Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga sklepa Sveta o sklenitvi, s strani Evropske unije, Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima, ki ga je podala Komisija (COM(2016)0109),

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta (EU) 2017/865 z dne 11. maja 2017 o podpisu, v imenu Evropske unije, Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima glede zadev na področju pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah(1),

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta (EU) 2017/866 z dne 11. maja 2017 o podpisu, v imenu Evropske unije, Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima, kar zadeva azil in nevračanje(2),

–  ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima, ki je začela veljati 1. avgusta 2014(3), Evropska unija pa jo je podpisala 12. junija 2017,

–  ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji (PEU), zlasti členov 2 in 3, ter Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), zlasti členov 8, 10, 19, 83, 153 in 157,

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina), ki je začela veljati skupaj z Lizbonsko pogodbo decembra 2009, zlasti členov 1, 2, 3, 4, 6, 21, 23 in 31,

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 2004/113/ES z dne 13. decembra 2004 o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk pri dostopu do blaga in storitev ter oskrbi z njimi(4), ki opredeljuje in obsoja nadlegovanje in spolno nadlegovanje,

–  ob upoštevanju Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu(5), v kateri so opredeljeni neposredna in posredna diskriminacija, nadlegovanje ter spolno nadlegovanje,

–  ob upoštevanju Direktive 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ(6) (direktiva o pravicah žrtev),

–  ob upoštevanju poročila Agencije Evropske unije za temeljne pravice iz leta 2014 o nasilju nad ženskami(7),

–  ob upoštevanju sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, predvsem sodb v zadevah, povezanih z nasiljem v družini in nasiljem nad ženskami, zlasti Opuz proti Turčiji(8), Y. in drugi proti Bolgariji(9), Landi proti Italiji(10), M. C. proti Bolgariji(11), Yazgül Yilmaz proti Turčiji(12), V. C. proti Slovaški(13), P. in S. proti Poljski(14) ter J. L. proti Italiji(15),

–  ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu, zlasti členov 2, 3, 8 in 14, ter Protokola št. 12 h Konvenciji,

–  ob upoštevanju poročil Skupine strokovnjakov za ukrepanje proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini (GREVIO) v okviru Sveta Evrope o izhodiščni oceni, zlasti poročil za Avstrijo, Belgijo, Dansko, Finsko, Francijo, Italijo, Malto, Nizozemsko, Poljsko, Portugalsko, Romunijo, Slovenijo, Španijo in Švedsko, vključno s seznami predlogov skupine GREVIO in priporočili odbora pogodbenic,

–  ob upoštevanju splošnega priporočila skupine GREVIO št. 1 o digitalni razsežnosti nasilja nad ženskami, ki je bilo sprejeto 20. oktobra 2021,

–  ob upoštevanju vmesnega horizontalnega pregleda poročil skupine GREVIO o izhodiščni oceni(16), ki ga je pripravila ta skupina, iz februarja 2022,

–  ob upoštevanju obrazložitvenega poročila h Konvenciji Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima z dne 11. maja 2011,

–  ob upoštevanju poročila Sveta Evrope z naslovom Pregled študij o stroških nasilja nad ženskami in nasilja v družini,

–  ob upoštevanju dokumenta komisarja Sveta Evrope za človekove pravice z dne 4. decembra 2017 z naslovom Spolno in reproduktivno zdravje ter pravice žensk v Evropi,

–  ob upoštevanju Dunajske deklaracije in akcijskega programa, sprejetih na svetovni konferenci Združenih narodov o človekovih pravicah leta 1993,

–  ob upoštevanju Pekinške deklaracije in izhodišč za ukrepanje, sprejetih 15. septembra 1995 na četrti svetovni konferenci o ženskah, ter poznejših zaključnih dokumentov, sprejetih na posebnih zasedanjih Organizacije združenih narodov Peking +5 (2000), Peking +10 (2005), Peking +15 (2010) in Peking +20 (2015), ter politične izjave Komisije Organizacije združenih narodov za položaj žensk ob zasedanju Peking +25 (2020),

–  ob upoštevanju določb pravnih instrumentov OZN na področju človekovih pravic, zlasti tistih, ki zadevajo pravice žensk, kot so Ustanovna listina OZN, Splošna deklaracija o človekovih pravicah, mednarodna pakta o državljanskih in političnih pravicah ter o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW) in njen izbirni protokol, Konvencija proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, Konvencija o statusu beguncev in načelu nevračanja iz leta 1951 ter Konvencija o otrokovih pravicah,

–  ob upoštevanju splošnih priporočil št. 12, 19, 33 in 35 Odbora za odpravo diskriminacije žensk o nasilju nad ženskami,

–  ob upoštevanju poročila posebne poročevalke OZN o nasilju nad ženskami ter njegovih vzrokih in posledicah iz leta 2018 o spletnem nasilju nad ženskami in dekleti z vidika človekovih pravic,

–  ob upoštevanju konvencije Mednarodne organizacije dela (MOD) št. 190 o odpravi nasilja in nadlegovanja v svetu dela iz leta 2019, ki je začela veljati 25. junija 2021, ter priporočila MOD št. 206 o nasilju in nadlegovanju,

–  ob upoštevanju Konvencije Organizacije združenih narodov o pravicah invalidov, katere podpisnica je EU, vključno s sklepnimi ugotovitvami Odbora Združenih narodov za pravice invalidov iz leta 2015 (UNCRPD), v katerih je bila EU pozvana, naj se pridruži Istanbulski konvenciji, da bi lahko bolje zaščitili invalidne ženske in dekleta pred nasiljem,

–  ob upoštevanju petega cilja trajnostnega razvoja, ki je doseči enakost spolov ter okrepiti vlogo žensk in deklet po vsem svetu,

–  ob upoštevanju Deklaracije OZN o odpravi nasilja nad ženskami iz leta 1993,

–  ob upoštevanju resolucije Generalne skupščine OZN iz leta 2020 z naslovom Intensification of efforts to prevent and eliminate all forms of violence against women and girls (Okrepitev prizadevanj za boj proti vsem oblikam nasilja nad ženskami in dekleti ter njihovo odpravo),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Unija enakosti: strategija za enakost spolov za obdobje 2020–2025 (COM(2020)0152),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 24. junija 2020 z naslovom Strategija EU o pravicah žrtev (2020–2025) (COM(2020)0258),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 12. novembra 2020 z naslovom Unija enakosti: strategija za enakost LGBTIQ oseb za obdobje 2020–2025 (COM(2020)0698),

–  ob upoštevanju predloga Komisije z dne 8. marca 2022 za direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini (COM(2022)0105),

–  ob upoštevanju poročila Evropskega inštituta za enakost spolov iz leta 2021 z naslovom Stroški nasilja zaradi spola v Evropski uniji, pa tudi poročil o indeksu enakosti spolov, ki jih ta inštitut objavlja od leta 2013,

–  ob upoštevanju zavez, sprejetih na Forumu za generacijsko enakost julija 2021,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. novembra 2009 o odpravi nasilja nad ženskami(17),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. aprila 2011 o prednostnih nalogah in splošnem pregledu novega političnega okvira EU za boj proti nasilju nad ženskami(18),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. februarja 2014 s priporočili Komisiji o boju proti nasilju nad ženskami(19),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. oktobra 2017 o boju proti spolnemu nadlegovanju in zlorabam v EU(20),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. septembra 2017 o predlogu sklepa Sveta o sklenitvi, s strani Evropske unije, Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima(21),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. februarja 2019 o nazadovanju na področju pravic žensk in enakosti spolov v EU(22),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. aprila 2019 o pridobitvi mnenja Sodišča o združljivosti predlogov za pristop Evropske unije h Konvenciji Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima s Pogodbama ter o postopku za ta pristop(23),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 28. novembra 2019 o pristopu EU k Istanbulski konvenciji in drugih ukrepih za boj proti nasilju na podlagi spola(24),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. januarja 2021 o strategiji EU za enakost spolov(25),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. februarja 2021 o prihodnjih izzivih na področju pravic žensk v Evropi: več kot 25 let po Pekinški deklaraciji in izhodiščih za ukrepanje(26),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. septembra 2021 s priporočili Komisiji o opredelitvi nasilja na podlagi spola kot novega področja kriminala, navedenega v členu 83(1) PDEU(27),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. oktobra 2021 o vplivu nasilja v družini in pravic do varstva in vzgoje na ženske in otroke(28),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. decembra 2021 s priporočili Komisiji o boju proti nasilju na podlagi spola: spletno nasilje(29),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. decembra 2021 o enakosti žensk in moških v Evropski uniji v obdobju 2018–2020(30),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. novembra 2016 o pristopu EU k Istanbulski konvenciji o preprečevanju nasilja nad ženskami ter o boju proti njemu(31),

–  ob upoštevanju mnenja Sodišča 1/19 (veliki senat) z dne 6. oktobra 2021 o Istanbulski konvenciji(32),

–  ob upoštevanju člena 105(5) Poslovnika,

–  ob upoštevanju skupne razprave Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter Odbora za pravice žensk in enakost spolov v skladu s členom 58 Poslovnika,

–  ob upoštevanju vmesnega poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A9-0021/2023),

A.  ker je enakost spolov temeljna vrednota EU, določena v členu 2 PEU in poudarjena v členu 23 Listine, ter jo je treba vključiti v vse politike, dejavnosti in programe EU; ker je Evropski inštitut za enakost spolov ugotovil, da bi Evropska unija pri sedanji hitrosti potrebovala približno 60 let, da bi dosegla enakost spolov; ker je izkoreninjenje nasilja zaradi spola ter zlasti nasilja nad ženskami in dekleti osnovni pogoj za doseganje resnične enakosti spolov;

B.  ker je nasilje zaradi spola nasilje, ki je usmerjeno proti osebi zaradi njenega spola, ali nasilje, ki nesorazmerno prizadeva osebe določenega spola; ker nasilje nad ženskami v skladu z Istanbulsko konvencijo pomeni kršitev človekovih pravic in obliko diskriminacije žensk ter vsako dejanje nasilja zaradi spola, ki povzroči ali bi lahko povzročilo telesno, spolno, duševno, strukturno ali ekonomsko škodo ali trpljenje žensk, vključno z grožnjo s takimi dejanji, prisilo ali samovoljnim odvzemom prostosti, ne glede na to, ali se zgodi v javnem ali zasebnem življenju; ker svoboda in enakost ženskam omogočata, da uresničijo svoj dejanski potencial;

C.  ker člen 3 Istanbulske konvencije „nasilje nad ženskami zaradi spola“ opredeljuje kot „nasilje, ki je usmerjeno proti ženski, ker je ženska, ali nesorazmerno prizadene ženske“, „spol“ pa na podlagi te konvencije pomeni „družbeno oblikovane vloge, vedenje, dejavnosti in lastnosti, ki v posamezni družbi veljajo kot primerni za ženske in moške“;

D.  ker je vsaka tretja ženska v EU, tj. približno 62 milijonov žensk, doživela fizično in/ali spolno nasilje in ker je bila več kot polovica žensk (55 %) v EU vsaj enkrat od 15. leta starosti žrtev spolnega nadlegovanja(33); ker Agencija Evropske unije za temeljne pravice (FRA) izvaja novo raziskavo za posodobitev teh podatkov; ker so se najnovejši ocenjeni stroški nasilja zaradi spola in partnerjevega nasilja v Evropski uniji nedavno povečali za približno tretjino, ocenjeni stroški nasilja zaradi spola pa znašajo 366 milijard EUR na leto(34); ker o veliko vrstah in vidikih nasilja zaradi spola še vedno ni dovolj podatkov; ker je inštitut EIGE v indeksu enakosti spolov(35) za leto 2022 ugotovil, da podatki še vedno ne prikazujejo celotnega obsega nasilja zaradi spola v EU;

E.  ker je nasilje zaradi spola, zlasti nad ženskami in dekleti, vzrok in posledica strukturnih neenakosti, ki izhajajo iz spolnih stereotipov in asimetrije moči, vključno s tistimi na zasebnem, socialnem, javnem in gospodarskem področju; ker je nasilje zaradi spola, tako na spletu kot drugod, najhujši izraz neenakosti spolov in diskriminacije ter ima hudo neposredno in posredno vpliva na žrtve in njihove otroke, prav tako pa pušča morebitne dolgoročne fizične, spolne, čustvene in duševne posledice, ki kot take predstavljajo vprašanje javnega zdravja ter povzročajo gospodarsko in finančno škodo; ker je nasilje zaradi spola kršitev pravic žensk ter resna ovira za udeležbo žensk v družbenem, javnem in političnem življenju in na trgu dela, zaradi česar ne morejo v celoti uresničevati svojih pravic in temeljnih svoboščin;

F.  ker nasilje zaradi spola vpliva na več temeljnih pravic, določenih v mednarodnih in evropskih instrumentih na področju človekovih pravic, tudi v Listini EU o temeljnih pravicah, na primer na pravico do človekovega dostojanstva (člen 1), pravico do življenja (člen 2), pravico do osebne celovitosti (člen 3), prepoved mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja (člen 4), pravico do svobode in varnosti (člen 6), prepoved diskriminacije, tudi diskriminacije zaradi spola (člen 21), ter pravico do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča;

G.  ker je nasilje zaradi spola, zlasti nasilje nad ženskami in dekleti, strukturni in splošno razširjen problem po vsej Evropi in svetu, zajema pa žrtve in storilce ne glede na starost, izobrazbo, dohodek, socialni status ter kulturno ozadje, in čeprav je lahko vsakdo posredna žrtev nasilja na podlagi spola, so zaradi vseh oblik tega nasilja nesorazmerno prizadete predvsem ženske in dekleta;

H.  ker so zlasti ženske in dekleta v vsej svoji raznolikosti tarča nasilja zaradi spola ter doživljajo različne in presečne oblike diskriminacije, ki imajo vse večji negativni učinek; ker so nekatere skupine žensk in deklet, kot so migrantke, begunke prosilke za azil, invalidne ženske in dekleta ter Rominje, izpostavljene tveganju večplastne diskriminacije in so zato še bolj ranljive; ker bi bilo treba upoštevati raznolikost žensk in tveganja presečnih oblik diskriminacije; ker so lahko osebe LGBTIQ+ žrtve nasilja zaradi spola zaradi svoje spolne usmerjenosti, spola, spolne identitete, spolnega izraza ali spolnih značilnosti; ker je v Istanbulski konvenciji določeno, da je treba zagotoviti izvajanje vseh določb te konvencije, zlasti ukrepov za varstvo pravic žrtev, „brez diskriminacije zaradi spola, rase, barve, jezika, vere, političnega ali drugega prepričanja, narodnega ali socialnega porekla, pripadnosti narodni manjšini, lastnine, rojstva, spolne usmerjenosti, spolne identitete, starosti, zdravstvenega stanja, invalidnosti, zakonskega stanu, statusa migranta ali begunca […] ali kakršnekoli druge okoliščine“;

I.  ker bi bilo treba te presečne in različne oblike diskriminacije upoštevati pri omogočanju dostopa do pravnega varstva in z njim povezanih storitev; ker bi morala biti ženskam pri izvajanju zaščitnih ukrepov odobrena specialistična podpora;

J.  ker je kultura posiljevanja, sestavljena iz skupka prepričanj, ki spodbujajo spolno agresijo moških in podpirajo nasilje zaradi spola, po vsej Evropi in svetu še vedno razširjena težava, ki se kaže v normalizaciji ali trivializaciji spolnega nasilja, posilstva ali spolnega nadlegovanja, in je zakoreninjena v spolnih stereotipih, seksizmu, mizoginiji in neenaki porazdelitvi moči med spoloma;

K.  ker raven enakosti spolov pogosto kaže na vse slabše razmere v družbi na področju temeljnih pravic in vrednot, vključno z demokracijo in pravno državo, ter se uporablja kot prvo opozorilo o njih; ker smo v tem desetletju priča vidnim in vse bolj organiziranim napadom na enakost spolov, pravice žensk in deklet ter pravice oseb LGBTIQ+ ter njihovemu zatiranju, kar se kaže zlasti v številnih državah članicah, pa tudi drugod po svetu, ter je privedlo do vidnega povečanja spletnega in nespletnega nasilja nad ženskami in osebami LGBTIQ+;

L.  ker mora EU sprejeti vse potrebne ukrepe za spodbujanje in varovanje pravice vseh žensk in deklet do življenja brez nasilja; ker se je zaradi pandemije covida-19 povečalo nasilje v družini in nasilje nad ženskami; ker več kot 45 % žensk po svetu poroča, da so bile same ali katera od žensk, ki jih poznajo, tarča neke vrste nasilja, 65 % žensk pa poroča, da so v svojem življenju že izkusile nasilje; ker se število prijavljenih primerov feminicida v evropskih državah naglo ali stalno povečuje; ker se je dostop do osnovnih storitev, kot sta nujna nastanitev in telefonska pomoč, zmanjšal, kar potrjuje, da je treba po izkušnjah, pridobljenih med pandemijo, še bolj nujno sprejeti konkretne ukrepe za boj proti tovrstnemu nasilju;

M.  ker se lahko nasilje zaradi spola, zlasti nad ženskami in dekleti, pojavlja v številnih oblikah, kot so fizični napadi, spolno nasilje, vključno s posilstvom, pohabljanje ženskih spolnih organov, feminicid, trgovina z ženskami in dekleti za namene spolnega izkoriščanja, spolno nadlegovanje, zločini iz časti in prisilne poroke, ujetništvo v zakonski zvezi, prisilna sterilizacija, prisilni splav ter odrekanje varnega in zakonitega splava, porodniško in ginekološko nasilje, institucionalno nasilje, posredno nasilje, ekonomsko nasilje v družini in/ali gospodinjski enoti, zalezovanje, ustrahovanje in nadlegovanje, sovražni govor na spletu in drugje ter različne oblike spletnega nasilja; ker nasilje zaradi spola nad ženskami LGBTIQ+ vključuje dodatne oblike spolnega nasilja, kot so „korektivno“ posilstvo in spolno nadlegovanje, pohabljanje spolnih organov žensk in interseksualnih oseb, prisilna sterilizacija transspolnih in interseksualnih oseb ter spreobrnitvena terapija;

N.  ker so razlike v zakonih in politikah držav članic privedle do razhajanja pri tem, v kolikšni meri so ženske zaščitene pred nasiljem zaradi spola, tako da ženske po vsej EU nimajo enake zaščite pred to vrsto nasilja; ker je v nekaterih državah članicah zaradi odrekanja varnega in zakonitega splava v zadnjih letih umrlo več žensk(36); ker je Evropsko sodišče za človekove pravice večkrat razsodilo, da omejevanje dostopa do splava, kadar je ta določen v nacionalni zakonodaji, in pomanjkljivo izvajanje zakonsko dovoljenega dostopa kršita človekove pravice, zato v tem kontekstu pomenita obliko nasilja zaradi spola; ker se v nekaterih državah članicah organizacije za pravice žensk nadlegujejo in preganjajo, ker pomagajo žrtvam nečloveških zakonov o splavu(37);

O.  ker je nasilje zaradi spola v Evropski uniji še vedno premalokrat prijavljeno; ker je 67 % žensk, ki so sodelovale v raziskavi Agencije za temeljne pravice leta 2014, navedlo, da resnih primerov nasilja v družini niso prijavile policiji ali kateri drugi organizaciji(38);

P.  ker je zaradi stereotipov in spolne pristranskosti v pravosodnem sistemu ter pomanjkanja učinkovitega in hitrega pregona, pravnih okvirov, pravosodnih sistemov in ukrepov za zagotavljanje zaščite, podpore in odškodnin, ki upoštevajo različnost spolov, oviran dostop žensk do sodnega varstva, zaupanje v kazenski pregon pa vse manjše, pomanjkanje informacij o tem, kako ukrepati in poročati o takih dogodkih, ter pomanjkanje ustreznih socialnih in zdravstvenih storitev pa so pogosti razlogi, da se nasilja zaradi spola ne prijavi;

Q.  ker se posebne skupine, ki so žrtve nasilja zaradi spola, kot so ženske iz rasno opredeljenih skupin, invalidke, migrantke in LGBTIQ+ osebe, srečujejo z dodatnimi ovirami pri dostopu do pravnega varstva;

R.  ker so lahko žrtve v mnogih primerih izpostavljene ponižujočim komentarjem, so večkrat izpostavljene storilcu, obtoževanju in ponavljajočemu se zasliševanju s strani uradnikov organov pregona ali policije, kar povečuje njihov strah pred prijavo nasilja, ki so ga utrpele, in poveča tveganje za ponovno viktimizacijo ali sekundarne oblike viktimizacije;

S.  ker v skladu z deklaracijo Organizacije združenih narodov o odpravi nasilja nad ženskami iz leta 1993 in izhodišči za ukrepanje, ki jih je OZN sprejela v Pekingu, nasilje nad ženskami pomeni vsako dejanje nasilja zaradi spola, ki ženskam povzroči ali lahko povzroči telesno, spolno ali duševno škodo ali trpljenje, vključno z grožnjo s tovrstnimi dejanji, prisilo ali samovoljnim odvzemom prostosti, bodisi v javnem ali v zasebnem življenju; ker Odbor OZN za odpravo diskriminacije žensk nasilje zaradi spola opredeljuje kot nasilje, ki je usmerjeno proti ženski, ker je ženska, ali ki nesorazmerno prizadene ženske; ker ta odbor poudarja, da je nasilje zaradi spola oblika diskriminacije, ki resno omejuje sposobnost žensk za uveljavljanje njihovih pravic in svoboščin na podlagi enakosti z moškimi, zato pomeni kršitev njihovih človekovih pravic;

T.  ker je Komisija prenehanje nasilja zaradi spola vključila v strategijo za enakost spolov za obdobje 2020–2025 kot eno ključnih prednostnih nalog z naborom konkretnih predlogov za učinkovito preprečevanje nasilja zaradi spola in nasilja v družini, med drugim zaključitev pristopa EU k Istanbulski konvenciji in zagotovitev, da jo EU hitro ratificira, države članice pa izvajajo;

U.  ker lahko samo z različnimi politikami, ki združujejo zakonodajne in nezakonodajne ukrepe, ter ukrepi za olajšanje dostopa žrtev do namestitve in zaposlitve, vključno z zagotavljanjem zatočišč za žrtve ter finančno avtonomijo in enakopravno udeležbo žensk na vseh družbenih področjih, občutno zmanjšamo nasilje nad ženskami in dekleti ter druge oblike nasilja, kot je nasilje proti osebam LGBTIQ+, ter njegove posledice;

V.  ker civilna družba in zlasti ženske organizacije ter tisti, ki si prizadevajo za enakost spolov, zelo pomembno prispevajo k preprečevanju vseh oblik nasilja in boju proti njim, njihovo delo pa bi bilo treba priznati, spodbujati, podpirati in primerno financirati, tudi z možnostjo, da zaprosijo za državna sredstva in sredstva EU ter jih prejmejo, da bodo lahko svoje delo čim bolje opravljali;

W.  ker je Istanbulska konvencija doslej najučinkovitejše, najmočnejše in najcelovitejše orodje za preprečevanje različnih oblik nasilja nad ženskami in nasilja v družini in boj proti njim na evropski ravni in širše; ker Istanbulska konvencija državam pogodbenicam in njihovim nacionalnim organom ponuja smernice za ustrezen multidisciplinarni odziv na nasilje nad ženskami in nasilje v družini prek štirih stebrov: preprečevanje, zaščita preživelih in odškodnina, pregon storilcev in integrirane politike; ker so države, ki so ratificirale konvencijo, okrepile prizadevanja za preprečevanje ter izboljšale preiskave in pregon ter storitve zaščite žensk in deklet, ki so žrtve nasilja(39); ker bi takojšnji pristop vseh držav članic k Istanbulski konvenciji znatno prispeval k razvoju integrirane politike, s tem pa bi se zagotovila enaka zaščita z zavezujočim instrumentom, s katerim bi premagali različne politike in zakonodaje v državah članicah, in spodbujanju mednarodnega sodelovanja v boju proti vsem oblikam nasilja nad ženskami in nasilja v družini, kar je zlasti pomembno v času vojne ter med humanitarnimi krizami in krizami zaradi prisilnega razseljevanja, kot je poudarjeno v položaju žensk in deklet, ki bežijo Ukrajine;

X.  ker je Istanbulska konvencija mešani sporazum, ki omogoča, da EU k njej pristopi vzporedno s svojimi državami članicami; ker je bilo to potrjeno v mnenju Sodišča Evropske unije(40);

Y.  ker bi pristop vseh držav članic k Istanbulski konvenciji pomenil podporo za usklajen pristop k boju proti nasilju nad ženskami skupaj z obstoječimi ali prihodnjimi ukrepi na tem področju na ravni EU, kot je predlog za direktivo EU o boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini in direktiva o pravicah žrtev;

Z.  ker se nasilje nad ženskami, tudi v družini, pogosto obravnava kot del zasebnosti in se zato preveč zlahka dopušča; ker gre dejansko za čezmejno sistemsko kršitev temeljnih pravic in hudo kaznivo dejanje, ki ga je treba preprečiti in preganjati, zato bi morale države članice tesno sodelovati, da bi se skupaj borile proti njemu; ker bi morale vse ženske in dekleta v Evropski uniji uživati enako raven zaščite pred nasiljem zaradi spola, ne glede na to, v kateri državi članici se nahajajo; ker so Istanbulsko konvencijo podpisale vse države članice, ratificiralo pa jo je le 21 od njih; ker šest držav članic – Bolgarija, Češka, Madžarska, Latvija, Litva in Slovaška – še vedno ni ratificiralo Konvencije; ker morajo države članice kljub pristopu EU k tej konvenciji to ratificirati; ker mora EU v sodelovanju s svojimi državami članicami sprejeti vse potrebne ukrepe za varovanje in spodbujanje pravice vseh žensk in deklet do življenja brez nasilja zaradi spola; ker je poljska vlada napovedala, da namerava leta 2020 odstopiti od konvencije, in ker je za zadevo še vedno pristojno poljsko ustavno sodišče;

AA.  ker storilci zločinov nad ženskami še vedno pogosto niso kaznovani in je treba to izkoreniniti tako, da se zagotovi njihov pregon in ustrezne kazni zanje, kar je potrebno, da se prekine začarani krog tišine za žrtve nasilja, ter da ženske in dekleta, ki so preživele nasilje, od organov kazenskega pregona in pravosodnega sistema prejmejo potrebno podporo, odškodnino in priznanje, zlasti v primeru tistih, ki živijo na podeželju, kjer storitve zaščite žrtev niso na voljo ali so zelo omejene; ker je pomembno, da se zagotovi ustrezen dostop do specializiranih storitev, vključno z zdravstvenim varstvom ali varnimi nastanitvenimi storitvami, ne glede na fazo kazenskega postopka; ker je bistveno, da se zagotovijo primerno usposabljanje, postopki in smernice, ki upoštevajo pravice in vidik spola, za vse izvajalce in uslužbence kazenskega pregona, vključno s sodniki, državnimi tožilci, sodnim osebjem, forenzičnimi strokovnjaki, ponudniki storitev, vodstvenimi delavci in drugimi strokovnjaki, ki se ukvarjajo z žrtvami vseh dejanj nasilja zaradi spola, da bi se preprečili diskriminacija in ponovna viktimizacija;

AB.  ker je mednarodna skupnost priznala nasilje zaradi spola, zlasti nad ženskami in dekleti, in bi ga bilo treba celovito obravnavati, kljub vsem prizadevanjem mednarodnih organizacij, civilne družbe in državnih organov, da bi nasilje zaradi spola izkoreninili, pa ostaja razširjeno in se kaže v novih oblikah, kot so kibernetsko nasilje, kibernetsko nadlegovanje, kibernetsko zalezovanje in deljenje intimnih vsebin prek družbenih medijev brez privolitve; ker je kibernetsko nasilje nad ženskami in kibernetsko partnerjevo nasilje v zadnjih letih vse pogostejše, zlasti po pandemiji covida-19; ker je v Evropski uniji med 4 in 7 % žensk doživelo kibernetsko nadlegovanje, med 1 in 3 % pa kibernetsko zalezovanje(41); ker je globalna študija organizacije World Wide Web Foundation(42), ki je bila izvedena leta 2020 in je vključevala anketirance iz 180 držav, razkrila, da je 52 % mladih žensk in deklet doživelo spletne zlorabe, kot so delitev intimnih fotografij, videov ali sporočil brez njihovega soglasja, zlonamerna in ponižujoča sporočila, uporaba žaljivega in grozečega jezika, spolno nadlegovanje in lažne vsebine, ter da 64 % anketirancev pozna nekoga, ki je bil žrtev nadlegovanja, zlorabe ali nasilja;

AC.  ker so prizadevanja za izkoreninjenje nasilja zaradi spola, zlasti nasilja nad ženskami in dekleti, pogosto sporna ali oslabljena v imenu tradicije, kulture, vere ali fundamentalističnih, populističnih ideologij ali skrajno desničarskih gibanj ter ker se širijo lažni diskurzi in dezinformacije, na primer s trditvami o Istanbulski konvenciji, češ da je njen cilj „izbrisati tradicionalno družino“ ter „spodbujati ideologijo spola in homoseksualnost“; ker te skupine uporabljajo dezinformacije in populistično retoriko, da pritiskajo na politike in širijo neutemeljene strahove med državljani;

AD.  ker izpostavljenost fizičnemu, spolnemu, psihičnemu ali socialno-ekonomskemu nasilju in zlorabam močno vpliva na žrtve, njihove družine, sorodnike in družbo kot celoto; ker bi bilo treba pri odločanju, ali naj se storilcem dodeli pravica do varstva in vzgoje ali pravica do stikov, upoštevati korist otrok(43);

AE.  ker se je Turčija, prva država, ki je podpisala in ratificirala konvencijo, šest let pozneje odločila od nje odstopiti in od 1. julija 2021 ni država pogodbenica konvencije; ker so evropske institucije obsodile ta korak nazaj, ki predstavlja nevaren precedens za druge pogodbenice; ker je junija 2022 Ukrajina postala 36. država, ki je ratificirala konvencijo, medtem ko je branila svoje ozemlje pred neupravičeno, neizzvano in nezakonito rusko vojno agresijo; ker se posilstva in spolno nasilje nad ženskami in dekleti v konfliktu uporabljajo kot vojno orožje; ker je konvencija začela veljati 1. novembra 2022 in bi moralo njeno takojšnje izvajanje podpreti prizadevanja ukrajinskih oblasti za spopadanje z grozodejstvi ruskih vojakov nad ženskami in otroki ter boj proti nasilju zaradi spola; ker bi morala biti ratifikacija konvencije v Ukrajini v času vojne zgled za vse države članice, ki jo zavračajo ali je ne obravnavajo prednostno;

1.  pozdravlja dejstvo, da je Komisija 4. marca 2016 predlagala pristop EU k Istanbulski konvenciji, ki je najbolj obsežen, pravno zavezujoč instrument na področju preprečevanja nasilja nad ženskami in nasilja zaradi spola, vključno z nasiljem v družini, ter boja proti njima na mednarodni ravni;

2.  pozdravlja dejstvo, da je EU 13. junija 2017 podpisala Istanbulsko konvencijo; obžaluje, da EU šest let pozneje še vedno ni ratificirala konvencije, ker jo je nekaj držav članic v Svetu Evropske unije zavrnilo; kljub temu ugotavlja, da je Sodišče Evropske unije v mnenju z dne 6. oktobra 2021 odgovorilo na pravno negotovost zaradi omejitve obsega prihodnjega pristopa EU k nekaterim določbam konvencije, tj. določbam na področju pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah ter azila in nevračanja, pa tudi na pomisleke glede internega postopka v zvezi z ratifikacijo konvencije; poziva Svet, naj ravna v skladu s to odločitvijo in naj ne zavlačuje več s postopkom za pristop EU k Istanbulski konvenciji; ponavlja, da bi bilo treba Istanbulsko konvencijo razumeti kot minimalni standard za izkoreninjenje nasilja zaradi spola in da bi si morala Unija v zvezi s tem prizadevati za še odločnejše in učinkovitejše zakonodajne ukrepe;

3.  ponovno potrjuje svojo zavezo, da si bo prizadeval za celovit pristop, s katerim bi na ravni EU pozvali k izkoreninjenju vsega nasilja zaradi spola nad ženskami in dekleti v vsej njihovi raznolikosti ter nad osebami LGBTIQ+ na podlagi njihove spolne usmerjenosti, spolne identitete, spolnega izraza in spolnih značilnosti ter zagotovili nadaljnje ukrepanje na podlagi njegovih priporočil, ki so bila predlagana v številnih resolucijah;

4.  ostro obsoja vse oblike nasilja zaradi spola nad ženskami in dekleti ter nad LGBTIQ+ osebami; odločno poudarja, da odrekanje storitev na področju spolnega in reproduktivnega zdravja in s tem povezanih pravic, vključno s pravico do varne in zakonite prekinitve nosečnosti, pomeni obliko nasilja nad ženskami in dekleti; ponovno poudarja, da morajo imeti ženske in dekleta popoln nadzor nad svojim telesom in spolnostjo; poudarja, da je Evropsko sodišče za človekove pravice že večkrat razsodilo, da restriktivni zakoni o splavu in neizvajanje kršijo človekove pravice žensk; z veliko zaskrbljenostjo ugotavlja in obsoja dejstvo, da so v nekaterih državah članicah, kot so Slovaška, Poljska in Madžarska, spolne in reproduktivne pravice žensk, zlasti pravica do varnega in zakonitega splava, nenehno ogrožene; poudarja, da je dostop do splava v Italiji vse bolj otežen, da je na Poljskem nelegitimno ustavno sodišče 22. oktobra 2020 uvedlo dejansko prepoved splava, da je splav na Malti prepovedan in da medicinska pomoč pri splavu med zgodnjo nosečnostjo na Slovaškem ni zakonita, na Madžarskem pa ni na voljo; pozdravlja pobude nekaterih držav članic, kot je Francija, da bi v svoje ustave vključile pravico do splava, da bi zaščitile to temeljno pravico; ponovno poziva k vključitvi pravice do varnega in zakonitega splava v Listino EU o temeljnih pravicah; poziva vse države članice, naj zagotovijo univerzalen dostop za vse do celotnega nabora storitev na področju spolnega in reproduktivnega zdravja, vključno s celovito in starosti primerno spolno vzgojo, načrtovanjem družine, sodobnimi načini kontracepcije ter varno in zakonito prekinitvijo nosečnosti;

5.  želi spomniti na svojo resolucijo z dne 12. septembra 2017 o sklenitvi Istanbulske konvencije s strani Evropske unije in obžaluje, da so ženske in dekleta pogosto izpostavljene nasilju v družini, spolnemu nadlegovanju, psihičnemu in fizičnemu nasilju, zalezovanju, spolnemu nasilju, posilstvu, prisilnim porokam, pohabljanju ženskih spolnih organov, prisilnemu splavu, prisilni sterilizaciji, trgovini z ljudmi za namene spolnega izkoriščanja in drugim oblikam nasilja; poudarja, da se v skladu z Istanbulsko konvencijo ni mogoče sklicevati na kulturo, običaje, vero, tradicijo ali tako imenovano „čast“, da bi upravičili nasilna dejanja nad ženskami; poziva Komisijo in države članice, naj se v svoji zadevni zakonodaji ustrezno sklicujejo na opredelitev nasilja nad ženskami iz Istanbulske konvencije;

6.  opominja, da se Istanbulska konvencija uporablja tako v času miru kot v primeru oboroženih spopadov; opozarja, da Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča z dne 17. julija 1998 več oblik spolnega nasilja opredeljuje kot hudodelstva zoper človečnost in vojna hudodelstva;

7.  opozarja, da se lahko v skladu z Dunajsko konvencijo o pravu mednarodnih pogodb soglasje države, da jo pogodba zavezuje, izrazi s podpisom in da se pogodbenice mednarodne pogodbe ne morejo sklicevati na določbe svojega nacionalnega prava, da bi upravičile svojo neizpolnitev pogodbe;

8.  poudarja, da so se po poročanju skupine GREVIO tudi invalidke in starši invalidnih otrok srečevali z ovirami pri prijavljanju nasilja in dostopu do pravosodnega sistema, nedostopnostjo policijskih prostorov, pomanjkljivo usposobljenostjo uslužbencev organov pregona na področju stereotipov, pa tudi pomanjkanjem informacij v dostopnih oblikah o pomoči žrtvam nasilja in razpoložljivih storitvah;

9.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo konvencija v celoti vključena v zakonodajni in politični okvir EU; poziva vse države članice, naj zagotovijo polno izvajanje ukrepov, ki izhajajo iz konvencije, v svojih nacionalnih zakonih in politikah; ostro obsoja poskuse v nekaterih državah članicah, da bi preklicali ukrepe, ki so bili že sprejeti za izvajanje Istanbulske konvencije in boj proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini; poleg tega poziva države članice, naj zagotovijo ustrezno izvajanje in namenijo dovolj finančnih in človeških virov za preprečevanje nasilja zaradi spola in boj proti njemu, opolnomočijo ženske in dekleta ter zaščitijo žrtve in jim omogočijo, da bodo lahko dobile odškodnino, zlasti tiste, ki živijo na območjih, kjer storitve zaščite žrtev niso na voljo ali so zelo omejene;

10.  poziva Komisijo in države članice, naj ustrezno obravnavajo, med drugim z zakonodajnimi in nezakonodajnimi pobudami, pravice do varstva in vzgoje ter pravice otrok do stikov, civilne posledice prisilnih porok, zalezovanje ter odrekanje reproduktivnih pravic in dostop do reproduktivnega zdravstvenega varstva ter naj zaščitijo žrtve, ki lahko doživijo hude travme, ki privedejo celo do samomora;

11.  poziva države članice, naj izvajajo preventivne ukrepe, vključno z okrepljenim preprečevanjem nasilja zaradi spola na primarni ravni, ki ga je treba začeti z izobraževalnimi programi, ki upoštevajo različnost spolov in so namenjeni tako dekletom kot fantom že od zgodnjega otroštva, in nadaljevati z usmerjenim vseživljenjskim izobraževanjem, pa tudi s pristopom, osredotočenim na žrtve, k podpornim storitvam in zaščitnim ukrepom za preživele, kot so finančna pomoč, psihološka podpora, telefonske linije za pomoč, zatočišča in dostop do socialnih stanovanj ter „varen dopust“, pa tudi ukrepi za pomoč žrtvam, da varno nadaljujejo življenje v svojih domovih, kot so prepoved približevanja storilcem in specialistična podpora za otroke;

12.  poudarja, kako pomembno je spodbujanje sodelovanja med državami članicami na področju nasilja zaradi spola z izmenjavo najboljših praks; poziva Komisijo in države članice, naj organizirajo in izvajajo informacijske kampanje o Istanbulski konvenciji in njenih določbah, podprejo partnerstva med organi in organizacijami civilne družbe ter vodijo skupne programe, da bi olajšali izvajanje njenih določb;

13.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo ustrezno usposabljanje, postopke in smernice, ki upoštevajo različnost spolov, pa tudi strokovno podporo in zaščitne ukrepe, pri čemer bo pristop osredotočen na žrtve za vse vključene strokovnjake, vključno z organi kazenskega pregona, sodstvom in javnimi tožilci, da bi zagotovili zgodnje odkrivanje žrtev, preprečili pomanjkljive ocene tveganja ter preprečili diskriminacijo, travmatizacijo ali ponovno viktimizacijo med sodnimi, zdravstvenimi in policijskimi postopki; poziva zlasti k vseevropskim minimalnim standardom za kazenski pregon na tem področju; poudarja ključno vlogo Istanbulske konvencije pri krepitvi zmogljivosti držav članic na tem področju; poziva k izboljšavam, ki so potrebne, da bi se spodbudilo prijavljanje takih kaznivih dejanj;

14.  želi opomniti, da Istanbulska konvencija ostaja mednarodni standard in ključno orodje za izkoreninjenje nasilja nad ženskami in drugih oblik nasilja zaradi spola, vključno z nasiljem v družini; poudarja, da je lahko kazensko pravosodje le del celovitega in povezanega odziva na nasilje nad ženskami in druge oblike nasilja zaradi spola, ki vključuje preprečevanje, zaščito in kazenski pregon; poudarja prednosti strukture Istanbulske konvencije s celostno, obsežno in usklajeno metodologijo za obravnavo vprašanj nasilja nad ženskami ter nasilja zaradi spola, vključno z nasiljem v družini, v vseh njegovih fizičnih, spolnih, psihičnih in ekonomskih oblikah, vključno z nasiljem v družini, na podlagi pristopa s štirimi stebri, ki vključuje vse vidike od preprečevanja do zaščite, pregona in usklajenih politik; ugotavlja, da se morajo države članice boriti proti nekaznovanju v primerih nasilja nad ženskami in drugih oblik nasilja zaradi spola, vključno z nasiljem v družini, ter ohranjati odvračilne funkcije kazni in pregona;

15.  poudarja, da na žrtve osredotočen pristop Istanbulske konvencije, ki obravnava nasilje nad ženskami in nasilje v družini z najrazličnejših vidikov, z zagotavljanjem ukrepov, kot so programi za preprečevanje nasilja in programi zdravljenja, v katerih se storilce nasilja v družini uči, da bi bilo njihovo vedenje v medsebojnih odnosih nenasilno, da bi se preprečila nadaljnja nasilna dejanja, boj proti diskriminaciji, zagotavljanje zaščite in pomoči žrtvam, zaščite otrok ter zaščite prosilk za azil in begunk, uvedba kazenskopravnih ukrepov za boj proti nekaznovanju, uvedba postopkov za oceno tveganja in ocenjevanje tveganja ter boljše zbiranje podatkov, pa tudi s kampanjami ali programi ozaveščanja, med drugim v sodelovanju z nacionalnimi organi za človekove pravice in enakost, civilno družbo ter nevladnimi organizacijami;

16.  ugotavlja, da ima Istanbulska konvencija koristi zaradi desetletnega delovanja in prakse prek edinstvenega sistema skupine GREVIO za spremljanje in izvajanje; poudarja, kako pomemben je ta proces interaktivne izmenjave med skupino GREVIO in sodelujočimi članicami; priznava ogromno količino dela, ki ga je opravila skupina GREVIO pri spremljanju izvajanja konvencije, in poziva vse pogodbenice, naj upoštevajo njena priporočila za posamezne države; poziva države članice, naj upoštevajo priporočila skupine GREVIO in izboljšajo svojo zakonodajo, tako da jo uskladijo z določbami Istanbulske konvencije;

17.  poziva države članice, naj upoštevajo sklepe in dobre prakse iz vmesnega pregleda poročil skupine GREVIO o izhodiščni oceni(44) in jih uporabijo za nov zagon za ustrezno izvajanje in izvrševanje konvencije, da se izboljšajo nacionalni okviri držav članic za preprečevanje nasilja zaradi spola in boj proti njemu, vključno z njihovo nacionalno zakonodajo;

18.  opozarja, da je bil za zagotovitev učinkovitega izvajanja Istanbulske konvencije vzpostavljen dvostebrni mehanizem spremljanja, ki ga sestavljata skupina GREVIO, ki pripravi poročilo po državah, in odbor pogodbenic;

19.  priznava pomen, ki ga je imela Istanbulska konvencija med pandemijo covida-19 za pomoč državam članicam pri spoprijemanju z zaskrbljujočim naraščanjem nasilja zaradi spola, ki je veljalo za „pandemijo v senci“; pozdravlja prizadevanja nekaterih držav članic za sprejetje dodatnih preventivnih ukrepov ter storitev zaščite in podpore med pandemijo; vendar v zvezi s tem poziva, naj se oblikuje poseben protokol EU o nasilju nad ženskami v kriznih in izrednih razmerah, ki bo dopolnjeval ukrepe iz Istanbulske konvencije in izboljšal pripravljenost Evropske unije na spoprijemanje z nasiljem zaradi spola v takšnih posebnih situacijah;

20.  je seznanjen z mnenjem Sodišča Evropske unije z dne 6. oktobra 2021 na prošnjo Parlamenta, ki Svetu omogoča, da brez predhodnega skupnega soglasja nadaljuje z ratificiranjem Istanbulske konvencije s strani Evropske unije; meni, da bi Evropska unija lahko in bi zdaj morala ratificirati konvencijo;

21.  poudarja, da bo s pristopom EU zagotovljen skladen evropski pravni okvir za notranje in zunanje politike EU za preprečevanje nasilja nad ženskami in dekleti, nasilja v družini in drugih vrst nasilja zaradi spola in boj proti njim, za zaščito in podpiranje žrtev ter za učinkovito povrnitev škode, omogočeni pa bodo tudi boljše spremljanje, razlaganje in izvajanje zakonodaje, programov in skladov EU, ki so pomembni za konvencijo, ter boljše zbiranje primerljivih razčlenjenih podatkov na ravni EU; meni tudi, da bo EU s pristopom h konvenciji vodila z zgledom in bo postala učinkovitejši promotor pravic žensk po vsem svetu;

22.  poudarja, da bo pristop k EU omogočil tudi obsežnejše zbiranje podatkov o nasilju zaradi spola na ravni EU; je seznanjen, da je skupina GREVIO izpostavila obseg nasilja zaradi spola in še posebej pomen oblikovanja politike, ki temelji na dokazih, ter poudarja, da je treba vzpostaviti sistem za redno zbiranje podatkov in izvajanje raziskav o vseh oblikah nasilja nad ženskami in dekleti; pozdravlja sedanja prizadevanja Eurostata za usklajevanje raziskave o nasilju zaradi spola v EU, načrtovane za leto 2023, da bi posodobili najnovejše podatke Evropske unije o nasilju zaradi spola iz leta 2014, in v zvezi s tem poziva vse države članice, ki so pogodbenice konvencije, naj sodelujejo in se vključijo;

23.  obžaluje in ostro obsoja, da nekatere države članice politično instrumentalizirajo konvencijo; poziva h konstruktivnemu kratko-, srednje- in dolgoročnemu dialogu in učinkovitemu sodelovanju z različnimi institucijami, organi in akterji civilne družbe, pa tudi s Svetom in državami članicami v sodelovanju s Svetom Evrope za obravnavo zadržkov, ugovorov in pomislekov držav članic ter razjasnitev zavajajočih in napačnih razlag Istanbulske konvencije v več državah članicah, kot je domnevno spodbujanje destruktivnih ideologij spola, da bi dosegli napredek na tem področju in da bi konvencijo čim prej ratificirale vse države članice in institucije EU; poziva države članice, naj pospešijo pogajanja o ratifikaciji in izvajanju Istanbulske konvencije ter ostro obsodijo vse poskuse razveljavitve že sprejetih ukrepov v okviru izvajanja Istanbulske konvencije in boja proti nasilju nad ženskami;

24.  poziva Komisijo in Svet, naj zagotovita, da bo Parlament po pristopu EU k Istanbulski konvenciji v celoti vključen v postopek spremljanja te konvencije; ugotavlja, da je pomembno nadaljevati s hitrim dogovorom o kodeksu ravnanja v zvezi s sodelovanjem med EU in njenimi državami članicami za izvajanje konvencije, pri čemer naj sodelujejo tudi organizacije civilne družbe, zlasti organizacije za pravice žensk;

25.  želi opomniti, da morajo Istanbulsko konvencijo kljub pristopu EU k njej ratificirati tudi države članice; opozarja, da so Istanbulsko konvencijo že podpisale vse države članice, vendar jih je šest še ni ratificiralo, in sicer Bolgarija, Češka, Madžarska, Latvija, Litva in Slovaška; obsoja nazadovanje na področju enakosti spolov, pravic žensk in Istanbulske konvencije v nekaterih državah članicah, zlasti na Poljskem, kjer je predsednik vlade zahteval preizkus ustavnosti konvencije pred ustavnim sodiščem, ostro obsoja poskus umika iz Istanbulske konvencije z uradno zahtevo za začetek odstopa od konvencije, ki jo je vložil minister za pravosodje na Poljskem; ugotavlja, da je državni svet na Slovaškem leta 2020 zavrnil ratifikacijo konvencije in pozval slovaško predsednico, naj umakne podpis države, vendar se je predsednica odločila, da tega ne bo storila; poziva nacionalne organe, naj se borijo proti dezinformacijam in začnejo kampanje ozaveščanja, da bi odpravili vse dvome o konvenciji in njenih koristih za celotno družbo; poudarja, da pristop EU k Istanbulski konvenciji držav članic ne izvzema iz nacionalne ratifikacije, zato preostalih šest držav članic, ki tega še niso storile, poziva, naj jo nemudoma ratificirajo; ostro obsoja vse poskuse držav članic, da bi odstopile od same ratifikacije;

26.  odločno obsoja vse pobude za nadomestitev Istanbulske konvencije z alternativami, kot je tako imenovana družinska pogodba na Poljskem, ki temeljijo na vrednotah, ki se v osnovi razlikujejo od človekovih pravic in pravic enakosti spolov ter ne bi bile učinkovit instrument v boju proti nasilju v družini in partnerjevemu nasilju;

27.  obsoja, da se v nekaterih državah članicah pojavlja vse večje nasprotovanje Istanbulski konvenciji ter poskuse omalovaževanja te konvencije in njenega pozitivnega učinka na odpravljanje nasilja zaradi spola; ostro obsoja vse dezinformacijske kampanje o Istanbulski konvenciji, katerih namen je v družbi vzbujati strah pred domnevnim „uničujočim učinkom na družino“; poudarja, da tovrstne dezinformacijske kampanje med drugim pogosto usklajujejo, financirajo in organizirajo skrajno konservativne skupine in skrajno desničarska gibanja, pa tudi gibanja proti enakosti spolov iz tretjih držav; v zvezi s tem ponovno ostro obsoja kampanje blatenja konvencije kot zavračanje mednarodno dogovorjenega pravila ničelne strpnosti do nasilja nad ženskami in drugih oblik nasilja zaradi spola; poudarja, da bi morale države članice še povečati svoja prizadevanja za boj proti lažnim informacijam o konvenciji;

28.  poudarja, da ni pravnih ovir in Svet lahko nadaljuje z ratifikacijo konvencije, saj za njeno sprejetje zadošča kvalificirana večina; ponovno poziva Svet, naj nujno zaključi ratifikacijo Istanbulske konvencije v imenu EU na podlagi širokega pristopa brez omejitev ter naj vse države članice pozove k njeni ratifikaciji; poziva države članice, naj potrdijo svojo politično voljo za boj proti nasilju nad ženskami in dekleti ter naj zato sprejmejo to odločitev in ne dovolijo, da bi nekaj držav članic vplivalo na agendo o enakosti spolov v Svetu; poleg tega opozarja, da je predsednica Komisije v govoru na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta o sklepih zasedanja Evropskega sveta z dne 25. in 26. marca 2021 in izidu srečanja med EU in Turčijo 6. aprila 2021 zagovarjala ratifikacijo konvencije;

29.  pozdravlja predlog direktive o boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini, ter poudarja, da je treba zagotoviti vsaj standarde Istanbulske konvencije; poudarja, da bo to prvi akt EU, v katerem bo posebej obravnavano nasilje zaradi spola, zato bo lažje harmonizirati različne pristope držav članic k nasilju nad ženskami in nasilju v družini ter določiti skupne minimalne standarde za njegovo preprečevanje, zaščito žrtev in oseb, ki so nasilje zaradi spola preživele, ter izboljšanje njihovega dostopa do pravnega varstva; poudarja, da ta zakonodajni akt dopolnjuje konvencijo in je ne nadomešča, saj zajema le nekatere njene dele, konvencija pa ostaja bistveno orodje za strategijo EU proti nasilju zaradi spola;

30.  obsoja dejstvo, da je na internetu in v družbenih medijih vse več žensk in deklet žrtev nasilja zaradi spola; ugotavlja, da bi morali izvajanju konvencije slediti posebni zakonodajni ukrepi o spletnem nasilju zaradi spola, v katerih bi se priznalo in preprečevalo to posebno obliko nasilja zaradi spola ter kriminaliziralo nasilje zaradi spola, storjeno v spletnem prostoru; v zvezi s tem pozdravlja, da so bile v predlog Komisije za direktivo o boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini vključene nekatere oblike spletnega nasilja zaradi spola kot kazniva dejanja, in sicer deljenje intimnih ali prirejenih vsebin brez privolitve, kibernetsko zalezovanje, kibernetsko nadlegovanje in kibernetsko spodbujanje k nasilju ali sovraštvu;

31.  poziva Komisijo, naj pripravi celostno strategijo EU za boj proti nasilju nad ženskami in nasilju zaradi spola, ki bo vključevala celovit načrt za preprečevanje vseh oblik neenakosti med spoloma in boj proti njim ter združitev vseh prizadevanj v EU za odpravo nasilja nad ženskami;

32.  ugotavlja, da bi bila vključitev nasilja zaradi spola kot posebno hudega kaznivega dejanja s čezmejno razsežnostjo („evropsko kaznivo dejanje“), ki je ena od prednostnih nalog iz političnih smernic predsednice Komisije, ustreznejša in učinkovitejša pravna podlaga za predlagano direktivo Evropske komisije o boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini; ponovno poziva Svet, naj aktivira premostitveno klavzulo, tako da soglasno sprejme sklep o opredelitvi nasilja zaradi spola kot enega od področij kriminala, ki so našteta v členu 83(1) PDEU;

33.  glede na obseg in resnost nasilja zaradi spola in spolnega nadlegovanja na delovnem mestu poziva države članice, naj ratificirajo in izvajajo Konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 190 o nasilju in nadlegovanju;

34.  priznava osrednjo vlogo in neverjetno količino dela, ki ga opravljajo organizacije civilne družbe, zlasti za pravice žensk in druge človekove pravice, vključno s tistimi, ki delujejo na področju zaščite pravic žensk, ki pripadajo manjšinam in drugim ranljivih skupinam, pri preprečevanju nasilja nad ženskami in dekleti ter drugih oblik nasilja zaradi spola, ter njihovih prizadevanj za nudenje pomoči žrtvam nasilja zaradi spola; poziva države članice in Komisijo, naj podprejo te dejavnosti z zagotavljanjem zadostnih zanesljivih in trajnostnih človeških in dolgoročnih finančnih virov, tudi prek programa Državljani, enakost, pravice in vrednote (CERV), da bi podprli akterje civilne družbe, ki nudijo podporo žrtvam nasilja zaradi spola, si prizadevajo za izkoreninjenje nasilja zaradi spola ter za preprečevanje nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter boj proti njima, pa tudi posebne službe za pomoč žrtvam, zlasti v zvezi z dostopom do pravnega varstva in specializiranih zatočišč, kot je navedeno v obrazložitvenem poročilu h Istanbulski konvenciji in vmesnem horizontalnem pregledu skupine GREVIO;

35.  poziva države članice, naj nadaljujejo in povečajo zaščito otrok, ki so žrtve nasilja v družini ali so priče tovrstnemu nasilju ali partnerjevemu nasilju; zlasti obsoja uporabo, uveljavljanje in sprejemanje neznanstvenih teorij in konceptov v primerih skrbništva, da bi čim bolj zmanjšali nasilje v družini v civilnih postopkih ter materi odrekli skrbništvo nad otrokom in ga dodelili očetu, obtoženemu nasilja zaradi spola;

36.  poziva Svet, naj zagotovi, da bo EU hitro in brez nadaljnjega odlašanja ratificirala Istanbulsko konvencijo; nadalje poziva Svet, naj poskrbi tudi za širok pristop vseh držav članic EU h konvenciji brez omejitev;

37.  naroči svoji predsednici, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, državam članicam in Parlamentarni skupščini Sveta Evrope.

(1) UL L 131, 20.5.2017, str. 11. (2) UL L 131, 20.5.2017, str. 13. (3) https://rm.coe.int/168008482e (4) UL L 373, 21.12.2004, str. 37. (5) UL L 204, 26.7.2006, str. 23. (6) UL L 315, 14.11.2012, str. 57. (7) Agencija za temeljne pravice, Nasilje nad ženskami: vseevropska raziskava. Poročilo o glavnih rezultatih’, 3. marec 2014. (8) https://hudoc.echr.coe.int/fre?i=001-92945 (9) https://hudoc.echr.coe.int/fre?i=001-216360 (10) https://hudoc.echr.coe.int/fre?i=001-216854 (11) https://hudoc.echr.coe.int/fre?i=001-61521 (12) https://hudoc.echr.coe.int/fre?i=001-103214 (13) https://hudoc.echr.coe.int/fre?i=001-93532 (14) https://hudoc.echr.coe.int/fre?i=002-7226 (15) https://hudoc.echr.coe.int/fre?i=002-13282 (16) Svet Evrope, Vmesni horizontalni pregled poročil skupine GREVIO o izhodiščni oceni, februar 2022. (17) UL C 285 E, 21.10.2010, str. 53. (18) UL C 296 E, 2.10.2012, str. 26. (19) UL C 285, 29.8.2017, str. 2. (20) UL C 346, 27.9.2018, str. 19. (21) UL C 337, 20.9.2018, str. 16. (22) UL C 449, 23.12.2020, str. 102. (23) UL C 116, 31.3.2021, str. 7. (24) UL C 232, 16.6.2021, str. 48. (25) UL C 456, 10.11.2021, str. 208. (26) UL C 465, 17.11.2021, str. 160. (27) UL C 117, 11.3.2022, str. 8. (28) UL C 132, 24.3.2022, str. 27. (29) UL C 251, 30.6.2022, str. 2. (30) UL C 251, 30.6.2022, str. 23. (31) UL C 224, 27.6.2018, str. 96. (32) ECLI:EU:C:2021:198. (33) Agencija Evropske unije za temeljne pravice, 2014. (34) Evropski inštitut za enakost spolov, Stroški nasilja zaradi spola v Evropski uniji, Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg, 2021. (35) EIGE, Indeks enakosti spolov, 2022. (36) https://www.hrw.org/news/2022/10/22/two-years-polands-abortion-crackdowns-and-rule-law (37) https://www.hrw.org/news/2019/02/06/poland-womens-rights-activists-targeted (38) Agencija za temeljne pravice, Violence against Women: every day and everywhere (Nasilje nad ženskami: vsak dan in povsod), 5. marec 2014. (39) Towards a Europe Free from Male Violence Against Women and Girls (Pot do Evrope brez moškega nasilja nad ženskami in dekleti), Evropski ženski lobi (referenca: https://womenlobby.org/IMG/pdf/ic-2.pdf). (40) ECLI:EU:C:2021:832. (41) Služba Evropskega parlamenta za raziskave (EPRS), študija z naslovom Combating gender-based violence: Cyber violence - European added value assessment (Boj proti nasilju zaradi spola: kibernetsko nasilje – ocena evropske dodane vrednosti). (42) World Wide Web Foundation, Survey – Young people’s experience of online harassment (Raziskava – izkušnje mladih s spletnim nadlegovanjem), 2020. (43) GREVIO, 3rd General Report on GREVIO’s Activities (3. splošno poročilo o dejavnostih GREVIO), junij 2022. (44) GREVIO, „Vmesni horizontalni pregled poročil skupine GREVIO o izhodiščni oceni“, februar 2022.