Kazalo 
Sprejeta besedila
Sreda, 25. november 2020 - Bruselj
Trgi finančnih instrumentov: sprememba zahtev po informacijah, zahtev glede upravljanja produktov in omejitev pozicij za podporo okrevanju po pandemiji COVID-19 ***I
 K trajnostnemu enotnemu trgu za podjetja in potrošnike
 Zagotavljanje varnosti proizvodov na enotnem trgu
 Krepitev medijske svobode: varstvo novinarjev v Evropi, sovražni govor, dezinformacije in vloga platform
 Nova industrijska strategija za Evropo
 Zunanjepolitične posledice izbruha COVID-19
 Izboljšanje razvojne učinkovitosti in uspešnosti pomoči

Trgi finančnih instrumentov: sprememba zahtev po informacijah, zahtev glede upravljanja produktov in omejitev pozicij za podporo okrevanju po pandemiji COVID-19 ***I
PDF 205kWORD 65k
Besedilo
Prečiščeno besedilo
Spremembe Evropskega parlamenta, sprejete 25. novembra 2020, o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2014/65/EU glede zahtev po informacijah, upravljanja produktov in omejitev pozicij za podporo okrevanju po pandemiji COVID-19 (COM(2020)0280 – C9-0210/2020 – 2020/0152(COD))(1)
P9_TA(2020)0317A9-0208/2020

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Sprememba 9, razen če je navedeno drugače

SPREMEMBE EVROPSKEGA PARLAMENTA(2)
P9_TA(2020)0317A9-0208/2020
k predlogu Komisije
P9_TA(2020)0317A9-0208/2020
---------------------------------------------------------
P9_TA(2020)0317A9-0208/2020

DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA
o spremembi Direktive 2014/65/EU glede zahtev po informacijah, upravljanja produktov in omejitev pozicij za podporo okrevanju po pandemiji COVID-19

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 53(1) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)  Pandemija COVID-19 je resno prizadela ljudi, podjetja, zdravstvene sisteme in gospodarstva in finančne sisteme držav članic. Komisija je v svojem sporočilu Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 27. maja 2020 z naslovom: „Čas za Evropo: obnova in priprava za naslednjo generacijo“(3) poudarila, da bosta likvidnost in dostop do financiranja v prihodnjih mesecih še naprej izziv. Zato je nujno podpreti okrevanje po resnem gospodarskem šoku, ki ga je povzročila pandemija COVID-19, in sicer s skrajšanjem upravnih postopkov z uvedbo omejenih ciljnih sprememb obstoječe finančne zakonodaje. Splošni cilj predlogov sprememb bi zato moral biti odprava nepotrebnih birokratskih ovir in uvedba začasnih izjem, ki štejejo za učinkovite pri blaženju gospodarskih pretresih. Predlogi sprememb ne bi smeli povzročiti še večjega bremena za sektor, bolj zapletena zakonodajna vprašanja pa bi bilo treba rešiti v okviru načrtovane revizije direktive MiFID II. Ta sveženj ukrepov se sprejme pod oznako „sveženj za okrevanje v zvezi s kapitalskimi trgi“.

(2)  Direktiva 2014/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta(4) o trgih finančnih instrumentov je bila sprejeta leta 2014 kot odziv na finančno krizo v letih 2007–2008. Ta direktiva je znatno okrepila finančni sistem v Uniji in zagotovila visoko raven zaščite vlagateljev v vsej Uniji. Lahko bi razmislili o nadaljnjih prizadevanjih za zmanjšanje regulativne kompleksnosti in stroškov za skladnost, ki jih imajo investicijska podjetja, ter za odpravo izkrivljanj konkurence, pod pogojem, da se obenem zadostno upošteva zaščita vlagateljev.

(3)  Kar zadeva zahteve, namenjene zaščiti vlagateljev, Direktiva 2014/65/EU ni v celoti izpolnila svojega cilja prilagoditve ukrepov, da bi v zadostni meri upoštevali značilnosti posamezne kategorije vlagateljev (neprofesionalne in profesionalne stranke ter primerne nasprotne stranke). Nekatere od teh zahtev niso vedno povečale zaščite vlagateljev. Ravno nasprotno, včasih so celo ovirale nemoteno izvajanje naložbenih odločitev. Da bi okrepili zaščito vlagateljev, je treba v oceni primernosti nujno upoštevati stopnjo zadolženosti malih vlagateljev, predvsem glede na naraščajočo stopnjo zadolženosti potrošnikov zaradi pandemije COVID-19. Poleg tega bi lahko spremenili nekatere zahteve iz Direktive 2014/65/EU, da bi omogočili izvajanje investicijskih storitev, pod pogojem, da se sprememba izvede na uravnotežen način, ki v celoti ščiti vlagatelje.

(4)  Zahteve v zvezi z upravljanjem produktov lahko omejijo prodajo podjetniških obveznic. Podjetniške obveznice s klavzulo o predčasnem odpoklicu s polnim poplačilom donosa se na splošno štejejo za varne in enostavne produkte, ki so primerni za neprofesionalne stranke. Takšna klavzula ščiti vlagatelje pred izgubami v primeru, ko se izdajatelj odloči za predčasno odplačilo, saj tem vlagateljem zagotovi plačilo, ki je enakovredno trenutni neto vrednosti kuponov, ki bi jih prejeli, če obveznica ne bi bila odpoklicana. Zahteve v zvezi z upravljanjem produktov se zato ne bi smele več uporabljati za podjetniške obveznice s takšnimi klavzulami.

(5)  Poziv Evropskega organa za vrednostne papirje in trge (v nadaljnjem besedilu: ESMA) k predložitvi dokazov glede učinka spodbud ter zahtev v zvezi z razkritjem stroškov in dajatev iz Direktive 2014/65/EU ter javno posvetovanje Komisije sta potrdila, da profesionalne stranke in primerne nasprotne stranke ne potrebujejo standardiziranih in obveznih informacij o stroških, saj potrebne informacije prejmejo že v pogajanjih s svojim ponudnikom storitev. Te informacije so prilagojene njihovim potrebam in so pogosto podrobnejše. Primerne nasprotne stranke in profesionalne stranke bi morale zato biti izvzete iz zahtev v zvezi z razkritjem stroškov in dajatev, razen v zvezi s storitvami investicijskega svetovanja ali upravljanja portfelja, saj profesionalne stranke v razmerjih upravljanja portfelja ali investicijskega svetovanja nimajo nujno dovolj strokovnega znanja, da bi bile izvzete iz razkritij stroškov in dajatev.

(6)  Od investicijskih podjetij se trenutno zahteva, da izvedejo analizo stroškov in koristi nekaterih dejavnosti portfelja v primeru zdajšnjih razmerij s strankami, v katerih se zamenjujejo finančni instrumenti. Investicijska podjetja morajo tako od stranke pridobiti potrebne informacije in biti sposobna dokazati, da koristi take zamenjave prevladajo nad stroški. Ker se profesionalne stranke navadno pogosto poslužujejo zamenjav, je ta postopek zanje preveč obremenjujoč in bi morale biti zato izvzete iz te zahteve, pri tem pa ohraniti možnost vključitve. Ker neprofesionalne stranke potrebujejo višjo stopnjo zaščite, bi morala biti ta možnost omejena na profesionalne stranke.

(7)  Stranke v trajnem razmerju z investicijskim podjetjem bodisi periodično bodisi na podlagi sprožilcev prejemajo obvezna poročila o storitvah. Tovrstna poročila o storitvah niso koristna niti za investicijska podjetja niti za njihove profesionalne stranke. Navedena poročila so se zlasti izkazala za nekoristna za profesionalne stranke na izrazito nestabilnih trgih, saj se poročila zagotavljajo zelo pogosto in številčno. Profesionalne stranke pogosto teh poročil bodisi ne berejo bodisi se nanje odzovejo s hitrimi naložbenimi odločitvami, namesto da bi še naprej izvajale dolgoročne naložbene strategije. Primerne nasprotne stranke zato ne bi smele več prejemati takih poročil o storitvah, profesionalne stranke pa bi morale imeti možnost, da se odločijo za prejemanje takih poročil.

(8)  Z Direktivo 2014/65/EU so bile uvedene zahteve glede poročanja o izvrševanju naročil pod pogoji, ki so najugodnejši za stranke. Navedena tehnična poročila vsebujejo velike količine podrobnih kvantitativnih informacij o mestu izvrševanja, finančnem instrumentu, ceni, stroških in verjetnosti izvršitve. Vlagatelji jih redko berejo, kar dokazuje zelo majhno število prenosov s spletnih mest investicijskih podjetij. Ker ta poročila vlagateljem ne omogočajo smiselnih primerjav na podlagi navedenih podatkov, bi bilo treba njihovo objavo začasno ukiniti.

(9)  Da se omogoči komunikacija med investicijskimi podjetji in njihovimi strankami ter s tem sam naložbeni postopek, se informacije o naložbah ne bi smele več zagotavljati v papirni obliki, temveč bi se morale privzeto zagotavljati v elektronski obliki. Neprofesionalne stranke bi vseeno morale imeti možnost, da zahtevajo nadaljnje zagotavljanje informacij v papirni obliki.

(9a)   Komisija bi morala pripraviti poročilo o tem, kako uporaba omejitev pozicij in upravljanja pozicij vpliva na likvidnost, zlorabo trga in urejene pogoje za oblikovanje cen in poravnave na trgih izvedenih finančnih instrumentov na blago, kot je določeno v tej direktivi. Pri pregledu teh določb sta bistvena z dokazi podprta ocena ureditve za izvedene finančne instrumente na blago in posvetovanje s širokim krogom deležnikov, kar je bilo sprejeto v odziv na dogovore z vrhunskih srečanj leta 2009 v Pittsburghu in leta 2011 v Cannesu, zato da bi izboljšali ureditev, delovanje in preglednost trgov izvedenih finančnih instrumentov na blago in začeli reševati problem prevelike nestanovitnosti cen. [Sprememba 2]

(10)  Direktiva 2014/65/EU omogoča, da osebe, ki profesionalno trgujejo z izvedenimi finančnimi instrumenti na blago ter pravicami do emisije in njihovimi izvedeni finančni instrumenti, uveljavljajo izvzetje iz dovoljenja kot investicijsko podjetje, kadar je trgovalna dejavnost pomožna dejavnost k njihovi glavni dejavnosti. Te osebe, ki se prijavijo za preizkus pomožne dejavnosti, morajo vsako leto obvestiti zadevni pristojni organ o tem, da uporabljajo navedeno možnost, in predložiti potrebne elemente za izpolnitev obeh kvantitativnih preizkusov, ki določata, ali je njena trgovalna dejavnost pomožna glede na njeno glavno dejavnost. Prvi preizkus primerja obseg špekulativne trgovalne dejavnosti podjetja s skupnim trgovanjem v Uniji na podlagi razreda sredstev. Drugi preizkus primerja obseg špekulativne trgovalne dejavnosti, pri čemer vključi vse razrede sredstev, s skupnim trgovanjem s finančnimi instrumenti po podjetjih na ravni skupine. Obstaja tudi alternativna oblika drugega preizkusa, ki zajema primerjavo ocenjenega kapitala, uporabljenega za špekulativno trgovalno dejavnost, z dejanskim zneskom kapitala, uporabljenega na ravni skupine za glavno dejavnost. Ti kvantitativni testi bi morali še naprej služiti kot osnovno pravilo za izvzetje pomožne dejavnosti. Alternativno bi morali imeti nacionalni nadzorni organi možnost, da ob upoštevanju jasno opredeljenih pogojev upoštevajo kvalitativne elemente. ESMA bi moral biti pooblaščen, da zagotovi smernice glede okoliščin, pod katerimi bi nacionalni organi lahko uporabili kvalitativni pristop, ter oblikuje osnutek regulativnih tehničnih standardov o kvalitativnih merilih. Osebe, ki so upravičene do izvzetja, vključno z vzdrževalci trga, poslujejo za svoj račun ali pa opravljajo investicijske storitve (razen poslovanja za svoj račun) za stranke ali izvajalce svoje glavne dejavnosti. Izvzetje bi bilo mogoče za oba primera posamezno in združeno v primeru pomožne dejavnosti gledano na ravni skupine. Navedeno izvzetje ne bi smelo biti mogoče za osebe, ki uporabljajo tehnike visokofrekvenčnega algoritemskega trgovanja ali so del skupine, katere glavna dejavnost je opravljanje investicijskih storitev ali bančnih dejavnosti, ali delujejo kot vzdrževalci trga v zvezi z izvedenimi finančnimi instrumenti na blago. ▌

(11)  Pristojni organi morajo trenutno izračunavati in uveljavljati omejitve pozicij glede velikosti neto pozicije, ki jo lahko ima posamezna oseba v izvedenih finančnih instrumentih na blago, s katerimi se trguje na mestih trgovanja, in gospodarsko enakovrednih pogodbah OTC, ki jih določi Komisija. Ker se je ureditev omejitev pozicij izkazala kot neugodna za razvoj novih trgov primarnih proizvodov, bi bilo treba nastajajoče trge primarnih proizvodov izključiti iz ureditve omejitev pozicij. Namesto tega bi se morale omejitve pozicij uporabljati le za tiste izvedene finančne instrumente na blago, ki se štejejo za pomembne ali kritične izvedene finančne instrumente na blago, in njihove gospodarsko enakovredne pogodbe OTC. Pomembni ali kritični izvedeni finančni instrumenti so izvedeni finančni instrumenti na energente z obsegom odprtih pozicij najmanj 300 000 neporavnanih lotov v obdobju enega leta. Zaradi svojega ključnega pomena za državljane se bo za kmetijske proizvode, katerih osnovno blago je namenjeno za prehrano ljudi, in njihove gospodarsko enakovredne pogodbe OTC še naprej uporabljala sedanja ureditev omejitev pozicij. ESMA bi bilo treba pooblastiti, da pripravi osnutke regulativnih standardov za opredelitev kmetijskih proizvodov, katerih osnovno blago je namenjeno za prehrano ljudi, za katere veljajo omejitve pozicij, ter kritičnih ali pomembnih izvedenih finančnih instrumentov, za katere veljajo omejitve pozicij. V zvezi s pomembnimi in kritičnimi izvedenimi finančnimi instrumenti bi moral ESMA upoštevati obseg 300 000 neporavnanih lotov odprtih pozicij v obdobju enega leta, število udeležencev na trgu in osnovno blago.

(12)  Direktiva 2014/65/EU ne dovoljuje izvzetja glede varovanja pred tveganjem za noben finančni subjekt. Več pretežno poslovnih skupin, ki je za namene trgovanja ustanovilo finančni subjekt, se je znašlo v položaju, ko njihov finančni subjekt ni mogel izvesti vsega trgovanja za skupino, saj ni bil upravičen do izvzetja glede varovanja pred tveganjem. Zato bi bilo treba uvesti ozko opredeljeno izvzetje glede varovanja pred tveganjem za finančne nasprotne stranke. To izvzetje glede varovanja pred tveganjem bi moralo biti na voljo, kadar je oseba v okviru pretežno poslovne skupine registrirana kot investicijsko podjetje in trguje v imenu te poslovne skupine. Da se to izvzetje glede varovanja pred tveganjem omeji zgolj na tiste finančne subjekte, ki trgujejo za nefinančne subjekte v pretežno poslovni skupini, bi bilo treba to izvzetje glede varovanja pred tveganjem uporabiti za tiste pozicije finančnega subjekta, ki objektivno merljivo zmanjšujejo tveganja, neposredno povezana s poslovno dejavnostjo nefinančnih subjektov v skupini.

(13)  Celo v likvidnih pogodbah le omejeno število udeležencev na trgu običajno deluje kot vzdrževalec trga na blagovnih borzah. Ko morajo ti udeleženci na trgu uveljaviti omejitve pozicij, ne morejo biti enako učinkoviti, kot so vzdrževalci trga. Zato bi bilo treba uvesti izvzetje iz ureditve omejitev pozicij za finančne in nefinančne nasprotne stranke, in sicer za pozicije, ki izhajajo iz poslov, namenjenih izpolnjevanju obveznega zagotavljanja likvidnosti.

(13a)  Spremembe ureditve omejitev pozicij so namenjene za podporo razvoju novih energetskih pogodb, predvsem na trgu električne energije, in niso namenjene sproščanju režima za pogodbe o kmetijskih proizvodih.

(14)  Sedanja ureditev omejitev pozicij ne priznava edinstvenih značilnosti listinjenih izvedenih finančnih instrumentov. Listinjeni izvedeni finančni instrumenti bi morali biti zato izključeni iz ureditve omejitev pozicij.

(15)  Od začetka veljavnosti Direktive 2014/65/EU ni bila identificirana nobena ista pogodba za izvedene finančne instrumente na blago. Zaradi pojma „ista pogodba“ v navedeni direktivi je metodologija za določitev omejitve za druge mesece škodljiva za mesto trgovanja z manj likvidnim trgom, kadar si mesta trgovanja konkurirajo v zvezi z izvedenimi finančnimi instrumenti na blago na podlagi istega osnovnega blaga z enakimi značilnostmi. Zato bi bilo treba sklic na „isto pogodbo“ v Direktivi 2014/65/EU črtati. Pristojni organi bi se morali biti zmožni strinjati, da izvedeni finančni instrumenti na blago, s katerimi se trguje na njihovih mestih trgovanja, temeljijo na istem osnovnem blagu z enakimi značilnostmi, tako da bi se lahko izhodišče za omejitev za druge mesece na najbolj likvidnem trgu za zadevni izvedeni finančni instrument na blago uporabilo kot izhodiščna omejitev za določitev omejitev pozicij drugih mesecev za konkurenčne pogodbe, s katerimi se trguje na manj likvidnih mestih trgovanja.

(16)  Obstajajo precejšnje razlike med načini, na katere mesta trgovanja v Uniji upravljajo pozicije. Zato bi bilo treba po potrebi okrepiti nadziranje upravljanja pozicij.

(17)  Za zagotovitev nadaljnjega razvoja blagovnih borz v EU, denominiranih v eurih, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejme akte v zvezi z opredelitvijo, za katere izvedene finančne instrumente na kmetijske proizvode in za katere kritične ali pomembne izvedene finančne instrumente bi morale veljati omejitve pozicij, glede postopka, po katerem lahko osebe vložijo zahtevek za izvzetje glede varovanja pred tveganjem za pozicije, ki izhajajo iz poslov, namenjenih izpolnitvi obveznega zagotavljanja likvidnosti, postopka, po katerem lahko finančni subjekti, ki so del pretežno poslovne skupine, vložijo zahtevek za izvzetje glede varovanja za pozicije finančnega subjekta, ki objektivno merljivo zmanjšujejo tveganja, neposredno povezana s poslovno dejavnostjo nefinančnih subjektov v skupini, ter v zvezi s pojasnitvijo vsebine nadziranja upravljanja pozicij. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, tudi na ravni strokovnjakov, in da se to posvetovanje izvede v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje(5). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(18)  Sistem EU za trgovanje z emisijami je vodilna politika Unije za razogljičenje gospodarstva v skladu z evropskim zelenim dogovorom. Trgovanje s pravicami do emisije in njihovimi izvedenimi finančnimi instrumenti, ki predstavlja pomemben element trga ogljika Unije, urejata Direktiva 2014/65/EU in Uredba (EU) št. 600/2014. Izvzetje pomožne dejavnosti na podlagi Direktive 2014/65/EU nekaterim udeležencem na trgu omogoča, da so dejavni na trgih s pravicami do emisije, ne da bi morali imeti dovoljenje kot investicijska podjetja, če so izpolnjeni določeni pogoji. Glede na pomen urejenih, dobro reguliranih in nadzorovanih finančnih trgov, veliko vlogo sistema za trgovanje z emisijami pri doseganju ciljev Unije na področju trajnosti in vlogo, ki jo ima dobro delujoč sekundarni trg s pravicami do emisije pri podpiranju delovanja sistema za trgovanje z emisijami, je bistveno, da je izvzetje pomožne dejavnosti ustrezno zasnovano, da lahko prispeva k navedenim ciljem. To je še zlasti relevantno, kadar trgovanje s pravicami do emisij poteka na mestih trgovanja v tretjih državah. Za zagotovitev zaščite finančne stabilnosti Unije, celovitosti trga, zaščite vlagateljev, enakih konkurenčnih pogojev ter nadaljnjega preglednega in zanesljivega delovanja sistema za trgovanje z emisijami z namenom stroškovno učinkovitega zmanjšanja emisij bi morala Komisija spremljati nadaljnji razvoj trgovanja s pravicami do emisij in njihovimi izvedenimi finančnimi instrumenti v Uniji in tretjih državah, oceniti učinek izvzetja pomožne dejavnosti na sistem za trgovanje z emisijami ter po potrebi predlagati morebitne ustrezne spremembe glede področja uporabe in uporabe izvzetja pomožne dejavnosti.

(19)  Direktivo 2014/65/EU bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(20)  Cilji, ki se jih prizadeva doseči s to spremembo, so namenjeni dopolnitvi že obstoječe zakonodaje EU in jih je tako mogoče najbolje doseči na ravni Unije in ne z različnimi nacionalnimi pobudami. Finančni trgi so po naravi čezmejni in ta vidik se še krepi. Ločeno nacionalno posredovanje bi bilo zaradi tega povezovanja precej manj učinkovito ter bi povzročilo razdrobitev trgov, s tem pa regulativno arbitražo in izkrivljanje konkurence.

(20a)   Ker cilja te direktive, in sicer poglobitve že obstoječe zakonodaje Unije, ki zagotavlja enotne in ustrezne zahteve, ki se uporabljajo za investicijska podjetja po vsej Uniji, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi njegovega obsega in učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenega cilja.

(21)  V skladu s skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih(6) se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med sestavnimi elementi direktive in ustrezajočimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takih dokumentov v primeru te direktive upravičeno.

(21a)   Predlogi sprememb bi morali biti namenjeni uvedbi začasnih izjem in odpravi očitnih birokratskih ovir, da bi omilili gospodarsko krizo; zato s predlogi sprememb ne bi smeli odpirati zapletenih zakonodajnih vprašanj, ki bi utegnila povzročiti še večje breme za sektor. Večje spremembe zakonodaje bi morali najprej ponovno oceniti v okviru načrtovane revizije direktive MiFID II –

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

Člen 1

Spremembe Direktive 2014/65/EU

Direktiva 2014/65/EU se spremeni:

(1)  člen 2 se spremeni:

(a)  v odstavku 1 se točka (j) nadomesti z naslednjim:"

„(j) osebe, ki:

   (i) poslujejo za svoj račun z izvedenimi finančnimi instrumenti na blago, ali pravicami do emisije ali njihovimi izvedenimi finančnimi instrumenti, vključno z vzdrževalci trga, razen oseb, ki poslujejo za svoj račun pri izvrševanju naročil strank; ali
   (ii) opravljajo investicijske storitve, razen poslovanja za svoj račun, v zvezi z izvedenimi finančnimi instrumenti na blago ali pravicami do emisije ali njihovimi izvedenimi finančnimi instrumenti za stranke ali izvajalce svoje glavne dejavnosti,

pod pogojem, da:

   je v vsakem od teh primerov posamično in na skupni osnovi pomožna dejavnost k njihovi glavni dejavnosti, če se obravnava na ravni skupine;
   navedene osebe niso del skupine, katere glavna dejavnost je opravljanje investicijskih storitev v smislu te direktive, opravljanje katere koli dejavnosti s seznama v Prilogi I k Direktivi 2013/36/EU oziroma delovanje v vlogi vzdrževalca trga za izvedene finančne instrumente na blago;
   te osebe ne uporabljajo tehnike visokofrekvenčnega algoritemskega trgovanja;
   navedene osebe na zahtevo poročajo pristojnemu organu, na podlagi česa so ocenile, da je njihova dejavnost iz točk (i) in (ii) pomožna dejavnost k njihovi glavni dejavnosti;“

"

(b)  odstavek 4 se črta; [Sprememba 6]

(ba)  doda se naslednji odstavek:"

„(4a) Z odstopanjem od odstavka 4 tega člena se lahko države članice odločijo za uporabo kvalitativnih meril glede izjem iz točke (j) odstavka 1.

ESMA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, da bi zagotovila smernice glede kvalitativnih meril, na podlagi katerih se lahko oceni, ali se uporabljajo izvzetja iz točke 1(j) tega člena.

ESMA te osnutke regulativnih tehničnih standardov Komisiji predloži do 1. aprila 2021.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz drugega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1095/2010.“;

"

(2)  člen 4(1) se spremeni:

(a)  vstavi se naslednja točka (8a):"

„(8a) „zamenjava finančnih instrumentov“ pomeni prodajo finančnega instrumenta in nakup drugega finančnega instrumenta ali uveljavitev pravice do spremembe v zvezi z obstoječim finančnim instrumentom;“;

"

(b)  vstavi se naslednja točka (50a):"

„(50a) „podjetniške obveznice s klavzulo o predčasnem odpoklicu s polnim poplačilom donosa“ pomeni podjetniške obveznice s klavzulo, ki izdajatelja v primeru predčasnega odplačila obvezuje, da vlagatelju vrne glavnico obveznice in neto sedanjo vrednost kuponov, ki bi jih vlagatelj prejel, če obveznica ne bi bila odpoklicana;“

"

(c)  vstavi se naslednja točka (62a):"

„(62a) ‚elektronska oblika‘ pomeni vsak trajen nosilec podatkov, ki ni papir;“

"

(3)  v členu 16(3) se doda naslednji pododstavek:"

„Zahteve iz drugega do petega pododstavka tega odstavka se ne uporabljajo za podjetniške obveznice s klavzulo o predčasnem odpoklicu s polnim poplačilom donosa.“;

"

(4)  člen 24 se spremeni:

(a)  v odstavku 2 se doda naslednji pododstavek:"

„Ta odstavek se ne uporablja za podjetniške obveznice s klavzulo o predčasnem odpoklicu s polnim poplačilom donosa.“;

"

(b)  V odstavku 4 se doda naslednji pododstavek:"

„Kadar se dogovor o nakupu ali prodaji finančnega instrumenta sklene z uporabo sredstev za komunikacijo na daljavo, ki preprečuje predhodno zagotavljanje informacij o stroških in dajatvah, lahko investicijsko podjetje informacije o stroških in dajatvah zagotovi brez nepotrebnega odlašanja po sklenitvi posla, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

   (i) investicijsko podjetje je stranki omogočilo, da odloži sklenitev posla, dokler ne prejme informacij;
   (ii) stranka je soglašala, da prejme informacije brez nepotrebnega odlašanja po sklenitvi posla.

Investicijsko podjetje stranki ponudi možnost, da te informacije prejme po telefonu pred sklenitvijo posla.”;

"

(c)  vstavi se naslednji odstavek 5a:"

„5a. Investicijska podjetja vlagateljem ali potencialnim vlagateljem zagotovijo vse informacije, ki jih zahteva ta direktiva, v elektronski obliki, razen kadar je vlagatelj ali potencialni vlagatelj mali vlagatelj ali potencialni mali vlagatelj, ki je zahteval prejem informacij v papirni obliki; v tem primeru se te informacije zagotovijo v papirni obliki in brezplačno.

Investicijska podjetja obvestijo neprofesionalne stranke ali potencialne neprofesionalne stranke, da imajo možnost prejemanja informacij v papirni obliki.

Investicijska podjetja obstoječe neprofesionalne stranke, ki so v preteklosti informacije, ki se zahtevajo na podlagi te direktive, prejemale v papirni obliki, vsaj osem tednov pred pošiljanjem navedenih informacij v elektronski obliki obvestijo o tem, da bodo te informacije prejele v elektronski obliki. Investicijska podjetja obvestijo obstoječe neprofesionalne stranke, da lahko izberejo, ali želijo informacije še naprej prejemati v papirni obliki ali pa jih želijo odslej prejemati v elektronski obliki. Investicijska podjetja obstoječe neprofesionalne stranke obvestijo tudi o samodejnem prehodu na elektronsko obliko, če v osmih tednih ne bodo zahtevale nadaljevanja zagotavljanja informacij v papirni obliki. Obstoječih neprofesionalnih strank, ki informacije, ki jih zahteva ta direktiva, že prejemajo v elektronski obliki, ni treba obveščati.“;

"

(ca)  vstavi se naslednji odstavek 9a: "

„9a. Države članice zagotovijo, da investicijska podjetja lahko skupaj plačajo za opravljanje storitev izvrševanja in izvajanje investicijskih raziskav, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

   (a) pred izvedbo storitev izvrševanja ali investicijskih raziskav investicijsko podjetje in ponudnik raziskav skleneta sporazum, ki določa, kolikšen delež skupnega plačila je namenjen za investicijske raziskave;
   (b) investicijsko podjetje stranko obvesti o skupnem plačilu;
   (c) storitve izvrševanja, za katere je plačilo skupno, se nanašajo izključno na izdajatelje, ki v obdobju 36 mesecev pred izvedbo investicijskih raziskav niso presegli tržne kapitalizacije 1 milijarde EUR;

Za namene tega člena se investicijska raziskava razume kot raziskovalno gradivo ali storitve za raziskave, ki se nanašajo na enega ali več finančnih instrumentov ali drugih sredstev ali izdajatelja ali morebitne izdajatelje finančnih instrumentov, oziroma kot raziskovalno gradivo ali storitve za raziskave, ki so tesno povezane z določenim sektorjem ali trgom in zadevajo oblikovanje stališč o finančnih instrumentih, sredstvih ali izdajateljih v tem sektorju ali trgu.

Investicijske raziskave obsegajo tudi gradivo ali storitve, ki izrecno ali implicitno priporočajo ali predlagajo investicijsko strategijo ter zagotavljajo utemeljeno mnenje o sedanji ali prihodnji vrednosti ali ceni finančnih instrumentov ali sredstev ali na drug način vsebujejo analize in izvirne ugotovitve ter zaključke, sprejete na podlagi novih ali obstoječih informacij, ki bi se lahko uporabili pri obveščanju o investicijski strategiji in zaradi svoje pomembnosti ustvarili dodano vrednost pri odločitvah investicijskega podjetja v imenu njegovih strank, katerim zaračuna te raziskave.“;

"

(5)  V členu 25(2) se doda naslednji pododstavek:"

„Pri zagotavljanju storitev investicijskega svetovanja ali upravljanja portfeljev, ki vključujejo zamenjavo finančnih instrumentov, investicijska podjetja analizirajo stroške in koristi zamenjave finančnih instrumentov. Pri zagotavljanju storitev investicijskega svetovanja investicijska podjetja stranke obvestijo, ali koristi take zamenjave finančnih instrumentov presegajo stroške take zamenjave.“;

"

(5a)  v členu 25(6) se doda naslednji pododstavek:"

„Ta odstavek se ne uporablja za obveznosti v zvezi s pragovi za poročanje o izgubah iz člena 25a te direktive.“;

"

(5b)  v členu 25(8) se uvodni del spremeni:"

“8. Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 89, da se zagotovi, da investicijska podjetja pri opravljanju investicijskih ali pomožnih storitev za stranke spoštujejo načela iz odstavkov 2 do 6 tega člena, vključno z informacijami, ki se pridobijo pri oceni primernosti ali ustreznosti storitev in finančnih instrumentov za stranke, merili za ocenjevanje nekompleksnih finančnih instrumentov za namene iz točke (a)(vi) odstavka 4 tega člena, vsebino in obliko evidenc in sporazumi o zagotavljanju storitev za stranke in rednih poročil strankam o opravljenih storitvah, ni pa jim treba izpolnjevati obveznosti v zvezi s pragovi za poročanje o izgubah iz člena 25a. V teh delegiranih aktih se upoštevajo:“

"

(5c)  vstavi se naslednji člen 25a: "

„Člen 25a

Pragovi za poročanje o izgubah

   (1) Investicijska podjetja, ki izvajajo storitve upravljanja portfeljev, v primerih, ko se skupna vrednost portfelja, kot je bila ocenjena na začetku vsakega obdobja poročanja, zmanjša za 10 % in potem za večkratnike 10 %, stranke o tem obvestijo najpozneje do konca delovnega dne, na katerega je prekoračen prag, oziroma, če je prag prekoračen na nedelovni dan, do zaključka naslednjega delovnega dne.
   (2) Investicijska podjetja, ki imajo račun neprofesionalne stranke, ki vključuje pozicije v finančnih instrumentih s finančnim vzvodom ali v poslih s pogojnimi obveznostmi, stranko obvesti o primerih, ko se začetna vrednost vsakega instrumenta zmanjša za 10 % in potem za večkratnike 10 %. Poročanje v skladu s tem členom se izvaja po posameznih instrumentih, razen če je s stranko dogovorjeno drugače, poroča pa se najpozneje do konca delovnega dne, na katerega je prekoračen prag, oziroma, če je prag prekoračen na nedelovni dan, do zaključka naslednjega delovnega dne.“;

"

(6)  v členu 27(3) se doda naslednji pododstavek:"

„Zahteva glede poročanja iz tega odstavka pa se ne uporablja do [datum začetka veljavnosti te direktive o spremembi + 2 leti]; Evropska komisija temeljito pregleda ustreznost zahtev glede poročanja iz tega odstavka in predloži poročilo Evropskemu parlamentu in Svetu do ... [datum začetka veljavnosti te uredbe o spremembi + 1 leto].“;

"

(6a)  v členu 27(6) se doda naslednji pododstavek:"

„Evropska komisija temeljito pregleda ustreznost zahtev glede poročanja iz tega odstavka in predloži poročilo Evropskemu parlamentu in Svetu do ... [datum začetka veljavnosti te direktive o spremembi + 1 leto].“;

"

(7)  vstavi se naslednji člen 29a:"

„Člen 29a

Storitve, ki se zagotavljajo profesionalnim strankam

   (1) Zahteve iz točke (c) člena 24(4) se ne uporabljajo za druge storitve profesionalnim strankam, razen investicijskega svetovanja in upravljanja portfeljev. Zahteve iz točke (c) člena 24(4) se ne uporabljajo za upravičene nasprotne stranke.
   (2) Zahteve iz tretjega pododstavka člena 25(2) in člena 25(6) se ne uporabljajo za storitve profesionalnim strankam, če te stranke investicijskega podjetja pisno ne obvestijo, da želijo izkoristiti pravice iz navedenih določb.
   (3) Države članice zagotovijo, da investicijska podjetja vodijo evidenco pisnih zahtevkov iz odstavka 2.“;

"

(8)  v členu 30 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:"

„1. Države članice zagotovijo, da imajo investicijska podjetja, pooblaščena za izvrševanje naročil za račun strank, za poslovanje za svoj račun ali za sprejemanje in posredovanje naročil, možnost izvedbe ali sklenitve poslov s primernimi nasprotnimi strankami, ne da bi morala izpolnjevati zahteve iz člena 24 (razen odstavka 5a), člena 25, člena 27 in člena 28(1) glede teh poslov ali glede morebitnih pomožnih storitev v neposredni zvezi s temi posli.“;

"

(9)  člen 57 se spremeni:

(a)  odstavek 1 se nadomesti z naslednjim:"

„1. Države članice zagotovijo, da pristojni organi v skladu z metodologijo izračunavanja, ki jo določi ESMA v regulativnih tehničnih standardih, sprejetih v skladu z odstavkom 3, določijo in uveljavijo omejitve pozicij glede velikosti neto pozicije, ki jo lahko ima posamezna oseba v izvedenih finančnih instrumentih na kmetijske proizvode in kritičnih ali pomembnih izvedenih finančnih instrumentov na blago, s katerimi se trguje na mestih trgovanja, in gospodarsko enakovrednih pogodbah OTC. Omejitve se določijo na podlagi vseh pozicij, ki jih ima oseba, in pozicij, ki jih ima združena skupina oseb v imenu zadevne osebe, za:

   (a) preprečevanje zlorabe trga;
   (b) podporo urejenim pogojem določanja cen in poravnave, vključno s preprečevanjem pozicij, ki izkrivljajo trg, in zlasti za zagotavljanje konvergence med cenami izvedenih finančnih instrumentov v dobavnem mesecu ter promptnimi cenami osnovnega blaga, brez poseganja v oblikovanje cen na zadevnem trgu osnovnega blaga.

Omejitve pozicij se ne uporabljajo za:

   (a) pozicije nefinančnega subjekta ali pozicije, ki se hranijo v njegovem imenu in ki objektivno merljivo zmanjšujejo tveganja, neposredno povezana s poslovno dejavnostjo tega nefinančnega subjekta;
   (b) pozicije finančnega subjekta, ki je del nefinančne skupine in deluje v imenu te nefinančne skupine, ali pozicije, ki se hranijo v njegovem imenu in ki objektivno merljivo zmanjšujejo tveganja, neposredno povezana s poslovno dejavnostjo navedene nefinančne skupine;
   (c) pozicije finančnih in nefinančnih nasprotnih strank za pozicije, ki objektivno merljivo izhajajo iz poslov, sklenjenih zaradi izpolnjevanja obveznosti zagotavljanja likvidnosti na mestu trgovanja iz točke (c) četrtega pododstavka člena 2(4);
   (d) vrednostne papirje iz točke (44)(c) člena 4(1), povezani z osnovnim proizvodom ali osnovnim blagom, kot je navedeno v oddelku C(10) Priloge I.

ESMA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih določi postopek za finančne subjekte, ki so del pretežno poslovne skupine in ki lahko vložijo zahtevek za izvzetje glede varovanja pred tveganjem za pozicije navedenega finančnega subjekta, ki objektivno merljivo zmanjšujejo tveganja, neposredno povezana s poslovno dejavnostjo nefinančnih subjektov v skupini. ESMA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih določi postopek, po katerem lahko osebe vložijo zahtevek za izvzetje glede varovanja pred tveganjem za pozicije, ki izhajajo iz poslov, sklenjenih zaradi izpolnjevanja obveznosti zagotavljanja likvidnosti na mestu trgovanja.

ESMA navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do [9 mesecev po začetku veljavnosti te direktive].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1095/2010.“;

"

(b)  odstavka 3 in 4 se nadomestita z naslednjim:"

„3. ESMA pripravi osnutek regulativnih tehničnih standardov, v katerih določi izvedene finančne instrumente na kmetijske proizvode in kritične ali pomembne izvedene finančne instrumente na blago iz odstavka 1 ter metodologijo izračunavanja, ki jo pristojni organi uporabljajo za izračunavanje omejitev pozicij promptnega meseca in omejitev pozicij drugih mesecev za izvedene finančne instrumente na blago, poravnane fizično in v gotovini, na podlagi značilnosti ustreznega izvedenega finančnega instrumenta.

Pri določanju kritičnih ali pomembnih izvedenih finančnih instrumentov ESMA upošteva naslednje dejavnike:

   (a) velikost obsega odprtih pozicij 300 000 neporavnanih lotov v povprečju v obdobju enega leta;
   (b) število udeležencev na trgu;
   (c) blago, ki je osnova za zadevni izvedeni finančni instrument.

Pri določanju metodologije izračunavanja iz prvega pododstavka ESMA upošteva naslednje dejavnike:

   (a) dobavljivo količino osnovnega blaga;
   (b) skupni obseg odprtih pozicij v navedenem izvedenem finančnem instrumentu in skupni obseg odprtih pozicij v drugih finančnih instrumentih na enako osnovno blago;
   (c) število in velikost udeležencev na trgu;
   (d) značilnosti blagovne borze, vključno z vzorci proizvodnje, potrošnje in prevoza na trg;
   (e) razvoj novih izvedenih finančnih instrumentov;
   (f) izkušnje investicijskih podjetij in upravljavcev trga, ki upravljajo določeno mesto trgovanja, in drugih jurisdikcij v zvezi z omejitvami pozicij.

ESMA osnutke regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka predloži Komisiji do [9 mesecev po začetku veljavnosti te direktive].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1095/2010.

4.  Pristojni organ določi omejitve pozicij za kritične ali pomembne pogodbe z izvedenimi finančnimi instrumenti na blago, s katerimi se trguje na mestih trgovanja, kot je določeno v regulativnih tehničnih standardih, ki jih je sprejela Komisija v skladu z odstavkom 3, ter z izvedenimi finančnimi instrumenti na kmetijske proizvode na podlagi metodologije izračunavanja, določene v regulativnih tehničnih standardih, ki jih je sprejela Komisija v skladu z odstavkom 3. Navedena omejitev pozicije vključuje gospodarsko enakovredne pogodbe OTC.

Kadar pride do znatnih sprememb na trgu, vključno z znatnimi spremembami dobavljive količine ali obsega odprtih pozicij, pristojni organ pregleda omejitve pozicij na podlagi svoje določitve dobavljive količine in obsega odprtih pozicij ter ponastavi omejitev pozicij v skladu z metodologijo izračunavanja, določeno v regulativnih tehničnih standardih, ki jih sprejme Komisija v skladu z odstavkom 3.“;

"

(c)  odstavki 6, 7 in 8 se nadomestijo z naslednjim:"

„6. Kadar se z izvedenimi finančnimi instrumenti na kmetijske proizvode in kritičnimi ali pomembnimi izvedenimi finančnimi instrumenti na blago na podlagi istega osnovnega blaga z enakimi značilnostmi trguje v znatnem obsegu na mestih trgovanja v več kot eni jurisdikciji, pristojni organ mesta trgovanja, kjer se opravi največja količina trgovanja (osrednji pristojni organ), določi enotno omejitev pozicije, ki se uporablja za vse trgovanje s tem izvedenim finančnim instrumentom. Osrednji pristojni organ svetuje pristojnim organom drugih mest trgovanja, kjer se s tem izvedenim finančnim instrumentom trguje v znatnih količinah, glede enotne omejitve pozicije, ki se uporablja, in sprememb te enotne omejitve pozicije. Pristojni organi, ki se ne strinjajo, da osrednji pristojni organ določi enotno omejitev pozicije, pisno izčrpno in podrobno navedejo razloge, zakaj menijo, da zahteve iz odstavka 1 niso bile izpolnjene. ESMA razreši vse spore, ki izhajajo iz nesoglasij med pristojnimi organi.

Pristojni organi mest trgovanja, na katerih se trguje z izvedenimi finančnimi instrumenti na kmetijske proizvode in kritičnimi ali pomembnimi izvedenimi finančnimi instrumenti na blago na podlagi istega osnovnega blaga z enakimi značilnostmi, in pristojni organi imetnikov pozicij v navedenih izvedenih finančnih instrumentih vzpostavijo dogovore o sodelovanju, ki vključujejo izmenjavo ustreznih podatkov, da se omogočita spremljanje in izvrševanje enotne omejitve pozicije.

7.  ESMA vsaj enkrat letno spremlja, kako pristojni organi izvajajo omejitve pozicij, določene v skladu z metodologijo izračunavanja, ki jo je določil ESMA v odstavku 3. Pri tem zagotovi, da se enotna omejitev pozicije učinkovito uporablja za izvedene finančne instrumente na kmetijske proizvode in kritične ali pomembne pogodbe na podlagi istega osnovnega blaga z enakimi značilnostmi ne glede na to, kje se z njimi trguje v skladu z odstavkom 6.

8.  Države članice zagotovijo, da investicijsko podjetje ali upravljavec trga, ki upravlja mesto trgovanja, na katerem se trguje z izvedenimi finančnimi instrumenti na blago, nadzira upravljanje pozicij, ki vključuje najmanj pooblastila za mesto trgovanja, da se:

   (a) spremlja obseg odprtih pozicij oseb;
   (b) pridobijo informacije oseb, vključno z vso zadevno dokumentacijo, glede velikosti in namena pozicije ali izpostavljenosti, informacije o upravičenih ali osnovnih lastnikih, kakršnih koli usklajenih dogovorih in kakršnih koli s tem povezanih sredstvih ali obveznostih na osnovnem trgu, pozicijah v povezanih pogodbah na drugih mestih trgovanja in pogodbah OTC prek članov in udeležencev;
   (c) od osebe zahteva, da začasno ali stalno zapre ali zmanjša pozicijo ter v primeru, da oseba ne upošteva takšne zahteve, enostransko sprejme ukrepe, s katerimi zagotovi zaprtje ali zmanjšanje pozicije, ter
   (d) zahteva, da oseba začasno ponovno vzpostavi likvidnost na trgu po dogovorjeni ceni in v dogovorjenem obsegu z izrecnim namenom zmanjšanja učinka velike ali prevladujoče pozicije.

ESMA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih določi vsebino nadziranja upravljanja pozicij, ter pri tem upošteva značilnosti zadevnih mest trgovanja.

ESMA navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do [9 mesecev po začetku veljavnosti te direktive].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1095/2010. “;

"

(10)  v členu 58 se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:"

„2. Države članice zagotovijo, da investicijska podjetja, ki z izvedenimi finančnimi instrumenti na blago ali s pravicami do emisije ali z njihovimi izvedenimi finančnimi instrumenti trgujejo zunaj mesta trgovanja, osrednjemu pristojnemu organu iz člena 57(6) vsaj dnevno predložijo popolno razčlenitev svojih pozicij izvedenih finančnih instrumentov na blago ali pravic do emisije ali njihovih izvedenih finančnih instrumentov, s katerimi se trguje na mestu trgovanja, in gospodarsko enakovrednih pogodb OTC ter pozicij njihovih strank in strank teh strank vse do zadnje stranke v skladu s členom 26 Uredbe (EU) št. 600/2014 in po potrebi s členom 8 Uredbe (EU) št. 1227/2011.“;

"

(11)  v členu 90 se vstavi naslednji odstavek 1a:"

„1a. Pred 31. decembrom 2021 Komisija pregleda učinek izvzetja iz točke (j) člena 2(1) v zvezi s pravicami do emisije in njihovimi izvedenimi finančnimi instrumenti ter navedenemu pregledu po potrebi priloži zakonodajni predlog o spremembi navedenega izvzetja. Pri tem Komisija oceni trgovanje s pravicami EU do emisije in njihovimi izvedenimi finančnimi instrumenti v EU in tretjih državah, učinek izvzetja iz točke (j) člena 2(1) na zaščito vlagateljev, celovitost in preglednost trgov s pravicami do emisij in njihovimi izvedenimi finančnimi instrumenti ter ali bi bilo treba sprejeti ukrepe v zvezi s trgovanjem na mestih trgovanja v tretjih državah.“

"

Člen 1a

Spremembe Direktive (EU) 2019/878

Člen 2(1) Direktive (EU) 2019/878 se spremeni:

(1)  prvi pododstavek se nadomesti z naslednjim:"

„Države članice do 28. decembra 2020 sprejmejo in objavijo:

   (i) ukrepe, potrebne za uskladitev z določbami te direktive, kolikor zadevajo kreditne institucije;
   (ii) ukrepe, potrebne za uskladitev s členom 1(1) in (9) te direktive, kar zadeva člen 2(5) in (6) ter člen 21b Direktive 2013/36/EU, kolikor zadevajo kreditne institucije in investicijska podjetja.“;

"

(2)  po prvem pododstavku se vstavi naslednji pododstavek:"

„O tem takoj obvestijo Komisijo.“.

"

Člen 1b

Spremembe Direktive 2013/36/EU

Tretji, četrti in peti pododstavek člena 94(2) se nadomestijo z naslednjim:"

„Za opredelitev zaposlenih, katerih poklicne dejavnosti pomembno vplivajo na profil tveganja institucije iz člena 92(2), razen v zvezi z zaposlenimi v investicijskih podjetjih, kot so opredeljena v točki (2) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013, EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih določi merila za opredelitev naslednjega:

   (a) vodstvena odgovornost in kontrolne funkcije;
   (b) pomembne poslovne enote in pomemben vpliv na profil tveganja zadevne poslovne enote; ter
   (c) druge kategorije zaposlenih, ki niso izrecno omenjene v členu 92(2), katerih poklicne dejavnosti podobno pomembno vplivajo na profil tveganja institucije kot dejavnosti kategorij zaposlenih iz navedenega člena.

EBA Komisiji predloži osnutke navedenih regulativnih tehničnih standardov do 28. decembra 2019.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za dopolnitev te direktive s sprejetjem regulativnih tehničnih standardov iz tega odstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010. Kar zadeva regulativne tehnične standarde, ki se uporabljajo za investicijska podjetja, kot so opredeljena v točki (2) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013, se pooblastilo iz člena 94(2) te direktive, kakor je bila spremenjena z Direktivo (EU) 2018/843 Evropskega parlamenta in Sveta, še naprej uporablja do 26. junija 2021.“.

"

Člen 2

Prenos

(1)  Države članice do ... [9 mesecev po začetku veljavnosti te direktive] sprejmejo in objavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo. Komisiji nemudoma sporočijo besedilo navedenih predpisov.

Države članice navedene ukrepe uporabljajo od ... [12 mesecev po začetku veljavnosti te direktive].

(2)  Države članice Komisiji sporočijo besedila temeljnih predpisov nacionalnega prava, ki jih sprejmejo na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 2a

Klavzula o pregledu

Komisija najpozneje do 31. julija 2021 po posvetovanju z ESMA in na podlagi rezultatov javnega posvetovanja, ki ga Komisija opravi dovolj zgodaj, predstavi predlog za pregled Direktive 2014/65/EU in Uredbe (EU) št. 600/2014. Pregled je širok in upošteva vprašanja, povezana s strukturo trga, podatki, trgovanjem in dejavnostmi po trgovanju, raziskovalnimi pravili, pravili o plačilu spodbud svetovalcem, ravnjo poklicnih kvalifikacij svetovalcev v Evropi, kategorizacijo strank in izstopom Združenega kraljestva iz EU.

Člen 3

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 4

Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V Bruslju,

Za Evropski parlament Za Svet

Predsednik Predsednik

(1) Zadeva je bila v skladu s četrtim pododstavkom člena 59(4) Poslovnika vrnjena pristojnemu odboru v medinstitucionalna pogajanja (A9-0208/2020).
(2)* Predlogi sprememb: krepki ležeči tisk označuje novo ali spremenjeno besedilo, simbol ▌pa tiste dele besedila, ki so bili črtani.
(3) COM(2020)0456 z dne 27.5.2020.
(4) Direktiva 2014/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o trgih finančnih instrumentov ter spremembi Direktive 2002/92/ES in Direktive 2011/61/EU (UL L 173, 12.6.2014, str. 349).
(5) UL L 123, 12.5.2016, str. 1.
(6) UL C 369, 17.12.2011, str. 14.


K trajnostnemu enotnemu trgu za podjetja in potrošnike
PDF 176kWORD 51k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 25. novembra 2020 K trajnostnemu enotnemu trgu za podjetja in potrošnike (2020/2021(INI))
P9_TA(2020)0318A9-0209/2020

Evropski parlament,

—  ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), zlasti člena 114,

—  ob upoštevanju členov 169, 191, 192 in 193 PDEU,

—  ob upoštevanju Direktive 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu(1),

—  ob upoštevanju Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov(2),

—  ob upoštevanju Direktive (EU) 2019/771 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2019 o nekaterih vidikih pogodb za prodajo blaga(3),

—  ob upoštevanju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. junija 2018 o vzpostavitvi programa za enotni trg, konkurenčnost podjetij, vključno z malimi in srednjimi podjetji, in evropsko statistiko (COM(2018)0441),

—  ob upoštevanju Uredbe (EU) 2019/1020 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o nadzoru trga in skladnosti proizvodov(4),

—  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. decembra 2019 z naslovom Evropski zeleni dogovor (COM(2019)0640),

—  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19. februarja 2020 z naslovom Evropska strategija za podatke (COM(2020)0066),

—  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. marca 2020 z naslovom Novi akcijski načrt za krožno gospodarstvo – za čistejšo in konkurenčnejšo Evropo (COM(2020)0098),

—  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. julija 2017 o daljši življenjski dobi za izdelke: koristi za potrošnike in podjetja(5),

—  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2018 o izvajanju svežnja o krožnem gospodarstvu: možnosti za rešitev vprašanja stičišča med zakonodajo o kemikalijah, proizvodih in odpadkih(6),

—  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. januarja 2020 o evropskem zelenem dogovoru(7),

—  ob upoštevanju publikacije Komisije iz oktobra 2018 z naslovom „Behavioural Study on Consumers’ Engagement in the Circular Economy“ (Vedenjska študija vključevanja potrošnikov v krožno gospodarstvo),

—  ob upoštevanju poročila Skupnega raziskovalnega središča iz leta 2019 z naslovom „Analysis and development of a scoring system for repair and upgrade of products“ (Analiza in razvoj sistema točkovanja za popravilo in nadgradnjo izdelkov),

—  ob upoštevanju poročila Evropske agencije za okolje z dne 4. decembra 2019 z naslovom Evropsko okolje – stanje in napovedi za obdobje do leta 2020,

—  ob upoštevanju študije iz marca 2020 z naslovom „Promoting product longevity“ (Spodbujanje dolge življenjske dobe proizvodov), ki je bila izvedena na zahtevo Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov,

—  ob upoštevanju poglobljene analize iz aprila 2020, ki jo je zahteval njegov Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov z naslovom „Sustainable Consumption and Consumer Protection Legislation“ (Trajnostna potrošnja in zakonodaja na področju varstva potrošnikov),

—  ob upoštevanju poročila Evropske potrošniške organizacije (BEUC) z dne 18. avgusta 2015 z naslovom „Durable goods: More sustainable products, better consumer rights – Consumer expectations from the EU’s ressource efficiency and circular economy agenda“ (Trajno potrošno blago: trajnostnejši izdelki, večje pravice potrošnikov – Pričakovanja potrošnikov glede načrta EU o učinkoviti rabi virov in krožnem gospodarstvu),

—  ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

—  ob upoštevanju mnenja Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane,

—  ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A9-0209/2020),

A.  ker je treba zaradi redčenja naravnih virov in širjenja odpadkov nujno oblikovati trajnostne proizvodne in potrošne vzorce v mejah zmogljivosti planeta, pri čemer mora biti na prvem mestu učinkovitejša in bolj trajnostna raba virov;

B.  ker je kriza zaradi pandemije COVID-19 pokazala, da je treba vzpostaviti nove in odpornejše poslovne modele ter podpirati evropska podjetja, zlasti mala in srednja podjetja, mikropodjetja in samozaposlene;

C.  ker mora trajnostni enotni trg izražati poziv Parlamenta(8) k sprejetju ambicioznega evropskega zelenega dogovora; ker je zato nujno razviti strategijo, ki temelji na raziskavah, da bi povečali trajnost, ponovno uporabo, nadgradljivost in popravljivost proizvodov; ker bi bilo treba s to strategijo ustvarjati delovna mesta ter priložnosti za rast in inovacije za evropska podjetja, podpirati njihovo konkurenčnost na svetovni ravni in zagotavljati visoko raven varstva potrošnikov;

D.  ker skupna in celovita strategija ne ustreza enotnemu pristopu; ker bi bil primernejši diferenciran pristop, ki bi temeljil na posebnostih vsake kategorije proizvodov in sektorja, pa tudi na tržnem in tehnološkem razvoju; ker sta učinkovito izvajanje in izvrševanje obstoječih pravil bistvena za dobro delujoč in trajnostni enotni trg;

E.  ker je bistveno, da se prek finančnih programov, kot je program za enotni trg, mobilizirajo zadostna sredstva za prehod na podnebno nevtralnost in krožno gospodarstvo, da bi financirali raziskave in razvoj na področju trajnostnih proizvodov ter kampanje ozaveščanja, usmerjene v podjetja in potrošnike;

F.  ker so potrošniki pripravljeni sodelovati v procesu krožnega gospodarstva in ker glede na vedenjsko študijo Komisije iz leta 2018 obstaja trikrat večja verjetnost, da bodo kupili izdelek, ki je označen kot trajnejši in popravljiv, vendar še vedno obstajajo ovire, vključno z asimetričnimi informacijami; ker so za ozaveščenost potrošnikov in pošteno konkurenco med podjetji potrebne jasne, zanesljive in pregledne informacije o značilnostih proizvodov, vključno s predvideno življenjsko dobo in popravljivostjo; ker je zato treba obstoječe informacije izboljšati, hkrati pa preprečiti preobremenitev z informacijami;

G.  ker sta življenjska doba proizvoda in način, kako se stara, odvisna od različnih naravnih ali umetnih dejavnikov, kot so sestava, funkcionalnost, stroški popravila, vzorci potrošnje in uporaba; ker je treba predvideno življenjsko dobo proizvoda izmeriti na podlagi objektivnih preskusov in meril, ki odražajo okoliščine dejanske uporabe ter jih je treba določiti pred dajanjem proizvoda na trg;

H.  ker je treba Direktivo (EU) 2019/771 pregledati do leta 2024; ker je treba v pripravah na ta pregled oceniti več ukrepov, namenjenih ustvarjanju pravih pogojev za povečanje trajnosti proizvodov ter zagotavljanju visoke ravni varstva potrošnikov in konkurenčnega poslovnega okolja; ker dveletna zakonsko določena garancijska doba morda ni primerna za vse kategorije proizvodov z daljšo predvideno življenjsko dobo;

I.  ker je Evropski parlament v prejšnji resoluciji(9) pozval k ukrepom za reševanje vprašanja načrtovane zastarelosti blaga in programske opreme, vključno z razvojem skupne opredelitve za preskušanje in odkrivanje problematičnih praks; ker je treba razviti skupno strategijo za enotni trg ter zagotoviti pravno varnost in zaupanje za podjetja in potrošnike;

J.  ker je življenjska doba programske opreme bistvena za življenjsko dobo elektronskih naprav; ker morajo biti elektronske naprave zaradi vse hitrejšega zastaranja programske opreme prilagodljive, da bi ostale konkurenčne(10);

K.  ker 79 % državljanov EU meni, da bi bilo treba od proizvajalcev zahtevati, da olajšajo popravilo digitalnih proizvodov ali nadomeščanje njihovih posameznih delov(11); ker visokokakovostni proizvodi spodbujajo konkurenčnost evropskih podjetij;

L.  ker je raziskava iz decembra 2015(12) razkrila, da 59 % potrošnikov ne ve, da je zakonsko določena garancijska doba v EU najmanj dve leti; ker bi se poznavanje obstoječih obsežnih pravic v zvezi z zakonsko določeno garancijo pri potrošnikih lahko izboljšalo, kar bi prispevalo k bolj trajnostni uporabi blaga;

M.  ker je zaradi povečanja e-trgovanja treba bolje nadzorovati, ali so blago in storitve, ki prihajajo iz tretjih držav, skladni z okoljskimi in varnostnimi standardi EU ter pravicami potrošnikov;

N.  ker je za trajnostni enotni trg, na katerem imajo ključno vlogo organi za nadzor trga in carinski organi, potreben učinkovit nadzor trga, da bi zagotovili ustrezno izvrševanje teh pravil;

O.  ker bi se s spodbujanjem popravil in ponovne uporabe ter krepitvijo zaupanja v trg rabljenega blaga lahko ponujale gospodarske in socialne priložnosti ter zagotavljala delovna mesta, v posebnih okoliščinah pa spodbujala tudi konkurenčnost industrijskega sektorja; ker v nekaterih primerih potrošnike od popravil odvračajo ovire, kot so slab dostop do nadomestnih delov, nezadostni standardizacija in interoperabilnost ter nedostopnost storitev popravil; ker to negativno vpliva na sektor popravil;

P.  ker bi glede na poročilo Eurobarometra(13) 77 % državljanov EU svoje izdelke raje popravilo, kot jih nadomestilo z novimi; ker bi lahko bila podjetja, ki se ukvarjajo s popravili, vir lokalnih delovnih mest in posebnega strokovnega znanja v Evropi;

Q.  ker bi bilo treba podaljševanje življenjske dobe vrste proizvodov, katerih okoljska učinkovitost se znatno izboljšuje, uravnotežiti z uvajanjem teh izboljšanih proizvodov in zato ne bi smelo povzročiti zamud pri uvajanju inovativnih tehnologij, ki bi lahko privedle do znatnih okoljskih koristi;

R.  ker vse večja digitalizacija našim družbam zagotavlja nove kanale za izmenjavo informacij in prispeva k oblikovanju trajnostnega trga, ki temelji na odgovornosti, preglednosti, izmenjavi informacij in učinkovitejši rabi virov;

S.  ker bi lahko spletne platforme storile več, kar zadeva njihovo odgovornost za zagotavljanje zanesljivih informacij potrošnikom o proizvodih in storitvah, ki jih ponujajo;

T.  ker digitalni sektor prispeva k inovacijam in spodbujanju trajnostnega gospodarstva; ker bi bilo treba obravnavati vpliv na okolje v smislu porabe energije in virov njegove infrastrukture; ker so pri vzpostavljanju krožnega gospodarstva ključnega pomena bolj trajnostni načini pakiranja in dostave;

U.  ker so zelena in trajnostna javna naročila skupaj z drugimi pomembnimi politikami lahko strateškega pomena pri podpiranju evropskega industrijskega sektorja v njegovem prehodu ter krepitvi njegove odpornosti in odprte strateške avtonomije; ker lahko strateška uporaba trajnostnih javnih naročil koristi podjetjem in potrošnikom, saj se z njo spodbuja povpraševanje po trajnostnem blagu in preskrbo z njim ter zagotavlja, da so ti proizvodi stroškovno učinkoviti in privlačni za potrošnike;

V.  ker je treba odpraviti zavajajoče okoljske trditve in prakse lažnega zelenega oglaševanja (greenwashing) z učinkovitimi metodologijami, med drugim o tem, kako take trditve utemeljiti;

W.  ker oglaševanje vpliva na ravni in vzorce potrošnje; ker bi oglaševanje lahko podjetjem in potrošnikom pomagalo pri sprejemanju informiranih trajnostnih odločitev;

1.  pozdravlja nov akcijski načrt Komisije za krožno gospodarstvo ter zavezanost spodbujanju trajnostnih proizvodov, ki jih je lažje popraviti, ponovno uporabiti in reciklirati, ter podpiranju potrošnikov v tem prehodu;

2.  poudarja, da bi morala vsaka strategija za trajnostni enotni trg pošteno, uravnoteženo in sorazmerno združevati načela trajnostnosti, varstva potrošnikov in visoko konkurenčnega socialnega tržnega gospodarstva; poudarja, da bi morali vsi morebitni regulativni ukrepi temeljiti na teh načelih, biti okoljsko stroškovno učinkoviti ter koristni za podjetja in potrošnike, da bi lahko sprejeli zeleni prehod na notranjem trgu; poudarja, da bi morali regulativni ukrepi evropskim podjetjem omogočiti konkurenčne prednosti, ne da bi jih nesorazmerno finančno obremenili, ter da bi morali spodbujati inovacije in naložbe v trajnostne tehnologije ter krepiti evropsko konkurenčnost in nenazadnje varstvo potrošnikov; poudarja, da bi morale vse predvidene regulativne ukrepe spremljati ocene učinka ter da bi morali vedno upoštevati tržni razvoj in potrebe potrošnikov;

3.  poziva Komisijo, naj pri oblikovanju, sprejemanju in izvajanju ustreznih prihodnjih predlogov, kot sta pobuda za opolnomočenje potrošnikov za prehod na zeleno gospodarstvo in pobuda za politiko trajnostnih proizvodov, ki bi morali biti v celoti usklajeni s podnebnimi cilji EU in drugimi okoljskimi cilji, pokaže visoke politične ambicije, da bi izboljšali krožnost vrednostnih verig, učinkovito rabo virov in uporabo sekundarnih surovin, zmanjšali nastajanje odpadkov in vzpostavili krožno gospodarstvo brez strupov; poudarja, kako pomembna sta pravočasno izvajanje in skladnost z obstoječimi obveznostmi in standardi; poziva Komisijo, naj ju več ne odlaga;

4.  poudarja, da je dobro delujoč enotni trg močno orodje za zeleni in digitalni prehod EU, tudi v zvezi z njegovo vlogo v globaliziranem gospodarstvu; poudarja, da sta dokončna vzpostavitev enotnega trga in njegova okrepitev, med drugim z učinkovitim izvrševanjem veljavne zakonodaje ter odpravljanjem preostalih neupravičenih in nesorazmernih ovir, osnovna pogoja za doseganje bolj trajnostne proizvodnje in potrošnje v EU; poziva k preglednejšemu upravljanju notranjega trga ter učinkovitejšemu in izboljšanemu spremljanju; meni, da bi moral pravni okvir za bolj trajnosten enotni trg krepiti inovacije in razvoj trajnostne tehnologije, spodbujati podjetja k prehodu na bolj trajnostne poslovne modele in tako prispevati k trajnostnemu okrevanju gospodarstva;

5.  poudarja, da je trajnostna potrošnja tesno povezana s trajnostno proizvodnjo in da bi bilo treba gospodarske subjekte spodbujati, da upoštevajo trajnost proizvodov in storitev že od faze zasnove ter takrat, ko so dani na notranji trg ali se na njem ponujajo, da se potrošnikom zagotovi varna, trajnostna, stroškovno učinkovita in privlačna izbira; poziva Komisijo, naj predlaga ukrepe za razlikovanje med kategorijami proizvodov in za sektorje z znatnim vplivom na okolje, ki bodo izboljšali trajnost proizvodov, vključno z njihovo predvideno življenjsko dobo, ponovno uporabnostjo, nadgradljivostjo, popravljivostjo in možnostjo recikliranja;

Ukrepanje proti načrtovanemu zastaranju in pravice potrošnikov

6.  poziva Komisijo, naj v posvetovanju z ustreznimi deležniki oblikuje široko strategijo z ukrepi, ki bodo razlikovali med kategorijami proizvodov ter upoštevali tržni in tehnološki razvoj, da bi podpirali podjetja in potrošnike ter prešli na trajnostne vzorce proizvodnje in potrošnje; ugotavlja, da bi morala ta strategija vključevati ukrepe za:

   (a) opredelitev predpogodbenih informacij o predvideni življenjski dobi (ki jo je treba izraziti v letih in/ali ciklih uporabe ter določiti pred dajanjem proizvoda na trg na podlagi objektivne in standardizirane metodologije, ki med drugimi parametri temelji na okoliščinah dejanske uporabe, razlikah v intenzivnosti uporabe in naravnih dejavnikih) in popravljivosti proizvoda, pri čemer je treba upoštevati, da bi bilo treba te informacije zagotoviti na jasen in razumljiv način, da potrošnikov ne bi zmedli in jih preobremenili z informacijami, te informacije pa bi morale biti njegove „bistvene značilnosti“ v smislu direktiv 2011/83/EU in 2005/29/ES;
   (b) razvoj in uvedba obveznega označevanja, da se potrošnikom ob nakupu zagotovijo jasne, dobro vidne in zlahka razumljive informacije o ocenjeni življenjski dobi in popravljivosti izdelka; poudarja, da bi morali pri razvoju programa označevanja sodelovati vsi ustrezni deležniki, in sicer na podlagi usklajenih, na raziskavah temelječih in preglednih meril v zvezi z ocenami učinka, ki dokazujejo ustreznost, sorazmernost in učinkovitost pri zmanjševanju negativnih vplivov na okolje in varstvu potrošnikov; meni, da bi moralo to označevanje vključevati zlasti informacije o trajnosti in popravljivosti, kot je oznaka popravljivosti, in bi lahko imelo obliko indeksa okoljske učinkovitosti, pri čemer bi bilo treba upoštevati več meril v celotnem življenjskem ciklu proizvodov glede na kategorijo proizvodov;
   (c) okrepitev vloge znaka EU za okolje, da bi povečali njegovo uporabo v industriji in o njem ozaveščali potrošnike;
   (d) oceno, ki temelji na analizi stroškovne/okoljske učinkovitosti oceni, katere kategorije blaga so najprimernejše za opremljenost s števcem uporabe, da bi izboljšali obveščanje potrošnikov in vzdrževanje proizvodov, spodbujali dolgoročno uporabo proizvodov s poenostavljeno ponovno uporabo ter okrepili poslovne modele v zvezi s ponovno uporabo in rabljenimi proizvodi;
   (e) oceno, kako bi med pripravami na pregled Direktive (EU) 2019/771 zakonsko določeno garancijsko dobo bolj uskladili s predvideno življenjsko dobo kategorije proizvodov in kako bi se s podaljšanjem obrnjenega dokaznega obdobja za neskladnost povečala možnost potrošnikov in podjetij, da sprejemajo trajnostne odločitve; poziva, naj se v tej oceni učinka proučijo možni učinki takih morebitnih podaljšanj na cene, predvideno življenjsko dobo proizvodov, sisteme tržnih garancij in neodvisne storitve popravil;
   (f) proučitev – med pripravami na pregled Direktive (EU) 2019/771 – izvedljivosti okrepitve položaja prodajalcev v razmerju do proizvajalcev z uvedbo mehanizma skupne odgovornosti proizvajalca in prodajalca v okviru sistema zakonsko določene garancijske dobe;
   (g) odpravo prehitre zastarelosti izdelkov tako, da se prakse, ki dejansko skrajšajo življenjsko dobo proizvoda, da bi se povečala stopnja njegovega nadomeščanja in neupravičeno omejila popravljivost proizvodov, vključno s programsko opremo, uvrstijo na seznam iz Priloge I k Direktivi 2005/29/ES; poudarja, da je treba te prakse jasno opredeliti na podlagi objektivne in skupne opredelitve ob upoštevanju ocene vseh vključenih deležnikov, kot so raziskovalne ustanove ter potrošniške, poslovne in okoljske organizacije;

7.  poudarja, da je treba posebno pozornost nameniti blagu z digitalnimi elementi in da bi bilo treba pri pregledu Direktive (EU) 2019/771, ki ga je treba izvesti do leta 2024, upoštevati naslednje elemente:

   (a) zagotoviti je treba kontinuiteto popravnih posodobitev – tj. varnostnih posodobitev in posodobitve glede skladnosti – med predvideno življenjsko dobo blaga glede na kategorijo proizvodov;
   (b) ločiti je treba popravne posodobitve od razvojnih posodobitev ter zagotoviti njihovo reverzibilnost, pri čemer se z nobeno posodobitvijo ne sme zmanjšati učinkovitost blaga ali njegova odzivnost;
   (c) trgovec mora potrošnika ob nakupu obvestiti, kdaj se lahko pričakuje, da se bodo izvajale posodobitve programske opreme, zagotovljene ob nakupu proizvodov, na način, ki je združljiv z inovacijami in možnim prihodnjim razvojem trga, ter o njihovih posebnostih in vplivih na delovanje naprav, da se zagotovi, da so proizvodi še naprej skladni in varni;

8.  poudarja, da so potrebna enostavna, učinkovita in izvršljiva pravna sredstva za potrošnike in podjetja; opozarja, da bi morali biti potrošniki obveščeni o svojih pravicah in pravnih sredstvih, ki so na voljo; poziva k financiranju v okviru programa za enotni trg večletnega finančnega okvira za ukrepe za odpravo informacijske vrzeli ter podporo potrošniškim, poslovnim in okoljskim združenjem v zvezi z njihovimi pobudami; meni, da bi morale države članice izvajati informacijske kampanje za povečanje varstva in zaupanja potrošnikov, zlasti med ranljivimi skupinami, in poziva Komisijo, naj prek enotnega digitalnega portala potrošnikom zagotovi ustrezne informacije o njihovih pravicah; poudarja, da mala in srednja podjetja, mikropodjetja in samozaposleni potrebujejo posebno podporo, vključno s finančno podporo, da bodo lahko razumeli in izvajali svoje zakonske obveznosti na področju varstva potrošnikov;

9.  ugotavlja, da številni proizvodi, dani na enotni trg, zlasti proizvodi, ki se prodajajo na spletnih trgih in se uvažajo iz tretjih držav, niso skladni z zakonodajo EU o varnosti proizvodov in zahtevah glede trajnostnosti; poziva Komisijo in države članice, naj nemudoma sprejmejo ukrepe za zagotovitev enakih konkurenčnih pogojev podjetjem EU glede na mednarodne konkurente ter naj zagotovijo varne in trajnostne proizvode za potrošnike z boljšim nadzorom trga in enakih standardov carinske kontrole po vsej EU za tradicionalna in spletna podjetja; opozarja, da morajo imeti organi za nadzor trga v skladu z Uredbo (EU) 2019/1020 za izvajanje te naloge na voljo ustrezne finančne, tehnične, informacijske in človeške vire ter poziva države članice, naj izpolnijo njihove potrebe, Komisijo pa, naj zagotovi ustrezno izvajanje uredbe; poudarja, da bi bilo treba znatno okrepiti interakcijo med sistemom RAPEX ter spletnimi trgi in platformami;

Strategija za popravila

10.  poziva, naj se ob nakupu zagotovijo naslednje jasne in enostavne berljive informacije o razpoložljivosti nadomestnih delov, posodobitvah programske opreme in popravljivosti proizvoda: predvideno obdobje razpoložljivosti od datuma nakupa, povprečna cena nadomestnih delov ob nakupu, priporočen približen čas dostave in popravila ter po potrebi informacije o storitvah popravila in vzdrževanja; poleg tega zahteva, da se v dokumentaciji o proizvodu zagotovijo naslednje informacije skupaj s povzetkom najpogostejših okvar in načinom njihovega popravila;

11.  poziva Komisijo, naj določi „pravico do popravila“ potrošnikov, da bi popravila postala sistematična, stroškovno učinkovita in privlačna, ob upoštevanju posebnosti različnih kategorij proizvodov v skladu z ukrepi, ki so bili že sprejeti za več gospodinjskih aparatov v skladu z direktivo o okoljsko primerni zasnovi izdelkov, tako da se:

   (a) akterjem v panogi popravil, vključno z neodvisnimi serviserji, in potrošnikom zagotovi brezplačen dostop do potrebnih informacij o popravilu in vzdrževanju, vključno z informacijami o diagnostičnih orodjih, nadomestnih delih, programski opremi in posodobitvah, potrebnih za popravila in vzdrževanje, ob upoštevanju zahtev glede varnosti potrošnikov brez poseganja v Direktivo (EU) 2016/943;
   (b) spodbuja standardizacija nadomestnih delov, s čimer se spodbujajo interoperabilnost in inovacije, hkrati pa upoštevajo zahteve glede varnosti proizvodov;
   (c) določi obvezno najkrajše obdobje za dobavo nadomestnih delov, ki odraža predvideno življenjsko dobo proizvoda po tem, ko je bila na trg dana zadnja enota, pa tudi razumne najdaljše dobavne roke po kategoriji proizvodov v skladu z izvedbenimi uredbami o okoljsko primerni zasnovi, sprejetimi 1. oktobra 2019, ki bi jih bilo treba razširiti na širši nabor proizvodov;
   (d) zagotovi, da je cena nadomestnega dela razumna in zato stroškovno učinkovita glede na ceno celotnega proizvoda ter da imajo neodvisni in pooblaščeni serviserji ter potrošniki dostop do potrebnih nadomestnih delov brez nepoštenih ovir;
   (e) spodbujajo popravila namesto zamenjave proizvoda s podaljšanjem garancijskega lista ali s ponovnim začetkom garancijskega obdobja za potrošnika, ki se odloči za to možnost, pri pripravi pregleda Direktive (EU) 2019/771 in glede na analizo stroškovne učinkovitosti za potrošnike in podjetja, ter zagotovi, da prodajalci vedno obvestijo potrošnike o možnosti popravila in povezanih pravicah do garancije;
   (f) oceni, kako bi bilo mogoče olajšati popravila na ravni EU z vzpostavijo zakonsko določene garancijske dobe za dele, ki jih nadomesti poklicni serviser, kadar blago pri pripravi pregleda Direktive (EU) 2019/771 ni več pod zakonsko določeno ali tržno garancijo;
   (g) države članice spodbujajo k ustvarjanju spodbud za popravila, kot je „bonus za obrtnike“, zlasti po koncu zakonsko določene garancije za potrošnike, ki se odločijo za nekatera popravila prek pooblaščenih/neodvisnih serviserjev;

Celovita strategija za ekonomijo ponovne uporabe

12.  pozdravlja, da Komisija razmišlja o sprejetju zavezujočih ukrepov za preprečevanje uničenja neprodanega ali nepokvarjenega blaga, ki deluje, da bi ga bilo mogoče ponovno uporabiti, ter količinsko opredeljenih ciljev za ponovno uporabo, vključno z uvedbo sistemov kavcij v skladu z okvirno direktivo o odpadkih ter direktivo o embalaži in odpadni embalaži; poudarja, da bi bilo treba pri dostopu do odlagališč odpadkov dati prednost novim trajnostnim poslovnim modelom, ter poziva Komisijo in države članice, naj bolj spodbujajo trajnostno ravnanje z odpadki; poudarja, da je potrebna strategija za oceno in odpravo pravnih ovir za popravilo, nadaljnjo prodajo, ponovno uporabo in donacije, da bi zagotovili učinkovitejšo in trajnostno rabo virov, pa tudi za krepitev notranjega trga sekundarnih surovin, brez poseganja v določbe Uredbe (ES) št. 1013/2006 o pošiljkah odpadkov, med drugim z večjo standardizacijo;

13.  poudarja, kako pomembno je spodbujanje krožnega gospodarstva in trajnostnih poslovnih modelov za zmanjšanje uničevanja blaga ter spodbujanje popravil in ponovne uporabe; poziva Komisijo, naj spodbuja uporabo takih modelov, hkrati pa ohranja njihovo stroškovno učinkovitost in privlačnost ter zagotavlja visoko raven varstva potrošnikov, ter naj spodbuja države članice, da ozaveščajo o teh modelih z izobraževalnimi kampanjami in usposabljanjem za potrošnike in podjetja; poudarja, kako pomembne so naložbe v raziskave in razvoj na tem področju;

14.  opozarja na prakse, ki jih podjetja sprejmejo za odvračanje od popravil, kar pomeni omejitev pravice do popravila in vpliva na možnosti potrošnikov za popravilo; poziva k pristopu, ki ščiti uveljavljanje pravic intelektualne lastnine in zagotavlja učinkovito podporo neodvisnim izvajalcem popravil, da se spodbujata izbira potrošnikov in vzpostavitev splošno trajnostnega enotnega trga;

15.  poudarja, da je treba ustvariti spodbude za potrošnike, da bodo kupovali rabljeno blago; poudarja, da bi lahko imeli potrošniki ob zagotovitvi prenosa še veljavne garancije v primeru nadaljnje prodaje izdelka večje zaupanje v ta trg; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj prouči, v kakšnem obsegu bi se lahko garancija, do katere je upravičen prvi kupec, v primeru naknadne prodaje prenesla na naslednje kupce, zlasti v okviru digitalnega potnega lista za izdelke; poleg tega poziva, naj se v okviru pregleda Direktive (EU) 2019/771 oceni potreba po pregledu določb o izjemah za rabljene proizvode v okviru sistema zakonsko določene garancije, ki ga določa navedena direktiva, in sicer v zvezi z oceno učinka o možnih učinkih za poslovne modele, ki temeljijo na rabljenem blagu in ponovni uporabi;

16.  poziva k jasnim opredelitvam obnovljenega in prenovljenega blaga ter k spodbujanju obsežne uvedbe prostovoljnega sistema podaljšanih tržnih garancij za tako blago, da bi dopolnili prvotno garancijo in preprečili, da bi bili potrošniki izpostavljeni zlorabi;

17.  poudarja, da bo dokončanje notranjega trga storitev odločilno prispevalo k prehodu na bolj trajnosten enotni trg; poziva Komisijo, naj sprejme nadaljnje ukrepe za dobro delujoč notranji trg storitev in učinkovito poveča prizadevanja za okrepitev izvrševanja obstoječe zakonodaje;

18.  opozarja na vlogo storitvenega sektorja pri povečanju dostopnosti popravil in drugih poslovnih modelov; pozdravlja zlasti razvoj poslovnih modelov, pri katerih je potrošnja ločena od fizičnega lastništva in v okviru katerih se prodaja funkcija izdelka, ter obenem zahteva, da se izvede zanesljiva ocena učinka glede tako imenovane ekonomije uporabe in morebitnih povratnih učinkov, vplivov na potrošnike in njihove finančne interese ter okoljskega vpliva takih modelov; poudarja, da se lahko z razvojem internetnih storitev, novih oblik trženja (najemi, zakup, pristop „proizvod kot storitev“ itd.) in dostopnih objektov za popravila podaljša življenjska doba proizvodov ter povečata ozaveščenost potrošnikov o takih proizvodih in zaupanje vanje; poziva Komisijo, naj spodbuja razvoj teh novih poslovnih modelov s ciljno usmerjeno finančno podporo v okviru programa enotnega trga in vseh drugih ustreznih programov večletnega finančnega okvira;

19.  poziva k pripravi nacionalnih kampanj in ustreznih mehanizmov, da bi potrošnike spodbudili k podaljšanju življenjske dobe proizvodov s popravilom in uporabi rabljenega blaga ter ozaveščali o dodani vrednosti trajnostnih inovativnih tehnologij; poziva Komisijo in nacionalne organe, naj pristojnim organom na nacionalni in lokalni ravni ter podjetjem in združenjem pomagajo ter jih spodbujajo pri izvajanju takih kampanj, in sicer tehnično in finančno na podlagi programa za enotni trg večletnega finančnega okvira;

20.  poziva vsa podjetja in organizacije, naj se vpišejo v sistem EU za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS) in izboljšajo svojo okoljsko uspešnost; z zanimanjem pričakuje bližnji pregled direktive o nefinančnem poročanju, s katerim naj bi znatno izboljšali razpoložljivost informacij o okoljski uspešnosti podjetij;

Digitalna strategija za trajnosten trg

21.  pozdravlja napovedano vzpostavitev skupnega evropskega podatkovnega prostora za pametne krožne aplikacije in cilj Komisije, da razvije digitalni „potni list“ za izdelke, da bi izboljšali sledljivost ter dostop do informacij o pogojih proizvodnje izdelkov, trajnosti, sestavi, ponovni uporabi, popravilu, razstavljivosti blaga in o ravnanju z njim po koncu njegove življenjske dobe, in sicer ob upoštevanju načela sorazmernosti in stroškov za podjetja ter namenjanju posebne pozornosti potrebam malih in srednjih podjetij, mikropodjetij ter samozaposlenih; poziva, naj se ta orodja razvijejo v tesnem sodelovanju z industrijo ustreznimi deležniki;

22.  je seznanjen, da digitalna tehnologija prispeva k inovacijam in k bolj krožnemu gospodarstvu; poziva Komisijo, naj razvije standarde in protokole za dostop do interoperabilnih podatkov in njihovo uporabo, da bi zagotovili učinkovito izmenjavo podatkov med podjetji, vlagatelji in organi ter omogočili nove, na podatkih temelječe krožne poslovne priložnosti; poziva Komisijo in države članice, naj v novem večletnem finančnem okviru povečajo finančna sredstva za raziskave in inovacije na področju trajnostnih tehnologij;

23.  poudarja, da imata digitalni sektor in spletna potrošnja okoljski odtis bodisi pri proizvodnji blaga bodisi pri opravljanju storitev, in poziva Komisijo, naj oceni, kako bi z evropskim indeksom digitalne trajnostnosti vključili trajnostno proizvodnjo in potrošnjo digitalnih tehnologij; poudarja, da bi morale biti prakse za zmanjšanje takega vpliva na okolje, kot sta zmanjšanje količine embalaže in razvoj bolj trajnostne embalaže, del strategije za trajnostni enotni trg;

24.  dodaja, da je treba povečati ozaveščenost o morebitnem okoljskem odtisu nepotrebnih podatkov, kot so neuporabljene aplikacije, datoteke, videoposnetki, fotografije in neželena elektronska pošta; poziva Komisijo, naj oceni vpliv digitalnih praks in infrastrukture v smislu njihovega ogljičnega in okoljskega odtisa, pa tudi njihov vpliv na potrošniške prakse, ter razmisli o ustreznih ukrepih za njihovo zmanjšanje;

25.  zahteva, da Komisija upošteva odločitve Parlamenta glede vzpostavitve skupnega sistema polnjenja za zmanjšanje proizvodnje in elektronskih odpadkov;

Nujen prehod javnih organov

26.  meni, da bi morala imeti javna naročila v skladu z evropskim zelenim dogovorom osrednjo vlogo v načrtu EU za oživitev gospodarstva, in sicer s podpiranjem prizadevanj zasebnega sektorja na področju inovacij in procesov digitalizacije javnih razpisov ter z zagotovitvijo ustreznih spodbud za povečanje trajnostne proizvodnje in potrošnje; poziva, naj se prednost nameni spodbujanju povpraševanja po okolju prijaznem blagu in storitvah z manjšim okoljskim odtisom ter spodbujanju socialnih in okoljskih meril;

27.  poudarja, da je treba pri prehodu na trajnostno in podnebno nevtralno gospodarstvo zagotoviti uporabo javnih naročil na področju okolja, sociale in inovacij z uvedbo meril in ciljev glede trajnostnosti v javne razpise; v zvezi s tem opozarja na zavezanost Komisije, da bo ukrepala z oblikovanjem sektorskih ukrepov in smernic o zelenih javnih naročilih, hkrati pa bo ohranila sedanji zakonodajni okvir o javnih naročilih, ter poziva Komisijo, naj se prizadevno zavzema za to, da bodo v javnih naročilih merila trajnostnosti privzeta izbira; poudarja, kako pomembno je, da se z določitvijo ciljev za javna naročila podpirajo rabljeni, ponovno uporabljeni, reciklirani in obnovljeni proizvodi ter računalniški programi z nizko porabo energije; poudarja možne koristi instrumenta za pregledovanje trajnostnosti javnih razpisov, da se zagotovi njihova združljivost s podnebnimi zavezami EU in odpravi lažno zeleno oglaševanje;

28.  poudarja vlogo, ki bi jo lahko imela zelena in socialna javna naročila pri skrajšanju dobavnih verig, zmanjšanju odvisnosti od tretjih držav in spodbujanju trajnostnosti v ključnih sektorjih, kot so sektorji proizvodnje zdravil, energije in hrane; poziva k zagotovitvi dejanske vzajemnosti na področju javnih naročil s tretjimi državami ter ustreznega dostopa do javnih naročil za mala in srednja podjetja ter podjetja socialnega gospodarstva, med drugim z uvedbo prednostnih klavzul o dodelitvi;

29.  poziva države članice, naj obstoječe sisteme EU uporabljajo za trajnostno javno naročanje, in poziva Komisijo, naj v zvezi s tem izboljša svoje smernice in daje zgled, tako da objavi cilje in statistične podatke, povezane z vplivom njenih nakupov na okolje; poleg tega poziva k uvedbi obveznosti poročanja institucij EU in držav članic o njihovih trajnostnih javnih naročilih, ne da bi pri tem ustvarili neupravičeno upravno breme in ob upoštevanju načela subsidiarnosti;

Odgovorno trženje in oglaševanje

30.  opozarja, da se potrošniki na spletu in drugje srečujejo z zavajajočimi trditvami glede okoljskih značilnosti proizvodov in storitev; zato priporoča, da se pred dajanjem proizvoda ali storitve na trg učinkovito spremljajo okoljske trditve proizvajalcev in distributerjev ter da se nedavno spremenjena Direktiva 2005/29/ES izvršuje s proaktivnimi ukrepi za odpravo zavajajočih praks; poziva Komisijo, naj pripravi posodobljene smernice za enotno izvajanje te direktive v zvezi z okoljskimi trditvami in zagotovi navodila v zvezi z dejavnostmi za nadzor trga;

31.  poziva k oblikovanju jasnih smernic in standardov za ekološke trditve in zaveze, ki bi bile ustrezno izražene z okrepljenimi okoljskimi znaki, in pozdravlja napovedani zakonodajni predlog o dokazovanju ekoloških trditev; priporoča, naj se oceni morebitna potreba po vzpostavitvi javnega evropskega registra z dovoljenimi in prepovedanimi okoljskimi trditvami ter pogoji in koraki, ki jih je treba izpolniti, da se dovoli uporaba določene trditve; dodaja, da se bo z zagotavljanjem preglednih, zanesljivih in točnih informacij povečalo zaupanje potrošnikov v proizvode in trge, kar bo posledično privedlo do bolj trajnostne potrošnje;

32.  poudarja, da oglaševanje vpliva na ravni in vzorce potrošnje ter da bi moralo spodbujati trajnostne odločitve podjetij in potrošnikov; poudarja pomen odgovornega oglaševanja, pri katerem se upoštevajo javni standardi za okolje in zdravje potrošnikov; poudarja, da bi lahko s sedanjim regulativnim okvirom, s katerim se odpravlja zavajajoče oglaševanje, okrepili varstvo potrošnikov, zlasti za nekatere kategorije potrošnikov, ki se štejejo za ranljive, ter spodbudili trajnostno proizvodnjo in potrošnjo;

o
o   o

33.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 149, 11.6.2005, str. 22.
(2) UL L 304, 22.11.2011, str. 64.
(3) UL L 136, 22.5.2019, str. 28.
(4) UL L 169, 25.6.2019, str. 1.
(5) UL C 334, 19.9.2018, str. 60.
(6) UL C 433, 23.12.2019, str. 146.
(7) Sprejeta besedila, P9_TA(2020)0005.
(8) Sprejeta besedila, P9_TA(2020)0005.
(9) UL C 334, 19.9.2018, str. 60.
(10) UL C 334, 19.9.2018, str. 60, uvodna izjava S.
(11) Posebno poročilo Eurobarometer 503 iz decembra 2019 z naslovom „Attitudes towards the impact of digitalisation on daily lives“ (Odnos do vpliva digitalizacije na vsakdanje življenje).
(12) Raziskava iz decembra 2015, izvedena v imenu Komisije, z naslovom „Consumer market study on the functioning of legal and commercial guarantees for consumers in the EU“ (Študija potrošniškega trga o delovanju zakonsko določenih in tržnih garancij za potrošnike v EU).
(13) Poročilo Flash Eurobarometer 388 iz junija 2014 z naslovom „Attitudes of Europeans towards waste management and resource efficiency“ (Odnos Evropejcev do ravnanja z odpadki in učinkovite rabe virov).


Zagotavljanje varnosti proizvodov na enotnem trgu
PDF 166kWORD 54k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 25. novembra 2020 o zagotavljanju varnosti proizvodov na enotnem trgu (2019/2190(INI))
P9_TA(2020)0319A9-0207/2020

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Direktive 2001/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. decembra 2001 o splošni varnosti proizvodov(1),

–  ob upoštevanju Sklepa št. 768/2008/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o skupnem okviru za trženje proizvodov in razveljavitvi Sklepa 93/465/EGS(2),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) 2019/515 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. marca 2019 o vzajemnem priznavanju blaga, ki se zakonito trži v drugi državi članici, in o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 764/2008(3),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1025/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o evropski standardizaciji, spremembi direktiv Sveta 89/686/EGS in 93/15/EGS ter direktiv 94/9/ES, 94/25/ES, 95/16/ES, 97/23/ES, 98/34/ES, 2004/22/ES, 2007/23/ES, 2009/23/ES in 2009/105/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Sklepa Sveta 87/95/EGS in Sklepa št. 1673/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta(4),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) 2019/1020 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o nadzoru trga in skladnosti proizvodov ter spremembi Direktive 2004/42/ES in uredb (ES) št. 765/2008 in (EU) št. 305/2011(5),

–   ob upoštevanju Direktive (EU) 2016/1148 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. julija 2016 o ukrepih za visoko skupno raven varnosti omrežij in informacijskih sistemov v Uniji(6),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) 2019/881 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 o Agenciji Evropske unije za kibernetsko varnost (ENISA) in o certificiranju informacijske in komunikacijske tehnologije na področju kibernetske varnosti ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 526/2013 (Akt o kibernetski varnosti)(7),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. februarja 2020 o avtomatiziranem sprejemanju odločitev: zagotavljanje varstva potrošnikov ter prostega pretoka blaga in storitev(8),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. februarja 2019 o celoviti evropski industrijski politiki na področju umetne inteligence in robotike(9),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. decembra 2018 o blokovni verigi: v prihodnost usmerjena trgovinska politika(10),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. decembra 2018 o svežnju za enotni trg(11),

–  ob upoštevanju svojega vmesnega poročila z dne 14. novembra 2018 o večletnem finančnem okviru 2021–2027 – stališče Parlamenta v luči dogovora(12),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. oktobra 2018 o tehnologijah distribuirane knjige transakcij in blokovne verige: vzpostavljanje zaupanja z opuščanjem posrednikov(13),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. julija 2017 o evropskih standardih za 21. stoletje(14),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. julija 2017 o daljši življenjski dobi za izdelke: koristi za potrošnike in podjetja(15),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. maja 2016 o strategiji za enotni trg(16),

–  ob upoštevanju svojega stališča, sprejetega v prvi obravnavi dne 15. aprila 2014, z namenom sprejetja Uredbe (EU) št. …/2014 Evropskega parlamenta in Sveta o varnosti potrošniških proizvodov ter razveljavitvi Direktive Sveta 87/357/EGS in Direktive 2001/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta(17),

–  ob upoštevanju delovnega programa Komisije za leto 2020 z naslovom Bolj ambiciozna Unija (COM(2020)0037),

–  ob upoštevanju poročila z dne 19. februarja 2020 o vprašanjih varnosti in odgovornosti, ki jih sprožajo umetna inteligenca, internet stvari in robotika (COM(2020)0064),

–   ob upoštevanju bele knjige Komisije z dne 19. februarja 2020 o umetni inteligenci – evropski pristop k odličnosti in zaupanju (COM(2020)0065),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19. februarja 2020 o oblikovanju digitalne prihodnosti Evrope (COM(2020)0067),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. marca 2020 o dolgoročnem akcijskem načrtu za boljše izvajanje in uveljavljanje pravil enotnega trga (COM(2020)0094),

–  ob upoštevanju etičnih smernic strokovne skupine Komisije na visoki ravni za umetno inteligenco o zaupanja vredni umetni inteligenci, objavljenih 8. aprila 2019,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 8. aprila 2019 o krepitvi zaupanja v umetno inteligenco, osredotočeno na človeka (COM(2019)0168),

–  ob upoštevanju poročila strokovne skupine Komisije na visoki ravni za umetno inteligenco o politiki in naložbenih priporočilih za zaupanja vredno umetno inteligenco, objavljenega 26. junija 2019,

–  ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A9-0207/2020),

A.  ker je enotni trg za blago eden najpomembnejših gospodarskih temeljev EU, trgovina z blagom pa trenutno ustvarja približno četrtino BDP EU in tri četrtine trgovine znotraj EU;

B.  ker je bila direktiva o splošni varnosti proizvodov (Direktiva 2001/95/ES) sprejeta leta 2001 in ker so se nakupovalne navade potrošnikov spremenile zaradi vse večje prodaje v e-trgovanju; ker je bil prejšnji poskus reforme direktive, ki ga je Komisija predstavila leta 2013, neuspešen;

C.  ker je nesprejemljivo, da so potrošniki EU izpostavljeni proizvodom, ki ne ustrezajo varnostnim zahtevam EU ali so iz drugega razloga nezakoniti, pri čemer se pojavljajo vprašanja, ki segajo od uporabe nevarnih kemikalij v proizvodih, do nevarne programske opreme in drugih varnostnih tveganj; ker je potreben horizontalen zakonodajni okvir, ki bo deloval kot varovalo in bo okrepil varstvo potrošnikov, da bi dosegli visoko raven varovanja zdravja in varnosti potrošnikov;

D.  ker je trgovina z blagom na enotnem trgu povezana z dinamiko svetovne trgovine z blagom in z učinkovitostjo dobavnih verig; ker je zato bistveno zagotoviti, da bodo zunanje meje EU dodatno opremljene z učinkovitejšimi in usklajenimi orodji za odkrivanje nevarnih proizvodov, ki prihajajo iz tretjih držav, in preprečevanje njihovega kroženja na enotnem trgu v korist podjetjem, ki spoštujejo pravila, ter za ustrezno in učinkovito zaščito pravic potrošnikov;

E.  ker morajo pristojni organi pri sprejemanju ukrepov za zagotovitev varnosti potrošnikov ustrezno upoštevati previdnostno načelo, predvsem v zvezi s proizvodi, ki imajo vgrajene nove digitalne tehnologije in so lahko nevarni;

F.  ker nastajajoče tehnologije spreminjajo lastnosti proizvodov in jih je zato treba obravnavati, da bi zagotovili varstvo potrošnikov in pravno varnost, pri čemer pa ne bi ovirali inovacij; ker je podlaga za to poročilo Komisije o vprašanjih varnosti in odgovornosti, ki jih sprožajo umetna inteligenca, internet stvari in robotika;

G.  ker je število nevarnih proizvodov, priglašenih prek evropskega sistema Safety Gate (Rapex), še vedno zelo visoko, kar velja tudi za prodajo nevarnih in neskladnih proizvodov, in ker skladnost z regulativnim okvirom EU, tudi med proizvodnim postopkom, prispeva k varnosti proizvodov;

H.  ker je vgrajena in privzeta varnost proizvodov temeljnega pomena, saj lahko varnost v fazi načrtovanja izboljša varnost proizvodov na trgu;

I.  ker se sistem EU za nadzor trga osredotoča predvsem na gospodarske subjekte, prisotne na enotnem trgu, in ker je zaradi razvoja e-trgovine veliko število proizvodov iz tretjih držav neposredno danih na trg; ker pa mnogi od teh proizvodov ne spoštujejo varnostnih zahtev Evropske unije in zato lahko škodujejo potrošnikom, ki se pogosto ne zavedajo takih nevarnosti;

J.  ker raven varstva potrošnikov ne bi smela biti odvisna od tega, ali potrošnik kupuje prek spleta ali v fizični trgovini, in ker bi bilo treba še naprej spodbujati prostovoljne pobude nekaterih digitalnih platform in spletnih tržnic; ker so potrebni še drugi ukrepi za zadostno varstvo potrošnikov, saj številni proizvodi, ki so v prodaji na spletnih tržnicah, ne ustrezajo varnostnim pravilom EU, in ker je zato potreben obsežnejši regulativni okvir, s katerim bi zagotovili odgovornost platform;

K.  ker je sledljivost proizvodov vzdolž dobavne verige bistvena za izboljšanje varnosti in varstvo potrošnikov;

L.  ker se v EU za veliko ponarejenih proizvodov poroča, da so nevarni ter da pomenijo resno tveganje za zdravje in varnost potrošnikov;

1.  poudarja, da je kriza zaradi COVID-19 pokazala, da je za zaščito državljanov EU izjemno pomembna kar najvišja varnost vseh proizvodov, potrebnih za boj proti tej krizi in vsem morebitnim prihodnjim krizam v EU, predvsem zdravstvene in zaščitne opreme, proizvodov, ki se prodajajo na spletu in v fizičnih trgovinah ter zlasti proizvodov iz držav zunaj EU; zato poudarja, da morajo spletne platforme in spletne tržnice sprejeti proaktivne ukrepe za odpravo zavajajočih praks in dezinformacij v zvezi s proizvodi, ki se prodajajo na spletu; poziva Komisijo, naj pri nabavi zalog opreme med krizo posebno pozornost nameni varnosti medicinskih pripomočkov; ugotavlja, da proizvodi, ki temeljijo na umetni inteligenci, internetu stvari ali robotiki, ponujajo rešitve, ki lahko pomagajo v boju proti sedanji in prihodnjim krizam, ki slabijo strateški položaj EU; zato poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo svoje usklajene ukrepe v okviru za varnost proizvodov in s tem povezanih omrežjih;

Varnost vseh proizvodov

2.  pozdravlja Uredbo (EU) 2019/1020 o nadzoru trga, vendar poudarja, da z izjemo pregledov proizvodov, ki vstopajo na trg Unije, uredba velja le za proizvode, za katere se uporablja harmonizacijska zakonodaja Unije, medtem ko je približno tretjina vseh proizvodov, ki krožijo v EU, neharmoniziranih; poziva Komisijo, naj posodobi in določi usklajena pravila za nadzor trga za harmonizirane in neharmonizirane proizvode, ki so na voljo v spletnih in fizičnih trgovinah, ter naj jih prilagodi digitalni dobi za zagotovitev enakih konkurenčnih pogojev in izboljšanje varnosti proizvodov;

3.  poudarja, da je treba pravila o varnosti proizvodov prilagoditi novim razmeram na trgu in digitalnemu prehodu, in sicer z obravnavo nastajajočih tveganj in groženj varnosti potrošnikov in s tem povezanih pomislekov potrošnikov ter z varovanjem njihovih pravic; poziva Komisijo, naj pri reviziji direktive o splošni varnosti proizvodov obravnava izzive, povezane z novimi tehnologijami, kot so umetna inteligenca, internet stvari, robotika, 3D-tiskanje in druge, ter naj ugotovi in odpravi vrzeli v obstoječi zakonodaji, kot sta direktiva o strojih in direktiva o radijski opremi, ter hkrati prepreči podvajanje zakonodaje in zagotovi dosleden pristop k varnosti proizvodov v vsej sektorski zakonodaji, kot je direktiva o igračah in druga zakonodaja za posamezne proizvode, da bi dosegli najvišjo raven varnosti potrošnikov in odstranili morebitne ovire za razvoj prelomnih tehnologij;

4.  poziva Komisijo, naj v okviru revizije direktive o splošni varnosti proizvodov ponovno opredeli izraza „proizvod“ in „varen proizvod“, ob usklajevanju z morebitno revizijo drugih zakonodajnih aktov, kot je direktiva o odgovornosti za proizvode, tako da bosta odražala kompleksnost nastajajočih tehnologij, vključno z vgrajeno umetno inteligenco, internetom stvari in robotiko, samostojno programsko opremo in programsko opremo ali posodobitvami, ki pomenijo bistveno spremembo proizvoda in v resnici nov proizvod; poziva Komisijo, naj pri revidiranju direktive o splošni varnosti proizvodov prednostno obravnava pravice potrošnikov in njihovo pravno varnost;

5.  je prepričan, da lahko umetna inteligenca in druge nastajajoče tehnologije, vgrajene v proizvode, spremenijo namen proizvodov in vplivajo na njihovo varnost, potem ko je bil proizvod že dan na trg, predvsem zaradi posodobitev v primeru samoučeče tehnologije; poziva Komisijo, naj razmisli, ali je kot odločilni trenutek, v katerem naj gospodarski subjekt zagotovi varnost proizvoda, še ustrezno „dajanje na trg“, ter poudarja, da bi lahko bila za ta namen v digitalni dobi primernejša stalna skladnost proizvoda z ustrezno zakonodajo o varnosti proizvodov, tudi po namestitvi programske opreme;

6.  se strinja, da bi morali biti sistemi umetne inteligence varni, da bi bili zanesljivi, kot je v svojih etičnih smernicah za zaupanja vredno umetno inteligenco poudarila strokovna skupina na visoki ravni, poziva Komisijo, naj v celoti upošteva priporočila strokovne skupine, in se strinja, da morajo biti potrošniki obveščeni o varnosti umetne inteligence in proizvodov, v katere je vgrajena; je prepričan, da je skupni pristop k umetni inteligenci na ravni EU ključen za razvoj te tehnologije v EU; poudarja, da potrebujemo skupno opredelitev, ki bi jo bilo treba redno pregledovati, da bi bila prilagojena novemu tehnološkemu razvoju, in zahteve glede varnosti umetne inteligence, da bi preprečili nadaljnjo razdrobljenost enotnega trga, do katere prihaja zaradi različnih nacionalnih zakonodaj; poudarja, da mora EU sprejeti ukrepe za vzpostavitev okvira za naložbe, podatkovno infrastrukturo, raziskave in skupne etične norme, da bi okrepili zaupanje potrošnikov in podjetij, zagotovili učinkovitejšo in pravičnejšo obliko varstva potrošnikov ter pravno varnost, izboljšali gospodarsko konkurenčnost EU ter spodbudili financiranje in razvoj zagonskih podjetij, ki izvajajo in uporabljajo raziskave na področju umetne inteligence; poudarja, da bi morala Komisija oceniti, kako bi lahko tehnologijo umetne inteligence in blokovno verigo uporabili za povečanje varnosti, na primer z razvojem interoperabilnih podatkovnih zbirk o poškodbah zaradi nevarnih proizvodov, ki krožijo na enotnem trgu;

7.  meni, da sistemi umetne inteligence, bodisi samostojni bodisi vgrajeni v proizvod, ponujajo številne priložnosti in da bi morali uporabljati visokokakovostne in nepristranske nabore podatkov, da bi bili vredni zaupanja in spodbujali varstvo potrošnikov; zato pozdravlja sporočilo Komisije o krepitvi zaupanja v umetno inteligenco, usmerjeno v človeka, ki upošteva sedem ključnih zahtev iz smernic strokovne skupine na visoki ravni; poudarja, da bilo treba te smernice obravnavati tudi na mednarodni ravni; poudarja, da bi morala Komisija pregledati obstoječe standarde za umetno inteligenco in se posvetovati z ustreznimi deležniki, da bi ocenila, kateri novi standardi so potrebni, redno ocenjevati regulativni okvir EU v zvezi z umetno inteligenco, da bi zagotovila varnost proizvodov ter varstvo potrošnikov in podatkov, ter posredovati na področjih, kjer je to potrebno, da bi spodbujala pravno varnost in zagotovila harmonizacijo pravil v EU;

Skladnost s pravili o varnosti proizvodov

8.  poudarja, da bo usklajen okvir za ocenjevanje na podlagi tveganja, oblikovan v skladu z jasnimi in preglednimi merili, učinkovit z upravnega vidika, predvsem za mikro, mala in srednja podjetja, ker bo preprečeval prekomerno breme, hkrati pa bo učinkovit v smislu večje varnosti potrošnikov; zato poziva Komisijo, naj dodatno uskladi metodologijo in skupaj z ustreznimi deležniki temeljito oceni izvedljivost shem ocenjevanja na podlagi tveganja, pri čemer naj njihovo uporabo prilagodi za proizvode z visoko stopnjo tveganja, in mehanizmov za oceno skladnosti, kjer ti še ne obstajajo, da bi zagotovili privzeto ali vgrajeno varnost in zaščito proizvodov z vgrajenimi nastajajočimi tehnologijami; poudarja, da je treba zagotoviti dosleden pristop k izvrševanju zakonodaje o varnosti proizvodov in ugotavlja, da lahko pride do velike asimetrije med razvojem proizvodov z vgrajenimi nastajajočimi tehnologijami in zmožnostjo javnih organov, da jih ocenijo; zato poudarja, da bi morale države članice s podporo Komisije usklajevati svoje strategije obvladovanja tveganja na področju umetne inteligence v okviru svojih nacionalnih strategij za nadzor trga, da bi zagotovile enake konkurenčne pogoje za vse gospodarske operaterje;

9.  meni, da trenutne vrzeli v obstoječem pravnem okviru negativno vplivajo na pravice potrošnikov v EU in na konkurenčnost podjetij EU, predvsem mikro, malih in srednjih podjetij; poziva Komisijo, naj pri oceni učinka prihodnje zakonodaje upošteva načelo „najprej pomisli na male“, v skladu s katerim bi morala ustrezno upoštevati potrebo po zagotavljanju podpore malim in srednjim podjetjem pri zmanjševanje bremena, ki ga lahko ustvarijo ukrepi, in po zagotavljanju stabilnega, predvidljivega in ustrezno urejenega okolja, v katerem lahko mala in srednja podjetja opravljajo svojo dejavnost;

10.  poziva Komisijo, naj razmisli o merilih EU za „regulativne peskovnike“, pri čemer naj ne opustila previdnostnega načela, saj bi tako lahko povečali varnost proizvodov z zagotavljanjem strokovnega mnenja o tem, kako na sodoben način oceniti skladnost proizvoda z veljavno zakonodajo; poudarja, da bo oblikovanje enotnega okolja za preizkušanje in izboljševanje tehnologij, kot je umetna inteligenca, podjetjem EU omogočilo lažje premagati razdrobljenost enotnega trga in učinkovito izkoristiti potencial rasti v celotni EU; priznava, da imajo lahko vozlišča za digitalne inovacije pomembno vlogo kot posredniki med regulatorji in podjetji ter pri zagotavljanju podpore zagonskim ter malim in srednjim podjetjem pri prilagajanju na novo zakonodajo, hkrati pa omogočajo lažji vstop na trg;

11.  poziva Komisijo in države članice, naj upoštevajo avtonomno samoučenje umetne inteligence v celotnem življenjskem ciklu in naj ocenijo izvedljivost uvedbe mehanizma za preprečevanje nastajajočih tveganj; poziva k obveznemu človeškemu nadzoru kot privzeti možnosti za proizvode umetne inteligence z visokim tveganjem in k vzpostavitvi učinkovitega preverjanja teh proizvodov v celotni dobavni verigi z zanesljivimi in nepristranskimi postopki, da bi zagotovili varnost proizvodov in pravico potrošnikov, da namesto komunikacije z avtomatiziranimi sistemi zahtevajo osebno komunikacijo; poudarja, da močne pravice potrošnikov podpirajo razvoj varnih in inovativnih proizvodov umetne inteligence;

12.  spodbuja ponudnike nastajajoče tehnologije, naj vanjo vgradijo varnostne mehanizme, vključno z mehanizmi za samopopravilo, da bi preprečili nalaganje programske opreme, ki bi lahko ogrozila varnost potrošnikov, ozaveščajo o varnostnih težavah svojega proizvoda ter zagotavljajo in izboljšajo varnost v celotnem življenjskem ciklu proizvoda; poziva Komisijo, naj preuči, ali lahko trajnost, ponovna uporaba, nadgradljivost in popravljivost proizvodov vplivajo na njihovo varnost; vseeno ugotavlja, da mnogi gospodarski subjekti ne izvajajo vedno učinkovitega nadzora nad svojimi proizvodi v celotnem življenjskem ciklu in da so lahko za različne komponente proizvoda odgovorne številne druge strani;

13.  poziva Komisijo in države članice, naj v infrastrukturi za povezljivost, vključno z novimi komunikacijskimi tehnologijami, kot je 5G, zagotovijo vgrajeno in privzeto varnost in zasebnost, da bi izboljšali varnost povezanih proizvodov; poudarja, da lahko tveganja, ki izhajajo iz posodobitev programske opreme, napačnih podatkov in izgube povezljivosti, ogrožajo varnost in zdravje, ter poziva Komisijo, naj za obravnavanje teh tveganj posodobi sedanjo zakonodajo o varnosti proizvodov;

14.  je prepričan, da lahko pomanjkljiva ali šibka kibernetska varnost povezanih naprav in storitev ogrozi varnost proizvodov in da je to treba obravnavati pri horizontalni reviziji ustreznih pravil in priporočil; zato poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo področje revizije direktive o splošni varnosti proizvodov zajemalo tudi izzive, povezane s kibernetsko varnostjo, in nove trende z zagotavljanjem, da so vse naprave posodobljene glede na stalno spreminjajoče se spletne standarde za industrijo;

15.  poudarja, da je uredba EU o kibernetski varnosti eno od glavnih orodij za okrepitev kibernetske varnosti na ravni EU, vendar temelji le na prostovoljni shemi certificiranja; poziva Komisijo, naj oceni potrebo po shemi EU za certificiranje kibernetske varnosti za proizvode z vgrajenimi nastajajočimi tehnologijami, kot so umetna inteligenca, internet stvari in robotika, v skladu z okvirom EU za kibernetsko varnost ob stalnem upoštevanju specifičnih vidikov posameznega sektorja in potrebo po vzpostavitvi ustreznih obveznih shem za certificiranje potrošniških proizvodov, ki jih je mogoče hitro posodobiti, da bodo prilagojene trenutnim tveganjem, ne da bi onemogočali inovacije; v skladu s tem poziva Komisijo, naj oceni potrebo po zakonodaji o obveznih zahtevah glede kibernetske varnosti in ustreznih mehanizmih za nadzor trga;

Učinkovit nadzor trga

16.  poudarja pomanjkanje finančnih in človeških virov, s katerim se v zadnjih letih soočajo številni organi za nadzor trga v EU, ter spodbuja Komisijo in države članice, naj v skladu s svojimi ustreznimi kompetencami omogočijo povečanje virov in strokovnega znanja organov za nadzor trga, okrepijo sodelovanje med njimi in razvijejo skupne ukrepe, tudi na čezmejni ravni in za spletne trge, izboljšajo uspešnost in učinkovitost pregledov ter zagotovijo ustrezno osebje za organe za nadzor trga, tudi za carinske organe, da bi ti lahko odkrili nevarne proizvode, predvsem iz tretjih držav, in preprečili njihovo kroženje na notranjem trgu; v zvezi s tem poudarja, da je ustreznim organom treba zagotoviti sodobno opremo in poskrbeti, da uporabljajo inovativno tehnologijo, ter da je dostop do ustrezne dokumentacije, kot so dokumentacija o programski opremi za varnost proizvodov in nabori podatkov, ključnega pomena, če želimo organom za nadzor trga omogočiti opravljanje njihovih dejavnosti in ocenjevanje skladnosti proizvodov z ustreznimi varnostnimi predpisi;

17.  poudarja pomen programa za enotni trg v okviru večletnega finančnega okvira za obdobje 2021–2027 pri zagotavljanju podpore in krepitvi učinkovitih organov za nadzor trga pri njihovih nalogah na celotnem notranjem trgu ter pri zagotavljanju enotnega izvrševanja pravil o varnosti proizvodov po vsej EU, z namenom, da bi bili na notranjem trgu na voljo le varni in skladni proizvodi, ki ponujajo visoko raven varstva potrošnikov; v zvezi s tem ponovno poziva Komisijo in Svet, naj povečata in zagotovita ustrezna sredstva in namensko proračunsko vrstico, države članice pa poziva, naj prav tako svojim carinskim službam namenijo zadostna sredstva; poziva medinstitucionalne pogajalske strani, naj preprečijo zmanjšanje proračunov za program večletnega finančnega okvira za enotni trg in carinskih programov;

18.  poudarja, da so sicer dejavnosti za nadzor trga namenjene zaščiti splošnih javnih interesov, ponarejeni proizvodi pa so povezani z varstvom pravic zasebne intelektualne lastnine, vendar obstaja povezava med ponarejenimi proizvodi in tveganjem za zdravje in varnost potrošnikov; zato poziva Komisijo, naj pridobi boljšo in jasnejšo predstavo o pojavu ponarejanja ter o morebitni vlogi organov za nadzor trga in spletnih tržnic pri boljši zaščiti zdravja in varnosti potrošnikov EU, tudi z učinkovitim izvrševanjem carinske zakonodaje in z uskladitvijo carinskih kontrol po vsej EU; spodbuja, naj organi za nadzor trga uporabljajo nove tehnologije, kot sta umetna inteligenca in blokovna veriga, da bi zagotovili, da se lahko analitika podatkov uporabi za zmanjšanje tveganja, izboljšanje skladnosti z zakonodajo o varnosti proizvodov in zaščito potrošnikov pred ponarejenimi proizvodi;

19.  poziva Komisijo in države članice, naj določijo najnižje stopnje vzorčenja; poziva organe za nadzor trga, naj redno ali v dnevih preiskave, kot jih izvaja na primer mreža za sodelovanje na področju varstva potrošnikov, izvajajo sektorsko prikrito nakupovanje, tudi na spletnih tržnicah; dodaja, da bi bilo treba posebno pozornost nameniti kategorijam proizvodov, ki so največkrat priglašene v Rapex, in v primeru ugotovljenega tveganja sprejeti ustrezne omejevalne ukrepe; priporoča, naj bodo ti ukrepi dobro podprti z orodji za analizo podatkov; poudarja, da morajo države članice kršiteljem naložiti učinkovite kazni;

20.  poziva Komisijo, naj hitro sprejme izvedbene akte v skladu z Uredbo (EU) 2019/1020, predvsem z njenim členom 25, za določitev meril in tehnik za preglede harmoniziranih in neharmoniziranih proizvodov ter naj vključi minimalne zahteve za preglede proizvodov, ki vstopajo na trg Unije, da bi zagotovili dosledno, učinkovito in enotno izvrševanje prava Unije;

21.  poudarja, da je treba za proizvode, ki jih potrošniki kupijo neposredno od gospodarskih subjektov iz tretjih držav, opraviti učinkovite preglede za zagotovitev skladnosti z regulativnim okvirom EU; poziva organe za nadzor trga, tudi carinske organe, naj te proizvode ustrezno preverijo; poziva Komisijo, naj preuči možnost, da bi od gospodarskih subjektov, ki niso iz EU, zahtevali, da za neharmonizirane proizvode imenujejo gospodarski subjekt v EU, ki bi organom za nadzor trga ponujal informacije ali dokumente v zvezi z varnostjo proizvoda in z njimi sodeloval, da bi zagotovili sprejetje korektivnih ukrepov za odpravo primerov neskladnosti;

22.  poziva Komisijo, naj sodeluje z regulativnimi organi tretjih državah, naj si z njimi izmenjuje informacije v zvezi z nadzorom nevarnih proizvodov ter naj v vse prostotrgovinske sporazume EU vključi določbe o nadzoru trga, da bi se za podjetja zunaj EU, ki proizvode prodajajo na notranjem trgu, uporabljale enake zahteve glede varnosti proizvodov kot za podjetja iz EU;

23.  poziva Komisijo, naj na ravni EU in na mednarodni ravni izboljša sodelovanje med organi za varstvo potrošnikov in nadzor trga ter carinskimi in drugimi ustreznimi organi, da bi lahko zagotovili skladne in enotne preglede na vseh vstopnih točkah Unije ter omogočili hiter prenos informacij o nevarnih proizvodih, ter naj okrepi usklajevanje izvršilnih ukrepov, kot so preverjanje skladnosti z regulativnim okvirom EU in kazni; v zvezi s tem poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo sodelovanje med evropskimi in nacionalnimi javnimi podatkovnimi zbirkami o nevarnih proizvodih; poziva Komisijo, naj v okviru, predvidenem z Uredbo (EU) 2019/1020, omogoči uporabo informacijskega in komunikacijskega sistema za nadzor trga, ki bi se moral uporabljati vzporedno s skupnim sistemom za obvladovanje tveganj, da bi se zvišala raven sodelovanja in izmenjave informacij med državami članicami in Komisijo;

24.  poziva Komisijo, naj v akcijskem načrtu za carino varnost proizvodov obravnava kot prednostno nalogo;

Varni proizvodi na spletnih tržnicah

25.  poudarja, da bi bilo treba potrošnikom ponujati enako varne proizvode, ne glede na to, ali kupujejo na spletu ali v fizičnih trgovinah, in pozdravlja izjavo o varnosti proizvodov(18) za spletne tržnice, a hkrati poudarja njeno prostovoljno naravo, omejeno udeležbo tržnih subjektov in pomanjkanje natančnih ključnih kazalnikov uspešnosti za zagotovitev ustrezne ocene prizadevanj podpisnikov; poziva Komisijo, naj spodbuja druge spletne tržnice, da se pridružijo pobudi in potrošnikom prikažejo jasne informacije o njihovih pravicah in o trgovcu na drobno, ter naj oceni vlogo spletnih tržnic pri omejevanju kroženja nevarnih proizvodov in naj predlaga obvezna pravila o obveznostih in odgovornostih tržnic, ustanovljenih v EU ali zunaj nje, kot del akta o digitalnih storitvah, revizije direktive o splošni varnosti proizvodov in druge ustrezne zakonodaje;

26.  poudarja, da so potrebni enaki konkurenčni pogoji za platforme EU in platforme tretjih držav, kar zadeva skladnost s pravili EU o varnosti proizvodov; poziva Komisijo, naj skupaj z organi za nadzor trga izvede raziskave o varnosti proizvodov iz tretjih držav ter naj bolj dejavno nadzoruje spletne tržnice in poveča njihovo odgovornost; poziva Komisijo, naj v sodelovanju s potrošniškimi organizacijami in državami članicami bolje obvešča potrošnike o morebitnih nevarnostih neskladnih proizvodov iz tretjih držav, kupljenih na spletnih tržnicah; poziva Komisijo, naj od spletnih tržnic zahteva, da za vse subjekte, ki ponujajo proizvode potrošnikom v EU, tudi tiste s sedežem v tretjih državah, uporabljajo enaka pravila;

27.  ugotavlja, da so spletne platforme, kot so spletne tržnice, prinesle koristi trgovcem na drobno in potrošnikom, saj izboljšujejo izbiro in znižujejo cene, vendar pa obenem vedno več prodajalcev, predvsem iz tretjih držav, na enotnem trgu ponuja nevarne ali nezakonite proizvode; zato poziva spletne tržnice, naj se kar najhitreje odzovejo na morebitna obvestila Rapexa in naj učinkovito in dejavno sodelujejo s pristojnimi organi držav članic, nemudoma umaknejo nevarne proizvode in sprejmejo ukrepe za preprečitev njihovega ponovnega pojavljanja; poziva Komisijo, naj uvede obveznosti, v skladu s katerimi se morajo spletne tržnice učinkovito odzvati na nevarne proizvode, tudi z obveščanjem potrošnikov, če so kupili nevaren ali kako drugače neskladen proizvod; spodbuja spletne tržnice, na katere se obrnejo potrošniške organizacije, naj izdajo opozorilo o nevarnem proizvodu in sodelujejo z njimi, da bi ocenili morebitno tveganje;

28.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bodo spletne tržnice okrepile svoje sodelovanje prek skupnih dejavnosti s pristojnimi organi, se posvetovale s sistemom Rapex, preden bodo proizvod dale na svoja spletna mesta, nemudoma odstranile proizvode, ki so v sistemu Rapex opredeljeni kot nevarni, izmenjevale informacije s prodajalci, ki kršijo pravila, sprejele učinkovite in odvračilne ukrepe proti njim in njihovi dobavni verigi, vzpostavile zanesljiv sistem za avtentikacijo poslovnih uporabnikov ter oblikovale enostavno dostopno orodje za vso EU, prek katerega bodo potrošniki lahko priglasili nevarne proizvode;

29.  poziva Komisijo, naj oceni, kako bi spletne tržnice lahko izboljšale svojo povezanost s sistemom Rapex, pod pogojem, da je ta posodobljen in združljiv, na primer z uporabo vmesnika aplikacijskih programov, da bi prejemale opozorila, da je bil proizvod v sistemu opredeljen kot nevaren, in da bi zagotovile, da so proizvodi, ki so naprodaj, varni, ter zahteva, da morajo spletne tržnice na svojih spletnih mestih objaviti povezavo do Rapexa, s čimer bodo povečale ozaveščenost o tej platformi;

30.  poziva Komisijo, naj oceni zahtevo, da morajo spletne platforme vzpostaviti učinkovita in ustrezna varovala za boj proti pojavljanju oglasov o nevarnih proizvodih, ki niso skladni z zakonodajnim okvirom EU, vključno z oglaševanjem ali zavajajočimi jamstvi in izjavami dobaviteljev ali strank, ter naj tej oceni priloži temeljito oceno učinka takšnih določb, vključno z analizo stroškovne učinkovitosti na podlagi sorazmernosti za spletne platforme;

31.  poziva Komisijo, naj se s Svetovno trgovinsko organizacijo pogaja o ambicioznem sporazumu o e-trgovanju, da bi se izboljšalo spoštovanje pravil o varnosti proizvodov na spletu na ravni EU in mednarodni ravni;

Program Komisije za standardizacijo 2020 in sledljivost

32.  pozdravlja dejstvo, da program EU za standardizacijo za leto 2020 obravnava izzive, ki izhajajo iz enotnega digitalnega trga, kot so umetna inteligenca, internet stvari, varstvo podatkov, vključno z zdravstvenimi podatki, kibernetska varnost in avtomatizirana mobilnost; poziva Komisijo, naj pooblasti Evropski odbor za standardizacijo (CEN), Evropski odbor za elektrotehnično standardizacijo (Cenelec) in Evropski inštitut za telekomunikacijske standarde (ETSI), da podprejo proces oblikovanja harmoniziranih standardov, tudi za tradicionalne sektorje, v katerih se prej ni uporabljala informacijska tehnologija, da bi zagotovili varno rabo novih in interoperabilnih digitalnih tehnologij na enotni osnovi v vsej EU; poudarja, da bi morali razviti standarde, predvsem za nekatere kategorije proizvodov, kot je osebna zaščitna oprema, da bi zagotovili kar najvišjo raven varnosti za moške in ženske; poziva Komisijo in države članice, naj podprejo udeležbo vseh ustreznih deležnikov, vključno s potrošniškimi in poslovnimi združenji, v dejavnostih standardizacije;

33.  poudarja, da je učinkovita in uspešna sledljivost v celotni dobavni verigi ključna za izboljšanje varnosti in kakovosti proizvodov v skladu z regulativnim okvirom EU in za varovanje potrošnikov EU, saj jasne in zanesljive informacije o proizvodih preprečujejo negotovost potrošnikov, tudi invalidov, jim omogočajo, da se ozaveščeno odločajo na podlagi ustreznih informacij, organom za nadzor trga pa omogočajo opravljanje njihovih dejavnosti; poziva Komisijo, naj ustrezno posodobi pravila o zahtevah za sledljivost neharmoniziranih proizvodov;

34.  poziva Komisijo, naj oceni, kako bi lahko tehnologija razpršene evidence, kot je blokovna veriga, povečala varnost proizvodov s povečanjem sledljivosti v dobavni verigi, tudi s pomočjo standardizacije; poudarja, da bi razvoj zanesljivih in preverljivih elektronskih informacij organom za nadzor trga omogočil izvajanje enostavnejših in učinkovitejših pregledov;

Odpoklici

35.  ugotavlja, da se potrošniki slabo odzivajo na odpoklice in da še naprej uporabljajo nevarne proizvode, čeprav so bili odpoklicani; poziva Komisijo, naj objavi smernice v jasnem jeziku za postopke odpoklica, vključno s kontrolnim seznamom s konkretnimi zahtevami, ter naj zagotovi jasne informacije o referenčnih merilih, ki jih uporabljajo organi za nadzor trga, da bi povečali število potrošnikov, ki jih odpoklic doseže, pri čemer naj upošteva, da bodo mala in srednja podjetja, predvsem pa mikropodjetja, morda potrebovala dodatno pomoč pri upoštevanju smernic;

36.  poziva trgovce na drobno, spletne tržnice in združenja potrošnikov, naj prevzamejo večjo vlogo pri odpoklicu nevarnih proizvodov, ki so bili kupljeni na spletu ali v fizični trgovini, in sicer tako, da potrošnikom zagotovijo ustrezne in zanesljive informacije, trgovce na drobno in spletne tržnice pa poziva, naj zagotovijo, da bodo proizvodi hitro umaknjeni iz spletnih tržnic in s polic ter odpoklicani od potrošnikov; poziva Komisijo in države članice, naj od spletnih tržnic zahtevajo, da vzpostavijo učinkovite mehanizme, s katerimi bodo lahko dosegle svoje uporabnike, kupce in prodajalce, in sicer posameznike ali podjetja, in jih kar najhitreje obvestile, kadar je potreben odpoklic; poziva Komisijo, naj oceni, kako lahko nova tehnologija in algoritmi izboljšajo učinkovitost tega procesa, in naj zagotovi, da bo doseženo večje število prizadetih potrošnikov;

37.  poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo čezmejno izmenjavo dobre prakse v zvezi z odpoklici, in naj razmislijo o povečanju obsega registracije proizvodov, da bi lažje identificirali in dejavno obveščali prizadete potrošnike, tudi pri čezmejnih nakupih, ter naj gospodarskim subjektom omogočijo uporabo podatkov, na primer iz programov zvestobe, da bi dosegli potrošnike, ne da bi kršili pravila iz splošne uredbe o varstvu podatkov; poziva združenja potrošnikov, naj okrepijo sodelovanje z organi za nadzor trga na področju postopkov odpoklica, tako da na svojih spletiščih objavijo proizvode, ki so v Rapexu opredeljeni kot nevarni;

38.  poziva Komisijo in države članice, naj oblikuje enostavno in usklajeno poročilo, prek katerega bi gospodarski subjekti lahko organom za nadzor trga poročali o odpoklicih, da bi lahko ocenili učinkovitost odpoklica;

o
o   o

39.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 11, 15.1.2002, str. 4.
(2) UL L 218, 13.8.2008, str. 82.
(3) UL L 91, 29.3.2019, str. 1.
(4) UL L 316, 14.11.2012, str. 12.
(5) UL L 169, 25.6.2019, str. 1.
(6) UL L 194, 19.7.2016, str. 1.
(7) UL L 151, 7.6.2019, str. 15.
(8) Sprejeta besedila, P9_TA(2020)0032.
(9) Sprejeta besedila, P8_TA(2019)0081.
(10) UL C 388, 13.11.2020, str. 141.
(11) UL C 388, 13.11.2020, str. 39.
(12) UL C 363, 28.10.2020, str. 179.
(13) UL C 11, 13.1.2020, str. 7.
(14) UL C 334, 19.9.2018, str. 2.
(15) UL C 334, 19.9.2018, str. 60.
(16) UL C 76, 28.2.2018, str. 112.
(17) UL C 443, 1.3.2017, str. 722.
(18) Izjava o varnosti proizvodov je prostovoljna zaveza spletnih tržnic v zvezi z varnostjo neživilskih potrošniških proizvodov, ki jih na spletu prodajajo tretje osebe, ki se uporablja od junija 2018.


Krepitev medijske svobode: varstvo novinarjev v Evropi, sovražni govor, dezinformacije in vloga platform
PDF 197kWORD 64k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 25. novembra 2020 o krepitvi medijske svobode: varstvo novinarjev v Evropi, sovražni govor, dezinformacije in vloga platform (2020/2009(INI))
P9_TA(2020)0320A9-0205/2020

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji (PEU) in Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP),

–  ob upoštevanju sodne prakse Sodišča Evropske unije in Evropskega sodišča za človekove pravice,

–   ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah, Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, Konvencije OZN proti korupciji ter Konvencije Unesca o varovanju in spodbujanju raznolikosti kulturnih izrazov,

–  ob upoštevanju ustreznih resolucij Generalne skupščine OZN, Sveta OZN za človekove pravice in poročil posebnega poročevalca OZN za spodbujanje in varovanje pravice do svobode mnenja in izražanja, zlasti poročila z dne 23. aprila 2020 z naslovom „Disease pandemics and the freedom of opinion and expression“ (Pandemije bolezni ter svoboda mnenja in izražanja),

–  ob upoštevanju skupne deklaracije z dne 3. marca 2017 o svobodi izražanja in lažnih novicah, dezinformacijah in propagandi, ki so jo pripravili posebni poročevalec OZN za svobodo mnenja in izražanja, predstavnik Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) za svobodo medijev, posebni poročevalec Organizacije ameriških držav (OAS) za svobodo izražanja ter posebni poročevalec Afriške komisije za človekove pravice in pravice ljudstev (ACHPR) za svobodo izražanja in dostop do informacij,

–  ob upoštevanju Akcijskega načrta OZN o varnosti novinarjev in vprašanju nekaznovanosti,

–  ob upoštevanju splošne pripombe št. 34 Odbora OZN za človekove pravice o členu 19 Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (svoboda mnenja in izražanja),

–  ob upoštevanju agende za trajnostni razvoj do leta 2030 ter zavez iz agende, med drugim zavez glede spodbujanja miroljubnih in vključujočih družb za trajnostni razvoj, tudi z omogočanjem javnega dostopa do informacij in varstvom temeljnih svoboščin,

–  ob upoštevanju dela, ki ga je opravil Svet Evrope za večjo zaščito in varnost novinarjev, vključno s priporočilom CM/Res(2018)1 Odbora ministrov državam članicam o medijski pluralnosti in preglednosti lastništva nad mediji ter njegove izjave o finančni vzdržnosti kakovostnega novinarstva v digitalni dobi, priporočilom CM/Rec(2016)4 Odbora ministrov državam članicam o zaščiti novinarstva in varnosti novinarjev in drugih medijskih akterjev ter njegovim letnim poročilom iz leta 2020 z naslovom Hands off Press Freedom: Attacks on media in Europe must not become a new normal (Roke stran od svobode tiska: napadi na medije v Evropi ne smejo postati nova normalnost),

–  ob upoštevanju resolucije št. 2300 parlamentarne skupščine Sveta Evrope (PACE) z dne 1. oktobra 2019 o izboljšanju zaščite žvižgačev po vsej Evropi,

–  ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 10. junija 2020 z naslovom „Boj proti dezinformacijam v zvezi s COVID-19 – kaj je res in kaj ne“ (JOIN(2020)0008),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 29. januarja 2020, ki vsebuje delovni program Komisije za leto 2020 (COM(2020)0027),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 17. julija 2019 z naslovom Krepitev pravne države v Uniji – Načrt za ukrepanje (COM(2019)0343),

–  ob upoštevanju strategije za enakost spolov za obdobje 2020–2025, ki jo je sprejela Komisija,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. aprila 2018 z naslovom Boj proti dezinformacijam na spletu: evropski pristop (COM(2018)0236),

–  ob upoštevanju kodeksa ravnanja Komisije glede boja proti dezinformacijam na spletu, sprejetega 26. septembra 2018,

–  ob upoštevanju priporočila Komisije z dne 1. marca 2018 o ukrepih za učinkovito preprečevanje nezakonitih spletnih vsebin (C(2018)1177),

–  ob upoštevanju akcijskega načrta Komisije proti dezinformacijam z dne 5. decembra 2018,

–  ob upoštevanju kodeksa ravnanja za preprečevanje sovražnega govora na spletu, ki se je v dogovoru s Komisijo začel izvajati maja 2016, in četrtega ocenjevanja tega kodeksa, na podlagi katerega je bil pripravljen dokument z naslovom Factsheet - 4th monitoring round of the Code of Conduct (Kratki pregled – četrti krog spremljanja kodeksa ravnanja),

–  ob upoštevanju Direktive (EU) 2019/1937 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2019 o zaščiti oseb, ki prijavijo kršitve prava Unije(1),

–  ob upoštevanju Direktive 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah)(2) in Direktive (EU) 2018/1808 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. novembra 2018 o spremembi Direktive 2010/13/EU(3),

–   ob upoštevanju poročila skupine evropskih regulatorjev za avdiovizualne medijske storitve za leto 2020 z naslovom Disinformation: Assessment of the implementation of the Code of Practice (Dezinformacije: ocena izvajanja Kodeksa ravnanja),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 25. maja 2020 o medijski pismenosti v svetu, ki se nenehno spreminja,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 14. novembra 2018 o krepitvi evropskih vsebin v digitalnem gospodarstvu, v katerem se priznava pomen vsebine, ki jo ustvarjajo mediji in drugi kulturni in ustvarjalni sektorji, kot temeljnega stebra evropskega socialnega in gospodarskega razvoja.

–  ob upoštevanju Okvirnega sklepa Sveta 2008/913/PNZ z dne 28. novembra 2008 o boju proti nekaterim oblikam in izrazom rasizma in ksenofobije s kazensko-pravnimi sredstvi(4);

–  ob upoštevanju smernic EU o človekovih pravicah glede svobode izražanja na spletu in drugje, ki so bile sprejete 12. maja 2014 in ki umetniško svobodo ob medijski svobodi priznavajo kot neločljiv sestavni del svobode izražanja,

–  ob upoštevanju posodobitve posebnega poročila Evropske službe za zunanje delovanje z dne 24. aprila 2020 z naslovom Short Assessment of Narratives and Disinformation around the COVID-19/Coronavirus Pandemic (Kratka ocena trditev in dezinformacij o pandemiji COVID-19/koronavirusa),

–  ob upoštevanju dela Agencije EU za temeljne pravice (FRA),

–  ob upoštevanju rezultatov svetovnega indeksa svobode tiska, ki so jih objavili Novinarji brez meja, in rezultatov orodja za spremljanje pluralnosti medijev Centra za pluralnost in svobodo medijev Evropskega univerzitetnega inštituta,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. aprila 2020 o usklajenem ukrepanju EU za spoprijemanje s pandemijo COVID-19 in njenimi posledicami(5),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. januarja 2020 o tekočih zaslišanjih v skladu s členom 7(1) PEU, primer Poljske in Madžarske(6),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. decembra 2019 o javnem diskriminiranju oseb LGBTI in sovražnem govoru proti njim, vključno z „območji brez LGBTI“(7),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. decembra 2019 o pravni državi na Malti po nedavnih razkritjih okoliščin umora Daphne Caruane Galizie(8),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 28. novembra 2019 o pristopu EU k Istanbulski konvenciji in drugih ukrepih za boj proti nasilju na podlagi spola(9),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. oktobra 2019 o tujem vmešavanju v volitve in dezinformacijah v nacionalnih in evropskih demokratičnih procesih(10),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. septembra 2019 o pomenu evropskega zgodovinskega spomina za prihodnost Evrope(11),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 28. marca 2019 o stanju na področju spoštovanja načela pravne države in boja proti korupciji v EU, zlasti na Malti in Slovaškem(12),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. januarja 2019 o razmerah na področju temeljnih pravic v Evropski uniji v letu 2017(13),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. aprila 2018 o enakosti spolov v medijskem sektorju v EU(14),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. septembra 2018 o ukrepih za preprečevanje trpinčenja in spolnega nadlegovanja na delovnem mestu, javnih mestih in v političnem življenju v EU ter boj proti njima(15),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. novembra 2018 o potrebi po celovitem mehanizmu EU za zaščito demokracije, pravne države in temeljnih pravic(16),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2018 o uporabi podatkov uporabnikov Facebooka s strani Cambridge Analytica in vplivu na varstvo podatkov(17),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. maja 2018 o pluralnosti in svobodi medijev v Evropski uniji(18),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. aprila 2018 o zaščiti preiskovalnih novinarjev v Evropi: primer slovaškega novinarja Jána Kuciaka in Martine Kušnírove(19),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. decembra 2017 o poročilu o državljanstvu Unije za leto 2017: krepitev pravic državljanov v Uniji demokratičnih sprememb(20),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. oktobra 2017 o boju proti kibernetski kriminaliteti(21),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. junija 2017 o spletnih platformah na enotnem digitalnem trgu(22),

–  ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 14. marca 2017 o posledicah velepodatkov za temeljne pravice: zasebnost, varstvo podatkov, nediskriminacija, varnost in kazenski pregon(23),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. novembra 2017 o pravni državi na Malti(24),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2016 s priporočili Komisiji o uvedbi mehanizma EU za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice(25),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. oktobra 2013 o organiziranem kriminalu, korupciji in pranju denarja: priporočila za ukrepe in pobude, ki bi jih bilo treba sprejeti(26),

–  ob upoštevanju študije tematskega sektorja Parlamenta za državljanske pravice in ustavne zadeve z dne 28. februarja 2019 z naslovom Disinformation and propaganda - impact on the functioning of the rule of law in the EU and its Member States’ (Dezinformacije in propaganda – vpliv na delovanje pravne države v EU in državah članicah),

–  ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

–  ob upoštevanju mnenja Odbora za kulturo in izobraževanje,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A9-0205/2020),

A.  ker so svoboda, pluralnost in neodvisnost medijev ter varnost novinarjev ključni sestavni deli pravice do svobode izražanja in obveščanja ter bistvene za demokratično delovanje EU in njenih držav članic; ker ključne demokratične naloge medijev vključujejo krepitev preglednosti in demokratične odgovornosti; ker imajo mediji ključno vlogo v demokratični družbi, saj delujejo kot nadzorniki javnih služb ter prispevajo k informiranju in krepitvi moči državljanov s poglabljanjem njihovega razumevanja sedanjega političnega in družbenega okolja ter spodbujajo njihovo zavestno udejstvovanje v demokratičnem življenju;

B.  ker je kriza osvetlila ključno vlogo novinarjev pri posredovanju zanesljivih in preverjenih informacij državljanom; ker si je zato treba bolj prizadevati za zagotavljanje varnih in primernih delovnih pogojev novinarjem; ker bi bilo treba v okviru boja proti korupciji in nepravilnostim v EU posebno pozornost nameniti preiskovalnemu novinarstvu;

C.  ker nekatere države članice medijsko svobodo omejujejo z gospodarskimi sredstvi, kot je neenakomerno razdeljeno javno oglaševanje med medijskimi hišami, kar izkrivlja konkurenco, ter neposredno nadzirajo javne medije, da bi vplivale na uredniške odločitve in tako zagotavljale provladno lojalnost; ker bi morali javni organi sprejeti pravni in regulativni okvir, ki bi spodbujal razvoj svobodnih, neodvisnih in pluralističnih medijev;

D.  ker morajo vse države članice spoštovati vrednote iz člena 2 PEU;

E.  ker se prevzemi medijev, pomanjkanje institucionalne preglednosti, sovražni govor in dezinformacije vse bolj izkoriščajo v politične namene za povečanje družbene polarizacije; ker je boj proti tem pojavom pomemben za področje človekovih pravic in je tudi temeljni dejavnik pri varovanju pravne države in demokracije v EU;

F.  ker je glede na svetovni indeks svobode tiska v letu 2020 pandemija COVID-19 izpostavila in povečala številne druge krize, ki ogrožajo pravico do svobodnega poročanja ter do neodvisnih, raznolikih in zanesljivih informacij; ker je indeks razkril velike razlike med posameznimi državami članicami, saj so nekatere na vrhu svetovne lestvice, druge pa na dnu, kar je med tistimi z najboljšimi in tistimi z najslabšimi rezultati povzročilo vrzel za več kot 100 mest; ker je več držav članic nazadovalo na mednarodni lestvici svobode tiska;

G.  ker se svoboda medijev v zadnjih letih nenehno slabša in ker je izbruh pandemije COVID-19 stanje na tem področju še poslabšal, a je tudi postavil v ospredje pomen medijev in pravice do dostopa do zanesljivih informacij;

H.  ker se je glede na poročilo Reuters Institute o digitalnih novicah iz leta 2019 povprečna raven zaupanja v novice na splošno (po svetu) v primerjavi z letom 2018 zmanjšala za 2 odstotni točki na 42 %, manj kot polovica anketiranih (49 %) pa je navedla, da zaupajo medijem, ki jih sami izberejo; ker je zaupanje v novice, najdene prek iskalnikov (33 %) in družbenih medijev (23 %), stabilno, vendar zelo nizko;

I.  ker je preglednost lastništva nad mediji absoluten osnovni pogoj za zagotavljanje medijske pluralnosti in neodvisnega novinarstva;

J.  ker se novinarji in drugi medijski akterji v EU zaradi opravljanja svojega dela, s katerim ščitijo javni interes, še vedno soočajo z nasiljem, grožnjami, nadlegovanjem, pritiski, samocenzuro, javnim sramotenjem in celo nevarnostjo, da bodo umorjeni; ker se je v zadnjih letih razširil vzorec ustrahovanja za utišanje novinarjev, zaradi česar je treba nujno sprejeti ukrepe za ohranjanje temeljne vloge neodvisnih medijev pri zagotavljanju načel pravne države; ker sta umora Daphne Caruane Galizie in Jána Kuciaka resnično tragična primera, ki kažeta, do kod lahko seže preganjanje preiskovalnih novinarjev, ki razkrivajo korupcijo ter varujejo demokracijo in pravno državo;

K.  ker grožnje medijski svobodi vključujejo nadlegovanje novinarjev in napade nanje, neupoštevanje njihove pravne zaščite, prežanje na medije in politično motivirana dejanja v medijskem sektorju;

L.  ker se novinarke soočajo s posebnimi oblikami nasilja na podlagi spola, kot je spolno in spletno nadlegovanje; ker je bilo več kot 70 % žensk, zaposlenih v medijih, kdaj žrtev več kot ene oblike nadlegovanja, groženj ali spletnih napadov; ker je bilo samo v zadnjem letu 52 % žensk žrtev tovrstnih kaznivih dejanj; ker so spletno nadlegovanje in zlorabe pogosto izrazito spolne narave in ne temeljijo na vsebini dela, ki ga opravljajo žrtve teh dejanj, ampak na njihovih telesnih lastnostih, kulturnem okolju ali zasebnem življenju; ker se novinarke zaradi teh groženj samocenzurirajo, kar negativno vpliva na svobodo tiska in svobodo izražanja; ker raziskave dosledno kažejo, da v medijskem sektorju ženske ostajajo v manjšini, zlasti ko gre za ustvarjalne vloge, in da so zelo slabo zastopane na višjih ravneh odločanja (27);

M.  ker so v več državah članicah strateške tožbe zoper udeležbo javnosti stalna praksa, ki se uporablja za ustrahovanje novinarjev, da bi prenehali preiskovati korupcijo in druge zadeve v javnem interesu;

N.  ker se nasilje, ustrahovanje in nadlegovanje novinarjev premalo kazensko preganja, nekaznovanje pa ima zelo negativen učinek; ker OVSE poroča, da nekaznovanost prevladuje, saj je bilo v regiji OVSE na primer rešenih manj kot 15 % umorov novinarjev;

O.  ker je treba pravico novinarjev do poročanja in preiskovanja dodatno okrepiti in učinkovito zaščititi;

P.  ker so za krepitev medijske svobode potrebne verodostojne in podrobne informacije o obsegu in naravi izzivov, s katerimi se soočajo države članice in vsa EU, tudi o primerih kršitev načel neodvisnih medijev ali temeljnih pravic novinarjev;

Q.  ker je umetniška svoboda sestavni del temeljne pravice do svobode izražanja ter je ključnega pomena za kulturno raznolikost in demokratičnost Evrope; ker je napadov na umetniško svobodo vse več, vendar ostanejo neopaženi;

R.  ker globalna kriza zaradi epidemije COVID-19 v socialnem in gospodarskem smislu uničujoče vpliva na medijski sektor; ker medijske hiše poročajo o velikem izpadu prihodka iz oglaševanja; ker je na tisoče medijskih delavcev že izgubilo službo ali jim grozi, da jo bodo izgubili, bodisi začasno ali trajno; ker je to še posebej močno vplivalo na samostojne novinarje in medijske delavce, katerih število se povečuje v vsej EU in ki že predstavljajo pomemben delež vseh novinarjev in medijskih delavcev v Evropi; ker to pomeni resno nevarnost za nadaljnje spodbujanje koncentracije informacij v rokah peščice ter ovira širjenje svobodnih in neodvisnih informacij; ker sta finančna vzdržnost delovnega mesta in finančna neodvisnost ključna elementa svobode tiska;

S.  ker prihodki od digitalnega oglaševanja pogosto koristijo akterjem, ki niso iz EU, prihodki evropskih medijev pa močno upadajo, kar ogroža prihodnost tradicionalnih medijskih hiš, ki se financirajo iz oglaševanja, kot so komercialni televizijski kanali, časopisi in revije;

T.  ker v nekaterih državah članicah državna pomoč medijem ni bila izvedena pregledno, kar resno ogroža njihovo neodvisnost in verodostojnost;

U.  ker poslovni model platform družbenih medijev, ki temelji na ciljno usmerjenem oglaševanju, prispeva k širjenju in krepitvi sovražnega govora, spodbujanju diskriminacije, nasilja in radikalizacije, ki vodi v nasilni ekstremizem, tudi s širjenjem nezakonitih vsebin; ker je boj proti vsem oblikam nestrpnosti sestavni del varstva človekovih pravic, kot je razvidno iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice;

V.  ker je pandemija COVID-19 povzročila stigmatizacijo nekaterih oseb, ki so posebno ranljive, tudi prek medijev, kar je spodbudilo polarizacijo evropske družbe in širjenje sovražnega govora;

W.  ker postaja kibernetsko nasilje (vključno s sovražnim govorom na spletu, spletnim zalezovanjem in nadlegovanjem na spletu) vse bolj razširjeno; ker postajajo ženske, ki imajo javno vlogo, med drugim političarke, novinarke in aktivistke, ki se borijo za pravice žensk in pravice spolnih manjšin, glavna tarča ustrahovanja na spletu in spletnega nasilja;

X.  ker morajo pristojni organi v vsaki državi članici na podlagi direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah zagotoviti, da ponudniki avdiovizualnih medijskih storitev in platforme za izmenjavo videov sprejmejo ustrezne ukrepe za varstvo splošne javnosti pred programi, videi, ki jih ustvarijo uporabniki, in avdiovizualnimi komercialnimi sporočili, s katerimi se spodbuja nasilje ali sovraštvo do skupine oseb ali člana skupine na kateri koli podlagi iz člena 21 Listine EU o temeljnih pravicah; ker morajo države članice na podlagi direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah zagotoviti neodvisnost regulativnih organov za medije;

Y.  ker širjenje lažnih informacij in dezinformacij, pa tudi nesorazmerni ukrepi za boj proti temu na digitalnih platformah ogrožajo svobodo obveščanja, demokratično razpravo in neodvisnost medijev ter so povečali potrebo po kakovostnih tradicionalnih medijih; ker podatkovna analitika in algoritmi vse bolj vplivajo na informacije, dostopne državljanom;

Z.  ker množično širjenje informacij iz različnih virov, katerih verodostojnost je težko preverljiva, ter vse pomembnejša vloga družbenih in sporočilnih platform negativno vplivata na temeljne pravice državljanov EU; ker je pandemija COVID-19 povečala vpliv dezinformacij na spletu, včasih z resnimi posledicami za javno zdravje, in je še jasneje pokazala na potrebo po zagotavljanju brezplačnih in neodvisnih informacij za zaščito temeljnih pravic državljanov; ker je pomanjkanje usklajene komunikacijske strategije na evropski ravni spodbudilo val dezinformacij v zvezi s pandemijo, zlasti na družbenih medijih in sporočilnih platformah;

AA.  ker lahko dezinformacije in lažne informacije v zvezi s COVID-19 povzročijo paniko in nezadovoljstvo v družbi, zato je treba to vprašanje rešiti; ker se ukrepi proti dezinformacijam in lažnim informacijam ne smejo uporabiti kot izgovor za uvedbo nesorazmernih omejitev svobode tiska, spodkopavanje medijske pluralnosti in ogrožanje varnosti novinarjev; ker poročila kažejo, da so se po državah članicah in sosednjih regijah izvajale usklajene kampanje, ki so širile napačne zdravstvene informacije in dezinformacije o EU in njenih partnericah; ker je Komisija ta pojav obravnavala v nedavnem skupnem sporočilu o boju proti dezinformacijam v zvezi s COVID-19; ker so nekatere države članice v ta namen izkoristile zakonodajo o izrednem stanju in ker bodo sicer nekatere omejitve začasne, obstaja tudi možnost, da se bodo nekatere druge podaljšale še v obdobje po koncu zdravstvene krize; ker so pluralizem virov informacij, odgovornost in preglednost institucij glavna obramba pred dezinformacijami;

AB.  ker so resnično neodvisni in ustrezno financirani javni medijski zavodi, ki delujejo na različnih platformah, ključ do delujoče demokracije v EU;

Medijska svoboda in pluralnost ter zaščita novinarjev v Evropi

1.  poudarja, da je še vedno zelo zaskrbljen nad stanjem na področju medijske svobode v EU, saj so novinarji in medijski delavci v nekaterih državah članicah zaradi svojega dela še vedno tarča zlorab in napadov, poleg tega se ta poklic vse bolj blati v javnosti in je na splošno vse bolj ogrožen, kar se zlasti občuti v lokalnem, preiskovalnem in čezmejnem novinarstvu; poudarja, da imajo države članice v skladu s priporočilom Sveta Evrope z dne 7. marca 2018 o medijski pluralnosti in preglednosti lastništva nad mediji pozitivno obveznost, da spodbujajo nespletno in spletno okolje, ki je ugodno za svobodo izražanja in v katerem lahko vsakdo uveljavi svojo pravico do svobode izražanja, in poziva države članice, naj to priporočilo v celoti podprejo in sprejmejo;

2.  je zelo pretresen zaradi umorov Daphne Caruane Galizie na Malti ter Jána Kuciaka in njegove zaročenke Martine Kušnírove na Slovaškem, storjenih zaradi njihovega raziskovalnega dela pri razkrivanju korupcije in drugih kaznivih dejanj, in poudarja, kako pomembno je, da se opravi neodvisna preiskava teh kaznivih dejanj ter se storilce in naročnike teh dejanj privede pred sodišče; poziva nacionalne organe za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj, naj v celoti sodelujejo z Europolom in drugimi ustreznimi organizacijami na tem področju;

3.  obžaluje, da novinarji in medijski delavci pogosto delajo v negotovih razmerah, zaradi česar ne morejo ustrezno opravljati svojega dela, kar ovira medijsko svobodo; poudarja, da so ustrezni delovni pogoji za novinarje in medijske delavce ključnega pomena za spodbujanje kakovostnega novinarstva; poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo trajnostne ukrepe, namenjene financiranju in podpiranju kakovostnega in neodvisnega novinarstva;

4.  opozarja na bistveno vlogo preiskovalnega novinarstva v boju proti organiziranemu kriminalu, saj z zbiranjem in povezovanjem ustreznih informacij razkriva kriminalne mreže in nezakonite dejavnosti; poudarja, da so novinarji zaradi tega dela v večji nevarnosti;

5.  poudarja ključno vlogo, ki jo imajo novinarji pri zahtevanju odgovornosti tistih, ki so na oblasti, in nadziranju demokracije in pravne države;

6.  ponovno poziva Komisijo, naj dejanja vlad držav članic, s katerimi poskušajo škoditi medijski svobodi in pluralnosti, obravnava kot hudo in sistematično zlorabo pooblastil ter kot dejanja, ki so v nasprotju s temeljnimi vrednotami EU iz člena 2 PEU; zato pozdravlja, da namerava Komisija v svoje letno poročilo o stanju na področju pravne države v EU vključiti posebno poglavje o spremljanju medijske svobode in pluralnosti; v tem kontekstu predlaga pristop od spodaj navzgor, ki bi odražal glasove in raznolikost posameznikov ter uspešno zajel izzive, s katerimi se soočajo novinarji in medijski sektor; poziva, naj se v to poglavje vključijo tudi priporočila za posamezne države in učinkoviti odzivi posameznih držav ter ocena preglednosti lastništva in državnega in zasebnega vmešavanja v državah članicah EU; spodbuja Komisijo, naj dejavno sodeluje s Svetom Evrope, izmenjuje najboljše prakse in poskrbi, da se bodo sprejeti ukrepi dopolnjevali; poziva Komisijo in države članice, naj pripravijo in vzdržujejo verodostojen okvir za zaščito medijske svobode in pluralnosti; poziva Komisijo, naj poskusi uvesti standarde in referenčna merila za medijsko svobodo na ravni Unije, pa tudi spodbude za večjo konvergenco med državami članicami; poziva Komisijo in države članice, naj v celoti podprejo in izboljšajo že razvita orodja za spodbujanje in varstvo pravic in svoboščin iz člena 11 Listine EU o temeljnih pravicah in 10. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, kot sta na primer orodje za spremljanje pluralnosti medijev in platforma Sveta Evrope za zaščito novinarstva in varnost novinarjev, ter naj se hitro odzovejo, kadar se te pravice in svoboščine ogrožajo in kršijo; poziva Komisijo, naj upošteva posledice nujnih ukrepov, sprejetih leta 2020 zaradi pandemije COVID-19, za svobodo tiska, institucionalno preglednost, odgovornost, medijsko pluralnost in varnost novinarjev, vključno s pregledom napadov na novinarje po vsej EU ter odzivi držav članic v zvezi s tem; opozarja, da je že večkrat pozval k stalnemu, neodvisnemu in celovitemu mehanizmu za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice v EU; meni, da mora mehanizem EU za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice vključevati medijsko svobodo, vključno z umetniško svobodo, saj je to temelj demokratičnega sistema; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj zbira informacije in statistične podatke o medijski svobodi in pluralnosti v vseh državah članicah;

7.  opozarja, da so javni medijski zavodi nenadomestljivi, in poudarja, da je bistveno, da imajo in ohranijo neodvisnost brez političnega vmešavanja; opozarja tudi, da je treba zagotoviti finančno neodvisnost zasebnih udeležencev na trgu in ustvariti pogoje za vzdržnost njihovih dejavnosti, da se preprečijo prevzemi medijev; zato ponovno poziva k ambicioznemu akcijskemu načrtu EU za medije; obsoja dejanja nekaterih vlad držav članic, ki poskušajo utišati kritične medije ter spodkopati medijsko svobodo in pluralnost; svari pred poskusi posrednega podrejanja medijev s finančnim pokroviteljstvom in zlasti obsoja poskuse nadzora nad javnimi medijskimi zavodi; obžaluje, da je v nekaterih državah članicah javna radiotelevizija postala trobilo za provladno propagando, ki opozicijo in manjšinske skupine pogosto izključuje iz družbe ali jih obrekuje in v nekaterih primerih celo spodbuja nasilje; poudarja, da je v nekaterih državah članicah, zlasti na podeželju, dostop do informacij omejen na javno propagando, dostop do mednarodnih novic pa ovira neznanje jezika; ponavlja, da je dostop do informacij in kakovostnega novinarstva bistvenega pomena za demokracijo; poudarja, da v nekaterih državah članicah, na primer na Madžarskem, ni obvezne analize vsebin medijskih hiš, ki bi zagotovila primerljive javne podatke o uravnoteženih nastopih provladnih in opozicijskih glasov na televiziji in radiu, zlasti med volilnimi kampanjami;

8.  opozarja na priporočila, vključena v Resolucijo št. 2255(2019) Parlamentarne skupščine Sveta Evrope z dne 23. januarja 2019, naj države članice zagotovijo uredniško neodvisnost ter zadostno in ustaljeno financiranje javnih medijskih zavodov; poudarja, da imajo nacionalni, regionalni in lokalni mediji, zlasti javni, pomembno nalogo, da služijo javnemu interesu in ustrezno odražajo kulturno, jezikovno, socialno in politično raznolikost naše družbe; poudarja, da bi se z ustreznim in trajnostnim financiranjem brez političnega vmešavanja v državah članicah izboljšala vloga javnih medijskih zavodov kot zaupanja vrednih ponudnikov javnih dobrin, ki delujejo v javnem interesu; zato poziva države članice, naj uporabijo modele financiranja, pri katerih se javni medijski zavodi financirajo iz virov, ki niso odvisni od političnega odločanja; poudarja, da je nadvse pomembno, da se ohranijo neodvisni organi in zagotovi dober neodvisen nadzor nad mediji ter preprečijo neprimerni državni in komercialni posegi ali poskusi vplivanja na uredniško politiko; poziva Komisijo, naj predstavi pravni okvir za nadzor nad delovanjem ponudnikov javnih medijskih storitev, tudi nad tem, ali izpolnjujejo merila preudarnega upravljanja in financiranja na podlagi nalog in ali njihove storitve izpolnjujejo pričakovanja glede poštenega in etičnega novinarstva, ki temelji na dejstvih;

9.  obsoja pomanjkanje uravnotežene politične razprave med medijskimi hišami v določenih državah članicah in politično motivirane omejitve informacij v praksi, na primer zavračanje dostopa do podatkov v javnem interesu, zavlačevanje, neupravičeno zmanjševanje obsega zahtevanih informacij, preprečevanje vstopa novinarjem v javne prostore, vključno s parlamenti, omejevanje možnosti novinarjev za izpraševanje politikov in poslancev ter izogibanje intervjujem z medijskimi hišami, ki niso v vladi naklonjenih konglomeratih, tudi če imajo precejšen nacionalni doseg; poudarja, da morajo javni organi zagotoviti preglednost svojih dejavnosti, s čimer bodo pripomogli k večjemu zaupanju javnosti, saj prosti pretok informacij pomaga zaščititi življenja in zdravje ter omogoča in spodbuja socialno, gospodarsko in politično razpravo in odločanje; poziva države članice, naj poskrbijo, da bodo imeli novinarji in medijske hiše ustrezen dostop do parlamentarnih razprav, poslancev in visokih vladnih uradnikov, podatkov v javnem interesu ter javnih prireditev in tiskovnih konferenc, zlasti vladnih, saj brez tega dostopa res ne moremo govoriti o medijski svobodi;

10.  je še vedno zaskrbljen zaradi pomanjkanja posebnih zakonskih ali političnih okvirov za zaščito novinarjev in medijskih delavcev pred nasiljem, grožnjami in ustrahovanjem na nacionalni ravni v EU; poziva javne osebnosti in predstavnike oblasti, naj ne omalovažujejo novinarjev, saj to spodkopava zaupanje družbe v medije; poudarja pomembno vlogo novinarjev pri poročanju o protestih in demonstracijah ter poziva k njihovi zaščiti, da bi lahko brez strahu opravljali svojo nalogo; poziva države članice, naj zagotovijo posebne programe za usposabljanje organov za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanja, ki so odgovorni za zaščito novinarjev; poziva države članice in Komisijo, naj formalnopravno in v praksi zagotovijo učinkovito zaščito in varnost novinarjev in drugih medijskih akterjev ter njihovih virov, tudi v čezmejnem kontekstu; je v zvezi s tem prepričan, da bi morale države članice prepovedati najemanje zasebnih preiskovalcev za pridobivanje informacij o novinarjih v njihovi poklicni vlogi ali o njihovih virih, saj je to oblika ustrahovanja;

11.  je zelo zaskrbljen zaradi vse pogostejših političnih napadov na medije in obžaluje pomanjkanje zaščite novinarskih virov; opozarja, da morajo države članice hitro, nepristransko in učinkovito preiskovati napade na novinarje, kot so grožnje, umori, nadlegovanje, ustrahovanje in grdo ravnanje, in države članice poziva, naj si bolj prizadevajo za to, da novinarji in medijski delavci ne bodo več tarča groženj in napadov, in zagotovijo prevzemanje odgovornosti in dostop žrtev in njihovih družin do ustreznih pravnih sredstev; poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bodo mehanizmi za prijavo dostopni; poziva k izvajanju smernic EU o človekovih pravicah glede svobode izražanja na spletu in drugje, v katerih je poudarjeno, da bo EU sprejela vse ustrezne ukrepe za zaščito novinarjev, tako v smislu preventive kot tudi z zahtevanjem učinkovitih preiskav v primeru kršitev; poudarja, da so novinarke še posebej ranljive za nadlegovanje in ustrahovanje, zato bi morali zanje veljati dodatni zaščitni ukrepi; je zelo zaskrbljen, ker je vse več napadov na novinarke in medijske delavke; ponovno poziva države članice, naj pri obravnavanju ukrepov za izboljšanje varnosti novinarjev upoštevajo različnost spolov;

12.  poziva države članice, naj v celoti izvajajo priporočilo Sveta Evrope o zaščiti novinarstva in varnosti novinarjev in drugih medijskih akterjev ter naj v svojo zakonodajo čim prej prenesejo Direktivo (EU) 2019/1937 Evropskega parlamenta in Sveta o zaščiti oseb, ki prijavijo kršitve prava Unije, da se določijo minimalni skupni standardi za zagotavljanje visoke ravni zaščite žvižgačev; poudarja, da je žvižgaštvo bistvenega pomena za preiskovalno novinarstvo in svobodo tiska;

13.  obsoja sprožanje strateških tožb za onemogočanje udeležbe javnosti z namenom utišanja ali ustrahovanja novinarjev in medijskih hiš ter ustvarjanja ozračja strahu glede njihovega poročanja o nekaterih temah; ponovno poziva Komisijo, naj poda celovit predlog zakonodajnega akta, s katerim bi uvedli minimalne standarde za preprečevanje prakse sprožanja teh strateških tožb po vsej EU;

14.  želi spomniti na navedbe v okviru končnih priporočil Posebnega odbora za organizirani kriminal, korupcijo in pranje denarja iz svoje resolucije z dne 23. oktobra 2013 o organiziranem kriminalu, korupciji in pranju denarja, da zakoni o obrekovanju in razžalitvi odvračajo od morebitnega prijavljanja korupcije; ponovno poziva vse države članice, naj v svojih pravnih sistemih dekriminalizirajo obrekovanje in razžalitve, vsaj v primerih, ko gre za domnevno vpletenost v organizirani kriminal, korupcijo in pranje denarja v državah članicah ali tujini;

15.  poziva Komisijo, naj vzpostavi dežurno službo EU, ki se bo hitro odzvala na prošnje novinarjev za zaščito, in zagotovi, da bo njihovemu položaju namenjena ustrezna pozornost;

16.  poudarja, da lahko čezmerna koncentracija lastništva v sektorjih oblikovanja in razširjanja vsebin ogrozi dostop državljanov do različnih vsebin; opozarja, da je pluralnost medijev, ki je odvisna od raznolikega lastništva nad mediji in raznolikih vsebin, pa tudi od neodvisnega novinarstva, bistvena, če se želimo postaviti po robu širjenju dezinformacij in zagotoviti, da bodo evropski državljani dobro obveščeni; opozarja, da je po podatkih v okviru orodja za spremljanje pluralnosti medijev za leto 2020 koncentracija lastništva nad mediji še vedno eno najpomembnejših tveganj za pluralnost medijev in ustvarja ovire za raznolikost informacij; poziva države članice, naj sprejmejo in izvajajo regulativne okvire o lastništvu nad mediji, da se prepreči horizontalna koncentracija lastništva v medijskem sektorju ter se zagotovijo preglednost glede lastništva nad mediji, virov financiranja in upravljanja, razkritje informacij o tem in enostaven dostop državljanov do teh informacij; poziva Komisijo, naj na ravni držav članic spremlja izvajanje obstoječih instrumentov EU proti koncentraciji lastništva in nezakoniti državni pomoči, da se poveča raznolikost medijske krajine; obsoja vse poskuse monopolizacije lastništva nad mediji v državah članicah ali političnega vmešavanja v medijsko upravljanje; poziva Komisijo in države članice, naj hitro in odločno ukrepajo in povečajo preglednost glede lastništva nad mediji in finančnih virov, ki jih uporabljajo lastniki medijev; poziva Komisijo, naj si bolj prizadeva zagotoviti, da bodo mediji proaktivno objavljali informacije o svojih lastniških strukturah, tudi o dejanskih lastnikih, in da se bodo uvedla jasna pravila in se preprečila morebitna nasprotja interesov v medijskih lastniških strukturah, zlasti pa se bo preprečilo politično vmešavanje; obsoja pretirano vladno vmešavanje v medijsko pluralnost z javnim oglaševanjem; poziva Komisijo, naj natančno spremlja porabo sredstev EU, dodeljenih za podporo svobodnim in neodvisnim medijem, da se bodo sredstva namenjala tistim, ki jih potrebujejo; v zvezi s tem poudarja, da se denar EU ne sme porabljati za medije, ki so pod nadzorom države, in medije, ki širijo politično propagando;

17.  obžaluje, ker so v nekaterih državah članicah medijski regulativni organi pod vladnim vplivom in delujejo pristransko do medijskih hiš, ki so kritične do vlade;

18.  je zaskrbljen, ker se pandemija COVID-19 poskuša izkoristiti za kaznovanje neodvisnih in kritičnih medijev ter uvedbo omejitev dostopa medijev do informacij o vladnih odločitvah in ukrepih ter medijskega nadzora nad temi ukrepi, pri čemer se s sprejetjem izrednih ukrepov ukinejo ali okrnijo mehanizmi preglednosti institucij, kar onemogoča ustrezno in ozaveščeno razpravo o teh ukrepih; poudarja, da sta novinarstvo in prosti pretok informacij bistvena v prizadevanjih EU za zajezitev pandemije COVID-19; poudarja, da ima novinarstvo v izrednih razmerah na področju javnega zdravja tudi ključno vlogo; poziva Komisijo, naj podrobno spremlja prakse nacionalnih vlad in rezultate vključi v svoje prihodnje letno poročilo o pravni državi;

19.  poziva Komisijo in države članice, naj na ravni EU in nacionalni ravni nujno uvedejo svežnje za okrevanje, s katerimi se bodo na podlagi načrta za okrevanje gospodarstva po pandemiji COVID-19 zaščitila delovna mesta in možnosti medijskih delavcev za preživljanje, podprle družbe in financirali javni medijski zavodi, pri čemer se bodo v celoti spoštovala pravila EU o konkurenci; poudarja, da naj bi nekatere medijske hiše in lokalne medijske platforme med pandemijo COVID-19 zaradi zmanjšanja oglaševanja izgubile skoraj 80 %(28) svojih prihodkov; poudarja, da evropski državljani pri soočanju s to pandemijo potrebujejo profesionalne in neodvisne novinarje, ki imajo ekonomsko varnost; v zvezi s tem ponovno poziva, naj se v naslednjem večletnem finančnem okviru za obdobje 2021–2027, kot je bil preoblikovan zaradi pandemije COVID-19, oblikuje stalni evropski sklad za novinarje, iz katerega se bo zagotavljala neposredna finančna podpora za neodvisne novinarje in medijske hiše ter samostojne in samozaposlene medijske delavce; poudarja, da bi morale financiranje upravljati neodvisne organizacije, da se prepreči vmešavanje v uredniško odločanje, in da bi bilo treba podporo zagotoviti le tistim javnim in komercialnim medijskim hišam, ki so resnično neodvisne in brez vladnega ali drugega vmešavanja; opozarja, da je treba posebno pozornost nameniti tudi neodvisnim medijskim zagonskim podjetjem, zlasti lokalnim, v državah članicah, v katerih se je v zadnjih letih zmanjšala medijska svoboda, zelo povečala koncentracija lastništva nad mediji, javnim medijskim zavodom pa grozi politični vpliv;

20.  v zvezi s tem ponovno poziva k ambicioznemu akcijskemu načrtu EU za medije, ki bo podpiral razvoj živahne in pluralne medijske krajine;

21.  poziva k ambicioznemu večletnemu finančnemu okviru, v katerem se bo več proračunskih sredstev dodelilo za podporo medijev in neodvisnega novinarstva; poudarja pomen inovacij v novinarstvu in novičarskih medijih, ki jih je mogoče spodbujati s sredstvi EU; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je v spremenjenem predlogu Komisije predvidenih manj proračunskih sredstev za program Ustvarjalna Evropa in program za pravosodje, pravice in vrednote;

22.  odločno pozdravlja dodelitev sredstev EU za to, da se lahko začnejo projekti, kot sta vseevropski mehanizem za hitro odzivanje na kršitve svobode tiska in medijev ter čezmejni sklad za preiskovalno novinarstvo, da se bosta povečala medijska svoboda in pluralnost;

23.  poudarja, da imajo mediji pomembno vlogo pri spodbujanju enakosti spolov in preprečevanju diskriminacije; poziva Komisijo in države članice, naj dejavno ukrepajo za spodbujanje enakosti spolov v medijskem sektorju, da bo na ustvarjalnih položajih ali položajih odločanja več žensk in bodo lahko mediji prispevali k zmanjševanju spolnih stereotipov;

Sovražni govor

24.  obsoja vse vrste nasilja iz sovraštva, sovražnega govora in neutemeljenih ali zlonamernih obtoževanj(29) na spletu in drugje, ki jim botruje diskriminacija, na primer na podlagi spola, rase, barve kože, etničnega ali socialnega porekla, genetskih značilnosti, jezika, vere ali prepričanja, političnega ali drugega mnenja, pripadnosti narodnostni manjšini, premoženja, rojstva, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti, v EU in drugje; je zaskrbljen zaradi kaznivih dejanj sovražnega govora in spodbujanja k diskriminaciji ali nasilju, ki so se med pandemijo COVID-19 razširila in povzročajo stigmatizacijo nekaterih posebno ranljivih oseb;

25.  obžaluje, da je v političnem sporočanju vlad in političnih strank v EU vse več sovražnega govora; poziva države članice, naj odločno obsodijo in sankcionirajo kazniva dejanja iz sovraštva, sovražni govor in prevalitev krivde, ki jih na vseh ravneh in v vseh vrstah medijev izvajajo politiki in javni uslužbenci, saj s tem neposredno normalizirajo in krepijo sovraštvo in nasilje v družbi, in naj pri vladnem komuniciranju ne uporabljajo diskriminacijske in hujskaške retorike, saj s tem škodujejo družbi; poudarja, da bi morale biti sankcije vedno v skladu z mednarodnimi standardi o svobodi izražanja; poleg tega poziva države članice, naj ob upoštevanju zakonskih omejitev zagotovijo in spodbujajo svobodo izražanja, vključno z umetniško svobodo, ki je ključna za vitalnost demokratične razprave; opozarja, da svoboda izražanja ne vključuje rasističnega in ksenofobnega govora;

26.  ponovno poziva države članice, naj uveljavijo in izvršijo nadaljnje ukrepe ter preprečijo in obsodijo sovražni govor in nasilje iz sovraštva ter se jima zoperstavijo, se borijo proti širjenju sovražnega govora in nasilju na spletu in drugje, obenem pa naj zagotovijo, da se bodo na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj uporabljale učinkovite prakse evidentiranja kaznivih dejanj iz sovraštva, ki temeljijo na načelih, ki jih je potrdila skupina EU na visoki ravni za boj proti rasizmu, ksenofobiji in drugim oblikam nestrpnosti;

27.  poudarja, da je v zadnjih letih na spletu vse več sovražnega govora, saj posamezniki in razdiralni akterji izkoriščajo moč spletnih platform za širjenje sovražnih informacij; poudarja, da to škodi skupnemu javnemu interesu, saj škodljive vsebine spodkopavajo spoštljivo in iskreno javno razpravo ter ogrožajo javno varnost glede na to, da sovražni govor na spletu lahko spodbudi nasilje v resničnem svetu;

28.  poudarja, da bi bilo treba izboljšati pravni okvir za boj proti sovražnemu govoru in diskriminaciji; ponovno poziva, naj se v ta namen ponovno začnejo pogajanja o horizontalni protidiskriminacijski direktivi;

29.  ponovno poziva Komisijo in države članice, naj ukrepajo in povečajo varnost žensk na javnih mestih in na internetu, obravnavajo nove oblike nasilja na podlagi spola, kot sta kibernetsko zalezovanje in spletno nadlegovanje, ter uvedejo obsežne mehanizme za pomoč žrtvam tega nasilja;

30.  ponovno poziva Komisijo in Svet, naj aktivirata premostitveno klavzulo iz člena 83(1) PDEU, da bi se v katalog kaznivih dejanj, ki jih priznava EU, vključili nasilje nad ženskami in dekleti ter druge oblike nasilja na podlagi spola (vključno s spletnim nasiljem);

31.  je seznanjen s kodeksom ravnanja za preprečevanje nezakonitega sovražnega govora na spletu, ki ga promovira Komisija, in s četrtim ocenjevanjem tega kodeksa, iz katerega je razvidno, da družbe informacijske tehnologije v povprečju odstranijo 71 % prijavljenih nezakonitih vsebin, ki vsebujejo sovražni govor; opozarja, da bi morali pri ocenah in pregledih kodeksa ravnanja sodelovati tudi novinarji in organizacije civilne družbe, saj družbe informacijske tehnologije, ki sodelujejo v tem kodeksu, zahteve za odstranitev pregledajo le na podlagi svojih pogojev uporabe ter smernic skupnosti; poudarja široko polje proste presoje zasebnih podjetij pri ugotavljanju, kaj je nezakonito; poziva vse družbe, ki upravljajo platforme družbenih medijev, naj sodelujejo pri kodeksu ravnanja;

32.  poudarja, da morajo države članice z vsemi ustreznimi sredstvi zagotoviti, da v medijih, vključno s spletnimi, pa tudi v oglaševanju, ne bo nikakršnega spodbujanja k nasilju ali sovražnosti proti katerikoli osebi ali skupini ljudi, kar lahko to neposredno vpliva na udeležbo teh posameznikov v civilni družbi; ponovno poziva Komisijo, države članice in ponudnike družbenih medijev, naj v sodelovanju z ustreznimi organizacijami civilne družbe na nacionalni in mednarodni ravni ukrepajo proti širjenju rasizma, ksenofobije, sovraštva do oseb LGBTI in verskega sovraštva na spletu; poziva države članice in Komisijo, naj zberejo zanesljivejše podatke o obsegu sovražnega govora in kaznivih dejanj iz sovraštva;

33.  izraža zaskrbljenost, ker žrtve zaradi nezadostnih varoval ne prijavljajo kaznivih dejanj iz sovraštva in ker organi v državah članicah ne opravijo ustreznih preiskav in ne odpravijo nekaznovanja za ta kazniva dejanja; poziva države članice, naj razvijejo in razširjajo orodja in mehanizme za prijavljanje kaznivih dejanj iz sovraštva in sovražnega govora ter zagotovijo, da se vsak primer domnevnega tovrstnega kaznivega dejanja razišče, preganja in obsodi;

Dezinformacije in vloga platform

34.  se zaveda, da so nova digitalna tehnologija in družbeni mediji prispevali k težavi širjenja dezinformacij in tujega vmešavanja ter da imajo spletne platforme zaradi njih vplivno vlogo pri objavi, širjenju in promoviranju novic in drugih medijskih vsebin; ponavlja, da je zaskrbljen, ker lahko dezinformacije ogrozijo svobodo obveščanja, izražanja, demokratično razpravo, neodvisnost medijev in javno zdravje; poudarja, da bi se morali ukrepi za boj proti dezinformacijam osredotočiti na spodbujanje pluralnosti mnenj s spodbujanjem kakovostnega novinarstva, ki zagotavlja zanesljive, preverjene informacije, ki temeljijo na dejstvih, pa tudi na medijsko opismenjevanje, in da bi morali vsi ti ukrepi vključevati jamstva za svobodo obveščanja in izražanja;

35.  poziva k večjemu sodelovanju spletnih platform in organov za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj, da se dejansko reši težava širjenja sporočil, s katerimi se spodbuja sovraštvo in hujska k nasilju; poudarja, kako pomembno je, da se nezakonite vsebine takoj odstranijo, da se omeji njihovo nenadzorovano širjenje; vendar ugotavlja, da spletne platforme ne morejo in ne smejo postati zasebni organi za cenzuro ter da bi se morali pri odstranjevanju nezakonitih vsebin uporabljati zaščitni ukrepi, vključno s sodnim nadzorom v državah članicah, da se zaščitijo svoboda izražanja, pravica do svobodnih in neodvisnih informacij ter temeljne pravice državljanov na splošno; želi spomniti, da so spletne platforme del spletnega javnega prostora, v katerem javno razpravljamo; poziva Komisijo, naj zagotovi zaščitne ukrepe, da bodo platforme spoštovale temeljne pravice in svobodo govora;

36.  opozarja, da se politične stranke in zasebni ali javni subjekti pogosto poslužujejo političnega profiliranja, dezinformacij in manipuliranja z informacijami, ter poudarja, da je zaskrbljen, ker na dan prihaja vse več dokazov o vmešavanju pred vsemi pomembnejšimi nacionalnimi volitvami in volitvami EU, ki pogosto nakazujejo na tuji vpliv, pri čemer velik del tega vmešavanja koristi kandidatom, ki nasprotujejo EU, in populističnim kandidatom, namen tega vmešavanja pa je polarizirati in izničiti ideološko pluralnost, pri čemer je usmerjeno na posamezne manjšine in ranljive skupine; poudarja, da bo boj proti vmešavanju tretjih strani v prihodnosti temeljni dejavnik pri spoštovanju evropskih vrednot in demokracije; poudarja, da skrajne desničarske in populistične skupine in politiki v času izrednega stanja zaradi COVID-19 uporabljajo dezinformacije in senzacionalistična medijska poročila o pandemiji, pri čemer se usmerjajo na manjšinske skupine in prispevajo k protimigracijski retoriki, kar je privedlo do povečanja primerov rasističnega in ksenofobnega sovražnega govora, pa tudi diskriminacije;

37.  opozarja, da se po svetu še vedno širijo različne napačne in zavajajoče informacije ter druge oblike manipulacije informacij, med drugim v zvezi s pandemijo COVID-19, ter se usmerjajo na najranljivejše skupnosti in lahko slabo vplivajo na javno varnost, zdravje in krizno upravljanje; meni, da je cilj dezinformacijskih kampanj oslabiti demokratični proces in zaupanje državljanov v demokratične institucije držav članic; pozdravlja skupno sporočilo z dne 10. junija 2020 o boju proti dezinformacijam v zvezi s COVID-19; želi spomniti, da morajo biti vsi ukrepi proti dezinformacijam, tudi ukrepi, sprejeti v kriznih razmerah zaradi COVID-19, potrebni, sorazmerni, pregledni, začasni ter se morajo redno nadzirati, da se prepreči morebiten premik, ki bi privedel do javnega monopola ali koncentracije virov informacij, poleg tega nikakor ne smejo novinarjem in medijskim akterjem preprečevati, da opravljajo svoje delo, ali povzročiti neupravičeno odstranjevanje ali blokiranje vsebin na spletu; obžaluje, da nekatere spletne platforme odstranjujejo ali cenzurirajo vsebine, tudi novinarske vsebine, ki se nanašajo na pandemijo COVID-19, na osnovi nepreglednih pogojev, s čimer po nepotrebnem omejujejo svobodo izražanja; poudarja, da se lahko z uporabo teh ukrepov prepreči ali omeji dostop do pomembnih informacij o javnem zdravju; poudarja, da lahko poskusi inkriminacije informacij v zvezi s pandemijo povzročijo nezaupanje v institucionalne informacije, zapoznijo dostop do zanesljivih informacij in slabo vplivajo na svobodo izražanja;

38.  obsoja teorije zarote in javno financirane kampanje dezinformiranja, s katerimi se skuša diskreditirati EU in zavajati javnost o njenih ciljih in dejavnostih; poziva Komisijo, naj odkrito obsodi laži in dezinformacije, ki jih državni organi širijo o EU, ter objavi in razširi odziv na podlagi dejstev, da bodo državljani obveščeni;

39.  pozdravlja pobudo Komisije, da pripravi akcijski načrt za evropsko demokracijo, ki je namenjen boju proti dezinformacijam in prilagajanju na nove grožnje in manipulacije, pa tudi podpiranju svobodnih in neodvisnih medijev; v zvezi s tem poudarja, da je zaščita svobode izražanja, vključno s svobodnimi, neodvisnimi in finančno vzdržnimi mediji, ter umetniške svobode, vsebine temeljnih pravic in demokratične razprave v boju proti sovražnemu govoru in dezinformacijam temeljni dejavnik pri varovanju pravne države in demokracije v EU; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da v skladu s študijo globalnega indeksa dezinformacij (GDI) spletna mesta, ki širijo dezinformacije v EU, vsako leto z oglasi ustvarijo več kot 70 milijonov EUR prihodka; opozarja na morebiten negativen učinek poslovnih modelov, ki temeljijo na natančno usmerjenem oglaševanju; potrjuje, da splošna uredba o varstvu podatkov(30) določa pravico posameznikov, da niso predmet vseprisotnega spletnega sledenja na spletnih mestih in v aplikacijah; poziva Komisijo, naj na tem področju še naprej sodeluje z digitalnimi platformami ter si bolj prizadeva za uveljavitev prepovedi te prakse, boj proti strateškemu, avtomatiziranemu izpostavljanju dezinformacij z uporabo botov ali lažnih profilov na spletu in za večjo preglednost, kar zadeva financiranje in distribucijo spletnega oglaševanja; poziva tudi vse spletne platforme, naj zagotovijo, da algoritmi, na katerih temeljijo njihove funkcije iskanja, ne bodo primarno temeljili na oglaševanju; poziva k ustanovitvi skupine strokovnjakov z več deležniki za digitalne in temeljne pravice, ki bi vključevala neodvisne nevladne organizacije s področja medijev ter digitalnih in človekovih pravic, da bi pomagala Komisiji in institucijam EU na splošno;

40.  pozdravlja začetek projekta evropske opazovalnice digitalnih medijev (EDMO), s katerim se bo povečalo razpoložljivo znanstveno znanje o dezinformacijah na spletu, spodbujal razvoj trga EU za storitve preverjanja informacij ter podprla vzpostavitev čezmejne in večdisciplinarne skupnosti, ki jo bodo sestavljali preverjevalci dejstev in akademski raziskovalci, ki bodo sodelovali z deležniki pri odkrivanju, analiziranju in izpostavljanju morebitnih groženj dezinformacij, na primer v zvezi s COVID-19;

41.  želi spomniti Komisijo, države članice, zasebni sektor, zlasti spletne platforme, in civilno družbo na splošno, da morajo skupaj ukrepati proti dezinformacijam; poudarja, da naj bi imele spletne platforme ključno vlogo pri odkrivanju dezinformacij in boju proti njim; priznava obetaven in potreben, a še vedno nezadosten, učinek ukrepov, ki so jih nekateri ponudniki storitev in platforme prostovoljno sprejeli v boju proti dezinformacijam, nezakonitim vsebinam in tujemu vmešavanju v volilne procese v EU; poudarja, da pa spletne platforme še vedno ne prevzemajo odgovornosti za boj proti tej neposredni grožnji;

42.  poudarja, da se lahko učinkovitost ukrepov spletnih platform za reševanje problema dezinformacij oceni le, če se ti ukrepi izvajajo povsem pregledno in se s tem povezani podatki razkrijejo; zato poziva Komisijo, naj oceni vse možne ukrepe, s katerimi bi lahko spletne platforme pripravili k temu, da bi dejansko pregledno in odgovorno obravnavale širjenje dezinfomacij ter ustrezno razkrile s tem povezane podatke; poziva Komisijo, naj preuči sankcije za spletne platforme, ki tega ne storijo; pričakuje, da bo to upoštevano tudi v akcijskem načrtu za evropsko demokracijo in aktu o digitalnih storitvah;

43.  v zvezi s tem poudarja, da odstranjevanje spletnih vsebin brez sodne odločbe, ki bi določila njihovo nezakonitost, močno vpliva na svobodo izražanja in obveščanja; poziva k rednemu ocenjevanju učinka ukrepov, ki jih ponudniki storitev in platforme prostovoljno sprejmejo v boju proti dezinformacijam; vztraja, da so države članice dolžne spoštovati, ščititi in zagotavljati temeljne pravice, in zahteva, da se ocenijo vse razpoložljive možnosti za zaščito in uresničevanje pravice do obveščenosti in udeležbe; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj predlaga pravila EU o spletnih platformah, ki bodo namenjena tudi boju proti vladnim praksam, ki po nepotrebnem omejujejo svobodo izražanja; poudarja, da lahko uporaba avtomatiziranih orodij za moderiranje vsebin ogrozi svobodo izražanja in obveščanja ter da morata digitalna politika in strategija EU zagotoviti ustrezna pravna sredstva in zaščitne ukrepe ob polnem spoštovanju ustreznih določb Listine EU o temeljnih pravicah in Evropske konvencije o človekovih pravicah;

44.  meni, da bi lahko kodeks ravnanja EU glede dezinformacij izboljšali, tako da bi bolje spremljali obstoječe zaveze, da bi spletne platforme pregledno in razčlenjeno podajale informacije in podatke ter da bi obstoječe zaveze razširili; meni, da bi se lahko napredek zagotovil s soupravljavskim pristopom, ki bi stalno odražal najnovejši razvoj digitalnega področja;

45.  poziva ponudnike družbenih medijev in spletne platforme, naj preučijo možnosti, da dajo na voljo orodja, s katerimi bodo lahko uporabniki prijavili morebitne dezinformacije in jih označili, da jih bo mogoče hitro popraviti ter da bo lahko neodvisna in nepristranska tretja stranka za preverjanje dejstev opravila pregled, pri čemer je treba tudi preprečiti zlorabo teh orodij; poudarja, da bi morale spletne platforme sodelovati z državami članicami in institucijami EU ter s tem pomagati pri ocenjevanju dezinformacij in tujega vmešavanja ter identificiranju storilcev;

Medijska pismenost

46.  poziva Komisijo in države članice, naj si bolj prizadevajo ter izboljšajo izobraževalne politike, tako da bodo spodbujale medijsko in informacijsko pismenost, krepile samozavest državljanov, da bodo kritično razmišljali in bodo lahko prepoznali dezinformacije; poudarja, da sta podpiranje uredniške neodvisnosti v osrednjih in lokalnih medijskih hišah ter razvoj projektov medijske pismenosti bistvena elementa za krepitev odpornosti, ozaveščanje in izboljšanje izobraževanja za učinkovit boj proti propagandi, dezinformacijam in manipulacijam; meni, da so neprekinjen učni načrt in prizadevanja za medijsko pismenost v vseh starostnih skupinah pomembni za povečanje družbene odpornosti na te grožnje v digitalnem prostoru; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj v tesnem sodelovanju z državami članicami in organizacijami civilne družbe pripravi učni načrt za informacijsko, medijsko in podatkovno pismenost; poudarja, da je vse bolj pomembno in pravzaprav nujno, da so državljani medijsko pismeni; poudarja, da je za doseganje širšega občinstva in čim več starostnih skupin pomembno povečati pobude za medijsko pismenost prek platform družbenih medijev, vključno z učinkovitimi strategijami medijske pismenosti za starejše in najbolj ranljive skupine; poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo tudi programe in politike, namenjene povečanju medijske pismenosti in pismenosti v zvezi z novicami za novinarje in medijske akterje ter razvoju kritične in zavestne presoje uporabe informacijske in komunikacijske tehnologije, kot so kampanje za ozaveščanje o pravicah in možnih tveganjih v digitalnem okolju; poudarja, da je treba razviti celovito strategijo EU za medijsko pismenost, in poziva Komisijo, naj si bolj prizadeva za to; poudarja ključno vlogo organizacij civilne družbe pri spodbujanju medijske pismenosti in preprečevanju širjenja sovražnega govora; ponavlja, da je poudarek programov, ki naj bi uporabljali učinkovite strategije za boj proti nasilju iz sovraštva in sovražnemu govoru, na sodelovanju, komuniciranju, reševanju sporov, reševanju težav, mediaciji in ozaveščanju o predsodkih;

47.  poziva Komisijo, naj si bolj prizadeva, da bi več sredstev EU namenili programom za medijsko pismenost, in naj dejavno sodeluje pri promoviranju zanesljivih informacij, ki temeljijo na preverjenih dejstvih, in izboljšanju distribucijskih medijskih kanalov, da se izboljša dostop do teh informacij; poziva države članice, naj v celoti izvajajo določbe revidirane direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah, na podlagi katerih morajo spodbujati in razvijati veščine medijske pismenosti;

48.  spodbuja Komisijo, naj zagotovi podporo za dopolnjevanje izobraževalnih programov v vseh državah članicah, ne le na področju medijske pismenosti, temveč tudi pri širši državljanski vzgoji, vključno z demokratičnimi vrednotami in človekovimi pravicami, za nadaljnje ozaveščanje o dezinformacijah in propagandi;

49.  poudarja, da so lokalne medijske organizacije ključne strukture za spodbujanje, ustvarjanje in širjenje informacij in dejstev v zvezi z lokalnimi in manjšinskimi umetniškimi in kulturnimi dogodki; meni, da so pomembne za ohranjanje medijskega pluralizma in večkulturnega okolja v Evropi; meni, da bi bilo treba lokalne medijske hiše kot deležnike vključiti tudi v programe EU, ki so namenjeni spodbujanju novinarstva in medijske pismenosti, ter poziva države članice, naj jim zagotovijo ustrezno podporo, da bodo lahko uresničevali svojo izobraževalno in kulturno vlogo;

50.  poziva institucije EU, naj v primeru večje splošne nevarnosti, kot je pandemija, poskrbijo za bolj proaktivno sporočanje v vseh uradnih jezikih, da bodo imeli evropski državljani dostop do natančnih, uporabnikom prijaznih in preverjenih informacij;

o
o   o

51.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 305, 26.11.2019, str. 17.
(2) UL L 95, 15.4.2010, str. 1.
(3) UL L 303, 28.11.2018, str. 69.
(4) UL L 328, 6.12.2008, str. 55.
(5) Sprejeta besedila, P9_TA(2020)0054.
(6) Sprejeta besedila, P9_TA(2020)0014.
(7) Sprejeta besedila, P9_TA(2019)0101.
(8) Sprejeta besedila, P9_TA(2019)0103.
(9) Sprejeta besedila, P9_TA(2019)0080.
(10) Sprejeta besedila, P9_TA(2019)0031.
(11) Sprejeta besedila, P9_TA(2019)0021.
(12) Sprejeta besedila, P8_TA(2019)0328.
(13) Sprejeta besedila, P8_TA(2019)0032.
(14) UL C 390, 18.11.2019, str. 19.
(15) UL C 433, 23.12.2019, str. 31.
(16) UL C 238, 6.7.2018, str. 57.
(17) UL C 324, 27.9.2019, str. 392.
(18) UL C 41, 6.2.2020, str. 64.
(19) UL C 390, 18.11.2019, str. 111.
(20) UL C 369, 11.10.2018, str. 11.
(21) UL C 346, 27.9.2018, str. 29.
(22) UL C 331, 18.9.2018, str. 135.
(23) UL C 263, 25.7.2018, str. 82.
(24) UL C 356, 4.10.2018, str. 5.
(25) UL C 215, 19.6.2018, str. 162.
(26) UL C 208, 10.6.2016, str. 89.
(27) International Women’s Media Foundation, Global Report on the Status of Women in the News Media (Svetovno poročilo o položaju žensk v medijih obveščanja), 2011.
(28) Gl. The Economist, „The newspaper industry is taking a battering“ (Časopisna industrija prestaja hude čase), 18. april 2020 in News Media Europe, „COVID-19 and the news media: journalism always comes at a cost’(COVID-19 in novičarski mediji: novinarstvo ima vedno svojo ceno), 24. marec 2020.
(29) Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 23. aprila 1992, pritožba št. 11798/85, točka 46.
(30) Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (UL L 119, 4.5.2016, str. 1).


Nova industrijska strategija za Evropo
PDF 200kWORD 73k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 25. novembra 2020 o novi industrijski strategiji za Evropo (2020/2076(INI))
P9_TA(2020)0321A9-0197/2020

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), zlasti členov 9, 151 in 152, člena 153(1) in (2) ter člena 173 o industrijski politiki EU, ki se med drugim sklicuje na konkurenčnost industrije Unije,

–  ob upoštevanju členov 14, 27 in 30 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju PDEU in Pogodbe o Evropski uniji (PEU), zlasti člena 5(3) PEU in Protokola št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti,

–  ob upoštevanju člena 3(3) PEU, ki se nanaša na notranji trg, trajnostni razvoj in socialno tržno gospodarstvo,

–  ob upoštevanju evropskega stebra socialnih pravic,

–  ob upoštevanju ugotovitev indeksa digitalnega gospodarstva in družbe za leto 2020, ki je bil objavljen 11. junija 2020,

–  ob upoštevanju dokumenta Komisije z dne 2. junija 2020 o časovnici farmacevtske strategije za pravočasen dostop pacientov do cenovno dostopnih zdravil,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 27. maja 2020 z naslovom Čas za Evropo: obnova in priprava za naslednjo generacijo (COM(2020)0456),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 27. maja 2020 z naslovom Prilagojeni delovni program Komisije za leto 2020 (COM(2020)0440),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19. februarja 2020 z naslovom Evropska strategija za podatke (COM(2020)0066),

–  ob upoštevanju bele knjige Komisije z dne 19. februarja 2020 z naslovom Umetna inteligenca: evropski pristop k odličnosti in zaupanju (COM(2020)0065),

–  ob upoštevanju poročila z dne 19. februarja 2020 o vprašanjih varnosti in odgovornosti, ki jih sprožajo umetna inteligenca, internet stvari in robotika (COM(2020)0064),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. maja 2020 o novem večletnem finančnem okviru, lastnih sredstvih in načrtu za okrevanje(1),

–  ob upoštevanju evropske gospodarske napovedi Komisije: pomlad 2020,

–  ob upoštevanju sklepov predsednika Evropskega sveta po videokonferenci s člani Evropskega sveta 23. aprila 2020,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. aprila 2020 o usklajenem ukrepanju EU za spoprijemanje s pandemijo COVID-19 in njenimi posledicami(2),

–  ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visokega predstavnika z dne 8. aprila 2020 o globalnem odzivu EU na pandemijo COVID-19 (JOIN(2020)0011),

–  ob upoštevanju sklepov predsednika Evropskega sveta po videokonferenci s člani Evropskega sveta 17. marca 2020 o COVID-19,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. marca 2020 z naslovom Usklajen gospodarski odziv na izbruh virusa COVID-19 (COM(2020)0112),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. marca 2020 z naslovom Novi akcijski načrt za krožno gospodarstvo – Za čistejšo in konkurenčnejšo Evropo (COM(2020)0098), sklepov z naslovom Intenzivnejše kroženje – Prehod v trajnostno družbo, ki jih je Svet sprejel na 3716. seji 4. oktobra 2019 (12791/19) in sporočila Komisije z dne 2. decembra 2015 z naslovom Zaprtje zanke – akcijski načrt EU za krožno gospodarstvo (COM(2015)0614),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. marca 2020 z naslovom Nova industrijska strategija za Evropo (COM(2020)0102),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. marca 2020 z naslovom Strategija za MSP za trajnostno in digitalno Evropo (COM(2020)0103),

–  ob upoštevanju predloga Komisije z dne 4. marca 2020 za uredbo o vzpostavitvi okvira za doseganje podnebne nevtralnosti in spremembi Uredbe (EU) 2018/1999 (evropska podnebna pravila) (COM(2020)0080),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19. februarja 2020 z naslovom Oblikovanje digitalne prihodnosti Evrope (COM(2020)0067),

–  ob upoštevanju delovnega programa Komisije za leto 2020 z naslovom Bolj ambiciozna Unija (COM(2020)0037),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. januarja 2020 o evropskem zelenem dogovoru(3),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. januarja 2020 o naložbenem načrtu za trajnostno Evropo (COM(2020)0021),

–  ob upoštevanju poročila Komisije z dne 28. novembra 2019 z naslovom Osrednji načrt za konkurenčno preobrazbo energetsko intenzivnih industrij v EU, ki bo omogočila nastanek podnebno nevtralnega krožnega gospodarstva do leta 2050 (Masterplan for a Competitive Transformation of EU Energy-intensive Industries Enabling a Climate-neutral Circular Economy by 2050),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. decembra 2019 o pošteni obdavčitvi v digitaliziranem in globaliziranem gospodarstvu BEPS 2.0(4),

–  ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 12. decembra 2019 (EUCO 29/19),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. decembra 2019 o evropskem zelenem dogovoru (COM(2019)0640),

–  ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 20. junija 2019 o novi strateški agendi za EU za obdobje 2019–2024 (EUCO 9/19),

–  ob upoštevanju sklepov o prihodnji strategiji EU na področju industrijske politike, ki jih je Svet sprejel na 3655. seji 29. novembra 2018 (14832/2018),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 22. maja 2018 z naslovom Nova evropska agenda za kulturo (COM(2018)0267),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. septembra 2017 z naslovom Vlaganje v pametno, inovativno in trajnostno industrijo – Prenovljena strategija EU za industrijsko politiko (COM(2017)0479),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. julija 2017 o oblikovanju ambiciozne industrijske strategije EU kot strateške prednostne naloge za rast, delovna mesta in inovacije v Evropi(5),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 1. junija 2017 o digitalizaciji evropske industrije(6),

–  ob upoštevanju vprašanja za ustni odgovor za Komisijo o ambiciozni industrijski strategiji EU kot prednostni nalogi za rast, delovna mesta in inovacije v Evropi (O-000047/2017),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. januarja 2016 z naslovom Aktu za enotni digitalni trg naproti(7),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19. aprila 2016 z naslovom Digitalizacija evropske industrije – Izkoriščanje vseh prednosti enotnega digitalnega trga (COM(2016)0180),

–  ob upoštevanju Pariškega sporazuma, ki ga je Evropski parlament ratificiral 4. oktobra 2016,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. oktobra 2016 o potrebi po evropski politiki za ponovno industrializacijo glede na nedavna primera Caterpillar in Alstom(8),

–  ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 15. decembra 2016 in 23. junija 2017,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. decembra 2016 o skladni politiki EU za kulturno in kreativno industrijo(9),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o agendi za konkurenčnost industrije, o digitalizaciji evropske industrije ter o svežnju o tehnologijah enotnega digitalnega trga in modernizaciji javnih storitev,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. oktobra 2015 z naslovom Trgovina za vse – Za odgovornejšo trgovinsko in naložbeno politiko (COM(2015)0497),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. januarja 2014 o ponovni industrializaciji Evrope za spodbujanje konkurenčnosti in trajnosti(10),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 22. januarja 2014 z naslovom Za oživitev evropske industrije (COM(2014)0014),

–  ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 22. maja 2013 in 22. marca 2019 (EUCO 1/19),

–  ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

–  ob upoštevanju mnenj Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane, Odbora za mednarodno trgovino, Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov, Odbora za regionalni razvoj in Odbora za pravne zadeve,

–  ob upoštevanju pisma Odbora za ribištvo,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko (A9-0197/2020),

A.  ker Evropska unija v skladu s ciljem podnebne nevtralnosti najpozneje do leta 2050 zahteva novo industrijsko strategijo, ki bo ustvarila pogoje za inovativno, vključujočo, odporno in digitalizirano družbo ter pomembno prispevala h globalni konkurenčnosti evropskih industrij; ker bi morala ta strategija ohraniti visoko stopnjo zaposlenosti in visokokakovostna delovna mesta, pri čemer ne sme biti nihče zapostavljen; zagotoviti mora tudi dvojni prehod na sodobno in digitalizirano evropsko industrijsko bazo, ki bo v celoti izkoristila potencial obnovljivih virov energije, ki so energetsko zelo učinkoviti in z viri zelo gospodarni, pa tudi podnebno nevtralni; prav tako bi morala okrepiti vodilno vlogo Evrope v svetu in zmanjšati odvisnost Unije od drugih delov sveta v strateških vrednostnih verigah z diverzifikacijo in povečanjem njihove trajnosti, da bi se izognili selitvi evropskih industrij in hkrati ohranili odprtost trga;

B.  ker je pandemija COVID-19 s svojimi posledicami v Evropi povzročila upad gospodarske rasti, kakršnega doslej še ni bilo, zato bi se lahko neenakosti in družbene napetosti v Uniji še poglobile, zlasti med najranljivejšimi državljani;

C.  ker se industrijska konkurenčnost in podnebna politika medsebojno krepita, inovativna in podnebno nevtralna ponovna industrializacija pa bo ustvarila lokalna delovna mesta in zagotovila konkurenčnost evropskega gospodarstva; ker bi bilo treba tak pristop uporabljati v vseh politikah, ki obravnavajo zeleni in digitalni prehod;

D.  ker mora Unija sprostiti neizkoriščeni podjetniški potencial določenih družbenih skupin, v katerih ga je treba v celoti razviti, vključno z mladimi, migranti, starejšimi in ženskami; ker bi bila lahko industrijska strategija Unije priložnost za krepitev podjetniške kulture nezadostno zastopanih ali prikrajšanih skupin in bi jim lahko omogočila, da v celoti prispevajo k digitalnemu in zelenemu prehodu;

E.  ker sta pandemija COVID-19 in gospodarska recesija brez primere, ki jo je povzročila, prizadela vse gospodarske sektorje, zlasti mala in srednja podjetja, gospodarska dejavnost v nekaterih sektorjih pa je celo popolnoma zamrla; ker v teh okoliščinah hitro in pravično okrevanje ne bo mogoče doseči z običajnim pristopom, pri čemer bi se morala vsaka v prihodnost usmerjena industrijska strategija najprej osredotočiti na okrevanje industrije in dolgoročno globalno konkurenčnost, zlasti v sektorjih rasti in v tistih sektorjih, ki so zaradi ukrepov za omejitev gibanja utrpeli največ škode;

F.  ker bo finančna struktura gospodarskih družb zaradi novih posojil, najetih za preživetje upada gospodarske rasti, verjetno ranljivejša, kar bo kratko-, srednje- in dolgoročno povzročilo počasno rast in pomanjkljive naložbene zmogljivosti za uresničitev dvojnega prehoda na digitalizirano, podnebno nevtralno, krožno in z viri gospodarno gospodarstvo;

G.  ker Unija v teh okoliščinah potrebuje industrijsko strategijo, ki se bo izvajala v dveh ločenih fazah in bo prva osredotočena na okrevanje, druga pa na obnovo in odpornost; ker bi moralo okrevanje gospodarstva temeljiti na odločnem socialnem in okoljsko trajnostnem pristopu ter podpirati obnovo industrije in s tem zagotoviti uspešno digitalno in zeleno preobrazbo, te spremembe pa zahtevajo kvalificirano delovno silo, da bo zagotovljen pošten in pravičen prehod;

H.  ker je industrijski sektor v Evropi močno prepleten in so države članice med seboj trdno povezane, njihov pristop do podjetij različnih velikosti pa se razlikuje; ker bo zato usklajena evropska politika, ki bo zagotavljala koristi celotni proizvodni verigi, od velikih podjetij do malih in srednjih podjetij, uspešnejša pri povečanju svetovne konkurenčnosti in trajnosti Evrope;

I.  ker bi si morala Unija še naprej prizadevati za ambiciozne večstranske in dvostranske trgovinske sporazume; ker je bila evropska industrija že pred krizo zaradi COVID-19 na razpotju, saj je kljub temu, da ostaja steber evropskega gospodarstva in zaposluje približno 32 milijonov ljudi, njen prispevek k evropskemu BDP v dvajsetih letih padel s 23 % na 19 %; ker se naša industrija v tem času sooča z močno mednarodno konkurenco, poleg tega pa nanjo pogosto negativno vplivajo vedno bolj protekcionistični trgovinski ukrepi tretjih držav, ki nimajo visokih okoljskih in socialnih standardov;

J.  ker mora nova evropska industrijska strategija omogočiti dvojni prehod na konkurenčno in trajnostno evropsko industrijsko bazo; ker je ta preobrazba priložnost, da Evropa posodobi svoje industrijske temelje, ohrani in vrne delovna mesta in bistveno industrijsko proizvodnjo ter izboljša spretnosti, znanja in zmogljivosti, ki so nujni v okviru globalnih prizadevanj za uresničevanje ciljev, opredeljenih v podnebnih pravilih, ter ciljev trajnostnega razvoja;

K.  ker mora strategija zagotoviti potreben regulativni okvir, ki bo omogočil dvojni prehod, ter potrebno infrastrukturo in finančne vire, s poudarkom na načelu „energetske učinkovitosti na prvem mestu“, prihranku energije in virov, tehnologiji obnovljivih in brezogljičnih virov energije, krožnosti in nestrupenosti;

L.  ker so podnebne spremembe in uničevanje okolja ne glede na krizo zaradi COVID-19 še vedno eden od največjih izzivov, ki zahtevajo celovit in enoten pristop; ker industrijske emisije EU prispevajo k skupnim emisijam toplogrednih plinov v Evropi; ker je dekarbonizacija energetsko intenzivne industrije še vedno eden največjih izzivov pri doseganju podnebne nevtralnosti najpozneje do leta 2050; meni, da bi morali k uresničevanju podnebnih ciljev Unije prispevati vsi sektorji;

M.  ker je kriza zaradi COVID-19 pokazala, da imajo digitalna sredstva, vključno s povezljivostjo in omrežji ter digitalnimi znanji in spretnostmi, bistveno vlogo kot orodje, ki delavcem in gospodarskim družbam omogoča, da svoj način izvajanja nalog in delovanja prilagodijo izrednim razmeram; ker sta odpornost digitalne infrastrukture ter izboljšanje digitalnih znanj in spretnosti delovne sile prednostni področji za povečanje konkurenčnosti evropskih podjetij, zlasti malih in srednjih;

N.  ker bi se morala nova industrijska strategija Unije osredotočiti na povečano povezljivost, izboljšane digitalne plasti, industrijski internet stvari, umetno inteligenco, verigo podatkovnih blokov, hiperzmogljivo računalništvo in kvantno računalništvo; ker bo digitalni sektor pripomogel tudi k uresničevanju evropskega zelenega dogovora in industrijskega prehoda na podnebno nevtralnost, in sicer kot vir tehnoloških rešitev in optimizacije industrijskih procesov ter z izboljšanjem energetske učinkovitosti in uspešnosti krožnega gospodarstva samega digitalnega sektorja;

O.  ker suverenost in strateška avtonomija Unije zahtevata avtonomno in konkurenčno industrijsko bazo ter obsežne naložbe v raziskave in inovacije, da bi vzpostavili vodilni položaj na področju ključnih omogočitvenih tehnologij in inovativnih rešitev ter zagotovili svetovno konkurenčnost; ker bi morala industrijska strategija Unije vsebovati akcijski načrt za okrepitev, skrajšanje, večjo trajnost in diverzifikacijo dobavnih verig evropskih industrij, da bi zmanjšali zanašanje na določeno število trgov in povečali njihovo odpornost; ker bi morala obstajati tudi strategija za pametno vračanje industrije, da bi ponovno zagnali in povečali proizvodnjo v Evropo, okrepili naložbe ter preselili industrijsko proizvodnjo v sektorjih, ki so za Unijo strateškega pomena;

1.  meni, da bi moral biti v vseh strategijah Unije poudarek na prehodu na socialno, gospodarsko in okoljsko odporno družbo, strateškem vodstvu in avtonomiji ter dobro delujočem enotnem trgu; zato tudi meni, da je treba zagotoviti zakonodajni in politični okvir, ki bo v celoti delujoč in usmerjen v prihodnost ter bo temeljil na razumevanju dinamike med načrtom za oživitev gospodarstva, našimi podnebnimi in digitalnimi ambicijami, ter učinkovito industrijsko strategijo, ki bo racionalizirala različne pristope in cilje; poziva Komisijo, naj opredeli celovito prenovljeno industrijsko strategijo, ki bo zagotovila jasen politični okvir in regulativno varnost ter med drugim:

   (a) ustvarila pogoje za dolgoročno rast, izboljšala blaginjo Unije, ki temelji na inovacijah, in globalno konkurenčnost ter dosegla podnebno nevtralnost;
   (b) črpala ustrezna finančna sredstva, vključno z ukrepi za okrevanje;
   (c) podpirala in upravljala dvojni zeleni in digitalni prehod ter zagotovila, da se bodo ohranjala ter ustvarjala nova visokokakovostna delovna mesta;
   (d) prispevala k izvajanju evropskega zelenega dogovora;
   (e) zagotavljala bolj trajnostne, diverzificirane in digitalizirane strateške vrednostne verige, tudi s spodbujanjem in podpiranjem mednarodne trgovine, ki temelji na pravilih;
   (f) krepila podjetniški duh, ustvarjala podjetjem prijazno okolje, podpirala mala in srednja podjetja ter spodbujala ustanavljanje in širitev podjetij, vključno z zagonskimi podjetji;
   (g) izboljšala strateško odpornost in avtonomnost Unije, tudi na področju surovin, ter krepila vodilni položaj na področju tehnologije;
   (h) ustvarjala pogoje za enak razvoj in ga spodbujala v vseh regijah Unije, pri čemer nihče ne sme biti zapostavljen;

2.  poziva k vključujoči industrijski strategiji, ki bo pri razvoju in izvajanju vključevala vse industrijske ekosisteme, mala in srednja podjetja, regije, skupnosti in delavce; meni, da lahko močna industrijska strategija prispeva k premostitvi morebitnih vrzeli in omogoča, da bodo izkoriščene priložnosti, ki jih ustvarja dvojni prehod; meni, da mora imeti industrijska politika Unije oporo v trdnem socialnem stebru in da mora pravočasno obravnavati socialne posledice strukturnih sprememb;

3.  meni, da je treba nujno vlagati v aktivne trge dela ter zagotoviti programe izobraževanja in usposabljanja v skladu s potrebami gospodarstva; poziva Komisijo, naj vzpostavi politiko Unije za kompenzacijo izgubljenih delovnih mest v tradicionalnih industrijah z zaposlitvenimi priložnostmi v sektorjih digitalne in zelene preobrazbe; spodbuja Komisijo in države članice, naj podpirajo gospodarsko in socialno okrevanje območij, ki jim grozi odseljevanje in osiromašenje prebivalstva, pri čemer je treba posebno nameniti razlikam med spoloma, saj je malo verjetno, da bodo nova delovna mesta na voljo v istih regijah, ki bodo izgubile tradicionalno industrijo, ali da bodo zanje kvalificirani isti delavci;

4.  meni, da dvojni prehod ponuja priložnost za področja, kjer prevladujejo fosilna goriva, da se v prvi vrsti preusmerijo v inovacije in proizvodnjo, združljivo s cilji za doseganje podnebne nevtralnosti; zato poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo ta prehod spodbujal pogoje za ustvarjanje delovnih mest, ki bodo pošteni in socialno pravični v duhu načela, da nihče ne sme biti zapostavljen, skupaj z doslednim izvajanjem evropskega stebra socialnih pravic, izboljšanjem socialnih in življenjskih standardov ter dobrimi delovnimi pogoji; v zvezi s tem poudarja, da morajo vsak ukrep, ki pospešuje dvojni prehod, spremljati ustrezne politike in konkretni ukrepi za odpravljanje negativnih učinkov za regije in najbolj ranljive osebe;

5.  meni, da se je treba v ta namen osredotočiti na regionalno in socialno kohezijo ter predvidevanje in upravljanje prestrukturiranja, prilagojenega posebnostim in potrebam lokalnega trga dela, da bi se spodbudilo okrevanje gospodarstva v prizadetih regijah, boj proti brezposelnosti in uporaba javnih naložb, tudi v ključnih sektorjih, ki jih je pandemija še posebej prizadela, da bi tako podprli visokokakovostna delovna mesta po vsej Uniji; poudarja pomen sodelovanja delavcev pri upravljanju in vodenju podjetij;

6.  poudarja, da je treba prepoznati prihodnja znanja in spretnosti ter da potrebujemo večje naložbe v človeške vire, izobraževanje, ciljno usmerjeno usposabljanje, izpopolnjevanje in vseživljenjsko izobraževanje, da bi imeli ljudje in regije v prihodnosti zagotovljene možnosti in dohodek, industrija pa kvalificirane delavce; ugotavlja, da je konkurenčna industrija močno odvisna od zaposlovanja in ohranjanja kvalificirane delovne sile s ključnimi znanji in spretnostmi na področju trajnosti in digitalne preobrazbe podjetij, kar bi bilo treba podpreti z ustreznim financiranjem iz programa za digitalno Evropo in programa za enotni trg;

7.  poziva Komisijo in države članice, naj si prizadevajo za večje usklajevanje izobraževalnih politik z obsežnimi javnimi naložbami vanje po vsej Evropi; Komisijo tudi poziva, naj ustanovi strokovno skupino deležnikov, ki bo zadolžena za predvidevanje prihodnjih vrzeli in primanjkljaja v industrijskih veščinah s pomočjo umetne inteligence in digitalnih virov, zlasti potenciala masovnih podatkov;

8.  meni, da bi morala nova dolgoročna strategija za evropsko industrijsko prihodnost prispevati k odpravljanju razlike med plačami moških in žensk, ki še vedno vpliva na evropski trg dela in na evropsko družbo; poziva Komisijo, naj pri izvajanju evropske industrijske strategije ustrezno upošteva razsežnost spola, tako v fazi okrevanja kot tudi v fazi obnove in preoblikovanja, pri čemer naj uporabi tudi orodja za vključevanje vidika spola v proračun pri opredelitvi finančnih instrumentov za podporo industrijske in gospodarske rasti Unije;

9.  poudarja, da ima lahko evropska industrija ključno vlogo pri dejavnem zavzemanju za ambiciozne okoljske, socialne in ekonomske cilje, tudi na področju človekovih pravic; meni, da mora Unija za uresničitev teh ciljev zagotoviti splošen okvir potrebne skrbnosti, na podlagi katerega bo industrija prepoznavala, spremljala, preprečevala, blažila in upoštevala okoljska in socialna tveganja, vplive, zlorabe in škodo v zvezi s svojimi dejavnostmi znotraj države in na svetovni ravni ter v vseh dobavnih verigah, da bodo zagotovljeni minimalni standardi in ustvarjeni enaki konkurenčni pogoji;

10.  meni, da Unija potrebuje industrijsko strategijo, ki bo prispevala k okrevanju industrije po sedanji gospodarski krizi, privabljala naložbe, podpirala dostop do kapitala in spodbujala učinkovito konkurenco; zato meni, da bi morala posodobljena strategija upoštevati dve poglavitni in medsebojno povezani fazi: ena bo namenjena utrditvi delovnih mest, ponovnemu zagonu proizvodnje in njeni prilagoditvi na t. i. novo normalnost po koncu pandemije, druga pa obnovi in preobrazbi;

11.  poziva Komisijo, naj v zvezi s tem okrepi ustrezno obstoječo in prihodnjo zakonodajo, da bi dali prednost zelenemu in digitalnemu prehodu, hkrati pa okrepili dolgoročno konkurenčnost ter družbeno in gospodarsko odpornost v obeh fazah; poleg tega poziva Komisijo, naj spodbuja notranje povpraševanje in dolgoročno rast v Uniji s privabljanjem več javnih in zasebnih naložb v raziskave in inovacije, v razvoj novih trajnostnih in digitalnih tehnologij, tudi v delovno intenzivnih panogah, v nova infrastrukturna omrežja in projekte, ki bodo skladni s cilji evropskega zelenega dogovora, v energetsko učinkovitost in učinkovito rabo virov ter v krožno gospodarstvo;

12.  poziva Komisijo, naj pripravi izčrpno poročilo, v katerem bo ocenila stanje gospodarstva Unije in izvedljivost dvojnega prehoda, pri čemer je treba upoštevati priložnosti za industrijo, tudi za mala in srednja podjetja, da bi izkoristili sinergijo in minimizirali tveganja, ki jih lahko predstavljata drug drugemu, ter ustvarili največje možne koristi; poziva Komisijo, naj na podlagi svojih ugotovitev strategijo, objavljeno marca 2020, prilagodi sedanjim razmeram in obravnava obe fazi, pri tem pa naj se še naprej osredotoča na zeleni, digitalni, pravičen in pošten prehod, ki bo krepil suverenost Unije in njeno strateško avtonomijo;

13.  poudarja, da mora industrijska strategija Unije slediti natančno opredeljenim ciljem, in poziva Komisijo, naj zaradi popolne preglednosti določi jasne, jasne in konkretne opredelitve pojmov „strateška“, „samostojnost“, „strateška avtonomija“, „odpornost“, „strateška odpornost“ in druge s tem povezane pojme, da bodo z njimi povezani sprejeti ukrepi specifični in usmerjeni v prednostne naloge in cilje EU;

14.  meni, da tradicionalni instrumenti zavarovanja ne zadostujejo za kritje izgub pri prekinitvi poslovanja zaradi pandemije in da je potrebna ambiciozna rešitev na ravni EU za predvidevanje in upravljanje negativnih učinkov prihodnje pandemije ali sistemske krize na ljudi, podjetja in gospodarstvo; poziva Komisijo, naj si prizadeva za oblikovanje okvira, ki bi zajemal institucionalne vlagatelje, države članice in EU ter bi kril izgube zaradi prekinitve poslovanja v primeru prihodnje pandemije;

15.  pozdravlja predlog Komisije, da se vzpostavi nov evropski instrument za okrevanje s sredstvi v višini 750 milijard EUR; obžaluje, da so bila tako v večletnem finančnem okviru 2021–2027 kot v evropskem instrumentu za okrevanje zmanjšana sredstva, namenjena za v prihodnost usmerjene programe, ki jih je julija 2020 predlagal Evropski svet, ter poziva, naj se poraba iz proračuna EU za prizadevanja na področju podnebnih sprememb poveča na vsaj 30 % proračuna; meni, da bodo ti rezi ogrozili temelje trajnostnega in odpornega okrevanja industrije Unije ter negativno vplivali na doseganje ciljev Unije glede podnebne nevtralnosti do leta 2050, pa tudi na socialno pravičnost in svetovno konkurenčnost; zato poziva k ambicioznemu in trdnejšemu dolgoročnemu proračunu EU za obdobje 2021–2027, ki ne bo nižji od predloga Komisije; v zvezi s tem poudarja stališče Parlamenta o reformi sistema virov lastnih sredstev EU, vključno z uvedbo novih virov, ki bodo bolje usklajeni z glavnimi prednostnimi nalogami politik EU in bodo spodbujali napredka pri njihovem izvajanju;

16.  pozdravlja ukrepe, ki jih je Unija sprejela za obvladovanje krize zaradi COVID-19, likvidnostno injekcijo ECB, povečanje kapitala EIB za mala in srednja podjetja in pobudo SURE, da bi državam članicam pomagali financirati ureditve skrajšanega delovnega časa, ohraniti zaposlenost in zaščititi delavce; pozdravlja tudi dodelitev izrednih finančnih sredstev v okviru državne pomoči sicer solventnim podjetjem in delavcem, da bi lažje premostili ekonomske izgube zaradi pandemije; vseeno poziva Komisijo, naj poskrbi za to, da pomoč, zagotovljena v fazi izrednih razmer, ki je upravičena zaradi posledic pandemije, ne bo privedla do pomanjkanja učinkovite konkurence na enotnem trgu in da ne bo noben strateški sektor prezrt; z zanimanjem pričakuje pravočasen pregled pravil Unije o državni pomoči, da bi državam članicam zagotovili potrebno prožnost za ciljno usmerjeno podporo pri spodbujanju industrijskega razogljičenja in digitalizacije, zlasti smernic o državni pomoči za varstvo okolja in energijo; v zvezi s tem poudarja, da bi morala vsaka revizija pravil o državni pomoči temeljiti na oceni učinka konkurenčnosti evropske industrije, upoštevati morebitna izkrivljanja na svetovni ravni ter biti popolnoma skladna z doseganjem podnebne nevtralnosti EU do leta 2050 in okoljskih ciljev, opredeljenih v podnebnih pravilih EU;

17.  poudarja, da bi bilo treba državno pomoč odobriti samo podjetjem, ki se soočajo z neposrednimi gospodarskim posledicami zaradi COVID-19, in da bi morala biti omilitev pravil o državni pomoči časovno omejena; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj predlaga posebno ureditev državne pomoči za podporo sektorjem, ki so jih izredni ukrepi zaradi COVID-19 najbolj prizadeli, kot so avtomobilska, turistična, letalska, jeklarska in kovinska industrija; poziva Komisijo, naj določi skupne minimalne zahteve za podjetja, ki prejemajo finančno pomoč, da se prepreči, da bi različna nacionalna merila povzročila nadaljnja odstopanja; poudarja, da bi se morala javna pomoč uporabljati za ohranitev delovnih mest in usklajevanje dejavnosti podjetij, ki jo prejemajo, s cilji Unije za podnebno nevtralnost in okoljskimi cilji;

18.  poudarja, da je treba zagotoviti, da bodo nujno pomoč prejemala le podjetja, ki spoštujejo veljavne kolektivne pogodbe in niso registrirana v davčnih oazah;

19.  poudarja tudi, da bi morala biti vsakršna državna pomoč, dodeljena v okviru industrijske ali katere koli druge politike, skladna z „načelom ravnotežja“, da bi se zagotovili enaki konkurenčni pogoji in preprečile vsakršne oblike davčnega dampinga v EU in izkrivljanje konkurence;

20.  poziva Komisijo, naj vzpostavi jasen, dosleden in dostopen pristop k opredelitvi trga pri zadevah v zvezi s konkurenco v različnih industrijah; poleg tega poudarja, da je treba zagotoviti ustrezno hitrost, preglednost in sorazmernost v upravnem in postopkovnem okviru postopkov EU o konkurenci, zlasti pri nadzoru združitev, ki ga izvaja EU;

21.  spodbuja Komisijo, naj vzpostavi poročanje o načinih, kako tuji protekcionizem vpliva na industrijo Unije, in redno ocenjevanje konkurenčnosti različnih industrijskih sektorjev Unije v primerjavi z njenimi glavnimi konkurenti po svetu, ter naj hitro ukrepa, če je potrebna prilagoditev pravil Unije;

22.  poziva Komisijo, naj ob upoštevanju bistveno spremenjenih svetovnih gospodarskih razmer pregleda protimonopolna pravila Unije in poskuša doseči ravnotežje med potrebo po obvladovanju konkurence na svetovni ravni ter zaščito dobavne verige in potrošnikov pred potencialno negativnimi posledicami bolj skoncentriranega notranjega trga;

23.  meni, da so gospodarske sheme, ki so jih uvedle posamezne države članice kot pomoč, da bi mala in srednja podjetja ter zagonska podjetja in gospodarske družbe premagali kratkoročne denarne težave, koristne, a bi lahko v nekaterih primerih povečale njihovo stopnjo zadolženosti; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj podpre programe EU in nacionalne programe, ki spodbujajo povečanje kapitala, ter olajša okrevanje;

24.  poziva Komisijo, naj ponovno oživi in obnovi pobudo „Small Business Act“ za Evropo s pobudami, namenjenimi zlasti podpori mikropodjetij in malih podjetij, saj ukrepi, ki temeljijo na enotnem pristopu za vse, pogosto niso ustrezni za mikropodjetja ter mala in srednja podjetja; meni, da bi bilo najbolje, če bi mala in srednja podjetja obravnavali z namenskimi podpornimi ukrepi, s katerimi bi preprečili upravne ovire in zagotovili, da imajo podjetja dostop do potrebne likvidnosti z učinkovitimi in dostopnimi orodji na podlagi hitrih, prožnih ter malim in srednjim podjetjem prijaznih postopkov; poudarja, da veliko malih in srednjih podjetij ne bo dovolj likvidnih za vlaganje v trajnostno digitalno preobrazbo;

25.  poudarja, da programi financiranja EU prispevajo k dolgoročni ravni rasti pri upravičenih podjetjih, vendar tudi poudarja, da se podjetja, zlasti mala in srednja podjetja, soočajo z znatnimi težavami pri dostopu do financiranja EU; zato poziva Komisijo, naj sledi poti, ki so jo začrtale sofinancirane nacionalne sheme davčnih dobropisov, namenjene spodbujanju naložb v digitalne in okoljske tehnologije;

26.  ponovno poudarja pomen namenskih podpornih ukrepov za mala in srednja podjetja s trdno finančno podporo v naslednjem večletnem finančnem okviru; spodbuja Komisijo, naj razmisli o oblikovanju programa vavčerjev za mala in srednja podjetja, da podpre njihova prizadevanja, vključno s prizadevanji za posodobitev zastarele opreme, okrepitev prenosa znanja in opredelitev najučinkovitejše uporabe tehnologij, kot je industrijska umetna inteligenca, za izpopolnjevanje delovne sile z nujno potrebnimi veščinami za omogočanje nadzora sredstev na daljavo, spremljanje proizvodnje in sodelovanje zaposlenih, ter za okoljsko trajnostne poslovne modele, pristope krožnega gospodarstva, energijsko učinkovitost in učinkovito uporabo virov, kar so področja, na katerih so znanja in spretnosti pogosto ključnega pomena ter malim in srednjim podjetjem omogočajo, da ostanejo konkurenčna;

27.  obžaluje, da še vedno obstaja velika razlika med velikimi podjetji ter malim in srednjimi podjetji glede vključevanja digitalnih tehnologij v njihovo poslovanje, pa tudi razlika med tistimi, ki so na področju inovacij na čelu, in tistimi, ki zaostajajo; poudarja, da je treba povečati priložnosti za mala in srednja podjetja kar zadeva njihovo zmogljivost za prevzemanje inovativnih tehnologij in zmanjšanje digitalnih neravnovesij na področju infrastrukture v malih mestih ter na podeželskih in oddaljenih območjih; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj dodatno podpre evropska vozlišča za digitalne inovacije, ki so na podlagi poznavanja lokalnih ekosistemov potencialno učinkovito sredstvo za zmanjšanje digitalne vrzeli;

28.  meni, da bi morala biti podjetja socialnega gospodarstva v celoti vključena v izid industrijske strategije, saj ustvarjajo javno vrednost in prispevajo k razvoju lokalnih skupnosti, v katerih delujejo; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj pri oblikovanju finančnih instrumentov in delovnih programov upošteva posebnosti te kategorije podjetij, da bi podprla njihov dostop do finančnih sredstev;

29.  poudarja, da je zaradi posebnih značilnosti gospodarsko vzdržen prehod na podnebno nevtralno in v celoti digitalno gospodarstvo posebej primeren za ukrepe za okrevanje, katerih namen je hitro spodbuditi povpraševanje potrošnikov in zaposlovanje; poudarja, da dokazi kažejo, da zeleni in digitalni projekti ustvarijo več delovnih mest, višje kratkoročne donose na porabljen evro ter višje dolgoročne prihranke stroškov v primerjavi s tradicionalnimi fiskalnimi spodbudami, saj se hitro razvijajo zaradi že dostopne tehnologije (na primer obnovljivi viri), pogosto vključujejo mala in srednja podjetja ter spodbujajo lokalna gospodarstva z močnimi zaposlitvenimi učinki, hitro povečujejo razpoložljivi dohodek potrošnikov (na primer z energetsko učinkovitostjo), so manj izpostavljeni zunanjim pretresom ter bodo tako prispevali k odpornejšemu socialnemu in ekonomskemu okrevanju;

30.  ugotavlja, da za pomoč pri opredeljevanju naložb z velikim pozitivnim okoljskim in socialnim vplivom taksonomija EU, kjer je razpoložljivo, določa okvir za vzpostavitev stopnje, do katere naložba šteje za okoljsko trajnostno, in zagotavljanje, da se ne povzroči nikakršna bistvena škoda za okoljske ali socialne cilje;

31.  meni, da Unija potrebuje inovativno industrijsko strategijo, ki pospešuje digitalizacijo naših industrij ter malih in srednjih podjetij, tudi tradicionalnih, veča industrijsko zmogljivost Unije na področju kritičnih digitalnih infrastruktur in zmogljivosti ter krepi enoten digitalni in podatkovni trg; meni, da mora Unija podpirati podjetja pri avtomatizaciji in digitalizaciji njihovega strokovnega znanja in usposabljanja ter pri naložbah v digitalno opremo (strojno in programsko), pri tem pa posebno pozornost nameniti spodbujanju udeležbe žensk v procesu digitalizacije in k posodobitvi in izboljšanju sistemov usposabljanja in pridobivanja kvalifikacij; poudarja pomen programa za digitalno Evropo in pospeševanja uvedbe omogočitvenih tehnologij in tehnologij v vzponu v industrijskih panogah; spodbuja vzpostavljanje vozlišč za digitalne inovacije po vsej EU;

32.  poziva Komisijo in države članice, naj med drugim vlagajo v podatkovno gospodarstvo, na človeka osredotočeno umetno inteligenco, pametno proizvodnjo, internet stvari, mobilnost, superračunalništvo, inženiring in tehnologijo programske opreme, oblak, kvantno tehnologijo, odpornost, cenovno dostopna in varna zelo hitra omrežja 5G in 6G, tehnologijo razpršene evidence, robotiko, baterije in satelitski internet; zato v zvezi s tem poziva države članice in Komisijo, naj zagotovijo pravočasno izvajanje ustreznih ključnih ukrepov, priporočenih v naboru orodij za kibernetsko varnost 5G, zlasti pa naj v zvezi s ključnimi sredstvi, ki so v ocenah tveganja, usklajenih na ravni Unije, opredeljena kot kritična in občutljiva, uporabljajo zadevne omejitve za visoko tvegane dobavitelje, kjer je to ustrezno;

33.  poudarja, da ima digitalni sektor ključno vlogo pri prispevanju k preobrazbi industrijskega sektorja, tako pri zagotavljanju rešitev čiste tehnologije in optimizacije industrijskih procesov kot pri zmanjševanju njihovega vpliva na okolje; glede na veliko porabo energije in sredstev, povezano z IKT, poziva Komisijo, naj oceni morebiten vpliv obsežnega razvoja digitalnih rešitev na okolje, pri tem pa Evropi zagotovi primat pri izjemno energijsko učinkovitih in krožnih digitalnih tehnologijah in podatkovnih središčih; jo poziva, naj predlaga konkretne načrte za digitalne rešitve, ki bi prispevali k ekološkemu prehodu, in določi metodologijo za spremljanje in količinsko opredelitev vse večjega vpliva digitalnih tehnologij na okolje;

34.  poudarja, da imajo podatki ključno vlogo pri preobrazbi evropskih industrij ter da sta pametna rast proizvodnje in digitalizacija pomembna; poziva Komisijo, naj uvede enotno evropsko digitalno in podatkovno okolje ter zagotovi in spodbuja interoperabilnost, pa tudi dostop do in pretok varnih podatkov in programske opreme v Uniji in med sektorji, in sicer v podjetjih vseh velikosti in med javnimi ustanovami; jo tudi poziva, naj zagotovi primat Evrope pri določanju v prihodnost usmerjenih standardov in oblikovanju v prihodnost usmerjenih orodij in infrastruktur za hrambo in obdelavo podatkov ter združevanje evropskih podatkov v ključnih sektorjih, s skupnimi in interoperabilnimi podatkovnimi prostori na ravni Unije; jo v zvezi s tem poziva, naj se osredotoči zlasti na projekte, namenjene upravljanju s podatki in označevanju podatkov, standardizaciji in varnosti podatkov, naj podatke, zlasti podatke javnih organov, razvija in obdeluje na evropskem ozemlju, naj vzpostavi boljši sistem obdavčevanja digitalnega gospodarstva, v katerem bodo dobički obdavčeni in v katerem bodo imela podjetja veliko interakcije z uporabniki, ter naj še naprej razvija evropske standarde in certificiranje na področju kibernetske varnosti, s čimer bo zagotovila večjo konkurenčnost, promovirala prelomne tehnologije, zlasti za kritično infrastrukturo, tudi z revizijo direktive o varnosti omrežij in informacijskih sistemov in z vzpostavitvijo strokovne mreže centrov za kibernetsko varnost; jo tudi poziva, naj zagotovi pravično platformo za poslovne odnose, ki bi podjetjem v EU, zlasti malim in srednjim podjetjem, omogočala učinkovito uporabo podatkov, ustvarjenih na platformah;

35.  priznava, kako pomemben je pregleden, verodostojen in interoperabilen evropski pristop k podatkovnemu gospodarstvu, ki je osredotočen na človeka; poziva Komisijo in države članice, naj postopno odpravijo razdrobljenost v različnih nacionalnih strategijah in obravnavajo neravnovesja v tržni moči, da bi podprle vsesplošni tok podatkov na ravni Unije, interoperabilnost, upravljanje podatkov, varstvo podatkov in njihovo (ponovno) uporabo;

36.  poudarja, da je potreben evropski pravni okvir za umetno inteligenco, robotiko in povezane tehnologije, ki obravnava etična načela in temeljne pravice pri njihovem razvoju, uvedbi in uporabi ter vprašanja v zvezi z varnostjo in odgovornostjo; poudarja, da bo za inovacije in konkurenčnost evropske industrije potreben horizontalni okvir, ki odraža vrednote in načela Unije, da bi zagotovili konkretne smernice in pravno varnost za državljane in podjetja, vključno s tistimi, ki imajo sedež zunaj Unije;

37.  meni, da je treba previdno proučiti vse zakonodajne ukrepe v okviru revizije trenutno veljavnega okvira pravic intelektualne lastnine, saj bi to lahko močno vplivalo na še vedno občutljivo in razvijajoče se podatkovno gospodarstvo EU; meni, da ne bi smelo biti lastninske pravice na podlagi intelektualne lastnine za neosebne podatke, ki jih uporabljajo in proizvajajo tehnologije, kot je umetna inteligenca;

38.  poziva Komisijo, naj v načrt za okrevanje vključi konkretne ukrepe za privabljanje industrije v Evropo, naj poveča, okrepi in spodbuja vrnitev in diverzifikacijo evropskih industrij v smislu njihovega strateškega pomena ter z vidika podnebne nevtralnosti, ter naj skrajša in diverzificira vrednostne verige; v zvezi s tem poudarja pomen zagotavljanja, da Unija proizvaja dovolj strateških dobrin, kot so medicinska in zdravstvena oprema ali obnovljiva energija, da bo samozadostna v kriznih časih, ter za doseganje tega cilja spodbuja uporabo spodbud, kot so zahteve za večji obseg nakupa lokalnih proizvodov (EU/EGP) iz sektorjev, ki prejemajo začasno pomoč;

39.  priznava tveganje, da bo pandemija COVID-19 vodila v okrepitev gospodarskega nacionalizma in protekcionizma, kar je izjemen izziv za prosto trgovino, ki temelji na pravilih, in globalne vrednostne verige zaradi ponovne nacionalizacije proizvodnje ter prekinitve teh verig; v ta namen poziva deležnike, naj skrajšajo in diverzificirajo svoje dobavne verige ter jih naredijo bolj vzdržne, da bi zmanjšali ranljivost;

40.  v zvezi s tem poziva Komisijo, naj se zavzame za odprt mnogostranski trgovinski sistem, ki temelji na pravilih in je skladen s svetovnimi prizadevanji za zaustavitev podnebnih sprememb in izgube biotske raznovrstnosti ter z okoljskimi in socialnimi standardi EU, ki izboljšuje dostop do mednarodnih trgov za evropska podjetja ter preprečuje močnim mednarodnim akterjem, da bi zlorabljali svojo tržno moč; meni, da bi morala Unija v tem okviru ustrezno uporabiti politiko konkurence v zvezi s podjetji iz tretjih držav, bolj odločno uporabljati ukrepe instrumenta trgovinske zaščite, da bi sistematično obravnavala prakse nepoštenega dampinga in subvencij, ter da bi morala okrepiti obstoječ sistem instrumenta trgovinske zaščite;

41.  poziva Komisijo, naj nemudoma predlaga začasno prepoved tujih prevzemov evropskih podjetij v strateških sektorjih, ki jih izvajajo podjetja v državni lasti ali z vladami povezana podjetja iz tretjih držav; jo nadalje poziva, naj razmisli o vzajemnosti dostopa do trga, sistematično preuči okvir Unije za pregled neposrednih tujih naložb, da bi zaščitila dostop do strateških industrij, infrastrukture, ključnih omogočitvenih tehnologij ter drugih sredstev, ki so v interesu varnosti in kibernetske varnosti, pa tudi naj prepreči sovražne prevzeme, da bi zaščitila konkurenčnost in zmanjšala izkrivljanje trga na enotnem trgu; v zvezi s tem pozdravlja belo knjigo o zagotavljanju enakih konkurenčnih pogojev glede tujih subvencij; poziva h bistveni okrepitvi in hitremu sprejetju Uredbe (EU) št. 654/2014 (uredba o izvrševanju); poudarja, da gre za pomembno orodje za zaščito interesov Unije, kadar tretje države sprejmejo nezakonite ukrepe, ki škodijo evropskim podjetjem;

42.  poziva Svet, naj si še naprej prizadeva za napredek pri pogajanjih o instrumentu za mednarodno naročanje, ki zagotavlja vzajemnost in vzajemne standarde; poziva Komisijo, naj predlaga ustrezne pravne instrumente, ki bodo obravnavali učinke izkrivljanja, ki se pojavljajo na enotnem trgu, vključno s postopki javnega naročanja; jo v zvezi s tem poziva, naj premisli o možnosti, da bi dali prednost podjetjem, ki imajo in ohranjajo svoj sedež, proizvodnjo in delovna mesta v Uniji; jo poziva, naj preuči možnost uvedbe ukrepov v podporo evropskim proizvajalcem, zlasti malim in srednjim podjetjem, ki se soočajo z vse večjo konkurenco iz držav v vzponu, katera ne spoštuje skupnih mednarodnih trgovinskih pravil ter socialnih in okoljskih standardov, saj ni močnega instrumenta za mednarodno javno naročanje in učinkovitih globalnih pravil za dostop do javnih naročil;

43.  meni, da ima lahko celovit pristop k industrijski strategiji, ki vključuje vse politike EU, pomembno vlogo v gospodarski in industrijski diplomaciji; spodbuja Komisijo k aktivni uporabi mreže gospodarskih zbornic EU v tretjih državah za oblikovanje novih poslovnih partnerstev;

44.  pozdravlja cilj vzpostavitve vodilnih trgov z okoljsko trajnostnimi in digitalnimi tehnologijami ter inovativnimi rešitvami; meni, da je financiranje raziskav in inovacij bistveno za inovativne industrijske projekte in digitalne zmogljivosti, ter da bi moralo biti povezano s sedanjo analizo smernic za pomembne projekte skupnega evropskega interesa, ki jo izvaja Komisija; meni, da bi bilo treba pri opredelitvi meril upoštevati odpornost in strateško avtonomijo in bi morali biti pomembni projekti skupnega evropskega interesa skladni s cilji Unije glede podnebne nevtralnosti in njenimi digitalnimi cilji; poziva Komisijo, naj poveča preglednost pri izvajanju pomembnih projektov skupnega evropskega interesa, da bi zagotovila udeležbo malih in srednjih podjetij; jo tudi poziva, naj spodbuja vodilne evropske akterje in/ali ekosisteme v strateških industrijskih sektorjih, ki bi lahko konkurirali v svetovnem merilu in bodo prispevali k doseganju podnebno nevtralnega gospodarstva in digitalnega primata, ne da bi pri tem izkrivljali konkurenco v Uniji ali spodkopavali zaupanje v odprtost trga in dostop do njega;

45.  poziva Komisijo, naj nadaljuje svoje delo na področju vrednostnih verig in zagotovi ustrezno spremljanje predlaganih ukrepov za šest strateških vrednostnih verig, ki jih je opredelil Strateški forum za pomembne projekte skupnega evropskega interesa, ter naj vzpostavi pregledne pogoje za vloge za skupne pomembne projekte skupnega evropskega interesa, ki bodo enotni v vseh državah članicah, da bi zagotovili, da koristijo Uniji kot celoti; jo poziva, naj v sedanji krizi vlaga v projekte, ki imajo jasno evropsko dodano vrednost, poenostavi upravne postopke, razširi merila za upravičenost stroškov in poveča financiranje;

46.  meni, da bi moral biti Instrument Evropske unije za okrevanje steber prve faze okrevanja industrije EU po pandemiji COVID-19; poziva Komisijo, naj poskrbi za to, da se bo sklad začel hitro izvajati, in zahteva, da bo Parlament v celoti vključen v odločanje in izvajanje, da se zagotovi demokratična odgovornost in kar najbolj povečata preglednost in parlamentarni nadzor; zahteva, da mora Instrument Evropske unije za okrevanje za okrepljeno financiranje v začetni fazi v višini 750 milijard EUR:

   (a) predvideti cilje za socialne, trajnostne in digitalne naložbe, da bi čim bolj zmanjšali negativne učinke in karseda povečali koristi za podnebno, okoljsko in socialno razsežnost;
   (b) biti posebej osredotočen na mala in srednja podjetja, ki jih je pandemija COVID-19 najbolj prizadela, in podpirati njihov dostop do finančnih sredstev;
   (c) biti, kjer je mogoče, neposredno upravljan s strani Komisije v tesnem sodelovanju z državami članicami prek evropskih programov, da bo napredek bolj usklajen, da bo imel večji vpliv na svetovnem trgu, da se kar najbolj povečata preglednost in parlamentarni nadzor in da se preprečijo notranje in zunanje izkrivljanje enotnega trga in motnje na njem;
   (d) upoštevati posebnosti držav članic, ki jih je kriza različno prizadela;
   (e) finančno pomoč razporejati med različne ekosisteme industrije, vključno z mikropodjetji ter malimi in srednjimi podjetji, glede na nastalo škodo, socialni učinek, izzive, s katerimi se spopadajo, in znesek nacionalne finančne podpore, ki so jo že prejeli prek nacionalnih shem pomoči, ob upoštevanju strukturnih medsebojnih odvisnosti različnih vrednostnih verig; upoštevati izkušnje, pridobljene pri prejšnjih ukrepih za javno podporo v odziv na gospodarsko in finančno krizo v letih 2008 in 2009, in njihov vpliv na odpornost ter dolgoročno gospodarsko in socialno okrevanje; upoštevati, da mora biti sklad pogojen z merili, s katerimi se zagotavlja, da se finančna sredstva ne uporabijo za odplačilo starih dolgov ali vzdrževanje zastarele tehnologije in da se podpirajo podjetja, ki prispevajo k dolgoročni rasti ter imajo velik potencial za oživitev gospodarstva; upoštevati, da bi morali biti izdatki za okrevanje usmerjeni v podnebju in inovacijam prijazne sektorje z velikimi multiplikacijskimi učinki, ki bodo prispevali k prihodnji gospodarski odpornosti EU;
   (f) podpirati nacionalne davčne sheme, ki spodbujajo kapitalske naložbe zasebnega sektorja in gospodarskim družbam omogočajo, da del posojil, ki jih zagotavlja sklad, pretvorijo v lastniški kapital;
   (g) dodeliti namensko financiranje podjetjem, zlasti malim in srednjim podjetjem, mikropodjetjem in zagonskim podjetjem, katerih poslovni načrti in poslovanje vključujejo ključne inovacije, tehnologije in storitve, tudi napredek pri digitalnem in zelenem prehodu, ali katerih poslovanje je potrebno za strateško avtonomijo Unije v kritičnih sektorjih s posebnim poudarkom na večji krožnosti, gospodarnosti z viri, energijski učinkovitosti in prihrankih ter prehodom na obnovljive vire; prispevati k povečanju odpornosti dobavnih verig in zmanjšanju njihove odvisnosti, njihovi diverzifikaciji in krepitvi, pri tem pa preprečevati diskriminacijo podjetij, ki se soočajo s kriznimi razmerami in potrebujejo pomoč pri prehodu;
   (h) nameniti financiranje velikim podjetjem, ki imajo verodostojne načrte za prehod na podnebno nevtralni model;
   (i) krepiti program jamstev EIB in poskrbeti, da bo ta dopolnjeval nacionalne programe, da bo k njim pomembno prispeval in krepil njihov učinek v praksi;
   (j) dati prednost podjetjem, ki so zavezana preglednosti, zagotavljajo prepoznavnost financiranja EU, uvajajo sisteme za sodelovanje delavcev v zadevah podjetja ter spoštujejo svoje obveznosti nefinančnega poročanja;

47.  poudarja, da je treba podpreti trajnostno in pravično okrevanje in zagotoviti blaginjo državljanov po pandemiji COVID-19; meni, da bi moral sklad spodbujati trajnostnost in konkurenčnost evropskih industrij ter zagotavljati pošten in pravičen digitalni in zelen industrijski prehod;

48.  meni, da bi morala Unija vzporedno s sedanjo krizo predvideti in začeti priprave na drugo fazo industrijske strategije, s čimer bi zagotovila konkurenčnost, okoljsko trajnostnost in digitalizacijo svojih industrij, kar bi privedlo do dolgoročne odpornosti na socialno odgovorni osnovi; želi spomniti, da bodo imele države članice ključno vlogo pri uspešnem okrevanju, tako da bodo spodbujale učinek omejenih sredstev EU, in da bi morala industrijska politika za Komisijo postati horizontalna naloga;

49.  meni, da Unija potrebuje industrijsko strategijo, ki bo vključevala varovanje okolje in biotske raznovrstnosti, ter vztraja, da je treba pospešiti podnebno nevtralno preobrazbo naše industrije; poudarja, da morajo biti naložbe skladne s cilji podnebne nevtralnosti do leta 2050, saj sicer obstaja tveganje, da postanejo nasedle naložbe in povzročijo učinek vezave na tehnologije fosilnih goriv in okolju škodljive tehnologije;

50.  poudarja, da morata resnično učinkovita evropska industrijska strategija in s tem povezana politika temeljiti na ambicioznem podnebnem ukrepanju in ciljih na podlagi podnebne zakonodaje, s čimer se bo zagotovil jasen načrt, kako oblikovati industrijo prihodnosti, da bodo vsi sektorji prispevali k temu, da bo cilj podnebne nevtralnosti dosežen karseda hitro oziroma najpozneje do leta 2050;

51.  poudarja, da je treba novo industrijsko strategijo uskladiti s cilji podnebno nevtralnega gospodarstva do leta 2050, hkrati pa opozarja, da morajo evropske podnebne politike temeljiti na dokazih;

52.  poudarja, da je na nacionalnih in svetovnih trgih veliko potenciala za tehnologije z nizkimi emisijami in brezemisijske tehnologije, obnovljive vire energije ter trajnostne proizvode, procese in storitve v celotni vrednostni verigi, od surovin do energetsko intenzivnih panog, proizvodnje in sektorja industrijskih storitev; poleg tega meni, da bodo podnebna pravila v veliki meri prispevala k racionalizaciji prizadevanj za doseganje podnebne nevtralnosti do najpozneje do leta 2050 in določila podnebne cilje za leti 2030 in 2050 v zakonodaji Unije; meni, da je celovitejši in bolj sistematičen okvir politik potreben tudi za zagotavljanje skladnosti vseh politik Unije, dolgoročne varnosti za vlagatelje in upravne predvidljivosti ter usklajenega, preglednega in vključujočega pristopa k upravljanju na vseh področjih politike, s čimer bi utrli pot jasni in predvidljivi strategiji za evropsko industrijo;

53.  pozdravlja predlagani industrijski forum; poziva Komisijo, naj nadaljuje njegovo ustanavljanje in v tem okviru vzpostavi dialog z uravnoteženim predstavništvom vseh zadevnih znanstvenih strokovnjakov, organizacij in deležnikov, vključno s civilno družbo, potrošniškimi organizacijami in sindikati, naj podrobno spremlja in redno poroča o napredku posameznih industrijskih sektorjev na ravni EU pri doseganju ciljev podnebne nevtralnosti, ki naj bi bili doseženi najpozneje do leta 2050, in svetuje Komisiji glede prispevka in doslednosti naložb z okoljskimi in podnebnimi cilji EU v skladu z uredbo o upravljanju energetske unije;

54.  meni, da bi morali k uresničevanju podnebnih ciljev Unije prispevati vsi sektorji, ter v zvezi s tem poudarja, kako pomembno je, da Komisija pripravi strategije za posamezne sektorje, ki bodo določale ukrepe, potrebne za doseganje teh ciljev in zagotavljanje skladnosti politik; poziva k hitremu opuščanju fosilnih goriv in poudarja, da je treba za industrije vzpostaviti izjemno učinkovit podnebno nevtralni energetski sistem s konkurenčnimi cenami na svetovni ravni; poudarja vlogo čiste, trajnostne in cenovno dostopne energije in surovin pri prehodu na izjemno energijsko učinkovita in podnebno nevtralna gospodarstva; poudarja, da je treba zagotoviti, da bo uporaba virov energije, kot je zemeljski plin, samo prehodne narave, ker naj bi najkasneje do leta 2050 dosegli cilj podnebne nevtralnosti; poudarja, da bo nadaljnje povezovanje energijskega trga EU imelo pomembno vlogo pri povečanju cenovne dostopnosti energije in bolj zanesljivi oskrbi z njo; v zvezi s tem poudarja, da je treba pospešiti razvoj zmogljivosti za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov in njihovo vključevanje v mešanico virov energije ter olajšati uvedbo proizvodnje vodika, ki temelji obnovljivih virih, kot potencialni tehnološki preboj v sektorjih, v katerih je zmanjšanje emisij težko dosegljivo; pozdravlja vzpostavitev zavezništva za čisti vodik in zavezništva za nizkoogljično industrijo; poudarja, da je treba pospešiti raziskave o obsežni proizvodnji vodika in zelenega goriva ter tehnologijah za razogljičenje, kot so infrastruktura za zajemanje in shranjevanje ogljika v industrijskih procesih, elektrarne na biomaso ter proizvodni obrati, da bi dosegli energijski prehod, pri tem pa proučiti možnost uporabe energije iz geotermalnih virov; ponavlja, da bo za to potrebna obsežna razpoložljivost cenovno dostopne in čiste energije ter podporne infrastrukture v skladu s potrebami po razogljičenji energijsko intenzivnih industrij;

55.  poziva institucije EU, države članice, regije, industrijo in vse druge pomembne akterje, naj sodelujejo za izboljšanje energijske učinkovitosti Evrope, ustvarijo vodilne trge na področju podnebno pomembnih tehnologij in inovacij v Uniji ter pri tem dajo prednost naložbam v energetsko infrastrukturo; poziva Komisijo, naj zagotovi, da se EIB bolje izkoristi kot „podnebna banka“ Unije za krepitev trajnostnega financiranja javnega in zasebnega sektorja in za pomoč podjetjem pri razogljičevanju;

56.  poudarja, da je treba v vseh sektorjih gospodarstva uvesti obsežne stroškovno konkurenčne zmogljivosti na področju energije iz obnovljivih virov; priznava, da ima Unija 40 % patentov na področju energije iz obnovljivih virov na svetu, ter poudarja, da bi morala ohraniti primat v prelomnih tehnologijah na področju obnovljivih virov; v zvezi s tem poudarja, da je treba oblikovati zanesljivo industrijsko politiko za obnovljive vire energije, ki bo zajemala politike v zvezi s ponudbo in povpraševanjem ter omogočila povezovanje sektorjev za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, kar je ključno za zagotavljanje dolgoročne zanesljive oskrbe z energijo, tehnološkega primata in strateške neodvisnosti Evrope; poziva Komisijo, naj tehnologije za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov prizna kot ključno strateško vrednostno verigo in kot industrijski ekosistem, ki je upravičen do financiranja v okviru instrumenta za strateške naložbe ter bo ustrezno zastopan na prihodnjem industrijskem forumu; poudarja, da je treba pripraviti podporne ukrepe za razvoj tehnologij za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov v Evropi, da bi zagotovili enake konkurenčne pogoje za proizvajalce iz Unije in tiste zunaj nje;

57.  poudarja, da je za konkurenčnost evropske industrije bistvenega pomena, da temelji na učinkovitem, trajnostnem in v celoti medsebojno povezanem prometnem, digitalnem in energetskem infrastrukturnem omrežju; poziva k dolgoročni naložbeni politiki za opremo in prenovo infrastrukture ter k zmanjšanju upravnih ovir, ki zavirajo hiter razvoj vseevropskih omrežij; poziva k povečanju finančnih sredstev instrumenta za povezovanje Evrope v njegovih treh sektorjih, da bi spodbudili naložbe v infrastrukturo, medsebojne povezave, digitalizacijo in pametna omrežja, ki bodo skladne s cilji evropskega zelenega dogovora; poudarja, da je treba pospešiti izvajanje projektov skupnega interesa in karseda hitro revidirati uredbo o smernicah za vseevropsko energetsko infrastrukturo (TEN-E);

58.  opozarja na potencial krožnega gospodarstva z ničelno stopnjo onesnaževanja za posodobitev gospodarstva Unije, zmanjšanje njegove porabe energije in virov, prednostno obravnavno preprečevanja odpadkov, zagotavljanje spodbud za inovacije ter preobrazbo celotnih industrijskih sektorjev in njihovih vrednostnih verig, proizvodov, proizvodnih procesov in poslovnih modelov, s čimer bi spodbudili dematerializacijo in razstrupljanje gospodarstva Unije in zmanjšali odvisnost Evropa od surovin, hkrati pa spodbujali inovacije, tudi ustvarjanje novih trgov za brezogljične, nizkoogljične in obnovljive rešitve, ki nadomeščajo proizvode in materiale na podlagi fosilnih goriv, ter razvoj novih ekološko zasnovanih tehnologij in rešitev, da bi preprečili vpliv na okolje; poudarja, da je med podnebnimi ukrepi in krožnim gospodarstvom močna sinergija, zlasti v energetsko intenzivnih panogah, panogah z veliko porabo virov in prenovitvenih panogah, ter poudarja, da se procesi razogljičenja in izhodišča med sektorji razlikujejo; poudarja, da bi lahko krožno biogospodarstvo in gozdarski sektor prispevala k spodbujanju konkurenčne in trajnostne industrije;

59.  želi spomniti, da bo evropska podnebna in energetska politika za svoje strateške tehnologije potrebovala velike količine kovin in mineralov; izraža zaskrbljenost, ker je Evropa pri dobavi teh kovin in mineralov zelo odvisna od drugih svetovnih območij in postopno izgublja svoj svetovni delež tudi pri materialih, za katere ima industrijsko zmogljivost; poudarja, da evropske avtonomije v strateških sektorjih ni mogoče doseči brez konkurenčnega in trajnostnega evropskega ekosistema za osnovne, dragocene in ključne materiale iz primarnih in sekundarnih virov; v zvezi s tem opozarja na pomembnost akcijskega načrta za krožno gospodarstvo, vendar poudarja, da mora Evropa okrepiti svoje zmogljivosti v vseh fazah vrednostne verige surovin, namreč pri rudarjenju, recikliranju, taljenju, rafiniranju in preoblikovanju; meni, da področje uporabe akcijskega načrta in zavezništva za ključne surovine ne bi smelo biti omejeno na ključne surovine, temveč bi moralo biti usmerjeno v razvoj povezanega ekosistema za vrsto materialov, kovin in mineralov, potrebnih za energetski prehod;

60.  poziva Komisijo, naj pripravi evropsko strategijo za uvoz in izvoz za tehnologije za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov ter za tehnologije, ki temeljijo na učinkoviti rabi virov in energije;

61.  poudarja potencial povezovanja sektorjev in medsebojnega povezovanja energetsko intenzivnih sektorjev, kot sta stavbni in prometni sektor, ter v zvezi s tem pozdravlja sporočilo Komisije o povezovanju energetskih sistemov;

62.  poziva k obsežnemu toku financiranja energijske prenove stavb za krepitev načrtovane pobude za val prenove s potrebnimi finančnimi sredstvi v okviru načrta za okrevanje; v zvezi s tem poudarja, da bi bilo treba v prihodnjem predlogu o valu prenove in v okviru obveznosti držav članic za določitev dolgoročnih strategij za doseganje energijsko zelo učinkovitega in razogljičenega stavbnega fonda v celoti dati prednost načelu „energijska učinkovitost na prvem mestu“, pri čemer bi bilo treba pospešiti temeljite prenove ter zamenjavo neučinkovitih sistemov ogrevanja in hlajenja, ki temeljijo na fosilnih gorivih; poudarja, da je mogoče celovite programe temeljite prenove, ki zajemajo celotne občine ali okrožja, uvesti z nižjimi stroški in hitreje, kar bo koristilo potrošnikom in zmanjšalo stroške energije;

63.  opozarja, da procesno ogrevanje in hlajenje še vedno spadata med največje porabnike energije v industrijskem sektorju; zato poudarja, da je treba za pospešitev prizadevanja za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v industriji v celoti izkoristiti potencial energijske učinkovitosti na področju industrijskega gretja in hlajenja z obsežnejšo elektrifikacijo na podlagi obnovljivih virov energije, toplotnimi črpalkami, boljšo uporabo industrijskih grozdov ter simbioz, ki ponujajo možnosti za bistveno zmanjšanje v številnih sektorjih;

64.  poudarja, da ima zelena mobilnost potencial za ustvarjanje novih delovnih mest, okrepitev evropske industrije in podpiranje naložb, namenjenih širitvi trajnostne prometne infrastrukture, ki bi omogočila doseganje multiplikacijskega učinka z oddajo naročil širokemu krogu subjektov – izvajalcem, podizvajalcem, dobaviteljem in njihovim podizvajalcem – ter zmanjšanje emisij v prometnem sektorju; poudarja, da je treba pospešiti uvajanje evropskega zavezništva za baterije, da se sprosti potencial njegove strateške vrednostne verige, povečajo možnosti za inovativne in lokalno proizvedene baterije in recikliranje kovin v Evropi, ustvari dodana vrednost Unije za prispevanje h konkurenčnosti avtomobilske industrije Unije in omogoči prehod na razogljičen električni sistem; poziva, naj se poveča število naložb v hitre vlake in prenovo medkrajevnih železniških omrežij ter v brez- in nizkoemisijski javni prevoz; poudarja, da je zeleno mobilnost treba spodbujati z naložbami v boljšo infrastrukturo, kot je večja razširjenost polnilnih mest; meni, da se bo lahko trg električnih vozil z večjo gostoto polnilnih mest znatno in hitro razširil, kar bo pozitivno vplivalo na naš okoljski in ogljični odtis; zato poziva Komisijo, naj predloži obsežno strategijo za uvedbo infrastrukture za hitro polnjenje električnih vozil, da zagotovi uporabo električnih vozil s strani potrošnikov, jih prepriča v potencial te tehnologije in jim omogoči dostop do gostega omrežja združljive polnilne infrastrukture ter podpre evropsko avtomobilsko proizvodnjo;

65.  meni, da bo Evropa za uspešen energetski prehod potrebovala veliko cenovno dostopne energije brez emisij oz. z nizkimi emisijami ogljika in iz obnovljivih virov, ki bo izvirala tudi iz tretjih držav in bo uporabljala podporno infrastrukturo; poziva, naj bodo strateške pobude v EU in energetska politika v središču zunanje in sosedske politike Unije, vključno s finančno podporo za zavezništva na področju vodika iz obnovljivih virov in zelene energije; meni, da bi morala biti ta zavezništva prav tako vključena v trgovinske sporazume; poudarja, da so močna zavezništva pomembna za obravnavanje pomanjkanja in trajnostnega pridobivanja virov in surovin;

66.  opozarja na osrednji načrt EU iz leta 2019 za konkurenčno preobrazbo energetsko intenzivnih panog, ki upravlja prehod, hkrati pa ohranja konkurenčnost evropske industrije, ter poziva Komisijo, naj izvaja v njem navedeno priporočilo glede pomoči pri nadomestitvi uvoza iz tretjih držav, ki okoljskim standardom ne ustreza v zadostni meri, ter spodbujanju višjih podnebnih ciljev svetovnih trgovinskih partnerjev EU;

67.  poziva k reviziji sistema EU za trgovanje z emisijami (ETS) v skladu s podnebnimi cilji in k mehanizmu za ogljično prilagoditev na mejah (CBAM), ki bo prispeval k pametnemu vračanju proizvodnje in krajšim vrednostnim verigam; poudarja potencialno pomembno vlogo mehanizma za ogljično prilagoditev na mejah pri preprečevanju selitve virov CO2;

68.  poudarja, da je več kot polovica svetovnega BDP odvisna od narave in njenih danosti in kar nekaj sektorjev je zelo odvisnih od narave; ugotavlja, da več kot 90 % izgube biotske raznolikosti in motenj pri oskrbi z vodo povzročajo dejavnosti pridobivanja in predelave virov; poudarja, da bi morala biti evropska industrijska politika skladna s cilji strategije za biotsko raznovrstnost do leta 2030;

69.  poudarja, da je na podlagi pristopa „eno zdravje“ ohranitev naravnih ekosistemov ključno za zagotavljanje osnovnih potrebščin za človeštvo, kot so pitna voda, čist zrak in rodovitna prst; poziva k hitremu oblikovanju zanesljivih kazalnikov za oceno vplivov na biotsko raznovrstnost in za zagotovitev postopnega zmanjšanja onesnaževanja, kot je določeno v strategiji EU za biotsko raznovrstnost;

70.  poudarja, da je industrija še vedno pomemben dejavnik pri onesnaževanju okolja z onesnaževanjem zraka, vode in prsti; poudarja, da bo pri uvajanju obveznosti večjih obratov za zmanjšanje onesnaževanja pomembno vlogo imela direktiva o industrijskih emisijah; z zanimanjem pričakuje prihodnji akcijski načrt za popolno odpravo onesnaževanja zraka, vode in tal ter pregled direktive o industrijskih emisijah, ki bi morala prispevati k občutnemu zmanjšanju onesnaževanja v industriji;

71.  poudarja, kako pomembna je regionalna razsežnost industrijske politike, saj so gospodarske razlike med regijami trdno zakoreninjene in bi se lahko zaradi učinkov koronavirusne krize še poglobile; poudarja, da je treba v regionalnih načrtih za prenovo doseči napredek pri trajnostnih strategijah za preobrazbo in programe za oživitev gospodarstva združiti z aktivnimi programi za trg dela, da bi preprečili in ublažili propadanje regij; poziva Komisijo, naj tesno sodeluje z državami članicami pri pripravi srednjeročnih in dolgoročnih napovedi glede veščin, potrebnih na trgu zaposlovanja;

72.  v zvezi s tem poudarja, kako pomembni so evropski strukturni in investicijski skladi (skladi ESI) pri podpiranju ustvarjanja kakovostnih delovnih mest z dostojnimi plačami, konkurenčnosti podjetij, trajnostnem gospodarskem razvoju ter posodobitvi in izboljšanju sistemov izobraževanja in usposabljanja ter zdravstvenega varstva;

73.  opozarja, da je treba podpreti pošten, vključujoč in pravičen prehod ter obravnavati socialne in gospodarske neenakosti, ne le prekvalifikacije in delovna mesta v novih gospodarskih sektorjih, da se zagotovi, da nihče ne bo zapostavljen in da noben delavec ne bo izključen s trga dela; meni, da bo dobro zasnovan mehanizem za pravičen prehod, vključno s skladom za pravičen prehod, pomembno orodje za lajšanje dvojnega prehoda in doseganje ambicioznih ciljev podnebne nevtralnosti; vztraja, da je treba za bolj vključujoč prehod in obravnavanje njegovih socialnih posledic v fazo oblikovanja in izvajanja načrtov za pravični prehod vključiti vse lokalne deležnike, vključno s predstavniki civilne družbe in skupnosti; poudarja, da imajo naložbe v trajnostno tehnologijo ključno vlogo v zvezi s tem, saj podpirajo dolgoročni gospodarski razvoj regionalnih gospodarstev; poudarja, da bi bilo zanesljivo financiranje mehanizma za pravičen prehod, vključno z znatnimi dodatnimi proračunskimi viri, ključen element za uspešno izvajanje evropskega zelenega dogovora;

74.  meni, da je treba krepiti medregijsko sodelovanje, katerega cilj so trajnostna in digitalna preobrazba ter strategije za pametno specializacijo, da se spodbudijo regionalni ekosistemi; zato poziva Komisijo, naj podpre razvoj orodij, ki lahko regijam zagotovijo jasen načrt s prilagojenim pristopom, da se zagotovi vodilni položaj na industrijskem področju;

75.  meni, da je treba za preobrazbo industrije na obstoječe trge vključiti novo znanje in inovacije ter jih uporabiti tudi pri oblikovanju novih, treba pa je tudi znatno okrepiti prizadevanja na področju raziskav in razvoja; poudarja, da so inovacije ena od gonilnih sil vodilnih industrijskih ekosistemov in da bi se to moralo odražati v okrepljeni podpori inovacijski in podjetniški zmogljivosti v vseh fazah inovacijskega cikla; poudarja, da je treba povečati sredstva za raziskave, zlasti zelo kakovostne javne raziskave, razvoj in inovacije kot ključne elemente za doseganje dvojnega prehoda, izboljšanje strateške neodvisnosti Unije ter povečanje dolgoročne konkurenčnosti; v zvezi s tem poziva države članice, naj spoštujejo svojo zavezo, da bodo 3 % svojega BDP vložile v raziskave in razvoj, da bi ohranile vodilno vlogo Unije med svetovnimi tekmeci; obžaluje, ker trenutno primanjkuje zmogljivosti za inovacije v malih in srednjih podjetjih zaradi pomanjkanja potrebnega rizičnega kapitala, stroškov in zapletenosti upravnih postopkov ter pomanjkanja ustreznih znanj in spretnosti in ker ni dostopa do informacij;

76.  poudarja, da je treba povečati proračun za programe, ki podpirajo industrijsko preobrazbo Unije, in zato opozarja na stališče Parlamenta, da se proračun za program Obzorje Evropa poveča na 120 milijard EUR in zagotovi skladnost programa s cilji Unije na področju podnebne nevtralnosti ter podpre program InvestEU in program za digitalno Evropo z ustreznimi instrumenti financiranja za tržni razvoj prelomnih tehnologij in inovacij, s čimer se spodbujajo tudi sinergije med regionalnimi, nacionalnimi, evropskimi in zasebnimi finančnimi viri; poziva k učinkoviti podpori Evropskega sveta za inovacije in Evropskega inštituta za inovacije in tehnologijo ter h krepitvi njunih nalog; vztraja, da bi bilo treba znaten delež sredstev iz programa Obzorje Evropa, ki so na voljo za mala in srednja podjetja, izvrševati prek Evropskega sveta za inovacije in tudi skupnih delov programa, da bi ustvarili nove rešitve in spodbudili inovacije, tako postopne kot prelomne; podpira vzpostavitev evropskih partnerstev v okviru programa Obzorje Evropa, da bi spodbudili naložbe zasebnega sektorja za spodbujanje prenosa znanja, tehnologij in inovacij iz raziskovalnih središč in univerz v industrijski proces, pri čemer bi uporabili shemo industrijskega ekosistema ter podprli okrevanje ter zeleni in digitalni prehod; poleg tega poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo ta partnerstva pregledna in vključujoča ves čas njihovega obstoja, zlasti kar zadeva njihov strateški raziskovalni program in letne delovne programe; poudarja, da bi morali izključiti tudi vsa nasprotja interesov in zagotavljati resnično dodano vrednost za družbo;

77.  v zvezi s tem tudi meni, da je bolje pripravljena in odpornejša družba ključnega pomena za obvladovanje motenj na evropski ali svetovni ravni in za celovite odzive politike ter da so pri tem ključne usklajene naložbe v raziskave in razvoj; zato poziva Komisijo, naj podpre oblikovanje posebnega instrumenta za pripravljenost na pandemije in družbeno odpornost, saj bi s tem ustvarili pogoje za boljše usklajevanje na ravni EU, opredelili prednostna področja in začeli izvajati ukrepe, ki zahtevajo zelo kakovostne medicinske raziskave in usklajene naložbe na področju raziskav in inovacij;

78.  poudarja, kako pomembna je farmacevtska industrija, ki temelji na raziskavah, ker bistveno prispeva k zagotavljanju kakovostne proizvodnje in dobave cenovno dostopnih zdravil, da ta dosežejo vse paciente, ki jih potrebujejo, krepitvi inovacij Unije, njene odpornosti, dostopnosti in odzivnosti ter pomaga pri spopadanju s prihodnjimi izzivi; ponovno poudarja, da je treba uvesti načrt za zmanjšanje tveganja v zvezi s pomanjkanjem zdravil, da bi lahko obvladovali morebitne ranljivosti in tveganja v dobavni verigi kritičnih zdravil, prispevali k prihodnjim inovacijam za odzivanje na neizpolnjene potrebe ter podprli odpornost, odzivnost in pripravljenost sistemov zdravstvenega varstva za reševanje prihodnjih izzivov, vključno s pandemijami;

79.  poudarja vlogo ključnih omogočitvenih tehnologij pri izgradnji tehnoloških in inovacijskih zmogljivosti v vsej Uniji; poziva Komisijo, naj program Obzorje Evropa in njegovo industrijsko strategijo prilagodi razvoju, širitvi in komercializaciji prelomnih tehnologij in inovacij v Uniji, da bi premostili vrzel med inovacijami in uvajanjem na trg, tako da zagotovi financiranje tveganj za tehnologije v zgodnji fazi in predstavitvene projekte in razvije začetne vrednostne verige, da bi v prvi vrsti podprla komercialne, tržno uporabne, brezemisijske in nizkoemisijske, obnovljive, energijsko učinkovite in z viri gospodarne ter krožne tehnologije in proizvode, procese, storitve in poslovne modele ter podprla razvoj raziskovalne infrastrukture, tudi zato, da bi se zmanjšale raziskovalne vrzeli med državami članicami; spodbuja Komisijo in države članice, naj vzpostavijo točke vse na enem mestu s poenostavljenimi informacijami o možnostih financiranja za industrijske predstavitvene projekte za prelomne tehnologije;

80.  poziva Komisijo, naj preuči ukrepe za preprečevanje morebitne izgube znanja in inovacij med sedanjo krizo, vključno z instrumenti, ki podpirajo podjetja pri izmenjavi delavcev z znanji z javnimi raziskovalnimi organizacijami in univerzami, da omogočijo javno-zasebne raziskave na področju javnih prednostnih nalog ter ohranijo zaposlitvene in inovacijske zmogljivosti v času krize;

81.  poziva Komisijo, naj skupaj z državami članicami pripravi možne davčne spodbude za krepitev naložb v raziskave in razvoj, ki so se zaradi krize zaradi COVID-19 zmanjšale;

82.  poziva Komisijo, naj še naprej podpira zmožnost evropskih podjetij za inovacije na podlagi celovite ureditve intelektualne lastnine, poveča prožnost pri izdajanju licenc, da bodo lahko učinkovito zaščitila svoje naložbe v raziskave in razvoj, si zagotovila primeren donos ter še naprej razvijala standarde odprte tehnologije, ki podpirajo konkurenčnost in izbiro ter sodelovanje industrije EU pri razvoju ključnih tehnologij;

83.  priznava, da je trden in uravnotežen okvir pravic intelektualne lastnine ključni dejavnik evropske konkurenčnosti za boj proti industrijskemu vohunjenju in ponarejanju, zato poziva Komisijo k ohranitvi in krepitvi tega okvira; poudarja, da je treba zagotoviti izenačenost z ZDA in Kitajsko glede spodbud za intelektualno lastnino na področju biološke znanosti, da bi Evropa ostala privlačen prostor za naložbe v raziskave in razvoj ter industrijski razvoj; poziva Komisijo, naj ohrani in razvija vrhunski evropski sistem intelektualne lastnine s spodbujanjem močnega varstva intelektualne lastnine, spodbudami in mehanizmi nagrajevanja za raziskave in razvoj, da bi privabili naložbe v razvoj prihodnjih inovacij v korist družbe; pozdravlja napovedani akcijski načrt za intelektualno lastnino, ki bi lahko omogočil evropski prispevek k razvoju standardov; podpira trajnostno proizvodnjo in delovna mesta ter povečanje privlačnosti in ugleda kakovostne proizvodnje EU po vsem svetu; poziva Komisijo, naj spodbuja prenos ključnih okoljskih in podnebnih tehnologij v države v razvoju z izdajanjem odprtih licenc za take tehnologije;

84.  poziva Komisijo, naj začne čim prej izvajati evropski enotni patent, kot določa sporazum o enotni patentni jurisdikciji z dne 19. februarja 2013;

85.  poudarja, kako pomembno je celovito in učinkovito upravljanje industrijske preobrazbe, da bo zagotovljena skladnosti z ustrezno zakonodajo in strategijami EU, zlasti s cilji evropskega zelenega dogovora, kar je ključno za njen uspeh; pozdravlja opredelitev 14 ekosistemov, ki jo je pripravila Komisija, in vključujoč pristop k povezovanju vseh akterjev, ki so del vrednostne verige, da bi spodbudili evropski vodilni položaj v strateških sektorjih ter konkurenčnost na svetovni ravni; poudarja, da je treba zagotoviti uspešnost malih in srednjih podjetij v vseh ekosistemih; opozarja, da je treba zagotoviti preglednost v zvezi z industrijskimi ekosistemi, ki so bili opredeljeni, zlasti glede meril, ki jim je treba zadostiti za vključitev v ekosistem, natančne razdelitve po vrstah akterjev v vsakem ekosistemu in informacij o rezultatih ter obravnavanih temah, pa tudi vloge industrijskega foruma in zavezništev, povezanih s temi ekosistemi; poudarja, da bi morali biti civilna družba, potrošniške organizacije in sindikati ustrezno udeleženi pri opredelitvi splošnih in sektorskih industrijskih strategij in prednostnih nalog; poudarja, da bi morali ekosistemi vključevati vse povezave z vrednostnimi verigami, vključno z malimi in srednjimi podjetji, in poudarja, da imajo ta podjetja bistveno vlogo pri vzpostavljanju industrijskih zavezništev in njihovih proizvodnih verig; poudarja, da so za zavezništva potrebni ustrezni finančni instrumenti;

86.  meni, da bodo ekosistemi ključni sestavni deli naslednje industrijske revolucije, saj bodo spodbujali napredno in pametno proizvodnjo, zagotovili cenovno dostopno, čisto, trajnostno in varno energijo ter potrebno energetsko infrastrukturo, preoblikovane metode proizvodnje in opravljanja storitev; poziva, naj se analizirajo ekosistemi, da se ocenijo potrebe vsakega sektorja v zvezi s prehodom in zagotovi pomoč pri pripravi načrta prehoda; meni tudi, da bo spodbujanje sodelovanja med industrijo, akademskim svetom, malimi in srednjimi podjetji, zagonskimi podjetji in podjetji v razširitveni fazi, sindikati, civilno družbo, organizacijami končnih uporabnikov in vsemi drugimi deležniki ključno za reševanje nedelovanja trga in premostitev vrzeli med idejo in njeno uresničitvijo, ob hkratnem zagotavljanju varstva delavcev, tudi na področjih, ki še niso zajeta v industrijskih interesih, vendar imajo visoko socialno dodano vrednost; poziva k upravljanju teh ekosistemov, ki bo vključevalo vse ustrezne deležnike iz industrijskih sektorjev, ki so ključni za doseganje zelenega in digitalnega prehoda; meni, da bi morali ekosistemi sodelovati pri opredelitvi rešitev in ukrepov, ki jih je treba sprejeti za izvajanje evropske industrijske strategije in podpiranje trdnih evropskih vrednostnih verig, ki so bistvene za dvojni zeleni in digitalni prehod;

87.  poudarja, da bodo naložbe v ključne vrednostne verige bistvene pri ohranjanju naše prihodnje strateške neodvisnosti; meni, da je treba dati prednost naložbam v industrijske sektorje, ki so bistvenega pomena za našo strateško neodvisnost, kot so varnost, obramba, tehnologije, povezane s podnebjem, prehranska suverenost in zdravje; zlasti ponovno poudarja pomen farmacevtske industrije pri zagotavljanju prihodnjih inovacij za obravnavo neizpolnjenih potreb ter pri podpiranju odpornosti, odzivnosti in pripravljenosti zdravstvenih sistemov za reševanje prihodnjih izzivov, vključno s pandemijami;

88.  poudarja, kako pomembna je industrija energije iz obnovljivih virov kot strateški sektor za krepitev konkurenčne prednosti EU, doseganje dolgoročne odpornosti in zagotavljanje energetske varnosti in hkrati za krepitev industrijske moči; poleg tega poudarja prispevek sektorja obnovljivih virov energije k ustvarjanju novih delovnih mest na lokalni ravni in poslovnih priložnosti, zlasti za mala in srednja podjetja, ter k spodbujanju proizvodnje opreme, pa tudi k zmanjšanju stroškov energije in izboljšanju stroškovne konkurenčnosti;

89.  poudarja, da je kriza zaradi COVID-19 močno prizadela avtomobilski sektor ter prisilila podjetja in delavce, da se hitro prilagodijo na spremembe pri dobavi in nove zdravstvene in varnostne zahteve, poleg procesa preobrazbe, v katerem je bil sektor že pred pandemijo; meni, da je prehod na pametno in čistejšo mobilnost bistvenega pomena, saj se razvijamo v podnebno nevtralno, digitalno in odpornejše gospodarstva, kar bi bilo treba šteti tudi za priložnost za ustvarjanje zelene rasti in čistih delovnih mest na podlagi globalne konkurenčne prednosti evropske industrije na področju tehnologije vozil; poziva Komisijo, naj določi prednostne naloge, povezane z raziskavami in inovacijami, digitalizacijo in podporo za zagonska podjetja, mikropodjetja ter mala in srednja podjetja, tudi v avtomobilskem sektorju;

90.  poudarja, da je kriza zaradi COVID-19 močno prizadela tudi turistični sektor, in poziva Komisijo, naj določi prednostne naloge v zvezi s pomočjo in spodbudami za okrevanje tega sektorja, ob upoštevanju njegovega prispevka k BDP EU in konkurenčnosti Unije; poziva Komisijo, naj spodbuja sodelovanje med državami članicami in regijami, da bi ustvarili možnosti za nove naložbe in nadaljnje inovacije in tako vzpostavili trajnosten, inovativen in odporen evropski turistični ekosistem, ki bi ščitil pravice delavcev in potrošnikov;

91.  poudarja, da imajo kulturni in ustvarjalni sektorji potencial, da dajo zagon inovacijam s spodbujanjem sprememb v drugih sektorjih, izumov in napredka; ugotavlja, da inovativni gospodarski sektorji vse pogosteje ohranjajo konkurenčno prednost z ustvarjalnostjo; ugotavlja tudi, da so kulturni in ustvarjalni sektorji s pojavom vse bolj zapletenih, ustvarjalnih in prepletenih poslovnih modelov vse pogosteje ključni del skoraj vsakega proizvoda in storitve; zato meni, da bi morala Evropa graditi na svojih ustvarjalnih in kulturnih prednostih, ter poziva Komisijo in države članice, naj kulturnim in ustvarjalnim sektorjem namenijo dovolj pozornosti pri oblikovanju celovitega in usklajenega dolgoročnega okvira industrijske politike, vključno z dostopom do finančnih sredstev in programov financiranja;

92.  poudarja pomembnost vesoljske politike Unije, zlasti za izboljšanje evropskih industrijskih vesoljskih zmogljivosti in izkoriščanje potenciala sinergij z drugimi ključnimi sektorji in politikami, zlasti za razvoj vrhunskih tehnologij in spremljanje industrijske preobrazbe;

93.  se zaveda, da kemična industrija prispeva k številnim strateškim vrednostnim verigam ter pomaga proizvajati ogljično nevtralne in krožne tehnologije in rešitve, ki so gospodarne z viri; poziva k oblikovanju trajnostne politike za kemikalije, ki bo usklajena z industrijsko strategijo;

94.  poziva Evropsko agencijo za okolje, naj skupaj z Evropsko agencijo za kemikalije pripravi poročilo o kemikalijah v okolju v Evropi; meni, da bi bilo treba v poročilu oceniti sistemske pomanjkljivosti nevarnih kemikalij v proizvodnih in potrošniških sistemih v Evropi, njihovo uporabo v proizvodih in pojavitev v evropskem okolju ter škodo, ki jo imajo za zdravje ljudi in ekosisteme;

95.  poudarja, da sta dobro delovanje in konkurenčnost zdravstvenega sektorja ključna, da se pacientom zagotovi trajnosten dostop do zdravil in zajamčeno visoka raven zdravstva EU; meni, da bi morala Komisija s farmacevtskim forumom pod nadzorom Evropske agencije za zdravila poenostaviti dialog z državami članicami in vsemi ustreznimi deležniki, da bi omogočili obsežno razpravo o vzdržnosti na področju zdravil in uvajanju novih tehnologij v zdravstvene sisteme ter drugih temah; poudarja, da bi moral ta forum za dialog upoštevati različne nacionalne pristope k določanju cen in povračil ter naložbam v zdravstveno varstvo in njegovi organizaciji;

96.  meni, da je javno naročanje bistvena gonilna sila preobrazbe industrije; poziva Komisijo, naj prouči, kako bi v celoti izkoristili učinek vzvoda javne porabe in naložb za doseganje ciljev politik, tudi s krepitvijo trajnostnih meril in tako, da dobi javno naročanje osrednjo vlogo v načrtu Unije za oživitev gospodarstva z dajanjem prednosti in podpiranjem povpraševanja po ekološko inovativnem, stroškovno učinkovitem in trajnostnem blagu in storitvah, omogočanjem selitve v ključnih strateških sektorjih, kot so izdelki, povezani z zdravjem, kmetijstvo in obnovljive tehnologije, ter krepitvijo krajših in trajnostnih dobavnih verig; poziva Komisijo in javne organe, naj proučijo pogoje, da se v javnih naročilih predpišejo obvezne trajnostne zahteve na podlagi okoljskih, socialnih in etičnih meril, kot je ogljični odtis, obseg recikliranja in delovni pogoji v celotnem življenjskem ciklu, ter naj povečajo ozaveščenost in bolje uporabijo obstoječe sheme za spodbujanje zelenih storitev; vztraja, da bi morala imeti mala in srednja podjetja pošteno možnost sodelovanja pri javnih naročilih; poziva naročnike k sistematični uporabi pristopa na podlagi najboljšega razmerja med ceno in kakovostjo v življenjskem ciklu proizvodov in storitev; spodbuja jih, naj uporabijo določbo (člen 85 direktive za posebne sektorje), ki jim omogoča, da zavrnejo ponudbe, če vrednost izdelkov s poreklom iz tretjih držav presega 50 % skupne vrednosti izdelkov, ki sestavljajo to ponudbo;

97.  priznava prispevek standardizacije k evropskemu enotnemu trgu ter k povečanju gospodarske, družbene in okoljske blaginje, vključno z zdravjem in varnostjo potrošnikov in delavcev; poudarja, da je treba razviti, oceniti in uporabljati harmonizirane standarde za podporo industrijskih sektorjev pri proizvodnji izdelkov na načine, ki so učinkoviti, varni, krožni, trajnostni in ponovljivi ter ki zagotavljajo visoko kakovost;

98.  poziva Komisijo, naj sprejme trden sistem ključnih kazalnikov uspešnosti za analiziranje predhodnega učinka predpisov in instrumentov Unije ter morebitnih potrebnih naložb, ter naj spremlja napredek in rezultate, pri tem pa upošteva razsežnost malih in srednjih podjetij; poudarja, da bi moral sistem ključnih kazalnikov temeljiti na ciljih, ki so specifični, merljivi, dosegljivi, relevantni in časovno določeni;

99.  poziva Komisijo, naj okrepi izvajanje ocen učinka in zagotovi, da se, preden pripravi nove zakonodajne predloge ali sprejme nove ukrepe, opravi podrobna ocena učinka možnih stroškov izpolnjevanja obveznosti, vpliva na zaposlovanje ter bremen in morebitnih koristi za evropske državljane, sektorje in podjetja, vključno z MSP; meni, da bi se morala ocena zakonodaje in ukrepov Unije bolj osredotočati na izvajanje v državah članicah in analizirati, kaj se zgodi, ko se zakonodaja Unije izvaja in razlaga na način, ki povzroča nepotrebne in nepričakovane regulativne ovire za mala in srednja podjetja in tudi večja podjetja; poziva Komisijo, naj podpre regulativno skladnost in prizna prizadevanja za pametno pravno ureditev, da bi zmanjšala birokratska bremena, ne da bi ogrozili učinkovitost zakonodaje ali znižali socialne in okoljske standarde, zlasti kadar se mora tradicionalna industrija prilagoditi zaradi regulativnih odločitev; meni, da bi morali biti ukrepi za digitalizacijo in razogljičenje zasnovani tako, da bi podjetjem, vključno z malimi in srednjimi podjetji, nudili priložnosti in kar najbolj zmanjšali breme za prizadeti sektor;

100.  pričakuje, da industrijska strategija ne ustvarja nepotrebnih regulativnih bremen za podjetja, zlasti mala in srednja, in da se – brez poseganja v posebne pravice sozakonodajalcev – uporabi pravilo, da vsak novosprejeti predpis zamenja že obstoječega, da se v primeru, ko se z novimi predpisi uvajajo stroški izpolnjevanja obveznosti, opredelijo obstoječi predpisi, ki jih je treba razveljaviti ali revidirati, in tako zagotovi, da se ti stroški v določenem sektorju ne povečajo; meni, da mora tak predlog temeljiti na dokazih, da se je treba o njem obsežno posvetovati, zagotoviti učinkovitost zakonodaje ter socialnih in okoljskih standardov ter jasno pokazati koristi evropskega ukrepanja; meni, da mora EU krepiti uveljavljanje svojega načela „velika vloga pri velikih vprašanjih in majhna pri manj pomembnih zadevah“, da bi bolje zagotovila sorazmernost;

101.  meni, da bi morala imeti javna uprava ključno vlogo pri zagotavljanju prijaznega poslovnega okolja in zmanjševanju upravnega bremena za podjetja, hkrati pa zagotavljati dosledno uporabo etičnih, socialnih in okoljskih standardov in standardov preglednosti ter pravil Unije o varnosti delavcev; meni, da bi bilo treba v javnem sektorju in med zaposlenimi v njem spodbujati orodja e-uprave, politike digitalnih inovacij in krepitev digitalnih znanj in spretnosti; poziva Komisijo, naj zagotovi izmenjavo nacionalnih in regionalnih dobrih praks na tem področju, s posebnim poudarkom na javnem upravljanju konkurenčnosti gospodarstva;

102.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) Sprejeta besedila, P9_TA(2020)0124.
(2) Sprejeta besedila, P9_TA(2020)0054.
(3) Sprejeta besedila, P9_TA(2020)0005.
(4) Sprejeta besedila, P9_TA(2019)0102.
(5) UL C 334, 19.9.2018, str. 124.
(6) UL C 307, 30.8.2018, str. 163.
(7) UL C 11, 12.1.2018, str. 55.
(8) UL C 215, 19.6.2018, str. 21.
(9) UL C 238, 6.7.2018, str. 28.
(10) UL C 482, 23.12.2016, str. 89.


Zunanjepolitične posledice izbruha COVID-19
PDF 178kWORD 58k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 25. novembra 2020 o zunanjepolitičnih posledicah izbruha COVID-19 (2020/2111(INI))
P9_TA(2020)0322A9-0204/2020

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

–  ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 8. aprila 2020 o globalnem odzivu EU na pandemijo COVID-19 (JOIN(2020)0011),

–  ob upoštevanju predloga Komisije za sklep Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. aprila 2020 o zagotavljanju makrofinančne pomoči partnericam v okviru širitvene politike in sosedske politike v zvezi s pandemijo COVID-19 (COM(2020)0163),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 29. aprila 2020 z naslovom „Podpora Zahodnemu Balkanu pri soočanju s COVID-19 in okrevanju po pandemiji – Prispevek Komisije med pripravami na srečanje voditeljev EU in Zahodnega Balkana 6. maja 2020“ (COM(2020)0315),

–  ob upoštevanju izjave visokega predstavnika Josepa Borrella v imenu Evropske unije o človekovih pravicah med pandemijo koronavirusa z dne 5. maja 2020,

–  ob upoštevanju resolucije Varnostnega sveta OZN št. 2532 (2020) o prenehanju spopadov zaradi pandemije bolezni, ki jo povzroča koronavirus (COVID-19), in podpiranju generalnega sekretarja OZN Antonia Guterresa,

–  ob upoštevanju poziva visoke komisarke OZN za človekove pravice Michelle Bachelet, naj se ponovno ocenijo posledice obsežnih gospodarskih sankcij med pandemijo COVID-19,

–  ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 10. junija 2020 z naslovom „Boj proti dezinformacijam v zvezi s COVID-19 – kaj je res in kaj ne“ (JOIN(2020)0008),

–  ob upoštevanju posodobitev posebnega poročila Evropske službe za zunanje delovanje s kratko oceno trditev in dezinformacij o pandemiji COVID-19 z dne 1. aprila 2020 in 20. maja 2020,

–  ob upoštevanju govora predsednice Komisije Ursule von der Leyen z dne 16. septembra 2020 o stanju v Uniji,

–  ob upoštevanju smernic Komisije z dne 25. marca 2020 o zaščiti ključnih evropskih sredstev in tehnologije v sedanji krizi,

–  ob upoštevanju zabeležke o posvetovanju Komisije z dne 16. junija 2020 z naslovom „Prenovljena trgovinska politika za močnejšo Evropo“,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z naslovom „Globalni odziv ekipe Evropa na COVID-19“ z dne 8. junija 2020,

–  ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta o načrtu za okrevanje in večletnem finančnem okviru za obdobje 2021–2027 s srečanja, ki je potekalo od 17. do 21. julija 2020,

–  ob upoštevanju globalne strategije za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije z dne 28. junija 2016,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 13. julija 2020 o prednostnih nalogah EU v okviru Združenih narodov in za 75. zasedanje Generalne skupščine OZN z naslovom „Zavzemanje za multilateralizem ter močne in učinkovite ZN, ki prinašajo koristi vsem“,

–  ob upoštevanju izjave sopredsednikov Evro-latinskoameriške parlamentarne skupščine (EuroLat) z dne 30. marca 2020 o pandemiji COVID-19,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. aprila 2020 o usklajenem ukrepanju EU za spoprijemanje s pandemijo COVID-19 in njenimi posledicami(1),

–  ob upoštevanju agende za trajnostni razvoj do leta 2030, kot jo je Generalna skupščina OZN sprejela 25. septembra 2015, in njenih ciljev trajnostnega razvoja,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. decembra 2018 s priporočili Komisiji o humanitarnih vizumih(2),

–  ob upoštevanju smernic EU z dne 8. decembra 2008 glede nasilja nad ženskami in dekleti ter boja proti vsem oblikam njihove diskriminacije,

–  ob upoštevanju kodeksa dobre volilne prakse Beneške komisije,

–  ob upoštevanju letnih poročil Sveta Evropskemu parlamentu o skupni zunanji in varnostni politiki,

–  ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A9-0204/2020),

A.  ker je COVID-19 prerasel v svetovno pandemijo, ki je prizadela na milijone človeških življenj, povzročila svetovno zdravstveno, gospodarsko, socialno in humanitarno krizo brez primere ter sprožila sistemske napetosti v svetovnem redu z daljnosežnimi in dolgoročnimi posledicami za mednarodne odnose, kar bo močno vplivalo na varnost in obrambo v Evropski uniji in zunaj nje; ker je bila EU tarča dezinformacij, kibernetskih napadov in drugega zlonamernega vmešavanja tretjih strani, katerih namen je destabilizirati institucije in države članice EU;

B.  ker je pandemija nesorazmerno prizadela najbolj ranljive države in ker se nekatere države po svetu niso odzvale in niso sprejele takojšnjih in ustreznih varnostnih ukrepov, da bi zajezile širjenje epidemije; ker je kitajska vlada podcenjevala resnost začetnega izbruha COVID-19; ker so trditve, ki v zvezi s COVID-19 poudarjajo geografijo, in ne medicinske terminologije, stigmatizirajoče; ker je zaradi virusa po svetu umrlo približno milijon ljudi in ker se je pokazalo, da ga bo mogoče obvladati in omiliti samo z usklajevanjem in solidarnostjo med državami;

C.  ker mora EU ukrepati kot svetovni akter in prilagoditi svoje prednostne naloge in politike, tudi zunanjo, da bi upoštevala spreminjajoče se geopolitične razmere v svetu in svetovni boj proti COVID-19; ker mora EU prevzeti vodilno vlogo na predvidljiv način, ob spoštovanju svoje zaveze temeljnim svoboščinam in načelu pravne države, kot akter v multilateralnih in mednarodnih prizadevanjih ter v skladu s svojimi položajem v svetovnem gospodarstvu; ker kriza zaradi COVID-19 ponovno razkriva, da je za boljše odzivanje na svetovne izzive treba okrepiti multilateralizem in na pravilih temelječ red;

D.  ker lahko pandemija ter njene gospodarske in socialne posledice dodatno prispevajo k političnim stiskam, ki izhajajo iz zaznane neenakosti in marginalizacije; ker ima svetovna gospodarska recesija še posebej hude posledice za najbolj ranljiva gospodarstva; ker je izbruh COVID-19 zaostrila stalne težave s pomanjkanjem zdravil po vsem svetu, kar ima hude posledice v državah v razvoju;

E.  ker je pandemija poslabšala kritične humanitarne razmere ranljivih oseb, zlasti na konfliktnih območjih, v begunskih taboriščih, nestabilnih državah in domorodnih skupnostih; ker je EU povzela poziv OZN k takojšnjemu svetovnemu premirju in omilitvi sankcij zaradi pandemije, da bo mogoča dostava nujne opreme in materiala za boj proti koronavirusu; ker so priča posledičnemu omejevanju svoboščin in demokracije po svetu, kar povzroča dodatne pritiske na multilateralni red, ki je že tako v krizi;

F.  ker so bile ženske v nasilnih razmerjih po svetu prisiljene ostati doma in so bile tako nasilnežem izpostavljene daljše obdobje; ker telefonske številke in zavetišča za pomoč žrtvam nasilja v družini po vsem svetu poročajo o povečanju števila klicev, v številnih državah pa se je število poročil o nasilju v družini in klicev v sili od uveljavitve omejevanja socialnih stikov povečalo za 25 %;

1.  potrjuje, da je svetovna pandemija COVID-19 prelomnica v mednarodnem okolju, multiplikator tveganja in katalizator sprememb v svetovnem redu; poudarja, da mora EU nujno izboljšati notranjo odpornost, vzpostaviti nova partnerstva in utrditi svojo multilateralistično vizijo na svetovni ravni z odločnim in usklajenim zunanjepolitičnim odzivanjem;

2.  pozdravlja podporne pobude Ekipe Evropa in globalnega odziva na koronavirus, ki bodo svetovnim partnerjem pomagale v boju proti posledicam koronavirusa za čezmejno usklajevanje; pozdravlja usklajevanje EU z državami G7 in G20, OZN, Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO), Svetovnim programom za hrano in drugimi mednarodnimi partnerji, da bi se lahko svet bolj povezano in vključujoče odzval na pandemijo, omilil njene širše posledice za družbe in gospodarstva ter zmanjšal tveganje za destabilizacijo;

3.  obžaluje, da v začetnih fazah pandemije COVID-19 ni bilo vodenja na svetovni ravni in usklajenega mednarodnega odgovora; obsoja prikrivanje ključnih informacij; zavrača iskanje rešitev, ki vodijo v izolacijo; odločno nasprotuje vzponu avtoritarnega nacionalizma, dezinformacijskim kampanjam pod pokroviteljstvom držav in širjenje lažnih informacij, ki so ustvarile nezaupanje in spodkopale mednarodno sodelovanje, zaradi česar se pojavljajo vprašanja glede vloge, ki bi jo EU lahko imela in morala imeti v svetu; poudarja, da sta za učinkovito obvladovanje svetovne zdravstvene krize in drugih svetovnih groženj potrebna vključujoč pristop in usklajevanje na svetovni ravni;

4.  poudarja, da se partnerske države EU med zakonodajnim postopkom kljub pandemiji COVID-19 ne bi smele oddaljiti od poti reform in bi morale resno obravnavati boj proti korupciji ter se zavezati spoštovanju in uresničevanju temeljnih človekovih pravic in pravic manjšin v skladu s svojimi mednarodnimi obveznostmi in zavezami;

5.  obžaluje, da nekatere vlade in politični voditelji po svetu krizo izkoriščajo kot priložnost za pridobitev prevelikih pristojnosti in uresničevanje lastnih političnih programov in omejujejo človekove pravice, spodkopavajo demokratične standarde, slabijo načelo pravne države, zmanjšujejo vlogo parlamentov, omejujejo svobodo medijev, sprožajo sovražne kampanje proti manjšinam, izvajajo dezinformacijske kampanje, ki so usmerjene proti reformam, naklonjenim EU, in vrednotam ter škodujejo mednarodnemu sodelovanju; vztraja, da je treba trajanje izrednih razmer že vnaprej omejiti; je zaskrbljen, saj se na protestne shode proti omejitvam zaradi koronavirusa, ki potekajo v več mestih po svetu, pogosto infiltrirajo skrajne skupine in manipulirajo protestnike, ki trdijo, da je virus prevara;

6.  obžaluje, da so posledice pandemije COVID-19 še poglobile svetovne družbene in gospodarske neenakosti in nesorazmerno vplivajo na najrevnejše in pripadnike najbolj prikrajšanih, marginaliziranih in nezaščitenih družbenih skupin, tudi migrante; obsoja vse oblike izključevanja in diskriminacije zoper okužene s COVID-19 ter poziva tretje države in države članice EU, naj omilijo socialne posledice pandemije;

7.  poziva podpredsednika Komisije/visokega predstavnika Unije za zunanjo politiko in varnostne zadeve, naj glede na svetovne posledice krize pregleda globalno strategijo iz leta 2016, upošteva te geopolitične premike in zagotovi, da bo EU ukrepala bolj strateško in odigrala svojo vlogo pri obrambi, spodbujanju in razvoju na pravilih temelječega multilateralnega reda, ustvarjenega po drugi svetovni vojni, in vključi podporo demokraciji in varstvo človekovih pravic kot prednostno nalogo Ekipe Evropa ter z obstoječimi orodji in mehanizmi za podporo demokraciji in pravni državi v to nalogo vključi Evropski parlament;

Spremenjeno geopolitično ravnovesje po COVID-19

8.  je zaskrbljen, ker so se geopolitična tekma in napetosti po izbruhu COVID-19 še zaostrile, in se zaveda, da se mora Evropska unija še uveljaviti v novem svetovnem redu; se strinja, da bo svet po pandemiji COVID-19 bistveno drugačen, to pa bo imelo daljnosežne posledice za zunanje delovanje EU, poleg tega pa je prepričan, da je COVID-19 potrdil, da EU potrebuje odločnejšo in učinkovitejšo zunanjo in varnostno politiko;

9.  vztraja, da bi bilo treba ponovno oživiti čezatlantsko partnerstvo, da bi bil boj proti pandemiji in drugim pomembnim mednarodnim izzivom, kot so podnebne spremembe, učinkovitejši; priznava, da je treba poiskati nov temelj za sodelovanje med EU in ZDA, ki bo poudaril vzajemno spoštovanje in skupni program za spodbujanje multilateralizma, mednarodnega pravosodja, načela pravne države in človekovih pravic glede na nacionalistične, avtoritarne in hegemonske ambicije;

10.  meni, da mora EU v teh spreminjajočih se razmerah delovati odločneje in voditi z zgledi, se zavzemati za multilateralne rešitve, sodelovati z mednarodnimi organizacijami, zlasti OZN in njenimi agencijami, WHO, Svetovno banko, Mednarodnim denarnim skladom (IMF) in mednarodnimi regionalnimi organizacijami, kot je NATO, si prizadevati za tesnejše sodelovanje z enako mislečimi državami, tudi tistimi na južni polobli, spodbujati sodelovanje med demokratičnimi režimi in utrjevati demokratične vrednote; želi spomniti, da je pandemija poudarila potrebo po sodelovanju pri iskanju skupnih rešitev problemov, ki zadevajo vse človeštvo;

Združene države

11.  je zaskrbljen zaradi nepripravljenosti vlade Združenih držav za sodelovanje, njenega neodločnega vodenja v boju proti COVID-19 in neudeležbe v skupnih pobudah o cepivih; meni, da so bila alternativna dejstva in lažne informacije o resnosti pandemije zelo zavajajoči v skupnem boju proti virusu; poziva tako EU kot ZDA, naj poglobita sodelovanje in v skupnem boju proti pandemiji COVID-19 ukrepata bolj solidarno in na osnovi znanstvenih dognanj, vključno s pravočasno izmenjavo informacij ter raziskavami in razvojem cepiva in strateške medicinske opreme, skupaj pa se soočita tudi z drugimi svetovnimi izzivi;

12.  spodbuja organe, naj vključijo dobro prakso iz kodeksa dobre volilne prakse Beneške komisije, ki zajema tudi smernice za organizacijo volitev v obdobju pandemije;

13.  opominja, da čezatlantsko sodelovanje ostaja bistveni steber zunanje politike EU in da je odločilnega pomena za vzajemno varnost in trgovinske interese EU in ZDA; namerava tudi v prihodnje podpirati čezatlantsko zavezništvo in tesnejše strateško čezatlantsko sodelovanje; obžaluje enostranske ukrepe, sprejete zaradi pandemije COVID-19, na primer omejitev potovanj s schengenskega območja EU v ZDA, brez posvetovanja z EU;

14.  obžaluje vse manjše udejstvovanje ZDA na svetovni ravni in odločitev ameriške vlade, da preneha financirati Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO) in da odstopi od sporazuma o odprtem nebu, pa tudi njeno splošno nagnjenost k izstopu iz multilateralnih organizacij, ustanovljenih za ohranjanje svetovnega reda, temelječega na pravilih, oziroma njeno spodkopavanje teh organizacij (na primer Mednarodnega kazenskega sodišča);

15.  priznava, da je treba utrditi in izboljšati sodelovanje med EU in ZDA na podlagi vzajemnega spoštovanja in skupnega programa za obrambo multilateralizma, mednarodnega prava, skupnih demokratičnih vrednot, pravne države in človekovih pravic; ugotavlja, da Evropska unija in ZDA v svetu, ki ga zaznamuje tekmovanje med velikimi silami, delita skupne vrednote, povezane z obstoječimi mednarodnimi strukturami, in ostajata nepogrešljiva partnerja v negotovem mednarodnem okolju;

Kitajska

16.  ugotavlja, da je Ljudska republika Kitajska po izbruhu COVID-19 pospešila odločna javna diplomatska prizadevanja po vsem svetu, ker želi zapolniti politično praznino v multilateralnem sistemu, ki so jo pustile bolj izolacionistične ZDA, in se skuša uveljaviti kot prevladujoč svetovni akter z alternativnim modelom vodenja; je zaskrbljen zaradi kitajskih prizadevanj za vse večje projiciranje moči v regiji, kar sproža mejne spore s številnimi sosedami, pa tudi zaradi zavzemanja za državne strateške interese prek multilateralnih organizacij; je zaskrbljen zaradi morebitnega prenosa moči v svetovni politiki, povezanega s spremembo vodstva Kitajske; obsoja dejstvo, da je kitajska vlada izbruh pandemije izkoristila za uvedbo zakona o nacionalni varnosti in zatiranje demokratičnega gibanja v Hongkongu, zaostritev groženj Tajvanu ter okrepitev dejavnosti v Tibetu in Južnem kitajskem morju, pa tudi surovo preganjanje Ujgurov v Xinjangu, obsoja pa tudi nenehne napade in pritiske kitajskih predstavnikov na vlade držav članic in demokratično izvoljene politike v EU, na primer predsednika češkega senata in švedskega ministra za kulturo;

17.  ugotavlja, da je Kitajska po izbruhu COVID-19 zagotovila nujno pomoč v boju proti virusu, in obžaluje, da je bil del proizvodov okvarjenih ali slabe kakovosti; se pa kljub temu zaveda geopolitično in geoekonomsko motiviranih prizadevanj, podkrepljenih z „virusno in bojevniško diplomacijo“, dezinformacijskimi kampanjami in agresivno propagando; obsoja poskuse Kitajske, da bi „virusno diplomacijo“ uporabila proti EU v želji, da bi si v svetu ustvarila podobo dobronamerne sile; obžaluje, da je Kitajska v WHO osamila Tajvan; poziva države članice, naj se zavzamejo za članstvo Tajvana v WHO/WHA in drugih mednarodnih organizacijah kot opazovalca, saj se je ta država z virusom učinkovito spopadla, vendar s svojim strokovnim znanjem ne more prispevati k mednarodnemu odzivu na trenutno zdravstveno krizo; izraža pohvalo tajvanskim oblastem za pomoč;

18.  je zaskrbljen zaradi številnih napak in premajhne transparentnosti prvotnega kitajskega odziva na izbruh svetovne pandemije COVID-19, za katerega so značilni prikrivanje težav, poskusi manipuliranja in prikrivanja informacij, slaba komunikacija z WHO, cenzura, zatiranje, grožnje, preganjanje in prisilna izginotja žvižgačev, zagovornikov človekovih pravic in državljanov novinarjev ter sprožanje dvomov o uradnem številu umrlih zaradi COVID-19, kar je škodljivo vplivalo na sposobnost EU, da predvidi krizo zaradi COVID-19, se pripravi nanjo in se sooči z njo, ter zahtevalo številna življenja; zato kitajsko vlado poziva, naj v celoti sodeluje z neodvisno mednarodno preiskovalno skupino o izvoru COVID-19, države članice pa, naj razvijejo poglobljen pristop do vzpenjajoče se Kitajske in zavarujejo strateško avtonomnost EU;

19.  poziva k evropskemu odzivu na okrepljeno širjenje Kitajske proti najbolj izpostavljenim državam članicam in sosednjim državam EU; poudarja, da bo trenutna naglica pri omejevanju gospodarskih posledic pandemije Kitajski ponudila priložnost za strateške naložbe v ključne sektorje, kot so telekomunikacije, promet in tehnologija;

20.  je zaskrbljen, da bi se lahko afriške države zaradi COVID-19 ujele v dolžniško past, pa tudi zaradi vse večje politične in gospodarske odvisnosti tretjih držav od Kitajske, saj bodo zaradi gospodarske recesije težko odplačale kitajska posojila v sklopu pobude En pas, ena pot; poziva EU in njene države članice, naj na mednarodnih forumih spodbujajo iskanje možnih rešitev, da bi se tretjim državam odpisal dolg; poziva EU in njene države članice, naj zagotovijo, da bodo imele humanitarne izjeme pri sankcijah neposreden in praktičen učinek v smislu hitre dobave zdravstvene opreme, pripomočkov in drugih oblik pomoči prizadetim državam;

21.  poziva podpredsednika/visokega predstavnika, naj te skrbi upošteva, preuči odnose med EU in Kitajsko ter hkrati ustvari ozračje dialoga, zavzetosti in pristnega sodelovanja na osnovi nove, skladnejše in odločnejše strategije, prilagojene spremenjeni geopolitični in geoekonomski pokrajini, in dolgoročne strategije za Kitajsko, po kateri bodo EU in države članice sodelovale, dokler bo mogoče, tekmovale, če bo nujno, in po potrebi izrazile nasprotovanje, da bi obranile evropske vrednote in interese; meni, da bi se morala EU v skladu s to novo strategijo zavzemati za tesnejše sodelovanje s podobno mislečimi državami v tej regiji in drugimi demokracijami, vključno z Indijo, Avstralijo, Novo Zelandijo, Japonsko in Južno Korejo, ter si prizadevati za oblikovanje evropske strategije za indijsko-pacifiško regijo, v kateri bi morala v čim večjem obsegu upoštevati svojo strategijo o povezljivosti;

Indija

22.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da se sočasno z izbruhom epidemije COVID-19 v Indiji, kjer je bilo doslej zabeleženih več kot 90.000 smrtnih primerov, v kontekstu napetosti med skupnostmi izvaja politična represija nad zagovorniki človekovih pravic in individualnih svoboščin, ter ocenjuje, da je treba to vprašanje nujno uvrstiti na dnevni red naslednjega dialoga na visoki ravni med EU in Indijo;

23.  poudarja, da je strateško partnerstvo EU-Indija pomembno, zato ga je treba izkoristiti ter si skupaj prizadevati za stabilnost in varnost v Indijskem in Tihem oceanu;

Rusija

24.  je zelo zaskrbljen zaradi sistematičnih poskusov Ruske federacije, da bi spodkopala enotnost EU in njeno odzivanje na krizo ter ustvarila nezaupanje med EU in državami Zahodnega Balkana in vzhodnega partnerstva z vse številnejšimi dezinformacijskimi kampanjami že od začetka pandemije COVID-19 in kibernetskimi napadi na raziskovalne organizacije, pa tudi s politizacijo humanitarne pomoči; izraža priznanje Evropski službi za zunanje delovanje in oddelku StratCom East v prizadevanjih, da bi odkrila in zatrla dezinformacijske kampanje z Rusijo povezanih medijskih hiš v številnih državah članicah, in poziva Komisijo, naj poveča prizadevanja in financiranje za boj proti ruskim lažnim novicam;

25.  se zaveda jasne geopolitične in geoekonomske razsežnosti ruske ponudbe, podkrepljene z „virusno diplomacijo“ in informacijsko vojno; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da Rusija v mednarodnem prostoru ukrepa odločneje, da bi promovirala svojo geopolitično agendo; poziva EU, naj ne pozabi na to in naj spremlja konflikte, v katerih ima Rusija lastne interese, na primer v Belorusiji, Ukrajini, Gruziji, na Krimu, v Siriji in Libiji;

26.  izraža globoko zaskrbljenost, ker poskuša Rusija pandemijo izkoristiti za nadaljnje krčenje človekovih pravic v državi, podpiranje avtoritarnih režimov in nadaljevanje agresivne zunanje politike; poudarja, da državam, kot je Rusija, ne smemo dovoliti, da bi krizo izkoristile za preusmeritev pozornosti z lastnih obsežnih težav; je zaskrbljen zaradi ustavnega referenduma, med katerim je ruski predsednik krizo izkoristil za uvedbo ključnih ustavnih sprememb, da bi podaljšal in utrdil svoj avtoritarni režim v Rusiji;

27.  obsoja napad na življenje Alekseja Navalnega ter poziva k takojšnji neodvisni in pregledni preiskavi njegove zastrupitve;

28.  poziva Rusijo, naj v dobri veri in v okviru mednarodnega reda, temelječega na pravilih, dejansko prispeva k svetovnemu odzivanju na krizo; je zaskrbljen glede učinkovitosti in varnosti novega ruskega cepiva, ki se že uporablja; opozarja, da so bili medicinski pripomočki, ki jih je dobavila Rusija, v nekaterih primerih zelo slabe kakovosti in torej neučinkoviti;

Odločnejša zunanja politika EU v obrambo evropskih interesov in vrednot ter multilateralnega svetovnega reda

29.  se zaveda svetovnih varnostnih, socialno-ekonomskih, okoljskih in političnih tveganj, ki bi jih lahko prinesle posledice pandemije COVID-19, in je zaskrbljen, ker so bile svetovne velesile, kot sta Kitajska in Rusija, pripravljene to krizo izrabiti za rušenje na pravilih temelječega svetovnega reda, ki sloni na mednarodnih organizacijah;

30.  poudarja, da je multilateralen in na pravilih temelječ svetovni red nujno potreben za svetovni mir, pravno državo in demokracijo; je prepričan, da mora EU v geopolitičnem delovanju skupaj s podobno mislečimi partnerji odigrati odločnejšo vlogo pri njegovi obrambi in obnovi; meni, da mora EU poiskati načine za umiritev napetosti med silami, zlasti kadar te napetosti ovirajo multilateralne ukrepe; ugotavlja, da se je med krizo zaradi COVID-19 pokazalo, da je treba poglobiti multilateralno sodelovanje, zlasti pri svetovnem upravljanju zdravja, in reformirati mednarodne institucije; poziva države članice EU in podpredsednika/visokega predstavnika, naj pripravijo načrt EU za multilateralizem ter spodbujajo in sprožijo strukturne reforme multilateralnih organizacij;

31.  poziva k preučitvi možnosti za nov forum za multilateralno sodelovanje med zahodnimi zaveznicami, med drugim EU, ZDA, Japonsko, Južno Korejo, Avstralijo in Novo Zelandijo, ki naj črpa iz zapuščine usklajevalnega odbora za večstranski strateški nadzor izvoza; poziva, naj pristojnosti novega odbora obsegajo spremljanje in nadzor izvoza tehnologije, trgovinskih tokov in občutljivih naložb v problematičnih državah;

32.  ugotavlja, da je treba geopolitične ambicije EU podpreti z zadostnimi proračunskimi sredstvi v novem večletnem finančnem okviru, in obžaluje, da je Evropski svet predlagal zmanjšanje proračunskih vrstic za zunanjepolitične instrumente; poziva, naj se v večletnem finančnem okviru za obdobje 2021–2027 proračun EU za zunanje delovanje poveča toliko, da bo imela EU potrebne vire za obravnavo izzivov v svojem sosedstvu in geopolitičnih posledic COVID-19 ter bo lahko izpolnila svoj cilj, da postane odgovorna geopolitična akterka;

33.  poudarja, da bo lahko samo močnejša in enotnejša EU, ki bo imela odprto strateško avtonomijo in bo podprta z zadostnimi in prepričljivimi vojaškimi zmogljivostmi, pa tudi z orodji in mehanizmi za podporo partnerjem, odigrala pomembno vlogo v novem geopolitičnem okolju in vodila odločno zunanjo politiko, verjame pa tudi, da bi morale države članice podpredsedniku/visokemu predstavniku dati širši, jasno opredeljen mandat za zastopanje EU, na primer z uvedbo evropskega sedeža v multilateralnih organih; pozdravlja ugotovitev predsednika Charlesa Michela, da je bistvenega pomena povečati strateško avtonomijo Unije;

34.  verjame, da bi opustitev pravila o zunanjepolitičnem soglasju na nekaterih področjih EU pomagala, da bo lahko vodila učinkovitejšo in bolj proaktivno zunanjo politiko, ki bo primernejša za hitro odzivanje na izredne okoliščine; poziva Svet ali Evropski svet, naj upošteva poziv Komisije in Parlamenta k prehodu na glasovanje s kvalificirano večino, vsaj pri vprašanjih človekovih pravic in sankcij, ter aktivira premostitveno klavzulo; poudarja, da je vpliv EU največji, kadar njene države članice ukrepajo enotno;

35.  opozarja na pomembno vlogo oboroženih sil med pandemijo COVID-19; pozdravlja vojaško pomoč v civilnih podpornih operacijah, zlasti postavitev poljskih bolnišnic, prevoz pacientov ter dostavo in distribucijo opreme, in je prepričan, da bi obsežnejše skupne operacije in tesnejše usklajevanje med vojskami držav članic v obstoječih (kot sta projekt stalnega strukturnega sodelovanja in evropsko zdravstveno poveljstvo) ali novih okvirih (kot bi bili vojaški bolnišnični vlaki) lahko vodilo k večji učinkovitosti in prispevalo k pripravljenosti EU za boj s pandemijami; se zaveda, da mora biti vojaško osebje ustrezno usposobljeno, pripravljeno in opremljeno za opravljanje tovrstnih ključnih nalog za podporo svojim sodržavljanom;

36.  se zaveda, da je treba pregledati varnostno in obrambno strategijo EU in razviti strateško avtonomnost, tudi v zdravstvenem sektorju, ter da je potrebna večja pripravljenost in odpornost na nove in hibridne grožnje in tehnologije, zaradi katerih je vojskovanje manj konvencionalno in pomenijo izziv za tradicionalno vlogo vojske, pa tudi na prihodnost, v kateri bosta Rusija in Kitajska postajali vse odločnejši; poudarja, da je treba izboljšati vojaško mobilnost, da bi državam članicam pomagali pri hitrejšem in učinkovitejšem ukrepanju v morebitnih prihodnjih konfliktih; poudarja, da bi moral prihodnji strateški kompas za varnost in obrambo upoštevati ta razvoj in širše geopolitične posledice COVID-19 ter obravnavati celotno paleto novih groženj, kot so pandemije, kemično, biološko, radiološko in jedrsko orožje ter tuje vmešavanje, vključno z dezinformacijami in kibernetskimi napadi; meni, da zaradi novega političnega ravnovesja in morebitnega poslabšanja mednarodne varnostne situacije po pandemiji COVID-19 ne bi smeli zmanjševati obrambnih proračunov EU nasploh, zlasti pa ne proračuna za vojaško mobilnost;

37.  se strinja, da je treba nadaljevati in poglabljati sodelovanje ter po potrebi usklajevanje med EU in zvezo NATO, vključno z Evroatlantskim centrom za usklajevanje nujnega odziva (EADRCC) ali centrom odličnosti za vojaško medicino pri zvezi NATO, pa tudi boj proti dezinformacijam o COVID-19 in kibernetskim napadom; v zvezi s tem poziva, naj se vzpostavi odločno usklajevanje z Agencijo Evropske unije za kibernetsko varnost (ENISA) in zagotovi njena podpora, pa tudi usklajevanje vojaških zmogljivosti;

38.  poziva k novemu institucionalnemu pristopu k strateškemu komuniciranju, da bi se spopadli z izzivi in tveganji, s katerimi se soočajo zahodne liberalne demokracije, ter k razširitvi in modernizaciji komunikacijske strategije EU, da bodo vrednote in ukrepi EU dovolj prepoznavni tako v EU kot zunaj nje, zlasti v njeni soseščini; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj še poveča svoje zmogljivosti za boj proti zlonamernemu tujemu vmešavanju in dezinformacijam, hibridnemu vojskovanju, propagandi in vohunjenju, med drugim ustanovi posebne projektne skupine za strateško komuniciranje, ki se bodo posvečale dejavnostim (a) Kitajske in (b) Bližnjega vzhoda, med drugim Irana, in stroške preloži na države in nedržavne akterje, ki dezinformacije širijo namerno, da bi razdelili EU in njene države ter jim škodovali; znova poudarja, da je predan razvoju zakonodajnih in nezakonodajnih usklajenih okvirov ter izboljšanju usklajevanja in izmenjave informacij med državami članicami na ravni EU v boju proti dezinformacijam;

39.  pozdravlja delo v projektu EUvsDisinfo in vlogo civilne družbe, organizacij lokalnih skupnosti, neodvisnih novinarjev in medijskih hiš v boju proti dezinformacijam; poudarja, da je pomembno načelno stališče EU o boju proti dezinformacijam, povezanim s širjenjem virusa COVID-19, in kibernetskim napadom na ključno infrastrukturo; poziva družbene medije, naj ravnajo proaktivno in sprejmejo ukrepe proti širjenju dezinformacij in sovražnega govora v zvezi z virusom COVID-19, prav tako pa bi morali vlagati v boj proti kibernetskemu kriminalu in ozaveščati o tej vse večji grožnji;

40.  poudarja, da največji svetovni potrošniški trg s skoraj 500 milijoni ljudi Uniji daje velik vpliv na svetovnem prizorišču, in je prepričan, da bi morala Komisija v svojem geopolitičnem delovanju ta vzvod uporabiti za obrambo interesov EU, med drugim v trgovinski politiki, če druge države niso pripravljene spoštovati človekovih pravic, vladavine prava in mednarodnih pogodb;

41.  ugotavlja, da je pandemija COVID-19 pokazala, da je treba zmanjšati odvisnost EU od tretjih držav v določenih strateških in za preživetje nujnih sektorjih, kot je zdravstvo, in da odločno podpira diverzifikacijo in selitev najbolj bistvenih dobavnih verig; poudarja, da je covid-19 razkril tudi šibke točke medsebojne povezanosti in odvisnosti ter pripeljal k večjemu protekcionizmu; zato poudarja, da je pomembno poiskati pravo ravnovesje med večjo odpornostjo naših vrednostnih verig, s čimer bi dosegli strateško avtonomnost, povečevanjem svetovne konkurenčnosti EU in ohranjanjem čim bolj odprtih trgovinskih odnosov;

42.  znova odločno zahteva uvedbo odločnega svetovnega režima sankcij za hude kršitve človekovih pravic do konca leta 2020, ki bo ustreznica EU za tako imenovani zakon Magnickega; poudarja, da bi moral ta zakon med merili za sankcije vključevati korupcijo na visoki ravni; pozdravlja napoved predsednice Ursule von der Leyen, da bo Komisija kmalu pripravila predlog v zvezi s tem, in poziva Evropski svet, naj sprejme svetovni mehanizem EU za sankcije na področju človekovih pravic kot sklep v zvezi s strateškimi interesi in cilji Unije v skladu s členom 22(1) Pogodbe o Evropski uniji;

43.  je globoko zaskrbljen zaradi nesorazmernega negativnega učinka, ki ga ima pandemija COVID-19 na migrante in begunce; poziva vlade, naj se v svojih zunanjih politikah odzivajo na podlagi spoštovanja človekovih pravic in dostojanstva, poiščejo rešitve za obravnavanje ranljivosti migrantov in beguncev in njihovih potreb po zaščiti v skladu z načelom solidarnosti in partnerstva ter omogočijo ustrezne in dostopne zakonite poti za migracije; poudarja, da je treba po vsem svetu ohraniti pravico do azila;

44.  poziva EU, naj sodeluje v svetovni akciji upoštevanja priporočil OZN o zmanjševanju števila zapornikov s programi predčasne, pogojne ali začasne izpustitve manj tveganih storilcev kaznivih dejanj; še zlasti poziva, da se izpustijo osebe, ki so bile pridržane zaradi izražanja kritik ali nestrinjanja oziroma zaradi dejavnosti na področju človekovih pravic, in se zavzema za manjšo uporabo pridržanja migrantov in zaprtih begunskih taborišč;

45.  se zaveda odločilne vloge žensk pri spopadanju s krizo zaradi COVID-19 in spolno nesorazmernega učinka pandemije; je globoko zaskrbljen, ker ima kriza zaradi COVID-19 nezaslišane posledice za napredek pri doseganju enakosti spolov po vsem svetu, kar zadeva neenako delitev dela v gospodinjstvu in javnem oskrbovalnem sektorju, saj ženske predstavljajo 70 % delovne sile v zdravstvu na svetovni ravni, ter poziva, da je treba pri svetovnem odzivanju na pandemijo upoštevati ženske in marginalizirane skupine, saj so še vedno redko zastopane za pogajalskimi mizami, za katerimi se odloča o odzivanju na krize;

46.  je prepričan, da je odziv na pandemijo COVID-19 na podlagi človekovih pravic najučinkovitejši ter najbolj vključujoč in trajnosten pristop za obvladovanje trenutne krize; opozarja, da tretje države pri odzivanju na krizo zaradi COVID-19 ne smejo kršiti človekovih pravic ali mednarodnega prava in da mora odziv obsegati samo nujno potrebne, sorazmerne ukrepe, ki morajo biti časovno omejeni in jih je treba redno pregledovati; poziva delegacije EU, naj podrobno spremljajo razmere na področju človekovih pravic po svetu, odkrivajo trende ter podpirajo mednarodne, regionalne in lokalne organizacije, državljane in civilno družbo pri njihovih prizadevanjih za ublažitev negativnega učinka pandemije COVID-19 na človekove pravice po svetu; poziva Komisijo, naj poskrbi, da posledice pandemije ne bodo spodkopavale uresničevanja vrednot EU in zavez glede človekovih pravic, opredeljenih v akcijskem načrtu EU za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2020–2024;

47.  poudarja, da sta vodilni položaj EU in njena podpora soseščini, tako južni kot vzhodni, pa tudi v arktični regiji, strateškega pomena, saj tako sosedam pomaga v boju proti pandemiji COVID-19; poziva k večji podpori demokraciji, pravni državi, človekovim pravicam in reformam v soseščini;

48.  poudarja, da mora EU zahodnobalkanskim državam, ki še niso njene članice, dati resnično priložnost, da se ji pridružijo, poleg tega pa si mora še naprej prizadevati za vlaganje v to regijo; poudarja, da se proces širitve EU in osredotočenost EU na podporo procesom reforme na Zahodnem Balkanu nadaljujeta kljub pandemiji; je zadovoljen s pobudo Komisije o finančni pomoči za Zahodni Balkan in njegovo vključitvijo v skupna javna naročila medicinske opreme v EU, da bi mu olajšali spopadanje s pandemijo COVID-19; poziva k vključitvi vseh zahodnobalkanskih držav v Solidarnostni sklad EU in znova poudarja, da je treba pomoč partnerjem pospremiti z odločno komunikacijsko kampanjo;

49.  poudarja, da bi lahko kriza zaradi COVID-19 destabilizirala afriške države, ki imajo pogosto zelo šibko zdravstveno infrastrukturo in velike dolgove, saj bi lahko delovala kot multiplikator konfliktov; poziva k tesnejšemu in bolj usklajenemu sodelovanju med EU in Afriko, povečanju obsega zasebnih naložb, spodbujanju finančne pomoči in podpore za načrte okrevanja ter k alternativi za kitajske naložbe; poziva EU, naj nadaljuje poglobljen dialog, ki naj bi vodil k vrhu EU-Afrika, in si prizadeva za dolgoročno, zanesljivo in tesno partnerstvo z Afriko;

50.  poudarja, da kazni ne bi smele preprečevati celovitega odzivanja na pandemijo COVID-19; poudarja, da je treba področje uporabe instrumenta za podporo trgovinskim menjavam v posebnem primeru Irana razširiti in da bi bilo treba ta mehanizem uporabiti za izboljšanje našega humanitarnega odziva;

51.  poudarja, da se partnerice EU v regiji Sahela in Sahare ter Afriškega roga poleg nenehnega boja proti oboroženim terorističnim skupinam, tudi džihadistom, spoprijemajo z neslutenimi posledicami pandemije COVID-19;

52.  meni, da so odnosi EU z Latinsko Ameriko in Karibi strateškega in ključnega pomena; poudarja, da je Latinska Amerika ena od regij, ki jih je pandemija COVID-19 najbolj prizadela; poziva Komisijo, naj nadaljuje odnose z latinskoameriškimi državami, vzpostavi poglobljeno sodelovanje v boju proti COVID-19, pomaga pri načrtih za okrevanje in politično podpre te države, da bi preprečila njihovo pretirano odvisnost od drugih geopolitičnih akterjev pri prejemanju pomoči; poziva Evropsko unijo in njene države članice, naj izvajajo Agendo 2030 in cilje trajnostnega razvoja kot kažipot za okrevanje;

53.  ugotavlja, da je pandemija COVID-19 negativno vplivala na obstoječe misije skupne varnostne in obrambne politike, zlasti misije EU za usposabljanje na območjih, kot so Mali, Somalija ali Srednjeafriška republika; opozarja, da sta navzočnost in verodostojna zavezanost Evrope bistveni pri blaženju humanitarnih in socialno-ekonomskih posledic pandemije COVID-19; poziva h krepitvi misij skupne varnostne in obrambne politike, ki skrbijo za preprečevanje in blaženje konfliktov, zlasti tistih v neposredni soseščini EU, da bi stabilizirali že tako razrahljano situacijo ter preprečili zaostrovanje konfliktov in nasilje zaradi dodatnih napetosti, ki jih povzroča covid-19; poziva države članice, naj dajo na voljo več civilnega in vojaškega osebja za takšne misije in operacije, v zvezi s tem pa poziva tudi k hitremu sprejetju evropskega mirovnega instrumenta; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj si prizadeva za odpornost in trajnostnost misij in operacij skupne varnostne in obrambne politike med krizami, kot je pandemija COVID-19; vztraja, da je treba v zvezi s tem ohraniti kontinuiteto misij in operacij skupne varnostne in obrambne politike; poziva, naj se v celoti pregleda učinek COVID-19 na pripravljenost, sestavo sil, varnost osebja ter kontinuiteto operacij in misij skupne varnostne in obrambne politike;

54.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, Komisijo in države članice, naj v zunanjo in varnostno politiko EU vključijo enakost spolov, upoštevanje vidika spola in presečen vidik, tudi enako in raznoliko zastopanost, ter priznajo raznolike izkušnje žensk in drugih marginaliziranih skupin, ki jih je ta pandemija hudo prizadela;

55.  trdno verjame, da bi lahko sodelovanje na področju podnebnih sprememb služilo kot temelj za vzpostavitev širšega svetovnega sodelovanja za odzivanje na COVID-19, okrepitev multilateralnega sistema in povrnitev zaupanja v sistem, ki bo temeljil na pravilih;

56.  meni, da je kriza zaradi COVID-19 pokazala, da v Uniji obstajajo določene šibkosti in da mora nujno postati učinkovita, uspešna in avtonomna, tako notranje kot na svetovnem prizorišču, z mehanizmi za preprečevanje kriz in boj proti njim, med drugimi s finančnimi instrumenti; je prepričan, da bo konferenca o prihodnosti Evrope dobra priložnost za korak naprej k učinkovitejšemu odločanju EU o zunanjih politikah; zato je odločen, da jo začne čim prej;

57.  je seznanjen s posledicami COVID-19 v najbolj ranljivih regijah, tudi konfliktnih in najmanj razvitih; poziva podpredsednika/visokega predstavnika, naj si prizadeva za lokalna in regionalna premirja in sporazume o premirjih ter podpre pobudo generalnega sekretarja OZN Antonia Guterresa za svetovno premirje; poudarja, da je treba pri dostavi pomoči, tudi v odziv na potrebe v zvezi s COVID-19, ravnati v skladu s humanitarnima načeloma nepristranskosti in nevtralnosti; poziva EU, naj brani humanitarne koridorje, da bo lahko humanitarna pomoč dosegla oddaljena konfliktna območja, in poudarja, da mora zunanje delovanje v državah, ki so jih prizadeli konflikti, temeljiti na oceni tveganja in ranljivosti, ki bo upoštevala konflikte, pa tudi perspektivo žensk in poseben poudarek na graditvi miru;

58.  pozdravlja dejstvo, da je EU zavrnila nacionalizem v zvezi s cepivi; ponavlja, da mora imeti EU vodilno vlogo pri omogočanju pravičnega dostopa vseh ljudi po svetu do cepiv; poziva Komisijo, naj sodeluje z mednarodnimi partnerji, da bi zagotovila, da nihče ne bo prezrt, ko bo cepivo na voljo;

o
o   o

59.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje predsedniku Evropskega sveta, Svetu, Komisiji, podpredsedniku Komisije/visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter državam članicam.

(1) Sprejeta besedila, P9_TA(2020)0054
(2) UL C 388, 13.11.2020, str. 11.


Izboljšanje razvojne učinkovitosti in uspešnosti pomoči
PDF 184kWORD 63k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 25. novembra 2020 o izboljšanju razvojne učinkovitosti in uspešnosti pomoči (2019/2184(INI))
P9_TA(2020)0323A9-0212/2020

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju vrha Organizacije združenih narodov (OZN) o trajnostnem razvoju, ki je potekal med 25. in 27. septembrom 2015, in končnega dokumenta, ki ga je generalna skupščina OZN sprejela 25. septembra 2015, z naslovom Spreminjamo naš svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030“, zlasti cilja 17 v okviru ciljev trajnostnega razvoja iz te agende, ki države članice OZN zavezuje, da okrepijo načine in sredstva za izvajanje ciljev ter oživijo globalno partnerstvo za trajnostni razvoj(1),

–  ob upoštevanju akcijske agende iz Adis Abebe, končnega dokumenta, ki je bil sprejet na tretji mednarodni konferenci o financiranju za razvoj v Adis Abebi v Etiopiji med 13. in 16. julijem 2015 in ki ga je v resoluciji 69/313 z dne 27. julija 2015 podprla generalna skupščina OZN,

–  ob upoštevanju poročila medagencijske projektne skupine OZN za financiranje za razvoj iz leta 2019 o financiranju za trajnostni razvoj(2),

–  ob upoštevanju Pariškega sporazuma 21. konference pogodbenic (COP 21) Okvirne konvencije Organizacije združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) in 11. konference pogodbenic kot sestanka pogodbenic Kjotskega protokola (CMP 11), ki sta potekali od 30. novembra do 11. decembra 2015 v Parizu (Francija),

–  ob upoštevanju Pariške deklaracije o učinkovitosti pomoči, sprejete na drugem forumu na visoki ravni o učinkovitosti pomoči leta 2005, agende za ukrepanje iz Akre, sprejete na tretjem forumu na visoki ravni o učinkovitosti pomoči leta 2008 v Akri (Gana), ter rezultatov četrtega foruma na visoki ravni o učinkovitosti pomoči v Busanu (Republika Koreja) decembra 2011, s katerim se je začelo izvajati svetovno partnerstvo za učinkovito razvojno sodelovanje,

–  ob upoštevanju končnega dokumenta, sprejetega na drugem srečanju na visoki ravni svetovnega partnerstva za učinkovito razvojno sodelovanje, ki je potekalo novembra in decembra 2016 v Nairobiju (Kenija)(3),

–  ob upoštevanju srečanja visokih uradnikov svetovnega partnerstva za učinkovito razvojno sodelovanje, ki je potekalo 13. in 14. julija 2019 ob robu političnega foruma OZN na visoki ravni za trajnostni razvoj v New Yorku,

–  ob upoštevanju 17. seje usmerjevalnega odbora za srečanje visokih uradnikov svetovnega partnerstva za leto 2019, ki je potekalo 26. in 27. marca 2019 v Kampali (Uganda),

–  ob upoštevanju poročila svetovnega partnerstva za učinkovito razvojno sodelovanje za leto 2019 z naslovom Povečanje učinkovitosti razvojnega sodelovanja(4),

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o otrokovih pravicah z dne 20. novembra 1989,

–  ob upoštevanju člena 208 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), ki opredeljuje zmanjšanje in izkoreninjenje revščine kot osrednja cilja razvojne politike EU in zahteva, da Unija in njene države članice izpolnijo zaveze, ki so jih sprejele v sklopu OZN in drugih pristojnih organizacij, ter upoštevajo cilje razvojnega sodelovanja pri politikah, ki jih izvajajo in ki lahko vplivajo na države v razvoju,

–  ob upoštevanju novega Evropskega soglasja o razvoju z dne 30. junija 2017(5),

–  ob upoštevanju skupne strategije Afrika-EU, sprejete na drugem vrhu med EU in Afriko, ki je potekal v Lizboni decembra 2007,

–  ob upoštevanju petega vrha Afriške unije in EU, ki je potekal 29. in 30. novembra 2017, ter izjave vrha z naslovom Vlaganje v mlade za pospešitev vključujoče rasti in trajnostnega razvoja(6),

–  ob upoštevanju globalne strategije za zunanjo in varnostno politiko EU, ki jo je junija 2016 predstavila podpredsednica Komisije/visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, z naslovom Skupna vizija, enotno ukrepanje: močnejša Evropa,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 12. maja 2016 o pospešitvi skupnega načrtovanja programov,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 16. maja 2019 o letnem poročilu Evropskemu svetu glede ciljev razvojne pomoči EU za leto 2019(7),

–  ob upoštevanju poročila Skupine modrecev na visoki ravni iz oktobra 2019 z naslovom Evropa v svetu – prihodnost evropskega finančnega ustroja za razvoj(8),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 26. marca 2015 z naslovom Priprava okvira EU za rezultate pri mednarodnem sodelovanju in razvoju (SWD(2015)0080) in sklepov Sveta z dne 26. maja 2015 o okviru za rezultate,

–  ob upoštevanju strateškega načrta Komisije za mednarodno sodelovanje in razvoj za obdobje 2016–2020,

–  ob upoštevanju Sporočila Komisije z dne 12. septembra 2018 o novem zavezništvu Afrike in Evropske unije za trajnostne naložbe in delovna mesta (COM(2018)0643),

–  ob upoštevanju končnega poročila projektne skupine Komisije za afriško podeželje iz marca 2019 z naslovom Program Afrike in Evrope za preoblikovanje podeželja(9),

–  ob upoštevanju študije o izvajanju načel učinkovitosti iz julija 2019 z naslovom Effectiveness to Impact (Učinkovitost za učinek)(10),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. maja 2008 o ukrepih po Pariški deklaraciji iz leta 2005 o učinkovitosti pomoči(11),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. julija 2011 o prihodnosti proračunske podpore EU državam v razvoju(12),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2011 o četrtem forumu na visoki ravni o učinkovitosti pomoči(13),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. oktobra 2015 o vlogi lokalnih organov v državah v razvoju pri razvojnem sodelovanju(14),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. maja 2015 o financiranju za razvoj(15),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. aprila 2016 o zasebnem sektorju in razvoju(16),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. junija 2016 o poročilu EU za leto 2015 o usklajenosti politik za razvoj(17),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2016 o skrbniškem skladu EU za Afriko: posledice za razvojno in humanitarno pomoč(18),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. novembra 2016 o povečanju učinkovitosti razvojnega sodelovanja(19),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. februarja 2017 o reviziji Evropskega soglasja o razvoju(20),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. novembra 2017 o strategiji EU-Afrika: spodbujanje razvoja(21),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. aprila 2018 o izvajanju instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja, instrumenta za humanitarno pomoč in Evropskega razvojnega sklada(22),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. junija 2018 o prihodnjih pogajanjih o novem partnerskem sporazumu med Evropsko unijo ter skupino afriških, karibskih in pacifiških držav(23),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. marca 2019 o letnem strateškem poročilu o izvajanju in uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja(24),

–  ob upoštevanju svoje zakonodajne resolucije z dne 27. marca 2019 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi instrumenta za sosedstvo ter razvojno in mednarodno sodelovanje(25),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 28. novembra 2019 o potekajočih pogajanjih o novem partnerskem sporazumu med Evropsko unijo ter skupino afriških, karibskih in pacifiških držav(26),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 28. novembra 2019 o konferenci OZN o podnebnih spremembah za leto 2019 v Madridu, Španija (COP 25)(27),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. januarja 2020 o evropskem zelenem dogovoru(28),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 26. oktobra 2015 o akcijskem načrtu EU za enakost spolov za obdobje 2016–2020(29),

–  ob upoštevanju skupnega delovnega dokumenta služb Komisije: Enakost spolov in ženske prek zunanjih odnosov EU v obdobju 2016–2020 (SWD(2015)0182),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 12. septembra 2012 z naslovom Korenine demokracije in trajnostnega razvoja: sodelovanje Evrope s civilno družbo na področju zunanjih odnosov (COM(2012)0492),

–  ob upoštevanju študije z naslovom Effective Development Cooperation - Does the EU deliver?: Detailed Analysis of EU Performance (Učinkovito razvojno sodelovanje – Ali EU dosega rezultate?: podrobna analiza uspešnosti EU), ki jo je zahtevala Komisija in je bila objavljena maja 2020(30),

–  ob upoštevanju študije iz maja 2020 o učinkovitosti kombiniranega financiranja z naslovom The use of development funds for de-risking private investment: how effective is it in delivering development results? (Uporaba razvojnih sredstev za zmanjševanje tveganja zasebnih naložb: kako učinkovita je za doseganje razvojnih rezultatov?),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 15. maja 2013 z naslovom Krepitev lokalnih organov v partnerskih državah za boljše upravljanje in učinkovitejše razvojne rezultate (COM(2013)0280),

–  ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 9. marca 2020 z naslovom Celoviti strategiji z Afriko naproti,

–  ob upoštevanju poročila Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) (medsebojni strokovni pregledi razvojnega sodelovanja) z dne 10. decembra 2018 o Evropski uniji,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za razvojno pomoč pri OECD z dne 22. februarja 2019 o povezavi med humanitarno pomočjo, razvojem in mirom,

–  ob upoštevanju poročila OECD z dne 24. junija 2020 z naslovom The impact of the coronavirus (COVID-19) crisis on development finance (Vpliv koronavirusne krize (COVID-19) na financiranje za razvoj)(31),

–  ob upoštevanju posebnega poročila Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC) z dne 25. septembra 2019 o oceanih in kriosferi v spreminjajočem se podnebju,

–  ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj (A9-0212/2020),

A.  ker se je okvir za razvojno sodelovanje z leti spremenil, saj so se pojavili novi svetovni izzivi, kot so podnebne spremembe in izguba biotske raznovrstnosti, migracije, neustrezna prehranska varnost, notranji konflikti, terorizem in nasilni ekstremizem ter izbruhi nalezljivih bolezni, pa tudi pogoste in hude naravne nesreče, zlasti v državah v razvoju, ki prizadenejo najranljivejše; ker postaja svetovno okolje vse bolj zapleteno in negotovo, konflikti in geopolitično rivalstvo pa naraščajo; ker to kaže na potrebo po okrepljenem multilateralizmu in stalnih prizadevanjih za povečanje učinkovitosti in učinka evropske pomoči;

B.  ker je svet prizadela pandemija COVID-19; ker je vpliv te pandemije na države v razvoju in države upravičenke do pomoči še vedno nejasen in predstavlja velik pritisk na zmogljivosti pomoči tako držav donatoric kot zasebnih vlagateljev;

C.  ker pandemija COVID-19, ki je prizadela vse države ne glede na njihovo stopnjo razvoja, vpliva na zdravje, pa tudi na gospodarstvo in družbo; ker ta pandemija vpliva na razvojno sodelovanje in nalaga obveznost večje učinkovitosti;

D.  ker je sedanja pandemija resno prizadela turizem, pomorski promet in druge pomorske sektorje in bi lahko imela dolgotrajne posledice, kar bi negativno vplivalo na gospodarstva številnih držav v razvoju, vključno z najranljivejšimi državami, majhnimi otoškimi državami v razvoju in najmanj razvitimi državami;

E.  ker je učinkovitost pomoči odvisna od načina izvajanja načela skladnosti politik za razvoj; ker si je treba še bolj prizadevati za upoštevanje načel skladnosti politik za razvoj, zlasti na področju migracijske, trgovinske, podnebne in kmetijske politike EU;

F.  ker notranje in zunanje politike EU in držav članic v skladu z načelom skladnosti politik za razvoj ne bi smele negativno vplivati na države v razvoju; ker je vedno več poudarka na spodbujanju zunanjepolitičnih interesov EU; ker bi morali biti razvojna učinkovitost in uspešnost ter potrebe partnerskih držav še naprej v središču zunanje pomoči EU, in sicer v skladu s členom 208 PDEU, ki določa, da je zmanjšanje in izkoreninjenje revščine glavni cilj politike razvojnega sodelovanja;

G.  ker bi bilo treba načela razvojne učinkovitosti in vse vire razvojnega financiranja opredeliti tako, da bi izpolnili cilje iz Pariškega sporazuma;

H.  ker svetovno prebivalstvo raste hitreje kot bruto nacionalni dohodek (BND), zlasti v podsaharski Afriki, kjer naj bi se število prebivalcev v naslednjih 30 letih podvojilo in doseglo 2,1 milijarde leta 2050 in 3,8 milijarde do konca stoletja; ker se bo zato kljub močni gospodarski rasti povečalo število ljudi, ki živijo v revščini in so brezposelni, kar kaže, da je nujno treba učinkovito podpreti države v razvoju pri njihovih prizadevanjih za doseganje ciljev trajnostnega razvoja;

I.  ker strategija EU-Afrika, ki temelji na enakopravnem partnerstvu, vključuje upoštevanje posebnih pomislekov afriških držav v zvezi z diverzifikacijo gospodarstva, industrializacijo, izgubo prihodkov države in regionalnim povezovanjem;

J.  ker so neenakosti med državami še vedno zelo velike, neenakost pa negativno vpliva na učinkovitost in uspešnost pomoči;

K.  ker je pomembno uvesti ukrepe za krepitev in povečanje odpornosti skupnosti, zlasti v nestabilnih partnerskih državah, državah, ki so jih prizadeli konflikti ali naravne nesreče, in državah, ki gostijo begunce;

L.  ker sta zdravje in dobro počutje otrok ključen cilj politik razvojnega sodelovanja;

M.  ker je EU skupaj s svojimi državami članicami največja svetovna donatorica uradne razvojne pomoči – leta 2018 je donirala 74,4 milijarde EUR, kar je skoraj 57 % vse svetovne uradne razvojne pomoči, – zavezana spodbujanju učinkovitega razvojnega sodelovanja, usmerjenega v odpravo vseh oblik revščine in neenakosti, ter podpiranju svojih razvojnih partnerjev pri uresničevanju agende za trajnostni razvoj do leta 2030; ker so leta 2019 članice Odbora za razvojno pomoč pri OECD skupaj porabile le 0,3 % BND za uradno razvojno pomoč, pri čemer je le pet članic doseglo ali preseglo cilj porabe (Združeno kraljestvo, Švedska, Danska, Luksemburg in Norveška);

N.  ker bi morala načela državnega in demokratičnega lastništva in usklajevanja, ki se osredotočajo na rezultate, vključujoča partnerstva, preglednost in odgovornost, biti osnova za vse oblike razvojnega sodelovanja, da se zagotovi učinkovita in uspešna uporaba razvojnih skladov za ustrezno doseganje ciljev trajnostnega razvoja;

O.  ker je vloga svetovnega partnerstva za učinkovito razvojno sodelovanje spodbujanje načel učinkovitosti pomoči; ker ima tri strateške prednostne naloge, ki bodo usmerjale njegov prispevek k začetku „desetletja ukrepanja“, in sicer: spodbujanje razvojne učinkovitosti za pospešitev izvajanja Agende 2030, oblikovanje boljših partnerstev in uporaba spremljanja za ukrepanje;

P.  ker študija z naslovom Effective Development Cooperation - Does the EU deliver?: Detailed Analysis of EU Performance (Učinkovito razvojno sodelovanje – Ali EU dosega rezultate?: podrobna analiza uspešnosti EU) kaže na zmanjšano usklajenost držav članic in institucij EU z načeli učinkovitosti in povezanimi kazalniki, zlasti predvidljivostjo, uporabo kazalnikov iz okvirov za rezultate, za katere so odgovorne partnerske države, uporabo sistemov upravljanja javnih financ partnerskih držav, zavezo za vključitev partnerskih vlad v ocenjevanje projektov in s preglednim poročanjem;

Q.  ker morajo razvojne politike in partnerstva EU temeljiti na trajnostnem političnem in gospodarskem sodelovanju s partnerji pod enakimi pogoji in ob spoštovanju človekovih pravic; ker mora njena razvojna politika upoštevati položaj prisilno razseljenih oseb, ranljivih skupin prebivalstva ter migrantov in prosilcev za azil;

R.  ker bi si morala EU glede na porast dolgotrajnih kriz še naprej prizadevati za operacionalizacijo povezave med humanitarnim delovanjem in razvojem, da bi dosegla trajne rezultate;

S.  ker razdrobljenost pomoči ostaja trdovraten izziv, ki izhaja iz večanja števila donatorjev in agencij za pomoč ter neusklajenosti njihovih dejavnosti in projektov;

T.  ker je med procesom načrtovanja programov bistveno, da se v partnerskih državah zagotovi obsežno posvetovanje z vsemi zadevnimi akterji: lokalnimi organi, nacionalnimi parlamenti, civilno družbo, lokalnimi nevladnimi organizacijami, ženskimi združenji, marginaliziranimi skupinami, OZN in njenimi agencijami, malimi in srednjimi podjetji ter zasebnim sektorjem;

U.  ker je brez pristopa od spodaj navzgor pri razvoju nemogoče kar najbolj povečati razvojne rezultate; ker bo boljša izmenjava konkretnih primerov in nasvetov o uspešnih projektih na terenu v partnerskih državah pripomogla k učinkovitemu izvajanju načel in uspešnemu doseganju želenih rezultatov;

V.  ker bi morala učinkovita udeležba zasebnega sektorja temeljiti na petih načelih iz Kampale, ki so: vključujoče lastništvo države; rezultati in ciljno usmerjen učinek; vključujoče partnerstvo; preglednost in odgovornost; neprezrtje;

W.  ker v partnerskih državah humanitarno in razvojno pomoč zagotavlja več drugih akterjev in donatorjev;

X.  ker kljub temu, da imajo institucije EU in države članice, lokalni in regionalni organi, mednarodne organizacije in organizacije civilne družbe velik obseg podatkov in veliko strokovnega znanja, se te informacije še vedno ne izmenjujejo v zadostni meri; ker bi bilo treba povečati dostopnost teh podatkov ter jih uporabljati pri oblikovanju politike;

Y.  ker je tristransko sodelovanje zlasti učinkovito pri izboljševanju sodelovanja pri odzivanju na skupne izzive, kot so preprečevanje, upravljanje in okrevanje po naravnih nesrečah, ki upočasnjujejo in prekinejo razvoj, varnostni izzivi v širši regiji ali prilagajanje modelov malih podjetij novim gospodarskim izzivom, ki so se pojavili med krizo koronavirusa;

Z.  ker zasnova in izvajanje učinkovite politike pomoči zahtevata globlje razumevanje vpliva pomoči in splošnega okolja, v katerem se zagotavlja razvojna pomoč;

AA.  ker dostopni in zanesljivi podatki o pomoči povečujejo preglednost tokov pomoči ter so vsem razvojnim partnerjem v pomoč pri postopkih načrtovanja in usklajevanja; ker so z mednarodnimi standardi, ki jih promovira pobuda za preglednost mednarodne pomoči (IATI), ti podatki primerljivi; ker so za doseganje razvojnih rezultatov in za prizadevanja za uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja potrebni podrobni podatki o lokalnem okviru, dogovorjen niz rezultatov, ki jih je treba doseči, skupni ukrepi za doseganje teh rezultatov in hitre povratne informacije javnosti za omogočanje odgovornosti;

AB.  ker je enakost spolov eno od ključnih načel razvojne pomoči EU; ker se vpliv razvojnih politik na ženske in dekleta razlikuje; ker na področju razvoja ni podatkov, razčlenjenih po spolu;

AC.  ker so se politike pomoči, ki spodbujajo enakost, izkazale za učinkovitejše pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja, zlasti pri boju proti revščini in pri spodbujanju izobraževanja;

AD.  ker obstaja dejansko tveganje, da bi si koristi razvojne pomoči in neposrednih tujih naložb ter humanitarne pomoči prisvojile politične in gospodarske elite; ker to poudarja potrebo po razvojnem sodelovanju, usmerjenem v korenite spremembe politične ekonomije, zlasti v zvezi z upravljanjem, delitvijo oblasti, družbeno izključenostjo, socialno zaščito in dostopom do virov, pa tudi v povezovanje s svetovnim gospodarstvom; ker to poudarja tudi, da je treba z razvojnim sodelovanjem podpirati in spodbujati načela dobrega upravljanja, pravne države, delitve oblasti in spodbujanja človekovih pravic;

AE.  ker Konferenca Organizacije združenih narodov za trgovino in razvoj (UNCTAD) ocenjuje, da države v razvoju potrebujejo 1 bilijon USD odpisa dolga po pandemiji COVID-19; ker so Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad, skupina G20 in skupina G7 sprejeli ukrepe za odpis javnega dolga najrevnejšim državam na svetu; ker bi bilo treba te ukrepe dopolniti, da bi lahko razvojna pomoč učinkovito uresničevala cilje trajnostnega razvoja na področjih, kot so dostop do osnovnih storitev, dobro upravljanje in temeljne človekove pravice v državah v razvoju;

AF.  ker je EU prisotna v vseh oceanih prek svojih čezmorskih ozemelj, tako najbolj oddaljenih regij kot čezmorskih držav in ozemelj, in ker je bistveno, da razvije regionalne strategije, ki v največji možni meri upoštevajo lokalno izražene potrebe;

AG.  ker imajo lokalni organi osrednjo vlogo pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja, decentralizirano sodelovanje pa mora biti v središču razvojne strategije EU;

AH.  ker morajo razvojne politike upoštevati prilagajanje na vpliv podnebnih sprememb v smislu razselitve ranljivih skupin prebivalstva in poglabljanja socialnih neenakosti, da bi izkoreninili revščino;

AI.  ker so prihodki, ki jih države v razvoju izgubljajo zaradi nezakonitih finančnih tokov, vključno z davčnimi utajami, več kot dvakrat višji od zneska, ki ga pridobijo iz uradnih zunanjih virov, vključno z razvojno pomočjo;

AJ.  ker se uporaba okvirov za rezultate, za katere so odgovorne države, in orodij za načrtovanje (upravljanje javnih financ) v institucijah EU zmanjšuje, čeprav imajo pomembno vlogo pri učinkovitem razvojnem sodelovanju, doseganju ciljev trajnostnega razvoja in doseganju enakosti spolov, saj pozitivno vplivajo na vključevanje vidika spola; ker so v zvezi s tem potrebne večje zaveze;

1.  poudarja, da učinkovitost pomeni zagotavljanje večjega in boljšega učinka, doseganje ciljev trajnostnega razvoja in neprezrtje; meni, da je vpliv večji, hitrejši in bolj trajnosten, kadar je evropsko razvojno sodelovanje usklajeno z lastnimi prizadevanji in lokalnimi potrebami partnerskih držav, usklajeno s prizadevanji drugih donatorjev in se zagotavlja prek institucij in sistemov ter lokalnih akterjev in civilne družbe partnerjev ter kadar podpira prednostne naloge, ki so bile dogovorjene v okviru vključujočih in enakopravnih procesov politike, ob zagotavljanju lastne odgovornosti demokratičnih držav in vključitvi vseh deležnikov;

2.  poudarja, da bi morala EU kot največja svetovna donatorica in pomemben mednarodni akter za multilateralizem, ki temelji na pravilih, in demokracijo uporabiti svoj zmogljiv nabor instrumentov in načinov pomoči na usklajen način, da bi omogočila izmenjavo nalog in preprečila drobljenje pomoči, ter opredeliti prednostne naloge, pri katerih lahko dejansko zagotovi največji učinek dodane vrednosti;

3.  poudarja, da bi morala EU prevzeti vodilno vlogo pri uporabi načel učinkovitosti in uspešnosti pomoči, da bi zagotovila dejanski učinek in uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja v njenih partnerskih državah, pri čemer nihče ne bi bil prezrt; v zvezi s tem poudarja učinek, ki bi ga lahko imela uporaba razvojne pomoči in neposrednih tujih naložb s strani EU na odpravljanje temeljnih vzrokov migracij in prisilnih razselitev;

4.  poudarja, da je treba cilje politike v okviru novega Evropskega soglasja o razvoju v vsaki partnerski državi izvajati bolj strateško in ciljno usmerjeno, s tem pa uporabiti pristop povezovanja humanitarnega in razvojnega delovanja ter spoštovati skladnost politik za razvoj; poudarja, da bi bilo treba programe pomoči združiti z analizo vzdržnosti dolga in bi morali upoštevati potrebo po okrepitvi parlamentarnega nadzora v partnerski državi;

5.  poudarja, da mora EU še naprej pozorno spremljati uporabo sredstev in sprejeti vse potrebne ukrepe, da bi preprečila zlorabo sredstev za pomoč, ter zagotoviti skladnost s svojimi cilji politike in vrednotami pri razvojnem sodelovanju; poziva k vzpostavitvi učinkovitih mehanizmov, ki bodo omogočali temeljit nadzor nad končno destinacijo teh sredstev ter oceno projektov, ki so prejeli finančna sredstva;

6.  poudarja, da je dobro upravljanje odločilen dejavnik za pravično in ustrezno porazdelitev pomoči, ter poudarja, da je uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja in s tem učinkovitosti sredstev v veliki meri odvisno od zmogljivosti partnerskih držav za pravično in pregledno uporabo teh sredstev;

7.  poziva EU, naj neposredno sodeluje z državami izvora in tranzita za migracije ter z njimi oblikuje vključujoča trajnostna partnerstva na podlagi posebnih potreb vsake države in posameznih okoliščin migrantov;

8.  poudarja, da načela svetovnega partnerstva za učinkovito razvojno sodelovanje temeljijo na pomembnih in trajnih spoznanjih, pridobljenih iz preteklih razvojnih strategij in praks, tako uspešnih kot neuspešnih, ter da so ta načela še naprej pomemben izraz večstranskega sodelovanja in usklajevanja, ki ga EU zavzeto zagovarja; poziva Komisijo, naj svoje članstvo v svetovnem partnerstvu za učinkovito razvojno sodelovanje in Odboru za razvojno pomoč OECD ter svoj glas v mednarodnih forumih in vladnih strukturah mednarodnih finančnih institucij uporabi za nadaljnjo krepitev načel učinkovitosti ter spodbujanje njihovega spoštovanja in izvajanja v vseh oblikah razvojnega sodelovanja in s strani vseh udeleženih akterjev;

9.  se zaveda, da učinkovitega razvojnega sodelovanja ni mogoče zagotoviti samo prek sodelovanja EU in da je lahko resnično učinkovito le, če sodelujejo vsi razvojni akterji; izraža zaskrbljenost, da razdrobljenost in izogibanje sistemom partnerskih držav, do katerih pride, kadar drugi akterji ne spoštujejo in izvajajo načel učinkovitosti v svojih programih sodelovanja, zmanjšujeta učinkovitost in učinek pomoči v splošnem kot jamstva, vključno s pomočjo EU;

10.  poziva Komisijo, naj vsaj dvakrat letno objavi poročilo o napredku učinkovitosti pomoči, ki bo zajemalo skupno načrtovanje, skupno izvajanje in skupne okvire rezultatov ter ukrepe institucij EU, držav članic ter lokalnih in regionalnih organov; poudarja, da bi moralo to poročilo temeljiti na skupno dogovorjenih ciljih politike in drugih ciljih, zlasti ciljih trajnostnega razvoja in soglasju; poziva Komisijo, naj se pri pripravi tega poročila posvetuje z deležniki in poročilo predloži Parlamentu;

11.  poziva Komisijo in Svet, naj okrepita skupno načrtovanje programov med EU in državami članicami; poudarja, da morajo EU in države članice na ravni države preseči zgolj utrditev obstoječih dvostranskih razvojnih prednostnih nalog in ukrepov ter oblikovati enoten, skupen evropski glas o strateških vprašanjih v političnem dialogu in dialogu politike s partnerskimi državami, pri čemer bi bilo treba po potrebi upoštevati tudi regionalne organe za vključevanje kot ustrezne partnerje EU, pa tudi inovativne metode financiranja, kot so kombiniranje in jamstva, kadar so učinkovite; poziva k jasnim zavezam, ki jih je mogoče udejanjiti in bodo upoštevale prejšnje strategije in prakse;

12.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo redna srečanja EU s predstavniki držav članic, izvajalskimi agencijami, mednarodnimi organizacijami, lokalnimi in regionalnimi organi in organizacijami civilne družbe potekala na terenu v zadevnih partnerskih državah, da bi opredelili izzive in priložnosti ter da bosta kasnejši skupni odziv in izvajanje izpolnila opredeljene potrebe; poudarja, da se je skupno načrtovanje programov pod vodstvom vodij misij izkazalo kot uspešno v smislu skladnosti politik med političnimi, trgovinskimi, razvojnimi in varnostnimi strategijami; prav tako poziva, naj EU in njene države članice sodelujejo pri skupnem izvajanju in ocenjevanju, ter poziva k skupnim mehanizmom odgovornosti do državljanov; poziva, naj EU sodeluje z netradicionalnimi donatorji, ki lahko izkažejo spoštovanje načel učinkovitosti pomoči;

13.  pozdravlja sklepe Sveta z dne 8. junija 2020, v katerih je izpostavljen „pomen usklajevanja ukrepov ter skupnih informacijskih in komunikacijskih prizadevanj vseh akterjev, ki sodelujejo v Ekipi Evropa, na ravni držav, v EU, partnerskih državah kot tudi v okviru svetovnih in večstranskih forumov“; poziva Komisijo in države članice, naj v prihodnje sledijo temu pristopu v okviru vseh z razvojem povezanih ukrepov, načrtovanja programov in izvajanja; ponavlja poziva iz let 2013(32) in 2017(33) ter poziva Komisijo, naj na podlagi členov 209 in 210 PDEU predloži predlog akta v zvezi z regulativnimi vidiki usklajenosti med donatorji EU glede razvojne pomoči;

14.  poudarja, da bi moralo skupno načrtovanje programov in izvajanje med EU, njenimi državami članicami in partnerji financiranja EU za razvoj glede na prihodnje izvajanje instrumenta za sosedstvo ter razvojno in mednarodno sodelovanje (NDICI) temeljiti na načelih učinkovitosti pomoči; poudarja, kako pomembno je, da se v fazi pred načrtovanjem skupaj določijo strateške prednostne naloge in opredelijo naložbene potrebe/vrzeli, nato pa preuči, kako bi optimizirali različne oblike pomoči v zbirki instrumentov institucij EU, ki vključujejo nepovratna sredstva, proračunsko podporo v obliki nepovratnih sredstev in posojila EIB, pa tudi financiranje, ki ga zagotovijo države članice; je v zvezi s tem zaskrbljen, da se najmanj razvite države soočajo s povečevanjem vezane pomoči, in poudarja, da lahko nevezana pomoč zmanjša stroške za 15 do 30 %;

15.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo načrtovanje programov in izvajanje teh oblik pomoči usklajeno, tudi strateško usklajeno s prednostnimi nalogami in procesi partnerskih držav, ter osredotočeno na zagotavljanje rezultatov in učinkov, ki bodo preobrazbeni za uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja v specifičnem kontekstu vsake partnerske države; poudarja, da je treba olajšati vzpostavitev trgov, ki bodo samozadostni, ter zagotoviti, da se bodo dobre izstopne prakse upoštevale v fazi pred načrtovanjem; poziva Komisijo in države članice, naj si še bolj prizadevajo, da bo njihova uradna razvojna pomoč nevezana v skladu z zavezami iz soglasja ter spodbujajo vse izvajalce razvojnega sodelovanja, tudi gospodarstva v vzponu, naj ravnajo enako; spodbuja lokalno nabavo in lastno odgovornost;

16.  poudarja, da mandat Parlamenta glede NDICI zahteva določbe za povečanje skladnosti finančnih subjektov z vidiki človekovih pravic, okoljskimi in socialnimi vidiki pri uporabi jamstvenih mehanizmov za kombiniranje prek EFSD+ – jamstvo za zunanje delovanje; želi spomniti, da se v skladu s stališčem Parlamenta 45 % financiranja prek EFSD+ in jamstva za zunanje delovanje dodeli naložbam, ki prispevajo k podnebnim ciljem, upravljanju in varstvu okolja, biotski raznovrstnosti in boju proti dezertifikaciji, pri čemer se 30 % vseh finančnih sredstev nameni blaženju podnebnih sprememb in prilagajanju nanje;

17.  poudarja, da si je EU zastavila ambiciozne okoljske in podnebne cilje, ter jo poziva, naj podpira partnerske države prek tesnega sodelovanja, da bi jim pomagala izpolniti njihove lastne podnebne in okoljske cilje in strategije, tako tiste, določene v pogodbi, kot tiste, ki so si jih zastavili sami, saj je trajnostna raba lastnih sredstev osnova gospodarstev številnih partnerskih držav in je bistvena za uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja;

18.  poziva institucije EU, države članice ter druge javne in nevladne akterje, dejavne v razvojnem sodelovanju, naj si izmenjajo dokaze in izkušnje v zvezi s tem, katere intervencije za razvoj so običajno uspešne in katere so spodletele, se izkazale za težko izvedljive ali niso prinesle želenega učinka;

19.  pozdravlja neodvisno poročilo Skupine modrecev na visoki ravni za evropski finančni ustroj za razvoj ter poziva k ustanovitvi evropske banke za naložbe in trajnostni razvoj;

20.  poudarja, da je odgovornost za vse javnofinančne odhodke, vključno z uradno razvojno pomočjo, zelo pomembna tako v Evropi kot v partnerskih državah; meni, da so za odgovornost potrebne močne institucije ter da so jasni in dogovorjeni cilji za evropsko uradno razvojno pomoč bistveni za zagotavljanje nadaljnje javne podpore prizadevanjem EU na področju razvojnega sodelovanja; želi spomniti, da lahko partnerstva in sodelovanje s civilno družbo in nevladnimi organizacijami povečajo odgovornost pri javni porabi v zvezi z uradno razvojno pomočjo; poudarja vlogo organizacij civilne družbe pri mobilizaciji sredstev, potrebnih za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja;

21.  poudarja, da so za odgovornost potrebni pregledni in zanesljivi postopki ter skrb za uspešnost in doseganje oprijemljivih rezultatov, temeljito predhodno in naknadno ocenjevanje in kritična analiza neuspehov, pa tudi učenje, kako zagotoviti učinkovite in trajnostne rezultate; zato poziva Komisijo, naj uskladi vseevropsko standardizacijo kazalnikov učinka, da bi med državami članicami primerjali učinkovitost in uspešnost projektov;

22.  spodbuja parlamente držav prejemnic, naj sprejmejo nacionalne politike o razvojni pomoči, da bi povečali odgovornost donatorjev in lastno odgovornost vlad prejemnic, tudi tisto lokalnih organov, izkoreninili korupcijo in vse oblike tratenja pomoči ter izboljšali pogoje za prejemanje proračunske podpore in, dolgoročno, zmanjšanje odvisnosti od pomoči;

23.  poudarja, da je pomembno, da se uradna razvojna pomoč EU še bolj osredinja na zmanjševaje neenakosti, odpravo revščine in načelo neprezrtja;

24.  poudarja, da uspešna in učinkovita pomoč strategijam in razvoju zmogljivosti pod vodstvom države vodijo k zmanjšanju smrtnosti otrok; poudarja tudi, da je vlaganje v dobrobit otrok bistveno za prekinitev začaranega kroga revščine, vključno z bojem proti prisilnemu delu in delu mladoletnikov;

25.  meni, da je uporaba pristopov na podlagi rezultatov ključnega pomena za partnerske države EU in bistven element njihove sposobnosti, da za svoje državljane uresničijo cilje trajnostnega razvoja; vendar poudarja, da je treba upoštevati raznolikost posebnih razmer v partnerskih državah, zlasti najmanj razvitih in nestabilnih državah, in izzive zanje; poziva EU in njene države članice, naj podpirajo in uporabljajo nacionalne okvire partnerskih držav za merjenje rezultatov ter njihove sisteme za spremljanje in statistične sisteme ter v vseh fazah vključijo vse ustrezne akterje: lokalne organe, nacionalne parlamente, civilno družbo, vključno z ženskimi združenji in marginaliziranimi skupinami, ter zasebni sektor s poudarkom na malih in srednjih podjetjih; poudarja, da so naložbe v krepitev zmogljivosti lokalnih organizacij civilne družbe bistven predpogoj za učinkovito pomoč;

26.  ugotavlja, da je na nekaterih področjih učinkovitost in uspešnost razvojne pomoči težko izmeriti, vendar poziva Komisijo, naj preuči ustrezne kazalnike za ocenjevanje in uporabi rezultate za pripravo informacij za posamezne države o učinkovitosti in uspešnosti razvojne pomoči ter razvije pristope najboljše prakse;

27.  poziva EU in njene države članice, naj okrepijo zavezanost preglednemu pretoku podatkov s stalnim vlaganjem v vizualizacijo podatkov, statistično poročanje in objavo odprtih podatkov, z uporabo mednarodnih standardov, kot je IATI (standard pobude za preglednost mednarodne pomoči), ter z rednim posodabljanjem in razvijanjem spletišča EU Aid Explorer; spodbuja okrepitev prizadevanj na ravni EU za zagotovitev javnega dostopa do podatkov in njihovega razširjanja ter poročanja o porabi razvojne pomoči EU; v zvezi s tem ponavlja, da bi morala Komisija pred začetkom postopka razrešnice za dano leto objaviti letno poročilo o izvajanju instrumentov Evropske unije za financiranje zunanjega delovanja;

28.  poudarja, da je enakost spolov bistvena za trajnostni razvoj in da bi bilo treba napredek, dosežen v boju proti diskriminaciji in nasilju nad ženskami in dekleti v partnerskih državah, obravnavati kot bistven vidik učinkovitosti pomoči; želi spomniti, da lahko razvojno sodelovanje različno vpliva na dekleta in fante ter na ženske in moške;

29.  poziva Komisijo in države članice ter vse razvojne partnerje, naj dajo prednost enakosti spolov, in sicer z večjo uporabo vključevanja vidika spola, priprave proračuna, ki upošteva vidik spola, in ciljnega osredotočenja na enakost spolov; poleg tega poudarja, da je treba zbirati primerljive podatke, razčlenjene po spolu, da bi spodbudili celovit in usklajen pristop k poročanju EU o ciljih v zvezi z enakostjo spolov ter podprli ženske, da bi postale opolnomočene akterke za razvoj v svojih skupnostih in zunaj njih;

30.  poziva EU in njene države članice, naj okrepijo usklajenost svoje pomoči z načeli učinkovitosti in povezanimi kazalniki, zlasti predvidljivostjo, uporabo kazalnikov iz okvirov za rezultate, za katere so odgovorne partnerske države, uporabo sistemov upravljanja javnih financ partnerskih držav, zavezanostjo vključevanju partnerskih vlad v ocenjevanje projektov ter preglednim poročanjem;

31.  poziva države članice, naj bolj racionalizirajo svojo pomoč s skupnimi evropskimi cilji pomoči, da bi izboljšale učinkovitost razvojne politike EU kot celote;

32.  podpira katalitični in medsektorski pristop, ki temelji na decentraliziranih ocenah in načrtovanju potreb od spodaj navzgor, daje prednost lokalni odgovornosti in temelji na temeljiti analizi razmer ter posvetovanju s civilno družbo in drugimi deležniki v vsaki partnerski državi, v tesnem sodelovanju z lokalnimi skupnostmi in organizacijami;

33.  spodbuja okrepitev sodelovanja jug-jug in tristranskega sodelovanja, tudi za projekte, usmerjene v učinkovitejše regionalno sodelovanje in povezovanje ter učinkovitejše vključevanje najbolj oddaljenih regij ter čezmorskih držav in ozemelj v izvajanje evropskega razvojnega sodelovanja na njihovih geografskih območjih na vseh ravneh upravljanja, da bi podprli uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja in okrevanje po pandemiji COVID-19; poudarja, da bi bilo treba –kjer je to ustrezno – uporabiti zmogljivosti držav s srednjim dohodkom, vključno z državami, ki so nedavno napredovale na seznamu prejemnikov uradne razvojne pomoči, ki ga je pripravil Odbor za razvojno pomoč pri OECD;

34.  poudarja, da je za večjo učinkovitost razvojne pomoči, doseganje dolgoročnih rezultatov in obravnavanje lokalnih potreb, zlasti v dolgotrajnih kriznih razmerah in razmerah po krizi, nujno treba izboljšati usklajevanje humanitarne in razvojne pomoči ter okrepiti povezavo med humanitarno pomočjo in razvojem ter njene povezave z ukrepi, povezanimi z mirom in varnostjo v državah v razvoju; poziva EU, naj ta pristop še dodatno razvije;

35.  priznava pomen predvidljivega in prožnega financiranja, vključno z večletnim humanitarnim financiranjem za dolgotrajne krize in programi razvojne pomoči, ki se lahko prilagodijo nepredvidenim humanitarnim krizam;

36.  poudarja pomen krepitve vloge organizacij civilne družbe kot neodvisnih akterjev na področju razvoja; poudarja, da je spodbudno in odprto okolje za te organizacije skladno z mednarodno dogovorjenimi pravicami in povečuje prispevek teh organizacij k razvoju; izraža zaskrbljenost, ker se v številnih partnerskih državah krči prostor za organizacije civilne družbe; poziva Komisijo, naj poveča dostopnost financiranja za te organizacije, tudi v partnerskih državah;

37.  poudarja pomembnost izmenjave najboljših praks ter usklajevanja politik in ukrepov ter sodelovanja med EU in drugimi akterji, npr. OZN in njenimi agencijami, ki zagotavljajo pomoč v partnerskih državah; poudarja, da je to še toliko bolj pomembno v nestabilnih partnerskih državah, v državah, ki so jih prizadeli konflikti ali naravne nesreče, in v državah, ki gostijo begunce; v zvezi s tem meni, da je bistveno odpornost skupnosti postaviti v središče in podpreti ukrepe, namenjene razvoju programov in programov usposabljanja za izredne razmere, ki temeljijo na tveganju, pri čemer je treba vključiti sodelovanje skupnosti in spodbujati partnerstva;

38.  poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo sodelovanje z lokalnimi organi v partnerskih državah, pa tudi znotraj EU; poziva k uporabi proračunske podpore kot oblike pomoči tudi na podnacionalni ravni ter k razvoju mehanizmov za prerazporeditev med različnimi ravnmi upravljanja in med regijami, katerih glavni cilj je zmanjšati razlike in neenakosti znotraj držav ter zagotoviti, da nihče ne bo prezrt;

39.  poudarja vlogo cerkvenih in misijonarskih organizacij pri humanitarni in razvojni pomoči ter njihov pomen na terenu, saj so med največjimi nevladnimi organizacijami, dejavnimi na področjih razvoja in pomoči; poudarja, da je sodelovanje z verskimi voditelji v številnih lokalnih skupnostih v državah v razvoju pogosto najučinkovitejši način za doseganje lokalnega prebivalstva v stiski;

40.  se zaveda bistvene vloge civilne družbe kot partnerja v procesu posvetovanja in kot izvajalca storitev; v zvezi s tem poziva Komisijo in države članice, naj priznajo in okrepijo svojo vlogo, da bi dosegli vključujoča razvojna partnerstva;

41.  poziva k večjemu poudarku na lokalnih malih in srednjih podjetjih, malih kmetih in krepitvi vloge žensk, saj se je ta pristop izkazal za še posebej učinkovitega pri zmanjševanju revščine in neenakosti ter krepitvi civilne družbe in skupnosti;

42.  se zaveda, da je za uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja, mobilizacijo dodatnega financiranja za razvoj ter prehod na trajnostni gospodarski razvoj, rast in blaginjo pomembno sodelovanje zasebnega sektorja – na lokalni, nacionalni, dvostranski in mednarodni ravni;

43.  poziva k prizadevanjem za uskladitev zasebnega sektorja z razvojnimi prednostnimi nalogami nacionalnih vlad in civilne družbe v državah v razvoju ter potrebami lokalnega prebivalstva, zlasti marginaliziranih in ranljivih skupin, ter k uskladitvi vključenosti zasebnega sektorja v razvojno sodelovanje z načeli učinkovitosti in načeli iz Kampale ob hkratnem izboljšanju preglednosti, spremljanja in ocenjevanja ter odgovornosti neposrednih tujih naložb in globalnih vrednostnih verig, pa tudi spoštovanja človekovih pravic in načel primerne skrbnosti;

44.  poziva evropske institucije in organe, naj vzpostavijo jasen, strukturiran, pregleden in odgovoren okvir, ki bo urejal partnerstva in zavezništva z zasebnim sektorjem v državah v razvoju, in poudarja, da je vzporedno z večjo vlogo zasebnega sektorja pomembno razviti institucionalne zmogljivosti;

45.  poudarja, da morajo vsi akterji, vključno z zasebnim sektorjem, prispevati k agendi za učinkovitost s sodelovanjem, načrtovanjem in izvajanjem, vzajemno odgovornostjo in preglednostjo, spremljanjem in ocenjevanjem; poudarja, da bi morali donatorji izboljšati predvidljivost in hitrost sodelovanja s temi akterji kot izvajalskimi partnerji in partnerji pri zagotavljanju osnovnih storitev, da bi dejansko dosegli najranljivejše skupine prebivalstva;

46.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bodo akterji zasebnega sektorja, vključeni v razvojna partnerstva, spoštovali načelo odgovornosti podjetij na področju človekovih pravic in okolja v celotnem življenjskem ciklu projektov v skladu z globalnim dogovorom OZN o človekovih pravicah, vodilnimi načeli OZN o podjetništvu in človekovih pravicah, temeljnimi delovnimi standardi Mednarodne organizacije dela in Konvencijo OZN proti korupciji; ponovno poziva k oblikovanju pravnega okvira EU, ki bi podpiral obvezno primerno skrbnost podjetij, da bi zagotovili, da bodo vlagatelji iz EU ravnali odgovorno na mednarodni in lokalni ravni ter prispevali k lokalnemu razvoju v državah v razvoju;

47.  ponavlja, da mora zasebna razvojna pomoč spoštovati vodilna načela OZN o podjetništvu in človekovih pravicah, standarde Mednarodne organizacije dela in smernice OECD o večnacionalnih podjetjih; poudarja tudi, da se mora zavezati zagotavljanju dobrega upravljanja, zmanjševanja revščine in ustvarjanja bogastva s trajnostnimi naložbami, pa tudi k zmanjšanju neenakosti, spodbujanju človekovih pravic in okoljskih standardov ter krepitvi vloge lokalnih gospodarstev;

48.  poudarja, da je treba v okvirih razvojne strategije EU predvideti konkretne ukrepe v podporo večji mobilizaciji domačih virov v partnerskih državah, kot so podpora boju proti korupciji in razvoju progresivnih davčnih sistemov, pa tudi boju proti izogibanju davkom in davčnim utajam, da bi se oddaljili od dinamike donator-prejemnik in okrepili odgovornost partnerskih držav za razvojne prednostne naloge, da bi dosegli trajnostni razvoj;

49.  pozdravlja, da EU uporablja različna orodja za financiranje razvoja za izkoreninjenje revščine in uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja; poudarja, da morajo donatorji dati prednost financiranju na podlagi nepovratnih sredstev, zlasti najmanj razvitim državam, saj so revnejše države že pred izbruhom pandemije COVID-19 porabile več denarja za plačila za servisiranje dolga kot za zdravstvene storitve;

50.  ugotavlja, da Komisija predvideva vse pomembnejšo vlogo mehanizmov kombiniranja jamstev v razvojni politiki EU na račun drugih oblik pomoči; poudarja, da je kljub hitri rasti kombiniranega financiranja malo dokazov o njegovem vplivu na razvoj, saj se večji del tega financiranja trenutno namenja državam s srednjimi dohodki, pri čemer je le majhen delež namenjen najmanj razvitim državam; poudarja kritično mnenje Evropskega računskega sodišča o upravljanju in učinkovitosti Komisije pri izvajanju Evropskega sklada za trajnostni razvoj (EFSD); v skladu s tem poziva EU in njene države članice, naj sprejmejo previden pristop h kombiniranemu financiranju in zagotovijo, da bodo vsa sredstva, mobilizirana s kombiniranjem, skladna z načeli razvojne učinkovitosti;

51.  spodbuja EU, naj si še naprej prizadeva za podporo partnerskim državam pri izvajanju pametnih, ciljno usmerjenih in prilagodljivih politik, ki lahko pripomorejo k uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja na najučinkovitejši način; v zvezi s tem opozarja na ključno vlogo raziskav in razvoja pri spodbujanju inovacij in podjetništva s pozitivnimi učinki prelivanja na vse sektorje lokalnega gospodarstva; zato poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo sodelovanje na področju raziskav in razvoja ter okrepijo naložbe v strateške lokalne proizvodne zmogljivosti, zlasti v zvezi z zdravjem in tudi za najnovejše biofarmacevtske izdelke, da bi okrepili neodvisnost od svetovnih dobavnih verig;

52.  poudarja pomembno vlogo organizacij civilne družbe pri opredeljevanju potreb in zagotavljanju razvojne pomoči neposredno revnim, prikrajšanim in ranljivim; vendar poziva k boljšemu usklajevanju pomoči, razdeljene med nevladne organizacije in druge donatorje, da bi zagotovili predvidljivost pomoči in preprečili njeno razdrobljenost, prekrivajoče se ukrepe in tako imenovane „sirote, ki ne prejemajo pomoči“ (države, ki jih razvojna skupnost zanemarja);

53.  poziva Komisijo, naj ponovno oceni, ali so upravne obveznosti v zvezi z dostopom do financiranja EU sorazmerne; v zvezi s tem obžaluje, da so nepovratna sredstva EU vse bolj neprimerna in neprivlačna za nevladne organizacije, in sicer zaradi zahtev glede omejevanja stroškov podpore ter vedno večjega upravnega in revizijskega bremena;

54.  poziva Komisijo, naj vzpostavi mrežo zanesljivih nevladnih partnerjev, kot so lokalne organizacije civilne družbe, cerkve, verske organizacije in specializirane agencije držav članic za izvajanje manjših projektov, ter sodeluje z njimi;

55.  ponovno potrjuje, da so naložbe v lokalno in nacionalno infrastrukturo različnih razsežnosti za ključne lokalne in nacionalne projekte najučinkovitejši način, da pomoč spodbuja in krepi gospodarski in družbeni razvoj celotnega prebivalstva;

56.  poudarja, da je treba ukrepe za odpis dolga povezati z dodatno mobilizacijo uradne razvojne pomoči; poziva k vključitvi večstranskega in komercialnega dolga v pobudo skupine G-20 za začasno opustitev dolžniških obveznosti (DSSI); poudarja, da je treba zagotoviti sodelovanje vseh upnikov, vključno s Svetovno banko in drugimi multilateralnimi razvojnimi bankami ter zasebnimi upniki, pri pobudi DSSI in vseh nadaljnjih ponudbah za odpis dolga; poziva, da bi oblikovali večstranski mehanizem za prestrukturiranje dolgov, s katerim bi se spoprijeli tako s posledicami krize zaradi COVID-19 kot s potrebami po financiranju iz Agende 2030;

57.  opozarja, da imajo programi usposabljanja za lokalno osebje in upravljavce na terenu zelo pomembno vlogo pri zagotavljanju kontinuitete projektov, ki jih EU podpira v partnerskih državah, s čimer se povečujeta odgovornost in lastna odgovornost;

58.  poudarja ključno vlogo uradne razvojne pomoči pri uresničevanju agende za razvojno učinkovitost; poudarja, da je uradna razvojna pomoč bolj prožna, predvidljiva in odgovorna kot drugi tokovi, ki potencialno prispevajo k razvoju; opozarja, da se merila za uradno razvojno pomoč ne smejo zmanjšati, da bi se krili stroški, ki niso neposredno povezani s spodbujanjem trajnostnega razvoja v državah v razvoju;

59.  ponovno poziva, naj Svet in države članice določijo jasen časovni načrt za uresničitev cilja povečanja proračunskih sredstev za uradno razvojno pomoč na 0,7 % BND, vključno z mednarodno zavezo glede porabe 0,15 do 0,2 % BND za uradno razvojno pomoč za najmanj razvite države, ter naj Komisija predstavi konkreten akcijski načrt, v katerem bo določeno, kako bodo uporabljeni dodatni viri za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja; poudarja, da učinkovitost pomoči ni nadomestilo za ustrezen obseg pomoči in da je zelo pomembno, da se ohrani ali preseže cilj 0,7 % za uradno razvojno pomoč; ponovno poudarja, da bi moral proračun EU znatno prispevati k povečanju skupne uradne razvojne pomoči EU;

60.  ponovno izraža podporo vključitvi naslednjih ciljev v NDICI: 20 % za socialno vključevanje in človekov razvoj, in za vsaj 85 % projektov, ki se financirajo iz uradne razvojne pomoči in katerih glavni ali pomemben cilj so enakost spolov ter pravice in krepitev vloge žensk in deklet, kot je opredelil Odbor za razvojno pomoč pri OECD;

61.  poziva k večji usklajenosti politik za razvoj, da bi zagotovili, da nobena politika EU ali držav članic ne bo negativno vplivala na države v razvoju ali imela nasprotujočih si ciljev;

62.  meni, da bi morale evropska razvojna pomoč in javne naložbe spodbujati skupne prednostne naloge in cilje politike, vključno z izkoreninjenjem revščine, podnebnimi in okoljskimi ukrepi, gospodarskimi in trgovinskimi politikami ter upravljanjem migracij, prav tako pa bi morale biti popolnoma usklajene z načeli temeljnih človekovih pravic, demokracije in dobrega upravljanja;

63.  poudarja, da pogojevanje dodeljevanja humanitarne in nujne pomoči s sodelovanjem z EU pri vprašanjih, povezanih z migracijami, ni skladno z dogovorjenimi načeli razvojne učinkovitosti;

64.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic OECD, Evropski službi za zunanje delovanje, Evropski investicijski banki, Evropski banki za obnovo in razvoj, Skupini Svetovne banke, Afriški uniji, sopredsedujočim svetovnega partnerstva za učinkovito razvojno sodelovanje, Programu Organizacije združenih narodov za razvoj, Oddelku Organizacije združenih narodov za ekonomske in socialne zadeve, OECD ter Medparlamentarni uniji.

(1) Resolucija OZN, ki jo je generalna skupščina sprejela 25. septembra 2015: https://www.unfpa.org/sites/default/files/resource-pdf/Resolution_A_RES_70_1_EN.pdf.
(2) Poročilo o financiranju za trajnostni razvoj iz leta 2019: https://developmentfinance.un.org/sites/developmentfinance.un.org/files/FSDR2019.pdf.
(3) Končni dokument srečanja na visoki ravni svetovnega partnerstva za učinkovito razvojno sodelovanje v Nairobiju leta 2016: http://effectivecooperation.org/wp-content/uploads/2016/12/OutcomeDocumentEnglish.pdf.
(4) Poročilo svetovnega partnerstva o napredku, 17. junij 2019: http://effectivecooperation.org/blogs-news-resources/resource-library/.
(5) UL C 210, 30.6.2017, str. 1.
(6) https://www.africa-eu-partnership.org/sites/default/files/33454-pr-final_declaration_au_eu_summit1.pdf
(7) Letno poročilo Evropskemu svetu glede ciljev razvojne pomoči EU za leto 2019: https://data.consilium.europa.eu/doc/document/ST-9201-2019-INIT/sl/pdf.
(8) Poročilo Sveta o evropskem finančnem ustroju za razvoj iz leta 2019: https://www.consilium.europa.eu/media/40967/efad-report_final.pdf.
(9) https://ec.europa.eu/info/sites/info/files/food-farming-fisheries/farming/documents/report-tfra_mar2019_en.pdf
(10) Benfield in Como za AECOM International Development Europe (2019), študija o izvajanju načel učinkovitosti, ki jo je naročila Evropska komisija (projekt št. 2018/403300/1): https://knowledge.effectivecooperation.org/system/files/2019-07/2019_07_Impact_study_final.pdf.
(11) UL C 279 E, 19.11.2009, str. 100.
(12) UL C 33 E, 5.2.2013, str. 38.
(13) UL C 131 E, 8.5.2013, str. 80.
(14) UL C 349, 17.10.2017, str. 11.
(15) UL C 353, 27.9.2016, str. 2.
(16) UL C 58, 15.2.2018, str. 209.
(17) UL C 86, 6.3.2018, str. 2.
(18) UL C 204, 13.6.2018, str. 68.
(19) UL C 224, 27.6.2018, str. 36.
(20) UL C 252, 18.7.2018, str. 62.
(21) UL C 356, 4.10.2018, str. 66.
(22) UL C 390, 18.11.2019, str. 33.
(23) UL C 28, 27.1.2020, str. 101.
(24) Sprejeta besedila, P8_TA(2019)0220.
(25) Sprejeta besedila, P8_TA(2019)0298.
(26) Sprejeta besedila, P9_TA(2019)0084.
(27) Sprejeta besedila, P9_TA(2019)0079.
(28) Sprejeta besedila, P9_TA(2020)0005.
(29) https://www.consilium.europa.eu/media/24467/st13201-en15.pdf
(30) https://ec.europa.eu/international-partnerships/system/files/eu-development-effectiveness-monitoring-report-2020_en.pdf
(31) http://www.oecd.org/coronavirus/policy-responses/the-impact-of-the-coronavirus-covid-19-crisis-on-development-finance-9de00b3b/
(32) Resolucija z dne 11. decembra 2013 s priporočili Komisiji o usklajenosti med donatorji EU glede razvojne pomoči (UL C 468, 15.12.2016, str. 73).
(33) Resolucija z dne 14. februarja 2017 o reviziji Evropskega soglasja o razvoju (UL C 252, 18.7.2018, str. 62).

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov