Sklep Evropskega parlamenta, da se ne nasprotuje delegirani uredbi Komisije z dne 28. februarja 2024 o spremembi Uredbe (ES) št. 273/2004 Evropskega parlamenta in Sveta ter Uredbe Sveta (ES) št. 111/2005 zaradi vključitve predhodne sestavine za prepovedane droge izopropiliden (2-(3,4-metilendioksifenil)acetil)malonat (IMDPAM) in drugih snovi med snovi s seznama (C(2024)01219 – 2024/2606(DEA))

P9_TA(2024)0314 B9-0213/2024

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju delegirane uredbe Komisije (C(2024)01219),

–  ob upoštevanju pisma Komisije z dne 13. marca 2024, v katerem poziva Parlament, naj izjavi, da ne bo nasprotoval delegirani uredbi,

–  ob upoštevanju pisma Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve predsedniku konference predsednikov odborov,

–  ob upoštevanju člena 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 273/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004(1) o predhodnih sestavinah pri prepovedanih drogah in zlasti členov 15 in 15a(5),

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 111/2005 z dne 22. decembra 2004(2) o določitvi pravil za nadzor trgovine s predhodnimi sestavinami za prepovedane droge med Unijo in tretjimi državami, zlasti členov 30a in 30b(5),

–  ob upoštevanju člena 111(6) Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila za sklep Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve,

–  ob upoštevanju da ni bilo izraženo nobeno nasprotovanje v roku iz tretje in četrte alinee člena 111(6) Poslovnika, ki se je iztekel 23. aprila 2024,

A.  ker je treba zakonodajni okvir EU o ukrepih za nadzor dostopa do snovi, ki se uporabljajo za proizvodnjo prepovedanih drog, stalno posodabljati, da bi preprečili širjenje dizajniranih predhodnikov, ki so po kemijski sestavi sorodni tradicionalnim predhodnim sestavinam za prepovedane droge, ustvarjenim z namenom izogibanja obstoječim pravilom;

B.  ker je bila natrijeva sol izopropiliden (2-(3,4-metilendioksifenil)acetil)malonat (IMDPAM) opredeljena kot nova predhodna sestavina za prepovedane droge, ki se uporablja pri proizvodnji MDMA (3,4-metilendioksimetamfetamina), splošno znanega kot „ekstazi“;

C.  ker je sedem estrov 2-metil-3-feniloksiran-2-karboksilne kisline (BMK glicidne kisline) in šest estrov 3-(1,3-benzodioksol-5-il)-2-metil-oksiran-2-karboksilne kisline (PMK glicidne kisline) opredeljenih kot možni nadomestki BMK glicidne kisline in PMK glicidne kisline, ki sta v skladu s pravom EU nadzorovani predhodni sestavini pri proizvodnji nedovoljenih drog, kot so MDMA, metamfetamin in amfetamin;

D.  ker je treba spremeniti spisek snovi s seznama iz Priloge I k Uredbi (ES) št. 273/2004 in Priloge k Uredbi (ES) št. 111/2005, da bodo za IMDPAM in opredeljene estre BMK glicidne kisline in PMK glicidne kisline veljali usklajeni ukrepi nadzora in spremljanja iz navedenih uredb;

E.  ker bi morali ukrepi za nadzor dostopa do novih snovi, ki so bile vključene na seznam v skladu z uredbama (ES) št. 273/2004 in (ES) št. 111/2005, začeti veljati čim prej, da se prepreči uporaba navedenih predhodnih sestavin za proizvodnjo prepovedanih drog in njihovo dajanje na trg;

F.  ker se je Evropska komisija v načrtu EU za boj proti nedovoljenemu prometu s prepovedanimi drogami in organiziranemu kriminalu (COM(2023)0641) zavezala, da si bo v sodelovanju s Parlamentom in Svetom po najboljših močeh prizadevala pospešiti postopek sprejemanja prihodnjih delegiranih aktov o vključitvi dodatnih snovi na seznam v skladu z uredbama (ES) št. 273/2004 in (ES) št. 111/2005;

1.  izjavlja, da ne nasprotuje delegirani uredbi;

2.  naroči svoji predsednici, naj ta sklep posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 47, 18.2.2004, str.1. (2) UL L 22, 26.1.2005, str.1.

Sklep Evropskega parlamenta z dne 24. aprila 2024 o spremembah Poslovnika Parlamenta glede usposabljanja o preprečevanju sporov in nadlegovanja na delovnem mestu ter dobrem vodenju pisarne (2024/2006(REG))

P9_TA(2024)0315 A9-0163/2024

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju členov 236 in 237 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ustavne zadeve (A9‑0163/2024),

1.  se odloči spremeniti Poslovnik, kot sledi;

2.  odloči, da bodo spremembe začele veljati 16. julija 2024;

3.  naroči svoji predsednici, naj ta sklep posreduje Svetu in Komisiji v vednost.

Veljavno besedilo   Sprememba Sprememba 1 Poslovnik Evropskega parlamenta Člen 10 – odstavek 6 – pododstavek 2 Poslanec ne more biti izvoljen za nosilca funkcije Parlamenta ali njegovih organov, biti imenovan za poročevalca ali sodelovati v uradni delegaciji ali pri medinstitucionalnih pogajanjih, če ni podpisal izjave, povezane z navedenim kodeksom. Poslanec ne more biti izvoljen za nosilca funkcije Parlamenta ali njegovih organov, biti imenovan za poročevalca ali sodelovati v uradni delegaciji ali pri medinstitucionalnih pogajanjih: (a)  če ni podpisal izjave, s katero se zavezuje k spoštovanju navedenega kodeksa, vključno s posebnim usposabljanjem o preprečevanju sporov in nadlegovanja na delovnem mestu ter dobrem vodenju pisarne, ki ga za poslance organizira Parlament; ali (b)  če ni opravil posebnega usposabljanja iz točke (a) v roku in pod pogoji, določenimi v navedenem kodeksu. Spremembi 4 in 10 Poslovnik Evropskega parlamenta Člen 176 – odstavek 1 – pododstavek 3 V zvezi s členom 10(6) lahko predsednik na podlagi tega člena sprejme obrazložen sklep le na podlagi ugotovitve, da gre za nadlegovanje v skladu z veljavnim notranjim upravnim postopkom o nadlegovanju in njegovem preprečevanju. V zvezi s členom 10(6), kar zadeva prepoved vseh vrst psihološkega ali spolnega nadlegovanja iz prvega pododstavka navedenega odstavka, lahko predsednik na podlagi tega člena sprejme obrazložen sklep le na podlagi ugotovitve, da gre za nadlegovanje v skladu z veljavnim notranjim upravnim postopkom o nadlegovanju in njegovem preprečevanju. Sprememba 6 Poslovnika Parlamenta Priloga II – točka 5 5.   Poslanci po potrebi takoj in v celoti sodelujejo v veljavnih postopkih za obvladovanje sporov ali nadlegovanja (psihološkega ali spolnega) in nemudoma odgovorijo na vsakršno obtožbo nadlegovanja. Poslanci se udeležijo posebnega, zanje organiziranega usposabljanja o preprečevanju sporov in nadlegovanja na delovnem mestu ter dobrem vodenju pisarne. 5.   Poslanci po potrebi in v skladu s postopki, ki jih določi predsedstvo, v celoti sodelujejo z namenom obvladovanja sporov ali nadlegovanja (psihološkega ali spolnega), tudi tako, da nemudoma odgovorijo na vsakršno obtožbo nadlegovanja. Poslanci, ki tega še niso storili, se udeležijo posebnega usposabljanja o preprečevanju sporov in nadlegovanja na delovnem mestu ter dobrem vodenju pisarne, ki ga zanje organizira Parlament. Poslanci to usposabljanje opravijo v prvih šestih mesecih svojega mandata, razen v ustrezno utemeljenih izjemnih primerih. Potrdila poslancev o opravljenem usposabljanju bodo objavljena na spletnem mestu Parlamenta.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 24. aprila 2024 o delegirani uredbi Komisije z dne 14. marca 2024 o spremembi Uredbe (EU) 2015/2283 Evropskega parlamenta in Sveta o novih živilih glede opredelitve pojma „namensko proizvedeni nanomateriali“ (C(2024)01612 – 2024/2691(DEA))

P9_TA(2024)0316 B9-0225/2024

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju delegirane uredbe Komisije z dne 14. marca 2024 o spremembi Uredbe (EU) 2015/2283 Evropskega parlamenta in Sveta o novih živilih glede opredelitve pojma „namensko proizvedeni nanomateriali“ (C(2024)01612),

–  ob upoštevanju člena 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) 2015/2283 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o novih živilih, spremembi Uredbe (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 258/97 Evropskega parlamenta in Sveta ter Uredbe Komisije (ES) št. 1852/2001(1) ter zlasti člena 31 in člena 32(6) Uredbe,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom, spremembah uredb (ES) št. 1924/2006 in (ES) št. 1925/2006 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Komisije 87/250/EGS, Direktive Sveta 90/496/EGS, Direktive Komisije 1999/10/ES, Direktive 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Komisije 2002/67/ES in 2008/5/ES in Uredbe Komisije (ES) št. 608/2004(2) ter zlasti člena 18(3) Uredbe,

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1333/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o aditivih za živila(3),

–  ob upoštevanju seznamov Unije iz Uredbe Komisije (EU) št. 1129/2011 z dne 11. novembra 2011 o spremembi Priloge II k Uredbi (ES) št. 1333/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z vzpostavitvijo seznama Unije aditivov za živila(4) in Uredbe Komisije (EU) št. 1130/2011 z dne 11. novembra 2011 o spremembah Priloge III k Uredbi (ES) št. 1333/2008 Evropskega parlamenta in Sveta o aditivih za živila z vzpostavitvijo seznama Unije aditivov za živila, odobrenih za uporabo v aditivih za živila, encimih za živila, aromah za živila in hranilih(5),

–  ob upoštevanju Uredbe Komisije (EU) št. 257/2010 z dne 25. marca 2010 o določitvi programa za ponovno oceno odobrenih aditivov za živila v skladu z Uredbo (ES) št. 1333/2008 Evropskega parlamenta in Sveta o aditivih za živila(6),

–  ob upoštevanju člena 111(3) Poslovnika,

–  ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane,

A.  ker je v členu 18(3) Uredbe (EU) št. 1169/2011 določeno, da morajo biti vse sestavine živil, vsebovane v obliki namensko proizvedenih nanomaterialov, jasno navedene na seznamu sestavin živil, da se zagotovi obveščenost potrošnikov; ker so zato v Uredbi (EU) št. 1169/2011 „namensko proizvedeni nanomateriali“ opredeljeni, kot je določeno v členu 3(2), točka (f), Uredbe (EU) 2015/2283;

B.  ker je v skladu s členom 31 Uredbe (EU) 2015/2283 Komisija pooblaščena, da za namene doseganja ciljev uredbe z delegiranimi akti uskladi in prilagodi opredelitev „namensko proizvedenih nanomaterialov“ iz navedene uredbe tehničnemu in znanstvenemu napredku ali opredelitvam, ki so bile dogovorjene na mednarodni ravni;

C.  ker so v uredbah (EU) št. 1129/2011 in (EU) št. 1130/2011 določeni izčrpni seznami Unije z aditivi za živila, katerih uporaba je bila dovoljena pred začetkom veljavnosti Uredbe (ES) št. 1333/2008, in sicer po pregledu njihove skladnosti z določbami uredbe;

Posledice opredelitve

D.  ker bo od opredelitve „namensko proizvedenih nanomaterialov“ v delegirani uredbi Komisije odvisno, ali je treba živilu na seznamu sestavin pripisati besedo „[nano]“, kot je določeno v členu 18(3) Uredbe (EU) št. 1169/2011;

E.  ker je cilj delegirane uredbe Komisije odpraviti težave z razlago, ki izhajajo iz sedanje opredelitve, in sicer z uvedbo objektivnih elementov za določitev, ali je nanomaterial „namensko proizveden“ ali ne, na primer z nadomestitvijo izrazov „namensko proizveden [material]“ s „proizveden“;

F.  ker delegirana uredba Komisije določa, da se netrdni delci, kot so micele, liposomi ali kapljice v nanovelikosti v emulzijah, in sestavine, ki vsebujejo manj kot 50 % delcev, manjših od 100 nm, ne štejejo za nanomateriale v živilih;

G.  ker je predlagana privzeta mejna vrednost 50 % ali več delcev v nanovelikosti samovoljna in manj zaščitna od razlage opredelitve iz Uredbe (EU) 2015/2283, kot so jo sprejele nekatere države članice, na primer Francija; ker se v navedeni uredbi mejna vrednost za razporeditev po velikosti delcev ne upošteva za delce, manjše od 100 nm;

H.  ker bi bile lahko s predlagano opredelitvijo s področja uporabe Uredbe (EU) št. 1169/2011 izključene številne nanosnovi, za katere tako ne bi veljala obveznost označevanja z besedo „[nano]“; ker Komisija v točki 3 obrazložitvenega memoranduma navaja, da je „število materialov, uporabljenih v živilih, ki lahko vsebujejo določen delež nanodelcev, omejeno in da skoraj noben material ni nov“ ter da se bodo „[m]orebitni učinki delegiranega akta [...] zato nanašali le zelo omejeno število materialov“;

I.  ker so zdaj v živilih v obliki nanomaterialov lahko prisotni ravno aditivi; ker je francoska nacionalna agencija za zdravje in varnost (ANSES) na seznam uvrstila 37 nanosnovi, ki se uporabljajo v več kot 900 živilih(7); ker so potrošniške in nevladne organizacije (Agir pour l'Environnement(8), Que Choisir(9), 60 Millions de consommateurs(10) in AVICENN(11) v Franciji, Foodwatch(12) in Bund(13) v Nemčiji, Testachats(14) v Belgiji, Altroconsumo(15) v Italiji in OCU(16) v Španiji) s testi večkrat dokazale prisotnost aditivov za živila z znatnim deležem nanodelcev, na primer barvilo železov oksid (E 172), ki se uporablja v mlečnih izdelkih, pecivu in nekaterih žitnih kosmičih za zajtrk, lahko vsebuje nanodelce pod mejno vrednostjo 50 %; ker to kaže, da je neuporaba ustreznega označevanja nekaterih živilskih sestavin z besedo „[nano]“ predvsem posledica pomanjkljivega izvrševanja veljavne zakonodaje, v precej manjšem obsegu pa se to dogaja zaradi težav z razlago;

J.  ker je študija iz leta 2020, ki jo je naročila Evropska agencija za kemikalije, pokazala, da državljani zahtevajo boljše označevanje izdelkov za vsakdanjo rabo, ki vsebujejo nanomateriale(17);

Protislovja s priporočili in nova znanstvena spoznanja

K.  ker je Evropski parlament v resoluciji z dne 12. marca 2014 o delegirani uredbi Komisije z dne 12. decembra 2013 o spremembi Uredbe (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom v zvezi z opredelitvijo „namensko proizvedenih nanomaterialov“(18) nasprotoval zelo podobni opredelitvi, prav tako z mejno vrednostjo 50 %, pri čemer so iz opredelitve izvzeti vsi aditivi za živila, in menil, da je ta opredelitev „v nasprotju s temeljnim ciljem direktive – doseči visoko raven varstva zdravja in interesov potrošnikov tako, da se končnim porabnikom zagotovi podlaga za ozaveščeno izbiro“; ker je Evropski parlament pozval Komisijo, naj predloži nov delegirani akt, v katerem bo upoštevano njegovo stališče;

L.  ker je Evropski parlament v svoji resoluciji z dne 8. oktobra 2020 o osnutku uredbe Komisije o spremembi Priloge k Uredbi (EU) št. 231/2012 o določitvi specifikacij za aditive za živila, navedene v prilogah II in III k Uredbi (ES) št. 1333/2008 Evropskega parlamenta in Sveta, glede specifikacij za titanov dioksid (E 171)(19) nasprotoval osnutku uredbe Komisije, v skladu s katerim bi bile dovoljene serije titanovega dioksida, primernega za živila (E 171), ki vsebujejo manj kot 50 % delcev, manjših od 100 nm;

M.  ker je Evropska agencija za varnost hrane(20) priporočila, da bi bilo treba zaradi sedanje negotovosti glede varnosti za uporabo, povezano s hrano, upoštevati nižjo mejno vrednost za število nanodelcev, npr. 10 %, namesto mejne vrednosti, ki je zdaj predlagana v priporočilu (50 %);

N.  ker so se akademske organizacije, javni organi, nevladne potrošniške in okoljske organizacije ter sindikati v postopku posvetovanja s Komisijo zavzemali za opredelitev, ki bi vključevala vse materiale, ne glede nato, ali so proizvedeni, naključni ali naravni, in za privzeto mejno vrednost 10 % ali več delcev pri razporeditvi po velikosti glede na število;

O.  ker od leta 2014 novi znanstveni dosežki in dognanja potrjujejo, da lahko nanomateriali prehajajo skozi fiziološke pregrade in so pogosto bolj nevarni kot snovi v mikro ali makro stanju(21);

P.  ker je agencija ANSES aprila 2023(22) objavila podrobno poročilo, v katerem je navedla, da bi opredelitev nanomaterialov iz priporočila Komisije z dne 10. junija 2022(23), ki je bila podlaga za revizijo opredelitve „namensko proizvedenih nanomaterialov“ iz Uredbe (EU) 2015/2283, v predpisih za posamezne sektorje, zlasti na področju hrane, škodovala preprečevanju tveganj za zdravje in okolje; ker je agencija ANSES poudarila, da mejna vrednost 50 % za število nanodelcev iz horizontalne opredelitve besede „[nano]“ ne temelji na trdnih znanstvenih argumentih, in priporočila določitev nižje mejne vrednosti;

Q.  ker je odkrivanje nano živilskih sestavin na podlagi 10-odstotne mejne vrednosti za število nanodelcev izvedljivo, saj je to mejna vrednost, ki jo trenutno uporablja francoski Generalni direktorat za potrošniške zadeve, konkurenco in nadzor goljufij pri svojih nadzornih dejavnostih(24);

Previdnostno načelo

R.  ker člen 191(2) PDEU določa previdnostno načelo kot eno od temeljnih načel Unije;

S.  ker je v členu 168(1) PDEU navedeno, da se pri opredeljevanju in izvajanju vseh politik in dejavnosti Unije zagotavlja visoka raven varovanja zdravja ljudi;

1.  nasprotuje delegirani uredbi Komisije;

2.  naroči svoji predsednici, naj to resolucijo posreduje Komisiji in jo obvesti, da delegirana uredba ne more začeti veljati;

3.  meni, da delegirana uredba Komisije ni združljiva s ciljem in vsebino Uredbe (EU) 2015/2283 ter da presega izvedbena pooblastila, podeljena Komisiji s členom 31 navedene uredbe;

4.  obžaluje, da se pri predlagani mejni vrednosti 50 % ne upošteva tehnični in znanstveni napredek;

5.  poziva Komisijo, naj uporabi previdnostno načelo, zagotovi varstvo in obveščenost potrošnikov ter upošteva pristop „eno zdravje“;

6.  naroči svoji predsednici, naj to resolucijo posreduje Svetu ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 327, 11.12.2015, str. 1. (2) UL L 304, 22.11.2011, str. 18. (3) UL L 354, 31.12.2008, str. 16. (4) UL L 295, 12.11.2011, str. 1. (5) UL L 295, 12.11.2011, str. 178. (6) UL L 80, 26.3.2010, str. 19. (7) https://www.anses.fr/fr/nanomateriaux-alimentation-premiere-application-methodologie. (8) https://www.agirpourlenvironnement.org/communiques-presse/enquete-exclusive-des-analyses-revelent-la-presence-de-nanoparticules-dans-3980/. (9) https://www.quechoisir.org/enquete-nanoparticules-taille-mini-doutes-maxi-n50748/. (10) https://bibliotheque.60millions-mag.com/detail/publication/detail-top-right/561?issue_id=113421&switch_toc=archive. (11) https://veillenanos.fr/wp-content/uploads/2023/01/Rapport-test-EN-20230113.pdf. (12) https://www.foodwatch.org/de/potenziell-krebserregender-farbstoff-in-backzutaten-von-dr-oetker. (13) https://www.bund.net/fileadmin/user_upload_bund/publikationen/chemie/‌nanotechnologie_in_lebensmitteln_hintergrund.pdf. (14) https://www.test-achats.be/sante/sante-au-quotidien/produits-testes/news/nanoparticules-affichage. (15) https://www.altroconsumo.it/alimentazione/sicurezza-alimentare/news/nanoparticelle. (16) https://www.ocu.org/toda-la-informacion?type=magazine-articles&magazine=ocu%20compra%20maestra&year=2019. (17) https://echa.europa.eu/-/what-do-eu-citizens-think-about-nanomaterials-. (18) UL C 378, 9.11.2017, str. 92. (19) UL C 395, 29.3.2021, str. 28. (20) https://www.efsa.europa.eu/sites/default/files/assets/corporatenanotechnology121003.pdf. (21) https://veillenanos.fr/en/dossier/nanos-and-health/nanos-health-risks/. (22) Mnenje agencije ANSES (2023): Definition of nanomaterials: analysis, challenges and controversies (Opredelitev nanomaterialov: analiza, izzivi in sporna vprašanja), https://www.anses.fr/en/system/files/AP2018SA0168RaEN.pdf. (23) Priporočilo Komisije z dne 10. junija 2022 o opredelitvi nanomateriala (C(2022) 3689) (UL C 229, 14.6.2022, str. 1). (24) Anses (2020): Nanomatériaux dans les produits destinés à l’alimentation. Rapport d’expertise collective, https://www.anses.fr/fr/system/files/ERCA2016SA0226Ra.pdf (str. 86).

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 24. aprila 2024 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o smernicah Unije za razvoj vseevropskega prometnega omrežja, spremembi Uredbe (EU) 2021/1153 in Uredbe (EU) št. 913/2010 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 1315/2013 (COM(2021)0812 – C9-0472/2021 – 2021/0420(COD))

P9_TA(2024)0317 A9-0147/2023

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2021)0812) in spremenjenega predloga (COM(2022)0384),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 172 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C9-0472/2021),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju obrazloženega mnenja francoskega senata v skladu s Protokolom št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, v katerem izjavlja, da osnutek zakonodajnega akta ni v skladu z načelom subsidiarnosti,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 25. oktobra 2021(1),

–  ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 11. oktobra 2022(2),

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor na podlagi člena 74(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 9. februarja 2024, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za promet in turizem (A9-0147/2023),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, ga bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svoji predsednici, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu, Komisiji in nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi 24. aprila 2024 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2024/... Evropskega parlamenta in Sveta o smernicah Unije za razvoj vseevropskega prometnega omrežja, spremembi uredb (EU) 2021/1153 in (EU) št. 913/2010 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 1315/2013

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) 2024/1679.)

(1) UL C 290, 29.7.2022, str. 120. (2) UL C 498, 30.12.2022, str. 68.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 24. aprila 2024 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o embalaži in odpadni embalaži, spremembi Uredbe (EU) 2019/1020 in Direktive (EU) 2019/904 ter razveljavitvi Direktive 94/62/ES (COM(2022)0677 – C9-0400/2022 – 2022/0396(COD))	P9_TA(2024)0318 A9-0319/2023
POPRAVKI COR01

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2022)0677),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C9-0400/2022),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 27. aprila 2023(1),

–  ob upoštevanju obrazloženih mnenj francoskega senata, italijanske poslanske zbornice in italijanskega senata v skladu s Protokolom št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, v katerih izjavljajo, da osnutek zakonodajnega akta ni v skladu z načelom subsidiarnosti,

–  ob upoštevanju začasnega dogovora, ki ga je odobril pristojni odbor na podlagi člena 74(4) Poslovnika, in zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 15. marca 2024, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju mnenj Odbora za industrijo, raziskave in energetiko, Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter Odbora za kmetijstvo,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A9-0319/2023),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju(2);

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, ga bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svoji predsednici, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu, Komisiji in nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi 24. aprila 2024 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2024/... Evropskega parlamenta in Sveta o embalaži in odpadni embalaži, spremembi Uredbe (EU) 2019/1020 in Direktive (EU) 2019/904 ter razveljavitvi Direktive 94/62/ES(3)

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 114 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora(4),

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom(5),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)  Primerna embalaža je potrebna, da se izdelke zaščiti in omogoči njihov preprost prevoz od mesta proizvodnje do mesta uporabe ali zaužitja. Preprečevanje ovir na notranjem trgu za embalažo je ključnega pomena za delovanje notranjega trga za izdelke. Razdrobljena pravila in nejasne zahteve povzročajo negotovost in dodatne stroške gospodarskim subjektom.

(2)  Poleg tega se pri embalaži uporabljajo velike količine primarnih materialov (40 % plastike in 50 % papirja v Uniji se uporabi za embalažo) in embalaža predstavlja 36 % trdnih komunalnih odpadkov. Velika in nenehno rastoča količina nastale embalaže ter nizki deleži ponovne uporabe, zbiranja in recikliranja znatno ovirajo doseganje nizkoogljičnega krožnega gospodarstva. ▌Zato bi bilo treba v tej uredbi določiti pravila za celoten življenjski cikel embalaže, ki bodo s harmonizacijo nacionalnih ukrepov prispevala k učinkovitemu delovanju notranjega trga, hkrati pa preprečila in zmanjšala škodljive vplive embalaže in odpadne embalaže na okolje in zdravje ljudi. Ta uredba bi morala z določitvijo ukrepov v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki prispevati k prehodu na krožno gospodarstvo.

(3)  Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 94/62/ES(6) določa zahteve za države članice glede embalaže, kot so bistvene zahteve, ki urejajo sestavo embalaže ter možnosti njene ponovne uporabe in predelave, ter cilje za predelavo in recikliranje.

(4)  Komisija je leta 2014 pri preverjanju ustreznosti Direktive 94/62/ES priporočila, naj se bistvene zahteve ▌ – kot ključno orodje za doseganje boljše okoljske učinkovitosti embalaže – prilagodijo, da bi bile „konkretnejše in lažje izvršljive“ ter da bi se okrepile.

(5)  Novi akcijski načrt za krožno gospodarstvo za čistejšo in konkurenčnejšo Evropo iz sporočila Komisije z dne 11. marca 2020 v skladu z evropskim zelenim dogovorom iz sporočila Komisije z dne 11. decembra 2019 vsebuje zavezo o okrepitvi bistvenih zahtev za embalažo, da bi bilo do leta 2030 mogoče vso embalažo ponovno uporabiti ali reciklirati, razmisleku o drugih ukrepih za zmanjšanje (pretirane) uporabe embalaže in odpadne embalaže, spodbujanju zasnove za ponovno uporabo in možnost recikliranja embalaže in zmanjšanje kompleksnosti embalažnega materiala ter zavezo o uvedbi zahtev glede vsebnosti recikliranih materialov v plastični embalaži. V njem je poudarjeno tudi, da je treba zmanjšati živilske odpadke. Komisija se zavezuje, da bo ocenila izvedljivost označevanja na ravni Unije, ki bo olajšalo pravilno ločevanje odpadne embalaže pri izvoru.

(6)  Plastična embalaža je najbolj ogljično intenziven material, recikliranje plastičnih odpadkov pa je z vidika uporabe fosilnih goriv približno petkrat boljše od sežiganja z energijsko predelavo. Akcijski načrt za krožno gospodarstvo v skladu z evropsko strategijo za plastiko v krožnem gospodarstvu iz sporočila Komisije z dne 16. januarja 2018 vsebuje zavezo o okrepitvi uporabe reciklirane plastike in prispevanju k njeni bolj trajnostni rabi. Proračun Unije in sistem virov lastnih sredstev prispevata k zmanjševanju onesnaževanja z odpadno plastično embalažo. S Sklepom Sveta (EU, Euratom) 2020/2053(7) je bil 1. januarja 2021 uveden nacionalni prispevek, sorazmeren s količino nereciklirane odpadne plastične embalaže v posamezni državi članici. Ta vir lastnih sredstev je ena od spodbud za zmanjšanje potrošnje plastike za enkratno uporabo ter spodbujanje recikliranja in krožnega gospodarstva.

(7)  Svet je v sklepih z naslovom „Okrevanje naj bo krožno in zeleno“, sprejetih 11. decembra 2020, poudaril, da bi bilo treba ob reviziji Direktive 94/62/ES posodobiti določbe in opredeliti konkretnejše, učinkovitejše in lažje izvedljive določbe, da bi tako spodbujali uporabo trajnostne embalaže na notranjem trgu in zmanjšali kompleksnost embalaže, da bi spodbudili ekonomsko izvedljive rešitve ter izboljšali možnost ponovne uporabe in recikliranja embalaže, in čim bolj zmanjšati vsebnost problematičnih snovi v embalažnem materialu, zlasti materialu za pakiranje živil, ter zagotoviti, da bo označevanje embalaže lahko razumljivo, da bodo potrošniki obveščeni o možnosti recikliranja embalaže in o tem, kam bi bilo treba odvreči odpadno embalažo, da se olajša ▌ recikliranje.

(8)  Evropski parlament je v resoluciji z dne 10. februarja 2021 o novem akcijskem načrtu za krožno gospodarstvo(8) ponovil, da naj bi do leta 2030 poskrbeli, da bo mogoče vso embalažo mogoče ponovno uporabiti ali na ekonomsko izvedljiv način reciklirati, in Komisijo pozval, naj predstavi zakonodajni predlog, vključno z ukrepi in cilji za zmanjšanje količine odpadkov in ambiciozno zastavljenimi bistvenimi zahtevami v direktivi o embalaži in odpadni embalaži, s katerimi bi v e-trgovini in drugod zmanjšali odvečno embalažo, izboljšali možnost recikliranja in zmanjšali kompleksnost embalaže, povečali vsebnost recikliranih materialov, postopno opustili nevarne in škodljive snovi ter spodbujali ponovno uporabo.

(9)  Ta uredba dopolnjuje Uredbo (EU) 2024/... Evropskega parlamenta in Sveta(9)(10), v kateri embalaža ni obravnavana kot posebna kategorija izdelkov. Vendar je treba opozoriti, da se lahko v delegiranih aktih, sprejetih na podlagi Uredbe (EU) 2024/…(11), določijo dodatne ali podrobnejše zahteve glede embalaže specifičnih izdelkov, zlasti za čim večje zmanjšanje količine embalaže, kadar se zaradi zasnove ali ponovne zasnove izdelkov lahko uporabi embalaža z manjšim vplivom na okolje.

(10)  Ta uredba bi se morala uporabljati za vso embalažo, dano na trg v Uniji, in vso odpadno embalažo, ne glede na njeno vrsto ali uporabljeni material. Zaradi pravne jasnosti bi bilo treba opredelitev pojma „embalaža“ iz Direktive 94/62/ES preoblikovati brez spremembe vsebine. Prodajno embalažo, skupinsko embalažo in transportno embalažo bi bilo treba opredeliti posebej, pri tem pa se izogniti podvajanju terminologije. Prodajna embalaža torej ustreza primarni embalaži, skupinska embalaža sekundarni embalaži in transportna embalaža terciarni embalaži.

(11)   Lončki, posode za živila, vrečke za sendviče ali drugi predmeti, ki lahko opravljajo funkcijo embalaže, se ne bi smeli šteti za embalažo, če so zasnovani in namenjeni, da jih končni distributer prodaja prazne. Taki predmeti bi se morali šteti za embalažo le, če so zasnovani in namenjeni, da se napolnijo na prodajnem mestu (v tem primeru se štejejo za „servirno embalažo“) ali prodajo pri končnem distributerju, napolnjeni s hrano in pijačo, če opravljajo funkcijo embalaže.

(12)   Opredelitev pojma „embalaža za primarne proizvode“ ne bi smela povzročiti širitve izdelkov, ki se štejejo za embalažo v smislu te uredbe. Zaradi te opredelitve in uporabe tega pojma v opredelitvi „proizvajalca“ je jasno, da se za proizvajalca v smislu te uredbe šteje pravna ali fizična oseba, ki prvič omogoči dostopnost tovrstne embalaže, in ne podjetja v primarnem sektorju (npr. kmetje), ki uporabljajo tovrstno embalažo.

(13)  Predmet, ki je sestavni del izdelka in je potreben za to, da vsebuje, podpira ali ohranja navedeni izdelek v vsej njegovi življenjski dobi, ter če je namenjeno, da se vsi elementi tega predmeta uporabijo, porabijo ali odstranijo skupaj, se ne bi smel šteti za embalažo, saj je njegova funkcionalnost neločljivo povezana s tem, da je del izdelka. Vendar bi bilo treba takšne specifične predmete zaradi vedenja potrošnikov pri odstranjevanju čajnih in kavnih vrečk ter enot enojne porcije kavnega ali čajnega sistema, ki se v praksi odstranijo skupaj z ostankom izdelka, kar povzroči kontaminacijo tokov kompostiranja in recikliranja, obravnavati kot embalažo. To je v skladu s ciljem povečanja ločenega zbiranja bioloških odpadkov iz člena 22 Direktive 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta(12) in zagotavlja skladnost glede finančnih in operativnih obveznosti ob koncu življenjske dobe. Opredelitev pojma embalaža ne bi smela zajemati barv, črnil, firnežev, lakov in adhezivov neposredno na izdelku. Nasprotno pa v to opredelitev spadajo oznake, ki so obešene neposredno na izdelek ali nanj pritrjene, vključno z nalepkami, pritrjenimi na sadje in zelenjavo, saj je adheziv lepilo in ne oznaka. Poleg tega, če določen material, ki sestavlja embalažno enoto, predstavlja le nepomemben del embalažne enote in v nobenem primeru ne več kot 5 % njene skupne mase, se taka embalažna enota ne bi smela šteti za kompozitno embalažo. Kompozitna embalaža v tej uredbi ne bi smela biti opredeljena tako, da bi bila embalaža za enkratno uporabo, ki je delno izdelana iz plastike, ne glede na prag, izvzeta iz zahtev iz Direktive (EU) 2019/904 Evropskega parlamenta in Sveta(13) o zmanjšanju vpliva nekaterih plastičnih proizvodov na okolje.

(14)   Embalaža bi smela biti dana na trg le, če izpolnjuje zahteve glede trajnostnosti in označevanja iz te uredbe. Šteje se, da je bila embalaža dana na trg Unije, ko je bila prvič dostopna na trgu Unije, kar pomeni, da jo je izdelovalec ali uvoznik odplačno ali neodplačno dobavil za distribucijo, porabo ali uporabo v okviru gospodarske dejavnosti. Zato se za embalažo, ki je bila dana na trg Unije pred datumom začetka uporabe ustreznih zahtev in jo imajo distributerji, vključno s trgovci na drobno in trgovci na debelo, v zalogi, ne bi smelo zahtevati, da izpolnjuje navedene zahteve.

(15)  V skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki iz ▌ Direktive 2008/98/ES in ▌z upoštevanjem življenjskega cikla za zagotavljanje najboljšega splošnega izida za okolje bi moral biti namen ukrepov iz te uredbe zmanjšanje količine embalaže, dane na trg, glede na njeno prostornino in maso ter preprečevanje nastajanja odpadne embalaže, predvsem z zmanjševanjem količine embalaže, izogibanjem uporabi embalaže, kadar ni potrebna, in povečanjem ponovne uporabe embalaže. Poleg tega so ukrepi namenjeni povečanju vsebnosti recikliranih materialov v embalaži, zlasti v plastični embalaži, pri kateri je poraba recikliranih materialov zelo majhna, z okrepitvijo sistemov za visokokakovostno recikliranje, zaradi česar se bodo povečale stopnje recikliranja za vse embalaže in izboljšala kakovost pridobljenih sekundarnih surovin, ob hkratnem zmanjšanju drugih oblik predelave in končnega odstranjevanja.

(16)   V skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki, po kateri je odlaganje odpadkov na odlagališčih najmanj zaželena možnost, bi moral biti cilj ukrepov iz te uredbe zmanjšanje količine odpadne embalaže na odlagališčih.

(17)  Embalažo bi bilo treba zasnovati, izdelovati in prodajati tako, da se omogoči njena čim večkratna ponovna uporaba ali visokokakovostno recikliranje ter zmanjša njen vpliv na okolje v njenem celotnem življenjskem ciklu in življenjskem ciklu izdelkov, za katere je bila zasnovana. Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) sprejme akte za dopolnitev te uredbe, v katerih določi minimalno število kroženj embalaže za večkratno uporabo za vsako od kategorij embalaže.

(18)  V skladu s cilji akcijskega načrta za krožno gospodarstvo in sporočilom Komisije z dne 14. oktobra 2020 z naslovom „Strategija na področju kemikalij za trajnostnost – Okolju brez strupov naproti“ („strategija na področju kemikalij za trajnostnost“) in za zagotovitev ustreznega ravnanja s kemikalijami v njihovem celotnem življenjskem ciklu in prehoda na krožno gospodarstvo brez strupov ter glede na pomen embalaže v vsakdanjem življenju je treba v tej uredbi obravnavati vpliv embalaže na zdravje ljudi, okolje in na trajnostnost na splošno, vključno s krožnostjo, zaradi prisotnosti problematičnih snovi v celotnem življenjskem ciklu embalaže, od proizvodnje do uporabe in konca življenjske dobe, vključno z ▌ ravnanjem z odpadki.

(19)  Upoštevajoč ▌ znanstveni in tehnološki napredek, bi bilo treba embalažo zasnovati in izdelati tako, da je v njeni sestavi omejena prisotnost nekaterih težkih kovin in drugih problematičnih snovi. Kot je navedeno v strategiji na področju kemikalij za trajnostnost, je treba zagotoviti, da se bodo problematične snovi čim manj uporabljale in se po možnosti nadomeščale, ter postopoma opustiti najnevarnejše med njimi, katerih uporaba ni bistvenega pomena za družbo, zlasti v izdelkih za široko porabo. V skladu s tem bi moralo biti problematičnih snovi v embalažnem materialu ali sestavinah embalaže čim manj, da bi zagotovili, da embalaža in materiali, reciklirani iz nje, v svojem življenjskem ciklu ne bodo negativno vplivali na zdravje ljudi ali okolje.

(20)   Per- in polifluoroalkilne snovi (PFAS) so skupina na tisoče sintetičnih kemikalij, ki se široko uporabljajo v Uniji in drugod po svetu za veliko različnih namenov. Glede na tonažo PFAS sta material in embalaža, namenjena za stik z živili, eden najpomembnejših sektorjev. Vse PFAS, ki spadajo na področje uporabe te uredbe, so same po sebi zelo obstojne ali pa se v okolju razgradijo v zelo obstojne PFAS. Kar zadeva končne točke za zdravje ljudi, ki veljajo za najbolj problematične v primeru dolgotrajne izpostavljenosti ljudi, tj. rakotvornost, mutagenost, strupenost za razmnoževanje, vključno z vplivom na dojenje ali prek njega, in specifična strupenost za ciljne organe, so številne PFAS razvrščene pod vsaj eno od teh petih končnih točk. PFAS zaradi svojih fizikalnih lastnosti, zlasti obstojnosti, in v nekaterih primerih zaradi ugotovljenega vpliva na zdravje pomenijo nevarnost za okolje in zdravje ljudi.

(21)   Zaradi PFAS v materialih, namenjenih za stik z živili, je izpostavljenost ljudi neizogibna. Ker nevarnosti zaradi PFAS niso povezane z mejnimi vrednostmi, je izpostavljenost PFAS prek materialov, namenjenih za stik z živili, nesprejemljivo tveganje za zdravje ljudi. Zato bi bilo treba PFAS v embalaži, namenjeni za stik z živili, omejiti. Da bi se izognili prekrivanju z omejitvami uporabe PFAS, določenimi v drugih pravnih aktih Unije, bi morala Komisija opraviti oceno, da bi ugotovila, ali je treba to omejitev spremeniti ali razveljaviti.

(22)   Bisfenol A (BPA) je kemična spojina, ki se uporablja predvsem kot zaščitna plast pri proizvodnji materialov, ki prihajajo v stik z živili, kot so plastična kuhinjska posoda za večkratno uporabo ali obloge za pločevinke. Glede na oceno, ki jo je leta 2023 objavila Evropska agencija za varnost hrane (EFSA), lahko že nizka izpostavljenost BPA, do katere lahko pride, če BPA preide v hrano in pijačo, ki jo nato zaužije potrošnik, pomeni tveganje za potrošnike.

(23)   Glede na postopek, ki teče v zvezi z bisfenolom A (BPA), bo v skladu s pooblastili, podeljenimi Komisiji na podlagi Uredbe (ES) št. 1935/2004 Evropskega parlamenta in Sveta(14) o materialih, namenjenih za stik z živili, omejitev uporabe BPA med drugim veljala za vso živilsko embalažo. Ta predlagana omejitev naj bi bila sprejeta pred koncem leta 2024, s splošnim prehodnim obdobjem 18 mesecev.

(24)  V skladu z akcijskim načrtom EU „Naproti ničelnemu onesnaževanju zraka, vode in tal“ iz sporočila Komisije z dne 12. maja 2021 bi morale politike Unije temeljiti na načelu preventivnega ukrepanja pri viru. Komisija v strategiji na področju kemikalij za trajnostnost poudarja, da bi bilo treba okrepiti uredbi (ES) št. 1907/2006(15) in (ES) št. 1272/2008 Evropskega parlamenta in Sveta(16), ki sta osnova za reguliranje kemikalij v Uniji, ter ju dopolniti z usklajenimi pristopi k ocenjevanju kemikalij in ravnanju z njimi v sedanji sektorski zakonodaji. Za snovi v embalaži in sestavinah embalaže zato veljajo omejitve, ki jih ureja zlasti Uredba (ES) št. 1907/2006, v skladu s pravili in postopki, določenimi v naslovu VIII navedene uredbe, zaradi varovanja zdravja ljudi in okolja v vseh fazah življenjskega cikla snovi, vključno s fazo, ko predstavlja odpadek. Zato bi bilo treba opozoriti, da se ▌ navedena uredba uporablja za sprejemanje ali spreminjanje omejitev za snovi, proizvedene za uporabo ali uporabljene v proizvodnji embalaže ali sestavin embalaže, ter za dajanje na trg snovi, prisotnih v embalaži ali njenih sestavinah.

V zvezi z embalažo, ki spada na področje uporabe Uredbe (ES) št. 1935/2004, je treba opozoriti, da se navedena uredba uporablja za zagotavljanje visoke ravni varovanja potrošnikov pakiranih živil. Za snovi v embalaži, sestavine embalaže in odpadno embalažo lahko veljajo tudi omejitve iz drugih pravnih aktov Unije, na primer omejitve in prepovedi za obstojna organska onesnaževala iz Uredbe (EU) 2019/1021 Evropskega parlamenta in Sveta(17).

(25)  Zaradi doslednosti je primerno, da se poleg omejitev iz Priloge XVII k Uredbi (ES) št. 1907/2006 ▌in omejitev iz Uredbe (ES) št. 1935/2004, ki se uporabljajo za materiale in izdelke, namenjene za stik z živili, ohranijo obstoječe omejitve za svinec, kadmij, živo srebro in šestvalentni krom v embalaži ali njenih sestavinah.

(26)  Izjeme za raven koncentracije svinca, kadmija, živega srebra in šestvalentnega kroma v embalaži ali njenih sestavinah so določene v odločbah Komisije 2001/171/ES(18) in 2009/292/ES(19), ki sta bili sprejeti na podlagi Direktive 94/62/ES, in bi jih bilo treba ohraniti tudi v okviru te uredbe. Da pa bi se zaradi prilagoditve tehničnemu in znanstvenemu napredku navedene izjeme spremenile ali razveljavile ▌ali da bi se zmanjšala mejna koncentracija teh kovin v tej uredbi, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 PDEU. Na podlagi strategije na področju kemikalij za trajnostnost se za primarne in reciklirane materiale načeloma uporablja enaka mejna vrednost za nevarne snovi. Vendar je lahko v izjemnih okoliščinah potrebno odstopanje od tega načela. V takih primerih bi bilo treba na osnovi analize za vsak primer posebej utemeljiti drugačno mejno vrednost za reciklirane materiale v primerjavi s primarnimi materiali. Komisija bi morala to načelo upoštevati pri spreminjanju obstoječih izjem za ravni koncentracije svinca, kadmija, živega srebra in šestvalentnega kroma.

(27)  Brez poseganja v omejitve PFAS ta uredba ne bi smela omogočati omejitve uporabe snovi zaradi kemijske varnosti ali razlogov, povezanih z varnostjo hrane, razen v primeru nesprejemljivega tveganja za zdravje ljudi ali okolje, kar med drugim vključuje omejitve za svinec, kadmij, živo srebro in šestvalentni krom, ki so bile že določene na podlagi Direktive 94/62/ES in bi morale biti obravnavane tudi v tej uredbi, saj so take omejitve obravnavane v drugih zakonodajnih aktih Unije. Vendar pa bi morala ta uredba kljub temu tudi omogočati, da se zlasti iz razlogov, ki niso povezani s kemijsko varnostjo ali varnostjo hrane, omejijo snovi, prisotne v embalaži in njenih sestavinah ali uporabljene v njihovih proizvodnih postopkih, ki negativno vplivajo na trajnostnost embalaže, zlasti kar zadeva njeno krožnost, še posebno postopke ponovne uporabe ali recikliranja.

(28)  Zasnova embalaže z namenom njenega recikliranja, ko postane odpadna embalaža, je eden od najučinkovitejših ukrepov za izboljšanje krožnosti embalaže, ▌povečanje stopenj recikliranja embalaže ter uporabe recikliranih materialov v embalaži. Merila glede zasnove embalaže za recikliranje so za številne oblike embalaže določena v okviru prostovoljnih sektorskih shem, nekatere države članice pa so jih določile za namen prilagajanja pristojbin v okviru sistemov razširjene odgovornosti proizvajalca. Da se preprečijo ovire na notranjem trgu in v sektorju zagotovijo enaki konkurenčni pogoji ter da bi se spodbujala trajnostnost embalaže, je pomembno, da se določijo obvezne zahteve glede možnosti recikliranja embalaže s harmonizacijo meril in metodologije za ocenjevanje možnosti recikliranja embalaže na podlagi metodologije zasnove za recikliranje na ▌ ravni Unije. Da bi uresničili cilj iz akcijskega načrta za krožno gospodarstvo, tj. da bo mogoče vso embalažo na ekonomsko izvedljiv način reciklirati ▌, bi morala biti embalaža, ki jo je mogoče reciklirati, zasnovana za recikliranje materialov, za kategorije embalaže, navedene v Prilogi II, pa bi bilo treba določiti razrede učinkovitosti recikliranja na podlagi meril glede zasnove za recikliranje, pri čemer bi morala biti embalaža uvrščena v razred A, B ali C, da bi se zanjo štelo, da jo je mogoče reciklirati in posledično dati na trg. Če embalaža ne izpolnjuje meril za uvrstitev v razred C, bi jo bilo treba šteti za tehnično neprimerno za recikliranje ter omejiti njeno dajanje na trg. Vendar bi morala biti embalaža skladna z navedenimi merili šele od 1. januarja 2030, da bi imeli gospodarski subjekti dovolj časa za prilagoditev. Od 1. januarja 2038 bi morala embalaža izpolnjevati merila za uvrstitev v razred B, da bi se lahko dala na trg.

(29)   Opredelitev pojma recikliranje materialov v tej uredbi bi morala dopolnjevati opredelitev pojmov recikliranje in predelava materialov iz Direktive 2008/98/ES. Recikliranje materialov zagotavlja kroženje virov v ekonomiji materialov, zato ta opredelitev ne bi smela vključevati biološke obdelave odpadkov. Opredelitev pojma recikliranje materialov ne bi smela vplivati na izračun ciljev za recikliranje, določenih za države članice na podlagi te uredbe. Ti cilji in njihov izračun temeljijo na opredelitvi pojma recikliranje iz Direktive 2008/98/ES.

(30)   Visokokakovostno recikliranje pomeni, da so reciklirani materiali na podlagi svojih ohranjenih tehničnih lastnosti enakovredne ali višje kakovosti v primerjavi z izvirnim materialom in se lahko uporabijo kot nadomestek za primarne surovine za embalažo ali podobno uporabo. Reciklirani material se lahko reciklira večkrat. Da bi omogočili proizvodnjo visokokakovostnih recikliranih surovin, je ključnega pomena zbiranje ustrezno sortirane odpadne embalaže. Razlika med recikliranjem materialov in visokokakovostnim recikliranjem je, da se pri recikliranju materialov embalažni material reciklira v materiale, pri visokokakovostnem recikliranju pa se embalaža reciklira v tako kakovostne materiale, da se lahko uporabijo kot isti kakovostni razred za embalažo ali druge namene, pri katerih se ohrani kakovost recikliranega materiala.

(31)  Ker ocena zasnove za recikliranje ▌ sama po sebi ne zagotavlja recikliranja embalaže v praksi, je treba vzpostaviti enotno metodologijo in mehanizem nadzorne verige, ki bo zagotavljal, da se bo odpadna embalaža učinkovito reciklirala v velikem obsegu na podlagi uveljavljenega najsodobnejšega ločenega zbiranja ter uveljavljenih postopkov sortiranja in recikliranja, dokazanih v operativnem okolju. Zato bi se morala od leta 2035 izvajati nova ocena na podlagi količine (mase) dejansko recikliranega materiala iz vsake kategorije embalaže v skladu z metodologijo in pragovi iz člena 6. Pragove za „reciklirano v velikem obsegu“ bi bilo treba opredeliti ob upoštevanju cilja za letno količino recikliranega materiala iz te uredbe. Države članice naj bi do leta 2030 Komisiji že sporočile prve podatke o količinah reciklirane odpadne embalaže po kategorijah embalaže v skladu z obveznostmi iz člena 56(2)(c) ter člena 56(4) za njihovo spremljanje. V primeru individualnega izpolnjevanja obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca bi morali proizvajalci, sicer pa pooblaščene organizacije za izpolnjevanje odgovornosti proizvajalcev ali, kadar so za organizacijo ravnanja z odpadno embalažo odgovorni javni organi, izvajalci ravnanja z odpadno embalažo, poskrbeti, da se odpadna embalaža ločeno zbira in sortira, material pa reciklira v nameščeni infrastrukturi z uporabo uveljavljenih postopkov, dokazanih v operativnem okolju, izdelovalcu pa bi morali predložiti vso tehnično dokumentacijo, s katero jamčijo, da se embalaža reciklira v velikem obsegu.

(32)  Za določitev harmoniziranih pravil o zasnovi embalaže, s katerimi bi se zagotovila možnost njenega recikliranja, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme delegirane akte, v katerih določi podrobna merila glede zasnove embalaže za recikliranje po posameznih kategorijah embalaže. Na Komisijo bi bilo treba prenesti tudi pooblastilo, da sprejme izvedbene akte, s katerimi se oceni, ali se embalaža reciklira v velikem obsegu, vključno s kategorijami embalaže, ki niso navedene v tej uredbi. ▌

(33)  Da bi spodbudili inovacije na področju embalaže, je za embalažo, ki ima inovativne značilnosti, zaradi katerih se znatno izboljša njena osnovna funkcija, in dokazljive okoljske koristi, primerno dati na voljo dodatnih pet let za izpolnitev zahtev glede recikliranja. Inovativne značilnosti bi bilo treba utemeljiti, zlasti kar zadeva uporabo novih materialov, načrtovano vzpostavitev poti recikliranja pa razložiti v tehnični dokumentaciji, priloženi embalaži. Te informacije bi bilo treba med drugim uporabiti za morebitno spremembo izvedbenih aktov o merilih glede zasnove za recikliranje. Gospodarski subjekt bi moral pred dajanjem inovativne embalaže na trg tudi uradno obvestiti Komisijo in pristojni organ.

(34)  Za varovanje zdravja in varnosti ljudi in živali je zaradi narave pakiranih izdelkov in s tem povezanih zahtev primerno, da se zahteve glede recikliranja ne uporabljajo obvezno za stično ovojnino, kot je opredeljena v ▌Uredbi 2019/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta(20) ter ▌Direktivi 2001/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta(21), ki je v neposrednem stiku z zdravilom, in zunanjo ovojnino, kot je opredeljena v navedenih aktih, kadar je taka embalaža potrebna za izpolnjevanje specifičnih zahtev za ohranjanje kakovosti zdravila.

Poleg tega se zahteve glede recikliranja ne bi smele obvezno uporabljati za kontaktno plastično embalažo medicinskih pripomočkov, ki jih ureja Uredba (EU) 2017/745 Evropskega parlamenta in Sveta,(22) ter in vitro diagnostičnih medicinskih pripomočkov, ki jih ureja Uredba (EU) 2017/746 Evropskega parlamenta in Sveta(23), kontaktno plastično embalažo za živila, namenjena dojenčkom in majhnim otrokom, in živila za posebne zdravstvene namene, ki jih ureja Uredba (EU) št. 609/2013 Evropskega parlamenta in Sveta(24), ter za embalažo, ki se uporablja za prevoz nevarnega blaga, kot je določeno v Direktivi 2008/68/ES Evropskega parlamenta in Sveta(25). Izvzeti bi bilo treba tudi prodajno embalažo iz lahkega lesa, plute, tekstila, gume, keramike ali porcelana, razen iz odstavka 6aa, saj se daje na trg v zelo majhnih količinah, tj. vsaka kategorija predstavlja manj kot 1 % mase embalaže, dane na trg Unije.

(35)  Nekatere države članice sprejemajo ukrepe za spodbujanje možnosti recikliranja embalaže s prilagajanjem pristojbin v okviru sistemov razširjene odgovornosti proizvajalca; take pobude na nacionalni ravni lahko povzročijo regulativno negotovost za gospodarske subjekte, zlasti kadar dobavljajo embalažo v več državah članicah. Hkrati je prilagajanje pristojbin v okviru sistemov razširjene odgovornosti proizvajalca učinkovit ekonomski instrument za spodbujanje bolj trajnostne zasnove embalaže, ki vodi k boljši možnosti recikliranja embalaže ter izboljšuje delovanje notranjega trga. Zato je treba merila za prilagajanje pristojbin v okviru sistemov razširjene odgovornosti proizvajalca harmonizirati na podlagi razreda učinkovitosti recikliranja, pridobljenega z oceno možnosti recikliranja, pri tem pa ne določiti dejanskih zneskov takih pristojbin. Ker bi morala biti merila povezana z merili o možnosti recikliranja embalaže, je primerno, da se Komisijo pooblasti za sprejetje takih harmoniziranih meril in hkrati določijo podrobna merila glede zasnove za recikliranje po kategorijah embalaže.

(36)  Da bi se zagotovila krožnost embalaže, bi morala biti embalaža zasnovana in izdelana tako, da omogoča večjo nadomestitev primarnih materialov z recikliranimi. Večja uporaba recikliranih materialov podpira razvoj krožnega gospodarstva z dobro delujočimi trgi za reciklirane materiale, zmanjšuje stroške, odvisnosti in negativne vplive na okolje, povezane z uporabo primarnih surovin, ter omogoča z viri gospodarnejšo uporabo materialov. Plastična embalaža vsebuje najmanj recikliranih materialov med različnimi embalažnimi materiali. Da bi se ti pomisleki obravnavali na najustreznejši način, je treba povečati uporabo reciklirane plastike z določitvijo obveznih ciljev za vsebnost recikliranih materialov v plastični embalaži na različnih ravneh, odvisno od različnih namenov uporabe kontaktne(26) plastične embalaže, in zagotoviti, da bodo cilji do leta 2030 postali zavezujoči. Da bi ▌postopoma zagotovili krožnost embalaže, bi morali od leta 2040 veljati višji cilji.

(37)  Pojasniti bi bilo treba, da papir, pridobljen s postopkom proizvodnje lesne celuloze, ne bi smel biti vključen v opredelitev pojma „plastika“ iz te uredbe.

(38)  Da bi se zagotovila visoka raven varovanja zdravja ljudi in živali v skladu z zahtevami prava Unije ter preprečilo kakršno koli tveganje za zanesljivost oskrbe ter varnost zdravil in varnost medicinskih pripomočkov ▌ , je primerno zagotoviti, da se iz obveznosti minimalne vsebnosti recikliranega materiala v plastični embalaži ▌ izključijo stična ovojnina, kot je opredeljena v ▌ Uredbi (EU) 2019/6 in Direktivi 2001/83/EC, ▌kontaktna plastična embalaža medicinskih pripomočkov, ki jih ureja Uredba (EU) 2017/745 in ▌ kontaktna embalaža in vitro diagnostičnih medicinskih pripomočkov, ki jih ureja Uredba (EU) 2017/746, ter kontaktna plastična embalaža za živila, namenjena dojenčkom in majhnim otrokom, in živila za posebne zdravstvene namene, ki jih ureja Uredba (EU) št. 609/2013. Navedena izključitev bi morala veljati tudi za zunanjo ovojnino zdravil za uporabo v humani medicini in veterinarski medicini, kot je opredeljena v ▌ ▌ Uredbi (EU) 2019/6 in Direktivi 2001/83/ES, če mora izpolnjevati posebne zahteve za ohranitev kakovosti zdravila.

(39)   Da bi dosegli cilje vključitve recikliranih materialov iz te uredbe, bi morala Komisija najpozneje tri leta po začetku veljavnosti objaviti pregled stanja tehnološkega razvoja in okoljske učinkovitosti embalaže iz plastike na biološki osnovi ter po potrebi predložiti zakonodajni predlog z zahtevami in cilji glede trajnostnosti.

(40)  Da bi preprečili ovire na notranjem trgu in zagotovili učinkovito izvajanje obveznosti iz te uredbe, bi morali gospodarski subjekti zagotoviti, da plastični del embalaže vsebuje določen minimalni delež recikliranih materialov, predelanih iz popotrošniških plastičnih odpadkov, in sicer glede na posamezno vrsto in obliko embalaže iz preglednice 1 v Prilogi II, proizvodni obrat in leto.

(41)   Uporaba proizvodnega obrata kot podlage za izračun pomeni, da bo imel izdelovalec embalaže nekaj prožnosti pri doseganju minimalnega deleža vsebnosti recikliranih materialov. Proizvodni obrat bi bilo treba razumeti tako, da se nanaša samo na en industrijski obrat, v katerem se proizvaja embalaža.

(42)  Za gospodarske subjekte bi morala obstajati spodbuda za povečanje vsebnosti recikliranega materiala v plastičnem delu embalaže. To bi se lahko na primer doseglo z zagotovitvijo prilagajanja pristojbin v okviru sistemov razširjene odgovornosti proizvajalca glede na delež recikliranih materialov v embalaži. Prilagajanje pristojbin bi moralo v takih primerih temeljiti na skupnih pravilih za izračun in preverjanje vsebnosti recikliranih materialov v taki embalaži. V zvezi s tem bi bilo treba državam članicam omogočiti, da ohranijo obstoječe sisteme, ki omogočajo predhoden in pravičen dostop do recikliranih materialov, da bi izpolnile cilje glede minimalne vsebnosti recikliranih materialov, če izpolnjujejo zahteve iz te uredbe. Poleg tega bi bilo treba prednostni dostop do recikliranih materialov zagotoviti po tržnih cenah, količina recikliranih materialov, do katerih je zagotovljen prednostni dostop, pa bi morala ustrezati količini embalaže, ki jo gospodarski subjekt da na trg zadevne države članice v določenem časovnem okviru.

(43)  Da bi se zagotovili enotni pogoji za izvajanje pravil za izračun in preverjanje deleža recikliranih materialov, pridobljenih iz predelave popotrošniških plastičnih odpadkov, iz popotrošniških plastičnih odpadkov, glede na vrsto in obliko embalaže iz preglednice 1 v Prilogi II, proizvodni obrat in leto, ob upoštevanju vpliva postopka recikliranja na okolje, ter določila oblika tehnične dokumentacije, bi bilo treba Komisijo pooblastiti, da sprejme izvedbene določbe v skladu z ▌ Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta(27).

(44)   Da bi zagotovili notranji trg za visokokakovostno recikliranje plastike in uporabo sekundarnih surovin, bi moral plastični del embalaže, dane na trg, vsebovati določen minimalni delež recikliranih materialov, predelanih iz popotrošniških plastičnih odpadkov, in sicer glede na vrsto in obliko embalaže iz preglednice 1 v Prilogi II, izračunano na proizvodni obrat in na leto. Vrsto embalaže bi bilo treba razumeti kot sklicevanje na prevladujoči polimer, iz katerega je embalaža izdelana, medtem ko bi bilo treba obliko embalaže razumeti kot sklicevanje na velikost in obliko posamezne embalažne enote.

(45)   Visoka raven varstva okolja in zdravja ljudi, zlasti kar zadeva raven emisij v zrak, vodo in tla, je potrebna iz več razlogov. Prvič, podnebne spremembe so svetovni pojav brez meja in njihovi učinki niso neposredno povezani z virom emisij toplogrednih plinov: države z nizkimi emisijami toplogrednih plinov se lahko soočajo z učinki podnebnih sprememb, ki so nesorazmerni z njihovimi posameznimi prispevki k svetovnim emisijam toplogrednih plinov. Drugič, vodni sistemi so medsebojno povezani, tudi prek oceanskih tokov, in pretekle izkušnje kažejo, da se lahko onesnaževanje, tudi v povezavi s plastičnimi odpadki, na enem delu planeta močno razširi na druge oceane in celine. Tretjič, emisije v tla imajo lahko ne le lokalne, temveč tudi čezmejne učinke, zlasti kadar te emisije prehajajo v vodne kroge v naravi. Spodbujanje uporabe recikliranih materialov v plastični embalaži temelji na predpostavki, da so bili sami reciklirani materiali proizvedeni na okoljsko trajnosten način, tako da se zmanjša ogljični odtis in spodbuja krožno gospodarstvo. V ta namen je treba vzpostaviti nekatere zaščitne ukrepe, da se zagotovi, da način pridobivanja recikliranih materialov ne izniči okoljskih koristi uporabe takih recikliranih materialov v poznejši plastični embalaži. Zato je treba povezana okoljska vprašanja obravnavati nediskriminatorno tako v zvezi z doma proizvedeno kot uvoženo plastično embalažo. V ta namen bi morali za uvoze v Unijo veljati enakovredni pogoji glede emisij in ločenega zbiranja ter meril glede trajnostnosti za tehnologije recikliranja.

(46)  Ločeno zbiranje plastičnih odpadkov je ključnega pomena za neposreden pozitiven učinek na delež zbiranja, kakovost zbranega materiala in kakovost recikliranih materialov. Omogoča visokokakovostno recikliranje in povečuje uporabo kakovostnih sekundarnih surovin. Približevanje „družbi recikliranja“ prispeva k preprečevanju nastajanja odpadkov in uporabi odpadkov kot vira, pri čemer se prepreči, da bi viri ostali na nižjih ravneh hierarhije ravnanja z odpadki, kar bi imelo škodljive učinke na okolje in ne bi upoštevalo načel ravnanja z odpadki na okolju prijazen način. Ločeno zbiranje poleg tega preprečuje mešanje nevarnih in nenevarnih odpadkov, zagotavlja varnost odpadkov in pošiljk odpadkov ter preprečuje onesnaževanje, kot je določeno z mednarodnimi pravili, kot so Baselska konvencija z dne 22. marca 1989 o nadzoru prehoda nevarnih odpadkov preko meja in njihovega odstranjevanja(28), Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu z dne 10. decembra 1982(29), Konvencija o preprečevanju onesnaževanja morja z odlaganjem odpadkov in drugih snovi z dne 29. decembra 1972 (Londonska konvencija) in Protokol iz leta 1996 (Londonski protokol) ter Priloga V k Mednarodni konvenciji o preprečevanju onesnaževanja morja z ladij (MARPOL), kakor je bila spremenjena s Protokolom iz leta 1978.

(47)  Poleg tega je razprava na mednarodni ravni v okviru več srečanj medvladnega pogajalskega odbora o onesnaževanju s plastiko o tem, da bi se pod okriljem okoljskega programa ZN razvil mednarodni pravno zavezujoč instrument o onesnaževanju s plastiko, tudi v morskem okolju, pokazala, da je treba na mednarodni ravni okrepiti ukrepe v zvezi z ločenim zbiranjem plastike, da bi omejili njene vplive na okolje in spodbudili krožno gospodarstvo, preprečili nastajanje odpadkov in zmanjšali izkoriščanje naravnih virov, ter da obstaja pripravljenost morebitnih pogodbenic, da sprejmejo ukrepe v tej smeri. Konvencija o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja(30) od pogodbenic zahteva, da varujejo okolje pred onesnaževanjem zraka ter si prizadevajo za omejitev in, kolikor je to mogoče, postopno zmanjševanje in preprečevanje onesnaževanja zraka, vključno z onesnaževanjem zraka na velike razdalje preko meja. V skladu s Konvencijo o varstvu in uporabi čezmejnih vodotokov in mednarodnih jezer(31) morajo pogodbenice sprejeti ukrepe za preprečevanje, nadzor in zmanjšanje katerih koli čezmejnih vplivov onesnaževanja voda. V skladu z Deklaracijo iz Ria, sprejeto na Konferenci Združenih narodov o okolju in razvoju leta 1992, bi moral onesnaževalec načeloma nositi stroške onesnaževanja. Zato bi morali industrijske dejavnosti, kot je recikliranje plastike, spremljati ukrepi za preprečevanje in zmanjševanje onesnaževanja.

(48)  Okoljski cilj spodbujanja uporabe materialov, predelanih iz popotrošniških plastičnih odpadkov, zahteva, da se recikliranje plastike izvaja tako, da se čim bolj zmanjša iz tega izhajajoče onesnaževanje. V nasprotnem primeru bi industrijsko onesnaževanje v postopku recikliranja zmanjšalo ali izničilo okoljsko dodano vrednost spodbujanja uporabe recikliranih plastičnih materialov. Razviti bi bilo treba trajnostna merila v zvezi s tehnologijami recikliranja popotrošniških plastičnih odpadkov. Ta merila bi morala zagotoviti visoko raven varstva okolja in zdravja ljudi, zlasti glede ravni emisij v zrak, vodo in tla, ter učinkovitosti rabe virov. V skladu s tem bi bilo treba recikliranje izvajati na okolju prijazen način, kar bi privedlo do visoke kakovosti postopkov recikliranja in izdelkov ter zagotavljalo visoke standarde za sektorje recikliranja. Z zagotavljanjem ustrezne ravni trajnostnosti tehnologije recikliranja in posledično recikliranih materialov postane spodbujanje uporabe recikliranih materialov v plastični embalaži okoljsko odgovoren ukrep. V razpravah na srečanjih medvladnega pogajalskega odbora o onesnaževanju s plastiko je poudarjeno tudi, da je pomembno zagotoviti, da tehnologije recikliranja delujejo na okolju prijazen način.

(49)   Metodologija za ocenjevanje, preverjanje in potrjevanje, tudi z neodvisno revizijo, enakovrednosti pravil, ki se uporabljajo v primeru, kadar se reciklirani materiali, predelani iz popotrošniških plastičnih odpadkov, reciklirajo in zbirajo zunaj Unije, bi morala zagotoviti visoko raven varstva okolja in zdravja ljudi, zlasti glede ravni emisij v zrak, vodo in tla, pri čemer je treba zagotoviti, da se recikliranje izvaja na okolju prijazen način, glede možnosti zagotavljanja visokokakovostnega recikliranja, glede ravni standardov kakovosti za sektorje recikliranja in glede ravni učinkovitosti rabe virov. Ti vidiki so ključni za doseganje krožnosti virov in s tem manjši pritisk na neobnovljive naravne vire.

(50)  Opozoriti je treba, da bi morali materiali, namenjeni za stik z živili, ki vsebujejo reciklirano plastiko, izpolnjevati zahteve iz Uredbe Komisije (EU) 2022/1616(32), ki vključuje zahteve glede tehnologij recikliranja. Za plastično embalažo, z izjemo plastične embalaže, izdelane iz polietilen tereftalata (PET), je dovolj zgodaj pred datumom začetka uporabe povezanih zahtev glede vsebnosti recikliranih materialov primerno ponovno oceniti dostopnost ustreznih tehnologij recikliranja take plastične embalaže, tudi v zvezi s stanjem odobritve v skladu z ustreznimi pravili Unije in namestitvijo take tehnologije v praksi. Na podlagi te ocene bo morda treba določiti odstopanja od zahtev glede vsebnosti recikliranih materialov za konkretno zadevno kontaktno plastično embalažo, ali pa odstopanja revidirati. Zato bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 PDEU.

(51)  Da bi se upoštevala tveganja v zvezi z morebitno nezadostno ponudbo določenega plastičnega odpadka za recikliranje, ki bi lahko povzročila previsoke cene ali škodljive učinke na zdravje, varnost in okolje, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 PDEU v zvezi z začasno spremembo ciljev glede obvezne vsebnosti recikliranih materialov v plastični embalaži. Komisija bi morala pri ocenjevanju upravičenosti takega delegiranega akta oceniti dobro utemeljene zahteve fizičnih in pravnih oseb.

(52)  Trend nadomeščanja primarnih surovin z recikliranimi materiali je opazen pri materialih, ki niso plastika, kot sta steklo ali aluminij, in se bo predvidoma nadaljeval zaradi razvoja pravnega in gospodarskega okolja ter pričakovanj potrošnikov. Kljub temu bi morala Komisija pozorno spremljati vsebnost recikliranih materialov v embalaži, ki ni plastična embalaža, ter oceniti, ali bi bilo primerno predlagati uvedbo nadaljnjih ukrepov za povečanje vsebnosti recikliranih materialov v embalaži, ki ni plastična embalaža, vključno z določitvijo ciljev.

(53)  Tok bioloških odpadkov je pogosto onesnažen s konvencionalno plastiko, tokovi recikliranja materiala pa so pogosto onesnaženi s plastiko, primerno za kompostiranje. Ta navzkrižna kontaminacija povzroča tratenje virov in sekundarne surovine nižje kakovosti ter bi jo bilo treba preprečiti pri viru. V tem smislu bi morale države članice za embalažo, primerno za kompostiranje, določiti ustrezno ravnanje z odpadki na svojem ozemlju. Ker so potrošniki vse bolj zmedeni glede ustreznega načina odstranjevanja plastične embalaže, primerne za kompostiranje, je upravičeno in nujno določiti jasna skupna pravila o uporabi plastične embalaže, primerne za kompostiranje, ki bi bila obvezna le, kadar njena uporaba prinaša očitne koristi za okolje ali zdravje ljudi. To zlasti velja, če uporaba embalaže, primerne za kompostiranje, pripomore k zbiranju ali odstranjevanju bioloških odpadkov, na primer pri izdelkih, kot so čajne vrečke, pri katerih je ločevanje vsebine in embalaže še posebno zapleteno.

(54)  Za omejene namene uporabe embalaže iz biološko razgradljivih plastičnih polimerov je mogoče dokazati okoljsko korist uporabe embalaže, primerne za kompostiranje, ki vstopa v obrate za kompostiranje, vključno z obrati za anaerobno presnovo pod nadzorovanimi pogoji. Če države članice uporabljajo določbo iz drugega odstavka člena 22(1) Direktive 2008/98/ES in če so v teh državah članicah na voljo ustrezni sistemi zbiranja odpadkov in infrastruktura za obdelavo odpadkov, bi morala obstajati ▌ prožnost pri odločanju, ali naj se na njihovem ozemlju dovoli uporaba embalaže, primerne za kompostiranje, za enote enojne porcije kavnega ali čajnega sistema ali sistema za drugo pijačo, če je sestavljena iz drugega materiala kot kovine, zelo lahkih plastičnih nosilnih vrečk in lahkih plastičnih nosilnih vrečk ter druge embalaže, za katero so države članice pred to uredbo zahtevale, da je primerna za kompostiranje. Za preprečitev zmedenosti potrošnikov glede pravilne poti odstranjevanja in ob upoštevanju okoljske koristi krožnosti ogljika bi bilo treba vso drugo ▌ embalažo reciklirati, taka embalaža pa bi morala biti zasnovana tako, da ne vpliva na možnost recikliranja drugih tokov odpadkov.

(55)   Poleg tega biološko razgradljivi odpadki ne bi smeli povzročiti prisotnosti onesnaževal v kompostu. Revidirati bi bilo treba zahteve standarda EN 13432 „Embalaža – Zahteve za embalažo, primerno za kompostiranje in biorazgradnjo – Preskusna shema in ovrednotenje meril za sprejemljivost embalaže“, in sicer ob upoštevanju trajanja kompostiranja, dovoljenih stopenj kontaminacije in omejitev v zvezi s sproščanjem mikroplastike, da bi omogočili ustrezno obdelavo teh materialov v obratih za obdelavo bioloških odpadkov. Poleg tega bi bilo treba v Uniji določiti podoben standard za hišno kompostiranje.

(56)   Kot je opisano v okviru politike EU za plastiko na biološki osnovi, biološko razgradljivo plastiko in plastiko, primerno za kompostiranje, določenem v sporočilu Komisije z dne 30. novembra 2022, skladnost s standardi za industrijsko kompostiranje ne pomeni razgradnje pri hišnem kompostiranju. Pri industrijskem kompostiranju so zahtevani pogoji visoke temperature in visoke stopnje vlažnosti. Pri hišnem kompostiranju, ki ga izvajajo posamezniki, tudi v skupnostih, so dejanske razmere zelo odvisne od lokalnih podnebnih razmer in potrošniških praks. Zato obstaja tveganje, da bo biorazgradnja pri hišnem kompostiranju počasnejša kot pri industrijskem kompostiranju ali da ne bo dokončana. Zlasti bi bilo treba o hišnem kompostiranju za plastično embalažo razmisliti le za posebne namene in v okviru posebnih lokalnih razmer pod nadzorom ustreznih organov.

(57)  Komisija bi morala po potrebi predložiti zakonodajni predlog o spremembi ▌seznama embalaže, primerne za kompostiranje, kadar je to upravičeno in primerno zaradi tehnološkega napredka in regulativnih sprememb, ki vplivajo na odstranjevanje plastike, primerne za kompostiranje, in pod posebnimi pogoji, ki zagotavljajo, da je uporaba takih materialov koristna za okolje in zdravje ljudi.

(58)  Da bi olajšali ugotavljanje skladnosti z zahtevami glede embalaže, primerne za kompostiranje, je treba določiti domnevo o skladnosti za embalažo, primerno za kompostiranje, v skladu s harmoniziranimi standardi, sprejetimi v skladu z Uredbo (EU) št. 1025/2012 Evropskega parlamenta in Sveta(33). Pri tem bi bilo treba v skladu z najnovejšim znanstvenim in tehnološkim razvojem upoštevati podrobne tehnične specifikacije navedenih zahtev. Parametri, vključno s trajanjem kompostiranja in dopustnimi stopnjami onesnaženja, bi morali odsevati dejanske razmere v obratih za obdelavo bioloških odpadkov, vključno s procesi anaerobne presnove. Sedanji standard za industrijsko kompostiranje ne bo več zagotavljal domneve o skladnosti, saj ga je treba revidirati in nadomestiti s posodobljeno različico. Preden pa je na voljo nov ali posodobljen harmonizirani standard, se lahko kot smernico uporabi sedanji standard. Komisija bi morala po potrebi zahtevati standardizacijo EN glede embalaže, primerne za hišno kompostiranje.

(59)  Opozoriti bi bilo treba, da mora vsa embalaža, namenjena za stik z živili ali že v stiku z živili, tudi embalaža, primerna za kompostiranje, izpolnjevati zahteve iz ▌Uredbe (ES) št. 1935/2004. Po potrebi se lahko kot del informacij in dokumentacije, ki se zahtevajo v skladu s to uredbo, uporabijo tudi dokumentacija in informacije, ki se zahtevajo v skladu z zakonodajnimi akti Unije o materialih, namenjenih za stik z živili.

(60)  Embalaža bi morala biti zasnovana tako, da sta njena prostornina in masa čim manjši, hkrati pa se ohrani sposobnost opravljanja funkcij embalaže in omogoči recikliranje. Izdelovalec embalaže bi moral oceniti embalažo na podlagi meril glede učinkovitosti iz Priloge IV k tej uredbi. Glede na cilje te uredbe, ki so zmanjšati nastajanje embalaže in odpadne embalaže ter izboljšati krožnost embalaže na notranjem trgu, je obstoječa merila smiselno podrobneje opredeliti in jih zaostriti. Zato bi bilo treba spremeniti seznam meril glede učinkovitosti embalaže, kot je naveden v obstoječem harmoniziranem standardu EN 13428:2004 Embalaža – Posebne zahteve za proizvodnjo in sestavo – Preventiva z zmanjševanjem na izvoru. Preden pa bo na voljo nov ali posodobljen harmonizirani standard, se lahko uporabi obstoječi standard EN 13428:2004. Čeprav sta trženje in naklonjenost potrošnikov še vedno pomembna za zasnovo embalaže, ne bi smela biti del meril glede učinkovitosti in kot taka upravičevati dodatne mase in prostornine embalaže. Vendar to ne bi smelo ogroziti specifikacij izdelka za obrtne in industrijske izdelke ter prehrambene in kmetijske izdelke, katerih embalaža je registrirana in zaščitena v okviru sheme zaščite geografskih označb EU kot del cilja Unije za zaščito kulturne dediščine in tradicionalnega znanja, vključno z Uredbo št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta(34) za vino in Uredbo (EU) 2019/787 Evropskega parlamenta in Sveta(35) za žgane pijače, ali pa je zajeta v sheme kakovosti iz Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta(36).

Ogroziti ne bi smelo niti zasnove embalaže, zaščitene na podlagi zakonov Unije ali držav članic o zasnovi ali blagovnih znamkah oziroma na podlagi mednarodnih sporazumov z učinkom v eni od držav članic. To izvzetje je upravičeno le v primeru, če bodo nova pravila o zmanjšanju količine embalaže vplivala na obliko embalaže na način, da blagovna znamka ne bo več omogočala razlikovanja označenega blaga od blaga drugega podjetja, zasnova pa ne bo več mogla ohraniti svojih/njenih novih in individualnih značilnosti. Da bi se izognili tveganju zlorabe, bi se moralo izvzetje uporabljati le za pravice iz blagovne znamke in modela, zaščitene pred ... [datum začetka veljavnosti te uredbe]. Po drugi strani pa lahko možnost recikliranja, uporaba recikliranih materialov in ponovna uporaba upravičijo dodatno maso ali prostornino embalaže in bi jih bilo treba dodati merilom glede učinkovitosti. Embalaža z dvojnimi stenami, navideznim dnom in drugimi značilnostmi, katerih namen je le povečati zaznano prostornino izdelka, se ne bi smela dajati na trg, saj ne izpolnjuje zahteve glede zmanjšanja količine embalaže. Enako pravilo bi moralo veljati za odvečno embalažo, ki ni potrebna za zagotavljanje funkcionalnosti embalaže.

(61)  Da bi se izpolnile zahteve glede zmanjšanja količine embalaže, bi bilo treba posebno pozornost nameniti omejevanju praznega prostora v skupinski embalaži in transportni embalaži, vključno z embalažo za elektronsko trgovanje.

(62)  Da bi se olajšalo ugotavljanje skladnosti z zahtevami glede zmanjšanja količine embalaže, je treba določiti domnevo o skladnosti za embalažo, ki je v skladu s harmoniziranimi standardi, sprejetimi v skladu z Uredbo (EU) št. 1025/2012, za navajanje podrobnih tehničnih specifikacij navedenih zahtev ter opredeliti merljiva merila zasnove, vključno z omejitvami največje mase ali praznega prostora za posebne oblike embalaže, kadar je to primerno, ter privzete, standardizirane zasnove embalaže, ki je v skladu z zahtevo glede zmanjšanja količine embalaže.

(63)  Za spodbujanje krožnosti in trajnostne uporabe embalaže bi bilo treba spodbujati embalažo za večkratno uporabo in sisteme za ponovno uporabo. V ta namen je treba razjasniti pojem embalaže za večkratno uporabo in zagotoviti, da ni povezan le z zasnovo embalaže, ki bi morala omogočati največje možno število ▌kroženj ter ohranjanje zahtev glede varnosti, kakovosti in higiene, ko se izprazni, raztovori, ponovno napolni ali ponovno natovori, temveč tudi z vzpostavitvijo sistemov za ponovno uporabo ob upoštevanju minimalnih zahtev, določenih v tej uredbi. Da bi se olajšalo ugotavljanje skladnosti z zahtevami glede embalaže za ponovno uporabo, je treba določiti domnevo o skladnosti za embalažo, ki je v skladu s harmoniziranimi standardi, sprejetimi v skladu z Uredbo (EU) št. 1025/2012, za navajanje podrobnih tehničnih specifikacij navedenih zahtev ter opredeliti merila in oblike embalaže za večkratno uporabo, vključno z najmanjšim številom poti ali kroženj, standardizirano zasnovo ter zahteve za sisteme za ponovno uporabo, vključno z zahtevami glede higiene.

(64)  Potrošnike je treba informirati in jim omogočiti ustrezno odlaganje katere koli odpadne embalaže ▌. To je najustrezneje storiti z vzpostavitvijo harmoniziranega sistema označevanja za sortiranje odpadkov glede na sestavo embalaže in njegovo povezavo z ustreznimi oznakami na vsebnikih za odpadke. Potreba po tem, da tak harmoniziran sistem označevanja prepoznajo vsi državljani, ne glede na njihove okoliščine, kot sta starost in znanje jezika, bi morala biti vodilni dejavnik pri njegovi zasnovi. To je mogoče doseči z uporabo piktogramov z minimalno uporabo jezika. S tem bi se zmanjšali tudi stroški prevajanja uporabljenega jezika, ki bi sicer nastali.

(65)   Sortiranje je bistven korak pri zagotavljanju večje krožnosti embalaže. Izboljšanje zmogljivosti za sortiranje, zlasti s tehnološkimi inovacijami, bi bilo treba spodbujati, da bi se izboljšala kakovost sortiranja, s tem pa kakovost surovin za recikliranje.

(66)  Da bi potrošnikom olajšali sortiranje in odlaganje odpadne embalaže, bi bilo treba uvesti sistem harmoniziranih simbolov, ki bodo morali biti nameščeni na embalaži in na vsebnikih za odpadke, kar bo potrošnikom omogočilo, da odpadke odložijo v skladu s simboli. Simboli bi morali omogočati ustrezno ravnanje z odpadki, saj bi morali potrošnikom zagotoviti informacije o lastnostih take embalaže, ki omogočajo kompostiranje, zlasti da potrošniki ne bi zmotno menili, da embalaža, primerna za kompostiranje, ni primerna za hišno kompostiranje ampak samo za kompostiranje v industrijsko nadzorovanih pogojih, ali v izogib odlaganju embalaže, primerne za kompostiranje, v naravi. S tem pristopom bi se moralo izboljšati ločeno zbiranje odpadne embalaže, kar bi povzročilo kakovostnejše recikliranje odpadne embalaže, in uvesti stopnja harmonizacije sistemov zbiranja odpadne embalaže na notranjem trgu. Harmonizirati je treba tudi simbole, povezane z obveznimi kavcijskimi sistemi, ki se vzpostavijo po začetku veljavnosti te uredbe. Države članice lahko zahtevajo, da se taka harmonizirana oznaka uporabi na embalaži, vključeni v kavcijske sisteme, ki so bili vzpostavljeni z nacionalno zakonodajo pred začetkom veljavnosti te uredbe. Ker se embalaža ne zbira prek sistemov zbiranja komunalnih odpadkov, uporaba navedenih simbolov ne bi smela biti obvezna za transportno embalažo, razen za embalažo za elektronsko trgovanje.

(67)  Označevanje recikliranih materialov v embalaži ne bi smelo biti obvezno, saj te informacije niso ključnega pomena za zagotovitev ustrezne obdelave embalaže ob koncu življenjske dobe. Vendar bodo morali izdelovalci v skladu s to uredbo izpolnjevati cilje glede vsebnosti recikliranih materialov in bi morda želeli te informacije prikazati na svoji embalaži, da bi o tem obvestili potrošnike. Da bi se te informacije sporočale usklajeno po vsej Uniji, bi bilo treba harmonizirati oznako za navedbo vsebnosti recikliranih materialov.

(68)   Prav tako ne bi smelo biti obvezno označevanje vsebnosti plastike na biološki osnovi v embalaži, saj mora plastika na biološki osnovi za zagotovitev trajnostnosti izpolnjevati več pogojev, in potrebnih je več znanstvenih dokazov, da se zagotovi, da je uporaba plastike na biološki osnovi v celotnem življenjskem ciklu v skladu z načeli krožnega gospodarstva iz sporočila Komisije z dne 30. novembra 2022 o okviru politike EU za plastiko na biološki osnovi, biološko razgradljivo plastiko in plastiko, primerno za kompostiranje. Vendar bi morda izdelovalci želeli te informacije prikazati na svoji embalaži, da bi potrošnike obvestili o vsebnosti plastike na biološki osnovi v zadevni embalaži. Da bi se te informacije sporočale usklajeno po vsej Uniji, bi bilo treba harmonizirati oznako za navedbo vsebnosti plastike na biološki osnovi.

(69)  Za obveščanje končnih uporabnikov o možnosti ponovne uporabe, razpoložljivosti sistemov za ponovno uporabo in lokaciji zbirnih kanalov za embalažo za večkratno uporabo bi morala taka embalaža imeti kodo QR ali drugo vrsto nosilca podatkov, ki zagotavlja take informacije. Koda QR ali druga vrsta standardiziranega, odprtega, digitalnega nosilca podatkov bi morala vsebovati informacije, ki omogočajo sledenje embalaže ter izračun poti in kroženj, ali povprečno oceno, če navedeni izračun ni izvedljiv. Ta oznaka bi morala biti prostovoljna za sisteme odprte zanke, ki nimajo upravljavca sistema. Poleg tega bi morala biti prodajna embalaža za večkratno uporabo jasno označena na prodajnem mestu.

(70)  Na embalaži ne bi smelo biti več oznak. Kadar drugi pravni akti Unije določa, da morajo biti informacije o pakiranem izdelku na voljo digitalno prek nosilca podatkov, bi morale biti v izogib več oznakam zahtevane informacije o embalaži v skladu s to uredbo in zahtevane informacije o pakiranem izdelku dostopne prek istega nosilca podatkov. Ta nosilec podatkov bi moral izpolnjevati zahteve iz te uredbe ali drugih veljavnih pravnih aktov Unije. Zlasti kadar je pakirani izdelek zajet v uredbi (EU) 2024/…(37) ali drugih pravnih aktih Unije, s katero se zahteva digitalni potni list izdelka, bi bilo treba ta digitalni potni list izdelka uporabiti tudi za zagotavljanje ustreznih informacij v skladu s to uredbo. Če embalaža vsebuje snovi, ki vzbujajo skrb, bi morala biti označena s standardizirano tehnologijo digitalnega označevanja, kot je določena v izvedbenih aktih, ki jih sprejme Komisija. Te informacije bi morale omogočiti spodbujanje krožnosti in izvajalcem dejavnosti ravnanja z odpadki zagotoviti dostop do ustreznih informacij o kemijski sestavi, da lahko določijo najustreznejšo možnost ravnanja z odpadki v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki, s čimer bi se spodbujala krožnost embalaže.

(71)  Da bi se podprlo izvajanje ciljev te uredbe, bi bilo treba potrošnike zaščititi pred zavajajočimi in nejasnimi informacijami o značilnostih embalaže in ustreznem ravnanju z njo ob koncu življenjske dobe, za kar so bile v skladu s to uredbo uvedene harmonizirane oznake. Embalažo, vključeno v sistem razširjene odgovornosti proizvajalca, bo morda mogoče prepoznati z ustreznim simbolom na celotnem ozemlju navedene sheme samo prek kode QR ali druge standardizirane tehnologije digitalnega označevanja, da se prikaže, da proizvajalec izpolnjuje svojo obveznost razširjene odgovornosti proizvajalca. Navedeni simbol bi moral biti za potrošnike ali uporabnike jasen in nedvoumen pokazatelj, da je embalažo mogoče reciklirati.

(72)   Embalaža, ki je vključena v obvezne kavcijske sisteme, bi morala imeti oznako, ki bi potrošnike obveščala, da je taka embalaža vključena v sistem in bi jo bilo zato treba zbirati prek posebnih zbirnih kanalov, ki jih v ta namen odobrijo nacionalni organi. Ta oznaka bi morala biti harmonizirana oznaka EU, ki bi jo določila Komisija. Države članice lahko zahtevajo, da se taka harmonizirana oznaka uporabi na embalaži, vključeni v kavcijske sisteme, ki so bili vzpostavljeni z nacionalno zakonodajo pred začetkom veljavnosti te uredbe.

(73)   Direktiva 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta(38) deluje kot „varnostna mreža“, ki zagotavlja visoko raven varstva potrošnikov v vseh sektorjih in dopolnjuje podrobnejše zahteve v pravu Unije za posamezne sektorje ali izdelke, razen v primeru nasprotja med navedeno direktivo in drugimi pravili Unije, povezanimi s posebnimi vidiki nepoštenih poslovnih praks, pri čemer bi slednja morala prevladati in se uporabljati za te posebne vidike. Direktiva (EU) 2024/825 Evropskega parlamenta in Sveta(39) določa, da prikaz prostovoljne oznake za trajnostnost, ki ne izpolnjuje nekaterih zahtev, pomeni nepošteno poslovno prakso.

(74)  Da bi se zagotovili enotni pogoji za izvajanje zahtev glede označevanja, bi bilo treba na Komisijo prenesti ▌izvedbena pooblastila, da nadalje izboljša sortiranje odpadkov, vzpostavi pogoje za ugotavljanje sestave embalaže s standardiziranimi, odprtimi, digitalnimi tehnologijami ter določi podrobne harmonizirane specifikacije za zahteve glede označevanja embalaže in vsebnikov za odpadke, opredeljene v skladu s to uredbo. Komisija bi morala pri pripravi teh specifikacij čim bolj omejiti jezikovne elemente in upoštevati znanstvene ali druge dostopne tehnične informacije, vključno z ustreznimi mednarodnimi standardi. Pri oblikovanju harmoniziranega označevanja embalaže, vključene v kavcijski sistem, bi bilo treba upoštevati razlike v zaračunani kavciji, ki lahko obstajajo med državami članicami. Zaradi novega sistema bi bilo treba Odločbo Komisije 97/129/ES(40) razveljaviti od ... [42 mesecev po datumu začetka veljavnosti te uredbe] in njeno vsebino vključiti v ta izvedbeni akt.

(75)  Gospodarski subjekti bi morali zagotoviti, da je embalaža skladna z zahtevami iz te uredbe. Sprejeti bi morali ustrezne ukrepe za zagotovitev take skladnosti glede na svoje vloge v dobavni verigi, da bi zagotovili prosti pretok embalaže na notranjem trgu in izboljšali njeno trajnostnost.

(76)  Izdelovalec je najprimernejši za izvedbo postopka ugotavljanja skladnosti iz te uredbe, saj natančno pozna postopek zasnove in proizvodnje. Zato bi moral biti še naprej izključno odgovoren za tako ugotavljanje skladnosti.

(77)  Zagotoviti bi bilo treba, da dobavitelji embalaže ali embalažnih materialov zagotovijo izdelovalcu vse informacije in dokumentacijo, potrebne za dokazovanje skladnosti embalaže in embalažnih materialov. Te informacije in dokumentacijo bi bilo treba zagotoviti v papirni ali elektronski obliki.

(78)  Za zaščito delovanja notranjega trga je treba zagotoviti, da je embalaža iz tretjih držav, ki vstopa na trg Unije, skladna s to uredbo, ne glede na to, ali je uvožena kot samostojna embalaža ali skupaj s pakiranim izdelkom. Zlasti je treba zagotoviti, da izdelovalci glede navedene embalaže izvedejo ustrezne postopke ugotavljanja skladnosti. Zato bi morali uvozniki zagotoviti, da embalaža, ki jo dajo na trg, izpolnjuje navedene zahteve in da je dokumentacija, ki jo pripravijo izdelovalci, na voljo pristojnim nacionalnim organom za inšpekcijski pregled.

(79)  Pri dajanju embalaže na trg bi moral vsak uvoznik na izdelku navesti svoje ime, registrirano trgovsko ime ali registrirano blagovno znamko, pa tudi svoj poštni naslov in, kadar je ustrezno, vrsto elektronske komunikacije, prek katere je dosegljiv. Določiti bi bilo treba izjeme v primerih, kadar embalaža ne omogoča take navedbe.

(80)  Ker distributer zagotavlja dostopnost embalaže, ki sta jo na trg že dala izdelovalec ali uvoznik, bi moral ravnati s potrebno skrbnostjo glede veljavnih zahtev iz te uredbe. Distributer bi moral tudi zagotoviti, da njegovo ravnanje z embalažo nima negativnega vpliva na njeno skladnost z navedenimi zahtevami.

(81)  Distributerji in uvozniki so blizu trga in imajo pomembno vlogo pri zagotavljanju skladnosti embalaže, zato bi morali biti vključeni v naloge nadzora trga, ki jih izvajajo pristojni nacionalni organi, ter bi morali biti pripravljeni na dejavno udeležbo in navedenim organom zagotoviti vse potrebne informacije v zvezi z zadevno embalažo.

(82)  Uvoznik ali distributer, ki pod svojim imenom ali blagovno znamko daje na trg embalažo ali ki tako embalažo spremeni tako, da bi to lahko vplivalo na skladnost s to uredbo, bi se moral šteti za izdelovalca in prevzeti odgovornost za obveznosti izdelovalca.

(83)  Z zagotavljanjem sledljivosti embalaže v celotni dobavni verigi se organom za nadzor trga omogoča lažje sledenje gospodarskim subjektom, ki dajejo na trg neskladno embalažo ali ki omogočajo njeno dostopnost na trgu. Zato bi se moralo od gospodarskih subjektov zahtevati, da določeno časovno obdobje hranijo informacije o svojih transakcijah.

(84)  Težave nastajanja čezmerne odpadne embalaže ni mogoče v celoti rešiti z določitvijo obveznosti glede zasnove embalaže. Pri nekaterih vrstah embalaže bi bilo treba za gospodarske subjekte, ki polnijo ali kako drugače uporabljajo tako embalažo, določiti obveznost zmanjševanja deleža praznega prostora. Pri skupinski embalaži, transportni embalaži in embalaži za elektronsko trgovanje, ki se uporablja za dobavo izdelkov končnim distributerjem ali končnim uporabnikom, delež praznega prostora ne bi smel presegati 50 %. V skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki in da se spodbuja inovativnost pri embalaži, da bi zmanjšali količino odpadne embalaže, bi moralo biti mogoče, da se gospodarske subjekte, ki prodajno embalažo uporabljajo kot embalažo za elektronsko trgovanje, izvzame iz te obveznosti. Ta obveznost se ne uporablja za embalažo za večkratno uporabo.

(85)  Da bi se zagotovili visoka raven varovanja okolja na notranjem trgu ter visoka raven varnosti in higiene hrane ▌ter olajšalo doseganje ciljev preprečevanja nastajanja odpadne embalaže, ne bi smelo biti dovoljeno dajati na trg nepotrebne embalaže ali embalaže, ki se ji je mogoče izogniti. Seznam takih oblik embalaže je v Prilogi V k tej uredbi. Za prilagoditev seznama tehničnemu in znanstvenemu napredku bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 PDEU. Komisija bi morala objaviti smernice, v katerih bo podrobneje pojasnila Prilogo V, vključno s primeri embalaže in smernicami glede izvzetij iz omejitev.

(86)  Za spodbujanje cilja krožnosti in trajnostne uporabe embalaže je treba omejiti tveganje, da se embalaža, dana na trg kot embalaža za večkratno uporabo, v praksi ne bo ponovno uporabila, in zagotoviti, da potrošniki vrnejo embalažo za večkratno uporabo. To bi se najustrezneje doseglo tako, da se gospodarske subjekte, ki uporabljajo embalažo za večkratno uporabo, zaveže k vzpostavitvi sistema ponovne uporabe, kar bi omogočalo kroženje in večkratno uporabo take embalaže. Za zagotovitev največjih koristi takih sistemov bi bilo treba določiti minimalne zahteve za sisteme odprte in zaprte zanke. Potrditev skladnosti embalaže za večkratno uporabo z obstoječim sistemom ponovne uporabe bi morala biti vključena tudi v tehnično dokumentacijo take embalaže. Sistemi za ponovno uporabo se lahko razlikujejo po velikosti in geografski pokritosti ter segajo od manjših lokalnih sistemov do večjih sistemov, ki lahko zajemajo ozemlje ene ali več držav članic.

(87)  Uporaba embalaže za večkratno uporabo mora biti varna. Zato morajo gospodarski subjekti, ki svoje izdelke ponujajo v embalaži za večkratno uporabo, zagotoviti, da se za embalažo za večkratno uporabo pred ponovno uporabo uporabi postopek obnove, za katerega bi bilo treba določiti zahteve.

(88)  Embalaža za večkratno uporabo postane odpadek v smislu člena 3(1) Direktive 2008/98/ES, ko jo njen imetnik zavrže ali namerava ali mora zavreči. Embalaža za večkratno uporabo v postopku obnove se običajno ne šteje za odpadek.

(89)  Da bi se spodbudilo preprečevanje nastajanja odpadkov, bi bilo treba uvesti nov koncept „ponovnega polnjenja“. Ponovno polnjenje bi bilo treba obravnavati kot poseben ukrep za preprečevanje odpadkov, ki je potreben in se upošteva pri doseganju ciljev glede preprečevanja, določenih v tej uredbi.

(90)  Kadar gospodarski subjekti ponujajo možnost nakupa izdelkov s ponovnim polnjenjem, bi morali zagotoviti, da njihove točke za ponovno polnjenje izpolnjujejo določene zahteve za zagotavljanje zdravja in varnosti potrošnikov. V zvezi s tem bi morali gospodarski subjekti potrošnike, kadar ti uporabljajo svoje posode, obveščati o pogojih za varno ponovno polnjenje in uporabo navedenih posod. Da bi se spodbudilo ponovno polnjenje, gospodarski subjekti ne bi smeli zagotavljati embalaže brezplačno ali zunaj okvira kavcijskega sistema na točkah za ponovno polnjenje. Gospodarski subjekti bi morali biti izvzeti iz odgovornosti za težave z varnostjo hrane, ki bi lahko nastale zaradi uporabe posod, ki jih zagotovijo potrošniki.

(91)  Da bi zmanjšali vse večji delež embalaže za enkratno uporabo in vse večje količine nastale odpadne embalaže, je treba določiti kvantitativne cilje glede ponovne uporabe ▌ embalaže v sektorjih, ki imajo po oceni največjo možnost zmanjšanja količine odpadne embalaže, in sicer sektorji hrane in pijače za s seboj, bele tehnike in transportne embalaže. Ocena je temeljila na dejavnikih, kot so obstoječi sistemi za ponovno uporabo, potreba po uporabi embalaže in možnost izpolnjevanja funkcionalnih zahtev glede zadrževanja, čistoče, zdravja, higiene in varnosti. Upoštevale so se tudi razlike med izdelki ter njihovimi sistemi proizvodnje in distribucije ▌. Pri izvajanju teh ciljev bi bilo treba upoštevati okoljske koristi, dosežene v celotnem življenjskem ciklu izdelka. Določitev ciljev naj bi podprla inovacije in povečala delež rešitev za ponovno uporabo in ponovno polnjenje. ▌Embalaža za enkratno uporabo za hrano in pijačo, ki se polnita in zaužijeta znotraj prostorov v sektorju gostinstva, ne bi smela biti dovoljena. Potrošniki bi morali imeti vedno možnost, da hrano in pijačo za s seboj kupijo v embalaži za večkratno uporabo ali lastni posodi pod pogoji, ki niso manj ugodni od ponudbe hrane in pijače v embalaži za enkratno uporabo. Gospodarski subjekti, ki prodajajo hrano ali pijačo za s seboj, bi morali potrošnikom ponuditi možnost nakupa hrane ali pijače v lastni posodi ter možnost nakupa hrane in pijače v embalaži za večkratno uporabo.

(92)  Pod določenimi pogoji bi morale imeti države članice možnost, da gospodarske subjekte izvzamejo iz obveznosti ponovne uporabe za obdobje petih let, ki se lahko podaljša. Ti pogoji bi morali biti povezani z visokimi deleži recikliranja in veljavnimi deleži preprečevanja nastajanja odpadkov v državi članici, ki je dovolila izvzetje, vključno s prvim vmesnim deležem preprečevanja nastajanja odpadkov v višini 3 % do leta 2028, ter s sprejetjem poslovnega načrta za preprečevanje in recikliranje odpadkov s strani gospodarskih subjektov.

(93)   Dajanje na trg embalaže, ki je zajeta v členu 25(1) Priloge V, točki 3 in 4, k tej uredbi, za prevozna sredstva, ki delujejo čezmejno in pri katerih so na krovu na voljo gostinske storitve, kot so zrakoplovi, letala, vlaki, potniške ladje, trajekti, jahte in čolni, bi bilo treba razumeti kot potovanje s to embalažo v Unijo ali znotraj nje. Potovanje znotraj Unije bi bilo treba razumeti kot situacijo, ko prevozno sredstvo odpelje iz kraja v Uniji in prispe v kraj v Uniji.

(94)  Da bi se povečala učinkovitost ciljev glede ponovne uporabe ▌ter zagotovila enaka obravnava gospodarskih subjektov, bi bilo treba za izpolnjevanje teh ciljev zadolžiti gospodarske subjekte. Kar zadeva cilje za pijače, bi bilo treba za njihovo ▌izpolnjevanje zadolžiti ▌končne distributerje. Pri nekaterih posebnih pijačah, za katere se šteje, da so pokvarljive, in so občutljive na mikrobiološko kvarjenje, ki ga povzročajo bakterije ali kvasovke, je potrebna posebna tehnologija za aseptično polnjenje, da bi jih zaščitili pred kvarjenjem, hkrati pa ohranili dolg rok uporabnosti. Zato bi bilo treba mleko in druge pokvarljive pijače izvzeti iz obveznosti izpolnjevanja ciljev glede ponovne uporabe embalaže pijač. Cilje bi bilo treba izračunati kot odstotek prodaje, prodane količine ali mase embalaže za večkratno uporabo v sistemu za ponovno uporabo ▌, v primeru transportne embalaže pa kot odstotek števila uporab. Cilji bi morali biti nevtralni glede na material. Da bi se zagotovili enotni pogoji za izvajanje ciljev za ponovno uporabo ▌, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila v zvezi z metodologijo njihovega izračuna ▌.

(95)  V nekaterih primerih uporaba oblik transportne embalaže za enkratno uporabo ni potrebna, saj obstaja širok nabor dobro delujočih nadomestnih možnosti za večkratno uporabo. Za zagotovitev učinkovite uporabe takih nadomestnih možnosti je smiselno zahtevati, da gospodarski subjekti pri prevozu izdelkov med različnimi lokacijami istega gospodarskega subjekta ali med gospodarskim subjektom in povezanimi ali partnerskimi podjetji uporabljajo ▌samo transportno embalažo za večkratno uporabo, ko gre za oblike embalaže, kot so palete, zložljive plastične škatle, plastični zaboji, vmesni zabojniki za razsuti tovor, ki so togi ali prilagodljivi, ali sode. Iz istih razlogov bi morala ta obveznost veljati tudi za gospodarske subjekte, ki prevažajo izdelke znotraj ene države članice. Pri nekaterih posebnih transportnih embalažah, kot to velja za kartonske škatle, nadomestne možnosti za večkratno uporabo ne morejo priti v poštev v primeru kontaktnih izdelkov; zanje je potrebno posebno pranje med posameznimi uporabami, za druge uporabe pa je število kroženj zelo majhno. Zato bi bilo treba kartonske škatle izvzeti iz obveznosti izpolnjevanja ciljev glede ponovne uporabe transportne embalaže.

(96)  Za manjše gospodarske subjekte je lahko doseganje ciljev glede ponovne uporabe in ponovnega polnjenja zahtevno. Zato bi morali biti nekateri gospodarski subjekti izvzeti iz obveznosti izpolnjevanja ciljev glede ponovne uporabe embalaže, če dajo na trg manj kot določeno količino embalaže in ustrezajo opredelitvi pojma mikropodjetje v skladu s Priporočilom Komisije 2003/361/ES(41) ali če njihova prodajna površina ▌ ne presega določene omejitve. Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 PDEU ▌, da določi dodatna izvzetja za druge gospodarske subjekte ali iz ciljev glede ponovne uporabe ali ponovnega polnjenja izvzame posebne oblike embalaže v primeru pomembnih higienskih in okoljskih vprašanj ali vprašanj v zvezi z varnostjo hrane, ki preprečujejo doseganje teh ciljev.

(97)  Da bi se omogočilo preverjanje skladnosti s cilji glede ponovne uporabe ▌, morajo zadevni gospodarski subjekti poročati pristojnim organom. Gospodarski subjekti bi morali od 1. januarja 2030 sporočati ustrezne podatke za vsako koledarsko leto. Države članice bi morale te podatke objaviti.

(98)   Ker imajo lahko gospodarski subjekti več različnih oblik embalaže, bi se moralo izpolnjevanje ciljev glede ponovne uporabe izračunati na podlagi skupnega števila prodajnih enot ali mase živil ali skupnega števila prodajnih enot ali količin pijače, katere dostopnost na trgu se omogoča.

(99)  Glede na stalno visoko potrošnjo plastičnih nosilnih vrečk, neučinkovito rabo virov in njihov potencial smetenja je primerno ohraniti določbe, namenjene doseganju trajnega zmanjšanja potrošnje plastičnih nosilnih vrečk, kot je bilo določeno že z Direktivo 94/62/ES, kakor je bila spremenjena z Direktivo (EU) 2015/720 Evropskega parlamenta in Sveta(42). Glede na trenutne različne pristope in omejene zahteve glede poročanja o plastičnih nosilnih vrečkah je težko oceniti, ali so ukrepi za zmanjšanje potrošnje, ki so jih sprejele države članice, dosegli cilj „trajnega“ zmanjšanja potrošnje takih vrečk, in tudi, ali niso povečali potrošnje drugih vrst plastičnih nosilnih vrečk. Zato je treba uskladiti opredelitev trajnega zmanjšanja potrošnje in določiti skupni cilj ter uvesti nove zahteve glede poročanja.

(100)  Glede na rezultate ocenjevalne študije o plastičnih nosilnih vrečkah je treba sprejeti nadaljnje ukrepe za zmanjšanje potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk in oceniti možne učinke zamenjave z zelo lahkimi plastičnimi nosilnimi vrečkami in debelejšimi plastičnimi nosilnimi vrečkami debeline več kot 50 mikronov.

(101)   Ker obstajajo velike možnosti, da zelo lahke plastične nosilne vrečke (tanjše od 15 mikronov) postanejo odpadek in prispevajo k onesnaževanju morja, je treba sprejeti ukrepe za omejitev njihovega dajanja na trg, razen za nujno potrebne namene uporabe. Navedene plastične vrečke se ne bi smele dajati na trg kot embalaža za živila v razsutem stanju, razen zaradi higienskih razlogov ali za pakiranje vlažnih živil v razsutem stanju, na primer surovega mesa, rib ali mlečnih izdelkov.

(102)  ▌Države članice bi morale za doseganje trajnega zmanjšanja potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk na svojem ozemlju imeti možnost sprejeti ukrepe, med drugim prepoved teh vrst plastičnih nosilnih vrečk, uvedbo nacionalnih ciljev zmanjšanja, ohranitev ali uvedbo ekonomskih instrumentov ter drugih omejitev trženja, če so ti ukrepi sorazmerni in nediskriminatorni. Ti ukrepi so lahko različni, odvisno od vpliva lahkih plastičnih nosilnih vrečk na okolje, ko so te predelane ali odstranjene, njihovih lastnosti, ki omogočajo kompostiranje teh vrečk, njihove trajnosti ali določenega namena uporabe teh vrečk. Pod pogojem, da se dosežejo cilji za plastične nosilne vrečke, lahko države članice določbe v zvezi s temi vrečkami uveljavijo s sporazumi med pristojnimi organi in zadevnimi gospodarskimi sektorji.

(103)   Zmanjšanje uporabe plastičnih nosilnih vrečk ne bi smelo povzročiti zamenjave z drugimi embalažnimi materiali. Komisija bi morala spremljati uporabo drugih materialov ter predlagati cilj in po potrebi ukrepe za zmanjšanje porabe takih materialov.

(104)  Da bi se zagotovila učinkovita in harmonizirana uporaba zahtev glede trajnostnosti iz te uredbe, bi bilo treba skladnost z navedenimi zahtevami meriti na podlagi zanesljivih, natančnih in ponovljivih metod, pri katerih se upoštevajo najnovejše splošno priznane metode.

(105)  Da bi se preprečile ovire za trgovino na notranjem trgu, bi bilo treba na ravni Unije harmonizirati zahteve glede trajnostnosti embalaže, vključno s problematičnimi snovmi, v embalaži, ter glede embalaže, primerne za kompostiranje, zmanjševanja količine embalaže, embalaže za večkratno uporabo in sistemov za ponovno uporabo. Da bi se olajšalo ugotavljanje skladnosti s takimi zahtevami, vključno s preizkuševalnimi, merilnimi ali računskimi metodami, je treba določiti domnevo o skladnosti za embalažo in pakirane izdelke, ki so skladni s harmoniziranimi standardi, sprejetimi v skladu z Uredbo (EU) št. 1025/2012, za navajanje podrobnih tehničnih specifikacij navedenih zahtev, zlasti da življenjski cikel embalaže in pakiranih izdelkov odseva povprečni razpon vedenja potrošnikov, hkrati pa bi morali biti taki standardi robustni, da bi odvračali od namernega in nenamernega izogibanja zahtevam.

(106)  Če ne obstajajo harmonizirani standardi, bi morala biti uporaba skupnih tehničnih specifikacij nadomestna rešitev, ki bi izdelovalcu olajšala izpolnjevanje obveznosti zagotavljanja skladnosti z zahtevami glede trajnostnosti, na primer v primeru neupravičenih zamud pri vzpostavitvi harmoniziranega standarda. Poleg tega bi morala biti ta rešitev na voljo, kadar Komisija omeji ali umakne sklice na zadevne harmonizirane standarde, v skladu s členom 11(5) Uredbe (EU) št. 1025/2012. Skladnost s skupnimi tehničnimi specifikacijami, ki jih Komisija sprejme z izvedbenimi akti, bi morala biti tudi podlaga za domnevo o skladnosti.

(107)  Da bi se zagotovili enotni pogoji za uporabo skupnih tehničnih specifikacij, bi bilo treba na Komisijo prenesti ▌ izvedbena pooblastila, da določi, spremeni ali razveljavi skupne tehnične specifikacije za zahteve glede trajnostnosti in označevanja ter sistemov za ponovno uporabo in da sprejme preizkuševalne, merilne ali računske metode. Komisija bi morala pri pripravi osnutkov izvedbenih aktov upoštevati mnenja ustreznih organov ali strokovne skupine in se ustrezno posvetovati z vsemi ustreznimi deležniki.

(108)  Za zagotovitev skladnosti z drugimi pravnimi akti Unije bi moral biti postopek ugotavljanja skladnosti modul notranjega nadzora proizvodnje, vključen v to uredbo, ki temelji na modulih, vključenih v Sklep št. 768/2008/ES Evropskega parlamenta in Sveta(43).

(109)  Oznaka CE na embalaži ne bi smela označevati skladnosti embalaže z zahtevami iz te uredbe, temveč samo skladnost pakiranega izdelka z veljavno zakonodajo Unije o izdelkih, če je to ustrezno. Zakonodaja Unije o izdelkih sicer običajno predpisuje, da je treba oznako CE za izdelek namestiti na sam izdelek ali na njegovo embalažo. Zahteva glede oznake CE na embalaži v znak skladnosti z zahtevami iz te uredbe lahko povzroči zmedo in nesporazum v zvezi s tem, ali se oznaka nanaša na samo embalažo ali na pakirani izdelek, na koncu pa tudi negotovost glede dejanske varnosti in skladnosti zadevnih pakiranih izdelkov.

(110)  Skladnost embalaže z zahtevami iz te uredbe bi morala biti namesto tega prikazana z izjavo EU o skladnosti.

(111)  Izdelovalci bi morali sestaviti izjavo EU o skladnosti, da bi zagotovili informacije o skladnosti embalaže s to uredbo. Izdelovalci bodo morda morali pripraviti izjavo EU o skladnosti tudi na podlagi drugih pravnih aktov Unije. Pripraviti bi bilo treba enotno izjavo EU o skladnosti za vse akte Unije, da se zagotovi učinkovit dostop do informacij za namene nadzora trga. Omogočiti bi bilo treba, da je taka enotna izjava EU o skladnosti tudi dokumentacija z zadevnimi posameznimi izjavami o skladnosti, da se zmanjša upravno breme gospodarskih subjektov.

(112)  Uredba (ES) št. 765/2008 Evropskega parlamenta in Sveta(44) določa okvir za nadzor trga izdelkov in nadzor izdelkov iz tretjih držav. Navedena uredba bi se morala uporabljati za embalažo, zajeto v tej uredbi, da se zagotovi, da embalaža, ki je vključena v prosti pretok blaga znotraj Unije, izpolnjuje zahteve, ki zagotavljajo visoko raven zaščite javnih interesov, kot so zdravje ljudi, varnost in okolje.

(113)  Ravnanje z odpadki v Uniji bi bilo treba izboljšati, in sicer zaradi varstva, ohranjanja in izboljševanja kakovosti okolja, varovanja zdravja ljudi, zagotavljanja skrbnega učinkovitega in preudarnega izkoriščanja naravnih virov, spodbujanja načel krožnega gospodarstva, povečevanja rabe energije iz obnovljivih virov, povečevanja energetske učinkovitosti, zmanjševanja odvisnosti Unije od uvoženih virov, zagotavljanja novih gospodarskih priložnosti in prispevanja k dolgoročni konkurenčnosti. Učinkovitejša raba virov bi pripomogla tudi k znatnim neto prihrankom za podjetja, javne organe in potrošnike v Uniji, obenem pa bi pomagala zmanjšati skupne letne emisije toplogrednih plinov.

(114)  Nastajanje odpadne embalaže se kljub zahtevam in ciljem glede zmanjšanja količine embalaže iz Direktive 94/62/ES povečuje v absolutnem smislu in na prebivalca, medtem ko trendi kažejo na nadaljnji strm padec ponovne uporabe in ponovnega polnjenja embalaže, ki se krepi zaradi porasta potrošnje na poti in elektronskega trgovanja. Z razvojem izdelkov, materialov in vzorcev potrošnje se je znatno povečala uporaba embalaže za enkratno uporabo, zlasti plastike za enkratno uporabo. To je povezano z razmerami v prodaji na drobno, večjimi distribucijskimi mrežami, proizvodnjo in pakiranjem izdelkov na hitrih pakirnih linijah, ki skupno povzročajo negativen pritisk na trg za ponovno uporabo in ponovno polnjenje.

(115)  Države članice morajo imenovati enega ali več pristojnih organov, da bi spremljali in preverjali, ali proizvajalci in organizacije za izpolnjevanje obveznosti proizvajalcev izpolnjujejo obveznosti v okviru razširjene odgovornosti proizvajalcev v zvezi z zbiranjem in obdelavo odpadkov iz njihovih izdelkov.

(116)  Da bi se zagotovilo boljše, pravočasnejše in enotnejše izvajanje obveznosti držav članic ter predvidele morebitne pomanjkljivosti pri izvajanju, bi bilo treba ohraniti sistem poročil zgodnjega opozarjanja za odkrivanje pomanjkljivosti in ukrepanje pred iztekom rokov za izpolnitev ciljev. Razširitev tega sistema, ki je v skladu z Direktivo 94/62/ES zajemal doseganje ciljev glede recikliranja, bi morala vključevati tudi cilje zmanjšanja količine odpadne embalaže, ki jih morajo države članice doseči do let 2030 in 2035.

(117)  Ker je ravnanje z embalažo in odpadno embalažo pomemben element ravnanja z odpadki nasploh, bi morale države članice v načrtih ravnanja z odpadki, pripravljenimi v okviru izvajanja obveznosti iz Direktive 2008/98/ES, tej problematiki nameniti posebno poglavje. Ukrepi za preprečevanje in ponovno uporabo odpadkov bi morali biti vključeni v programe preprečevanja odpadkov, ki jih je treba pripraviti na podlagi Direktive 2008/98/ES. Ta poglavja bi bilo treba vključiti v načrte ravnanja z odpadki in programe preprečevanja odpadkov, in sicer v okviru naslednje redne ocene, kot se zahteva v skladu z Direktivo 2008/98/ES, ali pred tem.

(118)  Ta uredba temelji na pravilih o ravnanju z odpadki in splošnih načelih iz Direktive 2008/98/ES.

(119)  Preprečevanje odpadkov je najučinkovitejši način za povečanje učinkovite rabe virov in zmanjšanje vpliva odpadkov na okolje. Zato je pomembno, da gospodarski subjekti sprejmejo ustrezne ukrepe za zmanjšanje nastajanja odpadkov z odpravo odvečne embalaže in uporabe določenih oblik embalaže, podaljšanjem življenjske dobe embalaže, preoblikovanjem izdelkov tako, da ni treba uporabiti embalaže ali da se lahko uporabi manj embalaže, vključno s prodajo v razsutem stanju, in prehodom z embalaže za enkratno uporabo na embalažo za večkratno uporabo.

(120)  Da bi se doseglo ambiciozno in trajno zmanjšanje celotnega nastajanja odpadne embalaže, bi bilo treba določiti cilje za zmanjšanje odpadne embalaže na prebivalca do leta 2030. Za dosego cilja 5-odstotnega zmanjšanja leta 2030 v primerjavi z letom 2018 bi bilo leta 2030 v celotni Uniji potrebno povprečno približno 19-odstotno skupno zmanjšanje v absolutnem smislu v primerjavi z izhodiščem za leto 2030. Države članice bi morale do leta 2035 nastajanje odpadne embalaže v primerjavi z letom 2018 zmanjšati za 10 %; s tem naj bi se količina odpadne embalaže zmanjšala za 29 % v primerjavi z izhodiščem za leto 2030. Da bi se zagotovila nadaljnja prizadevanja za zmanjšanje po letu 2030, bi bilo treba za leto 2035 določiti cilj 10-odstotnega zmanjšanja glede na leto 2018, kar bi pomenilo 29-odstotno zmanjšanje v primerjavi z izhodiščem, za leto 2040 pa 15-odstotno zmanjšanje glede na leto 2018, kar pomeni 37-odstotno zmanjšanje v primerjavi z izhodiščem. Države članice, ki so vzpostavile različne sisteme za ravnanje z gospodinjsko odpadno embalažo na eni strani ter industrijsko in komercialno odpadno embalažo na drugi strani, bi morale imeti možnost, da ohranijo svoje posebnosti.

(121)   Ker nastajanje komercialne in industrijske odpadne embalaže ni povezano s porabo v gospodinjstvih, se cilji preprečevanja odpadne embalaže na prebivalca kot taki ne morejo uporabljati za komercialno in industrijsko odpadno embalažo.

(122)  Države članice lahko te cilje dosežejo z ekonomskimi instrumenti in drugimi ukrepi za spodbujanje uporabe hierarhije ravnanja z odpadki, vključno z ukrepi, ki se izvajajo prek sistemov razširjene odgovornosti proizvajalca, ter spodbujanjem vzpostavitve in učinkovitega delovanja sistemov za ponovno uporabo in spodbujanjem gospodarskih subjektov, naj končnim uporabnikom ponudijo dodatne možnosti ponovnega polnjenja. Take ukrepe bi bilo treba sprejeti hkrati in poleg drugih ukrepov iz te uredbe, katerih cilj je zmanjšanje količine embalaže in odpadne embalaže, kot so zahteve glede zmanjšanja količine embalaže, cilji glede ponovne uporabe in obveznosti ponovnega polnjenja, količinski pragovi in ukrepi za doseganje trajnega zmanjšanja potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk. Država članica lahko ob upoštevanju splošnih pravil iz PDEU in v skladu z določbami te uredbe sprejme določbe, ki presegajo minimalne cilje preprečevanja odpadkov iz te uredbe. Države članice bi se morale pri izvajanju takih ukrepov zavedati tveganja prehoda s težjega na lažji embalažni material in bi morale dati prednost ukrepom, ki to tveganje čim bolj zmanjšajo.

(123)  Za izvajanje načela „onesnaževalec plača“ je primerno, da se obveznosti glede ravnanja z odpadno embalažo naložijo proizvajalcem. V ta namen ta uredba temelji na zahtevah glede razširjene odgovornosti proizvajalca iz Direktive 2008/98/ES, da bi zagotovili, da je sistem razširjene odgovornosti proizvajalca vzpostavljen tako, da zajema celotne stroške ravnanja z odpadno embalažo, in bi pristojnim organom omogočali ustrezen nadzor. Namen te uredbe je jasno opredeliti enega proizvajalca na embalažno enoto, bodisi za prazno embalažo bodisi za embalažo, ki vsebuje izdelke. Proizvajalec bi moral biti praviloma gospodarski subjekt s sedežem v državi članici, ki z ozemlja te države članice in na njenem trgu prvič omogoča dostopnost pakiranega izdelka kot izdelovalec, uvoznik ali distributer s sedežem v zadevni državi članici. To vključuje vsako ponudbo za distribucijo, potrošnjo ali uporabo, ki bi lahko privedla do dejanske dobave. Če torej podjetje kupi pakirani izdelek iz druge države članice, ki ni država članica, v kateri ima sedež, ali iz tretje države in ta pakirani izdelek dobavlja v tisti državi članici, v kateri ima sedež, bi bilo treba to podjetje šteti za proizvajalca, saj je prvo podjetje, ki je omogočilo dostopnost pakiranega izdelka z ozemlja te države članice. Kar zadeva spletne platforme, bi bilo treba začetno ponudbo izdelka obravnavati kot omogočanje dostopnosti v smislu opredelitve pojma „proizvajalec“. Da pa bi čim bolj zmanjšali vsakršno nepotrebno upravno breme za mala podjetja, ki polnijo transportno embalažo, embalažo za večkratno uporabo, embalažo za primarne proizvode ali servirno embalažo na prodajnem mestu, bi moral proizvajalec biti izdelovalec, distributer ali uvoznik take embalaže, ki prvič omogoča dostopnost embalaže z ozemlja zadevne države članice, saj je ta gospodarski subjekt v najboljšem položaju, da izpolni obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca.

(124)  Po drugi strani, kadar se omogoči dostopnost embalaže ali pakiranega izdelka prek pogodb, sklenjenih na daljavo, neposredno končnemu uporabniku, bi imel proizvajalec lahko sedež tudi v drugi državi članici ali tretji državi. V teh primerih bi moral proizvajalec, če ima sedež v drugi državi članici, imenovati pooblaščenega zastopnika za razširjeno odgovornost proizvajalca v državi članici, v kateri se nahaja končni uporabnik. Kadar ima proizvajalec sedež v tretji državi, lahko države članice določijo, da je imenovanje pooblaščenega zastopnika za razširjeno odgovornost proizvajalca prav tako obvezno, da se prepreči tveganje izogibanja obveznostim razširjene odgovornosti proizvajalca. Za zagotovitev spoštovanja „načela onesnaževalec plača“ in v okviru skladnosti z razširjeno odgovornostjo proizvajalca je treba zagotoviti gotovost glede tega, kdo je proizvajalec, odgovoren za odpadno embalažo, zlasti v primeru „logističnih podjetij“. Logistična podjetja so podjetja, ki prejemajo blago iz tretjih držav in izvajajo dejavnosti ravnanja z uvoženim blagom (npr. razpakiranje in prepakiranje v manjše formate/količine za izpolnitev zahtev strank), preden pošljejo blago brez originalne transportne embalaže oziroma blago, ki so mu v celoti ali delno odstranili originalno transportno embalažo, svojim strankam, ki se lahko nahajajo v drugih državah članicah. V tem primeru bi bilo zato treba določiti proizvajalca za (originalno) transportno embalažo, ki prihaja iz tretjih držav in ostaja pri logističnem podjetju ter postane odpadek v Uniji. Logistično podjetje običajno nima lastništva nad blagom, vendar bi ga bilo treba obravnavati kot proizvajalca embalaže, ki prihaja iz tretjih držav in s katero ravna v okviru svoje dejavnosti.

(125)   Poleg stroškov, ki jih imajo proizvajalci na podlagi člena 40(1a) te uredbe in pri prenosu Direktive 2008/98/ES, države članice ohranijo možnost, da krijejo potrebne stroške, ki izhajajo iz dejavnosti čiščenja, vključno s prevozom in nadaljnjo obdelavo odpadne embalaže, prisotne v odpadkih, kot del celotnih stroškov ravnanja z odpadno embalažo, ki bi morali biti kriti v okviru razširjene odgovornosti proizvajalca. Ti stroški ne bi smeli presegati stroškov, potrebnih za stroškovno učinkovito zagotavljanje navedenih storitev, in bi se morali med zadevnimi akterji določiti na pregleden in nediskriminatoren način.

(126)  Za spremljanje izpolnjevanja obveznosti proizvajalcev v zvezi z njihovimi finančnimi in organizacijskimi obveznostmi za zagotavljanje ravnanja z odpadki iz embalaže, katere dostopnost prvič omogočijo na trgu države članice, mora pristojni organ v vsaki državi članici vzpostaviti in voditi register, proizvajalci pa bi se morali vanj vpisati.

(127)  Za olajšanje registracije bi bilo treba zahteve v zvezi z registracijo v največji možni meri harmonizirati po vsej Uniji, zlasti kadar proizvajalci dajo embalažo na voljo v različnih državah članicah. Da bi zagotovili enotne pogoje za izvajanje zahtev v zvezi z registracijo, bi bilo treba na Komisijo prenesti ▌ izvedbena pooblastila, da določi skupno obliko registracije in sporočanja podatkov v register, ki podrobno določa podatke, ki jih je treba sporočiti.

(128)  V skladu z načelom „onesnaževalec plača“ iz člena 191(2) PDEU je bistveno, da proizvajalci, vključno z akterji na področju elektronskega trgovanja, ki dajejo na trg Unije embalažo in pakirane izdelke, prevzamejo odgovornost za ravnanje z njimi po koncu življenjske dobe. Opozoriti bi bilo treba, da je treba sisteme razširjene odgovornosti proizvajalca iz Direktive 94/62/ES vzpostaviti do 31. decembra 2024, saj so najustreznejši način za dosego zgoraj navedenega in lahko z zmanjševanjem nastajanja odpadne embalaže ter njenim intenzivnejšim zbiranjem in recikliranjem pozitivno vplivajo na okolje. Sistemi se močno razlikujejo po načinu vzpostavitve, učinkovitosti in obsegu odgovornosti proizvajalcev. Zato bi se morala pravila o razširjeni odgovornosti proizvajalca iz Direktive 2008/98/ES na splošno uporabljati za sisteme razširjene odgovornosti proizvajalca v zvezi s proizvajalci embalaže, pri čemer bi jih bilo treba dopolniti s posebnimi dodatnimi določbami, kadar je to potrebno in ustrezno. Da bi na primer olajšali ločeno zbiranje odpadne embalaže, bi morali proizvajalci financirati označevanje vsebnikov za odpadke. Taka obveznost bi bila v skladu z načelom „onesnaževalec plača“ in splošnimi minimalnimi zahtevami za sisteme razširjene odgovornosti proizvajalca iz Direktive 2008/98/ES.

(129)   Kar zadeva obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca, je ta uredba lex specialis glede na Direktivo 2008/98/ES. To pomeni, da bi morale določbe v zvezi z razširjeno odgovornostjo proizvajalca v tej uredbi prevladati nad morebitnimi nasprotujočimi določbami v navedeni direktivi. To načelo se na primer nanaša na zahteve glede registracije proizvajalca, prilagajanje pristojbin za razširjeno odgovornost proizvajalca in poročanje.

(130)   Države članice bi morale imeti možnost, da poleg harmonizirane zahteve glede možnosti recikliranja za prilagajanje finančnih prispevkov proizvajalcev, ki se določi v delegiranih aktih, sprejetih v skladu s to uredbo, uporabijo tudi druga merila, kot so vsebnost recikliranih materialov, možnost ponovne uporabe, prisotnost nevarnih snovi ali druga merila v skladu z Direktivo 2008/98/ES.

(131)  Proizvajalci bi morali imeti možnost, da skupaj izpolnjujejo navedene obveznosti prek organizacij za izpolnjevanje obveznosti proizvajalcev, ki prevzamejo odgovornost v njihovem imenu. Proizvajalci ali organizacije za izpolnjevanje obveznosti proizvajalcev bi morali pridobiti odobritev držav članic in bi morali med drugim z dokazili dokazati, da imajo finančna sredstva za kritje stroškov, ki jih vključuje razširjena odgovornost proizvajalca. Države članice bi lahko pri določanju upravnih in postopkovnih pravil za odobritev proizvajalcev za individualno skladnost in organizacij za izpolnjevanje obveznosti proizvajalcev za kolektivno skladnost opredelile različne postopke za individualne proizvajalce in organizacije za izpolnjevanje obveznosti proizvajalcev, da bi omejile upravno breme za individualne proizvajalce. Opozoriti bi bilo treba, da lahko države članice pooblastijo več organizacij za izpolnjevanje obveznosti proizvajalcev, saj lahko konkurenca med njimi prinese večje koristi potrošnikom. Pristojni organ bi moral imeti možnost, da za postopek odobritve v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalcev proizvajalcem ali pooblaščenim organizacijam za izpolnjevanje obveznosti proizvajalcev zaračuna na stroških temelječe in sorazmerne pristojbine.

(132)   Kadar je pristojbina za razširjeno odgovornost proizvajalca, ki jo zaračunava organizacija za izpolnjevanje obveznosti proizvajalcev, opredeljena kot javni prihodek, kot v primeru državne organizacije za izpolnjevanje obveznosti proizvajalcev, in da bi se upoštevala proračunska pravila, v skladu s katerimi morajo javni prihodki temeljiti na točnih podatkih, lahko država članica zahteva, da se informacije iz delov B in C Priloge IX pristojnemu organu, odgovornemu za register, sporočajo pogosteje kot enkrat letno. Zahteve iz te uredbe glede pooblastil zastopanega proizvajalca ne bi smele veljati za državne organizacije za izpolnjevanje obveznosti proizvajalcev, saj nimajo takih pooblastil.

(133)  Ta uredba bi morala določiti, kako se bodo obveznosti trgovcev glede sledljivosti, določene v Uredbi (EU) 2022/2065 Evropskega parlamenta in Sveta(45), tudi v členu 30(2) in (3) navedene uredbe, uporabljale za ponudnike spletnih platform, ki potrošnikom omogočajo sklepanje pogodb na daljavo s proizvajalci, ki ponujajo embalažo potrošnikom v Uniji, v zvezi z registri proizvajalcev, vzpostavljenimi na podlagi te uredbe. Za namene te uredbe bi bilo treba za vsakega proizvajalca, ki prek pogodb, sklenjenih na daljavo, ponuja embalažo neposredno potrošnikom v državi članici, ne glede na to, ali ima sedež v državi članici ali tretji državi, šteti, da spada v opredelitev trgovca v skladu z Uredbo (EU) 2022/2065. Da bi se preprečilo neupravičeno okoriščanje na podlagi obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca, bi bilo treba določiti, kako naj taki ponudniki spletnih platform izpolnjujejo navedene obveznosti v zvezi z registri proizvajalcev embalaže, vzpostavljenimi na podlagi te uredbe. V tem okviru bi morali ponudniki spletnih platform, ki spadajo na področje uporabe poglavja III, oddelek 4, Uredbe (EU) 2022/2065 in potrošnikom omogočajo, da s proizvajalci sklepajo pogodbe na daljavo, od navedenih proizvajalcev, preden jim dovolijo uporabo svojih storitev, v skladu z Uredbo (EU) 2022/2065 pridobiti informacije o njihovi skladnosti s pravili o razširjeni odgovornosti proizvajalca, določenimi v tej uredbi. Za pravila o sledljivosti trgovcev, ki prodajajo embalažo prek spleta, veljajo pravila o izvrševanju iz Uredbe (EU) 2022/2065.

(134)   Do podobnih neželenih primerov neupravičenega okoriščanja bi lahko prišlo v zvezi s ponudniki storitev odpremnih skladišč. Ta uredba vključuje nekatere določbe za preprečevanje takih primerov, pri čemer uporablja podoben pristop, kot je v Uredbi (EU) 2022/2065 določen v zvezi s ponudniki spletnih platform.

(135)   Register proizvajalcev, vzpostavljen na podlagi te uredbe, se šteje za javni register v skladu z Uredbo (EU) 2022/2065. Zato bi si morali ponudniki spletnih platform, ki potrošnikom omogočajo sklepanje pogodb na daljavo s proizvajalci, kar najbolje prizadevati za oceno, ali so informacije, ki jih zagotovijo zadevni proizvajalci, zanesljive in popolne, zlasti z uporabo ali pregledom prosto dostopnih uradnih spletnih podatkovnih zbirk in spletnih vmesnikov ali pa z na trgovce naslovljenimi zahtevami po predložitvi zaupanja vrednih dokazil v skladu z Uredbo (EU) 2022/2065. Kar zadeva javno dostopne podatke v skladu s to uredbo, lahko „kar najbolje prizadeva oceniti“ v smislu prvega pododstavka člena 30(2) Uredbe (EU) 2022/2065 običajno zajema obveznost, da se v skladu s to uredbo z javno dostopnimi podatki preverijo informacije, ki jih zagotovi proizvajalec. To velja zlasti, če je država članica vzpostavila spletni vmesnik za avtomatizirano usklajevanje podatkov v skladu s to uredbo. Finančni prispevki, naloženi proizvajalcem v skladu s členom 45(2) te uredbe, ne bi smeli posegati v noben prostovoljni dogovor med spletnimi tržnicami in proizvajalci, kadar spletna tržnica s pisnim pooblastilom soglaša, da v imenu proizvajalcev navedene stroške sprejme delno ali v celoti.

(136)   Finančni prispevki, naloženi proizvajalcem v skladu s členom 45(2) te uredbe, ne bi smeli posegati v noben prostovoljni dogovor med spletnimi tržnicami in proizvajalci, kadar spletne tržnice v imenu proizvajalcev s pisnim pooblastilom soglašajo, da navedene stroške sprejme delno ali v celoti.

(137)  Države članice bi morale določiti ukrepe za izvajanje razširjene odgovornosti proizvajalca in pravil o ločenem zbiranju odpadne embalaže in označevanju vsebnikov za odpadke, kjer ta uredba ne zagotavlja popolne harmonizacije v zvezi s temi ukrepi. Poleg tega bi države članice morale imeti možnost, da v skladu z Direktivo 2008/98/ES in to uredbo določijo dodatne zahteve za izvajanje razširjene odgovornosti proizvajalca, če ti ukrepi ne ustvarjajo ovir na notranjem trgu. Ta uredba ne ureja tega, kateri subjekt je odgovoren za zbiranje odpadne embalaže, in drugih nacionalnih pogodbenih ureditev za zbiranje odpadne embalaže.

(138)  Države članice bi morale vzpostaviti sisteme vračanja in zbiranja za odpadno embalažo, da se jo usmeri v drugačne oblike najprimernejšega ravnanja z odpadki v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki. Sistemi bi morali biti odprti za sodelovanje vseh zainteresiranih strani, zlasti gospodarskih subjektov in javnih organov, ter vzpostavljeni ob upoštevanju okolja ter zdravja potrošnikov, varnosti in higiene. Sistemi vračanja in zbiranja bi se morali uporabljati tudi za embalažo uvoženih izdelkov v skladu z nediskriminatornimi določbami.

(139)   Države članice so pri prenosu člena 7 Direktive 94/62/ES v nacionalno pravo morda že vzpostavile sisteme ločenega zbiranja in recikliranja odpadkov, ki so podlaga za ustrezna nacionalna dovoljenja in pogodbene ureditve. Države članice lahko še naprej uporabljajo te sisteme, če pravilno izvajajo obveznosti na podlagi te uredbe.

(140)  Države članice bi morale sprejeti tudi ukrepe za spodbujanje recikliranja, ki izpolnjuje standarde kakovosti za uporabo recikliranih materialov v ustreznih sektorjih. Ta obveznost je zlasti pomembna glede na določen minimalni delež vsebnosti recikliranih materialov v plastični embalaži.

(141)   Zbiranje embalaže je ključni korak za zagotavljanje njene krožnosti in vzpostavljanje močnega trga sekundarnih surovin. Uvedba obvezne stopnje zbiranja je spodbuda za razvoj učinkovitih in ciljno usmerjenih sistemov zbiranja na nacionalni ravni, s tem pa za povečanje količine sortiranih in potencialno recikliranih odpadkov.

(142)  Dokazano je, da dobro delujoči kavcijski sistemi zagotavljajo zelo visoko stopnjo zbiranja in visokokakovostno recikliranje, zlasti plastenk in pločevink pijač. Ustrezno je, da države članice vzpostavijo kavcijske sisteme, da bi prispevale k doseganju cilja ločenega zbiranja plastenk pijače za enkratno uporabo iz Direktive (EU) 2019/904 in še dodatno spodbudile visoke stopnje zbiranja in visokokakovostno recikliranje pločevink za pijačo. Navedeni sistemi bodo prispevali k povečanju ponudbe kakovostnih sekundarnih surovin, primernih za recikliranje v zaprti zanki, in zmanjšali količino v okolje odvrženih vsebnikov za pijačo.

(143)  Kavcijski sistemi bi morali biti obvezni za plastenke pijač za enkratno uporabo in pločevinke za pijačo. Države članice bi se lahko odločile tudi, da v te sisteme vključijo drugo embalažo za druge izdelke ali embalažo iz drugih materialov, zlasti steklenice za enkratno uporabo, in bi morale zagotoviti, da so kavcijski sistemi za oblike embalaže za enkratno uporabo, zlasti za steklenice za pijačo za enkratno uporabo, enako na voljo tudi za embalažo za večkratno uporabo, kadar je to tehnično in ekonomsko izvedljivo. Razmisliti bi morale o vzpostavitvi kavcijskih sistemov tudi za embalažo za večkratno uporabo. ▌Država članica bi morala imeti možnost, da ob upoštevanju splošnih pravil iz PDEU in v skladu z določbami te uredbe sprejme določbe, ki presegajo minimalne zahteve iz te uredbe, kot so zaračunavanje kavcije na prodajnem mestu v primeru uživanja izdelkov v gostinskih prostorih ali dolžnost vseh končnih distributerjev, da sprejmejo embalažo, vključeno v kavcijski sistem, ne glede na material in obliko embalaže, ki jo distribuirajo, ali njihovo prodajno površino.

(144)   Ta uredba bi morala upoštevati raznolikost kavcijskih sistemov, ki se uporabljajo v Uniji, in zagotoviti, da tehnološki razvoj v teh sistemih ne bo oviran, če izpolnjujejo pogoje in merila za povečanje stopenj zbiranja in zagotavljanje kakovostnejšega recikliranja.

(145)  Vendar kavcijski sistemi ne bi smeli biti obvezni za embalažo za vino, aromatizirane vinske izdelke in izdelke, podobne vinu, žgane pijače ter mleko in mlečne izdelke, navedene v delu XVI Priloge I k Uredbi (EU) št. 1308/2013 ▌, zaradi narave izdelkov ter razlik v njihovih proizvodnih in distribucijskih sistemih. Vendar države članice lahko vzpostavijo kavcijske sisteme, ki vključujejo tako embalažo za pijače ter drugo embalažo za pijače in za izdelke, ki niso pijača.

(146)  Do 1. januarja 2029 bi morali biti vsi kavcijski sistemi za plastenke za pijačo za enkratno uporabo in pločevinke za pijačo za enkratno uporabo skladni s splošnimi minimalnimi zahtevami iz te uredbe, z izjemo kavcijskih sistemov, vzpostavljenih pred začetkom veljavnosti te uredbe, ki do 1. januarja 2029 dosežejo ciljni 90-odstotni delež ločenega zbiranja. Navedene zahteve bodo pomagale zagotoviti večjo doslednost in višje deleže vračanja v državah članicah. Določene so bile na podlagi mnenj deležnikov, strokovne analize in najboljših praks obstoječih kavcijskih sistemov. Zasnovane so tako, da omogočajo inovacije, hkrati pa nudijo določeno mero prožnosti za prilagajanje lokalnim razmeram.

(147)  Države članice z regijami z visoko stopnjo čezmejnega poslovanja bi morale zagotoviti, da kavcijski sistemi omogočajo zbiranje embalaže iz kavcijskih sistemov drugih držav članic na določenih zbirnih mestih, in si prizadevati za možnost vračila kavcije.

(148)  Države članice, ki v letu 2026 dosežejo 80-odstotni delež zbiranja ciljnih vrst embalaže brez kavcijskega sistema, lahko zaprosijo, naj se kavcijski sistem ne vzpostavi.

(149)   Države članice se lahko odločijo, da bodo kavcijski sistem vzpostavile na podnacionalni ravni, pri čemer upoštevajo ustrezne nacionalne upravne enote in posebne razmere na čezmorskih ozemljih, če dokažejo, da je tak sistem okoljsko in gospodarsko uspešen ter v celoti dosega 90-odstotni delež zbiranja plastenk za pijačo za enkratno uporabo in pločevink za pijačo iz te uredbe.

(150)  Države članice bi morale dejavno spodbujati rešitve za ponovno uporabo in ponovno polnjenje kot poseben ukrep za preprečevanje nastajanja odpadne embalaže. Podpirati bi morale vzpostavitev sistemov za ponovno uporabo in ponovno polnjenje ter spremljati njihovo delovanje in skladnost s higienskimi standardi. Države članice se spodbuja, naj sprejmejo tudi druge ukrepe, kot so vzpostavitev kavcijskih sistemov, ki zajemajo oblike embalaže za večkratno uporabo, uporaba ekonomskih spodbud ali določitev zahtev za končne distributerje, naj dajo na voljo določen odstotek izdelkov, ki niso zajeti v ciljih glede ponovne uporabe in obveznostih ponovnega polnjenja, v embalaži za ponovno uporabo ali s ponovnim polnjenjem, pod pogojem, da take zahteve ne bodo povzročile razdrobljenosti enotnega trga in ustvarile trgovinskih ovir.

(151)   Zahteve glede zbiranja, sortiranja, redistribucije z namenom polnjenja in čiščenja so za kavcijske sisteme za enkratno uporabo povsem drugačne narave kot za kavcijske sisteme za ponovno uporabo. Zato se minimalne zahteve za kavcijske sisteme ne bi smele uporabljati za kavcijske sisteme za ponovno uporabo. Namesto tega bi se morale uporabljati zahteve, specifične za sisteme za ponovno uporabo.

(152)  Direktiva 94/62/ES je bila spremenjena z Direktivo (EU) 2018/852 Evropskega parlamenta in Sveta(46), ki določa cilje glede recikliranja za države članice, ki jih je treba doseči do let 2025 in 2030. Te cilje in pravila za njihov izračun bi bilo treba ohraniti. Ob priznavanju različnih izhodišč posameznih držav članic glede na cilje recikliranja, in tudi če so v tej uredbi predlagani ukrepi za lažje doseganje teh ciljev, ▌bi moralo biti pod določenimi pogoji še vedno mogoče preložiti roke za doseganje ciljev glede recikliranja do leta 2030. Vendar bi morala biti Komisija pooblaščena, da zavrne revidirani izvedbeni načrt, ki ga predloži država članica.

(153)  Komisija mora v skladu z Direktivo 94/62/ES pregledati cilje glede recikliranja embalaže do leta 2030, da bi jih ohranila ali po potrebi povečala. Vendar ciljev, določenih za leto 2030, še ni primerno spremeniti, saj dokazi kažejo, da imajo nekatere države članice še vedno težave z doseganjem obstoječih ciljev. Zato bi bilo treba vzpostaviti ukrepe, ki bodo izdelovalce spodbujali, naj dajo na trg več embalaže, ki jo je mogoče reciklirati, in s tem pomagali državam članicam doseči cilje glede recikliranja. V prihodnje bi bilo treba Komisiji ▌sporočati podrobnejše podatke o tokovih recikliranja embalaže in odpadne embalaže. To bo Komisiji omogočilo pregled ciljev in možnost njihove ohranitve ali povečanja. Da bi se upošteval učinek ukrepov za izboljšanje možnosti recikliranja embalaže, se pregled ne bi smel izvesti pred predvideno splošno oceno Uredbe, to je sedem let po začetku njene veljavnosti. Med tem pregledom bi bilo treba pozornost nameniti tudi možnosti uvedbe novih ciljev, ki bi bili podrobnejši od sedanjih.

(154)  Izračun ciljev glede recikliranja bi moral temeljiti na masi odpadne embalaže, ki vstopa v recikliranje. Države članice bi morale zagotoviti zanesljivost in točnost zbranih podatkov o reciklirani odpadni embalaži. Dejansko tehtanje odpadne embalaže, ki se šteje kot reciklirana, bi se moralo praviloma izvajati na točki, kjer odpadna embalaža vstopa v postopek recikliranja. Da bi se omejilo upravno breme, pa bi bilo kljub temu treba državam članicam pod strogimi pogoji in z odstopanjem od splošnega pravila omogočiti, da maso reciklirane odpadne embalaže ugotavljajo na podlagi meritev na izhodu iz katerega koli postopka sortiranja, popravljenih glede na povprečne deleže izgub, nastalih pred vstopom odpadkov v postopek recikliranja. Izgube materialov, do katerih pride, preden odpadki vstopijo v postopek recikliranja, na primer zaradi sortiranja ali drugih predhodnih postopkov, ne bi smele biti vključene v količine odpadkov, ki se sporočajo kot reciklirani. Navedene izgube se lahko določijo na podlagi elektronskih registrov, tehničnih specifikacij, podrobnih pravil za izračun povprečnih deležev izgub za različne tokove odpadkov ali drugih enakovrednih ukrepov. Države članice bi morale take ukrepe vključiti v poročila o preverjanju kakovosti, ki se priložijo podatkom o recikliranju odpadkov, sporočenim Komisiji. Povprečne deleže izgub bi bilo treba po možnosti določati na ravni posameznih naprav za sortiranje odpadkov in jih povezati z različnimi glavnimi vrstami odpadkov, različnimi viri (kot so gospodinjstva ali trgovine), različnimi sistemi zbiranja in različnimi vrstami postopkov sortiranja. Povprečni deleži izgub bi se smeli uporabljati samo tedaj, kadar ni dovolj drugih zanesljivih podatkov, zlasti pri pošiljkah in izvozu odpadkov. Izguba mase materialov ali snovi zaradi procesov fizičnega ali kemičnega preoblikovanja, ki so neločljivo povezani s postopkom recikliranja, v katerem se odpadna embalaža dejansko predela v izdelke, materiale ali snovi, se ne bi smela odšteti od mase odpadkov, ki se sporočajo kot reciklirani.

(155)  Kadar se izračun stopnje recikliranja uporablja za aerobno ali anaerobno obdelavo odpadne biorazgradljive embalaže, lahko količina odpadkov, ki vstopajo v aerobno ali anaerobno obdelavo, šteje za reciklirano, če s tako obdelavo nastane izhodni produkt, ki bo uporabljen kot reciklirani izdelek, material ali snov. Izhodni produkt takšne obdelave je najpogosteje kompost ali digestat, vendar se lahko upoštevajo tudi drugi izhodni produkti, če vsebujejo primerljive količine recikliranih vsebnosti glede na količine obdelane odpadne biorazgradljive embalaže. V drugih primerih se ponovna predelava odpadne biorazgradljive embalaže v materiale, ki bodo uporabljeni kot gorivo ali druga sredstva za pridobivanje energije, ki bodo odstranjeni ali bodo uporabljeni v drugih postopkih, katerih namen je enak kot predelava odpadkov, razen recikliranja, v skladu z opredelitvijo pojma recikliranje ne bi smela upoštevati pri izračunu doseganja ciljev glede recikliranja.

(156)  Odpadni embalažni materiali, ki po pripravljalnem postopku pred dejansko predelavo niso več odpadki, bi se morali šteti za reciklirane, če so namenjeni za nadaljnjo predelavo v izdelke, materiale ali snovi, bodisi za njihov prvotni namen bodisi za druge namene. Materiali, ki niso več odpadki in bodo uporabljeni kot gorivo ali druga sredstva za pridobivanje energije, ki bodo uporabljeni za zasipanje ali bodo odstranjeni, ali bodo uporabljeni v drugih postopkih, katerih namen je enak kot predelava odpadkov, razen recikliranja, se ne bi smeli upoštevati pri izračunu doseganja ciljev glede recikliranja.

(157)   Komisija bi morala pri določanju metodologije za izračun in preverjanje deleža vsebnosti recikliranih materialov glede na razpoložljive tehnologije recikliranja oceniti njihovo ekonomsko in okoljsko učinkovitost, vključno s kakovostjo izhodnega produkta, razpoložljivostjo odpadkov, potrebno energijo in emisijami toplogrednih plinov ter drugimi relevantnimi vplivi na okolje. Upoštevati bi morala tudi to, kakšna je možnost, da bi se take tehnologije uporabile za zavajajoče okoljske trditve.

(158)   Trditve o značilnostih embalaže, za katere so v tej uredbi določene pravne zahteve, kot so možnost recikliranja, raven vsebnosti recikliranih materialov in možnost ponovne uporabe, bi bilo treba navesti le v zvezi z lastnostmi embalaže, ki presegajo veljavne minimalne zahteve iz te uredbe, ter v skladu z metodologijami in pravili, določenimi v tej uredbi. Vključevati bo morale tudi navedbo, ali se nanašajo na embalažno enoto, del embalažne enote ali na celotno embalažo, ki jo je proizvajalec dal na trg.

(159)  Državam članicam bi moralo biti omogočeno, da upoštevajo recikliranje kovin, izločenih po sežigu odpadkov, sorazmerno z deležem sežgane odpadne embalaže, pod pogojem, da reciklirane kovine izpolnjujejo nekatera merila glede kakovosti, določena v Izvedbenem sklepu Komisije (EU) 2019/1004(47) o določitvi pravil za izračun, preverjanje in sporočanje podatkov o odpadkih v skladu z Direktivo 2008/98/ES.

(160)  Če se odpadna embalaža izvozi iz Unije za recikliranje, se uporablja Uredba (ES) št. 1013/2006 Evropskega parlamenta in Sveta(48).

(161)  Ker ponovna uporaba pomeni, da se na trg ne daje nova embalaža, bi bilo treba pri doseganju ciljev glede recikliranja embalaže upoštevati prodajno embalažo za večkratno uporabo, prvič dano na trg, in leseno embalažo, ki je popravljena zaradi ponovne uporabe. Državam članicam bi moralo biti omogočeno, da uporabijo to možnost za izračun prilagojene ravni ciljev glede recikliranja z upoštevanjem največ petih odstotnih točk povprečnega deleža prodajne embalaže za večkratno uporabo, ki je bila v predhodnih treh letih prvič dana na trg in ponovno uporabljena v okviru sistema za ponovno uporabo embalaže.

(162)  Proizvajalci in organizacije za izpolnjevanje obveznosti proizvajalcev bi morali biti dejavno vključeni v zagotavljanje informacij končnim uporabnikom, zlasti potrošnikom, o preprečevanju odpadne embalaže in ravnanju z njo, zlasti potrošnikom. Te informacije bi morale vključevati razpoložljivost ureditev za ponovno uporabo embalaže, pomen oznak na embalaži in druga navodila o odlaganju odpadne embalaže. Proizvajalci in organizacije za izpolnjevanje obveznosti proizvajalcev bi morali potrošnike obvestiti tudi, da če je embalaža označena kot primerna za kompostiranje, to pomeni, da je primerna za kompostiranje v industrijsko nadzorovanih pogojih v obratih za obdelavo bioloških odpadkov in ni primerna za hišno kompostiranje. Nobena embalaža ne bi smela biti odvržena. Proizvajalci bi morali končne uporabnike tudi obveščati, da imajo pomembno vlogo pri zagotavljanju okolju čim bolj prijaznega ravnanja z odpadno embalažo. Za razkritje informacij vsem končnim uporabnikom in poročanje o embalaži bi bilo treba uporabljati sodobne informacijske tehnologije. Navedene informacije bi bilo treba zagotoviti bodisi na tradicionalne načine, na primer na plakatih na notranjih in zunanjih površinah ter s kampanjami v družbenih medijih, bodisi na inovativnejše načine, kot je namestitev kod QR na embalažo, ki omogočajo elektronski dostop do spletišč.

(163)   Ločeno zbiranje zunaj doma je pomemben element za povečanje stopenj zbiranja embalaže in izboljšanje njene krožnosti. Države članice in gospodarski subjekti bi morali imeti možnost, da sprejmejo posebne ukrepe za ločeno zbiranje zunaj doma, ki bi bilo prilagojeno kraju in navadam potrošnikov.

(164)  Države članice bi morale Komisiji zagotoviti informacije o doseganju ciljev glede recikliranja za vsako koledarsko leto. Za oceno učinkovitosti ukrepov za zmanjšanje potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk je treba sporočiti tudi podatke o potrošnji zelo lahkih plastičnih nosilnih vrečk in debelih plastičnih nosilnih vrečk, da bi bilo mogoče oceniti, ali se je potrošnja teh vrečk povečala zaradi ukrepov, namenjenih zmanjšanju potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk. Zagotavljanje podatkov o letni potrošnji zelo debelih nosilnih vrečk bi moralo biti za države članice prostovoljno. Da bi se ocenilo, ali so obvezni kavcijski sistemi, ki jih bodo vzpostavile države članice, učinkoviti oziroma ali so izvzetja držav članic iz obveznosti vzpostavitve navedenih sistemov upravičena, je treba pridobiti informacije o deležu zbiranja take embalaže na podlagi poročanja držav članic.

(165)  Države članice bi morale za vzpostavitev metodologije za oceno možnosti recikliranja v velikem obsegu sporočiti tudi podatke o količinah reciklirane odpadne embalaže glede na kategorijo embalaže in o količinah embalaže,▌ prvič dostopne na trgu države članice, glede na kategorijo embalaže. Poročati bi bilo treba letno. Komisija bi morala te podatke združiti in jih objaviti, da bi spremljala letno gibanje odpadne embalaže, reciklirane v velikem obsegu.

(166)  Države članice bi morale podatke sporočiti Komisiji elektronsko in ji predložiti poročilo o preverjanju kakovosti. Poleg tega bi moralo biti podatkom o ciljih glede recikliranja priloženo poročilo z opisom ukrepov, sprejetih za vzpostavitev učinkovitega sistema nadzora kakovosti in sledljivosti odpadne embalaže.

(167)  Da bi se zagotovili enotni pogoji za izvajanje obveznosti poročanja, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila, da bi lahko določila pravila za izračun in preverjanje podatkov o doseganju ciljev glede recikliranja, stopenj ločenega zbiranja embalaže, zajete v kavcijskem sistemu, ter podatkov, potrebnih za določitev metodologije za oceno možnosti recikliranja v velikem obsegu. Ta izvedbeni akt bi moral vsebovati tudi pravila za ugotavljanje količine nastale odpadne embalaže ter določiti obliko za sporočanje podatkov. Z njim bi bilo treba določiti tudi metodologijo za izračun letne potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk na osebo in obliko za sporočanje teh podatkov, saj je to potrebno za podporo spremljanju in celovitemu izvajanju bistvenih zahtev glede plastičnih nosilnih vrečk, zlasti za zagotovitev razčlenjenega in obveznega poročanja o različnih kategorijah plastičnih nosilnih vrečk. Ta izvedbeni akt bi moral nadomestiti Sklep Komisije (EU) 2018/896(49) in Odločbo Komisije 2005/270/ES(50).

(168)  Da bi države članice in Komisija prispevale k spremljanju izvajanja ciljev iz te uredbe, bi morale države članice vzpostaviti zbirke podatkov o embalaži in zagotoviti, da te zbirke podatkov dobro delujejo.

(169)  Učinkovito izvrševanje zahtev glede trajnostnosti je bistvenega pomena za zagotavljanje poštene konkurence, da se zagotovita doseganje pričakovanih koristi in prispevek te uredbe k izpolnitvi ciljev Unije na področju podnebja, energije in krožnosti. Zato bi si morali pristojni organi prizadevati za nadzor točnosti vsaj dela izjav o skladnosti na leto, Uredba (EU) 2019/1020 Evropskega parlamenta in Sveta(51), ki določa horizontalni okvir za nadzor trga in izdelkov, ki vstopajo na trg Unije, pa bi se morala uporabljati za embalažo, za katero so v skladu s to uredbo določene zahteve glede trajnostnosti. Mehanizmi za nadzor trga, določeni v Uredbi (EU) 2019/1020, opredeljujejo zahteve za nadzor trga v zvezi s trženjem proizvodov in zagotavljajo zaščitne mehanizme za preverjanje skladnosti s to uredbo v zvezi z dajanjem embalaže na trg.

(170)  Embalaža bi se smela dati v promet le, če ne predstavlja znanega tveganja za okolje in zdravje ljudi. Za namene te uredbe bi bilo treba embalažo, ki pomeni tveganje, opredeliti kot embalažo, ki lahko škodljivo vpliva na okolje ali druge javne interese, zaščitene z zadevnimi zahtevami, zaradi neskladnosti z zahtevo glede trajnostnosti ali ker odgovorni gospodarski subjekt ne izpolnjuje zahteve glede trajnostnosti, da se doseže boljša usklajenost s posebnimi značilnostmi zahtev glede trajnostnosti in da se zagotovi osredotočenost prizadevanj glede nadzora trga na neskladnost s takimi zahtevami.

(171)  Vzpostaviti bi bilo treba postopek, po katerem se zainteresirane strani obvestijo o načrtovanih ukrepih v zvezi z embalažo, ki pomeni tveganje. Poleg tega bi moral tak postopek organom za nadzor trga v državah članicah omogočati, da v sodelovanju z zadevnimi gospodarskimi subjekti v zgodnji fazi ukrepajo v zvezi s tako embalažo. Za zagotovitev enotnih pogojev za izvajanje te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti ▌ izvedbena pooblastila, da bi ugotovila, ali so nacionalni ukrepi v zvezi z neskladnimi izdelki upravičeni ali ne.

(172)  Organi za nadzor trga bi morali imeti pravico, da od gospodarskih subjektov zahtevajo sprejetje korektivnih ukrepov na podlagi ugotovitev, da embalaža ne izpolnjuje zahtev glede trajnostnosti in označevanja ali da gospodarski subjekt krši druga pravila o dajanju embalaže na trg ali njeni dostopnosti na trgu. Da bi se gospodarskim subjektom zagotovili enotni pogoji za izvajanje zahteve za sprejetje korektivnih ukrepov, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena ▌ pooblastila, da bi odločila, ali je nacionalni ukrep upravičen ali ne.

(173)  V primeru pomislekov glede tveganja za zdravje ljudi organ za nadzor trga ne bi smel oceniti tveganja za zdravje ljudi ali živali, povezanega z embalažnim materialom, če se navedeno tveganje prenese na pakirano vsebino embalažnega materiala, temveč opozoriti organe, pristojne za nadzor tveganj in imenovane v skladu z Uredbo (EU) 2017/625 Evropskega parlamenta in Sveta(52) ▌ter uredbami (EU) 2017/745, (EU) 2017/746 in (EU) 2019/6 ali Direktivo 2019/6/ES.

(174)  Javno naročanje obsega 14 % BDP Unije. Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo za sprejemanje izvedbenih aktov, da od javnih naročnikov in naročnikov, kot so opredeljeni v Direktivi 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta(53) in Direktivi 2014/25/EU Evropskega parlamenta in Sveta(54), ▌zahteva, kadar je ustrezno, naj naročanje uskladijo s posebnimi minimalnimi obveznimi zahtevami glede zelenih javnih naročil, ki bodo določene v izvedbenih aktih, sprejetih na podlagi te uredbe, kar bo prispevalo k cilju doseganja podnebne nevtralnosti, izboljšanja energetske učinkovitosti in učinkovite rabe virov ter k prehodu na krožno gospodarstvo, ki varuje javno zdravje in biotsko raznovrstnost. V primerjavi s pristopom na podlagi prostovoljne odločitve bi morale obvezne zahteve zagotoviti največjo učinkovitost vzvoda javne porabe pri povečanju povpraševanja po boljši embalaži. Te zahteve bi morale biti pregledne, objektivne in nediskriminatorne. Zahteve se lahko nanašajo na tehnične specifikacije, izbirna merila ali pogoje za izvedbo naročila in jih ni nujno izpolnjevati kumulativno. Javni naročniki in naročniki bi morali imeti možnost, da ob upoštevanju splošnih pravil iz PDEU in v skladu z določbami iz te uredbe sprejmejo določbe, ki presegajo minimalne zahteve glede zelenih javnih naročil, določene v tej uredbi.

(175)  Izvedbena pooblastila, ki se prenesejo na Komisijo s to uredbo in se ne nanašajo na ugotavljanje, ali so ukrepi, ki jih države članice sprejmejo v zvezi z neskladno embalažo, upravičeni, bi se morala izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011.

(176)  Za zaščito delovanja notranjega trga in vzpostavitev enakih konkurenčnih pogojev je treba zagotoviti, da je embalaža iz tretjih držav, ki vstopa na trg Unije, skladna s to uredbo, ne glede na to, ali je uvožena kot samostojna embalaža ali v pakiranem izdelku. Zlasti je treba zagotoviti, da izdelovalci glede navedene embalaže izvedejo ustrezne postopke ugotavljanja skladnosti. Prednost bi bilo treba dati sodelovanju na trgu med organi za nadzor trga in gospodarskimi subjekti. Čeprav se lahko posredovanja organov, določenih v skladu s členom 25(1) Uredbe (EU) 2019/1020, nanašajo na katero koli embalažo, ki vstopa na trg Unije, bi se morala osredotočiti predvsem na embalažo, za katero veljajo ukrepi prepovedi, ki jih sprejmejo organi za nadzor trga. Če organi za nadzor trga sprejmejo take ukrepe prepovedi, ki niso omejeni na nacionalno ozemlje, bi morali organom, določenim za nadzor nad embalažo, ki vstopa na trg Unije, sporočiti podrobnosti, potrebne za identifikacijo take neskladne embalaže na mejah, vključno z informacijami o pakiranih izdelkih in gospodarskih subjektih, da se za izdelke, ki vstopajo na trg Unije, omogoči pristop na podlagi tveganja. V takih primerih si bodo carinski organi prizadevali identificirati to embalažo in jo ustaviti na mejah.

(177)  Za optimizacijo in razbremenitev postopka nadzora na zunanjih mejah Unije je treba omogočiti avtomatiziran prenos podatkov med informacijskim in komunikacijskim sistemom za nadzor trga (ICSMS) in carinskimi sistemi. Dva različna prenosa podatkov bi se morala razlikovati glede na svoj zadevni namen. Prvič, ICSMS bi moral carinske organe obvestiti o ukrepih prepovedi, ki jih sprejmejo organi za nadzor trga na podlagi identifikacije neskladne embalaže, da bi jih organi, določeni za nadzor na zunanjih mejah, uporabili za identifikacijo embalaže, za katero bi lahko bil tak ukrep prepovedi ustrezen. Za navedene prve prenose podatkov bi bilo treba uporabiti ▌elektronski carinski ▌sistem za obvladovanje tveganja iz člena 36 Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2015/2447(55)▌ brez poseganja v kateri koli prihodnji razvoj okolja za obvladovanje tveganja na carinskem področju. Drugič, kadar carinski organi odkrijejo neskladno embalažo, bo potreben sistem vodenja zadev, med drugim za prenos uradnega obvestila o začasnem zadržanju, sklepa organov za nadzor trga in rezultatov ukrepov, ki so jih sprejeli carinski organi. Okolje enotnega okenca EU za carino podpira navedene druge prenose podatkov med sistemom ICSMS in nacionalnimi carinskimi sistemi.

(178)  Da bi se zagotovili enotni pogoji za izvajanje medsebojne povezave za komunikacijo med organi za nadzor trga in carinskimi organi, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za določitev postopkovnih pravil in podrobnosti glede ureditev izvajanja, vključno s funkcijami, podatkovnimi elementi in obdelavo podatkov, ter pravil o obdelavi osebnih podatkov, zaupnosti in upravljanju v zvezi z medsebojno povezavo.

(179)  Pri sprejemanju delegiranih aktov na podlagi člena 290 PDEU je zlasti pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje(56). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki se nanašajo na pripravo delegiranih aktov. Komisija bi morala pri pripravi teh delegiranih aktov upoštevati znanstvene ali druge razpoložljive tehnične informacije, vključno z ustreznimi mednarodnimi standardi.

(180)  Da bi se zagotovilo, da je mogoče zahteve za izdelke iz Direktive (EU) 2019/904 spremljati in uveljavljati ter da se v zvezi z njimi izvaja ustrezen nadzor trga, bi bilo treba Uredbo (EU) 2019/1020 spremeniti tako, da bi se v njeno področje uporabe vključila Direktiva (EU) 2019/904. Zahteve v zvezi z vsebnostjo reciklirane plastike v plastenkah pijač bi bilo treba 1. januarja 2030 črtati iz Direktive (EU) 2019/904, saj to zadevo ureja izključno ta uredba. Prav tako bi bilo treba črtati ustrezne obveznosti poročanja.

(181)   Ta uredba določa splošna pravila, ki se uporabljajo za vso embalažo. Vendar se določeni plastični proizvodi za enkratno uporabo, ki jih zajema Direktiva (EU) 2019/904, kot so plastične nosilne vrečke, lončki za pijačo ter vsebniki za hrano in pijačo, vključno s plastenkami, štejejo za embalažo. Direktiva (EU) 2019/904 je lex specialis glede na to uredbo. Kadar si Direktiva (EU) 2019/904 in ta uredba nasprotujeta, bi morala Direktiva (EU) 2019/904 prevladati v okviru svojega področja uporabe. Direktiva (EU) 2019/904 od držav članic zahteva, da sprejmejo ukrepe za zmanjšanje potrošnje določenih plastičnih proizvodov za enkratno uporabo, vključno z omejitvami trženja. Take omejitve trženja bi se morale uporabljati in prevladati nad morebitnimi nasprotujočimi določbami v tej uredbi. Ta uredba določa omejitve za dajanje na trg plastičnih proizvodov s seznama v Prilogi V, točka 3, k tej uredbi, medtem ko Direktiva (EU) 2019/904 državam članicam dovoljuje, da sprejmejo potrebne ukrepe za dosego zmanjšanja potrošnje teh plastičnih proizvodov za enkratno uporabo. Ker so nacionalni izvedbeni ukrepi na podlagi Direktive (EU) 2019/904 lahko manj restriktivni od prepovedi dajanja na trg, bi morala ta uredba prevladati nad Direktivo (EU) 2019/904, kar zadeva proizvode, ki spadajo pod opredelitev pojma embalaže, da bi spodbudili zmanjšanje plastične embalaže za enkratno uporabo in zmanjšali količino plastične embalaže za enkratno uporabo v okolju. Posledično države članice ne bi smele imeti možnosti, da sprejmejo izvzetje iz prepovedi dajanja embalaže iz ekspandiranega polistirena na trg, ki je določena v Direktivi (EU) 2019/904. V ta namen bi bilo treba Direktivo (EU) 2019/904 ustrezno spremeniti.

(182)   Ker ta uredba ne ureja vsebnosti recikliranih materialov v plastičnem delu embalaže pred 1. januarjem 2030, bi morale do navedenega datuma ostati veljavne določbe o zahtevah glede vsebnosti recikliranih materialov v plastenkah pijač iz Direktive (EU) 2019/904.

(183)  Da bi se povečalo zaupanje javnosti v embalažo, dano na trg, zlasti kar zadeva skladnost z zahtevami glede trajnostnosti, bi bilo treba gospodarskim subjektom, ki dajejo na trg neskladno embalažo ali ne izpolnjujejo svojih obveznosti, naložiti kazni. Zato morajo države članice v nacionalni zakonodaji določiti učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni za neupoštevanje določb te uredbe.

(184)   Člen 19(1) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) od držav članic zahteva, da vzpostavijo pravna sredstva, zadostna za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije, vključno s sodišči držav članic. V zvezi s tem bi morale države članice zagotoviti, da imajo člani zadevne javnosti, ki bi lahko vključevali fizične ali pravne osebe, ki so se pritožile zaradi domnevne neskladnosti embalaže ali pakiranega izdelka s to uredbo ali jo prijavile, dostop do pravnega varstva v skladu z obveznostmi, ki so jih države članice sprejele kot pogodbenice Konvencije Ekonomske komisije ZN za Evropo (UN/ECE) o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah z dne 25. junija 1998 (v nadaljnjem besedilu: Aarhuška konvencija).

(185)  Komisija bi morala opraviti oceno te uredbe. Na podlagi odstavka 22 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje bi morala navedena ocena temeljiti na petih merilih, tj. uspešnosti, učinkovitosti, ustreznosti, skladnosti in dodani vrednosti Unije, ter zagotoviti podlago za ocene učinka morebitnih nadaljnjih ukrepov. Komisija bi morala Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij predložiti poročilo o izvajanju te uredbe ter njenih učinkih na okoljsko trajnostnost embalaže in delovanje notranjega trga.

(186)  Gospodarskim subjektom je treba dati na voljo dovolj časa za izpolnitev njihovih obveznosti na podlagi te uredbe, državam članicam pa za vzpostavitev upravne infrastrukture, potrebne za uporabo te uredbe. Začetek uporabe te uredbe bi bilo zato treba preložiti na razumen datum, ko so lahko te priprave končane. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti temu, da se MSP olajša izpolnjevanje njihovih obveznosti in zahtev iz te uredbe, tudi na podlagi smernic, ki jih Komisija zagotovi za lažje zagotavljanje skladnosti gospodarskih subjektov, s poudarkom na MSP.

(187)  Za izpolnitev navedenih zavez ter vzpostavitev ambicioznega in hkrati usklajenega okvira za embalažo je treba sprejeti uredbo, ki določa zahteve za embalažo v njenem celotnem življenjskem ciklu. Direktivo 94/62/ES bi bilo zato treba razveljaviti.

(188)  Da bi se državam članicam omogočilo sprejetje potrebnih upravnih ukrepov v zvezi z organizacijo postopkov pristojnih organov za odobritev in da bi se hkrati ohranila kontinuiteta za gospodarske subjekte, bi bilo treba začetek uporabe te uredbe preložiti.

(189)  Z datumom začetka uporabe te uredbe bi bilo treba razveljaviti Direktivo 94/62/ES. Da pa bi zagotovili nemoten prehod in kontinuiteto, dokler Komisija ne sprejme novih pravil na podlagi te uredbe, ter kontinuiteto pri uporabi sistema virov lastnih sredstev Unije v zvezi z lastnimi sredstvi iz naslova nereciklirane odpadne plastične embalaže, bi morale nekatere obveznosti iz navedene direktive v zvezi z označevanjem, cilji glede recikliranja in predložitvijo podatkov Komisiji ostati veljavne še za določeno obdobje.

(190)  Ker ciljev te uredbe, in sicer izboljšanja okoljske trajnostnosti embalaže in zagotovitve prostega gibanja embalaže na notranjem trgu, države članice same ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi svojega obsega in učinkov lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti ▌iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

Poglavje I

Splošne določbe

Člen 1

Predmet urejanja

1.  V tej uredbi so določene zahteve glede okoljske trajnostnosti in označevanja v celotnem življenjskem ciklu embalaže, da se omogoči njeno dajanje na trg. Določene so tudi zahteve za razširjeno odgovornost proizvajalca, preprečevanje odpadne embalaže, kot so zmanjšanje nepotrebne embalaže in ponovna uporaba ali ponovno polnjenje embalaže, ter za zbiranje in obdelavo, vključno z recikliranjem, odpadne embalaže.

2.  Ta uredba prispeva k učinkovitemu delovanju notranjega trga s harmonizacijo nacionalnih ukrepov v zvezi z embalažo in odpadno embalažo z namenom preprečevanja trgovinskih ovir ter izkrivljanja in omejevanja konkurence v Uniji ter preprečevanja ali zmanjševanja škodljivih vplivov embalaže in odpadne embalaže na okolje in zdravje ljudi na podlagi visoke ravni varstva okolja.

3.  Ta uredba prispeva k prehodu na krožno gospodarstvo in doseganju podnebne nevtralnosti najpozneje do leta 2050, kot je določeno v Uredbi (EU) 2021/1119 Evropskega parlamenta in Sveta(57), z določitvijo ukrepov v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki iz člena 4 Direktive 2008/98/ES.

Člen 2

Področje uporabe

1.  Ta uredba se uporablja za vso embalažo, ne glede na uporabljeni material, in vso odpadno embalažo ne glede na to, ali se ta uporablja ali nastaja v industriji, drugi proizvodni dejavnosti, prodaji na drobno ali distribuciji, pisarnah, storitvenih dejavnostih ali gospodinjstvih.

2.  Ta uredba se uporablja brez poseganja v določbe Direktive 2008/89/ES, kar zadeva ravnanje z nevarnimi odpadki, ter v regulativne zahteve Unije za embalažo, kot so zahteve glede varnosti, kakovosti, varovanja zdravja ali higiene pakiranih izdelkov, in zahteve glede prevoza. Kadar pa je ta uredba v nasprotju z Direktivo 2008/68/ES, prevlada Direktiva 2008/68/ES.

Člen 3

Opredelitev pojmov

V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(1)  „embalaža“ pomeni predmet, ne glede na materiale, iz katerih je izdelan, ki je namenjen uporabi s strani gospodarskega subjekta za shranjevanje, zaščito ali dostavo izdelkov, ravnanje z njimi ali njihovo predstavitev drugemu gospodarskemu subjektu ali končnemu uporabniku in ga je mogoče glede na njegovo funkcijo, material in zasnovo razlikovati po obliki embalaže ter vključuje:

(a)  predmet, ki je potreben za shranjevanje, podpiranje ali ohranjanje izdelka v njegovi celotni življenjski dobi in ni sestavni del izdelka ter je namenjen uporabi, porabi ali odstranitvi skupaj z izdelkom;

(b)  sestavni del in pomožni element predmeta iz točke (a), ki je vgrajen v predmet;

(c)  pomožni element predmeta iz točke (a), ki je obešen neposredno na izdelek ali pritrjen nanj, opravlja funkcijo embalaže in ni sestavni del izdelka ter je namenjen uporabi, porabi ali odstranitvi skupaj z izdelkom;

(d)  predmet, zasnovan in namenjen, da se napolni na prodajnem mestu ob prodaji izdelka, imenovan tudi „servirna embalaža“;

(e)  predmet za enkratno uporabo, ki se prodaja in polni ali je zasnovan in namenjen za polnjenje na prodajnem mestu ter opravlja funkcijo embalaže;

(f)  prepustne čajne ali kavne vrečke oziroma vrečke za druge napitke ali enote za enkratno uporabo, ki vsebujejo čaj, kavo ali druge napitke in se po uporabi v sistemu zmehčajo ter so namenjene uporabi in odstranitvi skupaj z izdelkom;

(g)  neprepustne enote za enkratno uporabo za čajni ali kavni sistem ali sistem za druge napitke, ki so namenjene uporabi v aparatu ter se uporabijo in odstranijo skupaj z izdelkom;

(2)   „embalaža za hrano in pijačo za s seboj“ pomeni servirno embalažo, ki se polni na prodajnem mestu, kjer je prisotno osebje, s pijačo ali že pripravljeno hrano, ki je pakirana za prevoz in takojšnje zaužitje na drugi lokaciji brez nadaljnje priprave in se običajno zaužije iz embalaže;

(3)   „embalaža za primarne proizvode“ pomeni predmete, ki so zasnovani in namenjeni za uporabo kot embalaža za nepredelane proizvode iz primarne pridelave, kot je opredeljena v Uredbi (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta(58);

(4)  „prodajna embalaža“ pomeni embalažo, zasnovano tako, da predstavlja prodajno enoto, ki je sestavljena iz izdelkov in embalaže ter namenjena končnemu uporabniku na prodajnem mestu;

(5)  „skupinska embalaža“ pomeni embalažo, ki je zasnovana tako, da na prodajnem mestu predstavlja skupino določenega števila prodajnih enot, ne glede na to, ali se ta skupina prodajnih enot kot taka prodaja končnemu uporabniku ali pa služi ▌kot sredstvo za lažje polnjenje polic na prodajnem mestu ali za oblikovanje skladiščne ali distribucijske enote, in ki jo je mogoče ločiti od izdelka, ne da bi to vplivalo na njegove značilnosti;

(6)  „transportna embalaža“ pomeni embalažo, ki je zasnovana tako, da lajša ravnanje z eno ali več prodajnimi enotami ali skupino prodajnih enot in njihov prevoz, in je namenjena preprečevanju poškodb izdelka pri ravnanju in prevozu, ne vključuje pa zabojnikov za cestni, železniški, ladijski in letalski prevoz;

(7)  „embalaža za elektronsko trgovanje“ pomeni transportno embalažo, ki se uporablja za dostavo izdelkov v okviru spletne prodaje ali drugih oblik prodaje končnemu uporabniku na daljavo;

(8)  „inovativna embalaža“ pomeni obliko embalaže, ki je izdelana z uporabo novih materialov, ki zagotavljajo bistveno izboljšanje ene ali več funkcij embalaže, kot so shranjevanje, zaščita ali dostava izdelkov ali ravnanje z njimi, ter splošno dokazljive koristi za okolje, ne vključuje pa embalaže, oblikovane s spremembami obstoječe embalaže, katerih glavni namen je izboljšanje predstavitve izdelkov in trženja;

(9)  „embalaža za enkratno uporabo“ pomeni embalažo, ki ni embalaža za večkratno uporabo;

(10)  „kontaktna embalaža“ pomeni embalažo, ki je namenjena za uporabo pri izdelkih, ki spadajo na področje uporabe Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1831/2003(59), uredb (ES) št. 1935/2004, (ES) št. 767/2009 Evropskega parlamenta in Sveta(60), (ES) št. 1223/2009 Evropskega parlamenta in Sveta(61), (EU) 2017/745, (EU) 2017/746, (EU) 2019/4 Evropskega parlamenta in Sveta(62) in (EU) 2019/6 ali direktiv 2001/83/ES ali 2008/68/ES, ali pri izdelkih, kot so opredeljeni v členih 1 in 2 Sklepa Komisije (EU) 2023/1809(63), Direktivi 2002/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta(64) ali Direktivi 2008/68/ES;

(11)  „omogočanje dostopnosti na trgu“ pomeni vsako dobavo embalaže za distribucijo, porabo ali uporabo na trgu Unije v okviru gospodarske dejavnosti, bodisi proti plačilu bodisi brezplačno;

(12)  „dajanje na trg“ pomeni prvo omogočanje dostopnosti embalaže na trgu Unije;

(13)  „gospodarski subjekt“ pomeni izdelovalca, dobavitelja embalaže, uvoznika, distributerja, pooblaščenega zastopnika, končnega distributerja ▌in ponudnika storitev odpremnih skladišč;

(14)  „izdelovalec“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo, ki izdeluje embalažo ali pakirani izdelek, razen kadar se za fizično ali pravno osebo embalaža ali pakirani izdelek oblikuje ali izdeluje pod njenim imenom ali blagovno znamko, ne glede na to, ali so na embalaži ali pakiranem izdelku vidne morebitne druge blagovne znamke, pri čemer v tem primeru izdelovalec pomeni to fizično ali pravno osebo, razen v primeru transportne embalaže, embalaže za večkratno uporabo, embalaže za primarne proizvode, skupinske embalaže, prodajne ali servirne embalaže, če fizična ali pravna oseba, za katero se embalaža oblikuje ali izdeluje pod njenim imenom ali blagovno znamko, spada v opredelitev mikropodjetja v skladu s Priporočilom Komisije 2003/361/ES, kot je javno dostopno ... [datum začetka veljavnosti te uredbe], ponudnik embalaže pa se nahaja v isti državi članici – v tem primeru se za „izdelovalca“ šteje ponudnik embalaže;

(15)  „proizvajalec“ pomeni vsakega izdelovalca, uvoznika ali distributerja, ki ne glede na način prodaje, vključno prek pogodb, sklenjenih na daljavo, kot so opredeljene v členu 2(7) Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta(65), bodisi:

(a)  ima sedež v državi članici in z ozemlja zadevne države članice in na tem istem ozemlju prvič omogoči dostopnost transportne embalaže, servirne embalaže, vključno s servirno embalažo za večkratno uporabo, ali embalaže za primarne proizvode, ali

(b)  ima sedež v državi članici in z ozemlja zadevne države članice in na tem istem ozemlju prvič omogoči dostopnost izdelkov, ki so pakirani v druge embalaže, ki niso navedene v točki (a), ali

(c)  ima sedež v državi članici ali tretji državi in na ozemlju druge države članice prvič omogoči dostopnost transportne embalaže, servirne embalaže, vključno s servirno embalažo za večkratno uporabo, embalaže za primarne proizvode ali izdelkov, pakiranih v drugo embalažo, ki ni navedena zgoraj, neposredno končnemu uporabniku, ali

(d)  ima sedež v državi članici in razpakira pakirane izdelke, ne da bi bil končni uporabnik, razen če je na podlagi točk (a) do (c) proizvajalec druga oseba;

(16)  „dobavitelj“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo, ki embalažo ali embalažni material dobavlja izdelovalcu ▌;

(17)  „uvoznik“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo s sedežem v Uniji, ki embalažo ali pakirani izdelek iz tretje države daje na trg Unije;

(18)  „distributer“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo v dobavni verigi, ki ni izdelovalec ali uvoznik in ki omogoča dostopnost embalaže ali pakiranega izdelka na trgu;

(19)  „pooblaščeni zastopnik“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo s sedežem v Uniji, ki jo je izdelovalec pisno pooblastil, da v njegovem imenu izvaja določene naloge, povezane z obveznostmi izdelovalca iz te uredbe;

(20)  „pooblaščeni zastopnik za razširjeno odgovornost proizvajalca“ pomeni fizično ali pravno osebo s sedežem v državi članici, v kateri proizvajalec prvič omogoči dostopnost embalaže ali pakiranega izdelka na trgu države članice in ki ni država članica ali tretja država, v kateri ima proizvajalec sedež ▌, in ki jo proizvajalec imenuje v skladu s členom 8a(5), tretji pododstavek, Direktive 2008/98/ES za izpolnjevanje svojih obveznosti iz poglavja VII te uredbe;

(21)  „končni distributer“ pomeni fizično ali pravno osebo v dobavni verigi, ki končnemu uporabniku dostavlja pakirane izdelke, tudi v okviru ponovne uporabe, ali izdelke, ki jih je mogoče kupiti s ponovnim polnjenjem;

(22)  „potrošnik“ pomeni katero koli fizično osebo, ki deluje za namene zunaj svoje trgovske, poslovne ali poklicne dejavnosti;

(23)  „končni uporabnik“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo s prebivališčem ali sedežem v Uniji, ki ji je bil izdelek v okviru njenih industrijskih ali poklicnih dejavnosti dan na voljo kot potrošniku ali poklicnemu končnemu uporabniku in ki ne omogoča nadaljnje dostopnosti zadevnega izdelka na trgu v obliki, v kateri ji je bil dobavljen;

(24)  „kompozitna embalaža“ pomeni enoto embalaže, izdelano iz dveh ali več različnih materialov, ki so del mase glavnega embalažnega materiala in jih ni mogoče ročno ločiti in torej tvorijo eno samo neločljivo enoto, razen če zadevni material predstavlja nepomemben del embalažne enote in v nobenem primeru ne predstavlja več kot 5 % skupne mase embalažne enote ter ne vključuje oznak, firnežev, barv, črnil, adhezivov in lakov; to ne posega v Direktivo (EU) 2019/904;

(25)  „odpadna embalaža“ pomeni kakršno koli embalažo ali embalažni material, ki ustreza opredelitvi pojma odpadka iz člena 3 Direktive 2008/98/ES, z izjemo ostankov iz proizvodnje;

(26)  „preprečevanje odpadne embalaže“ pomeni ukrepe, ki se sprejmejo, preden embalaža ali embalažni material postane odpadna embalaža, in ki zmanjšujejo količino odpadne embalaže, tako da je za shranjevanje, zaščito, dostavo ali predstavitev izdelkov ali ravnanje z njimi potrebna manjša količina embalaže ali pa embalaža sploh ni potrebna, vključno z ukrepi glede ponovne uporabe embalaže in ukrepi za podaljšanje življenjske dobe embalaže, preden postane odpadek;

(27)  „ponovna uporaba“ pomeni vsak postopek, pri katerem se embalaža za večkratno uporabo večkrat ponovno uporabi za isti namen, za katerega je bila izdelana;

(28)  „kroženje“ pomeni cikel, ki ga embalaža za večkratno uporabo opravi od trenutka, ko je dana na trg skupaj z izdelkom, katerega shranjevanju, zaščiti, dostavi ali predstavitvi oziroma ravnanju s katerim je namenjena, do trenutka, ko je pripravljena za ponovno uporabo v okviru sistema za ponovno uporabo, da bi se skupaj z drugim izdelkom ponovno dobavila končnim uporabnikom;

(29)  „pot“ pomeni pot od polnjenja ali natovarjanja do praznjenja ali raztovarjanja, ki jo embalaža opravi v okviru kroženja ali samostojno;

(30)  „sistemi za ponovno uporabo“ pomenijo organizacijske, tehnične ▌ali finančne ureditve, skupaj s spodbudami, ki omogočajo ponovno uporabo v okviru sistema odprte ali zaprte zanke, pri čemer zadevni sistemi vključujejo kavcijske sisteme, ki zagotavljajo zbiranje embalaže za ponovno uporabo ▌;

(31)  „obnova“ pomeni kateri koli postopek s seznama v delu B Priloge VI, potreben za ponovno vzpostavitev funkcionalnosti embalaže za večkratno uporabo z namenom njene ponovne uporabe;

(32)  „ponovno polnjenje“ pomeni postopek, v katerem posoda, ki je v lasti končnega uporabnika, opravlja funkcijo embalaže oziroma v katerem končni uporabnik ali končni distributer posodo, ki jo končni uporabnik kupi na prodajnem mestu končnega distributerja, napolni z enim ali več izdelki, ki jih končni uporabnik kupi od končnega distributerja;

(33)  „točka za ponovno polnjenje“ pomeni mesto, na katerem končni distributer končnim uporabnikom ponuja izdelke, ki jih je mogoče kupiti s ponovnim polnjenjem;

(34)  „sektor gostinstva“ pomeni gostinstvo v skladu statistično klasifikacijo gospodarskih dejavnosti – NACE Rev. 2;

(35)   „prodajna površina“ pomeni površino, namenjeno razstavljanju proizvodov, ki se ponujajo za prodajo, plačilu teh proizvodov ter zadrževanju in gibanju strank; to ne vključuje površin, ki niso odprte za javnost, kot so skladiščni prostori, ali drugih površin, kjer proizvodi niso razstavljeni, kot so parkirišča; v kontekstu embalaže za elektronsko trgovanje se skladiščne in odpremne površine štejejo za prodajne površine;

(36)  „zasnova za recikliranje“ pomeni zasnovo embalaže, vključno z njenimi posameznimi sestavnimi deli, ki omogoča recikliranje embalaže z uveljavljenimi postopki zbiranja, sortiranja in recikliranja, preizkušenimi v operativnem okolju;

(37)   „možnost recikliranja“ pomeni vgrajeno združljivost embalaže z ravnanjem z odpadki in njihovo obdelavo, ki temelji na ločenem zbiranju, sortiranju v ločene tokove, recikliranju v velikem obsegu in uporabi recikliranih materialov za nadomeščanje primarnih surovin;

(38)  „odpadna embalaža, reciklirana v velikem obsegu“ pomeni odpadno embalažo, ki se ločeno zbira, sortira in reciklira v nameščeni infrastrukturi z uporabo uveljavljenih postopkov, preizkušenih v operativnem okolju, ki na ravni Unije zagotavljajo letno količino recikliranega materiala za vsako kategorijo embalaže s seznama v preglednici 2 Priloge II, ki je enaka ali večja od 30 % za les in 55 % za vse druge materiale; to vključuje odpadno embalažo, ki se izvaža iz Unije za namene ravnanja z odpadki in za katero se lahko šteje, da izpolnjuje zahteve iz člena 53(11);

(39)   „recikliranje materialov“ pomeni vsak postopek predelave, pri katerem se odpadni materiali ponovno predelajo v materiale ali snovi za prvotni namen ali druge namene, z izjemo biološke obdelave odpadkov, ponovne predelave organskih snovi, energijske predelave in predelave v materiale, ki se bodo uporabili kot gorivo ali za dejavnosti polnjenja;

(40)   „visokokakovostno recikliranje“ pomeni kateri koli postopek recikliranja, s katerim se proizvedejo reciklirani materiali, ki so na podlagi ohranjenih tehničnih lastnosti po kakovosti enakovredni prvotnim materialom in se uporabljajo kot nadomestek za primarne surovine za embalažo ali druge namene, pri katerih se kakovost recikliranih materialov ohrani;

(41)  „kategorija embalaže“ pomeni kombinacijo materiala in posebne zasnove embalaže, ki določa možnost recikliranja v skladu z uveljavljenimi najsodobnejšimi postopki zbiranja, sortiranja in recikliranja, preizkušenimi v operativnem okolju, ter je pomembna za opredelitev meril glede zasnove za recikliranje;

(42)  „vgrajeni sestavni del“ pomeni sestavni del embalaže, ki je lahko ločen od glavnega dela embalažne enote in je lahko izdelan iz drugega materiala, vendar je neločljivo povezan z embalažno enoto in njenim delovanjem, ga ni treba ločiti od glavne embalažne enote, da bi zagotovili njegovo funkcionalnost, in se običajno zavrže hkrati z embalažno enoto, čeprav je način njegovega odstranjevanja lahko tudi drugačen;

(43)  „ločeni sestavni del“ pomeni sestavni del embalaže, ki je ločen od glavnega dela embalažne enote in je izdelan iz drugega materiala ter ki ga je treba v celoti in trajno ločiti od glavne embalažne enote ▌in se običajno zavrže pred embalažno enoto in ločeno od nje ter vključuje sestavne dele embalaže, ki se lahko ločijo eden od drugega že zgolj ob mehanski obremenitvi med prevozom ali sortiranjem;

(44)  „embalažna enota“ pomeni enoto kot celoto, vključno z morebitnimi vgrajenimi ali ločenimi sestavnimi deli, ki skupaj opravljajo funkcije embalaže, kot so shranjevanje, zaščita, dostava, skladiščenje, prevoz ali predstavitev izdelkov ter ravnanje z njimi, ter vključuje samostojne enote skupinske ali transportne embalaže, kadar se te zavržejo pred predstavitvijo na prodajnem mestu;

(45)  „sekundarne surovine“ pomenijo materiale, v zvezi s katerimi so bili opravljeni vsi potrebni postopki preverjanja in sortiranja ter ki so bili pridobljeni s postopki recikliranja in lahko nadomestijo primarne surovine;

(46)  „popotrošniški plastični odpadki“ pomenijo ▌odpadke, kot so opredeljeni v členu 3(1) Direktive 2008/98/ES, ki so plastika in so bili proizvedeni iz plastičnih izdelkov, ki so bili dobavljeni za distribucijo, porabo ali uporabo in dani na trg države članice ali tretje države;

(47)  „embalaža, primerna za kompostiranje“ pomeni embalažo, ki se biološko razgradi le v industrijsko nadzorovanih pogojih ali ki se lahko biološko razgradi v takih pogojih, po potrebi vključno z mehansko obdelavo, anaerobno razgradnjo, tako da se embalaža na koncu pretvori v ogljikov dioksid ali, če ni kisika, metan ter mineralne soli, biomaso in vodo ▌, ter ne ovira ali ogroža ločenega zbiranja in postopka kompostiranja in anaerobne razgradnje;

(48)   „embalaža, primerna za hišno kompostiranje“ pomeni embalažo, ki se lahko biološko razgradi v nenadzorovanih pogojih, ki niso industrijski obrati za kompostiranje, in katere proces kompostiranja izvajajo posamezniki z namenom proizvodnje komposta za lastno uporabo;

(49)   „plastika na biološki osnovi“ pomeni plastiko, ki je izdelana iz bioloških virov, kot so surovina iz biomase, organski odpadki ali stranski proizvodi, ne glede na to, ali je biološko razgradljiva ali biološko nerazgradljiva;

(50)  „plastenke pijač za enkratno uporabo“ pomenijo plastenke pijač iz dela F Priloge k Direktivi (EU) 2019/904;

(51)  „plastika“ pomeni material, sestavljen iz polimera v smislu člena 3, točka 5, Uredbe (ES) št. 1907/2006, vključno s polimerom, ki so mu dodani aditivi ali druge snovi in se lahko uporablja kot glavni strukturni sestavni del embalaže, z izjemo naravnih polimerov, ki niso kemično modificirani;

(52)  „plastične nosilne vrečke“ pomenijo nosilne vrečke iz plastike z ročaji ali brez njih, ki so na voljo potrošnikom na mestu prodaje izdelkov;

(53)  „lahke plastične nosilne vrečke“ pomenijo plastične nosilne vrečke z debelino stene manj kot 50 mikronov;

(54)  „zelo lahke plastične nosilne vrečke“ pomenijo plastične nosilne vrečke z debelino stene manj kot 15 mikronov;

(55)  „debele plastične nosilne vrečke“ pomenijo plastične nosilne vrečke z debelino stene od 50 do 99 mikronov;

(56)  „zelo debele plastične nosilne vrečke“ pomenijo plastične nosilne vrečke z debelino stene več kot 99 mikronov;

(57)  „vsebniki za odpadke“ pomenijo vsebnike, ki se uporabljajo za shranjevanje in zbiranje odpadkov, na primer zabojniki, koši in vreče;

(58)  „kavcija“ pomeni opredeljen denarni znesek, ki ni del cene pakiranega ali polnjenega izdelka in ki ga končni uporabnik plača ob nakupu takega pakiranega ali polnjenega izdelka, ki je vključen v kavcijski sistem v zadevni državi članici, ter katerega vračilo se lahko zahteva, ko končni uporabnik ali katera koli druga oseba embalažo, vključeno v kavcijski sistem, vrne na zbirno mesto, vzpostavljeno v ta namen;

(59)  „kavcijski sistem“ pomeni sistem, v okviru katerega končni uporabnik ob nakupu pakiranega ali polnjenega izdelka, vključenega v zadevni sistem, plača kavcijo, ki se vrne, ▌ko se embalaža, vključena v kavcijski sistem, vrne prek enega od zbirnih kanalov, ki jih v ta namen odobrijo nacionalni organi;

(60)  „tehnična specifikacija“ pomeni dokument, ki določa tehnične zahteve, ki jih mora izpolnjevati izdelek, postopek ali storitev;

(61)  „harmonizirani standard“ pomeni standard, kot je opredeljen v členu 2(1), točka (c), Uredbe (EU) št. 1025/2012;

(62)  „ugotavljanje skladnosti“ pomeni postopek ugotavljanja, ali so zahteve glede trajnostnosti, varnosti, označevanja in zagotavljanja informacij iz te uredbe v zvezi z embalažo izpolnjene;

(63)  „organizacija za izpolnjevanje obveznosti proizvajalca“ pomeni pravni subjekt, ki v imenu več proizvajalcev finančno ali finančno in operativno organizira izpolnjevanje obveznosti v zvezi z razširjeno odgovornostjo proizvajalca;

(64)  „življenjski cikel“ pomeni zaporedne in medsebojno povezane življenjske faze embalaže, ki jih sestavljajo nabava surovin ali njihovo pridobivanje iz naravnih virov, predhodna obdelava, izdelava, skladiščenje, distribucija, uporaba, popravilo, ponovna uporaba in konec življenjske dobe;

(65)  „embalaža, ki pomeni tveganje“ pomeni embalažo, ki bi lahko zaradi neizpolnjevanja zahteve iz te uredbe ali na podlagi te uredbe, razen zahtev iz člena 62(1), škodljivo vplivala na okolje, zdravje ali druge javne interese, ki jih ščiti zadevna zahteva;

(66)  „embalaža, ki pomeni resno tveganje“ pomeni ▌embalažo, ki pomeni tveganje in pri kateri je ocenjena stopnja zadevne neskladnosti ali s tem povezana škoda tolikšna, da je potrebno hitro ukrepanje organov za nadzor trga, vključno s primeri, pri katerih učinki neskladnosti niso takojšnji;

(67)  „spletna platforma“ pomeni spletno platformo, kot je opredeljena v členu 3, točka (i), Uredbe (EU) 2022/2065;

(68)  „odpadek“ pomeni odpadek, kot je opredeljen v členu 3, točka (1), Direktive 2008/98/ES; embalaža za večkratno uporabo, ki se pošlje v obnovo, se ne šteje za odpadek;

(69)   „javna naročila“ pomenijo javna naročila, kot so opredeljena v členu 2, točka 5, Direktive 2014/24/EU ali kot so navedena v Direktivi 2014/25/EU.

Uporabljajo se opredelitve pojmov ▌„ravnanje z odpadki“, „zbiranje“, „ločeno zbiranje“, „obdelava“, „priprava za ponovno uporabo“, „recikliranje“ in „sistem razširjene odgovornosti proizvajalca“ ▌iz člena 3, točke ▌9, 10, 11, 14, 16, 17 in 21, Direktive 2008/98/ES ▌.

Uporabljajo se opredelitve pojmov ▌„nadzor trga“, „organ za nadzor trga“, „ponudnik storitev odpremnih skladišč“, „korektivni ukrep“, „tveganje“, „odpoklic“ in „umik“ iz člena 3, ▌točke 3, 4, 11, 16, 18, 22 in 23, Uredbe (EU) 2019/1020.

Uporabljata se opredelitvi pojmov „problematične snovi“ in „nosilec podatkov“ iz člena 2, točki 27 in 29, Uredbe (EU) 2024/...(66).

Okvirni seznam predmetov, ki spadajo v opredelitev embalaže iz odstavka 1, točka 1, je naveden v Prilogi I.

Člen 4

Prosti pretok

1.  Embalaža se da na trg le, če je skladna s to uredbo.

2.  Države članice ne smejo prepovedati, omejiti ali ovirati dajanja na trg embalaže, ki izpolnjuje zahteve glede trajnostnosti, označevanja in zagotavljanja informacij iz členov 5 do 12.

▌

3.  Če se države članice odločijo ohraniti ali uvesti nacionalne zahteve glede trajnostnosti ali zahteve glede zagotavljanja informacij, ki dopolnjujejo zahteve iz te uredbe, navedene zahteve ne smejo biti v nasprotju z zahtevami iz te uredbe, države članice pa na podlagi neizpolnjevanja navedenih nacionalnih zahtev ne smejo prepovedati, omejiti ali ovirati dajanja na trg embalaže, ki je skladna s to uredbo.

▌

4.  Države članice na sejmih, razstavah ali podobnih dogodkih ne smejo preprečiti prikazovanja embalaže, ki ni skladna s to uredbo, če je na vidnem znaku jasno navedeno, da taka embalaža ni skladna s to uredbo in da do uskladitve s to uredbo ni za prodajo.

Poglavje II

Zahteve glede trajnostnosti

Člen 5

Zahteve za snovi v embalaži

1.  Embalaža, dana na trg, je izdelana tako, da sta prisotnost in koncentracija problematičnih snovi kot sestavin embalažnega materiala ali katerega koli sestavnega dela embalaže čim manjši, tudi v smislu njihove prisotnosti v emisijah in vseh produktih ravnanja z odpadki, kot so sekundarne surovine, pepel ali drug material, namenjen končni odstranitvi, ter škodljivega vpliva na okolje zaradi mikroplastike.

2.   Komisija spremlja prisotnost problematičnih snovi v embalaži in njenih sestavinah ter po potrebi sprejme ustrezne nadaljnje ukrepe.

Komisija ob pomoči Evropske agencije za kemikalije do 31. decembra 2026 pripravi poročilo o prisotnosti problematičnih snovi v embalaži in njenih sestavinah, da bi ugotovila, v kolikšnem obsegu negativno vplivajo na ponovno uporabo in recikliranje materialov ali kemijsko varnost. V zadevnem poročilu so lahko navedene problematične snovi v embalaži in njenih sestavinah ter obseg, v katerem bi lahko pomenile nesprejemljivo tveganje za zdravje ljudi in okolje.

Komisija Evropskemu parlamentu, Svetu in odboru iz člena 65 te uredbe predloži poročilo, v katerem podrobno opiše svoje ugotovitve, in razmisli o ustreznih nadaljnjih ukrepih, vključno z:

(a)  za problematične snovi v embalažnih materialih, ki vplivajo predvsem na zdravje ljudi ali okolje, uporabo postopkov iz člena 68(1) in (2) Uredbe (ES) št. 1907/2006 za sprejetje novih omejitev;

(b)  za problematične snovi, ki negativno vplivajo na ponovno uporabo in recikliranje materialov v embalaži, v kateri so prisotne, vzpostavitvijo omejitev v okviru meril glede zasnove za recikliranje v skladu s členom 6(4) te uredbe.

Če država članica meni, da snov negativno vpliva na ponovno uporabo in recikliranje materialov v embalaži, v kateri je prisotna, te informacije do 31. decembra 2025 predloži Komisiji in Evropski agenciji za kemikalije ter se sklicuje na ustrezne ocene tveganja ali druge ustrezne podatke, kadar so na voljo.

3.   Država članica lahko Komisijo zaprosi, naj razmisli o omejitvi uporabe problematičnih snovi, ki bi lahko negativno vplivale na ponovno uporabo in recikliranje materialov v embalaži, v kateri so prisotne, iz razlogov, ki niso prvotno povezani z njeno kemijsko varnostjo, v skladu z določbami člena 6(4), točka (a). Države članice takšnim prošnjam priložijo poročilo, v katerem sta navedeni identiteta in uporaba snovi, ter opis, kako uporaba snovi v embalaži ovira recikliranje iz razlogov, ki niso prvotno povezani s kemijsko varnostjo. Komisija oceni prošnjo in rezultate te ocene predloži odboru iz člena 65.

4.  Brez poseganja v omejitve v zvezi s kemikalijami iz Priloge XVII k Uredbi (ES) št. 1907/2006 ali, kadar je ustrezno, v omejitve in posebne ukrepe v zvezi z materiali in predmeti, namenjenimi za stik z živili, iz Uredbe (ES) št. 1935/2004 vsota ravni koncentracije svinca, kadmija, živega srebra in šestvalentnega kroma v snoveh, prisotnih v embalaži ali njenih sestavinah, ne sme presegati 100 mg/kg.

5.   Od ... [18 mesecev od datuma začetka veljavnosti te uredbe] se embalaža, namenjena za stik z živili, ne da na trg, če vsebuje per- in polifluoroalkilne snovi (PFAS) v koncentraciji, ki je enaka ali višja od naslednjih mejnih vrednosti, kolikor dajanje te embalaže, ki vsebuje to koncentracijo PFAS, na trg ni prepovedano na podlagi drugega pravnega akta Unije:

(a)  25 ppb za vse PFAS, ki se izmerijo s ciljno usmerjeno analizo PFAS (polimerni PFAS so izključeni iz količinske opredelitve);

(b)  250 ppb za vsoto PFAS, ki se izmeri kot vsota ciljno usmerjene analize PFAS, po potrebi s predhodno razgradnjo vhodnih materialov (polimerni PFAS so izključeni iz količinske opredelitve), in

(c)  50 ppm za PFAS (vključno s polimernimi PFAS); če skupni fluor presega 50 mg/kg, izdelovalec, uvoznik ali nadaljnji uporabnik izvršilnim organom na zahtevo predloži dokazilo o fluoru, izmerjenem kot vsebnost snovi, ki so ali niso PFAS.

Za namene te uredbe PFAS sestavlja katera koli snov, ki vsebuje vsaj en popolnoma fluoriran ogljikov atom (metil (CF3-) ali metilen (-CF2-)) (brez nanj vezanih H/Cl/Br/I), razen snovi, ki vsebujejo samo naslednje strukturne elemente: CF3-X ali X-CF2-X’, pri čemer je X = -OR ali -NRR’ in X’ = metil (-CH3), metilen (-CH2-), aromatska skupina, karbonilna skupina (-C(O)-), -OR’’, -SR’’ ali –NR’’R’’’; in pri čemer je R/R’/R’’/R’’’ vodik (-H), metil (-CH3), metilen (-CH2-), aromatska skupina ali karbonilna skupina (-C(O)-).

Komisija do ... [štiri leta od datuma začetka veljavnosti te uredbe] opravi oceno, s katero presodi, ali je treba ta odstavek spremeniti ali razveljaviti, da bi se izognili prekrivanjem z omejitvami ali prepovedmi uporabe PFAS, določenimi v skladu z Uredbo (ES) št. 1907/2006, Uredbo (EU) 2019/1021 ali Uredbo (ES) št. 1935/2004.

6.  Skladnost z zahtevami iz odstavkov 4 in 5 se dokaže v tehnični dokumentaciji, pripravljeni v skladu s Prilogo VII.

▌

7.  Komisija lahko za uskladitev z ▌znanstvenim in tehničnim napredkom v skladu s členom 64 sprejme delegirane akte za spremembo te uredbe, da bi znižala mejno vrednost za vsoto ravni koncentracije svinca, kadmija, živega srebra in šestvalentnega kroma v snoveh, prisotnih v embalaži ali njenih sestavinah, iz odstavka 4.

▌

8.  Komisija lahko za uskladitev z znanstvenim in tehničnim napredkom v skladu s členom 64 sprejme delegirane akte za dopolnitev te uredbe, da bi določila pogoje, pod katerimi se mejna vrednost iz odstavka 4 ne uporablja za reciklirane materiale ali proizvodne zanke v zaprtih in nadzorovanih verigah, ter vrste ali oblike embalaže na podlagi kategorij embalaže s seznama v preglednici 1 v Prilogi II, ki so izvzete iz zahtev, določenih v navedenem odstavku. Taki delegirani akti so upravičeni na podlagi analize vsakega primera posebej in časovno omejeni, v njih pa so določene ustrezne zahteve glede označevanja in zagotavljanja informacij ter zahteve glede rednega poročanja, da se zagotovi redni pregled izvzetja. Delegirani akti, sprejeti v skladu s tem odstavkom, se sprejmejo le za spremembo izvzetij, določenih v odločbah Komisije 2001/171/ES in 2009/292/ES.

9.   Komisija do ... [7 let od datuma začetka veljavnosti te uredbe] opravi oceno, s katero presodi, ali so ta člen in merila glede zasnove za recikliranje, določena v skladu s členom 6(4), zadostno prispevali k čim večjemu zmanjšanju prisotnosti in koncentracije problematičnih snovi kot sestavin embalažnih materialov.

Člen 6

Embalaža, ki jo je mogoče reciklirati

1.  Vso embalažo, dano na trg, je mogoče reciklirati.

2.  Za embalažo šteje, da jo je mogoče reciklirati, če izpolnjuje naslednje pogoje:

(a)  zasnovana je za recikliranje materiala, ki omogoča uporabo pridobljenih sekundarnih surovin, katerih kakovost je v primerjavi s prvotnim materialom zadostna, da se lahko uporabijo kot nadomestek za primarne surovine v skladu z odstavkom 4;

▌

▌

▌

(b)  ko postane odpadek, se jo lahko ločeno zbira v skladu s členom 48(1) in (3), s sortiranjem vključi v specifične tokove odpadkov, ne da bi to vplivalo na možnost recikliranja odpadkov iz drugih tokov, in reciklira v velikem obsegu na podlagi metodologije, določene v skladu z odstavkom 5.

Za embalažo, ki je skladna z delegiranimi akti, sprejetimi na podlagi odstavka 4, se šteje, da izpolnjuje pogoj iz točke (a) tega odstavka.

Za embalažo, ki je skladna z delegiranimi akti, sprejetimi na podlagi odstavka 4, in izvedbenimi akti, sprejetimi na podlagi odstavka 5, se šteje, da izpolnjuje oba pogoja iz tega odstavka.

Odstavek 2, točka (a), se uporablja od 1. januarja 2030 ali dve leti po datumu začetka veljavnosti delegiranih aktov iz odstavka 4, kar je pozneje.

Odstavek 2, točka (b), se uporablja od 1. januarja 2035 ali pet let po datumu začetka veljavnosti izvedbenih aktov iz odstavka 5, kar je pozneje.

3.  Izdelovalec v skladu s členom 15 oceni možnost recikliranja embalaže na podlagi delegiranih aktov ▌ na podlagi odstavka 4 in izvedbenih aktov na podlagi odstavka 5. Možnost recikliranja embalaže se izrazi v razredih učinkovitosti recikliranja A, B ali C, opisanih v preglednici 3 iz Priloge II.

Brez poseganja v odstavek 10 se do 1. januarja 2030 ali 24 mesecev po začetku veljavnosti delegiranih aktov na podlagi odstavka 4, kar je pozneje, embalaža ne da na trg, razen če jo je mogoče reciklirati v okviru razredov A, B ali C.

Brez poseganja v odstavek 10 se do 1. januarja 2038 embalaža ne da na trg, razen če jo je mogoče reciklirati v okviru razredov A ali B.

4.  Komisija do 1. januarja 2028, ob upoštevanju standardov, ki so jih oblikovale evropske organizacije za standardizacijo, sprejme delegirane akte, s katerimi določi:

(a)   merila glede zasnove za recikliranje in razrede učinkovitosti recikliranja na podlagi preglednice 3 iz Priloge II in parametrov iz preglednice 4 v Prilogi II, in sicer za kategorije embalaže iz preglednice 1 v navedeni prilogi.

Merila glede zasnove za recikliranje in razredi učinkovitosti recikliranja se oblikujejo na podlagi prevladujočega materiala in:

(i)  upoštevajo, ali je mogoče odpadno embalažo ločiti na različne tokove materialov za recikliranje, jo sortirati in reciklirati, tako da je kakovost pridobljenih sekundarnih surovin v primerjavi s prvotnim materialom zadostna, da se lahko uporabi kot nadomestek za primarne surovine za embalažo ali za druge namene, pri katerih se ohrani kakovost recikliranega materiala, kjer je to izvedljivo;

(ii)  upoštevajo uveljavljene postopke zbiranja in sortiranja, ki so preizkušeni v operativnem okolju in zajemajo vse sestavine embalaže;

(iii)  upoštevajo razpoložljive tehnologije recikliranja, njihovo ekonomsko in okoljsko učinkovitost, vključno s kakovostjo izhodnega produkta, razpoložljivostjo odpadkov, potrebno energijo in emisijami toplogrednih plinov;

(iv)  kot je ustrezno, opredelijo problematične snovi, ki negativno vplivajo na ponovno uporabo in recikliranje materialov v embalaži, v kateri so prisotni;

(v)  kot je ustrezno, uvedejo omejitve glede prisotnosti takšnih snovi ali skupin takšnih snovi v embalaži ali sestavinah embalaže iz razlogov, ki niso prvotno povezani s kemijsko varnostjo; takšne omejitve lahko pripomorejo tudi k zmanjšanju nesprejemljivih tveganj za zdravje ljudi ali okolje, brez poseganja v omejitve v zvezi s kemikalijami iz Priloge XVII k Uredbi (ES) št. 1907/2006 ali, kadar je ustrezno, v omejitve in posebne ukrepe v zvezi z materiali in predmeti, namenjenimi za stik z živili, iz Uredbe (ES) št. 1935/2004;

(b)   načine, kako se izvajajo ocene učinkovitosti recikliranja in kako se njihov rezultat izrazi v razredih učinkovitosti recikliranja na embalažno enoto z vidika ponderiranja, vključno z merili za posamezne materiale in učinkovitostjo sortiranja, da bi določili, ali je embalažo mogoče reciklirati na podlagi odstavka 2;

(c)   opis pogojev za skladnost z ustreznimi razredi učinkovitosti recikliranja za vsako kategorijo embalaže iz preglednice 1 v Prilogi II;

(d)   okvir za prilagoditev finančnih prispevkov, ki jih morajo proizvajalci plačati za izpolnjevanje svojih obveznosti v zvezi z razširjeno odgovornostjo proizvajalca iz člena 45(1), na podlagi razredov učinkovitosti recikliranja embalaže.

Komisija pri sprejemanju delegiranih aktov iz prvega pododstavka upošteva rezultate morebitne ocene, izvedene na podlagi člena 5(2). Ti delegirani akti se sprejmejo v skladu s členom 64.

Komisija je pooblaščena, da v skladu s členom 64 sprejme delegirane akte o spremembi preglednice 1 iz Priloge II, da bi se navedena preglednica prilagodila znanstvenemu in tehničnemu razvoju na področju zasnove materialov in izdelkov ter infrastrukture za zbiranje, sortiranje in recikliranje. Komisija je pooblaščena za sprejetje meril glede zasnove za recikliranje za dodatne kategorije embalaže ali za oblikovanje podkategorij znotraj kategorij iz preglednice 1 v Prilogi II.

Gospodarski subjekti zagotovijo skladnost z novimi ali posodobljenimi merili glede zasnove za recikliranje najpozneje tri leta po začetku veljavnosti ustreznega delegiranega akta.

▌

5.  Komisija do 1. januarja 2030 sprejme izvedbene akte za:

(a)  določitev metodologije za oceno možnosti recikliranja v velikem obsegu na kategorijo embalaže iz preglednice 2 v Prilogi II, dopolnitev preglednice 3 iz Priloge II z določitvijo pragov za oceno možnosti recikliranja v velikem obsegu in po potrebi posodobitev razredov splošne učinkovitosti recikliranja, opisanih v preglednici 3 iz Priloge II. Ta metodologija temelji vsaj na naslednjih elementih:

(i)   količinah embalaže na kategorijo embalaže iz preglednice 2 v Prilogi II, dane na trg v celotni Uniji in v vsaki državi članici;

(ii)  količinah reciklirane odpadne embalaže, izračunane na mestu izračuna v skladu z izvedbenim sklepom, sprejetim na podlagi člena 56(7)(a), na kategorijo embalaže iz preglednice 2 v Prilogi II v celotni Uniji in v vsaki državi članici;

▌

(b)  mehanizem nadzorne verige, ki zagotavlja, da se embalaža reciklira v velikem obsegu; takšen mehanizem nadzorne verige temelji vsaj na naslednjih elementih:

(i)  tehnični dokumentaciji, ki se nanaša na količino zbrane odpadne embalaže, ki se pošlje v obrate za sortiranje in recikliranje;

(ii)  postopku preverjanja, ki izdelovalcem omogoča, da od gospodarskih subjektov, ki so nižje v verigi, pridobijo potrebne podatke za zagotovitev, da se embalaža reciklira v velikem obsegu.

Navedeni izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 65(3).

Podatki iz točk (a) in (b) so na voljo in enostavno dostopni javnosti.

▌

6.   Komisija oceni podrobnost podatkov, ki jih je treba sporočiti za metodologijo recikliranja v velikem obsegu. Kjer je ustrezno, Komisija sprejme delegirane akte v skladu s členom 64, da bi spremenila preglednico 2 iz Priloge II in preglednico 3 iz Priloge XII ter ju tako prilagodila tehničnemu in znanstvenemu razvoju.

7.   Komisija lahko do leta 2035 na podlagi razvoja tehnologij sortiranja in recikliranja pregleda najnižji prag, pri katerem se za embalažo šteje, da je reciklirana v velikem obsegu, in po potrebi predloži zakonodajni predlog za njegovo spremembo.

8.   Da bi se povečala stopnja možnosti recikliranja embalaže, se 18 mesecev od datuma začetka veljavnosti delegiranih aktov na podlagi odstavka 4 in izvedbenih aktov na podlagi odstavka 5 finančni prispevki, ki jih plačajo proizvajalci za izpolnjevanje obveznosti v zvezi z razširjeno odgovornostjo proizvajalca iz člena 45, prilagodijo glede na razrede učinkovitosti recikliranja, kot je podrobno določeno v delegiranih aktih na podlagi odstavka 4 in izvedbenih aktov na podlagi odstavka 5.

Države članice pri uporabi takšnih meril upoštevajo tehnično izvedljivost in ekonomsko upravičenost recikliranja embalažnih materialov iz odstavka 11, točka (g).

▌

9.  Skladnost z zahtevami iz odstavkov 2 in 3 se dokaže v tehnični dokumentaciji v zvezi z embalažo, kot je določeno v Prilogi VII.

Kadar embalažna enota vključuje vgrajene sestavne dele, ocena skladnosti z merili glede zasnove za recikliranje in zahtevami glede možnosti recikliranja v velikem obsegu vključuje vse vgrajene sestavne dele. Ločeno oceno je treba opraviti tudi za vgrajene sestavne dele, ki se lahko ločijo eden od drugega ob mehanski obremenitvi med prevozom ali sortiranjem.

Kadar embalažna enota vključuje ločene sestavne dele, se ocena skladnosti z zahtevami glede zasnove za recikliranje in zahtevami glede možnosti recikliranja v velikem obsegu izvede ločeno za vsak ločen sestavni del posebej.

Vsi sestavni deli embalažne enote so združljivi z uveljavljenimi postopki zbiranja, sortiranja in recikliranja, preizkušenimi v operativnem okolju, ter ne ovirajo možnosti recikliranja glavnega dela embalažne enote.

10.  Z odstopanjem od odstavkov 2 in 3 se lahko od 1. januarja 2030 inovativna embalaža, ki ne izpolnjuje zahtev iz odstavka 2, da na trg za največ pet let po koncu koledarskega leta, v katerem je bila prvič dana na trg.

Kadar se uporablja to odstopanje, gospodarski subjekt uradno obvesti pristojni organ, preden je inovativna embalaža dana na trg, in vključi vse tehnične podrobnosti, ki dokazujejo, da gre za inovativno embalažo. To uradno obvestilo vključuje časovnico za dosego zahtev glede recikliranja v velikem obsegu v smislu zbiranja in recikliranja inovativne embalaže. Informacije se dajo na voljo Komisiji in nacionalnim organom, ki izvajajo nadzor trga.

Če pristojni organ meni, da embalaža ni inovativna embalaža, mora gospodarski subjekt izpolniti obstoječa merila glede zasnove za recikliranje.

Če pristojni organ meni, da embalaža je inovativna embalaža, o tem obvesti Komisijo.

Komisija oceni zahteve pristojnih organov v zvezi z inovativno naravo embalaže in po potrebi posodobi ali sprejme nove delegirane akte na podlagi odstavka 4 tega člena.

Po izteku obdobja iz prvega pododstavka tako embalažo spremlja tehnična dokumentacija iz odstavka 9 in je zato skladna z zahtevami, navedenimi v tem členu.

Komisija spremlja vpliv odstopanja iz prvega pododstavka na količino embalaže, dane na trg. Komisija po potrebi sprejme zakonodajni predlog za spremembo prvega pododstavka.

Države članice si nenehno prizadevajo za izboljšanje infrastrukture za zbiranje in sortiranje inovativne embalaže s pričakovanimi okoljskimi koristmi.

11.  ▌Ta člen se ne uporablja za:

(a)  stično ovojnino, kot je opredeljena v členu 1, točka 23, Direktive 2001/83/ES in členu 4, točka (25), Uredbe (EU) 2019/6;

(b)  kontaktno ▌ embalažo medicinskih pripomočkov, zajetih v Uredbi (EU) 2017/745;

(c)  kontaktno ▌embalažo in vitro diagnostičnih medicinskih pripomočkov, zajetih v Uredbi (EU) 2017/746;

(d)   zunanjo ovojnino, kot je opredeljena v členu 1, točka (24), Direktive 2001/83/ES in členu 4, točka (26), Uredbe (EU) 2019/6, kadar je takšna ovojnina potrebna za izpolnjevanje posebnih zahtev glede ohranitve kakovosti zdravila;

(e)  kontaktno embalažo za začetne in nadaljevalne formule za dojenčke, živila na osnovi predelanih žit in otroško hrano ter živila za posebne zdravstvene namene, kot so opredeljeni v členu 1, točke (a), (b) in (c), Uredbe (EU) št. 609/2013;

(f)   embalažo, ki se uporablja za prevoz nevarnega blaga na podlagi Direktive 2008/68/ES;

(g)   prodajno embalažo iz lahkega lesa, plute, tekstila, gume, keramike, porcelana ali voska; vendar se za to embalažo uporablja odstavek 8.

12.   Komisija do 1. januarja 2035 pregleda izjeme na podlagi odstavka 11 in pri tem upošteva vsaj razvoj tehnologij sortiranja in recikliranja ter praktične izkušnje, ki so jih pridobili gospodarski subjekti in države članice. Na tej podlagi oceni, ali je ustrezno, da se te izjeme še naprej uporabljajo, in po potrebi predloži zakonodajni predlog.

▌

Člen 7

Minimalna vsebnost recikliranih materialov v plastični embalaži

1.  Do 1. januarja 2030 ali tri leta po datumu začetka veljavnosti izvedbenega akta iz odstavka 8, kar je pozneje, vsak plastični del embalaže, dane na trg, vsebuje naslednje minimalne deleže vsebnosti recikliranih materialov, predelanih iz popotrošniških plastičnih odpadkov, glede na vrsto in obliko embalaže iz preglednice 1 v Prilogi II, izračunane kot povprečje na proizvodni obrat in na leto:

(a)  30 % v primeru kontaktne embalaže, izdelane iz polietilen tereftalata (PET) kot glavne sestavine, razen plastenk pijač za enkratno uporabo;

(b)  10 % v primeru kontaktne embalaže iz plastičnih materialov, ki niso PET, razen plastenk pijač za enkratno uporabo;

(c)  30 % v primeru plastenk pijač za enkratno uporabo;

(d)  35 % v primeru plastične embalaže, ki ni embalaža iz točk (a), (b) in (c).

2.  Do 1. januarja 2040 vsak plastični del embalaže, dane na trg, vsebuje naslednje minimalne deleže vsebnosti recikliranih materialov, predelanih iz popotrošniških plastičnih odpadkov, glede na vrsto in obliko embalaže iz preglednice 1 v Prilogi II, izračunane kot povprečje na proizvodni obrat in na leto:

(a)  50 % v primeru kontaktne ▌ embalaže, izdelane iz polietilen tereftalata (PET) kot glavne sestavine, razen plastenk pijač za ▌ enkratno uporabo;

(b)   25 % v primeru kontaktne embalaže iz plastičnih materialov, ki niso PET;

(c)  65 % v primeru plastenk pijač za enkratno uporabo;

(d)  65 % v primeru embalaže, ki ni embalaža iz točk (a), (b) in (c).

3.   Za namene tega člena se reciklirani materiali predelajo iz popotrošniških plastičnih odpadkov, ki:

(a)  so bili zbrani v Uniji na podlagi te uredbe, nacionalnih pravil za prenos Direktive (EU) 2019/904 in Direktive 2008/98/ES, kot je ustrezno, ali so bili zbrani v tretji državi v skladu s standardi za ločeno zbiranje za spodbujanje visokokakovostnega recikliranja, pri čemer so ti standardi enakovredni standardom iz te uredbe, Direktive 2019/904 in Direktive 2008/98, kot je ustrezno, ter

(b)  so bili, kjer je to ustrezno, reciklirani v obratu v Uniji, za katerega se uporablja Direktiva 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta(67), ali so bili reciklirani v obratu v tretji državi, za katerega se uporabljajo pravila o preprečevanju in zmanjševanju emisij v zrak, vodo in tla, povezanih z dejavnostmi recikliranja; ta pravila so enakovredna tistim v zvezi z mejnimi vrednostmi emisij in ravnmi okoljske učinkovitosti, določenimi v skladu z Direktivo 2010/75/EU, ki se uporabljajo za obrat s sedežem v Uniji, ki izvaja isto dejavnost; ta pogoj se uporablja le, če bi se navedene mejne vrednosti in ravni uporabljale za obrat v Uniji, ki izvaja isto dejavnost kot podoben obrat v tretji državi.

4.  Odstavka 1 in 2 se ne uporabljata za:

(a)  stično ovojnino, kot je opredeljena v členu 1, točka (23), Direktive 2001/83/ES in členu 4, točka (25), Uredbe (EU) 2019/6;

(b)  kontaktno plastično embalažo medicinskih pripomočkov, pripomočkov, ki so namenjeni izključno za raziskave, ali pripomočkov za klinične raziskave, zajetih v Uredbi (EU) 2017/745;

(c)  kontaktno plastično embalažo in vitro diagnostičnih medicinskih pripomočkov, zajetih v Uredbi (EU) 2017/746;

(d)  zunanjo ovojnino, kot je opredeljena v členu 1, točka (24), Direktive 2001/83/ES in členu 4, točka (26), Uredbe (EU) 2019/6, kadar je takšna ovojnina potrebna za izpolnjevanje posebnih zahtev glede ohranitve kakovosti zdravila;

(e)   plastično embalažo, primerno za kompostiranje;

(f)   embalažo, ki se uporablja za prevoz nevarnega blaga, kot je opredeljeno v Direktivi 2008/68/ES;

(g)   kontaktno plastično embalažo za živila, ki so namenjena le za dojenčke in majhne otroke, in živila za posebne zdravstvene namene ter embalažo za pijačo in živila, ki jih običajno uporabljajo majhni otroci, kot so opredeljena v členu 1, točke (a), (b) in (c), Uredbe (EU) št. 609/2013;

(h)   embalažo zalog, sestavnih delov in sestavin stične ovojnine za proizvodnjo zdravil v skladu z Direktivo 2001/83/ES in zdravil za uporabo v veterinarski medicini na podlagi Uredbe (EU) 2019/6, pri čemer mora biti takšna embalaža v skladu s standardi kakovosti za zdravila.

5.  Odstavka 1 in 2 se ne uporabljata za:

(a)   plastično embalažo, namenjeno za stik z živili, če količina vsebnosti recikliranih materialov ogroža zdravje ljudi in povzroči neskladnost pakiranih izdelkov z Uredbo (ES) št. 1935/2004;

(b)  kateri koli plastični del, ki predstavlja manj kot 5 % skupne teže celotne embalažne enote.

6.  Gospodarski subjekti dokažejo skladnost z zahtevami iz odstavkov 1 in 2 v tehničnih informacijah o embalaži iz Priloge VII.

7.  ▌Finančni prispevki, ki jih plačujejo proizvajalci za izpolnjevanje svojih obveznosti v zvezi z razširjeno odgovornostjo proizvajalca iz člena 45, se lahko prilagodijo glede na delež vsebnosti recikliranih materialov, uporabljenih v embalaži. Pri vsaki takšni prilagoditvi se upoštevajo merila glede trajnostnosti tehnologij recikliranja in okoljski stroški za namene recikliranih materialov.

8.  Komisija do 31. decembra 2026 sprejme izvedbene akte o metodologiji za izračun in preverjanje deleža vsebnosti recikliranih materialov, predelanih iz popotrošniških plastičnih odpadkov, ki so reciklirani in zbrani v Uniji v skladu s pogoji iz odstavka 3, ter o obliki tehnične dokumentacije iz Priloge VII. Komisija v ta namen upošteva uporabo pridobljenih sekundarnih surovin, katerih kakovost je v primerjavi s prvotnim materialom zadostna, da se lahko uporabi kot nadomestek za primarne surovine. Metodologija preverjanja lahko za izdelovalce recikliranih materialov v Uniji in plastične embalaže, dane na trg kot prodajna enota ločeno od drugih izdelkov, vključuje obveznost neodvisne revizije, ki jo izvede tretja stran, da se zagotovi izpolnjevanje pogojev iz odstavka 3 in delegiranega akta na podlagi odstavka 9.

Komisija pri sprejemanju izvedbenih aktov glede na razpoložljive tehnologije recikliranja oceni njihovo ekonomsko in okoljsko učinkovitost, vključno s kakovostjo izhodnega produkta, razpoložljivostjo odpadkov, potrebno energijo in emisijami toplogrednih plinov ter drugimi relevantnimi vplivi na okolje.

Navedeni izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 65(3).

9.   Komisija do 31. decembra 2026 na podlagi ocene iz zadnjega stavka odstavka 8 sprejme delegirane akte za dopolnitev te uredbe z merili glede trajnostnosti tehnologij recikliranja plastike. Za namene tega člena se reciklirani materiali predelajo iz popotrošniških plastičnih odpadkov, ki so bili reciklirani bodisi v:

(a)  obratih v Uniji, ki uporabljajo tehnologije recikliranja, ki izpolnjujejo takšna merila glede trajnostnosti, določena na podlagi tega odstavka, bodisi v

(b)  obratih v tretji državi, ki uporabljajo tehnologije recikliranja v skladu s standardi, enakovrednimi merilom glede trajnostnosti, ki so bila oblikovana na podlagi delegiranih aktov.

10.   Komisija do 31. decembra 2026 sprejme izvedbeni akt, s katerim določi metodologijo za ocenjevanje, preverjanje in potrjevanje, tudi z neodvisno revizijo, enakovrednosti pravil, ki se uporabljajo v primeru, kadar se reciklirani materiali, predelani iz popotrošniških plastičnih odpadkov, reciklirajo ali zbirajo zunaj Unije. Pri oceni se upoštevajo standardi varstva okolja in varovanja zdravja ljudi, vključno s standardi za zagotovitev, da se recikliranje izvaja na okolju prijazen način, standardi za visokokakovostno recikliranje, na primer o učinkoviti rabi virov in standardi kakovosti za sektorje recikliranja. Navedeni izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 65(3).

11.  Do 1. januarja 2029 ali dve leti po datumu začetka veljavnosti izvedbenega akta iz odstavka 8, kar je pozneje, se izračun in preverjanje deleža vsebnosti recikliranih materialov v embalaži iz odstavka 1 izvajata v skladu s pravili iz izvedbenega akta iz odstavka 8.

12.  Komisija do 1. januarja 2028 oceni potrebo po odstopanjih od zahtev glede minimalnega deleža iz odstavka 1, točki (b) in (d), v zvezi z določeno plastično embalažo ali potrebo po reviziji odstopanj iz odstavka 4 v zvezi z določeno plastično embalažo.

Na podlagi te ocene se, kadar ustrezne tehnologije recikliranja za recikliranje plastične embalaže niso na voljo, ker niso odobrene na podlagi zadevnih pravil Unije ali niso dovolj uveljavljene v praksi, ob upoštevanju vseh varnostnih zahtev, zlasti glede kontaktne plastične embalaže, vključno z embalažo za živila, na Komisijo prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 64 za spremembo te uredbe, da bi:

(a)  določila odstopanja od področja uporabe, časovnega razporeda ali ravni minimalnih deležev, določenih v odstavku 1, točki (b) in (d), v zvezi z določeno plastično embalažo in

(b)  po potrebi spremenila seznam odstopanj, določenih v odstavku 4.

▌

13.  Kadar je to upravičeno zaradi premajhne razpoložljivosti ali previsokih cen določene reciklirane plastike, ki ima lahko škodljive učinke na zdravje ljudi ali živali, zanesljivo preskrbo s hrano ali okolje, pri čemer je minimalne deleže vsebnosti recikliranih materialov iz odstavkov 1 in 2 pretežko doseči, je Komisija pooblaščena, da v skladu s členom 64 sprejme delegirani akt o spremembi odstavkov 1 in 2 z ustrezno prilagoditvijo minimalnih deležev. Komisija pri ocenjevanju upravičenosti takšne prilagoditve oceni zahteve fizičnih ali pravnih oseb, ki se jim priložijo ustrezne informacije in podatki o tržnih razmerah v zvezi s temi popotrošniškimi plastičnimi odpadki ter najboljši razpoložljivi dokazi o povezanih tveganjih za zdravje ljudi ali živali, zanesljivo preskrbo s hrano ali okolje. Komisija sprejme takšne delegirane akte le v izjemnih primerih, kadar bi prišlo do zelo hudih negativnih vplivov na zdravje ljudi ali živali, varnost preskrbe s hrano ali okolje.

14.   Komisija do ... [7 let po datumu začetka veljavnosti te uredbe], ob upoštevanju razvoja najsodobnejše tehnologije in praktičnih izkušenj, ki so jih pridobili gospodarski subjekti in države članice, predloži poročilo, v katerem pregleda izvajanje minimalnih deležev vsebnosti recikliranih materialov za leto 2030 iz tega člena in oceni, v kolikšni meri ti deleži vodijo k učinkovitim in enostavno izvedljivim rešitvam za spodbujanje trajnostne embalaže, pa tudi izvedljivost doseganja deležev za leto 2040 na podlagi izkušenj pri doseganju deležev za leto 2030 in spreminjajočih se okoliščin, ustreznost ohranitve izvzetij in odstopanj iz tega člena ter nujnost ali primernost določanja novih minimalnih deležev vsebnosti recikliranih materialov. Temu poročilu se po potrebi priloži zakonodajni predlog o spremembi tega člena, zlasti minimalnih deležev vsebnosti recikliranih materialov za leto 2040.

15.  Komisija do ... [7 let od datuma začetka veljavnosti te uredbe] pregleda stanje na področju uporabe recikliranih embalažnih materialov v embalaži, ki ni plastična, in na tej podlagi oceni, ali je ustrezno uvesti ukrepe ali določiti cilje za povečanje uporabe vsebnosti recikliranih materialov v tej drugi embalaži, ter po potrebi predstavi zakonodajni predlog.

Člen 8

Surovine na biološki osnovi v plastični embalaži

1.   Komisija do ... [3 leta od datuma začetka veljavnosti te uredbe] pregleda stanje tehnološkega razvoja in okoljsko učinkovitost plastične embalaže na biološki osnovi in pri tem upošteva merila glede trajnostnosti iz člena 29 Direktive (EU) 2018/2001 Evropskega parlamenta in Sveta(68).

2.   Komisija na podlagi pregleda iz odstavka 1 po potrebi predloži zakonodajni predlog za:

(a)  določitev zahtev glede trajnostnosti za surovine na biološki osnovi v plastični embalaži;

(b)  določitev ciljev za povečanje uporabe surovin na biološki osnovi v plastični embalaži;

(c)  uvedbo možnosti za doseganje ciljev iz člena 7(1) in (2) te uredbe z uporabo plastičnih surovin na biološki osnovi namesto recikliranih materialov, predelanih iz popotrošniških plastičnih odpadkov, kadar primerne tehnologije recikliranja za embalažo, namenjeno za stik z živili, ki izpolnjuje zahteve iz Uredbe (EU) 2022/1616, niso na voljo;

(d)  spremembo, po potrebi, opredelitve plastike na biološki osnovi iz člena 3, točka (49).

Člen 9

Embalaža, primerna za kompostiranje

1.  Z odstopanjem od člena 6(1) se do ... [36 mesecev od datuma začetka veljavnosti te uredbe] zagotovi, da so embalaža, dana na trg, iz člena 3(1)(f) ter nalepke na sadju in zelenjavi skladne s standardom za kompostiranje v industrijsko nadzorovanih pogojih v obratih za obdelavo bioloških odpadkov ter da so na zahtevo držav članic skladne s standardom za hišno kompostiranje iz odstavka 6.

2.  Z odstopanjem od člena 6(1) lahko države članice, kadar dovolijo, da se odpadki s podobnimi lastnostmi biološke razgradljivosti in primernosti za kompostiranje zbirajo skupaj z biološkimi odpadki na podlagi člena 22(1) Direktive 2008/98/ES, ter kadar so na voljo ustrezni sistemi zbiranja odpadkov in infrastruktura za obdelavo odpadkov, ki zagotavljajo, da embalaža, primerna za kompostiranje, vstopa v tok ravnanja z biološkimi odpadki, zahtevajo, da se dostopnost v nadaljevanju navedene embalaže na trgu prvič omogoči le, če je embalaža primerna za kompostiranje:

(a)  embalaža iz člena 3, točka (1)(g), iz materiala, ki ni kovina, zelo lahke plastične nosilne vrečke in lahke plastične nosilne vrečke;

(b)  embalaža, ki ni navedena v točki (a) in za katero so države članice že pred datumom uporabe te uredbe zahtevale, da mora biti primerna za kompostiranje.

3.  Do … [36 mesecev od datuma začetka veljavnosti te uredbe] se zagotovi, da embalaža, ki ni embalaža iz odstavkov 1 in 2, vključno z embalažo iz biološko razgradljivih plastičnih polimerov in drugih biološko razgradljivih materialov, omogoča recikliranje materialov v skladu s členom 6, ne da bi to vplivalo na možnost recikliranja odpadkov iz drugih tokov.

4.  Skladnost z zahtevami iz odstavkov 1 do 3 se dokaže v tehničnih informacijah o embalaži iz Priloge VII.

5.  Komisija lahko preuči, ali bi bilo treba v člen 9(1) ali člen 9(2)(a) vključiti drugo embalažo, če je to upravičeno in primerno zaradi tehnološkega napredka in regulativnih sprememb, ki vplivajo na odstranjevanje embalaže, primerne za kompostiranje, in pod pogoji, določenimi v Prilogi III, ter po potrebi predloži zakonodajni predlog.

6.   Komisija v ... [12 mesecih od datuma začetka veljavnosti te uredbe] od evropskih organizacij za standardizacijo zahteva, da pripravijo ali posodobijo harmonizirane standarde, ki določajo podrobne tehnične specifikacije glede zahtev za embalažo, primerno za kompostiranje. Pri tem zahteva, da se v skladu z najnovejšim znanstvenim in tehnološkim razvojem upoštevajo parametri, kot so retencijski čas, temperature in mešanje, ki odražajo dejanske razmere v hišnih kompostih in obratih za obdelavo bioloških odpadkov, vključno s procesi anaerobne razgradnje. Zahteva tudi, da ti standardi vključujejo tudi preverjanje, ali se embalaža, primerna za kompostiranje, ki se biološko razgradi v skladu z določenimi parametri, nazadnje pretvori v ogljikov dioksid ali, v primeru odsotnosti kisika, v metan, mineralne soli, biomaso in vodo.

Komisija v ... [12 mesecih od datuma začetka veljavnosti te uredbe] od evropskih organizacij za standardizacijo zahteva tudi, da pripravijo harmoniziran standard, ki določa podrobne tehnične specifikacije glede zahtev za embalažo, primerno za hišno kompostiranje, iz člena 9(1).

Člen 10

Zmanjšanje količine embalaže

1.  Izdelovalec ali uvoznik do 1. januarja 2030 zagotovi, da je embalaža, dana na trg, zasnovana tako, da sta njena masa in prostornina omejeni na najmanjšo možno vrednost, potrebno za zagotavljanje funkcionalnosti embalaže, ob upoštevanju oblike in materiala, iz katerega je izdelana.

2.  Izdelovalec ali uvoznik zagotovi, da se embalaža, ki ni skladna z merili glede učinkovitosti iz Priloge IV, in embalaža z značilnostmi, katerih namen je le povečati zaznavno prostornino izdelka, vključno z dvojnimi stenami, navideznim dnom in nepotrebnimi plastmi, ne daje na trg, razen če je njena zasnova zaščitena z modelom Skupnosti na podlagi Uredbe Sveta (ES) 6/2002(69), pravicami iz modela, ki spadajo na področje uporabe Direktive 98/71/ES Evropskega parlamenta in Sveta(70), vključno z mednarodnimi sporazumi z učinkom v eni od držav članic, ali če je njena oblika blagovna znamka, ki spada na področje uporabe Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta(71) ali Direktive (EU) 2015/2436 Evropskega parlamenta in Sveta(72), vključno z blagovnimi znamkami, registriranimi na podlagi mednarodnih sporazumov z učinkom v eni od držav članic, ali če za pakirani izdelek ali pijačo veljajo geografske označbe porekla, zaščitene na podlagi zakonodajnih aktov Unije, vključno z Uredbo (EU) št. 1308/2013 za vino in Uredbo (EU) 2019/787 za žgane pijače, ali pa je zajet v shemah kakovosti iz Uredbe (EU) št. 1151/2012.

Izvzetje v zgornjem pododstavku se uporablja le za pravice iz modela in blagovne znamke, zaščitene do ... [datum začetka veljavnosti te uredbe], in le, kadar uporaba zahtev na podlagi tega člena vpliva na (i) zasnovo embalaže tako, da spreminja njeno novost ali individualno naravo, ali na (ii) blagovno znamko tako, da z njo označenega blaga ni več mogoče razlikovati od blaga drugih podjetij.

3.   Komisija do … [24 mesecev od datuma začetka veljavnosti te uredbe] od evropskih organizacij za standardizacijo zahteva, da pripravijo ali posodobijo, kakor je ustrezno, harmonizirane standarde, ki določajo metodologijo za izračun in merjenje skladnosti z zahtevami glede zmanjšanja količine embalaže na podlagi te uredbe. Takšni standardi bi morali za najpogostejše vrste in oblike embalaže določati največje ustrezne omejitve mase in prostornine ter po potrebi debeline stene in največji dovoljen prazen prostor.

▌

4.  Skladnost z zahtevami iz odstavkov 1 in 2 se dokaže v tehnični dokumentaciji iz Priloge VII, ki vsebuje naslednje elemente:

(a)  razlago tehničnih specifikacij, standardov in pogojev, uporabljenih za ocenjevanje embalaže na podlagi meril glede učinkovitosti in metodologije iz Priloge IV;

(b)  opredelitev zahtev glede zasnove, ki onemogočajo nadaljnje zmanjšanje mase ali prostornine embalaže, za vsako od teh meril glede učinkovitosti;

(c)  morebitne rezultate preizkusov, študije ali druge ustrezne vire, kot so modeliranje in simulacije, uporabljene za oceno najmanjše potrebne prostornine ali mase embalaže.

V primeru embalaže za večkratno uporabo se pri ugotavljanju skladnosti z zahtevami iz odstavka 1 upošteva funkcija embalaže za večkratno uporabo iz člena 11 in zlasti v njem določene zahteve.

Člen 11

Embalaža za večkratno uporabo

1.  Embalaža, ki se daje na trg od ... [datum začetka veljavnosti te uredbe], se šteje za embalažo za večkratno uporabo, če izpolnjuje naslednje pogoje:

(a)  je zasnovana, oblikovana in dana na trg z namenom večkratne ponovne uporabe;

(b)  je bila zasnovana in oblikovana tako, da v običajno predvidljivih pogojih uporabe opravi čim več ▌ kroženj;

(c)   izpolnjuje zahteve glede zdravja potrošnikov, varnosti in higiene;

(d)  se lahko izprazni ali raztovori brez povzročitve poškodb na embalaži, ki bi preprečile njeno nadaljnjo funkcijo in ponovno uporabo;

(e)  se lahko izprazni, raztovori, ponovno napolni ali ponovno natovori ob zagotavljanju skladnosti z veljavnimi varnostnimi in higienskimi zahtevami, vključno z zahtevami glede varnosti hrane;

(f)  jo je mogoče obnoviti v skladu z delom B Priloge VI, pri čemer se ohrani njena sposobnost opravljanja predvidene funkcije;

(g)  se lahko izprazni, raztovori, ponovno napolni ali ponovno natovori tako, da se ohranita kakovost in varnost pakiranega izdelka ter da je mogoče namestiti oznake in zagotoviti informacije o lastnostih zadevnega izdelka in sami embalaži, vključno z vsemi ustreznimi navodili in informacijami v zvezi z zagotavljanjem varnosti, ustrezno uporabo, sledljivostjo in rokom uporabnosti izdelka;

(h)  se lahko izprazni, raztovori, ponovno napolni ali ponovno natovori brez tveganja za zdravje in varnost oseb, ki so odgovorni za opravljanje teh dejavnosti, ter

(i)  izpolnjuje zahteve glede embalaže, ki jo je mogoče reciklirati, ▌ iz člena 6, ko postane odpadek.

2.   Komisija do ... [24 mesecev po datumu začetka veljavnosti te uredbe] sprejme delegirani akt o določitvi minimalnega števila kroženj iz odstavka 1, točka (b), za embalažo za večkratno uporabo za oblike embalaže, ki se najpogosteje uporabljajo pri ponovni uporabi, ob upoštevanju higienskih in drugih zahtev, na primer logističnih.

3.  Skladnost z zahtevami iz odstavka 1 se dokaže v tehničnih informacijah o embalaži iz Priloge VII.

Poglavje III

Zahteve glede označevanja in zagotavljanja informacij

Člen 12

Označevanje embalaže

1.  Od … [42 mesecev od datuma začetka veljavnosti te uredbe] ali 24 mesecev od datuma začetka veljavnosti izvedbenega akta iz odstavkov 6 in 7, kar je pozneje, je embalaža, dana na trg, opremljena z oznako, ki vsebuje informacije o njeni sestavi, da se potrošnikom olajša sortiranje. Oznaka temelji na piktogramih in je lahko razumljiva, tudi za invalide. Za embalažo iz člena 9(1) in, kadar je ustrezno, člena 9(2) je na oznaki navedeno, da je material primeren za kompostiranje, da ni primeren za hišno kompostiranje in da se embalaža, primerna za kompostiranje, ne sme odvreči v naravi. Z izjemo embalaže za elektronsko trgovanje se ta obveznost ne uporablja za transportno embalažo ali embalažo, vključeno v kavcijski sistem.

Poleg harmonizirane oznake iz tega odstavka lahko gospodarski subjekti dodajo kodo QR ali drugo vrsto digitalnega nosilca podatkov na embalaži, ki vsebuje informacije o tem, kam odložiti vsak posamezni sestavni del embalaže, da se potrošnikom olajša sortiranje.

Embalaža, ki je vključena v kavcijske sisteme iz člena 50(1), je opremljena z jasno in nedvoumno oznako. Poleg nacionalne oznake je lahko embalaža opremljena s harmonizirano barvno oznako, določeno v ustreznem izvedbenem aktu, sprejetem na podlagi odstavka 6. Države članice lahko zahtevajo, da je embalaža, ki je vključena v kavcijske sisteme, opremljena s to harmonizirano barvno oznako, če to ne povzroča izkrivljanj na notranjem trgu ali trgovinskih ovir za izdelke iz drugih držav članic.

2.  Embalaža za večkratno uporabo, dana na trg od … [48 mesecev od datuma začetka veljavnosti te uredbe] ali 30 mesecev od datuma začetka veljavnosti izvedbenega akta iz odstavka 6, kar je pozneje, je opremljena z oznako, ki uporabnike obvešča, da gre za embalažo za večkratno uporabo. Dodatne informacije o možnosti ponovne uporabe, vključno z informacijami o razpoložljivosti lokalnega, nacionalnega ali vseevropskega sistema za ponovno uporabo in informacijami o zbirnih mestih, se dajo na voljo prek kode QR ali druge vrste standardiziranega, odprtega, digitalnega nosilca podatkov, ki omogoča sledenje embalaže ter izračun poti in kroženj, ali, če ta izračun ni izvedljiv, povprečno oceno. Poleg tega mora biti prodajna embalaža za večkratno uporabo na prodajnem mestu jasno označena in ločena od embalaže za enkratno uporabo.

3.   Z odstopanjem od odstavka 2 se zahteva glede opremljenosti z oznako in kodo QR ali drugo vrsto standardiziranega, odprtega, digitalnega nosilca podatkov ne uporablja za sisteme odprte zanke, ki nimajo upravljavca sistema v skladu s Prilogo VI.

4.  Kadar je ▌ embalaža iz člena 7 dana na trg od ... [42 mesecev od datuma začetka veljavnosti te uredbe] ali 24 mesecev od datuma začetka veljavnosti izvedbenega akta iz odstavka 6, kar je pozneje, in je opremljena z oznako, ki vsebuje informacije o deležu recikliranih materialov, mora biti ta oznaka in, kjer je ustrezno, koda QR ali druga vrsta digitalnega nosilca podatkov skladna s specifikacijami iz ustreznega izvedbenega akta, sprejetega na podlagi člena 12(6), in temeljiti na metodologiji iz člena 7(8). Kadar ▌ je embalaža opremljena z oznako, ki vsebuje informacije o deležu umetne mase na biološki osnovi, mora biti ta oznaka skladna s specifikacijami iz ustreznega izvedbenega akta, sprejetega na podlagi člena 12(6).

5.  Oznake iz odstavkov 1 do 4 in koda QR ali druga vrsta standardiziranega, odprtega, digitalnega nosilca podatkov iz odstavka 2 se na embalažo namestijo ali natisnejo oziroma vanjo vgravirajo na viden, jasno berljiv in trajen način, tako da jih ni mogoče preprosto izbrisati. Informacije so na voljo tudi končnim uporabnikom pred nakupom izdelka prek spletne prodaje. Kadar to zaradi narave in velikosti embalaže ni mogoče ali upravičeno, se namestijo na skupinsko embalažo. Kadar to ni mogoče ali upravičeno zaradi narave in velikosti embalaže ali kadar je pomembno zagotoviti nediskriminatoren dostop do informacij ranljivim skupinam, zlasti slepim in slabovidnim osebam, se oznake iz odstavkov 1 do 4 zagotovijo z enotno elektronsko berljivo kodo ali drugo vrsto nosilca podatkov.

Informacije na oznakah iz odstavkov 1 do 4 in koda QR ali druga vrsta digitalnega nosilca podatkov se zagotovijo v enem ali več jezikih, ki jih končni uporabniki brez težav razumejo, kot določi država članica, v kateri bo omogočena dostopnost embalaže na trgu.

Kadar so informacije zagotovljene z elektronskimi sredstvi v skladu z odstavkoma 2 in 4, veljajo naslednje zahteve:

(a)  ustrezni in relevantni osebni podatki se zbirajo samo za omejen namen, da se uporabniku omogoči dostop do ustreznih informacij o skladnosti iz odstavkov 2 do 4 tega člena v povezavi s členom 5(1) Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta(73);

(b)  informacije se ne prikazujejo skupaj z drugimi informacijami, namenjenimi prodaji ali trženju.

Kadar je treba v skladu z zakonodajnim aktom Unije informacije o pakiranem izdelku zagotoviti prek nosilca podatkov, se za zagotovitev zahtevanih informacij o ▌ pakiranem izdelku in o embalaži uporabi en sam nosilec podatkov, pri čemer je med obema vrstama informacij mogoče enostavno razlikovati.

6.  Komisija do ...[18 mesecev od datuma začetka veljavnosti te uredbe] sprejme izvedbene akte o določitvi harmonizirane oznake in specifikacij v zvezi z zahtevami glede označevanja in oblikami označevanja embalaže iz odstavkov 1 do 4, tudi kadar se zagotovijo z digitalnimi sredstvi. Komisija pri pripravi izvedbenega akta upošteva posebnosti kompozitne embalaže. Pri razvoju harmonizirane oznake za embalažo, vključeno v kavcijske sisteme iz člena 50(2), Komisija upošteva morebitne razlike v kavcijah, ki jih zaračunavajo države članice. Navedeni izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 65(3).

7.  Komisija do ... [18 mesecev od datuma začetka veljavnosti te uredbe] sprejme izvedbene akte o določitvi metodologije za ugotavljanje sestave embalaže iz odstavka 1 s tehnologijami standardiziranega, odprtega, digitalnega označevanja, tudi za kompozitno embalažo in vgrajene ali ločene sestavne dele embalaže. Navedeni izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 65(3).

Do 1. januarja 2030 se vključi tudi identifikacija problematičnih snovi z uporabo standardiziranih, odprtih, digitalnih tehnologij, pri čemer ta vključuje vsaj ime in koncentracijo problematične snovi, prisotne v posameznem materialu v embalažni enoti. Embalaža, ki je dana na trg in vsebuje problematične snovi, se označi z uporabo tehnologij iz prvega pododstavka.

8.  Brez poseganja v zahteve glede drugih harmoniziranih oznak EU gospodarski subjekti ne smejo zagotavljati ali prikazovati oznak, znakov, simbolov ali napisov, ki bi lahko potrošnike ali druge končne uporabnike zavedli ali zmedli v zvezi z zahtevami glede trajnostnosti embalaže, drugimi značilnostmi embalaže ali možnostmi ravnanja z odpadno embalažo, za katere so v tej uredbi predvidene harmonizirane oznake. Komisija po potrebi sprejme smernice za pojasnitev vidikov, ki bi lahko potrošnike ali druge končne uporabnike zavedli ali zmedli.

9.  Do ... [dve leti od datuma začetka veljavnosti te uredbe] se embalaža, vključena v sistem razširjene odgovornosti proizvajalca, na celotnem ozemlju držav članic, v katerih se uporablja ta sistem, označuje le z ustreznim simbolom v kodi QR ali drugo tehnologijo standardiziranega digitalnega označevanja, da bi navedli, da proizvajalec izpolnjuje svoje obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca. Ta simbol mora biti jasen in nedvoumen ter ne sme zavajati potrošnikov ali uporabnikov, kar zadeva možnosti recikliranja ali ponovne uporabe embalaže.

10.   Embalaža, vključena v kavcijski sistem, ki ni sistem iz člena 50(1), se lahko na podlagi nacionalnega prava označuje z ustreznim simbolom na celotnem ozemlju, na katerem se ta sistem uporablja. Ta simbol mora biti jasen in nedvoumen ter ne sme zavajati potrošnikov ali uporabnikov o možnosti recikliranja ali ponovne uporabe embalaže v državah članicah, v katerih se ta vrača. Države članice ne prepovejo namestitve oznak, povezanih s kavcijskim sistemom, vzpostavljenim v drugi državi članici.

11.   Ta člen se ne uporablja za stično in zunanjo ovojnino, kot sta opredeljeni v Uredbi (EU) 2017/745, Uredbi (EU) 2017/746, Uredbi (EU) 2019/6 in Direktivi 2001/83/ES, če na ovojnini ni prostora zaradi drugih zahtev glede označevanja, kot so določene v navedenih zakonodajnih aktih, ali če bi označevanje ovojnine lahko ogrozilo varno uporabo zdravil za uporabo v humani medicini ali zdravil za uporabo v veterinarski medicini.

12.   Embalaža iz odstavkov 1, 2 in 4, ki je izdelana ali uvožena pred roki iz navedenih odstavkov, se lahko da na trg do 36 mesecev po datumu začetka veljavnosti zahtev za označevanje iz odstavkov 1, 2 in 4.

Člen 13

Označevanje vsebnikov za odpadke, namenjenih zbiranju odpadne embalaže

1.  Države članice do ... [42 mesecev od datuma začetka veljavnosti te uredbe] ali 30 mesecev po sprejetju izvedbenih aktov iz odstavka 2, kar je pozneje, zagotovijo, da so na vseh vsebnikih za odpadke, namenjenih zbiranju odpadne embalaže, vidno, berljivo in neizbrisno pritrjene, natisnjene ali vgravirane harmonizirane oznake, ki omogočajo ločeno zbiranje posameznih frakcij materialov odpadne embalaže, ki se odlagajo v ločene vsebnike. Vsebnik za odpadno embalažo je lahko opremljen z več kot eno oznako. Ta obveznost ne velja za vsebnike, ki so vključeni v kavcijski sistem.

2.   Komisija do … [18 mesecev od datuma začetka veljavnosti te uredbe] sprejme izvedbene akte o določitvi harmoniziranih oznak in specifikacij v zvezi z zahtevami glede označevanja in oblikami označevanja vsebnikov iz odstavka 1. Pri pripravi izvedbenega akta upošteva posebnosti sistemov zbiranja, vzpostavljenih v državah članicah, in posebnosti kompozitne embalaže. Označevanje vsebnikov ustreza označevanju embalaže iz člena 12(6), z izjemo označevanja embalaže, vključene v kavcijske sisteme. Navedeni izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 65(3).

Člen 14

Trditve

Okoljske trditve, kot so opredeljene v členu 2, točka (o), Direktive 2005/29/ES, ki se nanašajo na lastnosti embalaže, za katere so v tej uredbi določene pravne zahteve, se lahko navedejo v zvezi z embalažo, dano na trg, če izpolnjujejo naslednje zahteve:

(a)  trditve se navedejo samo v zvezi z lastnostmi embalaže, ki presegajo veljavne minimalne zahteve iz te uredbe, v skladu z merili, metodologijami in pravili za izračun, določenimi v tej uredbi, ter

(b)  v trditvah je navedeno, ali se nanašajo na embalažno enoto, del embalažne enote ali na vso embalažo, ki jo je proizvajalec dal na trg.

Skladnost z zahtevami iz tega odstavka se dokaže v tehnični dokumentaciji v zvezi z embalažo, kot je določeno v Prilogi VII.

Poglavje IV

Obveznosti gospodarskih subjektov, razen obveznosti iz poglavij VI in VIII

Člen 15

Obveznosti izdelovalcev

1.  Izdelovalci dajo na trg samo embalažo, ki izpolnjuje zahteve iz členov 5 do 12.

▌

2.  Preden dajo embalažo na trg, izdelovalci izvedejo ustrezen postopek ugotavljanja skladnosti iz člena 38 ali zagotovijo, da se ta postopek izvede v njihovem imenu, ter pripravijo tehnično dokumentacijo iz Priloge VII.

Kadar je z ustreznim postopkom ugotavljanja skladnosti iz člena 38 dokazano, da je embalaža skladna z veljavnimi zahtevami, izdelovalci pripravijo izjavo EU o skladnosti v skladu s členom 39.

3.  Izdelovalci hranijo tehnično dokumentacijo iz Priloge VII in izjavo EU o skladnosti še pet let po tem, ko je bila embalaža za enkratno uporabo dana na trg, v primeru embalaže za večkratno uporabo pa še deset let po tem, ko je bila dana na trg.

4.  Izdelovalci zagotovijo, da se izvajajo postopki za ohranjanje skladnosti serijske proizvodnje embalaže s to uredbo. Ustrezno upoštevajo spremembe zasnove embalaže ali njenih značilnosti, pa tudi spremembe harmoniziranih standardov, skupnih tehničnih specifikacij ali drugih tehničnih specifikacij, na podlagi katerih je bila izdana izjava o skladnosti ali z uporabo katerih se preverja skladnost embalaže ▌. Kadar ugotovijo elemente, ki bi lahko vplivali na skladnost embalaže, izvedejo ponovno oceno v skladu s postopkom ugotavljanja skladnosti iz člena 38 in Priloge VII ali zagotovijo, da se navedena ponovna ocena izvede v njihovem imenu.

5.  Izdelovalci zagotovijo, da je embalaža opremljena s številko tipa, številko serije, serijsko številko ali drugim identifikacijskim elementom, kadar velikost ali narava embalaže tega ne omogoča, pa zagotovijo, da so zahtevane informacije navedene v dokumentu, priloženem pakiranemu izdelku.

6.  Izdelovalci na embalaži ali kodi QR ali drugem nosilcu podatkov navedejo svoje ime, registrirano trgovsko ime ali registrirano blagovno znamko ter poštni naslov in, kadar je na voljo, elektronsko komunikacijsko sredstvo, prek katerega so dosegljivi. Kadar to ni mogoče, se zahtevane informacije navedejo skupaj z informacijami, ki se zagotovijo prek kode QR ali druge vrste digitalnega nosilca podatkov iz člena 12(2) ali nosilca podatkov iz člena 12(5) ali v dokumentu, priloženem pakiranemu izdelku. V poštnem naslovu se navede enotna kontaktna točka, na kateri je izdelovalec dosegljiv. Te informacije morajo biti jasne, razumljive in berljive.

7.  Izdelovalci zagotovijo, da so informacije, zagotovljene v skladu z odstavkoma 5 in 6, jasne, razumljive in berljive ter da ne nadomeščajo ali zakrivajo informacij, ki jih je treba zagotoviti v skladu z drugimi zakonodajnimi akti Unije o označevanju pakiranih izdelkov, oziroma da navedenih informacij z njimi ni mogoče zamenjati.

8.  Izdelovalci, ki menijo ali utemeljeno domnevajo, da embalaža, ki so jo dali na trg od datuma začetka veljavnosti te uredbe, ne izpolnjuje ene ali več veljavnih zahtev iz členov 5 do 12, nemudoma sprejmejo korektivne ukrepe, potrebne za uskladitev zadevne embalaže z zahtevami, njen umik ali odpoklic, kot je ustrezno. O domnevni neskladnosti in vseh sprejetih korektivnih ukrepih nemudoma obvestijo organ za nadzor trga države članice, v kateri so omogočili dostopnost embalaže.

9.   Z odstopanjem od odstavka 8 se obveznost o zagotovitvi skladnosti, umiku ali odpoklicu embalaže, ki naj ne bi bila skladna z veljavnimi zahtevami iz členov 5 do 12, ne uporablja za embalažo za večkratno uporabo, ki je bila dana na trg pred začetkom veljavnosti te uredbe.

10.  Izdelovalci na podlagi utemeljene zahteve nacionalnega organa zagotovijo vse informacije in dokumentacijo, ki so potrebne za dokazovanje skladnosti embalaže, vključno s tehnično dokumentacijo, in sicer v enem ali več jezikih, ki jih navedeni organ brez težav razume. Navedene informacije in dokumentacija se predložijo v elektronski obliki, na zahtevo pa tudi v papirni obliki. Ustrezni dokumenti se dajo na voljo v desetih dneh po prejemu zahteve nacionalnega organa. Izdelovalci sodelujejo z nacionalnim organom pri vseh ukrepih, sprejetih za odpravo neskladnosti z zahtevami iz členov 5 do 11.

11.   Odstavka 2 in 3 se ne uporabljata za transportno embalažo, izdelano po naročilu, za medicinske pripomočke in zdravstvene sisteme, ki jih je mogoče konfigurirati in so namenjeni uporabi v industrijskem in zdravstvenem okolju.

12.   V primeru transportne embalaže, embalaže za večkratno uporabo, embalaže za primarne proizvode, skupinske embalaže, prodajne embalaže ali servirne embalaže, če fizična ali pravna oseba, ki načrtuje ali izdeluje embalažo pod svojim imenom ali blagovno znamko, spada v opredelitev mikropodjetja v skladu s Priporočilom Komisije 2003/361/ES, kot je javno dostopno ... [datum začetka veljavnosti te uredbe], ponudnik embalaže pa se nahaja v Evropski uniji, se za namene tega člena za izdelovalca šteje ponudnik embalaže.

Člen 16

Obveznosti dobaviteljev embalaže ali embalažnih materialov glede zagotavljanja informacij

1.  Vsak dobavitelj embalaže ali embalažnih materialov izdelovalcu zagotovi vse informacije in dokumentacijo, ki jih izdelovalec potrebuje za dokazovanje skladnosti embalaže in embalažnih materialov s to uredbo, vključno s tehnično dokumentacijo iz Priloge VII, ki se zahteva v skladu s členi 5 do 11, in sicer v enem ali več jezikih, ki jih izdelovalec brez težav razume. Navedene informacije in dokumentacija se predložijo v papirni ali elektronski obliki.

2.  Kadar je to primerno, so dokumentacija in informacije, predvidene v zakonodajnih aktih Unije, ki se uporabljajo za kontaktno embalažo, del informacij in dokumentacije, ki se izdelovalcu zagotovijo na podlagi odstavka 1.

Člen 17

Obveznosti pooblaščenega zastopnika

1.  Izdelovalec lahko s pisnim pooblastilom imenuje pooblaščenega zastopnika.

Izpolnjevanje obveznosti iz člena 15(1) in obveznosti priprave tehnične dokumentacije, kot je navedena v Prilogi VII in se zahteva v skladu s členi 5 do 11, ni del pooblastila pooblaščenega zastopnika.

2.  Pooblaščeni zastopnik opravlja naloge, določene v pooblastilu, ki ga prejme od izdelovalca. Pooblastilo pooblaščenemu zastopniku omogoča, da izvaja vsaj naslednje naloge:

(a)  hrani izjavo EU o skladnosti in tehnično dokumentacijo ter nacionalnim organom za nadzor trga omogoča dostop do njiju še pet let po tem, ko je bila embalaža za enkratno uporabo dana na trg, v primeru embalaže za večkratno uporabo pa še deset let po tem, ko je bila dana na trg;

(b)  na zahtevo nacionalnih organov z njimi sodeluje pri vseh ukrepih, ki se sprejmejo v zvezi z neskladnostjo embalaže in so del njegovega pooblastila;

(c)  nacionalnemu organu na podlagi njegove utemeljene zahteve zagotovi vse informacije in dokumentacijo, ki so potrebne, da se dokaže skladnost embalaže, in sicer v enem ali več jezikih, ki jih navedeni organ brez težav razume;

(d)  na podlagi zahteve pristojnega nacionalnega organa da na voljo ustrezne dokumente v desetih dneh po prejemu take zahteve;

(e)  odpove pooblastilo, če izdelovalec ravna v nasprotju s svojimi obveznostmi iz te uredbe.

Člen 18

Obveznosti uvoznikov

1.  Uvozniki dajo na trg samo embalažo, skladno z zahtevami iz členov 5 do 12.

2.  Preden uvozniki dajo embalažo na trg, zagotovijo, da:

(a)  je bil izveden ustrezen postopek ugotavljanja skladnosti iz člena 38 in da je izdelovalec pripravil tehnično dokumentacijo, kot je navedena v Prilogi VII in se zahteva v skladu s členi 5 do 11;

(b)  je embalaža označena v skladu s členom 12;

(c)  so embalaži priloženi zahtevani dokumenti;

(d)  izdelovalec izpolnjuje zahteve iz člena 15(5) in (6).

Kadar uvoznik meni ali utemeljeno domneva, da embalaža ne izpolnjuje veljavnih zahtev iz členov 5 do 12, embalaže ne da na trg, dokler se ne uskladi z navedenimi zahtevami.

3.  Uvozniki na embalaži navedejo svoje ime in registrirano trgovsko ime ali registrirano blagovno znamko ter poštni naslov in, kadar je na voljo, elektronsko komunikacijsko sredstvo, prek katerega so dosegljivi. Kadar to ni mogoče, se zahtevane informacije zagotovijo prek nosilca podatkov ali v dokumentu, priloženem pakiranemu izdelku. Kontaktni podatki morajo biti jasni, razumljivi in berljivi.

4.  Uvozniki zagotovijo, da so informacije, zagotovljene v skladu z odstavkom 3, jasne, razumljive in berljive ter da ne nadomeščajo ali zakrivajo informacij, ki jih je treba zagotoviti v skladu z drugim zakonodajnim aktom Unije o označevanju pakiranih izdelkov, oziroma da navedenih informacij z njimi ni mogoče zamenjati.

5.  Uvozniki zagotovijo, da v času, ko je embalaža v njihovi odgovornosti, pogoji skladiščenja ali prevoza ne ogrožajo skladnosti embalaže z veljavnimi zahtevami iz členov 5 do 12.

6.  Uvozniki, ki menijo ali utemeljeno domnevajo, da embalaža, ki so jo dali na trg, ne izpolnjuje veljavnih zahtev iz členov 5 do 12, nemudoma sprejmejo korektivne ukrepe, potrebne za uskladitev zadevne embalaže z zahtevami, njen umik ali odpoklic, kot je ustrezno.

7.  Uvozniki organe za nadzor trga držav članic, v katerih so omogočili dostopnost embalaže, nemudoma obvestijo o domnevni neskladnosti in vseh sprejetih korektivnih ukrepih.

8.  Uvozniki še pet let po tem, ko je bila embalaža za enkratno uporabo dana na trg, v primeru embalaže za večkratno uporabo pa še deset let po tem, ko je bila dana na trg, hranijo kopijo izjave EU o skladnosti in organom za nadzor trga omogočijo dostop do nje ter zagotovijo, da je tehnična dokumentacija, kot je navedena v Prilogi VII in se zahteva v skladu s členi 5 do 11, na zahtevo na voljo navedenim organom.

9.  Uvozniki na podlagi utemeljene zahteve nacionalnega organa navedenemu organu zagotovijo vse informacije in dokumentacijo, ki so potrebne za dokazovanje skladnosti embalaže z veljavnimi zahtevami iz členov 5 do 12, in sicer v enem ali več jezikih, ki jih navedeni organ brez težav razume. Navedene informacije in dokumentacija se predložijo v elektronski obliki, na zahtevo pa tudi v papirni obliki. Ustrezni dokumenti se dajo na voljo v desetih dneh po prejemu zahteve nacionalnega organa.

10.  Uvozniki sodelujejo s pristojnim nacionalnim organom pri vseh ukrepih, sprejetih za odpravo neskladnosti z zahtevami iz členov 5 do 12.

Člen 19

Obveznosti distributerjev

1.  Distributerji pri omogočanju dostopnosti embalaže na trgu skrbno upoštevajo zahteve iz te uredbe.

2.  Preden omogočijo dostopnost embalaže na trgu, distributerji preverijo, ali:

(a)  je proizvajalec, za katerega se v zvezi z embalažo uporabljajo obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca, vpisan v register proizvajalcev iz člena 44;

(b)  je embalaža označena v skladu s členom 12;

(c)  izdelovalec in uvoznik izpolnjujeta zahteve iz člena 15(5) in (6) oziroma člena 18(3).

3.  Kadar distributer pred omogočitvijo dostopnosti embalaže na trgu meni ali utemeljeno domneva, da embalaža ni skladna z zahtevami iz členov 5 do 12 ali da izdelovalec ali uvoznik ne izpolnjuje navedenih veljavnih zahtev, ne omogoči dostopnosti embalaže na trgu, dokler se embalaža ne uskladi z zahtevami oziroma dokler izdelovalec ne izpolni zahtev.

Distributerji zagotovijo, da v času, ko je embalaža v njihovi odgovornosti, pogoji skladiščenja ali prevoza ne ogrožajo skladnosti embalaže z zahtevami iz členov 5 do 12.

4.   Distributer informacije, ki jih razkrije proizvajalec, uporablja izključno za preverjanje skladnosti z veljavnimi zahtevami. Distributerji teh informacij ne smejo uporabljati v komercialne namene.

5.  Distributerji, ki menijo ali utemeljeno domnevajo, da embalaža, katere dostopnost na trgu so omogočili skupaj s pakiranim izdelkom, ne izpolnjuje veljavnih zahtev iz členov 5 do 12, zagotovijo, da se sprejmejo korektivni ukrepi, potrebni za uskladitev zadevne embalaže z zahtevami, njen umik ali odpoklic.

Distributerji organe za nadzor trga držav članic, v katerih so omogočili dostopnost embalaže, nemudoma obvestijo o domnevni neskladnosti in vseh sprejetih korektivnih ukrepih.

6.  Distributerji na podlagi utemeljene zahteve nacionalnega organa navedenemu organu zagotovijo vse informacije in dokumentacijo, do katerih imajo dostop in ki so relevantne za dokazovanje skladnosti embalaže z veljavnimi zahtevami iz členov 5 do 12, in sicer v enem ali več jezikih, ki jih navedeni organ brez težav razume. Navedene informacije in dokumentacija se predložijo v elektronski obliki, na zahtevo pa tudi v papirni obliki.

Distributerji sodelujejo z nacionalnim organom pri vseh ukrepih, sprejetih za odpravo neskladnosti z zahtevami iz členov 5 do 12.

Člen 20

Obveznosti ponudnikov storitev odpremnih skladišč

1.   Proizvajalci, ki ponujajo embalažo potrošnikom v Uniji, ponudnikom storitev odpremnih skladišč zagotovijo informacije iz člena 45(5), točki (a) in (b), ob sklenitvi pogodbe med ponudnikom in proizvajalcem za katero od storitev iz člena 3, točka (11), Uredbe (EU) 2019/1020.

2.   Ko ponudnik storitev odpremnih skladišč prejme informacije iz odstavka 1 in ob sklenitvi pogodbe med ponudnikom in proizvajalcem za katero od storitev iz člena 3, točka (11), Uredbe (EU) 2019/1020, si ob uporabi katere koli prosto dostopne uradne spletne zbirke podatkov ali spletnega vmesnika, ki ga da na voljo država članica ali Unija, ali javno dostopnega seznama registracij v skladu s členom 44(13) ali pa z na proizvajalca naslovljenimi zahtevami po predložitvi dokazil iz zanesljivih virov po najboljših močeh prizadeva oceniti, ali so informacije iz odstavka 1 zanesljive in popolne. Za namen te uredbe so proizvajalci odgovorni za točnost zagotovljenih informacij.

Če ponudnik storitev odpremnih skladišč pridobi zadostne indice ali utemeljeno domneva, da je katera od informacij iz odstavka 1, ki jo je pridobil od zadevnega proizvajalca, netočna, nepopolna ali ni posodobljena, od proizvajalca zahteva, da brez odlašanja ali v roku, določenem v pravu Unije in nacionalnem pravu, to stanje odpravi.

Če proizvajalec ne popravi ali dopolni navedenih informacij, ponudnik storitev odpremnih skladišč hitro začasno prekine zagotavljanje svoje storitve zadevnemu proizvajalcu v zvezi s ponujanjem embalaže ali pakiranih izdelkov potrošnikom v Uniji, dokler zahteva ni v celoti izpolnjena. Ponudnik storitev odpremnih skladišč proizvajalca obvesti o razlogih za začasno prekinitev.

3.   Brez poseganja v člen 4 Uredbe (EU) 2019/1150 Evropskega parlamenta in Sveta(74) ima zadevni proizvajalec, če ponudnik storitev odpremnih skladišč začasno prekine opravljanje svoje storitve na podlagi odstavka 2 tega člena, pravico, da odločitev ponudnika storitev odpremnih skladišč izpodbija pred sodiščem države članice, v kateri ima ponudnik storitev odpremnih skladišč sedež.

4.   Ponudniki storitev odpremnih skladišč zagotovijo, da pogoji skladiščenja, ravnanja in pakiranja, naslavljanja ali odpreme v zvezi z embalažo, s katero ravnajo, ne ogrožajo skladnosti embalaže z zahtevami iz členov 5 do 12.

Člen 21

Primer, v katerem se obveznosti izdelovalcev uporabljajo za uvoznike in distributerje

Uvoznik ali distributer, ki da embalažo na trg pod svojim imenom ali blagovno znamko ali spremeni embalažo, ki je že bila dana na trg, na način, ki bi lahko vplival na skladnost z ustreznimi zahtevami iz te uredbe, se za namene te uredbe šteje za izdelovalca, pri čemer se zanj uporabljajo obveznosti izdelovalca iz člena 15. V primeru transportne embalaže, embalaže za večkratno uporabo, embalaže za primarne proizvode, skupinske embalaže, prodajne embalaže ali servirne embalaže, če fizična ali pravna oseba, ki načrtuje ali izdeluje embalažo pod svojim imenom ali blagovno znamko, spada v opredelitev mikropodjetja v skladu s Priporočilom Komisije 2003/361/ES, kot je javno dostopno ... [datum začetka veljavnosti te uredbe], ponudnik embalaže pa se nahaja v Evropski uniji, se za namene tega člena za izdelovalca šteje ponudnik embalaže.

Člen 22

Identifikacija gospodarskih subjektov

1.  Gospodarski subjekti organom za nadzor trga na njihovo zahtevo zagotovijo informacije o:

(a)  identiteti vsakega gospodarskega subjekta, ki jim je dobavil embalažo;

(b)  identiteti vsakega gospodarskega subjekta, kateremu so dobavili embalažo.

2.  Gospodarski subjekti so sposobni informacije iz odstavka 1, točka (a), zagotoviti še pet let po tem, ko jim je bila dobavljena embalaža za enkratno uporabo, in še deset let po tem, ko jim je bila dobavljena embalaža za večkratno uporabo.

Gospodarski subjekti so sposobni informacije iz odstavka 1, točka (b), zagotoviti še pet let po tem, ko so dobavili embalažo za enkratno uporabo, in še deset let po tem, ko so dobavili embalažo za večkratno uporabo.

Člen 23

Obveznosti izvajalcev ravnanja z odpadno embalažo glede zagotavljanja informacij

Izvajalci ravnanja z odpadno embalažo pristojnim organom vsako leto prek elektronskega registra ali registrov v skladu s členom 35(1) Direktive 2008/98/ES zagotovijo informacije o odpadni embalaži iz preglednice 3 v Prilogi XII.

Izvajalci ravnanja z odpadno embalažo v primeru individualnega izpolnjevanja obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca proizvajalcu, v primeru kolektivnega izpolnjevanja obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca pa pooblaščeni organizaciji za izpolnjevanje obveznosti proizvajalca vsako leto zagotovijo vse informacije, potrebne za izpolnjevanje obveznosti glede zagotavljanja informacij iz člena 44(10).

Države članice lahko na podlagi nacionalnega prava določijo, da, kadar so za organizacijo ravnanja z odpadno embalažo odgovorni javni organi, izvajalci ravnanja z odpadno embalažo tem javnim organom vsako leto zagotovijo vse informacije, potrebne za izpolnjevanje obveznosti glede zagotavljanja informacij iz člena 44(10), ali z drugimi sredstvi za dopolnitev elektronskega registra ali registrov v skladu s členom 35(1) Direktive 2008/98/ES.

Poglavje V

Obveznosti gospodarskih subjektov, razen obveznosti iz Poglavja VIII

Člen 24

Obveznost v zvezi s prekomerno količino embalaže

1.  Gospodarski subjekti, ki polnijo embalažo v skupinsko embalažo, transportno embalažo ali embalažo za elektronsko trgovanje, do 1. januarja 2030 ali 36 mesecev po začetku veljavnosti delegiranih aktov, sprejetih na podlagi drugega pododstavka, kar je pozneje, zagotovijo, da delež praznega prostora ne presega 50 %.

Na Komisijo se v treh letih po začetku veljavnosti te uredbe prenese pooblastilo za sprejemanje izvedbenih aktov za določitev metodologije za izračun deleža praznega prostora iz odstavka 1. Navedeni izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 65(3). Pri tej metodologiji se upoštevajo posebne značilnosti embalaže, ki jo je treba postaviti v prazen prostor, ki je dovolj velik, da izpolnjuje veljavne pravne zahteve ali da zaščiti izdelek, zlasti v zvezi s pakiranimi izdelki nepravilnih oblik, embalažo, ki vsebuje več kot eno prodajno embalažo ali izdelek, embalažo, ki vsebuje tekoče izdelke, pakiranimi izdelki, katerih vsebina se lahko zlahka poškoduje, in pakiranimi izdelki, ki jih lahko zaradi majhnih dimenzij poškodujejo večji izdelki, ter minimalni prostor na transportni embalaži, ki omogoča pritrditev oznake pošiljke.

2.  Za namen tega izračuna:

(a)  prazen prostor pomeni razliko med skupno prostornino skupinske embalaže, transportne embalaže ali embalaže za elektronsko trgovanje in prostornino prodajne embalaže v njej;

(b)  delež praznega prostora pomeni delež, ki ga prazen prostor, opredeljen v točki (a) tega odstavka, predstavlja glede na skupno prostornino skupinske embalaže, transportne embalaže ali embalaže za elektronsko trgovanje.

Prostor, zapolnjen s polnilnimi materiali, kot so papirnati izrezki, zračne blazine, mehurčkasta folija, gobasto polnilo, penasto polnilo, lesna volna, polistiren ali rezine stiropora, se šteje za prazen prostor.

3.   Gospodarski subjekt, ki polni prodajno embalažo, do ... [36 mesecev od datuma začetka veljavnosti te uredbe] zagotovi, da se prazen prostor zmanjša na najmanjšo možno mero, potrebno za zagotovitev funkcionalnosti embalaže, vključno z zaščito izdelka. Delež praznega prostora za prodajno embalažo pomeni razliko med celotno notranjo prostornino embalaže in prostornino pakiranega izdelka.

Zaradi ugotavljanja skladnosti s tem odstavkom se prostor, napolnjen s papirnatimi izrezki, zračnimi blazinami, mehurčkasto folijo, gobastimi polnili, penastimi polnili, lesno volno, polistirenom, rezinami stiropora ali drugimi polnili, šteje za prazen prostor.

Za prodajno embalažo za izdelke, ki se med prevozom posedajo ali pri katerih je za zaščito živila potreben prazen prostor med živilom in vrhom embalaže, ali druge, ki imajo te značilnosti, se skladnost s tem odstavkom oceni kot raven napolnjenosti embalaže na mestu polnjenja. Zrak med pakiranimi živili ali v njih ali zaščitni plini se ne štejejo za prazen prostor.

4.  Gospodarski subjekti, ki prodajno embalažo uporabljajo kot embalažo za elektronsko trgovanje ali ki uporabljajo embalažo za večkratno uporabo v okviru sistema za ponovno uporabo, so izvzeti iz obveznosti iz odstavka 1. Kljub temu zagotovijo, da je taka prodajna embalaža skladna z zahtevami iz člena 10.

5.   Komisija do ... [7 let od datuma začetka veljavnosti te uredbe] pregleda delež praznega prostora iz odstavka 1 in izvzetja iz odstavka 4 ter oceni možnost določitve deležev praznega prostora za prodajno embalažo, zlasti za igrače, kozmetične izdelke, komplete izdelkov „naredi si sam“ in elektronske izdelke.

Člen 25

Omejitve uporabe nekaterih oblik embalaže

1.  Gospodarski subjekti od 1. januarja 2030 prenehajo dajati na trg embalažo, katere oblike in nameni so navedeni v Prilogi V.

2.   Države članice lahko ohranijo omejitve, sprejete pred 1. januarjem 2025, glede dajanja na trg embalaže v oblikah in za namene iz Priloge V, a iz materialov, ki v Prilogi V niso navedeni.

3.   Določba iz odstavka 1 ne posega v člen 9(2), točka (b).

▌

4.  Države članice lahko mikropodjetja, kot so opredeljena v Priporočilu Komisije 2003/361/ES, izvzamejo iz točke 3 Priloge V, kot je javno dostopna ... [datum začetka veljavnosti te uredbe], ▌ če se dokaže, da neuporaba embalaže ali pridobitev dostopa do infrastrukture, potrebne za delovanje sistema za ponovno uporabo, ni tehnično izvedljiva.

5.  Komisija do... [7 let od datuma začetka veljavnosti te uredbe] oceni pozitiven vpliv omejitev in njihovih odstopanj na okolje ter upošteva razpoložljivost alternativnih rešitev v zvezi z embalažo, ki izpolnjujejo varnostne in higienske zahteve, ki se uporabljajo za kontaktno embalažo. Komisija na podlagi te ocene pregleda to določbo in Prilogo V, da jo prilagodi tehničnemu in znanstvenemu napredku, da bi zmanjšala odpadno embalažo, ter na tej podlagi oceni ustreznost uvedbe novih omejitev uporabe določenih oblik embalaže, ustreznost ohranitve izjem in odstopanj iz tega člena ter po potrebi predloži zakonodajni predlog.

6.   Komisija do … [24 mesecev od datuma začetka veljavnosti te uredbe] v posvetovanju z državami članicami in Evropsko agencijo za varnost hrane objavi smernice, v katerih podrobneje pojasni Prilogo V, vključno s primeri zajetih oblik embalaže in morebitnimi izvzetji iz omejitev, ter zagotovi seznam primerov sadja in zelenjave, izključenih iz točke 2 Priloge V.

Člen 26

Obveznosti v zvezi z embalažo za večkratno uporabo

1.  Gospodarski subjekti, ki prvič omogočajo dostopnost embalaže za večkratno uporabo na ozemlju države članice, zagotovijo, da je v zadevni državi članici vzpostavljen sistem za ponovno uporabo take embalaže, vključno s spodbudo za zagotovitev zbiranja, ki izpolnjuje zahteve iz člena 27 in Priloge VI. Šteje se, da so zahteve iz tega odstavka izpolnjene, če so v državah članicah že vzpostavljeni sistemi za ponovno uporabo.

2.  Opis skladnosti sistema z navedenimi zahtevami se pripravi kot del tehnične dokumentacije o embalaži za večkratno uporabo, ki se zagotovi na podlagi člena 11(3). V ta namen izdelovalec od udeležencev v sistemu iz Priloge VI zahteva ustrezno pisno potrditev.

Člen 27

Obveznost v zvezi s sistemi za ponovno uporabo

1.  Gospodarski subjekti, ki uporabljajo embalažo za večkratno uporabo, se vključijo v enega ali več sistemov za ponovno uporabo in zagotovijo skladnost sistemov za ponovno uporabo, v katere je vključena embalaža za večkratno uporabo, z zahtevami iz dela A Priloge VI.

2.  Gospodarski subjekti, ki uporabljajo embalažo za večkratno uporabo, zagotovijo, da se taka embalaža obnovi v skladu z delom B Priloge VI, preden jo ponovno ponudijo v uporabo končnim uporabnikom.

3.   Gospodarski subjekti, ki uporabljajo embalažo za večkratno uporabo, lahko imenujejo tretjo osebo, odgovorno za enega ali več vzajemnih sistemov za ponovno uporabo. Imenovane tretje osebe zagotovijo, da sistemi za ponovno uporabo, v katere je vključena embalaža za večkratno uporabo, izpolnjujejo zahteve iz dela A Priloge VI.

Kadar gospodarski subjekti imenujejo tretjo osebo iz prvega pododstavka tega odstavka, mora obveznosti iz tega člena v njihovem imenu izpolnjevati ta tretja oseba.

4.   Gospodarski subjekti, ki uporabljajo embalažo za večkratno uporabo v sistemih zaprte zanke, kot so opredeljeni v Prilogi VI, morajo embalažo vrniti na zbirno mesto oziroma zbirna mesta, ki jih določijo udeleženci v sistemu in jih odobri upravljavec sistema.

Člen 28

Obveznosti v zvezi s ponovnim polnjenjem

1.  Kadar gospodarski subjekti ponudijo možnost nakupa izdelkov s ponovnim polnjenjem, končne uporabnike obvestijo o:

(a)  vrstah posod, ki se lahko uporabijo za nakup izdelkov, ki se ponujajo za ponovno polnjenje;

(b)  higienskih standardih glede ponovnega polnjenja;

(c)  odgovornosti končnega uporabnika v zvezi z zdravjem in varnostjo glede uporabe posod iz točke (a).

Te informacije se redno posodabljajo in se jasno prikažejo na zadevnem mestu ali se končnim uporabnikom zagotovijo na drug način.

2.  Gospodarski subjekti, ki omogočajo ponovno polnjenje, zagotovijo, da so točke za ponovno polnjenje skladne z zahtevami iz dela C Priloge VI in vsemi zahtevami iz drugih zakonodajnih aktov Unije v zvezi s prodajo izdelkov s ponovnim polnjenjem.

3.  Gospodarski subjekti, ki omogočajo ponovno polnjenje, zagotovijo, da se embalaža in posode, ki se na točkah za ponovno polnjenje ponujajo končnim uporabnikom, ne zagotavljajo brezplačno, če embalaža ne izpolnjuje zahtev iz Priloge VI ali se zagotavlja v okviru kavcijskega sistema.

4.  Gospodarski subjekti lahko zavrnejo ponovno polnjenje posode, ki jo zagotovi končni uporabnik, če končni uporabnik ne spoštuje zahtev, ki jih gospodarski subjekt sporoči v skladu z odstavkom 1, zlasti če menijo, da ni higienična ali primerna za hrano ali pijačo, ki jo prodajajo. Gospodarski subjekti so oproščeni odgovornosti za vprašanja v zvezi s higieno ali varnostjo hrane, ki lahko nastanejo zaradi uporabe posod, ki jih zagotovi končni uporabnik.

5.   Od 1. januarja 2030 si končni distributerji s prodajno površino več kot 400 m² prizadevajo 10 % te prodajne površine nameniti točkam za ponovno polnjenje živilskih in neživilskih izdelkov.

Člen 29

Cilji glede ponovne uporabe ▌

1.  Od 1. januarja 2030 gospodarski subjekti, ki uporabljajo transportno ali prodajno embalažo, ki se uporablja za prevoz izdelkov na ozemlju Unije, vključno z elektronskim trgovanjem, v obliki palet, zložljivih plastičnih škatel, škatel, pladnjev, plastičnih zabojev, vmesnih zabojnikov za razsuti tovor, veder, sodov in kanistrov vseh velikosti in materialov, vključno s prilagodljivimi oblikami ali paletnimi ovoji ali trakovi za stabilizacijo in zaščito izdelkov, ki so med prevozom nameščeni na palete, zagotovijo, da vsaj 40 % take uporabljene embalaže predstavlja embalaža za večkratno uporabo v okviru sistema za ponovno uporabo.

Od 1. januarja 2040 si gospodarski subjekti prizadevajo, da je vsaj 70 % take uporabljene embalaže v obliki za večkratno uporabo v okviru sistema za ponovno uporabo.

2.  Z odstopanjem od odstavka 1 gospodarski subjekti, ki uporabljajo transportno ali prodajno embalažo, ki se uporablja za prevoz izdelkov iz odstavka 1 tega člena, na ozemlju Unije med različnimi lokacijami, na katerih gospodarski subjekt opravlja svojo dejavnost, ali med katero koli lokacijo, na kateri gospodarski subjekt opravlja svojo dejavnost, in lokacijo katerega koli drugega povezanega podjetja ali partnerskega podjetja, kot je opredeljeno v členu 3 Priloge k Priporočilu Komisije 2003/361 v različici, ki je javno dostopna ... [datum začetka veljavnosti te uredbe], zagotovijo, da je tako embalažo mogoče ponovno uporabiti v okviru sistema za ponovno uporabo.

▌

3.  Z odstopanjem od odstavka 1 gospodarski subjekti, ki uporabljajo transportno ali prodajno embalažo iz odstavka 1, ki se uporablja za prevoz za dobavo izdelkov drugemu gospodarskemu subjektu v isti državi članici, zagotovijo, da je tako embalažo mogoče ponovno uporabiti v okviru sistema za ponovno uporabo.

▌

4.  Obveznosti iz odstavkov 1, 2 in 3 se ne uporabljajo za transportno ali prodajno embalažo:

(a)   ki se uporablja za prevoz nevarnega blaga, kot je določeno v Direktivi 2008/68/ES;

(b)   ki se uporabljajo za prevoz velikih strojev, opreme in blaga, za katere je embalaža posebej zasnovana tako, da ustreza individualni zahtevi gospodarskega subjekta, ki odda naročilo;

(c)  v prilagodljivi obliki, ki se uporablja za prevoz in je v neposrednem stiku z živili in krmo, kot so opredeljeni v Uredbi (ES) št. 178/2002, ter živilskimi sestavinami, kot so opredeljene v Uredbi (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta(75);

(d)  v obliki kartonskih škatel.

5.  Od 1. januarja 2030 gospodarski subjekti, ki uporabljajo skupinsko embalažo v obliki škatel, razen kartonskih škatel, ki obdaja prodajno embalažo ter določeno število izdelkov združuje v skladiščno ali distribucijsko enoto, zagotovijo, da vsaj 10 % take embalaže predstavlja embalaža za večkratno uporabo v okviru sistema za ponovno uporabo.

Od 1. januarja 2040 si gospodarski subjekti prizadevajo, da je vsaj 25 % take uporabljene embalaže v obliki za večkratno uporabo v okviru sistema za ponovno uporabo.

▌

6.  Od 1. januarja 2030 končni distributer, ki na trgu na ozemlju države članice potrošnikom omogoča dostopnost alkoholnih in brezalkoholnih pijač v prodajni embalaži, zagotovi, da je vsaj 10 % navedenih izdelkov na voljo v embalaži za večkratno uporabo v okviru sistema za ponovno uporabo.

Od 1. januarja 2040 si gospodarski subjekti prizadevajo, da je vsaj 40 % navedenih izdelkov na voljo v embalaži za večkratno uporabo v okviru sistema za ponovno uporabo.

Končni distributer prispeva pravičen delež k doseganju ciljev s pakiranimi izdelki, izdelanimi pod njegovo blagovno znamko.

▌

7.  Cilji, določeni v odstavku 6, se ne uporabljajo za:

(a)   pijače, za katere se šteje, da so hitro pokvarljive v skladu s členom 24 Uredbe (EU) št. 1169/2011, ter mleko in mlečne proizvode iz dela XVI Priloge I k Uredbi (EU) št. 1308/2013 in njihove nadomestke iz oznak KN 2202 9911 in 2202 9915;

(b)   kategorije proizvodov vinske trte iz točk 1, 3 do 9, 11, 12, 15, 16 in 17 dela II Priloge VII k Uredbi (EU) št. 1308/2013;

(c)  aromatizirane vinske izdelke, kot so opredeljeni v Uredbi (EU) št. 251/2014 Evropskega parlamenta in Sveta(76);

(d)  proizvode, podobne vinskim proizvodom in aromatiziranim vinskim proizvodom, pridobljene iz sadja, ki ni grozdje, in zelenjave, ter druge fermentirane pijače iz oznake KN 2206 00;

(e)  žgane pijače na osnovi alkohola, ki ustrezajo tarifni številki 2208 kombinirane nomenklature v Prilogi I k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87(77).

8.  Komisija ob posvetovanju z državami članicami do ... [24 mesecev od datuma začetka veljavnosti te uredbe] objavi smernice, v katerih podrobneje pojasni izdelke, ki spadajo v področje uporabe odstavkov 6 in 7.

▌

9.  Končni distributerji na podlagi odstavka 6 v okviru tega posebnega sistema za ponovno uporabo na prodajnem mestu brezplačno vzamejo nazaj vso embalažo za večkratno uporabo iste vrste, oblike in velikosti, kot je embalaža, katere dostopnost omogočijo na trgu, pri čemer zagotovijo njeno predelavo in vračanje v celotni distribucijski verigi. Končni uporabniki imajo možnost, da embalažo vrnejo na mesto, kjer poteka dejanska predaja take embalaže, ali v njegovi neposredni bližini. Končni distributer v celoti vrne povezane kavcije ali sprejme ukrepe za priglasitev vračila embalaže v skladu s pravili upravljanja posebnega sistema za ponovno uporabo, kar lahko pomeni vračilo povezanih kavcij.

10.  Končni distributerji so izvzeti iz obveznosti doseganja ciljev iz odstavka 6, če v posameznem koledarskem letu njihova prodajna površina ne presega 100 m2. Na Komisijo se na podlagi posebnih pogojev končne distribucije in nekaterih proizvodnih sektorjev, tudi na nacionalni ravni, prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 64 za spremembo praga prodajne površine.

▌

11.  Države članice lahko končne distributerje izvzamejo iz obveznosti doseganja ciljev iz odstavka 6, če se njihova prodajna površina nahaja na otoku z manj kot 2 000 prebivalci ali v občini z gostoto prebivalstva manj kot 54 oseb/km². Vendar se zahteve iz odstavka 6 uporabljajo za vsa poselitvena jedra/kraje z več kot 5 000 prebivalci. Poleg tega, če zadevni končni distributer prodaja izdelke iz odstavka 6 v embalaži za ponovno uporabo, mora poskrbeti za prevzem take embalaže v skladu z odstavkom 9. V tem primeru, če ima končni distributer več kot eno prodajno površino in se le ena ali nekatere od teh površin nahajajo na takem otoku, se zadevne pijače in izdelki, katerih dostopnost je omogočena na trgu na ozemlju države članice na teh prodajnih površinah, ne upoštevajo pri izračunu za namene izpolnjevanja ciljev iz odstavka 6.

12.  Države članice lahko dovolijo, da se končni distributerji združijo v skupine za namene izpolnjevanja obveznosti na podlagi odstavka 6. Te skupine ne presegajo 40-odstotnega tržnega deleža ustrezne kategorije pijač, sestavlja pa jih največ pet končnih distributerjev.

Te skupine lahko zajemajo le kategorije pijač, katerih dostopnost na trgu na ozemlju države članice omogočajo vsi člani skupine.

Omejitev na pet končnih distributerjev se ne uporablja, če delujejo pod isto blagovno znamko.

Če države članice odobrijo možnost na podlagi tega odstavka, informacije, ki jih skupina zagotovi organu države članice, vsebujejo vsaj:

(a)  gospodarske subjekte, vključene v skupino, in

(b)  gospodarski subjekt, imenovan za upravitelja skupine, ki bo kontaktna točka.

Države članice lahko po potrebi določijo dodatne zahteve po informacijah, ki so potrebne za izvrševanje obveznosti v skladu z odstavkom 6 v povezavi s tem odstavkom.

Gospodarski subjekti zagotovijo, da so njihovi sporazumi skladni s členoma 101 in 102 PDEU. Brez poseganja v splošno veljavnost pravil Unije o konkurenci za take skupine vsi člani skupine zlasti zagotovijo, da v okviru dogovora o združevanju ne prihaja do souporabe podatkov niti do izmenjave informacij, razen v zvezi z informacijami iz člena 30(2), tudi v zvezi s podatki o predvideni prodaji.

Komisija do 1. januarja 2028 sprejme delegirane akte za dopolnitev te uredbe, da določi in opredeli podrobne pogoje in zahteve glede poročanja, ki se uporabljajo za te dogovore o združevanju, pri čemer upošteva vrsto in količino embalaže, ki jo vsak gospodarski subjekt da na trg vsako koledarsko leto, in kraj, kjer se gospodarski subjekti nahajajo.

13.  Gospodarski subjekti so izvzeti iz obveznosti doseganja ciljev iz tega člena, če so v posameznem koledarskem letu:

(a)  na trgu na ozemlju države članice omogočili dostopnost embalaže, katere masa ne presega 1 000 kg, in

(b)  ustrezali opredelitvi mikropodjetja v skladu s pravili iz Priporočila Komisije 2003/361 v različici, ki je javno dostopna ... [datum začetka veljavnosti te uredbe].

Na Komisijo se na podlagi posebnih pogojev končne distribucije in nekaterih proizvodnih sektorjev, tudi na nacionalni ravni, prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 64 za spremembo pragov iz točke (a).

14.   Države članice lahko gospodarske subjekte za obdobje petih let izvzamejo iz obveznosti iz tega člena pod naslednjimi pogoji:

(a)  država članica, ki dovoli izvzetje, doseže pet odstotnih točk nad cilji za recikliranje odpadne embalaže na posamezni material, ki jih je treba doseči do leta 2025, in naj bi v skladu s poročilom, ki ga Komisija objavi tri leta pred tem datumom, dosegla pet odstotnih točk nad ciljem za leto 2030;

(b)  država članica, ki dovoli izvzetje, je na dobri poti, da izpolni ustrezne cilje preprečevanja odpadkov iz člena 43 te uredbe, in lahko dokaže, da je do leta 2028 vsaj za 3 % zmanjšala količino odpadkov v primerjavi z izhodiščem iz leta 2018;

(c)  gospodarski subjekti so sprejeli poslovni načrt za preprečevanje in recikliranje odpadkov, ki prispeva k doseganju ciljev preprečevanja in recikliranja odpadkov iz člena 43 oziroma 52.

Država članica lahko petletno obdobje podaljša, če so pogoji izpolnjeni.

▌

15.  Države članice lahko pod pogoji iz člena 51 za gospodarske subjekte določijo cilje, ki presegajo minimalne cilje, določene v odstavkih 1, 2, 3, 5 in 6 tega člena, kolikor so ti višji cilji potrebni, da lahko država članica doseže enega ali več ciljev iz člena 43.

16.   Države članice lahko pod pogoji iz člena 51 za gospodarske subjekte določijo cilje, ki zajemajo pijače, katerih dostopnost se omogoča v prodajni embalaži in ki ne spadajo v odstavek 6 tega člena, kolikor so ti dodatni cilji potrebni, da lahko država članica doseže enega ali več ciljev iz člena 43.

17.   Cilji iz tega člena se izračunajo za obdobje posameznega koledarskega leta.

18.   Da bi se upoštevali najnovejši znanstveni in tehnični podatki ter razvoj, je Komisija pooblaščena, da v skladu s členom 64 sprejme delegirane akte o dopolnitvi te uredbe za določitev:

(a)  izvzetij za gospodarske subjekte, ki dopolnjujejo izvzetja iz tega člena, zaradi posebnih gospodarskih omejitev v določenem sektorju, ki so povezane z izpolnjevanjem ciljev iz tega člena;

(b)  izvzetij za določene oblike embalaže, na katere se nanašajo cilji iz odstavkov 1, 2, 3, 5 in 6 tega člena, v primeru higienskih vprašanj in vprašanj v zvezi z varnostjo hrane, ki preprečujejo doseganje navedenih ciljev;

(c)  izvzetij za določene oblike embalaže, na katere se nanašajo cilji iz odstavkov 1, 2, 3, 5 in 6 tega člena, v primeru okoljskih vprašanj, ki preprečujejo doseganje navedenih ciljev.

19.   Komisija do 1. januarja 2034 ob upoštevanju razvoja najsodobnejše tehnologije in praktičnih izkušenj, ki so jih pridobili gospodarski subjekti in države članice, predloži poročilo, v katerem pregleda izvajanje ciljev za leto 2030 iz tega člena in oceni, v kolikšni meri ti cilji vodijo k učinkovitim in enostavno izvedljivim rešitvam za spodbujanje trajnostne embalaže, izvedljivost doseganja ciljev za leto 2040 na podlagi izkušenj pri doseganju ciljev za leto 2030 in spreminjajočih se okoliščin, ustreznost ohranjanja izvzetij in odstopanj iz tega člena, oceno življenjskega cikla embalaže za enkratno uporabo in ponovno uporabo ter nujnost ali primernost določanja novih ciljev za ponovno uporabo in ponovno polnjenje za druge kategorije embalaže. Ocena Komisije vključuje oceno učinka na zaposlovanje. Temu poročilu se po potrebi priloži zakonodajni predlog za spremembo tega člena, zlasti ciljev za leto 2040. Države članice do decembra 2032 Komisiji predložijo podatke o oceni učinka na zaposlovanje v zvezi z izvajanjem ciljev glede ponovne uporabe na njihovem nacionalnem ozemlju. Države članice pred predložitvijo ocen učinka na zaposlovanje Komisiji obvestijo nacionalne socialne partnerje, ki zastopajo delavce in delodajalce v sektorjih, ki so zajeti v ciljih glede ponovne uporabe embalaže, ter se z njimi posvetujejo.

Člen 30

Pravila za izračun doseganja ciljev glede ponovne uporabe ▌

1.  Gospodarski subjekt, ki uporablja tako embalažo, zaradi dokazovanja doseganja ciljev iz člena 29(1) in (5) posebej izračuna naslednje:

(a)  število enakovrednih enot vseh oblik embalaže iz člena 29(1), ki predstavljajo embalažo za večkratno uporabo v okviru sistema za ponovno uporabo, ki jih je uporabil v danem koledarskem letu;

(b)  število enakovrednih enot vseh oblik embalaže iz člena 29(1), ki niso embalaža iz točke (a) in ki jih je uporabil v danem koledarskem letu.

2.  Končni distributer, ki omogoča dostopnost takih izdelkov na trgu na ozemlju države članice, zaradi dokazovanja doseganja ciljev iz člena 29(6) in člena 33 v zvezi z vsakim ciljem posebej izračuna naslednje:

(a)  skupno število prodajnih enot ali skupno prostornino pijač ▌ v embalaži za večkratno uporabo v okviru sistema za ponovno uporabo, dostopnih na trgu na ozemlju države članice v danem koledarskem letu;

▌

(b)  skupno število prodajnih enot ali skupno prostornino pijač ▌, katerih dostopnost na trgu na ozemlju države članice je bila v danem koledarskem letu omogočena na način, ki ni naveden v točki (a).

3.  Komisija do 30. junija 2027 sprejme izvedbene akte o določitvi podrobnih pravil in metodologije za izračun ciljev iz člena 29.

Navedeni izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 65(3).

4.   Obveznost dokazovanja doseganja ciljev iz člena 29 se uporablja od 1. januarja 2030 ali 18 mesecev po datumu začetka veljavnosti izvedbenih aktov iz odstavka 3, karkoli nastopi pozneje.

Člen 31

Poročanje pristojnim organom o ciljih glede ponovne uporabe ▌

1.  Gospodarski subjekti iz člena 29(1) do (8) pristojnemu organu iz člena 40 te uredbe za vsako koledarsko leto predložijo poročilo s podatki o doseganju ciljev iz člena 29.

2.  Poročilo iz odstavka 1 se predloži v šestih mesecih po koncu leta poročanja, na katero se nanašajo zbrani podatki.

3.  Prvo obdobje poročanja zajema koledarsko leto, ki se začne 1. januarja 2030.

4.  Pristojni organi vzpostavijo elektronske sisteme, prek katerih se jim sporočajo podatki, in opredelijo oblike, ki jih je treba uporabljati.

5.  Pristojni organi lahko zahtevajo kakršne koli dodatne informacije, potrebne za zagotovitev zanesljivosti sporočenih podatkov.

6.  Države članice objavijo rezultate poročil iz odstavka 1.

7.   Komisija do ... [24 mesecev od datuma začetka veljavnosti te uredbe] ustanovi evropsko opazovalnico za ponovno uporabo. Opazovalnica je odgovorna za spremljanje izvajanja ukrepov, določenih v tej uredbi, zbiranje podatkov o praksah ponovne uporabe in prispevanje k vzpostavitvi dobre prakse na področju ponovne uporabe.

Člen 32

Obveznost ponovnega polnjenja za sektor hrane in pijače za s seboj

1.   Do ... [24 mesecev od datuma začetka veljavnosti te uredbe]:

(a)  končni distributer, ki opravlja poslovno dejavnost v gostinskem sektorju in ki na trgu na ozemlju države članice v embalaži za hrano in pijačo za s seboj omogoča dostopnost hladnih ali toplih pijač, ki se polnijo v posodo na prodajnem mestu in odnesejo s seboj, zagotovi sistem, da lahko potrošniki prinesejo svojo posodo, ki se napolni;

(b)  končni distributer, ki opravlja poslovno dejavnost v gostinskem sektorju in ki na trgu na ozemlju države članice v embalaži za hrano in pijačo za s seboj omogoča dostopnost pripravljene hrane, ki je namenjena takojšnjemu zaužitju brez nadaljnje priprave ter se običajno zaužije iz take posode, zagotovi sistem, da lahko potrošniki prinesejo svojo posodo, ki se napolni.

2.  Končni distributerji iz odstavka 1 blago, s katerim se napolni posoda, ki jo prinese potrošnik, ne smejo ponuditi po višji ceni in pod slabšimi pogoji kot pri prodajni enoti iz istega blaga in v embalaži za enkratno uporabo.

Končni distributerji končne potrošnike na prodajnem mestu z jasno vidnimi in čitljivimi informacijskimi tablami ali znaki obvestijo o možnosti, da blago dobijo v posodi, ki jo je mogoče ponovno napolniti in jo prinese potrošnik.

Člen 33

Ponudba za ponovno uporabo v sektorju hrane in pijače za s seboj

1.   Do ... [36 mesecev od datuma začetka veljavnosti te uredbe] končni distributer, ki opravlja poslovno dejavnost v gostinskem sektorju in ki na trgu na ozemlju države članice v embalaži za hrano in pijačo za s seboj omogoča dostopnost hladnih ali toplih pijač ali pripravljene hrane, namenjene takojšnjemu zaužitju brez nadaljnje priprave, ki se polnijo v posodo na prodajnem mestu in odnesejo s seboj, zagotovi potrošnikom možnost embalaže v okviru sistema za ponovno uporabo.

2.  Končni distributerji končne potrošnike na prodajnem mestu z jasno vidnimi in čitljivimi informacijskimi tablami ali znaki obvestijo o možnosti, da blago dobijo v embalaži za večkratno uporabo.

3.  Končni distributerji blaga, s katerim se napolni embalaža za večkratno uporabo, ne smejo ponuditi po višji ceni in pod slabšimi pogoji kot pri prodajni enoti iz istega blaga in v embalaži za enkratno uporabo.

4.  Končni distributerji so izvzeti iz uporabe tega člena, če spadajo v opredelitev mikropodjetja iz Priporočila Komisije 2003/361/ES.

5.  Od leta 2030 si gospodarski subjekt prizadeva, da se 10 % izdelkov ponudi v obliki embalaže za večkratno uporabo.

6.  Države članice lahko pod pogoji iz člena 51 za gospodarske subjekte določijo cilje, ki presegajo minimalne cilje, določene v odstavku 5 tega člena, kolikor so ti višji cilji potrebni, da bi država članica lahko dosegla enega ali več ciljev iz člena 43.

Poglavje VI

Plastične nosilne vrečke

Člen 34

Plastične nosilne vrečke

1.  Države članice sprejmejo ukrepe za trajno zmanjšanje potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk na svojem ozemlju.

Trajno zmanjšanje se šteje kot doseženo, če letna potrošnja do 31. decembra 2025 in nato do 31. decembra vsakega naslednjega leta ne presega 40 lahkih plastičnih nosilnih vrečk na osebo ali enakovrednega cilja, izraženega v masi.

2.  Pri ukrepih, ki jih morajo države članice sprejeti za doseganje cilja iz odstavka 1, se upošteva vpliv izdelave, recikliranja ali odstranjevanja lahkih plastičnih nosilnih vrečk na okolje ter njihove lastnosti v zvezi s kompostiranjem, trajnostjo ali posebno namembnostjo. Takšni ukrepi lahko z odstopanjem od člena 4 vključujejo omejitve trženja, če so sorazmerni in nediskriminatorni.

3.  Države članice lahko v skladu z obveznostmi, ki izhajajo iz PDEU, poleg ukrepov iz odstavkov 1 in 2 sprejmejo tudi ukrepe, kot so ekonomski instrumenti, in nacionalne cilje zmanjšanja, in sicer za vse vrste plastičnih nosilnih vrečk ne glede na debelino stene.

4.  Države članice lahko iz obveznosti iz odstavka 1 izvzamejo zelo lahke plastične nosilne vrečke, ki so potrebne iz higienskih razlogov ali se zagotavljajo kot prodajna embalaža nepredpakiranih živil, da bi se zavrglo manj hrane.

5.   Komisija do... [7 let od datuma začetka veljavnosti te uredbe] pripravi poročilo o embalažnih materialih, ki niso navedeni v odstavkih 1 in 2 in bodo verjetno bolj škodljivo vplivali na okolje, ter po potrebi predloži zakonodajni predlog, v katerem določi cilje zmanjšanja in ukrepe za doseganje teh ciljev.

Poglavje VII

Skladnost embalaže

Člen 35

Preizkuševalne, merilne in računske metode

Za namene zagotavljanja in preverjanja skladnosti embalaže z zahtevami iz členov 5 do 12, 24 in 27 te uredbe se preizkusi, meritve in izračuni izvajajo z zanesljivimi, natančnimi in ponovljivimi metodami, pri katerih se upoštevajo splošno priznane najsodobnejše metode in katerih rezultati veljajo za visoko zanesljive.

Člen 36

Domneva o skladnosti

1.  Šteje se, da so preizkuševalne, merilne in računske metode iz člena 35, ki so skladne s harmoniziranimi standardi ali njihovimi deli, sklici na katere so bili objavljeni v Uradnem listu Evropske unije, skladne z zahtevami iz navedenega člena, zajetimi v navedenih standardih ali njihovih delih.

2.   Če preizkuševalne, merilne ali računske metode iz odstavka 1 izvajajo organi za ugotavljanje skladnosti na podlagi akreditacije v skladu z Uredbo (ES) št. 765/2008, se domneva, da so skladne z zahtevami iz odstavka 1.

3.  Šteje se, da je embalaža, ki je skladna s harmoniziranimi standardi ali njihovimi deli, sklici na katere so bili objavljeni v Uradnem listu Evropske unije, skladna z zahtevami ▌, zajetimi v navedenih standardih ali njihovih delih, iz členov 5 do 12, 24 in 27.

Člen 37

Skupne ▌ specifikacije

1.  Šteje se, da je embalaža, ki je skladna s skupnimi ▌ specifikacijami iz odstavka 2 ali njihovimi deli, skladna z zahtevami iz členov 5 do 12 in 27, kolikor so te zahteve zajete v navedenih skupnih ▌ specifikacijah ali njihovih delih.

2.  Komisija lahko v izvedbenih aktih določi skupne ▌ specifikacije glede zahtev iz členov 5 do 12 in člena 27, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)  sklic na harmonizirane standarde, ki bi zajemali ustrezne zahteve iz členov 5 do 12 in člena 27, ni bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije v skladu z Uredbo (EU) št. 1025/2012, pri čemer se objava takega sklica v razumnem roku tudi ne pričakuje, ali pa obstoječi standard ne izpolnjuje zahtev, ki naj bi jih zajemala zahteva, in

(b)  Komisija v skladu s členom 10(1) Uredbe (EU) št. 1025/2012 od ene ali več evropskih organizacij za standardizacijo zahteva pripravo ali revizijo harmoniziranega standarda glede zahtev iz členov 5 do 12 in 27, pri čemer je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

(i)  zahteve ni sprejela nobena od evropskih organizacij za standardizacijo, na katere je bila zahteva naslovljena;

(ii)  zahtevo je sprejela vsaj ena evropska organizacija za standardizacijo, na katero je bila zahteva naslovljena, vendar zahtevani harmonizirani standardi:

–  niso bili sprejeti v roku, določenem v zahtevi,

–  niso skladni z zahtevo ali

–  niso v celoti skladni z zahtevami, ki naj bi jih zajemali.

Navedeni izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 65(3).

3.   Komisija pred pripravo osnutka izvedbenega akta obvesti odbor iz člena 22 Uredbe (EU) št. 1025/2012, da meni, da so pogoji iz odstavka 2 izpolnjeni.

4.  Kadar evropska organizacija za standardizacijo sprejme harmonizirani standard in ga predloži Komisiji, da se sklic nanj objavi v Uradnem listu Evropske unije, Komisija harmonizirani standard oceni v skladu z Uredbo (EU) št. 1025/2012. Ko se sklic na harmonizirani standard objavi v Uradnem listu Evropske unije, Komisija razveljavi izvedbene akte iz odstavka 2 ali njihove dele, ki zajemajo iste zahteve iz členov 5 do 12 in člena 27 ▌.

5.   Če država članica ali Evropski parlament meni, da skupna specifikacija ne izpolnjuje v celoti zahtev iz členov 5 do 12 in člena 27, o tem s predložitvijo podrobne obrazložitve obvesti Komisijo. Komisija to podrobno obrazložitev oceni in lahko po potrebi spremeni izvedbeni akt, ki določa zadevno skupno specifikacijo.

Člen 38

Postopek ugotavljanja skladnosti

Ugotavljanje skladnosti embalaže z zahtevami iz členov 5 do 12 se opravi v skladu s postopkom iz Priloge VII.

Člen 39

Izjava EU o skladnosti

1.  V izjavi EU o skladnosti se navede, da je bilo dokazano izpolnjevanje zahtev iz členov 5 do 12.

2.  Izjava EU o skladnosti ima vzorčno strukturo, določeno v Prilogi VIII, vsebuje elemente, navedene v modulu iz Priloge VII, in se nenehno posodablja. Prevede se v jezik ali jezike, ki jih zahteva država članica, v kateri je embalaža dana na trg ali na trgu katere je dostopna.

3.  Kadar se za embalažo ali pakirani izdelek uporablja več aktov Unije, v skladu s katerimi je treba zagotoviti izjavo EU o skladnosti, se v zvezi z vsemi takimi akti Unije po potrebi pripravi enotna izjava EU o skladnosti. V navedeni izjavi se navedejo zadevni akti Unije in sklici na njihove objave. Lahko gre za dokumentacijo, sestavljeno iz ustreznih posameznih izjav EU o skladnosti.

4.  Izdelovalec s pripravo izjave EU o skladnosti prevzame odgovornost za skladnost embalaže z zahtevami iz te uredbe.

5.   Pristojni organi si prizadevajo za nadzor točnosti najmanj dela izjav o skladnosti na leto, ocenjenih na podlagi pristopa, temelječega na tveganju, in sprejmejo potrebne ukrepe za odpravo neskladnosti, kot je umik neskladnih izdelkov s trga.

Poglavje VIII

Ravnanje z embalažo in odpadno embalažo

ODDELEK 1

Splošne določbe

Člen 40

Pristojni organ

1.  Države članice imenujejo enega ali več pristojnih organov, odgovornih za izvajanje in izvrševanje obveznosti iz tega poglavja, člena 6(10), člena 29(1) do (8) ter členov 30, 31 in 34.

2.  Države članice določijo podrobnosti glede organizacije in delovanja pristojnega organa ali pristojnih organov, vključno z upravnimi in postopkovnimi pravili, ki urejajo:

(a)  registracijo proizvajalcev v skladu s členom 44;

(b)  organizacijo in spremljanje izpolnjevanja zahtev glede poročanja iz člena 44(7) in (8);

(c)  nadzor nad izpolnjevanjem obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca v skladu s členom 45;

(d)   odobritev izpolnjevanja razširjene odgovornosti proizvajalca v skladu s členom 47;

(e)  zagotavljanje informacij v skladu s členom 56.

3.  Države članice do ... [pet mesecev od datuma začetka veljavnosti te uredbe] Komisiji sporočijo imena in naslove pristojnih organov, imenovanih na podlagi odstavka 1. Komisijo brez nepotrebnega odlašanja obvestijo o kakršnih koli spremembah imen ali naslovov navedenih pristojnih organov.

Člen 41

Poročilo za zgodnje opozarjanje

1.  Komisija v sodelovanju z Evropsko agencijo za okolje pripravi poročila o napredku pri doseganju ciljev iz členov 43 in 52 najpozneje tri leta pred iztekom posameznih rokov, določenih v navedenih členih.

2.  Poročila iz odstavka 1 vključujejo:

(a)  oceno doseganja ciljev za vsako državo članico;

(b)  seznam držav članic, pri katerih obstaja tveganje, da ciljev v postavljenih rokih ne bodo dosegle, skupaj z ustreznimi priporočili za zadevne države članice;

(c)  primere dobre prakse, ki se uporabljajo po vsej Uniji in bi lahko usmerjali doseganje ciljev.

Člen 42

Načrti ravnanja z odpadki in programi preprečevanja odpadkov

1.  Države članice v načrte ravnanja z odpadki, ki jih je treba pripraviti na podlagi člena 28 Direktive 2008/98/ES, vključijo posebno poglavje o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo, vključno z ukrepi, sprejetimi na podlagi členov 48, 50 in 52 te uredbe.

2.   Države članice v programe preprečevanja odpadkov, ki jih je treba pripraviti na podlagi člena 29 Direktive 2008/98/ES, vključijo posebno poglavje o preprečevanju embalaže in odpadne embalaže ter smetenja, vključno z ukrepi, sprejetimi na podlagi členov 43 in 51 te uredbe.

ODDELEK 2

Preprečevanje odpadkov

Člen 43

Preprečevanje odpadne embalaže

1.  Vsaka država članica zmanjša količino nastale odpadne embalaže na prebivalca v primerjavi s količino nastale odpadne embalaže na prebivalca iz leta 2018, ki jo je Komisiji sporočila v skladu z Odločbo 2005/270/ES, in sicer za vsaj:

(a)  5 % do leta 2030;

(b)  10 % do leta 2035;

(c)  15 % do leta 2040.

Da bi države članice podprli pri doseganju ciljev preprečevanja odpadne embalaže iz odstavka 1, Komisija do ... [24 mesecev od datuma začetka veljavnosti te uredbe] z izvedbenimi akti določi korekcijski faktor, da se upošteva povečanje ali zmanjšanje turizma glede na referenčno leto. Ta korekcijski faktor temelji na deležu nastale odpadne embalaže na turista in spreminjanju števila turistov glede na referenčno leto, pri čemer se upošteva potencial za zmanjšanje odpadne embalaže v turizmu.

2.   Brez poseganja v odstavka 1 in 3 lahko države članice, ki so že vzpostavile ločena sistema za ravnanje z odpadno embalažo, enega za gospodinjsko odpadno embalažo ter drugega za industrijsko in komercialno odpadno embalažo, ta sistema ohranijo.

3.   Pri doseganju ciljev iz odstavka 1 si vsaka država članica prizadeva zmanjšati količino nastale odpadne plastične embalaže.

4.  Države članice v skladu s splošnimi cilji politike Unije glede odpadkov in za doseganje ciljev iz tega člena izvajajo ukrepe za preprečevanje nastajanja odpadne embalaže in zmanjšanje vpliva embalaže na okolje. Poleg ukrepov, določenih v tej uredbi, lahko taki ukrepi vključujejo uporabo ekonomskih instrumentov in drugih ukrepov za spodbujanje uporabe hierarhije ravnanja z odpadki, kot so ukrepi iz prilog IV in IVa k Direktivi 2008/98/ES, ali druge ustrezne instrumente in ukrepe, vključno s spodbudami v okviru sistemov razširjene odgovornosti proizvajalca in zahtevami, v skladu s katerimi morajo proizvajalci ali organizacije za izpolnjevanje obveznosti proizvajalcev sprejeti načrte za preprečevanje odpadkov. Taki ukrepi so sorazmerni in nediskriminatorni ter zasnovani tako, da preprečujejo trgovinske ovire ali izkrivljanje konkurence v skladu s PDEU. Taki ukrepi ne smejo privesti do prehoda na lažji embalažni material, s katerim bi se izpolnil cilj zmanjšanja količine odpadkov.

5.   Za namen odstavka 4 in brez poseganja v člen 16(2) Direktive (EU) 2020/2184 Evropskega parlamenta in Sveta(78) države članice spodbujajo restavracije, menze, bare, kavarne ter storitve priprave in dostave hrane, da svojim strankam, če je to mogoče, brezplačno ali ob plačilu nizke postrežnine postrežejo vodovodno vodo, in sicer v obliki, ki se lahko ponovno uporabi ali ponovno napolni.

6.  Za namen odstavka 4 lahko države članice uvedejo ukrepe za preprečevanje odpadne embalaže, ki presegajo minimalne cilje, določene v odstavku 1, in hkrati izpolnjujejo določbe iz te uredbe.

7.   Z odstopanjem od odstavka 1 lahko države članice do leta 2025 od Komisije zahtevajo, da za izračun ciljev iz odstavka 1 kot referenčno leto uporabi drugo leto, ki ni leto 2018. Brez poseganja v odstavka 4 in 6 tega člena lahko Komisija državam članicam dovoli, da pri izračunu ciljev iz odstavka 1 uporabijo zahtevano referenčno leto, pod pogojem da država članica predloži utemeljene dokaze:

(a)  o znatnem povečanju odpadne embalaže med letom, ki se uporabi kot osnova za izračun ciljev iz odstavka 1,

(b)  da je tako povečanje zgolj posledica sprememb v postopkih poročanja,

(c)  da povečanje ni posledica povečane potrošnje in

(d)  o boljši primerljivosti podatkov med državami članicami.

8.  Komisija do ... [sedem let od datuma začetka veljavnosti te uredbe] pregleda cilje iz odstavka 1 ter oceni, ali je treba vključiti posebne cilje za določene embalažne materiale. V ta namen Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo, ki mu – če meni, da je to potrebno – priloži zakonodajni predlog.

▌

ODDELEK 3

Register proizvajalcev in razširjena odgovornost proizvajalca

Člen 44

Register proizvajalcev

1.  Države članice v 18 mesecih od datuma začetka veljavnosti izvedbenih aktov iz člena 44(14) vzpostavijo register, ki se uporablja za spremljanje skladnosti proizvajalcev embalaže z zahtevami iz tega poglavja.

Register vključuje povezave do spletišč drugih nacionalnih registrov proizvajalcev, da se v vseh državah članicah olajša registracija proizvajalcev ali pooblaščenih zastopnikov za razširjeno odgovornost proizvajalca.

2.  Proizvajalci so se v register iz odstavka 1 dolžni vpisati. V ta namen predložijo zahtevek za registracijo v vsaki državi članici, kadar prvič omogočijo dostopnost embalaže ali pakiranih izdelkov na trgu države članice. Kadar proizvajalec pooblasti organizacijo za izpolnjevanje obveznosti proizvajalca iz člena 46(1), obveznosti iz tega člena izpolnjuje navedena organizacija, razen če država članica, v kateri je register vzpostavljen, določi drugače.

3.  Države članice lahko določijo, da lahko obveznosti iz tega člena v imenu proizvajalcev na podlagi pisnega pooblastila izpolni pooblaščeni zastopnik za razširjeno odgovornost proizvajalca.

4.  Proizvajalci ne omogočijo dostopnosti embalaže na trgu države članice, če niso registrirani v zadevni državi članici oziroma če v skladu s členom 45 v njej niso registrirani njihovi pooblaščeni zastopniki za razširjeno odgovornost proizvajalca.

5.  Zahtevek za registracijo vključuje informacije, ki jih je treba zagotoviti v skladu z delom A Priloge IX. Države članice lahko zahtevajo dodatne informacije ali dokumente, če so take informacije ali dokumenti potrebni za spremljanje in zagotovitev skladnosti s to uredbo in pravili, ki jih države članice sprejmejo na podlagi člena 40(2).

6.  Kadar pooblaščeni zastopnik za razširjeno odgovornost proizvajalca zastopa več proizvajalcev, poleg informacij, ki jih je treba zagotoviti na podlagi odstavka 5, zagotovi ime in kontaktne podatke vsakega od zastopanih proizvajalcev posebej.

7.  Proizvajalec ali, kadar je ustrezno, njegov pooblaščeni zastopnik za razširjeno odgovornost proizvajalca ali organizacija za izpolnjevanje odgovornosti proizvajalca, kot je določeno v nacionalnem pravu v skladu z odstavkom 2 tega člena, pristojnemu organu, odgovornemu za register, do 1. junija sporoči informacije iz dela B Priloge IX, in sicer za vsako celotno preteklo koledarsko leto. Države članice lahko zahtevajo, da poročanje na podlagi morebitnih nacionalnih standardov revidirajo in potrdijo neodvisni revizorji pod nadzorom pristojnih organov iz člena 40(1).

8.   Proizvajalci, ki na trgu na ozemlju države članice prvič omogočijo dostopnost količine embalaže ali pakiranih izdelkov, ki ne presega 10 ton v enem koledarskem letu, ali, kadar je ustrezno, pooblaščeni zastopnik proizvajalca za razširjeno odgovornost proizvajalca ali organizacija za izpolnjevanje odgovornosti proizvajalca, kot je določeno v nacionalnem pravu v skladu z odstavkom 2 tega člena, pristojnemu organu, odgovornemu za register, do 1. junija sporoči informacije iz dela C Priloge IX, in sicer za vsako celotno preteklo koledarsko leto.

Države članice lahko določijo, da je proizvajalcem in, kadar je ustrezno, pooblaščenim zastopnikom proizvajalcev ali organizaciji za izpolnjevanje odgovornosti proizvajalca za določeno koledarsko leto dovoljeno poročati na podlagi zgornjega pododstavka le, če dajo na trg količino embalaže, katere najvišji prag je nižji od 10 ton v enem koledarskem letu, pod pogojem, da zadevna država članica sicer ne bo imela dovolj točnih podatkov za:

(a)  izpolnitev obveznosti poročanja iz člena 56(1) in (2) v navedenem koledarskem letu ter

(b)  zagotovitev, da je zbirka podatkov iz člena 57 popolna in zagotavlja podatke v skladu s členom 56(2)(a).

9.   Če je to nujno iz proračunskih razlogov, lahko država članica od proizvajalca zahteva, da pristojnemu organu, odgovornemu za register v skladu s tem členom, vsako četrtletje sporoči informacije iz delov B in C Priloge IX.

10.   V primeru individualnega izpolnjevanja obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca proizvajalci, v primeru kolektivnega izpolnjevanja obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca pooblaščena organizacija za izpolnjevanje obveznosti proizvajalca, v primeru, ko obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca izpolnjujejo sistemi ponovne uporabe, pa upravljavci sistema ponovne uporabe pristojnemu organu vsako leto sporočijo informacije iz dela D Priloge IX, in sicer za vsako celotno preteklo koledarsko leto. Države članice lahko z nacionalnim pravom določijo, da, kadar so za organizacijo ravnanja z odpadno embalažo odgovorni javni organi, informacije iz dela D Priloge IX sporočajo ti organi.

11.  Pristojni organ, odgovoren za register:

(a)  prejema zahtevke za registracijo proizvajalcev iz odstavka 2, in sicer prek sistema za elektronsko obdelavo podatkov, katerega podrobnosti se objavijo na spletišču pristojnih organov;

(b)  odobri registracijo in dodeli registracijsko številko v največ dvanajstih tednih od prejema vseh informacij iz odstavkov 5 in 6;

(c)  lahko določi več načinov v zvezi z zahtevami in postopkom registracije brez dodajanja vsebinskih zahtev, ki bi dopolnjevale zahteve iz odstavkov 5 in 6;

(d)  lahko proizvajalcem zaračuna sorazmerne pristojbine na podlagi stroškov za obravnavo zahtevkov iz odstavka 2;

(e)  prejema in spremlja poročila iz odstavkov 7 in 8.

12.  Proizvajalec ali, kadar je ustrezno, njegov pooblaščeni zastopnik za razširjeno odgovornost proizvajalca ali organizacija za izpolnjevanje obveznosti proizvajalca brez nepotrebnega odlašanja obvesti pristojni organ o vseh spremembah informacij, vsebovanih v registraciji, in morebitnem trajnem prenehanju prvega omogočanja na trgu države članice dostopnosti embalaže ali pakiranega izdelka iz registracije. Proizvajalec, ki preneha obstajati kot proizvajalec, se izbriše iz registra tri leta po koncu koledarskega leta, v katerem se konča registracija proizvajalca.

13.  Države članice zagotovijo, da je seznam registriranih proizvajalcev brezplačno in enostavno javno dostopen. Kljub temu se ohranja zaupnost poslovno občutljivih informacij v skladu z ustreznim pravom Unije in nacionalnim pravom. Seznam registriranih proizvajalcev je mogoče strojno brati, ga urejati in po njem iskati, pri tem pa je treba upoštevati odprte standarde za uporabo s strani tretje osebe.

14.  Komisija do ... [12 mesecev od datuma začetka veljavnosti te uredbe] sprejme izvedbene akte o določitvi oblike vpisa v register in sporočanja podatkov v zvezi z registrom, granularnostjo podatkov, ki se sporočajo, ter vrst embalaže in kategorij materialov, na katere se nanašajo sporočeni podatki.

Oblika za poročanje je interoperabilna, temelji na odprtih standardih in strojno berljivih podatkih ter je prenosljiva prek interoperabilnega omrežja za izmenjavo podatkov brez vezanosti na ponudnika.

Navedeni izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 65(3).

Člen 45

Razširjena odgovornost proizvajalca

1.  Proizvajalci ▌ imajo razširjeno odgovornost proizvajalca v okviru sistemov, vzpostavljenih v skladu s členoma 8 in 8a Direktive 2008/98/ES in tem oddelkom, in sicer v zvezi z embalažo ali pakiranim izdelkom, katerega dostopnost ▌ prvič omogočijo na trgu države članice.

2.   Finančni prispevki, ki jih plača proizvajalec, poleg stroškov iz člena 8a(4), točka (a), Direktive 2008/98/ES krijejo naslednje stroške:

(a)  stroške označevanja vsebnikov za odpadke za zbiranje odpadne embalaže iz člena 13 ter

(b)  stroške izvajanja raziskav o sestavi zbranih mešanih komunalnih odpadkov v skladu z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2023/595(79) in izvedbenimi akti, ki se sprejmejo na podlagi člena 56(7), točka (a), te uredbe, če navedeni izvedbeni akti določajo obveznost izvajanja takih raziskav.

Stroški, ki jih je treba kriti, se določijo na pregleden, sorazmeren, nediskriminatoren in učinkovit način.

3.  Proizvajalec, kot je opredeljen v členu 3, točka (15)(c), s pisnim pooblastilom imenuje pooblaščenega zastopnika za razširjeno odgovornost proizvajalca v vsaki državi članici, ki ni država članica, v kateri ima sedež, in v kateri prvič omogoči dostopnost embalaže na trgu. Države članice lahko določijo, da proizvajalci s sedežem v tretjih državah s pisnim pooblastilom imenujejo pooblaščenega zastopnika za razširjeno odgovornost proizvajalca, kadar prvič omogočajo dostopnost pakiranih izdelkov na njihovem ozemlju.

4.   Države članice lahko določijo, da se v primeru obstoja avtomatiziranega usklajevanja podatkov z nacionalnim registrom v zadevni državi članici to uporablja za preverjanje točk (a) in (b).

5.  Za namene skladnosti s členom 30(1), točki (d) in (e), Uredbe (EU) 2022/2065 ponudniki spletnih platform, ki spadajo na področje uporabe oddelka 4 poglavja III Uredbe (EU) 2022/2065 in ki potrošnikom omogočajo, da s proizvajalci sklepajo pogodbe na daljavo, od proizvajalcev, ki ponujajo embalažo potrošnikom v Uniji, preden jim dovolijo uporabo svojih storitev, pridobijo naslednje informacije:

(a)  informacije o registraciji proizvajalcev iz člena 44 v državi članici, v kateri se nahaja potrošnik, in registracijsko številko oziroma registracijske številke proizvajalca v tem registru;

(b)  samopotrdilo proizvajalca, ki potrjuje, da v državi članici, v kateri se nahaja potrošnik, ponuja le embalažo, v zvezi s katero so izpolnjene zahteve glede razširjene odgovornosti proizvajalca iz odstavkov 1 in 3 tega člena.

Kadar proizvajalec svoje izdelke prodaja prek spletne tržnice, lahko obveznosti iz člena 45(2) v imenu proizvajalcev s pisnim pooblastilom izpolnjuje ponudnik spletne platforme.

6.   Ponudnik spletnih platform si po prejemu informacij iz odstavka 5 in preden proizvajalcem dovoli uporabo svojih storitev, po najboljših močeh prizadeva oceniti, ali so prejete informacije popolne in zanesljive.

Člen 46

Organizacija za izpolnjevanje obveznosti proizvajalca

1.  Proizvajalci lahko organizacijo za izpolnjevanje obveznosti proizvajalca, pooblaščeno v skladu s členom 47, pooblastijo, da v njihovem imenu izvaja obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca. Države članice lahko sprejmejo ukrepe, s katerimi pooblastitev organizacije za izpolnjevanje obveznosti proizvajalca postane obvezna.

2.  Kadar je na ozemlju države članice več organizacij za izpolnjevanje obveznosti proizvajalcev, ki so pooblaščene za izpolnjevanje obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca v imenu proizvajalcev, država članica zagotovi, da navedene organizacije in proizvajalci, ki niso pooblastili organizacije za izpolnjevanje obveznosti proizvajalca, skupaj pokrivajo celotno ozemlje države članice, kar zadeva dejavnosti v skladu s členi 47(3), 48 in 50. Države članice za nadzor nad tem, ali organizacije za izpolnjevanje obveznosti proizvajalcev usklajeno izpolnjujejo svoje obveznosti, pooblastijo pristojni organ ali imenujejo neodvisno tretjo osebo.

3.  Organizacije za izpolnjevanje obveznosti proizvajalcev zagotovijo zaupnost podatkov, s katerimi razpolagajo, tj. notranjih informacij ali informacij, ki jih je mogoče neposredno pripisati posameznim proizvajalcem ali njihovim pooblaščenim zastopnikom.

4.  Organizacije za izpolnjevanje obveznosti proizvajalcev na svojih spletiščih poleg informacij iz člena 8a(3), točka (e), Direktive 2008/98/ES vsaj enkrat letno objavijo ▌informacije o količini embalaže ali pakiranega izdelka, do katerega je bil prvič omogočen dostop na trgu države članice, ter o ravneh predelanih in recikliranih materialov glede na količino embalaže, v zvezi s katero so izpolnjevale obveznosti glede odgovornosti proizvajalca. Države članice lahko določijo, da, kadar so za organizacijo ravnanja z odpadno embalažo odgovorni javni organi, ti na svojih spletiščih vsaj enkrat letno objavijo informacije o ravneh predelanih in recikliranih materialov glede na količino odpadne embalaže, ki nastane na njihovem ozemlju.

5.   Organizacije za izpolnjevanje obveznosti proizvajalcev zagotovijo enako obravnavo proizvajalcev ne glede na njihovo poreklo ali velikost, da ne bi nesorazmerno obremenili proizvajalcev majhnih količin embalaže, vključno z malimi in srednjimi podjetji.

Člen 47

Odobritev izpolnjevanja razširjene odgovornosti proizvajalca

1.  V primeru individualnega izpolnjevanja obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca proizvajalec, v primeru kolektivnega izpolnjevanja obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca pa pooblaščena organizacija za izpolnjevanje odgovornosti proizvajalca, zaprosi pristojni organ za odobritev.

2.  Država članica v okviru svojih ukrepov za določitev upravnih in postopkovnih pravil iz člena 40 določi zahteve in podrobnosti glede postopka odobritve, ki se lahko razlikujejo glede na to, ali gre za individualno ali kolektivno izpolnjevanje razširjene odgovornosti proizvajalca, ter načine preverjanja skladnosti, vključno z informacijami, ki jih morajo v ta namen zagotoviti proizvajalci ali organizacije za izpolnjevanje odgovornosti proizvajalca. Postopek odobritve vključuje zahteve za preverjanje ureditev, vzpostavljenih za zagotavljanje skladnosti z zahtevami iz odstavka 3, in obdobij za to preverjanje, ki ne smejo biti daljša od 18 tednov od predložitve popolne dokumentacije zahtevka. To preverjanje opravi pristojni organ ali neodvisen strokovnjak, ki pripravi poročilo o rezultatih preverjanja. Neodvisni strokovnjak je neodvisen od pristojnega organa in organizacij za izpolnjevanje odgovornosti proizvajalca oziroma od proizvajalcev, pooblaščenih za individualno izpolnjevanje obveznosti.

3.  Ukrepi, ki jih države članice določijo v skladu z odstavkom 2, vključujejo ukrepe, s katerimi se zagotovi, da:

(a)  so izpolnjene zahteve, določene v členu 8a(3), točke (a) do (d), Direktive 2008/98/ES;

(b)  so ukrepi, ki jih vzpostavi ali plača proizvajalec ali organizacija za izpolnjevanje odgovornosti proizvajalca, zadostni, da za vso odpadno embalažo omogočajo vračanje in ravnanje z njo v skladu s členom 48(1) in (3) ter členom 50, ki je za potrošnike brezplačno, pogostost pa sorazmerna z zajeto površino in obsegom odpadne embalaže, pri čemer se upošteva količina in vrsta embalaže ali pakiranega izdelka, do katerega je zadevni proizvajalec oziroma proizvajalci, v imenu katerih deluje organizacija za izpolnjevanje odgovornosti proizvajalca, prvič omogočil dostop na trgu države članice;

(c)  so v ta namen vzpostavljene potrebne ureditve, vključno s predhodnimi ureditvami, z distributerji, javnimi organi ali tretjimi osebami, ki v njihovem imenu ravnajo z odpadki;

(d)  so na voljo potrebne zmogljivosti za sortiranje in recikliranje, da se zagotovi, da je zbrana odpadna embalaža naknadno predhodno obdelana in visokokakovostno reciklirana;

(e)  je izpolnjena zahteva iz odstavka 6.

4.  Proizvajalec ali organizacija za izpolnjevanje odgovornosti proizvajalca brez nepotrebnega odlašanja obvesti pristojni organ o vseh spremembah podatkov iz zahtevka za odobritev, vseh spremembah v zvezi s pogoji odobritve ali trajnem prenehanju dejavnosti. Pristojni organ se lahko odloči za spremembo zadevne odobritve v skladu s priglašenimi spremembami.

5.  Pristojni organ se lahko odloči za preklic zadevne odobritve, zlasti če proizvajalec ali organizacija za izpolnjevanje odgovornosti proizvajalca ne izpolnjuje več zahtev v zvezi z organizacijo obdelave odpadne embalaže ali ne izpolni drugih obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca v okviru sistemov, vzpostavljenih v skladu s členoma 8 in 8a Direktive 2008/98/ES in s tem oddelkom, kakršna je poročanje pristojnemu organu, ali ne obvešča o spremembah, ki zadevajo pogoje odobritve, ali je prenehala delovati.

6.  V primeru individualnega izpolnjevanja obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca proizvajalec, v primeru kolektivnega izpolnjevanja obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca pa imenovana organizacija za izpolnjevanje odgovornosti proizvajalca zagotovi ustrezno jamstvo, namenjeno kritju stroškov, ki so povezani s postopki ravnanja z odpadki in jih mora proizvajalec oziroma organizacija za izpolnjevanje odgovornosti proizvajalca plačati v primeru neizpolnjevanja obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca, tudi v primeru trajnega prenehanja dejavnosti ali insolventnosti. Države članice lahko v zvezi s tem jamstvom določijo dodatne zahteve. Tako jamstvo ima lahko obliko javnega sklada, ki se financira s pristojbinami proizvajalcev in za katerega je država članica solidarno odgovorna.

ODDELEK 4

Sistemi vračanja in zbiranja ter kavcijski sistemi

Člen 48

Sistemi vračanja in zbiranja

1.  Države članice zagotovijo vzpostavitev sistemov in infrastrukture za vračanje in ločeno zbiranje vse odpadne embalaže končnih uporabnikov; tako poskrbijo, da se z njo ravna v skladu s členi 4, 10 in 13 Direktive 2008/98/ES, ter olajšajo njeno pripravo za ponovno uporabo in visokokakovostno recikliranje. Embalaža, ki izpolnjuje merila glede zasnove za recikliranje, kot so določena v delegiranih aktih, sprejetih na podlagi člena 6(4) te direktive, se zbira za recikliranje. Sežiganje take embalaže in njeno odlaganje na odlagališčih nista dovoljena, razen za odpadke, ki nastanejo pri poznejših postopkih obdelave ločeno zbrane odpadne embalaže, recikliranje katere ni izvedljivo ali ne zagotavlja najboljšega izida za okolje.

2.   Da bi olajšali visokokakovostno recikliranje, države članice zagotovijo vzpostavitev celovite infrastrukture za zbiranje in razvrščanje, ki bo olajšala recikliranje in zagotovila razpoložljivost surovin iz reciklirane plastike. Takšni sistemi lahko zagotavljajo prednostni dostop do recikliranega materiala za uporabo v primerih, kadar se posebna kakovost recikliranega materiala ohrani ali predela tako, da ga je mogoče nadalje reciklirati in uporabiti na enak način in za podoben namen uporabe, z minimalno izgubo količine, kakovosti ali funkcije.

3.  Države članice lahko dovolijo odstopanja od obveznosti glede vračanja in ločenega zbiranja odpadkov, določene v odstavku 1, za nekatere oblike odpadkov, če zbiranje embalaže ali frakcij takšne odpadne embalaže skupaj ali njihovo zbiranje skupaj z drugimi odpadki ne vpliva na zmožnost, da se embalaža ali frakcije odpadne embalaže pripravijo za ponovno uporabo, reciklirajo ali drugače predelajo v skladu s členoma 4 in 13 Direktive 2008/98/ES, in če je rezultat navedenih postopkov po kakovosti primerljiv z rezultati ločenega zbiranja.

4.  Sistemi iz odstavka 1:

(a)  so taki, da lahko v njih sodelujejo gospodarski subjekti iz zadevnih sektorjev, pristojni javni organi in tretje osebe, ki v njihovem imenu ravnajo z odpadki;

(b)  zajemajo celotno ozemlje države članice in vso odpadno embalažo iz vseh vrst embalaže in dejavnosti, pri čemer se upoštevajo število prebivalcev, predvidena količina in sestava odpadne embalaže, dostopnost in lokacije v bližini končnih uporabnikov; vključujejo ločeno zbiranje na javnih površinah, v poslovnih prostorih in na stanovanjskih območjih, ki imajo zadostne zmogljivosti;

(c)  se lahko uporabljajo tudi za uvožene izdelke brez razlikovanja na podlagi podrobnih ureditev, morebitnih tarif za dostop do njih in vseh drugih pogojev ter so zasnovani tako, da ne prihaja do trgovinskih ovir ali izkrivljanja konkurence v skladu s PDEU.

5.   Države članice lahko predvidijo, da pri organizaciji sistemov iz odstavka 1 sodelujejo javni sistemi ravnanja z odpadki.

6.  Države članice sprejmejo ukrepe za spodbujanje recikliranja odpadne embalaže, ki izpolnjuje standarde kakovosti za uporabo recikliranih materialov v zadevnih sektorjih.

▌

7.   Države članice lahko zagotovijo, da se odpadna embalaža, ki se ne zbira ločeno, sortira pred postopki odlaganja ali energijske predelave, da se odstrani embalaža, zasnovana za recikliranje.

Člen 49

Obvezno zbiranje

Države članice do 1. januarja 2029 sprejmejo cilje glede obveznega zbiranja in potrebne ukrepe, da bi bilo zbiranje materialov iz člena 52 skladno s cilji recikliranja iz člena 52 in obveznimi cilji glede vsebnosti recikliranih materialov iz člena 7.

Člen 50

Kavcijski sistemi

1.  Države članice do 1. januarja 2029 sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da bo na leto ločeno zbranih vsaj 90 mas. % naslednjih oblik embalaže, ki so v danem koledarskem letu prvič dostopne na trgu v tej državi članici:

(a)  plastenke pijač za enkratno uporabo s prostornino do treh litrov in

(b)  pločevinke za pijače za enkratno uporabo s prostornino do treh litrov.

Države članice lahko za izračun ciljev, določenih v točkah (a) in (b), uporabljajo količino odpadne embalaže, nastale iz embalaže, dane na trg, kot je določeno v izvedbenem aktu na podlagi člena 53(2).

2.  Države članice za dosego ciljev iz odstavka 1 sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da se vzpostavijo kavcijski sistemi za zadevne oblike embalaže iz odstavka 1 in da se mora na prodajnem mestu zaračunati kavcija. Države članice lahko gospodarske subjekte izvzamejo iz obveznosti zaračunavanja kavcije za embalažo, kadar je izdelek zaužit znotraj prostorov v sektorju gostinstva, če se embalaža, vključena v kavcijski sistem, odpre, izdelek zaužije, prazna embalaža, vključena v kavcijski sistem, pa vrne znotraj navedenih prostorov.

Obveznost iz prvega stavka prvega pododstavka se ne uporablja za embalažo za:

(a)  vino in kategorije vinskih proizvodov iz točk 1, 3, 8, 9, 11, 12, 15, 16 in 17, dela II Priloge VII k Uredbi (EU) št. 1308/2013 ali aromatizirane vinske proizvode, kot so opredeljeni v Uredbi (EU) št. 251/2014;(b) proizvode, podobne vinskim proizvodom in aromatiziranim vinskim proizvodom, pridobljene iz sadja, ki ni grozdje, in zelenjave, ter druge fermentirane pijače iz oznake KN 2206 00;

(c)  žgane pijače na osnovi alkohola, ki ustrezajo tarifni številki 2208 kombinirane nomenklature v Prilogi I k Uredbi (EGS) št. 2658/87;

(d)  mleko in mlečne izdelke, navedene v delu XVI Priloge I k Uredbi (EU) št. 1308/2013.

Države članice lahko iz sodelovanja v kavcijskih sistemih, če tako sodelovanje ni tehnično izvedljivo, izvzamejo plastenke pijač za enkratno uporabo in pločevinke za pijače za enkratno uporabo s prostornino, manjšo od 0,1 litra.

3.  ▌Države članice so lahko iz obveznosti na podlagi odstavka 2 izvzete pod naslednjimi pogoji:

(a)  delež ločenega zbiranja zadevne oblike embalaže na podlagi člena 48(4) in (6), ki se Komisiji sporoči na podlagi člena 56(1), točka (c), presega 80 mas. % take embalaže, katere dostopnost na trgu je na ozemlju te države članice prvič omogočena v koledarskem letu 2026. Kadar informacije o navedenem deležu Komisiji še niso sporočene, država članica na podlagi potrjenih nacionalnih podatkov in opisa izvedenih ukrepov obrazloženo utemelji, da so pogoji za izvzetje iz tega odstavka izpolnjeni;

(b)  država članica najpozneje 12 mesecev pred rokom, določenim v odstavku 1 tega člena, Komisijo obvesti o svoji zahtevi glede izvzetja in predloži izvedbeni načrt, v katerem je predstavljena strategija s konkretnimi ukrepi, vključno s časovnim razporedom, ki zagotavljajo doseganje deleža ločeno zbrane embalaže, ki znaša 90 mas. %, iz odstavka 1.

4.  Komisija lahko v treh mesecih po prejemu izvedbenega načrta, predloženega na podlagi odstavka 3, točka (b), od države članice zahteva revizijo navedenega načrta, če meni, da ni skladen z zahtevami iz točke (b) navedenega odstavka. Zadevna država članica revidirani načrt predloži v treh mesecih po prejemu zahteve Komisije.

5.  Če se delež ločeno zbrane embalaže iz odstavka 1 v zadevni državi članici zmanjša in pri dani obliki embalaže, dane na trg, tri zaporedna koledarska leta znaša manj kot 90 mas. %, Komisija zadevno državo članico obvesti, da se izvzetje več ne uporablja. Kavcijski sistem se vzpostavi do 1. januarja drugega koledarskega leta po letu, v katerem je Komisija zadevno državo članico obvestila, da se izvzetje več ne uporablja.

6.  Države članice si prizadevajo za vzpostavitev in ohranitev kavcijskih sistemov, zlasti za steklenice pijač za enkratno uporabo in za kartonsko embalažo ▌. Prizadevajo si zagotoviti, da so kavcijski sistemi za oblike embalaže za enkratno uporabo, zlasti za steklenice pijač za enkratno uporabo, na voljo, kadar je to tehnično in ekonomsko izvedljivo, tudi za embalažo za večkratno uporabo.

7.  Država članica lahko ob upoštevanju splošnih pravil, določenih v PDEU, in v skladu z določbami iz te uredbe sprejme določbe, ki presegajo minimalne zahteve iz tega člena, kot na primer možnost vključitve embalaže, navedene v odstavku 2, točki (a) in (b), ter embalaže za druge izdelke ali iz drugih materialov.

8.  Države članice zagotovijo, da so lokacije in možnosti za vračanje embalaže za večkratno uporabo, ki so po namenu in obliki podobne tistim iz odstavka 1, za končne uporabnike priročne tudi za vračanje embalaže za enkratno uporabo v okviru kavcijskega sistema.

9.  Države članice do 1. januarja 2029 zagotovijo, da vsaj kavcijski sistemi ▌, vzpostavljeni na podlagi odstavka 2, po začetku veljavnosti te uredbe izpolnjujejo minimalna merila, navedena v Prilogi X.

Minimalna merila, navedena v Prilogi X, se ne uporabljajo za kavcijske sisteme, ki so bili vzpostavljeni pred začetkom veljavnosti te uredbe in dosežejo 90-odstotni cilj iz odstavka 1 do 1. januarja 2029. Države članice si prizadevajo zagotoviti, da obstoječi kavcijski sistemi ob prvem pregledu izpolnjujejo minimalne zahteve iz Priloge X. Če 90-odstotni cilj ni dosežen do 1. januarja 2029, obstoječi kavcijski sistemi izpolnijo minimalne zahteve iz Priloge X najpozneje do 1. januarja 2035.

Komisija v sodelovanju z državami članicami do 1. januarja 2038 oceni izvajanje tega člena in opredeli možnosti za čim večje izboljšanje interoperabilnosti kavcijskega sistema.

10.   Minimalna merila, navedena v Prilogi X, se ne uporabljajo v najbolj oddaljenih regijah, kot so priznane v četrtem pododstavku člena 349 PDEU, ob upoštevanju njihovih lokalnih posebnosti.

ODDELEK 5

Ponovna uporaba in ponovno polnjenje

Člen 51

Ponovna uporaba in ponovno polnjenje

1.  Države članice sprejmejo ukrepe za spodbujanje vzpostavljanja sistemov za ponovno uporabo embalaže z zadostnimi spodbudami za vračanje in sistemov za ponovno polnjenje na okolju prijazen način. Navedeni sistemi so skladni z zahtevami, določenimi v členih 27 in 28 ter Prilogi VI k tej uredbi, in ne smejo ogrožati higiene živil ali varnosti potrošnikov.

2.  Ukrepi iz odstavka 1 lahko vključujejo:

(a)  uporabo kavcijskih sistemov, ki so skladni z minimalnimi zahtevami iz Priloge X ter so namenjeni embalaži za večkratno uporabo in oblikam embalaže, ki niso navedene v členu 50(1);

(b)  uporabo ekonomskih spodbud, vključno z zahtevami za končne distributerje, za zaračunavanje uporabe embalaže za enkratno uporabo in obveščanje potrošnikov o stroških take embalaže na prodajnem mestu;

(c)  zahteve, v skladu s katerimi morajo izdelovalci ali končni distributerji v embalaži za večkratno uporabo v okviru sistema za ponovno uporabo ali s ponovnim polnjenjem omogočiti dostopnost določenega odstotka izdelkov, ki niso zajeti v ciljih, navedenih v členu 29, pod pogojem da to ne povzroči izkrivljanja notranjega trga ali trgovinskih ovir za izdelke iz drugih držav članic.

3.   Države članice zagotovijo, da je minimalen del proračuna sistemov razširjene odgovornosti proizvajalca in kavcijskih sistemov namenjen za financiranje ukrepov zmanjševanja in preprečevanja.

ODDELEK 6

Cilji glede recikliranja in spodbujanje recikliranja

Člen 52

Cilji glede recikliranja in spodbujanje recikliranja

1.  Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za dosego naslednjih ciljev glede recikliranja, ki zajemajo njihovo celotno ozemlje:

(a)  do 31. decembra 2025 najmanj 65 mas. % vse nastale odpadne embalaže;

(b)  do 31. decembra 2025 naslednje minimalne masne deleže naslednjih posebnih materialov, ki jih vsebuje nastala odpadna embalaža:

(i)  50 % plastike;

(ii)  25 % lesa;

(iii)  70 % železnih kovin;

(iv)  50 % aluminija;

(v)  70 % stekla;

(vi)  75 % papirja in kartona;

(c)  do 31. decembra 2030 najmanj 70 mas. % vse nastale odpadne embalaže;

(d)  do 31. decembra 2030 naslednje minimalne masne deleže naslednjih posebnih materialov, ki jih vsebuje nastala odpadna embalaža:

(i)  55 % plastike;

(ii)  30 % lesa;

(iii)  80 % železnih kovin;

(iv)  60 % aluminija;

(v)  75 % stekla;

(vi)  85 % papirja in kartona.

2.  Država članica lahko brez poseganja v odstavek 1, točki (a) in (c), roke iz odstavka 1, točke (b)(i) do (vi) in (d)(i) do (vi), odloži za največ pet let, in sicer pod naslednjimi pogoji:

(a)  odstopanje od ciljev v obdobju odloga je omejeno na največ 15 odstotnih točk od posameznega cilja ali razdeljeno med dva cilja;

(b)  zaradi odstopanja od ciljev v obdobju odloga se delež recikliranja za posamezen cilj ne zniža pod 30 %;

(c)  zaradi odstopanja od ciljev v obdobju odloga se delež recikliranja za posamezen cilj iz odstavka 1, točka (b)(v) in (vi), ne zniža pod 60 %, delež recikliranja za posamezen cilj iz odstavka 1, točka (d)(v) in (vi), pa se ne zniža pod 70 %, ter

(d)  država članica najpozneje 24 mesecev pred ustreznim rokom iz odstavka 1, točki (b) in (d), tega člena Komisijo obvesti o svoji nameri, da bo rok podaljšala, in ji predloži izvedbeni načrt v skladu s Prilogo XI k tej uredbi, ki se lahko kombinira z izvedbenim načrtom, predloženim na podlagi člena 11(3), točka (b), Direktive 2008/98/ES.

3.  Če Komisija meni, da izvedbeni načrt, predložen na podlagi odstavka 2, točka (d), ni skladen z zahtevami iz Priloge XI, lahko v treh mesecih od prejema načrta od države članice zahteva njegovo revizijo. Zadevna država članica revidirani načrt predloži v treh mesecih po prejemu zahteve Komisije. Če ta meni, da načrt še vedno ni skladen z zahtevami iz Priloge XI – kar pomeni, da je malo verjetno, da bo lahko država članica dosegla cilje v dodatnem obdobju, ki ga zahteva, ki pa ni daljši od petih let –, izvedbeni načrt zavrne, država članica pa je dolžna izpolniti cilje v rokih iz odstavka 1, točki (a) in (c), tega člena.

4.  Komisija do ... [sedem let po datumu začetka veljavnosti te uredbe] pregleda cilje, določene v odstavku 1, točki (c) in (d), in jih bodisi zviša bodisi določi dodatne cilje. V ta namen Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo, ki mu – če meni, da je to potrebno – priloži zakonodajni predlog.

5.  Države članice po potrebi spodbujajo uporabo materialov, pridobljenih iz reciklirane odpadne embalaže, za izdelavo embalaže in drugih izdelkov:

(a)  z izboljšanjem tržnih pogojev za take materiale;

(b)  s pregledovanjem veljavnih pravil, ki preprečujejo uporabo takih materialov.

6.  Država članica lahko ob upoštevanju splošnih pravil, določenih v PDEU, in v skladu z določbami iz te uredbe sprejme določbe, ki presegajo minimalne cilje iz tega člena.

Člen 53

Pravila za izračun doseganja ciljev glede recikliranja

1.  Izračun tega, ali so bili cilji, določeni v členu 52(1), doseženi, se izvede v skladu s pravili, določenimi v tem členu.

2.  Države članice izračunajo maso odpadne embalaže, nastale v danem koledarskem letu. Izračun količine odpadne embalaže, nastale v državi članici, mora biti podroben.

Metodologija za izračun nastale odpadne embalaže temelji na naslednjih pristopih:

(a)  embalaža, katere dostopnost je omogočena na trgu v državi članici v zadevnem letu, ali

(b)  količina odpadne embalaže, nastale v istem letu v tej državi članici.

Izračuni, ki temeljijo na obeh pristopih iz točk (a) in (b), se prilagodijo zaradi zagotovitve primerljivosti, zanesljivosti in izčrpnosti rezultatov v skladu z zahtevami in preverjanji, ki se določijo na podlagi izvedbenega akta iz člena 56(7), točka (a).

3.  Države članice izračunajo maso odpadne embalaže, reciklirane v danem koledarskem letu. Masa reciklirane odpadne embalaže se izračuna kot masa embalaže, ki je postala odpadek in ki – potem ko so bili v zvezi z njo opravljeni vsi potrebni postopki preverjanja in sortiranja ter drugi predhodni postopki za odstranitev odpadnih materialov, ki niso cilj poznejše predelave, in za zagotovitev visoke kakovosti recikliranja – vstopi v postopek recikliranja, v katerem se odpadni materiali dejansko ponovno predelajo v izdelke, materiale ali snovi.

4.  Pri kompozitni embalaži in drugi embalaži, sestavljeni iz več kot enega materiala, se izračun in poročanje opravita po posameznih materialih, ki jih vsebuje embalaža. Države članice lahko odstopajo od te zahteve, kadar dani material predstavlja neznaten del embalažne enote, v nobenem primeru pa ne več kot 5 % skupne mase embalažne enote.

▌

5.  Za namene odstavka 3 se masa reciklirane odpadne embalaže izmeri, ko odpadki vstopijo v postopek recikliranja.

Z odstopanjem od prvega pododstavka tega odstavka se lahko masa reciklirane odpadne embalaže izmeri na izhodu iz katerega koli postopka sortiranja, pod pogojem da:

(a)  se taki izhodni odpadki nato reciklirajo;

(b)  se masa materialov ali snovi, ki se odstranijo v nadaljnjih postopkih pred postopkom recikliranja in se nato ne reciklirajo, ne vključi v maso odpadkov, ki se sporočijo kot reciklirani.

6.  Države članice vzpostavijo učinkovit sistem nadzora kakovosti in sledljivosti odpadne embalaže, s čimer zagotovijo izpolnjevanje pogojev, določenih v odstavkih 2 do 5. Navedeni sistem lahko temelji na elektronskih registrih, vzpostavljenih na podlagi člena 35(4) Direktive 2008/98/ES, ali na tehničnih specifikacijah za zahteve glede kakovosti sortiranih odpadkov. Vključuje lahko tudi povprečne deleže izgub sortiranih odpadkov glede na različne vrste odpadkov oziroma načine ravnanja z njimi, če zanesljivih podatkov ni mogoče pridobiti drugače. Povprečni deleži izgub se izračunajo na podlagi pravil za izračun, določenih v delegiranem aktu, sprejetem na podlagi člena 11a(10) Direktive 2008/98/ES.

7.  Količina biološko razgradljive odpadne embalaže, ki vstopa v aerobno ali anaerobno obdelavo, se lahko šteje kot reciklirana, kadar se z navedeno obdelavo pridobi kompost, digestat ali drug izhodni produkt s podobno količino vsebnosti recikliranih materialov glede na vhodni material, ki bo uporabljen kot recikliran izdelek, material ali snov. Kadar se izhodni produkt uporabi v ali na tleh, ga lahko države članice štejejo kot recikliranega samo, če ta uporaba koristi kmetijstvu ali pomeni ekološko izboljšanje.

8.  Količina odpadnih embalažnih materialov, ki po izvedbi pripravljalnega postopka pred predelavo prenehajo biti odpadki, se lahko šteje kot reciklirana, če so ti materiali namenjeni nadaljnji ponovni predelavi v izdelke, materiale ali snovi, ki bodo uporabljeni za prvotni namen ali za druge namene. Nasprotno pa se materiali, ki jim preneha status odpadka in bodo uporabljeni kot gorivo ali druga sredstva za pridobivanje energije oziroma bodo sežgani, uporabljeni za zasipanje ali odloženi na odlagališčih, ne štejejo kot reciklirani.

9.  Države članice lahko upoštevajo recikliranje kovin, izločenih po sežigu odpadkov, sorazmerno z deležem sežgane odpadne embalaže, pod pogojem da reciklirane kovine izpolnjujejo nekatera merila glede kakovosti, določena v Sklepu (EU) 2019/1004.

10.  Odpadna embalaža, poslana v drugo državo članico za namene recikliranja v tej drugi državi članici, se lahko šteje kot reciklirana le v državi članici, v kateri je bila embalaža zbrana.

11.  Odpadna embalaža, izvožena iz Unije, se v državi članici, v kateri je bila zbrana, šteje kot reciklirana le, če so zahteve iz odstavka 3 izpolnjene in če izvoznik v skladu z Uredbo (ES) št. 1013/2006 predloži dokazila, da je pošiljka odpadkov skladna z zahtevami iz navedene uredbe, vključno s tem, da je bila odpadna embalaža zunaj Unije obdelana v pogojih, ki so ▌enakovredni zahtevam iz ustreznega okoljskega prava Unije.

Člen 54

Pravila za izračun doseganja ciljev glede recikliranja z vključitvijo ponovne uporabe

1.  Država članica se lahko odloči, da bo v danem letu dosegla prilagojeno raven ciljev iz člena 52(1), in sicer tako, da bo upoštevala povprečni delež prodajne embalaže za večkratno uporabo, ki je bila v predhodnih treh letih prvič dana na trg in ponovno uporabljena v okviru sistema za ponovno uporabo embalaže.

Prilagojena raven se izračuna tako:

(a)  da se od ciljev, določenih v členu 52(1), točki (a) in (c), odšteje delež prodajne embalaže za večkratno uporabo iz prvega pododstavka v vsej prodajni embalaži, dani na trg, in

(b)  da se od ciljev, določenih v členu 52(1), točki (b) in (d), odšteje delež prodajne embalaže za večkratno uporabo iz prvega pododstavka, sestavljene iz posameznega embalažnega materiala, v vsej prodajni embalaži iz zadevnega materiala, dani na trg.

Pri izračunu zadevne prilagojene ciljne ravni se upošteva največ pet odstotnih točk povprečnega deleža prodajne embalaže za večkratno uporabo.

2.  Država članica lahko pri izračunu ciljnih vrednosti, določenih v členu 52(1), točka (a), členu 52(1), točka (b)(ii), členu 52(1), točka (c), in členu 52(1), točka (d)(ii), upošteva količine lesene embalaže, ki se popravi z namenom ponovne uporabe.

ODDELEK 7

Informacije in poročanje

Člen 55

Informacije o preprečevanju odpadne embalaže in ravnanju z njo

1.  Proizvajalci ali organizacije za izpolnjevanje odgovornosti proizvajalca, če so pooblaščene v skladu s členom 46(1), ali javni organi, ki jih imenujejo države članice pri uporabi člena 8a(2) Direktive 2008/98/ES, poleg informacij iz člena 8a(2) Direktive 2008/98/ES in člena 12 te uredbe končnim uporabnikom, zlasti potrošnikom, dajo na voljo naslednje informacije o preprečevanju odpadne embalaže in ravnanju z njo, in sicer v zvezi z embalažo, ki jo proizvajalci dobavljajo na ozemlju države članice:

(a)  o vlogi končnih uporabnikov pri prispevanju k preprečevanju odpadkov, vključno z morebitnimi najboljšimi praksami;

(b)  o razpoložljivih ureditvah za ponovno uporabo embalaže;

(c)  o vlogi končnih uporabnikov pri prispevanju k ločenemu zbiranju odpadnih embalažnih materialov, vključno z ravnanjem z embalažo, ki vsebuje nevarne izdelke ali odpadke;

(d)  o pomenu oznak in simbolov, ki so pritrjeni, navedeni ali natisnjeni na embalaži v skladu s členom 12 ali prisotni v dokumentih, priloženih pakiranemu izdelku;

(e)  o vplivu neustreznega odstranjevanja odpadne embalaže, kot je smetenje ali odlaganje med mešane komunalne odpadke, na okolje in zdravje ljudi ali varnost oseb ter o škodljivem vplivu embalaže za enkratno uporabo, zlasti plastičnih nosilnih vrečk, na okolje;

(f)  o lastnostih v zvezi s kompostiranjem in ustreznih možnostih ravnanja z odpadki v primeru embalaže, primerne za kompostiranje, skladno s členom 9(2); potrošniki so obveščeni o tem, da embalaža, primerna za kompostiranje, ni ustrezna za hišno kompostiranje in se ne sme odvreči v naravi.

obveznosti iz odstavka 1, točka (d), se uporabljajo od … [42 mesecev od datuma začetka veljavnosti te uredbe] ali od datuma začetka uporabe člena 12, pri čemer se upošteva poznejši datum.

2.  Informacije iz odstavka 1 so ažurne in se zagotavljajo:

(a)  na spletiščih ali z drugimi elektronskimi komunikacijskimi sredstvi;

(b)  prek sredstev javnega obveščanja;

(c)  v okviru izobraževalnih programov in kampanj;

(d)  z oznakami v enem ali več jezikov, ki jih uporabniki in potrošniki brez težav razumejo.

3.  Kadar se informacije javno objavijo, se ohrani zaupnost poslovno občutljivih informacij v skladu z ustreznim pravom Unije in nacionalnim pravom.

Člen 56

Poročanje Komisiji

1.  Države članice Komisiji za vsako koledarsko leto sporočijo naslednje podatke o:

(a)  izvajanju člena 52(1), točke (a) do (d), in embalaži za večkratno uporabo;

(b)  letni potrošnji zelo lahkih plastičnih nosilnih vrečk, lahkih plastičnih nosilnih vrečk, debelih plastičnih nosilnih vrečk in zelo debelih plastičnih nosilnih vrečk na osebo, ločeno po posameznih kategorijah, kot je navedeno v preglednici 4 v Prilogi XII;

(c)  deležu ločeno zbrane embalaže, za katero se uporablja obveznost vzpostavitve kavcijskih sistemov iz člena 50(1).

Sporočijo lahko tudi podatke o letni potrošnji nosilnih vrečk iz drugih materialov ▌.

2.  Države članice za vsako ▌koledarsko leto sporočijo podatke o:

(a)  količini embalaže, katere dostopnost na trgu je na ozemlju te države članice omogočena prvič, za vsako kategorijo embalaže, kot je navedeno v preglednici 3 v Prilogi XII;

(b)  količini ▌zbrane odpadne embalaže za vsak embalažni material iz člena 52;

(c)  količini reciklirane odpadne embalaže in deležih recikliranja za vsako kategorijo embalaže iz preglednice 3 v Prilogi XII;

▌

3.  Prvo obdobje poročanja zadeva:

(a)  v zvezi z obveznostmi, določenimi v odstavku 1, točki (a) in (b), ter odstavku 2 – drugo polno koledarsko leto po začetku veljavnosti izvedbenega akta, v katerem je v skladu z odstavkom 7 določena oblika poročanja Komisiji;

(b)  v zvezi z obveznostmi, določenimi v odstavku 1, točka (c) – koledarsko leto, ki se začne 1. januarja 2028.

4.  Države članice dajo podatke iz odstavkov 1 in 2 na voljo v elektronski obliki v 19 mesecih po koncu leta poročanja, za katero se zbirajo podatki. Podatke elektronsko sporočijo v 19 mesecih od konca leta poročanja, za katero se zbirajo podatki, v obliki, ki jo določi Komisija v skladu z odstavkom 7.

5.  Podatkom, ki jih države članice dajo na voljo v skladu s tem členom, se priloži poročilo o preverjanju kakovosti. To se predloži v obliki, ki jo določi Komisija v skladu z odstavkom 7.

6.  Podatkom, ki jih dajo na voljo države članice v skladu s tem členom, se priloži poročilo o ukrepih, sprejetih na podlagi člena 53(7) in (11), vključno s podrobnimi informacijami o povprečnih deležih izgub, kadar je to ustrezno.

7.  Komisija do ... [24 mesecev od datuma začetka veljavnosti te uredbe] sprejme izvedbene akte, v katerih določi:

(a)  pravila za izračun, preverjanje in sporočanje podatkov v skladu z odstavkom 1, točki (a) in (c), in odstavkom 2, vključno z metodologijo za določanje količine nastale odpadne embalaže in obliko poročanja;

(b)  metodologijo za izračun letne potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk na osebo iz odstavka 1, točka (b), in obliko poročanja o njih;

(c)   korekcijski faktor iz člena 43(3), da se upošteva povečanje ali zmanjšanje turizma glede na referenčno leto, za dosego ciljev preprečevanja odpadne embalaže.

Navedeni izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 65(3).

▌

8.  Države članice zahtevajo, da upravljavci sistemov za ponovno uporabo in vsi gospodarski subjekti, ki omogočajo dostopnost embalaže v državah članicah, pristojnim organom zagotovijo natančne in zanesljive podatke, ki državam članicam omogočajo izpolnjevanje obveznosti glede poročanja iz tega člena, pri čemer po potrebi upoštevajo specifične težave, s katerimi se soočajo mala in srednja podjetja pri zagotavljanju podrobnih podatkov.

Člen 57

Zbirke podatkov o embalaži

1.  Države članice do 12 mesecev od datuma sprejetja izvedbenih aktov iz člena 56(7) sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da se na harmoniziran način vzpostavijo zbirke podatkov o embalaži in odpadni embalaži, kadar te še niso vzpostavljene, in tako omogočijo poročanje Komisiji.

2.  Zbirke podatkov iz odstavka 1 vključujejo:

(a)  informacije o obsegu, značilnostih in razvoju tokov embalaže in odpadne embalaže na ravni posameznih držav članic;

▌

(b)  podatke, navedene v Prilogi XII.

3.   Zbirke podatkov o embalaži so dostopne širši javnosti v formatu, ki je strojno berljiv in omogoča dostop do posodobljenih podatkov glede poročanja in stroškov ravnanja z odpadno embalažo ter interoperabilnost in ponovno uporabo podatkov. Dostop se omogoči:

(a)  z uporabo spletišč ali drugih oblik elektronske komunikacije v uradnem jeziku zadevne države članice ali

(b)  z javnimi poročili v uradnem jeziku zadevne države članice.

Te zahteve ne posegajo v poslovno občutljive informacije ali zakonodajo o varstvu podatkov.

Poglavje IX

Zaščitni postopki

Člen 58

Postopek obravnave embalaže, ki pomeni tveganje, na nacionalni ravni

1.  Brez poseganja v člen 19 ▌Uredbe (EU) 2019/1020 organi za nadzor trga ene države članice v primeru, da utemeljeno domnevajo, da embalaža iz te uredbe pomeni tveganje za okolje ali zdravje ljudi, brez nepotrebnega odlašanja izvedejo ocenjevanje v zvezi z zadevno embalažo, pri čemer se preveri izpolnjevanje vseh zahtev iz te uredbe, ki so relevantne za zadevno tveganje. Zadevni gospodarski subjekti po potrebi sodelujejo z organi za nadzor trga.

Za namene odstavka 1 organi, odgovorni za izvrševanje te uredbe, ukrepajo v primeru pritožb ali poročil v zvezi z domnevno neskladnostjo embalaže in pakiranih izdelkov s to uredbo ter preverijo, ali so bili sprejeti ustrezni korektivni ukrepi.

Če organi za nadzor trga med navedenim ocenjevanjem ugotovijo, da embalaža ni skladna z zahtevami, določenimi v tej uredbi, od zadevnega gospodarskega subjekta nemudoma zahtevajo, da v razumnem roku, ki ga sami določijo v skladu z vrsto in po potrebi stopnjo neskladnosti, sprejme ustrezne in sorazmerne korektivne ukrepe za uskladitev embalaže z navedenimi zahtevami.

2.  Z odstopanjem od odstavka 1 organi za nadzor trga v primeru tveganja za zdravje ljudi, povezanega s kontaktno embalažo, ki jo urejajo posebni pravni akti Unije, namenjeni varovanju zdravja ljudi, ne ocenijo tveganja za zdravje ljudi ali živali, povezanega z embalažnim materialom, če se navedeno tveganje prenese na pakirano vsebino embalažnega materiala, temveč opozorijo organe, pristojne za nadzor zadevnih tveganj. Ti organi so pristojni organi iz uredb (EU) 2017/625, (EU) 2017/745, (EU) 2017/746, (EU) 2019/6 ali Direktive 2001/83/ES.

3.  Kadar organi za nadzor trga menijo, da neskladnost ni omejena na njihovo nacionalno ozemlje, Komisijo in druge države članice obvestijo o rezultatih ocenjevanja in ukrepih, katerih sprejetje so zahtevali od zadevnega gospodarskega subjekta.

4.  Gospodarski subjekt zagotovi, da se v zvezi z zadevno embalažo, katere dostopnost na trgu je omogočil po vsej Uniji, sprejmejo vsi ustrezni korektivni ukrepi.

5.  Če zadevni gospodarski subjekt v roku iz odstavka 1, drugi pododstavek, ne sprejme ustreznih korektivnih ukrepov ali se neskladnost nadaljuje, organi za nadzor trga sprejmejo vse ustrezne začasne ukrepe za prepoved omogočanja dostopnosti embalaže na svojem nacionalnem trgu, umik embalaže z navedenega trga ali njen odpoklic.

Organi za nadzor trga o navedenih ukrepih nemudoma obvestijo Komisijo in ostale države članice.

6.  Informacije iz odstavka 5 se Komisiji in ostalim državam članicam sporočijo prek informacijskega in komunikacijskega sistema iz člena 34 Uredbe (EU) 2019/1020 ter vsebujejo vse razpoložljive podrobnosti, zlasti podatke, potrebne za opredelitev neskladne embalaže, poreklo embalaže, vrsto domnevne neskladnosti in povezano tveganje, vrsto in trajanje sprejetih nacionalnih ukrepov, argumente zadevnega gospodarskega subjekta in, kadar je to ustrezno, informacije iz člena 61(1). Organi za nadzor trga navedejo tudi, ali je neskladnost posledica enega od naslednjih vzrokov:

(a)  embalaža ne izpolnjuje zahtev glede trajnostnosti iz členov 5 do 11 te uredbe;

(b)  harmonizirani standardi ali skupne specifikacije iz členov 36 in 37 te uredbe so pomanjkljive.

7.  Države članice, razen tiste države članice, ki je začela postopek, Komisijo in ostale države članice nemudoma obvestijo o vseh sprejetih ukrepih in morebitnih dodatnih informacijah v zvezi z neskladnostjo zadevne embalaže, ki jih imajo na voljo, oziroma, če se s sprejetim nacionalnim ukrepom ne strinjajo, o svojih ugovorih.

8.  Če niti države članice niti Komisija v treh mesecih po prejemu informacij iz odstavka 4 ne predložijo ugovora glede začasnega ukrepa, ki ga je sprejela država članica, se šteje, da je zadevni ukrep upravičen.

Začasni ukrepi lahko zaradi upoštevanja posebnosti zadevnih zahtev predvidevajo obdobje, ki je daljše ali krajše od treh mesecev.

9.  Države članice zagotovijo, da se embalaža nemudoma umakne z njihovega trga ali da se v zvezi z embalažo ali zadevnim izdelovalcem sprejmejo drugi ustrezni omejevalni ukrepi.

Člen 59

Zaščitni postopek Unije

1.  Če so po zaključku postopka iz člena 58(5) in (6) vloženi ugovori zoper ukrep države članice ali če Komisija meni, da je nacionalni ukrep v nasprotju s pravom Unije, Komisija nemudoma začne posvetovanje z državami članicami in zadevnim gospodarskim subjektom oziroma subjekti ter oceni nacionalni ukrep. Na podlagi rezultatov navedenega ocenjevanja z izvedbenim aktom odloči, ali je nacionalni ukrep upravičen ali ne.

Navedeni izvedbeni akt se sprejme v skladu s postopkom pregleda iz člena 65(3).

2.  Komisija svojo odločitev naslovi na vse države članice ter jim jo nemudoma sporoči, sporoči pa jo tudi zadevnemu gospodarskemu subjektu oziroma subjektom.

Če se šteje, da je nacionalni ukrep upravičen, vse države članice sprejmejo potrebne ukrepe za umik neskladne embalaže s svojega trga in o tem obvestijo Komisijo.

Če se šteje, da je nacionalni ukrep neupravičen, ga zadevna država članica umakne.

3.  Če se šteje, da je nacionalni ukrep upravičen, in je neskladnost embalaže posledica pomanjkljivosti v harmoniziranih standardih iz člena 36 te uredbe, Komisija uporabi postopek iz člena 11 Uredbe (EU) št. 1025/2012.

4.  Če se šteje, da je nacionalni ukrep upravičen, in je neskladnost embalaže posledica pomanjkljivosti v skupnih tehničnih specifikacijah iz člena 37, Komisija zadevne skupne tehnične specifikacije nemudoma spremeni ali razveljavi.

Člen 60

Skladna embalaža, ki pomeni tveganje

1.  Kadar država članica po izvedbi ocenjevanja iz člena 58 ugotovi, da embalaža kljub temu, da izpolnjuje veljavne zahteve iz členov 5 do 12, pomeni tveganje za okolje ali zdravje ljudi, od zadevnega gospodarskega subjekta nemudoma zahteva, da v razumnem roku, ki ga določijo organi za nadzor trga in je sorazmeren z naravo in po potrebi stopnjo tveganja, sprejme vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da zadevna embalaža, ko se da na trg, ne pomeni več navedenega tveganja, da se uskladi z zahtevami, umakne s trga ali odpokliče.

2.  Z odstopanjem od odstavka 1 organi za nadzor trga v primeru tveganja za zdravje ljudi, povezanega s kontaktno embalažo, ki jo urejajo posebni pravni akti Unije, namenjeni varovanju zdravja ljudi, ne ocenijo tveganja za zdravje ljudi ali živali, povezanega z embalažnim materialom, če se navedeno tveganje prenese na pakirano vsebino embalažnega materiala, temveč opozorijo organe, pristojne za nadzor zadevnih tveganj. Ti organi so pristojni organi iz uredb (EU) 2017/625, (EU) 2017/745, (EU) 2017/746, 2019/6 ali Direktive 2001/83/ES.

3.  Gospodarski subjekt zagotovi, da se sprejmejo korektivni ukrepi v zvezi z vso zadevno embalažo, katere dostopnost na trgu je omogočil po vsej Uniji.

4.  Država članica Komisijo in ostale države članice nemudoma obvesti o svojih ugotovitvah in nadaljnjih ukrepih na podlagi odstavka 1. Navedene informacije vključujejo vse razpoložljive podrobnosti, zlasti podatke, potrebne za opredelitev zadevne embalaže, poreklo in dobavno verigo embalaže, vrsto povezanega tveganja ter vrsto in trajanje sprejetih nacionalnih ukrepov.

5.  Komisija se nemudoma posvetuje z državami članicami in zadevnim gospodarskim subjektom oziroma subjekti ter oceni sprejete nacionalne ukrepe. Na podlagi rezultatov navedenega ocenjevanja sprejme izvedbeni akt, s katerim določi, ali je nacionalni ukrep upravičen ali ne, in po potrebi predlaga ustrezne ukrepe.

Navedeni izvedbeni akt se sprejme v skladu s postopkom pregleda iz člena 65(3).

Komisija v ustrezno utemeljenih nujnih primerih, povezanih z varstvom okolja ali zdravja ljudi, v skladu s postopkom iz člena 65(4) sprejme izvedbeni akt, ki se začne uporabljati takoj.

Komisija svojo odločitev naslovi na vse države članice ter jim jo nemudoma sporoči, sporoči pa jo tudi zadevnemu gospodarskemu subjektu oziroma subjektom.

Člen 61

Nadzor embalaže, ki vstopa na trg Unije

1.  V primeru, da neskladnost ni omejena na njihovo nacionalno ozemlje, organi za nadzor trga organom, imenovanim na podlagi člena 25(1) Uredbe (EU) 2019/1020, nemudoma sporočijo ukrepe iz člena 58(5) te uredbe. To sporočilo vključuje vse ustrezne informacije, zlasti podrobnosti, potrebne za opredelitev neskladne embalaže, na katero se ukrepi nanašajo, in – v primeru pakiranega izdelka – samega izdelka.

2.   Organi, imenovani na podlagi člena 25(1) Uredbe (EU) 2019/1020, informacije, sporočene na podlagi odstavka 1 tega člena, uporabijo za izvedbo analize tveganja na podlagi člena 25(3) Uredbe (EU) 2019/1020.

3.  Informacije iz odstavka 1 se sporočijo tako, da se vnesejo v ustrezno okolje za obvladovanje carinskega tveganja.

4.  Komisija razvije medsebojno povezavo za avtomatiziran prenos informacij iz odstavka 1 iz informacijskega in komunikacijskega sistema iz člena 58(6) v okolje iz odstavka 3. Navedena medsebojna povezava začne delovati najpozneje dve leti od datuma sprejetja izvedbenega akta iz odstavka 5.

5.  Komisija je pooblaščena za sprejetje izvedbenih aktov o določitvi postopkovnih pravil in podrobnosti glede izvajanja odstavka 4, vključno s funkcijami, podatkovnimi elementi in obdelavo podatkov, ter pravil o obdelavi osebnih podatkov, zaupnosti in upravljanju v zvezi z medsebojno povezavo iz odstavka 4.

Navedeni izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 65(3).

Člen 62

Formalna neskladnost

1.  Če država članica ugotovi enega od naslednjih dejstev, od zadevnega gospodarskega subjekta zahteva, da zadevno neskladnost odpravi:

(a)  izjava EU o skladnosti ni bila pripravljena;

(b)  izjava EU o skladnosti ni bila pravilno pripravljena;

(c)  koda QR ali nosilec podatkov iz člena 12 ne omogoča dostopa do zahtevanih informacij v skladu z navedenim členom;

(d)  tehnična dokumentacija iz Priloge VII ni na voljo, ni popolna ali vsebuje napake;

(e)  informacije iz člena 15(6) ali člena 18(3) manjkajo, so napačne ali nepopolne;

(f)  katera koli druga upravna zahteva iz člena 15 ali 18 ni izpolnjena;

(g)  zahteve glede omejitev uporabe nekaterih oblik embalaže ali prekomerne količine embalaže iz členov 24 in 25 niso izpolnjene;

(h)  zahteve glede vzpostavitve in delovanja sistema za ponovno uporabo iz člena 27 ali vključitve vanj v zvezi z embalažo za večkratno uporabo niso izpolnjene;

(i)  zahteve glede zagotavljanja informacij iz člena 28(1) in (2) v zvezi s ponovnim polnjenjem niso izpolnjene;

(j)  zahteve glede točk za ponovno polnjenje iz člena 28(3) niso izpolnjene;

(k)  cilji glede ponovne uporabe in ponovnega polnjenja iz člena 29 niso doseženi;

(l)   zahteve glede embalaže, ki jo je mogoče reciklirati, iz člena 6 niso izpolnjene;

(m)   zahteve glede minimalne vsebnosti recikliranih materialov v embalaži iz člena 7 niso izpolnjene.

2.  Če se neskladnost iz odstavka 1, točke (a) do (f), nadaljuje, zadevna država članica sprejme vse ustrezne ukrepe, da prepove omogočanje dostopnosti embalaže na trgu oziroma zagotovi odpoklic embalaže ali njen umik s trga.

3.  Kadar se neskladnost iz odstavka 1, točke (g) do (k), nadaljuje, države članice uporabijo pravila o kaznih, ki se uporabljajo za kršitve te uredbe in jih države članice določijo v skladu s členom 68.

Poglavje X

Zelena javna naročila

Člen 63

Zelena javna naročila

1.  Komisija, da bi spodbudila ponudbo okoljsko trajnostne embalaže in povpraševanje po njej, do … [60 mesecev od datuma začetka veljavnosti te uredbe] sprejme izvedbene akte, s katerimi določi minimalne obvezne zahteve za javna naročila, ki spadajo na področje uporabe Direktive 2014/24/EU, ko gre za embalažo ali pakirane izdelke ali za storitve, pri katerih se uporablja embalaža ali pakirani izdelki, ali Direktive 2014/25/EU in ki jih oddajo javni naročniki, kot so opredeljeni v členu 2(1) Direktive 2014/24/EU ali členu 3(1) Direktive 2014/25/EU, ali naročniki, kot so opredeljeni v členu 4(1) Direktive 2014/25/EU, pri katerih embalaža ali pakirani izdelki predstavljajo več kot 30 % ocenjene vrednosti naročila ali vrednosti izdelkov, ki jih uporabljajo storitve, ki so predmet naročila. Navedeni izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 65(3).

2.  Zahteve iz izvedbenih aktov na podlagi odstavka 1 se uporabljajo za postopke za oddajo javnih naročil iz navedenega odstavka, ki se začnejo izvajati 12 mesecev po datumu začetka veljavnosti zadevnega izvedbenega akta ali pozneje.

3.  ▌Minimalne obvezne zahteve za zelena javna naročila temeljijo na zahtevah iz členov 5 do 11 in na naslednjih elementih:

(a)  vrednosti in obsegu oddanih javnih naročil embalaže ali pakiranih izdelkov ali storitev ali gradenj, pri katerih se uporablja embalaža ali pakirani izdelki;

▌

(b)  ekonomski izvedljivosti nakupa okoljsko bolj trajnostne embalaže ali pakiranih izdelkov s strani javnih naročnikov ali naročnikov brez nesorazmernih stroškov;

(c)   razmerah na trgu zadevne embalaže ali pakiranih izdelkov na ravni Unije;

(d)   učinkih zahtev na konkurenco;

(e)   obveznostih glede ravnanja z odpadno embalažo.

4.   Minimalne obvezne zahteve za zelena javna naročila imajo lahko obliko:

(a)  tehničnih specifikacij v smislu člena 42 Direktive 2014/24/EU in člena 60 Direktive 2014/25/EU;

(b)  meril za izbor v smislu člena 58 Direktive 2014/24/EU in člena 80 Direktive 2014/25/EU ali

(c)  pogojev za izvedbo naročila v smislu člena 70 Direktive 2014/24/EU in člena 87 Direktive 2014/25/EU.

Navedene minimalne obvezne zahteve za zelena javna naročila se oblikujejo v skladu z načeli iz Direktive 2014/24/EU in Direktive 2014/25/EU, da bi bilo lažje doseči cilje te uredbe.

5.   Javni naročniki in naročniki iz odstavka 1 lahko v ustrezno utemeljenih primerih zaradi javne varnosti ali javnega zdravja odstopajo od obveznih zahtev, določenih v izvedbenem aktu iz odstavka 1. V ustrezno utemeljenih primerih lahko od obveznih zahtev odstopajo tudi, če bi te povzročile nerešljive tehnične težave.

Poglavje XI

Prenesena pooblastila in postopek v odboru

Člen 64

Izvajanje prenosa pooblastila

1.  Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

2.  Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 5(7), člena 6(4), člena 6(5), člena 7(12), člena 7(13), člena 7(15), člena 9(5), člena 25(5), člena 29(12) in (18) ter člena 63(3) se prenese na Komisijo za obdobje desetih let od … [datuma začetka veljavnosti te uredbe]. Komisija pripravi poročilo o prenesenih pooblastilih najpozneje devet mesecev pred koncem petletnega obdobja. Prenos pooblastila se samodejno podaljšuje za enako dolga obdobja, razen če Evropski parlament ali Svet nasprotuje temu podaljšanju najpozneje tri mesece pred koncem vsakega obdobja.

3.  Prenos pooblastila iz člena 5(7), člena 6(4), člena 6(5), člena 7(12), člena 7(13), člena 7(15), člena 9(5), člena 25(5), člena 29(12) in (18) ter člena 63(3) lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. S sklepom o preklicu preneha veljati prenos pooblastila iz navedenega sklepa. Sklep začne učinkovati dan po njegovi objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je določen v navedenem sklepu. Sklep ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4.  Komisija se pred sprejetjem delegiranega akta posvetuje s strokovnjaki, ki jih imenujejo države članice, v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje.

5.  Komisija takoj po sprejetju delegiranega akta o njem sočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

6.  Delegirani akt, sprejet na podlagi člena 5(7), člena 6(4), člena 6(5), člena 7(12), člena 7(13), člena 7(15), člena 9(5), člena 25(5), člena 29(12) in (18) ter člena 63(3), začne veljati le, če mu niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje v roku dveh mesecev od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu ali če pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet obvestita Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca.

Člen 65

Postopek v odboru

1.  Komisiji pomaga odbor iz člena 39 Direktive 2008/98/ES. Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011.

2.  Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 4 Uredbe (EU) št. 182/2011.

3.  Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011.

▌

4.  Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 8 Uredbe (EU) št. 182/2011 v povezavi s členom 5 navedene uredbe.

Poglavje XII

Spremembe

Člen 66

Spremembe Uredbe (EU) 2019/1020

Uredba (EU) 2019/1020 se spremeni:

(1)  v Prilogi I se dodata naslednji točki:"

„X [Urad za publikacije: vstaviti naslednjo zaporedno številko] Direktiva (EU) 2019/904 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2019 o zmanjšanju vpliva nekaterih plastičnih proizvodov na okolje (UL L 155, 12.6.2019, str. 1);

X [Urad za publikacije: vstaviti naslednjo zaporedno številko] Uredba (EU) …/… Evropskega parlamenta in Sveta z dne ... o embalaži in odpadni embalaži, spremembi Uredbe (EU) 2019/1020 in Direktive (EU) 2019/904 ter razveljavitvi Direktive 94/62/ES (UL L, …, ELI: …)(80).“;

(2)  v Prilogi II se črta točka 8.

Člen 67

Spremembe Direktive (EU) 2019/904

Direktiva (EU) 2019/904 se spremeni:

(1-a)   v členu 2(2) se na koncu stavka doda naslednje besedilo: „razen če je v uredbi o embalaži in odpadni embalaži izrecno določeno drugače.

Člen 22(4a) prevlada, kadar je v nasprotju s členom 4 Direktive (EU) 2019/904 glede plastične embalaže za enkratno uporabo, navedeno v Prilogi V, točka 3.“;

(2)  v členu 6(5) se točki (a) in (b) črtata s 1. januarjem 2030 ali tri leta od datuma začetka veljavnosti izvedbenega akta iz člena 7(8), pri čemer se upošteva poznejši datum;

(3)  v členu 13(1) se točka (e) črta s 1. januarjem 2030 ali tri leta od datuma začetka veljavnosti izvedbenega akta iz člena 7(8), pri čemer se upošteva poznejši datum;

(4)  V členu 13 se odstavek 3 nadomesti z naslednjim:"

„3. Komisija sporočene podatke in informacije pregleda v skladu s tem členom in objavi poročilo o rezultatih tega pregleda. V poročilu oceni organizacijo zbiranja podatkov in informacij, vire podatkov in uporabljene metodologije v državah članicah ter popolnost, zanesljivost, pravočasnost in doslednost navedenih podatkov in informacij. V oceno lahko vključi posebna priporočila za izboljšave. Poročilo pripravi po tem, ko države članice prvič sporočijo podatke in informacije, in nato vsaka štiri leta.“;

(5)   Del B Priloge se spremeni:

(a)  odstavki 7, 8 in 9 se nadomestijo z naslednjim:"

(b)  dodata se naslednja odstavka:"

________________

* Uredba (EU) 2024/... Evropskega parlamenta in Sveta z dne ... o embalaži in odpadni embalaži, spremembi Uredbe (EU) 2019/1020 in Direktive (EU) 2019/904 ter razveljavitvi Direktive 94/62/ES (UL L, ... , ELI: …).“.

Poglavje XIII

Končne določbe

Člen 68

Kazni

1.  Države članice do … [24 mesecev od datuma začetka veljavnosti te uredbe] določijo pravila o kaznih, ki se uporabljajo za kršitve te uredbe, in sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da se te kazni izvajajo. Kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne. ▌ Države članice o teh pravilih in ukrepih brez odlašanja uradno obvestijo Komisijo in jo uradno obvestijo o vsakršni naknadni spremembi, ki nanje vpliva.

2.  Neskladnost z zahtevami iz členov 24 do 29 se med drugim kaznuje z upravnimi globami. Če v pravnem sistemu države članice upravne globe niso predvidene, se lahko ta odstavek uporablja tako, da postopek za določitev globe začne zadevni organ, globo pa naložijo pristojna nacionalna sodišča, pri čemer se zagotovi, da so navedena pravna sredstva učinkovita in imajo enakovreden učinek kot upravne globe iz tega odstavka. V vsakem primeru morajo biti naložene globe tudi učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

3.  Države članice do … [1 leto od datuma začetka veljavnosti te uredbe] uradno obvestijo Komisijo o navedenih pravilih in ukrepih ter jo brez odlašanja uradno obvestijo o vseh naknadnih spremembah, ki vplivajo nanje.

Člen 69

Ocenjevanje

Komisija do ... [8 let od datuma začetka veljavnosti te uredbe] izvede oceno te uredbe ter njen prispevek k delovanju notranjega trga in izboljšanju okoljske trajnostnosti embalaže. Navedena ocena med drugim vključuje del, namenjen vplivu te uredbe na agroživilski sistem in živilske odpadke. Poročilo o glavnih ugotovitvah navedene ocene predloži Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij. Informacije, potrebne za pripravo navedenega poročila, ji zagotovijo države članice.

Člen 70

Razveljavitev in prehodne določbe

Direktiva 94/62/ES se razveljavi z učinkom od … [18 mesecev od datuma začetka veljavnosti te uredbe].

Uporabljajo pa se naslednje prehodne določbe:

(a)  člen 8(2) Direktive 94/62/ES se uporablja do…[30 mesecev od datuma začetka veljavnosti izvedbenega akta iz člena 12(6)];

(b)   v zvezi z bistvenimi zahtevami na podlagi točke 1, prva alinea, Priloge II se še naprej uporablja člen 9(1) in (2) Direktive 94/62/ES, in sicer do 31. decembra 2029;

(c)  člen 5(2) in (3), člen 6(1), točki (d) in (e), ter člen 6a Direktive 94/62/ES se še naprej uporabljajo do ... [zadnji dan koledarskega leta po 36 mesecih od datuma začetka veljavnosti te uredbe];

(d)  Člen 12(3a), (3b), (3c) in (4) Direktive 94/62/ES se še naprej uporablja do ... [zadnji dan istega koledarskega leta, v katerem se konča obdobje 36 mesecev od datuma začetka veljavnosti], razen za posredovanje podatkov Komisiji, ki se še naprej uporablja do ... [zadnji dan koledarskega leta po 54 mesecih od datuma začetka veljavnosti te uredbe]; ▌

(e)   odločbi 2001/171/ES in 2009/292/ES ostaneta v veljavi in se uporabljata, dokler nista razveljavljeni z delegiranimi akti, ki jih sprejme Komisija na podlagi člena 5(7) te uredbe;

(f)   države članice lahko ohranijo nacionalne določbe, ki omejujejo dajanje na trg embalaže v oblikah in za namene iz točk 2 in 3 Priloge V do ... [3 leta od datuma začetka veljavnosti te uredbe]. Člen 4(3) se ne uporablja v zvezi z nacionalnimi ukrepi, ki se ohranijo na podlagi tega odstavka do ... [3 leta od datuma začetka veljavnosti te uredbe].

Sklicevanje na razveljavljeno direktivo se šteje za sklicevanje na to uredbo in se bere v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge XIII.

Člen 71

Začetek veljavnosti in uporaba

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Uporablja se od … [18 mesecev od datuma začetka veljavnosti te uredbe].

Člen 67(5) pa se uporablja od … [48 mesecev od datuma začetka veljavnosti te uredbe].

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V …,

Za Evropski parlament Za Svet

predsednica predsednik/predsednica

PRILOGA I

▌OKVIRNI SEZNAM PREDMETOV, KI USTREZAJO OPREDELITVI EMBALAŽE IZ ČLENA 3, točka 1

Predmeti, zajeti v členu 3(1), točka (1)(a)

Embalaža

Škatle za slaščice

Folija, ovita okrog škatle za zgoščenko

Ovitki za pošiljanje katalogov in revij (z revijo)

Podloge za pecivo, ki se prodajajo skupaj s pecivom

Zvitki, cevi in valji, okrog katerih je navit upogljiv material (npr. plastična folija, aluminij, papir), razen zvitkov, cevi in valjev, ki so del proizvodnih strojev in se ne uporabljajo za predstavitev izdelka kot prodajne enote

Cvetlični in rastlinski lončki, namenjeni samo za ▌ prodajo in prevoz.

Steklenice za raztopine za injiciranje

Kolut za zgoščenke (ki se prodaja skupaj z zgoščenkami in ni namenjen za shranjevanje)

Obešalniki za obleke (ki se prodajajo skupaj z oblačilom)

Škatlice za vžigalice

Sterilne pregrade (vrečke, pladnji in materiali, ki so potrebni za ohranjanje sterilnosti izdelka)

▌

Jeklenke za večkratno polnjenje za različne vrste plina, razen gasilnih aparatov

Čajne in kavne vrečke iz folije

Škatlice za tube zobne paste

Predmeti, ki niso embalaža

Cvetlični in rastlinski lončki, vključno s semenskimi pladnji, ki se uporabljajo v poslovnih odnosih med podjetji v različnih fazah proizvodnje ali se prodajo skupaj z rastlino.

Škatle za orodje

Voščeni ovoj za sir

Ovitki za klobase

Obešalniki za obleke (ki se prodajajo ločeno)

Kartuše za tiskalnike

Škatle za zgoščenke, DVD-je in videokasete (ki se prodajajo skupaj z zgoščenko, DVD-jem ali videokaseto)

Kolut za zgoščenke (ki se prodaja prazen in je namenjen za shranjevanje)

Raztopljive vrečke za detergente

Nagrobne sveče (posode za sveče)

Mehanski mlinček (vgrajen v vsebnik, ki ga je mogoče ponovno polniti, npr. mlinček za poper, ki ga je mogoče znova napolniti)

Predmeti, zajeti v členu 3(1), točka (1)(d) in (e)

Predmeti, ki so embalaža, če so zasnovani in namenjeni za polnjenje na prodajnem mestu

Papirnate ali plastične nosilne vrečke

Krožniki in lončki za enkratno uporabo

Folija za hrano

Vrečke za sendviče

Aluminijasta folija

Plastična folija za očiščena oblačila v čistilnicah

Predmeti, ki niso embalaža

Mešalne palčke

Jedilni pribor za enkratno uporabo

Ovojni papir (ki se potrošnikom in gospodarskim subjektom prodaja ločeno)

Papirnati modeli za peko (ki se prodajajo prazni)

Podloge za pecivo, ki se prodajajo brez peciva

Krožniki in lončki za enkratno uporabo, ki niso namenjeni za polnjenje na prodajnem mestu

Predmeti, zajeti v členu 3(1), točka (1)(b) in (c)

Embalaža

Oznake, ki so obešene neposredno na izdelek ali so nanj pritrjene, vključno z nalepkami na sadju in zelenjavi

▌

Krtačka maskare, ki je del pokrovčka posodice

Nalepke, pritrjene na drugo embalažo

Sponke

Plastični ovitki

Merilna posodica, ki je del pokrova embalaže za detergente

Mehanski mlinček (vgrajen v vsebnik za enkratno uporabo, napolnjen z izdelkom, npr. mlinček za poper, napolnjen s poprom)

Predmeti, ki niso embalaža

Priponke za radiofrekvenčno identifikacijo (RFID)

Nalepke za označevanje pnevmatik (Uredba (EU) 2020/740)

PRILOGA II

KATEGORIJE IN PARAMETRI ZA OCENJEVANJE MOŽNOSTI RECIKLIRANJA EMBALAŽE

Preglednica 1

Okvirni seznam embalažnih materialov ter vrst in kategorij embalaže iz člena 6

[1] Upoštevajte, da ta kategorija vsebuje plastiko, ki je lahko biološko razgradljiva (kar pomeni dokazano sposobnost, da z biološkimi procesi v šestih mesecih > 90 % izvirnega materiala pretvori v CO2, vodo in minerale) in se uporablja za proizvodnjo plastike ne glede na vhodno surovino. Biopolimeri, ki niso lahko biološko razgradljivi, so zajeti v ostalih ustreznih kategorijah plastike.

Preglednica 2

Okvirni seznam embalažnih materialov ter vrst in kategorij embalaže iz člena 6

Preglednica 3

Razredi učinkovitosti recikliranja

Možnost recikliranja embalaže se izrazi v razredih učinkovitosti A, B ali C.

Od leta 2030 učinkovitost recikliranja temelji na merilih glede zasnove za recikliranje. Merila glede zasnove za recikliranje zagotavljajo krožnost uporabe nastalih sekundarnih surovin zadostne kakovosti za nadomestitev primarnih surovin.

Ocena na podlagi meril glede zasnove za recikliranje se izvede za vsako kategorijo embalaže iz preglednice 1 v Prilogi II, ob upoštevanju metodologije iz člena 6(4) in povezanih delegiranih aktov ter parametrov iz preglednice 4 v Prilogi II. Po ponderiranju meril na embalažno enoto se razvrsti v kategorijo A, B ali C. Če je razred učinkovitosti recikliranja embalažne enote nižji od 70 %, se šteje, da embalažna enota ni skladna z razredi učinkovitosti recikliranja, zaradi česar se embalaža šteje za tehnično neprimerno za recikliranje, zato bi bilo treba njeno dajanje na trg omejiti.

Od leta 2035 se pri ocenjevanju možnosti recikliranja doda nov dejavnik, in sicer ocenjevanje „recikliro v velikem obsegu“. Zato bo izvedena nova ocena na podlagi količine (mase) dejansko recikliranega materiala iz vsake kategorije embalaže v skladu z metodologijo, določeno v izvedbenih aktih, sprejetih v skladu s členom 6(5). Pragovi v zvezi z letnimi recikliranimi embalažnimi materiali za skladnost z oceno „reciklirano v velikem obsegu“ se določijo ob upoštevanju cilja iz člena 3, točka 38.

Preglednica 4

Neizčrpen seznam parametrov za določitev meril glede zasnove za recikliranje na podlagi člena 6

Seznam iz te preglednice se bo uporabljal kot osnova za opredelitev meril glede zasnove za recikliranje (kot je določeno v členu 6(4)). Merila glede zasnove za recikliranje se bodo nato uporabila za določitev izračunov, ki bodo dali razrede učinkovitosti, navedene v preglednici 3. Poleg tega se pri oceni teh parametrov upoštevajo:

–  ločljivost morebitnega sestavnega dela embalaže, bodisi ročna pri potrošnikih bodisi v predelovalnih obratih,

–  učinkovitost postopkov sortiranja in recikliranja, npr. izkoristek,

–  razvoj tehnologij sortiranja in recikliranja (za obravnavo vidika, če embalaže ni mogoče sortirati danes, pa jo bo morda mogoče sortirati čez dve leti), ter

–  ohranitev funkcionalnosti sekundarnih surovin, ki omogočajo nadomestitev primarnih surovin.

Pri določanju meril glede zasnove za recikliranje se upošteva funkcionalnost embalaže, ki jo embalaži dajejo naslednji parametri.

PRILOGA III

EMBALAŽA, PRIMERNA ZA KOMPOSTIRANJE

Pogoji, ki jih je treba upoštevati pri predpisovanju ali uvajanju obvezne uporabe oblike embalaže, primerne za kompostiranje, ali pri njenem uvajanju:

(a)  embalaže ni bilo mogoče zasnovati kot embalaže za večkratno uporabo oziroma izdelkov ni bilo mogoče dati na trg brez embalaže;

(b)  embalaža je zasnovana tako, da ob koncu življenjske dobe vstopi v tok organskih odpadkov;

(c)  embalaža je biološko razgradljiva tako, da se lahko fizično ▌ ali biološko razgradi, vključno z anaerobno razgradnjo, pri čemer se nazadnje pretvori v ogljikov dioksid in vodo, novo mikrobno biomaso, mineralne soli ▌ in, v primeru odsotnosti kisika, metan;

(d)  njena uporaba zagotavlja bistveno višji delež zbiranja organskih odpadkov kot uporaba embalažnih materialov, ki niso primerni za kompostiranje;

(e)  njena uporaba zagotavlja bistveno manjšo kontaminacijo komposta z embalažo, ki ni primerna za kompostiranje, ▌in ne povzroča težav pri predelavi bioloških odpadkov;

(f)  njena uporaba ne povečuje kontaminacije tokov odpadne embalaže, ki ni primerna za kompostiranje.

PRILOGA IV

METODOLOGIJA ZA OCENJEVANJE ZMANJŠANJA KOLIČINE EMBALAŽE

Del I

Merila glede učinkovitosti

1.  Zaščita izdelka: zasnova embalaže zagotavlja zaščito izdelka od pakiranja ali polnjenja do končne uporabe z namenom preprečevanja večjih poškodb, izgube ali poslabšanja kakovosti izdelka ali preprečevanja odpadkov. Zahteve lahko vključujejo zaščito pred mehanskimi ali kemičnimi poškodbami, vibracijami, stiskanjem, vlago, izgubo vlage, oksidacijo, svetlobo, kisikom, mikrobiološkimi okužbami, škodljivimi organizmi, poslabšanjem organoleptičnih lastnosti itd. ter sklice na specifične zakonodajne akte Unije, v kateri so določene zahteve glede kakovosti izdelkov.

2.  Postopki izdelave embalaže: zasnova embalaže je združljiva s postopki njene izdelave in polnjenja. Postopki izdelave embalaže lahko določajo elemente zasnove embalaže, kot so oblika posode, tolerance debeline, velikost, izvedljivost strojne obdelave in specifikacije za zmanjšanje nastajanja odpadkov pri izdelavi. Za postopke, ki jih izvaja izdelovalec izdelkov, so lahko potrebni tudi nekateri elementi zasnove embalaže, kot so odpornost proti udarcem in obremenitvam, mehanska trdnost, hitrost in učinkovitost pakirne linije, stabilnost pri prenosu, odpornost proti toploti, učinkovito zapiranje, najmanjši prazen prostor med živilom in vrhom embalaže (ang. headspace) in higiena.

3.  Logistika: zasnova embalaže zagotavlja ustrezno in varno distribucijo, prevoz in skladiščenje pakiranega izdelka ter ravnanje z njim. Zahteve lahko vključujejo dimenzionalno koordinacijo za optimalno uporabo prostora, združljivost s sistemi za paletiranje in razkladanje s palet, sistem ravnanja in skladiščenja ter celovitost sistema pakiranja med prevozom in ravnanjem.

4.   Funkcionalnost embalaže: zasnova embalaže zagotavlja njeno funkcionalnost ob upoštevanju namena izdelka in posebnosti, povezane z njegovo prodajo, kot je prodaja za darila ali ob sezonskih dogodkih.

5.  Zahteve glede informacij: zasnova embalaže omogoča, da se uporabnikom in potrošnikom zagotovijo vse potrebne informacije o pakiranem izdelku, njegovi uporabi, shranjevanju in vzdrževanju, vključno z varnostnimi navodili. Zahteve lahko vključujejo zagotavljanje informacij o izdelku, navodil za shranjevanje, aplikacijo in uporabo, črtne kode, minimalni rok trajanja.

6.  Higiena in varnost: zasnova embalaže zagotavlja varnost uporabnikov in potrošnikov ter varnost in higieno izdelka med njegovo distribucijo, končno uporabo in odstranjevanjem. Zahteve lahko vključujejo zasnovo za varno ravnanje, varnost za otroke, zavarovanje pred nepooblaščenim posegom, krajo in ponarejanjem, opozorila za nevarnost, jasno opredelitev vsebine, napravo za varno odpiranje, zapiralo s sprostitvijo tlaka.

7.  Zakonske zahteve: zasnova embalaže omogoča zagotavljanje skladnosti embalaže in pakiranega izdelka z veljavnim pravom.

8.  Vsebnost recikliranih materialov, možnost recikliranja in ponovna uporaba: zasnova embalaže zagotavlja možnost ponovne uporabe in recikliranja ter vključitev vsebnosti recikliranih materialov, kot je zahtevano v tej uredbi. Če je embalaža namenjena ponovni uporabi, izpolnjuje zahteve, določene v členu 11(1). To pomeni, da bo morda maso ali prostornino embalaže treba povečati bolj, kot bi to bilo mogoče v okviru ostalih dejavnikov učinkovitosti, da se tako omogoči npr. večje število poti/kroženj, olajša vključitev vsebnosti recikliranih materialov ali izboljša možnost recikliranja (npr. pri prehodu na monomaterial ali popotrošniško vsebnost recikliranih materialov).

Del II

Metodologija ocene ter določanje najmanjše prostornine in mase embalaže

Ocena najmanjše prostornine in mase embalaže, ki sta potrebni za zagotavljanje funkcionalnosti embalaže, kot je opisana v členu 3, točka (1), se pojasni v tehnični dokumentaciji in vključuje vsaj:

(a)   opis rezultata ocenjevanja, vključno s podrobnostmi izračuna najmanjše potrebne mase in prostornine embalaže. Upoštevajo in dokumentirajo se možne razlike med proizvodnimi serijami iste embalaže;

(b)  opis, ki za vsako merilo glede učinkovitosti, navedeno v delu I, pojasnjuje zahtevo glede zasnove, ki onemogoča, da bi se masa ali prostornina embalaže nadalje zmanjšala, ne da bi bila za pakirani izdelek, embalažo in uporabnika ogrožena funkcionalnost embalaže, vključno z varnostjo in higieno. Opiše se metoda, uporabljena za opredelitev teh zahtev glede zasnove, in pojasni, zakaj nadaljnje zmanjšanje mase ali prostornine embalaže ni mogoče. Preučijo se vse možnosti zmanjšanja glede na dani embalažni material, kot je zmanjšanje odvečne plasti, ki ne opravlja funkcije embalaže. Nadomestitev enega embalažnega materiala z drugim ne velja za zadostno;

▌

(c)  vse rezultate preizkusov, tržnih raziskav ali študij, ki so bili uporabljeni za oceno, izvedeno v skladu s točkama (a) in (b).

PRILOGA V

OMEJITVE UPORABE NEKATERIH VRST EMBALAŽE

PRILOGA VI

ZAHTEVE, SPECIFIČNE ZA SISTEME ZA PONOVNO UPORABO IN TOČKE ZA PONOVNO POLNJENJE

V tej prilogi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(a)   „smernice za upravljanje“ pomenijo opis strukture upravljanja sistema za ponovno uporabo, v katerem so opredeljeni vloga udeležencev v sistemu, lastništvo in vsak predviden prenos lastništva embalaže ter drugi ustrezni elementi upravljanja sistema ponovne uporabe, kot je opredeljen v tej prilogi;

(b)  „sistem zaprte zanke“ pomeni sistem za ponovno uporabo, v okviru katerega upravljavec sistema ali sodelujoča skupina udeležencev v sistemu zagotavlja kroženje embalaže za večkratno uporabo brez spremembe njenega lastništva;

(c)  „sistem odprte zanke“ pomeni sistem za ponovno uporabo, v okviru katerega embalaža za večkratno uporabo kroži med neopredeljenim številom udeležencev v sistemu, lastništvo embalaže pa se v postopku ponovne uporabe enkrat ali večkrat spremeni;

(d)  „upravljavec sistema“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo, ki je udeleženec v sistemu in upravlja sistem za ponovno uporabo;

(e)  „udeleženec v sistemu“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo, ki sodeluje v sistemu za ponovno uporabo in opravlja vsaj eno od naslednjih dejavnosti: zbira embalažo bodisi od končnih uporabnikov bodisi od drugih udeležencev v sistemu ter jo obnavlja, distribuira med udeleženci v sistemu, prevaža, polni z izdelki, pakira ali ponuja končnim uporabnikom. Sistem za ponovno uporabo lahko vključuje enega ali več udeležencev, ki opravljajo te dejavnosti.

Del A

Zahteve za sisteme za ponovno uporabo

1.  Splošne zahteve za sisteme za ponovno uporabo

V zvezi z vsemi sistemi za ponovno uporabo se uporabljajo naslednje zahteve, ki morajo biti izpolnjene hkrati:

(a)  sistem ima jasno opredeljeno strukturo upravljanja, kot je opisano v smernicah;

(b)  struktura upravljanja zagotavlja, da se lahko dosežejo cilji sistema iz smernic za upravljanje ter po potrebi cilji ponovne uporabe in vsi drugi cilji sistema;

(c)  struktura upravljanja omogoča enak dostop in poštene pogoje vsem gospodarskim subjektom, ki se želijo vključiti v sistem;

(d)  struktura upravljanja omogoča enak dostop in poštene pogoje vsem končnim uporabnikom;

(e)   sistem je zasnovan tako, da zagotavlja, da embalaža za večkratno uporabo, ki kroži v njem, opravi vsaj najmanjše predvideno število kroženj, kot je navedeno v delegiranem aktu, sprejetem na podlagi člena 11;

(f)  določena so pravila o delovanju sistema, vključno z zahtevami glede uporabe embalaže, ki jih sprejmejo vsi udeleženci v sistemu in v katerih so opredeljeni:

(i)  vrste in zasnovo embalaže, ki lahko kroži v sistemu;

(ii)  opis izdelkov, namenjenih uporabi, polnjenju ali prevozu v okviru sistema;

(iii)  pogoje za pravilno ravnanje z embalažo in njeno pravilno uporabo;

(iv)  podrobne zahteve glede obnove embalaže;

(v)  zahteve glede zbiranja embalaže;

(vi)  zahteve glede skladiščenja embalaže;

(vii)  zahteve glede polnjenja ali natovarjanja embalaže;

(viii)  pravila za zagotovitev učinkovitega in uspešnega zbiranja embalaže za večkratno uporabo, vključno s spodbujanjem končnih uporabnikov k vračanju embalaže na zbirnih mestih ali v okviru sistema skupinskega zbiranja;

(ix)  pravila za zagotovitev enakega in pravičnega dostopa do sistema za ponovno uporabo, tudi za ranljive končne uporabnike;

(g)  upravljavec sistema nadzoruje pravilno delovanje sistema in preverja, ali je ponovna uporaba ustrezno omogočena;

(h)  sistem ima pravila o poročanju, ki omogočajo dostop do podatkov o številu polnjenj ali ponovnih uporab, tj. kroženj na kategorijo, in zavrnitev, deležu zbiranja, tj. deležih vračanja, prodajnih enotah ali enakovrednih enotah, vključno z materialom in na kategorijo, ali povprečni oceni, če izračun ni izvedljiv, in številu enot embalaže za večkratno uporabo ali embalaže z možnostjo ponovnega polnjenja, dodanih v sistem, ter številu enot embalaže, obravnavanih po načrtu za konec življenjske dobe;

(i)  zasnova embalaže je določena v skladu z medsebojno dogovorjenimi specifikacijami ali standardi;

(j)  sistem zagotavlja pravično porazdelitev stroškov in koristi za vse udeležence v sistemu;

(k)   sistem zagotavlja izvajanje obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca za embalažo za večkratno uporabo, ki se uporablja v sistemu in je postala odpadek.

Sistemi odprte zanke, ki nimajo upravljavca, so izvzeti iz dela A, točka 1, točke (b), (g), (h) in (j).

Sistemi odprte zanke, vzpostavljeni pred začetkom veljavnosti te uredbe, iz zahtev iz dela A, točke (a), (b), (c), (g), (h) in (j).

2.  Zahteve za sisteme zaprte zanke

Poleg splošnih zahtev iz točke 1 morajo biti hkrati izpolnjene tudi naslednje zahteve:

(a)  sistem ima povratno logistiko, ki omogoča lažji prenos embalaže od uporabnikov ali končnih uporabnikov nazaj do udeležencev v sistemu;

(b)  sistem zagotavlja zbiranje, obnovo in ponovno distribucijo embalaže;

(c)  udeleženci v sistemu so dolžni prevzeti embalažo na zbirnem mestu, če je bila ta uporabljena, zbrana in shranjena v skladu s pravili sistema.

3.  Zahteve za sisteme odprte zanke

Poleg splošnih zahtev iz točke 1 morajo biti hkrati izpolnjene tudi naslednje zahteve:

(a)  udeleženec v sistemu se po uporabi embalaže odloči, ali jo bo ponovno uporabil ali jo predal drugemu udeležencu v sistemu z namenom ponovne uporabe;

(b)  sistem zagotavlja obstoj in splošno razpoložljivost zbiranja, obnove in ponovne distribucije embalaže;

(c)  obnova, ki izpolnjuje zahteve iz dela B te priloge, je del sistema.

Del B

Obnova

1.  Postopek obnove ne ogroža zdravja in varnosti oseb, ki so za postopek odgovorne, in je zasnovan za čim večje zmanjšanje vpliva na okolje. Poteka v skladu z veljavno zakonodajo, ki ureja kontaktno embalažo, odpadke in industrijske emisije.

2.  Obnova zajema naslednje postopke, prilagojene obliki embalaže za večkratno uporabo in njeni namembnosti:

(a)  oceno stanja embalaže;

(b)  odstranitev poškodovanih sestavnih delov ali sestavnih delov, ki jih ni mogoče ponovno uporabiti;

(c)  prenos odstranjenih sestavnih delov v ustrezen postopek predelave;

(d)  čiščenje in pranje v skladu z zahtevanimi higienskimi razmerami;

(e)  popravilo embalaže;

(f)  pregled in oceno primernosti za uporabo.

3.  Po potrebi je treba postopke čiščenja in pranja izvesti v različnih fazah obnove in jih ponoviti.

4.  Obnovljeni izdelek izpolnjuje zdravstvene in varnostne zahteve, ki se zanj uporabljajo.

Del C

Zahteve glede ponovnega polnjenja

▌ Točke za ponovno polnjenje izpolnjujejo naslednjo zahtevo:

(a)  vključujejo jasne in natančne informacije o:

(i)  higienskih standardih, ki jih mora izpolnjevati vsebnik končnega uporabnika, da lahko končni uporabnik uporabi točko za ponovno polnjenje;

▌

(ii)  vrstah in značilnostih vsebnikov, ki se lahko uporabljajo za kupovanje izdelkov s ponovnim polnjenjem;

(iii)   kontaktnih podatkih končnega distributerja, da se zagotovi skladnost s higienskimi standardi iz veljavnega prava;

(b)  na razpolago imajo merilno napravo ali podobno sredstvo, s katerim se končnemu uporabniku zagotavlja določena količina za nakup;

(c)  cena, ki jo plačajo končni uporabniki, ne sme vključevati teže vsebnika za ponovno polnjenje.

▌

PRILOGA VII

POSTOPEK UGOTAVLJANJA SKLADNOSTI

Modul A

Notranji nadzor proizvodnje

1.  Notranji nadzor proizvodnje je postopek ugotavljanja skladnosti, pri katerem izdelovalec izpolni obveznosti iz točk 2, 3 in 4 ter zagotovi in na lastno odgovornost izjavi, da zadevna embalaža izpolnjuje zahteve iz členov 5 do 12 te uredbe, ki se zanj uporabljajo.

2.  Tehnična dokumentacija

Izdelovalec pripravi tehnično dokumentacijo. Ta omogoča ugotavljanje skladnosti embalaže z ustreznimi zahtevami ter vključuje ustrezno analizo in oceno tveganj(a) neskladnosti.

Tehnična dokumentacija določa veljavne zahteve ter, če je to pomembno za ugotavljanje skladnosti, zajema zasnovo, izdelavo in delovanje embalaže. Če je to ustrezno, vsebuje vsaj naslednje elemente:

(a)  splošen opis embalaže in njene namembnosti;

(b)  konceptualno zasnovo, proizvodne risbe in materiale sestavin ▌ ; itd.

(c)  opise in razlage, potrebne za razumevanje navedenih risb in shem ter delovanja embalaže;

(d)  seznam:

(i)  harmoniziranih standardov iz člena 36, ki se uporabljajo v celoti ali delno;

(ii)  skupnih ▌ specifikacij iz člena 37, ki se uporabljajo v celoti ali delno;

(iii)  drugih ustreznih tehničnih specifikacij, ki se uporabljajo za merjenje ali izračune;

(iv)  v primeru delne uporabe harmoniziranih standardov in/ali skupnih specifikacij – delov, ki so bili uporabljeni;

(v)  v primeru neuporabe harmoniziranih standardov in/ali skupnih ▌ specifikacij – rešitev, uvedenih z namenom izpolnjevanja zahtev iz točke 1;

(e)  kvalitativni opis načina izvedbe ocen iz členov 6, 10 in 11 ter

(f)  poročila o preizkušanju.

3.  Izdelava

Izdelovalec sprejme vse potrebne ukrepe za to, da postopek izdelave in njegovo spremljanje zagotavljata skladnost izdelane embalaže s tehnično dokumentacijo iz točke 2 in zahtevami iz točke 1.

4.  Izjava o skladnosti

Izdelovalec v zvezi z vsako vrsto embalaže sestavi pisno izjavo o skladnosti in jo hrani skupaj s tehnično dokumentacijo, pri čemer zagotovi, da je na razpolago nacionalnim organom še deset let po tem, ko je bila embalaža dana na trg. V izjavi o skladnosti se opredeli embalaža, v zvezi s katero je bila izjava sestavljena.

Izvod izjave o skladnosti se na zahtevo predloži zadevnim organom.

5.  Pooblaščeni zastopnik

Obveznosti izdelovalca iz točke 4, kar zadeva hrambo tehnične dokumentacije, lahko v njegovem imenu in na njegovo odgovornost izpolni pooblaščeni zastopnik, če so obveznosti navedene v pooblastilu.

PRILOGA VIII

IZJAVA EU O SKLADNOSTI ŠT.* …

1.  Št…. (edinstvena identifikacijska oznaka embalaže):

2.  Ime in naslov izdelovalca ter, kadar je to ustrezno, njegovega pooblaščenega zastopnika.

3.  Za izdajo te izjave o skladnosti je odgovoren izključno izdelovalec.

4.  Predmet izjave (identifikacija embalaže, ki omogoča sledljivost): opis embalaže.

5.  Predmet izjave iz točke 4, je v skladu z ustrezno harmonizacijsko zakonodajo Unije: … (sklic na ostale uporabljene akte Unije).

6.  Sklici na uporabljene ustrezne harmonizirane standarde ali skupne specifikacije ali sklici na ostale tehnične specifikacije, na podlagi katerih je izdana izjava o skladnosti.

7.  Kadar je ustrezno, priglašeni organ … (ime, naslov, številka) … je izvedel … (opis posega) … in izdal potrdilo(-a): … (podrobnosti, vključno z datumom ter po potrebi informacijami o trajanju in pogojih veljavnosti potrdila).

8.  Dodatne informacije:

Podpisano za in v imenu:

(kraj in datum izdaje):

(ime, funkcija) (podpis)

* (identifikacijska številka izjave)

PRILOGA IX

INFORMACIJE, KI SO POTREBNE ZA VPIS V REGISTER IN SE SPOROČAJO V REGISTER IZ ČLENA 44

Del I

A. Informacije, ki jih je treba predložiti ob vpisu v register

1.  Informacije, ki jih mora predložiti proizvajalec ali njegov pooblaščeni zastopnik za razširjeno odgovornost proizvajalca, vključujejo:

(a)  ime in blagovne znamke (če so na voljo), pod katerimi proizvajalec omogoči dostopnost embalaže na trgu v državi članici, ter naslov proizvajalca, vključno s poštno številko in krajem, ulico in hišno številko, državo, morebitno telefonsko številko, spletnim naslovom in naslovom elektronske pošte, ter enotno kontaktno točko;

(b)   če je proizvajalec imenoval pooblaščenega zastopnika za razširjeno odgovornost proizvajalca, poleg informacij iz točke (a) še – ime in naslov zastopnika, vključno s poštno številko in krajem, ulico in hišno številko, državo, telefonsko številko in naslovom elektronske pošte;

(c)  nacionalno identifikacijsko oznako proizvajalca, vključno z njegovo številko vpisa v poslovni register ali enakovredno uradno matično številko ter evropsko ali nacionalno davčno številko;

▌

(d)  izjavo o tem, kako proizvajalec izpolnjuje svoje obveznosti na podlagi člena 45, vključno s potrdilom, ki ga izda organizacija za izpolnjevanje odgovornosti proizvajalca, kadar se uporablja člen 46(1).

2.  Če je za izvajanje obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca pooblaščena organizacija za izpolnjevanje odgovornosti proizvajalca, informacije, ki jih mora predložiti proizvajalec, vključujejo ime in kontaktne podatke, vključno s poštno številko in krajem, ulico in hišno številko, državo, telefonsko številko, spletnim naslovom in naslovom elektronske pošte, ter nacionalno identifikacijsko oznako organizacije za izpolnjevanje odgovornosti proizvajalca, vključno s številko vpisa v poslovni register ali enakovredno uradno matično številko ter evropsko ali nacionalno davčno številko organizacije za izpolnjevanje odgovornosti proizvajalca, pooblastilo zastopanega proizvajalca ter izjavo proizvajalca ali, kadar je to ustrezno, proizvajalčevega pooblaščenega zastopnika za razširjeno odgovornost proizvajalca ali organizacije za izpolnjevanje odgovornosti proizvajalca o tem, da so navedene informacije resnične.

3.  Organizacija za izpolnjevanje odgovornosti proizvajalca, ki jo je pooblastil proizvajalec, kot je navedeno v členu 46(1), in izvaja obveznost vpisa v register iz člena 44, poleg informacij iz točke 1 dela A te priloge predloži še:

(a)  imena in kontaktne podatke zastopanih proizvajalcev, vključno s poštnimi številkami in kraji, ulicami in hišnimi številkami, telefonskimi številkami ter spletnimi naslovi in naslovi elektronske pošte;

(b)  pooblastilo vsakega zastopanega proizvajalca, kadar je to ustrezno;

(c)  če organizacija, pristojna za odgovornost proizvajalcev, zastopa več proizvajalcev, ločeno navede, kako vsak od proizvajalcev, ki jih zastopa, izpolnjuje obveznosti iz člena 45.

Del II

Informacije, ki jih je treba predložiti za poročanje

B.  Informacije, ki jih je treba predložiti za poročanje v skladu s členom 44(7):

(a)  nacionalna identifikacijska oznaka proizvajalca;

(b)  obdobje poročanja;

(c)  masa embalaže glede na kategorije, ki so navedene v preglednici 1 iz Priloge II in katerih dostopnost proizvajalec prvič omogoči na trgu države članice;

▌

(d)  ureditve za zagotavljanje odgovornosti proizvajalca v zvezi z ▌ embalažo, dano na trg.

C.  Informacije, ki jih je treba predložiti za poročanje v skladu s členom 44(8):

(a)   nacionalna identifikacijska oznaka proizvajalca;

(b)   obdobje poročanja;

(c)   informacije o vrstah embalaže iz preglednice 1;

(d)   ureditve za zagotavljanje odgovornosti proizvajalca v zvezi z embalažo, dano na trg.

Preglednica 1

D.  Informacije, ki jih je treba predložiti za poročanje v skladu s členom 44(10):

(a)   masa odpadne embalaže, ločeno zbrane v državi članici, glede na kategorije, kot je opredeljeno v preglednici 2 v Prilogi II, zbrane v državi članici in poslane v sortiranje;

(b)   masa odpadne embalaže, reciklirane, predelane in odstranjene v državi članici ali odpremljene znotraj ali zunaj Unije, glede na kategorije, kot je določeno v preglednici 3 v Prilogi XII;

(c)   masa ločeno zbranih plastenk pijač za enkratno uporabo s prostornino do treh litrov in kovinskih vsebnikov za pijače s prostornino do treh litrov, kot je določeno v preglednici 5 v Prilogi XII.

PRILOGA X

MINIMALNE ZAHTEVE ZA KAVCIJSKE SISTEME

V tej prilogi se uporablja naslednja opredelitev pojma:

„upravljavec sistema“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo, odgovorno za vzpostavitev ali upravljanje kavcijskega sistema v državi članici.

Splošne minimalne zahteve za kavcijske sisteme

Države članice zagotovijo, da kavcijski sistemi, vzpostavljeni na njihovem ozemlju, izpolnjujejo naslednje minimalne zahteve:

(a)  določen ali licenciran je en sam upravljavec sistema, če pa je upravljavcev sistema več, država članica sprejme ukrepe, s katerimi zagotovi usklajevanje med njimi;

(b)  upravljanje in s tem povezana pravila delovanja sistema omogočajo enak dostop in poštene pogoje vsem gospodarskim subjektom, ki želijo sodelovati v sistemu, pod pogojem da na trgu omogočajo dostopnost embalaže, katere vrsta ali kategorija je vključena v sistem;

(c)  vzpostavljeni so nadzorni postopki in sistemi poročanja, ki upravljavcu sistema omogočajo pridobivanje podatkov o zbiranju embalaže, vključene v kavcijski sistem;

(d)  določena je minimalna višina kavcije, ki zadostuje za doseganje zahtevanih deležev zbiranja;

(e)  določene so minimalne zahteve glede finančne zmogljivosti upravljavca sistema, ki mu omogočajo izvajanje nalog;

(f)  upravljavec sistema je neprofiten in neodvisen pravni subjekt;

(g)  upravljavci sistema opravljajo izključno naloge, ki izhajajo iz pravil te uredbe, in morebitne dodatne naloge, ki so povezane z usklajevanjem in delovanjem kavcijskega sistema in jih določijo države članice;

(h)  upravljavci sistema usklajujejo delovanje kavcijskega sistema;

(i)  upravljavci sistema v pisni obliki hranijo:

(i)  statut, v katerem je določena njegova notranja organizacija;

(ii)  dokazila o svojem sistemu financiranja;

(iii)  izjavo, ki dokazuje skladnost sistema z zahtevami, določenimi v tej uredbi, ter morebitnimi dodatnimi zahtevami, določenimi v državi članici, v kateri deluje;

(j)  zadosten del letnega prometa upravljavca sistema se porabi za izvajanje kampanj ozaveščanja javnosti o ▌ ravnanju z odpadno embalažo;

(k)  upravljavci sistema morajo zagotoviti vse informacije, ki jih zahtevajo pristojni organi države članice, v kateri sistem deluje, za namene spremljanja skladnosti z zahtevami iz te priloge;

(l)  države članice zagotovijo, da so končni distributerji dolžni sprejeti embalažo, vključeno v kavcijski sistem, embalažnega materiala in oblike, ki jo distribuirajo, ter končnim uporabnikom vrniti kavcijo, kadar se embalaža, vključena v kavcijski sistem vrne, razen če imajo končni uporabniki na voljo enaka sredstva za povrnitev kavcije po uporabi embalaže, ki je označena kot vračljiva, prek enega od zbirnih kanalov, ki za embalažo za živila zagotavljajo, da je da je recikliranje primerno za živila in da ga v ta namen odobrijo nacionalni organi.

Ta obveznost ne velja, kadar prodajna površina končnim uporabnikom ne omogoča vračila embalaže, vključene v kavcijski sistem. Vendar pa morajo končni distributerji vedno sprejeti vračilo prazne embalaže izdelkov, ki jih prodajajo.

▌

(m)  končni uporabnik lahko embalažo, vključeno v kavcijski sistem, vrne, ne da bi mu bilo treba kar koli kupiti. Kavcija se vrne potrošniku;

(n)  vsa embalaža, vključena v kavcijski sistem, ki naj bi se zbrala v okviru kavcijskega sistema, je jasno označena, tako da lahko končni uporabniki brez težav ugotovijo, da je treba takšno embalažo vrniti;

(o)  pristojbine so pregledne;

▌

države članice lahko za zagotovitev izpolnjevanja ciljev te uredbe, zlasti za povečanje čistosti zbrane odpadne embalaže, zmanjšanje količine odpadkov ali spodbujanje drugih ciljev krožnega gospodarstva – poleg minimalnih zahtev po potrebi določijo še dodatne zahteve.

Države članice z regijami z visoko stopnjo čezmejnega poslovanja zagotovijo, da kavcijski sistemi omogočajo zbiranje embalaže iz kavcijskih sistemov drugih držav članic na določenih zbirnih mestih, in si prizadevajo omogočiti povračilo kavcije, zaračunane končnemu uporabniku pri nakupu embalaže.

▌

PRILOGA XI

NAČRT IZVAJANJA, KI SE PREDLOŽI V SKLADU S ČLENOM 52(2), TOČKA (D)

Izvedbeni načrt, ki ga je treba predložiti v skladu s členom 52(2), točka (d), vsebuje:

(a)  oceno preteklih, sedanjih in predvidenih deležev recikliranja, odlaganja na odlagališčih in drugih postopkov obdelave odpadne embalaže ter tokov, ki jo sestavljajo;

(b)  oceno izvajanja veljavnih načrtov ravnanja z odpadki in programov preprečevanja odpadkov v skladu s členoma 28 in 29 Direktive 2008/98/ES;

(c)  razloge, zaradi katerih država članica meni, da ustreznega cilja, določenega v členu 52(1), točka (b), morda ne bo dosegla v tam določenem roku, in oceno obdobja podaljšanja, potrebnega za izpolnitev navedenega cilja;

(d)  ukrepe, potrebne za doseganje ciljev iz člena 52(1), točka (b), te uredbe, ki veljajo za državo članico v obdobju podaljšanja, vključno z ustreznimi ekonomskimi instrumenti in drugimi ukrepi za zagotavljanje spodbud za uporabo hierarhije ravnanja z odpadki, kot je določeno v členu 4(1) Direktive 2008/98/ES in Prilogi IVa k navedeni direktivi;

(e)  časovnico izvajanja ukrepov iz točke (d), določitev organa, pristojnega za njihovo izvajanje, in oceno prispevka posameznega ukrepa k doseganju ciljev, ki se uporabljajo v primeru podaljšanja roka;

(f)  informacije o financiranju ravnanja z odpadki v skladu z načelom onesnaževalec plača;

(g)  po potrebi ukrepe za izboljšanje kakovosti podatkov, da se zagotovita boljše načrtovanje in spremljanje uspešnosti pri ravnanju z odpadki.

PRILOGA XII

PODATKI, KI JIH MORAJO DRŽAVE ČLANICE VKLJUČITI V SVOJE ZBIRKE PODATKOV O EMBALAŽI IN ODPADNI EMBALAŽI (SKLADNO S PREGLEDNICAMI 1 DO 4)

1.  Kar zadeva prodajno, skupinsko in transportno embalažo:

(a)  količine embalaže, nastale v državi članici, za vsako kategorijo embalaže (proizvedena + uvožena + skladiščena – izvožena) (preglednica 1);

(b)  količine embalaže za večkratno uporabo (preglednica 2).

2.  Kar zadeva odpadno prodajno, skupinsko in transportno embalažo:

(a)  za vsako kategorijo embalaže (preglednica 3):

(i)  količine, katerih dostopnost je bila prvič omogočena na trgu na ozemlju države članice;

(ii)  količine nastale odpadne embalaže;

▌

(iii)  količine embalaže, ki je odstranjena, predelana in reciklirana;

(b)  letna potrošnja zelo lahkih plastičnih nosilnih vrečk, lahkih plastičnih nosilnih vrečk in debelih plastičnih nosilnih vrečk na osebo, ločeno po posameznih kategorijah, kot je določeno v členu 56(1), točka (b) (preglednica 4);

(c)  delež ločenega zbiranja oblik embalaže, vključenih v kavcijske sisteme, kot je določeno v členu 50(1) (preglednica 5).

Preglednica 1

Količina (prodajne, skupinske in transportne) embalaže, nastale na nacionalnem ozemlju

Preglednica 2

Količina celotne (prodajne, skupinske in transportne) embalaže za večkratno uporabo, katere dostopnost na trgu je bila prvič omogočena na nacionalnem ozemlju

▌

Preglednica 3

Količina – na kategorijo embalaže, kot je opredeljena v preglednici 1a v Prilogi II – embalaže, katere dostopnost je bila prvič omogočena na trgu na ozemlju države članice, nastale odpadne embalaže in odpadne embalaže, odstranjene, predelane in reciklirane na nacionalnem ozemlju ter izvožene.

Preglednica 4

Količina zelo lahkih plastičnih nosilnih vrečk, lahkih plastičnih nosilnih vrečk, debelih plastičnih nosilnih vrečk in zelo debelih plastičnih nosilnih vrečk na osebo, potrošenih na nacionalnem ozemlju

Preglednica 5

Delež ločenega zbiranja oblik embalaže, vključenih v kavcijske sisteme, kot je določeno v členu 50(1)

PRILOGA XIII

KORELACIJSKA PREGLEDNICA

(1) UL C 228, 29.6.2023, str. 114. (2) To stališče nadomesti spremembe, sprejete 22. novembra 2023 (Sprejeta besedila, P9_TA(2023)0425). (3) * BESEDILO ŠE NI BILO PRAVNO-JEZIKOVNO FINALIZIRANO. (4) UL C 228, 29.6.2023, str. 114. (5) Stališče Evropskega parlamenta z dne 24. aprila 2024. (6) Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 94/62/ES z dne 20. decembra 1994 o embalaži in odpadni embalaži (UL L 365, 31.12.1994, str. 10). (7) Sklep Sveta (EU, Euratom) 2020/2053 z dne 14. decembra 2020 o sistemu virov lastnih sredstev Evropske unije in razveljavitvi Sklepa 2014/335/EU, Euratom (UL L 424, 15.12.2020, str. 1). (8) UL C 465, 17.11.2021, str. 11. (9) Uredba (EU) 2024/... Evropskega parlamenta in Sveta ... o vzpostavitvi okvira za določitev zahtev za okoljsko primerno zasnovo za trajnostne izdelke, ki spreminja Direktivo (EU) 2020/1828 in Uredbo (EU) 2023/1542 ter razveljavlja Direktivo 2009/125/ES (UL L, ..., ELI: ...). (10) +UL: v besedilo vstaviti številko uredbe iz dokumenta PE-CONS 106/23 (2022/0095(COD)), v opombo pa številko, datum in sklic na UL za navedeno uredbo. (11) ++UL: v besedilo vstaviti številko uredbe iz dokumenta PE-CONS 106/23 (2022/0095(COD)). (12) Direktiva 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv (UL L 312, 22.11.2008, str. 3). (13) Direktiva (EU) 2019/904 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2019 o zmanjšanju vpliva nekaterih plastičnih proizvodov na okolje (UL L 155, 12.6.2019, str. 1). (14) Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1935/2004 z dne 27. oktobra 2004 o materialih in izdelkih, namenjenih za stik z živili, in o razveljavitvi direktiv 80/590/EGS in 89/109/EGS (UL L 338, 13.11.2004, str. 4–17). (15) Uredba (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH) ter o ustanovitvi Evropske agencije za kemikalije in o spremembi Direktive 1999/45/ES ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 793/93 in Uredbe Komisije (ES) št. 1488/94 ter Direktive Sveta 76/769/EGS in direktiv Komisije 91/155/EGS, 93/67/EGS, 93/105/ES in 2000/21/ES (UL L 396, 30.12.2006, str. 1). (16) Uredba (ES) št. 1272/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o razvrščanju, označevanju in pakiranju snovi ter zmesi, o spremembi in razveljavitvi direktiv 67/548/EGS in 1999/45/ES ter spremembi Uredbe (ES) št. 1907/2006 (UL L 353, 31.12.2008, str. 1). (17) Uredba (EU) 2019/1021 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o obstojnih organskih onesnaževalih (UL L 169, 25.6.2019, str. 45). (18) Odločba Komisije 2001/171/ES z dne 19. februarja 2001 o določitvi pogojev za odstopanje pri stekleni embalaži glede mejnih koncentracij težkih kovin, določenih v Direktivi 94/62/ES o embalaži in odpadni embalaži (UL L 62, 2.3.2001, str. 20). (19) Odločba Komisije 2009/292/ES z dne 24. marca 2009 o določitvi pogojev za odstopanje za plastične zaboje in plastične palete v zvezi s koncentracijami težkih kovin, določenimi v Direktivi 94/62/ES Evropskega parlamenta in Sveta o embalaži in odpadni embalaži (UL L 79, 25.3.2009, str. 44). (20) Uredba (EU) 2019/6 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o zdravilih za uporabo v veterinarski medicini in razveljavitvi Direktive 2001/82/ES (UL L 4, 7.1.2019, str. 43). (21) Direktiva 2001/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. novembra 2001 o zakoniku Skupnosti o zdravilih za uporabo v humani medicini (UL L 311, 28.11.2001, str. 67). (22) Uredba (EU) 2017/745 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2017 o medicinskih pripomočkih, spremembi Direktive 2001/83/ES, Uredbe (ES) št. 178/2002 in Uredbe (ES) št. 1223/2009 ter razveljavitvi direktiv Sveta 90/385/EGS in 93/42/EGS (UL L 117, 5.5.2017, str. 1). (23) Uredba (EU) 2017/746 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2017 o in vitro diagnostičnih medicinskih pripomočkih ter razveljavitvi Direktive 98/79/ES in Sklepa Komisije 2010/227/EU (UL L 117, 5.5.2017, str. 176). (24) Uredba (EU) št. 609/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o živilih, namenjenih dojenčkom in majhnim otrokom, živilih za posebne zdravstvene namene in popolnih prehranskih nadomestkih za nadzor nad telesno težo ter razveljavitvi Direktive Sveta 92/52/EGS, direktiv Komisije 96/8/ES, 1999/21/ES, 2006/125/ES in 2006/141/ES, Direktive 2009/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter uredb Komisije (ES) št. 41/2009 in (ES) št. 953/2009 (UL L 181, 29.6.2013, str. 35). (25) Direktiva 2008/68/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. septembra 2008 o notranjem prevozu nevarnega blaga (UL L 260, 30.9.2008, str. 13) (26) Kontaktna embalaža se nanaša na plastično embalažo izdelkov, ki jih urejajo Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1831/2003 z dne 22. septembra 2003 o dodatkih za uporabo v prehrani živali (UL L 268, 18.10.2003, str. 29), Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1935/2004 z dne 27. oktobra 2004 o materialih in izdelkih, namenjenih za stik z živili (UL L 338 13.11.2004, str. 4), Uredba (ES) št. 767/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o dajanju krme v promet in njeni uporabi, spremembi Uredbe (ES) št. 1831/2003 Evropskega parlamenta in Sveta in razveljavitvi Direktive Sveta 79/373/EGS, Direktive Komisije 80/511/EGS, direktiv Sveta 82/471/EGS, 83/228/EGS, 93/74/EGS, 93/113/ES in 96/25/ES ter Odločbe Komisije 2004/217/ES (UL L 229, 1.9.2009, str. 1), Uredba (ES) št. 1223/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra 2009 o kozmetičnih izdelkih (prenovitev) (UL L 342, 22.12.2009, str. 59), Uredba (EU) 2017/745 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2017 o medicinskih pripomočkih, spremembi Direktive 2001/83/ES, Uredbe (ES) št. 178/2002 in Uredbe (ES) št. 1223/2009 ter razveljavitvi direktiv Sveta 90/385/EGS in 93/42/EGS (UL L 117, 5.5.2017, str. 1), Uredba (EU) 2017/746 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2017 o in vitro diagnostičnih medicinskih pripomočkih ter razveljavitvi Direktive 98/79/ES in Sklepa Komisije 2010/227/EU (UL L 117, 5.5.2017, str. 176), Uredba (EU) 2019/4 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o proizvodnji, dajanju v promet in uporabi medicirane krme, spremembi Uredbe (ES) št. 183/2005 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 90/167/EGS (UL L 4, 7.1.2019, str. 1), Uredba (EU) 2019/6 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o zdravilih za uporabo v veterinarski medicini in razveljavitvi Direktive 2001/82/ES (UL L 4, 7.1.2019, str. 43), Direktiva 2001/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. novembra 2001 o zakoniku Skupnosti o zdravilih za uporabo v humani medicini (UL L 311, 28.11.2001, str. 67) ter Direktiva 2008/68/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. septembra 2008 o notranjem prevozu nevarnega blaga (UL L 260, 30.9.2008, str. 13). (27) Uredba (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL L 55, 28.2.2011, str. 13). (28) UL L 39, 16.2.1993, str. 3. (29) UL L 179, 23.6.1998, str. 3. (30) UL L 171, 27.6.1981, str. 13. (31) UL L 186, 5.8.1995, str. 44. (32) Uredba Komisije (EU) 2022/1616 z dne 15. septembra 2022 o recikliranih plastičnih materialih in izdelkih, namenjenih za stik z živili, ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 282/2008 (UL L 243, 20.9.2022, str. 3). (33) Uredba (EU) št. 1025/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o evropski standardizaciji, spremembi direktiv Sveta 89/686/EGS in 93/15/EGS ter direktiv 94/9/ES, 94/25/ES, 95/16/ES, 97/23/ES, 98/34/ES, 2004/22/ES, 2007/23/ES, 2009/23/ES in 2009/105/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Sklepa Sveta 87/95/EGS in Sklepa št. 1673/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 316, 14.11.2012, str. 12). (34) Uredba (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o vzpostavitvi skupne ureditve trgov kmetijskih proizvodov in razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 922/72, (EGS) št. 234/79, (ES) št. 1037/2001 in (ES) št. 1234/2007 (UL L 347, 20.12.2013, str. 671). (35) Uredba (EU) 2019/787 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 o opredelitvi, opisu, predstavitvi in označevanju žganih pijač, uporabi imen žganih pijač pri predstavitvi in označevanju drugih živil, zaščiti geografskih označb žganih pijač, uporabi etanola in destilatov kmetijskega porekla v alkoholnih pijačah ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 110/2008 (UL L 130, 17.5.2019, str. 1). (36) Uredba (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. novembra 2012 o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil (UL L 343, 14.12.2012, str. 1). (37) +UL: v besedilo vstaviti številko uredbe iz dokumenta PE-CONS 106/23 (2022/0095(COD)). (38) Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) (UL L 149, 11.6.2005, str. 22). (39) Direktiva (EU) 2024/825 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. februarja 2024 o spremembi direktiv 2005/29/ES in 2011/83/EU v zvezi s krepitvijo vloge potrošnikov za zeleni prehod z boljšim varstvom pred nepoštenimi praksami in boljšim obveščanjem (UL L, 2024/825, 6.3.2024, ELI: http://data.europa.eu/eli/dir/2024/825/oj). (40) Odločba Komisije z dne 28. januarja 1997 o določitvi sistema prepoznavanja embalažnih materialov v skladu z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 94/62/ES o embalaži in odpadni embalaži (UL L 50, 20.2.1997, str. 28). (41) Priporočilo Komisije 2003/361/ES z dne 6. maja 2003 o opredelitvi mikro, malih in srednje velikih podjetij (priglašeno pod številko dokumenta C(2003) 1422) (UL L 124, 20.5.2003, str. 36). (42) Direktiva (EU) 2015/720 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2015 o spremembi Direktive 94/62/ES glede zmanjšanja potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk (UL L 115, 6.5.2015, str. 11). (43) Sklep št. 768/2008/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o skupnem okviru za trženje proizvodov in razveljavitvi Sklepa Sveta 93/465/EGS (UL L 218, 13.8.2008, str. 82). (44) Uredba (ES) št. 765/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o določitvi zahtev za akreditacijo in nadzor trga v zvezi s trženjem proizvodov ter razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 339/93 (UL L 218, 13.8.2008, str. 30). (45) Uredba (EU) 2022/2065 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. oktobra 2022 o enotnem trgu digitalnih storitev in spremembi Direktive 2000/31/ES (Akt o digitalnih storitvah) (UL L 277, 27.10.2022, str. 1). (46) Direktiva (EU) 2018/852 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o spremembi Direktive 94/62/ES o embalaži in odpadni embalaži (UL L 150, 14.6.2018, str. 141). (47) Izvedbeni sklep Komisije (EU) 2019/1004 z dne 7. junija 2019 o določitvi pravil za izračun, preverjanje in sporočanje podatkov o odpadkih v skladu z Direktivo 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Izvedbenega sklepa Komisije C(2012) 2384 (UL L 163, 20.6.2019, str. 66). (48) Uredba (ES) št. 1013/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o pošiljkah odpadkov (UL L 190, 12.7.2006, str. 1). (49) Izvedbeni sklep Komisije (EU) 2018/896 z dne 19. junija 2018 o določitvi metodologije za izračun letne potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk in spremembi Odločbe 2005/270/ES (UL L 160, 25.6.2018, str. 6). (50) Odločba Komisije 2005/270/ES z dne 22. marca 2005 o določitvi preglednic za sistem zbirke podatkov na podlagi Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 94/62/ES o embalaži in odpadni embalaži (UL L 86, 5.4.2005, str. 6). (51) Uredba (EU) 2019/1020 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o nadzoru trga in skladnosti proizvodov ter spremembi Direktive 2004/42/ES in uredb (ES) št. 765/2008 in (EU) št. 305/2011 (UL L 169, 25.6.2019, str. 1). ▌ (52) Uredba (EU) 2017/625 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2017 o izvajanju uradnega nadzora in drugih uradnih dejavnosti, da se zagotovi uporaba zakonodaje o živilih in krmi, pravil o zdravju in dobrobiti živali ter zdravju rastlin in fitofarmacevtskih sredstvih, ter o spremembi uredb (ES) št. 999/2001, (ES) št. 396/2005, (ES) št. 1069/2009, (ES) št. 1107/2009, (EU) št. 1151/2012, (EU) št. 652/2014, (EU) 2016/429 in (EU) 2016/2031 Evropskega parlamenta in Sveta, uredb Sveta (ES) št. 1/2005 in (ES) št. 1099/2009 ter direktiv Sveta 98/58/ES, 1999/74/ES, 2007/43/ES, 2008/119/ES in 2008/120/ES ter razveljavitvi uredb (ES) št. 854/2004 in (ES) št. 882/2004 Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Sveta 89/608/EGS, 89/662/EGS, 90/425/EGS, 91/496/EGS, 96/23/ES, 96/93/ES in 97/78/ES ter sklepa Sveta 92/438/EGS (Uredba o uradnem nadzoru) (UL L 95, 7.4.2017, str. 1). (53) Direktiva 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES (UL L 94, 28.3.2014, str. 65). (54) Direktiva 2014/25/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju naročnikov, ki opravljajo dejavnosti v vodnem, energetskem in prometnem sektorju ter sektorju poštnih storitev ter o razveljavitvi Direktive 2004/17/ES (UL L 94, 28.3.2014, str. 243). (55) Izvedbena uredba Komisije (EU) 2015/2447 z dne 24. novembra 2015 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o carinskem zakoniku Unije (UL L 343, 29.12.2015, str. 558). (56) UL L 123, 12.5.2016, str. 1. (57) Uredba (EU) 2021/1119 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. junija 2021 o vzpostavitvi okvira za doseganje podnebne nevtralnosti in spremembi uredb (ES) št. 401/2009 in (EU) 2018/1999 (evropska podnebna pravila) (UL L 243, 9.7.2021, str. 1). (58) Uredba (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (UL L 31, 1.2.2002, str. 1). (59) Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1831/2003 z dne 22. septembra 2003 o dodatkih za uporabo v prehrani živali (UL L 268, 18.10.2003, str. 29). (60) Uredba (ES) št. 767/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o dajanju krme v promet in njeni uporabi, spremembi Uredbe (ES) št. 1831/2003 Evropskega parlamenta in Sveta in razveljavitvi Direktive Sveta 79/373/EGS, Direktive Komisije 80/511/EGS, direktiv Sveta 82/471/EGS, 83/228/EGS, 93/74/EGS, 93/113/ES in 96/25/ES ter Odločbe Komisije 2004/217/ES (UL L 229, 1.9.2009, str. 1). (61) Uredba (ES) št. 1223/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra 2009 o kozmetičnih izdelkih (UL L 342, 22.12.2009, str. 59). (62) Uredba (EU) 2019/4 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o proizvodnji, dajanju v promet, uporabi medicirane krme, spremembi Uredbe (ES) št. 183/2005 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 90/167/EGS (UL L 4, 7.1.2019, str. 1). (63) Sklep Komisije (EU) 2023/1809 z dne 14. septembra 2023 o določitvi meril za podeljevanje znaka EU za okolje vpojnim higienskim proizvodom in menstrualnim skodelicam za ponovno uporabo (UL L 234, 22.9.2023, str. 142). (64) Direktiva 2002/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. junija 2002 o približevanju zakonodaj držav članic o prehranskih dopolnilih (UL L 183, 12.7.2002, str. 51). (65) Direktiva 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 304, 22.11.2011, str. 64). (66) +UL: v besedilo vstaviti številko uredbe iz dokumenta PE-CONS 106/23 (2022/0095(COD)). (67) Direktiva 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o industrijskih emisijah (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja) (UL L 334, 17.12.2008, str. 17). (68) Direktiva (EU) 2018/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov (UL L 328, 21.12.2018, str. 82). (69) Uredba Sveta (ES) št. 6/2002 z dne 12. decembra 2001 o modelih Skupnosti (UL L 3, 5.1.2002, str. 1). (70) Direktiva 98/71/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 1998 o pravnem varstvu modelov (UL L 289, 28.10.1998, str. 28). (71) Uredba (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL L 154, 16.6.2017, str. 1). (72) Direktiva (EU) 2015/2436 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2015 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL L 336, 23.12.2015, str. 1). (73) Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (UL L 119, 4.5.2016, str. 1). (74) Uredba (EU) 2019/1150 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o spodbujanju pravičnosti in preglednosti za poslovne uporabnike spletnih posredniških storitev (UL L 186, 11.7.2019, str. 57). (75) Uredba (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom, spremembah uredb (ES) št. 1924/2006 in (ES) št. 1925/2006 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Komisije 87/250/EGS, Direktive Sveta 90/496/EGS, Direktive Komisije 1999/10/ES, Direktive 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Komisije 2002/67/ES in 2008/5/ES in Uredbe Komisije (ES) št. 608/2004 (UL L 304, 22.11.2011, str. 18). (76) Uredba (EU) št. 251/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o opredelitvi, opisu, predstavitvi, označevanju in zaščiti geografskih označb aromatiziranih vinskih proizvodov in o razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 1601/91 (UL L 84, 20.3.2014, str. 14). (77) Uredba Sveta (EGS) št. 2658/87 z dne 23. julija 1987 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi (UL L 256, 7.9.1987, str. 1). (78) Direktiva (EU) 2020/2184 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2020 o kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi (UL L 435, 23.12.2020, str. 1). (79) Izvedbena uredba Komisije (EU) 2023/595 z dne 16. marca 2023 o določitvi obrazca za poročilo o lastnih sredstvih iz naslova nereciklirane odpadne plastične embalaže v skladu z Uredbo Sveta (EU, Euratom) 2021/770 (UL L 79, 17.3.2023, str. 151). (80) +UL: v besedilo vstaviti številko, datum sprejetja in podatke o objavi te uredbe [2022/0396(COD)]. (81) +UL: vstaviti številko te uredbe (2022/0396(COD)) in dopolniti pripadajočo opombo.