Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Kubi,

–  ob upoštevanju Sporazuma o političnem dialogu in sodelovanju med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Republiko Kubo na drugi strani(1) (sporazum o političnem dialogu in sodelovanju med EU in Kubo), ki je bil podpisan decembra 2016 in se začasno uporablja od 1. novembra 2017,

–  ob upoštevanju rezultatov tretjega formalnega dialoga o človekovih pravicah v okviru sporazuma o političnem dialogu in sodelovanju, ki je potekal 26. februarja 2021,

–  ob upoštevanju izidov zasedanja skupnega sveta EU-Kuba 26. maja 2023 v Havani in skupne izjave za javnost visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter namestnice kubanskega ministra za zunanje zadeve po tem zasedanju,

–  ob upoštevanju izjave visokega predstavnika v imenu EU ob prvi obletnici demonstracij na Kubi, ki so potekale 11. in 12. julija 2021,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah z dne 16. decembra 1966 ter drugih mednarodnih pogodb in instrumentov o človekovih pravicah,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju z dne 10. decembra 1984, katere pogodbenica je tudi Kuba,

–  ob upoštevanju kubanske ustave in kubanskega kazenskega zakonika,

–  ob upoštevanju akcijskega načrta EU za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2020–2024,

–  ob upoštevanju resolucije 2506 (2023) Parlamentarne skupščine Sveta Evrope z dne 22. junija 2023 o političnih posledicah vojaške agresije Ruske federacije proti Ukrajini,

–  ob upoštevanju poročila št. 83/23 z dne 9. junija 2023 o zadevi 14.196 Medameriške komisije za človekove pravice (IACHR) z naslovom „Admissibility and merits report (publication) – Oswaldo José Payá Sardiñas et al. – Cuba“ (Poročilo o dopustnosti in utemeljenosti (objava) – Oswaldo José Payá Sardiñas in drugi – Kuba),

–  ob upoštevanju poročila delovne skupine OZN za samovoljna pridržanja z dne 6. avgusta 2021,

–  ob upoštevanju opredelitve „organizacije civilne družbe“ v Uradnem listu Evropske unije,

–  ob upoštevanju dokumenta ARES (2021) 2474104, ki ga je pripravil namestnik izvršnega direktorja Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD) za Ameriko,

–  ob upoštevanju smernic EU o zagovornikih človekovih pravic,

–  ob upoštevanju poročil organizacij za človekove pravice, kot so Human Rights Watch, Human Rights Foundation in Prisoners Defenders,

–  ob upoštevanju poglavja IV.B letnega poročila Medameriške komisije za človekove pravice za leto 2020 o Kubi,

–  ob upoštevanju sporočila posebnega poročevalca za sodobne oblike suženjstva, vključno z njegovimi vzroki in posledicami, in posebne poročevalke za trgovino z ljudmi, zlasti ženskami in otroki, visoki komisarki Združenih narodov za človekove pravice z dne 6. novembra 2019 o kubanskih zdravstvenih brigadah,

–  ob upoštevanju zaključkov zadnjega splošnega rednega pregleda za Kubo iz leta 2018 o kubanskih zdravstvenih brigadah,

–  ob upoštevanju člena 132(2) in (4) Poslovnika,

A.  ker je Parlament v svoji resoluciji z dne 5. julija 2017(2) odobril sporazum o političnem dialogu in sodelovanju ter ga v uvodnih izjavah H, I, J, L in T ter v odstavkih 7, 8, 9, 10 in 12 jasno pogojil z izboljšavami na področju človekovih pravic in demokracije na Kubi; ker je EU med tretjim uradnim dialogom o človekovih pravicah s Kubo 26. februarja 2021 opozorila, da je treba spoštovati obveznosti po mednarodnem pravu na področju človekovih pravic; ker postopek ratifikacije še ni v celoti zaključen in se sporazum začasno uporablja;

B.  ker morajo biti v vsakem političnem dialogu neposredno in intenzivno udeleženi predstavniki neodvisne civilne družbe in vsi opozicijski politični akterji brez omejitev, kot je poudarjeno v členu 36 sporazuma o političnem dialogu in sodelovanju; ker je Parlament že večkrat obsodil kršitve človekovih pravic na Kubi in opozoril na nespoštovanje členov 1(5), 2(c), 5, 22 in 43(2) sporazuma, s katerim se je kubanska vlada zavezala spoštovanju človekovih pravic;

C.  ker Parlament vedno znova opominja Evropsko službo za zunanje delovanje, da je udeležba predstavnikov neodvisne civilne družbe v političnih dialogih in projektih sodelovanja v okviru sporazuma bistven del sporazuma o političnem dialogu in sodelovanju in da je treba nemudoma popraviti, da predstavniki civilne družbe ne prejemajo sredstev za sodelovanje in/ali so izključeni iz udeležbe pri sporazumu, medtem ko se udeležba in dostop do sredstev za sodelovanje omogoča izključno podjetjem, v katerih sodeluje država ali jih nadzoruje, kar velja že od podpisa sporazuma;

D.  ker sporazum o političnem dialogu in sodelovanju vključuje klavzulo o človekovih pravicah, ki je standardna osnovna prvina mednarodnih sporazumov EU in omogoča začasno prekinitev sporazuma v primeru kršitev določb o človekovih pravicah, kot je določeno v odstavku 11 resolucije Parlamenta z dne 5. julija 2017 o odobritvi sporazuma;

E.  ker je bila odobritev sporazuma v Parlamentu povezana z zavezo Komisije in ESZD, da bosta zagotovili vzpostavitev redne izmenjave s Parlamentom o uporabi sporazuma in izpolnjevanju medsebojnih obveznosti iz njega, zlasti glede izvajanja vseh določb o človekovih pravicah; ker je Parlament tudi pozval ESZD, naj stori vse v svoji moči, da bi se med izvajanjem sporazuma pozorno spremljale razmere na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin na Kubi;

F.  ker režim, ki je bil postopoma vsiljen na Kubi, izključuje vse možnosti za demokratične spremembe, saj je v 5. členu kubanske ustave zapisano, da je edinstvena, martíjevska, fidelistična in marksistično-leninistična komunistična stranka Kube vrhovna politična sila ter vladar družbe in države, v 4. in 229. členu pa je zapisano, da je sedanji politični sistem vzpostavljen nepreklicno;

G.  ker členi 72 do 84 kubanskega kazenskega zakonika vsebujejo opredelitev „nevarnega stanja“ in „predkazenskih varnostnih ukrepov“, zaradi česar je vsako leto več tisoč oseb obsojenih na zaporno kazen od enega do štirih let, ne da bi jim bilo mogoče pripisati resnično kaznivo dejanje, in zaradi česar je več kot 8000 oseb v zaporu, več kot 2500 pa jih je obsojenih na prisilno delo brez zaporne kazni;

H.  ker EU ponuja socialno-ekonomski in družbenopolitični model, ki temelji na prizadevanjih za demokratično družbo ter gospodarsko in socialno trajnost; ker je Parlament večkrat pozval k reformah na Kubi, ki so glede na sedanjo gospodarsko in socialno krizo ter krizo na področju človekovih pravic nujnejše kot kdaj koli prej;

I.  ker je Parlament nagrado Saharova za svobodo misli že trikrat podelil kubanskim aktivistom, in sicer Oswaldu Payáju leta 2002, Damam v belem leta 2005 in Guillermu Fariñasu leta 2010; ker so dobitniki nagrade Saharova in njihovi sorodniki še vedno redno žrtve nadlegovanja in ustrahovanja, prav tako pa se jim preprečuje, da bi odpotovali iz države in se udeležili mednarodnih prireditev;

J.  ker je v poročilu IACHR št. 83/23 o primeru 14.196 ugotovljeno, da je kubanska država neposredno odgovorna za smrt Oswalda Payáje in Harolda Cepera; ker poročilo tudi navaja ugotovitev IACHR, da so kršitve pravice do svobode izražanja in združevanja institucionalizirane kot politika kubanske države za preprečevanje vsakršnih kritičnih stališč do režima ali razmer na področju politike, dela, izobraževanja in drugih področjih;

K.  ker se je Medameriška komisija za človekove pravice pri ocenjevanju stanja človekovih pravic na Kubi v poročilu za leto 2022 odločila, da vključi posebno poglavje o Kubi (poglavje IV.B), saj po njenem mnenju razmere na otoku štejejo za resno kršitev temeljnih elementov in institucij predstavniške demokracije, določenih v Medameriški demokratični listini; ker Medameriška komisija za človekove pravice meni, da so ti elementi in institucije bistveni za zaščito človekovih pravic; ker Medameriška komisija za človekove pravice priznava, da kubanski režim množično, resno in sistematično krši človekove pravice, ki jih zagotavljajo Ameriška deklaracija o pravicah in dolžnostih človeka, Ameriška konvencija o človekovih pravicah in drugi veljavni instrumenti o človekovih pravicah;

L.  ker na Kubi ni bilo konkretnega napredka v zvezi s splošnimi načeli in cilji sporazuma za izboljšanje razmer na področju človekovih pravic in je kubanski režim celo povečal represijo ter kršitve delavskih in človekovih pravic in se je tudi povečalo števila političnih zapornikov; ker sporazum o političnem dialogu in sodelovanju ni izpolnil svojega osrednjega cilja izboljšanja temeljnih svoboščin na Kubi;

M.  ker je kubanski režim od začetka nezakonite, neupravičene in neizzvane vojaške agresije Rusije proti Ukrajini poglobil odnose s Putinovim režimom; ker Kuba ni podprla nobene resolucije OZN o ruski agresiji proti Ukrajini in je pohvalila priključitev več ukrajinski pokrajin; ker so beloruske in kubanske oblasti napovedale, da se bo kubansko vojaško osebje usposabljalo v Belorusiji, ruski zaveznici, ki je najbolj vpletena v rusko invazijo v Ukrajini in s katero Havana krepi svoje politične in gospodarske vezi; ker je minister kubanskih revolucionarnih oboroženih sil Álvaro López Miera med obiskom Moskve junija letos izjavil, da je Rusija začela izvajati „posebno vojaško operacijo“ zaradi širitve Nata na ruske meje in da ima Rusija v zvezi s tem ključno vlogo v boju proti širjenju fašizma v Evropi;

N.  ker parlamentarna skupščina Sveta Evrope v svoji resoluciji z dne 22. junija 2023 Kubo priznava kot zaveznico Putinovega režima, parlamente držav članic Sveta Evrope pa poziva, naj odstopijo od ratifikacije sporazuma o prosti trgovini med Evropsko unijo in Republiko Kubo (sporazum o političnem dialogu in sodelovanju);

O.  ker organizacije za človekove pravice še vedno dokumentirajo stalno zatiranje svobode izražanja, mirnega zbiranja in združevanja v državi ter poskuse utišanja drugače mislečih in preganjanje zagovornikov človekovih pravic, ki jih izvajajo kubanske oblasti; ker je bilo 31. maja 2023 na Kubi skupno 1037 političnih zapornikov in zapornikov vesti, med njimi 35 mladoletnikov;

P.  ker so razmere na področju človekovih pravic na Kubi skrb vzbujajoče, zlasti za oporečnike in ranljive skupine prebivalstva, kot so ženske, osebe afriškega porekla in pripadniki skupnosti LGBTIQ+; ker se je število primerov feminicida na Kubi povečalo;

Q.  ker kubanski režim za vse svoje gospodarske težave krivi embargo, ki so ga uvedle ZDA, čeprav je revščina na Kubi posledica njenega povsem neuspešnega ekonomskega in proizvodnega sistema; ker kubanski režim gospodarske razmere izkorišča kot izgovor za zlorabe in način za pridobivanje podpore tujih vlad, ki bi sicer ostreje obsodile represivne prakse v državi;

R.  ker nadlegovanje in represijo kubanskega režima že dolgo zaznamujejo restriktivni zakoni, stalen nadzor, cenzura in taktike ustrahovanja, pri čemer je vse več mehanizmov za nadzor pravice do svobode izražanja in mirnega zbiranja, medtem ko se posamezniki, ki zagovarjajo človekove pravice, spoprijemajo z nepoštenimi sodnimi postopki, samovoljnimi pridržanji ter lažnimi in zlorab polnimi kazenskimi obtožbami; ker je glede na poročilo Odbora OZN za prisilna izginotja iz leta 2021 Kuba tega istega leta prejela več zahtev za nujno ukrepanje v zvezi s prisilnimi izginotji kot katera koli druga država na svetu in je po skupnem številu zahtev od leta 2012 na tretjem mestu;

S.  ker so 11. julija 2021 na Kubi potekali največji protesti od protesta „Maleconazo“ leta 1994; ker so bili od protestov julija 2021 na Kubi pridržani številni protestniki, med njimi novinarji, številni nasprotniki vlade, zagovorniki človekovih pravic, umetniki in mladi;

T.  ker kubanske oblasti diplomatom iz EU ali držav članic, mednarodnim medijskim hišam ali organizacijam za človekove pravice niso dovolile, da spremljajo sojenja osebam, ki so bile pridržane med omenjenimi protesti; ker so vojaška sodišča v nasprotju z mednarodnim pravom sodila več kot 100 kubanskim civilistom, ki so sodelovali v protestih 11. julija 2021 in ki takrat niso opravljali vojaške službe ali vojaške funkcije, in jih obsodila na od 2 do 22 let zapora;

U.  ker so samovoljno pridržani ves čas izolirani, med drugim v samicah, izpostavljeni krutemu mučenju ter nečloveškemu ravnanju, prav tako pa jim niso dovoljeni stiki z odvetniki in nimajo ustrezne zdravstvene oskrbe, zaradi česar so življenjsko ogroženi; ker so nekateri posamezniki pridržani v zaporih daleč od doma, zato jih družine ne morejo obiskovati; ker naj bi bilo na Kubi mučenih več kot 1000 političnih zapornikov, vključno z mladoletniki, mladimi in ženskami; ker je organizacija Prisoners Defenders v poročilu z dne 30. maja 2023 dokumentirala 181 primerov sistematičnega mučenja političnih zapornikov na Kubi;

V.  ker je delovna skupina Sveta OZN za človekove pravice za samovoljna pridržanja oktobra 2020 ugotovila, da samovoljna pridržanja, do katerih je prišlo v zadnjih desetletjih na Kubi, niso osamljeni primeri, temveč so sistematična praksa, ki jo kubanske oblasti izvajajo že desetletja;

W.  ker so v pismih posebnega poročevalca za sodobne oblike suženjstva, vključno z njegovimi vzroki in posledicami, in posebnega poročevalca o trgovini z ljudmi, zlasti ženskami in otroki, OZN, organizacije Human Rights Watch, Fundacije za človekove pravice in drugih organizacij obsodili dejstvo, da so kubanski civilisti, ki delajo v tujini, žrtve trgovine z ljudmi zaradi prisilnih zakonov in predpisov o zelo izrecnih temeljnih svoboščinah, kot so 176. člen kazenskega zakonika o migracijskem pravu, resolucija Mincex 368 iz leta 2020 in drugi; ker je kubanska vlada delavcem, ki so opredeljeni kot prebežniki ali nezaželene osebe, v skladu z zakonom o migracijah za osem let prepovedala vrnitev na Kubo ter jih šteje za „izseljence“, s čimer jih je prikrajšala za državljansko zaščito, pravice in lastnino in ne smejo obiskati svojih otrok ali družinskih članov na Kubi;

X.  ker José Daniel Ferrer ostaja v zaporu izključno zaradi svojih prepričanj in mirnega uveljavljanja človekovih pravic; ker je njegovo zdravstveno stanje negotovo; ker je skupaj z Luisom Manuelom Oterom Alcántaro in Maykelom „Osorbojem“ Castillom Pérezom le eden od primerov več sto Kubancev, ki trpijo krivice in represijo, ki jih je povzročila njihova vlada; ker je delovna skupina OZN za samovoljna pridržanja na svojem 87., 88. in 89. zasedanju odločala o devetih zadevah proti Kubi, med njimi o zadevah Ferrer (iz t. i. skupine 75, aretiran zaradi sodelovanja v protestih 11. julija 2021) in Aymara Nieto (članica skupine Dame v belem, brez razloga v zaporu že več kot pet let);

Y.  ker je dobitnik nagrade Saharova Guillermo Fariñas 26. junija 2023 začel novo gladovno stavko, da bi dosegel brezpogojno izpustitev vseh političnih zapornikov na otoku;

Z.  ker je podpredsednik Komisije/visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Josep Borrell 25. maja 2023 obiskal Kubo, da bi zastopal EU na tretjem zasedanju skupnega sveta; ker je bil ta obisk priložnost za obnovitev političnega dialoga med EU in Kubo ter za umestitev razmer na področju človekovih pravic na Kubi v središče razprave; ker se podpredsednik/visoki predstavnik namerno ni srečal z verodostojnimi in neodvisnimi organizacijami civilne družbe ter političnimi zaporniki in/ali njihovimi sorodniki;

AA.  ker je podpredsednik/visoki predstavnik Josep Borrell med obiskom javno izjavil, da EU nima „niti zmogljivosti niti volje“, da bi uvajala politične spremembe na otoku;

AB.  ker kubanske oblasti uradnim odborom, delegacijam in nekaterim političnim skupinam Evropskega parlamenta, mednarodnim organizacijam za človekove pravice in drugim neodvisnim opazovalcem stanja na področju človekovih pravic, vključno s posebnimi poročevalci OZN, sistematično zavračajo vstop na ozemlje Kube kljub večletnemu vztrajanju, da je obisk otoka nujen;

1.  opozarja, da je v sporazumu o političnem dialogu in sodelovanju poudarjeno, da so njegovi bistveni elementi „spoštovanje in spodbujanje demokratičnih načel, spoštovanje vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot so določene v splošni deklaraciji o človekovih pravicah ter v temeljnih mednarodnih instrumentih s področja človekovih pravic in njihovih izbirnih protokolov, ki se uporabljajo za pogodbenici, ter spoštovanje načela pravne države“, vendar je kubanski režim ta načela in pravice desetletja stalno ignoriral in kršil, v zadnjem času pa so se te kršitve stopnjevale; meni, da je od začetka veljavnosti sporazuma o političnem dialogu in sodelovanju med EU in Kubo preteklo že nekaj časa, vendar se slabo stanje na področju demokracije in svoboščin na Kubi ni prav nič izboljšalo; ugotavlja ravno nasprotno, da so se razmere na področju človekovih pravic na otoku še dodatno zaostrile in poslabšale, kar pomeni jasno in sistematično kršenje temeljnih določb sporazuma;

2.  poudarja, da morajo vse pogodbenice izpolnjevati zavezujoče določbe sporazuma o političnem dialogu in sodelovanju ter spoštovati načelo univerzalnosti človekovih pravic; obžaluje, da so se razmere na področju demokracije in človekovih pravic na Kubi kljub sprejetju omenjenega sporazuma poslabšale; opozarja, da je v sporazum vključena klavzula o človekovih pravicah, ki je standardni osnovna prvina mednarodnih sporazumov EU in omogoča začasno prekinitev izvajanja sporazuma v primeru kršitev določb o človekovih pravicah;

3.  najostreje obsoja sistematične kršitve človekovih pravic in zlorabe protestnikov, političnih oporečnikov, verskih voditeljev, zagovornikov človekovih pravic, neodvisnih umetnikov in drugih, ki jih izvaja kubanski režim; poziva kubanske oblasti, naj nemudoma prenehajo izvajati represivno politiko; obsoja pomanjkanje verske svobode na Kubi;

4.  poziva k takojšnji in brezpogojni izpustitvi vseh, ki so pridržani izključno zaradi uveljavljanja svojih človekovih pravic, vključno s pravico do svobode izražanja in mirnega zbiranja; poziva tudi, naj se nepoštene kazenske obtožbe umaknejo in naj se osebam v izgnanstvu dovoli, da se vrnejo nazaj v državo;

5.  obsoja mučenje in slabo ravnanje, ki ju izvajajo kubanske oblasti; poziva k hitrim in nepristranskim preiskavam ter takojšnjemu dostopu pridržanih oseb do zdravstvene oskrbe po lastni izbiri ter stikih z njihovimi družinami;

6.  ponovno zahteva, da se zagotovita pravica do poštenega sojenja in neodvisnost sodstva ter da se osebam, ki jim je bila odvzeta prostost, omogoči dostop do neodvisnega odvetnika;

7.  poziva Kubo, naj zaščiti človekove pravice in zagotovi pravico do mirnega zbiranja in svobode izražanja brez diskriminacije na podlagi političnih stališč; poziva kubanske oblasti, naj nemudoma končajo obsežno cenzuro medijev in nadzor nad internetom; zahteva, da kubanske oblasti spoštujejo pravico do svobode izražanja, svobodo tiska in svobodo združevanja; poziva kubanske oblasti, naj prisluhnejo svojim državljanom in sodelujejo v vključujočem nacionalnem dialogu, da bi pospešile proces modernizacije in demokratizacije države;

8.  poudarja ključno vlogo civilne družbe, zagovornikov človekovih pravic, novinarjev in verskih voditeljev na Kubi ter poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo podporo vsem žrtvam kršitev človekovih pravic in samovoljnih pridržanj v državi;

9.  ponovno poudarja svojo trdno in brezpogojno podporo Kubancem, vsem zagovornikom človekovih pravic na Kubi in njihovi hvalevredni predanosti svoboščinam, ki jih je kubanski režim desetletja odrekal;

10.  zahteva, da kubanske oblasti dovolijo vstop delegaciji Evropskega parlamenta, EU in delegacijam držav članic ter neodvisnim organizacijam za človekove pravice, da bi spremljale sojenja in v zaporih obiskale na stotine aktivistov in običajnih Kubancev, ki so še vedno pridržani zaradi uveljavljanja svobode izražanja in zbiranja;

11.  poudarja, da mora biti odziv EU in držav članic na krizo na področju človekovih pravic na Kubi sorazmeren, da bi obravnavali obseg in resnost razmer; ponovno poziva države članice, Evropsko službo za zunanje delovanje in njeno delegacijo na Kubi, naj odločno in javno obsodijo represivno politiko kubanskega režima ter povečajo podporo predstavnikom resnične in neodvisne civilne družbe, vključno z dobitniki nagrade Saharova;

12.  obžaluje, da podpredsednik/visoki predstavnik svoje navzočnosti v državi ni izkoristil za srečanje s predstavniki neodvisne civilne družbe, političnimi zaporniki ali njihovimi sorodniki, kar pomeni zamujeno priložnost; globoko obžaluje, da je zapravil priložnost, da bi prek kubanske civilne družbe in političnih zapornikov podprl demokracijo ter jasno izrazil zaskrbljenost EU glede kršitev človekovih pravic na Kubi; obžaluje kontraproduktivni učinek prikrivanja neustreznih dejanj kubanskega režima, h kateremu je prispeval njegov obisk; opozarja, da so lahko v morebitni dialog med EU in kubansko civilno družbo ter v možnosti financiranja vključene le neodvisne organizacije civilne družbe, ne pa nevladne organizacije, ki jih financira in tolerira režim, saj bi bila podpora slednjim dejansko enaka financiranju režima, ki krati kolektivne temeljne svoboščine kubanskega ljudstva; globoko obžaluje pripombo podpredsednika/visokega predstavnika Josepa Borrella med obiskom na Kubi, da EU nima „niti zmogljivosti niti volje, da bi uvajala spremembe na Kubi“, čeprav je eden od glavnih ciljev sporazuma o političnem dialogu in sodelovanju izboljšati temeljne svoboščine in življenjski standard kubanskih državljanov;

13.  obžaluje, da je ESZD vse od podpisa sporazuma o političnem dialogu in sodelovanju sprejela odločitev kubanskega režima, da izključi neodvisne organizacije civilne družbe kot deležnike pri razvoju dialoga v okviru sporazuma(3) iz sodelovanja na vseh seminarjih civilne družbe med EU in Kubo, s čimer se izničuje pomemben del njegovega namena in kar je v nasprotju z namero Evropskega parlamenta in držav članic EU, ki so ga podpisale;

14.  ponovno poziva EU, naj uporabi člen 85(3)(b) sporazuma o političnem dialogu in sodelovanju ter zahteva takojšnje zasedanje skupnega odbora, saj kubanska vlada resno krši sporazum, kar je „posebno nujen primer“, ki lahko privede do prekinitve sporazuma, in sicer gre za stalne, resne in pomembne kršitve demokratičnih načel ter nespoštovanje vseh osnovnih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot so določene v splošni deklaraciji človekovih pravic in ki so bistveni element tega sporazuma, kot je določeno v členu 1(5), ter kljub številnim pozivom teh kršitev ne ustavi;

15.  ponovno poziva Svet, naj uporabi določbe globalnega režima sankcij EU na področju človekovih pravic (evropski zakon Magnickega) in uvede sankcije proti posameznikom, odgovornim za vztrajne kršitve človekovih pravic na Kubi, pri čemer naj najprej sankcionira Miguela Díaza-Canela kot osebo na najvišjem položaju v liniji poveljevanja kubanskim varnostnim silam, skupaj z drugimi visokimi uradniki kubanske vlade;

16.  poudarja, da je prihodnji vrh med EU in Skupnostjo latinskoameriških in karibskih držav priložnost za spoštovanje načel pravne države, demokracije in človekovih pravic, in poziva vse udeležence, naj jih upoštevajo; poudarja, da to ne bo mogoče brez resnično preglednega, celovitega in smiselnega vključevanja neodvisne civilne družbe; meni, da se avtokratski režimi ne bi smeli udeleževati takih srečanj med državami, ki imajo enake demokratične vrednote in spoštujejo človekove pravice; poziva njegove udeležence, naj sprejmejo izjavo, v kateri bodo zahtevali ustrezno spoštovanje človekovih pravic v obeh regijah, s posebnim poudarkom na nespoštovanju demokracije in temeljnih svoboščin na Kubi;

17.  obsoja, da kubanski režim podpira rusko vojaško agresijo proti Ukrajini in zagovarja Rusijo in Belorusijo; opozarja na izjave podpredsednika/visokega predstavnika o tem, da bo imelo nepodpiranje Ukrajine proti ruski agresiji posledice, ter obžaluje, da so se te izjave izkazale zgolj za prazne besede in niso povezane s praktičnimi posledicami;

18.  naroči svoji predsednici, naj to resolucijo posreduje vladi in narodni skupščini Republike Kube, podpredsedniku Komisije/visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Komisiji, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, vladam in parlamentom držav članic, visokemu komisarju Združenih narodov za človekove pravice ter vladam članic Skupnosti latinskoameriških in karibskih držav.

(1) UL L 337 I, 13.12.2016, str. 3. (2) Resolucija Evropskega parlamenta z dne 5. julija 2017 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi Sporazuma o političnem dialogu in sodelovanju med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Republiko Kubo na drugi strani, v imenu Evropske unije (UL C 334, 19.9.2018, str. 99). (3) Preambula in členi 19, 36, 42(1), 47(6)(e) in 59(2) sporazuma o političnem dialogu in sodelovanju med EU in Kubo.