Evropski parlament,

–  ob upoštevanju členov 208 in 214 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 21 Pogodbe o Evropski uniji,

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1257/96 z dne 20. junija 1996 o humanitarni pomoči(1),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) 2021/836 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2021 o spremembi Sklepa št. 1313/2013/EU o mehanizmu Unije na področju civilne zaščite(2),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) 2021/947 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. junija 2021 o vzpostavitvi Instrumenta za sosedstvo ter razvojno in mednarodno sodelovanje – Globalna Evropa, spremembi in razveljavitvi Sklepa št. 466/2014/EU ter razveljavitvi Uredbe (EU) 2017/1601 in Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 480/2009(3),

–  ob upoštevanju skupne izjave Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, Parlamenta in Komisije, o evropskem soglasju o humanitarni pomoči iz leta 2008(4),

–  ob upoštevanju četrte ženevske konvencije o zaščiti civilnih oseb v času vojne z dne 12. avgusta 1949,

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 2003/335/PNZ z dne 8. maja 2003 o preiskavi in sodnem pregonu genocida, hudodelstev zoper človečnost in vojnih zločinov(5),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 26. novembra 2018 o izboljšanju prehranske in hranilne varnosti na svetovni ravni,

–  ob upoštevanju smernic EU o spodbujanju spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava(6),

–  ob upoštevanju resolucije varnostnega sveta OZN št. 2286 z dne 3. maja 2016 o zaščiti ranjenih in bolnih, zdravstvenih delavcev in humanitarnega osebja v oboroženih spopadih,

–  ob upoštevanju poročila generalnega sekretarja OZN z dne 23. avgusta 2016 o izidu svetovnega humanitarnega vrha in zavezah, ki so jih sprejeli udeleženci,

–  ob upoštevanju sporazuma o „velikem dogovoru“, podpisanega 23. maja 2016, neodvisnih letnih poročil o tem, zlasti poročila iz leta 2021, ter okvira in prilog k velikemu dogovoru 2.0, ki so bili predstavljeni na letnem srečanju na temo velikega dogovora med 15. in 17. junijem 2021,

–  ob upoštevanju poročila visokega komisarja OZN za begunce iz julija 2021 o uporabi prožnega financiranja v letu 2020 in njegovih posodobitev,

–  ob upoštevanju Sendajskega okvira za zmanjševanje tveganja nesreč za obdobje 2015–2030, sprejetega na tretji svetovni konferenci OZN o zmanjševanju tveganja nesreč, ki je potekala od 14. do 18. marca 2015 v Sendaju na Japonskem, ter izidov globalnih platform za zmanjševanje tveganja nesreč, ki sta potekali leta 2017 v Cancunu in leta 2019 v Ženevi,

–  ob upoštevanju agende OZN za trajnostni razvoj do leta 2030 in ciljev trajnostnega razvoja,

–  ob upoštevanju globalnega humanitarnega pregleda Urada OZN za usklajevanje humanitarnih aktivnosti za leto 2021 in njegovih mesečnih posodobitev,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2021 z naslovom Unija enakosti: strategija o pravicah invalidov za obdobje 2021–2030 (COM(2021)0101),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. marca 2021 z naslovom Humanitarne dejavnosti EU: novi izzivi, enaka načela (COM(2021)0110) in poznejših sklepov Sveta z dne 20. maja 2021,

–  ob upoštevanju svojih resolucij o humanitarni pomoči, zlasti resolucij z dne 11. decembra 2013 o pristopu EU k odpornosti in zmanjšanju tveganja nesreč v državah v razvoju: izkušnje s krizami prehranske varnosti(7), z dne 26. novembra 2015 o izobraževanju otrok v izrednih razmerah in dolgotrajnih krizah(8), z dne 16. decembra 2015 o pripravah na svetovni humanitarni vrh: izzivi in priložnosti za humanitarno pomoč(9), z dne 1. junija 2017 o odpornosti kot strateški prednostni nalogi zunanjega delovanja EU(10) in z dne 17. aprila 2018 o izvajanju instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja, instrumenta za humanitarno pomoč in Evropskega razvojnega sklada(11),

–  ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj (A9-0328/2021),

A.  ker so humanitarne potrebe dosegle vrhunec, saj je leta 2021 pomoč potrebovalo 238 milijonov ljudi, predvsem zaradi konfliktov, pa tudi zaradi sistemskih dejavnikov, kot so podnebne spremembe, naravne nesreče, degradacija okolja, rast svetovnega prebivalstva, neustrezna prehranska varnost, omejeni vodni viri in neuspešno upravljanje; ker obsežne humanitarne potrebe in njihova vse večja kompleksnost zadevajo prav vse cilje trajnostnega razvoja in kažejo na zaskrbljujoče pomanjkanje napredka na svetovni ravni v zvezi z Agendo 2030;

B.  ker je pandemija covida-19 poslabšala obstoječo nestabilnost in neenakost, povečala humanitarne potrebe – pogostejši je zlasti pojav lakote in nezadostne preskrbe s hrano, pri čemer skoraj 300 milijonom ljudi grozi akutna neustrezna prehranska varnost, ki je za več kot 40 milijonov ljudi skrb vzbujajoča – ter ovirala humanitarni odziv zaradi zaprtja meja in drugih omejitev, kot so bile tiste, ki so jih uvedle strani v oboroženih spopadih; ker je povečanje humanitarnih potreb deloma posledica nezadostne razvojne pomoči, s katero bi obravnavali dejavnike ranljivosti; ker se je po podatkih Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) humanitarna pomoč za vse nestabilne razmere med letoma 2015 in 2016 povečala za 38 %, medtem ko se programljiva razvojna pomoč za nestabilne razmere v istem obdobju ni povečala(12); ker je humanitarna pomoč med letoma 2014 in 2018 predstavljala drugi največji delež prispevkov za čezmorsko razvojno pomoč v 29 državah v Odboru za razvojno pomoč (DAC)(13);

C.  ker je pandemija covida-19 po eni strani povzročila številne logistične ovire za mednarodne organizacije, ki izvajajo dejavnosti pomoči, po drugi strani pa so ti logistični izzivi prispevali k številnim spremembam v načinu izvajanja programov pomoči, zlasti v smislu povečanja pomena lokalizacije humanitarne pomoči;

D.  ker je leta 2018 zaradi neurij, poplav, suš in požarov v naravi približno 108 milijonov ljudi potrebovalo mednarodno humanitarno pomoč; ker bi do leta 2050 zaradi podnebnih nesreč in socialno-ekonomskih posledic podnebnih sprememb humanitarno pomoč vsako leto utegnilo potrebovati več kot 200 milijonov ljudi;

E.  ker so ženske in dekleta najbolj prizadete zaradi izrednih razmer; ker imajo najstnice na konfliktnih območjih 90 % večjo verjetnost, da bodo opustile šolanje, pri 70 % žensk v okolju, v katerem je potrebna humanitarna pomoč, je bolj verjetno, da bodo žrtve nasilja na podlagi spola, več kot 70 % oseb, ki trpijo zaradi kronične lakote, pa je žensk;

F.  ker je humanitarni zračni most EU, vzpostavljen kot odziv na omejitve prometa, ki jih je povzročila pandemija, veliko pripomogel k zapolnjevanju kritičnih vrzeli v humanitarnem odzivu, saj je olajšal prevoz pomoči, nujne pomoči in humanitarnega osebja;

G.  ker pogostejše in hujše podnebne nesreče povzročajo konflikte in ker zaradi njih več ljudi ostaja ujetih v dolgotrajno razseljenost brez primere, številne dolgotrajne krize pa ostajajo nerešene;

H.  ker se vse večje humanitarne potrebe ne zadovoljujejo z ustreznimi sredstvi, se vrzel v financiranju naglo povečuje: leta 2020 je bila zbrana manj kot polovica sredstev za humanitarno pomoč, h kateri je pozval OZN, od avgusta 2021 pa je bilo za potrebe v višini 36,6 milijarde USD(14) na voljo le 10,9 milijarde USD (30 % skupnega zneska); ker so se leta 2020 sredstva največjih 20 javnih donatorjev, ki niso povezana z odzivom na pandemijo covida-19, zmanjšala pod raven iz leta 2019(15);

I.  ker so svetovna sredstva za humanitarno pomoč še vedno močno odvisna od zelo omejenega števila donatorjev, pri čemer jih deset največjih prispeva približno 85 % vseh sredstev;

J.  ker je humanitarna pomoč ključni steber zunanjega delovanja EU in ker je leta 2020 skupno financiranje EU in držav članic znašalo 36 % svetovne humanitarne pomoči, kar je največji delež na svetu; ker se raven prispevkov v EU razlikuje, saj štiri države članice in Komisija prispevajo približno 90 % vsega financiranja humanitarne pomoči EU;

K.  ker so se podpisnice velikega dogovora 2.0 ponovno zavezale, da bo humanitarni odziv čim bolj lokalen in kolikor je treba mednaroden, kar pomeni, da bo vsaj 25 % sredstev za humanitarno pomoč, kolikor je mogoče neposredno, namenjenih lokalnim in nacionalnim akterjem; ker pa ta cilj še zdaleč ni dosežen;

L.  ker je zaradi te vrzeli v razvojnem financiranju nujno treba izboljšati učinkovitost, uspešnost, prepoznavnost, vzajemno prevzemanje tveganj, preglednost in odgovornost humanitarnega sistema ter zagotoviti, da bo več držav prispevalo k humanitarnim prizadevanjem in bo tako pomoč ustrezala potrebam prizadetega prebivalstva, kot je bilo nedavno poudarjeno v velikem dogovoru 2.0, ki v središče ključnih prednostnih nalog za doseganje rezultatov postavlja lokalizacijo in kakovostno financiranje;

M.  ker „kakovostno financiranje“ zajema eno od dveh prednostnih nalog za doseganje rezultatov iz velikega dogovora 2.0; ker se v drugem stebru političnega foruma na visoki ravni o financiranju humanitarne pomoči iz leta 2016 poziva k razširitvi baze humanitarnih virov prek partnerstev z novimi dvostranskimi donatorji in zasebnim sektorjem, s čimer bi olajšali tokove nakazil in islamsko socialno pomoč(16); ker se humanitarna pomoč zasebnih donatorjev že povečuje in se je povečala za 9 %, in sicer s 6,2 milijarde USD v letu 2018 na rekordnih 6,8 milijarde USD v letu 2019(17);

N.  ker je Komisija predlagala začetek izvajanja pilotnega projekta o mešanem financiranju, da bi znatno povečala bazo virov za humanitarno delovanje, in je v ta namen pozvala k nadaljnjemu vključevanju zasebnega sektorja;

O.  ker razdrobljenost humanitarne pomoči ostaja stalen izziv, ki izhaja iz velikega števila donatorjev in agencij za pomoč ter premajhnega usklajevanja njihovih dejavnosti in projektov;

P.  ker donatorji pri razvojnem sodelovanju in humanitarni pomoči spodbujajo uporabo konzorcijev; ker so za konzorcije v primerjavi z drugimi metodami značilni obsežnejši cilji in več sredstev;

Q.  ker reševanje humanitarnih kriz ne zahteva le večjega financiranja, temveč tudi odločna politična prizadevanja za zmanjšanje potreb, tako da se preprečujejo in odpravljajo konflikti, varujejo osnovne človekove pravice, spodbuja trajnostni razvoj, zmanjšujejo tveganja in ranljivosti, spopada s podnebnimi spremembami in se prilagaja nanje, bori proti korupciji pri dodeljevanju sredstev in obravnava pomanjkanje preglednosti v odnosih z lokalnimi organizacijami;

R.  ker so temeljni standardi in načela po svetu ogroženi zaradi rednih kršitev mednarodnega humanitarnega prava, vključno z napadi na civiliste ter humanitarne in zdravstvene delavce, poleg tega pa je dostava humanitarne pomoči vedno bolj ovirana;

S.  ker so se v zadnjih letih napadi na humanitarno osebje močno povečali;

1.  pozdravlja sporočilo Komisije z naslovom Humanitarne dejavnosti EU: novi izzivi, enaka načela in v njem navedene konkretne predloge za izboljšanje humanitarne pomoči; poziva k hitremu izvajanju teh predlogov v tesnem posvetovanju in sodelovanju s humanitarnimi partnerji, da bi zagotovili, da bo pomoč predvidljiva, nerazdrobljena in ne bo podvajala drugih ukrepov; ponovno poudarja, da je treba humanitarno pomoč EU v skladu z Evropskim soglasjem o humanitarni pomoči vedno zagotavljati izključno na podlagi dobro opredeljenih in predhodno ocenjenih potreb, pomoč mora biti popolnoma skladna s humanitarnimi načeli človečnosti, nevtralnosti, nepristranskosti in neodvisnosti, posebno pozornost pa je treba nameniti izzivom, s katerimi se pri dostopu do humanitarne pomoči soočajo ranljive skupine, kot so invalidi, manjšine in druge marginalizirane skupine; poziva Komisijo, naj načelo, da nihče ne bo zapostavljen, postavi v središče novega pristopa k humanitarnemu delovanju; pozdravlja pobudo Komisije za vključevanje izobraževanja v izrednih razmerah, da bi preprečili, da bi otroci opustili šolanje, zlasti v primeru dolgotrajnih konfliktov;

2.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da se je močno povečala vrzel v financiranju humanitarne pomoči, saj glavni donatorji v času vse večjih potreb financiranje zmanjšujejo; poudarja, da obstajajo velike razlike v prispevkih na svetovni ravni in v EU; poziva Komisijo, naj zagotovi trden letni proračun za humanitarno pomoč EU, da bi zagotovila pravočasno, predvidljivo in prožno financiranje humanitarne pomoči vse od začetka posameznega proračunskega leta, tako za reševanje dolgotrajnih kriz kot za odzivanje na nove krize, ter naj znotraj rezerve za solidarnost in nujno pomoč nameni sredstva za humanitarne krize zunaj EU, da se ohrani obstoječa zmogljivost za hitro mobilizacijo dodatnih sredstev v primeru nastajajočih, stopnjujočih se ali nenadnih izrednih razmer; poziva EU, naj se zavzema za večjo mednarodno delitev odgovornosti in povečanje sredstev za humanitarno pomoč; poziva države članice, naj bodo za zgled in k humanitarni pomoči prispevajo fiksen delež svojega bruto nacionalnega dohodka; poziva Komisijo, naj vsako leto poroča o tem, koliko sredstev za humanitarno pomoč na svetovni ravni je bilo izplačanih iz EU;

3.  poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj oblikujeta strategijo za dolgoročno sodelovanje s tretjimi državami, zlasti novimi donatorji, s spodbujanjem dvostranske, regionalne in večstranske diplomacije EU, da bi razširili krog držav donatoric, ki prostovoljno prispevajo k humanitarni pomoči; poudarja, da bi prispevek dodatnih držav donatoric omogočil povečanje zneska, potrebnega za reševanje mednarodnih humanitarnih kriz; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da v sporazumu o trgovini in sodelovanju med EU in Združenim kraljestvom ni formalne ureditve v zvezi s humanitarno pomočjo, ter poziva Komisijo in države članice, naj si prizadevajo za formalno partnerstvo med EU in Združenim kraljestvom na področju humanitarne pomoči;

4.  poudarja zavezo Komisije, da bo povečala zasebno financiranje in še močneje vključila zasebni sektor v humanitarno pomoč EU, ter začetek pilotne pobude za mešano financiranje iz proračuna EU za humanitarno pomoč v letu 2021; poziva Komisijo, naj Parlamentu posreduje več informacij in pripravi pisno oceno izvajanja pilotnega projekta o mešanem financiranju humanitarnega delovanja, pri čemer naj oceni usklajenost s cilji zunanjega delovanja; poudarja potencial pobud za mešano financiranje, vključno z obveznicami s humanitarnim učinkom in sistemi zavarovanja tveganja nesreč, pa tudi celovito usmerjenostjo Evropske investicijske banke in Evropskega sklada za trajnostni razvoj plus v humanitarne namene; vendar poudarja, da je za nadaljnje sodelovanje z zasebnim sektorjem potrebna analiza rezultatov, ki so bili do sedaj doseženi s sodelovanjem, in izključna promocija partnerstev, ki so v skladu s cilji zunanjega delovanja EU in mednarodnimi humanitarnimi načeli;

5.  je zaskrbljen zaradi vedno več hudih kršitev mednarodnega humanitarnega prava in prava o človekovih pravicah; poziva k vzpostavitvi usklajevalnega mehanizma EU, s katerim bi razvili skladen pristop EU k mednarodnemu humanitarnem pravu, spremljali kršitve in se zavzemali za spoštovanje mednarodnega humanitarnega prava, tudi tako, da bi v zunanjem delovanju EU uporabili ustrezne politične, trgovinske in gospodarske vzvode ter vzvode razvojne pomoči;

6.  poziva Komisijo, podpredsednika Komisije/visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter države članice, naj pozorno spremljajo kršitve mednarodnega humanitarnega prava in naj jih vključijo kot merilo za uvrstitev posameznikov ali subjektov v ustrezne režime sankcij EU v skladu s smernicami EU o spodbujanju spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava; ugotavlja, da morajo biti sankcije in omejevalni ukrepi, ki se sprejmejo v okviru skupne zunanje in varnostne politike EU, v skladu z mednarodnim humanitarnim pravom in ne smejo ovirati opravljanja humanitarnih dejavnosti; poudarja, da je treba humanitarne izjeme dosledno vključevati v režime omejevalnih ukrepov ter partnerjem dati potrebno podporo in smernice za učinkovito uporabo teh izjem;

7.  poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo mednarodno humanitarno pravo ter odločno preganjajo in kaznujejo tiste, ki uporabljajo stradanje kot vojno orožje, da bi se zoperstavili razširjenim kršitvam pravice do hrane med konflikti, ponavljajoči se uporabi stradanja kot načina vojskovanja in onemogočanju dostopa humanitarne pomoči;

8.  poziva EU in njene države članice, naj hitro izpolnijo zaveze, sprejete na svetovnem humanitarnem vrhu in v okviru velikega dogovora; poudarja, kako pomembno je povečati učinkovitost in uspešnost humanitarne pomoči s povečanjem prožnega financiranja z nenamenskimi, do določene mere namenskimi in večletnimi sredstvi, ki so prilagojena lokalnim razmeram, temeljijo na potrebah in so osredotočena na ljudi, ter z zmanjšanjem upravnega bremena za humanitarne partnerje tako, da se med drugim uskladijo in poenostavijo zahteve za donatorje v zvezi s podajanjem predlogov in poročanjem, financirajo nacionalni in lokalni akterji ter spodbujajo inovativne rešitve; opozarja, da je tudi v dolgotrajnih krizah potrebna humanitarna pomoč, ter poziva EU in njene države članice, naj predvidijo konkretne rešitve za učinkovito dodeljevanje humanitarnih in razvojnih sredstev partnerjem, ki delujejo na tem področju; spodbuja EU in njene države članice, naj v sporazume o dodelitvi nepovratnih sredstev s partnerji vključijo ukrepe, s katerimi bi jim omogočili zadostno prožnost programa, da bi lahko v primeru nenadnih izrednih razmer hitro prešli z razvojnih dejavnosti na odzivanje na izredne razmere, vključno s financiranjem iz novega instrumenta za sosedstvo ter razvojno in mednarodno sodelovanje – Globalna Evropa;

9.  poziva Komisijo in države članice, naj vzdržujejo in spodbujajo realističen dialog o delitvi tveganja med ustreznimi oddelki, njihovimi humanitarnimi partnerji in drugimi deležniki, pri čemer naj se opirajo na nedavne in pridobljene izkušnje, da bi si nenehno prizadevale za izboljšanje obstoječih predpisov o financiranju, tako da bi postali učinkovitejši in uspešnejši, zlasti v času zelo nestabilnih humanitarnih kriz; poudarja, da se je ozaveščanje o tveganju izkazalo za učinkovito orodje za njegovo zmanjševanje;

10.  poudarja poseben pomen, ki ga ima podpora lokalnim akterjem, in poziva Komisijo, naj pripravi ambiciozno lokalizacijsko politiko, vključno s spodbujanjem preglednosti, uporabo strokovnega znanja in izkušenj partnerjev ter opredelitvijo, kako zagotoviti večjo in boljšo podporo lokalnim akterjem pri krepitvi njihovih zmogljivosti, jim omogočiti uporabo vseh razpoložljivih instrumentov in zagotoviti njihovo sodelovanje v postopkih odločanja, hkrati pa obravnavati vprašanje vzajemne odgovornosti in delitve tveganja, saj je krepitev lokalnih akterjev pomemben dejavnik za zmanjšanje potrebe po mednarodni humanitarni pomoči v prihodnosti; poziva Komisijo, naj poskrbi, da bosta enakopravna udeležba in opolnomočenje žensk izrecno vključena v vse nove mehanizme za krepitev vloge lokalnih akterjev pri humanitarnem delovanju;

11.  poudarja, da v okviru pandemije covida-19 lokalizacija prispeva k zdravstvenemu odzivu, ki je prilagojen razmeram v državah v razvoju, da bi preprečili evropsko pristranskost, zlasti kar zadeva protokole za zajezitev širjenja in preventivne kampanje; poziva, naj se z nadaljnjo lokalizacijo humanitarnega delovanja ustrezno prepreči prevlada evrocentričnega pogleda na izredne razmere;

12.  poudarja izzive, ki jih prinašajo podnebne spremembe, in pozdravlja zaveze, da se vplivi podnebnih sprememb in okoljski dejavniki še bolj vključijo v humanitarno delovanje, da se s pristopom trojne povezanosti, s katerim bi v pripravljenost na nesreče in preventivne ukrepe zajeli domorodna ljudstva in lokalne skupnosti, okrepi odpornost ranljivih regij in ranljivih skupnosti proti podnebnim spremembam, pri tem pa je treba upoštevati posebne potrebe po pomoči in zaščiti prebivalstva, ki so ga prizadele nesreče in škodljive posledice podnebnih sprememb, zlasti razseljenih oseb in gostiteljskih skupnosti; poleg tega pozdravlja zaveze, da bi humanitarna pomoč EU postala okoljsko trajnostna in da bi spremljali porabo, povezano s podnebjem; poziva Komisijo, naj zagotovi sredstva za prilagajanje podnebnim spremembam in zmanjševanje tveganja nesreč, med drugim prek Instrumenta za sosedstvo ter razvojno in mednarodno sodelovanje – Globalna Evropa, in naj pri zunanjem delovanju EU pospeši izvajanje obveznosti iz Sendaja;

13.  pozdravlja konkretne dosežke humanitarnega zračnega mostu EU in zamisel o vzpostavitvi zmogljivosti za evropski humanitarni odziv, da bi zapolnili vrzeli v humanitarnem odzivu EU; poziva, naj se z državami članicami in humanitarnimi partnerji redno posvetuje o vseh novih pobudah Komisije, ki bi morale temeljiti na obstoječih zmogljivostih humanitarnih akterjev in mehanizmih EU, kot je mehanizem Unije na področju civilne zaščite, in jih ne podvajati;

14.  poudarja, da se humanitarna pomoč sicer poskuša odzivati na takojšnje, življenjsko nevarne razmere, vendar dejavniki, ki povzročajo krize, zahtevajo dolgoročne rešitve, saj temeljna krhkost pogosto z gotovostjo naznanja humanitarne krize; poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj sprejmeta sporočilo, v katerem bosta razvili jasno politiko o povezavi med humanitarnim delovanjem, razvojem in mirom, da bi premostili vrzeli med posameznimi področji politike, pri tem pa zagotovili, da se spoštujejo poseben pravni značaj in načela humanitarne pomoči; poudarja, da bi moral ta pristop povezanosti okrepiti odpornost in spodbujati trajnostne odzive, medtem ko bi bilo treba cilje trajnostnega razvoja uporabiti kot okvir zanj, saj Agenda 2030 ponuja edinstveno priložnost za obravnavo temeljnih vzrokov ranljivosti in konfliktov, med drugim na podlagi praktičnih izkušenj nevladnih organizacij; poziva EU in države članice, naj začnejo hitro izvajati ta pristop, poseben poudarek pa naj posvetijo odpravljanju nestabilnosti, preprečevanju konfliktov, odpravljanju lakote, obravnavanju razseljevanja, povezanega z nesrečami in škodljivimi učinki podnebnih sprememb, zagotavljanju priložnosti za izobraževanje in preživljanje, podpiranju zgodnjega okrevanja, krepitvi zmogljivosti odzivanja ter spodbujanju samozadostnosti in odpornosti; poziva Komisijo, naj objavi oceno o operacionalizaciji povezave med humanitarnim delovanjem in razvojem v šestih pilotnih državah, ki so bile opredeljene leta 2017;

15.  poziva Komisijo, naj oceni pretekle izkušnje in programe v zvezi z vprašanji, povezanimi s spolom, saj narašča potreba po njihovi obravnavi glede na to, da so ženske pogosto žrtve konfliktov in nesreč; poziva, naj se v prihodnje humanitarne dejavnosti vključijo bolj oprijemljivi elementi vključevanja vidika spola, vključno z analizami, prilagojenimi okoliščinam, ki upoštevajo različnost spolov, hkrati pa naj se zaščitijo pravice ranljivih skupin, vključno z ženskami, dekleti in osebami iz skupnosti LGBTIQ+; podpira neoviran dostop do brezplačnih javnih zdravstvenih storitev ter prizadevanja za zmanjšanje umrljivosti in obolevnosti, pri tem pa poudarja, da je treba okrepiti pripravljenost na pandemije in epidemije;

16.  poziva EU in njene države članice, naj izvajajo in spodbujajo agendo pobude Nansen za zaščito čezmejno razseljenih oseb zaradi nesreč in podnebnih sprememb; poudarja pomen sodelovanja med humanitarnimi akterji, akterji na področju razvoja, zmanjševanja tveganja nesreč in podnebnih sprememb, da bi zmanjšali tveganje razseljevanja zaradi nesreč in škodljivih učinkov podnebnih sprememb ter obravnavali potrebe po pomoči in zaščiti;

17.  poziva, naj se posebna pozornost nameni prehrani kot temeljni pravici za vse, da se zagotovi prehranska varnost in okrepi odpornost prehranskih sistemov na gospodarske, podnebne in človeške pretrese; poziva k reviziji akcijskega načrta EU za prehrano, da bi obravnavali vse oblike slabe prehranjenosti v humanitarnih in razvojnih razmerah v skladu s sklepi Sveta iz novembra 2018;

18.  ponovno poudarja zavezanost Komisije in stalna prizadevanja za spodbujanje prepoznavnosti humanitarne pomoči EU in ozaveščenosti o njej med različnimi deležniki po vsej EU, vključno z nevladnimi organizacijami, ter za krepitev prepoznavnosti EU v njenem zunanjem delovanju;

19.  pozdravlja napoved doslej prvega humanitarnega foruma EU, ki bo potekal januarja 2022; poudarja, da bi moral biti forum vključujoč in dostopen, vključevati bi moral humanitarne izvajalske partnerje, si prizadevati za večjo prepoznavnost humanitarne pomoči EU in dela njenih partnerjev, spodbujati strateški dialog o humanitarni politiki EU, povečati politično podporo in ozaveščenost o naravi načelne humanitarne pomoči EU, ki temelji na potrebah, ter spodbujati izvajanje ključnih ukrepov, določenih v sporočilu Komisije;

20.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsedniku Komisije/visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Evropski službi za zunanje delovanje ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 163, 2.7.1996, str. 1. (2) UL L 185, 26.5.2021, str. 1. (3) UL L 209, 14.6.2021, str. 1. (4) UL C 25, 30.1.2008, str. 1. (5) UL L 118, 14.5.2003, str. 12. (6) UL C 303, 15.12.2009, str. 12. (7) UL C 468, 15.12.2016, str. 120. (8) UL C 366, 27.10.2017, str. 151. (9) UL C 399, 24.11.2017, str. 106. (10) UL C 307, 30.8.2018, str. 177. (11) UL C 390, 18.11.2019, str. 33. (12) Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj, States of Fragility 2018 (Nestabilne države 2018), 17. julij 2018. (13) Nomura, S., Sakamoto, H., Ishizuka, A., Shimizu, K., in Shibuya, K., „Tracking sectoral allocation of official development assistance: a comparative study of the 29 Development Assistance Committee countries, 2011–2018“ (Spremljanje sektorskega dodeljevanja uradne razvojne pomoči: primerjalna študija 29 držav Odbora za razvojno pomoč 2011–2018), Global Health Action, januar 2021. (14) Urad OZN za usklajevanje humanitarnih aktivnosti, Služba za spremljanje financiranja, prispevki za humanitarno pomoč za leto 2021. (15) Development Initiatives, Global Humanitarian Assistance Report 2021 (Razvojne pobude, Poročilo o svetovni humanitarni pomoči za leto 2021). (16) Skupina na visoki ravni za financiranje humanitarne pomoči, poročilo za generalnega sekretarja OZN z naslovom „Too important to fail – addressing the humanitarian financing gap“ (Preveč pomembno, da bi propadlo – obravnavanje vrzeli v financiranju humanitarne pomoči), 17. januar 2016. (17) Development Initiatives, Global Humanitarian Assistance Report (Razvojne pobude, poročilo o svetovni humanitarni pomoči), 2021.