1. Sklep Evropskega parlamenta z dne 23. aprila 2024 o razrešnici glede izvrševanja splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2022, oddelek II – Evropski svet in Svet (2023/2131(DEC))

P9_TA(2024)0288 A9-0071/2024

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2022(1),

–  ob upoštevanju konsolidiranega zaključnega računa Evropske unije za proračunsko leto 2022 (COM(2023)0391 – C9‑0250/2023)(2),

–  ob upoštevanju letnega poročila Sveta organu za podelitev razrešnice o opravljenih notranjih revizijah v letu 2022,

–  ob upoštevanju letnega poročila Računskega sodišča o izvrševanju proračuna za proračunsko leto 2022, skupaj z odgovori institucij(3),

–  ob upoštevanju izjave o zanesljivosti računovodskih izkazov(4) ter zakonitosti in pravilnosti z njimi povezanih transakcij, ki jo je za proračunsko leto 2022 v skladu s členom 287 Pogodbe o delovanju Evropske unije pripravilo Računsko sodišče,

–  ob upoštevanju členov 314(10), 317, 318 in 319 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU, Euratom) 2018/1046 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. julija 2018 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, spremembi uredb (EU) št. 1296/2013, (EU) št. 1301/2013, (EU) št. 1303/2013, (EU) št. 1304/2013, (EU) št. 1309/2013, (EU) št. 1316/2013, (EU) št. 223/2014, (EU) št. 283/2014 in Sklepa št. 541/2014/EU ter razveljavitvi Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012(5) in zlasti členov 59, 118, 260, 261 in 262,

–  ob upoštevanju člena 100 in Priloge V Poslovnika,

–  ob upoštevanju pisma Odbora za ustavne zadeve,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za proračunski nadzor (A9-0071/2024),

1.  odloži sklep o podelitvi razrešnice generalni sekretarki Sveta glede izvrševanja proračuna Evropskega sveta in Sveta za proračunsko leto 2022;

2.  navaja svoje pripombe v spodnji resoluciji;

3.  naroči svoji predsednici, naj ta sklep in resolucijo, ki je del sklepa, posreduje Evropskemu svetu, Svetu, Komisiji, Računskemu sodišču in poskrbi za objavo v Uradnem listu Evropske unije (serija L).

2. Resolucija Evropskega parlamenta z dne 23. aprila 2024 s pripombami, ki so del sklepa o razrešnici glede izvrševanja splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2022, oddelek II – Evropski svet in Svet (2023/2131(DEC))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sklepa o razrešnici glede izvrševanja splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2022, oddelek II – Evropski svet in Svet,

–  ob upoštevanju člena 100 in Priloge V Poslovnika,

–  ob upoštevanju pisma Odbora za ustavne zadeve,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za proračunski nadzor (A9-0071/2024),

A.  ker želi organ za podelitev razrešnice med postopkom podelitve poudariti poseben pomen nadaljnjega povečevanja demokratične legitimnosti institucij Unije z izboljšanjem preglednosti in odgovornosti, izvajanjem koncepta smotrnostne priprave proračuna in dobrega upravljanja človeških virov;

B.  ker ima Parlament v skladu s členom 319 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) izključno pristojnost podeliti razrešnico za izvrševanje splošnega proračuna Unije in ker je proračun Evropskega sveta in Sveta oddelek proračuna Unije;

C.  ker Evropski svet v skladu s členom 15(1) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) ne opravlja zakonodajne funkcije;

D.  ker Komisija v skladu s členom 317 PDEU izvršuje proračun Unije na lastno odgovornost, pri čemer upošteva načela dobrega finančnega poslovodenja, in ker v skladu z veljavnim okvirom potrebna pooblastila za izvrševanje oddelkov proračuna, ki se nanašajo nanje, prenese na druge institucije Unije;

E.  ker v skladu s členoma 235(4) in 240(2) PDEU Evropskemu svetu in Svetu (v nadaljnjem besedilu: Svet) pomaga generalni sekretariat Sveta in ker je generalni sekretar Sveta v celoti odgovoren za dobro upravljanje odobrenih proračunskih sredstev, knjiženih v oddelek II proračuna Unije;

F.  ker Parlament že skoraj 20 let izvaja dobro uveljavljeno in spoštovano prakso podeljevanja razrešnice vsem institucijam, organom, uradom in agencijam Unije in ker Komisija podpira, da se praksa podeljevanja razrešnice vsaki posamezni instituciji, organu, uradu in agenciji Unije za njene upravne odhodke nadaljuje;

G.  ker Komisija v skladu s členom 59(1) finančne uredbe na druge institucije Unije prenese potrebna pooblastila za izvrševanje oddelkov proračuna, ki se nanašajo nanje;

H.  ker Parlament zaradi nepripravljenosti Sveta za sodelovanje v postopku razrešnice generalnemu sekretarju Sveta že od leta 2009 ni podelil razrešnice;

I.  ker bi morala biti Evropski svet in Svet kot instituciji Unije in prejemnika sredstev iz splošnega proračuna Unije pregledna in demokratično odgovorna državljanom Unije in ker bi bilo treba izvajati demokratični nadzor nad njuno porabo javnih sredstev;

J.  ker je v priporočilu evropske varuhinje človekovih pravic (v nadaljnjem besedilu: varuhinja) po strateški preiskavi o preglednosti v zakonodajnem postopku Sveta OI/2/2017/TE zapisano, da praksa Sveta pomeni nepravilnost, ki bi jo bilo treba odpraviti, da bi državljani lahko spremljali zakonodajni postopek Unije;

K.  ker sodna praksa Sodišča Evropske unije potrjuje pravico davkoplačevalcev in javnosti do obveščenosti o porabi javnih prihodkov in ker je Splošno sodišče v sodbi z dne 25. januarja 2023 v zadevi T-163/21(6), De Capitani proti Svetu, o preglednosti v zakonodajnem postopku Unije navedlo, da dokumenti, ki jih Svet pripravi v svojih delovnih skupinah, niso tehnične narave, temveč zakonodajni in so zato predmet zahtev za dostop do dokumentov;

1.  ugotavlja, da je proračun Sveta del razdelka 7 večletnega finančnega okvira „Evropska javna uprava“, ki je v letu 2022 znašal 11,6 milijarde EUR (kar je 5,9 % celotnega proračuna Unije); ugotavlja, da je proračun Sveta znašal približno 0,6 milijarde EUR, kar je 5,3 % skupnih upravnih odhodkov Unije;

2.  ugotavlja, da je Računsko sodišče v letnem poročilu za proračunsko leto 2022 preučilo vzorec 60 transakcij v upravi, kar ustreza število transakcij v letu 2021; je seznanjen z navedbo Računskega sodišča, da upravni odhodki zajemajo odhodke za človeške vire, vključno z odhodki za pokojnine, ki so v letu 2022 predstavljali približno 70 % vseh upravnih odhodkov, in odhodke za stavbe, opremo, energijo, komunikacije in informacijsko tehnologijo ter da njegovo delo v več letih kaže, da je tveganje za te odhodke na splošno nizko;

3.  ugotavlja, da so bile pri 14 (23 %) od 60 transakcij ugotovljene napake, vendar je Računsko sodišče na podlagi petih količinsko opredeljenih napak ocenilo, da je stopnja napake pod pragom pomembnosti;

4.  z zadovoljstvom ugotavlja, da Računsko sodišče tudi v letnem poročilu za proračunsko leto 2022 navaja, da ni odkrilo nobenih specifičnih zadev v zvezi s Svetom;

Stanje v postopku razrešnice

5.  globoko obžaluje, da je moral Parlament od leta 2009 vsako leto, tudi za proračunsko leto 2021, zavrniti podelitev razrešnice Svetu, saj slednji še naprej zavrača sodelovanje s Parlamentom v postopku razrešnice, zaradi česar Parlament ne more sprejeti informirane odločitve na podlagi resnega in temeljitega nadzora nad izvrševanjem proračuna Sveta;

6.  ugotavlja, da so ustrezne službe Parlamenta 28. septembra 2023 v imenu poročevalca za postopek razrešnice sekretariatu Sveta poslale vprašalnik s 74 vprašanji, pomembnimi za Parlament, da bi se omogočil temeljit nadzor nad izvrševanjem proračuna Sveta in upravljanjem Sveta; ugotavlja tudi, da so bili podobni vprašalniki poslani vsem drugim institucijam, ki so Parlamentu posredovale podrobne odgovore na vsa vprašanja;

7.  obžaluje, da je generalni sekretariat Sveta 12. oktobra 2023 ponovno obvestil Parlament, da ne bo odgovoril na vprašalnik in da Svet ne bo sodeloval na predstavitvi, ki je bila v okviru postopka razrešnice predvidena za 25. oktober 2023 in na kateri so sodelovale vse druge povabljene institucije;

8.  poudarja, da ima Parlament v skladu s členom 319 PDEU ter ustreznimi določbami finančne uredbe in svojega poslovnika posebno pravico, da v skladu s sedanjo razlago in prakso podeli razrešnico, da se ohranita preglednost in demokratična odgovornost do davkoplačevalcev Unije;

9.  poudarja, da člen 59(1) finančne uredbe določa, da Komisija na druge institucije Unije prenese potrebna pooblastila za izvrševanje oddelkov proračuna, ki se nanašajo nanje, zato se mu zdi nerazumljivo, da je po mnenju Sveta primerno, da se razrešnica za izvrševanje proračuna Sveta podeli Komisiji;

10.  poudarja dobro uveljavljeno in spoštovano prakso podeljevanja razrešnice vsem institucijam, organom, uradom in agencijam, ki jo Parlament izvaja že skoraj 20 let; opozarja na izjavo Komisije, da ne more nadzorovati izvrševanja proračunov drugih institucij Unije; opozarja, da je Komisija večkrat poudarila, da bi moral Parlament nadaljevati podeljevanje razrešnice vsaki instituciji Unije za njene upravne odhodke;

11.  poudarja, da sedanje stanje Parlamentu omogoča, da preveri samo poročila Računskega sodišča in Evropskega varuha človekovih pravic ter javno dostopne informacije na spletnem mestu Sveta, saj slednji vztraja pri slabi praksi nesodelovanja s Parlamentom, zaradi česar ta ne more opravljati svojih nalog in sprejeti informirane odločitve o podelitvi razrešnice;

12.  obžaluje, da Svet že več kot desetletje izkazuje, da nima politične volje za sodelovanje s Parlamentom v letnem postopku podelitve razrešnice; poudarja, da ta odnos trajno negativno vpliva na obe instituciji in diskreditira upravljanje in demokratični nadzor nad proračunom Unije ter negativno vpliva na zaupanje državljanov v Unijo kot pregleden subjekt;

13.  izpostavlja sodno prakso Sodišča Evropske unije v zvezi s tem, da imajo davkoplačevalci in javnost pravico biti seznanjeni, kako se uporabljajo javni prihodki; zato zahteva polno spoštovanje pristojnosti Parlamenta, ki zagotavlja načelo demokratične odgovornosti; poziva Svet, naj ustrezno upošteva priporočila, ki jih Parlament sprejme v zvezi s postopkom razrešnice;

14.  poziva Svet, naj čim prej obnovi pogajanja na najvišji ravni s Parlamentom, v katera bosta vključena generalna sekretarja in predsednika obeh institucij, da bi odpravili zastoj in našli rešitev, pri tem pa spoštovali vlogo Parlamenta in Sveta v postopku razrešnice ter zagotovili preglednost in ustrezen demokratični nadzor nad izvrševanjem proračuna;

15.  poudarja, da bi bilo mogoče razmere izboljšati s tesnejšim medinstitucionalnim sodelovanjem v okviru temeljnih pogodb o EU, vendar bi lahko z njuno spremembo postopek podelitve razrešnice jasneje opredelili, da bi bil preglednejši, Parlamentu pa podelili izrecno pristojnost za podelitev razrešnice vsem institucijam, organom, uradom in agencijam Unije posamično; opozarja pa, da je treba, dokler revizija pogodb ne bo opravljena, stanje izboljšati s tesnejšim medinstitucionalnim sodelovanjem v sedanjem pogodbenem okviru, in poziva Svet, naj dejavno sodeluje s Parlamentom pri reševanju trenutnih razmer;

16.  ugotavlja, da Svet sicer ni pripravljen sodelovati v postopku razrešnice, a Parlament v tem poročilu vseeno poudarja nekatere politične prednostne naloge in navaja nekaj ugotovitev o upravljanju proračuna in finančnem poslovodenju Sveta, pa tudi druge ugotovitve, pomembne za postopek podelitve razrešnice;

17.  opozarja, da so EU in njene države članice Ukrajini in njenemu prebivalstvu obljubile pomoč, ker je Rusija 24. februarja 2022 izvedla nezakonito, neizzvano in neupravičeno vsesplošno vojaško agresijo proti Ukrajini; opozarja na pobudo za strelivo, katere prvotni cilj je bil Ukrajini do marca 2024 zagotoviti en milijon granat kalibra 155 mm, vendar je bila do tega datuma dostavljena le približno polovica te količine; poziva Komisijo in države članice, naj nemudoma znatno pospešijo proizvodnjo, javno naročanje in dobavo streliva Ukrajini; poudarja, da je ukrajinska vlada evropske zaveznike pozvala, naj Ukrajini zagotovijo 7 od 30 protiraketnih sistemov Patriot, ki so na voljo v državah članicah, da bi bolje zaščitila civilno infrastrukturo pred rusko agresijo; obžaluje, da se je do zdaj le ena država članica zavezala dodatnemu sistemu, in poziva Evropski svet, naj pospeši postopek odločanja in dodeli sredstva, da bi Ukrajini zagotovili potrebne zmogljivosti zračne obrambe; poudarja, da Parlament Svetu ne bo podelil razrešnice zaradi neizvajanja priporočil Parlamenta in vse dokler za potrebno podporo Ukrajini ne bo na voljo zadostnih proračunskih sredstev; ponovno izraža solidarnost z Ukrajino in poudarja pomen, ki ga ima odločno ukrepanje evropskih voditeljev za obravnavanje nujnih varnostnih potreb naših ukrajinskih partnerjev;

Politične prednostne naloge

18.  obžaluje, da Svet uveljavlja svoje pristojnosti v več postopkih imenovanja v številne institucije, organe, urade in agencije Unije, ne da bi upošteval mnenja zainteresiranih strani ali priporočila Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF);

19.  poudarja, da tradicija Sveta, da ne dvomi o imenovanjih posameznih držav članic za večino položajev, pomeni, da se poklicne kvalifikacije kandidatov ne preverjajo temeljito; vztraja, da je treba izvajanje te pristojnosti Sveta pregledati, da bi zagotovili in okrepili demokratično udeležbo zadevnih institucij, organov, uradov in agencij ter povečali legitimnost imenovanih članov; predlaga, da bi bila ena od možnosti, s katero bi se zagotovilo, da imajo kandidati potrebne kvalifikacije, ustanovitev neodvisnih skupin strokovnjakov, ki bi izvajali takšna preverjanja;

20.  opozarja, da Svet v skladu s členom 286(2) PDEU imenuje člane Računskega sodišča po posvetovanju s Parlamentom; obžaluje, da vedno znova zanemari priporočila v zvezi z imenovanjem članov Računskega sodišča, ki jih v svoji posvetovalni vlogi poda Parlament;

21.  opozarja na precejšnje neravnovesje med spoloma na Računskem sodišču, kjer je bilo leta 2022 le devet računskih sodnic in 17 sodnikov; se zaveda, da ima Računsko sodišče zaradi sedanjega postopka imenovanja težave pri doseganju uravnotežene zastopanosti spolov; znova poziva Svet, naj še enkrat razmisli o postopku imenovanja, da bi ta problem rešili s konkretnimi ukrepi, kot je obveznost, da države članice imenujejo vsaj dva kandidata različnih spolov;

22.  obžaluje, da Svet ni upošteval resolucije Parlamenta z dne 17. decembra 2020 o tem, da je treba oblikovati namensko sestavo Sveta za enakost spolov(7), in vztraja, da bi tak forum zagotovil boljše vključevanje enakosti spolov v politike in strategije Unije ter bistveno usklajevanje in napredek pri glavnih vprašanjih, povezanih z enakostjo spolov;

23.  obžaluje, da postopek odločanja v Svetu še zdaleč ni pregleden, kar vpliva na zaupanje državljanov v Unijo kot transparenten subjekt in s tem ogroža ugled Unije kot celote; opominja na priporočila varuhinje o preglednosti zakonodajnega postopka v Svetu v strateški preiskavi OI/2/2017/TE in jih podpira; poziva Svet, naj sprejme vse ukrepe, potrebne za takojšnjo uresničitev priporočil varuhinje in ustreznih sodb Sodišča Evropske unije; opozarja, da je Splošno sodišče v sodbi v zadevi T-163/21, De Capitani proti Svetu, poudarilo, da bi moral Svet zagotoviti jasnejšo zakonodajno preglednost, da bi se omogočil dostop do zakonodajnih dokumentov, kar je obveznost Sveta v smislu javnega nadzora in odgovornosti sozakonodajalcev kot temelja demokratične legitimnosti;

24.  izraža globoko zaskrbljenost zaradi vse večje vloge Evropskega sveta pri obravnavi zakonodajnih dokumentov, čeprav nima niti zakonodajne niti izvršilne funkcije in ne uporablja enakih standardov preglednosti kot Svet, zaradi česar od njega ni mogoče zahtevati, da prevzame odgovornost;

25.  ugotavlja, da postopek glasovanja s soglasjem v Svetu na nekaterih področjih politike negativno vpliva na postopek odločanja v Uniji ter da ga lahko države članice, zlasti tiste, ki ne spoštujejo načel pravne države, zlorabljajo za izsiljevanje; poziva Svet, naj uporabi glasovanje s kvalificirano večino, kadar je to predvideno v pogodbah o EU; meni, da bi bil lahko prehod na glasovanje s kvalificirano večino v Svetu ključni korak k učinkovitejšemu oblikovanju politik;

26.  obžaluje, da je sodelovanje stalnih predstavnikov držav članic v obveznem registru za preglednost, vzpostavljenem z medinstitucionalnim sporazumom z dne 20. maja 2021 med Evropskim parlamentom, Svetom Evropske unije in Evropsko komisijo o obveznem registru za preglednost(8), popolnoma prostovoljno, in vztraja, da bi morala vsa stalna predstavništva dejavno sodelovati v obveznem registru za preglednost pred predsedovanjem svoje države članice Svetu, med njim in po njem; meni, da bi bilo treba obstoječa etična pravila o navzkrižju interesov, pojavu vrtljivih vrat in preglednosti lobiranja poostriti in uskladiti ter da predstavnikom držav članic, ki neposredno prejemajo subvencije Unije prek podjetij v svoji lasti, ne bi smelo biti dovoljeno sodelovati v političnih ali proračunskih razpravah in glasovanjih, povezanih s temi subvencijami;

27.  obžaluje, da Svet ne uporablja v celoti obveznega registra za preglednost in ne preseže trenutnih omejitev, hkrati pa zavrača priporočila za izboljšave; ga ponovno poziva, naj zavrača srečanja z neregistriranimi lobisti;

28.  v skladu s sklepi z delavnice, ki jo je 27. junija 2023 organiziral Odbor za proračunski nadzor, poziva rotirajoča predsedstva Sveta, naj prenehajo uporabljati korporacijsko sponzorstvo za delno kritje svojih stroškov; se zaveda, da se finančni prispevki iz nacionalnih proračunov držav članic zelo razlikujejo in da bi morala imeti vsaka država članica, ne glede na svojo velikost in razpoložljiva proračunska sredstva, enake možnosti za organizacijo uspešnega predsedovanja Svetu, vendar meni, da korporativno sponzorstvo škoduje ugledu, ker bi lahko prišlo do navzkrižja interesov; zato ponovno poziva Svet, naj poskrbi za proračun svojih predsedstev, da bi zagotovil ustrezne in enotne standarde uspešnosti in učinkovitosti pri delu Sveta na splošno; v zvezi s tem je razočaran nad nezavezujočimi smernicami Sveta o korporacijskem sponzorstvu;

29.  obžaluje, da kodeks ravnanja za predsednika Evropskega sveta kljub številnim zahtevam Parlamenta ni bil usklajen s kodeksoma Parlamenta in Komisije, zlasti kar zadeva dejavnosti, ki jih je treba odobriti po prenehanju funkcije predsednika;

30.  ponovno poudarja, da Sklep Evropskega sveta (EU) 2023/2061 z dne 22. septembra 2023 o sestavi Evropskega parlamenta(9) ne posega v pristojnosti Parlamenta in Sveta v letnem proračunskem postopku, uvodna izjava 5 tega sklepa pa se nanaša na zadeve, ki ne spadajo v okvir pristojnosti Evropskega sveta iz člena 15(1) PEU in pravno podlago za določitev sestave Parlamenta v skladu s členom 14(2) PEU; vztraja, da morata o vsebini proračuna Unije odločati samo Parlament in Svet v skladu s postopkom iz člena 314 PDEU;

Proračunsko upravljanje in finančno poslovodenje

31.  ugotavlja, da je proračun Sveta za leto 2022 znašal 611.473.556 EUR, kar pomeni, da se je v primerjavi z letom 2021 povečal za 2,9 %, kar je bistveno več kot v letu 2021, ko se je v primerjavi z letom 2020 povečal za 0,6 %;

32.  še zmeraj obžaluje, da proračun Evropskega sveta in Sveta ni razdeljen na dva jasno ločena proračuna, kot je Parlament priporočil v nedavnih resolucijah o razrešnici, da bi se povečali preglednost in odgovornost, predvsem ko gre za Evropski svet, od katerega je trenutno nemogoče pridobiti zanesljive informacije o stroških delovanja;

33.  obžaluje, da generalni sekretariat Sveta objavlja poročilo o zaključnem računu in vrsto letnih poročil o dejavnostih svojih oddelkov, vendar je težko pridobiti strnjen in enostavno dostopen pregled nad njegovimi dejavnostmi, saj ni enotnega poročila s povzetkom, ki bi to omogočalo;

34.  z zadovoljstvom ugotavlja, da lahko računovodja Sveta potrdi, da je bil zaključni račun Sveta za leto 2022 pripravljen v skladu z naslovom XIII finančne uredbe in računovodskimi pravili, ki jih je sprejel računovodja Komisije, kot se to zahteva od vseh institucij ter organov, uradov in agencij Unije, ter da je imel računovodja razumno zagotovilo, da zaključni račun za leto 2022 v vseh pomembnih vidikih pošteno predstavlja finančni položaj, rezultate poslovanja in denarni tok Sveta;

35.  ugotavlja, da je Svet v letu 2022 izvedel 64 proračunskih prerazporeditev na podlagi člena 29 finančne uredbe, kar je bistveno več kot leta 2021, ko jih je izvedel 43; ugotavlja tudi, da je bil v zvezi s šestimi prerazporeditvami obveščen proračunski organ in da so bili glavni razlogi za te prerazporeditve višji stroški vode, plina, električne energije in ogrevanja ter povečanje plač;

36.  ugotavlja, da so se zaradi prerazporeditev zmanjšali stroški službenih potovanj generalnega sekretariata Sveta za 300.000 EUR, kar ustreza 9 %, podobno pa so se za 300.000 EUR povečali stroški službenih potovanj osebja, povezanega z Evropskim svetom, kar ustreza 20 %; poziva Svet, naj zagotovi popolno preglednost glede potovanj predsednika Evropskega sveta, vključno s prevoznimi sredstvi, utemeljitvijo izbranih sredstev in spremljevalnim osebjem;

37.  kritizira, da se je proračun za potovanja predsednika Evropskega sveta skozi leta povečeval, in je zaskrbljen, ker je po poročanju medijev predsednik uporabil komercialne lete le na 18 od 112 misij, opravljenih od začetka mandata leta 2019 do decembra 2022; poudarja, da bi morali biti komercialni leti standardna možnost tudi za predsednika Evropskega sveta, kadar so na voljo in v skladu z urnikom in lokacijami sestankov, in poudarja, da bi morali biti voditelji institucij Unije zgled za javnost, tudi v zvezi s politikami podnebne trajnostnosti;

Notranje upravljanje, uspešnost in notranja kontrola

38.  ugotavlja, da so bili izredni ukrepi med pandemijo covida-19 v letu 2022 postopno odpravljeni in da se je organizacija sej normalizirala; v zvezi s tem ugotavlja, da se je v letu 2022 v primerjavi z letom 2021 število videokonferenc zmanjšalo v korist sej s fizično prisotnostjo, saj je bilo v letu 2021 35 % srečanj videokonferenc in 65 % sej s fizično prisotnostjo, v letu 2022 pa je bilo 15 % srečanj videokonferenc in 85 % sej s fizično prisotnostjo;

39.  ugotavlja, da je skupno število uradnih sej v letu 2022 znašalo 4415, kar je 2,9 % več kot leta 2021, ko jih je bilo 4291, kar pomeni, da se je število sej s fizično prisotnostjo znatno povečalo, in sicer za več kot 150 %;

40.  ugotavlja, da je bilo leta 2022 v generalnem sekretariatu Sveta začetih 44 novih postopkov za oddajo javnih naročil, podpisanih pa je bilo 42 pogodb v skupnem znesku 123.863.392 EUR, kar je znatno manj kot leta 2021, ko je bilo začetih 62 novih postopkov za oddajo javnih naročil in sta bili podpisani 102 pogodbi v skupni vrednosti 416.013.813 EUR;

41.  pozdravlja, da je generalni sekretariat Sveta predložil povzetek števila in vrste notranjih revizij, ki so bile v letu 2022 opravljene v generalnem sekretariatu, ter povzetek priporočil in ukrepov, sprejetih na podlagi teh priporočil v skladu s členom 118(8) finančne uredbe; ugotavlja, da je notranji revizor pripravil triletni delovni program za obdobje 2022–2024, ki je razdeljen na letne delovne programe; nadalje ugotavlja, da je bilo v letu 2022 opravljenih sedem notranjih revizij; ugotavlja tudi, da je bilo konec leta 2022 uresničenih 72 % priporočil iz delovnega programa za obdobje 2019–2021;

42.  pozdravlja dejstvo, da so bile notranje revizije opravljene na zelo različnih področjih; pozdravlja tudi, da so bila sprejeta vsa priporočila v zvezi s šestimi od sedmih revizij; obžaluje, da rezultati revizije upravljanja kriptosredstev niso bili sporočeni, ker je bilo revizijsko poročilo zaupno; poudarja, da ima Parlament sisteme za ravnanje z zaupnimi podatki in da bi lahko rezultate revizije upravljanja kriptosredstev sporočali z uporabo teh sistemov;

Človeški viri, enakost in dobro počutje zaposlenih

43.  je seznanjen, da se ugotovitve v tem razdelku zaradi nesodelovanja Sveta s Parlamentom opirajo predvsem na združene informacije, objavljene na spletišču Sveta, ki niso zelo podrobne;

44.  ugotavlja, da je bilo Svetu v proračunu za leto 2022 dodeljenih 3029 delovnih mest, kar je enako kot v letu 2021, vendar se je porazdelitev med kategorijami spremenila, saj se je število administratorjev povečalo s 1493 na 1519, število asistentov (AST) zmanjšalo s 1320 na 1284, število tajnikov pa povečalo s 180 na 190; poziva Svet, naj posreduje več podrobnosti o preprečevanju izgorelosti med uslužbenci, zlasti ker se število asistentov zmanjšuje;

45.  na podlagi poročila o finančnih dejavnostih za leto 2022 ugotavlja, da je imel generalni sekretariat Sveta na dan 31. decembra 2022 zasedenih 2924 delovnih mest; poleg tega ugotavlja, da je na spletišču Sveta navedeno, da je imel sekretariat Sveta 1. januarja 2023 3108 uslužbencev (uradnikov, začasnih in pogodbenih uslužbencev ter napotenih nacionalnih strokovnjakov); poziva Svet, naj se izogiba objavljanju nasprotujočih si informacij v svojih odprtih virih;

46.  ugotavlja, da je bilo med 3108 zaposlenimi 1783 (57 %) žensk in 1325 (43 %) moških; obžaluje, da je bilo v višjem vodstvu od skupno 51 zaposlenih le 18 žensk, kar je 35 %; obžaluje tudi, da se je delež žensk na višjih vodstvenih položajih v primerjavi z letom 2021, ko je znašal 38 %, zmanjšal;

47.  ugotavlja, da je bilo v srednjem vodstvu od skupno 83 zaposlenih 37 žensk, kar je 45 % in je nekoliko več kot 44 % v letu 2021; ugotavlja tudi, da je bilo med 1462 administratorji 812 žensk, kar je 56 % in pomeni majhno povečanje v primerjavi s 55 % v letu 2021; ugotavlja tudi, da je bilo med 1411 asistenti in tajniki 882 žensk, kar je 63 % in enako kot leta 2021;

48.  obžaluje neuravnoteženo zastopanost spolov na višjih vodstvenih položajih v generalnem sekretariatu Sveta; poziva Svet, naj sprejme takojšnje in konkretne ukrepe za uravnoteženo zastopanost spolov na vseh ravneh hierarhije;

49.  ugotavlja, da je med zaposlenimi zastopanih vseh 27 držav članic, vendar obstajajo velika geografska neravnovesja, saj ima 527 uslužbencev, kar je 17 %, belgijsko državljanstvo, medtem ko ima le 0,2 % oziroma 0,3 % ciprsko oziroma luksemburško državljanstvo; znova opozarja na pomen pravične geografske uravnoteženosti uslužbencev na vseh ravneh, zlasti na srednji in višji vodstveni ravni, pri čemer pa je treba izpolniti zahteve iz kadrovskih predpisov v zvezi s kompetencami in dosežki kandidatov;

50.  obžaluje preskope informacije o izvajanju akcijskega načrta Sveta za enakost spolov in o ukrepih, sprejetih za enake možnosti za invalide, zaposlene v Svetu; poziva Svet, naj Parlamentu posreduje informacije o uravnoteženi zastopanosti spolov, geografski razčlenitvi in invalidnosti uslužbencev ter o povezanih internih politikah;

51.  obžaluje, da glede na to, da Svet ni odgovoril na vprašalnik Parlamenta, Parlament nima informacij o številu praktikantov v Svetu v letu 2022 in o tem, ali so bili plačani ali ne; ponavlja poziv Parlamenta vsem institucijam, da bi morali vsi praktikanti prejeti plačo, razen če so že plačani iz drugih virov;

Etični okvir in preglednost

52.  poudarja, da etično ravnanje prispeva k boljšemu finančnemu poslovodenju in večjemu zaupanju javnosti ter da so, kot je Računsko sodišče poudarilo v posebnem poročilu št. 13/2019, v etičnih okvirih institucij Unije še mogoče in tudi nujne izboljšave, saj vsako neetično vedenje uslužbencev in članov pritegne velik interes javnosti in zmanjša zaupanje v EU;

53.  obžaluje, da Parlament nima možnosti zastaviti vprašanj Svetu v zvezi z njegovim etičnim okvirom, saj nanje ne bo odgovoril, zato Parlament nima informacij o kodeksu ravnanja, ki se uporablja za uslužbence Sveta;

54.  opozarja na priporočilo Računskega sodišča iz omenjenega posebnega poročila št. 13/2019 v zvezi z izboljšanjem etičnega okvira Sveta; je zaskrbljen, ker ne obstaja skupen etični okvir Unije, ki bi urejal delo predstavnikov držav članic v Svetu, kot je ugotovilo Računsko sodišče;

55.  ugotavlja, da generalni sekretariat Sveta objavlja letno poročilo z informacijami o poklicnih dejavnostih svojih nekdanjih visokih uradnikov, potem ko prenehajo delati za institucijo (tretji in četrti odstavek člena 16 kadrovskih predpisov); na podlagi poročila za leto 2022 ugotavlja, da so štirje višji uradniki izjavili, da nameravajo v letu 2022 opravljati poklicne dejavnosti, in da sta dva nekdanja višja uradnika konec leta 2021 predložila izjavi, ki sta bili prav tako pregledani v letu 2022; ugotavlja, da nobena od zahtev ni spadala na področje uporabe člena 16;

56.  z zadovoljstvom ugotavlja, da so vsi pristojni generalni direktorji Sveta v svojih letnih poročilih o dejavnostih navedli, da v letu 2022 niso bili seznanjeni s primeri goljufij ali nepravilnosti;

Digitalizacija, kibernetska varnost in varstvo podatkov

57.  ugotavlja, da je proračun Sveta za računalniške sisteme in telekomunikacije v letu 2022 prvotno znašal 48.115.000 EUR, kar je 2,1 % več kot leta 2021; ugotavlja še, da je bilo v letu 2022 v ta proračun prenesenih dodatnih 6.805.000 EUR, vendar so bila dejansko izvršena plačila znatno nižja, in sicer so znašala 27.096.067 EUR, kar je približno samo 50 % vseh končnih odobrenih sredstev;

58.  pozdravlja, da je elektronska obdelava računov v letu 2022 dosegla 97 %, kar je znatno povečanje v primerjavi z 89 % leta 2021;

59.  ponovno poziva Svet, naj preuči načine za čim širšo uvedbo odprtokodnih tehnologij in poroča o napredku pri uporabi teh sistemov;

Nepremičnine

60.  ugotavlja, da so končna plačila za stavbe v letu 2022 znašala 45.435.994 EUR, kar je precej več kot 35.709.119 EUR v letu 2021, in sicer 27,2 %; ugotavlja, da je to povečanje predvsem posledica stroškov za vodo, plin, elektriko in ogrevanje, ki so se z 2.565.008 EUR v letu 2021 povečali na 11.233.088 EUR v letu 2022, torej kar za 338 %;

61.  pozdravlja, da je Svet v letu 2022 zmanjšal porabo energije v primerjavi s prejšnjimi leti, tudi zaradi znižanja temperature v stavbah na 19 stopinj, za kar so se odločile vse institucije Unije; kljub temu spodbuja sekretariat Sveta, naj opredeli nadaljnje pobude za zmanjšanje porabe energije;

62.  obžaluje, da glede na to, da Svet ni odgovoril na vprašalnik Parlamenta, slednji nima informacij o pobudah v Svetu v letu 2022 v zvezi z boljšim dostopom invalidov do stavb Sveta in morebitnih drugih pobudah za invalide;

Okolje in trajnostnost

63.  ugotavlja, da je še vedno težko pridobiti posodobljene in celovite informacije o pobudah Sveta v zvezi z okoljem in trajnostnostjo ter gibanjem splošne porabe, vključno s porabo vode, plina, elektrike in papirja; spodbuja Svet, naj v letnih poročilih sistematično poroča o okoljskih in trajnostnih elementih svojega dela; z zadovoljstvom ugotavlja, da je v letnem poročilu omenjenih nekaj razpršenih pobud, kot je nakup štirih električnih vozil ali zavzemanje za okoljske klavzule pri javnih naročilih;

64.  znova poziva Svet, naj, če tega še ni storil, vzpostavi sisteme, s katerimi bi uslužbence spodbujal k uporabi javnega prevoza ali drugih načinov prevoza z nizkimi emisijami, kot so kolesa, da bi zmanjšal svoj ogljični odtis;

65.  ugotavlja, da je v zaključnem računu Sveta navedeno, da je imel ob koncu leta 2022 na podlagi energije, ki jo proizvedejo sončni paneli na strehi njegovih stavb, 773,4 certifikata zelene energije v primerjavi z 2589,2 certifikata ob koncu leta 2021; ugotavlja, da je vrednost posameznega certifikata ocenjena na 65 EUR; ponovno poziva Svet, naj podrobneje poroča o prodaji teh certifikatov na odprtem trgu in o predvideni uporabi ustvarjenih prihodkov;

Medinstitucionalno sodelovanje

66.  poudarja, da je treba člen 319 PDEU revidirati med spremembo te pogodbe, da se izrecno določi, da Parlament poleg podelitve razrešnice Komisiji podeli razrešnico tudi drugim institucijam, organom, uradom in agencijam Unije glede izvrševanja njihovih oddelkov splošnega proračuna ali njihovih proračunov;

Komunikacija

67.  ugotavlja, da je bilo leto 2022 rekordno, saj je Svet na svojem spletišču zabeležil več kot 24,5 milijona obiskov, kar je 16 % več kot leta 2020, in da se je število sledilcev na Facebooku povečalo za 8 %, na platformah X (prej Twitter), Instagram in LindkedIn pa za 19 %, 17 % oziroma 33 %;

68.  spodbuja Svet, naj sodeluje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, da bi začel uporabljati odprtokodni platformi družbenih medijev, EU-Voice in EU-Video, ki sta bili uvedeni kot javni pilotni projekt za spodbujanje brezplačnih in odprtokodnih družbenih omrežij; spodbuja ga, naj namesto velikih spletnih platform uporabi decentralizirane alternative družbenih omrežij, kot je Mastodon.

(1) UL L 45, 24.2.2022. (2) UL C, C/2023/2, 12.10.2023. (3) UL C, C/2023/103, 4.10.2023. (4) UL C, C/2023/112, 12.10.2023. (5) UL L 193, 30.7.2018, str. 1. (6) Sodba Splošnega sodišča z dne 25. januarja 2023, De Capitani proti Svetu, T-163/21, CLI:EU:T:2023:15. (7) UL C 445, 29.10.2021, str. 150. (8) UL L 207, 11.6.2021, str. 1 (9) UL L 238, 27.9.2023, str. 114.

Sklep Evropskega parlamenta z dne 23. aprila 2024 o predlogu imenovanja člana Enotnega odbora za reševanje (N9-0006/2024 – C9-0064/2024 – 2024/0901(NLE))

P9_TA(2024)0289 A9-0150/2024

(Odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije z dne 12. marca 2024 o imenovanju Karen Braun-Munzinger za članico Enotnega odbora za reševanje (C9-0064/2024),

–  ob upoštevanju člena 56(6) Uredbe (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2014 o določitvi enotnih pravil in enotnega postopka za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij v okviru enotnega mehanizma za reševanje in enotnega sklada za reševanje ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2010(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. marca 2019 o uravnoteženi zastopanosti spolov pri imenovanjih na področju ekonomskih in monetarnih zadev EU(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. januarja 2020 o institucijah in organih ekonomske in monetarne Unije: preprečevanje nasprotij interesov po koncu zaposlitve v javnem sektorju(3),

–  ob upoštevanju člena 131 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A9‑0150/2024),

A.  ker člen 56(4) Uredbe (EU) št. 806/2014 določa, da se člani Enotnega odbora za reševanje iz točke (b) člena 43(1) imenujejo na podlagi sposobnosti, kvalifikacij, znanja na področju bančništva in financ ter izkušenj, ki so relevantne za finančni nadzor, regulacijo in reševanje bank;

B.  ker je Parlament zavezan zagotavljanju uravnotežene zastopanosti spolov na najvišjih položajih na področju bančnih in finančnih storitev; ker bi morale vse institucije in organi na ravni Unije in nacionalni ravni izvajati konkretne ukrepe za zagotavljanje uravnotežene zastopanosti spolov;

C.  ker je Komisija 21. februarja 2024 v skladu s členom 56(6) Uredbe (EU) št. 806/2014 sprejela ožji seznam kandidatov za člana Enotnega odbora za reševanje;

D.  ker je Komisija v skladu s členom 56(6) Uredbe (EU) št. 806/2014 seznam posredovala Parlamentu;

E.  ker je Komisija 12. marca 2024 sprejela predlog o imenovanju Karen Braun-Munzinger za članico Enotnega odbora za reševanje in ga posredovala Parlamentu;

F.  ker je Odbor za ekonomske in monetarne zadeve nato ocenil reference predlagane kandidatke za mesto članice Enotnega odbora za reševanje, zlasti glede na zahteve iz člena 56(4) Uredbe (EU) št. 806/2014;

G.  ker je Odbor za ekonomske in monetarne zadeve 20. marca 2024 poslušal predstavitev Karen Braun-Munzinger, na kateri je podala uvodno izjavo, nato pa odgovarjala na vprašanja članov odbora;

1.  odobri imenovanje Karen Braun-Munzinger za članico Enotnega odbora za reševanje za obdobje petih let;

2.  naroči svoji predsednici, naj ta sklep posreduje Evropskemu svetu, Svetu, Komisiji in vladam držav članic.

(1) UL L 225, 30.7.2014, str. 1. (2) Sprejeta besedila, P8_TA(2019)0211. (3) Sprejeta besedila, P9_TA(2020)0017.

Sklep Evropskega parlamenta z dne 23. aprila 2024, da ne nasprotuje delegirani uredbi Komisije (EU) z dne 12. marca 2024 o spremembi Delegirane uredbe Komisije (EU) 2022/126 o dopolnitvi Uredbe (EU) 2021/2115 Evropskega parlamenta in Sveta glede pravil o deležu za standard dobrih kmetijskih in okoljskih pogojev (DKOP) 1 (C(2024)01488 – 2024/2663(DEA))

P9_TA(2024)0290 B9-0199/2024

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju delegirane uredbe Komisije (C(2024)01488,

–  ob upoštevanju pisma Komisije z dne 12. marca 2024, v katerem poziva Parlament, naj izjavi, da ne bo nasprotoval delegirani uredbi,

–  ob upoštevanju pisma Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja predsedniku konference predsednikov odborov z dne 19. marca 2024,

–  ob upoštevanju člena 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) 2021/2115 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 2. decembra 2021 o določitvi pravil o podpori za strateške načrte, ki jih pripravijo države članice v okviru skupne kmetijske politike (strateški načrti SKP) in se financirajo iz Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (EKJS) in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), ter o razveljavitvi uredb (EU) št. 1305/2013 in (EU) št. 1307/2013(1) ter zlasti člena 13(3) in člena 152(6) navedene uredbe,

–  ob upoštevanju člena 111(6) Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila za sklep Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja,

A.  ker države članice od 1. januarja 2023 izvajajo svoje strateške načrte SKP, kar vključuje obveznost ohranjanja deleža trajnega travinja v primerjavi s kmetijsko površino, kot je določeno v okviru standarda dobrih kmetijskih in okoljskih pogojev (v nadaljnjem besedilu: DKOP 1) v Prilogi III k Uredbi (EU) 2021/2115;

B.  ker izkušnje od začetka izvajanja standarda DKOP 1 kažejo, da je treba ta pravila spremeniti, da se prepreči nesorazmerno breme za kmete, kadar strukturne spremembe v sistemih kmetovanja držav članic zaradi preusmeritve trga, kot sta preusmeritev z živinoreje na obdelovanje ornih zemljišč in zmanjšanje živinoreje, znatno vplivajo na sposobnost kmetov, da vzpostavijo trajno travinje, hkrati pa ohranijo sposobnost preživetja;

C.  ker morajo države članice v nekaterih primerih upravičencem naložiti obveznosti, da ponovno spremenijo površine v trajno travinje ali vzpostavijo površine trajnega travinja, čeprav je zmanjšanje letnega deleža posledica nihanj na prijavljenih površinah;

D.  ker so v nekaterih okoliščinah površine trajnega travinja lahko evidentirane v identifikacijskem sistemu za zemljišča, vendar jih kmetje v danem letu ne prijavijo za neposredna plačila, ali se lahko skupna kmetijska površina povečala zaradi dodatnih prijav kmetov;

E.  ker v takih primerih, kadar zmanjšanje letnega deleža presega 5-odstotni prag iz Priloge III k Uredbi (EU) 2021/2115 in ni posledica spremembe površin trajnega travinja v druge kmetijske uporabe, bi lahko bilo nesorazmerno kmetom naložiti obveznosti vzpostavitve dodatnih površin trajnega travinja;

F.  ker je primerno, da se omogoči določena stopnja prožnosti, hkrati pa zagotoviti skladnost z glavnim ciljem standarda DKOP 1, tj. „splošna zaščita pred preusmeritvijo v druge kmetijske uporabe za ohranitev zalog ogljika“, in z največjim zmanjšanjem deleža iz Priloge III k Uredbi (EU) 2021/2115;

G.  ker bi bilo zato treba spremeniti Delegirano uredbo Komisije (EU) 2022/126(2), ki določa pravila o razmerju za DKOP 1;

1.  izjavlja, da ne nasprotuje delegirani uredbi;

2.  naroči svoji predsednici, naj ta sklep posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 435, 6.12.2021, str. 1. (2) Delegirana uredba Komisije (EU) 2022/126 z dne 7. decembra 2021 o dopolnitvi Uredbe (EU) 2021/2115 Evropskega parlamenta in Sveta z dodatnimi zahtevami za nekatere vrste intervencij, ki jih države članice določijo v svojih strateških načrtih SKP za obdobje 2023–2027 na podlagi navedene uredbe, ter pravili o deležu za standard dobrih kmetijskih in okoljskih pogojev (DKOP) 1 (UL L 20, 31.1.2022, str. 52).

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 23. aprila 2024 o delegirani uredbi Komisije z dne 14. marca 2024 o spremembi Delegirane uredbe (EU) 2016/1675 z dodajanjem Kenije in Namibije v preglednico iz točke I Priloge ter črtanjem Barbadosa, Gibraltarja, Paname, Ugande in Združenih arabskih emiratov iz navedene preglednice (C(2024)1754) – 2024/2688(DEA))

P9_TA(2024)0291 B9-0222/2024

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju delegirane uredbe Komisije (C(2016)07495),

–  ob upoštevanju člena 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju Direktive (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma, spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta in Direktive Komisije 2006/70/ES(1), zlasti členov 9(2) in 64(5),

–  ob upoštevanju Delegirane uredbe Komisije (EU) 2016/1675 z dne 14. julija 2016 o dopolnitvi Direktive (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta z opredelitvijo tretjih držav z visokim tveganjem, ki imajo strateške pomanjkljivosti(2) in zlasti njene priloge,

–  ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za ekonomske in monetarne zadeve in Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve,

–  ob upoštevanju člena 111(3) Poslovnika,

A.  ker Delegirana uredba Komisije (EU) 2016/1675, njena priloga in delegirana uredba Komisije z dne 14. marca 2024 opredeljujejo tretje države z visokim tveganjem, ki imajo strateške pomanjkljivosti na področju preprečevanja pranja denarja in boja proti financiranju terorizma, ki predstavljajo tveganje za finančni sistem EU in za katere se izvajajo okrepljeni ukrepi ustreznega preverjanja strank za pooblaščene subjekte EU v skladu z Direktivo (EU) 2015/849;

B.  ker se lahko Komisija v skladu z metodologijo iz leta 2020 za opredelitev tretjih držav z visokim tveganjem v skladu z Direktivo (EU) 2015/849, določeno v delovnem dokumentu služb Komisije z dne 7. maja 2020 (v nadaljnjem besedilu: metodologija iz leta 2020), v veliki meri zanaša na ocene tretjih držav, ki so jih opravili mednarodni organi, kot je Projektna skupina za finančno ukrepanje (FATF), saj ocena skupine FATF sledi predpisanemu postopku, ki temelji na objektivnih merilih in ker posebni pragovi za uvrstitev na seznam omogočajo identifikacijo držav z zelo pomembnimi in velikimi strateškimi pomanjkljivostmi; ker se za vsako tretjo državo, ki ogroža mednarodni finančni sistem, kakor je to opredelila skupina FATF, načeloma predpostavlja, da ogroža notranji trg;

C.  ker je ocena Komisije kljub vsemu samostojen postopek, ki ga je treba izvesti celovito in nepristransko ter oceniti vse tretje države na podlagi istih meril, opredeljenih v členu 9(2) Direktive (EU) 2015/849;

D.  ker Parlament pričakuje, da bo Komisija izvedla lastno oceno, ki bo upoštevala posebno ranljivost notranjega trga in se ne bo zanašala zgolj na ocene skupine FATF;

E.  ker se v skladu z metodologijo iz leta 2020 po umiku tretje države s seznama skupine FATF ta država ohrani na seznamu Unije tretjih držav z visokim tveganjem, dokler se ne ugotovi, da izpolnjuje merila Unije za odstranitev; ker ta avtonomni proces pomeni, da umik s seznama s strani Unije vključuje konkretna zagotovila, da tretja država ne predstavlja več velikega tveganja za celovitost notranjega trga EU; ker bi morala biti temeljitost ocene Komisije sorazmerna z ugotovljenimi pomanjkljivostmi na eni strani in stopnjo izpostavljenosti notranjega trga tretji državi na drugi strani;

F.  ker so Združeni arabski emirati pomembno svetovno finančno in trgovinsko vozlišče, ki zaradi svojega geografskega položaja in gospodarstva, ki temelji na storitvah, privablja znatne trgovinske in tuje naložbe, in zato predstavlja veliko tveganje; ker so Združeni arabski emirati vse pomembnejši gospodarski partner Unije, saj so glavni izvozni in naložbeni partner Unije v regiji Bližnjega vzhoda in severne Afrike; ker so tudi pomembno regionalno trgovinsko in logistično vozlišče za gospodarske subjekte Unije; ker je obseg dvostranske trgovine med Unijo in Združenimi arabskimi emirati leta 2022 dosegel 49 milijard EUR, kar pomeni 27-odstotno letno povečanje, zaradi česar je Unija druga največja trgovinska partnerica Združenih arabskih emiratov za Kitajsko; ker so se skupne dvostranske neposredne tuje naložbe v letu 2021 povečale na 277 milijard EUR (zadnji razpoložljivi podatek), zaradi česar je Unija s precejšnjim naskokom največja vlagateljica v Združenih arabskih emiratih;

G.  ker je skupina FATF 23. februarja 2024 Združene emirate umaknila s seznama držav, ki so pod okrepljenim spremljanjem, pri čemer se je sklicevala na znaten napredek Združenih arabskih emiratov pri izboljšanju njihove ureditve za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma; ker skupna FATF med drugim poudarja vse večjo izmenjavo informacij med Združenimi arabskimi emirati, boljše razumevanje tveganj pranja denarja in financiranja terorizma, napredek pri spoštovanju pravil o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma ter večje posredovanje poročil o sumih in preiskav;

H.  ker je Komisija 14. marca 2024 sprejela Delegirano uredba o spremembi Delegirane uredbe (EU) 2016/1675 z dodajanjem Kenije in Namibije v preglednico iz točke I Priloge ter črtanjem Barbadosa, Gibraltarja, Paname, Ugande in Združenih arabskih emiratov iz navedene preglednice;

I.  ker Parlament meni, da seznam meril iz člena 9(2) Direktive (EU) 2015/849 ni izčrpen („zlasti“) in da lahko predhodna kazniva dejanja pranja denarja, kot je izogibanje sankcijam, spadajo pod ta merila in bi jih bilo treba ustrezno upoštevati v postopku samostojnega ocenjevanja Komisije;

J.  ker obstajajo pomembni in nedavni dokazi, ki kažejo, da si Združeni arabski emirati, Gibraltar in Panama ne prizadevajo za to, da bi obravnavali izogibanje sankcijam, ki so bile v odziv na rusko vojaško agresijo na Ukrajino uvedene proti Rusiji, vključno s ciljno usmerjenimi finančnimi sankcijami proti posameznikom, ali jih celo olajšujejo; ker lahko te države delujejo kot platforme za neposredno ali posredno izogibanje sankcijam za subjekte Unije, s čimer spodkopavajo prizadevanja Unije za zaustavitev ruskega vojaškega stroja;

K.  ker je Ministrstvo za finance Združenih držav Amerike z izvršilno odredbo št. 14024 z dne 12. decembra 2023 subjektom s sedežem v Združenih arabskih emiratih naložilo sankcije zaradi pošiljanja tehnologije, opreme in materiala v Rusijo;

L.  ker obstajajo verodostojni znaki, da imajo Združeni arabski emirati pomembno vlogo v shemah gotovine za zlato, ki Rusiji zagotavljajo bankovce v vrednosti več milijonov ameriških dolarjev in evrov, čeprav je tak izvoz bankovcev prepovedan v skladu z Uredbo Sveta (EU) št. 833/2014;

M.  ker je Panama osumljena, da omogoča izogibanje ruski zgornji meji za nafto, ki jo je uvedla skupina G7, kot so v pismu iz decembra 2023 opozorili Združene države Amerike, Združeno kraljestvo in Komisija;

N.  ker sporazum med Evropsko unijo in Združenim kraljestvom o koloniji Gibraltarja po izstopu Združenega kraljestva iz EU še ni bil sklenjen; ker se sporazum trenutno pripravlja in ni bila razkrita še nobena vsebina;

O.  ker je sklenitev sporazuma med Evropsko unijo in Združenim kraljestvom o koloniji Gibraltarja bistvena ne le za socialno-ekonomske učinke na to območje, temveč tudi za stabilnost in dobro upravljanje ključnega in ranljivega zunanjega prehoda Evropske unije s tretjo državo;

P.  ker je Gibraltar po BDP na prebivalca na tretjem mestu na svetu, čeprav število prebivalcev ne presega 32.000 in nima naravnih virov; ker ta privilegiran položaj izhaja iz prodaje izdelkov, za katere veljajo evropski davki na alkohol, tobak in naftne derivate, spletnih iger na srečo, ki so nekoč pritegnile četrtino svetovnega trga, in dejavnosti rezidenčnih družb, ki so oproščene davka na dohodek iz dejavnosti zunaj njegovega ozemlja;

Q.  ker sta boj proti davčnim goljufijam in davčnim oazam ter preprečevanje uporabe finančnega sistema za pranje denarja ena prednostnih nalog Evropske unije; ker je v interesu Evropske unije, da dosledno uporablja svojo zakonodajo, tudi na področjih, kot so obdavčitev, pravosodje, notranje zadeve, ribištvo in letalstvo;

R.  ker je skupina strokovnjakov OZN za Sudan v končnem poročilu S/2024/65 z dne 15. januarja 2024 ugotovila, da subjekti s sedežem v Združenih arabskih emiratih sodelujejo pri pranju prihodkov s konfliktnih območij, kot so sudanski rudniki zlata; ker bi te dejavnosti lahko kršile sankcije Unije proti sudanskim subjektom iz Uredbe Sveta (EU) 2023/2147 o omejevalnih ukrepih zaradi dejavnosti, ki spodkopavajo stabilnost in politično tranzicijo Sudana;

S.  ker je iz poročila skupine strokovnjakov OZN za Sudan razvidno, da so subjekti s sedežem v Združenih arabskih emiratih vpleteni v dobavo orožja sudanskim subjektom, povezanim s silami za hitro podporo, s čimer kršijo embargo varnostnega sveta OZN na orožje in Izvedbeno uredbo Sveta (EU) 2024/384;

T.  ker so verodostojne organizacije civilne družbe kljub ponovni oceni skupine FATF nedavno izpostavile, da obstajajo v okviru Združenih arabskih emiratov za preprečevanje pranja denarja in boj proti financiranju terorizma nerešene pomanjkljivosti ter da ni prave zavezanosti odpravi pomanjkljivosti v boju proti pranju denarja in finančnemu kriminalu;

U.  ker organizacije civilne družbe Združenim arabskim emiratom očitajo, da so še vedno med največjimi ponudniki finančne tajnosti na svetu, in so izrazile zaskrbljenost zaradi majhnega števila s tem povezanih preiskav in pregona kaznivih dejanj finančnega kriminala, ob upoštevanju profila tveganja Združenih arabskih emiratov in kljub odmevnim škandalom, v katere so vpletene zlasti politično izpostavljene osebe; ker so organizacije civilne družbe izrazile tudi zaskrbljenost zaradi nenehnih neuspehov Združenih arabskih emiratov pri notranjem sodelovanju in izmenjavi ustreznih informacij za boj proti mednarodnemu finančnemu kriminalu;

V.  ker so izboljšave okvira za preprečevanje pranja denarja in boj proti financiranju terorizma v Združenih arabskih emiratih nedvomne in zelo dobrodošle, vendar ob upoštevanju zgoraj navedenih elementov umik Združenih arabskih emiratov s seznama Unije tretjih držav z visokim tveganjem morda ne bo ustrezno zagotovil zaščite celovitosti finančnega sistema Unije, saj je notranji trg zelo izpostavljen Združenim arabskim emiratom kot finančnemu in trgovinskemu vozlišču; ker je pred umikom s seznama potrebna temeljitejša ocena tveganj in učinkovite reforme, ki jih izvajajo Združeni arabski emirati;

1.  nasprotuje delegirani uredbi Komisije;

2.  naroči svoji predsednici, naj to resolucijo posreduje Komisiji in jo obvesti, da delegirana uredba ne more začeti veljati;

3.  poziva Komisijo, naj predloži nov delegirani akt, v katerem bodo upoštevani zgoraj navedeni pomisleki;

4.  naroči svoji predsednici, naj to resolucijo posreduje Svetu ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 141, 5.6.2015, str. 73. (2) UL L 254, 20.9.2016, str. 1.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 23. aprila 2024 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ukrepih za znižanje stroškov za postavitev gigabitnih elektronskih komunikacijskih omrežij in razveljavitvi Direktive 2014/61/EU (Akt o gigabitni infrastrukturi) (COM(2023)0094 – C9-0028/2023 – 2023/0046(COD))

P9_TA(2024)0292 A9-0275/2023

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2023)0094),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C9‑0028/2023),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju obrazloženega mnenja italijanske poslanske zbornice v skladu s Protokolom št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, v katerem izjavlja, da osnutek zakonodajnega akta ni v skladu z načelom subsidiarnosti,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 12. julija 2023(1),

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor na podlagi člena 74(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 16. februarja 2024, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko (A9‑0275/2023),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, ga bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svoji predsednici, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu, Komisiji in nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi 23. aprila 2024 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2024/... Evropskega parlamenta in Sveta o ukrepih za znižanje stroškov za postavitev gigabitnih elektronskih komunikacijskih omrežij, spremembi Uredbe (EU) 2015/2120 in razveljavitvi Direktive 2014/61/EU (Akt o gigabitni infrastrukturi)

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) 2024/1309.)

(1) UL C 349, 29.9.2023, str. 116.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 23. aprila 2024 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o prenosu postopkov v kazenskih zadevah (COM(2023)0185 – C9-0128/2023 – 2023/0093(COD))

P9_TA(2024)0293 A9-0008/2024

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2023)0185),

–  ob upoštevanju člena 294(2) ter točk (b) in (d) drugega pododstavka člena 82(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C9-0128/2023),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 20. septembra 2023(1),

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor na podlagi člena 74(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 20. marca 2024, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A9-0008/2024),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, ga bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svoji predsednici, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu, Komisiji in nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi 23. aprila 2024 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2024/... Evropskega parlamenta in Sveta o prenosu postopkov v kazenskih zadevah

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) 2024/3011.)

(1) UL C, C/2023/869, 8.12.2023, ELI: http://data.europa.eu/eli/C/2023/869/oj.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 23. aprila 2024 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi okvira za sanacijo in reševanje zavarovalnic in pozavarovalnic ter spremembi direktiv 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2009/138/ES, (EU) 2017/1132 ter uredb (EU) št. 1094/2010 in (EU) št. 648/2012 (COM(2021)0582 – C9-0365/2021 – 2021/0296(COD))	P9_TA(2024)0294 A9-0251/2023
POPRAVKI COR01

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2021)0582),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C9-0365/2021),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 23. februarja 2022(1),

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor na podlagi člena 74(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 24. januarja 2024, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A9‑0251/2023),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, ga bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svoji predsednici, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu, Komisiji in nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi 23. aprila 2024 z namenom sprejetja Direktive (EU) 2025/... Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi okvira za sanacijo in reševanje zavarovalnic in pozavarovalnic ter spremembi direktiv 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2007/36/ES, 2014/59/EU in (EU) 2017/1132 ter uredb (EU) št. 1094/2010, (EU) št. 648/2012, (EU) št. 806/2014 in (EU) 2017/1129

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Direktivi (EU) 2025/1.)

(1) UL C 275, 18.7.2022, str. 45.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 23. aprila 2024 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2009/138/ES glede sorazmernosti, kakovosti nadzora, poročanja, dolgoročnih jamstvenih ukrepov, makrobonitetnih orodij, tveganj glede trajnosti, nadzora skupin in čezmejnega nadzora (COM(2021)0581 – C9-0367/2021 – 2021/0295(COD))	P9_TA(2024)0295 A9-0256/2023
POPRAVKI COR01

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2021)0581),

–  ob upoštevanju člena 294(2), člena 53(1) ter členov 62 in 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C9-0367/2021),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 23. februarja 2022(1),

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor na podlagi člena 74(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 24. januarja 2024, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A9‑0256/2023),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, ga bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svoji predsednici, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu, Komisiji in nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi 23. aprila 2024 z namenom sprejetja Direktive (EU) 2025/... Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2009/138/ES glede sorazmernosti, kakovosti nadzora, poročanja, dolgoročnih jamstvenih ukrepov, makrobonitetnih orodij, tveganj glede trajnostnosti ter nadzora skupin in čezmejnega nadzora ter spremembi direktiv 2002/87/ES in 2013/34/EU

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Direktivi (EU) 2025/2.)

(1) UL C 275, 18.7.2022, str. 45.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 23. aprila 2024 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1272/2008 Evropskega parlamenta in Sveta o razvrščanju, označevanju in pakiranju snovi ter zmesi (COM(2022)0748 – C9-0433/2022 – 2022/0432(COD))	P9_TA(2024)0296 A9-0271/2023
POPRAVKI COR01

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2022)0748),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C9‑0433/2022),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 27. aprila 2023(1),

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor na podlagi člena 74(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 22. decembra 2023, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A9‑0271/2023),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju(2);

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, ga bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svoji predsednici, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu, Komisiji in nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi 23. aprila 2024 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2024/... Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1272/2008 o razvrščanju, označevanju in pakiranju snovi ter zmesi

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) 2024/2865.)

(1) UL C 228, 29.6.2023, str. 121. (2) To stališče nadomesti spremembe, sprejete 4. oktobra 2023 (Sprejeta besedila, P9_TA(2023)0340).

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 23. aprila 2024 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o plačilnih storitvah in storitvah elektronskega denarja na notranjem trgu, spremembi Direktive 98/26/ES ter razveljavitvi direktiv (EU) 2015/2366 in 2009/110/ES (COM(2023)0366 – C9-0218/2023 – 2023/0209(COD))

P9_TA(2024)0297 A9-0046/2024

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2023)0366),

–  ob upoštevanju člena 294(2) ter členov 53 in 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C9‑0218/2023),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 14. decembra 2023(1),

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A9-0046/2024),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, ga bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svoji predsednici, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu, Komisiji in nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi 23. aprila 2024 z namenom sprejetja Direktive (EU) 2024/... Evropskega parlamenta in Sveta o plačilnih storitvah in storitvah elektronskega denarja na notranjem trgu, spremembi Direktive 98/26/ES ter razveljavitvi direktiv (EU) 2015/2366 in 2009/110/ES(2)

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije ter zlasti členov 53 in 114 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora(3),

ob upoštevanju mnenja Odbora regij(4),

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)  Od sprejetja Direktive (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta(5) se je trg storitev plačil malih vrednosti precej spremenil, kar je v veliki meri povezano z vse večjo uporabo kartic in drugih digitalnih plačilnih sredstev, vse manjšo uporabo gotovine ter vse večjo prisotnostjo novih akterjev in storitev, vključno z digitalnimi denarnicami in brezstičnimi plačili. Pandemija COVID-19 in spremembe, ki jih je povzročila v potrošniških navadah in plačilnih praksah, so povečale pomen varnih in učinkovitih digitalnih plačil.

(2)  V sporočilu Komisije o strategiji EU za mala plačila(6) je napovedan začetek celovitega pregleda uporabe in učinka Direktive (EU) 2015/2366, ki bi moral ob upoštevanju razvoja trga vključevati splošno oceno, ali direktiva še vedno ustreza svojemu namenu.

(3)  Direktiva (EU) 2015/2366 je bila namenjena odpravljanju ovir za nove vrste plačilnih storitev ter izboljšanju ravni varstva potrošnikov in varnosti. V oceni učinka in uporabe Direktive (EU) 2015/2366, ki jo je izvedla Komisija, je bilo ugotovljeno, da je bila Direktiva (EU) 2015/2366 v veliki meri uspešna glede številnih svojih ciljev, vendar so bila ugotovljena tudi nekatera področja, na katerih cilji direktive niso bili v celoti doseženi. V oceni so bile zlasti ugotovljene težave v zvezi z različnim izvajanjem in izvrševanjem Direktive (EU) 2015/2366, ki so neposredno vplivale na konkurenco med ponudniki plačilnih storitev, saj so povzročile dejansko različne regulativne pogoje v državah članicah zaradi različne razlage pravil in spodbujale regulativno arbitražo.

(4)  Ne bi smelo biti prostora za izbiranje najugodnejše jurisdikcije, pri katerem bi ponudniki plačilnih storitev kot „matično državo“ izbrali tiste države članice, v katerih je uporaba pravil Unije o plačilnih storitvah zanje ugodnejša, in bi čezmejne storitve opravljali v drugih državah članicah, ki uporabljajo strožjo razlago pravil ali aktivnejše politike izvrševanja za ponudnike plačilnih storitev s sedežem v teh državah. Ta praksa izkrivlja konkurenco. Pravila Unije o plačilnih storitvah bi bilo treba uskladiti z vključitvijo pravil, ki urejajo opravljanje plačilnih storitev, v uredbo in njihovo ločitvijo od pravil o izdajanju dovoljenj plačilnim institucijam in njihovem nadzoru, ki bi jih morala urejati ta direktiva (PSD3) in jih ne bi še naprej urejala trenutno veljavna direktiva (PSD2).

(5)  Čeprav izdajanje elektronskega denarja ureja Direktiva 2009/110/ES Evropskega parlamenta in Sveta(7), uporabo elektronskega denarja za financiranje plačilnih transakcij večinoma ureja Direktiva (EU) 2015/2366. Zato je pravni okvir, ki se uporablja za institucije za izdajo elektronskega denarja in plačilne institucije, zlasti v zvezi s pravili poslovanja, že precej usklajen. Organi, pristojni za izdajo dovoljenj plačilnim institucijam in institucijam za izdajo elektronskega denarja ter njihov nadzor, so se skozi leta soočali s praktičnimi težavami pri jasni razmejitvi obeh ureditev ter razlikovanju produktov in storitev elektronskega denarja od plačilnih storitev in storitev elektronskega denarja, ki jih ponujajo plačilne institucije. To je privedlo do pomislekov glede regulativne arbitraže in neenakih konkurenčnih pogojev ter vprašanj, povezanih z izogibanjem zahtevam Direktive 2009/110/ES, ko plačilne institucije, ki izdajajo elektronski denar, izkoriščajo podobnosti med plačilnimi storitvami in storitvami elektronskega denarja ter zaprosijo za dovoljenje kot plačilna institucija. Zato je primerno, da se ureditev dovoljenj in nadzora, ki se uporablja za institucije za izdajo elektronskega denarja, dodatno uskladi z ureditvijo, ki se uporablja za plačilne institucije. Vendar se zahteve za izdajo dovoljenj, zlasti ustanovni kapital in kapital, ter nekateri ključni osnovni pojmi, ki urejajo poslovanje z elektronskim denarjem, kot so izdajanje elektronskega denarja, distribucija elektronskega denarja in unovčljivost, razlikujejo od storitev, ki jih opravljajo plačilne institucije. Zato je primerno, da se pri združitvi določb Direktive (EU) 2015/2366 in Direktive 2009/110/ES te posebnosti ohranijo.

(6)  Kot je razvidno iz pregleda, ki ga je izvedla Komisija, in glede na razvoj zadevnih trgov, podjetij in tveganj, povezanih z dejavnostmi, je treba posodobiti bonitetno ureditev za plačilne institucije, vključno s tistimi, ki izdajajo elektronski denar in zagotavljajo storitve elektronskega denarja, tako da se zahteva enotno dovoljenje za ponudnike plačilnih storitev in storitev elektronskega denarja, ki ne sprejemajo vlog. Glede na to, da Uredba (EU) 2023/1114 Evropskega parlamenta in Sveta(8) v členu 48(2) določa, da se izdajatelji elektronskega denarja štejejo za elektronski denar, bi se morala ureditev izdajanja dovoljenj za plačilne institucije, ker bodo te nadomestile institucije za izdajo elektronskega denarja, uporabljati tudi za izdajatelje e-denarnih žetonov. Bonitetna ureditev, ki se uporablja za plačilne institucije, bi morala ob upoštevanju sklopa strogih in obsežnih pogojev temeljiti na dovoljenju za pravne osebe, ki ponujajo plačilne storitve, kadar ne sprejemajo vlog. Bonitetna ureditev, ki se uporablja za plačilne institucije, bi morala zagotavljati, da se za dejavnost opravljanja plačilnih storitev po vsej Uniji uporabljajo enaki pogoji.

(7)  Storitev omogočanja dviga gotovine s plačilnega računa je primerno ločiti od dejavnosti vodenja plačilnega računa, saj ponudniki storitev dviga gotovine morda ne vodijo plačilnih računov. Storitvi izdajanja plačilnih instrumentov in pridobivanja plačilnih transakcij, ki sta bili v točki 5 Priloge k Direktivi (EU) 2015/2366 navedeni skupaj, kot da ene ni mogoče ponuditi brez druge, bi bilo treba predstaviti kot dve različni plačilni storitvi. Ločeno navajanje storitev izdajanja in pridobivanja bi moralo skupaj z ločenima opredelitvama posamezne storitve pojasniti, da lahko ponudniki plačilnih storitev storitve izdajanja in pridobivanja ponujajo ločeno.

(8)  Ob upoštevanju hitrega razvoja trga plačil malih vrednosti ter stalnih novih ponudb plačilnih storitev in plačilnih rešitev je nekatere opredelitve iz Direktive (EU) 2015/2366, kot so opredelitve plačilnega računa, denarnih sredstev in plačilnega instrumenta, primerno prilagoditi razmeram na trgu, da se zagotovi, da bo zakonodaja Unije še naprej ustrezala svojemu namenu in bo tehnološko nevtralna.

(9)  Glede na različna stališča, ki jih je Komisija opredelila v pregledu izvajanja Direktive (EU) 2015/2366 in ki jih je EBA poudaril v svojem mnenju z dne 23. junija 2022 o pregledu Direktive (EU) 2015/2366, je treba pojasniti opredelitev plačilnih računov. Odločilno merilo za kategorizacijo računa kot plačilnega računa je zmožnost izvajanja dnevnih plačilnih transakcij s takega računa. Možnost izvajanja plačilnih transakcij tretji osebi z računa ali imeti koristi od takih transakcij, ki jih opravi tretja oseba, je opredeljujoča značilnost pojma plačilnega računa. Plačilni račun je zato treba opredeliti kot račun, ki se uporablja za pošiljanje denarnih sredstev tretjim osebam in prejemanje denarnih sredstev od njih. Vsak račun, ki ima te značilnosti, bi se moral šteti za plačilni račun in bi moral biti dostopen za opravljanje storitev odreditve plačil in storitev zagotavljanja informacij o računih. Primeri, v katerih je za izvršitev plačilnih transakcij od tretjih oseb ali tretjim osebam potreben drug posredniški račun, ne bi smeli spadati v opredelitev plačilnega računa. Varčevalni računi se ne uporabljajo za pošiljanje denarnih sredstev tretji osebi in prejemanje denarnih sredstev od nje, zato so izključeni iz opredelitve plačilnega računa.

(10)  Glede na pojav novih vrst plačilnih instrumentov, razvijajočih se tehnoloških rešitev, ki omogočajo take instrumente, in negotovosti, ki prevladujejo na trgu glede njihove pravne kvalifikacije, bi bilo treba v zvezi s pojmom „plačilni instrument“ podrobneje opredeliti, kaj je ali ni plačilni instrument, ob upoštevanju načela tehnološke nevtralnosti.

(11)  Čeprav tehnologija komunikacije v bližnjem polju omogoča odreditev plačilne transakcije, bi njena obravnava kot polnopravnega „plačilnega instrumenta“ predstavljala nekaj izzivov, tudi pri uporabi močne avtentikacije strank pri brezstičnih plačilih na prodajnem mestu in pri ureditvi odgovornosti ponudnika plačilnih storitev. Zato bi bilo treba tehnologijo komunikacije v bližnjem polju obravnavati kot funkcionalnost plačilnega instrumenta in ne kot plačilni instrument kot tak.

(12)  Opredelitev pojma „plačilni instrument“ iz Direktive (EU) 2015/2366 se je nanašala na „osebno napravo“. Ker obstajajo predplačniške kartice, pri katerih ime imetnika instrumenta ni natisnjeno na kartici, bi to lahko povzročilo, da te kartice ne bi bile vključene v področje uporabe opredelitve plačilnega instrumenta. Opredelitev pojma „plačilni instrument“ bi bilo zato treba spremeniti tako, da se namesto na „osebne“ naprave sklicuje na „individualizirane“ naprave, s čimer se določi, da so predplačniške kartice, pri katerih ime imetnika instrumenta ni natisnjeno na kartici, plačilni instrumenti. Tehnični račun, ki se uporablja samo za odplačilo kreditne linije, odobrene izključno v zvezi s plačilno transakcijo, prav tako ne bi smel spadati v opredelitev „plačilnega računa“.

(13)  Tako imenovane digitalne „posredniške denarnice“ (pass-through wallet), ki vključujejo tokenizacijo obstoječega plačilnega instrumenta, tudi plačilne kartice, je treba obravnavati kot tehnične storitve in bi jih bilo zato treba izvzeti iz opredelitve plačilnega instrumenta, saj žetona ni mogoče šteti za plačilni instrument, temveč za „plačilno aplikacijo“ v smislu člena 2, točka 21, Uredbe (EU) 2015/751 Evropskega parlamenta in Sveta(9). Vendar je treba nekatere druge kategorije digitalnih denarnic, in sicer predplačniške elektronske denarnice, kot so večstopenjske denarnice (staged wallet), v katerih lahko uporabniki shranijo denar za prihodnje spletne transakcije, šteti za plačilni instrument, njihovo izdajanje pa za plačilno storitev.

(14)  Denarno nakazilo je denarna storitev, običajno osnovana na gotovini, ki jo plačnik zagotovi ponudniku plačilnih storitev, ki ustrezen znesek prenese prejemniku plačila ali drugemu ponudniku plačilnih storitev, ki deluje v imenu prejemnika plačila, ne da bi bili v imenu plačnika ali prejemnika plačila ustvarjeni plačilni računi. V nekaterih državah članicah samopostrežne trgovine, trgovci in drugi prodajalci na drobno javnosti zagotavljajo storitev, ki omogoča plačilo javnih storitev in drugih rednih gospodinjskih računov. Te storitve plačevanja računov bi bilo zato treba obravnavati kot denarna nakazila.

(15)  Opredelitev denarnih sredstev bi morala zajemati vse oblike denarja centralne banke, izdanega za uporabo na drobno, vključno z bankovci in kovanci ter morebitno prihodnjo digitalno valuto centralne banke, elektronskim denarjem in denarjem poslovnih bank. Denar centralne banke, izdan za uporabo med centralno banko in poslovnimi bankami, tj. za uporabo na debelo, ne bi smel biti zajet.

(16)  Uredba (EU) 2023/1114 z dne 31. maja 2023 določa, da se e-denarni žetoni štejejo za elektronski denar. E-denarni žetoni so zato kot elektronski denar vključeni v opredelitev denarnih sredstev v tej uredbi.

(17)  Pri oceni izvajanja Direktive (EU) 2015/2366 ni bila ugotovljena jasna potreba po znatni spremembi pogojev za izdajo in ohranitev dovoljenja kot plačilna institucija oziroma institucija za izdajo elektronskega denarja iz direktiv 2007/64/ES Evropskega parlamenta in Sveta(10) in (EU) 2015/2366 na eni strani oziroma Direktive 2009/110/ES na drugi strani. Taki pogoji še naprej vključujejo bonitetne zahteve, sorazmerne z operativnimi in finančnimi tveganji, s katerimi se soočajo plačilne institucije, vključno z institucijami, ki pri svojem poslovanju izdajajo elektronski denar in zagotavljajo storitve elektronskega denarja. Primerno je, da se dokumentaciji, ki se zahteva v podporo vlogi za izdajo dovoljenja kot plačilna institucija, doda načrt prenehanja za primer propada, ki je sorazmeren s poslovnim modelom prihodnje plačilne institucije; ta načrt prenehanja bi moral biti primeren, da bi podpiral urejeno prenehanje dejavnosti v skladu z veljavnim nacionalnim pravom, vključno z nadaljevanjem ali obnovitvijo vseh kritičnih dejavnosti, ki jih izvajajo zunanji izvajalci storitev, zastopniki ali distributerji. Da bi se izognili izdajanju dovoljenja za storitve, ki jih plačilna institucija dejansko ne opravlja, je treba določiti, da plačilna institucija ne bi smela biti obvezana pridobiti dovoljenja za plačilne storitve, ki jih ne namerava opravljati.

(18)  V strokovnem pregledu Evropskega bančnega organa v zvezi z izdajo dovoljenj v skladu z Direktivo (EU) 2015/2366, objavljenem januarja 2023(11), je bilo ugotovljeno, da so pomanjkljivosti v postopku izdaje dovoljenja privedle do tega, da za prosilce veljajo različna nadzorna pričakovanja glede zahtev za pridobitev dovoljenja kot plačilna institucija ali institucija za izdajo elektronskega denarja po vsej Uniji in da lahko včasih postopek izdaje dovoljenja traja predolgo. Za zagotovitev enakih konkurenčnih pogojev in usklajenega postopka za izdajo dovoljenja podjetjem, ki zaprosijo za dovoljenje za plačilno institucijo, je primerno, da se pristojnim organom po prejemu vseh informacij, potrebnih za odločitev, določi dvomesečni rok za zaključek postopka izdaje dovoljenja.

(19)  Za zagotovitev večje skladnosti v postopku obravnavanja vlog za plačilne institucije je primerno, da se EBA pooblasti za pripravo osnutka regulativnih tehničnih standardov o izdajanju dovoljenj, vključno z informacijami, ki jih je treba predložiti pristojnim organom v vlogah plačilnih institucij za izdajo dovoljenja, skupno metodologijo ocenjevanja za izdajo dovoljenja ali registracijo, tem, kaj se lahko šteje za jamstvo, primerljivo zavarovanju poklicne odgovornosti, in merili, ki se uporabljajo za določitev najnižjega denarnega zneska zavarovanja poklicne odgovornosti ali primerljivega jamstva. EBA bi zato moral upoštevati izkušnje, pridobljene pri uporabi svojih smernic o informacijah, ki jih morajo ponudniki plačilnih storitev, ki zaprosijo za dovoljenje, predložiti pristojnim nacionalnim organom za izdajo dovoljenja ali registracijo, in svojih smernic o uporabi meril, ki se uporabljajo za določitev najnižjega denarnega zneska zavarovanja poklicne odgovornosti ali drugega primerljivega jamstva.

(20)  Bonitetni okvir, ki se uporablja za plačilne institucije, bi moral še naprej temeljiti na predpostavki, da je tem institucijam prepovedano sprejemati vloge uporabnikov plačilnih storitev in da smejo denarna sredstva, ki jih prejmejo od uporabnikov plačilnih storitev, uporabljati le za opravljanje plačilnih storitev. Zato je primerno, da se pri bonitetnih zahtevah za plačilne institucije upošteva dejstvo, da se plačilne institucije ukvarjajo z bolj specializiranimi in omejenimi dejavnostmi kot kreditne institucije in pri tem ustvarjajo tveganja, ki so ožja in jih je lažje spremljati in nadzorovati kakor tista, ki nastanejo pri širšem spektru dejavnosti kreditnih institucij.

(21)  Pristojni organi bi morali biti pri obravnavanju vlog za izdajo dovoljenja kot plačilna institucija posebej pozorni na načrt upravljanja, predložen z navedeno vlogo. Plačilne institucije bi morale potencialno škodljiv učinek slabo zasnovanih ureditev upravljanja na zanesljivo obvladovanje tveganj obravnavati z uporabo preudarne kulture tveganja na vseh ravneh. Pristojni organi bi morali spremljati ustreznost ureditev notranjega upravljanja. Primerno je, da EBA sprejme smernice o ureditvah notranjega upravljanja, pri čemer upošteva razlike v velikosti in poslovnih modelih med plačilnimi institucijami ter spoštuje načelo sorazmernosti.

(22)  Medtem ko zahteve za izdajanje dovoljenja določajo posebna pravila o varnostnem nadzoru in elementih za zmanjševanje tveganj z uporabo informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT), da se lahko pridobi dovoljenje za opravljanje plačilnih storitev, bi bilo treba te zahteve uskladiti z zahtevami iz Uredbe (EU) 2022/2554 Evropskega parlamenta in Sveta(12).

(23)  Kadar ponudniki storitev odreditve plačil in ponudniki storitev zagotavljanja informacij o računih opravljajo storitve odreditve plačil, ne razpolagajo s sredstvi stranke. Zato bi bila določitev kapitalskih zahtev za te udeležence na trgu nesorazmerna. Kljub temu je pomembno zagotoviti, da lahko ponudniki storitev odreditve plačil in ponudniki storitev zagotavljanja informacij o računih izpolnjujejo svoje obveznosti v zvezi s svojimi dejavnostmi. Za zagotovitev ustreznega kritja tveganj, povezanih s storitvami odreditve plačil ali zagotavljanja informacij o računih, je primerno, da se od plačilnih institucij, ki ponujajo te storitve, zahteva, da imajo zavarovanje poklicne odgovornosti ali primerljivo jamstvo, in da se dodatno opredeli, katera tveganja je treba kriti glede na določbe o odgovornosti iz Uredbe XXX [uredba o plačilnih storitvah]. Ob upoštevanju težav, s katerimi se srečujejo ponudniki storitev zagotavljanja informacij o računih in storitev odreditve plačil pri sklepanju pogodb o zavarovanju poklicne odgovornosti, ki krije tveganja, povezana z njihovo dejavnostjo, je primerno, da se tem institucijam samo v fazi izdaje dovoljenja ali registracije kot alternativa zavarovanju poklicne odgovornosti omogoči, da se odločijo imeti osnovni kapital v višini 50 000 EUR. Ta prožnost za ponudnike storitev zagotavljanja informacij o računih in storitev odreditve plačil v fazi izdaje dovoljenja ali registracije ne bi smela posegati v zahtevo, da morajo ti ponudniki po pridobitvi dovoljenja ali registraciji brez nepotrebnega odlašanja skleniti zavarovanje poklicne odgovornosti.

(24)  Za obravnavanje tveganj v zvezi s pridobitvijo kvalificiranega deleža plačilne institucije v smislu Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta(13) je primerno zahtevati, da se o pridobitvi uradno obvesti zadevni pristojni organ.

(25)  Za obvladovanje tveganj, ki jih predstavljajo njihove dejavnosti, morajo imeti plačilne institucije dovolj ustanovnega kapitala in kapitala. Ob upoštevanju možnosti, da lahko plačilne institucije opravljajo širok nabor dejavnosti, ki jih zajema ta direktiva, je primerno, da se raven ustanovnega kapitala, povezanega s posameznimi storitvami, prilagodi naravi in tveganjem, povezanim s temi storitvami.

(26)  Ob upoštevanju, da začetne zahteve, ki se uporabljajo za plačilne institucije, niso bile prilagojene od sprejetja Direktive 2007/64/ES, je primerno te zahteve prilagoditi inflaciji. Vendar ob upoštevanju, da so bile kapitalske zahteve, ki se uporabljajo za plačilne institucije, ki opravljajo samo storitve odreditve plačil, uvedene šele z začetkom veljavnosti Direktive (EU) 2015/2366 in da ni bilo dokazov o neustreznosti teh zahtev, navedenih zahtev ne bi smeli spreminjati.

(27)  Velika raznolikost poslovnih modelov v sektorju plačil malih vrednosti upravičuje možnost uporabe različnih metod za izračun kapitala, ki pa ne morejo pasti pod raven zadevnega ustanovnega kapitala.

(28)  Ta direktiva uporablja enak pristop kot Direktiva (EU) 2015/2366, ki je omogočila uporabo več metod za izračun skupnih kapitalskih zahtev z določeno diskrecijsko pravico nadzornih organov, za zagotovitev, da se enaka tveganja obravnavajo enako pri vseh ponudnikih plačilnih storitev. Uporaba obsega plačil plačilne institucije iz prejšnjega leta za izračun kapitalskih zahtev je najustreznejša in najbolj uporabljena metoda izračuna kapitala za večino poslovnih modelov. Iz navedenih razlogov ter za izboljšanje doslednosti in zagotovitev enakih konkurenčnih pogojev je primerno, da se od pristojnih nacionalnih organov zahteva, da predpišejo uporabo navedene metode. Vendar bi morali imeti pristojni nacionalni organi možnost, da odstopajo od tega načela in od plačilnih institucij zahtevajo uporabo drugih metod za poslovne modele, katerih rezultat so transakcije majhnega obsega, vendar velike vrednosti. Za zagotovitev pravne varnosti in čim večje jasnosti v zvezi s takimi poslovnimi modeli je primerno, da se EBA pooblasti za pripravo osnutka regulativnih tehničnih standardov.

(29)  Ne glede na cilj uskladitve bonitetnih zahtev plačilnih institucij, ki opravljajo plačilne storitve in storitve elektronskega denarja, je primerno upoštevati posebnosti izdajanja elektronskega denarja in poslovanja z elektronskim denarjem ter plačilnim institucijam, ki izdajajo elektronski denar in zagotavljajo storitve elektronskega denarja, omogočiti uporabo ustreznejše metode za izračun kapitalskih zahtev.

(30)  Kadar ista plačilna institucija izvršuje plačilno transakcijo tako za plačnika kot prejemnika plačila in je plačniku zagotovljena kreditna linija, je primerno zaščititi sredstva v korist prejemnika plačila, takoj ko predstavljajo terjatev prejemnika plačila do plačilne institucije.

(31)  Glede na težave, s katerimi se srečujejo plačilne institucije pri odpiranju in vodenju plačilnih računov pri kreditnih institucijah, je treba zagotoviti dodatno možnost za zaščito sredstev uporabnikov, in sicer možnost, da hranijo ta sredstva pri centralni banki. Vendar ta možnost ne bi smela posegati v sposobnost centralne banke, da te možnosti ne ponudi na podlagi svojega sistemskega zakona. Vsako zavrnitev te možnosti s strani centralne banke je treba ustrezno utemeljiti pred zadevno plačilno institucijo. Ob upoštevanju potrebe po zaščiti sredstev uporabnikov in preprečevanju uporabe takih sredstev za druge namene kot za opravljanje plačilnih storitev ali storitev elektronskega denarja, je primerno zahtevati, da se sredstva uporabnikov plačilnih storitev hranijo ločeno od kapitala plačilne institucije. Za zagotovitev enakih konkurenčnih pogojev med plačilnimi institucijami, ki opravljajo plačilne storitve, in plačilnimi institucijami, ki izdajajo elektronski denar in zagotavljajo storitve elektronskega denarja, je primerno čim bolj uskladiti ureditve, ki se uporabljajo za zaščito sredstev uporabnikov, hkrati pa ohraniti posebnosti elektronskega denarja. Tveganje koncentracije je pomembno tveganje, s katerim se soočajo plačilne institucije, zlasti kadar se sredstva hranijo pri eni sami kreditni instituciji. Zato je pomembno zagotoviti, da se plačilne institucije čim bolj izogibajo tveganju koncentracije. Zato bi bilo treba od EBA zahtevati, da pripravi regulativne tehnične standarde za izogibanje tveganjem pri zaščiti sredstev strank.

(31a)  Lahko se zgodi, da kreditna institucija zavrne odprtje in vodenje računa za plačilno institucijo. To bi škodilo cilju razpršitve tveganja za plačilne institucije. Zato bi bilo treba od kreditne institucije zahtevati, da plačilni instituciji predloži ustrezno utemeljen odgovor in obrazložitev, kadar zavrne odprtje računa plačilne institucije ali se odloči za njegovo ukinitev.

(32)  Plačilnim institucijam bi moralo biti omogočeno, da poleg dejavnosti, ki jih zajema ta direktiva, opravljajo tudi druge dejavnosti, vključno z opravljanjem operativnih in tesno povezanih pomožnih storitev ter upravljanjem plačilnih sistemov ali drugih poslovnih dejavnosti, ki jih urejata veljavno pravo Unije in nacionalno pravo.

(33)  Glede na večja tveganja, povezana z dejavnostjo sprejemanja vlog, je primerno plačilnim institucijam, ki ponujajo plačilne storitve, prepovedati sprejemanje vlog od uporabnikov in od njih zahtevati, da za zagotavljanje plačilnih storitev uporabljajo samo denarna sredstva, ki jih prejmejo od uporabnikov. Denarna sredstva, ki jih od uporabnikov plačilnih storitev prejmejo plačilne institucije, ki ponujajo storitve elektronskega denarja, ne bi smela pomeniti niti vloge niti drugih vračljivih sredstev, prejetih od javnosti, v smislu člena 9 Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta(14).

(34)  Za omejitev tveganj, da se plačilni računi uporabljajo za druge namene kot za izvrševanje plačilnih transakcij, je primerno določiti, da bi morale plačilne institucije pri opravljanju ene ali več plačilnih storitev ali storitev elektronskega denarja vedno imeti plačilne račune, ki se uporabljajo izključno za plačilne transakcije.

(35)  Plačilnim institucijam bi moralo biti dovoljeno, da odobrijo posojilo, vendar bi morali za to dejavnost veljati nekateri strogi pogoji. Zato je primerno urediti odobritev posojil s strani plačilnih institucij v obliki kreditnih linij in izdaje kreditnih kartic, kolikor te storitve olajšujejo plačilne storitve ▌. Plačilnim institucijam je primerno dovoliti, da odobrijo kratkoročna posojila v zvezi s svojimi čezmejnimi dejavnostmi, pod pogojem, da se ta financirajo predvsem iz kapitala plačilne institucije in drugih sredstev s kapitalskih trgov, ne pa iz sredstev, ki se hranijo v imenu strank za plačilne storitve. Ta možnost pa ne bi smela posegati v Direktivo 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta(15) ali drugo ustrezno pravo Unije ali nacionalne ukrepe o pogojih za odobritev posojil potrošnikom. Storitve „kupi zdaj, plačaj pozneje“ zaradi svoje predvsem posojilne narave ne bi smele pomeniti plačilne storitve. Te storitve so zajete v novi direktivi o potrošniških kreditih, ki nadomešča Direktivo 2008/48/ES. Vseeno se ta direktiva uporablja za podjetja, ki opravljajo storitve „kupi zdaj, plačaj pozneje“, če opravljajo katero koli od plačilnih storitev iz Priloge I.

(36)  Za zagotovitev, da se dokazila o izpolnjevanju zahtev iz te direktive ustrezno hranijo razumno obdobje, je primerno zahtevati, da plačilne institucije hranijo vse ustrezne evidence vsaj pet let. Osebni podatki se ne bi smeli hraniti dlje, kot je potrebno za zagotovitev tega namena, in če je bilo dovoljenje odvzeto, se podatki ne bi smeli hraniti več kot pet let po odvzemu.

(37)  Za zagotovitev, da podjetje ne opravlja plačilnih storitev ali storitev elektronskega denarja brez dovoljenja, je primerno, da se od vseh podjetij, ki nameravajo opravljati plačilne storitve ali storitve elektronskega denarja, zahteva, da zaprosijo za dovoljenje, razen če ta direktiva določa registracijo namesto dovoljenja. Poleg tega morajo imeti taka podjetja zaradi zagotavljanja stabilnosti in celovitosti finančnega sistema in plačilnih sistemov ter varstva potrošnikov sedež v državi članici in se učinkovito nadzirati. Ta zahteva bi morala zajemati tudi plačilne institucije, ki izdajajo elektronski denar, glede na pomembna nova bonitetna tveganja, povezana z možnostjo, da institucije za izdajo elektronskega denarja izdajajo tudi e-denarne žetone. Za izdajatelje elektronskega denarja bi bilo treba zahtevati ustanovitev pravne osebe v EU, da se omogoči učinkovit nadzor teh subjektov in uskladitev z Uredbo (EU) 2023/1114. E-denarni žetoni so oblika kriptosredstva, ki se lahko znatno razširi in ogrozi finančno stabilnost, monetarno suverenost in monetarno politiko.

(37a)  Da bi se plačilne institucije resnično udejstvovale pri čezmejnih storitvah, bi morala Komisija poskrbeti za namensko spletno mesto ali točko „vse na enem mestu“, kjer bi bile zbrane vse informacije o tem, kako se registrirati v vsaki državi članici.

(38)  Da bi se izognili zlorabam pravice do ustanavljanja in da bi se izognili primerom, ko ima plačilna institucija sedež v državi članici, ne da bi nameravala opravljati katero koli dejavnost v tej državi članici, je primerno zahtevati, da plačilna institucija, ki zaprosi za dovoljenje v državi članici, opravlja vsaj del svojih plačilnih storitev v tej državi članici. Obveznost institucije, da del svojega poslovanja opravlja v matični državi, ki je bila uvedena že z Direktivo (EU) 2015/2366, se razlaga zelo različno, saj nekatere matične države zahtevajo, da se večina poslov opravlja v njih. „Del“ bi se moral razlagati tako, da pomeni manj kot večino dejavnosti institucije, da se ohrani polni učinek svobode opravljanja čezmejnih storitev plačilne institucije.

(39)  Plačilna institucija lahko poleg opravljanja plačilnih storitev ali storitev elektronskega denarja opravlja tudi druge dejavnosti. Za zagotovitev ustreznega nadzora plačilne institucije je primerno, da se pristojnim nacionalnim organom omogoči, da po potrebi zahtevajo ustanovitev ločenega subjekta za opravljanje plačilnih storitev ali storitev elektronskega denarja. Pri taki odločitvi pristojnega organa bi bilo treba upoštevati morebiten negativen učinek, ki bi ga lahko imel dogodek, ki bi vplival na druge poslovne dejavnosti, na finančno trdnost plačilne institucije, ali morebiten negativen učinek, ki bi izhajal iz okoliščin, ko plačilna institucija ne bi mogla ločeno poročati o kapitalu v zvezi s svojimi plačilnimi dejavnostmi in dejavnostmi elektronskega denarja ter drugimi dejavnostmi.

(40)  Za zagotovitev ustreznega stalnega nadzora nad plačilnimi institucijami ter razpoložljivosti točnih in aktualnih informacij je primerno, da se od plačilnih institucij zahteva, da pristojne nacionalne organe obvestijo o vseh spremembah v svojem poslovanju, ki vplivajo na točnost informacij, predloženih v zvezi z dovoljenjem, tudi v zvezi z dodatnimi zastopniki ali zunanjimi izvajalci dejavnosti. Pristojni organi bi morali v primeru dvoma preveriti pravilnost prejetih informacij.

(41)  Za zagotovitev dosledne ureditve izdajanja dovoljenj plačilnim institucijam po vsej Uniji je primerno določiti usklajene pogoje, pod katerimi lahko pristojni nacionalni organi odvzamejo dovoljenje, izdano plačilni instituciji.

(42)  Zaradi večje preglednosti poslovanja plačilnih institucij, ki so jim pristojni organi matične države članice izdali dovoljenje ali jih registrirali, vključno z njihovimi zastopniki, distributerji in podružnicami, in zagotavljanja visoke ravni varstva potrošnikov v Uniji je treba javnosti zagotoviti enostaven dostop do seznama podjetij, ki opravljajo plačilne storitve, skupaj z njihovimi povezanimi blagovnimi znamkami, ki bi jih bilo treba vključiti v javni nacionalni register.

(43)  Za zagotovitev, da so informacije o plačilnih institucijah ali subjektih, ki imajo dovoljenje ali so registrirani in so v skladu z nacionalno zakonodajo upravičeni do opravljanja plačilnih storitev ali storitev elektronskega denarja, na voljo po vsej Uniji v centralnem registru, bi moral EBA upravljati tak register, v katerem bi moral objaviti seznam imen podjetij, ki imajo dovoljenje ali so registrirana za opravljanje plačilnih storitev ali storitev elektronskega denarja. Kadar to vključuje obdelavo osebnih podatkov, je objava informacij na ravni Unije o fizičnih osebah, ki delujejo kot zastopniki ali distributerji, potrebna za zagotovitev, da na notranjem trgu delujejo le pooblaščeni zastopniki in distributerji, in je zato v interesu ustreznega delovanja notranjega trga plačilnih storitev. Države članice bi morale zagotoviti, da so podatki o zadevnih podjetjih, vključno z njihovimi zastopniki, distributerji in podružnicami, točni in aktualni ter da se brez nepotrebnega odlašanja in po možnosti samodejno posredujejo EBA. EBA bi zato moral pripraviti osnutek regulativnih tehničnih standardov, v katerih bi opredelil metode in ureditve za posredovanje takih informacij. Ta osnutek regulativnih tehničnih standardov bi moral zagotoviti visoko raven razdrobljenosti in doslednosti informacij. EBA bi moral pri pripravi tega osnutka regulativnih tehničnih standardov upoštevati izkušnje z uporabo Delegirane uredbe Komisije (EU) 2019/41140. Za večjo preglednost je primerno, da posredovane informacije vsebujejo blagovne znamke vseh opravljenih plačilnih storitev in storitev elektronskega denarja. Osebni podatki bi morali biti objavljeni v skladu z veljavnimi pravili o varstvu podatkov. Kadar se osebni podatki objavijo, bi bilo treba izvajati ustrezne zaščitne ukrepe za varstvo podatkov, ki preprečujejo nadaljnje nenamerno razširjanje informacij na spletu.

(44)  Za povečanje preglednosti in ozaveščenosti o storitvah, ki jih zagotavljajo ponudniki storitev odreditve plačil in zagotavljanja informacij o računih, je primerno, da EBA vodi strojno berljiv seznam z osnovnimi informacijami o takih podjetjih in storitvah, ki jih ta zagotavljajo. Informacije s tega seznama bi morale omogočati nedvoumno identifikacijo ponudnikov storitev odreditve plačil in zagotavljanja informacij o računih.

(45)  Da bi plačilne institucije razširile doseg svojih storitev, bodo morda morale uporabiti subjekte, ki opravljajo plačilne storitve v njihovem imenu, vključno z zastopniki ali, v primeru storitev elektronskega denarja, distributerji. Plačilne institucije lahko svojo pravico do ustanavljanja v državi članici gostiteljici, ki ni matična država članica, uveljavljajo tudi prek podružnic. V takih primerih je primerno, da plačilna institucija pristojnemu nacionalnemu organu brez nepotrebnega odlašanja sporoči vse ustrezne informacije v zvezi z zastopniki, distributerji in podružnicami ter pristojne nacionalne organe obvesti o vseh spremembah. Za zagotovitev preglednosti za končne uporabnike je prav tako primerno, da zastopniki, distributerji ali podružnice, ki delujejo v imenu plačilne institucije, o tem obvestijo uporabnike plačilnih storitev.

(45a)  Kadar pridobitelji za opravljanje plačilnih storitev uporabljajo zastopnika, je treba opozoriti, da zastopnik deluje samo v imenu enega pridobitelja kot glavni ponudnik plačilnih storitev, ne pa v zvezi z vsemi plačilnimi storitvami, ki se opravijo za uporabnika plačilnih storitev.

(45b)  Da bi se upoštevale spreminjajoče se tržne razmere, se tržnice in platforme, ki jih podpirajo ponudniki plačilnih storitev, ki tem tržnicam in platformam zagotavljajo storitve, tako da tem ni treba imeti sredstev za tretje osebe pod nadzorom ali v posesti, ne bi smele samodejno šteti za zastopnike ponudnikov plačilnih storitev.

(46)  Pri poslovanju morajo plačilne institucije morda oddati v zunanje izvajanje operativne naloge dela svoje dejavnosti. Za zagotovitev, da to ne ogroža neprekinjenega izpolnjevanja zahtev iz dovoljenja ali drugih veljavnih zahtev iz te direktive s strani plačilne institucije, je primerno od plačilne institucije zahtevati, da pristojne nacionalne organe brez nepotrebnega odlašanja obvesti, kdaj namerava oddati operativne naloge zunanjim izvajalcem, in o vseh spremembah v zvezi z uporabo zunanjih izvajalcev.

(47)  Za zagotovitev ustreznega zmanjšanja tveganj, ki jih lahko povzroči zunanje izvajanje operativnih nalog, je primerno zahtevati, da plačilne institucije sprejmejo razumne ukrepe za zagotovitev, da se pri takšnem zunanjem izvajanja ne kršijo zahteve te direktive. Plačilne institucije bi morale ostati v celoti odgovorne za vsa dejanja svojih zaposlenih ali katerega koli zastopnika, distributerja ali zunanjega izvajalca.

(48)  Za zagotovitev učinkovitega izvrševanja določb nacionalnega prava, sprejetih na podlagi te direktive, bi morale države članice imenovati pristojne organe, odgovorne za izdajo dovoljenj plačilnim institucijam in nadzor nad njimi. Države članice bi morale zagotoviti, da imajo pristojni organi potrebna pooblastila in sredstva, vključno z osebjem, da lahko ustrezno opravljajo svoje naloge.

(49)  Da se pristojnim organom omogoči ustrezen nadzor plačilnih institucij, je primerno, da se tem organom podelijo preiskovalna in nadzorna pooblastila ter možnost nalaganja upravnih kazni in ukrepov, ki so potrebni za opravljanje njihovih nalog. Iz istega razloga je primerno pristojnim organom podeliti pooblastilo, da zahtevajo informacije, izvajajo inšpekcijske preglede na kraju samem ter izdajajo priporočila, smernice in zavezujoče upravne odločbe. Države članice bi morale določiti nacionalne določbe v zvezi z začasnim ali trajnim odvzemom dovoljenja plačilni instituciji, usklajene na podlagi določb te direktive. Države članice bi morale svoje pristojne organe pooblastiti za nalaganje upravnih sankcij in ukrepov, namenjenih zlasti prenehanju kršitev določb v zvezi z nadzorom ali opravljanjem dejavnosti plačilnih storitev.

(50)  Zaradi širokega nabora možnih poslovnih modelov v sektorju plačil je primerno, da se omogoči določena stopnja diskrecijske pravice nadzornih organov, da se zagotovi enaka obravnava enakih tveganj v vseh državah članicah.

(51)  Pristojni organi bi morali pri nadzoru nad tem, ali plačilne institucije izpolnjujejo svoje obveznosti, izvajati svoja nadzorna pooblastila ob spoštovanju temeljnih pravic, vključno s pravico do zasebnosti. Države članice bi morale brez poseganja v nadzor neodvisnega organa (nacionalnega organa za varstvo podatkov) in v skladu z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah vzpostaviti ustrezno in učinkovito zaščito, kadar obstaja tveganje, da bi izvajanje navedenih pooblastil lahko vodilo v zlorabo ali samovoljnost, kar bi bilo resno poseganje v takšne pravice, vključno z zahtevo po predhodnem dovoljenju sodnega organa zadevne države članice, kadar je primerno.

(52)  Za zagotovitev varovanja individualnih in poslovnih pravic bi morale države članice zagotoviti, da za vse osebe, ki delajo ali so delale za pristojne organe, velja obveznost varovanja poklicne skrivnosti.

(53)  Dejavnosti plačilnih institucij lahko segajo prek meja in so pomembne za različne pristojne organe, pa tudi za EBA, Evropsko centralno banko (ECB) in nacionalne centralne banke v vlogi monetarnih in nadzornih organov. Zato je primerno zagotoviti, da učinkovito sodelujejo in si izmenjujejo informacije. Dogovori o izmenjavi informacij bi morali biti v celoti skladni s pravili o varstvu podatkov iz Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta(16) ter Uredbe (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta(17).

(54)  V primeru nesoglasij v okviru čezmejnega sodelovanja med pristojnimi organi bi morali imeti ti pristojni organi možnost, da zaprosijo za pomoč EBA, ki bi moral odločitev sprejeti brez nepotrebnega odlašanja. EBA bi moral imeti tudi možnost, da pristojnim organom na lastno pobudo pomaga pri doseganju dogovora.

(55)  Plačilna institucija, ki uveljavlja pravico do ustanavljanja ali svobodo opravljanja storitev, bi morala pristojnemu organu matične države članice zagotoviti vse ustrezne informacije v zvezi s svojim poslovanjem in ta pristojni organ obvestiti o tem, v katerih državah članicah namerava plačilna institucija poslovati, ali namerava uporabljati podružnice, zastopnike ali distributerje in ali namerava uporabiti zunanje izvajalce.

(56)  Za olajšanje sodelovanja med pristojnimi organi in učinkovitega nadzora plačilnih institucij pri izvajanju pravice do ustanavljanja ali svobode opravljanja storitev je primerno, da pristojni organi v matični državi članici sporočijo informacije državi članici gostiteljici. V primerih tristranskega čezmejnega opravljanja storitev, kadar plačilna institucija, ki ima dovoljenje v državi A, uporablja posrednika, kot je zastopnik, distributer ali podružnica, ki se nahaja v državi B, za ponujanje plačilnih storitev v drugi državi C, bi bilo treba za državo članico gostiteljico šteti državo članico gostiteljico, v kateri se storitve ponujajo končnim uporabnikom. Ob upoštevanju izzivov pri čezmejnem sodelovanju med pristojnimi organi je primerno, da EBA pripravi osnutek regulativnih tehničnih standardov za sodelovanje in izmenjavo informacij ob upoštevanju izkušenj, pridobljenih pri uporabi Delegirane uredbe Komisije (EU) 2017/2055(18).

(57)  Države članice bi morale imeti možnost, da od plačilnih institucij, ki poslujejo na njihovem ozemlju in katerih glavni sedež je v drugi državi članici, zahtevajo, da jim redno poročajo o svojih dejavnostih na njihovem ozemlju za informativne ali statistične namene. Kadar navedene plačilne institucije poslujejo na podlagi pravice do ustanavljanja, bi morali imeti pristojni organi držav članic gostiteljic možnost, da zahtevajo, da se te informacije uporabijo tudi za spremljanje izpolnjevanja zahtev iz Uredbe XXX [uredba o plačilnih storitvah]. Enako bi moralo veljati, kadar v državah članicah gostiteljicah ni poslovne enote in plačilna institucija opravlja storitve v državah članicah gostiteljicah na podlagi prostega opravljanja storitev. Da bi pristojnim organom olajšali nadzor nad mrežami zastopnikov, distributerjev ali podružnic, je primerno, da lahko države članice, v katerih delujejo zastopniki, distributerji ali podružnice, od nadrejene plačilne institucije zahtevajo, da na svojem ozemlju imenuje osrednjo kontaktno točko. Kadar država članica predpiše tako zahtevo, bi morala vsaka plačilna institucija imenovati le eno osrednjo kontaktno točko na državo članico. EBA bi moral pripraviti regulativne standarde, v katerih so določena merila za odločanje, kdaj je primerno imenovati osrednjo kontaktno točko in kakšne naj bodo njene naloge. Pri tem bi moral EBA upoštevati izkušnje, pridobljene pri uporabi delegiranih uredb Komisije (EU) 2021/1722(19) in (EU) 2020/1423(20). Zahteva po imenovanju osrednje kontaktne točke bi morala biti sorazmerna z doseganjem cilja ustrezne komunikacije in sporočanja informacij o skladnosti z ustreznimi določbami v uredbi XXX [uredba o plačilnih storitvah] v državi članici gostiteljici.

(58)  Kadar je v nujnih primerih potrebno takojšnje ukrepanje, da bi odpravili resno grožnjo skupnim interesom uporabnikov plačilnih storitev v državi članici gostiteljici, vključno z obsežno goljufijo, bi pristojni organi države članice gostiteljice morali imeti možnost, da hkrati s čezmejnim sodelovanjem med pristojnimi organi države članice gostiteljice in matične države članice ter dokler pristojni organi matične države članice ne ukrepajo sprejmejo previdnostne ukrepe. Ti ukrepi bi morali biti primerni, sorazmerni s ciljem, nediskriminatorni in začasne narave. Vsi ukrepi bi morali biti ustrezno utemeljeni. Pristojni organi matične države članice zadevne plačilne institucije in drugi zadevni organi, vključno s Komisijo in EBA, bi morali biti obveščeni vnaprej oziroma kadar v nujnih primerih to ni mogoče, brez nepotrebnega odlašanja.

(59)  Pomembno je zagotoviti, da se za vse subjekte, ki opravljajo plačilne storitve, določijo nekatere minimalne pravne in regulativne zahteve. Zato je zaželeno zahtevati registracijo identitete in lokacije vseh subjektov, ki opravljajo plačilne storitve, vključno z osebami, ki ne izpolnjujejo vseh pogojev, da bi prejele dovoljenje za delovanje kot plačilna institucija, vključno z nekaterimi manjšimi plačilnimi institucijami. Takšen pristop je v skladu z utemeljitvijo iz priporočila št. 14 projektne skupine za finančno ukrepanje, da se vzpostavi mehanizem, s katerim bodo lahko ponudniki plačilnih storitev, ki ne morejo izpolniti vseh pogojev iz navedenega priporočila, kljub temu obravnavani kot plačilne institucije. Za te namene bi morale države članice navedene subjekte vpisati v register plačilnih institucij, tudi kadar se za njih uporablja izvzetje iz vseh ali nekaterih pogojev za pridobitev dovoljenja. Vendar pa je nujno, da za možnost uveljavljanja tega izvzetja v zvezi z dovoljenjem veljajo stroge zahteve v zvezi z vrednostjo plačilnih transakcij. Subjekti, za katere velja izvzetje iz obveznosti pridobitve dovoljenja, ne bi smeli imeti pravice do ustanavljanja ali svobode opravljanja storitev in teh pravic ne bi smeli uveljavljati posredno kot udeleženci v plačilnem sistemu.

(60)  Za zagotovitev preglednosti v zvezi z morebitnimi izvzetji za male plačilne institucije je primerno od držav članic zahtevati, da o takih odločitvah obvestijo Komisijo.

(61)  Glede na posebno naravo dejavnosti, ki se izvaja, in tveganja, povezana z opravljanjem storitev zagotavljanja informacij o računih, je primerno določiti posebno bonitetno ureditev za ponudnike storitev zagotavljanja informacij o računih, pri čemer ne bi bila potrebna polna ureditev izdajanja dovoljenj, ampak bi se uporabljala samo milejša zahteva glede registracije, ki bi vključevala dokumente in informacije za pomoč pristojnemu organu pri izvajanju nadzora. Ponudnikom storitev zagotavljanja informacij o računih bi moralo biti dovoljeno opravljanje storitev v drugih državah na podlagi pravil o čezmejnem opravljanju storitev z enotnim dovoljenjem.

(62)  Za nadaljnje izboljšanje dostopa do gotovine, kar je prednostna naloga Komisije, bi bilo treba trgovcem na drobno omogočiti, da v fizičnih trgovinah ponujajo storitve izdajanja gotovine tudi, če stranka ne opravi nakupa, ne da bi morali pridobiti dovoljenje ponudnika plačilnih storitev ali biti registrirani z njegove strani ali biti zastopnik plačilne institucije. Za te storitve zagotavljanja gotovine bi morala veljati obveznost razkritja morebitnih nadomestil, ki se zaračunajo stranki. Te storitve bi morali trgovci na drobno opravljati prostovoljno in bi morale biti odvisne od razpoložljivosti gotovine pri trgovcu na drobno. Da bi preprečili nelojalno konkurenco med ponudniki storitev na bankomatih, ki ne vodijo plačilnih računov, in trgovci na drobno, ki ponujajo dvige gotovine brez nakupa, ter da bi zagotovili, da trgovinam ne bo hitro zmanjkalo gotovine, je primerno določiti zgornjo mejo 100 EUR ali ustreznega zneska v valuti zadevne države članice na transakcijo. Kadar se ponuja ta storitev, bi morale stranke opraviti avtentikacijo transakcije, trgovci na drobno pa bi morali zagotoviti, da transakcija ni anonimna.

(63)  Direktivi 2007/64/ES in (EU) 2015/2366 sta iz svojega področja uporabe pogojno izključili plačilne storitve, ki jih ponujajo nekateri ponudniki storitev na bankomatih. Zaradi tega izvzetja se je v številnih državah članicah povečala rast števila storitev na bankomatih, ki dopolnjujejo bančne bankomate, zlasti na manj naseljenih območjih. Vendar se je izkazalo, da je to izključitev težko uporabiti zaradi dvoumnosti v zvezi s subjekti, ki jih zajema. Za obravnavo tega vprašanja je primerno izrecno navesti, da so prej izključeni ponudniki storitev na bankomatih tisti, ki ne opravljajo storitev plačilnih računov. Ob upoštevanju omejenih tveganj, povezanih z dejavnostjo takih ponudnikov storitev na bankomatih, je primerno, da se zanje namesto popolne izključitve iz področja uporabe uporablja posebna bonitetna ureditev, prilagojena tem tveganjem, ki zahteva le ureditev registracije.

(64)  Ponudniki storitev, ki so želeli izkoristiti izključitev iz področja uporabe Direktive (EU) 2015/2366, se o tem, ali so njihove dejavnosti zajete v področju uporabe navedene direktive ali ne, pogosto niso posvetovali s svojimi organi, ampak so se pogosto zanašali na lastno presojo. To je bil vzrok za različno uporabo nekaterih izključitev v državah članicah. Zdi se tudi, da so ponudniki plačilnih storitev nekatere izključitve morda uporabili za spremembo svojih poslovnih modelov, da plačilne storitve, ki jih ponujajo, ne bi spadale v področje uporabe navedene direktive. To bi lahko privedlo do povečanih tveganj za uporabnike plačilnih storitev in različnih pogojev za ponudnike plačilnih storitev na notranjem trgu. Zato bi morali biti ponudniki storitev dolžni priglasiti zadevne dejavnosti pristojnim organom, da bi pristojni organi lahko ocenili, ali so izpolnjene zahteve iz ustreznih določb, in da bi zagotovili enotno razlago pravil na celotnem notranjem trgu. Postopek uradnega obveščanja bi moral biti predviden zlasti za vse izključitve, ki temeljijo na upoštevanju praga, da bi zagotovili izpolnjevanje posebnih zahtev. Poleg tega je pomembno vključiti zahtevo, da morajo potencialni ponudniki plačilnih storitev pristojne organe uradno obvestiti o dejavnostih, ki jih opravljajo v okviru omejene mreže na podlagi meril iz Uredbe XXX [uredba o plačilnih storitvah], kadar je vrednost plačilnih transakcij nad določenim pragom. Pristojni organi bi morali oceniti, ali se lahko priglašene dejavnosti štejejo za dejavnosti, zagotovljene v okviru omejene mreže, da bi lahko določili, ali bi morale ostati izključene iz področja uporabe.

(65)  Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejme akte v zvezi s posodobitvijo katerega koli zneska, da se upošteva inflacija. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da se zadevni dokumenti posredujejo Evropskemu parlamentu in Svetu sočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(66)  Komisija bi se morala zaradi zagotavljanja dosledne uporabe veljavnih zahtev zanašati na strokovno znanje in podporo EBA, ki bi moral biti zadolžen za pripravo smernic ter osnutkov regulativnih tehničnih standardov. Komisija bi morala imeti pooblastila za sprejetje navedenih osnutkov regulativnih tehničnih standardov. Te posebne naloge so v celoti v skladu z vlogo in pristojnostmi EBA, kot so določene v Uredbi (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta(21).

(66a)  EBA bi moral vsaj enkrat letno usklajevati forum za sodelovanje med pristojnimi nacionalnimi organi, da bi olajšal nadaljnje usklajevanje prenosa, izvajanja in izvrševanja določb iz te direktive.

(67)  Ker države članice same ne morejo zadovoljivo doseči nadaljnje integracije notranjega trga plačilnih storitev, saj ta zahteva harmonizacijo različnih pravil, ki trenutno obstajajo v pravnih sistemih različnih držav članic, ki bi se lažje dosegla na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(68)  Ta direktiva ne vključuje zahtev za izdajo dovoljenj za plačilne sisteme, plačilne sheme ali plačilne ureditve, pri čemer se upošteva potreba po preprečevanju podvajanja z nadzornim okvirom Eurosistema za sisteme za plačila malih vrednosti, vključno s sistemsko pomembnimi plačilnimi sistemi in drugimi sistemi, ter z novim okvirom Eurosistema za plačilne sisteme, plačilne sheme in plačilne ureditve ter nadzorom, ki ga izvajajo nacionalne centralne banke. Ta direktiva v področju uporabe prav tako ne zajema zagotavljanja tehničnih storitev, vključno z obdelavo ali delovanjem digitalnih denarnic. Vendar mora Komisija glede na hitrost inovacij v plačilnem sektorju in morebiten pojav novih tveganj pri prihodnjem pregledu te direktive posebno pozornost nameniti razvoju na tem področju in oceniti, ali bi bilo treba področje uporabe direktive razširiti na nove storitve in subjekte.

(69)  Zaradi pravne varnosti je primerno, da se sprejmejo prehodne ureditve, v skladu s katerimi lahko podjetja, ki so začela opravljati dejavnosti plačilnih institucij v skladu z nacionalnim pravom za prenos Direktive (EU) 2015/2366 pred začetkom veljavnosti te direktive, v določenem obdobju še naprej opravljajo navedene dejavnosti v zadevnih državah članicah.

(70)  Zaradi pravne gotovosti bi bilo treba sprejeti prehodne ureditve, s katerimi se zagotovi, da lahko institucije za izdajo elektronskega denarja, ki so začele opravljati svojo dejavnost v skladu z nacionalnimi zakoni, s katerimi je prenesena Direktiva 2009/110/ES, nadaljujejo to dejavnost v zadevni državi članici v določenem obdobju. To obdobje bi moralo biti daljše za institucije, ki izdajajo elektronski denar, ki jim je bila odobrena opustitev iz člena 9 Direktive 2009/110/ES.

▌

(72)  Možnost, da lahko udeleženci delujejo kot centralna nasprotna stranka, posrednik za poravnavo ali klirinška hiša ali izvajajo del teh nalog ali vse te naloge, bi bilo treba ponovno vključiti v Direktivo 98/26/ES, da se zagotovi podobno razumevanje v državah članicah. Prav tako bi bilo treba ponovno vključiti določbo, da bi morale države članice, kadar je to upravičeno zaradi sistemskega tveganja, imeti možnost, da posrednega udeleženca obravnavajo kot udeleženca v sistemu in za takega posrednega udeleženca uporabljajo določbe Direktive 98/26/ES. Za zagotovitev, da to ne bo omejilo odgovornosti udeleženca, prek katerega posredni udeleženec prenese naloge za prenos v sistem, pa bi bilo treba to pojasniti v navedeni direktivi, da se zagotovi pravna varnost.

(73)  Potrošniki bi morali imeti pravico, da uveljavljajo svoje pravice v zvezi z obveznostmi, ki jih imajo uporabniki ali imetniki podatkov na podlagi Uredbe (EU) 20../… [uredba o dostopu do finančnih podatkov] Evropskega parlamenta in Sveta(22), z zastopniškimi tožbami v skladu z Direktivo (EU) 2020/1828 Evropskega parlamenta in Sveta(23). V ta namen bi bilo treba v tej direktivi določiti, da se Direktiva (EU) 2020/1828 uporablja za zastopniške tožbe zoper kršitve določb Uredbe (EU) 20../… [uredba o dostopu do finančnih podatkov] s strani uporabnikov ali imetnikov podatkov, ki škodujejo ali bi lahko škodovale kolektivnim interesom potrošnikov. Prilogo k navedeni direktivi bi bilo zato treba ustrezno spremeniti. Države članice morajo zagotoviti, da se ta sprememba odraža v njihovih ukrepih za prenos, sprejetih v skladu z Direktivo (EU) 2020/1828.

(74)  V skladu z načeli boljšega pravnega urejanja bi bilo treba to direktivo pregledati glede njene uspešnosti in učinkovitosti pri doseganju njenih ciljev, kot je določeno v priloženi oceni učinka. Pregled bi moral biti opravljen dovolj časa po datumu začetka uporabe te direktive, da bi temeljil na ustreznih dokazih. Kot primerno obdobje se šteje pet let. Čeprav bi bilo treba pri pregledu upoštevati celotno direktivo, bi bilo treba posebno pozornost nameniti nekaterim temam, in sicer zaščiti sredstev plačilnih institucij ter številu in tržnemu deležu ponudnikov plačilnih storitev, ki imajo dovoljenje na podlagi te direktive, na katere bi lahko vplivala pravila, ki jih je Komisija predlagala 18. aprila 2023(24) in ki bi po sprejetju spremenila Direktivo 2014/49/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o sistemih jamstva za vloge. Glede področja uporabe te direktive pa je primerno, da se pregled opravi prej, in sicer tri leta po začetku ▌veljavnosti Uredbe (EU) [.../...] Evropskega parlamenta in Sveta(25) (uredba o plačilnih storitvah), zaradi pomena, ki se tej temi pripisuje v Uredbi (EU) 2022/2554. Pri tem pregledu področja uporabe bi bilo treba upoštevati morebitno razširitev seznama zajetih plačilnih storitev na storitve, kot so storitve, ki jih opravljajo plačilni sistemi in plačilne sheme, in tudi morebitno vključitev nekaterih tehničnih storitev, ki so trenutno izključene, kot so digitalne denarnice, v področje uporabe.

(75)  Glede na število sprememb, ki jih je treba vnesti v Direktivo (EU) 2015/2366 in Direktivo 2009/110/ES, je primerno razveljaviti obe direktivi in ju nadomestiti s to direktivo.

(76)  Vsaka obdelava osebnih podatkov v okviru te direktive mora biti skladna z Uredbo (EU) 2016/679 in Uredbo (EU) 2018/1725. Zato so nadzorni organi v skladu z Uredbo (EU) 2016/679 in Uredbo (EU) 2018/1725 odgovorni za nadzor obdelave osebnih podatkov, ki se izvaja v okviru te direktive. Države članice bi morale pri prenosu te direktive zagotoviti, da nacionalna zakonodaja vključuje ustrezne zaščitne ukrepe za varstvo podatkov pri obdelavi osebnih podatkov.

(77)  V skladu s členom 42(1) Uredbe (EU) 2018/1725 je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je mnenje podal 22. avgusta 2023 –

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

NASLOV I

PREDMET UREJANJA, PODROČJE UPORABE IN OPREDELITEV POJMOV

Člen 1

Predmet urejanja in področje uporabe

1.  Ta direktiva določa pravila o:

(a)  dostopu plačilnih institucij do opravljanja plačilnih storitev in storitev elektronskega denarja v Uniji;

(b)  nadzornih pooblastilih in orodjih za nadzor plačilnih institucij.

2.  Države članice lahko izvzamejo institucije iz člena 2(5), točke 4 do 23, Direktive 2013/36/EU iz uporabe vseh ali nekaterih določb te direktive.

3.  Če ni določeno drugače, vsako sklicevanje na plačilne storitve v tej direktivi pomeni sklicevanje na plačilne storitve in storitve elektronskega denarja.

4.  Če ni določeno drugače, vsako sklicevanje na ponudnike plačilnih storitev v tej direktivi pomeni sklicevanje na ponudnike plačilnih storitev in ponudnike storitev elektronskega denarja.

Člen 2

Opredelitev pojmov

V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(1)  „matična država članica“ pomeni eno od naslednjega:

(a)  državo članico, v kateri je statutarni sedež ponudnika plačilnih storitev, ali

(b)  če ponudnik plačilnih storitev v skladu z nacionalnim pravom nima statutarnega sedeža, državo članico, v kateri ima ponudnik plačilnih storitev svoj glavni sedež;

(2)  „država članica gostiteljica“ pomeni katero koli državo članico, razen matične države članice, v kateri ima ponudnik plačilnih storitev zastopnika, distributerja ali podružnico ali opravlja plačilne storitve;

(3)  „plačilna storitev“ pomeni poslovno dejavnost, opredeljeno v Prilogi I;

(4)  „plačilna institucija“ pomeni pravno osebo, ki je v skladu s členom 13 pridobila dovoljenje za opravljanje plačilnih storitev ali storitev elektronskega denarja po vsej Uniji;

(5)  „plačilna transakcija“ pomeni dejanje pologa, prenosa ali dviga denarnih sredstev na podlagi plačilnega naloga, ki ga odda plačnik ali se odda v njegovem imenu ali ga odda prejemnik plačila ali se odda v njegovem imenu, neodvisno od obveznosti med plačnikom in prejemnikom plačila, na katerih temelji;

(6)  „izvršitev plačilne transakcije“ pomeni postopek, ki se začne, ko je zaključena odreditev plačilne transakcije, in konča, ko so položena, dvignjena ali prenesena denarna sredstva na voljo prejemniku plačila;

(7)  „plačilni sistem“ pomeni sistem za prenos denarnih sredstev s formalnimi in standardiziranimi dogovori ter skupnimi pravili za obdelavo, kliring ali poravnavo plačilnih transakcij;

(8)  „upravljavec plačilnega sistema“ pomeni pravni subjekt, pravno odgovoren za upravljanje plačilnega sistema;

(9)  „plačnik“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki je imetnik plačilnega računa in odda plačilni nalog v breme plačilnega računa, ali, če plačilni račun ne obstaja, fizično ali pravno osebo, ki odda plačilni nalog;

(10)   „prejemnik plačila“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki je predvideni prejemnik denarnih sredstev, ki so predmet plačilne transakcije;

(11)  „uporabnik plačilnih storitev“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki uporablja plačilne storitve ali storitve elektronskega denarja kot plačnik ali prejemnik plačila ali oboje;

(12)  „ponudnik plačilnih storitev“ pomeni subjekt iz člena 2(1) Uredbe XXX [uredba o plačilnih storitvah] ali fizično ali pravno osebo, ki ji je bilo odobreno izvzetje na podlagi členov 34, 36 in 38 te direktive;

(13)  „plačilni račun“ pomeni račun, ki ga ponudnik plačilnih storitev vodi v imenu enega ali več uporabnikov plačilnih storitev in se uporablja za izvršitev ene ali več plačilnih transakcij ter omogoča pošiljanje denarnih sredstev tretjim osebam in prejemanje denarnih sredstev od njih;

(14)  „plačilni nalog“ pomeni navodilo plačnika ali prejemnika plačila svojemu ponudniku plačilnih storitev, s katerim zahteva izvršitev plačilne transakcije;

(15)  „plačilni instrument“ pomeni individualizirano napravo ali naprave in/ali niz postopkov, ki so dogovorjeni med uporabnikom plačilnih storitev in ponudnikom plačilnih storitev, ter omogočajo odreditev plačilne transakcije;

(16)  „ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun“ pomeni ponudnika plačilnih storitev, ki zagotavlja in vodi plačilni račun za plačnika;

(17)  „storitev odreditve plačil“ pomeni storitev za oddajo plačilnega naloga na zahtevo plačnika ali prejemnika plačila v zvezi s plačilnim računom, odprtim pri drugem ponudniku plačilnih storitev;

(18)  „storitev zagotavljanja informacij o računih“ pomeni spletno storitev zbiranja, neposredno ali prek ponudnika tehničnih storitev, in združevanja informacij o enem ali več plačilnih računih, ki jih ima uporabnik plačilnih storitev pri enem ali več ponudnikih plačilnih storitev, ki vodijo račun;

(19)  „ponudnik storitev odreditve plačil“ pomeni ponudnika plačilnih storitev, ki opravlja storitve odreditve plačil;

(20)  „ponudnik storitev zagotavljanja informacij o računih“ pomeni ponudnika plačilnih storitev, ki opravlja storitve zagotavljanja informacij o računih;

(21)  „potrošnik“ pomeni fizično osebo, ki pri pogodbah o plačilnih storitvah iz te direktive deluje zunaj področja svoje obrtne, poslovne ali poklicne dejavnosti;

(22)  „denarno nakazilo“ pomeni plačilno storitev, pri kateri se denarna sredstva prejmejo od plačnika brez odprtja plačilnega računa v imenu plačnika ali prejemnika plačila izključno zato, da se prenese ustrezen znesek prejemniku plačila ali drugemu ponudniku plačilnih storitev, ki deluje v imenu prejemnika plačila, ali kadar se taka denarna sredstva prejmejo v imenu prejemnika plačila in se mu dajo na voljo;

(23)  „denarna sredstva“ pomeni denar centralne banke, izdan za uporabo na drobno, knjižni denar in elektronski denar;

(24)  „ponudnik tehničnih storitev“ pomeni ponudnika storitev, ki podpira opravljanje plačilnih storitev, pri čemer ▌v nobenem trenutku nima v posesti denarnih sredstev, ki se prenašajo;

(25)  „občutljivi plačilni podatki“ pomeni podatke, vključno z osebnimi varnostnimi elementi, ki se lahko uporabijo za goljufijo;

(26)  „delovni dan“ pomeni dan, na katerega ponudnik plačilnih storitev plačnika ali prejemnika plačila, ki sodeluje pri izvršitvi plačilne transakcije, posluje in lahko izvrši plačilno transakcijo;

(27)  „storitve informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT)“ pomeni storitve IKT, kot so opredeljene v členu 3, točka 21, Uredbe (EU) 2022/2554;

(28)  „zastopnik“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki v imenu plačilne institucije opravlja plačilne storitve;

(29)  „podružnica“ pomeni poslovno enoto, ki ni glavni sedež, je pa del plačilne institucije in ni pravna oseba ter neposredno izvaja nekatere ali vse transakcije, ki so del poslovanja plačilne institucije; vse poslovne enote skupaj, ki jih v isti državi članici ustanovi plačilna institucija z glavnim sedežem v drugi državi članici;

(30)  „skupina“ pomeni skupino podjetij, ki so medsebojno povezana, kakor je navedeno v členu 22(1), ▌2 ali 7, Direktive 2013/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta(26), ali podjetij, kakor so opredeljena v členih 4, 5, 6 in 7 Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 241/2014(27), ki so medsebojno povezana, kakor je navedeno v členu 10(1) ali v členu 113(6), prvi pododstavek, ali členu 113(7), prvi pododstavek, Uredbe (EU) št. 575/2013;

(31)  „pridobivanje plačilnih transakcij“ pomeni plačilno storitev, ki jo zagotavlja ponudnik plačilnih storitev, ki posluje s prejemnikom plačila ter sprejema in obdeluje plačilne transakcije, s katerimi se denarna sredstva prenesejo na prejemnika plačila;

(32)  „izdaja plačilnih instrumentov“ pomeni plačilno storitev, pri kateri ponudnik plačilnih storitev posluje s plačnikom ter mu zagotavlja plačilni instrument za odreditev in obdelavo plačnikovih plačilnih transakcij;

(33)  „kapital“ pomeni kapital, kot je opredeljen v členu 4(1), točka 118, Uredbe (EU) št. 575/2013, pri čemer je najmanj 75 % temeljnega kapitala v obliki navadnega lastniškega temeljnega kapitala iz člena 50 navedene uredbe, dodatni kapital pa znaša enako ali manj od tretjine temeljnega kapitala;

(34)  „elektronski denar“ pomeni denarno vrednost, shranjeno v elektronski obliki, vključno z magnetno, ki pomeni terjatev do izdajatelja in je izdana na podlagi prejema denarnih sredstev za namen izvrševanja plačilnih transakcij in ki jo sprejmejo druge fizične ali pravne osebe, ki niso izdajatelj;

(35)  „povprečni znesek elektronskega denarja v obtoku“ pomeni povprečni skupni znesek finančnih obveznosti v zvezi z izdanim elektronskim denarjem na koncu vsakega koledarskega dne v predhodnih šestih koledarskih mesecih, ki se izračuna na prvi koledarski dan vsakega koledarskega meseca in se uporablja za ta koledarski mesec;

(36)  „distributer“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki distribuira ali unovčuje elektronski denar v imenu plačilne institucije;

(37)  „storitve elektronskega denarja“ pomeni izdajanje elektronskega denarja, vodenje plačilnih računov z enotami elektronskega denarja in prenos enot elektronskega denarja;

(38)  „ponudnik storitev na bankomatih“ pomeni upravljavce bančnih avtomatov, ki ne vodijo plačilnih računov;

(39)  „plačilna institucija, ki opravlja storitve elektronskega denarja“ pomeni plačilno institucijo, ki opravlja storitve izdajanja elektronskega denarja, vodenja plačilnih računov z enotami elektronskega denarja in prenosa enot elektronskega denarja, ne glede na to, ali opravlja tudi katero koli storitev iz Priloge I.

NASLOV II

PLAČILNE INSTITUCIJE

POGLAVJE I

Izdajanje dovoljenj in nadzor

O d d e l e k 1

S p l o š n a p r a v i l a

Člen 3

Vloge za izdajo dovoljenja

1.  Države članice od podjetij, ki niso podjetja iz člena 2(1), točke (a), (b), (d) in (e), Uredbe XXX [uredba o plačilnih storitvah], in oseb, ki niso fizične ali pravne osebe, za katere velja izvzetje v skladu s členi 34, 36, 37 in 38 te direktive, ki nameravajo opravljati katero koli plačilno storitev iz Priloge I ali storitev elektronskega denarja, zahtevajo, da od pristojnih organov matične države članice pridobijo dovoljenje za opravljanje teh storitev.

2.  Dovoljenje iz odstavka 1 se zahteva le za tiste plačilne storitve, ki jih plačilne institucije vložnice dejansko nameravajo opravljati.

3.  Države članice zagotovijo, da podjetja, ki zaprosijo za dovoljenje iz odstavka 1, pristojnim organom matične države članice predložijo vlogo za izdajo dovoljenja skupaj z naslednjim:

(a)  programom poslovanja, v katerem so zlasti opredeljene vrste predvidenih plačilnih storitev;

(b)  poslovnim načrtom, ki lahko vključuje izračun predvidenega proračuna in dokazuje, da je vložnik sposoben uporabljati ustrezne in sorazmerne sisteme, vire sredstev in postopke za zanesljivo poslovanje;

(c)  dokazilom, da ima vložnik zahtevani ustanovni kapital iz člena 5;

(d)  za podjetja, ki zaprosijo za opravljanje storitev iz Priloge I, točke 1 do 5, in storitve elektronskega denarja, opisom ukrepov, sprejetih za zaščito denarnih sredstev uporabnikov plačilnih storitev v skladu s členom 9;

(e)  opisom vložnikove ureditve upravljanja in mehanizmov notranjih kontrol, vključno z upravnimi postopki, postopki obvladovanja tveganj in računovodskimi postopki, ter opisom vložnikove ureditve za uporabo storitev IKT iz členov 6 in 7 Uredbe (EU) 2022/2554, ki dokazuje, da so te ureditve upravljanja, mehanizmi notranjih kontrol in ureditve za uporabo storitev IKT sorazmerni, ustrezni, zanesljivi in zadostni;

(f)  opisom postopka, vzpostavljenega za spremljanje in reševanje varnostnih incidentov in z varnostjo povezanih pritožb strank ter naknadno ukrepanje v zvezi z njimi, vključno z mehanizmom za poročanje o incidentih, v katerem so upoštevane obveznosti plačilne institucije glede obveščanja iz poglavja III Uredbe (EU) 2022/2554;

(g)  opisom postopka, vzpostavljenega za beleženje, spremljanje, sledenje in omejevanje dostopa do občutljivih plačilnih podatkov;

(h)  opisom ureditev za zagotavljanje neprekinjenega poslovanja, vključno z jasno navedbo ključnih operacij, opisom načrtov neprekinjenega poslovanja na področju IKT ter načrtov odzivanja in okrevanja na področju IKT ter opisom postopka za redno testiranje in pregledovanje ustreznosti in učinkovitosti takih načrtov neprekinjenega poslovanja na področju IKT ter odzivanja in okrevanja na področju IKT, kot se to zahteva v členu 11(6) Uredbe (EU) 2022/2554;

(i)  opisom načel in opredelitev, ki se uporabljajo za zbiranje statističnih podatkov o uspešnosti, transakcijah in goljufijah;

(j)  dokumentom o varnostni strategiji, ki vključuje:

(i)  podrobno oceno tveganja, povezanega s plačilnimi storitvami in storitvami elektronskega denarja vložnika;

(ii)  opis varnostnih ukrepov za nadzor nad tveganji in njihovo zmanjševanje za ustrezno zaščito uporabnikov plačilnih storitev pred ugotovljenimi tveganji, vključno z goljufijami in nezakonito uporabo občutljivih in osebnih podatkov;

(iii)  za institucije vložnice, ki želijo skleniti dogovore o izmenjavi informacij z drugimi ponudniki plačilnih storitev za izmenjavo podatkov, povezanih s plačilnimi goljufijami, iz člena 83(3) Uredbe XXX [uredba o plačilnih storitvah], ugotovitve ocene učinka v zvezi z varstvom podatkov iz člena 83(4) Uredbe XXX [uredba o plačilnih storitvah] in v skladu s členom 35 Uredbe (EU) 2016/679 ter po potrebi izid predhodnega posvetovanja s pristojnim nadzornim organom v skladu s členom 36 navedene uredbe;

(k)  za institucije vložnice, za katere veljajo obveznosti v zvezi s pranjem denarja in financiranjem terorizma na podlagi Direktive (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta(28) in Uredbe (EU) 2015/847 Evropskega parlamenta in Sveta(29), opisom mehanizmov notranje kontrole, ki jih je vzpostavil vložnik zaradi izpolnjevanja obveznosti iz navedene direktive in uredbe;

(l)  opisom vložnikove strukturne organizacije, po potrebi vključno z opisom:

▌

▌

(iii)  dogovorov o zunanjem izvajanju;

(iv)  sodelovanja vložnika v nacionalnem ali mednarodnem plačilnem sistemu;

(m)  identiteto oseb, ki imajo pri vložniku neposredno ali posredno kvalificirane deleže v smislu člena 4(1), točka 36, Uredbe (EU) št. 575/2013, velikostjo njihovih deležev ter dokazilom o primernosti imetnikov deležev za zagotovitev varnega in skrbnega upravljanja vložnika;

(n)  identiteto direktorjev in drugih oseb, odgovornih za upravljanje plačilne institucije vložnice, in po potrebi:

(i)  identiteto oseb, odgovornih za upravljanje dejavnosti plačilnih storitev plačilne institucije;

(ii)  dokazilom, da imajo osebe, odgovorne za upravljanje dejavnosti plačilnih storitev plačilne institucije, dober ugled ter ustrezno znanje in izkušnje za opravljanje plačilnih storitev, kot jih določi matična država članica vložnika;

(o)  kadar je primerno, navedbo zakonitih revizorjev in revizijskih podjetij, kakor so opredeljeni v členu 2, točki 2 in 3, Direktive 2006/43/ES Evropskega parlamenta in Sveta(30);

(p)  pravnim statusom in statutom vložnika;

(q)  naslovom statutarnega sedeža vložnika;

(r)  pregledom jurisdikcij EU, v katerih vložnik vlaga ali namerava vložiti vlogo za dovoljenje za poslovanje kot plačilna institucija;

(s)  načrtom prenehanja v primeru propada, ki je prilagojen predvideni velikosti in poslovnemu modelu vložnika.

Za namene prvega pododstavka, točke (d), (e), (f) in (l), države članice zagotovijo, da vložnik predloži opis svojih revizijskih ureditev in organizacijskih ureditev, ki jih je vzpostavil za zaščito interesov svojih uporabnikov ter za zagotovitev neprekinjenosti in zanesljivosti izvajanja plačilnih storitev ali storitev elektronskega denarja.

V varnostnih ukrepih za nadzor nad tveganji in njihovo zmanjševanje iz prvega pododstavka, točka (j), je navedeno, kako bo vložnik zagotovil visoko raven digitalne operativne odpornosti, kot se zahteva v poglavju II Uredbe (EU) 2022/2554, zlasti v zvezi s tehnično varnostjo in varstvom podatkov, tudi za programsko opremo in sisteme IKT, ki jih uporablja vložnik ali podjetja, katerim odda svoje dejavnosti v zunanje izvajanje.

4.  Države članice kot pogoj za pridobitev dovoljenja od podjetij, ki zaprosijo za dovoljenje za opravljanje plačilnih storitev iz Priloge I, točka 6, zahtevajo sklenjeno zavarovanje poklicne odgovornosti, ki zajema ozemlja, na katerih ponujajo svoje storitve, ali drugo primerljivo jamstvo za kritje odgovornosti, ki lahko, vsaj za začetno obdobje dovoljenja, vključuje minimalni začetni kapital v višini 50 000 EUR, in zagotavlja, da:

(a)  lahko krijejo svojo odgovornost, kot je določeno v členih 56, 57, 59, 76 in 78 Uredbe XXX [uredba o plačilnih storitvah];

(b)  so zmožna kritja vrednosti vsakega dodatka, praga ali odbitne franšize pri zavarovalnem kritju ali primerljivem jamstvu;

(c)  stalno spremljajo kritje zavarovanja ali primerljivega jamstva.

5.  EBA pripravi osnutek regulativnih tehničnih standardov, ki določajo:

(a)  informacije, ki jih morajo plačilne institucije predložiti pristojnim organom v vlogi za izdajo dovoljenja, vključno z zahtevami iz odstavka 3, točke (a), (b), (c), (e) in (g) do (k) in (r);

(b)  skupno metodologijo ocenjevanja za izdajo dovoljenja kot plačilna institucija ali registracijo kot ponudnik storitev zagotavljanja informacij o računih ali ponudnik storitev na bankomatih v skladu s to direktivo;

(c)  kaj je primerljivo jamstvo iz odstavka 4, prvi pododstavek, ki bi moralo biti zamenljivo z zavarovanjem poklicne odgovornosti;

(d)  merila za določitev najnižjega denarnega zneska zavarovanja poklicne odgovornosti ali drugega primerljivega jamstva iz odstavka 4.

6.  Pri pripravi osnutka regulativnih tehničnih standardov iz odstavka 5 EBA upošteva naslednje:

(a)  profil tveganja podjetja;

(b)  ali podjetje opravlja druge plačilne storitve iz Priloge I ali opravlja druge poslovne dejavnosti;

(c)  obseg dejavnosti podjetja;

(d)  posebne značilnosti primerljivih jamstev iz odstavka 4 in merila za njihovo uveljavljanje.

EBA do [Urad za publikacije: vstaviti datum = eno leto po začetku veljavnosti te direktive] Komisiji predloži osnutek regulativnih tehničnih standardov iz odstavka 5.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov v skladu členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 4

Nadzor nad deleži

1.  Vsaka fizična ali pravna oseba, ki sklene neposredno ali posredno pridobiti ali povečati kvalificirani delež v plačilni instituciji v smislu člena 4(1), točka 36, Uredbe (EU) št. 575/2013, s čimer bi njen delež kapitala ali delež glasovalnih pravic dosegel ali presegel 20 %, 30 % ali 50 % ali bi plačilna institucija postala njena podrejena družba, o svoji nameri vnaprej pisno obvesti pristojne organe navedene plačilne institucije. Enako velja za vsako fizično ali pravno osebo, ki sklene neposredno ali posredno prodati svoj kvalificirani delež ali ga zmanjšati, tako da bi se njen delež kapitala ali delež glasovalnih pravic zmanjšal pod 20 %, 30 % ali 50 % ali da bi plačilna institucija prenehala biti njena podrejena družba.

2.  Predlagani pridobitelj kvalificiranega deleža v plačilni instituciji pristojnemu organu sporoči velikost nameravanega deleža in ustrezne potrebne informacije v skladu s členom 23(4) Direktive 2013/36/EU.

3.  Kadar obstaja možnost, da bi vpliv predlaganega pridobitelja iz odstavka 1 lahko škodil preudarnemu in skrbnemu upravljanju institucije, države članice od pristojnih organov zahtevajo, da izrazijo svoje nasprotovanje ali sprejmejo druge ustrezne ukrepe za odpravo te situacije. Med takšnimi ukrepi so lahko sodne odredbe, kazni proti direktorjem ali osebam, odgovornim za upravljanje zadevne plačilne institucije, ali začasne prepovedi uveljavljanja glasovalnih pravic, ki izhajajo iz delnic v lasti delničarjev ali družbenikov te plačilne institucije.

Podobni ukrepi se uporabljajo za fizične ali pravne osebe, ki ne izpolnijo svojih obveznosti glede predložitve predhodnih informacij, kakor določa odstavek 2.

4.  Če se delež iz odstavka 1 pridobi kljub nasprotovanju pristojnih organov, države članice ne glede na morebitne druge kazni, ki bodo sprejete, zagotovijo možnost začasne prepovedi uveljavljanja ustreznih glasovalnih pravic, neveljavnosti oddanih glasov ali razveljavitve teh glasov.

Člen 5

Ustanovni kapital

Države članice od plačilnih institucij zahtevajo, da imajo v času izdaje dovoljenja ustanovni kapital, ki zajema eno ali več postavk iz člena 26, točke (1)(a) do (e), Uredbe (EU) št. 575/2013, in sicer:

(a)  kadar plačilna institucija opravlja le plačilno storitev iz Priloge I, točka 5, njen kapital nikoli ne sme biti nižji od 25 000 EUR;

(b)  kadar plačilna institucija opravlja plačilno storitev iz Priloge I, točka 6, njen kapital nikoli ne sme biti nižji od 50 000 EUR;

(c)  kadar plačilna institucija opravlja katero koli plačilno storitev iz Priloge I, točke 1 do 4, njen kapital nikoli ne sme biti nižji od 150 000 EUR;

(d)  kadar plačilna institucija opravlja storitve elektronskega denarja, njen kapital nikoli ne sme biti nižji od 350 000 EUR.

Člen 6

Kapital

1.  Države članice zahtevajo, da kapital plačilne institucije ni nižji od zneska ustanovnega kapitala iz člena 5 ali zneska kapitala, izračunanega v skladu s členom 7 za plačilne institucije, ki ne ponujajo storitev elektronskega denarja, oziroma izračunanega v skladu s členom 8 za plačilne institucije, ki ponujajo storitve elektronskega denarja, pri čemer se upošteva najvišji znesek.

2.  Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe za preprečitev večkratne uporabe elementov, ki so sprejemljivi kot kapital, kadar plačilna institucija spada v isto skupino kot druga plačilna institucija, kreditna institucija, investicijska družba, družba za upravljanje premoženja ali zavarovalnica. Isto velja tudi, kadar ima plačilna institucija hibridni značaj in opravlja dejavnosti, ki niso plačilne storitve ali storitve elektronskega denarja.

3.  Če so izpolnjeni pogoji iz člena 7 Uredbe (EU) št. 575/2013, državam članicam ali njihovim pristojnim organom ni treba uporabljati člena 7 ali 8 te direktive, kakor je ustrezno, za plačilne institucije, ki so v skladu z Direktivo 2013/36/EU zajete v konsolidirani nadzor matične kreditne institucije.

Člen 7

Izračun kapitala za plačilne institucije, ki ne ponujajo storitev elektronskega denarja

1.  Ne glede na zahteve glede ustanovnega kapitala iz člena 5 države članice od plačilnih institucij, ki niso plačilne institucije, ki ponujajo samo storitve odreditve plačil iz Priloge I, točka 6, ali samo storitve zagotavljanja informacij o računih iz Priloge I, točka 7, ali oboje, in ki niso plačilne institucije, ki ponujajo storitve elektronskega denarja, zahtevajo, da ves čas ohranjajo kapital, izračunan v skladu z odstavkom 2.

2.  Pristojni organi od plačilnih institucij zahtevajo, da kot privzeto uporabljajo metodo B, kot je določena v točki (b) spodaj. Vendar se lahko pristojni organi odločijo, da glede na njihov konkreten poslovni model, zlasti kadar izvršijo le majhno število transakcij, vendar imajo te visoko posamezno vrednost, plačilne institucije namesto tega uporabijo metodo A ali C. Za namene metod A, B in C se predhodno leto razume kot celotno 12-mesečno obdobje pred trenutkom izračuna.

(a)  Metoda A

Kapital plačilne institucije mora znašati najmanj 10 % njenih stalnih splošnih stroškov iz predhodnega leta. Pristojni organi lahko to zahtevo prilagodijo v primeru pomembne spremembe v poslovanju plačilne institucije glede na predhodno leto. Kadar plačilna institucija na dan izračuna posluje manj kot leto dni, kapital plačilne institucije znaša najmanj 10 % ustreznih stalnih splošnih stroškov, predvidenih v njenem poslovnem načrtu, razen če pristojni organi zahtevajo prilagoditev tega načrta.

(b)  Metoda B

Kapital plačilne institucije mora biti enak najmanj vsoti naslednjih elementov, pomnoženi s faktorjem za uravnoteženje „k“ iz odstavka 3, pri čemer obseg plačil predstavlja eno dvanajstino skupnega zneska plačilnih transakcij, ki jih je v predhodnem letu izvršila plačilna institucija:

(i)  4,0 % obsega plačil do 5 milijonov EUR;

in

(ii)  2,5 % obsega plačil od 5 milijonov EUR do 10 milijonov EUR;

in

(iii)  1 % obsega plačil od 10 milijonov EUR do 100 milijonov EUR;

in

(iv)  0,5 % obsega plačil od 100 milijonov EUR do 250 milijonov EUR;

in

(v)  0,25 % obsega plačil nad 250 milijonov EUR.

(c)  Metoda C

Kapital plačilne institucije je enak najmanj ustreznemu indikatorju iz točke (i), pomnoženemu z množiteljem iz točke (ii) in faktorjem za uravnoteženje „k“ iz odstavka 3.

(i)  Ustrezni indikator je enak vsoti:

(1)  prihodkov od obresti;

(2)  odhodkov za obresti;

(3)  prejetih provizij in nadomestil ter

(4)  drugih prihodkov iz poslovanja.

Vsak element se vključi v vsoto s svojim pozitivnim ali negativnim predznakom. Za izračun ustreznega indikatorja se ne smejo upoštevati prihodki iz izrednih ali občasnih postavk. Ustrezni indikator se lahko zmanjša za izdatke za storitve, ki jih plačilna institucija odda v izvajanje tretjim osebam, če jo za te izdatke bremeni podjetje, ki se nadzira v skladu s to direktivo. Ustrezni indikator se izračuna na podlagi podatkov za dvanajstmesečno obdobje ob koncu preteklega poslovnega leta. Ustrezni indikator se izračuna za preteklo poslovno leto.

Kapital, izračunan po metodi C, ne sme biti nižji od 80 % povprečja ustreznega indikatorja za pretekla tri poslovna leta. Kadar revidirani podatki niso na voljo, se lahko uporabijo poslovne ocene.

(ii)  Množitelj je enak:

(1)  10 % ustreznega indikatorja v višini do 2,5 milijona EUR;

(2)  8 % ustreznega indikatorja v višini od 2,5 milijona EUR do 5 milijonov EUR;

(3)  6 % ustreznega indikatorja v višini od 5 milijonov EUR do 25 milijonov EUR;

(4)  3 % ustreznega indikatorja v višini od 25 milijonov EUR do 50 milijonov EUR;

(5)  1,5 % ustreznega indikatorja v višini nad 50 milijonov EUR.

3.  Faktor za uravnoteženje „k“, ki se uporabi pri metodah B in C, je enak:

(a)  0,5, kadar plačilna institucija opravlja le plačilne storitve iz točke 5 Priloge I;

(b)  1, kadar plačilna institucija opravlja plačilne storitve iz katere koli od točk 1 do 4 Priloge I.

4.  Države članice zahtevajo, da plačilne institucije, ki niso plačilne institucije, ki ponujajo samo storitve odreditve plačil iz Priloge I, točka 6, ali samo storitve zagotavljanja informacij o računih iz Priloge I, točke 7, ali oboje, in ki niso plačilne institucije, ki opravljajo samo storitve elektronskega denarja, ki prav tako opravljajo dejavnosti iz člena 10, zagotovijo, da se kapital, ki se poseduje za storitve iz Priloge I, točke 1 do 5, ne šteje za kapital za namene člena 10(4), točka (d), ali drugih storitev, ki jih ta direktiva ne ureja.

5.  Pristojni organi lahko na podlagi ocene postopkov za upravljanje tveganj, podatkovnih zbirk o tveganju izgub in mehanizmov notranjega nadzora plačilne institucije od plačilne institucije zahtevajo, da ima kapital, ki je do 20 % višji od zneska, izračunanega po metodi, izbrani v skladu z odstavkom 2. Pristojni organi lahko plačilni instituciji dovolijo, da ima kapital, ki je do 20 % nižji od zneska, izračunanega po metodi, ki se uporabi v skladu z odstavkom 2.

6.  EBA pripravi osnutek regulativnih standardov v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010 v zvezi z merili za določitev, kdaj je poslovni model plačilne institucije tak, da izvršuje le majhno število transakcij, vendar z visoko posamezno vrednostjo, kot je navedeno v odstavku 2 tega člena.

EBA do [Urad za publikacije: vstaviti datum = 1 leto po začetku veljavnosti te direktive] Komisiji predloži ta osnutek regulativnih tehničnih standardov.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov v skladu členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 8

Izračun kapitala za plačilne institucije, ki ponujajo storitve elektronskega denarja

1.  Ne glede na zahteve glede ustanovnega kapitala iz člena 5 države članice od plačilnih institucij, ki ponujajo plačilne storitve in storitve elektronskega denarja, zahtevajo, da imajo ves čas kapital, izračunan v skladu s členom 7, za namene svoje dejavnosti plačilnih storitev.

2.  Ne glede na zahteve glede ustanovnega kapitala iz člena 5 države članice od plačilnih institucij, ki ponujajo samo storitve elektronskega denarja, zahtevajo, da imajo ves čas kapital, izračunan v skladu v skladu z metodo D, kot je določena v točki 3 spodaj.

3.  Metoda D: kapital za dejavnost opravljanja storitev elektronskega denarja znaša najmanj 2 % povprečnega zneska elektronskega denarja v obtoku.

4.  Države članice zahtevajo, da imajo plačilne institucije, ki ponujajo plačilne storitve in storitve elektronskega denarja, ves čas kapital, ki je vsaj enak vsoti zahtev iz odstavkov 1 in 2.

5.  Države članice plačilnim institucijam, ki opravljajo plačilne storitve in storitve elektronskega denarja, ki izvajajo katero koli dejavnost iz Priloge I, ki ni povezana s storitvami elektronskega denarja, ali katero koli dejavnost iz člena 10, odstavka 1 in 4, dovolijo, da izračunajo svoje kapitalske zahteve na podlagi reprezentativnega deleža, ki naj bi se uporabljal za storitve elektronskega denarja, pod pogojem, da je mogoče tak reprezentativni delež razumno oceniti na podlagi preteklih podatkov in v skladu z zahtevami pristojnih organov, kadar znesek elektronskega denarja v obtoku ni znan vnaprej. Kadar plačilna institucija ni zaključila zadosti dolgega obdobja poslovne dejavnosti, se zahteve po lastnih sredstvih izračunajo na podlagi predvidenega zneska elektronskega denarja v obtoku, ki je potrjen s poslovnim načrtom institucije, ob upoštevanju kakršnih koli prilagoditev tega načrta, ki jih zahtevajo pristojni organi.

6.  Odstavka 4 in 5 člena 7 se smiselno uporabljata za plačilne institucije, ki opravljajo storitve elektronskega denarja.

Člen 9

Zahteve glede zaščite denarnih sredstev

1.  Države članice zahtevajo, da plačilna institucija, ki opravlja plačilne storitve iz Priloge I, točke 1 do 5, ali storitve elektronskega denarja, zaščiti vsa denarna sredstva, ki jih je prejela od uporabnikov plačilnih storitev ali prek drugega ponudnika plačilnih storitev za izvršitev plačilnih transakcij, ali, kadar je primerno, denarna sredstva, prejeta v zameno za izdani elektronski denar, na enega od naslednjih načinov:

(a)  ta denarna sredstva se nikoli ne smejo mešati z denarnimi sredstvi katere koli fizične ali pravne osebe, razen uporabnikov plačilnih storitev, v imenu katerih se denarna sredstva hranijo;

(b)  ta denarna sredstva so krita z zavarovalno pogodbo ali drugim primerljivim jamstvom, sklenjenim z zavarovalnico ali kreditno institucijo, ki ne spada v isto skupino kot plačilna institucija, in sicer za znesek, enakovreden tistemu, ki bi bil sicer ločen, če ga ne bi krila zavarovalna pogodba ali primerljivo jamstvo, izplačljivo v primeru, da plačilna institucija ne more izpolniti svojih finančnih obveznosti.

Za namene prvega pododstavka, točka (a), kadar plačilna institucija še vedno poseduje denarna sredstva in jih do konca delovnega dne, ki sledi dnevu, ko je prejela denarna sredstva, še ni izročila prejemniku plačila ali jih prenesla drugemu ponudniku plačilnih storitev, plačilna institucija stori eno od naslednjega:

(a)  položi ta denarna sredstva na ločen račun pri kreditni instituciji, ki je ima dovoljenje v državi članici, ali pri centralni banki po lastni presoji te centralne banke;

(b)  vloži te denarna sredstva v varna likvidna sredstva z nizkim tveganjem, kot jih določijo pristojni organi matične države članice.

Plačilne institucije ta denarna sredstva v skladu z nacionalno zakonodajo v interesu uporabnikov plačilnih storitev izvzamejo iz zahtevkov drugih upnikov plačilne institucije, zlasti v primeru insolventnosti.

2.  Plačilne institucije se izogibajo tveganju koncentracije pri zaščiti denarnih sredstev strank tako, da po potrebi zagotovijo, da se ista metoda zaščite ne uporablja za vsa zaščitena denarna sredstva njihovih strank. Zlasti si prizadevajo, da ne hranijo vseh denarnih sredstev potrošnikov pri eni kreditni instituciji.

3.  Kadar se od plačilne institucije zahteva, da zaščiti denarna sredstva v skladu z odstavkom 1, in se del teh sredstev uporabi za prihodnje plačilne transakcije, ob tem pa se preostali znesek uporablja za storitve, ki niso plačilne storitve, tudi za ta del sredstev, prejetih za prihodnje plačilne transakcije, veljajo zahteve iz odstavka 1. Kadar je ta del spremenljiv ali ni vnaprej znan, države članice plačilnim institucijam omogočijo, da ta odstavek uporabljajo na podlagi reprezentativnega deleža, ki bo predvidoma uporabljen za plačilne storitve, če se lahko tak reprezentativni delež po mnenju pristojnih organov zadostno in zadovoljivo oceni na podlagi preteklih podatkov.

4.  Kadar plačilna institucija opravlja storitve elektronskega denarja, sredstev, prejetih za izdajo elektronskega denarja, ni treba zaščititi, dokler se sredstva ne knjižijo v dobro na plačilni račun plačilne institucije ali dokler niso kako drugače dana na voljo plačilni instituciji v skladu z zahtevami glede časa izvršitve iz Uredbe XXX [uredba o plačilnih storitvah]. V vsakem primeru se taka sredstva zavarujejo najpozneje do konca delovnega dne, ki sledi dnevu, ko so bila sredstva prejeta, po izdaji elektronskega denarja.

5.  Kadar plačilna institucija za namene uporabe odstavka 1 opravlja storitve elektronskega denarja, so varna sredstva z nizkim tveganjem sredstva, ki spadajo v eno od kategorij iz razpredelnice 1 člena 336(1) Uredbe (EU) št. 575/2013, za katere kapitalska zahteva za posebno tveganje ni višja od 1,6 %, vendar brez drugih kvalificiranih postavk, kot so opredeljene v členu 336(4) navedene uredbe.

Za namene odstavka 1 so varna sredstva z nizkim tveganjem tudi enote kolektivnih naložbenih podjemov za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP), ki vlagajo izključno v sredstva, kakor so opredeljena v prvem pododstavku.

Pristojni organi lahko v izrednih okoliščinah in s primerno obrazložitvijo, na podlagi ocene varnosti, zapadlosti, vrednosti ali drugih dejavnikov tveganja sredstev, kakor so opredeljena v prvem in drugem pododstavku, določijo, katera od teh sredstev se ne štejejo za varna sredstva z nizkim tveganjem za namene odstavka 1.

6.  Plačilna institucija vnaprej obvesti pristojne organe o vsaki pomembni spremembi v zvezi z ukrepi, ki so bili sprejeti za zaščito sredstev, ki so bila prejeta v zameno za opravljene plačilne storitve oziroma, v primeru storitev elektronskega denarja, v zameno za izdan elektronski denar.

7.  EBA pripravi regulativne tehnične standarde o zahtevah glede zaščite, s katerimi določi zlasti okvire za upravljanje tveganj za plačilne institucije, da se zagotovi zaščita denarnih sredstev uporabnikov, ter zahteve glede ločevanja, določanja, usklajevanja, izvzetja in izračunavanja zahtev za zaščito sredstva ter preprečevanja tveganj v zvezi z likvidnostjo in koncentracijo.

EBA do [Urad za publikacije: vstaviti datum = 1 leto po začetku veljavnosti te direktive] Komisiji predloži ta osnutek regulativnih tehničnih standardov.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 10

Dejavnosti

1.  Poleg opravljanja plačilnih storitev ali storitev elektronskega denarja imajo plačilne institucije pravico do opravljanja naslednjih dejavnosti:

(a)  opravljanja operativnih in z njimi tesno povezanih pomožnih storitev, kar vključuje zagotavljanje izvršitve plačilnih transakcij, storitve menjave valut, dejavnosti varovanja ter shranjevanje in obdelavo podatkov;

(b)  upravljanja plačilnih sistemov;

(c)  poslovnih dejavnosti, ki niso plačilne storitve ali storitve elektronskega denarja, ob upoštevanju veljavnega prava Unije in nacionalnega prava.

2.  Plačilne institucije, ki opravljajo eno ali več plačilnih storitev ali storitev elektronskega denarja, imajo samo plačilne račune, ki se uporabljajo izključno za plačilne transakcije.

3.  Denarna sredstva, ki jih plačilne institucije prejmejo od uporabnikov plačilnih storitev za opravljanje plačilnih storitev ali storitev elektronskega denarja, ne predstavljajo vlog ali drugih vračljivih sredstev v smislu člena 9 Direktive 2013/36/EU.

4.  Plačilne institucije lahko odobrijo posojilo v zvezi s plačilnimi storitvami iz Priloge I, točka 2, samo če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)  posojilo je pomožno pri izvršitvi plačilne transakcije in se odobri izključno v povezavi z njo;

(b)  ne glede na nacionalne predpise o dajanju posojil s strani izdajateljev kreditnih kartic se posojilo, odobreno v povezavi s plačilom in izvršeno v skladu s členom 13(6) in členom 30, odplača v razumno kratkem roku, ki ga določijo pristojni organi;

(c)  odobreno posojilo ne izvira iz denarnih sredstev, prejetih ali shranjenih za izvršitev plačilne transakcije, ali denarnih sredstev, ki so bila prejeta od uporabnikov plačilnih storitev v zameno za elektronski denar in se hranijo v skladu s členom 9, odstavek 1;

(d)  kapital plačilne institucije je za nadzorne organe vedno zadosten glede na skupni znesek odobrenega posojila.

5.  Plačilne institucije ne sprejemajo vlog ali drugih vračljivih sredstev v smislu člena 9 Direktive 2013/36/EU.

6.  Plačilne institucije, ki opravljajo storitve elektronskega denarja, vsa denarna sredstva, vključno z gotovino ali knjižnim denarjem, ki jih ta plačilna institucija prejme od uporabnikov plačilnih storitev, nemudoma zamenjajo za elektronski denar. Takšna sredstva niso niti vloge niti druga vračljiva sredstva, sprejeta od javnosti v smislu člena 9 Direktive 2013/36/EU.

7.  Ta direktiva ne posega v Direktivo 2008/48/ES, drugo ustrezno pravo Unije ali nacionalne ukrepe o pogojih za odobritev posojil potrošnikom, ki s to direktivo niso harmonizirani, a so skladni s pravom Unije.

Člen 11

Računovodstvo in obvezna revizija

1.  Za plačilne institucije se smiselno uporabljajo(31) Direktive Sveta 86/635/EGS, Direktiva 2013/34/EU in Uredba (ES) št. 1606/2002 Evropskega parlamenta in Sveta(32).

2.  Zakoniti revizorji ali revizijska podjetja, kot so opredeljeni v členu 2, točki 2 in 3 Direktive 2006/43/ES, revidirajo letne računovodske izkaze in konsolidirane računovodske izkaze plačilnih institucij, razen če so izvzete iz obveznosti revizije v skladu z Direktivo 2013/34/EU ter, kadar je primerno, Direktivo 86/635/EGS.

3.  Države članice za namene nadzora zahtevajo, da plačilne institucije predložijo ločene računovodske informacije o plačilnih storitvah ali storitvah elektronskega denarja na eni strani in na drugi strani o dejavnostih iz člena 10(1), ki bodo vključene v revizorjevo poročilo. Kadar je primerno, navedeno poročilo pripravijo zakoniti revizorji ali revizijsko podjetje.

4.  Pri plačilnih storitvah ali storitvah elektronskega denarja se za zakonite revizorje ali revizijska podjetja plačilnih institucij smiselno uporabljajo obveznosti, določene v členu 63 Direktive 2013/36/EU.

Člen 12

Vodenje evidenc

Države članice od plačilnih institucij zahtevajo, da za namene tega naslova vsaj pet let vodijo vse ustrezne evidence, brez poseganja v Direktivo (EU) 2015/849 ali drugo zadevno pravo Unije. Kadar take evidence vključujejo osebne podatke, jih plačilna institucija ne hrani dlje, kot je potrebno za namene tega naslova. V primeru odvzema dovoljenja plačilni instituciji v skladu s členom 16 se evidence, ki vsebujejo osebne podatke, ne hranijo več kot pet let po odvzemu dovoljenja.

Člen 13

Izdaja dovoljenja

1.  Države članice plačilni instituciji vložnici izdajo dovoljenje za plačilne storitve in storitve elektronskega denarja, ki jih namerava opravljati, če plačilna institucija vložnica izpolnjuje naslednje pogoje:

(a)  je pravna oseba s sedežem v državi članici;

(b)  svojim pristojnim organom je predložila informacije iz člena 3(3);

(c)  upoštevala je potrebo po zagotovitvi dobrega in skrbnega upravljanja plačilne institucije vložnice ter zanesljivih ureditev upravljanja za plačilne storitve ali storitve elektronskega denarja, ki jih namerava opravljati, vključno z:

(i)  jasno organizacijsko strukturo z natančno opredeljenim, preglednim in doslednim sistemom odgovornosti;

(ii)  učinkovitimi postopki za ugotavljanje, obvladovanje in spremljanje tveganj, ki jim je ali bi jim lahko bila izpostavljena plačilna institucija vložnica, ter poročanje o njih;

(iii)  ustreznimi mehanizmi notranjih kontrol, vključno z zanesljivimi administrativnimi in računovodskimi postopki;

(d)  ima ustanovni kapital iz člena 5;

(e)  izpolnjuje zahteve iz člena 3(4).

Ureditve upravljanja in mehanizmi kontrol iz točke (c) so celoviti in sorazmerni z naravo, obsegom in kompleksnostjo plačilnih storitev ali storitev elektronskega denarja, ki jih nameravajo opravljati plačilne institucije vložnice.

EBA sprejme smernice o ureditvah, postopkih in mehanizmih iz tega odstavka.

2.  Pristojni organi matične države članice izdajo dovoljenje, če informacije in dokazila, ki so priloženi vlogi za izdajo dovoljenja, izpolnjujejo vse zahteve iz člena 3, in če je splošna ocena pristojnih organov po pregledu vloge ugodna. Pred izdajo dovoljenja se lahko pristojni organi po potrebi posvetujejo z nacionalno centralno banko ali drugimi relevantnimi javnimi organi.

3.  Plačilna institucija, ki mora imeti v skladu z nacionalnim pravom matične države članice statutarni sedež, ima glavni sedež v isti državi članici kot statutarni sedež in tam opravlja vsaj del svojega poslovanja na področju plačilnih storitev ali storitev elektronskega denarja. Vendar pristojni organi države članice, v kateri bo imela plačilna institucija statutarni sedež, od plačilne institucije ne zahtevajo, da večino svojih dejavnosti opravlja v državi, v kateri bo imela statutarni sedež.

4.  Pristojni organi lahko kot pogoj za pridobitev dovoljenja zahtevajo, da plačilna institucija vložnica ustanovi ločen subjekt za opravljanje plačilnih storitev iz Priloge I, točke 1 do 6, kadar plačilna institucija vložnica opravlja druge poslovne dejavnosti, ki bi lahko škodile ali bodo verjetno škodile finančni trdnosti plačilne institucije vložnice ali zmožnosti pristojnih organov, da spremljajo, ali plačilna institucija vložnica izpolnjuje zahteve te direktive.

5.  Pristojni organi zavrnejo izdajo dovoljenja plačilni instituciji vložnici v katerem koli od naslednjih primerov:

(a)  če se jim delničarji ali družbeniki, ki so imetniki kvalificiranih deležev, z vidika zagotavljanja preudarnega in skrbnega upravljanja plačilne institucije ne zdijo primerni;

(b)  kadar med plačilno institucijo in fizičnimi ali pravnimi osebami obstaja tesna povezanost, kot je opredeljena v členu 4(1), točka 38, Uredbe (EU) št. 575/2013, ki preprečuje učinkovito izvajanje nadzornih funkcij pristojnih organov;

(c)  kadar zakoni in drugi predpisi tretje države, ki urejajo eno ali več fizičnih ali pravnih oseb, s katerimi je plačilna institucija v tesni povezanosti, kot je opredeljena v členu 4(1), točka 38, Uredbe (EU) št. 575/2013, ali težave pri izvrševanju navedenih zakonov in drugih predpisov preprečujejo učinkovito izvajanje nadzornih funkcij pristojnih organov.

6.  Dovoljenje velja v vseh državah članicah in zadevni plačilni instituciji omogoča opravljanje plačilnih storitev ali storitev elektronskega denarja, za katere velja dovoljenje po vsej Uniji, na podlagi svobode opravljanja storitev ali na podlagi pravice do ustanavljanja.

Člen 14

Sporočanje odločitve o izdaji ali zavrnitvi dovoljenja

Pristojni organi v največ dveh mesecih od prejema vloge za izdajo dovoljenja iz člena 3 ali, če je taka vloga nepopolna, od prejema vseh informacij iz člena 3(3), obvestijo vložnika, ali je dovoljenje izdano ali zavrnjeno. Pristojni organ zavrnitev dovoljenja obrazloži.

Člen 15

Ohranitev dovoljenja kot plačilna institucija

Države članice od plačilnih institucij zahtevajo, da obvestijo svoj pristojni organ o vseh spremembah informacij in dokazil, predloženih v skladu s členom 3, ki bi lahko vplivale na točnost teh informacij ali dokazil.

Člen 16

Odvzem dovoljenja kot plačilna institucija

1.  Pristojni organi matične države članice lahko odvzamejo dovoljenje, izdano plačilni instituciji samo, če:

(a)  plačilna institucija ne uporabi dovoljenja v 12 mesecih po tem, ko je pridobila to dovoljenje, ali več kot šest mesec zapored ne opravi nobene od storitev, za katere ji je bilo izdano dovoljenje;

(b)  se je plačilna institucija temu dovoljenju izrecno odpovedala;

(c)  plačilna institucija ne izpolnjuje več pogojev za izdajo dovoljenja ali ne obvesti pristojnega organa o večjih spremembah glede izpolnjevanja pogojev;

(d)  je plačilna institucija pridobila dovoljenje na podlagi neresničnih navedb ali na druge nepravilne načine;

(e)  je plačilna institucija kršila svoje obveznosti v zvezi s preprečevanjem pranja denarja ali financiranja terorizma na podlagi Direktive (EU) 2015/849;

(f)  bi nadaljnje opravljanje plačilnih storitev ali storitev elektronskega denarja plačilne institucije ogrozilo stabilnost plačilnega sistema ali zaupanje vanj;

(g)  plačilna institucija spada v enega od primerov, v katerih nacionalna zakonodaja določa tak odvzem.

2.  Pristojni organ vsak odvzem dovoljenja obrazloži in o tem ustrezno obvesti zadevne osebe.

3.  Pristojni organ objavi odvzem dovoljenja, tudi v registrih ali seznamih iz členov 17 in 18.

Člen 17

Register plačilnih institucij v matični državi članici

1.  Države članice vodijo in vzdržujejo javni elektronski register plačilnih institucij, vključno s subjekti, registriranimi v skladu s členi 34, 36 in 38, ter njihovih zastopnikov ali distributerjev. Države članice zagotovijo, da ta register vsebuje vse naslednje informacije:

(a)  plačilne institucije z dovoljenjem v skladu s členom 13 in njihove zastopnike ▌ali distributerje, če obstajajo;

(b)  fizične in pravne osebe, registrirane v skladu s členi 34(2), 36(1) ali 38(1), in njihove zastopnike ali distributerje, če obstajajo;

(c)  institucije iz člena 1(2), ki so na podlagi nacionalnega prava upravičene opravljati plačilne storitve ali storitve elektronskega denarja.

Podružnice plačilnih institucij se vnesejo v register matične države, če te podružnice opravljajo storitve v državi članici, ki ni njihova matična država članica.

2.  V javnem registru iz odstavka 1:

(a)  so navedene plačilne storitve in storitve elektronskega denarja ter ustrezne blagovne znamke, za katere je bilo plačilni instituciji izdano dovoljenje ali za katere je bila fizična ali pravna oseba registrirana;

(b)  so vključeni zastopniki ali distributerji, kot je ustrezno, prek katerih plačilna institucija opravlja plačilne storitve ali storitve elektronskega denarja razen izdajanja elektronskega denarja, in navedene storitve, ki jih ti zastopniki ali distributerji opravljajo v imenu plačilne institucije;

(c)  so vključene druge države članice, v katerih plačilna institucija izvaja dejavnosti, in naveden datum začetka izvajanja teh dejavnosti na podlagi enotnega dovoljenja za čezmejno opravljanje storitev.

3.  Države članice zagotovijo, da so plačilne institucije v registru iz odstavka 1 navedene ločeno od fizičnih in pravnih oseb, registriranih v skladu s členi 34, 36 ali 38, in da je ta register na voljo za vpogled javnosti, dostopen prek spleta ter se redno posodablja.

4.  Pristojni organi v javni register vnesejo datume izdaje dovoljenja ali registracije, vsak trajen odvzem dovoljenja, začasen odvzem dovoljenja in vsak preklic registracije na podlagi člena 34, 36 ali 38.

5.  Pristojni organi brez nepotrebnega odlašanja uradno obvestijo EBA o razlogih za trajen odvzem dovoljenja ali preklic registracije, začasen odvzem dovoljenja ali preklic registracije ali kakršnih koli izvzetjih v skladu s členom 34, 36 ali 38.

Člen 18

Register EBA

1.  EBA vodi in vzdržuje elektronski centralni register plačilnih institucij, vključno s subjekti, registriranimi v skladu s členi 34, 36 in 38, ter njihovih zastopnikov ali distributerjev in podružnic, kadar je primerno. Ta elektronski centralni register vsebuje informacije, kot jih uradno sporočijo pristojni organi v skladu z odstavkom 3. EBA je odgovoren za točno predstavitev teh informacij.

2.  EBA zagotovi, da je elektronski centralni register na njegovih spletnih straneh brezplačno na voljo javnosti ter omogoči enostaven dostop do informacij in enostavno iskanje teh informacij.

3.  Pristojni organi posredujejo EBA informacije, vnesene v njihove nacionalne javne registre v skladu s členom 17, najpozneje v enem delovnem dnevu po vnosu teh informacij v nacionalne javne registre.

4.  Pristojni organi so odgovorni za točnost informacij, navedenih v njihovih nacionalnih registrih in posredovanih EBA, ter redno posodabljanje teh informacij. Podjetjem, vpisanim v register, se omogoči, da popravijo morebitne netočnosti, ki se nanašajo nanje.

5.  EBA pripravi osnutek regulativnih tehničnih standardov o delovanju in vzdrževanju elektronskega centralnega registra iz odstavka 1 ter o dostopu do informacij, ki jih vsebuje, da se zagotovi, da lahko samo zadevni pristojni organ ali EBA spremeni informacije iz registra.

EBA do [Urad za publikacije: vstaviti datum = 18 mesecev po začetku veljavnosti te direktive] Komisiji predloži ta osnutek regulativnih tehničnih standardov.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov v skladu členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

6.  EBA pripravi osnutek izvedbenih tehničnih standardov o podrobnostih in strukturi informacij, ki jih je treba uradno sporočiti v skladu z odstavkom 1, vključno s standardi za podatke in obliko informacij, kot je določeno v Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2019/410(33).

EBA do [Urad za publikacije: vstaviti datum = 18 mesecev po začetku veljavnosti te direktive] Komisiji predloži ta osnutek izvedbenih tehničnih standardov.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje izvedbenih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

7.  EBA pripravi, vodi in vzdržuje centralen, strojno berljiv seznam ponudnikov plačilnih storitev, ki ponujajo plačilne storitve iz točk 6 in 7 Priloge I, na podlagi najnovejših informacij iz registra EBA iz odstavka 1 in registra kreditnih institucij EBA, vzpostavljenega v skladu s členom 8(2), točka (j), Uredbe (EU) št. 1093/2010. Ta seznam vsebuje ime in identifikacijsko oznako teh ponudnikov plačilnih storitev ter njihov status dovoljenja.

Oddelek 2

Uporaba zastopnikov, distributerjev, podružnic in zunanjih izvajalcev

Člen 19

Uporaba zastopnikov

1.  Plačilne institucije ki nameravajo opravljati plačilne storitve, razen storitev elektronskega denarja, prek zastopnikov pristojnim organom v svoji matični državi članici sporočijo vse naslednje informacije:

(a)  ime in naslov zastopnika;

(b)  aktualen opis mehanizmov notranjih kontrol, ki jih bo zastopnik uporabljal za izpolnjevanje zahtev Direktive (EU) 2015/849;

(c)  identiteto direktorjev in drugih oseb, odgovornih za upravljanje zastopnika, ter, če zastopnik ni ponudnik plačilnih storitev, dokazilo, da so te osebe sposobne in primerne za svoje naloge;

(d)  plačilne storitve plačilne institucije, za katere je pooblaščen zastopnik;

(e)  edinstveno identifikacijsko kodo ali številko zastopnika, kadar je to primerno.

2.  Države članice zagotovijo, da pristojni organi matične države članice plačilni instituciji v enem mesecu po prejemu informacij iz odstavka 1 sporočijo, ali je bil zastopnik vpisan v register iz člena 17. Zastopnik lahko začne opravljati plačilne storitve po vpisu v register.

3.  Če pristojni organi menijo, da so informacije iz odstavka 1 nepravilne, pred vpisom zastopnika v register iz člena 17 te informacije dodatno preverijo.

4.  Če pristojni organi po preverjanju informacij iz odstavka 1 niso prepričani, da so te informacije pravilne, zavrnejo vpis zastopnika v register iz člena 17 in o tem nemudoma obvestijo plačilno institucijo.

5.  Države članice zagotovijo, da plačilne institucije, ki želijo opravljati plačilne storitve v drugi državi članici prek zastopnika ali ki nameravajo opravljati plačilne storitve v državi članici, ki ni njihova matična država članica, prek zastopnika, ki se nahaja v tretji državi članici, upoštevajo postopke iz člena 30.

6.  Države članice zagotovijo, da plačilne institucije svoje uporabnike plačilnih storitev obvestijo o dejstvu, da zastopnik deluje v njihovem imenu.

7.  Države članice zagotovijo, da plačilne institucije pristojnim organom svoje matične države članice brez nepotrebnega odlašanja in v skladu s postopkom iz odstavkov 2, 3 in 4 sporočijo vse spremembe v zvezi z uporabo zastopnikov, vključno z dodatnimi zastopniki.

Člen 20

Distributerji storitev elektronskega denarja

1.  Države članice plačilnim institucijam, ki zagotavljajo storitve elektronskega denarja, dovolijo distribucijo in unovčenje elektronskega denarja prek distributerjev.

2.  Države članice zagotovijo, da plačilne institucije, ki nameravajo opravljati storitve elektronskega denarja prek distributerja, smiselno uporabljajo zahteve iz člena 19.

3.  Kadar namerava plačilna institucija distribuirati storitve elektronskega denarja v drugi državi članici s sodelovanjem distributerja, se za to plačilno institucijo smiselno uporabljajo členi 30 do 33, z izjemo člena 31(4) in (5), te direktive, vključno z delegiranimi akti, sprejetimi v skladu s členom 30(5) te direktive.

Člen 21

Podružnice

1.  Države članice od plačilne institucije, ki namerava opravljati plačilne storitve v drugi državi članici z ustanovitvijo podružnice ali ki namerava opravljati plačilne storitve v državi članici, ki ni njena matična država članica, prek podružnice, ki se nahaja v tretji državi članici, zahtevajo, naj upošteva postopke iz člena 30.

2.  Države članice zagotovijo, da plačilne institucije od podružnic, ki delujejo v njihovem imenu, zahtevajo, da o tem obvestijo uporabnike plačilnih storitev.

Člen 22

Subjekti, ki se jim dejavnosti oddajo v zunanje izvajanje

1.  Države članice zagotovijo, da plačilne institucije, ki nameravajo oddati operativne naloge plačilnih storitev ali storitev elektronskega denarja v zunanje izvajanje, o tem obvestijo pristojne organe svoje matične države članice.

Države članice zagotovijo, da plačilne institucije pomembnih operativnih nalog, vključno s sistemi IKT, ne oddajajo v zunanje izvajanje na način, ki pomembno škodi kakovosti notranjih kontrol plačilne institucije in zmožnosti pristojnih organov, da nadzirajo in sledijo temu, kako plačilna institucija izpolnjuje svoje obveznosti iz te direktive.

Operativna naloga je pomembna, če bi napaka pri njenem izvajanju ali njeno neizvajanje pomembno škodila neprekinjenemu izpolnjevanju zahtev v skladu z izdanim dovoljenjem ali drugih obveznosti plačilne institucije iz te direktive, njenim finančnim rezultatom oziroma zanesljivemu ali neprekinjenemu opravljanju plačilnih storitev ali storitev elektronskega denarja.

Države članice zagotovijo, da plačilne institucije pri oddajanju pomembnih operativnih nalog v zunanje izvajanje izpolnjujejo vse naslednje pogoje:

(a)  oddajanje teh funkcij v zunanje izvajanje ne povzroči prenosa odgovornosti višjega vodstva na zunanjega izvajalca;

(b)  razmerje plačilne institucije z uporabniki njenih plačilnih storitev in njene obveznosti do njih v skladu s to direktivo se ne spremenijo;

(c)  pogoji, ki jih mora izpolnjevati plačilna institucija za pridobitev in ohranitev dovoljenja, niso ogroženi;

(d)  nobeden od drugih pogojev, ki jih je morala plačilna institucija izpolnjevati za pridobitev dovoljenja, ni odpravljen ali spremenjen.

2.  Države članice zagotovijo, da plačilne institucije pristojnim organom svoje matične države članice brez nepotrebnega odlašanja sporočijo vse spremembe v zvezi z uporabo subjektov, ki jim oddajajo dejavnosti v zunanje izvajanje.

Člen 23

Odgovornost

1.  Države članice zagotovijo, da plačilne institucije, ki za opravljanje operativnih nalog uporabljajo tretje osebe, sprejmejo razumne ukrepe, s katerimi zagotovijo izpolnjevanje zahtev iz te direktive.

2.  Države članice od plačilnih institucij zahtevajo, da ostanejo v celoti odgovorne za vsa dejanja svojih zaposlenih ter vseh zastopnikov, distributerjev, podružnic ali zunanjih izvajalcev.

O d d e l e k 3

Pristojni organi in nadzor

Člen 24

Imenovanje pristojnih organov

1.  Države članice za pristojne organe, odgovorne za izdajo dovoljenj in bonitetni nadzor plačilnih institucij, ki bodo opravljale naloge v skladu s tem naslovom, imenujejo javne organe ali organe, ki jih priznajo nacionalno pravo ali javni organi, ki so v skladu z nacionalnim pravom izrecno pooblaščeni za to, vključno z nacionalnimi centralnimi bankami. Države članice za pristojne organe ne imenujejo plačilnih institucij, kreditnih institucij ali poštnih žiro institucij.

Pristojni organi so neodvisni od gospodarskih subjektov in se izogibajo nasprotjem interesov.

Države članice Komisiji sporočijo ime in kontaktne podatke pristojnega organa, imenovanega v skladu s prvim pododstavkom.

2.  Države članice zagotovijo, da imajo pristojni organi, imenovani na podlagi odstavka 1, vsa potrebna pooblastila za opravljanje svojih nalog.

Države članice zagotovijo, da imajo pristojni organi potrebne vire, zlasti v smislu temu namenjenega osebja, da lahko izvajajo svoje naloge.

3.  Države članice, ki so imenovale več kot en pristojni organ za zadeve, ki jih zajema ta naslov, ali ki so za pristojne organe imenovale pristojne organe, odgovorne za nadzor kreditnih institucij, zagotovijo, da ti organi tesno sodelujejo, da bi učinkovito opravljali svoje naloge.

4.  Pristojni organi matične države članice so odgovorni za naloge pristojnih organov, imenovanih na podlagi odstavka 1.

5.  Odstavek 1 ne pomeni, da morajo pristojni organi poleg plačilnih storitev in dejavnosti iz člena 10(1), točka (a), nadzorovati tudi druge poslovne dejavnosti plačilnih institucij.

Člen 25

Nadzor

1.  Države članice zagotovijo, da je nadzor, ki ga pristojni organi izvajajo zaradi preverjanja neprekinjenega izpolnjevanja obveznosti iz tega naslova, sorazmeren, primeren in prilagojen tveganjem, ki so jim izpostavljene plačilne institucije.

Za preverjanje izpolnjevanja obveznosti iz tega naslova lahko pristojni organi sprejmejo zlasti naslednje ukrepe:

(a)  zahtevajo, da plačilna institucija predloži vse informacije, ki so potrebne za spremljanje izpolnjevanja obveznosti, v katerih po potrebi navedejo namen zahteve in rok, do katerega je treba zagotoviti informacije;

(b)  opravljajo inšpekcijske preglede v poslovnih prostorih plačilne institucije, vseh zastopnikov, distributerjev ali podružnic, ki opravljajo plačilne storitve ali storitve elektronskega denarja, za katere je odgovorna plačilna institucija, ali v poslovnih prostorih vseh zunanjih izvajalcih plačilnih storitev;

(c)  izdajajo priporočila, smernice ter, če je primerno, zavezujoče upravne določbe;

(d)  začasno prekličejo ali odvzamejo dovoljenje na podlagi člena 16.

2.  Brez poseganja v člen 16 in katere koli nacionalne določbe kazenskega prava države članice zagotovijo, da lahko njihovi pristojni organi plačilnim institucijam ali tistim, ki dejansko obvladujejo poslovanje plačilnih institucij, ki kršijo določbe, s katerimi se prenaša ta direktiva, naložijo kazni ali ukrepe, posebej namenjene prenehanju ugotovljenih kršitev in odpravi vzrokov za take kršitve.

3.  Ne glede na zahteve iz člena 5, člena 6(1) in (2), člena 7 ter člena 8 države članice zagotovijo, da lahko pristojni organi sprejmejo ukrepe iz odstavka 1 tega člena, da zagotovijo dovolj kapitala za plačilne institucije, zlasti v primeru, da dejavnosti plačilne institucije, ki niso plačilne storitve ali storitve elektronskega denarja, škodijo ali bodo verjetno škodile finančni trdnosti plačilne institucije.

Člen 26

Poklicna skrivnost

1.   Brez poseganje v zadeve, ki jih ureja nacionalno kazensko pravo, države članice zagotovijo, da vse osebe, ki delajo ali so delale za pristojne organe, ter vse strokovnjake, ki delujejo v imenu pristojnih organov, zavezuje dolžnost varovanja poklicne skrivnosti.

2.  Za informacije, izmenjane v skladu s členom 28, velja obveznost varovanja poklicne skrivnosti tako organa, ki informacije posreduje, kot tudi organa prejemnika, da se zagotovi varstvo pravic posameznikov in podjetij.

3.  Države članice lahko izvajajo ta člen ob smiselnem upoštevanju členov 53 do 61 Direktive 2013/36/EU.

Člen 27

Pravica do sodnega varstva

1.  Države članice zagotovijo, da se odločitve, ki jih pristojni organi sprejmejo v zvezi s plačilnimi institucijami na podlagi zakonov in drugih predpisov, sprejetih v skladu s to direktivo, lahko izpodbijajo pred sodišči.

2.  Odstavek 1 se uporablja tudi v primerih neukrepanja.

Člen 28

Sodelovanje in izmenjava informacij

1.  Pristojni organi različnih držav članic sodelujejo med seboj in po potrebi tudi z ECB, nacionalnimi centralnimi bankami držav članic, EBA in drugimi ustreznimi pristojnimi organi, določenimi v skladu s pravom Unije ali nacionalnim pravom, ki se uporablja za ponudnike plačilnih storitev.

2.  Države članice dovolijo izmenjavo informacij med svojimi pristojnimi organi in:

(a)  pristojnimi organi drugih držav članic, odgovornimi za izdajo dovoljenj plačilnim institucijam vložnicam in nadzor plačilnih institucij;

(b)  ECB in nacionalnimi centralnimi bankami držav članic kot monetarnimi in nadzornimi organi ter po potrebi drugimi javnimi organi, pristojnimi za nadzor nad plačilnimi sistemi in sistemi poravnave;

(c)  drugimi ustreznimi organi, imenovanimi v skladu s to direktivo in drugim pravom Unije, ki se uporablja za ponudnike plačilnih storitev, vključno z Direktivo (EU) 2015/849;

(d)  EBA kot organom, ki prispeva k učinkovitemu in doslednemu delovanju nadzornih mehanizmov iz člena 1(5), točka (a), Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 29

Reševanje sporov med pristojnimi organi različnih držav članic

1.  Pristojni organ države članice, ki meni, da pri čezmejnem sodelovanju s pristojnimi organi druge države članice iz členov 28, 30, 31, 32 ali 33 v določeni zadevi niso izpolnjeni pogoji iz navedenih določb, lahko zadevo predloži EBA in ga zaprosi za pomoč v skladu s členom 19 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

2.  Kadar je bil EBA zaprošen za pomoč na podlagi odstavka 1, brez nepotrebnega odlašanja sprejme odločitev na podlagi člena 19(3) Uredbe (EU) št. 1093/2010. EBA lahko pristojnim organom pomaga doseči sporazum tudi na lastno pobudo v skladu s členom 19(1), drugi pododstavek, navedene uredbe. Udeleženi pristojni organi v vsakem primeru odložijo odločanje in počakajo na rešitev na podlagi člena 19 navedene uredbe.

Člen 30

Zahtevek za uresničevanje pravice do ustanavljanja in svobode opravljanja storitev

1.  Države članice zagotovijo, da vsaka plačilna institucija, ki želi prvič opravljati plačilne storitve ali storitve elektronskega denarja v državi članici, ki ni njena matična država članica, vključno prek poslovne enote v tretji državi članici, na podlagi uresničevanja bodisi pravice do ustanavljanja bodisi svobode opravljanja storitev, sporoči pristojnim organom matične države članice naslednje informacije:

(a)  naziv, naslov in po potrebi številko dovoljenja plačilne institucije;

(b)  države članice, v katerih namerava plačilna institucija poslovati, in načrtovani datum začetka poslovanja v tej državi članici;

(c)  plačilne storitve ali storitve elektronskega denarja, ki jih namerava opravljati plačilna institucija;

(d)  kadar namerava plačilna institucija uporabiti zastopnika ali distributerja, informacije iz členov 19(1) in 20(2);

(e)  kadar namerava plačilna institucija uporabljati podružnico:

(i)  informacije iz člena 3(3), točki (b) in (e), o dejavnosti plačilnih storitev ali storitev elektronskega denarja v državi članici gostiteljici;

(ii)  opis organizacijske strukture podružnice;

(iii)  imena oseb, odgovornih za upravljanje podružnice.

Države članice zagotovijo, da plačilne institucije, ki nameravajo oddati operativne naloge plačilnih storitev ali storitev elektronskega denarja v zunanje izvajanje drugim subjektom v državi članici gostiteljici, o tem takoj obvestijo pristojne organe svoje matične države članice.

1a.  Komisija oblikuje namensko spletno stran, kjer so na enem mestu zbrane vse informacije o tem, kako se lahko plačilne institucije registrirajo v vsaki državi članici.

2.  Pristojni organi matične države članice v desetih delovnih dneh po prejemu vseh informacij iz odstavka 1 te informacije pošljejo pristojnim organom države članice gostiteljice. Kadar se storitve opravljajo prek tretje države članice, se o tem obvesti tisto državo članico, v kateri se opravljajo storitve za uporabnike plačilnih storitev.

Pristojni organi države članice gostiteljice v 15 delovnih dneh po prejemu informacij od pristojnih organov matične države članice te informacije ocenijo in pristojnim organom matične države članice sporočijo ustrezne informacije o nameravanem opravljanju plačilnih storitev ali storitev elektronskega denarja s strani zadevne plačilne institucije, ki opravlja plačilne storitve na podlagi uresničevanja pravice do ustanavljanja ali svobode opravljanja storitev. Pristojni organi države članice gostiteljice obvestijo pristojne organe matične države članice o vseh razlogih za pomisleke, da gre v povezavi z nameravano uporabo zastopnika ali distributerja ali ustanovitvijo podružnice za pranje denarja ali financiranje terorizma v smislu Direktive (EU) 2015/849. Pred tem se pristojni organ države članice gostiteljice poveže z ustreznimi pristojnimi organi iz člena 7(2) Direktive (EU) 2015/849, da ugotovi, ali taki razlogi obstajajo.

Pristojni organi matične države članice, ki se ne strinjajo z oceno pristojnih organov države članice gostiteljice, pristojnim organom države članice gostiteljice sporočijo razloge za svoje nestrinjanje.

Če ocena pristojnih organov matične države članice, glede na informacije, prejete od pristojnih organov države članice gostiteljice, ni ugodna, pristojni organi matične države članice zavrnejo registracijo zastopnika, podružnice ali distributerja ali jo razveljavijo, če je bila že opravljena.

3.  Pristojni organi matične države članice v 30 delovnih dneh po prejemu informacij iz odstavka 1 sporočijo svojo odločitev pristojnim organom države članice gostiteljice in plačilni instituciji.

Zastopnik, distributer ali podružnica lahko po vpisu v register iz člena 17 začne opravljati dejavnosti v zadevni državi članici gostiteljici.

Države članice zagotovijo, da plačilna institucija pristojne organe matične države članice uradno obvesti o datumu začetka dejavnosti, ki se izvajajo v imenu plačilne institucije prek zastopnika, distributerja ali podružnice v zadevni državi članici gostiteljici. Pristojni organi matične države članice o tem obvestijo pristojne organe države članice gostiteljice.

4.  Države članice zagotovijo, da plačilna institucija pristojnim organom matične države članice brez nepotrebnega odlašanja sporoči vsako zadevno spremembo glede informacij, sporočenih v skladu z odstavkom 1, vključno z dodatnimi zastopniki, distributerji, podružnicami ali zunanjimi izvajalci njenih dejavnosti v državah članicah gostiteljicah, v katerih plačilna institucija posluje. Uporablja se postopek iz odstavkov 2 in 3.

5.  EBA pripravi osnutek regulativnih tehničnih standardov, v katerih določi okvir za sodelovanje in izmenjavo informacij med pristojnimi organi matične države članice in organi države članice gostiteljice v skladu s tem členom. V teh osnutkih regulativnih tehničnih standardov se določijo način, sredstva in podrobnosti glede sodelovanja pri obveščanju o plačilnih institucijah, ki poslujejo čezmejno, in zlasti obseg in obdelava informacij, ki jih je treba predložiti, vključno s skupnim izrazjem in standardnimi predlogami za obveščanje, da se zagotovi dosledno in učinkovito obveščanje.

EBA do [Urad za publikacije: vstaviti datum = 18 mesecev po začetku veljavnosti te direktive] Komisiji predloži ta osnutek regulativnih tehničnih standardov.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov v skladu členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010..

Člen 31

Nadzor nad plačilnimi institucijami, ki uresničujejo pravico do ustanavljanja in svobode opravljanja storitev

1.  Pri izvajanju nadzora in sprejemanju potrebnih ukrepov iz tega naslova v zvezi z zastopnikom, distributerjem ali podružnico plačilne institucije, ki se nahaja na ozemlju druge države članice, pristojni organi matične države članice sodelujejo s pristojnimi organi države članice gostiteljice, tudi tako, da pristojne organe države članice gostiteljice obvestijo, kadar nameravajo opraviti inšpekcijski pregled na kraju samem na ozemlju te države članice gostiteljice.

Pristojni organi matične države članice lahko nalogo opravljanja pregledov poslovanja na kraju samem v ustrezni plačilni instituciji prenesejo na pristojne organe države članice gostiteljice.

2.  Pristojni organi držav članic gostiteljic lahko zahtevajo, da jim plačilne institucije, ki imajo na njihovem ozemlju zastopnike, distributerje ali podružnice, redno poročajo o dejavnostih, ki se izvajajo na njihovem ozemlju.

Taka poročila se zahtevajo za informativne ali statistične namene in, kadar zastopniki, distributerji ali podružnice opravljajo plačilne storitve ali storitve elektronskega denarja, za spremljanje izpolnjevanja obveznosti iz naslovov II in III Uredbe XXX [uredba o plačilnih storitvah]. Za take zastopnike, distributerje ali podružnice veljajo zahteve glede varovanja poklicne skrivnosti, ki so najmanj enakovredne zahtevam iz člena 26.

Pristojni organi države članice gostiteljice lahko od plačilnih institucij zahtevajo začasne informacije, če imajo dokaze o neizpolnjevanju obveznosti iz tega naslova ali naslovov II in III Uredbe XXX [uredba o plačilnih storitvah].

3.  Pristojni organi matične države članice in države članice gostiteljice si izmenjujejo vse bistvene ali ustrezne informacije, zlasti v primeru kršitev ali domnevnih kršitev s strani zastopnika, distributerja ali podružnice in kadar so se te kršitve zgodile pri uresničevanju svobode opravljanja storitev. Pristojni organi na zahtevo sporočijo vse ustrezne informacije, na lastno pobudo pa vse bistvene informacije, tudi o izpolnjevanju pogojev iz člena 13(3) s strani plačilne institucije.

4.  Države članice lahko od plačilnih institucij, ki poslujejo na njihovem ozemlju prek zastopnikov in katerih glavni sedež je v drugi državi članici, zahtevajo, da na njihovem ozemlju imenujejo osrednjo kontaktno točko, da se zagotovita ustrezna komunikacija in sporočanje informacij v skladu z naslovoma II in III Uredbe XXX [uredba o plačilnih storitvah] ter da se pristojnim organom matične države članice in države članice gostiteljice olajša nadzor, med drugim tako, da se pristojnim organom na zahtevo zagotovijo dokumenti in informacije. Kadar se država članica odloči, da bo uveljavljala tako zahtevo, vsaka plačilna institucija imenuje le eno centralno kontaktno točko v tisti državi članici.

5.  EBA pripravi osnutek regulativnih tehničnih standardov, v katerih določi merila, ki se v skladu z načelom sorazmernosti uporabljajo pri določanju okoliščin, v katerih je primerno imenovati osrednjo kontaktno točko iz odstavka 4, in funkcije teh kontaktnih točk.

V tem osnutku regulativnih tehničnih standardov se upoštevajo zlasti:

(a)  skupni obseg in skupna vrednost transakcij, ki jih izvrši plačilna institucija v državah članicah gostiteljicah;

(b)  vrste opravljenih plačilnih storitev;

(c)  skupno število zastopnikov s sedežem v državi članici gostiteljici.

EBA do [Urad za publikacije: vstaviti datum = 18 mesecev po začetku veljavnosti te direktive] Komisiji predloži ta osnutek regulativnih tehničnih standardov.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov v skladu členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 32

Ukrepi v primeru neizpolnjevanja obveznosti, vključno s previdnostnimi ukrepi

1.  Kadar pristojni organ države članice gostiteljice meni, da plačilna institucija, ki ima zastopnike, distributerje ali podružnice na njenem ozemlju, ne izpolnjuje obveznosti iz tega naslova ali naslovov II in III Uredbe XXX [uredba o plačilnih storitvah], ta pristojni organ o tem brez nepotrebnega odlašanja obvesti pristojni organ matične države članice.

Pristojni organ matične države članice, po tem, ko je ocenil informacije, prejete na podlagi prvega pododstavka, brez nepotrebnega odlašanja sprejme vse ustrezne ukrepe, da zadevna plačilna institucija preneha z neizpolnjevanjem obveznosti. Pristojni organ matične države članice brez odlašanja sporoči te ukrepe pristojnemu organu države članice gostiteljice in pristojnim organom vsake druge zadevne države članice.

2.  Kadar je v nujnih primerih potrebno takojšnje ukrepanje, da bi odpravili resno grožnjo skupnim interesom uporabnikov plačilnih storitev v državi članici gostiteljici, lahko pristojni organi države članice gostiteljice sprejmejo previdnostne ukrepe hkrati s čezmejnim sodelovanjem med pristojnimi organi in dokler pristojni organi matične države članice ne sprejmejo ukrepov iz člena 31.

3.  Vsi previdnostni ukrepi iz odstavka 2 so primerni in sorazmerni s svojim namenom, to je zaščito skupnih interesov uporabnikov plačilnih storitev v državah članicah gostiteljicah pred resno grožnjo. Zaradi teh ukrepov uporabniki plačilnih storitev plačilne institucije v državi članici gostiteljici nimajo prednosti pred uporabniki plačilnih storitev plačilnih institucij v drugih državah članicah.

Previdnostni ukrepi so začasni in prenehajo veljati, ko se opredeljene resne grožnje odpravijo, tudi s pomočjo pristojnih organov matične države članice ali v sodelovanju z njimi ali z EBA, kakor je določeno v členu 29(1).

4.  Če je primerno glede na nujnost primera, pristojni organi države članice gostiteljice vnaprej, v vsakem primeru pa brez nepotrebnega odlašanja, obvestijo pristojne organe matične države članice in pristojne organe drugih zadevnih držav članice, Komisijo in EBA o previdnostnih ukrepih, sprejetih v skladu z odstavkom 2, in o utemeljitvi zanje.

Člen 33

Utemeljitev in sporočanje

1.  Vsak ukrep, ki ga pristojni organi sprejmejo v skladu s členom 25, 30, 31 ali 32, ki vključuje kazni ali omejitve uresničevanja svobode opravljanja storitev ali svobode ustanavljanja, se ustrezno utemelji in sporoči zadevni plačilni instituciji.

2.  Členi 30, 29 in 32 ne posegajo v obveznost pristojnih organov, da v skladu z Direktivo (EU) 2015/849 in Uredbo (EU) 2015/847, zlasti členom 47(1) Direktive (EU) 2015/849 in členom 22(1)(f) Uredbe (EU) 2015/847, nadzorujejo ali spremljajo izpolnjevanje zahtev iz navedenih instrumentov.

POGLAVJE II

Izvzetja in uradna obvestila

Člen 34

Možnosti izvzetja

1.  Države članice lahko izvzamejo ali svojim pristojnim organom dovolijo izvzeti fizične ali pravne osebe, ki opravljajo plačilne storitve iz Priloge I, točke 1 do 5, ali storitve elektronskega denarja, iz uporabe delov ali celotnih postopkov in pogojev iz poglavja I, oddelki 1, 2 in 3, razen tistih iz členov 17, 18, 24, 26, 27 in 28, kadar:

(a)  v primeru plačilnih storitev mesečno povprečje skupne vrednosti plačilnih transakcij, ki jih je v predhodnih 12 mesecih izvršila zadevna oseba, vključno z vsemi zastopniki, za katere zadevna oseba prevzema polno odgovornost, ne presega meje, ki so jo postavile države članice, v nobenem primeru pa ne znaša več kot 3 milijone EUR; ali

(b)  v primeru storitev elektronskega denarja vse poslovne dejavnosti ustvarjajo povprečni znesek elektronskega denarja v obtoku, ki ne presega meje, ki so jo postavile države članice, v nobenem primeru pa ni višji od 5 milijonov EUR; in

(c)  v primeru plačilnih storitev in storitev elektronskega denarja nobena od fizičnih oseb, ki so odgovorne za vodenje ali opravljanje dejavnosti, ni bila obsojena zaradi kaznivih dejanj pranja denarja ali financiranja terorizma ali drugega finančnega kaznivega dejanja.

(ca)   v primeru plačilne transakcije, ki se uporablja pri izvajanju storitev trgovanja in poravnave z uporabo e-denarnih žetonov, kot so opredeljeni v členu 3(1), točka 7, Uredbe (EU) 2023/1114, je ponudnik plačilnih storitev za te storitve že pridobil dovoljenje kot ponudnik storitev v zvezi s kriptosredstvi v državi članici v skladu z naslovom V navedene uredbe.

Za namene pododstavka, točka (a), ocena, ali je bila meja presežena, temelji na predvidenem skupnem znesku plačilnih transakcij v njenem poslovnem načrtu, razen če so pristojni organi zahtevali prilagoditev tega načrta.

Kadar plačilna institucija, ki opravlja storitve elektronskega denarja, ponuja tudi katero koli plačilno storitev ali katero koli dejavnost iz člena 10 in znesek elektronskega denarja v obtoku ni znan vnaprej, pristojni organi tej plačilni instituciji dovolijo uporabo prvega pododstavka, točka (b), na podlagi reprezentativnega deleža, ki naj bi se uporabil za storitve elektronskega denarja, pod pogojem, da je tak reprezentativni delež mogoče razumno oceniti na podlagi preteklih podatkov in v skladu z zahtevami pristojnih organov. Kadar plačilna institucija ni zaključila zadosti dolgega obdobja poslovne dejavnosti, se ta zahteva oceni na podlagi predvidenega zneska elektronskega denarja v obtoku, ki je potrjen s poslovnim načrtom, ob upoštevanju kakršnih koli prilagoditev tega načrta, ki jih zahtevajo pristojni organi.

Države članice lahko tudi določijo, da se odobritev možnosti izvzetja pogojuje z dodatno zahtevo glede maksimalnega shranjenega zneska na plačilnem instrumentu ali plačilnem računu potrošnika, kjer je shranjen elektronski denar.

Fizična ali pravna oseba, ki je upravičena do izvzetja iz odstavka 1, prvi pododstavek, točka (b), lahko opravlja plačilne storitve, ki niso povezane s storitvami elektronskega denarja, samo v skladu z odstavkom 1, prvi pododstavek, točka (a).

2.  Države članice zahtevajo, da se vsaka fizična ali pravna oseba, ki je izvzeta iz uporabe postopkov in pogojev iz odstavka 1, registrira pri pristojnem organu matične države članice. Države članice določijo dokumentacijo, ki se priloži takemu zahtevku za registracijo, na podlagi elementov iz člena 3(3), točke (a) do (s).

3.  Države članice zahtevajo, da mora imeti vsaka fizična ali pravna oseba, registrirana v skladu z odstavkom 2, glavni sedež ali prebivališče v državi članici, v kateri dejansko opravlja dejavnost.

4.  Osebe, ki so izvzete iz uporabe postopkov in pogojev iz odstavka 1, se obravnavajo kot plačilne institucije. Člen 13(6) ter členi 30, 31 in 32 se za te osebe ne uporabljajo.

5.  Države članice lahko določijo, da se lahko vsaka fizična ali pravna oseba, registrirana v skladu z odstavkom 2, ukvarja samo z nekaterimi dejavnostmi iz člena 10.

6.  Osebe, ki so izvzete iz uporabe postopkov in pogojev iz odstavka 1, uradno obvestijo pristojne organe o vsaki spremembi svojega položaja, ki je pomembna za pogoje iz navedenega odstavka, in vsaj enkrat letno na datum, ki ga določijo pristojni organi, poročajo o:

(a)  povprečju skupne vrednosti plačilnih transakcij v predhodnih 12 mesecih, v katerih opravljajo plačilne storitve;

(b)  povprečnem znesku elektronskega denarja v obtoku, kadar opravljajo storitve elektronskega denarja.

7.  Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da zadevne osebe v primeru, ko pogoji iz odstavka 1, 3 ali 5 tega člena niso več izpolnjeni, v skladu s členom 13 v 30 koledarskih dneh zaprosijo za dovoljenje. Države članice zagotovijo, da imajo njihovi pristojni organi zadostna pooblastila za preverjanje stalnega izpolnjevanja obveznosti iz tega člena.

8.  Odstavki 1 do 6 tega člena ne posegajo v Direktivo (EU) 2015/849 ali nacionalno pravo o preprečevanju pranja denarja ali financiranja terorizma.

Člen 35

Uradno obveščanje in sporočanje

Država članica, ki se odloči odobriti izvzetje iz člena 34, Komisiji sporoči vse naslednje:

(a)  svojo odločitev, da odobri takšno izvzetje;

(b)  vse naknadne spremembe tega izvzetja;

(c)  število fizičnih in pravnih oseb, na katere se nanaša;

(d)  skupno vrednost plačilnih transakcij, izvršenih do 31. decembra vsakega koledarskega leta, iz člena 34(1), točka (a), in skupnega zneska izdanega elektronskega denarja v obtoku iz člena 34(1), točka (b), na letni osnovi.

Člen 36

Ponudniki storitev zagotavljanja informacij o računih

1.   Z odstopanjem od člena 3 fizične ali pravne osebe, ki opravljajo samo plačilne storitve iz Priloge I, točka 7, ne potrebujejo dovoljenja, vendar se pred začetkom opravljanja dejavnosti registrirajo pri pristojnem organu matične države članice.

2.  Takemu zahtevku za registracijo se priložijo informacije in dokumentacija iz člena 3(3), točke (a), (b), (e) do (h), (j), (l), (n), (p) in (q).

Za namene dokumentacije iz člena 3(3), točke (e), (f) in (l), fizična ali pravna oseba, ki zahteva registracijo, zagotovi opis svojih revizijskih postopkov in organizacijskih ureditev, ki jih je vzpostavila z namenom, da bi sprejela vse razumne ukrepe za zaščito interesov svojih uporabnikov ter zagotovitev neprekinjenega in zanesljivega izvajanja plačilnih storitev iz Priloge I, točka 7.

3.  V varnostnih ukrepih za nadzor nad tveganji in njihovo zmanjševanje iz člena 3(3), točka (j), je navedeno, kako bo fizična ali pravna oseba, ki zahteva registracijo, zagotovila visoko raven digitalne operativne odpornosti v skladu s poglavjem II Uredbe (EU) 2022/2554, zlasti v zvezi s tehnično varnostjo in varstvom podatkov, tudi za programsko opremo in sisteme IKT, ki jih uporablja fizična ali pravna oseba, ki zahteva registracijo, ali podjetja, katerim odda del ali vse svoje dejavnosti v zunanje izvajanje.

4.  Države članice od oseb iz odstavka 1 kot pogoj za registracijo zahtevajo, da imajo sklenjeno zavarovanje poklicne odgovornosti, ki zajema ozemlja, na katerih ponujajo svoje storitve, ali drugo primerljivo jamstvo, in da zagotovijo, da:

(a)  lahko krijejo svojo odgovornost do ponudnika plačilnih storitev, ki vodi račun, ali uporabnika plačilnih storitev, ki izhaja iz nedovoljenega ali goljufivega dostopa do storitev zagotavljanja informacij o plačilnih računih ali njihove neodobrene ali goljufive uporabe;

(b)  so zmožne kritja vrednosti vsakega dodatka, praga ali odbitne franšize pri zavarovanju ali primerljivem jamstvu;

(c)  stalno spremljajo kritje zavarovanja ali primerljivega jamstva.

Namesto zahtev iz točk (b) in (c) se lahko pravne osebe iz odstavka 1 odločijo, da bodo imele ustanovni kapital v višini 50 000 EUR, ki ga nadomesti zavarovanje poklicne odgovornosti ali primerljivo jamstvo takoj po tem, ko so ta podjetja začela opravljati dejavnost plačilne institucije.

5.  Oddelka 1 in 2 poglavja I se ne uporabljata za osebe, ki opravljajo storitve iz odstavka 1 tega člena. Oddelek 3 poglavja I, z izjemo člena 25(3), se ne uporablja za osebe, ki opravljajo storitve iz odstavka 1 tega člena.

▌

6.  Osebe iz odstavka 1 tega člena se obravnavajo kot plačilne institucije.

Člen 37

Storitve, pri katerih se v trgovinah na drobno zagotavlja gotovina brez nakupa

1.  Države članice iz uporabe te direktive izvzamejo fizične ali pravne osebe, ki zagotavljajo gotovino v trgovinah na drobno neodvisno od nakupa, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)  storitev v svojih prostorih ponuja fizična ali pravna oseba, ki prodaja blago ali storitve v okviru redne dejavnosti;

(b)  znesek zagotovljenih denarnih sredstev ne presega 100 EUR ali enakovrednega zneska v valuti zadevne države članice na dvig.

(ba)  dvig stranke je neanonimiziran in zahteva uporabo avtentikacije stranke.

2.  Ta člen ne posega v Direktivo (EU) 2015/849 ali katero koli drugo ustrezno pravo Unije ali nacionalno pravo o preprečevanju pranja denarja/financiranja terorizma.

Člen 38

Storitve, ki omogočajo dvige gotovine, ki jih ponujajo ponudniki storitev na bankomatih, ki ne vodijo plačilnih računov

1.   Z odstopanjem od člena 3 za fizične ali pravne osebe, ki opravljajo storitve dviga gotovine iz Priloge I, točka 1, ter ne vodijo plačilnih računov in ne opravljajo drugih plačilnih storitev iz Priloge I, ni potrebno dovoljenje, vendar se pred začetkom opravljanja dejavnosti registrirajo pri pristojnem organu matične države članice.

2.  Registraciji iz odstavka 1 se priložijo informacije in dokumentacija iz člena 3(3), točke (a), (b), (e) do (h), (j), (l), (n), (p) in (q).

Za namene dokumentacije iz člena 3(3), točke (e), (f) in (l), fizična ali pravna oseba, ki zahteva registracijo, zagotovi opis svojih revizijskih postopkov in organizacijskih ureditev, ki jih je vzpostavila z namenom, da bi sprejela vse razumne ukrepe za zaščito interesov svojih uporabnikov ter zagotovitev neprekinjenega in zanesljivega izvajanja plačilnih storitev iz Priloge I, točka 1.

V varnostnih ukrepih za nadzor nad tveganji in njihovo zmanjševanje iz člena 3(3), točka (j), je navedeno, kako bo fizična ali pravna oseba, ki zahteva registracijo, zagotovila visoko raven digitalne operativne odpornosti v skladu s poglavjem II Uredbe (EU) 2022/2554, zlasti v zvezi s tehnično varnostjo in varstvom podatkov, tudi za programsko opremo in sisteme IKT, ki jih uporablja fizična ali pravna oseba, ki zahteva registracijo, ali podjetja, katerim odda del ali vse svoje dejavnosti v zunanje izvajanje.

3.  Oddelka 1 in 2 poglavja I se ne uporabljata za osebe, ki opravljajo storitve iz odstavka 1 tega člena. Oddelek 3 poglavja I, z izjemo člena 25(3), se ne uporablja za osebe, ki opravljajo storitve iz odstavka 1 tega člena.

4.  Osebe, ki opravljajo storitve iz odstavka 1 tega člena, se obravnavajo kot plačilne institucije.

4a.   Fizične ali pravne osebe, ki opravljajo storitve iz odstavka 1 tega člena, izpolnjujejo zahteve glede preglednosti pristojbin in nadomestil iz člena 7 Uredbe o plačilnih storitvah in zlasti zagotovijo, da so te pristojbine in nadomestila prikazani ob začetku opravljanja storitev.

Člen 39

Dolžnost uradnega obveščanja

1.  Države članice zahtevajo, da ponudniki storitev, ki izvajajo eno ali obe dejavnosti iz člena 2(2), točke (j), (i) in (ii), Uredbe XXX [uredba o plačilnih storitvah], pri katerih skupna vrednost plačilnih transakcij, izvršenih v predhodnih 12 mesecih, presega 1 milijon EUR, pristojne organe obvestijo o ponujenih storitvah, pri čemer navedejo, na podlagi katere izključitve iz člena 2(2), točke (j), (i) in (ii), Uredbe XXX [uredba o plačilnih storitvah] se šteje, da se dejavnost izvaja.

Pristojni organ na podlagi tega obvestila sprejme utemeljeno odločitev na podlagi meril iz člena 2(2), točka (j), Uredbe XXX [uredba o plačilnih storitvah], kadar dejavnosti ni mogoče obravnavati kot omejeno mrežo, ter o tem ustrezno obvesti ponudnika storitev.

2.  Države članice zahtevajo, da ponudniki storitev, ki opravljajo dejavnosti iz člena 2(2), točka (k), Uredbe XXX [uredba o plačilnih storitvah], pošljejo obvestilo pristojnim organom ter jim zagotovijo letno revizijsko mnenje, ki potrjuje, da je dejavnost v skladu z omejitvami iz člena 2(2), točka (k), Uredbe XXX [uredba o plačilnih storitvah].

3.  Države članice zagotovijo, da pristojni organi obvestijo EBA o storitvah, uradno sporočenih v skladu z odstavkom 1, in navedejo, v skladu s katerim izvzetjem se dejavnost izvaja.

4.  Opis dejavnosti, uradno sporočenih v skladu z odstavkoma 2 in 3, se objavi v registrih iz členov 17 in 18.

NASLOV III

DELEGIRANI AKTI IN REGULATIVNI TEHNIČNI STANDARDI

Člen 40

Delegirani akti

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje delegiranih aktov v skladu s členom 41 za posodobitev zneskov iz člena 5, člena 34(1) in člena 37, da se upošteva inflacija.

Člen 41

Izvajanje prenosa pooblastila

1.  Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

2.  Pooblastilo za sprejetje delegiranih aktov iz člena 40 se prenese na Komisijo za nedoločen čas od datuma začetka veljavnosti te direktive.

3.  Prenos pooblastila iz člena 40 lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. S sklepom o preklicu preneha veljati prenos pooblastila iz navedenega sklepa. Sklep začne učinkovati dan po njegovi objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je določen v navedenem sklepu. Sklep ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4.  Komisija takoj po sprejetju delegiranega akta o njem sočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

5.  Delegirani akt, sprejet na podlagi člena 40, začne veljati le, če mu niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje v roku treh mesecev od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu, ali če pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet obvestita Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za tri mesece.

NASLOV IV

KONČNE DOLOČBE

Člen 42

Popolna uskladitev

1.  Brez poseganja v člen 6(3) in člen 34, kolikor ta direktiva vsebuje usklajene določbe, države članice ne ohranijo ali uvedejo drugih določb, razen tistih iz te direktive.

2.  Država članica, ki uporabi katero koli od možnosti iz člena 6(3) ali člena 34, o tem in o vseh naknadnih spremembah obvesti Komisijo. Komisija objavi informacije na spletnem mestu ali na drug, lahko dostopen način.

3.  Države članice zagotovijo, da ponudniki plačilnih storitev na škodo uporabnikov plačilnih storitev ne odstopajo od določb nacionalnega prava, s katerimi se prenaša ta direktiva, razen kadar je to v direktivi izrecno določeno. Vendar se lahko ponudniki plačilnih storitev odločijo, da bodo uporabnikom plačilnih storitev odobrili ugodnejše pogoje.

Člen 43

Klavzula o pregledu

1.  Komisija do [Urad za publikacije: vstaviti datum = pet let po začetku veljavnosti te direktive] Evropskemu parlamentu, Svetu, ECB in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru predloži poročilo o izvajanju in učinku te direktive ter zlasti o:

▌

(b)  učinkih revizije Direktive 2014/49/EU na zaščito sredstev strank s strani plačilnih institucij.

(ba)   skupno število in tržni delež ponudnikov plačilnih storitev, ki imajo dovoljenje v skladu s to direktivo, razvrščenih po posameznih državah članicah;

Komisija po potrebi skupaj s poročilom predloži zakonodajni predlog.

2.  Komisija [Urad za publikacije: vstaviti datum = tri leta po datumu začetka veljave uredbe o plačilnih storitvah] Evropskemu parlamentu, Svetu, ECB in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru predloži poročilo o področju uporabe te direktive, zlasti v zvezi s plačilnimi sistemi, plačilnimi shemami in zagotavljanjem tehničnih storitev, vključno z obdelavo ali upravljanjem digitalnih denarnic, ki niso zajete s področjem uporabe te direktive. Komisija po potrebi skupaj s poročilom predloži zakonodajni predlog.

Člen 44

Prehodne določbe

1.  Države članice plačilnim institucijam, ki so pridobile dovoljenje v skladu s členom 11 Direktive (EU) 2015/2366 do [Urad za publikacije: vstaviti datum = 18 mesecev po datumu začetka veljavnosti te direktive], dovolijo, da še naprej opravljajo in izvršujejo plačilne storitve, za katere so pridobile dovoljenje, ne da bi morale zaprositi za novo dovoljenje v skladu s členom 3 te direktive ali izpolnjevati druge določbe, predpisane ali navedene v naslovu II te direktive do [Urad za publikacije: vstaviti datum = 24 mesecev po datumu začetka veljavnosti te direktive].

Države članice od takih plačilnih institucij iz prvega pododstavka ne zahtevajo, da pristojnim organom predložijo kakršne koli dodatne informacije, razen informacij, ki jim omogočajo, da do [Urad za publikacije: vstaviti datum = 24 mesecev po datumu začetka veljavnosti te direktive] ocenijo:

(a)  ali navedene plačilne institucije izpolnjujejo nove zahteve iz naslova II in, če ne, katere ukrepe je treba sprejeti za zagotovitev izpolnjevanja zahtev;

(b)  ali je treba dovoljenje odvzeti.

Plačilne institucije iz prvega pododstavka, ki po preverjanju, ki ga opravijo pristojni organi, izpolnjujejo zahteve iz naslova II, obdržijo dovoljenje kot plačilne institucije v skladu s členom 13 te direktive in se vpišejo v registre iz členov 17 in 18. Če navedene plačilne institucije ne izpolnijo zahtev iz naslova II do [Urad za publikacije: vstaviti datum = 24 mesecev po datumu začetka veljavnosti te direktive], se jim začasno prepove opravljanje plačilnih storitev, dokler zadevnemu pristojnemu organu ne predložijo zahtevanih dodatnih informacij, ki zagotavljajo izpolnjevanje zahtev iz naslova II, in dokler navedeni pristojni organ ne preveri točnosti teh informacij ter ustrezno izda dovoljenja ponudniku plačilnih storitev.

2.  Države članice določijo, da plačilne institucije iz odstavka 1 samodejno pridobijo dovoljenje in da se vpišejo v register iz člena 17, če imajo pristojni organi dokaze, da te plačilne institucije že izpolnjujejo zahteve iz členov 3 in 13. Pristojni organi obvestijo zadevne plačilne institucije o kakršnih koli ovirah za pridobitev dovoljenja in brez nepotrebnega odlašanja to oviro odstranijo.

3.  Države članice fizičnim ali pravnim osebam, ki so bile upravičene do izvzetja v skladu s členom 32 Direktive (EU) 2015/2366 do [Urad za publikacije: vstaviti datum = 18 mesecev po datumu začetka veljavnosti te direktive] in so opravljale plačilne storitve iz Priloge I k navedeni direktivi, dovolijo, da storijo kar koli od naslednjega:

(a)  še naprej opravljajo navedene storitve v zadevni državi članici do [Urad za publikacije: vstaviti datum = 24 mesecev po začetku veljavnosti te direktive];

(b)  pridobijo izvzetje v skladu s členom 34 te direktive ali

(c)  zagotovijo izpolnjevanje drug določb, predpisanih ali navedenih v naslovu II te direktive.

Vsaki osebi iz prvega pododstavka, ki do [Urad za publikacije: vstaviti datum = 18 mesecev po datumu začetka veljavnosti te direktive] ni pridobila dovoljenja ali bila izvzeta v skladu s to direktivo, se začasno prepove opravljanje plačilnih storitev, dokler ta oseba zadevnemu pristojnemu organu ne predloži zahtevanih dodatnih informacij in dokler navedeni pristojni organ ne preveri točnosti teh informacij ter ustrezno izda dovoljenja ponudniku plačilnih storitev.

4.  Države članice lahko fizičnim in pravnim osebam, ki jim je bilo odobreno izvzetje na podlagi člena 32 Direktive (EU) 2015/2366, odobrijo izvzetje v skladu s členom 34 te direktive in te osebe vnesejo v registre iz členov 17 in 18 te direktive, če imajo pristojni organi dokaze, da so izpolnjene zahteve iz člena 34 te direktive Pristojni organi o tem obvestijo zadevne plačilne institucije. Če pristojni organi ne sprejmejo odločitve do... [24 mesecev od datuma začetka veljavnosti te direktive] lahko plačilne institucije do sprejetja take odločitve še naprej opravljajo in izvršujejo plačilne storitve, za katere so pridobile dovoljenje.

Člen 45

Prehodna določba – institucije za izdajo elektronskega denarja, ki imajo dovoljenje v skladu z Direktivo 2009/110/ES

1.  Države članice institucijam za izdajo elektronskega denarja, ki so bile opredeljene v členu 2, točka 1, Direktive 2009/110/ES in so pred [Urad za publikacije: vstaviti datum = 18 mesecev po datumu začetka veljavnosti te direktive] začele opravljati dejavnosti v skladu z nacionalno zakonodajo, s katero je bila prenesena Direktiva 2009/110/ES, kot institucije za izdajo elektronskega denarja v državi članici, v kateri se nahaja njihov sedež v skladu z nacionalno zakonodajo, s katero je bila prenesena Direktiva 2009/110/ES, dovolijo, da nadaljujejo z navedenimi dejavnostmi v tej državi članici ali v drugi državi članici, ne da bi morale zaprositi za novo dovoljenje v skladu s členom 3 te direktive ali izpolnjevati druge določbe, predpisane ali navedene v naslovu II te direktive do … [24 mesecev od datuma začetka veljavnosti te direktive].

2.  Države članice od institucij za izdajo elektronskega denarja iz odstavka 1 ne zahtevajo, da pristojnim organom predložijo kakršne koli informacije razen tistih, ki ▌tem pristojnim organom omogočajo, da do [Urad za publikacije: vstaviti datum = 24 mesecev po datumu začetka veljavnosti te direktive] ocenijo, ali te institucije za izdajo elektronskega denarja izpolnjujejo zahteve iz te direktive. Kadar taka ocena pokaže, da te institucije za izdajo elektronskega denarja ne izpolnjujejo navedenih zahtev, pristojni organi odločijo, katere ukrepe je treba sprejeti za zagotovitev izpolnjevanja zahtev, ali se odločijo za odvzem dovoljenja.

Institucije za izdajo elektronskega denarja iz prvega pododstavka, ki po preverjanju, ki ga opravijo pristojni organi, izpolnjujejo zahteve iz naslova II, imajo dovoljenje kot plačilne institucije v skladu s členom 13 te direktive se vpišejo v registre iz členov 17 in 18. Če navedene institucije za izdajo elektronskega denarja ne izpolnijo zahtev iz naslova II do [Urad za publikacije: vstaviti datum = 24 mesecev po datumu začetka veljavnosti te direktive], se jim začasno prepove opravljanje storitev elektronskega denarja, dokler zadevnemu pristojnemu organu ne predložijo zahtevanih dodatnih informacij in dokler navedeni pristojni organ ne preveri točnosti teh informacij ter ustrezno izda dovoljenja ponudniku storitev elektronskega denarja.

3.  Države članice določijo, da institucije za izdajo elektronskega denarja iz odstavka 1 samodejno pridobijo dovoljenje kot plačilna institucija in da se vpišejo v register iz člena 17, če imajo pristojni organi dokaze, da zadevne institucije za izdajo elektronskega denarja izpolnjujejo zahteve iz te direktive. Pristojni organi obvestijo zadevne plačilne institucije o kakršnih koli ovirah za pridobitev dovoljenja in brez nepotrebnega odlašanja to oviro odstranijo.

4.  Države članice tistim pravnim osebam, ki so pred [Urad za publikacije: vstaviti datum = 18 mesecev po datumu začetka veljavnosti te direktive], začele opravljati dejavnosti v skladu z nacionalnim pravom, s katerim se prenaša člen 9 Direktive 2009/110/ES, dovolijo, da še naprej opravljajo navedene dejavnosti v zadevni državi članici v skladu z navedeno direktivo do [Urad za publikacije: vstaviti datum = 24 mesecev po datumu začetka veljavnosti te direktive], ne da bi morale zaprositi za novo dovoljenje v skladu s členom 3 te direktive ali izpolnjevati druge določbe, predpisane ali navedene v naslovu II te direktive. Če pristojni organi ne sprejmejo odločitve do... [24 mesecev od datuma začetka veljavnosti te direktive] lahko plačilne institucije do sprejetja take odločitve še naprej opravljajo in izvršujejo plačilne storitve, za katere so pridobile dovoljenje.

Člen 45a

Obdobje podaljšanja

Pristojni organi se lahko izjemoma odločijo za podaljšanje obdobja, preden določene plačilne institucije in institucije za izdajo elektronskega denarja ne smejo opravljati storitev, če so te institucije predložile informacije, zahtevane v skladu s členoma 44 in 45, in jih pristojni organ ni mogel obdelati v veljavnem roku.

Člen 46

▌

Člen 47

Sprememba Direktive (EU) 2020/1828

V Prilogi I k Direktivi (EU) 2020/1828 se doda naslednja točka:"

Uredba (EU) 20/... Uredba (EU) 20../…. Evropskega parlamenta in Sveta z dne … o okviru za dostop do finančnih podatkov in spremembi uredb (EU) št. 1093/2010, (EU) št. 1094/2010, (EU) št. 1095/2010 in (EU) 2022/2554 (UL L […], [….], [str. ..]).“.

Člen 48

Razveljavitev

Direktiva (EU) 2015/2366 se razveljavi z dnem [Urad za publikacije: vstaviti datum = 18 mesecev po začetku veljavnosti te direktive].

Direktiva 2009/110/ES se razveljavi z dnem [Urad za publikacije: vstaviti datum = 18 mesecev po začetku veljavnosti te direktive].

Vsa sklicevanja na Direktivo (EU) 2015/2366 in Direktivo 2009/110/ES v pravnih aktih, ki veljajo v času začetka veljavnosti te direktive, se štejejo za sklicevanja na to direktivo ali Uredbo XXX [uredba o plačilnih storitvah] in se berejo v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge III k tej direktivi.

Člen 49

Prenos

1.   Države članice sprejmejo in objavijo ▌ zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, v [Urad za publikacije: vstaviti datum: 18 mesecev po začetku veljavnosti te direktive]. Komisiji takoj sporočijo besedilo teh predpisov.

2.   Navedene predpise izvajajo od [Urad za publikacije: vstaviti datum: 18 mesecev po začetku veljavnosti te direktive] ▌.

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

3.   Države članice sporočijo Komisiji besedilo temeljnih predpisov nacionalnega prava, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 50

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 51

Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V ...,

Za Evropski parlament Za Svet

predsednica predsednik/predsednica

PRILOGA I

PLAČILNE STORITVE

(iz točke 3 člena 2)

1.  Storitve, ki omogočajo polog in/ali dvig gotovine s plačilnega računa.

2.  Izvrševanje plačilnih transakcij, vključno s prenosi denarnih sredstev s plačilnega računa in na plačilni račun, tudi kadar so denarna sredstva krita s kreditno linijo pri ponudniku plačilnih storitev uporabnika ali pri drugem ponudniku plačilnih storitev.

3.  Izdajanje plačilnih instrumentov.

4.  Pridobivanje plačilnih transakcij.

5.  Denarna nakazila.

6.  Storitve odreditve plačil.

7.  Storitve zagotavljanja informacij o računih.

PRILOGA II

STORITVE ELEKTRONSKEGA DENARJA

(iz točke 37 člena 2)

Izdajanje elektronskega denarja, vodenje plačilnih računov z enotami elektronskega denarja in prenos enot elektronskega denarja.

PRILOGA III

KORELACIJSKA TABELA

(1) UL C, C/2024/1594, 5.3.2024, ELI: http://data.europa.eu/eli/C/2024/1594/oj. (2) * Spremembe v celotnem besedilu izhajajo iz sprejetja spremembe 1. Krepki ležeči tisk označuje novo ali spremenjeno besedilo, simbol ▌pa tiste dele besedila, ki so bili črtani. (3) UL C , , str. . (4) UL C , , str. . (5) Direktiva (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o plačilnih storitvah na notranjem trgu, spremembah direktiv 2002/65/ES, 2009/110/ES ter 2013/36/EU in Uredbe (EU) št. 1093/2010 ter razveljavitvi Direktive 2007/64/ES (UL L 337, 23.12.2015, str. 35). (6) Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu, ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 24. septembra 2020 o strategiji EU za mala plačila (COM(2020)0592). (7) Direktiva 2009/110/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti ter nadzoru skrbnega in varnega poslovanja institucij za izdajo elektronskega denarja ter o spremembah direktiv 2005/60/ES in 2006/48/ES in razveljavitvi Direktive 2000/46/ES (UL L 267, 10.10.2009, str. 7). (8) Uredba (EU) 2023/1114 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. maja 2023 o trgih kriptosredstev in spremembi uredb (EU) št. 1093/2010 in (EU) št. 1095/2010 ter direktiv 2013/36/EU in (EU) 2019/1937 (UL L 150, 9.6.2023, str. 40). (9) Uredba (EU) 2015/751 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2015 o medbančnih provizijah za kartične plačilne transakcije (UL L 123, 19.5.2015, str. 1). (10) Direktiva 2007/64/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o plačilnih storitvah na notranjem trgu in o spremembah direktiv 97/7/ES, 2002/65/ES, 2005/60/ES in 2006/48/ES ter o razveljavitvi Direktive 97/5/ES (UL L 319, 5.12.2007, str. 1). (11) Evropski bančni organ, EBA/REP/2023/01, Peer Review Report on authorisation under PSD2 (Poročilo o strokovnem pregledu v zvezi z izdajo dovoljenj v skladu z direktivo PSD2). (12) Uredba (EU) 2022/2554 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. decembra 2022 o digitalni operativni odpornosti za finančni sektor in spremembi uredb (ES) št. 1060/2009, (EU) št. 648/2012, (EU) št. 600/2014, (EU) št. 909/2014 in (EU) 2016/1011 (UL L 333, 27.12.2022, str. 1). (13) Uredba (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL L 176, 27.6.2013, str. 1). (14) Direktiva 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetij, spremembi Direktive 2002/87/ES in razveljavitvi direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES. (15) Direktiva 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 87/102/EGS (UL L 133, 22.5.2008, str. 66). (16) Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (UL L 119, 4.5.2016, str. 1). (17) Uredba (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2018 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah, organih, uradih in agencijah Unije in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 45/2001 in Sklepa št. 1247/2002/ES (UL L 295, 21.11.2018, str. 39). (18) Delegirana uredba Komisije (EU) 2017/2055 z dne 23. junija 2017 o dopolnitvi Direktive (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z regulativnimi tehničnimi standardi za sodelovanje in izmenjavo informacij med pristojnimi organi, povezanih z uresničevanjem pravice plačilnih institucij do ustanavljanja in svobode opravljanja storitev (UL L 294, 11.11.2017, str. 1). (19) Delegirana uredba Komisije (EU) 2021/1722 z dne 18. junija 2021 o dopolnitvi Direktive (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z regulativnimi tehničnimi standardi, ki določajo okvir za sodelovanje in izmenjavo informacij med pristojnimi organi matične države članice in države članice gostiteljice pri nadzoru nad plačilnimi institucijami ter institucijami za izdajo elektronskega denarja, ki opravljajo čezmejne plačilne storitve (UL L 343, 28.9.2021, str. 1). (20) Delegirana uredba Komisije (EU) 2020/1423 z dne 14. marca 2019 o dopolnitvi Direktive (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z regulativnimi tehničnimi standardi o merilih za imenovanje osrednjih kontaktnih točk na področju plačilnih storitev in o funkcijah teh osrednjih kontaktnih točk (UL L 328, 9.10.2020, str. 1). (21) Uredba (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa (Evropski bančni organ) in o spremembi Sklepa št. 716/2009/ES ter razveljavitvi Sklepa Komisije 2009/78/ES (UL L 331, 15.12.2010, str. 12). (22) Uredba (EU) 20../… Evropskega parlamenta in Sveta z dne … o okviru za dostop do finančnih podatkov in spremembi uredb (EU) št. 1093/2010, (EU) št. 1094/2010, (EU) št. 1095/2010 in (EU) 2022/2554. (23) Direktiva (EU) 2020/1828 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2020 o zastopniških tožbah za varstvo kolektivnih interesov potrošnikov in razveljavitvi Direktive 2009/22/ES (UL L 409, 4.12.2020, str. 1). (24) COM(2023)0228. (25) Uredba (EU) [.../...] Evropskega parlamenta in Sveta z dne [...] o plačilnih storitvah na notranjem trgu in spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2010 (UL L ...). (26) Direktiva 2013/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o letnih računovodskih izkazih, konsolidiranih računovodskih izkazih in povezanih poročilih nekaterih vrst podjetij, spremembi Direktive 2006/43/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi direktiv Sveta 78/660/EGS in 83/349/EGS (UL L 182, 29.6.2013, str. 19). (27) Delegirana uredba Komisije (EU) št. 241/2014 z dne 7. januarja 2014 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z regulativnimi tehničnimi standardi glede kapitalskih zahtev za institucije (UL L 74, 14.3.2014, str. 8). (28) Direktiva (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma, spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta in Direktive Komisije 2006/70/ES (UL L 141, 5.6.2015, str. 73). (29) Uredba (EU) 2015/847 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o informacijah, ki spremljajo prenose sredstev, in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1781/2006 (UL L 141, 5.6.2015, str. 1) (30) Direktiva 2006/43/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. maja 2006 o obveznih revizijah za letne in konsolidirane računovodske izkaze, spremembi direktiv Sveta 78/660/EGS in 83/349/EGS ter razveljavitvi Direktive Sveta 84/253/EGS (UL L 157, 9.6.2006, str. 87). (31) Direktiva Sveta 86/635/EGS z dne 8. decembra 1986 o letnih računovodskih izkazih in konsolidiranih računovodskih izkazih bank in drugih finančnih institucij (UL L 372, 31.12.1986, str. 1). (32) Uredba (ES) št. 1606/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. julija 2002 o uporabi mednarodnih računovodskih standardov (UL L 243, 11.9.2002, str. 1). (33) Izvedbena uredba Komisije (EU) 2019/410 z dne 29. novembra 2018 o določitvi izvedbenih tehničnih standardov v zvezi s podrobnostmi in strukturo informacij na področju plačilnih storitev, ki jih morajo pristojni organi uradno sporočiti Evropskemu bančnemu organu v skladu z Direktivo (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 73, 15.3.2019, str. 20).

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 23. aprila 2024 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o plačilnih storitvah na notranjem trgu in spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2010 (COM(2023)0367 – C9-0217/2023 – 2023/0210(COD))

P9_TA(2024)0298 A9-0052/2024

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2023)0367),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C9-0217/2023),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 14. decembra 2023(1),

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A9‑0052/2024),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, ga bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svoji predsednici, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu, Komisiji in nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi 23. aprila 2024 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2024/... Evropskega parlamenta in Sveta o plačilnih storitvah na notranjem trgu in spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2010(2)

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 114 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora(3),

ob upoštevanju mnenja Evropske centralne banke(4),

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)  Od sprejetja Direktive (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta(5) se je trg storitev plačil malih vrednosti precej spremenil, kar je v veliki meri povezano z vse večjo uporabo kartic in digitalnih plačilnih sredstev, vse manjšo uporabo gotovine ter vse večjo prisotnostjo novih akterjev in storitev, vključno z digitalnimi denarnicami in brezstičnimi plačili. Pandemija COVID-19 in spremembe, ki jih je povzročila v potrošniških navadah in plačilnih praksah, so povečale pomen varnih in učinkovitih plačil.

(2)  V sporočilu Komisije o strategiji EU za mala plačila(6) je napovedan začetek celovitega pregleda uporabe in učinka Direktive (EU) 2015/2366, ki bi moral ob upoštevanju razvoja trga vključevati splošno oceno, ali direktiva še vedno ustreza svojemu namenu.

(3)  Direktiva (EU) 2015/2366 je bila namenjena odpravljanju ovir za nove vrste plačilnih storitev ter izboljšanju ravni varstva potrošnikov in varnosti. V oceni učinka in uporabe Direktive (EU) 2015/2366, ki jo je izvedla Komisija, je bilo ugotovljeno, da je bila Direktiva (EU) 2015/2366 v veliki meri uspešna glede številnih svojih ciljev, vendar so bila ugotovljena tudi nekatera področja, na katerih cilji navedene direktive niso bili v celoti doseženi. V oceni je bilo na primer ugotovljeno, da porast novih vrst goljufij povzroča zaskrbljenost v zvezi s cilji varstva potrošnikov. Pomanjkljivosti so bile ugotovljene tudi v zvezi s ciljem izboljšanja konkurence na trgu zaradi tako imenovanih „storitev odprtega bančništva“ (storitve zagotavljanja informacij o računih in storitve odreditve plačil) z zmanjšanjem ovir na trgu, s katerimi se soočajo tretji ponudniki. Tudi napredek pri doseganju cilja izboljšanja zagotavljanja čezmejnih plačilnih storitev je bil omejen, predvsem zaradi nedoslednosti nadzornih praks in izvrševanja v Uniji. V oceni so bili ugotovljeni tudi dejavniki, ki zavirajo napredek pri cilju izenačitve konkurenčnih pogojev za vse ponudnike plačilnih storitev.

(4)  V oceni so bile ugotovljene tudi težave v zvezi z različnim izvajanjem in izvrševanjem Direktive (EU) 2015/2366, ki neposredno vplivajo na konkurenco med ponudniki plačilnih storitev, saj ustvarjajo različne regulativne pogoje v različnih državah članicah in spodbujajo regulativno arbitražo. Ne bi smelo biti prostora za izbiranje najugodnejše jurisdikcije, pri katerem bi ponudniki plačilnih storitev kot „matično državo“ izbrali tiste države članice, v katerih je uporaba pravil Unije o plačilnih storitvah zanje ugodnejša, in bi čezmejne storitve opravljali v drugih državah članicah, ki uporabljajo strožjo razlago pravil ali aktivnejše politike izvrševanja za ponudnike plačilnih storitev s sedežem v teh državah. Ta praksa izkrivlja konkurenco. Zato bi bilo treba pravila Unije o plačilnih storitvah dodatno uskladiti, in sicer tako, da se pravila, ki urejajo izvajanje dejavnosti plačilnih storitev, vključno s pravicami in obveznostmi udeleženih strank, vključijo v uredbo. Ta pravila, razen pravil o izdaji dovoljenj in nadzoru plačilnih institucij, ki bi morala ostati v direktivi, bi morala biti jasnejša in podrobnejša, s čimer bi se čim bolj zmanjšala možnost različnih razlag.

(5)  Čeprav izdajanje elektronskega denarja ureja Direktiva 2009/110/ES Evropskega parlamenta in Sveta(7), uporabo elektronskega denarja za financiranje plačilnih transakcij večinoma ureja Direktiva (EU) 2015/2366. Zato je pravni okvir, ki se uporablja za institucije za izdajo elektronskega denarja in plačilne institucije, zlasti v zvezi s pravili poslovanja, že precej usklajen. Za obravnavanje vprašanj zunanje skladnosti in glede na dejstvo, da je storitve elektronskega denarja in plačilne storitve vse težje razlikovati, bi bilo treba zakonodajne okvire, ki zadevajo institucije za izdajo elektronskega denarja in plačilne institucije, tesneje povezati. Vendar se zahteve za izdajo dovoljenj, zlasti ustanovni kapital in kapital, ter nekateri ključni osnovni pojmi, ki urejajo poslovanje z elektronskim denarjem, kot so izdajanje elektronskega denarja, distribucija elektronskega denarja in unovčljivost, razlikujejo od storitev, ki jih opravljajo plačilne institucije. Zato je primerno, da se pri združitvi določb Direktive (EU) 2015/2366 in Direktive 2009/110/ES te posebnosti ohranijo. Ker je Direktivo 2009/110/ES razveljavila Direktiva (EU) XXXX [PSD3], bi bilo treba njena pravila, razen pravil o izdaji dovoljenj in nadzoru, ki so bila vključena v Direktivo (EU) XXX [PSD3], z ustreznimi prilagoditvami vključiti v enoten okvir v okviru te uredbe.

(6)  Za zagotovitev pravne varnosti in jasnega področja uporabe pravil poslovanja v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev in storitev elektronskega denarja je treba določiti kategorije ponudnikov plačilnih storitev, za katere veljajo obveznosti glede poslovanja v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev in storitev elektronskega denarja po vsej Uniji.

(7)  Obstaja več kategorij ponudnikov plačilnih storitev. Kreditne institucije od uporabnikov sprejemajo vloge, ki se lahko uporabijo za izvrševanje plačilnih transakcij. Dovoljenje imajo v skladu z Direktivo 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta(8). Plačilne institucije ne sprejemajo vlog. Lahko hranijo denarna sredstva uporabnikov in izdajajo elektronski denar, ki se lahko uporabi za izvršitev plačilnih transakcij. Dovoljenje imajo v skladu z Direktivo (EU) XXX [PSD3]. Storitve elektronskega denarja in plačilne storitve lahko opravljajo tudi poštne žiro institucije, ki imajo na podlagi nacionalnega prava pravico do tega. Druge kategorije ponudnikov plačilnih storitev vključujejo Evropsko centralno banko (ECB) in nacionalne centralne banke, kadar ne delujejo v vlogi monetarnega organa ali drugih javnih organov, ter države članice ali njihove regionalne ali lokalne organe, kadar ne delujejo v vlogi javnih organov.

(8)  Storitev omogočanja dviga gotovine s plačilnega računa je primerno ločiti od dejavnosti vodenja plačilnega računa, saj ponudniki storitev dviga gotovine morda ne vodijo plačilnih računov. Storitvi izdajanja plačilnih instrumentov in pridobivanja plačilnih transakcij, ki sta bili v točki 5 Priloge k Direktivi (EU) 2015/2366 navedeni skupaj, kot da ene ni mogoče ponuditi brez druge, bi bilo treba predstaviti kot dve različni plačilni storitvi. Ločeno navajanje storitev izdajanja in pridobivanja bi moralo skupaj z ločenima opredelitvama posamezne storitve pojasniti, da lahko ponudniki plačilnih storitev storitve izdajanja in pridobivanja ponujajo ločeno.

(9)  Izvzetje nekaterih kategorij upravljavcev bankomatov iz področja uporabe Direktive (EU) 2015/2366 se je v praksi izkazalo za težko izvedljivo. Zato bi bilo treba kategorijo upravljavcev bankomatov, ki so bili izvzeti iz zahteve po pridobitvi dovoljenja za opravljanje dejavnosti ponudnika plačilnih storitev v skladu z Direktivo (EU) 2015/2366, nadomestiti z novo kategorijo upravljavcev bankomatov, ki ne vodijo plačilnih računov. Za te upravljavce sicer ne veljajo zahteve za izdajo dovoljenja iz Direktive (EU) XXX [PSD3], vendar pa bi zanje morale veljati zahteve glede preglednosti nadomestil v primerih, ko taki upravljavci bankomatov zaračunavajo provizije za dvige gotovine.

(10)  Za nadaljnje izboljšanje dostopa do gotovine, kar je prednostna naloga Komisije, bi bilo treba trgovcem omogočiti, da v fizičnih trgovinah ponujajo storitve izdajanja gotovine tudi, če stranka ne opravi nakupa, ne da bi morali pridobiti dovoljenje ponudnika plačilnih storitev ali biti zastopnik plačilne institucije. Za te storitve zagotavljanja gotovine bi morala veljati obveznost razkritja morebitnih nadomestil, ki se zaračunajo stranki. Te storitve bi morali trgovci na drobno opravljati prostovoljno in bi morale biti odvisne od razpoložljivosti gotovine pri trgovcu na drobno.

(11)  Izvzetje plačilnih transakcij od plačnika do prejemnika plačila s posredovanjem trgovskega zastopnika, ki deluje v imenu plačnika ali prejemnika plačila, iz področja uporabe Direktive (EU) 2015/2366 se v državah članicah uporablja zelo različno. Pojem trgovskih zastopnikov je po navadi opredeljen v nacionalnem civilnem pravu, ki se lahko med državami članicami razlikuje, zaradi česar so iste storitve v različnih jurisdikcijah obravnavane neenotno. Pojem trgovskih zastopnikov v okviru tega izvzetja bi bilo zato treba uskladiti in pojasniti s sklicevanjem na opredelitev trgovskih zastopnikov, kot je določena v Direktivi Sveta 86/653/EGS(9). Poleg tega bi bilo treba dodatno pojasniti pogoje, pod katerimi se lahko plačilne transakcije od plačnika do prejemnika plačila s posredovanjem trgovskih zastopnikov izvzamejo iz področja uporabe te uredbe. To se doseže z zahtevo, da morajo biti trgovski zastopniki pooblaščeni na podlagi pogodbe s plačnikom ali prejemnikom plačila, da se pogajajo ali dogovorijo o prodaji ali nakupu blaga ali storitev le v imenu plačnika ali le v imenu prejemnika plačila, ne pa obeh, ne glede na to, ali trgovski zastopnik razpolaga z denarnimi sredstvi stranke ali ne. Platforme za elektronsko poslovanje, ki delujejo kot trgovski zastopniki v imenu posameznih kupcev in prodajalcev, ne da bi imeli kupci ali prodajalci dejansko možnost ali avtonomijo pri pogajanjih ali dogovoru o prodaji ali nakupu blaga ali storitev, ne bi smele biti izvzete iz področja uporabe te uredbe. Evropski bančni organ (v nadaljnjem besedilu: EBA) bi moral pripraviti smernice o izvzetju plačilnih transakcij od plačnika do prejemnika plačila s posredovanjem trgovskega zastopnika, da bi zagotovil dodatno jasnost in konvergenco med pristojnimi organi. Te smernice lahko vključujejo zbirko primerov uporabe, ki so po navadi zajeti v izvzetju trgovskega zastopnika.

(12)  Izvzetje iz področja uporabe Direktive (EU) 2015/2366 v zvezi z instrumenti za posebne namene se je v državah članicah uporabljalo različno, čeprav so morali ponudniki storitev, katerih instrumenti so bili vključeni v to izvzetje, o svojih dejavnostih obvestiti pristojne organe. EBA je zagotovil dodatne smernice v svojih Guidelines on the limited network exclusion under PSD2 (Smernice o izvzetju omejenih mrež v okviru PSD2) z dne 24. februarja 2022(10). Kljub tem poskusom pojasnitve uporabe izvzetja, povezanega z instrumenti za posebne namene, še vedno obstajajo ponudniki storitev, ki opravljajo storitve, ki vključujejo velik obseg plačil, in različni produkti, ki se ponujajo velikemu številu strank, ki želijo izkoristiti to izvzetje. V teh primerih potrošniki nimajo koristi od potrebnih zaščitnih ukrepov in storitve ne bi smele imeti koristi od izvzetja za instrumente za posebne namene. Zato je treba pojasniti, da istega instrumenta za posebne namene ne bi smelo biti mogoče uporabiti v plačilnih transakcijah za nakup blaga in storitev v več kot eni omejeni mreži ali za nakup neomejenega izbora blaga in storitev.

(13)  Za oceno, ali je treba omejeno mrežo izvzeti iz področja uporabe, je treba upoštevati geografsko lokacijo mest, na katerih se sprejemajo take mreže, in tudi število takih mest. Instrumenti za posebne namene bi morali imetniku omogočati, da pridobi blago ali storitve samo v fizičnih prostorih izdajatelja, medtem ko uporaba v okolju spletne trgovine ne bi smela biti zajeta v pojem prostorov izdajatelja. Instrumenti za posebne namene bi morali glede na ustrezno pogodbeno ureditev vključevati kartice, ki se lahko uporabljajo samo v določeni verigi trgovin ali določenem nakupovalnem središču, kartice za nakup goriva, članske kartice, kartice za javni prevoz, parkirne kartice, bone za prehrano ali bone za različne storitve, za katere lahko velja poseben davek ali pravni okvir na področju dela, ki je namenjen spodbujanju uporabe takih instrumentov zaradi uresničevanja ciljev, določenih v socialni zakonodaji, kot so boni za varstvo otrok ali ekološki boni. Hkrati bi moralo regulativno okolje držav članic za bone zagotoviti sprejemljivost takih bonov.

(14)  Izvzetje za nekatere plačilne transakcije prek telekomunikacijskih naprav ali naprav informacijske tehnologije bi moralo biti izrecno namenjeno mikroplačilom za digitalne vsebine in glasovne storitve. Ohraniti bi bilo treba jasno sklicevanje na plačilne transakcije za nakup elektronskih kart, da bi lahko stranke še vedno naročile, plačale, pridobile in potrdile elektronske karte s katere koli lokacije in ob katerem koli času z uporabo mobilnega telefona ali drugih naprav. Elektronske karte omogočajo lažje zagotavljanje storitev, ki bi jih lahko potrošniki sicer kupili v obliki papirnatih kart, ter zajemajo prevoz, zabavo, parkirišča in vstop na prizorišča, ne zajemajo pa fizičnega blaga. Izvzeti bi bilo treba tudi plačilne transakcije ponudnika elektronskih komunikacijskih omrežij, ki se izvedejo iz elektronske naprave ali prek nje in se za zbiranje dobrodelnih donacij zaračunajo na povezanem računu. Izvzetje bi se moralo uporabljati le, kadar je vrednost plačilnih transakcij nižja od določenega praga.

(15)  Enotno območje plačil v eurih (SEPA) je na ravni Unije omogočilo vzpostavitev centralnih enot za plačilne storitve in centralnih enot za dohodna plačila, kjer so centralizirane vse plačilne transakcije iste skupine. Glede na to je primerno določiti, da so plačilne transakcije med nadrejeno družbo in njeno podrejeno družbo ali med podrejenimi družbami iste nadrejene družbe, ki jih opravlja ponudnik plačilnih storitev, ki pripada isti skupini, izvzete iz področja uporabe te uredbe. Zbiranje plačilnih nalogov in prejemanje denarnih sredstev v imenu skupine s strani nadrejene družbe ali njenega podrejenega podjetja za nadaljnji prenos na ponudnika plačilnih storitev ne velja za plačilno storitev.

(16)  Za opravljanje plačilnih storitev je potrebna podpora tehničnih storitev. Te tehnične storitve vključujejo obdelavo in hrambo podatkov, storitve plačilnih portalov, storitve varovanja zaupanja in zasebnosti, avtentikacijo podatkov in subjektov, zagotavljanje informacijskotehnološkega (IT) in komunikacijskega omrežja, zagotavljanje in vzdrževanje vmesnikov, ki so namenjeni potrošnikom in se uporabljajo za zbiranje plačilnih podatkov, vključno s terminali in napravami, ki se uporabljajo za plačilne storitve. Storitve odreditve plačil in storitve zagotavljanja informacij o računih niso tehnične storitve.

(17)  Tehnične storitve niso plačilne storitve kot take, saj ponudniki tehničnih storitev v nobenem trenutku ne posedujejo denarnih sredstev, ki jih je treba prenesti. Zato bi jih bilo treba izvzeti iz opredelitve plačilnih storitev. Za te storitve pa bi morale veljati nekatere zahteve, kot so zahteve glede odgovornosti za nepodpiranje uporabe močne avtentikacije strank▐.

(18)  Ob upoštevanju hitrega razvoja trga plačil malih vrednosti ter pojava novih plačilnih storitev in plačilnih rešitev je nekatere opredelitve iz Direktive (EU) 2015/2366 primerno prilagoditi razmeram na trgu, da se zagotovi, da bo zakonodaja Unije še naprej ustrezala svojemu namenu in bo tehnološko nevtralna.

(19)  Pojasnitev postopka in različnih korakov, ki jih je treba upoštevati pri izvršitvi plačilne transakcije, je zelo pomembna za pravice in obveznosti strank, ki sodelujejo v plačilni transakciji, ter za uporabo močne avtentikacije strank. Postopek, ki vodi do izvršitve plačilne transakcije, odredi plačnik ali se odredi v njegovem imenu ali pa ga odredi prejemnik plačila. Plačnik odredi plačilno transakcijo z oddajo plačilnega naloga. Ko je plačilni nalog oddan, ponudnik plačilnih storitev preveri, ali je bila transakcija avtorizirana in je bila opravljena njena avtentikacija, po potrebi tudi z uporabo močne avtentikacije strank, nato pa ponudnik plačilnih storitev potrdi plačilni nalog. Ponudnik plačilnih storitev nato izvede ustrezne ukrepe za izvršitev plačilne transakcije, vključno s prenosom denarnih sredstev.

(20)  Glede na različna stališča, ki jih je Komisija opredelila v pregledu izvajanja Direktive (EU) 2015/2366 in ki jih je EBA poudaril v svojem mnenju z dne 23. junija 2022 o pregledu Direktive (EU) 2015/2366, je treba pojasniti opredelitev plačilnih računov. Odločilno merilo za kategorizacijo računa kot plačilnega računa je zmožnost izvajanja dnevnih plačilnih transakcij s takega računa. Možnost izvajanja plačilnih transakcij tretji osebi z računa ali imeti koristi od takih transakcij, ki jih opravi tretja oseba, je opredeljujoča značilnost pojma plačilnega računa. Plačilni račun je zato treba opredeliti kot račun, ki se uporablja za pošiljanje denarnih sredstev tretjim osebam in prejemanje denarnih sredstev od njih. Vsak račun, ki ima te značilnosti, bi se moral šteti za plačilni račun in bi moral biti dostopen za opravljanje storitev odreditve plačil in storitev zagotavljanja informacij o računih. Primeri, v katerih je za izvršitev plačilnih transakcij od tretjih oseb ali tretjim osebam potreben drug posredniški račun, ne bi smeli spadati v opredelitev plačilnega računa. Varčevalni računi se ne uporabljajo za pošiljanje denarnih sredstev tretji osebi in prejemanje denarnih sredstev od nje, zato so izključeni iz opredelitve plačilnega računa.

(21)  Glede na pojav novih vrst plačilnih instrumentov in negotovosti, ki prevladujejo na trgu glede njihove pravne kvalifikacije, bi bilo treba pojem „plačilni instrument“ podrobneje opredeliti z nekaterimi primeri, ki ponazarjajo, kaj je ali ni plačilni instrument, ob upoštevanju načela tehnološke nevtralnosti.

(22)  Čeprav tehnologija komunikacije v bližnjem polju omogoča odreditev plačilne transakcije, bi njena obravnava kot polnopravnega „plačilnega instrumenta“ predstavljala nekaj izzivov, na primer pri uporabi močne avtentikacije strank pri brezstičnih plačilih na prodajnem mestu in pri ureditvi odgovornosti ponudnika plačilnih storitev. Zato bi bilo treba tehnologijo komunikacije v bližnjem polju obravnavati kot funkcionalnost plačilnega instrumenta in ne kot plačilni instrument kot tak.

(23)  Opredelitev pojma „plačilni instrument“ iz Direktive (EU) 2015/2366 se je nanašala na „osebno napravo“. Ker obstajajo predplačniške kartice, pri katerih ime imetnika instrumenta ni natisnjeno na kartici, bi uporaba tega sklicevanja lahko povzročila, da te vrste kartic ne bi bile vključene v področje uporabe opredelitve plačilnega instrumenta. Opredelitev pojma „plačilni instrument“ bi bilo zato treba spremeniti tako, da se namesto na „osebne“ naprave sklicuje na „individualizirane“ naprave, s čimer se pojasni, da predplačniške kartice, pri katerih ime imetnika instrumenta ni natisnjeno na kartici, spadajo v področje uporabe te uredbe.

(24)  Tako imenovane digitalne „posredniške denarnice“ (pass-through wallet), ki vključujejo tokenizacijo obstoječega plačilnega instrumenta, na primer plačilne kartice, je treba obravnavati kot tehnične storitve in bi jih bilo zato treba izvzeti iz opredelitve plačilnega instrumenta, saj po mnenju Komisije žetona ni mogoče šteti za plačilni instrument, temveč za „plačilno aplikacijo“ v smislu člena 2(21) Uredbe (EU) 2015/751 Evropskega parlamenta in Sveta(11). Vendar bi bilo treba nekatere druge kategorije digitalnih denarnic, in sicer predplačniške elektronske denarnice, kot so večstopenjske denarnice (staged wallet), v katerih lahko uporabniki shranijo denar za prihodnje spletne transakcije, šteti za plačilni instrument, njihovo izdajanje pa za plačilno storitev.

(25)  Tehnološki razvoj od sprejetja Direktive (EU) 2015/2366 je spremenil način opravljanja storitev zagotavljanja informacij o računih. Podjetja, ki ponujajo te storitve, uporabnikom plačilnih storitev zagotavljajo spletne informacije v zbirni obliki o enem ali več njihovih plačilnih računih, ki jih imajo pri enem ali več ponudnikih plačilnih storitev in ki so dostopne prek spletnih vmesnikov ponudnika plačilnih storitev, ki vodi račun. S tem je uporabnikom plačilnih storitev omogočeno, da imajo v danem trenutku in takoj celovit in strukturiran pregled nad svojimi plačilnimi računi.

(26)  Komisija je pri pregledu poudarila, da pooblaščeni ponudniki storitev zagotavljanja informacij o računih včasih zbranih podatkov o plačilnih računih ne posredujejo potrošniku, od katerega so prejeli dovoljenje za dostop do podatkov in njihovo zbiranje, temveč drugi osebi, da bi ji z uporabo teh podatkov omogočili zagotavljanje drugih storitev potrošniku. Vendar obstajajo različna mnenja o tem, ali ta dejavnost spada pod regulirano storitev zagotavljanja informacij o računih. Komisija meni, da je ta razvoj poslovnega modela „odprtega bančništva“ na podlagi „licenciranja kot storitve“ lahko vir inovativnih storitev, ki temeljijo na podatkih in so v končno korist končnim uporabnikom. Ta poslovni model namreč končnim uporabnikom omogoča, da omogočijo dostop do podatkov o svojih plačilnih računih, da bi prejeli druge – neplačilne – storitve, vključno s posojili, računovodstvom in oceno kreditne sposobnosti. Vendar pa je bistveno, da uporabniki plačilnih storitev natančno vedo, kdo dostopa do podatkov o njihovih plačilnih računih, na kakšni pravni podlagi in za kakšen namen. Uporabniki plačilnih storitev bi morali biti v celoti seznanjeni s posredovanjem svojih podatkov drugemu podjetju in ga tudi odobriti. Ta novi poslovni model, ki temelji na odprtem bančništvu, zahteva spremembo opredelitve storitev zagotavljanja informacij o računih, da se pojasni, da se lahko informacije, ki jih zbere pooblaščeni ponudnik storitev zagotavljanja informacij o računih, z dovoljenjem končnega uporabnika posredujejo tretji osebi, da bi ta tretja oseba lahko končnemu uporabniku zagotovila drugo storitev. Da bi potrošnikom zagotovili ustrezno varstvo podatkov o njihovih plačilnih računih in pravno varnost glede statusa subjektov, ki dostopajo do njihovih podatkov, bi moral storitev zbiranja podatkov s plačilnih računov vedno opravljati regulirani subjekt na podlagi licence, tudi če se podatki na koncu posredujejo drugemu ponudniku storitev.

(27)  Denarno nakazilo je denarna storitev, običajno osnovana na gotovini, ki jo plačnik zagotovi ponudniku plačilnih storitev, ki ustrezen znesek prenese prejemniku plačila ali drugemu ponudniku plačilnih storitev, ki deluje v imenu prejemnika plačila, ne da bi bili v imenu plačnika ali prejemnika plačila ustvarjeni plačilni računi. V nekaterih državah članicah samopostrežne trgovine, trgovci in drugi prodajalci na drobno javnosti zagotavljajo storitev, ki ji omogoča plačilo javnih storitev in drugih rednih gospodinjskih računov. Te storitve plačevanja računov bi bilo treba obravnavati kot denarna nakazila.

(28)  Opredelitev denarnih sredstev bi morala zajemati▐ denar centralne banke, izdanega za uporabo na drobno, vključno z bankovci in kovanci ter morebitno prihodnjo digitalno valuto centralne banke, e-denarjem in denarjem poslovnih bank. Denar centralne banke, izdan za uporabo med centralno banko in poslovnimi bankami, tj. za uporabo na debelo, ne bi smel biti zajet.

(29)  Uredba (EU) 2023/1114 z dne 31. maja 2023 o trgih kriptosredstev določa, da se za namene navedene uredbe e-denarni žetoni štejejo za elektronski denar. Da bi se izognili podvajanju zahtev, je pomembno, da se v določbah te uredbe jasno določijo primeri, v katerih bi se morala za e-denarne žetone uporabljati ta uredba.

(30)  Da bi ohranili zaupanje imetnika elektronskega denarja, mora biti elektronski denar unovčljiv. Unovčljivost sama po sebi ne pomeni, da bi bilo treba denarna sredstva, prejeta v zamenjavo za elektronski denar, obravnavati kot vloge ali druga vračljiva denarna sredstva v smislu Direktive 2013/36/EU(12). Unovčenje bi moralo biti vedno mogoče v vsakem trenutku in v višini nominalne vrednosti brez možnosti dogovora o minimalnem pragu za unovčenje. Unovčenje bi moralo biti na splošno vedno brezplačno. Vendar pa bi moralo biti mogoče zahtevati sorazmerno in s stroški utemeljeno nadomestilo, brez poseganja v nacionalne zakonodaje o davčnih ali socialnih zadevah ali v katero koli obveznost izdajatelja elektronskega denarja na podlagi druge zadevne zakonodaje Unije ali nacionalnih zakonodaj, na primer pravil za preprečevanje pranja denarja ali financiranja terorizma, ter brez poseganja v kakršne koli ukrepe za zamrznitev sredstev ali kakršne koli posebne ukrepe, povezane s preprečevanjem in preiskovanjem kaznivih dejanj.

(31)  Ponudniki plačilnih storitev potrebujejo dostop do plačilnih sistemov, da lahko uporabnikom zagotavljajo plačilne storitve. Taki plačilni sistemi običajno vključujejo štiristranske kartične sheme ter tudi večje sisteme, ki obdelujejo kreditna plačila in direktne obremenitve. Za zagotovitev, da se različne kategorije ponudnikov plačilnih storitev z dovoljenjem enako obravnavajo po vsej Uniji, je treba pojasniti pravila v zvezi z dostopom do plačilnih sistemov. Tak dostop je lahko neposreden ali posreden prek drugega udeleženca v tem plačilnem sistemu. Moral bi biti pogojen z zahtevami, ki zagotavljajo integriteto in stabilnost teh plačilnih sistemov. V ta namen bi moral upravljavec plačilnega sistema opraviti oceno tveganja ponudnika plačilnih storitev, ki zaprosi za neposredno udeležbo; ta ocena tveganja bi morala preučiti vsa ustrezna tveganja, po potrebi vključno s tveganjem poravnave, operativnim tveganjem, kreditnim tveganjem, likvidnostnim tveganjem in poslovnim tveganjem. Vsak ponudnik plačilnih storitev, ki zaprosi za udeležbo v plačilnem sistemu, bi moral prevzeti tveganje lastne izbire sistema in plačilnemu sistemu predložiti dokaz, iz katerega je razvidno, da je njegova notranja ureditev dovolj stabilna za te vrste tveganj. Upravljavci plačilnih sistemov bi morali vlogo za neposredno udeležbo ponudnika plačilnih storitev zavrniti le, če ponudnik plačilnih storitev ne more spoštovati pravil sistema ali predstavlja nesprejemljivo visoko stopnjo tveganja.

(31a)   Za obdelavo digitalnih plačil na spletu ali zunaj njega je bistveno, da ponudniki čelnih plačilnih storitev pridobijo dostop do tehnologije NFC na mobilnih napravah. Sestavni deli tovrstne tehnologije vključujejo zlasti, vendar ne izključno, antene NFC in tako imenovane varnostne elemente mobilnih naprav (npr.: univerzalna pametna kartica (UICC), vgrajen varnostni element (eSE), mikroSD itn.). Zato je treba zagotoviti, da proizvajalci originalne opreme mobilnih naprav ali ponudniki elektronskih komunikacijskih storitev, kadar koli je to potrebno za opravljanje plačilnih storitev, ne bodo zavrnili dostopa do anten NFC in varnostnih elementov. V ta namen bi morali imeti ponudniki čelnih plačilnih storitev v digitalnem gospodarstvu pravico do shranjevanja programske opreme na ustrezni strojni opremi mobilnih naprav, da bi bile transakcije tehnično izvedljive tako na spletu kot zunaj njega. V ta namen bi morali proizvajalci originalne opreme mobilnih naprav in ponudniki elektronskih komunikacijskih storitev pod poštenimi, razumnimi in nediskriminatornimi pogoji zagotoviti dostop do vseh komponent strojne in programske opreme, kadar je to potrebno za transakcije s spletno povezavo in brez nje. V vseh primerih bi morali biti taki operaterji obvezani, da zagotovijo ustrezno zmogljivost zadevnih funkcij strojne in programske opreme na mobilnih napravah za obdelavo spletnih plačilnih transakcij in shranjevanje sredstev na mobilnih napravah za plačilne transakcije brez spletne povezave. Ta obveznost ne bi smela posegati v člen 6(7) Uredbe (EU) 2022/1925 Evropskega parlamenta in Sveta(13), ki vratarje zavezuje, da brezplačno zagotavljajo učinkovito interoperabilnost s funkcijami operacijskega sistema, strojne ali programske opreme mobilnih naprav ter dostop do njih za namene interoperabilnosti, kar se uporablja za obstoječa in nova digitalna plačilna sredstva.

(32)  Upravljavci plačilnih sistemov bi morali imeti vzpostavljena pravila in postopke za dostop, ki so sorazmerni, objektivni, nediskriminatorni in pregledni. Upravljavci plačilnih sistemov ne bi smeli diskriminirati plačilnih institucij glede udeležbe, če je mogoče spoštovati pravila sistema in če ni nesprejemljivega tveganja za sistem. Taki sistemi med drugim vključujejo sisteme, določene v skladu z Direktivo 98/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta(14). Če Evropski sistem centralnih bank v skladu z Uredbo Evropske centralne banke (EU) št. 795/2014(15) že izvaja pregled zadevnega plačilnega sistema, bi morala centralna banka ali banke, ki izvajajo ta pregled, v okviru svojega pregleda spremljati upoštevanje teh pravil. Države članice bi morale v primeru drugih plačilnih sistemov imenovati pristojne nacionalne organe, ki bi zagotovili, da upravljavci infrastrukture plačilnih sistemov spoštujejo te zahteve.

(33)  Za zagotovitev poštene konkurence med ponudniki plačilnih storitev bi moral udeleženec plačilnega sistema, ki storitve v zvezi s takim sistemom zagotavlja ponudniku plačilnih storitev, ki ima dovoljenje za opravljanje plačilnih storitev ali je zanje registriran, na objektiven, sorazmeren in nediskriminatoren način omogočiti dostop do takih storitev tudi vsem ponudnikom plačilnih storitev, ki imajo dovoljenje za opravljanje plačilnih storitev ali so zanje registrirani, če to zahtevajo.

(34)  Določbe glede dostopa do plačilnih sistemov se ne bi smele uporabljati za sisteme, ki jih vzpostavi in upravlja en sam ponudnik plačilnih storitev. Taki plačilni sistemi lahko poslujejo tako, da neposredno konkurirajo drugim plačilnim sistemom, ali pa poslujejo v tržni niši, ki je drugi plačilni sistemi ne pokrivajo, kar je bolj običajno. Med takimi sistemi so tristranske sheme, vključno s tristranskimi kartičnimi shemami, če navedene sheme nikoli ne delujejo kot dejanske štiričlanske kartične sheme, na primer z vključevanjem pridobiteljev licenc, zastopnikov ali partnerjev, ki souporabljajo blagovno znamko. Poleg tega taki sistemi navadno zajemajo plačilne storitve, ki jih opravljajo ponudniki telekomunikacijskih storitev, pri katerih je upravljavec sheme ponudnik plačilnih storitev tako za plačnika kot za prejemnika plačila, ter interne sisteme bančnih skupin. Za spodbujanje konkurence, ki jo lahko taki zaprti plačilni sistemi pomenijo za uveljavljene večje plačilne sisteme, se dostop do teh zaprtih lastniških plačilnih sistemov ne bi smel odobriti tretjim osebam. Za take zaprte sisteme bi morala vedno veljati pravila o konkurenci na ravni Unije in na nacionalni ravni, ki lahko zahtevajo možnost dostopa do shem zaradi zagotavljanja učinkovite konkurence na plačilnih trgih.

(35)  Plačilne institucije morajo imeti možnost odpreti in voditi račun pri kreditni instituciji, da izpolnijo svoje zahteve za izdajo dovoljenja glede varovanja denarnih sredstev strank. Vendar se, kot je dokazal zlasti EBA v svojem mnenju z dne 5. januarja 2022(16), kljub določbam o računih plačilnih institucij pri poslovni banki iz Direktive (EU) 2015/2366 nekatere plačilne institucije ali podjetja, ki vložijo vlogo za dovoljenje za poslovanje kot plačilna institucija, še vedno soočajo s praksami nekaterih kreditnih institucij, ki jim bodisi zavrnejo odprtje računa bodisi zaprejo račun, če ta obstaja, zaradi zaznanega večjega tveganja pranja denarja ali financiranja terorizma. Te tako imenovane prakse „zmanjševanja tveganja“ pomenijo za plačilne institucije velike konkurenčne izzive.

(36)  Kreditne institucije bi zato morale plačilnim institucijam in vložnikom vloge za dovoljenje za poslovanje kot plačilna institucija ter njihovim zastopnikom in distributerjem zagotoviti plačilni račun, razen v izjemnih primerih, ko obstajajo resni razlogi za zavrnitev dostopa. V to določbo je treba vključiti vložnike vloge za dovoljenje za poslovanje kot plačilna institucija glede na dejstvo, da je bančni račun, na katerem je mogoče varovati denarna sredstva strank, pogoj za pridobitev dovoljenja za poslovanje kot plačilna institucija. Razlogi za zavrnitev bi morali vključevati resne razloge za sum nezakonitih dejavnosti, ki jih opravlja plačilna institucija ali se izvajajo prek nje, ali poslovni model ali profil tveganja, ki kreditni instituciji povzroča resna tveganja ali previsoke stroške izpolnjevanja obveznosti. Poslovni modeli, pri katerih plačilne institucije uporabljajo obsežno mrežo zastopnikov, lahko na primer povzročijo znatne stroške izpolnjevanja obveznosti v zvezi s preprečevanjem pranja denarja in financiranja terorizma. Plačilna institucija bi morala imeti pravico do pritožbe zoper zavrnitev kreditne institucije pri pristojnem organu, ki ga imenuje država članica. Za lažje uveljavljanje te pravice do pritožbe bi morale kreditne institucije pisno in podrobno utemeljiti vsako zavrnitev odprtja računa ali naknadno zaprtje računa. Ta utemeljitev bi se morala nanašati na posebne elemente v zvezi z zadevno plačilno institucijo in ne na splošne ali generične premisleke. Da bi pristojni organi lažje obravnavali pritožbe zoper zavrnitev ali zaprtje računa in njihovo utemeljitev, bi moral EBA pripraviti izvedbene tehnične standarde, ki usklajujejo predložitev takih utemeljitev.

(37)  Uporabniki plačilnih storitev bi morali prejeti primerljive in jasne informacije o plačilnih storitvah, da bi se lahko ustrezno odločali na podlagi informacij in zlahka izbrali svojega ponudnika plačilnih storitev v Uniji. Da bi zagotovili, da so uporabnikom plačilnih storitev zagotovljene potrebne, zadostne in razumljive informacije v zvezi s pogodbo o plačilnih storitvah in plačilnimi transakcijami, je treba določiti in uskladiti obveznosti ponudnikov plačilnih storitev v zvezi z zagotavljanjem informacij uporabnikom plačilnih storitev.

(38)  Ponudniki plačilnih storitev bi morali pri zagotavljanju zahtevanih informacij uporabnikom plačilnih storitev upoštevati potrebe uporabnikov plačilnih storitev ter praktične vidike in stroškovno učinkovitost glede na posamezno pogodbo o plačilnih storitvah. Ponudniki plačilnih storitev bi morali dejavno sporočati informacije ob ustreznem času, ne da bi jih uporabnik plačilnih storitev zahteval, ali pa bi morali dati informacije na voljo na zahtevo uporabnikov plačilnih storitev. Pri drugem načinu bi si morali uporabniki plačilnih storitev dejavno prizadevati za pridobitev informacij, na primer jih izrecno zahtevati od ponudnikov plačilnih storitev, se prijaviti v poštni nabiralnik bančnega računa ali vstaviti bančno kartico v tiskalnik za bančne izpiske. Ponudniki plačilnih storitev bi morali v ta namen zagotoviti, da imajo uporabniki plačilnih storitev možnost dostopa do informacij in da so jim te na voljo.

(39)  Ker potrošniki in podjetja niso v enako ranljivem položaju, ne potrebujejo enake stopnje zaščite. Čeprav je pomembno pravice potrošnikov zaščititi z določbami, od katerih s pogodbo ni mogoče odstopati, je primerno, da se podjetjem in organizacijam dovoli drugačen dogovor, kadar ne poslujejo s potrošniki. Taki sporazumi bi lahko urejali, ali se uporablja močna avtentikacija stranke. Mikropodjetja, kot so opredeljena v Priporočilu Komisije 2003/361/ES(17), se lahko obravnavajo enako kot potrošniki. Ne glede na status uporabnika bi morala vedno veljati določena pravila.

(40)  Da bi ohranili visoko raven varstva potrošnikov, bi morali imeti potrošniki pravico do brezplačnega prejemanja informacij o pogojih in cenah storitev, preden jih zaveže kakršna koli pogodba o plačilnih storitvah. Da bi lahko potrošniki primerjali storitve in pogoje, ki jih ponujajo ponudniki plačilnih storitev, ter v primeru spora preverili svoje pogodbene pravice in obveznosti, bi morali imeti možnost, da brezplačno in kadar koli med pogodbenim razmerjem zahtevajo te informacije in okvirno pogodbo v papirni obliki.

(41)  Da bi povečali raven preglednosti, bi morali ponudniki plačilnih storitev potrošniku brez dodatnih stroškov zagotoviti osnovne informacije o izvršenih plačilnih transakcijah. Pri enkratnih plačilnih transakcijah ponudnik plačilnih storitev teh informacij ne bi smel zaračunavati ločeno. Podobno bi morali ponudniki plačilnih storitev na podlagi okvirne pogodbe brezplačno in mesečno zagotavljati naknadne informacije o plačilnih transakcijah. Glede na pomembnost preglednosti določanja cen in različne potrebe strank bi moralo biti pogodbenim strankam omogočeno, da se dogovorijo o nadomestilih, zaračunanih za pogostejše ali dodatne informacije.

(42)  Instrumenti za plačila nizkih vrednostih bi morali biti pri blagu in storitvah nizke vrednosti poceni in preprosta alternativa ter ne bi smeli biti preobremenjeni s pretiranimi zahtevami. Ustrezne zahteve glede informacij in pravila za njihovo izvajanje bi zato morala biti omejena na bistvene informacije, pri tem pa upoštevati tudi tehnične zmožnosti, ki se lahko upravičeno pričakujejo za instrumente, namenjene plačilom nizkih vrednosti. Uporabniki plačilnih storitev bi morali biti kljub manj strogemu režimu deležni zadostne zaščite ob upoštevanju omejenih tveganj, ki jih prinašajo ti plačilni instrumenti, kar velja zlasti za predplačniške plačilne instrumente.

(43)  Pri enkratnih plačilnih transakcijah bi morali ponudniki plačilnih storitev vedno na lastno pobudo zagotoviti bistvene informacije. Ker so plačniki ob izdaji plačilnega naloga po navadi navzoči, ne bi smelo biti nujno, da se informacije vedno predložijo na papirju ali drugem trajnem nosilcu. Ponudniki plačilnih storitev bi morali biti sposobni informacije dati ustno ali omogočiti, da so zlahka dostopne, tudi tako, da pogoje objavijo na oglasni deski v svojih prostorih. Treba bi bilo tudi navesti, kje so na voljo podrobnejše informacije, tudi na spletnem mestu. Vendar bi morali ponudniki plačilnih storitev na zahtevo potrošnika bistvene informacije zagotoviti tudi na papirju ali drugem trajnem nosilcu.

(44)  Zahtevane informacije bi morale biti sorazmerne s potrebami uporabnikov. Zahteve glede informacij bi se morale pri enkratnih plačilnih transakcijah razlikovati od zahtev glede informacij pri okvirnih pogodbah, v katerih je določenih več plačilnih transakcij.

(45)  Uporabniki plačilnih storitev bi morali imeti možnost primerjati nadomestila za uporabo bankomatov z nadomestili drugih ponudnikov, da bi se lahko ustrezno odločili. Da bi ponudniki plačilnih storitev povečali preglednost nadomestil za bankomate za uporabnike plačilnih storitev, bi morali uporabnikom plačilnih storitev ob odreditvi transakcije zagotoviti informacije o vseh veljavnih nadomestilih za dvige na bankomatih v Uniji v različnih situacijah, odvisno od bankomata, na katerem uporabniki plačilnih storitev dvigujejo gotovino. Natančneje bi morali bankomati, ki jih upravljajo kreditne institucije, v denarni obliki prikazati vse fiksne provizije, ki jih bo moral uporabnik plačati ob dvigu gotovine z bankomata te kreditne institucije. Ta fiksna provizija bi morala biti prikazana v trenutku, ko uporabnik vstavi svojo kartico v bankomat ali jo položi ob njega, da bi odredil postopek dviga gotovine, ali preden to stori. Večja preglednost pomeni tudi boljše informacije ponudnika plačilnih storitev glede menjave valut, kjer je to ustrezno.

(46)  Okvirne pogodbe in plačilne transakcije, za katere veljajo te pogodbe, so veliko pogostejše in gospodarsko pomembnejše kot enkratne plačilne transakcije. Če obstaja plačilni račun ali določen plačilni instrument, se zahteva okvirna pogodba. Zato bi morale biti zahteve za predhodne informacije o okvirnih pogodbah celovite, informacije pa bi morale biti vedno zagotovljene na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov. Vendar bi morali imeti ponudniki in uporabniki plačilnih storitev možnost, da se v okvirni pogodbi dogovorijo o načinu zagotavljanja naknadnih informacij o izvršenih plačilnih transakcijah.

(47)  Pogodbene določbe ne bi smele diskriminirati potrošnikov, ki zakonito prebivajo v Uniji, zaradi njihovega državljanstva ali kraja prebivališča. Kadar je v okvirni pogodbi določena pravica, da se plačilni instrument blokira iz objektivno utemeljenih razlogov, ponudnik plačilnih storitev ne bi smel imeti možnosti uveljavljanja take pravice le zato, ker uporabnik plačilnih storitev spremeni kraj svojega prebivališča v Uniji.

(48)  Za zagotovitev visoke ravni varstva potrošnikov bi morale države članice imeti možnost, da v interesu potrošnikov ohranijo ali uvedejo omejitve ali prepovedi enostranskih sprememb pogojev okvirne pogodbe, na primer če ni upravičenega razloga za take spremembe.

(49)  Da bi olajšali mobilnost uporabnikov plačilnih storitev, bi morali imeti uporabniki možnost prekiniti okvirno pogodbo brez nadomestil. Vendar pa bi morali imeti ponudniki plačilnih storitev pri pogodbah, ki jih uporabniki plačilnih storitev prekinejo manj kot šest mesecev po začetku njihove veljavnosti, možnost, da zaračunajo nadomestila glede na stroške, ki jih povzroči uporabnikova prekinitev okvirne pogodbe. Kadar se v okviru okvirne pogodbe plačilne storitve ponujajo skupaj s tehničnimi storitvami, ki podpirajo opravljanje plačilnih storitev, kot je najem terminalov, ki se uporabljajo za plačilne storitve, uporabniki plačilnih storitev ne bi smeli biti vezani na svojega ponudnika plačilnih storitev s strožjimi pogoji, določenimi v pogodbenih določbah, ki urejajo tehnične storitve. Zaradi ohranitve konkurence bi morale za take pogodbene pogoje veljati zahteve okvirne pogodbe o nadomestilih za prekinitev pogodbe. Dogovorjeni odpovedni rok za potrošnike ne bi smel biti daljši od enega meseca, za ponudnike plačilnih storitev pa ne krajši od dveh mesecev. Ta pravila ne bi smela posegati v obveznost ponudnika plačilnih storitev, da v izjemnih primerih prekine pogodbo o plačilnih storitvah v skladu z drugim zadevnim pravom Unije ali nacionalnim pravom, na primer s področja pranja denarja in financiranja terorizma, kakršnimi koli ukrepi za zamrznitev sredstev ali kakršnim koli posebnim ukrepom, povezanim s preprečevanjem in preiskovanjem kaznivih dejanj.

(50)  Zaradi primerljivosti bi bilo treba ocenjena nadomestila za pretvorbo valute za kreditna plačila in nakazila, ki se izvajajo znotraj Unije in iz Unije v tretjo državo, izraziti enako, in sicer kot odstotni pribitek na referenčni devizni tečaj, ki je v skladu z Uredbo (EU) 2016/1011 Evropskega parlamenta in Sveta(18), in posledično nadomestilo za pretvorbo valute, prikazano kot denarni znesek v izhodiščni valuti, ki jo je uporabnik uporabil za odreditev pretvorbe valute. Točnost in celovitost takih referenčnih vrednosti, ki ju zagotavlja sistema za upravljavce referenčnih vrednosti, uvedenega z navedeno uredbo, ščiti interese strank ponudnikov plačilnih storitev in subjektov, ki opravljajo storitve pretvorbe valut. Ponudnik plačilnih storitev bi moral dosledno uporabljati isto referenčno vrednost za izmenjave v obeh smereh. Kadar se v tej uredbi sklicuje na „nadomestila“, bi morala ta po potrebi vključevati tudi nadomestila za „pretvorbo valute“.

(51)  Izkušnje so pokazale, da je delitev nadomestil med plačnikom in prejemnikom plačila najučinkovitejši sistem, ker olajšuje samodejno obdelavo plačil. Zato bi bilo treba določiti, da vsak ponudnik plačilnih storitev zaračuna nadomestila neposredno plačniku in prejemniku plačila. Znesek zaračunanih nadomestil je lahko tudi nič, ker pravila ne bi smela vplivati na prakso, pri kateri ponudnik plačilnih storitev potrošnikom ne zaračunava knjiženja v dobro njihovih računov. Podobno lahko glede na pogodbene pogoje ponudnik plačilnih storitev zaračuna uporabo plačilnih storitev le prejemniku plačila, kar pomeni, da se plačniku ne zaračunajo nobena nadomestila. Plačilni sistemi lahko nadomestila zaračunavajo v obliki naročnine. Določbe o prenesenem znesku ali morebitnih zaračunanih nadomestilih ne vplivajo neposredno na cene med ponudniki plačilnih storitev ali morebitnimi posredniki.

(52)  Doplačilo je strošek, ki ga trgovci zaračunajo potrošnikom ter se doda k zahtevani ceni blaga in storitev, če potrošnik uporabi določen način plačila. Eden od razlogov za zaračunavanje doplačil je usmerjanje potrošnikov k cenejšim ali učinkovitejšim plačilnim instrumentom, s čimer se spodbuja konkurenca med alternativnimi plačilnimi metodami. V skladu z ureditvijo, uvedeno z Direktivo (EU) 2015/2366, prejemniki plačila niso smeli zahtevati nadomestil za uporabo plačilnih instrumentov, za katere so medbančne provizije urejene v poglavju II Uredbe (EU) 2015/751, tj. za potrošniške debetne in kreditne kartice, izdane v okviru štiristranskih kartičnih shem, ter za tiste plačilne storitve, za katere se uporablja Uredba (EU) št. 260/2012 Evropskega parlamenta in Sveta(19), tj. za transakcije pri kreditnem plačilu in direktni obremenitvi v eurih v Uniji. Države članice lahko v skladu z Direktivo (EU) 2015/2366 zaradi potrebe po spodbujanju konkurenčnosti in uporabe učinkovitih plačilnih instrumentov nadalje prepovejo ali omejijo pravico prejemnika plačila do nadomestila. Ta pristop je treba uskladiti, da bi spodbudili enake konkurenčne pogoje v Uniji in s tem uvedli popolno prepoved zaračunavanja doplačil po vsej Uniji.

(53)  ▐Komisija je pri pregledu Direktive (EU) 2015/2366 ugotovila pomanjkanje usklajevanja, ki omogoča zaračunavanje doplačil za plačilne instrumente, in različne razlage glede plačilnih instrumentov, za katere velja prepoved zaračunavanja doplačil. Zato je treba prepoved zaračunavanja doplačil izrecno razširiti na vsa kreditna plačila in direktne obremenitve in ne le na tiste, ki jih zajema Uredba (EU) št. 260/2012, kot je veljalo v primeru Direktive (EU) 2015/2366.

(54)  Storitve zagotavljanja informacij o računih in storitve odreditve plačil, ki se pogosto združeno imenujejo „storitve odprtega bančništva“, so plačilne storitve, ki vključujejo dostop do podatkov uporabnika plačilnih storitev s strani ponudnikov plačilnih storitev, ki nimajo denarnih sredstev imetnika računa in ne vodijo plačilnega računa. Storitve zagotavljanja informacij o računih omogočajo združevanje uporabnikovih podatkov na zahtevo uporabnika plačilnih storitev pri različnih ponudnikih plačilnih storitev, ki vodijo račun, na enem mestu. Storitve odreditve plačil omogočajo odreditev plačila z uporabnikovega računa, kot je kreditno plačilo ali direktna obremenitev, na način, ki je priročen za uporabnika in prejemnika plačila, brez uporabe instrumenta, kot je plačilna kartica.