Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2022/2810(RSP)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : B9-0550/2022

Predložena besedila :

B9-0550/2022

Razprave :

Glasovanja :

PV 13/12/2022 - 8.13
CRE 13/12/2022 - 8.13

Sprejeta besedila :

P9_TA(2022)0438

Sprejeta besedila
PDF 147kWORD 53k
Torek, 13. december 2022 - Strasbourg
Digitalni razkorak: socialne razlike, ki nastajajo z digitalizacijo
P9_TA(2022)0438B9-0550/2022

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. decembra 2022 o digitalnem razkoraku: socialne razlike, ki jih ustvarja digitalizacija (2022/2810(RSP))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 2, člena 3(3) in člena 6 Pogodbe o Evropski uniji,

–  ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti členov 9, 10, 12, 14, 16, 19, 26 in 36, členov 67(4) in 114(3), členov 153 in 165, člena 169(1) ter člena 174 Pogodbe,

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti členov 3, 8, 11, 21, 26, 34, 38 in 52,

–  ob upoštevanju Evropske konvencije o človekovih pravicah, zlasti člena 14,

–  ob upoštevanju evropskega stebra socialnih pravic, zlasti načel 3, 17 in 20,

–  ob upoštevanju opredelitve digitalnega razkoraka Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), ki se nanaša na vrzel med posamezniki, gospodinjstvi, podjetji in geografskimi območji na različnih socialno-ekonomskih ravneh glede njihovih možnosti dostopa do informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT) ter uporabe interneta za najrazličnejše dejavnosti(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 27. novembra 2014 o podpiranju pravic potrošnikov na digitalnem enotnem trgu(2),

–  ob upoštevanju Direktive (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o plačilnih storitvah na notranjem trgu(3) (revidirana direktiva o plačilnih storitvah),

–  ob upoštevanju Direktive (EU) 2016/2102 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2016 o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij organov javnega sektorja(4),

–  ob upoštevanju Delegirane uredbe Komisije (EU) 2018/389 z dne 27. novembra 2017 o dopolnitvi Direktive (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta glede regulativnih tehničnih standardov za močno avtentikacijo strank ter skupnih in varnih odprtih standardov komunikacije(5),

–  ob upoštevanju Direktive (EU) 2019/882 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 o zahtevah glede dostopnosti za proizvode in storitve(6),

–  ob upoštevanju študije Evropske centralne banke (ECB) iz leta 2020 o navadah potrošnikov pri plačevanju v euroobmočju (SPACE),

–  ob upoštevanju članka v publikaciji ECB Economic Bulletin, št. 5/2022, z naslovom „Guaranteeing freedom of payment choice: access to cash in the euro area“ (Zagotavljanje svobode izbire načina plačevanja: dostop do gotovine v euroobmočju),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 9. marca 2021 z naslovom „Digitalni kompas do leta 2030: evropska pot v digitalno desetletje“ (COM(2021)0118),

–  ob upoštevanju predloga sklepa Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. septembra 2021 o vzpostavitvi programa politike „Pot v digitalno desetletje“ do leta 2030 (COM(2021)0574),

–  ob upoštevanju poročila iz maja 2022 o končnem izidu Konference o prihodnosti Evrope,

–  ob upoštevanju razprav o peticiji št. 1123/2021 na seji Odbora za peticije 17. maja 2022,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. oktobra 2021 o zaščiti invalidov prek peticij: pridobljene izkušnje(7),

–  ob upoštevanju ciljev OZN glede trajnostnega razvoja, z izpolnitvijo katerih bi se med drugim zmanjšal digitalni razkorak,

–  ob upoštevanju člena 227(2) Poslovnika,

A.  ker je Odbor za peticije prejel peticijo, v kateri je izražen utemeljen pomislek zaradi nezmožnosti dostopa do osnovnih bančnih storitev, kot je potrditev plačila ali dostop do osebnega bančnega računa, brez mobilnega telefona, čeprav ni pravne obveznosti, v skladu s katero bi bilo treba imeti tako napravo; ker obstaja razkorak med ljudmi, ki vse bolj uporabljajo digitalna plačilna sredstva, in drugimi, ki jih ne morejo ali nočejo uporabljati; ker se s to peticijo odpira širše vprašanje glede vpliva digitalizacije na državljane in stranke ter uporabnike javnih in zasebnih storitev;

B.  ker je gotovina plačilni instrument, ki se v euroobmočju uporablja najpogosteje; ker se je po nedavnih podatkih ECB skupno število bankomatov v euroobmočju v letu 2021 zmanjšalo za 4,2 % na 0,28 milijona(8); ker se je hkrati v celotnem euroobmočju zmanjšalo število bančnih poslovalnic na prebivalca; ker je bilo v nacionalnih načrtih za okrevanje in odpornost 127 milijard EUR namenjenih za reforme in naložbe, povezane z digitalizacijo(9); ker so države članice med pandemijo COVID-19 dosegle napredek pri svojih prizadevanjih za digitalizacijo, vendar imajo še vedno težave pri zmanjšanju razlik na področju digitalnih spretnosti in znanj ter digitalne preobrazbe malih in srednjih podjetij;

C.  ker je Odbor za peticije prejel peticijo, v kateri je izražena zaskrbljenost, da večina ponudnikov storitev daje informacije na voljo le na spletu in pogosto prek kanalov, ki so združljivi le s pametnimi telefoni, zaradi česar so starejši, invalidi, osebe z nizkimi dohodki, digitalno nevešči in osebe z omejenim dostopom do interneta v slabšem položaju;

D.  ker sta digitalizacija in ustrezna uporaba digitalnih orodij sicer prinesla številne gospodarske in družbene koristi ter priložnosti, vendar so se pojavili številni etični, pravni in zaposlitveni izzivi, ki lahko povzročijo resno prikrajšanost ali škodo posameznikom in družbi kot celoti; ker je potencial novih tehnologij ambivalenten, saj lahko, odvisno od načina njihove uporabe in ureditve, pripomorejo k ustvarjanju bolj vključujoče družbe in zmanjšanju neenakosti ali pa povečajo obstoječe neenakosti in ustvarijo nove oblike diskriminacije;

E.  ker digitalizacija močno vpliva na vsakdanje družbeno, gospodarsko, politično in kulturno življenje državljanov, delavcev in potrošnikov ter na vsa področja družbe; ker je digitalizacija vzrok številnih socialnih razlik, pri čemer se pojavlja nov digitalni razkorak ne le med dobro povezanimi mestnimi območji ter podeželskimi in oddaljenimi območji, temveč tudi med ljudmi, ki lahko v celoti izkoristijo obogaten, dostopen in varen digitalni prostor s širokim naborom storitev, in tistimi, ki tega ne morejo; ker zaradi vse bolj razširjene uporabe digitalnih plačil, vključno s karticami, digitalnimi denarnicami ali mobilnimi aplikacijami, nekateri trgovci na drobno ne sprejemajo več gotovine;

F.  ker bi se zaradi vse manjše uporabe gotovinskih transakcij lahko poslabšala gotovinska infrastruktura in s tem zmanjšal dostop ljudi do gotovine; ker je treba nemudoma odpraviti pomanjkljivosti pri dostopu do gotovine in zagotoviti svobodo izbire načina plačevanja;

G.  ker lahko pretirana uporaba tehnoloških naprav poslabša pojave duševnega in telesnega zdravja, kot so izolacija, težave z odvisnostjo od tehnologije, pomanjkanje spanja, čustvena izčrpanost, tesnoba in izgorelost;

H.  ker lahko digitalizacija negativno vpliva na ljudi, ki nimajo zadostnih digitalnih spretnosti in znanj ali nimajo dostopa do interneta ali digitalnih naprav; ker lahko poudari socialne razlike, saj nekaterim delavcem zmanjša možnosti za pridobitev kakovostne zaposlitve; ker je treba načeti vprašanje negativnega vpliva digitalizacije javnih in zasebnih storitev na delavce in ljudi, kot so starejši in invalidi, državljane z nizkimi dohodki in socialno ogrožene ali brezposelne državljane, migrante in begunce ali ljudi na podeželju in oddaljenih območjih;

I.  ker je kazalnik digitalnih spretnosti in znanj v EU trenutno le 56-odstoten; ker naj bi se z digitalnimi cilji EU doseglo to, da se ta kazalnik spretnosti in znanj do leta 2030 povzpne na 80 %(10); ker je pandemija še povečala obstoječe neenakosti, vključno z digitalnim razkorakom, zaradi česar je nujno zagotoviti, da lahko vsi evropski državljani in podjetja izkoristijo prednosti digitalne preobrazbe za boljše, varnejše in uspešnejše življenje; ker je pandemija pokazala učinke digitalnega razkoraka v izobraževanju, saj so se nekateri učitelji in učenci znašli zunaj dogajanja, ker nimajo dovolj tehnoloških in digitalnih spretnosti in znanj ter dostopa do opreme;

J.  ker ima po ocenah 87 milijonov ljudi v EU eno od oblik invalidnosti(11); ker je dostopnost spletnih obrazcev pogosto zanemarjena, tako da uporabniki, ki uporabljajo bralnik zaslona, morda sploh ne morejo zaznati gumba „pošlji“; ker je treba zagotoviti spletno dostopnost, da bi vsem, tudi invalidom, omogočili zaznavanje, razumevanje in uporabo interneta ter krmarjenje po njem;

K.  ker so učinkovito varstvo osebnih podatkov, zasebnosti in premoženja, varnost omrežij in elektronike ter dojemanje državljanov, da so njihovi podatki, zasebnost in premoženje zaščiteni in varni, bistveni za zagotavljanje zaupanja državljanov, pri čemer državljanom omogočajo, da premagajo odpor do uporabe digitalnih storitev;

L.  ker je v predlogu evropske deklaracije o digitalnih pravicah in načelih z dne 26. januarja 2022 (COM(2022)0027) poudarjeno, da bi moral vsakdo imeti možnost, da na podlagi objektivnih, preglednih in zanesljivih informacij učinkovito izbere, katere digitalne storitve želi uporabljati;

M.  ker je bilo na Konferenci o prihodnosti Evrope obravnavano digitalno izobraževanje in sprejeto priporočilo, naj si EU prizadeva za zagotavljanje večje dostopnosti tehnologije starejši generaciji s spodbujanjem programov in pobud, na primer v obliki tečajev, prilagojenih njihovim potrebam; ker bi morala EU zagotoviti pravico do uporabe digitalizacije tistim, ki to želijo, in predlagati alternative za tiste, ki tega ne želijo;

N.  ker je 5,3 % šoloobveznih otrok v Evropi digitalno prikrajšanih, pri čemer je med državami EU(12) mogoče opaziti velike razlike, najbolj pa so prizadeti otroci, katerih družine živijo v revščini ali so resno materialno prikrajšane in si ne morejo privoščiti računalnika in/ali internetne povezave;

1.  je zaskrbljen, ker je digitalni razkorak še vedno prisoten, saj še zdaleč ni odpravljen in pomeni velike izzive v zvezi z uporabo interneta in mobilnih telefonov ter zagotavljanjem javnih in zasebnih storitev izključno prek digitalnih kanalov; opozarja, da lahko digitalizacija povzroči socialno-ekonomske razlike med ljudmi in državami, saj so v zvezi z njo potrebne naložbe in infrastruktura, ki so za manj razvite regije in podeželska območja zelo drage; poziva k skrbni proučitvi potreb ljudi v zvezi z digitalnim razvojem in inovacijami, zlasti potreb ranljivih skupin, da bi ocenili, kako bi lahko imeli koristi od teh novih tehnologij; poudarja, da mora digitalni prehod potekati tako, da bo koristil vsem;

2.  obžaluje, da številni ljudje digitalnih storitev ne uporabljajo redno ali se počutijo negotove pri izvajanju spletnih transakcij, saj lahko to znatno negativno vpliva na njihovo osebno življenje, ekonomski in socialni položaj ter temeljne pravice, vključno z varstvom njihovih osebnih podatkov in drugimi vprašanji glede kibernetske varnosti; obžaluje, da obstajajo ovire, ki zlasti ranljivim državljanom, tistim z nižjo stopnjo izobrazbe, starejšim, invalidom, osebam z učnimi težavami in tistim z nizkimi dohodki onemogočajo polno sodelovanje v svetu, v katerem so osnovne storitve, kot so bančne ali upravne storitve, digitalne, saj jim grozita izključenost iz družbe in prikrajšanost za gospodarske priložnosti; poudarja, da je treba vsem omogočiti, da se prilagodijo spremembam, ki jih prinaša digitalizacija, zlasti z zgodnjim digitalnim izobraževanjem, posodobljenimi učnimi načrti za digitalno izobraževanje, vseživljenjskim učenjem ali preusposabljanjem in izpopolnjevanjem, da bi preprečevali digitalno izključenost, odpravili digitalni razkorak v družbi in omogočili vključevanje vseh državljanov;

3.  poudarja, da se uporaba različnih plačilnih storitev v EU in tudi v samih državah članicah zelo razlikuje; ugotavlja, da se številni državljani še vedno zanašajo na gotovino kot edino možnost plačila;

4.  priznava, da so brezgotovinska plačila in revidirana direktiva o plačilnih storitvah prinesla številne prednosti, vključno z zmanjšanjem goljufij, gospodarskimi koristmi za mala podjetja in razpoložljivostjo širšega nabora produktov; poziva Komisijo, naj med celovitim pregledom uporabe in učinka revidirane direktive o plačilnih storitvah prouči, kako nadalje povečati varnost digitalnih plačil in se boriti proti goljufijam pri plačilih, vključno s spletnimi prevarami, ter kako zagotoviti varstvo potrošnikov ob upoštevanju posebnih potreb državljanov in zagotavljanju, da ima vsakdo možnost izbire načinov plačevanja; poudarja, kako pomembno je varstvo osebnih podatkov in zasebnosti, zlasti za ljudi, ki niso seznanjeni z varnostjo podatkov na spletu; poudarja, da je treba vključiti določbe za zagotovitev uporabniku prijaznih programskih vmesnikov za možnosti digitalnega plačevanja, visokih standardov varstva podatkov in interoperabilnosti podatkov, priročnosti za stranke in učinkovitega dostopa do gotovine;

5.  poudarja, da je treba z regulativnim okvirom EU zagotoviti, da je digitalizacija osredotočena na človeka in da se v digitalnem gospodarstvu v celoti spoštujejo temeljne pravice, zlasti pravice delavcev;

6.  opozarja, da morajo biti demokratično življenje in spletne javne storitve vključujoči in v celoti dostopni vsem ter da je tehnološka diskriminacija oblika revščine in socialne izključenosti, ki nekatere državljane prikrajša za bistvene vire za razvoj in ustvarjanje bogastva; poudarja, da bi moral vsakdo imeti koristi od najkakovostnejšega digitalnega okolja z uporabniku prijaznimi, učinkovitimi in personaliziranimi storitvami in orodji, ki ponujajo visoke standarde varnosti in zasebnosti, hkrati pa zagotavljajo varovala pred morebitno diskriminacijo pri dostopu do osnovnih storitev, za katere je potrebna uporaba digitalnih spretnosti in znanj;

7.  poudarja, da bi morale številne vsakodnevne storitve ponujati nedigitalne rešitve, da bi zadostili potrebam tistih državljanov, ki nimajo spretnosti ali znanj za uporabo spletnih storitev, ki želijo uporabljati storitve nespletno ali ki nimajo dostopa do digitalnih naprav in aplikacij; v zvezi s tem vztraja, da je treba ohraniti enake konkurenčne pogoje med spletnim in nespletnim svetom; poziva javne uprave in podjetja, naj bodo vključujoči in naj svoje spletne storitve oblikujejo na razumljiv način, da bodo do njih lahko dostopali in jih uporabljali ljudje vseh starosti in stopenj izobrazbe, da bi pomagali odpraviti vrzeli v naši družbi, ki še vedno obstajajo zaradi neenakega dostopa do tehnologije;

8.  poudarja, da je treba odpraviti digitalni razkorak in finančno izključenost ranljivih družbenih skupin, da pri digitalni preobrazbi nihče ne bo prezrt, zlasti tisti, pri katerih je največje tveganje, da ne bodo imeli digitalnih spretnosti in znanj, ki jih potrebujejo, da bi kar najbolje izkoristili potencial digitalizacije javnih in zasebnih storitev, s čimer bi omogočili vključitev vseh državljanov v digitalno družbo ne glede na njihov dohodek, socialni položaj, geografsko lokacijo, zdravje ali starost; poudarja, da se ljudje v najbolj negotovem položaju pri dostopu do svojih finančnih pravic najverjetneje zanašajo na upravne postopke, zato bi bilo treba uvesti več pobud za lažji dostop do tehnologije, vključno s programi digitalnega opismenjevanja, ter ponovno poudarja, kako pomembna sta izobraževanje in nenehno učenje za razvoj spretnosti, potrebnih v digitalni dobi, ter boj proti digitalni izključenosti;

9.  je zaskrbljen zaradi zmanjševanja fizične prisotnosti javnih storitev, zlasti na podeželju in na obrobju mest; poudarja, da je poleg razvoja spletnih storitev izjemno pomembno, da se ohranijo fizični prostori za vse javne storitve; poziva, naj se sprejmejo ukrepi za spodbujanje posebne zaščite dostopa do osnovnih storitev za vse, brez diskriminacije na podlagi nezadostnega obvladovanja tehnologije; se zavzema za model storitev za stranke, ki je osredotočen na človeka in pri katerem ni nihče prezrt; poudarja, da je treba pri dostopu do javnih storitev v digitalni obliki opustiti pristop, po katerem se del upravnega dela prenese na uporabnika, ta prenos bremena pa spremljata prenos odgovornosti in obveznost uporabnika, da se nauči uporabljati digitalno tehnologijo, da je samostojen in da izpolnjuje pričakovanja uprave glede vzornega uporabnika;

10.  poziva k modelu zagotavljanja javnih storitev, ki bo temeljil na svobodni izbiri vsakega uporabnika glede tega, kako se povezuje z upravo, ter poudarja, da je treba izboljšati zasnovo in uporabo javnih spletišč, da bi odpravili težave z dostopnostjo ter zagotovili potrebno pravno, tehnično in upravno podporo, ki jo uporabniki potrebujejo za samostojno uporabo teh spletišč;

11.  se zaveda, da so za izvajanje tega modela zagotavljanja javnih storitev potrebni človeški, tehnični in gospodarski viri, ter opozarja, da bi lahko bila sredstva EU, zlasti sredstva instrumenta NextGenerationEU, velika priložnost za ta prehod;

12.  se zaveda učinkov močne avtentikacije strank za uporabnike, ki nimajo mobilnega telefona; poziva, naj se ta avtentikacija razširi na druga sredstva, kot so elektronska pošta, telefonski klici ali človeška pozornost na okencu; obžaluje, da se z revidirano direktivo o plačilnih storitvah potrošnikom ne zagotavlja neposredna pravica, da zahtevajo alternativno metodo avtentikacije; poziva Komisijo, naj pri ocenjevanju določb revidirane direktive o plačilnih storitvah upošteva tveganje diskriminacije starejših in drugih ranljivih skupin;

13.  poudarja, kako pomemben je skupni evropski pristop k etičnim vidikom digitalizacije; pozdravlja osnutek deklaracije EU o digitalnih pravicah in načelih za digitalno desetletje iz januarja 2022 ter poudarja, da bi morale Komisija in države članice zagotoviti, da se pri tehnoloških rešitvah spoštujejo pravice ljudi in da pri digitalni preobrazbi nihče ne bo prezrt, pri čemer mora glavni cilj biti odprava digitalnega razkoraka;

14.  opozarja, da socialno-demografski dejavniki pomembno vplivajo na raven digitalnih spretnosti in znanj in da imata na primer več kot dve tretjini mladih odraslih, posameznikov z visoko stopnjo formalne izobrazbe in visokošolskih študentov vsaj osnovne digitalne spretnosti in znanja; nasprotno ugotavlja, da ima le približno tretjina oseb, starih od 55 do 74 let, upokojencev in neaktivnih vsaj osnovne digitalne spretnosti in znanja; nadalje ugotavlja, da je vrzel med digitalnimi spretnostmi in znanji ljudi, ki živijo na podeželju in v mestih, še vedno precejšnja(13); ugotavlja, da je digitalna povezljivost ključni dejavnik pri odpravljanju in zmanjševanju digitalnega razkoraka med gosto in redko poseljenimi območji, ter poziva Komisijo, naj v posodobljeni kohezijski politiki nujno obravnava obstoječi digitalni razkorak;

15.  poudarja, kako pomembno je premagovanje digitalnega razkoraka, zlasti s spodbujanjem osnovnih in specializiranih znanj in spretnosti s posebnim poudarkom na najranljivejših skupinah ljudi ter z razvojem sistemov izobraževanja in usposabljanja, vključno z vseživljenjskim učenjem, preusposabljanjem in izpopolnjevanjem; opozarja, da vsi ne morejo postati digitalno pismeni, in poudarja, da se ne bi smelo diskriminirati na podlagi digitalnih spretnosti in znanj ljudi; ponovno poudarja, da načelo digitalne učinkovitosti ne more upravičiti izključevanja ljudi iz dostopa do osnovnih storitev;

16.  poziva k prizadevanjem za zagotovitev, da digitalna preobrazba vsem zagotavlja nove digitalne pravice, ki izhajajo iz potrebe po dostopu do digitalnih medijev na vseh področjih, da bi preprečili digitalne razlike med ozemlji, ljudmi z različnih območij, iz različnih okolij in različne starosti, zlasti ob upoštevanju razlike med spoloma in potreb starejših, ki so v nasprotju z mladimi pogosto manj seznanjeni z uporabo novih tehnologij;

17.  meni, da lahko nove tehnologije prispevajo k odpravljanju digitalne vrzeli, ki prizadene približno 87 milijonov Evropejcev, ki imajo eno od oblik invalidnosti, da bi podprli njihovo vključevanje v gospodarstvo in dostop do osnovnih storitev; je prepričan, da lahko uporaba digitalnih tehnologij zmanjša ovire, s katerimi se srečujejo invalidi pri vstopu na trg dela, kot so opravljanje delovnih nalog, komunikacija, medsebojni odnosi ali prilagodljivost;

18.  ugotavlja, da ima digitalni razkorak pomembne posledice za priseljence, saj se lahko diskriminacija še poveča, če je dostop do spletnih javnih in zasebnih storitev ter digitalnih medijev nepopoln ali nezadosten(14);

19.  naroči svoji predsednici, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) OECD, Understanding the Digital Divide (Razumevanje digitalnega razkoraka), 2001.
(2) UL C 289, 9.8.2016, str. 65.
(3) UL L 337, 23.12.2015, str. 35.
(4) UL L 327, 2.12.2016, str. 1.
(5) UL L 69, 13.3.2018, str. 23.
(6) UL L 151, 7.6.2019, str. 70.
(7) UL C 132, 24.3.2022, str. 129.
(8) Statistični podatki ECB za leto 2021 o negotovinskih plačilih.
(9) Poročilo iz leta 2022 o indeksu digitalnega gospodarstva in družbe (DESI).
(10) Digital Economy and Society Index 2021 (Indeks digitalnega gospodarstva in družbe (DESI) 2021).
(11) Eurostat, Functional and activity limitations statistics (Statistični podatki o funkcionalnih omejitvah in omejitvah dejavnosti). Glej tudi: https://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php?title=Functional_and_activity_limitations_statistics.
(12) DigiGen, The impact of technological transformations on the Digital Generation (Vpliv tehnoloških sprememb na digitalno generacijo), 2021.
(13) Digital Economy and Society Index (DESI) 2022: Human Capital (Indeks digitalnega gospodarstva in družbe (DESI) 2022: človeški kapital).
(14) Divides – Impact of the digital divide on the foreign population (Razlike – Vpliv digitalnega razkoraka na tuje prebivalstvo), 2018.

Zadnja posodobitev: 6. marec 2023Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov