Sporazum Svetovne trgovinske organizacije o kmetijstvu

Sisteme domače podpore v kmetijstvu ureja Sporazum o kmetijstvu, o katerem so tekla pogajanja v urugvajskem krogu (1986–1994), veljati pa je začel leta 1995. Dolgoročni cilj sporazuma o kmetijstvu je vzpostaviti pošten in tržno usmerjen sistem kmetijske trgovine ter začeti proces reform, ki bo potekal s pogajanji o zavezah glede podpore in zaščite ter z določitvijo strožjih in operativno učinkovitejših predpisov in discipline. Kmetijstvo ima posebno mesto, saj ga ureja poseben sporazum, katerega določbe imajo večjo težo.

Pravna podlaga

V okviru Splošnega sporazuma o carinah in trgovini (GATT), podpisanega v Ženevi leta 1947, in sporazuma o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (WTO), podpisanega v Marakešu leta 1994 (UL L 336, 23.12.1994), so dejavnosti EU in držav članic urejene s členi 207 (skupna trgovinska politika), 217 in 218 (mednarodni sporazumi) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) (5.2.2.).

Splošni okvir za zunanje vidike skupne kmetijske politike

Za celotno skupno kmetijsko politiko od leta 1995 velja režim Svetovne trgovinske organizacije, vključno z organom za reševanje sporov z zavezujočim postopkom za reševanje sporov, ki skrbi za to, da države podpisnice spoštujejo nova večstranska pravila.

Poleg tega na skupno kmetijsko politiko vplivajo tudi kmetijske koncesije, dodeljene številnim državam v okviru različnih večstranskih in dvostranskih sporazumov, ter enostranska odstopanja, priznana v okviru splošnega sistema preferencialov. Ti preferencialni dogovori pojasnjujejo visoko stopnjo kmetijskega uvoza v Evropsko unijo iz držav v razvoju (glej spodnjo preglednico o trgovini EU s kmetijskimi in živilskimi proizvodi).

Sporazum Svetovne trgovinske organizacije o kmetijstvu

Kmetijstvo je dobilo poseben status v sporazumih in memorandumih o soglasju Svetovne trgovinske organizacije o trgovini (ki so bili podpisani leta 1994 in so začeli veljati 1. januarja 1995), saj za sektor velja poseben sporazum, sporazum o kmetijstvu, katerega določbe imajo večjo težo. Poleg tega se na proizvodnjo in trgovino s kmetijskimi pridelki nanašajo tudi nekatere določbe sporazuma o uporabi sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov. Glede zaščite geografskih označb enako velja za sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (TRIPS). Poleg tega so določbe iz sporazuma o kmetijstvu dopolnjene s sporazumom o tehničnih ovirah v trgovini in s sistemi tehnične podpore.

Pri izvajanju teh sporazumov velja določena stopnja prožnosti tako za članice Svetovne trgovinske organizacije, ki so države v razvoju (posebna in različna obravnava), kot za najmanj razvite države in države v razvoju, ki so neto uvoznice prehrambnih proizvodov (posebne določbe).

Na podlagi sporazuma o kmetijstvu so se članice Svetovne trgovinske organizacije zavezale, da bodo izvedle program reform kmetijskih politik na treh glavnih področjih: dostop do trga, domača podpora in izvozne subvencije. Cilj sporazuma o kmetijstvu je bil izboljšati dostop do trgov z zahtevo, da se vsi ukrepi varovanja meja pretvorijo v carine (tarifne ekvivalente) in da se za določene proizvode, za katere ne veljajo tarife, določijo „minimalne obveznosti dostopa“ tretje države. Sporazum o kmetijstvu predvideva zmanjšanje obsega podpore, ki je odvisno od vrste pomoči, razvrščene v različne „škatle“ glede na to, kako vpliva na izkrivljanje kmetijskih trgov. „Oranžna škatla“, imenovana tudi skupna mera podpore, združuje subvencioniranje cen in pomoč, vezano na proizvodnjo, in ni izvzeta iz obveznega zmanjševanja. „Modra škatla“ zajema pomoči za programe za nadzor ponudbe, ki jih ni treba zmanjšati. „Zelena škatla“ zajema dve vrsti pomoči, javne programe in neposredna plačila proizvajalcem, ki niso vezana na proizvodnjo.

Spodnja preglednica prikazuje statistične podatke o izvozu in uvozu kmetijskih in živilskih proizvodov med EU in državami nečlanicami[1].

PREGLEDNICA: TRGOVINA S KMETIJSKIMI IN ŽIVILSKIMI PROIZVODI MED EU IN DRŽAVAMI NEČLANICAMI

Vir: Evropska komisija (GD AGRI), Statistična preglednica o trgovini s kmetijskimi in živilskimi proizvodi, 18. april 2023.

Krog pogajanj iz Dohe in kmetijstvo

Pogajanja iz Dohe so zadnji krog trgovinskih pogajanj Svetovne trgovinske organizacije, imenovanih tudi razvojna agenda iz Dohe. Začela so se na četrti ministrski konferenci WTO v Dohi leta 2001 in oznanila začetek novih kmetijskih pogajanj. Države članice STO so se zavezale, da bodo občutno izboljšale dostop do trga in postopoma ukinile vse oblike izvoznih subvencij za podporo domačega trga, ki izkrivljajo trgovino, ob tem pa upoštevale, da države v razvoju potrebujejo posebno in različno obravnavo.

Na deseti ministrski konferenci leta 2015 v Nairobiju so bili na področju kmetijstva sprejeti štirje novi sklepi v zvezi z konkurenco pri izvozu, javnim skladiščenjem zaradi prehranske varnosti v državah v razvoju, bombažem in posebnimi zaščitnimi mehanizmi za države v razvoju. Na 12. ministrski konferenci STO v Ženevi leta 2022 so bili s pogajanji doseženi rezultati o vrsti sporazumov (v nadaljnjem besedilu: Ženevski sveženj), ki so med drugim vključevali ministrsko izjavo o odzivu na neustrezno prehransko varnost in ministrski sklep o izvzetju nakupov hrane za humanitarne namene Svetovnega programa za hrano iz prepovedi ali omejitev izvoza.

Vpliv sporazuma o kmetijstvu na skupno kmetijsko politiko

Namen reforme skupne kmetijske politike leta 1992 je bil deloma tudi ta, da se omogoči podpis sporazuma o kmetijstvu v okviru urugvajskega kroga pogajanj. Evropska unija je v veliki meri izpolnila zaveze iz Marakeša.

Večina subvencioniranega izvoza, priglašenega pri Svetovni trgovinski organizaciji, je izvirala iz Evropske unije, nato pa je bil ta ukinjen v okviru reforme skupne kmetijske politike leta 2013 in se je leta 2017 zmanjšal na nič. Pri tem je treba upoštevati, da za mnoge ukrepe naših glavnih konkurentov (na primer pomoč v hrani, izvozni krediti in državna tržna podjetja) ne veljajo pravila Svetovne trgovinske organizacije. EU bo zdaj uporabljala izvozna nadomestila v izjemnih primerih za premostitev resnih kriz na trgih. Za nekatere proizvode Unije so bila znižanja precejšnja, zlasti za maslo, oljno repico, sir, sadje in zelenjavo, jajca, vino in meso na splošno. EU je v svojem zadnjem obvestilu Svetovne trgovinske organizacije za obdobje 2021–2022 (G/AG/N/EU/83 z dne 10. marca 2022) potrdila, da v tržnem letu od 1. julija 2021 do 30. junija 2022 za kmetijske proizvode niso bile dodeljene izvozne subvencije. Prav tako je sporočila, da v tem obdobju ni bila zagotovljena pomoč v hrani.

Z reformo skupne kmetijske politike leta 2003, s katero je večina obstoječih neposrednih pomoči postala nevezanih, in s kasnejšimi sektorskimi reformami je bilo mogoče večino oranžne in modre škatle prenesti v zeleno škatlo (68,5 milijarde EUR v letih 2019–2020, gl. priloženo tabelo). „Oranžna škatla“ (skupna mera podpore) se je kljub zaporednim širitvam močno zmanjšala z 81 milijard EUR na začetku obdobja iz sporazuma na 5,3 milijarde EUR v obdobju 2019–2020. Tako je Evropska unija v veliki meri izpolnila zaveze iz Marakeša glede skupne mere podpore (72,37 milijarde EUR letno). Poleg tega je modra škatla v istem obdobju dosegla 4,8 milijarde EUR.

Evropski parlament vedno pozorno spremlja potek vseh večstranskih pogajanj, še posebej ko gre za pogajanja o kmetijstvu. Na vsaki ministrski konferenci STO je bila sprejeta resolucija, zadnja dne 25. novembra 2021 po 12. ministrski konferenci STO v Ženevi. Parlament je vztrajno pozival Komisijo, naj ščiti interese evropskih proizvajalcev in potrošnikov ter interese kmetovalcev v tistih državah, s katerimi ima Evropska unija tradicionalno tesne stike (Afriške, karibske in pacifiške države (države AKP)). Leta 1999, ob začetku tako imenovanega kroga pogajanj tisočletja, je Parlament izrazil podporo pristopu pogajalcev Unije pri zavzemanju za evropski model kmetijstva, ki temelji na večnamenskosti kmetijske dejavnosti. V več resolucijah je to podporo še potrdil ter poudaril pomen izrecnega priznavanja netrgovinskih vidikov in upoštevanja zahtev javnosti glede varnosti hrane, varstva okolja, kakovosti hrane in dobrobiti živali.

ZDA po predsedniških volitvah leta 2016 dajejo prednost dvostranskim sporazumom, kar ogroža večstranski trgovinski sistem, to pa se kaže tudi pri tarifni vojni s Kitajsko ali odločitvi pritožbenega organa Svetovne trgovinske organizacije iz leta 2019. Zato sta Evropska unija in Evropski parlament poskrbela za ohranitev pravil večstranskega sistema v okviru Svetovne trgovinske organizacije, zlasti na področju trgovine s kmetijskimi proizvodi (decembra 2019 je Unija pogodbenicam Svetovne trgovinske organizacije že predlagala začasni pritožbeni postopek, ki naj bi nadomestil pritožbeni organ). Pritožbeni organ STO namreč še vedno ne deluje.

 

Vera Milicevic

10-2023