Najbolj oddaljene regije

V podporo razvoju najbolj oddaljenih regij Evropske unije se izvajajo posebni ukrepi, in sicer gre za naslednje regije: Gvadelup, Francoska Gvajana, Reunion, Martinik, otok Mayotte in čezmorska skupnost Saint-Martin (Francija), Azori in Madeira (Portugalska) ter Kanarski otoki (Španija). S podporo naj bi ublažili posledice geografske oddaljenosti teh regij.

Pravna podlaga

Člena 349 in 355 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).

Ozadje

Del ozemlja nekaterih držav članic EU se nahaja na območjih, ki so daleč od Evrope. Te regije, imenovane najbolj oddaljene regije, se spopadajo s številnimi težavami, ki so povezane z njihovimi geografskimi značilnostmi, zlasti z oddaljenostjo, otoško lego, majhnostjo ter neugodno topografijo in podnebjem. Gospodarsko so odvisne od omejenega števila proizvodov (pogosto kmetijskih proizvodov ali naravnih virov). Te značilnosti so ovira za njihov razvoj.

Status najbolj oddaljene regije ima trenutno naslednjih devet regij:

  • pet francoskih čezmorskih departmajev – Martinik, Mayotte, Gvadelup, Francoska Gvajana in Reunion;
  • ena francoska čezmorska skupnost – Saint-Martin;
  • dve portugalski avtonomni regiji – Madeira in Azori;
  • ena španska avtonomna skupnost – Kanarski otoki.

Poudariti je treba, da najbolj oddaljene regije niso isto kot čezmorske države in ozemlja EU. 13 čezmorskih držav in ozemelj je ustavno povezanih z naslednjimi državami članicami: Dansko, Francijo in Nizozemsko. Čezmorske države in ozemlja niso del enotnega trga in morajo spoštovati obveznosti, ki jih imajo tretje države v zvezi s trgovino, predvsem pravila v zvezi s poreklom, sanitarne in fitosanitarne standarde ter zaščitne ukrepe. Pridružitev čezmorskih držav in ozemelj Evropski uniji je podrobno določena v Sklepu Sveta 2013/755/EU, ki je bil sprejet 25. novembra 2013. Člen 355 Lizbonske pogodbe Evropskemu svetu omogoča, da na pobudo zadevne države članice spremeni status posameznih francoskih, danskih in nizozemskih čezmorskih držav ali ozemelj (tj. najbolj oddaljenih regij ali čezmorskih držav in ozemelj), ne da bi morala biti v ta namen pogodba spremenjena. Tako je imel na primer Saint Barthélemy do konca leta 2011 status najbolj oddaljene regije, leta 2012 pa mu je bil podeljen status čezmorske države in ozemlja. Ravno obratno pa je bilo v primeru otoka Mayotte, ki je najprej imel status čezmorske države in ozemlja, nato pa je s sklepom Sveta dobil status najbolj oddaljene regije.

Tabela: Podatki o najbolj oddaljenih regijah

  Oddaljenost od prestolnice države (km) Površina (km²) Št. prebivalcev BDP na prebivalca kot delež povprečja EU (EU=100) (*)
EU 28 4 407 569,1 508 450 856 100
Francija*** 633 186,6 66 415 161 106
Portugalska 92 226,0 10 374 822 77
Španija 505 944,0 46 449 565 90
Azori 1 548 2 322,0 245 766 69,2
Kanarski otoki 1 850 (povprečje za vse otoke) 7 445,0 2 135 722 78,2
Gvadelup 7 578 1 681,6 393 392 73,1
Francoska Gvajana 7 841 83 533,9 262 527 58,4
Madeira 1 041 802,0 256 424 73,39
Martinik 7 641 1 128,0 376 847 77,03
Reunion 9 921 2 503,7 850 996 69,92
Saint-Martin (**) 6 700 86 (53 za francosko stran) 36 457
Mayotte  8 444 374,0  235 132 30,75
(*) Podatki za leto 2015, razen za Azore, Madeiro, Martinik (2014) in Gvadelup (2016); vira: Eurostat, Statistics Portugal.
(**) Vira: Institut national de la statistique et des études économiques (nacionalni inštitut za statistiko in ekonomske študije (INSEE) (Francija), 2015, in Ministère Français des Outre-Mer (francosko ministrstvo za čezmorska ozemlja). V zvezi z BDP aktualni podatki niso na voljo.
(***) Skupna površina za Francijo vključuje najbolj oddaljene regije, ne pa tudi čezmorskih držav in ozemelj.

Vir: Eurostat, 2015

Cilji

Najbolj oddaljene regije so, ne glede na veliko razdaljo, ki jih ločuje od evropske celine, sestavni del Evropske unije in njen pravni red se na njihovem ozemlju uporablja v celoti. Zaradi njihove posebne geografske lege in s tem povezanih težav pa je treba politike EU prilagoditi njihovemu posebnemu položaju.

Zadevni ukrepi se nanašajo zlasti na področja, kot so carinska in trgovinska politika, davčna politika, prostotrgovinske cone, kmetijska in ribiška politika ter pogoji za preskrbo s surovinami in osnovnim potrošniškim blagom. Potrebam teh regij je mogoče prilagajati tudi pravila državne pomoči in pogoje dostopa do strukturnih skladov in horizontalnih programov EU (npr. s posebnimi dodelitvami iz Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) za najbolj oddaljene regije).

Poleg posebnih dodelitev iz ESRR najbolj oddaljene regije, kar zadeva področje kmetijstva, sredstva prejemajo tudi iz programov POSEI (programi možnosti za oddaljene in otoške regije), ki se financirajo iz Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (EKJS) (glej spodnjo tabelo). Programi se osredotočajo na dve glavni vrsti ukrepov:

  • posebna ureditev preskrbe, namenjena zmanjševanju dodatnih stroškov preskrbe, ki se nanašajo na osnovne izdelke za prehrano ljudi, predelavo ali za uporabo kot kmetijski vložki,
  • ukrepe v podporo lokalni kmetijski proizvodnji.

Za programsko obdobje 2014–2020 je bilo iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov za najbolj oddaljene regije dodeljenih približno 13 milijard EUR, in sicer kot sledi:

Tabela: Sredstva iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov (skladi ESI), ki so bila za obdobje 2014–2020 dodeljena za najbolj oddaljene regije

Sredstva iz skladov ESI, ki so bila dodeljena za najbolj oddaljene regije (v milijardah EUR)
Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR)
(vključno s posebnimi dodelitvami za najbolj oddaljene regije in evropskim teritorialnim sodelovanjem)
 
5
Evropski socialni sklad (ESS) (vključno s pobudo za zaposlovanje mladih) 1,9
Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja (EKSRP) 1,5
Program možnosti za oddaljene in otoške regije (POSEI)
(financiran iz Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (EKJS))
 
4,6
Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo (ESPR) 0,3
Skupaj 13,3

Vir: Evropska komisija, četrti forum najbolj oddaljenih regij, 30. in 31. marca 2017

Komisija je v svojem predlogu o kohezijski politiki po letu 2020 predvidela, da se posebno dodeljevanje sredstev iz sklada ESRR za najbolj oddaljene regije nadaljuje, in sicer v višini več kot 1,5 milijarde evrov. Prejele bodo tudi 270 milijonov EUR v okviru programov sodelovanja („Interreg“).

Evropska strategija za najbolj oddaljene regije

Komisija je oktobra 2017 objavila sporočilo (COM(2017)0623) z naslovom Trdnejše in prenovljeno strateško partnerstvo z najbolj oddaljenimi regijami EU. V njem je predlagan nov pristop, s katerim bi bolje obravnavali posebne potrebe vsake od devetih najbolj oddaljenih regij EU. Z njim bi regijam pomagali ustvariti nove priložnosti za prebivalce, izboljšati konkurenčnost in inovativnost v sektorjih, kot so kmetijstvo, ribištvo in turizem, ter poglobiti sodelovanje s sosednjimi državami.

Strategija temelji na štirih stebrih, ki so:

  • nov model upravljanja, ki temelji na močnem partnerstvu,
  • gradnja na prednostih najbolj oddaljenih regij,
  • omogočanje rasti in ustvarjanja delovnih mest ter
  • poglobitev sodelovanja.

Vloga Evropskega parlamenta:

Čeprav vse odločitve v zvezi s podeljevanjem statusa najbolj oddaljenih regij sprejme Evropski svet, ima Parlament pri podpori tem regijam zelo dejavno vlogo.

Evropski parlament ima pri zakonodaji, ki zadeva najpomembnejše politike EU, kot so regionalna, kmetijska, ribiška in izobraževalna politika, enaka pooblastila kot Svet. Pri svojem delu upošteva poseben položaj najbolj oddaljenih regij in podpira pobude, ki so namenjene pospeševanju njihovega razvoja.

Parlament je med pogajanji o regulativnem okviru za obdobje 2014–2020 podprl načelo, da bi bilo treba najbolj oddaljene regije obravnavati ločeno v zvezi s stopnjami sofinanciranja, posebnimi določbami Evropskega sklada za regionalni razvoj za produktivne naložbe v podjetjih in posebnimi pravili za programe evropskega teritorialnega sodelovanja. Nadalje je leta 2014 sprejel resolucijo o čim boljšem izkoriščanju potenciala najbolj oddaljenih regij z ustvarjanjem sinergije med strukturnimi skladi in drugimi programi EU[1]. V tej resoluciji je opozoril na posebnosti najbolj oddaljenih regij in poudaril, da je treba razvijati sinergije med podporo, ki jo te regije prejemajo iz strukturnih skladov, in programov na ravni EU, kot so Obzorje 2020 ter programa LIFE+ in COSME.

Nedavno pa je Parlament razpravljal o samoiniciativnem poročilu o najbolj oddaljenih regijah, v katerem se osredotoča na izvajanje člena 349 PDEU in obravnava področja, kot so evropska trgovinska politika, pomorska politika, ribištvo in modra rast, kohezijska politika, okolje in energija.

 

[1]UL C 285, 29.8.2017, str. 58.

Marek Kołodziejski