Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2020/2112(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A9-0239/2021

Predložena besedila :

A9-0239/2021

Razprave :

PV 05/10/2021 - 14
CRE 05/10/2021 - 14

Glasovanja :

PV 06/10/2021 - 12
PV 07/10/2021 - 2

Sprejeta besedila :

P9_TA(2021)0413

Sprejeta besedila
PDF 206kWORD 69k
Četrtek, 7. oktober 2021 - Strasbourg
Arktika: priložnosti, pomisleki in varnostni izzivi
P9_TA(2021)0413A9-0239/2021

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 7. oktobra 2021 o Arktiki: priložnosti, pomisleki in varnostni izzivi (2020/2112(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju naslova 5 Pogodbe o Evropski uniji, zlasti členov 21, 22, 34 in 36, ter petega dela Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 9. oktobra 2008 o upravljanju arktičnega območja(1), z dne 20. januarja 2011 o trajnostni politiki EU za skrajni sever(2), z dne 12. marca 2014 o strategiji EU za Arktiko(3), z dne 16. marca 2017 o celostni politiki Evropske unije za Arktiko(4), z dne 3. julija 2018 o podnebni diplomaciji(5) in z dne 28. novembra 2019 o izrednih podnebnih in okoljskih razmerah(6),

–  ob upoštevanju deklaracije Združenih narodov o pravicah domorodnih ljudstev, ki jo je generalna skupščina OZN sprejela 13. decembra 2007,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. julija 2018 o kršitvi pravic domorodnih ljudstev v svetu, vključno s prilaščanjem zemljišč(7),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. novembra 2008 z naslovom Evropska unija in arktična regija (COM(2008)0763) in skupnih sporočil z dne 26. junija 2012 z naslovom Razvoj politike Evropske unije za arktično regijo: napredek od leta 2008 in nadaljnji ukrepi (JOIN(2012)0019) ter z dne 27. aprila 2016 z naslovom Celostna politika Evropske unije za Arktiko (JOIN(2016)0021),

–  ob upoštevanju ustreznih priporočil delegacije za severno sodelovanje in odnose s Švico in Norveško ter skupnega parlamentarnega odbora EU-Islandija in skupnega parlamentarnega odbora Evropskega gospodarskega prostora (EGP),

–  ob upoštevanju povzetka rezultatov javnega posvetovanja o politiki EU za Arktiko iz januarja 2021,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. januarja 2020(8) in sporočila Komisije z dne 11. decembra 2019 (COM(2019)0640) o evropskem zelenem dogovoru,

–  ob upoštevanju Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja,

–  ob upoštevanju sporazuma, sprejetega 12. decembra 2015 na 21. konferenci pogodbenic UNFCCC v Parizu (Pariški sporazum),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 8. decembra 2009 o vprašanjih Arktike, z dne 12. maja 2014 o razvoju politike Evropske unije za arktično regijo, z dne 20. junija 2016 o Arktiki, z dne 21. novembra 2019 o vesoljskih rešitvah za trajnostno Arktiko ter z dne 9. decembra 2019 o politiki EU za Arktiko,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 15. maja 2017 o domorodnih ljudstvih in skupnega delovnega dokumenta služb Komisije z dne 17. oktobra 2016 o izvajanju zunanje politike EU o domorodnih ljudstvih (SWD(2016)0340),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. novembra 2008 o Evropski uniji in arktični regiji (COM(2008)0763),

–  ob upoštevanju Deklaracije iz Ilulissata, ki jo je pet arktičnih obalnih držav )Združene države Amerike, Rusija, Kanada, Norveška in Danska) objavilo 28. maja 2008 in potrdilo maja 2018,

–  ob upoštevanju ustanovitve Sveta baltskih držav (CBSS) in Barentsovega evroarktičnega sveta (BEAC),

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 2014/137/EU z dne 14. marca 2014 o odnosih med Evropsko unijo na eni strani ter Grenlandijo in Kraljevino Dansko na drugi strani,

–  ob upoštevanju globalne strategije EU za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije iz junija 2016,

–  ob upoštevanju nacionalnih strategij za Arktiko, zlasti arktičnih držav, namreč Kraljevine Danske, Švedske in Finske, pa tudi drugih držav članic EU in EGP,

–  ob upoštevanju strategije Evropske unije za pomorsko varnost,

–  ob upoštevanju Vesoljske strategije za Evropo (COM(2016)0705), ki jo je Komisija objavila 26. oktobra 2016,

–  ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o pomorskem pravu, ki je bila sklenjena 10. decembra 1982 in je začela veljati 16. novembra 1994,

–  ob upoštevanju Konvencije Unesca o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine z dne 16. novembra 1972,

–  ob upoštevanju konvencije št. 169 Mednarodne organizacije dela o pravicah avtohtonih in plemenskih ljudstev,

–  ob upoštevanju sporazuma za preprečevanje nereguliranega ribolova na odprtem morju v osrednjem Arktičnem oceanu z dne 3. oktobra 2018 (sporazum CAO),

–  ob upoštevanju Konvencije o varstvu morskega okolja severovzhodnega Atlantika (OSPAR),

–  ob upoštevanju mednarodnega kodeksa za ladje, ki delujejo v polarnih vodah (polarni kodeks), ki ga je sprejela Mednarodna pomorska organizacija,

–  ob upoštevanju Mednarodne konvencije o varstvu človeškega življenja na morju (SOLAS) iz leta 1974, Mednarodne konvencije o preprečevanju onesnaževanja morja z ladij (MARPOL) iz leta 1973, kakor je bila spremenjena s protokoloma iz leta 1978 in 1997, Mednarodne konvencije o standardih za usposabljanje, izdajanje spričeval in ladijsko stražarjenje pomorščakov (STCW) iz leta 1978, kakor je bila spremenjena leta 1995 in 2010, Konvencije o mednarodnih pravilih za izogibanje trčenju na morju (COLREG) iz leta 1972, Konvencije o olajšavah v mednarodnem pomorskem prometu (FAL) iz leta 1965 in Mednarodne konvencije o iskanju in reševanju na morju (SAR) iz leta 1979,

–  ob upoštevanju Svalbardske pogodbe (prej Pogodbe o arhipelagu Spitsbergen) z dne 9. februarja 1920,

–  ob upoštevanju deklaracije iz Ottawe z dne 19. septembra 1996 o ustanovitvi Arktičnega sveta,

–  ob upoštevanju izjav, sprejetih na parlamentarnem forumu severne dimenzije v Bodøju na Norveškem novembra 2019, v Bruslju novembra 2017, v Reykjaviku na Islandiji maja 2015, v Arhangelsku v Rusiji novembra 2013, v Tromsøju na Norveškem februarja 2011 in v Bruslju septembra 2009,

–  ob upoštevanju treh pravno zavezujočih sporazumov, sklenjenih v okviru Arktičnega sveta, in sicer sporazuma o sodelovanju v letalskih in pomorskih akcijah iskanja in reševanja na Arktiki iz leta 2011, sporazuma o sodelovanju na področju pripravljenosti in odzivanja na onesnaževanje morja z nafto iz leta 2013 in sporazuma o okrepitvi mednarodnega znanstvenega sodelovanja na Arktiki iz leta 2017,

–  ob upoštevanju izjave s 14. konference stalnega odbora poslancev arktične regije, ki je potekala 13. in 14. aprila 2021,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. septembra 2020 o odpornosti na področju kritičnih surovin: oris poti k večji zanesljivosti in trajnostnosti (COM(2020)0474),

–  ob upoštevanju arktičnega foruma EU, ki je potekal leta 2019 v mestu Umeå na Švedskem,

–  ob upoštevanju poročil Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC), zlasti posebnega poročila o oceanih in kriosferi v spreminjajočem se podnebju ter posebnega poročila o globalnem segrevanju za 1,5°C,

–  ob upoštevanju zbirnega poročila o posvetovanju v okviru foruma deležnikov za Arktiko z dne 21. decembra 2017 o opredelitvi ključnih naložbenih prednostnih nalog v arktični regiji in načinov za večjo racionalizacijo prihodnjih programov financiranja EU za to regijo,

–  ob upoštevanju strateškega dopisa Evropskega središča za politično strategijo iz julija 2019 z naslovom „Walking on Thin Ice: A Balanced Arctic Strategy for the EU“ (Na tankem ledu: uravnotežena strategija EU za Arktiko),

–  ob upoštevanju Severnoatlantske pogodbe, sporočila z vrha v Varšavi, ki so ga objavili voditelji držav in vlad, ki so sodelovali na zasedanju Severnoatlantskega sveta 8. in 9. julija 2016 v Varšavi, pa tudi analize in priporočil skupine za razmislek, ki jo je imenoval generalni sekretar Nata, z naslovom NATO 2030: United for a New Era (Nato 2030: združeni za novo dobo),

–  ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A9-0239/2021),

A.  ker je bila Arktika v zadnjih desetletjih območje miru, nizkih napetosti in konstruktivnega mednarodnega sodelovanja med osmimi arktičnimi državami (Dansko, Švedsko, Finsko, Islandijo, Norveško, Rusijo, Kanado in ZDA); ker bi zato morale arktične države in mednarodna skupnost to ohraniti in še naprej izkazovati politično voljo za sodelovanje in reševanje spornih vprašanj v skladu z mednarodnim pravom;

B.  ker se geopolitični pomen te regije povečuje, prihodnost Arktike in svetovni izzivi, s katerimi se sooča arktična regija, ki presegajo tiste obalnih arktičnih držav, zato zahtevajo upravljanje na več ravneh, pri čemer si je treba prizadevati za regionalno sodelovanje in mednarodne rešitve; ker obstaja neposredna povezava med geopolitiko in varnostjo Arktike ter njenim okoljskim položajem, na katerega močno vpliva človekova dejavnost v drugih delih sveta;

C.  ker se je izkazalo, da je model celovitega upravljanja Arktike, ki temelji na mednarodnem pravu, učinkovit in zanesljiv; ker se je izkazalo, da je sodelovanje najučinkovitejši način za vzpostavljanje odnosov med arktičnimi državami;

D.  ker sedanji okvir upravljanja Arktike, osredotočen na Arktični svet, že 25 let zelo prispeva k stabilnosti te regije; ker je Arktični svet glavni forum za arktično sodelovanje in njegove delovne skupine služijo kot prizorišče za pozitivno in konstruktivno mednarodno sodelovanje;

E.  ker je delo Arktičnega sveta bistveno za zagotavljanje mirnega in konstruktivnega sodelovanja med arktičnimi državami in je privedlo do več zavezujočih sporazumov med njimi; ker v preteklosti na arktično regijo niso zelo vplivali svetovni geopolitični konflikti, vendar se njen vojaški pomen in geopolitična strateška vloga povečujeta; ker sta varnost in politika Arktike vedno bolj povezani s svetovnimi vprašanji, razvoj zunaj Arktike pa bo verjetno vplival na arktične države in obratno, zaradi česar je še toliko bolj pomembno, da geopolitične napetosti in konflikti v drugih regijah ne vplivajo na Arktiko;

F.  ker EU v celoti podpira zavezo Arktičnega sveta glede zagotavljanja dobrobiti prebivalcev Arktike, trajnostnega razvoja te regije in varstva arktičnega okolja, vključno z zdravjem ekosistemov, ohranjanjem in obnavljanjem biotske raznovrstnosti ter ohranjanjem in trajnostno rabo naravnih virov;

G.  ker se EU že dolgo zavzema za tesno sodelovanje v arktični regiji in že desetletja sodeluje na Arktiki prek sodelovanja v politiki severne dimenzije z Rusijo, Norveško in Islandijo, sodelovanja pri ustanovitvi Sveta baltskih držav, sodelovanja v Barentsovi evroarktični regiji, zlasti v svetu Barentsove evro-arktične regije in Barentsovem regionalnem svetu, strateških partnerstev s Kanado in ZDA ter sodelovanja kot dejavna de facto opazovalka v Arktičnem svetu ; ker je EU regionalnemu razvoju in čezmejnemu sodelovanju na evropskem delu Arktike namenila več kot eno milijardo EUR;

H.  ker je mednarodno pravo podlaga za mednarodno delovanje in sodelovanje na Arktiki; ker bi bilo treba ponovno potrditi in utrditi konvencijo UNCLOS in konvencije Mednarodne pomorske organizacije, ki predstavljajo okvir za mednarodno sodelovanje in delovanje na področju vprašanj, povezanih z Arktičnim oceanom; ker konvencija UNCLOS določa pravni okvir, znotraj katerega je treba opravljati vse dejavnosti v oceanih in morjih, obalnim državam podeljuje ekonomske pravice v njihovih izključnih ekonomskih conah in na kontinentalnih policah ter določa, da odprto morje ni pod suverenostjo nobene države; ker so arktične obalne države v Deklaraciji iz Ilulissata potrdile, da bodo pri upravljanju Arktičnega oceana spoštovale mednarodno pravo, zlasti konvencijo UNCLOS; ker Mednarodna pomorska organizacija določa svetovne regulativne standarde na področju varnosti, zaščite in okoljske učinkovitosti mednarodnega pomorskega prometa;

I.  ker so hudi vplivi podnebnih sprememb in degradacije biotske raznovrstnosti na Arktiki posebno izraziti in vse večji ter vključujejo dvig temperature, spremembe ledu, požare v naravi, dvig morske gladine, spremenljive vremenske vzorce, invazivne tujerodne vrste, veliko izgubo biotske raznovrstnosti in taljenje permafrosta, te posledice pa vplivajo na ves planet in ogrožajo lokalno infrastrukturo; ker lokalnih strategij za prilagajanje podnebnim spremembam in varstva arktičnega ekosistema ni mogoče obravnavati neodvisno od globalnega okvira podnebnih ukrepov, srž tovrstnega sodelovanja pa je Pariški sporazum;

J.  ker se na nekaterih delih Arktike nahajajo največje koncentracije plastičnih odpadkov na svetu, ki že vplivajo na arktične živalske vrste, povzročajo tveganje kontaminacije prehranjevalnih spletov in bodo končno škodovale ljudem;

K.  ker je zaskrbljujoče hitro taljenje ledenih pokrovov na Arktiki posledica podnebnih sprememb in dejavnikov, ki večinoma nastajajo zunaj Arktike; ker bi bilo treba podnebne spremembe obravnavati kot dejavnik, ki povečuje tveganja ter zaostruje obstoječe trende, napetosti in nestabilnost;

L.  ker bi lahko imela taljenje arktičnega ledenega pokrova in posledični dvig morske gladine hude posledice za okolje, gospodarstvo in varnost ljudi na svetovni ravni; ker bi lahko taljenje grenlandskega ledenega pokrova privedlo do 7,2-metrskega dviga morske gladine in potopitve številnih regij po svetu; ker se nekateri prebivalci Arktike že srečujejo s posledicami taljenja ledenih pokrovov, kar je sprožilo tokove migracij; ker taljenje grenlandskega ledu vpliva tudi na biotsko raznovrstnost;

M.  ker je med različnimi tveganji, ki Arktiki grozijo zaradi človekovih dejavnosti, posebej zaskrbljujoče taljenje permafrosta; ker permafrost pokriva približno 24 % tal severne poloble, zlasti prostrana območja na severu Rusije; ker permafrost vsebuje velik delež nevarnega metana in CO2, med njegovim taljenjem pa se v ozračje sproščajo toplogredni plini, ki prispevajo h globalnemu segrevanju; ker lahko taljenje permafrosta spremeni ekosisteme ter nepredvidljivo vpliva na varnost;

N.  ker so izzivi za Arktiko večinoma posledica globalnih podnebnih sprememb in dejavnosti zunaj arktične regije, učinki podnebnih sprememb pa so zlasti vidni na Arktiki, saj se Arktika segreva trikrat hitreje od svetovnega povprečja, arktični morski led se tali hitreje kot kdaj koli prej, dvig morske gladine pa povzroča hude socialne, okoljske in gospodarske posledice ne le v tej regiji, temveč po vsem svetu; ker ti učinki spreminjajo regionalni ekosistem, geografijo in gospodarstvo, saj potencialno odpirajo nove prometne poti, povečujejo trgovino, omogočajo dostop do redkih naravnih virov ter krepijo raziskovalne dejavnosti, ribištvo in turizem; ker ponujajo nekatere od teh sprememb ogromne možnosti za tehnološko napreden, okolju prijazen in trajnosten gospodarski razvoj; ker je za te izzive, s katerimi se srečuje Arktika, zlasti za podnebne spremembe, odgovoren ves svet; ker bi morala EU v zvezi s temi izzivi ukrepati tako s svojimi zavezami kot z zagotavljanjem pomoči drugim;

O.  ker je okoljske katastrofe na Arktiki, ki jih povzroči človek, zlasti pri črpanju nafte in pridobivanju drugih arktičnih virov, težko zajeziti in obvladati, odpravljanje njihove škode pa je lahko zelo drago; ker je do največjega izlitja nafte na Arktiki prišlo v Sibiriji maja 2020, ko se je v okoliška tla in vodne poti v bližini ruskega mesta Norilsk izlilo več kot 20.000 ton dizelskega goriva, čiščenje pa še vedno poteka;

P.  ker lahko zlasti zunanje posledice podnebnih sprememb na Arktiki in obuditev geopolitične konkurence v regiji otežijo trajnostni razvoj in ohranjanje tradicionalnih načinov preživljanja v krhkem arktičnem okolju ter lahko vplivajo na varnost in trajnostni gospodarski razvoj te regije;

Q.  ker se geoekonomski pomen te regije zaradi vse večjega zanimanja za njene bogate in številne naravne vire, vključno s kritičnimi surovinami, novih pomorskih poti in možnosti za pomorski promet naglo povečuje; ker imajo arktične države, čeprav imajo pravico do uporabe virov na svojem ozemlju, dolžnost, da to storijo odgovorno; ker raziskovanje in izkoriščanje arktičnih virov prinašata velika tveganja za ranljive ekosisteme in lokalne prebivalce te regije; ker sta EU in Združeno kraljestvo leta 2019 uvozila velik delež izvoza energije, kovin, mineralov in rib iz arktičnih držav;

R.  ker se severozahodni prehod, severna morska pot in prihodnja transpolarna morska pot zaradi taljenja ledu širijo; ker naravni viri arktične regije večinoma spadajo v nacionalno jurisdikcijo arktičnih držav, lastništvo teh virov pa je nesporno; ker se je zaradi potrebe po razvoju in opredelitvi trajnostnih rešitev za proizvodnjo energije in prevoz povečalo povpraševanje po elementih redke zemlje, kar je privedlo do preusmeritve pozornosti na arktične naravne vire, ki so večinoma neizkoriščeni; ker je arktična regija bogata z redkimi zemeljskimi minerali; ker 90 % vseh redkih zemelj na svetu trenutno prihaja s Kitajske;

S.  ker so za trajnostni razvoj Arktike odgovorne predvsem arktične države, a ker obenem ni mogoče zanikati, da imajo zunanji dejavniki velik vpliv, mednarodna skupnost pa je zato dolžna storiti vse, kar je v njeni moči, da bi zaščitila arktično regijo ter zagotovila njeno stabilnost in varnost;

T.  ker je obtečajna Arktika dom več kot štirim milijonom ljudi, med katerimi je več kot 40 različnih avtohtonih ljudstev in lokalnih skupnosti ter pol milijona državljanov EU; ker edino priznano avtohtono ljudstvo v EU, Samiji, živi v arktični regiji na Finskem in Švedskem, pa tudi na Norveškem in v Rusiji; ker imajo domorodna ljudstva in lokalne skupnosti ključno vlogo pri trajnostnem gospodarjenju z naravnimi viri in ohranjanju biotske raznovrstnosti; ker so demografske razmere pomembne za regionalni razvoj;

U.  ker je sodelovanje na področju znanstvenih raziskav bolj kot kadarkoli prej pomembno za premagovanje izzivov, ki jih prinašajo huda degradacija okolja in podnebne spremembe;

V.  ker je EU v okviru progama Obzorje 2020 arktičnim raziskavam namenila več kot 200 milijonov EUR;

W.  ker se je EU zavezala, da si bo prizadevala za odprto in varno svetovno pomorstvo v skladu z globalno strategijo EU in strategijo EU za pomorsko varnost;

X.  ker sodelovanje EU z Arktiko temelji na zgodovini, geografiji, gospodarstvu in raziskavah; ker bi bilo treba poudariti pomen trajnostnega razvoja, kohezijske politike in čezmejnega sodelovanja za reševanje geopolitičnih napetosti; ker EU kot globalni akter stalno dokazuje svojo zavezanost mirni, okolju prijazni, kooperativni, trajnostni in uspešni Arktiki, njen cilj pa je ljudem, ki živijo v arktični regiji, zagotoviti trajnostno prihodnost; ker je EU jasno pokazala, da je pripravljena prevzeti še pomembnejšo vlogo;

Y.  ker lahko EU na več načinov prispeva k reševanju potencialnih novih izzivov in preprečevanju konfliktov na Arktiki;

Z.  ker je vloga EU za odobritev statusa stalne opazovalke v Arktičnem svetu, katere prejem so člani Arktičnega sveta potrdili leta 2013, še v postopku obravnave; ker je bila končna odločitev odložena zaradi odpora nekaterih članic Arktičnega sveta; ker je Parlament že izrazil podporo tej vlogi; ker EU aktivno sodeluje pri delu ustreznih skupin, projektnih skupin in skupin strokovnjakov Arktičnega sveta; ker lahko širok nabor regionalnih pristojnosti, strokovnega znanja in obstoječih pobud EU služi kot okvir za skupne projekte;

AA.  ker Francija, Nemčija, Nizozemska, Poljska, Španija in Italija, ki so opazovalke v Arktičnem svetu, delujejo na Arktiki v precejšnjem obsegu in kažejo močan interes za prihodnji dialog in sodelovanje z Arktičnim svetom; ker sta vlogo za odobritev statusa opazovalk v Arktičnem svetu vložili tudi Estonija in Irska;

AB.  ker sta Islandija in Norveška kot dejavni in zanesljivi partnerici povezani z EU v okviru Evropskega gospodarskega prostora in schengenskih sporazumov;

AC.  ker je Arktika že dolgo relativno stabilna, a nanjo vse bolj vplivajo vse večji mednarodni interesi v tej regiji in spreminjajoče se varnostne razmere, vključno s postopno ponovno militarizacijo Ruske federacije v tej regiji; ker gospodarske in vojaške naložbe Ruske federacije v Arktiko močno presegajo naložbe drugih arktičnih držav; ker je Ruska federacija vzpostavila nova in posodobila stara vojaška oporišča v severnih regijah ter povečala zmožnost preprečevanja dostopa in zaseganja območij, kar omejuje plovne pravice na strateški severni morski poti, za katero neresnično trdi, da je notranja plovna pot; ker je Rusija svojo severno floto nadgradila v vojaško okrožje in povečala različne veje svojih oboroženih sil, ki so med drugim opremljene z novimi podmornicami, jedrskimi in konvencionalnimi ledolomilci, radarji v bojni pripravljenosti in raketnimi sistemi; ker je Rusija oživila koncept obrambe z bastijoni, da bi zaščitila svoje strateške zmogljivosti od Barentsovega morja do Beringove ožine; ker je Rusija okrepila pomorske in zračne patrulje, podmorsko dejavnost in taktike elektronskega bojevanja, kar je zelo zaskrbljujoče; ker so tovrstne geopolitične razmere privedle do porasta vaj, napotitev, patrulj in naložb v zmogljivosti na Arktiki; ker je militarizacija območja v nasprotju z duhom sodelovanja, na katerem so doslej temeljili odnosi med državami na Arktiki;

AD.  ker je bila regija Barentsovega morja glavno preskusno okolje za sisteme balističnih in manevrirnih izstrelkov, ozemlje vzhodno od Nove dežele pa glavno območje za jedrske preskuse;

AE.  ker je Rusija kršila suverenost in ozemeljsko celovitost svojih miroljubnih sosed, ko je preprečila svobodno plovbo v Azovskem, Črnem in Baltskem morju, česar pri ocenjevanju prihodnjih scenarijev glede ohranjanja mirnega sobivanja na Arktiki ni mogoče zanemariti;

AF.  ker so daljnosežni projekti in pobude Kitajske zelo zaskrbljujoči; ker je Kitajska januarja 2018 objavila prvo belo knjigo o politiki za Arktiko in si prizadeva dolgoročno okrepiti svoj položaj na Arktiki, zato se je v želji, da bi postala „polarna sila“ in okrepila sodelovanje z Rusijo na Arktiki, razglasila za državo blizu Arktike; ker je Kitajska za trgovanje v arktični regiji vzpostavila polarno svilno cesto kot nadaljevanje pobude En pas, ena pot, in je organizirala regionalne znanstvene raziskovalne misije, vzpostavila raziskovalna središča na Arktiki in sestavila 24 satelitov za polarno opazovanje; ker se Kitajska aktivno udeležuje dejavnosti Arktičnega sveta ter dvostransko sodeluje s posameznimi arktičnimi državami in drugimi deležniki, da bi si zagotovila podporo za izvajanje svojih pobud;

AG.  ker je večina akterjev na Arktiki posodobila svoje strategije ob upoštevanju hitro spreminjajočih se razmer na Arktiki ter vse večjega gospodarskega in geostrateškega pomena te regije;

Mednarodno sodelovanje kot temelj varne, stabilne, uspešne, dostopne in miroljubne Arktike

1.  ponovno potrjuje, da je Arktika za EU kot deležnika in globalnega akterja na Arktiki strateškega in političnega pomena, in poudarja, da je EU odločena prevzeti vlogo odgovornega subjekta ter si prizadevati za dolgoročen trajnosten in miren razvoj regije s tesnim sodelovanjem z mednarodnimi partnerji; meni, da je ključnega pomena, da vsi deležniki, vključno z EU in njenimi državami članicami, ohranijo mirno in intenzivno mednarodno in regionalno sodelovanje, znanstvene raziskave, blaginjo in nenapeto ozračje na Arktiki ter se odzovejo na zelo zaskrbljujoče učinke in posledice podnebnih sprememb v tej regiji; meni, da ima Arktika ključno vlogo pri ohranjanju okoljskega ravnovesja planeta, meni, da je ta regija že dolgo miroljubna in v njej poteka plodno mednarodno sodelovanje, in želi pohvaliti Arktični svet ob 25. obletnici delovanja kot glavni forum za arktično sodelovanje, ki je dokazal, da lahko ohrani konstruktiven in pozitiven duh sodelovanja;

2.  podpira veljavnost treh temeljnih stebrov celostne politike EU za Arktiko, in sicer ambiciozno odzivanje na podnebne spremembe in zaščita arktičnega okolja, spodbujanje trajnostnega razvoja in krepitev mednarodnega sodelovanja; poudarja pomen uravnotežene arktične politike EU in meni, da je EU v edinstveno dobrem položaju, v katerem lahko pomaga usklajevati in dopolnjevati politike držav članic za Arktiko, zato poudarja, da je potrebna večja skladnost med notranjimi in zunanjimi politikami EU v zvezi z Arktiko; poziva EU, naj arktično razsežnost vključi v svoje sektorske politike povsod, kjer je to ustrezno;

3.  poudarja pomembno vlogo opazovalcev v Arktičnem svetu, ki imajo številne izkušnje in so že dolgo del znanstvenega in političnega sodelovanja na Arktiki; v zvezi s tem pozdravlja stalni dialog med opazovalci in predsedstvom Arktičnega sveta; podpira vlogo EU za status polnopravne opazovalke v Arktičnem svetu in spodbuja njegove članice, naj vlogo EU obravnavajo pozitivno; vendar poudarja, da je EU že de facto opazovalka v Arktičnem svetu in ima možnost sodelovati in prispevati pod enakimi pogoji kot druge članice opazovalke;

4.  poudarja, da mora EU prispevati k okrepljenemu večstranskemu upravljanju Arktike, spodbujati trajnostno rabo virov in ščititi ter ohranjati Arktiko v sozvočju z njenim prebivalstvom; poziva EU, naj Arktičnemu svetu še naprej prispeva strokovno znanje in finančna sredstva ter poveča svoje sodelovanje v delovnih skupinah in različnih projektih Arktičnega sveta; meni, da bi bilo treba severno regijo obravnavati kot del severnega sosedstva EU in povečati sodelovanje v obstoječih forumih; poudarja, da severna dimenzija služi kot konstruktiven prostor za čezmejno sodelovanje z uspešnim modelom sektorskega sodelovanja, pri čemer EU enako prispeva k skupni politiki z Rusijo, Norveško in Islandijo ter drugimi opazovalkami; pozdravlja nadaljnje praktično sodelovanje na vrsti različnih področij; izpostavlja sodelovanje med lokalnimi in nacionalnimi državnimi ter nedržavnimi akterji v okviru Barentsovega evroarktičnega sveta, v katerem je EU polnopravna članica, o vprašanjih, ki so posebej pomembna za Barentsovo regijo; ugotavlja, da ima Barentsov evroarktični svet pomembno vlogo pri vzpostavljanju zaupanja in vzajemnega razumevanja na severu ter povečanju sodelovanja med arktičnimi državami; ugotavlja, da bi si EU morala tudi prizadevati za sodelovanje v drugih političnih forumih, povezanih z razvojem Arktike;

5.  pozdravlja proces posodabljanja politike EU za Arktiko, ki sedaj poteka; ta politika bi morala odražati interes EU za Arktiko in obravnavati skupne izzive povečane mednarodne pozornosti ter podnebnih, okoljskih, geopolitičnih in geoekonomskih sprememb v regiji; meni, da bi morala politika vključevati nove subjekte, kot je Kitajska, in da bi bilo treba varnostno razsežnost Arktike obravnavati v okviru skupne zunanje in varnostne politike EU; zlasti meni, da bi posodobljena politika morala vključevati celovit pristop k varnosti, ki bi vključeval vidika okolja in zdravja ter vprašanje pomorske varnosti; ugotavlja, da bo takšna celovita posodobljena politika, ki bo temeljila na soglasju vseh držav članic, EU omogočila učinkovito, proaktivno in ambicioznejšo vlogo v tej regiji, ob upoštevanju perečih izzivov, povezanih s podnebnimi spremembami in vse večjim geopolitičnim pomenom Arktike, hkrati pa bo služila tudi interesom državljanov EU, predvsem tistih, ki živijo na Arktiki, in zlasti domorodnih ljudstev; poudarja, da mora takšna politika odražati tako notranjo kot zunanjo razsežnost odnosov EU z Arktiko in bi morala vključevati razsežnost trajnostne povezljivosti, da bi rešili ključna vprašanja, s katerimi se soočajo prebivalci Arktike, kot je zagotavljanje kakovostnih internetnih povezav;

6.  meni, da bi bilo treba politiko EU za Arktiko izkoristiti bolj splošno za ozaveščanje državljanov, akademikov in podjetij EU o arktičnih vprašanjih ter njihovo večje vključevanje vanje; poziva k vzpostavitvi enotnega arktičnega portala, ki bo zajemal vse pobude in dejavnosti institucij EU na Arktiki;

7.  ugotavlja, da zanimanje za Arktiko in njene vire narašča; je globoko zaskrbljen zaradi negativnih učinkov podnebnih sprememb, zlasti zaradi hitrega taljenja ledu in prekomernega izkoriščanja virov, ki ustvarjata nove elemente in razmere za nekatere oblike gospodarskega razvoja in dodatne motnje v vse bolj občutljivih arktičnih ekosistemih;

8.  nadalje poudarja, da je model celovitega upravljanja, ki temelji na mednarodnem pravu, doslej koristil vsem arktičnim državam in regiji kot celoti ter zagotovil predvidljivost in stabilnost regije; poudarja, da obstoječe regionalne strukture spodbujajo zaupanje in sodelovanje med arktičnimi državami; poudarja, da so arktične države v glavnem odgovorne za reševanje težav na svojih ozemljih; poudarja pa, da na sedanje in prihodnje izzive v tej regiji bistveno vplivajo zunanje sile; opominja, da je mednarodno pravo temelj pravnega okvira, ki ureja mednarodne odnose na Arktiki, in poudarja, kako pomembna je konvencija UNCLOS kot temelj za vse pomorske dejavnosti, zlasti del XV te konvencije kar zadeva mirno rešitev pomorskih sporov in različne postopke reševanja sporov za razmejitev arktične kontinentalne police in mirno reševanje vprašanj suverenosti znotraj Arktike v zvezi s teritorialnimi morji; ponovno poziva EU in države članice, naj prevzamejo vidnejšo vlogo pri učinkovitem izvrševanju mednarodnih konvencij, in poziva ZDA, naj ratificirajo konvencijo UNCLOS; poudarja tudi pomen mednarodnih organov, ustanovljenih v okviru konvencije UNCLOS, vključno s Komisijo za meje epikontinentalnega pasu (CLCS), Mednarodno oblastjo za morsko dno (ISA) in Mednarodnim sodiščem za pomorsko mednarodno pravo (ITLOS), pa tudi platform, kot so Arktični svet, konferenca arktičnih poslancev, Barentsov evro-arktični svet, Severna dimenzija in Združeni narodi, ter ostaja zavezan tesnemu in dejavnemu parlamentarnemu sodelovanju v arktičnih zadevah;

9.  priznava status suverenosti arktičnih držav in njihove suverene pravice v skladu z mednarodnim pravom; meni, da je bistveno ohraniti dosežke treh desetletij mirnega sodelovanja; poudarja, da bi bilo treba v celoti izkoristiti zmogljivosti EU za reševanje morebitnih varnostnih izzivov; poudarja, da so zaradi številnih kompleksnih in prepletenih vprašanj, povezanih z gospodarskim, okoljskim in varnostnim razvojem Arktike, za dialog o varnostnih potrebah te regije potrebni globalni, regionalni in lokalni forumi;

Podnebne spremembe na Arktiki

10.  je močno zaskrbljen zaradi ugotovitev iz posebnega poročila IPCC o oceanih in kriosferi v spreminjajočem se podnebju, v skladu s katerimi je globalno segrevanje v zadnjih letih privedlo do precejšnjega krčenja kriosfere, kar vključuje obsežno izgubo ledenih plošč in ledenikov, manjšanje obsega in tanjšanje snežne odeje in ledu na arktičnem morju ter višanje temperature permafrosta; je zelo zaskrbljen zaradi javnozdravstvenih in varnostnih posledic taljenja permafrosta, zaradi katerega prihajajo na površje bakterije in virusi, ki so mirovali stoletja ali tisočletja;

11.  poudarja, da je hitrost upadanja biotske raznovrstnosti na Arktiki zastrašujoča in je močno zaskrbljen zaradi ugotovitev iz globalnega poročila platforme IPBES o oceni biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev; poudarja, da izgube biotske raznovrstnosti ne povzročajo le podnebne spremembe, temveč tudi globokomorsko rudarjenje, katerega obseg se bo po mnenju platforme IPBES v arktični regiji zaradi taljenja tega območja najbrž povečal;

12.  je zaskrbljen zaradi poročil, da bakterije, ki se sproščajo s taljenjem permafrosta, sproščajo ogljik, ki škodi podnebju, pa tudi da lahko skupaj z virusi resno ogrozijo zdravje živali in ljudi; ugotavlja, da imajo podnebne spremembe in taljenje permafrosta škodljive učinke na možnosti za življenje in delo v regiji, saj je oboje povzročilo poslabšanje obstoječe infrastrukture, cest in stavb, pa tudi številne industrijske in prometne nesreče, ter ogrozilo območja kulturne dediščine in način življenja domorodnih ljudstev;

13.  poudarja, da se mora EU zavzemati za politike, ki zagotavljajo, da ukrepi za obravnavo okoljskih vprašanj upoštevajo interese prebivalcev arktične regije, vključno z avtohtonimi ljudstvi, pri zaščiti in razvoju regije;

14.  poziva EU, naj prevzame vodilno vlogo v prizadevanjih za oblikovanje ambicioznega podnebnega akcijskega načrta za Arktiko, ki bo obravnaval blaženje posledic svetovnih emisij toplogrednih plinov in prilagajanje na podnebne spremembe ter podpiral inovativne rešitve, primerne za Arktiko;

Geopolitične razmere na Arktiki

15.  pozdravlja dejstvo, da na stabilnost Arktike že dolgo ne vplivajo konflikti na drugih območjih sveta, in poudarja, kako pomembno je preprečiti, da bi geopolitične razmere v drugih regijah vplivale na Arktiko; vendar ugotavlja, da so se varnostne in vojaške razmere na Arktiki v zadnjih letih korenito spremenile, in priznava strateški pomen te regije; ugotavlja, da ima varna, stabilna, trajnostna, mirna in uspešna Arktika ključno vlogo pri varnosti Evrope kot celote in njenem strateškem kontekstu; poleg tega poudarja, da morajo biti vojaške dejavnosti na Arktiki predvidljive, pregledne in se morajo izvajati na način, ki spodbuja varnost in stabilnost, saj okrepljena militarizacija v kombinaciji s poslabšanjem svetovnih geopolitičnih odnosov lahko privede do incidentov in povečanja varnostnih tveganj; zato poziva k boljšemu regionalnemu dialogu, čezmejnemu sodelovanju in zadržanosti na vojaškem področju ter spodbuja proces pogajanj in ukrepe za krepitev zaupanja, namenjene dolgoročnemu cilju zmanjšanja vojaške opreme v regiji;

16.  ugotavlja, da ima Ruska federacija poseben geografski položaj, saj so njene teritorialne vode in ekonomske cone veliko večje od voda in con drugih arktičnih držav; v zvezi s tem poudarja, da mora Rusija že zaradi svojih posebnih geografskih značilnosti biti sogovornica, a ima posledično tudi večje odgovornosti;

17.  ugotavlja, da ima Arktika pomembno mesto v vojaških strategijah vseh subjektov v regiji, in jih poziva, naj svojo politiko za Arktiko izvajajo ob doslednem spoštovanju mednarodnega prava; je zelo zaskrbljen zaradi postopnega kopičenja vojaških sil v Rusiji, ki je največja arktična država in vključuje razvoj zmogljivosti preprečevanja dostopa in zaseganja območij ter ponovno aktiviranje in obnovo pomorskih jedrskih sil in flote ledolomilcev, nekatere med njimi pa namerava Rusija opremiti z manevrirnimi izstrelki in sistemi za elektronsko bojevanje; meni, da vojaške razmere na terenu takšnih ukrepov ne upravičujejo in ti znatno presegajo legitimne obrambne namene, kar odraža namero Rusije, da bi dosegla strateško vojaško nadvlado v tej regiji, kar bi privedlo do nestabilnosti in večjega tveganja spopadov ter bi pomenilo odstopanje od pobude iz Murmanska iz leta 1987, katere cilj je bil preoblikovati Arktiko v mednarodno „območje miru“; poziva obtečajne narode, naj ne gradijo vojaških ali znanstvenih oporišč, ki bi jih varovale vojaške sile;

18.  obžaluje, da je Rusija namesto spodbujanja sodelovanja zavzela precej bolj tekmovalno, celo napadalno stališče v zvezi z Arktiko, ki jo obravnava kot območje za vojaško, ozemeljsko in gospodarsko širitev ter prizorišče za uresničevanje svojih ambicij velesile;

19.  poziva vse arktične države, naj se vključijo v konstruktiven in vzajemno koristen dialog o vprašanjih, ki zadevajo vse od varstva okolja do gospodarskega razvoja in vojaških operacij; poudarja, da imata EU in Rusija veliko skupnih interesov na številnih področjih, povezanih z Arktiko, vključno s pomorsko varnostjo in čezmejnim sodelovanjem na področju okoljskih vprašanj; vendar poudarja, da bi moralo biti tvorno sodelovanje skladno z načelom selektivnega sodelovanja, tudi na področjih podnebja in okolja, ne bi smelo ogrožati ciljev sankcij in omejevalnih ukrepov, sprejetih zaradi dejanj ruske vlade drugod po svetu, ter bi moralo biti skladno s strategijo EU za odnose z Rusko federacijo; ugotavlja, da bi bilo treba Arktični svet uporabiti kot platformo za ohranitev in nadaljevanje odprtega dialoga z Rusijo o vprašanjih, ki so pomembna tudi za EU;

20.  meni, da mora EU natančno spremljati dejstvo, da je Kitajska vključila Arktiko v programe gospodarskega razvoja in stremi k vključitvi severne morske poti v pobudo En pas, ena cesta (v obliki „polarne svilne ceste“), in mora to upoštevati pri svoji posodobljeni politiki za Arktiko, saj predstavlja izziv vsakršni zamisli, da bi bilo mogoče Arktiko obravnavati kot samostojno regijo, odmaknjeno od svetovne geopolitike; v zvezi s tem ugotavlja, da Kitajska vlaga v raziskave, nove ledolomilce in strateške infrastrukturne projekte na Arktiki, ki spominjajo na delovanje te države v drugih delih sveta, in opozarja, da EU ne bi smela dovoliti, da si tretje države ustvarijo preveliko prednost na tem območju; izraža zaskrbljenost zaradi kitajskih prizadevanj za naložbe v pristanišča ob severni morski poti in za pridobitev rudarskih pravic, s katerimi bi med drugim utrdila svojo prisotnost na Arktiki, ter poziva arktične države, naj izvajajo temeljite preglede tujih naložb v svoje strateško pomembne objekte in infrastrukturo;

Varovanje pravice do plovbe

21.  pozdravlja, da je bil sprejet mednarodni kodeks Mednarodne pomorske organizacije za ladje, ki plujejo v polarnih vodah (polarni kodeks), ki začel veljati 1. januarja 2017;

22.  poziva, naj se pripravi ocena izvajanja polarnega kodeksa Mednarodne pomorske organizacije ter upoštevanja standardov in obveznosti iz konvencij SOLAS in MARPOL, da bi ugotovili, ali jih subjekti, ki delujejo na Arktiki, v celoti izvajajo, ter opredelili vrzeli in pomanjkljivosti, ki jih bo treba dodatno obravnavati; poziva vse arktične obalne države, naj hitro sprejmejo potrebne ukrepe za popolno izvajanje polarnega kodeksa; poziva plovila, ki niso zajeta s konvencijo SOLAS, naj prostovoljno izvedejo te varnostne ukrepe ter druge ukrepe in smernice za varno in okolju prijazno plovbo na Arktiki;

23.  poziva Komisijo in države članice, naj prevzamejo pomembnejšo vlogo pri spodbujanju učinkovitega izvajanja mednarodnih konvencij, kot so Pariški sporazum, konvencija Minamata, konvencija o onesnaževanju zraka na velike razdalje prek meja, Göteborški protokol, Stockholmska konvencija, polarni kodeks, Aarhuška konvencija in konvencija o biološki raznovrstnosti;

24.  poziva k skupni odgovornosti za varnost življenja na morju in trajnost polarnega okolja, saj bo polarni ladijski promet v prihodnjih letih naraščal in se diverzificiral; v zvezi s tem poleg polarnega kodeksa pozdravlja ukrepe v zvezi z usmerjanjem ladij, ki so namenjeni zmanjšanju tveganja nesreč, ter določitev prepovedanih območij za večjo varnost plovbe ter varstvo tega krhkega in edinstvenega okolja; poudarja vlogo EU in držav članic pri preprečevanju in reševanju sporov na Arktiki, gradnji mehanizmov na področju civilne zaščite in izboljšanju zmogljivosti za obvladovanje kriz ter infrastrukture za iskanje in reševanje; poudarja, da EU lahko prispeva strokovno znanje in izkušnje na področju pomorske varnosti in zaščite s pomočjo svojih zmogljivosti in znanja na področju pomorskega prometa in plovbe; priznava, da pri operacijah iskanja in reševanja že poteka znatno čezmejno sodelovanje; spodbuja EU, naj poveča svoj prispevek k preprečevanju nesreč, pripravljenosti in odzivu nanje v okviru Arktičnega sveta, Foruma arktične obalne straže in Sveta Barentsovega evroarktičnega sveta; vendar z zaskrbljenostjo opaža razvoj in hitro rastoči pomorski promet in pridobivanje energije vzdolž severne morske poti, ki je postala vir geopolitičnih napetosti in okoljskih vprašanj; ugotavlja vse večji gospodarski interes zlasti Rusije in Kitajske za razvoj severne morske poti, saj jima bo to pomagalo spodbuditi gospodarsko rast in zagotovil svetovno konkurenčno nacionalno prometno omrežje; je seznanjen z velikimi energetskimi projekti, kot je trenutno sodelovanje Rusije in Kitajske pri projektu Yamal LNG in Arctic LNG 2, in je zaskrbljen, da bodo takšni projekti znatno povečali obseg pomorskega prometa na severni morski poti in povzročili velik pritisk na že tako ogrožen arktični ekosistem;

25.  priznava, da ima Rusija znatno več ledolomilskih programov, Kitajska pa ji pri tem sledi, ter spodbuja države članice in druge partnerske države, naj vzpostavijo lastne zmogljivosti na tem področju; meni, da bi EU morala spodbujati gradnjo in uvedbo številnejših ledolomilcev ter proti ledu ojačanih ladij, ki bi plule pod zastavo EU;

26.  poudarja, da je treba okrepiti pomorski nadzor in izmenjavo informacij v arktični regiji; podpira dodatne naložbe v vesoljsko spremljanje in navigacijo prek satelitskih omrežij Copernicus in Galileo, pa tudi informacije in-situ iz evropske mreže za pomorsko opazovanje in podatke (EMODnet), da bi izboljšali nujno odzivanje, varno navigacijo ter znanje o podnebnih spremembah; ugotavlja, da vse večja človeška dejavnost v tej regiji, vključno z rastočim turizmom, vzbuja resne skrbi glede varnosti ljudi, zlasti glede na ostre vremenske pogoje ter omejene zmogljivosti za iskanje in reševanje; meni, da sta mednarodno sodelovanje in tesno partnerstvo med vojaškim, javnim in nevladnim sektorjem ključna za zagotovitev ustrezne civilne zaščite v regiji; poudarja, da je treba spodbujati dobre prakse na področju iskanja in reševanja ter si jih izmenjevati in s skupnimi vajami prispevati k interoperabilnosti enot za iskanje in reševanje; priporoča, naj države članice razmislijo o vzpostavitvi novih projektov stalnega strukturnega sodelovanja, ki bodo na primer osredotočeni na iskanje in reševanje ali odziv na okoljske izzive in katerih namen bo povečati zmogljivosti skupne varnostne in obrambne politike na Arktiki; spodbuja EU in države članice, naj izvajajo vaje za simulacijo možnosti obsežnega izvajanja mehanizma na področju civilne zaščite na Arktiki;

27.  vztraja, da je izjemno pomembno na Arktiki ohraniti spoštovanje pravic tujih ladij v skladu s konvencijo UNCLOS, zlasti členi 17–21 in 37–41, vključno s pravico do neškodljivega prehoda, pravico do tranzitnega prehoda in svobodo plovbe; obsoja dejanja, s katerimi Rusija omejuje pravice do plovbe na severnomorskih poteh tako, da jih opredeljuje kot celinske vode, ki so povsem pod njenim suverenim nadzorom, ustvarja regulativne in upravne ovire za tujo plovbo po tej poti ter je uvedla zahtevo, da se za vstop v njeno izključno ekonomsko cono in teritorialne vode pridobi njeno dovoljenje, ne da bi določila izrecno izjemo za plovila s suvereno imuniteto; poudarja, da bi vsi ukrepi, ki omejujejo svobodno plovbo, morali biti v skladu s konvencijo UNCLOS in običajnim mednarodnim pravom; poziva Rusko federacijo, naj spoštuje pravila, določena v konvenciji UNCLOS, ter zaveze, ki jih je sprejela s pridružitvijo letnim pozivom Generalne skupščine OZN državam pogodbenicam, naj svoje pomorske zahteve uskladijo s konvencijo UNCLOS;

28.  poudarja, da bi moral biti razvoj severnega prometnega prehoda trajnosten in prispevati k bolj zelenemu prehodu; ugotavlja, da bi zlasti severne železniške povezave spodbudile gospodarstva severnih in baltskih držav ter izboljšale dostop do trga v razsežnosti sever–jug; zato poziva Komisijo, naj obravnava vprašanja v zvezi s severnimi prometnimi potmi in opredeli priložnosti v okviru partnerstva severne dimenzije za promet in logistiko; poudarja, da so v regiji severne dimenzije nujne boljše povezave, da bi zmanjšali razdalje in zagotovili povezljivost v odziv na svetovni razvoj;

Trajnostni razvoj in izkoriščanje strateških virov

29.  poudarja pomen Arktike za energetsko varnost EU, odločno vztraja pri trajnostnem in znanstveno utemeljenem izkoriščanju energetskih virov na Arktiki ter poudarja, da je nujna okrepljena politika za obnovljive vire energije in energetsko učinkovitost EU, ki bo znatno zmanjšala odvisnost Unije od zunanjih virov in s tem povečala njeno varnost; poudarja, da se je treba boriti proti podnebnim spremembam z uresničevanjem ciljev Pariškega sporazuma;

30.  ugotavlja, da večja dostopnost ogromnih virov ogljikovodikov v arktični regiji zardi podnebnih sprememb in posledičnega taljenja ledu spreminja geostrateški pomen regije, kar lahko vpliva na mednarodno stabilnost; poziva države v regiji, naj še naprej rešujejo sedanje ali prihodnje spore o dostopu do naravnih virov na Arktiki s konstruktivnim dialogom v skladu z mednarodnim pravom, zlasti konvencijo UNCLOS, ter v duhu Deklaracije iz Ilulissata iz leta 2008;

31.  priznava, da izkoriščanje virov nafte in plina na Arktiki predstavlja tveganje za okolje; poudarja, da bi gospodarski razvoj Arktike, zlasti odkrivanje in izkoriščanje naravnih virov na Arktiki, moral biti v skladu z mednarodnim pravom in ustreznimi mednarodnimi konvencijami in pravili ter strogimi previdnostnimi okoljskimi standardi, in poziva k določitvi strogih zahtev za odkrivanje in izkoriščanje novih zalog ogljikovodikov v tej regiji; v zvezi s tem je zaskrbljen zaradi prizadevanj zlasti Rusije ter zasebnih podjetij iz drugih držav za izvajanje daljnosežnih projektov izkoriščanja naravnih virov, s katerimi bi korenito posegli v okolje, ne da bi poprej opravili presojo vpliva na okolje; zato poziva vse arktične države, naj pred vsakršnimi projekti izkoriščanja opravijo ustrezne predhodne presoje vpliva na okolje, in poudarja pomen spoštovanja regulativnih standardov;

32.  poudarja, da bi morala biti ključna cilja na Arktiki varstvo okolja in obvladovanje onesnaževanja, ki ga povzroča človek; odvrača od izkoriščanja arktičnih virov, kadar je znanstveno dokazano, da povzroča nepopravljivo škodo za ekosisteme na Arktiki in drugod;

33.  pozdravlja delo Arktičnega sveta pri boju proti onesnaževanju na Arktiki in poziva EU, naj v zvezi s tem prevzame dejavno vlogo in zagotovi pomoč;

34.  je zelo zaskrbljen zaradi nedavne okoljske katastrofe, ki jo je povzročil Norilsk Nickel, posledica katerega je bilo doslej največje razlitje nafte na polarni Arktiki, pa tudi zaradi črpanja strupene odpadne vode iz odlagalnega bazena v tundro ter drugih razlitij, do katerih redno prihaja, vendar niso vključena v uradno statistiko; pozdravlja odločitev sodišča, da podjetju, odgovornemu za katastrofo, naloži denarno kazen, vendar obenem izraža zaskrbljenost zaradi omejenega dostopa novinarjev in strokovnjakov do krajev nesreč ter poziva ruske oblasti, naj vzpostavijo pregledne in učinkovite postopke za poročanje o takšnih okoljskih katastrofah in njihovo spremljanje; obžaluje, da se takšne nesreče pogosto zgodijo na ozemljih domorodnih ljudstev, ki zaradi njih ne morejo še naprej živeti na tradicionalen način; poziva EU, naj podpre okoljevarstvenike in novinarje, ki preiskujejo takšne primere, in uporabi lastne vire, kot je Copernicus, za sledenje takšnemu onesnaževanju na Arktiki ter izvede temeljito oceno posledic zgolj pridobitno naravnanega izkoriščanja za okolje in ljudi; spodbuja sodelovanje z arktičnimi državami pri razvoju sistemov za hitro odzivanje za obvladovanje okoljskih katastrof v realnem času, zlasti razlitij nafte;

35.  obžaluje, da ruska podjetja še vedno zmanjšujejo svoje naložbe v varstvo okolja in proizvodne objekte na goli minimum, da bi kar najhitreje ustvarila kar največji dobiček, zaradi česar v ozračje stalno izpuščajo emisije strupenih snovi, ki uničujejo okolje, pa tudi večino arktičnih mest, kot je Norilsk, ki so postala med najbolj onesnaženimi mesti na svetu;

36.  meni, da bi morala imeti Arktika osrednjo vlogo v evropskem zavezništvu za surovine, s čimer bi se v Evropi povečala proizvodnja kritičnih mineralov in zmanjšala odvisnost od Kitajske na področju redkih zemeljskih kovin ter bi se ustvarile priložnosti za zeleno gospodarsko rast, kar je ključno za nadaljnji razvoj zelene tehnologije in boj proti podnebnim spremembam, ki najbolj ogrožajo to regijo; meni, da bi morale lokalne oblasti odločitve o izkopavanju mineralnih virov sprejemati pregledno; pozdravlja pobude na evropskem delu Arktike za trajnostno rudarjenje in zmanjšanje emisij ogljikovega dioksida na primer s projektom HYBRIT, ki predstavlja prvi projekt proizvodnje železa brez fosilnih goriv na svetu ter upošteva vse večje povpraševanje po jeklu in potrebe vse bolj elektrificirane družbe;

37.  ugotavlja, da je Arktika bogata z mineralnimi viri in poudarja, da ima evropski del Arktike pomembno vlogo za oskrbo EU s surovinami, osnovnimi viri, tehnologijo in strokovnim znanjem, potrebnimi za digitalni in zeleni prehod; ugotavlja, da se večina kritičnih surovin EU nahaja na Arktiki, te pa bi lahko z ustreznim in trajnostnim upravljanjem povečale neodvisnost EU; ugotavlja, da je eden od dejavnikov, zaradi katerih Peking želi pridobiti nadzor nad rezervami Arktike, želja po ohranitvi prevladujočega položaja v dobavnih verigah bistvenih virov in ključnih sestavnih delov nastajajočih tehnologij;

38.  poziva, naj se poveča dostopnost digitalne infrastrukture na Arktiki, s čimer bi spodbudili podjetništvo, inovacije in diverzifikacijo gospodarskega razvoja; poudarja pomen spodbujanja uporabe obnovljivih virov energije v oddaljenih arktičnih skupnostih; spodbuja nadaljnje delo na področju inovativnih energetskih rešitev in s tem povezano gradnjo zmogljivosti na Arktiki z namenom preprečevanja podnebnih sprememb, ob upoštevanju potreb družbe; poudarja strateški pomen podmorskih telekomunikacijskih kablov v severnem Atlantiku, prek katerih poteka 95 % mednarodnih telekomunikacij; ponovno poudarja pomen okrepljenega čezatlantskega sodelovanja pri zaščiti in zagotavljanju spoštovanja mednarodnih instrumentov, ki urejajo podmorske kable, tudi konvencije UNCLOS; poudarja vlogo, ki jo ima Arktika zaradi svoje klimatološke in geografske konkurenčne prednosti na področju digitalne povezljivosti med Severno Ameriko, Evropo in Azijo, pa tudi kot lokacija centrov za shranjevanje podatkov; ugotavlja, da bi nove digitalne avtoceste prek razširjenega sistema kablov iz optičnih vlaken in infrastrukture morale omogočiti boljšo digitalno povezljivost za arktične skupnosti, pa tudi zdravstveno podporo in socialne storitve (na primer zdravstvene storitve na daljavo), izobraževanje prek spleta in splošno lažji dostop do svetovnega gospodarstva;

39.  priznava, da so naložbe v arktično regijo nezadovoljive; meni, da EU lahko prispeva h gospodarskemu, družbenemu in trajnostnemu razvoju, ki bi koristil arktičnim skupnostim, zlasti na področjih energetike, prometa in infrastrukture; meni, da so arktične regije dom inovativnih industrij, ki so ključne za trajnostni razvoj;

40.  poudarja, da je zaradi velikih razdalj, redko poseljenih območij, ostrega podnebja in demografskih neravnovesij nujno treba povečati povezljivost, dostopnost in vključenost skupnosti z vlaganjem v informacijsko in komunikacijsko tehnologijo ter prometno infrastrukturo (železniško, morsko, kopensko in letalsko), da bi izboljšali produktivnost in trgovanje na Arktiki ter zunaj nje; meni, da bo boljša prometna in širokopasovna povezljivost tudi povečala priložnosti za čezmejno delo ter mobilnost študentov in dodatno razširila sodelovanje; poudarja, kako koristni so krajevno usmerjeni instrumenti, kot so strategije pametne specializacije in teritorialnega sodelovanja za oblikovanje trajnostnih naložb na Arktiki, ter meni, da bi bilo treba te politike EU nadalje razviti in povezati s politiko EU za Arktiko; poziva k vzpostavitvi posebne naložbene platforme, ki bo spodbudila tesnejše gospodarsko sodelovanje med gospodarstvi EU in Arktike, ob sodelovanju Evropske investicijske banke in Evropskega investicijskega sklada;

41.  opozarja na vlogo zasebnega sektorja pri razvoju trajnostnih rešitev za Arktiko; poziva Komisijo, naj podpre naložbe evropskih podjetij v ključne sektorje, kot so proizvodnja energije iz obnovljivih virov, logistika in razvoj električnega omrežja, obenem pa opredeli naložbene priložnosti v okviru naložbenih in finančnih instrumentov EU, da bi evropskim podjetjem olajšali dostop do arktičnega trga; poudarja, kako pomembne so trgovina in naložbe v digitalno infrastrukturo, inovacije in gospodarski razvoj na Arktiki, pri katerih je potrebno tesnejše sodelovanje vladne, akademske in poslovne sfere; poziva EU, naj zmanjša tehnične ovire za trgovino, poveča sodelovanje s predstavniki podjetij ter spodbuja dodatno podporo Arktičnemu ekonomskemu svetu; vztraja, da morajo podjetja, ki delujejo v EU, pri vseh svojih poslovnih dejavnostih in odnosih z arktično regijo strogo spoštovati vodilna načela OZN o podjetništvu in človekovih pravicah ter zagotavljati učinkovite postopke potrebne skrbnosti v zvezi s človekovimi pravicami in okoljem; poziva te subjekte, naj v vseh fazah postopka zagotovijo učinkovita, smiselna in informirana posvetovanja s prizadetimi in potencialno prizadetimi deležniki, vključno z domorodnimi ljudstvi; poudarja, da bi vse gospodarske dejavnosti na Arktiki morale biti trajnostne, pri čemer bi bilo treba upoštevati njihov vpliv na okolje, zlasti na podnebne spremembe, pa tudi njihove družbene posledice; poleg tega poudarja, da je treba dodatno spodbujati trajnostni regionalni razvoj, ki bo koristil tistim, ki živijo na Arktiki, nizkoogljične dejavnosti, znanje in krožno gospodarstvo;

42.  na splošno podpira stališče, izraženo v sporazumu CAO, da bi bilo treba naravne vire izkoriščati le, če smo razumsko prepričani, da ne bo povzročena škoda za okolje, in poudarja pomen previdnostnega pristopa k arktičnemu in podarktičnemu ribolovu v vseh fazah; poudarja pomen ukrepov za upravljanje ribištva, ki temeljijo na najboljšem razpoložljivem znanstvenem mnenju za zagotovitev dolgoročne trajnosti; ugotavlja, da so se arktične obalne države dogovorile o okviru za upravljanje dejavnosti na Arktiki, vključno z zavezo za reševanje prekrivajočih se zahtev po morskih območjih; izraža podporo obstoječim regionalnim organizacijam za upravljanje ribištva in mednarodnim sporazumom o ribištvu, pomorskem prometu in morskem okolju; poudarja, da bi EU morala biti v skladu s konvencijo UNCLOS vključena v upravljanje staležev;

43.  ugotavlja, da velik delež rib, uvoženih v EU, prihaja z Arktike, in se zaveda, da se bodo spori zaradi ribištva verjetno še povečali, med drugim zaradi zmanjševanja ribjih staležev na nekaterih območjih in njihove migracije na druga območja, ki jo delno povzročajo tudi podnebne spremembe; pozdravlja podpis sporazuma CAO, s katerim se želi doseči trajnosti razvoj na Arktiki in s katerim bo uveden previdnostni pristop k upravljanju ribištva na odprtem morju v osrednjem Arktičnem oceanu, ter poziva, naj začne čim prej veljati; priznava pomembnost deklaracije iz Osla za dosego tega zavezujočega sporazuma, ki zadeva preprečevanje nereguliranega ribolova na odprtem morju v osrednjem Arktičnem oceanu; pozdravlja vključitev predstavnikov domorodnih organizacij v delegacije; vendar obžaluje, da so bili ti predstavniki in nevladne organizacije vključeni samo kot opazovalci;

Služenje lokalnim skupnostim in ohranjanje pravic domorodnih ljudstev

44.  pozdravlja dosežke, vendar opozarja, da je povprečje za Arktiko v večini nordijskih držav še vedno slabše od nacionalnega povprečja, kar zadeva revščino, nizko pričakovano življenjsko dobo ter zelo omejen človeški in gospodarski razvoj; se zaveda, da tehnološka preobrazba in podnebne spremembe vplivajo na tradicionalni način življenja in način življenja domorodnih ljudstev, zato ponovno poziva k dejavnemu vključevanju vseh skupnosti in prebivalcev Arktike, zlasti domorodnih ljudstev, ki imajo lokalno in praktično znanje, v postopke odločanja o razvojnih odločitvah; v zvezi s tem odločno podpira popolno in učinkovito izvajanje člena 19 Deklaracije o pravicah domorodnih ljudstev, zlasti glede potrebe, da države pridobijo njihovo prostovoljno predhodno in ozaveščeno soglasje, preden sprejmejo in izvedejo zakonodajne in upravne ukrepe ali začnejo razvojne projekte, ki bi lahko imeli posledice zanje;

45.  priznava, da učinki taljenja ledu in blažjih temperatur izrivajo domorodno prebivalstvo in s tem ogrožajo njihov način življenja; priznava željo prebivalcev in vlad arktičnega območja s suverenimi pravicami in odgovornostmi, ki bi radi nadaljevali trajnostni gospodarski razvoj, obenem pa zaščitili tradicionalne vire za preživetje domorodnih ljudstev in zelo občutljivo naravo arktičnih ekosistemov, ob upoštevanju njihovih izkušenj pri trajnostni uporabi in razvoju različnih virov tega območja;

46.  poudarja, da je treba zagotoviti ohranitev kulture, tradicije in jezikov domorodnih ljudstev z vzpostavitvijo programov za krepitev zmogljivosti, ki bi bili namenjeni ozaveščanju o raznolikosti, zgodovini in pravicah domorodnih ljudstev, in sicer ne samo domorodnih mladih, temveč tudi nedomorodnega prebivalstva v celotni regiji; poziva delegacije EU v arktičnih državah, naj se vključijo v dejanski in vključujoč dialog z domorodnimi ljudstvi na nacionalni in regionalni ravni ter služijo kot kontaktne točke za vprašanja v zvezi z domorodnimi ljudstvi; poudarja, da mora osebje teh delegacij dobro poznati pravice domorodnih ljudstev, potrjene v Deklaraciji o pravicah domorodnih ljudstev; pozdravlja vse večje priznavanje pravic domorodnih ljudstev v zunanjih politikah EU; poziva k povečanju skladnosti notranjih in zunanjih politik EU za Arktiko na tem področju;

47.  znova poziva, naj se v postopke odločanja o možnostih razvoja dejavno vključijo vsi prebivalci Arktike, ki imajo lokalno in praktično znanje, zlasti domorodna ljudstva;

48.  izraža obžalovanje zaradi prizadevanj ruske vlade, da si podredi civilno družbo, kar ima zelo negativen učinek na domorodna ljudstva, saj omejuje neodvisnost njihovih predstavništev in partnerstev v mednarodnih forumih ter ovira njihov dostop do zunanjih sredstev; ugotavlja, da se s podobnimi težavami srečujejo tudi druge nevladne organizacije, vključno z okoljskimi aktivisti;

49.  izjavlja, da bi morale vse dejavnosti v arktični regiji, vključno z upravljanjem in trajnostno rabo arktičnih naravnih virov, spoštovati pravice domorodnih ljudstev in lokalnega prebivalstva ter jim koristiti; se v zvezi s tem zavzema za tesnejšo povezavo med podjetji, ki delujejo na Arktiki, in lokalnimi skupnostmi, da bi ustvarili gospodarske in raziskovalne priložnosti in delovna mesta ter spodbujali trajnostni razvoj virov, in podpira izvajanje standardov, kot sta Protokol o arktičnih naložbah in pobuda za globalni dogovor Organizacije združenih narodov; opozarja na obstoječe mednarodne instrumente, v katerih so določene pristojnosti, pravice in obveznosti držav glede upravljanja in trajnostne uporabe naravnih virov, ter vztraja, da je treba te instrumente še naprej v celoti spoštovati; poudarja, kako pomembno je zagotoviti medosebno sodelovanje, dostop do izobraževanja in poslovnih priložnosti ter podporo za mlade na Arktiki;

50.  poudarja, kako pomembno je upoštevati želje, potrebe in izzive lokalnega prebivalstva, zlasti z vidika medosebnega sodelovanja, povezljivosti ter dostopa do interneta, izobraževanja, zdravstvenega varstva in zaposlitve, predvsem za mlade in za marginalizirane skupine; poudarja, da je treba posodobiti politiko za Arktiko z vključitvijo ambiciozne razsežnosti spola; poziva k večjemu financiranju programov, kot so program „sever-sever“ in drugi programi mobilnosti, namenjeni zlasti mladim, ki živijo na Arktiki, ter k večji podpori in sredstvom za pomoč prebivalcem Arktike pri prilagajanju na korenite spremembe, ki jih povzročajo podnebne spremembe;

51.  ponovno poziva vse preostale države članice, naj nemudoma ratificirajo konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 169 o domorodnih in plemenskih ljudstvih;

Znanost in znanje

52.  poziva arktične države, naj izpolnijo svoje obveznosti iz Konvencije o biološki raznovrstnosti, zlasti v zvezi z ohranjanjem in situ; poziva vse države, naj zagotovijo, da se domorodna ljudstva in lokalne skupnosti na Arktiki vključijo v razprave in procese odločanja v ustreznih forumih mednarodne podnebne diplomacije in diplomacije na področju biotske raznovrstnosti; podpira priporočila domorodnih ljudstev za neposreden dostop do sredstev iz Zelenega podnebnega sklada za njihove trajnostne pobude za blaženje in prilagajanje;

53.  poudarja pomembne prispevke EU in držav članic k polarni znanosti, ki bo nujna za razumevanje globalnih in lokalnih učinkov podnebnih sprememb ter pomembnost znanja kot temelja za politične odločitve in trajnostni razvoj Arktike; ponavlja poziv s 14. konference poslancev arktične regije, naj se okrepi baza znanja in izboljša znanstveno sodelovanje z novo pobudo mednarodnega polarnega leta; podpira mednarodna prizadevanja v zvezi z znanostjo, znanjem in inovacijami z arktično dimenzijo ter sodelovanje pri raziskavah na Arktiki, kot je sklenitev in izvajanje sporazuma o okrepitvi mednarodnega znanstvenega sodelovanja na Arktiki;

54.  ugotavlja, da je EU zagotovila znatno financiranje za arktične raziskave prek programov, kot je Obzorje 2020; poudarja, da je treba povečati financiranje EU za arktične raziskave in razvoj; poziva k večji prepoznavnosti in usklajenosti arktičnih raziskav in inovacij, tudi v okviru programa Obzorje Evropa; poziva Komisijo, naj zagotovi celovit pregled financiranja EU, namenjenega tej regiji in arktičnim sestavinam horizontalnih programov EU, in poziva EU, naj izvede ambiciozen, v prihodnost usmerjen in okoljsko trajnosten naložbeni načrt za Arktiko; meni, da bi bilo treba s takim načrtom povečati financiranje ključnih področij, kot so znanstvene raziskave, in dodeliti več sredstev za arktične raziskave, razvoj in inovacije, vesolje, digitalno in prometno infrastrukturo, vesoljske tehnologije, trajnostni pomorski promet, trajnostno pridobivanje in obdelavo surovin, energijo iz obnovljivih virov ter druge nizkoogljične dejavnosti in turizem; poudarja, da je treba izboljšati sinergije med obstoječimi instrumenti financiranja, da se preprečijo morebitna podvajanja ter kar najbolj poveča sodelovanje med notranjimi in zunanjimi programi EU;

55.  ugotavlja, da je na Arktiki ogromen potencial za inovacije in trajnostno rabo virov, oblikovanje prakse, ki bi se nato lahko izvajala globalno, pri čemer je Arktika lahko preskusno območje med drugim za geotermalne, vetrne in hidro projekte, proizvodnjo jekla brez ogljika in bolj zeleno proizvodnjo baterij; priznava prispevek vesoljskih programov EU, kot so Copernicus, Galileo, skupna evropska geostacionarna navigacijska storitev in satelitske komunikacije, za okoljsko, pomorsko in človeško varnost in zaščito na Arktiki, saj med drugim omogočajo spremljanje sprememb ledu, trajnostno upravljanje morskih virov, zaznavanje onesnaženosti, opozarjanje v izrednih razmerah, odkrivanje in sledenje premikom na morju ter storitve iskanja in reševanja; podpira stalno vlaganje v razvoj teh zmogljivosti in priporoča, naj se uporabljajo na Arktiki v sodelovanju z arktičnimi državami, ki so članice EU in/ali Nata, in pod njihovim vodstvom;

Več EU na Arktiki, več Arktike v EU

56.  pozdravlja vzpostavitev mesta posebnega odposlanca za arktične zadeve leta 2017; podpira nadaljevanje njegovega mandata in pozdravlja delo sedanjega posebnega odposlanca; poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj izboljšata sodelovanje med službami in usklajenost različnih programov in naložb na Arktiki ter ju poziva, naj dodelita toliko sredstev, da bodo ta odražala ambicijo politike EU na Arktiki; poziva Komisijo, naj ustanovi posebno delovno skupino, ki bo celovito pokrivala severno Evropo in Arktiko; ugotavlja, da bi bilo treba izboljšati notranje usklajevanje EU na področju arktičnih vprašanj, tako na ravni delovne skupine Komisije kot tudi med ustreznimi agencijami EU; spodbuja Komisijo, naj koordinacijsko vlogo za politike za Arktiko zaupa enemu od svojih podpredsednikov, da bi preprečila podvajanje pristojnosti; poziva Svet, naj ustanovi delovno skupino za severno Evropo in Arktiko, Evropsko službo za zunanje delovanje pa, naj v okviru svoje strukture ustanovi podobno enoto; meni, da bi bilo treba povečati vlogo Parlamenta pri oblikovanju politike EU za Arktiko in njeno izvrševanje in da bi moral Parlament Arktiki posvečati večjo pozornost, tudi z vzpostavitvijo posebne namenske medparlamentarne delegacije, ki bo posebej odgovorna za arktično sodelovanje; poziva k obsežnejši razpravi o arktičnih vprašanjih, tako v institucijah EU kot tudi v državah članicah;

57.  meni, da bi se za oceno učinkovitosti trenutnih politik EU moral uporabiti postopek posvetovanja o novi politiki EU za Arktiko;

58.  meni, da bi se EU kot globalna akterka morala dejavno udeleževati političnega dialoga, se odzvati na vse večjo strateško pomembnost Arktike in še naprej opravljati vlogo uveljavljene in verodostojne akterke na Arktiki, ki spoštuje edinstven sklop obstoječih arktičnih posvetovalnih forumov in uspešnih okvirnih mehanizmov za upravljanje; meni, da lahko EU služi kot pošten posrednik pri spodbujanju regionalne stabilnosti in blaginje; poziva EU, naj nadaljuje dialog in ukrepe za krepitev zaupanja v obstoječe večstranske okvire ter Arktiko kot prednostno nalogo vključi v globalno strategijo EU; poleg tega poziva k politiki povezljivosti posebej za Arktiko (digitalizacija, navigacija, logistika, promet); je trdno prepričan, da evropski zeleni dogovor z načrtom povečanih naložb v trajnostno rast in zlasti lokalne inovativne pobude predstavlja zelo potreben dolgoročni odgovor na vse večje izzive v zvezi s podnebnimi spremembami in bo znatno prispeval k odpravi strateške energetske odvisnosti EU; glede na navedeno poziva k vključitvi razsežnosti politike EU za Arktiko v evropski zeleni dogovor, strateško agendo EU za obdobje 2019–2024, globalno strategijo EU, strategijo EU za povezljivost in strategijo EU za biotsko raznovrstnost;

59.  poudarja, da morajo EU in njene države članice tudi v prihodnje vzdrževati konstruktivne odnose z vsemi arktičnimi državami, ki niso članice EU, in meni, da si mora EU še naprej prizadevati za sodelovanje z avtohtonimi prebivalci Arktike, ki temelji na pravicah, in ga spodbujati; poudarja, kako pomembno je, da si arktične države EU izmenjujejo več informacij o trenutnih izzivih v tej regiji, izboljšajo svoje zmogljivosti za hibridno vojskovanje, še naprej vlagajo v obrambo, povečajo usklajenost na področju trenutnih dejavnosti na Arktiki in skupaj razvijajo pomorsko in letalsko področje; poziva EU in njene države članice, naj tesneje sodelujejo pri vprašanjih Arktike v regionalnih in mednarodnih forumih, ter poziva EU, naj v večji meri vključi lokalne in regionalne ravni upravljanja v oblikovanje politik, ki vplivajo na to regijo;

60.  meni, da so večja usklajenost na ravni EU in posvetovanja z državami EGP, ZDA, Kanado, pa tudi Združenim kraljestvom, Japonsko, Republiko Korejo, Indijo in drugimi partnericami, zavezanimi zagotavljanju miroljubnega sodelovanja in svobode plovbe na Arktiki, ter kar največje možno izkoriščanje sinergij najboljši odgovor na vse večje sodelovanje Kitajske in Rusije na Arktiki;

61.  je seznanjen z arktično varnostno pobudo ZDA in političnim okvirom Kanade za Arktiko in sever ter spodbuja EU, naj, kjer je ustrezno, sklene partnerstva s podobno mislečimi zavezniki, da bi zagotovila ustrezno usklajevanje v regiji; v zvezi s tem poziva k trdnemu dialogu med EU in Arktiko za podporo izvajanja politike EU v zvezi z Arktiko;

62.  meni, da bi morala biti varnostna vprašanja na Arktiki prav tako del posvetovanj in sodelovanja z Natom, ki lahko v okviru sveta Nato-Rusija rešuje nesoglasja, zmanjšuje napetosti in preprečuje krize; priznava pomen operacij nadzora in izvidnic v tej regiji ter vzpostavitve mehanizmov za boljšo izmenjavo informacij; meni, da bi predhodna uradna obvestila o vojaških vajah v arktični regiji lahko povečala preglednost vojaških dejavnosti v regiji;

63.  ugotavlja, da skrajni sever sodi na področje pristojnosti vrhovnega poveljnika zavezniških sil za Evropo in da je za oblikovanje splošnega koncepta varnosti na Arktiki potrebno sodelovanje z Natom; glede na navedeno pozdravlja sklepe skupine za razmislek, ki jo je generalni sekretar Nata zadolžil, naj izvede v prihodnost usmerjen razmislek za oceno možnosti za okrepitev politične razsežnosti zveze Nato, v skladu s katerimi bi Nato moral okrepiti spremljanje razmer na skrajnem severu in Arktiki ter razviti strategijo, ki bi upoštevala širše načrte odvračanja in obrambe, vključno z določbami za obravnavo agresivnih potez državnih akterjev;

64.  ugotavlja, da je bila pri vojaški vaji Trident Juncture 2018, ki je pokazala, da je zveza Nato operativno dejavna na Arktiki, zlasti na skrajnem severu (v Norveškem in Barentsovem morju), zagotovljena najvišja raven preglednosti; poziva vse strani, ki izvajajo vojaške dejavnosti na Arktiki, naj sledijo tej praksi v skladu z mednarodnimi obveznostmi, vključno z dunajskim dokumentom OVSE, ter tako zmanjšajo tveganja, pojasnijo morebitne nesporazume in povečajo preglednost namer;

65.  podpira prizadevanja za večjo odpornost proti morebitnemu pritisku Kitajske ali drugih subjektov, ki pri pridobivanju mineralnih surovin ne dajejo prednosti okolju prijaznim in trajnostnim načinom, ki so v skladu z mednarodnimi normami in konvencijami OZN; poziva projektno skupino StratCom Evropske službe za zunanje delovanje, naj spremlja kampanje, namenjene vplivanju na procese odločanja o pridobivanju mineralnih surovin v regiji;

66.  poudarja, da morajo EU in ZDA skupaj spodbujati varnost in stabilnost na Arktiki ter vlagati v svojo stalno znanstveno prisotnost v regiji in jo širiti;

67.  poziva, naj se Arktika vključi v razprave o strateškem kompasu EU, in poudarja, da bi bilo treba o razvoju Arktike redno razpravljati v okviru političnega in varnostnega odbora ter na sejah Sveta; poziva k rednejši izmenjavi mnenj o vprašanjih Arktike kot pomembnem področju posvetovanj med EU in Natom;

68.  poziva k večji prepoznavnosti EU na Arktiki in k vzpostavitvi okrepljenega političnega dialoga o dvostranskem sodelovanju EU s Ferskimi otoki in Grenlandijo ter naj skupaj z danskimi oblastmi preuči možnost ustanovitve uradov EU na Grenlandiji in Ferskih otokih;

69.  poziva, naj se cilji nove strategije za Arktiko odražajo v programih z namenskim financiranjem, projektih in ustrezni zakonodaji EU, pa tudi v delu ustreznih agencij EU;

70.  meni, da bi bilo treba posodobiti pomorsko strategijo EU, tako da bi odražala nove priložnosti in izzive; podobne ocene in preglede bi bilo treba izvesti tudi za druge politike EU, vključno z vesoljsko politiko EU, da bi ocenili širitev obstoječih satelitskih programov, tako da bi pokrivali posebne potrebe Arktike, vključno z uporabo programa Copernicus za spremljanje onesnaženosti;

o
o   o

71.  naroči svojemu predsedniku, naj posreduje to resolucijo Svetu, Komisiji in podpredsedniku Komisije/visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko.

(1) UL C 9 E, 15.1.2010, str. 41.
(2) UL C 136 E, 11.5.2012, str. 71.
(3) UL C 378, 9.11.2017, str. 174.
(4) UL C 263, 25.7.2018, str. 136.
(5) UL C 118, 8.4.2020, str. 32.
(6) UL C 232,16.6.2021, str. 28.
(7) UL C 118, 8.4.2020, str. 15.
(8) UL C 270, 7.7.2021, str. 2.

Zadnja posodobitev: 7. oktober 2021Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov