Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji (PEU), zlasti členov 2 in 3,

–  ob upoštevanju letnih poročil Komisije o spremljanju uporabe prava Evropske unije za leta 2017, 2018 in 2019 (COM(2018)0540, COM(2019)0319 in COM(2020)0350),

–  ob upoštevanju Sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom Krepitev pravne države v Uniji – Načrt za ukrepanje (COM(2019)0343),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. junija 2018 o spremljanju uporabe prava EU za leto 2016(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. junija 2016 o odprti, učinkoviti in neodvisni upravi Evropske unije(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. januarja 2013 s priporočili Komisiji o zakonu Evropske unije o upravnem postopku(3),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 21. decembra 2016 z naslovom Pravo EU: z boljšo uporabo do boljših rezultatov(4) (C(2016)8600),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. aprila 2012 o posodobitvi načina urejanja odnosov s pritožnikom glede uporabe prava Unije (COM(2012)0154),

–  ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 13. aprila 2016 med Evropskim parlamentom, Svetom Evropske unije in Evropsko komisijo o boljši pripravi zakonodaje(5),

–  ob upoštevanju Sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom Poročilo o stanju pravne države za leto 2020: Stanje pravne države v Evropski uniji (COM(2020)0580),

–  ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu v skladu s členom 10 Okvirnega sklepa 2008/841/GAI Sveta z dne 24. oktobra 2008 o boju proti organiziranemu kriminalu (COM(2016)0448),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu in Svetu z naslovom Deveto poročilo o napredku pri vzpostavljanju učinkovite in prave varnostne unije (COM(2017)0407),

–  ob upoštevanju Direktive (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma, spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta in Direktive Komisije 2006/70/ES(6) (četrta direktiva o preprečevanju pranja denarja), kakor je bila spremenjena z Direktivo (EU) 2018/843 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o spremembi Direktive (EU) 2015/849 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma ter o spremembi direktiv 2009/138/ES in 2013/36/EU(7) (peta direktiva o preprečevanju pranja denarja),

–  ob upoštevanju pregleda Evropskega računskega sodišča št. 07/2018 z naslovom Prenos prava EU v prakso: nadzorne pristojnosti Evropske komisije v skladu s členom 17(1) Pogodbe o Evropski uniji (panoramski pregled),

–  ob upoštevanju pregleda Evropskega računskega sodišča št. 02/2020 z naslovom Priprava zakonodaje v Evropski uniji po skoraj 20 letih boljšega pravnega urejanja,

–  ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

–  ob upoštevanju mnenj Odbora za ustavne zadeve in Odbora za peticije,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A9‑0270/2020),

A.  ker so države članice v skladu s členom 4(3) PEU ter členoma 288(3) in 291(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) primarno odgovorne za pravilen prenos, uporabo in izvajanje prava EU v določenih rokih ter za zagotovitev ustreznih pravnih sredstev za učinkovito pravno zaščito na področjih, ki spadajo v pristojnost EU; ker je zakonodaja EU učinkovita le, če je prenesena pravočasno, v celoti in natančno, in če jo države članice pravilno uporabljajo v nacionalnem pravu, kar je nujno, da se vsem evropskim državljanom zagotovijo koristi politik EU in enaki konkurenčni pogoji za podjetja na notranjem trgu; ker bi morala zakonodaja EU spoštovati načela lojalnega sodelovanja, prenosa pristojnosti, subsidiarnosti in sorazmernosti;

B.  ker je treba priznati pomen dejavnega prispevka nacionalnih parlamentov k pravilnemu delovanju EU in zagotoviti spoštovanje načela subsidiarnosti v skladu s postopkom iz Protokola št. 2 k PDEU o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti; ker bi morali še naprej spodbujati tesnejše sodelovanje z nacionalnimi parlamenti v zakonodajnem postopku; opozarja, da je bilo v letu 2019 od skupaj 4918 poročil in 439 obrazloženih mnenj v zadnjih devetih letih predloženih 159 poročil in nobeno obrazloženo mnenje; ker je bil do zdaj postopek „rumenega kartona“ uporabljen trikrat, postopek „oranžnega kartona“ pa še nikoli;

C.  ker je dialog med institucijami EU in nacionalnimi organi od leta 2014 ključnega pomena pri reševanju 90 % postopkov ugotavljanja kršitev brez sodelovanja Sodišča Evropske unije; ker bi se moral postopek ugotavljanja kršitev uporabljati kot skrajni ukrep; ker bi bilo treba zakonodajo EU oblikovati tako, da bi olajšali njen prenos v nacionalno pravo;

D.  ker so bili uveden postopki EU Pilot za zgodnje hitro reševanje morebitnih kršitev prava EU v ustreznih primerih s strukturiranim dialogom za reševanje težav med Komisijo in državami članicami; ker se je njihova uporaba od leta 2017 zmanjšala, saj je bilo ugotovljeno, da postopku dodajo dodatno birokratsko raven, ne da bi pri tem prispevali resnično vrednost; ker se Komisija še ni odzvala na večkratne pozive Parlamenta, naj ga obvešča o sistemu EU Pilot in začetih postopkih ugotavljanja kršitev, zlasti kadar so vzrok zanje peticije;

E.  ker je Komisija leta 2016 opredelila prednostne naloge za svoje delo v zvezi s primeri kršitev in pritožbami, pri čemer se je osredotočila na najhujše kršitve prava EU, ki bistveno vplivajo na interese državljanov in podjetij, in ker je bilo leto 2017 prvo leto, v katerem je Komisija uporabila nov, bolj tarčno usmerjen pristop;

F.  ker postopki ugotavljanja kršitev, skupaj z drugimi mehanizmi za izvajanje in spodbujanje skladnosti, zagotavljajo, da državljani in podjetja EU ne bodo oškodovani zaradi poznega ali nepopolnega prenosa ali nepravilne uporabe prava EU v državah članicah; ker imajo postopki ugotavljanja kršitev sprevržen učinek, da morajo državljani nositi stroške nepopolnega prenosa ali nepravilne uporabe evropskega prava v državah članicah; ker sta zaželena učinkovitejše medinstitucionalno sodelovanje na nacionalni ravni in na ravni EU ter uvedba novih mehanizmov ali pregled obstoječih mehanizmov, da bi zagotovili pravilno uporabo prava EU;

G.  ker je spoštovanje pravne države temeljno za uresničevanje demokracije in temeljnih pravic; ker je spoštovanje načela pravne države pogoj za spoštovanje vseh pravic in obveznosti, ki izhajajo iz pogodb in mednarodnega prava; ker ima EU pomembno vlogo pri reševanju vprašanj pravne države, kjerkoli se pojavijo; ker nacionalna sodišča v državah članicah zagotavljajo učinkovito izvrševanje pravic in obveznosti, ki jih določa pravo EU; ker je temelj vzajemnega zaupanja, na katerem slonijo skupno območje svobode, varnosti in pravice, naložbam prijazno okolje, trajnost dolgoročne rasti in zaščita finančnih interesov EU, neodvisnost in učinkovitost pravosodnih sistemov v državah članicah;

H.  ker so varstvo temeljnih pravic in državljanskih svoboščin, neodvisnih in nepristranskih sodišč, svobode izražanja, medijske pluralnosti in neodvisnosti medijev pred političnimi vplivi ali pritiski, spoštovanje zakonitosti podnacionalinh subjektov, boj proti korupciji in infiltraciji organiziranega kriminala v zakonita gospodarstva temeljni pogoji za zagotavljanje poštene obravnave pred zakonom, varstvo pravic državljanov, preprečevanje zlorab in zagotavljanje odgovornosti tistih, ki upravljajo državo; ker so medijska svoboda, pluralnost in neodvisnost ključne sestavine pravice do svobode izražanja in ker imajo neodvisni in svobodni mediji ključno vlogo v demokratični družbi, kot je določeno v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina) in PEU; ker kampanje dezinformiranja, katerih namen je zavajanje javnosti o dejavnostih EU, merijo tudi na ukrepe, sprejete za zagotovitev pravilne uporabe prava EU v državah članicah;

I.  ker člen 21 Listine določa, da je prepovedana vsakršna diskriminacija, tudi na podlagi invalidnosti; ker se več državah članicah še vedno ne izvajajo pravilno številni zakonodajni akti, namenjeni konkretnemu izvajanju tega temeljnega načela;

J.  ker je Europol ugotovil, da je bilo med 0,7 % in 1,28 % letnega bruto domačega proizvoda EU porabljenih za sumljivo finančno dejavnost, kot je pranje nezakonito pridobljenih sredstev, in ker je Komisija začela postopek ugotavljanja kršitev proti večini držav članic, ker niso ustrezno prenesle direktiv o preprečevanju pranja denarja, zlasti četrte in pete direktive o preprečevanju pranja denarja;

K.  ker so nekatere države članice uvedle sheme neposredne ali posredne prodaje državljanstva EU in ker obstajajo resni pomisleki, da bi lahko bile takšne sheme odprte za zlorabe, kar odpira vprašanja o varnosti in preglednosti, spodkopava zaupanje državljanov v vrednote in načela EU ter olajšuje terorizem, organizirani kriminal in pranje denarja;

L.  ker v skladu s poročilom Komisije Okvirni sklep Sveta 2008/841/PNZ o boju proti organiziranemu kriminalu(8) ne zagotavlja potrebne minimalne ravni približevanja za upravljanje ali sodelovanje v hudodelski združbi na podlagi enotnega pojma hudodelske združbe; ker državam članicam omogoča, da v svoje pravo ne uvedejo koncepta hudodelske združbe, temveč še naprej uporabljajo veljavno nacionalno kazensko pravo z uporabo splošnih pravil o sodelovanju pri določenih kaznivih dejanjih in pripravljenosti nanje in ker bi zato lahko prišlo do nadaljnjih razlik v praktičnem izvajanju okvirnega sklepa;

M.  ker je begunska kriza pokazala potrebo po nujni reformi skupnega evropskega azilnega sistema in večji delitvi odgovornosti med državami članicami; ker so se mehanizmi za obvezno nujno premestitev prosilcev za azil iz Italije in Grčije izkazali za neučinkovite in povzročajo hude fizične in psihološke posledice zlasti mladoletnikom, posebej tistim brez spremstva; ker je Komisija začela postopke ugotavljanja kršitev proti Češki, Poljski in Madžarski, ker niso hotele spoštovati sklepov o premestitvi;

N.  ker je v skladu z Zakonikom o schengenskih mejah začasna ponovna uvedba nadzora na notranjih mejah dovoljena le v izjemnih okoliščinah in kot rešitev v skrajni sili; ker so številne države članice kršile predpise in brez ustrezne utemeljitve neupravičeno podaljševale mejne kontrole; ker je Komisija menila, da ni primerno začeti postopkov za ugotavljanje kršitev proti tem državam;

O.  ker so medijska svoboda, pluralnost in neodvisnost ključne sestavine pravice do svobode izražanja in ker imajo mediji ključno vlogo v demokratični družbi, kot je določeno v Listini in PEU;

P.  ker je namen Direktive 2014/59/EU o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij omejiti škodo za javne proračune, ki jo povzročijo gospodarske krize, in sicer tako, da se s sredstvi upnikov omejijo učinki neizpolnjevanja obveznosti bank na delničarje, imetnike obveznic in imetnike tekočih računov z več kot 100 000 EUR; ker v skladu z določbami direktive o sanaciji in reševanju bank, zlasti s sredstvi upnikov, ki jih ta direktiva predvideva, imetniki tekočih računov in s tem varčevalci tvegajo, da bodo morali plačati za slabo upravljanje, ki povzroči neizpolnjevanje obveznosti bank;

Q.  ker je Komisija v letu 2019 še naprej spremljala, kako države članice izvajajo direktivo o kapitalskih zahtevah IV, direktivo o sistemih zajamčenih vlog, direktivo o sanaciji in reševanju bank ter direktivo o hierarhiji bančnih upnikov; ker so bili leta 2019 začeti postopki ugotavljanja kršitev proti 12 državam članicam, ker niso sprejele potrebnih ukrepov za popoln prenos direktive o hierarhiji bančnih upnikov;

1.  pozdravlja letna poročila Komisije o uporabi prava EU za leta 2017, 2018 in 2019, vključno s poročili po posameznih državah; priznava, da so ta letna poročila, pravica do peticije in evropska državljanska pobuda pomembna orodja, s pomočjo katerih lahko zakonodajalca EU ugotovita morebitne težave; pozdravlja odločenost Komisije, da prispevek državljanov, podjetij in drugih deležnikov pri odkrivanju kršitev prava EU obravnava kot zelo pomemben; poziva Komisijo, naj okrepi javno razpravo o svojih letnih poročilih;

2.  je seznanjen s številnimi peticijami, v katerih so državljani izrazili zaskrbljenost zaradi domnevnih kršitev načela pravne države v državah članicah, in pozdravlja sodelovanje državljanov pri uveljavljanju svojih pravic; meni, da je takšno spremljanje ključnega pomena za opredelitev in preprečevanje tveganj za pravno državo ter pravice in svoboščine državljanov EU, preden se je treba nanje uradno odzvati; v zvezi s tem pozdravlja prvo letno poročilo Komisije o pravni državi kot novo preventivno orodje in kot del novega letnega evropskega mehanizma pravne države; ponovno izraža podporo uvedbi mehanizma EU za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice, ki bi ga urejal medinstitucionalni sporazum;

3.  opozarja, da Parlament vsako leto prejme veliko število peticij zaskrbljenih državljanov, ki izražajo nezadovoljstvo s stanjem na področju izvajanja prava EU v državah članicah; je zlasti zaskrbljen zaradi prakse, da se veliko število vlagateljev peticij napoti k drugim organom; ponovno izraža zaskrbljenost, da bi lahko tak pristop v državljanih vzbudil občutek, da institucije EU ne upoštevajo njihovega mnenja; poudarja pomembno vlogo civilne družbe in drugih deležnikov, zlasti žvižgačev, pri spremljanju in poročanju o uporabi prava EU;

4.  je zaskrbljen, ker je Komisija leta 2019 začela 797 novih postopkov za ugotavljanje kršitev, kar je več kot leta 2018 (644) in 2017 (716); je zaskrbljen tudi, ker je Komisija leta 2019 poslala 316 obrazloženih mnenj v primerjavi s 157 leta 2018 in 275 leta 2017; ugotavlja pa, da je bilo leta 2019 še vedno odprtih 1564 postopkov za ugotavljanje neskladnosti, kar je malenkost manj kot ob koncu leta 2018, ko jih je bilo 1571, in malenkost več kot leta 2017 (1559); pozdravlja dejstvo, da se je število postopkov za neizpolnjevanje obveznosti pravočasnega prenosa, ki so bilo v letu 2019 še vedno odprti, zmanjšalo na 599, kar je 21 % manj od števila odprtih postopkov konec leta 2018 (758);

5.  poudarja ključno vlogo Sodišča Evropske unije kot edine institucije, pristojne za odločanje o veljavnosti prava EU, s čimer zagotavlja, da ga institucije EU in države članice pravilno razlagajo in uporabljajo; opozarja, da je postopek predhodnega odločanja temeljni mehanizem prava EU, ki pomaga pojasniti, kako je treba razlagati in uporabljati pravo EU; spodbuja nacionalna sodišča, naj v primeru dvoma naslovijo vprašanja na Sodišče Evropske unije in s tem preprečijo postopke ugotavljanja kršitev;

6.  poudarja, da so se v letu 2019 začeli postopki ugotavljanja kršitev na naslednjih glavnih področjih politike, ki so razvrščena glede na število zadev: okolje, notranji trg, industrija, podjetja ter mala in srednja podjetja, mobilnost in promet; z obžalovanjem ugotavlja, da je bilo leta 2019 največ težav s prenosom in izvrševanjem povezanih z okoljsko zakonodajo, medtem ko je bilo leta 2018 okolje na tretjem mestu po številu novih postopkov ugotavljanja kršitev;

7.  iz navedenih poročil ugotavlja, da so bila področja, na katerih je bilo v navedenih letih proti državam članicam sproženih največ postopkov ugotavljanja kršitev pri prenosu, okolje, mobilnost, promet in notranji trg;

8.  poudarja, da pomanjkljivo izvrševanje prava EU ne zmanjšuje le učinkovitosti notranjega trga, temveč neposredno vpliva tudi na pravice posameznikov in posledično na verodostojnost in ugled Unije; meni, da visoko število postopkov ugotavljanja kršitev kaže na to, da je zagotavljanje pravočasne, pravilne in učinkovite uporabe prava EU v državah članicah še vedno velik izziv in prednostna naloga; poziva Komisijo, naj zagotovi več informacij o merilih, ki se uporabljajo v okviru novega metodološkega pristopa, ki se uporablja od leta 2017, za opredelitev najhujših primerov kršitev in pritožb v zvezi s pravom EU; obžaluje, da se povprečni čas, potreben za preiskavo morebitnih kršitev prava EU, zaradi vse večjega števila postopkov od leta 2017 neprestano podaljšuje; poziva Komisijo, naj skrajša povprečni čas obravnave pritožb in postopkov ugotavljanja kršitev; poziva Komisijo, naj po potrebi občutno skrajša čas, v katerem se države članice privedejo pred Sodišče Evropske unije v skladu s členoma 258 in 260 PDEU;

9.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da se je povprečni čas za prenos v EU podaljšal – v letu 2019 je prenos direktive v nacionalno zakonodajo trajal tri mesece dlje kot v letu 2018; poziva, naj bodo zakonodajni postopki ustrezno časovno razporejeni, da se zagotovi dovolj časa za prenos; poudarja, da mora biti pravo EU oblikovano jasno, razumljivo in ob spoštovanju načel pravne jasnosti, preglednosti in pravne varnosti; poziva k pripravi ustreznih predhodnih in naknadnih ocen učinka prava EU; opozarja, da so najbolj resni postopki ugotavljanja kršitev povezani z zakonodajo na podlagi direktiv; spominja, da se uredbe neposredno in obvezno uporabljajo v vseh državah članicah; zato poziva Komisijo, naj, kadar je to mogoče, za vsak zakonodajni predlog uporabi uredbo;

10.  poudarja nadzorno vlogo Parlamenta pri opozarjanju Komisije na pomanjkljivosti pri uporabi prava EU v državah članicah v obliki peticij in vprašanj; spodbuja Komisijo, naj še okrepi nadzor nad tem, kako se pravo EU uporablja v državah članicah, v skladu s panoramskim pregledom Evropskega računskega sodišča; poudarja, da je tesen in strukturiran dialog med Komisijo in državami članicami v zgodnji fazi ključnega pomena za učinkovito in pravilno uporabo prava EU ter za obravnavanje težav, povezanih s čezmernim prenašanjem in uporabo prava EU; opozarja, da je treba vzpostaviti skupno zbirko podatkov in spletno stran za vse dele zakonodajnega postopka, da bi povečali preglednost zakonodajnih razprav; poziva Komisijo, naj dosledneje spodbuja skladnost na različnih področjih politike ter, kjer je to mogoče in ustrezno, okrepi preventivne instrumente, kot je priprava načrtov izvajanja, časovnih načrtov in obrazložitvenih dokumentov, vzpostavitev namenskih spletnih mest in izmenjava dobrih praks za pomoč državam članicam pri prepoznavanju težav pri prenosu, njihovo reševanje v zgodnji fazi postopkov ugotavljanja kršitev in pomoč pri iskanju skupnih rešitev ter s tem večjo učinkovitost zakonodaje EU;

11.  priznava delo, ki ga je opravila Evropska komisija, in njeno spoštovanje načela subsidiarnosti; poudarja ključno vlogo nacionalnih parlamentov in morebitnih regionalnih parlamentov pri predzakonodajnem nadzoru osnutkov zakonov EU; ugotavlja, da bi bilo mogoče sedanje oblike sodelovanja z nacionalnimi parlamenti izboljšati; obžaluje sedanjo strukturo postopka za mehanizem za preverjanje subsidiarnosti, zaradi katere morajo odbori EU v nacionalnih parlamentih preveč časa nameniti tehničnim in pravnim ocenam, hkrati pa jih omejujejo kratki roki; predlaga revizijo teh mehanizmov, da bi postali bolj funkcionalni in učinkovitejši ter da bi omogočili razvoj bolj političnega pristopa k nadzoru subsidiarnosti po vsej EU; predlaga nadaljnje vključevanje Evropskega odbora regij, ki zastopa regionalne in lokalne oblasti, v nadzor subsidiarnosti;

12.  je zelo zaskrbljen, ker številne države članice še niso prenesle direktiv o preprečevanju pranja denarja (četrta in peta direktiva o preprečevanju pranja denarja); poziva države članice, naj te direktive nemudoma in ustrezno prenesejo v nacionalno zakonodajo; pozdravlja sporočilo z naslovom „Za boljše izvajanje okvira EU za boj proti pranju denarja in financiranju terorizma“, ki ga je sprejela Komisija in ki lahko skupaj z vrsto poročil zagotovi podporo evropskim in nacionalnim organom za uspešnejši boj proti pranju denarja, vključno s tveganjem financiranja terorizma;

13.  izraža zaskrbljenost zaradi posledic nekaterih programov za naložbe in državljanstvo, ki so jih nedavno sprejele nekatere države članice; poziva Komisijo, naj sprejme zakonodajo, ki bo takšno prakso prepovedala;

14.  je nezadovoljen zaradi nedoslednosti in pomanjkljivosti v evropski zakonodaji za boj proti čezmejnemu organiziranemu kriminalu, zlasti proti trgovini s prepovedanimi drogami ali trgovini z ljudmi; poziva Komisijo, naj še naprej spremlja pravilen prenos okvirnega sklepa o boju proti organiziranemu kriminalu z uporabo pristojnosti, ki so ji dodeljene s Pogodbama za izvrševanje zakonodaje; poziva Komisijo, naj predstavi zakonodajni predlog direktive na podlagi člena 83(1) PDEU za revizijo Okvirnega sklepa Sveta 2008/841/PNZ o boju proti organiziranemu kriminalu – med drugim naj se posodobijo opredelitve kaznivih dejanj, da se poudari čezmejna narava kriminalnih združb, kot je večkrat poudarjeno v poročilih ustreznih evropskih agencij, zlasti Europola in Eurojusta, določijo naj se višje kazni in doda naj se kaznivo dejanje kriminalne združbe, za katerega so v mafijskem modelu značilne taktike ustrahovanja, združevanje z namenom izvajanja kriminalnih dejavnosti in zmožnost vplivanja na javne organe; meni, da bi bila v zvezi s tem zaželena tudi splošna evropska zakonodaja o zaščiti tistih, ki se odločijo za sodelovanje z organi kazenskega pregona;

15.  poudarja pomen zakonodaje, ki organom kazenskega pregona omogoča učinkovit boj proti nezakonito pridobljenemu premoženju, tako da storilcem kaznivih dejanj preprečijo izkoriščanje premoženjske koristi, pridobljene s kaznivimi dejanji, in njeno preusmeritev nazaj v zakonito gospodarstvo ali financiranje drugih kriminalnih dejavnosti; ugotavlja, da to področje delovanja ni zajeto v evropski zakonodaji, niti v Uredbi (EU) 2018/1805, ki bo kmalu začela veljati; zato pozdravlja zavezo Komisije, da bo pregledala celoten pravni okvir za zamrznitev in zaplembo predmetov in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivimi dejanji, v EU ter preučila, ali so potrebna dodatna skupna pravila, s posebnim poudarkom na zasegu ali zaplembi premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, tudi če ni pravnomočne obsodbe, in upravljanju s temi sredstvi;

16.  pozdravlja prizadevanja Komisije za nadaljnje spremljanje popolnega prenosa direktiv o procesnih pravicah v evropskem območju svobode, varnosti in pravice; vendar poudarja, da je zaskrbljen zaradi stalnih težav pri prenosu Direktive 2012/29/EU o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj(9); poudarja, da je zaskrbljen tudi zaradi uvedenih postopkov ugotavljanja kršitev proti različnim državam članicam, ker niso prenesle Direktive (EU) 2016/800 o procesnih jamstvih za otroke, ki so osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku(10);

17.  poudarja, da je treba izboljšati davčno zakonodajo EU, da bi davčni sistemi postali preglednejši, odgovornejši in učinkovitejši ter da bi omejili nelojalno konkurenco med državami članicami in širjenje davčnih oaz; meni, da morata imeti pravično obdavčevanje in odločen boj proti davčnim goljufijam, davčnim utajam, agresivnemu davčnemu načrtovanju in pranju denarja osrednjo vlogo v politiki EU; poziva Komisijo in države članice, naj razvijejo konkurenčen, pravičen in trden davčni sistem, primeren za digitalno dobo in nove poslovne modele;

18.  obžaluje, da se Komisija ni odločila začeti postopkov ugotavljanja kršitev proti tistim državam članicam, ki so kršile schengenska pravila;

19.  obžaluje, da države članice niso izpolnile svojih zavez glede solidarnosti in delitve odgovornosti pri premestitvi prosilcev za azil;

20.  poziva države članice, naj prenesejo zakonodajo EU o boju proti hudim kaznivim dejanjem in terorizmu; opozarja zlasti na pomanjkljivosti pri prenosu Direktive (EU) 2017/541 o boju proti terorizmu(11), ki jih je Komisija ugotovila v več državah članicah; ugotavlja, da je večina držav članic, proti katerim je Komisija leta 2019 uvedla postopke ugotavljanja kršitev, ker niso prenesle Direktive (EU) 2016/681 o uporabi podatkov iz evidence podatkov o potnikih (PNR)(12), Komisijo medtem obvestila o sprejetju ukrepov, potrebnih za uspešen prenos tega akta;

21.  poziva institucije EU, naj kot sredstvo za dosledno spoštovanje pluralnosti, neodvisnosti in svobode medijev zagotovijo popolno izvajanje Listine v vseh svojih sklepih, ukrepih in politikah; je zaskrbljen zaradi stanja medijev v EU; obžaluje vse prakse, namenjene ustrahovanju ali grožnjam, usmerjenim proti novinarjem; v zvezi s tem ponovno poziva Komisijo, naj poda celovit predlog zakonodajnega akta, s katerim bi uvedli minimalne standarde zoper strateške tožbe za onemogočanje udeležbe javnosti po vsej EU; poziva Komisijo, naj sprejeme ukrepe za preprečevanje zlorabe sodišč za ustrahovanje ali škodovanje novinarjem;

22.  obsoja vse večje število kampanj dezinformiranja, katerih namen je zavajanje javnosti o dejavnostih EU in merijo tudi na ukrepe, sprejete za zagotovitev pravilne uporabe prava EU v državah članicah; poziva Komisijo, naj se zoperstavi temu pojavu, saj spodkopava demokratični proces in zaupanje državljanov v demokratične institucije EU; poziva Komisijo, naj izvaja jasen, celovit in širok sklop ukrepov za boj proti širjenju in vplivu dezinformacij na spletu v Evropi ter naj zagotovi zaščito evropskih vrednot in demokratičnih sistemov;

23.  je zaskrbljen zaradi resnih pomanjkljivosti, ugotovljenih pri uporabi okoljske in energetske zakonodaje EU, zlasti glede ravnanja z odpadki in njihovega odstranjevanja, energijske učinkovitosti, izginjanja biotske raznovrstnosti, čezmernega izkoriščanja naravnih virov in zaščitenih območij, nezadostnega čiščenja komunalne odpadne vode in onesnaževanja zraka, saj vse to resno škoduje zdravju ljudi; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da trenutno poteka 19 postopkov ugotavljanja kršitev zaradi nepravilnega prenosa določb direktive o okoljski odgovornosti, ki je bistvena za zagotavljanje pravilnega izvajanja načela „onesnaževalec plača“ in odgovornosti za okoljsko škodo na splošno;

24.  zlasti ugotavlja, da večina držav članic vztrajno in sistematično krši evropske standarde o mejnih vrednostih za onesnaževala zraka; poudarja, da sta degradacija ekosistemov in izguba biotske raznovrstnosti veliki težavi v EU; poziva Komisijo, naj predlaga nov zakonski akt o obnovi ekosistemov, ki bi nadgradil in presegel obstoječe obveznosti iz direktive o habitatih in druge zakonodaje EU; poziva Komisijo, naj odločno ukrepa za zagotovitev hitrega, popolnega in pravilnega prenosa vseh okoljskih direktiv EU v vseh državah članicah, pri tem pa naj upošteva prednostne naloge iz svojega sporočila z naslovom „Pravo EU: z boljšo uporabo do boljših rezultatov“;

25.  poudarja, da pomanjkanje skladnih in celovitih kodificiranih pravil o dobrem upravljanju, ki bi bila veljavna v vsej Uniji, državljanom in podjetjem otežuje polno razumevanje svojih pravic po pravu Unije; zato poudarja, da bi kodifikacija pravil dobrega upravljanja v obliki uredbe, ki bi določala različne vidike upravnega postopka, vključno z obvestili, zavezujočimi roki, pravico do izražanja svojega mnenja in pravico vsake osebe do vpogleda v svoj spis, pomenila okrepitev pravic državljanov in povečanje preglednosti; meni, da bi ta uredba povečala uspešnost, učinkovitost in zmogljivost javnih uprav in storitev ter v zvezi s tem odgovorila na potrebo po naložbah in reformah v Evropski uniji;

26.  ponovno poziva k sprejetju uredbe o odprti, učinkoviti in neodvisni upravi EU v skladu s členom 298 PDEU in ugotavlja, da Komisija še ni pripravila predloga v skladu s tem pozivom; zato znova poziva Komisijo, naj pripravi predlog zakonskega akta EU o upravnem postopku, pri čemer naj upošteva ukrepe, ki jih je na tem področju doslej sprejel Parlament;

27.  ugotavlja, da so še zlasti pereče vrzeli pri prenosu, izvajanju in nadzoru zakonodaje EU na področju svobode, varnosti in pravice, čeprav sta Komisija in Svet med sprejemanjem te zakonodaje izrecno poudarila, da gre za nujne ukrepe; poziva Komisijo in nacionalne organe, naj proaktivno in celovito spremljajo in izvršujejo pravo EU na tem področju;

28.  priznava, da morajo biti za zagotovitev pravilne uporabe prava EU in pravilnega delovanja notranjega trga državljani in podjetniki obveščeni o vprašanjih, ki izhajajo iz vsakodnevne uporabe prava EU; poziva k tesnejšemu sodelovanju na tem področju, tudi prek službe SOLVIT;

29.  obžaluje stalno pomanjkanje homogenosti med državami članicami pri učinkovitem izvajanju zakonodaje, namenjene oblikovanju socialne in vključujoče Unije, ter boju proti vsem oblikam diskriminacije ranljivih skupin; je zaskrbljen zaradi velikih pomanjkljivosti in zamud pri uporabi prava EU v okviru evropskega stebra socialnih pravic, zlasti pri uporabi zakonodaje o varovanju zdravja in varnosti delavcev pri delu, direktive o delovnem času(13), ter zakonodaje o enakem obravnavanju in plačah žensk in moških; poudarja, da Sodišče Evropske unije v svojih sodbah koncept enakega plačila za enako delo razlaga zelo široko, in poziva Komisijo, naj stori več za odpravo diskriminacije in razlik v plačilu med spoloma na evropski ravni;

30.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da države članice pandemije COVID-19 ne bodo uporabljale kot izgovor za nepravilno uporabo prava EU in da bodo zamude pri prenosu direktiv v nacionalne pravne rede ustrezno utemeljene;

31.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Odboru regij, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru ter nacionalnim parlamentom.

(1) UL C 28, 27.1.2020, str. 108. (2) UL C 86, 6.3.2018, str. 126. (3) UL C 440, 30.12.2015, str. 17. (4) UL C 18, 19.1.2017, str. 10. (5) UL L 123, 12.5.2016, str. 1. (6) UL L 141, 5.6.2015, str. 73. (7) UL L 156, 19.6.2018, str. 43. (8) Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu v skladu s členom 10 Okvirnega sklepa 2008/841/PNZ Sveta z dne 24. oktobra 2008 o boju proti organiziranemu kriminalu (COM(2016)0448). (9) UL L 315, 14.11.2012, str. 57. (10) UL L 132, 21.5.2016, str. 1. (11) UL L 88, 31.3.2017, str. 6. (12) UL L 119, 4.5.2016, str. 132. (13) Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (UL L 299, 18.11.2003, str. 9).