Choisissez la langue de votre document :
- bg - български
- es - español
- cs - čeština
- da - dansk
- de - Deutsch
- et - eesti keel
- el - ελληνικά
- en - English
- fr - français
- ga - Gaeilge
- hr - hrvatski
- it - italiano
- lv - latviešu valoda
- lt - lietuvių kalba
- hu - magyar
- mt - Malti
- nl - Nederlands
- pl - polski
- pt - português
- ro - română
- sk - slovenčina
- sl - slovenščina (izbrano)
- fi - suomi
- sv - svenska
|
 Prehodne določbe za nekatere in vitro diagnostične medicinske pripomočke in odloženo uporabo zahtev za interne pripomočke ***I |
| |||||||
| ||||||||
(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava) Evropski parlament, – ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2021)0627), – ob upoštevanju člena 294(2) ter členov 114 in 168(4)(c) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C9-0381/2021), — ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije, — ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 8. decembra 2021(1), — po posvetovanju z Odborom regij, – ob upoštevanju zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 24. novembra 2021, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije, – ob upoštevanju členov 59 in 163 Poslovnika, 1. sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju; 2. poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, ga bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti; 3. naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu, Komisiji in nacionalnim parlamentom. Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 15. decembra 2021 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2022/... Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) 2017/746 v zvezi s prehodnimi določbami za nekatere in vitro diagnostične medicinske pripomočke in odloženo uporabo pogojev za interne pripomočke
(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) 2022/112.)
| ||||||||
| Akt o digitalnih trgih ***I |
| ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)
| |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| Enakost žensk in moških v Evropski uniji v obdobju 2018–2020 |
| |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Evropski parlament, – ob upoštevanju členov 2 in 3 Pogodbe o Evropski uniji, členov 6, 8, 10, 83, 153 in 157 Pogodbe o delovanju Evropske unije ter členov 21 in 23 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, – ob upoštevanju Splošne deklaracije človekovih pravic iz leta 1948, – ob upoštevanju direktiv EU od leta 1975 dalje o različnih vidikih enakega obravnavanja žensk in moških, in sicer Direktive Sveta 79/7/EGS z dne 19. decembra 1978 o postopnem izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zadevah socialne varnosti(1), Direktive Sveta 86/613/EGS z dne 11. decembra 1986 o uporabi načela enakega obravnavanja moških in žensk, ki se ukvarjajo z dejavnostjo, vključno s kmetijstvom, ali pa so samozaposleni, ter o varstvu samozaposlenih žensk med nosečnostjo in materinstvom(2), Direktive Sveta 92/85/EGS z dne 19. oktobra 1992 o uvedbi ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo(3), Direktive Sveta 2004/113/ES z dne 13. decembra 2004 o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk pri dostopu do blaga in storitev ter oskrbi z njimi(4), Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu(5), Direktive Sveta 2010/18/EU u dne 8. marca 2010 o izvajanju revidiranega okvirnega sporazuma o starševskem dopustu, sklenjenega med BUSINESSEUROPE, UEAPME, CEEP in ETUC(6) in Direktive 2010/41/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. julija 2010 o uporabi načela enakega obravnavanja moških in žensk, ki opravljajo samostojno dejavnost, in o razveljavitvi Direktive Sveta 86/613/EGS(7), – ob upoštevanju Konvencije OZN o preprečevanju in odpravljanju trgovine z osebami in izkoriščanja prostituiranja drugih iz leta 1949, – ob upoštevanju agende OZN za trajnostni razvoj do leta 2030 in ciljev trajnostnega razvoja, zlasti cilja 5 ter njegovih podciljev in kazalnikov, – ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (istanbulska konvencija), – ob upoštevanju Pekinške deklaracije in izhodišč za ukrepanje, sprejetih 15. septembra 1995 na četrti svetovni konferenci o ženskah, ter poznejših končnih dokumentov, sprejetih na posebnih zasedanjih OZN Peking +5, Peking +10, Peking +15 in Peking +20, – ob upoštevanju konvencije OZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk z dne 18. decembra 1979, – ob upoštevanju konvencije št. 100 Mednarodne organizacije dela o enakem nagrajevanju žensk in moških za enako delo, – ob upoštevanju konvencije št. 156 Mednarodne organizacije dela o enakem nagrajevanju žensk in moških za enako delo: delavci z družinskimi obveznostmi, – ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 5. marca 2020 z naslovom Unija enakosti: strategija za enakost spolov za obdobje 2020–2025 (COM(2020)0152), – ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 12. novembra 2020 o Uniji enakosti: strategija za enakost LGBTIQ za obdobje 2020–2025“ (COM(2020)0698), – ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 5. marca 2021 z naslovom Poročilo o enakosti žensk in moških za leto 2021 (SWD(2021)0055), – ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 24. marca 2021 o strategiji EU o otrokovih pravicah za obdobje 2020–2025 (COM(2021)0142), – ob upoštevanju študije z naslovom „The gendered impact of the COVID-19 crisis and post-crisis period“ (Vpliv krize zaradi COVID-19 na enakost spolov in obdobje po krizi), ki jo je 30. septembra 2020 objavil tematski sektor za pravice državljanov in ustavne zadeve generalnega direktorata za notranjo politiko, – ob upoštevanju indeksa enakosti spolov Evropskega inštituta za enakost spolov za leti 2019 in 2020, – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. junija 2015 o strategiji EU za enakost žensk in moških po letu 2015(8), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. junija 2017 o potrebi po strategiji EU za odpravo in preprečevanje razlik v pokojninah med spoloma(9), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. decembra 2020 o potrebi po namenski sestavi Sveta za enakost spolov(10), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. januarja 2021 o strategiji EU za enakost spolov(11), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. januarja 2021 o vidiku enakosti spolov v obdobju krize zaradi COVID-19 in obdobju po krizi(12), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. februarja 2021 o prihodnjih izzivih na področju pravic žensk v Evropi: več kot 25 let po Pekinški deklaraciji in izhodiščih za ukrepanje(13), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. junija 2021 o stanju spolnega in reproduktivnega zdravja in pravic v EU v povezavi z zdravjem žensk(14), – ob upoštevanju člena 54 Poslovnika, – ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A9-0315/2021), A. ker so pravice žensk človekove pravice in kot take univerzalne in nedeljive ter so zapisane v Pogodbi o Evropski uniji in Listini o temeljnih pravicah; ker je boj za enakost spolov ter spodbujanje in varstvo pravic žensk resnično skupna odgovornost, ki zahteva hitrejši napredek in prizadevanja institucij in držav članic EU; ker si morajo EU in njene države članice prizadevati za boj proti neenakostim in diskriminaciji na podlagi spola, morajo spodbujati enakost spolov ter zagotoviti enake pravice in enako obravnavanje žensk in moških v vsej njihovi raznolikosti ter jim zagotoviti enako moč in enake možnosti za oblikovanje družbe in lastnega življenja; ker po podatkih Evropskega inštituta za enakost spolov EU še vsaj 60 let ne bo dosegla popolne enakosti spolov; ker enakost spolov v EU še vedno ni uresničena, napredek na tem področju pa je še vedno počasen, nekatere regije in države pa stojijo na mestu ali celo nazadujejo; ker se je točkovanje EU na indeksu enakosti spolov od leta 2010 povečalo le za 4,1 točke, od leta 2017 pa za 0,5 točke(15); ker so države članice leta 2020 v povprečju dosegle 67,9 od 100 točk; B. ker morajo imeti ženske enake možnosti za doseganje ekonomske neodvisnosti kot moški; ker je neenakost med spoloma na trgu dela še vedno zaskrbljujoča realnost in velik izziv, čeprav se je stopnja zaposlenosti žensk povečala, trendi na trgu dela pa kažejo, da je pandemija vplivala bolj na ženske kot na moške(16); ker je stopnja zaposlenosti delovno sposobnih moških v EU-27 leta 2019 znašala 79 %, kar je za 11,7 odstotne točke več kot pri ženskah; ker glede udeležbe na trgu dela 8 % moških v EU dela s krajšim delovnim časom v primerjavi z 31 % žensk, kar kaže na vztrajne neenakosti; ker se je razlika med spoloma v stopnji zaposlenosti v ekvivalentu polnega delovnega časa od leta 2010 povečala v osmih državah članicah; ker je bil pri izpodbijanju sektorske in poklicne spolne segregacije na trgu dela dosežen premajhen napredek; ker je vrzel v zaposlenosti še posebej velika pri ženskah s slabim družbenogospodarskim statusom, kot so matere samohranilke, oskrbovalke, invalidke, migrantke in begunke, ženske iz različnih rasnih in etničnih okolij ter verskih manjšin, ženske z nizkimi učnimi dosežki, ženske LGBTIQ+ ter mlade in starejše ženske; C. ker so ženske v EU v povprečju na uro plačane 14 % manj kot moški in ker se plačna vrzel med spoloma v državah članicah giblje med 3,3 % in 21,7 %; ker je kljub dejstvu, da je načelo enakega plačila za moške in ženske že od leta 1957 vključeno v pravni red EU in v številne nacionalne zakonodaje, in kljub sprejetim ukrepom in porabljenim sredstvom za zmanjšanje teh razlik napredek izjemno počasen, razlike v plačah pa so se v več državah članicah celo povečale; ker veliko več žensk kot moških dela s krajšim delovnim časom zaradi obveznosti oskrbe (8,9 milijona v primerjavi s 560.000); ker vse večje potrebe po dolgotrajni oskrbi in pomanjkanje storitev oskrbe povečujejo neenakosti med spoloma v družinah in pri zaposlovanju; ker podatki Eurostata kažejo, da se je brezposelnost med ženskami povečala s 6,9 % aprila na 7,9 % avgusta 2020, medtem ko se je brezposelnost moških v istem obdobju povečala s 6,5 % na 7,1 %; D. ker se ženske soočajo s presečnimi oblikami neenakosti in diskriminacije, tudi na podlagi rase, narodnostne ali socialne pripadnosti, spolne usmerjenosti, spolne identitete in izražanja, vere ali prepričanja, statusa prebivanja in invalidnosti, zato je treba obravnavati vse oblike diskriminacije, da bi dosegli enakost spolov za vse ženske; ker politike EU doslej niso uporabljale presečnega pristopa in so se osredotočale predvsem na individualno razsežnost diskriminacije, ki zmanjšuje pomen njene institucionalne, strukturne in zgodovinske razsežnosti; ker presečna analiza omogoča razumevanje strukturnih ovir, hkrati pa zagotavlja dokaze, na podlagi katerih se določijo merila uspešnosti, in usmerja pot k strateškim in učinkovitim politikam v boju proti sistemski diskriminaciji, izključenosti in socialnih neenakosti; E. ker je Komisija v poročilu o enakosti spolov v EU za leto 2021 ugotovila, da je pandemija covida-19 močno prizadela življenja žensk in skoraj v vseh pogledih povečala obstoječe razlike med spoloma; ker je v prvih bojnih vrstah proti pandemiji približno 70 % delavcev v socialnem in zdravstvenem sektorju žensk, kot so medicinske sestre, zdravnice in čistilke; ker se raznovrstni učinki pandemije na ženske raztezajo od povečanja nasilja na podlagi spola in nasilja v družini do večjega bremena neplačane oskrbe in gospodinjskih obveznosti, pri čemer ženske še naprej opravljajo večino gospodinjskih in družinskih opravil, zlasti če delajo na daljavo, so brezposelne ali delajo s krajšim delovnim časom; ker so poleg tega ženske na trgu dela ekonomsko prikrajšane, zlasti zdravstvene delavke, negovalke in delavke v drugih sektorjih, v katerih prevladujejo ženske, in prekarnih sektorjih, ter imajo omejen dostop do spolnega in reproduktivnega zdravja in pravic; ker obstaja nevarnost, da bo zaradi gospodarskih posledic pandemije izničen velik napredek v zvezi z ekonomsko neodvisnostjo žensk, ki je bil storjen v zadnjem desetletju; ker se je zaposlenost žensk med pandemijo bolj zmanjšala kot med recesijo leta 2008(17), kar ima velike posledice za ženske in njihove družine ter širše gospodarstvo, to pa vključuje zmanjšane možnosti, svoboščine, pravice in blaginjo; ker je v poročilu o razlikah med spoloma na svetovni ravni za leto 2021 navedeno, da se je čas, potreben za odpravo razlik med spoloma, zaradi pandemije povečal za eno generacijo, in sicer z 99,5 let na 135,6 let(18); F. ker je bil v zadnjem desetletju poudarek na enakosti spolov v športu brez primere, vendar ne vedno iz najboljših razlogov in namenov, zlasti kar zadeva pravice žensk v praksi; G. ker Evropski inštitut za enakost spolov nasilje nad ženskami na podlagi spola opredeljuje kot vsako obliko nasilja, ki je usmerjena proti ženski, ker je ženska, ali ki nesorazmerno prizadeva ženske; ker je nasilje nad ženskami v vseh oblikah (fizično, spolno, psihološko, ekonomsko ali kibernetsko nasilje) kršitev človekovih pravic, skrajna oblika diskriminacije žensk in ena največjih ovir za doseganje enakosti spolov; ker nasilje na podlagi spola izhaja iz neenakomerne porazdelitve moči glede na spol, patriarhalnih struktur ter spolnih stereotipov, ki so pripeljali do nadvlade moških nad ženskami in diskriminacije do žensk, ki jo izvajajo moški in je lahko različnih oblik, intenzivnosti in vrst; ker je treba družbo brez nasilja na podlagi spola priznati kot nujen pogoj za enakost spolov; H. ker je 31 % žensk v Evropi že kdaj doživelo fizično in/ali spolno nasilje in ker številne ženske v intimnem partnerstvu in javnem življenju doživljajo spolne napade in nadlegovanje(19); ker poročila in številke iz več držav članic kažejo na zaskrbljujoče povečanje nasilja na podlagi spola med pandemijo covida-19; ker so po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije nekatere države članice med pandemijo poročale o 60-odstotnem povečanju števila klicev žensk, ki so žrtve nasilja intimnega partnerja(20); ker se je po podatkih iz poročila Europola spolna zloraba otrok na spletu v EU močno povečala(21); ker je bil učinek omejitve gibanja na družbeno, gospodarsko, psihološko in demokratično življenje nesorazmerno velik za ljudi in ženske v ranljivem položaju, zlasti zaradi izpostavljenosti nasilju, vse večje ekonomske odvisnosti in neenakosti na delovnem mestu ter med skrbstvenimi vlogami; ker so poleg tega omejitveni ukrepi žrtvam nasilja intimnih partnerjev otežili iskanje pomoči, saj so bile pogosto zaprte skupaj s storilci in so imele omejen dostop do služb za pomoč; ker so nezadostne ali neustrezne podporne strukture in viri poslabšali že obstoječo „pandemijo v senci“; I. ker obstajajo zaskrbljujoča protispolna in protifeministična gibanja, ki napadajo pravice žensk po vsej Evropi, s čimer ogrožajo dosežke in napredek ter spodkopavajo demokratične vrednote; ker je upor proti politikam enakosti spolov in pravicam žensk vse bolj zaskrbljujoč; J. ker je trgovina z ljudmi močno vezana na spol, saj so po razpoložljivih podatkih skoraj tri četrtine vseh žrtev v EU ženske in dekleta, ki so bile predmet trgovine predvsem zaradi spolnega izkoriščanja; ker je trgovina z ljudmi segment organiziranega kriminala v porastu in predstavlja kršitev človekovih pravic; ker je 78 % vseh otrok in 68 % odraslih, ki so žrtve trgovine z ljudmi, ženskega spola; K. ker je dostop do spolnega in reproduktivnega zdravja in pravic, vključno z vzgojo o spolnosti in odnosih, načrtovanjem družine, kontracepcijskimi metodami ter varnim in zakonitim splavom, bistven za doseganje enakosti spolov in odpravo nasilja na podlagi spola; ker sta neodvisnost deklet in žensk ter njihova zmožnost svobodnega in neodvisnega odločanja o svojem telesu in življenju osnovna pogoja za njihovo ekonomsko neodvisnost ter s tem za enakost spolov in odpravo nasilja na podlagi spola; ker ni sprejemljivo, da si več držav članic trenutno prizadeva omejiti dostop do spolnega in reproduktivnega zdravja in pravic z zelo omejevalnimi zakoni, ki vodijo v diskriminacijo na podlagi spola in negativno vplivajo na zdravje žensk; L. ker revščina ali tveganje socialne izključenosti bolj nesorazmerno prizadeneta ženske v EU kot moške, zlasti ženske, ki se soočajo s presečnimi oblikami diskriminacije zaradi strukturnih dejavnikov, spolnih norm in stereotipov; ker se je od leta 2010 vrzel v zaslužku med spoloma povečala v 17 državah članicah, medtem ko se je vrzel v dohodkih povečala v 19 državah članicah, kar je privedlo do splošnega povečanja neenakosti med pripadniki različnih spolov pri zaslužku in dohodkih v EU(22); ker je leta 2019 v EU 40,3 % enostarševskih gospodinjstev grozila revščina ali socialna izključenost(23); ker so ženske bolj izpostavljene tveganju revščine in negotovosti zaposlitve, pri čemer so ogrožene osebe pogosto zaposlene na slabo plačanih delovnih mestih, plače pa ne zadoščajo za prekoračitev praga revščine in negotovih delovnih pogojev; M. ker je treba zagotoviti pravico do enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti, kot je zapisano v Pogodbah; N. ker plačna vrzel med spoloma v EU znaša 14,1 % z variacijami med državami članicami; ker ima plačna vrzel med spoloma najrazličnejše posledice, med katerimi je navsezadnje 29,5-odstotna(24) razlika v ustreznih pokojninskih pravicah, kar povzroča pokojninsko vrzel med spoloma, zaradi katere starejše ženske bolj ogrožata revščina in socialna izključenost; ker je to posledica razlik v poklicni poti in zaposlenosti, ki so se nabrale zaradi obveznosti oskrbe in/ali dela s krajšim delovnim časom, ki jih opravljajo ženske skozi čas, ter posledic za dostop do finančnih sredstev, kot so prejemki in izplačila pokojnin; ker pravica do enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti ni vedno zagotovljena in je še vedno eden največjih izzivov v boju proti diskriminaciji pri plačilu(25); ker je enakopravna delitev starševskega dopusta pomembna za odpravo plačne vrzeli med spoloma; ker je delo v sektorjih oskrbe, čiščenja, maloprodaje in izobraževanja, ki so sicer bistveni in imajo visoko družbenogospodarsko vrednost, pogosto manj cenjeno in slabše plačano kot delo v sektorjih, v katerih prevladujejo moški; ker to dejstvo izpostavlja, da je treba nujno ponovno oceniti ustreznost plač v sektorjih, v katerih prevladujejo ženske; O. ker je s polnim delovnim časom zaposlenih le 20,6 % invalidk v EU, medtem ko je na enak način zaposlenih 28,5 % invalidnih moških; ker je iz podatkov razvidno, da v EU grozita revščina in socialna izključenost povprečno 29,5 % invalidk v primerjavi z 27,5 % invalidnih moških; P. ker stereotipi o spolih še vedno vplivajo na delitev dela doma, v izobraževanju, na delovnem mestu in v družbi; ker neplačana oskrba in delo v gospodinjstvu, ki ju večinoma opravljajo ženske, nesorazmerno bremenita ženske, ki imajo pri tem ključno vlogo; ker je pandemija covida-19 povzročila šokantno stanje v evropskih ustanovah za oskrbo in vsem sektorju, v katerem so večinoma zaposlene ženske; ker 80 % oskrbe v EU zagotavljajo neplačani neformalni oskrbovalci, med katerimi je 75 % žensk(26); ker so ženske v EU pred izbruhom covida-19 vsak teden v povprečju porabile 13 ur več kot moški za neplačano oskrbo in gospodinjsko delo; ker se neenaka delitev obveznosti oskrbe v državah članicah še stopnjuje zaradi omejenega števila ali sploh pomanjkanja ustreznih in dostopnih ustanov za oskrbo, vključno z javnimi ustanovami za varstvo otrok in starejših, kar vodi v obdobja odsotnosti s trga dela in povečuje razlike v plačah in pokojninah med spoloma; ker je bilo leta 2019 izključenih s trga dela EU 7,7 milijona žensk, starih od 20 do 64 let, ker so skrbele za otroke ali druge osebe s potrebami po oskrbi, v primerjavi s 450 000 moških; ker naložbe v univerzalne storitve, vključno s storitvami oskrbe, lahko ublažijo nesorazmerno breme oskrbe, ki jo nosijo ženske, in povečajo njihovo zmožnost svobodne vključitve na trg dela; ker ima vsakdo, ne glede na spol, pravico do dela ter do usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja; Q. ker so ukrepi za doseganje ravnovesja med poklicnim in zasebnim življenjem pomembni za zagotavljanje enake delitve obveznosti oskrbe med ženskami in moškimi ter za odpravo razlik v dohodkih in zaposlovanju; ker je doseganje ravnovesja med poklicnim in zasebnim življenjem odvisno od razpoložljivosti in dostopnosti kakovostnih in cenovno ugodnih storitev oskrbe; ker bi bilo treba zagotoviti in ohraniti vse dajatve za materinstvo, države članice pa bi morale popolnoma izvajati direktivo o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja(27); ker potrebujemo javne politike za zaščito in spodbujanje dojenja, brez poseganja v pravico žensk do izbire; R. ker je Komisija 5. marca 2020 sprejela strategijo za enakost spolov za obdobje 2020-2025, v kateri je opredelila ambiciozen okvir za spodbujanje enakosti spolov v EU; ker morajo politike bolj prispevati k spodbujanju enakosti spolov; ker so ženske nesorazmerno prizadete zaradi naraščajoče brezposelnosti, povečane negotovosti, nizkih plač in zmanjševanja proračunskih sredstev, tudi na področju javnih storitev, zlasti na področju zdravstva in izobraževanja; ker je Parlament pozval Komisijo, naj pripravi konkreten načrt s časovnimi okviri, cilji, letnim pregledom in mehanizmom spremljanja, jasnimi in merljivimi kazalniki uspešnosti in dodatnimi ciljno usmerjenimi ukrepi; ker bi morala EU prek svojih politik, programov in odnosov z državami članicami, vključno s tesnim sodelovanjem na področju nacionalnih skladov za okrevanje, pozorno oceniti države članice, da bi zagotovila, da ustrezno upoštevajo razsežnost spola pandemije covida-19; S. ker se je prisotnost žensk v obeh domovih nacionalnih parlamentov v EU povečala s 24 % leta 2010 na 32 % leta 2020; ker se je uravnotežena zastopanost spolov med ministri vlad držav članic izboljšala, in sicer s 26 % leta 2010 na 32 % leta 2020; ker pa so med državami članicami velike razlike, saj jih je le sedem v vladi doseglo enako zastopanost spolov ali uravnoteženo zastopanost spolov: ker so spremembe na regionalni in lokalni ravni še vedno zelo počasne, saj so ženske leta 2019 zasedale le 29 % položajev, Madžarska, Slovaška in Romunija pa imajo več kot 80-odstotno zastopanost moških v regionalnih skupščinah; T. ker pravica do enakega plačila za enako delo enake vrednosti v številnih okoliščinah ni zajamčena, tudi če je določena z zakonom; ker se je treba spopasti s temeljnimi vzroki za takšno diskriminacijo, bodisi z varstvom in krepitvijo delavskih pravic bodisi s povečanjem spremljanja podjetij, ki bi ga opravljali zlasti nacionalni inšpektorati za delo; ker so kolektivna pogajanja ključna za obračanje trenda in odpravljanje neenakosti na podlagi spola; U. ker je enakost spolov tesno povezana z zelenim in digitalnim prehodom in ker je vključevanje žensk v odločanje osnovni pogoj za trajnostni razvoj ter učinkovito upravljanje zelenega in digitalnega prehoda, da bi dosegli pošten in pravičen prehod, pri katerem nihče ne bo prezrt; ker morajo vsi podnebni ukrepi in digitalne politike vključevati vidik spola in presečni vidik; V. ker učinki vključevanja moških in očetovstva na družine kažejo, da je skrb moških pomembna za optimalen razvoj otrok in lahko izboljša ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem ter pripomore k odpravi neenakosti med spoloma v odnosih; ker lahko sodelovanje moških pomaga preprečevati nasilje v družini in prispeva k pravičnejšim družbam; W. ker lahko zaradi trdovratnosti spolnih stereotipov in pričakovanj o vlogah moških in fantov ti neradi pokažejo pozitivna čustva in ponotranjijo negativne čustva, kot sta žalost in tesnoba, kar lahko povzroči, da moški in fantje pokažejo višjo raven napadalnosti in jeze kot ženske; ker se lahko zaradi tega poveča verjetnost, da bodo moški in fantje izvajali nasilje, kot je nasilje na podlagi spola; X. ker je neuravnoteženost spolov v centralnih bankah vztrajen pojav, centralne banke pa so jedro ekonomskega odločanja, ki oblikuje družbeno, politično in gospodarsko realnost; ker vse centralne banke držav članic trenutno vodijo moški in ker so lani ženske zasedale le četrtino (24,6 %) položajev v ključnih organih odločanja nacionalnih centralnih bank EU; Y. ker je Evropski inštitut za enakost spolov ugotovil, da se uspešnost držav članic pri vključevanju načela enakosti spolov od leta 2012 poslabšuje; ker sta se kljub nekoliko ambicioznejšim zavezam vlad za vključevanje načela enakosti spolov v javne uprave zmanjšala razpoložljivost struktur za vključevanje načela enakosti spolov in uporaba orodij za vključevanje načela enakosti spolov; Spolno enakostno gospodarstvo 1. poudarja, da je spoštovanje pravice do dela ter enakega plačila in enakega obravnavanja temeljni pogoj za enake pravice, ekonomsko neodvisnost in poklicno uspešnost žensk; poudarja, da enake možnosti in večja udeležba žensk na trgu dela povečujejo gospodarsko blaginjo v Evropi; meni, da mora biti boj proti neenakosti med spoloma osrednji vidik na delovnem mestu; opozarja, da so ženske prekomerno zastopane med prejemniki nizkih plač in minimalnih dohodkov, med delavci s krajšim delovnim časom in prekarnimi delavci; priznava enako pravico žensk in moških do poštenega plačila, ki njim in njihovim družinam zagotavlja dostojen življenjski standard; zato vztraja, da je treba zaostriti boj proti prekarni zaposlitvi, tako da bodo vsi delavci prejeli pravično plačilo, ki bo zadoščalo za dostojen življenjski standard zanje in njihove družine, in sicer prek zakonsko opredeljenih mehanizmov določanja minimalne plače ali kolektivnih pogodb v skladu z načelom, da mora vsako stalno delovno mesto vključevati učinkovito delovno razmerje s priznavanjem in izboljševanjem pravic na delovnem mestu; poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo politike za zmanjševanje prekarnega dela in neprostovoljnega dela s krajšim delovnim časom, da bi se izboljšal položaj žensk na trgu dela; spodbuja države članice, naj v se sodelovanju s socialnimi partnerji in prek politik, ki povečujejo vrednost dela, plač, delovnih pogojev in življenjskih pogojev vseh delavcev in njihovih družin, spopadejo z neenakostmi med moškimi in ženskami; 2. poudarja, da je treba posebno pozornost nameniti položaju in pravicam poklicnih in nepoklicnih vrhunskih športnikov, ki zastopajo svoje države na mednarodnih in evropskih tekmovanjih, tako med njihovo športno potjo kot po njej; poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo otroci in mladi v celoti upravičeni do udeležbe v športu, in naj se borijo proti vse večjemu socialnemu razkoraku pri dostopu do športa; 3. je zaskrbljen zaradi rezultatov indeksa enakosti spolov za leto 2020 in 2021; poudarja, da je leta 2018 več kot tretjina držav članic zabeležila manj kot 60 točk(28); obžaluje počasen napredek pri doseganju enakosti in dejstvo, da ne uvrščajo vse države članice tega med prednostne naloge pri oblikovanju politik; obžaluje, da je Slovenija na področju enakosti spolov nazadovala, saj se je njen rezultat v letu 2019 znižal za 0,1 točke; poziva države članice, naj sprejmejo praktične ukrepe, s katerimi bodo ženskam zagotovile enak dostop do trga dela, zaposlitve in delovnih pogojev, vključno z delom z enakimi pravicami in enakim plačilom ter poštenim plačilom, zlasti v sektorjih, v katerih prevladujejo ženske; priznava vlogo socialnih partnerjev in kolektivnih pogajanj pri odpravljanju in premagovanju neenakosti, spodbujanju enakosti med spoloma in boju proti diskriminacij žensk v vsej njihovi raznolikosti ter poziva k pravnemu in dejanskemu spoštovanju načela enakega plačila za enako delo enake vrednosti; 4. pozdravlja predlog Komisije o zavezujočih ukrepih za preglednost plač, ki je pomembna pobuda za načelo enakega plačila za enako delo in delo enake vrednosti ter za njegovo uporabo, vendar poudarja, da preglednost plač sama po sebi ne bo rešila globoko zakoreninjenih neenakosti med spoloma, ki so v ozadju; poziva države članice, naj opredelijo jasne cilje za odpravo razlik v plačah in pokojninah med spoloma; poudarja, da je treba v ta akcijski načrt vključiti presečni vidik ter različne razmere in izkušnje z diskriminacijo, s katero se soočajo ženske iz določenih skupin; 5. poudarja, da je pomembno, da države članice uvedejo stroge ukrepe in sankcije za podjetja, ki ne spoštujejo delovne zakonodaje proti diskriminaciji na podlagi spola in spolni pristranskosti; poudarja, da je treba poskrbeti za pogojenost pri dodeljevanju sredstev EU podjetjem, ki ne zagotavljajo pravic delavcev, zlasti z diskriminacijo žensk, kar je v nasprotju z zakonodajo; poziva Komisijo in Svet, naj zagotovita, da bodo vsa proračunska sredstva v večletnem finančnem okviru 2021–2027 spoštovala načelo enakosti med moškimi in ženskami ter spodbujala vključevanje vidika spola, tudi v proračun, v vseh politikah Evropske unije; poziva, naj se indeks enakosti spolov vključi v pregled socialnih kazalnikov in naj se zagotovijo podatki, razčlenjeni po spolu, o obstoječih kazalnikih, da bi se bolje spopadli z izzivi v posameznih državah; poziva k podpori ukrepov za ekonomsko neodvisnost žensk prek vseh programov in strukturnih skladov EU, kot so strateško izvajanje Evropskega socialnega sklada, ki bi ga bilo treba uporabiti za spodbujanje enakosti spolov, izboljšanje dostopa žensk do trga dela in njihovega ponovnega vključevanja na trg dela ter boj proti brezposelnosti, revščini in socialni izključenosti žensk ter vsem oblikam diskriminacije; poziva Komisijo, naj prek Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja predlaga proaktivne ukrepe za spodbujanje zaposlovanja žensk na podeželju; 6. poudarja, kako pomembno je, da ima vsakdo, ne glede na spol, pravico do dela ter do usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja; poziva EU in njene države članice, naj še naprej izboljšajo pravice v zvezi z materinstvom in očetovstvom z izboljšanjem obdobij enakega in v celoti plačanega dopusta, da bi moške enakopravno vključile v neplačano delo, vključno z obveznostmi oskrbe, ob upoštevanju priporočila Svetovne zdravstvene organizacije; poziva, naj se v praksi zagotovi pravica do prožne ureditve dela po porodniškem, očetovskem in starševskem dopustu, kar bo obema staršema omogočilo, da delo delita in uskladita z obveznostmi oskrbe; poziva, naj se ti ukrepi podprejo z naložbami v sodobno, kakovostno lokalno infrastrukturo ter financiranjem storitev in oseb, ki nudijo oskrbo, da se zagotovita splošna predšolska vzgoja in varstvo otrok, tudi iz javnih storitev; 7. ugotavlja, da je pandemija covida-19 drastično vplivala na življenje žensk, zlasti tistih, ki delajo; ugotavlja, da so nesorazmerno breme nosile ženske, ki so delale na daljavo in katerih življenje je bilo oteženo zaradi potrebe po združevanju dela, otroškega varstva in gospodinjskih opravil; poudarja, da so se številne ženske soočale z višjimi stroški, toda nižjimi plačami; 8. poudarja, da je treba povečati stopnjo zaposlenosti žensk v EU; poziva k ukrepom za izboljšanje dela in plač, za učinkovit boj proti brezposelnosti in spodbujanje polne zaposlenosti za vse ženske; poziva k spodbujanju obstoječih nacionalnih sistemov, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti socialnemu dialogu, kolektivnim pogajanjem in njihovim zavezujočim učinkom, ponovni oživitvi zaposlovanja in boju proti negotovosti zaposlitve; ugotavlja, da se moški in ženske pri delu soočajo z različnimi tveganji, zato poudarja pomen pristopa k zdravju in varnosti pri delu, ki upošteva različnost spolov, in sicer z zagotavljanjem, da je delovni čas organiziran tako, da lahko moški in ženske enako koristijo dnevni in tedenski počitek, odmore in počitnice, ter da se zagotovijo ustrezni delovni pogoji; poziva EU in njene države članice, naj delodajalce spodbujajo k sprejetju družinam prijaznih ukrepov, kot je možnost skrajšanja delovnega časa za moške in ženske, da bi zagotovili varstvo in vzgojo otrok; 9. poziva Komisijo in države članice, naj v različnih gospodarskih sektorjih bolje izvajajo načelo enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti za moške in ženske; v ta namen poziva k oblikovanju orodij za ocenjevanje in meril za razvrščanje delovnih mest, ki bodo nevtralna glede na spol, v tesnem sodelovanju s socialnimi partnerji ter ob spoštovanju njihove avtonomije in kolektivnih pogodb ter tradicij in modelov nacionalnih trgov dela, kar lahko prispeva k boljšemu vrednotenju in s tem pravičnejšemu plačilu dela v sektorjih, v katerih prevladujejo ženske; 10. poziva EU, naj predloži sklop politik, programov, financiranja in priporočil za spodbujanje prehoda na gospodarstvo oskrbe, da bi napredovali proti družbam, v katerih sta življenje in blaginja vseh prednostno obravnavana in kjer je vrednost dela na področju oskrbe, tako plačanega kot neplačanega, v središču naših gospodarstev, hkrati pa naj se odzove na socialne posledice za osebe z obveznostmi oskrbe; 11. poziva k sprejetju ukrepov za spodbujanje podjetništva moških in žensk v EU s spodbujanjem davčnih, ekonomskih in finančnih ukrepov, s čimer bi tej pomembni pobudi omogočili ustvarjanje novih delovnih mest in zmanjšanje finančnega bremena za podjetnike; 12. poudarja izjemen pomen odprave davčnih pristranskosti na podlagi spola in drugih neenakosti, h kateri morajo prispevati davčni sistemi, vključno s sistemi dohodnine; poziva države članice, naj zagotovijo, da bo davčna politika, vključno z obdavčitvijo, služila odpravljanju družbenogospodarskih neenakosti in neenakosti med spoloma v vseh njihovih razsežnostih; 13. poudarja, da je pandemija covida-19 razkrila negotov položaj intelektualk (raziskovalk, arhitektk in drugih), ki so bile zaradi nestabilnih delovnih razmerij še posebej prizadete; poudarja, da so potrebni izredni ukrepi za ublažitev posledic zajezitvenih ukrepov držav članic, in poudarja pomen strukturnih ukrepov, ki bodo upoštevali enakost na delovnem mestu in v vsakdanjem življenju ter uveljavljali pravice žensk; 14. poudarja vlogo žensk, ki delajo v socialnem sektorju; priznava, da je pandemija povečala njihovo delovno obremenitev in da nizke plače, večje izkoriščanje (zlasti priseljenk) in zaposlovanje ljudi brez usposabljanja ali kvalifikacij za opravljanje nalog poslabšujejo njihove delovne in življenjske pogoje; poudarja pomen izboljšanja delovnih pogojev in plač, spoštovanja delovnega časa in uporabe kolektivnih pogajanj kot jamstva za spoštovanje delovnih pogojev; Izkoreninjenje nasilja na podlagi spola 15. opozarja na primere neenakega obravnavanja in nadlegovanja žensk na delovnem mestu ter poudarja, da se je treba boriti proti izkoriščanju, neenakostim, diskriminaciji in nasilju nad ženskami, pri čemer ugotavlja, da nadlegovanje na delovnem mestu vodi k temu, da so ženske izključene iz izbrane poklicne poti in sektorjev, ter pomeni resen napad na njihovo duševno in telesno zdravje; ugotavlja, da je veliko bolj verjetno, da bodo ženske žrtve spolnega nadlegovanja kot moški; poziva države članice in EU, naj ratificirajo konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 190, da bi spoštovali svetovne standarde za odpravo nasilja in nadlegovanja v svetu dela ter konvencijo št. 189 o delavcih v gospodinjstvu, ki jo je ratificiralo le osem držav in katere cilj je zagotoviti pravno priznanje dela v gospodinjstvu, razširiti pravice na vse delavke v gospodinjstvu, zlasti tiste v neformalni ekonomiji, ter preprečiti kršitve in zlorabe; poziva EU in njene države članice, naj oblikujejo zakonodajo „Me Too“ za boj proti spolnemu nadlegovanju na delovnem mestu; poziva države članice, delodajalce in združenja, naj zagotovijo, da imajo vzpostavljene ustrezne postopke za preprečevanje diskriminacije na podlagi spola, spolnega nadlegovanja in nasilja na podlagi spola, ki ustvarjajo strupeno okolje, ter vztraja, da morajo zaščititi žrtve nasilja na podlagi spola, storjenega na delovnem mestu ali v njihovih organizacijah, in zagotoviti odgovornost zanj; 16. obsoja vse oblike nasilja nad ženskami in dekleti v vsej njihovi raznolikosti; odločno potrjuje svojo zavezanost boju proti nasilju na podlagi spola; poziva EU in države članice, vključno z Bolgarijo, Češko, Madžarsko, Latvijo, Litvo in Slovaško, naj ratificirajo in/ali pravilno izvajajo Istanbulsko konvencijo, ki med drugim izpostavlja napačne predstave o vlogi spolov v naši družbi, kot so „tradicionalne družinske vrednote“, in omogoča boj proti represivnim stališčem o ženskah; opozarja, da bi bilo treba konvencijo obravnavati kot minimalni standard, in odločno potrjuje svoj prejšnji poziv k celoviti zakonodaji, ki bi zajemala vse oblike nasilja na podlagi spola, kot najboljši način za odpravo tega nasilja; 17. ugotavlja, da se nasilje med moškimi in ženskami povečuje v vseh izrednih razmerah, pa naj gre za gospodarsko krizo, konflikt ali izbruh bolezni; ugotavlja, da se je zaradi neenakosti ter gospodarskih in družbenih pritiskov, ki so jih povzročili omejitveni ukrepi covida-19, ki so vključevali omejevanje gibanja in družbeno osamitev, povečalo nasilje nad ženskami; poudarja, da so bile številne ženske z napadalci zaprte v svoje domove; ugotavlja, da se je nasilje v družini v nekaterih državah članicah med prvim obdobjem omejitvenih ukrepov na splošno povečalo za celo 30 %(29); poziva države članice, naj oblikujejo in izvajajo učinkovite politike in ukrepe za boj proti nasilju nad ženskami ter sprejmejo vse potrebne ukrepe, s katerimi bodo zagotovile, da policija in drugi organi odkrijejo in spremljajo storilce zlorab ter tako pomagajo preprečevati nasilje in smrt ter zagotavljajo zaščito, podporo in odškodnino za ženske, ki so žrtve tega nasilja, ter zagotovijo večja in ustrezna sredstva in učinkovitejše odzive držav članic; poudarja, da je treba vzpostaviti posebne programe za zaščito in spremljanje žrtev nasilja ter ukrepe za povečanje družbene pomoči in izboljšanje dostopa do sodnega varstva, zatočišča in duševnega zdravstvenega varstva na področju preprečevanja, zdravljenja in rehabilitacije; 18. pozdravlja namero Komisije, da bo predlagala ukrepe za boj proti kibernetskemu nasilju nad ženskami; meni, da je zaradi čezmejne narave kibernetskega nasilja nad ženskami in deklicami potreben skupen odziv Unije; poudarja, da morajo države članice vzpostaviti programe za boljše opozarjanje na tveganje in preprečevanje ponavljajočih se primerov nasilja v družini, povratništva in feminicida ter ukrepe za izkoreninjenje vseh oblik spletnega nasilja; poudarja, da je treba ženske in dekleta nujno zaščititi pred nasiljem zunaj spleta in na spletu, ter opozarja, da se nasilje nad ženskami lahko pojavlja v različnih oblikah; priznava strukturno naravo nasilja nad ženskami kot nasilja zaradi spola in opozarja, da je nasilje nad ženskami eno od ključnih družbenih mehanizmov, s katerim so ženske prisiljene v podrejeni položaj v razmerju z moškimi; ugotavlja, da se o tovrstnem nasilju še vedno premalo poroča in je nanj premalo odziva; 19. poudarja, da se nasilje moških nad ženskami začne z nasiljem dečkov nad deklicami; poudarja, da je celovito, starosti primerno izobraževanje o spolnosti in odnosih bistveno, da bi preprečili nasilje na podlagi spola ter otrokom in mladim dali znanja in spretnosti, ki jih potrebujejo za oblikovanje varnih odnosov brez spolnega nasilja, nasilja na podlagi spola in nasilja v družini; poziva države članice, naj izvajajo preventivne programe, vključno z izobraževalnimi ukrepi, ki bodo namenjeni mladim in se bodo izvajali z njihovim prispevkom, o vprašanjih, kot so znanje in spretnosti, potrebni za oblikovanje varnih in zdravih odnosov, ozaveščenost o vcepljenih predsodkih o obveznostih nege, enakost žensk in moških, vzajemno spoštovanje, nenasilno reševanje konfliktov v medosebnih odnosih, nasilje na podlagi spola nad ženskami in pravica do osebne nedotakljivosti; 20. poudarja, da se je od leta 2010 spolna segregacija v izobraževanju, zlasti prevladujoč položaj enega spola pri nekaterih znanjih in spretnostih, nekoliko povečala, pri čemer se je stanje v 13 državah članicah poslabšalo, v drugih pa je ostalo skoraj nespremenjeno(30); poudarja, da je to še vedno velika ovira za enakost spolov v EU; poziva države članice, naj vsem ljudem zagotovijo popoln dostop do enakih možnosti, da bi dosegli osebni razvoj, ne da bi jih ovirale strukture, predsodki in stereotipna dojemanja na podlagi spola; poziva države članice, naj v svojih izobraževalnih sistemih obravnavajo seksizem in škodljive spolne stereotipe ter naj se borijo proti segmentaciji trga dela na podlagi spola v poklicih na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike z vlaganjem v formalno, priložnostno in neformalno izobraževanje, vseživljenjsko učenje in poklicno usposabljanje za ženske, da bi jim zagotovili dostop do kakovostne zaposlitve in možnosti za prekvalifikacijo in dokvalifikacijo za prihodnje povpraševanje na trgu dela ter preprečili začarani krog segregacije na podlagi spola; 21. poudarja, da je spolno izkoriščanje oblika hudega nasilja, ki večinoma prizadene ženske in otroke; zlasti poudarja, da so skoraj tri četrtine vseh žrtev trgovine z ljudmi v EU ženske in deklice, ki so bile predmet trgovine predvsem zaradi spolnega izkoriščanja; poudarja, da je trgovina z ljudmi, zlasti ženskami in otroki, za namene spolnega izkoriščanja oblika suženjstva in napad na človekovo dostojanstvo; poudarja, da trgovina z ljudmi narašča po vsem svetu, spodbuja pa jo porast vse bolj dobičkonosnega organiziranega kriminala; poudarja pomen pristopa k trgovini z ljudmi, ki upošteva različnost spolov, in poudarja, da morajo države članice žrtvam trgovine z ljudmi ali spolnega izkoriščanja zagotoviti ustrezno financiranje socialne in psihološke podpore ter dostopa do javnih storitev in specializirane storitve, namenjene socialnemu vključevanju ranljivih žensk in deklet; poziva države članice, naj popolnoma izvajajo direktivo o preprečevanju trgovine z ljudmi(31) in naj nemudoma prenehajo zapirati in izganjati morebitne žrtve; vendar poudarja, da spolno izkoriščanje in trgovina z ljudmi za spolne namene temeljita na povpraševanju in da se morajo prizadevanja za boj proti njima osredotočiti na preventivno delo in odpravo povpraševanja; vztraja, da mora vsa zakonodaja o kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost temeljiti na privolitvi; vztraja, da bi se morali samo prostovoljni spolni odnosi šteti za zakonite; poziva Komisijo, naj prednostno obravnava preprečevanje trgovine z ljudmi za namene spolnega izkoriščanja, tudi z obveščanjem, ozaveščanjem in izobraževalnimi kampanjami, s sprejetjem ukrepov in programov za odvračanje od povpraševanja in njegovo zmanjšanje ter s sprejetjem posebne zakonodaje v prihodnosti; 22. poudarja, da se nasilje na podlagi spola prekriva z več vrstami zatiranja; poudarja, da je verjetnost, da bodo invalidne ženske in dekleta izpostavljene različnim oblikam nasilja, dva- do petkrat večja kot pri drugih ženskah; poudarja, da mora EU kot podpisnica konvencije OZN o pravicah invalidov sprejeti ukrepe za zagotovitev popolnega in enakega uživanja vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin invalidnim ženskam in deklicam; ugotavlja, da je Odbor za pravice invalidov leta 2015 priporočil, naj EU pospeši svoja prizadevanja v tej smeri, med drugim z ratifikacijo istanbulske konvencije; 23. pozdravlja odločno varstvo vseh svoboščin povsod po svetu, hkrati pa obsoja ukrepe, ki ogrožajo pravice, svoboščine in jamstva ter nasprotuje vsem oblikam predsodkov in diskriminacije na kateri koli podlagi; poziva k učinkovitemu preprečevanju nasilja na podlagi spola, vključno z izobraževalnimi ukrepi, ki so namenjeni mladim in se izvajajo z njihovim prispevkom, ter zagotavljanju, da bodo imeli vsi mladi korist od celovitega spolnega in reproduktivnega zdravja in pravic ter izobraževanja o odnosih; poziva k dodatnim ukrepom za boj proti spolnim stereotipom, tudi z osredotočanjem na moške in dečke ter nasprotovanjem strupenim odnosom in spolnim normam; poziva države članice, naj uvedejo jasnejše ukrepe za odpravo teh norm, saj so spolni stereotipi vir neenakost spolov in vplivajo na vsa področja družbe; poudarja, da je treba obravnavati revščino in vse večje neenakosti med ženskami, zlasti tistimi v ranljivem položaju; 24. poudarja, da mora vsaka strategija za doseganje enakosti spolov obravnavati vse oblike nasilja nad ženskami, tudi zmanjševanje pravic do zdravstvenega varstva ter spolnih in reproduktivnih pravic, ki so jih pridobile ženske, ter kršitve teh pravic; ponovno poudarja, da je treba dostop do zdravstvenega varstva in storitev, vključno z javnimi storitvami, dostopom do varnega, zakonitega in brezplačnega splava in psihološke podpore za ženske, ki so žrtve nasilja, obravnavati kot prednostno nalogo; poudarja, da so kršitve spolnega in reproduktivnega zdravja in pravic, vključno z odrekanjem varnega in zakonitega splava, oblika nasilja nad ženskami in dekleti; poudarja, da sta neodvisnost žensk in deklet ter njihova zmožnost svobodnega in neodvisnega odločanja o svojem telesu in življenju osnovna pogoja za njihovo ekonomsko neodvisnost ter s tem za enakost spolov in odpravo nasilja na podlagi spola; poziva Komisijo in države članice, naj povečajo politično podporo zagovornikom človekovih pravic, zdravstvenim delavcem, ki si prizadevajo za napredek na področju spolnega in reproduktivnega zdravja ter pravic žensk, in organizacijam civilne družbe na področju spolnega in reproduktivnega zdravja in pravic, ki so ključni dejavniki za družbe, v katerih bosta spola enakopravna, ter ključni ponudniki storitev in informacij v zvezi s spolnim zdravjem in trgom reproduktivnega zdravja; Zdravje, izobraževanje, vključevanje in revščina 25. poudarja, da je dostop žensk do spolnega in reproduktivnega zdravja ter drugih oblik zdravstvenega varstva temeljna pravica, ki jo je treba še okrepiti, nikakor pa ne zmanjšati ali odpraviti; opozarja, da so storitve spolnega in reproduktivnega zdravja in pravic bistvene zdravstvene storitve, ki bi morale biti na voljo vsem, tudi migrantkam in begunkam; obsoja dejanja protispolnih in protifeminističnih gibanj v Evropi in po svetu, ki sistematično napadajo pravice žensk in oseb LGBTIQ, vključno s spolnim in reproduktivnim zdravjem in pravicami; poziva Komisijo, naj odločno obsodi nazadovanje na področju pravic žensk, spolnega in reproduktivnega zdravja in pravic ter pravic osebami LGBTIQ+ v nekaterih državah članicah in naj uporabi vsa pooblastila, ki jih ima na voljo, da poveča ukrepe za boj proti temu pojavu, vključno s povečanjem podpore zagovornikom pravic žensk in organizacijam za pravice žensk v EU ter organizacijam, ki se ukvarjajo s spolnim in reproduktivnim zdravjem ter pravicami oseb LGBTIQ+; 26. poudarja, da bi morale države članice sprejeti politiko, ki bi poseben poudarek namenila boljšim zdravstvenim sistemom in storitvam ter preprečevanju bolezni, tudi na podlagi vidikov, vezanih na spol, z jamčenjem dostopne in kakovostne zdravstvene oskrbe ter zagotavljanjem potrebnih sredstev, s katerimi bi se borili proti glavnim zdravstvenim problemom, kot so tisti, ki so posledica sedanje pandemije; poudarja, da se neenakosti na področju zdravja kopičijo za ženske z nizko stopnjo izobrazbe in invalidke, saj imata obe kategoriji slabo zdravje in omejen dostop do zdravstvenih storitev; poudarja, da je dostop do zdravstvenega varstva v nekaterih državah članicah omejen zaradi omejitvenih ukrepov zaradi covida-19 in da posvetovanja, zdravljenja in diagnostike ni bilo; poziva države članice, naj okrepijo sisteme zdravstvenega varstva, vključno z javnimi storitvami, da bi pospešile odpovedana posvetovanja, zdravljenje in diagnostiko; 27. pozdravlja bližajoči se pregled barcelonskih ciljev in poudarja, da je treba te cilje doseči in zagotoviti predšolsko vzgojo in varstvo, vključno z javnim predšolskim izobraževanjem; poudarja, da je treba zagotoviti storitve varstva za predšolsko vzgojo in varstvo, ki bodo dejansko dostopne vsem otrokom in bosta imela splošno vlogo pri povečanju udeležbe žensk na trgu dela, zlasti glede na izkušnje s pandemijo covida-19; priznava, da je treba poleg vzpostavitve zmogljivosti za dolgotrajno oskrbo ustvariti in razširiti podporne zmogljivosti za starejše in invalide; poziva Komisijo in države članice, naj uresničijo te cilje, ki so ključni za spodbujanje enakosti spolov in modela enakopravnega zaslužka in oskrbe; 28. poudarja, da se revščina in socialna izključenost povečujeta pri nekaterih skupinah žensk, kot so matere samohranilke, ženske, starejše od 65 let, invalidke, ženske z nizko stopnjo izobrazbe in ženske iz migrantskih družin; vztraja, da se je treba boriti proti revščini in socialni izključenosti ter njunim večplastnim vzrokom; poziva države članice, naj sprejmejo posebne ukrepe za preprečevanje tveganja revščine in boj proti njemu za starejše in upokojene ženske glede na staranje prebivalstva in delež starejših žensk v slabšem ali ranljivem položaju; meni, da je nujno treba obravnavati ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem ter odpraviti razlike v pokojninah med spoloma z zagotavljanjem pravične pokojnine za vse ženske in dostopa do univerzalnih in solidarnostnih sistemov socialne varnosti ter z boljšim uveljavljanjem načela enakega plačila za enako delo, da bi odpravili plačno vrzel med spoloma in preprečili njeno kopičenje na poklicni poti žensk; je zelo zaskrbljen zaradi dejstva, da se je razlika med spoloma v revščini od leta 2017 povečala v 21 državah članicah(32); 29. poudarja, da še vedno obstaja napačna predstava, da je brezdomstvo med ženskami razmeroma majhen družbeni problem v Evropi; opozarja na pomanjkanje osnovnih podatkov o naravi in obsegu brezdomstva žensk, zaradi česar je ta problem manj prepoznaven; poudarja, da je treba priznati nasilje na podlagi spola in izkušnje travme, razčlenjene glede na spol, kot temeljni vzrok za brezdomstvo žensk ter preučiti širše družbene probleme, ki se prekrivajo s širšimi družbenogospodarskimi in strukturnimi ovirami, kot so revščina, pomanjkanje cenovno dostopnih stanovanj in drugi strukturni dejavniki; poziva EU in njene države članice, naj vidik enakosti spolov vključijo v politike in prakse, ki obravnavajo brezdomstvo, ter oblikujejo posebno strategijo za boj proti brezdomstvu žensk in zagotovijo, da bodo pristojen službe ustrezno in učinkovito izpolnjevale potrebe brezdomk; 30. opozarja, da se je treba boriti proti presečnim oblikam diskriminacije, zlasti proti marginaliziranim skupinam, vključno z invalidkami, temnopoltimi ženskami, migrantkami, ženskami iz etničnih manjšini in Romkami, starejšimi ženskami, materami samohranilkami, ženskami LGBTIQ+ in brezdomkami; poudarja, kako pomembno je, da se njihove potrebe in pomisleki obravnavajo v politikah in pobudah EU; poziva Komisijo, naj pripravi posebne smernice za izvajanje presečnega okvira in predstavi akcijski načrt EU s posebnimi ukrepi za izboljšanje družbenogospodarskega položaja žensk, ki se soočajo s presečnimi oblikami diskriminacije, ter za boj proti feminizaciji revščine in prekarnega dela; Enakost v vsakdanjem življenju 31. priznava, da je nujno dati na voljo širok nabor učinkovitih, ustreznih in ciljno usmerjenih ukrepov za boj proti diskriminatornim odnosom in praksam, doseganje enakih možnosti in enakega plačila za enako delo ter napredka na področju enakosti spolov, osredotočanje na učinke pandemije covida-19, spodbujanje izmenjave najboljših praks v boju proti diskriminaciji in zagotavljanje, da lahko ženske enako uveljavljajo svoje državljanske in politične pravice ter polno sodelujejo v vseh vidikih naše družbe; poudarja, da je treba zagotoviti ustrezne naložbe v storitve splošnega pomena in javne storitve, zlasti zdravstvo, izobraževanje in promet, da bi spodbudili neodvisnost, enakost in emancipacijo žensk; poziva države članice, naj izvajajo posebne socialne ukrepe in ukrepe, ki bodo upoštevali vidik spola, za boj proti tveganju socialne izključenosti in revščine v zvezi z dostopom do stanovanj, prometa in energije, zlasti za ženske v ranljivem položaju; 32. je globoko zaskrbljen, ker evropski zeleni dogovor ter z njim povezane okoljske in podnebne pobude ne vključujejo vidika spola; poziva Komisijo, naj izpolni svojo obveznost vključevanja načela enakosti spolov v vse politike EU, vključno z okoljsko in podnebno politiko EU: poziva, naj te politike temeljijo na natančnih analizah glede na spol, da se zagotovi, da obravnavajo neenakosti med spoloma in druge oblike socialne izključenosti; poziva Komisijo, naj pripravi časovni načrt za izpolnitev zavez obnovljenega akcijskega načrta za enakost spolov, sprejetega na konferenci COP-25 Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, ter naj imenuje stalno kontaktno točko EU za enakost spolov in podnebne spremembe z zadostnimi proračunskimi sredstvi za izvajanje in spremljanje podnebnih ukrepov, ki upoštevajo enakost spolov, v EU in po svetu; 33. poudarja velik prispevek žensk na področju zaposlovanja, kulture, izobraževanja, znanosti in raziskav; priznava, da so se življenjske razmere žensk, zaposlenih v kulturi in umetnosti, žensk, ki vodijo mikro in mala podjetja, ter žensk, ki delajo na kmetijah in živijo v podeželskih skupnostih, močno poslabšale zaradi prekinitve gospodarskih in kulturnih dejavnosti med pandemijo covida-19; 34. poziva države članice, naj čim prej dosežejo skupno stališče o predlogu direktive Sveta o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na vero ali prepričanje, invalidnost, starost, spol ali spolno usmerjenost(33), ki je blokirana od sprejetja v Parlamentu aprila 2009; 35. ponovno poudarja pomen vključevanja vidika spola kot sistematičnega pristopa za doseganje enakosti spolov; zato pozdravlja uveljavljeno projektno skupno Komisije za enakost; poudarja pomen preglednosti in vključevanja organizacij za pravice žensk in organizacij civilne družbe z različnimi ozadji; 36. meni, da je bistveno spodbujati udeležbo žensk v športnih dejavnostih, strukturah in razvoju; priznava, da je treba obravnavati neenakosti v zvezi z dostopom žensk do športa in nagrajevanjem; 37. poziva države članice in Svet, naj oblikujejo uradno sestavo Sveta za enakost spolov, da bi ministrom in državnim sekretarjem za enakost spolov omogočili poseben forum za razpravo, da bi zagotovili razpravo o vprašanjih enakosti spolov na najvišji politični ravni in olajšali vključevanje načela enakosti spolov v vse politike EU; 38. poudarja, kako pomembno je, da se pri pripravi proračuna upošteva vidik spola, da bi se načelo enakosti spolov vključilo v vse proračunske postopke; 39. poudarja ugotovitve Evropskega računskega sodišča, da Komisija še ni izpolnila svoje zaveze za vključevanje načela enakosti spolov v proračun EU; zato poziva Komisijo, naj izvaja priporočila Računskega sodišča za okrepitev institucionalnega okvira za podpiranje priprave proračuna ob upoštevanju vidika spola, naj opravi analize potreb in učinkov glede na spol ter posodobi smernice za boljše pravno urejanje, naj sistematično zbira, analizira in poroča o obstoječih podatkih, razčlenjenih po spolu, za programe financiranja EU, naj uporabi cilje in kazalnike, povezane s spolom, za spremljanje napredka, oblikuje sistem za sledenje sredstvom, ki so bila dodeljena in uporabljena za podporo enakosti spolov, ter letno poroča o doseženih rezultatih na področju enakosti spolov; 40. pozdravlja zavezo, da se bo v okviru instrumenta za okrevanje in odpornost, ki je največji del instrumenta NextGenerationEU, upoštevala enakost spolov; vendar globoko obžaluje, da bo težko spremljati učinek teh skladov na enakost spolov in spremljati rezultate, saj ni kazalnikov in ciljev glede na spol; zato poziva Komisijo, naj uporabi podatke in kazalnike, ločene po spolu, zlasti v preglednici za okrevanje in odpornost, da bi med ocenjevanjem nacionalnih načrtov držav članic, v katerih so določene njihove reformne in naložbeni načrti, ocenila učinek izvedenih ukrepov in rezultatov glede na spol, in naj uvede po spolu uravnoteženo upravljanje instrumenta za okrevanje in odpornost ter evropskega semestra; 41. obžaluje šibko povezavo med novo strategijo EU za enakost spolov in evropskim zelenim dogovorom; poziva Komisijo, naj v prihodnjih predlogih okrepi povezavo med politikami na področju podnebnih sprememb in enakostjo spolov; 42. poziva Komisijo, naj enakost spolov vključi v vse postopke oblikovanja politik in naj pri oblikovanju vsake nove politike pripravi oceno učinka glede na spol, da bi tako zagotovila skladnejši in z dokazi podprt politični odziv EU na izzive v zvezi z enakostjo spolov; poziva države članice, naj sprejmejo ustrezne ukrepe na nacionalni ravni; o 43. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.
| ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| Vpliv organiziranega kriminala na lastna sredstva EU in poneverbo sredstev EU |
| |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Evropski parlament, – ob upoštevanju členov 310, 317 in 325 Pogodbe o delovanju Evropske unije, – ob upoštevanju Direktive (EU) 2017/1371 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2017 o boju proti goljufijam, ki škodijo finančnim interesom Unije, z uporabo kazenskega prava (direktiva o zaščiti finančnih interesov)(1), – ob upoštevanju Direktive (EU) 2018/843 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o spremembi Direktive (EU) 2015/849 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma ter o spremembi direktiv 2009/138/ES in 2013/36/EU(2), – ob upoštevanju Uredbe (EU, Euratom) 2018/1046 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. julija 2018 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, spremembi uredb (EU) št. 1296/2013, (EU) št. 1301/2013, (EU) št. 1303/2013, (EU) št. 1304/2013, (EU) št. 1309/2013, (EU) št. 1316/2013, (EU) št. 223/2014, (EU) št. 283/2014 in Sklepa št. 541/2014/EU ter razveljavitvi Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012(3) (v nadaljnjem besedilu: finančna uredba), – ob upoštevanju poročil urada OLAF za leti 2019 in 2020 ter letnih poročil nadzornega odbora urada OLAF o dejavnostih za leti 2019 in 2020, – ob upoštevanju posebnega poročila Evropskega računskega sodišča št. 01/2019 z naslovom „Boj proti goljufijam pri porabi EU: potrebni so ukrepi“, – ob upoštevanju posebnega poročila Evropskega računskega sodišča št. 06/2019 z naslovom „Boj proti goljufijam pri porabi EU za kohezijo: organi upravljanja morajo okrepiti odkrivanje, odzivanje in usklajevanje“, – ob upoštevanju posebnega poročila Evropskega računskega sodišča št. 13/2021 z naslovom Prizadevanja EU za boj proti pranju denarja v bančnem sektorju so razdrobljena, izvajanje pa je nezadostno, – ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. aprila 2019 z naslovom „Strategija Komisije za boj proti goljufijam: okrepljeni ukrepi za zaščito proračuna EU“ (COM(2019)0196) in spremljajočega delovnega dokumenta služb Komisije z oceno tveganja goljufij (SWD(2019)0171), – ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 3. septembra 2020 z naslovom „31. letno poročilo o zaščiti finančnih interesov Evropske unije – boj proti goljufijam – 2019“ (COM(2020)0363) ter spremljajočih delovnih dokumentov služb Komisije (SWD(2020)0156, SWD(2020)0157, SWD(2020)0158, SWD(2020)0159 in SWD(2020)0160), – ob upoštevanju Uredbe (EU) 2021/785 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2021 o vzpostavitvi programa Unije za boj proti goljufijam in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 250/2014(4), – ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU) 2017/1939 z dne 12. oktobra 2017 o izvajanju okrepljenega sodelovanja v zvezi z ustanovitvijo Evropskega javnega tožilstva (EJT)(5), – ob upoštevanju Sklepa (EU) 2019/1798 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2019 o imenovanju evropskega glavnega tožilca Evropskega javnega tožilstva(6), – ob upoštevanju člena 5(3) Pogodbe o Evropski uniji in Protokola št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, – ob upoštevanju poročila Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) za leto 2019 z naslovom „Goljufija in korupcija pri uporabi evropskih strukturnih in investicijskih skladov – predstavitev pogostih zvijač in preventivnih ukrepov“ (Fraud and corruption in European Structural and Investment Funds – a spotlight on common schemes and preventive actions)(7), – ob upoštevanju smernic za pripravo državnih strategij za boj proti goljufijam, ki jih je oblikovala delovna skupina strokovnjakov iz držav članic pod vodstvom oddelka za preprečevanje goljufij, poročanje in revizijo pri Evropskem uradu za boj proti goljufijam (OLAF)(8), objavljenih 13. decembra 2016, – ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. aprila 2021 o strategiji EU za boj proti organiziranemu kriminalu za obdobje 2021–2025 (COM(2021)0170), – ob upoštevanju študije o vplivu organiziranega kriminala na finančne interese EU, ki jo je 7. julija 2021 objavil generalni direktorat za notranjo politiko Evropskega parlamenta, – ob upoštevanju svežnja štirih zakonodajnih predlogov Komisije za harmonizacijo pravil EU o preprečevanju pranja denarja in boju proti financiranju terorizma, objavljenega 20. julija 2021, – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. julija 2021 o zaščiti finančnih interesov EU – boj proti goljufijam – letno poročilo za leto 2019(9), – ob upoštevanju člena 54 Poslovnika, – ob upoštevanju mnenj Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja in Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, – ob upoštevanju poročila Odbora za proračunski nadzor (A9-0330/2021), A. ker finančni in gospodarski kriminal vključuje korupcijo, goljufije, prisilo, nasilje, nedovoljeno dogovarjanje, oviranje in ustrahovanje za pridobitev nezakonite premoženjske koristi, pri čemer se denarna sredstva nezakonitega izvora prikrijejo s pranjem denarja in po možnosti uporabijo za druge nezakonite namene, vključno s financiranjem terorizma; B. ker v skladu z ugotovitvami Evropskega računskega sodišča preprečevanju goljufij ni namenjeno dovolj pozornosti, Komisija pa nima izčrpnih informacij o obsegu, naravi in vzrokih goljufij; C. ker je v EU dejavnih vse več organiziranih kriminalnih združb, ki pogosto delujejo čezmejno; ker je ta pojav vse bolj kompleksen zaradi novih kriminalnih trgov in novih načinov delovanja, ki se pojavljajo zaradi globalizacije in novih tehnologij; ker so mafiji podobne organizacije še posebej dejavne pri poskusih prestrezanja sredstev EU v različnih državah članicah; D. ker tehnologija prinaša nove zmogljivosti odkrivanja in spremljanja, ki povečujejo učinkovitost preiskovalcev in omogočajo oblikovanje pametnejših izvršilnih ukrepov; Sredstva EU, ki so tarča organiziranega kriminala 1. poudarja, da je organizirani kriminal pokazal visoko stopnjo infiltracije v družbeno, politično, gospodarsko, finančno, podjetniško in upravno strukturo držav članic ter sposobnost pranja ogromne premoženjske koristi, pridobljene s kaznivimi dejanji, vključno s tistimi, storjenimi proti finančnim interesom EU, v zakonitem gospodarstvu, kar resno ogroža svoboščine državljanov EU; v zvezi s tem poudarja tudi, da je organizirani kriminal resna grožnja za demokracijo in pravno državo in da sta boj proti sistemski korupciji in infiltraciji organiziranega kriminala v zakonita gospodarstva temeljna pogoja za zagotavljanje poštene obravnave pred zakonom, varstvo pravic državljanov in blaginje, preprečevanje zlorab in zagotavljanje odgovornosti nosilcev javne funkcije; meni, da je potreben skupen in usklajen odziv EU in držav članic; 2. ugotavlja, da je škoda, ki jo z goljufijami povzroči organizirani kriminal, še posebej velika pri prihodkih, na primer na področju carin; ugotavlja, da so carinske goljufije pomemben del goljufij na področju prihodkov; ugotavlja, da se pri teh goljufijah pogosto ponarejajo uvozne deklaracije, uporabljajo lažni dokumenti za prijavo blaga in napačno prijavlja poreklo blaga, s čimer se želi izogniti protidampinškim dajatvam EU; ugotavlja, da je Evropsko računsko sodišče nedavno opozorilo na pomanjkljivosti v zakonodaji o carinskih kontrolah in pri njenem izvajanju, zaradi katerih so harmonizacija, ocenjevanje tveganj in izmenjava informacij v Uniji in med državami članicami nezadostni; je zaskrbljen, saj lahko zaradi tega organizirani kriminal izkoristi pomanjkljivosti sedanjega sistema ter Unijo in države članice z goljufijami prikrajša za dohodke; ugotavlja, da se pri carinskih goljufijah pogosto tudi navede prenizka vrednost blaga, ki se uvaža v EU, s čimer se lahko goljufi izognejo plačilu višje stopnje uvoznih dajatev; ugotavlja, da se sheme prenizkega vrednotenja, ki jih je OLAF preiskoval v zadnjih letih, nanašajo predvsem na blago, uvoženo iz Kitajske; pozdravlja delo urada OLAF pri preiskovanju teh primerov, po zaslugi katerega se je ocenjena proračunska izguba EU zmanjšala z več kot 1 milijarde EUR v letu 2017 na 180 milijonov EUR v letu 2020(10); poudarja, da se morajo kljub temu pozitivnemu razvoju nadaljevati prizadevanja za boj proti goljufijam s prenizkim vrednotenjem, saj se goljufije nenehno razvijajo in dobivajo nove vzorce, zlasti na področju e-trgovanja; 3. ugotavlja, da so goljufije z DDV prav tako pomembno področje goljufij pri prihodkih; ugotavlja, da so goljufije z DDV opredeljene kot izogibanje plačilu DDV ali goljufivo vlaganje zahtevkov za vračilo DDV pri nacionalnih organih po nezakoniti verigi transakcij; ugotavlja, da so najpogostejše oblike goljufij z DDV goljufije z neobstoječim trgovcem znotraj Skupnosti, goljufije pri e-trgovanju in goljufije v zvezi s carinskim postopkom 42; poudarja, da je sektor goriv eden od sektorjev, ki jih goljufije z DDV najbolj ogrožajo, saj kriminalne mreže zlorabljajo pravila o oprostitvi plačila DDV in razlike v cenah med različnimi vrstami goriva, kar povzroča veliko izgubo pri davčnih prihodkih; je zaskrbljen nad dejstvom, da kriminalne združbe dokazano izmenjujejo znanje, informacije in obveščevalne podatke na področju goljufij z DDV, pri čemer v veliki meri uporabljajo nove tehnologije, alternativne kriptovalute in pomanjkljivosti v pravnih poslovnih strukturah, da bi okrepile in prikrile svoje kriminalne dejavnosti, s čimer z goljufijami na področju DDV ustvarjajo dobiček v vrednosti več milijard EUR; poudarja, da v skladu z Europolovo oceno ogroženosti zaradi hudih kaznivih dejanj in organiziranega kriminala (SOCTA) za leto 2021 za goljufijami z DDV stojijo osebe, ki dobro poznajo sistem DDV, zakonodajo in davčne postopke; obžaluje sistemske pomanjkljivosti sedanjega sistema DDV znotraj Skupnosti in nezadostno izmenjavo informacij med državami članicami; 4. je razočaran, da so tudi subvencije vrsta odhodkov iz proračuna Unije, kjer prihaja do goljufij; z veliko zaskrbljenostjo ugotavlja, da se po podatkih iz poročil Europola število takih primerov iz leta v leto povečuje; ugotavlja, da se goljufije s subvencijami dogajajo na številnih področjih porabe EU, kot so kmetijska in kohezijska politika, raziskave in razvoj ter okoljska politika; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da goljufive vloge za nepovratna sredstva in javne razpise EU običajno temeljijo na lažnih izjavah, poročilih o napredku in računih; poudarja, da veliko goljufivih dejavnosti izvajajo organizirane kriminalne združbe, tudi skupine, ki jih je mogoče primerjati z mafijo; 5. ugotavlja, da lahko hudodelske družbe poleg zanje tipičnega nasilja, ki ogroža javni red in socialno varnost, enako resne težave povzročajo tudi z vdorom v zakonito gospodarstvo in s tem povezanim podkupovanje javnih uslužbencev, kar vodi v infiltracijo organiziranega kriminala v institucije in javno upravo; znova poziva, naj EU nemudoma postane polna članica Skupine držav proti korupciji (GRECO); poudarja, da je treba zagotoviti dovolj sredstev za sodni sistem in usklajeno uporabljati vsa razpoložljiva orodja v državah članicah, da bi zaznali in obravnavali goljufije ter finančni in gospodarski kriminal; 6. poudarja, da je skupna kmetijska politika največja postavka v proračunu EU in predstavlja 31 % skupnih proračunskih odhodkov za obdobje 2021–2027; poudarja, da je izjemno pomembno, da sistemi nadzora skupne kmetijske politike na evropski in nacionalni ravni delujejo pravilno, da se učinkovito zaščitijo finančni interesi EU in njenih državljanov pred poneverbami sredstev EU; je seznanjen, da organizirani kriminal povzroča še posebej veliko škodo z zlorabo sredstev skupne kmetijske politike; znova izraža zaskrbljenost, ker trenutna struktura subvencij skupne kmetijske politike spodbuja prilaščanje zemljišč s strani kriminalnih in oligarhičnih struktur; poudarja, da so strukture oligarhov enako ali celo bolj finančno škodljive za skupno kmetijsko politiko kot organizirane kriminalne združbe, zato je prepoznanje teh struktur bistvena za zaščito resničnih kmetov; poudarja, da je treba kmete zaščititi pred ustrahovanjem kriminalnih združb, ki želijo zahtevati subvencije za njihova zemljišča; poudarja, da omejena preglednost v kombinaciji s korupcijo kriminalnim organizacijam omogoča, da prikrijejo svoje dejavnosti in preprečijo, da bi sredstva EU dosegla resnične upravičence; znova poudarja, da je v zvezi s tem ključnega pomena, da se na ravni Unije oblikujejo ustrezni pravni instrumenti, ki bodo preprečili prilaščanje zemljišč, in da se omogoči učinkovita izmenjava informacij; odločno poudarja, da je treba izboljšati sodelovanje med Komisijo in državami članicami; 7. poudarja, da je treba obvezno vzpostaviti centralizirano interoperabilno podatkovno zbirko s standardiziranimi in visokokakovostnimi podatki, ki prikazujejo neposredne in končne prejemnike subvencij EU, če želimo odkriti goljufe, kriminalne mreže in oligarhične strukture ter jim preprečiti, da bi zlorabljali sredstva EU; poudarja, da bi takšna zbirka podatkov občutno povečala zmogljivost organov kazenskega pregona za izterjavo nepravilno porabljenih sredstev; poudarja, da je treba za vzpostavitev takšne zbirke podatkov izboljšati interoperabilnost med obstoječimi nacionalnimi podatkovnimi zbirkami in podatkovnimi zbirkami na ravni EU; poziva Komisijo in države članice, naj sodelujejo, da bi vzpostavile centralizirano zbirko podatkov v skladu s sodbami Sodišča Evropske unije; poudarja, da morajo biti informacije ustrezne kakovosti in na voljo v standardizirani obliki, da se lahko samodejno izmenjujejo in združujejo; poudarja, da morajo imeti upravičenci edinstveno identifikacijsko oznako, ki zagotavlja njihovo sledljivost po državah članicah in skladih, ne glede na metodo upravljanja; poudarja, da je uporaba novih tehnologij, kot so celoviti digitalni zemljiški registri, bistvena za povečanje preglednosti, učinkovito zbiranje podatkov in zmanjševanje tveganja, s čimer se nenazadnje zmanjšajo tudi priložnosti za goljufe; pozdravlja prizadevanja Komisije za razširitev uporabe teh tehnologij in poziva vse države članice, naj pospešijo izvajanje teh rešitev; poudarja, da morajo Komisija in ustrezne agencije okrepiti nadzor, tudi v zvezi z živino, zlasti pa v zvezi s sredstvi, dodeljenimi na glavo goveda, za katerega je treba ustrezno preveriti, ali dejansko obstaja; 8. opozarja, da do koncentriranja kmetijske dohodkovne podpore prihaja predvsem zaradi neposrednih plačil na površino; poudarja, da sta na ravni držav članic potrebna bolj usmerjena podpora in boljše ravnovesje med velikimi in malimi upravičenci; obžaluje, da omejitev neposrednih plačil tudi v novi skupni kmetijski politiki ostaja prostovoljna; poziva države članice, naj kot ukrep proti poneverbam kmetijskih sredstev in za njihovo pravičnejšo porazdelitev uporabijo različna prerazporeditvena orodja, ki jih omogoča nova skupna kmetijska politika; graja, da so se države članice na posebnem srečanju Sveta julija 2020 enostransko odločile, da v prvem ali drugem stebru ne bodo uvedle najvišjih zneskov za fizične osebe, s čimer je bila že vnaprej pogojena odločitev o tem v tristranskih pogajanjih o reformi skupne kmetijske politike; 9. poudarja, da so za kmetijska sredstva EU odgovorne države članice in jih deljeno upravljajo s Komisijo; meni, da bi bili lahko novi model izvajanja in novi nacionalni strateški načrti dobra priložnost za strožji nadzor držav članic in Komisije nad delitvijo in upravljanjem sredstev, če bodo imele države članice učinkovite sisteme upravljanja in nadzora, obenem pa bi lahko na ta način ozaveščali organe, pristojne za podeljevanje nepovratnih sredstev, o možnostih za goljufije; poudarja, da bi z načelom enotne revizije razbremenili kmete, da pa nadzor malim in srednjim kmetom ne bi smel povzročati nepotrebnega ali dodatnega upravnega bremena; v zvezi s tem poudarja pomen izmenjav med evropskimi akterji na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj in organi, pristojnimi za sproščanje sredstev, da bi vnaprej zagotovili najvišjo možno raven ozaveščenosti o morebitnih goljufijah; 10. poziva Komisijo, naj države članice ozavešča o organiziranem kriminalu, ki pri poslih z zemljišči uporablja davčne utaje, korupcijo in nezakonite prakse (na primer pogodbe s ponarejenim datumom sklenitve) in naj jih podpre v boju proti tem kaznivim dejanjem; 11. meni, da si je treba po vseh močeh prizadevati za zagotovitev, da novi model izvajanja skupne kmetijske politike ne bo privedel do tega, da bi končni upravičenci zaradi nenamernih napak in premajhne preglednosti pravil ali neustrezne informiranosti pridobili manj sredstev, zlasti v začetnem obdobju izvajanja; 12. poudarja, da je potreben posebej prilagojen sistem za preprečevanje goljufij, da bi preprečili poneverbo kmetijskih sredstev EU; poudarja, da se je sicer v zadnjih letih močno zmanjšalo število goljufij, a bi morali ukrepi za boj proti goljufijam vseeno ostati visoko na dnevnem redu EU in držav članic; poudarja, da je treba sredstva EU pravočasno izterjati, in pozdravlja določbe iz horizontalne uredbe o skupni kmetijski politiki o sorazmernih kaznih kot učinkovitem sredstvu za odvračanje; 13. ugotavlja, da je urad OLAF odgovoren za boj proti goljufijam pri plačilih v okviru SKP in da v ta namen odprte zadeve temeljijo na informacijah, ki prihajajo iz držav članic, ali prijavah zaskrbljenih državljanov, ki jih nato lahko doletijo povračilni ukrepi; ob tem poudarja, da so dosjeji urada OLAF strogo zaupni in se ob zaključku ne oglašujejo široko v javnosti; zato na eni strani poziva k zaščiti žvižgačev, na drugi strani pa, naj si preiskovalni organi držav članic izmenjujejo dobro prakso s tega področja; 14. poudarja, da je treba spremljati kmetijske plačilne agencije v državah članicah in zagotoviti njihovo formalno in neformalno neodvisnost ter uskladiti njihovo delo s pravili EU, k izboljšanju kontrolnega sistema pa lahko prispevajo naključni inšpekcijski pregledi; 15. poudarja, da je treba finančno uredbo, zlasti njen člen 61, spoštovati in izvajati v vseh državah članicah ter jo uporabljati za vsa plačila sredstev EU, vključno z neposrednimi plačili za kmetijstvo; 16. poziva Komisijo, naj predlaga centraliziran pritožbeni mehanizem na ravni Unije, da bi podprla posameznike, ki se morajo spopadati z nepoštenimi praksami prilaščanja zemljišč in ustrahovanjem kriminalnih združb, tako da jim omogoči hitro vložitev pritožbe pri Komisiji; 17. poziva države članice, naj začnejo hitro izvajati Direktivo (EU) 2019/1937 o zaščiti oseb, ki prijavijo kršitve prava Unije(11) (direktiva o žvižgačih), ter med njenim izvajanjem uvedejo pravna varovala za posameznike in neodvisne organe, ki razkrivajo korupcijo, kot so novinarji, žvižgači, neodvisni mediji in nevladne organizacije, ki se borijo proti korupciji; poziva vse države članice, naj vzpostavijo celovite okvire za zaščito žvižgačev; poudarja, kako nujna je ta zahteva, saj se poroča o vse več fizičnih napadih na novinarje, v nekaterih državah članicah je vse več strateških tožb za onemogočanje udeležbe javnosti in zakonov o varnosti, sprejetih po hitrem postopku, ki kriminalizirajo širjenje podob ali podatkov v zvezi z uradniki organov kazenskega pregona ter na tak način preprečujejo novinarsko delo in omejujejo odgovornost nacionalnih organov; 18. z zaskrbljenostjo ugotavlja, da sta Komisija in urad OLAF ugotovila, da so goljufije pri javnih razpisih in javnih naročilih zelo razširjene med goljufi; ugotavlja, da so med najpogostejšimi načini spodkopavanja postopkov javnih naročil nedovoljeno dogovarjanje med posamezniki in organizacijami, uporaba lažnih računov, ustanavljanje lažnih podjetij in poverilnic ter preusmerjanje namenskih sredstev; poudarja, da se goljufije pogosto izvajajo na mednarodni ravni in lahko vključujejo več držav EU in tretjih držav, zaradi česar jih je težko prepoznati in razkrinkati; obžaluje, da v številnih državah članicah ni posebne zakonodaje proti organiziranemu kriminalu; poudarja, da je pravočasno sodelovanje med nacionalnimi organi kazenskega pregona ključni element učinkovitega odziva na mednarodni kriminal; poziva ustrezne organe EU in nacionalne organe, naj izboljšajo interoperabilnost svojih sistemov, olajšajo pravočasno izmenjavo informacij ter okrepijo sodelovanje in skupne operacije za boj proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu; zato poziva, naj se okrepi nadnacionalna narava boja proti goljufijam in uskladi kazenska zakonodaja v državah članicah za boj proti organiziranemu kriminalu, saj je to bistvenega pomena; spodbuja Komisijo, naj oblikuje skupni okvir pravil, ki bi državam članicam omogočal prenos kazenskih postopkov v drugo državo članico, s čimer bi se izognili vzporednim preiskavam; 19. ugotavlja, da je pandemija covida-19 prinesla nove priložnosti za goljufe in organizirani kriminal; se z zaskrbljenostjo seznanja z ugotovitvijo Europola, da se je povečal obseg kriminalnih dejavnosti, povezanih s koronavirusom – na primer kibernetski kriminal, goljufije in ponarejanje, vključno z zdravstveno in osebno zaščitno opremo; opozarja na prevare in lažne ponudbe cepiv, ki so jih odkrile države EU, kot na primer škodljivega ravnanja, saj so goljufi poskušali prodati več kot 1,1 milijarde odmerkov cepiva za skupno ceno več kot 15,4 milijarde EUR; poudarja, da je nevarnost zaradi nezakonite prodaje lažnih digitalnih potrdil v zvezi s covidom-19 vse večja, saj so bili odkriti številni primeri v več državah članicah; 20. je zaskrbljen zaradi ocene iz poročila o zaščiti finančnih interesov, da je v letu 2019 sedem držav članic odkrilo goljufije v zvezi z zdravstveno infrastrukturo in da so kršitve pravil o javnem naročanju prav to infrastrukturo še posebej prizadele; poudarja, da so izredni postopki javnih naročil zaradi pandemije covida-19 te težave še zaostrili; poudarja, da je treba pri postopkih v izrednih razmerah spoštovati enake standarde preglednosti in odgovornosti kot pri rednih postopkih; poziva Komisijo in organe držav članic, naj te postopke dopolnijo z uporabo orodij za zmanjševanje tveganja, pri čemer naj se osredotočijo na preprečevanje, pa tudi s celovitim naknadnim nadzorom in pregledom; 21. je zelo zaskrbljen zaradi pričakovanj Europola, da bo recesija po pandemiji ustvarila nove priložnosti za organizirani kriminal; opozarja, da organizirani kriminal vedno sledi denarju in da mu povečanje porabe EU brez primere v skladu z načrtom za okrevanje NextGenerationEU ponuja izjemne priložnosti za zlorabo sredstev; poudarja, da je treba ob tem doslej največjem povečanju porabe zagotoviti tudi ustrezna sredstva, ki jih je treba dodeliti ustreznim institucijam, ki se na ravni EU in nacionalni ravni borijo proti korupciji, goljufijam in organiziranemu kriminalu; v zvezi s tem opozarja, da bi morala uporaba novih tehnologij, kot sta podatkovna zbirka Arachne in sistem za zgodnje odkrivanje in izključitev, postati obvezen element pri izvrševanju proračuna EU; znova poziva Svet, naj Evropskemu računskemu sodišču nameni 40 dodatnih delovnih mest za revizorje, ter poziva OLAF in Evropsko javno tožilstvo, naj zagotovita zadostna sredstva za odkrivanje in pregon kriminalnih dejavnosti, katerih cilj je sveženj NextGenerationEU; 22. poudarja, da so organizirani kriminalci, zlasti takšni, ki delujejo po vzoru mafije, v preteklosti svoje dejavnosti že usmerili v obnovljive vire energije; opozarja, da lahko hudodelske združbe, ki so v tem sektorju že dejavne, zlahka prestrežejo sredstva za ekološki prehod, ki predstavljajo znaten delež sredstev NextGenerationEU; 23. je zaskrbljen tudi zaradi dejavnosti, s katerimi si organizirani kriminal pomaga, kot so pranje denarja, kibernetska kriminaliteta, ponarejanje dokumentov, korupcija, lažna registracija in slamnata podjetja; poudarja, da ta dejanja organom preprečujejo, da bi učinkovito spremljali, ali se denar EU porablja, kot je bilo predvideno; Ocene finančnih posledic organiziranega kriminala 24. je zaskrbljen, ker je bila presoja obsega in resnosti vpliva organiziranega kriminala na proračun EU večkrat ocenjena kot izjemno težka ali celo nemogoča, med drugim ker države članice različno opredeljujejo organizirani kriminal in ker ni zanesljivih ocen o razmerah, to pa otežuje prizadevanja za usklajevanje ukrepov ter preiskovanje in pregon primerov; obžaluje, da Komisija in nacionalni organi nimajo vpogleda v obseg, naravo in vzroke goljufij in da do danes še niso pripravili dosledne presoje neodkritih goljufij; poudarja, da pomanjkanje zanesljivih ocen preprečuje natančno presojo razmer, kar ovira boj proti organiziranemu kriminalu; poziva ustrezne nacionalne organe, naj izboljšajo zbiranje podatkov in povečajo zanesljivost podatkov, posredovanih Komisiji; poziva Komisijo, naj se usklajuje in sodeluje z organi držav članic, da bi celovito ocenila dejanski obseg, naravo in vzroke goljufij po vsej EU, pri čemer naj vključi ustrezne agencije EU in sodeluje s partnerji iz sosednjih držav EU; 25. ugotavlja, da je v poročilu o zaščiti finančnih interesov za leto 2019 na strani odhodkov omenjenih 514 goljufij v vrednosti 381,4 milijona EUR, na strani prihodkov pa 425 goljufij v skupnem znesku 79,7 milijona EUR; poudarja pa, da ta dva zneska ne predstavljata dejanskega obsega goljufij, ki je verjetno občutno večji; poudarja tudi, da vseh goljufij ne zagreši organizirani kriminal, zlasti ne na strani odhodkov, kjer so storilci pogosto posamezniki ali posamezna podjetja, med njimi pa so lahko tudi visoki javni ali vladni uradniki; 26. ugotavlja, da si je po podatkih iz nedavnih študij organizirani kriminal prisvojil med 2,7 % in 3,6 % skupnih izdatkov za javna naročila EU; obžaluje, da to pomeni, da bi si utegnil organizirani kriminal v obdobju 2014–2020 nezakonito prisvojiti sredstva iz kohezijskih skladov EU v višini 1,9 do 2,6 milijarde EUR; ugotavlja, da ta ocena ni zanesljiva zaradi omejenih podatkov, vendar še vedno nakazuje na resnost problema; 27. z zaskrbljenostjo poudarja, da je korupcija del skoraj vseh dejavnosti kriminalnih združb in da resno ogroža finančne interese EU, saj naj bi izguba BDP po ocenah znašala med 170 in 990 milijardami EUR, za EU pa več kot 5 milijard EUR letno samo v delu proračuna, ki se nanaša na javna naročila(12); 28. obžaluje, da je po ocenah Europola zaradi organiziranega kriminala vsako leto izgubljenih od 40 do 60 milijard EUR, in sicer na račun posebne goljufije z DDV znotraj Unije, namreč goljufije z neobstoječim trgovcem (MTIC); poudarja, da večino izgub DDV nosijo države članice, saj se le 0,3 % pobranega DDV prenese v proračun EU; poudarja, da so lastna sredstva iz naslova DDV v letu 2019 kljub temu predstavljala 11,97 % skupnih prihodkov proračuna EU, kar kaže, da izgube DDV, ki so jih povzročile kriminalne združbe, resno vplivajo na prihodke EU; Revizijski in nadzorni ukrepi proti organiziranemu kriminalu 29. obžaluje, da je Komisija odkrila pomanjkljivosti v svojem sistemu za zbiranje podatkov in analize v boju proti goljufijam, pri uporabi sistemov za poročanje, kot sta sistema EDES in Arachne, v državah članicah, pa tudi pri pretoku informacij; ugotavlja, da je bila zakonodaja EU o izmenjavi informacij o čezmejnem kriminalu posodobljena šele pred kratkim in ne zajema vseh ustreznih organov, kar ovira učinkovito izmenjavo informacij med organi EU in državami članicami; 30. meni, da je direktiva o zaščiti finančnih interesov pomemben korak k boljši zaščiti proračuna EU, saj vsebuje enotno opredelitev kaznivih dejanj in zlorabe sredstev ter usklajuje sankcije za kazniva dejanja zoper finančne interese EU; ceni, da direktiva določa jasne postopke poročanja in preiskovanja, opredeljuje spremljanje okvira za obvladovanje tveganja goljufij ter spodbuja uporabo informacij, podatkovnih zbirk in podatkovne analitike v državah članicah; pozdravlja nedavno oceno Komisije o izvajanju direktive o zaščiti finančnih interesov in dejstvo, da so vse države članice predložile uradno obvestilo o popolnem prenosu te direktive v nacionalno zakonodajo(13); je vseeno zaskrbljen nad tem, v kolikšni meri je bila direktiva prenesena v nacionalno zakonodajo; opozarja, da je Komisija v več državah članicah ugotovila težave s skladnostjo; ugotavlja, da te težave med drugim zadevajo opredelitev kaznivih dejanj („goljufije, ki škodijo finančnim interesom Unije“, „pranje denarja“, „korupcijo“, „odtujitev“), odgovornost pravnih in fizičnih oseb in sankcije zanje ter obveznost držav članic, da Komisiji letno sporočajo statistične podatke; poziva države članice, naj svojo nacionalno zakonodajo v celoti uskladijo z zahtevami direktive o zaščiti finančnih interesov, in poziva Komisijo, naj pozorno spremlja skladnost v državah članicah, saj je pravilen prenos bistvenega pomena za to, da se Evropskemu javnemu tožilstvu omogoči izvajanje učinkovitih preiskav in pregona; poziva Komisijo, naj sprejme vse potrebne ukrepe, da bi poskrbela za pravilen in celovit prenos, vključno z možnostjo postopkov za ugotavljanje kršitev; 31. pozdravlja ustanovitev Evropskega javnega tožilstva, katerega naloga je preiskovanje, pregon in obtožba storilcev kaznivih dejanj zoper proračun EU, kar je pomembno orožje v boju proti goljufijam in organiziranemu kriminalu v EU; poziva, naj se Evropskemu javnemu tožilstvu dodelijo ustrezna sredstva in človeški viri; meni, da je vloga Evropskega javnega tožilstva še posebej obetavna v boju proti čezmejnemu kriminalu, ki je povezan s proračunom Unije, saj so nacionalni organi pri pregonu omejeni z državnimi mejami, drugi organi EU (kot so Eurojust, Europol in OLAF) pa nimajo potrebnih preiskovalnih pooblastil in pooblastil za kazenski pregon; ugotavlja, da je mandat Evropskega javnega tožilstva opredeljen v direktivi o zaščiti finančnih interesov in vključuje boj proti goljufijam v zvezi z odhodki in prihodki EU, goljufijam na področju DDV, pranju denarja, korupciji in sodelovanju v hudodelskih združbah; poudarja, da so te točke ključnega pomena v boju proti organiziranemu kriminalu, in verjame, da bo Evropsko javno tožilstvo učinkovito orodje za boj proti kriminalnim združbam, ki vplivajo na proračun EU; obžaluje, da se pet držav članic še ni pridružilo Evropskemu javnemu tožilstvu, in jih poziva, naj sprejmejo potrebne ukrepe za pridružitev; poziva Komisijo, naj medtem okrepi nadzor nad temi državami članicami; obžaluje, da nekateri evropski delegirani tožilci še niso bili imenovani, na primer v Sloveniji, v številnih drugih državah članicah pa je prišlo do precejšnjih zamud; poudarja, da to precej zmanjšuje učinkovitost in uspešnost vseevropskega boja proti čezmejnemu kriminalu; 32. poudarja, da se je treba bolje spopasti s čezmejnimi kaznivimi dejanji zoper okolje, ki vplivajo na biotsko raznovrstnost in naravne vire, kot so nezakonita trgovina z rastlinami in živalmi, nezakonita sečnja in trgovina z lesom, nezakonita trgovina z odpadki; poziva Komisijo, naj začne delo za razširitev mandata Evropskega javnega tožilstva, da bi bila zajeta tudi čezmejna kazniva dejanja zoper okolje; 33. obžaluje, da je Komisija za Evropsko javno tožilstvo oblikovala tak kadrovski načrt, ki mu ne omogoča, da bi učinkovito izpolnjeval svoj mandat; poudarja, da Evropsko javno tožilstvo potrebuje dovolj osebja za svojo glavno nalogo, namreč boj proti čezmejnemu kriminalu, ki vpliva na proračun EU; obžaluje, da trenutno nima dovolj analitikov in finančnih preiskovalcev, ki bi podpirali tožilske dejavnosti evropskih delegiranih tožilcev; obžaluje, da se operativni uslužbenci Evropskega javnega tožilstva trenutno osredotočajo predvsem na registracijo primerov in ne na pregon; obžaluje, da Evropsko javno tožilstvo opozarja na hudo pomanjkanje dodatnih usposobljenih pravnih strokovnjakov in strokovnjakov za informacijsko tehnologijo, pa tudi upravnega osebja, ki bi omogočili nemoteno delovanje; poudarja, da Evropsko javno tožilstvo letno obravnava 2000 zadev, poleg tega pa odpravlja tudi zaostanek, v katerem se je nakopičilo 3000 zadev; je zaskrbljen, da se bo obseg dela Evropskega javnega tožilstva v prihodnjih letih še povečal, saj so bili v času krize zaradi covida-19 v okviru instrumenta za okrevanje in odpornost mobilizirani doslej največji zneski brez primere, postopki javnih naročil pa pospešeni; poudarja, da kadrovski načrt Komisije za Evropsko javno tožilstvo za leto 2022 ne zadošča. da bi bilo mogoče odpraviti pomanjkljivosti, ki jih je ugotovilo Evropsko javno tožilstvo; poudarja, da bodo, ko gre za zaščito proračuna, koristi Evropskega javnega tožilstva precej večje od stroškov zanj; odločno poziva Komisijo, naj poveča proračun in kvalificirano osebje, ki sta na voljo Evropskemu javnemu tožilstvu, da bo lahko slednje v boju proti kriminalu izkoristilo ves potencial; 34. pozdravlja sporočilo Komisije o strategiji EU za boj proti organiziranemu kriminalu za obdobje 2021–2025 in njegovo osredotočenost na učinkovito in pravočasno izmenjavo informacij med organi EU in državami članicami, na primer z večjo interoperabilnostjo informacijskih sistemov EU in povezavami z ustreznimi podatkovnimi zbirkami med državami članicami; ceni zavezo Komisije, da bo poenostavila sodelovanje na področju kazenskega pregona in v celoti izkoristila potencial obstoječih orodij, kot je Evropska večdisciplinarna platforma proti grožnjam kriminala (EMPACT); pozdravlja namero Komisije, da bo izboljšala izmenjavo informacij in sodelovanje med Europolom, Eurojustom in državami nečlanicami EU; 35. pozdravlja osredotočenost Komisije na preprečevanje vdora organiziranega kriminala v zakonito gospodarstvo, na primer s pregledom okvira EU proti pranju denarja in obstoječih protikorupcijskih pravil EU; pozdravlja tudi to, da je osredotočena na prilagoditev kazenskega pregona digitalni dobi; 36. ugotavlja, da pranje denarja storilcem kaznivih dejanj omogoča, da ostane njihov dobiček neodkrit, in da je ponudba storitev pranja denarja sama po sebi postala donosen posel za kriminalne združbe; poudarja, da to znatno vpliva na finančne interese Unije in držav članic, saj ostane nezaseženih kar 98 % ocenjene premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, ki je tako še naprej na voljo storilcem kaznivih dejanj; meni, da je boj proti pranju denarja bistven za to, da bi kriminalnim združbam preprečili zlorabo sredstev; je zelo zaskrbljen zaradi ugotovitev Računskega sodišča(14), da so ukrepi EU za preprečevanje pranja denarja razdrobljeni in slabo usklajeni, da je obstoječi pravni okvir nedosleden in še vedno ni v celoti prenesen v zakonodajo vseh držav članic ter da ga lahko izkoriščajo storilci kaznivih dejanj; izreka pohvalo Komisiji za novi zakonodajni sveženj, katerega cilj je revizija okvira za preprečevanje pranja denarja in boj proti financiranju terorizma, saj gre za enotni sklop pravil, ki predstavlja velik korak naprej v boju proti pranju denarja in bo omogočil enotno uporabo zakonodaje o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma; 37. pozdravlja zlasti predlog za ustanovitev nove agencije EU, Organa za preprečevanje pranja denarja (AMLA), in poudarja, da ji je treba zagotoviti ustrezne človeške in finančne vire, da bo lahko začela delovati s polno paro; obžaluje, da agencija predvidoma ne bo ustanovljena pred letom 2023, brez omejitev pa bo začela delovati šele leta 2026; poudarja, da so sedanja vprašanja v zvezi s preprečevanjem pranja denarja in financiranja terorizma zelo pereča, zato se ne sme izgubljati še več dragocenega časa; poziva Komisijo, naj predstavi konkretne ukrepe za obravnavo aktualnih vprašanj, preden bo začel organ AMLA delovati s polno paro; 38. pozdravlja tudi nove predloge Komisije o kriptosredstvih, pri katerih gre za pretežno neregulirani sektor, ki ga v veliki meri izkoriščajo organizirani kriminalci, ki na trgu kriptovalut nekaznovano prenašajo velike tokove nezakonitega denarja; opozarja, da nekatere kriptovalute omogočajo anonimnost, zato se čedalje pogosteje uporabljajo za nezakonite dejavnosti; poziva države članice, naj družbe, ki izdajajo kriptovalute, spodbujajo k uporabi analitičnih orodij, s katerimi bi ocenila morebitne nezakonite dejavnosti, povezane s cilji in naslovi prejemnikov, pa tudi k dosledni uporabi zakonodaje proti pranju denarja, kadar uporabniki kriptovalute pretvarjajo v tradicionalne valute; poudarja, da morajo biti za kriptovalute pristojni isti nadzorni organi kot za tradicionalne valute; 39. ugotavlja, da imajo enote za finančni nadzor pomembno vlogo pri odkrivanju primerov čezmejnega pranja denarja in financiranja terorizma; ugotavlja, da finančnoobveščevalne enote v EU delujejo na nacionalni ravni in da je Komisija ugotovila, da usklajevanje in izmenjava informacij med njimi nista zadostna(15); obžaluje, da prihaja do razlik v količini in vrsti podatkov, ki jih med seboj izmenjujejo finančnoobveščevalne enote; ugotavlja, da to ovira sodelovanje med njimi, kar negativno vpliva na njihovo zmožnost pravočasnega odkrivanja in preganjanja čezmejnega kriminala; 40. obžaluje, da se pristopi držav članic k boju proti organiziranemu kriminalu močno razlikujejo, kar zadeva zakonodajo, strategije in operativne zmogljivosti; ugotavlja, da je to deloma posledica različnih ravni sprejemanja in izvajanja zakonodaje EU; je zaskrbljen, da prihaja v vlogi in zmogljivosti služb za usklajevanje boja proti goljufijam (AFCOS) v državah članicah do razlik, najverjetneje ker zakonodaja EU njihovega mandata ne opredeljuje dovolj natančno in otežuje usklajevanje na nacionalni ravni in ravni EU; izraža zaskrbljenost zaradi dejstva, da prizadevanja za boj proti goljufijam, ki vključujejo sredstva EU, običajno niso obravnavana enako prednostno kot goljufije, ki vključujejo nacionalne odhodke; na to še posebej opozarja dejstvo, da države članice za več kot polovico preiskav urada OLAF ne zagotovijo nadaljnje obravnave, še manj pa jih pride do tožilstva; močno obžaluje, da se nekatere države članice vztrajno odločajo, da ne bodo izvajale priporočil, ki jih urad OLAF poda po končani preiskavi, prav tako pa ne uvajajo sodnih ukrepov za izterjavo sredstev EU, pridobljenih s poneverbo; poziva Komisijo, naj uporabi svoje pristojnosti in sprejme ukrepe, s katerimi bi zagotovila pravočasno in pravilno izvajanje zakonodaje EU; 41. obžaluje, da sodeč po nedavnih raziskavah nekatere države članice goljufij, ki vključujejo sredstva EU, ne posvečajo enako mero pozornosti kot goljufijam, ki zadevajo odhodke na državni ravni; ugotavlja, da je Komisija sicer države članice spodbujala k razvoju državnih strategij za boj proti goljufijam, vendar je to storilo le 13 držav članic, nobena od njih pa ni uporabila predloge, ki jo je pripravila Komisija; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da te razlike med državami članicami ovirajo učinkovito sodelovanje; zato poziva Komisijo, naj sprejme odločnejše ukrepe, da bodo morale države članice obvezno določiti pravila za preprečevanje goljufij v škodo EU; Sklepne ugotovitve 42. poziva Komisijo, naj oblikuje skupen pristop za ocenjevanje učinka organiziranega kriminala na sredstva EU in presodi učinkovitost ukrepov, ki so jih države članice sprejele za reševanje tega problema; meni, da je nujna pravočasna, celovita in učinkovita izmenjava informacij, zato poudarja, kako pomembno je uskladiti opredelitve, da bi dobili primerljive podatke med organi EU in državami članicami, na podlagi katerih bi lahko ocenili posledice organiziranega kriminala za finance EU in hitro ukrepali proti njemu; 43. je zaskrbljen, ker različni pristopi v državah članicah onemogočajo učinkovito čezmejno reševanje tega problema, kriminalci pa lahko nadaljujejo svoje dejavnosti, ne da bi morali zanje odgovarjati; poziva države članice, naj v boju proti organiziranemu kriminalu tesno sodelujejo z organi EU in med seboj ter uporabijo orodja in storitve Unije, da bi čim bolj povečali izmenjavo podatkov in olajšali čezmejno sodelovanje pri boju zoper organizirani kriminal v škodo proračuna EU; 44. poziva države članice in Komisijo, naj razmislijo o bolj usklajeni rabi vseh razpoložljivih orodij za odkrivanje goljufij in boj proti njim, zlasti platformo Arachne in sistem EDES; poudarja, da je interoperabilnost sistemov Arachne, EDES ter institucionalnih in državnih podatkovnih zbirk bistvena za učinkovito izmenjavo informacij pri preprečevanju in odkrivanju goljufij v škodo proračuna EU; obžaluje, da imata Arachne in EDES trenutno omejeno področje uporabe, države članice pa še niso dovolj seznanjene z njima in ju ne uporabljajo dovolj pogosto; v zvezi s tem poudarja, da sistem EDES zajema neposredno in posredno upravljana sredstva, ne pa tudi sredstev v okviru deljenega upravljanja, čeprav ta predstavljajo približno 80 % odhodkov EU; poziva Komisijo, naj v področje uporabe sistema EDES zajame tudi ta sredstva; znova poziva Komisijo in zlasti države članice v Svetu, naj uvedejo obvezno uporabo sistema Arachne; poziva Komisijo, naj znova oceni okvir za izmenjavo podatkov med institucijami EU in z državami članicami, da bi čim bolj povečali stopnjo učinkovite izmenjave informacij, obenem pa spoštovali zahteve glede varstva podatkov; 45. poziva Komisijo, naj države članice podpre pri usposabljanju nacionalnih organov, da bodo orodja, kot sta EDES in Arachne, uporabljali čim bolj učinkovito in v skladu s standardi EU za poročanje; poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami analizira težave, s katerimi se srečujejo nacionalni organi pri uporabi sistemov EDES in Arachne, izda posebna priporočila ter izboljša obstoječe splošne smernice in prijaznost teh orodij do uporabnikov; obžaluje, da nekatere države članice nasprotujejo uporabi teh orodij, saj jih je strah, da se bo povečala birokracija; poudarja, da lahko ta orodja, če so ustrezno vpeljana v delovni proces, birokracijo dejansko zmanjšajo; poziva države članice, naj znova razmislijo o svojem stališču glede tega vprašanja, Komisijo pa, naj države članice še naprej opominja na prednosti sistemov EDES in Arachne; poziva k uvedbi programov usposabljanja za preprečevanje pranja denarja, ki bodo organom omogočili, da odkrijejo tveganje morebitnih goljufij pred izplačilom sredstev, zlasti na področju identifikacije končnih prejemnikov in nerazkrite udeležbe politično izpostavljenih oseb pri subvencijah, projektih in nepovratnih sredstvih SKP; 46. meni, da je uredba o skupnih določbah(16), ki določa skupna pravila za evropske strukturne in investicijske sklade, Evropski sklad za regionalni razvoj, Evropski socialni sklad plus in Kohezijski sklad, še eden v vrsti pomembnih elementov, s katerimi se preprečuje, da bi organizirani kriminal zlorabljal sredstva EU; 47. poudarja, da je v boju proti organiziranemu kriminalu pomembno doseči, da ta postane manj donosen; v zvezi s tem opozarja na delo urada OLAF, katerega preiskave so ključno orodje v boju proti goljufijam; obžaluje, da je delež vloženih obtožb na podlagi priporočil urada OLAF državam članicam majhen in celo upada, saj se je s 53 % v obdobju 2007–2014 zmanjšal na 37 % v obdobju 2016–2020; ugotavlja tudi, da v zadnjih letih ni bilo ocenjeno, kolikšen delež zneskov, ki naj bi jih po priporočilih izterjali, je bil dejansko izterjan, in da naj bi po zadnji oceni za obdobje 2002–2016 znašal 30 odstotkov; poziva urad OLAF in Komisijo, naj raziščeta temeljne razloge, države članice pa, naj izpolnijo svojo pravno obveznost izterjave sredstev in tesno sodelujejo z organi Unije, da bi zagotovili učinkovito izterjavo sredstev, ki jih zlorablja organizirani kriminal, saj ostane nezaseženih kar 98 % ocenjene premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, ki je tako še naprej na voljo storilcem kaznivih dejanj; poziva urad OLAF, naj zbere informacije o stopnji izterjave na podlagi finančnih priporočil ter jih objavi v svojih letnih poročilih; meni, da lahko odločni ukrepi za izterjavo sredstev, tudi s preventivnimi zasegi ali zasegi na podlagi vrednosti, hudodelske združbe odvrnejo od goljufij v škodo EU in tako zaščitijo njene finančne interese; poziva države članice, naj povečajo stopnjo zasega sredstev, povezanih z goljufijami, pri tem pa več pozornosti namenijo preventivnim ukrepom; poziva Komisijo, naj oceni možnost, da bi sedaj razdrobljeni pristop k odvzemu premoženjske koristi dopolnili z organom na ravni EU, ki bi bil pristojen za pravočasno in učinkovito izterjavo sredstev EU; 48. meni, da bi morala biti preprečevanje goljufij in boj proti goljufijam, za katere je odgovoren organizirani kriminal, prednostna naloga organov upravljanja, organov za potrjevanje in revizijskih organov, prav tako pa bi morala biti predmet specializiranih finančnih preiskav; meni, da so za boj proti organiziranim kriminalnim združbam potrebna tudi strožja pravila in ukrepi o zamrznitvi in zaplembi premoženja, po potrebi tudi z začasnim zasegom premoženja enake vrednosti kot so sredstva, pridobljena s kaznivim dejanjem, s čimer bi preprečili, da bi se nezakonito pridobljena sredstva prenesla ali izginila pred zaključitvijo kazenskega postopka; poudarja, da je bistvenega pomena vložiti vsa prizadevanja, da bi izterjali sredstva, nezakonito prilaščena z goljufijami v škodo EU; odločno podpira učinkovitejše preiskave, s katerimi bi posegli v strukture organiziranega kriminala, ter poudarja, da morajo imeti organi pregona prednost pred storilci kaznivih dejanj, ki vse bolj uporabljajo nove tehnologije in izkoriščajo vsako priložnost za širitev svojih nezakonitih dejavnosti, tako na spletu kot zunaj njega; o 49. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.
| ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| Preprečevanje korupcije, nepravilne porabe ter poneverbe evropskih in nacionalnih javnih sredstev v primeru skladov za izredne razmere in na področjih porabe |
| |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Evropski parlament, – ob upoštevanju členov 310, 317 in 325 Pogodbe o delovanju Evropske unije, – ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, – ob upoštevanju Direktive 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o podeljevanju koncesijskih pogodb(1), – ob upoštevanju Direktive 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES(2), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. februarja 2017 o vlogi prijaviteljev nepravilnosti pri varovanju finančnih interesov EU(3), – ob upoštevanju Direktive (EU) 2017/1371 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2017 o boju proti goljufijam, ki škodijo finančnim interesom Unije, z uporabo kazenskega prava (direktiva o zaščiti finančnih interesov)(4), – ob upoštevanju Direktive (EU) 2018/843 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o spremembi Direktive (EU) 2015/849 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma ter o spremembi direktiv 2009/138/ES in 2013/36/EU(5), – ob upoštevanju Uredbe (EU, Euratom) 2018/1046 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. julija 2018 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, spremembi uredb (EU) št. 1296/2013, (EU) št. 1301/2013, (EU) št. 1303/2013, (EU) št. 1304/2013, (EU) št. 1309/2013, (EU) št. 1316/2013, (EU) št. 223/2014, (EU) št. 283/2014 in Sklepa št. 541/2014/EU ter razveljavitvi Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012(6), – ob upoštevanju poročila Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) za leto 2019(7) in letnega poročila o dejavnostih nadzornega odbora urada OLAF za leto 2019, – ob upoštevanju posebnega poročila Evropskega računskega sodišča št. 01/2019 z naslovom „Boj proti goljufijam pri porabi EU: potrebni so ukrepi“, – ob upoštevanju posebnega poročila Evropskega računskega sodišča št. 06/2019 z naslovom „Boj proti goljufijam pri porabi EU za kohezijo: organi upravljanja morajo okrepiti odkrivanje, odzivanje in usklajevanje“, – ob upoštevanju pregleda Evropskega računskega sodišča št. 06/2020 z naslovom „Tveganja, izzivi in priložnosti v odzivu gospodarske politike EU na krizo zaradi COVID-19“, – ob upoštevanju Skupine držav proti korupciji (GRECO) in njenega 21. splošnega poročila o dejavnostih (2020), – ob upoštevanju študije z naslovom Public Integrity for an Effective COVID-19 Response and Recovery (Javna integriteta za učinkovito odzivanje na covid-19 in okrevanje po njem), ki jo je OECD objavila aprila 2020, – ob upoštevanju študije z naslovom „Korupcija v času pandemije“, objavljene maja 2020(8), – ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 3. septembra 2020 z naslovom „31. letno poročilo o zaščiti finančnih interesov Evropske unije – Boj proti goljufijam – 2019“ (COM(2020)0363) in delovnih dokumentov služb Komisije, priloženih temu poročilu(9), – ob upoštevanju Uredbe (EU) 2020/2221 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. decembra 2020 o spremembi Uredbe (EU) št. 1303/2013, kar zadeva dodatne vire in ureditev izvrševanja, da se zagotovi pomoč za spodbujanje odprave posledic krize v okviru pandemije COVID-19 in njenih socialnih posledic ter za pripravo zelenega, digitalnega in odpornega okrevanja družbe in gospodarstva (REACT-EU)(10), – ob upoštevanju instrumenta za nujno pomoč, – ob upoštevanju Uredbe (EU) 2021/241 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. februarja 2021 o vzpostavitvi Mehanizma za okrevanje in odpornost(11), – ob upoštevanju Uredbe (EU) 2021/523 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. marca 2021 o vzpostavitvi Programa InvestEU in razveljavitvi Uredbe (EU) 2015/1017(12), – ob upoštevanju Uredbe (EU) 2021/785 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2021 o vzpostavitvi programa Unije Boj proti goljufijam in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 250/2014(13), – ob upoštevanju člena 5(3) Pogodbe o Evropski uniji in protokola št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, – ob upoštevanju mnenja Računskega sodišča št. 4/2020 o predlogu 2020/0101 (COD) za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 1303/2013, kar zadeva izredne dodatne vire in ureditev izvrševanja v okviru cilja „naložbe za rast in delovna mesta“, da se zagotovi pomoč spodbujanju odprave posledic krize v okviru pandemije COVID-19, in pripravo zelenega, digitalnega in odpornega okrevanja gospodarstva (REACT-EU), in o spremenjenem predlogu 2018/0196 (COD) za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi skupnih določb o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu plus, Kohezijskem skladu, Skladu za pravični prehod in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo in o finančnih pravilih zanje ter za Sklad za azil in migracije, Sklad za notranjo varnost in Instrument za upravljanje meja in vizume(14), – ob upoštevanju Europolovega sporočila za javnost z dne 5. junija 2020 z naslovom Europol launches the European Financial and Economic Crime Centre (Europol odpira Evropski center za finančni in gospodarski kriminal)(15), – ob upoštevanju Europolovega sporočila za javnost z dne 12. aprila 2021 z naslovom „Serious and organised crime in the EU: A corrupting influence (Hud in organizirani kriminal v EU: koruptiven vpliv)“(16), — ob upoštevanju svoje resolucije z dne 29. aprila 2021 o umoru Daphne Caruana Galizia in pravni državi na Malti(17), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. julija 2021 o zaščiti finančnih interesov EU – boj proti goljufijam – letno poročilo za leto 2019(18), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. junija 2021 o oceni nacionalnih načrtov za okrevanje in odpornost, ki jo opravljata Komisija in Svet(19), – ob upoštevanju člena 54 Poslovnika, – ob upoštevanju mnenja Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, – ob upoštevanju poročila Odbora za proračunski nadzor (A9-0320/2021), A. ker je finančni in gospodarski kriminal poimenovanje za nezakonita dejanja posameznika ali skupine posameznikov, s katerimi želijo pridobiti gospodarsko ali poklicno korist, in med drugim vključuje korupcijo, goljufijo, prisilo, nedovoljeno dogovarjanje, oviranje, pranje denarja in financiranje terorizma; B. ker so javnozdravstvena kriza, ki jo je povzročila pandemija covida-19, ter posledične izredne gospodarske razmere in socialni nemiri prisilili EU in javne organe držav članic, da so poiskali dodatna sredstva oziroma sodelovali pri njihovem upravljanju ter znatno in hitro povečali porabo; C. ker sta mehanizem za okrevanje in odpornost z več kot 670 milijardami EUR in REACT-EU v višini več kot 50 milijard EUR učinkoviti orodji za pomoč državam EU pri okrevanju; ker je bilo v kohezijski politiki že spomladi 2020 poskrbljeno za nujno pomoč v višini 11,2 milijarde EUR za podjetja, 7,6 milijarde EUR za prerazporeditve za zdravstvene ukrepe v EU in 4,1 milijarde EUR za neposredno podporo delavcem; D. ker je Komisija 2. aprila 2020 v odziv EU na izbruh covida-19 predlagala aktiviranje instrumenta za nujno pomoč; E. ker je odločitev o njegovi aktivaciji sprejel Svet sam, ne da bi Parlament pri tem sodeloval v skladu z določbami o aktiviranju iz člena 2(1) Uredbe (EU) 2016/369 (uredba o instrumentu za nujno pomoč)(20); F. ker je instrument NextGenerationEU začasen instrument za okrevanje v vrednosti približno 800 milijard EUR v tekočih cenah, ki naj bi prispeval k okrevanju EU po pandemiji covida-19 ter k oblikovanju bolj digitalne in odpornejše Evrope; G. ker je bila zaradi pereče narave krize marsikje omogočena večja prožnost postopkov javnega naročanja in metod nadzora, da bi se pospešilo njihovo izvajanje; H. ker v načrtih za odzivanje niso dovolj upoštevani upravljanje, problem nezakonitih dejavnosti, kot so korupcija in goljufije, ter ukrepi za preprečevanje nepravilnosti, ki niso goljufije; I. ker se v krizah ponujajo številne priložnosti za kršitve integritete in bi se lahko povečale goljufije in korupcija, zlasti pri javnih naročilih in svežnjih gospodarskih spodbud ter v javnih organizacijah; J. ker v skladu z ugotovitvami Računskega sodišča preprečevanju goljufij ni namenjeno dovolj pozornosti, Komisija pa nima izčrpnih informacij o obsegu, naravi in vzrokih goljufij; ker so uradni statistični podatki o odkritih goljufijah nepopolni in ker Komisija še ni opravila nobene ocene neodkritih goljufij(21); K. ker je korupcija velika grožnja v zasebnem in javnem življenju ter nesorazmerno vpliva na najbolj ranljive skupine, saj povzroča izgubo virov, kar ogroža dolgoročno rast, socialno zaščito in pravičen dostop do javnih storitev (vključno z zdravstvom, izobraževanjem in pravosodjem), vse to pa načenja zaupanje javnosti, povečuje socialne neenakosti in spodkopava temeljne vrednote Unije; ker je zelo pomembno bolje pojasniti vzroke korupcije, da bi se lahko učinkovito borili proti temu pojavu in njegovim škodljivim posledicam; L. ker je v EU dejavnih vse več organiziranih kriminalnih združb, ki pogosto delujejo čezmejno; ker postaja ta pojav vse bolj kompleksen, saj se zaradi globalizacije in novih tehnologij pojavljajo novi kriminalni trgi in načini delovanja, kar omogoča delovanje povsod po svetu in v vsakem trenutku; M. ker tehnologija prinaša nove zmogljivosti odkrivanja in spremljanja ter s tem zmanjšuje breme preiskovalcev in omogoča oblikovanje pametnejših izvršilnih ukrepov; N. ker je celovitost finančnega sistema Unije odvisna od preglednosti gospodarskih in drugih pravnih subjektov, skladov in podobnih pravnih ureditev; O. ker je Komisija sprejela številne ukrepe za odpravo tveganj, povezanih s korupcijo in zlorabo sredstev v Uniji, med drugim je bil dosežen napredek pri zakonodajnih predlogih o preprečevanju pranja denarja, zaščiti žvižgačev, javnih naročilih in evropskem mehanizmu pravne države; P. ker po navedbah iz najnovejšega poročila organizacije Transparency International in centra Svetovne zdravstvene organizacije za sodelovanje(22) Evropska komisija s pretiranim redigiranjem, da bi zakrila dele besedila v pogodbah na osnovi vnaprejšnjih dogovorov o nabavi, ne spoštuje docela lastnih zavez o preglednosti in mednarodnih načel dobre prakse glede preglednosti javnih naročil; ker je Komisija vseeno zakonsko obvezana spoštovati določbe finančne uredbe in ker je potrebna boljša struktura, da se bo lahko ob prihodnjih krizah hitreje odzvala; Q. ker je za zajezitev korupcije nujno naslednje: odgovornost vlad za reforme, javna podpora, mednarodno sodelovanje ter skupna prizadevanja s civilno družbo in zasebnim sektorjem; R. ker so v času velikih pričakovanj, hudih pritiskov in izdatkov brez primere za reševanje tega izziva odgovorni javni uslužbenci, ki potrebujejo ustrezno podporo, da se bodo lahko soočili s strožjimi strokovnimi standardi in novimi težavami pri izpolnjevanju svojih nalog; ker poleg tega uslužbenci morda niso takoj seznanjeni s primeri nasprotja interesov; S. ker obstajajo dokazi, da profesionalizacija in ustrezne plače pri javnem naročanju javne uslužbence odvračajo od korupcije(23); T. ker naj bi Lizbonska pogodba povečala vlogo Evropskega parlamenta in tako prinesla boljšo usklajenost, strožji parlamentarni nadzor in večjo demokratično odgovornost; U. ker je boj proti korupciji bistven za zaščito finančnih interesov EU in nadaljnje zaupanje državljanov v institucije EU; 1. priznava, da so nedavne krize potrdile, da je treba biti sposoben mobilizirati naložbe in finančno podporo izplačati hitro, že v prvih letih okrevanja; se zaveda, da morajo biti v obdobju krize sredstva na voljo v zelo kratkih rokih in v hitro spreminjajočih se okoliščinah; ugotavlja, da precejšna dodatna sredstva, ki jih bo treba porabiti v kratkem času, povečujejo pritisk na sisteme kontrol; vseeno poudarja, da je treba hitro uporabo sredstev in hitro sprejemanje zakonodajnih aktov pospremiti z ustreznimi upravnimi ukrepi; poudarja, da bi lahko pritiski, da se zagotovi pomoč in da se denar porabi v čim krajšem času, povzročili večje tveganje korupcije, goljufij in drugih nepravilnosti ter da so zato potrebni učinkoviti preprečevalni ukrepi in postopki za upravljanje kontrol; znova poudarja, da je treba v vseh postopkih javnega naročanja upoštevati najstrožje standarde odprtosti, preglednosti in odgovornosti; 2. poziva Komisijo in države članice, naj v svoje protikorupcijske strategije vključijo ciljne ukrepe za porabo javnih sredstev v času krize; v zvezi s tem poudarja, da pravila o zaščiti finančnih interesov Unije veljajo tudi za instrumente nujne pomoči, kot so CRII, CRII+, REACT-EU in mehanizem za okrevanje in odpornost; 3. opozarja na pomembno vlogo preventivnih ukrepov pri predvidevanju in učinkovitem odzivanju na tveganja korupcije v kriznih razmerah ter pri izboljšavah politik za boj proti korupciji in večjo integriteto in poudarja, da so pomembni tudi organi, ki te ukrepe izvršujejo, saj se tako izboljša upravljanje nasploh; v zvezi s tem meni, da se bomo zaradi koronavirusne krize v naslednjih letih bolj osredotočili na upravljanje, in sicer zaradi večjih prizadevanj, da bi odpravili uničujoče posledice in pokrili stroške pandemije za ljudi in gospodarstva; 4. meni, da je pravna država bistven pogoj za spoštovanje načela dobrega finančnega poslovodenja z nujno pomočjo iz proračuna EU; opozarja, da načelo pravne države velja vedno, tudi v kriznih obdobjih, in da morajo biti izredni ukrepi skladni z njim ter sorazmerni in nujni, prav tako pa morajo biti časovno omejeni in redno je treba pregledovati njihove učinke; 5. poudarja, da izredne razmere, zlasti zdravstvene in varnostne krize, vplivajo tudi na delo javnih organov in ustvarjajo priložnosti za kršitve integritete, kar lahko privede do zlorabe sredstev in korupcije v času, ko so javna sredstva že pod pritiskom; spodbuja Komisijo, naj obravnava odpornost institucij EU v takšnih razmerah, da bi zaščitila sredstva za nujno pomoč; 6. ponovno poudarja, da je treba povečati splošno preglednost gospodarskega in finančnega okolja Unije, saj preprečevanje gospodarskega in finančnega kriminala ne more biti učinkovito, če se storilcem kaznivih dejanj ne prepreči, da svoja dejanja prikrijejo z nepreglednimi strukturami; 7. v zvezi s tem poudarja, da si institucije in države članice EU tudi v najboljših časih ne morejo privoščiti, da bi izgubile dragocena sredstva, kaj šele med pandemijo in po njej; 8. je seznanjen s prizadevanji Komisije, da bi povečala preglednost, poostrila nadzor in pospešila protikorupcijske reforme v državah članicah z izpopolnjeno zbirko orodij za utrjevanje pravne države; vendar izraža zaskrbljenost, ker so reforme v nekaterih državah članicah naletele na odpor, kar je mogoče v večini primerov pojasniti z zakonodajnimi in institucionalnimi vrzelmi, v nekaj posebnih primerih pa z dejstvom, da bi reforme škodovale osebnim interesom zakonodajalcev in vladnih uslužbencev, pristojnih za njihovo izvedbo; vztraja, da je treba preprečiti vsa že obstoječa in morebitna nasprotja interesov, v katerih se znajdejo zakonodajalci in vladni uradniki, ter da morajo države članice vzpostaviti trdne protikorupcijske okvire; 9. opozarja, da si je treba bolj prizadevati za predhodne kontrole v zvezi s sledljivostjo sredstev, zlasti če so bile kontrole in ocene opravljene v sklopu izrednih ukrepov; znova opozarja, da vlade in drugi javni organi potrebujejo učinkovito in pregledno poročanje, neodvisne naknadne revizije in postopke glede odgovornosti ter odprte kanale komuniciranja s civilno družbo in zasebnim sektorjem, da bodo sredstva in ukrepi dejansko pomagali ljudem, ki to najbolj potrebujejo; poudarja, da je treba javnosti v kriznih časih posredovati najnovejše, pregledne in zanesljive informacije; 10. poudarja, da imajo organizacije civilne družbe in preiskovalni novinarji ključno vlogo pri opozarjanju na korupcijo; zato obžaluje, da je več držav članic med pandemijo covida-19 sprejelo ukrepe, zaradi katerih je bil dostop javnosti do dokumentov otežen, in da so se medijski delavci soočali s težavami in neupravičenim odrekanjem, pa tudi pritiski in grožnjami v zvezi z dostopom do javnih dokumentov; meni, da je pomembno, da so državljani obveščeni in vključeni v boj proti korupciji in v celoti zaščiteni pred negativnimi osebnimi in poklicnimi posledicami, zlasti če gre za žvižgače; v zvezi s tem znova opozarja, da je treba hitro začeti izvajati Direktivo (EU) 2019/1937 o zaščiti žvižgačev; 11. poudarja, da je udeležba državljanov pri javnem odločanju ključna za uspešno odzivanje v izrednih razmerah; poziva države članice, naj razvijejo celovite načrte za krizno upravljanje, da bi se pripravile na podobne razmere v prihodnosti in vključile zaščito za civilno družbo v vlogi javnega nadzora; opozarja, da je pravočasen dostop javnosti do dokumentov v strojno berljivi obliki ključni element za preglednost in nadzor javne porabe; poziva Komisijo, naj ustvari ustrezne platforme za sodelovanje, in opozarja na obstoječe možnosti za poročanje o domnevnih goljufijah Evropskemu javnemu tožilstvu in Evropskemu uradu za boj proti goljufijam (OLAF); 12. ugotavlja, da vlade v gospodarski, varnostni ali zdravstveni krizi običajno poenostavijo postopke javnega naročanja, da se bi lahko hitreje odzvale; poudarja, da direktiva EU o javnem naročanju že omogoča veliko hitrejše in manj upravno obremenjujoče postopke ter da morajo vlade držav članic te postopke voditi v skladu z zakonskimi zahtevami; poudarja, da bi bilo treba za vse ohlapnejše postopke in poenostavitve, če so potrebni zaradi kriznih razmer, pripraviti posebne smernice in jih natančno naknadno pregledati, da bi preprečili drage napake in nepravilnosti, ki niso goljufije in nastanejo zaradi zapletenih pravil; 13. pozdravlja usklajeno in odločno ukrepanje na ravni EU, katerega rezultat je sprejetje obsežnega svežnja NextGenerationEU za odpravo posledic uničujoče pandemije covida-19 za zdravje in državljanov in podjetja v EU; vendar poudarja, da je to povečanje financiranja EU brez primere bolj dovzetno za korupcijo in goljufije ter prinaša dodatne izzive v zvezi s spremljanjem in odgovornostjo; poziva Komisijo in države članice, naj izboljšajo protikorupcijske politike in jih tudi učinkovito izvajajo; 14. opozarja, da so za preglednost, odgovornost in učinkovitost porabe EU pomembni sistemi spremljanja in revizije sredstev v deljenem upravljanju; ponovno poudarja, da ima Parlament bistveno vlogo pri nadzoru svežnja spodbud in da ga mora Komisija redno obveščati o njegovem izvajanju; 15. ugotavlja, da mehanizem za okrevanje in odpornost(24), tj. ključni instrument svežnja NextGenerationEU, državam članicam daje na voljo nepovratna sredstva (do 312 milijard EUR) in posojila (do 360 milijard EUR)(25) za javne naložbe in reforme, namenjene odpravi strukturnih pomanjkljivosti in povečanju odpornosti gospodarstev, pri čemer bo osredotočen na trajnostni prehod, digitalno preobrazbo, ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo, odpornost institucij in steber socialnih pravic; 16. pozdravlja prenos pooblastil na Komisijo, da bo lahko z delegiranim aktom sprejela preglednico kazalnikov za natančno spremljanje izvajanja načrtov za okrevanje in odpornost v državah članicah; 17. opozarja, da bo preglednica služila kot podlaga za dialog o okrevanju in odpornosti ter da bi jo morala Komisija posodabljati vsaki dve leti; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj poskrbi, da se bo napredek pri doseganju mejnikov in ciljev skrbno in strogo spremljal v skladu z uredbo o mehanizmu za okrevanje in odpornost, in sicer z uporabo uveljavljenih skupnih kazalnikov in metodologije poročanja; poleg tega opozarja, da za mehanizem za okrevanje in odpornost veljajo pogoji, ki jamčijo pregledno porabo izplačanih sredstev in bi morali preprečevati korupcijo in goljufije, dvojno financiranje in nasprotja interesov, ter meni, da bi bilo treba nadzor razširiti tudi na stroške, ki so jih končni upravičenci dejansko imeli; pozdravlja dejstvo, da morajo države članice po zaslugi Evropskega parlamenta zdaj posredovati informacije o končnih prejemnikih; 18. spodbuja EU in nacionalne organe, naj pri oblikovanju in izvajanju nujnih ukrepov in ukrepov za okrevanje upoštevajo prispevek lokalnih in regionalnih oblasti; 19. ugotavlja, da je Parlament v resoluciji o potekajoči oceni nacionalnih načrtov za okrevanje in odpornost, ki jo izvajata Komisija in Svet, vztrajal pri veliki preglednosti in odgovornosti Komisije, držav članic in vseh izvajalskih partnerjev v procesu izvajanja; 20. poziva Komisijo, naj natančno spremlja morebitna tveganja za finančne interese EU in naj ne izvede nobenih plačil, če mejniki, povezani z ukrepi za preprečevanje, odkrivanje in odpravljanje korupcije in goljufij, niso doseženi; poleg tega jo poziva, naj proračunska organa nemudoma obvesti o vseh primerih, ko sredstva niso bila izplačana zaradi domnevne zlorabe, korupcije, goljufije ali kršitev pravne države in ko države članice nimajo ustreznih sistemov za boj proti goljufijam; 21. meni, da si je treba prizadevati za dobro finančno poslovodenje in da črpanje sredstev, čeprav ostaja pomemben cilj, ne bi smelo imeti prednosti pred smotrnostjo, stroškovno učinkovitostjo in evropsko dodano vrednostjo programov, v primeru nepravilnosti pa bi bilo treba izterjavo zagotoviti s finančnimi popravki; 22. poziva države članice, naj v fazo načrtovanja in izvajanja programov na področjih gospodarskih spodbud in subvencij vključijo ocene tveganja korupcije; ugotavlja, da bi morale tveganja celovito obravnavati vlade v polni sestavi, kjer je to mogoče; 23. meni, da bi večja preglednost skupaj s tehnologijo in podatkovno znanostjo lahko prispevala k odkrivanju in zmanjšanju korupcije; poziva Komisijo in države članice, naj pri neposrednem in posrednem upravljanju v celoti izkoristijo razpoložljiva orodja, kot so sistem za zgodnje odkrivanje in izključitev (EDES), Arachne in sistem za upravljanje nepravilnosti (IMS), da bi učinkovito in uspešno prepoznavale problematične gospodarske subjekte in fizične osebe, ki so povezane z njimi; 24. opozarja na dodatne koristi, ki jih lahko izmenjava informacij prinese v boju proti korupciji; poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bo izmenjava potekala prek digitalnega, interoperabilnega in standardiziranega sistema za zbiranje podatkov, države članice pa spodbuja, naj si izmenjujejo informacije med seboj in z ustreznimi organi EU (zlasti Evropskim računskim sodiščem, uradom OLAF, Evropskim javnim tožilstvom in Europolom), da bo sodelovanje tesnejše, predvsem v kriznih razmerah, in da bi izboljšali zbiranje podatkov, povečali učinkovitost nadzora in zagotovili izterjavo nepravilno porabljenih sredstev; 25. poudarja, da je treba vedeti, kdo ima koristi od sredstev EU, da bi preprečili korupcijo, nepravilno porabo in zlorabo sredstev; ugotavlja, da podatki za identifikacijo gospodarskih subjektov in njihovih dejanskih lastnikov niso lahko dostopni oziroma sploh niso dostopni(26); meni, da bi bila vzpostavitev enotne interoperabilne podatkovne zbirke, ki bi prikazovala neposredne in končne upravičence do subvencij EU, pomemben korak k izboljšanju tega stanja; 26. poudarja, da morajo biti upravičenci prepoznavni v vseh državah članicah in neodvisno od sredstev, naj gre za tista v neposrednem ali tista v deljenem upravljanju; poudarja, da bi morala podatkovna zbirka vsebovati samo potrebne informacije in da bi se informacije lahko objavljale v skladu s stalno sodno prakso Sodišča Evropske unije; poziva države članice, naj sodelujejo s Komisijo, da bi vzpostavile enotno, centralizirano podatkovno zbirko za sledenje denarnim tokovom v EU; 27. vztraja, da je treba pri prihodnji ciljno usmerjeni reviziji finančne uredbe izboljšati sistem EDES in razširiti njegovo uporabo; poziva Komisijo, naj začne ta sistem uporabljati tudi za sredstva v deljenem upravljanju, pri čemer naj ustrezno upošteva načeli sorazmernosti in primernosti; 28. obžaluje, da urad OLAF in Računsko sodišče ne moreta neovirano uporabljati orodja za oceno tveganja Arachne in da morata za izračun tveganja zaprositi za vsak primer posebej, kar otežuje izmenjavo informacij in posledično odkrivanje nastajajočih vzorcev tveganja in odzivanje nanje; meni, da je treba najti rešitev in uradu OLAF in Računskemu sodišču omogočiti dostop do tega orodja; meni, da bi morali vsi upravljavski organi orodje Arachne obvezno povezati z državnimi sistemi upravljanja in nadzora; 29. poziva Komisijo, naj oceni odziv na pandemijo covida-19 na več področjih, tudi v zvezi s preventivnimi protikorupcijskimi ukrepi, analizo empiričnih dokazov in stopnjo črpanja zahtevanih izplačil, naj preuči, ali je korupcija vplivala na izid in ali je bila integriteta ohranjena ali ogrožena, ter naj Parlamentu poroča o glavnih ugotovitvah, da bo lahko kot organ za podelitev razrešnice v razrešnico za leto 2020 vključil posebno poglavje o sredstvih za nujno pomoč in izdatkih, nastalih zaradi krize; 30. obžaluje, da Komisija pogosto uporablja orodje za redigiranje, da bi skrila dele pogodb na osnovi vnaprejšnjih dogovorov o nabavi; vztraja, da so ti podatki sicer občutljivi, vendar so pomembni za povečanje odgovornosti in izboljšanje svetovnega odziva na virus; poziva Komisijo, naj se pri odzivanju na prihodnje krize bolj posveti preglednosti in odgovornosti ter tako prispeva k zaupanju javnosti, spodbujanju javne razprave in obrambi vrednot EU; ugotavlja, da Komisija uporablja člen 38(3)(d) finančne uredbe, ki se nanaša na primer, ko lahko razkritje podatkov škodi poslovnim interesom prejemnikov, in poziva k sorazmernosti učinkovitega nadzora nad uporabo sredstev in popolne odgovornosti zanjo z javnim interesom; 31. meni, da bi se preprečevanje in odkrivanje morebitnih primerov korupcije znatno spodbudilo, če bi morali biti relevantni podatki o javnih naročilih objavljeni za namene analize ter brezplačno in enostavno dostopni v odprtokodni in standardizirani obliki, skupaj s podatki o obsodbah in registrih podjetij; zato meni, da bi morali biti vsi relevantni podatki o javnih naročilih (pri katerih se uporablja javni denar) javno dostopni in objavljeni na namenskem spletnem mestu ter minimalno redigirani, ob čemer je treba spoštovati varstvo podatkov in druge pravne zahteve; 32. ugotavlja, da mora v skladu z Uredbo (EU) 2016/369 z dne 15. marca 2016 o zagotavljanju nujne pomoči v Uniji odločitev o aktiviranju instrumenta za nujno pomoč sprejeti Svet na osnovi predloga Komisije; izreka kritiko, ker je bil instrument za nujno pomoč kljub temu, da je tesno povezan s proračunom EU, aktiviran brez polnega spoštovanja pravic Parlamenta kot proračunskega organa in končnega nadzornika proračuna EU; 33. obžaluje, da odboroma za proračun in proračunski nadzor kljub več poskusom, da bi pridobila jasen pregled, niso bili dani na voljo ustrezni podatki o sredstvih EU, porabljenih iz instrumenta za nujno pomoč za financiranje pogodb na osnovi vnaprejšnjih dogovorov o nabavi, in sicer v približnem znesku 2,5 milijarde EUR za šest pogodb; 34. priznava, da sporazum o skupnem javnem naročanju(27) državam članicam, državam EGP in drugim državam omogoča, da se skupaj pogajajo o boljših pogojih za dobavo medicinske opreme; poziva Komisijo, naj oceni učinkovitost in uspešnost sporazuma o skupnem javnem naročanju in kopičenja zalog medicinske opreme v okviru rescEU, da bi opredelila dobro prakso za prihodnje krize; poziva jo tudi, naj vzpostavi trden in pregleden okvir EU za javna naročila, ki se v celoti ali delno krijejo s sredstvi iz proračuna EU, saj bo Parlamentu omogočal celovit in neomejen nadzor, zlasti nad izdatki, povezanimi z gospodarsko, varnostno ali zdravstveno krizo; 35. poziva Komisijo, naj predlaga revizijo finančne uredbe, da bo vključena trdna pravna podlaga za obvezno uporabo odprtih in standardiziranih podatkov o javnih naročilih in da bodo informacijski sistemi za proračunski nadzor postali obvezni, javni in interoperabilni z državnimi zbirkami podatkov; 36. poziva Komisijo in države članice, naj si skupaj prizadevajo za sprejetje zanesljivih nacionalnih strategij za boj proti goljufijam, ki bodo omogočale usklajevanje ukrepov med več subjekti ter optimizacijo virov in pokrivanje vseh interesnih področij (odhodki v okviru posrednega in skupnega upravljanja, državni skladi itd.); ugotavlja, da je do konca leta 2020 nacionalno strategijo za boj proti goljufijam sprejelo 14 držav članic, pet pa jih je v ta namen začelo postopke; ugotavlja, da to pomeni napredek v primerjavi z letom 2019, vendar obžaluje, da te strategije še niso sprejele vse države članice oziroma je nekatere niti ne nameravajo sprejeti; je zaskrbljen, ker se obstoječe strategije razlikujejo po obsegu in podrobnostih ter jih je treba zato posodobiti; 37. poziva države članice, naj uskladijo in približajo svoje standarde, Komisijo pa, naj proti državam članicam, ki tega ne želijo storiti, sproži postopke za ugotavljanje kršitev; poziva Komisijo, naj državam članicam pomaga pri izboljšanju njihovih strategij, da bodo zanesljive strategije za boj proti goljufijam obstajale po vsej Uniji; 38. meni, da je pomembno, da Komisija v prihodnjem poročilu o pravni državi ne ocenjuje le tega, ali nacionalne strategije za boj proti goljufijam obstajajo ali ne, temveč tudi njihovo učinkovitost; poleg tega meni, da bi morala prihodnja poročila o pravni državi graditi na dobri praksi in vsebovati priporočila za posamezne države o tem, kako odgovoriti na ugotovljene pomisleke oziroma odpraviti kršitve, pa tudi roke za izvedbo, kadar je to primerno, in merila, ki jih je treba spremljati; meni, da bi bilo treba preučiti tudi ukrepe, sprejete v odziv na pandemijo covida-19, ki vplivajo na pravno državo; 39. opozarja, da je zaščita finančnih interesov Unije izrednega pomena in da so na vseh ravneh potrebna stalna in odločna prizadevanja na tem področju; 40. vztraja, da bi morali Evropsko javno tožilstvo in drugi organi EU, kot so Eurojust, Europol in urad OLAF, sodelovati pri izvedbi kazenskih preiskav in pregonu v okviru svojih pristojnosti/pooblastil; poudarja, da imajo te institucije in organi v izrednih razmerah in krizah odločilno vlogo v boju proti tistim, ki zlorabljajo sredstva EU, in v zvezi s tem ugotavlja, da so sklenili delovne dogovore; poudarja, da je učinkovito sodelovanje mogoče le, če imajo organi EU politično podporo ter zadostne človeške in finančne vire; 41. kritizira dejstvo, da Komisija ni upoštevala poziva Parlamenta k povečanju kadrovskega načrta Evropskega javnega tožilstva in da ni uresničila spravnega sporazuma za leto 2020; ponovno poudarja, da je treba povečati sredstva in število uslužbencev Evropskega javnega tožilstva in urada OLAF, da bi olajšali boj proti korupciji, goljufijam, nepravilni porabi in zlorabi sredstev; 42. opozarja, da organizirane hudodelske združbe delujejo prek meja in vse pogosteje pridobivajo premoženje v državah članicah, v katerih ne prebivajo, in tretjih državah; 43. poziva k okrepljenemu in učinkovitemu mednarodnemu sodelovanju pri pridobivanju dokazov, vzajemnem priznavanju, vročanju pisanj ter zaplembi in zamrznitvi sredstev, da bi pristojni organi imeli več možnosti za sledenje, zamrznitev, upravljanje in zaplembo premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem; zato poziva Komisijo, naj podpre in spodbuja uskladitev definicij teh koruptivnih kaznivih dejanj po vsej Uniji ter bolje izkoristi obstoječe podatkovne nize in metodologije za razvoj novih, da bi po vsej EU pridobili primerljive podatke o ravnanju v primerih korupcije; 44. poziva k tesnejšemu sodelovanju med predstavniki državnih organov in uradom OLAF, da bodo ustrezno upoštevane preiskave goljufij, ki škodujejo proračunu EU; 45. poudarja, da je Skupina držav proti korupciji (GRECO) državam članicam podala celovita priporočila o uporabi javnih sredstev v kriznih in izrednih razmerah; poziva vse države članice, naj ta priporočila v celoti izvajajo in tako prispevajo k preglednosti in odgovornosti; v zvezi s tem pozdravlja možnost, da se EU pridruži skupini GRECO kot polnopravna članica; 46. pozdravlja zakonodajni sveženj, s katerim želi Komisija izboljšati pravila EU za preprečevanje pranja denarja in boj proti financiranju terorizma, poziva k učinkovitemu in doslednemu izvajanju prihodnjega okvira, ki predvideva izredne razmere, v katerih bi bila lahko ogrožena stabilnost in varnost v EU; 47. se z zaskrbljenostjo seznanja z ugotovitvijo Europola, da so storilci kaznivih dejanj digitalno zelo vešči, kar pomeni, da imajo zdaj skoraj vse kriminalne dejavnosti nekaj spletnih sestavin, veliko kaznivih dejanj pa se je v celoti preselilo v splet; je zaskrbljen, ker nove tehnologije omogočajo tudi to, da se tradicionalna kazniva dejanja nadaljujejo na netradicionalne načine, zagrešijo pa se lahko kjer koli in kadar koli; poziva Komisijo in države članice, naj se odločijo za obsežnejše naložbe in se odločno politično zavežejo, da se bodo spoprijele s temi novimi izzivi; 48. meni, da je napredek na področju umetne inteligence pomembna priložnost za javni sektor pri odkrivanju in preprečevanju goljufij, na primer s povečanjem osrednje analitične zmogljivosti Komisije, saj je mogoče z orodji informacijske tehnologije enostavno nabirati, povezovati in analizirati potrebne podatke ter odkrivati morebitne nepravilnosti, goljufije in korupcijo; poziva Komisijo in države članice, naj uvedejo skupen, povezan in interoperabilen sistem za informacije in upravljanje, ki bo vključeval enotno orodje za rudarjenje podatkov in ocenjevanje tveganj, da bo mogoče dostopati do in analizirati ustrezne podatke in izboljšati zanesljivost kontrol, in ki bo na koncu v splošni rabi, tudi prek instrumenta za tehnično podporo; 49. ugotavlja, da je zbiranje podatkov o neposrednih ali posrednih končnih upravičencih do sredstev Unije v deljenem upravljanju ter o projektih in reformah, ki so prejeli podporo iz mehanizmu za okrevanje in odpornost, med drugim podatkov o dejanskih lastnikih prejemnikov sredstev, nujno za učinkovit nadzor in revizije, pravila o zbiranju in obdelavi teh podatkov pa bi morala biti v skladu z veljavnimi pravili o varstvu podatkov; 50. opozarja na koristi digitalnih zemljiških knjig, saj prispevajo k preglednosti lastništva ter preprečevanju korupcije in boju proti njej; pozdravlja pobude Komisije za uvedbo teh programov po vsej EU; poziva državne organe, naj sodelujejo s Komisijo, da se bodo ti programi izvajali v čim večjem obsegu; 51. meni, da bi moral centralizirani informacijski in nadzorni sistem vključevati zahteve za javna naročila z javno dostopnimi podatki na ravni EU in po posameznih državah, da bodo lahko izvajalci in naročniki sistematično sporočali specifične projektne podatke, obveščali o napredku pri doseganju mejnikov ter posredovali informacije o neposrednih in končnih dejanskih lastnikih (v standardizirani obliki); meni, da bi bilo treba tak sistem vzpostaviti zato, da bi olajšali zbiranje podatkov, interoperabilnost in obdelavo na ravni EU ter zagotovili učinkovite kontrole in revizije; poudarja, da bi moral biti sistem omejen na nujno potrebne podatke in da bi morali omogočiti objavo informacij v skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije; opozarja pa, da bi lahko države uvedle vmesno raven (tj. decentralizirano zbirališče), saj bi to glede na jezikovne razlike in lokalne posebnosti (kot so regionalne pristojnosti) olajšalo zbiranje podatkov; 52. predlaga, da bi za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje in/ali pregon korupcije uporabljali sisteme za finančno razkritje/prijavo premoženja, da bi spodbudili odgovornost in ozaveščenost javnih uslužbencev, s čimer bi se izognili nasprotju interesov; 53. meni, da lahko podatkovne platforme utrdijo nadzorne mehanizme in izboljšajo učinkovito izmenjavo informacij z drugimi vladnimi oddelki; 54. verjame v koristi profesionalizacije in ustreznih plač v sektorju javnih naročil, saj je specializirano, dobro usposobljeno in dobro plačano osebje, ki si izmenjuje strokovno znanje, izkušnje in (tržne) informacije, tudi prek meja držav članic, pozitivna praksa, ki bi jo kazalo upoštevati skupaj z drugimi metodami za preprečevanje korupcije; 55. spodbuja države članice, naj dobro izkoristijo finančna sredstva in programe EU; poziva državne organe, naj sodelujejo z uradom OLAF pri usposabljanju uslužbencev o različnih vrstah goljufij, trendih, grožnjah in tveganjih, korupciji in drugih nezakonitih dejavnostih, ki škodijo finančnim interesom EU; 56. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.
| ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| Izvajanje direktive o energetski učinkovitosti stavb |
| |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Evropski parlament, – ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti člena 194, – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. septembra 2020 o čim večjem izkoriščanju potenciala stavbnega fonda EU za energetsko učinkovitost(1), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. januarja 2021 o dostopu do dostojnih in cenovno dostopnih stanovanj za vse(2), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. maja 2021 o evropski strategiji za povezovanje energetskih sistemov(3), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. maja 2021 o evropski strategiji za vodik(4), – ob upoštevanju Direktive 2010/31/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 2010 o energetski učinkovitosti stavb(5) (direktiva o energetski učinkovitosti stavb), – ob upoštevanju Direktive 2012/27/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o energetski učinkovitosti, spremembi direktiv 2009/125/ES in 2010/30/EU ter razveljavitvi direktiv 2004/8/ES in 2006/32/ES(6) (direktiva o energetski učinkovitosti), – ob upoštevanju Direktive 2014/94/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2014 o vzpostavitvi infrastrukture za alternativna goriva(7), in njene načrtovane revizije, – ob upoštevanju Uredbe (EU) 2019/631 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 o določitvi standardov emisijskih vrednosti CO2 za nove osebne avtomobile in nova lahka gospodarska vozila(8) ter predloga Komisije z dne 14. julija 2021 za spremembo Uredbe (EU) 2019/631 glede okrepitve teh standardov v skladu s povečano podnebno ambicijo Unije (COM(2021)0556), – ob upoštevanju Uredbe (EU) 2021/1119 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. junija 2021 o vzpostavitvi okvira za doseganje podnebne nevtralnosti in spremembi uredb (ES) št. 401/2009 in (EU) 2018/1999 (evropska podnebna pravila)(9), – ob upoštevanju Priporočila Komisije (EU) 2019/786 z dne 8. maja 2019 o prenovi stavb(10), – ob upoštevanju Priporočila Komisije (EU) 2019/1019 z dne 7. junija 2019 o posodobitvi stavb(11), – ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. decembra 2019 o evropskem zelenem dogovoru (COM(2019)0640) in resolucije Parlamenta z dne 15. januarja 2020(12) o tem, – ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. marca 2020 z naslovom Novi akcijski načrt za krožno gospodarstvo – Za čistejšo in konkurenčnejšo Evropo (COM(2020)0098), – ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. oktobra 2020 z naslovom Val prenove za Evropo – ekologizacija stavb, ustvarjanje delovnih mest, izboljšanje življenj (COM(2020)0662), – ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 9. decembra 2020 z naslovom Strategija za trajnostno in pametno mobilnost – usmerjanje evropskega prometa na pravo pot za prihodnost (COM(2020)0789), – ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 6. julija 2021 o strategiji za financiranje prehoda na trajnostno gospodarstvo (COM(2021)0390), – ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 25. marca 2021 o predhodni analizi dolgoročnih strategij prenove v 13 državah članicah (SWD(2021)0069), – ob upoštevanju nedavno objavljenega svežnja „Pripravljeni na 55“, – ob upoštevanju člena 54 Poslovnika ter člena 1(1)(e) sklepa konference predsednikov z dne 12. decembra 2002 o postopku odobritve samoiniciativnih poročil in Priloge 3 k temu sklepu, – ob upoštevanju mnenja Odbora za promet in turizem, – ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko (A9-0321/2021), A. ker so stavbe povezane z nastajanjem 36 % vseh emisij toplogrednih plinov, sektor prenove stavb pa je eno od ključnih področij s potencialom za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in doseganje ciljev EU glede podnebne nevtralnosti in energijske učinkovitosti ter ciljev iz evropskega zelenega dogovora; B. ker bodo temeljite in postopne prenove 210 milijonov obstoječih stavb ključna za vsako prepričljivo strategijo, saj so te energetsko najbolj neučinkovite, pri čemer bi lahko bilo prenove potrebnih do 110 milijonov stavb(13); C. ker leta 2016 6 % gospodinjstev EU ni bilo sposobnih plačevati računov za stanovanjske stroške; ker lahko energetska učinkovitost stavb prispeva k boju proti energetski revščini; D. ker je stopnja prenove stavb trenutno zelo nizka, le okoli 1 % letno, stopnja temeljite prenove pa znaša 0,2 % letno; ker programi za prenovo ne vključujejo vedno izboljšanja energetske učinkovitosti in povečanja števila obnovljivih virov energije; E. ker je v skladu z opredelitvijo v členu 2(18) Uredbe (EU) 2018/1999(14) o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov pravil načelo energetska učinkovitost na prvem mestu vodilno načelo energetske politike EU, da bi bila povpraševanje in ponudba energije učinkovitejša, zlasti s stroškovno učinkovitimi prihranki pri končni porabi energije, pobudami glede na ponudbo in povpraševanje ter učinkovitejšo pretvorbo, prenosom in distribucijo energije; F. ker Komisija v svoji oceni navaja, da v gospodinjstvih v EU samo ogrevanje in vroča voda predstavljata 79 % skupne porabe končne energije (192,5 Mtoe)(15); G. ker je bil cilj zadnje revizije direktive o energetski učinkovitosti stavb leta 2018 z Direktivo (EU) 2018/844(16) pospešiti prenovo obstoječih stavb do leta 2050 in podpreti posodobitev vseh stavb s pametnimi tehnologijami in jasnejšo povezavo s čisto mobilnostjo, zagotoviti stabilno okolje za odločitve o naložbah ter potrošnikom in podjetjem omogočiti bolj ozaveščeno odločanje, da bi prihranili energijo in denar; H. ker je EU od zadnje revizije direktive o energetski učinkovitosti stavb sprejela cilj, v skladu s katerim naj bi najpozneje do leta 2050 dosegla podnebno nevtralnost; I. ker direktiva o energetski učinkovitosti stavb določa, da morajo države članice sprejeti dolgoročne strategije prenove, ne pa tudi, da morajo dejansko izvesti prenove ali dati navodila, kako to storiti, ter jim hkrati ne zagotavlja jasnih sredstev za preverjanje rezultatov strategij; J. ker bi bilo treba v okviru dolgoročnih strategij prenove ustrezno podpirati energetsko učinkovitost socialnih stanovanj; K. ker ukrepi sistema za avtomatizacijo in nadzor stavb iz revidirane direktive o energetski učinkovitosti stavb še niso v celoti preneseni v zakonodajo držav članic; ker bi z izvajanjem zagotovili večjo gotovost za vlagatelje in strokovnjake; L. ker direktiva o energetski učinkovitosti od držav članic zahteva, da izvedejo celovito oceno za učinkovito ogrevanje in hlajenje iz obnovljivih virov in da se ugotovi potencial rešitev za ogrevanje in hlajenje v stavbnem sektorju ter predložijo ukrepi za povečanje učinkovitosti in potenciala obnovljivih virov; M. ker je cilj pobude novi evropski Bauhaus odpraviti razkorak med oblikovanjem in funkcijo, trajnostnim bivanjem, pametno rabo naravnih virov ter inovativnimi in vključujočimi rešitvami; N. ker so ustrezna finančna sredstva in financiranje ključna za spodbuditev vala prenove; ker je prenova vodilno področje za naložbe in reforme v okviru instrumenta za okrevanje in odpornost; O. ker so električna vozila pomemben dejavnik za prehod na čisto energijo, ki temelji na ukrepih za energetsko učinkovitost, energiji iz obnovljivih virov, alternativnih gorivih in inovativnih rešitvah za upravljanje energetske prožnosti, in za to, da najpozneje do leta 2050 dosežemo cilj podnebne nevtralnosti; P. ker direktiva o energetski učinkovitosti stavb dopolnjuje Direktivo 2014/94/EU o vzpostavitvi infrastrukture za alternativna goriva, saj zagotavlja pravno podlago za postavitev polnilnih mest v stanovanjskih in nestanovanjskih stavbah; ker ima direktiva o energetski učinkovitosti stavb osrednjo vlogo na ravni Unije za podpiranje pametnega zasebnega polnjenja, saj bo večina polnjenja verjetno potekala na zasebnih in javno dostopnih nestanovanjskih lokacijah; Q. ker se zasebne polnilne naprave pogosto drugače uporabljajo in imajo drugačne tehnične zahteve kot javne, saj imajo manjšo moč in se uporabljajo za daljši polnilni čas, tako je to cenovno še vedno najbolj dostopna metoda polnjenja; R. ker bi bilo treba razmisliti, da bi v direktivi o energetski učinkovitosti stavb določili namestitev minimalnega števila polnilnih mest na parkiriščih stavb, in sicer tako, da se predpiše ustrezna predhodna kabelska napeljava za polnjenje električnih vozil; ker morajo države članice od leta 2025 naprej glede na relevantne nacionalne, regionalne in lokalne pogoje določiti minimalne zahteve glede polnilnih mest za vse javne in zasebne nestanovanjske stavbe z več kot dvajsetimi parkirnimi mesti; Ugotovitve 1. poudarja, da bo treba določbe iz člena 2(a) direktive o energetski učinkovitosti stavb okrepiti in učinkovito izvajati, da bi do leta 2030 v gradbenem sektorju dosegli najmanj 55-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in da bi EU najpozneje do leta 2050 dosegla cilj glede podnebne nevtralnosti; meni, da bo treba posledično prilagoditi tudi glavni cilj ter vmesne mejnike in kazalnike direktive o energetski učinkovitosti stavb, saj dolgoročne strategije prenove trenutno ne omogočajo doseganja ciljev direktive o energetski učinkovitosti stavb; 2. poudarja, da bi morale biti direktiva o energetski učinkovitosti stavb in podrobne dolgoročne strategije prenove gonilna sila povečanja obsega, hitrosti, celovitosti in kakovosti prenove evropskega stavbnega fonda z novimi inovativnimi ukrepi politike, kot je predlagano v pobudi „val prenove“; 3. obžaluje, da so nekatere države članice svoje dolgoročne strategije prenove predložile pozno, ena pa jih sploh še ni predložila; poudarja, da je zato težko primerjati načrte držav članic, da pa so države zamudnice vključile povezave do nacionalnih načrtov za okrevanje v okviru obvladovanja krize zaradi covida-19 in zadnje pobude politik EU, kot sta evropski zeleni dogovor in val prenove; poudarja, da je prišlo zaradi tega do razlik med državami članicami, ki so svoje dolgoročne strategije prenove predložile pred nacionalnimi načrti za okrevanje po pandemiji; 4. opozarja, da je treba z instrumentom NextGenerationEU zagotoviti ustrezna finančna sredstva na področju prenove ter energetske učinkovitosti in učinkovitosti stavb; meni, da povezovanje obnove stavb s sredstvi za okrevanje predstavlja gospodarsko priložnost in podpira države članice pri zmanjševanju emisij toplogrednih plinov; 5. ugotavlja, da so predložene dolgoročne strategije prenove na splošno upoštevale zahteve iz člena 2(a) direktive o energetski učinkovitosti stavb, pri čemer so zagotovile zahtevane informacije o različnih kategorijah; vendar obžaluje, da v posameznih dolgoročnih strategijah prenove ni enake ravni podrobnosti in ambicioznosti, in da več držav članic ni določilo jasnih mejnikov za leta 2030, 2040 in 2050, kot zahteva člen 2(a) direktive o energetski učinkovitosti stavb; obžaluje tudi, da v vseh dolgoročnih strategijah prenove ni podatkov o zmanjšanju emisij toplogrednih plinov, zaradi česar je teže oceniti njihovo ambicioznost glede blaženja podnebnih sprememb; meni, da bi bilo treba v dolgoročnih strategijah prenove navesti jasne ukrepe in orodja za spremljanje, da bi se letna stopnja prenove potrojila, pri čemer bi bilo treba upoštevati, da posamezne države članice nimajo enakih izhodišč in stavbnega fonda; 6. poudarja, da so se države članice na splošno osredotočile na razogljičenje sistemov oskrbe z energijo in zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, namesto da bi aktivno oblikovale namenske ukrepe in politike za izboljšanje energetske učinkovitosti stavb na podlagi načela energetske učinkovitosti na prvem mestu, s čimer bi na podlagi celovitega pristopa k energiji na splošno zmanjšale porabo energije v tem sektorju; poudarja, da bi bilo treba v celotni energetski vrednostni verigi čim bolj povečati energetsko učinkovitost in uporabo obnovljivih virov energije, vključno električne energije, toplote in plina, ne pa samo na ravni posameznih stavb; 7. poziva Komisijo, naj pozorno spremlja, ali so cilji dolgoročnih strategij prenove usklajeni z valom prenove, celovitimi ocenami ogrevanja in hlajenja, ki jih zahtevata direktiva o energetski učinkovitosti in direktiva o obnovljivih virih energije(17), ter novimi podnebnimi in energetskimi cilji za vsako državo članico glede na njihov stavbni fond; 8. poziva države članice, naj spodbujajo inovacije, ki dajejo prednost vključevanju obnovljivih virov v energetski sistem stavb, kot je namestitev polnilne infrastrukture za električna vozila, hranilnikom toplote in povezavi na pametna omrežja; spodbuja države članice in Komisijo, naj spodbujajo izmenjavo zgledov dobre prakse; 9. meni, da je pri tem je ključnega pomena za uspeh sodelovanje državljanov pri zelenem prehodu in prenovi stavb; poudarja, da lahko k boljšemu izvajanju prispeva tudi sodelovanje strokovnjakov in pritegnitev javnega strokovnega znanja; poziva države članice, naj zagotovijo ustrezno preglednost v celotnem postopku javnega posvetovanja o dolgoročnejših strategijah prenove in tudi, da bo proces vključujoč, in sicer z omogočanjem vključevanja vseh ustreznih deležnikov v skladu s posebnimi zahtevami direktive o energetski učinkovitosti stavb; 10. obžaluje, da EU do leta 2020 ni dosegla zastavljenega cilja glede povečanja energetske učinkovitosti; poudarja, da ni dovolj skupnih ambicij v smislu nacionalnih prispevkov v okviru nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov, da bi do leta 2030 dosegli cilj energetske učinkovitosti, zato bodo morale države članice znatno okrepiti svoja prizadevanja; 11. poudarja, da je gradbeništvo kompleksna dejavnost, pri kateri mora tesno sodelovati veliko število strokovnjakov in obrtnikov in v kateri se uporabljajo različne gradbene tehnike in materiali; meni, da je treba pri pregledu direktive o energetski učinkovitosti stavb upoštevati povezavo z drugimi politikami trajnostne gradnje in nevtralnosti materialov, da bi učinkovito razogljičili evropske stavbe; 12. poudarja pomen trajnostnosti pri uporabi surovin in porabi virov v življenjskem ciklu stavbe, od pridobivanja surovin, gradnje in uporabe do prenehanja uporabe in rušenja, ter recikliranja in ponovne uporabe, vključno z obnovljivimi in trajnostnimi naravnimi materiali; poudarja tudi, da bi bilo treba v načrtovanje gradnje vključiti krožnost odpadkov, nastalih v različnih fazah gradnje; 13. podpira uporabo trajnostnih, inovativnih in nestrupenih gradbenih materialov ter poudarja, da je treba izboljšati njihovo krožnost z izvajanjem ali vzpostavitvijo sistema krožnogospodarskega označevanja, ki bo temeljil na okoljevarstvenih standardih in merilih za nekatere materiale; ugotavlja, da je treba trajnostne materiale in procese dodatno raziskati; poudarja, da lahko lesni materiali pri gradnji stavb nadomeščajo materiale, ki temeljijo na fosilnih gorivih, in poudarja, da imajo dolgoročni potencial za shranjevanje ogljika; 14. priznava, da imajo temeljite prenove sicer prednost, ker lahko omogočijo celovite spremembe v energetski učinkovitosti stavb, vendar se lahko s postopnimi prenovami in postopnimi temeljitimi prenovami omogočijo manj moteči in stroškovno učinkovitejši ukrepi prenove, če se uskladijo z nekaterimi „sprožilci“; ugotavlja, da so takšne priložnosti posledica praktičnih priložnosti, osebnih okoliščin, spremembe lastništva ali zamenjave najemnika v najemniških nepremičninah; spodbuja države članice, naj razmislijo, kako bi lahko te „sprožilce“ izkoristile za spodbujanje prenove; ugotavlja, da si enkratna in postopna prenova medsebojno ne konkurirata, temveč da je vsaka zase ustrezna rešitev glede na konkretne razmere; meni, da je treba postopne prenove in postopne temeljite prenove izvajati v skladu s standardi temeljite prenove, da bi z zagotovitvijo časovnega načrta za prenovo stavb preprečili učinke vezave; 15. ugotavlja, da je sedanja opredelitev stavbe s skoraj ničelno porabo energije v direktivi o energetski učinkovitosti stavb kvalitativna in državam članicam pušča široko polje proste presoje pri določanju standardov; poziva Komisijo, naj uvede standard za temeljito prenovo, s katerim bi dosegli prihranke energije in zmanjšali emisije toplogrednih plinov, ter naj poda usklajeno opredelitev stavb s skoraj ničelno porabo energije; 16. poudarja, da morajo standardi za prenovo in novogradnjo upoštevati požarno varnost in tveganja zaradi močne potresne dejavnosti, saj vplivajo na energetsko učinkovitost in življenjsko dobo stavb, ter zajemati tudi visoke standarde glede varovanja zdravja; poziva države članice, naj razvijejo sistem električnih pregledov, saj je razlog za 30 % požarov v gospodinjstvu in 50 % nenamernih požarov v gospodinjstvu električni vir(18); meni, da bi bilo treba pri prenovi evropskega stavbnega fonda preveriti in izboljšati električno varnost ter poskrbeti za ustrezno odvajanje dima v primeru požara; poudarja, da bi morale dolgoročne strategije prenove prispevati tudi k statični in strukturni okrepitvi stavbnega fonda; 17. ponovno poudarja, da je treba upoštevati prisotnost izdelkov, ki vsebujejo azbest, v stavbah ter te proizvode odstraniti in zaščititi stavbe pred emisijo azbesta v okolje, ko bodo nadgrajeni zaradi energetske učinkovitosti(19); 18. obžaluje, da nekatere države članice te zakonodaje še niso v celoti prenesle, čeprav se je rok za prenos direktive o energetski učinkovitosti stavb iztekel 10. marca 2020; 19. želi spomniti, da je pomembno zagotavljati tako spodbude za prenovo stavb kot finančne ukrepe, pogojene z izboljšanjem energetske učinkovitosti in prihranki energije, v skladu s členom 10(6) direktive o energetski učinkovitosti stavb, da bi bila prenova cenovno dostopna; 20. poudarja, kako pomembne so jasne in točne informacije o energetski učinkovitosti in stroških energije za morebitne kupce in morebitne najemnike; priznava, da je treba izboljšati in bolje uskladiti energetske izkaznice v državah članicah, da bi jih bilo lažje primerjati ter da bi bile kakovostnejše in zanesljivejše, pri tem pa upoštevati različna izhodišča in stavbne fonde v državah članicah; zato meni, da bi bilo treba omogočiti lažji dostop do energetskih izkaznic in njihovo branje, prikazovati praktične informacije o dejanski energetski učinkovitosti, zlasti o dejanskem ogljičnem odtisu stavbe, ter vključevati informacije z lokalnega trga na ravni EU in informacije o parametrih kakovosti okolja v zaprtih prostorih, kot je toplotno udobje; poudarja, da bi bilo zato mogoče energetske izkaznice uporabiti za zagotavljanje neobveznih storitev prilagajanja odjema kot referenco za regulativne ukrepe, programe financiranja in integrirane politike prenove; 21. poudarja, da zeva vrzel med dejansko energetsko učinkovitostjo in izračunano učinkovitostjo v energetski izkaznici, kar pri uporabnikih izkaznic povzroča zmedo; poudarja, da je treba v okvir energetskih izkaznic vključiti načrte za prenovo stavb, digitalne dnevnike stavb in kazalnik pametne pripravljenosti, da bi preprečili množenje orodij in potrošnikom zagotovili večjo jasnost; meni, da bo to olajšalo prenovo, povečalo njeno temeljitost, sčasoma zagotovilo usklajevanje med različnimi ukrepi in zajelo večplastne koristi; 22. opozarja, da bi morale dolgoročne strategije prenove vključevati širše koristi prenove, kot so zdravje, varnost, toplotno udobje in kakovost zraka v zaprtih prostorih; je seznanjen, da je bilo v študiji Komisije(20) kot glavna spodbuda za energetsko prenovo med zasebnimi lastniki stanovanj navedeno zdravje, kar kaže na jasno povezavo med kakovostjo stanovanj, energetsko revščino in zdravjem; meni, da bi bilo treba pri priložnostih, ko države članice spodbujajo prenovo stavb denimo s shemami javnih spodbud in informacijskimi kampanjami, vključiti tudi kakovost zraka v zaprtih prostorih; spodbuja države članice, naj izboljšajo zbiranje podatkov o parametrih kakovosti okolja v zaprtih prostorih, da bi v zvezi s tem oblikovali minimalne standarde; 23. poudarja, da bi lahko na podlagi ambicioznih ciljev za temeljito in postopno prenovo obstoječega stavbnega fonda ustvarili do dva milijona delovnih mest(21), predvsem lokalnih, ki jih ni mogoče dati v zunanje izvajanje, ter zagotovili čisto in cenovno dostopno energijo za potrošnike, obenem pa izboljšali življenjske razmere za stanovalce; 24. opozarja, da morajo biti javne stavbe v ospredju pri stopnji prenove, razogljičevanju, energetski učinkovitosti in stroškovni učinkovitosti ter tako prispevati k ozaveščanju in sprejemanju pri širši javnosti; 25. ponovno poziva k promoviranju pobude EU za izboljšanje znanj in spretnosti, vključno z namenom spodbujanja vključenosti vseh spolov, ter k nacionalnim prizadevanjem, da bodo lahko posredniki, kot so inštalaterji, arhitekti ali izvajalci, da svetovali o potrebnih rešitvah, tudi digitalnih rešitvah za programe za energetsko učinkovitost in razogljičen stavbni fond, jih določili ali namestili, obenem pa se je treba osredotočiti na izpopolnjevanje in preusposabljanje vseh akterjev v gradbenem sektorju; meni, da morajo države članice zagotoviti jasno povezavo med nacionalnimi dolgoročnimi strategijami prenove in ustreznimi pobudami za spodbujanje znanj in spretnosti ter izobraževanja v gradbenem sektorju in sektorju energetske učinkovitosti; 26. meni, da se bodo z načeloma stroškovne učinkovitosti in stroškovne nevtralnosti, pri čemer se zvišanja najemnin izravnajo s prihranki energije, znižali računi za energijo za končne porabnike; spodbuja države članice, naj v svoje dolgoročne strategije prenove sistematično vključijo politike in ukrepe za odpravo energetske revščine in najslabših stavb v svoj nacionalni stavbni fond ter naj preprečijo izkrivljanje trga in špekulativne nakupe, zaradi česar naraščajo cene najemnin, ki nesorazmerno prizadenejo najemnike z nizkimi dohodki; želi opozoriti, da je bi se dalo breme spremenljivosti na energetskih trgih, ki ga nosijo najranljivejši potrošniki, bistveno zmanjšati s povečanjem energetske učinkovitosti stavb; poudarja, da je treba zagotoviti prožno finančno podporo in mehanizme za te odjemalce, da bi prispevali k boju proti energetski revščini; obenem meni, da bi bilo treba razmisliti o ustrezni ravni spodbud, s katerimi bi znižali stroške prenove za posebne ciljne skupine in sektorje; 27. poudarja, da bi morali z direktivo o energetski učinkovitosti stavb zagotoviti, da bo prenova za lastnike stanovanj in stavb omogočala donosnost naložb, ker bo pripomogla k resničnemu in merljivemu izboljšanju energetske učinkovitosti stavb; poudarja, da bo pristop, ki bo temeljil na izmerjenem prihranku energije kot rezultatu prenove, znižal stroške ter povečal temeljitost, kakovost in obseg nadgradenj za energetsko učinkovitost obstoječih stavb; poziva Komisijo, naj ob pregledu direktive o energetski učinkovitosti stavb preuči, ali je treba ponovno opredeliti stroškovno optimalno raven, kot i je opredeljena v členu 2(14); 28. pozdravlja relativen uspeh točk vse na enem mestu in poudarja, da imajo lahko ključno vlogo pri povezovanju možnih projektov z udeleženci na trgu, denimo državljani, javnimi organi in nosilci projektov, zlasti projektov manjšega obsega; ugotavlja, da ni enotne opredelitve pojma točke vse na enem mestu, ker se obstoječi modeli po EU razlikujejo v strukturi, upravljanju in vrsti pomoči, ki jo zagotavljajo; želi opomniti, da je treba izboljšati poznavanje točk vse na enem mestu, tudi na lokalni in regionalni ravni; poudarja, da imajo lahko točke vse na enem mestu pomembno vlogo pri obravnavanju vprašanja dolgih in zapletenih postopkov izdajanja dovoljenj in pri zagotavljanju lažjega dostopa do sredstev za obnovo stavb, saj prispevajo k širjenju informacij o pogojih uporabe; meni, da bi morale točke „vse na enem mestu“ svetovati in podpirati enodružinske hiše in večstanovanjske stavbe ter zagotavljati podporo akreditiranim inštalaterjem; 29. opozarja, da člen 19 direktive o energetski učinkovitosti stavb vsebuje klavzulo o pregledu, vključno z naknadno oceno, ki jo je treba izvesti do leta 2026; poudarja, da bi morali na podlagi izvajanja direktive o energetski učinkovitosti stavb pridobiti izkušnje in opraviti oceno napredka pri izvajanju po vsej Uniji; Priporočila 30. poudarja, da je direktiva o energetski učinkovitosti stavb bistvenega pomena za uspešen val prenove in zmanjšanje emisij; 31. poziva države članice, naj zagotovijo ustrezno izvajanje vseh vidikov direktive s posebnim poudarkom na fondu socialnih stanovanj; poziva Komisijo, naj še naprej spremlja njeno izvajanje in v primeru neskladnosti po potrebi ukrepa; 32. poziva Komisijo, naj okrepi sedanje določbe direktive o energetski učinkovitosti stavb, da bodo dolgoročne strategije prenove držav članic skladne s cilji EU glede podnebne nevtralnosti in energetskimi cilji; poudarja, da bo treba prenoviti stavbe v višini 3 % letno za temeljito in postopno temeljito naknadno opremljanje, da bo EU do leta 2050 dosegla podnebno nevtralnost; 33. poziva Komisijo, naj preuči, kako oblikovati standardno predlogo, ki bi jo lahko države članice uporabljale, da bi zagotovile, da bodo obravnavane vse zahteve iz člena 2(a) direktive o energetski učinkovitosti stavb, ter harmonizirale cilje in zahteve za večjo primerljivost napredka in rezultatov ter lažje ocenjevanje napredka pri izvajanju nacionalnih načrtov za okrevanje in odpornost ali drugim financiranjem EU, za katerega je celotna dolgoročna strategija prenove pogoj; Komisijo tudi spodbuja, naj oblikuje ad hoc mrežo strokovnjakov, ki bodo državam članicam pomagali pri postopkih oblikovanja, spremljanja in izvajanja njihovih dolgoročnih strategij prenove; 34. poziva Komisijo, naj preuči, kako bi lahko dodatno spodbujala razvoj točk vse na enem mestu, ki državljanom in drugim deležnikom nudijo svetovalne storitve, tudi z uporabo strožjih ukrepov v direktivi o energetski učinkovitosti stavb; je prepričan, da lahko dodatne smernice in podporni ukrepi, zlasti tehnična pomoč, informacijske kampanje, usposabljanje in financiranje projektov, prispevajo k višji stopnji prenove; 35. poziva države članice, naj čim bolj povečajo sinergije med svojimi dolgoročnimi strategijami prenove, nacionalnimi načrti za okrevanje in odpornost ter drugimi ukrepi za okrevanje, s čimer bi zagotovile, da bo evropski instrument za okrevanje ponujal takojšnje financiranje za temeljite in postopne prenove, s posebnim poudarkom na stavbah z najslabšo energetsko učinkovitostjo in gospodinjstvih z nizkimi dohodki, ter naj vzpostavijo okvir, v katerem bodo lahko vodilni trgi za trajnostno prenovo po koncu obdobja financiranja še naprej rasli; 36. meni, da lahko digitalizacija stavb in gradbenih tehnologij, kjer je to izvedljivo, pomembno prispeva k večji energetski učinkovitosti; meni, da bi morala revizija direktive o energetski učinkovitosti stavb dodatno spodbujati tehnologije pametnih in prožnih stavb na podlagi načela energetske učinkovitosti na prvem mestu ter podpirati podatkovno usmerjen pristop; spodbuja uporabo in uvedbo tehnologij v vzponu, kot so pametni števci, pametno polnjenje, pametne grelne naprave, tehnologije za skladiščenje in sistemi upravljanja z energijo, povezani z energetskim omrežjem, 3D-modeliranje in simulacija ter umetna inteligenca, v podporo zmanjšanju emisij ogljika na vse stopnjah življenjskega cikla stavbe, s čimer je treba začeti že v fazi načrtovanja in zasnove ter nadaljevati pri izgradnji, delovanju in naknadnem opremljanju; 37. poudarja, da so posodobljeni, zanesljivi in popolni podatki o učinkovitosti celotnega evropskega stavbnega fonda bistvenega pomena za razvoj in izvajanje učinkovitih politik, namenjenih za izboljšanje energetske učinkovitosti sektorja; ugotavlja, da bi morali digitalno tehnologijo uporabljati tudi za popis obstoječega fonda in v pomoč pri izvajanju dolgoročnih strategij prenove; 38. meni, da bi bilo treba uporabiti pristop, osredotočen na podatke, da bi lastnikom stanovanj, najemnikom in tretjim stranem zagotovili širšo razpoložljivost zbirnih in anonimiziranih podatkov, ki jih lahko uporabijo za optimizacijo porabe energije, tudi prek sistemov privolitve, zaščitenih s splošno uredbo o varstvu podatkov, ter za statistične in raziskovalne namene; 39. spodbuja države članice, naj zagotovijo učinkovito, ambiciozno in dosledno izvajanje odobrene sheme indikatorja pripravljenosti na pametne sisteme v vsej EU; poudarja, da bi morali indikatorji pripravljenosti na pametne sisteme prispevati k valu prenove in k povezavi energetskih sistemov, in sicer s podporo pametnim in prožnim stavbam; priznava, da bo indikator dodatno spodbudil zasnovo in gradnjo novih stavb kot stavb z ničelno porabo energije; 40. je prepričan, da bi morale dolgoročne strategije prenove vsebovati več podrobnosti o dolgoročnih ukrepih in celostnem načrtovanju infrastrukture na podlagi časovnega načrta s konkretnimi politikami in časovnico z jasnimi mejniki (za doseganje ciljev do leta 2030, 2040 in 2050), s čimer bi ustvarile stabilnejše okolje za vlagatelje, nosilce projektov, lastnike stanovanj in najemnike, ter obravnavati vpliv stavb med celotnim življenjskim ciklom; poudarja, da morajo države članice izboljšati dostop do različnih finančnih in fiskalnih mehanizmov, da bi podprle mobilizacijo zasebnih naložb in spodbudile javna in zasebna partnerstva; poziva k ukrepom za spodbujanje posojil, ki kot merilo za nižje obrestne mere določajo energetsko učinkovitost; 41. poudarja, da bi morala direktiva o energetski učinkovitosti stavb zagotoviti, da bo prenova za lastnike stanovanj in stavb ekonomsko ugodna ter bo omogočala donosnost naložb, zmanjšanje računov za energijo in boljšo trajnostnost, ker bo ustvarila resnično in merljivo izboljšanje energetske učinkovitosti stavb; poudarja, da bo pristop, ki bo temeljil na dejanskemu prihranku energije kot rezultatu prenove, znižal stroške ter povečal kakovost in obseg nadgradenj za energetsko učinkovitost na podlagi prenove; 42. poudarja, da ima zelena infrastruktura, kot so zelene strehe in zidovi, potencial za izboljšanje energetske učinkovitosti stavb ter za prilagajanje podnebnim spremembam in njihovo blaženje kot tudi za varovanje biotske raznovrstnosti, zlasti v mestih; 43. poziva države članice, naj dolgoročne strategije prenove uporabijo za uvedbo inovativnih politik, s katerimi bodo državljane dejavno vključevale v nastajanje in izvajanje programov energetske učinkovitosti in samih dolgoročnih strategij prenove; poudarja, da je treba vključiti in spodbuditi deležnike, tudi državljane, lokalne skupnosti, stanovanjska združenja in gradbene strokovnjake, k sodelovanju pri razvoju celostnih načrtov in izvedbenih strategij za razogljičenje stavb; 44. priznava različno dinamiko gradnje in obnove za različne vrste stavb (javne in zasebne, nestanovanjske in stanovanjske) v državah članicah; poziva Komisijo, naj zagotovi okvir za uvedbo minimalnih standardov energetske učinkovitosti, ki bodo upoštevali različna izhodišča in stavbni fond v državah članicah, zlasti stavbe s posebnim arhitekturnim ali zgodovinskim pomenom, da bi pospešili stopnje prenove in zagotovili prepoznavnost celotne vrednostne verige o pričakovanih izboljšavah ter spodbudili inovacije, obenem pa zagotovili cenovno dostopnost, zlasti za tiste z nizkimi dohodki in v ranljivem položaju; 45. poziva države članice, naj razvijejo integriran vgrajen okvir, ki bo obsegal ustrezno financiranje in tehnično pomoč pri postopnem uvajanju minimalnih energetskih standardov, kar bo posledično prispevalo k doseganju mejnikov za leto 2030, 2040 in 2050 iz dolgoročnih strategij prenove; poudarja, da bi ti standardi pripomogli k operacionalizaciji poti za dosego podnebne nevtralnosti v stavbnem sektorju najpozneje do leta 2050 ter da bi bilo z njimi mogoče zagotavljati preglednost in varnost trga, kar zadeva preobrazbo obstoječega stavbnega fonda; meni, da lahko države članice še vedno oblikujejo potrebne ukrepe za prilagoditev različnim gospodarskim, podnebnim, političnim, socialnim in gradbenim pogojem; meni, da bi bilo treba zagotoviti posebne finančne instrumente in spodbude za stavbe s tehničnimi, arhitekturnimi ali zgodovinskimi omejitvami, ki jih ni mogoče obnoviti po razumni ceni v primerjavi z vrednostjo nepremičnine; 46. poziva Komisijo, naj dolgoročne strategije prenove poveže z ustreznimi določbami direktive o energetski učinkovitosti in direktive o obnovljivih virih energije v zvezi z učinkovitim daljinskim ogrevanjem in hlajenjem ter spodbujanjem energije iz obnovljivih virov v gradbenem sektorju, kot sta toplotna sončna energija in geotermalna energija ter večja vloga shranjevanja energije in lastne porabe kot odziv na omrežne signale in signale mikroomrežij, hkrati pa priznava, da se fosilna goriva, zlasti zemeljski plin, trenutno uporabljajo v ogrevalnih sistemih stavb; meni, da je treba potrošnikom pomagat pri prehodu s fosilnih goriv na druge vire; 47. poziva države članice, naj v celoti izvajajo določbe členov 14 in 15(4) direktive o energetski učinkovitosti stavb, tako da državljanom in strokovnjakom zagotovijo jasne podatke o tem, kateri sistem za avtomatizacijo in nadzor stavb bo lahko čimprej zagotavljal obvezne zmogljivosti, da se bodo vsa pripravljalna dela izvedla brez odlašanja in pred rokom leta 2025; poziva Komisijo in države članice, naj razmislijo o uporabi orodij ali kontrolnih seznamov, ki so jih razvili strokovnjaki in strokovnjaki za prenos teh določb; 48. poziva države članice, naj se osredotočijo na razogljičenje ogrevanja in hlajenja v stavbah v skladu s prednostnimi nalogami vala prenove ter razmislijo o sistemih spodbud, s poudarkom na najranljivejših odjemalcih, za nadomestitev starih, na fosilnih gorivih temelječih in neučinkovitih ogrevalnih sistemov v stavbah, vključno z uvedbo nadomestnih ciljev v skladu z dolgoročnimi strategijami prenove; 49. želi spomniti na svojo zahtevo, naj se v naslednji reviziji oceni potreba po povečanju zahtev glede infrastrukture za polnjenje v direktivi o energetski učinkovitosti stavb, pri tem pa upošteva, da je treba zagotoviti stabilnost omrežja, na primer z uvedbo funkcionalnosti pametnega polnjenja, da bi spodbujali trajnostno mobilnost, ter vključi celosten in sistematičen krožni pristop za razvoj mest in podeželja v skladu z ustreznim urbanističnim načrtovanjem in transportnimi potmi; 50. spodbuja države članice, naj razmislijo, kako bi v sodelovanju z deležniki in lokalnimi skupnostmi najbolje izkoristile prednosti na okrožjih temelječega pristopa k temeljiti prenovi; 51. poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bodo polnilne postaje v stavbah pripravljene na pametno polnjenje in da se zahteve uskladijo z revidirano direktivo o obnovljivih virih energije; poziva države članice, naj razvijejo okvir, ki bo pomagal poenostaviti in pospešiti postavitev polnilnih mest v novih in obstoječih stanovanjskih in nestanovanjskih stavbah, odpraviti morebitne regulativne ovire in spodbujati ustrezne načine za zagotovitev enostavnega dostopa in prostore za kolesa pri načrtovanju stavb; 52. pozdravlja, da je Komisija priznala pomen elektromobilnosti in uvedla minimalne zahteve za parkirišča določene velikosti in druge minimalne zahteve glede infrastrukture za manjše stavbe; poudarja, da je treba postavljanje te polnilne infrastrukture podpirati še naprej; 53. poudarja, da se lahko s prenovo že obstoječih stavb in zasnovo novih stavb pomembno spodbuja k uporabi električnih vozil, kot so avtomobili, gospodarska vozila, kolesa in motorji, in sicer se z zagotovitvijo ustreznih parkirnih mest in polnilne infrastrukture prispeva tudi k splošnemu razogljičenju prometnega sektorja; ugotavlja, da se lahko s tem zagotovi, da bodo stavbe bolj zdrave, okolju prijaznejše in medsebojno povezane v soseščini ter odpornejše zoper negativne vplive podnebnih sprememb; poziva Komisijo, naj razmisli, ali bi veljalo razširiti področje uporabe direktive o energetski učinkovitosti stavb v zvezi z mobilnostjo, tako da bi za različne vrste stavb po možnosti uvedli minimalne zahteve za parkirno infrastrukturo za kolesa in polnilna mesta za električna kolesa; 54. pozdravlja priznanje, da so pomembne infrastrukturne zahteve glede predhodne napeljave v novih stanovanjskih in nestanovanjskih stavbah, saj je to eden od pogojev za hitro namestitev polnilnih mest; poziva Komisijo, naj spodbuja vključevanje tovrstnih zahtev v nacionalne okvire politike; 55. poudarja, da je razpoložljivost polnilnih mest eden od dejavnikov, ki zasebne lastnike stanovanj in hiš spodbujajo k električni mobilnosti; zaveda pa se, da direktiva o energetski učinkovitosti stavb zaenkrat določa zahteve glede kabelske napeljave za nove stanovanjske stavbe in stanovanjske stavbe, ki so v postopku večje prenove, samo v primeru, da imajo več kot deset parkirnih mest; želi opozoriti, da je v direktivi predvidena možnost izvzetja, če stroški namestitve polnilnih mest in kabelske napeljave presežejo 7 % skupnih stroškov večje prenove stavbe; poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami na podlagi analize stroškov preuči možne načine, da bi nosilce projektov spodbudili k zasnovi ustrezne infrastrukture za uporabnike električnih vozil; 56. želi spomniti, da morajo države članice do 1. januarja 2025 določiti zahteve za namestitev določenega števila polnilnih mest za vse nestanovanjske stavbe z več kot dvajsetimi parkirnimi mesti; meni, da bi bilo treba pri tem opredeliti pomanjkljivosti pri izvajanju direktive o energetski učinkovitosti stavb, v okviru njene revizije pa bi bilo treba spodbujati določbe za nadaljnje spodbujanje in lažje uvajanje zasebne in javne polnilne infrastrukture v stanovanjskih in nestanovanjskih objektih; 57. poudarja, da morajo biti rešitve za električno mobilnost dobro dostopne vsem ljudem; v zvezi s tem poudarja, da je treba ob prenovi stavb in parkirišč izboljšati dostopnost za invalide; poudarja tudi, da je treba v prenovljenih in novih stavbah predvideti prostor za naprave za mobilnost, vključno z invalidskimi in otroškimi vozički; 58. pozdravlja priznanje, da so potrebni ukrepi za lažje in hitrejše nameščanje polnilne infrastrukture in da je treba rešiti sedanje ovire, kot so nepovezane spodbude in upravna bremena; poudarja pa, da na nacionalni in lokalni ravni še vedno obstajajo upravne ovire pri postopkih izdajanja dovoljenj in odobritve projektov za polnilno infrastrukturo, kar ovira postavitev te infrastrukture v novih in že obstoječih stanovanjskih in nestanovanjskih objektih; poudarja, da si je treba še naprej prizadevati za odpravo tovrstnih povsem upravnih ovir; 59. poudarja, da bi bilo treba javno dostopno polnilno infrastrukturo za električna vozila dopolnjevati s polnjenjem v stanovanjskih in nestanovanjskih stavbah ter tako zagotoviti ustrezne polnilne zmogljivosti za ta vozila; poudarja, da je treba povečati naložbe v elektromobilnost in postaviti polnilno infrastrukturo za pametno polnjenje, kar bo omogočilo prerazporeditev konic in odziv na povpraševanje ter tako ustvarilo cenejša in učinkovitejša elektroenergetska omrežja, za katera bodo potrebne manjše proizvodne zmogljivosti in manj obsežna infrastruktura; 60. meni, da je uvedba javne, poljavne in zasebne pametne polnilne infrastrukture še vedno temeljni pogoj za okrepitev tržnega uvajanja električnih vozil; zato poziva k večjemu vlaganju v stavbe in mobilnost, k spodbujanju inovacij in uporabi digitalnih orodij za elektromobilnost; 61. poudarja, da bi bilo treba z ustreznimi pravnimi akti EU olajšati namestitev polnilnih mest za ta vozila, skupaj s prenavljanjem, novogradnjo in nameščanjem novih naprav; poudarja, da so potrebne naložbe v javne polnilne postaje vzdolž koridorjev jedrnega omrežja in da je treba vlagati v celovito omrežje, a poudarja, da je to lahko zgolj dopolnitev veliko večjemu številu polnilnih mest, ki bodo potrebna na urbanih območjih; poudarja, da je stroškovno najučinkovitejši in najbolj praktičen način za pospešitev prehoda na električna vozila zagotovitev polnilnih mest blizu doma in delovnih mest, kjer bodo delovale kot odločilen dodatek nujno potrebni, a dosti dražji infrastrukturi za hitro polnjenje; 62. poudarja, da je pomembno vsem Evropejcem in regijam, tudi najbolj oddaljenim, zagotoviti vključujočo, povezovalno in trajnostno mobilnost; poudarja, da je treba spodbujati alternativna, vključujoča, varna in trajnostna prevozna sredstva ter zanje potrebno infrastrukturo; poziva države članice, naj pri določanju zahtev za postavitev minimalnega števila polnilnih mest upoštevajo socialno-ekonomsko in teritorialno kohezijo; poziva države članice, naj ugotovijo in odpravijo vse socialne, gospodarske, pravne, regulativne in upravne ovire za hiter razvoj polnilnih mest; 63. priznava, da je pri načrtovanju gradnje polnilne infrastrukture v stanovanjskih in nestanovanjskih stavbah ter na parkirnih mestih pomembno čim bolj ohraniti mestne zelene površine in trajnostne mestne sisteme odvodnjavanja; 64. ugotavlja, da le peščica držav članic poroča o obetavnem napredku na področju polnilne infrastrukture za električna vozila v stavbah in na parkiriščih; ima pomisleke zaradi premajhnega napredka v drugih državah članicah in poziva, naj hitreje zagotovijo obsežnejše podatke; je seznanjen, da je večina držav članic posredovala svoje ocene glede uvajanja električnih vozil in cilje za uvedbo polnilnih naprav za leto 2020; žal sta le dve tretjini teh držav priložili podatke o ciljih, ki naj bi jih dosegle do leta 2025 oziroma 2030; 65. poudarja, da je več lokalnih organov začelo sprejemati načrte za razogljičenje, ki vsebujejo tudi zavezujoče časovne načrte za prepoved uporabe vozil z notranjim zgorevanjem; te organe poziva, naj poskrbijo, da bodo njihovi načrti zajemali tudi ustrezno finančno in tehnično podporo za prilagoditev stavbnega fonda v skladu z načrti za razogljičenje; o 66. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.
| ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| Izzivi in obeti za režime večstranskega nadzora orožja za množično uničevanje in razorožitve |
| |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Evropski parlament, – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. februarja 2019 o prihodnosti pogodbe o jedrskem orožju srednjega dosega in vplivu na EU(1), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. oktobra 2020 s priporočili Komisiji o okviru za etične vidike umetne inteligence, robotike in sorodne tehnologije(2), – ob upoštevanju svojega priporočila z dne 21. oktobra 2020 Svetu in podpredsedniku Komisije/visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko v zvezi s pripravo desetega postopka pregleda Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja (v nadaljnjem besedilu: pogodba NPT), nadzorom nad jedrskim orožjem in možnostmi jedrskega razoroževanja(3), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. januarja 2021 o izvajanju skupne varnostne in obrambne politike – letno poročilo za leto 2020(4), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. septembra 2018 o avtonomnih orožnih sistemih(5), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. januarja 2013 o priporočilih konference za pregled pogodbe o neširjenju jedrskega orožja glede vzpostavitve območja brez orožja za množično uničevanje na Bližnjem vzhodu(6), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 27. oktobra 2016 o jedrski varnosti in neširjenju jedrskega orožja(7), – ob upoštevanju Uredbe (EU) 2021/821 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2021 o vzpostavitvi režima Unije za nadzor izvoza, posredovanja, tehnične pomoči, tranzita in prenosa blaga z dvojno rabo(8) (v nadaljnjem besedilu: uredba o blagu z dvojno rabo), – ob upoštevanju letnih poročil o napredku pri izvajanju strategije Evropske unije proti širjenju orožja za množično uničevanje (zlasti tistih iz let 2019(9) in 2020(10)), – ob upoštevanju Sklepa Sveta 2010/212/SZVP z dne 29. marca 2010 o stališču Evropske unije na pregledni konferenci pogodbenic Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja za leto 2010(11), – ob upoštevanju Sklepa Sveta (SZVP) 2020/1656 z dne 6. novembra 2020 o podpori Unije za dejavnosti Mednarodne agencije za atomsko energijo (IAEA) na področju jedrske varnosti in v okviru izvajanja Strategije EU proti širjenju orožja za množično uničevanje(12), – ob upoštevanju Sklepa Sveta (SZVP) 2020/901 z dne 29. junija 2020 o podpori Unije dejavnostim Pripravljalne komisije Organizacije pogodbe o celoviti prepovedi jedrskih poskusov (CTBTO) za okrepitev njenih zmogljivosti opazovanja in preverjanja ter v okviru izvajanja strategije EU proti širjenju orožja za množično uničevanje(13), – ob upoštevanju Sklepa Sveta (SZVP) 2019/938 z dne 6. junija 2019 o podpori procesu krepitve zaupanja kot podlagi za vzpostavitev območja brez jedrskega orožja in vsega drugega orožja za množično uničevanje na Bližnjem vzhodu(14), – ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU) 2018/1542 z dne 15. oktobra 2018 o omejevalnih ukrepih proti širjenju in uporabi kemičnega orožja(15) in izvedbene Uredbe Sveta (EU) 2020/1480 z dne 14. oktobra 2020 o izvajanju Uredbe (EU) 2018/1542 o omejevalnih ukrepih proti širjenju in uporabi kemičnega orožja(16), – ob upoštevanju Sklepa Sveta (SZVP) 2020/906 z dne 29. junija 2020 o spremembi Sklepa (SZVP) 2019/615 o podpori Unije dejavnostim, ki potekajo pred pregledno konferenco pogodbenic Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja (NPT) leta 2020(17), – ob upoštevanju Sklepa Sveta (SZVP) 2019/97 z dne 21. januarja 2019 v podporo Konvenciji o biološkem in toksičnem orožju v okviru strategije EU proti širjenju orožja za množično uničevanje(18), – ob upoštevanju izjave Severnoatlantskega sveta ob začetku veljavnosti Pogodbe o prepovedi jedrskega orožja z dne 15. decembra 2020, – ob upoštevanju izjave Severnoatlantskega sveta z dne 3. februarja 2021 o podaljšanju pogodbe Novi START, – ob upoštevanju 16. letne konference zveze NATO z dne 10. novembra 2020 o orožju za množično uničevanje, nadzoru nad oborožitvijo, razorožitvi in neširjenju orožja, – ob upoštevanju izjave Severnoatlantskega sveta z dne 18. junija 2021 o Pogodbi o odprtih zračnih prostorih, – ob upoštevanju izjave generalnega sekretarja zveze NATO z dne 2. avgusta 2019 o propadu pogodbe o jedrskem orožju srednjega dosega, – ob upoštevanju govora generalnega sekretarja zveze NATO z dne 10. novembra 2020 na 16. letni konferenci zveze NATO o orožju za množično uničevanje, nadzoru nad oborožitvijo, razorožitvi in neširjenju orožja, – ob upoštevanju agende Organizacije združenih narodov (OZN) iz leta 2018 za razorožitev z naslovom Varovanje naše skupne prihodnosti, – ob upoštevanju izjave generalnega sekretarja OZN Antónia Guterresa z dne 24. oktobra 2020 o začetku veljavnosti Pogodbe o prepovedi jedrskega orožja, – ob upoštevanju ciljev OZN glede trajnostnega razvoja, zlasti cilja št. 16 glede spodbujanja miroljubnih in vključujočih družb za trajnostni razvoj, – ob upoštevanju sklepa Konference držav pogodbenic Konvencije o kemičnem orožju z dne 21. aprila 2021 o Sirski arabski republiki, ki ima kemično orožje in ga uporablja, – ob upoštevanju skupnega celovitega načrta ukrepanja (JCPOA - jedrski dogovor z Iranom) iz leta 2015, – ob upoštevanju izjave skupine E3(19) z dne 19. avgusta 2021 o načrtu JCPOA, – ob upoštevanju 64. generalne konference IAEA, ki je potekala od 21. do 25. septembra 2020 na Dunaju, – ob upoštevanju govora predsednika Francoske republike z dne 7. februarja 2020 o francoski strategiji za obrambo in odvračanje, – ob upoštevanju skupne izjave predsednikov Združenih držav Amerike in Rusije z dne 16. junija 2021 o strateški stabilnosti, – ob upoštevanju člena 54 Poslovnika, – ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A9-0324/2021), A. ker orožje za množično uničevanje, zlasti jedrsko orožje, resno ogroža dolgoročno varnost ljudi; ker je trdna in celovita struktura za nadzor nad oborožitvijo, neširjenje orožja in razorožitev, ki temelji na zavezujočih pogodbah in trdnem mehanizmu za krepitev zaupanja in ji daje še večjo moč zanesljiv in pregleden postopek za preverjanje, ključna za vzpostavljanje in ohranjanje miru, stabilnosti, predvidljivosti, varnosti, trajnostnega razvoja ter gospodarskega in družbenega napredka, umirjanje napetosti med državami in zmanjševanje možnosti oboroženega konflikta z nepredvidljivimi in katastrofalnimi posledicami za ljudi, okolje, družbo in gospodarstvo; B. ker so bile zaradi sedanjih geopolitičnih napetosti na evropski in svetovni ravni nedavno oslabljene ali razveljavljene ključne pogodbe o nadzoru nad oborožitvijo, ki so začele veljati ob koncu hladne vojne; ker se napetosti in premajhno zaupanje med pogodbenicami pogodbe NPT v zadnjih letih stopnjujejo, kar še zaostrujejo vse slabši dvostranski odnosi med ZDA in Rusijo ter nadaljnji koraki, ki jih je Rusija prehodila, da bi ponovno ocenila jedrske vidike svoje vojaške doktrine; ker nastaja mednarodno ozračje, v katerem vse bolj prevladuje boj za moč; ker je EU v tem novem okolju, kjer evropska in svetovna varnostna struktura nimata potrebne stabilnosti in predvidljivosti, začela razmišljati o tem, kako povečati svojo strateško avtonomnost; ker so za njeno varnost v svetu medsebojne odvisnosti potrebna nova prizadevanja za nadzor nad orožjem in razoroževanje; ker so se ZDA in Ruska federacija 16. junija 2021 zavezale, da bodo vodile celovit dialog o strateški stabilnosti; C. ker želi EU postati globalni akter za mir in podpira mednarodni red, ki temelji na pravilih; ker projekt EU že od začetka, zlasti z ustanovitvijo Evropske skupnosti za atomsko energijo (EURATOM), temelji na nadzoru nad orožjem in neširjenju jedrskega orožja, ker EU s strategijo proti širjenju orožja za množično uničevanje prispeva k prenehanju in preprečevanju uporabe in širjenja tovrstnega orožja; ker bi morala biti strategija osredotočena tudi na nove grožnje, kot so avtonomni orožni sistemi in druge nove prelomne tehnologije; D. ker se je pogodba NPT, katere trije stebri se medsebojno utrjujejo, v več kot petdesetih letih obstoja izkazala za in ostaja temelj svetovne strukture nadzora nad jedrskim orožjem in učinkovito orodje za ohranjanje mednarodnega miru in varnosti, saj zagotavlja, da velika večina držav podpisnic izpolnjuje svoje obveznosti glede neširjenja orožja z izvajanjem strogih nadzornih ukrepov in spoštovanjem pravil, ki prepovedujejo nabavo jedrskega orožja; ker pričakujemo, da bo člen 6 pogodbe NPT izpolnjen; ker je bila 10. pregledna konferenca NPT zaradi pandemije covida-19 odložena; E. ker ni mednarodnega mehanizma, ki bi urejal izvoz visoko obogatenega uranovega goriva za jedrske podmornice; F. ker ima Mednarodna agencija za atomsko energijo pomembno vlogo pri izvajanju pogodbe NPT; ker se z dodatnim protokolom močno krepi njena zmožnost, da preverja tajne jedrske objekte; G. ker se v zadnjih letih stopnjujejo napetosti in nezaupanje med pogodbenicami pogodbe NPT; H. ker je 22. januarja 2021 začela veljati Pogodba o prepovedi jedrskega orožja, ki je rezultat gibanja, v katerem se je povezalo več držav in regij, ki so želele opozoriti na katastrofalne humanitarne posledice uporabe jedrskega orožja; ker so njene pogodbenice tudi tri države članice EU; ker je šest držav članic EU sodelovalo v pogajanjih o tej pogodbi v Generalni skupščini OZN in jih je pet glasovalo za sprejetje nove pogodbe: ker nobena država članica zveze NATO in nobena država, ki ima jedrsko orožje, ni pogodbenica te pogodbe; ker Svet ni sprejel stališča o tej pogodbi; ker sta zaželena vključenost in dejavno sodelovanje vseh držav pogodbenic pogodbe NPT in vseh jedrskih držav, saj drugače ne bo mogoče doseči večjih rezultatov v svetovnih prizadevanjih za razorožitev; I. ker je skupni celoviti načrt ukrepanja dosežek večstranske diplomacije, ki jo je vodila EU; ker so pogodbenice tega načrta za leto 2015 – EU, Kitajska, Rusija, Iran in Združene države Amerike – začele posredna pogajanja, da bi Iran in ZDA ponovno začeli izvajati ta načrt; ker so ZDA leta 2018 ponovno uvedle sankcije, Iran pa je odpravil omejitve za proizvodnjo obogatenega urana; ker je Iran prenehal uporabljati dodatni protokol in izvajati spremenjeni kodeks 3.1 dopolnilnih dogovorov k iranskemu sporazumu o nadzornih ukrepih, obenem pa je okrepil svoje programe za bogatenje urana na raven, primerno za orožje; ker to ogroža mednarodni mir in varnost ter svetovna prizadevanja za razoroževanje in neširjenje orožja; ker morata vlada in novi predsednik Irana še vedno dokazati, da nameravata ravnati v skladu s skupnim celovitim načrtom ukrepanja ter si prizadevati za konstruktivno in mirno sodelovanje z EU; J. ker Pogodbe o celoviti prepovedi jedrskih poskusov (CTBT) še niso ratificirale vse države; ker mora to pogodbo, da bi lahko začela veljati, še vedno ratificirati osem držav, vključno z ZDA in Kitajsko; ker EU dosledno promovira prispevek te pogodbe k miru, varnosti, razorožitvi in neširjenju orožja; K. ker Konferenca o razorožitvi po 25 letih zastoja še vedno ni uradno začela pogajanj o predlagani pogodbi o prepovedi proizvodnje cepljivih snovi, s katero bi prepovedali proizvodnjo cepljivih snovi za jedrsko orožje ali druge eksplozivne jedrske naprave; L. ker po ukinitvi pogodbe o prepovedi jedrskih raket srednjega dosega (INF), ki je sledila umiku ZDA avgusta 2019, nespoštovanju obveznosti na podlagi te pogodbe s strani Rusije, ki je uporabila sistem izstrelkov SSC-8 z jedrsko zmogljivostjo, ZDA in Rusiji ni več prepovedano, da bi izdelovale in uporabljale to kategorijo orožja ter sodelovale v novi oboroževalni tekmi, zlasti v Evropi in Aziji; ker je agresivno vedenje Rusije v njenem sosedstvu povečalo grožnjo vojaškega spopada; ker je Rusija nedavno premestila več sistemov balističnih izstrelkov z jedrsko zmogljivostjo, za katere se domneva, da imajo domet, ki lahko preseže 500 km, bliže svoji meji z EU; M. ker so se ZDA in Rusija strinjale podaljšati novo pogodbo o omejevanju strateškega orožja (START) za nadaljnjih pet let; N. ker so prostovoljni enostranski ukrepi – predsedniške jedrske pobude – privedli do občutnega zmanjšanja razmeščenih arzenalov ZDA in Rusije; O. ker kopenski balistični in manevrirni izstrelki, ki imajo doseg med 500 in 5500 km, veljajo za posebej nevarne zaradi kratkega časa letenja, smrtnosti in manevrske sposobnosti, težav pri prestrezanju in sposobnosti prenašanja jedrskih bojnih glav; ker se je v zadnjih letih pojavila nova generacija manevrirnih in taktičnih izstrelkov; P. ker je Kitajska v zadnjih letih močno pospešila razvoj svoje konvencionalne in jedrske zmogljivosti ter zmogljivosti v zvezi z izstrelki; ker je Kitajska pokazala pomanjkanje preglednosti in nepripravljenost, da bi sodelovala v pogovorih o morebitnem sodelovanju v večstranskih instrumentih za nadzor nad jedrskim orožjem, kar ji je omogočilo, da je neovirano skladiščila tehnološko napredne balistične izstrelke srednjega dosega, kot je Dong-Feng 26s; ker bi se EU morala uskladiti s podobno mislečimi partnerji glede tega, kako se vključiti v intenzivno diplomacijo s Kitajsko, da bi razvila strukturo za funkcionalni nadzor orožja, razoroževanje in neširjenje orožja ter zaščitila varnostne interese EU; Q. ker se Francija in Združeno kraljestvo strinjata, kot edini evropski državi z jedrskim orožjem, da je minimalno in verodostojno jedrsko odvračanje bistvenega pomena za skupno varnost Evrope in Nata; ker je od izstopa Združenega kraljestva iz EU Francija edina država članica EU z jedrskim orožjem in še naprej modernizira svoje zaloge jedrskega orožja; ker je francoski predsednik Emmanuel Macron leta 2020 predlagal, da bo začel „strateški dialog“ z evropskimi partnerji, ki so pripravljeni sodelovati, o morebitni vlogi francoskega odvračanja groženj z jedrskim orožjem v „naši kolektivni varnosti“; ker je Združeno kraljestvo napovedalo, da bo povečalo zgornjo mejo za skupne zaloge jedrskega orožje za več kot 40 %, na 260 operativno razpoložljivih bojnih glav, in da bo zmanjšalo transparentnost svojega jedrskega položaja, saj ne bo več prijavljalo količine zalog; R. ker Izrael še ni pristopil k pogodbi NPT; S. ker so številne druge države pridobile znanstvene, tehnološke in industrijske zmogljivosti, ki so potrebne za proizvodnjo balističnih in manevrirnih izstrelkov; ker sta Indija in Pakistan izjavili, da posedujeta jedrsko orožje; ker obe državi še nista pristopili k pogodbi NPT; T. ker je tveganje, da bodo teroristične organizacije zajele zalogo jedrskega orožja, zaskrbljujoče; ker skrivno širjenje med nepoštenimi režimi še vedno predstavlja tveganje, kot dokazuje mreža Abdula Kadirja Khana; U. ker Haaški kodeks ravnanja proti širjenju balističnih izstrelkov kljub svoji pravno nezavezujoči naravi prispeva k neširjenju izstrelkov; V. ker je bil namen Pogodbe o odprtih zračnih prostorih, ki velja od leta 2002, vzpostaviti zaupanje in vzajemno razumevanje med Rusijo ter ZDA in njenimi evropskimi zavezniki; ker Rusija že več let ne izpolnjuje svojih obveznosti iz Pogodbe o odprtih zračnih prostorih; ker so ZDA in Rusija od pogodbe zaporedoma odstopile; W. ker je Konvencija o kemičnem orožju prvi večstranski sporazum o razorožitvi na svetu, ki zagotavlja preverljivo odpravo celotne kategorije orožja za množično uničevanje; ker sta sirska vlada in Rusija v zadnjem desetletju večkrat kršili pravno normo proti uporabi kemičnega orožja; ker se mora Konvencija o kemičnem orožju prilagoditi novim procesom industrijske proizvodnje, inovativni kemični industriji in pojavljanju novih akterjev; X. ker je EU v celoti sodelovala pri mednarodnih prizadevanjih za izboljšanje biološke varnosti in biotske raznovrstnosti z izvajanjem Konvencije o prepovedi biološkega orožja; ker 13 držav še ni pristopilo h konvenciji; ker je bila ta sklenjena brez mehanizmov preverjanja na kraju samem, kar bi zagotovilo skladnost; ker so se pogajanja o protokolu preverjanja prekinila pred 20 leti; Y. ker programi balističnih izstrelkov, jedrski programi in programi orožja za množično uničevanje ter programi Demokratične ljudske republike Koreje, kakor tudi širjenje in izvoz tega orožja, resno ogrožajo mednarodni mir in varnost ter svetovna prizadevanja za razorožitev in neširjenje orožja; ker vodstvo Demokratične ljudske republike Koreje pogosto poskuša uporabiti svoj program jedrskega orožja za izsiljevanje političnih in gospodarskih koncesij pri mednarodni skupnosti, medtem ko še naprej razvija svojo tehnologijo izstrelkov malega in srednjega dosega skupaj s svojim jedrskim znanjem in izkušnjami; Z. ker je pojav humanitarnega razoroževanja pozitivno vplival na tradicionalne prakse razoroževanja, ki so bile podedovane po hladni vojni; AA. ker je število žensk, ki sodelujejo pri prizadevanjih za odpravo orožja za množično uničevanje, še vedno zaskrbljujoče nizko, tudi na področju diplomacije o neširjenju orožja in razoroževanju; AB. ker bi lahko tveganja, povezana s podnebjem, negativno vplivala na strateško varnostno okolje EU; ker lahko prizadevanja za razoroževanje in neširjenje orožja za množično uničevanje močno prispevajo k trajnostnemu razvoju, svetovni varnosti, predvidljivosti, dolgoročni stabilnosti ter zaščiti virov za preživljanje, okolja in planeta; AC. ker je pandemija covida-19 pokazala, da je treba povečati pripravljenost in osveščenost EU na področju kemične, biološke, radiološke in jedrske obrambe, okrepiti sodelovanje in naložbe med civilnim in vojaškim sektorjem na teh področjih, pripraviti preventivni odziv in okrevanje v okviru obstoječega mehanizma EU na področju civilne zaščite, pripraviti nabor strokovnega znanja EU na teh področjih ter okrepiti povezavo med zdravjem in varnostjo; 1. ponovno izraža polno zavezanost ohranjanju učinkovitih mednarodnih režimov za nadzor nad oborožitvijo, razorožitev in neširjenje orožja kot temelju za svetovno in evropsko varnost; želi spomniti na svojo zavezanost izvajanju politik, namenjenih napredku pri zmanjšanju in uničenju vseh zalog jedrskega orožja ter vzpostavitvi pogojev za uresničitev sveta brez jedrskega orožja in orožja KBRJ; ; poziva k prenovljeni večstranski ureditvi nadzora nad oborožitvijo in razorožitvijo, ki bo vključevala vse akterje; 2. je močno zaskrbljen zaradi vse slabšega stanja svetovne strukture za neširjenje orožja, razorožitev in nadzor nad oborožitvijo, ki je še slabše zaradi hitrega razvoja novih potencialno destabilizirajočih sistemov, kot so oboroževalni sistemi, ki jih omogoča umetna inteligenca, ter tehnologije hiperzvočnih izstrelkov in tehnologije v zvezi z droni; poudarja, da je treba obravnavati zlasti vprašanje tehnologije hiperzvočnih izstrelkov, ki povečuje tveganje uporabe jedrskega orožja v odziv na napad; se boji, da bi odstop od pomembnejših pogodb o nadzoru nad oborožitvijo ali njihovo nepodaljšanje resno škodovalo mednarodnim režimom nadzora nad orožjem, ki zagotavljajo določeno stabilnost, ter ogrozilo odnose med državami, ki imajo jedrsko orožje; poudarja, da je treba nemudoma znova vzpostaviti čezmejno zaupanje; je zaskrbljen zaradi vsakršne uporabe orožja za množično uničevanje kot sredstva za reševanje geopolitičnih sporov in mu odločno nasprotuje; 3. je zaskrbljen zaradi odločitve o ponovni oceni, ki jo je sprejelo več držav v zvezi z jedrskim vidikom njihovih vojaških doktrin; poziva vse države z jedrskim orožjem, naj izpolnijo svoje obveznosti in razmislijo o zmanjšanju vloge in poudarjenosti jedrskega orožja v svojih vojaških in varnostnih konceptih, doktrinah in politikah; pozdravlja namero ZDA, da v okviru tekočega pregleda stanja jedrske oborožitve oceni možne načine za zmanjšanje pomembnosti jedrskega orožja v njeni nacionalni varnostni strategiji; 4. ponovno poudarja, da v celoti podpira pogodbo NPT in njene tri stebre, ki se medsebojno dopolnjujejo, kot enega najbolj splošno sprejetih pravno zavezujočih instrumentov in temelj režima neširjenja jedrskega orožja; opozarja, da je ta pogodba prispevala k spoštovanju širokega nabora standardov v zvezi z razorožitvijo in miroljubno uporabo jedrske energije, hkrati pa je uveljavila standard neširjenja jedrskega orožja; pričakuje, da bodo države z jedrskim orožjem sprejele ukrepe v dobri veri, da bi izpolnile svoje obveznosti iz pogodbe in izkazale resnično zavezanost jedrski razorožitvi, in sicer s sprejetjem konkretnih ukrepov iz končne pogodbe NPT iz leta 2010 ter z okrepitvijo standarda neširjenja jedrskega orožja in razširitvijo zmogljivosti IAEA za varovanje; opozarja, da prihodnost pogodbe NPT ne bi smela biti samoumevna, in poziva države pogodbenice, naj po svojih najboljših močeh prispevajo k uspešnemu in ambicioznemu izidu prihajajoče 10. pregledne konference v vseh njenih stebrih – razorožitev, neširjenje orožja ter miroljubna raba jedrske energije –, tako da se dogovorijo o vsebinski končni izjavi, ki bi prispevala k nadaljnji krepitvi pogodbe NPT in pripomogla k ohranjanju strateške stabilnosti in zaustavitvi nove oborožitvene tekme; poziva vse države, naj podpišejo pogodbo NPT, k njej pristopijo in ji ostanejo zavezane; poziva, naj se na 10. pregledni konferenci NPT razpravlja o vrzeli v pogodbi o neširjenju jedrskega orožja pri izvozu jedrskih pogonskih reaktorjev za vojaške namene; poziva države članice EU, naj na pregledno konferenco pošljejo svoje najvišje politike; poziva vse države pogodbenice NPT, da zato v okviru te pogodbe sodelujejo konstruktivno in se dogovorijo o realističnih, učinkovitih, konkretnih, vzajemnih in preverljivih ukrepih, ki so potrebni za uresničitev skupnega cilja jedrske razorožitve; 5. vztraja, da je treba zagotoviti, da bo imela EU odločno in konstruktivno vlogo pri razvoju in okrepitvi svetovnih prizadevanj za neširjenje orožja, ki temeljijo na pravilih, ter strukture za nadzor nad oborožitvijo in razorožitev z dolgoročnim ciljem odprave vsega orožja KBRJ, in sicer z uporabo vseh razpoložljivih instrumentov v celoti; pozdravlja delo posebnega odposlanca EU za razorožitev in neširjenje orožja v zvezi s tem vprašanjem; poziva Svet, naj zagovarja enotno stališče EU v mednarodnih forumih za razorožitev, neširjenje orožja in nadzor nad oborožitvijo ter naj spodbuja ukrepe za izgradnjo zaupanja med vsemi stranmi pogodbe NPT, da bi ublažili napetosti in zmanjšali nezaupanje; poudarja, da je treba izkoristiti delo, opravljeno v okviru procesa strateškega kompasa, da bi vprašanja širjenja orožja za množično uničevanje v celoti vključili v skupno razumevanje groženj in dosegli skupno strateško kulturo v zvezi s tem vprašanjem; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD), naj začne proces razmisleka o posledicah brexita za njeno politiko razorožitve in neširjenja orožja; 6. pozdravlja znatni stalni finančni prispevek EU med drugim Uradu Združenih narodov za razorožitev, agenciji IAEA, Organizaciji za prepoved kemičnega orožja (OPCW) in mehanizmu generalnega sekretarja OZN za preiskovanje domnevne uporabe kemičnega in biološkega orožja; 7. poudarja ključen pomen usposabljanja in ozaveščanja; zato poziva k okrepitvi razpoložljivega strokovnega znanja na področju neširjenja orožja in nadzora nad oborožitvijo, tudi na področju kvantnega računalništva, v EU ter izboljšanju usposabljanja osebja EU in držav članic; poudarja, da je treba okrepiti vezi med zasebnim in javnim sektorjem, akademskim svetom, možganskimi trusti in organizacijami civilne družbe; pozdravlja stalno finančno podporo Evropski mreži za jedrsko izobraževanje, konzorciju EU za neširjenje orožja in razorožitev ter Evropskemu centru za usposabljanje na področju jedrske varnosti; poudarja potencial za sodelovanje pri projektih usposabljanja in izobraževanja z Evropsko akademijo za varnost in obrambo; poziva k nadaljnjim naložbam v izobraževanje o razorožitvi in lažje udejstvovanje mladih; 8. poudarja razširjeni mandat za poročanje o preglednosti, usklajevanje in izvrševanje ter razširjeno področje uporabe obveznosti iz uredbe o blagu z dvojno rabo; 9. poziva delegacije EU, naj vprašanja svetovne in regionalne razorožitve, neširjenja orožja in nadzora nad oborožitvijo uvrstijo visoko na dnevni red političnega dialoga z državami nečlanicami EU, da bi zagotovile, da bo EU pomagala pri prizadevanjih za splošno uporabo veljavnih pogodb in instrumentov za razorožitev, nadzor nad oborožitvijo in neširjenje orožja; poziva ESZD, naj si obsežno prizadeva za okrepitev usposabljanja in gradnjo zmogljivosti naših najbližjih partnerjev, zlasti držav sosedstva in širitve, na področjih razorožitve, neširjenja orožja in nadzora nad oborožitvijo v zvezi z orožjem za množično uničevanje; pozdravlja prispevek EU k zmanjševanju tveganj KBRJ po vsem svetu z zagotavljanjem pomoči partnerskim državam in pozdravlja pobudo EU za centre odličnosti za zmanjševanje tveganj KBRJ, ki se financira iz instrumenta za sosedstvo ter razvojno in mednarodno sodelovanje; 10. poziva EU, naj okrepi svojo vodilno vlogo na področju pomoči žrtvam in sanacije okolja zaradi posledic jedrskih poskusov na prizadetih območjih; poziva podpredsednika Komisije/visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, naj predlaga ukrepe, ki jih lahko EU in njene države članice izvedejo za okrepitev vloge EU na tem področju; 11. pozdravlja podporo Nata in spodbujanje dialoga med zaveznicami in partnerji, da bi jim omogočili izvajanje njihovih obveznosti glede neširjenja orožja; poudarja, da morajo zaveznice Nata še naprej ostati zavezane ustvarjanju pogojev za nadaljnje zmanjšanje količine in dolgoročno odpravo jedrskega orožja ter svetu brez jedrskega orožja na podlagi vzajemnosti ter pravno zavezujočih in preverljivih pogodb; poudarja, da morajo vse države vzpostaviti konstruktiven in zaupanja vreden dialog o tej zadevi v ustreznih mednarodnih in dvostranskih forumih; 12. poudarja, da v celoti podpira delo Urada OZN za razorožitev, ambiciozno agendo generalnega sekretarja OZN za razorožitev ter večstranske procese posvetovanja in pogajanja, ki potekajo pod okriljem OZN; poudarja, da je treba v razprave o razorožitvi in neširjenju orožja vključiti vse deležnike, civilno družbo in akademske kroge, pomembna pa je tudi vsebinska in raznolika udeležba državljanov; 13. podpira ukrepe za izgradnjo zaupanja, ki jih je Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi sprejela kot pomembne prispevke k omejevanju nesporazumov ali napačnih izračunov ter zagotavljanju večje odprtosti in preglednosti; spodbuja vse države z jedrskim orožjem, naj sprejmejo potrebne ukrepe za povečanje preglednosti svojih zalog jedrskega orožja; 14. pozdravlja zavezo EU o pomoči pri vzpostavitvi območja brez orožja za množično uničevanje na Bližnjem vzhodu v skladu z resolucijo o Bližnjem vzhodu s konference pogodbenic pogodbe o neširjenju jedrskega orožja iz leta 1995 o pregledu in podaljšanju ter dejstvo, da EU spodbuja ukrepe za izgradnjo zaupanja v podporo temu procesu na celovit, preverljiv in nepreklicen način; 15. je zaskrbljen zaradi nenehnih jedrskih in balističnih dejavnosti Demokratične ljudske republike Koreje, ki kršijo številne resolucije Varnostnega sveta OZN, in razvoja novih zmogljivosti v tej državi; ponovno izraža željo po prizadevanjih za popolno, nepreklicno in preverljivo denuklearizacijo Korejskega polotoka in meni, da bi si morala EU še naprej prizadevati za odpravo vsega orožja za množično uničevanje na Korejskem polotoku; poziva Demokratično ljudsko republiko Korejo, naj nemudoma opusti svoje jedrske dejavnosti in dejavnosti izstrelkov ter druge programe orožja za množično uničevanje in nosilcev orožja, v celoti spoštuje vse ustrezne resolucije Varnostnega sveta OZN, hitro podpiše in ratificira pogodbo CTBT ter se vrne k pogodbi NPT; 16. poziva države zunaj okvira pogodbe NPT, ki imajo jedrsko orožje, naj ne širijo nobene jedrske tehnologije, povezane z vojsko, ter postanejo pogodbenice NPT; 17. ugotavlja, da je začela veljati Pogodba o prepovedi jedrskega orožja in priznava njeno vizijo za svet brez jedrskega orožja; želi spomniti, da se vloga pogodbe NPT kot nepogrešljivega foruma za doseganje cilja jedrske razorožitve ter zagotavljanje mednarodne stabilnosti in kolektivne varnosti ne sme oslabiti; poudarja pomen pogodbe NPT, ki ima 191 držav pogodbenic, in poudarja, da je treba zagotoviti, da bo učinkovita; poziva vse države pogodbenice NPT, da torej v okviru te pogodbe sodelujejo konstruktivno in se dogovorijo o realističnih, učinkovitih, konkretnih, vzajemnih in preverljivih ukrepih, ki so potrebni za uresničitev končnega skupnega dolgoročnega cilja jedrske razorožitve; meni, da Pogodba o prepovedi jedrskega orožja ne bi smela oslabiti varnosti držav članic; 18. želi spomniti na osrednjo vlogo IAEA kot poroka za to, da sodelujoče države spoštujejo določbe pogodbe NPT; poudarja, da so dejavnosti preverjanja, ki jih izvaja IAEA, bistvenega pomena za preprečevanje širjenja jedrskega orožja; poziva države, ki tega še niso storile, naj brez odlašanja ratificirajo in izvajajo dodatni protokol IAEA; poziva države, ki so prenehale uporabljati dodatni protokol, naj ga ponovno začnejo uporabljati; 19. poudarja ključno vlogo IAEA pri spremljanju in preverjanju skladnosti Irana s sporazumom o nadzornih ukrepih, zlasti pa izreka pohvalo za ključno vlogo, ki jo ima od 23. februarja 2021, in sicer z izvajanjem začasnega dvostranskega tehničnega dogovora, doseženega z Iranom, ki omogoča, da IAEA nadaljuje s potrebnimi dejavnostmi preverjanja in spremljanja; 20. ponovno poudarja, da v celoti podpira skupni celoviti načrt ukrepanja kot ključen element globalne strukture za preprečevanje širjenja jedrskega orožja; poudarja, da je popolno izvajanje sporazuma bistveno za evropsko varnost ter stabilnost in varnost na Bližnjem vzhodu in po svetu; pozdravlja stalno sodelovanje EU z Iranom pri vprašanjih, povezanih s civilnim jedrskim sodelovanjem, in ukrepe, sprejete za izvajanje projektov za izboljšanje jedrske varnosti v skladu s prilogo III k skupnemu celovitemu načrtu ukrepanja; poziva Iran, naj nemudoma preneha z jedrskimi dejavnostmi, ki kršijo skupni celoviti načrt ukrepanja, ki bi moral iti z roko v roki z odpravo vseh sankcij, povezanih z jedrskim vprašanjem; poziva vse strani, naj se vrnejo k pogajanjem, da bi ponovno vzpostavili polno in dejansko izvajanje sporazuma; 21. zatrjuje, da sta začetek veljavnosti in ratifikacija pogodbe CTBT ter trden instrument za izgradnjo zaupanja še vedno pomemben cilj Strategije EU proti širjenju orožja za množično uničevanje; ugotavlja, da je pogodbo CTBT ratificiralo 170 držav, in poudarja, da mora to storiti še osem držav, da bo začela veljati; pozdravlja diplomatska prizadevanja EU, da bi dosegla države, ki niso podpisnice, ter spodbudila njihovo zavezanost ratifikaciji pogodbe CTBT in njenemu vsesplošnemu spoštovanju; pozdravlja podporo EU, tudi prek finančnega prispevka, za dejavnosti Pripravljalne komisije za Organizacijo pogodbe CTBT, katere cilj je okrepiti njene zmogljivosti za preverjanje in spremljanje; poziva vse države, ki še niso podpisale pogodbe CTBT, naj pristopijo k njej, in poziva vse države, ki so to pogodbo podpisale, a je niso ratificirale, naj to storijo; poziva vse države, naj se vzdržijo jedrskih poskusov; 22. ponovno izraža svojo dolgoletno podporo začetku pogajanj o pogodbi o prepovedi proizvodnje cepljivih snovi in poziva vse države z jedrskim orožjem, ki tega še niso storile, naj nemudoma sprejmejo moratorij za proizvodnjo cepljivih snovi za jedrsko orožje ali druge eksplozivne jedrske naprave; 23. globoko obžaluje odstop ZDA in Ruske federacije od pogodbe INF po tem, ko je Rusija pogodbo nenehno kršila, ter odsotnost komunikacije med stranema; je zlasti zaskrbljen zaradi morebitnega ponovnega pojava zemeljskih izstrelkov srednjega dosega na evropskem prizorišču operacij po poteku pogodbe INF ter zaradi nove oboroževalne tekme in ponovne militarizacije Evrope; pozdravlja zavezo ZDA in Rusije, da si bodo še naprej prizadevale za uresničitev skupnih ciljev zagotoviti predvidljivost na strateškem področju in zmanjšati tveganja za oboroženi spopad in nevarnost jedrske vojne; poziva obe strani, naj izkoristita ta zagon in postavita ambiciozno podlago za ponovni začetek pogajanj o novi strukturi za nadzor nad oborožitvijo in ukrepih za zmanjšanje tveganja, ki bi upoštevali spreminjajoče se geopolitične razmere in vzpon novih sil; 24. poziva vse druge države, zlasti Kitajsko, ki imajo ali razvijajo medcelinske raketne sisteme ali raketne sisteme srednega dosega, naj sodelujejo v prizadevanjih za večstransko uveljavitev in splošno uporabo pogodbe, ki bo nasledila pogodbo INF, ob upoštevanju najnovejšega razvoja na področju oborožitvenih sistemov, ter dejavno sodelujejo v pogovorih o vseh drugih ureditvah za nadzor nad oborožitvijo; 25. je zaskrbljen zaradi sedanje posodobitve in razširitve kitajskega jedrskega orožja, vključno s hiperzvočnimi jedrskimi raketami; poziva Kitajsko, naj dejavno in v dobri veri sodeluje v mednarodnih pogajanjih o nadzoru nad oborožitvijo, razorožitvi in neširjenju orožja; 26. z zaskrbljenostjo ugotavlja, da Rusija pogosto krši mednarodne norme in pogodbe, poleg tega pa proti državam članicam uporablja vse bolj sovražno jedrsko retoriko; poziva jo, naj opusti sovražne dejavnosti in ponovno spoštuje mednarodne norme; je zlasti zaskrbljen zaradi ruskih dejavnosti preizkušanja jedrskega orožja in izgradnje flote ledolomilcev na jedrski in konvencionalni pogon na Arktiki; poudarja, da so te dejavnosti v nasprotju s ciljem ohranjanja stabilnosti in miru ter so lahko zelo nevarne za krhko arktično okolje; 27. toplo pozdravlja odločitev ZDA in Ruske federacije o podaljšanju pogodbe Novi START kot pomemben prispevek k prihodnji 10. pregledni konferenci NPT in k izvajanju člena VI pogodbe Novi START; poudarja, da bi moralo njeno podaljšanje zagotoviti podlago za pogajanja o novem sporazumu o nadzoru nad oborožitvijo, ki bi zajemal tako razmeščeno kot nerazmeščeno, pa tudi strateško in nestrateško oborožitev; poziva obe podpisnici, naj temeljito preučita vse možnosti v zvezi z obsegom, uporabo in kategorijo oborožitve, ki jih je treba zajeti, ter poziva k dialogu z drugimi državami z jedrskim orožjem in njihovemu sodelovanju v pogajanjih o kakršnem koli novem sporazumu o nadzoru nad oborožitvijo, zlasti s Kitajsko, glede na njeno nenehno povečevanje in posodobitev jedrskega orožja, ter z Združenim kraljestvom in Francijo; poziva vse države z jedrskim orožjem, naj ponovno potrdijo načelo, da jedrske vojne ni mogoče zmagati in se nikoli ne sme voditi; 28. poudarja pomen tako imenovanih „predsedniških jedrskih pobud“ (Presidential Nuclear Initiatives), katerih namen je zmanjšati število razmeščenega „taktičnega“ jedrskega orožja kratkega dosega; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da Rusija izvaja programe za posodobitev svojega nestrateškega jedrskega orožja, ki sprožajo vprašanja glede skladnosti s cilji predsedniških jedrskih pobud; opozarja, da imajo te pobude kljub nezavezujoči naravi ključno vlogo v strukturi za nadzor nad oborožitvijo, ter poziva ZDA in Rusko federacijo, naj se držijo svojih zavez v zvezi z nestrateškim jedrskim orožjem ter zagotovijo preglednost zalog, uporabe in statusa svojega orožja, posodobitve in razvoja novega orožja; 29. poudarja, da mora mednarodna skupnost pripraviti ukrepe za boj proti tveganju širjenja izstrelkov; poziva države, ki imajo veliko število manevrirnih izstrelkov, naj se najprej osredotočijo na ukrepe za zaupanje in preglednost, vključno s pogajanji in sprejetjem kodeksov ravnanja za razmestitev manevrirnih izstrelkov in njihovo uporabo; poziva podpredsednika/visokega predstavnika, naj začne dialog z državami izvoznicami, da bi zagotovili, da bodo v celoti spoštovale in uskladile prizadevanja v okviru režima kontrole raketne tehnologije, edinega obstoječega večstranskega dogovora, ki zajema prenos izstrelkov in opreme, povezane z izstrelki; 30. pozdravlja prizadevanja podpredsednika/visokega predstavnika za spodbujanje splošne uporabe Haaškega kodeksa ravnanja proti širjenju balističnih izstrelkov, edinega večstranskega instrumenta preglednosti in izgradnje zaupanja, ki se osredotoča na širjenje balističnih izstrelkov, da bi dodatno prispevali k prizadevanjem za zajezitev širjenja balističnih izstrelkov, ki lahko nosijo orožje za množično uničevanje; poziva podpredsednika/visokega predstavnika, naj vodi prizadevanja za tesnejše usklajevanje med Haaškim kodeksom ravnanja proti širjenju balističnih izstrelkov in drugimi instrumenti za nadzor nad oborožitvijo; 31. poudarja ključno vlogo Pogodbe o odprtih zračnih prostorih v čezatlantskih odnosih in njen dragocen prispevek h globalni strukturi za nadzor nad oborožitvijo, izgradnji zaupanja in preglednosti v zvezi z vojaškimi dejavnostmi, ki jih izvajajo države podpisnice, pa tudi dolgoročni evropski in svetovni stabilnosti; poudarja, da je ta pogodba manjšim evropskim državam omogočila, da spremljajo svoje sosede in od njih zahtevajo, da odgovarjajo za svoje vojaške dejavnosti; obžaluje, da je ruska duma nedavno sprejela zakon o odstopu in da so tudi ZDA odstopile od te pogodbe; poziva ostale podpisnice, naj pogodbo še naprej izvajajo; poziva ZDA in Rusko federacijo, naj ponovno začnejo pogovore o ponovnem pristopu k pogodbi in njenem celovitem, učinkovitem in preverljivem izvajanju; poziva preostale države, naj pogodbo še okrepijo kot ukrep za izgradnjo zaupanja, tako da njeno področje uporabe razširijo, da bo vključevalo izmenjave med znanstveniki, sodelovanje pri odzivanju na izredne razmere, okoljsko spremljanje in druge misije; 32. je zaskrbljen zaradi grožnje, ki jo predstavlja kemično vojskovanje po največji in dolgotrajni uporabi kemičnega orožja v zadnjih desetletjih; je še posebej zaskrbljen zaradi večje zmogljivosti nekaterih državnih in nedržavnih akterjev, da hitreje proizvajajo prepovedane kemične snovi, in to z omejenimi kazalniki odkrivanja; vztraja, da je treba podpreti globalne etične norme zoper kemično orožje, tudi s preprečevanjem nekaznovanja njihove uporabe; poziva k učinkoviti uporabi nedavno sprejetega globalnega režima sankcij EU na področju človekovih pravic, da bi se ta norma spoštovala; pozdravlja, da je Svet sprejel horizontalen režim sankcij za obravnavanje naraščajočih kršitev pri proizvodnji, skladiščenju, uporabi in širjenju kemičnega orožja; ponovno izraža globoko zaskrbljenost zaradi poskusa atentata na Alekseja Navalnega ter Sergeja in Julijo Skripal z uporabo prepovedane živčne snovi Novičok, ki se v skladu s Konvencijo o kemičnem orožju šteje za kemično orožje; pozdravlja sankcije, izrečene ruskim uradnikom dne 14. oktobra 2020 zaradi očitne kršitve mednarodnih norm ter mednarodnih obveznosti Rusije; poziva Rusijo, naj zagotovi kritične odgovore glede zastrupitve kritika Kremlja Alekseja Navalnega, kot je zahtevala skupina 45 zahodnih držav v skladu s pravili OPCW; 33. pozdravlja ključno vlogo OPCW pri preverjenem uničevanju kemičnih agensov; najostreje obsoja razvoj in obsežno uporabo kemičnega orožja v državah, ki so pogodbenice Konvencije o kemičnem orožju, ter obsoja številne kršitve človekovih pravic in grozodejstva, ki jih je zagrešil režim Sirske arabske republike Bašarja Al Asada; poudarja, da je treba zagotoviti odgovornost za takšne resne kršitve Konvencije o kemičnem orožju; pozdravlja odločitev, sprejeto na 25. zasedanju konference držav pogodbenic Konvencije o kemičnem orožju, da se v okviru OPCW ukinejo nekatere pravice in privilegiji Sirije; pozdravlja nadaljnjo podporo EU mehanizmu generalnega sekretarja OZN za preiskovanje domnevne uporabe kemičnega, biološkega in toksičnega orožja, pri čemer poudarja, da je treba ohraniti njegovo odgovornost; obsoja poskuse, da bi spodkopali neodvisnost tega mehanizma, tako da bi ga podredili Varnostnemu svetu OZN; 34. ponovno izraža polno podporo Konvenciji o biološkem orožju, ki prepoveduje uporabo nevarnih virusov, bakterij in strupenih snovi proti ljudem; pozdravlja finančni prispevek EU neposredno za to konvencijo in v podporo krepitvi biološke obrambe zunaj EU; poziva podpredsednika/visokega predstavnika, naj nadaljuje s spodbujanjem splošne uporabe konvencije; poudarja, da je treba pospešiti prizadevanja za vzpostavitev pravno zavezujočega mehanizma za preverjanje skladnosti s to konvencijo; poziva vse strani, tudi ZDA, naj se vrnejo k pogajanjem prek priložnostne skupine Konvencije o biološkem orožju; 35. poudarja pomembno delo, ki ga je opravil Satelitski center EU pri uporabi vesoljskih zmogljivosti, satelitskih posnetkov in geoprostorskih obveščevalnih podatkov za spremljanje skladnosti z zavezami glede razorožitve in neširjenja orožja za množično uničevanje; 36. opozarja na hiter razvoj sistemov umetne inteligence na vojaškem področju; zato ponovno poziva EU, naj prevzame vodilno vlogo pri mednarodnih regulativnih prizadevanjih za zagotovitev, da bosta razvoj in uporaba umetne inteligence za vojaške namene v skladu s strogimi omejitvami, določenimi v mednarodnem pravu, vključno z mednarodnim humanitarnim pravom in pravom človekovih pravic; poziva EU, naj tudi utre pot svetovnim pogajanjem za posodobitev vseh obstoječih instrumentov za nadzor nad oborožitvijo, razorožitev in neširjenje orožja, da bi upoštevali sisteme umetne inteligence, ki se uporabljajo v vojskovanju; poudarja, da bi bilo treba nastajajoče tehnologije, ki jih ne ureja mednarodno pravo, presojati po načelu človečnosti in merilih javne vesti; poziva podpredsednika/visokega predstavnika, države članice in Evropski svet, naj sprejmejo skupno stališče o avtonomnih orožnih sistemih, s katerim bi zagotovili smiseln človeški nadzor nad ključnimi funkcijami orožnih sistemov; vztraja, naj EU podpre prizadevanja Konvencije OZN o konvencionalnih orožjih, s katero visoke pogodbenice prispevajo k delu skupine vladnih strokovnjakov za nastajajoče tehnologije v zvezi s smrtonosnimi avtonomnimi orožnimi sistemi, da bi dosegli soglasje o pravno zavezujočem instrumentu, ki bi prepovedoval popolnoma avtonomno orožje brez smiselnega človeškega nadzora; 37. poziva EU, naj poveča naložbe v zmogljivosti umetne inteligence v skladu z operativnimi koncepti držav članic; poudarja, da vse večji pomen umetne inteligence zahteva tudi okrepljeno sodelovanje s podobno mislečimi partnerji; 38. poudarja, da je treba zagotoviti in vključiti enakopravno, polno in učinkovito sodelovanje žensk na konferencah in forumih za razorožitev in neširjenje orožja, vključno z diplomacijo razorožitve in v vseh postopkih odločanja, povezanih z razorožitvijo; 39. opozarja, da je treba sprejeti dodatne ukrepe za boj proti financiranju širjenja orožja za množično uničevanje, da bi preprečili prenos tehnologije in znanja na sovražne nedržavne akterje, opozarja pa tudi na potencialno grožnjo, ki jo terorizem KBRJ pomeni za našo kolektivno varnost; poudarja, da mora EU spodbujati odgovorno znanost, da bi preprečila zlorabo znanstvenih raziskav in poskusov; poudarja, da se je treba boriti proti tihotapljenju materialov KBRJ in nedovoljenemu prometu z njimi ter preprečiti tveganja preusmerjanja; poziva ESZD in Komisijo, naj to vprašanje obravnavata v pričakovanem skupnem sporočilu o strateškem pristopu k podpori razorožitvi, demobilizaciji in ponovnemu vključevanju nekdanjih borcev; 40. poudarja, da je treba okrepiti prizadevanja za nadaljnjo krepitev pripravljenosti in ukrepanja EU proti grožnjam KBRJ z razvojem zmogljivosti za dekontaminacijo, kopičenje zalog in spremljanje v okviru obstoječega mehanizma EU na področju civilne zaščite; 41. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Evropski službi za zunanje delovanje, podpredsedniku Komisije/visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu in Komisiji.
| ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| Nove usmeritve za humanitarno delovanje EU |
| |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Evropski parlament, – ob upoštevanju členov 208 in 214 Pogodbe o delovanju Evropske unije, – ob upoštevanju člena 21 Pogodbe o Evropski uniji, – ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1257/96 z dne 20. junija 1996 o humanitarni pomoči(1), – ob upoštevanju Uredbe (EU) 2021/836 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2021 o spremembi Sklepa št. 1313/2013/EU o mehanizmu Unije na področju civilne zaščite(2), – ob upoštevanju Uredbe (EU) 2021/947 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. junija 2021 o vzpostavitvi Instrumenta za sosedstvo ter razvojno in mednarodno sodelovanje – Globalna Evropa, spremembi in razveljavitvi Sklepa št. 466/2014/EU ter razveljavitvi Uredbe (EU) 2017/1601 in Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 480/2009(3), – ob upoštevanju skupne izjave Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, Parlamenta in Komisije, o evropskem soglasju o humanitarni pomoči iz leta 2008(4), – ob upoštevanju četrte ženevske konvencije o zaščiti civilnih oseb v času vojne z dne 12. avgusta 1949, – ob upoštevanju Sklepa Sveta 2003/335/PNZ z dne 8. maja 2003 o preiskavi in sodnem pregonu genocida, hudodelstev zoper človečnost in vojnih zločinov(5), – ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 26. novembra 2018 o izboljšanju prehranske in hranilne varnosti na svetovni ravni, – ob upoštevanju smernic EU o spodbujanju spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava(6), – ob upoštevanju resolucije varnostnega sveta OZN št. 2286 z dne 3. maja 2016 o zaščiti ranjenih in bolnih, zdravstvenih delavcev in humanitarnega osebja v oboroženih spopadih, – ob upoštevanju poročila generalnega sekretarja OZN z dne 23. avgusta 2016 o izidu svetovnega humanitarnega vrha in zavezah, ki so jih sprejeli udeleženci, – ob upoštevanju sporazuma o „velikem dogovoru“, podpisanega 23. maja 2016, neodvisnih letnih poročil o tem, zlasti poročila iz leta 2021, ter okvira in prilog k velikemu dogovoru 2.0, ki so bili predstavljeni na letnem srečanju na temo velikega dogovora med 15. in 17. junijem 2021, – ob upoštevanju poročila visokega komisarja OZN za begunce iz julija 2021 o uporabi prožnega financiranja v letu 2020 in njegovih posodobitev, – ob upoštevanju Sendajskega okvira za zmanjševanje tveganja nesreč za obdobje 2015–2030, sprejetega na tretji svetovni konferenci OZN o zmanjševanju tveganja nesreč, ki je potekala od 14. do 18. marca 2015 v Sendaju na Japonskem, ter izidov globalnih platform za zmanjševanje tveganja nesreč, ki sta potekali leta 2017 v Cancunu in leta 2019 v Ženevi, – ob upoštevanju agende OZN za trajnostni razvoj do leta 2030 in ciljev trajnostnega razvoja, – ob upoštevanju globalnega humanitarnega pregleda Urada OZN za usklajevanje humanitarnih aktivnosti za leto 2021 in njegovih mesečnih posodobitev, – ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2021 z naslovom Unija enakosti: strategija o pravicah invalidov za obdobje 2021–2030 (COM(2021)0101), – ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. marca 2021 z naslovom Humanitarne dejavnosti EU: novi izzivi, enaka načela (COM(2021)0110) in poznejših sklepov Sveta z dne 20. maja 2021, – ob upoštevanju svojih resolucij o humanitarni pomoči, zlasti resolucij z dne 11. decembra 2013 o pristopu EU k odpornosti in zmanjšanju tveganja nesreč v državah v razvoju: izkušnje s krizami prehranske varnosti(7), z dne 26. novembra 2015 o izobraževanju otrok v izrednih razmerah in dolgotrajnih krizah(8), z dne 16. decembra 2015 o pripravah na svetovni humanitarni vrh: izzivi in priložnosti za humanitarno pomoč(9), z dne 1. junija 2017 o odpornosti kot strateški prednostni nalogi zunanjega delovanja EU(10) in z dne 17. aprila 2018 o izvajanju instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja, instrumenta za humanitarno pomoč in Evropskega razvojnega sklada(11), – ob upoštevanju člena 54 Poslovnika, – ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj (A9-0328/2021), A. ker so humanitarne potrebe dosegle vrhunec, saj je leta 2021 pomoč potrebovalo 238 milijonov ljudi, predvsem zaradi konfliktov, pa tudi zaradi sistemskih dejavnikov, kot so podnebne spremembe, naravne nesreče, degradacija okolja, rast svetovnega prebivalstva, neustrezna prehranska varnost, omejeni vodni viri in neuspešno upravljanje; ker obsežne humanitarne potrebe in njihova vse večja kompleksnost zadevajo prav vse cilje trajnostnega razvoja in kažejo na zaskrbljujoče pomanjkanje napredka na svetovni ravni v zvezi z Agendo 2030; B. ker je pandemija covida-19 poslabšala obstoječo nestabilnost in neenakost, povečala humanitarne potrebe – pogostejši je zlasti pojav lakote in nezadostne preskrbe s hrano, pri čemer skoraj 300 milijonom ljudi grozi akutna neustrezna prehranska varnost, ki je za več kot 40 milijonov ljudi skrb vzbujajoča – ter ovirala humanitarni odziv zaradi zaprtja meja in drugih omejitev, kot so bile tiste, ki so jih uvedle strani v oboroženih spopadih; ker je povečanje humanitarnih potreb deloma posledica nezadostne razvojne pomoči, s katero bi obravnavali dejavnike ranljivosti; ker se je po podatkih Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) humanitarna pomoč za vse nestabilne razmere med letoma 2015 in 2016 povečala za 38 %, medtem ko se programljiva razvojna pomoč za nestabilne razmere v istem obdobju ni povečala(12); ker je humanitarna pomoč med letoma 2014 in 2018 predstavljala drugi največji delež prispevkov za čezmorsko razvojno pomoč v 29 državah v Odboru za razvojno pomoč (DAC)(13); C. ker je pandemija covida-19 po eni strani povzročila številne logistične ovire za mednarodne organizacije, ki izvajajo dejavnosti pomoči, po drugi strani pa so ti logistični izzivi prispevali k številnim spremembam v načinu izvajanja programov pomoči, zlasti v smislu povečanja pomena lokalizacije humanitarne pomoči; D. ker je leta 2018 zaradi neurij, poplav, suš in požarov v naravi približno 108 milijonov ljudi potrebovalo mednarodno humanitarno pomoč; ker bi do leta 2050 zaradi podnebnih nesreč in socialno-ekonomskih posledic podnebnih sprememb humanitarno pomoč vsako leto utegnilo potrebovati več kot 200 milijonov ljudi; E. ker so ženske in dekleta najbolj prizadete zaradi izrednih razmer; ker imajo najstnice na konfliktnih območjih 90 % večjo verjetnost, da bodo opustile šolanje, pri 70 % žensk v okolju, v katerem je potrebna humanitarna pomoč, je bolj verjetno, da bodo žrtve nasilja na podlagi spola, več kot 70 % oseb, ki trpijo zaradi kronične lakote, pa je žensk; F. ker je humanitarni zračni most EU, vzpostavljen kot odziv na omejitve prometa, ki jih je povzročila pandemija, veliko pripomogel k zapolnjevanju kritičnih vrzeli v humanitarnem odzivu, saj je olajšal prevoz pomoči, nujne pomoči in humanitarnega osebja; G. ker pogostejše in hujše podnebne nesreče povzročajo konflikte in ker zaradi njih več ljudi ostaja ujetih v dolgotrajno razseljenost brez primere, številne dolgotrajne krize pa ostajajo nerešene; H. ker se vse večje humanitarne potrebe ne zadovoljujejo z ustreznimi sredstvi, se vrzel v financiranju naglo povečuje: leta 2020 je bila zbrana manj kot polovica sredstev za humanitarno pomoč, h kateri je pozval OZN, od avgusta 2021 pa je bilo za potrebe v višini 36,6 milijarde USD(14) na voljo le 10,9 milijarde USD (30 % skupnega zneska); ker so se leta 2020 sredstva največjih 20 javnih donatorjev, ki niso povezana z odzivom na pandemijo covida-19, zmanjšala pod raven iz leta 2019(15); I. ker so svetovna sredstva za humanitarno pomoč še vedno močno odvisna od zelo omejenega števila donatorjev, pri čemer jih deset največjih prispeva približno 85 % vseh sredstev; J. ker je humanitarna pomoč ključni steber zunanjega delovanja EU in ker je leta 2020 skupno financiranje EU in držav članic znašalo 36 % svetovne humanitarne pomoči, kar je največji delež na svetu; ker se raven prispevkov v EU razlikuje, saj štiri države članice in Komisija prispevajo približno 90 % vsega financiranja humanitarne pomoči EU; K. ker so se podpisnice velikega dogovora 2.0 ponovno zavezale, da bo humanitarni odziv čim bolj lokalen in kolikor je treba mednaroden, kar pomeni, da bo vsaj 25 % sredstev za humanitarno pomoč, kolikor je mogoče neposredno, namenjenih lokalnim in nacionalnim akterjem; ker pa ta cilj še zdaleč ni dosežen; L. ker je zaradi te vrzeli v razvojnem financiranju nujno treba izboljšati učinkovitost, uspešnost, prepoznavnost, vzajemno prevzemanje tveganj, preglednost in odgovornost humanitarnega sistema ter zagotoviti, da bo več držav prispevalo k humanitarnim prizadevanjem in bo tako pomoč ustrezala potrebam prizadetega prebivalstva, kot je bilo nedavno poudarjeno v velikem dogovoru 2.0, ki v središče ključnih prednostnih nalog za doseganje rezultatov postavlja lokalizacijo in kakovostno financiranje; M. ker „kakovostno financiranje“ zajema eno od dveh prednostnih nalog za doseganje rezultatov iz velikega dogovora 2.0; ker se v drugem stebru političnega foruma na visoki ravni o financiranju humanitarne pomoči iz leta 2016 poziva k razširitvi baze humanitarnih virov prek partnerstev z novimi dvostranskimi donatorji in zasebnim sektorjem, s čimer bi olajšali tokove nakazil in islamsko socialno pomoč(16); ker se humanitarna pomoč zasebnih donatorjev že povečuje in se je povečala za 9 %, in sicer s 6,2 milijarde USD v letu 2018 na rekordnih 6,8 milijarde USD v letu 2019(17); N. ker je Komisija predlagala začetek izvajanja pilotnega projekta o mešanem financiranju, da bi znatno povečala bazo virov za humanitarno delovanje, in je v ta namen pozvala k nadaljnjemu vključevanju zasebnega sektorja; O. ker razdrobljenost humanitarne pomoči ostaja stalen izziv, ki izhaja iz velikega števila donatorjev in agencij za pomoč ter premajhnega usklajevanja njihovih dejavnosti in projektov; P. ker donatorji pri razvojnem sodelovanju in humanitarni pomoči spodbujajo uporabo konzorcijev; ker so za konzorcije v primerjavi z drugimi metodami značilni obsežnejši cilji in več sredstev; Q. ker reševanje humanitarnih kriz ne zahteva le večjega financiranja, temveč tudi odločna politična prizadevanja za zmanjšanje potreb, tako da se preprečujejo in odpravljajo konflikti, varujejo osnovne človekove pravice, spodbuja trajnostni razvoj, zmanjšujejo tveganja in ranljivosti, spopada s podnebnimi spremembami in se prilagaja nanje, bori proti korupciji pri dodeljevanju sredstev in obravnava pomanjkanje preglednosti v odnosih z lokalnimi organizacijami; R. ker so temeljni standardi in načela po svetu ogroženi zaradi rednih kršitev mednarodnega humanitarnega prava, vključno z napadi na civiliste ter humanitarne in zdravstvene delavce, poleg tega pa je dostava humanitarne pomoči vedno bolj ovirana; S. ker so se v zadnjih letih napadi na humanitarno osebje močno povečali; 1. pozdravlja sporočilo Komisije z naslovom Humanitarne dejavnosti EU: novi izzivi, enaka načela in v njem navedene konkretne predloge za izboljšanje humanitarne pomoči; poziva k hitremu izvajanju teh predlogov v tesnem posvetovanju in sodelovanju s humanitarnimi partnerji, da bi zagotovili, da bo pomoč predvidljiva, nerazdrobljena in ne bo podvajala drugih ukrepov; ponovno poudarja, da je treba humanitarno pomoč EU v skladu z Evropskim soglasjem o humanitarni pomoči vedno zagotavljati izključno na podlagi dobro opredeljenih in predhodno ocenjenih potreb, pomoč mora biti popolnoma skladna s humanitarnimi načeli človečnosti, nevtralnosti, nepristranskosti in neodvisnosti, posebno pozornost pa je treba nameniti izzivom, s katerimi se pri dostopu do humanitarne pomoči soočajo ranljive skupine, kot so invalidi, manjšine in druge marginalizirane skupine; poziva Komisijo, naj načelo, da nihče ne bo zapostavljen, postavi v središče novega pristopa k humanitarnemu delovanju; pozdravlja pobudo Komisije za vključevanje izobraževanja v izrednih razmerah, da bi preprečili, da bi otroci opustili šolanje, zlasti v primeru dolgotrajnih konfliktov; 2. z zaskrbljenostjo ugotavlja, da se je močno povečala vrzel v financiranju humanitarne pomoči, saj glavni donatorji v času vse večjih potreb financiranje zmanjšujejo; poudarja, da obstajajo velike razlike v prispevkih na svetovni ravni in v EU; poziva Komisijo, naj zagotovi trden letni proračun za humanitarno pomoč EU, da bi zagotovila pravočasno, predvidljivo in prožno financiranje humanitarne pomoči vse od začetka posameznega proračunskega leta, tako za reševanje dolgotrajnih kriz kot za odzivanje na nove krize, ter naj znotraj rezerve za solidarnost in nujno pomoč nameni sredstva za humanitarne krize zunaj EU, da se ohrani obstoječa zmogljivost za hitro mobilizacijo dodatnih sredstev v primeru nastajajočih, stopnjujočih se ali nenadnih izrednih razmer; poziva EU, naj se zavzema za večjo mednarodno delitev odgovornosti in povečanje sredstev za humanitarno pomoč; poziva države članice, naj bodo za zgled in k humanitarni pomoči prispevajo fiksen delež svojega bruto nacionalnega dohodka; poziva Komisijo, naj vsako leto poroča o tem, koliko sredstev za humanitarno pomoč na svetovni ravni je bilo izplačanih iz EU; 3. poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj oblikujeta strategijo za dolgoročno sodelovanje s tretjimi državami, zlasti novimi donatorji, s spodbujanjem dvostranske, regionalne in večstranske diplomacije EU, da bi razširili krog držav donatoric, ki prostovoljno prispevajo k humanitarni pomoči; poudarja, da bi prispevek dodatnih držav donatoric omogočil povečanje zneska, potrebnega za reševanje mednarodnih humanitarnih kriz; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da v sporazumu o trgovini in sodelovanju med EU in Združenim kraljestvom ni formalne ureditve v zvezi s humanitarno pomočjo, ter poziva Komisijo in države članice, naj si prizadevajo za formalno partnerstvo med EU in Združenim kraljestvom na področju humanitarne pomoči; 4. poudarja zavezo Komisije, da bo povečala zasebno financiranje in še močneje vključila zasebni sektor v humanitarno pomoč EU, ter začetek pilotne pobude za mešano financiranje iz proračuna EU za humanitarno pomoč v letu 2021; poziva Komisijo, naj Parlamentu posreduje več informacij in pripravi pisno oceno izvajanja pilotnega projekta o mešanem financiranju humanitarnega delovanja, pri čemer naj oceni usklajenost s cilji zunanjega delovanja; poudarja potencial pobud za mešano financiranje, vključno z obveznicami s humanitarnim učinkom in sistemi zavarovanja tveganja nesreč, pa tudi celovito usmerjenostjo Evropske investicijske banke in Evropskega sklada za trajnostni razvoj plus v humanitarne namene; vendar poudarja, da je za nadaljnje sodelovanje z zasebnim sektorjem potrebna analiza rezultatov, ki so bili do sedaj doseženi s sodelovanjem, in izključna promocija partnerstev, ki so v skladu s cilji zunanjega delovanja EU in mednarodnimi humanitarnimi načeli; 5. je zaskrbljen zaradi vedno več hudih kršitev mednarodnega humanitarnega prava in prava o človekovih pravicah; poziva k vzpostavitvi usklajevalnega mehanizma EU, s katerim bi razvili skladen pristop EU k mednarodnemu humanitarnem pravu, spremljali kršitve in se zavzemali za spoštovanje mednarodnega humanitarnega prava, tudi tako, da bi v zunanjem delovanju EU uporabili ustrezne politične, trgovinske in gospodarske vzvode ter vzvode razvojne pomoči; 6. poziva Komisijo, podpredsednika Komisije/visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter države članice, naj pozorno spremljajo kršitve mednarodnega humanitarnega prava in naj jih vključijo kot merilo za uvrstitev posameznikov ali subjektov v ustrezne režime sankcij EU v skladu s smernicami EU o spodbujanju spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava; ugotavlja, da morajo biti sankcije in omejevalni ukrepi, ki se sprejmejo v okviru skupne zunanje in varnostne politike EU, v skladu z mednarodnim humanitarnim pravom in ne smejo ovirati opravljanja humanitarnih dejavnosti; poudarja, da je treba humanitarne izjeme dosledno vključevati v režime omejevalnih ukrepov ter partnerjem dati potrebno podporo in smernice za učinkovito uporabo teh izjem; 7. poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo mednarodno humanitarno pravo ter odločno preganjajo in kaznujejo tiste, ki uporabljajo stradanje kot vojno orožje, da bi se zoperstavili razširjenim kršitvam pravice do hrane med konflikti, ponavljajoči se uporabi stradanja kot načina vojskovanja in onemogočanju dostopa humanitarne pomoči; 8. poziva EU in njene države članice, naj hitro izpolnijo zaveze, sprejete na svetovnem humanitarnem vrhu in v okviru velikega dogovora; poudarja, kako pomembno je povečati učinkovitost in uspešnost humanitarne pomoči s povečanjem prožnega financiranja z nenamenskimi, do določene mere namenskimi in večletnimi sredstvi, ki so prilagojena lokalnim razmeram, temeljijo na potrebah in so osredotočena na ljudi, ter z zmanjšanjem upravnega bremena za humanitarne partnerje tako, da se med drugim uskladijo in poenostavijo zahteve za donatorje v zvezi s podajanjem predlogov in poročanjem, financirajo nacionalni in lokalni akterji ter spodbujajo inovativne rešitve; opozarja, da je tudi v dolgotrajnih krizah potrebna humanitarna pomoč, ter poziva EU in njene države članice, naj predvidijo konkretne rešitve za učinkovito dodeljevanje humanitarnih in razvojnih sredstev partnerjem, ki delujejo na tem področju; spodbuja EU in njene države članice, naj v sporazume o dodelitvi nepovratnih sredstev s partnerji vključijo ukrepe, s katerimi bi jim omogočili zadostno prožnost programa, da bi lahko v primeru nenadnih izrednih razmer hitro prešli z razvojnih dejavnosti na odzivanje na izredne razmere, vključno s financiranjem iz novega instrumenta za sosedstvo ter razvojno in mednarodno sodelovanje – Globalna Evropa; 9. poziva Komisijo in države članice, naj vzdržujejo in spodbujajo realističen dialog o delitvi tveganja med ustreznimi oddelki, njihovimi humanitarnimi partnerji in drugimi deležniki, pri čemer naj se opirajo na nedavne in pridobljene izkušnje, da bi si nenehno prizadevale za izboljšanje obstoječih predpisov o financiranju, tako da bi postali učinkovitejši in uspešnejši, zlasti v času zelo nestabilnih humanitarnih kriz; poudarja, da se je ozaveščanje o tveganju izkazalo za učinkovito orodje za njegovo zmanjševanje; 10. poudarja poseben pomen, ki ga ima podpora lokalnim akterjem, in poziva Komisijo, naj pripravi ambiciozno lokalizacijsko politiko, vključno s spodbujanjem preglednosti, uporabo strokovnega znanja in izkušenj partnerjev ter opredelitvijo, kako zagotoviti večjo in boljšo podporo lokalnim akterjem pri krepitvi njihovih zmogljivosti, jim omogočiti uporabo vseh razpoložljivih instrumentov in zagotoviti njihovo sodelovanje v postopkih odločanja, hkrati pa obravnavati vprašanje vzajemne odgovornosti in delitve tveganja, saj je krepitev lokalnih akterjev pomemben dejavnik za zmanjšanje potrebe po mednarodni humanitarni pomoči v prihodnosti; poziva Komisijo, naj poskrbi, da bosta enakopravna udeležba in opolnomočenje žensk izrecno vključena v vse nove mehanizme za krepitev vloge lokalnih akterjev pri humanitarnem delovanju; 11. poudarja, da v okviru pandemije covida-19 lokalizacija prispeva k zdravstvenemu odzivu, ki je prilagojen razmeram v državah v razvoju, da bi preprečili evropsko pristranskost, zlasti kar zadeva protokole za zajezitev širjenja in preventivne kampanje; poziva, naj se z nadaljnjo lokalizacijo humanitarnega delovanja ustrezno prepreči prevlada evrocentričnega pogleda na izredne razmere; 12. poudarja izzive, ki jih prinašajo podnebne spremembe, in pozdravlja zaveze, da se vplivi podnebnih sprememb in okoljski dejavniki še bolj vključijo v humanitarno delovanje, da se s pristopom trojne povezanosti, s katerim bi v pripravljenost na nesreče in preventivne ukrepe zajeli domorodna ljudstva in lokalne skupnosti, okrepi odpornost ranljivih regij in ranljivih skupnosti proti podnebnim spremembam, pri tem pa je treba upoštevati posebne potrebe po pomoči in zaščiti prebivalstva, ki so ga prizadele nesreče in škodljive posledice podnebnih sprememb, zlasti razseljenih oseb in gostiteljskih skupnosti; poleg tega pozdravlja zaveze, da bi humanitarna pomoč EU postala okoljsko trajnostna in da bi spremljali porabo, povezano s podnebjem; poziva Komisijo, naj zagotovi sredstva za prilagajanje podnebnim spremembam in zmanjševanje tveganja nesreč, med drugim prek Instrumenta za sosedstvo ter razvojno in mednarodno sodelovanje – Globalna Evropa, in naj pri zunanjem delovanju EU pospeši izvajanje obveznosti iz Sendaja; 13. pozdravlja konkretne dosežke humanitarnega zračnega mostu EU in zamisel o vzpostavitvi zmogljivosti za evropski humanitarni odziv, da bi zapolnili vrzeli v humanitarnem odzivu EU; poziva, naj se z državami članicami in humanitarnimi partnerji redno posvetuje o vseh novih pobudah Komisije, ki bi morale temeljiti na obstoječih zmogljivostih humanitarnih akterjev in mehanizmih EU, kot je mehanizem Unije na področju civilne zaščite, in jih ne podvajati; 14. poudarja, da se humanitarna pomoč sicer poskuša odzivati na takojšnje, življenjsko nevarne razmere, vendar dejavniki, ki povzročajo krize, zahtevajo dolgoročne rešitve, saj temeljna krhkost pogosto z gotovostjo naznanja humanitarne krize; poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj sprejmeta sporočilo, v katerem bosta razvili jasno politiko o povezavi med humanitarnim delovanjem, razvojem in mirom, da bi premostili vrzeli med posameznimi področji politike, pri tem pa zagotovili, da se spoštujejo poseben pravni značaj in načela humanitarne pomoči; poudarja, da bi moral ta pristop povezanosti okrepiti odpornost in spodbujati trajnostne odzive, medtem ko bi bilo treba cilje trajnostnega razvoja uporabiti kot okvir zanj, saj Agenda 2030 ponuja edinstveno priložnost za obravnavo temeljnih vzrokov ranljivosti in konfliktov, med drugim na podlagi praktičnih izkušenj nevladnih organizacij; poziva EU in države članice, naj začnejo hitro izvajati ta pristop, poseben poudarek pa naj posvetijo odpravljanju nestabilnosti, preprečevanju konfliktov, odpravljanju lakote, obravnavanju razseljevanja, povezanega z nesrečami in škodljivimi učinki podnebnih sprememb, zagotavljanju priložnosti za izobraževanje in preživljanje, podpiranju zgodnjega okrevanja, krepitvi zmogljivosti odzivanja ter spodbujanju samozadostnosti in odpornosti; poziva Komisijo, naj objavi oceno o operacionalizaciji povezave med humanitarnim delovanjem in razvojem v šestih pilotnih državah, ki so bile opredeljene leta 2017; 15. poziva Komisijo, naj oceni pretekle izkušnje in programe v zvezi z vprašanji, povezanimi s spolom, saj narašča potreba po njihovi obravnavi glede na to, da so ženske pogosto žrtve konfliktov in nesreč; poziva, naj se v prihodnje humanitarne dejavnosti vključijo bolj oprijemljivi elementi vključevanja vidika spola, vključno z analizami, prilagojenimi okoliščinam, ki upoštevajo različnost spolov, hkrati pa naj se zaščitijo pravice ranljivih skupin, vključno z ženskami, dekleti in osebami iz skupnosti LGBTIQ+; podpira neoviran dostop do brezplačnih javnih zdravstvenih storitev ter prizadevanja za zmanjšanje umrljivosti in obolevnosti, pri tem pa poudarja, da je treba okrepiti pripravljenost na pandemije in epidemije; 16. poziva EU in njene države članice, naj izvajajo in spodbujajo agendo pobude Nansen za zaščito čezmejno razseljenih oseb zaradi nesreč in podnebnih sprememb; poudarja pomen sodelovanja med humanitarnimi akterji, akterji na področju razvoja, zmanjševanja tveganja nesreč in podnebnih sprememb, da bi zmanjšali tveganje razseljevanja zaradi nesreč in škodljivih učinkov podnebnih sprememb ter obravnavali potrebe po pomoči in zaščiti; 17. poziva, naj se posebna pozornost nameni prehrani kot temeljni pravici za vse, da se zagotovi prehranska varnost in okrepi odpornost prehranskih sistemov na gospodarske, podnebne in človeške pretrese; poziva k reviziji akcijskega načrta EU za prehrano, da bi obravnavali vse oblike slabe prehranjenosti v humanitarnih in razvojnih razmerah v skladu s sklepi Sveta iz novembra 2018; 18. ponovno poudarja zavezanost Komisije in stalna prizadevanja za spodbujanje prepoznavnosti humanitarne pomoči EU in ozaveščenosti o njej med različnimi deležniki po vsej EU, vključno z nevladnimi organizacijami, ter za krepitev prepoznavnosti EU v njenem zunanjem delovanju; 19. pozdravlja napoved doslej prvega humanitarnega foruma EU, ki bo potekal januarja 2022; poudarja, da bi moral biti forum vključujoč in dostopen, vključevati bi moral humanitarne izvajalske partnerje, si prizadevati za večjo prepoznavnost humanitarne pomoči EU in dela njenih partnerjev, spodbujati strateški dialog o humanitarni politiki EU, povečati politično podporo in ozaveščenost o naravi načelne humanitarne pomoči EU, ki temelji na potrebah, ter spodbujati izvajanje ključnih ukrepov, določenih v sporočilu Komisije; 20. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsedniku Komisije/visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Evropski službi za zunanje delovanje ter vladam in parlamentom držav članic.
| ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| Sodelovanje na področju boja proti organiziranemu kriminalu na Zahodnem Balkanu |
| |||||||||||||
Evropski parlament, – ob upoštevanju ustreznih konvencij OZN, zlasti Konvencije OZN proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu in njenih protokolov (Palermski protokol iz leta 2000) ter Konvencije Združenih narodov proti korupciji, – ob upoštevanju Kazenskopravne konvencije o korupciji in Civilnopravne konvencije o korupciji Sveta Evrope, ki sta v Strasbourgu na voljo za podpis od 27. januarja 1999 oziroma 4. novembra 1999, ter resolucij (98) 7 in (99) 5 o ustanovitvi Skupine držav proti korupciji (GRECO), ki ju je 5. maja 1998 oziroma 1. maja 1999 sprejel Odbor ministrov Sveta Evrope, – ob upoštevanju Evropske konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah, – ob upoštevanju Evropske konvencije o odstopu postopkov v kazenskih zadevah, – ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope o pranju, odkrivanju, zasegu in zaplembi premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, in o financiranju terorizma, – ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope o kibernetski kriminaliteti (Budimpeška konvencija), – ob upoštevanju dejavnosti odbora strokovnjakov za ocenjevanje ukrepov proti pranju denarja in financiranju terorizma (MONEYVAL) ter priporočil projektne skupine za finančno ukrepanje (FATF), – ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 26. junija 2018, 18. junija 2019 in 25. marca 2020 o širitvi in stabilizacijsko-pridružitvenem procesu, – ob upoštevanju Sklepa Sveta (SZVP) 2018/1788 z dne 19. novembra 2018 v podporo Centru jugovzhodne in vzhodne Evrope za nadzor nad osebnim in lahkim orožjem pri izvajanju regionalnega časovnega načrta za boj proti nedovoljeni trgovini z orožjem na Zahodnem Balkanu(1), – ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 6. februarja 2018 z naslovom Verodostojna širitvena perspektiva in okrepljeno sodelovanje EU z Zahodnim Balkanom (COM(2018)0065), – ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 24. julija 2020 o strategiji EU za varnostno unijo (COM(2020)0605), – ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 24. julija 2020 z naslovom Akcijski načrt EU glede trgovine s strelnim orožjem za obdobje 2020–2025 (COM(2020)0608), – ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. aprila 2021 o strategiji EU za boj proti organiziranemu kriminalu za obdobje 2021–2025 (COM(2021)0170), ki mu je priložen delovni dokument z naslovom „EMPACT, the flagship EU instrument for cooperation to fight organised and serious international crime“ (EMPACT, vodilni instrument EU za sodelovanje v boju proti organiziranemu mednarodnemu kriminalu in hudim oblikam mednarodnega kriminala) (SWD(2021)0074), – ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. aprila 2021 z naslovom Strategija EU za boj proti trgovini z ljudmi za obdobje 2021–2025 (COM(2021)0171), – ob upoštevanju sporazumov o operativnem in strateškem sodelovanju med Agencijo Evropske unije za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (Europol) in Albanijo, Bosno in Hercegovino, Črno goro, Severno Makedonijo in Srbijo ter delovnega dogovora za vzpostavitev sodelovanja med kosovskimi organi kazenskega pregona in Europolom, – ob upoštevanju sporazumov o sodelovanju med Eurojustom in Albanijo, Črno goro, Severno Makedonijo in Srbijo, – ob upoštevanju sporazumov o sodelovanju pri upravljanju meja med Evropsko agencijo za mejno in obalno stražo (Frontex) in Albanijo, Bosno in Hercegovino, Črno goro, Severno Makedonijo in Srbijo, – ob upoštevanju berlinskega procesa in zavez držav Zahodnega Balkana za boj proti korupciji iz leta 2018, – ob upoštevanju Europolove ocene ogroženosti zaradi hudih kaznivih dejanj in organiziranega kriminala z dne 12. aprila 2021 in ocene ogroženosti zaradi internetnega organiziranega kriminala z dne 5. oktobra 2020, – ob upoštevanju poročila Urada Združenih narodov za droge in kriminal (UNODC) z naslovom „Measuring Organized Crime in the Western Balkans“ (Merjenje organiziranega kriminala na Zahodnem Balkanu), – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. julija 2016 o boju proti trgovini z ljudmi v zunanjih odnosih EU(2), – ob upoštevanju svojega priporočila z dne 19. junija 2020 Svetu, Komisiji in podpredsedniku Komisije/visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko o Zahodnem Balkanu po vrhu leta 2020(3), – ob upoštevanju svojih resolucij iz let 2019 in 2020 o poročilih Komisije o Albaniji, Bosni in Hercegovini, Kosovu, Črni gori, Severni Makedoniji in Srbiji, – ob upoštevanju člena 54 Poslovnika, – ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A9-0298/2021), A. ker je organizirani kriminal postal osrednje vprašanje v mednarodnih zadevah in ogroža mir in razvoj ter zahteva skupen in usklajen odziv EU, njenih držav članic in mednarodnih partnerjev; B. ker je učinkovit boj proti organiziranemu kriminalu del pristopnega procesa k EU, zlasti sklopa o temeljnih pravicah in pogajalskega poglavja 24 - Pravica, svoboda in varnost; C. ker sta korupcija in organizirani kriminal še vedno resna težava v regiji Zahodnega Balkana in lahko negativno vplivata na države članice EU; ker so mreže organiziranega kriminala tesno povezane in zakoreninjene v državah članicah EU in tretjih državah; D. ker je proces evropskega povezovanja držav Zahodnega Balkana neposredno odvisen od normalizacije odnosov med državami Zahodnega Balkana in odnosov z državami članicami EU; E. ker je organizirani kriminal na Zahodnem Balkanu strukturna težava z globokimi povezavami s podjetji in državnimi institucijami, kar je eden od kazalnikov ujetja države, ki naj bi ga pomagale odpraviti reforme v zvezi s procesom vključevanja v EU; F. ker sta organizirani kriminal in korupcija tesno povezana s pranjem denarja, davčno utajo, klientelizmom in nekaznovanjem; G. ker organizirane kriminalne združbe dobro sodelujejo prek meja in etnične pripadnosti, za razliko od policije in sodnih organov držav Zahodnega Balkana, ki morajo nujno izboljšati tovrstno usklajenost; H. ker organizirane kriminalne združbe sodelujejo s skupinami iz držav širšega sosedstva Evrope pri dejavnostih, kot so trgovina z ljudmi, tihotapljenje migrantov, tihotapljenje artefaktov in pranje denarja; I. ker so usklajeni pravni okviri in njihovo učinkovito izvrševanje, neodvisni protikorupcijski organi in organi za boj proti kriminalu ter prava politična volja, ključni za odpravo organiziranega kriminala; J. ker se v skladu s poročilom Urada Združenih narodov za droge in kriminal z naslovom „Measuring Organized Crime in the Western Balkans“ (Merjenje organiziranega kriminala na Zahodnem Balkanu) pregon in obsodbe pogosto osredotočajo na nepomembne člane hudodelskih združb, vodje skupin na Zahodnem Balkanu pa pogosteje ostajajo nekaznovani; K. ker so se organizacije civilne družbe uveljavile kot pomembni deležniki v boju proti organiziranemu kriminalu in korupciji po vsej regiji in imajo ključno vlogo zlasti pri spremljanju razmer in ocenjevanju protikorupcijskih politik; L. ker je potrebnih več raziskav in zanesljivejših podatkov o organiziranem kriminalu, da bi oblikovali bolj učinkovit politični odziv na organizirani kriminal in korupcijo v tej regiji; M. ker ima izobraževanje ključno vlogo pri preprečevanju kriminala in spodbujanju kulture zakonitosti; N. ker se je nevarnost, ki jo predstavljajo organizirane kriminalne združbe z Zahodnega Balkana, v nekaterih državah neupravičeno uporabila kot argument proti pristopu in bi jo bilo zato treba ustrezno obravnavati, da bi dosegli napredek v pristopnem procesu držav Zahodnega Balkana k EU; O. ker morajo države Zahodnega Balkana, če želijo izpolniti merila za članstvo v EU, izvesti celovite reforme na ključnih področjih ter doseči konkretne rezultate pri pravosodnih reformah ter boju proti korupciji in organiziranemu kriminalu; P. ker sta krepitev pravne države ter boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu temelja strategije EU za Zahodni Balkan iz leta 2018; Q. ker je bilo v okviru instrumenta za predpristopno pomoč (IPA II) za projekte, povezane z bojem proti organiziranemu kriminalu na Zahodnem Balkanu, dodeljenih približno 64 milijonov EUR, s katerimi so se financirali številni nacionalni in večdržavni projekti za učinkovitejše delovanje pravosodja v primerih organiziranega kriminala in korupcije na Zahodnem Balkanu, tudi s spremljanjem sojenj; ker instrument za predpristopno pomoč IPA III zajema tudi posebne cilje za razvoj učinkovitih orodij za preprečevanje organiziranega kriminala, trgovine z ljudmi in nedovoljenim strelnim orožjem, trgovine s prepovedanimi drogami in pranja denarja ter boj proti njim; Splošno stanje 1. poudarja, da organizirani kriminal in korupcija predvsem in najbolj prizadeneta državljane držav Zahodnega Balkana, saj ogrožata njihovo pravico do varnosti in socialne kohezije ter spodkopavata njihovo zaupanje v demokratični sistem, ustvarjata ovire za demokratične reforme in ovirata pristopni proces, hkrati pa imata potencialne in dejanske negativne učinke na varnost in stabilnost držav članic EU; 2. poudarja, da se bodo razmere v zvezi z organiziranim kriminalom poslabšale, če bo državam Zahodnega Balkana odvzeta evropska perspektiva, in da se stanje lahko izboljša samo s spodbujanjem procesa vključevanja v EU in sodelovanja z državami članicami; poudarja, da sta boj proti organiziranemu kriminalu in spodbujanje povezovanja z EU procesa, ki se medsebojno krepita, zato je treba pospešiti proces povezovanja z EU; 3. meni, da je povezovanje liberalizacije vizumske ureditve za Kosovo z bojem proti organiziranemu kriminalu kontraproduktivno, saj izoliranost spodbuja kriminalne dejavnosti; ponovno poudarja, da je Kosovo izpolnilo vsa merila za liberalizacijo vizumskega režima, in poziva Svet, naj nemudoma odobri liberalizacijo vizumskega režima; 4. ugotavlja, da morajo države Zahodnega Balkana, da bi napredovale na poti v EU, pokazati konkretne rezultate na ključnih področjih, kot so pravna država in boj proti korupciji ter organiziranemu kriminalu; jih poziva, naj znatno okrepijo svoja prizadevanja za pospešitev potrebnih reform ter poziva EU, naj kot prednostno nalogo politike širitve spodbuja pravilen prenos in izvajanje ustreznih mednarodnih instrumentov, ki podpirajo pravno državo in boj proti korupciji ter organiziranemu kriminalu s finančno pomočjo in praktičnim sodelovanjem; 5. pozdravlja objavo strategije EU za boj proti organiziranemu kriminalu za obdobje 2021-2025 14. aprila 2021, in poziva EU, naj izboljša mednarodno sodelovanje na področju boja proti organiziranemu kriminalu, zlasti z državami Zahodnega Balkana, da bi se učinkovito spopadli s to mednarodno grožnjo; 6. ugotavlja, da so družbe Zahodnega Balkana bolj dovzetne za organizirani kriminal zaradi dejavnikov, kot so pomanjkanje zaposlitvenih možnosti, korupcija, dezinformacije, elementi ujetja države, neenakost, tuje vmešavanje nedemokratičnih režimov, kot sta Rusija in Kitajska, ter počasen pristopni proces k EU; poziva oblasti držav Zahodnega Balkana in njihove mednarodne partnerje, zlasti EU, naj povečajo svoja prizadevanja pri reševanju teh izzivov, ki povzročajo nestabilnost, ovirajo vključevanje ter zavirajo demokratični in gospodarski razvoj; 7. obžaluje pomanjkanje resnične politične volje delov lokalnih političnih elit za boj proti organiziranemu kriminalu in korupciji ter odpravo vseh elementov ujetja države; 8. obžaluje pomanjkanje neodvisnosti in v številnih primerih ustreznega delovanja sodstva v državah Zahodnega Balkana ter poziva, naj se sprejme bolj strateški pristop k obravnavanju izzivov, ki jih predstavlja organizirani kriminal; poziva EU, naj zagotovi dodatno pomoč za spodbujanje kulture strokovnosti in učinkovitosti kazenskega pravosodja ter za povečanje integritete sodstva; ugotavlja, da je kljub določenemu napredku pri reformi sodstva še vedno potreben velik trud, da bi dosegli oprijemljive rezultate; 9. poziva države Zahodnega Balkana, naj popolnoma odpravijo pomanjkljivosti svojih kazenskopravnih sistemov, vključno s trajanjem postopkov; poziva EU in druge mednarodne partnerje, naj zagotovijo dodatne smernice za organe kazenskega pregona ter sodstvo, da bi povečali strokovnost in učinkovitost kazenskega pravosodja; 10. pozdravlja, da so države Zahodnega Balkana prenesle standarde EU in mednarodne standarde za odvzem premoženjske koristi v nacionalno zakonodajo, pa tudi druga prizadevanja za boj proti organiziranemu kriminalu v regiji, kot je razvoj državnih usklajevalnih mehanizmov ter posebnih sodišč in enot kazenskega pregona; vendar obžaluje, da se ti standardi slabo izvajajo in poziva oblasti držav Zahodnega Balkana, naj dosežejo vidne rezultate pri izterjavi nezakonito pridobljenega premoženja v korist vseh državljanov ter naj kot prednostno nalogo v boju proti korupciji in organiziranemu kriminalu določijo zaplembo premoženjske koristi in pripomočkov, ki so povezani s kaznivimi dejanji; poziva EU, naj organom kazenskega pregona pomaga pri zagotovitvi ustreznih zmogljivosti, pogojev in sredstev, ter poudarja, da je treba v državnih tožilstvih zlasti povečati znanje s področja finančne forenzike; 11. poziva države Zahodnega Balkana, naj svoja prizadevanja osredotočijo ne samo na posamezne primere, ampak tudi na kriminalne organizacije v celoti, da bi uspešno preganjale in obsodile vplivne storilce kaznivih dejanj; ugotavlja, da sta pravilna opredelitev kriminalne dejavnosti kot „organizirane“ in njena natančna preiskava ključnega pomena za odziv kazenskega pravosodja; poziva ustrezne organe, naj odpravijo zakonodajne vrzeli, ki omogočajo razkrinkanje informatorjev in žvižgačev, ter naj njih in njihove bližnje sorodnike zaščitijo pred nadlegovanjem, sodnimi postopki ali grožnjami, da se poveča zmogljivost za razbitje organiziranih kriminalnih združb ter uspešen boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu; spodbuja izmenjavo dobre prakse z državami članicami, ki so bile posebej uspešne v boju proti organiziranemu kriminalu; poziva države članice, naj podpirajo programe za zaščito prič, tudi s preselitvami; 12. poziva države Zahodnega Balkana, naj se trajno uspešno borijo proti organiziranemu kriminalu, korupciji in pranju denarja ter redno pripravljajo nacionalna poročila o tem; prav tako jih poziva, naj izboljšajo medinstitucionalno sodelovanje, tudi pri zbiranju in izmenjavi obveščevalnih podatkov, da bi bolje razumele organizirani kriminal in se uspešneje borile proti njemu; 13. ponavlja, da je treba z jasnimi protikorupcijskimi zaščitnimi ukrepi in učinkovitim pregonom odmevnih primerov korupcije odpraviti politične in upravne povezave z organiziranim kriminalom; poziva EU, naj poveča podporo za utrditev javnih uprav, ki temeljijo na zaslugah; je zelo zaskrbljen zaradi poročil in obtožb o povezavah političnih osebnosti na visoki ravni z organiziranimi kriminalnimi združbami, medtem ko pravosodni sistem teh obtožb ni zmožen učinkovito obravnavati; poudarja, da je gradbeni sektor na Zahodnem Balkanu med sektorji, ki so najbolj izpostavljeni organiziranemu kriminalu in korupciji; 14. z zaskrbljenostjo ugotavlja, da kriminalne združbe izkoriščajo pandemijo covida-19, med drugim z zlorabo neposrednih javnih naročil za osnovno medicinsko opremo in storitve za zdravstvene strukture, prodajo ponarejenih covidnih potrdil in oderuškimi posojili; poziva oblasti držav Zahodnega Balkana, naj ukrepajo proti ponarejenim cepivom in potrdilom o cepljenju; poziva Komisijo, naj proračunsko podporo veže na jasne protikorupcijske cilje; poudarja, da je treba v ta namen vzpostaviti stabilen mehanizem za spremljanje izvajanja; 15. opozarja, da je v IPA III predvideno strogo pogojevanje, tako da je treba financiranje prilagoditi ali celo ustaviti v primeru znatnega nazadovanja ali stalnega pomanjkanja napredka na področju tako imenovanih temeljnih načel, zlasti na področju pravne države in temeljnih pravic, vključno z bojem proti korupciji in organiziranemu kriminalu; poudarja, da ima EU odgovornost in interes z vidika varnosti, da poskrbi, da se sredstva EU ne bodo uporabila kontraproduktivno za krepitev klientelističnih mrež koruptivnih politikov in privilegiranih podjetij; 16. ugotavlja, da so povezave med organiziranim kriminalom, politiko in podjetji obstajale že pred razpadom Jugoslavije in se nadaljujejo od devetdesetih let prejšnjega stoletja; obsoja očitno pomanjkanje volje pristojnih organov, da bi odprli arhive nekdanje Jugoslavije; v zvezi s tem ponovno poziva k odprtju jugoslovanskih arhivov in zlasti odobritvi dostopa do dosjejev nekdanje jugoslovanske tajne službe (UDBA) ter protiobveščevalne službe Jugoslovanske ljudske armade (KOS) in vrnitvi dosjejev ustreznim vladam, če to zahtevajo; 17. poudarja, kako pomembna sta sodelovanje in izmenjava obveščevalnih podatkov z državami članicami, mednarodnimi partnerji, kot so Združene države Amerike, Kanada in Združeno kraljestvo, pa tudi z mednarodnimi organizacijami, kot so NATO, GRECO, Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) in UNODC; 18. pozdravlja, da so se ZDA ponovno začele konstruktivno posvečati Zahodnemu Balkanu, tudi boju proti korupciji; v zvezi s tem opozarja na izvršilno odredbo ZDA o kaznovanju oseb, ki prispevajo k destabilizaciji razmer na Zahodnem Balkanu, ter na ukrepe ZDA proti posameznikom in subjektom, ki so storili huda dejanja korupcije; poziva EU, naj temeljito oceni morebitno uskladitev s temi ukrepi; Posebne oblike organiziranega kriminala 19. ugotavlja, da so države Zahodnega Balkana izvorne, ciljne in tranzitne države za trgovino z ljudmi, ki večinoma vključuje trgovino z ženskami in dekleti za namene spolnega izkoriščanja; dodaja, da je trgovina z ljudmi kaznivo dejanje z največjim sorazmernim deležem povezav z organiziranim kriminalom; poziva ustrezne organe, naj se bolj osredotočijo na preprečevanje in krepitev odpornosti skupin, ki so izpostavljene tveganjem, povezanim s trgovino z ljudmi, pri čemer poudarja, da je treba sprejeti presečni pristop, pri katerem se upošteva vidik spola; pozdravlja skupne ukrepe, ki so bili izvedeni z mednarodnimi partnerji, med drugim z Interpolom in Europolom, na podlagi katerih so bile aretirane osebe, osumljene trgovine z ljudmi in tihotapljenja ljudi; 20. ugotavlja, da so države Zahodnega Balkana tranzitni koridor za migrante in begunce in da so bili veliki premiki prebivalstva v zadnjih letih ogromen izziv za regijo in države članice; poziva k povečanju prizadevanj pri obravnavanju tihotapljenja migrantov in zaščiti temeljnih pravic pretihotapljenih oseb, zlasti mladoletnikov brez spremstva, ter k večji izmenjavi informacij in k boljšemu usklajevanju med državami Zahodnega Balkana in državami članicami; spodbuja EU in njene države članice, naj zagotovijo več pomoči pri reševanju teh vprašanj, na primer s finančno in tehnično podporo, s sklepanjem neformalnih sporazumov in sporazumov o statusu ter s spodbujanjem sodelovanja prek skupnega operativnega urada in operativne platforme za vzhodnosredozemsko pot, pri čemer naj upoštevajo posebnosti in potrebe zahodnobalkanske poti, ter s podporo pri zagotavljanju dostojnih pogojev za sprejem; poziva k okrepljenemu varovanju zunanjih meja EU v sodelovanju z državami Zahodnega Balkana; 21. poudarja, da je obravnava pridobivanja finančnih sredstev s kaznivimi dejanji ključna za odkrivanje kriminalnih dejavnosti in preprečevanje njihovega vdora v zakonito gospodarstvo; poudarja, da je preglednost dejanskega lastništva pomembno orodje politike za boj proti korupciji, zajezitev nezakonitih finančnih tokov in boj proti davčnim utajam; pozdravlja prizadevanja vlad držav Zahodnega Balkana v boju proti pranju denarja, med drugim s sprejetjem prenovljenih okvirov o boju proti pranju denarja; vendar je zaskrbljen zaradi njihovega neustreznega izvajanja; poudarja, da je treba znatno izboljšati izvrševanje določb o potrebni skrbnosti in preglednost dejanskega lastništva, tudi v bančnem sektorju; 22. z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je v regiji precej sive ekonomije (po ocenah predstavlja ta več kot 30 % BDP regije) in da se na Zahodnem Balkanu pretaka ogromno nezakonitih gotovinskih plačil; poziva vlade v regiji, naj po možnosti izvajajo ukrepe za zmanjšanje sive ekonomije; poudarja, da nezadostna ureditev spletnega bančništva povečuje tveganje za pranje denarja, ter poziva države Zahodnega Balkana in Komisijo, naj obravnavajo vprašanje mednarodnega in regionalnega usklajevanja v širitvenem procesu EU; 23. pozdravlja zavezanost držav Zahodnega Balkana boju proti nezakoniti trgovini z osebnim in lahkim orožjem, zlasti s sprejetjem regionalnega načrta na vrhu EU in Zahodnega Balkana v Londonu, katerega cilj je preprečevanje nezakonitega posedovanja, uporabe in proizvodnje tega orožja ter trgovine z njim; poudarja pa, da je v skladu z akcijskim načrtom EU glede trgovine s strelnim orožjem za obdobje 2020–2025 nezakonito posedovanje strelnega orožja in trgovina z njim še vedno hud problem, saj večina najdenega orožja, ki je bilo uporabljeno pri organiziranemu kriminalu v EU, prihaja iz regije; poziva šest držav Zahodnega Balkana, naj vlagajo v programe za podporo razoroževanju; 24. poudarja pomemben prispevek Centra Jugovzhodne in Vzhodne Evrope za izmenjavo informacij pri nadzoru osebnega in lahkega orožja (SEESAC) pri povečanju zmogljivosti nacionalnih in regionalnih deležnikov za nadzor in zmanjšanje širjenja in zlorabe osebnega in lahkega orožja ter poziva k tesnejšemu sodelovanju in usklajevanju s tem centrom; 25. ugotavlja, da je šest držav Zahodnega Balkana še vedno glavna tranzitna regija za nezakonito trgovino z drogami ter da sta proizvodnja drog in trgovina z njimi, kaznivi dejanji, zaradi katerih se najpogosteje izreče sodbe; pozdravlja vse večje število skupnih operacij za boj proti drogam; v zvezi s tem poziva k okrepitvi sodelovanja med agencijami EU za kazenski pregon, kot je Europol, in organi za kazenski pregon v državah članicah in državah Zahodnega Balkana; poudarja, da morajo organi kazenskega pregona razviti svoje zmogljivosti, da bodo lahko bolje spremljali trgovino z drogami in se borili proti njej; 26. ugotavlja, da so se povečale dejavnosti organiziranega kibernetskega kriminala; pozdravlja prizadevanja držav Zahodnega Balkana za razširitev njihovih zmogljivosti za boj proti kibernetskemu kriminalu in povečanje pregona kibernetskega kriminala; poziva EU, naj državam Zahodnega Balkana pomaga z ustreznimi orodji in sredstvi za boj proti kibernetski kriminaliteti in drugim spletnim grožnjam, med drugim prek nedavno ustanovljenega Evropskega industrijskega, tehnološkega in raziskovalnega kompetenčnega centra za kibernetsko varnost; poudarja, da se je treba proti manipulativnim dezinformacijam boriti v tesnem sodelovanju z evropskimi partnerji; 27. poziva EU in države Zahodnega Balkana, naj se skupaj odzovejo na nenehne in naraščajoče grožnje varstvu in ohranjanju kulturne dediščine ter na tihotapljenje kulturnih predmetov, zlasti na konfliktnih območjih; poziva k tesnejšemu sodelovanju med različnimi organi kazenskega pregona, vključno s takojšnjo izmenjavo informacij med nacionalnimi obveščevalnimi službami, in k okrepljenemu sodelovanju med organi kazenskega pregona ter umetniškimi in arheološkimi skupnostmi; 28. ugotavlja, da morajo države Zahodnega Balkana okrepiti boj proti drugim nezakonitim dejavnostim, ki jih izvajajo organizirane kriminalne združbe, ki vključujejo izkoriščanje delovne sile, okoljski kriminal, kot sta nezakonita sečnja ter divji lov, in izsiljevanje; Sodelovanje z EU (njenimi državami članicami in agencijami) ter medregionalno sodelovanje 29. pozdravlja tesnejše sodelovanje med EU in državami Zahodnega Balkana v boju proti organiziranemu kriminalu ter poziva EU, naj še naprej podpira razvoj zmogljivosti na Zahodnem Balkanu ter spodbuja policijsko in pravosodno sodelovanje v boju proti organiziranemu kriminalu; poudarja, da morajo vsi sporazumi o sodelovanju s strukturami EU v celoti spoštovati temeljne pravice in zagotavljati ustrezno raven varstva podatkov; poziva države Zahodnega Balkana, naj na področju javnih naročil, boja proti organiziranemu kriminalu in terorizmu, pranja denarja in kibernetske kriminalitete še naprej usklajujejo zakonodajo s pravnim redom EU; 30. priporoča, naj se obstoječe strukture pod pokroviteljstvom EU, kot je Svet za regionalno sodelovanje, okrepijo, da bodo lahko stalno podpirale nadaljnje sodelovanje med EU, njenimi državami članicami in državami Zahodnega Balkana; 31. pozdravlja sklenitev sporazumov o sodelovanju med Eurojustom ter Albanijo, Severno Makedonijo, Črno goro in Srbijo, pa tudi dovoljenje za začetek pogajanj z Bosno in Hercegovino; poziva Svet, naj čim prej odobri začetek pogajanj za podoben sporazum s Kosovom, saj je pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah z vsemi državami Zahodnega Balkana ključnega pomena v boju proti organiziranemu kriminalu, zlasti na področju trgovine z ljudmi in tihotapljenja drog, ki predstavljata večino kriminalnih dejavnosti v regiji; ugotavlja, da je Eurojust omogočil približno 200 skupnih kazenskih preiskav med državami članicami EU in državami Zahodnega Balkana; 32. izraža pohvalo za uspešno sodelovanje s tožilci za zvezo iz Albanije, Črne gore, Severne Makedonije in Srbije, napotenimi v Eurojust za zagotavljanje podpore v čezmejnih preiskavah, ki so vključevale njihove države, ter opozarja, da se je število obravnavanih primerov po imenovanju tožilcev za zvezo znatno povečalo; v zvezi s tem spodbuja podobno sodelovanje s preostalimi državami Zahodnega Balkana; pozdravlja povečanje števila primerov pravosodnega sodelovanja po letu 2019 kljub težavnim okoliščinam zaradi pandemije covida-19; 33. poudarja, da je Zahodni Balkan regija posebnega pomena za Europol; pozdravlja sporazume o operativnem sodelovanju med Europolom in petimi državami Zahodnega Balkana ter delovni dogovor s kosovskimi organi kazenskega pregona; poziva k izvajanju teh sporazumov v celoti ter in izraža pohvalo za uspešne operacije, izvedene v okviru tega sodelovanja; pozdravlja odprtje Europolovega urada za zvezo v Albaniji leta 2019 in odločitev o odprtju podobnih uradov za zvezo v Bosni in Hercegovini ter Srbiji; spodbuja podobno sodelovanje s preostalimi državami Zahodnega Balkana; nadalje poudarja, da je pomembno izboljšati sodelovanje z Evropskim javnim tožilstvom (EJT) in Evropskim uradom za boj proti goljufijam (OLAF); v zvezi s tem poziva EU in države Zahodnega Balkana, naj vzpostavijo okvir za plodno sodelovanje med Evropskim javnim tožilstvom in državami Zahodnega Balkana, da bo lahko Evropsko javno tožilstvo učinkovito izvajalo svoje pristojnosti v zvezi s sredstvi EU, zlasti kar zadeva sredstva instrumenta za predpristopno pomoč IPA III v državah Zahodnega Balkana; 34. pozdravlja delovne dogovore o posebnih temah, povezanih z bojem proti organiziranemu kriminalu, ki jih je sklenila Agencija EU za usposabljanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (CEPOL) z državami Zahodnega Balkana; poudarja, da je treba še naprej krepiti vzpostavljene mehanizme med Cepolom in regijo Zahodnega Balkana; je seznanjen s posebnimi poročili o državah, ki jih je pripravila skupina GRECO, in poudarja, kako pomembno je, da države kandidatke za članstvo v EU tesneje sodelujejo s skupino GRECO in izvajajo njena posebna priporočila; 35. poudarja, da je Interpol pomemben instrument v boju proti organiziranemu kriminalu; obžaluje, da Kosovo kljub večkratnim poskusom še vedno ni član Interpola; poziva države članice, naj dejavno podprejo prošnjo Kosova za članstvo v organizaciji; meni, da bi se s članstvom vseh šestih držav Zahodnega Balkana v Interpolu še izboljšala učinkovitost ukrepov proti čeznacionalnemu kriminalu; 36. pozdravlja začetek veljavnosti sporazumov o sodelovanju pri upravljanju meja med Evropsko agencijo za mejno in obalno stražo (Frontex) ter Albanijo, Črno goro in Srbijo, ki agenciji Frontex omogočajo izvajanje skupnih operacij v teh državah, da bi se izboljšalo upravljanje njihovih meja ter izboljšal boj proti čezmejnemu kriminalu in nadzor nedovoljenih migracij v skladu z mednarodnimi standardi in ob polnem spoštovanju človekovih pravic; pozdravlja podobna sporazuma o statusu s Severno Makedonijo ter Bosno in Hercegovino, ki sta v postopku sprejema, in poziva vse strani, naj čim prej pospešijo ratifikacijo teh sporazumov in si prizadevajo za podoben sporazum s Kosovom; poudarja, da je treba še naprej razvijati sodelovanje med agencijo Frontex in državami Zahodnega Balkana na področju boja proti organiziranemu kriminalu; 37. poudarja, da se je treba osredotočiti na preprečevanje in izobraževanje, zlasti na negativne družbene posledice organiziranega kriminala ter trgovine z ljudmi, drogami in orožjem, ter na ustrezno razumevanje državljanstva in povečanje odpornosti, pri čemer se je treba bolj posvetiti socialno-ekonomskim razmeram, zlasti v primestnih in na podeželskih območjih, ter podpreti lokalne pobude za zmanjšanje dovzetnosti za kriminal in korupcijo, pri čemer je potreben presečni pristop, pri katerem se upošteva vidika spola; poudarja, da je pomembno krepiti demokratične zmogljivosti v regiji Zahodnega Balkana, med drugim s pomočjo specializiranih programov in pilotnih projektov za krepitev participativne demokracije in za razpravo o vprašanjih, povezanih z bojem proti organiziranemu kriminalu in korupciji; 38. poudarja, da je treba spremljati povezave med organiziranimi kriminalnimi združbami in radikaliziranimi posamezniki in terorističnimi organizacijami; ponovno opozarja na pomembno vlogo EU v boju proti financiranju terorizma in pranju denarja; podpira nadaljnje sodelovanje na tem področju, zlasti s podporo EU za usposabljanje finančnih strokovnjakov v regiji, izmenjavo informacij, najboljših praks ter znanja in izkušenj; pozdravlja, da so udeleženci vrha o Zahodnem Balkanu 5. julija 2021 v Berlinu priznali, da je potreben odziv več akterjev ter sodelovanje z zasebnim sektorjem in organizacijami civilne družbe, da bi se povečala učinkovitost skupnih prizadevanj za boj proti hudim kaznivim dejanjem in organiziranemu kriminalu, nezakonitemu financiranju, korupciji in terorizmu; 39. poudarja, da je regionalno sodelovanje ključno za učinkovit boj proti organiziranemu kriminalu; izraža pohvalo za delo obstoječih regionalnih pobud, namenjenih krepitvi medinstitucionalnih odnosov v boju proti korupciji in organiziranemu kriminalu med državami Zahodnega Balkana, kot je Center jugovzhodne Evrope za odkrivanje in pregon kaznivih dejanj, ter spodbuja nadaljnje regionalno sodelovanje za učinkovitejši boj proti čezmejnemu organiziranemu kriminalu; 40. pozdravlja vlogo regionalnih pobud, pri katerih sodelujejo države članice EU in države Zahodnega Balkana, kot so strategija EU za jadransko-jonsko regijo (EUSAIR), Jadransko-jonska pobuda, Srednjeevropska pobuda (CEI) in berlinski proces; spodbuja države članice EU in države Zahodnega Balkana, naj sodelujejo pri teh pobudah in v celoti izkoristijo njihov potencial; 41. pozdravlja financiranje v okviru IPA za projekte, ki vključujejo celotno regijo in katerih cilj je povečati zmogljivosti držav Zahodnega Balkana v boju proti korupciji in organiziranemu kriminalu; izraža pohvalo zlasti programu za zaščito prič v okviru instrumenta za predpristopno pomoč IPA II, na podlagi katerega se je vzpostavila „balkanska mreža“; poziva, naj se to sodelovanje nadaljuje, partnerice z Zahodnega Balkana pa naj prevzamejo odgovornost za ohranitev mreže; 42. podpira program za podporo učinkovitejšemu izvajanju sodne oblasti v primerih korupcije in organiziranega kriminala na Zahodnem Balkanu prek spremljanja sodnih postopkov, ki se financira iz instrumenta za predpristopno pomoč ter vključuje več držav, saj gre za korak v smeri, da bi oblasti na pravosodni ravni učinkoviteje obravnavale korupcijo in organizirani kriminal na Zahodnem Balkanu; poziva vlade držav Zahodnega Balkana, naj v celoti uresničijo priporočila, ki so jih v okviru medsebojnega pregleda pripravili strokovnjaki držav članic; 43. meni, da bi morale partnerice z Zahodnega Balkana dejavno sodelovati na konferenci o prihodnosti Evrope ter da bi jih bilo treba vključiti v široko evropsko razpravo o boju proti organiziranemu kriminalu; 44. poziva mednarodne donatorje, naj poskrbijo za boljše usklajevanje različnih programov za boj proti organiziranemu kriminalu in korupciji na Zahodnem Balkanu, da ne bi prišlo do podvajanja in da bi bilo mednarodno sodelovanje na teh področjih bolj učinkovito; 45. z zaskrbljenostjo ugotavlja, da v regiji primanjkuje verodostojnih podatkov o organiziranem kriminalu, in poziva države Zahodnega Balkana, naj izboljšajo razumevanje organiziranega kriminala, tako da povečajo svoje zmogljivosti za zbiranje in obdelavo zanesljivih podatkov o organiziranem kriminalu; poudarja, da so potrebne bolj poglobljene interdisciplinarne raziskave in presečni pristop, pri katerem se upošteva vidik spola, ter spodbuja države Zahodnega Balkana, naj sodelujejo z mednarodnimi partnerji pri vzpostavitvi nacionalnih statističnih sistemov za evidentiranje in analizo organiziranega kriminala, da bi lahko bolje zasnovali politike, ki bi bile učinkovite in podprte z dokazi, za preprečevanje organiziranega kriminala in korupcije ter boj proti njima; Vloga civilne družbe in medijev 46. poudarja ključno vlogo organizacij civilne družbe, akademikov in novinarjev pri spremljanju dela vlad ter pravosodnih organov in organov kazenskega pregona ter pri ocenjevanju uspešnosti boja proti organiziranemu kriminalu; ugotavlja, da so v državah Zahodnega Balkana večinoma vzpostavljeni pravni in institucionalni okviri za udeležbo organizacij civilne družbe, vendar obžaluje, da njihov potencial ni v celoti izkoriščen in da so organizacije civilne družbe, ki se osredotočajo na korupcijo in organizirani kriminal, v nekaterih primerih deležne sovražnega odnosa vlad; poziva, naj se organizacije civilne družbe v večji meri vključi v zakonodajni proces in naj se jim omogoči, da lahko smiselno prispevajo h ključnim delom zakonodaje; v zvezi s tem poziva oblasti držav Zahodnega Balkana, naj na podlagi vključujočih postopkov nujno zasnujejo, sprejmejo in izvajajo boljše zakone o prostem dostopu do informacij; 47. pozdravlja pomembno vlogo, ki jo imajo organizacije civilne družbe pri preventivnem delu, podpori ranljivim skupinam, oblikovanju politike in nadzoru, kadar ni neodvisnih javnih organov; je zaskrbljen zaradi kampanj blatenja, pritiska in ustrahovanja, s čimer se še hitreje krči prostor za delovanje organizacij civilne družbe; 48. spodbuja organizacije civilne družbe na Zahodnem Balkanu, naj vzpostavijo močnejše mreže med akterji civilne družbe, opredelijo lokalne partnerje, ki se ukvarjajo s podobnimi vprašanji, izmenjajo izkušnje in najboljše prakse, da bi razumele naravo in vzroke organiziranega kriminala ter podprle preprečevanje radikalizacije v regiji; pozdravlja prispevek deležnikov, kot sta Mreža za ozaveščanje o radikalizaciji in Evropska mreža za strateško komuniciranje, k strateškim komunikacijskim kampanjam; 49. je seznanjen, da je veliko organizacij civilne družbe odvisnih od zasebnega financiranja in imajo težave pri zbiranju sredstev za ohranitev svojih dejavnosti; priznava, da se nepovratna sredstva pogosto dodelijo kratkoročnim projektom, le malo pa je podpore dejavnostim za boj proti organiziranemu kriminalu; se zaveda, da se zaradi kratkoročnega financiranja osebje zaposluje le za namene specifičnega projekta, zaradi česar ni standardov stabilne zaposlitve, hkrati pa ima osebje le malo možnosti za pridobivanje osnovnih znanj, kar pa škoduje dolgoročnemu strateškemu načrtovanju; 50. izraža pohvalo dragocenemu delu preiskovalnih novinarjev, ki poročajo o odmevnih primerih in razkrivajo povezave med organiziranimi kriminalnimi združbami, politiki in podjetji; odločno obsoja napade, tudi načrtne uboje, ustrahovanje, sovražni govor in klevetanje zoper preiskovalne novinarje in civilno družbo; z zaskrbljenostjo ugotavlja primere sovražnega govora in klevetanja s strani državnih uradnikov, poslancev in predstavnikov vlad, vladajočih strank in medijev, ki so v državni lasti ali jih deloma financira država; poziva oblasti in organe kazenskega pregona, naj zaščitijo preiskovalne novinarje in civilno družbo, da bodo ti lahko neovirano delovali, ter poziva h kaznovanju vseh oblik sovražnega govora, usmerjenega proti manjšinam in ranljivim skupinam, zlasti v zvezi z njihovim nacionalnim ali etničnim poreklom; ponovno poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj okrepita sodelovanje s civilno družbo, nevladnimi organizacijami, oblikovalci politik, ki so naklonjeni reformam, akademiki in neodvisnimi mediji na terenu, ter povečata podporo zanje; spodbuja Komisijo in lokalne delegacije EU, naj sodelujejo z lokalnimi deležniki pri krepitvi postopkov za redno spremljanje sojenj v primerih korupcije in organiziranega kriminala; 51. globoko obžaluje vse večje število primerov strateških tožb za onemogočanje udeležbe javnosti, ki se pogosto uporabljajo kot grožnja novinarjem in posameznikom, da se jim prepreči razkritje nepravilnosti, ki so jih storili tisti na oblasti; poziva oblasti Zahodnega Balkana, naj storijo bistveno več za zagotovitev preglednosti v lastništvu medijev, neodvisnosti novinarskega dela ter zaščite medijske svobode pred političnim vmešavanjem, saj so to bistveni elementi svobodne in demokratične družbe, ki so nujno potrebni za uspešen boj proti organiziranemu kriminalu in korupciji; o 52. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsedniku Komisije/visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter vladam in parlamentom držav članic in držav Zahodnega Balkana.
| ||||||||||||||
| Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov |