Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 3 Pogodbe o Evropski uniji,

–  ob upoštevanju členov 4, 6, 9, 114, 153, 169 in 191 Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti člena 168,

–  ob upoštevanju členov 2, 3, 14, 15, 21, 31, 32 in 35 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina),

–  ob upoštevanju evropskega stebra socialnih pravic, zlasti načela 10,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o pravicah invalidov,

–  ob upoštevanju strategije OZN za duševno zdravje in dobro počutje iz leta 2018,

–  ob upoštevanju manifesta Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) za zdravo okrevanje po covidu-19 z dne 18. maja 2020,

–  ob upoštevanju svetovnega dneva duševnega zdravja leta 2021, ki ga je Svetovna zdravstvena organizacija razglasila pod geslom „Skrb za duševno zdravje za vse: poskrbimo, da postane resničnost“,

–  ob upoštevanju evropskega okvira SZO za ukrepanje na področju duševnega zdravja za obdobje 2021–2025,

–  ob upoštevanju študije Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj o zdravstveni politiki z dne 8. junija 2021 z naslovom A New Benchmark for Mental Health Systems: Tackling the Social and Economic Costs of Mental Ill Health (Novo merilo za sisteme duševnega zdravja: spopadanje s socialnimi in ekonomskimi stroški slabega duševnega zdravja) in poročila o duševnem zdravju in delu z dne 4. novembra 2021 z naslovom Fitter Minds, Fitter Jobs: From Awareness to Change in Integrated Mental Health Skills and Work Policies (Bolj zdravi umi, bolj zdrava delovna mesta: od ozaveščenosti do sprememb v celovitih politikah na področju spretnosti in znanj za duševno zdravje ter dela),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) 2021/241 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. februarja 2021 o vzpostavitvi Mehanizma za okrevanje in odpornost(1),

–  ob upoštevanju Direktive (EU) 2019/1158 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja staršev in oskrbovalcev(2),

–  ob upoštevanju Direktive (EU) 2019/882 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 o zahtevah glede dostopnosti za proizvode in storitve(3),

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu(4),

–  ob upoštevanju Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2003/88/ES z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa(5),

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu(6),

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 89/654/EGS z dne 30. novembra 1989 o minimalnih zahtevah za varnost in zdravje na delovnem mestu(7),

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 90/270/EGS z dne 29. maja 1990 o minimalnih varnostnih in zdravstvenih zahtevah za delo s slikovnimi zasloni(8),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. aprila 2020 o usklajenem ukrepanju EU za spoprijemanje s pandemijo covida-19 in njenimi posledicami(9),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. julija 2020 o strategiji EU na področju javnega zdravja po pandemiji covida‑19(10),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. januarja 2021 s priporočili Komisiji o pravici do odklopa(11),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. februarja 2022 o krepitvi vloge mladih v Evropi: zaposlovanje in socialno okrevanje po pandemiji(12),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. septembra 2021 o poštenih delovnih pogojih, pravicah in socialni zaščiti za platformne delavce – nove oblike zaposlovanja, povezane z digitalnim razvojem(13),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 24. oktobra 2019 o ekonomiji blaginje(14), v katerih je pozvalo k celoviti strategiji EU na področju duševnega zdravja,‑

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 8. junija 2020 o izboljšanju dobrega počutja na delovnem mestu,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. junija 2021 z naslovom Strateški okvir EU za varnost in zdravje pri delu za obdobje 2021–2027 – Varnost in zdravje pri delu v spreminjajočem se svetu dela (COM(2021)0323),

–  ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 14. oktobra 2005 o izboljšanju duševnega zdravja prebivalstva – pot k strategiji na področju duševnega zdravja za Evropsko unijo (COM(2005)0484),

–  ob upoštevanju poročila Komisije z dne 14. julija 2021 o razvoju na področju zaposlovanja in socialnih zadev v Evropi z naslovom Za močno socialno Evropo po krizi zaradi covida-19: zmanjšanje razlik in obravnavanje distribucijskih učinkov,

–  ob upoštevanju skupnega ukrepanja evropskega pakta za duševno zdravje in dobro počutje iz leta 2008,

–  ob upoštevanju poročila Evropskega mladinskega foruma z dne 17. junija 2021 z naslovom „Beyond Lockdown: the ‘pandemic scar’ on young people“ (Onkraj zaprtja: brazgotine, ki jih bo na mladih pustila pandemija),

–  ob upoštevanju poročil Eurofounda z dne 9. novembra 2021 o vplivu pandemije covida-19 na mlade v EU in z dne 10. maja 2021 z naslovom Življenje, delo in covid-19: Duševno zdravje in zaupanje upadata po vsej EU, ko pandemija traja že drugo leto,

–  ob upoštevanju poročila Evropske agencije za varnost in zdravje pri delu z dne 7. decembra 2020 z naslovom Preprečevanje kostno-mišičnih obolenj v raznoliki delovni sili: dejavniki tveganja za zaposlene ženske, migrante in pripadnike LGBTI,

–  ob upoštevanju poročila iste agencije z dne 7. oktobra 2011 z naslovom Mental health promotion in the workplace - a good practice report (Spodbujanje duševnega zdravja na delovnem mestu – poročila o dobri praksi),

–  ob upoštevanju poročila Evropske agencije za varnost in zdravje pri delu z dne 22. oktobra 2021 z naslovom Telework and health risks in the context of the COVID-19 pandemic: evidence from the field and policy implications (Delo na daljavo in tveganje za zdravje med pandemijo covida-19: dokazi s terena in posledice za politiko),

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z 12. decembra 2012 z naslovom Evropsko leto duševnega zdravja – za boljše delovne razmere in večjo kakovost življenja(15),

–  ob upoštevanju mnenja odbora strokovnjakov Komisije o učinkovitih načinih za vlaganje v zdravje z dne 23. junija 2021 z naslovom Supporting mental health of health workforce and other essential workers (Podpiranje duševnega zdravja zdravstvenega osebja in drugih kritičnih delavcev),

–  ob upoštevanju skupnega poročila Agencije za varnost in zdravje pri delu in Eurofounda z dne 13. oktobra 2014 z naslovom Psychosocial risks in Europe: prevalence and strategies for prevention (Psihosocialna tveganja v Evropi – razširjenost in strategije za preprečevanje),

–  ob upoštevanju raziskave podjetja Willis Towers Watson iz leta 2021 o izkušnjah zaposlenih,

–  ob upoštevanju peticij, predloženih Odboru za peticije, na primer peticij št. 0956/2018 in št. 1186/2018,

–  ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A9-0184/2022),

A.  ker je pravica do telesnega in duševnega zdravja temeljna človekova pravica in ker je vsak človek upravičen do najvišjega dosegljivega standarda zdravja; ker Svetovna zdravstvena organizacija duševno zdravje opredeljuje kot stanje dobrega počutja, ki posamezniku omogoča, da, se spopada z različnimi oblikami stresa v življenju, uresničuje svoje sposobnosti, se dobro uči in dela ter prispeva v svojo skupnost(16); ker je dušeno zdravje povezano z drugimi temeljnimi pravicami, kot sta pravica do človekovega dostojanstva iz člena 1 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in pravica do osebne celovitosti, vključno z duševno celovitostjo, iz njenega člena 3;

B.  ker raziskave kažejo, da je pandemija covida-19 spremenila organizacijske in vodstvene prakse, za številne delavce v Evropi pa so se spremenili delovni pogoji s posledicami z vidika delovnega časa, dobrega počutja in fizičnega delovnega okolja; ker so se zdravstveni in kritični delavci spopadali z izjemnimi pritiski in zahtevami; ker so se ti delavci morali soočiti z zahtevnim delovnim okoljem, slabo zaščito in strahom za lastno varnost, kar je imelo nanje negativne psihološke posledice; ker razumevanje težav z duševnim zdravjem na delovnem mestu ne pomeni samo zavedati se duševnih motenj v skladu z diagnostičnimi merili mednarodne klasifikacije bolezni za statistiko umrljivosti in obolevnosti (npr. depresija)(17), temveč tudi prizadevati si za spodbujanje dobrega počutja, izogibati se nesporazumom in stigmatizaciji ter oblikovati in izvajati ustrezne ukrepe in zdravljenje za obvladovanje teh motenj(18);

C.  ker je pandemija povzročila veliko povečanje obveznosti oskrbe v kombinaciji z delom, ki je nesorazmerno vplivalo na ženske in povečalo razlike med spoloma na področju neplačane oskrbe; ker je to negativno vplivalo na duševno zdravje oseb z obveznostmi oskrbe, saj so se številni delavci med zaprtji morali spopasti z zelo povečanim stresom zaradi večjih obveznosti oskrbe, povezanih s šolanjem doma in varstvom otrok ali zagotavljanjem neformalne oskrbe vzdrževanim sorodnikom;

D.  ker raziskave kažejo, da se je zaradi pandemije povečal obseg dela na daljavo, kar je imelo pozitivne posledice, kot so večja prožnost in samostojnost ter v nekaterih primerih boljše usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja; ker te koristi ne odtehtajo vedno negativnih posledic, kot so pretirana povezanost, brisanje mej med poklicnim in zasebnim življenjem, večja intenzivnost dela ter stres, povezan s tehnologijo; ker je Eurofound v svojih raziskavah o covidu-19 ugotovil, da je pandemija prinesla številne izzive za delavce, ki so delali na daljavo; ker je znatno povečanje dela na daljavo lahko prednost za delavce in podjetja, vendar je treba v tem okviru zaščititi in spodbujati tudi pravico do telesnega in duševnega zdravja;

E.  ker so psihosocialna tveganja najpogostejša zdravstvena tveganja, povezana z delom na daljavo; ker je večja razširjenost dela na daljavo povezana z daljšim delovnim časom in povečanim stresom, povezanim z delom; ker lahko imajo po podatkih Evropske agencije za varnost in zdravje pri delu psihosocialna tveganja negativne psihološke, telesne in socialne posledice, kot so tesnoba, povezana z delom, izgorelost ali depresija; ker lahko delovni pogoji, ki vodijo v psihosocialna tveganja, vključujejo preveliko delovno obremenitev, nasprotujoče si zahteve, nejasnost glede vlog, premajhno vključevanje v odločitve, ki vplivajo na delavca, in pomanjkanje vpliva na to, kako je delo opravljeno, slabo upravljane organizacijske spremembe, pomanjkanje varnosti zaposlitve, neučinkovita komunikacija, pomanjkanje podpore vodstva ali kolegov, psihološko in spolno nadlegovanje ter nasilje tretjih oseb; ker države članice nimajo enakih pravno zavezujočih standardov in načel glede psihosocialnih tveganj, zaradi česar je pravno varstvo delavcev dejansko neenako;

F.  ker vse več delodajalcev za upravljanje svojih delavcev uporablja digitalna orodja, kot so aplikacije, programska oprema in umetna inteligenca; ker takšno algoritemsko upravljanje prinaša nove izzive za prihodnost dela, kot so tehnološko podprta kontrola in nadzor z orodji za napovedovanje in označevanje, spremljanje napredka v realnem času na daljavo ter spremljanje uspešnosti in časa, in predstavljajo veliko tveganje za zdravje in varnost delavcev, zlasti za duševno zdravje, pravico delavcev do zasebnosti in človekovo dostojanstvo; ker digitalizacija in nove napredne tehnologije, kot so umetna inteligenca in stroji, ki temeljijo na umetni inteligenci, spreminjajo naravo dela; ker približno 40 % kadrovskih služb v mednarodnih podjetjih zdaj uporablja aplikacije z umetno inteligenco in jih 70 % meni, da je to pomembna prednostna naloga za njihovo organizacijo; ker je novo digitalno ekonomijo treba zakonsko urediti tako, da bo spodbujala skupno blaginjo in zagotavljala dobro počutje družbe kot celote;

G.  ker te nove razmere od nas zahtevajo, da sprejmemo novo in širšo opredelitev zdravja in varnosti pri delu, ki ju ni več mogoče ločiti od duševnega zdravja;

H.  ker pandemija covida-19 nesorazmerno vpliva na dobro duševno počutje zdravstvenih delavcev in delavcev, ki izvajajo dolgotrajno oskrbo, ki so večinoma ženske, pa tudi ranljivega prebivalstva, med njimi etničnih manjšin, skupnosti LGBTIQ+, starejših, staršev samohranilcev, invalidov in oseb s predhodnimi težavami z duševnim zdravjem, oseb z nižjim socio-ekonomskim položajem, brezposelnih ter ljudi, ki živijo v najbolj oddaljenih regijah ali oddaljenih, slabo povezanih območjih; ker se je duševno zdravje mladih med pandemijo znatno poslabšalo, težave, povezane z duševnim zdravjem, pa so se v številnih državah članicah podvojile, kar je močno vplivalo na zaposlovanje mladih in zmanjšanje njihovih dohodkov, vključno z izgubami zaposlitev; ker ima v Evropi devet milijonov mladostnikov (starih od 10 do 19 let) duševne motnje, pri čemer gre v več kot polovici primerov za tesnobo in depresijo;

I.  ker preveč ljudi v EU nima dostopa do javnih storitev za duševno zdravje in zdravje pri delu; ker je duševno zdravje vseh starostnih skupin na najnižji ravni od začetka pandemije, poslabšanje duševnega zdravja pa je mogoče pripisati prekinitvi dostopa do storitev za duševno zdravje in povečani delovni obremenitvi ter krizi na trgu dela, ki je nesorazmerno prizadela mlade; ker so javne storitve za duševno zdravje in zdravje pri delu veliko preslabo financirane; ker je lahko stres posledica številnih dejavnikov, kot so stres zaradi časovnih omejitev, dolg ali nereden delovni čas ter slabo komuniciranje in sodelovanje v organizaciji; ker sta depresija in tesnoba močno povezani z migrenami ali hudimi glavoboli, pa tudi drugimi komorbidnimi psihiatričnimi motnjami, kar negativno vpliva na delovno uspešnost in povečuje odsotnost delavcev; ker so klinične in uporabne raziskave o preprečevanju, diagnosticiranju in zdravljenju težav z duševnim zdravjem tudi veliko preslabo financirane; ker so težave z duševnim zdravjem trenutno glavni vzrok obolevnosti na svetu, pri čemer je samomor drugi najpogostejši vzrok smrti med mladimi v Evropi; ker lahko preventiva, ozaveščanje, aktivnosti za dobro počutje ter spodbujanje duševnega zdravja in zdrave kulture pri delu zagotovijo pozitivne rezultate za izboljšanje zdravja zaposlenih(19);

J.  ker so med težavami na delovnem mestu, ki vplivajo na duševno zdravje, izgorelost, sindrom dolgočasja, stres, nadlegovanje, nasilje, stigmatizacija, diskriminacija in omejene možnosti za rast in napredovanje, vsi ti vidiki pa se lahko prek spleta še poslabšajo; ker je lani SZO ugotovila, da več kot 300 milijonov ljudi na svetu trpi zaradi duševnih motenj, povezanih z delom, kot so izgorelost, tesnoba, depresija ali posttravmatski stres, kar je povezano z dejstvom, da vsak četrti evropski delavec meni, da delo negativno vpliva na njegovo zdravje(20); ker lahko negativno delovno okolje vodi v težave s telesnim in duševnim zdravjem, škodljivo uporabo snovi ali alkohola, odsotnost z dela in izgubo produktivnosti;

K.  ker so bili stroški slabega duševnega zdravja v letu 2015 ocenjeni na več kot 4 % BDP v vseh državah članicah EU; ker je depresija, povezana z delom, eden glavnih vzrokov invalidnosti, stroški depresije pa se ocenjujejo na 620 milijard EUR letno, kar povzroča za 240 EUR milijard izgubljene gospodarske proizvodnje(21); ker so ocenjeni stroški vseh glavobolov v EU več kot 110 milijard EUR letno, od katerih so stroški migren približno 50 milijard EUR; ker proračuni za preprečevanje v vseh državah članicah EU ostajajo majhni in predstavljajo 3 % skupnih izdatkov za zdravje;

L.  ker imajo delodajalci v skladu s predpisi EU o zdravju in varnosti pri delu(22) dolžnost, da zaščitijo varnost in zdravje delavcev v vseh vidikih dela; ker imajo delodajalci odgovornost za zdravje in varnost pri delu tudi v okviru dela na daljavo; ker imajo sindikati ter organi za varnost in zdravje pri delu ključno vlogo pri obrambi temeljne pravice delavcev do varnega in zaščitenega delovnega mesta, tudi pri delu na daljavo;

M.  ker so stabilna zaposlitev, zdravje (vključno z duševnim zdravjem), pogoji za celovit razvoj in občutek mladih, da imajo vpliv in so vključeni v družbo, osnovni pogoji za izhod iz krize, okrepitev družb ter obnovo gospodarstev;

Duševno zdravje in digitalno delo: izkušnje, pridobljene med pandemijo covida-19

1.  obžaluje, da so med pandemijo covida-19 na duševno zdravje delavcev in samozaposlenih vplivale motnje na področju številnih storitev, kot so izobraževanje, zdravje, socialna podpora in povečani dejavniki stresa, kot so finančna negotovost, strah pred brezposelnostjo, omejen dostop do zdravstvenega varstva, izoliranost, stres, povezan s tehnologijo, spremembe delovnega časa, neustrezna organiziranost dela in delo na daljavo; poziva, naj se duševno zdravje nemudoma obravnava v presečnih in celovitih politikah kot del celovite strategije EU za duševno zdravje in evropske strategije oskrbe, ki ju dopolnjujejo nacionalni akcijski načrti; opozarja zlasti Komisijo, da bi moralo biti varstvo duševnega zdravja delavcev vključeno v načrte za pripravljenost na področju zdravja in varnosti pri delu, da bi preprečili prihodnje zdravstvene krize;

2.  poudarja, da sta pandemija covida-19 ter gospodarska kriza, ki ji je sledila, močno obremenili duševno zdravje in dobro počutje vseh državljanov, predvsem pa delavcev, samozaposlenih, mladih, študentov, ki vstopajo na trg dela, in starejših, med katerimi se je začela povečevati pristnost psihosocialnih tveganj, povezanih z delom, kar se kaže v visoki stopnji stresa, tesnobe in depresije;

3.  poudarja, da je pandemija covida-19 negativno vplivala na prehod iz izobraževanja v delo, kar lahko povzroči visoke ravni stresa, tesnobe in negotovosti za mlade na začetku njihovih poklicnih poti, kar bo verjetno poslabšalo njihove možnosti za zaposlitev in prispevalo k začaranemu krogu težav z duševnim zdravjem in dobrim počutjem; poziva k okrepljeni podpori duševnemu zdravju, tudi s strani javnih zavodov za zaposlovanje, da bi obravnavali dobro počutje brezposelnih;

4.  obžaluje dejstvo, da duševnemu zdravju ni bila posvečena enaka pozornost kot telesnemu zdravju, da manjkajo sredstva zanj, pa tudi usposobljeno osebje v vseh državah članicah, kljub koristim, povezanim z izboljšanim zdravjem in dobrim počutjem, ter velikemu povečanju gospodarske produktivnosti in višjim ravnem sodelovanja pri delu, ki izhajajo iz javnih naložb v duševno zdravje; meni, da je za izboljšanje sedanjega stanja treba hitro ukrepati;

5.  poziva institucije in države članice EU, naj priznajo velik obseg težav v duševnem zdravju, povezanih z delom, v vsej Uniji ter se zavežejo ukrepom za zakonsko ureditev in uresničitev sveta digitalnega dela, ki pomaga preprečevati težave z duševnim zdravjem, ščititi duševno zdravje in zdravo ravnotežje med poklicnim in zasebnim življenjem ter krepi pravice do socialne zaščite na delovnem mestu; poziva k dialogu in prizadevanjem v ta namen v sodelovanju z delodajalci in predstavniki delavcev, vključno s sindikati; v zvezi s tem poudarja, da je treba nujno sprejeti načrte za preprečevanje tveganj za duševno zdravje na vseh delovnih mestih; poziva k nadaljnjim ukrepom v zvezi z izvajanjem evropskega okvira SZO za ukrepanje na področju duševnega zdravja in dobrega počutja za obdobje 2021–2025;

6.  obžaluje razliko med tem, koliko ukrepov na področju zdravja je Unija dejansko sprejela in možnostmi, ki jih ponuja Pogodba o Evropski uniji, ter poziva, naj v okviru teh pristojnosti izvede več ukrepov EU; meni, da bo naslednja zdravstvena kriza na področju duševnega zdravja, zato bi morala Komisija ukrepati in obravnavati vsa možna tveganja z zavezujočimi in nezavezujočimi ukrepi, kadar je to ustrezno, in pripraviti celovito strategijo EU za duševno zdravje, v skladu s sklepi Sveta z dne 24. oktobra 2019 o ekonomiji blaginje;

7.  ugotavlja, da bi v strategijo EU na področju duševnega zdravja morale biti vključene zahteve, da države članice povežejo duševno zdravstveno varstvo z varstvom telesnega zdravja glede na medsebojne povezave obeh področij, da zagotovijo učinkovito oskrbo, ki temelji na dokazih in človekovih pravicah, razširijo ponudbo številnih storitev, da bo več ljudi imelo dostop do zdravljenja, in tudi podprejo ljudi pri iskanju ali ohranitvi zaposlitve; meni, da slabo duševno zdravje vpliva na dobro počutje delavcev in pomeni stroške za sisteme socialnega varstva, saj povzroča odhodke na področju zdravstvenega in socialnega varstva; poudarja odgovornost delodajalca ter ključno vlogo delodajalca in socialnih partnerjev pri oblikovanju in izvajanju takšnih pobud;

8.  opozarja, da je pandemija razkrila splošno krizo na področju duševnega zdravja v Evropi in različne odzive držav članic nanjo ter prikazala pomen izmenjave najboljših praks pri odzivanju na zdravstvene krize, hkrati pa so se razkrile vrzeli v predvidevanju, vključno s pripravljenostjo, orodji za odzivanje in ustreznim financiranjem; poziva Komisijo in države članice, naj vključijo učinke na duševno zdravje v svoja prizadevanja na področju odzivanja in načrtov za pripravljenost na zdravstvene krize in pandemije; meni, da je treba sedanjo krizo na področju duševnega zdravja obravnavati kot izredne zdravstvene razmere;

9.  pozdravlja tekoča pogajanja o uredbi za razveljavitev Sklepa št. 1082/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o resnih čezmejnih nevarnostih za zdravje(23) in tekoča pogajanja o reformi Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni ter o okrepitvi mandata Evropske agencije za zdravila;

10.  izreka pohvalo kritičnim in najbolj izpostavljenim delavcem, ki so žrtvovali lastno dobro počutje in med pandemijo reševali življenja; je zaskrbljen zaradi večjih tveganj za duševno zdravje, povezanih z delom, med zdravstvenimi delavci in delavci, ki izvajajo dolgotrajno oskrbo; poziva Komisijo, naj v svojih prihodnjih predlogih o duševnem zdravju pri delu nameni posebno pozornost kritičnim in najbolj izpostavljenim delavcem; poziva države članice, naj izboljšajo njihove delovne pogoje, odpravijo pomanjkanje osebja in namenijo potrebna sredstva za zagotovitev, da takšno žrtvovanje ne bo ponovno potrebno in da bodo delavcem takoj dostopna ustrezna sredstva za duševno zdravje in zaščita ter psihosocialni ukrepi, ki bi morali presegati obdobje akutne krize; poudarja, da so kritični in najbolj izpostavljeni delavci večinoma ženske in imajo pogosto nižje dohodke, zato so izpostavljene večjim tveganjem za duševno zdravje, povezanih z delom;

Digitalni prehod in duševno zdravje

11.  se zaveda, da lahko kakovostna zaposlitev posamezniku prinaša smisel, pa tudi finančno varnost in neodvisnost; opozarja na pozitiven odnos med dobrim duševnim zdravjem, dobrimi delovnimi pogoji, ustreznimi plačami, delovno produktivnostjo, dobrim počutjem in kakovostjo življenja; ugotavlja, da lahko vse večja digitalizacija, ki lahko vodi do težav, povezanih s telesnim in duševnim zdravjem, predstavlja izziv za smisel in občutek identitete; potrjuje, da je zato preprečevanje ključnega pomena; meni, da bi ustrezni delovni pogoji in aktivni programi na trgu dela lahko pomagali v boju proti psihosocialnim tveganjem z zagotavljanjem priložnosti za kakovostne zaposlitve in socialno zaščito; ugotavlja, da so depresija in duševne motnje lahko ovira za ohranitev in pridobitev zaposlitve ter da je nujna dodatna podpora iskalcem zaposlitve;

12.  priznava priložnosti, ki jih lahko digitalna preobrazba ustvari za zaposlovanje invalidov na odprtem trgu dela; v zvezi s tem poudarja, da digitalna preobrazba ne bi smela voditi v izoliranost in socialno izključenost; poleg tega opozarja na težave, s katerimi se spopadajo starejši, ki jim še posebej grozi digitalna izključenost zaradi spreminjajočih se delovnih pogojev in novih digitalnih orodij; poudarja pomembnost dostopa vseh delavcev, zlasti pa starejših, do vseživljenjskega učenja in poklicnega razvoja, prilagojenega posameznim potrebam delavcev; poziva države članice, naj razširijo zagotavljanje digitalnega izobraževanja, namenjenega starejšim; poudarja, kako pomembne so medgeneracijska izmenjave v delovnem okolju;

13.  opozarja, da lahko proaktivni pristopi k digitalizaciji, kot sta izboljšanje digitalnih spretnosti na delovnem mestu ali omogočanje prilagodljivega delovnega časa, pomagajo blažiti stres, povezan z delom; poudarja, da lahko umetna inteligenca izboljša delovne pogoje in kakovost življenja, vključno z boljšim ravnotežjem med poklicnim in zasebnim življenjem ter boljšo dostopnostjo za invalide, pripomore lahko k napovedovanju sprememb na trgu in služi kot podpora pri upravljanju človeških virov za preprečevanje človeške pristranskosti; vendar opozarja, da umetna inteligenca povzroča tudi pomisleke glede zasebnosti ter zdravja in varnosti pri delu, kot je pravica do odklopa, in lahko vodi do nesorazmernega in nezakonitega nadzora in spremljanja delavcev, kršitve njihovega dostojanstva in zasebnosti, pa tudi do diskriminatorne obravnave v postopku zaposlovanja in na drugih področjih zaradi pristranskih algoritmov, tudi na podlagi spola, rase in etnične pripadnosti; poleg tega je zaskrbljen, da lahko umetna inteligenca ogrozi svobodo in avtonomijo ljudi, na primer z orodji za napovedovanje in označevanje, nadzorom in spremljanjem v realnem času ter s samodejnimi vedenjskimi dregljaji, in tako prispeva k težavam delavcev z dušenim zdravjem, kot so izgorelost, s tehnologijo povezan stres, psihološka preobremenitev in utrujenost; poudarja, da morajo biti rešitve umetne inteligence pregledne, poštene in ne smejo imeti negativnih posledic za delavce, o njih pa se morajo pogajati delodajalci in predstavniki delavcev, vključno s sindikati; v zvezi s tem poziva Komisijo in države članice, naj pripravijo zakonodajni predlog o umetni inteligenci na delovnem mestu za zagotovitev ustrezne zaščite pravic in dobrega počutja delavcev, vključno z njihovim duševnim zdravjem in temeljnimi pravicami, kot so nediskriminacija, zasebnost in človekovo dostojanstvo, na vse bolj digitaliziranih delovnih mestih; ugotavlja, da spletno nadlegovanje pogosto nesorazmerno vpliva na najbolj ranljive skupine, vključno z mladimi delavci, ženskami in LGBTQI+ delavci; poudarja, da ima samo 60 % držav članic posebno zakonodajo za obravnavo ustrahovanja in nasilja na delovnem mestu, zato poziva Komisijo in države članice, naj predlagajo usmerjene obvezne ukrepe za odpravo in obravnavo teh vse pogostejših težav na delovnem mestu ter zaščitijo žrtve z vsemi potrebnimi sredstvi;

14.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da se bodo preventivni in zaščitni ukrepi proti nasilju, diskriminaciji in nadlegovanju v svetu dela, vključno z nasiljem in nadlegovanjem tretjih oseb (na primer strank, obiskovalcev ali pacientov) po možnosti uporabljali ne glede na povod ali vzroke za nadlegovanje in da ne bodo omejeni zgolj na primere diskriminacije; poziva vlade držav članic, naj ratificirajo konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 190 o odpravi nasilja in nadlegovanja v svetu dela in njeno priporočilo št. 206 o nasilju in nadlegovanju ter sprejmejo potrebne zakone in politike za prepoved in preprečevanje nasilja in nadlegovanja na delovnem mestu ter ukrepanje proti njima; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo predlagana direktiva o boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini(24) v svojem področju uporabe in med kaznivimi dejanji v celoti vključevala nasilje in nadlegovanje na delovnem mestu in da bo delavcem s pomočjo sindikatov zagotovljena ustrezna zaščita;

15.  poudarja, da je treba delavce zaščititi pred izkoriščanjem s strani delodajalcev pri uporabi umetne inteligence in algoritemskega upravljanja, vključno z orodji za napovedovanje in označevanje, s katerimi bi napovedali vedenje zaposlenega in odkrivali kršitve pravil ali goljufije delavcev ali jih odvračali od njih, programsko opremo za sledenje napredka in uspešnosti, časovno sledenje v realnem času ter avtomatiziranimi vedenjskimi dregljaji; poziva k prepovedi takšnega nadzorovanja delavcev;

16.  meni, da je za razumevanje kompleksnosti sodobnega dela v zvezi z duševnim zdravjem potrebna nova paradigma, saj veljavni regulativni dokumenti ne zadostujejo za zagotavljanje zdravja in varnosti delavcev, zato bi jih bilo treba posodobiti in okrepiti;

17.  poudarja, da se tehnologija in umetna inteligenca ne bi smeli nikoli uporabljati na delovnem mestu v škodo duševnega zdravja in dobrega počutja delavcev; ugotavlja, da uporaba umetne inteligence na delovnem mestu ne sme voditi v pretirano spremljanje v imenu produktivnosti ali nadzorovanja delavcev;

18.  ugotavlja, da je na področju specialističnih spretnosti in znanj ter zaposlitev v sektorju IKT velik digitalni razkorak med spoloma, saj je samo 18 % delavcev v njem žensk, 82 % pa je moških(25); meni, da je ključnega pomena, da so tehnološki sistemi zasnovani na vključujoč način, da bi preprečili diskriminacijo, težave z duševnim zdravjem ali druge škodljive učinke, ki bi jih povzročila nevključujoča zasnova; poziva Komisijo in države članice, naj sodelujejo pri odpravljanju digitalnega razkoraka med spoloma in zaposlovanju žensk na področjih naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike ter proučijo spodbude za organizacije na področju IKT, da bi zaposlile raznoliko delovno silo;

19.  pozdravlja Direktivo (EU) 2019/1158 o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja staršev in oskrbovalcev, saj omogoča prilagodljivost in lajša težave, povezane z delom; vendar poudarja, da so ženske še vedno nesorazmerno prizadete, kot je pokazala pandemija; meni, da delo na daljavo ponuja številne priložnost, hkrati pa predstavlja izzive v smislu socialnega, poklicnega in digitalnega razkoraka; poudarja, da ženske še vedno koristijo večino dopusta iz družinskih razlogov, kar še vedno negativno vpliva na njihovo poklicno napredovanje, osebni razvoj, plače in pokojninske pravice; poziva države članice, naj presežejo zahteve direktive in povečajo število dni, odobrenih za oskrbovalski dopust, in zagotovijo plačilo za neformalne oskrbovalce, ki si v ta namen vzamejo dopust; poziva države članice, naj se trdno zavežejo k zaščiti časa delavcev za družino ter usklajenosti poklicnega in zasebnega življenja; poziva države članice, naj spodbujajo enak porazdelitev obveznosti oskrbe med ženskami in moškimi z neprenosljivim plačanim dopustom med starši, da bi se lahko več žensk zaposlilo za polni delovni čas; poudarja, da ženske bolj verjetno trpijo zaradi stresa, izčrpanosti, izgorelosti in psihološkega nasilja zaradi novih ureditev dela na daljavo ter pomanjkljive zakonske ureditve nadzora nad zlorabami pri delu;

20.  ugotavlja prehod na delo na daljavo med pandemijo in prilagodljivost, ki jo je tako delo omogočilo delavcem in samozaposlenim; priznava pa, da je se je delo na daljavo izkazalo problematično zlasti za najbolj prikrajšane posameznike in enostarševska gospodinjstva; poudarja, da bi delo na daljavo v kombinaciji z varstvom otrok, zlasti otrok s posebnimi potrebami, lahko ogrožalo družinsko življenje ter dobro počutje staršev in otrok; poziva delodajalce, naj določijo jasna in pregledna pravila za delo na daljavo, da se zagotovi spoštovanje delovnega časa ter prepreči socialna in poklicna izoliranost in brisanje meje med delovnim in prostim časom; ugotavlja, da delo na daljavo dokazano močno vpliva na razporeditev delovnega časa, saj povečuje prilagodljivost in stalno razpoložljivost delavcev, kar pogosto privede do neravnovesja med zasebnim in poklicnim življenjem; vseeno opozarja, da delo na daljavo, če je ustrezno zakonsko urejeno in se ustrezno izvaja, delavcem daje prilagodljivost, da svoj delovni čas in urnik prilagodijo svojim osebnim in družinskim potrebam; v zvezi s tem poudarja, da bi moral biti popoln ali delen prehod na delo na daljavo dogovorjen med delodajalcem in predstavniki zaposlenih;

21.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da delo na daljavo še ni na voljo vsem delavcem; poudarja vpliv prehoda na delo na daljavo na duševno zdravje tistih, ki jim grozi digitalna izključenost; poudarja, kako pomembno je odpravljanje digitalnega razkoraka v Evropi in da je potrebno preusposobljanje mladih in starejših ljudi, da bi vsem delavcem zagotovili ustrezne ravni digitalnih spretnosti in znanj; poziva k bolj usmerjenim naložbam v zagotavljanje digitalnih spretnosti in znanj, zlasti za skupine, ki so bolj digitalno izključene, kot so osebe z nižjim socialno ekonomskim položajem, nižjo izobrazbo, starejše osebe in osebe, ki živijo na podeželskih in oddaljenih območjih; poziva Komisijo, naj predlaga zakonodajni okvir, s katerim bi določili minimalne zahteve za delo na daljavo v EU, ne da bi pri tem poslabšali delovne pogoje za delavce na daljavo; poudarja, da bi moral tak zakonodajni okvir razjasniti delovne pogoje in zagotoviti, da se bo delo opravljalo prostovoljno in da bodo pravice, usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, delovna obremenitev ter standardi uspešnosti delavcev na daljavo enakovredni tistim, kot jih imajo primerljivi delavci, ki so fizično navzoči na delovnem mestu; poziva Komisijo in države članice, naj pripravijo ukrepe v zvezi z dostopnostjo in vključujočo tehnologijo za invalide; se zaveda, da bi bilo treba ta okvir razviti v posvetovanju z državami članicami in evropskimi socialnimi partnerji ter ob popolnem spoštovanju nacionalnih tržnih modelov in z upoštevanjem okvirnih sporazumov evropskih socialnih partnerjev o delu na daljavo in digitalizaciji; poziva Komisijo in države članice, naj namenijo posebno pozornost osebam z intelektualnimi ali telesnimi ovirami; poudarja, da so delovni pogoji delavcev na daljavo enaki delovnim pogojem delavcev, ki so fizično navzoči na delovnem mestu, in da je treba sprejeti posebne ukrepe za spremljanje in podpiranje dobrega počutja delavcev na daljavo;

22.  meni, da je pravica do odklopa bistvenega pomena za dobro duševno zdravje zaposlenih in samozaposlenih, pa tudi za delavke in delavce v nestandardnih oblikah dela, in bi jo bilo treba dopolniti s preventivnim in kolektivnim pristopom k psihosocialnim tveganjem, povezanim z delom; poziva Komisijo, naj v posvetovanju s socialnimi partnerji predlaga direktivo o minimalnih standardih in pogojih, s katerimi bi zagotovili, da bodo lahko delavci učinkovito uveljavljali pravico do odklopa ter uredili uporabo obstoječih in novih digitalnih orodij za delo, v skladu z resolucijo Parlamenta z dne 21. januarja 2021 s priporočili Komisiji o pravici do odklopa, a tudi ob upoštevanju okvirnih sporazumov evropskih socialnih partnerjev o delu na daljavo in digitalizaciji; poziva države članice, naj se bolje uskladijo pri izmenjavi najboljših praks, saj se v nekaterih uvajajo zelo inovativne politike in projekti;

23.  ugotavlja, da lahko revidirani in posodobljeni direktivi Sveta 89/654/EGS in 90/270/EGS o minimalnih varnostnih in zdravstvenih zahtevah za delovno okolje in delo s slikovnimi zasloni skupaj z različnimi projekti, ki so jih razvile agencije EU in države članice, prispevata k zaščiti delavcev, tudi platformnih delavcev in samozaposlenih;

24.  poudarja, da zagotavljanje dostopnosti in razumne prilagoditve velja za digitalna delovna okolja, zato bi delodajalci morali sprejeti ukrepe in zagotoviti poštene in enake delovne pogoje za invalide, vključno z osebami s težavami z duševnim zdravjem, tudi z izpolnjevanjem ustreznih standardov digitalne dostopnosti, ki izhajajo iz Direktive (EU) 2019/882;

25.  pozdravlja zavezo Komisije, da bo posodobila zakonodajni okvir o varnosti in zdravju pri delu s pregledom Direktiv Sveta 89/654/EGS in 90/270/EGS o minimalnih varnostnih in zdravstvenih zahtevah za delovno okolje in delo s slikovnimi zasloni;

Zdravje in varnost na delovnem mestu

26.  je zaskrbljen, ker sedanja politika o duševnem zdravju ni povezana z odnosi na delovnem mestu, ki ne odražajo ustrezno, da je zaščita zaposlenih ključno sredstvo za voditelje EU do konca desetletja; poudarja, da delavci zaradi stigmatizacije in diskriminacije pogosto ne morejo govoriti o težavah z duševnim zdravjem; poziva države članice, naj zagotovijo, da delodajalci v celoti izpolnjujejo svoje obveznosti zagotavljanja podpore in jasnih informacij vsem prizadetim delavcem in zagotovijo, da bodo delavci pravično ponovno vključeni na delovno mesto; poziva, naj podjetja olajšajo dostop do storitev za podporo duševnemu zdravju in zunanjih storitev ter do preprečevanja, zgodnjega odkrivanja in zdravljenja za delavce, ki bi lahko imeli duševne motnje, ter podprejo njihovo ponovno vključevanje in jim pomagajo preprečiti ponovna poslabšanja, pa tudi uvedejo načrte za preprečevanje tveganj za duševno zdravje v podjetju, vključno s preprečevanjem samomorov; poleg tega poziva k sprejetju jasnih in učinkovitih strategij za preprečevanje, pa tudi strategij za podporo delavcev, ki se vračajo na delo po daljši odsotnosti;

27.  opozarja, da se pojavljata nadlegovanje in večplastna diskriminacija, ki sta pogosto vir stresa in odtujenosti na delovnem mestu; opozarja, da je zlasti razširjena diskriminacija na podlagi starosti, invalidnosti, biološkega ali družbenega spola, spolne usmerjenosti, rase, dosežene izobrazbe, socialno-ekonomskega položaja ter pripadnosti ranljivim skupinam, ki bi jo delodajalci morali obravnavati; poudarja, da je pomembno vključiti politiko za boj proti nadlegovanju v ukrepe za zdravje in varnosti v digitalnem svetu dela in podpreti podjetja, zlasti mala in srednja podjetja, da bi jim pomagali vzpostaviti politike za boj proti nadlegovanju in ustrahovanju; poziva, naj vseevropska informativna kampanja za ozaveščanje obravnava stigmatizacijo, napačno dojemanje in socialno izključenost, ki so pogosto povezani s slabim duševnim zdravjem;

28.  meni, da sedanji ukrepi za spodbujanje izboljšav na področju duševnega zdravja in varnosti delavcev ne zadoščajo, zlasti ko gre za ocenjevanje in obvladovanje psihosocialnih tveganj; poziva Komisijo, naj vzpostavi mehanizme za preprečevanje tesnobe, depresije in izgorelosti ter ponovno vključitev prizadetih delavcev s psihosocialnimi težavami na delovno mesto; opozarja, da je individualni in organizacijski pristop k delu(26) odločilnega pomena; vendar ugotavlja, da so lahko ti zdravstveni pogoji odvisni od številnih dejavnikov; poziva Komisijo, naj v posvetovanju s socialnimi partnerji revidira svoje priporočilo z dne 19. septembra 2003 v zvezi z evropskim seznamom poklicnih bolezni(27) in nanj doda z delom povezana kostno-mišična obolenja, psihosocialne motnje, zlasti depresijo, izgorelost, tesnobo in stres, vse bolezni, povezane z azbestom, kožnega raka ter revmatična in kronična vnetja; poziva Komisijo, naj to priporočilo po posvetovanju s socialnimi partnerji pretvori v direktivo, ki bo vsebovala minimalni seznam poklicnih bolezni, minimalne zahteve za priznanje teh bolezni in ustrezno odškodnino za prizadete delavce;

29.  priznava, da lahko imajo nacionalni delovni inšpektorati pomembno vlogo pri odpravljanju psihosocialnih tveganj z uveljavljanjem preventivnih in/ali popravnih ukrepov na delovnih mestih; poziva Evropski organ za delo, naj si prizadeva oblikovati skupno strategijo nacionalnih delovnih inšpektoratov za odpravljanje psihosocialnih tveganj, vključno z zasnovo skupnega okvira za ocenjevanje in obvladovanje psihosocialnih tveganj, in zadovoljevanje potreb po usposabljanju različnih delovnih inšpektoratov;

30.  poudarja, da je v novem strateškem okviru EU za varnost in zdravje pri delu za obdobje 2021–2027 upravičeno navedeno, da so v delovnem okolju potrebne spremembe za odpravo nevarnosti za psihosocialno dobro počutje, vendar je okvir osredotočen samo na posege na ravni posameznikov, kar predstavlja omejen del blaženja psihosocialnih tveganj; poudarja, da je nujno potrebna skupna osnova za zaščito duševnega zdravja vseh delavcev v EU, saj niso enako zaščiteni v vseh državah članicah, niti z veljavno zakonodajo EU; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj v posvetovanju s socialnimi partnerji predlaga direktivo o upravljanju psihosocialnih tveganj in dobrem počutju pri delu, da bi uspešno preprečevali psihosocialna tveganja na delovnem mestu, tudi na spletu, usposabljali vodstvene in druge delavce, redno ocenjevali napredek in izboljševali delovno okolje; meni, da bi morale politike za varnost in zdravje pri delu v opredeljevanje in preprečevanje psihosocialnih tveganj vključiti tudi socialne partnerje; ugotavlja, da lahko anonimne raziskave med zaposlenimi, kot so vprašalniki in druge dejavnosti zbiranja podatkov, zagotovijo koristne informacije o obsegu in razlogih, zakaj so zaposleni pod stresom, kar bo vodstvu olajšalo prepoznavanje težav in uvajanje potrebnih prilagoditev;

31.  poziva Komisijo in države članice, naj upoštevajo zadnje znanstvene dokaze in raziskave o duševnem zdravju, zlasti o potencialnih inovativnih pristopih k zdravljenju duševnih težav; spodbuja Komisijo, naj tesno spremlja dobre prakse, ki so že bile uspešno uvedene na tem področju, in spodbuja izmenjavo teh dobrih praks med državami članicami; poziva zlasti države članice, naj zagotovijo, da bo vzpostavljenih več učinkovitih odborov za zdravje in varnost pri delu, da bi zagotovili pogostejše in natančnejše ocene tveganja, ter okrepijo pravice obstoječih odborov za zdravje in varnost z dodelitvijo pravice, da uporabijo zunanje strokovno znanje, vključno z neodvisnimi ocenami tretjih strani o izpostavljenosti psihosocialnim tveganjem, povezanim z delom;

32.  meni, da je pomembno vodstvenim delavcem zagotoviti psihosocialno usposabljanje, ki ga potrebujejo za prilagoditev organizacije dela in spodbujanje globokega razumevanja slabega duševnega zdravja na delovnem mestu; meni, da je enako pomembno, da se delavcem zagotovi ustrezno usposabljanje o preprečevanju psihosocialnih tveganj, povezanih z delom; spodbuja delodajalce, naj si prizadevajo za pozitivne pristope, politike in prakse k dobremu duševnemu zdravju in dobremu počutju pri delu; v zvezi s tem poudarja, da bi morala podjetja razmisliti o imenovanju in usposabljanju zaposlenega, ki bi bil odgovoren za duševno zdravje, ali oblikovanju posebnega razdelka na notranji komunikacijski platformi podjetja z informacijami, ki bi zaposlene usmerjale k službam za duševno zdravje; meni, da bi socialni partnerji lahko imeli osrednjo vlogo v zasnovi in izvajanju, ter poudarja, da je treba zagotoviti usposabljanje delovnih inšpektoratov, da bodo lahko ti ustrezno zaščitili delavce;

33.  poziva Komisijo in države članice, naj priznajo vpliv zelo razširjenih nevroloških motenj, ki ljudi izčrpajo, kot so migrene, na duševno zdravje delavcev in okrepijo ozaveščenost o njem; ugotavlja, kako pomembno je ozaveščanje na delovnem mestu o pomembnosti prepoznavanja in preprečevanje migren z izogibanjem sprožilcem;

34.  poziva delovne inšpektorate v EU, naj se pri pregledih osredotočijo na psihosocialno delovno okolje; poziva Odbor višjih inšpektorjev za delo Komisije, naj predstavi novo kampanjo o psihosocialnih tveganjih, ki bo izhajala iz ugotovitev kampanje iz leta 2012 in nedavnega razvoja;

Sodobni svet dela za dobro počutje delavcev

35.  poudarja, da se morajo zaposleni zaradi pomanjkljive podpore in preventivnih politik glede duševnega zdravja na delovnem mestu pogosto zateči k zasebnim storitvam, ki si jih težko privoščijo, in k storitvam, ki jih nudijo nevladne organizacije in nacionalne bolnišnice, ki imajo pogosto dolge čakalne dobe in se tudi same spopadajo s pomanjkanjem podpore in virov; poziva, naj podjetja na delovnih mestih delavcem zagotovijo dostopne in nepristranske podporne storitve za duševno zdravje, pri katerih naj spoštujejo zasebnost delavcev in zaupnosti informacij o njih, ter poziva države članice, naj zagotovijo, da javno zdravstveno varstvo vključuje enostaven dostop do svetovanja na daljavo;

36.  spodbuja Komisijo, naj začne izvajati pobude za izobraževanje in ozaveščanje o duševnem zdravju na delovnem mestu in v učnem načrtu ter poziva Komisijo naj skupaj z državami članicami nameni sredstva EU za oblikovanje digitalnih platform in aplikacij za duševno zdravje; poziva Komisijo, naj prouči, ali bi bilo možno vzpostaviti skupno evropsko telefonsko številko za klice v sili za podporne storitve za duševno zdravje; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj zagotovi zadosten proračun za ustrezne programe EU; poziva Komisijo, naj v ta namen leto 2023 določi za evropsko leto dobrega duševnega zdravja za uresničevanje prej omenjenih pobud za usposabljanje o duševnem zdravju in ozaveščanju;

37.  poziva države članice, naj zagotovijo dovolj osebja in javnih virov za lokalne ter druge ustrezne javne organe, da bodo lahko zagotavljali podporo in storitve za duševno zdravje vsem, ki jih bodo potrebovali;

38.  priznava, da pomanjkanje statističnih podatkov o pogostosti težav z duševnim zdravjem na delovnem mestu ogroža potrebno hitro ukrepanje, zlasti v MSP in njihove lastnike ter med samozaposlenimi; poziva države članice, Eurostat, javne institucije, strokovnjake in raziskovalno skupnost, naj sodelujejo in usklajeno zbirajo podatke o tveganjih za duševno zdravje, povezanih z delom, in njihovih negativnih učinkih, razčlenjenih po spolu in drugih pomembnih vidikih, pa tudi podatke o učinkovitosti različnih vrst ukrepov za spodbujanje boljšega duševnega zdravja na delovnem mestu;

39.  poziva države članice, naj ocenijo možnost ustanovitve lokalnih ali regionalnih storitev mediacije na področju psihosocialnih tveganj, ki bi zagotavljale svetovanje in tehnično podporo samozaposlenim ter delodajalcem, vodstvenim delavcem in delavcem v mikro, malih in srednjih podjetjih, v zvezi s preprečevanjem psihosocialnih tveganj in psihosocialnimi konflikti na delovnem mestu, pa tudi razširjala informacije o psihosocialnih tveganjih in njihovem preprečevanju; izraža zaskrbljenost, ker zlasti podjetniki ter mala in srednja podjetja potrebujejo posebno podporo pri obvladovanju vpliva vsakodnevnega pritiska in stresorjev in pri spodbujanju ozaveščenosti o duševnem zdravju na delovnem mestu, hkrati pa poziva k pobudam EU, da bi jim pomagali pri ocenjevanju tveganj, kampanjah preprečevanja in ozaveščanja, pa tudi pri izvajanju dobre prakse; poudarja vlogo Evropske agencije za varnost in zdravje pri delu pri zagotavljanju, da imajo mikro, mala in srednja podjetja prava orodja in standarde za oceno tveganja za njihovo delovno silo in za izvajanje ustreznih preventivnih ukrepov; meni, da bi bilo treba v zvezi s tem povečati vlogo Evropske agencije za varnost in zdravje pri delu za učinkovitejše spodbujanje zdravih in varnih delovnih mest v Uniji ter za nadaljnji razvoj pobud za izboljšanje preventivnih ukrepov na delovnem mestu v vseh gospodarskih sektorjih;

40.  poudarja, da se je duševno zdravje mladih med pandemijo znatno poslabšalo, pri čemer so mlade ženske in mladi v marginaliziranih okoliščinah huje prizadeti; obžaluje dejstvo, da mladi niso cilj naložb v raziskave o duševnem zdravju, kljub očitnim dolgoročnim koristim zgodnjega posredovanja; poudarja, da je bilo v letu 2021 64 % mladih med 18. in 34. letom ogroženih, da zbolijo za depresijo, razlogi za to pa so bili brezposelnost, slabe finančne in izobraževalne možnosti ter osamljenost in družbena izolacija; poudarja, da je zagotovitev smiselnih možnosti za kakovostno izobrazbo in zaposlitev eno najboljših orodij za odpravljanje težav z duševnim zdravjem(28) med mladimi; poziva Komisijo, naj obravnava težave pri dostopu do trga dela, zaradi česar je pri mladih večje tveganje za težave z duševnim zdravjem, in podpre mlade pri dostopu do ustrezne zaposlitve in njeni ohranitvi;

41.  poziva Komisijo in države članice, naj v sodelovanju s Parlamentom in ob spoštovanju načela subsidiarnosti predlagajo skupni pravni okvir, da se zagotovijo pravična plačila pripravništev in vajeništev, da bi preprečili izkoriščevalske prakse; poziva Komisijo naj oblikuje priporočilo, s katerim bi zagotovila, da se bodo pripravništva, vajeništva in zaposlitve šteli za delovne izkušnje, in s tem omogoči dostop do socialnega varstva;

o
o   o

42.  naroči svoji predsednici, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 57, 18.2.2021, str. 17. (2) UL L 188, 12.7.2019, str. 79. (3) UL L 151, 7.6.2019, str. 70. (4) UL L 303, 2.12.2000, str. 16. (5) UL L 299, 18.11.2003, str. 9. (6) UL L 183, 29.6.1989, str. 1. (7) UL L 393, 30.12.1989, str. 1. (8) UL L 156, 21.6.1990, str. 14. (9) UL C 316, 6.8.2021, str. 2. (10) UL C 371, 15.9.2021, str. 102. (11) UL C 456, 10.11.2021, str. 161. (12) Sprejeta besedila, P9_TA(2022)0045. (13) UL C 117, 11.3.2022, str. 53. (14) UL C 400, 26.11.2019, str. 9. (15) UL C 44, 15.2.2013, str. 36. (16) Informativni pregled SZO, Duševno zdravje: okrepimo naš odziv, 17. junij 2022. (17) Mednarodna klasifikacija bolezni za statistiko umrljivosti in obolelosti Problems associated with employment or unemployment (Težave povezane z zaposlitvijo in brezposelnostjo). (18) Seznam duševnih motenj v skladu z informativnim pregledom SZO o duševnih motnjah z dne 8. junija 2022. (19) Pred pandemijo naj bi imelo 25 % državljanov EU vsaj enkrat v svojem življenju težave z duševnim zdravjem. Vir: Evropska mreža za spodbujanje zdravja pri delu: A Guide for Employers to promote mental health in the workplace (Vodnik za delodajalce za spodbujanje duševnega zdravja na delovnem mestu), marec 2011. (20) Eurofond, 6th European Working Conditions Survey (6. evropska raziskava o delovnih pogojih), 2017. (21) Mnenje odbora strokovnjakov Komisije o učinkovitih načinih za vlaganje v zdravje z dne 23. junija 2021 z naslovom Supporting mental health of health workforce and other essential workers (Podpiranje duševnega zdravja zdravstvenega osebja in drugih kritičnih delavcev). (22) povzetek Agencije za varnost in zdravje pri delu o Direktivi Sveta 89/391/EGS, ki je bila nazadnje posodobljena 3. maja 2021. (23) UL L 293, 5.11.2013, str. 1. (24) Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. marca 2022 o boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini (COM(2022)0105). (25) Pregled stanja o ženskah na digitalnem področju v letu 2020. (26) Agencija za varnost in zdravje pri delu, Telework and health risks in the context of the COVID-19 pandemic: evidence from the field and policy implications (Delo na daljavo in tveganje za zdravje med pandemijo covida-19:dokazi s terena in posledice za politiko), 22. oktober 2021. (27) UL L 238, 25.9.2003, str. 28. (28) OECD, Supporting young people’s mental health through the COVID-19 crisis, (Podpora mladim na področju duševnega zdravju med krizo zaradi covida-19), 12. maj 2021, Evropski mladinski forum, „Beyond Lockdown: the ‘pandemic scar’ on young people“ (Onkraj zaprtja: brazgotine, ki jih bo na mladih pustila pandemija), 17. junij 2021.