(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

[Sprememba 18, razen če je navedeno drugače]

(1) * Sklici na „cp“ v naslovih sprejetih sprememb se razumejo kot ustrezni deli navedenih sprememb. (2) Zadeva je bila v skladu s četrtim pododstavkom člena 59(4) Poslovnika vrnjena pristojnemu odboru v medinstitucionalna pogajanja (A9-0220/2023). (3) * Predlogi sprememb: krepki ležeči tisk označuje novo ali spremenjeno besedilo, simbol ▌pa tiste dele besedila, ki so bili črtani.

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 192(1) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske Komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora(1),

ob upoštevanju mnenja Odbora regij,

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)  Na ravni Unije je treba določiti pravila za obnovo ekosistemov, da se zagotovi ponovna vzpostavitev biotsko raznovrstne in odporne narave po vsem ozemlju Unije. Obnova ekosistemov prispeva tudi k ciljem Unije v zvezi z blažitvijo podnebnih sprememb in prilagajanjem podnebnim spremembam.

(2)  V evropskem zelenem dogovoru(2) je določen ambiciozen načrt za preoblikovanje Unije v pravično in uspešno družbo s sodobnim, z viri gospodarnim in konkurenčnim gospodarstvom, katerega cilji so varovanje, ohranjanje in izboljšanje naravnega kapitala Unije ter varovanje zdravja in dobrobiti državljanov pred tveganji in vplivi, povezanimi z okoljem. Komisija je v okviru evropskega zelenega dogovora sprejela strategijo EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030(3).

(3)  Unija in njene države članice so kot pogodbenice Konvencije o biološki raznovrstnosti, odobrene s Sklepom Sveta 93/626/EGS(4), zavezane dolgoročni strateški viziji, ki jo je Konferenca pogodbenic sprejela leta 2010 s Sklepom X/2, Strateški Načrt za biotsko raznovrstnost za obdobje 2011–2020(5), tj. da je treba do leta 2050 ceniti, ohranjati, obnavljati in pametno uporabljati biotsko raznovrstnost, vzdrževati ekosistemske storitve, ohranjati zdrav planet in zagotavljati koristi, bistvene za vse ljudi.

(4)  Na 15. Konferenci pogodbenic Konvencije o biološki raznovrstnosti (COP 15) decembra 2022(6) je bil dosežen dogovor o svetovnem okviru za biotsko raznovrstnost, v katerem so opredeljeni v ukrepe usmerjeni globalni cilji, ki jih je nujno treba izpolniti do leta 2030, z njimi pa naj bi dosegli: da bodo na vseh območjih vzpostavljeni prostorsko načrtovanje in/ali učinkoviti postopki upravljanja, ki bodo participativni in celostni, ki bodo vključevali biotsko raznovrstnost ter upoštevali spremembo rabe kopenskih in morskih območij; da bo do leta 2030 pretežno zaustavljena izguba območij, ki imajo velik pomen za biotsko raznovrstnost, tudi ekosistemov z visoko ekološko celovitostjo, pri čemer bodo spoštovane pravice domorodnih ljudstev in lokalnih skupnosti, kot so določene v Deklaraciji Združenih narodov o pravicah domorodnih ljudstev; da se bo do leta 2030 začela učinkovita obnova vsaj 30 odstotkov območij z degradiranimi kopenskimi, celinskimi vodnimi, morskimi in obalnimi ekosistemi, da bi izboljšali biotsko raznovrstnost ter ekosistemske funkcije in storitve, ekološko celovitost in povezljivost; da se obnovijo, ohranjajo in povečajo prispevki narave za ljudi, vključno z ekosistemskimi funkcijami in storitvami, kot so uravnavanje zraka, vode in podnebja, zdravje tal, opraševanje in zmanjšanje tveganja za bolezni ter zaščita pred naravnimi nevarnostmi in nesrečami s sonaravnimi rešitvami in/ali pristopi, ki temeljijo na ekosistemih, v korist vseh ljudi in narave. S svetovnim okvirom za biotsko raznovrstnost bo mogoče napredovati pri uresničevanju v rezultate usmerjenih ciljev za leto 2050.

(5)  Cilji trajnostnega razvoja OZN(7), zlasti cilji 14.2, 15.1, 15.2 in 15.3, se nanašajo na potrebo po zagotavljanju ohranjanja, obnove in trajnostne rabe kopenskih in celinskih sladkovodnih ekosistemov ter njihovih storitev, zlasti gozdov, mokrišč, gora in sušnih območij.

(6)  Generalna skupščina Združenih narodov je z resolucijo z dne 1. marca 2019(8) desetletje 2021–2030 razglasila za desetletje ZN za obnovo ekosistemov, da bi podprla in okrepila prizadevanja za preprečevanje, zaustavitev in obrnitev degradacije ekosistemov po vsem svetu ter povečala ozaveščenost o pomembnosti obnove ekosistemov.

(7)  Namen strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 je zagotoviti trend okrevanja evropske biotske raznovrstnosti do leta 2030 v korist ljudi, planeta, podnebja in našega gospodarstva. Strategija določa ambiciozen načrt EU za obnovo narave s številnimi ključnimi zavezami, vključno z zavezo, da se predloži predlog za pravno zavezujoče cilje EU za obnovo narave za obnovitev degradiranih ekosistemov, zlasti tistih, ki imajo največ potenciala za zajemanje in shranjevanje ogljika, ter za preprečevanje naravnih nesreč in zmanjševanje njihovega vpliva.

(8)  Evropski parlament je v resoluciji z dne 9. junija 2021(9) toplo pozdravil zavezanost k pripravi zakonodajnega predloga z zavezujočimi cilji za obnovo narave ter menil, da bi bilo treba poleg splošnega cilja za obnovo vključiti tudi cilje za obnovo posameznih ekosistemov, habitatov in vrst, ki bi zajemali gozdove, travišča, mokrišča, šotišča, opraševalce, prosto tekoče reke, obalna območja in morske ekosisteme.

(9)  Svet je v svojih sklepih z dne 23. oktobra 2020(10) priznal, da bo preprečevanje nadaljnjega slabšanja sedanjega stanja biotske raznovrstnosti in narave bistveno, vendar ne bo zadostovalo za vrnitev narave v naša življenja. Ponovno je poudaril, da je treba okrepiti ambicije pri obnovi narave, kot je predlagano z novim načrtom EU za obnovo narave, ki vključuje ukrepe za zaščito in obnovo biotske raznovrstnosti zunaj zavarovanih območij. Svet je navedel tudi, da čaka na predlog za pravno zavezujoče cilje za obnovo narave, za katere bo opravljena ocena učinka.

(10)  V strategiji EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 je določena zaveza za pravno varstvo vsaj 30 % kopnega, vključno s celinskimi vodami, in 30 % morij v Uniji, pri čemer mora biti najmanj ena tretjina strogo varovana, vključno z vsemi preostalimi prvotnimi in staroraslimi gozdovi. V merilih in smernicah za določitev dodatnih zavarovanih območij s strani držav članic(11) (v nadaljnjem besedilu: merila in smernice), ki jih je Komisija pripravila v sodelovanju z državami članicami in deležniki, je poudarjeno, da če obnovljena območja izpolnjujejo ali naj bi izpolnjevala merila za zavarovana območja, ko obnova doseže svoj polni učinek, bi morala navedena obnovljena območja prispevati tudi k ciljem Unije v zvezi z zavarovanimi območji. V merilih in smernicah je poudarjeno tudi, da lahko zavarovana območja pomembno prispevajo k ciljem za obnovo iz strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030, tako da ustvarijo pogoje za uspešno obnovo. To še zlasti velja za območja, ki se lahko naravno obnovijo, če se ustavijo ali omejijo nekateri pritiski človekovih dejavnosti. Strogo varovanje takih območij, tudi v morskem okolju, bo v nekaterih primerih zadostovalo za obnovo naravnih vrednot, prisotnih na njih. Poleg tega je v merilih in smernicah poudarjeno, da se od vseh držav članic pričakuje, da bodo prispevale k doseganju ciljev Unije v zvezi z zavarovanimi območji iz strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 v obsegu, ki je sorazmeren z naravnimi vrednotami, prisotnimi na njih, in njihovim potencialom za obnovo narave.

(11)  Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 določa cilj zagotovitve, da ne pride do poslabšanja trendov ohranjanja ali stanja zavarovanih habitatov in vrst ter da bo do leta 2030 vsaj 30 % vrst in habitatov, ki trenutno niso v ugodnem stanju, spadalo v navedeno kategorijo ali kazalo močan pozitiven trend k uvrstitvi v navedeno kategorijo. Smernice(12), ki jih je Komisija pripravila v sodelovanju z državami članicami in deležniki za podporo pri doseganju teh ciljev, poudarjajo, da bodo verjetno potrebna prizadevanja za vzdrževanje in obnovo večine navedenih habitatov in vrst, bodisi z zaustavitvijo njihovih trenutnih negativnih trendov do leta 2030 bodisi z ohranjanjem trenutnih stabilnih trendov ali njihovim izboljševanjem, ali pa s preprečevanjem upadanja habitatov in vrst z ugodnim stanjem ohranjenosti. V smernicah je nadalje poudarjeno, da je treba ta prizadevanja za obnovo načrtovati, izvajati in usklajevati predvsem na nacionalnih ali regionalnih ravneh ter da si je treba pri izbiri in prednostni določitvi vrst in habitatov, ki jih je treba izboljšati do leta 2030, prizadevati za sinergije z drugimi cilji Unije in mednarodnimi cilji, zlasti cilji na področju okoljske ali podnebne politike.

(12)  V poročilu Komisije o stanju narave iz leta 2020(13) je bilo ugotovljeno, da Uniji še ni uspelo zaustaviti upadanja zavarovanih habitatnih tipov in vrst, ki jih želi ohraniti. Navedeni upad povzročajo predvsem opuščanje ekstenzivnega kmetijstva, intenzifikacija praks upravljanja, spremembe hidroloških režimov, urbanizacija in onesnaževanje, pa tudi netrajnostne gozdarske dejavnosti in izkoriščanje vrst. Poleg tega invazivne tujerodne vrste in podnebne spremembe močno in vse bolj ogrožajo domorodne rastlinske in živalske vrste v Uniji.

(12a)  V pregledu trgovinske politike Komisije – odprta, trajnostna in odločna trgovinska politika(14) – je navedeno, da je evropski zeleni dogovor nova strategija EU za rast, ki bo gonilna sila naše konkurenčnosti in bo privedla do postopnega, a korenitega preoblikovanja naših gospodarstev, kar bo močno vplivalo na trgovinske tokove, medtem ko je obsežna mreža dvostranskih trgovinskih sporazumov EU bistvena platforma za sodelovanje z našimi partnerji na področju podnebnih sprememb in biotske raznovrstnosti, zato zahteva uvedbo „zrcalnih“ ukrepov v skladu s pravili STO. [Ustna sprememba]

(13)  Primerno je določiti splošni cilj za obnovo ekosistemov, da se spodbudijo gospodarska in družbena preobrazba, ustvarjanje visokokakovostnih delovnih mest in trajnostna rast. Biotsko raznovrstni ekosistemi, kot so mokrišča, sladka voda, gozdovi ter kmetijski, redko porasli, morski, obalni in urbani ekosistemi zagotavljajo, če so v dobrem stanju, vrsto bistvenih ekosistemskih storitev, koristi obnove degradiranih ekosistemov v dobro stanje na vseh kopenskih in morskih območjih pa močno odtehtajo stroške obnove. Te storitve prispevajo k široki paleti socialno-ekonomskih koristi, odvisno od gospodarskih, socialnih, kulturnih, regionalnih in lokalnih značilnosti.

(14)  Statistična komisija Združenih narodov je na svojem 52. zasedanju marca 2021 sprejela sistem za okoljsko in ekonomsko računovodenje – ekosistemsko računovodenje (SEEA EA)(15). SEEA EA predstavlja integriran in celovit statistični okvir za organiziranje podatkov o habitatih in krajinah, merjenje obsega, stanja in storitev ekosistemov, sledenje sprememb v ekosistemskih sredstvih ter povezovanje teh informacij z gospodarskimi in drugimi človekovimi dejavnostmi.

(15)  Zagotavljanje biotsko raznovrstnih ekosistemov in boj proti podnebnim spremembam sta neločljivo povezana. Narava in sonaravne rešitve, vključno z naravnimi zalogami in ponori ogljika, so bistvene za boj proti podnebni krizi. Hkrati je podnebna kriza že dejavnik sprememb kopenskega in morskega ekosistema, zato se mora Unija pripraviti na vse večjo intenzivnost, pogostost in razširjenost njenih učinkov. V posebnem poročilu Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC)(16) o učinkih globalnega segrevanja za 1,5 °C je bilo poudarjeno, da so nekateri učinki morda dolgotrajni ali nepopravljivi. V šestem ocenjevalnem poročilu IPCC(17) je navedeno, da bo obnova ekosistemov bistvena pri pomoči v boju proti podnebnim spremembam in pri zmanjševanju tveganj za prehransko varnost. Medvladna znanstveno-politična platforma o biotski raznovrstnosti in ekosistemskih storitvah (IPBES) je v svojem globalnem ocenjevalnem poročilu o biotski raznovrstnosti in ekosistemskih storitvah iz leta 2019(18) obravnavala podnebne spremembe kot ključni dejavnik sprememb v naravi ter izrazila pričakovanje, da se bodo njihovi učinki v prihodnjih desetletjih povečali, v nekaterih primerih pa celo presegli učinek drugih dejavnikov sprememb v ekosistemih, kot je sprememba rabe kopenskih in morskih območij.

(16)  Uredba (EU) 2021/1119 Evropskega parlamenta in Sveta(19) določa zavezujoč cilj podnebne nevtralnosti v Uniji do leta 2050 in doseganje negativnih emisij po tem, pri čemer se daje prednost hitremu in predvidljivemu zmanjšanju emisij, obenem pa povečajo odvzemi po naravnih ponorih. Obnova ekosistemov lahko pomembno prispeva k ohranjanju, upravljanju in krepitvi naravnih ponorov ter k povečanju biotske raznovrstnosti ob boju proti podnebnim spremembam. Uredba (EU) 2021/1119 od ustreznih institucij Unije in držav članic tudi zahteva, da zagotovijo stalen napredek pri krepitvi sposobnosti prilagajanja, krepitvi odpornosti in zmanjšanju ranljivosti zaradi podnebnih sprememb. Prav tako zahteva, da države članice vključijo prilagajanje v vsa področja politike ter spodbujajo sonaravne rešitve(20) in ekosistemsko prilagoditev.

(17)  Sporočilo Komisije iz leta 2021 o prilagajanju podnebnim spremembam(21) poudarja potrebo po spodbujanju sonaravnih rešitev in priznava, da je stroškovno učinkovito prilagajanje podnebnim spremembam mogoče doseči z varovanjem in obnovo mokrišč in šotišč ter obalnih in morskih ekosistemov, z razvojem urbanega zelenega prostora ter postavitvijo zelenih streh in sten ter s spodbujanjem in trajnostnim upravljanjem gozdov in kmetijskih zemljišč. Z večjim številom biotsko raznovrstnih ekosistemov se poveča odpornost na podnebne spremembe ter zagotovijo učinkovitejše oblike zmanjševanja števila nesreč in njihovega preprečevanja.

(18)  Podnebna politika Unije se pregleduje, da bi sledila scenariju, predlaganemu v Uredbi (EU) 2021/1119, tj. zmanjšanje neto emisij za najmanj 55 % do leta 2030 v primerjavi z ravnmi iz leta 1990. Zlasti je cilj predloga Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) 2018/841 in Uredbe (EU) 2018/1999(22) okrepiti prispevek sektorja zemljišč k splošnim podnebnim ambicijam do leta 2030 ter uskladiti cilje v zvezi z obračunavanjem emisij in odvzemov ogljika iz sektorja rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva (LULUCF) s povezanimi pobudami politike na področju biotske raznovrstnosti. V navedenem predlogu je poudarjena potreba po varstvu in izboljšanju sonaravnih odvzemov ogljika, izboljšanju odpornosti ekosistemov proti podnebnim spremembam, obnovi degradiranih zemljišč in ekosistemov ter ponovnem mokrenju šotišč. Nadalje je namen predloga izboljšati spremljanje in poročanje o emisijah toplogrednih plinov in odvzemih na zemljiščih, ki jih je treba zaščititi in obnoviti. V tem kontekstu je pomembno, da so ekosistemi v vseh kategorijah zemljišč, vključno z gozdovi, travišči, njivskimi površinami in mokrišči, v dobrem stanju, da lahko učinkovito zajemajo in shranjujejo ogljik.

(19)  Geopolitični dogodki so dodatno poudarili potrebo po zagotavljanju odpornosti prehranskih sistemov(23). Obnovitev kmetijskih ekosistemov dokazano dolgoročno pozitivno vpliva na proizvodnjo hrane, obnova narave pa zagotavlja dolgoročno trajnostnost in odpornost EU.

(20)  V končnem poročilu Konference o prihodnosti Evrope državljani pozivajo Unijo k varovanju in obnovi biotske raznovrstnosti, krajine in oceanov, odpravi onesnaževanja ter spodbujanju znanja, ozaveščenosti, izobraževanja in dialoga o okolju, podnebnih spremembah, rabi energije in trajnostnosti(24).

(21)  Obnova ekosistemov bo skupaj s prizadevanji za zmanjšanje trgovine s prostoživečimi vrstami in z njo povezane potrošnje pripomogla tudi k preprečevanju in krepitvi odpornosti na morebitne prihodnje nalezljive bolezni z zoonotskim potencialom, s čimer se bodo zmanjšala tveganja izbruhov in pandemij, ter prispevala k podpori prizadevanjem na globalni ravni kot tudi na ravni EU za uporabo pristopa „eno zdravje“, ki priznava neločljivo povezavo med zdravjem ljudi, zdravjem živali ter zdravo in odporno naravo.

(22)  Tla so sestavni del kopenskih ekosistemov. V sporočilu Komisije Strategija EU za tla do leta 2030 iz leta 2021(25) je navedena potreba po obnovi degradiranih tal in povečanju biotske raznovrstnosti tal. Globalni mehanizem in sekretariat Konvencije Združenih narodov o boju proti dezertifikaciji (UNCCD) sta vzpostavila program za določanje ciljev za nevtralnost degradacije tal, da bi državam pomagala doseči nevtralnost degradacije tal do leta 2030.

(23)  Cilj Direktive Sveta 92/43/EGS(26) in Direktive 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta(27) je zagotoviti dolgoročno varovanje, ohranjanje in preživetje najbolj dragocenih in ogroženih evropskih vrst in habitatov ter ekosistemov, katerih del so. Omrežje Natura 2000, ki je bila vzpostavljeno leta 1992 in je največje usklajeno omrežje zavarovanih območij na svetu, je ključni instrument za izvajanje ciljev navedenih direktiv. Ta uredba bi se morala tako kot navedeni direktivi uporabljati za evropsko ozemlje držav članic, za katero se uporabljata Pogodbi, in se tako tudi uskladiti z Direktivo 2008/56/ES.

(24)  Na voljo so že okvir in smernice(28) za določitev dobrega stanja habitatnih tipov, zavarovanih v skladu z Direktivo 92/43/EGS, ter za določitev zadostne kakovosti in količine habitatov vrst, ki spadajo na področje uporabe navedene direktive. Cilji za obnovo navedenih habitatnih tipov in habitatov vrst se lahko določijo na podlagi navedenega okvira in smernic. Vendar pa taka obnova ne bo dovolj za obrnitev trenda izgube biotske raznovrstnosti in obnovo vseh ekosistemov. Zato bi bilo treba določiti dodatne obveznosti na podlagi posebnih kazalnikov, da bi se povečala biotska raznovrstnost na ravni širših ekosistemov.

(25)  Države članice bi morale na podlagi Direktive 92/43/EGS in Direktive 2009/147/ES ter v podporo doseganju ciljev, določenih v navedenih direktivah, uvesti ukrepe za obnovo, s katerimi bi se zagotovila obnova zavarovanih habitatov in vrst, vključno z divjimi pticami, na območjih Unije, tudi tistih, ki ne spadajo v omrežje Natura 2000.

(26)  Cilj Direktive 92/43/EGS je vzdrževati ali obnoviti ugodno stanje ohranjenosti naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst v interesu Unije, vendar pa v njej ni določen rok za dosego navedenega cilja. Podobno Direktiva 2009/147/ES ne določa roka za obnovo populacij ptic v Uniji.

(27)  Zato je treba določiti roke za uvedbo ukrepov za obnovo znotraj in zunaj območij Natura 2000, da bi se postopoma izboljšalo stanje zavarovanih habitatnih tipov po vsej Uniji in da bi se jih ponovno vzpostavilo, dokler se ne doseže ugodno referenčno območje, potrebno za doseganje ugodnega stanja ohranjenosti navedenih habitatnih tipov v Uniji. Da bi se državam članicam zagotovila potrebna prožnost pri uvedbi obsežnih prizadevanj za obnovo, je primerno razvrstiti habitatne tipe glede na ekosistem, ki mu pripadajo, ter določiti časovno omejene in količinsko opredeljene cilje, vezane na posamezno območje, za skupine habitatnih tipov. Tako bodo lahko države članice izbrale, katere habitate v skupini bodo obnovile najprej.

(28)  Podobne zahteve bi bilo treba določiti za habitate vrst, ki spadajo na področje uporabe Direktive 92/43/EGS, in habitate divjih ptic, ki spadajo na področje uporabe Direktive 2009/147/ES, pri čemer bi bilo treba posebej upoštevati povezljivost obeh navedenih habitatov, ki je potrebna za uspeh populacij vrst.

(29)  Nujno je, da so ukrepi za obnovo habitatnih tipov ustrezni in primerni za čimprejšnje doseganje dobrega stanja in ugodnih referenčnih območij, da se tako doseže njihovo ugodno stanje ohranjenosti. Pomembno je, da so ukrepi za obnovo tisti, ki so potrebni za doseganje časovno omejenih in količinsko opredeljenih ciljev, vezanih na posamezno območje. Nujno je tudi, da so ukrepi za obnovo habitatov vrst ustrezni in primerni za čimprejšnje doseganje njihove zadostne kakovosti in količine za dosego ugodnega stanja ohranjenosti vrste.

(29a)  Ukrepi za obnovo na podlagi te uredbe za obnovo ali ohranitev nekaterih habitatnih tipov iz Priloge I, kot so travišča, resave ali mokrišča, lahko v nekaterih primerih zahtevajo odstranitev gozda, da se ponovno vzpostavi upravljanje, ki temelji na ohranjanju, kar lahko vključuje dejavnosti, kot sta košnja ali paša. Obnova narave in zaustavitev krčenja gozdov sta pomembna okoljska cilja, ki se medsebojno krepita. Kot je navedeno v uvodni izjavi 36 Uredbe (EU) št. [XXXX/2023] Evropskega parlamenta in Sveta o omogočanju dostopnosti nekaterih primarnih in drugih proizvodov, povezanih s krčenjem in degradacijo gozdov, na trgu Unije in njihovem izvozu iz Unije, ter o razveljavitvi Uredbe (EU) št. 995/2010, bo Komisija pripravila smernice, da pojasni razlago opredelitve pojma „kmetijska raba“ iz člena 2 navedene uredbe, zlasti v zvezi s spreminjanjem gozda v zemljišča, ki niso namenjena kmetijski rabi.

(30)  Pomembno je zagotoviti, da ukrepi za obnovo, ki se izvajajo v skladu s to uredbo, dosežejo konkretno in merljivo izboljšanje stanja ekosistemov, tako na ravni posameznih območij, ki jih je treba obnoviti, kot na nacionalni ravni in ravni Unije.

(31)  Za zagotovitev, da so ukrepi za obnovo učinkoviti in da se lahko njihovi rezultati merijo skozi čas, je bistveno, da se območja, na katerih se izvajajo taki ukrepi za obnovo z namenom izboljšanja stanja habitatov, ki sodijo na področje uporabe Priloge I k Direktivi 92/43/EGS, za ponovno vzpostavitev navedenih habitatov in izboljšanje njihove povezljivosti, nenehno izboljšujejo, dokler ni doseženo dobro stanje.

(32)  Bistveno je tudi, da se območja, na katerih se izvajajo ukrepi za obnovo z namenom izboljšanja kakovosti in količine habitatov vrst, ki spadajo na področje uporabe Direktive 92/43/EGS, ter habitatov divjih ptic, ki spadajo na področje uporabe Direktive 2009/147/ES, nenehno izboljšujejo, da bi se prispevalo k doseganju zadostne količine in kakovosti habitatov takih vrst.

(33)  Pomembno je zagotoviti postopno povečevanje območij, zajetih s habitatnimi tipi iz področja uporabe Direktive 92/43/EGS, ki so v dobrem stanju na celotnem ozemlju držav članic in Unije kot celote, dokler se ne doseže ugodno referenčno območje za vsak habitatni tip in dokler ni vsaj 90 % navedenega območja na ravni države članice v dobrem stanju, da se navedenim habitatnim tipom v Uniji omogoči dosego ugodnega stanja ohranjenosti.

(34)  Pomembno je zagotoviti postopno povečevanje kakovosti in količine habitatov vrst, ki spadajo na področje uporabe Direktive 92/43/EGS, ter habitatov divjih ptic, ki spadajo na področje uporabe Direktive 2009/147/ES, po ozemlju držav članic in nazadnje Unije, dokler to ne zadošča za zagotovitev dolgoročnega preživetja navedenih vrst.

(35)  Pomembno je, da se na območjih s habitatnimi tipi, ki spadajo na področje uporabe te uredbe, na katerih se izvajajo ukrepi za obnovo, stanje nenehno izboljšuje, dokler se ne doseže dobrega stanja, ki se nato znatno ne poslabša, da ne bi bila ogrožena dolgoročna ohranitev ali možnost, da se doseže dobro stanje. Pomembno je tudi, da si države članice na vso moč prizadevajo preprečiti znatno poslabšanje območij s takimi habitatnimi tipi, ki so že v dobrem stanju ali ki niso v dobrem stanju in zanje obnovitveni ukrepi še vedno ne veljajo. Taki ukrepi so pomembni, da se potrebe po obnovi v prihodnosti ne povečajo, in bi morali biti osredotočeni na območja s habitatnimi tipi, kot jih države članice opredelijo v nacionalnih načrtih za obnovo, ki jih je treba obnoviti, da se dosežejo cilji za obnovo. Primerno je upoštevati možnost višje sile, kot so naravne nesreče, ki lahko povzroči poslabšanje območij, ki jih zajemajo navedeni habitatni tipi, ter neizogibne spremembe habitatov, ki so neposredna posledica podnebnih sprememb. Zunaj območij Natura 2000 je primerno upoštevati tudi posledico načrta oziroma projekta prevladujočega javnega interesa, za katerega ni na voljo manj škodljivih alternativnih rešitev. Za območja, na katerih se izvaja obnova, bi bilo treba to določiti za vsak primer posebej. Na območjih Natura 2000 se načrti in projekti odobrijo v skladu s členom 6(4) Direktive 92/43/EGS. Kadar se območje z ukrepom za obnovo namerno spremeni iz enega habitatnega tipa v drugega, ki spada na področje uporabe te uredbe, se ne bi smelo šteti, da se je stanje območja poslabšalo.

(35a)  Za namene odstopanj od obveznosti nenehnega izboljševanja in neposlabšanja zunaj območij Natura 2000 iz te uredbe bi morale države članice domnevati, da so obrati za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, njihova priključitev na omrežje, povezano omrežje in sredstva za skladiščenje v prevladujočem javnem interesu. Države članice se lahko odločijo omejiti uporabo te domneve v ustrezno utemeljenih in posebnih okoliščinah, kot so razlogi, povezani z nacionalno obrambo. Poleg tega lahko države članice te projekte izvzamejo iz obveznosti, da za namene uporabe navedenih odstopanj dokažejo, da manj škodljive alternativne rešitve niso na voljo, če je bila za zadevne projekte opravljena strateška okoljska presoja ali presoja vplivov na okolje. Z domnevo, da so taki javni obrati v prevladujočem javnem interesu, in, kadar je to ustrezno, z omejitvijo zahteve po oceni manj škodljivih alternativnih rešitev bi se takim projektom omogočila poenostavljena ocena v zvezi z odstopanji od ocenjevanja prevladujočega javnega interesa v skladu s to uredbo.

(35b)  Dejavnosti, namenjene izključno obrambi ali nacionalni varnosti, bi morale imeti posebno prednost. Zato lahko države članice pri uvedbi ukrepov za obnovo izvzamejo območja, ki se uporabljajo za dejavnosti, namenjene izključno nacionalni obrambi, če se ti ukrepi štejejo za nezdružljive z nadaljnjo rabo zadevnih območij v vojaške namene. Poleg tega bi bilo treba za namene uporabe določb o odstopanjih od obveznosti nenehnega izboljševanja in neposlabšanja zunaj območij Natura 2000 iz te uredbe državam članicam omogočiti, da domnevajo, da so načrti in projekti v zvezi s takšnimi dejavnostmi v prevladujočem javnem interesu. Poleg tega lahko države članice te projekte izvzamejo iz obveznosti, da dokažejo, da manj škodljive alternativne rešitve niso na voljo, vendar bi morale, kadar uporabijo to izvzetje, sprejeti ukrepe z namenom ublažitve vplivov na habitatne tipe, kolikor je to razumno in izvedljivo.

(36)  V strategiji EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 je poudarjena potreba po odločnejšem ukrepanju za obnovo degradiranih morskih ekosistemov, vključno z ekosistemi, bogatimi z ogljikom, ter pomembnimi drstitvenimi območji in območji odraščanja rib. V strategiji je napovedano tudi, da bo Komisija predlagala nov akcijski načrt za ohranitev ribolovnih virov in varstvo morskih ekosistemov.

(37)  Morski habitatni tipi, navedeni v Prilogi I k Direktivi 92/43/EGS, so opredeljeni na splošno in obsegajo veliko ekološko različnih podtipov z različnimi potenciali za obnovo, kar državam članicam otežuje vzpostavitev ustreznih ukrepov za obnovo na ravni navedenih habitatnih tipov. Morske habitatne tipe bi bilo zato treba dodatno opredeliti z uporabo ustreznih ravni klasifikacije morskih habitatov v Evropskem naravovarstvenem informacijskem sistemu (EUNIS). Države članice bi morale določiti ugodna referenčna območja za doseganje ugodnega stanja ohranjenosti vsakega od navedenih habitatnih tipov, če navedena referenčna območja še niso obravnavana v drugi zakonodaji Unije. Skupina morskih habitatnih tipov z mehkimi usedlinami, ki ustrezajo nekaterim širšim bentoškim habitatnim tipom iz Direktive 2008/56/ES, je zelo razširjena v morskih vodah več držav članic. Zato bi bilo treba državam članicam dovoliti, da ukrepe za obnovo, ki se postopoma uvajajo, omejijo na manjši delež površin teh habitatnih tipov, ki niso v dobrem stanju, pod pogojem, da to ni ovira za doseganje ali ohranjanje dobrega okoljskega stanja, kot je določeno v skladu s členom 9(1) Direktive 2008/56/ES, ob upoštevanju zlasti mejnih vrednosti za deskriptorja 1 in 6, določena v skladu s členom 9(3) navedene direktive, za obseg izgube teh habitatnih tipov, za škodljive učinke na stanje teh habitatnih tipov in za največji dovoljeni obseg navedenih škodljivih vplivov.

(38)  Če varstvo obalnih in morskih habitatov zahteva regulacijo ribolovnih dejavnosti ali dejavnosti akvakulture, se uporablja skupna ribiška politika. Uredba (EU) št. 1380/2013 Evropskega parlamenta in Sveta(29) določa zlasti, da skupna ribiška politika izvaja ekosistemski pristop k upravljanju ribištva, da se čim bolj zmanjšajo negativni vplivi ribiških dejavnosti na morski ekosistem. Uredba določa tudi, da si navedena politika prizadeva zagotoviti, da dejavnosti akvakulture in ribolovne dejavnosti ne poslabšujejo morskega okolja.

(39)  Da bi države članice dosegle cilj nenehne, dolgoročne in trajne obnove biotsko raznovrstne in odporne narave, bi morale v celoti izkoristiti možnosti, ki jih zagotavlja skupna ribiška politika. V okviru izključne pristojnosti Unije v zvezi z ohranjanjem morskih bioloških virov imajo države članice možnost, da sprejmejo nediskriminatorne ukrepe za ohranjanje in upravljanje ribjih staležev ter ohranjanje ali izboljšanje stanja ohranjenosti morskih ekosistemov znotraj območja 12 navtičnih milj. Poleg tega se lahko države članice z neposrednim upravljalnim interesom dogovorijo, da bodo predložile skupna priporočila za ohranitvene ukrepe, potrebne za izpolnjevanje obveznosti v skladu z okoljskim pravom Unije. Taki ukrepi bodo ocenjeni in sprejeti v skladu s pravili in postopki, predvidenimi v okviru skupne ribiške politike.

(40)  Direktiva 2008/56/ES od držav članic zahteva dvostransko sodelovanje ter sodelovanje v okviru regionalnih in podregionalnih mehanizmov za sodelovanje, vključno s konvencijami o regionalnih morjih(30), kadar gre za ribolovne ukrepe, pa tudi v okviru regionalnih skupin, ustanovljenih na podlagi skupne ribiške politike.

(41)  Pomembno je, da se sprejmejo tudi ukrepi za obnovo habitatov nekaterih morskih vrst, kot so morski psi in skati, ki na primer spadajo na področje uporabe Konvencije o varstvu selitvenih vrst prostoživečih živali ali seznamov prizadetih ali ogroženih vrst iz evropskih konvencij o regionalnih morjih, ne pa tudi na področje uporabe Direktive 92/43/EGS, saj imajo pomembno funkcijo v ekosistemu.

(42)  Da bi države članice podprle obnovo kopenskih, sladkovodnih, obalnih in morskih habitatov ter preprečevanje njihovega poslabšanja, lahko določijo dodatna območja kot „zavarovana območja“ ali „strogo zavarovana območja“, izvajajo druge učinkovite ohranitvene ukrepe, vezane na posamezno območje, in spodbujajo zasebne ukrepe za ohranjanje zemljišč.

(43)  Urbani ekosistemi predstavljajo približno 22 % kopenske površine Unije in območje, na katerem živi večina državljanov Unije. Urbani zeleni prostori med drugim vključujejo mestne gozdove, parke in vrtove, mestne kmetije, drevorede, mestne travnike in mestne žive meje. Tako kot drugi ekosistemi, obravnavani v tej uredbi, so urbani ekosistemi pomembni habitati za biotsko raznovrstnost, zlasti za rastline, ptice in žuželke, vključno z opraševalci. Zagotavljajo tudi mnoge druge bistvene ekosistemske storitve, vključno z zmanjševanjem in nadzorom tveganja naravnih nesreč (npr. poplav, učinka urbanega toplotnega otoka), hlajenjem, rekreacijo, filtracijo vode in zraka ter blaženjem podnebnih sprememb in prilagajanjem podnebnim spremembam. Povečanje urbanih zelenih prostorov je eden od pomembnih parametrov glede povečanja zmogljivosti urbanih ekosistemov, da zagotavljajo te pomembne storitve. Pozelenitev urbanega območja upočasnjuje odtekanje vode (zmanjša tveganje onesnaževanja rek zaradi preplavljanja vode ob neurjih), pripomore k ohranjanju nižjih poletnih temperatur, krepi odpornost proti podnebnim spremembam ter zagotavlja dodaten prostor za razcvet narave. S povečanjem ravni urbanega zelenega prostora se bo v številnih primerih izboljšalo zdravje urbanega ekosistema. Zdravi urbani ekosistemi pa bistveno pripomorejo k zdravju drugih ključnih evropskih ekosistemov, saj vzpostavljajo povezavo z naravnimi območji na okoliškem podeželju, izboljšujejo zdravje rek zunaj mest, so zatočišča in gnezdišča za vrste ptic in opraševalcev, povezana s kmetijskimi in gozdnimi habitati, ter so na primer pomembni habitati za ptice selivke.

(44)  Močno je treba okrepiti ukrepe za onemogočanje zmanjšanja pokritosti urbanih zelenih prostorov, zlasti z drevesi. Da bi urbani zeleni prostori še naprej zagotavljali potrebne ekosistemske storitve, je treba ustaviti njihovo izgubo ter jih obnoviti in povečati, med drugim z ▌vključevanjem zelene infrastrukture in sonaravnih rešitev ▌, kot so zelene strehe in zelene stene, v načrtovanje stavb. Takšno vključevanje lahko pripomore ne le k povečanju območij urbanih zelenih prostorov, temveč tudi – če zajema drevesa – urbane drevesne zastornosti.

(44a)   Uporaba umetne svetlobe se povečuje, zato je svetlobno onesnaževanje postalo pomembna težava. Njegovi viri vključujejo zunanjo in notranjo razsvetljavo stavb, oglaševanje, poslovne nepremičnine, pisarne, tovarne, ulične svetilke in razsvetljena športna prizorišča. Svetlobno onesnaževanje prispeva k upadanju števila žuželk. Številne žuželke privabijo luči, vendar je umetna svetloba zanje lahko usodna. Upadanje števila žuželk negativno vpliva na vse vrste, ki žuželke potrebujejo za prehranjevanje ali opraševanje. Nekateri plenilci to privlačnost uporabljajo v svojo korist, kar ima nepričakovan učinek na prehranjevalni splet. [Sprememba 2]

(45)  Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 zahteva večja prizadevanja za obnovo sladkovodnih ekosistemov in naravnih funkcij rek. Obnova sladkovodnih ekosistemov bi morala vključevati prizadevanja za ponovno vzpostavitev naravne ▌ rečne povezljivosti ter obrežnih in poplavnih območij rek, vključno z odstranitvijo umetnih ovir, da bi se podprla doseganje ugodnega stanja ohranjenosti rek, jezer in aluvialnih habitatov ter vrst, ki živijo v navedenih habitatih, zavarovanih z Direktivo 92/43/EGS in Direktivo 2009/147/ES, ter izpolnitev enega od ključnih ciljev strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030, tj. ponovna vzpostavitev najmanj 25 000 km prosto tekočih rek, v primerjavi z letom 2020, ko je bila strategija objavljena. Države članice bi morale pri odpravljanju ovir obravnavati predvsem zastarele ovire, ki niso več potrebne za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, plovbo po celinskih plovnih poteh, oskrbo z vodo ali za druge namene.

(46)  V Uniji se je število opraševalcev v zadnjih desetletjih drastično zmanjšalo, pri čemer se populacija približno tretjine vrst čebel in metuljev zmanjšuje, vsaka deseta od navedenih vrst pa je na robu izumrtja. Opraševalci so bistveni za delovanje kopenskih ekosistemov, dobrobit ljudi in prehransko varnost, saj oprašujejo divje in gojene rastline. Letna kmetijska proizvodnja EU v višini skoraj 5 000 000 000 EUR se neposredno pripisuje žuželkam opraševalkam(31).

(47)  Komisija je 1. junija 2018 začela pobudo EU za opraševalce(32) kot odziv na pozive Evropskega parlamenta in Sveta k obravnavi zmanjševanja števila opraševalcev. Poročilo o napredku pri izvajanju pobude(33) je pokazalo, da še vedno obstajajo pomembni izzivi pri spopadanju z dejavniki upadanja števila opraševalcev, vključno z uporabo pesticidov. Evropski parlament(34) in Svet(35) sta pozvala k odločnejšim ukrepom za boj proti zmanjševanju števila opraševalcev kot tudi k vzpostavitvi okvira za spremljanje opraševalcev po vsej Uniji ter jasnih ciljev in kazalnikov v zvezi z zavezo za obrnitev trenda upada števila opraševalcev. Evropsko računsko sodišče je priporočilo, naj Komisija vzpostavi ustrezne mehanizme upravljanja in spremljanja ukrepov za obravnavo nevarnosti za opraševalce(36). Komisija je 24. januarja 2023 predstavila revidirano pobudo EU za opraševalce(37). V revidirani pobudi so določeni ukrepi, ki jih morajo EU in njene države članice sprejeti za zaustavitev zmanjševanja števila opraševalcev do leta 2030.

(48)  Namen predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o trajnostni uporabi fitofarmacevtskih sredstev [sprejeta bo 22. junija 2022, dodati naslov in številko sprejetega akta, ko bosta na voljo] je regulirati enega od dejavnikov zmanjševanja števila opraševalcev s prepovedjo uporabe pesticidov na ekološko občutljivih območjih, od katerih so mnoga zajeta v tej uredbi, na primer na območjih, kjer živijo vrste opraševalcev, ki so na evropskih rdečih seznamih(38), razvrščene kot vrste, ki jim grozi izumrtje.

(49)  Za zagotavljanje varne, trajnostne, hranljive in cenovno dostopne hrane so potrebni trajnostni, odporni in biotsko raznovrstni kmetijski ekosistemi. Biotsko zelo raznovrstni kmetijski ekosistemi povečujejo tudi odpornost kmetijstva na podnebne spremembe in okoljska tveganja, hkrati pa zagotavljajo varnost hrane in prehransko varnost ter ustvarjajo nova delovna mesta na podeželju, zlasti delovna mesta, povezana z ekološkim kmetovanjem ter podeželskim turizmom in rekreacijo. Zato mora Unija izboljšati biotsko raznovrstnost svojih kmetijskih zemljišč z različnimi obstoječimi praksami, ki koristijo povečanju biotske raznovrstnosti ali so združljive z njim, vključno z ekstenzivnim kmetijstvom. Ekstenzivno kmetijstvo je ključno za ohranjanje številnih vrst in habitatov na biotsko zelo raznovrstnih območjih. Obstaja veliko obsežnih kmetijskih praks, ki imajo številne in pomembne koristi za varstvo biotske raznovrstnosti, ekosistemskih storitev in značilnosti krajine, kot so precizno kmetovanje, ekološko kmetovanje, agroekologija, agrogozdarstvo in nizkointenzivno trajno travišče.

(50)  Uvesti je treba ukrepe za obnovo za povečanje biotske raznovrstnosti kmetijskih ekosistemov po vsej Uniji, tudi na območjih, ki niso zajeta s habitatnimi tipi, ki spadajo na področje uporabe Direktive 92/43/EGS. Ker ni skupne metode za ocenjevanje stanja kmetijskih ekosistemov, ki bi omogočala določitev specifičnih ciljev za obnovo kmetijskih ekosistemov, je primerno določiti splošno obveznost izboljšanja biotske raznovrstnosti kmetijskih ekosistemov in meriti izpolnjevanje navedene obveznosti na podlagi obstoječih kazalnikov.

(51)  Ker so ptice kmetijske krajine dobro znani in splošno priznani ključni kazalniki zdravja kmetijskih ekosistemov, je primerno določiti cilje za njihovo obnovo. Obveznost doseganja teh ciljev bi veljala za države članice in ne za posamezne kmete. Države članice bi morale te cilje doseči z uvedbo učinkovitih ukrepov za obnovo na kmetijskih zemljiščih ter s sodelovanjem s kmeti in drugimi deležniki pri zasnovi teh ukrepov in njihovem izvajanju na terenu, kot tudi z zagotavljanjem podpore kmetom in drugim deležnikom pri teh prizadevanjih.

(52)  Visokoraznovrstne krajinske značilnosti na kmetijskih zemljiščih, vključno z varovalnimi pasovi, neobdelano zemljo s kolobarjenjem ali brez njega, mejicami, posameznimi drevesi ali skupinami dreves, drevoredi, robovi polja, zaplatami, jarki, potoki, majhnimi mokrišči, terasami, kamnitimi skulpturami, kamnitimi zidovi, majhnimi ribniki in kulturnimi značilnostmi, zagotavljajo prostor za prosto živeče rastline in živali, vključno z opraševalci, preprečujejo erozijo in izčrpanost tal, prečiščujejo zrak in vodo ter prispevajo k blažitvi podnebnih sprememb in prilagajanju podnebnim spremembam ter h kmetijski produktivnosti kmetijskih rastlin, odvisnih od opraševanja. Tudi rodna drevesa, ki so del ornih zemljišč agrogozdarskih sistemov, in rodni sestavni deli neproduktivnih živih mej, se lahko štejejo za krajinske značilnosti z visoko biotsko raznovrstnostjo, če se ne obdelujejo z gnojili ali pesticidi in če žetev pridelka poteka le v času, ko to ne bi ogrozilo visokih ravni biotske raznovrstnosti. Zato je treba določiti zahtevo po zagotavljanju trenda povečanja deleža kmetijskih zemljišč z visokoraznovrstnimi značilnostmi pokrajine. ▌ Trende povečanja bi bilo treba doseči tudi za druge obstoječe kazalnike, kot sta indeks travniških metuljev in zaloga organskega ogljika v mineralnih tleh njivskih površin. [Sprememba 14]

(53)  Cilj skupne kmetijske politike (SKP) je podpirati in krepiti varstvo okolja, vključno z biotsko raznovrstnostjo. Eden izmed specifičnih ciljev te politike je prispevati k zaustavitvi in obrnitvi trenda izgube biotske raznovrstnosti, krepiti ekosistemske storitve ter ohranjati habitate in krajine. Novi standard pogojenosti SKP št. 8 o dobrih kmetijskih in okoljskih pogojih (DKOP 8)(39) določa, da morajo upravičenci do plačil na površino imeti vsaj 4 % ornih zemljišč na ravni kmetij, namenjenih neproizvodnim površinam in značilnostim, vključno z neobdelanimi zemljišči, in ohraniti obstoječe krajinske značilnosti. 4-odstotni delež, ki mora biti skladen navedenim standardom dobrih kmetijskih in okoljskih pogojev, se lahko zmanjša na 3 %, če so izpolnjeni nekateri predpogoji(40). Ta obveznost bo prispevala k temu, da bodo države članice dosegle pozitiven trend visokoraznovrstnih krajinskih značilnosti na kmetijskih zemljiščih. Poleg tega imajo države članice v okviru SKP možnost, da vzpostavijo okoljske sheme za kmetijske prakse, ki jih kmetje izvajajo na kmetijskih površinah, ki lahko vključujejo ohranjanje in ustvarjanje krajinskih značilnosti ali neproizvodnih površin. Podobno lahko države članice v svoje strateške načrte SKP vključijo tudi kmetijsko-okoljsko-podnebne obveznosti, vključno z okrepljenim upravljanjem krajinskih značilnosti, ki presegajo standard pogojenosti DKOP 8 in/ali okoljske sheme. K obnovi evropske biotske raznovrstnosti na kmetijskih zemljiščih do leta 2030 bodo prispevali tudi projekti LIFE, ki se nanašajo na naravo in biotsko raznovrstnost, in sicer s podpiranjem izvajanja Direktive 92/43/EGS in Direktive 2009/147/ES ter strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030.

(54)  Obnova in ponovno mokrenje(41) organskih tal(42) v kmetijski rabi (npr. kot travišča ali obdelovalna zemljišča), ki predstavljajo izsušena šotišča, pomagata zagotoviti znatne koristi za biotsko raznovrstnost, precejšnje zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in druge okoljske koristi, hkrati pa prispevata k raznoliki kmetijski krajini. Države članice lahko izbirajo med široko paleto ukrepov za obnovo izsušenih šotišč v kmetijski rabi, ki segajo od preoblikovanja njivskih površin v trajno travišče in ekstenzivnih ukrepov, ki jih spremlja zmanjšanje izsuševanja, vse do popolnega ponovnega mokrenja z možnostjo paludikulturne uporabe ali vzpostavitve vegetacije, ki tvori šoto. Največje koristi za podnebje se ustvarijo z obnovo in ponovnim mokrenjem njivskih površin, ki jim sledi obnova intenzivnega travišča. Da bi omogočili fleksibilno izvajanje cilja obnove izsušenih šotišč v kmetijski rabi, lahko države članice ukrepe za obnovo in ponovno mokrenje izsušenih šotišč na območjih izkopavanja šote ter, do določene mere, obnovo in ponovno mokrenje izsušenih šotišč, ki so v drugi rabi (na primer gozd), štejejo kot prispevek k doseganju ciljev za izsušena šotišča v kmetijski rabi. Kadar je to ustrezno utemeljeno in kadar ponovnega mokrenja izsušenih šotišč v kmetijski rabi ni mogoče izvesti zaradi znatnih negativnih vplivov na stavbe, infrastrukturo, prilagajanja podnebnim spremembam ali drugega javnega interesa ter kadar niti ponovno mokrenje šotišč, ki so v drugi rabi, ni mogoče, lahko države članice določijo manjši obseg šotišč za ponovno mokrenje.

(55)  Da bi lahko izkoristili vse koristi biotske raznovrstnosti, bi obnova in ponovno mokrenje izsušenih šotišč morala presegati območja mokriščnih habitatnih tipov iz Priloge I Direktive 92/43/EGS, ki jih je treba obnoviti in ponovno vzpostaviti. Podatki o obsegu organskih tal ter njihovih emisijah toplogrednih plinov in odvzemih se spremljajo in dajejo na voljo s poročanjem sektorja LULUCF v nacionalnih evidencah toplogrednih plinov držav članic, ki se predložijo UNFCCC. Obnovljena in ponovno vzpostavljena šotišča se lahko še naprej produktivno uporabljajo na druge načine. Na primer, paludikultura, praksa kmetovanja na mokrih šotiščih, lahko vključuje gojenje različnih vrst trstičja, nekaterih oblik lesa, borovnic in brusnic, sfagnuma in pašo z vodnimi bivoli. Take prakse bi morale temeljiti na načelih trajnostnega upravljanja in biti usmerjene v krepitev biotske raznovrstnosti, da bi lahko imele visoko finančno in ekološko vrednost. Paludikultura lahko tudi koristi več ogroženim vrstam v Uniji ter olajša povezljivost mokrišč in povezanih populacij vrst v Uniji. Ukrepi za obnovo in ponovno mokrenje izsušenih šotišč ter za nadomestitev morebitnih izgub dohodka se lahko financirajo iz najrazličnejših virov, vključno z odhodki v okviru proračuna Unije in iz programov financiranja Unije.

(56)  V novi strategiji EU za gozdove do leta 2030(43) je začrtana potreba po obnovi biotske raznovrstnosti gozdov. Gozdovi in druga gozdna zemljišča pokrivajo več kot 43,5 % kopenskega območja EU. Biotsko zelo raznovrstni gozdni ekosistemi so občutljivi na podnebne spremembe, vendar so tudi naravni zaveznik pri prilagajanju podnebnim spremembam in podnebnim tveganjem ter boju proti njim, vključno s svojimi funkcijami kot zaloge in ponori ogljika, ter zagotavljajo številne druge pomembne ekosistemske storitve in koristi, kot so zagotavljanje gradbenega lesa in lesa ter hrane in drugih nelesnih izdelkov, uravnavanje podnebja, stabilizacija tal in nadzor erozije ter čiščenje zraka in vode.

▌ [Sprememba 112/rev1]

(58)  Cilji in obveznosti glede obnove habitatov in vrst, zaščitenih v skladu z direktivama 92/43/EGS in 2009/147/ES, za opraševalce ter sladkovodne, urbane, kmetijske in gozdne ekosisteme bi se morali dopolnjevati in delovati v sinergiji, da bi dosegli krovni cilj obnove ekosistemov na vseh kopenskih in morskih območjih držav članic. Ukrepi za obnovo, potrebni za dosego kakega specifičnega cilja, bodo v številnih primerih prispevali k doseganju tudi drugih ciljev ali obveznosti. Države članice bi zato morale ukrepe za obnovo načrtovati strateško, da bi čim bolj povečale njihovo učinkovitost pri prispevanju k obnovi narave po vsej Uniji. Ukrepe za obnovo bi bilo treba načrtovati tudi tako, da bodo obravnavali blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje podnebnim spremembam ter preprečevanje in obvladovanje posledic naravnih nesreč in degradacije tal. Njihov cilj bi moral biti optimizacija ekoloških, gospodarskih in družbenih funkcij ekosistemov, vključno z njihovim potencialom za produktivnost, ob upoštevanju njihovega prispevka k trajnostnemu razvoju zadevnih regij in skupnosti. Pomembno je, da države članice pripravijo podrobne nacionalne načrte za obnovo, ki temeljijo na najboljših razpoložljivih znanstvenih dokazih. Dokumentirane evidence o razširjenosti in območjih v preteklosti ter napovedane spremembe okoljskih pogojev zaradi podnebnih sprememb bi morale biti podlaga za presojo o ugodnem referenčnem območju habitatnih tipov. Poleg tega je pomembno, da ima javnost čim prej na voljo učinkovite možnosti za sodelovanje pri pripravi navedenih načrtov. Države članice bi morale upoštevati posebne pogoje in potrebe na svojem ozemlju, da bi se načrti odzivali na ustrezne pritiske, nevarnosti in dejavnike izgube biotske raznovrstnosti, ter bi morale sodelovati pri zagotavljanju čezmejne obnove in povezljivosti.

(59)  Da se zagotovi sinergija med različnimi ukrepi, ki so bili in bodo sprejeti za varovanje, ohranjanje in obnovo narave v Uniji, bi morale države članice pri pripravi nacionalnih načrtov za obnovo upoštevati: ohranitvene ukrepe, vzpostavljene za območja Natura 2000, ter prednostne okvire ukrepanja, vzpostavljene v skladu z Direktivo 92/43/EGS in Direktivo 2009/147/ES; ukrepe za doseganje dobrega ekološkega in kemijskega stanja vodnih teles, vključene v načrte upravljanja povodij, ki so pripravljeni v skladu z Direktivo 2000/60/ES; morske strategije za doseganje dobrega okoljskega stanja v vseh morskih regijah Unije, pripravljene v skladu z Direktivo 2008/56/ES; nacionalne programe nadzora nad onesnaževanjem zraka, pripravljene v skladu z Direktivo (EU) 2016/2284; nacionalne strategije in akcijske načrte za biotsko raznovrstnost, pripravljene v skladu s členom 6 Konvencije o biološki raznovrstnosti, ter ohranitvene ukrepe, sprejete v skladu z Uredbo 1380/2013, in tehnične ukrepe, sprejete v skladu z Uredbo (EU) 2019/1241 Evropskega parlamenta in Sveta(44).

(60)  Da bi se zagotovila skladnost med cilji te uredbe ter Direktive (EU) 2018/2001(45), Uredbe (EU) 2018/1999(46) in Direktive 98/70/ES Evropskega parlamenta in Sveta glede spodbujanja energije iz obnovljivih virov(47), zlasti pri pripravi nacionalnih načrtov za obnovo, bi morale države članice upoštevati potencial projektov na področju energije iz obnovljivih virov za prispevanje k doseganju ciljev za obnovo narave.

(61)  Glede na pomen doslednega obravnavanja dvojnega izziva izgube biotske raznovrstnosti in podnebnih sprememb bi se morala pri obnovi biotske raznovrstnosti upoštevati uporaba energije iz obnovljivih virov in obratno. Dejavnosti obnove in uvajanje projektov na področju energije iz obnovljivih virov se lahko, kadar je to mogoče, kombinirajo tudi na območjih pospešenega uvajanja obnovljivih virov energije in namenskih omrežnih območjih. Države članice morajo v skladu z Direktivo (EU) 2018/2001 izvesti usklajeno kartiranje za uvedbo energije iz obnovljivih virov na svojem ozemlju, da bi določile domači potencial in razpoložljivo kopensko površino, podpovršino ter morske ali celinske vode, ki so potrebni za namestitev obratov za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, ter z njimi povezano infrastrukturo, kot so omrežja in objekti za shranjevanje, vključno s shranjevanjem toplote, ki so potrebni vsaj za izpolnitev njihovih nacionalnih prispevkov k revidiranemu cilju glede energije iz obnovljivih virov za leto 2030. Ta območja, vključno z obstoječimi obrati in mehanizmi sodelovanja, so sorazmerna z ocenjenimi krivuljami in skupno načrtovano nameščeno zmogljivostjo tehnologije za pridobivanje energije iz obnovljivih virov, določenimi v nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih. Države članice bi morale določiti podskupino takih območij kot območja za pospešeno uvajanje obnovljivih virov energije. To so posebne lokacije, bodisi na kopnem bodisi na morju, ki so zlasti primerne za postavitev obratov za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, ▌ kjer se glede na posebnosti izbranega ozemlja ne pričakuje, da bi uporaba posebne vrste energije iz obnovljivih virov pomembno vplivala na okolje. Države članice bi morale dati prednost umetnim in grajenim površinam, kot so strehe in pročelja stavb, območja prometne infrastrukture in njihova neposredna okolica, parkirišča, kmetije, odlagališča odpadkov, industrijska območja, rudniki, umetna celinska vodna telesa, jezera ali zbiralniki in, kjer je primerno, obrati za čiščenje komunalne odpadne vode ter degradirana zemljišča, ki niso uporabna za kmetijstvo. V Direktivi (EU) 2018/2001 je tudi določeno, da lahko države članice sprejmejo načrt ali načrte za določitev namenskih infrastrukturnih območij za razvoj omrežnih projektov in projektov za skladiščenje, ki so potrebni za vključevanje energije iz obnovljivih virov v elektroenergetski sistem, kadar se ne pričakuje, da bi tak razvoj lahko znatno vplival na okolje, oziroma kadar se da te učinke ustrezno ublažiti ali, če to ni mogoče, kompenzirati. Namen teh območij je podpreti in dopolniti območja za pospešeno uvajanje obnovljivih virov energije. Države članice bi se morale pri določitvi območij za pospešeno uvajanje obnovljivih virov energije in namenskih infrastrukturnih območij izogniti zavarovanim območjem in upoštevati svoje nacionalne načrte za obnovo narave. Razvoj teh načrtov bi morale uskladiti s kartiranjem območij, ki so potrebna za nacionalni prispevek k cilju glede energije iz obnovljivih virov za leto 2030, in po potrebi z določitvijo območij za pospešeno uvajanje obnovljivih virov energije in namenskih omrežnih območij. Med pripravo načrtov za obnovo narave bi morale zagotoviti sinergije z okrepitvijo infrastrukture za obnovljive vire energije in energetske infrastrukture ter z že določenimi namenskimi območji za pospeševanje uvajanja obnovljivih virov energije in namenskih omrežnih območij in poskrbeti, da delovanje teh ▌območij za obnovljive vire energije ostane nespremenjeno, vključno s postopki izdaje dovoljenj, ki se uporabljajo za ta območja za obnovljive vire energije, predvidenimi v Direktivi (EU) 2018/2001.

(62)  Za zagotovitev sinergij z ukrepi za obnovo, ki so že bili načrtovani ali uvedeni v državah članicah, bi morali biti ti ukrepi priznani in upoštevani v nacionalnih načrtih za obnovo. Glede na nujnost, da se sprejmejo ukrepi za obnovo degradiranih ekosistemov, na katero je opozorilo poročilo IPCC iz leta 2022, bi morale države članice izvajati navedene ukrepe vzporedno s pripravo načrtov za obnovo.

(63)  Nacionalni načrti za obnovo in ukrepi za obnovo habitatov ter ukrepi za preprečitev poslabšanja habitatov bi morali upoštevati tudi rezultate raziskovalnih projektov, pomembnih za oceno stanja ekosistemov, opredelitev in uvedbo ukrepov za obnovo ter namene spremljanja, po potrebi pa bi morali upoštevati raznolikost razmer v različnih regijah Unije v skladu s členom 191(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), kot so socialne, gospodarske in kulturne zahteve ter regionalne in lokalne značilnosti, tudi gostoto prebivalstva.

(64)  Primerno je upoštevati poseben položaj najbolj oddaljenih regij Unije, kot je navedeno v členu 349 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), ki določa posebne ukrepe za podporo navedenim regijam. Kot je predvideno v strategiji EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030, bi bilo treba varstvu in obnovi ekosistemov v najbolj oddaljenih regijah nameniti posebno pozornost, saj imajo izjemno bogato biotsko raznovrstnost. Hkrati bi bilo treba upoštevati s tem povezane stroške varovanja in obnove teh ekosistemov ter oddaljenost, otoško lego, majhnost, zahtevno topografijo in podnebje najbolj oddaljenih regij, zlasti pri pripravi nacionalnih načrtov za obnovo. Države članice se spodbuja, da prostovoljno vključijo posebne ukrepe za obnovo v tistih najbolj oddaljenih regijah, ki ne spadajo na področje uporabe te uredbe.

(65)  Evropska agencija za okolje (EEA) bi morala podpirati države članice pri pripravi nacionalnih načrtov za obnovo ter spremljanju napredka pri doseganju ciljev in obveznosti v zvezi z obnovo. Komisija bi morala oceniti, ali so nacionalni načrti za obnovo ustrezni za doseganje navedenih ciljev in obveznosti.

(66)  Poročilo Komisije o stanju narave iz leta 2020 je pokazalo, da precejšen delež informacij, ki jih sporočijo države članice v skladu s členom 17 Direktive Sveta 92/43/EGS(48) in členom 12 Direktive 2009/147/ES, zlasti o stanju ohranjenosti ter trendih habitatov in vrst, ki jih varujejo, izhaja iz delnih raziskav ali temelji le na strokovni presoji. Navedeno poročilo je pokazalo tudi, da stanje več habitatnih tipov in vrst, zavarovanih v skladu z Direktivo 92/43/EGS, še vedno ni znano. Potrebna sta zapolnitev navedenih vrzeli v znanju ter vlaganje v spremljanje in nadzor, da se podprejo trdni in znanstveno utemeljeni nacionalni načrti za obnovo. Da bi se povečale pravočasnost, učinkovitost in skladnost različnih metod spremljanja, bi bilo treba pri spremljanju in nadzoru kar najbolje izkoristiti rezultate raziskovalnih in inovacijskih projektov, ki jih financira Unija, ter nove tehnologije, kot sta spremljanje na terenu in daljinsko zaznavanje z uporabo satelitskih podatkov in storitev, zagotovljenih v okviru vesoljskega programa Unije (EGNOS/Galileo in Copernicus). Misije EU Obnova naših oceanov in voda, Prilagajanje podnebnim spremembam in Evropski dogovor o tleh bodo podprle izvajanje ciljev za obnovo(49).

(66a)  Zaradi posebnih tehničnih in finančnih izzivov, povezanih s kartiranjem in spremljanjem morskih okolij, lahko države članice pri ocenjevanju stanja morskih habitatov iz Priloge II kot dopolnilo informacijam, sporočenim v skladu s členom 17 Direktive 92/43/EGS in v skladu s členom 17 Direktive 2008/56/ES, kot podlago za ekstrapolacijo uporabijo informacije o obremenitvah in grožnjah ali druge ustrezne informacije. Tak pristop se zato lahko uporabi tudi kot podlaga za načrtovanje ukrepov za obnovo morskih habitatov v skladu s to uredbo. Splošna ocena stanja morskih habitatov iz Priloge II bi morala temeljiti na najboljšem razpoložljivem znanju ter najnovejšem tehničnem in znanstvenem napredku.

(67)  Za spremljanje napredka pri izvajanju nacionalnih načrtov za obnovo, izvedenih ukrepov za obnovo, območij, na katerih se izvajajo ukrepi za obnovo, in podatkov o popisu ovir za kontinuiteto toka, bi bilo treba uvesti sistem, ki bi od držav članic zahteval, da pripravijo in posodabljajo ustrezne podatke o rezultatih takega spremljanja ter omogočijo dostop do njih. Za elektronsko poročanje podatkov Komisiji bi bilo treba uporabiti sistem Evropske agencije za okolje Reportnet, pri čemer bi moral biti cilj čim manjše upravno breme za vse subjekte. Da bi države članice zagotovile ustrezno infrastrukturo za javni dostop do podatkov, poročanje o njih in njihovo izmenjavo med javnimi organi, bi morale, kjer je to ustrezno, določiti specifikacije podatkov na podlagi tistih iz Direktive 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta(50), Direktive 2007/2/ES Evropskega parlamenta in Sveta(51) ter Direktive (EU) 2019/1024 Evropskega parlamenta in Sveta(52).

(68)  Da bi Komisija zagotovila učinkovito izvajanje te uredbe, bi morala na zahtevo podpreti države članice prek Instrumenta za tehnično podporo(53), ki zagotavlja prilagojeno tehnično podporo za načrtovanje in izvajanje reform. Tehnična podpora na primer vključuje krepitev upravne zmogljivosti, usklajevanje zakonodajnih okvirov in izmenjavo ustreznih dobrih praks.

(69)  Komisija bi morala poročati o napredku držav članic pri izpolnjevanju ciljev in obveznosti v zvezi z obnovo iz te uredbe na podlagi poročil o napredku po vsej Uniji, ki jih pripravi EEA, ter drugih analiz in poročil, ki jih dajo države članice na voljo na ustreznih področjih politike, kot so naravovarstvena, morska in vodna politika.

(70)  Za zagotovitev doseganja ciljev in obveznosti, določenih v tej uredbi, je izjemno pomembno, da se izvedejo ustrezne zasebne in javne naložbe v obnovo, države članice pa bi morale vključiti odhodke za cilje biotske raznovrstnosti, tudi v zvezi z oportunitetnimi in prehodnimi stroški, nastalimi zaradi izvajanja nacionalnih načrtov za obnovo, v svoje nacionalne proračune in navesti, kako se porabljajo sredstva Unije. Kar zadeva financiranje Unije, odhodki v okviru proračuna Unije in programov financiranja Unije, kot so program za okolje in podnebne ukrepe (LIFE)(54), Evropski sklad za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo (ESPRA)(55), Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja (EKSRP)(56), Evropski kmetijski jamstveni sklad (EKJS), Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR), Kohezijski sklad(57) in Sklad za pravični prehod(58) ter okvirni program Unije za raziskave in inovacije Obzorje Evropa(59), prispevajo k ciljem biotske raznovrstnosti, pri čemer je namen, da se v letu 2024 nameni 7,5 %, v letih 2026 in 2027 pa 10 % letne porabe v okviru večletnega finančnega okvira za obdobje 2021–2027(60) za cilje biotske raznovrstnosti.

Mehanizem za okrevanje in odpornost (RRF)(61) je nadaljnji vir financiranja za varstvo in obnovo biotske raznovrstnosti in ekosistemov. V zvezi s programom LIFE bi bilo treba posebno pozornost nameniti ustrezni uporabi strateških projektov za naravo kot posebnega orodja, ki bi lahko podprlo izvajanje te uredbe z uspešnim in učinkovitim vključevanjem razpoložljivih finančnih sredstev.

(71)  Na voljo je vrsta pobud EU ter nacionalnih in zasebnih pobud za spodbujanje zasebnega financiranja, kot je program InvestEU(62), ki ponuja priložnosti za mobilizacijo javnega in zasebnega financiranja, da se med drugim podpreta krepitev narave in biotske raznovrstnosti z zelenimi in modrimi infrastrukturnimi projekti ter ogljično kmetovanje kot zeleni poslovni model(63).

(71a)  Za zagotovitev izvajanja te uredbe so bistvene ustrezne zasebne in javne naložbe v ukrepe za obnovo narave. Zato bi morala Komisija v 12 mesecih po začetku veljavnosti te uredbe in v posvetovanju z državami članicami predložiti poročilo z analizo, v kateri bi opredelila morebitne vrzeli pri izvajanju te uredbe. Poročilu bi morali biti, kadar je to ustrezno, priloženi predlogi za ustrezne ukrepe, vključno s finančnimi ukrepi, za obravnavanje opredeljenih vrzeli, kot je določitev namenskega financiranja, in brez poseganja v pooblastila sozakonodajalcev za sprejetje naslednjega večletnega finančnega okvira za obdobje po letu 2027.

(71b)  V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča morajo sodišča držav članic v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) zagotoviti sodno varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije. Nadalje člen 19(1) PEU od držav članic zahteva, da določijo pravna sredstva, potrebna za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije. Unija in njene države članice so pogodbenice Konvencije Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (v nadaljnjem besedilu: Aarhuška konvencija). V skladu z Aarhuško konvencijo bi morale države članice zagotoviti, da imajo člani zadevne javnosti v skladu z ustreznim nacionalnim pravnim sistemom dostop do pravnega varstva.

(72)  Države članice bi morale pri pripravi in izvajanju svojih nacionalnih načrtov za obnovo spodbujati pravičen pristop, ki bi zajemal vse segmente družbe, in sicer z vključitvijo postopkov za sodelovanje javnosti ter z upoštevanjem potreb lokalnih skupnosti in deležnikov.

(73)  V skladu z Uredbo (EU) 2021/2115 Evropskega parlamenta in Sveta(64) naj bi strateški načrti SKP prispevali k doseganju dolgoročnih nacionalnih ciljev, kot so določeni v zakonodajnih aktih iz Priloge XIII k navedeni uredbi ali kot izhajajo iz njih, in bili z njimi usklajeni. To uredbo o obnovi narave je treba upoštevati, ko Komisija v skladu s členom 159 Uredbe (EU) 2021/2115 do 31. decembra 2025 pregleda seznam iz Priloge XIII k navedeni uredbi.

(74)  V skladu z zavezo iz osmega okoljskega akcijskega programa do leta 2030(65) bi morale države članice postopoma opustiti okolju škodljive subvencije na nacionalni ravni, pri čemer bi morale kar najbolj izkoristiti tržne instrumente in orodja za zeleno proračunsko načrtovanje, vključno s tistimi, ki so potrebni za zagotavljanje socialno pravičnega prehoda, ter podpreti podjetja in druge deležnike pri razvoju standardiziranih praks za računovodenje naravnega kapitala.

(75)  Da bi se zagotovila potrebna prilagoditev te uredbe, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 PDEU v zvezi s spremembo prilog I do VII, da bi se skupina habitatov, seznam vrst ptic, ki se uporablja za indeks splošno razširjenih ptic kmetijske krajine ter seznam kazalnikov biotske raznovrstnosti za kmetijske ekosisteme, seznam kazalnikov biotske raznovrstnosti za gozdne ekosisteme in seznami morskih habitatov in vrst ter primeri ukrepov za obnovo prilagodili tehničnemu in znanstvenemu napredku, da bi se upoštevale izkušnje, pridobljene z uporabo uredbe, ali zagotovila skladnost s habitatnimi tipi EUNIS. Zlasti je pomembno, da ▌Komisija pri svojem pripravljalnem delu izvaja ocene učinkov in se ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, ▌ v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje(66). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se lahko sistematično udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(76)  Za zagotovitev enotnih pogojev za izvajanje te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za določitev metode za spremljanje opraševalcev, določitev metod za spremljanje kazalnikov za kmetijske ekosisteme iz Priloge IV k tej uredbi in kazalnikov za gozdne ekosisteme iz Priloge VI k tej uredbi, vzpostavitev vodilnih okvirov za določanje zadovoljivih ravni urbanega zelenega prostora, urbane drevesne zastornosti v urbanih ekosistemih, opraševalcev, kazalnikov za kmetijske ekosisteme iz Priloge IV k tej uredbi in kazalnikov za gozdne ekosisteme iz Priloge VI k tej uredbi, določitev enotne oblike za nacionalne načrte za obnovo ter določitev oblike, strukture in podrobnih ureditev za elektronsko poročanje podatkov in informacij Komisiji. Navedena pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta(67).

(77)  Komisija bi morala opraviti vrednotenje te uredbe. V skladu z odstavkom 22 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje bi moralo navedeno vrednotenje temeljiti na merilih učinkovitosti, uspešnosti, ustreznosti, skladnosti in dodani vrednosti EU ter zagotoviti podlago za ocene učinka morebitnih nadaljnjih ukrepov. Poleg tega bi morala Komisija oceniti potrebo po določitvi dodatnih ciljev za obnovo na podlagi skupnih metod za ocenjevanje stanja ekosistemov, ki niso zajeti v členih 4 in 5, ob upoštevanju najnovejših znanstvenih dokazov.

(78)  Ker države članice ne morejo zadovoljivo doseči ciljev te uredbe, temveč se zaradi obsega in učinkov lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za dosego navedenih ciljev –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

POGLAVJE I

SPLOŠNE DOLOČBE

Člen 1

Vsebina

1.  Ta uredba določa pravila, ki prispevajo k:

(a)  ▌ biotsko raznovrstnim, odpornim in produktivnim ekosistemom na kopenskih in morskih območjih držav članic z obnovo degradiranih ekosistemov; [Sprememba 113/rev1]

(b)  doseganju splošnih ciljev Unije na področju blažitve podnebnih sprememb, prilagajanja podnebnim spremembam, kar zajema tudi prehransko varnost, energetski prehod in socialna stanovanja, in nevtralnosti degradacije tal; [Sprememba 114]

(c)  izpolnjevanju mednarodnih zavez Unije.

2.  S to uredbo se vzpostavlja okvir, v katerem države članice ▌ uvedejo učinkovite ukrepe za obnovo, vezane na posamezno območje, ki naj bi do leta 2030 skupaj kot cilj Unije za območja in ekosisteme v področju uporabe, kot je opredeljeno v členu 2, zajeli najmanj 20 % kopenskih in 20 % morskih območij Unije, do leta 2050 pa vse ekosisteme, ki jih je treba obnoviti.

2a.   Ta uredba mora ustvariti sinergije in biti skladna z obstoječo in prihodnjo zakonodajo, pri čemer je treba upoštevati nacionalne pristojnosti ter zagotoviti njeno usklajenost in skladnost z zakonodajo Unije, med drugim na področju energije iz obnovljivih virov, fitofarmacevtskih sredstev, kritičnih surovin ter kmetijstva in gozdarstva. [Sprememba 116]

Člen 2

Geografsko območje

Ta uredba se uporablja za ekosisteme iz členov 4 do 10:

(a)  na ozemlju držav članic;

(aa)  v obalnem morju, kot je opredeljeno v Direktivi 2000/60/ES, držav članic, na njihovem morskem dnu in v podtalju;

(b)  v vodah, na morskem dnu in v podtalju od temeljne črte proti odprtemu morju, od katere se meri velikost teritorialnih voda, ki sega do najbolj oddaljenega območja, na katerem država članica ima ali izvaja suverene pravice ali jurisdikcijo, v skladu s Konvencijo Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu iz leta 1982.

Ta uredba se uporablja samo za ekosisteme na evropskem ozemlju držav članic, za katero se uporabljata Pogodbi.

Člen 3

Opredelitev pojmov

Uporabljajo se naslednje opredelitve pojmov:

(1)  „ekosistem“ pomeni dinamično celoto rastlinskih in živalskih združb ter združb gliv in združb mikroorganizmov ter njihovega neživega okolja, ki vzajemno delujejo kot funkcionalna enota, ter vključuje habitatne tipe, habitate vrst in populacije vrst;

(2)  „habitat vrste“ pomeni habitat vrste, kot je opredeljen v točki (f) člena 1 Direktive 92/43/EGS;

(3)  „obnova“ pomeni proces aktivne ali pasivne pomoči pri obnovi ekosistema, s čimer naj bi se izboljšali njegova struktura in funkcije, da bi se ohranila ali povečala biotska raznovrstnost in odpornost ekosistemov; obnova ekosistemov za namene te uredbe se doseže z izboljšanjem habitatnega tipa na raven dobrega stanja, njegovo ponovno vzpostavitvijo na ugodnem referenčnem območju in izboljšanjem habitata vrste na zadostno kakovost in količino v skladu s členom 4(1), (2) in (3), ter členom 5(1),(2) in (3), ter izpolnitvijo ciljev in obveznosti na podlagi členov 6 do 10, vključno z doseganjem zadovoljivih ravni indikatorjev iz členov 8(1), 9(2) in 10(2), da bi se ohranili ali povečali biotska raznovrstnost in odpornost ekosistemov;

(4)  „dobro stanje“ habitatnega tipa pomeni stanje, v katerem njegove ključne značilnosti, zlasti njegove struktura in funkcije ter njegove značilne vrste ali sestava značilnih vrst odražajo visoko raven ekološke celovitosti, stabilnosti in odpornosti, potrebnih za zagotovitev njegovega dolgoročnega ohranjanja, ter tako prispevajo k doseganju ali ohranjanju ugodnega stanja ohranjenosti v skladu s členom 1, točka (e), Direktive 92/43/EGS, kadar je zadevni habitatni tip naveden v Prilogi I k navedeni direktivi, v morskih ekosistemih pa tedaj, kadar prispevajo k doseganju ali ohranjanju dobrega okoljskega stanja v skladu s členom 3(5) Direktive 2008/56/ES;

(5)  „ugodno referenčno območje“ pomeni celotno območje habitatnega tipa v določeni biogeografski ali morski regiji na nacionalni ravni, ki se šteje za minimalno potrebno za zagotovitev dolgoročne sposobnosti preživetja habitatnega tipa in njegovih značilnih vrst ali sestav značilnih vrst, ter vseh njegovih pomembnih ekoloških sprememb v njegovem naravnem območju razširjenosti, ki ga sestavljajo območje habitatnega tipa in, če navedeno območje ni zadostno, območje, potrebno za ponovno vzpostavitev habitatnega tipa; če je zadevni habitatni tip naveden v Prilogi I k Direktivi 92/43/EGS, takšna ponovna vzpostavitev prispeva k doseganju ugodnega stanja ohranjenosti v skladu s členom 1, točka (e), navedene direktive, v morskih ekosistemih pa taka ponovna vzpostavitev prispeva k doseganju ali ohranjanju dobrega okoljskega stanja v skladu s členom 3(5) Direktive 2008/56/ES;

(6)  „zadostna kakovost habitata“ pomeni kakovost habitata vrste, ki omogoča izpolnjevanje ekoloških zahtev vrste v katerem koli stadiju njenega razvoja, da se sama dolgoročno ohranja kot preživetja sposobna sestavina svojega habitata v njegovem naravnem območju razširjenosti, s čimer prispeva k doseganju ali ohranjanju ugodnega stanja ohranjenosti v skladu s členom 1, točka (i), Direktive 92/43/EGS za vrste iz Priloge II, IV ali V navedene direktive in ohranitvi populacij vrst prostoživečih ptic, ki jih zajema Direktiva 2009/147/ES, v morskih ekosistemih pa prispeva k doseganju ali ohranjanju dobrega okoljskega stanja v skladu s členom 3(5) Direktive 2008/56/ES;

(7)  „zadostna količina habitata“ pomeni količino habitata vrste, ki omogoča izpolnjevanje ekoloških zahtev vrste v katerem koli stadiju njenega razvoja, da se sama dolgoročno ohranja kot preživetja sposobna sestavina svojega habitata v njegovem naravnem območju razširjenosti, s čimer prispeva k doseganju ali ohranjanju ugodnega stanja ohranjenosti v skladu s členom 1, točka (i), Direktive 92/43/EGS za vrste iz Priloge II, IV ali V navedene direktive in ohranitvi populacij vrst prostoživečih ptic, ki jih zajema Direktiva 2009/147/ES, v morskih ekosistemih pa prispeva k doseganju ali ohranjanju dobrega okoljskega stanja v skladu s členom 3(5) Direktive 2008/56/ES;

(7a)   „poslabšanje“ pomeni povzročanje neto škodljivega vpliva na habitatne tipe in habitate vrst iz člena 4(6) in (7) ter člena 5(6) in (7), če bi lahko bil ta vpliv pomemben glede na splošni cilj členov 4 in 5 v zvezi z ohranjanjem ali povrnitvijo dobrega stanja ohranjenosti takih habitatnih tipov in habitatov vrst na nacionalni in, odvisno od habitatnega tipa ali habitata zadevne vrste, na biogeografski ravni; [Sprememba 117/rev1]

(8)  „opraševalec“ pomeni prosto živečo žuželko, ki prenaša cvetni prah iz prašnice rastline do brazde rastline, s čimer omogoča oploditev in proizvodnjo semen;

(9)  „upad opraševalskih populacij“ pomeni zmanjševanje številčnosti ali raznovrstnosti opraševalcev ali obojega;

(9a)  „domorodna drevesna vrsta“ pomeni drevesno vrsto, ki se pojavlja na svojem naravnem območju razširjenosti (preteklem ali sedanjem) in območju morebitne razpršitve (tj. na območju razširjenosti, ki ga naravno zaseda ali na katerem bi obstajala brez neposrednega ali posrednega vnosa ali nege ljudi);

(10)  „lokalna upravna enota“ pomeni upravno enoto države članice na nizki ravni, ki je nižja od province, regije ali države, ustanovljeno v skladu s členom 4 Uredbe (ES) št. 1059/2003 Evropskega parlamenta in Sveta(68);

(10a)  „urbana središča“ in „urbani grozdi“ pomeni teritorialne enote, ki so bile v mestih, manjših mestih in predmestjih razvrščene z uporabo tipologije na podlagi mreže, ustanovljene v skladu s členom 4b(2) Uredbe (ES) št. 1059/2003;

(11)  „mesta“ pomenijo lokalne upravne enote, v katerih vsaj 50 % prebivalstva živi v enem ali več urbanih središčih, kar se meri z uporabo stopnje urbanizacije, določene v skladu s členom 4b.3, točka (a), Uredbe (ES) št. 1059/2003;

(12)  „manjša mesta in predmestja“ pomenijo lokalne upravne note, v katerih manj kot 50 % prebivalstva živi v urbanem središču, vendar vsaj 50 % prebivalstva živi v urbanem grozdu, kar se meri z uporabo stopnje urbanizacije, določene v skladu s členom 4b.3, točka (a), Uredbe (ES) št. 1059/2003;

(12a)  „primestna območja“ pomeni območja v bližini urbanih središč ali urbanih grozdov, vključno z vsemi območji, ki so oddaljena 1 kilometer od zunanjih meja teh mestnih središč ali mestnih grozdov, in so v istem mestu ali manjšem mestu in predmestju kot navedena urbana središča ali urbani grozdi;

(13)  „urbani zeleni prostor“ pomeni celotno površino, poraščeno z drevesi, grmičevjem, trajno zelnato vegetacijo, lišaji in mahovi, ribniki in vodotoki, kot jih najdemo v mestih, manjših mestih ali predmestjih, izračunano na podlagi podatkov, ki jih zagotovi Copernicusova storitev za spremljanje kopnega, vzpostavljena z Uredbo (EU) 2021/696 Evropskega parlamenta in Sveta(69), in, kadar so na voljo za zadevno državo članico, drugih ustreznih dopolnilnih podatkov, ki jih zagotovi navedena država članica;

(14)  „urbana drevesna zastornost“ pomeni celotno območje zastornosti z drevesi v mestih, manjših mestih in predmestjih, izračunano na podlagi podatkov o gostoti drevesnih krošenj, ki jih zagotovi Copernicusova storitev za spremljanje kopnega, ustanovljena z Uredbo (EU) 2021/696 Evropskega parlamenta in Sveta, in, kadar so na voljo za zadevno državo članico, drugih ustreznih dopolnilnih podatkov, ki jih zagotovi navedena država članica;

(14a)  „prosto tekoča reka“ pomeni reko ali del reke, katere vzdolžne, prečne in navpične povezljivosti ne ovirajo umetne strukture, ki tvorijo oviro, in katere naravne funkcije pretežno niso prizadete;

(14b)   „ponovno mokrenje šotišč“ pomeni pretvorbo izsušenih šotnih tal v mokra tla;

(15)  „namenska območja za pospešeno uvajanje obnovljivih virov energije“ pomenijo namenska območja za pospešeno uvajanje obnovljivih virov energije, kot so opredeljena v členu 2, točka 9(a), Direktive 2018/2001/EU Evropskega parlamenta in Sveta(70).

POGLAVJE II

CILJI IN OBVEZNOSTI GLEDE OBNOVE

Člen 4

Obnova kopenskih, obalnih in sladkovodnih ekosistemov

1.  Države članice si prizadevajo vzpostaviti ukrepe za obnovo na območjih Natura 2000, ki so potrebni na poti do doseganja ugodnega stanja ohranjenosti habitatnih tipov iz Priloge I, ki niso v dobrem stanju. Taki ukrepi se vzpostavijo na območju omrežja Natura 2000 habitatnih tipov iz Priloge I, ki niso v dobrem stanju, kot je navedeno v nacionalnem načrtu za obnovo iz člena 12. [Sprememba 21]

2.  Države članice vzpostavijo ukrepe za obnovo, ki so potrebni za ponovno vzpostavitev habitatnih tipov iz Priloge I na območjih, ki jih navedeni habitatni tipi ne zajemajo, da bi se doseglo ugodno referenčno območje zanje. Taki ukrepi se ▌ vzpostavijo na območjih, ki so potrebna za izpolnitev ciljev iz odstavka 1 tega člena▌. [Sprememba 99]

3.  Države članice vzpostavijo ukrepe za obnovo kopenskih, obalnih in sladkovodnih habitatov vrst iz prilog II, IV in V k Direktivi 92/43/EGS ter drugih kopenskih, obalnih in sladkovodnih habitatov divjih ptic, zajetih z Direktivo 2009/147/ES, ki so, poleg ukrepov za obnovo v skladu z odstavkoma 1 in 2 tega člena, potrebni za izboljšanje kakovosti in količine navedenih habitatov, vključno z njihovo ponovno vzpostavitvijo, in za izboljšanje povezljivosti, dokler nista doseženi zadostna kakovost in količina navedenih habitatov.

4.  Določitev najprimernejših območij za ukrepe za obnovo v skladu z odstavki 1, 2 in 3 tega člena temelji na najboljšem razpoložljivem znanju in najnovejših znanstvenih dokazih o stanju habitatnih tipov iz Priloge I, ki se meri s strukturo in funkcijami, potrebnimi za njihovo dolgoročno ohranitev, vključno z njihovimi značilnimi vrstami, kot je navedeno v členu 1(e) Direktive 92/43/EGS, ter o kakovosti in količini habitatov vrst iz odstavka 3 tega člena, ob upoštevanju informacij, predloženih v skladu s členom 17 Direktive 92/43/EGS in členom 12 Direktive 2009/147/ES ter, kadar je to ustrezno, raznolikosti razmer v različnih regijah, kot je navedeno v členu 11(9a).

4a.  Države članice najpozneje do leta 2030 zagotovijo, da je stanje znano za vsaj 90 % območja, porazdeljenega po vseh habitatnih tipih iz Priloge I. Stanje vseh območij habitatnih tipov iz Priloge I mora biti znano do leta 2040.

5.  Pri ukrepih za obnovo iz odstavkov 1 in 2 se upošteva potreba po izboljšani povezljivosti med habitatnimi tipi iz Priloge I in ekološkimi zahtevami vrst iz odstavka 3, prisotnimi v navedenih habitatnih tipih.

6.  Države članice si prizadevajo zagotoviti, da se obseg skupnega nacionalnega območja v dobrem stanju in skupnega območja z zadostno kakovostjo habitatov vrst iz odstavkov 1, 2 in 3 skozi čas znatno ne zmanjša. [Sprememba 100]

▌ [Spremembe 25, 101 in 121]

8.  Zunaj območij Natura 2000 je neizpolnjevanje obveznosti iz odstavka 6 ▌upravičeno, če so razlogi zanj:

(a)  višja sila, vključno z naravnimi nesrečami;

(b)  neizogibne spremembe habitatov, ki so neposredna posledica podnebnih sprememb; ▌

(c)  načrt ali projekt prevladujočega javnega interesa, za katerega ni na voljo manj škodljivih alternativnih rešitev, pri čemer se to določi za vsak primer posebej;

(ca)   v izjemnih okoliščinah, povezanih z izvajanjem ali nadaljevanjem dejavnosti v javnem interesu, je neizpolnjevanje obveznosti iz odstavka 6 upravičeno, če to ne ogroža doseganja ciljev obnove iz odstavkov 1, 2 in 3. Države članice o takih izjemnih okoliščinah obvestijo Komisijo in jih ustrezno utemeljijo brez odlašanja ali [Sprememba 6]

(d)  ukrepanje ali neukrepanje tretjih držav, za katero zadevna država članica ni odgovorna.

8a.  Zunaj območij Natura 2000 se obveznost sprejetja potrebnih ukrepov iz odstavka 7 ne uporablja za poslabšanje stanja, ki ga povzročijo:

(a)  višja sila, vključno z naravnimi nesrečami;

(b)  neizogibne spremembe habitatov, ki so neposredna posledica podnebnih sprememb;

(c)  načrti oziroma projekti prevladujočega javnega interesa, za katere ni na voljo manj škodljivih alternativnih rešitev, ali

(d)  ukrepanje ali neukrepanje tretjih držav, za katero zadevna država članica ni odgovorna.

9.  Na območjih Natura 2000 je neizpolnjevanje obveznosti iz odstavkov 6 in 7 upravičeno, če so razlogi zanj:

(a)  višja sila, vključno z naravnimi nesrečami;

(b)  neizogibne spremembe habitatov, ki so neposredna posledica podnebnih sprememb, ali

(c)  načrt oziroma projekt, odobren v skladu s členom 6(4) Direktive 92/43/EGS.

10.  Države članice zagotovijo, da:

(a)  se območje habitata v dobrem stanju povečuje za habitatne tipe iz Priloge I, dokler ni najmanj 90 % območja v dobrem stanju in dokler se ne doseže ugodno referenčno območje za vsak habitatni tip v vsaki biogeografski regiji zadevne države članice;

(b)  se čedalje bolj povečujeta zadostna kakovost in količina kopenskih, obalnih in sladkovodnih habitatov vrst iz prilog II, IV in V k Direktivi 92/43/EGS in vrst, zajetih z Direktivo 2009/147/ES.

10a.   Države članice pri ukrepih, ki jih je treba sprejeti na podlagi tega člena, v skladu s členom 2(3) Direktive 92/43/EGS upoštevajo gospodarske, družbene in kulturne potrebe ter regionalne in lokalne značilnosti. [Sprememba 27]

Člen 5

Obnova morskih ekosistemov

1.  Države članice vzpostavijo ukrepe za obnovo, ki so potrebni za izboljšanje stanja habitatnih tipov iz Priloge II, ki niso v dobrem stanju, tako da bodo postali območja dobrega stanja. Taki ukrepi se vzpostavijo:

(a)  do leta 2030 vsaj na 30 % celotnega območja skupin 1–6 habitatnih tipov iz Priloge II, ki ni v dobrem stanju, kot je navedeno v nacionalnem načrtu za obnovo iz člena 12;

(b)  do leta 2040 na vsaj 60 % in do leta 2050 na vsaj 90 % območja skupin 1–6 habitatnih tipov iz Priloge II, ki ni v dobrem stanju, kot je navedeno v nacionalnem načrtu za obnovo iz člena 12;

(c)  do leta 2040 na dveh tretjinah odstotka iz točke (d) območja skupine 7 habitatnih tipov iz Priloge II, ki ni v dobrem stanju, kot je navedeno v nacionalnem načrtu za obnovo iz člena 12, ter

(d)  do leta 2050 na odstotku, opredeljenem v skladu s členom 11(2a), območja skupine 7 habitatnih tipov iz Priloge II, ki ni v dobrem stanju, kot je navedeno v nacionalnem načrtu za obnovo iz člena 12.

Odstotek iz točke (d) tega odstavka se določi tako, da ne preprečuje doseganja ali ohranjanja dobrega okoljskega stanja, kot je določeno v skladu s členom 9(1) Direktive 2008/56/ES.

▌ [Sprememba 29]

3.  Države članice vzpostavijo ukrepe za obnovo morskih habitatov vrst iz Priloge III ter prilog II, IV in V k Direktivi 92/43/EGS in morskih habitatov divjih ptic, zajetih v Direktivi 2009/147/ES, ki so poleg ukrepov za obnovo, vzpostavljenih v skladu z odstavkoma 1 in 2 tega člena, potrebni za izboljšanje kakovosti in količine navedenih habitatov, vključno z njihovo ponovno vzpostavitvijo, ter za izboljšanje povezljivosti, dokler nista doseženi zadostna kakovost in količina navedenih habitatov.

4.  Določitev najprimernejših območij za ukrepe za obnovo v skladu z odstavki 1, 2 in 3 tega člena temelji na najboljšem razpoložljivem znanju in najnovejšem tehničnem in znanstvenem napredku pri določanju stanja habitatnih tipov iz Priloge II ▌ ter kakovosti in količine habitatov vrst iz odstavka 3 tega člena, ob upoštevanju informacij, predloženih v skladu s členom 17 Direktive 92/43/EGS, členom 12 Direktive 2009/147/ES in členom 178 Direktive 2008/56/ES.

4a.  Države članice najpozneje do leta 2030 zagotovijo, da je stanje znano za vsaj 50 % območja, porazdeljenega po vseh habitatnih tipih iz skupin 1–6 iz Priloge II. Stanje vseh območij habitatnih tipov iz skupin 1–6 iz Priloge II mora biti znano do leta 2040. Države članice najpozneje do leta 2040 zagotovijo, da je stanje znano za vsaj 50 % območja, porazdeljenega po vseh habitatnih tipih iz skupine 7 iz Priloge II. Stanje vseh območij habitatnih tipov iz skupine 7 iz Priloge II mora biti znano do leta 2050.

5.  Pri ukrepih za obnovo iz odstavkov 1 in 2 se upošteva potreba po izboljšani ekološki skladnosti in povezljivosti med habitatnimi tipi iz Priloge II in ekološkimi zahtevami vrst iz odstavka 3, ki so prisotne v navedenih habitatnih tipih.

6.  Države članice poskušajo zagotoviti, da se na območjih, na katerih se izvajajo ukrepi za obnovo v skladu z odstavki 1, 2 in 3, nenehno izboljšujeta stanje habitatnih tipov iz Priloge II, dokler se ne doseže dobro stanje, pa tudi kakovost habitatov vrst iz odstavka 3, dokler se ne doseže zadostna kakovost navedenih habitatov. Države članice si, kadar je to mogoče, prizadevajo sprejeti potrebne ukrepe, s katerimi bi preprečile, da se območja, na katerih je bilo doseženo dobro stanje in na katerih je bila dosežena zadostna kakovost habitatov vrst, na nacionalni ravni ne poslabšajo bistveno. [Sprememba 125/rev1]

▌ [Spremembe 32, 104 in 126/rev1]

8.  Zunaj območij Natura 2000 je neizpolnjevanje obveznosti iz odstavka 6 ▌ upravičeno, če so razlogi zanj:

(a)  višja sila, vključno z naravnimi nesrečami;

(b)  neizogibne spremembe habitatov, ki so neposredna posledica podnebnih sprememb; ▌

▌(ca)   V izjemnih okoliščinah, povezanih z izvajanjem ali nadaljevanjem dejavnosti v javnem interesu, je neizpolnjevanje obveznosti iz odstavka 6 upravičeno, če to ne ogroža doseganja ciljev obnove iz odstavkov 1, 2 in 3. Države članice o takih izjemnih okoliščinah obvestijo Komisijo in jih ustrezno utemeljijo brez odlašanja; [Sprememba 7]

(d)   ukrepanje ali neukrepanje tretjih držav, za katero zadevna država članica ni odgovorna.

8a.  Zunaj območij Natura 2000 se obveznost sprejetja potrebnih ukrepov iz odstavka 7 ne uporablja za poslabšanje stanja, ki ga povzročijo:

(a)  višja sila, vključno z naravnimi nesrečami;

(b)  neizogibne spremembe habitatov, ki so neposredna posledica podnebnih sprememb;

(c)  načrti oziroma projekti prevladujočega javnega interesa, za katere ni na voljo manj škodljivih alternativnih rešitev, ali

(d)  ukrepanje ali neukrepanje tretjih držav, za katero zadevna država članica ni odgovorna.

9.  Na območjih Natura 2000 je neizpolnjevanje obveznosti iz odstavkov 6 in 7 upravičeno, če so razlogi zanj:

(a)  višja sila, vključno z naravnimi nesrečami;

(b)  neizogibne spremembe habitatov, ki so neposredna posledica podnebnih sprememb, ali

(c)  načrt oziroma projekt, odobren v skladu s členom 6(4) Direktive 92/43/EGS.

10.  Države članice zagotovijo, da:

(a)  se območje habitata v dobrem stanju povečuje za habitatne tipe iz skupin 1–6 iz Priloge II, dokler ni najmanj 90 % območja v dobrem stanju in dokler se ne doseže ugodno referenčno območje za vsak habitatni tip v vsaki biogeografski regiji zadevne države članice;

(aa)  se območje habitata v dobrem stanju povečuje za habitatne tipe iz skupine 7 iz Priloge II, dokler ni vsaj odstotek iz odstavka 1, točka (d), v dobrem stanju in dokler se ne doseže ugodno referenčno območje za vsak habitatni tip v vsaki biogeografski regiji zadevne države članice;

(b)  se čedalje bolj povečujeta zadostna kakovost in količina morskih habitatov vrst iz Priloge III ter prilog II, IV in V k Direktivi 92/43/EGS in vrst, zajetih z Direktivo 2009/147/ES.

Člen 5a

Energija iz obnovljivih virov

Za namene člena 4(8) in (8a) ter člena 5(8) in (8a) se za načrtovanje, gradnjo in obratovanje obratov za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, njihovo priključitev na omrežje, povezano omrežje ter sredstva za skladiščenje domneva, da so v prevladujočem javnem interesu. Države članice jih lahko izvzamejo iz obveznosti, da v skladu s členom 4(8) in (8a) ter členom 5(8) in (8a) dokažejo, da ni na voljo manj škodljivih alternativnih rešitev, če je bila opravljena strateška okoljska presoja v skladu s pogoji iz Direktive 2001/42/ES ali presoja vplivov na okolje v skladu s pogoji iz Direktive (EU) 2011/92. Države članice lahko v ustrezno utemeljenih in posebnih okoliščinah omejijo uporabo teh določb na nekatere dele svojega ozemlja ter na nekatere vrste tehnologij ali na projekte z določenimi tehničnimi značilnostmi v skladu s prednostnimi nalogami iz celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov na podlagi Uredbe (EU) 2018/1999. Države članice obvestijo Komisijo o omejitvah, ki jih uporabljajo, in jih utemeljijo.

Člen 5b

Nacionalna obramba

1.  Pri opredelitvi ukrepov za obnovo za namene člena 4(1), (2) in (3) ter člena 5(1), (2) in (3) lahko države članice izvzamejo območja, ki se uporabljajo za dejavnosti, namenjene izključno nacionalni obrambi, če se ti ukrepi štejejo za nezdružljive z nadaljnjo rabo zadevnih območij v vojaške namene.

2.  Za namene člena 4(8) in (8a) ter člena 5(8) in (8a) lahko države članice določijo, da se za načrte in projekte, namenjene izključno nacionalni obrambi, domneva, da so v prevladujočem javnem interesu. Za namene člena 4(8) in (8a) ter člena 5(8) in (8a) lahko države članice takšne načrte in projekte tudi izvzamejo iz obveznosti, da dokažejo, da ni na voljo manj škodljivih alternativnih rešitev. Kadar pa se ta izjema uporablja, zadevna država članica sprejme ukrepe, kolikor je to razumno in izvedljivo, da bi ublažila vplive na habitatne tipe.

Člen 6

Obnova urbanih ekosistemov

1.  Države članice zagotovijo, da do 31. decembra 2030 v celotnem nacionalnem območju ne pride do neto izgub urbanega zelenega prostora in urbane drevesne zastornosti v območjih urbanih ekosistemov, določenih v skladu s členom 11(2b), v primerjavi z [leto začetka veljavnosti te uredbe]. Za namene te obveznosti lahko države članice iz tega celotnega nacionalnega območja izključijo območja urbanih ekosistemov, v katerih delež urbanega zelenega prostora v mestnih središčih in urbanih grozdih presega 45 %, delež urbane drevesne zastornosti pa 10 %.

2.  Države članice zagotovijo, da se po tem datumu doseže trend povečanja skupnega nacionalnega območja urbanega zelenega prostora, tudi z vključevanjem urbanega zelenega prostora v stavbe in infrastrukturo v območjih urbanih ekosistemov, določenih v skladu s členom 11(2b), ki se izmeri vsakih šest let po 31. decembru 2030, dokler se ne doseže zadovoljiva raven, opredeljena v skladu s členom 11(3).

3.  Države članice zagotovijo, da se doseže trend povečanja urbane drevesne zastornosti v vsakem območju urbanega ekosistema, določenega v skladu s členom 11(2b), ki se izmeri vsakih šest let po 31. decembru 2030, dokler se ne doseže zadovoljiva raven, opredeljena v skladu s členom 11(3).

Člen 7

Obnova naravne rečne povezljivosti in naravnih funkcij povezanih poplavnih območij

1.  Države članice pripravijo popis umetnih ovir za ▌povezljivost površinskih voda, pri čemer upoštevajo njihove socialno-ekonomske funkcije, ter opredelijo ovire, ki jih je treba odstraniti, da se prispeva k doseganju ciljev za obnovo iz člena 4 te uredbe in cilja obnove najmanj 25 000 km rek v stanje prosto tekočih rek v Uniji do leta 2030, brez poseganja v Direktivo 2000/60/ES, zlasti člen 4(3), (5) in (7) Direktive, ter Uredbo št. 1315/2013, zlasti člen 15 Uredbe.

2.  Države članice odstranijo umetne ovire za ▌povezljivost površinskih voda na podlagi popisa iz odstavka 1 tega člena, v skladu z načrtom za njihovo odstranitev iz člena 12(2), točki (e) in (f). Države članice pri odpravljanju ovir obravnavajo predvsem zastarele ovire, ki niso več potrebne za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, plovbo po celinskih plovnih poteh, zaščito pred poplavami, oskrbo z vodo ali za druge namene.

3.  Države članice odstranitev ovir iz odstavka 2 dopolnijo z ukrepi, potrebnimi za izboljšanje naravnih funkcij povezanih poplavnih območij.

4.  Države članice zagotovijo, da se ohranijo rečna povezljivost in naravne funkcije povezanih poplavnih območij, obnovljenih v skladu z odstavkoma 2 in 3.

Člen 8

Obnova opraševalskih populacij

1.  Države članice s sprejemom ustreznih in učinkovitih ukrepov izboljšajo raznovrstnost opraševalcev in obrnejo trend upada opraševalskih populacij najpozneje do leta 2030, nato pa dosežejo trend povečanja opraševalskih populacij , ki se po začetku veljavnosti te uredbe in po letu 2030 meri vsakih šest let, dokler se ne dosežejo zadovoljive ravni, kot je določeno v skladu s členom 11(3). [Sprememba 88]

2.  Komisija do ... [9 mesecev po začetku veljavnosti te uredbe] sprejme delegirane akte v skladu s členom 20 za določitev znanstveno utemeljene metode za spremljanje raznovrstnosti opraševalcev in opraševalskih populacij. [Sprememba 89]

3.  Metoda iz odstavka 2 državam članicam zagotavlja smernice za opredelitev zadovoljivih ravni na podlagi člena 11(3) ter standardiziran pristop k zbiranju letnih podatkov o številčnosti in raznovrstnosti vrst opraševalcev v ekosistemih ter ocenjevanju trendov opraševalskih populacij in k učinkovitosti ukrepov za obnovo, ki jih države članice sprejmejo v skladu z odstavkom 1 tega člena. [Sprememba 90]

3a.  Države članice in Komisija zagotovijo, da podatki o spremljanju prihajajo z ustreznega števila lokacij, da se zagotovi reprezentativnost na celotnem ozemlju. Države članice zagotovijo zadostne vire za spremljanje in spodbujajo ljubiteljsko znanost. [Sprememba 91]

3b.  Komisija in ustrezne agencije Unije, zlasti EEA, EFSA in ECHA, skupaj obravnavajo glavne pritiske na opraševalce, in podpirajo države članice na njihovo zahtevo. [Sprememba 92]

▌ [Sprememba 34]

Člen 10

Obnova gozdnih ekosistemov

1.  Poleg območij, na katerih se izvajajo ukrepi za obnovo v skladu s členom 4(1), (2) in (3), države članice vzpostavijo ukrepe za obnovo, potrebne za povečanje biotske raznovrstnosti gozdnih ekosistemov.

2.  Države članice dosežejo na nacionalni ravni trend povečanja vsakega od naslednjih kazalnikov v gozdnih ekosistemih, kot je podrobneje določeno v Prilogi VI, ki se merijo v obdobju od datuma začetka veljavnosti te uredbe do 31. decembra 2030, nato pa vsakih šest let, dokler se ne dosežejo zadovoljive ravni, določene v skladu s členom 11(3):

▌ [Sprememba 129/rev1]

▌ [Sprememba 130/rev1]

▌

▌

(c)  indeks splošno razširjenih gozdnih ptic.

▌

2a.  Kot je podrobneje določeno v Prilogi VI, države članice na nacionalni ravni dosežejo trend povečanja pri treh od naslednjih kazalnikov v gozdnih ekosistemih, ki jih izberejo na podlagi njihove primernosti za dokazovanje povečanja biotske raznovrstnosti gozdnih ekosistemov v zadevni državi članici. Trend se meri v obdobju od datuma začetka veljavnosti te uredbe do 31. decembra 2030, nato pa vsakih šest let, dokler se ne dosežejo zadovoljive ravni, določene v skladu s členom 11(3):

(a)  delež gozdov z neenakomerno starostno strukturo,

(b)  povezljivost gozdov,

(c)  zaloge organskega ogljika,

(d)  delež gozdov, v katerih prevladujejo domorodne drevesne vrste,

(e)  raznolikost drevesnih vrst.

3.  Neizpolnjevanje obveznosti iz odstavkov 2 in 2a je upravičeno, če so razlogi zanj:

(a)  obsežna višja sila, kar vključuje naravne nesreče, zlasti nenačrtovane in nenadzorovane požare v naravi, ali

(b)  neizogibne spremembe habitatov, ki so neposredna posledica podnebnih sprememb.

Člen 10a

Zasaditev treh milijard dodatnih dreves

1.  Države članice pri opredelitvi in izvajanju ukrepov za obnovo, namenjenih doseganju ciljev in izpolnitvi obveznosti iz členov 4, 6, 9 in 10, prispevajo k doseganju cilja Unije, da bi do leta 2030 zasadili vsaj tri milijarde dodatnih dreves.

2.  Države članice zagotovijo, da se cilj iz odstavka 1 doseže ob polnem spoštovanju ekoloških načel, pri čemer se zagotovi raznolikost vrst ter prednost nameni avtohtonim drevesnim vrstam, razen v zelo posebnih primerih in okoliščinah tujerodnim vrstam, ki so prilagojene lokalnim talnim, podnebnim in ekološkim pogojem ter pogojem habitatov in imajo pomembno vlogo pri spodbujanju večje odpornosti na podnebne spremembe. Ukrepi za doseganje cilja so namenjeni povečanju povezljivosti in temeljijo na optimalnem gozdarstvu, trajnostnem ponovnem pogozdovanju in ozelenitvi mestnih območij.

3.  Drevesa, zasajena za namene sečnje, ne prispevajo k uresničevanju cilja iz odstavka 1. [Sprememba 80]

POGLAVJE III

NACIONALNI NAČRTI ZA OBNOVO

Člen 11

Priprava nacionalnih načrtov za obnovo

1.  Države članice pripravijo nacionalne načrte za obnovo in izvajajo pripravljalno spremljanje in raziskave, potrebne za opredelitev ukrepov za obnovo, ki so potrebni za prispevanje k ciljem Unije in izpolnjevanje obveznosti iz členov 4 do 10, ob upoštevanju najnovejših znanstvenih dokazov, potreb lokalnih skupnosti, vključno z urbanimi, stroškovno najučinkovitejših ukrepov in socialno-ekonomskih učinkov takih ukrepov. V vsaki fazi procesa je potrebno ustrezno sodelovanje deležnikov, vključno z lastniki in upravljavci zemljišč. [Sprememba 35]

2.  Države članice opredelijo območje, ki ga je treba obnoviti, da bi se dosegli cilji za obnovo iz členov 4 in 5, ob upoštevanju stanja habitatnih tipov iz člena 4(1) in (2) ter člena 5(1) in (2) ter kakovosti in količine habitatov vrst iz člena 4(3) in člena 5(3) ▌. Količinska opredelitev med drugim temelji na naslednjih informacijah:

(a)  za vsak habitatni tip:

(i)  skupno območje habitata in zemljevid njegove trenutne razširjenosti;

(ii)  območje habitata, ki ni v dobrem stanju;

(iii)  ugodno referenčno območje, pri katerem se upoštevajo evidence zgodovinskih podatkov in napovedane spremembe okoljskih pogojev zaradi podnebnih sprememb;

▌ [Sprememba 37]

(b)  zadostna kakovost in količina habitatov vrst, ki sta potrebni za doseganje njihovega ugodnega stanja ohranjenosti, ob upoštevanju območij, ki so najprimernejša za te habitate, ter glede na spremembe zaradi podnebnih sprememb ter vlogo, ki jo ima zemljišče pri proizvodnji hrane, in konkurenčne potrebe habitatov in vrst; [Sprememba 38]

(ba)  za opredelitev območja vsakega habitatnega tipa, ki ga je treba obnoviti za doseganje ciljev za obnovo iz člena 4(1), točka (a), in člena 5(1), točka (a), območje habitata, ki ni v dobrem stanju, iz točke (a)(ii) vključuje le tista območja, za katera je znano, v kakšnem stanju so;

(bb)  za opredelitev območja vsakega habitatnega tipa, ki ga je treba obnoviti za doseganje ciljev za obnovo iz člena 4(1), točka (b), in člena 5(1), točke (b), (c) in (d), območje habitata, ki ni v dobrem stanju, iz točke (a)(ii) tega odstavka vključuje le tista območja, za katera je znano, v kakšnem stanju so oziroma v kakšnem stanju naj bi bila v skladu s členom 4(4a) in 5(4a);

(bc)   uresničljivost obnove, stroškovna učinkovitost ter nasprotujoči si socialno-ekonomski interesi; [Sprememba 39]

(bd)   gostota prebivalstva ter pomanjkanje prostora v državi članici. [Sprememba 40]

2a.  Financiranje vrzeli v financiranju v zvezi z izvajanjem te uredbe se zagotovi brez uporabe sredstev iz skupne kmetijske politike, skupne ribiške politike ali drugih tokov financiranja na področju kmetijstva in ribištva. [Sprememba 134]

2b.  Za skupino 7 habitatnih tipov iz Priloge II države članice določijo odstotek iz člena 5(1), točka (d).

2c.  Države članice določijo in kartirajo območja urbanih ekosistemov iz člena 6 za vsa svoja mesta, manjša mesta in predmestja.

Območje urbanega ekosistema v mestu, manjšem mestu ali predmestju vključuje:

(a)  celotno mesto ali manjše mesto in predmestje ali

(b)  predele mesta ali manjšega mesta in predmestja, kar vključuje vsaj urbana središča, urbane grozde ter, če zadevne države članice menijo, da je to primerno, primestna območja.

Države članice lahko združijo območja urbanih ekosistemov dveh ali več sosednjih mest in/ali manjših mest in predmestij v eno samo območje urbanega ekosistema, ki je skupno tem mestom in/ali manjšim mestom in predmestjem.

3.  Države članice najpozneje do leta 2030 za vsakega od kazalnikov iz členov 8(1), 9(2) in 10(2), za vsakega od izbranih kazalnikov iz člena 10(2a) ter za vsak urbani zeleni prostor iz člena 6(2) in vsako urbano drevesno zastornost iz člena 6(3) z odprtim in učinkovitim postopkom ter oceno določijo zadovoljive ravni na podlagi najnovejših znanstvenih dokazov ▌, vodilnega okvira iz člena 17(9a) in vodilnega okvira iz člena 17(9), če je na voljo.

4.  Države članice opredelijo in kartirajo kmetijske in gozdne površine, potrebne obnove, zlasti območja, na katerih sta zaradi intenzifikacije ali drugih dejavnikov upravljanja potrebni večja povezljivost in krajinska raznovrstnost.

4a.  Države članice lahko v enem letu od začetka veljavnosti te uredbe razvijejo metodologijo za dopolnitev metodologije iz Priloge IV za spremljanje visokoraznovrstnih krajinskih značilnosti, ki jih ne zajema splošna metoda iz opisa visokoraznovrstnih krajinskih značilnosti iz navedene priloge. Komisija zagotovi smernice o okviru za razvoj takšne metodologije v enem mesecu od začetka veljavnosti te uredbe.

4b.  Države članice po potrebi določijo zmanjšanje obsega ponovnega mokrenja šotišč iz člena 9(4), peti pododstavek.

5.  Države članice opredelijo sinergije z blaženjem podnebnih sprememb, prilagajanjem podnebnim spremembam, nevtralnostjo degradacije tal in preprečevanjem nesreč ter ustrezno prednostno razvrstijo ukrepe za obnovo. Države članice prav tako upoštevajo:

(a)  svoj celovit nacionalni energetski in podnebni načrt iz člena 3 Uredbe (EU) 2018/1999;

(b)  svojo dolgoročno strategijo iz člena 15 Uredbe (EU) 2018/1999;

(c)  zavezujoč cilj Unije za leto 2030 iz člena 3 Direktive (EU) 2018/2001 Evropskega parlamenta in Sveta.

6.  Države članice razvoj svojih nacionalnih načrtov za obnovo uskladijo s kartiranjem območij, ki so potrebna, da bi izpolnile vsaj nacionalne prispevke k cilju glede energije iz obnovljivih virov za leto 2030, ter po potrebi z določitvijo namenskih območij za pospešeno uvajanje obnovljivih virov energije in namenskih infrastrukturnih območij. Med pripravo načrtov za obnovo narave države članice zagotovijo sinergije s krepitvijo infrastrukture za obnovljive vire energije in energetske infrastrukture ter z že določenimi namenskimi območji za pospešeno uvajanje obnovljivih virov energije in namenskimi infrastrukturnimi območji. Prav tako poskrbijo, da delovanje teh namenskih območij za pospešeno uvajanje obnovljivih virov energije, vključno s postopki izdaje dovoljenj, ki se uporabljajo za namenska območja za pospešeno uvajanje obnovljivih virov energije, predvidenimi v Direktivi (EU) 2018/2001, ter delovanje omrežnih projektov, ki so potrebni za vključitev energije iz obnovljivih virov v elektroenergetski sistem, in zadevni postopki izdaje dovoljenj ostanejo nespremenjeni.

7.  Države članice pri pripravi nacionalnih načrtov za obnovo upoštevajo zlasti naslednje:

(a)  ohranitvene ukrepe, vzpostavljene za območja Natura 2000 v skladu z Direktivo 92/43/EGS;

(b)  prednostne okvire ukrepanja, pripravljene v skladu z Direktivo 92/43/EGS;

(c)  ukrepe za doseganje dobrega količinskega, ekološkega in kemijskega stanja vodnih teles, vključene v programe ukrepov in načrte upravljanja povodij, ki so pripravljeni v skladu z Direktivo 2000/60/ES, in načrte za obvladovanje poplavne ogroženosti, ki so pripravljeni v skladu z Direktivo 2000/60/ES;

(d)  po potrebi morske strategije za doseganje dobrega okoljskega stanja v vseh morskih regijah Unije, pripravljene v skladu z Direktivo 2008/56/ES;

(e)  nacionalne programe nadzora nad onesnaževanjem zraka, pripravljene v skladu z Direktivo (EU) 2016/2284;

(f)  nacionalne strategije in akcijske načrte za biotsko raznovrstnost, pripravljene v skladu s členom 6 Konvencije o biološki raznovrstnosti;

(g)  po potrebi ohranitvene ukrepe in ukrepe upravljanja, sprejete v okviru skupne ribiške politike;

(h)  strateške načrte SKP, pripravljene v skladu z Uredbo (EU) 2021/2115.

8.  Države članice pri pripravi nacionalnih načrtov za obnovo lahko uporabijo različne primere ukrepov za obnovo iz Priloge VII glede na specifične nacionalne in lokalne pogoje ter najnovejše znanstvene dokaze.

9.  Države članice si pri pripravi nacionalnih načrtov za obnovo prizadevajo optimizirati ekološke, gospodarske in družbene funkcije ekosistemov ter njihov prispevek k trajnostnemu razvoju zadevnih regij in skupnosti.

9a.  Države članice lahko pri pripravi nacionalnih načrtov za obnovo upoštevajo raznolikost razmer v različnih regijah, povezanih s socialnimi, gospodarskimi in kulturnimi zahtevami, regionalnimi in lokalnimi značilnostmi ter gostoto prebivalstva. Po potrebi bi bilo treba upoštevati poseben položaj najbolj oddaljenih regij Unije, kot so oddaljenost, otoška lega, majhnost, zahtevna topografija in podnebje, bogata biotska raznovrstnost ter s tem povezani stroški za varstvo in obnovo njihovih ekosistemov.

10.  Države članice, kjer je mogoče, spodbujajo sinergije z nacionalnimi načrti drugih držav članic za obnovo, zlasti za ekosisteme, ki segajo prek meja, ali če si delijo morsko regijo ali podregijo v smislu Direktive 2008/56/ES.

10a.  Države članice lahko, če je to praktično in primerno, za pripravo in izvajanje nacionalnih načrtov za obnovo v zvezi z obnovo in ponovno vzpostavitvijo morskih ekosistemov uporabijo obstoječe regionalne strukture institucionalnega sodelovanja.

10b.  Če države članice ugotovijo, da obstaja težava, ki bi verjetno lahko preprečila izpolnjevanje obveznosti za obnovitev in ponovno vzpostavitev morskih ekosistemov in ki zahteva ukrepe, za katere države članice niso pristojne, potem se skupaj ali vsaka zase obrnejo na države članice, Komisijo ali mednarodne organizacije z opisom ugotovljene težave in možnih ukrepov, da bi jih te lahko preučile in morebiti sprejele.

11.  Države članice zagotovijo, da je priprava načrta za obnovo odprta, pregledna, vključujoča in učinkovita ter da lahko javnost, zlasti lastniki in upravljavci zemljišč, deležniki na področju pomorstva in drugi ustrezni akterji, kot so svetovalne in kmetijske svetovalne službe, v skladu z načelom soglasja po predhodnem obveščanju čim prej in učinkovito sodelujejo pri pripravi načrta. V pripravo načrta so ustrezno vključeni lokalni in regionalni organi, pa tudi zadevni upravljavski organi. Posvetovanja izpolnjujejo zahteve iz ▌Direktive 2001/42/ES. [Sprememba 12]

Člen 12

Vsebina nacionalnih načrtov za obnovo

1.  Nacionalni načrt za obnovo zajema obdobje do leta 2050 z vmesnimi roki, ki ustrezajo ciljem in obveznostim iz členov 4 do 10.

1a.  Z odstopanjem od odstavka 1 se lahko nacionalni načrt za obnovo, ki se predloži v skladu s členom 13 in členom 14(6), za obdobje po juniju 2032 in do pregleda v skladu s členom 15(1) omeji na strateški pregled:

(a)  elementov iz odstavka 2 ter

(b)  vsebine iz odstavkov 3 in 3a.

Revidirani nacionalni načrt za obnovo, ki se pripravi na podlagi pregleda, zaključenega pred julijem 2032 v skladu s členom 15(1), se lahko v skladu s členom 15(1) za obdobje po juniju 2042 in do revizije pred julijem 2042 omeji na strateški pregled navedenih elementov in vsebine.

2.  Države članice z uporabo enotne oblike, določene v skladu z odstavkom 4 tega člena, v svoj nacionalni načrt za obnovo vključijo naslednje elemente:

(a)  količinsko opredelitev območij, ki se obnovijo za doseganje ciljev za obnovo iz členov 4 do 10 na podlagi pripravljalnega dela, ki se opravlja v skladu s členom 11, in okvirnih zemljevidov območij, ki bi jih morda bilo treba obnoviti;

(b)  opis načrtovanih ali vzpostavljenih ukrepov za obnovo za doseganje ciljev in izpolnjevanje obveznosti iz členov 4 do 10 ter specifikacijo o tem, kateri od navedenih ukrepov za obnovo se načrtujejo ali vzpostavljajo v omrežju Natura 2000, vzpostavljenem v skladu z Direktivo 92/43/EGS;

(ba)  poseben oddelek, v katerem so določeni ukrepi za izpolnjevanje obveznosti iz členov 4(4a) in 5(4a);

▌ [Sprememba 41]

▌ [Sprememba 42]

(e)  popis ovir in ovir, opredeljenih za odstranitev v skladu s členom 7(1), načrt njihove odstranitve v skladu s členom 7(2) in dolžino prosto tekočih rek, ki bo po ocenah od leta 2020 do leta 2030 in leta 2050 dosežena z odstranitvijo navedenih ovir ▌, ter vse druge ukrepe za ponovno vzpostavitev naravnih funkcij poplavnih območij v skladu s členom 7(3);

(ea)  po potrebi utemeljitev za ponovno mokrenje šotišč v manjšem obsegu, kot je določeno v členu 9(4), prvi pododstavek, točke (a) do (c);

(eb)  opis kazalnikov za gozdne ekosisteme, izbranih v skladu s členom 10(2a), in njihove primernosti za dokazovanje povečanja biotske raznovrstnosti v gozdnih ekosistemih v zadevni državi članici;

(f)  časovni okvir za vzpostavitev ukrepov za obnovo v skladu s členi 4 do 10;

(g)  po potrebi namenski oddelek, ki določa prilagojene ukrepe za obnovo v njihovih najbolj oddaljenih regijah;

(h)  spremljanje območij, na katerih se izvaja obnova v skladu s členoma 4 in 5, postopek za ocenjevanje učinkovitosti ukrepov za obnovo, vzpostavljenih v skladu s členi 4 do 10, ter po potrebi spreminjanje navedenih ukrepov za zagotovitev, da so cilji in obveznosti iz členov 4 do 10 doseženi oziroma izpolnjeni;

(i)  navedbo določil za zagotavljanje stalnih, dolgoročnih in trajnih učinkov ukrepov za obnovo iz členov 4 do 10;

(j)  ocenjene dodatne koristi za blaženje podnebnih sprememb in nevtralnost degradacije tal, postopno povezane z ukrepi za obnovo, pa tudi širše socialno-ekonomske koristi navedenih ukrepov;

(ja)   ocenjeni socialno-ekonomski učinek izvajanja ukrepov za obnovo; [Sprememba 69]

(k)  namenski oddelek, ki določa način, kako se v nacionalnem načrtu za obnovo upoštevajo:

(i)  pomembnost scenarijev podnebnih sprememb za načrtovanje vrste in lokacije ukrepov za obnovo;

(ii)  potencial ukrepov za obnovo za zmanjšanje učinkov podnebnih sprememb na naravo, da se preprečijo naravne nesreče ali ublažijo njihove posledice in podpre prilagajanje;

(iii)  sinergije z nacionalnimi strategijami za prilagajanje ali načrti in nacionalnimi poročili o oceni tveganja nesreč;

(iv)  pregled medsebojnega delovanja med ukrepi, vključenimi v nacionalni načrt za obnovo, in nacionalnim energetskim in podnebnim načrtom;

(l)  ocenjene potrebe po financiranju za izvajanje ukrepov za obnovo, ki vključujejo opis podpore deležnikom, ki jih zadevajo ukrepi za obnovo ali druge nove obveznosti, ki izhajajo iz te uredbe, ter način nameravanega financiranja, javnega ali zasebnega, vključno s (so)financiranjem z instrumenti Unije za financiranje;

(m)  navedbo subvencij, ki negativno vplivajo na doseganje ciljev in izpolnjevanje obveznosti iz te uredbe;

(n)  povzetek postopka priprave in izdelave nacionalnega načrta za obnovo, vključno z informacijami o sodelovanju javnosti in načinu, kako se upoštevajo potrebe lokalnih skupnosti in deležnikov;

(o)  namenski oddelek, v katerem je navedeno, kako so bile pripombe Komisije v zvezi z osnutkom nacionalnega načrta za obnovo iz člena 14(4) upoštevane v skladu s členom 14(5). Če zadevna država članica določene pripombe ali znatnega dela pripombe Komisije ne upošteva, za to poda svojo obrazložitev.

3.  Nacionalni načrti za obnovo po potrebi vključujejo ohranitvene ukrepe in ukrepe upravljanja, ki jih namerava država članica sprejeti v okviru skupne ribiške politike, vključno z ohranitvenimi ukrepi v skupnih priporočilih, ki jih namerava država članica uvesti v skladu s postopkom iz Uredbe (EU) št. 1380/2013, ter vse pomembne informacije o navedenih ukrepih.

3a.  Nacionalni načrti za obnovo vključujejo pregled medsebojnega delovanja ukrepov, vključenih v nacionalni načrt za obnovo in nacionalni strateški načrt v okviru skupne kmetijske politike.

3b.  Nacionalni načrti za obnovo po potrebi vključujejo pregled vidikov, povezanih z raznolikostjo razmer v različnih regijah, kot je navedeno v členu 11(9a).

4.  Komisija sprejme izvedbene akte za določitev enotne oblike za nacionalne načrte za obnovo. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 21(2). Komisiji pri pripravi enotne oblike pomaga Evropska agencija za okolje (EEA). Komisija do [datum = prvi dan v mesecu, ki sledi trem mesecem po datumu začetka veljavnosti te uredbe] odboru iz člena 21(1) predloži osnutke izvedbenih aktov.

Člen 13

Predložitev osnutka nacionalnega načrta za obnovo

Države članice Komisiji predložijo osnutek nacionalnega načrta za obnovo iz členov 11 in 12 najpozneje do … [Urad za publikacije: vstavite datum = prvi dan meseca, ki sledi 24 mesecev po datumu začetka veljavnosti te uredbe].

Člen 14

Ocenjevanje nacionalnih načrtov za obnovo

1.  Komisija oceni osnutek nacionalnih načrtov za obnovo v šestih mesecih od datuma prejema. Komisija pri tem ocenjevanju deluje v tesnem sodelovanju z zadevno državo članico.

2.  Komisija pri upoštevanju nacionalnega načrta za obnovo oceni njegovo skladnost s členom 12, pa tudi njegovo ustreznost za doseganje ciljev in izpolnitev obveznosti iz členov 4 do 10, krovnih ciljev Unije iz člena 1 in specifičnih ciljev iz člena 7(1) za obnovitev vsaj 20.000 km rek v stanje nereguliranih rek v Uniji do leta 2035. Komisija upošteva tudi socialno-ekonomski učinek, zlasti na podeželska območja, in učinek nacionalnega načrta za obnovo, še posebej na kmetijsko in gozdarsko proizvodnjo, da se prepreči selitev proizvodnje zunaj Evropske unije. [Sprememba 43]

3.  Komisiji pri ocenjevanju osnutka nacionalnih načrtov za obnovo pomagajo strokovnjaki EEA.

4.  Komisija lahko v šestih mesecih od datuma prejema osnutka nacionalnega načrta za obnovo na države članice naslovi pripombe.

5.  Države članice v svojem končnem nacionalnem načrtu za obnovo ▌upoštevajo vse pripombe Komisije.

6.  Države članice nacionalni načrt za obnovo dokončajo, objavijo in ga Komisiji predložijo v šestih mesecih od datuma prejema pripomb Komisije.

Člen 14a

Izvajanje ukrepov za obnovo morskih ekosistemov

1.  Države članice, katerih nacionalni načrti za obnovo vključujejo ohranitvene ukrepe v okviru skupne ribiške politike, za katere je treba predložiti skupna priporočila, se posvetujejo z drugimi državami članicami, ki imajo interes za neposredno upravljanje v skladu s členoma 11 in 18 Uredbe (EU) št. 1380/2013, ter predložijo priporočila skupaj z drugimi državami članicami, ki imajo interes za neposredno upravljanje:

(a)  najpozneje 12 mesecev po končni predložitvi nacionalnega načrta za obnovo za ukrepe v zvezi s členom 5(3);

(b)  najpozneje do 1. januarja 2028 za obnovitvene ukrepe, potrebne za uresničitev ciljev za leto 2030;

(c)  najpozneje do 1. januarja 2036 za obnovitvene ukrepe, potrebne za uresničitev ciljev za leto 2040;

(d)  najpozneje do 1. januarja 2046 za obnovitvene ukrepe, potrebne za uresničitev ciljev za leto 2050.

2.  Komisija spremlja napredek v zvezi z roki za ukrepe, ki zahtevajo predložitev skupnih priporočil v okviru skupne ribiške politike.

3.  Če države članice skupnih priporočil iz Uredbe (EU) št. 1380/2013 ne predložijo pravočasno, Komisija sprejme ukrepe najpozneje 12 mesecev po roku za predložitev skupnega priporočila iz odstavka 1 tega člena, pri čemer, če ni skupnega priporočila, uporabi orodja, določena v skladu s členom 11(4) Uredbe (EU) št. 1380/2013. [Sprememba 15]

Člen 15

Pregled nacionalnih načrtov za obnovo

1.  Države članice pregledajo in revidirajo svoje nacionalne načrte za obnovo ter vključijo dopolnilne ukrepe pred julijem 2032 in pred julijem 2042. Države članice nato vsaj enkrat vsakih deset let pregledajo svoje nacionalne načrte za obnovo in jih po potrebi revidirajo ter vključijo dopolnilne ukrepe. Pregledi se izvajajo v skladu s členoma 11 in 12, pri tem pa upoštevajo napredek, dosežen na področju izvajanja načrtov, najboljše razpoložljive znanstvene dokaze, pa tudi razpoložljivo znanje o spremembah ali pričakovanih spremembah okoljskih pogojev zaradi podnebnih sprememb. Države članice pri pregledih, ki jih morajo zaključiti pred julijem 2032 in julijem 2042, upoštevajo znanje o stanju habitatnih tipov iz prilog I in II, pridobljeno v skladu z obveznostmi iz členov 4(4a) in 5(4a). Države članice objavijo svoje revidirane nacionalne načrte za obnovo in jih predložijo Komisiji.

2.  Ko na podlagi spremljanja v skladu s členom 17 postane očitno, da ukrepi, določeni v nacionalnem načrtu za obnovo, ne bodo zadostovali za doseganje ciljev in izpolnjevanje obveznosti iz členov 4 do 10, država članica nacionalni načrt za obnovo pregleda ter po potrebi revidira in vanj vključi dopolnilne ukrepe. Države članice objavijo revidirane nacionalne načrte za obnovo jih predložijo Komisiji.

3.  Če Komisija na podlagi informacij iz člena 18(1) in (2) ter ocene iz člena 18(4) in (5) meni, da napredek države članice ne zadostuje za doseganje ciljev in izpolnjevanje obveznosti iz členov 4 do 10, lahko po posvetovanju z zadevno državo članico od nje zahteva, naj predloži revidiran osnutek nacionalnega načrta za obnovo z dopolnilnimi ukrepi. Navedeni revidirani nacionalni načrt za obnovo se objavi in predloži v šestih mesecih od datuma prejema zahteve Komisije. Komisija lahko na zahtevo zadevne države članice in, kadar je to ustrezno utemeljeno, ta rok podaljša za dodatnih šest mesecev.

▌ [Spremembi 18cp in 44]

POGLAVJE IV

SPREMLJANJE IN POROČANJE

Člen 17

Spremljanje

1.  Države članice spremljajo naslednje:

(a)  stanje in trend stanja habitatnih tipov ter kakovost in trend kakovosti habitatov vrst iz členov 4 in 5 na območjih, na katerih se izvajajo ukrepi za obnovo na podlagi spremljanja iz člena 12(2), točka (h);

(b)  območje urbanega zelenega prostora in urbanega pokrova drevesnih krošenj v območjih urbanih ekosistemov, določenih v členu 11(2b), kot je navedeno v členu 6;

(c)  kazalnike biotske raznovrstnosti v kmetijskih ekosistemih iz Priloge IV;

(d)  populacije splošno razširjenih vrst ptic kmetijske krajine iz Priloge V;

(e)  tri kazalnike biotske raznovrstnosti v gozdnih ekosistemih iz člena 10(2);

(ea)  tri kazalnike biotske raznovrstnosti v gozdnih ekosistemih iz člena 10(2a), ki jih izbere država članica;

(f)  številčnost in raznovrstnost vrst opraševalcev v skladu z metodo, določeno na podlagi člena 8(2);

(g)  območje in stanje območij, zajetih s habitatnimi tipi iz prilog I in II ▌;

(h)  območje in kakovost habitata vrst iz členov 4(3) in 5(3) ▌.

2.  Spremljanje v skladu z odstavkom 1, točka (a), se začne takoj, ko so vzpostavljeni ukrepi za obnovo.

3.  Spremljanje v skladu z odstavkom 1, točke (b), (c), (d), (e) in (ea), se začne [Urad za publikacije: vstavite datum začetka veljavnosti te uredbe].

4.  Spremljanje v skladu z odstavkom 1, točka (f), tega člena se začne eno leto po začetku veljavnosti izvedbenega akta iz člena 8(2).

5.  Spremljanje v skladu z odstavkom 1, točki (a) in (b), se izvaja najmanj vsakih šest let. Spremljanje v skladu z odstavkom 1, točka (c), ▌ v zvezi z zalogami organskega ogljika v obdelovalnih mineralnih tleh in deležem kmetijskih zemljišč z visokoraznovrstnimi značilnostmi pokrajine, ter točka (e) v zvezi s stoječim odmrlim lesom in ležečim odmrlim lesom in, kjer je to ustrezno, deležem gozdov z neenakomerno starostno strukturo, gozdno povezljivostjo, deležem gozdov, v katerih prevladujejo domorodne drevesne vrste, raznolikostjo drevesnih vrst in zalogami organskega ogljika se izvaja najmanj vsakih šest let ali pa bolj pogosto, če je to potrebno za oceno doseganja trendov povečanja do leta 2030. Spremljanje v skladu z navedenim odstavkom, točka (c), v zvezi indeksom travniških metuljev, z navedenim odstavkom, točki (d) in (e), v zvezi z indeksom splošno razširjenih gozdnih ptic ter z navedenim odstavkom, točka (f), v zvezi z vrstami opraševalcev se izvaja vsako leto. Spremljanje v skladu z navedenim odstavkom, točki (g) in (h), se izvaja najmanj vsakih šest let in je usklajeno s ciklom poročanja v skladu s členom 17 Direktive 92/43/EGS in z začetno presojo v skladu s členom 17 Direktive 2008/56/ES.

6.  Države članice zagotovijo, da se kazalniki za kmetijske ekosisteme iz člena 9(2), točka (b), ter kazalniki za gozdne ekosisteme iz člena 10(2), točki (a) in (b), in člena 10(2a), točka (c), te uredbe spremljajo na način, skladen s spremljanjem, ki se zahteva v skladu z Uredbo (EU) 2018/841 in Uredbo (EU) 2018/1999.

7.  Države članice objavijo podatke, ustvarjene s spremljanjem, ki se izvaja v skladu s tem členom, v skladu z Direktivo 2007/2/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter v skladu s pogostostjo spremljanja iz odstavka 5.

8.  Sistemi spremljanja v državi članici delujejo na podlagi elektronskih podatkovnih zbirk in geografskih informacijskih sistemov in povečuje dostop do podatkov in storitev tehnologij daljinskega zaznavanja, opazovanja Zemlje (storitve programa Copernicus), senzorjev in naprav in situ ali znanstvenih podatkov, ki jih zagotavljajo državljani, ter njihovo uporabo, s čimer se izkoriščajo priložnosti, ki jih zagotavljajo umetna inteligenca ter napredna analiza in obdelava podatkov.

9.  Komisija lahko sprejme izvedbene akte, s katerimi:

(a)  navede metode za spremljanje kazalnikov za kmetijske ekosisteme iz Priloge IV;

(b)  navede metode za spremljanje kazalnikov za gozdne ekosisteme iz Priloge VI;

(c)  vzpostavi vodilni okvir za določanje zadovoljivih ravni iz člena 10(2) in člena 10(2a).

9a.  Komisija do leta 2028 sprejme izvedbene akte, s katerimi vzpostavi vodilni okvir za določanje zadovoljivih ravni iz členov 6(2), 6(3), 8(1) in 9(2).

9b.   ▌ Izvedbeni akti iz odstavkov 9 in 9a se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 21(2).

Člen 18

Poročanje

1.  Države članice Komisiji najmanj vsaka tri leta elektronsko poročajo o območju, na katerem se bodo izvajali ukrepi za obnovo iz členov 4 do 10, in o ovirah iz člena 7, ki so bile odstranjene. Prvo poročilo se predloži junija 2028.

2.  Države članice Komisiji, ki ji pomaga EEA, najmanj vsakih šest let elektronsko poročajo o naslednjih podatkih in informacijah:

(a)  napredku pri izvajanju nacionalnega načrta za obnovo, pri vzpostavljanju ukrepov za obnovo ter napredku pri doseganju ciljev in izpolnjevanju obveznosti iz členov 4 do 10;

(b)  rezultatih spremljanja, opravljenega v skladu s členom 17. Rezultati spremljanja, opravljenega v skladu s členom 17(1), točki (g) in (h), se predložijo, vključujejo pa geografsko referencirane zemljevide;

(c)  lokaciji in obsegu območij, na katerih se izvajajo ukrepi za obnovo iz členov 4 in 5 ter člena 9(4), vključno z geografsko referenciranimi zemljevidi navedenih območij;

(d)  posodobljenem popisu ovir iz člena 7(1);

(e)  informacijah o napredku pri izpolnjevanju potreb po financiranju v skladu s členom 12(2), točka (l), vključno s pregledom dejansko izvedenih naložb v primerjavi s prvotno predvidenimi naložbami.

Prva poročila se predložijo junija 2031, zajemajo pa obdobje do leta 2030.

3.  Komisija sprejme izvedbene akte za določitev oblike, strukture in podrobnih ureditev za predstavitev informacij iz odstavkov 1 in 2 tega člena. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 21(2). Komisiji pri pripravi oblike, strukture in podrobnih ureditev za elektronsko poročanje pomaga EEA.

4.  EEA Komisiji vsake tri leta zagotovi tehnični pregled napredka pri doseganju ciljev in izpolnjevanju obveznosti iz te uredbe na podlagi podatkov, ki jih dajo na voljo države članice v skladu z odstavkom 1 tega člena in členom 17(7).

5.  EEA zagotovi Komisiji tehnično poročilo za celotno Unijo o napredku pri doseganju ciljev in izpolnjevanju obveznosti iz te uredbe na podlagi podatkov, ki jih dajo na voljo države članice v skladu z odstavki 1, 2 in 3 tega člena. Uporabi lahko tudi informacije, sporočene v skladu s členom 17 Direktive 92/43/EGS, členom 15 Direktive 2000/60/ES, členom 12 Direktive 2009/147/ES in členom 17 Direktive 2008/56/ES. Poročilo se predloži do junija 2032, nato pa se nadaljnja poročila predložijo vsakih šest let.

6.  Od ... [štiri leta od datuma začetka veljavnosti te uredbe] Komisija vsakih šest let Evropskemu parlamentu in Svetu poroča o izvajanju te uredbe.

6a.  Komisija v 12 mesecih od začetka veljavnosti te uredbe v posvetovanju z državami članicami Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo, ki vsebuje:

(a)  pregled finančnih sredstev, ki so na ravni Unije na voljo za izvajanje te uredbe;

(b)  oceno potreb po financiranju za izvajanje členov 4 do 10 in za doseganje cilja iz člena 1(2);

(c)  analizo za opredelitev morebitnih vrzeli v financiranju pri izvajanju obveznosti iz uredbe, vključno s finančnim nadomestilom za morebitne izgube, ki bi jih lastniki in upravljavci zemljišč utrpeli neposredno zaradi izvajanja te uredbe;

(d)  predloge za ustrezne dodatne ukrepe, vključno s finančnimi ukrepi, za obravnavanje opredeljenih vrzeli, kot je določitev namenskega instrumenta, kadar je to potrebno in ne posega v pooblastila sozakonodajalcev za sprejetje večletnega finančnega okvira za obdobje po letu 2027. [Sprememba 11]

7.  Države članice zagotovijo, da so informacije iz odstavkov 1 in 2 ustrezne in posodobljene, javnosti pa dostopne v skladu z Direktivo 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta, Direktivo 2007/2/ES in Direktivo (EU) 2019/1024 Evropskega parlamenta in Sveta.

POGLAVJE V

PRENOS POOBLASTILA IN POSTOPEK V ODBORU

Člen 19

Spremembe prilog

1.  Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 20 za spremembo Priloge I, da se način, na katerega se habitatni tipi razvrščajo, prilagodi tehničnemu in znanstvenemu napredku, ter da se upoštevajo izkušnje, pridobljene z uporabo te uredbe.

2.  Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 20 v zvezi s spremembo Priloge II:

(a)   da se prilagodi seznam habitatnih tipov za zagotavljanje skladnosti s posodobitvami razvrstitve habitatov v evropskem informacijskem sistemu o naravi (EUNIS) ter

(b)  da se način, na katerega se habitatni tipi razvrščajo, prilagodi tehničnemu in znanstvenemu napredku, ter da se upoštevajo izkušnje, pridobljene z uporabo te uredbe.

3.  Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 20 za spremembo Priloge III, da se glede na tehnični in znanstveni napredek prilagodi seznam morskih vrst iz člena 5 ▌.

4.  Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 20 za spremembo Priloge IV, da se glede na tehnični in znanstveni napredek prilagodijo opis, enota in metodologija kazalnikov za kmetijske ekosisteme▌.

5.  Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 20 za spremembo Priloge V, da se glede na tehnični in znanstveni napredek prilagodi seznam vrst, ki se v državah članicah uporabljajo za indeks splošno razširjenih ptic kmetijske krajine.

6.  Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 20 za spremembo Priloge VI, da se glede na tehnični in znanstveni napredek prilagodijo opis, enota in metodologija kazalnikov za gozdne ekosisteme ▌.

7.  Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 20 za spremembo Priloge VII, da se glede na tehnični in znanstveni napredek prilagodi seznam primerov ukrepov za obnovo ter da se upoštevajo izkušnje, pridobljene z uporabo te uredbe.

Člen 20

Izvajanje prenosa pooblastila

1.  Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov se prenese na Komisijo pod pogoji iz tega člena.

2.  Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 19 se prenese na Komisijo za pet let od [Urad za publikacije: vstavite datum začetka veljavnosti te uredbe]. Komisija najpozneje devet mesecev pred koncem petletnega obdobja pripravi poročilo v zvezi s prenosom pooblastila. Prenos pooblastila se samodejno podaljšuje za enako dolga obdobja, razen če Evropski parlament ali Svet nasprotuje takemu podaljšanju najpozneje tri mesece pred koncem vsakega obdobja.

3.  Prenos pooblastila iz člena 19 lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. Z odločitvijo o preklicu preneha veljati prenos pooblastila, naveden v temu sklepu. Sklep začne učinkovati dan po njegovi objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je določen v navedenem sklepu. Preklic ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4.  Komisija se pred sprejetjem delegiranega akta posvetuje s strokovnjaki, ki jih imenujejo države članice, v skladu z načeli iz Medinstitucionalnega sporazuma z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje.

5.  Komisija takoj po sprejetju delegiranega akta o njem sočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

6.  Delegirani akt, sprejet v skladu s členom 19, začne veljati le, če mu Evropski parlament ali Svet ne nasprotuje v dveh mesecih od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o navedenem aktu ali če pred iztekom navedenega roka Evropski parlament in Svet obvestita Komisijo, da aktu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca.

Člen 21

Postopek v odboru

1.  Komisiji pomaga odbor. Navedeni odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011.

2.  Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011.

POGLAVJE VI

KONČNE DOLOČBE

Člen 21a

Sprememba Uredbe (EU) 2022/869

Člen 7(8), prvi pododstavek, Uredbe (EU) 2022/869 se nadomesti z naslednjim:"

„V zvezi z vplivi na okolje, obravnavanimi v členu 6(4) Direktive 92/43/EGS, členu 4(7) Direktive 2000/60/ES ter členu 4(8) in (8a) ter členu 5(8) in (8a) [predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o obnovi narave], se projekti s seznama Unije, če so izpolnjeni vsi pogoji iz navedenih direktiv, štejejo za projekte javnega interesa z vidika energetske politike, lahko pa tudi za projekte prevladujočega javnega interesa.“

Člen 22

Pregled

1.  Komisija oceni to uredbo do 31. decembra 2030, nato pa vsaki dve leti, da bi ocenila učinek te uredbe, zlasti na kmetijski sektor in oskrbo z varno in zanesljivo hrano, ter socialno-ekonomske učinke te uredbe, zlasti na podeželju. [Sprememba 45]

2.  Komisija predloži poročilo o glavnih ugotovitvah ocene Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij. Kadar Komisija meni, da je to primerno, poročilu priloži zakonodajni predlog za spremembo ustreznih določb te uredbe, ob upoštevanju potrebe po določitvi dodatnih ciljev za obnovo, vključno s posodobljenimi cilji za leti 2040 in 2050, na podlagi skupnih metod za ocenjevanje stanja ekosistemov, ki niso zajeti v členih 4 in 5, ocene iz odstavka 1 tega člena in najnovejših znanstvenih dokazov. [Sprememba 17]

Člen 22a

Odložitev uresničevanja ciljev iz te uredbe v primeru izjemnih socialno-ekonomskih posledic

1.  Komisija do ... [eno leto po datumu začetka veljavnosti te uredbe] in nato vsako leto v Uradnem listu Evropske unije objavi obvestilo o tem, ali je izpolnjen eden ali več naslednjih pogojev:

(a)  postopki izdaje dovoljenj v eni ali več državah članicah zaradi omejitev, ki izhajajo iz naravovarstvene zakonodaje Unije, zaostajajo na naslednjih področjih:

(i)  gradnja in preoblikovanje hiš, zlasti v sektorju socialnih stanovanj;

(ii)  izvajanje projektov na področju energije iz obnovljivih virov, povezanih z doseganjem ciljev iz Uredbe (EU) 2021/1119 [evropska podnebna pravila];

(b)  povprečna cena hrane se je v obdobju enega leta zvišala za 10 %;

(c)  skupna proizvodnja hrane se je v Uniji v obdobju enega leta zmanjšala za 5 %.

2.  Kadar je izpolnjen eden ali več pogojev iz odstavka 1, se uresničevanje ciljev iz te uredbe odloži, dokler noben pogoj iz navedenega odstavka ni več izpolnjen. [Sprememba 131]

Člen 23

Začetek veljavnosti

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Uredba se uporablja od datuma, ko Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu predloži zanesljive in znanstvene podatke o pogojih, ki so potrebni za zagotovitev dolgoročne prehranske varnosti, s čimer se upoštevata potreba po ornih zemljiščih v konvencionalnem in ekološkem kmetijstvu ter vpliv obnove narave na proizvodnjo, razpoložljivost in cene hrane. Komisija v Uradnem listu Evropske unije objavi obvestilo, v katerem navede datum začetka uporabe te uredbe. [Sprememba 135]

Uredba se uporablja od datuma, ko je izpolnjen pogoj iz člena 11(2a). Komisija v Uradnem listu Evropske unije objavi obvestilo, v katerem navede datum začetka uporabe te uredbe. [Sprememba 136]

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V ...,

Za Evropski parlament Za Svet

predsednica predsednik/predsednica

PRILOGA I

KOPENSKI, OBALNI IN SLADKOVODNI EKOSISTEMI – HABITATNI TIPI IN SKUPINE HABITATNIH TIPOV IZ ČLENA 4(1) IN (2)

Spodnji seznam vključuje vse kopenske, obalne in sladkovodne habitatne tipe iz Priloge I k Direktivi 92/43/EGS, navedene v členu 4(1) in (2), pa tudi šest skupin navedenih habitatnih tipov, in sicer 1) mokrišča (obalna in celinska), 2) travišča in drugi pašniški habitati, 3) reke, jezera ter aluvialni in obrežni habitati, 4) gozdovi, 5) stepa ter habitati resav in grmišč ter 6) skalnati habitati in sipine.

1.  SKUPINA 1: Mokrišča (obalna in celinska)

2.  SKUPINA 2: Travišča in drugi pašniški habitati

3.  SKUPINA 3: Reke, jezera ter aluvialni in obrežni habitati

4.  SKUPINA 4: Gozdovi

5.  SKUPINA 5 Stepa ter habitati resav in grmišč

6.  SKUPINA 6 Skalnati habitati in sipine

PRILOGA II

MORSKI EKOSISTEMI – HABITATNI TIPI IN SKUPINE HABITATNIH TIPOV IZ ČLENA 5(1) IN (2)

Spodnji seznam vključuje morske habitatne tipe iz člena 5(1) in (2), pa tudi sedem skupin navedenih habitatnih tipov, in sicer 1) podmorski travnik z morsko travo, 2) gozdovi makroalg, 3) z lupinarji poraslo dno, 4) podmorski travnik z apnenčastimi morskimi algami (maerl), 5) podmorski travnik s spuži, koralami in koralnimi združbami, 6) vrelci in hladni izviri ter 7) mehki sedimenti (manj kot 1 000 metrov globine). Predstavljena je tudi povezava s habitatnimi tipi iz Priloge I k Direktivi 92/43/EGS.

Uporabljena klasifikacija morskih habitatov, ki se razlikuje po morskih biogeografskih regijah, je pripravljena v skladu z Evropskim informacijskim sistemom o naravi (EUNIS), kot ga je leta 2022 za tipologijo morskih habitatov revidirala Evropska agencija za okolje (EEA). Informacije o povezanih habitatih, navedenih v Prilogi I k Direktivi Sveta 92/43/EGS, temeljijo na prehodu, ki ga je EEA objavila leta 2021(71).

1.  Skupina 1: Podmorski travnik z morsko travo

2.  skupina 2: Gozdovi makroalg

3.  skupina 3: Z lupinarji poraslo dno

4.  skupina 4: Podmorski travnik z apnenčastimi morskimi algami (maerl)

5.  skupina 5: Podmorski travnik s spuži, koralami in koralnimi skupnostmi

6.  skupina 6: Vrelci in hladni izviri

7.  skupina 7: Mehki sedimenti (manj kot 1 000 metrov globine)

PRILOGA III

MORSKE VRSTE IZ ČLENA 5(3)

▌

(2)  škratji pilar (Pristis clavata)

(3)  drobnozobi pilar (Pristis pectinata)

(4)  pilar (Pristis pristis)

▌

(6)  morski pes orjak (Cetorhinus maximus) in beli morski volk (Carcharodon carcharias)

(7)  gladki svetilec (Etmopterus pusillus)

(8)  Alfredova manta (Manta alfredi)

(9)  manta (Manta birostris)

(10)  vražja manta (Mobula mobular)

(11)  mala gvinejska manta (Mobula rochebrunei)

(12)  japonska manta (Mobula japanica)

(13)  gladkorepa manta (Mobula thurstoni)

(14)  dolgoroga manta (Mobula eregoodootenkee)

▌

(16)  srpastokrila manta (Mobula tarapacana)

(17)  kratkokrila manta (Mobula kuhlii)

(18)  mala vražja manta (Mobula hypostoma)

(19)  norveška kljunata raža (Raja (Dipturus) nidarosiensis)

(20)  bela raža (Raja alba)

(21)  goslaši (Rhinobatidae)

(22)  sklat (Squatina squatina)

(23)  atlantski losos (Salmo salar)

(24)  morska postrv (Salmo trutta)

(25)  nosata ozimica (Coregonus oxyrhynchus)

▌ [Sprememba 47]

PRILOGA V

INDEKS SPLOŠNO RAZŠIRJENIH PTIC KMETIJSKE KRAJINE NA NACIONALNI RAVNI

Opis

V indeksu ptic kmetijske krajine so povzeti trendi populacij običajnih in splošno razširjenih ptic kmetijske krajine. Indeks se uporablja za oceno stanja biotske raznovrstnosti v kmetijskih ekosistemih v Evropi. Nacionalni indeks ptic kmetijske krajine je zbirni indeks več vrst, s katerim se meri stopnja spremembe relativne številčnosti vrst ptic kmetijske krajine na izbranih območjih raziskav na nacionalni ravni. Indeks temelji na posebej izbranih vrstah, ki jim habitati kmetijske krajine omogočajo prehranjevanje in/ali gnezdenje. Nacionalni indeksi splošno razširjenih ptic kmetijske krajine temeljijo na skupinah vrst, pomembnih za posamezno državo članico. Indeks se izračuna glede na osnovno leto, v katerem je vrednost indeksa navadno nastavljena na 100. Vrednosti trendov izražajo spremembo skupne populacije v velikosti populacij sestavnih ptic kmetijske krajine v določenem obdobju let.

Metodologija: Brlík in drugi, Long-term and large-scale multispecies dataset tracking population changes of common European breeding birds (Dolgoročno in obsežno spremljanje sprememb v populacijah splošno razširjenih evropskih rejnih ptic na podlagi nabora podatkov za več vrst), Sci Data 8, 21. 2021.

„Države članice s populacijami ptic kmetijske krajine, ki so bile v zgodovini bolj izčrpane“ pomenijo države članice, v katerih je pri več kot polovici vrst, ki prispevajo k nacionalnemu indeksu splošno razširjenih ptic kmetijske krajine, dolgoročni trend populacije negativen. V državah članicah, v katerih informacije o dolgoročnih trendih populacije za nekatere vrste niso na voljo, se uporabljajo informacije evropskega stanja vrst.

Te države članice so:

Češka

Danska

Estonija

Finska

Francija

Nemčija

Madžarska

Italija

Luksemburg

Nizozemska

Španija

„Države članice s populacijami ptic kmetijske krajine, ki so bile v zgodovini manj izčrpane“ pomenijo države članice, v katerih je pri manj kot polovici vrst, ki prispevajo k nacionalnemu indeksu splošno razširjenih ptic kmetijske krajine, dolgoročni trend populacije negativen. V državah članicah, v katerih informacije o dolgoročnih trendih populacije za nekatere vrste niso na voljo, se uporabljajo informacije evropskega stanja vrst.

Te države članice so:

Avstrija

Belgija

Bolgarija

Hrvaška

Ciper

Grčija

Irska

Latvija

Litva

Malta

Poljska

Portugalska

Romunija

Slovaška

Slovenija

Švedska

Seznam vrst, ki se uporablja za indeks splošno razširjenih ptic kmetijske krajine v državah članicah

PRILOGA VI

SEZNAM KAZALNIKOV BIOTSKE RAZNOVRSTNOSTI ZA GOZDNE EKOSISTEME IZ ČLENA 10(2) IN 10(2a)