Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2020/2532(RSP)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : B9-0422/2020

Predložena besedila :

B9-0422/2020

Razprave :

PV 17/12/2020 - 3
CRE 17/12/2020 - 3

Glasovanja :

PV 17/12/2020 - 9
PV 17/12/2020 - 15

Sprejeta besedila :

P9_TA(2020)0382

Sprejeta besedila
PDF 199kWORD 61k
Četrtek, 17. december 2020 - Bruselj
Strategija EU za prilagajanje podnebnim spremembam
P9_TA(2020)0382B9-0422/2020

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 17. decembra 2020 o strategiji EU za prilagajanje podnebnim spremembam (2020/2532(RSP))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Okvirne konvencije Organizacije združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) in njenega Kjotskega protokola,

–  ob upoštevanju sporazuma, sprejetega na 21. konferenci pogodbenic UNFCCC (COP21) 12. decembra 2015 v Parizu (v nadaljnjem besedilu: Pariški sporazum),

–  ob upoštevanju strategije EU za prilagajanje podnebnim spremembam iz aprila 2013 in priloženih delovnih dokumentov služb Komisije,

–  ob upoštevanju poročila Komisije z dne 12. novembra 2018 o izvajanju strategije EU za prilagajanje podnebnim spremembam (COM(2018)0738),

–  ob upoštevanju poročila programa OZN za okolje z naslovom Adaptation Gap Report 2018 (Poročilo o vrzelih pri prilagajanju 2018),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. decembra 2019 o evropskem zelenem dogovoru (COM(2019)0640),

–  ob upoštevanju predloga Komisije z dne 4. marca 2020 za uredbo o vzpostavitvi okvira za doseganje podnebne nevtralnosti in spremembi Uredbe (EU) 2018/1999 (evropska podnebna pravila) (COM(2020)0080),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. maja 2020 z naslovom Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030: Vračanje narave v naša življenja (COM(2020)0380),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. maja 2020 z naslovom Strategija „od vil do vilic“ za pravičen, zdrav in okolju prijazen prehranski sistem (COM(2020)0381),

–  ob upoštevanju posebnega poročila Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) o globalnem segrevanju za 1,5 °C, njegovega petega ocenjevalnega poročila (AR5) in zbirnega poročila, njegovega posebnega poročila o podnebnih spremembah in zemljiščih ter njegovega posebnega poročila o oceanih in kriosferi v spreminjajočem se podnebju,

–  ob upoštevanju ocenjevalnega poročila o biotski raznovrstnosti in ekosistemskih storitvah Medvladne platforme o biotski raznovrstnosti in ekosistemskih storitvah (IPBES) z dne 31. maja 2019,

–  ob upoštevanju posebnega poročila Evropskega računskega sodišča št. 33/2018 z naslovom Boj proti dezertifikaciji v EU: vse večja grožnja, v zvezi s katero so potrebni dodatni ukrepi,

–  ob upoštevanju poročila Svetovne komisije za prilagajanje iz leta 2019 z naslovom Adapt Now: A Global Call for Leadership on Climate Resilience (Prilagoditi se je treba zdaj: svetovni poziv k vodenju za podnebno odpornost),

–  ob upoštevanju sedmega okoljskega akcijskega programa EU do leta 2020 in njegove vizije za leto 2050,

–  ob upoštevanju agende OZN za trajnostni razvoj do leta 2030 in ciljev trajnostnega razvoja,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. januarja 2020 o 15. zasedanju Konference pogodbenic Konvencije o biološki raznovrstnosti (COP 15)(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. januarja 2020 o evropskem zelenem dogovoru(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 28. novembra 2019 o izrednih podnebnih in okoljskih razmerah(3),

–  ob upoštevanju poročila Evropske agencije za okolje (EEA), pripravljenega na podlagi kazalnikov, z dne 25. januarja 2017 z naslovom Climate change, impacts and vulnerability in Europe 2016 (Podnebne spremembe, vpliv in ranljivost Evrope v letu 2016),

–  ob upoštevanju ocene kazalnika EEA z dne 2. aprila 2019 z naslovom Economic losses from climate-related extremes in Europe (Gospodarske izgube zaradi ekstremnih podnebnih pojavov v Evropi),

–  ob upoštevanju poročila EEA z dne 4. septembra 2019 z naslovom Climate change adaptation in the agriculture sector in Europe (Prilagajanje na podnebne spremembe v kmetijskem sektorju v Evropi),

–  ob upoštevanju poročila EEA z dne 4. decembra 2019 z naslovom The European environment  state and outlook 2020: knowledge for transition to a sustainable Europe (Evropsko okolje – stanje in napovedi 2020: znanje za prehod na trajnostno Evropo),

–  ob upoštevanju znanstvenega mnenja skupine glavnih znanstvenih svetovalcev Komisije z dne 29. junija 2020 o prilagajanju na učinke na zdravje, povezane s podnebnimi spremembami,

–  ob upoštevanju poročila EEA z dne 8. septembra 2020 z naslovom Healthy environment, healthy lives: how the environment influences health and well-being in Europe (Zdravo okolje, zdravo življenje: kako okolje vpliva na zdravje in dobro počutje v Evropi),

–  ob upoštevanju Sendajskega okvira OZN za zmanjšanje tveganja nesreč za obdobje 2015–2030,

–  ob upoštevanju Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60/ES z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike(4),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) 2020/741 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 2020 o minimalnih zahtevah za ponovno uporabo vode(5),

–  ob upoštevanju okvira za prilagajanje iz Cancuna,

–  ob upoštevanju Varšavskega mednarodnega mehanizma za reševanje vprašanj izgube in škode, povzročene zaradi spremembe podnebja,

–  ob upoštevanju Direktive 2007/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o oceni in obvladovanju poplavne ogroženosti(6),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. septembra 2015 o nadaljnji obravnavi evropske državljanske pobude „Pravica do vode“(7),

–  ob upoštevanju posebnega poročila Evropskega računskega sodišča št. 33/2018 z naslovom Boj proti dezertifikaciji v EU: vse večja grožnja, v zvezi s katero so potrebni dodatni ukrepi,

–  ob upoštevanju posebnega poročila Evropskega računskega sodišča št. 25/2018 z naslovom Direktiva o poplavah: napredek pri oceni tveganj, izboljšati pa je treba načrtovanje in izvajanje,

–  ob upoštevanju poročil Komisije z naslovom Projections of Economic impacts of climate change in Sectors of the EU based on bottom-up Analysis (PESETA) (Projekcije gospodarskih učinkov podnebnih sprememb v sektorjih EU na podlagi analize od spodaj navzgor), zlasti poročila PESETA III iz leta 2018 in poročila PESETA IV iz leta 2020,

–  ob upoštevanju vprašanja Komisiji o strategiji EU za prilagajanje podnebnim spremembam (O-000075/2020B9‑0075/2020),

–  ob upoštevanju členov 136(5) in 132(2) Poslovnika,

–  ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane,

A.  ker imajo podnebne spremembe, ki smo jim priča, že daljnosežen vpliv na ekosisteme (zlasti pa biotsko raznovrstnost), socialne in gospodarske sektorje (poglabljajo neenakost) in zdravje ljudi; ker je treba preprečiti številne in pogosto medsebojno povezane grožnje za ekosisteme in prostoživeče živali, vključno z izgubo in degradacijo habitatov; ker se po svetu in v EU še naprej opažajo učinki podnebnih sprememb ter ker je vse več dokazov, da se bo s prihodnjimi podnebnimi spremembami povečalo število ekstremnih podnebnih pojavov v številnih regijah EU, pa tudi v tretjih državah, in sprožile invazije prenašalcev nalezljivih bolezni, kar bi lahko vodilo k ponovnemu širjenju nalezljivih bolezni, ki so bile v Evropi izkoreninjene; ker prilagajanje podnebnim spremembam ni le v gospodarskem interesu EU, temveč je tudi nujno za blaginjo javnosti;

B.  ker podnebne spremembe različno vplivajo na države članice, regije in sektorje v EU in ker naj bi bilo tako tudi v prihodnje; ker so obalne in otoške regije še posebej izpostavljene vplivom podnebnih sprememb; ker se sposobnost prilagajanja med regijami EU močno razlikuje in ker je sposobnost prilagajanja otoških in najbolj oddaljenih regij EU omejena; ker bi morale prilagoditvene strategije podpirati tudi prehod na trajnostni razvoj na ranljivih območjih, kot so otoki, in temeljiti na okolju prijaznih in sonaravnih rešitvah; ker bodo umrljivost ljudi, pomanjkanje vode, dezertifikacija, izguba habitata in gozdni požari zaradi vročine veliko bolj prizadeli sredozemsko območje;

C.  ker so koralni grebeni in mangrove, ki so bistveni naravni ponori ogljika, zaradi podnebnih sprememb ogroženi;

D.  ker je zdravje tal eden ključnih faktorjev pri blaženju vpliva dezertifikacije, saj je zemlja največji zbiralnik ogljika in temelj vseh ekosistemov in kmetijskih rastlin ter ima znatno zmogljivost zadrževanja vode in pomembno vlogo pri povečevanju družbene odpornosti na podnebne spremembe;

E.  ker so sektorji vode, kmetijstva, ribištva, gozdarstva ter kopenske in morske biotske raznovrstnosti tesno povezani, povezani pa so tudi s spreminjajočimi se vzorci rabe zemljišč in demografskimi spremembami; ker bi lahko vpliv podnebnih sprememb v drugih delih sveta učinkoval na EU prek trgovine, mednarodnih finančnih tokov, javnega zdravja, migracij in varnosti;

F.  ker je skupna poraba energije v sektorju vode v EU precejšnja in bi morala biti učinkovitejša, da bi prispevala k ciljem Pariškega sporazuma in podnebnim ciljem EU za leto 2030 ter doseganju ogljične nevtralnosti do leta 2050;

G.  ker okvirna direktiva o vodah ne vključuje posebnih določb za obravnavanje vplivov podnebnih sprememb; ker pa Komisija v svojem sporočilu o evropskem zelenem dogovoru priznava, da je treba obnoviti naravne funkcije podtalnice in površinskih voda;

H.  ker je s stavbami povezanih približno 40 % porabe energije in 36 % emisij CO2 v EU in ker je njihova temeljita prenova, vključno s postopno temeljito prenovo, zato ključna za dosego cilja EU glede neto ničelnih emisij toplogrednih plinov do leta 2050;

I.  ker EEA ocenjuje, da so ekstremni vremenski in podnebni pojavi v državah članicah EU-28 v obdobju 1980–2017 povzročili denarno izgubo v višini 426 milijard EUR, in predvideva, da bodo stroški škode zaradi podnebnih sprememb visoki tudi, če se bo izvajal Pariški sporazum; ker bi bilo treba te stroške upoštevati v analizi stroškov in koristi ukrepov, ki se bodo izvajali; ker lahko naložbe, odporne proti podnebnim spremembam, omejijo škodljive učinke podnebnih sprememb in tako zmanjšajo stroške prilagajanja; ker bodo posledice podnebnih sprememb zunaj EU verjetno na številne načine občutne tudi za gospodarstvo, družbo in politiko EU, vključno kar zadeva trgovino, mednarodne finančne tokove, razseljevanje zaradi podnebnih sprememb in varnost; ker naložbe, potrebne za prilagajanje podnebnim spremembam, še niso bile ocenjene ali vključene v podnebne podatke večletnega finančnega okvira;

J.  ker je mogoče podnebne spremembe in njihov vpliv znatno zmanjšati z ambiciozno svetovno politiko blažitve, skladno s ciljem blažitve iz Pariškega sporazuma; ker trenutne zaveze glede zmanjšanja emisij niso dovolj za izpolnitev ciljev Pariškega sporazuma in bodo povzročile globalno segrevanje, ki bo preseglo 3 °C nad predindustrijsko ravnjo;

K.  ker je prilagajanje podnebnim spremembam nujno za predvidevanje in obvladovanje sedanjih in prihodnjih negativnih posledic podnebnih sprememb ter za preprečevanje ali zmanjševanje kratko-, srednje- in dolgoročnih tveganj, ki izhajajo iz podnebnih sprememb; ker je trdna prilagoditvena strategija EU temeljnega pomena za to, da se ranljive regije in sektorji pripravijo na podnebne spremembe; ker bi bilo treba skupna mednarodna prizadevanja, med drugim na področju trajnostnega razvoja, biotske raznovrstnosti in zmanjševanja tveganja nesreč, bolje vključiti v novo strategijo;

L.  ker bodo mehanizmi za financiranje ukrepov za prilagajanje za nadomestitev izgube in škode ali selitve zaradi podnebnih sprememb bolj učinkoviti, če bodo lokalne prebivalke lahko v celoti sodelovale pri postopkih načrtovanja, odločanja in izvrševanja; ker se lahko z upoštevanjem znanja žensk, vključno z znanjem lokalne in domorodne skupnosti, doseže napredek pri obvladovanju nesreč, spodbujanju biotske raznovrstnosti, izboljšanju upravljanja voda, povečanju prehranske varnosti, preprečevanju dezertifikacije, varstvu gozdov, nemotenemu prehodu na obnovljive vire energije in podpiranju javnega zdravja;

M.  ker bodo tveganja za zdravje, povezana s podnebnimi spremembami, negativno vplivala na ljudi, zlasti nekatere ranljive skupine (starejše osebe, otroke, delavce na prostem in brezdomce); ker ta tveganja med drugim vključujejo povečano obolevnost in umrljivost zaradi ekstremnih vremenskih pojavov (vročinskih valov, neviht, poplav, požarov v naravi) in pojav novih nalezljivih bolezni (katerih širjenje, časovni okvir in intenzivnost so povezani s temperaturnimi spremembami, vlažnostjo in padavinami); ker lahko spremembe v ekosistemih tudi povečajo tveganje za nalezljive bolezni;

N.  ker Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da bo zaradi podnebnih sprememb do leta 2030 vsako leto umrlo približno 250 000 več ljudi;

O.  ker obnova ekosistemov, kot so gozdovi, travišča, šotišča in mokrišča, prinaša pozitivne spremembe v ravnovesju ogljika v zadevnem sistemu rabe zemljišč in je obenem ukrep za blažitev in prilagajanje;

P.  ker lahko z naložbami v preprečevanje okoljskih nesreč dejansko izboljšamo prilagajanje podnebnim spremembam in zmanjšamo pogostost in intenzivnost ekstremnih vremenskih pojavov zaradi podnebnih sprememb;

Q.  ker naj bi imela na podlagi posebnega poročila IPCC o podnebnih spremembah in zemljiščih iz leta 2019 ohranitev visokoogljičnih ekosistemov takojšnje pozitivne učinke, kar zadeva podnebne spremembe; ker pozitivni učinek obnove in drugih ukrepov, povezanih s sistemi rabe zemljišč, ni takojšnji;

R.  ker je cilj doseganja dobrega ekološkega stanja voda bistvenega pomena za prilagajanje, saj je ekološko stanje voda zaradi podnebnih sprememb pod vse večjim pritiskom;

Splošne ugotovitve

1.  poudarja, da je prilagajanje potrebno za Unijo kot celoto ter za vse države in regije, da bi čim bolj zmanjšali škodljive in nepopravljive posledice podnebnih sprememb, obenem pa izvajali ambiciozne ukrepe za blaženje v prizadevanju, da se globalno segrevanje glede na temperature iz predindustrijskega obdobja zajezi pod 1,5 °C, da bi v celoti izkoristili priložnosti za rast in trajnostni razvoj, ki bosta odporna na podnebne spremembe, ter da bi čim bolj povečali dodatne koristi z drugimi okoljskimi politikami in zakonodajo; v zvezi s tem poudarja svojo neomajno zavezanost svetovnemu cilju glede prilagajanja, kot je opredeljen v Pariškem sporazumu;

2.  priznava, da se mesta in regije EU že soočajo s celo paleto različnih škodljivih učinkov podnebnih sprememb, kot so ekstremno deževje, poplave in suše, ter da ti pojavi predstavljajo okoljsko, gospodarsko in varnostno tveganje za lokalne skupnosti in podjetja; meni, da bi bilo treba v prihodnji strategiji odraziti resnost teh razmer in predlagati ustrezne ukrepe na tem področju;

3.  predlaga, naj se odzivnost Solidarnostnega sklada Evropske unije dopolni s proaktivno načrtovanim prilagajanjem podnebnim spremembam, s čimer se bo povečala sposobnost prilagajanja ozemlja in prebivalcev EU in zmanjšala njihova občutljivost, kar pomeni, bodo manj ranljivi;

4.  izraža podporo Svetovni komisiji za prilagajanje, ki opozarja na prilagajanje;

5.  poziva k ponovni in izboljšani osredotočenosti na prilagajanje; je zato zadovoljen, da bo Komisija predstavila novo strategijo kot ključen sestavni del podnebne politike EU, in jo poziva, naj strategijo predstavi čim prej; meni, da je ta strategija priložnost, da s povečanjem finančnih sredstev in spodbujanjem znanosti, storitev, tehnologije in prakse na področju prilagajanja podnebnim spremembam pokažemo vodilno vlogo EU v svetu pri povečanju globalne odpornosti proti podnebnim spremembam; meni, da bi morala biti nova strategija sestavni del evropskega zelenega dogovora, da bi z oblikovanjem in ohranjanjem sistemov z visoko zmogljivostjo prilagoditve in s spodbujanjem trajnostnega gospodarskega razvoja, varovanjem kakovosti življenja in javnega zdravja, zagotavljanjem zanesljive oskrbe z vodo in prehranske varnosti, spoštovanjem in zaščito biotske raznovrstnosti, prehodom na čiste vire energije ter zagotavljanjem podnebne in socialne pravičnosti vzpostavili odporno EU; pozdravlja izboljšani režim upravljanja prilagajanja v evropskih podnebnih pravilih;

6.  pozdravlja oceno strategije EU za prilagajanje podnebnim spremembam, ki jo je novembra 2018 pripravila Komisija, in je seznanjen z ugotovitvami, da obsežni cilji strategije niso bili v celoti izpolnjeni, da pa je bil dosežen napredek pri vseh posameznih ukrepih; v zvezi s tem meni, da je treba v novi strategiji zastaviti ambicioznejše cilje, da bo EU pripravljena na predvidene škodljive učinke podnebnih sprememb;

7.  poziva, naj se prilagajanje na podnebne spremembe upošteva pri gradnji in prenavljanju infrastrukture, v vseh sektorjih in pri prostorskem načrtovanju, ter poziva k učinkovitemu povečanju odpornosti prostorskega načrtovanja, stavb in vse ustrezne infrastrukture proti podnebnim spremembam ter k drugim naložbam, zlasti s predhodnimi pregledi, da se oceni zmogljivost projektov za obvladovanje posledic podnebnih sprememb na srednji do dolgi rok v primerih različnega dviga globalne temperature, da bi se vedelo, ali so projekti upravičeni do financiranja EU ali ne ter da bi se zagotovila učinkovita poraba sredstev EU za trajne projekte, skladne s podnebnimi spremembami; poziva k reformi inženirskih standardov in prakse v EU, da se vključijo fizična podnebna tveganja;

8.  poudarja, da zelena infrastruktura prispeva k prilagajanju podnebnim spremembam, in sicer z varstvom naravnega kapitala, ohranitvijo naravnih habitatov in vrst, dobrim ekološkim stanjem in upravljanjem voda ter prehransko varnostjo;

9.  obžaluje dejstvo, da strategija iz leta 2013 ne obravnava ustrezno nujnosti izvajanja ukrepov prilagajanja; pozdravlja okrepljeno upravljanje za ukrepanje glede prilagoditev kot del evropskih podnebnih pravil in poziva k vključitvi zavezujočih in merljivih ciljev na ravni EU in na ravni držav članic v novo strategijo, opredelitev prednostnih področij in naložbenih potreb, vključno z oceno, v kolikšni meri se z naložbami EU zmanjšuje splošna občutljivost Unije za podnebne spremembe, pogostejši proces pregleda z jasnimi cilji, ustrezno oceno in kazalnike na podlagi najnovejših znanstvenih dognanj, da bi lahko merili napredek pri njenem izvajanju; priznava, da je treba v svetu, ki se spreminja kot še nikoli doslej, ukrepe in načrte ves čas posodabljati; zato poziva Komisijo, naj novo strategijo redno pregleduje in posodablja v skladu z ustreznimi določbami evropskih podnebnih pravil;

10.  ugotavlja tudi, da je napredek pri več lokalnih in regionalnih prilagoditvenih strategijah bolj omejen, kot se je pričakovalo, pri čemer so med državami članicami razlike; poziva države članice, naj regije spodbujajo k izvajanju prilagoditvenih načrtov in ukrepanju ter jim pri tem pomagajo; poudarja, da bi morale prilagoditvene strategije ustrezno upoštevati teritorialne posebnosti in lokalno znanje; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo vse regije EU kljub tem razlikam pripravljene, da s prilagajanjem obvladajo vpliv podnebnih sprememb; v zvezi s tem se zaveda pomembnosti Konvencije županov, ki je povečala sodelovanje pri prilagajanju na lokalni ravni, in stalnega nacionalnega dialoga o podnebju in energiji na več ravneh, ki ga določa uredba o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov; poziva, naj ima prilagajanje večjo vlogo v evropskem podnebnem paktu;

11.  poudarja pomen obvladovanja fizičnih podnebnih tveganj in poziva k vključitvi obveznih ocen podnebnega tveganja v strategijo EU za prilagajanje podnebnim spremembam, vključno z nacionalnimi načrti prilagajanja;

12.  poziva, naj bodo javna naročila zgled, kar zadeva podnebju prijazne materiale in storitve;

13.  poudarja, kako pomembno je, da se v novi strategiji nadalje spodbuja prilagajanje podnebnim spremembam v regijah in mestih, na primer s spodbujanjem zakonodajnih okvirov, za katere so potrebne ustrezne prilagoditvene strategije in spremljanje na regionalni in lokalni ravni, po ustreznem posvetovanju z ustreznimi deležniki, vključno s civilno družbo, mladinskimi organizacijami, sindikati in lokalnimi podjetji, ter s finančnimi spodbudami za podporo njihovemu izvajanju; poudarja, da je treba posebno pozornost nameniti izboljšanju pripravljenosti in sposobnosti prilagajanja najranljivejših geografskih območij, kot so obalna območja, otoki in najbolj oddaljene regije, ki so še posebej izpostavljeni podnebnim spremembam v obliki naravnih nesreč in ekstremnih vremenskih motenj; obžaluje, da je v prilagoditveni strategiji Komisije iz leta 2013 močno manjkal vidik spola, in vztraja pri vidiku spola, ki v celoti upošteva ranljivost žensk in deklet ter zagotavlja enakost spolov pri udeležbi;

14.  poudarja, da je treba izboljšati čezmejno sodelovanje in usklajevanje pri prilagajanju podnebnim spremembam in pri hitrem odzivanju na podnebne nesreče; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj podpre države članice pri izmenjavi znanja in primerov dobre prakse pri različnih prizadevanjih za prilagajanje podnebnim spremembam na regionalni in lokalni ravni;

15.  poudarja, da morajo države članice, regije in mesta okrepiti svojo sposobnost prilagajanja, da bi zmanjšale ranljivost in socialne učinke podnebnih sprememb; poziva Komisijo in agencije EU, naj zagotovijo potrebno krepitev zmogljivosti, usposabljanje in okvir za ustrezno izmenjavo informacij in primerov dobre prakse med lokalnimi, podnacionalnimi in nacionalnimi organi;

16.  poudarja, da bi morale prilagoditvene strategije spodbujati tudi spremembo modela na ranljivih območjih, kot so otoki, ki bi temeljil na okolju prijaznih in na naravi temelječih rešitvah, ter okrepiti samozadostnost za zagotovitev boljših življenjskih pogojev, vključno s trajnostnim in lokalnim kmetijstvom in ribolovnimi praksami, trajnostnim upravljanjem voda, večjo uporabo obnovljivih virov energije itd., v skladu s cilji trajnostnega razvoja, da bi povečali njihovo odpornost in zaščito njihovih ekosistemov;

17.  ugotavlja, da je treba še naprej evidentirati učinke podnebnih sprememb, na primer v primeru naravnih nesreč; zato pozdravlja že začeti projekt Climate-ADAPT evropske opazovalne skupine za podnebne spremembe in zdravje ter spodbuja Komisijo, naj ga še naprej razvija in razširi, da bo zajemal tudi druge sektorje;

18.  poudarja pomembne sinergije in morebitne kompromise med blaženjem podnebnih sprememb in prilagajanjem nanje; poudarja, da je ocena sedanje prilagoditvene strategije pokazala, da je treba v politikah in načrtih še bolj poudariti povezavo med prilagajanjem in blaženjem; ugotavlja, da je sinergijski pristop k tem vprašanjem bistven, ker je treba zaradi podnebne in okoljske krize nujno ukrepati in tudi zato, ker je treba varovati zdravje ljudi in krepiti odpornost ekoloških in socialnih sistemov ter zagotoviti, da pri tem nihče ne bo zapostavljen; poudarja, da je skupno prizadevanje za zagotovitev učinkovitih ukrepov za blaženje podnebnih sprememb zaradi njihove globalne čezmejne narave sicer bistveno, posebno pozornost pa je treba nameniti tudi posledicam podnebnih sprememb in stroškom prilagajanja za vsako regijo, zlasti za regije, ki se srečujejo z dvojnim izzivom: prispevati morajo namreč k svetovnim prizadevanjem za blaženje podnebnih sprememb, hkrati pa nosijo vse večje stroške obvladovanja učinkov podnebnih sprememb;

19.  meni, da bi negativni učinki podnebnih sprememb lahko presegli zmogljivosti držav članic za prilagajanje, zato bi morale države članice in Unija sodelovati pri preprečevanju, zmanjševanju in odpravljanju izgube in škode, povezanih s podnebnimi spremembami, kot je določeno v 8. členu Pariškega sporazuma; priznava, da je treba nadalje razviti ukrepe za odpravljanje izgube in škode;

20.  priznava, da so vplivi podnebnih sprememb čezmejne narave in med drugim vplivajo na trgovino, migracije in varnost; zato poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo nova strategija celovita in bo zajemala celotni razpon podnebnih učinkov;

21.  meni, da mora biti EU pripravljena na razseljevanje zaradi podnebnih sprememb, in priznava, da je treba sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito človekovih pravic prebivalstva, ki ga ogrožajo učinki podnebnih sprememb;

Na naravi temelječe rešitve in zelena infrastruktura

22.  želi spomniti, da imajo podnebne spremembe in njihovi vplivi posledice ne le za ljudi, temveč tudi za biotsko raznovrstnost ter morske in kopenske ekosisteme, in da iz prelomnega poročila IPBES izhaja, da so podnebne spremembe trenutno tretji najpomembnejši neposredni povzročitelj izgube biotske raznovrstnosti na svetu in da bodo trajnostni načini preživljanja ključni za blaženje nevarnega antropogenega poseganja v podnebni sistem in prilagajanje nanj; zato poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo večjo skladnost med izvajanjem prilagoditvenih ukrepov in ukrepov za ohranjanje biotske raznovrstnosti, ki izhajajo iz strategije za biotsko raznovrstnost do leta 2030;

23.  spodbuja razvoj resnično skladnega in odpornega vseevropskega omrežja narave, ki bo sestavljeno iz ekoloških koridorjev, da se prepreči genska izolacija, omogoči migracija vrst ter ohrani in izboljša zdravje ekosistemov, hkrati pa omogoči razvoj tradicionalne infrastrukture, ki pa bo odporna na podnebne spremembe;

24.  poudarja pomen uporabe trajnostnih na naravi temelječih rešitev za prilagajanje ter ohranitve in obnove morskih in kopenskih ekosistemov, ki lahko hkrati prispevajo k blaženju podnebnih sprememb in prilagajanju nanje, zaščiti biotske raznovrstnosti in boju proti različnim vrstam onesnaževanja; poziva, naj nova strategija vključuje ambiciozne akcijske načrte za okrepitev uporabe teh rešitev z zadostnimi sredstvi, tudi iz večletnega finančnega okvira, programa InvestEU in mehanizma za okrevanje in odpornost, ter predlaga, da se preučijo portfelji razpoložljivih finančnih produktov in izboljšajo pogoji financiranja, da bi izboljšali trenutne neoptimalne naložbene razmere; poziva tudi, naj se program LIFE dobro izkoristi, da bo lahko katalizator za inovacije pri prilagajanju ter da postane prostor za eksperimentiranje, razvoj in pilotne rešitve, da bi oblikovali rešitve za odpornost Unije proti podnebnim tveganjem;

25.  poudarja, da je treba oceniti in bolj izkoristiti potencial gozdov, dreves in zelene infrastrukture pri prilagajanju podnebnim spremembam in pri zagotavljanju ekosistemskih storitev, kot so drevesa na urbanih območjih, ki lahko izravnajo ekstremne temperature in prinesejo druge koristi, kot je izboljšanje kakovosti zraka; poziva, naj se v mestih zasadi več dreves, naj se podpre trajnostno gospodarjenje z gozdovi in pripravi celovit odgovor na gozdne požare, na primer tudi z ustreznim usposabljanjem gasilcev, ki sodelujejo pri spoprijemanju z njimi, da bi zaščitili gozdove EU pred uničenjem zaradi ekstremnih vremenskih dogodkov; poudarja, da bi morali vsi prilagoditveni ukrepi za ponovno pogozdovanje in kmetijstvo temeljiti na najnovejših znanstvenih spoznanjih ter se izvajati ob popolnem spoštovanju ekoloških načel;

26.  opozarja, da je bila opredelitev gozdnih območij, katerih naravno stanje je najbolj ohranjeno in ki bi jih bilo zato treba posebej zaščititi, ena od prednostnih nalog drugega okoljskega akcijskega programa EU iz leta 1977; ugotavlja tudi, da je EU kljub temu, da še ni sprejela nobenega ukrepa, to vprašanje uvrstila med prednostne naloge tudi v strategiji za biotsko raznovrstnost do leta 2030; poziva Komisijo, naj prihodnjo strategijo EU za prilagajanje podnebnim spremembam uskladi s cilji strategije EU za biotsko raznovrstnost, predvsem v zvezi s strogo zaščito vseh primarnih gozdov ter njenimi cilji ohranjanja in obnove;

27.  poudarja vlogo neokrnjenih gozdnih ekosistemov(8) pri premagovanju okoljskih stresorjev, med katerimi so podnebne spremembe, saj imajo inherentne lastnosti, ki jim omogočajo, da čim bolj povečajo sposobnost prilagajanja, kar vključuje evolucijska nasledstva, ki so edinstveno prilagojena za preživetje večjih temperaturnih sprememb skozi letne čase in motenj na ravni krajine skozi čas;

28.  poudarja, da različne tehnologije omogočajo presaditev dreves; se zaveda, da lahko v nekaterih primerih v mestih zaradi gradbenih del pride do uničenja zelenih površin, zato v zvezi s tem podpira ponovno zasaditev dreves, da se jim na novih, dobro zasnovanih krajih omogoči novo življenje;

29.  poziva Komisijo in države članice, naj zeleno infrastrukturo razvrstijo v kategorijo kritične infrastrukture za namene načrtovanja, financiranja in naložb;

30.  ugotavlja, da so zaradi večje vročine in drugih stresnih razmer prizadeti tudi nekateri elementi zelene infrastrukture, zato jim moramo za uspevanje na mestnih območjih zagotoviti ugodne pogoje, tla in vlago, da bodo lahko poskrbeli za fizični in tudi fiziološki učinek hlajenja; zato opozarja na vlogo ustreznega zelenega urbanističnega načrtovanja, ki upošteva potrebe različnih elementov zelene infrastrukture in ne obsega le sajenja dreves;

31.  se zaveda vloge oceanov pri prilagajanju podnebnim spremembam in poudarja, da je treba zagotavljati in spodbujati zdrava in odporna morja in oceane; želi spomniti, da Medvladni panel za podnebne spremembe (IPCC) v posebnem poročilu o oceanih in kriosferi v spreminjajočem se podnebju navaja, da so podnebni mehanizmi odvisni od zdravja oceanov in morskih ekosistemov, ki so zdaj izpostavljeni globalnemu segrevanju, onesnaževanju, prekomernemu izkoriščanju morske biotske raznovrstnosti, zakisljevanju, deoksigeniranju in obalni eroziji; poudarja, da IPCC opozarja, da je ocean del rešitve v okviru blaženja vplivov podnebnih sprememb in prilagajanja nanje, in izpostavlja, da je treba zmanjšati emisije toplogrednih plinov in onesnaževanje ekosistemov ter okrepiti naravne ponore ogljika;

32.  poudarja, da degradacija obalnih in morskih ekosistemov ogroža fizično, gospodarsko in prehransko varnost lokalnih skupnosti in gospodarstvo na splošno ter slabi njihovo zmožnost zagotavljanja ključnih ekosistemskih storitev, kot so hrana, shranjevanje ogljika in proizvodnja kisika, ter podpiranja naravnih rešitev za prilagajanje podnebnim spremembam;

33.  opozarja, da so lahko nekatera obalna območja pod velikim pritiskom zaradi dviga morske gladine in vdora slane vode tako v obalne vodonosnike, ki se uporabljajo za odvzem pitne vode, kot v kanalizacijo, pa tudi zaradi ekstremnih vremenskih razmer, kar lahko povzroči izpad pridelka, onesnaženje vodnih teles, poškodbe infrastrukture in prisilno razseljevanje; spodbuja razvoj zelene infrastrukture v obalnih mestih, ki se običajno nahajajo blizu mokrišč, da se ohranijo biotska raznovrstnost in obalni ekosistemi ter okrepi trajnostni razvoj gospodarstva, turizma in obalnih krajin, kar prispeva tudi k izboljšanju odpornosti na podnebne spremembe na teh ranljivih območjih, ki so še posebej prizadeta zaradi dviga morske gladine;

34.  podpira pobude, vključno z razvojem urbanih strategij in boljšim prostorskim načrtovanjem, za izkoriščanje potenciala streh in druge infrastrukture, kot so parki, urbani vrtovi, zelene strehe in stene, naprave za filtriranje zraka, hladna vozišča, porozni beton in drugi ukrepi, ki lahko pripomorejo k zniževanju visokih temperatur v mestih, zadrževanju in ponovni uporabi deževnice in pridelavi hrane, pri čemer zmanjšujejo onesnaženost zraka, izboljšujejo kakovost življenja v mestih, zmanjšujejo tveganje za človekovo zdravje in ščitijo biotsko raznovrstnost, vključno z opraševalci; meni, da je treba infrastrukturo, kot so ceste, parkirišča, železniški tiri, električno omrežje, sistemi za odvajanje vode in drugi, narediti odporno proti podnebnim spremembam in varno za biotsko raznovrstnost;

35.  priznava, da bi lahko ocena vpliva prostorskih načrtov in urbanega razvoja na vodni sistem, ki bi jo izvedli javni organi, organom, pristojnim za načrtovanje, zagotovila potrebno mnenje o načinih gradnje, ki ne bi povzročali težave vodnemu sistemu; poziva države članice, naj te ocene vključijo v svoj pristop; poziva države članice, naj pripravijo karte poplavne nevarnosti in karte poplavne ogroženosti v skladu s členom 6 Direktive 2007/60/ES o oceni in obvladovanju poplavne ogroženosti ter tako zmanjšajo vpliv poplav;

36.  želi spomniti, da podnebne spremembe vplivajo na količino vode in na njeno kakovost, saj manjši pretok vode v vodnih telesih pomeni, da so škodljive snovi v njih manj razredčene, kar ogroža biotsko raznovrstnost, zdravje ljudi in oskrbo s pitno vodo; zato poziva k boljšemu upravljanju voda v mestih in na podeželju, vključno z uvedbo trajnostnega odvajanja s pomočjo izboljšanega prostorskega načrtovanja, ki ohranja in obnavlja naravni pretočni sistem, in ukrepov naravnega zadrževanja voda, da bi pripomogli k blaženju poplav in suš, spodbujali obnavljanje podtalnice ter zagotovili razpoložljivost vodnih virov za pridobivanje pitne vode; poudarja, da bi morali biti prilagoditveni ukrepi na področju gospodarjenja z vodo skladni z ukrepi za krepitev trajnostnosti in krožnosti kmetijstva, spodbujanje energetskega prehoda ter ohranjanje in obnavljanje ekosistemov in biotske raznovrstnosti; v zvezi s tem poziva k močni povezavi med prihodnjim akcijskim načrtom za ničelno onesnaženost vode, zraka in tal ter novo strategijo EU za prilagajanje podnebnim spremembam;

37.  poziva države članice in Komisijo, naj v celoti izvajajo direktivo 2000/60/ES o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike, da bi izboljšale kakovost vode v zgornjem toku; ugotavlja, da ukrepi za zadržanje in odvzem vode iz višje ležečih vodnih teles vplivajo na nižje ležeča vodna telesa, tudi čezmejno, kar bi lahko oviralo gospodarski razvoj nižje ležečih območij in omejilo razpoložljivost virov pitne vode; poziva k usklajenim političnim ukrepom na vseh področjih, ki bodo prispevali k temu, da bi bilo ekološko stanje vodnih teles v EU vsaj dobro, in poudarja, da je bistvenega pomena zagotoviti ekološki pretok v skladu z okvirno direktivo o vodah in znatno izboljšati povezljivost sladkovodnih ekosistemov;

38.  poziva Komisijo in države članice, naj še naprej spodbujajo ponovno uporabo vode, da se preprečijo spori pri dodelitvi vode za različne namene uporabe, hkrati pa zagotovijo zadostno razpoložljivost vodnih virov za pridobivanje pitne vode, kar je bistveno za uresničevanje človekove pravice do vode;

39.  ugotavlja, da se v vodnem sektorju porabi veliko energije; poziva Komisijo, naj razmisli o energetsko učinkovitih ukrepih in možnosti uporabe očiščene odpadne vode kot vira obnovljive energije na kraju samem; ugotavlja, da sedanja direktiva o čiščenju komunalne odpadne vode ni bila pregledana od sprejetja leta 1991; poziva Komisijo, naj pregleda direktivo o čiščenju komunalne odpadne vode, da bi zagotovila, da pozitivno prispeva k podnebnim in okoljskim ciljem Unije;

Prilagoditveni ukrepi in skladnost

40.  poudarja, da je treba prilagajanje podnebnim spremembam vključiti v vse ustrezne politike EU ter čim bolj povečati dodatne koristi s temi politikami, da se ustvarijo pogoji za bolj trajnostno prihodnost, na primer na področju kmetijstva in proizvodnje hrane, gozdarstva, prometa, trgovine, energije, okolja, upravljanja voda, stavbnega sektorja, infrastrukture, industrije ter pomorstva in ribištva, pa tudi kohezijske politike, lokalnega razvoja in socialne politike, ter da je treba zagotoviti, da bodo druge pobude v okviru evropskega zelenega dogovora skladne z ukrepi za prilagajanje podnebnim spremembam in njihovo blažitev;

41.  poziva Komisijo, naj temeljito oceni podnebni in okoljski vpliv vseh ustreznih zakonodajnih in proračunskih predlogov ter zagotovi, da bodo popolnoma usklajeni s ciljem omejitve globalnega segrevanja na manj kot 1,5 °C;

42.  obžaluje, da so politike EU v obdobju 2014–2020 omogočile podnebju in okolju škodljive subvencije, ki so prispevale k zmanjšani odpornosti ekosistemov EU; poziva, da bi morala pravila, ki se uporabljajo na vseh političnih področjih, preprečiti takšno uporabo javnih sredstev;

43.  poziva Komisijo, naj ambiciozno pristopi k prihodnjemu valu prenove in sprejme ustrezne pobude za postopno in temeljito prenovo z močnim poudarkom na stroškovni učinkovitosti; v zvezi s tem pozdravlja namero predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen, da se ustanovi t. i. evropski Bauhaus, v katerem bodo združeni inženirji, arhitekti in drugo osebje iz gradbenega sektorja, kot je poudarila 16. septembra 2020 v svojem govoru v Evropskem parlamentu o stanju Unije;

44.  poziva, naj bo nova strategija skladna z globalnimi ukrepi in sporazumi, kot so Pariški sporazum, cilji trajnostnega razvoja ter Konvencija o biotski raznovrstnosti; poziva Komisijo, naj v novi strategiji opredeli ukrepe, ki spodbujajo in olajšujejo prilagajanje zunaj EU, zlasti v najmanj razvitih državah in majhnih otoških državah, na katere najbolj vplivajo podnebne spremembe in dvig morske gladine, ter poveča svojo tehnično pomoč za izmenjavo primerov dobre prakse z državami v razvoju v okviru svojega zunanjega delovanja;

45.  poziva k novi prilagoditveni strategiji s tretjimi državami za spodbujanje in razvoj rešitev za prilagajanje, zlasti v tistih delih sveta, ki so najbolj dovzetni za podnebne spremembe in na katere te spremembe najbolj vplivajo; poudarja tudi, da je treba učinkovito in ciljno usmerjeno krepiti zmogljivosti v državah v razvoju, širiti tehnologije za prilagajanje podnebnim spremembam in opredeliti odgovornosti v celotnih dobavnih verigah;

46.  poziva Komisijo, naj ustrezno in hitro obravnava dezertifikacijo in degradacijo tal, saj sta to težavi, s katerima se že sooča večina držav v Uniji in ki sta se pojavili kot dve od najvidnejših posledic podnebnih sprememb, ter razvije metodologije in kazalnike za oceno njune razsežnosti; poudarja tudi, da je treba obravnavati pozidavo tal; opozarja na ugotovitve iz posebnega poročila Evropskega računskega sodišča z naslovom Boj proti dezertifikaciji v EU: vse večja grožnja, v zvezi s katero so potrebni dodatni ukrepi, zlasti, da je treba izboljšati pravni okvir EU za varstvo tal, zaostriti ukrepe za izpolnitev zaveze držav članic, da se bo najpozneje do leta 2030 v EU dosegla nevtralnost degradacije tal, in bolje obravnavati temeljne vzroke za dezertifikacijo, zlasti intenzivne in netrajnostne kmetijske prakse; obžaluje, da v zvezi s tem ni posebne politike in ukrepov EU; zato poziva Komisijo, naj pripravi strategijo EU za boj proti dezertifikaciji v okviru prilagoditvene strategije; poziva k zadostnemu financiranju za boj proti dezertifikaciji in degradaciji tal;

47.  ugotavlja, da imajo podnebne spremembe različne posledice in da se škodljivi učinki ne bodo razlikovali le med državami članicami, temveč tudi med regijami, kar bo vplivalo na njihove potrebe po prilagoditvenih ukrepih; zato poziva Komisijo, naj pripravi smernice za države članice in regije ter jim pomaga sprejeti najučinkovitejše prilagoditvene ukrepe;

48.  meni, da je treba izboljšati pripravljenost in sposobnost prilagajanja geografskih območij, ki so zelo izpostavljena podnebnim spremembam, kot so otoške in najbolj oddaljene regije EU;

49.  priznava, da bodo škodljivi vplivi podnebnih sprememb prizadeli zlasti revne in prikrajšane družbene skupine, saj imajo ponavadi bolj omejene sposobnosti prilagajanja in so bolj odvisne od podnebno občutljivih virov; poudarja, da je treba pri prizadevanjih za prilagajanje podnebnim spremembam upoštevati povezavo med podnebnimi spremembami in širšimi socialno-ekonomskimi vzroki ranljivosti, vključno z revščino in neenakostjo spolov;

50.  poziva, naj se okrepijo sistemi socialne zaščite, da bi najranljivejše regije in ljudi zaščitili pred škodljivimi vplivi podnebnih sprememb, ter opredelijo ranljive skupine pri oblikovanju pravičnih politik prilagajanja na vseh ustreznih ravneh upravljanja;

51.  poudarja, da bi bilo treba prilagoditvene ukrepe izvajati na podlagi analize več meril, kot so učinkovitost, uspešnost, finančni stroški, skladnost z blažitvijo, urbana perspektiva itd.; poziva Komisijo, naj opredeli prilagajanje na podnebne spremembe in tako zagotovi, da bodo vsi ukrepi učinkoviti in ustrezni za uresničitev namena;

52.  poudarja nevarnost neustreznega prilagajanja podnebnim spremembam in s tem povezane stroške; zato poziva Komisijo, naj razvije kazalnike za merjenje, ali Unija glede na predvidene učinke izpolnjuje cilje o prilagajanju;

53.  spodbuja, naj se razvijejo skupne metodologije in pristopi k spremljanju in ocenjevanju učinkovitosti prilagoditvenih ukrepov, obenem pa priznava, da se učinki podnebnih sprememb in prilagoditveni ukrepi razlikujejo glede na območje in lokalne razmere;

Financiranje

54.  poziva k večjemu financiranju na vseh ravneh upravljanja ter k mobilizaciji javnih in zasebnih naložb v prilagajanje; želi spomniti na svoje stališče, naj se v naslednjem večletnem finančnem okviru za obdobje 2021–2027 in instrumentu za okrevanje Next Generation EU 30 % porabe nameni za podnebne ukrepe in 10 % za biotsko raznovrstnost, kar bi moralo prispevati tako k blaženju podnebnih sprememb kot prilagajanju nanje; poziva, naj se odpornost na podnebne spremembe obravnava kot eno ključnih meril pri vsem ustreznem financiranju EU; meni, da bi morala tudi Evropska investicijska banka kot podnebna banka financirati ukrepe za prilagajanje podnebnim spremembam(9); poziva Evropsko investicijsko banko, naj kot podnebna banka ustrezno zagotovi finančna sredstva EU za prilagajanje podnebnim spremembam in se v svojem časovnem načrtu podnebne banke zaveže, da bo povečala ambicije glede prilagajanja, ter poziva, naj se povečajo spodbude za mala in srednja podjetja, ki imajo pri razvoju inovativnih trajnostnih rešitev za prilagajanje bistveno vlogo; meni, da naslednji večletni finančni okvir in sklad za okrevanje ne bi smela povzročiti večjega pritiska na ekosisteme, manjše povezljivosti in prekomernega izkoriščanja, saj bo samo trajnostna raba narave Uniji omogočila, da se prilagodi nevarnemu antropogenemu poseganju v podnebni sistem in ga ublaži(10); poziva k ustrezni finančni podpori za izvajanje ciljev zaščite in obnove iz strategije EU za biotsko raznovrstnost; poudarja, da mora biti financiranje prilagajanja podnebnim spremembam vključujoče in upoštevati vidik spola;

55.  obžaluje, da metodologija EU za sledenje podnebnemu financiranju ne razlikuje med blaženjem in prilagajanjem in da je težko spremljati dodeljevanje sredstev, namenjenih za podnebna vprašanja, saj se uporablja bolj kot računovodsko orodje in ne kot dejanska podpora za načrtovanje politik; poziva, naj bo sistem dodeljevanja sredstev za podnebna vprašanja prilagojen politiki in naj vključuje merila za spremljanje, ki bodo omogočila primerjavo med skladi EU, pri čemer je treba v vseh proračunskih instrumentih EU razlikovati med blaženjem in prilagajanjem;

56.  spodbuja boljšo uporabo Solidarnostnega sklada EU kot mehanizma za financiranje boljše obnove, ki bo zagotovil tudi spodbude za prilagajanje in v prihodnost usmerjeno načrtovanje;

57.  se zaveda, da ima prilagajanje svojo ceno; vendar ugotavlja, da naj bi bila cena neukrepanja veliko višja; vztraja, kako pomembne so naložbe v prilagajanje, saj so lahko preventivni ukrepi poleg tega, da rešujejo življenja in varujejo okolje, tudi bolj stroškovno učinkoviti; poudarja načelo preventive in poziva Komisijo, naj pripravi pristope, da bi zagotovila, da stroškov, ki izhajajo iz nesprejetja ukrepov prilagajanja, ne bo nosila splošna javnost, in naj uveljavi načelo, da plača onesnaževalec, s čimer se odgovornost za prilagajanje preloži na onesnaževalca; poziva EU in države članice, naj zagotovijo, da bodo javne naložbe odporne na podnebne spremembe, obenem pa bodo zagotavljale spodbude za to, da zelene in trajnostne zasebne naložbe učinkujejo kot katalizatorji sistemskih sprememb; meni, da bi moralo biti načelo neškodovanja izrecno navedeno v prihodnji strategiji prilagajanja, zlasti zato, da bi preprečili negativne učinke na biotsko raznovrstnost in slabo prilagajanje;

58.  pozdravlja predlog Komisije, da bo področje uporabe Solidarnostnega sklada EU razširila na izredne razmere na področju javnega zdravja, kot so pandemije;

Ozaveščanje ter znanje in raziskave o prilagajanju

59.  poudarja pomen ozaveščanja o učinkih podnebnih sprememb, kot so ekstremni vremenski pojavi, tudi na zdravje in okolje, ter o potrebi po prilagajanju in njegovih koristih, ne le med odločevalci, temveč tudi prek ustreznih in stalnih informativnih in izobraževalnih dejavnosti v vseh obdobjih in na vseh področjih življenja; v zvezi s tem obžaluje, da so se zmanjšala proračunska sredstva za pomembne programe, kot sta EU za zdravje in Erasmus;

60.  ugotavlja, da prednostne vrzeli v znanju še niso odpravljene in da so se pojavile nove vrzeli; zato poziva Komisijo, naj opredeli nove vrzeli v znanju in jih odpravi, tudi v kritičnih sektorjih, da bi zagotovili obveščeno odločanje, in sicer z razvojem orodij, kot sta Climate-ADAPT ter skupnost znanja in inovacij Evropskega inštituta za inovacije in tehnologijo (SZI EIT Climate); v zvezi s tem poudarja pomen boljše izmenjave znanja med državami članicami, ki je še vedno premalo obsežna, in boljšega usklajevanja na področjih, kot so mednarodna povodja, zaščita pred poplavami, gradbeni predpisi in gradnja na območjih z morebitnim visokim tveganjem; poziva Komisijo, naj vzpostavi forum za analizo prilagajanja in modeliranje, da bi izboljšali uporabo modelov vpliva podnebnih sprememb in prilagajanja pri oblikovanju politik;

61.  opozarja na številne inovacije, ki podpirajo projekte in ukrepe za prilagajanje na podnebne spremembe, na primer tehnološki razvoj in digitalne storitve, ter poudarja, da mora EU podpirati razvoj in uvajanje takih pobud;

62.  poudarja, kako pomembno je podpirati raziskave in inovacije s programom Obzorje Evropa in drugimi mehanizmi financiranja na področju prilagajanja podnebnim spremembam, na naravi temelječih rešitev, zelenih tehnologij in drugih rešitev, ki lahko pomagajo v boju proti podnebnim spremembam in ekstremnim vremenskim pojavom; poleg tega želi spomniti, da bi lahko s programom Obzorje Evropa okrepili odpornost državljanov EU proti podnebnim spremembam in tako prispevali k prilagajanju tudi z družbeno preobrazbo; v zvezi s tem obžaluje, da so se močno zmanjšala proračunska sredstva na področju raziskav in inovacij za programe, kot je Obzorje Evropa, saj bo to oslabilo konkurenčnost EU na področju najsodobnejših tehnologij in rešitev za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje; opozarja, da imajo raziskovalci temeljno vlogo v boju proti podnebnim spremembam, in v zvezi s tem poudarja, da je pomembno tesno znanstveno sodelovanje med mednarodnimi partnerji; poudarja, da je evropsko partnerstvo za inovacije na področju kmetijske produktivnosti in trajnosti (EIP-AGRI) lahko pomembno orodje za razvoj novih tehnologij in praks za prilagajanje podnebnim spremembam v agroživilskih sistemih;

63.  poudarja, da morajo ukrepi prilagajanja temeljiti na najnovejših znanstvenih spoznanjih in dostopnih podatkih; v zvezi s tem je seznanjen z delom, že opravljenim v okviru programov EU, kot je COPERNICUS, in poudarja pomen okrepljenega zbiranja podatkov za zagotavljanje karseda točnih napovedi; poziva, naj se okrepijo raziskave in razvoj, da bi našli inovativne rešitve za prilagajanje, in naj se zagotovi ciljno usmerjena podpora digitalnim inovacijam, ki prednosti digitalizacije izkoriščajo za trajnostno preobrazbo;

64.  ugotavlja, da se bodo posledice podnebnih sprememb za zdravje povečale ter da se v skladu s poročilom Evropske agencije za okolje o zdravju in podnebnih spremembah in po navedbah organizacije Lancet Countdown šele zdaj začenja razmišljati o teh vplivih; zato poudarja, da je treba nadalje preučiti vpliv podnebnih sprememb na zdravje ljudi, in poziva k naložbam v raziskave na tem področju, medsektorskemu sodelovanju v zvezi z oceno tveganja in nadzorom ter okrepitvi ozaveščanja in zmogljivosti v zdravstvenem sektorju, tudi na lokalni ravni, ter k izmenjavi primerov dobre prakse in najnovejših spoznanj o tveganjih podnebnih sprememb za zdravje ljudi s programi EU, kot sta Obzorje Evropa in program LIFE; poziva, naj se zbrani podatki preusmerijo v evropski zdravstveni podatkovni prostor;

65.  poziva Komisijo, naj v svoji strategiji upošteva potrebo, da se v državah članicah zagotovijo zdravstveni sistemi, odporni proti podnebnim spremembam, ki bodo zmožni predvideti posledice podnebnih sprememb za zdravje ljudi, zlasti najbolj ranljivih, in se nanje odzvati, in sicer tako, da se zdravstvena stroka v celoti vključi v oblikovanje instrumentov za prilagajanje; poudarja, da bi to moralo zajemati programe preprečevanja, načrte o ukrepih prilagajanja in kampanje za ozaveščanje o posledicah podnebnih sprememb za zdravje, kot so smrt, poškodbe in povečano tveganje bolezni, ki se prenašajo s hrano in vodo, do katerih pride zaradi ekstremnih temperatur, poplav in gozdnih požarov, ter o posledicah, povezanih z motnjami v ekosistemih, ki prinašajo tveganja bolezni, in spremenjenimi sezonami cvetnega prahu in alergij; nadalje poziva Komisijo, naj zagotovi potrebna sredstva za vzdrževanje in nadaljnji razvoj mreže za spremljanje vektorskih nalezljivih bolezni in entomološki nadzor ter njuno ustrezno izvajanje v državah članicah;

Zgodnje opozarjanje in hitro odzivanje

66.  poziva, naj se nova strategija bolj posveti načrtovanju preprečevanja kriz in pripravljenosti nanje, upravljanju in odzivanju na nesreče, tudi v primeru pandemij, z izkoriščanjem sinergij z okrepljenim mehanizmom Unije na področju civilne zaščite in aktivnim sodelovanjem z agencijami EU, kot sta EEA in Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni; meni, da bi morale države članice uskladiti oblikovanje teh načrtov pripravljenosti z mehanizmom Unije na področju civilne zaščite prek njegovega Centra za usklajevanje nujnega odziva; poziva Komisijo, naj razvije smernice za izredne vročinske razmere v mestih in v zvezi s tem spodbuja izmenjavo zgledov dobre prakse med državami članicami;

67.  poziva države članice, naj pripravijo ustrezne načrte za preprečevanje in hitro odzivanje v primeru podnebnih nesreč, kot so vročinski valovi, poplave in suše, v katerih bodo upoštevane posebnosti regij, kot so mejne in obalne regije, in vključeni mehanizmi za čezmejno delovanje, da bi zagotovili delitev odgovornost in solidarnosti med državami članicami in s tretjimi državami; poudarja, da je treba sprejeti prilagoditveno strategijo za območja in mesta, ki so izpostavljena posledicam podnebnih sprememb, in sicer na podlagi novega inovativnega pristopa k preprečevanju in obvladovanju tveganj, ki bo temeljil na ekosistemih, predvsem z opredelitvijo nadomestnih območij, območij za zadrževanje poplav, naravnih zaščit in, kadar je to nujno, umetnih zaščit;

68.  poziva, naj lokalni, regionalni in lokalni organi vzpostavijo sisteme za zgodnje opozarjanje ter pripravijo ustrezna orodja za odzivanje na ekstremne vremenske dogodke in druge negativne učinke podnebnih sprememb, pa tudi pandemije;

o
o   o

69.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji.

(1) Sprejeta besedila, P9_TA(2020)0015.
(2) Sprejeta besedila, P9_TA(2020)0005.
(3) Sprejeta besedila, P9_TA(2019)0078.
(4) UL L 327, 22.12.2000, str. 1.
(5) UL L 177, 5.6.2020, str. 3.
(6) UL L 288, 6.11.2007, str. 27.
(7) UL C 316, 22.9.2017, str. 99.
(8) Watson, J. E. M., et al.: The exceptional value of intact forest ecosystems (Izjemna vrednost neokrnjenih gozdnih ekosistemov). Nature, Ecology and Evolution, zv. 2, št. 4, Macmillan Publishers Limited, London, 2018.
(9) Resolucija Evropskega parlamenta z dne 23. julija 2020 o sklepih z izrednega zasedanja Evropskega sveta od 17. do 21. julija 2020, sprejeta besedila, P9_TA(2020)0206.
(10) IPBES, svetovno ocenjevalno poročilo o biotski raznovrstnosti in ekosistemskih storitvah, 2019.

Zadnja posodobitev: 16. marec 2021Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov