Choisissez la langue de votre document :
- bg - български
- es - español
- cs - čeština
- da - dansk
- de - Deutsch
- et - eesti keel
- el - ελληνικά
- en - English
- fr - français
- ga - Gaeilge
- hr - hrvatski
- it - italiano
- lv - latviešu valoda
- lt - lietuvių kalba
- hu - magyar
- mt - Malti
- nl - Nederlands
- pl - polski
- pt - português
- ro - română
- sk - slovenčina
- sl - slovenščina
- fi - suomi
- sv - svenska
|
 Homologacija motornih vozil (dejanske emisije, ki nastajajo med vožnjo) ***I |
| ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)
| |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| Sklad za pravični prehod ***I |
| ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)
| |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| Izvoz orožja: izvajanje Skupnega stališča Sveta 2008/944/SZVP |
| |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Evropski parlament, – ob upoštevanju načel, določenih v členu 346(1)(b) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) o proizvodnji orožja ali trgovini z njim, členu 42(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) o „določanju evropske politike na področju zmogljivosti in oboroževanja“ in členu 21 PEU, zlasti spodbujanja demokracije in pravne države ter ohranjanja miru, preprečevanja sporov in krepitve mednarodne varnosti, – ob upoštevanju Sklepa Sveta (SZVP) 2019/1560 z dne 16. septembra 2019 o spremembi Skupnega stališča 2008/944/CFSP (v nadaljnjem besedilu: skupno stališče), ki opredeljuje skupna pravila glede nadzora izvoza vojaške tehnologije in opreme(1), in sklepov Sveta z dne 16. septembra 2019 o pregledu skupnega stališča, ki ga opravi Svet, – ob upoštevanju dvajsetega letnega poročila, pripravljenega v skladu s členom 8(2) skupnega stališča(2), – ob upoštevanju enaindvajsetega letnega poročila, pripravljenega v skladu s členom 8(2) skupnega stališča(3), – ob upoštevanju Sklepa Sveta (SZVP) 2018/101 z dne 22. januarja 2018 o spodbujanju učinkovitega nadzora nad izvozom orožja(4) in Sklepa Sveta (SZVP) 2017/915 z dne 29. maja 2017 o dejavnostih ozaveščanja Unije v podporo izvajanju Pogodbe o trgovini z orožjem(5), – ob upoštevanju Sklepa Sveta (SZVP) 2019/2191 z dne 19. decembra 2019 v podporo globalnemu mehanizmu za poročanje o nedovoljenem konvencionalnem orožju in pripadajočem strelivu zaradi zmanjšanja tveganja preusmerjanja ali nedovoljenega prenosa (iTrace IV)(6), – ob upoštevanju posodobljenega Skupnega seznama vojaškega blaga Evropske unije, ki ga je Svet sprejel 17. februarja 2020(7), – ob upoštevanju navodil za uporabnike, priloženih skupnemu stališču, – ob upoštevanju Wassenaarskega sporazuma z dne 12. maja 1996 o nadzoru nad izvozom konvencionalnega orožja ter blaga in tehnologije z dvojno rabo in seznamov tovrstnega blaga, tehnologije in streliva, posodobljenih decembra 2019, – ob upoštevanju Pogodbe o trgovini z orožjem, ki jo je Generalna skupščina OZN sprejela 2. aprila 2013(8), veljati pa je začela 24. decembra 2014, – ob upoštevanju Direktive 2009/43/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. maja 2009 o poenostavitvi pogojev za prenose obrambnih proizvodov znotraj Skupnosti(9) in Direktive 2009/81/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o usklajevanju postopkov za oddajo nekaterih naročil gradenj, blaga in storitev, ki jih oddajo naročniki na področju obrambe in varnosti, ter spremembi direktiv 2004/17/ES in 2004/18/ES(10), – ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 428/2009 z dne 5. maja 2009 o vzpostavitvi režima Skupnosti za nadzor izvoza, prenosa, posredovanja in tranzita blaga z dvojno rabo(11), kakor je bila spremenjena z Delegirano uredbo Komisije (EU) 2016/1969 z dne 12. septembra 2016(12), in seznama blaga in tehnologije z dvojno rabo iz njene Priloge I (v nadaljnjem besedilu: uredba o blagu z dvojno rabo), – ob upoštevanju Uredbe (EU) 2018/1092 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. julija 2018 o vzpostavitvi evropskega programa za razvoj obrambne industrije v podporo konkurenčnosti in inovacijski zmogljivosti obrambne industrije Unije(13), – ob upoštevanju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. junija 2018 o ustanovitvi Evropskega obrambnega sklada (COM(2018)0476), – ob upoštevanju predloga visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Svetu, ob podpori Komisije, za sklep Sveta o vzpostavitvi evropskega mirovnega instrumenta (EPF) (HR(2018)94), – ob upoštevanju ciljev trajnostnega razvoja OZN, zlasti cilja 16, ki spodbuja miroljubne in odprte družbe za trajnostni razvoj, – ob upoštevanju resolucije Varnostnega sveta OZN št. 2216 (2015) o embargu na orožje proti Jemnu in poročila Urada visokega komisarja za človekove pravice A/HRC/39/43 o razmerah na področju človekovih pravic v Jemnu, vključno s kršitvami in zlorabami od septembra 2014, – ob upoštevanju sklepa Sveta (SZVP) 2020/472 z dne 31. marca 2020 o vojaški operaciji Evropske unije v Sredozemlju (EUNAVFOR MED IRINI)(14), – ob upoštevanju resolucije varnostnega sveta Združenih narodov št. 2473 (2019), sprejete 10. junija 2019, s katero so bili podaljšani ukrepi za uveljavljanje embarga na orožje proti Libiji, in izjave podporne misije Združenih narodov v Libiji (UNSMIL) z dne 25. januarja 2020 o nadaljnjih kršitvah embarga na orožje proti Libiji, – ob upoštevanju resolucije Varnostnega sveta OZN št. 1970 (2011) o uvedbi embarga na orožje proti Libiji in vseh nadaljnjih resolucij Varnostnega sveta v zvezi s tem, pa tudi resolucij št. 2292 (2016), 2357 (2017), 2420 (2018) in 2473 (2019) o doslednem uveljavljanju embarga na orožje, – ob upoštevanju, da je OZN leta 2018 objavila „Agendo za razorožitev: Varovanje naše skupne prihodnosti“ (Securing our Common Future: An Agenda for Disarmament), – ob upoštevanju Uredbe (EU) 2019/125 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. januarja 2019 o trgovini z določenim blagom, ki bi se lahko uporabilo za izvršitev smrtne kazni, mučenje ali drugo kruto, nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kaznovanje(15), – ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 16. oktobra 2019 o Turčiji, ki podpirajo sklepe Sveta za zunanje zadeve z dne 14. oktobra 2019 o njenih nezakonitih operacijah na severu Sirije in v vzhodnem Sredozemlju, – ob upoštevanju cilja trajnostnega razvoja OZN št. 16, ki spodbuja miroljubne in odprte družbe za trajnostni razvoj(16), – ob upoštevanju poročila Urada visokega komisarja OZN za človekove pravice Svetu za človekove pravice o vplivu prenosa orožja na uveljavljanje človekovih pravic(17), – ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o izvozu orožja in izvajanju Skupnega stališča, zlasti tistih z dne 14. novembra 2018(18), 13. septembra 2017(19) in 17. decembra 2015(20), – ob upoštevanju priporočila Evropskega parlamenta Svetu in podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 28. marca 2019 glede predloga visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Svetu, ob podpori Komisije, za sklep Sveta o vzpostavitvi evropskega mirovnega instrumenta(21), – ob upoštevanju svoje resolucije o humanitarnih razmerah v Jemnu z dne 25. februarja 2016(22), 15. junija 2017(23) in 30. novembra 2017(24), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 27. februarja 2014 o uporabi oboroženih brezpilotnih letal(25), – ob upoštevanju delavnice z naslovom „Izvajanje sistema nadzora EU nad izvozom orožja“, ki je potekala na seji Pododbora za varnost in obrambo 12. aprila 2017, – ob upoštevanju študije z naslovom „Priporočila za pregleden in podroben sistem poročanja o izvozu orožja v EU in v tretje države“, ki jo je naročil Pododbor za varnost in obrambo, – ob upoštevanju pogodbe med Zvezno republiko Nemčijo in Francosko republiko o francosko-nemškem sodelovanju in povezovanju z dne 22. januarja 2019 (pogodba iz Aachna), – ob upoštevanju sklepov Sveta EU za zunanje zadeve z dne 21. avgusta 2013 o Egiptu, – ob upoštevanju člena 54 Poslovnika, – ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A9-0137/2020), A. ker najnovejši podatki SIPRI(26) kažejo, da je izvoz orožja iz EU-28 v obdobju od 2015 do 2019 znašal približno 26 % skupnega svetovnega izvoza orožja, zaradi česar je EU-28 skupno drugi največji dobavitelj orožja na svetu, takoj za ZDA (36 %) in pred Rusijo (21 %); ker v skladu s členom 346 PEU proizvodnja orožja in trgovina z njim ostaja v rokah držav članic; B. ker najnovejši podatki SIPRI kažejo, da so države EU28 drugi največji izvoznik orožja tako v Saudovo Arabijo kot v Združene arabske emirate; ker so po mnenju skupine uglednih mednarodnih in regionalnih strokovnjakov, ki deluje v okviru OZN, strani, vpletene v oboroženi konflikt v Jemnu, v preteklosti izvajale kazniva dejanja in kršitve po mednarodnem pravu in jih izvajajo še naprej; C. ker se z izvozom orožja in opreme povečuje zmogljivost obrambne industrije za učinkovite raziskave in razvoj obrambne tehnologije, posledično pa tudi sposobnost držav članic EU, da se branijo in varujejo svoje državljane; D. ker se po svetu zaostruje nova oboroževalna tekma in se večje vojaške sile ne opirajo več na nadzor nad orožjem in razoroževanje za zmanjševanje mednarodnih napetosti in izboljševanje svetovnega varnostnega okolja; E. ker je skupno stališče Sveta z dne 8. decembra 2008 ključni instrument za krepitev sodelovanja in spodbujanje konvergence izvoznih politik držav članic; F. ker se države članice zavedajo posebne odgovornosti v zvezi s stopnjevanjem obstoječe napetosti in zaostrovanjem konfliktov, ki utegne izhajati iz izvoza vojaške tehnologije in opreme v tretje države; G. ker bi utegnila imeti svetovna kriza zaradi pandemije COVID-19 občutne geostrateške posledice in še toliko bolj izpostavlja potrebo po vzpostavitvi resnične evropske strateške avtonomije; H. ker je v sklepih Sveta EU za zunanje zadeve z dne 21. avgusta 2013 zapisano, da so se države članice poleg tega dogovorile, da bodo začasno preklicale dovoljenja za izvoz vse opreme, ki bi se lahko uporabila za notranjo represijo, v Egipt, in ponovno preučile izvozna dovoljenja za opremo, zajeto v Skupnem stališču 2008/944/SZVP, preučile pa bodo tudi pomoč, ki jo Egiptu namenjajo na področju varnosti; ker so podjetja iz več držav članic EU v Egipt še naprej izvažala orožje, tehnologijo za nadzor in drugo varnostno opremo, ki omogoča vdore v računalniške sisteme in uporabo zlonamerne programske opreme ter druge oblike napadov na zagovornike človekovih pravic in aktiviste civilne družbe, fizično in na spletu; ker zaradi tega prihaja do zatiranja svobode govora na spletu; I. ker je v vse bolj nestabilnem večpolarnem svetu, kjer so v vzponu nacionalistične, ksenofobne in protidemokratične sile, izjemno pomembno, da Evropska unija postane vplivni akter na svetovnem prizorišču in ohrani svojo vodilno vlogo sile z „mehko močjo“, ki pred vojaškimi možnostmi namenja prednost jedrskemu in konvencionalnemu razoroževanju ter vlaganju v preprečevanje konfliktov, krizno upravljanje in mediacijo; J. ker je izvoz orožja bistven za krepitev tehnološke in industrijske baze evropske obrambe in ker obrambna industrija zagotavlja predvsem obrambo in varnost držav članic EU, hkrati pa prispeva k izvajanju skupne zunanje in varnostne politike; K. ker EU zaradi razlik pri izvozu orožja med državami članicami včasih težje doseže svoje zunanjepolitične cilje, omajana pa je tudi njena verodostojnost akterja, ki bi lahko na mednarodnem prizorišču nastopil enotno; L. ker sta se svetovno in regionalno varnostno okolje močno spremenila, zlasti ko gre za južno in vzhodno sosedstvo Unije; M. ker ukrepi za vojaško preglednost, kot je poročanje o izvozu orožja, prispevajo k vzpostavljanju čezmejnega zaupanja; 20.in 21. letno poročilo EU o izvozu orožja 1. poudarja, da je ohranitev obrambne industrije del samoobrambe Unije in sestavina njene strateške samostojnosti; ugotavlja, da je to mogoče le, če države članice v svojih programih nabave opreme prednost dajejo evropskim proizvodom; poudarja, da bi se z evropskim trgom, ki bi bil zmožen preživetja, zmanjšala odvisnost od izvoza orožja v tretje države; 2. opozarja, da je v skupnem stališču predviden postopek za zagotovitev preglednosti, ki omogoča objavo letnih poročil EU o izvozu orožja; pozdravlja, da sta bili sicer z zamudo objavljeni 20. in 21. letno poročilo v skladu s členom 8(2) Skupnega stališča Sveta 2008/944/SZVP, ki ju je pripravila Delovna skupina Sveta za izvoz konvencionalnega orožja (COARM), objavljeni pa sta bili v Uradnem listu; meni, da njuna objava pomeni korak naprej na poti do skupnega stališča EU na področju izvoza orožja, in sicer v mednarodnem okolju, ki je čedalje bolj prepleteno z izzivi in zaznamovano z vse večjim izvozom in vse manjšo preglednostjo; meni, da poročili pomembno dopolnjujeta poročila OZN o preglednosti svetovnega in regionalnega izvoza orožja; 3. je seznanjen s prizadevanji držav članic, da bi ravnale v skladu s členom 346(1)(b) PDEU o proizvodnji orožja ali trgovini z njim; 4. ugotavlja, da je celovite predložitve za 20. letno poročilo posredovalo 19 držav članic in ravno toliko za 21. poročilo; poziva vse države članice, naj v času, ko se zmanjšuje svetovna preglednost trgovine z orožjem, zlasti na strani več držav, ki so velike izvoznice orožja, v celoti izpolnjujejo svoje obveznosti, določene v skupnem stališču; poudarja, da popolna predložitev pomeni posredovanje podatkov o skupni količini in vrednosti podeljenih licenc in dejanskega izvoza, razčlenjenih po državah uvoznicah in kategorijah s seznama vojaškega blaga; ugotavlja, da je za 20. letno poročilo vsaj delne podatke predložilo 27 držav članic z izjemo Grčije, za 21. letno poročilo pa je podatke predložilo vseh 28 držav članic, čeravno približno tretjina predložitev ni bila popolna; vseeno pozdravlja dodatne informacije, ki so jih vlade posredovale z nacionalnimi poročili; znova zahteva, naj vse države članice, ki niso posredovale vseh podatkov, pred pripravo naslednjega letnega poročila posredujejo manjkajoče podatke v zvezi z izvozom v preteklosti; 5. je zaskrbljen, ker države članice uporabljajo zelo različne informacije za pripravo podatkov o vrednosti dovoljenj, kar ovira možnost učinkovite uporabe doslednih in primerljivih podatkov; poudarja pomen poročanja o dejanskem izvozu orožja, tudi o skupni vrednosti in količini tega izvoza, v skladu z globalnimi in splošnimi dovoljenji, razčlenjenimi po kategorijah vojaškega blaga in državi namembnosti; 6. poziva države članice, naj se bolj usklajujejo in opredelijo skupne najboljše prakse za zbiranje in obdelavo informacij in podatkov, da bi pripravile bolj usklajena letna poročila ter tako izboljšale preglednost in uporabnost teh poročil; 7. ugotavlja, da so države Bližnjega vzhoda in severne Afrike – v teh regijah poteka več oboroženih spopadov – v skladu z ugotovitvami zadnjih dveh letnih poročil še vedno regiji, v kateri gre največ izvoza; ugotavlja, da se ti regiji soočata z velikimi in nenehnimi varnostnimi izzivi ter da je treba oceniti vsak izvoz posebej glede na osem meril iz skupnega stališča; 8. podpira zavezo Sveta o okrepitvi nadzora nad izvozom vojaške tehnologije in opreme; opaža pripravljenost držav članic, da okrepijo sodelovanje in spodbujajo približevanje na tem področju v okviru SZVP; pozdravlja ta prizadevanja, saj so skladna s splošnimi cilji skupne zunanje in varnostne politike (SZVP), določenimi v členu 21 PEU, ter regionalnimi prednostnimi nalogami, določenimi v globalni strategiji EU (2016); v zvezi s tem poziva države članice, naj razvijejo, izvajajo in uveljavljajo skupne standarde upravljanja za prenose vojaške tehnologije in opreme; 9. opozarja, da EU v skladu s cilji SZVP izvaja več embargov na izvoz orožja, vključno z vsemi embargi OZN, in sicer za države, kot so Belorusija, Srednjeafriška republika, Kitajska, Iran, Libija, Mjanmar, Severna Koreja, Ruska federacija, Somalija, Južni Sudan, Sudan, Sirija, Venezuela, Jemen in Zimbabve; ugotavlja, da ti embargi v nekaterih primerih prispevajo k regionalnemu miru in stabilnosti, saj nekaterim državam onemogočajo dostop do vojaških virov; ugotavlja, da ti embargi zagotavljajo, da EU ne prispeva k humanitarnim krizam, kršenju človekovih pravic in grozodejstvom; poziva EU, naj pomaga okrepiti zmogljivosti držav članic za izvajanje trdnih postopkov za spremljanje, da vse države članice spoštujejo embarge EU na izvoz orožja, ter naj objavi ustrezne ugotovitve(27); 10. opozarja na svojo resolucijo o razmerah v Jemnu z dne 4. oktobra 2018; v zvezi s tem poziva vse države članice EU, naj se vzdržijo prodaje orožja in vojaške opreme Saudovi Arabiji, Združenim arabskim emiratom in vsem članicam mednarodne koalicije, pa tudi jemenski vladi in drugim v konflikt vpletenim stranem; 11. pozdravlja odločitve vlad Belgije, Danske, Finske, Nemčije, Grčije, Italije in Nizozemske, da sprejmejo omejitve izvoza orožja v države, ki sodelujejo v koaliciji pod vodstvom Saudove Arabije, vpleteni v vojno v Jemnu; je seznanjen s poročili nevladnih organizacij, da se je orožje, izvoženo v te države, v nekaterih primerih uporabilo v Jemnu, kjer 22 milijonov ljudi potrebuje humanitarno pomoč in zaščito; opozarja, da je takšen izvoz v očitnem nasprotju s skupnim stališčem; ugotavlja, da je Nemčija podaljšala moratorij na izvoz orožja v Saudovo Arabijo do konca leta 2020, pa tudi, da se je več držav članic odločilo za uveljavitev celovitih omejitev; opozarja, da je Parlament med 25. februarjem 2016 in 14. februarjem 2019 z resolucijami plenarnega zasedanja vsaj desetkrat pozval visoko predstavnico/podpredsednico, naj začne postopek, ki bi vodil v uvedbo embarga EU na izvoz orožja v Saudovo Arabijo, v letu 2018 pa tudi glede drugih članic koalicije pod vodstvom Saudove Arabije v vojni v Jemnu; še enkrat več ponavlja ta poziv; 12. poziva države članice, naj sledijo zgledu Nemčije, Finske in Danske, ki so po umoru novinarja Džamala Hašodžija sprejele omejitve za svoj izvoz orožja v Saudovo Arabijo; 13. znova poziva države članice, naj upoštevajo sklepe Sveta o Egiptu z dne 21. avgusta 2013 in napovejo zamrznitev izvoznih dovoljenj za vsakršno opremo, ki bi jo bilo mogoče uporabiti za notranjo represijo, v skladu s Skupnim stališčem 2008/944/SZVP, in obsoja, da države članice vztrajno kršijo te zaveze; zato poziva države članice, naj ustavijo izvoz orožja, tehnologije za nadzor in druge varnostne opreme v Egipt, ki bi lahko omogočila napade na zagovornike človekovih pravic in aktiviste civilne družbe, tudi na družbene medije, ter tudi druge oblike notranje represije; poziva podpredsednika/visokega predstavnika, naj poroča o stanju vojaškega in varnostnega sodelovanja držav članic z Egiptom; poziva EU, naj začne izvajati popoln nadzor, kadar se v Egipt izvaža blago, ki bi ga bilo mogoče uporabiti za represijo, mučenje ali izvrševanje smrtne kazni; 14. ponavlja svoje nedavne pozive k zaustavitvi izvoza tehnologij za nadzor in druge opreme, ki lahko pripomore k notranjemu zatiranju, v več držav, vključno z Egiptom, Bahrajnom, Saudovo Arabijo, Združenimi arabskimi emirati in Vietnamom; 15. ugotavlja, da EU izvaja misije v okviru SVOP, tudi misijo za zagotavljanje spoštovanja embarga na izvoz orožja v Libijo, da bi okrepila regionalni mir in stabilnost; globoko obžaluje stalno očitno kršenje embarga na izvoz orožja v Libijo, tudi po zavezah, ki so jih v zvezi s tem sprejele zadevne države na mednarodni konferenci o Libiji v Berlinu 19. januarja 2020; poziva države članice, naj zaustavijo vse prenose orožja, nadzorne in obveščevalne opreme in materiala vsem stranem, vpletenim v konflikt v Libiji; 16. pozdravlja cilj operacije IRINI, kar zadeva strogo izvajanje embarga OZN za orožje prek uporabe zračnih, satelitskih in pomorskih sredstev z opravljanjem pregledov plovil na odprtem morju pred obalo Libije, za katere se sumi, da prevažajo orožje ali sorodno opremo v Libijo ali iz nje, v skladu z resolucijami Varnostnega sveta OZN 2292 (2016), 2357 (2017), 2420 (2018) in 2473 (2019); 17. odločno obsoja podpis dveh memorandumov o soglasju med Turčijo in Libijo o razmejitvi pomorskih con in o obsežnem varnostnem in vojaškem sodelovanju, ki sta medsebojno povezana ter jasno kršita mednarodno pravo in resolucijo Varnostnega sveta OZN o uvedbi embarga na izvoz orožja v Libijo; želi opozoriti, da so se države članice odločile, da bodo Turčiji prenehale izdajati izvozna dovoljenja za orožje; opozarja tudi, da so se države članice zavezale, bodo zavzele trdna nacionalna stališča glede svoje politike izvoza orožja v Turčijo na podlagi določbe iz Skupnega stališča 2008/944/CFSP glede nadzora izvoza orožja, vključno z dosledno uporabo četrtega merila o regionalni stabilnosti; poziva podpredsednika in visokega predstavnika, naj – dokler bo Turčija še naprej izvajala nezakonite enostranske ukrepe v vzhodnem Sredozemlju, s katerimi krši suverenost posameznih držav članic EU (zlasti Grčije in Cipra) in mednarodno pravo, in ne bo sodelovala v dialogu na podlagi mednarodnega prava – v Svetu uvede pobudo za vse države članice EU, da v skladu s skupnim stališčem ne bodo več izdajale dovoljenj za izvoz orožja v Turčijo; poziva ustrezne forume v okviru Nata, zlasti delovno skupino na visoki ravni za nadzor nad konvencionalnim orožjem, naj nemudoma razpravljajo o izvajanju nadzora nad orožjem v vzhodnem Sredozemlju; 18. poziva države članice, naj pri nadzoru izvoza več pozornosti namenijo blagu, ki ga je mogoče uporabljati tako za civilne kot za vojaške namene; 19. ugotavlja, da ni mehanizma za sankcioniranje države članice, če bi ta omogočala izvoz, ki očitno ni v skladu z osmimi načeli; Pregled skupnega stališča v Svetu 20. pozdravlja, da namerava Svet povečati konvergenco in preglednost – glavna cilja njegovega zadnjega pregleda skupnega stališča; pozdravlja tudi sklepe Sveta o reviziji skupnega stališča in njegovo izjavo, da bi „bilo treba krepitev tehnološke in industrijske baze evropske obrambe pospremiti s tesnejšim sodelovanjem in konvergenco na področju nadzora izvoza vojaške tehnologije in opreme“(28); 21. pozdravlja obnovljeno zavezo držav članic pravno zavezujočemu skupnemu stališču, kot je bilo spremenjeno s Sklepom Sveta (SZVP) 2019/1560, in poudarja pomen temeljitega ocenjevanja vlog za izvozna dovoljenja za vojaško tehnologijo in opremo v skladu z merili, določenimi v tem stališču; poudarja, da Sklep Sveta (SZVP) 2019/1560 in ustrezni sklepi z dne 16. septembra 2019 odražajo rastoče zavedanje držav članic, da sta na področju izvoza orožja potrebna večja preglednost in zbliževanje na nacionalni ravni in na ravni EU ter da je treba okrepiti nadzor javnosti na tem občutljivem področju nacionalne varnosti; poudarja, da lahko ti sklepi nacionalnim nadzornim organom, parlamentom in državljanom EU zagotovijo boljše informacije o strateških odločitvah, ki jih sprejmejo njihove vlade na področju, ki neposredno vpliva na njihovo varnost in spoštovanje vrednot in norm s strani njihovih držav; 22. je zaskrbljen zaradi vse ostrejše oboroževalne tekme po svetu; spominja na ambicijo EU, da postane globalni akter za mir; zato poziva EU, naj odigra dejavno vlogo na področjih neširjenja orožja in svetovne razorožitve; pozdravlja, da posodobitev skupnega stališča upošteva pomembnejše spremembe na tem področju, kot je sprejetje pogodbe o trgovini z orožjem, h kateri so pristopile vse države članice; pozdravlja dejavnosti EU, namenjene podpori za univerzalizacijo pogodbe o trgovini z orožjem, zlasti pomoč tretjim državam pri izboljševanju in izvajanju učinkovitih sistemov nadzora orožja v skladu s skupnim stališčem; poziva glavne države izvoznice orožja, kot so ZDA, Kitajska in Rusija, naj podpišejo in ratificirajo to pogodbo; 23. podpira, da je Svet ponovno potrdil, da bi bilo treba z vojaško opremo in tehnologijo trgovati premišljeno in odgovorno; podpira obnovljeno zavezo Sveta, da bo še naprej spodbujal sodelovanje in zbliževanje politik držav članic za preprečevanje izvoza vojaške tehnologije in opreme, ki bi jo bilo mogoče uporabiti za notranje zatiranje ali mednarodno agresijo ali bi prispevala k regionalni nestabilnosti; 24. z zaskrbljenostjo opaža, da razhajanja med politikami in praksami držav članic na področju izvoza orožja upočasnjujejo zbliževanje predpisov EU na tem področju; ugotavlja, da je treba v zvezi s tem uvesti nove instrumente; ugotavlja, da bodo ukrepi, financirani iz prihodnjega Evropskega obrambnega sklada, prispevali k razvoju novih vojaških tehnologij in opreme; 25. z zadovoljstvom ugotavlja, da Svet priznava pomen dosledne politike nadzora izvoza obrambnih materialov in blaga z dvojno rabo; meni, da bi morala EU oblikovati jasna merila in smernice za izvoz takšnega blaga; 26. pozdravlja uvedbo konkretnih ukrepov za spodbujanje pravilnega, skladnega in pravočasnega poročanja držav članic o izvozu orožja; podpira zlasti odločitev Sveta, da uvede jasen rok za poročanje za nacionalne predložitve, jasne standarde za obliko poročila in dodatne smernice o vsebini in postopku poročanja; spodbuja države članice, naj čim prej predložijo svoje podatke, najpozneje pa v mesecu maju po letu, za katero poročajo, da bi omogočile pravočasno javno razpravo; pozdravlja ukrepe, sprejete v smeri spletnega pristopa, in spodbuja njegov nadaljnji razvoj; pozdravlja tudi podporo Sveta jasnim smernicam za deljenje in izmenjavo informacij med državami članicami o njihovih politikah izvoza orožja; pozdravlja korake v smeri digitalnega pristopa s spletnim sistemom COARM in spodbuja njegovo nadaljnje širjenje; Vse tesnejše sodelovanje med državami članicami na področju proizvodnje orožja 27. ugotavlja, da so vse od sprejetja pravno zavezujočega skupnega stališča v letu 2008 države članice okrepile okvir svojega izvoza orožja; ugotavlja tudi, da je vse več orožnih sistemov, proizvedenih v Evropi, izdelanih iz sestavnih delov iz več držav članic EU in vključuje dvostransko ali večstransko sodelovanje na tehnološki, industrijski in politični podlagi; poudarja pozitivno vlogo tovrstnega sodelovanja pri spodbujanju krepitve zaupanja med državami članicami in tretjimi državami; 28. poudarja, da težnje za povečanje konkurenčnosti sektorja evropske obrambe ne smejo ogroziti spoštovanja osmih meril skupnega stališča, saj imajo prednost pred vsemi ekonomsko-socialnimi, komercialnimi ali industrijskimi interesi držav članic; 29. ugotavlja povečan prenos znanja in tehnologije, ki omogoča tretjim državam, da začnejo licenčno proizvodnjo evropske vojaške tehnologije; meni, da ta proces ne bi smel omejevati zmogljivosti EU za nadzor nad proizvodnjo orožja in vojaške opreme, temveč bi moral spodbujati usklajevanje standardov javnega nadzora in preglednosti pri obrambni proizvodnji ter pospešiti oblikovanje mednarodno priznanih in spoštovanih pravil o proizvodnji in izvozu orožja; 30. ugotavlja, da je v orožnih sistemih vse več elementov civilnega porekla ali dvojne narave; zato meni, da je treba vzpostaviti usklajen sistem nadzora prenosa teh elementov med vsemi državami članicami; 31. ugotavlja, da države članice niso opredelile skupne politike, ki bi urejala prenos sestavnih delov orožja v drugo državo članico, kar bi zagotovilo, da je vsak izvoz v tretje države iz države članice zbiranja v skladu z izvozno politiko države članice, ki zagotavlja sestavne dele; ugotavlja, da nekatere države članice še vedno obravnavajo prenose orožja in proizvodov, povezanih z obrambo, znotraj EU kot operacije izvoza v tretje države; meni, da to predstavlja izziv zlasti zaradi vse večjih razhajanj med praksami licenciranja po vsej EU; ugotavlja, da Direktiva 2009/43/ES o prenosih znotraj Skupnosti v sedanji obliki ni zasnovana za doseganje najvišjih skupnih standardov za nadzor izvoza orožja v tretje države ob hkratnem spodbujanju prenosov na evropskem trgu orožja; 32. ugotavlja, da je bil prvi poskus urejanja prenosov po Evropi sporazum Schmidt–Debré o usklajevanju med Francijo in Nemčijo, ki je vključeval pravilo „de minimis“; je v zvezi s tem seznanjen s francosko-nemškim sporazumom o nadzoru nad izvozom obrambnih proizvodov; 33. opaža, da lahko nacionalna politika izvoza orožja v vsaki državi članici zavira projekte sodelovanja; ugotavlja, da bi lahko taka razhajanja privedla do dvostranskih in posebnih sporazumov o orožnih sistemih, ki v nekaterih primerih omogočajo izvoz v tretje države na podlagi najmanj omejujočih standardov, ne pa do skupnega pristopa na ravni EU; opozarja, da bil in je še vedno namen skupnega stališča Sveta o izvozu orožja preprečevanje teh razlik in vzpostavitev skladne skupne izvozne politike orožja; ugotavlja povezavo med razlikami v izvoznih politikah ter težavami pri sodelovanju znotraj EU, trajno razdrobljenostjo notranjega trga proizvodov v zvezi z obrambo in industrijskimi podvajanji; zato poziva Komisijo, Svet in države članice, naj zagotovijo ustrezno raven financiranja, ki bo omogočila zmanjšanje razdrobljenosti trga in industrijsko konsolidacijo, hkrati pa zagotovila, da bodo imele EU in njene države članice vojaške zmogljivosti, ki jih potrebujejo; poziva Komisijo, naj zagotovi učinkovito izvajanje Direktive 2009/81/ES in Direktive 2009/43/ES, vključno z ukrepi izvrševanja, kar zadeva javna naročila; 34. ugotavlja, da dvostransko sodelovanje med državami članicami pri projektih, povezanih z industrijsko obrambo, vodi do sporazumov o nadzoru izvoza, ki so lahko osnova za EU kot celoto; 35. poudarja, da bi morali dvostranski in večstranski sporazumi tlakovati pot za boljšo konvergenco in harmonizacijo izvoznih politik na ravni EU, saj lahko pomanjkanje konvergence in preglednosti pri odločitvah o izvozu v tretje države negativno vpliva na zmožnost EU, da nastopa enotno in vplivno na mednarodnem prizorišču, kar zadeva spodbujanje človekovih pravic, mednarodnega prava ter regionalnega miru in stabilnosti; je seznanjen s pomisleki, da lahko ta razhajanja povzročijo izkrivljanje trga in ovirajo strateško industrijsko načrtovanje, ekonomijo obsega in enake konkurenčne pogoje; Vedno večji pomen ravni EU pri proizvodnji orožja 36. poudarja, da je razvoj ustrezne opreme pomembno orodje za krepitev industrijskih in tehnoloških temeljev evropskega obrambnega sektorja; ugotavlja, da pobude EU, kot so Pripravljalni ukrep za obrambne raziskave, Evropski program za razvoj obrambne industrije in Evropski obrambni sklad, pa tudi Stalno strukturno sodelovanje, Usklajeni letni pregled na področju obrambe in Evropski mirovni instrument, ter zakonodaja, kot so prenosi znotraj Unije in direktive o javnih naročilih na področju obrambe iz leta 2009 ter oblikovanje upravnih zmogljivosti, kot je Generalni direktorat Komisije za obrambno industrijo in vesolje (GD DEFIS), sodelujejo pri krepitvi evropskega sodelovanja pri proizvodnji orožja in razvoju zmogljivosti; meni, da bi morala tehnološko in industrijsko bazo evropske obrambe spremljati tesnejše sodelovanje in konvergenca pri nadzoru izvoza vojaške tehnologije in opreme, da bi se izboljšala učinkovitost SZVP in zlasti SVOP; 37. poziva držav članice, naj presežejo sedanje pomanjkanje učinkovitosti pri porabi za obrambo, ki je posledica podvajanja, razdrobljenosti in premajhne interoperabilnosti, ter naj stremijo k temu, da bi EU tudi z boljšim nadzorom izvoza orožja postala ponudnik varnosti; 38. ugotavlja, da je več držav članic izrazilo namero o skupnem razvoju glavnih oborožitvenih sistemov, kot so bojni tanki, bojna letala in oboroženi brezpilotni zrakoplovi; 39. poudarja, da je v začasnem medinstitucionalnem sporazumu o ustanovitvi Evropskega obrambnega sklada Komisija pooblaščena, da oceni, ali je prenos lastništva oziroma podelitev izključne licence za vojaško tehnologijo, ki se sofinancira iz Evropskega obrambnega sklada, v nasprotju z varnostnimi in obrambnimi interesi EU in njenih držav članic in s cilji sklada, kot določa člen 3 predlagane uredbe; ugotavlja, da ta nova zakonodaja med drugim predpisuje civilno nadzorno nalogo Komisije v zvezi s posebno kategorijo izvoza vojaške tehnologije v tretje države, s čimer se dodatno poveča preglednost in zmanjša tveganje zlorabe sredstev EU, vendar brez poseganja v pristojnosti organov držav članic za nadzor nad izvozom, da odobrijo izvozna dovoljenja; 40. poudarja, da evropske partnerice v skladu s svojimi mednarodnimi zavezami posredujejo informacije o nacionalnih nadzornih ukrepih ter podatke o prenosu orožja; ugotavlja, da imajo države članice in Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD) v okviru evropskega mirovnega instrumenta možnost, da vojaško opremijo tretje države, za kar bo potrebno spremljanje na ravni EU; v zvezi z evropskim mirovnim instrumentom poudarja, da bi z novim instrumentom na ravni EU potencialno zagotavljali skupne ocene tveganja pred vsako odločitvijo o prenosu orožja in streliva v tretje države v okviru stebra evropskega mirovnega instrumenta o krepitvi zmogljivosti, ocenjevali posamezne ukrepe glede na osem meril skupnega stališča ter določili zaščitne ukrepe in morebitne sankcije za končnega uporabnika; 41. poziva Komisijo, naj Parlament ustrezno obvešča o uporabi sredstev EU za vse projekte raziskav in razvoja, povezane z izdelavo brezpilotnih zrakoplovov; poziva visokega predstavnika/podpredsednika Komisije, naj prepove razvoj, proizvodnjo in uporabo povsem avtonomnega orožja, ki omogoča izvedbo napadov brez posredovanja človeka; 42. poudarja, da so raziskave in razvoj oborožitve, orožja in obrambne opreme pomembni za zagotavljanje sredstev, s katerimi se države članice branijo, in za tehnološki napredek obrambnih industrij; Izvajanje skupnega stališča z vidika rastočega pomena ravni EU pri proizvodnji orožja 43. je seznanjen z odsotnostjo konvergence nacionalnih politik in odločanja na področju izvoza orožja v kontekstu rastočega pomena ravni EU pri proizvodnji orožja ter izraženih ambicij in načrtov za njen nadaljnji razvoj; ugotavlja, da se z odsotnostjo konvergence nacionalnih izvozov orožja tvega, da se bodo porodila dodatna izkrivljanja trga in z njimi povezane ovire pri strateškem načrtovanju zadevnih podjetij in oboroženih sil, zaradi česar bo potrebno postopno zbliževanje nacionalnih politik in odločanja na področju izvoza orožja; opozarja, da je pomembno sodelovanje držav članic v tem procesu; obžaluje sedanja razhajanja med nacionalnimi politikami izvoza orožja in postopki odločanja držav članic; poziva Svet, naj nadaljuje s svojimi prizadevanji v korist zbliževanja politik in odločanja o izvozu orožja; 44. predlaga, da se izvoz izdelkov, ki se financirajo v okviru evropskega programa za razvoj industrije in/ali iz Evropskega obrambnega sklada, ločeno navaja v podatkih, predloženih skupini COARM, da se zagotovi pozorno spremljanje teh izdelkov, ki so bili financirani iz evropskega proračuna, ter dosledno uporabo meril iz skupnega stališča za proizvode, ki se financirajo v okviru evropskega programa za razvoj industrije in iz Evropskega obrambnega sklada; 45. pozdravlja krepitev obrambnega sodelovanja EU v okviru SVOP; meni, da je treba rastoč pomen ravni EU pri proizvodnji orožja pospremiti z večjo preglednostjo; meni, da so na tem področju še vedno možne izboljšave, zlasti glede kakovosti in enotnosti podatkov, ki so jih predložile države članice; meni, da mora biti opredelitev „evropske politike na področju zmogljivosti in oboroževanja“, kot je predvidena v členu 42(3) PEU, v skladu s Skupnim stališčem 2008/944/SZVP; meni, da večje zbliževanje skupnih pravil in standardov preglednosti za izvoz orožja in tehnologije spodbuja poglabljanje zaupanja med državami članicami in partnerskimi tretjimi državami; pozdravlja prizadevanja skupine COARM, zlasti navodila za izvajanja skupnega stališča s strani držav člani, kar zadeva sodelovanje, usklajevanje in konvergenco; ugotavlja, da so sistem za izmenjavo informacij skupine COARM in njena navodila za izvajanje skupnega stališča koristna vsakodnevna orodja za nadzorne organe; poudarja prizadevanja držav članic pri podpiranju dela skupine COARM na področju izmenjave dobre prakse; skupini COARM priporoča:
46. pozdravlja odločitev, da se letno poročilo preoblikuje v zanesljivo interaktivno spletno podatkovno zbirko, ki bo omogočala iskanje, in pričakuje, da bo ta zbirka delujoča pred objavo podatkov o izvozu za leto 2019; poziva ESZD, naj Parlament obvesti o točnem datumu, ko bo ta podatkovna zbirka dostopna prek spleta; poziva skupino COARM, naj uporabi rešitev, ki bo uporabnikom prijazna in lahko dostopna za evropske državljane in civilno družbo ter bo omogočila izvoz podatkov v varni in strukturirani obliki; 47. poziva skupino COARM, naj si še naprej prizadeva, da bi državam članicam omogočila medsebojno komunikacijo in izmenjavo informacij o njihovih politikah izvoza v tretje države in o odločitvah, da zavrnejo zahteve za izdajo dovoljenja za izvoz v tretje države; skupino COARM poziva tudi, naj si v skladu s členom 7 skupnega stališča prizadeva za boljšo izmenjavo „ustreznih informacij, vključno z informacijami o obvestilih o zavrnitvi in politikah za izvoz orožja“ ter drugimi „ukrepi za nadaljnje povečanje konvergence“; predlaga, da se v ta namen izmenjajo nacionalne ocene in da se prizadevanja usmerijo v skupno oceno na ravni EU, kar zadeva razmere v posameznih državah ali potencialne prejemnike izvoza, glede na načela in merila iz skupnega stališča v okviru SZVP ter po posvetovanju z zunanjimi deležniki, tudi s Parlamentom; poziva k rednemu posodabljanju seznama tretjih držav, ki upoštevajo merila, določena v skupnem stališču; 48. meni, da bi morale institucije EU predlagati medsebojne preglede, da bi nacionalne organe spodbudile k izmenjavi najboljših praks zbiranja in obdelave podatkov, s čimer bi se spodbudilo boljše razumevanje različnih nacionalnih pristopov, ugotovile razlike pri razlagi osmih meril ter opravila razprava o načinih in sredstvih za izboljšanje harmonizacije, doslednosti in konvergence med državami članicami; 49. trdno verjame, da je doslednejše izvajanje skupnega stališča EU bistveno za verodostojnost EU kot globalnega akterja na podlagi vrednot in da bo višja raven konvergence, kar zadeva celovito uporabo meril, učinkoviteje zagotavljala, da vse strani, vključene v trgovino z orožjem, spoštujejo človekove pravice in mednarodno pravo, prispevala k spodbujanju miru in stabilnosti ter okrepila strateške varnostne interese EU in njeno strateško avtonomijo; meni, da bo to okrepilo izvajanje SZVP; 50. meni, da se dovoljenj za proizvodnjo v tretjih državah ne bi smelo več dodeljevati, če bi to omogočilo izogibanje osmim merilom iz skupnega stališča ali drugim direktivam EU o izvozu orožja; 51. poudarja, da učinkovit nadzor nad končno uporabo zagotavlja odgovornejšo izvozno politiko in bi lahko zlasti zmanjšal tveganje preusmeritve; v zvezi s tem pozdravlja projekt iTrace, ki ga financira EU, in podpira njegovo nadaljevanje ter priporoča uporabo podobnega orodja za sledenje zakonitemu izvozu orožja iz držav članic EU v tretje države; poziva Svet, države članice in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj oblikujejo celovit program usposabljanja in vzpostavljanja zmogljivosti za nacionalne uradnike in uradnike EU na področju nadzora nad izvozom orožja, ki bo osredotočen zlasti na vzpostavitev vzajemnega razumevanja glede osmih meril, skupno ocenjevanje tveganj, uvedbo zaščitnih ukrepov, ter preverjanje pred izdajanjem licenc in po njem; spodbuja vlade držav članic, naj sprejmejo ukrepe za zagotovitev večjega upoštevanja njihovih predpisov o končni uporabi, vključno z izvajanjem kontrol po dobavi; poudarja, da je treba zagotoviti dovolj sredstev EU, da bodo na voljo potrebni kadrovski viri na nacionalni ravni in ravni EU ter v delegacijah in veleposlaništvih v državah uvoznicah za izvajanje učinkovitega ocenjevanja tveganja, nadzora nad končno uporabo ter preverjanja po dobavi; poziva ESZD in skupino COARM, naj v okviru mehanizma iTrace poročata o vsaki ugotovljeni preusmeritvi blaga, ki izvira iz EU, ter naj bo to del letnega poročila; 52. meni, da bi bilo treba vse večji pomen ravni EU pri proizvodnji orožja, nedavne sklepe Sveta o konvergenci pri izvozu orožja in vzpostavitev evropskega mirovnega instrumenta dopolniti z mehanizmom spremljanja in nadzora na ravni EU, ki bo temeljil na celovitem spoštovanju osmih meril; opozarja na opredelitev „evropske politike na področju zmogljivosti in oboroževanja“, kot je predvidena v členu 42(3) PEU; meni, da sta „združevanje in izmenjava“ ter večje sodelovanje pri politiki glede orožja in politiki javnih naročil možna le, če so vzpostavljeni strog nadzor nad izvozom, ureditev medsebojnega obveščanja in reden parlamentarni nadzor ter če je mogoče izvrševati stroge mehanizme sankcij v primeru nespoštovanja skupnih pravil, kar zadeva projekte, ki jih financira EU; zahteva tudi, da mora biti Evropski parlament – skupaj z nacionalnimi parlamenti – zmožen zagotoviti parlamentarni nadzor nad skupno varnostno in obrambno politiko EU in njenim proračunom; 53. poziva skupino COARM, naj preuči vprašanje preglednosti izvoza orožja skupaj z vprašanjem preglednosti izdajanja licenc za izvoz blaga z dvojno rabo ter razmisli o uporabi skupnih pristopov k preglednosti za oba instrumenta; meni, da bi bilo treba povečanje nadzora Komisije nad trgovino z blagom z dvojno rabo v okviru uporabe revidirane uredbe EU o blagu z dvojno rabo uravnotežiti z večjo udeležbo in povečanjem nadzora Parlamenta, da se zagotovi odgovornost; 54. poudarja škodljiv učinek, ki ga lahko ima nenadzorovan izvoz tehnologije za kibernetski nadzor, ki ga opravljajo podjetja EU, na varnost digitalne infrastrukture EU in na človekove pravice; izraža zaskrbljenost nad čedalje pogostejšo uporabo določenih tehnologij z dvojno rabo za kibernetski nadzor zoper politike, aktiviste in novinarje; odločno obsoja, da se vse več zagovornikov človekovih pravic srečuje z digitalnimi grožnjami, vključno z ogrožanjem podatkov prek zaplembe opreme, oddaljenim nadzorom in uhajanjem podatkov; v zvezi s tem poudarja pomen hitre, učinkovite in celovite posodobitve uredbe EU glede blaga z dvojno rabo; ponavlja stališče Parlamenta o prenovitvi uredbe o blagu z dvojno rabo, ki je namenjena preprečevanju izvoza, prodaje, posodabljanja in vzdrževanja opreme za kibernetsko varnost, ki jo je mogoče uporabiti za notranje zatiranje, vključno z nadzorom interneta; v zvezi s tem pozdravlja sedanja prizadevanja institucij EU v povezavi s tekočimi medinstitucionalnimi pogajanji, ki so namenjena posodobitvi uredbe EU o nadzoru nad izvozom blaga z dvojno rabo; 55. meni, da redna posvetovanja z Evropskim parlamentom, nacionalnimi parlamenti, organi za nadzor nad izvozom orožja, industrijskimi združenji in civilno družbo, pripomorejo k smiselni preglednosti; poziva nacionalne parlamente, naj izmenjajo najboljše prakse glede poročanja in nadzora, da bi okrepili nadzorno vlogo vseh nacionalnih parlamentov pri odločitvah o nadzoru nad izvozom orožja; poziva skupino COARM, naj nadaljuje svoj dialog s civilno družbo in ustreznimi sektorji, pa tudi svoja posvetovanja s Parlamentom ter organi za nadzor nad izvozom orožja; spodbuja civilno družbo in akademski svet, naj okrepita svoje sodelovanje in dialog s skupino COARM ter izvajata neodvisni nadzor izvoza obrambne tehnologije in opreme; poziva države članice in ESZD, naj podprejo tovrstne dejavnosti, tudi z večjimi finančnimi sredstvi; 56. poudarja, da je v duhu sklepov Sveta z dne 16. septembra 2019 potreben smiseln parlamentarni nadzor in da se je treba vsako leto odzvati na letno poročilo skupine COARM s poročilom Evropskega parlamenta, da se zagotovi vsaj minimalen parlamentarni nadzor; 57. spodbuja države članice, naj v skladu s skupnim stališčem tretjim državam pomagajo pri vzpostavitvi, izboljšanju in uporabi sistemov preverjanja orožja; o 58. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter podpredsedniku Komisije/visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic, generalnemu sekretarju Nata ter generalnemu sekretarju Organizacije združenih narodov.
| ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| Ugotovitev očitnega tveganja hujše kršitve načela pravne države v Republiki Poljski |
| ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Evropski parlament, – ob upoštevanju predloga sklepa Sveta (COM(2017)0835), – ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji ter zlasti člena 2 in člena 7(1) Pogodbe, – ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, – ob upoštevanju Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter priloženih protokolov, – ob upoštevanju Splošne deklaracije človekovih pravic, – ob upoštevanju mednarodnih pogodb Organizacije združenih narodov o človekovih pravicah, kot je Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, – ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (Istanbulska konvencija), – ob upoštevanju svoje zakonodajne resolucije z dne 20. aprila 2004 o sporočilu Komisije o členu 7 Pogodbe o Evropski uniji: spoštovanje in spodbujanje temeljnih vrednot Unije(1), – ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z dne 15. oktobra 2003 o členu 7 Pogodbe o Evropski uniji z naslovom Spoštovanje in spodbujanje temeljnih vrednot Unije(2), – ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 11. marca 2014 z naslovom Novi okvir EU za krepitev načela pravne države(3), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. aprila 2016 o razmerah na Poljskem(4), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. septembra 2016 o najnovejših dogodkih na Poljskem in njihovem vplivu na temeljne pravice iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah(5), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. novembra 2017 o spoštovanju načela pravne države in demokracije na Poljskem(6), – ob upoštevanju, da je Komisija januarja 2016 začela strukturiran dialog na podlagi okvira za pravno državo, – ob upoštevanju priporočila Komisije (EU) 2016/1374 z dne 27. julija 2016 v zvezi z načelom pravne države na Poljskem(7), – ob upoštevanju priporočila Komisije (EU) 2017/146 z dne 21. decembra 2016 v zvezi z načelom pravne države na Poljskem o dopolnitvi Priporočila (EU) 2016/1374(8), – ob upoštevanju priporočila Komisije (EU) 2017/1520 z dne 26. julija 2017 v zvezi z načelom pravne države na Poljskem o dopolnitvi priporočil (EU) 2016/1374 in (EU) 2017/146 (9), – ob upoštevanju priporočila Komisije (EU) 2018/103 z dne 20. decembra 2017 v zvezi z načelom pravne države na Poljskem o dopolnitvi priporočil (EU) 2016/1374, (EU) 2017/146 in (EU) 2017/1520(10), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 1. marca 2018 o sklepu Komisije o uporabi člena 7(1) PEU glede razmer na Poljskem(11), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. novembra 2019 o kriminalizaciji spolne vzgoje na Poljskem(12), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. decembra 2019 o javnem diskriminiranju oseb LGBTI in sovražnem govoru proti njim, vključno z „območji brez LGBTI“(13), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. januarja 2019 o razmerah na področju temeljnih pravic v Evropski uniji v letu 2017(14), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. maja 2018 o pluralnosti in svobodi medijev v Evropski uniji(15), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. januarja 2020 o tekočih zaslišanjih v skladu s členom 7(1) PEU, primer Poljske in Madžarske(16), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. aprila 2020 o usklajenem ukrepanju EU za spoprijemanje s pandemijo COVID-19 in njenimi posledicami(17), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2016 s priporočili Komisiji o uvedbi mehanizma EU za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice(18), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. februarja 2019 o nazadovanju na področju pravic žensk in enakosti spolov v EU(19), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 28. novembra 2019 o pristopu EU k Istanbulski konvenciji in drugih ukrepih za boj proti nasilju na podlagi spola(20), – ob upoštevanju svoje zakonodajne resolucije z dne 4. aprila 2019 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o zaščiti proračuna Unije v primeru splošnih pomanjkljivosti v zvezi z načelom pravne države v državah članicah(21), – ob upoštevanju svoje zakonodajne resolucije z dne 17. aprila 2019 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi programa za pravice in vrednote(22), – ob upoštevanju štirih postopkov za ugotavljanje kršitev, ki jih je začela Komisija proti Poljski v zvezi z reformo poljskega pravosodnega sistema, od katerih sta se prva dva končala s sodbo Sodišča(23), s katero je bila ugotovljena kršitev drugega pododstavka člena 19(1) Pogodbe o Evropski uniji, ki določa načelo učinkovitega pravnega varstva, medtem ko druga dva postopka še vedno tečeta, – ob upoštevanju treh zaslišanj Poljske, ki jih je leta 2018 opravil Svet za splošne zadeve v okviru postopka iz člena 7(1) PEU, – ob upoštevanju poročila o misiji z dne 3. decembra 2018 po obisku Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve v Varšavi od 19. do 21. septembra 2018 ter predstavitev o stanju pravne države na Poljskem, ki sta v navedenem odboru potekali 20. novembra 2018 in 23. aprila 2020, – ob upoštevanju letnih poročil Agencije Evropske unije za temeljne pravice in Evropskega urada za boj proti goljufijam, – ob upoštevanju priporočil Svetovne zdravstvene organizacije iz leta 2018 o spolnem in reproduktivnem zdravju mladostnikov ter njihovih pravicah na tem področju, – ob upoštevanju sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 24. julija 2014, Al Nashiri proti Poljski (pritožba št. 28761/11), – ob upoštevanju členov 89 in 105(5) Poslovnika, – ob upoštevanju mnenja Odbora za pravice žensk in enakost spolov, – ob upoštevanju vmesnega poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A9-0138/2020), A. ker Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin, kot so določene v členu 2 Pogodbe o Evropski uniji in se odražajo v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, zapisane pa so tudi v mednarodnih pogodbah na področju človekovih pravic; B. ker v nasprotju s členom 258 Pogodbe o delovanju Evropske unije področje uporabe člena 7 Pogodbe o Evropski uniji ni omejeno na obveznosti iz Pogodb, kot je navedeno v sporočilu Komisije z dne 15. oktobra 2003, in ker lahko Unija torej oceni, ali obstaja očitno tveganje hude kršitve skupnih vrednot iz člena 2 Pogodbe o Evropski uniji ne le v primeru kršitve na tem omejenem področju, temveč tudi v primeru kršitve na področju, na katerem države članice samostojno delujejo; C. ker vsako očitno tveganje, da bi država članica hudo kršila vrednote iz člena 2 Pogodbe o Evropski uniji, ne zadeva zgolj posamezne države članice, v kateri je tveganje prisotno, temveč negativno vpliva na druge države članice, vzajemno zaupanje med njimi in samo naravo Unije; D. ker so se države članice Evropske unije v skladu s členom 49 Pogodbe o Evropski uniji svobodno in prostovoljno zavezale k skupnim vrednotam iz člena 2 te pogodbe; 1. navaja, da se pomisleki Parlamenta nanašajo na naslednja vprašanja:
2. ponavlja svoje stališče, ki ga je izrazil v več resolucijah o stanju pravne države in demokracije na Poljskem, in sicer da dejstva in trendi, omenjeni v teh resolucijah, sistemsko ogrožajo vrednote iz člena 2 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) ter pomenijo očitno tveganje hude kršitve teh vrednot; 3. izraža globoko zaskrbljenost, ker se kljub trem zaslišanjem Poljske, ki so potekala v Svetu, večkratnim izmenjavam mnenj v Odboru Evropskega parlamenta za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve v navzočnosti poljskih oblasti, skrb vzbujajočim poročilom Organizacije združenih narodov, Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi in Sveta Evrope ter štirim postopkom za ugotavljanje kršitev, ki jih je sprožila Komisija, stanje pravne države na Poljskem ni izboljšalo, temveč se je od začetka uporabe člena 7(1) PEU celo precej poslabšalo; meni, da razprave v Svetu v okviru postopka iz člena 7(1) PEU niso bile niti redne niti strukturirane, da se v teh razpravah niso ustrezno obravnavala bistvena vprašanja, na podlagi katerih je bil sprožen postopek, in da ni bilo ustrezno opredeljeno, kako ukrepi poljske vlade vplivajo na načela iz člena 2 PEU; 4. ugotavlja, da ima obrazloženi predlog Komisije z dne 20. decembra 2017 v skladu s členom 7(1) PEU v zvezi s pravno državo na Poljskem: predlog sklepa Sveta o ugotovitvi očitnega tveganja hujše kršitve načela pravne države v Republiki Poljski(24) omejeno področje uporabe, in sicer stanje pravne države na Poljskem v strogem smislu neodvisnosti sodstva; meni, da je nujno treba razširiti področje uporabe obrazloženega predloga z vključitvijo očitnih tveganj hujših kršitev drugih temeljnih vrednot Unije, zlasti demokracije in spoštovanja človekovih pravic; 5. meni, da tudi zadnji dogodki v okviru tekočih zaslišanj v skladu s členom 7(1) PEU potrjujejo, da je nujno treba uvesti dopolnilen in preventiven mehanizem Unije za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice, ki ga je predlagal v svoji resoluciji z dne 25. oktobra 2016; 6. ponovno izraža stališče o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o zaščiti proračuna Unije v primeru splošnih pomanjkljivosti v zvezi načelom pravne države v državah članicah, vključno s potrebo po varstvu pravic upravičencev, in poziva Svet, naj čim prej začne medinstitucionalna pogajanja; 7. ponavlja svoje stališče v zvezi s proračunskimi sredstvi za novi program za državljane, enakost, pravice in vrednote v naslednjem večletnem finančnem okviru ter poziva Svet in Komisijo, naj zagotovita ustrezno financiranje nacionalnih in lokalnih organizacij civilne družbe, da bi okrepili lokalno podporo demokraciji, pravni državi in temeljnim pravicam v državah članicah, tudi na Poljskem; **** Delovanje zakonodajnega in volilnega sistema na Poljskem Uporaba pooblastil za ustavno revizijo s strani poljskega parlamenta 8. obsoja, da si je poljski parlament s sprejetjem zakona z dne 22. decembra 2015 o spremembi zakona o ustavnem sodišču(25) in zakona z dne 22. julija 2016 o ustavnem sodišču(26) prilastil pooblastila za ustavno revizijo, ki jih kot redno zakonodajno telo pred tem ni imel, kot je ugotovilo ustavno sodišče v sodbah z dne 9. marca(27), 11. avgusta(28) in 7. novembra 2016(29)(30); 9. poleg tega obžaluje, da je poljski parlament v času, ko dejansko ni mogoče zagotoviti neodvisne ustavne presoje zakonov, sprejel več zelo občutljivih zakonodajnih aktov, kot so zakon z dne 30. decembra 2015 o spremembi zakona o javni upravi in nekaterih drugih zakonov(31), zakon z dne 15. januarja 2016 o spremembi zakona o policiji in nekaterih drugih zakonov(32), zakon z dne 28. januarja 2016 o javnem tožilstvu(33) in zakon z dne 28. januarja 2016 o izvedbenih predpisih zakona o javnem tožilstvu(34), zakon z dne 18. marca 2016 o spremembi zakona o varuhu človekovih pravic in nekaterih drugih zakonov(35), zakon z dne 22. junija 2016 o nacionalnem medijskem svetu(36), zakon z dne 10. junija 2016 o protiterorističnih dejavnostih(37) in več drugih zakonov, s katerimi je bil pravosodni sistem bistveno reorganiziran(38); Uporaba hitrih zakonodajnih postopkov 10. obžaluje, da poljski parlament pogosto uporablja hitre zakonodajne postopke za sprejemanje ključne zakonodaje, s katero preoblikuje organizacijo sodstva in njegovo delovanje, ne da bi se temeljito posvetoval z deležniki, vključno s pravosodno skupnostjo(39); Volilna zakonodaja in organizacija volitev 11. je zaskrbljen zaradi ugotovitve organizacije OVSE, da sta bila pristranskost medijev in retorika nestrpnosti med volilno kampanjo za parlamentarne volitve oktobra 2019 zelo zaskrbljujoča(40) ter da so lahko v volilnem boju sicer svobodno sodelovali vsi kandidati, a so višji državni uradniki dogodke, financirane z javnimi sredstvi, izkoriščali za širjenje sporočil volilne kampanje; ugotavlja tudi, da je bila vladajoča stranka v privilegiranem položaju zaradi prevladujočega položaja v javnih medijih(41); obžaluje, da so sovražnost, grožnje medijem, retorika nestrpnosti in primeri zlorabe državnih sredstev zasenčili potek poljskih predsedniških volitev junija in julija 2020(42); 12. je zaskrbljen, ker je za preverjanje veljavnosti volitev ter proučitev volilnih sporov pristojen nov senat za izredni nadzor in javne zadeve pri vrhovnem sodišču (v nadaljnjem besedilu: izredni senat), katerega člani so večinoma posamezniki, ki jih je imenoval novi nacionalni sodni svet, in pri katerem po oceni Sodišča Evropske unije obstaja možnost, da ne izpolnjuje pogojev za neodvisno sodišče; dodaja, da to vzbuja resne pomisleke glede delitve oblasti in delovanja demokracije na Poljskem, saj je zaradi tega sodna presoja volilnih sporov še posebej izpostavljena političnemu vplivu, poleg tega lahko to privede do pravne negotovosti, kar zadeva veljavnost te presoje(43); 13. ugotavlja, da Beneška komisija v kodeksu dobre volilne prakse iz leta 2002(44) zagotavlja jasne smernice za izvajanje splošnih volitev ob splošni nevarnosti, tudi med epidemijami; ugotavlja tudi, da kodeks sicer dopušča možnost izrednih načinov glasovanja, a se lahko morebitne spremembe za njihovo uvedbo štejejo za skladne z dobrimi evropskimi praksami le, če je zagotovljeno načelo svobodnih volitev; meni, da to ne velja za spremembe volilnega okvira za predsedniške volitve, ki naj bi bile 10. maja 2020, saj lahko onemogočijo izvedbo poštnih, tajnih in enakopravnih volitev, pri katerih se povsem spoštuje pravica do zasebnosti(45) in ki so skladne z Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta(46); ugotavlja tudi, da so te spremembe v nasprotju s sodno prakso poljskega ustavnega sodišča, ki se je izoblikovala, ko je bila ustavna presoja še vedno učinkovita, in na podlagi katere volilne zakonodaje ne bi smeli spreminjati šest mesecev pred volitvami; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da so bile predsedniške volitve le štiri dni pred načrtovanim datumom preložene; Neodvisnost sodstva in drugih institucij ter pravice sodnikov na Poljskem Reforma pravosodnega sistema – splošni vidik 14. priznava, da so države članice sicer pristojne za organizacijo svojega pravosodnega sistema, vseeno pa morajo pri izvajanju te pristojnosti izpolnjevati svoje obveznosti v skladu s pravom Unije, kot je večkrat poudarilo Sodišče Evropske unije; ponavlja, da so nacionalni sodniki tudi evropski sodniki, saj uporabljajo pravo Unije, kar pomeni, da je njihova neodvisnost v skupnem interesu Unije, vključno s Sodiščem Evropske unije, ki pri uporabi prava Unije zagotavlja spoštovanje načel pravne države, kot je določeno v členu 19 PEU in členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah; poziva poljske organe, naj podpirajo in ohranjajo neodvisnost poljskih sodišč; Sestava in delovanje ustavnega sodišča 15. opozarja, da sta bili z zakonoma o ustavnem sodišču, sprejetima 22. decembra 2015 in 22. julija 2016, in svežnjem treh zakonov, sprejetih konec leta 2016(47), močno ogroženi neodvisnost in legitimnost ustavnega sodišča ter da je zato ustavno sodišče 9. marca 2016 oziroma 11. avgusta 2016 zakona z dne 22. decembra 2015 in z dne 22. julija 2016 razglasilo za neustavna; opozarja, da sodbi takrat nista bili objavljeni niti ju poljski organi niso izvršili; globoko obžaluje, da na Poljskem po uvedbi omenjenih zakonodajnih sprememb(48) dejansko ni več mogoče zagotoviti ustavnosti poljskih zakonov; poziva Komisijo, naj v zvezi z zakonodajo o ustavnem sodišču, njegovo sedanjo nezakonito sestavo in njegovo aktivno vlogo pri preprečevanju spoštovanja predhodne odločbe Sodišča z dne 19. novembra 2019(49) preuči možnost, da začne postopek za ugotavljanje kršitev; Upokojitev, imenovanje in disciplinska ureditev za sodnike vrhovnega sodišča 16. opozarja, da je bila leta 2017 s spremembo načina imenovanja kandidatov za položaj prvega predsednika vrhovnega sodišča sodnikom vrhovnega sodišča dejansko odvzeta možnost sodelovanja v izbirnem postopku; obsoja, da je z zakonom z dne 20. decembra 2019 o spremembi zakona o organizaciji splošnih sodišč, zakona o vrhovnem sodišču in nekaterih drugih zakonov(50) zakona z dne 22. decembra 2015 sodelovanje sodnikov v postopku izbora prvega predsednika vrhovnega sodišča še bolj omejeno, saj je z njimi uveden položaj vršilca dolžnosti prvega predsednika vrhovnega sodišča, ki ga imenuje predsednik republike, poleg tega pa se je število sodnikov, potrebnih za dosego sklepčnosti v tretjem krogu, zmanjšalo le na 32 od 125 sodnikov, s čimer je bil dejansko opuščen model delitve oblasti med predsednikom republike in pravosodno skupnostjo iz člena 183(3) poljske ustave(51); 17. je zaskrbljen zaradi nepravilnosti, povezanih z imenovanjem vršilca dolžnosti prvega predsednika, in njegovih nadaljnjih ukrepov; je zelo zaskrbljen, ker postopek izvolitve kandidatov za položaj prvega predsednika ni bil v skladu s 183. členom poljske ustave ali poslovnikom vrhovnega sodišča ter so bili v tem postopku kršeni osnovni standardi posvetovanja med člani generalne skupščine sodnikov vrhovnega sodišča; obžaluje, da bi lahko dvomi glede veljavnosti postopka izvolitve v generalni skupščini ter nepristranskosti in neodvisnosti vršilcev dolžnosti predsednika med postopkom ogrozili nadaljnjo delitev oblasti in legitimnost novega prvega predsednika vrhovnega sodišča, ki ga je poljski predsednik imenoval 25. maja 2020, ter posledično postavili pod vprašaj neodvisnost vrhovnega sodišča; poudarja, da je predsednik Poljske podobno kršil zakon, ko je imenoval predsednika ustavnega sodišča; 18. soglaša s pomisleki Komisije, da je dejstvo, da lahko predsednik Republike Poljske (in v nekaterih primerih tudi minister za pravosodje) vpliva na disciplinski postopek proti sodnikom vrhovnega sodišča, tako da imenuje vodjo disciplinskega postopka, ki bo zadevo preiskoval, pri čemer je iz postopka v teku izključen vodja disciplinskega postopka vrhovnega sodišča, problematično, kar zadeva načelo delitve oblasti, in utegne vplivati na neodvisnost sodstva(52); 19. opozarja, da je Sodišče Evropske unije v sodbi z dne 24. junija 2019(53) ugotovilo, da je znižanje upokojitvene starosti sedanjih sodnikov vrhovnega sodišča v nasprotju s pravom Unije ter načelom neodstavljivosti sodnikov in posledično z načelom neodvisnosti sodstva, po tem ko je predhodno s sklepom z dne 17. decembra 2018 ugodilo predlogu Komisije za izdajo začasnih odredb v zvezi s to zadevo(54); ugotavlja, da so poljski organi sprejeli zakon z dne 21. novembra 2018 o spremembi zakona o vrhovnem sodišču(55), da bi ravnali v skladu s sklepom Sodišča Evropske unije, kar je doslej edini primer, ko so zaradi odločitve Sodišča Evropske unije razveljavili spremembe zakonodajnega okvira, ki ureja pravosodni sistem; Sestava in delovanje disciplinskega in izrednega senata vrhovnega sodišča 20. opozarja, da sta bila leta 2018 oblikovana nova senata v okviru vrhovnega sodišča, disciplinski in izredni senat, sestavljena iz novo imenovanih sodnikov, ki jih je izbral novi nacionalni sodni svet, in s posebnima pooblastiloma, in sicer pooblastilo izrednega senata, da z izredno presojo razveljavi končne sodbe nižjih sodišč ali samega vrhovnega sodišča, ter pooblastilo disciplinskega senata, da disciplinira druge sodnike vrhovnega sodišča in drugih splošnih sodišč, s čimer je bilo dejansko vzpostavljeno „vrhovno sodišče znotraj vrhovnega sodišča(56); 21. opozarja, da je Sodišče Evropske unije v sodbi z dne 19. novembra 2019(57), s katero je odgovorilo na predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je v zvezi z disciplinskim senatom vložilo vrhovno sodišče (senat za delovno pravo in pravo socialne varnosti, v nadaljnjem besedilu: delovni senat), razsodilo, da morajo nacionalna sodišča zavrniti uporabo določb nacionalnega prava, s katerimi se pristojnost za odločanje o sporu, v zvezi s katerim se lahko uporablja pravo Unije, pridržuje organu, ki ne izpolnjuje zahtev po neodvisnosti ali nepristranskosti; 22. ugotavlja, da je predložitveno vrhovno sodišče (delovni senat) v sodbi z dne 5. decembra 2019(58) naknadno ugotovilo, da disciplinski senat ne izpolnjuje zahtev, ki jih mora izpolnjevati neodvisno in nepristransko sodišče v smislu poljskega prava in prava Unije, in da je vrhovno sodišče (civilni, kazenski in delovni senat) 23. januarja 2020 sprejelo resolucijo(59), v kateri je ponovilo, da disciplinski senat ni sodišče, saj ni neodvisen, ter da se zato njegove sodbe ne morejo šteti za sodbe, ki jih je izreklo ustrezno imenovano sodišče; z veliko zaskrbljenostjo ugotavlja, da so poljski organi razglasili, da ta sklepa nimata pravnega pomena, kar zadeva nadaljnje delovanje disciplinskega senata in novega nacionalnega sodnega sveta, in da je ustavno sodišče 20. aprila 2020 resolucijo vrhovnega sodišča razglasilo za neustavno(60), kar je povzročilo nevarno sodno dvojnost na Poljskem ter pomeni odkrito kršitev primarnosti prava Unije in zlasti člena 19(1) PEU, kot je razlagalo Sodišče EU, saj preprečuje učinkovitost sodbe Sodišča EU z dne 19. novembra 2019(61) in njeno uporabo s strani poljskih sodišč(62); 23. je seznanjen s sklepom Sodišča Evropske unije z dne 8. aprila 2020(63), s katerim se je od Poljske zahtevalo, naj takoj zadrži uporabo nacionalnih določb o pooblastilih disciplinskega senata, in poljske organe poziva, naj takoj izvršijo sodbo; poziva poljske organe, naj ravnajo povsem v skladu s tem sklepom, Komisijo pa poziva, naj Sodišču predlaga, da naloži plačilo denarne kazni v primeru stalne neskladnosti; poziva Komisijo, naj nujno začne postopek za ugotavljanje kršitev v zvezi z nacionalnimi določbami o pooblastilih izrednega senata, saj so pri njegovi sestavi enake pomanjkljivosti kot pri sestavi disciplinskega senata; Sestava in delovanje novega nacionalnega sodnega sveta 24. opozarja, da so za vzpostavitev sodnega sveta pristojne države članice, vendar je treba v primeru njegove vzpostavitve zagotoviti njegovo neodvisnost v skladu z evropskimi standardi in ustavo držav članic; opozarja, da je pravosodna skupnost na Poljskem po reformi nacionalnega sodnega sveta, tj. organa, ki je v skladu s členom 186(1) poljske ustave odgovoren za varovanje neodvisnosti sodišč in sodnikov, z zakonom z dne 8. decembra 2017 o spremembi zakona o nacionalnem sodnem svetu in nekaterih drugih zakonov(64) izgubila pristojnost za imenovanje zastopnikov v nacionalni sodni svet ter torej nima več vpliva na zaposlovanje sodnikov in njihovo napredovanje; opozarja, da je bilo pred reformo leta 2017 15 od 25 članov nacionalnega sodnega sveta sodnikov, ki so jih izvolili kolegi na sorodnih položajih, medtem ko te sodnike po reformi izvoli poljski sejm; močno obžaluje, da je ta ukrep, skupaj s predčasnim prenehanjem mandatov vseh članov, imenovanih v skladu s starimi pravili, na začetku leta 2018, privedel do daljnosežne politizacije nacionalnega sodnega sveta(65); 25. opozarja, da je vrhovno sodišče v okviru izvajanja meril, ki jih je v sodbi z dne 19. novembra 2019 določilo Sodišče Evropske unije, v sodbi z dne 5. decembra 2019, v sklepih z dne 15. januarja 2020(66) in v resoluciji z dne 23. januarja 2020 ugotovilo, da sta zaradi odločilne vloge, ki jo ima novi nacionalni sodni svet pri izbiri sodnikov novo oblikovanega disciplinskega senata, neodvisnost in nepristranskost tega senata ogroženi(67); je zaskrbljen zaradi pravnega statusa sodnikov, ki jih je imenoval ali povišal nacionalni sodni svet v sedanji sestavi, in zaradi učinka, ki bi ga lahko imela njihova udeležba pri odločanju na veljavnost in zakonitost postopkov; 26. opozarja, da je Evropska mreža sodnih svetov 17. septembra 2018 zamrznila članstvo novemu nacionalnemu sodnemu svetu, ker ni več izpolnjeval zahtev glede neodvisnosti od izvršne in zakonodajne oblasti, in da je aprila 2020 začela postopek za njegovo popolno izključitev(68); 27. poziva Komisijo, naj v zvezi z zakonom z dne 12. maja 2011 o nacionalnem sodnem svetu(69), kakor je bil spremenjen 8. decembra 2017, sproži postopek za ugotavljanje kršitev in Sodišču Evropske unije predlaga, naj z začasnimi odredbami začasno ustavi dejavnosti novega nacionalnega sodnega sveta; Predpisi, ki urejajo organizacijo splošnih sodišč, imenovanje predsednikov sodišč in upokojevanje sodnikov splošnih sodišč 28. obžaluje, da je minister za pravosodje, ki je v poljskem sistemu tudi generalni državni tožilec, dobil pooblastila, da v prehodnem šestmesečnem obdobju po lastni presoji imenuje in razrešuje predsednike nižjih sodišč, ter da je v obdobju 2017–2018 zamenjal več kot sto predsednikov in podpredsednikov sodišč; ugotavlja, da je tudi po koncu tega obdobja za odstavitev predsednikov sodišč še naprej pristojen minister za pravosodje, pri čemer v zvezi s tem pooblastilom ni praktično nobenih učinkovitih preverjanj; poleg tega ugotavlja, da je minister za pravosodje dobil tudi druga „disciplinska“ pooblastila v razmerju do predsednikov sodišč in predsednikov višjih sodišč, ki imajo zdaj obsežna upravna pooblastila v razmerju do predsednikov nižjih sodišč(70); obžaluje to veliko oviro za pravno državo in neodvisnost sodstva na Poljskem(71); 29. obžaluje, da je bila z zakonom z dne 20. decembra 2019 o spremembi zakona o splošnih sodiščih in nekaterih drugih zakonov, ki je začel veljati 14. februarja 2020, spremenjena sestava skupščin sodnikov in da so bila nekatera pooblastila teh organov sodnega samoupravljanja prenesena na kolegije predsednikov sodišč, ki jih je imenoval minister za pravosodje(72); 30. poudarja, da je Sodišče EU v sodbi z dne 5. novembra 2019(73) ugotovilo, da so določbe zakona z dne 12. julija 2017 o spremembi zakona o organizaciji splošnih sodišč in nekaterih drugih zakonov(74), v skladu s katerimi se je znižala upokojitvena starost za sodnike splošnih sodišč, o podaljšanju njihovega aktivnega službovanja pa odloča minister za pravosodje, in uvedla različna upokojitvena starost glede na spol, v nasprotju s pravom Unije; Pravice sodnikov in njihova neodvisnost, vključno z novo disciplinsko ureditvijo za sodnike 31. obsoja nove določbe, s katerimi so bile uvedene dodatne disciplinske kršitve in kazni za sodnike in predsednike sodišč, saj pomenijo resno grožnjo za neodvisnost sodstva(75); obsoja nove določbe, ki prepovedujejo vsakršno politično dejavnost sodnikov, uvajajo obveznost za sodnike, da javno razkrijejo svoje članstvo v združenjih, in bistveno omejujejo posvetovanja organov sodnega samoupravljanja ter z omejevanjem svobode izražanja sodnikov presegajo načela pravne varnosti, nujnosti in sorazmernosti(76); 32. je zelo zaskrbljen zaradi disciplinskih postopkov, ki so bili na Poljskem uvedeni proti sodnikom in tožilcem zaradi njihovih sodnih odločitev pri uporabi prava Unije ali njihovih javnih izjav v bran neodvisnosti in pravne države na Poljskem; zlasti obsoja, da se je z disciplinskimi postopki(77) zagrozilo več kot 10 % sodnikov, ki so podpisali pismo OVSE o pravilnem poteku predsedniških volitev in podprli zatirane sodnike; obsoja umazano kampanjo proti poljskim sodnikom in udeležbo javnih uradnikov v njej; poziva poljske organe, naj ne zlorabljajo disciplinskih postopkov ali kako drugače spodkopavajo avtoritete sodstva; 33. poziva poljske organe, naj umaknejo nove določbe (o disciplinskih kršitvah in drugem), ki sodiščem onemogočajo, da proučujejo vprašanja neodvisnosti in nepristranskosti drugih sodnikov z vidika prava Unije ter Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), s čimer se sodnikom onemogoča opravljanje dolžnosti po pravu Unije in neupoštevanje nacionalnih določb, ki so v nasprotju s pravom Unije(78); 34. pozdravlja, da je Komisija v zvezi z zgoraj navedenimi novimi določbami začela postopek za ugotavljanje kršitev; obžaluje, da od 29. aprila 2020 ni bilo napredka; poziva Komisijo, naj zadevo obravnava prednostno in naj Sodišče Evropske unije, ko mu bo zadevo predložila, zaprosi, da zadevo obravnava po hitrem postopku in odobri začasne odredbe; Položaj generalnega državnega tožilca in organizacija državnega tožilstva 35. obsoja združitev urada ministra za pravosodje z uradom generalnega državnega tožilca, večja pooblastila generalnega državnega tožilca v razmerju do sistema pregona in večja pooblastila ministra za pravosodje v zvezi s sodstvom (zakon z dne 27. julija 2001 o organizaciji splošnih sodišč, kakor je bil spremenjen(79)) in šibek položaj sistema nadzora za ta pooblastila (nacionalni svet državnih tožilcev), kar pomeni preveč pooblastil za eno osebo in neposredne negativne posledice za neodvisnost tožilskega sistema od politike, kot je navedla Beneška komisija(80); 36. poudarja, da je Sodišče Evropske unije v sodbi z dne 5. novembra 2019 ugotovilo, da je znižanje upokojitvene starosti državnih tožilcev na Poljskem v nasprotju s pravom Unije, saj je bila uvedena različna upokojitvena starost glede na spol; Razmere na področju pravne države na Poljskem 37. se strinja s Komisijo, parlamentarno skupščino Sveta Evrope, skupino držav proti korupciji in posebnim poročevalcem Združenih narodov za neodvisnost sodnikov in odvetnikov, da omenjene posamezne spremembe zakonodajnega okvira , ki ureja pravosodni sistem, ob upoštevanju njihovega vzajemnega delovanja in splošnega učinka, pomenijo hudo, trajno in sistemsko kršitev načela pravne države ter zakonodajni in izvršni oblasti omogočajo vmešavanje v celotno strukturo in delovanje pravosodnega sistema na način, ki ni združljiv z načeli delitve oblasti in pravne države, kar precej slabi neodvisnost sodstva na Poljskem(81); obsoja destabilizacijski učinek sprejetih ukrepov in imenovanj od leta 2016 na poljski pravni red; Varstvo temeljnih pravic na Poljskem Poljski komisar za človekove pravice 38. je zaskrbljen zaradi političnih napadov na neodvisnost komisariata za človekove pravice(82); poudarja, da je komisar za človekove pravice v okviru področja svojih pristojnosti javno kritiziral več ukrepov, ki jih je sprejela sedanja vlada; želi spomniti, da je statut komisarja za človekove pravice določen v poljski ustavi in da naj bi se sedanjemu komisarju za človekove pravice konec septembra 2020 iztekel mandat; opozarja, da bi moral v skladu s poljsko ustavo komisarja izvoliti sejm s soglasjem senata; Pravica do poštenega sojenja 39. je zaskrbljen zaradi poročil o domnevnih neupravičenih zamudah v sodnih postopkih, težavah z dostopom do pravne pomoči med prijetjem ter primeri nezadostnega spoštovanja zaupnosti komunikacije med odvetnikom in stranko(83); poziva Komisijo, naj podrobno spremlja položaj odvetnikov na Poljskem; želi opozoriti, da imajo vsi državljani v skladu s členoma 47 in 48 Listine pravico, da jim svetuje, jih zagovarja in zastopa neodvisen odvetnik; 40. je zaskrbljen, ker lahko od začetka veljavnosti zakona z dne 20. decembra 2019, tj. 14. februarja 2020, le izredni senat, katerega neodvisnost in nepristranskost sta že sami po sebi vprašljivi, odloča, ali je sodnik oziroma sodišče neodvisno in nepristransko, s čimer so državljani prikrajšani za pomemben element sodne presoje na vseh preostalih stopnjah(84); poudarja, da pravica do poštenega sojenja v skladu s sodno prakso Sodišča pomeni, da mora vsako sodišče po uradni dolžnosti preveriti, ali izpolnjuje merila neodvisnosti in nepristranskosti(85); Pravica do obveščenosti in svoboda izražanja, vključno s svobodo in pluralnostjo medijev 41. poudarja, da sta svoboda in pluralnost medijev neločljivo povezani z demokracijo in pravno državo ter da sta pravica do obveščanja in pravica do obveščenosti del osnovnih demokratičnih vrednot, na katerih temelji Unija; želi spomniti, da je Parlament v svoji resoluciji z dne 16. januarja 2020 pozval Svet, naj na zaslišanjih v skladu s členom 7(1) PEU obravnava nove dogodke na področju svobode izražanja, vključno s svobodo medijev; 42. opozarja, da je Parlament v resoluciji z dne 14. septembra 2016 izrazil pomisleke glede sprejetega poljskega zakona o medijih ter na novo predlaganih sprememb zakona; ponovno poziva Komisijo, naj oceni, ali je sprejeta zakonodaja združljiva s pravom Unije, zlasti s členom 11 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in zakonodajo Unije o javnih medijih; 43. je zelo zaskrbljen zaradi ukrepov, ki jih v zadnjih letih izvajajo poljski organi v zvezi z javno radiotelevizijo, vključno z njenim preoblikovanjem v provladno radiotelevizijo, s katerimi javnim medijem in njihovim upravnim telesom onemogočajo neodvisno izražanje ali oporekanje ter izvrševanje nadzora nad predvajanimi vsebinami(86); poudarja, da 54. člen poljske ustave zagotavlja svobodo izražanja in prepoveduje cenzuro; 44. je zelo zaskrbljen, ker nekateri politiki čezmerno vlagajo tožbe proti novinarjem zaradi obrekovanja, pa tudi, ker se novinarjem izrekajo denarne kazni in začasna prepoved opravljanja novinarskega poklica; se boji, da bo to slabo vplivalo na ta poklic ter neodvisnost novinarjev in medijev(87); poziva poljske organe, naj novinarjem in njihovim družinam, proti katerim so bili sproženi pravni postopki z namenom utišanja ali ustrahovanja neodvisnih medijev, zagotovijo dostop do ustreznih pravnih sredstev; poziva poljske organe, naj v celoti izvajajo priporočilo Sveta Evrope z dne 13. aprila 2016 o zaščiti novinarstva in varnosti novinarjev in drugih medijskih akterjev(88); obžaluje, da Komisija še ni predlagala zakonodaje zoper strateške tožbe za onemogočanje udeležbe javnosti, ki bi tudi poljske novinarje in medije ščitila pred neutemeljenimi tožbami, namenjenimi nadlegovanju; 45. je zaskrbljen zaradi prijavljenih primerov pridržanja novinarjev, ki so s poročanjem o protestih proti omejitvi gibanja med epidemijo koronavirusne bolezni 2019 opravljali svoje delo(89); Akademska svoboda 46. je zaskrbljen, ker se proti akademikom vlagajo tožbe zaradi obrekovanja in se jim grozi s temi tožbami; poziva poljske organe, naj v skladu z mednarodnimi standardi spoštujejo svobodo govora in akademsko svobodo;(90) 47. poziva poljski parlament, naj razveljavi poglavje 6c zakona z dne 18. decembra 1998 o inštitutu nacionalnega spomina – komisiji za pregon zločinov zoper poljski narod(91), ki ogroža svobodo govora in neodvisne raziskave, saj je v skladu z njim škodovanje ugledu Poljske in njenega naroda, na primer z obtožbami o sodelovanju Poljske ali Poljakov v holokavstu, obravnavano kot civilni prekršek, v zvezi s katerim je mogoče vložiti tožbo pred civilnim sodiščem(92); Svoboda zbiranja 48. ponovno poziva poljsko vlado, naj spoštuje pravico do svobode zbiranja in iz veljavnega zakona z dne 24. julija 2015 o javnih zborovanjih(93), kakor je bil spremenjen 13. decembra 2016(94), črta določbe, s katerimi se daje prednost „cikličnim“ zborovanjem, ki jih odobri vlada(95); poziva poljske organe, naj ne uvajajo kazenskih sankcij proti ljudem, ki se udeležujejo mirnih zborovanj ali protidemonstracij, ter naj umaknejo kazenske obtožbe proti miroljubnim protestnikom; poziva jih tudi, naj ustrezno zaščitijo mirna zborovanja in sodijo tistim, ki nasilno napadajo udeležence mirnih zborovanj; 49. je zaskrbljen zaradi zelo stroge prepovedi javnih zborovanj(96), ki je veljala med pandemijo COVID-19 brez uvedbe stanja naravne nesreče, kot določa 232. člen poljske ustave, in vztraja, da je treba pri omejevanju pravice do združevanja med krizo zaradi pandemije COVID-19 uporabiti načelo sorazmernosti; Svoboda združevanja 50. poziva poljske organe, naj spremenijo zakon z dne 15. septembra 2017 o nacionalnem inštitutu svobode – centru za razvoj civilne družbe(97),(98), da bi ključnim skupinam civilne družbe na lokalni, regionalni in nacionalni ravni zagotovili dostop do javnih sredstev ter pravično, nepristransko in pregledno razdeljevanje javnih sredstev civilni družbi, s čimer bi zagotovili pluralistično zastopanost(99); ponovno poziva, naj z različnimi instrumenti financiranja na ravni Unije, kot so sklop za pravice Unije v okviru novega programa za državljane, enakost, pravice in vrednote ter pilotni projekti Unije; je zelo zaskrbljen, ker se poljski člani Evropskega ekonomsko-socialnega odbora zaradi ukrepov, sprejetih v okviru njihovega mandata, soočajo s političnim pritiskom(100); 51. izraža zaskrbljenost zaradi izjave za javnost ministra za pravosodje in ministra za okolje v zvezi z nekaterimi nevladnimi organizacijami, v kateri sta jih namerno ožigosala kot organizacije, ki delujejo v interesu tujih akterjev; je resno zaskrbljen zaradi načrtovanega osnutka zakona o vzpostavitvi javnega registra o financiranju nevladnih organizacij, ki bi jih obvezoval, da prijavijo vse tuje vire financiranja(101); Zasebnost in varstvo podatkov 52. ponovno poudarja sklepe iz svoje resolucije z dne 14. septembra 2016, da postopkovna jamstva in materialni pogoji za izvajanje tajnega nadzorovanja, določeni v zakonu z dne 10. junija 2016 o protiterorističnih dejavnostih in zakonu z dne 6. aprila 1990 o policiji(102), kakor je bil spremenjen, ne zadostujejo za preprečevanje prekomernega nadzorovanja ali neupravičenega poseganja v zasebnost in varstvo podatkov posameznikov, med drugim voditeljev opozicije in civilne družbe(103); ponovno poziva Komisijo, naj oceni, ali je sprejeta zakonodaja združljiva s pravom Unije, poljske organe pa poziva, naj v celoti spoštujejo zasebnost vseh državljanov; 53. je zelo zaskrbljen, ker je poljsko ministrstvo za digitalne zadeve 22. aprila 2020 operaterju poštnih storitev posredovalo osebne podatke iz univerzalnega elektronskega sistema za registracijo prebivalstva (seznam PESEL), da bi olajšalo organizacijo predsedniških volitev 10. maja 2020 z glasovanjem po pošti, čeprav za to ni imelo pravne podlage, saj je poljski parlament predlog zakona, ki dovoljuje vsesplošno glasovanje po pošti, sprejel šele 7. maja 2020; poleg tega ugotavlja, da se seznam PESEL razlikuje od volilnega imenika, saj vsebuje tudi osebne podatke državljanov drugih držav članic EU, zato se je morda s posredovanjem teh podatkov kršila Uredba (EU) 2016/679; opozarja, da je Evropski odbor za varstvo podatkov poudaril, da lahko javni organi informacije o posameznikih na volilnih seznamih razkrijejo le, če to izrecno dovoljuje nacionalno pravo(104); ugotavlja, da je poljski komisar za človekove pravice pri upravnem sodišču v Varšavi vložil pritožbo zoper poljsko ministrstvo za digitalne zadeve zaradi morebitne kršitve 7. in 15. člena poljske ustave; Celovita spolna vzgoja 54. ponavlja globoko zaskrbljenost, izraženo v resoluciji z dne 14. novembra 2019, ki jo je izrazila tudi komisarka Sveta Evrope za človekove pravice(105), zaradi osnutka zakona o spremembi člena 200b poljskega kazenskega zakonika, ki jo je poljskemu parlamentu predložila iniciativa „Stop pedofiliji“, saj vsebuje izredno nejasne, široke in nesorazmerne določbe, katerih namen je dejansko inkriminirati spolno vzgojo mladoletnikov, njihovo področje uporabe pa lahko zajema vse osebe, na primer starše, učitelje in pedagoge, usposobljene za spolno vzgojo, pri čemer je za poučevanje o spolnosti, zdravju in intimnih odnosih zagrožena zaporna kazen do treh let; 55. poudarja, da je spolna vzgoja, ki je prilagojena starosti in temelji na dokazih, bistvena za to, da bodo mladi sposobni sklepati zdrave, enakopravne, ljubeče in varne odnose brez diskriminacije, prisile in nasilja; meni, da celovita spolna vzgoja prinaša pozitivne rezultate na področju enakosti spolov, vključno s preoblikovanjem škodljivih norm glede spola in odnosa do nasilja na podlagi spola, ter pomaga preprečevati nasilje intimnih partnerjev in spolno prisilo, homofobijo in transfobijo, prekiniti molk v zvezi s spolnim nasiljem in spolnim izkoriščanjem ali zlorabo in mlade spodbuditi, da poiščejo pomoč; poziva poljsko vlado, naj ne sprejme predlaganega osnutka zakona o spremembi člena 200b poljskega kazenskega zakonika, poljske organe pa poziva, naj zagotovijo, da bodo imeli vsi šolarji dostop do znanstveno utemeljene in celovite spolne vzgoje v skladu z mednarodnimi standardi ter da bodo tisti, ki zagotavljajo to vzgojo in informacije, deležni dejanske in objektivne podpore; Spolno in reproduktivno zdravje ter pravice 56. opominja, da je v skladu z Listino o temeljih pravicah, Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice spolno in reproduktivno zdravje žensk sestavni del človekovih pravic, vključno s pravico do življenja in dostojanstva, varovanja pred nečloveškim ali poniževalnim ravnanjem, pravico do zdravstvenega varstva, zasebnosti in izobraževanja ter prepovedjo diskriminacije, kar se odraža tudi v poljski ustavi; želi spomniti, da je Parlament v resoluciji z dne 15. novembra 2017 ostro kritiziral vsak zakonodajni predlog, ki bi prepovedal splav v primeru hude ali smrtne prizadetosti ploda, kar bi na Poljskem v praksi pomenilo drastično omejitev in skoraj prepoved dostopa do oskrbe, povezane s splavom, saj se večina zakonitih splavov opravi prav iz tega razloga(106), pri čemer je poudaril, da je univerzalni dostop do zdravstvenega varstva, tudi do spolnega in reproduktivnega zdravstvenega varstva ter s tem povezanih pravic, temeljna človekova pravica(107); obžaluje predlagane spremembe(108) zakona z dne 5. decembra 1996 o zdravnikih in zobozdravnikih(109), na podlagi katerih zdravniki v primeru, da zavrnejo zdravstveno storitev na področju spolnega in reproduktivnega zdravja, ne bodo več pravno zavezani, da predlagajo drugo ustanovo ali zdravnika; je zaskrbljen zaradi uveljavljanja ugovora vesti, pa tudi ker za ženske, ki jim je zavrnjen dostop do splava, ni zanesljivih mehanizmov za napotitev ali pravočasno pritožbo; poziva poljski parlament, naj ne poskuša več omejevati spolnega in reproduktivnega zdravja in pravic žensk; je prepričan, da je odrekanje storitev na področju spolnega in reproduktivnega zdravja in pravic oblika nasilja nad ženskami in dekleti; poziva poljske organe, naj sprejmejo ukrepe in v celoti izvršijo sodbe, ki jih je v zadevah proti Poljski izreklo Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je večkrat odločilo, da restriktivni zakoni o splavu in neizvajanje pomenijo kršenje pravic žensk(110); 57. opozarja, da so bili prejšnji poskusi nadaljnje omejitve pravice do splava, ki je na Poljskem že tako med najbolj omejenimi v Uniji, v letih 2016 in 2018 ustavljeni zaradi množičnega nasprotovanja poljskih državljanov na pohodih na t. i. črni petek; odločno poziva poljske organe, naj razmislijo o razveljavitvi zakona, ki ženskam in dekletom omejuje dostop do nujne kontracepcijske tabletke; Sovražni govor, javno diskriminiranje, nasilje nad ženskami in nasilje v družini ter nestrpno vedenje do manjšin in drugih ranljivih skupin, vključno z osebami LGBTI 58. poziva poljske organe, naj sprejmejo vse potrebne ukrepe za odločen boj proti rasističnemu sovražnemu govoru in spodbujanju nasilja na spletu ter javno obsodijo rasistični sovražni govor javnih osebnosti, tudi politikov in medijskih uradnikov(111), in se od njega oddaljijo, obravnavajo predsodke in negativna čustva zoper nacionalne in etnične manjšine (vključno z Romi), migrante, begunce in prosilce za azil ter zagotovijo učinkovito izvajanje zakonov tako, da stranke ali organizacije, ki spodbujajo rasno diskriminacijo ali hujskajo k njej, razglasijo za nezakonite(112); poziva poljske organe, naj upoštevajo priporočila odbora OZN o odpravi rasne diskriminacije iz leta 2019(113); 59. je zelo zaskrbljen zaradi nedavne odločitve(114) poljskega ministra za pravosodje, da uradno sproži postopek odstopa Poljske od Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (Istanbulska konvencija); spodbuja poljske organe k dejanskemu izvajanju te konvencije v praksi, vključno z zagotavljanjem uporabe veljavne zakonodaje po vsej državi ter zadostnega števila kakovostnih zavetišč za ženske, ki so žrtve nasilja, in njihove otroke; se boji, da bi ta korak lahko pomenil resno nazadovanje na področju enakosti spolov in pravic žensk; 60. ugotavlja, da rezultati ankete o osebah LGBTI, ki jo je izvedla Agencija Evropske unije za temeljne pravice, kažejo na porast tako nestrpnosti do oseb LGBTI ali oseb, za katere se meni, da so osebe LGBTI, kot nasilja nad njimi ter popolno nezaupanje poljskih anketirancev LGBTI v boj vlade proti predsodkom in nestrpnosti, saj vanj verjame le 4 % anketiranih, kar je najnižji odstotek v Uniji, najvišji odstotek anketirancev pa se zaradi strahu, da bi jih napadli, nadlegovali ali jim grozili, izogiba nekaterim krajem (79 %); 61. tudi zaradi predsedniške kampanje 2020 ponavlja stališče iz svoje resolucije z dne 18. decembra 2019, da odločno obsoja vsakršno diskriminacijo oseb LGBTI in kršitev njihovih temeljnih pravic s strani javnih organov, vključno s sovražnim govorom javnih organov in izvoljenih funkcionarjev, prepovedjo parad ponosa ter programov in kampanj ozaveščanja in neustrezno zaščito pred napadi nanje, razglasitvijo območij brez tako imenovane ideologije LGBT na Poljskem in sprejetjem regionalne listine o družinskih pravicah, s katero se diskriminirajo predvsem starši samohranilci in družine LGBTI; ugotavlja, da se od sprejetja te resolucije položaj oseb LGBTI na Poljskem ni niti malo izboljšal in da sta njihovo duševno zdravje in fizična varnost še posebej ogroženi; želi spomniti, da poleg Komisije in mednarodnih organizacij ta dejanja obsoja tudi poljski komisar za človekove pravice, ki je pri upravnih sodiščih vložil devet pritožb, v katerih je navajal, da se z razglasitvijo območij brez LGBTI krši pravo EU; opozarja, da se pri porabi kohezijskih sredstev ne sme diskriminirati na podlagi spolne usmerjenosti in da morajo občine, ki delujejo kot delodajalci, ravnati v skladu z Direktivo Sveta 2000/78/ES(115), ki prepoveduje diskriminacijo in nadlegovanje na podlagi spolne usmerjenosti pri zaposlovanju(116); glede na zgoraj omenjeno izraža resno zaskrbljenost zaradi dejstva, da je minister za pravosodje dodelil finančno podporo občinam, ki so bile izključene iz evropskega programa pobratenja mest zaradi sprejetja izjav o „območju brez LGBTI“; nadalje je globoko zaskrbljen, da bo ta finančna podpora prišla iz sklada ministrstva za pravosodje, ki je bil ustanovljen za podporo žrtvam kaznivih dejanj; poziva Komisijo, naj še naprej zavrača prošnje za financiranje s strani organov, ki so sprejeli te sklepe; poziva poljske organe, naj izvajajo ustrezno sodno prakso Sodišča Evropske unije in Evropskega sodišča za človekove pravice in naj na podlagi tega obravnavajo položaj istospolnih partnerjev in staršev, da bodo v pravnem in dejanskem smislu uživali pravico do nediskriminacije(117); obsoja tožbe zoper aktiviste civilne družbe, ki so objavili t. i. atlas sovraštva, v katerem so dokumentirani primeri homofobije na Poljskem odločno poziva poljsko vlado, naj zagotovi pravno zaščito oseb LGBTI pred vsemi oblikami kaznivih dejanj iz sovraštva in sovražnega govora; 62. zelo obžaluje množično aretacijo 48 aktivistov LGBTI 7. avgusta 2020 (poimenovano „poljski Stonewall“), ki je zaskrbljujoč znak za raven svobode govora in zbiranja na Poljskem; obžaluje način ravnanja s priporniki, kot je poročal nacionalni preventivni mehanizem za preprečevanje mučenja(118); poziva vse evropske institucije, naj nemudoma obsodijo policijsko nasilje nad osebami LGBTI na Poljskem; 63. močno obžaluje, da poljska škofovska konferenca v uradnem stališču(119) poziva k „reparativni terapiji“ oseb LGBTI; ponavlja stališče Parlamenta(120), ki spodbuja države članice, naj takšne prakse opredelijo kot kaznivo dejanje, in opozarja na poročilo neodvisnega strokovnjaka OZN za zaščito pred nasiljem in diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti in spolne identitete iz maja 2020, v katerem poziva države članice, naj sprejmejo prepoved prakse „reparativnih terapij“(121) **** 64. ugotavlja, da je dejstvo, da sodstvo na Poljskem ni neodvisno, že načelo vzajemno zaupanje med Poljsko in drugimi državami članicami, zlasti na področju pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, saj nacionalna sodišča zaradi velikih dvomov glede neodvisnosti poljskega pravosodja niso želela predati poljskih osumljencev v skladu s postopkom v okviru evropskega naloga za prijetje ali pa so imela pri tem zadržke; meni, da razpad pravne države na Poljskem zelo resno ogroža enotnost pravnega reda Unije; poudarja, da se lahko vzajemno zaupanje med državami članicami obnovi šele, ko bo zagotovljeno spoštovanje vrednot iz člena 2 PEU; 65. poziva poljsko vlado, naj spoštuje vse določbe o načelu pravne države in temeljnih pravicah, kot jih določajo Pogodbi, Listina o temeljnih pravicah, Evropska konvencija o človekovih pravicah in mednarodni standardi o človekovih pravicah, ter naj s Komisijo vzpostavi iskren dialog; poudarja, da mora torej ta dialog voditi nepristransko, na podlagi dokazov in v duhu sodelovanja; poziva jo tudi, naj sodeluje s Komisijo v skladu z načelom iskrenega sodelovanja, kot je zapisano v PEU, ter naj hitro in v celoti izvrši sodbe Sodišča Evropske unije in spoštuje primarnost prava Unije; poziva poljsko vlado, naj pri organizaciji pravosodnega sistema v celoti upošteva priporočila Beneške komisije, tudi pri izvajanju nadaljnjih reform vrhovnega sodišča; 66. poziva Svet in Komisijo, naj načela pravne države ne razlagata ozko ter naj karseda izkoristita postopek iz člena 7(1) PEU in obravnavata posledice delovanja poljske vlade za vsa načela iz člena 2 PEU, vključno z demokracijo in temeljnimi pravicami, kot je poudarjeno v tem poročilu; 67. poziva Svet, naj čim prej nadaljuje formalna zaslišanja – zadnje je potekalo decembra 2018 – ter naj v teh zaslišanjih upošteva ves najnovejši in najpomembnejši negativen razvoj dogodkov na področju pravne države, demokracije in temeljnih pravic; poziva Svet, naj končno ukrepa v skladu s postopkom iz člena 7(1) PEU in glede na prepričljive dokaze, kot so navedeni v tej resoluciji ter številnih poročilih mednarodnih in evropskih organizacij, sodni praksi Sodišča Evropske unije in Evropskega sodišča za človekove pravice ter poročilih organizacij civilne družbe, ugotovi, da v Republiki Poljski obstaja očitno tveganje hujše kršitve vrednot iz člena 2 PEU; toplo priporoča Svetu, naj kot nadaljnji korak po zaslišanjih obravnava priporočila Poljski, kot je določeno v členu 7(1) PEU, in naj navede roke za izvedbo teh priporočil; poleg tega poziva Svet, naj poskuša pravočasno oceniti izvajanje teh priporočil; poziva Svet, naj redno obvešča Parlament in tesno sodeluje z njim ter naj deluje pregledno, da bodo lahko vse evropske institucije in organi ter organizacije civilne družbe smiselno sodelovale v teh zadevah in jih nadzirale; 68. poziva Komisijo, naj pri obravnavi očitnega tveganja, da bi Poljska lahko huje kršila vrednote, na katerih temelji Unija, izkoristi vse instrumente, ki so ji na voljo, zlasti hitri postopek za ugotavljanje kršitev in predlog Sodišču Evropske unije za sprejetje začasnih ukrepov, pa tudi proračunska orodja; poziva Komisijo, naj o tem redno obvešča Parlament in sodeluje z njim; o 69. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, predsedniku, vladi in parlamentu Republike Poljske, vladam in parlamentom držav članic, Svetu Evrope ter Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi.
| |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| Strateški pristop k farmacevtskim izdelkom v okolju |
| |||||||||||||||||||||||||||||||
Evropski parlament, – ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) ter zlasti členov 11, 168 in 191(2) Pogodbe, – ob upoštevanju Uredbe (EU) 2019/6 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o zdravilih za uporabo v veterinarski medicini(1), – ob upoštevanju Uredbe (EU) 2019/4 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o proizvodnji, dajanju v promet in uporabi medicirane krme(2), – ob upoštevanju Direktive 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju(3), – ob upoštevanju Direktive 2013/39/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. avgusta 2013 v zvezi s prednostnimi snovmi na področju vodne politike(4), – ob upoštevanju Direktive 2001/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. novembra 2001 o zakoniku Skupnosti o zdravilih za uporabo v humani medicini(5), – ob upoštevanju Direktive 2000/60/ES z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike(6), – ob upoštevanju Direktive 2008/56/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju politike morskega okolja (okvirna direktiva o morski strategiji)(7), – ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH) ter o ustanovitvi Evropske agencije za kemikalije in o spremembi Direktive 1999/45/ES ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 793/93 in Uredbe Komisije (ES) št. 1488/94 ter Direktive Sveta 76/769/EGS in direktiv Komisije 91/155/EGS, 93/67/EGS, 93/105/ES in 2000/21/ES (v nadaljnjem besedilu: uredba REACH)(8), – ob upoštevanju Sklepa št. 1386/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. novembra 2013 o splošnem okoljskem akcijskem programu Unije do leta 2020 „Dobro živeti ob upoštevanju omejitev našega planeta“ („7. okoljski akcijski program“)(9), – ob upoštevanju predloga Komisije za direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi (prenovitev) (COM(2017)0753), – ob upoštevanju predloga uredbe o minimalnih zahtevah za ponovno uporabo vode, ki ga je podala Komisija (COM(2018)0337), – ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 25. junija 2019 o naslednjih korakih pri prizadevanju za to, da EU postane regija najboljše prakse pri boju proti protimikrobni odpornosti, – ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 26. junija 2019 z naslovom Snovanje strategije Unije za trajnostno politiko na področju kemikalij, – ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. marca 2019 z naslovom Strateški pristop Evropske unije k farmacevtskim izdelkom v okolju (COM(2019)0128), – ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 7. novembra 2018 z naslovom Za celovit okvir Evropske unije o endokrinih motilcih (COM(2018)0734), – ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 29. junija 2017 z naslovom Evropski akcijski načrt „eno zdravje“ zoper odpornost proti antimikrobikom (COM(2017)0339), – ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 15. novembra 2011 o akcijskem načrtu proti naraščajoči nevarnosti protimikrobne odpornosti (COM(2011)0748), – ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. decembra 2008 z naslovom Varna, inovativna in dostopna zdravila: nova vizija za farmacevtski sektor (COM(2008)0666), – ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. decembra 2019 o evropskem zelenem dogovoru (COM(2019)0640), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2018 o evropskem akcijskem načrtu „eno zdravje“ zoper odpornost proti antimikrobikom(10), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. januarja 2020 o evropskem zelenem dogovoru(11), – ob upoštevanju programov več držav članic za zmanjšanje farmacevtskih ostankov v vodi, – ob upoštevanju skupnega znanstvenega mnenja Evropske agencije za zdravila (EMA) in Evropske agencije za varnost hrane (EFSA) z dne 1. decembra 2016 o ukrepih za zmanjšanje potrebe po uporabi protimikrobnih sredstev pri vzreji živali v Evropski uniji in posledičnih vplivih na varnost hrane (mnenje RONAFA), – ob upoštevanju zaporednih letnih poročil v okviru evropskega nadzora rabe protimikrobnih sredstev v veterini (ESVAC) (od leta 2011), – ob upoštevanju publikacije Komisije v okviru politike Znanost za okolje iz maja 2015 (št. 11) o trajnostni akvakulturi, – ob upoštevanju dokumenta Komisije za razpravo z dne 31. januarja 2019 z naslovom „Za novo kulturo mobilnosti v mestih“ (COM(2019)0022), – ob upoštevanju študije Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) s 13. novembra 2019 z naslovom Pharmaceutical Residues in Freshwater - Hazards and Policy Responses (Farmacevtski ostanki v sladki vodi – nevarnosti in politični odzivi), – ob upoštevanju politične izjave z zasedanja generalne skupščine OZN na visoki ravni z dne 22. septembra 2016 o odpornosti proti antimikrobikom, – ob upoštevanju projekta OZN na področju sodelovanja v zvezi s parametri pitne vode, – ob upoštevanju poročila Svetovne banke iz marca 2017 z naslovom Drug-Resistant Infections: A Threat to Our Economic Future (Okužbe, odporne proti zdravilom: grožnja naši gospodarski prihodnosti), – ob upoštevanju poročila Komisije iz julija 2018 o možnostih za strateški pristop k farmacevtskim izdelkom v okolju, – ob upoštevanju poročila Izvajalske agencije za zdravje in potrošnike z dne 12. decembra 2013 o okoljskih tveganjih zdravil, – ob upoštevanju vprašanj za Svet in Komisijo o strateškem pristopu k farmacevtskim izdelkom v okolju (O-000040/2020 – B9-0015/2020 in O-000041/2020 – B9-0016/2020), – ob upoštevanju člena 136(5) in člena 132(2) Poslovnika, – ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane, A. ker so farmacevtski izdelki bistveni za zagotavljanje visoke ravni zdravja ljudi in živali; ker je trenutno na evropskem trgu več kot 3000 aktivnih farmacevtskih sestavin; B. ker se je v zadnjih 20 letih zaradi splošne uporabe farmacevtskih izdelkov v humani in veterinarski medicini, vključno s protimikrobnimi sredstvi, povečala njihova koncentracija v okolju, na primer v prsti, usedlinah in vodnih telesih; ker se bo njihova koncentracija v okolju zaradi naraščanja in staranja prebivalstva verjetno še povečala, ker bodo podnebne spremembe poleg tega vplivale na količino in kakovost vodnih virov, saj bodo v času suše koncentracije višje, kar bo posredno vplivalo tudi na čiščenje vode; ker je treba obsežno zbirati podatke, da bi lahko obseg te težave izmerili povsod po svetu; ker ti izdelki v okolje najpogosteje pridejo prek uporabe in odlaganja; C. ker farmacevtski izdelki v okolje pridejo z odplakami iz komunalnih čistilnih naprav, raztresanjem gnoja in akvakulturo, odplakami iz proizvodnih obratov, raztresanjem blata iz čistilnih naprav, rejo pašne živine, zdravljenjem hišnih živali ter zaradi neprimernih odlagališč neporabljenih farmacevtskih izdelkov in kontaminiranih odpadkov; D. ker so prekomerna in neustrezna uporaba antibiotikov, zlasti v živinoreji, ter splošneje slabe prakse v humani in veterinarski medicini postopoma privedle do tega, da je začela protimikrobna odpornost na veliko ogrožati zdravje ljudi in živali; E. ker je Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) v svojem najnovejšem poročilu o farmacevtskih ostankih v sladki vodi ugotovila, da sedanji pristopi politike za ravnanje s temi ostanki niso ustrezni za varovanje vodnih in sladkovodnih ekosistemov, ki jih potrebujemo za zdravo življenje; F. ker kemijska in/ali presnovna stabilnost nekaterih farmacevtskih izdelkov pomeni, da se do 90 % njihovih aktivnih snovi po uporabi izloči v okolje v izvirni obliki; G. ker pred letom 2006 v postopku odobritve farmacevtskih izdelkov za uporabo v humani medicini pred njihovim dajanjem v promet ni bilo treba opraviti ocene njihovega tveganja za okolje in zato za nekatere izdelke še vedno nimamo ustrezne ocene tveganja; H. ker se ocena tveganja za okolje upošteva pri oceni tveganja in koristi zdravil v veterinarski medicini, kar pa ne velja za zdravila v humani medicini; I. ker celo Komisija v svojem sporočilu z dne 11. marca 2019 priznava, da obstajajo vrzeli pri védenju o koncentracijah nekaterih farmacevtskih izdelkov v okolju in o tem, kolikšno tveganje je s tem povezano; J. ker imamo dovolj dokazov, da bi bilo treba ukrepati in zmanjšati vpliv farmacevtskih izdelkov na okolje, ki utegne predstavljati tveganje, zlasti da bi zaščitili vodne vire, ki se uporabljajo za odvzem pitne vode; K. ker številne mednarodne organizacije, tretje države, evropske institucije, industrijska združenja in nevladne organizacije priznavajo, da je vpliv farmacevtskih izdelkov na okolje problematičen; ker so nekatere države članice EU, kot so Nizozemska, Nemčija in Švedska, zaradi vse večje prisotnosti farmacevtskih izdelkov v okolju že začele ukrepati; L. ker se je Komisija leta 2008 zavezala, da bo predlagala ukrepe za zmanjšanje morebitnih škodljivih učinkov farmacevtskih izdelkov na okolje(12); M. ker je morala Komisija v skladu s členom 8c Direktive 2013/39/EU do 13. septembra 2015 oblikovati strateški pristop k onesnaževanju vode s farmacevtskimi izdelki, do 14. septembra 2017 pa predlagati ukrepe; N. ker je Svet v svojih sklepih iz junija 2019 Komisijo pozval, naj oceni in opredeli najučinkovitejše ukrepe, tudi zakonodajne, s katerimi bi omilili učinke farmacevtskih izdelkov v okolju, preprečili odpornost proti antimikrobikom ter okrepili povezavo z zdravstvenim sektorjem na tem področju; ker je Svet priznal, da so potrebne nadaljnje raziskave, da bi bolje razumeli sedanji obseg vpliva farmacevtskih izdelkov in njihovih ostankov na zdravje ljudi in okolje; O. ker je zveza podjetij za boj zoper protimikrobno odpornost (AMR Industry Alliance) oblikovala načela skupnega okvira za izdelovanje antibiotikov in določila cilje za koncentracijo antibiotikov, izpuščenih v okolje, da bi zaščitili ekološke vire in zmanjšali potencialno tveganje razvoja antimikrobne odpornosti v okolju; P. ker imajo pomembno vlogo pri zmanjševanju vpliva farmacevtskih izdelkov v okolju vsi deležniki, torej strokovnjaki za zdravje ljudi in živali, pacienti, industrija, obrati za ravnanje z odpadki in čiščenje vode ter tudi drugi; Q. ker OECD zagovarja štiri proaktivne strategije, ki se osredotočajo na preventivne možnosti v zgodnji fazi življenjskega cikla farmacevtskih izdelkov, da bi s temi izdelki v okolju ravnali stroškovno učinkovito ter da bi zagotovili čim bolj dolgoročne in obsežne koristi za okolje; R. ker je več deležnikov v okviru pobude #MedsDisposal začelo kampanjo za ozaveščanje, kako v Evropi ustrezno odlagamo neporabljena zdravila ali zdravila s pretečenim rokom uporabnosti; S. ker je treba pri vsakem ukrepu v zvezi z vplivom zdravil na okolje kot prevladujoče načelo upoštevati pravico pacientov, da hitro pridejo do zdravila, ki po najnovejših merilih za oceno tveganja in koristi velja za varno in učinkovito; Splošni vidiki 1. pozdravlja, da je Komisija končno sprejela svoje sporočilo z dne 11. marca 2019; obžaluje, da je tako pozno predstavila strateški pristop in predlagane ukrepe; 2. se strinja s štirimi glavnimi cilji strateškega pristopa, ki jih je predstavila Komisija; 3. z zaskrbljenostjo pa ugotavlja, da gre pri ukrepih iz sporočila za „mehke“ ukrepe; meni, da je treba za ublažitev negativnega vpliva farmacevtskih izdelkov v okolju sprejeti učinkovite ukrepe; 4. opozarja, da morajo vse prihodnje pobude na področju vpliva farmacevtskih izdelkov na okolje temeljiti na znanosti in biti ciljno usmerjene, poleg tega morajo biti tehnološko nevtralne, pri čemer je treba zagotoviti, da bosta varnost in učinkovitost še vedno ključna prednostna elementa pri dostopu pacientov do zdravljenja s farmacevtskimi izdelki; 5. meni, da se je treba onesnaženosti s farmacevtskimi izdelki lotiti celostno in upoštevati celotni življenjski cikel zdravil ter vključiti vse ustrezne deležnike; poudarja, da je za zagotovitev učinkovitosti regulativnih ukrepov bistveno, da se ti sprejmejo v skladu s previdnostnim načelom in načelom, da je treba okoljsko škodo prednostno odpravljati pri viru; poudarja, da bi bilo treba načelo „onesnaževalec plača“ v prvi vrsti uporabljati za proizvodne postopke, pa tudi za to, da bi spodbudili boljšo prakso predpisovanja zdravil in odgovorno ravnanje potrošnikov; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da farmacevtska sredstva prispevajo k protimikrobni odpornosti, kadar se z odplakami gnoja ali onesnaženo vodo ali pa zaradi neustreznega odstranjevanja sproščajo v okolje; poziva Komisijo, naj razmisli o uporabi načela razširjene odgovornosti proizvajalca, da bi zmanjšali škodljiv vpliv farmacevtskih izdelkov na okolje; 6. meni, da je treba v sodelovanju z državami članicami organizirati kampanje za obveščanje in izobraževanje javnosti o nevarnostih prekomerne uporabe zdravil brez recepta; opozarja, da se v veletrgovinah in na internetu prodaja vse več zdravil brez zdravniškega priporočila, ter na nevarnost, da se v medijih oglašujejo tovrstna prodajna mesta zunaj lekarn ali drugih struktur, pooblaščenih za prodajo zdravil; 7. poudarja, da odlaganje farmacevtskih izdelkov v okolje škoduje ekosistemom in prostoživečim vrstam, obenem pa lahko prav zaradi tega ti izdelki postanejo manj učinkoviti, zlasti v primeru antibiotikov, saj lahko pride do pojava odpornosti na antibiotike; 8. želi spomniti, da farmacevtski izdelki različno vplivajo na vodne in morske ekosisteme, pa tudi na prostoživeče vrste, tako da med drugim povzročajo spremembo vedenja, zmanjšano plodnost, spremembo velikosti ali nastajanje spolnih in reproduktivnih nepravilnosti; zato poziva Komisijo, naj vključi konkretne ukrepe in pri tem upošteva kumulativne učinke onesnaženja vodnih živali s farmacevtskimi izdelki; 9. opozarja, da so študije pokazale, da so farmacevtski izdelki in ostanki zlasti prisotni v vodnih telesih in da jih konvencionalne čistilne naprave ne morejo povsem odstraniti, saj zaenkrat ne morejo učinkovito filtrirati vseh farmacevtskih izdelkov; poudarja, da onesnaženje sladke vode in porečij vodi v onesnaženje oceanov; 10. ugotavlja, da je njihova koncentracija na splošno nizka, zato je tveganje za zdravje ljudi bolj povezano s kumulativnimi učinki dolgotrajne izpostavljenosti nizkim odmerkom kot pa z akutnimi ali takojšnjimi zdravstvenimi posledicami; je še posebej zaskrbljen, ker nekateri farmacevtski izdelki, ki se znajdejo v okolju, povzročajo endokrine motnje; 11. poudarja, da je treba raven farmacevtskih ostankov urejati na podlagi zakonodaje o vodi; 12. poziva, naj se posebna pozornost nameni žariščnim točkam odlaganja, kot so farmacevtski proizvodni obrati, bolnišnice in naprave za čiščenje odpadne vode; 13. poziva Komisijo, naj učinek farmacevtskih izdelkov oceni tudi v okviru akcijskega načrta za popolno odpravo onesnaževanja zraka, vode in tal, ki ga je Komisija napovedala za leto 2021; 14. poziva Komisijo, naj spodbuja izmenjavo obstoječe dobre prakse med državami članicami in deležniki, da bi se zmanjšal vpliv proizvodnje, uporabe in odlaganja farmacevtskih izdelkov na okolje; 15. meni, da bi bilo treba obstoječe in samoregulirane pobude preučiti in po potrebi uporabiti za prihodnje pobude EU o farmacevtskih izdelkih v okolju; Ozaveščanje in spodbujanje preventivnih ukrepov in preudarne rabe farmacevtskih izdelkov 16. poziva države članice, naj si izmenjajo dobro prakso glede preventivne uporabe antibiotikov ter v celoti izvajajo in po potrebi okrepijo Akcijski načrt „eno zdravje“ zoper odpornost proti antimikrobikom; potrjuje svoje stališče iz resolucije z dne 13. septembra 2018 o evropskem akcijskem načrtu „eno zdravje“ zoper odpornost proti antimikrobikom; 17. poziva države članice in Komisijo, naj spodbujajo usposabljanje zdravstvenih delavcev, vključno z veterinarji, zdravniki in farmacevti, ter kampanje ozaveščanja pacientov o preudarni rabi farmacevtskih izdelkov, kot so antimikrobiki, antidepresivi ali kontrastne tekočine; poziva akterje v farmacevtski dobavni verigi, naj pripomorejo k temu, da bodo pacienti in živinorejci dobili dovolj informacij o tem, kako lahko nepravilno odlaganje zdravil negativno vpliva na okolje; poziva, naj se embalaža označi z ustreznim piktogramom, da se potrošnike seznani, kako ustrezno odlagati neporabljena zdravila; 18. poudarja, da je treba zdravstvene delavce stalno seznanjati z novostmi v raziskavah in z dobro prakso pri preprečevanju širjenja odpornosti proti antimikrobikom; 19. poziva države članice, naj vprašanje farmacevtskih izdelkov v okolju vključijo v čezmejno sodelovanje na področju povodij in naj usklajujejo ukrepe, ki se jim zdijo koristni; 20. poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo cepljenje kot ukrep za preprečevanje bolezni, da bi zmanjšali potrebo po farmacevtskih izdelkih; Podpiranje razvoja farmacevtskih izdelkov, ki so sami po sebi manj škodljivi za okolje, in spodbujanje okolju prijaznejše proizvodnje 21. poudarja pomen hitrejših, ambicioznejših in usmerjenih ukrepov za zmanjšanje okoljskih tveganj farmacevtskih izdelkov, hkrati pa je treba priznati, da so potrebne nadaljnje raziskave za boljše razumevanje, v kakšni meri trenutno farmacevtski izdelki vplivajo na zdravje ljudi in okolje, zaradi tega pa se cene farmacevtskih izdelkov ne bi smele dvigniti; 22. ugotavlja, da bodo zdravstveni delavci lahko ustrezno predpisovali antibiotike le pod pogojem, da se v zdravstvu reši problem prekomerne obremenjenosti zdravnikov; ugotavlja tudi, da bi zdravstvenim delavcem lahko dodatno pomagali z jasnimi smernicami za predpisovanje, ki bi temeljile na dejstvih in bi dajale jasna navodila za različne klinične indikacije; 23. poziva države članice in Komisijo, naj podprejo raziskave, razvoj in inovacije na področju farmacevtskih izdelkov, ki bodo enako učinkoviti za paciente in manj škodljivi za okolje, glede na to, da „okolju prijaznejši farmacevtski izdelki“ niso strupeni za okolje, se ne kopičijo v organizmih, se lažje razgradijo v neškodljive snovi v čistilnih napravah in v okolju, pri tem pa naj upoštevajo, da bi večja biorazgradljivost lahko zmanjšala njihovo učinkovitost; 24. poziva države članice in vse deležnike, naj uporabijo programe EU za naložbe v tehnologijo za večjo učinkovitost pri odstranjevanju farmacevtskih izdelkov in genov za protimikrobno odpornost, hkrati pa naj zagotovijo, da bodo farmacevtski izdelki enako učinkovito ustrezali potrebam pacientov; 25. meni, da bi bilo treba vplive farmacevtskih izdelkov na okolje vključiti v oceno tveganj in koristi zdravil v humani medicini, kot to že velja za zdravila v veterinarski medicini, pod pogojem, da ne pride do odložitve ali zavrnitve dovoljenja za promet zgolj na podlagi škodljivega vpliva na okolje; 26. meni, da bi morala presoja vpliva farmacevtskih izdelkov na okolje vključevati njihove produkte razgradnje in metabolite; 27. poziva Komisijo, naj po potrebi upošteva sedanja prizadevanja deležnikov, da bi razvili prihodnje pobude za zmanjšanje okoljskih tveganj, in naj spodbuja okoljsko odgovorne prakse ter ustrezno uporabo in vračanje farmacevtskih izdelkov; 28. poziva, naj se podatki spremljanja na podlagi okvirne direktive o vodah uporabijo za vrednotenje po dajanju v promet; 29. poziva Komisijo, naj zagotovi, da se bo odlaganje farmacevtskih izdelkov v vodo obravnavalo kot morebitno ključno okoljsko vprašanje pri pregledu referenčnih dokumentov o najboljših razpoložljivih tehnikah v okviru direktive o industrijskih izpustih za zadevne sektorje; 30. poudarja, kako pomembno vlogo imajo politike javnih naročil pri spodbujanju okolju prijaznejših farmacevtskih izdelkov; poziva Komisijo, naj pripravi jasne smernice v zvezi s tem; 31. poziva Komisijo, naj sprejme vse potrebne ukrepe, da zagotovi, da bo proizvodnja uvoženih zdravil izpolnjevala enako visoke okoljske standarde, kot so tisti, ki se uporabljajo za zdravila, proizvedena v Uniji; 32. poziva Evropsko agencijo za zdravila (EMA), naj spodbuja skupne inšpekcijske preglede izpustov v čezmorskih farmacevtskih tovarnah, ki oskrbujejo EU; Izboljšanje ocene tveganja za okolje in njen pregled 33. meni, da je potreben jasen časovni načrt za dokončanje ocen tveganj za okolje, če te še niso na voljo; 34. poziva države članice in Evropsko agencijo za zdravila, naj zagotovijo, da bodo vložniki do roka za odobritev dajanja zdravila za uporabo v humani medicini v promet predložili zaključeno oceno, da se lahko uvedejo in objavijo ustrezni ukrepi za obvladovanje tveganja; 35. meni, da bi morale farmacevtske družbe predložiti skupno oceno tveganja za posamezno aktivno snov, da bodo podatki dosledni, da se delo ne bo podvajalo in da bo manj testiranja na živalih; 36. poudarja, da je treba v celoti izvajati uredbi o zdravilih za uporabo v veterinarski medicini in o medicirani krmi, da se zmanjša uporaba antibiotikov, kar pomeni, da je treba tudi oceniti, ali bi lahko do 28. januarja 2022 na ravni EU vzpostavili sistem pregleda na podlagi aktivnih snovi, ali preučiti morebitne druge možnosti za oceno tveganja za okolje; 37. poziva Komisijo, naj podpre raziskave o oceni učinkov zmesi, kronične izpostavljenosti nizkim odmerkom in razvoja odpornosti proti antimikrobikom, zlasti pri ranljivih skupinah; Zmanjšanje količine zavrženih farmacevtskih izdelkov in izboljšanje ravnanja z odpadki 38. poudarja, da morajo ukrepi temeljiti na znanstvenih dokazih, in poziva vse ustrezne deležnike, naj zagotovijo, da zaradi sprejetih ukrepov ne bo ogrožen dostop do varnega in učinkovitega zdravljenja s farmacevtskimi izdelki za ljudi in živali; v zvezi s tem podpira namero Komisije o zmanjšanju količine odpadkov, tako da bi se lahko zdravila izdajala v taki količini, ki bi bolje ustrezala potrebam, kar vključuje optimizacijo velikosti embalaže, a bi bila obenem zagotovljena skladnost z veljavno zakonodajo o sledljivosti, podpira pa tudi njeno namero o preučitvi možnosti podaljšanja roka uporabnosti zdravil, da se zdravilo, ki se še vedno lahko varno uporabi, ne bi po nepotrebnem zavrglo; 39. poziva, naj se posodobijo zahteve glede ocene tveganja za okolje, da se zagotovi ustrezna ocena obstojnih, bioakumulativnih in strupenih snovi ter učinkov zmesi in da se upošteva tveganje, da se v okolju pojavi odpornosti proti antimikrobikom; 40. meni, da bi bilo treba zmanjšati skupno porabo zdravil na prebivalca, ne da bi obenem povzročili težave pri dostopu do zdravil in ne da bi se zmanjšala učinkovitost različnih oblik zdravljenja; meni, da bi bilo treba zmanjšati tudi skupno porabo zdravil za uporabo v veterinarski medicini na žival, ne da bi bila ogrožena zdravje in dobrobit živali, in da bi bilo treba poiskati boljše alternative; 41. meni, da bi bilo treba že zdavnaj opraviti pregled Direktive 86/278/EGS o blatu iz čistilnih naprav; poziva Komisijo, naj najpozneje do konca leta 2021 predstavi zakonodajni predlog o pregledu in posodobitvi Direktive 86/278/EGS, da bi posodobili standarde kakovosti v skladu z najnovejšimi znanstvenimi dokazi in spodbudili krožno gospodarstvo, ki ne bo škodovalo zdravju ljudi in okolju; 42. meni, da bi morali farmacevtski proizvodni obrati svojo odpadno vodo predhodno očistiti z uporabo najboljših razpoložljivih tehnik; 43. poziva države članice, naj vzpostavijo in široko oglašujejo sisteme vračanja neporabljenih zdravil ter v celoti izvršujejo predpise v zvezi s temi sistemi; 44. poziva Komisijo, naj koordinira sodelovanje v sistemih, ki so namenjeni preprečevanju nepravilnega odlaganja farmacevtskih izdelkov; 45. poziva Komisijo in države članice, naj podprejo raziskave in inovacije ter razvoj naprednejših tehnologij za čiščenje odpadne vode, s katerimi bi lahko zaznavali in iz vode bolje odstranjevali ostanke farmacevtskih izdelkov; Širše okoljsko spremljanje 46. je zaskrbljen, ker je spremljanje farmacevtskih izdelkov v okolju še vedno zelo omejeno, tudi v prsti; poudarja, da je treba okrepiti nadzorne mehanizme, potem ko se farmacevtski izdelki dajo v promet, na primer za spremljanje okoljskih vplivov, da bi ustrezno in sistematično odpravili problem pomanjkanja podatkov o okolju; 47. poziva Komisijo, naj obravnava morebiten vpliv farmacevtskih izdelkov na seznam za spremljanje iz okvirne direktive o vodah in oceni, ali bi ga bilo treba posodobiti; 48. poziva Komisijo, naj farmacevtske izdelke, ki predstavljajo znatno tveganje za okolje, doda na seznam prednostnih snovi v skladu z okvirno direktivo o vodah ter določi okoljske standarde kakovosti in mejne koncentracije v skladu z direktivo o okoljskih standardih kakovosti; 49. poudarja, da je v kmetijstvu izoblikovano celovito spremljanje antibiotikov; poziva Komisijo, naj oblikuje sistem spremljanja tudi za antibiotike v humani medicini; Zapolnitev drugih vrzeli v znanju 50. poudarja, da je treba, zlasti v naslednjem večletnem finančnem okviru, podpreti nadaljnje raziskave o tem, kako neposredna izpostavljenost farmacevtskim izdelkom in njihovim ostankom v okolju vpliva na zdravje ljudi in varstvo okolja ter kako ti izdelki pridejo v okolje in tam ostanejo, vključno z vodnimi in morskimi ekosistemi; 51. meni, da bi bilo treba izboljšati metode za analizo, s katero se ugotavlja količina farmacevtskih izdelkov, ki so prisotni v okolju, ter razvoj teh metod in da bi morale biti analitične metode za odkrivanje javno dostopne; Povečanje preglednosti 52. želi spomniti, da so informacije o farmacevtskih izdelkih v okolju, kot so vpliv na vodo, obnašanje v okolju, razgradljivost in morebitni učinki koktajla, ključnega pomena za obvladovanje tveganja in da bi morale biti te informacije pregledna in na voljo ustreznim deležnikom; zato poziva Komisijo in pristojne organe, naj oblikujejo centralizirano in varno podatkovno zbirko, ki bo vsem deležnikom omogočila dostop do rezultatov ocen okoljskega tveganja za posamezne izdelke; 53. meni, da bi bilo treba vzpostaviti trden zakonodajni okvir za večjo preglednost v celotni dobavni verigi, saj bi to omogočilo ustrezen nadzor in zagotovilo, da bi družbe odgovarjale za izpust farmacevtskih izdelkov v okolje; 54. poziva farmacevtsko industrijo, naj poskrbi za večjo preglednost v dobavnih verigah z razkritjem izvora zdravil in aktivnih farmacevtskih učinkovin v fazi proizvodnje surovin, da se zagotovi popolna sledljivost vseh farmacevtskih izdelkov; o 55. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.
| ||||||||||||||||||||||||||||||||
| Čim večje izkoriščanje potenciala stavbnega fonda EU za energetsko učinkovitost |
| ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Evropski parlament, – ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in zlasti člena 194, – ob upoštevanju evropskega stebra socialnih pravic, ki so ga Evropski parlament, Svet in Komisija predstavili na socialnem vrhu za pravična delovna mesta in rast 17. novembra 2017 v Göteborgu, – ob upoštevanju sporazuma, sprejetega na 21. konferenci pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja 12. decembra 2015 v Parizu (Pariški sporazum), – ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. decembra 2019 o evropskem zelenem dogovoru (COM(2019)0640), – ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. novembra 2018 z naslovom „Čist planet za vse – evropska strateška dolgoročna vizija za uspešno, sodobno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo“ (COM(2018)0773), – ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. marca 2020 z naslovom „Nova industrijska strategija za Evropo“ (COM(2020)0102), – ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. marca 2020 z naslovom „Novi akcijski načrt za krožno gospodarstvo – za čistejšo in konkurenčnejšo Evropo“ (COM(2020)0098), — ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. septembra 2011 z naslovom Časovni okvir za Evropo, gospodarno z viri (COM(2011)0571) in v njem napovedanega okoljskega odtisa izdelkov, — ob upoštevanju posebnega poročila Evropskega računskega sodišča št. 11/2020 z dne 28. aprila 2020 z naslovom Energijska učinkovitost stavb: še vedno je potreben večji poudarek na stroškovni učinkovitosti, – ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 12. decembra 2019, – ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 25. junija 2019 o prihodnosti energetskih sistemov v energetski uniji, s katerimi naj bi zagotovili energetski prehod ter doseganje energetskih in podnebnih ciljev do leta 2030 in pozneje, — ob upoštevanju Amsterdamskega pakta, s katerim je bila vzpostavljena agenda EU za mesta, sprejetega 30. maja 2016 na neformalnem srečanju ministrov EU, pristojnih za mestno politiko, — ob upoštevanju Leipziške listine o trajnostnih evropskih mestih, sprejete na neformalnem srečanju ministrov EU, pristojnih za urbani razvoj, 24. in 25. maja 2007, – ob upoštevanju Direktive 2012/27/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o energetski učinkovitosti, kakor je bila spremenjena z Direktivo (EU) 2018/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o spremembi Direktive 2012/27/EU o energetski učinkovitosti(1), – ob upoštevanju Direktive 2010/31/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 2010 o energetski učinkovitosti stavb, kakor je bila spremenjena z Direktivo (EU) 2018/844 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o spremembi Direktive 2010/31/EU o energetski učinkovitosti stavb in Direktive 2012/27/EU o energetski učinkovitosti(2), – ob upoštevanju Direktive (EU) 2018/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov(3), — ob upoštevanju Uredbe (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov, spremembi uredb (ES) št. 663/2009 in (ES) št. 715/2009 Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv 94/22/ES, 98/70/ES, 2009/31/ES, 2009/73/ES, 2010/31/EU, 2012/27/EU in 2013/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Sveta 2009/119/ES in (EU) 2015/652 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 525/2013 Evropskega parlamenta in Sveta(4), – ob upoštevanju Direktive (EU) 2019/944 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2019 o skupnih pravilih notranjega trga električne energije in spremembi Direktive 2012/27/EU(5), – ob upoštevanju Uredbe (EU) 2019/943 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2019 o notranjem trgu električne energije(6), – ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 305/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2011 o določitvi usklajenih pogojev za trženje gradbenih proizvodov in razveljavitvi Direktive Sveta 89/106/EGS(7), – ob upoštevanju Direktive Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije(8), – ob upoštevanju Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60/ES z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike(9), – ob upoštevanju Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst(10), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. januarja 2020 o evropskem zelenem dogovoru(11), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 28. novembra 2019 o izrednih podnebnih in okoljskih razmerah(12), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. marca 2019 o podnebnih spremembah – evropska strateška dolgoročna vizija za uspešno, sodobno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo v skladu s Pariškim sporazumom(13), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2018 o vzpostavitvi infrastrukture za alternativna goriva v Evropski uniji: čas je za ukrepanje(14), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. februarja 2018 o pospeševanju inovativnosti na področju čiste energije(15), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2016 o poročilu Na poti k novi zasnovi energetskega trga(16), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2016 o strategiji EU za ogrevanje in hlajenje(17), – ob upoštevanju člena 54 Poslovnika, – ob upoštevanju mnenja Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane, – ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko (A9-0134/2020), A. ker so stavbe odgovorne za približno 40 % porabe energije in 36 % emisij CO2 v EU, zato je njihova temeljita prenova, tudi če je postopna, ključna za dosego cilja EU, da bodo emisije toplogrednih plinov do leta 2050 ničelne; B. ker je stavbni sektor največji samostojni porabnik energije v EU in ker 97 % stavb v EU ni energijsko učinkovitih, samo 0,2 % stanovanjskih objektov v EU pa se vsako leto prenovi ali postopno prenavlja, in ker bo več kot 94 % današnjih stavb stalo tudi še leta 2050, večina hiš, šol in uradov, v katerih bomo takrat bivali, pa je že zgrajenih; C. ker ogrevanje prostorov in vode predstavlja približno 80 % porabe energije gospodinjstev, saj ima polovica stavb v EU individualne kotle, ki so bili nameščeni pred letom 1992, njihova učinkovitost pa je največ 60-odstotna, in ker je 22 % samostojnih plinskih kotlov, 34 % električnih kotlov, 47 % oljnih kotlov in 58 % kotlov na premog starejših od svoje tehnične življenjske dobe; D. ker bi lahko z zvišanjem stopenj prenove na skoraj 3 % in obnovo 210 milijonov obstoječih stavb ustvarili do 2 milijona delovnih mest(18) v gradbenem sektorju, v katerem se ustvari približno 9 % BDP Unije in je pomemben del strategije prenove po krizi zaradi COVID-19 ter bi lahko prispeval k čistemu gospodarstvu v okviru evropskega zelenega dogovora; E. ker ima baza podatkov EU o energijski učinkovitosti stavb ključno vlogo pri spremljanju in izboljšanju splošne energijske učinkovitosti stavb v EU, saj zagotavlja zanesljive, skladne in zlahka primerljive podatke; F. ker bi lahko z ukrepi za boljšo energijsko učinkovitost stavbnega fonda EU izboljšali kakovost življenja vseh prebivalcev, zaradi česar je glavni izziv zmanjšati breme gospodinjstev v Evropski uniji, ki se spopadajo z energijsko revščino in jih je po ocenah 50 milijonov, znižati račune za porabljeno energijo ter ustvariti udobna, cenovno dostopna in energijsko učinkovita stanovanja za vse; G. ker Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) ocenjuje, da ljudje približno 90 % časa preživijo v stanovanjskih in nestanovanjskih stavbah ter da zaradi slabe kakovosti zraka v zaprtih prostorih(19) vsako leto prezgodaj umre več kot pol milijona Evropejcev, in ker se s pravilnim prezračevanjem z odpiranjem oken in naravno dnevno svetlobo izboljšuje kakovost zraka v domovih ljudi, kar prispeva k boljšemu zdravju in je postalo še zlasti pomembno med sedanjo krizo zaradi COVID-19; H. ker je pozval k „reviziji direktive o energetski učinkovitosti in direktive o energetski učinkovitosti stavb v skladu z ambicioznejšimi podnebnimi cilji EU ter k okrepitvi njihovega izvajanja s pomočjo zavezujočih nacionalnih ciljev(20); I. ker so za dosego energijsko učinkovitega stavbnega fonda ter uresničitev cilja Unije o energetski učinkovitosti za leto 2030 potrebne naložbe v višini najmanj 282 milijard EUR v prenovo evropskega stavbnega fonda ter pametna kombinacija doslednega izvajanja obstoječih politik, novih pobud politike za postopno opuščanje uporabe stavb, ki so najmanj energijsko učinkovite, nadaljnjih ustreznih mehanizmov financiranja ter naložb v inovativne rešitve; J. ker naj bi bili programi celovite prenove celostni, postavljali energijsko učinkovitost na prvo mesto ter bili osredotočeni na širše ekosisteme sosesk, pri čemer bi morali obsegati zahtevne cilje glede zmanjšanja porabe energije za posamezne stavbe; ker ti programi temeljijo na dobri praksi in se šteje, da so sestavljeni iz treh glavnih stebrov:
K. ker se z izvajanjem tega tristebrnega pristopa zagotavlja, da je pri zasnovi programov celovite prenove in njihovem izvajanju poudarek na širših koristih, ki jih ljudem in skupnostim prinaša energijska prenova, kot so energijska učinkovitost, odpornost na podnebne spremembe, industrijska konkurenčnost, trajnost, socialna vključenost in dostopnost; Soseske in skupnosti 1. poudarja vlogo sosesk in skupnosti ter drugih akterjev, kot so lokalni in regionalni organi ter mala in srednja podjetja, v programih celovite prenove v okviru „celostnega“ pristopa k prenovi, da bi v skladu z direktivo o energetski učinkovitosti stavb do leta 2050 nastal energetsko zelo učinkovit in podnebno nevtralen stavbni sektor; 2. poziva, naj bodo stavbne in prenovitvene politike celovite in vključujoče, naj prispevajo k podnebnim ciljem EU, naj zajemajo programe celovite prenove, ki združujejo lokalne vrednostne verige, socialne storitve in cenovno dostopnost, pripravljenost na pametne sisteme, primerne, zdrave notranje bivanjske in okoljske pogoje, mobilnost ter tehnično, industrijsko in energijsko učinkovite funkcije stavb, ter naj omogočajo proizvajanje in izmenjavo energije iz obnovljivih virov na kraju samem ali v bližini ter prožnost pri prilagajanju odjema, omogočajo pa naj tudi uporabo presežne toplote in hlada iz bližnjih industrijskih obratov, lokalnih prevoznih sistemov ali plovnih poti, če je to trajnostna rešitev; 3. poudarja, da imajo državljani pomembno vlogo pri prenovi stanovanjskega fonda, da je treba oblikovati učinkovita orodja in primere dobre prakse ter da je treba zagotoviti razpoložljivost vseh možnih informacij in znanja na lokalni ravni, tudi tehničnih možnosti (npr. pametni števci); poleg tega priznava spodbude, ki jih dajejo energetske skupnosti, s tem ko povezujejo državljane, jih obveščajo in spodbujajo, naj začnejo sami prenavljati stavbo in/ali proizvajati energijo iz obnovljivih virov, in poziva k pripravi celovitega svežnja ukrepov politike za širitev teh pristopov; 4. poziva Komisijo, naj oceni vpliv gentrifikacije in izrinjanja stanovalcev iz sosesk ter razlike v spolih in položaj ranljivih prebivalcev; meni, da bi lahko s pristopom na ravni skupnosti, ki bi spremljal zaščitne ukrepe na regulativni ravni, ohranili obstoječe skupnosti in ustvarili pobude, ki so bistvene za čim večjo energijsko učinkovitost ter spodbujanje potrebnih zasebnih in javnih naložb; poudarja, da je treba podpirati najranljivejše prebivalce ter jim omogočiti dostojne življenjske pogoje, udobje in zdravje, ter poudarja, kako pomembno vlogo imajo socialna stanovanja; 5. poudarja, da se lastništvo stavb, predpisi o stanovanjskih najemnih razmerjih, število lastnikov stanovanj in najemnikov ter možnosti za naložbe, programi stanovanjske podpore, vremenski pogoji in energijski sistemi med državami razlikujejo; meni, da mora strategija o valu prenove upoštevati različne okoliščine v posameznih državah članicah tudi v skladu s celovitimi nacionalnimi energetskimi in podnebnimi načrti; zlasti poudarja, da prenove ne bi smele povzročiti nevzdržnih najemnin za najemnike; 6. poudarja obseg energijske revščine v Uniji, ki po ocenah vpliva na vse do 50 milijonov gospodinjstev(21); meni, da bi moral biti eden osrednjih cilje vala prenov in s tem povezanih prihodnjih pobud odpraviti energijsko revščino in zagotoviti zdrave in varne življenjske pogoje za vse; pozdravlja namen Komisije, da se posebej posveti prenovi energijsko revnih gospodinjstev, in poudarja pomen sprejetja ukrepov za energijske prihranke ter spodbujanja energijsko učinkovitih potrošniških navad in sprememb v vedenju; poudarja, da mora biti javni sektor vodilni na tem področju; 7. poudarja, da so stranke takoj sprejele točke „vse na enem mestu“ za energijsko prenovo stavb kot pregledno in dostopno svetovalno orodje, ki podpira združevanje projektov in ponovljivih modelov, obveščanje o finančnih sredstvih tretjih oseb, usklajevanje in spremljanje prenov, hkrati pa zagotavlja krepitev zmogljivosti občin ter dejavno sodelovanje lokalnih akterjev, kot so energetske skupnosti, organizacije potrošnikov, lokalna združenja podjetnikov, tudi iz gradbenega sektorja, in stanovanjske zadruge, v celotnem postopku; 8. opozarja, da so za doseganje konkretnih rezultatov na področju energetske učinkovitosti obstoječega stavbnega fonda potrebna javna in zasebna prizadevanja; poudarja, da je treba storitve svetovanja na enem mestu ne le oblikovati, temveč jih tudi podpirati in trg stalno oskrbovati z dinamičnim seznamom projektov, vključno z manjšimi projekti; meni, da bo oblikovanje točke „vse na enem mestu“ na regionalni ali lokalni ravni zagotovilo boljši dostop do mehanizmov financiranja; 9. pozdravlja predlog o odprtih platformah v okviru evropskega zelenega dogovora; poudarja, da morajo biti pregledne, večstopenjske in vključujoče, da morajo obsegati širok krog zainteresiranih strani in premoščati razdrobljenost stavbnega sektorja; opozarja, da morajo biti namen platform doseči do leta 2050 energetsko zelo učinkovit in razogljičen stavbni fond, ter meni, da bi morali z njimi odpravljati ovire za prenovo in vključevati državljane v doseganje soglasja na podlagi potreb skupnosti; 10. poudarja, da bi morali z regionalnimi platformami določati merljive cilje, si prizadevati za oblikovanje časovnih načrtov in organizirati redne izmenjave z obstoječimi platformami za usklajeno ukrepanje na podlagi direktive o energetski učinkovitosti, direktive o energetski učinkovitosti stavb in direktive o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov(22), pa tudi z obstoječimi agencijami in organi v državah članicah, da bi čim bolj povečale svoj vpliv; je prepričan, da so platforme pomembno orodje za izvajanje celovitih programov prenove stavb in podpirajo države članice pri izvajanju njihovih dolgoročnih strategij prenove; 11. je seznanjen z novo Leipziško listino, ki bo sprejeta med nemškim predsedovanjem, in se strinja, da imajo mesta ključno vlogo pri korenitem zmanjšanju emisij toplogrednih plinov in izboljšanju energijske učinkovitosti; meni, da bo prenova stavb precej pripomogla k izpolnjevanju teh ciljev, hkrati pa bo prek odpornih sosesk spodbujala pravična, zelena in produktivna mesta; poziva nemško predsedstvo Sveta EU, Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bodo imela mesta zlasti zaradi potrebe po gospodarskem okrevanju na voljo potrebne in neposredno dostopne vire financiranja prenovitvenih ukrepov; 12. poziva Komisijo, naj sprejme politiko, ki bi spodbujala programe celovite prenove na ravni skupnosti in regionalni ravni v državah članicah, kjer bi se izvajala temeljita prenova, tudi če bi bila postopna, potrebe stavb pa upoštevale vključujoče in vzajemno; poudarja, da so programi celovite prenove priložnost, da se ustvari več rešitev za energijo iz obnovljivih virov „na kraju samem“ in „v bližini“ ali za vzpostavitev mehanizmov odziva na povpraševanje; poziva Komisijo, naj okrepi prizadevanja v zvezi s Konvencijo županov za podnebje in energijo ter instrumentom za evropska mesta; nadalje tudi poudarja velik pomen agende za mesta in partnerstva med mesti; 13. poziva države članice, naj pooblastijo lokalne uprave za uvajanje programov celovite prenove na ravni sosesk in skupnosti, pri katerih bodo državljani v središču pozornosti, ter naj prenove ustrezno umestijo v ohranjanje otipljive evropske zgodovinske dediščine (spomenikov in stavb), od lokalnih organov pa zahtevajo, da jim predložijo povratne informacije o doseženih rezultatih in primerih dobre prakse, ki bodo upoštevani pri prihodnjem oblikovanju politik na nacionalni ravni; 14. poziva države članice, naj oblikujejo okvir za odpravljanje ločenih spodbud, na primer z zagotavljanjem točnih informacij, primernih spodbud in učinkovitega izvrševanja(23), ter naj za preprečitev nepravilnosti v regulativnem okviru ustrezno upoštevajo družine in skupnosti, ki živijo v energijski revščini, na primer z zahtevo, da se zanje rezervira primeren delež temeljito prenovljene tlorisne površine stavb ali s prednostno obravnavo stavb z večjo porabo ali potrato energije pri oblikovanju programov celovite prenove ter z omejevanjem višine najemnin, če to ne omejuje zmogljivosti za prenove, s katerimi se povečuje energijska učinkovitost; 15. poziva Komisijo, naj vzpostavi podporno službo za projekte prenove državljanov in izda izvedbene smernice za države članice v zvezi z zasnovo ugodnih okvirnih pogojev in enakih konkurenčnih pogojev za energetske skupnosti, ki so bile uvedene z direktivo o trgu električne energije(24) in direktivo o energiji iz obnovljivih virov, da bi zagotovili uspešno izvajanje in v celoti priznali koristi energetskih projektov državljanov; 16. poziva Komisijo, naj nemudoma uvede platforme, kot je navedeno v njenem sporočilu o evropskem zelenem dogovoru, in jih kot ključno prednostno nalogo vključi v programe celovite prenove; poudarja, da bi morale programe celovite prenove v skladu z zavezami iz direktive o energetski učinkovitosti stavb spremljati pobude EU za razširjanje dobre prakse za ponovljivost programov, deljenje zmogljivosti, povezovanje sektorjev in zaščitne ukrepe za skupnosti, ki se spopadajo z energijsko revščino; Financiranje 17. poudarja, da so precejšnja ovira za naložbe tako začetni stroški naložb, kompleksne sheme financiranja, ločene spodbude (dilema med najemnikom in lastnikom), srednjeročna in dolgoročna obdobja za povračilo naložb, regulativne in upravne ovire, tudi za stavbe z več lastniki, kot tudi oblikovanje obstoječe podpore in neobstoj predvidljivega dolgoročnega okvira politike; 18. poudarja, da bi bilo treba v shemah financiranja v okviru okrevanja po COVID-19 in njegovega učinka na javne in zasebne finance spodbujati in prednostno obravnavati temeljite prenove, tudi če so postopne, če je njihov namen doseči podnebno nevtralnost do leta 2050 s primernimi spodbudami in cilji, s tem pa ustvariti energetsko zelo učinkovit in razogljičen stavbni fond; meni, da je to pogoj, da se prenove stavb štejejo za trajnostne dolgoročne naložbe; poudarja vlogo kazalnikov stroškovne učinkovitosti, vključno s stranskimi koristmi; 19. poudarja, da bi morale države članice zasnovati jasne smernice in začrtati merljive, ciljne ukrepe ter spodbujati enak dostop do financiranja, tudi v najmanj učinkovitih segmentih nacionalnega stavbnega fonda, energijsko revnih potrošnikov, socialnih stanovanj in gospodinjstev, ki so odvisna od dilem ločenih spodbud, pri tem pa upoštevati cenovno dostopnost; 20. poudarja, da bi bilo treba lastnike nepremičnin – zlasti tiste, ki imajo nizke dohodke in živijo v energijski revščini –, stanovanjska združenja in zadruge, ponudnike javnih stanovanj ter lokalne organe podpreti pri tem, da bi njihov stavbni fond in grajeno okolje postala odporno na podnebje, na primer z nepovratnimi sredstvi ali finančnimi instrumenti, ki bodo temeljili na dodatnosti financiranja iz naslova večletnega finančnega okvira, nacionalnih proračunov in virov zasebnega sektorja; 21. meni, da je treba v vseh ustreznih evropskih skladih prednostno nameniti sredstva za prenove zaradi energijske učinkovitosti, da se je treba dobro usklajevati, da bi našli sinergije, olajšati kombiniranje, združevati projekte in jih načrtovati, da se zagotovi pravočasno črpanje sredstev; poziva finančne institucije, naj namenijo znatna sredstva za krepitev zmogljivosti in tehnično pomoč; poudarja da bo poleg rednega in stalnega financiranja na evropski, nacionalni in regionalni ravni ter zasebnih naložb potrebnih vsaj 75 milijard EUR na leto v obliki spodbud EU, da bi omogočili temeljite prenove za dosego energijsko zelo učinkovitega stavbnega fonda do leta 2050; poziva sozakonodajalca, naj potrebna sredstva zagotovita v okviru evropskega načrta za okrevanje gospodarstva, nenazadnje zaradi pomoči tistim v družbi, ki bodo imeli od prenov največ koristi; 22. pozdravlja, da ugotovitve kažejo na cenovno premijo pri energijsko zelo učinkovitih stavbah(25), kar lastnikom stavb zagotavlja donosnost naložbe, vendar priznava, da je treba znižati ceno stanovanj, gradnje in prenove na splošno; 23. poudarja, da je treba zagotoviti ustrezen in enostaven dostop do posojil in finančnih sredstev, da bi malim in srednjim podjetjem, skupnostim in družinam pomagali pri nujnih prenovah obstoječega stavbnega fonda; 24. pozdravlja razpoložljive možnosti financiranja prenove stavb, kot so zelene subvencije ter davčne spodbude in spodbude za posojila; priznava vlogo, ki jo imajo evropski strukturni in investicijski skladi pri financiranju projektov na področju energijske učinkovitosti, pa tudi pri opredelitvi energijske učinkovitosti kot posebnega cilja za regionalni razvoj v obdobju 2021–2027; poudarja vlogo, ki jo ima skupina Evropske investicijske banke pri zagotavljanju posojil, jamstev in finančnih instrumentov, kot so instrument zasebnega financiranja za energetsko učinkovitost (PF4EE), pobuda Pametno financiranje pametnih stavb, pa tudi sklad InvestEU, ki omogočajo tudi financiranje projektov za prenovo socialnih stanovanj; 25. opozarja na dobro prakso držav članic, kot so uporaba prihodkov iz sistema EU za trgovanje z emisijami, kombiniranje, priznavanje potreb gospodinjstev z nizkimi dohodki in uporaba regionalnih skladov EU kot jamstev in obnovljivih skladov; poudarja, da v okviru sklada za pravični prehod obstaja možnost financiranja usposabljanja na področju energije iz obnovljivih virov ter v zvezi z energijsko učinkovitostjo in učinkovito rabo virov; 26. poudarja, da je treba stopnjo črpanja sredstev povečati z odpravo ovir, zlasti s tehnično pomočjo, manj zapletenimi merili in poenostavitvijo kombiniranja z drugimi skladi; obžaluje, da so projekti v okviru instrumenta evropske pomoči, namenjene področju energije na lokalni ravni (ELENA), še vedno veliki ter da sta pri manjših projektih in projektih v zvezi s skupnostmi potrebna dodatna podpora in združevanje; meni, da bi lahko bil program EU City učinkovit podporni mehanizem za mesta, da bi ta oblikovala programe celovite prenove, ter da bi bilo treba izvajanje tega programa nadaljevati in v njegovem okviru zagotavljati podporo tudi manjšim projektom; 27. priznava pomembno vlogo, ki jo imajo nepovratna sredstva za raziskave in inovacije; meni, da je potrebno stalno in stabilno financiranje programov celovite prenove iz evropskih in nacionalnih virov brez prekinitev, ki nastanejo zaradi različnih ukrepov proračunskega načrtovanja; 28. meni, da bi morale države članice poskrbeti, da vsi programi celovite prenove namenjajo sredstva za odpravo energijske revščine, omogočanje dostopa in odpravo tehničnih in infrastrukturnih ovir za ranljiva gospodinjstva in tista z nizkimi dohodki, da lahko živijo v primernih, zdravih in energijsko učinkovitih stanovanjih ter da so vključena v programe za prenovo sosesk; poziva k razvoju in izmenjavi primerov dobre prakse z inovativnimi finančnimi instrumenti, kot so financiranje prek gradenj in sheme za gradnje, vključno z energijsko učinkovitimi hipotekami, posojili v okviru projekta EuroPACE in posojili REnOnBill; 29. opozarja na vlogo regionalnih organov in Evropske investicijske banke pri zagotavljanju finančne podpore prek posojil v javnem sektorju, ki bodo komercialne banke, pokojninske sklade in zasebni sektor, zlasti mala in srednja podjetja, spodbudila k nadaljnjim naložbam v prenovo stavb, na primer z javnimi posojilnimi jamstvi in inovativnimi načini financiranja; 30. se zaveda vloge, ki jo lahko imajo pri prenovi novi poslovni modeli, kot so pogodbe o energijski učinkovitosti, prenove, ki jih vodijo posamezniki, energetske skupnosti ter podjetja za energetske storitve, zlasti pa zunajbilančno financiranje za socialna stanovanja, stanovanjska podjetja in poslovne parke; poudarja, da je treba intenzivnost financiranja povezati z ravnjo dosežene energijske učinkovitosti, kot je določeno v direktivi o energijski učinkovitosti stavb, in predlaga, naj se doda premija za stavbe, ki presegajo osnovna merila energijske učinkovitosti; poziva Komisijo, naj izda izvedbene smernice o vseh ustreznih določbah iz svežnja Čista energija za vse Evropejce, da bi ustvarili ugodne okvirne pogoje z določitvijo rednega posvetovanja o vsebini tržnih potreb, ter spodbuja kombiniranje zasebnih in javnih sredstev, uporabo jasnih predlog za pogodbe in posebnih postopkov javnih naročil z dodatnimi pojasnili o pravilnem obračunavanju javnih naložb, povezanih z učinkovitostjo stavb; 31. poziva Komisijo, naj zvišuje cilje glede energetske učinkovitosti, pri čemer naj najprej zviša krovni cilj za leto 2030 na podlagi ustrezne ocene učinka in na predvidljiv način ter predlaga minimalne letne stopnje za prenovo stavb in ukrepe politike, ki bodo zagotavljali temeljito prenovo z ustvarjanjem finančnih spodbud in naložbene stabilnosti; 32. poziva evropske institucije, naj zagotovijo, da se v okviru zadevnih skladov novega večletnega finančnega okvira prednostno določijo posebna sredstva za energijsko učinkovitost in prenovo stavb z jasnimi pogoji in časovnimi okviri, vključno s tehnično pomočjo za zagotavljanje ustrezne stopnje črpanja sredstev; poudarja, kako pomembna za naložbe so jamstva EU, kombiniranje virov financiranja in nepovratna sredstva za sprožitev prenove stanovanj za izboljšanje energijske učinkovitosti; priznava vlogo in uspešen model Evropskega sklada za strateške naložbe (ki ga bo zamenjal sklad InvestEU); poziva k prednostni določitvi sredstev za energijsko učinkovitost stavb v okviru za trajnostno infrastrukturo InvestEU in za rezervacijo namenskih zneskov za energijsko učinkovitost kot posebnega cilja regionalnega razvoja, ki se mora odražati v ustreznih sporazumih o partnerstvu držav članic, podpisanih s Komisijo; 33. poziva Komisijo, naj odstrani finančne in nefinančne ovire za višjo stopnjo črpanja sredstev iz regionalnih skladov, namenjenih za celovito prenovo stavb do leta 2021; 34. poziva k okrepitvi zmogljivosti programa evropske pomoči za področje energije na lokalni ravni (ELENA) in Evropske investicijske banke za zagotavljanje prilagojene in neposredne finančne in tehnične pomoči lokalnim organom, ter posebnih smernic za države članice v okviru načrtov za okrevanje gospodarstva po pandemiji COVID-19; 35. poziva Komisijo, naj prouči, ali je mogoče prihodke iz evropskega sistema trgovanja z emisijami uporabiti za ukrepe za energijsko učinkovitost, kot je prenova stavb, vključno z varovalnimi mehanizmi pred nihanji, pa tudi, ali je mogoče rezervirati del prihodkov z dražbe na ravni EU; poziva Evropsko investicijsko banko in nacionalne finančne ustanove, naj ves čas trajanja projekta zagotavljajo podporo razvijalcem projektov ter naj določijo fiksni delež nepovratnih sredstev, s čimer bi postala prenova privlačna in cenovno dostopna za državljane; 36. poziva Komisijo in države članice, naj oblikujejo prilagodljive modele za sinergije različnih finančnih modelov in instrumentov za financiranje energijske učinkovitosti stavb; poleg tega v skladu s poročilom Evropskega računskega sodišča(26) zahteva sprejetje stroškovno učinkovitega pristopa k energijski prenovi stavb; spodbuja temeljito spremljanje stroškovne učinkovitosti operativnih programov na podlagi stroškov na prihranjeno enoto emisij CO2; poleg tega meni, da bi morala Komisija zagotoviti, da nacionalne uprave pri dodeljevanju sredstev EU spoštujejo načela stroškovne učinkovitosti in učinkovitosti za namene energijskih prihrankov; 37. poziva Komisijo, naj se nadalje zavzema za uporabo javno zasebnih partnerstev, kot je PF4EE v zvezi s pametnim in trajnostnim financiranjem, pri čemer naj opredeli možne koncepte lokalnega financiranja; 38. poziva Komisijo, naj pregleda pravila EU glede državne pomoči, vključno z naložbami malih in srednjih podjetij, da bi ustvarila okvir, ki bi omogočal ukrepe za energijsko učinkovitost in spodbujal programe celovite prenove, vključno z namestitvijo ali prenovo daljinskih ogrevalnih sistemov po poenostavljenih postopkih in z ustreznimi pragovi, ter sheme razgradnje za ogrevalne naprave na fosilna goriva, kadar se zamenjajo z individualnimi ali skupnimi napravami, ki uporabljajo energijo iz obnovljivih virov, ali ogrevanje s presežno toploto; vendar poudarja, da mora vsaka revizija pravil EU glede državne pomoči prispevati predvsem k enaki obravnavi in povečanju konkurence; Gradbene tehnologije in materiali 39. poudarja, da je treba zmanjšati stroške, skrajšati trajanje prenove ter okrepiti uspešnost, zanesljivost in vključevanje, da bi okrepili programe celovite prenove z ustvarjanjem odprtih in konkurenčnih trgov za prenovo ter industrijsko proizvedenimi montažnimi elementi, ter priznavanjem potenciala obstoječe tehnologije za vključevanje energije iz obnovljivih virov v običajne gradbene materiale, ki jih je mogoče uporabiti kot obloge za prenovo obstoječega stavbnega fonda, ter da je treba izvajati serijske in območne prenove; poudarja vlogo, ki jo imajo vnaprejšnja izdelava sestavnih delov zunaj objekta prenove za pospeševanje, obseg in stroškovno učinkovitost; ugotavlja, da v državah članicah obstajajo primeri dobre prakse v zvezi s prenovo stavb v različnih segmentih stavb, ki jih je zdaj treba posnemati in jih preslikati v večje merilo, da bi dosegli rezultate; poudarja, da bi bilo koristno povečati raziskovalna prizadevanja na tem področju; 40. poudarja, kako pomembna je prilagodljivost pri izbiri tehnologij, ki se uporabljajo za prenovo in gradnjo; meni, da bi bilo treba vse razpoložljive tehnologije uporabiti v ciljno usmerjenem pristopu, s katerim bi pospešili razogljičenje stavbnega fonda; poudarja, da ima uporaba energije iz obnovljivih virov ključno vlogo pri tem razogljičenju; poudarja, kako pomembno je razogljičeno daljinsko ogrevanje in hlajenje z vključenim shranjevanjem za bolj povezane in vključene energetske skupnosti; zato poziva Komisijo in države članice, naj dejavno promovirajo in spodbujajo popolno vključitev energije iz obnovljivih virov v stavbni sektor; 41. poziva Komisijo, naj podpira programe raziskav in razvoja v zvezi z učinkovitimi gradbenimi materiali, in ob upoštevanju socialnih razmer poziva, naj se na podeželskih in oddaljenih območjih začne izvajati poceni sistem ogrevanja, ki bi temeljil na energiji iz obnovljivih virov; opozarja na danski primer dobre prakse pri razogljičenju toplote z omrežji daljinskega ogrevanja v lasti skupnosti, ki jih poganjajo sončna toplota, toplotne črpalke in biomasa; 42. poudarja, da je treba odjemalce obveščati in jih spodbuditi, naj stare neučinkovite tehnologije ogrevanja in hlajenja zamenjajo s sodobnimi in zelo učinkovitimi rešitvami na podlagi energije iz obnovljivih virov, zlasti pri sprejemanju odločitev o zamenjavah, hkrati pa priznava, da se fosilna goriva, zlasti zemeljski plin, trenutno uporabljajo v ogrevalnih sistemih stavb; poziva Komisijo in države članice, naj uvedejo sheme razgradnje v skladu s krožnim gospodarstvom ter naj med rutinskimi pregledi uporabijo označevanje učinkovitosti in svetujejo, da pospešijo nadomeščanje; poziva države članice, naj v okviru nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov postopoma opustijo uporabo tehnologij ogrevanja, ki temeljijo na fosilnih gorivih; 43. poudarja, da je Evropa vodilna na področju vgradnje fotovoltaike v stavbe; predlaga, da bi tehnologije, ki uporabljajo obnovljive vire energije, v splošnem priznali kot ključno strateško vrednostno verigo, in tudi, da bi v prihodnjem valu prenove uvedli evropski program za strešno sončno energijo; 44. poudarja, da je treba načelo „energetska učinkovitost na prvem mestu“ vključiti v vse politike in ukrepe, tudi zmanjševanje potreb po energiji za ogrevanje, hlajenje in vročo vodo ter za osvetljevanje in prezračevanje, preostalo povpraševanje pa elektrificirati z energijo iz obnovljivih virov v kombinaciji s toplotnimi črpalkami ali učinkovitimi sistemi daljinskega ogrevanja in hlajenja, ki temeljijo na obnovljivih virih energije, ter pri uravnavanju obremenitev in prožnosti; 45. poudarja, da je treba odstraniti ovire, izboljšati dostop do omrežja, med drugim tudi z uskladitvijo in poenostavitvijo dovoljenj za mala in srednja podjetja, ter poudarja, da je treba načrtovati programe celovite prenove, da bi dosegli sinergije, na primer v zvezi z dostopnostjo stavb, potresno in požarno varnostjo, električno mobilnostjo (vključno s predhodno napeljavo kabelskih vodov za polnjenje električnih vozil), izboljšanjem odpornosti stavb na podnebne razmere, med drugim z oblikovanjem zelenih prostorov, streh in zidov, ki izboljšujejo gospodarjenje z vodo in prispevajo k izboljšanju biotske raznovrstnosti v mestih; 46. opozarja, da bi bilo treba vidike požarne varnosti upoštevati pri projektiranju, izbiri materialov, gradnji, prenovi in upravljanju stavb za namene izboljšanja preprečevanja, odkrivanja, zgodnje zadušitve, evakuacije, delitve zgradbe na požarne sektorje, strukturne odpornosti in gašenja požarov ter ustreznega znanja strokovnjakov pri oblikovanju, izgradnji in prenovi; 47. meni, da bi morale biti energijsko učinkovite stavbe zdrave, cenovno dostopne, varne in vzdržne; poudarja pomen tako imenovane sive energije, trajnosti stavb, učinkovite rabe virov, toplotnega ugodja, izboljšane kakovosti zraka, zdravega ozračja v notranjosti stavb ter pristopov na podlagi življenjskega cikla, ki so v skladu s krožnim gospodarstvom, pa tudi potrebo po tem, da se v zvezi s strategijo za trajnostno grajeno okolje sprejme celosten in enoten pristop; pri tem poudarja pomen vključevanja pasivnih in naravnih elementov v zasnovo stavb in velik potencial izkoriščanja stavbnih fasad pri preoblikovanju grajenega okolja v decentraliziranega proizvajalca energije iz obnovljivih virov, saj se z njim ohranjajo zemljišča in krajinska območja; 48. poudarja, da je treba ustrezno ravnati z gradbenimi odpadki in odpadki po rušenju ter jih zmanjšati; ugotavlja, da bi bilo treba za ustrezno in varno ravnanje z vsemi gradbenimi odpadki ter za reciklažo in ponovno uporabo gradbenih materialov, varno ravnanje, odstranjevanje in nadomeščanje nevarnih snovi v tokovih odpadkov uvesti sisteme zbiranja in vračanja ter objekte za ločevanje, s katerimi bi zaščitili zdravje stanovalcev in delavcev ter okolja; meni, da bi bilo treba vzpostaviti sistem označevanja krožnega gospodarstva, ki bi temeljil na okoljskih standardih in merilih za materiale, povezanih z njihovim potencialom za preprosto in nizkoenergijsko ponovno vključitev v vrednostno verigo, pri čemer bi bilo treba zlasti upoštevati vlogo sekundarnih surovin; ugotavlja, da je treba sedanji pristop, ki temelji na okoljski deklaraciji proizvodov, razširiti in uporabiti tudi kot podlago za oceno stavb, podobno kot se uporablja okvir Level(s); poziva Komisijo, naj v okviru akcijskega načrta za krožno gospodarstvo in strategije za trajnostno grajeno okolje predlaga konkretne ukrepe v zvezi s temi vprašanji; 49. poudarja, da bo temperatura zaradi podnebnih sprememb v poletnih mesecih v mestih vse višja; poleg tega poudarja številne prednosti zelenih infrastrukturnih rešitev za boljšo kakovost zraka, večje udobje in odpornost proti podnebnim spremembam, saj znatno zmanjšujejo potrebe po energiji, pomagajo obnoviti vodni cikel in podpirajo mestno biotsko raznovrstnost, hkrati pa prispevajo k načelom kroženja; poziva Komisijo in države članice, naj pri obsežni prenovi in gradnji novih stavb spodbujajo uporabo naravnih in nizkoogljičnih gradbenih materialov, uvedbo zelenih streh in zidov, hladnih površin in drugih pasivnih tehnik; poziva Komisijo, naj upošteva te premisleke in v pobudi za prenovo spodbuja zelene infrastrukturne rešitve in elemente v zvezi z biotsko raznovrstnostjo; 50. opozarja, da so trajnostni gradbeni materiali, kot je les, bistveni za dosego nizkoogljičnega in dolgotrajnega stavbnega fonda ter da je gradnja priložnost, da se ogljik shrani v gradbene proizvode na biološki osnovi v mejah trajnostne razpoložljivosti; 51. poudarja pomen pregleda obstoječih usklajenih standardov, da bi pokrivali učinkovitost gradbenih proizvodov z vidika trajnosti, saj bi morali biti skladni s skupnim evropskim pristopom za izračun življenjskega cikla stavb in obstoječimi evropskimi standardi, tj. EN 15978 za stavbe in EN 15804 za gradbene proizvode; poudarja, da bi bilo treba v okviru zasnove prenove v skladu s cilji krožnega gospodarstva optimizirati energetski in podnebni učinek celotnega življenjskega cikla stavbe, pri tem upoštevati učinke proizvodnje, uporabe in projektiranja za recikliranje, recikliranje gradbenih proizvodov in odpadkov ter opremo, potrebno za popravilo; poziva Komisijo, naj to obravnava v strategiji o krožnem gospodarstvu in do leta 2021 pregleda Uredbo (EU) št. 305/2011 o določitvi usklajenih pogojev za trženje gradbenih proizvodov(27), da bi omogočili dobro delovanje notranjega trga s temi proizvodi, ter naj nagrajuje tehnološke raziskave in inovacije, da bi podpirali prenovo in gradnjo energijsko zelo učinkovitih stavb; 52. poziva Komisijo, naj poleg tega opredeli dobro prakso za programe celovite prenove, da bi vključili tudi zgodovinske spomenike in objekte kulturne dediščine; priznava specifičnost in krhkost objektov kulturne dediščine ter meni, da je mogoče v večini primerov združiti varstvo stavb in večjo energijska učinkovitost, hkrati pa poudarja, da bi morala prenova objektov kulturne dediščine vedno potekati v skladu z nacionalnimi pravili za ohranjanje dediščine, Beneško listino o ohranjanju in obnovi spomenikov in spomeniških območij iz leta 1964 ter izvirno arhitekturo; 53. poudarja, da je treba zagotoviti prave energijske prihranke na podlagi preverjanja, ki ga opravijo certificirani strokovnjaki, in spremljanja energijske učinkovitosti po prenovi, saj bo to zagotavljalo zelo kakovostno prenovo, boljše naložbene možnosti in večjo stroškovno učinkovitost(28); 54. poziva države članice, naj med drugim v svojih strategijah javnega naročanja in javno financiranih projektov obnove in gradnje v največji možni meri upoštevajo in spodbujajo ponovno uporabo, recikliranje in rekuperacijo materialov, na primer s pregledom zelenih javnih naročil(29), pa tudi z racionalizacijo energijske učinkovitosti ter okoljskih in socialnih meril za prenovo stavb, hkrati pa naj v javnih razpisih zagotavljajo enake konkurenčne pogoje; opozarja na pomen lokalno pridobljenih gradbenih materialov za ohranjanje gradbenih tradicij, zagotavljanje najprimernejših materialov glede na podnebne pogoje posamezne regije ter zmanjšanje emisij in stroškov prevoza; Standardi, znanja in zdrave stavbe 55. poudarja pomen stranskih koristi ob zahtevah glede prenove na sprožilnih točkah, saj se z njimi ne ustvarijo le energijski prihranki, temveč se z njimi tudi poveča vrednost nepremičnine in zagotavlja podpora za premostitev ovir, kot so ločene spodbude; meni, da bi bilo treba dati prednost temeljiti prenovi najmanj učinkovitih stavb, tudi če je prenova postopna, zlasti z določitvijo minimalnih standardov energijske učinkovitosti, ki so bistveni za naložbe v prenovo in bi jih bilo treba uporabljati horizontalno, temeljili pa bi na obstoječih nacionalnih energijskih nalepkah; meni, da bi morali ti ukrepi koristiti stanovalcem in bi lahko pomagali odpraviti energijsko revščino(30); ugotavlja, da je stopnja temeljite prenove ob pričakovani 0,2-odstotni stopnji zelo nizka; predlaga pregled in uvedbo minimalnih ciljev glede prenove, da bi izpolnili cilje glede dosege podnebne nevtralnosti do leta 2050; 56. poudarja, da postopno strožji minimalni standardi energijske učinkovitosti pripomorejo k operacionalizaciji dolgoročnih strategij prenove, če so pravilno načrtovani in se postopno uvedejo, in ustvarjajo naložbeno varnost za trg, zlasti če jih spremljajo krepitev zmogljivosti, prilagojeni nasveti, tehnična pomoč in finančna podpora; 57. poziva k odločnejšemu pristopu, ki temelji na dokazih ter bo z uporabo zanesljivih in okrepljenih podatkov omogočal natančno oceno energijske učinkovitosti v stavbah in stroškovne učinkovitosti ukrepov, pri čemer bo spodbujal enake konkurenčne pogoje za „dobro prakso“ v zvezi s stroškovno učinkovitimi rešitvami v EU; 58. je prepričan, da bo uvedba načrtov za prenovo stavb, s katerimi bi spodbujali, usklajevali in spremljali stalne izboljšave ter nadzorovali temeljitost prenove in energijsko učinkovitost, koristila lastnikom in upraviteljem stavb ter najemnikom, ki bi morali imeti vpogled vanje; poudarja, da bi morali biti ti načrti za prenovo stavb skupno orodje EU, prilagojeni nacionalnim in regionalnim posebnostim, da bi lahko z njimi obravnavali izzive, ki jih prinaša raznovrstnost stavbnega fonda, in bi jih morali uskladiti z obstoječimi izkaznicami energijske učinkovitosti stavb; 59. poudarja pomen strnitve informacij o stavbah v enem samem digitalnem orodju; meni, da bi to moralo vključevati tudi potencial materialov za krožnost, oceno dejavnikov za kakovost zraka v notranjih prostorih, tudi z vidika zdravja in varnosti, in zanesljive kazalnike, ki bi temeljili na obstoječih okoljskih instrumentih in standardih; 60. poudarja pomen in potencial, ki ga ima Sklad za pravični prehod v okviru načrta za okrevanje gospodarstva po krizi zaradi COVID-19 za usposabljanje in kvalifikacijo delavcev v gradbenem sektorju in sektorju prenove pa tudi za izpopolnjevanje in prekvalifikacijo delavcev v prizadetih regijah, vključno z digitalizacijo podjetij za prehod na ogljično nevtralno gospodarstvo; 61. poudarja, da bi morale biti rezultat projektov prenove stavb vedno zdrave stavbe brez plesni, pri čemer je treba upoštevati kakovost zraka v zaprtih prostorih; poudarja, da lahko pregled standardov glede kakovosti zraka, toplotnih pogojev in drugih zdravstvenih in bivanjskih vidikov, povezanih z zaprtimi prostori, vključno z zadostno dnevno svetlobo in mehansko ventilacijo, prispeva k zdravju in produktivnosti uporabnikov stavb ter povečajo njihovo delovno ali učno učinkovitost ter zagotovi velike prihranke glede socialnega varstva, s tem pa zmanjša javne izdatke držav članic, od česar imajo korist gospodarstvo EU in njeni državljani kot celota; 62. poudarja, da je treba zagotoviti ustrezno raven znanja in spretnosti o vzdrževanju stavb ter poklicni in zasebni uporabi, vključno s spremembo vedenjskih vzorcev, da bi v celoti izkoristili prednosti, povezane z večjo energijsko učinkovitostjo; 63. poziva Komisijo, naj sproži pobudo za znanja in spretnosti ter informacije v sektorju prenove in gradnje, ki bi vključevala tudi razsežnost spola, da bi z deležniki sodelovali pri prekvalifikaciji, izpopolnjevanju in krepitvi zmogljivosti, s poudarkom na zaposlovanju, da bi k delu v sektorju prenove privabili zlasti mlade; poudarja, da zagotavljanje kakovosti, skladnosti in varnosti zahteva, da imajo strokovnjaki, ki sodelujejo pri načrtovanju in gradnji/prenovi, ustrezna znanja in spretnosti ter da so v to vključeni posredniki, kot so inštalaterji, arhitekti ali pogodbeniki; poziva države članice, naj oblikujejo nacionalno strategijo za izboljšanje znanj in spretnosti v gradbenem sektorju, s poudarkom na energijski učinkovitosti, trajnosti in krožnosti materialov, pasivnih tehnikah in vključevanju energije iz obnovljivih virov, vključno z lastno porabo in digitalnimi rešitvami, ter zagotovijo posebno podporo delavcem v mikro, malih in srednjih podjetjih; 64. poziva Komisijo, naj podpira znanja in spretnosti ter inovacije za programe celovite prenove s Skladom za pravični prehod, ciljno usmerjenimi ukrepi Marie Skłodowske-Curie in programom Erasmus+ ter vzpostavi misijo v okviru programa Obzorje Evropa o prenovi skupnosti in sosesk ter izvajalsko agencijo EACE za spodbujanje in izvajanje koalicije strateških spretnosti za gradbeni sektor, namenjene oblikovanju in zagotavljanju splošnih vsebin za usposabljanje, s katerimi bi odpravili obstoječe vrzeli v znanjih in spretnostih; poziva tudi posameznike, podjetja in organizacije, naj uporabljajo pilotni program jamstva za znanja in spretnosti ter izobraževanje in podobne programe za usposabljanje, strokovno izpopolnjevanje in izobraževanje v sektorjih prenove; 65. poziva Komisijo, naj do leta 2022 pripravi poglobljeno oceno učinka za tipologije stavb, stanovalcev in lastnikov ter oblikuje zakonodajni okvir za uvedbo minimalnih standardov energijske učinkovitosti, ki se bodo postopno poostrovali v skladu s ciljem za leto 2050; poudarja, da bi ti standardi pripomogli k operacionalizaciji poti za energijsko zelo učinkovit in razogljičen stavbni fond najpozneje do leta 2050 ter da bi bilo z njimi mogoče zagotavljati preglednost in varnost trga, kar zadeva preobrazbo obstoječega stavbnega fonda; poudarja, da bi moral minimalne zahteve glede energijske učinkovitosti na nacionalni ravni dopolnjevati celovit sveženj ukrepov politike, ki vključujejo vsaj obveščanje ter zagotavljanje prilagojenih nasvetov državljanom in ustrezne finančne podpore; 66. poziva Komisijo in države članice, naj do leta 2025 pospešeno uvedejo digitalne načrte o prenovi stavb, ki bodo vsebovali razdelek z informacijami o izboljšani kakovosti zraka v zaprtih prostorih in zdravih stavbah; 67. poziva Komisijo, naj v okviru vala prenove razvije podnebni kalkulator EU, ki bo zagotavljal točno in zlahka razumljivo označevanje gradbenih materialov, proizvodov in storitev, povezanih s prenovo stavbnega fonda EU pred letom 2050; poudarja, da bi moral podnebni kalkulator EU zagotavljati enake konkurenčne pogoje za ključne akterje, ki prispevajo k odtisu emisij toplogrednih plinov v okviru programov celovite prenove, ki se nanašajo na stavbni fond EU, ali so z njim povezani, in da bi ta „celostni pristop“ tlakoval pot pozitivnim vedenjskim učinkom prebivalcev, panog ter malih in srednjih podjetij EU; poudarja, da mora ta koncept temeljiti na načelih krožnega gospodarstva in gospodarstva življenjskega cikla, da bi spodbujal povpraševanje po podnebju prijaznemu blagu, izdelanem v Evropi, in krepil konkurenčnost stavbnega sektorja EU; predlaga Komisiji, naj pri ocenjevanju emisij toplogrednih plinov uporablja že znane znanstvene metode in naj se pri tem opira na okoljski odtis izdelkov; 68. poziva, naj se v prihodnjo revizijo direktive o energetski učinkovitosti v člene 3, 5 in 18 vključi povečana ambicioznost ter naj se v okviru revizije direktive o energetski učinkovitosti stavb oblikuje nov pristop k opredelitvi standardov za stavbe, ki bodo skladni z energetskimi in podnebnimi cilji EU; 69. poziva Komisijo, naj pregleda učinek energijskih izkaznic v državah članicah in uvede strožje določbe zanje; ugotavlja, da bi bilo treba izboljšati zanesljivost, skladnost in primerljivost energijskih izkaznic v EU, da bi postale zanesljivo tržno orodje za ocenjevanje učinkovitosti stavb in njihove kakovosti, zlasti za finančni sektor; Digitalizacija in zanesljivi podatki 70. meni, da digitalizacija omogoča dejavno udeležbo prebivalcev v energetskem sistemu prek razpršene proizvodnje, shranjevanja, prožnosti ter združevanja in povezovanja sektorjev; poudarja vlogo, ki jo imajo digitalizacija in podatki pri pospeševanju načrtovanja, izvajanja, nadzora in spremljanja rezultatov načrtov prenov ter za učinkovitejše načrtovanje in upravljanje energije; 71. poziva Komisijo, naj prouči zanesljivost in pomanjkanje podatkov o stavbah in upošteva, kako bi lahko nadaljnja uporaba digitalizacije pozitivno prispevala k zagotavljanju odločnega pristopa, ki temelji na dokazih, pri sprejemanju politik, povezanih z energijsko učinkovitostjo ter prenovami; priznava, da je treba digitalizirati nacionalne podatkovne zbirke energijskih izkaznic, podatke o stavbah in druge gradbene informacije, da bodo ti na voljo za namene uporabe digitalnih načrtov za prenovo stavb in drugih aplikacij pametnih stavb; 72. meni, da je internet stvari sredstvo za merjenje dejanskega učinka prenove na energijsko učinkovitost stavb in da omogoča obsežne stroškovno učinkovite strategije prenove; poudarja potencialno vlogo integrirane umetne inteligence za analizo podatkov ter spremljanje, upravljanje in prilagajanje porabe energije v stavbah; 73. meni, da so digitalizacija stavb in gradbene tehnologije ključna gonila večje energijske učinkovitosti; poziva vse udeležene lokalne, regionalne, nacionalne in evropske akterje, naj proaktivno sodelujejo pri spodbujanju digitalizacije; 74. poudarja koristi visokozmogljivih omrežij za komunikacijsko infrastrukturo pri spodbujanju pametnih domov, v zvezi s katerimi se šteje, da so vključeni v širši digitalni energetski ekosistem, ki stavbam omogoča uporabo in izvajanje pametnih funkcij ter povezovanje energije in prihranke v različnih sektorjih gospodarstva, tudi z odzivom na povpraševanje in optimizacijo porabe energije v stavbah s pametnimi napravami, gospodinjskimi aparati s samodejnim upravljanjem, električnimi toplotnimi črpalkami, baterijskim shranjevanjem energije, polnilnicami za električna vozila in pametnimi števci ter drugimi digitalnimi tehnologijami; pozdravlja cilj revidirane direktive o energetski učinkovitosti stavb glede nadaljnjega spodbujanja pametnih gradbenih tehnologij prek kazalnika pripravljenosti na pametne sisteme kot podpornega orodja pri ocenjevanju pripravljenosti stavb na pametne sisteme in krepitve ozaveščenosti med lastniki stavb in stanovalci o pomenu sistemov za avtomatizacijo in nadzor stavb za splošno učinkovitost stavb, katerih uporabo iz členov 14 in 15 bi bilo treba razširiti; 75. poudarja pomen pametnih omrežij, saj omogočajo učinkovito vključevanje energije iz obnovljivih virov v elektroenergetska omrežja, in spodbuja k iskanju novih možnosti za vmesnike s sistemskimi operaterji prenosnih omrežij in sistemskimi operaterji distribucijskih omrežij za boljšo energijsko učinkovitost in elektroenergetske storitve; poudarja, da lahko pametne stavbe, priključene na nano ali mikro omrežja, zagotavljajo boljšo stabilnost oskrbe z električno energijo in razpoložljivost sistemov za ogrevanje in hlajenje; 76. poudarja, da so zaradi stanovanjskih in potrošniških pravic potrebni socialni zaščitni ukrepi, varstvo podatkov, spoštovanje zasebnosti in privolitev, ki bodo v skladu s Splošno uredbo o varstvu osebnih podatkov; poudarja, da bi morale biti digitalne rešitve, zagotovljene med prenovo, intuitivne, preproste in interoperabilne, ob njihovi namestitvi pa je treba stanovalcem zagotoviti potrebno usposabljanje, informacije in podporo; pri tem poudarja potencial nevsiljivih digitalnih tehnologij; 77. poziva Komisijo, naj oceni potrebo po pregledu zahtev glede polnilne infrastrukture v direktivi o energetski učinkovitosti stavb; poudarja, da je pametna polnilna infrastruktura pogoj za povečanje čiste električne mobilnosti; Val prenove 78. meni, da je val prenove priložnost, da bi v skladu z evropskim zelenim dogovorom, pa tudi ciljem ničelne stopnje emisij do leta 2050, do leta 2050 dosegli energijsko učinkovit in podnebno nevtralen stavbni fond, in sicer z akcijskim načrtom za programe celovite prenove, pri čemer bo poudarek na skupnostih, zlasti tistih, ki se spopadajo z energijsko revščino, in zagotavljanju zdravih, dostojnih, cenovno dostopnih in energijsko učinkovitih stavb, v katerih bodo lahko ljudje dosegli ves svoj potencial, kar je mogoče izvajati v popolni sinergiji z novo industrijsko strategijo za Evropo, strategijo za mala in srednja podjetja za trajnostno in digitalno Evropo, strategijo za krožno gospodarstvo, mehanizmom za pravičen prehod in instrumenti za okrevanje ter strategijami, ki bodo Evropo usposobile za digitalno dobo; 79. je prepričan, da lahko val prenove omili vpliv krize zaradi COVID-19 s spodbujanjem nacionalnega in lokalnega gospodarstva, na primer s podpiranjem visokokakovostnih in osnovnih delovnih mest v gradbeništvu in sektorju energije iz obnovljivih virov ter podpiranjem delavcev v mikro, malih in srednjih podjetjih, ki predstavljajo 97 % sektorja, ter navsezadnje z aktiviranjem različnih priložnosti in prednosti, ki bi jih pridobili z boljšo energijsko učinkovitostjo evropskega stavbnega fonda, med njimi tudi številnih socialnih in okoljskih stranskih koristi; poudarja, da ima lahko val prenove pomembno vlogo pri trajnostnem okrevanju in je lahko osrednjega pomena za načrte prenove po COVID-19; zato poudarja, da Komisija ne bi smela odlašati s tem predlogom in bi morala zagotoviti vse razpoložljive možnosti financiranja; 80. poziva k ambicioznemu izvajanju svežnja o čisti energiji; poudarja, da so nacionalni energetski in podnebni načrti pomembni za omogočanje čim več priložnosti v stavbnem sektorju; potrjuje svojo zavezo, da bo tesno spremljal izvajanje te in vseh drugih določb, ter poziva Komisijo, naj zagotovi izvrševanje ukrepov iz pregledane direktive o energetski učinkovitosti stavb; 81. poziva Komisijo, naj v skladu z uredbo o upravljanju energetske unije načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ postavi v središče procesa prenove stavbnega fonda EU; 82. pozdravlja dolgoročne strategije za prenovo, ki so jih oblikovale države članice in s katerimi postavljajo mejnike za leti 2030 in 2040 pri doseganju podnebne nevtralnosti; je zaskrbljen, ker mnoge države članice precej zamujajo s predložitvijo dolgoročne strategije za prenovo; poziva te države članice, naj izkoristijo priložnost za izpolnitev svojih pravnih obveznosti iz direktive o energetski učinkovitosti stavb in predložijo zapoznele dolgoročne strategije za prenovo; spodbuja vlade, naj izvajajo inovativne politike za dejavno vključevanje državljanov v programe za energijsko učinkovitost; meni, da bi bilo treba dolgoročne strategije za prenovo priznati kot ključen instrument za načrtovanje, merjenje napredka in izpolnitev ciljev glede energetske učinkovitosti; 83. poudarja, da bi bilo treba energijsko zelo učinkovit in razogljičen stavbni fond doseči z znatnim zmanjšanjem porabe energije na podlagi izvajanja močnih politik, ki omogočajo energijsko učinkovitost, s hkratnim pokrivanjem preostalih potreb z energijo iz obnovljivih virov; poudarja, da bi bilo treba prenovo stavb povezati s širšimi prizadevanji za razogljičenje energetskega sistema ter da bi ta morala potekati skupaj z naložbami v na primer učinkovita omrežja daljinskega ogrevanja in toplotne črpalke, in sicer na podlagi sistemskega/območnega pristopa, ki vključuje vse možne ukrepe za učinkovitost, kot je rekuperacija presežne toplote; poudarja, da je treba določiti konkretne ukrepe za uresničitev opredeljenega potenciala za zelo učinkovito soproizvodnjo toplote in električne energije ter daljinsko ogrevanje; poudarja, da je ta dosleden pristop potreben, da bi dosegli prehod na energijsko zelo učinkovito gospodarstvo, ki v celoti temelji na energiji iz obnovljivih virov, in zagotovili uskladitev s ciljem omejitve globalnega segrevanja na manj kot 1,5 C; 84. pozdravlja napoved Komisije, da bo spodbujala prenovo šol, bolnišnic in stanovanj za socialno ogrožene, zlasti v fondu javnih stavb, ki so pogosto v najslabšem stanju; vseeno pa poudarja, da je prenova velikega fonda stanovanjskih stavb znaten izziv, saj predstavlja 75 % grajenih površin v EU; 85. se strinja z analizo, da prenova stavb za izboljšanje energijske učinkovitosti prinaša številne prednosti, kot so boljše učenje, hitrejše okrevanje in odprava energijske revščine za tiste, ki se z njo spopadajo; opozarja na boljšo kakovost zraka v zaprtih prostorih in na prostem, zmanjšanje emisij, povečanje energijske učinkovitosti, večje toplotno ugodje in zmanjšanje odvisnosti od uvoza; poziva k doslednemu vključevanju teh prednosti v programe celovite prenove; 86. poziva države članice, naj začnejo izvajati medsektorske, lokalne in prilagojene komunikacijske kampanje o številnih priložnostih in različnih prednostih, ki bi jih prineslo izboljšanje energijske učinkovitosti stavbnega fonda ter naj zagotovijo informacije o točkah „vse na enem mestu“ ter razpoložljivih možnostih financiranja, tudi na ravni EU; 87. poziva Komisijo, naj ukrepe za val prenove vključi v novo in pregledano zakonodajo EU in pregleda podnebne in energetske cilje do leta 2030, pri tem pa v celoti spoštuje načelo subsidiarnosti in stroškovne učinkovitosti, da bi omogočila sinergije med različnimi deli zakonodaje in da bi jih usmerila v dosego podnebne nevtralnosti, pri tem pa zagotovila, da bodo ukrepi energijske učinkovitosti, vključno s prenovo stavb, del ključne politike za zapolnitev vrzeli v ciljih za leto 2030; poudarja pomen finančne podpore za cenovno dostopnost stanovanj za lastnike in najemnike; 88. poziva Komisijo, naj oceni dolgoročne strategije za prenovo in izda priporočila za države članice, v katerih bodo poudarjene obstoječe vrzeli in primeri dobre prakse; poziva države članice, naj spremljajo izvajanje svojih dolgoročnih strategij za prenovo in jih vsakih pet let pregledajo v skladu s ciklom pregleda stanja na podlagi konvencije UNFCCC in njene zaskočne arhitekture ter tako zagotovijo, da bo izpolnjen cilj energijsko zelo učinkovitega in podnebno nevtralnega stavbnega fonda; poziva države članice, naj dolgoročne strategije za prenovo sprejmejo kot orodje za določitev načrta gospodarskih spodbud in okrevanja gospodarstva, in od njih zahteva, naj jih nujno dokončno oblikujejo tako, da bodo ambiciozne in podrobne; poziva države članice, ki tega še niso storile, naj čim prej predložijo svoje dolgoročne strategije za prenovo; 89. poziva, naj se stavbni sektor in sektor prenove, zlasti pa mikro, mala in srednja podjetja, vključijo v svežnje ukrepov za okrevanje gospodarstva; poziva, naj se v načrtu gospodarskih spodbud daje prednost naložbam v prenovo stavb za vzpostavitev energijsko zelo učinkovitega stavbnega sektorja, ki bo temeljil na energiji iz obnovljivih virov; o 90. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje vsem institucijam EU in državam članicam.
| |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| Pomanjkanje zdravil – kako rešiti vse večji problem |
| |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Evropski parlament, – ob upoštevanju člena 3 Pogodbe o Evropski uniji (PEU), – ob upoštevanju člena 6(1) PEU in člena 35 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah o pravici vseh evropskih državljanov do zdravstvenega varstva, – ob upoštevanju člena 14 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in člena 36 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, – ob upoštevanju členov 101 in 102 PDEU in protokola št. 27 o notranjem trgu in konkurenci, – ob upoštevanju določb iz členov 107 in 108 PDEU o državni pomoči, – ob upoštevanju člena 168 PDEU, ki določa, da je treba pri opredeljevanju in izvajanju politik in dejavnosti Unije na vseh področjih zagotavljati visoko raven varovanja zdravja ljudi, – ob upoštevanju Direktive 2001/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. novembra 2001 o zakoniku Skupnosti o zdravilih za uporabo v humani medicini(1), njenega člena 81 o ohranjanju ustrezne in neprekinjene dobave zdravil ter njenega člena 23a o uradnem obvestilu pristojnega organa, če se proizvod začasno ali stalno ne daje več v promet, – ob upoštevanju poročila Komisije o oceni Evropskemu parlamentu in Svetu v skladu s členom 59(4) Direktive 2001/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. novembra 2001 o zakoniku Skupnosti o zdravilih za uporabo v humani medicini (COM(2017)0135), – ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 8. junija 2010 z naslovom Enakost in zdravje v vseh politikah: solidarnost na področju zdravja, – ob upoštevanju Direktive 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES(2), – ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 536/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o kliničnem preskušanju zdravil za uporabo v humani medicini in razveljavitvi Direktive 2001/20/ES(3), – ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU) 2015/1589 z dne 13. julija 2015 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 PDEU(4), – ob upoštevanju Delegirane uredbe Komisije (EU) 2016/161 z dne 2. oktobra 2015 o dopolnitvi Direktive 2001/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta z določitvijo podrobnih pravil za zaščitne elemente na ovojnini zdravil za uporabo v humani medicini(5), – ob upoštevanju Uredbe (EU) 2017/745 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2017 o medicinskih pripomočkih, spremembi Direktive 2001/83/ES, Uredbe (ES) št. 178/2002 in Uredbe (ES) št. 1223/2009 ter razveljavitvi direktiv Sveta 90/385/EGS in 93/42/EGS(6), – ob upoštevanju Uredbe (EU) 2020/561 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2020 o spremembi Uredbe (EU) 2017/745 o medicinskih pripomočkih glede datumov začetka uporabe nekaterih njenih določb(7), – ob upoštevanju Uredbe (EU) 2019/5 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o spremembi Uredbe (ES) št. 726/2004 o postopkih Skupnosti za pridobitev dovoljenja za promet in nadzor zdravil za humano in veterinarsko uporabo ter o ustanovitvi Evropske agencije za zdravila, Uredbe (ES) št. 1901/2006 o zdravilih za pediatrično uporabo in Direktive 2001/83/ES o zakoniku Skupnosti o zdravilih za uporabo v humani medicini(8), – ob upoštevanju predloga Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vrednotenju zdravstvenih tehnologij in spremembi Direktive 2011/24/EU (COM(2018)0051) ter stališča Parlamenta v prvi obravnavi z dne 14. februarja 2019 o navedenem predlogu, – ob upoštevanju Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (TRIPS) in Deklaracije iz Dohe o Sporazumu TRIPS in javnem zdravju, – ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 8. aprila 2020 z naslovom Smernice o optimalni in racionalni oskrbi z zdravili za preprečevanje pomanjkanja med izbruhom COVID-19 (C(2020)2272), – ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 27. maja 2020 z naslovom Čas za Evropo: obnova in priprava za naslednjo generacijo (COM(2020)0456), – ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 27. maja 2020 o proračunu EU kot gonilu načrta okrevanja za Evropo (COM(2020)0442), – ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. marca 2020 o novi industrijski strategiji za Evropo (COM(2020)0102), – ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. maja 2020 o strategiji EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 (COM(2020)0380), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. aprila 2020 o usklajenem ukrepanju EU za spoprijemanje s pandemijo bolezni COVID-19 in njenimi posledicami(9), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. decembra 2019 o omogočanju digitalne preobrazbe zdravstva in zdravstvenega varstva na enotnem digitalnem trgu: krepitev vloge državljanov in oblikovanje bolj zdrave družbe(10), – ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 2. marca 2017 o možnostih, ki jih ima EU za izboljšanje dostopa do zdravil(11), – ob upoštevanju smernic projektne skupine o razpoložljivosti odobrenih zdravil za uporabo v humani in veterinarski medicini, v kateri so sodelovali Evropska agencija za zdravila (EMA) in direktorji agencij za zdravila (HMA), zlasti tiste z dne 1. julija 2019 z naslovom „Guidance on detection and notification of shortages of medicinal products for Marketing Authorisation Holders (MAHs) in the Union (EEA)“ (Smernice za imetnike dovoljenja za promet z zdravili v zvezi z ugotavljanjem pomanjkanja zdravil in obveščanjem o njem v Uniji (EGP)) (EMA/674304/2018) ter smernice z dne 4. julija 2019 z naslovom „Good practice guidance for communication to the public on medicines’ availability issues“ (Dobra praksa za obveščanje javnosti o razpoložljivosti zdravil) (EMA/632473/2018), – ob upoštevanju platform, ki so se bile nedavno ustanovljene v sedanji krizi zaradi COVID-19, kot je sistem panožnih enotnih kontaktnih točk Evropske agencije za zdravila (EMA), s katerim se racionalizira postopek poročanja o morebitnem pomanjkanju zdravil, da bi pomanjkanje preprečili oziroma nanj čim prej opozorili; ob upoštevanju, da te platforme omogočajo in lajšajo dialog o pomanjkanju med deležniki v farmacevtski dobavni verigi in regulativnimi organi, – ob upoštevanju poročila Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) o izboru esencialnih zdravil. Poročilo strokovnega odbora SZO, ki se je sestal od 17. do 21. oktobra 1977 v Ženevi (poročilo št. 615 svežnja tehničnih poročil SZO), poročilo sekretariata SZO z dne 7. decembra 2001 z naslovom „WHO medicines strategy – Revised procedure for updating WHO’s Model List of Essential Drugs“ (Farmacevtska strategija SZO – Revidirani postopek za posodobitev vzorčnega seznama esencialnih zdravil SZO) (EB109/8), poročilo SZO iz marca 2015 z naslovom „Access to New Medicines in Europe“ (Dostop do novih zdravil v Evropi) in poročilo SZO z dne 9. julija 2013 z naslovom „Priority Medicines for Europe and the World“ (Prednostna zdravila za Evropo in svet), – ob upoštevanju pristopa SZO „en svet, eno zdravje“, – ob upoštevanju cilja OZN za trajnostni razvoj št. 3 „poskrbeti za zdravo življenje in spodbujati dobro počutje za vse ljudi v vseh življenjskih obdobjih“, – ob upoštevanju informativnega poročila francoskega senata št. 737 z dne 27. septembra 2018 o pomanjkanju zdravil in cepiv: okrepitev etičnega ravnanja v javnem zdravstvu v dobavni verigi zdravil, ki ga je v imenu misije senata za ugotavljanje dejstev glede pomanjkanja zdravil in cepiv pripravil Jean-Pierre Decol, – ob upoštevanju smernic Komisije o neposrednih tujih naložbah in prostem pretoku kapitala iz tretjih držav ter zaščiti evropskih strateških sredstev v okviru izrednih razmer zaradi COVID-19 pred začetkom uporabe Uredbe (EU) 2019/452 (uredba o pregledu neposrednih tujih naložb), ki se bo v celoti uporabljala od 11. oktobra 2020, – ob upoštevanju sklepov seje Sveta za zaposlovanje, socialno politiko, zdravje in varstvo potrošnikov z 9. in 10. decembra 2019, – ob upoštevanju poročila o dostopu do zdravil z naslovom Promoting innovation and access to health technologies (Spodbujanje inovacij in dostopa do zdravstvene tehnologije), ki ga je leta 2016 objavila skupina na visoki ravni generalnega sekretarja OZN, – ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. decembra 2019 o evropskem zelenem dogovoru (COM(2019)0640), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. januarja 2020 o evropskem zelenem dogovoru(12), – ob upoštevanju člena 54 Poslovnika, – ob upoštevanju mnenj Odbora za industrijo, raziskave in energetiko, Odbora za razvoj, Odbora za mednarodno trgovino, Odbora za promet in turizem ter Odbora za pravne zadeve, – ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A9-0142/2020), A. ker se je problem pomanjkanja zdravil, ki je v EU prisoten že dolgo, v zadnjih letih izrazito zaostril; ker zaradi povečanja svetovnega povpraševanja in pandemije COVID-19 zdravil primanjkuje še bolj, to pa slabi zdravstveni sistem v državah članicah ter prinaša resna tveganja za zdravje in oskrbo pacientov – med drugim zaradi napredovanja bolezni in/ali poslabšanja simptomov, večjih zakasnitev ali prekinitve oskrbe ali zdravljenja, daljše hospitalizacije, večje izpostavljenosti ponarejenim zdravilom, napak pri uporabi zdravil ali neželenih dogodkov, kadar se manjkajoče zdravilo nadomesti z drugim, prenosa nalezljivih bolezni, ki bi ga bilo mogoče preprečiti, in znatno psihično stisko – poleg tega pa povečuje odhodke za zdravstveni sistem; ker je dolžnost držav članic, da tudi v okviru skupnega evropskega usklajevanja in ukrepanja poiščejo hitre in konkretne rešitve; B. ker je v primarnih pogodbah in Listini Evropske unije o temeljnih pravicah navedeno, da ima vsakdo pravico do preventivnega zdravstvenega varstva in do zdravniške oskrbe v skladu s pogoji, ki jih določajo nacionalne zakonodaje in običaji; ker bi morala ta pravica veljati za vse državljane, tudi tiste, ki živijo v manjših državah članicah in na najbolj obrobnih območjih Unije; ker pomanjkanje zdravil vse bolj ogroža javno zdravje ter zelo negativno vpliva na zdravstvene sisteme in pravice vseh pacientov v EU do ustreznega zdravljenja; C. ker je zagotavljanje dostopa pacientov do esencialnih zdravil eden izmed osrednjih ciljev EU in Svetovne zdravstvene organizacije ter cilj trajnostnega razvoja št. 3; ker so zdravila splošno dostopna, če so pravočasno razpoložljiva in cenovno dosegljiva za vse, brez geografske diskriminacije; D. ker bi moralo biti pacientom omogočeno, da bi se sami odločali in izbirali med različnimi možnostmi zdravstvenega varstva in zdravljenja; E. ker je dostop do primernih in cenovno dostopnih diagnostičnih orodij in cepiv enako pomemben kot dostop do varnih, učinkovitih in cenovno dosegljivih zdravil; F. ker do pomanjkanja zdravil pride zaradi več dejavnikov in kompleksnih globljih vzrokov; ker ga pogosto povzročijo tudi odločitve v farmacevtski industriji, na primer o prekinitvi proizvodnje zdravil in njihovem umiku z manj dobičkonosnih trgov držav članic; G. ker je izjemno pomembno preprečiti pomanjkanje zdravil, če pa do njega pride, ublažiti njegove učinke; H. ker bi morala učinkovita strategija zajemati ukrepe, s katerimi bi blažili pomanjkanje zdravil in ga tudi preprečevali, in sicer z upoštevanjem številnih temeljnih vzrokov zanj; I. ker države članice ne uporabljajo harmoniziranih opredelitev pojmov „pomanjkanje“, „težave“, „motnje v oskrbi“, „pomanjkanje zalog“ in „prekomerno kopičenje zalog“; ker bi bilo treba razlikovati med „zdravili večjega terapevtskega pomena“ in „zdravili zdravstvenega in strateškega pomena“; J. ker pomanjkanje zdravil povzroča znatne stroške za javne in zasebne deležnike v zdravstvu; K. ker so zdravila eden od zdravstvenih stebrov ter ker nezadosten dostop do esencialnih zdravil in visoke cene inovativnih zdravil resno ogrožajo zdravje prebivalstva in vzdržnost nacionalnih zdravstvenih sistemov; L. ker so se nova zdravila, zlasti za rakava obolenja, v zadnjih desetletjih v številnih primerih tako podražila, da si jih mnogi državljani EU ne morejo privoščiti; M. ker pacientom v EU večino zdravil zagotavlja industrija generičnih in podobnih bioloških zdravil (skoraj 70 % izdanih zdravil); N. ker je vstopanje generičnih in podobnih bioloških zdravil na trg pomemben mehanizem za krepitev konkurence, zniževanje cen in zagotavljanje vzdržnosti zdravstvenih sistemov; ker se z njihovim vstopom na trg ne bi smelo zavlačevati; O. ker imajo proizvajalci generičnih zdravil s sedežem v EU pomembno vlogo pri zadovoljevanju naraščajočega povpraševanja po cenovno dostopnih zdravilih v državah članicah; P. ker gre pri zdravilih, ki jih primanjkuje, v več kot polovici primerov za zdravila za rakava obolenja in diabetes, za preprečevanje okužb in za bolezni živčnega sistema; ker se zdi, da lahko do pomanjkanja najhitreje pride pri posebnih zdravilih za injiciranje, in sicer zaradi zapletenosti postopka njihove proizvodnje; Q. ker lahko pomanjkanje zdravil ogrozi uspeh zdravstvenih pobud Unije in držav članic, kot je evropski načrt za boj proti raku; R. ker zdravila za zdravljenje redkih bolezni v državah članicah z majhnim trgom pogosto niso na voljo ali pa so na voljo po bistveno višjih cenah kot na večjih trgih; S. ker se je med pandemijo COVID-19 pokazalo, kako pomembni so dobro delujoč notranji trg ter zanesljive dobavne verige zdravil in medicinske opreme; ker je potreben evropski dialog o tem, kako to zagotoviti; T. ker neusklajene pobude na nacionalni ravni, kot sta prekomerno kopičenje zalog in nalaganje kazni, niso prava rešitev in bi lahko tveganje pomanjkanja zdravil le še povečale; U. ker Evropa tudi zaradi selitve proizvodnje na področju zdravstva ni več neodvisna, saj 40 % končnih medicinskih izdelkov, ki se tržijo v EU, prihaja iz tretjih držav; ker je sicer odtis evropske proizvodnje velik, kljub temu pa proizvajalci večino surovin dobavljajo pri podizvajalcih v Aziji, kjer so stroški dela in okoljski standardi pogosto nižji, tako da se 60 do 80 % zdravilnih učinkovin proizvaja zunaj EU, predvsem na Kitajskem in v Indiji; ker je ta delež pred 30 leti znašal 20 %; ker naj bi ti dve državi proizvedli 60 % paracetamola, 90 % penicilina in 50 % ibuprofena na svetu; ker doslej ni bilo obvezno, da bi imela zdravila in zdravilne učinkovine oznako, vidno pacientom in kupcem, na kateri bi bila navedena njihovo poreklo in država proizvodnje; ker je še posebej problematično, če je omejen dostop do zdravilnih učinkovin, ki so potrebne za proizvodnjo generičnih zdravil; ker se je ob motnjah v svetovni dobavni verigi, do katerih je prišlo zaradi pandemije COVID-19, še bolj pokazalo, kako močno je zdravstvo EU odvisno od tretjih držav; ker je ta pandemija razkrila tudi pomanjkanje medicinskih pripomočkov, zdravil in zaščitne opreme; V. ker je farmacevtski proizvodni sektor EU še vedno močan, zlasti na področju inovacij, EU pa je v svetovni trgovini z zdravili največja izvoznica farmacevtskih izdelkov na svetu; ker so lahko generična zdravila, proizvedena zunaj EU, zaradi dobave po nižjih cenah cenovno dostopnejša, to pa vpliva na zdravstvene izdatke držav članic in na dostop pacientov do teh zdravil; W. ker bo v EU zdravstveni krizi zaradi COVID-19 sledila gospodarska kriza, ki bo prispevala k pomanjkanju zdravil in oslabila konkurenčnost farmacevtske industrije EU; X. ker je enako pomembno zaščititi in spodbujati obstoječe proizvodne obrate v EU ter okrepiti evropsko raziskovalno okolje; Y. ker povečano povpraševanje in cenovni pritisk vodita v koncentracijo ponudbe zdravilnih učinkovin in je njihovih proizvajalcev manj, zato pa v primeru težav primanjkuje alternativnih rešitev, kot se je pokazalo v sedanji krizi zaradi COVID-19; Z. ker so zaloge zdravil večjega terapevtskega pomena ter zdravil zdravstvenega in strateškega pomena nezadostne, zdravilne učinkovine so poceni in njihova proizvodnja enostavna, še posebej pa primanjkuje zdravil, ki so že dolgo na trgu in so bistvena za javno zdravje; ker farmacevtska podjetja delujejo na podlagi načela proizvodnje ob pravem času, zaradi česar so lahko proizvajalci ob pretresih v oskrbi – če so proizvodnja in dobavne verige nepričakovano prekinjene ali če pride do nihanj povpraševanja na trgu – ranljivi; AA. ker se z oblikovanjem različnih cen v državah članicah spodbuja „vzporedni izvoz“ v države, v katerih se zdravilo prodaja po višji ceni; ker lahko „vzporedni izvoz“ v nekaterih primerih nenamerno povzroči motnje oskrbe v državah članicah in s tem dodatno neravnovesje na trgu; ker je Parlament v resoluciji z dne 2. marca 2017 Komisijo in Svet pozval, naj ocenita učinek vzporedne trgovine in dobavnih kvot; AB. ker zaradi pomanjkanja usklajevanja na ravni EU nekatere države članice neustrezno in prekomerno kopičijo zaloge, kar povzroča neravnovesje na trgu in še hujše pomanjkanje zdravil, pacienti po vsej EU pa imajo manj možnosti za zdravljenje; AC. ker so se neusklajeni ukrepi na državni ravni izkazali za neučinkovite v boju proti krizi zaradi COVID-19, zato sta potrebna vseevropsko usklajevanje in dialog; AD. ker se je ob pandemiji COVID-19 jasno pokazalo, da je za odziv na zdravstvene krize in motnje v oskrbi, kot je pomanjkanje zdravil, bistvenega pomena, da se institucije EU, regulatorji in strokovnjaki v farmacevtski dobavni verigi usklajujejo; ker se je ob pandemiji pokazalo tudi, kako pomembna je usklajenost politik in služb EU za hiter in učinkovit odziv v izrednih razmerah, preprečevanje pomanjkanja zdravil ter njegovo ublažitev, če do njega pride; AE. ker si želi vse več držav članic zagotoviti svoje zaloge zdravil in ker bi posledično naraščanje povpraševanja po njih preseglo trenutne napovedi glede povpraševanja na podlagi epidemioloških potreb; ker lahko nenadno močno povečano povpraševanje znatno obremeni dobavitelje, povpraševanje v drugih državah pa je zaradi tega težje zadovoljiti; AF. ker je finančna kriza leta 2009 evropske države prisilila, da so uvedle nevzdržne ukrepe za zajezitev stroškov, npr. vračanje sredstev in neučinkovite mehanizme javnega naročanja, da bi zmanjšale porabo za zdravila, zaradi česar je prišlo do umikanja proizvodov in podjetij s trga; AG. ker pretok zdravil na enotnem trgu ovirajo tudi neharmonizirani predpisi držav članic; AH. ker se je v izrednih razmerah zaradi COVID-19 pokazalo, da so poskusi pridobitve zdravstvenih zmogljivosti prek neposrednih tujih naložb povezani z večjim tveganjem in da je treba ohraniti ter okrepiti izmenjavo teh dragocenih zmogljivosti znotraj enotnega trga; AI. ker je močna, inovativna in konkurenčna farmacevtska industrija v Evropi izjemno pomembna za EU in njene države članice; AJ. ker farmacevtska industrija potrebuje ustrezen pravni okvir za raziskave, razvoj in proizvodnjo zdravil v EU; AK. ker je s patentnim varstvom vzpostavljen pravni okvir, ki je pomemben za farmacevtske inovacije, saj daje podjetjem finančne spodbude za kritje stroškov raziskav in razvoja novih zdravil; AL. ker lahko države članice določijo dodatne razloge za podelitev prisilne licence in opredelijo, kaj so izredne razmere v državi; AM. ker so mehanizmi za obveščanje o pomanjkanju zdravil, ki so namenjeni zlasti izvajalcem v dobavni verigi in farmacevtom, v državah članicah trenutno zelo razdrobljeni; ker bi lahko to onemogočilo ustrezno spremljanje in komuniciranje med organi držav članic v zvezi s pomanjkanjem zdravil; AN. ker se v členu 81 Direktive 2001/83/ES poziva k ukrepom za preprečevanje pomanjkanja zdravil ali težav pri njihovi distribuciji v državah članicah; ker je Komisija izdala smernice o optimalni in racionalni oskrbi z zdravili za preprečevanje pomanjkanja med pandemijo COVID-19; ker Komisija v teh smernicah priznava, da nobena država ni samozadostna pri oskrbi s surovinami, zdravilnimi učinkovinami, vmesnimi izdelki ali končnimi zdravili, ki so potrebni za pravilno delovanje zdravstvenega sistema; AO. ker je po navedbah Komisije odziv držav članic na pandemijo COVID-19 vodil v znatno povečanje proizvodnje zdravilnih učinkovin in zdravil v EU, zaradi česar je bilo treba preurediti dobavne verige in proizvodne linije; ker je komisarka Stela Kiriakides v izjavah na srečanju, ki je potekalo 22. aprila 2020 s člani Odbora Evropskega parlamenta za okolje, javno zdravje in varnost hrane (ENVI), poudarila, da je treba povečati proizvodnjo zdravil in raven inovacij v EU; ker so vsi majhni in srednje veliki farmacevtski laboratoriji dragoceni in jih je treba ohraniti, saj so plodna podlaga za raziskave in odkritja ter lahko prispevajo k preprečevanju pomanjkanja zdravil, zato jih je treba podpirati; AP. ker sta Evropski parlament v resoluciji z dne 8. marca 2011(13) in Svet v sklepih z dne 13. septembra 2010 poudarila, da je treba uvesti enotni postopek za skupno javno naročanje za zagotavljanje zdravstvenih protiukrepov, zlasti cepiv proti pandemijam; ker so države članice v Sklepu št. 1082/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta(14) spodbujene k temu, da uporabljajo postopke skupnega javnega naročanja, če sodelujoče države članice pred tem sklenejo predhodni dogovor o skupnem javnem naročilu; AQ. ker je Komisija napovedala, da namerava do konca leta 2020 objaviti priporočila za prihodnjo farmacevtsko strategijo EU; AR. ker sta upravljanje prevoza in logistika bistvenega pomena za oskrbo z zdravili, farmacevtskimi izdelki, medicinsko opremo, osebno zaščitno opremo ter drugim medicinskim blagom in surovinami, med drugim tudi zaradi vse bolj kompleksne prevozne verige; ker so na mejnih prehodih potrebni učinkoviti „zeleni koridorji“ s prednostnimi pasovi, s katerimi bi zagotovili neoviran pretok zdravil, poleg tega pa je treba tudi zmanjšati upravne ovire in olajšati dostop do prevoznih storitev; AS. ker bi bilo treba zagotoviti visoke varnostne standarde in ohraniti dostojne delovne pogoje za delavce; ker bi morali farmacevtski predpisi zagotavljati kakovost, varnost in učinkovitost oskrbe z zdravili med državami članicami; AT. ker so pacienti odvisni od pravičnega in učinkovitega dostopa do zdravil, ki temelji na vzdržnem, konkurenčnem in dobro delujočem enotnem trgu, del katerega je enotni evropski prometni prostor; AU. ker je ob izbruhu COVID-19 postalo očitno, da je pretok zdravil znotraj EU in zunaj nje ključnega pomena, če želimo odpraviti sedanje omejitve in dati prednost pretoku najnujnejšega blaga; AV. ker je treba preprečiti, da bi se zaradi izbruha COVID-19 poslabšale družbeno-gospodarske razmere in življenjske razmere ranljivih državljanov; AW. ker so številnejše epidemije ter njihovo geografsko širjenje in vpliv deloma posledica podnebnih sprememb ter globalizacije, urbanizacije in povečanega obsega potovanj; ker se je v Evropi okrepil nadzor nad vektorskimi nalezljivimi boleznimi, ki jih povzročajo virusi malarije, denge, čikungunje in zike ter virus Zahodnega Nila; AX. ker je širjenje zoonoz – tj. prenos patogenov živalskega izvora na človeka in njihovo hitro širjenje – vse pogosteje povezano z uničevanjem biotske raznovrstnosti, nedovoljeno trgovino s prostoživečimi rastlinskimi in živalskimi vrstami, širjenjem umetnih habitatov in degradacijo naravnih območij zaradi goste naseljenosti ter netrajnostnimi načini proizvodnje hrane; ker je biotska raznovrstnost pomemben vir za proizvodnjo obstoječih zdravil in potencialni razvoj novih v prihodnosti; 1. poudarja, da je za Unijo geostrateškega pomena, da na področju zdravstva spet postane neodvisna, da zagotovi hitro in učinkovito oskrbo s cenovno dostopnimi zdravili, medicinsko opremo, medicinskimi pripomočki, zdravilnimi učinkovinami, diagnostičnimi orodji in cepivi ter da prepreči njihovo pomanjkanje, pri čemer mora dati prednost interesom in varnosti pacientov; poudarja, da je treba pošten dostop do dobavne verige zagotoviti vsem državam članicam; v zvezi s tem poudarja, da mora farmacevtska industrija v Uniji vzpostaviti diverzificirano dobavno verigo in oblikovati načrt, s katerim bo zmanjšala tveganje pomanjkanja zdravil ter tako ukrepala glede morebitnih ranljivosti in tveganj v zvezi z dobavno verigo; 2. poudarja, da so za oblikovanje in organizacijo zdravstvene politike sicer odgovorne države članice, kljub temu pa je Unija odgovorna za zakonodajo na področju farmacije in različne politike javnega zdravja, zato je njena naloga usklajevati in dopolnjevati nacionalne ukrepe, da bi bile cenovno dostopne in visokokakovostne zdravstvene storitve na voljo vsem državljanom in prebivalcem EU; 3. poudarja, da mora biti interes in varnost pacientov v središču zdravstvenih politik ter da je treba preprečiti diskriminacijo pri dostopu do zdravil in zdravljenja, države članice morajo na tem področju tesneje sodelovati in se usklajevati, omogočiti pa je treba tudi lažjo izmenjavo primerov dobre prakse; poudarja, da bi lahko pomanjkanje zdravil in medicinskih pripomočkov škodilo pacientom; poziva Komisijo in države članice, naj se tesno usklajujejo, da bi zaščitile odpornost in vzdržnost zdravstvene dobavne verige ter zagotovile stalno razpoložljivost zdravil; 4. poudarja, da pomanjkanje zdravil resno ogroža pravico pacientov v EU do osnovnega zdravljenja, povzroča neenakost med pacienti, ki prebivajo v različnih državah, in lahko ustvarja motnje na enotnem trgu; 5. poudarja, da je treba na ravni EU zagotoviti harmonizirano opredelitev pojmov „pomanjkanje“, „težave“, „motnje v oskrbi“, „pomanjkanje zalog“ in „prekomerno kopičenje zalog“; poziva Komisijo, naj v tesnem sodelovanju z državami članicami in vsemi ustreznimi deležniki, tudi z organizacijami pacientov, oblikuje harmonizirane opredelitve teh pojmov; poziva zlasti Komisijo, naj „pomanjkanje“ opredeli natančneje, kot ga je leta 2019 v svojem predlogu opredelila projektna skupina, v kateri so sodelovali Evropska agencija za zdravila in vodje agencij za zdravila; poziva Komisijo, naj poskrbi za razlikovanje med „zdravili večjega terapevtskega pomena“ – tj. tistimi, pri katerih je verjetno, da bo prekinitev zdravljenja kratkoročno ali srednjeročno ogrozila pacientovo življenjsko prognozo ali zmanjšala njegove možnosti za ozdravitev zaradi morebitnega napredovanja bolezni, ali za katere ni na voljo ustreznih nadomestnih zdravil v zadostnih količinah – ter „zdravili zdravstvenega in strateškega pomena“, pri katerih bi prekinitev zdravljenja neposredno ogrozila pacientovo življenje; 6. meni, da je nujno treba oceniti in obravnavati kompleksne izvorne vzroke pomanjkanja zdravil; v zvezi s tem pozdravlja javni razpis Komisije za izvedbo študije o vzrokih pomanjkanja zdravil v Uniji in poziva, naj se študija objavi do konca leta; poziva pa tudi k izvedbi študije o učinkih pomanjkanja zdravil na oskrbo, zdravljenje in zdravje pacientov; 7. poziva Komisijo, naj v načrtovani farmacevtski strategiji predlaga ambiciozne in konkretne ukrepe za reševanje teh težav; poziva jo tudi, naj v zakonodajni predlog o primerni skrbnosti za podjetja, ki naj bi ga objavila leta 2021, vključi ukrepe za farmacevtski sektor; 8. pozdravlja predlog Komisije za novi evropski zdravstveni program „EU za zdravje“ (EU4Health) in to, da je med zastavljenimi cilji programa povečati razpoložljivost in dostopnost zdravil ter medicinske opreme; poziva, naj se za preprečevanje pomanjkanja zdravil sprejmejo skupni ukrepi, ki naj se financirajo iz prihodnjega programa; 9. opozarja, da je pomanjkanje zdravil svetovni problem; poudarja, da so zaradi njihovega pomanjkanja najbolj prizadete države v razvoju, na primer številne afriške države; poziva, naj se dostop do zdravil v državah v razvoju obravnava širše v okviru Svetovne zdravstvene organizacije; poziva Komisijo in države članice, naj povečajo pomoč državam v razvoju, zlasti prek strateških rezerv mehanizma rescEU; 10. poudarja, da ima vsakdo temeljno pravico do življenjskega standarda, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, kot je določeno v 25. členu Splošne deklaracije o človekovih pravicah; v zvezi s tem opozarja, da je EU v skladu s členom 208 Pogodbe o delovanju Evropske unije in načelom skladnosti politik za razvoj zavezana zagotavljati visoko raven varovanja zdravja ljudi v vseh svojih politikah in dejavnostih, pri čemer mora tudi v celoti spoštovati mednarodne obveznosti, zlasti Agendo 2030 za trajnostni razvoj in cilj trajnostnega razvoja 3 „poskrbeti za zdravo življenje in spodbujati splošno dobro počutje v vseh življenjskih obdobjih“; Zagotavljanje oskrbe v interesu pacientov, zagotavljanje dostopa do zdravljenja vsem pacientov in ponovna neodvisnost EU v zdravstvu 11. opozarja, da pomanjkanje zdravil neposredno ogroža zdravje in varnost pacientov ter neprekinjenost njihovega zdravljenja; poudarja, da posledice pomanjkanja zdravil za paciente vključujejo: napredovanje bolezni in/ali poslabšanje simptomov zaradi poznega zdravljenja, prenos nalezljivih bolezni, ki bi ga bilo mogoče preprečiti, večje tveganje za izpostavljenost ponarejenim zdravilom ter večjo psihično stisko pacientov in njihovih svojcev; opozarja, da nobena država članica ni samozadostna na področju surovin, vmesnih izdelkov, zdravilnih učinkovin in končnih zdravil, ki pa so vsi potrebni za ustrezno delovanje njenega zdravstvenega sistema; 12. ugotavlja, da so tveganja posebno velika pri ranljivih osebah, kot so otroci, starejši, nosečnice, invalidi, osebe s kroničnimi boleznimi ali rakavimi obolenji ter osebe v oddelkih za intenzivno nego; 13. opozarja na pomanjkanje hormonskih zdravil za ženske, ki se uporabljajo za kontracepcijo in hormonsko nadomestno terapijo; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da to ogroža spolno in reproduktivno zdravje ter pravice žensk in deklet; poudarja, da je treba okrepiti nadzor in upravljanje proizvodnje, ustvarjanja zalog in trženja teh zdravil ter s tem zagotoviti neprekinjenost dobavnih verig, pravično oblikovanje cen in razpoložljivost teh zdravil za ženske; 14. poudarja, da v več državah članicah višja cena nadomestnih zdravil, predlaganih pacientu, in nižja stopnja povračila ali nepovračilo pomembno ovirajo dostop do zdravil za osebe z nižjimi dohodki in kronične bolnike; poziva države članice, naj v primeru pomanjkanja oskrbe z zdravili zagotovijo dostop do nadomestnih zdravil po enaki ceni ali s podobnim povračilom; 15. poziva Komisijo, naj v statistiko EU o dohodku in življenjskih pogojih (EU-SILC) vključi samoprijavljene podatke o neizpolnjenih potrebah po zdravilih, saj dostop do zdravil trenutno v tej statistiki ni zajet; 16. poziva Komisijo in države članice, naj tesno sodelujejo in nemudoma sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi bodo zagotovile zanesljivo oskrbo z medicinskimi proizvodi, zmanjšale odvisnost EU od tretjih držav in podprle lokalno farmacevtsko proizvodnjo zdravil velikega terapevtskega pomena, pri čemer naj dajo prednost zdravilom zdravstvenega in strateškega pomena; prav tako jih poziva, naj s pomočjo ustreznih deležnikov pripravijo pregled proizvodnih obratov v tretjih državah, poleg tega pa tudi delovni referenčni pregled obstoječih in potencialnih proizvodnih obratov v EU, da bi lahko ohranili, posodobili in okrepili njihove zmogljivosti, kjer je to potrebno, mogoče in izvedljivo; poudarja, da mora imeti farmacevtska industrija zmogljivosti, s katerimi se lahko odzove na nenadno povečanje povpraševanja v kritičnih razmerah; 17. poziva Komisijo, naj v prihodnjih farmacevtskih in industrijskih strategijah obravnava vprašanja glede razpoložljivosti, dostopnosti in cenovne dosegljivosti zdravil, sodelovanja nacionalnih regulativnih organov ter odvisnosti EU od tretjih držav, kar zadeva proizvodne zmogljivosti ter dobavo zdravilnih učinkovin in vhodnih snovi; meni, da je treba v te strategije vključiti regulativne ukrepe in spodbujati proizvodnjo esencialnih zdravilnih učinkovin in zdravil v Evropi, da bi bila zdravila na voljo in cenovno dostopna ter da bi do njih vedno lahko prišli vsi; 18. poziva Komisijo, naj v prihodnji farmacevtski strategiji pomanjkanje zdravil obravnava kot prednostno vprašanje in ustanovi farmacevtski forum, ki naj ga nadzira Evropska agencija za zdravila, v njem pa bi morali sodelovati oblikovalci politik, regulatorji, plačniki, organizacije pacientov in potrošnikov, predstavniki industrije in drugi ustrezni deležniki v zdravstveni dobavni verigi, ki bi si prizadevali preprečiti pomanjkanje zdravil, reševati težave v zvezi z vzdržnostjo evropskega farmacevtskega sektorja in zagotavljati njegovo konkurenčnost; zlasti Komisijo poziva, naj poglobi dialog z ustreznimi deležniki, mednarodnimi akterji, ki ocenjujejo nove načine zdravljenja in cepiva, ter Evropsko agencijo za zdravila o tem, kako naj nacionalne agencije med seboj hitreje uskladijo znanstvene ocene, in sicer lahko to dosežejo tudi s sodelovanjem pri predhodni oceni pred razpoložljivostjo ključnih kliničnih podatkov, usklajenim pridobivanjem podatkov po odobritvi ter s prožnim pristopom k širitvi proizvodnje zdravil in cepiv; 19. poziva Komisijo, naj poskrbi, da bo njena farmacevtska strategija zagotovo usmerjena proti nesprejemljivim poslovnim praksam kjer koli v dobavni verigi zdravil, zaradi katerih bi se lahko poslabšali preglednost in uravnoteženi odnosi med različnimi javnimi in zasebnimi subjekti, ki neposredno ali posredno opravljajo ključno javno storitev zagotavljanja dostopa do zdravil; 20. poziva Komisijo in države članice, naj – če je to v javnem interesu – razmislijo o uvedbi ukrepov in finančnih spodbud v skladu s pravili o državni pomoči in trajnostnimi politikami, in sicer v zameno za obveznosti upravičencev, da bi zaščitili močno evropsko farmacevtsko industrijsko bazo in ta sektor spodbudili, da bi svoje dejavnosti – od proizvodnje zdravilnih učinkovin do izdelave, pakiranja in distribucije zdravil – izvajala v EU; poziva države članice, naj zaščitijo obstoječe dejavnosti v tem sektorju, na primer z nagrajevanjem naložb v kakovost zdravil in zanesljivost oskrbe; želi spomniti, da je ta sektor strateškega pomena in da so potrebne naložbe v evropska podjetja, da bi diverzificirali vire in spodbudili razvoj inovativnih proizvodnih tehnologij, s katerimi bi lahko izboljšali odzivnost celotnih proizvodnih linij; opozarja, da mora biti pridobitev javnih sredstev pogojena s tem, da so naložbe popolnoma pregledne in sledljive, da je obvezna oskrba evropskega trga ter da naložbe prispevajo k čim bolj ugodnim razmeram za paciente, vključno z dostopnostjo in cenovno dosegljivostjo proizvedenih zdravil; 21. poziva Komisijo in države članice, naj vzpostavijo ustrezen gospodarski okvir, da bi ohranili in posodobili obstoječe tehnologije ter zmogljivosti za proizvodnjo zdravil in zdravilnih učinkovin v Evropi, na primer z nagrajevanjem naložb v kakovost zdravil in zanesljivost oskrbe; 22. poudarja, da je farmacevtski sektor še naprej pomemben industrijski steber, pa tudi gonilna sila za ustvarjanje delovnih mest; 23. meni, da je evropski zeleni dogovor velika priložnost, da se proizvajalce farmacevtskih proizvodov spodbudi k sodelovanju pri načrtu za zeleno okrevanje, tako da bi proizvajali v skladu z okoljskimi in ekološkimi standardi; 24. poudarja, da popolna selitev zdravstvenih dobavnih verig nazaj v EU v svetovnem gospodarstvu verjetno ni izvedljiva; poziva Komisijo, države članice in večstranske partnerice EU, zlasti Svetovno zdravstveno organizacijo in Svetovno trgovinsko organizacijo, naj vzpostavijo mednarodni okvir za zagotavljanje kakovosti in celovitosti svetovnih dobavnih verig, da bi se škodljivi zaščitni ukrepi čim manj uporabljali, hkrati pa bi se v proizvodnji po vsem svetu ohranili najvišji delovni in okoljski standardi; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj v novo farmacevtsko strategijo vključi tudi ukrepe za obvladovanje morebitnih motenj v globalnih dobavnih verigah; poziva jo, naj vprašanja, povezana z dobavo zdravil, obravnava tudi v okviru prihodnjega pregleda trgovinske politike; 25. v zvezi z nekaterimi biološkimi zdravili, kot so tista, pridobljena iz krvi in plazme, ugotavlja, da bo Evropa manj odvisna od uvoza plazme iz tretjih držav, predvsem če se bodo povečale zmogljivosti za zbiranje krvi in plazme; poziva Komisijo, naj pospeši revizijo zakonodaje o krvi, tkivih in celicah (Direktiva 2002/98/ES(15) in Direktiva 2004/23/ES(16)), da bi zmanjšali tveganje pomanjkanja teh esencialnih življenjsko pomembnih zdravil; 26. želi spomniti, da člena 81 in 23a Direktive 2001/83/ES določata splošne obveznosti za dobavo zdravil, ki jih morajo izpolnjevati imetniki dovoljenja za promet z zdravilom in distributerji, ter obveznost obveščanja imetnikov dovoljenja za promet z zdravilom v primeru začasne ali trajne prekinitve dobave; obžaluje pa, da je Komisija ugotovila razlike pri prenosu teh obveznosti v nacionalno zakonodajo; poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bodo imetniki dovoljenja za promet in distributerji na debelo izpolnjevali obveznosti iz Direktive 2001/83/ES, da bi zagotovili ustrezno in neprekinjeno dobavo zdravil; poziva Komisijo, naj dodatno pojasni obveznosti imetnikov dovoljenja za promet v skladu z Direktivo 2001/83/ES, in poudarja, da je treba zagotoviti, da bodo prijavili vsako pomanjkanje zdravil v predpisanih rokih; poudarja, da je treba v primeru neizpolnjevanja teh pravnih obveznosti v skladu z obstoječim zakonodajnim okvirom uporabiti odvračalne in sorazmerne sankcije; 27. poziva Komisijo in države članice, naj preučijo možnost uvedbe harmoniziranih načrtov za preprečevanje in obvladovanje pomanjkanja zdravil, na podlagi katerih bi morali v farmacevtski industriji ugotoviti, za katera zdravila večjega terapevtskega pomena bi bilo treba uvesti preventivne in korektivne ukrepe za preprečevanje ali blaženje motenj v oskrbi; poudarja, da bi morali ti načrti vključevati rešitve za strateško skladiščenje zdravil, da bi za razumno obdobje zagotovili oskrbo z njimi, ter mehanizme za pregledno in stalno komuniciranje, prek katerih bi lahko pacienti in zdravstveni delavci poročali o pomanjkanju zdravil in ga predvideli; Komisijo tudi poziva, naj pripravi smernice in tako poskrbi, da bodo nacionalne pobude glede ustvarjanja zalog sorazmerne s potrebami in da ne bodo povzročile neželenih posledic v drugih državah članicah; 28. meni, da je zanesljiva oskrba bistven dejavnik v boju proti pomanjkanju zdravil in da mora biti kvalitativno merilo v okviru dodeljevanja javnih farmacevtskih naročil in javnih razpisov za dobavo zdravil, kot je priporočeno v členu 67 Direktive 2014/24/EU; poudarja, kako pomembno je diverzificirati dobavo in javno naročanje farmacevtskih izdelkov; poziva Komisijo, naj v okviru Direktive 2014/24/EU čim prej predlaga smernice za države članice, zlasti v zvezi s tem, kako naj najbolje uporabijo merila ekonomsko najugodnejše ponudbe, da ne bi upoštevale zgolj merilo najnižje cene; predlaga, da bi morala ta merila še naprej vključevati tudi naložbe v proizvodnjo zdravilnih učinkovin in končnih zdravil v EU, pa tudi število in lokacijo proizvodnih obratov ter izpolnjevanje socialnih, okoljskih in etičnih standardov ter standardov kakovosti; 29. meni, da lahko oddaja javnega naročila enemu samemu izvajalcu in/ali enemu samemu proizvodnemu obratu, kjer se proizvaja osnovna snov, v primeru motenj v oskrbi še poglobi težave; poziva Komisijo in države članice, naj razmislijo o možnosti oddaje javnih naročil več izvajalcem, vključno s skupnimi ponudniki, pri čemer bi bilo treba dati prednost proizvodnji v EU in zagotoviti vsaj dva različna vira osnovne snovi, da bi ohranili konkurenčnost na trgu in zmanjšali tveganje pomanjkanja ter obenem pacientom zagotovili visokokakovostno in cenovno dostopno zdravljenje; poziva Komisijo, naj v ta namen preuči možnost oblikovanja zakonodajnega okvira, ki bi spodbujal in omogočal, da bi v zdravstvenih sistemih javna naročila oddajali farmacevtskim družbam, ki bi zagotovile oskrbo s farmacevtskimi izdelki v težkih razmerah; 30. poziva Komisijo in države članice, naj razmislijo o možnosti ustanovitve enega ali več nepridobitnih evropskih farmacevtskih obratov javnega interesa, ki bi v primeru zastoja obstoječe proizvodne industrije proizvajali zdravila, ki so zdravstvenega in strateškega pomena za zdravstveno varstvo, da bi lahko dopolnili oskrbo, zagotovili, da bo ta zanesljiva, in preprečili pomanjkanje zdravil v izrednih razmerah; opozarja, da imajo lahko nove tehnologije, digitalizacija in umetna inteligenca ključno vlogo, saj raziskovalcem v evropskih laboratorijih omogočajo sodelovanje v mrežah ter izmenjavo ciljev in rezultatov, pri čemer pa je treba v celoti spoštovati evropski okvir za varstvo podatkov; 31. poziva Komisijo, naj skrbno oceni, kako bi lahko umetna inteligenca prispevala k hitri in zanesljivi dobavi medicinskih izdelkov; 32. poudarja, da so v okviru programov za raziskave in inovacije zelo pomembna javno-zasebna partnerstva, kot je pobuda za inovativna zdravila; meni, da bi morala Komisija razmisliti tudi o ustanovitvi evropskega ustreznika za ameriški organ za napredne biomedicinske raziskave in razvoj; 33. poudarja, da četudi so zdravila in medicinska oprema nujno potrebni, to ne sme voditi v slabšo kakovost, varnost, učinkovitost in stroškovno učinkovitost zdravil za uporabo v humani medicini in drugih zdravstvenih izdelkov; 34. poziva Komisijo, naj ukrepa proti zaskrbljujočemu širjenju ponarejenih zdravil prek nepooblaščenih spletnih strani in prodajalcev; meni, da lahko ta praksa povzroči resno škodo in resne zdravstvene težave ali poslabša zdravstveno stanje državljanov EU; poudarja, da je pri odkrivanju ponarejanja zdravil in boju proti njemu usklajevanje na ravni EU bistvenega pomena; 35. poziva, naj se okrepi dialog med farmacevtsko industrijo in drugimi sektorji, kot so kmetijstvo, vrtnarstvo in gozdarstvo, da bi razvili proizvodnjo zdravilnih učinkovin v Uniji; poziva, naj se prepreči prevelika specializacija v nekaterih sektorjih ter naj se okrepijo naložbe v raziskave, biogospodarstvo in biotehnologijo, da bi vire diverzificirali; meni, da je treba pri obnovi evropske industrije na prvo mesto postaviti dvojno, namreč digitalno in ekološko preobrazbo naše družbe ter poskrbeti za odpornost industrije proti zunanjim pretresom; 36. poudarja pomen visokokakovostnih medicinskih raziskav in inovacij – tudi tistih brez patentne zaščite; poziva k vzpostavitvi pravega evropskega omrežja, s katerim bi podprli terapevtske in medicinske raziskave, in poudarja, da se zaradi stroškov selitve nazaj v EU ne sme poslabšati kakovost medicinskih raziskav; poudarja, da lahko stabilen sistem za raziskave in razvoj pozitivno vpliva na proizvodne zmogljivosti in stabilnost ponudbe; 37. priznava, da je farmacevtska industrija, ki temelji na raziskavah, eden od ključnih sektorjev in da prispeva h kakovostni proizvodnji in dobavi zdravil, k razvoju inovacij, da bi se v prihodnosti lahko odzvali na nepredvidene oziroma nezadovoljene potrebe, ter k večji odpornosti, odzivnosti in pripravljenosti zdravstvenih sistemov pri spopadanju s prihodnjimi izzivi, tudi s pandemijami; 38. poziva Komisijo, naj ustvari okolje, ki bo raziskovalno zasnovano farmacevtsko industrijo spodbujalo k iskanju cenovno dostopnih rešitev za nezadovoljene zdravstvene potrebe, na primer za boj proti antimikrobični odpornosti; poziva Komisijo, naj v prihodnji farmacevtski strategiji ohrani trden evropski sistem glede intelektualne lastnine, da bi spodbudili raziskave in razvoj ter proizvodnjo v Evropi, zagotovili, da bo Evropa še naprej med prvimi, kar zadeva inovacije, in vodilna v svetu, ter da bi zaščitili in okrepili njeno strateško avtonomijo na področju javnega zdravja; 39. da bi se bolje odzvali na nepričakovane pretrese, Komisijo poziva, naj predlaga tudi ukrepe, s katerimi bi mala in srednja podjetja v EU spodbudili, da bi se bolj vključila v verigo oskrbe z zdravili, saj imajo ključno vlogo v raziskavah in inovacijah ter so zmožna proizvodnjo hitro prilagoditi; 40. glede na to, da je EU v svetu izrazito vodilna regija, kar zadeva proizvodnjo zdravilnih učinkovin za patentirana zdravila, poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo ustrezno okolje, da bo Evropa še naprej privlačna za naložbe v raziskave in razvoj, da bi ohranili dejavno in konkurenčno farmacevtsko industrijo, ki bo temeljila na raziskavah in bo podprta z več naložbami v zmogljivosti in infrastrukturo na področju raziskav in razvoja, vključno z univerzami; poziva Komisijo, naj v okviru programa Obzorje Evropa in drugih programov EU zagotovi ustrezna finančna sredstva, s katerimi bi v Uniji na področju raziskav in inovacij okrepili dejavnosti v podporo proizvodnji v ključnih industrijskih sektorjih, vključno s farmacevtsko industrijo, obenem pa naj v skupnih projektih in programih EU zagotovi geografsko uravnoteženost in udeležbo držav članic z manj razvitim področjem raziskav in inovacij, pri čemer naj upošteva načelo odličnosti; 41. poudarja, da so se v okviru programa Obzorje 2020 že financirale številne raziskave in inovacijske dejavnosti na področju zdravja; poudarja, da financiranje raziskav, povezanih s koronavirusom, ne bi smelo vplivati na druge zdravstvene prednostne naloge v programu Obzorje 2020; poziva, naj se prek programa Obzorje Evropa zagotovi več sredstev za vzpostavitev in podporo okolja, osredotočenega na raziskave in inovacije v zvezi z medicino, vključno z javno-zasebnimi partnerstvi in podporo javnim raziskavam v inovativnih sektorjih z visoko dodano vrednostjo; poudarja, da so za vodilno raziskovalno okolje na področju medicine potrebni dobra znanja in veščine ter mreže in akademske povezave, infrastruktura za zdravstvene podatke, delujoč regulativni okvir in politike intelektualne lastnine, ki spodbujajo inovacije; poziva, naj se preveri uspešnost pobud za spodbujanje raziskav o zdravilih sirotah, in se zavzema za nove pobude, če se te izkažejo za neuspešne; poudarja, da morajo program Obzorje Evropa in drugi programi EU podpirati raziskave redkih bolezni ter da morajo biti raziskave, dobra praksa, klinični preskusi in zdravila za redke bolezni dostopni državljanom vseh držav članic; opozarja, da so lahko neizključne licence pomembne pri blaženju pomanjkanja in stabilizaciji cen zdravil, zlasti v izrednih zdravstvenih razmerah; 42. poziva Komisijo, naj oceni učinek pandemije COVID-19 na industrijo ter mala in srednja podjetja ter predstavi prenovljeno industrijsko strategijo EU, v kateri bo prednostno obravnavala dvojno, namreč digitalno in ekološko preobrazbo evropske družbe ter krepitev odpornosti na zunanje pretrese; poziva Komisijo in države članice, naj skušajo zagotoviti, da bodo lahko mala in srednja farmacevtska podjetja nadaljevala ali ponovno začela raziskovalno delo, ter naj pomagajo ohraniti raznolikost evropske proizvodnje in delovna mesta v njej, hkrati pa poudarja, da je trajnostna, etična in kakovostna proizvodnja pomembna za delovna mesta, rast in konkurenčnost; 43. poudarja, da bi morala biti združenja pacientov bolj vključena v oblikovanje raziskovalnih strategij za javne in zasebne klinične preskuse, da bi zagotovili, da se bodo pri preskusih upoštevale nezadovoljene potrebe evropskih pacientov; 44. poziva Komisijo, naj se zavzame za preglednost javnih naložb v zvezi s stroški raziskav in razvoja zdravil, da bi se te naložbe odražale v razpoložljivosti zdravil in določanju njihove cene za širšo javnost; želi spomniti na svoje stališče glede Direktive 89/105/ES(17) in Komisijo poziva, naj v prihodnjo farmacevtsko strategijo vključi ustrezne ukrepe v zvezi s tem, pri čemer naj razmisli tudi o reviziji direktive; 45. poziva Komisijo in države članice, naj naredijo seznam neposrednih tujih naložb v obrate za proizvodnjo zdravil, ki so del ključne zdravstvene infrastrukture Evrope; 46. poudarja, da je treba spremljati in zakonsko urediti, da se morajo pri odobritvah in izvajanju kliničnih preskusov spoštovati dobra klinična praksa in najvišji standardi varovanja zdravja, ter tako zdravstvenim delavcem in splošni javnosti zagotoviti dostop do varnih, učinkovitih in kakovostnih zdravil in zdravstvenih proizvodov; 47. poziva k okrepitvi evropskega trga zdravil, da bi pacienti hitreje prišli do zdravil, da bi pocenili zdravstveno oskrbo in zmanjšali nacionalne zdravstvene izdatke ter da bi bilo upravno breme za farmacevtske družbe čim manjše; 48. poudarja, da generična in biološkim podobna zdravila omogočajo večjo konkurenco, nižje cene in prihranke za zdravstvene sisteme, s tem pa pacienti lažje pridejo do zdravil; 49. poudarja, da bi bilo treba preučiti dodano vrednost in ekonomski učinek biološkim podobnih zdravil na vzdržnost zdravstvenih sistemov, da ne bi smeli odlašati z njihovim dajanjem na trg in da bi morali po potrebi pregledati ukrepe, s katerimi se njihovo dajanje na trg podpira; 50. obžaluje, da prihaja do pravdnih sporov, s katerimi se skuša odložiti dajanje generičnih zdravil na trg; poziva Komisijo, naj zagotovi, da se bo spoštoval konec inovacijskega obdobja tržne ekskluzivnosti; 51. je zaskrbljen, da bo izstop Združenega kraljestva iz EU morda negativno vplival na oskrbo z zdravili, zlasti na Irskem; poziva, naj se v prihodnji sporazum o odnosih z Združenim kraljestvom vključijo ciljno usmerjene določbe, kot so sporazumi o vzajemnem priznavanju, na podlagi katerih se bosta obe strani lahko odzivali na nastale zdravstvene grožnje ter zagotovili, da bodo pacienti lahko vedno in hitro prišli do varnih zdravil in medicinskih pripomočkov, če pa takega sporazuma ne bo, poziva k oblikovanju načrtov za izredne razmere; Odločnejše ukrepanje na evropski ravni za boljše usklajevanje in dopolnjevanje zdravstvenih politik v državah članicah 52. priporoča, naj si Komisija, države članice in industrija pod vodstvom Evropske agencije za zdravila skupaj prizadevajo za večjo preglednost v verigi proizvodnje in distribucije zdravil ter za ustanovitev evropske enote za preprečevanje in obvladovanje njihovega pomanjkanja; 53. poziva države članice, naj v tesnem sodelovanju s Komisijo in drugimi deležniki sočasno preučijo še druge možnosti za zagotovitev ustreznih zalog, kot je učinkovito uveljavljanje obstoječih regulativnih zahtev za vse akterje v dobavni verigi na nacionalni ravni, pa tudi izvajanje ukrepov za večjo preglednosti v tej verigi; 54. poziva Komisijo, naj ob upoštevanju različnih kliničnih pristopov v državah članicah razvije evropske zdravstvene strategije na podlagi skupne košarice zdravil za zdravljenje rakavih obolenj, preprečevanje okužb, za zdravljenje redkih bolezni ter drugih zdravil, ki jih še zlasti primanjkuje, da bi pacientom zagotovili dostop do zdravljenja; poziva Komisijo, naj s ciljem, da prepreči pogosto pomanjkanje zdravil, preuči tudi možnost oblikovanja harmoniziranih meril za oblikovanje cen, da bi ta zdravila postala cenovno dostopna, pri tem pa naj upošteva sorazmerno kupno moč v vsaki državi članici; 55. poziva Komisijo, naj se v prihodnjem evropskem načrtu za boj proti raku pri obravnavi zdravljenja velika pozornost nameni vprašanju pomanjkanja zdravil za rakava obolenja; 56. poziva k uvedbi posebnega statuta za nekatera zdravila, ki so že dolgo na trgu, ki naj ga spremljajo spodbude za proizvajalce, da bi ohranili njihovo trženje na evropskem trgu in zagotovili diverzifikacijo evropske proizvodnje; 57. poziva Komisijo, naj po vzoru mehanizma rescEU oblikuje evropsko strateško rezervo za zdravila zdravstvenega in strateškega pomena, za katere je tveganje pomanjkanja visoko, da bi ublažili njihovo pogosto pomanjkanje in ustvarili evropsko lekarno za izredne razmere; vztraja, da mora biti ta rezerva zasnovana sorazmerno s svojim ciljem in da bi jo bilo treba uporabljati pregledno in odgovorno ter na način, ki bo pravičen do vseh držav članic; poudarja, da bi bilo treba ta mehanizem skrbno upravljati, posebno pozornost pa bi bilo treba nameniti roku uporabnosti, da bi preprečili nastajanje odpadkov; 58. poziva k imenovanju evropski regulativni organ, ki mu bo zaupana naloga, da skupaj s Komisijo vzpostavi mehanizem za pravično porazdelitev zdravil iz omenjene rezerve med države članice, ki se spopadajo z motnjami ali prekinitvijo dobave; poziva, naj ta evropski regulativni organ predvidi neodvisne in pregledne preglede, da bi zagotovili enako obravnavo vseh držav članic; 59. poziva Komisijo in države članice, naj razvijejo inovativne in usklajene strategije ter okrepijo izmenjavo dobre prakse na področju upravljanja zalog; meni, da bi bilo za regulativni organ, katerega naloga bi bila na ravni EU preprečevati pomanjkanje zdravil v izrednih razmerah in tudi sicer, najprimerneje imenovati Evropsko agencijo za zdravila, ki bi ji morali v ta namen podeliti širši mandat in ji zagotoviti več sredstev; zato poziva Komisijo, naj spremeni veljavno zakonodajo, da bi okrepila zmogljivosti te agencije; poudarja, da bi morali Evropski agenciji za zdravila dolgoročno omogočiti, da bo kot pogoj za dajanje dovoljenj za promet proizvajalcem postavila zahteve glede dobave in dostopnosti zdravil, ne da bi te zahteve privedle do njihovega pomanjkanja; upa, da bo Evropska agencija za zdravila s povečanjem virov lahko ohranila sedanji sistem inšpekcijskih pregledov v proizvodnih obratih v tretjih državah, ki jih izvaja prek koordinacije nacionalnih inšpektorjev; 60. poziva k reviziji Uredbe (ES) št. 141/2000 o zdravilih sirotah(18), da bi obrnili dokazno breme za desetletno klavzulo tržne ekskluzivnosti in bi moral imetnik dovoljenja za promet dokazati, da izdelek ni dovolj dobičkonosen, da bi z njim kril stroške raziskav in razvoja; 61. poziva Komisijo, naj preuči in oblikuje sklad za zdravila sirote, ki bi ga financirale države članice, z njim pa bi bilo mogoče v imenu držav članic kolektivno naročati zdravila sirote za celotno EU; 62. poziva, naj se še naprej organizirajo skupna javna naročila na evropski ravni, s katerimi se želi odpraviti pomanjkanje zdravil, še zlasti med zdravstvenimi krizami, kot v primeru COVID-19, za večjo odzivnost pa je treba poenostaviti postopke in povečati njihovo preglednost; zlasti poziva, naj se na evropski ravni vzpostavi skupno javno naročanje zdravil za zdravljenje redkih bolezni, da bi zagotovili, da bodo ta zdravila na voljo v vseh državah članicah in po enaki ceni; poziva Komisijo, naj nemudoma oceni in po možnosti revidira uredbo št. 1082/2013/EU o čezmejnih nevarnostih za zdravje, ki v skladu s Pogodbama vzpostavlja mehanizem za skupna javna naročila; 63. poziva Komisijo in države članice, naj ponovno razmislijo o preglednosti neto oblikovanja cen in povračila stroškov za različne vrste zdravljenja, tako da bi imele države članice enakovredno izhodišče pri pogajanju s farmacevtskimi podjetji o tistih oblikah zdravljenja, ki se ne naročajo skupaj; 64. poziva Komisijo, naj bolje sodeluje pri podpori zaščite kritične zdravstvene infrastrukture v državah članicah in začne v sektorju zdravstvene infrastrukture izvajati evropski program za njeno zaščito; 65. poziva, naj se začne čim prej v celoti uporabljati Uredba (EU) št. 536/2014 o kliničnem preskušanju zdravil za uporabo v humani medicini; meni, da bi ta uredba olajšala začetek obsežnih kliničnih preskušanj, ki bi se usklajeno in harmonizirano izvajala na ravni EU; 66. poziva Komisijo in agencijo EMA, naj sodelujeta z industrijo za zagotovitev, da bodo zdravila, ki so na voljo v eni državi članici, razpoložljiva tudi v drugih, predvsem manjših državah članicah; 67. poziva Komisijo, naj oceni učinek vzporedne trgovine na pomanjkanje zdravil v državah članicah ter se ustrezno loti težav in sprejme potrebne ukrepe za zagotovitev, da bodo vsi pacienti v EU pravočasno prejeli zdravila; v zvezi s tem poudarja, da je treba upoštevati izkušnje pacientov, skupin potrošnikov in zdravstvene stroke; 68. poudarja, da je pomembno krepiti vlogo pacientov in ubrati pristop, ki upošteva bolnike; poziva Komisijo in države članice, naj izboljšajo zastopanost pacientov in povečajo njihov prispevek k procesu odločanja o morebitnih vprašanjih oskrbe, ki zadevajo njihova zdravila; 69. poziva države članice, naj zavzamejo skupno stališče in se začnejo pogajati o predlogu Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vrednotenju zdravstvenih tehnologij in spremembi Direktive 2011/24/EU; Tesnejše sodelovanje med državami članicami 70. poziva Komisijo, naj vzpostavi inovativno, uporabnikom prijazno, pregledno in centralizirano digitalno platformo za poročanje in posredovanje informacij o razpoložljivih zalogah ter pomanjkanju zdravil in medicinske opreme, ki bi jih posredovale nacionalne agencije in vsi akterji, vključno s proizvajalci, trgovci na debelo in farmacevti, da bi na ta način preprečili podvajanja; pozdravlja delo skupne projektne skupine agencije EMA in vodij agencij za zdravila, ki se ukvarja s problematiko razpoložljivosti zdravil, in da je agencija EMA vzpostavila sisteme enotnih kontaktnih točk in i-enotnih kontaktnih točk; poziva, naj se uveljavljeni informacijski sistemi ovrednotijo in izboljšajo, da se ugotovi, kje točno so težave, pomanjkanje in potrebe v posameznih državah članicah, da bi preprečili prekomerno kopičenje zalog; v zvezi s tem spodbuja Komisijo, naj na vseevropski ravni uporablja in uveljavlja digitalna in telematska orodja, razmisli pa naj tudi o spremembi uredbe o spremembah(19) in smernic za razvrščanje sprememb; poziva Komisijo in države članice, naj vzpostavijo sistem zgodnjega opozarjanja na nacionalni in evropski ravni, da bi okrepile obveznost doslednega poročanja farmacevtskih podjetij glede izpada ali težav pri oskrbi z zdravili; 71. meni, da je nujno treba izboljšati zgodnje obveščanje zdravstvenih delavcev in pacientov o razpoložljivosti zdravil, in sicer z uporabo inovativnih digitalnih orodij, ki omogočajo, da se v skladu z zakonodajo o varstvu podatkov pridobijo najnovejši podatki v realnem času o lokaciji, količini in ceni določenega zdravila; opozarja, da morajo imeti zdravstveni delavci dostop do najnovejših informacij, da se lahko ustrezno odzovejo na nastajajoče ali obstoječe pomanjkanje; poudarja, da se lahko z zgodnjim obveščanjem o težavi z oskrbo in hitro opredelitvijo morebitnih terapevtskih alternativ izboljša varnost pacientov; zato priporoča, da se za zdravstvene delavce vključijo informacije o alternativah, ki so na voljo; 72. meni, da bi si morale države članice z vsemi sodelujočimi akterji izmenjevati informacije, kot so epidemiološke napovedi, da bi lahko bolje usklajevale svoje dejavnosti glede na naraščajoče povpraševanje in se bolje odzivale na potrebe med pomanjkanjem; 73. opozarja, da lahko dezinformacije privedejo do neustrezne uporabe zdravil in ustvarijo nepotrebno kopičenje zalog; 74. v zvezi s tem ugotavlja, da si ljudje ustvarjajo zaloge zdravil, saj se bojijo, da bi zaloge pošle; poziva vlade, naj to bojazen preženejo z izobraževanjem in zagotovili, da bi odpravili pretirano potrošnjo virov; 75. poziva, naj se za vse države, v katerih se zdravilo trži, navodilu na papirju doda elektronsko navodilo za uporabo v vseh jezikih, da bi s tem olajšali premikanje in prodajo zdravil po enotnem trgu ter tako ublažili pomanjkanje; poziva Komisijo, naj preuči možnost, da bi proizvajalcem omogočili, da – na prostovoljni osnovi in ne da bi to zanje prineslo dodatno breme – uvedejo sistem označevanja porekla in kraja proizvodnje zdravil in zdravilnih učinkovin, ki bi bil viden in prepoznaven za paciente in kupce; 76. poudarja, da je treba zagotoviti nemoteno delovanje enotnega trga, da bi odpravili ovire pri dostopu do zdravil, medicinskih naprav in zaščitne opreme za vse državljane, predvsem za tiste, ki živijo v državah članicah, ki so zaradi svoje majhnosti ali geografske oddaljenosti močno odvisne od uvoza in nimajo dostopa do dobavne verige; 77. priporoča, naj se zasnuje evidenca primanjkljajev v vseh državah članicah, tako da bo lahko agencija EMA zlahka posodabljala svojo javno evidenco primanjkljajev, ki jo oceni njen Odbor za zdravila za uporabo v humani medicini (CHMP) oziroma Odbor za ocenjevanje tveganja na področju farmakovigilance (PRAC); 78. poudarja, da mora Komisija sprejeti vse potrebne ukrepe za boj proti špekulacijam, goljufijam in zlorabam cen pri trgovanju z esencialnimi zdravili; 79. obsoja izkoriščanje pomanjkanja za kazniva dejanja; opozarja, da se zaradi ponarejanja zdravil in zdravstvenih proizvodov motnje v dobavi le še poostrujejo; poziva, naj se izboljšajo ukrepi za boj proti temu, in sicer z nadzorovanjem spletnih platform za prodajo zdravil, večjim sodelovanjem med ustreznimi agencijami EU in nacionalnimi agencijami ter zagotavljanjem spoštovanja pravic žrtev; Preprečevanje pomanjkanja med zdravstvenimi krizami in odzivanje nanj 80. z zaskrbljenostjo opozarja na pomanjkanje nekaterih zdravil, do katerega je prišlo med krizo zaradi COVID-19, vključno s pomanjkanjem zdravil, ki se uporabljajo pri intenzivni negi; poudarja, da je pomembno ohraniti proizvodnjo, dobavo, distribucijo, razvoj in enak dostop do kakovostnih zdravil, kar usklajuje Evropska agencija za zdravila; je zaskrbljen zaradi prepovedi izvoza nekaterih zdravil po svetu in pozdravlja zavezo Komisije, da bo zagotovila oskrbo s temi zdravili; poudarja, da poskusna uporaba zdravil za zdravljenje COVID-19 ne sme privesti do pomanjkanja teh zdravil za bolnike z drugimi boleznimi, ki ta zdravila nujno potrebujejo; 81. poziva Komisijo, naj v tesnem sodelovanju z državami članicami sprejme evropski načrt za pripravljenost na pandemije in tako zagotovi usklajeno in učinkovito odzivanje; v zvezi s tem pozdravlja, da je Komisija ustanovila posredovalnico za medicinsko opremo, potrebno za odziv na COVID-19; v skladu s svojo resolucijo z dne 17. aprila 2020 o oblikovanju evropskega mehanizma za odzivanje na področju zdravja ponovno poziva, da se je treba odzvati na vse vrste zdravstvenih kriz; 82. poudarja, da bi moral evropski načrt pripravljenosti na pandemijo zajemati usklajevanje informacij o distribuciji in porabi medicinskih proizvodov v državah članicah ter ustrezno opredelitev regulativne prožnosti za obravnavo motenj v oskrbi; vključevati bi moral tudi vsesplošno uporabo kriznih mehanizmov za sodelovanje na ravni EU, ki bi bili usmerjeni v resne čezmejne nevarnosti za zdravje, na primer rescEU in sporazum o skupnem javnem naročanju, da bi učinkovito podpirali zmogljivosti držav članic za odzivanje; 83. poudarja, da je treba zagotoviti odprt, prost, pravičen in pregleden večstranski trgovinski sistem, ki bo temeljil na izvršljivih pravilih, če želimo, da bodo v izrednih razmerah v prihodnosti medicinski izdelki splošno razpoložljivi in da bomo manj ranljivi; 84. pozdravlja, da so bila z nastankom krize zaradi COVID-19 sprejeta prožnejša pravila, s katerimi se želi odpraviti pomanjkanje in spodbuditi pretok zdravil med državami članicami, denimo sprejetje različnih oblik pakiranja, postopek ponovne uporabe, ki imetnikom dovoljenja za promet z zdravilom omogoča pridobitev dovoljenja v drugi državi članici, podaljšanje veljavnosti dobre proizvodne prakse, daljša obdobja veljavnosti, uporaba zdravil za uporabo v veterinarski medicini itd.; poziva Komisijo, naj strogo spremlja uporabo teh rešitev, da ne bi bila ogrožena varnost pacientov, ter jih uporabljajo v primeru težav ali pomanjkanja; v zvezi s tem pozdravlja začasno podaljšanje datuma začetka uporabe Uredbe (EU) 2017/745 o medicinskih pripomočkih; zato poziva, naj se za zdravila sirote sprejme poseben pristop; 85. ugotavlja, da lahko patentno varstvo podjetja v veliki meri spodbudi k naložbam v inovacije in proizvodnji novih zdravil; hkrati ugotavlja, da lahko pride zaradi izključevalnega učinka patentov do omejitev ponudbe na trgu ali dostopa do zdravil in farmacevtskih izdelkov; poudarja, da je treba doseči ravnotežje med spodbujanjem inovacij z izključevalnim učinkom patentov in zagotavljanjem dostopa do zdravil ter varovanjem javnega zdravja; opozarja, da lahko podjetje, ki trži zdravila, uživa podatkovno ekskluzivnost za obdobje osmih let od izdaje prvega dovoljenja za promet v skladu s členom 14(11) Uredbe (ES) št. 726/2004; poziva Komisijo, naj predlaga revizijo omenjene uredbe, da bi omogočili začasno odobritev podelitve obveznih licenc v primeru zdravstvene krize ter s tem proizvodnjo življenjsko pomembnih generičnih zdravil; opozarja, da gre pri tem za eno od možnosti za prožnost javnega zdravstva na področju patentnega varstva, ki je bila vključena že v Sporazum STO o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (TRIPS), nato pa znova potrjena leta 2001 v deklaraciji iz Dohe; poziva Komisijo, naj zagotovi, da izvajanje sporazumov EU o prosti trgovini ne bo oviralo možnosti sklicevanja na prožnost, ki jo zagotavlja sporazum TRIPS, in naj zagotovi smernice za države članice, da bi spodbudila prostovoljno izdajanje licenc namesto takojšnjega prisilnega izdajanja; 86. opozarja, da Uredba (ES) št. 816/2006(20) harmonizira postopek za podelitev prisilnih licenc v zvezi s patenti in dodatnimi varstvenimi certifikati za proizvodnjo in prodajo farmacevtskih izdelkov, kadar so ti izdelki namenjeni izvozu v upravičene države uvoznice, ki jih potrebujejo za reševanje javnozdravstvenih težav; poziva Komisijo, naj v okviru prihodnje farmacevtske strategije razmisli o možnosti harmoniziranih pravil o podeljevanju prisilnih licenc za zdravila, kot so cepiva, kar bi državam članicam omogočilo, da se hitreje in učinkoviteje odzovejo na prihodnje javnozdravstvene krize v Evropi; 87. poudarja, da morajo biti sistemi podelitve prisilnih licenc del širšega ukrepanja EU pri reševanju vprašanja dostopa do zdravil; poziva Komisijo, naj predlaga ustrezen evropski akcijski načrt; 88. poudarja, da bi bilo treba pri patentnem varstvu in izvajanju patentov ustrezno upoštevati interese družbe, in sicer varstvo človekovih pravic in prednostnih nalog javnega zdravja; v tem smislu opozarja, da patentno varstvo ne bi smelo ovirati pravice do zdravja niti poglobiti vrzeli med premožnejšimi in revnejšimi državljani pri dostopu do zdravil; meni, da bi morala Unija s svojim pristopom k temu vprašanju zagotoviti harmonizacijo in skladnost med različnimi ukrepi, ki jih imajo na voljo države članice; 89. poudarja, da bi za več razpoložljivih virov proizvodnje za najnujnejša zdravila, pa tudi za zbliževanje regulativnih standardov na svetovni ravni, najlažje poskrbeli tako, da bi zagotovili široko pokritost s pravičnimi sporazumi o prosti trgovini – ki bi se ustrezno izvajali in v katerih bi bile uravnoteženo zasnovane določbe o pravicah intelektualne lastnine in regulativnem sodelovanju –, pa tudi popolnoma delujoč večstranski trgovinski sistem, v središču katerega bi bila Svetovna trgovinska organizacija in delujoč pritožbeni organ, saj bi tako zagotovili trden svetovni okvir za inovacije, ki bi dopolnjeval evropsko proizvodnjo; poudarja, da je pomembno imeti več možnih rešitev, zato da bi zagotovili ustrezno razpoložljivost potrebnih farmacevtskih izdelkov, med drugim tako, da bi bili pripravljeni po potrebi odobriti uvoz zdravil, ki se na podlagi prisilnih licenc proizvedejo v tujini; opozarja, da lahko razlike v regulativnih okvirih in standardih za medicinske izdelke po nepotrebnem ovirajo trgovino; poudarja, kako pomembni so evropski standardi kakovosti in varnosti; se zavzema za sprejetje mednarodnih standardov in Komisijo poziva, naj zagotovi, da bodo vsi medicinski izdelki in vmesni izdelki, namenjeni za evropski trg, izpolnjevali veljavne evropske standarde kakovosti in varnosti ter da ne bo prišlo do ponarejanja; ugotavlja, da bi lahko strateško avtonomijo EU na zdravstvenem področju dosegli tudi tako, da bi v program pomembnih projektov skupnega evropskega interesa (IPCEI) vključili proizvodnjo nekaterih farmacevtskih izdelkov; 90. močno spodbuja vse države, naj se pridružijo sporazumu Svetovne trgovinske organizacije o odpravi carin na zdravila; odločno tudi poziva, naj se njegovo področje uporabe razširi na vse farmacevtske in medicinske izdelke, pri tem pa naj se upoštevajo politične pristojnosti vseh držav in tako zagotovi, da bodo njihovi državljani lahko prišli do zdravil; poudarja, da bi morali biti medicinski izdelki in zdravila, vključno z vmesnimi izdelki, vedno izvzeti iz povračilnih ukrepov v trgovinskih sporih in da bi morali biti zlahka dostopni; poleg tega poziva k takojšnji, enostranski in začasni odpravi carin za medicinske in farmacevtske izdelke, da bi olajšali njihov uvoz; poudarja, da mora biti razvoj medicinskih izdelkov v skladu z mednarodnimi standardi na področju človekovih pravic in v skladu s Pariškim sporazumom, pravice delavcev pa morajo biti skladne s temeljnimi konvencijami Mednarodne organizacije dela; je seznanjen z delom Komisije v zvezi z zakonodajo o potrebni skrbnosti; 91. poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo hitro in celovito izvajanje, po potrebi pa tudi revizijo uredbe o pregledu neposrednih tujih naložb, v katero bi bilo treba kot strateški sektor vključiti tudi zdravstvo; 92. opozarja, da je odpornost sistemov javnega zdravstva v tej krizi na preizkušnji; meni, da bi lahko z uvedbo obremenitvenih testov (stresnih testov) za ocenjevanje odpornosti javnih zdravstvenih sistemov v primeru krize pripomogli k opredelitvi dejavnikov strukturnih tveganj in zagotovili učinkovita sredstva za boj proti pomanjkanju v primeru pandemije; poziva Komisijo in Svet, naj na podlagi rezultatov teh testov pripravita priporočila za države članice, da bi okrepili njihove zdravstvene sisteme in zajeli vse bistvene potrebe, ki bi se lahko pojavile v izrednih zdravstvenih razmerah; 93. meni, da sistemi zdravstvenega varstva v EU potrebujejo več skupnih standardov in boljšo interoperabilnost, da bi preprečili pomanjkanje zdravil in zagotovili kakovostno zdravstveno varstvo za celotno družbo; zato poziva Komisijo, naj na podlagi ugotovitev iz stresnih testov predlaga direktivo o minimalnih standardih za kakovostne sisteme zdravstvenega varstva; 94. meni, da v primeru zdravstvene krize zaprtje meja in carinske kontrole ne smejo ovirati čezmejnega pretoka zdravil, ki je izjemnega pomena za celotno Unijo; poziva Komisijo in države članice, naj vzpostavijo varne in hitre postopke za pregledovanje proizvodov na mejah med zdravstvenimi krizami, ki bodo v skladu s pravom EU; 95. ugotavlja, da se je ob izbruhu COVID-19 pokazalo, kako pomembni so sodelovanje in solidarnost med državami članicami ter pravočasno zagotavljanje zdravil v nujnih in izjemnih okoliščinah, ki bi se lahko v prihodnosti ponovile; poleg tega poudarja, da so nova industrijska in prevozna politika ter naložbe v raziskave in razvoj ključnega pomena, da bi se farmacevtska industrija lahko odzvala na prihodnje potrebe; 96. poudarja, da so potrebni učinkovitejše in bolj trajnostno prometno in logistično omrežje ter krajše prometnih poti, saj bi tako zmanjšali emisije, ublažili vpliv na okolje in podnebje, izboljšali delovanje notranjega trga in zmanjšali upravne ovire; 97. poziva države članice, naj uvedejo zelene koridorje, ki jih je predlagala Komisija v svojih smernicah glede ukrepov za upravljanje meja za zaščito zdravja in zagotovitev razpoložljivosti blaga in bistvenih storitev, da bi omogočile nemoteno potekanje prevoza ne le zdravil, temveč tudi surovin, vmesnih izdelkov in z njimi povezanih materialov, vključno z embalažo; poudarja, da morajo meje, skozi katere potekajo zeleni koridorji, ostati odprte, tako da se bodo lahko v primeru nepričakovanih dogodkov uporabljali tudi v prihodnje; 98. meni, da je treba odpraviti ozka grla in obstoječe ovire, ki preprečujejo popolno povezanost in dobro delovanje enotnega evropskega prometnega prostora za vse vrste prevoza; poudarja, da je treba spodbuditi intermodalnost, pri čemer je treba dati prednost prehodu na železniški prevoz, financirati glavna vozlišča ter izboljšati dostavo različnih vrst blaga, tudi nevarnega blaga, ki je bistvenega pomena za proizvodnjo v kemični in farmacevtski industriji; poziva države članice, naj zagotovijo, da se bodo pri pripravah na povečanje obsega prometa zaradi odprave omejitev povečale zdravstvene zmogljivosti in okrepilo zdravstveno osebje; 99. poudarja, da so sistemi informacijske tehnologije pomembni, ker omogočajo lažjo sledljivost, nadzor in pravočasno dostavo zdravil ter izmenjavo informacij med različnimi akterji, vključenimi v prevozno logistično verigo, med katere spadajo tudi carinski organi; 100. poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami razvije mehanizme za zagotovitev hitrega in varnega prevoza ter boljšega nadzora nad prevozom in ustvarjanjem zalog zdravil, in sicer uvedbo strateškega načrta, s katerimi bi ob motnjah prevoza zagotovili nemoten prevoz zdravil, in nekonvencionalne načrte distribucije, npr. za dostavo zdravil s časovno omejitvijo s kombiniranim prevozom na podlagi urnika; 101. ugotavlja, da je pomembno zagotavljati visoke in nediskriminatorne varnostne standarde za prevozno infrastrukturo in delavce, tako da bo mogoče nemoteno upravljati znatne količine v dobavni verigi, pristojnim organom pa je treba omogočiti, da sprejemajo sorazmerne in prilagojene ukrepe za zmanjšanje tveganj za zdravje; poudarja, da je treba ohraniti dobre delovne pogoje za voznike; 102. poziva Komisijo in države članice, naj obmejnim zdravstvenim delavcem omogočijo prečkanje notranjih meja; 103. ugotavlja, kako pomembno je skrbno upravljanje zmogljivosti skladiščenja v običajnih temperaturnih pogojih in v hladni verigi v prihodni in odhodni prevozni infrastrukturi; 104. poudarja, da je treba odpraviti ovire pri dostopu do zdravil, medicinskih naprav in zaščitne opreme za vse državljane, predvsem za tiste, ki živijo v državah članicah, ki so zaradi svoje majhnosti ali geografske oddaljenosti močno odvisne od uvoza in nimajo dostopa do dobavne verige; 105. poudarja, da je pomembno upoštevati posebne potrebe po prevozu na lokalni in regionalni ravni, zlasti na obrobnih, podeželskih, gorskih, redko poseljenih in otoških območjih ter v najbolj oddaljenih regijah, ki so težje dosegljiva in kjer je strošek dostave višji; meni, da bi morali strateški načrti za nadgradnjo infrastrukture v državah članicah vključevati konkretne ukrepe za te regije; ugotavlja, da je pomembno zagotoviti, da bo digitalni prehod dosegel ta območja, in da je treba pospešiti uvajanje novih rešitev, ki bodo prilagojene njihovim potrebam, ter poskrbeti za večjo povezljivost, dostopnost in cenovno sprejemljivost; poudarja, da dostop do zdravil na teh območjih nikakor ne sme biti oviran; 106. poziva Komisijo, naj državam članicam in prevoznikom med izrednimi dogodki, kot so pandemije, zagotovi organizacijsko in finančno podporo (tudi z delovnimi programi, sprejetimi v okviru večletnega finančnega okvira za obdobje 2021–2027), pri čemer naj v vseh tovornih pošiljkah da prednost najnujnejšemu blagu, kot so zdravila, zdravilne učinkovine in medicinska oprema, in zagotovi zanj rezervirani prostor; 107. se zavzema za izvedbo hitrih in inovativnih rešitev, s katerimi bi pravočasno ublažili pomanjkanje zdravil in omogočili varen prevoz temperaturno občutljivih zdravil, tako da bi izdelkom sledili s stalnim spremljanjem na daljavo; poziva Komisijo, naj razširi pristojnosti Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni na področju javnega zdravja ter spodbuja izmenjavo primerov dobre prakse; 108. poziva Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni, naj objavi modelirane podatke o verjetnem poteku pandemije COVID-19 v vsaki državi članici ter podatke o potrebah pacientov in zmogljivostih bolnišnic po državah članicah, da bi bolje predvidevali povpraševanje in zagotovili ponudbo, kjer je potrebna; meni, da bi morala agencija EMA sodelovati z Evropskim centrom za preprečevanje in obvladovanje bolezni, da bi v prihodnje bolje preprečila pomanjkanje zdravil in zdravil, ki so v splošni uporabi, v primeru epidemij in pandemij; 109. poziva Komisijo, agencijo EMA in nacionalne regulativne organe, naj izkoristijo vsa pragmatična prizadevanja v času krize zaradi COVID-19 in še naprej dopuščajo regulativno prožnost za imetnike dovoljenj za promet, tako da na primer vključijo postopke za spremembe dobaviteljev zdravilnih učinkovin, določijo nove proizvodne obrate in pospešijo podelitev uvoznih dovoljenj, da bi bolje ublažili pomanjkanje zdravil; 110. priznava, da so dobavne kvote, ki jih imetniki dovoljenja za promet z zdravilom uporabljajo za distribucijo zdravstvenih proizvodov, določene na podlagi več parametrov, vključno z ocenami nacionalnih potreb pacientov; poziva Komisijo, naj skupaj z deležniki iz farmacevtske industrije razmisli o obsegu zalog zdravil; v zvezi s tem opozarja, da so kvote za obseg zalog, ki jih določijo distributerji, pogosto nizke in povzročajo upočasnitev dobave ali pomanjkanje in da je bila v nekaterih delih dobavne verige opažena nepreglednost glede zalog; 111. poudarja, da politike določanja cen za farmacevtske izdelke, ki vsebujejo zgolj izdatke, ne omogočajo prilagajanja cen, ki bi odražalo spremembe v cenah dobrin, proizvodnje, regulativnih postopkov in distribucije, in negativno vplivajo na zanesljivost oskrbe; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da bi se lahko zaradi večjega povpraševanja po zdravilih v času njihovega pomanjkanja povečalo tveganje, da bi na območjih, na katerih vlada pomanjkanje, prišlo do nepoštenih praks pri oblikovanju cen, pa tudi v primerih, ko bi lahko alternativna zdravila nadomestila tista, ki jih primanjkuje; 112. opozarja na primere pomanjkanja, povezane s časom, ki je potreben za izpolnitev zakonskih zahtev, vključno z regulativnim časovnim zamikom in nacionalnimi zahtevami, hkrati pa poudarja, da četudi so zdravila in medicinska oprema nujno potrebni, to ne sme vplivati na kakovost, varnost, učinkovitost in stroškovno učinkovitost zdravil za uporabo v humani medicini in zdravstvenih proizvodov, vključno z medicinskimi pripomočki; želi spomniti, da je treba spoštovanje veljavnih pravil pri odobritvah kliničnega preskušanja zdravil in nadzor nad upoštevanjem dobre klinične prakse pri preskušanju še naprej urejati in nadzorovati po najvišjih standardih varovanja javnega zdravja; opozarja tudi, da bi bilo treba prednost nameniti optimiziranju regulativnih postopkov, a pri tem ohraniti visoke znanstvene standarde, da bi omogočili poenostavitev upravnih opravil za ohranjanje zdravil na trgu, tako da bi spremenili obstoječo uredbo o spremembah, pacientom in zdravstvenim delavcem zagotovili boljši dostop do informacij ter poenostavili pretok zdravil med državami članicami v primeru pomanjkanja posameznih zdravil; spodbuja Komisijo, naj čim bolje uporabi informacijsko tehnologijo za regulativne postopke, vključno z digitalnimi in telematskimi orodji, da bi se izboljšala regulativna učinkovitost v vsej EU, hkrati pa naj spoštuje standarde zasebnosti podatkov, kot so določeni v Uredbi (EU) 2016/679 (splošna uredba o varstvu podatkov)(21); 113. poziva Komisijo, naj ob upoštevanju evropske strategije za podatke in digitalne preobrazbe v zdravstvu ter velikega potenciala, ki ga imajo zdravstveni podatki za izboljšanje kakovosti zdravstvene oskrbe in rezultatov zdravljenja pacientov, spodbuja uvajanje interoperabilnih tehnologij v zdravstveni sektor držav članic, s čimer bo mogoče pacientom zagotavljati inovativne zdravstvene rešitve; spodbuja oblikovanje popolnoma kooperativnega in delujočega evropskega podatkovnega prostora za zdravje z upravnim okvirom, ki bo omogočal nastanek inovativnega podatkovnega okolja, ki bo temeljilo na zavarovani in nadzorovani izmenjavi informacij in kritičnih podatkov med državami članicami; poziva Komisijo, naj promovira standarde, orodja in infrastrukturo naslednje generacije, da bomo lahko hranili in obdelovali podatke, primerne za raziskave in razvoj inovativnih proizvodov in storitev; poudarja, da se osebni zdravstveni podatki lahko zbirajo in obdelujejo le iz pravnih razlogov iz člena 6(1) splošne uredbe o varstvu podatkov v povezavi s pogoji iz člena 9 te uredbe; meni, da bi bilo treba v zvezi s tem prepovedati nadaljnjo obdelavo osebnih zdravstvenih podatkov; opozarja upravljavce podatkov na načelo preglednosti v zvezi z varstvom podatkov in na obveznosti, ki jih na podlagi tega imajo do pacientov in drugih posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo; 114. poudarja, kako pomembno je zagotoviti splošni dostop do cepiv in zdravljenja, še zlasti v izrednih razmerah in pri novih boleznih, za katere zdravljenja še ni, kot je COVID-19; odločno poziva k tesnemu sodelovanju med Svetovno zdravstveno organizacijo in Svetovno trgovinsko organizacijo, da bi zagotovili oskrbo s cepivom, takoj ko bo iznajdeno; hkrati poziva Komisijo, naj okrepi svoje mehanizme za skupno javno naročanje zdravil, da bi zagotovila splošni dostop do zdravljenja za vse državljane, ne glede na kraj prebivališča; 115. vztraja, da je treba v času pred razvojem varnega in učinkovitega cepiva ali zdravljenja za COVID-19 ter podelitvijo dovoljenja zanj sprejeti vse ukrepe za zagotovitev hitre proizvodnje in distribucije v Evropi in po svetu ter s tem omogočiti pravičen in enakopraven dostop do cepiva ali zdravljenja; 116. priznava, da se zaradi epidemije COVID-19 še stopnjuje problem pomanjkanja zdravil in zaščitne opreme v EU, hkrati pa poudarja, da je dostop do zdravil in zaščitne opreme svetovni problem, ki ima tudi resne posledice v državah v razvoju, kjer se širijo z revščino povezane bolezni, razpoložljivost zdravil pa je slaba; poudarja, da mora EU zagotoviti skladnost svojih politik, zlasti na področjih razvoja, trgovine, zdravja, raziskav in inovacij, da bi tako pomagala ohraniti stalen dostop do esencialnih zdravil v najrevnejših državah, zlasti v najmanj razvitih državah; 117. ugotavlja, da je pomanjkanje dostopa do zdravil resno prizadelo najbolj ranljive in marginalizirane skupine, vključno z ženskami in otroki, ljudmi, ki živijo z virusom HIV in drugimi kroničnimi boleznimi, migranti, begunci in notranje razseljenimi osebami, starejšimi in invalidi; 118. poziva Komisijo, naj prevzame svetovno vodilno vlogo in zagotovi, da bodo imele države v razvoju zagotovljen dostop do esencialnih zdravil in oskrbo z njimi, zlasti v izrednih razmerah; 119. poudarja, da epidemija COVID-19 kaže, da je treba čim bolj skrajšati obstoječe dobavne verige, zlasti da bi se izognili zanašanju na dolge in nestabilne svetovne dobavne verige za kritično medicinsko opremo in zdravila; poziva EU, naj pomaga državam v razvoju pri gradnji lokalnih proizvodnih in distribucijskih zmogljivosti tako, da jim nudi tehnično podporo, pomembno znanje in informacije ter spodbuja prenos tehnologije in skladnost regulativnih smernic, nadzornih sistemov in usposabljanja zdravstvenih delavcev; poudarja, da je treba vzpostaviti trdnejše zdravstvene sisteme in dobro delujoče dobavne verige; poudarja, da so države v razvoju, zlasti najmanj razvite države, močno odvisne od mednarodnih dobavnih verig, ki lahko povzročijo resno pomanjkanje zdravil, ko svetovno povpraševanje narašča, ponudba pa je omejena; 120. poziva h globalnemu kolektivnemu odzivu in pozdravlja izid donatorskega srečanja za globalni odziv na koronavirus 4. maja 2020, kjer so donatorji iz vsega sveta obljubili 7,4 milijarde EUR za pospešitev dela na področju diagnostike, zdravljenja in razvoja cepiv; poudarja, da bi morala biti medicinska oprema za boj proti COVID-19 cenovno dostopna, varna, učinkovita, enostavna za uporabo in univerzalno dostopna vsem in povsod ter bi morala veljati za svetovno javno dobrino; zato meni, da bi morala biti dostopnost, tudi cenovna, sestavni del celotnega procesa raziskav in razvoja ter proizvodnje; zato meni, da bi morali za javna sredstva veljati strogi pogoji, zlasti v smislu kolektivnega upravljanja, preglednosti, izmenjave tehnologije, tehničnega znanja, kliničnih rezultatov itd.; poudarja, da je treba te pogoje javno objaviti, saj se javnih sredstev ne sme upravljati brez nadzora; 121. poudarja, da je izmenjava vzorcev patogena in podatkov o zaporedju bistvenega pomena za hiter razvoj diagnostike, zdravljenja in cepiv; opozarja na zavezujoče mednarodne obveznosti v zvezi s pošteno in pravično delitvijo koristi iz Konvencije o biološki raznovrstnosti in Nagojskega protokola v zvezi z genskim materialom; o 122. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in parlamentom držav članic.
| ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| Izvajanje nacionalnih strategij vključevanja Romov: boj proti predsodkom zoper ljudi romskega porekla v Evropi |
| |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Evropski parlament, – ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji (PEU), Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, – ob upoštevanju Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Evropske socialne listine, Okvirne konvencije za varstvo narodnih manjšin ter poročil in priporočil komisarja Sveta Evrope za človekove pravice, Evropske komisije za boj proti rasizmu in nestrpnosti (ECRI) ter drugih mehanizmov Sveta Evrope; – ob upoštevanju Splošne deklaracije človekovih pravic in mednarodnih pogodb Organizacije združenih narodov o človekovih pravicah, vključno z Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah, Mednarodnim paktom o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, Mednarodno konvencijo o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije, Konvencijo o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk in Konvencijo o otrokovih pravicah; – ob upoštevanju Direktive Sveta 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost(1); – ob upoštevanju Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu(2); – ob upoštevanju Okvirnega sklepa Sveta 2008/913/PNZ z dne 28. novembra 2008 o boju proti nekaterim oblikam in izrazom rasizma in ksenofobije s kazensko-pravnimi sredstvi(3); – ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1367/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. septembra 2006 o uporabi določb Aarhuške konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah v institucijah in organih Skupnosti(4); – ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 5. aprila 2011 o okviru EU za nacionalne strategije vključevanja Romov do leta 2020 (COM(2011)0173) in nadaljnjih poročil o izvajanju in ocenjevanju, – ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 9. decembra 2013 o učinkovitih ukrepih za vključevanje Romov v državah članicah(5) ter sklepov Sveta z dne 8. decembra 2016 o pospešitvi procesa vključevanja Romov in z dne 13. oktobra 2016 o posebnem poročilu Evropskega računskega sodišča št. 14/2016, – ob upoštevanju poročil Evropskega parlamenta iz leta 2010 o strategiji EU za vključevanje Romov in poročila o vidikih enakosti spolov v evropskem okviru za nacionalne strategije za vključevanje Romov iz leta 2013; – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. aprila 2015 ob mednarodnem dnevu Romov – rasno sovraštvo do Romov v Evropi in priznanje, s strani EU, dneva spomina na genocid nad Romi med drugo svetovno vojno(6), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2017 o vidikih temeljnih pravic pri vključevanju Romov v EU: boj proti anticiganizmu(7), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. januarja 2019 o razmerah na področju temeljnih pravic v Evropski uniji v letu 2017(8), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. februarja 2019 o potrebi po okrepljenem strateškem okviru EU za nacionalne strategije vključevanja Romov po letu 2020 in okrepitvi boja proti anticiganizmu(9), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. februarja 2018 o varstvu in nediskriminaciji manjšin v državah članicah EU(10), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. marca 2018 o regijah EU, ki zaostajajo v razvoju(11), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2018 o porastu neofašističnega nasilja v Evropi(12), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. novembra 2018 o minimalnih standardih za manjšine v Evropski uniji(13), – ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 5. septembra 2019 z naslovom Poročilo o izvajanju nacionalnih strategij vključevanja Romov –2019 (COM(2019)0406)(14), – ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 4. decembra 2018 z naslovom Poročilo o oceni okvira EU za nacionalne strategije vključevanja Romov do leta 2020 (COM(2018)0785)(15), – ob upoštevanju postopka za ugotavljanje kršitev o neskladnosti z Direktivo 2000/43/ES o rasni enakosti in diskriminaciji romskih otrok v izobraževanju (številke kršitev 20142174, 20152025 in 20152206), – ob upoštevanju evropskega stebra socialnih pravic, – ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o položaju romskih žensk (SOC/585-EESC-2018), – ob upoštevanju izjave partneric z Zahodnega Balkana o vključevanju Romov v okviru procesa širitve EU iz Poznana, – ob upoštevanju druge raziskave Evropske unije o manjšinah in diskriminaciji (EU-MIDIS II), ki jo je opravila Agencija Evropske unije za temeljne pravice, – ob upoštevanju splošnega političnega priporočila Evropske komisije za boj proti rasizmu in nestrpnosti št. 13, – ob upoštevanju agende OZN za trajnostni razvoj do leta 2030, – ob upoštevanju zemljevida revščine Svetovne banke iz leta 2016, na katerem so jasno opredeljene evropske regije, ki najbolj zaostajajo, – ob upoštevanju ustreznih poročil in priporočil raziskovalnih ustanov ter romskih in proromskih organizacij civilne družbe ter lokalnih romskih nevladnih organizacij; – ob upoštevanju evropske državljanske pobude o zaščiti manjšin in pobude o kohezijski politiki za enakost regij in ohranitev regionalnih kultur, – ob upoštevanju člena 54 Poslovnika ter člena 1(1)(e) sklepa konference predsednikov z dne 12. decembra 2002 o postopku pridobitve dovoljenja za pripravo samoiniciativnih poročil in priloge 3 k temu sklepu, – ob upoštevanju mnenj Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, Odbora za kulturo in izobraževanje ter Odbora za pravice žensk in enakost spolov, – ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A9-0147/2020), A. ker so Romi največja evropska narodnostna manjšina; B. ker je v sedanjem okviru izpostavljena raznolikost pod širokim pojmom „Romi“; ker se ne pokaže raznolikost med romskega prebivalstva; ker se je izraz Romi oziroma dvojnica Sinti in Romi uporabljal v času, ko so nosilci odločanja o romskih politikah odločali brez dejanskega sodelovanja z romskimi skupnostmi, zato so se te skupnosti čutile izključene, in ker ta opredelitev, ki se uporablja v politikah in razpravah EU, ne odraža raznolikosti romske skupnosti in jo zato pogosto kritizirajo; C. ker bo raznolikost med Romi precej bolje izražena v zakonodajnem predlogu za obdobje po letu 2020 za enakost, vključevanje in udeležbo Romov; ker izraz „ljudje romskega porekla“ vključuje ljudi, ki so po poreklu Romi, Kaléji, Manuši, Lovari, Rissende, Bojaši, Domi, Kalderaši, Romaničali in Sinti; ker nova opredelitev precej bolje zaobjame vse, ki so stigmatizirani kot Cigani, a niso tega etničnega porekla, kot so Egipčani, Aškali ali potujoče skupine; D. ker precejšen del Romov v Evropi živi v izjemno negotovih razmerah tako v mestih kot na podeželju ter v zelo slabih socialno-ekonomskih okoliščinah(16); ker so večini Romov kršene temeljne človekove pravice na vseh področjih življenja; E. ker po podatkih raziskave o manjšinah in diskriminaciji v EU 61 % državljanov EU meni, da je v njihovi državi razširjena diskriminacija zoper Rome; ker na vseh ravneh evropske družbe še vedno obstaja globoko zakoreninjen, trdovraten in strukturni ter pogosto institucionalni in vladni anticiganizem, ki se kaže vsak dan ter ostaja velika ovira za uresničevanje polnega potenciala Romov kot državljanov EU, ki v celoti uživajo temeljne pravice, socialno vključevanje in enakost na vseh področjih življenja, tudi pri stanovanjih, izobraževanju, zdravstvenem varstvu in zaposlovanju; F. ker so Romi še vedno vse bolj izpostavljeni sovražnemu govoru, zlasti v javnosti in družbenih medijih ter sovražnemu govoru javnih osebnosti, politikov in uradnikov; ker so Romi tudi žrtve policijskega nasilja in kolektivnega kaznovanja, rasnega profiliranja ter stanovanjske segregacije in segregacije v šolah; ker so za boj proti temu pojavu potrebni posebni ukrepi; ker zaradi pomanjkljivosti pri delovanju pravne države na področju kazenskega pravosodja žrtvam policijskega nasilja nista zagotovljena zaščita in dostop do pravnega varstva, državni organi pa pogosto preganjajo žrtve; G. ker boj proti anticiganizmu s pomočjo obstoječe protidiskriminacijske zakonodaje ne zadostuje; ker bi morale države članice EU pokazati odločenost, da prekinejo začarani krog anticiganizma, zlasti pri stiku Romov z lokalnimi, regionalnimi in nacionalnimi upravnimi organi, zaščitijo enakost in nediskriminacijo za romske državljane ter jim zagotovijo popolno uživanje temeljnih človekovih pravic; H. ker je rasizem do Romov vzrok za nasilje in uboje; ker so nadlegovanje in kazniva dejanja iz sovraštva zoper Rome še vedno zelo razširjeni in ker večina incidentov iz sovraštva ni prijavljenih; I. ker po podatkih raziskave o manjšinah in diskriminaciji v EU iz leta 2016 približno 80 % Romov v devetih državah članicah EU z največjim romskim prebivalstvom živi pod pragom revščine v državi; ker je revščina tako rezultat kot gonilo anticiganizma in izključenosti na področju izobraževanja, zaposlovanja, zdravja in stanovanj; ker je ključni cilj strategije EU 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast odpraviti tveganje revščine za 20 milijonov ljudi, tudi Romov; ker se je število ljudi, ki jim grozi revščina ali socialna izključenost, med letoma 2008 in 2017 zmanjšalo za 3,1 milijona, EU pa je še vedno daleč od cilja strategije Evropa 2020, da to število do leta 2020 zmanjša za 20 milijonov; J. ker vsaka tretja oseba romskega porekla živi v bivališču brez tekoče vode in vsaka deseta brez elektrike; ker ima le nekaj več kot polovica Romov notranje stranišče na splakovanje ali tuš, 78 % Romov pa živi v prenaseljenih stanovanjih; ker številni Romi še vedno živijo v neformalnih, nehigienskih in neurejenih naseljih v izjemno slabih življenjskih razmerah; ker mnogi nimajo identifikacijskih dokumentov in zdravstvenega zavarovanja(17); K. ker je 43 % Romov diskriminiranih, ko poskušajo kupiti ali najeti stanovanje in ne poznajo dovolj svojih pravic na področju enakosti; ker je treba v čim večji meri izboljšati urejanje premoženjskih pravic, zlasti v neurejenih razmerah; ker bi morali odpravo neurejenih razmer (izselitve) združiti z ustreznimi spremljevalnimi ukrepi, tudi zagotavljanjem druge nastanitve; ker proti državam članicam niso bili sprejeti nobeni pravni ali politični ukrepi, da bi odpravile stanovanjsko segregacijo in prisilne izselitve ter zagotovile kakovostna stanovanja; ker slab dostop do stanovanj in javnih storitev, kot so čista voda in sanitarne storitve, negativno vpliva na rezultate na področju izobraževanja, zaposlovanja in zdravja ter na socialno vključevanje na splošno; L. ker sta pričakovana življenjska doba in zdravstveno stanje Romov še vedno precej slabša kot pri neromskem prebivalstvu v vseh evropskih državah; ker je pričakovana življenjska doba ob rojstvu v EU 76 let za moške in 82 let za ženske, za Rome pa naj bi bila po ocenah 10 let nižja; ker je stopnja umrljivosti novorojenčkov v EU 4,3 na tisoč živorojenih otrok, po razpoložljivih podatkih pa je v romskih skupnostih precej višja; M. ker je med Romi izredno visoka stopnja nepismenosti in zgodnjega opuščanja šolanja; ker samo vsak drugi romski otrok obiskuje predšolsko izobraževanje ali vrtec in le zelo majhen delež nadaljuje šolanje po obveznem šolanju; ker 50 % romskih otrok in mladih med 6. in 24. letom ni vključenih v izobraževanje; ker je samo 21 % romskih žensk in 25 % romskih moških, starih od 16 do 24 let, zaključilo srednjo šolo (ISCED3) ali višjo stopnjo; ker je leta 2019 68 % romskih otrok zgodaj opustilo izobraževanje kljub 10-odstotnemu cilju iz prejšnjega okvira za Rome in strategije EU 2020; poleg tega le 18 % romskih otrok nadaljuje šolanje na višji stopnji, stopnja odsotnosti od pouka in zgodnjega opuščanja šolanja pa je pri romskih učencih še vedno precej višja kot pri ostalih skupinah; ker diskriminatorna napačna diagnoza pri mnogih romskih otrocih kot otrocih s posebnimi učnimi potrebami vodi v nesorazmerno število romskih otrok, ki obiskujejo šole za otroke s posebnimi potrebami, so ločeni od splošnega šolskega sistema in so pogosto vključeni v manj kakovostno izobraževanje; ker se v državah članicah še vedno izjava neposredna in posredna segregacija romskih otrok; N. ker se Romi soočajo z diskriminacijo pri pobudah za zaposlovanje, kot je jamstvo za mlade in ker javni zavodi za zaposlovanje pogosto nimajo zmogljivosti, da bi stopili v stik z njimi ali izvajajo prakse s posredno diskriminacijo; ker je stopnja plačanega dela za Rome, stare od 20 do 64 let, 43 %, kar je precej pod povprečjem EU, ki je leta 2015 znašalo 70 %, ker je situacija pri mladih še bistveno slabša, saj 63 % Romov, starih od 16 do 24 let, ni zaposlenih, se ne izobražuje ali usposablja, povprečje EU pa je 12 %, ker rezultati kažejo na veliko razliko med spoloma, saj ni zaposlenih, se ne izobražuje ali usposablja 72 % mladih žensk romskega porekla v primerjavi s 55 % mladih romskih moških; ker 43 % Romov in 22 % Rominj opravlja kako obliko plačanega dela; ker je sprejetje evropskega stebra socialnih pravic v ospredje postavilo temeljno pravico vsakogar do dela in krepitev socialnih pravic, kar bo pozitivno vplivalo na življenje ljudi, ki pripadajo marginaliziranim skupinam, kot so Romi; ker številni Romi živijo na robu skrajne revščine, zaradi česar morajo sprejemati dela, ki so plačana precej manj od minimalne plače, drugi pa so prisiljeni v preživljanje z neformalnimi dejavnostmi, kot je zbiranje odpadnih kovin ali plastenk, kar znatno povečuje možnosti izkoriščanja teh ljudi; O. ker strokovnjaki in Evropska komisija v svojem poročilu iz leta 2019 o izvajanju nacionalnih strategij vključevanja Romov priznavajo, da dejavniki uspeha zajemajo presečne, medsektorske in integrirane pristope k odpravi diskriminacije in večrazsežnostnega izključevanja, ter da so romske ženske, osebe LGBTI in invalidi žrtve presečne diskriminacije; ker je v poročilih med prednostnimi nalogami navedeno tudi podpiranje dostopa Romov do pravnega varstva s poudarkom na žrtvah presečne diskriminacije in krepitvi zmogljivosti organov za enakost pri obravnavanju diskriminacije Romov; P. ker so Rominje še posebej prikrajšane na področju pravic žensk in se pogosto soočajo s hujšimi oblikami besednega, telesnega, psihičnega in rasnega nadlegovanja ter etnične segregacije v porodnišnicah; ker so Rominje nameščene v ločene sobe z ločenimi kopalnicami in jedilnicami; ker so v nekaterih državah članicah Rominje sistematično prisilno sterilizirali ter niso mogle dobiti ustrezne odškodnine in nadomestila zaradi kršenja človekovih pravic; Q. ker okoljske krivice za Rome redno pomenijo zdravstvena tveganja in negativne posledice in ker jih okoljska bremena nesorazmerno prizadenejo, imajo slabši dostop do okoljskih virov in storitev ter so diskriminirani pri svoji pravici do obveščenosti, sodelovanja pri odločanju in dostopa do pravnega varstva v okoljskih zadevah; R. ker se je zaradi vzpostavitve prvega evropskega okvira za nacionalne strategije vključevanja Romov izboljšanje njihovega položaja uvrstilo na evropsko politično agendo, oblikovale so se nujne institucionalne strukture in omrežja, hkrati pa je to pomenilo pritisk na države članice, da pripravijo nacionalne strategije za odpravo pomanjkljivosti; ker je poleg rezultatov ocene za sedanji okvir EU bistvenega pomena, da se nacionalne strategije vključevanja Romov v okviru predloga za obdobje po letu 2020 nadaljujejo in izboljšujejo, pri čemer je treba od držav članic zahtevati večje spoštovanje predpisov in spodbujati bolj zavezujoče cilje, da bi povečali zavezanost in odgovornost; ker je treba nacionalne strategije zaradi boljšega izvajanja vključiti v nacionalne, regionalne in lokalne sektorske politike ter učinkoviteje porabljati finančna sredstva EU, zlasti za dolgoročne projekte vključevanja; S. ker je potreben zakonodajni predlog za enakost, vključevanje in sodelovanje Romov ter boj proti anticiganizmu, podlaga zanj pa morajo biti bolj realni kvantitativni in kvalitativni razčlenjeni podatki, ki se zbirajo s pomočjo romskih organizacij civilne družbe, tudi na lokalni ravni; T. ker je romska kultura sestavni del evropske kulture in vrednot, Romi pa prispevajo h kulturnemu bogastvu, raznolikosti, gospodarstvu in skupni zgodovini EU; ker ima varstvo in krepitev kulturne dediščine v zvezi z narodnimi manjšinami v državah članicah bistveno vlogo pri socialni koheziji; U. ker so v skladu z načelom subsidiarnosti za pripravo in učinkovito izvajanje nacionalnih strategij vključevanja Romov pristojne države članice; ker je treba za izvajanje nacionalnih strategij vključevanja ljudi romskega porekla po letu 2020 nameniti ustrezna finančna sredstva v lokalnih, regionalnih in nacionalnih proračunih držav članic ter jih dopolniti s sredstvi EU; ker je treba vzpostaviti učinkovite in okrepljene mehanizme spremljanja in nadzora; ker morajo Unija in držav članice poskrbeti, da se dodelijo sredstva za cilje in projekte, ki imajo največji možni dolgoročni učinek na položaj Romov ter da se sredstva ustrezno porabijo in ne zapravijo; V. ker približno polovica Romov v Evropi živi zunaj Evropske unije; ker so njihove razmere še vedno zlasti problematične v večini držav kandidatk, potencialnih držav kandidatk in sosedskih držav; ker lahko Evropska unija prek pristopnih pogajanj in finančne pomoči močno vpliva na njihov položaj; W. ker je treba izboljšati enakopravno sodelovanje in krepitev vloge Romov v sprejemanju odločitev na vseh ravneh: lokalni, regionalni, nacionalni in evropski deležniki (nevladne organizacije, aktivisti, strokovnjaki, člani skupnosti itd.) bi morali v večji meri sodelovati pri pripravi, izvajanju in spremljanju javne politike za ljudi romskega porekla po letu 2020; X. ker je večina prikrajšanih skupnosti Romov pogosto zapostavljena in ne uživa koristi nacionalnih programov vključevanja zaradi omejitev pri metodologijah kartiranja, ki se uporabljajo za določanje najbolj pomoči potrebnih skupnosti; ker bi morale biti analize pri pripravi programskih ukrepov usmerjene na točno določeno geografsko območje in število družin in oseb, ki se soočajo s socialno-ekonomsko izključenostjo; Y. ker bi morali biti cilji vključevanja Romov usklajeni s horizontalnimi cilji Evropske unije, zlasti z načrtom za oživitev gospodarstva, novim večletnim finančnim okvirom za obdobje 2021–2027, evropskim zelenim dogovorom, evropskim stebrom socialnih pravic, evropskim semestrom, cilji OZN za trajnostni razvoj do leta 2030, novo skupno kmetijsko politiko, skladom za pravični prehod, novim programom znanj in spretnosti za Evropo, evropsko digitalno strategijo in strategijo za MSP za trajnostno in digitalno Evropo; ker je politična podpora bistvenega pomena za vključevanje Romov; ker je treba pritegniti najpomembnejše deležnike na vseh ravneh, tudi v Svetu, da bi lahko zagotovili politične zaveze in odgovornost držav članic; Z. ker je anticiganizem v naših družbah prisoten že stoletja, v najbolj kruti obliki pa je izbruhnil med holokavstom, ko je bilo po ocenah umorjenih 500 000 Romov; ker je za Rome na ozemlju današnje Romunije anticiganizem pomenil skoraj 500 let suženjstva; ker Romi zaradi stoletij diskriminacije in socialne izključenosti niso mogli učinkovito in uspešno izkoristiti stalnega družbenega in gospodarskega razvoja naših družb; ker so bili zapostavljeni, zaradi česar so se razlike med Romi in ostalim prebivalstvom le povečevale; AA. ker se je v pandemiji COVID-19 položaj marginaliziranih romskih skupnosti v prenatrpanih stanovanjskih kompleksih in naseljih poslabšal, okrepili so se rasizem, diskriminacija, izključevanje, policijsko nasilje nad Romi in anticiganizem do Romov, ki naj bi širili virus, zaradi slabše dostopnosti ustrezne zdravstvene oskrbe, pitne vode, sanitarne oskrbe in hrane pa je pri Romih večje tveganje za okužbo s koronavirusom; ker se je v kriznih razmerah zaradi COVID-19 še jasneje pokazalo, da morajo Evropska unija in države članice nujno obravnavati vključevanje Romov; ker bi morale države članice zagotoviti nujno pomoč in zdravstveno oskrbo, da bi omejile širjenje virusa in ker bo zaradi gospodarskih in družbenih posledic pandemije COVID-19 najbolj prizadeto romsko prebivalstvo in se bodo neenakosti na vseh prednostnih področjih vključevanja Romov še poglobile; Zakonodajni predlog EU za enakost, vključevanje in sodelovanje Romov ter boj proti anticiganizmu; strateški predlog, prednostne naloge in primerno financiranje EU po letu 2020 1. ugotavlja, da so Romi žrtve vztrajnega anticiganizma, posebne oblike rasizma, ki vodi v najvišje možne stopnje revščine in socialne izključenosti; z obžalovanjem ugotavlja, da se splošni položaj Romov v Uniji kljub stalnemu socialno-ekonomskemu razvoju v EU in prizadevanjem, da bi zagotavljali njihovo vključevanje na ravni EU in na nacionalni ravni, ni izboljšal, kar je pogosto mogoče pripisati vztrajnemu anticiganizmu in pomanjkanju politične volje; zato poziva Komisijo, naj bo za zgled in naj uvede politiko vključevanja vidika Romov, da bi vidik ljudi romskega porekla vključili v vse ravni in vse faze glavnih politik, programov in projektov, ne da bi izključili ciljno usmerjeni pristop, in da bi preprečili diskriminacijo v politiki EU na splošno in olajšali pozitivne ukrepe in dejavno sodelovanje z Romi; poziva tudi države članice, naj sledijo temu zgledu in oblikujejo politike, ki bodo pomagale pri dejavnem vključevanju Romov v naše družbe; 2. poziva Komisijo, naj predloži zakonodajni predlog za enakost, vključevanje in sodelovanje Romov ter boj proti anticiganizmu na podlagi temeljite ocene učinka in sistematičnih posvetovanj z Romi, strokovnjaki za Rome in nevladnimi organizacijami z nacionalne, regionalne in lokalne ravni ter drugimi zainteresiranimi deležniki, kot sta Svet Evrope in Agencija Evropske unije za temeljne pravice; meni, da bi lahko ta predlog temeljil na členu 19(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije kot ustrezen ukrep za boj proti diskriminaciji Romov na podlagi njihove narodnostne pripadnosti; meni, da prej uporabljeno priporočilo Sveta ni ustrezna oblika akta, saj ni bilo pravno zavezujoče in ni imelo znatnega pozitivnega učinka na Rome; poziva Komisijo, naj na prednostnih področjih v predlogu za obdobje po letu 2020 upošteva notranjo heterogenost skupnosti, poskrbi, da nihče ne bo zapostavljen, v politiki in razpravah EU za obdobje po letu 2020 pa naj za romske skupine uporablja izraz Romi; ugotavlja, da bi bilo treba v predlogu EU za Rome po letu 2020 izrecno omeniti enakopravno sodelovanje na vseh področjih javnega življenja, politično udeležbo ter jezik, umetnost, kulturo in zgodovino Romov kot dodatne ukrepe poleg štirih glavnih prednostnih področij izobraževanja, zaposlovanja, stanovanjske politike in zdravstvenega varstva; 3. meni, da bi morala biti v predlogu glavna točka doseganje znatnega pozitivnega učinka; v njem bi morali združiti socialno-ekonomske vidike in pristop na podlagi pravic, vključno z načrtom za odpravo stanovanjskih, zdravstvenih, zaposlovalnih in izobraževalnih neenakosti; vsebovati bi moral konkretne, primerljive, dosegljive, zavezujoče in časovno opredeljene cilje za zaščito in izboljšanje vključevanja Romov, tudi pripadnikov skupin, ki se soočajo z večplastno diskriminacijo, kot so mladi, ženske in deklice, osebe LGBTI in invalidi, za spodbujanje vključujočega izobraževanja ter razvoja v zgodnjem otroštvu in za boj proti diskriminaciji in segregaciji; prednost bi moral dati pristopu na osnovi pravičnosti, saj so Romi žrtve kolektivne in strukturne diskriminacije; poudarja, da bi se morala Evropska komisija v predlogu za obdobje po letu 2020 osredotočiti na boj proti revščini in anticiganizmu, izboljšanje življenjskih in zdravstvenih razmer ter združevanje ciljno usmerjenega in splošnega dostopa; 4. ugotavlja, da bo treba za uspešen in verodostojen proces vključevanja Romov v prihodnosti korenito spremeniti pristop pri oblikovanju politik in ukrepov za Rome, in sicer opustiti pokroviteljski pristop; poudarja, da bi bilo treba nacionalna prizadevanja za vključevanje Romov pospešiti v vseh državah članicah EU; vendar poudarja tudi, da bi bilo treba pozornost usmeriti predvsem na države z znatnim deležem romskega prebivalstva, kjer neučinkovito vključevanje Romov povzroča makroekonomske izzive, poglablja regionalne razlike in s tem ovira socialno kohezijo EU; poudarja, da bi bilo treba podporo EU tem državam prilagoditi izzivom in da bi bilo treba večjo pozornost posvetiti učinkovitosti politik in ukrepov v teh državah, saj meni, da bi moral predlog za obdobje po letu 2020 vključevati tudi zunanjo komponento, ki zadeva države kandidatke in potencialne države kandidatke, pa tudi sosednje države, prek katerih bi EU lahko podprla te države pri razvijanju celovitih dolgoročnih strategij za vključevanje Romov ter nudila finančno pomoč na področjih, kot so izobraževanje, zdravstveno varstvo, stanovanjska politika in zaposlovanje; 5. poziva Komisijo, naj okrepi povezavo med glavnimi finančnimi in političnimi instrumenti in cilji EU , povezanimi s socialno-ekonomskim razvojem in vključevanjem Romov, ki so določeni v pravno zavezujočem predlogu Komisije; poziva Komisijo, naj v večletnem finančnem okviru za obdobje 2021–2027 in v načrtu EU za okrevanje aktivira sredstva za enakost, vključevanje in udeležbo Romov; v zvezi s tem vztraja, da subjekti, ki izvajajo diskriminatorne dejavnosti proti Romom oziroma sprejemajo odločitve ali izvajajo ukrepe v ta namen, ne bi smeli biti upravičeni do financiranja iz proračuna Unije; poziva Komisijo, države članice in države, ki se pripravljajo na pristop, naj prilagodijo obstoječe splošne finančne mehanizme in poskrbijo, da bodo prilagodljivi za kombinirano uporabo sredstev v romskih skupnostih, tako da omogočijo dostop do informacij, obveščanje, krepitev zmogljivosti, zagotavljanje tehnične pomoči in jamstev med postopkom prijave financiranja; meni, da sredstva pogosto najučinkoviteje porabijo lokalne oblasti in NVO na lokalni ravni, zato poziva Komisijo, naj poveča sredstva, ki so jim neposredno namenjena, v izvajanje pa vključi tudi lokalne predstavnike Romov; meni, da bi bilo treba za podporo romskim in proromskim organizacijam civilne družbe upoštevati prožnejše zahteve po sofinanciranju, saj si številne NVO, zlasti na lokalni ravni, ne morejo privoščiti lastnih finančnih prispevkov, kar je za lokalne nevladne organizacije ovira pri dostopu do sredstev EU; poziva Komisijo, naj se učinkovito odzove na skrbi zaradi vse večjega krčenja prostora za neodvisno civilno družbo v nekaterih državah članicah; je zaskrbljen, da se utegnejo zaradi zdajšnje pandemije zmanjšati sredstva za programe na področju pravic in vrednot v naslednjem večletnem finančnem okviru za obdobje 2021–2027, kar bi negativno vplivalo na organizacije civilne družbe, ki se zavzemajo za romske skupnosti, in s tem na doseganje teh skupnosti; poziva Komisijo in države članice, naj se učinkovito posvetijo temu tveganju; 6. poziva države članice, naj dopolnijo finančno podporo EU za izboljšanje položaja Romov; poziva države članice, naj navedejo obseg sredstev, potrebnih za izvajanje predlaganih ukrepov za vključevanje Romov, ter znesek v državnem proračunu in proračunu EU, ki ga imajo na voljo za te ukrepe; 7. poziva države članice, naj v svoje regionalne in lokalne razvojne strukture uvedejo boljše metode prepoznavanja za marginalizirane romske skupnosti in okrepljene mehanizme financiranja, ki omogočajo bolj ciljno usmerjene naložbe v marginalizirane romske skupnosti in boljše vključevanje romskih skupnosti v razdeljevanje sredstev, da bi zagotovili, da bodo namenska sredstva dosegla Rome in bodo ustrezno porabljena in ne zapravljena; Zbiranje razčlenjenih podatkov 8. poudarja, da je treba v ta namen sistematično zbirati zanesljive podatke, razčlenjene po narodnosti in spolu, za analizo potreb in okoliščin, ki bo v pomoč pri določanju ciljev in kazalnikov učinka, da bi zagotovili najboljše rezultate z vidika usklajevanja potreb z načrtovanjem in pripravo proračuna na nacionalni in evropski ravni; poudarja pomen metod ocenjevanja učinka na podlagi nasprotnih dejstev, da bi zmanjšali vrzel med političnimi okviri in dejanskim izvajanjem na terenu; opozarja, da je kritična omejitev za nekatere intervencije vrzel med ambicijami in zmogljivostjo vzpostavljene strukture za doseganje rezultatov, in to zaradi pomanjkljivega načrtovanja na podlagi podatkov, nezadostnih sredstev in pojava novih nepredvidenih potreb; 9. spominja, da je Evropsko računsko sodišče leta 2016 ugotovilo, da je bilo spremljanje in ocenjevanje napredka nacionalnih strategij vključevanja Romov velik izziv za vse obiskane države članice; poziva Komisijo, naj oblikuje inovativne, v učinek usmerjene pristope, ki temeljijo na podatkih, kot neposreden prispevek k naslednji generaciji programov; 10. poziva Komisijo, naj sodeluje z državami članicami pri skupni metodologiji za zbiranje in objavljanje podatkov o enakosti, razčlenjenih po narodnosti, kot je opredeljeno v direktivi EU o rasni enakosti, ki je prostovoljna, anonimna in zagotavlja varstvo osebnih podatkov, samoidentifikacijo in posvetovanje z ustreznimi skupnostmi, da bi pridobili zanesljive in primerljive podatke v skladu z ustreznimi nacionalnimi pravnimi okviri in zakonodajo EU o varstvu podatkov, ki bi podpirali na dokazih temelječe ukrepe, prispevali k večji učinkovitosti sprejetih strategij in ukrepov ter k opredelitvi strukturnih problemov; 11. poziva države članice, naj uporabijo vse razpoložljive podatke za oblikovanje meril in usmerjajo razvoj političnega programa; poudarja, da je pomembno razviti natančnejši profil romskega prebivalstva in njegovih potreb, tudi v državah kandidatkah; opozarja, da bi bile smernice Agencije za temeljne pravice v zvezi s tem ključnega pomena; Enakopravna udeležba Romov v postopkih odločanja, nacionalne strategije vključevanja 12. poziva Komisijo, naj vzpostavi vključujoč mehanizem, s katerim bo poskrbela za enakopravno udeležbo romskih in proromskih organizacij civilne družbe, strokovnjakov in članov skupnosti z vseh ravni, tudi tistih, ki so dejavni na lokalni in regionalni ravni, pri čemer naj opusti pokroviteljski pristop, v politični razpravi in pri odločanju pa naj upošteva razsežnost spola; poziva države članice, naj spodbujajo izobraževanje romskih volivcev in njihovo udeležbo na volitvah; 13. poziva Komisijo, naj na ravni EU oblikuje projektno skupino za Rome, ki bo olajšala vključevanje Romov v različna politična področja in krepitev njihove vloge s konkretnim, dostojanstvenim, nepristranskim, vključujočim in preglednim podpiranjem krepitve zmogljivosti vseh udeležencev pri upravljanju in izvajanju nacionalnih in evropskih romskih politik; poziva države članice, naj enako storijo pri oblikovanju svojih nacionalnih strategij vključevanja Romov za obdobje po letu 2020; poudarja, da morajo pri razvoju, izvajanju in spremljanju nacionalnih strategij vključevanja in drugih javnih politik za Rome dejansko sodelovati tudi lokalni in regionalni deležniki (nevladne organizacije, aktivisti, lokalni in regionalni strokovnjaki, člani skupnosti, ljudje, ki se srečujejo z anticiganizmom itd.), tako da bo njihova udeležba zavezujoč skupni standard kakovosti za prihodnji okvir in nacionalne strategije vključevanja; 14. poziva države članice, naj pripravijo nacionalne strategije za vključevanje Romov za obdobje po letu 2020, ki jih bo spremljal celovit skupni ocenjevalni okvir in ustrezen, vnaprej določen proračun, vključen v nacionalne, regionalne in lokalne proračune, ki se jih redno pregleduje in oceni, ki bo odražal obseg potreb pri socialnem vključevanju Romov; poudarja, da mora biti med prednostnimi nalogami pri pripravi lokalnih, regionalnih in nacionalnih proračunov tudi vključevanje Romov; poziva države članice, naj v svojih nacionalnih strategijah vključevanja v horizontalni pristop vključijo tudi boj proti anticiganizmu na vseh področjih javnega življenja; poziva Komisijo, naj v priporočila za posamezne države vključi oceno napredka pri doseganju ciljev iz nacionalnih strategij; Anticiganizem in presečna diskriminacija 15. ponavlja svoje stališče in priporočila, ki jih je predstavil v resoluciji z dne 25. oktobra 2017 o vidikih temeljnih pravic pri vključevanju Romov v EU: boj proti anticiganizmu; ker je bilo doslej sprejetih le malo ukrepov, poziva Komisijo, naj ta priporočila vključi v svoj predlog EU za enakost, vključevanje Romov in boj proti anticiganizmu po letu 2020, zlasti priporočila v zvezi z anticiganizmom ter resnico in spravo, saj je to osrednjega pomena za gradnjo močne in vključujoče družbe; odločno zavrača politični diskurz in populizem za oblikovanje vladne politike, s katero se spodbuja anticiganizem, vali krivda na Rome in spodbuja njihova neposredna ali posredna diskriminacija ali segregacija; meni, da so ti politični ukrepi v nasprotju z nacionalnimi ustavami in temeljnimi pravicami in vrednotami iz Pogodb EU; zato poziva Komisijo, naj nemudoma ukrepa in začne postopke za ugotavljanje kršitev, kjer obstaja tveganje kršitve prava EU; 16. poziva države članice, naj uradno priznajo anticiganizem kot posebno obliko rasizma proti Romom; 17. poziva Komisijo in države članice, naj se borijo proti anticiganizmu na vseh ključnih področjih predloga za Rome po letu 2020 in zahteva učinkovite evropske in nacionalne zakonodajne in politične ukrepe za boj proti temu pojavu v državah članicah in državah, ki se pripravljajo na pristop; meni, da je boj proti anticiganizmu horizontalno vprašanje in bi ga bilo treba upoštevati na vseh področjih politike Unije, tudi na področju novih tehnologij; poziva države članice, naj zagotovijo, da nove tehnologije, ki jih oblikujejo in uporabljajo organi kazenskega pregona, ne povzročajo tveganja diskriminacije rasnih in narodnostnih manjšin; poziva Komisijo, naj delo nacionalnih organov za enakost še bolj vključi v razvoj in izvajanje prihodnjega političnega okvira; nadalje poziva Komisijo, naj razvije močnejšo sinergijo med nacionalnimi organi za enakost in nacionalnimi romskimi kontaktnimi točkami za boj proti anticiganizmu; poziva države članice, naj organom za enakost zagotovijo dejansko neodvisnost, pooblastila in potrebna sredstva, da bodo lahko opravljali svoje naloge pri spodbujanju in varstvu temeljnih pravic Romov; meni, da so organi za enakost prava institucija za zbiranje podatkov in ugotavljanje trendov v anticiganizmu ter za usmerjanje teh podatkov na evropsko raven; 18. poziva države članice, naj Romom zagotovijo enakopraven dostop do pravnega varstva in enakost pred zakonom; poziva države članice, naj Rome zaščitijo pred grožnjami skrajnodesničarskih skupin, preiščejo primere policijske zlorabe in zagotovijo sodelovanje Romov v organih pregona in varnostnih silah; 19. spodbuja države članice, naj sprejmejo smernice in razvijejo usposabljanja za policijske sile proti nesorazmerni kriminalizaciji Romov, narodnostnemu profiliranju, pretirani uporabi postopkov ustavljanja in preiskovanja, nepotrebnim racijam v romskih naseljih, samovoljnim zasegom in uničenju lastnine, prekomerni uporabi sile pri aretacijah, napadom, grožnjam, ponižujočemu ravnanju, fizični zlorabi ter odrekanju pravic med policijskim zasliševanjem in pridržanjem ter proti nezadostni policijski obravnavi kaznivih dejanj zoper Rome, zagotavljanju malo ali nič pomoči, zaščite (na primer v primerih trgovine z ljudmi in za žrtve nasilja v družini) ali preiskave kaznivih dejanj, ki jih prijavijo Romi (zlasti kazniva dejanja iz sovraštva); poziva države članice, naj zagotovijo, da pristojni organi opravijo celovito preiskavo teh primerov; poziva države članice, naj zagotovijo ustrezna pravna sredstva; 20. pozdravlja izjave Sveta Evrope, da je treba sovražni govor na internetu dodatno preučiti in uvesti ukrepe za ureditev in nove načine boja proti sovražnemu govoru, kot so alternativne tehnologije za preverjanje zgodb in dejstev; 21. poziva države članice, naj zagotovijo učinkovito dejansko uvedbo in izvrševanje direktive o rasni enakosti in okvirnega sklepa o rasizmu in ksenofobiji za boj proti zakoreninjenemu anticiganizmu; ponovno poziva Svet, naj spet začne prekinjena pogajanja o horizontalni direktivi proti diskriminaciji, saj je to osnovni pogoj za doseganje enakosti v EU; 22. nadalje poziva države članice, naj okrepijo svoja prizadevanja za boj proti diskriminaciji, sovražnemu govoru in kaznivim dejanjem iz sovraštva v nacionalni zakonodaji in zakonodaji EU na področju boja proti diskriminaciji, zlasti kar zadeva spremljanje Romov, ki so žrtve teh dejanj, in nudenje pravosodne pomoči; 23. opozarja na obveznost držav članic iz direktive o rasni enakosti, da imenujejo specializiran organ za spodbujanje enake obravnave vseh oseb brez diskriminacije na podlagi rase in narodnosti; 24. meni, da bi morale EU in države članice ukrepati glede položaja in pravic posameznikov, ki so izpostavljeni presečni diskriminaciji, kot so ženske, migranti, osebe LGBTI in invalidi; 25. opozarja na ključno vlogo medijev, ki lahko z nediskriminatorno obravnavo manjšin pripomorejo k zmanjšanju anticiganskih čustev; Zdravje 26. poziva države članice, naj razvijejo ukrepe za izboljšanje dostopa do kakovostnega in cenovno dostopnega preventivnega in kurativnega zdravstvenega varstva za Rome, vključno s spolnim in reproduktivnim zdravstvenim varstvom, zlasti za ženske, otroke, starejše in invalide; poudarja, da je ključni element v zvezi s tem izboljšanje dostopa do zdravstvenih storitev, in sicer tako izboljšanje fizičnega dostopa kot odprava neotipljivih ovir, kot so predsodki in rasizem; 27. poziva države članice, naj zagotovijo zadostna sredstva za izboljšanje splošnega zdravstvenega stanja romskih skupnosti z zdravstvenim in spolnim izobraževanjem, mobilnimi zdravstvenimi pregledi na segregiranih območjih, izobraževalnimi zdravstvenimi kampanjami na področju preventive ter z usposabljanjem zdravstvenih in socialnih delavcev o raznolikosti, kar prispeva k prilagoditvi zdravstvenih sistemov EU na raznolikost; 28. močno obsoja narodnostno segregacijo Rominj v porodnišnicah; poziva države članice, naj nemudoma prepovejo vse oblike narodnostne segregacije v zdravstvenih ustanovah, tudi porodnišnicah; 29. poziva države članice, naj zagotovijo učinkovite in pravočasne pravne instrumente za vse, ki so jih prisilno sterilizirali, vključno z ustanovitvijo učinkovitih odškodninskih shem; Enak in enakopraven dostop do izobraževanja, romske umetnosti, jezika in kulture 30. poziva Komisijo, naj oblikuje nova orodja ali podprograme financiranja, ki bi morali dopolnjevati ukrepe držav članic za ciljno usmerjeno in prilagojeno podporo za kakovostno izobraževanje romskih učencev od treh let naprej, ki se soočajo s hudo revščino in nimajo dostopa do obstoječih in prihodnjih pobud EU za financiranje izobraževanja in socialnega vključevanja, kot so Erasmus Plus, jamstvo za otroke ali Evropski socialni sklad plus; 31. ugotavlja, da je bilo v nekaterih državah članicah preteklih letih doseženega le malo napredka pri izobraževanju socialno ogroženih romskih otrok, zato še vedno obstaja velik razkorak med romskimi in neromskimi učenci in dijaki pri učnem uspehu, zlasti zaradi pomanjkanja politične volje in anticiganizma; opominja, da je bistveno, da se romskim otrokom omogoči enako življenjsko izhodišče, saj je to nujno za prekinitev začaranega kroga medgeneracijskega prenosa revščine; poziva države članice, naj sprejmejo celosten pristop na vseh področjih politike, izobraževanje romskih otrok pa naj ima pomembno mesto v vladnih delovnih načrtih; 32. priporoča, naj se izobraževanje ranljivih romskih učencev začne čim bolj zgodaj ob upoštevanju razmer v posameznih državah članicah, tako da se vključijo v enakopravno, cenovno ugodno, dostopno in vključujočo predšolsko vzgojo in varstvo; poziva države članice, naj razvijejo in izvajajo strategije in programe za lajšanje dostopa Romov do otroškega varstva, šol in univerz, kar je pogoj za osebni in poklicni razvoj, ter opozarja, da so zunajšolske dejavnosti, kot so športne ali umetniške dejavnosti, odlično sredstvo za vključevanje; 33. poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo ustrezno financiranje nevladnih organizacij, ki omogočajo tovrstne dejavnosti, saj so te bistvenega pomena pri vzpostavljanju okolja in pogojev, kjer imajo otroci iz vseh okolij enake možnosti; meni, da je na tem področju bistvena tudi izmenjava dobre prakse med državami članicami; 34. je še posebej zaskrbljen zaradi precejšnje segregacije romskih otrok v šolah in diskriminatorne prakse v nekaterih državah članicah, kjer te otroke še vedno vpisujejo v šole za otroke z motnjami v duševnem razvoju; poziva te države članice, naj v skladu z veljavno zakonodajo proti diskriminaciji končajo to prakso; poziva države članice, naj dajo prednost ukrepom za odpravo vseh oblik segregacije romskih učencev v šolah ali razredih, v skladu s priporočilom Sveta iz leta 2013, z izvajanjem številnih ukrepov, ki vključujejo lokalne deležnike, zlasti romske starše in otroke ter organizacije v skupnosti, ter z razvojem ukrepov za ozaveščanje; 35. poziva države članice, naj zagotovijo, da vse šole in inšpektorati dejansko izpolnjujejo svojo pravno obveznost za desegregacijo šol, in se zavežejo, da bodo vsako leto zbrale in objavile podatke o segregaciji v šolah na vseh ravneh in sankcionirale tiste, ki ne spoštujejo pravil; poziva države članice, naj izmenjajo dobro prakso, kot je vzpostavitev, omogočanje dela in financiranje ministrskih komisij za desegregacijo, da bi podprli šole, ki želijo doseči desegregacijo, in sankcionirali tiste, ki tega ne spoštujejo; opozarja, da je Komisija glede segregacije romskih otrok sprožila tri postopke za ugotavljanje kršitev; meni, da v zadnjih letih kljub prizadevanjem Komisije ni vidnega napredka; zato poziva Komisijo, naj nadalje ukrepa in te primere po potrebi vloži na Sodišče Evropske unije; 36. opozarja, da morajo romski starši sodelovati na vseh stopnjah šolanja svojih otrok; poziva države članice, naj oblikujejo programe za vključevanje romskih staršev v šolanje njihovih otrok ter njihov izobraževalni in osebni razvoj; poudarja, da je sposobnost držav članic, da zagotovijo udeležbo romskih staršev, zelo odvisna od več dejavnikov, ki so tako družbeni kot ekonomski, in prosi za posebno podporo v obliki zdravstvene oskrbe, šolske prehrane in oblačil za romske družine, ki se soočajo z ekonomskimi, socialnimi, zdravstvenimi ali stanovanjskimi težavami; meni, da bi bilo treba otrokom, ki so opustili šolanje in/ali so nepismeni ter nimajo osnovnih znanj in spretnosti, nuditi nove priložnosti za nadaljevanje šolanja; poziva države članice, naj topogledno v celoti izkoristijo Sklad za evropsko pomoč najbolj ogroženim; 37. poziva države članice EU, naj zagotovijo enakopraven dostop romskih otrok do kakovostnega izobraževanja, tudi priložnosti za učenje prek dela v korist skupnosti in za vseživljenjsko učenje; poziva države članice, naj v okviru rednih šolskih programov in medijev strukturno obravnavajo spoštovanje raznolikosti, medkulturnega razumevanja in človekovih pravic; v svoje šolske programe naj vključijo obravnavanje človekovih pravic, vodenja in demokratičnega državljanstva, ter širijo in izpopolnijo romske univerzitetne programe na evropski ravni; 38. poziva države članice, naj oblikujejo zakone in politične ukrepe, da se zagotovi pomoč za vse romske otroke, ki jim je bila postavljena napačna diagnoza in so bili poslani v posebne šole ali v razrede in šole samo za romske otroke ter so jim bile tako odvzete temeljne pravice in priložnost za kakovostno izobraževanje in dobra delovna mesta; 39. meni, da je zaradi epidemije COVID-19 dejavna uporaba informacijskih in komunikacijskih tehnologij in metod postala nujna; poudarja pa, da je pandemija razkrila nezadostno pripravljenost na digitalno preobrazbo, saj številne družine romskega porekla in njihove šole nimajo ustreznih orodij in znanj na področju IKT ter si pogosto ne morejo privoščiti povezav v električno in digitalno omrežje; meni, da je posedovanje naprave IKT točka prehoda v digitalno izobraževanje, zato poziva Komisijo, naj oblikuje nabor orodij IKT in jih razdeli med najranljivejše družine in otroke, da bi jim zagotovili osnovna orodja za učenje na daljavo in jih pripravili na digitalno dobo; meni, da so dostop do interneta in spretnosti IKT temelj prihajajoče digitalne dobe za vse državljane in da je zato pomembno krepiti vlogo Romov; zato poziva Komisijo, naj v predlog za obdobje po letu 2020 vključi določbe v zvezi z dostopom do interneta; poziva države članice, naj v šolske programe od zgodnjega otroštva dodajajo znanja in spretnosti na področju informacijske in komunikacijske tehnologije ter vlagajo v programe digitalnega opismenjevanja, ki lahko podpirajo romske otroke; 40. poziva države članice, naj spodbujajo vključitev romskega jezika, kulture in zgodovine v šolske programe, muzeje in druge oblike kulturnega in zgodovinskega izražanja ter naj priznajo prispevek romske kulture kot del evropske dediščine; poziva države članice, naj razvijejo usklajene in dosledne ukrepe z ustreznimi proračuni za spodbujanje in podpiranje romske umetnosti in kulture, naj raziskujejo in ohranjajo materialno in nematerialno dediščino tradicionalne romske kulture ter oživijo in spodbujajo romske tradicionalne obrti; Kakovost in cenovno dostopa stanovanja, okoljska pravičnost 41. poudarja, da stanovanje ni dobrina, temveč nuja, brez katere prebivalstvo ne more polno sodelovati v družbi in uveljavljati temeljnih pravic; poziva Komisijo in države članice, naj v svojo politiko vključijo priporočila iz poročila komisarja Sveta Evrope za človekove pravice z naslovom „ECSR The Right to affordable housing, Europe's neglected duty (Evropski odbor za socialne pravice: pravica do cenovno dostopnih stanovanj, zanemarjena dolžnost Evrope)“, s posebnim poudarkom na zagotavljanju, da vse države članice takoj sprejmejo zavezo iz člena 31 spremenjene Evropske socialne listine, ki obravnava pravico do stanovanja, in povečajo naložbe v socialna in cenovno dostopna stanovanja, da bi odpravili preveliko breme stanovanjskih stroškov, zlasti med marginaliziranimi skupinami; 42. odločno spodbuja države članice, naj zagotovijo, da so Romi ustrezno registrirani in opremljeni z osebnimi dokumenti in rojstnimi listi ter da so registrirane tudi njihove nepremičnine (zemljišča in hiše), ter v prihodnosti zagotovijo bolj prilagodljive pravne in upravne postopke; 43. poziva države članice, naj čim bolj zmanjšajo učinke pandemije COVID-19 na prenatrpana bivališča in nečloveške stanovanjske razmere Romov tako, da legalizirajo neuradna romska naselja ter vlagajo v izboljšanje infrastrukture in stanovanjskih razmer v novo legaliziranih neuradnih naseljih; 44. poziva države članice, naj sprejmejo celovit mehanizem za preprečevanje in sankcioniranje diskriminacije in zlorab Romov na stanovanjskem področju, za reševanje vprašanja brezdomcev in za zagotovitev primernih počivališč za Rome, ki ne prebivajo na enem mestu; poziva države članice, naj preprečijo nadaljnje prisilne izselitve Romov tako, da zagotovijo, da te dejavnosti vedno potekajo popolnoma v skladu z mednarodnim, evropskim in nacionalnim pravom; poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo te osebe prejele razumen odpovedni rok in zadostne informacije, ter poudarja, da izselitve ne bi smele potekati brez zagotovitve nadomestne standardne, cenovno dostopne in kakovostne nastanitve v nesegregiranem okolju z dostopom do javnih storitev; poudarja, da so nujno potrebne javne naložbe v odpravo segregacije; poziva države članice, naj spodbujajo odpravo prostorske segregacije; poudarja, da je zaradi geografske izolacije in stanovanjske segregacije pripadnikom narodnostnih manjšin onemogočen dostop do dostojnih delovnih mest, ne glede na njihove kvalifikacije; ugotavlja, da je bistvenega pomena iskanje rešitev za izselitve s povezovanjem z različnimi institucijami, pri čemer bi bilo treba ukrepe za obravnavanje stanovanjskega vprašanja Romov vključiti v širše nacionalne dejavnosti in zakonodajne pobude s poudarkom na socialnih stanovanjih ali programih pomoči; 45. opozarja, da posledice pandemije COVID-19 najbolj občutijo najbolj prikrajšani v EU, vključno z romskimi skupnostmi, in obsoja dejstvo, da so romske skupnosti zaradi te pandemije še bolj diskriminirane in marginalizirane; poziva države članice, naj v zvezi s krizo zaradi COVID‑19 sprejmejo nujne ukrepe za obravnavanje pomanjkanja dostopa do vode, ustreznih sanitarij, električne energije in potrebne infrastrukture v revnih romskih skupnostih; poziva države članice, naj v ukrepe za razkuževanje v celoti vključijo romska naselja, prepovejo ukinitev osnovnih storitev zagotavljanja javnih dobrin med pandemijo, razmislijo o subvencioniranju stroškov porabe za najbolj ranljive in tiste, ki so izgubili prihodke, ali zamrznitvi plačil do konca obdobja okrevanja, zagotovijo finančno podporo staršem samohranilcem/materam samohranilkam za varstvo otrok, najemnine in druge gospodinjske stroške, da bi zmanjšali finančno stisko, zlasti glede na izgubo delovnih mest; 46. poziva celotno EU, naj izvaja Aarhuško konvencijo, ki povezuje okoljske pravice in človekove pravice; priporoča, da se v predlog za obdobje po letu 2020 vključijo okoljske krivice, in poziva Komisijo, naj obravnava različne oblike okoljske diskriminacije; Rominje 47. poudarja, da je treba dati prednost vidiku spola, politikam, ki upoštevajo različnost spolov, ter boju proti nasilju (vključno s trgovino z ljudmi); poziva države članice, ki še niso ratificirale Istanbulske konvencije, naj to nemudoma storijo; ugotavlja, da je treba v prihodnjih politikah priznati te razlike in jih obravnavati ter zagotoviti posebne ukrepe in oblike podpore za Rominje; poudarja, da je treba predvideti posebne ukrepe za krepitev vloge romskih žensk in deklic, saj so pogosto izpostavljene večplastni diskriminaciji; 48. poziva vlade držav članic, lokalne organe in, kjer je to ustrezno, institucije EU, naj v pripravo, izvajanje, ocenjevanje in spremljanje nacionalnih strategij vključevanja Romov vključijo Rominje, in sicer prek ženskih organizacij in ustreznih deležnikov, ter naj ustvarijo povezave med organi za enakost spolov, organizacijami za pravice žensk in strategijami socialnega vključevanja, da bi v skupnostih pridobili zaupanje in poskrbeli za upoštevanje lokalnih razmer; 49. poziva države članice, naj zagotovijo, da bo v njihove nacionalne strategije vključevanja vključeno posebno poglavje o pravicah žensk in enakosti spolov ter da bo vsak oddelek teh strategij vseboval ukrepe za vključevanje načela enakosti spolov z namenom spodbujati pravice žensk in enakost spolov, zlasti pri dodeljevanju sredstev, v skladu s sklepi Sveta o okviru EU za nacionalne strategije vključevanja Romov, kjer je poudarjeno, da je treba vidik spolov upoštevati v vseh politikah in ukrepih za izboljšanje vključevanja Romov; poziva Komisijo in države članice, naj ocenijo, ali politike dosegajo želene izboljšave za Rominje, in naj ukrepajo, če ni napredka; 50. poziva države članice, naj oblikujejo ukrepe za podporo Rominj, da bodo lahko v celoti izkoristile svoj potencial in možnosti, da delujejo kot neodvisne, samozavestne in emancipirane aktivne državljanke; poziva države članice, naj razširijo obvezne romske zdravstvene sisteme in sisteme za šolsko mediacijo na vse romske skupnosti, naj zagotovijo mediatorja na vsakih 500 ljudi in ustrezno financirajo ter podprejo te sisteme, pri čemer bodo imeli mediatorji pomembnejšo vlogo v procesu vključevanja; 51. poziva Komisijo in države članice, naj dekleta in ženske romskega porekla bolj izrecno obravnavajo v aktivnih politikah trga dela, tudi v jamstvu za mlade; 52. poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo spoštovanje temeljnih pravic romskih žensk in otrok ter naj tudi s kampanjami ozaveščanja poskrbijo, da se bodo romske ženske in deklice zavedale svojih pravic iz veljavne nacionalne zakonodaje o enakosti spolov in diskriminaciji ter naj se še bolj borijo proti patriarhalnim in seksističnim običajem; Kakovostne zaposlitvene storitve 53. poziva države članice, naj zagotovijo kakovostne zaposlitvene storitve za mlade Rome, tudi za tiste, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo in ki se spopadajo s skrajno revščino; 54. poziva Komisijo, naj predstavi sporočilo o smernicah in standardih za politike zaposlovanja brez diskriminacije za države članice in delodajalce, vključno s priporočili za sprejetje načrtov za enakost na ravni podjetij in v sektorskih kolektivnih pogodbah ter za uvedbo delovnih skupin za raznolikost na delovnih mestih, vključno z odpravljanjem stereotipov, predsodkov in negativnega odnosa ter preprečevanjem diskriminacije v zaposlovanju, napredovanju, plačilih in dostopu do usposabljanja; poudarja, da bi se ti akcijski načrti za enakost morali uporabljati tudi za spodbujanje narodnostne in kulturne raznolikosti na delovnem mestu, pripravo notranjih predpisov proti rasizmu, s tem povezani diskriminaciji in nadlegovanju na delovnem mestu ter spremljanje in pregledovanje zaposlovanja, napredovanja in zadrževanja delovne sile po načelu enakosti, da bi odkrili prakse neposredne ali posredne diskriminacije in sprejeli korektivne ukrepe za zmanjšanje neenakosti na vseh teh področjih, in v ta namen zbrati podatke o enakosti ob spoštovanju standardov zasebnosti ter temeljnih pravic; 55. poudarja, da so najpomembnejše točke za obravnavo na področju zaposlovanja Romov učinkovit prehod iz izobraževanja na odprti trg dela; poudarja pomen boja proti različnim oblikam neprijavljenega zaposlovanja in diskriminaciji s strani delodajalcev ter pomen usklajevanja povpraševanja po delovni sili s ponudbo; 56. poziva Komisijo, naj izpolni svojo zavezo, da bo sprejela akcijski načrt za izvajanje evropskega stebra socialnih pravic, in vključevanje Romov uvrsti med kazalnike v pregledu socialnih kazalnikov; poziva Komisijo in države članice, naj romskemu prebivalstvu zagotovijo dostop do kakovostne zaposlitve, pravičnih plač in delovnih pogojev ter zagotovijo, da so sistemi socialnega varstva ter socialne storitve ustrezni in dostopni ter da jih potencialni upravičenci uporabljajo, vključno s splošnim zdravstvenim varstvom brez diskriminacije, sistemi minimalnega dohodka in pokojninskimi pravicami; o 57. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, vladam in parlamentom držav članic in držav kandidatk, podnacionalnim parlamentom in svetom držav članic in držav kandidatk, Agenciji Evropske unije za temeljne pravice, Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi, Evropskemu odboru regij, Svetu Evrope in Organizaciji združenih narodov
| ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| Priprave na izredno zasedanje Evropskega sveta s poudarkom na nevarnem zaostrovanju in vlogi Turčije v vzhodnem Sredozemlju |
| |||||||||||||||||||||
Evropski parlament, – ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Turčiji, zlasti tistih z dne 24. novembra 2016 o odnosih med EU in Turčijo(1), z dne 27. oktobra 2016 o položaju novinarjev v Turčiji(2), z dne 8. februarja 2018 o sedanjem stanju na področju človekovih pravic v Turčiji(3), z dne 13. marca 2019 o poročilu Komisije o Turčiji za leto 2018(4), z dne 19. septembra 2019 o razmerah v Turčiji, zlasti razrešitvi izvoljenih županov(5) in z dne 13. novembra 2014 o turškem delovanju, ki povzroča napetost v izključni ekonomski coni Republike Ciper(6), – ob upoštevanju svoje razprave dne 9. julija 2020 o stabilnosti in varnosti v vzhodnem Sredozemlju in negativni vlogi Turčije, – ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 29. maja 2019 o širitveni politiki EU (COM(2019)0260) ter spremnega delovnega dokumenta služb Komisije (SWD(2019)0220), – ob upoštevanju preteklih izjav podpredsednika Komisije/visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve o dejavnostih vrtanja Turčije v vzhodnem Sredozemlju, zlasti izjave z dne 16. avgusta 2020 o ponovnih turških dejavnostih vrtanja v vzhodnem Sredozemlju, ob upoštevanju komentarjev na tiskovni konferenci po njegovem srečanju s turškim zunanjim ministrom Mevlutom Çavuşoğlujem dne 6. julija 2020, komentarjev po srečanju z grškim obrambnim ministrom Nikolaosom Panajotopulosom dne 25. junija 2020 in komentarjev po srečanju s ciprskim zunanjim ministrom Nikosom Hristodulidisom dne 26. junija 2020, – ob upoštevanju ustreznih sklepov Sveta in Evropskega sveta o Turčiji, zlasti sklepov Evropskega sveta o vzhodnem Sredozemlju z dne 19. avgusta 2020, sklepov Sveta z dne 27. februarja 2020 o nezakonitih turških dejavnostih vrtanja v vzhodnem Sredozemlju in sklepov Sveta z dne 17. in 18. oktobra 2019 o nedovoljenih turških dejavnostih vrtanja v izključni gospodarski coni Cipra, – ob upoštevanju izjav zunanjih ministrov in ministric EU z dne 15. maja in 14. avgusta 2020 o razmerah v vzhodnem Sredozemlju, – ob upoštevanju izida neformalnega srečanja zunanjih ministrov in ministric EU z dne 28. avgusta 2020 (Gymnich), – ob upoštevanju ustanovne pogodbe Nata iz leta 1949 in izjave generalnega sekretarja Nata z dne 3. septembra 2020, – ob upoštevanju izjave iz Ajaccia po sedmem vrhu južnih držav Unije (MED7) z dne 10. septembra 2020, – ob upoštevanju ustreznega mednarodnega običajnega prava in Konvencije OZN o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS) iz leta 1982, katere pogodbenici sta Grčija in Ciper in tudi Evropska unija, ter Ustanovne listine OZN, – ob upoštevanju Rimskega statuta in ustanovnih dokumentov Meddržavnega sodišča ter precedensov iz njegove sodne prakse, – ob upoštevanju člena 132(2) in 132(4) Poslovnika, A. ker je vzhodno Sredozemlje strateško pomembno območje za EU in ključno za mir in stabilnost vseh sredozemskih in bližnjevzhodnih regij, a ga pesti niz dolgoletnih in kompleksnih političnih, gospodarskih in geostrateških sporov; ker enostransko, celo vojaško posredovanje Turčije, odsotnost vključujočega dialoga in žal neuspešni poskusi mediacije za rešitev spora v vzhodnem Sredozemlju samo še stopnjujejo napetosti na tem območju; B. ker Turčija vse od odkritja zalog zemeljskega plina v začetku 21. stoletja izziva svoje sosede in ravna v nasprotju z mednarodnim pravom in razmejitvijo njihovih izključnih ekonomskih con; ker je zaradi odkritja velikih zalog plina v Sredozemlju naraslo zanimanje za to regijo, na primer ko so leta 2010 odkrili plinsko polje Leviatan in leta 2015 blizu Egipta še Zohr, ki ima največje doslej odkrite količine zemeljskega plina v Sredozemskem morju, tako da so se leta 2018 in 2019 nadaljevale dejavnosti iskanja plina in vrtanja; C. ker Turčija ni podpisala Konvencije o pomorskem mednarodnem pravu, katere podpisnici sta Grčija in Ciper, in sicer zaradi še vedno nerešenega pomorskega spora glede razmejitve izključne ekonomske cone; ker se pomorsko mednarodno pravo ves čas razvija in je že po naravi kompleksno, poleg tega pa ga Grčija in Turčija različno razlagata; ker obe strani trdita, da je razlaga pomorskega prava druge strani v nasprotju z mednarodnim pravom in da so njene dejavnosti nezakonite; ker spor o razmejitvi izključne ekonomske cone in epikontinentalnega pasu med Turčijo in Grčijo ni rešen vse od novembra 1973; D. ker je Turčija država kandidatka in pomembna partnerica EU in se od nje kot države kandidatke pričakuje, da bo spoštovala najvišje standarde demokracije, človekovih pravic in pravne države ter upoštevala tudi mednarodne konvencije; ker EU jasno in odločno zagovarja svoje interese, neomajno podpira Grčijo in Ciper in je solidarna z njima ter spoštuje mednarodno pravo; E. ker nezakonite raziskovalne dejavnosti in vrtanje, ki jih Turčija izvaja v vzhodnem Sredozemlju, povzročajo intenzivno in nevarno militarizacijo tega območja, kar resno ogroža mir in varnost vse regije; ker je Francija v podporo Grčiji in Cipru 12. avgusta 2020 na to območje napotila dve vojaški ladji in dva lovca ter 26. avgusta 2020 sodelovala na skupnih vojaških vajah z Grčijo, Ciprom in Italijo; F. ker je francoska vojna ladja 10. junija 2020 v okviru Natove misije Sea Guardian zahtevala inšpekcijski pregled turškega plovila zaradi suma, da krši embargo OZN na orožje za Libijo, in naletela na izredno sovražen odziv turških bojnih ladij; ker so v Grčiji od januarja 2020 zabeležili več kot 600 kršitev zračnega prostora, za katere so bile odgovorne turške letalske sile; ker te dejavnosti Turčije spremlja vse bolj sovražna retorika proti Grčiji in Cipru, drugim državam članicam EU in tudi proti EU; G. ker so pogajanja Grčije in Turčije o iskanju plina zastala že marca 2016; ker sta tako grški predsednik vlade kot turški predsednik izrazila pozitiven zagon za dvostranske odnose, ko sta se septembra 2019 srečala ob generalni skupščini OZN, in decembra pokazala voljo za nadaljevanje političnega dialoga, nato pa so se januarja 2020 v Ankari sestali visoki uradniki obeh držav in se februarja 2020 v Atenah pogovarjali o ukrepih za okrepitev zaupanja; H. ker so vlade Cipra, Egipta, Grčije, Izraela, Italije, Jordanije in Palestinske oblasti ustanovile vzhodnosredozemski forum za plin, mednarodni organ, ki naj bi postavil regionalni trg plina in oblikoval mehanizem za razvoj virov; ker je turški zunanji minister njihovo pobudo kritiziral, češ da želijo izključiti Turčijo iz regionalnega sodelovanja in usklajevanja na trgu plina; I. ker je Turčija novembra 2019 z libijsko vlado podpisala memorandum o soglasju, v katerem sta državi na novo razmejili morske meje, čeprav nimata niti sosednje niti nasprotne obale; ker memorandum o soglasju med Turčijo in Libijo o razmejitvi pomorskih jurisdikcij v Sredozemskem morju posega v suverene pravice tretjih držav, ne spoštuje pomorskega mednarodnega prava in ne more imeti pravnih posledic za tretje države; ker bi memorandum, če bi ga začeli uporabljati, dejansko razmejil vzhodni in zahodni del Sredozemlja ter tako ogrozil pomorsko varnost; J. ker je Turčija 20. aprila 2020 v ciprsko izključno ekonomsko cono napotila ladjo za vrtanje Yavuz, ki jo je spremljalo plovilo turške vojne mornarice; ker je Turčija v ciprsko izključno ekonomsko cono 30. julija 2020 napotila še plovilo za seizmične raziskave Barbaros v spremstvu turške vojne in še ene podporne ladje; ker je Turčija 10. avgusta 2020 v grške vode poslala raziskovalno plovilo Oruç Reis v spremstvu 17 vojnih ladij, da bi pregledalo morsko ozemlje za morebitno črpanje nafte in plina, in sicer na območju, za katerega Turčija trdi, da spada pod njeno jurisdikcijo; ker se je Grčija odzvala tako, da je za njimi poslala svoje bojne ladje, ena od njih pa je trčila z eno od turških ladij; ker je Turčija ladji Oruç Reis 31. avgusta 2020 podaljšala raziskovanje v vzhodnem Sredozemlju do 12. septembra 2020; ker turško pomorsko opozorilo (Navtex) zadeva območje v epikontinentalnem pasu Grčije; ker so se zaradi teh turških posegov znatno poslabšali odnosi med Grčijo in Turčijo; K. ker se je turško seizmično raziskovalno plovilo Oruç Reis po izteku pomorskega opozorila za vode med Turčijo, Ciprom in Kreto, izdanega 10. avgusta 2020, in po večkratnih pogajanjih 13. septembra 2020 le vrnilo v vode blizu južne province Antalya, kar bi lahko prispevalo k zmanjšanju napetosti med Ankaro in Atenami; L. ker je bil okvir za omejevalne ukrepe v odziv na nezakonite dejavnosti vrtanja, ki jih Turčija izvaja v vzhodnem Sredozemlju, vzpostavljen novembra 2019, potem ko je Svet v različnih sklepih, tudi v sklepih Evropskega sveta z dne 22. marca 2018 in 20. junija 2019, izrazil zaskrbljenost in ostro obsodil dejavnosti vrtanja; ker je Svet 27. februarja 2020 uvrstil dva vodstvena delavca družbe Turkish Petroleum Corporation (TPAO) na seznam sankcij EU s prepovedjo potovanja in zamrznitvijo sredstev, potem ko je Turčija začela izvajati nezakonite dejavnosti vrtanja in iskanja plina v vzhodnem Sredozemlju; ker je Svet 28. avgusta 2020 na neformalnem srečanju (Gymnich) pozval k nadaljnjim usmerjenim sankcijam proti Turčiji, če ne bi umirila napetosti v regiji; ker naj bi o teh omejevalnih ukrepih razpravljali na posebnem vrhu Evropskega sveta 24. in 25. septembra 2020; ker so voditelji na vrhu sredozemskih držav MED7 10. septembra 2020 izrazili polno podporo in solidarnost z Grčijo ter obžalovali, da se Turčija ni odzvala na večkratne pozive EU, naj ustavi svoje enostransko in nezakonito ravnanje v vzhodnem Sredozemlju in Egejskem morju; M. ker visoki predstavnik in podpredsednik Komisije Borell, ki je v tej regiji sprožil intenzivno dogajanje, skupaj z nemškim predsedstvom Sveta Evropske unije išče rešitve v dialogu med Turčijo, Grčijo in Ciprom; ker se mora Turčija vzdržati enostranskih ukrepov, če želi omogočiti napredovanje dialoga; ker mediacijska prizadevanja nemškega predsedstva julija in avgusta žal niso obrodila sadov; ker sta Egipt in Grčija sta med temi pogajanji 6. avgusta 2020 sklenila dvostranski pomorski sporazum o razmejitvi izključne ekonomske cone s pravicami vrtanja za nafto in plin, in sicer po 15 letih pogajanj s Turčijo in Ciprom o tej temi; N. ker je tudi Nato predlagal več pobud za dialog med Grčijo in Turčijo in s posredovanjem dosegel, da se bosta državi pripravljeni pogovarjati; ker člen 1 Pogodbe Nato določa, da se pogodbenice zavežejo, da bodo vse mednarodne spore, v katerih bodo vpleteni, reševale mirno in tako, da ne bodo ogroženi mednarodni mir, varnost in pravičnost, ter da v svojih mednarodnih odnosih ne bodo uporabljale groženj ali sile na način, ki ni v skladu z nameni Združenih narodov; O. ker listina OZN določa, da morajo pogodbenice vse mednarodne spore, v katere bi lahko bile vpletene, reševati na miren način in brez ogrožanja mednarodnega miru, varnosti in pravičnosti, ter da v mednarodnih odnosih ne posegajo po grožnjah ali sili na način, ki ni v skladu z nameni Združenih narodov; 1. je zelo zaskrbljen zaradi nerešenega spora in s tem povezanega tveganja nadaljnjega vojaškega zaostrovanja v vzhodnem Sredozemlju med državami članicami EU in državo kandidatko za članstvo v EU; je trdno prepričan, da je trajno rešitev konflikta mogoče najti le z dialogom, diplomacijo in pogajanji v duhu dobre volje in v skladu z mednarodnim pravom; 2. obsoja nezakonite dejavnosti Turčije v epikontinentalnem pasu/izključni ekonomski coni Grčije in Cipra, s čimer krši njune suverene pravice, ter izraža popolno solidarnost z državama članicama EU; poziva Turčijo, naj začne mirno reševati spore in se vzdrži enostranskih in nezakonitih ukrepov ali groženj, saj bi to utegnilo negativno vplivati na dobre sosedske odnose; 3. pozdravlja odločitev Turčije z dne 12. septembra 2020, da umakne svoje plovilo za seizmične raziskave Oruç Reis in s tem naredi prvi korak k zmanjšanju napetosti v vzhodnem Sredozemlju; obsoja odločitev Turčije z dne 15. septembra 2020, da bo izdala novo opozorilo Navtex o podaljšanju mandata vrtalne ladje Javuz do 12. oktobra 2020; poziva Turčijo, naj se zadrži in proaktivno prispeva k umiritvi razmer, tudi s spoštovanjem ozemeljske celovitosti in suverenosti vseh sosed, tako da nemudoma preneha z vsemi nadaljnjimi nezakonitimi raziskovalnimi dejavnostmi in vrtanjem v vzhodnem Sredozemlju, da ne krši grškega zračnega prostora ter grških in ciprskih teritorialnih voda ter se oddalji od nacionalistične vojne retorike; zavrača uporabo groženj in žaljivega jezika, usmerjenih proti državam članicam in EU, kot nesprejemljivo in neprimerno za državo kandidatko za članstvo v EU; 4. meni, da je treba rešitev najti z diplomatskimi sredstvi, mediacijo in na podlagi mednarodnega prava, ter odločno podpira ponovno vzpostavitev dialoga med vsemi stranmi; poziva vse udeležene, zlasti Turčijo, naj se zavzamejo za takojšnjo umiritev razmer, in sicer tako, da umaknejo svojo vojsko iz regije, da bi omogočili dialog in resnično sodelovanje; 5. poziva Turčijo kot državo kandidatko za članstvo v EU, naj v celoti spoštuje pomorsko mednarodno pravo in suverenost držav članic EU Grčije in Cipra nad njunim teritorialnim morjem, pa tudi vse njune suverene pravice v lastnih pomorskih conah; ponovno poziva turško vlado, naj podpiše in ratificira konvencijo o pomorskem mednarodnem pravu, in želi spomniti, da, čeprav Turčija ni podpisnica, običajno pravo določa izključne ekonomske cone tudi za nenaseljene otoke; 6. obžaluje, da vse večje napetosti spodkopavajo možnosti za ponoven začetek neposrednih pogovorov o celoviti rešitvi ciprskega vprašanja, ki so še vedno najučinkovitejši način za možnosti razmejitve izključnih ekonomskih con med Ciprom in Turčijo; poziva vse udeležene strani, naj aktivno podprejo pogajanja za pošteno, celovito in izvedljivo rešitev ciprskega vprašanja v okviru OZN, kot je opredeljeno v ustreznih resolucijah varnostnega sveta OZN, v skladu z mednarodnim pravom in pravnim redom EU ter na podlagi spoštovanja načel, na katerih temelji Unija; 7. pozdravlja povabilo ciprske in grške vlade Turčiji, naj se v dobri veri pogaja o pomorski razmejitvi svojih obal; poziva strani, naj zadevne spore predložijo Meddržavnemu sodišču v Haagu ali uporabijo mednarodno arbitražo, če rešitve ni mogoče doseči z mediacijo; 8. pozdravlja prizadevanja EU, zlasti podpredsednika Komisije/visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Josepa Borrella in nemškega predsedstva Sveta Evropske unije ter drugih mednarodnih institucij, kot je Nato, da bi pripevali k iskanju rešitve prek dialoga in diplomacije; poziva vse strani, naj si iskreno in skupaj prizadevajo za pogajanja o razmejitvi izključnih ekonomskih con in epikontinentalnega pasu v dobri veri, pri tem pa v celoti spoštujejo mednarodno pravo in načelo dobrih odnosov med sosedi; podpira predlog za večstransko konferenco o vzhodnem Sredozemlju, na kateri bi sodelovali vsi udeleženi, da bi zagotovili platformo za reševanje sporov z dialogom; 9. poziva Komisijo in vse države članice, naj si prizadevajo za širši in vključujoč dialog s Turčijo ter celovito in strateško varnostno strukturo in sodelovanje na področju energije za Sredozemlje; poziva Komisijo in države članice, naj v tem dialogu ostanejo trdno zavezane temeljnim vrednotam in načelom Unije, vključno s spoštovanjem človekovih pravic, demokracije, pravne države in načela solidarnosti; 10. odločno poziva k celoviti oceni tveganja vrtanja za okolje ob upoštevanju številnih tveganj, povezanih z raziskovanjem zemeljskega plina na morju, za okolje, delovno silo in lokalno prebivalstvo; poziva vse vpletene strani, naj vlagajo v energijo iz obnovljivih virov in trajnostno podnebju prijazno prihodnost, ter poziva EU, naj podpre razvoj zelenega dogovora za Sredozemlje, ki bi vključeval načrte za naložbe v energijo iz obnovljivih virov v širši regiji, da bi preprečili spore glede omejenih fosilnih virov, ki škodijo podnebju in okolju; 11. je zelo zaskrbljen zaradi aktualnega stanja odnosov med EU in Turčijo, zlasti glede nevzdržnih razmer na področju človekovih pravic v Turčiji ter spodkopavanja demokracije in pravne države; poudarja pretekli in sedanji negativni vpliv turških enostranskih zunanjepolitičnih pobud v širši regiji ter dejstvo, da se zaradi nezakonitih raziskovalnih dejavnosti in vrtanja Turčije v vzhodnem Sredozemlju odnosi med EU in Turčijo na splošno še slabšajo; poziva Turčijo in države članice EU, naj skupaj podprejo mirno rešitev konflikta in politični dialog v Libiji ter naj spoštujejo embargo na orožje, ki ga je uvedel varnostni svet OZN; obžaluje negativni vpliv sedanje turške zunanje politike in drugih ukrepov v Sredozemlju na stabilnost te regije; ponavlja stališče iz svoje resolucije z dne 24. oktobra 2019 o turških vojaških operacijah v severovzhodni Siriji in njihovih posledicah(7); 12. poziva ustrezne forume v okviru Nata, zlasti delovno skupino na visoki ravni za nadzor nad konvencionalnim orožjem, naj nemudoma razpravljajo o nadzoru nad orožjem v vzhodnem Sredozemlju; 13. poudarja, da je parlamentarni dialog med EU in Turčijo pomemben element prizadevanj za dialog in umiritev razmer; globoko obžaluje, da turška velika narodna skupščina vztrajno zavrača ponovno vzpostavitev dvostranskih srečanj skupnega parlamentarnega odbora EU-Turčija; poziva k takojšnjemu nadaljevanju teh srečanj; 14. vztraja, da je nadaljnje sankcije mogoče preprečiti le z dialogom, iskrenim sodelovanjem in konkretnim napredkom na terenu; poziva Svet, naj bo pripravljen, da v primeru nezadostnega napredka pri pogovorih s Turčijo oblikuje seznam nadaljnjih omejevalnih ukrepov; predlaga, naj bodo ti ukrepi sektorski in ciljno usmerjeni; je trdno prepričan, da te sankcije ne bi smele negativno vplivati na turško prebivalstvo, našo podporo neodvisni civilni družbi Turčije ali begunce, ki prebivajo v Turčiji; 15. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsedniku Komisije/visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, parlamentarni skupščini in generalnemu sekretarju zveze Nato, predsedniku, vladi in parlamentu Republike Turčije in državam članicam EU.
| ||||||||||||||||||||||
| Razmere v Belorusiji |
| |||||||||||||||||||
Evropski parlament, – ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Belorusiji, zlasti z dne 4. oktobra 2018 o poslabšanju medijske svobode v Belorusiji, zlasti primeru Listine 97(1), z dne 19. aprila 2018 o Belorusiji(2), z dne 6. aprila 2017 o razmerah v Belorusiji(3), z dne 24. novembra 2016 o razmerah v Belorusiji(4) in z dne 8. oktobra 2015 o smrtni kazni v Belorusiji(5), – ob upoštevanju vzpostavitve vzhodnega partnerstva 7. maja 2009 v Pragi kot skupnega prizadevanja EU in njenih šestih vzhodnih partneric Armenije, Azerbajdžana, Belorusije, Gruzije, Republike Moldavije in Ukrajine, – ob upoštevanju skupnih izjav z vrhov vzhodnega partnerstva leta 2009 v Pragi, leta 2011 v Varšavi, leta 2013 v Vilni, leta 2015 v Rigi in leta 2017 v Bruslju, – ob upoštevanju predsedniških volitev, ki so potekale v Belorusiji 9. avgusta 2020, – ob upoštevanju izjav o predsedniških volitvah, ki jih je v imenu Evropske unije podal visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, zlasti pa tistih z dne 11. in 17. avgusta 2020, – ob upoštevanju izjav visokega predstavnika/podpredsednika, zlasti z dne 7. avgusta 2020 pred predsedniškimi volitvami in z dne 14. julija 2020 o neregistraciji predsedniških kandidatov, skupne izjave visokega predstavnika/podpredsednika in kanadskega zunanjega ministra z dne 26. avgusta 2020 ter skupne izjave visokega predstavnika/podpredsednika in komisarja za sosedstvo in širitev z dne 10. avgusta 2020 o predsedniških volitvah, – ob upoštevanju izjave predsednika Evropskega parlamenta z dne 13. avgusta 2020 in izjave voditeljev petih političnih skupin z dne 17. avgusta 2020 o razmerah v Belorusiji po tako imenovanih predsedniških volitvah 9. avgusta 2020, – ob upoštevanju najpomembnejših rezultatov izredne seje Odbora za zunanje zadeve 14. avgusta 2020 in sklepov predsednika Evropskega sveta 19. avgusta 2020 o razmerah v Belorusiji po predsedniških volitvah, ki so potekale 9. avgusta 2020, – ob upoštevanju izjav podpredsednika/visokega predstavnika z dne 7. septembra 2020 o samovoljnih in nepojasnjenih aretacijah in priprtjih iz političnih razlogov in z dne 11. septembra 2020 o stopnjevanju nasilja in ustrahovanju članov in članic koordinacijskega sveta, – ob upoštevanju globalne strategije EU in prenovljene evropske sosedske politike, – ob upoštevanju izjav tiskovnega predstavnika Evropske službe za zunanje delovanje, zlasti izjav z dne 19. junija 2020 o najnovejših dogodkih pred predsedniškimi volitvami in z dne 18. novembra 2019 o parlamentarnih volitvah v Belorusiji, – ob upoštevanju sklepa Sveta z dne 17. februarja 2020 o podaljšanju embarga na orožje in opremo, ki bi se lahko uporabila za notranjo represijo, ki ga je leta 2004 proti Belorusiji uvedla EU(6), – ob upoštevanju izjave Urada za demokratične institucije in človekove pravice (ODIHR) z dne 15. julija 2020, da v Belorusijo ni napotil misije za opazovanje volitev, ker ni prejel povabila, – ob upoštevanju Splošne deklaracije človekovih pravic in vseh konvencij o človekovih pravicah, katerih podpisnica je Belorusija, – ob upoštevanju poročila posebne poročevalke OZN o razmerah na področju človekovih pravic v Belorusiji z dne 10. julija 2020, – ob upoštevanju izjave urada OVSE za demokratične institucije in človekove pravice (ODHIR) z dne 17. julija 2020 in prejšnjih poročil OVSE/ODIHR o volitvah v Belorusiji, – ob upoštevanju izjav generalnega sekretarja OZN z dne 10. in 14. avgusta 2020 o najnovejših dogodkih po volitvah v Belorusiji, – ob upoštevanju člena 132(2) in 132(4) Poslovnika, A. ker v Belorusiji kljub večkratnim poskusom od leta 2000 ni bila registrirana nobena nova politična stranka; ker osrednja beloruska volilna komisija politikom, ki so kritični do režima in ki naj bi zbrali več kot 100.000 podpisov, kot predpisuje nacionalna zakonodaja, ni dovolila, da se registrirajo kot kandidati na predsedniških volitvah 2020, kar kaže na nesorazmerne in nerazumne ovire za kandidaturo in je v nasprotju z zavezami OVSE in drugimi mednarodnimi standardi; B. ker je predsedniška kampanja že od začetka maja 2020 potekala v znamenju zatiranja miroljubnih protestnikov, aktivistov civilne družbe, blogerjev in novinarjev po vsej državi, pa tudi hudega ustrahovanja političnih aktivistov, njihovih družin in podpornikov; ker je bilo zaradi protestiranja proti režimu po vsej državi priprtih več kot 650 miroljubnih protestnikov, novinarjev in aktivistov civilne družbe; C. ker pri beloruskem volilnem procesu niso bile upoštevane smernice OVSE, v skladu s katerimi je treba spoštovati temeljne svoboščine, enakost, načelo univerzalnosti, politični pluralizem, zaupanje, preglednost in odgovornost, in to čeprav je Belorusija država članica OVSE; D. ker misija OVSE/ODIHR za opazovanje volitev volilnega procesa ni mogla opazovati, ker beloruske oblasti namerno niso pravočasno poslale vabila; E. ker se je v času volitev poročalo o sistematičnih nepravilnostih in kršitvah mednarodnih volilnih standardov, vključno z ustrahovanjem volivcev, odrekanjem njihove volilne pravice in množičnim ponarejanjem zapisnikov z volišč; ker je bila po vsej državi neodvisnim nacionalnim opazovalcem, potem ko so zabeležili številne kršitve volilne zakonodaje, odvzeta prostost, tudi tistim, ki so spremljali predčasno glasovanje na beloruskih predsedniških volitvah; F. ker je osrednja volilna komisija Belorusije sedanjega predsednika Aleksandra Lukašenka razglasila za zmagovalca tako imenovanih volitev; G. ker verodostojna poročila po vsej državi in lokalne pobude v družbenih medijih kažejo na obsežne volilne goljufije v korist sedanjega Aleksandra Lukašenka in ker številni beloruski državljani menijo, da je Svetlana Tihanovska zmagovalka volitev; H. ker so se mirni protesti zgodovinskih razsežnosti, na katerih je bila izražena želja po demokratičnih spremembah ter spoštovanju temeljnih svoboščin in človekovih pravic, začeli takoj po razglasitvi izida tako imenovanih volitev in se nadaljujejo vse do danes, ko se na ulicah Belorusije zbira več sto tisoč ljudi, največ pa se jih zbere ob koncih tedna na tako imenovanih pohodih za enotnost, kar kaže na nezadovoljstvo in mobilizacijo beloruske družbe; I. ker so proteste spremljale splošne stavke v industrijskih obratih, tudi v največjih podjetjih v državni lasti v različnih gospodarskih panogah, podjetjih, šolah, univerzah, mestih in vaseh po vsej državi; J. ker Evropska unija in njene države članice izida predsedniških volitev zaradi utemeljenih dvomov o poštenosti volitev in številnih poročil o ponarejanju glasovnic niso priznale; ker se sedanjemu predsedniku Lukašenku 5. novembra 2020 izteče mandat; K. ker beloruski protesti dosegajo rekordne razsežnosti, potekajo po vsej državi, vključujejo ljudi vseh generacij in vidno potekajo pod vodstvom žensk; L. ker so se beloruske oblasti na legitimne in miroljubne proteste odzvale z nesorazmernim nasiljem; ker so se varnostne sile na miroljubne proteste zelo ostro odzvale in so pri tem pogosto pretirano, po nepotrebnem in neselektivno uporabile silo, tako so na primer pretirano uporabljale solzivec, pendreke, šok granate in vodne topove; ker je bilo po poročanju Urada visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice v zadnjih tednih pridržanih skoraj 6700 ljudi, ki so uveljavljali svojo pravico do mirnega zbiranja; ker so strokovnjaki prejeli poročila o vsaj 450 primerih mučenja, spolnega nasilja, posilstev in grdega ravnanja z ljudmi, ki jim je bila odvzeta prostost, več ljudi pa je od 9. avgusta 2020 tudi pogrešanih in bilo najdenih mrtvih, med njimi Aleksander Tarajkovski, Konstantin Šišmakov, Aleksander Vikor in Genadij Šutov; M. ker je bil koordinacijski svet ustanovljen, da bi bil začasni institucionalni partner za nacionalni dialog, v okviru katerega bi organizirali nove volitve, ki bodo potekale po mednarodnih standardih in jih bo spremljal ODIHR; ker je več tisoč ljudi izrazilo podporo pozivom sveta k novim volitvam in ker so bili vsi vodilni člani tega sveta (Lila Vlasova, Maksim Znak, Sergej Dilevski in Marija Kolesnikova) tarča nadlegovanj in zasliševanj ali pa so jih aretirali; ker so vodilni člani opozicije Svetlana Tihanovska, Veronika Cepkalo, Pavel Letuško in Olga Kovalkova zaradi nenehnega nadlegovanja in groženj poiskali zatočišče v Evropski uniji; ker so opozicijsko voditeljico Marijo Kolesnikovo 7. septembra 2020 sredi belega dne na eni od ulic v Minsku ugrabili zamaskirani moški v neregistriranem vozilu; ker je dobitnica Nobelove nagrade Svetlana Aleksijevič edina članica predsedstva koordinacijskega sveta, ki je ostala v Belorusiji in na svobodi; ker kljub izjemni podpori, ki ji jo nudijo evropski diplomati, obstajajo resni pomisleki glede njene varnosti; N. ker je Evropski svet 19. avgusta 2020 sklenil uvesti sankcije zoper večje število posameznikov, odgovornih za nasilje, represijo in ponarejanje volilnih rezultatov v Belorusiji, in sicer jim je preprečil vstop v EU in zamrznil njihovo premoženje v EU; O. ker so volilna kampanja in predsedniške volitve potekale med pandemijo COVID-19, katere posledice sta belorusko politično vodstvo in oblast ves čas zanikala, zato so novinarji, zdravstveni delavci in običajni ljudje širili ključne informacije o pandemiji in potrebnih previdnostnih ukrepih, kar kaže, kako družbeno angažirani so ljudje in kako trdoživa je beloruska civilna družba; P. ker je predsednik Ruske federacije 27. avgusta 2020 izrazil podporo beloruskim oblastem pri zatiranju legitimnega državljanskega nezadovoljstva in ponudil napotitev posebnih policijskih enot; ker je Aleksander Lukašenko 21. avgusta 2020 napovedal, da bo novinarje v državnih medijskih hišah, ki stavkajo ali ki so dali odpoved, zamenjal s tako imenovanimi ruskimi medijskimi strokovnjaki; ker so bile Rusija, Kitajska in Turčija med prvimi državami, ki so Aleksandru Lukašenku čestitale za lažno zmago na volitvah; Q. ker beloruske oblasti nadaljujejo nasilno zatiranje neodvisnih beloruskih poročevalcev in državljanov, ki poročajo o dogodkih, ter poskušajo ovirati objektivno poročanje, da bi utišale domačo in mednarodno zaskrbljenost in obsojanje, med drugim so 29. avgusta 2020 več kot desetim mednarodnim novinarjem odvzele novinarsko akreditacijo; R. ker so se razmere na področju človekovih pravic v Belorusiji v času volilne kampanje in po volitvah še poslabšale; ker se razmere, v katerih delujejo zagovorniki človekovih pravic, nenehno slabšajo, saj so žrtve sistematičnega ustrahovanja, nadlegovanja in omejevanja temeljnih svoboščin; ker je Belorusija edina evropska država, ki še vedno izvaja smrtno kazen; 1. poudarja, da Evropski parlament v skladu s stališčem Evropskega sveta ne priznava rezultatov tako imenovanih predsedniških volitev, ki so bile v Belorusiji organizirane 9. avgusta 2020, saj so jih zaznamovale očitne kršitve vseh mednarodno priznanih standardov ne bo priznal Aleksandra Lukašenka kot predsednika Belorusije, potem ko se bo iztekel njegov trenutni mandat; 2. najostreje obsoja beloruske oblasti zaradi nasilnega zatiranja miroljubnih protestov za pravico, svobodo in demokracijo, ki so sledili goljufivim predsedniškim volitvam 9. avgusta 2020; poziva k takojšnjemu prenehanju nasilja ter takojšnji in brezpogojni izpustitvi vseh političnih zapornikov, ki so bili iz političnih razlogov pridržani pred tako imenovanimi volitvami 9. avgusta 2020 in po njih, med drugim vseh oseb, pridržanih zaradi udeležbe v protestih proti volilnemu izidu ali nasilju oblasti ali zaradi izražanja podpore tem protestom; 3. obsoja ustrahovanje, pregon in pretirano uporabo sile zoper protestnike, člane koordinacijskega sveta in druge člane opozicije, aktiviste civilne družbe ter neodvisne novinarje in blogerje; zahteva takojšnjo in brezpogojno izpustitev vseh oseb, ki so bile samovoljno pridržane pred lažnimi volitvami 9. avgusta 2020 in po njih, vključno s Pavlom Sevjarincem, Mikolajem Statkijevičem, Marijo Kolesnikovo, Andrejem Jahorovom, Antonom Radnjankovim in Ivanom Kravcovom; zahteva, da se ustavi pregon iz političnih razlogov; 4. pozdravlja koordinacijski svet kot začasno predstavništvo ljudstva, ki zahteva demokratične spremembe v Belorusiji, ter njegovo odprtost za vse politične in družbene deležnike; 5. podpira mirno in demokratično predajo oblasti, ki bo rezultat vključujočega vsedržavnega dialoga ob polnem spoštovanju demokratičnih in temeljnih pravic beloruskega ljudstva; v zvezi s tem opozarja na pozive beloruskega ljudstva k čimprejšnji organizaciji novih, svobodnih in poštenih volitev, ki bodo potekale pod mednarodnim nadzorom pod vodstvom OVSE/ODIHR in v skladu z mednarodno priznanimi standardi; 6. odločno podpira belorusko prebivalstvo, ki legitimno zahteva in si prizadeva za izvedbo svobodnih in poštenih volitev, temeljne svoboščine in človekove pravice, demokratično zastopanje, politično udeležbo, dostojanstvo in pravico, da si sami izberejo svojo usodo; ugotavlja, da sedanje protestno gibanje v Belorusiji temelji na splošni in obsežni zahtevi po demokratizaciji Belorusije, katere državljani morajo uživati enake temeljne pravice demokracije in svobode, kot jih imajo vsi drugi državljani na evropski celini; 7. poziva Komisijo, njenega podpredsednika in visokega predstavnika ter Svet, naj zagotovijo pomoč beloruski demokratični opoziciji, vključno z usklajevalnim svetom pod vodstvom Svetlane Tihanovske; 8. pozdravlja pomembno vlogo pogumnih beloruskih žensk pod vodstvom Svetlane Tihanovske, Veronike Cepkalo in Marije Kolesnikove ter njihovih podpornikov, ki izražajo in zastopajo legitimne zahteve beloruskega prebivalstva; ugotavlja, da je po mnenju številnih Belorusov zmagovalka predsedniških volitev Svetlana Tihanovska; 9. zahteva takojšnjo izpustitev aretiranih članov koordinacijskega sveta Lile Vlasove, Maksima Znaka, Sergeja Dilevskega in Marije Kolesnikove; vztraja, da mora koordinacijski svet na vseh ravneh in neovirano sodelovati v vseh nacionalnih dialogih; pozdravlja zaščito, ki so jo predstavniki držav članic EU in podobno mislečih držav zagotovili Svetlani Aleksijevič; 10. najodločneje obsoja grozljiva nasilna dejanja in kruto zatiranje ter mučenje miroljubnih protestnikov in pridržanih oseb; poziva k neodvisni in učinkoviti preiskavi smrti Aleksandra Tarajkovskega, Aleksandra Vikorja, Artema Parukova, Genadija Šutova in Konstantina Šišmakova, ki so umrli med protesti; 11. poziva k odpravi slabega ravnanja in mučenja, k uvedbi posebne opredelitve mučenja v beloruski kazenski zakonik v skladu z mednarodnimi standardi na področju človekovih pravic ter k zakonodajnim spremembam za kriminalizacijo prisilnega izginotja; 12. vztraja, da je treba državljanom zagotoviti pravico do svobode zbiranja, združevanja, izražanja in mnenja ter svobodo medijev in s tem odpraviti vse zakonske in dejanske omejitve, ki te svoboščine ovirajo; močno obsoja izvajanje smrtne kazni in poziva k njeni takojšnji in trajni odpravi, do takrat pa k dejanski pravici do pritožbe zoper obsodbe na smrtno kazen; 13. v celoti podpira beloruske delavce in neodvisne sindikate, beloruske oblasti in delodajalce pa poziva k spoštovanju temeljnih pravic beloruskih delavcev do stavke iz konvencij Mednarodne organizacije dela št. 87 in 98, ne da bi tvegali odpustitev, aretacijo ali druge povračilne ukrepe; podpira poziv Mednarodne konfederacije sindikatov Mednarodni organizaciji dela, da je treba nujno ukrepati proti aretacijam in obsodbam vodij stavkovnih odborov in neodvisnih sindikalnih aktivistov, da bi zaščitili njihovo svobodo zbiranja in združevanja; podpira usklajevalno vlogo beloruskega kongresa demokratičnih sindikatov; 14. odločno podpira sankcije EU zoper posameznike, odgovorne za ponarejanje volilnih rezultatov in represijo v Belorusiji, med drugim zoper Aleksandra Lukašenka; poziva Svet, naj nemudoma v tesnem usklajevanju z mednarodnimi partnerji uvede obsežne in učinkovite sankcije zoper vse beloruske storilce volilnih goljufij, nasilja in represije v Belorusiji; poziva Svet, naj sledi zgledu baltskih držav, ki so Lukašenka že dodale na seznam sankcij, ter naj razširi prvotno predlagano skupino oseb na seznamu sankcij in nanj doda številne visoke in srednje uradnike ter podjetnike, za katere je znano, da podpirajo režim ali odpuščajo delavce, ki se udeležujejo stavk; poziva podpredsednika/visokega predstavnika in Svet, naj preučita, ali bi bilo mogoče na ta seznam vključiti tudi ruske državljane, ki neposredno podpirajo Lukašenkov režim v Belorusiji; 15. toplo pozdravlja predlog predsedujočega OVSE v dogovoru z njegovim naslednikom, da bi Belorusiji pomagali organizirati dialog; vztraja, naj beloruske oblasti ponudbo sedanjega in prihodnjega predsedujočega OVSE sprejmejo; 16. poziva ESZD in Komisijo, naj pripravita obsežen pregled politike EU do Belorusije, da bi podprli tamkajšnje prebivalce in njihove demokratične težnje, pa tudi civilno družbo, zagovornike človekovih pravic, neodvisne sindikate in neodvisne medije; poziva k povečanju finančne pomoči EU za belorusko civilno družbo in sočasni zamrznitvi nakazil EU sedanji beloruski vladi in državnih projektom, pa tudi k opustitvi posojil Evropske investicijske banke (EIB), Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD) in drugih posojilodajalcev sedanjemu režimu; poziva EU, naj organizira konferenco donatorjev za demokratično Belorusijo, ki bo privabila mednarodne finančne institucije, države G7, države članice in institucije EU ter druge, ki so se pripravljeni zavezati, da bodo prispevali k finančni pomoči v višini več milijard evrov za prihodnje reforme in prestrukturiranje gospodarstva; 17. poziva ESZD, naj začasno ustavi pogajanja o prednostnih nalogah partnerstva med EU in Belorusijo, dokler ne bodo izvedene svobodne in poštene predsedniške volitve; 18. poziva vlado, naj nemudoma okrepi zdravstveni sistem in naj beloruskim državljanom na pregleden in vključujoč način posreduje vse ustrezne in življenjsko pomembne informacije o pandemiji; poudarja, da je treba izboljšati dostopnost, razpoložljivost in kakovost zdravstvene oskrbe v priporih, predvsem zaradi pandemije COVID-19, ter delovne pogoje medicinskega osebja, glede na poročila, da policija preprečuje nudenje pomoči ranjenim protestnikom in izvaja aretacije zdravstvenih delavcev; 19. spodbuja države članice EU, naj olajšajo in pospešijo vzpostavitev humanitarnega koridorja in postopke za pridobitev vizumov za tiste, ki iz političnih razlogov bežijo iz Belorusije, ali tiste, ki potrebujejo zdravljenje, ker so bili žrtve nasilja, da bi njim in njihovim družinam ponudili vso potrebno pomoč in podporo; poziva Komisijo, naj čim prej začne učinkovito nuditi finančno pomoč EU za civilno družbo in žrtve represije ter naj nameni dodatna sredstva za njihovo fizično, psihološko in materialno podporo; 20. poziva EU, naj nadalje poglablja medosebne stike in v ta namen podpre neodvisne beloruske nevladne organizacije, organizacije civilne družbe, zagovornike človekovih pravic, predstavnike medijev in neodvisne novinarje, mladim Belorusom olajša študij v EU in še naprej podpira Evropsko univerzo za humanistične študije (European Humanities University); poziva Komisijo, naj nujno vzpostavi program štipendiranja študentov in znanstvenikov, ki so bili izključeni iz beloruskih univerz zaradi svojih prodemokratičnih stališč; 21. poudarja, da je potrebna celovita preiskava zločinov režima zoper belorusko ljudstvo, in je trdno odločen prispevati k njej; 22. obsoja zatiranje medijev in interneta, pa tudi ustrahovanje novinarjev in blogerjev, katerega namen je ustaviti pretok informacij o razmerah v državi; poudarja, da imajo prebivalci Belorusije pravico do nemotenega dostopa do informacij; poziva EU, naj prek Evropske ustanove za demokracijo in drugih instrumentov podpre medijske hiše in novinarje, ki so žrtve zatiranja režima; 23. poziva Komisijo, države članice in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj v celoti podprejo Svet OZN za človekove pravice in moskovski mehanizem OVSE, ki si prizadevata zagotoviti dokumentacijo in poročila mednarodnih organizacij o kršitvah človekovih pravic ter posledično odgovornost in pravico za žrtve; 24. poudarja, da je treba v Belorusiji upreti širjenju dezinformacij o EU, njenih državah članicah in institucijah, prav tako pa se je treba boriti proti širjenju dezinformacij o razmerah v Belorusiji znotraj EU ter proti vsem drugim hibridnim grožnjam, ki jih povzročajo tretje strani; svari režim, naj ne poskuša uporabiti nacionalnih, verskih, etničnih in drugih manjšin kot nadomestno tarčo, da bi pozornost družbe odvrnil od volilne goljufije ter množičnih protestov in zatiranja, ki so sledili; obsoja, da se vodji beloruske katoliške cerkve nadškofu Tadeuszu Kondrusiewiczu ne dovoli, da bi se vrnil v državo; 25. obsoja hibridno vmešavanje Ruske federacije v Belorusijo, zlasti z imenovanjem „medijskih strokovnjakov“ v beloruske državne medije ter svetovalcev v vojsko in organe kazenskega pregona, ter poziva vlado Ruske federacije, naj se preneha odkrito oziroma prikrito vmešavati v beloruske notranje procese; poziva Rusko federacijo, naj spoštuje mednarodno pravo in suverenost Belorusije; opozarja, da Aleksander Lukašenko nima niti političnega niti moralnega mandata za sklepanje pogodbenih razmerij v imenu Belorusije, med drugim z ruskimi organi, saj bi to lahko ogrozilo suverenost in ozemeljsko celovitost Belorusije; 26. poudarja, kako pomembno je, da EU prednostno spremlja dogajanje v Belorusiji; opominja, da mora EU ostati enotna in trdna v odzivanju na razmere v tej državi; 27. obžaluje, da je Belorusija že napolnila prvi reaktor jedrske elektrarne Ostrovec z jedrskim gorivom in da namerava začeti proizvajati energijo novembra 2020, ne da bi v celoti upoštevala priporočila glede obremenitvenih testov, kar je v trenutnih časih politične nestabilnosti dodaten vzrok za skrb; 28. poziva državne hokejske federacije držav članic EU in vseh drugih demokratičnih držav, naj od Mednarodne hokejske federacije (IIHF) zahtevajo, naj umakne svojo odločitev, da bo svetovno prvenstvo v hokeju deloma potekalo v Belorusiji, dokler se razmere v državi in predvsem stanje na področju človekovih pravic ne izboljšajo; 29. znova poziva Svet EU, naj vzpostavi mehanizem za celovite, učinkovite in pravočasne omejevalne ukrepe na ravni EU (tako imenovani seznam Magnickega), ki bo omogočil ugotavljanje, kateri posamezniki, državni in nedržavni akterji ter drugi subjekti so odgovorni za oziroma vpleteni v hude kršitve človekovih pravic; 30. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsedniku Komisije/visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, oblastem Republike Belorusije in Ruski federaciji.
| ||||||||||||||||||||
| Razmere v Rusiji, zastrupitev Alekseja Navalnega |
| ||||||||||||||||||||||||
Evropski parlament, – ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Rusiji, – ob upoštevanju Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, – ob upoštevanju ustave Ruske federacije, zlasti drugega poglavja in člena 29, ki varuje svobodo govora, in mednarodnih obveznosti na področju človekovih pravic, h katerim se je Rusija kot članica Sveta Evrope, Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) in OZN zavezala, – ob upoštevanju izjave o zastrupitvi Alekseja Navalnega, ki jo je 3. septembra 2020 v imenu EU podal visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, – ob upoštevanju izjav podpredsednika Komisije/visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko o zastrupitvi Alekseja Navalnega z dne 24. avgusta in 2. septembra 2020, – ob upoštevanju izjave visoke komisarke OZN za človekove pravice Michelle Bachelet z dne 8. septembra 2020, v kateri je pozvala k neodvisni preiskavi zastrupitve Alekseja Navalnega, – ob upoštevanju izjave ministrov za zunanje zadeve skupine G7 z dne 8. septembra 2020 o zastrupitvi Alekseja Navalnega, – ob upoštevanju Konvencije o prepovedi razvoja, proizvodnje, kopičenja zalog in uporabe kemičnega orožja ter o njegovem uničenju (Konvencija o kemičnem orožju), ki prepoveduje uporabo, razvijanje, proizvodnjo, kopičenje zalog in prenos kemičnega orožja, – ob upoštevanju, da sta bila na 24. zasedanju konference držav pogodbenic Konvencije o kemičnem orožju z dne 27. novembra 2019 soglasno sprejeta sklepa C-24/DEC.4 in C-24/DEC.5 o vključitvi organofosfornih živčnih strupov novičok na seznam 1 Priloge k tej konvenciji, ki se nanaša na kemikalije, in da sta sklepa začela veljati 7. junija 2020, – ob upoštevanju izjave berlinske univerzitetne bolnišnice Charité - Universitätsmedizin z dne 24. avgusta 2020 o tem, da je bil Aleksej Navalni žrtev zastrupitve s kemičnim živčnim strupom, – ob upoštevanju izjave nemške zvezne vlade z dne 2. septembra 2020, v kateri je rusko vlado pozvala, naj poda izjavo o incidentu, in napad najostreje obsodila, – ob upoštevanju izjave generalnega direktorja Organizacije za prepoved kemičnega orožja z dne 3. septembra 2020 o domnevni uporabi kemičnega orožja proti Alekseju Navalnemu, v kateri je poudaril, da se v skladu s Konvencijo o kemičnem orožju vsaka zastrupitev posameznika z uporabo živčnega strupa šteje za uporabo kemičnega orožja, – ob upoštevanju člena 5 Splošne deklaracije človekovih pravic in člena 7 Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki določata, da nihče ne sme biti izpostavljen mučenju ali krutemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju, in katerih pogodbenica je Ruska federacija, – ob upoštevanju Deklaracije OZN o pravici in odgovornosti posameznikov, skupin in organov družbe za spodbujanje in varstvo splošno priznanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jo je 9. decembra 1998 sprejela generalna skupščina OZN, – ob upoštevanju člena 132(2) in (4) Poslovnika, A. ker je Aleksej Navalni kot vodilni ruski opozicijski politik, odvetnik, bloger in protikorupcijski aktivist razkril številne korupcijske afere, v katere so bila vpletena podjetja in ruski politiki, vodil je več javnih protestov po vsej Rusiji in je postal eden od redkih dejanskih voditeljev ruske opozicije; ker je bil že prej priprt, aretiran in obsojen, vse v poskusu, da bi ustavili njegove politične in javne dejavnosti; ker je Evropsko sodišče za človekove pravice več teh postopkov razglasilo za nepoštene in v nasprotju z načelom poštenega sojenja; ker so Navalnega leta 2017 fizično napadli z medicinskim razkužilom, zaradi katerega je skoraj oslepel, med njegovim priporom leta 2019 pa so ga domnevno zastrupili; ker ne v enem ne v drugem primeru storilci niso bili privedeni pred sodišče; B. ker naj bi Aleksej Navalni 20. avgusta 2020 padel v komo na domačem ruskem letu in so ga nato odpeljali v bolnišnico v ruskem mestu Omsk, na zahtevo njegove družine pa je bil 22. avgusta 2020 premeščen v bolnišnico Charité v Berlinu, kjer je v zdravniški oskrbi; C. ker se je poskus umora Alekseja Navalnega zgodil pred ruskimi lokalnimi in regionalnimi volitvami 13. septembra 2020, na katerih se je skupaj s svojo ekipo dejavno zavzemal za uvedbo strategije „pametnega glasovanja“, s katero bi porazili kandidate Putinovega režima; ker to pomeni, da je stanje na področju demokracije, temeljnih svoboščin in človekovih pravic v državi posebej zaskrbljujoče; D. ker je bil Aleksej Navalni tik pred poskusom zastrupitve v Novosibirsku in Tomsku, kjer je raziskoval primere korupcije med lokalnimi guvernerji; ker je Navalni s svojimi protikorupcijskimi dejavnostmi v regijah povečal ozaveščenost lokalne javnosti o tej problematiki, zaradi česar se je povečala tudi volilna udeležba na regionalnih volitvah, in tako pritegnil glasove za opozicijo; ker je Navalni vzpostavil sistem 40 regionalnih uradov po vsej državi, ki stalno nadzorujejo lokalne organe, vendar jih ruske oblasti tudi ustrahujejo in preganjajo; E. ker je Aleksej Navalni izrazil močno podporo protestnikom v Habarovsku in Belorusiji in menil, da bi morale biti spremembe v tej državi navdih za Rusijo; F. ker ruski režim namerno napada opozicijo s sistemskimi političnimi atentati in zastrupitvami; ker so razmere še toliko slabše, ker oblasti ne želijo temeljito preiskati politično motiviranih umorov oziroma poskusov umorov Ane Politkovske, Borisa Nemcova, Sergeja Protazanova, Vladimirja Kara-Murze in drugih; ker so predstavniki opozicije redno tarča verbalnih in osebnih napadov ter razčlovečenja s strani vlade ali provladnih medijev; G. ker je ta najnovejši poskus umora le najnovejši primer zelo resnega nazadovanja na področju varstva človekovih pravic ter spoštovanja skupno dogovorjenih demokratičnih načel in pravne države v Ruski federaciji; H. ker je to neprestano zatiranje nestrinjanja v družbi še hujše zaradi nekaznovanja policije in varnostnih sil ter nepripravljenosti sodišč, da bi preganjala dejanske storilce teh zločinov, ki tako ostanejo nekaznovani, Kremelj pa jih celo nagradi; I. ker je po podatkih priznane ruske organizacije za človekove pravice Memorial v Ruski federaciji več kot 300 političnih in verskih zapornikov; ker EU izkazuje solidarnost z vsemi oporečniki in ruskim narodom, ki se kljub pritiskom Kremlja in ruskih oblasti še naprej borijo za svobodo, človekove pravice in demokracijo, čeprav so ogroženi njihove pravice in življenje; J. ker politično motivirani umori in poskusi umorov, ki jih zagrešijo ruske tajne službe, neposredno vplivajo na notranjo varnost EU; K. ker je berlinska bolnišnica Charité ugotovila, da je bil Aleksej Navalni zastrupljen z živčnim strupom za vojaško uporabo iz skupine novičok, ki sta ga razvili Sovjetska zveza in Ruska federacija; ker je to ugotovitev potrdil specializirani laboratorij nemških oboroženih sil, pa tudi več neodvisnih laboratorijev; ker je bil živčni strup novičok marca 2018 uporabljen na ozemlju EU v napadu na nekdanjega ruskega obveščevalnega agenta Sergeja Skripala in njegovo hčerko Julijo Skripal v Salisburyju v Združenem kraljestvu, kar je povzročilo tudi naključno smrt prebivalke Amesburyja Dawn Sturgess; L. ker so bili ruski zdravniki prvi, ki so Navalnega začeli zdraviti zaradi zastrupitve, pozneje pa so trdili, da v njegovem telesu ni sledov strupov, in skušali preprečiti, da bi ga prepeljali v tujino, in ker ruske oblasti zanikajo vsakršno povezavo z dogodkom; M. ker je bil živčni strup novičok razvit za ruske vojaške strukture in tajne službe in je na voljo le njim; ker tovrstne snovi ureja ruska zakonodaja; ker je živčni strup novičok kemično orožje, ki ga je mogoče razviti le v državnih vojaških laboratorijih in ga fizične osebe ne morejo kupiti; ker bi v tem primeru šlo za kršitev mednarodnih pravnih zavez Rusije; N. ker je Svet pozval ruske oblasti, naj izvedejo temeljito preiskavo o poskusu atentata na Alekseja Navalnega, in se zavzel za skupen mednarodni odziv, hkrati pa si je pridržal pravico, da sprejme ustrezne ukrepe, vključno z omejevalnimi; O. ker se v skladu s Konvencijo o kemičnem orožju vsaka zastrupitev posameznika z živčnim strupom šteje za uporabo kemičnega orožja in ker vsakdo, ki v kakršnih koli okoliščinah uporablja kemično orožje, resno krši mednarodno pravo in mednarodne standarde človekovih pravic; ker je bil po soglasnem sprejetju dveh predlogov v zvezi s tem – od katerih je enega vložila Ruska federacija – novičok dodan na seznam nadzorovanih snovi v okviru Konvencije o kemičnem orožju in zato v skladu s Konvencijo zanj veljajo najstrožje smernice za nadzor; P. ker je pravica do svobode misli in izražanja, združevanja in mirnega zbiranja zapisana v ustavi Ruske federacije; Q. ker si ruske medijske hiše pod državnim nadzorom prizadevajo zanikati odgovornost ruskih organov za atentat na Alekseja Navalnega, tako da širijo dezinformacije in odvračajo pozornost od nenehnega kršenja demokracije, pravne države, temeljnih svoboščin in človekovih pravic v Ruski federaciji; R. ker je med regionalnimi volitvami v Rusiji 13. septembra 2020 prišlo do rekordnega števila pritožb zaradi ponarejanja rezultatov; ker se je v mestih, kjer je bil Aleksej Navalni pred poskusom zastrupitve (Novosibirsk in Tomsk), njegov sistem pametnega glasovanja izkazal za učinkovitega in je pomagal premagati Putinove kandidate; S. ker je Parlament uradno prišel do zaključka, da Rusije ni več mogoče obravnavati kot „strateške partnerice“, tudi glede na njeno kljubovalno zunanjo politiko, vključno z vojaškimi intervencijami in nezakonito zasedbo tretjih držav; 1. odločno obsoja poskus atentata na Alekseja Navalnega in izraža globoko zaskrbljenost glede ponavljajoče se uporabe kemičnih živčnih strupov proti ruskim državljanom; 2. opozarja, da je uporaba kemičnega orožja v vseh okoliščinah nizkotno dejanje, ki je kaznivo po mednarodnem pravu, zlasti po Konvenciji o kemičnem orožju; 3. poudarja, da je bil atentat na Alekseja Navalnega del sistemskih prizadevanj, da bi utišali njega in druge disidentske glasove v Rusiji in jim preprečili, da bi še naprej razkrivali hudo korupcijo režima, ter da bi nasploh ohromili politično opozicijo v državi, zlasti z namenom vplivanja na ruske nadomestne lokalne in regionalne volitve 11. in 13. septembra 2020; 4. poudarja, da je primer Alekseja Navalnega eden od elementov splošnejše ruske politike, ki se osredotoča na zatiralne notranje ukrepe in agresivna dejanja po svetu, na širjenje nestabilnosti in kaosa, ponovno vzpostavitev svojega vpliva in prevladujočega položaja ter spodkopavanje mednarodnega reda, ki temelji na pravilih; 5. se zavzema za takojšen začetek mednarodne preiskave (v kateri bodo sodelovali EU, Združeni narodi, Svet Evrope, njihovi zavezniki in Organizacija za prepoved kemičnega orožja ) ter poudarja, da želi prispevati k njej; poziva Organizacijo za prepoved kemičnega orožja, naj začne podrobno preiskavo o ruskem neizpolnjevanju mednarodnih obveznosti na področju kemičnega orožja; poziva ruske oblasti, naj polno sodelujejo z Organizacijo za prepoved kemičnega orožja in tako zagotovijo nepristransko mednarodno preiskavo, poleg tega pa naj poskrbijo, da bodo storilci kaznivih dejanj zoper Alekseja Navalnega odgovarjali za svoja dejanja; 6. poziva Svet za zunanje zadeve, naj na seji 21. septembra 2020 zavzame dejavno stališče glede te zadeve; poziva, naj EU čim prej pripravi seznam ambicioznih omejevalnih ukrepov proti Rusiji in zaostri sedanje sankcije proti njej; odločno poziva k uvedbi mehanizmov za sankcije, ki bodo omogočili zbiranje in zamrznitev evropskih sredstev koruptivnih posameznikov v skladu z ugotovitvami fundacije za boj proti korupciji, ki jo vodi Aleksej Navalni; 7. poziva ruske oblasti, naj odpravijo razširjeno nekaznovanost, zaradi katere so že izgubili življenje številni novinarji, zagovorniki človekovih pravic in opozicijski politiki, ter tako ustavijo nadlegovanje, ustrahovanje in zatiranje svojih političnih nasprotnikov ter nasilje nad njimi; opozarja, da je treba zagotoviti, da bodo lahko ti posamezniki svoje legitimne in koristne dejavnosti opravljali neovirano in brez strahu za svoje življenje ali življenja svojih družinskih članov ali prijateljev; 8. poziva EU, naj od Rusije še naprej zahteva, da razveljavi ali spremeni vse zakone, ki niso v skladu z mednarodnimi standardi – vključno z nedavnimi nezakonito sprejetimi spremembami ruske ustave, pravnim okvirom za volitve ter zakonodajo o tujih agentih in nezaželenih organizacijah –, da bi omogočila pluralizem ter svobodne in poštene volitve in ustvarila enake pogoje za kandidate opozicije; 9. izraža solidarnost z demokratičnimi silami v Rusiji, ki so zavezane odprti in svobodni družbi, ter podporo vsem posameznikom in organizacijam, ki so tarče napadov in represije; 10. poudarja, da je Ruska federacija kot članica Varnostnega sveta Združenih narodov dolžna spoštovati mednarodno pravo ter ustrezne sporazume in konvencije ter mora v celoti izpolnjevati mednarodne obveznosti, kar vključuje tudi sodelovanje z Organizacijo za prepoved kemičnega orožja pri preiskovanju morebitnih kršitev Konvencije o kemičnem orožju; 11. poziva Rusko federacijo, naj nemudoma odgovori na vprašanja mednarodne skupnosti ter Organizaciji za prepoved kemičnega orožja takoj razkrije celoten program za novičok; 12. opozarja, da je Ruska federacija kot članica Sveta Evrope in Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi zavezana spoštovanju temeljnih svoboščin, človekovih pravic in pravne države, kot je to zapisano v Evropski konvenciji o človekovih pravicah in Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah; 13. poziva podpredsednika/visokega predstavnika in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj v nadaljnjih posvetih med EU in Rusijo o človekovih pravicah –ko se bodo spet začeli – obravnavata primere vseh oseb, ki so preganjane iz političnih razlogov, ter da od ruskih predstavnikov na teh posvetih zahtevata odgovore za vsak primer posebej; poziva predsednika Sveta in Komisije ter podpredsednika/visokega predstavnika, naj še naprej pozorno spremljata takšne primere, na ta vprašanja opozarjata pri različnih oblikah sodelovanja z Rusijo in na srečanjih z njo ter Parlamentu poročata o izmenjavah z ruskimi oblastmi; 14. poziva države članice, naj svoja stališča glede Rusije uskladijo ter enotno nastopajo v dvostranskih in večstranskih dialogih z ruskimi oblastmi; 15. poudarja, da je treba odnose EU z Rusijo nemudoma ponovno temeljito in strateško oceniti, in sicer na podlagi naslednjih načel:
16. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsedniku Komisije/visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, Svetu Evrope, Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi ter predsedniku, vladi in parlamentu Ruske federacije. | |||||||||||||||||||||||||
| Razmere na Filipinih in primer Marie Ressa |
| |||||||||||||
Evropski parlament, – ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o razmerah na Filipinih, zlasti resolucij z dne 15. septembra 2016(1), 16. marca 2017(2) in 19. aprila 2018(3), – ob upoštevanju diplomatskih odnosov med Filipini in EU (tedaj Evropsko gospodarsko skupnostjo (EGS)), ki so bili vzpostavljeni 12. maja 1964, – ob upoštevanju Okvirnega sporazuma o partnerstvu in sodelovanju med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Republiko Filipini na drugi strani, – ob upoštevanju statusa Filipinov kot ustanovne članice Združenja držav jugovzhodne Azije (ASEAN), – ob upoštevanju skupnega delovnega dokumenta o oceni Filipinov za obdobje 2018–2019 v okviru posebnega spodbujevalnega režima EU za trajnostni razvoj in dobro upravljanje (GSP+) z dne 10. februarja 2020 (SWD(2020)0024), – ob upoštevanju izjave tiskovne predstavnice ESZD z dne 16. junija 2020 o obsodbi Marie Ressa in Reynalda Santosa, – ob upoštevanju smernic EU o človekovih pravicah, – ob upoštevanju resolucije Sveta OZN za človekove pravice z dne 11. julija 2019 o spodbujanju in varstvu človekovih pravic na Filipinih, – ob upoštevanju poročila visoke komisarke OZN za človekove pravice Michelle Bachelet z dne 30. junija 2020 o razmerah na področju človekovih pravic na Filipinih, – ob upoštevanju Splošne deklaracije človekovih pravic iz leta 1948, – ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966, – ob upoštevanju Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča, – ob upoštevanju zakona Filipinske republike št. 11479 z dne 3. julija 2020, znanega tudi kot protiteroristični zakon, – ob upoštevanju členov 144(5) in 132(4) Poslovnika, A. ker Filipine in EU vežejo dolgoletni diplomatski, gospodarski, kulturni in politični odnosi; ker so Evropska unija in Filipini z ratifikacijo sporazuma o partnerstvu in sodelovanju ponovno potrdili skupno zavezanost načelom dobrega upravljanja, demokracije, pravne države, človekovih pravic, spodbujanja družbenega in gospodarskega razvoja, pa tudi zavezanost miru in varnosti v tej regiji; B. ker visoka komisarka OZN za človekove pravice v poročilu o razmerah na področju človekovih pravic na Filipinih z dne 30. junija 2020 ugotavlja, da so bili uboji, povezani z vladno kampanjo proti drogam, „razširjeni in sistematični“ in da je bilo po vladnih podatkih ubitih vsaj 8663 ljudi; ker je po ocenah to število do trikrat višje; ker je predsednik Duterte izrecno spodbujal policijo, naj izvaja zunajsodne poboje in ji obljubljal imuniteto, medtem ko so bili policijski uradniki, vpleteni v ta dejanja, deležni napredovanja; ker je predsednik obljubil, da bo kampanjo proti drogam nadaljeval do konca svojega sedanjega predsedniškega mandata leta 2022; ker je večina žrtev iz revnih in marginaliziranih skupnosti; C. ker je za civilno družbo vse manj prostora; ker zagovorniki človekovih pravic, novinarji in aktivisti redno doživljajo grožnje, nadlegovanje, ustrahovanje in nasilje, ker si prizadevajo razkriti domnevne zunajsodne poboje in druge kršitve človekovih pravic v tej državi; ker se po navedbah Visokega komisariata Združenih narodov za človekove pravice (OHCHR) „zagovarjanje človekovih pravic sistematično enači z uporom“; ker je bilo po navedbah OHCHR med januarjem 2015 in decembrom 2019 ubitih vsaj 208 zagovornikov človekovih pravic, novinarjev in sindikalistov, vključno s 30 ženskami; D. ker je Maria Ressa, filipinska novinarka ter soustanoviteljica in izvršna direktorica novičarskega spletnega mesta Rappler, že dolgo preganjana zaradi kritike vladne „vojne proti drogam“ in kritičnega poročanja spletnega mesta Rappler o zunajsodnih pobojih; ker sta bila Maria Ressa in raziskovalec spletnega mesta Rappler Reynaldo Santos Jr. obtožena „kibernetskega obrekovanja“, 15. junija 2020 pa ju je regionalno prvostopenjsko sodišče v Manili obsodilo na nedoločeno kazen z možnostjo do šestih let zapora; ker je proti Marii Ressa in spletnemu mestu Rappler vloženih še vsaj šest drugih obtožnic; E. ker je filipinski kongres v začetku julija 2020 izglasoval zavrnitev podaljšanja radiodifuzijske licence za največjo televizijsko in radijsko mrežo v državi, ABS-CBN; ker se dejstvo, da je predsednik Duterte zavrnil podaljšanje licence, obravnava kot povračilo za medijsko poročanje o kampanji proti drogam in hudih kršitvah človekovih pravic; F. ker je bila senatorka Leila de Lima, ena glavnih nasprotnic kampanje predsednika Duterteja proti drogam, 19. septembra 2016 odstavljena s položaja predsednice odbora senata za pravosodje in človekove pravice, od aretacije 24. februarja 2017 pa je v priporu in čaka na sojenje; ker obstajajo resni pomisleki, da so kazniva dejanja, ki jih je obtožena senatorka de Lima, izmišljena, obtožbe pa politično motivirane; G. ker je bilo po navedbah organizacije Global Witness leta 2019 ubitih vsaj 43 zagovornikov zemljiškoposestnih pravic; ker je bila večina od njih voditeljev lokalnih skupnosti in dejavnih udeležencev kampanj proti večjim rudarskim in kmetijskim projektom; H. ker domorodna ljudstva na Filipinih predstavljajo 10–20 % vsega prebivalstva; ker je posebna poročevalka OZN za pravice domorodnih ljudstev leta 2018 Filipine opredelila kot eno izmed držav, ki imajo največjo stopnjo inkriminacije domorodnih zagovornikov človekovih pravic in napadov nanje na svetu; ker OZN opozarja, da se povečujejo militarizacija domorodnih ozemelj in omejitve svobode zbiranja in izražanja ter da je ta razvoj dogodkov tesno povezan s poslovnimi interesi; ker so stalno pomanjkanje varnosti in gospodarskega razvoja na otoku Mindanao ter sporočene kršitve mednarodnega humanitarnega prava in pomanjkanje napredka pri tranzicijski pravičnosti in spravi trajno zelo zaskrbljujoči; I. ker je bila 17. avgusta 2020 ustreljena Zara Alvarez, pravnica skupine za človekove pravice Karapatan; ker je bila vedno znova deležna groženj in nadlegovanja zaradi svojega dela na področju človekovih pravic in je bila 13. članica te organizacije, ubita od sredine leta 2016; ker je bil Randall „Randy“ Echanis, mirovnik, aktivist za zemljiške pravice in član skupine Karapatan, 10. avgusta 2020 mučen in ubit; ker sta bila po navedbah OHCHR Randall Echanis in Zara Alvarez vedno znova „označena z rdečo“ (torej kot terorista ali komunista), njuni imeni pa sta bili na seznamu vsaj 600 oseb, za katere je filipinsko pravosodno ministrstvo leta 2018 pozvalo sodišče, naj jih označi za teroriste; J. ker so OHCHR in posebni poročevalci OZN izrazili pomisleke glede domnevnega „vzorca ustrahovanja“ neodvisnih virov novic; ker so bili Filipini v letu 2020 na 136. mestu med 180 državami na seznamu svobode tiska, ki ga vsako leto objavi organizacija Novinarji brez meja; ker je bilo od prihoda Rodriga Duterteja na oblast umorjenih 16 novinarjev; K. ker so Filipini marca 2018 izstopili iz Mednarodnega kazenskega sodišča, potem ko je začelo predhodno preiskavo v zvezi s pritožbo zoper Rodriga Duterteja v povezavi z velikim številom ubojev v okviru kampanje proti drogam; L. ker je predstavniški dom Filipinov leta 2017 sprejel osnutek zakona o ponovni uvedbi smrtne kazni; ker je za ta osnutek potrebna predhodna odobritev senata, preden ga lahko predsednik Duterte – ki si dejavno prizadeva za njegovo ponovno uvedbo – potrdi kot zakon; ker bi ponovna uvedba smrtne kazni pomenila nedvoumno kršitev drugega izbirnega protokola Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, katerega država podpisnica so Filipini; M. ker so filipinske oblasti 3. julija 2020 sprejele nov protiteroristični zakon; ker ta zakon po navedbah lokalnih civilnodružbenih skupin zaskrbljujoče slabi varovala za človekove pravice, razširja opredelitev terorizma in podaljšuje obdobje pridržanja brez naloga s 3 na 14 dni, s čimer briše pomembno razlikovanje med kritiko, kriminaliteto in terorizmom, kar odpira vprašanja glede zakonitosti in še povečuje tveganje kršitev človekovih pravic; N. ker predsednik Duterte vedno znova uporablja seksističen in do žensk sovražen govor ter se tako tudi obnaša; ker se je po navedbah lokalnih nevladnih organizacij število primerov nasilja in spolnih zlorab žensk, tudi zagovornic človekovih pravic, med vladavino Duterteja povečalo; ker se zagovornice človekovih pravic soočajo s poniževalnimi opazkami in opazkami s seksualnim nabojem, grožnjami s posilstvom in napadi; O. ker so v poročilu Mednarodne konfederacije sindikatov za leto 2020 Filipini vključeni na seznam 10 najnevarnejših držav na svetu za delavce; ker se zveza filipinskih sindikatov pritožuje zaradi zatiranja pravic delavcev, tudi z „označevanjem z rdečo“, izginotji in uboji delavskih voditeljev in sindikalistov; P. ker skupnosti LGBTQI grozi nenehno nadlegovanje; ker se predsednik Duterte vedno znova sklicuje na spolno usmerjenost političnih nasprotnikov, da bi jih očrnil, in je maja 2019 dajal javne izjave in namige, češ da je homoseksualnost bolezen; ker je policija junija 2020 razgnala parado ponosa LGBTQI in domnevno aretirala 20 oseb; Q. ker je po ocenah od 60.000 do 100.000 otrok na Filipinih udeleženih v prostituciji; ker je nedoločeno število otrok prisiljeno delati v izkoriščevalskih delovnih razmerah; ker je UNICEF izrazil resno zaskrbljenost zaradi znižanja starosti za kazenskopravno odgovornost; R. ker so bili Filipini v letu 2019 na 113. mestu med 180 državami na seznamu korupcije, ki ga vsako leto objavi organizacija Transparency International; S. ker za Filipine od 25. decembra 2014 veljajo okrepljeni trgovinski preferenciali v okviru splošnega sistema preferencialov (GSP+); ker je ta status odvisen od tega, da Filipini ratificirajo in izvajajo 27 mednarodnih konvencij o človekovih pravicah, delavskih pravicah, varstvu okolja in dobrem upravljanju; ker je bilo leta 2019 prednostne obravnave v okviru tega sistema deležnih 25 % skupnega filipinskega izvoza v EU (skoraj 2 milijardi EUR); ker EU kljub temu, da se zaveda nazadovanja države na področju človekovih pravic, doslej še ni sprožila mehanizma, ki bi lahko vodil k ustavitvi teh trgovinskih ugodnosti; 1. je izredno zaskrbljen zaradi vse slabših razmer na področju človekovih pravic na Filipinih pod vodstvom predsednika Duterteja; je seznanjen z objavo poročila visoke komisarke OZN za človekove pravice iz junija 2020 in poziva filipinsko vlado, naj sprejme in izvaja vsa v njem navedena priporočila; 2. ostro obsoja tisoče izvensodnih ubojev in drugih hudih kršitev človekovih pravic, povezanih s tako imenovano vojno proti drogam; poziva filipinsko vlado, naj nemudoma ustavi nasilje, uperjeno proti domnevnim storilcem kaznivih dejanj, povezanih z drogami, ter naj razpusti paravojaške skupine, tako zasebne kot tiste, ki jih podpira država; vztraja, da je treba boj proti prepovedanim drogam izvajati popolnoma v skladu z ustreznimi pravnimi postopki, v skladu z nacionalnim in mednarodnim pravom ter s poudarkom na javnem zdravju; 3. obsoja grožnje, nadlegovanje, ustrahovanje, posilstva in nasilje zoper ljudi, ki razkrivajo domnevne zunajsodne uboje in druge kršitve človekovih pravic na Filipinih, tudi zoper zagovornike človekovih pravic, podnebne aktiviste, sindikaliste in novinarje; obsoja zlorabo prava in pravosodnega sistema za utišanje kritičnih glasov; 4. poziva filipinske javne organe, naj nemudoma izvedejo nepristranske, pregledne, neodvisne in smiselne preiskave vseh zunajsodnih pobojev, vključno z usmrtitvami Joryja Porquie, Randalla “Randyja” Echanisa in Zare Alvarez, ter drugih domnevnih kršitev; 5. je zaskrbljen zaradi vse manjše svobode tiska na Filipinih; obsoja vse grožnje, nadlegovanje, ustrahovanje, nepravičen pregon in nasilje nad novinarji, vključno s primerom Marie Ressa; poziva, naj se umaknejo vse politično motivirane obtožbe zoper njo in njene kolege; opozarja, da sta svoboda tiska in svoboda izražanja temeljna elementa demokracije; poziva filipinske organe, naj glavni radiotelevizijski skupini ABS-CBN podaljšajo licenco za oddajanje; poziva delegacijo EU in predstavništva držav članic EU v Manili, naj pozorno spremljajo primer proti Marii Ressa in Reynaldu Santosu Jr. ter zagotovijo vso potrebno pomoč; 6. ponovno poziva filipinske oblasti, naj umaknejo vse politično motivirane obtožbe zoper senatorko Leilo de Lima, jo med čakanjem na sojenje izpustijo, ji omogočijo svobodno uveljavljanje senatorskih pravic in dolžnosti ter ji med pridržanjem zagotovijo ustrezne varnostne in sanitarne razmere; poziva EU, naj še naprej pozorno spremlja njen primer; 7. želi spomniti, da odločno podpira vse zagovornike človekovih pravic in okolja na Filipinih ter njihovo delo; poziva delegacijo EU in predstavništva držav članic v državi, naj okrepijo podporo civilni družbi pri stikih s filipinskimi oblastmi in naj z vsemi razpoložljivimi instrumenti še bolj podprejo delo zagovornikov človekovih pravic in okolja ter po potrebi olajšajo izdajo nujnih vizumov in jim zagotovijo začasno zatočišče v državah članicah EU; 8. poziva filipinske oblasti, naj priznajo, da imajo zagovorniki človekovih pravic legitimno vlogo pri zagotavljanju miru, pravičnosti in demokracije; poziva filipinske organe, naj v vseh okoliščinah zagotovijo telesno in duševno celovitost vseh zagovornikov človekovih pravic in novinarjev na Filipinih ter jim zagotovijo, da bodo lahko svoje delo opravljali v ugodnem okolju in brez strahu pred povračilnimi ukrepi; pozdravlja, da je filipinska poslanska zbornica soglasno sprejela zakon o zaščiti zagovornikov človekovih pravic, ter poziva senat in predsednika, naj ga čim prej uveljavita; 9. je resno zaskrbljen zaradi nedavnega sprejetja protiterorističnega zakona in opozarja, da se zagovarjanje, protesti, nasprotovanje, stavke in drugo podobno uveljavljanje državljanskih in političnih pravic v nobenem primeru ne morejo šteti za teroristična dejanja; 10. poziva EU in njene države članice, naj podprejo sprejetje resolucije na 45. zasedanju Sveta OZN za človekove pravice, ki pravkar poteka, da se uvede neodvisna mednarodna preiskava kršitev človekovih pravic, zagrešenih na Filipinih od leta 2016; 11. močno obžaluje odločitev filipinske vlade, da bo odstopila od Rimskega statuta; poziva vlado, naj to odločitev prekliče; spodbuja Mednarodno kazensko sodišče, da še naprej raziskuje primere domnevnih zločinov proti človečnosti, ki naj bi bili zagrešeni v okviru boja proti drogam; poziva filipinsko vlado, naj v polni meri sodeluje s tožilstvom Mednarodnega kazenskega sodišča pri predhodni preiskavi razmer na Filipinih; 12. ponovno poziva filipinske oblasti, naj nemudoma ustavijo postopek za ponovno uvedbo smrtne kazni; opozarja, da EU šteje smrtno kazen za kruto in nečloveško kaznovanje, ki ne odvrača od kaznivih dejanj; 13. poziva filipinske oblasti, naj spoštujejo obveznosti, ki jim jih mednarodno pravo narekuje glede zaščite človekovih pravic avtohtonega prebivalstva, tudi v zvezi z oboroženimi spopadi; poziva vlado, naj spoštuje njihove pravice, krepi njihovo vlogo in sprejme učinkovito politiko za izboljšanje njihovih življenjskih razmer; 14. obsoja vse vrste nasilja nad ženskami in opozarja, da to nasilje pomeni hudo kršitev človekovih pravic in dostojanstva žensk in deklet; ostro obsoja ponavljajoče se sovražne izjave predsednika Duterteja o ženskah; poziva predsednika, naj ženske obravnava spoštljivo in naj se vzdrži podžiganja nasilja nad njimi; 15. obsoja vse vrste nasilja nad osebami LGBTQI in opozarja, da to nasilje pomeni hudo kršitev človekovih pravic in dostojanstva; ostro obsoja ponižujoče in seksistične izjave predsednika Duterteja o ljudeh, ki se opredeljujejo kot pripadniki skupnosti LGBTQI; 16. je zelo zaskrbljen zaradi čedalje večje korupcije v času sedanje filipinske administracije; poziva filipinske oblasti, naj si bolj prizadevajo za učinkovit boj proti korupciji; v zvezi s tem opozarja na pomen spoštovanja temeljnih načel demokracije in pravne države; 17. poudarja, da bi morali ukrepi, ki jih vlade sprejmejo v odziv na pandemijo, ščititi človekove pravice državljanov, ne pa jih spodkopavati; poudarja, da bi morali biti ti ukrepi nujni, sorazmerni in nediskriminatorni, da bi morali biti v skladu z mednarodnimi obveznostmi na področju človekovih pravic in nacionalno zakonodajo ter da bi morali veljati le, dokler so nujno potrebni, in ne bi smeli biti izgovor za omejevanje demokratičnega in državljanskega prostora, temeljnih svoboščin in spoštovanja pravne države; 18. je zgrožen zaradi trgovine z ljudmi, vojaškega novačenja in vpletenosti otrok v konflikte v državi ter poziva filipinsko vlado, naj te prakse ustavi; spodbuja vlado, naj si še bolj prizadeva za zaščito vseh otrok pred zlorabami in za spoštovanje njihovih pravic, vključno s pravico otrok iz domorodnih skupnosti do izobraževanja; odločno nasprotuje vsakršnemu predlogu za nadaljnje znižanje starosti za kazenskopravno odgovornost; 19. obsoja grožnje, ustrahovanje in osebne napade na nosilce mandatov za posebne postopke OZN; poziva filipinske organe, naj sodelujejo z visokim komisariatom OZN za človekove pravice in vsemi mehanizmi OZN za človekove pravice, tudi tako, da jim omogočijo obisk države, in naj jih ne ustrahujejo ali se jim maščujejo; 20. glede na resnost kršitev človekovih pravic v državi poziva Evropsko komisijo, naj, če se razmere ne bi izboljšale in če filipinski organi ne bi bili pripravljeni sodelovati, nemudoma začne postopek, ki bi lahko privedel do začasnega preklica preferencialov GSP+; 21. poziva filipinske oblasti, naj podprejo izvajanje vodilnih načel OZN o podjetništvu in človekovih pravicah ter zagotovijo učinkovite postopke skrbnega pregleda na področju človekovih pravic za naložbene, razvojne in poslovne projekte, zlasti v zvezi z obsežnimi prevzemi agroživilskih podjetij, ekstraktivnimi panogami, infrastrukturnimi projekti in sodelovanjem, ki vključuje varnostni sektor; poziva podjetja s sedežem v EU ali podjetja, ki tam poslujejo, naj strogo spoštujejo vodilna načela OZN ter mednarodno in nacionalno pravo o človekovih pravicah ter naj izvajajo temeljit in celovit postopek skrbnega pregleda v zvezi z vsemi svojimi poslovnimi dejavnostmi in odnosi v državi; 22. poziva podpredsednika Komisije/visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, naj pozorno spremlja razmere na Filipinih in redno poroča Evropskemu parlamentu; 23. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsedniku Komisije/visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam držav članic, predsedniku, vladi in kongresu Filipinov, vladam držav članic Združenja držav jugovzhodne Azije (ASEAN), visoki komisarki Združenih narodov za človekove pravice, generalnemu sekretarju Združenih narodov in generalnemu sekretarju Združenja držav jugovzhodne Azije (ASEAN).
| ||||||||||||||
| Primer dr. Denisa Mukwegeja v Demokratični republiki Kongo |
| |||||||||||
Evropski parlament, – ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Demokratični republiki Kongo, zlasti tiste z dne 18. januarja 2018(1), – ob upoštevanju izjave podpredsednika Komisije/visokega predstavnika v imenu EU z 20. maja 2020 o varnostnih razmerah v provinci Ituri, – ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 9. decembra 2019 o Demokratični republiki Kongo, – ob upoštevanju resolucij Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov (OZN), zlasti resolucije 2528 z dne 25. junija 2020 o razmerah v Demokratični republiki Kongo in resolucije 2463 z dne 29. marca 2019 o podaljšanju mandata misije OZN za stabilizacijo Demokratične republike Kongo (MONUSCO), – ob upoštevanju ukrepov, določenih v resoluciji Varnostnega sveta OZN 2528, s katerimi je bila do julija 2021 podaljšana veljavnost vrste sankcij, kot so embargo na orožje za oborožene skupine v Demokratični republiki Kongo, prepoved potovanj za posameznike ter zamrznitev premoženja posameznikov in subjektov, ki jih je določil sankcijski odbor, – ob upoštevanju poročila OZN iz avgusta 2010 o dokumentaciji kršitev človekovih pravic, s katerim so bile zabeležene najhujše kršitve teh pravic in mednarodnega humanitarnega prava na ozemlju Demokratične republike Kongo med marcem 1993 in junijem 2003, – ob upoštevanju, da je bila dr. Denisu Mukwegeju leta 2014 podeljena nagrada Saharova za svobodo misli, – ob upoštevanju, da je dr. Denis Mukwege leta 2018 prejel Nobelovo nagrado za mir, – ob upoštevanju izjave visoke komisarke OZN za človekove pravice Michelle Bachelet z dne 28. avgusta 2020, – ob upoštevanju skupne izjave podpredsednika Komisije/visokega predstavnika Josepa Borrella in posebne predstavnice OZN za spolno nasilje med konflikti Pramile Patten z dne 18. junija 2020 ob mednarodnem dnevu za odpravo spolnega nasilja v konfliktih, – ob upoštevanju smernic EU o zagovornikih človekovih pravic, – ob upoštevanju Uredbe (EU) 2017/821 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. maja 2017 o določitvi obveznosti za potrebno skrbnost v oskrbovalni verigi za uvoznike v Uniji, ki uvažajo kositer, tantal in volfram, njihove rude ter zlato, ki izvirajo s konfliktnih območij in območij z visokim tveganjem(2), – ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi (Sporazum iz Cotonouja), – ob upoštevanju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev, ki je bila sprejeta 27. junija 1981 in je začela veljati 21. oktobra 1986, – ob upoštevanju resolucije Varnostnega sveta OZN 1325 o ženskah, miru in varnosti, ki je bila soglasno sprejeta 31. oktobra 2000, – ob upoštevanju ustave Demokratične republike Kongo, sprejete 18. februarja 2006, – ob upoštevanju Splošne deklaracije človekovih pravic, – ob upoštevanju Ustanovne listine OZN, – ob upoštevanju členov 144(5) in 132(4) Poslovnika, A. ker v Demokratični republiki Kongo, zlasti na vzhodu države, še vedno prihaja do izbruhov nasilja, napadov, ubojev in množičnih kršitev človekovih pravic s strani domačih in tujih oboroženih skupin; ker so se ti napadi v zadnjih tednih namnožili zlasti na meji med provincama Ituri in Severni Kivu; B. ker je dr. Denis Mukwege, poznan ginekolog iz Demokratične republike Kongo, večino svojega življenja posvetil odpravi uporabe spolnega nasilja kot orožja v vojni in oboroženih spopadih; ker je leta 1999 v Panziju v Bukavuju ustanovil bolnišnico za zdravljenje žrtev spolnega nasilja in nasilja na podlagi spola na vzhodu Demokratične republike Kongo; ker se je v tej bolnišnici od njene ustanovitve do avgusta 2018 zdravilo skoraj 55 000 preživelih; C. ker dr. Mukwege že dolgo odkrito zagovarja človekove pravice, potrebo po odgovornosti in izvajanje priporočil iz poročila OZN o človekovih pravicah, ki popisuje zlorabe v regiji med letoma 1993 in 2003; ker se je dr. Mukwege oktobra 2012 za las izognil poskusu atentata, ko so napadalci v civilnih oblačilih obstreljevali njegov dom v Bukavuju, med tem napadom pa je življenje izgubil njegov telesni stražar; D. ker dr. Mukwegeju resno in stalno grozijo, tudi s smrtjo, te grožnje pa so namenjene tudi njegovi družini in zdravstvenim delavcem v bolnišnici v Panziju; ker število teh groženj v zadnjih mesecih narašča v odziv na več pozivov dr. Mukwegeja julija 2020, naj se konča nekaznovanje storilcev spolnih zločinov in pokolov v krajih Kipupu in Sange ter v provinci Ituri; E. ker je dr. Mukwege leta 2018 prejel Nobelovo nagrado za mir, leta 2014 pa nagrado Saharova za svobodo misli, ki jo podeljuje Evropski parlament, ker je svoje življenje posvetil skrbi za žrtve spolnega nasilja v Demokratični republiki Kongo; ker je dr. Mukwege kot dobitnik nagrade Saharova upravičen do polne podpore Evropskega parlamenta; ker je dr. Mukwege s svojimi dosežki in mednarodnimi priznanji postal znana javna osebnost in mednarodni simbol, ki si zasluži posebno zaščito pred grožnjami; F. ker je predsednik Demokratične republike Kongo Félix Tshisekedi avgusta 2020 obsodil grožnje s smrtjo in obljubil, da bo storil vse za varnost dr. Mukwegeja; G. ker za varovanje dr. Mukwegeja in bolnišnice v Panziju skrbi OZN prek misije MONUSCO; ker se je varovanje maja 2020 prenehalo, 9. septembra 2020 pa nadaljevalo po mednarodnem valu ogorčenja v zvezi z varnostjo dr. Mukwegeja, ki se mu je s pozivi priključil tudi Evropski parlament; ker varovanje dr. Mukwegeja dolgoročno še vedno ni urejeno in je treba zanj poskrbeti; H. ker so se na ulicah glavnega mesta Demokratične republike Kongo Kinšase zbrali demonstranti, da bi izrazili podporo dr. Denisu Mukwegeju in pozvali k njegovi zaščiti; I. ker so oboroženi moški 12. marca 2017 usmrtili dva preiskovalca OZN, Švedinjo Zaido Catalán in Američana Michaela Sharpa, ki sta dokumentirala kršitve človekovih pravic v osrednji regiji Kasai v Demokratični republiki Kongo; J. ker je bilo 22. julija 2020 v mestu Kalehe (Južni Kivu) samovoljno aretiranih več zagovornikov človekovih pravic in članov državljanskega gibanja Lutte pour le Changement (LUCHA), ki so opozarjali na krajo javne ulične razsvetljave, s katero naj bi izboljšali varnost; ker je bil zagovornik človekovih pravic in pripadnik gibanja LUCHA Lucien Byamungu Munganga v Kaleheju samovoljno aretiran, ko je miroljubno protestiral za njihovo izpustitev, in je trenutno priprt v osrednjem zaporu v Kaleheju; ker je bila izražena zaskrbljenost zaradi zagovornika človekovih pravic Josuéja Arune, predsednika regionalnega odseka ustanove Société Civile Environnementale et Agro-Rurale du Congo, ki deluje v Bukavuju; K. ker je Demokratična republika Kongo od marca 2018 podpisnica Protokola iz Maputa; L. ker je bilo 20 vojakov in policistov Demokratične republike Kongo 3. septembra 2020 zaradi posilstva na vzhodu Demokratične republike Kongo obsojenih na zaporne kazni od 5 do 20 let; M. ker so Evropski parlament 12. avgusta 2020, podpredsednik Komisije/visoki predstavnik 20. avgusta 2020, Urad visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice 28. avgusta 2020, številne nacionalne in mednarodne institucije in organizacije pa ob več drugih priložnostih javno pozvali oblasti Demokratične republike Kongo, naj začnejo kazenske preiskave v zvezi s trenutnimi grožnjami dr. Mukwegeju in naj ponovno vzpostavijo varovanje, za katerega skrbijo mirovne sile OZN; N. ker je Organizacija združenih narodov izrazila zavezo, da bo nadaljevala z usposabljanjem partnerjev v Demokratični republiki Kongo, da bi našli stabilno in dolgoročno varnostno rešitev; 1. je globoko zaskrbljen, ker je dr. Denis Mukwege še vedno v veliki nevarnosti; obsoja, da mu grozijo s smrtjo in da grozijo tudi njegovi družini in sodelavcem; izraža dr. Mukwegeju polno solidarnost in podporo; 2. izreka priznanje dr. Mukwegeju za njegov pogum in ker se že vse življenje bori proti uporabi spolnega nasilja kot orožja v vojnah in oboroženih spopadih; poudarja pomen stališča, ki ga dr. Mukwege že več desetletij zastopa, ko javno obsoja kršitve človekovih pravic in zlorabe v Demokratični republiki Kongo; 3. pozdravlja odločitev OZN, da misija MONUSCO znova poskrbi za varovanje dr. Mukwegeja; znova poudarja, da je njegovo osebno varovanje pomembno in nujno; poziva OZN, naj mu zagotavlja stabilno in neprekinjeno varovanje predvsem zaradi resnih groženj s smrtjo, ki jih je deležen; 4. poziva vlado Demokratične republike Kongo, naj v skladu z obljubo predsednika Félixa Tshisekedija nemudoma uvede celovito preiskavo groženj prek družbenih medijev, telefonskih klicev in neposrednih sporočil, ki niso namenjene le dr. Mukwegeju ampak tudi njegovi družini in osebju bolnišnice Panzi; 5. poudarja, da nagrada Saharova za svobodo misli ni samo nagrada, temveč zaveza poslancev Evropskega parlamenta, da bodo skupaj z njenimi dobitniki spodbujali človekove pravice in storili vse, kar je v njihovi moči, da bi nagrajenci še naprej svobodno in varno branili človekove pravice in temeljne svoboščine; 6. pozdravlja, da se je dr. Mukwege tako odločno zavzel za izpolnitev nalog iz poročila OZN o stanju kršitev človekovih pravic za leto 2010; obsoja, da mednarodna skupnost ni dosegla napredka pri izvajanju svojih priporočil; poziva oblasti Demokratične republike Kongo, naj se močneje zavzamejo za to, da bi preprečile nadaljnje kršitve človekovih pravic na vzhodu Demokratične republike Kongo, in naj naredijo vse potrebno za vzpostavitev mehanizmov, na podlagi katerih bodo imele žrtve bodočih konfliktov pravico do sodnega varstva in odškodnine; 7. zato podpira predloge za ustanovitev specializiranih mešanih senatov na sodiščih Demokratične republike Kongo, ki bodo tamkajšnjim pravosodnim organom in mednarodni skupnosti omogočili, da sodelujejo tudi pri pregonu kršitev človekovih pravic; 8. poziva vlado Demokratične republike Kongo, naj pregleda delo svoje nekdanje komisije za resnico in spravo; v celoti podpira zahtevo, ki jo je predsednik Tshisekedi naslovil na svojo vlado, naj vzpostavi prehodni pravosodni mehanizem, ki bi sodil za najhujša kazniva dejanja, in močno upa, da bo svet ministrov pravočasno sprejel oba osnutka odlokov, ki se obravnavata že več mesecev; 9. poziva države članice Varnostnega sveta OZN, naj se zavzamejo za ustanovitev mednarodnega kazenskega sodišča, ki bi nadalje obravnavalo dokumentirane primere kršitev človekovih pravic pred letom 2002; 10. ostro obsoja samovoljne aretacije Luciena Byamunguja Munganga in drugih pripadnikov gibanja LUCHA ter poziva k njihovi brezpogojni in takojšnji izpustitvi; poudarja, da je zelo pomembno zaščititi zagovornike človekovih pravic, kot je Josué Aruna; 11. meni, da je obsodba vojakov, ki so jih 3. septembra 2020 spoznali za krive posilstev v vzhodnem delu Demokratične republike Kongo, pohvale vreden napredek; meni, da se je treba v prizadevanju za mir in varnost prizadetega prebivalstva še bolj boriti proti nekaznovanju milic in oboroženih sil v državi; 12. izreka pohvalo vsem zagovornikom človekovih pravic v Demokratični republiki Kongo, ki kljub izzivom, s katerimi se soočajo, še vedno opravljajo svoje delo, in pozdravlja, da je več nacionalnih in mednarodnih organizacij javno obsodilo dogodke; 13. poziva podpredsednika Komisije/visokega predstavnika Unije, delegacijo EU in misije EU v Demokratični republiki Kongo, naj vidneje podprejo vse zagovornike človekovih pravic v Demokratični republiki Kongo, ki so v nevarnosti, tako da kot zaščitni ukrep uporabijo vsa razpoložljiva (politična, diplomatska in finančna) sredstva, da izrečejo priznanje njihovemu delu na področju človekovih pravic in pomembni vlogi, ki jo imajo kot zagovorniki človekovih pravic v boju za stabilnost in mir v regiji; 14. poziva EU, naj ohrani sankcije zoper odgovorne za nasilje in kršitve človekovih pravic v Demokratični republiki Kongo, ter zahteva, da se te sankcije razširijo na storilce, ki so poimensko navedeni v poročilu OZN o kršitvah človekovih pravic; 15. obsoja uporabo spolnega nasilja nad ženskami v konfliktih in poziva mednarodno skupnost, naj si močneje prizadeva za odpravo spolnega nasilja in nasilja na podlagi spola v oboroženih spopadih in vojnah, zaščito žrtev, odpravo nekaznovanja storilcev ter dostop do sodnega varstva, odškodnin in pravnih sredstev za preživele; 16. pozdravlja napredek, ki je bil dosežen z ratifikacijo Protokola iz Maputa o pravicah žensk; poudarja pomen izvajanja tega protokola; 17. opozarja, da nasilje na vzhodu Demokratične republike Kongo nadaljujejo oborožene domače in tuje uporniške skupine, ki se financirajo s trgovino z minerali in se zanjo borijo; poudarja, da je treba privesti pred sodišče podjetja, posameznike ter državne in z državo povezane akterje, ki prispevajo k tem kaznivim dejanjem; pozdravlja, da se začetek veljavnosti uredbe o konfliktnih mineralih v EU načrtuje za januar 2021, saj je to eden od številnih ukrepov, ki jih mednarodna skupnost potrebuje za rešitev tega globoko zakoreninjenega problema; poudarja, da so potrebni nadaljnji ukrepi v zvezi z obvezno potrebno skrbnostjo in odgovornim ravnanjem podjetij, ki poslujejo na konfliktnih območjih; 18. odločno poziva k čezmejnemu sodelovanju na območju afriških Velikih jezer in k oblikovanju regionalne strategije sosednjih držav, s katero bi odpravili nasilje in kršitve človekovih pravic v Demokratični republiki Kongo; 19. obžaluje, da je bil za nedoločen čas prestavljen mini vrh v Gomi, ki je bil sprva na povabilo Demokratične republike Kongo načrtovan za 13. september 2020, ko naj bi se srečali voditelji petih držav na območju afriških Velikih jezer, da bi razpravljali o načinih za vzpostavitev miru na tem območju; močno upa, da bo mogoče to vrhunsko srečanje čim prej izvesti in bo ublažilo napetosti med sosednjimi državami; 20. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsedniku Evropske komisije/visokemu predstavniku Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, svetu ministrov in skupni parlamentarni skupščini AKP-EU, norveškemu odboru za Nobelovo nagrado, predsedniku, predsedniku vlade in parlamentu Demokratične republike Kongo ter Afriški uniji in njenim institucijam.
| ||||||||||||
| Humanitarne razmere v Mozambiku |
| |||||||||
Evropski parlament, – ob upoštevanju Splošne deklaracije človekovih pravic iz leta 1948, – ob upoštevanju mednarodnih konvencij in protokolov proti terorizmu, – ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966, – ob upoštevanju agende OZN za trajnostni razvoj do leta 2030 in ciljev trajnostnega razvoja, – ob upoštevanju poročila o razmerah v Mozambiku, ki ga je 10. septembra 2020 pripravil Urad OZN za usklajevanje humanitarnih aktivnosti(1), – ob upoštevanju poročila o Mozambiku Urada OZN za usklajevanje humanitarnih aktivnosti z dne 29. junija 2020, – ob upoštevanju mnenja o Mozambiku, sprejetega na 87. zasedanju delovne skupine OZN za samovoljna pridržanja, ki je potekalo 1. maja 2020, – ob upoštevanju poročil o Mozambiku Urada visoke komisarke OZN za človekove pravice, – ob upoštevanju poročila delovne skupine OZN v splošnem rednem pregledu z dne 12. aprila 2016, – ob upoštevanju Konvencije OZN proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, ki jo je generalna skupščina OZN sprejela 10. decembra 1984, in njenega izbirnega protokola, ki ga je generalna skupščina OZN sprejela 18. decembra 2002, – ob upoštevanju sklepov Sveta o Mozambiku z dne 22. aprila 2020, – ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 9. marca 2020 z naslovom Celoviti strategiji z Afriko naproti (JOIN(2020)0004), – ob upoštevanju letnega poročila EU o človekovih pravicah in demokraciji v svetu za leto 2019: Mozambik, – ob upoštevanju nacionalnega okvirnega programa EU za Mozambik in 11. evropskega razvojnega sklada za obdobje 2014–2020, – ob upoštevanju končnega poročila misije Evropske unije za opazovanje volitev o volitvah v generalno in pokrajinske skupščine v Mozambiku 15. oktobra 2019, – ob upoštevanju Sporazuma iz Cotonouja, – ob upoštevanju 28. političnega dialoga med EU in Mozambikom z dne 5. junija 2020, – ob upoštevanju Sporazuma o gospodarskem partnerstvu med Južnoafriško razvojno skupnostjo in Evropsko unijo, – ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Mozambiku in območju Južnoafriške razvojne skupnosti, – ob upoštevanju izjave sopredsednika skupne parlamentarne skupščine AKP-EU z dne 29. junija 2020, – ob upoštevanju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev, – ob upoštevanju Afriške listine o demokraciji, volitvah in upravljanju, – ob upoštevanju Konvencije Organizacije afriške enotnosti o preprečevanju terorizma in boju proti njemu, – ob upoštevanju ustanovnih načel Južnoafriške razvojne skupnosti, – ob upoštevanju sklepov Južnoafriške razvojne skupnosti z dne 17. avgusta 2020 o Mozambiku, – ob upoštevanju sporazuma o miru in narodni spravi iz leta 2019, – ob upoštevanju členov 144(5) in 132(4) Poslovnika, A. ker je od oktobra 2017 tako imenovana teroristična skupina Al Šabab, domnevno povezana z oboroženo skupino, ki se je samopoimenovala Islamska država srednjeafriške province, izvedla več kot 500 nasilnih napadov v severni provinci Cabo Delgado, ustrahovala lokalno prebivalstvo, povzročila več kot 500 smrtnih žrtev in razselitev več kot 250 000 ljudi, več kot 700 000 pa jih potrebuje pomoč; B. ker teroristični napadi postajajo vse nasilnejši, napadene so bile številne vasi, požganih ali uničenih pa je bilo več kot 1000 domov; ker prihajajo poročila, da so pripadniki skupine začeli ugrabljati ženske in dekleta; C. ker so džihadistične skupine avgusta zasedle strateško pristaniško mesto Mocimboa da Praia, ki je ključno za izkoriščanje nafte in utekočinjenega zemeljskega plina; ker skupina Al Šabab še vedno drži mesto, kar kaže, da postaja vse močnejša in njeno delovanje vse bolj prefinjeno; D. ker se islamski uporniki vse pogosteje zatekajo k nezakoniti trgovini z drogami kot viru financiranja; E. ker Mozambik v preteklosti ni poznal militantne islamistične skrajnosti; ker je približno 30-odstotkov od 31 milijonov prebivalcev Mozambika rimokatoliške vere, 18-odstotkov je muslimanov in samo v dveh provincah, Cabo Delgado in Niassa, so muslimani v večini; F. ker vojaške operacije mozambiških oblasti doslej niso mogle ustaviti napadov in omogočiti reševanja humanitarne krize, ki se zaskrbljujoče hitro slabša; G. ker so se vladne varnostne sile Mozambika odzvale z nesorazmernim nasiljem, včasih v nasprotju z mednarodnimi zavezami na področju človekovih pravic; ker je mozambiški predsednik Filipe Nyusi priznal „nenamerne kršitve“ človekovih pravic oblasti v Cabo Delgadu; ker so prišla poročila o incidentih zaradi zatiranja svobode izražanja in o nadlegovanju novinarjev; H. ker je mozambiška vojska preslabo opremljena, da bi lahko zaustavila naraščanje terorizma v regiji; ker še vedno obstaja utemeljen strah, da se bodo upori razširili na sosednje države in destabilizirali vso regijo; I. ker je več kot polovica ljudi, ki jih je prizadelo nasilje v Cabo Delgadu, otrok; ker prihajajo pritožbe o novačenju otrok v oborožene skupine, ter ugrabitvah in spolnem nasilju nad ženskami in dekleti; ker so prebivalci pogosto talci v spopadih med oboroženimi skupinami in državnimi vojaškimi silami; J. ker mora Mozambik na podlagi mednarodnih konvencij, ki jih je ratificiral, spoštovati človekove pravice, zlasti v svojih centrih za pridržanje; ker barbarskim dejanjem, pripisanim skupini Al Šabab, ne bi smele slediti nadaljnje kršitve človekovih pravic s strani mozambiških varnostnih sil; K. ker je bila marca 2020 ustanovljena agencija za celostni razvoj severa (Agencia de desenvolvimento integrado do norte – ADIN), ki naj bi reševala socialno-ekonomske probleme na severu države; L. ker je bil avgusta 2019 podpisan sporazum o miru in nacionalni spravi, ki je bil podpisan z namenom, da bi v državi dosegli mir, končali nasilje, dosegli demokratično vključenost ter izboljšali razmere na področju človekovih in državljanskih pravic; M. ker so razmere v Mozambiku še vedno zelo nestabilne, saj se država spoprijema s številnimi varnostnimi, gospodarskimi in socialnimi izzivi; ker je Mozambik med najrevnejšimi in najmanj razvitimi državami, saj je na indeksu človekovega razvoja med 189 državami na 180. mestu in je pričakovana življenjska doba ob rojstvu le 58 let; ker več kot 10 milijonov Mozambičanov živi v skrajni revščini in nima ustrezne prehranske varnosti; ker so v teh razmerah še posebej prizadete ženske in ranljive skupine, ki doživljajo največje težave; N. ker so se pomanjkljivosti regionalnega gospodarstva še bolj izrazito pokazale ob epidemiji COVID-19, saj se je zaradi pomanjkanja ustrezne socialne zaščite več milijonov ljudi zaposlilo v neformalnem gospodarstvu, tisti, ki so izgubili delovna mesta, pa izkušajo lakoto, obubožanost in ranljivost ter so jim v nekaterih primerih tudi kršene temeljne človekove pravice; ker je bilo v 11 mozambiških provincah 9. septembra 2020 več kot 4500 potrjenih primerov okužbe s COVID-19 in 27 smrtnih žrtev; O. ker so državo v zadnjih letih doletele uničujoče podnebno pogojene naravne nesreče, vključno z dvema močnima ciklonoma v letu 2019, zaradi česar sta se že tako huda revščina in negotovost še poglobili; ker je zaradi teh nesreč prišlo do vsesplošne neustrezne prehranske varnosti in v nekaterih delih države do kronične podhranjenosti, saj več kot 43 odstotkov otrok, mlajših od pet let, zaostaja v razvoju; ker naj bi v letu 2020 kar 7,9 milijona prebivalcev potrebovalo nujno humanitarno pomoč; P. ker se je zaradi trpljenja ljudi v Cabo Delgadu, ki je bil deležen posebne pozornosti, okrepila solidarnost znotraj Mozambika, saj so zlasti mladi v državi pod oznako #CaboDelgadoTambénÉMocambique (Tudi Cabo Delgado je Mozambik) začeli nacionalno solidarnostno kampanjo za to provinco, da bi ozaveščali o tamkajšnjih tragičnih razmerah; Q. ker so v letih 2010 in 2013 v Mozambiku odkrili velike zaloge plina, ker te zaloge dosegajo približno 5000 milijard kubičnih metrov in gre torej za devete največje zaloge plina na svetu; ker bi zato lahko ta država postala ena od štirih največjih proizvajalk utekočinjenega zemeljskega plina na svetu; ker se pričakuje, da bo v naslednjih nekaj letih za izkoriščanje teh zalog vloženih vsaj 60 milijard USD, kar bo v podsaharski Afriki največja naložba doslej; R. ker bi morali evropski in vsi drugi tuji industrijski in gospodarski interesi v Mozambiku temeljiti na vodilnih načelih OZN o podjetništvu in človekovih pravicah; ker Komisija preučuje možnosti za uvedbo obveznih zavez glede potrebne skrbnosti, s katerimi bi zagotovili, da bodo vlagatelji iz EU in akterji v ekstraktivni industriji ravnali odgovorno in v državah, kot je Mozambik, prispevali k lokalnemu razvoju; S. ker sta Mozambik in zlasti provinca Cabo Delgado – čeprav dosega najvišjo stopnjo nepismenosti, neenakosti in podhranjenosti otrok v Mozambiku – bogata z naravnimi viri in surovinami ter sta zato pritegnila naložbe številnih mednarodnih podjetij in podjetij EU, ki tekmujejo za dostop do trga naravnih virov; ker so po nekaterih poročilih prihodki iz naravnih virov v Mozambiku neenakomerno porazdeljeni; T. ker je Mednarodni denarni sklad 13. aprila 2020 v okviru sklada za obvladovanje katastrof in pomoč (Catastrophe Containment and Relief Trust) odobril takojšnjo oprostitev odplačevanja dolga 25 državam članicam, med drugim tudi Mozambiku, pri katerem gre za znesek okoli 309 milijonov USD, da bi pomagal pri obvladovanju posledic pandemije COVID-19; U. ker je 4. junija 2020 koordinatorica Združenih narodov za humanitarno pomoč Mozambiku Myrta Kaulard mednarodno skupnost pozvala, naj poveča svojo podporo Mozambiku; V. ker se je Evropska unija po ciklonih leta 2019 zavezala, da bo Mozambiku namenila 200 milijonov EUR pomoči za okrevanje, v zvezi z epidemijo COVID-19 pa mu je namenila še 110 milijonov EUR pomoči; W. ker regionalna strategija Južnoafriške razvojne skupnosti za boj proti terorizmu iz leta 2015, ki je bila zasnovana v skladu z globalno strategijo Združenih narodov za boj proti terorizmu, zagotavlja podporo pri preprečevanju radikalizacije mladih, varnosti na mejah, humanitarni pomoči in odpravljanju temeljnih vzrokov terorizma; X. ker Mozambik ravno predseduje Južnoafriški razvojni skupnosti; ker je ta regionalna organizacija na svojem 40. vrhunskem srečanju 17. avgusta 2020 Mozambiku izrekla pohvalo za neprekinjena prizadevanja v boju proti terorizmu in nasilnim napadom, izrazila solidarnost in zavezo, da ga bo podprla v ukrepanju proti terorizmu in nasilnim napadom, ter obsodila vse teroristične in oborožene napade; Y. ker sta delegacija EU v Mozambiku in Svet aprila 2020 izrazila resno zaskrbljenost zaradi napadov v Cabo Delgadu in vse večjega nasilja nad civilisti; Z. ker razmere v Cabo Delgadu kljub nevzdržnemu stanju in grozljivi izgubi življenj niso pritegnile mednarodne pozornosti, zaradi česar je bil izgubljen dragocen čas za učinkovito ukrepanje v zgodnejši fazi; 1. je močno zaskrbljen zaradi vse slabših varnostnih razmer na severu Mozambika, zlasti v provinci Cabo Delgado, ter izraža sožalje žrtvam nasilja, ki jih je že več kot 1500; izraža solidarnost in podporo mozambiškemu ljudstvu, zlasti več kot 250 000 ljudem, ki so morali zapustiti domove; 2. poudarja, da trenutni varnostni problemi dodatno zaostrujejo že tako nestabilne humanitarne razmere, ki so posledica visoke nerazvitosti, podnebnih pretresov in konfliktov; 3. poziva mozambiške oblasti, naj učinkovito in odločno ukrepajo proti islamistični vstaji in zaščitijo vse državljane province Cabo Delgado; je resno zaskrbljen, ker vstaja dobiva vse večjo podporo regionalnih in mednarodnih terorističnih organizacij; obenem opozarja, da so te razmere žal podobne razmeram v drugih regijah, kot sta Sahel in Afriški rog; 4. poudarja, da bi se lahko vstaja, če ne bo ustavljena, dodatno okrepila, razširila v sosednje države ter ogrozila regionalno stabilnost; v zvezi s tem poudarja, da morajo nacionalna vlada ter regionalni in mednarodni akterji izvajati učinkovito in trajnostno politiko; 5. opozarja mozambiško vlado na njeno odgovornost, da osumljence terorističnih dejanj privede pred sodišče in jim zagotovi pošteno sojenje; jo poziva, naj sproži neodvisno in nepristransko preiskavo mučenj in drugih grobih kršitev, ki naj bi jih varnostne sile domnevno storile v Cabo Delgadu; želi spomniti, da je Mozambik država podpisnica Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev ter Konvencije OZN proti mučenju, ki prepovedujejo mučenje in drugo grdo ravnanje ter samovoljne usmrtitve; 6. poudarja, da je pomembno varovati pravice novinarjev, zagovornikov človekovih pravic in vseh tistih, ki zgolj uveljavljajo svoje človekove pravice in izražajo svoje mnenje o javnih vprašanjih; poziva mozambiške oblasti, naj opravijo neodvisno preiskavo domnevnega vandalizma nad medijskimi hišami in zatiranja svobode govora ter obtožb o nadlegovanju in ustrahovanju novinarjev; 7. poziva mozambiške oblasti, naj zagotavljajo demokracijo, človekove pravice, učinkovito lokalno upravljanje in uspešno ponovno vzpostavitev pravne države na severu Mozambika; želi spomniti, da sta upoštevanje mednarodnega humanitarnega prava in spoštovanje demokratičnih svoboščin bistvena tudi za uspešnost dokončnega mirovnega sporazuma, podpisanega med mozambiško osvobodilno fronto (Frelimo) in mozambiškim odporniškim gibanjem (Renamo) leta 2019; 8. poudarja, da si je treba prizadevati za nujne reforme, s katerimi bi se ustrezno odzvali na potrebe Mozambičanov in jih zaščitili pred radikalizacijo; zlasti poudarja, da je treba za prebivalce province Cabo Delgado, zlasti za mlade, nujno ustvariti delovna mesta in priložnosti; poudarja tudi, da si je treba prizadevati za odpravo nekaterih temeljnih vzrokov terorizma, kot so negotovost, revščina, kršitve človekovih pravic, neenakost, izključenost, brezposelnost, propadanje okolja, korupcija in zlorabe javnih sredstev ter nekaznovanost, s čimer bi močno prispevali k izkoreninjenju terorističnih organizacij; 9. poudarja, da je treba zagotoviti, da bodo vsi vojaški posegi v regiji ščitili, spoštovali in promovirali človekove pravice, spodbuja mozambiške oblasti, naj podpirajo regionalne in mednarodne organizacije, organizacije civilne družbe in skupine na ravni skupnosti ter sodelujejo z njimi, da bi vzpostavili platforme za izgradnjo miru, ki bodo spodbujale miroljubno delovanje, dialog, spravo in soobstoj med vsemi deležniki; obžaluje, da se v konfliktu uporabljajo zasebne varnostne sile, ki dodatno finančno bremenijo državo in delujejo zunaj mednarodnega nadzora; 10. z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je položaj notranje razseljenih oseb v Mozambiku vse slabši; poziva EU in države članice, naj tesno sodelujejo Južnoafriško razvojno skupnostjo in njenimi državami članicami, da bi rešili vse hujšo mednarodno krizo v regiji in oblikovali uspešen akcijski načrt; 11. poziva mozambiško vlado, naj odprto sodeluje z mednarodnimi institucijami, kot so posebni poročevalci OZN, in naj neodvisnim preiskovalcem in spremljevalcem razmer na področju človekovih pravic omogoči pravilno analizo humanitarnih potreb prebivalcev province Cabo Delgado, da bi jim zagotovili potrebno pomoč; meni tudi, da je treba žrtve nasilja zaščititi z načrtom pomoči, da bodo lahko normalno živele naprej; 12. meni, da so potrebna bolj usklajena regionalna in mednarodna prizadevanja za odziv na neposredno varnostno in humanitarno krizo v provinci Cabo Delgado, in da je treba obravnavati čezmejne grožnje, kot so teroristična vstaja, prehranska varnost, notranje razseljene osebe in tihotapstvo; zato poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj dodatno podpre Južnoafriško razvojno skupnost in Afriško unijo pri iskanju dolgotrajne in miroljubne rešitve; 13. opozarja, da bi moral biti organ Južnoafriške razvojne skupnosti za politično, obrambno in varnostno sodelovanje z mednarodno bojno enoto za resno protiuporniško delovanje pomemben dejavni akter za reševanje tega konflikta in bi ga moral kratkoročno obsoditi, dolgoročno pa spodbujati in podpirati mozambiške oblasti pri izvajanju nadaljnjih reform za spodbujanje demokracije, človekovih pravic in načela pravne države, saj je vse to temeljni pogoj za stabilnost, mir in razvoj; 14. želi spomniti, da je EU pripravljena vzpostaviti dialog z Mozambikom, da bi poiskali uspešne možnosti za izvajanje pomoči EU, pri tem pa upoštevali kompleksni in regionalni značaj teh razmer, ter poziva mozambiško vlado, naj bo v tem dialogu in pri sodelovanju z EU in Južnoafriško razvojno skupnostjo bolj odzivna; v zvezi s tem spodbuja sodelovanje med mozambiškimi oblastmi in vsemi ravnmi civilne družbe, da bi poiskali vključujočo rešitev in nemudoma začeli reševati potrebe najbolj ranljivih; 15. poziva podpredsednika Evropske komisije/visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Josepa Borrella in države članice EU, naj še naprej pozorno spremljajo razmere in okrepijo svojo podporo nacionalnim in regionalnim oblastem; zato pozdravlja sklepe Sveta z dne 22. junija 2020, vendar vztraja, da morajo zlasti tiste države, ki imajo zgodovinske in prijateljske povezave z Mozambikom, uvesti dodatne diplomatske ukrepe, da bi poudarili nujno potrebo po ukrepanju v zvezi s tem vprašanjem ob upoštevanju regionalne varnosti in humanitarne razsežnosti ter da bi vlade opozorili na geopolitične posledice, ki bodo nastale brez usklajenega regionalnega in mednarodnega odziva; 16. upa, da bo nova strategija EU za Afriko, ko bo uspešno vzpostavljena, okrepila sodelovanje med EU in Afriko, da bosta kot enakovredna partnerja sodelovala po vsej celini ter si bosta prizadevali za izboljšanje gospodarskih, socialnih in varnostnih razmer ter razmer na področju človekovih pravic v državah, kot je Mozambik; 17. meni, da bodo aktualno dogajanje v Mozambiku ter njegove socialne in gospodarske posledice ustrezno obravnavani v politiki EU za Afriko v naslednjem večletnem finančnem okviru za leto 2021; poudarja, da bi morali prebivalci Mozambika, ki so pogosto žrtve poplav in drugih naravnih nesreč, prejeti vso razpoložljivo podporo in humanitarno pomoč; 18. meni, da je naslednji vrh med EU in Afriko odlična priložnost, da bi bolje obravnavali to humanitarno tragedijo in da EU okrepi svojo podporo regionalnim in celinskim organizacijam; 19. želi spomniti na zaveze glede mednarodne pomoči, sprejete na donatorski konferenci v Beiri 30. maja in 1. junija 2019, kjer je Evropska unija obljubila 200 milijonov EUR za pomoč pri obnovi; poziva EU in njene države članice, naj te zaveze v celoti izpolnijo; opozarja, da se lahko dolgoročna obnova doseže samo s trajnostnim in vključujočim gospodarskim razvojem; zato poziva EU, naj podpre prizadevanja Mozambika za stabilizacijo gospodarstva, ustvarjanje delovnih mest in spodbujanje konkurenčnosti podeželja, pri tem pa zagotovi vključevanje in ohranitev okolja; 20. pozdravlja sklad za obvladovanje katastrof in pomoč (Catastrophe Containment and Relief Trust) pri Mednarodnem denarnem skladu kot korak v pravo smer za pomoč Mozambiku pri odpravljanju gospodarskih posledic pandemije COVID-19; poziva EU in države članice, naj Mednarodnemu denarnemu skladu zagotovijo dodatne donacije, sklad pa naj preuči možnosti za dodatno okrepitev sredstev za sklad za obvladovanje katastrof in pomoč, na primer z uporabo lastnih obstoječih rezerv; opozarja, da se prispevki v sklad ne smejo nikakor uporabljati ko nadomestilo za uradno razvojno pomoč; 21. meni, da je izjemno pomembno, da bi bilo tudi lokalno prebivalstvo, zlasti v najrevnejši provinci države, deležno koristi rabe naravnih virov; poziva vlado, naj pošteno dodeli prihodke iz tovrstnih projektov za lokalni razvoj, pri tem pa spoštuje visoke okoljske in socialne standarde; 22. želi spomniti, da so Mozambičani, tako kristjani kot muslimani, dolgo in mirno sobivali, in je prepričan, da se bo ta model strpnosti in solidarnosti ohranil kljub napadom islamističnih teroristov; 23. poudarja, da je treba prednostno obravnavati izobraževanje in spodbujati razvoj podeželja, da bi preprečili radikalizacijo, zlasti med mladimi podeželani; 24. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsedniku Komisije/visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladi in parlamentu Mozambika ter članicam in vodstvu Južnoafriške razvojne skupnosti in Afriške unije.
| ||||||||||
| Trajnostni trg storitev v železniškem prometu zaradi pandemije COVID-19 ***I |
| |||||||
| ||||||||
(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava) Evropski parlament, – ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2020)0260), – ob upoštevanju člena 294(2) in člena 91 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C9-0186/2020), – ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije, – ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 16. julija 2020(1), – po posvetovanju z Odborom regij, – ob upoštevanju zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 9. septembra 2020, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije, – ob upoštevanju členov 59 in 163 Poslovnika, 1. sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju; 2. poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, ga bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti; 3. naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom. Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 17. septembra 2020 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2020/... Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi ukrepov za trajnostni trg storitev v železniškem prometu zaradi izbruha COVID-19
(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) 2020/1429.)
| ||||||||
| Predlog spremembe proračuna št. 8: Povečanje odobritev plačil za instrument za nujno pomoč za financiranje strategije za cepiva proti COVID-19 in za učinek naložbene pobude v odziv na koronavirus plus |
| ||||||||||||
Evropski parlament, – ob upoštevanju člena 314 Pogodbe o delovanju Evropske unije, – ob upoštevanju člena 106a Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo, – ob upoštevanju Uredbe (EU, Euratom) 2018/1046 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. julija 2018 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, spremembi uredb (EU) št. 1296/2013, (EU) št. 1301/2013, (EU) št. 1303/2013, (EU) št. 1304/2013, (EU) št. 1309/2013, (EU) št. 1316/2013, (EU) št. 223/2014, (EU) št. 283/2014 in Sklepa št. 541/2014/EU ter razveljavitvi Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012(1), in zlasti člena 44 Uredbe, – ob upoštevanju splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2020, ki je bil dokončno sprejet 27. novembra 2019(2), – ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU, Euratom) št. 1311/2013 z dne 2. decembra 2013 o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020(3), – ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 2. decembra 2013 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini, sodelovanju v proračunskih zadevah in dobrem finančnem poslovodenju(4), – ob upoštevanju predloga spremembe proračuna št. 8/2020, ki ga je Komisija sprejela 28. avgusta 2020 (COM(2020)0900), – ob upoštevanju stališča o predlogu spremembe proračuna št. 8/2020, ki ga je Svet sprejel 11. septembra 2020 in ga istega dne posredoval Parlamentu (10696/2020 – C9-0290/2020), – ob upoštevanju členov 94, 96 in 163 Poslovnika, 1. odobri stališče Sveta o predlogu spremembe proračuna št. 8/2020; 2. naroči svojemu predsedniku, naj razglasi, da je sprememba proračuna št. 6/2020 dokončno sprejeta, in poskrbi za njeno objavo v Uradnem listu Evropske unije; 3. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.
| |||||||||||||
| Nasprotovanje izvedbenemu aktu: mejne vrednosti za več snovi, vključno s flonikamidom, haloksifopom in mandestrobinom |
| |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Evropski parlament, – ob upoštevanju osnutka uredbe Komisije o spremembi prilog II, III in IV k Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 396/2005 glede mejnih vrednosti ostankov za klotianidin, cikloksidim, epoksikonazol, flonikamid, haloksifop, mandestrobin, mepikvat, Metschnikowia fructicola sev NRRL Y-27328 in proheksadion v ali na nekaterih proizvodih (D063880/06), – ob upoštevanju Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 396/2005 z dne 23. februarja 2005 o mejnih vrednostih ostankov pesticidov v ali na hrani in krmi rastlinskega in živalskega izvora ter o spremembi Direktive Sveta 91/414/EGS(1) ter zlasti člena 5(1) in člena 14(1)(a) Uredbe, – ob upoštevanju mnenja, ki ga je 17. in 18. februarja 2020 podal Stalni odbor za rastline, živali, hrano in krmo, – ob upoštevanju Direktive 2009/128/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti za doseganje trajnostne rabe pesticidov(2), – ob upoštevanju obrazloženega mnenja, ki ga je Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) sprejela 27. maja 2019 in je bilo objavljeno 2. avgusta 2019(3), – ob upoštevanju mnenja, ki ga je agencija EFSA sprejela 18. decembra 2009 in je bilo objavljeno 7. maja 2010(4), – ob upoštevanju obrazloženega mnenja, ki ga je agencija EFSA sprejela 18. oktobra 2018 in je bilo objavljeno 2. novembra 2018(5), – ob upoštevanju člena 5a(3)(b) in člena 5a(5) Sklepa Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil(6), – ob upoštevanju člena 112(2), (3) in (4)(c) Poslovnika, – ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane, A. ker je flonikamid selektivni insekticid, ki se med drugim uporablja na krompirju, pšenici, jabolkih, hruškah, breskvah in paprikah; B. ker je bilo obdobje odobritve aktivne snovi flonikamid z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2017/2069(7) podaljšano; C. ker danski pristojni organ v mnenju odbora za oceno tveganja pri Evropski agenciji za kemikalije (ECHA) z dne 5. junija 2013(8), s katerim je bila predlagana harmonizirana razvrstitev in označevanje flonikamida, opaža, da pri kuncih ta snov pri vrednostih, ki niso strupene za matere, očitno povzroča visceralne deformacije; D. ker je flonikamid v Združenih državah Amerike pod drobnogledom, ker naj bi predstavljal večje tveganje za opraševalce, kot so mislili, saj nove študije, ki jih je predložil proizvajalec flonikamida, tj. ISK Biosciences, kažejo, da so čebele zaradi tega insekticida izpostavljene do 51-kratniku količine flonikamida, ki jim že hudo škoduje(9); E. ker je haloksifop-P herbicid, ki se med drugim uporablja na korenju, krmnih metuljnicah, ogrščici, soji in sladkorni pesi; F. ker je haloksifop-P po razvrstitvi agencije ECHA zdravju škodljiv pri zaužitju in škodljiv za vodne organizme z dolgotrajnimi učinki; ker se je pri podganah, ki so bile izpostavljene haloksifop-P-metil estru, pokazalo, da ima haloksifop-P hepatoksične in nefrotoksične učinke ter povzroča oksidativni stres(10); G. ker so proizvodnja, distribucija in uporaba haloksifopa-P v Franciji od 4. septembra 2007 prepovedane(11); ker je bil haloksifop-P na podlagi Uredbe Komisije (ES) št. 1376/2007 štiri leta prepovedan v vsej Uniji(12); H. ker je bil haloksifop-P z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) št. 540/2011(13) odobren kot aktivna snov, vendar z zelo omejeno uporabo(14), za države članice pa so bile sprejete stroge zahteve, kar zadeva zaščito podtalnice, zaščito vodnih organizmov in varnost izvajalcev; I. ker je Komisija v Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2015/2233(15) v zvezi z uporabo haloksifopa-P kot aktivne snovi sklenila, da zahtevane nadaljnje potrditvene informacije niso bile v celoti zagotovljene in da nesprejemljivega tveganja za podtalnico ni mogoče izključiti, razen z uvedbo dodatnih omejitev; J. ker je Komisija v Izvedbeni uredbi (EU) 2015/2233 ugotovila tudi, da je primerno spremeniti pogoje uporabe te aktivne snovi, zlasti z omejevanjem odmerkov in pogostosti njenega nanosa; K. ker se je Komisija 30. aprila 2018 odločila, da obdobje odobritve aktivne snovi haloksifop-P podaljša do 31. decembra 2023(16); L. ker člen 191(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) določa, da je eno temeljnih načel Unije tudi previdnostno načelo; M. ker člen 168(1) PDEU določa, da se pri opredeljevanju in izvajanju vseh politik in dejavnosti Unije zagotavlja visoka raven varovanja zdravja ljudi; N. ker je namen Direktive 2009/128/ES doseči trajnostno rabo pesticidov v Uniji, in sicer z zmanjševanjem tveganj in učinka njihove rabe na zdravje ljudi in živali ter okolje ter s spodbujanjem uporabe integriranega varstva rastlin in alternativnih pristopov ali tehnik, kot so nekemične alternative pesticidom; O. ker je treba pri določanju mejnih vrednosti ostankov upoštevati kumulativne in sinergijske učinke, kar pomeni, da je nadvse pomembno čim prej razviti ustrezne metode za to oceno; P. ker povečanje mejnih vrednosti ostankov za haloksifop-P na lanenih semenih in za mandestrobin na jagodah in grozdju temelji na zahtevah za normativno uskladitev, ki prihajajo iz tretjih držav; Q. ker vložniki trdijo, da vrednosti ostankov haloksifopa-P in mandestrobina pri njuni registrirani uporabi na teh rastlinah v Avstraliji in Kanadi presegajo mejne vrednosti ostankov iz Uredbe (ES) št. 396/2005 in da je treba te vrednosti določiti višje, da ne bo trgovinskih ovir za uvoz teh kmetijskih rastlin; 1. nasprotuje sprejetju osnutka uredbe Komisije; 2. meni, da osnutek uredbe Komisije ni združljiv z namenom in vsebino Uredbe (ES) št. 396/2005; 3. meni, da bi morali Unija in Komisija spoštovati načelo okoljske odgovornosti in ne bi smeli v tretjih državah spodbujati uporabo sredstev, ki so na ozemlju nekaterih držav članic prepovedana in katerih uporabo poskuša Unija omejiti; 4. meni, da zaradi prostotrgovinskih pravil nikoli ne bi smeli zmanjševati zaščitnih standardov Unije; 5. se zaveda, da agencija EFSA pripravlja metode za oceno kumulativnih tveganj, a tudi dodaja, da so kumulativni učinki pesticidov in njihovih ostankov znani že desetletja; zato agencijo in Komisijo poziva, naj to problematiko nujno obravnavata; 6. ugotavlja, da naj bi se na podlagi osnutka uredbe mejne vrednosti ostankov flonikamida zvišale z 0,03 na 0,5 mg/kg za jagode, z 0,03 na 1 mg/kg za robide in maline, z 0,03 na 0,7 mg/kg za drugo drobno sadje in jagodičje, z 0,03 na 0,3 mg/kg za druge korenovke in gomoljnice na splošno ter z 0,03 na 0,6 mg/kg za redkev, z 0,03 na 0,07 mg/kg za solato in solatnice ter z 0,03 na 0,8 mg/kg za stročnice; 7. predlaga, naj mejna vrednost ostankov za flonikamid ostane enaka, tj. 0,03 mg/kg; 8. ugotavlja, da naj bi se na podlagi osnutka uredbe mejna vrednost ostankov za haloksifop-P zvišala z 0,01 na 0,05 mg/kg za lanena semena; 9. predlaga, naj mejna vrednost ostankov za haloksifop-P ostane enaka, tj. 0,01 mg/kg; 10. ugotavlja, da naj bi se na podlagi osnutka uredbe mejna vrednost ostanka za mandestrobin zvišala z 0,01 na 5 mg/kg za grozdje in z 0,01 na 3 mg/kg za jagode; 11. predlaga, naj mejna vrednost ostankov za mandestrobin ostane enaka, tj. 0,01 mg/kg; 12. poziva Komisijo, naj osnutek uredbe umakne in odboru predloži novega; 13. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.
| ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| Kulturna obnova Evrope |
| |||||||||||||||||||||||||
Evropski parlament, – ob upoštevanju preambule ter členov 2, 3 in 4 Pogodbe o Evropski uniji, – ob upoštevanju členov 6 in 167 Pogodbe o delovanju Evropske unije in člena 3 Pogodbe o Evropski uniji, – ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, zlasti člena 19, – ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti člena 22, – ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 22. maja 2018 z naslovom Za močnejšo Evropo: vloga mladinskih, izobraževalnih in kulturnih politik (COM(2018)0268), – ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 22. maja 2018 z naslovom Nova evropska agenda za kulturo (COM(2018)0267), – ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. novembra 2017 z naslovom Krepitev evropske identitete s pomočjo izobraževanja in kulture (COM(2017)0673), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. decembra 2016 o skladni politiki EU za kulturno in kreativno industrijo(1), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. aprila 2020 o usklajenem ukrepanju EU za spoprijemanje s pandemijo COVID-19 in njenimi posledicami(2), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. junija 2020 o prometu in turizmu v letu 2020 in pozneje(3), – ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1295/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o uvedbi programa Ustvarjalna Evropa (2014–2020) in razveljavitvi sklepov št. 1718/2006/ES, št. 1855/2006/ES in št. 1041/2009/ES(4), – ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 17., 18., 19., 20. in 21. julija 2020, – ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 15. novembra 2018 o delovnem načrtu za področje kulture 2019–2022 (2018/C 460/10), – ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije o prepoznavanju potreb Evrope za okrevanje, ki je priložen sporočilu Komisije z dne 27. maja 2020 z naslovom Čas za Evropo: obnova in priprava za naslednjo generacijo (COM(2020)0456), – ob upoštevanju poročila iz leta 2015 o pomenu kulturne dediščine za Evropo, – ob upoštevanju člena 132(2) in 132(4) Poslovnika, A. ker je kultura strateški sektor za Evropsko unijo, saj ne predstavlja le pomembnega dela našega gospodarstva, temveč poleg tega prispeva tudi k demokratičnim, trajnostnim, svobodnim in vključujočim družbam, pri tem pa odraža našo evropsko raznolikost, vrednote, zgodovino, svoboščine in način življenja; B. ker kultura in svoboda umetnosti pomembno prispevata k utripu družbe in vsem delom družbe omogočata, da izrazijo svojo identiteto, s čimer prispevata k socialni koheziji in medkulturnemu dialogu ter tako utirata pot vse bolj povezani Evropski uniji; C. ker je kultura sama po sebi dragocen izraz človečnosti, demokracije in državljanske udeležbe, ki lahko ima ključno vlogo pri podpiranju trajnostnega razvoja; D. ker kultura krepi družbeni kapital družb, omogoča demokratično državljanstvo, stimulira ustvarjalnost, blaginjo in kritično razmišljanje, podpira povezovanje in kohezijo ter spodbuja raznolikost, enakost in pluralizem; E. ker je bilo kulturno udejstvovanje priznano kot eno glavnih gonil družbenih sprememb in oblikovanja vključujoče in odporne družbe; F. ker kultura ter kulturni in ustvarjalni sektor in industrija pomembno prispevajo k boju proti vsem oblikam diskriminacije, vključno z rasizmom in ksenofobijo, poleg tega pa so platforma za svobodo izražanja; G. ker je pandemija razkrila resnično družbeno vrednost kulturnega in ustvarjalnega sektorja in industrije za evropsko družbo ter njuno gospodarsko težo; ker je gospodarski del kulture za Evropsko unijo in njeno gospodarstvo sektor strateškega pomena, saj več milijonom Evropejcev zagotavlja pomembna delovna mesta in trajnostno financira evropsko raznolikost, hkrati pa odraža naše evropske vrednote, zgodovino in svoboščine; H. ker evropski akterji kulturnega in ustvarjalnega sektorja in industrije ohranjajo in spodbujajo kulturno in jezikovno raznolikost v Evropi ter pomagajo krepiti evropsko identiteto na vseh ravneh; ker ti akterji neprecenljivo prispevajo k socialni koheziji ter trajnostnemu razvoju in gospodarski rasti v Evropski uniji in njenih državah članicah in so pomemben element globalne konkurenčnosti; I. ker evropski kulturni in kreativni sektor in industrija ustvarita približno 4 % evropskega bruto domačega proizvoda, kar je podoben delež kot pri IKT ter pri nastanitvenih in gostinskih storitvah; ker je bilo leta 2019 v EU-27 v kulturi zaposlenih 7,4 milijona ljudi, kar je 3,7 % vseh delovnih mest v EU-27; ker je bil leta 2019 v EU-27 delež samozaposlenih na področju kulture več kot dvakrat višji od povprečja celotnega gospodarstva(5); J. ker Komisija ocenjuje, da sta kulturni in ustvarjalni sektor in industrija, ki ustvarita 509 milijard EUR dodane vrednosti BDP, kot posledica pandemije COVID-19 in ukrepov za njeno zajezitev v drugem četrtletju 2020 verjetno izgubila 80 % svojega prometa; K. ker je v Evropi več kot 300 000 ljudi zaposlenih v sektorju kulturne dediščine, 7,8 milijona delovnih mest v Evropi pa je posredno povezanih z njim; ker so evropski ustvarjalci v kulturnem in ustvarjalnem sektorju in industriji trenutno premalo zastopani v statističnih sistemih; L. ker sta kulturni in ustvarjalni sektor in industrija tesno prepletena in dokazljivo prinašata koristi tudi drugim sektorjem, na primer turizmu in prometu; ker po podatkih Svetovne turistične organizacije 40 % turistov svojo destinacijo izbere na podlagi njene kulturne ponudbe, dve tretjini Evropejcev pa menita, da prisotnost kulturne dediščine vpliva na njihovo izbiro dopustniške destinacije; ker je Evropa še vedno najbolj priljubljena destinacija kulturnega turizma na svetu; M. ker je pandemija COVID-19 raznoliko evropsko kulturno krajino močno prizadela in ker se utegnejo številni akterji kulturnega in ustvarjalnega sektorja in industrije brez javnih dodelitev in pomoči znajti na robu preživetja; ker so zaustavitev tega sektorja občutili tudi drugi sektorji, kot so promet, turizem in izobraževanje; N. ker sta kulturni in ustvarjalni sektor in industrija netipičen sektor, ki deluje na podlagi specifičnega gospodarskega modela, potreb in velikosti ter v katerem prevladujejo majhne strukture (mala in srednja podjetja, mikroorganizacije in samozaposleni), ki nimajo dostopa do finančnih trgov ali pa je ta dostop le zelo omejen, njihovi dohodki pa so pogosto neredni in mešani, saj prihajajo iz različnih virov, kot so javne subvencije, zasebno sponzorstvo, prihodki, povezani z občinstvom, ali avtorske pravice; O. ker je pandemija COVID-19 razkrila tudi že prej obstoječe šibke točke kulturnega in ustvarjalnega sektorja in industrije, vključno z negotovimi viri preživljanja umetnikov in kulturnih delavcev, pa tudi omejena proračunska sredstva številnih kulturnih ustanov; P. ker se celoten obseg posledic pandemije COVID-19 za kulturni in ustvarjalni sektor in industrijo šele počasi kaže, njen celoten srednje- in dolgoročni učinek pa še vedno ni znan; ker to vpliva na socialne pravice umetnikov in kulturnih delavcev, ki imajo pravico, da za svoje delo prejmejo pošteno plačilo, ter na varstvo raznolikosti kulturnih izrazov; Q. ker je pandemija COVID-19 zmanjšala produkcijo in razširjanje kulturnih in ustvarjalnih vsebin in torej tudi dohodke v tem sektorju, kar ima negativne posledice za evropsko kulturno raznolikost, in ker se to stanje še nekaj časa ne bo izboljšalo; R. ker so bila gledališča, operne hiše, kinodvorane, koncertne dvorane, muzeji, kraji kulturne dediščine in druga umetniška prizorišča med prvimi, ki so zaprli svoja vrata zaradi ukrepov za zajezitev virusa, in med zadnjimi, ki so jih znova odprli; ker so bile številne kulturne in umetniške prireditve, kot so sejmi, festivali, koncerti in nastopi, odpovedane ali preložene na veliko poznejši termin; ker zaradi zdravstvenih in varnostnih ukrepov za preprečitev novega izbruha tudi v bližnji prihodnosti ne bodo mogli delovati s polno zmogljivostjo; S. ker je bila izmenjava kulturnih in ustvarjalnih vsebin številnim državljanom med pandemijo, ko so za veliko Evropejcev veljale omejitve gibanja, v oporo; ker so se priložnosti za dostop do kulturnih vsebin v spletu povečale, kulturne vsebine pa so postale dostopnejše in to pogosto brezplačno, za kar gre zasluga avtorjem, umetnikom, izvajalcem in drugim ustvarjalcem; ker pa to dodatno zmanjšuje prihodke ustvarjalcev; ker se z dostopnostjo kulturnih vsebin prek spleta prihodki imetnikov pravic in izvajalcev niso povečali; T. ker so zaradi neenakega dostopa do digitalnih infrastruktur okrnjene temeljne pravice dostopa do kulture, pravica do sodelovanja v kulturi in pravica do umetniškega izražanja; U. ker je očitno, da več zaporednih predlogov proračuna za program Ustvarjalna Evropa v sklopu večletnega finančnega okvira že pred pandemijo COVID-19 ni izpolnilo pričakovanj ne zadevnega sektorja ne Parlamenta, ki je pozval, naj se sredstva za ta program v primerjavi z večletnim finančnim okvirom 2014–2020 nujno podvojijo; V. ker revidirani predlog Komisije za večletni finančni okvir v primerjavi z njenim predlogom za večletni finančni okvir iz leta 2018 predvideva 20 % manj sredstev za evropsko solidarnostno enoto, 13 % manj sredstev za program Ustvarjalna Evropa in 7 % manj sredstev za program Erasmus+; ker je Evropski svet v svojem stališču z dne 17. julija 2020 zgolj prevzel predlog Komisije iz leta 2018; ker je Ustvarjalna Evropa edini program EU, s katerim se kulturni in ustvarjalni sektor in industrija neposredno podpirata po vsej Evropi; ker niti pobude, ki bi morale biti vključene v program Ustvarjalna Evropa, niti njegov proračun ne zagotavljajo zadostne podpore, potrebne za program, za katerega že tako prispe preveč prijav in ki je premalo financiran; W. ker pandemija predstavlja priložnost za to, da se prihodnost kulture na novo zastavi, in ker vzpostavitev odpornejšega kulturnega ekosistema zahteva širši razmislek o prihodnosti planeta in o tem, da se je nujno treba odzvati na podnebno krizo; X. ker sta kulturni in ustvarjalni sektor in industrija bistvenega pomena za dosego okoljske trajnosti; ker ju bo treba še naprej ustrezno financirati in morata še naprej veljati kot varna naložba, da bosta opremljena za prehod na ogljično nevtralno gospodarstvo, kot je predvideno v evropskem zelenem dogovoru in ciljih trajnostnega razvoja; 1. izraža iskreno solidarnost z odrskimi izvajalci, umetniki, ustvarjalci, avtorji, založniki, njihovimi podjetji ter vsemi drugimi kulturnimi ustvarjalci in delavci, vključno z amaterskimi ustvarjalci, ki jih je vse svetovna pandemija COVID-19 najbolj prizadela, in se želi pokloniti njihovim dejanjem in solidarnosti v tem težkem času za Evropejce; 2. poudarja, da sta okrevanje po pandemiji in oživitev evropske kulturne politike tesno povezani z drugimi izzivi, s katerimi se soočata Evropska unija in svet, začenši s podnebno krizo; je prepričan, da mora biti prihodnja kulturna politika tesno povezana s socialnimi izzivi ter zelenim in digitalnim prehodom; 3. meni, da je bistvenega pomena, da se kulturnemu in ustvarjalnemu sektorju in industriji nameni pomemben del ukrepov za oživitev gospodarstva, ki jih načrtujejo evropske institucije, ter da se to združi z obsežnimi in hitrimi ukrepi v korist evropskih kulturnih in ustvarjalnih sil, kar bi jim omogočilo, da nadaljujejo delo v prihodnjih mesecih in preživijo v teh kriznih časih, sektor pa bi postal odpornejši; poziva države članice in Komisijo, naj uskladijo svoje ukrepe v podporo kulturnemu in ustvarjalnemu sektorju in industriji; 4. pozdravlja prizadevanja Komisije in Evropskega sveta pri pripravi načrta za okrevanje, imenovanega „Next Generation EU“; vendar je zaskrbljen, ker kulturnemu in ustvarjalnemu sektorju in industriji ni bil neposredno dodeljen jasno določen znesek; v zvezi s tem vztraja, da bi se morale države članice pri svojih ukrepih osredotočiti na akterje kulturnega in ustvarjalnega sektorja ter jim hitro in v velikem obsegu zagotoviti sredstva iz vseh skladov za okrevanje; 5. poziva Komisijo in države članice, naj za kulturni in ustvarjalni sektor in industrijo glede na njune posebne potrebe namenijo vsaj 2 % sredstev iz mehanizma za okrevanje in odpornost, namenjenih okrevanju; poudarja, da bi moral biti ta delež skladen s pomenom kulturnega in ustvarjalnega sektorja in industrije za BDP EU, saj zagotavlja 7,8 milijona delovnih mest in 4 % BDP; znova poudarja, da potrebujemo natančno načrtovanje in da morajo biti finančni načrti oblikovati tako, da bo v kulturnem in ustvarjalnem sektorju in industriji zagotovljeno neprekinjeno poslovanje ter da se bodo lahko ljudje, ki so dejavni na tem področju, pripravili na prihodnost; 6. pozdravlja pobudo REACT-EU kot neposredni akcijski načrt, katerega cilj je zagotoviti dodatna sredstva za močno prizadete regije in gospodarske sektorje; pozdravlja opredelitev kulture kot pomembnega in prizadetega sektorja; vendar je zaskrbljen, ker pobuda ne vsebuje zagotovil, da bosta kulturni in ustvarjalni sektor in industrija od nje imela koristi; poziva države članice, naj kulturni in ustvarjalni sektor in industrijo obravnavajo kot strateški sektor in kot prednostno nalogo v okviru načrta EU za okrevanje ter naj opredelijo jasen proračun v povezavi s hitrimi in konkretnimi ukrepi za okrevanje teh akterjev, ki naj koristijo vsem deležnikom, vključno s svobodnimi umetniki, in ki ne bodo namenjeni le njihovemu ekonomskemu okrevanju, temveč tudi izboljšanju delovnih pogojev za delavce v kulturnem in ustvarjalnem sektorju in industriji; 7. je nezadovoljen, ker program Ustvarjalna Evropa ni prejel dodatnih sredstev iz instrumenta Next Generation EU, ter poziva, naj se skupni proračun programa Ustvarjalna Evropa poveča na 2,8 milijarde EUR; 8. poziva države članice, naj poskrbijo, da bo mogoče posebna domača socialna, fiskalna in gospodarska pravila, ki se običajno uporabljajo za akterje v kulturnem in ustvarjalnem sektorju, podaljšati med krizo in po njej; prosi države članice, naj v posebne načrte za okrevanje malih in srednjih podjetij, ki jih že izvajajo, vključijo taka podjetja iz kulturnega in ustvarjalnega sektorja in industrije; prosi države članice, naj razmislijo o finančni podpori kulturnim prizoriščem in prireditvam, saj izvajajo nove zdravstvene in varnostne ukrepe; 9. poziva k večjemu usklajevanju, da bi opredelili primere najboljše prakse in konkretne rešitve, s katerimi bi lahko podprli kulturni in ustvarjalni sektor in industrijo v sedanjih razmerah in ob morebitnem ponovnem zagonu v prihodnosti; pozdravlja kampanji #saveEUculture in #double4culture, ki sta nastali v sektorju samem, ter prizadevanja Komisije za promocijo kulturnega in ustvarjalnega sektorja in industrije s kampanjo #CreativeEuropeAtHome; 10. z zaskrbljenostjo ugotavlja, da mreže socialne varnosti pogosto niso bile dostopne ustvarjalcem v nestandardnih oblikah zaposlitve; poziva države članice, naj vsem ustvarjalcem, tudi tistim z nestandardnimi oblikami zaposlitve, zagotovijo dostop do socialnih dajatev; 11. poziva Komisijo, naj pripravi evropski okvir za delovne pogoje v kulturnem in ustvarjalnem sektorju in industriji na ravni EU, ki naj zrcali posebnosti tega sektorja ter vsebuje smernice in načela za izboljšanje delovnih pogojev, pri čemer bi posebno pozornost namenili nadnacionalnemu zaposlovanju; 12. ugotavlja, da omejitve potovanj še naprej otežujejo evropsko kulturno sodelovanje in resno ovirajo mednarodno mobilnost in gostovanja, kar je pomemben vir prihodkov za akterje v kulturi; ugotavlja, da so bila finančna sredstva za mednarodno sodelovanje, turneje in koprodukcijo pogosto znižana in preusmerjena v sklade za težke razmere, povezane s pandemijo; je zaskrbljen zaradi škodljivih učinkov teh ukrepov na evropsko kulturno sodelovanje; poziva države članice, naj omejijo neupravičene omejitve prehajanja schengenskih meja, ter poziva Komisijo, naj pripravi smernice za države članice za varna čezmejna gostovanja, kulturne prireditve z nastopajočimi in kulturne dejavnosti; 13. poziva Komisijo, naj podpira mobilnost umetnikov, ki jim omogoča izmenjavo prakse in tehnik, ter naj se močno zavzame za to, da bodo vključeni na trg dela; odločno podpira s tem povezano vzajemno priznavanje umetniških kompetenc; 14. pozdravlja vzpostavitev evropskega instrumenta za začasno podporo za ublažitev tveganj za brezposelnost v izrednih razmerah (SURE), katerega namen je podpreti kratkoročne delovne ukrepe, ki so jih sprejele države članice, zlasti tiste, ki zadevajo mala in srednja podjetja ter samozaposlene; meni, da bi lahko ta instrument, če bi zajel kar največje število akterjev v kulturi, vključno s samostojnimi avtorji, izvajalci, umetniki in drugimi ustvarjalci, omogočil, da akterji kulturnega in ustvarjalnega sektorja ostanejo na svojem področju dejavnosti, hkrati pa jim nadomestil izgubo dohodka in preprečil izgubo strokovnega znanja; v zvezi s tem poziva države članice, naj zagotovijo ustrezna jamstva, da bo lahko instrument SURE hitro operativen in na voljo vsem pravnim subjektom, vključno z neformalnimi subjekti v kulturnem in ustvarjalnem sektorju in industriji; 15. meni, da sedanje pandemije in njenih posledic za naša gospodarstva ne bi smeli uporabiti kot argument za nadaljnje zniževanje nacionalne ali evropske javne porabe za kulturo; poudarja ključno vlogo programa Ustvarjalna Evropa, njegovega podprograma MEDIA ter njegovih kulturnih in medsektorskih sklopov pri zagotavljanju evropskega sodelovanja in solidne stopnje stabilnosti v tem sektorju, saj dostop do evropskega financiranja projektom omogoča, da oblikujejo dolgoročna partnerstva; poziva Komisijo, naj kulturni in ustvarjalni sektor in industrijo vključi v vse vidike večletnega finančnega okvira; v zvezi s tem opozarja na stališče Parlamenta, da je treba podvojiti proračunska sredstva, dodeljena programu Ustvarjalna Evropa v naslednjem večletnem finančnem okviru, in znova izreka odločno podporo kulturnemu in ustvarjalnemu sektorju in industriji ter njunim delavcem; meni, da je izjemno pomembno karseda hitro dokončati in sprejeti programe, da bi zagotovili gladek prehod z njihovih predhodnikov; poudarja, da mora Komisija v primeru zamude pri začetku novega obdobja financiranja zagotoviti prehod za premostitev vrzeli med sedanjim in novim programom Ustvarjalna Evropa; 16. poziva Komisijo, naj opredeli širok nabor mešanih virov financiranja, ki lahko koristijo kulturnemu in ustvarjalnemu sektorju in industriji, ter naj o tem jasno obvešča; zahteva, da vodilno vlogo pri tem prevzame prihodnja skupnost znanja in inovacij v okviru Evropskega inštituta za inovacije in tehnologijo, namenjena kulturnemu in ustvarjalnemu sektorju in industriji; poziva Komisijo, naj vključi financiranje programa Obzorje Evropa za akterje kulturnega in ustvarjalnega sektorja, dejavne na področju kulturnega eksperimentiranja, inovacij in umetniškega raziskovanja; znova poudarja, da je treba povečati sinergije na evropski ravni, hkrati pa spodbujati nove inovativne in digitalne rešitve, ki lahko sektorju pomagajo tako v tem času kot v prihodnje; 17. priznava pomen digitalizacije pri ustvarjanju, produkciji, razširjanju in dostopnosti kulturnih in ustvarjalnih del ter poziva Komisijo, naj poišče dodatne rešitve za financiranje digitalizacije evropskih kulturnih del ter naj malim in srednjim podjetjem in organizacijam olajša dostop do digitalnih znanj in spretnosti ter infrastrukture; 18. opozarja, da so dosedanji podporni ukrepi večinoma temeljili na zadolževanju in da to ni vzdržna rešitev za vse deležnike v kulturnih ekosistemih; poziva, naj se zagotovi zajetna podpora za kulturni in ustvarjalni sektor in industrijo, predvsem z nepovratnimi sredstvi, da bodo lahko lokalne skupnosti preživele; 19. pozdravlja nove podporne ukrepe v okviru jamstvenega instrumenta za kulturne in ustvarjalne sektorje, katerih namen je izboljšati dostop do cenovno dostopnega financiranja dolga za mala in srednja podjetja iz kulturnega in ustvarjalnega sektorja in industrije; poudarja, da bi moral biti ta instrument širše dostopen, tako da bi zajel vse države članice in regije ter mala in srednja podjetja vseh velikosti; poziva k okrepljenemu izvajanju instrumenta v okviru programa InvestEU, da bi kulturnemu in ustvarjalnemu sektorju in industriji zagotovili več prožnosti; 20. poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo malim in srednjim podjetjem iz kulturnega in ustvarjalnega sektorja v prihodnjih jamstvenih instrumentih v okviru programa InvestEU za obdobje 2021–2027 na voljo okrepljena podpora za dolžniško financiranje; 21. obžaluje, da ni bilo storjenega ničesar, da bi se nevladnim organizacijam in manjšim organizacijam omogočil dostop do finančnih sredstev; zato poziva države članice in Komisijo, naj pregledajo svoja sedanja merila in politike glede jamstev, zlasti za mala in srednja podjetja z višjim profilom tveganja, ki imajo otežen dostop do finančnih trgov ali ga sploh nimajo in ki ustvarjajo neopredmetena sredstva; 22. poziva Komisijo, naj sprejme ukrepe, s katerimi bo ublažila vse obsežnejše posledice krize v kulturnem in ustvarjalnem sektorju in industriji, saj zaradi odpovedi festivalov in kulturnih prireditev zlasti glasbi in uprizoritvenim umetnostim ter svobodnim umetnikom grozi finančna katastrofa; meni, da bi bilo treba vzpostaviti evropske digitalne platforme za uprizoritvene umetnosti, prek katerih bi delili karseda veliko evropskih kulturnih vsebin in stvaritev; poziva, naj te platforme zasnovane tako, da bo umetnikom, ustvarjalcem in podjetjem zagotovljeno pošteno plačilo; želi biti bolj tesno vključen v iskanje rešitev skupaj z ustreznimi akterji za podporo dejavnostim, zlasti umetnikov in ustvarjalcev, ki jih je prizadela odpoved večjih festivalov in kulturnih prireditev; 23. poziva Komisijo, naj ugotovi, ali so nacionalne metode porazdelitve sredstev za financiranje kulture dostopne vsem ustvarjalcem in ali je postopek dodeljevanja neodvisen, svoboden in pravičen; poziva Komisijo, naj oblikuje boljše kvantitativne in kvalitativne kazalnike, ki bodo zagotovili zanesljiv in stalen vir podatkov o kulturnem in ustvarjalnem sektorju in industriji; 24. želi spomniti države članice, da lahko za pomoč kulturnemu in ustvarjalnem sektorju in industriji pri okrevanju po krizi uporabijo tudi druge ukrepe, kot so nižje stopnje DDV za vse kulturne dobrine in storitve, višje vrednotenje neopredmetenih sredstev in davčni dobropisi za kulturno produkcijo; 25. poudarja, da turizem ustvari 10,3 % BDP v Evropski uniji, od tega je več kot 40 % povezanih s kulturno ponudbo; meni, da je postopno okrevanje turizma priložnost za aktivno promocijo evropske kulture in dediščine, obenem pa bi lahko postavili temelje za trajnostni evropski turizem; v zvezi s tem poziva k uvedbi programa za vsakoletno vrednotenje evropske kulture in dediščine, ki bo odražal evropsko kulturno raznolikost; poziva, naj se pri financiranju projektov iz strukturnih skladov v čim večji meri upošteva ohranjanje kulture in umetniško ustvarjanje; poudarja veliko dodano vrednost zgodovinskega in kulturnega turizma; poziva Komisijo in države članice, naj oblikujejo celostno politiko za podporo oživitvi tega sektorja; 26. meni, da bi morali to priložnost izkoristiti za promocijo evropskih kulturnih vsebin po vsem svetu s spodbujanjem evropske produkcije in razvojem evropskih radiodifuzijskih omrežij. poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami poskrbi za karseda nemoten prenos ustrezne zakonodaje, kot so direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah(6), direktiva EU o avtorskih pravicah na enotnem digitalnem trgu(7) in direktiva o satelitskem radiodifuznem oddajanju in kabelski retransmisiji(8); poudarja potencial filmske in video industrije ter poziva k vseevropskemu partnerstvu za podporo evropskim ustvarjalcem na tem področju; poudarja, da je treba pri izvajanju naštetih direktiv in prihodnjih zakonodajnih predlogov ohraniti in spodbujati skupne mehanizme za zagotavljanje ustrezne zaščite posameznih ustvarjalcev; 27. priznava, da je medijski ekosistem oslabljen ter da so lokalni in regionalni mediji, pa tudi tisti, ki delujejo na manjših trgih, v izjemno slabem stanju; poudarja, da so svobodni, neodvisni in ustrezno financirani mediji tudi učinkovito sredstvo za zatiranje dezinformacij, ter zato meni, da bi morala Komisija v zvezi s tem predstaviti srednje- in dolgoročne strategije, vključno s posebnimi pobudami za podporo lokalnim in regionalnim medijem in tistim, ki delujejo na majhnih trgih; meni, da bi bilo treba razmisliti o ustanovitvi medijskega sklada, ki bi temeljil na neodvisnem tržnem načelu; podpira predloge za novi akt o digitalnih storitvah, ki jih namerava Komisija predstaviti kmalu, zlasti nova in revidirana pravila o spletnih platformah in spletnem oglaševanju; meni, da je treba pozornost nameniti koncentraciji lastništva medijev, ki pogosto zmanjšuje pluralnost in raznolikost novic ter lahko negativno vpliva na informacijski trg; podpira načrtovani akcijski načrt za medijski in avdiovizualni sektor ter cilje, ki naj bi jih dosegel, tj. povečanje konkurenčnosti in pomoč pri digitalni preobrazbi sektorja; 28. poziva Komisijo in države članice, naj podprejo in spodbujajo svobodo umetniškega izražanja, ki je bistvena za ohranjanje demokracije in zdravo okrevanje družbe po tej zgodovinski krizi; poudarja pomen evropskega financiranja za spodbujanje in ohranjanje kulturnih in medijskih svoboščin in raznolikosti; meni, da sta kulturni in ustvarjalni sektor in industrija med najbolj dinamičnimi gospodarskimi sektorji, da bi morala spodbujati enakost spolov, poleg tega pa bi lahko delovala kot močan katalizator za trajnostni razvoj in pravičen prehod; 29. poudarja potencial kulturne raznolikosti za svetovni doseg evropskega kulturnega in ustvarjalnega sektorja in industrije ter poziva k uravnoteženemu pristopu, ki bo vključeval širok spekter različno velikih akterjev iz različnih regij; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj ustrezno oceni obstoječe programe in ukrepe EU, kot je znak evropske dediščine, ter naj vključi finančno oceno, da bi omogočila boljše obveščanje o dediščini in kulturnih poteh in da bodo lahko državljani bolje razumeli ukrepe EU; Komisijo poziva tudi, naj predlaga ambiciozno in vključujočo komunikacijsko in promocijsko politiko na področju kulture v Evropi, ki bo evropskim kulturnim vsebinam, prireditvam in prizoriščem dejansko omogočila evropski in svetovni doseg; 30. meni, da bi morali ukrepi, ki so jih sprejele države članice in Komisija za pomoč akterjem v kulturnem in ustvarjalnem sektorju v Evropi, podpirati akterje in pobude, ki zrcalijo kulturno in jezikovno raznolikost Evrope, vključno z manjšinskimi jeziki in jeziki z majhnim številom govorcev; 31. poziva Komisijo, naj vodi poglobljen dialog z organizatorji evropskih prestolnic kulture, zlasti v mestih, imenovanih za leto 2020 in 2021, ter naj v sodelovanju z njimi opredeli praktične rešitve in jim pomaga karseda omejiti motnje zaradi pandemije; poudarja, kako pomembno je, da se jim da na voljo več podpornih mehanizmov in finančnih rešitev; znova poudarja, da se je zaradi sedanjih okoliščin spremenil koledar evropskih prestolnic kulture, in poziva nosilce odločanja, naj ocenijo možnost podaljšanja obdobja za mesta, ki v teh razmerah prevzemajo organizacijo; 32. poziva k okrepitvi prizadevanj, da bi izkoristili zagon evropskega leta kulturne dediščine ter ga preoblikovali v trajno politiko; odločno poziva Komisijo, naj sprejme celovitejši pristop h kulturni dediščini in naj materialno, nematerialno, naravno in digitalno dediščino šteje za medsebojno povezane in neločljive; poudarja, da je treba vzpostaviti stalno platformo za sodelovanje in usklajevanje na ravni EU glede politik na področju kulturne dediščine, v središču katere naj bo organizirana civilna družba; poziva tudi k pripravi celostnega okvira za digitalno kulturno dediščino s posebnim poudarkom na digitalizaciji obstoječe dediščine in zagotavljanju široke dostopnosti digitaliziranega kulturnega gradiva; v zvezi s tem opozarja na pomen interoperabilnosti in standardov; poziva k temeljiti reviziji priporočila Komisije z dne 27. oktobra 2011 o digitalizaciji in spletni dostopnosti kulturnega gradiva ter njegovi digitalni hrambi(9); 33. poudarja, da številna območja kulturne dediščine v času omejitve gibanja niso bila nadzorovana in ustrezno vzdrževana, zaradi česar so bila poškodovana, in da so bila že pred tem ogrožena zaradi degradacije okolja, naravnih nesreč in podnebnih sprememb, pa tudi nezakonitih izkopavanj oziroma nezakonite trgovine z najdbami s teh območij; poudarja, da je treba ohraniti delovna mesta na področju kulturne dediščine, podpreti restavratorje in strokovnjake za kulturno dediščino ter jim zagotoviti orodja, potrebna za varstvo evropske dediščine; 34. meni, da je treba kulturno razsežnost vključiti v dialog z državljani, zlasti na prihodnji konferenci o prihodnosti Evrope; 35. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.
| ||||||||||||||||||||||||||
| Pandemija COVID-19: usklajevanje zdravstvenih ocen in stopnje tveganja na ravni EU ter posledice za schengensko območje in enotni trg |
| |||||||||||||||||||||||||||
Evropski parlament, – ob upoštevanju člena 3 Pogodbe o Evropski uniji, – ob upoštevanju člena 168 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) ter njenih členov 4, 6, 9, 21, 67, 114, 153, 169 in 191, – ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter zlasti členov 35 in 45, – ob upoštevanju Uredbe (EU) 2016/399 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o Zakoniku Unije o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja(1) (Zakonik o schengenskih mejah), – ob upoštevanju Direktive 2004/38/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic(2) (direktiva o prostem gibanju) ter načela nediskriminacije, določenega v njej, – ob upoštevanju smernic Komisije glede ukrepov za upravljanje meja za zaščito zdravja in zagotovitev razpoložljivosti blaga in bistvenih storitev(3) in smernic za uresničevanje prostega gibanja delavcev med izbruhom COVID-19(4); – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. aprila 2020 o usklajenem ukrepanju EU za spoprijemanje s pandemijo COVID-19 in njenimi posledicami(5), – ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. maja 2020 z naslovom „Na poti k postopnemu in usklajenemu pristopu k ponovni vzpostavitvi prostega gibanja in odpravi kontrol na notranjih mejah – COVID-19“(6), – ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. junija 2020 o tretji oceni uporabe začasne omejitve nenujnih potovanj v EU (COM(2020)0399), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. junija 2020 o stanju na schengenskem območju po izbruhu pandemije COVID-19(7), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. julija 2020 o strategiji EU na področju javnega zdravja po pandemiji COVID-19(8), – ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 15. julija 2020 o kratkoročni zdravstveni pripravljenosti EU na izbruhe COVID-19 (COM(2020)0318), – ob upoštevanju predloga Komisije z dne 4. septembra 2020 za priporočilo Sveta o usklajenem pristopu k omejevanju prostega gibanja v odziv na pandemijo COVID-19 (COM(2020)0499), – ob upoštevanju najnovejšega poročila Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) o tveganjih za prenosljive bolezni ter njegovih smernic za javno zdravje in protokolov poročanja v zvezi s COVID-19, – ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91(9), – ob upoštevanju člena 132(2) in (4) Poslovnika, A. ker je obvladovanje tveganja v zvezi s pandemijo COVID-19 prešlo iz akutne v dolgotrajno fazo; ker se zdi verjetno, da bo virus ostal aktiven, dokler ne bo razvito učinkovito in varno cepivo, ki bo na voljo v dovolj velikih količinah, da bo mogoče ustrezno zaščititi zelo velik del svetovnega prebivalstva; ker to pomeni, da bomo vsaj še nekaj mesecev živeli v težkih razmerah; B. ker se razširjenost, intenzivnost širjenja in trajanje širjenja COVID-19 med državami članicami in med regijami znotraj iste države članice zelo razlikujejo; C. ker je več cepiv v naprednih fazah testiranja, vendar še za nobeno cepivo ni bil dokončan postopek izdaje dovoljenja za promet v EU; D. ker se bo z redno sezono gripe najverjetneje povečalo število ljudi z blagimi simptomi, ki bi jih bilo treba testirali; E. ker nekatere države članice še vedno nimajo zadostne zmogljivosti za testiranje; ker morajo ljudje včasih čakati več dni, da dobijo rezultate testa na COVID-19; ker to močno vpliva na njihovo sposobnost za delo in možnost, da potujejo; F. ker nekatere države članice EU nočejo priznati testov na COVID-19, opravljenih v drugi državi članici, to nezaupanje pa močno otežuje življenje ljudi; G. ker je zaradi različnih pristopov k zbiranju podatkov o COVID-19 v EU te podatke zelo težko primerjati; H. ker še vedno ni usklajene metodologije za zbiranje podatkov in ocenjevanje števila okuženih niti usklajene metodologije v zvezi s „semaforji“ za tveganje okužbe s COVID-19; ker se zaradi te neusklajenosti podatki o okuženih ljudeh v državah članicah pogosto razlagajo zelo različno, kar lahko privede do neupravičene diskriminacije državljanov iz drugih držav članic; I. ker je odziv EU na pandemijo COVID-19 doslej zaznamovala neusklajenost med državami članicami samimi ter med državami članicami in institucijami EU v zvezi z javnozdravstvenimi ukrepi, vključno z omejitvami gibanja ljudi znotraj in prek meja ter začasnim mirovanjem drugih pravic in zakonov; J. ker so države članice ob nedavnem porastu števila novih primerov COVID-19 v EU znova sprejele različne in neusklajene ukrepe glede prostega pretoka oseb, ki prihajajo iz drugih držav EU, v nekaterih primerih pa so celo zaprle svoje meje; ker je vsaka država članica uvedla svoje nacionalne ukrepe brez usklajevanja na ravni EU, vključno z obvezno ali priporočeno karanteno (z različnim trajanjem karantene), negativnim testom z metodo verižne reakcije s polimerazo (PCR) ob prihodu z različnimi obdobji veljavnosti testov, uporabo različnih nacionalnih obrazcev za lokalizacijo potnikov, različno uporabo meril za opredelitev območij tveganja in različnimi zahtevami glede uporabe mask; K. ker so za številne Evropejce veljala različna pravila, ki niso bila odvisna le od njihovega državljanstva ali kraja prebivanja, temveč tudi od tega, kam so potovali; ker je zaradi te neusklajenosti v poletnem obdobju prišlo do neorganiziranosti pri kontroli in ukrepih na mejah ter znotraj letališč in železniških postaj; L. ker je imela kriza zaradi pandemije COVID-19 znatne učinke na zdravje, v mnogih primerih pa tudi zelo pomembne negativne posledice za temeljne pravice ter gospodarsko, znanstveno, socialno, turistično in kulturno izmenjavo; M. ker je zagotavljanje zdravstvenega varstva predvsem v nacionalni pristojnosti, za javno zdravje pa so pristojne tako države članice kot Unija; N. ker ima Evropska unija še vedno nekaj manevrskega prostora, da bi lahko po merilih iz Pogodb več prispevala k politiki javnega zdravja; ker se določbe o javnem zdravju v Pogodbah še vedno ne uporabljajo dovolj v smislu zavez, za izpolnitev katerih bi se lahko uporabljale; ker velja v zvezi s tem ponoviti, da je Parlament v svoji resoluciji z dne 10. julija 2020 pozval k ustanovitvi Evropske zdravstvene unije; O. ker lahko čezmejne grožnje obravnavamo le skupaj, pri tem pa potrebujemo sodelovanje in solidarnost znotraj Unije ter skupen evropski pristop; P. ker Parlament že od začetka hitrejšega širjenja COVID-19 v EU redno poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo usklajene ukrepe o prostem pretoku oseb, blaga in storitev na notranjem trgu; ker so prosti pretok oseb, blaga in storitev tri od štirih bistvenih svoboščin, na katerih temelji pravilno delujoč notranji trg; Q. ker ukrepi, ki jih sprejmejo države članice, vključno s ponovno uvedbo kontrole na notranjih mejah, vplivajo na pravice in svoboščine ljudi, ki so določene v pravu Unije; ker bi morali ukrepi, ki jih sprejmejo države članice ali Unija, vedno spoštovati temeljne pravice; ker bi morali biti ti ukrepi potrebni, sorazmerni, začasni in omejeni; R. ker solidarnost med državami članicami ni izbirna možnost, temveč obveznost iz Pogodb in del naših evropskih vrednot; S. ker neusklajene omejitve svobodnega gibanja oseb v EU povzročajo veliko razdrobljenost notranjega trga; T. ker je Komisija že sprejela različne pobude za izboljšanje usklajevanja, kot so smernice, sporočila in upravni dopisi, pa tudi predlog za priporočilo Sveta o usklajenem pristopu k omejevanju prostega gibanja v odziv na pandemijo COVID-19; U. ker bi moral Svet podpreti to priporočilo in določiti ukrepe, potrebne za zagotovitev, da države članice usklajujejo svoje odločitve in ukrepe v prizadevanju za zaustavitev ali omejitev širjenja virusa; V. ker je ponovna vzpostavitev povsem delujočega schengenskega območja izjemno pomembna za ohranitev svobode gibanja in delovanja notranjega trga kot dveh glavnih dosežkov evropskega povezovanja in je glavni pogoj za gospodarsko okrevanje EU po pandemiji COVID-19; W. ker so bili zaradi različnih omejitev potovanj številnim državljanom odpovedani leti, za katere še vedno niso prejeli povračila; X. ker mora biti Parlament kot sozakonodajalec in edina institucija, ki jo neposredno izvolijo državljani EU, vključen kot sestavni in bistveni del v vse razprave o usklajevanju EU za reševanje te zdravstvene krize; Y. ker se zdi, da se države članice od začetka krize niso ničesar naučile; ker še vedno ni vzpostavljena skupna evropska zdravstvena politika, temveč se izvajajo različne nacionalne politike; Z. ker mora imeti EU načrte, kako se bo v prihodnosti spoprijela z morebitnim nadaljevanjem pandemije COVID-19 in/ali z drugo podobno krizo; 1. je zaskrbljen zaradi učinkov pandemije COVID-19 in njenih dolgoročnih posledic za dobrobit ljudi po svetu, zlasti za najranljivejše skupine in osebe v ranljivem položaju, kot so starejši in osebe, ki že imajo zdravstvene težave; 2. je zaskrbljen, ker je v nekaterih državah članicah od junija vse več primerov COVID-19, in odločno poudarja, da je za učinkovit boj proti tej pandemiji potrebno skupno in usklajeno zdravstveno upravljanje; 3. poudarja, kako pomembno je, da državljani verjamejo v doslednost ukrepov, ki jih sprejemajo različne države članice, saj jih tako bolj upoštevajo; 4. opozarja, da je svoboda gibanja temeljna pravica državljanov Unije, zapisana v Pogodbah EU in Listini EU o temeljnih pravicah; 5. poudarja, da je mogoče to pravico omejiti samo zaradi posebnih in omejenih razlogov javnega interesa, denimo zaradi varovanja javnega reda in javne varnosti; vztraja, da je treba te omejitve uporabljati v skladu z zakonikom o schengenskih mejah in splošnimi načeli prava EU, zlasti načeli sorazmernosti in nediskriminacije; 6. poudarja, da je nadzor na notranjih mejah skrajni ukrep, in opozarja, da bi morale države članice preveriti, ali so drugi ukrepi enako ustrezni ali celo ustreznejši za uresničitev istega cilja; poziva države članice, naj upoštevajo, da je lahko uvedba minimalnih zdravstvenih pregledov in/ali sorazmernih policijskih kontrol boljši ukrep kot uvedba nadzora na notranjih mejah, in naj sprejmejo le ukrepe, ki so nujno potrebni, usklajeni in sorazmerni; 7. meni, da je nadvse pomembno, da notranje meje EU ostanejo odprte za pretok blaga in storitev v EU in Evropskem gospodarskem prostoru, saj bi zaprtje notranjih meja imelo škodljive posledice za notranji trg; poudarja, da je za obnovo prostega pretoka oseb, blaga in storitev na notranjem trgu bistvena zavezanost držav članic k sprejetju skupnih ukrepov, na podlagi katerih se bo ponovno vzpostavilo zaupanje med njimi; 8. ponovno odločno poziva Komisijo in države članice, naj čim prej vzpostavijo namensko, strukturirano in učinkovito sodelovanje v tem okviru ter opredelijo in predvidijo potrebe za skupne ukrepe; 9. poudarja, da Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) še naprej opozarja na razlike v tem, kako države članice zbirajo in sporočajo podatke; obžaluje, da zaradi te neusklajenosti ni mogoče vedno dobiti jasne in popolne slike o širjenju virusa v Evropi; 10. poudarja, da center ECDC opravlja neprecenljivo delo in bi mu bilo treba takoj zagotoviti več virov, vključno s stalnim osebjem, da bi lahko nadaljeval svoje delo v zvezi s covidom-19, hkrati pa nadaljeval in spet začel svoje delo v zvezi z drugimi boleznimi; poziva Komisijo, naj predlaga spremenjen mandat za ECDC, s katerim bi bistveno povečala njegov dolgoročni proračun, osebje in pristojnosti, da bi lahko ves čas zagotavljal javnozdravstveno zaščito svetovnega formata, tudi med epidemijami; 11. ugotavlja, da države članice upoštevajo priporočila svojega znanstvenega sveta in se pri tem le malo usklajujejo z drugimi državami članicami ali Komisijo; 12. meni, da bi moral biti center ECDC sposoben ustrezno in učinkovito oceniti tveganje za širjenje virusa in dnevno ali vsaj tedensko objavljati posodobljen zemljevid tveganja s skupnimi barvnimi oznakami na podlagi informacij, ki jih zberejo in zagotovijo države članice; 13. podpira barvne oznake, ki jih je Komisija predlagala v zadnjem predlogu priporočila Sveta; meni, da se bo s predlagano razvrstitvijo po kategorijah (zelena, oranžna, rdeča in siva) olajšalo gibanje v EU ter omogočilo bolj pregledno obveščanje državljanov; 14. zato poziva Svet, naj hitro sprejme in uveljavi predlog priporočila Sveta o usklajenem pristopu k omejevanju prostega gibanja v odziv na pandemijo COVID-19, ki ga je podala Komisija; vztraja, da je skupni okvir ključnega pomena za preprečevanje motenj na notranjem trgu, zlasti z določitvijo jasnih pravil za potnike, ki opravljajo nepogrešljivo delo, kot so delavci v prometu, ponudniki čezmejnih storitev, kot so zdravstvene storitve in oskrba starejših, ter sezonski delavci; 15. poudarja, da naj bi sprejeta skupna metodologija in merila ter zemljevidi, ki jih je pripravil ECDC, olajšali usklajen pristop v postopkih odločanja držav članic in zagotavljali, da bodo vse odločitve, ki jih države članice sprejmejo, dosledne in dobro usklajene; 16. priznava, da sta stopnja kumulativne razširjenosti bolezni in stopnja pozitivnih testov pomembni za oceno širjenja virusa, vendar meni, da je treba upoštevati tudi druga merila, kot sta stopnja hospitalizacije in zasedenost oddelkov za intenzivno nego; 17. poziva Komisijo, naj spodbuja skupno metodologijo za zbiranje zdravstvenih podatkov, štetje smrtnih primerov in poročanje o njih; 18. poziva države članice, naj sprejmejo enako opredelitev za pozitiven primer COVID-19, smrt zaradi COVID-19 in ozdravitev po okužbi; 19. poudarja, da bodo skupne opredelitve, zdravstvena merila in metodologije državam članicam in Komisiji omogočili, da pripravijo skupno analizo epidemiološkega tveganja na ravni EU; 20. pozdravlja regionalni pristop, ki ga je predlagala Komisija; meni, da bi moralo kartiranje tveganja, ki ga izvaja center ECDC, potekati na regionalni ravni in ne le na nacionalni ravni; zato poziva države članice, naj centru ECDC posredujejo podatke, ki jih zbirajo regionalni javni organi; 21. opozarja, da je center ECDC državam članicam priporočil, naj upoštevajo minimalne izhodiščne ukrepe za preprečevanje širjenja virusa, kot so higienski ukrepi, omejevanje fizičnih stikov in omejitve zbiranja, uporaba zaščitnih mask v določenih okoljih, ureditev dela na daljavo, obsežno testiranje, izolacija potrjenih bolnikov, karantena za tiste, ki so bili v neposrednem stiku z obolelim, in zaščita ranljivih skupin prebivalstva; 22. poziva države članice, naj upoštevajo zgoraj navedena priporočila centra ECDC in določijo skupni okvir zdravstvenih ukrepov, ki bi jih morali sprejeti javni organi na prizadetih območjih, da bi zaustavili širjenje bolezni; 23. priznava, da bi morali javni organi proučiti možnost dodatnih ukrepov, če se bolezen začne hitreje širiti, kot so omejitev gibanja prebivalstva, zmanjšanje števila stikov na osebo in prepoved množičnih prireditev, zlasti na območjih z velikim tveganjem, ter obveščati o teh ukrepih; 24. meni, da bi tak okvir povečal vzajemno zaupanje med državami članicami in prizadetimi območji in preprečil omejitvene protiukrepe; 25. poudarja, da je zaprtje mej negativno vplivalo na gospodarstvo in vsakdanje življenje prebivalcev v čezmejnih regijah in da je več držav članic uvedlo posebne izjeme in prilagodilo predpise za te regije; zato poziva države članice, naj posebno pozornost namenijo posebnostim čezmejnih regij, kjer je vsakdanji čezmejni prevoz na delo nekaj običajnega, in vztraja, da je treba na teh območjih sodelovati na lokalni in regionalni ravni, skupaj uvesti zdravstvene mehanizme za usklajevanje in izmenjavo informacij v realnem času ter uvesti tako imenovane zelene steze za nepogrešljive delavce; 26. poziva k sprejetju in izvajanju skupne strategije testiranja, na podlagi katere se bodo rezultati testiranj priznali v vseh državah članicah in zagotovile ustrezne zmogljivosti testiranja, da bodo lahko vsi, ki se morajo testirati, to storili brez nesorazmerno dolgih čakalnih dob; meni, da bi bilo bolje, da se testiranje za namene potovanj, kadar je potrebno, opravi v državi izvora; poleg tega meni, da bi morale države članice in Komisija pripraviti seznam organov, ki lahko za te namene izdajo potrdilo o testiranju, da ne bo prihajalo do zlorab; 27. poziva Komisijo in center ECDC, naj preučita možnost uporabe zanesljivih, a poceni 15-minutnih testov; 28. opozarja, da je večina držav članic razvila aplikacije za sledenje okuženim s koronavirusom, ki uporabljajo isto decentralizirano arhitekturo; pričakuje, da bomo do oktobra dosegli, da bodo te aplikacije na ravni EU interoperabilne, da bo mogoče sledenje okuženim s tem virusom po vsej EU; poziva Komisijo in države članice, naj še naprej spodbujajo uporabo teh aplikacij med državljani, pri čemer je treba v celoti upoštevati splošno uredbo o varstvu podatkov; 29. poziva države članice in Komisijo, naj se ob upoštevanju mnenja centra ECDC dogovorijo o skupnem obdobju karantene, kar zadeva nujna in nenujna potovanja znotraj EU ter nujna in nenujna potovanja iz tretjih držav v EU; 30. poziva države članice, naj sprejmejo skupni protokol za spremljanje asimptomatskih bolnikov in ukrepe v zvezi z izolacijo bolnikov, pri katerih je bil test na COVID-19 pozitiven, in izolacijo ljudi, ki so bili v stiku s temi bolniki; 31. pozdravlja uporabo obrazcev za lokalizacijo potnika med državljani; meni, da bi bilo treba za poenostavitev obdelave prednostno uporabiti usklajeno digitalno različico obrazca za lokalizacijo potnika, zagotoviti pa bi ga morali tudi v analogni obliki, da bodo imeli do njega dostop vsi Evropejci; poziva Komisijo, naj oblikuje usklajen obrazec za lokalizacijo potnika, da se ustvari zaupanje v sistem spremljanja na ravni EU; 32. vztraja, da morajo biti vsi ukrepi, ki omejujejo zasebnost in varstvo podatkov, zakoniti, učinkoviti pri obravnavanju tveganja za življenje in javno zdravje, strogo sorazmerni ter uporabljeni le za namene javnega zdravja in ob upoštevanju natančno določenih rokov; poudarja, da nujne pobude ne smejo povzročiti množičnega nadzora po koncu pandemije, in poziva k sprejetju ustreznih jamstev; 33. vztraja, da morata biti obrazec za lokalizacijo potnika in njegova uporaba povsem skladna s predpisi o varstvu podatkov, zlasti kar zadeva njihovo celovitost in zaupnost; poudarja, da se smejo v skladu z načelom omejitve namena zabeleženi podatki uporabljati izključno za sledenje stikom v zvezi s COVID-19 in za noben drug namen; poziva države članice, naj v skladu s tem posodobijo ustrezno zakonodajo; 34. ponavlja poziv Komisiji iz resolucije o strategiji EU na področju javnega zdravja po pandemiji COVID-19, naj predlaga ustanovitev evropskega mehanizma za odzivanje na zdravstvene razmere, da bi se lahko spopadli z vsemi oblikami zdravstvenih kriz, izboljšali operativno usklajevanje na ravni EU, spremljali oblikovanje in uporabo strateške rezerve zdravil in medicinske opreme ter zagotavljali njeno ustrezno delovanje; poudarja, da bi moral ta mehanizem formalizirati delovne metode, uvedene med pandemijo COVID-19, in se opreti na ukrepe iz direktive o čezmejnem zdravstvenem varstvu, sklepa o čezmejnih nevarnostih za zdravje(10) in mehanizma Unije na področju civilne zaščite; 35. poziva k ustanovitvi projektne skupine za COVID-19 pod vodstvom Komisije v okviru evropskega mehanizma za odzivanje na zdravstvene razmere; meni, da bi morala biti v tej projektni skupini zastopana vsaka država članica in da bi morali nacionalni izvršni organi določiti kontaktno točko; predlaga, naj bo glavni cilj te projektne skupine redno razširjanje priporočil, podanih na evropski in nacionalni ravni; meni, da bi Parlament moral imeti stalno nalogo, da ocenjuje njeno delo; 36. opozarja, da so jasne, pravočasne in celovite informacije za javnost ključne za zmanjševanje vpliva vseh sprejetih omejitev prostega gibanja ter zagotavljanje predvidljivosti, pravne varnosti in upoštevanja med državljani; 37. poudarja, kako pomembne so jasne, dostopne in razumljive informacije o evropskem, nacionalnem, regionalnem in lokalnem številu okužb, zdravstvenih sistemih, veljavnih ukrepih in omejitvah potovanj; poudarja, da morajo biti te ključne informacije na voljo v vseh uradnih jezikih in jezikih, ki jih uporabljajo veliki deleži prebivalstva, da bi vključili tudi ljudi z migrantskim ozadjem; 38. poudarja, da morajo biti vse informacije lahko razumljive za celotno prebivalstvo, vključno z manj pismenimi osebami, in sicer tako, da se v informacije za javnost vključijo jasne, usklajene barve in razumljivi simboli ter da se vključijo osebe, ki nimajo dostopa do interneta ali je ta omejen, in sicer tako, da se te informacije na ustreznih mestih zagotovijo tudi v analogni obliki; 39. poziva letalske družbe, naj potnikom, ki so jim bili zaradi pandemije odpovedani leti, čim prej povrnejo stroške in izpolnijo svoje obveznosti iz Uredbe (ES) št. 261/2004; poziva Komisijo, naj razišče kršitve pravic potnikov med to pandemijo; 40. opozarja, da so med pandemijo COVID-19 več ključnih sektorjev, kot so živilski, farmacevtski in zdravstveni sektor, ter njihove dobavne verige prizadele velike motnje; 41. poudarja, da je treba zagotoviti učinkovit, odporen in v prihodnost usmerjen notranji trg, ki bo omogočal dostavo bistvenih izdelkov in izvajanje storitev po vsej EU ter njihovo razpoložljivost za vse državljane; 42. poziva Komisijo, naj skupaj z državami članicami izvede celovito in medsektorsko analizo gospodarstev v EU, da bi dognala resnost posledic pandemije COVID-19 in ocenila obseg motenj v čezmejnih vrednostnih verigah; meni, da bo to bistvena baza dokazov, na podlagi katere bo Komisija lahko izdala posodobljena priporočila in določila ključne politike, ki bodo okrepile kolektivno dolgoročno okrevanje na enotnem trgu, pri čemer ne bo nihče prezrt; 43. ponovno poudarja, da je za vsakodnevno življenje ljudi ključno zagotoviti neprekinjeno dostavo osnovnega blaga (kot je hrana, medicinski pripomočki ali zaščitna oprema) po vsej EU; poziva Komisijo, naj pripravi predlog za nadgradnjo direktive o kritični infrastrukturi, da bi zagotovili stalni prost pretok osnovnega blaga in storitev znotraj notranjega trga v časih krize, kakršna je pandemija; 44. meni, da bi bilo treba v zvezi s tem razviti celovito strategijo, da bi zagotovili stalni prosti pretok blaga in se izognili enostranskim omejevalnim ukrepom ob upoštevanju javne varnosti in javnozdravstvenih ukrepov ter spodbudili oživitev gospodarstva, da bi se povečala odpornost notranjega trga in bi se pripravili na novo krizo; 45. močno podpira poziv Komisije državam članicam, naj ne sprejemajo nacionalnih ukrepov, ki prepovedujejo izvoz osebne zaščitne opreme ali drugih pomembnih medicinskih instrumentov ali zdravil znotraj EU; 46. poudarja, da je pomembno, da so države članice sposobne združiti vire, vključno s proizvodnimi zmogljivostmi, in zagotoviti, da se lahko povečano povpraševanje po osebni zaščitni opremi, ventilatorjih in drugi medicinski opremi, laboratorijski opremi in sanitetnih izdelkih izpolni znotraj EU, ter pomagati pri krepitvi strateške zaloge rezerv v okviru programa rescEU; 47. poziva države članice, naj uporabijo veljavni zakonodajni okvir o javnih naročilih, da bi čim bolj povečale potencial obstoječih določb o prožnosti za bolj enostavna, hitrejša in prožnejša javna naročila, in poudarja pomen skupnega naročanja zdravil, medicinske opreme in osebne zaščitne opreme, da se zagotovi njihova razpoložljivost v vseh regijah, vključno s podeželskimi območji ter obrobnimi in najbolj oddaljenimi regijami; 48. opozarja, da so se s krizo zaradi COVID-19 pokazale pomanjkljivosti pri varstvu potrošnikov, saj so se razširile prevare in nevarni proizvodi, zlasti na spletu; poudarja, da je treba obravnavati te pomanjkljivosti in s prihajajočim aktom o digitalnih storitvah zagotoviti, da bo enotni digitalni trg pravičen in varen za vse, tako da bodo morale spletne platforme ustrezno ukrepati proti tem proizvodom; 49. poudarja, da morajo biti potrošniki dobro obveščeni o svojih pravicah in možnostih, ki jih imajo ob nakupu blaga ali storitev, zlasti v kriznih časih; poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo ukrepe za zagotavljanje zanesljivih in ustreznih informacij tako, da bodo dostopne potrošnikom po vsej Uniji; 50. poziva države članice in Komisijo, naj čim prej v celoti izvedejo ukrepe instrumenta „Next Generation EU“ in poskrbijo, da bodo potrebni nacionalni postopki čim bolj preprosti in nebirokratski, da bo gospodarsko okrevanje EU učinkovito pri spopadanju z najhujšo krizo, s katero se je EU soočala v zadnjem času; poudarja, da se kriza zaradi COVID-19 ne sme uporabljati kot izgovor za odlaganje, oslabitev ali opustitev izvajanja različnih standardov za proizvode in industrijskih standardov, vključno s tistimi, ki so namenjeni spodbujanju trajnosti, ampak bi jo bilo treba prav nasprotno obravnavati kot priložnost za izboljšanje enotnega trga tako, da bo spodbujal trajnostno proizvodnjo in potrošnjo; 51. meni, da je hitra ponovna vzpostavitev polno delujočega schengenskega območja izredno pomembna, in odločno poziva države članice, naj skupaj s Parlamentom, Svetom in Komisijo čim prej obravnavajo načrt za obnovitev schengenskega območja, med drugim načine in možnosti za njegovo nemoteno delovanje brez nadzora na notranjih mejah in načrte izrednih ukrepov, da začasni mejni nadzor srednjeročno ne bo postal napol stalen; 52. poziva države članice, naj okrepijo prizadevanja, da bi dokončno povezali vse države članice EU v schengenskem območju in da bi usklajeni in harmonizirani ukrepi veljali enako po vsej Uniji in enako koristili vsem državljanom, ki živijo v njej; 53. spominja, da je bila uvedena tudi začasna omejitev vseh nebistvenih potovanj iz tretjih držav na schengensko območje; poudarja, da morajo biti vsi sklepi o zavrnitvi vstopa na zunanjih mejah v skladu z določbami zakonika o schengenskih mejah, zlasti kar zadeva spoštovanje temeljnih pravic, kot določa člen 4 tega zakonika; 54. poziva Komisijo in nacionalne organe, naj proaktivno spremljajo trg med krizo in po njej, da bi zaščitili potrošnike pred škodo zaradi razmer, povezanih s COVID-19, in jim pomagali pri uveljavljanju njihovih pravic, ki izhajajo iz prava EU; 55. poudarja, da bi morali biti vsi omejevalni ukrepi, ki jih nacionalni organi uvedejo zaradi pandemije COVID-19, sami po sebi časovno omejeni, saj so upravičeni le, če se uporabljajo za premagovanje pandemije; pričakuje, da bo Komisija pozorno zagotavljala zaščito pred tem, da bi začasni ukrepi postali neupravičene trajne ovire za prosti pretok blaga, storitev in oseb na notranjem trgu; 56. poziva Komisijo, naj razvije strategijo za odporno Evropo, ki bo sestavljena iz načrta ocene tveganja in možnosti za obravnavanje dobrega upravljanja in naložb v sisteme zdravstvenega varstva ter odzivanje na pandemije na ravni EU, vključno z odpornimi dobavnimi verigami v EU, kar bo zagotovilo proizvodnjo ključnih proizvodov, kot so farmacevtske sestavine, zdravila in medicinska oprema; 57. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.
| ||||||||||||||||||||||||||||
| Pomen mestne in zelene infrastrukture – evropsko leto bolj zelenih mest 2022 |
| |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Evropski parlament, – ob upoštevanju Direktive 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra 2009 o ohranjanju prosto živečih ptic(1), – ob upoštevanju Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst(2), – ob upoštevanju Direktive 2007/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o oceni in obvladovanju poplavne ogroženosti(3), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. decembra 2013 o zeleni infrastrukturi – izboljšanje evropskega naravnega kapitala(4), – ob upoštevanju sedmega okoljskega akcijskega programa, – ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom „Naše življenjsko zavarovanje, naš naravni kapital: strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020 (COM(2011)0244), – ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. maja 2020 z naslovom Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030: vračanje narave v naša življenja (COM(2020)0380), – ob upoštevanju strategije EU za zeleno infrastrukturo(5), – ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 24. maja 2019 o pregledu napredka pri izvajanju strategije EU za zeleno infrastrukturo (COM(2019)0236), – ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 6. maja 2013 z naslovom Zelena infrastruktura – izboljšanje evropskega naravnega kapitala (COM(2013)0249), – ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 8. oktobra 2013 o sporočilu Komisije z naslovom Zelena infrastruktura – izboljšanje evropskega naravnega kapitala(6), – ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 16. oktobra 2013 o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o Zeleni infrastrukturi – izboljšanje evropskega naravnega kapitala(7), – ob upoštevanju vprašanja Komisiji z dne 19. septembra 2013 o pripravi politike EU za zeleno infrastrukturo (O-000094/2013 – B7-0525/2013), – ob upoštevanju Aarhuške konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, – ob upoštevanju nagrade za zeleno prestolnico Evrope(8), – ob upoštevanju Konvencije županov za podnebje in energijo(9), – ob upoštevanju vprašanja Komisiji o pomenu mestne in zelene infrastrukture – Evropsko leto bolj zelenih mest 2022 (O-000039/2020 – B9-0014/2020), – ob upoštevanju člena 136(5) in člena 132(2) Poslovnika, A. ker za zeleno infrastrukturo velja strateško načrtovana mreža naravnih in polnaravnih območij, tudi z okoljskimi lastnostmi, ki se načrtujejo in upravljajo tako, da nudijo širok obseg ekosistemskih storitev in zajemajo zelene površine (ali modre, če gre za vodne ekosisteme) in druge fizične značilnosti na kopenskih (vključno z obalnimi) in morskih območjih v podeželskem in urbanem okolju; B. ker 72 % prebivalcev EU živi v velikih in majhnih mestih ter predmestjih in ker delež mestnega prebivalstva narašča in bi lahko leta 2020 dosegel 80 %(10); ker ti podatki kažejo, da so zelena mesta pomembnejša kot kdaj koli prej za spoprijemanje z izzivi, ki čakajo naš planet, in da narašča njihov potencial v vlogi ključnih vozlišč za izvrševanje globalnih agend in udeležbo državljanov pri političnih odločitvah; C. ker so mesta postavljena pred številne izzive, ki segajo od vpliva podnebnih sprememb na zdravje prebivalcev do okoljskih vprašanj, in ker ima zelena infrastruktura velik potencial pri zagotavljanju naravnih ekoloških, gospodarskih in socialnih rešitev za mnoge od teh težav, ki so običajno poceni in trajnostne ter ustvarjajo delovna mesta; D. ker je pomembno povečati zavest o zeleni infrastrukturi in njenih številnih pozitivnih učinkih na ekosisteme in storitve, ki jih ti zagotavljajo prebivalstvu, da bi se bolj spodbujale naravne rešitve pri upravljanje zemljišč in prostorskem načrtovanju, ustvarjale in obnavljale zelene površine ter tako pospešil prehod od sive do zelene infrastrukture pri mestnem načrtovanju in prostorskem razvoju ter mestom omogočilo boljše prilagajanje negativnim posledicam podnebnih sprememb; E. ker zelena infrastruktura zagotavlja ekosistemske storitve, ki so bistvene za naše dobro počutje, proizvodnjo hrane v urbanem okolju, kroženje in zadrževanje vode, ki povečuje pronicanje in zmanjšuje onesnaževanje prek naravnih procesov, uravnavanje temperature, podporo biotski raznovrstnosti, vključno z opraševalci, izboljšuje kroženje hranilnih snovi, izgled stanovanjskih naselij, omogoča lažje športno udejstvovanje prebivalstva in njegovo dobro počutje; F. ker zelena infrastruktura prispeva k razvoju omrežja Natura 2000 na mestnih območjih, izboljšuje povezanost ekoloških zelenih in modrih koridorjev, krepi ohranjanje vrst in habitatov, ki so ključni za ekosistem, ter pomaga pri zagotavljanju ekosistemskih storitev na mestnih območjih; ker so letne koristi ekosistemskih storitev v EU, ki jih zagotavlja omrežje Natura 2000, ocenjene na 300 milijard EUR, koristi zelene infrastrukture pa to vrednost močno presegajo; G. ker ozelenitev mest pomeni več kot zgolj izvajanje pobud, da bi bila mesta bolj zelena, ker je pomembno imeti čist zrak, vodo in tla, ali da bi mestna krajina spodbujala biotsko raznovrstnost in zagotavljala trajnost zelenih površin; H. ker je zelena infrastruktura ključni del strategije za biotsko raznovrstnost do leta 2020 in strategije za biotsko raznovrstnost do leta 2030; I. ker zelena infrastruktura pripomore k blaženju podnebnih sprememb, saj krepi odpornost ekosistema na podnebne spremembe in pomaga zmanjševati količino CO2 v ozračju z neposrednim zajemanjem ogljika, k čemur prispevajo zlasti šotišča, oceani in gozdovi; ker pripomore tudi k zmanjšanju črpanja vode in obdelave odpadne vode, potreb po energiji, porabi energije v stavbah in emisij iz tako imenovanih pametnih stavb, ki imajo zelene elemente, kot so strehe in zidovi, ter nove materiale, ki povečujejo učinkovitost virov; ker zelena infrastruktura prispeva tudi k zmanjšanju povpraševanja po energiji in onesnaževanja, povezanega s prometom, saj omogoča uporabo alternativnih, čistih načinov prevoza, kot so kolesarjenje, hoja in čisti javni prevoz, vključno z vodnim prometom; J. ker zelena infrastruktura prispeva k prilagajanju podnebnim spremembam z zaščito naravnega kapitala, ohranjanjem naravnih habitatov in vrst, izboljšanjem ekološkega stanja, upravljanjem vodnih teles in varnostjo hrane; ker je njen razvoj eden od najučinkovitejših prilagoditvenih ukrepov v mestih, saj blaži negativne vplive podnebnih sprememb in vse pogostejših skrajnih vremenskih pojavov, kot so vročinski valovi, gozdni požari, izredne padavine, poplave in suše, ter omogoča izravnavanje ekstremnih temperatur, s čimer se izboljša kakovost življenja vseh prebivalcev EU, ki živijo na mestnih območjih; K. ker glede na rdeči seznam ogroženih vrst Mednarodne zveze za ohranjanje narave in naravnih virov (IUCN) več kot 22 % evropskih vrst grozi izumrtje; ker ozelenitev mest pomaga pri pospeševanju biotske raznovrstnosti in ima lahko pomembno vlogo pri blaženju krize biotske raznovrstnosti; ker lahko spodbujanje biotske raznovrstnosti v mestih prinaša dodatne koristi, saj krepi odpornost ekosistemov in povečuje potencial zajemanja ogljika; L. ker se z dobrim urbanističnim načrtovanjem, zasajenimi površinami in prepustnimi pločniki bolj kot z asfaltom in betonom izboljša zadrževanje vode in upravljanje pronicanja ter preprečuje erozija tal in površinski odtok v mestih; ker visokokakovostna zelena infrastruktura zmanjšuje nevarnost poplav; M. ker je dobro zasnovana zelena infrastruktura eden od najučinkovitejših sredstev za povečanje števila ekoloških zelenih in modrih koridorjev in zaščito biotske raznovrstnosti; N. ker rastline s filtriranjem majhnih delcev in proizvajanjem kisika čistijo zrak; ker je postala kakovost zraka v naših mestih eden od največjih zdravstvenih izzivov, s katerimi se danes sooča EU; ker bi čistejši zrak izboljšal kakovost življenja milijonom ljudi, predvsem tistih, ki bolehajo za astmo in boleznimi dihalnih poti; ker vsako leto v EU zaradi vdihavanja onesnaženega zraka prezgodaj umre 430 000 ljudi; ker mora biti izboljšanje kakovosti zraka prednostna naloga EU, držav članic, regij in občin, da bi se zaščitili ljudje in ekosistemi pred posledicami onesnaženega zraka; ker bi boljša kakovost zraka znatno zmanjšala letno število prezgodnjih smrti; O. ker lahko z drevesi in rastlinjem zmanjšamo onesnaževanje s hrupom v urbanih okoljih; ker je hrup drugi največji okoljski razlog za zdravstvene težave, takoj za kakovostjo zraka; ker je bilo v raziskovalnem projektu HOSANNA, ki ga je financirala EU, ugotovljeno, da so naravni rastlinski zvočni ščiti boljše sredstvo za zaščito prebivalstva pred prometnim hrupom kot pa ravne protihrupne ograje, ki se običajno uporabljajo; ker onesnaževanje s hrupom negativno vpliva na biotsko raznovrstnost in naravo, zato bi morala prizadevanja za ozelenitev mest vključevati pobude za zmanjšanje tovrstnega onesnaževanja; P. ker bi bilo treba zeleno infrastrukturo spodbujati tudi v obalnih mestih, ki običajno mejijo na mokrišča, da bi ohranili morsko in obalno biotsko raznovrstnost in ekosisteme ter okrepili trajnostni razvoj obalnega gospodarstva, turizma in krajine, ki bi imel pozitivne učinke in prispeval k večji odpornosti na podnebne spremembe na teh ranljivih območjih, ki so še posebej prizadeta zaradi dvigovanja morske gladine; Q. ker bi bilo treba zeleno infrastrukturo spodbujati na pristaniških območjih, saj so pomemben del obalnih mest in običajno zavzemajo velike površine, ki so tudi del omrežja Natura 2000; ker bo to prispevalo k boljšemu soočenju z okoljskimi vprašanji, kot sta onesnaževanje in izguba biotske raznovrstnosti, ter pomagalo spodbujati razvoj novih infrastrukturnih projektov, kot je elektrifikacija pristanišč; R. ker se z zeleno infrastrukturo omogoča dostop do narave tistim, ki imajo sicer manjši stik z njo, kot so otroci, starejši in invalidi, ter se tako izboljša njihovo znanje in ozaveščenost o naravi in ekoloških izzivih; S. ker lahko bolj zelena mesta pozitivno vplivajo na zdravje, saj izboljšujejo kakovost zraka, spodbujajo prebivalce k gibanju in telesni dejavnosti ter tako preprečujejo in zdravijo depresijo, izboljšajo imunski sistem ter nenazadnje prispevajo k sreči in dobremu počutju(11); T. ker več mestnih parkov in vrtov, zelenih ulic, zelenih streh, avtobusnih postajališč, preraslih z rastlinjem, in bolj zelenih otroških igrišč skupaj z drugimi ukrepi povečuje privlačnost in udobnost sosesk in mest; ker zelene površine omogočajo tudi boljše socialne stike med prebivalci, spodbujajo pozitivne spremembe v vedenju in ustvarjajo močnejši občutek skupnosti; ker lahko zelene površine v javni lasti prinesejo neprecenljive koristi prebivalcem v mestih; U. ker se je že izkazalo, da je ekonomska vrednost nepremičnin v bolj zelenih soseskah večja, saj so pri potencialnih kupcih bolj zaželene, zato je treba nujno sprejeti ukrepe za ublažitev gentrifikacije in zagotoviti enak dostop do bolj zelenih sosesk; V. ker lahko ozelenitev mest omogoči trajnostno proizvodnjo hrane v manjšem obsegu, zmanjša ogljični odtis in skrajša poti hrane, kar bi omogočilo nastajanje novih mikropodjetij in spodbudilo prebivalce, da bi postali dejavnejši na tem področju in bolje razumeli prehransko verigo, zlasti pa ekološko in okoljsko trajnostno kmetovanje; W. ker 80 % odpadkov, ki se najdejo v morju, prihaja iz mest, vključno z odpadki, ki jih prinesejo reke; ker je pomembno izboljšati sisteme ravnanja z odpadki na mestnih območjih, zlasti upravljanje razpršenega onesnaževanja, smetenja in makroodpadkov, na primer s povečanjem filtriranja odpadnih voda v čistilnih napravah, da bi mesta postala bolj zelen, hkrati pa bi se zmanjšalo onesnaževanje oceanov; X. ker je treba državljane pritegniti k sodelovanju pri urbanističnem načrtovanju in oblikovanju zelene infrastrukture ter jih ozaveščati o teh dejavnostih, pri tem pa je treba upoštevati lokalne okoljske, socialne, gospodarske in tehnološke značilnosti; Y. ker gre razvoj zelene infrastrukture vzporedno s trajnostnim upravljanjem, zlasti vodnih virov; ker je pomembno, da zeleno in modro infrastrukturo odgovorno povežemo z okoljem, tudi s ponovno uporabo vode in deževnice ter z učinkovitim gospodarjenjem z vodo; Z. ker postajajo ekosistemske storitve, ki jih zagotavljajo drevesa, veliko pomembnejše z njihovim staranjem; ker je zdravo in integrirano upravljanje in načrtovanje mestnih območij bistveno, da bi čim bolje unovčili njihov razvojni potencial in državljanom pomagali dodobra izkoristiti možnosti in storitve zelene infrastrukture; 1. priznava prispevek, ki ga lahko imajo bolj zelena mesta pri doseganju ciljev Pariškega sporazuma ter krepitvi odpornosti EU in njene sposobnosti prilagajanja na podnebne spremembe; poudarja pomembno vlogo bolj zelenih mest pri doseganju ciljev OZN za trajnostni razvoj in izpolnjevanju zavez nove agende za mesta, zlasti pri boljši uporabi vodnih virov ter izboljšanju biotske raznovrstnosti v mestnem okolju; 2. poziva Komisijo, naj oblikuje strategijo EU za bolj zelena mesta in zeleno infrastrukturo, da bodo mesta lahko prispevala svoj delež pri blaženju podnebnih sprememb in prilagajanju nanje ter pri izboljšanju dobrega počutja ljudi v mestih; 3. poziva Komisijo, naj v okviru evropskega zelenega dogovora pripravi ukrepe, ki bodo posebej usmerjeni v vlogo mest in bodo spodbujali naložbe v zeleno infrastrukturo; 4. poudarja pomen učinkovitega vključevanja podnebnih in okoljskih vidikov v lokalno, regionalno, nacionalno in globalno oblikovanje mestne politike; 5. poudarja, da je treba sprejeti strategijo prilagajanja za mesta, izpostavljena posledicam podnebnih sprememb, ki bo temeljila na novem inovativnem ekosistemskem pristopu k preprečevanju in obvladovanju tveganj, zlasti z določitvijo območij, kamor se bo iztekala voda, območij, kjer se bodo absorbirale poplave, območij z naravno zaščito in, kjer je nujno potrebno, območij, ki potrebujejo umetno zaščito; 6. poziva države članice ter lokalne in regionalne organe, naj v sodelovanju z ustreznimi deležniki, tudi s civilno družbo, pripravijo akcijske načrte in dejavno sodelujejo pri spodbujanju nastajanja in vzdrževanju zelenih mestnih območij; 7. priznava velik pomen zelenih javnih površin za telesno in duševno dobro počutje prebivalcev v mestih, zlasti v času pandemije covida-19; poziva lokalne, regionalne in nacionalne organe, naj varujejo zelene površine v mestih in spodbujajo njihovo nastajanje, izboljšujejo njihovo kakovost in prebivalcem zagotovijo enostaven dostop do njih; 8. vztraja, da se premalo zavedamo potenciala mest za varstvo biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev; želi opozoriti, da izboljšanje biotske raznovrstnosti, ekosistemskih storitev in zelene infrastrukture v mestih in na primestnih območjih izboljšuje zdravje ljudi; opozarja, da imata lahko razvoj in naravne rešitve za ohranjanje biotske raznovrstnosti ter nadaljnje vključevanje biotske raznovrstnosti in funkcij ekosistemov v oblikovanje, politiko in načrtovanje mest pomembno vlogo pri blažitvi podnebnih sprememb v mestih in prilagajanju nanje, ter poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo te prakse; 9. pozdravlja dejstvo, da se v strategiji za biotsko raznovrstnost do leta 2030 kot delu evropskega zelenega dogovora močno poudarja ozelenitev mestnih in primestnih območij ter povečanje biotske raznovrstnosti na mestnih območjih; zlasti pozdravlja nove načrte za ozelenitev mest in poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo evropska mesta zelo ambiciozna pri pripravi teh načrtov in da se bodo načrti dejansko izvajali; poziva države članice, naj spodbujajo ozelenitev tudi mestnih območjih z manj kot 20 000 prebivalci; 10. predlaga, naj se leto 2022 razglasi za evropsko leto bolj zelenih mest; 11. predlaga, naj bodo cilji evropskega leta bolj zelenih mest leta 2022:
12. poziva Komisijo, naj hitro ukrepa za izboljšanje kakovosti zraka v mestih, zlasti z zmanjšanjem emisij s pomočjo rešitev za mobilnost v mestih, ki bodo omogočale učinkovitejše in okoljsko bolj trajnostne možnosti javnega prevoza; 13. poudarja, kako pomembno je pri ozelenitvi urbanih območij in ohranjanju zelenih površin spodbujati in omogočati sodelovanje meščanov tako, da se jih po potrebi vključi v faze trajnostnega prostorskega načrtovanja in izvajanja, da bi se našle trajnostne rešitve za urbano načrtovanje ter vzbudil občutek poistovetenja z zadevnimi dejavnostmi, rezultat pa bi bila socialno vključujoča, odporna mesta z nizkimi emisijami, ki bi bila privlačna za svoje meščane; meni, da je pomembno v javnosti vzbuditi zavest, da lahko prispeva k ozelenitvi mest, ohranjanju zelenih površin in njihovemu preoblikovanju v bolj zdravo okolje; spodbuja občine in regije, naj v čim večjem obsegu podpirajo zelene pobude svojih prebivalcev in razvijajo pokroviteljske projekte za odprte površine; poziva občine in regije, naj sprejmejo in izvajajo ambiciozne pobude za zelena mesta; 14. poziva Komisijo, naj še naprej podpira ambiciozne ukrepe za izboljšanje energetske učinkovitosti in učinkovite rabe virov; poziva Komisijo, naj pomaga zagotoviti ustrezno financiranje za ukrepe, ki prispevajo k trajnostnemu razvoju mest in zelene infrastrukture, kot so partnerstva za inovacije in skupna javna naročila med mesti v EU; poziva Komisijo, naj pomaga krepiti kolektivno moč mest, da bi se hitro širile učinkovite rešitve; poziva Komisijo, naj podpre udeležbo zasebnega sektorja prek javno-zasebnih partnerstev, ambicioznejši program Evropske investicijske banke in spodbude za mala in srednja podjetja, kar ima lahko ključno vlogo pri razvoju inovativnih trajnostnih rešitev; 15. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji in nacionalnim parlamentom.
| ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov |