Najbolj oddaljene regije
Evropska unija podpira razvoj svojih najbolj oddaljenih regij. Te so Gvadelup, Francoska Gvajana, Reunion, Martinik, Mayotte in Sveti Martin (Francija), Azori in Madeira (Portugalska) ter Kanarski otoki (Španija). S podporo naj bi ublažili posledice geografske oddaljenosti teh regij.
Pravna podlaga
Člena 349 in 355 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).
Ozadje
Del ozemlja nekaterih držav članic Unije se nahaja na območjih, ki so daleč od Evrope. Te regije, imenovane najbolj oddaljene regije, se spopadajo s številnimi težavami, ki so povezane z njihovimi geografskimi značilnostmi, zlasti z oddaljenostjo, otoško lego, majhnostjo ter neugodno topografijo in podnebjem. Gospodarsko so odvisne od omejenega števila proizvodov, ki so pogosto kmetijski proizvodi ali naravni viri. Te značilnosti so ovira za njihov potencialni razvoj.
Status najbolj oddaljene regije ima trenutno naslednjih devet regij:
- pet francoskih čezmorskih departmajev – Martinik, Mayotte, Gvadelup, Francoska Gvajana in Reunion;
- francoska čezmorska skupnost – Sveti Martin;
- dve portugalski avtonomni regiji – Madeira in Azori;
- španska avtonomna skupnost – Kanarski otoki.
Poudariti je treba, da najbolj oddaljene regije niso isto kot čezmorske države in ozemlja EU. 13 čezmorskih držav in ozemelj je ustavno povezanih z Dansko, Francijo in Nizozemsko. Čezmorske države in ozemlja niso del enotnega trga in morajo spoštovati obveznosti, ki jih imajo tretje države v zvezi s trgovino, predvsem pravila o poreklu, sanitarne in fitosanitarne standarde ter zaščitne ukrepe. Člen 355 PDEU Evropskemu svetu omogoča, da na pobudo ene od držav članic spremeni status posameznih francoskih, danskih in nizozemskih čezmorskih držav ali ozemelj (tj. najbolj oddaljenih regij ali čezmorskih držav in ozemelj), ne da bi bilo treba v ta namen spremeniti pogodbo. Tako je imel na primer Sveti Bartolomej do konca leta 2011 status najbolj oddaljene regije, leta 2012 pa mu je bil podeljen status čezmorske države in ozemlja. Ravno nasprotno pa se je zgodilo leta 2014 z otokom Mayotte, ki je imel najprej status čezmorske države in ozemlja, s sklepom Sveta pa je nato dobil status najbolj oddaljene regije.
V najbolj oddaljenih regijah prebiva približno pet milijonov ljudi, pri čemer nekatere regije doživljajo precejšnjo rast prebivalstva zaradi priseljevanja. Tudi stopnja naravnega prirasta prebivalstva je razmeroma visoka, saj je v večini teh regij prebivalstvo precej mlajše kot na celini Unije. V vseh najbolj oddaljenih regijah je bila v letu 2020 stopnja delovne aktivnosti pod povprečjem EU in je znašala od 43 % na otoku Mayotte do 71 % na Azorih. Ti so imeli s 6,1 % nižjo stopnjo brezposelnosti, kot je povprečje EU, stopnja na Kanarskih otokih in otoku Mayotte pa je bila več kot trikrat višja od povprečja. Kljub visoki stopnji brezposelnosti pa so Kanarski otoki edina najbolj oddaljena regija, kjer je delež oseb, starih od 25 do 64 let, s terciarno izobrazbo višji od povprečja EU (34,4 % v letu 2020).
Tabela: Podatki o najbolj oddaljenih regijah
| Oddaljenost od prestolnice države (km) | Površina (km2) | Št. prebivalcev (*) | BDP na prebivalca kot delež povprečja EU (EU=100) (**) | |
|---|---|---|---|---|
| EU-27 | – | 4.225.127 | 446.828.803 | 100 |
| Francija | – | 638.475 | 67.842.582 | 104 |
| Portugalska | – | 92.227 | 10.352.042 | 76 |
| Španija | – | 505.983 | 47.432.805 | 83 |
| Azori | 1.548 | 2.322 | 236.488 | 67 |
| Kanarski otoki | 1.850 (povprečje za vse otoke) | 7.447 | 2.252.237 | 62 |
| Gvadelup | 7.578 | 1.685 | 407.810 | 69 |
| Francoska Gvajana | 7.841 | 83.751 | 296.058 | 46 |
| Madeira | 1.041 | 802 | 251.182 | 69 |
| Martinik | 7.641 | 1.108 | 352.205 | 76 |
| Reunion | 9.921 | 2.504 | 869.993 | 68 |
| Sveti Martin (***) | 6.700 | 86 (53 za francosko stran) | 32.358 | – |
| Mayotte | 8.444 | 367 | 299.022 | 30 |
| (*) Začasni podatki za leto 2022, vir: Eurostat. (**) Vir: regionalni letni zbornik Eurostata za leto 2023. (***) Podatki za leto 2020, vira: francoski nacionalni inštitut za statistiko in ekonomske študije (INSEE) in francosko ministrstvo za čezmorska ozemlja. O BDP ni aktualnih podatkov. |
||||
Najbolj oddaljene regije so kljub veliki razdalji, ki jih ločuje od evropske celine, sestavni del Evropske unije in njena zakonodaja in sporazumi se na njihovem ozemlju uporabljajo v celoti. Zaradi posebne geografske lege in s tem povezanih težav pa je treba politike Unije prilagoditi njihovemu posebnemu položaju.
Ustrezni ukrepi se nanašajo zlasti na področja, kot so carinska in trgovinska politika, davčna politika, prostotrgovinske cone, kmetijska in ribiška politika ter pogoji za preskrbo s surovinami in osnovnim potrošniškim blagom. Potrebam teh regij je mogoče prilagajati tudi pravila državne pomoči in pogoje dostopa do strukturnih skladov in horizontalnih programov Unije, npr. s posebnimi dodelitvami iz Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) za najbolj oddaljene regije.
Poleg posebnih dodelitev iz Evropskega sklada za regionalni razvoj najbolj oddaljene regije prejemajo sredstva za kmetijstvo iz programa možnosti za oddaljene in otoške regije, ki se financira iz Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada. Program se osredotoča na dve glavni vrsti ukrepov:
- posebne ureditve preskrbe, namenjene zmanjševanju dodatnih stroškov preskrbe, ki se nanašajo na osnovne izdelke za prehrano ljudi, predelavo ali za uporabo kot kmetijski vložki;
- ukrepe v podporo lokalni kmetijski proizvodnji.
Evropska unija najbolj oddaljene regije še naprej podpira z izbranimi posebnimi določbami. V obdobju 2021–2027 jim bo v okviru Evropskega sklada za regionalni razvoj namenila dodatna sredstva v višini 1928 milijonov EUR. Evropsko teritorialno sodelovanje bo obravnavalo tudi nov cilj (sklop), ki se imenuje sodelovanje najbolj oddaljenih regij (Interreg D), kar jim bo omogočalo lažje vključevanje in skladen razvoj. Proračunska sredstva za ta sklop znašajo 281 milijonov EUR. Poleg tega je stopnja sofinanciranja za najbolj oddaljene regije najvišja možna, to je 85 %, medtem ko za programe Interreg po navadi znaša 80 %.
Strategija EU za najbolj oddaljene regije
Evropska komisija je oktobra 2017 objavila sporočilo z naslovom Trdnejše in prenovljeno strateško partnerstvo z najbolj oddaljenimi regijami EU. V njem je predlagan nov pristop, s katerim bi bolje obravnavali posebne potrebe vseh devetih najbolj oddaljenih regij EU. Tako bi regijam pomagali, da bi prebivalcem nudile nove priložnosti, izboljšale konkurenčnost in inovativnost v sektorjih, kot so kmetijstvo, ribištvo in turizem, ter izboljšale sodelovanje s sosednjimi državami.
Komisija je 3. maja 2020 sprejela prenovljeno strategijo za najbolj oddaljene regije, s katero želi prek ustreznih naložb in reform uresničiti njihov potencial. Temelji na javnem posvetovanju ter usmerjenih posvetovanjih in dvostranskih srečanjih z državami članicami, upošteva pa tudi prispevke Parlamenta, Evropskega ekonomsko-socialnega odbora in najbolj oddaljenih regij. Sestavlja jo pet glavnih stebrov, vsebuje pa predloge za številna področja, tudi za socialno politiko, zdravje, državno pomoč, energetiko in upravno zmogljivost.
Vloga Evropskega parlamenta
Čeprav vse odločitve v zvezi s podeljevanjem statusa najbolj oddaljenih regij sprejme Evropski svet, ima Evropski parlament pri podpori tem regijam zelo dejavno vlogo.
Pri zakonodaji, ki zadeva najpomembnejše politike Unije, kot so regionalna, kmetijska, ribiška in izobraževalna politika, ima enaka pooblastila kot Svet Evropske unije. Pri svojem delu upošteva poseben položaj najbolj oddaljenih regij in podpira pobude, ki so namenjene pospeševanju njihovega razvoja.
Evropski parlament je med pogajanji o regulativnem okviru podprl načelo, da bi bilo treba najbolj oddaljene regije glede stopenj sofinanciranja, posebnih določb Evropskega sklada za regionalni razvoj za donosne naložbe v podjetjih in posebnih pravil za programe Interreg obravnavati ločeno. Poleg tega je leta 2014 sprejel resolucijo o čim boljšem izkoriščanju potenciala najbolj oddaljenih regij z ustvarjanjem sinergije med strukturnimi skladi in drugimi programi EU. V njej je opozoril na posebnosti najbolj oddaljenih regij in poudaril, da je treba razvijati sinergije med podporo, ki jo te regije prejemajo iz strukturnih skladov, in tisto iz programov na ravni EU, kot so Obzorje 2020[1] ter programa LIFE+[2] in COSME[3].
Parlament je leta 2017 sprejel resolucijo o spodbujanju kohezije in razvoja v najbolj oddaljenih regijah Unije. Obravnava predvsem izvajanje člena 349 PDEU in področja v Uniji, kot so trgovinska in pomorska politika, ribištvo in modra rast, kohezijska politika, okolje in energija.
14. septembra 2021 je sprejel resolucijo z naslovom Trdnejšemu partnerstvu z najbolj oddaljenimi regijami EU naproti. V njej je poudaril velik napredek, ki je bil dosežen v večletnem finančnem okviru za obdobje 2021–2017, in da je treba za najbolj oddaljene regije ohraniti ureditev na podlagi člena 349 PDEU, da se uskladita potreba po zaščiti lokalne proizvodnje in boj proti življenjskim stroškom.
Poleg tega je Parlament 7. junija 2022 sprejel resolucijo o otokih EU in kohezijski politiki: sedanje razmere in prihodnji izzivi. V njej obžaluje pomanjkanje vizije EU za evropske otoke in poziva k več ukrepom za zmanjšanje razlik med najbolj oddaljenimi in najbolj razvitimi regijami, pri čemer naj bo poudarek na kmetijstvu in modrem gospodarstvu.
Parlament je 13. junija 2023 sprejel resolucijo o oceni novega sporočila Komisije o najbolj oddaljenih regijah. V njej poziva k boljši uporabi člena 349 PDEU in k ukrepom za podpiranje človeškega kapitala, modrega gospodarstva, podnebja in digitalnega prehoda ter v zvezi z vesoljem.
Frédéric Gouardères