Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 3 Pogodbe o Evropski uniji ter členov 4, 9, 14, 19, 151 in 153 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju evropskega stebra socialnih pravic in z njim povezanega akcijskega načrta,

–  ob upoštevanju izjave iz Porta,

–  ob upoštevanju Evropske socialne listine Sveta Evrope,

–  ob upoštevanju Konvencije Organizacije združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, sprejete leta 1979,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948, ki je bila ponovno potrjena na Svetovni konferenci OZN o človekovih pravicah leta 1993, zlasti njenih členov 3, 16, 18, 23, 25, 26, 27 in 29,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta OZN iz leta 1966 o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah,

–  ob upoštevanju ciljev trajnostnega razvoja, ki jih je OZN določil leta 2015, zlasti ciljev 1 in 10,

–  ob upoštevanju konvencij št. 26 in 131 Mednarodne organizacije dela o določitvi minimalnih osebnih dohodkov ter št. 29 in 105 o odpravi prisilnega dela,

–  ob upoštevanju členov 34, 35 in 36 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina), ki izrecno opredeljujejo pravico do socialne varnosti in socialne pomoči, visoko raven varovanja zdravja ljudi in dostop do storitev splošnega gospodarskega pomena,

–  ob upoštevanju Priporočila Sveta z dne 24. junija 1992 o skupnih merilih v zvezi z zadostnimi sredstvi in socialno pomočjo v sistemih socialnega varstva(1),

–  ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 30. januarja 2023 o zadostnem minimalnem dohodku za aktivno vključevanje(2);

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. oktobra 2010 o vlogi minimalnega dohodka v boju proti revščini in spodbujanju vključujoče družbe v Evropi(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. oktobra 2017 o politikah na področju minimalnega dohodka kot sredstvu za boj proti revščini(4),

–  ob upoštevanju vprašanja Svetu o zadostnem minimalnem dohodku za dejavno vključevanje (O-000050/2022 – B9-0008/2023 and O‑000051/2022 – B9-0009/2023),

–  ob upoštevanju člena 136(5) in člena 132(2) Poslovnika,

–  ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve,

A.  ker je bilo leta 2021 v EU tveganju revščine ali socialne izključenosti izpostavljenih 95,4 milijona ljudi, kar je 21,7 % prebivalstva EU(5); ker gre pri revščini in socialni izključenosti za individualno in kolektivno družbeno odgovornost; ker so zaradi sedanje krize, ki so jo povzročili medsebojno povezani dejavniki, med drugim pandemija covida-19 in njene posledice, ruska vojna agresija proti Ukrajini in podnebne spremembe, življenjski stroški ljudi višji, stopnja tveganja revščine ali socialne izključenosti pa se je povečala; ker je bilo v poročilu Svetovne banke ocenjeno, da bi lahko posledice podnebnih sprememb do leta 2030 v revščino pahnile dodatnih 68 do 135 milijonov ljudi(6);

B.  ker je minimalna dohodkovna podpora neprispevni denarni prejemek, ki se zagotavlja ljudem, ki nimajo dovolj sredstev in ki so do njega upravičeni na podlagi nacionalnih meril, ter bi ga bilo treba obravnavati kot sestavni del celovitega sistema socialne zaščite, ki temelji na pravicah; ker so sistemi minimalnega dohodka opredeljeni kot prejemki in storitve, ki skupaj sestavljajo varovalno mrežo za ljudi – zaposlene ali ne –, ki sicer ne bi imeli dovolj sredstev, da bi sebi in vzdrževanim osebam omogočili dostojno življenje(7);

C.  ker sta revščina in socialna izključenost večplastna pojava, ki ju je zato treba obravnavati s celostnim in dinamičnim pristopom ter vanj vključiti ukrepe, s katerimi bomo poskrbeli za dostop do omogočitvenega blaga in storitev, kot so izobraževanje, usposabljanje ter pridobivanje znanj in spretnosti; ker bi se morali pri takšnem pristopu osredotočiti na posameznike in njihove okoliščine ter ga vključiti v učinkovito strategijo za boj proti revščini; ker so ustrezno financirani sistemi minimalnega dohodka, ki imajo na voljo tudi dovolj drugih virov, pomemben in učinkovit način za premagovanje revščine in spodbujanje socialne vključenosti; ker socialna stigmatizacija, povezana s pomanjkanjem sredstev, prispeva k občutku sramu, in lahko zaradi tega dejanski obseg revščine v družbi ostane zakrit;

D.  ker Eurostat opredeljuje stopnjo tveganja revščine ali socialne izključenosti kot seštevek ljudi, ki jim grozi revščina, ki so hudo materialno in socialno prikrajšani ali živijo v gospodinjstvu z zelo nizko delovno intenzivnostjo;

E.  ker se razlike v revščini med spoloma v zadnjih petih letih povečujejo, saj so revščini in tveganju socialne izključenosti ženske v primerjavi z moškimi izpostavljene nesorazmerno močno in tudi vse bolj, in sicer zlasti starejše ženske, invalidke, Rominje, ženske, ki doživljajo presečne oblike diskriminacije, in matere samohranilke; ker so ukrepi za omejitev gibanja, povezani s covidom-19, nesorazmerno močno vplivali na ženske in ljudi v ranljivem položaju, še posebej v smislu večjega bremena neformalne oskrbe, saj je bil dostop do zdravstva, izobraževanja in drugih socialnih storitev omejen; ker je neenakomerna porazdelitev neplačane oskrbe in gospodinjskega dela med moškimi in ženskami eden od dejavnikov, ki odločilno vpliva na to, ali se ženske zaposlijo in ostanejo na delovnem mestu, v katerih sektorjih in poklicih delajo, koliko ur namenijo plačanemu delu ter kako kakovostna je njihova zaposlitev; ker v Evropi 80-odstotni delež dolgotrajne oskrbe opravljajo neformalni oskrbovalci, za katere je verjetneje, da se bodo znašli v revščini in socialni izključenosti, saj je 42 % nezaposlenih oskrbovalcev v najnižjem dohodkovnem kvartilu, 59 % nezaposlenih oskrbovalcev pa se težko prebije skozi mesec(8);

F.  ker je stopnja tveganja revščine ali socialne izključenosti pri osebah, starih od 15 do 29 let, leta 2020 v EU znašala 25,4 %, kar predstavlja približno 18,1 milijona ljudi;

G.  ker je mogoče, da v EU približno 35 % delovno zmožnega prebivalstva, ki mu grozita revščina ali socialna izključenost, ni zajetih v nacionalni minimalni dohodek ali druge socialne storitve(9); ker v EU 20 % brezposelnih, ki jim grozi revščina, ni upravičenih do dohodkovne podpore; ker se ocenjuje, da v EU od 30 do 50 % oseb, ki bi bile upravičene do sredstev iz sistemov minimalnega dohodka, teh ne prejema(10); ker se sistemi socialnih prejemkov med državami članicami zelo razlikujejo; ker je bil leta 2016 v večini držav članic minimalni dohodek prenizek, da bi vsakemu posamezniku zagotavljal dostojen življenjski standard(11); ker zagotavljanje zadostne minimalne dohodkovne podpore, ki je orodje za boj proti revščini, ne le prispeva k socialni koheziji, temveč je tudi naložba v ljudi in v gospodarstvo, saj prispeva k večjemu notranjemu povpraševanju;

H.  ker podnebne spremembe nesorazmerno močno vplivajo na revna gospodinjstva ter gospodinjstva z nizkimi in srednjimi dohodki, saj so ekstremne vremenske razmere povzročile inflacijo v različnih sektorjih, kot so energetika, prehrambni izdelki (heatflation oz. podražitve zaradi suše in visokih temperatur(12)), oblačila in elektronika, pa tudi škodo v bivalnih strukturah zaradi požarov v naravi in poplav, poleg tega negativno vplivajo na zdravje; ker Evropa po pandemiji covida-19 še vedno okreva in se v njej življenjskimi stroški višajo zaradi visoke inflacije(13), zlasti na trgih hrane, blaga in energije, ki so se zaradi ruske vojne agresije proti Ukrajini še povečale; ker je po prvih ugotovitvah Eurofoundove analize večina političnih ukrepov, ki naj bi ublažili učinke hitro naraščajočih cen energije in vse višje inflacije, začasnih in priložnostnih(14); ker je verjetneje, da bodo ukrepi, namenjeni ranljivim skupinam, zasnovani kot splošna finančna podpora; ker je bila leta 2020 energijska revščina še naprej velika težava za približno 35 milijonov državljanov EU, kar je približno 8 % njenega prebivalstva(15);

I.  ker je glede na trenutne izredne razmere treba spodbujati uvajanje nacionalnih sistemov minimalnega dohodka, s katerimi bi lahko vsem osebam, ki bi izpolnjevale merila za upravičenost, zagotovili dostojne življenjske pogoje, hkrati pa bi morali poskrbeti za izpopolnjevanje oseb, izključenih s trga dela, ter zagotoviti enake možnosti in spoštovanje temeljnih pravic;

J.  ker 12. in 13. načelo Evropske socialne listine določata, da imajo vsi delavci in osebe, ki jih ti vzdržujejo, pravico do socialne varnosti ter da ima vsak, ki je brez zadostnih sredstev, pravico do socialne in zdravstvene pomoči(16); ker je v členu 34 Listine priznana pravica do socialne pomoči in pomoči pri pridobitvi stanovanj, da bi se zagotovilo dostojno življenje vsem, ki nimajo zadostnih sredstev;

K.  ker 3. načelo evropskega stebra socialnih pravic določa, da ima vsakdo pravico do enakega obravnavanja in enakih možnosti pri zaposlovanju, socialni zaščiti, izobraževanju ter dostopanju do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti, 4. načelo določa, da ima vsakdo pravico do hitre in prilagojene pomoči za izboljšanje možnosti za zaposlitev ali samozaposlitev, 14. načelo pa določa, da ima vsakdo, ki nima zadostnih sredstev, pravico do ustreznega minimalnega dohodka, ki zagotavlja dostojno življenje v vseh življenjskih obdobjih ter učinkovit dostop do potrebnega blaga in storitev, za tiste, ki so delovno sposobni, pa bi se moral minimalni dohodek kombinirati s pobudami za (ponovno) vključitev na trg dela;

L.  ker je Svet določil krovne cilje za leto 2030 na področju revščine, zaposlovanja ter znanj in spretnosti, med katerimi je tudi ta, da bi bilo do leta 2030 tveganju revščine ali socialne izključenosti izpostavljenih vsaj 15 milijonov ljudi manj kot leta 2019;

M.  ker danes v vseh državah članicah delujejo različne vrste nacionalnih sistemov minimalnega dohodka, vendar njihov učinek v smislu navzgor usmerjene konvergence ali zmanjšanja revščine ni zadosten(17); ker so vse države članice ta dohodek določile nižje od praga tveganja revščine – v nekaterih primerih ne dosega niti 20 % praga tveganja revščine ali socialne izključenosti –, kar v praksi pomeni, da tisti, ki prejemajo minimalni dohodek, ta ne zadostuje, da bi se prebili skozi mesec; ker so države članice dosegle neenakomeren napredek pri zagotavljanju zadostnosti, pokritosti in izkoriščenosti sistemov minimalnega dohodka, pa tudi pri izvajanju ukrepov za aktivacijo trga dela in ukrepov, ki omogočajo dostop do drugega omogočitvenega blaga in storitev; ker so stopnje izkoriščenosti nizke(18), poleg tega pa dohodkovna podpora, aktivne politike trga dela in socialne storitve niso dovolj usklajene; ker so nacionalni sistemi minimalnega dohodka del širših sistemov socialne zaščite in bi bilo to treba upoštevati pri ocenjevanju njihove učinkovitosti;

N.  ker se mehanizmi za usklajevanje politik, ki se uporabljajo zadnjih 30 letih, kot je Priporočilo Sveta z dne 24. junija 1992 o skupnih merilih v zvezi z zadostnimi sredstvi in socialno pomočjo v sistemih socialne zaščite, ki je še podprto s Priporočilom Komisije z dne 3. oktobra 2008 o dejavnem vključevanju oseb, izključenih s trga dela(19), niso izkazali za dovolj učinkovite, da bi se spoprijeli z ugotovljenimi izzivi ter na učinkovit, celosten in vzdržen način zmanjšali socialno izključenost in revščino; ker je v zadnjih letih večina držav članic sprejela ukrepe za izboljšanje svojih sistemov minimalnega dohodka v kombinaciji z drugimi socialnimi politikami, vendar ti ukrepi niso zadostovali za spoprijemanje z ugotovljenimi izzivi; ker reforme na nacionalni ravni niso bile dovolj obsežne, pri njihovem uvajanju pa je je pogosto prihajalo do zamud; ker podatki kažejo, da so se v zadnjih desetletjih v več državah članicah dohodkovne neenakosti povečale in da je socialna izključenost še naprej velik problem;

O.  ker revščina najbolj prizadene ali ogroža ženske, enostarševska gospodinjstva, invalide ali dolgotrajno bolne, romske skupnosti, ki živijo v naseljih, osebe z migrantskim ali manjšinskim ozadjem, mlade in starejše, brezdomce, skupnost LBGTIQ+, brezposelne in osebe, ki poskušajo po dolgi odsotnosti ponovno vstopiti na trg dela; ker je tveganje revščine večje tudi pri delavcih v netipičnih delovnih razmerjih; ker mladi pogosto niso upravičeni do nadomestil za brezposelnost, ker ne izpolnjujejo minimalnih zahtev glede plačevanja prispevkov; ker so mladi zaradi diskriminatornih zahtev glede minimalne starosti prikrajšani tudi za prejemek na podlagi minimalnega dohodka; ker lahko zmanjšanje dolgotrajne brezposelnosti ključno prispeva k učinkovitemu boju proti revščini; ker je Svet v priporočilu z dne 30. januarja 2023 v skladu s predlogom Komisije priznal, da lahko rešitve, na podlagi katerih bodo lahko dohodkovno podporo prejemali posamezni člani gospodinjstva, prispevajo k ekonomski neodvisnosti in dohodkovni varnosti žensk in mladih odraslih;

P.  ker revščina prizadene oz. ogroža invalide pogosteje kot pa neinvalide, in sicer zaradi ovir v družbi, kot so diskriminacija, omejen dostop do izobraževanja in zaposlitve ter socialne nevključenosti; ker je leta 2021 stopnja tveganja revščine ali socialne izključenosti med invalidi v EU znašala 29,7 %, medtem ko je med ostalim prebivalstvom dosegla 18,8 %(20); ker številni invalidi po vsej EU delajo v ločenih in zaščitenih delovnih okoljih, kjer nimajo vedno enakih delavskih pravic in statusa kot ljudje, ki delajo na odprtem trgu dela;

Q.  ker je stopnja tveganja revščine ali socialne izključenosti višja med starejšimi (starimi 75 let in več), invalidnimi upokojenci in upokojenci, ki so bili dolgotrajno brezposelni ali so bili zaradi otroškega varstva ali drugih oblik oskrbe dlje časa odsotni s trga dela(21); ker je v EU leta 2020 stopnja tveganja revščine ali socialne izključenosti med upokojenci znašala 15,6 %; ker so plačna vrzel in razlike v pokojninah med spoloma še vedno velike, in sicer so leta 2020 dosegle 13 %(22), leta 2019 pa 29 %(23); ker starejše ženske pogosto niso pridobile dovolj pokojninskih pravic, da bi se izognile revščini in socialni izključenosti, in ker so mnoge odvisne od dohodkov in prihrankov svojega partnerja ali pridobljenih pokojninskih pravic (pokojnine po umrlem zavarovancu); ker daljša življenjska doba žensk pomeni, da se morajo številne med njimi v visoki starosti spoprijemati s stroški samskega življenja; ker prenizke pokojnine in njihovo neprilagajanje naraščajočim življenjskim stroškom močno vplivajo na starejše, zlasti tiste, ki so izpostavljeni tveganju revščine ali socialne izključenosti;

R.  ker je najboljši način za izhod iz revščine kakovostna zaposlitev in ker so ustrezne poti izpopolnjevanja in preusposabljanja, prilagojene potrebam posameznikov, bistvene za ponovno vključitev ljudi, zlasti delavcev, starejših od 50 let, na trg dela;

S.  ker člen 156 PDEU določa, da je zagotavljanje in upravljanje sistemov socialne varnosti v pristojnosti držav članic, Unija pa jih usklajuje, vendar jih ne harmonizira;

T.  ker bi lahko negotovost, revščina in socialna izključenost zaradi energetske krize in inflacije prizadele še več ljudi; ker je najboljše orodje za boj proti revščini odpravljanje brezposelnosti;

1.  ker so se Komisija, socialni partnerji in civilna družba na vrhu v Portu zavezali, da naj bi do leta 2030 za vsaj 15 milijonov – in med njimi 5 milijonov otrok – zmanjšali število ljudi, ki živijo v revščini ali socialni izključenosti; želi spomniti, da EU ni izpolnila svojega cilja, da bo do leta 2020 iz revščine rešila 20 milijonov ljudi; poudarja, da stopnja tveganja revščine ali socialne izključenosti kaže delež oseb, katerih ekvivalentni razpoložljivi dohodek je nižji od 60 %(24) nacionalnega srednjega ekvivalentnega razpoložljivega dohodka po socialnih transferjih; je zaskrbljen, ker je neupravičena in nezakonita vojaška agresija Rusije proti Ukrajini povzročila močan porast cen energije in inflacijo, zaradi česar bodo verjetno življenjski stroški še višji in bo v revščino pahnjenih še več ljudi, če ne bomo hitro ukrepali; poudarja, da revščina ni le pomanjkanje ekonomskih sredstev, temveč zajema več razsežnosti – tako premajhne dohodke kot onemogočen dostop do osnovnih dobrin in storitev, s tem pa osnovne pogoje za dostojno življenje in udeležbo v družbi; poudarja, da se ljudje, ki živijo v revščini in socialni izključenosti, pogosto znajdejo v začaranem krogu, saj so prikrajšani z več vidikov, ki so povezani in se medsebojno krepijo, zato ne morejo uživati svojih pravic ter še naprej živijo v revščini in socialni izključenosti;

2.  poudarja, da cilj EU glede zmanjšanja revščine verjetno ne bo dosežen v prihodnjih letih, razen če države članice ne posodobijo in okrepijo svojih sistemov socialne zaščite na način, ki bo spodbujal socialno vključevanje in podpiral ljudi, ki so zmožni delati, z zagotovitvijo poti do kakovostne zaposlitve; je zaskrbljen zaradi pritiska, ki ga sedanja kriza stroškov življenja povzroča prikrajšanim ljudem in gospodinjstvom, zlasti v obliki naraščajoče inflacije in cen energije, ter poziva države članice, naj povečajo ciljno usmerjeno podporo tistim, ki jo najbolj potrebujejo;

3.  poudarja, da si je treba bolj prizadevati za boj proti revščini in socialni izključenosti; poziva države članice, naj postopno povečajo svojo minimalno dohodkovno podporo za ljudi, ki nimajo zadostnih sredstev, na raven, ki je vsaj enaka nacionalnemu pragu tveganja revščine ali socialne izključenosti ali denarni vrednosti potrebnega blaga in storitev v skladu z nacionalnimi opredelitvami ali drugim primerljivim ravnem, določenim v nacionalni zakonodaji in praksi, ter naj nujno obravnavajo vprašanja v zvezi z ustreznostjo, pokritostjo in uporabo; se zaveda razlik v nacionalnih sistemih zaščite in poudarja, da lahko referenčni proračuni med drugimi kazalniki pomagajo določiti, katera finančna sredstva so potrebna za dostojno življenje v določeni državi;

4.  se zaveda, da obstoječi mehanizmi mehkega prava, vzpostavljeni v okviru evropskega semestra, kot so priporočila za posamezne države in pregled socialnih kazalnikov, prispevali k boju proti revščini in socialni izključenosti, vendar ugotavlja, da so se izkazali za nezadostne; ponovno poziva k reviziji pregleda socialnih kazalnikov v okviru evropskega semestra, da bi vključili kazalnike, ki v celoti odražajo trende in vzroke neenakosti(25); poziva države članice, naj povečajo izvajanje specifičnih priporočil za državo, zlasti tistih, ki se nanašajo na boj proti revščini in socialni izključenosti, ter poziva Komisijo, naj pozorno spremlja njihov napredek v zvezi s tem;

5.  pozdravlja sklepe Konference o prihodnosti Evrope; poudarja predlog 14, ki poziva k skupnemu okviru EU za sheme minimalnega dohodka, s katerim bi zagotovili, da nihče ne bo zapostavljen; poudarja, da bi uvedba takšnega okvira prispevala k celovitemu izvajanju evropskega stebra socialnih pravic in z njim povezanega akcijskega načrta;

6.  se zaveda priporočila Sveta z dne 30. januarja 2023 o ustreznem minimalnem dohodku, ki zagotavlja dejavno vključevanje, in poziva države članice, naj ga hitro sprejmejo in začnejo izvajati; je zaskrbljen zaradi dejstva, da bi morale države članice v skladu s prvotnim predlogom Komisije poročati o svojem napredku le vsaka tri leta, Komisija pa do leta 2032 ne bi izvedla pregleda stanja; poudarja, da ta urnik ne bi bil usklajen z zavezami vrha v Portu in akcijskim načrtom evropskega stebra socialnih pravic; poziva države članice, naj Komisiji vsaki dve leti poročajo o napredku pri izvajanju priporočila. poziva Komisijo, naj spremlja napredek pri izvajanju priporočila v okviru evropskega semestra in oceni ukrepe, sprejete v odziv na to priporočilo, kot je navedeno v odstavku 16(e) priporočila, do leta 2027, da bi ocenila njegov učinek na zmanjševanje revščine in socialne izključenosti, povečanje stopnje zaposlenosti in večjo udeležbo v usposabljanju, pa tudi njegov prispevek k doseganju ciljev za leto 2030, zlasti cilja zmanjšanja števila ljudi v EU, ki živijo v revščini ali socialni izključenosti, za vsaj 15 milijonov;

7.  poziva Komisijo, naj podpre države članice pri izvajanju priporočila Sveta, tudi tako, da jim omogoči izmenjavo najboljših praks; poudarja pomen financiranja iz sklopa za zaposlovanje in socialne inovacije Evropskega socialnega sklada plus za socialno zaščito in dejavno vključevanje, da bi podprli razvoj ustreznih sistemov socialne zaščite in politik trga dela; poudarja, da mora biti minimalna dohodkovna podpora kot orodje za preprečevanje revščine in boj proti njej del širše strategije za boj proti revščini, ki bo vključevala spodbude za spodbujanje ponovnega vključevanja tistih, ki lahko delajo, na trg dela;

8.  ugotavlja, da bi lahko direktiva EU o ustreznem minimalnem dohodku kot nadaljnji ukrep na podlagi predloga Komisije za priporočilo Sveta o ustreznem minimalnem dohodku prispevala k cilju zmanjšanja revščine za vsaj polovico v vseh državah članicah do leta 2030 in zagotavljanju vključevanja oseb, ki so odsotne s trga dela, ob upoštevanju posebnosti nacionalnih sistemov socialne zaščite, načela subsidiarnosti in pristojnosti držav članic; poudarja, da bi takšna direktiva lahko prispevala k nadaljnji krepitvi dostopnosti, ustreznosti in učinkovitosti shem minimalnega dohodka ter spodbudila navzgor usmerjeno socialno konvergenco; želi spomniti, da bi morale sheme minimalnega dohodka ljudi, ki nimajo zadostnih sredstev, zaščititi pred revščino in socialno izključenostjo;

9.  poziva države članice, naj redno ocenjujejo svoje sheme minimalnega dohodka in jih po potrebi posodabljajo, da bi zagotovile, da bo raven podpore ustrezna in bo odražala nacionalni prag tveganja revščine ali socialne izključenosti ali denarno vrednost potrebnega blaga in storitev ter varovala kupno moč upravičencev, pri tem pa upoštevala življenjske stroške; želi spomniti, da bi bilo treba sheme minimalnega dohodka določiti in prilagoditi s preglednimi procesi, ki temeljijo na zanesljivi metodologiji in vključujejo ustrezne deležnike; poudarja, da na minimalni dohodek ne bi smeli gledati zgolj kot na izdatke za socialno varstvo, temveč bi ga morali razumeti kot naložbo v ljudi in gospodarstvo, saj ga bodo upravičenci verjetno porabili neposredno za dnevne potrebe;

10.  je seznanjen, da je sestava gospodinjstva eden glavnih vidikov, ki jih številne države članice upoštevajo, kadar določajo raven zagotovljene podpore; poudarja, da lahko uporaba preverjanja sredstev, ki temelji na gospodinjstvih in pri katerem se predpostavlja, da člani gospodinjstva združijo in enakomerno porazdelijo svoje vire, ustvari cikel odvisnosti; vztraja, da bi bilo treba minimalno dohodkovno podporo dodeliti po preverjanju individualnih sredstev, da bi zagotovili zaščito in finančno neodvisnost vsakega posameznika, ki nima zadostnih sredstev in izpolnjuje merila za upravičenost; poziva države članice, naj uvedejo rešitve, ki bodo posameznim članom gospodinjstva olajšale prejemanje dohodkovne podpore; je seznanjen, da pristop na podlagi gospodinjstva pogosto negativno vpliva na ekonomsko neodvisnost žensk, to pa lahko privede do ekonomskega nasilja na podlagi spola in med drugim ženskam omeji možnosti, da bi se izognile nasilju in zlorabam na podlagi spola; je zaskrbljen, da lahko starostna meja, pri kateri morajo biti prosilci stari vsaj 18 let, mladim odraslim omeji dostop do podpore in prepreči njihovo neodvisnost;

11.  meni, da mora biti dostop do minimalnega dohodka učinkovit, enak in splošen za ljudi, ki nimajo zadostnih sredstev in izpolnjujejo merila za upravičenost, ki jih določijo države članice, da bi jim omogočili dostojno življenje; želi spomniti, da bi moral biti minimalni dohodek del širših shem dohodkovne podpore, dopolnjenih s prejemki v naravi, kot so dostop do osnovnih in omogočitvenih dobrin in storitev, povezanih zlasti s prehrano, otroškim varstvom, izobraževanjem in usposabljanjem, zdravjem, stanovanji, dolgotrajno oskrbo, prometom, energijo, digitalnimi komunikacijami in udeležbo v športnih ali socialno-kulturnih dejavnostih, da se zagotovi socialna vključenost upravičencev; poudarja, da mora dohodkovna podpora upoštevati posebne potrebe posameznikov in prekrivajoče se neenakosti, na primer v zvezi s starši samohranilci, invalidi in vzdrževanimi otroki; vztraja, da pomoč za kritje stroškov, povezanih z invalidnostjo, in aktivna podpora zaposlovanju dopolnjujeta minimalni dohodek in da ena ne bi smela nadomestiti drugega;

12.  je zaskrbljen, da lahko merila za upravičenost, ki zahtevajo stalni naslov, bančni račun ali nesorazmerna obdobja zakonitega prebivanja, omejijo dostop do shem minimalnega dohodka in prisilijo prikrajšane skupine v obubožanje, vključno z nedržavljani, Romi in brezdomci; poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo njihove sheme minimalnega dohodka zagotavljale popolno in učinkovito kritje za ljudi, ki nimajo zadostnih sredstev in izpolnjujejo merila za upravičenost, ter naj odpravijo ovire, zlasti za prikrajšane skupine;

13.  je zaskrbljen zaradi težave nizkih ravni uporabe minimalne dohodkovne podpore v državah članicah; poziva jih, naj ozaveščajo o shemah minimalnega dohodka, merilih za upravičenost ter s tem povezanih pravicah in obveznostih ter se borijo proti stigmatizaciji; poziva države članice, naj oblikujejo poenostavljene in razumljive postopke prijave za dostop do shem minimalnega dohodka, odpravijo nepotrebne upravne ovire ter zagotovijo spletne in nespletne rešitve, kot so enotna kontaktna točka, personalizirano človeško svetovanje imenovanih odgovornih oseb za obravnavanje zadev, fizični in digitalni sestanki s ponudniki javnih storitev, točke „vse na enem mestu“ ter tehnična podpora za prosilce in upravičence; poudarja, da je učinkovit način za ponudnike socialnih storitev in javne uprave, v sodelovanju z ustreznimi deležniki, za obravnavanje težave nizke ravni uporabe ta, da proaktivno opredelijo morebitne upravičence, jih obvestijo o njihovi upravičenosti ter jih nato dejavno podpirajo pri oddaji vloge ter med celotnim procesom, da bi zagotovili, da pri dodeljevanju nadomestil ne bi prišlo do zapletov;

14.  poudarja, da je treba digitalni razkorak upoštevati pri zagotavljanju informacij o upravičenosti ter oblikovanju in upravljanju postopkov oddaje vloge, pa tudi v celotnem obdobju dodeljevanja in trajanja nadomestil; izpostavlja dodano vrednost pomoči prek spletnih orodij, vendar poudarja, da ta orodja ne bodo odpravila strukturnih ovir, kot je pomanjkanje dostopa do strojne opreme IT ali internetne povezave ali digitalnih veščin; je zaskrbljen zaradi morebitnih vprašanj, ki jih povzroča digitalni razkorak, zlasti za starejše, brezdomce, ljudi, ki živijo na oddaljenih območjih, in Rome; želi spomniti, da je razpoložljivost fizičnih sestankov s ponudniki javnih storitev še vedno bistvena za ustrezno zagotavljanje storitev za vse, ki nimajo zadostnih sredstev;

15.  ugotavlja, da lahko neformalna oskrba privede do izgube dohodka in večjih razlik v plačah in pokojninah med spoloma, revščini v starosti in feminizaciji revščine; vztraja, da je treba ceniti neplačano oskrbno delo, priznati spretnosti oskrbovalcev in spodbujati enako porazdelitev obveznosti oskrbe, kot je poudarjeno v evropski strategiji za oskrbo; odločno spodbuja države članice, naj izboljšajo svoje sisteme socialne zaščite in javne storitve, zlasti za otroško varstvo in dolgotrajno oskrbo, tako da osebe, ki opravljajo neplačano gospodinjsko delo, med katerimi je večina žensk, ne bodo izkusile revščine in socialne izključenosti ter se zato ne bodo prisiljene zanašati na socialno zaščito, vključno z minimalnim dohodkom;

16.  meni pa, da sheme minimalnega dohodka ne bi smele nadomeščati ustreznih javnih sistemov oskrbe ter ne bi smele odvračati žensk od ponovnega vstopa na trg dela in prejemanja poštenega nadomestila za delo; poudarja, da lahko sheme minimalnega dohodka celo poglabljajo spolne stereotipe in ovirajo udeležbo žensk na trgu dela, če niso ustrezno zasnovane;

17.  poudarja, da samo sheme minimalnega dohodka ljudi ne morejo rešiti iz revščine; meni, da je bistveno, da dohodkovna podpora in minimalni dohodek ne prispevata k socialni odvisnosti in da ju je treba združiti s spodbudami ter podpornimi, omogočitvenimi in aktivnimi ukrepi na trgu dela za (ponovno) vključevanje tistih, ki lahko delajo, da bi prekinili začarani krog revščine in odvisnosti od javne podpore za posameznike in njihove družine; poziva države članice, naj sheme minimalnega dohodka vključijo v proaktivno strategijo vključevanja, v središču katere bodo socialna udeležba in blaginja ljudi ter udeležba in blaginja ljudi na trgu dela; poudarja, da so potrebne splošne politike in ciljno usmerjeni ukrepi, ki bodo opolnomočili tiste, ki so sposobni delati, da bi zagotovili stabilna, visokokakovostna in varna delovna mesta, ki bodo zagotavljali učinkovit, enak in splošen dostop do socialnih in javnih storitev za vse, zlasti na področjih izobraževanja, zdravstva in stanovanj, ter da bodo vključevali priložnosti za učenje in zaposlovanje, ki jih nudijo akterji socialnega gospodarstva, kot so socialna podjetja za vključevanje v delo;

18.  poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe, s katerimi bodo preprečile, da bi bili upravičenci prisiljeni sprejeti nekakovostna delovna mesta; meni, da se je treba z revščino zaposlenih nujno spopasti z dostojnimi plačami, da bi zagotovili, da se delo izplača, in preprečili potrebo po zanašanju na sheme minimalnega dohodka; vendar priznava, da prejemanje plače ne bi smelo samodejno pomeniti, da ljudje niso upravičeni do shem minimalnega dohodka, če plača ne zagotavlja dovolj dostojnega življenja, in da bi bilo treba pri določanju dostopa do minimalnega dohodka upoštevati posebne okoliščine;

19.  poudarja, da je trajnostna zaposlitev visoke kakovosti ključna za zmanjšanje revščine; v zvezi s tem poudarja, da je treba spodbujati stabilno rast, naložbe in ustvarjanje visokokakovostnih delovnih mest; poziva države članice, naj izvajajo ukrepe politike za (ponovno) vključevanje tistih, ki so sposobni delati, na trg dela, tudi z zagotavljanjem, da bodo ti ukrepi dajali zadostno spodbudo, kot so priložnosti za visokokakovostno izobraževanje, usposabljanje, preusposabljanje in izpopolnjevanje, za spodbujanje formalnega zaposlovanja in boj proti neprijavljenemu delu ter sodelovanje delodajalcev, da bi povečali ohranjanje delovnih mest in napredovanje; poziva države članice, naj te ukrepe dopolnijo s podpornimi storitvami, kot so svetovanje, personalizirano mentorstvo in pomoč pri iskanju zaposlitve, vključno s posebnimi programi za osebe, ki niso zaposlene, se ne izobražujejo ali usposabljajo, dolgotrajno brezposelne in nizkokvalificirane delavce, ter za razvoj v prihodnost usmerjenih znanj in spretnosti za zeleni in digitalni prehod; poziva države članice, naj kombinacijo minimalne dohodkovne podpore z zaslužkom iz dela obravnavajo kot ukrep postopnega opuščanja, da bi podprli upravičence med njihovim (ponovnim) vstopom na trg dela, da ne bi zdrsnili v revščino zaposlenih; je zaskrbljen zaradi prakse nekaterih podjetij, da prejemnike minimalnega dohodka zaposlujejo le, dokler je zagotovljena javna podpora;

20.  poudarja, da je treba vključujoče družbe spodbujati z bojem proti socialni izključenosti in diskriminaciji, hkrati pa spodbujati socialno pravičnost, visokokakovostno zaposlovanje ter boljše življenjske in delovne pogoje, in sicer s socialnim dialogom ter zagotavljanjem cenovno ugodnih in splošno dostopnih socialnih storitev, kot sta zdravstveno varstvo in izobraževanje, ter močnih sistemov socialne zaščite; poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo prizadevanja za uresničitev navzgor obrnjene socialne in ekonomske konvergence, odpravijo vse večje neenakosti v državah članicah in med njimi ter povečajo solidarnost; poudarja, da lahko k tem ciljem prispevajo ustrezna minimalna dohodkovna podpora, nadomestila za brezposelnost, minimalne plače in pokojnine; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj v skladu s priporočilom Sveta kot nadaljnji ukrep EU razmisli o direktivi o zadostnem minimalnem dohodku, da bi zagotovili ponovno vključevanje oseb, ki so odsotne s trga dela, ob spoštovanju načela subsidiarnosti, posebnosti nacionalnih sistemov socialne zaščite in pristojnosti držav članic;

21.  poziva Komisijo in države članice, naj socialne partnerje in ustrezne deležnike, vključno z organizacijami civilne družbe, ljudmi, ki se soočajo z revščino in socialno izključenostjo, in/ali njihovimi predstavniki, vključijo v razvoj in izvajanje priporočila Sveta z dne 30. januarja 2023 in nacionalnih shem minimalnega dohodka, da bi izboljšali in po potrebi razširili pokritost, uporabo, dostopnost in ustreznost sistemov socialne zaščite; v zvezi s tem poziva k ustreznemu usposabljanju in povečanju števila socialnih delavcev in drugih ponudnikov socialnih storitev v državah članicah, da bi jim omogočili delo v optimalnih pogojih ter zagotovili podporo in prilagojeno pomoč tistim, ki nimajo zadostnih sredstev;

22.  poudarja, da je treba v državah članicah razviti trden in učinkovit sistem spremljanja in ocenjevanja za sheme minimalnega dohodka, ki bo temeljil na natančnih kvantitativnih ciljih in podatkih ter kvalitativnih informacijah in bi moral vključevati ustrezne deležnike, kot so upravičenci, ljudje, ki jim grozita revščina in socialna izključenost, ter organizacije civilne družbe, da bi zagotovili dejanski učinek na terenu; poudarja pomen celovitih nacionalnih sistemov spremljanja in poročanja o navedenih shemah, ki bodo upoštevali druge mehanizme socialne zaščite in ukrepe socialne politike v zadevnih državah članicah; poleg tega poudarja, da je treba zagotoviti zadostno usklajevanje in izmenjavo informacij med pristojnimi organi v državah članicah, zlasti tistimi, ki so pristojni za socialno zaščito, in javnimi zavodi za zaposlovanje;

23.  poudarja, da je treba upravičencem do minimalne dohodkovne podpore, ki ne morejo delati, ne morejo najti zaposlitve ali niso del delovne sile, dati možnost, da se vključijo v družbo in prispevajo k njej z neekonomskimi sredstvi, kot so izobraževanje, usposabljanje in prostovoljstvo, državljanska udeležba in prostovoljno družbeno udejstvovanje;

24.  poziva države članice, naj za zagotovitev trajnostnega, dostojnega in kakovostnega zaposlovanja hitro začnejo izvajati Direktiva (EU) 2022/2041 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. oktobra 2022 o ustreznih minimalnih plačah v Evropski uniji(26), tudi tako, da v tesnem sodelovanju s socialnimi partnerji okrepijo vlogo kolektivnih pogajanj in socialnega dialoga ter sprejmejo ustrezne ukrepe za zagotovitev poštenih in pravičnih plač za vse, s posebnim poudarkom na ženskah, da bi odpravili razlike v plačilu med spoloma;

25.  poziva Komisijo, naj uporabi ustrezne programe EU, da bi podpirala in spremljala države članice pri izvajanju aktivnih politik trga dela, tudi v okviru nacionalnih načrtov za okrevanje in odpornost, in tako zagotovila in olajšala (ponovno) vključevanje na trg dela;

26.  poudarja pomen učinkovitih sistemov sojenja na vseh ravneh in poziva države članice, naj prosilcem za minimalni dohodek in upravičencem do njega zagotovijo in olajšajo dostop do pravnega varstva, da bo pravica do pritožbe zagotovljena in lahko dostopna vsem;

27.  poziva Komisijo, naj sprejme ukrepe za izmenjavo dobre prakse med državami članicami in med njimi, zlasti v zvezi z Romi, ljudmi, ki živijo v revščini, ženskami in drugimi prikrajšanimi skupinami;

28.  poziva Komisijo, naj državam članicam zagotovi prožnejša sredstva za zmanjšanje stopnje brezposelnosti mladih, ki živijo v EU, prikrajšanih skupin, kot so Romi, invalidi in druge izključene skupnosti;

29.  poudarja, da je treba zlasti na prikrajšanih območjih ustvariti priložnosti z inkubatorji, programi vajeništva, delavnicami in drugimi lokalnimi programi za ustvarjanje delovnih mest, da bi spodbudili vključevanje udeležencev in ciljnih skupin na trg dela;

30.  naroči svoji predsednici, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 245, 26.8.1992, str. 46. (2) UL C 41, 3.2.2023, str. 1. (3) UL C 70 E, 8.3.2012, str. 8. (4) UL C 346, 27.9.2018, str. 156. (5) https://ec.europa.eu/eurostat/web/products-eurostat-news/-/edn-20211015-1 (6) https://www.worldbank.org/en/news/feature/2020/10/07/global-action-urgently-needed-to-halt-historic-threats-to-poverty-reduction (7) https://www.caritas.eu/minimum-income-schemes-to-ensure-dignity-for-all (8) https://eurocarers.org/wp-content/uploads/2018/09/Eurocarers-Needs_final.pdf (9) https://ec.europa.eu/social/main.jsp?langId=en&catId=1092 (10) https://ec.europa.eu/social/main.jsp?langId=en&catId=1092 (11) https://www.eapn.eu/wp-content/uploads/2016/03/2016-ESPN-report-minimum-income.pdf, str. 22. (12) https://foodinstitute.com/focus/analysis-how-heatflation-is-heating-up-food-prices/ (13) https://ipes-food.org/_img/upload/files/AnotherPerfectStorm.pdf (14) https://www.eurofound.europa.eu/publications/article/2022/first-responses-to-cushion-the-impact-of-inflation-on-citizens (15) https://energy.ec.europa.eu/topics/markets-and-consumers/energy-consumer-rights/energy-poverty-eu_en in https://ec.europa.eu/eurostat/web/products-eurostat-news/-/ddn-20211105-1 (16) https://rm.coe.int/168006b642, str. 2. (17) Predlog Komisije z dne 28. septembra 2022 za priporočilo Sveta o zadostnem minimalnem dohodku za aktivno vključevanje (COM(2022)0490) in priloženi delovni dokument služb Komisije z istega dne (SWD(2022)0313). (18) https://ec.europa.eu/social/main.jsp?langId=en&catId=89&furtherNews=yes&newsId=10417#navItem-relatedDocuments, str. 4. (19) UL L 307, 18.11.2008, str. 11. (20) https://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php?title=Disability_statistics_-_poverty_and_income_inequalities (21) https://ec.europa.eu/eurostat/databrowser/view/tespn100/default/bar?lang=en (22) https://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php?title=Gender_pay_gap_statistics (23) https://ec.europa.eu/eurostat/web/products-eurostat-news/-/ddn-20210203-1 (24) https://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php?title=Glossary:At-risk-of-poverty_rate#:~:text=The%20at%2Drisk%2Dof%2D,disposable%20income%20after%20social%20transfers (25) Resolucija Evropskega parlamenta z dne 20. oktobra 2021 o politiki zaposlovanja in socialni politiki v euroobmočju leta 2021 (UL C 184, 5.5.2022, str. 33). (26) UL L 275, 25.10.2022, str. 33.