Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2019/2208(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A9-0238/2020

Predložena besedila :

A9-0238/2020

Razprave :

PV 14/12/2020 - 28
CRE 14/12/2020 - 28

Glasovanja :

PV 16/12/2020 - 2
PV 17/12/2020 - 2

Sprejeta besedila :

P9_TA(2020)0362

Sprejeta besedila
PDF 175kWORD 54k
Četrtek, 17. december 2020 - Bruselj
Izvajanje direktive o vračanju
P9_TA(2020)0362A9-0238/2020

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 17. decembra 2020 o izvajanju direktive o vračanju (2019/2208(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije človekovih pravic, ki jo je generalna skupščina OZN sprejela leta 1948,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o otrokovih pravicah,

–  ob upoštevanju Evropske konvencije o človekovih pravicah,

–  ob upoštevanju Konvencije iz leta 1951 in Protokola iz leta 1967 o statusu beguncev (Ženevska konvencija), zlasti pravice do nevračanja,

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti členov 1, 3, 4, 6, 7, 18, 19, 20 in 47,

–  ob upoštevanju globalnega dogovora o varnih, urejenih in zakonitih migracijah, ki ga je 19. decembra 2018 sprejela generalna skupščina OZN,

–  ob upoštevanju dvajsetih smernic o prisilnem vračanju, ki jih je 4. maja 2005 sprejel Odbor ministrov Sveta Evrope,

–  ob upoštevanju Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav(1) (direktiva o vračanju),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) 2018/1860 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. novembra 2018 o uporabi schengenskega informacijskega sistema za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav(2) (uredba o uporabi sistema SIS za vračanje),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) 2020/851 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2020 o spremembi Uredbe (ES) št. 862/2007 o statistiki Skupnosti o migracijah in mednarodni zaščiti(3),

–  ob upoštevanju sodb Sodišča Evropske unije v zvezi z Direktivo 2008/115/ES, vključno s zadevami C-357/09, Kadzoev(4), C-61/11, El Dridi(5), C-534/11, Arslan(6), C-146/14, Mahdi(7), C-554/13, Z. Zh.(8), C-47/15, Sélina Affum(9), C-82/16, K. A. in drugi(10) ter C-181/16, Gnandi(11),

–  ob upoštevanju sodb Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi z Direktivo 2008/115/ES, med drugim sodb v zadevah Amie in drugi proti Bolgariji (pritožba št. 58149/08), N.D. in N.T. proti Španiji (pritožbi št. 8675/15 in 8697/15) in Haghilo proti Cipru (pritožba št. 47920/12),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. marca 2014 o politiki vračanja EU (COM(2014)0199),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. maja 2015 o evropski agendi o migracijah (COM(2015)0240),

–   ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta iz oktobra 2016 in junija 2018,

–  ob upoštevanju nezavezujočih skupnih standardov Sveta z dne 11. maja 2016 za programe za pomoč pri prostovoljnem vračanju (in ponovnem vključevanju), ki jih uveljavljajo države članice,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. marca 2017 o učinkovitejši politiki vračanja v Evropski uniji – prenovljen akcijski načrt (COM(2017)0200),

–  ob upoštevanju priporočila Komisije (EU) 2017/432 z dne 7. marca 2017 o povečanju učinkovitosti vrnitev pri izvajanju Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta(12),

–  ob upoštevanju priporočila Komisije (EU) 2017/2338 z dne 16. novembra 2017 o skupnem „Priročniku o vračanju“, ki ga uporabljajo pristojni organi držav članic pri izvajanju nalog v zvezi z vračanjem(13),

–  ob upoštevanju zbirnega poročila Evropske migracijske mreže za leto 2017 z naslovom The effectiveness of return in EU Member States: challenges and good practices linked to EU rules and standards (Uspešnost vračanja v državah članicah EU: izzivi in dobra praksa v zvezi s pravili in standardi EU),

–  ob upoštevanju predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (prenovitev) (COM(2018)0634), ki ga je 12. septembra 2018 podala Komisija,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 4. decembra 2018 o upravljanju vseh vidikov migracij: napredek v okviru evropske agende o migracijah (COM(2018)0798),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 16. aprila 2020 z naslovom COVID-19: Smernice za izvajanje zadevnih določb EU na področju azila in vračanja ter preselitve (C(2020)2516),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. aprila 2016 o razmerah v Sredozemlju in potrebi po celostnem pristopu EU k migraciji(14),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. aprila 2017 o obravnavanju tokov beguncev in migrantov: vloga zunanjega delovanja EU(15),

–  ob upoštevanju svojega stališča z dne 13. marca 2019 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi Sklada za azil in migracije(16),

—  ob upoštevanju posebnega poročila Evropskega računskega sodišča št. 24/2019 iz novembra 2019 z naslovom Azil, premestitev in vračanje migrantov: čas za okrepitev ukrepov za odpravo razlik med cilji in rezultati,

–  ob upoštevanju nadomestne ocene učinka službe Evropskega parlamenta za raziskave iz marca 2019 o predlagani prenovitvi direktive o vračanju,

–  ob upoštevanju evropske ocene službe Evropskega parlamenta za raziskave iz junija 2020, ki vključuje oceno izvajanja direktive o vračanju in njenih zunanjih razsežnosti,

–  ob upoštevanju ocenjevalnega poročila agencije Frontex z dne 15. junija 2020 o operacijah vračanja v drugi polovici leta 2019,

–  ob upoštevanju 4. letnega poročila Evropskega centra Europola za boj proti tihotapljenju migrantov z dne 15. maja 2020,

–  ob upoštevanju poročil o uporabi schengenskega pravnega reda na področju vračanja, pripravljenih v skladu z Uredbo Sveta (EU) št. 1053/2013 z dne 7. oktobra 2013 o vzpostavitvi ocenjevalnega in spremljevalnega mehanizma za preverjanje uporabe schengenskega pravnega reda in razveljavitvi Sklepa Izvršnega odbora z dne 16. septembra 1998 o ustanovitvi stalnega odbora o ocenjevanju in izvajanju Schengenskega sporazuma(17),

–  ob upoštevanju priročnika Sveta Evrope z dne 17. septembra 2019 z naslovom Practical Guidance on Alternatives to Immigration Detention: Fostering Effective Results (Praktične smernice v zvezi z alternativami pridržanju priseljencev: spodbujanje dejanskih rezultatov),

–  ob upoštevanju analize pravnih in praktičnih vidikov učinkovitih alternativ pridržanju v kontekstu migracij z dne 7. decembra 2017, ki jo je izvedel Usmerjevalni odbor za človekove pravice (CDDH) pri Svetu Evrope,

–  ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 13. aprila 2016 med Evropskim parlamentom, Svetom Evropske unije in Evropsko komisijo o boljši pripravi zakonodaje(18),

–  ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 30. maja 2018 o razlagi in izvajanju Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje(19),

–  ob upoštevanju člena 54 Poslovnika ter člena 1(1)(e) sklepa konference predsednikov z dne 12. decembra 2002 o postopku odobritve samoiniciativnih poročil in Priloge 3 k temu sklepu,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A9-0238/2020),

A.  ker je Komisija izvajanje direktive o vračanju ocenila le enkrat doslej (leta 2014), čeprav naj bi od leta 2013 v skladu s pravno obveznostjo iz člena 19 te direktive o tem poročala vsaka tri leta; ker je Komisija leta 2015 objavila sporočilo o akcijskem načrtu o vračanju; ker je leta 2017 izdala priporočilo o povečanju učinkovitosti vrnitev pri izvajanju direktive o vračanju in objavila priročnik o vračanju; ker je septembra 2018 predstavila predlog za prenovitev direktive o vračanju z namenom vzpostavitve učinkovitejše in skladnejše politike vračanja, ne da bi izvedla oceno učinka; ker je Odbor Evropskega parlamenta za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (LIBE) pooblastil službo , da pripravi nadomestno oceno učinka predlagane prenovitve; ker ta ocena kaže na pomanjkanje dokazov, da bi se vračanje na podlagi predloga za prenovitev izboljšalo;

B.  ker je dvojni cilj direktive o vračanju uvedba skupnih pravil za učinkovito vračanje v skladu s temeljnimi pravicami in načelom sorazmernosti; ker se Komisija v svojem priporočilu o povečanju učinkovitosti vračanja osredotoča na stopnjo vračanja kot glavni kazalnik učinkovitosti direktive o vračanju ter priporoča ukrepe, s katerimi se utegnejo nehote zmanjšati nekateri varovalni ukrepi te direktive, kot je pravica do pritožbe, in daljše pridržanje; ker sta trajnost vrnitev in uspešnost ponovnega vključevanja pomembna kazalnika v oceni učinkovitosti vračanja; ker trenutno spremljanje po vrnitvi ni dovolj izčrpno in natančno; ker kaže, da niso vse vrnitve trajne, zlasti v primeru mladoletnikov brez spremstva, saj ni individualnega načrta za ponovno vključevanje ali nimajo podpore ob vrnitvi;

C.  ker je Komisija ugotovila, da se države članice soočajo s številnimi postopkovnimi, tehničnimi in operativnimi ovirami za učinkovito vračanje, med drugim raven sodelovanja med vsemi vključenimi deležniki, tudi tretjimi državami; ker je ugotovila tudi, da sta glavna razloga za nevračanje ugotavljanje istovetnosti, oseb v postopku vračanja, in dejstvo, da je treba pridobiti potrebno dokumentacijo iz tretjih držav;

D.  ker na prakso držav članic na področju vračanja močno vpliva neusklajenost; ker je bilo na podlagi ocen, ki jih je Komisija izvedla za objavo priporočila o povečanju učinkovitosti vrnitev, ugotovljeno, da direktiva o vračanju državam članicam prepušča nekaj manevrskega prostora, zato so jo države članice neusklajeno prenesle v nacionalno zakonodajo, kar je negativno vplivalo na učinkovitost politike Unije na področju vračanja, in da bi se z učinkovitejšim izvajanjem te direktive zmanjšale možnosti za zlorabo postopkov in odpravile pomanjkljivosti, hkrati pa bi se zagotovilo varstvo temeljnih pravic iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah;

E.  ker je Komisija v svojem akcijskem načrtu o vračanju, objavljenem leta 2015, navedla, da je prostovoljno vračanje, kadar je le možno, najprimernejša možnost, in da naj bi bilo leta 2013 približno 40 % vrnitev prostovoljnih, kar je več kot leta 2009, ko je bilo teh vrnitev 14 %; ker Komisija ocenjuje, da letno 300.000 oseb ni mogoče vrniti zaradi upravnih ovir, zdravstvenih težav ali tveganja za zavrnitev in ponovno vrnitev; ker je treba obravnavati njihov položaj, tudi s podeljevanjem pravnega statusa iz humanitarnih razlogov;

F.  ker so podatki o izvajanju direktive o vračanju sicer javno dostopni prek Eurostata, vendar niso vedno razčlenjeni in primerljivi; ker bo morda z izvajanjem Uredbe (EU) 2018/1860 o uporabi schengenskega informacijskega sistema za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (uredba o uporabi sistema SIS za vračanje) in z Uredbo (EU) 2020/851 o spremembi Uredbe (ES) št. 862/2007 o statistiki Skupnosti o migracijah in mednarodni zaščiti na voljo več informacij;

G.  ker se je med letoma 2014 in 2018 število nedovoljenih prehodov meje z 1,82 milijona zmanjšalo na 142 000; ker so države članice leta 2019 izdale približno tri milijone prvih dovoljenj za prebivanje; ker se je število prošenj za azil z 1,29 milijona leta 2015 zmanjšalo na 698 000 leta 2019; ker so države članice leta 2018 izdale 283 880 odločb o vrnitvi, na podlagi katerih se je vrnilo 147.815 ljudi;

H.  ker si države članice informacij o izdanih odločbah o vrnitvi ali prepovedih vstopa ne izmenjujejo sistematično, kar v praksi onemogoča vzajemno priznavanje odločb o vrnitvi, ki jih izdajo države članice, in njihovo izvrševanje po vsej Uniji; ker bi bilo treba za večjo učinkovitost ponovnega sprejema in za zagotovitev usklajenosti vračanja na evropski ravni sprejeti formalne sporazume EU, ki bi morali imeti prednost pred dvostranskimi sporazumi med državami članicami in tretjimi državami;

Splošne ugotovitve

1.  ugotavlja, da Komisija ni izvedla ocene izvajanja, in jo poziva, naj to stori, saj bi jo morala v skladu z členom 19 direktive o vračanju in načelom boljšega pravnega urejanja pripraviti že leta 2017;

2.  ponovno poudarja pomen na dokazih temelječega skupnega pristopa za vodenje skladnega oblikovanja politike in dobro obveščene javne razprave ter poziva Komisijo, naj države članice pozove k zbiranju in objavi kvalitativnih in kvantitativnih podatkov o izvajanju direktive o vračanju, zlasti o prepovedi vstopa in pridržanju, saj teh podatkov Eurostat ne zbira, ter jim pri tem pomaga, pri tem pa naj zlasti izkoristi nove razpoložljive instrumente, kot sta uredba o uporabi sistema SIS za vračanje in Uredba (EU) 2020/851 o spremembi Uredbe (ES) št. 862/2007 o statistiki Skupnosti o migracijah in mednarodni zaščiti; poziva države članice, naj na podlagi Uredbe (EU) 2020/851 čim prej zberejo statistične podatke in sodelujejo v povezanih pilotnih študijah; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da ni na voljo podatkov o izvajanju direktive o vračanju, vključno s podatki, razčlenjenimi po starosti in spolu;

3.  je zaskrbljen, ker se število izvršenih odločb o vrnitvi od leta 2015 zmanjšuje, in ugotavlja, da ni nujno, da to število ustreza povečanju ali zmanjšanju števila nedovoljenih vstopov; poudarja, da je učinkovita politika vračanja eden od ključnih elementov dobro delujoče azilne in migracijske politike EU; na podlagi izjave Komisije ugotavlja, da se je stopnja vračanja zmanjšala s 46 % v letu 2016 na 37 % v letu 2017 in da ta podatek morda ne prikazuje celotne slike, saj imajo države članice nekaj polja proste presoje pri izvajanju direktive o vračanju, in sicer ne upošteva težav pri sodelovanju s tretjimi državami, dejstva, da nekatere države članice eni osebi izdajo več kot eno odločbo o vrnitvi, da se odločba ne umakne, če se vrnitev ne izvede iz humanitarnih razlogov, da nekaterih oseb ni mogoče vrniti, saj bi to pomenilo kršitev načela nevračanja, ali da se nekatere osebe prostovoljno vrnejo, njihova vrnitev pa se ne registrira; poudarja, da zaradi praktičnih in pravnih ovir vsaki odločbi o vrnitvi ne sledi hiter postopek vrnitve in ponovnega sprejema, ter zaskrbljeno ugotavlja, da to lahko pomeni veliko breme za zadevne lokalne centre in ljudi;

4.  podpira cilj Komisije o učinkovitejšem izvajanju direktive o vračanju in učinkovitejših postopkih vračanja v državah članicah; poziva Komisijo, naj sproži postopke za ugotavljanje kršitev, kjer so utemeljeni; poudarja, da bi bilo treba učinkovitost direktive o vračanju meriti glede na stopnjo vračanja, pa tudi glede na trajnost vračanja in izvajanje varovalnih ukrepov za temeljne pravice, spoštovanje postopkovnih jamstev in učinkovitost prostovoljnih vrnitev; poudarja, da je treba za večjo preglednost in primerljivost podatkov dodatno izboljšati in poenostaviti merjenje učinkovitosti izvajanja direktive o vračanju v državah članicah;

5.  upošteva izjavo Komisije, da je eden glavnih razlogov za nevračanje pomanjkljivo ugotavljanje istovetnosti in ponovno sprejemanje oseb v postopku vračanja v tretjih državah; poudarja, da je treba s konstruktivnim dialogom o migracijah izboljšati odnose s tretjimi državami in zagotoviti vzajemno koristno sodelovanje, da bodo vrnitve učinkovite in trajne;

6.  obžaluje, da je sodelovanje s tretjimi državami neformalno; poziva države članice, naj Komisijo podprejo pri sklepanju uradnih sporazumov EU o ponovnem sprejemu, pri katerih sta zagotovljena parlamentarni in sodni nadzor na ravni EU; poudarja, da je treba za lajšanje sodelovanja zagotoviti spodbude; ugotavlja, da dvostranski sporazumi o ponovnem sprejemu, ki se uporabljajo v skladu s členom 6(3) direktive o vračanju, ne zagotavljajo zadostnih postopkovnih varovalnih ukrepov, vključno z obveščanjem zadevnih oseb o posameznem ukrepu ter o razpoložljivih in učinkovitih pravnih sredstvih za pritožbo; ugotavlja, da se države članice v operacijah vračanja s čarterskimi leti, ki jih usklajuje Frontex, soočajo s težavami pri rednem zapolnjevanju mest, ki so osebam v postopku vračanja na voljo; ugotavlja, da v nekaterih primerih dvostranski sporazumi med državami članicami organizatorkami ali sodelujočimi državami članicami in ciljnimi državami, ki niso članice EU, izključujejo možnost izvajanja skupnih operacij vračanja v okviru agencije Frontex;

7.  poudarja, da morajo države članice bolj sodelovati med seboj na področju vračanja, vključno z izmenjevanjem informacij in uporabo Direktive 2001/40/ES o medsebojnem priznavanju odločb o izgonu državljanov tretjih držav, v skladu z jamstvi glede temeljnih pravic; izpostavlja potrebo po podpori, tudi operativni, ki bi jo zagotavljale ustrezne agencije Unije; poudarja, da morajo države članice in agencija Frontex tesneje sodelovati med seboj;

8.  poziva države članice, naj organom, pristojnim za sprejemanje in izvrševanje odločb o vrnitvi, namenijo ustrezne vire, vključno s človeškimi viri in ustreznim usposabljanjem, ter tako vlagajo kakovost njihovega dela;

9.  poudarja pomen pravičnih, hitrih in učinkovitih postopkov za vračanje državljanov tretjih držav, ki nezakonito prebivajo na ozemlju Unije, tudi tistih, katerih prošnje so bile zavrnjene, pri katerem se spoštujejo temeljne pravice teh oseb.

Odločbe o vrnitvi in prostovoljni odhod

10.  poudarja, da je treba v direktivi o vračanju zagotoviti, da bodo migranti ravnali v skladu z odločbami o vrnitvi, in opozarja na ključno načelo v tej direktivi, da je treba dati prednost prostovoljnim vrnitvam pred prisilnimi vrnitvami, če ni utemeljenega suma, da bi to spodkopalo namen postopka vračanja, saj so prostovoljne vrnitve običajno trajnejše, cenejše in bolj praktične za države ter primernejše v smislu spoštovanja temeljnih pravic zadevnih oseb; poziva Komisijo, naj še naprej daje prednost prostovoljnim vrnitvam pred prisilnimi vrnitvami in naj države članice spodbudi k oblikovanju učinkovitega okvira za dostop do programov prostovoljnega vračanja;

11.  poziva Komisijo, naj še naprej zagotavlja financiranje in poveča sredstva, ki so na voljo za programe pomoči pri prostovoljnem vračanju, da se navsezadnje zagotovita trajno vračanje in ponovno vključevanje;

12.  poudarja, da se v skladu s členom 7 direktive o vračanju v odločbi o vrnitvi praviloma določi ustrezno obdobje za prostovoljni odhod, in sicer od sedem do trideset dni, ki ga države članice po potrebi podaljšajo, ob upoštevanju posebnih okoliščin posameznega primera; opozarja na izjeme, določene v členu 7(4) direktive o vračanju; ugotavlja, da so obseg in sredstva v okviru nacionalnih programov držav članic za pomoč pri prostovoljnem odhodu včasih nezadostni; opozarja, da morajo države članice, ki to obdobje za prostovoljni odhod omogočijo le na podlagi prošnje, zadevne državljane tretjih držav obvestiti o možnosti, da zanj zaprosijo;

13.  pozdravlja določbe več držav članic, ki omogočajo ustrezno upoštevanje posameznih okoliščin in odobritev podaljšanja obdobja za prostovoljni odhod; opozarja, da morajo države članice na podlagi člena 14(2) direktive o vračanju v primerih, ko morajo na podlagi direktive o vračanju odložiti odstranitev, če bi se denimo z odstranitvijo kršilo načelo nevračanja, zadevnim osebam izročiti pisno potrdilo, da se odločba o vrnitvi začasno ne izvrši;

14.  poudarja, da lahko široka opredelitev nevarnosti pobega privede do tega, da države članice ne bodo odobrile obdobja za prostovoljni odhod; opozarja, da bi odprava obdobja prostovoljnega odhoda privedla tudi do uvedbe prepovedi vstopa, kar bi lahko še dodatno ogrozilo prostovoljni odhod; poudarja, da je treba bolje izvajati veljavni pravni okvir, da bo več uspešnih prostovoljnih vrnitev;

15.  poziva države članice in agencijo Frontex, naj si izmenjujejo informacije in zglede dobre prakse na področju uspešnih in dostojnih prostovoljnih vrnitev ter naj si države članice na zahtevo med seboj operativno pomagajo, da bi povečale in izboljšale operativno učinkovitost prostovoljnih vrnitev;

16.  poudarja pomen zagotavljanja individualne obravnave primerov in pomoči, prilagojenih posameznim okoliščinam in možnostim osebe v postopku vračanja, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti mladoletnikom brez spremstva;

Postopkovni varovalni ukrepi

17.  poudarja, da morajo biti odločbe o vrnitvi in prepovedi vstopa ter o odstranitvi v skladu z direktivo o vračanju individualizirane, jasno utemeljene s pravnimi in dejanskimi razlogi, izdane v pisni obliki ter vsebovati informacije o razpoložljivih pravnih sredstvih; poudarja, da se morajo te informacije zagotoviti v jeziku, ki ga oseba razume; je zaskrbljen, ker v odločbah o vrnitvi ni dovolj natančnih podatkov in utemeljitev;

18.  meni, da otrok brez spremstva ne bi smeli vračati, razen če se lahko dokaže, da je to v njihovi koristi, ter da je treba otroke o njihovih pravicah in pravnih sredstvih, ki so jim na voljo, obveščati na njim prijazen način in v jeziku, ki ga razumejo;

19.  opozarja, da je načelo nevračanja zavezujoče za vse države članice v vseh okoliščinah, tudi pri postopkih vračanja, ki ne sodijo na področje uporabe direktive o vračanju;

20.  ugotavlja, da obstajajo pomembne razlike med državami članicami pri pravici do pritožbe, zlasti glede vrste pritožbenega organa in pritožbenih rokov; poudarja, da je treba zagotoviti pravico do učinkovitega pravnega sredstva, vključno z zagotavljanjem ustreznih in dostopnih informacij in pravne pomoči ter ustreznimi sredstvi za zagotavljanje pravne pomoči;

21.  ugotavlja, da lahko uporaba neobvezne klavzule iz člena 2(2)(a) privede do tega, da se bodo varovalni ukrepi na meji izvajali v manjši meri kot v rednem postopku vračanja; zato poziva države članice, naj zagotovijo postopkovne varovalne ukrepe in spoštovanje človekovih pravic ter direktivo o vračanju uporabljajo pri postopkih na meji;

22.  poudarja, da direktiva o vračanju dopušča začasno odložitev izvršitve odstranitve, dokler se ne pregleda odločitev o vrnitvi; poudarja, da je treba omogočiti to odložitev v primerih, pri katerih obstaja tveganje zavrnitve vstopa in vrnitve; ugotavlja, da v večini držav pritožba proti vrnitvi nima samodejnega suspenzivnega učinka, kar lahko zmanjša varstvo; poudarja, da bi samodejno suspenzivno pravno sredstvo zagotovilo, da se osebe ne bi vračale, dokler se ne bi sprejela končna odločitev o postopku vračanja; poudarja, da je treba pri vseh odločitvah glede otrok, vključno z neizvršenimi odločbami o vrnitvi, upoštevati otrokovo korist;

23.  opozarja, da lahko države članice v skladu s členom 6(4) direktive o vračanju državljanu tretje države, ki nezakonito prebiva na njihovem ozemlju, iz sočutja, humanitarnih ali drugih razlogov izdajo nevezano dovoljenje za prebivanje; poudarja, da je treba dobro izkoristiti možnosti, predvidene v direktivi o vračanju, za izvrševanje odločb o vrnitvi s poudarkom na prostovoljni vrnitvi; ugotavlja, da se člen 6(4) direktive o vračanju malo uporablja, in spodbuja države članice, naj to določbo v večji meri uporabljajo; je zaskrbljen, ker države članice ne izdajajo dovoljenj za začasno prebivanje, kadar se izkaže, da vrnitev ni mogoča, zaradi česar migranti, ki jih ni mogoče vrniti, pogosto ne morejo uveljavljati temeljnih pravic; poudarja, da bi lahko s podeljevanjem dovoljenj za prebivanje posameznikom, ki se ne morejo vrniti v državo izvora, pripomogli k preprečevanju dolgotrajnega nezakonitega prebivanja in zmanjšanju njihove ranljivosti za izkoriščanje za delo in bi lahko olajšali vključevanje teh posameznikov v družbo in njihov prispevek k družbi; ugotavlja, da se bodo tako ljudje tudi lažje rešili iz negotovega upravnega položaja, v katerem so se morda znašli; hkrati poudarja, da je nujno usklajevanje znotraj Unije, da se prepreči nadaljnje nedovoljeno gibanje oseb, katerim je bila izdana odločba o vrnitvi;

Prepoved vstopa

24.  z zaskrbljenostjo opaža razširjeno samodejno uvedbo prepovedi vstopa, ki se v nekaterih državah članicah izvaja vzporedno s prostovoljnim odhodom; poudarja, da lahko ta pristop zmanjša spodbudo za prostovoljno vrnitev; poziva države članice, naj izpolnijo obveznost iz direktive o vračanju ter preučijo možnost preklica ali začasnega odloga prepovedi, če lahko državljan tretje države dokaže, da je zapustil ozemlje države članice;

25.  ugotavlja, da se lahko položaj osebe v obdobju, ki ga nalaga prepoved vstopa, spremeni in lahko osebi grozi pregon v državi, v katero je bila vrnjena; poziva države članice, naj v teh primerih iz humanitarnih razlogov umaknejo prepoved vstopa; ponavlja, da se prepoved vstopa ne bi smela odrejati samodejno, temveč na podlagi individualne ocene; poziva države članice, naj vzpostavijo učinkovite postopke za vlaganje prošenj za odpravo prepovedi vstopa, v katerih se bo zagotavljala individualna presoja ter se bo v prvi vrsti upoštevala otrokova korist in se spoštovali pravica do družinskega življenja, pravica do združitve družine in načelo sorazmernosti;

26.  ugotavlja, da lahko grožnja uvedbe prepovedi vstopa sicer deluje kot spodbuda za izstop iz države v obdobju prostovoljnega odhoda, ko pa se ta prepoved enkrat uvede, lahko zmanjša motiviranost za izpolnitev odločbe o vrnitvi in poveča nevarnost pobega; poziva države članice, naj razmislijo o uvedbi prepovedi vstopa v ustreznem trenutku, da bi uspešno izvršile odločbo o vrnitvi; poudarja, da direktiva o vračanju vsebuje pravila, ki omogočajo odpravo prepovedi vstopa, in poziva države članice, naj jih po potrebi izkoristijo;

27.  poudarja, da lahko imajo prepovedi vstopa nesorazmerne posledice, zlasti za družine in otroke; pozdravlja možnost, ki so jo uvedle nekatere države članice in so otroke oprostile prepovedi vstopa, vendar poudarja, da bi bilo treba pri odločanju o (odpravi) prepovedi vstopa za njihove starše upoštevati tudi koristi otrok; poziva države članice, naj zagotovijo združitev družine in spoštujejo pravico do družinskega življenja, tudi tako, da na podlagi tega ne uvedejo prepovedi vstopa;

Pridržanje in nevarnost pobega

28.  želi spomniti, da je v členu 3(7) direktive o vračanju navedeno, da „nevarnost pobega“ pomeni, da v posameznem primeru obstajajo razlogi na podlagi objektivnih meril, opredeljenih z zakonom, zaradi katerih se domneva, da bi državljan tretje države, ki je v postopku vrnitve, lahko pobegnil; opozarja na razlike pri prenosu opredelitve nevarnosti pobega v nacionalne zakonodaje; poudarja, da je treba za zagotavljanje skladnosti s členom 3(7) direktive o vračanju pri ugotavljanju nevarnosti pobega ustrezno upoštevati individualne okoliščine osebe, da se upraviči pridržanje;

29.  je zaskrbljen, ker zakonodaja več držav članic vključuje obsežne in včasih različne sezname t. i. objektivnih meril za opredelitev nevarnosti pobega, med katerimi so tudi splošna merila, kot je pomanjkanje denarja; je zaskrbljen, ker lahko različne opredelitve objektivnih meril za presojo nevarnosti pobega v nacionalnih zakonodajah držav članic povzročijo nedosledno izvajanje pridržanja v Uniji; obžaluje, da se ta merila pogosto uporabljajo bolj ali manj samodejno, medtem ko se individualne okoliščine zelo malo upoštevajo; poudarja, da je to v številnih državah članicah privedlo do sistematičnega odrejanja pridržanja; poudarja, da je treba uskladiti opredelitev in izvajanje objektivnih meril Unije za določitev nevarnosti pobeg;

30.  poudarja, da mora biti pridržanje v skladu z mednarodnim pravom na področju človekovih pravic še vedno ukrep v skrajni sili, ki je predpisan z zakonom ter potreben, smiseln in sorazmeren s cilji, ki jih je treba doseči, ter mora trajati najkrajši možni čas, odločitev za uvedbo tega ukrepa pa mora vedno temeljiti na presoji individualnih okoliščin, pri čemer je treba upoštevati koristi posameznika, na katerega se ukrep nanaša;

31.  ponavlja, da daljše pridržanje samodejno ne poveča verjetnosti vrnitve in je na splošno dražje od alternativ pridržanju, ter dodaja, da države ne bi smele samodejno uporabljati najdaljšega dovoljenega obdobja iz direktive o vračanju in bi morale zagotoviti, da se v celotnem obdobju pridržanja izpolnjujejo vsi pogoji za zakonito pridržanje;

32.  ugotavlja, da direktiva o vračanju določa, v katerih okoliščinah se lahko osebe v postopku vračanja pridržijo; opozarja, da je pridržanje možno le, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov; obžaluje, da države članice v praksi oblikujejo in uporabljajo zelo malo izvedljivih alternativ pridržanju; poziva države članice, naj čim prej ponudijo izvedljive alternative pridržanju, ki bodo temeljile na skupnosti in bodo imele manj negativnih posledic za migrante, zlasti otroke in ranljive osebe; poziva države članice, naj poročajo o ukrepih, ki jih sprejmejo kot alternativo pridržanju;

33.  meni, da bi morale države članice spoštovati pooblastila ustreznih pristojnih nacionalnih in mednarodnih organov, kot so nacionalne institucije za človekove pravice, institucije varuha človekovih pravic in nacionalni preventivni mehanizmi, ki izvajajo neodvisen nadzor nad razmerami v zaporih;

34.  ugotavlja, da se v Evropski uniji v okviru postopkov vračanja še vedno pridrži veliko otrok, in se strinja s pojasnilom odbora OZN za pravice otrok, da se otroci nikoli ne smejo pridržati za namene priseljevanja in da njihovega pridržanja nikoli ni mogoče upravičiti z otrokovo koristjo, kar je tudi v skladu z Newyorško deklaracijo za begunce in migrante z dne 19. septembra 2016; poziva države članice, naj zagotovijo ustrezne in humane alternative pridržanju, ki ne vključujejo odvzema prostosti;

35.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo imele države članice in Frontex nadzorne organe z ustreznimi mandati, zmogljivostjo in pristojnostmi, visoko ravnjo neodvisnosti in strokovnega znanja ter pregledne postopke; poudarja, da mora spremljanje vračanja obsegati vse faze operacij vračanja z ustreznimi viri; poziva Komisijo in države članice, naj se oprejo na obstoječe neodvisne nadzorne organe, kot so nacionalne in mednarodne organizacije ter nacionalne institucije za človekove pravice, in naj z njimi sodelujejo ali jih imenujejo kot sisteme za spremljanje prisilnega vračanja; poziva Komisijo, naj zagotovi vzpostavitev mehanizma za spremljanje po vrnitvi, da bomo seznanjeni z usodo vrnjenih oseb, kadar je to mogoče s pravnega in praktičnega vidika, s posebnim poudarkom na ranljivih skupinah, kot so mladoletniki brez spremstva in družine; poziva države članice, naj poskrbijo za ustrezno predajo storitev za zaščito otrok med nacionalnimi organi, da zagotovijo oskrbo vrnjenih otrok in jim omogočijo dostop do nacionalnih storitev za zaščito otrok; poudarja, da je treba spremljati izpolnjevanje načrtov za ponovno vključitev oseb v postopku vračanja, da se bodo ti načrti učinkovito izvajali; poziva Komisijo, naj omogoči izmenjavo dobre prakse med državami članicami glede spremljanja po vrnitvi ter za ta namen dodeli dovolj sredstev;

36.  poziva države članice, naj zagotovijo ustrezno izvajanje vseh vidikov direktive o vračanju; poziva Komisijo, naj še naprej spremlja njeno izvajanje in v primeru neskladnosti ukrepa;

o
o   o

37.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 348, 24.12.2008, str. 98.
(2) UL L 312, 7.12.2018, str. 1.
(3) UL L 198, 22.6.2020, str. 1.
(4) ECLI:EU:C:2009:741.
(5) ECLI:EU:C:2011:268.
(6) ECLI:EU:C:2013:343.
(7) ECLI:EU:C:2014:1320.
(8) ECLI:EU:C:2015:377.
(9) ECLI:EU:C:2016:408.
(10) ECLI:EU:C:2018:308.
(11) ECLI:EU:C:2018:465.
(12) UL L 66, 11.3.2017, str. 15.
(13) UL L 339, 19.12.2017, str. 83.
(14) UL C 58, 15.2.2018, str. 9.
(15) UL C 298, 23.8.2018, str. 39.
(16) Sprejeta besedila, P8_TA(2019)0175.
(17) UL L 295, 6.11.2013, str. 27.
(18) UL L 123, 12.5.2016, str. 1.
(19) UL C 76, 9.3.2020, str. 86.

Zadnja posodobitev: 16. marec 2021Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov