnimi pritiski na svoje azilne sisteme na splošno, tudi zaradi mešanih migracijskih tokov, in s prosilci, kar bi omogočilo boljšo pripravljenost v primeru morebitne krize na področju azila;

47.  meni, da izvajanje uredbe Dublin III ni učinkovito, saj niso doseženi njeni glavni cilji, in sicer hitra in pravična določitev države članice, odgovorne za prošnjo za mednarodno zaščito; želi spomniti, da so bile ugotovljene precejšnje vrzeli pri izvajanju številnih dublinskih določb; poudarja, da je izvajanje uredbe zelo neučinkovito glede na prizadevanja, človeške vire in osebje, ki so ji namenjeni v državah članicah;

48.  poziva Svet, naj pri reformi uredbe Dublin III in pri odločanju v zvezi s členom 78(2) PDEU uporabi glasovanje s kvalificirano večino;

49.  obžaluje, da Komisija še vedno ni objavila poročila o oceni iz člena 46; poziva jo, naj zagotovi, da se bo uredba Dublin III izvajala učinkoviteje;

o
o   o

50.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam držav članic in nacionalnim parlamentom.

(1) UL L 180, 29.6.2013, str. 31.
(2) UL L 239, 15.9.2015, str. 146.
(3) UL L 248, 24.9.2015, str. 80.
(4) UL C 58, 15.2.2018, str. 9.
(5) EDAL, ESČP – Rahimi proti Grčija, vloga št. 8687/08, sodba z dne 5. julija 2011: https://www.asylumlawdatabase.eu/en/content/ecthr-rahimi-v-greece-application-no-868708-1.
(6) Evropska komisija, Evropska migracijska mreža, Impact of Visa Liberalisation on Countries of Destination (Učinek liberalizacije vizumskega režima na namembne države), marec 2019: https://ec.europa.eu/home-affairs/sites/homeaffairs/files/00_eu_visa_liberalisation_2019_synthesis_report_en_0.pdf.

Zadnja posodobitev: 16. marec 2021Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov